1

Obnova župnijske cerkve svetega Mihaela

2

Gospod je bil z graditelji šmihelske cerkve, ko je bila zgrajena, Gospod je bil s tistimi, ki so jo vedno znova obnavljali ter dograjevali

in Gospod je bil z nami letos, ko smo z njegovo pomočjo preprečevali, da bi se naredila še večja škoda ali da bi se cerkev celo podrla. Mnogo rodov šmihelskih faranov je prihajalo v to cerkev, kjer so prejemali zakramente in dušno tolažbo, zato je bila naša dolžnost, da jo ohranimo za nas in za rodove, ki prihajajo za nami.

Župnijska cerkev v Šmihelu stoji na robu Novega mesta že vrsto let. Preživela je že mnogo viharjev, naravnih nesreč, požarov, turških vpadov in še mnogo drugih nevarnosti. Zadnja nesreča nanjo ni prežala ne iz zraka ne od napadalcev ob njej. Nevarnost je prežala od znotraj navzven, dobesedno. Globoko pod temelji cerkve smo naši vzrok razpokam, ki so se nevarno širile po stenah in stropu že vrsto let.

V Župnijski kroniki je zapisano, da so se razpoke prvič pojavile leta 1950, ko je bila zelo dolga suša in so se ilovnata tla zelo izsušila. Takratni župnik gospod Franc Ambrožič se je skupaj s šmihelskimi farani začel pripravljati na statično obnovo cerkve in temeljev. Kmalu ga je na mestu šmihelskega župnika zamenjal gospod Franc Vidic, ki je nadaljeval delo svojega predhodnika. Več o tej obnovi si boste lahko prebrali v poročilu, ki je bilo zapisano ob obnovi v letih 1957 – 1960. Kasneje se je šmihelsko cerkev še trikrat saniralo zaradi istih vzrokov in na različnih delih cerkve. Zadnji

GGGospod je bil z graditelji šmihelske cerkve, ko ospod je bil z graditelji šmihelske cerkve, ko ospod je bil z graditelji šmihelske cerkve, ko ospod je bil z graditelji šmihelske cerkve, ko ospod je bil z graditelji šmihelske cerkve, ko ospod je bil z graditelji šmihelske cerkve, ko ospod je bil z graditelji šmihelske cerkve, ko ospod je bil z graditelji šmihelske cerkve, ko je bila zgrajena, Gospod je bil s tistimi, ki je bila zgrajena, Gospod je bil s tistimi, ki je bila zgrajena, Gospod je bil s tistimi, ki

»Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji« Ps 127,1a

Igor Stepan, župnik

Publikacija je izdana ob blagoslovu obnovitvenih del, 26. septembra 2010. Sooblikovali so jo: Igor Stepan, župnik, Alenka Šenk Erpič, Monja Pust, Marko Hrovat. Avtorji posameznih tekstov so navedeni. Fotograije so iz arhiva župnije.Oblikovanje in tisk: ŠPES, grafi čni studio Novo mesto.

Župnija Novo mesto – Šmihel, zanjo župnik Igor Stepan, Smrečnikova 58, 8000 Novo mesto. Darove za obnovo nakažite na TRR župnije: 19900-5008198894

delni obnovitveni poseg je bil leta 2002 za časa župnikovanja gospoda Cirila Plešca. Sanacija je obsegala poglobitev temeljev, povezavo zidov z jeklenimi vezmi ter injektiranje zidov pri zakristiji in stranski kapeli Frančiška Pavelskega. Že leta 2005 so v delu cerkve pod korom in na oboku nad korom nastale razpoke, ki so se avgusta 2009 zelo povečale, ponekod od 5 do 8 mm. Potek razpok je kazal na posedanje in odmikanje zadnjega dela cerkve skupaj z zvonikom.

Glede na to, da je bila cerkev v zadnjih 60 letih tolikokrat sanirana, smo se na Gospodarskem svetu odločili, da je potrebno pristopiti k obnovi celotne cerkvene stavbe.

S pričujočo knjižico smo želeli povzeti glavne dogodke, ki so pripeljali do tega, da smo pričeli z obnovo in prišli do današnjega dne, ko je obnovitvena dela blagoslovil novomeški škof msgr Andrej Glavan. Vsem faranom šmihelske župnije pa naj bo spodbuda, da bodo svojo župnijo imeli še raje ter jo podpirali gmotno, z molitvijo in dejavnim sodelovanjem.

3

cerkvi. Nekateri trdijo, da so se manjše razpoke pojavile že leta 1949, ko je vojska v grapi na ovinku pod klancem proti Ruperč vrhu razstreljevala vojni material in so se zaradi teh detonacij tudi v Šmihelu čutili precejšnji pretresi vzgled katerih so nastale razpoke na cerkvi, ki do tedaj ni imela razpok in je veliko stoletij trdno in varno stala. Med vojno l. 1944 in 1945 so nekajkrat padale v bližino cerkve letalske granate, ki so vsled zračnega pritiska razbile večino okenskega stekla in poškodovale okna, cerkev pa ni razpokala. Ko so se ob suši l. 1950 pojavile na cerkvi večje in nevarne razpoke, je takratni soupravitelj kanonik Alojzij Štrukelj naprosil univerzitetnega profesorja arhitekta Janeza Valentinčiča iz Ljubljane, ki je prišel cerkev pogledat. Izjavil je, da so razpoke tako velike, da bi lahko vsak večji potres cerkev porušil. Posebno bi bilo usodno ako bi potres zalotil vernike v cerkvi. Soupravitelj je naprosil arhitekta, da bi napravil načrt za obnovo.

…

Leta 1949 je izšla odločba, s katero je bilo prepovedano v cerkvi pobirati pušico ali kakršnekoli darove. Verniki so župnijski cerkvi tako pomagali, da so vsako prvo nedeljo v mesecu pri jutranji maši

po končani pridigi sami od sebe šli okrog glavnega oltarja in dali darove na oltar. Tudi potem, ko je bilo zopet dovoljeno pobirati pušico od aprila 1953 dalje, se je omenjeno darovanje na vsako prvo nedeljo ohranilo.

…

Leta 1955 je univerzitetni profesor Janez Valentinčič pripravil obsežni načrt za sanacijo cerkve. Načrt je februarja 1956 odobrila občinska gradbena komisija v Novem mestu. Načrt je predpostavljal, da so stari temelji vsaj en meter globoki in določal poglobitev temeljev do 2. metra globine z utemeljitvijo, da do te globine suša ne bo osušila ilovice, da bi se zopet temelji posedali. Strokovno je bilo ugotovljeno, da cerkev zato poka, ker se ob suši ilovica krči in se plitvi temelji zaradi tega posedajo in pogrezajo. Načrt je predvideval izdatke v višini štiri milijone 200.000 din, kar je bila zelo velika vsota za tista leta. Župnijski upravitelj Ambrožič Franc je pričel l. 1956 z obnovo cerkve. Obrnil se je na Šmihelske rojake v Ameriki, da bi tudi oni prispevali za obnovo cerkve. V dveh letih so zbrali in poslali okoli 480.000 S. Din. Posedanje cerkve se je nadaljevalo in razpoke so postajale

Iz župnijske kronikeLeto 1950 (str. 135 dalje)

razpok in je veliko stoletij trdno in varno stala. Med vojno l. 1944 in 1945 so nekajkrat padale v bližino cerkve letalske granate, ki so vsled zračnega pritiska razbile večino okenskega stekla in poškodovale okna, cerkev pa ni razpokala. Ko so se ob suši l. 1950 pojavile na cerkvi večje in nevarne razpoke, je takratni soupravitelj kanonik Alojzij Štrukelj naprosil univerzitetnega profesorja arhitekta Janeza Valentinčiča iz Ljubljane, ki je prišel cerkev pogledat. Izjavil je, da so razpoke tako velike, da bi lahko vsak večji potres cerkev porušil. Posebno bi bilo usodno ako bi potres zalotil vernike v cerkvi. Soupravitelj je naprosil arhitekta, da bi napravil načrt za obnovo.

…

Leta 1949 je izšla odločba, s katero je bilo prepovedano v cerkvi pobirati pušico ali kakršnekoli darove. Verniki so župnijski cerkvi tako pomagali, da so vsako prvo nedeljo v mesecu pri jutranji maši

Leto 1950 je bila izredno huda suša. Od maja pa do začetka septembra ni bilo skoro nobenih padavin. Več hiš, ki so postavljene

na ilovnatem terenu je razpokalo. Posebno velike in nevarne razpoke so se pojavile na naši župnijski

Ob prebiranju zapisov iz Župnijske kronike se mi je zazdelo, da se zgodovina ponavlja. Na čisto podoben način se je ob prvi statični obnovi temeljev pripravilo cerkev, zaščitilo njeno opremo in odkopalo temelje kakor ob letošnji obnovi. Zdelo se mi je primerno, da ta zgodovinski zapis najde mesto v letošnjem poročilu o obnovi, kajti ob saniranju temeljev smo bili tesno povezani z obnovo iz let 1957 – 1960. Naj bo to pisanje, kakor ga je zapisal takratni župnijski kronist, v spomin in zahvalo vsem faranom, delavcem in gradbenim strokovnjakom, ki so takrat in ob vseh kasnejših obnovah pomagali ohranjati našo župnijsko cerkev.

Igor Stepan, župnik

4vedno večje in nevarnejše. Neko nedeljo je med jutranjo sv. mašo padlo precej ometa z oboka v ladji. V cerkvi je nastala panika, da so začeli v gneči in prerivanju bežati iz cerkve. Popoldne na praznik Marijinega rojstva 8. septembra 1956, ko je zvonilo za pogreb se je na prednjem koru na moški strani zrušilo okoli 3m2 glavnega oboka od okna do orgelske omare. Prednje klopi na koru so bile razbite. Na stropu je zazevala široka odprtina skozi katero je s podstrešja pihalo v cerkev. Obok na nasprotni strani orgelske omare, na ženski strani, pa se je tako ponižal, da ga je župni upravitelj dal podpreti z lesenimi oporniki. Lok na stropu med prednjim in zadnjim delom kora na moški strani je bil zelo počen in razmaknjen, tako da ga je bilo treba podpreti.

Nekateri verniki so škofijskemu ordinariatu v Ljubljani sporočili, da se je začela cerkev podirati.

Februarja 1957 je ško� jski ordinariat v Ljubljani župnijskega upravitelja v Vavti vasi Vidic Franca imenoval za župnijskega upravitelja v Šmihelu. Ambrožič Franca pa za župnijskega upravitelja v Vavti vasi. 12. marca je bila selitev in zamenjava. Vidic Fr. je bil upravitelj v Vavti vasi od aprila 1953 do marca 1957. Ambrožič Fr. pa je bil v Šmihelu od septembra 1945 do julija 1951 vikar namestnik, od julija 1951 pa do marca 1957 župnijski upravitelj; julija 1951 je namreč prišel iz zapora Bergant Anton, ki je bil 1. januarja 1939 inštaliran za šmihelskega župnika. …

Vidic Franc je kmalu po prihodu v Šmihel začel pripravljati dela za obnovo cerkve. Najprej se je na štirih krajih izkopalo sonde, da se je videlo koliko globoki so stari temelji cerkve. Pokazalo se je, da pri cerkvi in zvoniku niso nikjer temelji globoki en meter, kot je predvideval in v načrtu upošteval arhitekt Janez Valentinčič. Ob glavnih vratih so bili temelji zvonika globoki okoli tričetrt metra,

temelji ladje komaj pol metra, temelji prezbiterija okoli 1 meter. Pri zakristiji so bili temelji globoki 1,50 do 1,70 m.

V nedeljo 7. julija 1957 je bilo prvo sv. obhajilo, ko je bila velika bojazen, da nebi padli kakšni debeli kosi ometa z oboka na ladji, na katerem so zevale široke razpoke. Na srečo se ni nič zgodilo. Ponoči pa je precejšen kos ometa padel na tla. Če bi se to zgodilo med prvoobhajilno službo božjo, bi lahko to povzročilo smrtno nesrečo in bi nastal velik preplah. Hvala Bogu, da se ni nič zgodilo.

V ponedeljek 8. julija sta prišla dva pomočnika od orglarskega mojstra Jenka Franca iz Št. Vida v Ljubljani, da so se demontirale orgle s kora. Ostale dneve se je navozil pesek, kamen in cement za dela pri cerkvi. Mizarji so odnesli klopi iz zadnjih stranskih prostorov na vsaki strani zvonika; tudi dolge klopi v ladji je bilo treba odmakniti od stene in jih pomakniti proti sredi cerkve. Nato so vso ladjo po širini do začetka vhoda v obe stranski kapeli

pregradili z leseno pregrado, tako da je bila radi varnosti vsa cerkev od glavnega vhoda do pregrade zaprta za vernike.

V ponedeljek 15. julija 1957 je gradbeno podjetje Pionir iz Novega mesta, ki je prevzelo obnovitvena dela pri cerkvi, začelo z delom. Podjetje je poslalo 4. delavce in pa zidarja – polirja Gregorčič Ivana, tukašnjega farana iz Smolenje vasi.

Ves čas obnovitvenih del so bile redno v cerkvi sv. maše. Ker so delavci začenjali že ob 6. uri zjutraj, se je ob delavnikih sv. maša pričela 15 minut čez pet, ob nedeljah kot običajno. Pevci so ob spremljavi harmonija peli pri oknu na oratoriju nad zakristijo. Verniki pa so bili v obeh kapelah, spredaj v krajših klopeh in še v dveh dolgih. Marsikateri so zaradi majhnega prostora cerkvi raje hodili k sv. maši k frančiškanom ali na Kapitelj.

Najprej se je pričelo s poglabljanjem temeljev pri zvoniku. Pokazalo se je, kako je bil zvonik znotraj

5v cerkvi na vsaki strani ob kamnitih posodah za blagoslovljeno vodo v dolžino enega metra popolnoma brez temeljev. Postavljen je bil na poravnano in nekoliko zbito ilovico. Pod zidom smo našli celotno okostje mrliča. Zato ni čudno, da je bila prav tam na obeh straneh zvonika precej velika razpoka, ki je segala do zvonikovih oken. Kmalu se je pokazalo, da štirje Pionirjevi delavci ne bodo zmogli dela, oziroma bi delo zelo počasi napredovalo, kar bi povzročilo velike stroške. Zato so bili verniki naprošeni, da jih je vsak dan iz posameznih vasi prihajalo po nekaj moških in tudi žensk. Moški so pomagali pri odkopu ob zidovju in pri betoniranju, ženske pa so odvažale prst, pozneje pa zasipavale in zbijale ilovico. Vozniki pa so brezplačno vozili pesek, kamenje, cement in odvažali prst, v kolikor je ni bilo mogoče odlagati v bližino cerkve. S prostovoljnim delom in vožnjo so pomagali verniki iz vseh vasi tedanje naše župnije, edino Dolenja vas ni nič pomagala. S temi prostovoljnimi deli so se zelo zmanjšali stroški pri obnovitvenih delih.

Ko smo pod zvonikom kopali za poglobitev temeljev, se je pokazalo, da so bili stari temelji, kolikor jih je bilo, zaradi posedanja tako razrahljani, da je bilo potrebno skoro povsem v celoti postaviti nove temelje. Da bi zvonik čim bolj trdno stal, smo po načrtu glavnega inženirja pri Pionirju, načrt arhitekta Valentinčiča tako spremenili, da je bil ves zvonik postavljen na železobetonsko ploščo v obsegu 7m x 7m, močno armirano, v vsem obsegu debelo 25 cm. Znotraj cerkve seže plošča v globino 1,70 m, zunaj pa v globino 2 metra. Pri stranskih prostorih na obeh straneh zvonika ki so bili zgrajeni l. 1870 so bili temelji približno 1 m globoki in toliko trdni, da pri izpodkopavanju in poglabljanju niso odpadli in se niso rušili. Pri stenah ladje pa so bili temelji tako plitvi in

razrahljani, da je bilo treba v celoti postaviti nove v globino 2 metrov. Glavne nosilne stene ladje smo v dolžino dobrega metra betonirali z zunanje in notranje strani, naprej pa na predlog Pionirjevega inženirja iz ene strani.

Do praznika sv. Mihaela 29. septembra smo srečno dokončali prvo etapo obnovitvenih del. Utrdili smo temelje pod zvonikom, pod stranskimi prostori na obeh straneh zvonika in pod ladjo do stranskih kapel.

Nato je Pionir zaradi drugih obveznosti dela pri cerkvi prekinil do 19. oktobra. Ker so se do sv. Mihaela temelji že toliko utrdili, smo za praznik župnijskega patrona mogli pritrkovati, za kar je občinski notranji oddelek dal posebno dovoljenje. Potem se je v mejah odločbe o omejitvi zvonjenja vsak dan zvonilo. Da se nebi poškodovali novi temelji se še dober mesec z velikim zvonom ni zvonilo. Od 8. septembra 1956, ko se je zrušil del glavnega oboka na koru, pa do 28. Septembra 1957 se nobenkrat ni zvonilo in so zvonovi počivali in molčali kot na veliki petek. Za sv. Mihaela se je pa začelo zvoniti.

…

Sredi oktobra so se začela dela v notranjosti cerkve. Na koru so se nanovo pozidali oboki, ki so se

zrušili, se zalile razpoke na oboku v ladji. Konec novembra so se dela končala. Nato se je po cerkvi pospravljalo in čistilo. Za božič je bila vsa cerkev dostopna za vernike. Pri polnočnici je bila velika udeležba.

Leto 1958

…

Dne 14. julija smo zopet začeli s poglabljanjem in ojačevanjem temeljev in sicer najprej okrog prezbiterija. Tu so bili temelji pičel meter globoki, a so bili postavljeni na mestu nekdanjega pokopališča. Zato je bil teren pod temelji prekopan za grobove in ni bila ilovica kompaktna. Prezbiterij je v celoti postavljen na ilovici, nikjer nismo naleteli na kakšne skale. Povsod smo kopali 2 m globoko. Ko smo kopali temelje smo odkrili kostnico, ki je pod tlakom prezbiterija.

…

L. 1958 so dela pri cerkvi trajala do začetka decembra. Poglobili so temelje pri prezbiteriju, zakristiji in kapeli sv. Frančiška. Zazidale so se velike razpoke na oboku in na koru ponovno postavile orgle.

Leto 1959

Po končanem prvem sv. obhajilu in sklepu verouka, smo sredi julija zopet začeli z deli pri cerkvi. Najprej smo utrdili še temelje na vseh štirih vogalih kapele Žalostne Matere božje. Nato pa smo s posebnim ročnim aparatom injektorjem

Fotografi je razpokane cerkve iz leta 1953 (župnijski arhiv)

6

z razredčenim cementom zalili vse razpoke v stenah. Nato smo pa vso cerkev znotraj nanovo ometali s fino malto, potem nabrizgali nanjo posebno tovarniško pripravljeno maso, imenovano hirofa, ki se je prav tista leta začela v večjem obsegu uporabljati za fasade. Dela smo končali sredi novembra, nekaj dni pred prvim zapadlim snegom. Zvonik je pa ostal za prihodnje leto.

Leto 1960

V prvi polovici avgusta je bila urejena še fasada zvonika, ki se je na novo ometala s � no malto in obrizgala s hirofo. Obenem se je delno prekrila streha na cerkvi in v celoti na kaplaniji.

O nujnostisanacije farne cerkveMarko Hrovat,Gospodarski svet Župnije Novo mesto Šmihel

Še preden so se ta dela povsem končala, smo na gospodarske zadeve v župniji začeli gledati širše. Kot najbolj nujna in smiselna se je kazala celostna ureditev ogrevanja za vse tri stavbe: cerkev, kaplanijo in župnišče. Od tega nam je že v povezavi s prenovo župnišča uspelo urediti navezavo ogrevanja župnišča na skupno kotlovnico s kaplanijo. Takoj nato smo po tehtanju argumentov pristopili k pripravi projekta izgradnje skupne kotlovnice, ki bi poleg župnišča in kaplanije ogrevala tudi cerkev. Projekt je bil v letu 2009 izdelan.

Vsi načrti pa so se postavili na glavo, ker so se v cerkvi, predvsem v območju zvonika in kora kljub

Člani Gospodarskega sveta

Gospodarski svet Župnije Novo mesto Šmihel v sedanji sestavi deluje od leta 2005. Sodeluje z župnikom pri pomembnejših gospodarskih

odločitvah, povezanih z delovanjem župnijskega gospodarstva. Naša prva naloga v začetku mandata leta 2004 je bila ureditev in utrditev � nančnega stanja župnije, takoj nato pa smo se ozrli k prepotrebnim obnovam v župniji.

Ena pomembnejših, večjih stvari je bila prenova stanovanjskega dela župnišča, ki smo jo v letu 2008 tudi izvedli. Z njo smo pridobili primerne stanovanjske prostore za župnika, duhovnega pomočnika ter gospodinjo in morebitnega gosta.

z razredčenim cementom zalili vse razpoke v z razredčenim cementom zalili vse razpoke v z razredčenim cementom zalili vse razpoke v z razredčenim cementom zalili vse razpoke v

7

sanaciji leta 2002, začele pojavljati razpoke. Te smo prvič opazili konec leta 2005 in so se hitro večale. Najbolj opazen je bil njihov napredek v avgustu 2009. S stropa so začeli odpadati manjši deli ometa, iz razpok pa se je sipal prah. Postalo je jasno, da je rešitev tega problema postala najnujnejša naloga GS in vse župnije ter da rešitev ne bo enostavna. Dolgo časa smo iskali strokovnjaka, ki bi se zadeve resno lotil in predložil čim boljšo rešitev. Vse je kazalo na to, da gre vzroke razpok iskati v posedanju temeljev. Zato so bile nujno potrebne geomehanske analize tal pod cerkvijo, ki jih je v začetku leta 2010 naredilo podjetje INI iz Ljubljane in izdelalo geomehansko poročilo. Na osnovi tega poročila je podjetje SPINA predlagalo način sanacije in izdelalo projekt. Le-ta je obsegal dve bistveni fazi statične sanacije: utrditev temeljev s piloti in izdelava stenskih vezi po celotnem obodu cerkve. Takoj se je pokazalo, da bo šlo za zelo obširen in zahteven poseg in za naše razmere zelo velike stroške. Vendar smo bili člani GS enotni, da je sanacija nujna in neodložljiva, saj so se razmere bližale temu, da bi zadrževanje v cerkvi lahko postalo nevarno. Začeli smo razmišljati o načinih za pridobitev sredstev in hkrati pripravljali vse potrebno za izdelavo projekta. Vse aktivnosti so potekale hitro, saj so nas priganjali statična situacija, ki je bila precej resna, po drugi strani pa tudi roki za možnost koriščenja sredstev, za katera smo se javili na razpisu Ministstva za kulturo.

Vse projektiranje in tudi dela so potekala v

sodelovanju in pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Novega mesta. Izvedbo gradbenih del smo zaupali podjetju MALKOM, ker je bila njihova ponudba najugodnejša in ker izhaja iz našega okolja. Ob statično-sanacijskih delih so se pokazale še druge stvari, za katere smo člani GS menili, da je smiselno, da jih naredimo hkrati: napeljava ogrevanja pod klopi, obnova tlaka, predelava klopi v cerkvi, preureditev stopnic na kor in korne ograje, pleskanje in še nekatera druga.

Člani GS sveta smo enotnega mnenja, da je bil ta, za našo faro zelo velik projekt, žal, nujen. Zaradi njega so zastala skoraj vsa druga večja dela, ki smo jih sicer imeli v načrtu. Zavedamo se, da je cerkev sv. Mihaela naša, da smo mi, ki v njej obhajamo bogoslužja, dolžni za njo skrbeti in jo ohraniti rodovom, ki prihajajo za nami. Za to se moramo potruditi sami, nihče drug tega namesto nas ne bo naredil.

Razpoke v območju zvonika in kora so se nevarno povečevale

8Konservatorska izhodišča za obnovov letu 2010Mag. Marinka Dražumerič

Cerkev sv. Mihaela, ki stoji na vzpetini nad potokom Težka voda, je posredno skupaj z župnijo prvikrat omenjena leta 1296 v

seznamu papeških desetin oglejskega patriarhata. Prvotno je bila to verjetno lastniška cerkev, ki so jo postavili gospodje Višnjegorski kot lastniki Mehovega, po katerem se v srednjeveški listinah imenuje tudi župnija.

Prvotno romansko cerkveno stavbo so večkrat popravljali in širili. Leta 1653 je bil posvečen današnji prezbiterij, leta 1730 pozidan zvonik, ki so ga leta 1857 in 1879 nekoliko povišali. Okoli leta 1737 so popravljali cerkvene strehe in pozidali stransko kapelo sv. Frančiška Pavelskega. Leta 1870 so podrli star pevski kor in lopo, ki je bila prislonjena k vhodni steni ladje, ter oblikovali sedanjo podobo cerkvenega pročelja. Takrat so tudi znižali tlak v ladji in naredili nova okna. Leta 1881 so v ladji in obeh stranskih kapelah položili nov tlak, sestavljen in črno-belih plošč. Leta 1992 je bila cerkev z občinskim odlokom razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Teren, na katerem je postavljena cerkev, je kraški in delno tudi nasut, saj je bilo okoli nje do leta 1832 farno pokopališče. Zaradi nestabilnega terena je vedno znova prihajalo do posedanja posameznih delov stavbe, kar je povzročalo resne poškodbe na stavbni konstrukciji. Prva znana sanacija cerkvenih zidov je bila izvedena v letih 1957-1963, ko so po načrtih arhitekta Janeza Valentinčiča z betonom utrdili njihove temelje. Takrat so pod prezbiterijem

tudi odkrili romansko kostnico, kar je izreden primer v našem spomeniškem gradivu.

V začetku 70-tih let 20. stoletja so cerkev zaradi pokanja njenih zidov, predvsem v zahodnem delu z zvonikom, ponovno sanirali. Istočasno so tudi ometali in prebelili fasade. Leta 2002 je bila zaradi pokanja zidov izvedena sanacija kapele sv. Frančiška Pavelskega in zakristije na južni strani cerkve. Že leta 2005 pa so se v zahodnem delu ladje v zelo kratkem času pojavile razpoke, ki so v drugi polovici leta 2009 postale še močnejše. Potek razpok je nakazoval na posedanje tal in odmikanje zvonika od ladje, na kar so vplivale tudi dinamične obremenitve, ki jih povzroča delovanje zvonov. Poškodbe so bile tako močne, da je grozila nevarnost porušenja, zato je bilo treba izpeljati sanacijo cerkvene stavbe kot celote.

Cilj statične sanacije, zvedene v letu 2010, je bil zaustaviti nadaljevanje poškodb in preprečiti porušitev kulturnega spomenika. Pri tem pa je bilo treba upoštevati načela varstva dediščine in uporabljati kompatibilne materiale, ki ne povzročajo dodatnih poškodb na gradivih spomenika. Ker je bilo prvotno okoli cerkve pokopališče, pokope pa smo pričakovali tudi v sami cerkvi, je bilo v zahodnem delu ladje junija 2010 izvedeno zaščitno arheološko izkopavanje pod vodstvom Primoža Predana iz PJP d. o. o. iz Slovenske Bistrice. To je pokazalo obstoj grobov, ki jih je s pomočjo drobnih najdb (prstani, svetinjice, bronaste zakovice čevljev, ostanki krst ipd.) mogoče umestiti v 17. in 18.

Pri odkopavanju temeljev, so bili v tleh cerkvene ladje najdeni grobovi

Pod prezbiterijem je bila leta 1957 najdena kostnica

9

stoletje. Ob strokovnem nadzoru, ki ga je v juliju 2010 opravil arheolog mag. Uroš Bavec z ekipo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, so bili v zahodnem delu ladje najdeni ostanki iz kamna pozidanega zidu, v katerem lahko prepoznamo potek zahodne stene romanske cerkve.

Med potekom del se je pokazalo, da so kamniti tlaki v ladji (predvsem plošče iz črnega kamna) tako dotrajani, da njihova obnova ni več mogoča. Zato smo se odločili za kompromis: v ladji se položijo novi tlaki, sestavljeni iz črno-belih plošč enake velikosti in oblike ter položeni v enakem vzorcu kot so bili obstoječi. Tlaki v kapeli sv. Frančiška Pavelskega se položijo na novo in pri tem uporabijo še kvalitetne kamnite plošče iz ladje, obstoječi tlaki v kapeli Žalostne Matere božje pa se ohranijo in sanirajo.

Viri in literatura:

Uroš Bavec, Poročilo o strokovnem nadzoru v cerkvi sv. Mihaela, Novo mesto, julij 2010, Arhiv ZVKDS OE Novo • mesto.

Marinka Dražumerič, France Baraga, Ciril Plešec, 700 let župnije Novo mesto – Šmihel, Novo mesto, 1995.•

Novo mesto-Cerkev sv. Mihaela v Šmihelu, Konservatorski načrt, mapa 01, Zavod za varstvo kulturne dediščine • Slovenije, Restavratorski center, št. 001-10/KN, Ljubljana, 18. dec. 2009, Arhiv ZVKDS OE Novo mesto.

Peterlin, Drobtinice: Anton Peterlin, Drobtinice iz zgodovine župnije Šmihel, Novo mesto, 1879.•

Predan Primož, Poročilo o arheoloških raziskavah v cerkvi svetega Mihaela v Šmihelu, Slovenska Bistrica, junij • 2010, Arhiv ZVKDS OE Novo mesto.

Marijan Zadnikar, Romanika v Sloveniji, Ljubljana, 1982.•

Ohranijo in sanirajo se tudi obstoječe stopnice pred kapelama. Notranjost cerkve je bila tudi prebeljena, nedavno restavrirana stropna slika sv. Cecilije, ki je dobila poškodbe zaradi pokanja oboka, pa čaka na strokoven poseg.

Odstranjevanje starega kamnitega tlaka.

10

posedanja objekta. S podbetoniranjem je bila vnesena dodatna obtežba na temeljna tla. Z leti se je pokazalo, da sanacija ni bila najbolj učinkovita in uspešna. Zaradi nehomogene sestave temeljnih tal in nenehnega delovanja kraških tal so se v zidovih in obokih ponovno pojavile razpoke, ki so ogrožale stabilnost objekta in posledično varnost vernikov in mimoidočih.

Leta 1970 je bila izvedena ponovna sanacija razpok.

Leta 2002 je bila izvedena sanacija temeljev stranskih kapel s podbetoniranjem in izvedbo drenaže. V območju zakristije in kapele na južni strani cerkve so se na nivoju kapi strehe vgradile natezne vezi.

Cerkev Sv. Mihaela je vpisana v register kulturne dediščine kot »Novo mesto – Cerkev sv. Mihaela v Šmihelu« pod evidenčno številko EŠD 2085 in ima status kulturnega spomenika lokalnega pomena (Ur. list RS, št. 38/1992-1927).

Tehnična dokumentacijaZa pravilni pristop k izvedbi sanacije temeljev župnijske cerkve Svetega Mihaela v Šmihelu pri Novem mestu je bilo potrebno pripraviti tehnično dokumentacijo sanacije temeljev in ostalih delov cerkve. Sestavni del načrta je tudi »Geotehnično poročilo o pogojih saniranja temeljev župnijske cerkve Svetega Mihaela v Šmihelu – Novo mesto« pod št. 2528/10 z datumom januar 2010, ki ga je izdelalo podjetje »I-N-I d.o.o.« iz Ljubljane.

Iz poročila je razvidna sestava temeljnih tal pod cerkvijo, zlasti v območju zvonika, ki potrjuje

Poročilo nadzornega o sanaciji župnijske cerkvesv. MihaelaStane Udovč, nadzornik del

predhodno domnevo o neenakomerni sestavi temeljnih tal. Temeljna tla so zelo neenakomerne sestave, saj znaša debelina glinenih tal od cca. 2,50 do 10,0 m. Najdebelejši sloj glinenih tal se nahaja ravno pod zvonikom, katere trdnostne karakteristike se z globino tudi zmanjšujejo.

Izdelava tehnične dokumentacije sanacije temeljev in ostalih delov cerkve je bila naročena pri podjetju »SPINA d.o.o.« iz Novega mesta. Na osnovi pripravljene tehnične dokumentacije je investitor Župnija Novo mesto – Šmihel pridobil tudi gradbeno dovoljenje.

S tehnično dokumentacijo so bili predvideni naslednji sanacijski ukrepi:

sanacija temeljev pod in v območju zvonika in • dela ladje do stranskih kapel;

medsebojno povezavo zidov z jeklenimi vezmi;•

injektiranje razpok in popravilo ometa ob • razpokah.

Sanacija temeljev predvideva vgradnjo jeklenih mikropilotov do skalne podlage po zunanji strani zidov in v notranjosti objekta. Predvidena je prečna povezava pilotov z gredami dimenzij b/h = 50/50 cm.

Izvedba sanacije temeljev, zidov in obokovSanacija cerkve je bila s pogodbo zaupana gradbenemu podjetju MALKOM d. o. o. iz Novega mesta, ki je v mesecu juniju pričel z izvajanjem sanacijskih del. Pri

Opis stanja cerkve pred sanacijoŽupnijska cerkev Svetega Mihaela v Šmihelu pri Novem mestu stoji na zemljišču s parcelno številko 375/1 in 375/2 k. o. Šmihel pri Novem mestu. Prva izgradnja objekta sega v čas 13. stoletja, v kasnejših letih pa so se izvajale večje in manjše prizidave in nadzidave. V 20. stoletju so se izvajala razna sanacijska dela zaradi požara in nastajanja razpok v nosilnih zidovih in obokih.

Cerkev je zgrajena klasično iz lokalnega kamna v slabi apneni malti. Temelji pod zidovi so podobne sestave, saj sega zid iz nadzemnega dela objekta v enaki sestavi v podzemni del objekta. Oboki stropa so opečni v apneni malti.

Temeljna tla pod zidovi so neenakomerne sestave. Kamniti zidovi s slabim vezivom niso sposobni prenesti velikih obremenitev zaradi lastne teže objekta, zaradi česar je prišlo do neenakomernega posedanja. Odraz neenakomernega posedanja objekta so bile vidne razpoke v zidovih in obokih, ki pa so se vztrajno povečevale.

V zadnjih petdesetih letih je bilo izvedeno večje število sanacij na posameznih delih cerkve:

Leta 1957 do 1963 prva sanacija zaradi nevarnosti porušenja objekta. Izvedlo se je podbetoniranje temeljev severozahodnega dela objekta, to je od stranskih kapel do zvonika, stranski prostori ob zvoniku in pod zvonikom. Podbetoniranje se je izvedlo po kampadah brez uporabe armature. Temelji še vedno niso bili sposobni prenesti neenakomernega

11

sanaciji sta sodelovala še dva večja podizvajalca za utrditev konstrukcije:

GEOT d. o. o. iz Ljubljane, ki je izvedel pilotiranje • objekta,

GRAS d. o. o. iz Ljubljane, ki je izvedel namestitev • nateznih vezi in injektiranje objekta.

Sanacija temeljevSanacija temeljev se je pričela na zunanji strani cerkve. Dela so se izvajala po odsekih, da ni prišlo do nevarnosti porušenja objekta. Po zaključku sanacije z zunanje strani je sledila sanacija na notranji strani cerkve.

Po odkopu temeljev na zunanji strani do globine cca. 2,50 m je bilo potrebno najprej odstraniti obstoječi beton (sanacija leta 1957). Podizvajalec GEOT d. o. o. je nato vgradil jeklene mikropilote do nosilnih tal po predhodnem razporedu.

Po izvedbi pilotov se je izvedla povezava pilotov z vzdolžno armiranobetonsko gredo dimenzij b/h = 60/80 cm. V betonu iz podbetoniranja temeljev iz leta 1957 se je izvedel horizontalni zob globine cca 30 cm. Vzdolžna greda služi kot nosilni element med mikropiloti in obstoječim temeljem. Nato je sledilo podbetoniranje obstoječih temeljev. Podoben postopek se je izvedel tudi na notranji strani cerkve, le da je vzdolžna nosilna greda na različnih višinah. Sledilo je dobetoniranje temeljev in izvedba povezave novih armiranobetonskih gred z zunanje in notranje strani cerkve skozi obstoječe temelje. Po zaključku betonskih del se je izvedlo hidrofobno injektiranje

obstoječih kamnitih temeljev zaradi statične utrditve in kvalitetne povezave novega dobetoniranja temeljev s starimi.

Na zunanji strani cerkve se je najprej izvedla hidroizolacija temeljev in nato tudi drenaža.

Notranjost cerkveZa izvedbo sanacije temeljev in pilotov je bilo potrebno odstraniti obstoječe kamnite tlake in izvesti izkop znotraj cerkve. V notranjosti cerkve je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije iz Novega mesta (ZVKDS) izvajal arheološke raziskave. V cerkvi so se izvedli podložni beton, hidroizolacija in nov armiranobetonski estrih z novim tlakovanjem z naravnim kamnom. V tlakih so položene razvodne cevi za ogrevanje cerkve. Na poškodovanih stenah in obokih se je izvedlo popravilo ometov z apnenim ometom. Poslikava nad korom je bila sanirana po posebnih navodilih ZVKDS. V stranskem prostoru na JZ strani ob zvoniku so se izvedle nove armiranobetonske stopnice za dostop na kor in armiranobetonska plošča nad tem prostorom. Izvedena je tudi kovinska konstrukcija za podaljšanje kora. Ker je bil obstoječi kamniti tlak v slabem stanju, se je v območju ladje in pod korom položil nov kamniti tlak. Obstoječi kamniti tlak se je obdelal in uporabil za stranski kapeli. Cerkev se je v celoti prepleskala, predelane in obnovljene so tudi lesene klopi.

ZaključekS sanacijskimi deli se je zaključila notranja obnova cerkve. Dela so potekala po predvidenem terminskem planu in so tudi v roku zaključena. Zaradi dodatnih del (zamenjava tlaka, popravilo klopi, napeljava gretja v cerkvi, večji obseg injektiranja zidov in še nekaj podrobnosti) je tudi vrednost končne investicije večja od prvotno predvidene.

12

Cerkev Svetega Mihaela v Šmihelu je zgrajena klasično, in sicer iz lokalnega kamna v slabi apneni malti. Takšni so tudi temelji, zaradi česar zgradba ni prenesla neenakomernega posedanja, do katerega je prišlo zaradi delovanja kraških tal. Leta 1975 je bila izvedena sanacija temeljev ladje in zadnjega dela cerkve. S to sanacijo so se temeljna tla še dodatno obremenila, kar je še dodatno pospešilo posedanje cerkve. Na nosilnih zidovih in obokih so se zato pojavile izredno velike razpoke, objekt pa ni bil več varen za uporabo. Tako je bilo več kot potrebno izvesti najprej globoko temeljenje ladje in zadnjega dela cerkve ob cesti s pomočjo pilotov, segajočih do trdnih plasti, potem pa tudi obsežno popravilo in utrditev nadzemnega dela zgradbe.

Opis izvedenih del

Sanacija temeljevSanacija temeljev se je pričela na zunanji strani cerkve. Dela so se izvajala po odsekih, da ni prišlo do porušenja objekta. Po zaključku sanacije z zunanje strani (objekt je bil statično utrjen) pa je sledila sanacija na notranji strani cerkve.

Po odkopu temeljev z zunanje in notranje strani je bilo potrebno najprej odstraniti obstoječi beton (sanacija leta 1957). Podizvajalec Geot d. o. o. je nato postavil pilote do nosilnih

tal. Piloti so različnih globin, in sicer od 5 m do 14 m, saj je nosilni teren pod cerkvijo zelo razgiban. Po izvedbi pilotov se je izvedla povezovalna armiranobetonska gred, nato je sledilo podbetoniranje obstoječih temeljev. Sledilo je dobetoniranje temeljev in izvedba povezave novih armiranobetonskih gred z zunanje in notranje strani cerkve skozi obstoječe temelje. Po zaključku betonskih del se je izvedlo hidrofobno injektiranje obstoječih kamnitih temeljev zaradi statične utrditve in povezave novega dobetoniranja temeljev s starimi. Okoli cerkve se je izvedla tudi drenaža.

Statična sanacija zidovZidovi so se statično utrdili s sistematičnim injektiranjem in izvedbo protipotresnih jeklenih vezi. Izvedena je bila tudi sanacija razpok s cementno injekcijsko maso. Omenjena dela je izvajalo podjetje Gras d. o. o.

Notranjost cerkveZa izvedbo temeljev in pilotov je bilo potrebno odstraniti obstoječe kamnite tlake in izvesti izkop znotraj cerkve. V notranjosti cerkve je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije iz Novega mesta (ZVKDS) izvajal arheološke raziskave. V cerkvi so se izvedli podložni beton, hidroizolacija in nov armiranobetonski estrih. V tlakih so položene cevi za ogrevanje. Na poškodovanih stenah in obokih se je izvedlo popravilo ometov

z apnenimi ometi. Poslikava nad korom je bila sanirana po posebnih navodilih ZVKDS. Izvedle so se armiranobetonske stopnice na kor in armiranobetonska plošča. Izvedena je tudi kovinska konstrukcija za podaljšanje kora. Ker je bil obstoječi kamniti tlak v slabem stanju, se je v območju ladje in pod korom položil nov kamniti tlak. Obstoječi kamniti tlak se je obdelal in uporabil za kapeli. Cerkev se je v celoti prepleskala, predelane in obnovljene so tudi lesene klopi.

Opis gradbenih delJernej Stepan, Malkom Novo mesto d. o. o.

13Začetek gradbenih del

Demontaža klopi

Začetek odkopavanja temeljev

Cerkev brez klopi

Odkopani temelji pri vhodu; vidni so temelji iz leta 1957

Odstranjevanje betonskega tlaka v cerkvi

14

Postavitev protiprašne stene v cerkvi - spodnji del

Postavitev protiprašne stene v cerkvi - zgornji del

Odstranjevanje odvečnega betona na temeljih iz leta 1957

Odkopani temelji na zahodni strani cerkve, ponekod do globine 2,5 metra

15

V cerkvi in zunaj nje smo z namenom preprečevanja nadaljnjih poškodb in posedanja cerkve morali v tla izvrtati vrtine do trdne podlage in vgraditi vanje mikropilote in s tem statično ojačati temelje in cerkev. Z mikrolokacijo smo določili število in lego posameznega mikropilota. Z ustrezno vrtalno garnituro in vrtalnim orodjem smo v tla najprej izvrtali vrtine. Znotraj cerkve smo naredili 35 vrtin, 25 pa smo jih izvrtali tudi zunaj nje.

Za iznos navrtanega materiala ter hlajenje vrtalnega orodja smo uporabili komprimiran zrak. Posamezne vrtine so bile globoke tudi do 14 m. Na posameznih mestih smo bili včasih zaradi globine že v skrbeh, če bomo lahko prišli do trdne podlage. Delo je bilo zahtevno zlasti v cerkvi, saj smo bili omejeni s stropom, ki je onemogočal, da bi izkopavali z večjim strojem. Pri samem delu je nastala tudi ogromna količina prahu. Vertikalne vrtine so bile izvajane z vpetjem 1,0 m v raščeno podlago, to je apnenec.

Ko smo končali z vrtanjem vrtin, je sledil postopek vgradnje jeklenih cevi Ø 101/10 mm ter nato injektiranje vrtine z injekcijsko maso, to je mešanica vode, cementa in dodatka za nabrekanje. Vsak mikropilot je bil končan, ko sta bili tako vrtina kot jeklena cev zainjektirani z injekcijsko mešanico. Po določenem času, ki je potreben, da se masa strdi, smo dobili v tleh armirane mikropilote oz. krožne stebre premera 150 mm.

Da smo končali s postavljanjem vseh mikropilotov, smo potrebovali 30 dni.

Izdelava mikropilotovRatimir Benček, Geot, d. o. o.

Izdelava vrtin za mikropilote zunaj cerkve

Cevi za mikropilote

16

Izdelava vrtin za mikropilote v cerkvi

V cerkvi in okrog nje se je ob vrtanju vrtin za mikropilote močno kadilo

Izdelava vrtin za mikropilote pod korom

Polnjenje v vrtino vstavljenih mikropilotov s cementno maso

Postavljen mikropilot

17Utrditev temeljev

Priprava opaža za betoniranje armiranobetonske grede, ki prenaša težo cerkve na mikropilote

V temeljih je vgrajenih 240 ton betona

Betoniranje armiranobetonske grede, ki prenaša težo cerkve na mikropilote

Hidroizolacija betonskih temeljev in postavitev drenažnih cevi

18

Gradbena mehanizacija v notranjosti cerkve Nosilna armiranobetonska gred v notranjosti cerkve

Odkopani temelji v notranjosti cerkve, ponekod do globine 1,5 metra

Izdelava armiranobetonske grede pod korom

19Protipotresna vezava in injektiranjeMatevž Bergant, Gras d. o. o.

Podjetje GRAS d. o. o. je v okviru projekta v letu 2010 izvedlo naslednja sanacijsko-utrditvena dela:

V območju globokega temeljenja na pilotih, • v okviru katerega se je izvedla tudi razširitev temeljev z dobetoniranjem, smo utrdili osnovne kamnite temelje s postopkom sistematičnega injektiranja s hidrofobno cementno injekcijsko maso. S tem je kamnito gradivo temeljev dobilo boljše mehanske lastnosti.

Nadzemne dele zidov v območju ladje (do • prezbiterija) in v območju zadnjega dela zgradbe proti cesti smo utrdili s postopkom sistematičnega injektiranja s cementno injekcijsko maso. S tem je kamnito gradivo zidov dobilo boljše mehanske lastnosti, pomembne v oziru protipotresne odpornosti objekta. Zgornji del zvonika ni imel poškodb, zato posebni utrditveni posegi niso bili potrebni.

S sistematičnim linijskim injektiranjem smo • sanirali razpoke v oboku ladje (razen v območju poslikave) in v sprednjem delu cerkve, kjer se ni izvajalo popolno sistematično injektiranje zidov.

Da bi objekt ustrezno povezali v višini kora • in v višini vpetja obokov v zidove ter s tem preprečili nadaljnje razpiranje zidov, smo po obodu in delno znotraj namestili jeklene protipotresne vezi iz okroglih palic, delno obojestranskih in delno enostranskih. Z novimi vezmi smo nadomestili tudi vezi na

vzdolžnih obodnih zidovih na zadnjem delu objekta, ki so bile nameščene v prejšnjem stoletju in zaradi velikih pomikov zidov niso bile več funkcionalne. Večina novih protipotresnih vezi je vgrajenih podometno, vse so ustrezno napete in protikorozijsko zaščitene. V območjih namestitve vezi se je tudi v sprednjem delu objekta izvedla utrditev pripadajočih pasov nosilnih zidov s sistematičnim injektiranjem.

Razpoka na severni strani cerkve in novo nameščena protipotresna vez

Protipotresne vezi na vogalu kapele Žalostne Matere Božje

Zidovi so bili injektirani s cementno maso

Hidrofobno injektiranje temeljev

20

Stropna slika svete Cecilije nad korom je bila zaščitena pred poškodbami zaradi injektiranja

Sanacija razpok z apneno malto

Sanacija razpok

Pri razpokah je bil odstranjen slab omet

21Centralno ogrevanje, stopnice na kor, tlak

Stopnice so zabetoniraneBetoniranje stopnic na korOpaž novih stopnic na korIzdelava estriha v južni kapeli

Razdelilna omarica za bodoče ogrevanje cerkve je v zakristiji

Podložni beton v cerkveni ladji

Hidroizolacija in cevi centralnega ogrevanja v cerkveni ladji - pogled proti vhodu

Hidroizolacija in cevi centralnega ogrevanja v cerkveni ladji - pogled proti oltarju

22

V stranskih kapelah je bil za obnovo uporabljen stari kamniti tlak iz cerkvene ladje

Polaganje novega kamnitega tlaka

23Naša cerkev je sedaj še boljša in lepša!

Začetek postavitve obnovljenih cerkvenih klopi V klopeh pod klečalniki so inštalirani radiatorji Notranjost cerkve je bila v celoti prebeljena

Orglarski mojster Marjan Bukovšek je ob prostovoljni pomoči faranov orgle ponovno sestavil

Razstavljene orgle so bile v času sanacije na varnem v učilnici v kaplaniji

24Finančno poročilosanacije farne cerkveIgor Stepan, župnik

Nujnost obnove župnijske cerkve v Šmihelu je narekovala, da smo pričeli z obnovo, četudi nismo imeli finančnih sredstev za celotno investicijo. V župnijskem Gospodarskem svetu smo iskali različne možnosti, kako bi prišli do sredstev za plačilo.

Ob začetku obnovitvenih del je imela župnija 33.000 evrov. Za investicijo, katere predračun je znašal 292.202,00 evrov, je bilo to seveda veliko premalo. V času obnove pa so se pokazala še nepredvidena dela, katera so končno vsoto obnovitvenih del zvišala na 393.937,11 evrov. Bili pa so še ostali stroški, kakor je razvidno iz tabele spodaj.

Člani Gospodarskega sveta smo se strinjali, da je naša dolžnost, da izvajalcu del poplačamo opravljena dela, župnija pa se zadolži na drug način. 200.000,00 evrov kredita nam je bilo odobreno pri Deželni banki Slovenije za dobo desetih let z možnostjo predhodnega odplačila. 100.000,00 pa nam je posodila Ško� ja Novo mesto, 20.000,00 evrov pa podarila kot nepovratna sredstva. Do 20. 9. 2010 je za obnovo darovalo 117 darovalcev iz župnije ali drugod v skupni vrednosti 22.300,00 evrov.

V mesecu januarju 2010 smo kandidirali tudi na razpisu Ministrstva za kulturo za obnovo kulturnih spomenikov in uspeli pridobiti sredstva v višini 80.305,00 evrov.

Prva situacija opravljenih del je bila izdana 30. 6.

2010 v višini 85.427,06 evrov, druga 29. 7. 2010 v višini 93.925,98 evrov in tretja 31. 8. 2010 v višini 99.021,31 evrov. Ostale situacije bodo izdane naknadno, zato je za ta dela podana ocena. Izdane situacije izvajalcu plačujemo v plačilnem roku.

Za prihodnja leta bo ostalo veliko dolga, ki ga bomo poskušali čim prej odplačati. Vsak zaposleni oz.

družina je povabljena, da daruje po svojih močeh in zmožnostih.

Bog vam poplačaj vsak vaš dar, ki ste ga ali ga še boste namenili za obnovo župnijske cerkve.

25

Rekapitulacija:

Vsebina Odhodki (v evrih) Prihodki (v evrih)Začetno stanje 33.000,00Posojilo Ško� je NM 100.000,00Dar Ško� je NM 20.000,00Darovi vernikov ali podjetij 22.300,00Bančni kredit DBS 200.000,00Razpis Ministrstva za kulturo 80.305,00Geomehanske raziskave 11.889,00Odločba za komunalni prispevek 18,00Gradbeno dovoljenje 220,00Izdelava projekta obnove 3.000,00Arheološka izkopavanja 3.000,00Napeljava centralnega ogrevanja 31.914,00Plačilo I. situacije 85.427,00Plačilo II. situacije 93.926,00Druga dela 1.200,00III. situacija 99.021,31Ocena ostalega dela 115.562,80Skupaj 445.178,11 455.605,00

Iz tabele je razvidno, da nam za prihodnja leta ostaja dolg v višini 200.000,00 evrov in dodatne obresti ter 100.000,00 Ško� ji Novo mesto.

Priporočamo se vaši darežljivosti.

26

Leta 2007, ko smo zaključili obnovo stanovanjskega dela v župnišču, smo kar z neko tesnobo v srcu razmišljali, kako bomo

vse skupaj poplačali in povrnili. Kmalu se je pokazalo, da zmoremo in da lahko poleg uredimo še nujne stvari. Takrat je bilo med načrti za prihodnost na gospodarskem področju navedena tudi obnova, župnijske cerkve in razpok, ki so se v sušnih obdobjih leta večale, v mokrih zopet manjšale, končno pa postale tako velike, da je bil pogled na njih vedno zaskrbljujoč.

V Gospodarskem svetu, skoraj ni bilo seje, da se nebi vsaj nekaj časa ustavili tudi ob tej temi. Končno pa vse svoje moči, misli in prizadevanja usmerili samo v to.

Sedaj, ko je za nami velik projekt statične obnove župnijske cerkve, gledam v preteklost s hvaležnostjo vsem, ki ste na kakršenkoli način pripomogli, da smo na koncu velikega dela.

Velika zahvala Bogu za blagoslov in varstvo. V vseh teh mesecih, ko je bilo okoli župnijske cerkve veliko gradbenih strojev, odkopanih jarkov in nevarnih okoliščin, ni bilo niti ene najmanjše nezgode.

Hvala članom župnijskega Gospodarskega sveta: Jožetu Plut, Tadeju Burgerju, Marku Hrovatu, Antonu Juncu, Matjažu Kavšku, Andreju Lukanu in Marku Repšetu, ki so mi v teh mesecih priprave na obnovo in v času obnove s svojimi nasveti, mnenji in oporo pomagali prebroditi marsikateri težak

ZahvalaIgor Stepan, župnik

trenutek in odločitev. Tadeju Burgerju hvala tudi za izdelavo načrta novih stopnic na kor in razporeditev cerkvenih klopi.

Hvala g. Stanetu Udovču, univ. dipl. inž. gradbeništva, ki je prevzel nadzor nad izvajanimi deli in bil vedno na voljo za nasvete.

Hvala Škofiji Novo mesto, g. škofu Andreju Glavanu in ekonomu dr. Janezu Grilu, ki sta imela razumevanje in podprla naš projekt z darom 20.000,00 evrov, ter namenila posojilo v višini 100.000,00 evrov in v imenu škofi je sprejela poroštvo za vrnitev kredita banki.

Hvala podjetju Spina Novo mesto, d. o. o. in direktorci go. Marjeti Saje Lukšič, kjer so pripravili projektno nalogo z načrti statične sanacije ter pomagali pri zbiranju dokumentacije za razpis Ministrstva za kulturo.

Hvala vsem v podjetju Malkom Novo mesto d. o. o., ki je prevzelo obnovitvena dela: direktorju g. Marjanu Skubetu, vodji projektov g. Jerneju Stepanu, delovodji Slavku Pavlinu ter vsem podizvajalcem in delavcem, ki so prenašali težo dnevov.

Hvala podjetju IMP Promont – elektro, d. o. o. za brezplačno izdelavo meritev in začasne ozemljitve župnijske cerkve.

Hvala vsem skritim in neimenovanim darovalcem, ki ste v teh mesecih že ali pa še boste darovali za obnovo.

Velik boglonaj pa vsem vernikom rednim nedeljnikom, ki nedeljo za nedeljo, ne samo z molitvijo, ampak tudi s svojimi darovi podpirate našo župnijsko cerkev in vse tri podružnične cerkve. Predvsem vi boste v prihodnosti prenašali največjo težo dolgov, ki nam bodo ostali od letošnje obnove.

Naštel sem nekaj najpomembnejših akterjev velikega župnijskega projekta v letu 2010, kajti predolg bi bil seznam vseh, ki ste na različne načine pomagali pri obnovi.

Prepričan sem, da bo Bog, ki vidi na skrivnem, vsakemu izmed vas znal povrniti na njemu lasten način.

Bog poplačaj vsem!

27

Statična obnova temeljev in temeljnih tal v zadnjem delu župnijske cerkve je v letu 2010 končana. Kljub temu, da ostaja velik � nančni

dolg, ki ga bomo odplačevali še nekaj let, in bo to naša glavna skrb na gospodarskem področju, pa vseeno zremo v prihodnost.

V času obnove je pevski kor dobil nove • stopnice, ki so bolj položne za lažji dostop za pevce. V prihodnjih mesecih bo naročena in izdelana še zaščitna ograja ob novih stopnicah.

V času obnove je bila pripravljena in že • pričvrščena nosilna konstrukcija ob ograji kora. Namen je, da se kor nekoliko poveča, predvsem pa pripravi in uredi nova korna ograja. Tudi orgelska omara bo potrebna restavriranja.

Pod nove klečalnike v obnovljenih • cerkvenih klopeh so bili nameščeni novi radiatorji in čakajo, da se povežejo s pečjo, da bodo opravljali svojo funkcijo v zimskih mrzlih mesecih.

Obnove in restavracije je potreben tudi • stranski oltar sv. Frančiška Pavelskega, ki že vrsto let čaka in kliče po obnovi. Prav tako pa tudi slike križevega pota. Trenutno so obnovljene štiri postaje.

V času obnove se je pokazalo, da bo • potrebno na novo prekriti cerkveno streho in zamenjati pločevino na zvoniku.

Načrti za prihodnostIgor Stepan, župnik

Prav tako je zrela za obnovo tudi streha župnišča.

Obnoviti bo potrebno tudi fasado na cerkvi • in kaplaniji ter okolico župnijske cerkve, da bo vse to skupaj z Zavodom Friderika I. Barage dajalo lep zaključek osrednjega dela Šmihela.

Pozabiti ne smemo tudi na podružnice, • na katerih je tudi potrebno opraviti nekaj obnovitvenih del. Pri cerkvi v Stranski vasi bo potrebno urediti omet pri zvoniku in stenah cerkve. Na Ljubnu pa restavrirati glavni oltar. Cerkev na Cerovcu pa je ob zadnji obnovi leta 2007 zasijala v vsej svoji lepoti.

To je le nekaj najnujnejših gospodarskih opravil, ki nas čakajo v prihodnosti. Vem, da to ni najpomembnejše, je pa zelo pomembno, če hočemo ohraniti naše cerkve v katerih se srečujemo kristjani med seboj in z našim Bogom.

Fotogra� je na ovitku:

NE GRE SAMO ZA ZIDOVE!

28