otroci so tega vredni

00 Kazalo.indd 1 4/29/08 10:17:31 AM

00 Kazalo.indd 2 4/29/08 10:17:31 AM

00 Kazalo.indd 3 4/29/08 10:17:31 AM

00 Kazalo.indd 5 4/29/08 10:17:32 AM

U v o d

o t r o c i s o t e g a v r e d n i 7

uvod

... samo zato, ker so otroci,so dostojanstveni in dragoceni,enostavno zato, ker so ...

Barbara Coloroso

Moja pot do starπevstva je bila vse prej kot premoËrtna. V poznih πestdesetih letih, pri sedemnajstih, sem vstopila v franËiπkanski red, da bi postala nuna. Hkrati sem se vpisala na univerzo, da bi πtudirala specialno pedagogiko. Nisem mogla slutiti, da bosta ti dve usmeritvi tako pomembno vplivali na mojo kasnejπo starπevsko vlogo.

Univerzitetni predmeti v prvem letniku so bili zasnovani na behaviorizmu, ki temelji na vzgojnih sredstvih, kot so nagrade in kazni, diagrami o napredovanju, nagradne priponke in zvezdice, groænje in podkupovanja. Ta model se je zelo obnesel pri poskusih s podganami, zakaj se torej ne bi tudi pri otrocih! Dejstvo, da pri vzgoji s pomoËjo nagrad in kazni z otroki pravzaprav manipuli-ramo, me je motilo, toda nelagodja, ki sem ga pri tem obËutila, nisem znala jasno ubesediti. Poleg tega pa nisem poznala nobenega drugega naËina vzgoje.

Naslednje leto, ko sem vstopila v kanonski noviciat, uËno dobo, ki je znana kot leto tiπine in premiπljevanja, sem se poglobila v πtudij psihologije in teologije. V tem obdobju sem zaËela pretresati,

00 Uvod + 01.poglavje.indd 7 5/15/08 10:24:34 AM

U v o d

8 o t r o c i s o t e g a v r e d n i

kar sem se bila nauËila. Sama s seboj sem imela dolge razgovore, podobne prerekanjem, kakrπna imam danes s svojimi tremi naj-stniki. In moji argumenti v tistih notranjih samorazgovorih so bili povsem enako jalovi kot moji sedanji argumenti v razgovorih z otroki. Ker tedaj noben argument ni prevladal, pa tudi popolnoma ovreËi nisem mogla nobenega, sem na zaËetku svoje uËiteljske ka-riere poskuπala med πtudijem usvojene metode uskladiti s svojimi filozofskimi nazori. A tudi to se ni obneslo. Vera, da so otroci dragoceni preprosto zato, ker so, ne pa zato, ker ravnajo ali pa se obnaπajo meni vπeËno, se ni ujemala z doktrino o nagrajevanju “ustreznega vedenja” in preziranju ali celo kaznovanju “neustre-znega vedenja”. PrepriËanje, da otrok ne morem obravnavati na naËin, ki si ga tudi zase ne bi æelela, je bilo v sporu s staliπËem, da jih je treba “pripraviti do tega, da ubogajo”. Uporaba tehnik, ki ne krnijo niti njihovega niti mojega dostojanstva, se nikakor ni ujemala z metodo odtegovanja hrane v primeru neustreznega obnaπanja.

Spraπevala sem se, kaj neki imajo vse te uËne tehnike skupnega s starimi, latinskimi izrazi o disciplini z avtoriteto, kar pomeni, na-praviti uËenje æivljenjsko. Ali lahko otroci postanejo odgovorni, domiselni in hitro prilagodljivi, Ëe jih nadzorujemo, z njimi ma-nipuliramo in jih prisiljujemo, da so ubogljivi? Ali lahko razvijejo obËutek za notranjo disciplino, Ëe ves nadzor prihaja od zunaj?

Otroci so vredni, da jim podarimo najdragocenejπe darilo, kar jih imamo ‡ da jim pomagamo razviti notranjo disciplino. To je tudi moj odgovor na prej omenjene vzgojne dileme. Pri tem gre bolj za odnos do starπevstva kot za skupek tehnik. PrepriËanje, da so otroci preveË dragoceni, da bi jih obravnavali na naËine, ki tudi nam samim ne bi ustrezali in ki bi krnili dostojanstvo nas in otrok, sploh ne predpisuje uporabe posebnih vzgojnih sredstev. Predstavlja predvsem ustrezno naravnanost do starπevstva, in s tem omogoËa, da lahko svojim otrokom pomagamo razvijati obËutek za notranjo disciplino.

Ker imam moæa in tri otroke, lahko sklepate, da nisem postala nuna. Prav tako nisem popolna mati. Po marsikateri ponesreËeni izkuπnji, ki sem jo imela pri vzgoji svojih otrok, sem jim pogosto


U v o d


zatrjevala, da so lahko sreËni, ker nimajo popolne matere. Na te trditve je moja hËi Ana prav tako pogosto odgovarjala: “Tudi ti si lahko sreËna, ker nimaπ popolnih otrok.” Njena sestra Marija pa je znala vpraπati: “Kako to, da tudi ti ne poËneπ vedno tistega, kar ukazujeπ drugim?” In Joæe je nekoË vpraπal skupino uËiteljev, ki so se udeleæili mojih predavanj, ali æelijo, da naj bo “priden” ali “poreden”. PriËakujoËe so se nasmehnili, jaz sem zadræala sapo, on pa me je z nedolænim izrazom na obrazu izzval: “Vse kaæe, da bi radi videli, kako ravnaπ v prvem in kako v drugem primeru.”

Na naslednjih straneh je zapisano, kaj poËnem, kako sem rav-nala, kako bi ravnala, kako æelim, da bi bila ravnala, in kako bom ravnala naslednjiË.

to so le namigi in Ugibanja,namigi, ki jim slede Ugibanja; in ostalo je molitev, spolnjevanje dolÆnosti, red, misel in dejanje.

T. S. Eliot (Four quartets)


o t r o c i s o t e g a v r e d n i


otroci so tegavredninikar ne verjemi samo zato, ker so ti rekli, da verjemi ...ne verjemi tistega, kar ti je povedal U»itelj, zgolj iz spo©tovanja do njega.a vse, kar po tehtnem premislekU in preU»itvi prepozna© kot prijazno, kot nekaj, kar vodi v dobro, h koristi in dobrobiti vseh bitij ‡ tej doktrini verjemi, oprimi se je in Upo©tevaj jo kot svoje vodilo.

BudistiËni aforizem

pri©el si, da bi na©el, kar Æe ima©. BudistiËni aforizem

Za starπevstvo ni hitrih, enostavnih odgovorov niti receptov, toda verjamem, da starπi veËinoma posedujemo prav tiste sposob-nosti, ki so potrebne za to, da smo dobri starπi ‡ ko bi jih le znali odkriti! Naπ problem je v tem, da so te sposobnosti skrite nekje na dnu naπihmoæganov. Vzgojne metode, ki nam v koËljivih situaci-jah prve pridejo na misel, pa nam praviloma ne sluæijo najbolje. Posredovali so nam jih ‡ najveËkrat nehote in brez zlih namenov ‡ naπi starπi, stari starπi, bratje in sestre, Ëlani πirπega druæinskega kroga in druæba. V situacijah, ko bi bilo s staliπËa zdravega razuma najprimerneje uporabiti en vzgojni prijem, se oprimemo drugega,




neustreznega, ne da bi se tega zavedali. NiË Ëudnega torej, Ëe je naπe starπevanje takπna zmeπnjava!

Da bi se dokopali do vzgojnih prijemov, ki jih zares potrebu-jemo, se moramo najprej zavedati neustreznih, neuËinkovitih in razdiralnih vzgojnih metod, ki jih uporabljamo. Potem se moramo notranje pripraviti na to, da ovræemo stara vzgojna pomagala in zaËnemo uporabljati tista, ki bodo najustrezneje sluæila nam in naπim otrokom.

V tej knjigi si bomo podrobneje ogledali nekaj neustreznih vzgojnih prijemov. Morda nekaterih nikoli niste uporabili in πe pomislili niste nanje, druge pa prav dobro poznate, saj ste jih mor-da uporabili πe nedavno tega. Oglejte si jih in se pri sebi odloËite, katere morate zamenjati. Pogovorite se tudi s svojimi otroki in jih glede tega prosite za pomoË.

»e me sin sredi mnoæice v parku, ko sem ravno v vzgojnem elementu, opozori, da mu pridigam, ali Ëe mi katera od hËera upraviËeno oËita, da je vpraπanje, ki sem ga pravkar postavila, zares neumno, me to sicer spravi ob æivce, toda v obeh primerih imata otroka prav, zame pa sta to priloænosti, da se zamislim nad svojim ravnanjem in zaËnem uporabljati nove vzgojne prijeme.

Vas obhaja nelagodje, ko se spomnite, kako ste sinoËi ravnali s svojim najstnikom? Ste izgubili æivce, ker je vaπ malËek stene v dnevni sobi okrasil z netopnimi barvami? Ste jezni, prizadeti ali v zadregi? Samoizpraπevanje in raziskovanje sta prva koraka na poti k drugaËnemu ravnanju. Slednje pa zadeva obe strani; Ëe se pogovarjate s svojimi otroki o tem, kako bi vam lahko pomagali, da nehate uporabljati neprimerna vzgojna sredstva ali da opustite ravnanje, ki ovira njihov razvoj, jim po drugi strani tudi vi lahko pokaæete, da jim izbruhi besa, ki jih uprizorijo sredi trgovine, nikakor ne bodo prinesli tistega, za kar si prizadevajo.

Ko zaËnete prepoznavati neuËinkovite vzgojne prijeme, ki so sestavni del vaπega starπevskega repertoarja, boste hitro ugotovili, da je pred vami priloænost, da jih zamenjate z laæjimi, bolj odgo-vornimi, ustvarjalnimi prijemi, ki vas ne bodo bremenili.

Preden svoje prijeme prepoznate in razvrstite, je koristno preve-riti zbirko prijemov, ki jih uporabljate. Kakπni so ti prijemi nam povesta odgovora na naslednji, osnovni vpraπanji:




1. Kakπna je moja starπevska filozofija?2. Kaj je cilj mojega starπevstva ‡ æelim vplivati na svoje otroke in jim vlivati moË ali pa jih hoËem nadzorovati in jih siliti k ubogljivosti?

Kakπna je moja starπevska filozofija?

Le redki se ubadamo s filozofijo starπevstva, πe preden dejansko postanemo starπi. Potem, ko æe imamo otroke, pa smo utrujeni in izËrpani, zato smo nagnjeni k temu, da enostavno vzgajamo tako, kot smo bili sami vzgajani. Besede naπih mater nam drsijo z jezika, Ëetudi smo nekoË prisegle, da ne bomo nikoli takπne, kot so bile one. Roka kar sama zamahne, da bi z njo udarili otroka, natanko tako, kot so to poËeli naπi oËetje, Ëetudi smo se nekoË zakleli, da nikoli ne bomo pretepali svojih otrok. ©ele ko zabre-demo v teæave in nas zajame panika, zaËnemo mrzliËno prebirati knjige o starπevstvu in se udeleæevati vseh predavanj na to temo v bliænji okolici.

Vendar tako imenovani strokovnjaki zagovarjajo celo vrsto neumnih, neproduktivnih in nezdravih tehnik starπevanja. »e si nismo oblikovali svoje filozofije starπevstva in je skrbno pretehta-li, ne bomo znali loËiti dobrega od slabega, ne bomo sposobni s prepriËanjem nastopiti proti tistemu, “kar s(m)o v vzgoji vedno poËeli”. Ne bomo znali zavrniti neustreznih sklepov: “»e je bilo dovolj dobro zame, bo dobro tudi za moje otroke”. »e pa poznamo svojo lastno filozofijo, lahko raziπËemo razliËne vzgojne prijeme, tudi tiste, ki jih uporabljamo sedaj. »e neko sredstvo ne ustreza naπi filozofiji, se mu lahko odreËemo ‡ ne glede na to, kdo ga je uvedel in katera znanost ga utemeljuje.

Pri poskusu ovrednotenja svoje lastne starπevske tehnike sem spoznala, da mi pri tem najbolj pomagajo tri naËela:




1. Otroci so sami po sebi vredni najboljπega. PrepriËana sem, da menite enako, ker vem, da niste starπi iz koristoljubja.

2. Z otrokom ne bom ravnal(a) na naËin, ki ga ne bi æelel(a) skusiti na lastni koæi. »e ne sprejemam doloËenega ravnanja drugih do sebe, nikakor nimam pravice tako ravnati s svojim otrokom.

3. PoËenjam le tisto, kar ima uËinek in kar ne krni niti otro-kovega niti mojega dostojanstva. »e z nekim prijemom dosegam svoj namen, to πe ne pomeni, da je dober; pomembno je, da ima uËinek, vendar hkrati ne sme nikomur krniti dostojanstva.

Otroci so vredni najboljπega Otroci so vredni najboljπega, ker so otroci, in iz nobenega

drugega razloga. Svoje dostojanstvo in svojo vrednost imajo pre-prosto zato, ker so. Ni jim treba dokazovati, da kot Ëloveπka bitja predstavljajo vrednoto; ni jim treba dokazovati, da so nam dragi, niti jim ni treba dokazovati, da zasluæijo naπo privræenost. Naπa ljubezen do njih ne more biti pogojna, predmet pogojnosti sta lahko le naπa naklonjenost ali nenaklonjenost do njihovih navad. Ni se nam na primer treba navduπevati nad njihovimi priËeskami, uhani v nosovih ali nad njihovo nenavadno obutvijo. Toda naπa ljubezen do njih mora biti takπna, da se lahko nanjo zanesejo in da jim je vedno na razpolago ‡ tudi ko so v teæavah in ko bi se najraje pretvarjali, da to sploh ni naπ otrok. Biti z njimi, ko spo-kojno poËivajo v naπem naroËju ali ko se nam prviË nasmehnejo, je enostavno. Biti z njimi, ko jim rasejo prvi zobje, ko imajo krËe in prekriËijo vso noË, pa ni. Biti z njimi, ko se uËijo voziti se s ko-lesom, je enostavno; biti tam, ko uniËijo druæinski avto, ni. Biti z njimi, ko igrajo v πolski predstavi, je enostavno, a biti na razpolago, ko nas pokliËejo s policijske postaje in prosijo za pomoË, ni.

potrebna je cela vas, da vzgoji otroka.Afriπki pregovor




»e verjamemo, da so otroci dragoceni, moramo to priznavati tudi sosedovim otrokom! Odrasli moramo biti pripravljeni prispe-vati vse, kar je potrebno, da zagotovimo vsem otrokom v naπi skup-nosti tisto, kar potrebujejo: primerno zdravstveno oskrbo, hrano, obleko in zatoËiπËe, priloænosti za raziskovanje in razvoj ter vzgojo v varnem okolju. Tega posameznik ne more doseËi, vsekakor pa je ta cilj dosegljiv, Ëe vsi Ëlani druæbe verjamemo, da so otroci vredni ‡ vredni Ëasa, energije, materialnih dobrin in potrebne predanosti odraslih. Le z besedami izraæena podpora otrokom ne zadoπËa; podkrepiti jo moramo z dejanji. »e kot druæba sprejemamo ob-veznost, da bomo delovali v dobro naπih otrok, potem moramo tehtno presoditi, v katere namene bomo porabljali denar.

Neki Libanonec, na smrt utrujen od nepretrganega vojne-ga uniËevanja svoje domovine, je dopisniku New York Timesa izjavil: “Mir bo nastopil, ko bomo zaËeli ljubiti svoje otroke bolj, kot sovraæimo svoje nasprotnike.” »e æe trdimo, da so naπi otroci vrednota, potem moramo biti pripravljeni vlagati denar v tisto, kar zagovarjamo z besedami. S tem moramo uskladiti tudi naπe metode vzgajanja otrok.

Z otrokom ne bom ravnal(a) na naËin, ki ga ne bi æelel(a)

skusiti na lastni koæiEtiËna dræa, ki terja, da z drugimi ravnamo enako, kot bi tudi

sami hoteli, da drugi ravnajo z nami, je poznana v vseh svetovnih religijah:

1. Bahaizem:“Naπa æelja in ukaz sta, da vsak od vas postane vir vsega dobrega

za ljudi in zgled pokonËnosti za Ëloveπtvo. Varujte se tega, da bi dajali prednost sebi pred svojimi bliænjimi.”

Baha Ulah: 315




2. Budizem:“Ne prizadeni drugih na naËine, ki bi tudi tebi samemu priza-

devali boleËino.”Undana‡varqa: 518

3. KrπËanstvo:“Kakor æelite, da bi drugi ravnali z vami, ravnajte vi z njimi.”

Luka 6:314. Konfucionizem:“Najviπji izraz na ljubezni temeljeËe prijaznosti je: ne poËni

drugim tistega, Ëesar ne æeliπ, da oni storijo tebi.”Analecta, XV, 23

5. Hinduizem“Bistvo iskrene praviËnosti je: ravnaj z drugimi, kot bi æelel, da

drugi ravnajo s teboj. Ne stori svojemu bliænjemu tistega, Ëesar ne bi æelel, da on stori tebi.”

Mahabharata6. Islam:“NihËe od vas ni vernik, dokler ne æeli svojemu bratu tistega,

kar æeli zase.”Sune

7. Æidovstvo:“Kar je sovraæno tebi, ne stori bliænjemu. To je jedro Zakona,

vse drugo je komentar.”Talmud, ©abat 31a

8. Daoizem:“Dober Ëlovek naj bi obæaloval zlohotne namere drugih, se ve-

selil njihove odliËnosti, jim pomagal v njihovih stiskah, obravnaval njihove pridobitve, kot da bi bile njegove lastne, na enak naËin pa tudi njihove izgube.”

Tai‡chang, 39. Zoroastrizem:“Tvoja nrav je dobra le, Ëe ne stori drugemu niËesar, kar ni

dobro zanjo samo.”Dadistan‡I Dinik, 94:5




Tako imenovano zlato pravilo je lahko dobro naËelo za uredi-tev odnosa z naπimi otroki. Kadar nismo prepriËani, ali z njimi pravilno ravnamo, se væivimo v njihovo vlogo in se vpraπajmo, ali bi si enakega ravnanja æeleli sami. Vpraπanje torej ni, ali se nam je kaj takega æe kdaj zgodilo, paË pa, ali bi prenesli, da se nam kaj takega πe pripeti. »e je odgovor negativen, se moramo vpraπati, zakaj neki bi to hoteli prizadejati svojemu otroku.

»e ne æelim, da me kdo oklofuta, zakaj bi potem klofutala svojega otroka? »e ne æelim, da name vpijejo, ker sem storila napako, zakaj neki bi potem vpila na svojo hËer, ker ji je padla na tla ravnokar okraπena torta? »e ne morem sprejeti tega, da se nekdo norËuje iz mene, ker se πele pri triinπtiridesetih uËim kotalkati, zakaj bi se potem norËevala iz svoje hËerke, ki je med voænjo sunkovito prestavila, potem ko sem ji najmanj desetkrat pokazala, kako naj to gladko izpelje? »e ne æelim, da kdo moje vrtnarske veπËine primerja s spretnostjo moje sosede, zakaj bi primerjala matematiËne sposobnosti svojega sina s sposobnostmi njegove starejπe sestre?

Da bi spoznali, kako ni prav, da ravnamo z otroki ravno na tak naËin, kakrπnega si zase ne æelimo, se ne omejujmo samo na danaπnji dan. »e danes uporabljamo prijeme, s katerimi naj bi otroke obvladali in jih prisilili k ubogljivosti, bomo v starosti v teæavah, kajti ta generacija otrok se bo nauËila (z naπo dolgoletno pomoËjo), kako obvladovati slabotnejπe od njih. Zagotavljam vam, da bomo takrat slabotnejπi mi. S sedemletnim otrokom torej ne bom ravnala tako, saj ne bi æelela, da bi on na ta naËin ravnal z menoj pri mojih sedemdesetih letih. Teæko si tudi predstavljam, da bi me tedaj moj æe odrasli otrok nagrajeval za pravoËasno vstajanje, oblaËenje in zajtrkovanje.

“Daj no, mami. Saj veπ, Ëe boπ vstala na prvi poziv, Ëe se boπ sama oblekla in se pravoËasno pojavila pri zajtrku, ti dam pet toËk. Lahko si jih nariπeπ v tabelo, ki jo imaπ na steni v svoji sobi. »e boπ do petka nabrala petindvajset toËk, jih lahko vnovËiπ za petkov izlet s svojimi prijatelji.”

©e teæe si predstavljam, da bi bila tepena, Ëe bi povedala tisto, kar mislim, ali, z drugimi besedami povedano, Ëe bi pri sedemde-




setih jezikala. Morda bi tepeæ dosegel svoj uËinek, vendar na raËun mojega dostojanstva in samospoπtovanja.

Vzgojne prijeme boste zares preverili, Ëe si boste zastavili vpraπanje: “Bi hotel(a), da se to zgodi meni?” Naj je tole vpraπanje æe tako enostavno, v njegovi moËi je, da spremeni naπ naËin vzgajanja naslednje generacije. Zagovarjam staliπËe, da imamo prviË v zgo-dovini na razpolago ustrezne vzgojne prijeme, s katerimi lahko tak krog zgreπenih odnosov, zlorab in zanemarjanja otrok prekinemo. Individualna in kolektivna zavest o πkodi, ki jo lahko telesna in Ëustvena zloraba povzroËita otroku, druæini in druæbi, se vse bolj krepita. Nisem pa tako naivna, da bi verjela, da bo pot do spre-memb enostavna. Med tistimi, ki verjamejo, da so otroci njihova lastnina in da jih je treba nadzorovati, se bo porodil moËan odpor. Nekateri se bodo do bridkega konca bojevali za svojo “pravico”, da telesno, Ëustveno in seksualno zlorabljajo svoje otroke.

Prav tako se zavedam tega, da se moramo tisti, ki smo privræeni potrebi po spremembi, boriti tudi z demonskimi silami znotraj nas, kajti v moæganih prenaπamo s seboj uniËevalna vzgojna sredstva, ki si jih kot ponoπeno druæinsko dediπËino predajamo iz roda v rod.

Odrasli z otroki vse preveËkrat ravnajo kot s svojo lastnino; otroke uporabljajo in zlorabljajo veËji in starejπi od njih. Okrog leta 1800 je Elizabeth Barrett Browning napisala naslednje stihe o otrocih, ki so jih izkoriπËali v tovarnah:

prislUhnite ihtenjU otrok, o bratje,preden z leti pride obÆalovanje ...oni hlipajo, medtem ko se drUgi igrajo v deÆeli svobodnih.

Elizabeth Barrett Browning The Cry of the Children

Se πe vedno nismo nauËili prisluhniti njihovim krikom? Vse kaæe, da ne. Leta 1978 je James Dobson v svoji knjigi Obvladajte otrokove izbruhe jeze (Temper Your Child’s Temper Tantrums) zapisal:

“MalËka, ki ima moËno voljo, lahko neæno naπeπkate æe med petnaj-stim in osemnajstim mesecem starosti ... Naπeπkajte ga z nevtralnim




predmetom, najboljπa sta πiba ali pas, le redkokdaj to poËnite z roko. Tepeæ mora boleti, sicer ne bo imel uËinka. Nekateri trmasti otroci dobesedno zahtevajo, da so tepeni, in njihovim æeljam bi morali ugoditi. Popustljiv malËek pa bi moral svojo zadnjo bero udarcev dobiti proti koncu svojega prvega desetletja.”

Avtor πe danes priporoËa iste metode, ko se na mednarodnih radijskih oddajah v æivo pogovarja s starπi.

Mnogi telesno in psihiËno nasilje nad otroki opraviËujejo s tem, da na ta naËin uvajajo disciplino (“Moj otrok æe ne bo tako govoril z mano! Usta ti bom izplaknil z milnico, Ëe boπ πe kdaj uporabil te izraze!”, “Dober tepeæ πe nikomur ni πkodil”, “Tako si neumen! Celo trileten otrok bi to bolje opravil od tebe”).

Zgodovinar Philip Grevin ta problem in njegovo pozitivno reπitev opisuje v svoji knjigi Prizanesite otroku (Spare Your Child):

“Preteklost moËno vpliva na bodoËnost s tem, da oblikuje naπa seda-nja Ëustva, dejanja in prepriËanja. BoleËina in trpljenje otrok, ki so bili telesno kaznovani, odmevata skozi Ëas ‡ sprva skozi navidezno neskonËno dolge dneve in noËi otroπtva ter adolescence, kasneje pa v æivljenju, ki ga æivimo kot odrasli. BoleËi obËutki, ki jih povzroËa nasilje odraslih do otrok, so ponavadi potlaËeni, pozabljeni ali za-nikani, toda v resnici nikoli ne izginejo. Vse ostane zapisano v naπi najgloblji notranjosti in posledice kaznovanj preæemajo naπa æivljenja, naπe misli, naπo kulturo in naπ svet.

Dokazi za to so povsod ‡ obkroæajo nas, nas obdajajo kot zrak, ki ga dihamo. Ponavadi jih ne zaznavamo. V trenutku, ko postanejo vidni, zaËnemo na svet in nase gledati z drugaËnimi oËmi. Tedaj smo bolj pripravljeni najti alternativo za omejevanje, pretepanje in boleËe uveljavljanje discipline ter se opredeliti za metode, ki so bolj vzgojne, ljubeËe in spodbudne kot one, ki se iz roda v rod povezujejo s telesnim kaznovanjem.”

Telesno kaznovanje je oËitna oblika zlorabe. Ne tako zelo oËitni in velikokrat prezrti obliki zlorabe sta Ëustveno zatiranje in zane-




marjanje. »e so otroci stalno podvræeni kritiki in poniæevalnemu tlaËenju, zaËno verjeti, da niso dovolj dobri, ali pa celo to, da so slabi (“Ali res ne moreπ niËesar narediti prav?”, “Ti si popoln spodr-sljaj. Æelim si, da se nikoli ne bi rodil”, “Zakaj ne moreπ biti tak kot tvoj brat?”).

Nekatere otroke starπi zanemarjajo. Otroci lahko dobijo vse materialne dobrine, ki si jih æelijo, toda pogreπajo Ëustveno hra-no, ljubkovanje ter tople in spodbudne besede, saj prejemajo le hlad. Posledici, obËutek pomanjkanja in æalost, nista opazni tako kot modrice ali polomljene kosti, paË pa se kaæeta kot strto srce ‡ brezup in obup, ki vplivata na kasnejπe zakonsko æivljenje, odnose v druæinah ter na delo in igro teh otrok.

Potem ko se opredelimo za naËelo, da svojih otrok ne bomo obravnavali na naËine, ki jih tudi sami ne bi najbolje prenaπali, zaËnimo iskati uËinkovite alternative za kaznovalne metode, kot so groænje, pretepanje, psiholoπke in jezikovne zlorabe, zanemarjanja ali zapuπËanja naπih otrok.

Delam le tisto, kar ima uËinek in kar ne krni otrokovega in mojega dostojanstva

»e neka tehnika deluje, ali pa se zdi, da deluje, to πe ne pomeni, da je tudi dobra. Resen problem, ki je povezan z veËino vzgojnih prijemov, s katerimi nadzorujemo otroke in jih z njimi silimo k ubogljivosti, je ta, da dostojanstvo in samospoπtovanje starπev ter otrok ærtvujemo, zato da bi spremenili otrokom vedenje in jih vodili. Vodenje vedenja je zasnovano na moËi in nadzoru. Je naËin manipuliranja otrok s pomoËjo podkupnin, nagrad, groæenj in kazni. Otroka sicer prisili k ubogljivosti, vendar krni njegovo dostojanstvo. Za vzorno vedenje torej plaËamo previsoko ceno.




Nagrade, kazni in moË“»e Æelite spodbUditi altrUisti»no obna©anje, se nikar ne zana©ajte na nagrajevanje in kaznovanje. oba vzgojna prijema posredUjeta napa»no sporo»ilo, namre» to, da je prijaznost dobrina, ki jo je mogo»e kUpiti in z njo trgovati. na koncU se vedno izkaÆe, da ljUbe»a podpora in dober star©evski zgled za otroke pomenita najU»inkovitej©i lekciji iz Umetnosti so»Utenja.”

Elizabeth Navar Finely (Little Big Hearts, Parenting)

Med pripravo svojega diplomskega dela sem imela priloænost preuËevati posledice nasilnih sprememb obnaπanja pri glodalcih. Z lahkoto sem si predstavljala πkodljive posledice uporabe teh tehnik na Ëloveπkih bitjih. Te tehnike otroka ohranjajo v stanju odvisnosti in strahu ‡ odvisnosti od nagrad starπev za pozitivno obnaπanje in strahu pred kaznijo, ki jo bosta ista starπa odmerila za negativno obnaπanje.

Ne glede na lepe besede, v katere so nemara odete, so vse te tehnike povezane s poskusi prevlade, vplivanja in nadzorovanja ‡ kar se bistveno razlikuje od tistega, kar imate v mislih, ko nagra-dite svojega otroka s Ëokolado, ker ta dan ni udaril svoje sestre. Ali ko svoji hËerki ponudite, da ji boste kupili novo obleko, Ëe bo pospravila svojo sobo!

Namesto da bi otroke sprejemali kot edinstvene posameznike, ki imajo pravico do izraæanja svojih potreb, obenem pa tudi do upoπtevanja lastne osebnosti s strani drugih, starπi, ki vztrajno uporabljajo kaznovalne tehnike, dojemajo otroke kot bitja, ki jih je treba obvladovati in nauËiti lepega vedenja. Pravila slednjega seveda doloËajo starπi. Ker je takπna naravnanost (lahko) neza-vedna, je πe toliko nevarnejπa. Podkupnine, nagrade, groænje in kazni oblast ohranjajo v rokah starπev (vËasih dobesedno v rokah!) in posredujejo otroku sporoËilo: “Jaz, odrasli, te lahko prisilim in te bom prisilil, da boπ ubogal.” Temu najveËkrat sledi naslednja utemeljitev: “V tvoje lastno dobro!”




Podkupnine in nagrade»e po»nem dobro v zameno za dobro, po»nem dobro.

James Nachtway

Dr. Alice Miller, avtorica πtevilnih knjig in psihiatrinja, pod-krepitve s podkupninami in nagradami oznaËuje kot “kamenjanje otrok s poljubi”. (“»e se boπ v trgovini lepo obnaπal, ti bom dovolila, da se greπ kasneje igrat s prijatelji.”) Bodimo pozorni na besede: “... (jaz) ti bom dovolila ...”. Tak odnos do otroka je zasnovan na nadzoru. (“»e boπ dobil odliËno oceno, ti bom kupil kolo.”, “»e boπ nehal jokati, smeπ vzeti piπkot.“)

S tem sicer lahko doseæemo, da se bo otrok lepo obnaπal v trgovini, prejemal same odliËne ocene, se nehal jokati, toda osnovno sporoËilo ‡ da je nadzorovan in pod stalnim vplivom ‡ mu bo ostalov zavesti. Nadzor, ki prihaja od zunaj, od starπev, ni otrokov. Odgovorno se odziva le v zameno za plaËilo, ne pa iz Ëuta samospoπtovanja, samonadzora ali samoodgovornosti.

Kathy Tyler, mati, ki je zaskrbljena zaradi pogoste uporabe nagrajevanja v πoli, je uËiteljskemu zboru napisala pismo:

“NaËin, kako motiviramo ljudi, veliko pove o tem, kaj Ëutimo do njih. »e nekomu zaupamo in spoπtujemo njegovo delo, ga ni treba mamiti s priboljπki. Zaupanje in spoπtovanje sama po sebi navdi-hujeta delovanje otrok. »e pa se nam zdi doloËena naloga odvratna ali pa tistega, ki jo opravlja, doæivljamo kot osebo, nevredno naπega spoπtovanja, se zateËemo k podkupovanju. Ta nagrajevalna tehnika je morda zelo uËinkovita pri treniranju æivali, dvomim pa, da je z njo mogoËe dosegati uspehe pri vzgoji bodoËih mislecev in reπevalcev problemov. (Celo dreserji morskih æivali so ugotovili, da se kiti in delfini najbolje odzivajo na znake priznavanja, kot so trepljanje, ob-jemi, nasmehi.) ... Vse kaæe, da delujemo z naravnanostjo, v kateri namesto zaupanja prevladuje strah.”

Otroci, ki jih stalno podkupujejo in nagrajujejo, se bodo z veliko verjetnostjo razvili v odrasle, ki bodo pretirano odvisni od




potrditev in priznanj drugih, ne bodo pa premogli pravπnjega samozaupanja in Ëuta odgovornosti. Pogosto se bodo spraπevali:

• Kakπno korist lahko priËakujem?• Ali se splaËa?• Koliko velja?• Si videl(a), kako sem opravil?• Sem to pravilno naredil?

Groænje in kazni“»e hoËeπ prepre»iti, da bi tvoj otrok razvil normalno, od-govorno samozavedanje, ki bi mU omogo»alo, da se nadzorUje sam, zasnUj odnos z njim na kaznovanjU. nadzorUj njegovo obna©anje predvsem z Udarci in o»itki, ©e zlasti z neprestanimi o»itki!”

Ross D. Campbell (How to Really Love Your Child)

Groænje in kazni so tiste kaznovalne tehnike, ki poudarjajo moË odraslega; zasnovane so na obsojanju in vsiljujejo oblast od zunaj, namesto da bi otrokom priznavale njihovo notranjo moË. PovzroËajo jezo, odpore in spore. In kar je najpomembnejπe, otroka oropajo za dostojanstvo in samospoπtovanje. Te tehnike se lahko kaæejo na naslednje naËine:

Osamitev (“»e boπ spet udaril svojo sestro, boπ do konca dne ostal v sobi.”)Poniæevanje (“»e boπ lagal, ti bom nalepil dolg nos iz lepenke in videti boπ kot Ostræek.”)Zasramovanje (“Sram te bodi, ker si lulal v hlaËe!”)»ustvena osamitev (“Ne prihaja k meni po tolaæbo, slab fant si, saj si ugriznil svojega brata.”)Omejevanje (“»e se boπ πe enkrat tako govoril z mano, ves teden ne boπ smel ven.”)Nasilje (“Skloni se in da mi ne pisneπ. »e boπ zajokal, te bom πe huje pretepel.”)




Ustvarjalna moË se kaæe kot vpliv in ne kot nasilje

»lovek, ki so ga prepri»ali proti njegovi volji, je ©e vedno istega prepri»anja.

Nemπki pregovor

Prvo leto svojega uËiteljevanja sem prihajala v razred oboroæena z vsemi metodami za vodenje vedenja, ki sem se jih bila nauËila na univerzi. Po svojem letu tiπine in razmiπljanja in po tistem, ko sem za seboj pustila svoje dileme o nadzorovanju in manipuliranju, sem mislila, da je moja poglavitna naloga uËence nauËiti uboga-ti. MalËek pri starosti petih letih in pol pa me je nauËil neËesa drugega. Preprosto ni hotel sedeti na svojem stolu. Preizkusila sem vse tehnike, ki sem jih poznala: “Jeff, prosim sedi. Poglej, kako Susie pridno sedi na svojem stolu. Pet zvezdic dobiπ, Ëe se boπ usedel! Vsak Ëas pride ravnatelj, prosim, sedi! ... SEDI!” NiË ni uËinkovalo, niti najbolj neposreden ukaz ne. Gledal me je naravnost v oËi in tvegal: “Pa me prisili!” Stopila sem k njemu in ga posadila na stol; takoj je vstal. Potem sem storila nekaj, Ëesar danes ne poËnem veË: zgrabila sem ga, se usedla in ga potegnila s seboj. Med smehom mi je napovedal: “Takoj ko boπ vstala, bom vstal tudi jaz.”

Z njegovo pomoËjo sem dojela, da otroka v bistvu sploh ne morem obvladati, niti ga ne morem prisiliti, da uboga. Celo z vsemi svojimi tehnikami vodenja ga nisem mogla prisiliti v nekaj, Ëesar ni hotel poËeti. Ne le, da sem se poËutila neumno, Jeff na koncu πe vedno ni sedel na svojem mestu in najini dostojanstvi sta bili prizadeti.

Tisti veËer sem πla domov popolnoma izËrpana. Sklenila sem, da moram prevrednotiti svojo uËiteljsko vlogo, svoje uËne metode in svoje cilje. Tega nisem opravila kar Ëez noË, toda spoznala sem, da moram, Ëe æelim biti v razredu resniËno uËinkovita, πe naprej gojiti vero v prepriËanje, da so otroci dragoceni in da sami po sebi zasluæijo, da jih obravnavam na dostojanstven in spoπtljiv naËin. Ta




pravica jim pripada enako kot meni! Opredelila sem se torej le za tiste metode, ki ne prizadevajo dostojanstva otrok in mene same.

Nekaj let po neuspeli izkuπnji z Jeffom sem pouËevala sku-pino teæavnih mladostnikov. Spoprijeti sem se morala s svojim mentorjem, ki je sicer pouËeval predmet “usmerjanje vedenja”. Njegovi diplomanti so priπli v moj razred kot opazovalci in motilo jih je, da na stenah ni bilo spodbujevalnih diagramov in drugih sistemov nagrajevanja, priponk ali zvezdic. Poleg tega nisem bila ravno radodarna s pohvalami, nisem uporabljala nasilnih groæenj in ukinila sem sleherne privilegije. Svojega mentorja sem izzvala z vpraπanjem, ali meni, da uËenci opravljajo svoje dolænosti, torej ali poËno tisto, kar od njih priËakujem. Da, opravljajo. Ali dela-jo samostojno? Da. Ali sodelujejo? Da. Ali samostojno reπujejo probleme? Da. Ali skupno razreπujejo spore? Da. Ali se med seboj pobijajo in ogroæajo nedolæne opazovalce? Ne. Ne delujejo obrambno. Preprosto delajo.

Tega nismo dosegli v enem dnevu. Mnogi uËenci so priπli iz programov, ki so bili prenasiËeni z vzgojnimi tehnikami, s kate-rimi naj bi modificirali njihovo obnaπanje. Od jutra do veËera so bili odvisni od priznanj. Eno priznanje za vstajanje, drugo za prijazen nasmeh, ko vstanejo, tretje za oblaËenje ‡ kopica priznanj, ki jih lahko “vnovËijo” za priboljπek pri zajtrku. Zato me ni preseneËalo, ko so me v razredu spraπevali: “Kaj dobim, ko opravim nalogo?” Moj odgovor je bil drugaËen, kot so ga bili vajeni: “Dobiπ opravljeno nalogo, to je tisto, kar dobiπ!” Trajalo je nekaj Ëasa, da sem jih prepriËala, da jim zaupam, da vem, da so sposobni opraviti svoje naloge in razreπiti svoje probleme. Tako so lahko svoj razvoj spremljali sami, Ëeprav sem tudi jaz bedela nad njim. Kot priznanje za opravljeno nalogo niso dobili zvezdic, paË pa zadoπËenje z vednostjo, da so nalogo dokonËali in da se jim s tem odpirajo moænosti za napredovanje in uËenje novih veπËin. V sebi so krepili zaupanje vase, v to, da bodo zmogli nove preizkuπnje.

Ista metoda deluje tudi doma. Petletni otrok, ki si prizadeva, da bi se nauËil voziti kolo, potrebuje podporo ‡ dobesedno in v prenesenem pomenu. (“Vem, da ti bo uspelo. Poskusi znova.”) Ne




potrebuje groæenj (“»e ne boπ zaËel voziti ta hip, te bom naπeπkal!”, “Do konca svojega æivljenja boπ potreboval pomoæna kolesa”). In ko mu konËno uspe, da se zapelje po ulici, za doseæeno zmago ne potrebuje nagrade (“»e se boπ nauËil voziti kolo, ti bom kupila novega”. “Kupim ti sladoled, Ëe se zapeljeπ po tej ulici brez moje po-moËi”). Zadovoljstvo in zaupanje vase sta najboljπi moæni nagradi! Otrok sicer ne bo sposoben izraziti, da si ju je pridobil, toda dobro poËutje, ki izvira iz njiju, se bo tako globoko zasidralo vanj, da si bo nagonsko prizadeval iskati podobne izkuπnje.

nagrada za dobro opravljeno delo je Æe dejstvo, da je delo opravljeno.

Ralph Waldo Emerson

Vplivajmo in krepimo voljo ‡ ne nadzirajmo in ne podrejajmo

resni»na Ubogljivost je dejanje ljUbezni, zato je prostovoljno dejanje in ne posledica strahU ali nasilja.

Dorothy Day, aktivistka gibanja Mir

Æelite vplivati na svoje otroke in jih krepiti za æivljenje, ali pa jih nadzirati in si jih podrediti, tako da bodo ubogljivi? VeËina se nas bo najbræ opredelila za prvo namero, a velikokrat nas metode, ki jih uporabljamo, postavljajo na laæ in razodevajo, da si v bistvu æelimo otroke nadzorovati in si jih podrejati. Morda v ta namen ne uporabljamo golega nasilja, a vendarle otroka poπljemo v kot, kadar udari mlajπega bratca. Navidezno pokorjeni otrok uboga in stoji v kotu ali pa trmasto kljubuje, kar nas prisili, da se zateËemo k nadaljnjim kaznovalnim ukrepom. Oba otrokova odziva nam dajeta vedeti, da se otrok ni nauËil, kako odgovorno obvladovati svojo jezo, zato mu πe vedno ne bomo mogli zaupati.


otroci so tega vredni

Documents