ocene in poroČila...marija stanonik vrednoti pesmi in zapiše, da je moč pesmi milke hartman v...

OCENE IN POROČILA

Jezik in slovstvo, let. 53 (2008), št. 6

Marija Stanonik je avtorica več knjig o slovstveni folkloristiki, in sicer Slovstvena folklora v domačem okolju (1990, 1993), »Na tleh leže slovenstva stebri stari« (1993), Od setve do žetve: interpretacija in konkordanca svetopisemskih motivov v slovenski slovstveni folklori (1999), Slovenska slovstvena folklora (1999), Teoretični oris slovstvene folklore (2001), Slovstvena folkloristika: med jezikoslovjem in literarno vedo (2004), Hišna imena v Žireh (2005), Procesualnost slovstvene folklore: slovenska nesnovna kul-turna dediščina (2006). Avtorica, znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko narodopisje na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, tudi predavateljica na ljubljanski (1995) in mariborski filozofski fakulteti (1998) na slovenistiki, je ustanoviteljica znanstvenega glasila Slovstvena folklora in zbirke Kmečki glas, pri kateri izhajajo knjige z narečnimi pripovedmi (npr. Bojana Verdinek: Lesene cokle: folklorne pripovedi iz Mežiške, Mislinjske in Šaleške doline. Ljubljana: Kmečki glas, 2002). Marija Stanonik je avtorica številnih dodanih besedil

raznim monografijam ali literarnim delom.

V monografiji Slovenska narečna književnost se avtorica ukvarja z vprašanjem narečne književnosti, pri katerem sistematično prikaže dramatiko, poezijo (najobširnejši del) in prozo. Avtorica uvodoma pojasnjuje, da je delo prvi sistematični prikaz slovenske narečne književnosti, ki se opira na estetsko vrednotenje snovi, motivike, stilnih sredstev, percepcije.

Monografija Slovenska narečna književnost vsebuje tri večja poglavja (Slovenska narečna dramatika, Slovenska narečna poezija, Slovenska narečna proza), katerim sta dodani uvodna in sklepna avtoričina beseda. Obe dodani besedili sta še posebej dobrodošli predvsem zato, ker je delo precej obsežno in tako učinkujeta kot pomembni smernici pri branju obravnavanega dela.

V prvem poglavju Slovenska narečna dramatika avtorica obravnava tri besedila, in sicer delo Izgubljeni sin Andreja Šusterja Drabosnjaka (koroška narečna dramatika), beneškoslovensko

Marija Stanonik: Slovenska narečna književnost. Maribor: Slavistično društvo, 2007, 478 str.

86 Ocene in poročila

pastoralko Naš božic in Štorje od Šešerjov an Tobink Renata Podbersiča (goriška narečna dramatika). Marija Stanonik najprej analizira vsebinski del omenjenih besedil, zanima jo motivika, snovnost, poetika, funkcija idr. Zanimiv dodatek so razložene besede, ki se nahajajo v teh besedilih.

Kar bralca moti ne samo pri dramskem delu, temveč tudi pri ostalih dveh, je pretirano citiranje iz del narečnih ustvarjalcev, zlasti zato, ker jih avtorica uporablja pri vsebinski analizi, kjer bi bili dovolj povzetki. Pri dramatiki Marija Stanonik izpusti nekaj koroških dramskih besedil, saj se ustavi samo pri Andreju Šusterju Drabosnjaku. Tako bi avtorica svoji raziskavi lahko dodala še deli Mitje Šipka Fužina, delavska drama v šestih slikah (1980) in Ivanke Hergold Suha leta (1976), v katerih je narečje prisotno zlasti v izbiri besed.

Izjemno obsežno je drugo poglavje z naslovom Slovenska narečna poezija. Marija Stanonik se uvodoma naslanja na Ivana Slamniga in sklicujoč nanj razpravlja o pesmi. V nadaljevanju problematizira pojem narečna poezija, ki da pomeni vmesni element med slovstveno folkloro in literaturo, vezni člen med njima; avtorica povzema tudi druge avtorje, ki so se ukvarjali s tem področjem (Igor Grdina, Zmaga Kumer, Marko Terseglav, Pavle Merku, Vilko Novak itd.), pri čemer piše tudi o pomenu nekaterih dognanj za narečno književnost (Igorja Grdine, Martine Orožen in Jožeta Pogačnika). V tem delu predstavi tudi zemljepisno in zgodovinsko razsežnost ter motiviko. Poglavje Sodobna slovenska narečna poezija obravnava vprašanje motivacije za narečno pesnjenje,

njegovi recepciji in vprašanju njegove umestitve v navpični klasifikaciji besedne umetnosti. Marija Stanonik izhaja iz motivov, ki se pojavljajo v narečnem pesnjenju (jezik, pesem, vino, lokalpatriotizem, etnološke, folklorne teme), pri tem pa pri vsakem predstavi nekatere avtorje. Tako na primer pri jezikovnem sklopu omenja Floro Rauter, predstavnico koroških Slovencev, ki piše v slovenščini (v narečju) in tudi v nemščini, pri pesemskem pa Ernesta Kočivnika, ki pozna motiv zavisti zaradi pesnjenja, in seveda druge avtorje. Pri ljubezenskem sklopu in sklopu o smrti avtorica omeni na primer Mladena Babiča, pri katerem je smrt osrednji motiv ustvarjanja. Zanimiva je pesnica Neda Štok-Vojska, ki piše o novih nasadih trt, pri čemer avtorica monografije piše o pomembnosti pesničinega ustvarjanja, namreč o narečni vinogradniški termi-nologiji. Zelo natančen je pregled etnoloških tem; avtorica v pesmih najde oblačilno kulturo (Frančišek Ferencek, Neda Štok-Vojska), praznike (Neda Štok-Vojska, Frančišek Ferencek, Danila Tuljak-Bandi), opravljanje (Neda Štok-Vojska), kmečko delo (Neda Štok-Vojska, Danila Tuljak-Bandi) idr. Tudi motivika koroških pesnikov na Slovenskem, ki sicer ne pišejo v narečju, ampak so narečne besede prisotne samo tu in tam, je po-dobna. Razvrstili smo jih na naslednje motivne sklope: motiv smrti (umiranja, bolezni, minevanja, odhoda), motiv samote, osamljenosti, motiv upanja, motiv življenja. Nekatere pesmi smo poimenovali po vrsti (ljubezenske, priložnostne, domoljubne/domovinske, razpoloženjske, otroške, spominske). V tem poglavju se avtorica posveti tudi vprašanju recepcije in definicije.

Ocene in poročila 87

Poglavje Sodobna slovenska narečna književnost avtorica zaključi s sklepom, v katerem zapiše nekatere ugotovitve, povezane s to problematiko. Avtorica nato prehaja na prekmursko narečno poezijo, ki jo predstavlja Vilko Novak, dolgoletni predstojnik Oddelka za etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, z delom Zbogom, življenje. Morda bi v tem delu bila dobrodošla predstavitev Lainščkove narečne poezije. Predstavnika koroške narečne poezije sta Milka Hartman in Andrej Kokot. Avtorica monografije omeni, da je prvi pisal »rajme« na tem območju Andrej Šuster Drabosnjak, nato natančno razčlenjuje pesništvo Milke Hartman, ki je nekaj svojih pesmi uglasbila. Tudi pesmi Andreja Kokota so natančno predstavljene, predvsem z vsebinskega vidika. V sklepnem delu Marija Stanonik vrednoti pesmi in zapiše, da je moč pesmi Milke Hartman v fabulah in dialogih, kar jih uvršča v objektivno poezijo. Na podoben način je predstavljeno pesništvo Viljema Černa, predstavnika Terske doline. Ob njegovi poeziji avtorica strne večje motivne sklope, to so krajina, izseljenstvo in religioznost, solze, motiv besede, življenje (zadnje tri avtorica uvršča v nezavedno motiviko, prve tri pa v zavedno). Tudi ta del vsebuje sklepno besedo, pri čemer avtorica povzame zapisano. Sledi rezijanska narečna poezija s predstavnico Silvano Paletti. Bralec izve, da je predhodno o njej ve-liko pisal Milko Matičetov. Palettijeva pesniška zbirka je trijezična, in sicer rezijanska z naslovom Rozajanski serčni romonenj, italijanska in tudi slovenska (Rezijanska srčna govorica). Pri pesnici se pojavljajo motivi glasu, rožic v naravi, smrti ipd. Tudi to pesnico spoznamo predvsem po vsebinski

plati. Avtorica nadaljuje s pesništvom tržaškega pesnika Aleksandra Furlana, pri katerem je zanimivo to, da je najprej pesnil v knjižnem jeziku. Posebnost njegovega pesnjenja se kaže v opisih narodne noše, ki so po avtoričinem mnenju vredni etnološke pozornosti. Za pesem Uöd tete Francke pa Marija Stanonik meni, da bi morala priti v slovensko literarno zgodovino; med drugim avtorica motiv primerja s Cankarjevo materjo. O Furlanovi poeziji v celoti meni, da je zrela poezija.

Zlatko Pochobradsky je predstavnik Gorskega Kotarja; avtorica se navezuje na pet njegovih pesniških zbirk, pri čemer se posebej ustavlja pri razmerju knjižni jezik: narečje. Zlatko Pochobradsky pa na območju Gorskega Kotarja ni začel prvi s pisanjem v narečju; to je bil Ivan Kovačić-Goran. Druga pomembna avtorica tega ob-močja je Zdenka Svetličić: v njeni pesmi Škrpet je namreč mogoče prepoznati posebnosti idrijskega, cerkljanskega in žirovskega narečja. Pri pesniku Pochobradskem se Marija Stanonik ustavi pri analizi besedja, jezikovnih zakonitostih, nato pa natančno pred-stavi motiviko (voda, rodna gruda, zgodovina, beseda, roke, mati idr.). Predstavnik pesništva Poljanske doline je Janez Ramoveš, ki ustvarja pod psevdonimom Ivan Čankar. Izdal je štiri pesniške zbirke. Njegove pesmi so osebnoizpovedne, ljubezenske, pa tudi s socialno motiviko. Poseben avtor je Vinko Hrovatič, saj je napisal narečni ep z naslovom Kaj se v Trbovljah godi, ki vsebuje 26.542 verzov. Avtor rad idealizira preteklost, medtem ko je do sedanjosti kritičen. Zelo razgibana je njegova izseljenska motivika, naslanja se na socialno tematiko, tematizira


perkmandelca (bajno bitje), piše o družini, starcih, smrti, vsakdanjem življenju, praznikih idr. Avtorica v delu opazi tudi folklorne obrazce (pozdrave, psovke, kletvice, frazeme, reke, pregovore), folklorne pesmi in tudi pripovedi (povedke, pravljice, šaljivke). Zares obsežno poglavje zaključi s sistemom vrednot, ki ga ima Vinko Hrovatič. Bolj pomembne so pesniške oblike, ki se pri njem pojavljajo (balade, soneti). Marija Stanonik se ustavi tudi pri stilnih sredstvih, za katere pri Hrovatiču velja zlasti uporaba frazemov, medtem ko je metaforika manj pogosta. Pomembna je medbesedilna analiza, pri čemer avtorica ugotavlja vpiv antike in slovenske literature (France Prešeren, Anton Martin Slomšek, Srečko Kosovel, Mile Klopčič, Ivan Minatti).

Sledi zadnje poglavje Slovenska narečna proza. Dobrodošel je avtoričin prispevek o uzaveščanju narečja kot estetske vrednote v slovenski prozi 20. stoletja. Avtorica namreč omenja, da so nekateri predstavniki socialnega realizma (Prežihov Voranc, Miško Kranjec, Ignac Koprivec, Ferdo Godina, Ciril Kosmač, Ivan Potrč) uveljavili obrobne pokrajine v slovenski literaturi; tudi oni so v literaturo vnašali narečne prvine. Danes je tak avtor Marjan Tomšič, pa tudi Feri Lainšček. Marija Stanonik nadaljuje s primorsko narečno prozo, katere predstavniki so Aldo Černigoj, Silvo Fatur in Neda Štok-Vojska. Avtorica zelo natančno analizira Černigojevo prozo, zlasti glasoslovje, besedoslovje, oblikoslovje, skladnjo in slovstveno folkloro. Avgust Černigoj je zbiralec starih narečnih besed, rekel. Avtorica monografije predstavi tudi prozo Silva

Faturja in Nede Štok-Vojska. V sklepu estetski naboj primorske narečne proze vidi v njeni sporočilnosti.

Sledi gorenjska narečna proza z avtorjem Jožem Bertoncljem, kateremu avtorica priznava, da je med prvimi, ki je v svoje pisanje začel vpletati narečne in žargonske sestavine. Pri koroški narečni prozi avtorica predstavi Janka Messnerja. Dobrodošel bi bil prispevek o koroških avtorjih na Slovenskem, ki v svoja besedila vnašajo narečne prvine, na primer Ivanka Hergold, Andrej Makuc, Matjaž Pikalo idr. Enako velja tudi za poezijo.

Jože Ftičar je predstavnik prekmurske narečne proze. V to literaturo je vstopil z romanom Za napršnjek vedrine, ki je pisan z otroške perspektive in vsebuje vaško življenje, drugo svetovno voj-no, jezik, revolucijo, šolo, sožitje. Predstavnik porabske narečne proze je Francek Mukič; tudi njegovo prozo avtorica natančno analizira (predvsem vsebinsko). Pri njegovem pisanju se pojavlja folklorna motivika, ki ima sporočilno funkcijo in simbolni pomen (440). Zadnji del obsežnega poglavja je proza Gorskega Kotarja s predstavni-kom Zlatkom Pochobradskym. Tudi v njegovem ustvarjanju avtorica opazi elemente slovstvene folklore.

Marija Stanonik obsežno monografijo zaključi s sklepnimi mislimi. Razmišlja o govorjenem jeziku in njegovem pomenu, opozarja na pomen narečjeslovja, piše o italijanskem narečnem ustvarjanju, v nadaljevanju se sprašuje, zakaj slovenski narečni pesniki ne pridejo v antologije, nadalje si zastavlja vprašanje o manjvrednosti narečij ipd. Nato avtorica priznava,


da je takšna sintetična obravnava slovenske narečne književnosti uvodni korak k nadaljnjim vprašanjem, ki zadevajo slovensko jezikoslovje. Piše tudi o nadaljevanju tovrstnega dela, ki bi še natančneje obdelal določene ravni, in sicer skladenjsko (ki je najslabše obdelana pri narečni književnosti), nato pa motiviko, poetiko, medbesedilnost, sociologijo literature. Avtorica opozarja tudi na to, da vseh del ni mogla uvrstiti v obravnavano monografijo, nato pa omenja še Domna Uršiča, ki piše narečne pesmi in jih predstavlja na literarnih večerih.

Monografija Slovenska narečna knji-ževnost prinaša novosti v naslednjih ozirih: predstavlja manj poznane avtorje

oz. avtorje, ki jih (najbrž) poznajo samo tisti, ki živijo v ustvarjalčevem okolju, združuje slovstveno folkloro z dialektologijo in poziva literarno vedo k obravnavi določenih del. Takšne obravnavne na Slovenskem še nismo imeli, zato je dobrodošla. Morda bi avtorica lahko manj pozornosti posvetila vsebinski analizi in namenila (še) več prostora slogovni idr. Z delom, kakršno je Slovenska narečna književnost, bo gotovo vzpodbudila raziskovalce k povsem samostojnim raziskavam, omejenim zgolj na določeno narečno skupino.

Janja VollmaierRadlje ob [email protected]

Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Strokovni odbor Maksa Pleteršnika sta 11. in 12. septembra 2007 v Pišecah, rojstnem kraju Maksa Pleteršnika, organizirala dvodnevni znanstveni simpozij. Sodelovalo je 28 predavateljev, ki so nastopili s 25 referati. Ob tem je izšla znanstvena monografija Od Megiserja do elektronske izdaje Pleteršnikovega slovarja. Zbornik je bil predstavljen jeseni 2008 v Pišecah.

22 objavljenih prispevkov se nanaša na slovensko slovaropisje. Recenzenta knjige sta Emil Tokarz in Vesna Mikolič, urednik Marko Jesenšek. Čeprav v zborniku prispevki niso

razdeljeni na posamezne sklope, sem jih glede na obravnavane teme razdelila na šest zaključenih celot (določeni prispevki pokrivajo tudi več področij).

Prvi tematski sklop vrednoti nastanek in prednosti elektronske izdaje Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja. Nakazane so nadaljnje možnosti za prihodnost: spletne objave in večpredstavnost. Transliterirana izdaja slovarja omogoča uporabnikom dodatno strokovno uporabno vrednost in lažji ter hitrejši dostop do podatkov. To obravnava Helena Dobrovoljc. Pomembno spoznanje, ki ga njen prispevek prinaša, je, da bi bilo potrebno

Marko Jesenšek (ur.): Od Megiserja do elektronske izdaje Pleteršnikovega slovarja. Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Zora 56), 2008. 367 str.


elektronske slovarje dopolniti v smislu večpredstavnosti (še zlasti zvočnosti).

Narečno slovaropisje v povezavi s Pleteršnikovim slovarjem je drugi tematski sklop. Andrejka Žejn predstavlja različne vire gradiva za narečne slovarje, analizira zbiranje gradiva zanje in se osredotoča na listkovno kartoteko za izdelavo slovarja Tezaver slovenskega ljudskega jezika na Koroškem. Živa narečna koroška podjunska imena rastlin in njihova primerjava z iztočnicami v slovarskih delih zanimajo Mihaelo Koletnik. Narečno besedje za različne barve las v Pleteršnikovem slovarju in gradivu za SLA je analizirala Jožica Škofic. Prikazuje delo za SLA (Slovenski lingvistični atlas) – uporabnost podatkov o naglasu, glasovni podobi, izvoru, zemljepisni omejenosti rabe in ponazarjalno gradivo v Pleteršnikovem slovarju. Prispevek Anje Benko in Zinke Zorko obravnava do sedaj še neraziskani koroški rokopisni slovar Luka Sienčnika, ga primerja s Pleteršnikovim slovarjem in z narečnimi ustreznicami s Strojne, Šentanela in Kaple.

Prispevki iz naslednjega (tretjega) sklopa prikazujejo primerjavo med Pleteršnikovim slovarjem, Slovenskim pravopisom in Slovarjem slovenskega knjižnega jezika, nanašajo se na slovnico, izhajajočo iz Nemško-slovenskega slovarja Maksa Pleter-šnika, pomenoslovje v slovarjih, na besedoslovje in besedotvorje. Vlado Nartnik sistematično primerja predložne zveze v Pleteršnikovem slo-varju in Slovenskem pravopisu Jožeta Toporišiča. Helena Dobrovoljc razisku-je pojmovanje variantnosti v jezikovni

normi, predpisu in jezikoslovni tradiciji ter s pomočjo besedilnih korpusov in drugih spletnih virov opiše jezikovno rabo variantnih pravopisnih rešitev šest let po izidu Slovenskega pravopisa 2001. Mojca Tomišić prikazuje glagole s se v Pleteršnikovem slovarju in SSKJ za iztočnice od A do H. Irena Stramljič Breznik primerjalno obravnava bese-dotvorno kategorijo samostalniških manjšalnic v že omenjenih slovarjih, in sicer z vidika rodnosti in razvrstitvenih lastnosti obrazil. Jože Toporišič analizira slovnično obvestilnost, pojmovanje in imenovanje besedilnih vrst in tonemski naglas v Pleteršnikovem slovarju. Pomenoslovje v naših slo-varjih od Megiserja do elektronske izdaje Pleteršnikovega slovarja popisuje France Novak. Obravnava problem slovarskega pomenoslovja – vprašanje ubeseditve oz. razlage pomenov in vprašanje določanja oz. omejitve pomenov. Marko Jesenšek podaja popolni izpis ptičjih imen s pomočjo Pleteršnikovega elektronskega slovarja, sistemsko urejeni seznam in sistemski pregled vrst ptičev, zgradbo slovarskega sestavka, besedoslovno ter besedotvorno podobo ptičjih imen.

Najobširnejše tematsko področje, ki ga pokriva največ prispevkov, je zgodovinsko slovaropisje (elektronska izdaja Pleteršnikovega slovarja je zelo olajšala raziskave). Analizirana so do sedaj še premalo natančno raziskana dela iz zgodovinskega slovaropisja ter delež in pomen strokovnega besedja v Pleteršnikovem slovarju. Irena Orel predstavlja Pohlinovo slovarsko besedje v Pleteršnikovem slovarju in ugotavlja merila za navedbo prvega v drugem imenovanem slovarju. Jožica Narat je z leksikološkega in


leksikografskega vidika predstavila Japljevo, Škrinarjevo in Travnovo besedje kot vire za Pleteršnikov slovar. Primerjalno analizo besedja med Pleteršnikovim, Vodnikovim in Cigaletovim slovarjem ter delež Vodnikovega besedja v Pleteršnikovem slovarju predstavlja Andreja Legan Ravnikar. Na vprašanje, ali je analiza fonetičnih in leksikalnih variant v osrednjem slovarskem delu Alasije-vega Italijansko-slovenskega slovarja (1607) relevantna pri ugotavljanju stanja slovenščine v Devinu in okolici na začetku 17. stoletja, odgovarja Metka Furlan. Z besedjem iz štirih del Jožefa Košiča v Slovarju stare knjižne prekmurščine in z vplivom avtorja na druge prekmurske pisce se ukvarja Natalija Ulčnik. Tanja Grah obravnava besedje pridig Jožefa Sakoviča, iz katerih je izpisala besede v obliki slovarja, primerja jih z besedjem, zajetim v Slovarju stare knjižne prekmurščine. Slomškovo besedje v Pleteršnikovem slovarju išče Nataša Koražija. Z gradivsko problemati-ko zgodovinskega slovaropisja (ob Kreljevem in Juričičevem besedju v Pleteršnikovem slovarju) Majda Merše opozarja na razlike glede izbire in prikaza ponazarjalnih zgledov v (ne)zgodovinskem slovarju.

Peti tematski sklop predstavlja najnovejša slovenska slovaropisna dosežka. Prikazane so možnosti korpusnega pristopa, ki zagotavlja kontrastivni prikaz razmerja angleške-ga in slovenskega jezika. Mojca Šorli in Katarina Grabnar kot možni rešitvi sodobnega slovenskega dvojezičnega slovaropisja prikazujeta dosežka sodobne slovenske dvojezične lek-sikografije – Veliki angleško-slovenski

slovar Oxford-DZS in Mali slovensko-angleški slovar DZS. Menita, da sta omenjena slovarja dokaz, da je za kvalitetne slovarske vire potrebno upoštevati najsodobnejša slovaropisna načela in že uveljavljeno slovaropisno prakso, po kateri izdelava slovarja brez besedilnega korpusa ni več mogoča in kjer je izhodišče vsakega slovarskega projekta izdelava leksikalne baze podatkov.

Zadnji (šesti) sklop analizira najnovejša slovaropisna dogajanja pri nas, ki so vezana na vprašanja, povezana s t. i. korpusnim gradivom, ki ga je potrebno vplesti v sodobno slovaropisno delo. Na probleme, ki so se pojavljali pred nastankom korpusov (pridobitev leksike, merila za vključitev le-te v geslovnik, vključitev podatkov v geselski članek), sta opozorila Nataša Logar in Vojko Gorjanc. Cilj jima je analizirati uzaveščenost temeljnih leksikografskih načel glede gradiva, kot se kaže v slovenski leksikografiji in terminologiji zadnjega stoletja.

V zborniku se tematika osredotoča predvsem na slovensko slovaropisje in ga hkrati prikazuje v povezavi s knjižno, korpusno, z narečno in zgodovinsko problematiko pri nas. Monografija je pomemben doprinos na tem področju. Za izhodišče se skoraj v vseh prispevkih uporablja Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar. Pri nas se slovaropisju posveča še vedno premalo pozornosti in raziskav, čeprav je to v sodobnem evropskem in svetovnem jezikoslovju zelo aktualna tema. Nedvomno je potrebno izhajati iz Pleteršnikovega slovarja, ki je osnova, kljub temu pa moramo slediti mednarodnim standardom.


Znanstvena monografija bo vsekakor zanimivo branje za vse, ki se ukvarjajo s slovenskim slovaropisjem, in tistim, ki želijo svoja spoznanja na tem področju nadgraditi. Priporočam jo tudi študentom in študentkam, ki se zanimajo za obravnavano tematiko, prednosti elektronske izdaje Pleteršnikovega slovarja pa bi morali spoznati že mladi

v osnovnih in srednjih šolah ter ga pri učenju tudi uporabljati.

Anja BenkoFilozofska fakulteta Univerze v [email protected]

Letošnja konferenca o jezikovnih tehnologijah, ki je kot del mul-tikonference Informacijska družba 2008 potekala na Inštitutu Jožef Stefan, je poleg 20 prispevkov obeležila 10. obletnico delovanja Slovenskega dru-štva za jezikovne tehnologije (SDJT). Potek konference sta spremljala in koordinirala Tomaž Erjavec in Jerneja Žganec Gros, ki sta tudi poskrbela, da so udeleženci ob prihodu na konferenco dobili zbornik s prispevki. Predavanja so bila razporejena po sekcijah – prvi dan je bil namenjen predvsem predstavitvam znanstvenih spoznanj in raziskovalnih dosežkov strokovnjakov z univerz in institucij zunaj meja Slovenije, drugi dan pa so si znanstvenoraziskovalna spoznanja izmenjali slovenski raziskovalci in strokovnjaki.

Konferenca in sekcija A sta se začeli s predavanjem vabljenega gosta z Univerze v Trentu Marca Baronija. Po kratkem pregledu razvoja korpusne semantike in semantičnih modelov je predstavil svojo vizijo oz. možnost prihodnjega razvoja korpusne se-

mantike v obliki semantičnega modela StruDEL. Ta model naj bi na osnovi shranjenih korpusnih podatkov o frekvenci, oblikoslovnih in skladenjskih oznakah, sintagmatski povezanosti besed in načinu povezave besed oz. besednih zvez hkrati izvajal več semantičnih metanalog kot predstopenj za ustvarjanje leksikalnih in leksikografskih virov: opredelil bi lahko pomen besed oz. besednih zvez v besedilnem kontekstu, v katerem so se pojavile, našel med seboj pomensko in smiselno povezane besede in besedne zveze ter opredelil pomenske odnose med njimi (npr. pes : žival; pomenski odnos oskar : film in grammy : pesem), na osnovi danih besed oz. parov besed pa bi lahko izpeljeval tudi različne možne sintagmatske kombinacije.

V sekciji B so bili združeni prispevki, povezani z morfološkim označevanjem, berljivostjo in strojnim prevajanjem. Jernej Vičič z Univerze na Primorskem je predstavil prevajalni sistem za stroj-no prevajanje sorodnih morfološko bogatih jezikov kot možen pripomoček za gospodarsko sodelovanje med

IS-LTC 2008: šesta konferenca Jezikovne tehnologije, Ljubljana, 16.–17. oktober 2008


Slovenijo in Srbijo. Opozoril je na prednosti in pomanjkljivosti takšnih popolnoma avtomatiziranih prevodov in uporabljenih metod ter orisal možnosti nadaljnjega izpopolnjevanja tovrstnih prevajalnih sistemov za morfološko bogate jezike. Damir Ćavar z Univerze v Zadru, Ivo-Pavao Jazbec in Siniša Runjaić z za-grebškega Inštituta za hrvaški jezik in jezikoslovje so sodelovali s prispevkom o morfološkem razčlenjevalniku, označevalniku in lematizatorju za hrvaški knjižni jezik CroMo, ki naj bi dal podatke o morfoloških (predpone, pripone, koreni), morfosintaktičnih (sklon, število) in morfosemantičnih (vid, čas) značilnostih jezika. Predstavili so CroMovo zasnovo in razvoj, pri čemer so izpostavili označevalno shemo na podlagi ontologije GOLD (General Ontology for Language Description) in algoritem, po katerem CroMo deluje. Opisani morfološki analizator naj bi bilo mogoče uporabiti za katerikoli morfološko bogat jezik, tudi slovenščino. Tim vor der Brück, Sven Hartrumpf in Hermann Helbig s Fernove univerze v Hagnu so pred-stavili rezultate raziskovalnega dela na področju računalniškega preverjanja berljivosti nemških besedil. Tovrstno preverjanje običajno deluje na podlagi berljivostnih formul, oblikovanih na osnovi površinskih podatkov o pogostosti uporabljenih besed in dolžini stavkov (npr. berljivostna formula Flesch Reading Ease). Avtorji so predstavili preverjevalnik berljivosti DeLite, ki ne deluje samo na osnovi analize površinskih kazalcev, ampak tudi na osnovi avtomatske globinske skladenjsko-semantične analize kazal-cev berljivosti. Uporabniki dobijo podatke o težje berljivih delih besedila

in globalno oceno berljivosti, na podlagi katerih lahko oblikujejo bolj berljiv tekst. Preverjevalnik se je izkazal za orodje, ki za nemška besedila obeta dobre rezultate.

Sekcija C se je začela z vabljenim predavanjem Tanje Schultz z Univerze v Karlsruheju in Univerze Carnegie Mellon, ki je spregovorila o razvoju sistemov za govorno procesiranje in o različnih področjih njihove uporabe, kot so na primer dialoški sistemi, povzemanje govora, sistemi za priklic informacij in avtomatsko prevajanje govora. Opozorila je na nekaj splošnih tehnoloških in tehničnih zadreg, povezanih s pomanjkanjem podatkov, z jezikovnimi konvencijami in nesodelovanjem med jezikoslovci in računalniškimi strokovnjaki, na katere bi utegnili naleteti jeziki, ki tovrstnih sistemov še nimajo oblikovanih. V nadaljevanju je predstavila orodje SPICE, ki je sicer nastalo v angleškem jezikovnem okolju, vendar naj bi ga bilo mogoče hitro prilagoditi tudi značilnostim ostalih jezikov. Tudi sledeče predavanje v tej sekciji je bilo povezano z govornim procesiranjem. V okviru interdisciplinarnega projekta AvID je bila v sodelovanju Fakultete za elektrotehniko (Rok Gajšek, Vitomir Štruc in France Mihelič) in Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete UL (Anja Podlesek, Luka Komidar, Gregor Sočan, Boštjan Bajec in Valentin Bucik) zasnovana emocionalna govorna podatkovna baza. Avtorji so opozorili predvsem na metodološke vidike zbiranja in snemanja materiala ter poudarili, da se baza oblikuje z namenom omogočanja preverjanja identitete govorcev ter opredeljevanja govorčevih spontanih


psihofizičnih stanj v določenih realnih situacijah. To so upoštevali tudi pri oblikovanju testnih pogojev za eksperimente, ki so med drugim vključevali igranje računalniških iger in adaptivne inteligenčne teste.

V sekciji D je bil združen sklop prispevkov o oblikoslovnem označe-vanju korpusov. Primož Jakopin in Aleksandra Bizjak z ZRC SAZU sta opisala stanje in dosedanje dosežke na področju oblikoslovnega označevanja v slovenskem prostoru, pri čemer sta se podrobneje osredotočila na potek in način oblikoslovnega označevanja 1,3-milijonskega besedilnega korpusa Nova beseda, ki je nastal na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Jan Rupnik, Miha Grčar in Tomaž Erjavec z Inštituta Jožef Stefan so predstavili rezultate poskusa izboljšanja točnosti oblikoslovnega označevanja slovenskih besedil, ki so jih dobili tako, da so združili oblikoslovni označevalnik podjetja Amebis, ki deluje na podlagi ročno zgrajenih pravil, in označevalnik TnT, ki deluje na podlagi strojnega učenja. Takšen metaoznačevalnik se je zaradi upoštevanja besedilnega konteksta izkazal za točnejšega pri dodeljevanju končnih oznak in predstavlja možnost prihodnjih iz-boljšav na področju oblikoslovnega označevanja. Predavanje Željka Agića, Marka Tadića in Zdravka Dovedana z Univerze v Zagrebu se je do neke mere dopolnjevalo s slovenskimi rezultati na področju oblikoslovnega označevanja besedil. Avtorji so namreč predstavili nov označevalnik, ki so ga razvili z namenom izboljšati natančnost oblikoslovnega označevanja hrvaških besedil, deluje pa na podlagi hrvaškega morfološkega leksikona. Rezultate so

primerjali z rezultati, ki so jih dobili z uporabo statističnega označevalnika TnT, in nakazali smernice za nadaljnje delo na tem področju.

Dopoldanska sekcija E drugega dne konference je prinašala predvsem prispevke s področja govornih teh-nologij. Jerneja Žganec Gros, Aleš Mihelič, Mario Žganec in Uliana Dorofeeva z Alpineona R&D ter Nikola Pavešić z Univerze v Ljubljani so se ukvarjali s postopkom za izbiro govornih segmentov pri vgrajeni polifonski združevalni sintezi govora in ugotovili, da je način povečevanja hitrosti postopka, ki so ga predlagali, primeren predvsem za vgrajene sintetizatorje govora. Andrej Žgank, Marko Kos, Bojan Kotnik, Mirjam Sepesy Maučec, Tomaž Rotovnik in Zdravko Kačič z Univerze v Maribo-ru so s spremembami na področju akustične segmentacije, izločanja značilk in akustičnega modeliranja uspešno izboljšali delovanje trenutno najkompleksnejšega razpoznavalnika slovenskega tekočega govora UMB Broadcast News. Matej Grašič, Marko Kos in Zdravko Kačič z Univerze v Mariboru so predstavili vpliv pred-hodne segmentacije govor/negovor na pravilno zaznavo menjave govorca, ki je potrebna v sistemu avtomatskega razpoznavanja govora. Metodo so preizkusili na slovenski govorni bazi BNSI Broadcast News. Na diskurzne označevalce so se osredotočili Darinka Verdonik in Andrej Žgank z Univerze v Mariboru ter Agnes Pisanski Peterlin z Univerze v Ljubljani, ki so analizirali, v kolikšni meri so rezultati korpusne analize diskurznih označevalcev odvisni od interpretacije označevalca gradiva in kako natančna je uporabljena shema za


označevanje diskurznih označevalcev v slovenščini. Kristina Hmeljak Sangawa z Univerze v Ljubljani in Tomaž Erjavec z Inštituta Jožef Stefan sta ponudila spletni japonsko-slovenski slovar kot model za učinkovito ustvarjanje referenčnega učnega gradiva z uporabo prosto dostopnih orodij in besedil, in sicer vzporednega korpusa, ki nastaja v okviru vaj iz prevajanja med slovenščino in japonščino, in vzporednih besedil s spleta.

Zaključna sekcija F je bila namenjena slovenskim korpusnim raziskavam. Darja Fišer z Univerze v Ljubljani in Tomaž Erjavec z Inštituta Jožef Stefan sta predstavila slovenski wordnet SloWNet, prvi prosto do-stopni slovenski semantični leksikon, ki je bil avtomatsko izdelan s pomočjo prosto dostopnih korpusnih in leksikalnih virov. Peter Holozan z Amebisa je iz vzporednega korpusa samodejno luščil slovar z uporabo analizatorja za prevedbo v vmesni jezik in s pomenskim razdvoumljanjem analizatorja. Prikazal je najpogostejše težave, kot so neujemanje strukture, zanikanje izvornega stavka, manj-kajoče fraze, in predstavil načine njihovega reševanja. Tomaž Erjavec in Simon Krek z Inštituta Jožef Stefan sta opisala jezikovne vire JOS, ki jih trenutno sestavljajo oblikoslov-ne specifikacije in dva korpusa, vzorčena iz korpusa FidaPLUS. »Jos100k« je enojezični vzorčeni in uravnoteženi korpus slovenskega jezika s 100.000 besedami z ročno označenimi oz. pregledanimi lemami in oblikoskladenjskimi oznakami, enomilijonski korpus »jos1M« pa je delno ročno pregledan. Z jezikovnimi viri JOS sta se ukvarjali tudi Špela

Arhar z Amebisa in Nina Ledinek z ZRC SAZU, ki sta predstavili revizijo in nadgradnjo nabora oznak JOS za oblikoskladenjsko označevanje slovenščine na primeru oznak za glagolsko besedno vrsto. Končni nabor oznak je zasnovan s ciljem vzpostaviti enotni označevalni standard za slovenščino. Kot se je pokazalo na konferenci, pa na njem že temelji več je-zikovnotehnoloških projektov. Vesna Mikolič, Ana Beguš, Davorin Dukič in Miha Koderman z Univerze na Pri-morskem so natančno opisali projekt Večjezični korpus turističnih besedil, katerega cilj je zgraditi primerljivi in delno vzporedni korpus besedil s področja turizma v slovenskem, italijanskem in angleškem jeziku, ki bo uporaben kot prevajalski vir, za jezikoslovne raziskave in raziskave turizma. Konferenco sta končala Špela Vintar z Univerze v Ljubljani in Tomaž Erjavec z Inštituta Jožef Stefan, ki sta govorila o nadgradnji in označevanju korpusa računalniških besedil iKorpus. Enote računalniškega izrazja, samodejno izluščene iz iKorpusa, sta primerjala z dosedanjim besediščem spletnega računalniškega terminološkega slovarja Islovar.

Zaključku konference je sledil tretji posvet Slovenskega društva za jezikovne tehnologije Est modus in korpus: ni korpusov brez divizij o vrstah korpusov in njihovi gradnji, ki ga je vodil Marko Stabej. Po uvodnih predstavitvah, kjer je Nataša Logar predstavila pregled korpusov za slovenščino, Špela Vintar pa pregled orodij za izdelavo korpusov, se je razvila diskusija o temi posveta, ki je bil zaokrožen z rednim letnim občnim zborom društva.


Tudi letos so visoka udeležba, zaradi katere so bile predavalnice med nekaterimi sekcijami komaj dovolj velike za vse poslušalce, in kakovostni prispevki pokazali, da je konferenca Jezikovne tehnologije nujno potreben ter pomemben vezni člen in spodbujevalka znan-stvenoraziskovalnega delovanja na tem področju. Poleg tega je tudi dobrodošel forum za razpravo o najnovejših dosežkih na področju jezikovnih tehnologij tako za slovenske strokovnjake kot tudi za mednarodno

izmenjavo izkušenj na področjih, ki so trenutno v središču zanimanja slovenskih jezikovnotehnoloških ra-ziskav. Letos so bile take izrazite teme oblikoslovno označevanje korpusov, strojno prevajanje in govorne tehnologije.

Urška Jarnovič1 in Mojca Stritar2Filozofska fakulteta [email protected]@ff.uni-lj.si

13. mednarodni kongres EURALEX1 se je odvijal v poletni Barceloni, in sicer v kampusu Ciutadella univerze Pompeu Fabra. Pred kongresom je bila letos organizirana večdnevna delavnica Lexicom, o kateri je že bilo objavljeno poročilo v reviji Jezik in slovstvo (JiS, LIII/5, 107–109). Z organizacijskega stališča je bil to večji zalogaj kot tradicionalne enodnevne ali dvodnevne predkongresne delavnice, vendar pa sta dogodka drug drugemu postala dodana vrednost in skupaj ustvarila deset dni strokovnih predavanj, predstavitev, srečanj, skupnega praktičnega dela, pogovorov ter navezovanja in utrjevan-ja stikov – za to pa mora biti življenjsko zainteresirana vsaka strokovna javnost, ki želi slediti sodobnemu dogajanju in ga tudi aktivno vključevati v svoje redne dejavnosti.

1

Za predstavitev na kongresu je organizacijski odbor do konca novembra 2007 prejel več kot 300 prispevkov in jih razposlal v dvojni slepi recenzentski pregled. V skladu z visokimi recenzentskimi kriteriji je v ožji izbor prišla manj kot polovica prispevkov. Kongres je obiskalo preko 350 ljudi iz najrazličnejših držav, predstavitelji so obravnavali številne evropske jezike in tudi nekatere druge, na mednarodnost pa kaže tudi število jezikov, v katerih so prispevki napisani (angleščina, nemščina, fran-coščina, italijanščina, katalonščina in španščina).

Univerzi, ki je gostila delavnico in kongres, je ime dal Pompeu Fabra (1868–1948), ki je bil v začetku 20. stoletja vodilna osebnost v gibanju za standardizacijo katalonščine. Široko poznan je kot jezikoslovec, slovaropisec, teoretik knjižnega jezika,

13. mednarodni kongres Evropskega združenja za leksikografijo EURALEX 2008, Barcelona, 15.–19. julij 2008


univerzitetni profesor in prevajalec. Je avtor katalonske slovnice (1912), sprožil pa je tudi izdelavo pravopisa (1913). Leta 1917 je pod njegovim vodstvom izšel slovar Diccionari ortogràfic, ki je bil izjemno pomemben za utrditev pravopisnih pravil katalonščine, leto pozneje je bila izdana slovnica (Gramàtica catalana), leta 1932 pa še splošni slovar Diccionari general de la llengua catalana, znan tudi kot »diccionari Fabra«, ki je do leta 1995 služil kot osnovna referenca za standardno katalonščino. Njegovo delo je v času kongresa prikazovala tudi razstava v Dipòsit de les Aigües, impozantni stavbi univerzitetne knjižnice, zelo pregledna pa je tudi predstavitev na univerzitetni spletni strani.2

Četrt stoletja. Organizacijski odbor tokratnega kongresa je vodila Janet DeCesaris, sicer pa je združenje v letu 2008 obeleževalo 25 let delovanja. Med njegovimi ključnimi dejavnostmi so prav kongresi; prvega je leta 1983 organiziral Reinhard R. K. Hartmann v Exetru, drugi je bil leta 1986 v Zürichu, od takrat dalje pa se kongresi vrstijo redno vsaki dve leti: Budimpešta 1988, Málaga 1990, Tampere 1992, Amster-dam 1994, Göteborg 1996, Stuttgart 2000, Köbenhavn 2002, Lorient 2004, Torino 2006. Za povezovanje te skupnosti je zelo pomembna tudi strokovna revija International Journal of Lexicography, ki štirikrat letno prinaša nove strokovne članke, ocene ter Euralexove novice in napovedi dogodkov in izhaja v zbirki Oxford Journals. Do nedavnega je združenje podeljevalo tudi nagrado Lawrencea

2

Urdanga za neplačano in neprojektno leksikografsko dejavnost. Teh nekaj podatkov naj služi le kot najosnovnejša informacija, tematiko pa je na kongresu podrobno obravnaval Reinhard R. K. Hartmann v plenarnem predavanju z naslovom Twenty-five Years of Dictionary Research: Taking Stock of Conferences and Other Lexicographic Events since LEXeter ’83. Naslov članka je vsaj tako vabljiv, kot je zanimivo njegovo branje – priporočljivo za vse, ki se želijo seznaniti s konferencami, združenji, slovarskimi raziskovalnimi centri, metaleksikografskimi raziska-vami in podobnim.

Na kongresu so se zvrstila še štiri pregledna plenarna predavanja. Joaquim Rafel i Fontanals (Univer-sitat de Barcelona ter Institut d’Estudis Catalans) je podal strnjen pregled slovarskega in drugega jezikoslovnega dogajanja za katalonski jezik od začetkov do današnjih dni (Tradició i innovació en la lexicografía catalana – O tradiciji in novostih v katalonski leksikografiji). Institut d'Estudis Catalans, ki je bil ustanovljen leta 1907 in je vodilna inštitucija za to področje, spremlja sodobne tokove in jih pri svojem delu tudi poskuša čimbolj upoštevati: tako v smislu zbiranja korpusov kot vzdrževanja podatkovnih baz v preteklosti izdanih slovarjev in novo nastajajočih slovarskih baz.

José Antonio Pascual, član španske kraljeve akademije (Real Academia Española), je v predavanju z naslovom Sobre la discontinuidad de las palabras en un diccionario histórico originada por nuestros datos (O diskontinuiteti besed v historičnem slovarju, temelječi na jezikovnih podatkih) govoril o


pojavu, ki je pomemben pri sestavljanju slovarjev, kakršen je novi historični slovar španskega jezika (NDHE – v nastajanju). Diskontinuiteto opredeljuje kot lastnost besed, pri katerih raba enkrat ali večkrat skozi zgodovino za daljši čas presahne, potem pa se v drugem času ali prostoru spet pojavi. Ta pojav je treba upoštevati pri prikazu slovarskih primerov, saj se historični slovar trudi slediti besedi čim dlje v času nazaj ter zabeležiti prvo in zadnjo pojavitev določene rabe.

Za vse, ki spremljajo dogajanje pri leksikalnih raziskavah v angle-ško govorečem svetu, sta bili zanimivi plenarni predavanji znanih jezikoslovcev Charlesa J. Fillmora (University of California, Berkeley in International Computer Science, Berkeley) ter Patricka Hanksa (Masarykova univerza v Brnu).

Charles J. Fillmore je v predavanju Border Conflicts: FrameNet Meets Construction Grammar povzel nova spoznanja pri projektu FrameNet, ki ga vodi od leta 1997. Preko splošnega opisa FrameNeta, o katerem se lahko poučimo tudi iz drugih virov, je prešel na opis dozdajšnje obravnave večbesednih leksikalnih enot v tem sistemu. Nadgradnja tega raziskovanja se odvija v okviru t. i. Constructicona, kar opredeljuje kot inventar slovničnih struktur; sistem je v primerjavi s FrameNetom, ki je zelo leksikalen, zasnovan veliko bolj sintaktično. Predstavil je tudi primerjavo obeh sistemov in njuno predvideno sintezo.

Patrick Hanks je v predavanju Lexical Patterns: From Hornby to Hunston and Beyond podal najprej

zgodovinski pregled na področju raziskovanja jezika s stališča vzorcev, v katerih se raba določene besede ustali. Znova je izpostavil pomen Sinclairjevih študij, najprej tistih iz šestedesetih let 20. stoletja, ki so jih pozneje razvijali npr. Alan Partington, Michael Hoey, Susan Hunston in Gill Francis, zlasti pa študije The Nature of the Evidence iz leta 1987. Vse to je v zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja na aplikativni ravni pripeljalo do prvih poskusov uporabe korpusa za statistične analize kolokacijskih lastnosti besed, leta 2004 pa do začetka uporabe korpusnega orodja WordSketch Engine. V drugem delu predavanja je Hanks podal vpogled v korpusni slovar angleških glagolskih vzorcev, ki ga sestavlja skupaj s sodelavci Masaryko-ve univerze v Brnu.

Prispevki. Na kongresih je vselej zanimivo spremljati novosti in razvoj pri že znanih projektih kot tudi povsem nove pristope k najrazličnejšim vprašanjem stroke – od manjših analiz in raziskav do novih projektov. Dogajanja je veliko, ena od močnih povezovalnih točk za različne jezike pa je v zdajšnjem času ravno zgoraj omenjeno korpusno orodje. Da slovaropisne ekipe z odprtimi rokami sprejemajo in temeljito preizkušajo WordSketch Engine3 za svoje potrebe, potrjuje ne samo dejstvo, da so to orodje najprej uporabili Angleži sami pri izdelavi slovarja MacMillan English Dictionary for Advanced Learners, temveč tudi to, da se je v orodje nateklo že lepo število javno dostopnih, pa tudi nekaterih zaprtih korpusov za številne jezike – v njem imamo korpus FidaPLUS tudi

3


Slovenci. S tem se že lahko začne na ta način podprto neposredno vsebin-sko delo s korpusnimi podatki, vendar pa je kvaliteta dobljenih statističnih podatkov odvisna tudi od vhodnih podatkov, tj. od kvalitete označenosti posameznega korpusa ter opredelitve slovničnih odnosov, na katerih temeljijo statistični izračuni. Tako na podlagi podatkov, ki jih leksikografi že lahko analizirajo in uporabijo, dobimo tudi povratno informacijo o tem, kako bi bilo treba izboljšati vhodne podatke. Zagotovo bo v prihodnje na tem področju prihajalo do novih sinergij med razvijalci korpusnega orodja in raziskovalnimi skupinami, ki se vsak s svoje strani trudijo za skupne cilje. WordSketch Engine se tako zdaj usmerja v razvoj iskanj po pogojih v povezavi s korpusnim označevanjem, razvijalci pa se posvečajo tudi dvema aplikacijama – GDEX (»Good Exam-ples«) za avtomatsko iskanje dobrih korpusnih primerov in TBL (»Tickbox Lexicography«) za prenos leksikalnih in statističnih podatkov iz orodja v programe za sestavljanje slovarjev.

Na kongresu EURALEX je ponavadi zastopanih več prispevkov iz okolja, kjer gostuje, npr. za španščino Paz Battaner in Irene Renau s prispevkom o obravnavi glagolov pri španskem slovarju za tuje govorce, skupina z univerze v La Coruñi s predstavitvijo zasnove splošnega slovarja, nadalje so bili predstavljeni prispevki o strukturi leksikona pri avtomatskem pridobi-vanju leksikalnih podatkov iz besedil, o pridobivanju terminologije iz korpusov ter o španskih idiomih. Predstavljene so bile tudi analize enciklopedičnih elementov v slovarskih razlagah, analiza nedavno izdanega slovarja

REDES ter prenos semantičnih vlog iz FrameNeta v slovar kolokacij DiCE. Za katalonščino omenimo prispevek o obravnavi nefrazeoloških leksikalnih enot v enojezičnem slovarju, o digi-talnem slovarju predpon in pripon ter prispevek o leksikonu glagolov An-Cora, ki združuje oba jezika.

Slovenci. Na tokratnem kongresu je bilo udeležencev iz Slovenije že kar lepo število – sedem – sprejeti pa so bili prispevki o uporabi enojezičnega slovarja v šoli (Tadeja Rozman), o obračanju angleško-slovenske slo-varske baze, kar je moč uporabiti kot gradivo za slovensko-angleški slovar (Simon Krek, Mojca Šorli in Polonca Kocjančič), ter o slovenskem terminološkem portalu (Simon Krek in Vojko Gorjanc). Iztok Kosem, ki podiplomsko študira na univerzi v Astonu, je pripravil prispevek, v katerem primerja enojezične angleške slovarje za tuje govorce ter slovarje, ki so (vsaj pro forma) namenjeni učenju akademske rabe angleščine.

Knjige, stare in nove. Kot ponavadi je bilo na kongresu moč polistati po nekaterih svežih strokovnih izdajah in slovarjih različnih založb, organizatorji pa so pripravili tudi razstavo starejših slovarskih izdaj v sodelovanju s špansko kraljevo akademijo (Real Academia Española). Posebej so bile izpostavljene tri nove izdaje založbe Oxford University Press, predstavljene s sodelovanjem avtorjev:

The Oxford Guide to Practical –Lexicography (Atkins in Rundell 2008), ki se loteva osnovnih slovaropisnih vprašanj: uporabnikov, jezikovnih podatkov, metod in virov, jezikovne teorije, načrtovanja


slovarja in slovarskega gesla, nadalje pa še prenosa jezikovnih podatkov iz korpusov v slovarske podatkovne baze ter zasnove enojezičnega in dvojezičnega slovarskega gesla. Ker je knjiga nastala na podlagi dolgoletne leksikografske prakse, je takoj postala obvezno branje za vse, ki se ukvarjajo s tem področjem. Practical Lexicography – (Fontenelle (ur.) 2008), v kateri je zbrano središčno sodobno gradivo o slovaropisju. Po Fontenellovem uvodu sledi v knjigi 12 delov, ki so jih prispevali različni avtorji: teoretične perspektive, zasno-va korpusa, leksikografski dokazi, besedni pomeni in polisemija, kolokacije in idiomi, razlage, zgledi, slovnica in raba, dvojezična leksikografija, orodja in metode, semantične mreže in raba slovarjev.The Oxford History of English –Lexicography (Volume I: General-Purpose Dictionaries; Volume II: Special Dictionaries, ki je namenjena študiju zgodovine angleške leksi-kografije od srednjeveških začetkov do današnjih spletnih izdaj.

Zbornik. Proceedings of the XIII Euralex International Congress4 je izšel ob kongresu kot 20. publikacija v zbirki Sèrie Activitats. Zbirka, v kateri je izšel tokratni zbornik, podpira dejavnosti, ki jih organizira univerzitetni inštitut IULA (Institut Universitari de Lingüística Aplicada) – delavnice, kongrese, posvete in druge dogodke s področja korpusnega in računalniškega jezikoslovja, jezikovnih tehnologij, terminologije, morfologije, neologije, leksikografije, analize

4 Bernal, DeCesaris (ur.), IULA/UPF Barcelona 2008, ISBN 13: 978-84-96742-67-3.

diskurza itd. Leta 1993 so začeli z organiziranjem posvetov o korpusnem jezikoslovju, leta 1997 z mednarodnimi terminološkimi seminarji, leta 1999 z leksikografskimi posveti in leta 2000 s seminarji neologije, kar zbirka monografsko dokumentira. Konkretni kongresni zbornik je hkrati praktičen in nepraktičen: zelo praktično je, da so v tiskani obliki v celoti objavljena plenarna predavanja, za vse ostale prispevke pa le povzetki, zaradi česar knjiga obsega priročnih 250 strani. Vsi prispevki so sicer objavljeni na priloženem cederomu, nerodno pa je, da številke strani v knjižnem kazalu kažejo na strani integralnega zbornika na cederomu, zaradi česar je iskanje konkretnega povzetka v knjigi precej otežkočeno. Za spremljanje predavanj bi obiskovalcu kongresa zelo koristilo ločeno kazalo povzetkov in kazalo avtorjev za knjižni del zbornika, za pokongresno rabo in poglobljen študij prispevkov pa je z elektronsko izdajo poskrbljeno v najboljši možni meri.

Na redni skupščini je bila za novo predsednico združenja izvoljena Carla Marello z univerze v Torinu, napovedali pa so tudi naslednji kongres EURALEX, ki bo od 6. do 10. julija 2010 v nizozemskem mestu Leeuwarden/Ljouwert in bo potekal v organizaciji Fryske Akademy. V Barceloni so frizijski organizatorji pod vodstvom Anne Dykstra že predstavili spletno stran: http://www.euralex2010.eu/. Nasvidenje torej spet nekoliko bolj severno.

Polonca KocjančičAmebis, d. o. o., [email protected]

ocene in poroČila...marija stanonik vrednoti pesmi in zapiše, da je moč pesmi milke hartman v...

Documents