posavci beremo skupaj - valvasorjeva knjižnica krško...bagdadske sirene, yasmina khadra kristalni...

P o s a v c i be remos k u p a jB R A L N I P R O J E K T p o s a v s k i h k n j i ž n i c v l e t u 2 0 1 7Knjižnica Brežice Valvasorjeva knjižnica Krško Knjižnica Sevnica

2 1 . m a r e c – 2 0 . n o v e m b e r 2 0 1 7

KAJ?Knjižnice Posavja sodelujemo na področju bralne kulture že sedmo leto zapored. Namen projekta Posavci beremo skupaj je opozoriti na pomembne predstavnike literarnega ubesedovanja pri nas in širše po svetu ter bralcem ponuditi tematsko pester razpon leposlovnih del, ki bivanjsko izkušnjo človeka prikazujejo z raznolikimi kulturnimi, socialnimi in estetskimi izhodišči.

KJE in KDAJ?Bralni projekt izvajamo v Knjižnici Brežice, Valvasorjevi knjižnici Krško in Knjižnici Sevnica med 21. marcem in 20. novembrom 2017.

KAKO?Knjige so opremljene s knjižnimi kazalkami, na katere bralci vpišejo svoje ime in naslov prebrane knjige ter po želji tudi mnenje o prebranem. Ob naslednjem obisku knjižnice jih pri izposojevalnem pultu oddajo knjižničarju. Bralcem, ki bodo v času trajanja projekta prebrali najmanj 5 knjig z bralnega seznama in se v projekt aktivno vključili z izpolnjenimi knjižnimi kazalkami o prebranem gradivu, bomo na zaključni literarni prireditvi podelili knjižne nagrade.

ZAKAJ?Ker je branje naš zaveznik, učitelj, varuh in zdravitelj.

Izbor leposlovnih del

AVTIST IN POŠTNI GOLOB, Rodaan Al Galidi EVANGELIJ ZA PITBULE, Jiři BezlajANEKDOTE USODE, Isak DinesenVSA TA NEVIDNA SVETLOBA, Anthony Doerr PRIPOVEDUJ J IM O BITKAH, KRALJIH IN SLONIH, Mathias Enard GENIALNA PRIJATELJICA, Elena FerrantePOJDI, POSTAVI STRAŽARJA, Lee HarperZVERI BREZ DOMOVINE, Uzodinma Iweala NENAVADNO ROMANJE HAROLDA FRYA, Rachel JoyceVETER IN ODMEV, Štefan KardošBAGDADSKE SIRENE, Yasmina Khadra KRISTALNI ČAS, Lojze Kovačič KRONOSOVA ŽETEV, Mojca Kumerdej OTROŠTVO, Miha Mazzini OPOLZKOSTI V ZASEBNOSTI, Marco MissiroliTUNEL, Tina Batista NapotnikKO GOLOBICE IZGINEJO, Sofi Oksanen POSLEDNJA, Alexandra Oliva TIHOTAPCI MIRU, Carmen L. OvenBARBARA IN KRIŠTOF, Peter RezmanOČETOVINA, Philip Roth NA DOLGE PROGE, Samo RugeljPOKOPLJITE ME ZA ŠPRAJC, Pavel SanajevNEZVESTI OČE, Antonio ScuratiVSE ŽIVLJENJE, Robert Seethaler POGOVORITI SE MORAVA O KEVINU, Lionel Shriver ČAST, Elif Shafak ŽITKOVSKE BOGINJE, Katerina Tučkova STARA MAMA V KOPRIVAH, Aurelie Valognes MED DREVESI, Jani Virk

ANTOLOGIJA TESNOBE MINLJIVOST, Atul Gawande O BIVANJU IN KRAJIH, Mathias Rambaud HVALEŽNOST, Oliver Sacks NA BEGU, Boštjan Videmšek

DIDASKALIJE K DIHANJU, Anja Golob DOLGO PREHAJANJE, Maja Haderlap ZAPEČKARICA Z OBRONKA, Marija Hrvatin ZADNJA POMLAD, Janez Menart PESEM ZA LIRO, Bina Štampe Žmavc

POEZIJA

PROZA

ESEJI

V humorno zapisani zgodbi spoznamo avtističnega Geerta, ki z mamo živi poleg centra ponovne uporabe. Ker se zaradi svoje drugačnosti težko povezuje s svetom in drugimi ljudmi, mu prostor, kjer zbirajo stare stvari z namenom prodaje iz druge roke, malodane pomeni ves svet. Dotrajane predmete razume veliko bolj kot ljudi in jih ob večerih skrivoma povezuje v neobičajne delujoče naprave. Nekega dne naleti na polomljeno Stradivarijevo violino in njena tehnična dovršenost ga tako prevzame, da se odloči za izdelovanje njenih kopij, kar mu nehote precej poveča stanje na bančnem računu. Pri sedemintridesetih letih se končno odseli v svojo hišo, kjer pa se mu kmalu pridruži tudi nenavaden golob iz naslova. Geert ne ve, zakaj se ptica neprestano vrača k njemu, a na nek poseben način mu pomaga ohranjati stik z zunanjim svetom.

RODAAN AL GALIDI (1971) je pred slabima dvema desetletjema pobegnil iz svoje rodne domovine in zatočišče poiskal na Nizozemskem, kjer danes živi in ustvarja v nizozemščini.

Geert je motril violino, kot da ni glasbeni inštrument, ampak speča zver, ki se lahko zbudi in ga požre, ali časovna bomba, ki jo lahko

vsak hip raznese. Previdno je potipal čarobni les. Kaseto v kasetofonu je obrnil in poslušal naprej. Do tistega trenutka se še ni počutil tako globokega in hkrati tako preprostega. Njegovo življenje ni bilo dotlej

nič več kot življenje stroja ali naprave v centru ponovne uporabe. Bilo je kot voda reke, ki je vedno tekla med dvema bregovoma, potem pa se je

struga dvignila in voda se je nenadoma razlila na vse strani. Razveselil se je. V petinštiridesetih minutah, kolikor dolgo se je na kaseti

predvajala stran B, je našel višji cilj svojega življenja.

“

Rodaan Al Galidi

AVTIST IN POŠTNI GOLOB

I R A N S K A K N J I Ž E V N O S T

P r e v e d l a S t a n a A n ž e l j1 6 0 s t r.

KUD Sodobnost Int. 2016

Zgodbo pripoveduje dijakinja, osemnajstletna Koka, ki se nahaja tik pred maturo in poskuša napraviti samomor, a pri tem ni prav vešča. Govori v svojem slengu, preskakuje s teme na temo. Je zelo nerodna in zmedena, prav takšna, kakršna se skozi poplavo misli in na videz nepovezanega ‘nakladanja’ o zalučanih utrinkih iz otroštva med pripovedovanjem svoje zgodbe tudi sama predstavi bralcu. Ko natančneje spoznavamo Koko in svet, iz katerega izhaja, nam postaja jasno, kaj jo je usodno zaznamovalo. Prej navidezno nepomembni, mimogrede omenjeni dogodki, nenadoma dobijo močno težo, pod katero (skoraj) klone tudi na videz brezbrižna mladenka.

JIŘI BEZLAJ (1949) je diplomiral na kiparskem oddelku ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Kamnite skulpture je predstavil na več kot štiridesetih samostojnih in okrog sto skupinskih razstavah doma in v tujini. Je tudi avtor več javnih plastik. Petintrideset let je poučeval umetnostno vzgojo na bežigrajski gimnaziji. Roman Evangelij za pitbule je njegovo prvo prozno delo.

Z očkom je bilo drugače. Ta ubogi luzer je šel včasih na nož in bil vedno pražen. A ta njegov obraz, ko mi je serviral krompirček, me je plašil še nekaj dni. Ponoči sem sanjala, da plavam po motnem in grozno razburkanem mor ju, od zibanja na valovih mi je že postajalo slabo, takrat pa zagledam na dnu ogromni beli kamniti očetov obraz. Hotela sem splavati k bregu in pobegniti iz vode, pa se mi je zdelo, da mi mora obraz nekaj zelo važnega sporočiti. In res je začel premikati ustnice. Nisem prepričana, da sem točno slišala, kaj je rekel, a mislim, da je bilo nekaj takega kot: Ne znam delati, jaz sem filozof.

“

Jiři Bezlaj

EVANGELIJ ZA PITBULE

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

1 1 1 s t r.Mladinska knjiga 2016

Anekdote usode so zbirka petih samostojnih zgodb, ki se vršijo v času izpred stotih let, v resnično romantičnem svetu, ko so bili ljudje in njihovi odnosi drugačni, kot so danes. In kot se za pravljičnost spodobi, jih oblikuje nadvse lepo izražanje, vsaka od zgodb pa pozornemu bralcu ponudi globoke življenjske, če ne že kar mistične uvide drobnih, a temeljnih in pomembnih metafizičnih resnic. Njeni junaki so ljudje, ki življenje opazujejo z distance, za kar plačujejo svojo ceno, hkrati pa so v svojem odrekanju in načelnosti tudi globoko notranje poplačani. So tisti, ki si svojevrstno pogačo užitka zarežejo prav z načinom stoičnega žrtvovanja idejam in idealom. O njenih zgodbah literarni kritiki zapišejo, da ustvarjajo polje, na katerem se psihologija stakne z literaturo.

KAREN BLIxEN (1885-1962) je psevdonim danske pisateljice Isak Dinesen, slovenskim bralcem dobro poznane po literarizirani avtobiografiji Spomin na Afriko. Pisala je tudi dramske igre, pesmi in eseje. Moč njenega pisanja je poleg občutka za jezik v tem, da je znala osebno izkušnjo odlično pretvoriti v občečloveško stanje.

Trepetamo pred tem, ker moramo sprejemati odločitve v življenju, in ko jih sprejmemo, pa spet trepetamo v strahu, da smo se napačno odločili. Toda nekoč nastopi trenutek, ko so naše oči odprte, in tedaj vidimo in

spoznamo, da je božanska milost neskončna. Milost, prijatelji moji, ne ter ja od nas ničesar, temveč hoče samo to, da jo pričakamo z zaupanjem in hvaležno prepoznamo. Milost, bratje, ne postavlja nobenih pogojev in ne izvzame nikogar od nas prav posebej; milost nas vzame vse pod svoje okrilje in razglasi splošno amnestijo. Vidite! Tisto, kar smo si izbrali,

nam je dano, in tisto, kar smo zavrnili, nam je tudi istočasno odobreno. Da, tisto, kar smo zavrnili, se v izobilju zliva na nas. Kajti milost in

resnica sta se srečali in pravičnost in blaženost sta se poljubili!

“

Karen Blixen

ANEKDOTE USODE

D A N S K A K N J I Ž E V N O S T

P r e v e d l a T i n a M a h ko t a2 8 4 s t r.

Mladinska knjiga 2015

Roman ima svoje središče v drugi svetovni vojni ter dva glavna junaka, od katerih eden odrašča v Franciji, drugi pa v Nemčiji. Ona je Marie-Lurie, na začetku romana leta 1934 stara šest let, nežno dekletce, ki preživlja dneve s svojim očetom, ključarjem v pariškem naravoslovnem muzeju. Življenje se ji usodno spremeni, ko oslepi in zato postane še bolj navezana nanj. On pa je osemletni Werner, tehnični talent, ki kot za šalo sestavlja radie in mikrofone, svoje otroštvo pa preživlja v sirotišnici, zato sanjari o boljšem življenju. Že skoraj odrasla se nekaj let kasneje vsak na svoji strani znajdeta v drugi svetovni vojni, ki njo iz Pariza potegne v obmorsko mesto Saint-Malo, eno od pomembnih strateških točk po izkrcanju zaveznikov ob dnevu D, njega pa tudi zaradi njegovega tehničnega mojstrstva vpokličejo v nemško vojsko. Od tu je samo še korak do njunega kratkega srečanja, ki za vedno zaznamuje njeno življenje, saj se zgodba raztegne vse do današnjih dni. (vir: Bukla)

ANTHONY DOERR (1973), ameriški pisatelj, se je rodil in odraščal v Clevelandu v Ohiu, zdaj pa z ženo in sinovoma živi v Idahu. Za svoji zbirki kratkih zgodb in esejev je prejel številne prestižne nagrade, z romanom Vsa ta nevidna svetloba pa je leta 2015 osvojil Pulitzerjevo nagrado.

Je res tako težko ver jeti, da tudi duše potujejo po teh poteh? Da letajo naokrog velike jate duš, mogoče zbledele, pa vendar slišne, če dovolj pozorno prisluhneš? Letajo nad dimniki, hodijo po pločnikih, ti smuknejo skoz suknjič in srajco in prsni koš in pljuča in pridejo na drugi strani ven; zrak je velika knjižnica in v njem še vedno odmeva zapis o vsakem človeku, ki je kdaj živel, vsak stavek, ki je bil kdaj izgovor jen, vsaka odposlana beseda. Vsako jutro zapusti ta svet nekdo, ki se še spominja vojne.

“

Anthony Doerr

VSA TA NEVIDNA SVETLOBA

A M E R I Š K A K N J I Ž E V N O S T

P r e v e d l a A l e n k a M o d e r S a j e5 27 s t r.Mladinska knjiga 2016

Michelangelo Buonarroti, slavni italijanski kipar, se odzove povabilu sultana Bajazita II., zapusti Rim in se skrivoma odpravi k Velikemu Turku v Kostantinopel, da bi tam zgradil most preko Zlatega roga, za katerega je predhodni načrt, ki pa ga oblasti niso odobrile, izdelal že Leonardo da Vinci. To stori iz potrebe po denarju, iz maščevanja svojemu papežu Juliju II., ki ga ne podpre v načrtih, pa tudi, da bi v slavi presegel in nečimrno dokazal umetniško premoč na Leonardom. Izziv, ki ga je bil sprejel, je bila nespametna odločitev. Ranjen, razklan, zlomljen in brez denarja pobegne nazaj v Rim. Z izjemnim občutkom za ritem in jezik, s poetično noto zapisan roman je delo Mathiasa Enarda, francoskega pisatelja, ki v svojem pisanju raziskuje sredozemski prostor, stike različnih kultur, vzporedno pa tudi globine človeka in njegove globoke notranje rane, ki mu preprečujejo svobodno ljubiti. Mehka, začarana izkušnja branja.

MATHIAS ENARD (1972), francoski pisatelj, predavatelj in prevajalec, živi v Barceloni, kjer na avtonomni univerzi poučuje arabščino. Prevaja iz perzijskega in arabskega jezika ter sodeluje v uredništvih kulturnih revij v Barceloni in Parizu.

Pogosto si človek želi, da bi se kaj ponovilo; rad bi podoživel izgubljeni trenutek, se vrnil po zamujeno kretnjo ali neizgovor jeno besedo; trudi

se, da bi zopet našel glasove, ki so se mu zagozdili v grlu, nežen dotik, ki si ga ni drznil podariti, stiskanje v prsih, ki je za zmeraj izginilo. / Na boku leži v temi, lastna hladnost ga bega, kakor da bi se mu lepota vedno izmuznila. Nič otipljivega, nič dosegljivega ni v telesu, spolzi med prsti kakor sneg ali pesek; nikoli ne najdeš enotnosti, nikoli ne dosežeš

plamena; ločena kupa gline se ne bosta več združila, blodila bosta v temi za prividom neke zvezde. / Michelangelo sicer ljubi to kožo, ki se dotika njegovih ramen, gladek drget tujih las, ki ga čuti na vratu,

in njihov vonj po dišavnicah, toda čarovnija nima več užitka. Užitek ga pušča, kot bi bil iz marmor ja. / Želel bi si, da ga nekdo odpre in

sprosti strast, ki je v njem. / Tedaj bi vzletel in zagorel kakor feniks.

“

Mathias Enard

PRIPOVEDUJ JIM O BITKAH, KRALJIH IN SLONIH

F R A N C O S K A K N J I Ž E V N O S T

P r e v e d l a Ž i v a Č e b u l j1 4 9 s t r.

eBesede.si 2016

Lila in Elena, revni neapeljski deklici, zaupnici, tovarišici in občasni rivalki, dneve preživljata v zanemarjeni delavski soseski, razpeti med strogo zapeta družinska, cerkvena in šolska pravila na eni ter radovedno nagajivostjo in bujno domišljijo odraščajočih bistrih deklet na drugi strani. Četudi značajsko popolnoma različni, sta v viziji svoje prihodnosti zelo složni. Pridno učenje in/ali uspešno izdelovanje modnih čevljev jima bo omogočilo lepši jutri. No, tudi poroka s sinom uspešnega trgovca iz sosednje ulice bi ju lahko potegnila z blatnega dna, a se v svoji nedolžnosti s tem sprva ne ukvarjata. Dokler se njune poti ne ločijo. Najprej v šoli, potem na ulici in kmalu tudi pri prvih pomembnih življenjskih odločitvah. A povezani vseeno ostaneta vse življenje, več kot šestdeset let, dokler ena od njiju ne izgine brez sledu, druga pa z obujanjem preteklosti poskuša rešiti uganko prijateljičinega izginotja.

ELENA FERRANTE, v ZDA in Veliki Britaniji močno priljubljena in brana avtorica, je psevdonim in z izjemo njenih založnikov nihče ne ve, kdo se skriva za njim. Čeprav je pisateljica v zadnjih letih privolila v nekaj intervjujev po elektronski pošti, svojo identiteto še vedno skrbno skriva.

Neko aprilsko popoldne, tik po kosilu, mi je mož povedal, da me zapušča. Pospravljala sva mizo, otroka v drugi sobi sta se kot vselej prepirala, pes je, zleknjen ob radiator ju, porenčaval v snu. Izgovar jal se je na zmedenost, utrujenost, nezadovoljstvo, celo strah. Razgovoril se je o najinem petnajstletnem zakonu in otrocih, priznal je, da nima ne meni ne njima kaj očitati. Kot vedno je bil dostojanstven, le ko je pojasnjeval, kako sliši neki šepet, blage glasove, ki mu prigovar jajo, naj odide, je otročje popačil obraz in mrzlično zamahnil z desnico. Rekel je še, da prevzema krivdo za vse, in za sabo pozorno zaprl vhodna vrata, vtem ko sem sama še kar kot vkopana stala ob koritu.

“

Elena Ferrante

GENIALNA PRIJATELJICA

I TA L I J A N S K A K N J I Ž E V N O S T

P r e v e d l a A n i t a J a d r i č3 1 1 s t r.Cankarjeva založba 2016

Roman naj bi predstavljal nekakšen nastavek, iz katerega je zrasel avtoričin prvenec Če ubiješ oponašalca, čeravno je bil izdan kar nekaj let za njim. Šok, ki so ga doživeli bralci prvega romana, se je nanašal predvsem na spreobrnitev idola, moralnega in pokončnega Atticusa Fincha, ki je v prvem romanu vzel nase vse tegobe postsuženjske, a še zmeraj odkrito rasistične Amerike, v tem drugem romanu pa uvidimo, da je iz idealističnega moralista mutiral v zakrknjenega konservativca, kar je tudi boleče spoznanje njegove hčerke, Jean Louise »Scout« Finch, ki se pripelje z vlakom iz New Yorka na svoj redni obisk k sedaj že precej ostarelemu očetu. Pojdi, postavi stražarja je roman o trku dveh kultur in dojemanj sveta. Junakinja, ki je v prvem romanu pasivna opazovalka, postane v drugem aktivna kritičarka, ki je velikem mestu medtem pozabila, kako v resnici deluje logika južnjaškega podeželja.

LEE HARPER (1926) je za prvi roman, ki ga je izdala leta 1960, in naj bi bila to po nekaterih anketah celo druga najbolj brana knjiga vseh časov, leto pozneje dobila Pulitzerjevo nagrado in več drugih priznanj. V veliki meri gre za njeno avtobiografsko delo, čeprav je sama to vedno zanikala. Nenadna in nenadejana slava jo je pričela kmalu motiti do te mere, da se je povsem umaknila iz javnega življenja.

Mislim, da sem odrasla prav tu v tvoji hiši, pa nikoli nisem vedela, kaj misliš. Slišala sem le, kar si govoril. Ni se ti zdelo vredno povedati

mi, da smo po naravi boljši od črncev, Bog blagoslovi njihove skodrane glave, da sicer lahko nekam pridejo, a samo do neke točke, ni se ti zdelo

vredno povedati mi tega, kar mi je včeraj povedal gospod 0’Hanlon. Tam doli si govoril ti, le da si pustil to povedati gospodu O’Hanlonu.

Strahopetec si, pa tudi snob in tiran, Atticus. Ko si govoril o pravici, si pozabil reči, da je pravica nekaj, kar nima nobene veze z ljudmi.

“

Lee Harper

POJDI, POSTAVI STRAŽARJA


P r e v e d l a Po l o n a G l a v a n25 4 s t r.


V prvoosebni pripovedi spoznamo življenje otroka Aguja, ki ga v neimenovani zahodnoafriški državi, pahnjeni v državljansko vojno, zajamejo gverilski borci. Mamo in sestro so vojaki Združenih narodov odpeljali s kamionom neznano kam, on in oče pa z drugimi moškimi dočakata vojno v domači vasi. Očeta pred Agujevimi očmi prerešetajo krogle, njega pa najdejo Komandant in njegovi pajdaši. Njegov brezskrbni otroški vsakdan, ki ga sestavljajo družina, prijatelji, šola in cerkev, iz spomina brutalno izrinejo nepredstavljivo nasilje, strah, lakota in postopno izgubljanje identitete. Agu o vojnih grozodejstvih, ki jih doživi ali povzroča tudi sam, pripoveduje z boleče iskrenim otroškim glasom in z ranjeno dušo, pred katero se zagovarja, da ni hudoben, da je le vojak, in vojaki niso hudobni, če ubijajo.

UZODINMA IWEALA (1982) je roman napisal pri 21 letih za diplomo iz kreativnega pisanja na harvardski univerzi. Zanj je prejel številne nagrade. Od izida romana dalje je opravil še študij medicine na univerzi Columbia, kot prostovoljec delal v Nigeriji, tam soustanovil podjetje, ki se ukvarja z alternativnimi viri energije, urejal nigerijsko revijo, preučeval javno zdravstvo v podsaharski Afriki in napisal neleposlovno delo, ki govori o aidsu v Nigeriji.

V taboru smo in jaz gledam, kako bo sonca kar zmanjkalo za hrib, kot da nas noče več gledati. Vsa barva steče iz njega in je čezinčez kot plamen iz pekla, ki žre vrhe vseh drevesov in naredi, da vsi listi žarijo žarijo. Navsemlepem je noč. Zemlja se spremeni iz živo oranžne v črno in iz teme se dviga sopara, ki odžene sonce stran. Takrat mislim, da vse te hiše v taboru, kjer živimo, niso čisto grozen kraj za spanje, ampak so skoraj ko ene preproste vaške hiše iz palmovega lesa in slame. Gledam in mislim, da če nimamo vojne, bi bil ta kraj preveč lep za gledati. Vse te palme, ki so tako dobre do nas, nam dajo olje in vino, se stegnejo visoko gor in z neba po dežju pometejo oblake. In ko pride noč, bi si ptiči in druge živali peli med sabo, preden grejo spat.

“

Uzodinma Iweala

ZVERI BREZ DOMOVINE

N I G E R I J S K A K N J I Ž E V N O S T

P r e v e d l a M a j a R o p r e t1 1 8 s t r.Sanje 2016

Pred kratkim upokojeni Harold Fry živi v majhni angleški vasici z ženo Maureen, ki ji gre očitno na živce vse, kar Harold naredi. Njuno življenje je dolgočasna rutina, dan je podoben dnevu. Potem pa nekega jutra Harold prejme pismo ženske, ki je ni videl ali slišal že zadnjih dvajset let. Queenie Hennessy leži v hospicu in mu piše, da bi se poslovila. Harold ji sprva namerava odgovoriti le s kratkim sporočilom, ko pa stoji pred poštnim nabiralnikom, se naenkrat premisli. Odloči se, da ji mora pismo izročiti osebno. Tako se začne njegovo romanje. Prepričan, da Queenie ne bo umrla, dokler ne bo prišel do nje, se peš poda na tisoč kilometrov dolgo pot do hospica, v upanju, da bo s tem rešil ne le izgubljeno prijateljstvo, temveč tudi sebe. (vir: Mladinska knjiga)

RACHEL JOYCE (1962) je britanska pisateljica, ki je bila s svojim očarljivim prvencem nominirana za nagrado man booker, revija Washington Post pa je roman uvrstila na seznam najboljših knjig leta 2012.

Harold je razmišljal o svojem potovanju, o ljudeh, ki jih je srečal, krajih, ki jih je videl, nebu, pod katerim je spal. Do tedaj jih je

imel v glavi kot zbirko spominkov. Bili so mu v spodbudo, ko je hoja postala tako naporna, da je hotel odnehati. Zdaj pa je razmišljal o teh ljudeh, krajih in nebu, pa se ni mogel več videti med njimi.

Ceste, po katerih je hodil, so bile polne različnih avtomobilov. Ljudje, mimo katerih je šel, so hodili mimo drugih ljudi. Njegove sledi, kljub

njihovi trdnosti, bo spral dež. Zdelo se mu je, kot da nikoli ne bi bil v krajih, skozi katere je šel na poti, ali srečal vseh tistih neznancev, ki

so mu križali pot. Ozrl se je nazaj in že ni bilo nikjer več sledu ali znamenja, da je bil kdaj tam.

“

Rachel Joyce

NENAVADNO ROMANJE HAROLDA FRYA

A N G L E Š K A K N J I Ž E V N O S T

P r e v e d l a N e ž a B o ž i č3 2 7 s t r.


Roman govori o norosti, maščevanju in prebolevanju. Adam Teodor Vogrinski, junak romana, pobegne od družinske teže v Gorenje selo poučevat glasbo. Realnost učiteljskega in ravnica vaškega življenja bi lahko bili premočrtno neskončni kot Prekmurje. Toda ravni romana, ki nenehno prepleta mnogo svetov, niso tako zelo enosmerne. Adam realnost prepleta s spomini na preminulo ljubezen Marijo, sodelavci vse bolj postajajo fantazijska bitja, vpada v svetove drugih in literarnih junakov, posamezniki zasedajo dvojne vloge. Morda je fantazijski svet podaljšek ali podzavest realnega – in na ta način se literatura preliva tudi s podobo sodobnega sveta. (vir: Bukla)

ŠTEFAN KARDOŠ (1966) je diplomiral iz slovenščine in socialne kulture ter se kot profesor zaposlil na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Piše pesmi, prozo in strokovna besedila, ki jih objavlja v slovenskih literarnih in strokovnih revijah. Za roman Rizling polka je leta 2008 prejel nagrado kresnik za najboljši slovenski roman. Leta 2011 se je z romanom Pobočje sončnega griča uvrstil med pet finalistov za isto nagrado.

Ravnatelj Karel Selan je medtem sedel za obloženo mizo v posebni sobi lovske koče ob Belem jezeru z župani in ravnatelji sosednjih čezmejnih in domačih občin in šol. Samo hahljal se je še, kajti zdaj je bil že prepričan, da mu do živega ne bodo prišli niti tisti iz prestolnice niti oni iz Bruslja. / Pripravljen je bil tudi učiteljski zbor, garali so noč in dan, da so se pripravili na prihod novodobnih Turkov, uradniških zajedavcev, a so na svoje garanje tudi že pozabili; dobili so nedeljsko kosilo in tudi alkohol je že naredil svoje. Psihologija učiteljstva je enostavna kot selanska polenta: ko jih prosiš, da kaj storijo mimo predpisanih obveznosti, povesijo nosove in se sklicujejo na kolektivno pogodbo o delu in sindikalne pravice, iz predalov vlačijo stare zamere in se obnašajo kot petletni otroci: ko pa dojamejo, da ravnatelj dela razporede, urnike, da ocenjuje in nagrajuje uspešnost, pa tudi zaposluje sinove, hčere in vnuke, da pogleda skozi prste pri napakah in spodrsljajih ali pa tudi ne, so pripravljeni pojesti lasten drek.

“

Štefan Kardoš

VETER IN ODMEV


1 9 1 s t r.Franc-Franc 2015

V romanu spremljamo mladega beduina, ki zaradi ameriške zasedbe prekine šolanje v Bagdadu in se vrne v rodni Kafr Karam, odmaknjeno iraško vasico. Čeprav po Iraku divja vojna, Kafr Karam živi izolirano življenje, kot v nekakšnem milnem mehurčku, vojne strahote se ga dotaknejo le kot novice, ki vse bolj zastrupljajo vzdušje in odnose med ljudmi, sicer pa ga obidejo. Toda nekega dne membrana poči in življenje se z vso silovitostjo okrutno preobrne. Bralec skozi oči mladega beduina doživlja dogajanje, ki pripelje do surove preobrazbe – življenja nasploh in posebej pripovedovalca, ki se iz distanciranega opazovalca spreminja v fundamentalističnega ekstremista. Roman obenem odpira različne poglede na dogodke, ki krvavo prepletajo Vzhod in Zahod, s tem pa dileme o resnici in etiki. Odgovor na vprašanje, kako v ekstremnih okoliščinah ravnati ter kaj je prav in kaj narobe, se srhljivo izmika. (vir: Modrijan)

YASMINA KHADRA (1955) je psevdonim frankofonskega alžirskega romanopisca Mohammeda Moulessehoula, ki pozna obe strani danes dveh glavnih nasprotujočih si kultur. Kot mostišče med kulturama spiše polifoni roman, v katerem ne dobi vloge le plemenska čast, ki jo je treba za vsako ceno maščevati, temveč tudi različni vidiki, ki jih zastopajo arabski intelektualci; zdi se, da morda Khadra piše ravno njim, ki kot sol zemlje lahko amortizirajo predsodke na obeh straneh. Ne prizanaša ne eni ne drugim.

“Zakaj, misliš, so Američani tukaj?” je trmoglavil Sokol. “Iz krščanskega usmiljenja? To so poslovneži, z nami trgujejo kot z blagom. Včeraj program nafta za hrano. Danes nafta za Sadama. In mi v vsem

tem? Potrošna roba. Če bi Američani premogli vsaj gram dobrote, s svojimi črnci in latinosi ne bi delali kot z jamskimi ljudmi. Namesto,

da so se odpravili na drug konec sveta, da bi priskočili na pomoč ubogim kastriranim zapečencem, bi bilo bolje, če bi pometli pred svojim

pragom in se ukvar jali s svojimi Indijanci, ki trohnijo v rezervatih.”

“

Yasmina Khadra

BAGDADSKE SIRENE

A L Ž I R S K A K N J I Ž E V N O S T

P r e v e d e l I z t o k I l c3 1 2 s t r.

Modrijan 2015

Kristalni čas, po avtorjevih besedah tudi »dokument o duši«, je v obliki dnevnika izpisan avtobiografski roman, v katerem se pisatelj ob soočanju s sedanjostjo retrospektivno vrača v različna obdobja svojega življenja. S tenkočutnim in hkrati odkritosrčnim premišljevanjem dogodkov in ljudi odkriva enkratni preplet naključij in nujnosti, ki so ga pomembno oblikovala ali trajno zaznamovala. Kristalni čas je iskrena osebna izpoved in hkrati vrhunska literarna mojstrovina, ki zgodbo posameznika povezuje z večnimi vprašanji o smrti, veri in ljubezni v vseh njenih razsežnostih ter z razmislekom o ustvarjanju kot ‘edinem opravičilu za življenje’. (vir: Beletrina)

LOJZE KOVAČIČ (1928–2004) zagotovo zavzema častno mesto med slovenskimi literarnimi ustvarjalci 20. stoletja, njegov opus pa je eden najbolj prepoznavnih pripovednih opusov v slovenski literaturi nasploh. Za svoja dela je prejel številne nagrade, med njimi Župančičevo nagrado mesta Ljubljana leta 1972 in 1986, leta 1973 Prešernovo nagrado za delo Sporočila v spanju – Resničnost in leta 2004 nagrado kresnik za roman Otroške stvari. Za pričujoči roman Kristalni čas je leta 1991 prejel prvič podeljeno nagrado kresnik, letos pa srebrnega kresnika za najboljši roman zadnjih petindvajsetih let.

Svet je najbrž velika ideja. Porazdeli se med ljudi, ki jo priredijo po svoje, in tako nastane majhna ideja, predstava posameznikov. Majhna ideja, ustrezna veliki, spočne majhno dejanje. Vrstni red stopnjevanja je potemtakem naslednji: velika ideja, majhna ideja, majhno dejanje. Višja od velike je majhna ideja, ki je izšla iz velike, in višje od te je majhno dejanje, če predpostavljamo, da je to izšlo iz velike ideje. Najbolj odurno pri tem je, kadar ljudje ostajajo samo pri veliki ideji kot na večnih razglediščih: to so dogmatiki, doktrinar ji, mrtvi ljudje (brez celih ali napol dejanj za sabo, brez celih ali napol čustev, brez celih ali napol misli); ti fantazirajo ob belem dnevu in povzročajo največja klanja na svetu.

“

Lojze Kovačič

KRISTALNI ČAS


3 5 7 s t r.Beletrina 2016

Kronosova žetev je roman o koncu 16. stoletja, ko je v notranjeavstrijskih deželah v polnem razmahu boj za prevlado med protestantskimi deželnimi stanovi in katoliško habsburško oblastjo. Bitke za prevlado se bijejo med oblastniki ter med oblastjo in ljudstvom, ki pozorno motri posameznike in jih prepoznava kot drugačne in sumljive. Roman, v katerem se razgibano prepletata zgodovina in fikcija, je slikovit portret renesanse , prežete s humanističnim obujanjem antike, z umetnostjo, znanstvenimi odkritji ter živahnimi filozofskimi in teološkimi razpravami, kot tudi razgrete zaradi spletk, obtožb krivoverstva, političnih izdajstev in grmad. Avtorica je ubesedila večno melodijo o krvnikih, ki v imenu boga, posvetne oblasti ali skupnega dobrega na žrtvenike prinašajo grešne kozle, in izjemnih posameznikih, ki se zoperstavljajo množici, prevladujoči miselnosti in načinu življenja. (vir: Beletrina)

MOJCA KUMERDEJ (1964) je pisateljica, filozofinja in publicistka, ki s kolumnami, članki, intervjuji in kritikami pronicljivo spremlja predvsem dogajanje v uprizoritvenih umetnostih, intermedijski umetnosti in znanosti. Leta 2001 je izšel njen romaneskni prvenec Krst nad Triglavom, leta 2003 zbirka kratkih zgodb Fragma in leta 2011 zbirka kratkih zgodb Temna snov. Za zgodbo Pod gladino je leta 2006 na Mednarodnem literarnem festivalu Vilenica prejela nagrado kristal vilenica.

Za vse te katastrofe in laznine, ki se plazijo iz zemlje in telebajo z neba, nekakšen razlog mora biti. Ne ver jamemo, da bi nas kar takole

in počez trpinčil Bog , in to nas, ki na vsak gospodov dan, pa naj na debelo zameta ali naj vročina tolče v glavo, letimo v cerkev; no, ne letimo

dobesedno, ker mi smo pošteni in ne hodimo po skritih poteh, kaj šele da bi letali po zraku, kot to počnejo dotični. Ni in ne more biti naš

stvarnik tisti, zaradi katerega preživljamo toliko nadlog. Pobožni smo, zato nam Bog že ne more tako površno greniti življenja in nam nalagati

toliko hudih tegob in kazni, ki si jih glede na stopnjo naše grešnosti ne zaslužimo. Pošteno smo ljudstvo in Boga imamo radi - kar hoče

Bog , to damo cerkvi, kar hoče grof, mu damo, kar hoče deželni knez, nadvojvoda Ferdinand, damo njemu, nekaj pa pred vsemi naštetimi tudi

poskrijemo, saj od nas zahtevajo preveč.

“

Mojca Kumerdej

KRONOSOVA ŽETEV



Otroštvo je avtor podnaslovil kot ‘avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah’. Roman zato, ker vseskozi srečujemo istega dečka, isto usodo, zgodbe zato, ker so spomini na najzgodnejše otroštvo takšni kot podobe iz sanj. Resničnosti so trdna tla spodmaknjena, znajdemo se v labirintu tesnobnih, včasih groteskno smešnih slik. Osrednja oseba je versko blazna babica, ki kar naprej umira, pa spet oživi – usodne bolezni le niso tako usodne, res pa je, da se vrača tudi še dolgo potem, ko že leži na pokopališču (pod nagrobnikom z napačnim imenom). Potem so tu še (pre)pogumni prijateljčki z dvorišča, zagrenjena, večno odsotna mama in strici, med katerimi igra očetovsko vlogo Vinko: ‘Poba, pomni: spomini so kot davkarija, nikoli se jih ne znebiš.’ (vir: Goga)

MIHA MAZZINI (1961) je pisatelj, scenarist in publicist. V Angliji je končal podiplomski študij scenaristike, je redni član Evropske filmske akademije in doktor znanosti s področja antropologije vsakdanjega življenja. Je režiser petih kratkih filmov. Objavil je 22 literarnih knjig in izdal 9 računalniških priročnikov.

Pisanje ni terapija, nikogar še ni ozdravilo. Lahko je le znak premikov, ki se napovedujejo, drobnih tresljajev magme, ki išče izhod. Ustvar janje nam nudi odmik in zanos osredotočenja, ki lavo pospremi v strugo, ki smo ji jo pripravili. Naš psihični trn pričnemo enačiti z ustvar janjem in potem nam le še korak manjka do misli, ki je v krščanskih deželah zelo priljubljena: za ustvar janje moramo trpeti; poglejte, kako je trpel Jezus, sin največjega stvaritelja! In tako se bojimo izgubiti svoj problem, saj zmotno mislimo, da brez njega ne bomo več ustvar jali.

“

Miha Mazzini

OTROŠTVO


23 5 s t r.Goga 2016

Opolzkosti v zasebnosti nam razkrivajo intimni svet Libera Marsella od časa njegovih najstniških let do odraslosti trenutka, ko postane oče. Z bolečino se prvikrat sooči ob spoznanju, da njegova družina ni idealna. Ekscentrična mati zaradi ljubimca zapusti dobrohotnega očeta, Libero pa ju potrebuje in obožuje oba. Oče, ki prehitro umre, preko knjižničarke Marie, ki z ženskim pogledom usmerja odraščanje Libera v moškega, svojemu sinu predaja ljubezen do branja in knjig, mama pa ga kot angel varuh na njegovi poti spremlja bolj s svojim zgledom v ljubeče uživaškem odnosu do življenja. Libero se nam razkriva kot simbolni ujetnik potlačitev in spolnosti, ki se na vso moč trudi, da se ne bi prevrnil v samega sebe; strah ga je, da bi tam poleg očetovih in maminih duhov našel kdove kaj še vse, s čimer bi se težko soočil. Z lažno krotkostjo maskira nenasiten nagon po ženskah, vse do trenutka, ko spozna Anne.

MARCO MISSIROLI (1981) živi v Milanu, kjer se preživlja kot kulturni novinar. Njegovo prvo delo Senza Coda (Brez repa, 2005) je prejelo nagrado campiello za prvenec. Pozneje je izdal še tri romane.

‘Čim prej govori s svojim prijateljem.’ Giorgio je ta stavek ponavljal tudi v prihodnjih dneh. Vabil me je na svoj dom in kuhal zame,

gazpacho in govedino v solati, piščančji satay in pršut z melono, spal sem na kavču in se med njegovimi mački prebujal s svarilom, ki ga

nisem hotel več slišati. Sprehajala sva se po mestu, od nedavna mi je dovolil, da ga potiskam z vozičkom, ponoči sva se vozila naokoli z

njegovim unom, na katerem je pisalo Inter. Prosil sem ga za nasvete, ki jih nisem upošteval, predlagal rešitve, s katerimi se ni strinjal.

Predstavljal mi je neznosen glas vesti, toda hkrati me je edini znal podpreti v neodločnosti, ki sem si jo izbral.

“

Marco Missiroli

OPOLZKOSTI V ZASEBNOSTI


P r e v e d e l J a n ko Pe t r o v e c23 8 s t r.

Cankarjeva založba 2016

Tunel je generacijski roman, opisuje štiridesetletnike na pragu krize srednjih let, ko se pričnejo spraševati o tem, kaj so do sedaj naredili, kam gre njihova pot in ali je morda še čas za nove začetke. Je tudi refleksija ženske o sebi in svojem poklicu, vpeti v današnjik. Osrednja junakinja je znanstvenica Krista, doktorica mikrobiologije, uspešna v poklicnem in družinskem življenju. Vedno je bila ob pravem času na pravem mestu in vedno je lahko izbirala med več možnostmi. Nenadoma pa se vrvica, na katero niza življenjske dogodke, pretrga in čez noč ostane brez zaposlitve. Spopad s krizo in brezposelnostjo poteka prek različnih faz, od vsakodnevnega pisanja prošenj za novo službo in upanja, da se bo kmalu vrnila v svet znanosti, do popolnega malodušja. Njen odnos z nadvse uspešnim možem in otroki, predvsem z odraščajočim sinom, je na nenehni preizkušnji. Vabilo na obletnico mature pa jo vrne v čase, ko je bila močno povezana z dvema sošolcema. Njihove zgodbe se ves čas prepletajo med seboj, dokler se na koncu usodno ne zapletejo. Koga torej čaka luč na koncu tunela? (vir: Mladinska knjiga)

TINA BATISTA NAPOTNIK je diplomirana biologinja, z doktoratom medicinskih znanosti. Je raziskovalka v laboratoriju za biokibernetiko na fakulteti za elektrotehniko. Ko se je pred dvema letoma za nekaj mesecev znašla brez projektov in s tem tudi brez dohodkov, je nastal Tunel, njen prozni prvenec.

Lastniki Parmove so se po podelitvi nagrade odločili, da vseeno sprejmejo neke dele načrta, ki so jih zaradi pomanjkanja denar ja opustili. Krista je zavzdihnila. Marcel je bil tako uspešen, ona pa je bila kot kupček dreka, ki samo smrdi in ne počne ničesar. Poleg tega pa se je z vsako tako mislijo počutila še bolj bedno: kako je lahko tako nevoščljiva svojemu možu, ki jo iskreno ljubi in ceni in ki tudi njej poleg otrok pomeni največ na svetu? Zakaj v vsaki njegovi zmagi vidi svojo lastno nesposobnost, namesto da bi se iskreno veselila njegovega uspeha? Saj je vendar hotela imeti sposobnega uspešnega moža, ki ga lahko občuduje, je ponosna nanj in se z njim tudi kiti? Z moškim copato ne bi nikoli mogla zadovoljno živeti; vedno je potrebovala močne moške, od katerih se je nalezla pozitivne energije. Sedaj pa se je počutila kot pijavka, ki pije kri Marcelu in zajeda njegov denar.

“

Tina Batista Napotnik

TUNEL


2 8 7 s t r.Mladinska knjiga 2016

Dogajanje romana Ko golobice izginejo je postavljeno v Estonijo med 2. svetovno vojno in v desetletja po njej. To je obdobje, ko je mala baltska država doživljala številne pretrese, saj sta njeno ozemlje izmenično okupirali sovjetska Rusija in nacistična Nemčija. V teh viharnih časih sledimo osebnim zgodbam bratrancev Edgarja in Rolanda ter Edgarjeve žene Juudit. Roland in Edgar stojita na nasprotnih bregovih: prvi je zagrizen borec za osvoboditev Estonije izpod sil okupatorjev, ki se zato pridruži odporniškim gibanjem, drugi pa kameleonsko spreminja svojo identiteto in prepričanja, da bi si pridobil naklonjenost vsakokratne oblasti. Kar mu v turbulentnih časih, ko ljudje preko noči izginjajo v temo zgodovine, tudi uspeva. Prava tragična junakinja časa pa je Edgarjeva zapuščena žena Juudit, ki na stran zavojevalcev prestopi iz naivne, a razumljive želje po ljubezni. V vojni, skratka, ni zmagovalcev. (vir: Beletrina)

SOFI OKSANEN (1977) je danes ena najbolj priznanih, mednarodno uveljavljenih in cenjenih finskih pisateljic mlajše in srednje generacije. Debitirala je leta 2003 z odmevnim romanom Stalinove krave, mednarodni preboj pa je dosegla z romanom Očiščenje, ki je izšel leta 2008, od leta 2011 pa ga lahko beremo tudi v slovenščini. Poleg romanov piše dramska besedila in eseje, redno tudi kolumne, v katerih se odziva na aktualne politične in družbene dogodke.

Včasih je bil popolnoma prepričan, da bo kmalu prišlo do preboja – to so bili trenutki, ko se mu je zdelo, da je žena zagotovo Srce iz Rolandovega dnevnika. Takrat je sanjaril o dnevu, ko ji bo predočil dokazno gradivo

o njenem protisovjetskem početju v času, ko je bil sam v Sibiriji. Živo si je lahko predstavljal ta prizor, v njem je užival. Miren bo in vljuden,

morda bo vzravnan stal pod oranžno stropno lučjo v dnevni sobi, govoril bo z nizkim, umir jenim glasom ter predstavil dokazno gradivo do najmanjše podrobnosti. Ženin pogled se bo strl kot jajčna lupina že ob prvem neizpodbitnem dokazu, ob zadnjih besedah pa bo ležala na preprogi kot mrtvoskoteno tele, ki ga je Parts lastnoročno potegnil na

svet in v rokah trdno držal vrv.

“

Sofi Oksanen

KO GOLOBICE IZGINEJO

F I N S K A K N J I Ž E V N O S T

P r e v e d l a J u l i j a Po t r č3 9 1 s t r.

Beletrina 2016

Dvanajst popolnih tujcev v resničnostnem šovu. Dvanajst ljudi, ki se bori za preživetje sredi ameriške divjine. Okolje, posejano s pastmi, v katerem je vsaka napaka lahko usodna. Skrajne razmere, ki zahtevajo hud telesni napor in načenjajo duha. Dokler ne odnehaš. Dokler se ne vdaš. Dokler ti ne spodleti. Vsem, razen poslednji tekmovalki. Najmočnejši, najbolj iznajdljivi. Toda kako lahko v takih razmerah, na koncu telesnih in čustvenih moči, še presodiš, kaj je res in kaj ne? Avtorica nas v tem napetem in provokativnem psihološkem trilerju opozarja, kako pomembno vlogo igrajo mediji v našem dojemanju resničnosti – kako hitro pod njihovim vplivom podamo sodbo in kako zlahka podležemo manipulaciji. (vir: Mladinska knjiga)

ALExANdRA OLIvA je mlada ameriška pisateljica, ki se je po neuspelem poskusu študija ruskega jezika posvetila pisanju in zaslovela s prepričljivim romanom Poslednja.

Tudi producent bo umrl, in sicer čez pet dni. Ko se bo zgodilo, bo sam v svoji tristo osemdeset kvadratnih metrov veliki hiši, šibak in zapuščen. V zadnjih trenutkih življenja bo nezavedno iztegnil jez ik, da bi ujel curek krvi iz nosu, tako zelo suha usta bo imel. Do takrat bodo predvajali že vse tri uvodne epizode; zadnja bo že prijetno topoumno razvedrilo, ob katerem si bodo ljudje oddahnili od novice dneva. Kljub temu še vedno snemajo, zataknjeni na območju, ki ga je zadelo najprej in najmočneje.

“

Alexandra Oliva

POSLEDNJA


P r e v e d l a A n a B a r i č M o d e r4 6 5 s t r.Mladinska knjiga 2016

Zgodba v zgodbi nam razkriva dva svetova: notranjega (hospic, hiša odhajajočih) in zunanjega (vsakdan ljudi). V nadvse slikovitem pisanju spoznamo Teodorja, mladeniča, ki se po končanem študiju v tujini vrne na domačo obalo. V iskanju smisla ga nekega dne preseneti prijateljičin predlog, da bi med njeno odsotnostjo bral odhajajočim v hospicu. Teo drži obljubo in se kmalu sreča z Roso, Angelo, Lenartom, Mirno, Lenjo ... in gospodom M., ki najmočneje predrami njegovo življenje. Dnevi branja, ki se podaljšajo v tedne, ti pa v mesece, z obilo svetlobe spletajo hvalnico življenju. V hospicu, hiši odhajajočih stanovalcev, pa je vsakdan še kako barvit. Tudi in vsekakor po zaslugi zaposlenih v pisani obmorski hiški ter Tea. Branje je njegov klic, ne poklic. (vir: Dobre knjge)

CARMEN L. OVEN (1976) je radijska in televizijska voditeljica, povezovalka dogodkov, pripovedovalka in predavateljica, njen delovni vsakdan barvajo tudi druge strasti - pravljični večeri za odrasle, literarni pogovori, delavnice nastopanja in zvočni opisi slovenskih filmov za slepe in slabovidne.

Jutro ga je poklicalo prej, kot je pričakoval. Nebo nad sobo z ovalnim balkonom, v kateri se je zbujal od dedkove smrti naprej, se je stekalo

v zar jo. Mor je je še molčalo, ko je bos stopil na balkonska tla in razširil nosnice v jutranji zrak, ki je iznad slane modrine prinašal občutke lepega. Ko je nebo nad strehami hiš začelo jutranje rdeti, je sédel na kolo in se v lahkotnem ritmu spustil k skalnati špici nad

mor jem. Divje zelenje je obraščalo skalnato teraso, kjer so nekdanje središče mlade alternative preuredili v dom za odhajanje. Ironično, je pomislil, ko se je prvič ustavil pred pisano hišo. Iz žive mladosti v prostore slovesa. A tedni branja odhajajočim so ga učili, da je čas človekovega usihanja možno objeti v dostojanstvo, kakršnega je med

zdravimi redko prepoznal.

“

Carmen L. Oven

TIHOTAPCI MIRU


1 4 4 s t r.Libris 2016

Dogajanje romana je postavljeno v vas Kotel, ki se zaradi izkopavanja ‘črnega zaklada’ vse bolj pogreza in bo sčasoma izginila. Tam 15. avgusta, na dan velikega cerkvenega praznika, poteka tradicionalno srečanje ogroženih in preseljenih; tokrat je prav posebno svečano, saj so zakladokopi obnovili napol porušeno vaško kapelo, ki čaka le še na nadškofovo posvetitev. A praznično dogajanje je le kulisa, v ozadju katere se odvijajo zelo aktualni družbenopolitični prizori – to je prvi slovenski roman, ki se dotakne finančnih mahinacij, povezanih z gradnjo šestega bloka šoštanjske termoelektrarne, in to v spregi z Rimskokatoliško cerkvijo. Vzporedno vzdušje jenjajoče veselice, vzkipevajočega alkoholnega opoja in porajajoče se pohote je popisano z mojstrskim, izbrušenim pisateljskim peresom. (vir: Goga)

PETER REZMAN (1956) je pesnik, pisatelj in dramatik. Je član Društva slovenskih pisateljev in uredniškega odbora revije Mentor. V slovenskem literarnem prostoru uveljavil predvsem kot prozaist, ki v svojih delih najpogosteje obravnava tematike, povezane z rudarstvom in rudarskim življenjem.

Kakšne pol ure bo še preteklo, preden se bo prireditveni prostor napolnil toliko, da bo Krištof zadovoljen. Časa je bilo več kot dovolj, zato sem naredil krog okoli prizorišča in brskal iz spomina kotičke, ki sem jih nekdaj neštetokrat prehodil. […] Stopil sem pod kozolec in se skušal izogniti visoki okrogli mizi in se zdrznil. Ploskev je bila naslonjena na nogo visokega odrezanega oreha. Ta je enkrat stal na hrbtni strani gasilskega doma. Ugotovil sem, da je kozolec malo zamaknjen glede na bivši tloris porušene zgradbe. Najbrž zato, da je bilo na voljo več prostora za prireditve. Se mi je pa milo storilo, ko sem spoznal umrlo drevo in pobožal gladko telo visokega panja oreha, oskubljenega sive skor je, ki sem ga imel za svojega, vedno kadar mi je bilo kaj težko pri srcu, in sem v njegovi krošnji iskal samotno tolažbo.

“

Peter Rezman

BARBARA IN KRIŠTOF


2 4 2 s t r.Goga 2016

Očetovina pripoveduje resnično zgodbo o enem najbolj arhetipskih človeških odnosov: očeta in sina. Sin je v tem primeru sam pisatelj Philip Roth, ki se je pred leti soočil z dejstvom, s katerim se morajo slej ko prej vsi otroci: s pešanjem svojih staršev. Potem ko je bil njegovemu očetu diagnosticiran možganski tumor, se mora Roth z nelagodnostjo na eni strani ter s sinovsko ljubeznijo na drugi spoprijeti z vsemi fazami telesnega propadanja nekdaj izjemno karizmatičnega in kremenitega moškega. To izkušnjo pisatelj izkoristi kot podlago za tankočutno pripoved o človekovi ujetosti v neizmerni cikel življenja in smrti, ki v temelju določa naše bivanje. (vir: UMco)

PHILIP ROTH (1933) sodi med visoko cenjene ameriške pisatelje, ki je za svoje romane prejel številne nagrade in priznanja: Pulitzerjevo nagrado, Narodno medalja za umetnost, priznanje Ameriške akademije za umetnost in književnost, Zlato medaljo za leposlovje, državno nagrado za književnost, PEN/Faulknerjevo nagrado, Nagrado nacionalnega združenja književnih kritikov, nacionalno humanistično medaljo, Bookerjevo nagrado.

Ker nisem imel nobenih drugih odgovornosti, sem se lahko popolnoma posvetil le njemu. Tako samemu mi je bilo omogočeno, da sem se po

mili volji prepuščal čustvom, saj se mi ni bilo treba skrivati za možato, modro ali pa filozofsko masko. V svoji samoti sem se razjokal, kadar sem se hotel, in nikoli nisem jokal huje kot takrat, ko sem iz ovojnice vzel serijo posnetkov očetovih možganov – a ne zato, ker bi z lahkoto prepoznal tumor, ki si je prisvajal njegove možgane, temveč preprosto

zato, ker so bili to NJEGOVI možgani, možgani mojega očeta, ki so ga spodbadali, da je razmišljal z zanj značilno brezobzirnostjo, govoril

z zanj značilnim zanosom, razsojal z zanj značilno čustvenostjo, se odločal z zanj značilno spontanostjo.

“

Philip Roth

OČETOVINA


P r e v e d l a A l e n k a Pe r g e r2 1 0 s t r.

UMco 2016

Knjiga je doživet in mestoma lirični popis življenjske poti junaka, pogosto sumljivo podobnega avtorju, ki mu tek predstavlja pomembno kretnico na nekaterih njegovih ključnih življenjskih križiščih, hkrati pa ponuja simbolno paradigmo življenja z vsemi potrebnimi atributi, od uvodnega ogrevanja, prek starta in tekme, postankov in bolečin, vse do ciljnega slovesa. Bralca opominja, da nas vse povezuje skupni prakorak, človek pa del tega življenja ostaja tudi po tem, ko njegove stopinje živijo le še v fragmentih tujega spomina. Avtor v knjigi ne sklepa kompromisov, z literarizirano osebno izpovedjo seže onkraj prizadevanj za všečen vtis. Njegov junak s tekom ne skuša zagospodariti nad lastno usodo, daleč od tega, tek mu namreč služi kot orodje, ki ga pomaga izklesati v Človeka. (vir: Bukla)

SAMO RUGELJ (1966), publicist, urednik in založnik, je ljubiteljski pohodnik in tekač že od malega. Kot komajda polnoleten je za stavo prvič pretekel 42-kilometrski maraton, potem pa to ponovil skoraj trideset let kasneje, kar je opisal v odmevni izpovedni knjigi Delaj, teci, živi (2012). Kmalu potem se je z novinarjem Boštjanom Videmškom in mladinskim pisateljem Žigom X Gombačem odločil za priprave na ultramaraton, kar so doživeto popisali v knjižnem triptihu in uspešnici Ultrablues. Knjiga Na dolge proge predstavlja sklepni del njegove tekaške trilogije.

Čim daljša je bila razdalja, ki jo je bilo treba premagati na kakem od ultramaratonskih podvigov, in čim več vzponov je imela, tem bolj se je bilo treba iz tekača preleviti v hodca. Za mano je dolga, zelo dolga razdalja, si je mislil, za menoj je veliko vzponov in veliko spustov, je tuhtal, ko se je drhteč naslanjal na palice in gledal v tla – nič več teka mi ni ostalo, samo še hoja.

“

Samo Rugelj

NA DOLGE PROGE


20 1 s t r.Litera 2016

Groteskni avtobiografski roman je avtor napisal pri svojih šestindvajsetih letih kot nekakšno avtoterapevtsko delo, z njim pa je skušal predelati spomine na svoje otroštvo. Osemletni pripovedovalec romana živi s svojima starima staršema, saj naj bi ga mati zapustila že davno. Počasi spoznavamo zgodbo njegove družine, v kateri ima najpomembnejšo vlogo babica, za katero se izkaže, da je bolj nora, kot se sprva zdi. Nikoli ni prebolela smrti svojega prvega otroka, teh ran ni zacelila niti kasneje rojena hčerka Olja. Saša, njen vnuk, in skrb zanj ji predstavljata nadomestek za izgubljenega sina. Gre za hudo pretresljivo in temačno zgodbo o tem, kako lahko ljudje psihično zlorabljajo ne samo odrasle v svoji bližini, ampak tudi otroke. Otroci pa ne vedo, kako si pomagati, kaj je prav in kaj narobe. Seveda pa imajo vse svoje bližnje radi in se zato težko odločajo, na katero stran naj stopijo.

PAVEL SANAJEV (1969) je ruski pisatelj in filmski režiser, ki si je z omenjenim romanom že zagotovlil mesto v zgodovini ruske književnosti in se je skoraj desetletje obdržal na vrhu uspešnic. Po njem je bil leta 2009 posnet tudi film.

Nikoli je bil najstrašnejši v mojih predstavah o smrti. Nazorno sem si predstavljal, kako bom moral sam ležati v zemlji, na pokopališču, pod križem, nikoli vstati, videti samo temo in slišati šumenje črvov, ki me

bodo jedli, jaz pa jih ne bom mogel odgnati. Bilo je tako grozno, da sem ves čas premišljeval, kako se temu izogniti. Prosil bom mamo, naj me

pokoplje za šprajc, sem si nekoč izmislil. Tam ne bo črvov, ne bo teme. Mama bo hodila mimo, jaz pa bom gledal iz špranje, in ne bo mi tako

grozno, kot če bi me pokopali na pokopališču.

“

Pavel Sanajev

POKOPLJITE ME ZA ŠPRAJC

R U S K A K N J I Ž E V N O S T

P r e v e d e l J a n ko Pe t r o v e c2 13 s t r.


Roman je pisan v obliki nadvse tenkočutne, iskrene izpovedi in samoizpraševanja o iskanju svoje izgubljene identitete; o brezplodnih poskusih lovljenja zadnjih mladostnih trzljajev; o vprašanju družinske in zakonske sreče, vrlinah očetovstva; o nevednosti v oblikovanju stika s svojim otrokom; o samosti in bolečini zavrženosti v vlogi prezrtega moža; o brezupu; o tem, kaj (še) je moški nasploh … Pripoved je spisana z mnogimi življenjskimi uvidi, humorno, satirično in samoironično. Avtor o knjigi pove, da ima vsebina v resnici malo skupnega z zakonsko nezvestobo, da izprašuje predvsem nezvestobo očeta otroku ter nesposobnost moškega, da bi ostal zvest arhetipu očeta, ki naj bi predstavljal tradicijo in prihodnjim rodovom predajal podedovani svet v nadaljnje dedovanje. Je v tem času ta veriga res pretrgana? So danes očetje res izgubljeni? Kaj je tisto, kar moške peha v otožno bivanjsko tesnobnost?

ANTONIO SCURATI (1969) je doktor filozofije. Predava na bergamski in milanski univerzi. Sprva je pisal poezijo, a je ni hotel objaviti, pisateljsko pa se je uveljavil že s prvim romanom. Redno objavlja tudi v osrednjih italijanskih časnikih, kjer skuša z angažiranimi teksti predvsem utrditi vlogo literature in književnika v sodobni družbi.

Moram priznati, da se mi je ljubezen do te posebne ženske, ki je proizvedla mojo hčer, s tem pa iz mene naredila očeta, porodila iz odpora do žensk nasploh. A naj bo jasno: šlo je za resnično ljubezen. / Ne, ni res. Brez dvoma je šlo za resnično ljubezen, tega ne preklicujem, toda če sem se zaljubil v žensko, s katero sem se kasneje poročil iz ljubezni, se to ni pripetilo zaradi sovraštva do ostalih, temveč zato, ker nisem mogel več prenašati samega sebe. Samega sebe kot ženomrzca. Spreobrnil sem se, skratka, k ljubezni, ker sem se naveličal samega sebe. Pot do kakršnihkoli rezultatov nujno vodi preko premagovanja lastne naveličanosti.

“

Antonio Scurati

NEZVESTI OČE


P r e v e d e l J a n ko Pe t r o v e c2 13 s t r.Mladinska knjiga 2016

Roman Vse življenje nas že na prvih straneh pozdravi z mislijo, da smrti ne moremo ubežati. To je resda misel, ki bi marsikoga potrla, a pisatelj Robert Seethaler svoje misli na papir izliva s tako mojstrsko kombinacijo humorja, elegance in obenem preprostosti, da si ne moremo kaj, da v pripovedi ne bi uživali. Glavni junak Egger nekega večera želi sovaščana obraniti pred zagotovo smrtjo v nevihti, a mu ta pobegne in naslednjih nekaj let velja za pogrešanega in mrtvega. V nadaljevanju spremljamo Eggerjevo življenje, ki ga bolj kot ne zaznamuje kontrast med vsemi, ki okoli njega umirajo, in njim, ki živi dalje. Pred našimi očmi se odvije izjemno življenje človeka, ki je preživel težko otroštvo, snežni plaz in vojno, ki je neizmerno ljubil in za ljubljenimi osebami tudi žaloval, a kljub vsemu temu v sebi vedno znova našel željo po življenju, po novih izzivih in novih izkušnjah. (vir: Bukla)

ROBERT SEETHALER (1966) je večkrat nagrajeni avstrijski pisatelj in scenarist, ki se je z romanom Vse življenje trdno zasidral med najboljše avtorje sodobne avstrijske književnosti.

Andreas Egger je odšel še zadnjih nekaj sto metrov dol do vasi, da bi si v gostilni pri Zlatem gamsu ogrel do kosti pretreseno dušo s skledo

toplih krofkov in doma žganim roževčkom. Usedel se je na klop zraven stare lončene peči, položil roke na mizo in čutil, kako se mu topla

kri počasi spet vrača v prste. Vratca peči so bila odprta, notri je prasketal ogenj. Za hip se mu je zazdelo, kot da bi v plamenih

zagledal obraz kozjega pastir ja, ki iz peči nepremično srepi vanj. Brž je zaprl vratca, močno zamižal in zvrnil svoj kozarček žganja.

Ko je spet odprl oči, je pred njim stala mlada ženska. Preprosto stala je tam, roke upirala v boke in ga gledala. Imela je kratke svetlo plave lase, njena koža je rožnato sijala v žaru toplote od

peči. Eg ger se je pri priči spomnil na pravkar skotene pujske, ki jih je kot deček včasih dvignil iz slame ter svoj obraz pritisnil ob

njihove mehke, po zemlji, mleku in prašičjem gnoju dišeče trebuščke. Pogledal je svoje roke. Nenadoma so se mu zazdele smešne, ko so

tako počivale na miz i: težke, nekoristne in neumne.

“

Robert Seethaler

VSE ŽIVLJENJE

AV S T R I J S K A K N J I Ž E V N O S T

P r e v e d e l A l e š U č a k a r1 4 8 s t r.

Cankarjeva založba 2015

Z romanon, napisanem štiri leta po tragičnem dogodku na srednji šoli Columbine, je avtorica dregnila v enega še zadnjih obstoječih tabujev naše družbe – nevprašljivost in samoumevnost materinske ljubezni. Preko pisem, ki jih Eva piše svojemu možu Franklinu, spoznavamo s krivdo prepojeno mater, katere odtujeni sin je pri petnajstih zagrešil neizrekljiv in nedopusten zločin, ona pa se sooča s težkim bremenom odgovornosti in krivde. Je kriva sama? Je zares ljubila svojega sina? Zakaj nikakor nista mogla vzpostaviti pravega odnosa in varne navezanosti? Kaj je naredila narobe? Neprizanesljiv, pogumen in iskren portret materinstva ter pretresljiv pogled na izgubo in sramoto, ki se nam razkrije skozi oči matere. (vir: Učila)

LIONEL SHRIVER (1957) je ameriška pisateljica in novinarka, poznana po svojem aktivistično angažiranem pisanju.

Jaz sem bila zahtevna. Moj odnos do starševstva je bil pogojen in moji pogoji so bili strogi. Nisem hotela biti mati duševno zaostalemu otroku ali paraplegiku. Ob pogledu na utrujene ženske, ki so na vozičkih vozile svoje potomce z otrdelimi udi in mišično distrofijo na vodno terapijo v bolnišnico Nyack, se nisem raztopila od ganjenosti, ampak me je zaskrbelo, da se to lahko zgodi meni. Če bi zapisala vse hibe, ki so me motile v tolikšni meri, da za takšnega otroka ne bi hotela skrbeti, od navadne zaostalosti do groteskne debelosti, bi seznam obsegal več kot eno stran in bi me pošteno očrnil. Danes seveda vem, da nisem pogrešila v tem, da sem skrivaj naredila test za Downov sindrom, ampak v tem, da me je izid testa pomiril. Doktorica Rhinestein ni imela testov za zlobo, nesramno brezbrižnost in prirojeno hudobijo. Me prav zanima, koliko rib bi vrgli nazaj v mor je, če bi imeli takšne teste.

“

Lionel Shriver

POGOVORITI SE MORAVA O KEVINU


P r e v e d l a A l e n k a Pe r g e r4 8 0 s t r.Učila International, 2014

V romanu, ki prižiga ogenj trgajočih vprašanj izdajstva, trka kultur in ljubezenskega netiva, se srečamo z mlado Kurdinjo Esmo. Potem ko je v Londonu našla zavetno lego – korake je odnesla teža bolečine, zakaj protagonistkin brat je zagrešil umor –, Esma odvije klobek družinske zgodbe. Neurje podrobnosti niha med robom Evfrata, divje živim Istanbulom in glasno pisano evropsko prestolnico. Avtorica pripoveduje parajočo zgodbo o emigraciji, neznosni tišini med spoloma in tonski teži preteklosti, ki kolonizira sedanjost. (vir: Sanje)

ELIF SHAFAK (1971) je ena najvidnejših sodobnih turških avtoric. V Franciji rojena nomadka, ki trenutno živi med Istanbulom in Arizono, tudi v svojih romanih prevprašuje in prestopa navidezno samoumevne in nespremenljive delitve, npr. med moškim in ženskim, vzhodom in zahodom. Je tudi doktorica družbenih ved, ki se ukvarja s problemi spolnih in kulturnih identitet, nacionalizma in islama, kot angažirana intelektualka in aktivistka pa redno piše za vrsto turških medijev.

Nikakor ni dvomila, da si vsak zasluži živeti, ampak ali si vsi zaslužijo, da se vrnejo iz smrti? To je bila dilema, o kateri je vsake

toliko premišljevala, in ni prišla do trdnega zaključka. Se ljudje rodijo krepostni in se potem pokvarijo? Ali pa so že v času spočetja opremljeni

s semeni greha? Koran trdi, da smo vsi ustvar jeni iz strdka krvi. Džamila je želela izvedeti, koliko našega trenutnega jaza je vsajenega

v tisto kapljico. Biser, četudi čist in popoln, zrase iz drobca umazanije, ki po naključju prodre v školjko, če naključje sploh obstaja. Tudi slabo

seme bi se lahko spremenilo v nekaj izjemnega.

“

Elif Shafak

ČAST

T U R Š K A K N J I Ž E V N O S T

P r e v e d l a B a r b a r a S k u b i c4 2 9 s t r.

Sanje 2016

Žitkovske boginje so navdihujoča pripoved o ženski duši, o magiji in pozabljenem delu zgodovine, o osamljenosti, obupu, krutosti in maščevalnosti. In kdo so te boginje? Tiste, ki so zdravile s pomočjo raznih zelišč, naravnavale izpahnjene zgibe, napovedovale prihodnost, včasih pa tudi, vsaj tako so verjeli nekateri, z rituali izzivale zle sile. Zaradi svojega znanja in moči so bile že od nekdaj trn v peti cerkvenim krogom, pa tudi oblastem, zato ni presenečenje, da so kmalu nad njimi uvedli nadzor po vzoru Stasija. Nadzorovale so jih komunistične oblasti, med vojno pa tudi nacisti, ki so do njih čutili strahospoštovanje. Zgodba se bere kot izbruh izjemne domišljije, a kot pove pisateljica, žal večina izmed dejstev, navedenih v njej, temelji na resničnih dogodkih.

KATERINA TUČKOVA (1980), češka pisateljica, si je pot na mednarodno literarno prizorišče utrla prav z romanom Žitkovske boginje. Po izobrazbi je doktorica umetnostne zgodovine, v svoji literaturi pa se posveča predvsem usodi močnih žensk.

Tistikrat se je prvič vprašala, kaj, če to niso le navadne sanje, kaj, če je ne muči zgolj bujna domišljija, kaj, če so te sanje pravzaprav zapostavljen ostanek tistega, s čimer so razpolagale njene predhodnice, droben delček spretnosti, ki so jih imele boginje. Kaj, če se v njej oglaša skupna dediščina, skupna zavest, ki se od Kateřine Shánêlke skozi vrsto stoletij prek Surmene in njene mame vleče prav do nje? V trenutku, ko je pomislila na to, jo je prevzel občutek, da je našla ključ do vsa ta dolga leta zaklenjenih vrat. Samo da so se odprla, pa se je pred njo že razkrilo njeno resnično poslanstvo in naenkrat je vedela, kaj mora storiti, s čim ga mora izpolniti. Ona, ki edina stoji na meji med tema tako različnima svetovoma, z eno nogo v znanosti, hkrati pa globoko zakoreninjena v bistvo življenja boginj. Njena naloga, si je rekla, je najti usode vseh žensk iz njenega rodu, jih osvoboditi temot preteklosti, predvsem pa svetu pokazati njihovo neobičajno umetnost, ki so se jo njihovi sovražniki stoletja dolgo trudili izbrisati z obličja Kopanic. Ona je tista, ki mora poskrbeti, da se njihovo izročilo ne bo izgubilo.

“

Katerina Tučkova

ŽITKOVSKE BOGINJE

Č E Š K A K N J I Ž E V N O S T

P r e v e d l a A n j u š a B e l e h a r4 22 s t r.Sanje 2016

Stanovalci večnadstropne hiše v ljubki francoski ulici nosijo vsak svojo zgodbo, ki je v resnici čisto drugačna, kot je videti navzven. Pedantna hišnica, gospa Suarez, je strašno nezadovoljna, ker se je v njihovo hišo vrnil osemdesetletni nergač Ferdinand, ki ga hišni red in pravila prijetnega sobivanja prav nič ne brigajo. Ferdinand ne mara nikogar (pri srcu mu je le psička Daisy, ki pa nekega dne nepričakovano izgine) in nihče ne mara Ferdinanda. Njegova hči, ki živi v Singapurju, se ob izdatni podpori hišnice na skrivaj dogovarja za njegovo premestitev v dom upokojencev, potem pa se v stanovanje nad Ferdinandovim naseli ovdoveli očka z desetletno hčerjo Julijo in malo dojenčico. Zvedava (prehitro odrasla) Julija počasi stopi led okoli Ferdinandovega srca in morda še ni prepozno, da bi osamljeni starec opustil nekaj svojih neprijetnih navad in se vsaj malo prilagodil sostanovalcem, sploh nekatere sosede znajo biti prav prijetne. Šarmanten humor na francoski način. (vir. Bukla)

AURELIE VALOGNES (1983) je francoska pisateljica nove generacije sicer pa komunikologinja in strokovnjakinja za marketing.

Ferdinand je bil zaskrbljen. Nekaj je pozabil, toda težava je bila, ker ni več vedel, kaj. Zaradi tega ga je malo zgrabila panika. Celo zelo.

Ferdinand je hipohondričen. Najbolj ga ni zares skrbelo za stvar, ki jo je pozabil, pač pa samo dejstvo, da je pozabil. Alzheimerja res ni treba!

Vse, samo tega ne! Zadnjič je že pozabil zdravila v lekarni. Resda ga življenje na smrt dolgočasi, toda če že mora doživljati starost, se ne bi rad

staral bolan. Da bi izgubil pamet, bi bilo res nekaj najhujšega. Pamet mora obdržati na mestu. Pa tudi noge. Če ne, ne bo več mogel prehoditi

trinajstih stopnic, ki ga ločijo do stanovanja. In moral se bo preseliti. Iti celo v dom za ostarele. Ah, ne, vse, samo v dom za ostarele ne.

“

Aurelie Valognes

STARA MAMA V KOPRIVAH


P r e v e d l a K a t a r i n a N o v a k2 03 s t r.

Totaliteta 2016

Zbirko zgodb Med drevesi povezujejo točke preloma v življenju posameznikov, a ti prelomi niso poročila o velikih pokih, temveč o subtilnih, komaj slišnih razpokah, ki pa bistveno spremenijo pogled na življenje. Tako se Mirsadove sanje, ki jih sanja namesto in za sina, razblinijo zaradi razloga, ki ga ne more razumeti; Petru T. življenje, ki ga je poznal, razpada v spomin, a na drugi strani ga prehiteva že novo; Klavdiju se na prvi službeni poti v tujino v tovornjaku pojavi mlada begunka; študent teologije v Londonu, iz strahu pred ljubeznijo, pristane v vrtincu nočnega življenja … 7 kratkih in manj kratkih zgodb opisuje življenjske zgodbe na videz povsem nepovezanih posameznikov, toda pozornemu bralcu ne bo ušlo, da je – kot vedno znova ugotavljamo – svet manjši, kot se zdi, in da nas vesoljne niti povezujejo na presenetljive načine.

JANI vIRK (1962) je doštudiral nemščino in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V mladosti je bil državni smučarski reprezentant, kasneje svobodni pisatelj in prevajalec. Od leta 1991 je delal kot časopisni urednik, od leta 1994 naprej pa na Televiziji Slovenija, zadnjih pet let kot urednik igranega programa. Je avtor šestnajstih knjig, od teh osmih romanov in petih knjig kratke proze.

Čuti, kako se čas okrog njega ustavlja ter neenakomerno razpušča in gosti, razpada v razpotegnjene trenutke, vrzeli praznine in nepovezane nize zaznav. Čeprav so sunki vetra čedalje silnejši in se je vseokrog že stemnilo, se nenadoma umiri in mine ga strah. S pogledom zaokroži po vseprisotnosti teme okrog sebe, premražen se usede v kot zibajoče se gondole in zapre oči, skozi neprebojne plasti teme drsi v neki zračnejši svet, potaplja se v prizor, kako v internatu poišče svojo hčerko, jo prime za roko in ji pove, da je njen oče in da mu je žal za vsa izgubljena leta hladu in čakanja.

“

Jani Virk

MED DREVESI



Antologija tesnobe, zbirka štirinajstih esejev, je zrasla iz ideje o doprinosu k detabuiziranju in osvetljevanju tesnobe. Urednica Dijana Matković je k sodelovanju povabila pisanja vešče ljudi, torej pesnike, pesnice, pisatelje in pisateljice, pa ne zato, ker bi bila tesnoba posebej izbirčna (resnica je prej nasprotna), temveč zato, ker so pisci tisti, ki se znajo z besedami tesnobi najbolje približati in jo tudi najbolj natančno orisati. Pri tej antologiji, ki je sproti prerasla v enciklopedijo, gre za širok nabor vzvodov kot tudi načinov soočanja s tesnobo. Od tesnob, ki jih poraja družba, v kateri živimo, do fobičnosti, vezanih na strah pred višino, strah pred bacili, strah pred živalmi, strah pred ljudmi, pa vse do generalizirane anksiozne motnje ali, kot bi rekli dobri stari filozofi, stiske bivanja. (vir: LUD Literatura)

DIJANA MATKOVIć (1984) je slovenska pisateljica, novinarka, prevajalka, prva urednica Airbeletrine, nekdanja izvršna urednica Življenja na dotik in nekdanja urednica Državljanske odgovornosti. Njeni ideji za pisanje o tesnobi so se odzvali in prispevali svoje eseje: Jasmin B. Frelih, Tatjana Gromača, Jurij Hudolin, Jure Jakob, Davorin Lenko, Andrej Nikolaidis, Ana Pepelnik, Ana Schnabl, Peter Semolič, Faruk Šehić, Suzana Tratnik, Dragan Velikić, Tina Vrščaj in Uroš Zupan.

Umetnost je namreč še vedno naše najboljše orodje za spoznavanje tega kaosa, ki ga moramo v odsotnosti boljše besede imenovati resničnost.

Nobena druga dejavnost nima tako globokega dostopa do človeške izkušnje in nobena druga nima toliko izrazne moči, da bi nam jo lahko

bolje približala. Če se bomo umetniki kdaj povsem umaknili iz tega čudežnega medprostora, kjer se resničnost svobodno poustvar ja, ali če bomo kdaj zavestno pustili kak njegov kotiček v temi, ker se nam bo tam zazdelo preveč tesnobno, bomo tvegali, da ga za vedno izgubimo,

saj se bo vedno našel kdo drug , ki ga bo hotel imeti pod nadzorom. (Jasmin. B. Frelih, PRITISK)

“

ANTOLOGIJA TESNOBE


13 6 s t r.LUD Literatura 2016

Medicina vse bolj premaguje bolezni in kljubuje smrti, toda ko je slovo neizogibno, je neredko oropano človečnosti, ker nam gre bolj za trajanje življenj kot kakovost. Ugledni ameriški kirurg in pisatelj Atul Gawande v tem izjemnem delu obravnava starost, ki smo jo v sodobni družbi uspešno potisnili v domeno medicine in bolnišnic, čeprav še zdaleč ni bolezensko, ampak naravno stanje. Staranje nam predstavi z vidika starejših, osredotoča se na občutenja, želje in mišljenje starejših in ne na to, kaj bolj ustreza njihovim mlajšim in zdravim svojcem. Na podlagi lastnih izkušenj, zgodb iz domačega in profesionalnega okolja in usod sorodnikov in pacientov razmišlja o tem, kaj je staranje, kako ga sprejemati in kaj je treba spremeniti v naši miselnosti ter socialnem in zdravstvenem sistemu, da bi se življenje izteklo kar se da kakovostno, mirno in dostojanstveno. (vir: Mladinska knjiga)

ATUL GAWANDE (1965) dela kot kirurg v univerzitetni bolnišnici v Bostonu, piše za The New Yorker in uči na Medicinski fakulteti in Visoki šoli za javno zdravje Harvardove univerze. Je predsednik Lifebox, neprofitne organizacije, ki si prizadeva za varnejšo kirurgijo na svetovni ravni.

Med študijem medicine sem se naučil marsičesa, o minljivosti življenja pa ne prav dosti. Čeprav so mi že v prvem letniku dali izsušeno, usnjato truplo, da ga seciram, je bilo bistvo tega početja le spoznavanje človeške anatomije. V učbenikih ni pisalo skoraj nič o staranju, slabotnosti in umiranju. Videti je bilo, kakor da ni pomembno, kako to poteka, kako ljudje doživljajo lastni konec in kako to vpliva na njihove bližnje. Tako študentje kot naši učitelji smo smisel študija medicine videli v tem, da se naučimo življenja reševati, ne pa se ukvar jati z njihovim ugašanjem.

“

Atul Gawande

MINLJIVOST

A M E R I Š K A K N J I Ž E V N O S TP r e v e d e l S a m o K u š č e r

25 1 s t r.Mladinska knjiga 2015

V avtobiografskem eseju avtor sooča rodni, vetrovni in suhi Languedoc z izzivom nove dežele, Slovenije, pri čemer združuje globoko kontemplacijo zahodne misli s svežo in drugačno refleksijo slovenske resničnosti. Avtor se ne izkazuje le kot izredno pozorni opazovalec okolice, narave in ljudi, ki jih srečuje na svojih pohajanjih po novi domovini Sloveniji, temveč tudi kot izvrsten stilist. Kar doživlja, nam občuteno podaja z jasnimi, prepričljivimi in v bogatih metaforah izpisanimi stavki. Tu in tam fragmentarna pripoved tako odzvanja že med branjem ter nam Slovenijo prikazuje z očmi in jezikom, kot jih nismo vajeni.

MATHIAS RAMBAUD je kulturni ataše na Francoskem inštitutu v Ljubljani, kjer živi z ženo in hčerko. Piše eseje in kratko prozo. O bivanju in krajih je njegova prva knjiga, ki je v izvirniku izšla pri pariški založbi Arléa in prejela literarno nagrado regije Languedoc-Roussillon.

Erotika plaže, poleti, je nekaj posebno opolzkega za določen kraj, pa ne toliko zaradi golote od sonca ožganih teles, pač pa zaradi sladkega brezdelja, ki je vedno na meji dolgočasja, v katerega se brez zadržkov

potopimo; zaradi orgijastičnih lastnosti prostora, odprtega, enotnega, neomejenega in prezračenega z jodom; zaradi vročega peska, ki se zdi,

kot bi zdrsnil iz velikanske peščene ure in ki nam polzi skozi prste, ne meneč se za čas, ki mineva; in zaradi pljuskanja valov, ki nas ves čas

spominja na to, da je staro kot svet. Če je plaža eden redkih krajev, ki dopušča, da ne počnemo drugega kot to, da smo tam, kjer smo, v

pasivnem zrenju vsega, kar nas obdaja, in tudi eden redkih krajev (in ti dve značilnosti sta gotovo povezani), kjer se zdi sprejemljivo, celo tistim

najbolj samotarskim in ljudomrznim, da smo prizanesljivi do pojava gneče, je to zato, ker človeka pahne v čisto posebno stanje dojemanja, nekje med očaranostjo, otopelostjo in pijanostjo, nekakšno hrepenečo

in plemenito otrplost, ki je morda blizu temu, kar sta bila žar in duh občestva v prvinskih časih, na izviru vere.

“

Mathias Rambaud

O BIVANJU IN KRAJIH


P r e v e d e l L u k a N o v a k9 5 s t r.

Totaliteta 2016

Ameriški nevrolog Oliver Sacks je v esejistični zbirki po tem, ko je izvedel za svojo neozdravljivo bolezen, ubesedil veliko hvaležnost za življenje, ki ga je dobro preživel, in se obenem soočil s smrtjo, ki jo sprejema s pogumno radovednostjo in jasnostjo, obenem pa življenje meri z modrostjo in lušči njegov smisel. Ob tem spoznava, da nima več časa za nebistveno in da je pomembno predvsem, da se osredotoči na samega sebe, na svoje delo in prijatelje. Z njegovega zornega kota večerna poročila, politična vprašanja, globalno segrevanje in ostala vprašanja, ki se nanašajo na prihodnost, izgubijo ves smisel.

OLIVER SACKS (1933-2015), ameriški nevrolog, se je rodil v Londonu. Na Kraljičinem kolidžu v Oxfordu je študiral medicino, po študiju pa se je preselil v New York. The New York Times ga je imenoval ‘dvorni pesnik medicine’, Slovenski bralci pa smo ga prvič spoznali s prevodom knjige Mož, ki je imel ženo za klobuk.

Decembra 2014 sem do konca napisal spomine V pogonu in rokopis oddal založniku in takrat se mi še sanjalo ni, da bom čez nekaj dni izvedel, da se mi je iz očesnega melanoma, odkritega pred devetimi leti, razvil metastazni rak. Veseli me, da mi je uspelo dokončati spomine, ne da bi to vedel, in da sem prvič v življenju povsem odkrito spregovoril o svoji spolni usmer jenosti in se s tem razkril pred svetom, ne da bi v sebi še vedno tlačil skrivnosti, ki so me navdajale z občutki krivde. Februar ja sem začutil, da moram povsem odkrito spregovoriti tudi o raku – in soočanju s smrtjo. […] In zdaj, ko sem šibek in mi pohaja sapa, v nekoč čvrste mišice pa se mi zažira rak, odkrivam, da mi misli vse pogosteje ne bežijo k nadnaravnemu ali duhovnemu, marveč k vprašanju, kaj pomeni dobro in smiselno živeti – občutiti mir v samem sebi. Misli mi zatavajo k šabatu, dnevu počitka, sedmem dnevu v tednu in morebiti tudi sedmem dnevu v lastnem življenju, ko človek začuti, da je dopolnil svoje delo in si lahko mirne vesti odpočije.

“

Oliver Sacks

HVALEŽNOST


P r e v e d l a B r e d a B i š č a k5 9 s t r.Modrijan 2016

Knjiga temelji na izpovedih beguncev, ki so bili zaradi vojn, obupa, revščine in zlorab v zadnjih letih prisiljeni zapustiti svoje domove. Z njimi je avtor na ‘sredozemski begunski poti’ (Lampedusa, Sicilija, Malta ...) in predvsem na ‘balkanski begunski poti’ (Turčija, Grčija, Makedonija, Srbija, Hrvaška, Madžarska, Slovenija, Avstrija) opravil več kot dva tisoč intervjujev. Obenem je knjiga tudi zgodba o tem, kako se (proti)vojni poročevalec po skoraj dveh desetletjih poročanja s praktično vseh svetovnih žarišč nenadoma znajde na domačem terenu, kjer se skupaj z množico beguncev, ki želijo Slovenijo le prečkati, sooči s ksenofobijo, rasizmom, koncem humanizma in razgradnjo svobodne družbe, ki jo simbolizira ograja na slovensko-hrvaški meji.

BOŠTJAN VIDEMŠEK (1975) je dolgoletni Delov poročevalec s kriznih žarišč in sodelavec številnih tujih časopisov, revij in spletnih portalov. Je avtor dveh odmevnih družbeno angažiranih knjig o svetovnih kriznih žariščih. Leta 2015 je bil izbran za ‘mladega voditelja Evrope’, je dobitnik številnih domačih in mednarodnih novinarskih nagrad.

Utrujeni ljudje so se podpirali in se prebijali čez koruzna polja. Vse bolj živčni in vidno utrujeni policisti so jih z vpitjem, kot bi gnali

živino, vračali v ravno vrsto. Tu in tam so komu popustili živci. Hodili smo. In hodili. Številnim beguncem so pešale moči. Nekaterim

popolnoma. A ljudje, ki so videli in doživeli že vse, kar je mogoče videli in doživeti, so še naprej stiskali zobe in vedno znova zmogli

dovolj moči za naslednji korak. / Skozi sive oblake se je počasi prebijalo jesensko sonce. Noge so se do gležnjev udirale v blato. Otroci so pokašljevali. Vsake toliko je kakšnega zmanjkalo in očetje so jih,

zanikajoč svojo utrujenost, tiho posadili na ramena. Mlajša moška sta v odejo, ki sta jo uporabila za improvizirana nosila, namesto

gospo s poškodovanim gležnjem. Deček se je spotaknil in z obrazom padel v blato. Trije afganistanski bratje so se vso pot skozi Posavje

držali za roke. Dobro so vedeli, da se je na poti, ki žre telesa in krade duše, veliko ljudi izgubilo.

“

Boštjan Videmšek

NA BEGU


3 2 1 s t r.UMco 2016

ANJA GOLOB (1976) je slovenska pesnica, novinarka, literarna kritičarka in dramaturginja. Študirala je filozofijo in primerjalno književnost, zdaj pa je samozaposlena na področju kulture. Izdala je tri samostojne pesniške zbirke, zadnji dve sta bili nagrajeni z Jenkovo nagrado.

Nekaj, kar varuje pred dežjem, snegom, vetrom;Ponjavo, streho, zid, šotorsko platno. Rabim tekočo vodo. Par hlač. Odejo. Robec.Luknjo v tleh za hrano, da se ne pokvari, luknjo v tleh, drugje, za iztrebke.Nekaj, na kar položim telo, ko je utrujeno;Suh pramen tal, vzmetnico, futon, visečo mrežo.Rabim papir, papir, pisalo, papir, pisalo, znamke.Rabim mir. Čaj, golide čaja s kančkom mleka.Vsakih par dni novo knjigo.In roko rabim, ki ni moja, dlan, da mePoboža po mednožju, hrbtu, po laseh. MordaTelo, da leže obme in se zliže z mojim v nekajVeličastnega. In da to nato razpade. Rabim dotik,Ki vzklije v samoto. Rabim praznino. Tega ni dosti.In si ustvarim svet, sredi svetov svoj svet,Telo, drevo, nebo, spogled s seboj.Tega ni dosti. Tega je ravno prav.

(KAJ RABIM)

“

Anja Golob

DIDASKALIJE K DIHANJU


5 1 s t r.Samozaložba 2016

MAJA HADERLAP (1961) je zamejska Slovenka z avstrijske Koroške. Študij gledaliških ved in germanistike je zaključila z doktoratom iz teatrologije na dunajski univerzi. Za svoje literarno ustvarjanje je prejela številne nagrade, mednardono bralstvo pa si je pridobila z romanom Angel pozabe.

na pamet sem se naučila cestnih kartin skrivnih poti. koža se mi belo napenja,

kakor obarvana od apnenega peska.pod nohti na prstih se mi kot kažipoti

odpirajo popki preslic. besede brnijopod šotorom iz kože, ki me pokriva kot

slepilna krinka. igram na bobne inspuščam svetilne rakete v zrak, da mi

nevarno vzplamtevajo v očeh. že sapica bi mi lahko strgala krinko s telesa.a se še ne zgane, še zmeraj mislijo,

da sem to jaz. ko bodo izrekli moje ime,bo v pokrajini bela ruta. bila sem tu.

(SKRIVNO IME)

“

Maja Haderlap

DOLGO PREHAJANJE


8 4 s t r.Cankarjeva založba 2015

MARIJA HRVATIN (1958) je pesnica iz naših krajev. S svojim ustvarjanjem je močno obeležila posavsko in dolenjsko kulturno dogajanje. Na brežiškem radiu je vodila oddajo Pesnik na obisku, objavlja v domačih literarnih publikacijah, je dobitnica nagrade za mlade pesnike in pisatelje v okviru ZKO Slovenije. Poleg poezije je objavila tudi zbirko otroških zgodbic in osebno izpoved o soočanju z boleznijo.

Ptice so odprhutnile skozi poletje. Zdaj moj glaspostaja razraščen v prozorno časnost. Med kočamisna sence poslikavajo obronke. Moje sanje prežijoname kot ošiljena sulica, ko gledam v strop neba inse dobrikam temi. Tudi Luna ima seanso z njo inhoče biti družabna. Zrak je tako brez zraka, da bommorala prezračiti groteskno sobano, zato bom poležavala pod razcvetelo mavrico po opranem nebu.

Jesen žaluje za plodovi, ki so jih pospravili v kamnito kaščo. Klešem besedno situlo in vmes ihtečapremišljujem. Iz otroškega spomina so mi počasi odhajale besedne zveze in se kar nekam za zmeraj izgubile. Vse je razdeljeno v plasti obdobij. Nepomembna je pomembnost zaporedja, ki je opililamoje nežne zaznave.

(ZAPOREDJE)

“

Marija Hrvatin

ZAPEČKARICA Z OBRONKA


1 27 s t r.Samozaložba 2016

JANEZ MENART (1929-2004) je leta 1953 skupaj s Kajetanom Kovičem, Tonetom Pavčkom in Cirilom Zlobcem izdal pesniško zbirko Pesmi štirih, dve leti kasneje pa prvo samostojno zbirko Prva jesen. Poleg izvirnega pesništva je Janez Menart znan tudi kot eden najboljših slovenskih pesniških prevajalcev. Še zlasti pomembni so njegovi prevodi angleške in francoske poezije ter dramatike.

Pred ogledalom nem stojimin v tujca pred seboj strmim.

Kot da zrem prvič ta obraz,vprašujem ga: Si ti res jaz?

Zamišljeno me zro očiin vprašajo: Sem jaz res ti?

In trezno pravi mu moj jaz:Jaz nisem ti, ti nisi jaz;

jaz sem le jaz, ki se mi zdi;in ti si jaz le za ljudi;

a pravi jaz je dan za dnemuganka meni in ljudem.

(JAZ)

“

Janez Menart

ZADNJA POMLAD


1 23 s t r.Mladinska knjiga 2016

BINA ŠTAMPE ŽMAVC (1951) je slovenska pisateljica, pesnica, režiserka in prevajalka. Študirala je primerjalno književnost in literarno teorijo ter se kot absolventka zaposlila v šolstvu in poučevala pet let. Ukvarjala se je z glasbo in gledališčem. Trinajst let je vodila otroško improvizacijsko gledališče v Celju, kjer je bila režiserka, dramaturginja in avtorica tekstov. Je članica uredništva revije Poetikon. Danes jo uvrščamo med klasike slovenske mladinske književnosti.

Je davnih dni Evridikaljubila pevca Orfejain Orfej kot Evridikoje ljubil liro pesniško.

Je ljubil liro pesniško,kot njega je ljubila lira in pel je nanjo presladkoiz daljnih strun vsemira.

Da trave so polegale, boginje se smehljale,nevihte grom utišale,in vzdihovale skale.

Še zlati sončni voz nebazastal je sredi dnevain divji veter iz gorautišal sapo gneva.

“

Bina Štampe Žmavc

PESEM ZA LIRO


7 6 s t r.Pivec 2015

branje je naš zaveznik, učitelj, varuh in zdravitelj.

Predstavljeni avtorji po narodnostih

A L Ž I R S K I AV TO RYasmina Khadra, BAGDADSKE SIRENE

A N G L E Š K I AV TO R

Rachel Joyce, NENAVADNO ROMANJE HAROLDA FRYA

A M E R I Š K I AV TO R J IAnthony Doerr, VSA TA NEVIDNA SVETLOBA

Lee Harper, POJDI, POSTAVI STRAŽARJA Alexandra Oliva, POSLEDNJA

Philip Roth, OČETOVINALionel Shriver, POGOVO RITI SE MORAVA O KEVINU

Atul Gawande, MINLJIVOSTOliver Sacks, HVALEŽNOST

AV S T R I J S K I AV TO RRobert Seethaler, VSE ŽIVLJENJE

Č E Š K A AV TO R I C A

Katerina Tučkova, ŽITKOVSKE BOGINJE

D A N S K A AV TO R I C AIsak Dinesen, ANEKDOTE USODE

F I N S K A AV TO R I C ASofi Oksanen, KO GOLOBICE IZGINEJO

F R A N C O S K I AV TO R J I

Mathias Enard, PRIPOVEDUJ J IM O BITKAH, KRALJIH IN SLONIHAurelie Valognes, STARA MAMA V KOPRIVAH

Mathias Rambaud, O BIVANJU IN KRAJIH

I R S K I AV TO RRodaan Al Galidi, AVTIST IN POŠTNI GOLOB

I TA L I J A N S K I AV TO R J IElena Ferrante, GENIALNA PRIJATELJICA

Marco Missiroli, OPOLZKOSTI V Z ASEBNOSTIAntonio Scurati, NEZVESTI OČE

N I G E R I J S K I AV TO R

Uzodinma Iweala, ZVERI BREZ DOMOVINE

R U S K I AV TO RPavel Sanajev, POKOPLJITE ME ZA ŠPRAJC

S LO V E N S K I AV TO R J I

Jiři Bezlaj, EVANGELIJ ZA PITBULE Anja Golob, DIDASKALIJE K DIHANJU

Maja Haderlap, DOLGO PREH AJANJEMarija Hrvatin, ZAPEČKARICA Z OBRONKA

Štefan Kardoš, VETER IN ODMEV

Lojze Kovačič, KRISTALNI ČAS Mojca Kumerdej, KRONOSOVA ŽETEVJanez Menart, ZADNJA POMLAD Samo Rugelj, NA DOLGE PROGEMiha Mazzini, OTROŠTVO Tina Batista Napotnik, TUNELCarmen L. Oven, TIHOTAPCI MIRUPeter Rezman, BARBARA IN KRIŠTOF Bina Štampe Žmavc, PESEM ZA LIROBoštjan Videmšek, NA BEGUJani Virk, MED DREVESI

T U R Š K A AV TO R I C AElif Shafak, ČAST

Predstavljene založbe

B E L E T R I N AKRISTALNI ČAS, Lojze Kovačič

KRONOSOVA ŽETEV, Mojca KumerdejMED DREVESI, Jani Virk

KO GOLOBICE IZGINEJO, Sofi Oksanen

C A N K A R J E VA Z A LO Ž B ADOLGO PREH AJANJE, Maja Haderlap

VSE ŽIVLJENJE, Robert Seethaler GENIALNA PRIJATELJICA, Elena Ferrante

OPOLZKOSTI V Z ASEBNOSTI, Marco MissiroliPOKOPLJITE ME ZA ŠPRAJC, Pavel Sanajev

e B E S E D EPRIPOVEDUJ J IM O BITKAH, KRALJIH IN SLONIH, Mathias Enard

F R A N C - F R A N CVETER IN ODMEV, Štefan Kardoš

G O G AOTROŠTVO, Miha Mazzini

BARBARA IN KRIŠTOF, Peter Rezman

K U D S o d o b n o s t I n t .AVTIST IN POŠTNI GOLOB, Rodaan Al Galidi

L I B R I STIHOTAPCI MIRU, Carmen L. Oven

L I T E R ANA DOLGE PROGE, Samo Rugelj

L U D L I T E R AT U R AANTOLOGIJA TESNOBE

M L A D I N S K A K N J I G AEVANGELIJ ZA PITBULE, Jiři Bezlaj

ANEKDOTE USODE, Isak DinesenVSA TA NEVIDNA SVETLOBA, Anthony Doerr

MINLJIVOST, Atul Gawande POJDI, POSTAVI STRAŽARJA, Lee Harper

NENAVADNO ROMANJE HAROLDA FRYA, Rachel JoyceZADNJA POMLAD, Janez Menart

TUNEL, Tina Batista NapotnikPOSLEDNJA, Alexandra OlivaNEZVESTI OČE, Antonio Scurati

M O D R I J A NBAGDADSKE SIRENE, Yasmina Khadra

HVALEŽ NOST, Oliver Sacks

P I V E CPESEM ZA LIRO, Bina Štampe Žmavc

S A M O Z A LO Ž B AZAPEČKARICA Z OBRONKA, Marija HrvatinDIDASKALIJE K DIHANJU, Anja Golob

S A N J EZVERI BREZ DOMOVINE, Uzodinma IwealaČAST, Elif Shafak ŽITKOVSKE BOGINJE, Katerina Tučkova

TOTA L I T E TASTARA MAMA V KOPRIVAH, Aurelie Valognes O BIVANJU IN KRAJIH, Mathias Rambaud

U Č I L APOGOVORITI SE MORAVA O KEVINU, Lionel Shriver

U M c oOČETOVINA, Philip Roth NA BEGU, Boštjan Videmšek

V letih 2011-2016 smo po izboru knjižničarjev posavskih knjižnic brali:

A L B A N S K I AV TO RIsmail Kadare, PALAČA SANJ

A M E R I Š K I AV TO R J INeil Gaiman, AMERIŠKI BOGOVI

Elizabeth Gilbert, PEČAT STVARJENJASiri Hustvedt, POLETJE BREZ MOŠKIH

Jack Kerouac, KLATEŽI DHARMEAlan Lightman, GOSPOD B

Toni Morrison, MILOSTGreg Mortenson & Oliver Relin, TRI SKODELICE ČAJA

Patrick Ness, SEDEM MINUT ČEZ POLNOČPhilip Roth, UMIRAJOČA ŽIVAL

Pattie Smith, PAČ MULCAJohn Williams, STONER

A N G L E Š K I AV TO R J I Alexander Frater, NA LOVU ZA MONSUNOM

Doris Lessing, PETI OTROK Owen Matthews, STALINOVI OTROCI

Ian McEvan, NA OBALI CH ESILJ. G. Ballard, SUŠA

Siobhan Dowd, ČISTI KRIK

AV S T R I J S K I AV TO R J IArno Geiger, STARI KRALJ V IZ GNANSTVU

Daniel Glattauer, PROTI SEVERNEMU VETRUJoseph Roth, JOB

Stefan Zweig, STRAH

AV S T R A L S K A AV TO R I C A Joan Lindsay, PIKNIK PRI HANGING ROCKU

B E LO R U S K A AV TO R I C A Svetlana Aleksijevič, ČERNOBILSKA MOLITEV

B O LG A R S K I AV TO R Georgi Gospodinov, NARAVNI ROMAN Ilija Trojanow, ODVEČNI ČLOVEK

B O S A N S K I AV TO R J IMiljenko Jergović, PLEŠE V SOMRAKU

Enes Karić, PESMI DIVJIH PTIC Dževad Karahasan, VZHODNI DIVAN

Alen Mešković, UKULELE JAMNenad Veličković, SAHIB

B R A Z I L K S I AV TO R Bernardo Carvalho, DEVET NOČI

Č E Š K I AV TO R J IMichal Viewegh, ANGELI VSAKDANJEGA DNETereza Boučková, LETO PETELINARadka Denemarková, KOBOLd

Č R N O G O R S K I AV TO RŽarko Laušević, LETO MINE, DAN NIKOLI

D A N S K I AV TO RMorten Ramsland, PASJEGLAVEC

E G I P Č A N S K I AV TO RNajib Mahfuz, PRAVI ČUDEŽ F I N S K I AV TO R J IKari Hotakainen, KAR NAM JE USOJENOTommi Kinnunen, KRIŽIŠČE ŠTIRIH ŠPOTI

F R A N C O S K I AV TO R J IChristian Bobin, VSI SO ZAPOSLENIJean-Claude Carrirèe, KRHKOSTJean Echenoz, POBLISKIDaniel Pennac, ŠOLSKE BRIDKOSTIPascal Quignard, VILA AMALIA

G R Š K A AV TO R I C AIoána Karistiáni, MALA ANGLIJA

H R VA Š K A AV TO R I C ADubravka Ugrešič, JAGA BABA JE ZNESLA JAJCE

I N D I J S K I AV TO RVikram Seth, ENAKA GLASBA I R A N S KO - N I Z O Z E M S K I AV TO RKader Abdolah, HIŠA OB MOŠEJI I R S K I AV TO R J IGerard Donovan, JULIUS WINSOMESebastian Barry, SKRITO SPOROČILOJohn McGahern, PORNOGRAFWilliam Trevor, LUCY GAULT

I S L A N D S K I AV TO REinar Mar Gudmundsson, ANGELI VESOLJA

I TA L I J A N S K I AV TO R J IAlessandro Barrico, MR GWYNDaria Bignardi, POPOLNA AKUSTIKAItalo Calvino, BARON NA DREVESUPaolo Giordano, SAMOTNOST PRAŠTEVILNicola Lecca, HOTEL BORGMilena Magnani, NAROBE CIRKUSMargaret Mazzantini, NOvOROJENNuccio Ordine, KORISTNOST NEKORISTNEGATiziano Terzani, ŠE EN KROG NA VRTILJAKU

I Z R A E L S K I AV TO RAmos Oz, ZGODBA O LJUBEZNI IN TEMNINI

J A P O N S K I AV TO R Soseki Natsume, KOPRNENJE Kenzaburō Ōe, POTRGAJTE POGANJKE, POSTRELITE OTROKE

J U D O V S KO - A M E R I Š K I AV TO R Isaac Bashevis Singer, LJUBEZ EN IN IZGNANSTVO

J U Ž N O A F R I Š K I AV TO RJ. M. Coetzee, V PRIČAKOVANJU BARBAROV

J U Ž N O KO R E J S K A AV TO R I C A Kyong-Suk Sin, PROSIM, PAZI NA MAMO

K ATA LO N S K A AV TO R J A Maria Barbal, KAMEN NA MELIŠČU

Manuel de Pedrolo, TIPKOPIS O DRUGEM NASTANKU Jordi Punti, IZGUBLJENI KOVČKI

K I TA J S K A AV TO R I C A Maxine Hong Kingston, BOJEVNICA

L I B A N O N S K I AV TO R Amin Maalouf, TANIOSOVA PEČINA

M A D Ž A R S K I AV TO R I C I Melinda Nadj Abonji, GOLOBI VZLETIJO Agota Kristof, TRILOGIJA

M A R O Š K A AV TO R J A Tahar Ben Jelloun, TA SLEPEČA ODSOTNOST SVETLOBE Muhhamed Shukri, GOLI KRUH

M E H I Š K I AV TO R Carlos Pascual, O SLUŽKINJAH, VISOKIH PETAH IN IZGUBLJENIH

PRILOŽ NOSTIH

N E M Š K I AV TO R J IErnst Haffner, KRvNI BRATJE

Daniel Kehlman, IZ MERA SVETAJens Petersen, GOSPODINJSKA POMOČNICA

Ana Wambrechtsamer, GUZEJ

N I G E R I J S K A AV TO R J A Chinua Achebe, RAZPAD Chimamanda Ngozi Adichie, POLOVICA RUMENEGA SONCA

N I Z O Z E M S K I AV TO R J I Connie Palmen, ZAKONI

Herman Koch, VEČERJAMargriet de Moor, SLIKAR IN DEKLE

N O R V E Š K I AV TO R Per Petterson, KONJE KRAST

Kjersti Annesdatter Skomsvold, HITREJE, KO GREM, MANJ ME JE

P O L J S K A AV TO R J A Wiesław Myśliwski, TRAKTAT O LUŠČENJU FIŽ OLA Agata Tuszynska, OBTOŽENA: WIERA GRAN

P O R T U G A L S K A AV TO R J A José Saramago, KAJN

Miguel Sousa Tavares, V TVOJI PUŠČAVI

R U S K I AV TO R J IOlga Kharitidi, PLES V KROGUNikolaj Lilin, PROSTI PADMihail Šiškin, UČNA URA KALIGRAFIJEVarlan Šalamov, KOLIMSKE ZGODBE

S E N E G A L S K I AV TO RBoubacar Boris Diop, MURAMBI, KNJIGA O OKOSTJIH

S LO VA Š K I AV TO RPeter Pišt’anek, RIVERS OF BABYLONPavol Rankov, MATERE

S LO V E N S K I AV TO R J IEsad Babačić, PRIHODI, ODHODIGabriela Babnik, V VISOKI TRAVIGabriela Babnik, INTIMNOVladimir Bartol, ALAMUTHelena Cestnik, PLETILJINA PESEMHelena Cestnik, DESETERONOČJEAleš Čar, O ZNOSNOSTI Dušan Čater, DŽEHENEMPrimož Čučnik, KOT dAR Primož Čučnik, TRILOGIJADušan Dim, RDEČA MESEČINA Milan Dekleva, ZMAGOSLAVJE PODGANEmil Filipčič, MOJSTROVKAEvald Flisar, DEKLE, KI BI RAJE BILO DRUGJE Evald Flisar, NA ZLATI OBALI Ervin Fritz, DOLGI POHODI Peter Florjančič, SKOK V SMETANONejc Gazvoda, V PETEK SO SPOROČILI, DA BO V NEDELJO KONEC SVETAPolona Glavan, NOČ V EVROPIPolona Glavan, KAKORKOLIStanka Hrastelj, IGRANJEJurij Hudolin, INGRID ROSENFELDAlojz Ihan, HVALNICA REŠNJEMU TELESUDrago Jančar, TO NOČ SEM JO VIDEL Dušan Jovanović, PROTI TOKUMarija Kalčič, ZARJAVELA OD VSAKDANJOSTI Milan Kleč, TROJKEManca Košir, DRUGAČNA RAZMERJA; Manca Košir, ČAS ZA MODROSTLado Kralj, KOSEC KOSO BRUSIVesna Kravcar, ČARODEJKAMaruša Krese, DA ME JE STRAH?Meta Kušar, vRTFeri Lainšček, JADRNICAMirana Likar Bajželj, GLASOVINeža Maurer, SAMA SVA NA SVETU – TI IN JAZ Silvo Mavsar, SAMOBEGMiha Mazzini, PALOMA NEGRAErvin Hladnik Milharčič, POT NA ORIENTRudi Mlinar, KO NI CVETELA AJDAVinko Möderndorfer, NIHČE VEČ NE PIŠE PISEM Bogdan Novak, TRTE UMIRAJO STOJENina Novak Oiseau, V ŠEPETU TREPETTea Oršanič, PREŠITE BESEDECarmen L. Oven, SPREHAJALKA GOSPODOVEGA PSATone Partljič, DOM DOM

Saša Pavček, OBLECI ME V POLJUB Tomaž Pengov, DREVO IN ZVEZDA

Tone Peršak, USEDLINESebastijan Pregelj, POD SREČNO ZVEZDO

Alojz Rebula, ČETVEROREČJEMagda Reja, IME TVOJE Z VEZDE JE BILH ADI

Ana Rostohar, LJUBEZEN, KI SE JE ŽELELA SPOZNATIAndrej Rozman Roza, IZBRANE ROZ INE V AKCIJ I

Marjan Rožanc, LJUBEZENIfigenija Simonović, KONCI IN KRAJI

Ifigenija Simonović, KASNEJEAna Svetel, LEPO IN PRAv

Dušan Šarotar, BILJARD V DOBRAYUDragomila Šeško, SVETLOBE V TEMO!

Aleš Šteger, VČASIH JE JANUAR SREDI POLETJAZoran Šteinbauer, TRI LUNE

Miroslav Tičar, POPOTNIKMaja Vidmar, KAKO SE Z ALJUBIŠ

Jani Virk, LJUBEZEN V ZRAKUGoran Vojnović, JUGOSLAVIJA, MOJA DEŽELA

Andreja Zelinka, PRED OGRAJOCiril Zlobec, TIHO ROMANJE K Z ADNJI PESMI

Vitomil Zupan, MENUET ZA KITAROVlado Žabot, SVETA POROKA

Š KOT S K A AV TO R I C A Aminatta Forna, NAJEMNIK

Š PA N S K A AV TO R I C A Ángeles Caso, PROTI VETRU

Š PA N S KO - A R G E N T I N S K I AV TO R Andrés Neuman, SAMOGOVORI

Š V E D S K I AV TO RTomas Tranströmer, NAPOL DOKONČANA NEBESA

T U R Š K A AV TO R I C A Oya Baydar, IZGUBLJENA BESEDA

V E N E Z U E L S K A AV TO R I C A Elisabeth Burgos, IME MI JE RIGOBERTA MENCHÚ

Z A M E J S K A AV TO R I C A Maja Handerlap, ANGEL POZABE

N O S I L K E P R OJ E K TA

Knjižnica BrežiceValvasorjeva knjižnica Krško

Knjižnica Sevnica

I Z V E D B A P R OJ E K TA

Renata VidicSaša ZimšekMateja Kus

O B L I KO vA N J E

Alenka Žugič Jakovina

21. marec 2017

P o s a v c i be remos k u p a j

2017

posavci beremo skupaj - valvasorjeva knjižnica krško...bagdadske sirene, yasmina khadra kristalni...

Documents