potomci slovencev v argentini. ali je ...argentini. v takšnih zvezah je ostala slovenska zavest...

Anita Žvikart

POTOMCI SLOVENCEV V ARGENTINI. ALI JE

NARODNOSTNO IDENTITETO POTREBNO IN

VEDNO MOŽNO DOLOČITI?

Diplomsko delo

Maribor, september 2011

I

Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa

POTOMCI SLOVENCEV V ARGENTINI. ALI JE NARODNOSTNO IDENTITETO

POTREBNO IN VEDNO MOŽNO DOLOČITI?

Študent: Anita ŽVIKART

Študijski program: univerzitetni, medijske komunikacije

Smer: RTV produkcija

Mentor: red. prof. dr. Tatjana Welzer Družovec

Somentor: doc. dr. Marko Ivanišin

Jezikovni pregled: Pija Kristan

Prevod v španski jezik: Maja Kodrič Crnjaković, prof. slovenskega in španskega jezika

III

Kot že tolikokrat poprej gledam stričevo

sliko ... v upanju, da je vedel, da sem ga

imela zelo rada ...

Como tantas veces,…mirando la foto del

tío…con la esperanza de que él supiera que

yo lo quería mucho….

ZAHVALA

Najprej se zahvaljujem mentorici dr. Tatjani

Welzer Družovec za pomoč in vodenje pri

ustvarjanju diplomskega dela. Zahvala gre tudi

somentorju doc. dr. Marku Ivanišinu.

Na tem mestu bi se rada zahvalila mami in celotni

družini, ker so mi omogočili študij in potovanji v

Argentino.

Iskrena hvala tudi argentinski družini, ki me je

obakrat sprejela z odprtimi rokami. Prisrčna hvala

vsem potomcem slovenskih izseljencev v

Argentini, ki so z menoj delili svoje življenjske

zgodbe.

¡Gracias a mi familia Argentina por aceptarme

con los brazos abiertos. También estoy

agradecida a los descendientes de Eslovenos en

Argentina por compartir sus historias conmigo!

In nenazadnje hvala Piji za spodbudo in nasvete,

ko mi je zmanjkovalo ustvarjalnega navdiha.

IV

POTOMCI SLOVENCEV V ARGENTINI. ALI JE NARODNOSTNO IDENTITETO

POTREBNO IN VEDNO MOŽNO DOLOČITI?

Ključne besede: migracije, politične migracije, identiteta, narodnostna identiteta,

akulturacija, asimilacija, Slovenci v Argentini

UDK: 316.614:314.151.1(=497.4)(82)(043.2)

Povzetek:

Diplomsko delo raziskuje narodnostno identiteto druge in tretje generacije potomcev

slovenskih izseljencev v Argentini. Osredotoča se na teorijo migracij, mednarodne migracije

in različne teorije prilagajanja migrantov na novo okolje. Definira identiteto in proces

primarne ter sekundarne socializacije, ki ključno prispevata k oblikovanju identitete, tudi

narodnostne. Opredelitev glavnih značilnosti slovenske izseljenske skupnosti v Argentini

predstavlja nekakšen uvod v raziskavo, katere glavni cilj je ugotoviti, koliko je slovenska

narodnostna identiteta prisotna med dvema različnima generacijama potomcev slovenskih

izseljencev v Argentini.

V

SLOVENE DESCENDANTS IN ARGENTINA: IS DEFINING NATIONAL

IDENTITY NECESSARY AND ALWAYS POSSIBLE?

Key words: migrations, political migrations, identity, national identity, acculturation,

assimilation, Slovenians in Argentina

UDK: 316.614:314.151.1(=497.4)(82)(043.2)

Abstract:

The following thesis explores the national identity of second and the third generation of

Slovene descendants in Argentina. It focuses on migration theory, international migrations

and different theories of migrants’ adaptation to their new environment. It defines the

meaning of identity and the process of primary and secondary socialisation which

respectively have crucial impact on forming of person's identity, including national identity.

The research is supported by stating main characteristics of the Slovenian emigrant

community in Argentina. It aims to determine the presence of Slovene national identity among

two different generations of Slovene descendants in Argentina.

VI

DESCENDIENTES DE ESLOVENOS EN ARGENTINA O ¿ES NECESARIO Y

POSIBLE DETERMINAR LA IDENTIDAD ÉTNICA?

Palabras claves: migración, migración política, identidad, identidad étnica,

aculturación, asimilación, eslovenos en Argentina.

Resumen:

Esta tesis investiga la identidad étnica de la segunda y tercera generación de eslovenos

emigrados a Argentina. Se concentra en la teoría de migración, migración internacional y

teorías diferentes de adaptación de migrantes a un nuevo entorno. Define la identidad, el

proceso primario y la socialización secundaria que como factores esenciales contribuyen a la

formación de la identidad incluido lo étnico. La definición de las características principales

de Eslovenia de la comunidad emigrante en Argentina representa una especie de instrucción

al estudio del cual su principal objetivo es determinar la cantidad de la identidad étnica

Eslovena que está presente entre dos diferentes generaciones de descendientes Eslovenos

emigrados a la Argentina.

VII

VSEBINA:

1 UVOD ................................................................................................................................. 9

1.1 Opis in zgradba naloge ............................................................................................... 11

2 INTRODUCCIÓN ........................................................................................................... 13

3 MIGRACIJE/SELITVE ................................................................................................. 17

3.1 Opredelitev pojma migracije ...................................................................................... 17

3.2 Mednarodne migracije ............................................................................................... 18

3.3 Vzroki migracij .......................................................................................................... 19

3.3.1 Ekonomski vzroki in motivi ............................................................................... 19

3.4 Politični in vojaški vzroki .......................................................................................... 20

3.4.1 Osebni in družinski vzroki .................................................................................. 20

3.5 Teorije prilagajanja .................................................................................................... 20

3.5.1 Teorija »anglo-conformity« ali teorija »angleškega konformizma« .................. 21

3.5.2 Teorije »talilnega lonca« .................................................................................... 21

3.5.3 Teorije kulturnega pluralizma ............................................................................ 22

3.5.4 Povzetek teorij prilagajanja ................................................................................ 23

3.6 AKULTURACIJA ..................................................................................................... 24

3.6.1 Jezikovna akulturacija ........................................................................................ 25

3.7 ASIMILACIJA .......................................................................................................... 27

3.7.1 Dejavniki, ki pospešujejo in zavirajo asimilacijo ............................................... 28

3.8 Migracije Slovencev v Argentino .............................................................................. 30

4 IDENTITETA .................................................................................................................. 32

4.1 Individualna in skupinska identiteta .......................................................................... 33

4.2 Narodnostna identiteta in njeno ohranjanje ............................................................... 35

4.3 Socializacija ali inkulturacija ..................................................................................... 37

VIII

4.3.1 Primarna socializacija ......................................................................................... 38

4.3.2 Sekundarna socializacija/inkulturacija ............................................................... 39

4.3.3 Resocializacija .................................................................................................... 40

4.4 Jezik kot nosilec identitete ......................................................................................... 41

4.5 Posebnosti ohranjanja kulture in narodnostne identitete argentinskih izseljencev .... 42

4.5.1 Arhaičnost ........................................................................................................... 42

4.5.2 Strnjena naselitev izseljencev ............................................................................. 43

4.5.3 Mita o »vrnitvi« in »skupnem sovražniku« ........................................................ 44

5 RAZISKAVA ................................................................................................................... 46

5.1 Nameni, cilji in predpostavke raziskave .................................................................... 46

5.2 Analiza intervjujev s potomci slovenskih izseljencev v Argentini ............................ 53

5.2.1 Analiza intervjujev druge generacije slovenskih izseljencev ............................. 53

5.2.2 Analiza intervjujev tretje generacije slovenskih izseljencev .............................. 74

6 ZAKLJUČEK .................................................................................................................. 83

7 CONCLUSIÓN ................................................................................................................ 87

8 LITERATURA IN VIRI ................................................................................................. 90

9 PRILOGE ........................................................................................................................ 93

9.1 Strukturiran vprašalnik poglobljenega intervjuja ....................................................... 93

9.2 CD: Zvočni zapisi intervjujev s potomci druge in tretje generacije Slovencev v Argentini ............................................................................................................................... 97

9.3 Kazalo tabel ............................................................................................................... 97

9.4 Naslov študentke ........................................................................................................ 97

9 Potomci Slovencev v Argentini. Ali je narodnostno identiteto potrebno in vedno možno določiti?

1 UVOD

Tako kot celotna svetovna populacija so se tudi Slovenci v preteklosti selili. Iz različnih

vzrokov in motivov so zapuščali domovino ter iskali možnosti za boljše življenje v tujih

državah, tako v Evropi kot tudi na ostalih celinah. Lukšic Hacinova navaja, da je v obdobju

po drugi svetovni vojni naš prostor zapustilo okoli 20.000 ljudi. »Večje kolonije političnih

emigrantov so nastale v Argentini, sledijo pa še ZDA, Kanada, Avstralija in države

Zahodne Evrope (Lukšič Hacin, 1995: 32).«

V diplomskem delu se bomo osredotočili na potomce slovenskih izseljencev v Argentini,

kjer jih po ocenah slovenskega veleposlaništva v Buenos Airesu danes živi približno

30.000 (Veleposlaništvo 2011). V Argentino so Slovenci odhajali v treh valovih; sami

bomo obravnavali potomce slovenskih političnih emigrantov, ki so v Argentino prispeli po

drugi svetovni vojni. Kot pove že ime samo, so Slovenijo v večini zapustili zaradi

političnih vzrokov, t. j. nestrinjanja s tedanjo oblastjo in strahu pred vrnitvijo v domovino,

potem ko so le-to že zapustili. »Argentina je po drugi svetovni vojni sprejela veliko

emigrantov, ki so bežali pred zavezniki in pred maščevanjem zmagovalcev. To so bili

vojaki in družine poražencev, tisti, ki niso bili poklicani, da pišejo zgodovino. Med njimi so

bili taki, ki so upravičeno bežali, in tisti, ki jih je tok zajel brez njihove želje (Sjekloča,

2004: 169).«

Po dolgotrajnem potovanju z ladjo so se na drugi strani oceana srečali s tujo zemljo, tujim

jezikom in popolnoma drugačno kulturo. Pod okriljem Rdečega križa so se naselili v

imigrantske hotele in prihodnost je bila odvisna od njih samih. Kakšen kulturni šok so

večinoma podeželski ljudje doživljali, ko so se znašli v Buenos Airesu, ki je bil že takrat v

primerjavi s Slovenijo velemesto, si je danes, v času tehnične in medijske globalizacije,

težko predstavljati. Pripadnica prve generacije se še zdaj živo spominja prvega dne, ko so z

družino pripluli v pristanišče Puerto Madero. Če bi jim takrat ponudili možnost, da se

vkrcajo na prvo ladjo, ki je plula nazaj v Evropo, bi jo zgrabili z obema rokama,


popolnoma zavedajoč se dejstva, da jih je kot politične ubežnike v domovini čakala gotova

smrt.

Argentina je bila po drugi svetovni vojni v velikem gospodarskem razcvetu in je

potrebovala fizične delavce in obrtnike. Večina slovenskih imigrantov se je tako zaposlila

kot nekvalificirana delovna sila v gradbeništvu, tovarnah ali na velikih posestvih. S trdim

delom, odpovedovanjem in potrpljenjem so si privarčevali denar in kupili zemljo, na kateri

so si zgradili prve hiše. Sjekloča opisuje, da so se slovenski emigranti lažje organizirali,

ker so izvirali iz vseh družbenih slojev. »Polovica je bila kmečkega izvora, četrtina

obrtnikov, drugi so imeli srednje- in visokošolsko izobrazbo; torej nekakšna Slovenija v

malem. Široka paleta poklicev je omogočila, da so lahko organizirali šolsko, kulturno in

gospodarsko življenje (2004: 175).«

Mnogo krutih zgodb se skriva v zgodovini slovenskih političnih migrantov. Minilo je že

več kot 60 let, odkar so šli od doma, pa vendar se pripovedovanja o domovini najpogosteje

končajo s solzami v očeh. V prvi generaciji izseljencev je še vedno čutiti tisto izvirno

bolečino, ki jim je za vedno zaznamovala življenje in za katero je iluzorno pričakovati, da

bo kdajkoli minila. Razbite družine, psihične bolezni in travme, samomori in podobne

žalostne zgodbe se prepletajo v življenjskih zgodbah slovenskih političnih emigrantov.

A vendar je predvsem žalostna zgodba slovenske politične migracije v Argentino hkrati

tudi zgodba o tovarištvu, solidarnosti in človeški toplini. Na pogorišču človeškega

dostojanstva, za katerega sami pravijo, da so ga izgubili, ko so s par culami zapustili svoje

domove, je vzklilo mnogo dosmrtnih prijateljstev in iskrenih ljubezni. Kmalu po prihodu v

novo domovino so Slovenci namreč ugotovili, da bodo lažje preživeli in ohranili svojo

kulturo, če se združijo. V letih od 1956 do 1967 je tako v Buenos Airesu zraslo osem

slovenskih domov. Še štirje se nahajajo v notranjosti države. Priseljenci so z lastnimi

prispevki kupili zemljišča in nato s prostovoljnim delom zgradili prostore, kjer so se lahko

družili. Pričeli so se združevati in ustanavljati društva, znotraj katerih še danes organizirajo

različne prireditve. Gledališke in folklorne skupine, skavti, pevski zbori in ansambli so le

nekatere izmed možnosti, ki omogočajo udejstvovanje v slovenskem duhu.

Slovenski domovi tako že šest desetletij predstavljajo prostor, kjer se odvijajo številne

verske, kulturne, športne in ostale prireditve. V učilnicah, ki spominjajo na stare slovenske

šole z lesenimi mizami in stoli, ob sobotah poteka slovenska šola, nedelje pa so


tradicionalno rezervirane za maše in dopoldanska druženja. Domovi so prežeti s slovensko

simboliko. Po stenah izobešeni portreti slovenskih pesnikov in pisateljev ter pomembnejše

duhovščine pomagajo ohranjati živ spomin na domovino. Dopolnjujejo jih fotografije

slovenskih naravnih znamenitosti, mest in pokrajin, ki so jih s svojih popotovanj po

Sloveniji prinesli člani skupnosti.

Pogosto so se slovenski izseljenci poročali znotraj skupnosti. Nekateri so se v poznih

najstniških letih spoznali že v begunskih taboriščih v Evropi in se nato poročili v

Argentini. V takšnih zvezah je ostala slovenska zavest močno prisotna. Starši so svoje

otroke vzgajali v slovenskem jeziku in duhu. V hišah je prevladovala slovenska beseda in

slovenske navade.

Nekateri izseljenci pa so si poiskali partnerje izven slovenske skupnosti. Zaradi mešanja

kultur so tako slovenski jezik kot navade posledično ostali v ozadju in niso tako močno

vplivali na osebnost potomcev. Najmanj sta se slovenski jezik in kultura ohranjala v

zvezah, kjer je bil Slovenec mož. Vzgoja otrok je bila domena žene, mož je moral

predvsem razmišljati o finančni preskrbljenosti družine, zato so bile pogoste tudi daljše

delovne odsotnosti. Tako so se otroci jezika in navad učili od matere.

Ko sem leta 2008 prvič odpotovala v Argentino in med potomci slovenskih izseljencev

preživela mesec dni, so name naredili tako močan vtis, da sem bila prepričana, da se še

vrnem. Zaradi prisotnosti slovenskega jezika, slovenskih navad in hrane je bilo na trenutke

težko dojeti, da se nahajam na drugem koncu sveta.

Slovenska skupnost, njena organiziranost in predanost slovenstvu so v meni vzbudili

zanimanje in tako je bilo drugo potovanje spomladi 2011 priložnost za podrobnejšo

seznanitev z identiteto potomcev Slovencev. Ker sem med svojim potovanjem bivala pri

potomcih Slovenca iz mešanega zakona, sem se odločila, da pod drobnogled vzamem tudi

njihovo identiteto in dojemanje slovenstva.

1.1 Opis in zgradba naloge

Prvi dve poglavji, ki sledita uvodu, predstavljata teoretični del diplomskega dela. V

poglavju o migracijah smo opredelili pojem mednarodnih migracij in našteli vzroke za

migracije. Teorijam prilagajanja priseljencev v novo okolje in opisu procesa akulturacije


sledi poglavje o identiteti. V njem je zajeta narodnostna identiteta, proces socializacije

človeka in posebnosti ohranjanja narodnostne identitete argentinskih izseljencev.

Četrto poglavje zajema empirični del diplomskega dela. V tem poglavju so natančno

predstavljeni namen in cilji raziskave ter hipoteze, ki smo jih postavili pred samo

raziskavo. Sledijo analize poglobljenih intervjujev z drugo in s tretjo generacijo potomcev

slovenskih izseljencev. Skozi analizo bomo skušali odgovoriti na vprašanje, ki smo si ga

zastavili v naslovu diplomskega dela: ali je narodnostno identiteto potrebno in vedno

možno določiti?

V zaključku bomo povzeli naše ugotovitve, še enkrat pregledali hipoteze ter nenazadnje

tudi strnili vtise o prisotnosti slovenstva med potomci slovenskih izseljencev v Argentini.


2 INTRODUCCIÓN

Al igual que toda la población mundial, los eslovenos fueron también parte de la historia

de la migración internacional. Por causas y motivos diferentes dejaron su tierra y buscaron

la posibilidad de una vida mejor en países extranjeros tanto en Europa como también en el

resto de los Continentes. Los hogares nuevos más frecuentes de los eslovenos emigrantes

fueron Australia, el Norte y Sur de América.

En esta tesis nos vamos a concentrar en los descendientes de los emigrantes en Argentina

donde la Embajada de Eslovenia en Buenos Aires estima que actualmente viven alrededor

de 30.000 eslovenos. Los eslovenos partieron a la Argentina en tres olas, vamos a tratar

sólo a los descendientes de emigrantes Eslovenos políticos que llegaron a la Argentina

después de la segunda guerra mundial. Como ya lo dice su nombre, la mayoría dejaron

Eslovenia por motivos políticos y por desacuerdos con el gobierno de entonces; y por

miedo de regresar a su tierra cuando ya la habían dejado.

Después de un prolongado viaje en barco al otro lado del Océano les esperaba una tierra

extraña, un idioma extranjero y una cultura completamente diferente. Bajo el auspicio de la

Cruz Roja se trasladaron a hoteles para inmigrantes y su futuro dependía de ellos mismos.

Que trauma cultural han vivido la mayoría de la gente de campo cuando se encontraron en

Buenos Aires que ya en ese entonces era en comparación con Eslovenia una gran

metrópoli, ninguno de nosotros ni siquiera puede imaginarse. El primer miembro de la

primera generación que todavía está vivo recuerda el primer día cuando llegaron con su

familia al Puerto Madero. Si en ese entonces les hubieran ofrecido la posibilidad de

abordar en el primer barco que partía de vuelta hacia Europa, lo hubiesen recibido con los

brazos abiertos. Completamente conscientes del hecho que como prófugos políticos, en su

tierra les esperaba una muerte segura.

Argentina estaba después de la segunda guerra mundial en el gran boom económico y

necesitaba mano de obra. Por eso la mayoría de los emigrantes Eslovenos se emplearon

como trabajadores no calificados en las construcciones, fábricas o en las grandes


haciendas. Con duro trabajo, carencias y paciencia ahorraron dinero y compararon tierras

donde se construyeron las primeras casas.

Innumerables historias crueles se esconden en la historia de los inmigrantes políticos

Eslovenos. Ya han pasado más de 60 años desde que se fueron de sus casas, sin embargo la

renunciación a su tierra a menudo se termina con lágrimas en los ojos. En la primera

generación de emigrantes todavía se puede sentir esa honda amargura que ha marcado sus

vidas y que es ilusorio esperar que alguna vez esto pase. Familias rotas, dolor psíquico,

traumas y suicidios e historias perturbadoras se entrelazan en las historias de vida de la

emigración política eslovena.

Pero es especialmente una triste historia de la migración política Eslovena a la Argentina,

al mismo tiempo también una historia de compañerismo, solidaridad y calor humano.

Sobre las ruinas de la dignidad humana que ellos mismos admiten haberla perdido cuando

dejaron su tierra con un par de pertenencias, brotaron muchas amistades inmortales y

amores sinceros. Después de llegar a su nueva tierra en realidad muy pronto se dieron

cuenta que sobrevivirían más fácilmente y mantendrían su cultura si se unían. En los años

de 1956 a 1967 creció en Buenos Aires de tal manera a 8 centros culturales Eslovenos.

Cuatro más se encuentran en el interior del país. Los inmigrantes con sus propias

contribuciones compraron tierras para luego con trabajo voluntario construir espacios

donde hasta ahora se organizan diferentes eventos. Teatro, grupos folklóricos, boy-scouts,

coros y conjuntos son algunas de las posibilidades entre las cuales permitían la

participación del espíritu Esloveno.

En los centros culturales Eslovenos, de ésta manera, ya seis décadas presentan un lugar

donde se desencadenan numerosas presentaciones religiosas, culturales, deportivas y otras.

En las aulas que les recuerdan a las escuelas Eslovenas con sus mesas y sillas de madera,

los sábados se realiza educación Eslovena, los domingos están reservados a las

tradicionales misas y reuniones matinales. Estos centros están impregnados con el

simbolismo Esloveno. En las paredes hay retratos colgados de poetas y escritores

Eslovenos; y del más importante clero que ayudan a mantener viva la impresión de su

tierra. Los llenan con fotografías de monumentos naturales Eslovenos, ciudades y

provincias que los trajeron de sus viajes por Eslovenia los miembros de la comunidad.

A menudo los inmigrantes Eslovenos se casaron con los miembros de la misma


comunidad. Algunos se conocieron en la tardía adolescencia en los campos en Europa y

después se casaron en Argentina. En matrimonios así se mantuvo presente una fuerte

consciencia Eslovena. Los padres educaron a sus hijos con un espíritu e idioma Esloveno.

En los hogares predominaba la palabra Eslovena y las costumbres.

Algunos de los inmigrantes se buscaron sus parejas fuera de la comunidad. A causa de la

mezcla de culturas, de esta manera se quedó la costumbre del idioma Esloveno como fondo

y no han influido tanto en la personalidad de los descendientes. El destino más fatal es que

el espíritu Esloveno se confrontó cuando el esposo era esloveno. La educación del niño era

el campo de la esposa, el esposo tuvo que sobretodo pensar en financiar el suministro de la

familia, por eso era, a menudo, también el día laboral más largo, ausente del hogar. Así,

pues, los niños lógicamente adquirieron más el idioma y las costumbres por parte de la

madre.

Cuando viajé por primera vez el 2008 a Argentina y viví entre los descendientes de los

eslovenos por un mes causaron en mi persona una gran impresión que estuve segura que

tendría que volver una segunda vez. A causa de la presencia del idioma Esloveno,

costumbres Eslovenas y comida en el momento fue difícil de asimilar que me encontraba al

otro lado del mundo.

La comunidad Eslovena, su organización y su entrega a la Cultura Eslovena despertaron en

mí el interés y de esa manera hice un segundo viaje en primavera de 2011 con la

posibilidad de un conocimiento más profundo de la identidad de los descendientes

Eslovenos. Porque viví durante mi estadía con descendientes Eslovenos nacidos en un

matrimonio mixto decidí hacer un análisis meticuloso y de tomar su identidad y percepción

de la nación Eslovena.

Los dos primeros capítulos que le siguen a la introducción presenta la teoría del trabajo de

la tesis. En el capítulo de la migración hemos definido el concepto de la migración

internacional y enumerando las causas de la migración. Las teorías de adaptación de los

inmigrantes a su nuevo entorno y la descripción del proceso de aculturación, continúa el

capítulo acerca de la identidad. En él está cubierta la identidad nacional, el proceso de

socialización humana y las particularidades de mantener la identidad nacional Argentina de

los expatriados.

El cuarto capítulo representa la parte empírica de la tesis. En este capítulo presenta en


detalle los propósitos y objetivos de la investigación y la hipótesis que hemos planteado

antes de la investigación. A estos siguen los análisis de cuestionarios profundos de la

segunda y tercera generación de los inmigrantes Eslovenos. A través del análisis vamos a

tratar de responder a la pregunta que hemos planteado en el título del trabajo de la tesis ¿es

necesario y posible determinar la identidad étnica?

En conclusión, se resumen los resultados, se volvió a revisar las hipótesis y al final

también en las impresiones refleja la presencia de la Cultura Eslovena entre los

inmigrantes Eslovenos en Argentina.


3 MIGRACIJE/SELITVE

3.1 Opredelitev pojma migracije

Proces migracij se je pričel na tisti stopnji razvoja družbe, ki je omogočala stalno

naseljevanje. In prav zato, ker se migracije niso skladale s prevladujočo smerjo družbenega

razvoja, t. j. stalno naselitvijo, lahko razumemo velik strokovni in znanstveni interes zanje.

Najprej so socialni fenomen migracij poskušali pojasniti s trditvijo, da so le-te človeku

prirojene. Sodobne socialne znanosti pa trdijo, da je migracije mogoče povezovati z

razvojem zato, ker gre za dejavnike aktiviranja, ker migracije spodbujajo ustvarjalnost

novega, hkrati pa pripomorejo k medsebojnemu komuniciranju med različnimi kulturami

in k razpršitvi kultur v širšem prostoru. Po Klinarju (1976) lahko imajo migracije skupaj z

naštetimi pozitivnimi dejavniki tudi negativni vpliv na razvoj kultur, povzročajo njihovo

nazadovanje v razvoju, stagnacijo ali kot skrajno točko uničenje razvitejših kultur.

»Običajno migracije opredelimo kot prostorske premike posameznih prebivalcev ali

selivcev iz odselitvenega v priselitveno območje. Z njimi zato označujejo prostorsko

gibanje prebivalstva (Malačič, 2000: 380).« Prav geografska in socialna gibljivost sta

osnovni značilnosti človeka, ki privedeta do selitev. Klinar (1976) opisuje, da je človek

različno vrednotil gibanje, dinamiko, spreminjanje geografskega in socialnega okolja.

Njegovo pozitivno vrednotenje je zorelo na spoznanjih, da mu migracije omogočajo

srečevanje z drugimi ljudmi, spreminjanje odnosov, spodbujajo izmenjavo idej, navad in

izkušenj ter omogočajo srečevanje z novim socialnim okoljem, kar zahteva prilagajanje,

spreminjanje in ustvarjalnost. Spreminjanje prostorskega okolja hkrati pomeni

spreminjanje socialnega okolja, kompleksa družbenih odnosov ter zamenjavo socialnega

sistema: skupin, institucij, norm in vrednot.

Migracije združujejo pojma emigracije in imigracije. »Emigracije predstavljajo gibanje

ljudi iz njihove izvorne (emigrantske) družbe, odhajanje, izseljevanje, beg v tujino – v


imigrantsko družbo. Imigracije pa pomenijo trajni prehod, priselitev, vselitev v

imigrantsko družbo (Klinar 1976: 16).«

3.2 Mednarodne migracije

Pri opredeljevanju mednarodnih migracij je potrebno upoštevati več različnih elementov.

Klinar (1976) tako navaja elemente, ki pogojujejo mednarodne migracije:

1. O mednarodnih migracijah tako govorimo, ko gre za "fizično gibanje posameznika

ali skupine v geografskem prostoru" Klinar (1976: 17), pri čemer mora priti do

prestopanja državne meje, sprememba bivališča pa je relativno trajna. Leto bivanja

v tujini predstavlja najkrajši čas, ko že lahko govorimo o mednarodnih migracijah.

2. Pri mednarodnih migrantih pride do spremembe v interakcijskem sistemu (migranti

tako zamenjajo socialni sistem in kulturo, pri čemer se pojavijo novi odnosi,

potrebe, vrednote, vprašanje narodnostne identitete, jezika itd.

3. Posameznik sprejme odločitev o izselitvi kot posledico hierarhično določenih

vrednot. Ko oseba pride do sklepa, da v svoji emigrantski družbi ne more

zadovoljiti vseh svojih potreb in interesov, sprejme odločitev o migraciji v upanju,

da bo imigrantska družba boljše okolje za samoaktualizacijo.

4. Poleg omenjenih dejavnikov na odločitev o izselitvi pomembno vplivata tudi

geografska razdalja in socialna distanca. Za družbe, ki so si geografsko blizu, je

veliko verjetneje, da bo tudi njihova kultura podobna. Hkrati družbe, ki so med

seboj manj geografsko oddaljene, med seboj pogosteje komunicirajo, imajo stike in

je tako socialna distanca med njimi manjša, kar vpliva na izbiro imigrantske družbe

med posamezniki, ki iščejo primeren prostor za naselitev.

5. Pri mednarodnih migracijah je nujno izpostaviti tudi socialne dimenzije, t. j.

vprašanje interakcije med sloji. Imigranti ob prihodu v novo družbo pridejo v stik s

"starimi" sloji. Posledično se med njimi razvijejo različni medsebojni procesi, ki pa

jih bomo podrobneje opisali v teorijah prilagajanja imigrantov na novo okolje.

6. Kot pomembna elementa velja v okviru mednarodnih migracij omeniti še socialni

nadzor in kompenzacijske funkcije. Običajna praksa je, da imigranti zaradi


kulturnih razlik minimalno komunicirajo z imigrantsko družbo. Ta socialna ovira je

"funkcija socialnega nadzora, ki prepričuje, da bi se imigranti povezovali s sloji

domače imigrantske družbe in na takšen način reševali svoje razredne in socialne

probleme (Klinar 1975: 20)."

3.3 Vzroki migracij

Na migrante v njihovih izvornih družbah delujejo različni dejavniki, ki vplivajo na

odločitev o odhodu, hkrati pa jih v družbah, v katere odhajajo, privlačijo spet drugi

dejavniki, med katerimi vsak posameznik dela lastno selekcijo. Peternel (2003) govori o

potisnih dejavnikih, ki delujejo na emigracijskem območju in "potiskajo" posameznika iz

tega območja. Najpogostejši potisni dejavniki so: "Izguba zaposlitve, izčrpanje naravnih

bogastev, upadanje ali prenehanje določene ekonomske dejavnosti, različne vrste

diskriminacije, naravne in druge nesreče in neperspektivne razmere za osebni razvoj

(Peternel, 2003: 14)". Na imigracijskem področju pa delujejo dejavniki potega, ki

privlačijo migrante, da se začnejo priseljevati na to območje. Med dejavnike potega tako

spadajo boljše zaposlitvene možnosti, službeno napredovanje, podjetniške in investitorske

dejavnosti, višje plače in raznovrstnost dejavnosti.

3.3.1 Ekonomski vzroki in motivi

Ekonomski vzroki so skozi zgodovino eni najpogostejših vzrokov za spodbujanje migracij.

Po Klinarju (1975) ljudje težijo k višjim dohodkom, ki jim pomagajo pri dvigu

življenjskega standarda. Možnost izboljšanja ekonomskega položaja tako spodbuja

emigriranje iz ekonomsko manj razvitih območij v ekonomsko razvitejša geografska

območja.

Lukšič Hacinova (1995) opozarja, da je pri ekonomskih vzrokih onemogočeno njihovo

določanje (merjenje), saj so recimo občutki revščine, bede in nujno potrebnih dobrin za

življenje zelo relativni. Dojemanje lastnih potreb oziroma potreba sama je izrazito

subjektivna kategorija, odvisna od človekovega razumevanja sveta in življenja ter

določanja lastnega položaja v svetu. Zato je tudi odločitev za migracijo na podlagi

ekonomskih vzrokov izrazito subjektivna.


3.4 Politični in vojaški vzroki

Politične razmere v svetu in po posameznih državah se neprestano menjavajo. Prebivalstvo

se tako že od nekdaj srečuje z vojnami, revolucijami, državnimi udari, s pojavi

diskriminacije, političnih preganjaj, pritiskov itd. Vsi našteti dejavniki tako silijo ljudi v

migracije. V primeru, ko odločitev za migracijo temelji na političnem vzroku, govorimo o

političnih migrantih. Le-ti menjajo "politične sisteme in iščejo več političnih pravic,

svobode in takšno družbo, ki bo tolerirala njihove politične ideje (Klinar 1976: 29)." Klinar

dodaja, da nenadna in nasilna menjava političnega režima vodi do političnega preganjanja,

nasilnega vedenja, diktature ter omejevanja političnih svoboščin. Brezdomci, dezerterji,

politični preganjanci in begunci so tako prisiljeni zapustiti zanje potencialno nevarno

okolje in si poiskati varnejše sredine, v katerih lahko svobodni izražajo tudi svoja politična

prepričanja.

3.4.1 Osebni in družinski vzroki

Najštevilčnejši in tudi zelo različni so po Klinarju (1975) osebni vzroki za migracije. Med

njih štejemo družinske in prijateljske odnose. Družina kot človekova primarna celica

pomembno vpliva na težnjo po migraciji. Slaba ekonomska situacija v družini tako

najpogosteje spodbuja željo po migraciji, medtem ko težave z adaptacijo celotne družine,

predvsem starejših družinskih članov, nemalokrat zavirajo željo po spremembi

geografskega prostora. Pri migrantih, ki težijo k profesionalnemu, strokovnemu

napredovanju, so "osebni motivi za emigriranje sledeči: doseg znanja, izobrazbe,

kvalifikacije, ustvarjanje možnosti za profesionalno napredovanje in za delo v določeni

sredini (Lukšič Hacin, 1995: 56)."

3.5 Teorije prilagajanja

Po prihodu v novo okolje sledi prilagajanje na navade domačinov. Teoretiki v sociologiji

opisujejo predvsem tri različne pristope v obravnavi usode priseljencev in njihovega

navajanja na novo okolje. Najradikalnejši teoretiki zagovarjajo popolno "utopitev" kulture

priseljencev v novo kulturo, medtem ko sta teoriji stapljanja kultur oz. talilnega lonca (ang.


melting pot) in teorija kulturnega pluralizma nekoliko prizanesljivejši do priseljencev in

zagovarjata vsaj delno ohranitev lastne kulture.

3.5.1 Teorija »anglo-conformity« ali teorija »angleškega konformizma«

Teorija imajo svoje korenine v Severni Ameriki v času ameriške kolonizacije. Ob številnih

črnih sužnjih, nasilno pripeljanih iz Afrike v Ameriko, so konec 19. stoletja, v drugem valu

množičnega evropskega izseljevanja, začeli v Ameriko prihajati tudi belci, ki pa so imeli

drugačna verska prepričanja in so pripadali različnim etnijam. Lukšič Hacinova (1995)

navaja, da je množični naval drugačnosti sprožil razmišljanja o prihodnosti "ameriške"

družbe. Tako se je kot eden od odgovorov na razmišljanje pojavila teorija "angleškega

konformizma". Zagovorniki teh idej postavljajo angleške institucije, angleški jezik ter

angleško orientirane kulturne vzorce kot prevladujoče in kot standard v ameriškem načinu

življenja. Takšno razmišljanje je postavljalo trdno osnovo za razširitev rasizma, etničnega

razslojevanja in antisemitizma, t. j. protižidovskega gibanja. Teoretik Madison Grant

(1914) je zagovarjal doktrino superiorne rase. Po njegovi teoriji naj bi »bili Angleži, Nemci

in ostali 'stari priseljenci pripadniki superiorne rase visokih, svetlolasih, plavookih

Nordijcev ali Arijcev, medtem ko ljudje iz V in J Evrope pripadajo temnejši alpski ali

mediteranski rasi. Obe sta inferiorni in prisotnost njunih pripadnikov v Ameriki

predstavlja grožnjo ameriškemu poreklu in kulturi (Gordon 1964: 97).«

Ameriški priseljenci so se negativnim vplivom teorije " angleškega konformizma" izognili

v primeru, ko se je skupnost ločila od dominantne ameriške kulture in poskrbela za lasten

šolski sistem. Tako so na primer getoizirani Indijanci bili žrtve stigmatizacije in

diskriminacije, kljub izolaciji pa jim je uspelo le upočasniti vplive akulturacije, saj je le-ta

s časom neizbežna, povzema Gordon (1964).

3.5.2 Teorije »talilnega lonca«

Težnje po "anglo-conformity", ki smo jih opisali zgoraj, so bile vodilne v ameriški

zgodovini selitev. Kot reakcija nanje pa so se pojavili tudi drugačni pogledi na tematiko

priseljencev, ki so si prizadevali za drugačno prihodnost ameriške kulture. Med takšne

sodijo teorije "talilnega lonca" ali "melting pot theory".


Prvo idejo o "talilnem loncu" v ZDA zasledimo že v 18. stoletju, ko J. Hector St. John

Crevocoeur piše o nastajanju nove ameriške kulture in družbe prek mešanja in zlivanja

številnih evropskih kultur, ki so jih prinesli priseljenci s seboj. Sam vidi prave Američane v

mešanici Angležev, Škotov, Ircev ter Francozov, iz katerih se rojeva nova rasa -

Američani. S takšnim razmišljanjem se je strinjal tudi R. W. Emerson, ki je kot odgovor na

prevladujoča rasistična in nacionalistična nagnjenja v ameriški družbi leta 1845 objavil, da

bo ne glede na prizadevanja po ohranjanju čiste ameriške rase prišlo do stapljanja in

mešanja različnih narodov, ki se preseljujejo v Ameriko. To pa bo vodilo do nove rase,

nove religije, nove države, nove literature.

Gordona (1964) je ob vseh teorijah zanimalo nekoliko zanemarjeno vprašanje: ali vse

kulture lahko enakovredno prispevajo h gradnji nove ameriške kulture? Na koncu je

ugotovil, da v praksi ne prihaja toliko do zlivanja kultur, temveč najpogosteje prihaja do

"utopitve" skupnosti z manjšim številom pripadnikov, kar pa ga je zelo spominjalo na v

prejšnjem poglavju opisano teorijo "angleškega konformizma".

3.5.3 Teorije kulturnega pluralizma

Obe zgoraj opisani teoriji v svojem bistvu predvidevata izginotje imigrantskih skupnosti

ter identitet priseljencev na račun nove, ameriške kulture. Potomci emigrantov in poznejši

priseljenci naj bi bili po teoriji "anglo-conformity" in teoriji talilnega lonca "absorbirani"

oz. "vsrkani" v obstoječo ameriško strukturo. Teorije kulturnega pluralizma pa iščejo

možnosti za ohranitev kulture vseh etničnih skupin znotraj istega političnega sistema.

Tako se je kot eden izmed načinov prilagajanja priseljencev v novo okolje pojavila še tretja

alternativa; to so teorije kulturnega pluralizma. Način oblikovanja družbe po mehanizmih

kulturnega pluralizma je bil v ZDA prisoten že v 18. stoletju in v začetku 19. stoletja.

Množično priseljevanje iz vzhodne in južne Evrope pa je povzročilo, da je bila ideologija

kulturnega pluralizma pozabljena in se je umaknila nacionalizmu in rasizmu. Stališče

Gordona o pluralni realnosti ZDA je sprejemljivo le, dokler ga gledamo mimo dejstva

novodobnega kolonializma. Takoj, ko pa se osredotočimo na odnose, ki so se vzpostavljali

med evropskimi in evropocentričnimi kulturami ima tudi ideja kulturnega pluralizma

pomanjkljivosti, največjo med njimi v prevladovanju velikih narodov. Lukšič Hacinova

(1995) dodaja, da sta bila hierarhizacija ras in rasizem v Severni Ameriki od vsega začetka


prisotna pri kolonialnih osvajanjih, saj v odnosu do Indijancev in črnskih sužnjev ne

zasledimo nobenih idej in principov kulturnega pluralizma.

Gordon (1964) opisuje, da je bil klasični koncept kulturnega pluralizma izoblikovan leta

1915, ko je H. Kallen zavrnil vse teorije o imigrantskem prilagajanju kot nekoristne in

nerealne. Zagovarjal je tezo, da mora vsaka etnična skupina v ZDA ohraniti svoj jezik,

religijo, institucije in podedovano kulturo, istočasno pa naj se imigranti učijo angleščine

kot jezika splošne komunikacije. H. Kallen pravi, da se to v praksi dejansko dogaja in da

skozi te procese ZDA postajajo federalna država ne le geografskih in administrativnih

enot, ampak tudi združene kulturne delitve – federacije nacionalnih kultur.

Zagovornikov kulturnega pluralizma je bilo mnogo, predvsem iz liberalnih krogov in iz

vrst inteligence. Zagovarjali so pomen liberalizma, mednarodnosti in tolerance. Poudarjali

so, da imajo "novi" priseljenci starodavne in častne značilnosti, navade in vrednote, ki

lahko veliko nudijo še nastajajoči ameriški kulturi. Leta 1916 je J. Dewey v prispevku o

Ameriki pisal, da ima tipični Američan vezni karakter. To pomeni, da predstavlja

internacionalnost in medrasnost. Američan kot tak je hkrati Poljak, Nemec, Anglež,

Francoz, Žid, Irec itd. Bistvo vidi Gordon (1964) v tem, da družba vidi to, kar ljudi

združuje, ne pa tistega, kar jih ločuje. Najmanj, kar bi bilo potrebno uvesti, pravi, je javni

šolski sistem, ki bi učil vzajemno spoštovanje različnosti ter pokazal zgodovinski pomen

migracij za nastanek ZDA v času treh stoletij. N. Hapgood (1916) je pisal, da bo

demokracija veliko bolj produktivna, če bo vsebovala tendenco k spodbujanju razlik, ter da

se o ZDA ne bi smelo razmišljati kot o monotonem prostoru podobnih ljudi. Podobno je o

ameriškem narodu pisal R. Bourne, literarni kritik in esejist. Zagovarjal je nov tip naroda,

kjer naj bi različne narodnostne skupine ohranjale lastno identiteto in kulturo, različne

kulture pa bi se združevale v neko vrsto ameriške federacije, povzema razmišljanja

različnih zagovornikov kulturnega pluralizma Gordon (1964).

3.5.4 Povzetek teorij prilagajanja

Lukšič Hacinova (1995) na koncu izpostavlja, da je v realnosti, v različnih zgodovinskih in

družbenih/kulturnih situacijah prihajalo in še prihaja do vseh treh opisanih procesov, od

nasilne asimilacije oz. 'transmuting pot-a' do 'melting pota' oz. transkulturacije znotraj

religiozne opredelitve ter do kulturnega pluralizma. Vendar pa se procesi medsebojno


močno razlikujejo v širini različnih kultur, ki jih zajemajo. Tako lahko za procese

kulturnega pluralizma, kot jih prikazuje M. Gordon, ko trdi, da je bila pluralna kultura

praksa v ZDA v 18. stoletju, rečemo, da to morda velja na nivoju analize odnosov med

»novimi« evropskimi in evropocentričnimi kulturami. Če analizo razširimo še ne

neevropske kulture, na bolj univerzalen nivo, pa vidimo le različne stopnje agresivnosti in

netolerance, do katerih je prihajalo oz. prihaja v odnosu do drugačnosti še danes. Bistvo

vprašanja tolerance je, kje postaviti, mejo med "nami" in "onimi" in kakšen odnos se

vzpostavi do "njih" ter ali ta odnos temelji na principih kulturnega pluralizma in tolerance

do drugačnosti.

3.6 AKULTURACIJA

Klinar (1975) pojem akulturacije ali kulturne asimilacije označuje kot proces, v katerem

imigranti spreminjajo svoje kulturne vzorce obnašanja in prevzemajo elemente kulture, v

katero so se priselili. Brez prevzemanja vsaj nekaterih elementov novega okolja ne morejo

učinkovito delovati v priseljeni družbi, hkrati pa vsakodnevno vnašajo nekatere elemente

svoje kulture v imigrantsko družbo. Najpogostejši elementi imigrantske kulture, ki jih

priseljenci prevzamejo, so jezik imigrantske družbe ter navade, prevzemajo pa tudi

vsakodnevno obnašanje ter norme, ustrezno z normativi imigrantske družbe pa prevzemajo

tudi socialne vloge. Večje kot je število prevzetih elementov iz nove družbe, tem bolj so

priseljenci akulturirani.

Akulturacija se kaže v različnih pojavnih oblikah. Lukšič Hacinova (1995) jih razdeli na

zunanje in notranje pojavne oblike. Med zunanje pojavne oblike akulturacije tako

prištevamo govorjenje, obleko ter obnašanje, ki jih imigranti hitro osvojijo. Medtem pa so

notranje pojavne oblike akulturacije "trdnejše" in zahtevajo trajnejše procese za

spremembo, saj jih oseba pridobi v otroštvu skozi primarno socializacijo. Takšne so

recimo morala, vrednostni sistem, občutki, in estetski kriteriji.

»Akulturacijo moramo prenesti z ravni posameznih imigrantov na raven odnosov med

imigrantsko družbo in imigrantsko skupnostjo. V tem primeru pomeni akulturacija, da

stopita v medsebojne stike dva relativno avtonomna, različna kulturna sistema (Klinar,

1976: 149).« Stik dveh različnih kulturnih sistemov pa lahko povzroči spremembo obeh ali

enega izmed njiju. Kot dvosmernost spreminjanja velja za asimilacijo (kar bomo


podrobneje opisali v poglavju o asimilaciji), velja dvosmernost tudi za akulturacijo, saj se

v praksi najpogosteje zgodi tako, da se iz dveh ali več kulturnih sistemov razvije en sam,

nov kulturni sistem, ki pa nosi značilnosti obeh sistemov, na katerih temelji. Ker večina

sodobnih migracijskih tokov poteka z agrarnih območij izvorne družbe v urbana

industrijska preselitvena območja, se imigranti ne prilagajajo samo na novo etnično

kulturno območje, temveč vzporedno poteka tudi akulturacija v urbano industrijsko okolje.

Primarne odnose, v katerih je njihov status jasno določen in značilen za ruralno okolje, z

migracijo začnejo nadomeščati sekundarni odnosi, v katerih pa je status priseljencev manj

stabilen in temelji na industrijsko urbanem okolju. V podeželskem okolju, v katerega so

osebe pred migracijo vrojene, je družbeni status prirojen, medtem ko morajo imigranti po

preselitvi svoj status na novo pridobiti. Tradicionalne verske vrednote zamenjujejo

sekularizacija in liberalnejše vrednote. Neformalni socialni nadzor zamenjajo institucije, ki

kršenje norm tudi formalno kaznujejo. Imigranti se na novo srečujejo s temeljnimi

vrednotami industrializma, ki se izražajo skozi prizadevanje za materialni napredek, za čim

večje dohodke, ekonomski napredek in socialni prestiž. Klinar (1975) tako opozarja, da

moderni industrializem ogroža tradicionalne vrednote imigrantov in sproža spopad med

tradicionalnimi in novimi vrednotami, ki imajo zelo različno vsebino.

3.6.1 Jezikovna akulturacija

Kot smo navedli že v poglavju o akulturaciji, je prevzemanje jezika imigrantske družbe

zunanja pojavna oblika akulturacije. Bolj kot se primarni jezik imigrantov razlikuje od

jezika, ki dominira preselitveni družbi, težji je proces jezikovne akulturacije (npr. Slovenci

v Južni Ameriki). Jezikovne razlike namreč odražajo tudi razlike v kulturi, sistemu

vrednot, vzgoji in idejah.

Klinar (1975) kot primer lažjega doseganja jezikovne akulturacije navaja Italijane v Južni

Ameriki. Imigranti, katerih materni jezik in kultura sta sorodna jeziku imigrantske družbe,

se lažje vklopijo v novo okolje. Prav tako se višje izobraženi imigranti hitreje jezikovno

akulturirajo, saj je znanje jezika emigrantske družbe zahtevano kot pogoj za opravljanje

službe. Nasprotno pa imajo manj izobraženi manj možnosti za učenje tujega jezika, tesneje

so navezani na vzgojo od doma, hkrati pa tudi njihove delovne obveznosti ne zahtevajo

znanja dominantnega jezika družbe, v katero so se priselili. Tudi iz primerov, ko so

imigrante izolirali v popolnoma institucionalizirana imigrantska naselja, je razvidno, da


takšno početje pospešuje odsotnost njihovega maternega jezika. Nenazadnje v ohranjanju

svojega maternega jezika in kulture mnogi imigranti vidijo tudi globok politični pomen.

»Imigrantske skupine s kolonialnimi in imperialističnimi tendencami v imigrantski družbi,

ki si prizadevajo postati dominantna večina, skrbno ohranjajo svojo kulturo in jezik pred

akulturacijskimi vplivi (Klinar 1976: 152).« Ravno tako ima materni jezik velik politični

pomen tudi pri imigrantskih manjšinah, ki se borijo za avtonomijo in enakopravnost svoje

manjšine z dominantno večino.

Pri imigrantskih skupinah, ki so izolirane od imigrantske družbe, je tudi neznanje jezika

dominantne družbe zelo majhno. Imigranti zato bežijo od stikov z domačini in zapirajo

svoje imigrantske skupnosti pred zunanjimi vplivi, kar podaljšuje trajanje njihove

akulturacije. Predvsem neznanje jezika večinske družbe podaljšuje dobo akulturacije

imigrantskih skupnosti. Neznanje jezika dominantne družbe pospešuje notranji razvoj

imigrantskih skupnosti, ki znotraj skupnosti omogočajo komuniciranje imigrantov v

njihovem maternem jeziku, a je prav zaradi neznanja jezika mobilnost članov skupnosti

omejena le na skupnost samo.

»S pomočjo jezikovne akulturacije se imigrantske skupnosti lahko odprejo, imigranti niso

obsojeni na segregacijo, lahko komunicirajo, odpirajo se jim možnosti za participacijo in

vertikalno mobilnost v širših okvirih imigrantske družbe (Klinar 1976: 153).« Z znanjem

jezika je tako izboljšano komuniciranje med imigranti in dominantno družbo, kar

onemogoča širjenje negativnih predsodkov in stereotipov ter različnih oblik diskriminacije

do imigrantov. Tisti imigranti, ki ne znajo jezika dominantne družbe, so diskriminirani tudi

v obliki nižjih odhodkov, imajo nižjo delovno zaščito in nezadovoljive socialno-

ekonomske pravice ter posledično nižjo stopnjo socialne varnosti. Neznanje jezika pa se

pogosto odraža tudi v večjem deležu brezposelnih jezikovno neakulturiranih imigrantov.

Podvrženi so različnim zlorabam, njihova poklicna diskriminacija pa se kaže v tem, da se

ne morejo zaposliti na delovnih mestih, ki zahtevajo znanje jezika dominantne družbe, saj

jim je onemogočen stik s strankami ali sodelavci domačini v delovnem procesu. Tudi

vodstvena in vodilna delovna mesta, ki zahtevajo strokovne in politične kvalifikacije, so

lažje dostopna jezikovno akulturiranim imigrantom. Kompleks problemov zaradi jezikovne

neakulturiranosti se s posameznika širi tudi na družinske člane imigrantov. Otroci imajo

posledično jezikovne težave v šoli, nezaposlene žene pa imajo svojo socialno mrežo

omejeno na družino in člane iste etnične imigrantske skupnosti, zaključuje Klinar (1975).


3.7 ASIMILACIJA

Posamezni imigranti in njihove skupnosti v vsakodnevnem življenju začnejo prevzemati

ravnanje, mišljenje, vrednotenje dominantne družbe. Klinar (1976) opisuje, da način

življenja imigrantov in njihova kultura postajata skozi čas vedno bolj podobna dominantni

družbi. Vsi procesi prevzemanja kulturnih vzorcev potekajo nezavedno, pri čemer se

imigranti ne zavedajo neposrednih posledic svojega ravnanja. Tuja kultura povzroča, da

izgubljajo svojo lastno kulturno obeležje in svojo izvorno narodnostno identiteto. Ko

preteče dovolj časa od priselitve v novo socialno okolje, se emigranti z njim v končni fazi

tako spojijo, da jih je nemogoče ločiti od dominantne večine in jih je nemogoče

identificirati kot posebno etnično skupnost. Ko imigrantska skupnost doseže takšno

stopnjo, preneha obstajati kot posebna etnična skupnost.

»Asimilacija je skrajna točka, ki jo doseže posameznik ali skupina v procesu prevzemanja

od večinskega naroda ali prevladujoče etnične skupine kulturnih značilnosti ali tradicije

kot zgodovinskega spomina,« pravi Sjekloča (2004: 277).

A Klinar (1976) trdi, da je do končne točke, ki jo navaja Sjekloča, zelo dolga pot. Posebej

poudarja dolgotrajnost procesa asimilacije, saj so hitri in prisilni poskusi asimilacije v

preteklosti (predvsem v ZDA) v preteklosti naleteli na odpor s strani imigrantskih

skupnosti. Asimilacija mora imeti svoj čas, saj gre za družbeni proces. Asimilacijski

procesi stečejo šele takrat, ko imigranti pričnejo vzpostavljati stike z domačini in njihovimi

institucijami, kar pa zahteva pripravljenost obeh strani za vzpostavljanje medsebojne

komunikacije.

Popolno asimilacijo si je moč predstavljati kot konec dalj časa trajajočega asimilacijskega

procesa, ki je v celotnem obdobju svojega trajanja izpostavljen narodnostnemu

razlikovanju in neenakosti. Klinar opisuje, da bi bili za popolnoma asimilirano družbo

značilni naslednji elementi: »izguba lastne kulture in identifikacije z izvorno emigrantsko

družbo, sprejem tuje kulture, vključitev v vse strukture imigrantske družbe, vzpostavljanje

primarnih odnosov, sklepanje mešanih zakonov in seveda odsotnost kakršnihkoli oblik

diskriminacije in segregacije (Klinar, 1976: 143).« Nasprotno od tega pa so popolnoma

izolirane imigrantske skupnosti zelo zaprte, njeni člani se poročajo le znotraj skupnosti in

imajo z dominantno skupnostjo zelo omejene socialne stike. Za zaprte skupnosti je tudi

značilno ohranjanje tradicionalne kulture in vezi, kulturne razlike med imigrantsko

skupnostjo ostajajo, člani skupnosti pa se identificiranje z izvirno emigrantsko družbo.


Gordon dodaja, da »v asimilacijskem procesu ljudje različnih ras in kulturnih pripadnosti,

ki živijo v skupnem prostoru, dosežejo minimalno kulturno solidarnost, ki je potrebna za

obstoj nacije (1964: 62-63).« Običajno v ZDA pojmujejo, da je imigrant asimiliran, ko

obvlada jezik in družbene rituale dominantne skupnosti in v njej sodeluje, ne da bi pri tem

naletel na predsodke prevladujoče večine.

Stik oz. sobivanje imigrantske skupnosti in dominante kulture ne vodi vedno do popolne

asimilacije. Zelo redko se tudi zgodi, da bi se priseljenci tako zlili z domačini, da bi jih bilo

nemogoče ločiti med seboj. Kot rezultat daljšega stika lahko nastane tudi kulturno mešana

družba. Imigranti se tako v dominantno družbo vključijo le na nekaterih področjih (npr. v

ekonomskih, političnih in drugih odnosih), v teh odnosih pa jih sprejema tudi dominantna

družba. Še vedno pa ostajajo področja, v katerih imigranti ohranjajo svoje navade. Takšna

področja so družinska, kulturna in verska sfera.

3.7.1 Dejavniki, ki pospešujejo in zavirajo asimilacijo

Na proces asimilacije, predvsem njeno hitrost, vplivajo različni dejavniki, ki si jih bomo

pogledali v sledečem podpoglavju. Večina od njih tudi pospešuje ali zavira procese

adaptacije. Prvi sklop zajema dejavnike, ki so obstajali že pred opravljeno migracijo. Med

njimi omenjamo najprej dejavnike, ki zadevajo osebnostne karakteristike, status, kot si ga

je imigrant pridobil že v emigrantski družbi.

Sjekloča (2004) našteva naslednje dejavnike, ki vplivajo na neenakomernost asimilacijskih

procesov:

• ruralno ali industrijsko okolje, iz katerega prihajajo imigranti;

• stan: celotne družine, ki imigrirajo, so manj izpostavljene asimilaciji kot neporočeni

posamezniki;

• politični ali religiozni motivi za migracijo;

• številčnost skupnosti (kritična masa); med večjimi etničnimi skupnostmi prihaja do

porok znotraj etnične skupine, kar pomembno prispeva k ohranjanju narodnostnih

značilnosti v prvi in drugi generaciji, medtem, ko v majhnih izseljenskih skupnostih

endogamija objektivno ni mogoča.


Poleg naštetih osebnih karakteristik so za posploševanje ali za zaviranje asimilacije

pomembni še drugi predmigracijski dejavniki: verižna migracija, predhodno znanje jezika

imigrantske družbe, predhodno pozitivno mnenje o imigrantski družbi, podobnost ali

različnost kulture imigrantske družbe v primerjavi s kulturo imigrantske družbe in različne

geografske razmere. Podrobneje si bomo ogledali dejavnik prisilne migracije, ki je

najmočneje vplival na asimilacijo slovenskih političnih imigrantov v Argentini.

Prisilna ali prostovoljna migracija izvira že iz dogajanj pred migracijo v izvorni družbi. Pri

migrantih, ki so bili prisiljeni migrirati, delujejo pretežno dejavniki odbijanja iz njihove

izvorne družbe. ne pa tudi dejavniki privlačevanja v imigrantsko družbo. Nasilno, proti

svoji volji, so morali oditi iz svojega okolja in se naseliti v tuji družbi, ki jih je slučajno

sprejela, ne da bi to sami hoteli. Klinar poudarja, da je »neprostovoljna asimilacija hud

pretres in dolgo časa se imigranti ne morejo odreči nostalgije za svojo izvorno družbo.

Spričo tega težko dosežejo stopnjo identifikacije z novo družbo in asimilacije (1976: 169).«

Drugačna je situacija v primeru prostovoljne imigracije v izbrano imigrantsko družbo. V

takšnih primerih prevladujejo dejavniki privlačevanja v imigrantsko družbo, saj migranti

točno vedo, kam odhajajo.

Prisilno preseljeni imigranti so doživeli hud udarec v svoji domovini, zaradi česar so jo

prisilno zapustili. Vedo, da se za dlje časa ne morejo vrniti v svojo izvorno emigrantsko

družbo, prekinjeni so vsakršni odnosi in pretrgane emocionalne vezi. Intenzivno

vključevanje v asimilacijske procese v novem socialnem okolju je tako edina možna

izbira, ki jim preostane, zaključi Klinar (1976).

Med postmigracijske dejavnike, ki pospešujejo ali zavirajo asimilacijo, sodijo prvi vtis o

imigrantski družbi, tekmovanje med imigranti in domačini, dolžina bivanja v imigrantski

družbi, številčnost imigrantske skupnosti in njena koncentracija ali razpršenost, izolacija

imigrantov, geografska bližina izvorne emigrantske družbe in možnost pogostejših obiskov

ter zunanje politično dogajanje.

Po Klinarju (1976) je najpomembnejši postmigracijski dejavnik v procesu asimilacije

reševanje problematike zaposlovanja imigrantov, njihov poklicni status in poklicna

mobilnost. Ustrezni poklicni status daje imigrantom socialno varnost in jim zagotavlja

možnost preživetja. Če imigranti pridobijo želeni poklicni status, s tem izpolnijo svoja

temeljna pričakovanja, ekonomski migranti pa uresničijo temeljni motiv migriranja.


Pomembno je, da imajo imigranti možnost opravljati poklic, za katerega so kvalificirani,

saj s tem obdržijo status, ki so ga imeli pred selitvijo, kar pa zmanjša kulturni šok. Poklicni

"padec" zaradi nepriznavanja kvalifikacij ali diskriminacije ustvarja pri imigrantih občutke

nestabilnosti, mnogi pa čutijo razočaranje nad novo družbo. Lotevanje občasnih opravil, ki

ne zahtevajo kvalifikacije, pa lahko zelo negativno vpliva na samopodobo imigrantov.

Nekvalificirana dela so slabo plačana, zato imajo takšni imigranti najnižji socialni status,

kar jih izpostavlja kot glavne tarče predsodkov, diskriminacije in stereotipov. Vse našteto

pa le povečuje razkol med imigrantskimi skupnostmi in dominantno družbo.

3.8 Migracije Slovencev v Argentino

V letih po drugi svetovni vojni so Slovenci zapuščali domovino predvsem iz političnih

razlogov. Že sredi petdesetih let, kot opisuje Peternel (2003), pa so ljudje pričeli ilegalno

zapuščati območje takratne Jugoslavije tudi iz ekonomskih razlogov. Politični emigranti so

svoje zatočišče našli predvsem v Angliji in v ZDA, medtem ko so se ekonomski migranti

zaposlovali v Nemčiji in Franciji, nekateri pa celo v Kanadi in Avstraliji.

Politične emigracije iz slovenskega prostora so se pričele po uradnem koncu druge

svetovne vojne. Kmalu po razglasitvi nemške kapitulacije, torej maja leta 1945, je del

slovenskih emigrantov ilegalno pobegnil čez mejo. Zahodna Evropa je bila takrat v veliki

meri razrušena, prebivalstvo se je spopadalo z lakoto, zato ekonomske migracije takrat še

niso bile prisotne. V nekaj letih po vojni pa je takratna komunistična oblast zaprla državno

mejo "in želela s tem uveljaviti ideologijo socialističnih držav, da v socializmu zunanjih

migracij ne bo več, ker se nihče ne bo hotel preseliti v propadajoči kapitalizem (Malačič,

1991: 299 - 313)."

Del povojne politične emigracije takoj po vojni je bila tudi skupina približno 6.000

Slovencev, ki so leta 1945 zaradi političnih razlogov pobegnili čez severno mejo v

Avstrijo, kjer so približno pet let preživeli v begunskem taborišču v Lienzu. "Kljub

pritiskom Organizacije združenih narodov in Uprave združenih narodov za pomoč in

obnovo, naj se vrnejo v matično domovino, tega zaradi strahu pred novo oblastjo niso

storili (Corsellis, 1997: 131–159)." Kmalu se je za njih našla diplomatska rešitev: sprejela

jih je južnoameriška država Argentina.


Sjekloča (2004) glede na način priseljevanja in migracijske vzorce slovensko priseljevanje

v Argentino loči na tri obdobja:

a. do prve svetovne vojne;

b. od prve do druge svetovne vojne in

c. po drugi svetovni vojni.

Večina Slovencev v prvem obdobju je prispela do leta 1913, ko je Argentina dosegla

deseto mesto na svetovni lestvici razvitih držav. V začetku 20. stoletja je tako v Argentini

bivalo okoli 200 slovenskih družin, najverjetneje pa skupaj ne več kot 1.000 oseb.

Izobrazbeno so to bili predvsem strokovnjaki: inženirji, kamnoseki in tehniki, ki so v

selitvi v Argentino videli poseben izziv.

Drugo obdobje priseljevanja Slovencev v Argentino med obema vojnama je tudi

najpomembnejši val priseljevanja, saj je hkrati tudi najštevilčnejši. Glede na regionalno

pripadnost je med leti 1918 in 1945 prispelo največ Primorcev, Prekmurcev, Belokranjcev,

Štajercev in Krajncev. Kot opisuje Sjekloča, so bili to predvsem nizko izobraženi kmetje,

ki so po prihodu v tedaj velika mesta postali delavci. Glavnina se jih je naselila v glavnem

mestu, Buenos Airesu, manjše število pa tudi v Rosariu, Cordobi in Mendozi.

Po koncu druge svetovne vojne se je takratna podoba slovenstva v Južni Ameriki precej

spremenila. V Argentino je prišla velika skupina slovenskih političnih emigrantov,

nekdanjih domobrancev, internirancev v nemško vojsko in drugih nasprotnikov

komunističnega režima z družinami. Ta val priseljencev je bil številčno precej manjši kot

prva dva, a je v zgodovini slovenskega izseljevanja v tujino pustil poseben pečat. Politični

izseljenci so iz domovine odšli ob koncu druge svetovne vojne v strahu pred maščevanjem

nove oblasti. Sami so bili večinoma katoliki in so komunistični ideologiji neomajno

nasprotovali. Hkrati so se bali maščevanja zmagovalne strani, ki jim je očitala sodelovanje

z okupatorjem. Kot že omenjeno so zbežali v Avstrijo, od tam pa po nekaj letih bivanja v

begunskih taboriščih večinoma prek Italije v Argentino. Precej si jih je za novi domovini

izbralo tudi ZDA in Avstralijo. "V povojnih letih od 1947 do leta 1950 (deloma še 1954) je

v Argentino tako prišla velika in razmeroma strnjena skupina 6.000 Slovencev (Žigon

1998: 53)."


4 IDENTITETA

Po Freudu (1921) je vsak posameznik sestavni del mnogih množic. S pomočjo lastne

identifikacije vzpostavlja raznolike odnose in na podlagi raznovrstnih modelov oblikuje

svoj ideal jaza. Vsak posameznik je torej lahko del različnih kolektivov, predvsem pa se

lahko dvigne do najvišje možne ravni avtonomije in izvirnosti.

Identiteta je predvsem odraz odnosa, ki ga človek vzpostavi do samega sebe in do skupine,

v kateri živi. Je element subjektivne realnosti, ki jo oblikujejo družbeni procesi in nastane v

vzajemnem odnosu in vplivu med posameznikom in družbo, dodaja Lukšič Hacinova

(1995).

Berger in Luckmann (1988) govorita o ustvarjanju identitetnih tipov, ki jih v posameznih

primerih prepoznamo. V tem smislu lahko govorimo o Američanu, ki ima drugačno

identiteto kot Francoz, ali o Newyorčanu, ki se razlikuje od nekoga na ameriškem

Srednjem vzhodu. Identitetni tipi kot stabilni elementi gradijo objektivno družbeno

realnost.

Identiteta se pri posamezniku vzpostavi preko različnih faz socializacijskega procesa. Je

predvsem rezultat identifikacije, ki v obdobju primarne socializacije temelji predvsem na

oponašanju ostalih, kasneje pa se posameznik postopoma začne identificirati sam s seboj.

Takšna identifikacija vključuje tako družbene kot individualne dimenzije. Južnič (1993)

pravi, da je obdobje primarne socializacije tisto obdobje, v katerem so postavljeni temelji

osebnostne identitete. Tako omenja dve pomembni fazi njenega razvoja:

a) Starost leto in pol je meja, ko otrok pridobi sposobnost prepoznavanja

samega sebe v ogledalu ali na fotografiji. Samoprepoznavanje, ki ga lahko

razumemo kot temelj samozavedanja, je preko občutenja lastnega telesa eden od

bistvenih dejavnikov zavedanja lastnega obstoja in osnovni del človekove

identitete.

b) Naslednji pomemben vidik telesne identitete je spolni, ki je sestavljen iz

biološke pogojenosti, procesa prepoznavanja in samoopredeljevanja. Proti koncu

drugega leta otrokove starosti postane njegova spolna identiteta fiksna.


Lukšič Hacinova (1995) poudarja še, da že vzpostavljeno identiteto družbeni procesi

ohranjajo, jo nekoliko spreminjajo, možno pa je tudi delno preoblikovanje. Identiteta

postaja z razvojem družbe in kulture vse kompleksnejši pojav. Kot nadaljuje Južnič (1993),

je središčni del človekove identitete njegov odnos do lastnega telesa. Princip, ki se

vzpostavi v dojemanju relacije "sem telo in imam telo", je delujoč za celotno osebnost,

njeno delovanje in dojemanje sebe kot del okolja. Ta odnos je deloma podedovan, a v

velikem delu tudi naučen v času primarne socializacije, ko človek pooseblja vrednostni

sistem.

"Na telesnost se vežejo spol, rasa, starost, morfološke sposobnosti in njihova kulturna in

družbena percepcija. Prav tako je pomemben misterij o nastajanju življenja in smrti

(Južnič, 1993: 60)". Predvsem umrljivost bega ljudi in ima močan vpliv na njihovo

razmišljanje. Razumevanje smrti je vezano na odnos med dušo in telesom, povezava

katerih pa je najosnovnejša za religiozne vidike identitete.

4.1 Individualna in skupinska identiteta

Pri definiranju identitete različni avtorji govorijo o individualnih in skupinskih aspektih

identitete, ki se medsebojno prepletajo, dopolnjujejo ali si nasprotujejo.

Po Adornu (1980) se individualnost veže na primarno gensko neponovljivost posameznika

kot biološkega bitja, ki pa v procesu samospoznavanja postaja tudi sekundarno družbeno

in kulturno oblikovan. Poleg bioloških temeljev je ravno zaznavanje samega sebe ključni

moment učlovečenja; vendar samozavedanje ni mišljeno kot abstraktno ali neodvisno.

Človek kot individuum nastaja šele v odnosu samega sebe do drugih. Z Adornom se strinja

tudi Južnič (1993), ki trdi, da človekovega videnja samega sebe ni možno omejiti na čisto

osebne zaznave ali osebne identitete povsem zamenjati s samozavedanjem. Takšno

razmišljanje temelji na človekovi zmožnosti sprenevedanja in situacijskega odmika od

samega sebe.

Kot nasprotje individualne identitete se pojavlja skupinska identiteta. Ta po Lukšič

Hacinovi (1995) predstavlja občutek pripadnosti neki skupini, je izraz interakcije med

lastnim občutkom identitete, pripadnostjo določeni skupini in pripravljenosti te skupine, da

posameznika sprejme in mu pripiše tudi določen status. Skupinska identiteta je močno

povezana s človekovo sociabilnostjo, kajti človek je po svoji naravi družbeno bitje. Oseba


je zaradi občutka pripadnosti lojalna do skupine, kar pa omogoča njen obstoj. Poleg

lojalnosti so za obstoj skupine pomembni še simboli, miti, legende, način sporazumevanja

(dialekt, žargon, sleng), rituali in ceremonije, ki vsi skupaj zagotavljajo kontinuiteto

skupinske identifikacije.

Posameznik se je zmožen identificirati z različnimi skupinami, ima različne skupinske

identifikacije, ki se medsebojno usklajujejo in določajo njegov status. V preteklosti, v

tradicionalnih družbah, je status v celoti kulturno in družbeno podedovan in določen že ob

rojstvu. Z liberalnimi spremembami v družbi in kulturi pa se je pojavila možnost izbire

skupinske identifikacije. Poleg podedovanih skupinskih identifikacij so se razvile tudi

popolnoma prostovoljne, zaključi Lukšič Hacinova (1995).

Prišlo je do stanja, ko je posameznik nosilec več skupinskih pripadnosti, med katerimi

prihaja do nestabilnosti. Pojavi se "premikajoča se identiteta", ki se spreminja glede na

dano situacijo. »Lahko celo rečemo, da v določenih situacijah prihaja do identitetnega

preklopa, ki je bolj ali manj povezan z jezikovnim kodnim preklopom, in do preklopa med

lojalnostmi. Tako identiteta kot jezik sta na nek način razpeta med različnimi nivoji,

podobno kot so vezane na nivoje različne situacije (Lukšič Hacin, 1995: 95-96).« Človek

tako išče ravnotežje med različnimi skupinami, ki jim pripada, in se prilagaja glede na

dano situacijo.

Južnič (1993) razlaga, da jezikovni preklop spremlja zlasti spreminjanje vlog pri

posamezniku v razviti družbi. Tako je npr. moški hkrati oče, soprog, prijatelj, član neke

ožje primarne skupine, ima poklic itd. Vsaka vloga oziroma govorna situacija od njega

zahteva drugačen jezikovni stil ali slog, ki ga po potrebi prilagaja.

Zadnji vidik, ki ga v okviru skupinske identitete omenja Lukšič Hacinova (1995), je

teritorialnost. Človeške družbe in kulture se medsebojno močno razlikujejo tudi v

dojemanju prostora. A kljub različnim dojemanjem je vsem družbam skupno, da prostoru

pripisujejo veliko težo. Bistvo teritorialne identitete je v človekovi identifikaciji z okoljem,

v katerem se je socializiral. Navezuje se predvsem na skupinsko pripadnost in dinamiko, ki

se odvija v prostoru, in vsem, kar je povezano z njim. Navezanost človeka na prostor se še

posebej izpostavi pri preselitvah: oseba namreč menja svoj primarni prostor, v katerem je

odraščala, za povsem tuje okolje.


4.2 Narodnostna identiteta in njeno ohranjanje

Za natančno opredelitev pojma narodnostna identiteta je po Lukšič Hacinovi (1995) zelo

pomembno, da najprej opredelimo pojme, kot so etnija, narod in nacija. V praksi prihaja

med njimi do velikih razlik, prehajanj in mešanj. Ključni kriterij razlikovanja med etnijo,

narodom in nacijo je stopnja politizacije, t. j. v kolikšni meri je določena etnična skupnost

kot skupnost lahko politični subjekt v mednarodni politiki: ali je kot skupnost zmožna

sodelovati v mednarodnih odnosih oziroma znotraj posameznih držav. Pri čemer sta narod

in nacija specifični pojavni obliki etnije. »Etnija je v primerjavi z narodom opredeljena kot

'splošnejše stanje', v katerem še ni močnih političnih in ideoloških razčlenitev, značilnih za

narode. Etnije so potencialni narodi, a ni nujno, da pride do procesa narodnega

izoblikovanja (Lukšič Hacin, 1995: 151).«

Po Južniču (1993) so najpogostejši kriteriji etničnega razlikovanja jezik, religija,

zgodovinski spomin in zgodovinski miti. Med njimi je najzanesljivejši kriterij razlikovanja

med etnijami jezik, ki je vidni simbol etnične pripadnosti in se ga zelo težko prikrije. Jezik

je imel tudi ključno vlogo pri nastajanju narodov in njihove enotnosti. Vzporedno z

uveljavljanjem standardnega jezika sta postajali vse pomembnejši pismenost in javni šolski

sistem, ki sta zagotavljala uspešno ohranjanje in reprodukcijo narodnostne identitete.

Spreminjanje etnij skozi čas je pripeljalo do pojava naroda kot specifične oblike etničnosti.

Po Smithu (1986) se razlike med narodom in etnijo vežejo na teritorialnost, državljanstvo,

pravice, pravni kodeks in politično kulturo. Južnič (1993) pa bistvene razlike vidi v

pomenu politike, politične kulture in ideologije za obstoj naroda.

Pojem nacije kot zadnji izmed navedenih po Lukšič Hacinovi (1995) kaže na prekrivanje

naroda z državo, v takšni situaciji lahko govorimo o nacionalni državi. Južnič (1993) o

tipičnem primeru klasične nacionalne države govori, ko se meje države in naroda

popolnoma prekrivajo, (primer za to je Francija). Naslednji primer je država (npr. Avstro-

Ogrska), ki je kljub relativno dolgemu obstoju razpadla po 'narodnih šivih', ker ni prišlo do

izoblikovanja enotne nacionalne zavesti. Zadnji primer relacije med narodom in državo pa

so nekdanje kolonije, kjer so bile meje poljubno določene ne glede na različne skupnosti,

ki so tam bivale. Narodi se niso izoblikovali, ker država ni imela učinkovitih ideoloških

aparatov.


Na nacijo se veže občutek nacionalne pripadnosti ali nacionalna identiteta, ki je zelo

zapletena in je vezana na nacionalne mite o skupnem poreklu. Prepleta se s pojmom

državljanstva, saj mnogi nacionalno identiteto določajo ravno na podlagi le-tega. Takšno

določanje pa ni možno primeru določanja identitete izseljencev, ki so pripadniki narodnih

manjšin, zaključuje Lukšič Hacinova (1995).

Da bi se izognili jezikovni zmedi, bomo sami v diplomskem delu uporabljali enoten termin

narodnostne identitete. Ko tako govorimo o slovenski kulturi oz. slovenskosti, imamo v

mislih slovenski jezik, skupen teritorialen izvor izseljencev ter pristnost slovenskih navad

in ritualov.

Na kompleksnost pojma narodnostne identitete opozarja tudi Grdina (2003). Med

različnimi identitetami, ki zaznamujejo sodobnega človeka, je narodnostna identiteta nekaj

posebnega iz tega razloga, ker se v precej uravnoteženi meri razteza tako v duhovne kot

stvarne dimenzije. Njena dejanskost je hkrati zamišljena in oprijemljiva. Prostori drugih

identitet, ki jih posameznik izbere, so opredeljeni mnogo bolj enostransko in manj

kompleksno.

Komac (1986) dodaja, da gre pri narodnostni identiteti sprva za individualen, avtonomen

občutek. Posameznik sam daje pobudo in izbira dejavnosti na področju narodnostnega

opredeljevanja. Takšna avtonomna dejavnost izvira iz "jaza" in omogoča uresničevanje

ciljev in namenov, ki so res njegovi. Seveda je predpogoj narodnostnega delovanja

identifikacija posameznika z določeno skupino, ti odnosi pa so intenzivnejši ob večji

socialni, kulturni, ekonomski in religiozni povezanosti. Izgrajevanje narodnostne identitete

predstavlja del človekovega osebnega razvoja, v določenem pomenu celo iskanje

življenjskega smisla.

Narodnostna identiteta je tako ena izmed najpomembnejših skupinskih identitet, ki je bila v

tradicionalnih družbah/kulturah zelo aktivna, hkrati pa je zagotavljala stabilnost osebnosti.

S pojavom več različnih identifikacij in s tem lojalnosti je postopno prišlo do

preobremenjenosti posameznika. Močno odstopanje od lojalnosti le eni skupini je oslabilo

bazične identitete, ki so zagotavljale stabilnost osebnosti. To je posledično pripeljalo do

"zbeganosti" človeka, kar Lukšič Hacinova (1995) označuje kot krizo identitete.


4.3 Socializacija ali inkulturacija

Socializacija ali inkulturacija je proces posameznikove učlovečenja, ki hkrati zagotavlja

nadaljevanje prenosa družbenih/kulturnih vzorcev. Je stičišče med osebnostjo in

družbo/kulturo, preko katerega družba na človeka prenese svoje bistvene elemente. Lukšič

Hacinova (1995) zagovarja tezo, da je človek rojen zgolj z dovzetnostjo in se brez

udejstvovanja svoje dovzetnosti ne bi mogel razviti v družbeno in kulturno bitje. To

postane le, če je podvržen procesom socializacije in inkulturacije. Mikola (2005) pa

dodaja, da celoten proces prenašanja kulture iz ene generacije na drugo poteka na simbolni

ravni.

Musek (1993) našteva, katere elemente mora vsebovati proces socializacije. Otrok mora

osvojiti predvsem družbene vrednote, norme, pravila, pričakovanja in vloge. Vrednote so

pojavi in dejavnosti, ki jih družba ocenjuje kot dobre, zaželene ali pravilne. V moralnem

smislu jih delimo na univerzalne ali splošne in na tiste, ki so vezane na določeno kulturo.

Medtem Ule (1996) vrednote opredeljuje kot centralne življenjske ideje, cilje in normativna

vodila posameznikov, ki nudijo posameznikom oporo in razloge za njihov življenjski stil.

Posameznik se v družbeno okolje rodi s podedovanimi lastnostmi. Poljski antropolog

Malinowski (1970) trdi, da je v nadaljnjem človekovem življenju okolje tisto, ki glede na

lastno dinamiko določi meje uresničenja ciljev in vsili lastne načine zadovoljevanja potreb.

Njegovo tezo nadgrajuje Lukšič Hacinova (1995), ki pravi, da se načini zadovoljevanja

potreb, ki imajo družbeni izvor, razlikujejo od kulture do kulture. Kljub temu pa okolje, v

katerega je posameznik vrojen, "vsili" lastne principe, ki jih posameznik poosebi kot edine

možne. Poosebitev principov poteka na bazi konflikta, ki se odvija med otrokovo potrebo

in družbeno sprejemljivim načinom zadovoljitve kulturne potrebe. "Konflikt, predvsem

njegova razrešitev, pripelje do frustracij. Slednje so predpogoj človekove inkulturacije. V

tem se kaže represivnost kulture in kulturnih obrazcev (Lukšič Hacin, 1995: 97-98)."

V procesu socializacije/inkulturacije si posameznik ustvari predstave o družbenem svetu,

lastni način mišljenja, dojemanje družbe, ki ga obdaja, pa tudi način govora in

komuniciranja, čustvovanja in vrednotenja; prevzame delovne navade in norme

družbenega in kulturnega vedenja in ravnanja; uveljavi motivacije, pričakovanja in

inspiracije, ki bodo to obnašanje v marsičem vodile. Posameznik skozi socializacijo

izoblikuje svojo identiteto kot občutek pripadnosti ne le človeški vrsti, temveč tudi njenim


številnim členom: od rase in naroda do družbenega sloja itd. Temu pripadanju bi lahko

rekli občutek lojalnosti, o čemer smo podrobneje pisali v poglavju o skupinski identiteti.

Južnič (1989) zaključuje, da je socializacija pomembna predvsem zato, ker se oseba nauči

delovati kot del družbene in kulturne celote.

V naslednjih poglavjih si bomo podrobneje pogledali socializacijske procese, ki jih

teoretiki metodološko delijo na primarne in sekundarne, kot kriterij delitve pa navajajo

intenzivnost vpliva okolja na izoblikovanje otrokove osebnosti v posameznih starostnih

obdobjih.

4.3.1 Primarna socializacija

Procesi primarne socializacije/inkulturacije se odvijajo v družinskem krogu v prvih letih

otrokovega življenja. Berger in Luckmann (1988) to obdobje označujeta kot zelo

emocionalno razgibano, ko je otrok povsem odprt za zunanje vplive, vključuje pa več kot

le spoznavno učenje. Otrok se čustveno naveže na osebe iz svojega okolja in se uči

njihovih vzorcev s posnemanjem. Otrok se identificira s pomembnimi osebami iz okolice

preko različnih načinov čustvovanja. Poosebljanje vzorcev se tako pojavi skupaj s

samoidentifikacijo otroka.

Giddens (2006) opozarja na izredno veliko pomembnost primarne socializacije v prvih

letih otrokovega življenja. Številne raziskave so potrjevale, kako so prva leta življenja

pomembna za otrokov razvoj. To opozarja na vpliv oseb, ki otroka obdajajo, najpogosteje

družinskih članov, in igrajo osrednjo vlogo v socializacijskem oziroma inkulturacijskem

procesu v njegovih zgodnjih letih.

Primarna socializacija se konča, ko posameznik poosebi in zavestno loči pojme družbe,

identitete in realnosti. Berger in Luckmann (1988) pravita, da je to točka, ko posameznik

postane učinkovit član družbe, ki ima v subjektivni lasti sebe in svet. A proces se s

poosebitvijo določenih konceptov ne konča, saj socializacija ni nikoli popolna in nikoli

dokončna. Južnič (1989) dodaja, da nedokončnost procesa velja predvsem za moderne

družbe. V tradicionalnih družbah se socializacija kot popolna konča s fazo odraščanja z

relativno nespremenljivim načinom življenja (v smislu telesnih sprememb). A moderne


družbe, za katere je značilno podaljševanje faze otroštva, zahtevajo sekundarno

socializacijo, ki pa lahko presega dobo odraščanja.

4.3.2 Sekundarna socializacija/inkulturacija

Procese primarne socializacije nadaljujejo procesi sekundarne socializacije. V tem obdobju

je človek že socializiran, novi procesi le delno spremenijo učinke primarne socializacije in

jih ne morejo izpodriniti. Posameznika le uvedejo v nova področja družbe, v katerih živi.

Osebnost posameznika je na tej stopnji že globoko oblikovana. Postavljeni so temelji

nadaljnje "nadgradnje". Čustvene vezi, ki so pogoj uspešne primarne socializacije, se

umaknejo formalnim, neosebnim. Svet sekundarne socializacije je institucionaliziran,

brezoseben, močno je prisotna anonimnost. Lukšič Hacinova (1995) poudarja, da prehod iz

čustvene sfere v formalno povzroči, da se nujnost postopno umika možnosti in učinki teh

procesov ne predstavljajo tako trajnih sestavin posameznikove osebnosti.

Berger in Luckmann (1988) kot bistvo sekundarne socializacije navajata interiorizacijo

(ponotranjenje) institucionalnih "podsvetov" in pridobivanje znanja, ki izhaja iz posebnih

družbenih vlog. Nanje se veže zahteva po pridobivanju specifičnega besednega zaklada ali

točno določenega vedenja znotraj institucionalnega področja. »Hkrati se pridobi tudi 'tiho

razumevanje, vrednotenje in čustvena obarvanost različnih pomenskih polij. 'Podsvetovi',

ki se poosebljajo v sekundarni socializaciji, na splošno predstavljajo – v nasprotju s

'temeljnim svetom', pridobljenim v primarni socializaciji – 'delne realnosti' (Berger,

Luckmann, 1988: 129).«

Pri sami sekundarni socializaciji lahko pride do neskladja med primarno in sekundarno

socializacijo, predvsem pri selitvah v tuje kulturno/družbeno okolje. Temu so izpostavljeni

predvsem otroci v prvi izseljenski generaciji, ki so se s svojimi starši izselili v različnih

starostnih obdobjih in v zelo različnih fazah primarne ali sekundarne socializacije. Starši,

ki so v tuje okolje odšli kot izoblikovane osebnosti, so v novem okolju podvrženi

resocializacijskim procesom. Veliko bolj kompleksen je problem pri otrocih, ki so na tuje

okolje naleteli v prvih letih svojega življenja. »Pri malo starejših nastopa že omenjeno

razhajanje med primarno in sekundarno socializacijo, pri drugi pa 'lomljenje' procesov

sekundarne socializacije, ki so v 'starem' okolju že pustili sledi v otrokovi osebnosti, ko je


zaradi izselitve nastopilo socializacijsko neskladje (Lukšič Hacin, 1995: 101-102).« V vseh

predstavljenih primerih pri otrocih potekajo resocializacijski procesi vzporedno s še

nedovršeno socializacijo. Velike možnosti za razhajanje med primarno in sekundarno

socializacijo je moč najti tudi pri drugi generaciji izseljencev, če primarna socializacija

poteka v močni izolaciji znotraj izseljenske skupnosti.

Socializacijsko neskladje nosi s seboj številne posledice. Če se neskladnost pojavi v

primarni socializaciji, to je v obdobju močne emocionalnosti, otroka spremljajo čustvena

kriza, nestabilnost, razcepljenost. Kot zaključuje Lukšič Hacinova (1995), vsak

posameznik drugače dojema neskladje v različnih fazah socializacijskega procesa in tudi

posledice nedokončanih procesov se na vsakem posamezniku odražajo drugače.

4.3.3 Resocializacija

Resocializacija pomeni vnovično socializacijo oziroma vnovično vključitev v družbo.

Zobec Koren (1992) jo razloži kot proces vnovičnega usklajevanja z družbo, socializacijo

odraslih. Po svoji ideji je resocializacija naravnanje posameznika v tak položaj, da ne bo

več kršil normativnega reda, ampak ga bo sprejel in ponotranjil. Proces zahteva

spremembo temeljnih psihičnih struktur, kod obnašanja, ki jih je oseba pridobila kot otrok

v glavnem procesu primarne socializacije.

Resocializacijske procese Lukšič Hacinova (1995) glede na intenzivnost razdeli na delne in

popolnejše.

a) Delne transformacije so spremembe osebnosti, ki jih zahtevajo vse intenzivnejši

tehnološki razvoj in močna družbena dinamika. Procesi potekajo pod "tihim"

pritiskom okolja, ki posameznika "vsrka" in ga preoblikuje. Resocializacijski

procesi tako niso nujno rezultat racionalne odločitve posameznika, ampak so

produkt vsiljenih, neštetokrat nezavednih procesov, v katere je posameznik ujet.

b) Poleg v prejšnjem odstavku opisanih "vsakodnevnih" situacij prihaja do delnega

preoblikovanja osebnosti tudi v primeru nezgod, ki povzročajo trajne posledice

oziroma invalidnost. Poleg rehabilitacije je za posameznikovo "normalno" življenje

potrebna tudi resocializacija, saj z njo posameznik ponotranji novo situacijo, v


kateri se je znašel. Skozi resocializacijski proces tako lažje sprejema ponavadi

travmatične posledice nesreče.

c) Naslednji najintenzivnejši resocializacijski pojav je alternacija, ki označuje

spreobrnitev v drugačni svet. Po intenzivnosti spominja na primarno socializacijo,

saj korenito in na novo določa dojemanje realnosti, Od primarne socializacije jo

loči dejstvo, da ne začenja 'ex nihilo', torej iz nič, temveč mora predhodno doseči

razkroj in odstranitev vzorcev, ki jih je oseba pridobila v primarni socializaciji. Kot

primer alternacij Lukšič Hacinova (1995) navaja različne verske spreobrnitve.

d) Kot poseben primer alternacije lahko navedemo indoktrinacijo, ki predstavlja

procese, do katerih pride zaradi pritiskov političnega režima in vladajočega

ideološkega sistema na prebivalstvo. Glavni cilj indoktrinacije je z mobilizacijo

vseh družbenih mehanizmov (šol, ostalih vzgojnih institucij, kulturnih institucij,

množičnih medijev itd.) "prevzgojiti" ljudstvo. V ta namen je izvedena mobilizacija

vseh razpoložljivih družbenih mehanizmov. Iz zgodovine lahko za primer

indoktrinacije vzamemo totalitarni fašizem iz tridesetih let 20. stoletja in totalitarni

socializem po drugi svetovni vojni.

e) Akulturacija je v nekem smislu širši pojem kot resocializacija, saj je vezana tako na

posameznika kot na nivo skupine. Koncept akulturacije se je razvil v antropološki

tradiciji ob proučevanju kulturnega stika in trčenja različnih kultur. Označuje daljši

stik dveh različnih kulturnih skupnosti in spremembe, ki so posledice tega stika.

Podrobneje pa smo o akulturaciji pisali že v enem izmed podpoglavij o

mednarodnih migracijah.

4.4 Jezik kot nosilec identitete

Po Južniču ima jezik središčni pomen pri oblikovanju narodnostne pripadnosti, še posebej

če je odnos do sosednjih populacij kontrasten, drugačen. Tistim, ki se zaradi različnosti

jezikov med seboj ne razumejo, je onemogočena osnovna komunikacija. Jezik pa kot

dejavnik oblikovanja etnije prištevamo tudi k dejavnikom oblikovanja politične identitete

oziroma pripadnosti.

Jezik ima tako veliko vlogo prav zaradi sporazumevalne funkcije, saj je komunikacija

bistvena za obstoj družbe, pomemben pa je tudi kot vsota izkustev, znanj in sposobnosti,


kot proizvod kulture oziroma njen del. Po Luckmannu je jezik osrednji medij socialne

konstrukcije realnosti in njenega prenosa. Poleg tega da ima funkcijo gradnje realnosti, je

tudi glavno orodje upravičevanja simbolnih svetov. Jezik "ni torej le formalni sistem

skladenjskih pravil in semantičnega inventarja, temveč tudi zgled tipičnih orientacijskih

vzorcev, ciljev, delovanja in tehnik za uresničitev (omenjenih) ciljev, razlag in legitimizacij

(Luckmann, 1991: 800-803)." Jezik in pogled na svet nista abstraktna, temveč zgodovinsko

in družbeno specifična elementa posameznikove življenjske situacije, hkrati pa tudi eden

od temeljnih elementov skupinske zavesti.

Jezik je tudi pomemben dejavnik identifikacije in kontinuitete neke kulture, saj med seboj

povezuje posamezne generacije njenih članov. Preko jezika se po Južniču (1983) potomci

učijo o prednikih in tako sprejemajo določeni kulturni model. Jezik je hkrati instrument in

rezultat socializacije in inkulturacije, jezikovni razvoj in učenje jezika pa imata bistven

pomen pri usklajevanju posameznika z družbo.

4.5 Posebnosti ohranjanja kulture in narodnostne identitete argentinskih izseljencev

4.5.1 Arhaičnost

Ohranjanje etnične identitete, njeno utrjevanje in kontinuiteta so vezani na skupnost in

mehanizme, ki jih le-ta vzpostavi tudi za lastno reprodukcijo in obstoj. Kot opisuje Lukšič

Hacinova (1995), je v primeru izseljencev obstoj skupnosti v veliki meri vezan prav na

etnično identiteto. Možne skupinske identitete, ki povzročajo izpodrivanje bazične

narodnostne identitete, so lahko nevarne za izseljensko skupnost, ki temelji predvsem na

predpostavki o skupnem kulturnem izvoru. Pri prvi generaciji je tudi jezik pomemben

dejavnik povezanosti, ki pa v naslednjih generacijah postopoma izginja. Zato je še toliko

bolj pomembno, da se vzpostavijo nekateri institucionalizirani reprodukcijski mehanizmi,

ki zavirajo prodor dominantne kulture v skupnost in posledično njen razpad.

Izseljenske skupnosti se v primerjavi z globalno kulturo/družbo nahajajo v specifičnem

položaju. Pogosto so relativno oddaljene od svoj izvorne sredine, katere kulturo ohranjajo

tudi v novem okolju. Prostorska distanca se postopno spremeni tud v kulturno. Izseljenska

skupnost je podvržena bolj ali manj intenzivnim akulturacijskim procesom. Slabše kot je


skupnost organizirana, večja je možnost za njen razpad. Medtem ko skupnost poskuša

ostati čim bolj zaprta, je njena izvorna sredina (država, iz katere prihajajo) podvržena

vplivom časa in se razvija. To pripelje do arhaizacije kulture, katere nosilka je izseljenska

skupnost. Neprestan dotok novih priseljencev lahko delno zaustavi ta proces. Prav tako so

pomembni stiki z izvorno sredino, a kljub temu se v skupnosti uveljavi neke vrste kulturna

statičnost oz. arhaičnost kulture. Pojav je še posebno izrazit pri skupnostih, ki nimajo več

dotoka novih priseljencev in so relativno ločene od matične sredine, zaključuje Lukšič

Hacinova (1995).

Arhaičnost kulture je najbolj opazna skozi jezik, ki se v skupnosti ohranja, torej arhaični

jezik. Če odmislimo vplive jezikovnega stika z (dominantnim) jezikom nove sredine, lahko

opazimo, da prihaja do razlik med samim slovenskim jezikom, ki se ohranja v izseljenski

skupnosti (in je vezan na dialekte), in standardnim jezikom izvorne sredine. Kultura in

jezik v izseljenskih skupnostih sta na nek način obsojena na arhaičnost in drugačnost od

izvorne kulture. "To povzroči kulturni stik v novi situaciji, ki ji izvirna sredina ni

podvržena na tak način, kar nujno povzroči razhajanja med obema kulturama, pri čemer

so tradicije najstabilnejša 'stara' konstanta v novem okolju (Lukšič Hacin, 1995: 177)."

4.5.2 Strnjena naselitev izseljencev

Razmeroma velik vpliv na intenzivnost ohranjanja oz. izginjanja etnične identitete je po

Lukšič Hacinovi (1995) imel način, kako so se priseljenci naselili v novem okolju. Ta

vpliva na družabno življenje priseljencev, vzdrževanje stikov, ustanavljanje organizacij in

na sam obstoj organizirane izseljenske skupnosti ter na njen pomen v širšem okolju.

Organizirano življenje oz. medsebojna povezanost med izseljenci pa sta sloneli tudi na

zavesti o začasni ali trajni izselitvi posameznika.

V večini primerov, ko viri govorijo o razpršeni izselitvi, gre za slabo organiziranost

skupnosti in šibke stike med ljudmi. Kot primer Lukšič-Hacinova (1995) navaja Kanado,

za katero strnjena naselja slovenskih izseljencev niso značilna. Društva so prava redkost in

kulturno življenje je slabo razgibano. Podobo velja za New York in Chicago. Kot drugo

skrajnost pa omenja Cleveland ali "ameriško Ljubljano", kjer je največja izseljenska

skupnost Slovencev v ZDA.

Od razpršene oz. strnjene naselitve je odvisno, ali se pri izseljencih ohranja mala ali velika

tradicija. Globalna kultura se po Lukšič Hacinovi (1995) deli na visoko kulturo, ki ustvarja


veliko tradicijo, in na nizko, ljudsko kulturo, ki ustvarja malo tradicijo. Velika tradicija je

tako vezana na elite in mesta, njeni glavni značilnosti pa sta institucionalizacija in razvoj

znanosti. Mala tradicija pa na drugi strani ostaja neformalna, ohranja magijo, modrost in

ljudsko kulturo. Pri razpršeni naselitvi izselitvi je največkrat zaslediti vzdrževanje male

tradicije, kar je prisotno tudi pri nekaterih primerih strnjene naselitve. Velika tradicija pa je

vezana na trdno, dobro organizirano in institucionalizirano skupnost, ki nastane predvsem

pri strnjeni naselitvi ljudi v novem okolju, kjer so člani močno medsebojno povezani.

4.5.3 Mita o »vrnitvi« in »skupnem sovražniku«

Ko je povojna generacija izseljencev prišla v novo okolje, je imela globoko v sebi

zasidrano zavest, da se bo kmalu lahko vrnila, saj nihče med njimi ni verjel v trajnejši

obstoj levičarskega režima. Pripadniki slovenske skupnosti so, kot navaja Žigon (1998),

medsebojno povezanost gradili na pričakovanju vrnitve v "obljubljeno deželo", ki jih je kot

skupnost močno povezovala. Tako tesna povezanost je onemogočala vpliv makrookolja na

skupnost, kar bi se nekako lahko primerjalo z občutkom, da se nahajajo na ladji, ki se bo

kmalu vrnila domov.

Žigon (1998) dodaja, da je bila argentinska država do priseljencev vedno korektna in

poštena. Slovenci so bili znani kot dobri delavci in so se hitro vključevali v vsakdanje

poslovno življenje. Postajali so zvesti člani nove družbe, a hkrati vseeno ohranjali vse

značilnosti slovenske kulture ter s tem ostajali 'neprodušno' zaprti za vplive argentinske

kulture. Večino svojega prostega časa izven dela so porabili za slovenstvo, doma so

govorili izključno slovensko ter sklepali zakonske zveze znotraj slovenske skupnosti.

Otroci so tako ob prihodu v argentinsko šolo znali zelo malo španskega jezika. »Potomci

so bili torej izpostavljeni modelu primarne in deloma sekundarne socializacije,

prinesenemu iz slovenske kulture, okolje pa jim je nudilo spet drugačen vzorec (Žigon,

1998: 61).«

Čeprav so se trudili ostati čim bolj imuni na vplive okolja, so bili ti dovolj močni, da se

tudi že pripadniki prve generacije izseljencev ob obisku domovine počutijo nekoliko

nelagodno in se težko znajdejo. Slovenija, ki jo vidijo ob vrnitvi ali obisku, ni več dežela, o

kateri so jim govorili starši, o kateri so se učili v sobotni šoli ali pa so jo sami zapustili po

vojni. »Mit« o vrnitvi v domovino se je tako še posebej po osamosvojitvi Slovenije leta

1991 tudi formalno razblinil. Pred osamosvojitvijo jim je vrnitev v domovino preprečeval

režim, ki jih je pognal v beg, ko pa je bila ta ovira odstranjena, so pričeli ugotavljati, da v


Sloveniji več ne poznajo nikogar. Hkrati so imeli težave z vračanjem med vojno odvzetega

premoženja, preselitev v Evropo pa bi pomenila tudi veliko finančno obremenitev, kar je

zavrlo možno vračanje v domovino po letu 1991.

Žigon dodaja, da je skupnost ugotovila, da »skupne vrnitve (kot je to nekoč storilo

Mojzesovo izgnano ljudstvo...) dokončno ne bo. Skupnost se je torej soočila z resnico, pred

katero si je kot taka (ne govorim o posameznikih, ampak o subjektivni misli, ideologiji,

idealu celotne skupnosti) morda že nekaj let zatiskala oči (1998: 61).«

Z osamosvojitvijo Slovenije je slovenska politična emigracija po skoraj 50 letih delovanja

izgubila glavni motiv, sovražnika, iz katerega je črpala energijo za svoje enotno delovanje.

Politična skupnost povojnih izseljencev se je znašla v novem položaju tudi glede lastne

politične identitete. Prej je bila njihova identiteta popolnoma jasna, bili so politični

emigranti, ki so čutili sovraštvo do režima, ki jih je prisilil v zapustitev domovine, svoje

sovraštvo do režima doma pa so izkazovali v veliki ljubezni do nekdanje domovine. Po

razpadu sovražnega režima pa jim je ostala le še ljubezen do domovine, ki pa je večina od

njih nikoli ne bo izrazila skozi vrnitev v Slovenijo, zaključuje Žigon (1998).


5 RAZISKAVA

5.1 Nameni, cilji in predpostavke raziskave

V diplomskem delu smo se omejili le na raziskovanje identitete pripadnikov druge in tretje

generacije potomcev slovenskih izseljencev v Argentini. Prvo generacijo slovenskih

emigrantov smo izpustili, saj so se le-ti rodili v Sloveniji in je njihova izražena

narodnostna pripadnost nesporno slovenska. Druga generacija je najštevilčnejša, se najbolj

množično udeležuje slovenskih prireditev in jo je bilo najlažje doseči in analizirati. Po par

začetnih intervjujih se je pokazalo, da pripadniki tretje generacije zelo šibko čutijo svojo

vez s Slovenijo, zato je intervjujev z njimi manj. Predpostavljamo, da se s časom oz.

novimi generacijami zmanjšuje poistovetenje s slovensko narodnostno identiteto, znanje

slovenskega jezika in poznavanje ter udejanjanje slovenske kulture.

Naš cilj je ugotoviti, koliko je slovenska narodnostna identiteta še prisotna med drugo in

tretjo generacijo potomcev slovenskih izseljencev. Zanima nas predvsem, v čem vidijo

intervjuvanci smisel ohranjanja slovenske identitete in kateri dejavniki vplivajo na željo po

ohranjanju in prenašanju le-te na svoje potomce.

Med dvomesečnim bivanjem v Argentini smo opravili intervjuje s skupno 28 potomci

slovenskih izseljencev; 20 s pripadniki druge generacije in 8 s pripadniki tretje. Za lažjo

analizo izsledkov in primerjavo rezultatov smo intervjuvance razdelili na štiri skupine.

Najprej smo vprašane ločili glede na generacijsko pripadnost, nato pa znotraj različnih

generacij še na člane slovenske skupnosti, torej tiste, ki so aktivni člani katerekoli

slovenske organizacije, in na nečlane slovenske skupnosti, t. j. potomce Slovencev iz

mešanih zakonov, ki niso člani nobene od slovenskih organizacij in tudi ne govorijo

slovenskega jezika.

Člani slovenske skupnosti so včlanjeni v slovenske domove v okrožjih, kjer živijo, in v

različne slovenske organizacije. Večina jih je v mladosti sodelovala v mladinskih

organizacijah in pri skavtih. Nahajajo se v odborih slovenskih domov, odboru staršev, v


domovih vodijo sobotno šolo, pevske zbore ali knjižnico. S takšnimi pripadniki slovenske

skupnosti smo opravili 14 intervjujev. Najmlajši intervjuvanec druge generacije je imel 41

let, najstarejša pa 61 let. Vsi so se rodili v Argentini, kjer sedaj živijo v glavnem mestu

Buenos Airesu. V tej skupini se nahajata tudi dva intervjuvanca, ki sedaj nista več člana

slovenske skupnosti, kjer sta bila aktivna v mladosti, nato pa sta iz različnih vzrokov

prenehala sodelovati v slovenski skupnosti.

48

Poto

mci

Slo

venc

ev v

Arg

entin

i. A

li je

nar

odno

stno

iden

titet

o po

treb

no in

ved

no m

ožno

dol

očiti

?

Tab

ela

1: T

abel

a in

terv

juva

nih

prip

adni

kov

drug

e ge

nera

cije

(čla

ni s

love

nske

sku

pnos

ti)

St

aros

t Sp

ol

Zgo

dovi

na

pred

niko

v Je

zik

v ot

rošt

vu

Slov

ensk

a šo

la

Zna

nje

Slov

enšč

ine

1 Sl

oven

ske

prir

editv

e P

artn

er/k

a Sl

oven

ske

nava

de

V k

ater

em je

ziku

la

žje

govo

rijo

? N

arod

nost

na

iden

titet

a

1.

Inte

rvju

1

43

Ž

Da

Slov

ensk

i 13

let

Dob

ro

Red

no

Arg

entin

ec

Pozn

a V

seen

o Sl

oven

ka

2.

Inte

rvju

2

55

M

Da

Slov

ensk

i 8

let

Odl

ično

R

edno

Sl

oven

ka

Pozn

a V

seen

o O

boje

3.

Inte

rvju

3

57

M

Da

Slov

ensk

i 6

let

Odl

ično

R

edno

A

rgen

tinka

Po

zna

Vse

eno

Obo

je

4.

Inte

rvju

4

49

Ž

Da

Slov

ensk

i N

e D

obro

R

edno

Sl

oven

ec

Pozn

a Šp

anšč

ini

Obo

je

5.

Inte

rvju

5

54

Ž

Da

Slov

ensk

i 13

let

Odl

ično

R

edno

Sl

oven

ec

Pozn

a V

seen

o Sl

oven

ka

6.

Inte

rvju

6

46

Ž

Da

Slov

ensk

i 13

let

Zelo

dob

ro

Obi

čajn

o A

rgen

tinec

Po

zna

Špan

ščin

i A

rgen

tinka

7.

Inte

rvju

7

41

M

Da

Slov

ensk

i 13

let

Dob

ro

Red

no

Slov

enec

Po

zna

Špan

ščin

i O

boje

8.

Inte

rvju

8

41

M

Da

Slov

ensk

i 8

let

Pom

anjk

ljivo

O

biča

jno

Arg

entin

ka

Pozn

a Šp

anšč

ini

Obo

je

9.

Inte

rvju

9

55

Ž

Da

Slov

ensk

i 8

let

Zelo

dob

ro

Nik

oli

Arg

entin

ec

Pozn

a Šp

anšč

ini

Arg

entin

ec

10. I

nter

vju

10

50

M

Da

Slov

ensk

i 13

let

Zelo

dob

ro

Red

no

Slov

enka

Po

zna

Vse

eno

Obo

je

11. I

nter

vju

11

51

M

Da

Slov

ensk

i 7

let

Pom

anjk

ljivo

N

ikol

i A

rgen

tinka

Po

zna

Špan

ščin

i O

boje

12. I

nter

vju

12

61

Ž

Da

Slov

ensk

i 11

let

Odl

ično

R

edno

Sl

oven

ec

Pozn

a V

seen

o O

boje

13. I

nter

vju

13

60

Ž

Da

Slov

ensk

i 8

let

Odl

ično

R

edno

Sl

oven

ec

Pozn

a V

seen

o O

boje

14. I

nter

vju

14

53

Ž

Da

Slov

ensk

i 8

let

Odl

ično

R

edno

A

rgen

tinec

Po

zna

Špan

sko

Obo

je

1 Odl

ično

: Hitr

ost g

ovor

a je

nor

mal

na. V

praš

anj i

n be

sed

ni p

otre

bno

pona

vlja

ti. V

slo

venš

čini

razu

me

tudi

zah

tevn

ejše

bes

ede.

Z

elo

dobr

o: S

ogov

orni

k re

dko

napa

čno

upor

ablja

ali

nagl

aša

neka

tere

bes

ede.

V re

dkih

pri

mer

ih n

e ra

zum

e po

sam

ezne

bes

ede.

D

obro

: Sog

ovor

niku

je p

otre

bno

redk

a vp

raša

nja

pono

viti

in ra

zlož

iti p

osam

ezno

bes

edo.

Pri

izra

žanj

u si

pom

aga

z ne

kate

rim

i špa

nski

mi b

esed

ami.

Pom

anjk

ljiv

o: S

ogov

orni

k im

a te

žave

z n

abor

om b

esed

, pog

osto

mu

je v

praš

anja

pot

rebn

o po

navl

jati

in ra

zlag

ati.

Hitr

ost g

ovor

a je

zel

o po

časn

a.

49

Poto

mci

Slo

venc

ev v

Arg

entin

i. A

li je

nar

odno

stno

iden

titet

o po

treb

no in

ved

no m

ožno

dol

očiti

?

V d

rugo

sku

pino

dru

ge g

ener

acije

sm

o um

estil

i si

nove

in

hčer

e Sl

oven

ca i

z m

ešan

ega

zako

na z

mat

erjo

Ita

lijan

ko.

Tak

šnih

ose

b sm

o

inte

rvju

vali

šest

, njih

ova

star

ost p

a se

gib

lje m

ed 4

8 in

58

let.

Tab

ela

2: T

abel

a in

terv

juva

nih

prip

adni

kov

drug

e ge

nera

cije

(neč

lani

slo

vens

ke s

kupn

osti)

St

aros

t Sp

ol

Zgo

dovi

na

pred

niko

v Je

zik

v ot

rošt

vu

Slov

ensk

a šo

la

Zna

nje

slov

enšč

ine

Slov

ensk

e pr

ired

itve

Par

tner

/-ka

Sl

oven

ske

nava

de

V k

ater

em je

ziku

la

žje

govo

rijo

? N

arod

nost

na

iden

titet

a

15.

Inte

rvju

15

48

Ž

Ne

Špan

ski

/ N

e N

e A

rgen

tinec

Po

zna

Špan

ščin

i A

rgen

tinka

16.

Inte

rvju

16

51

Ž

Ne

Špan

ski

/ N

e N

e A

rgen

tinec

Po

zna

Špan

ščin

i A

rgen

tinka

17.

Inte

rvju

17

54

Ž

Osn

ovno

zgo

dbo

Špan

ski

3 le

ta

Ne

Ne

Arg

entin

ec

Pozn

a Šp

anšč

ini

Arg

entin

ka

18.

Inte

rvju

18

45

M

Osn

ovno

zgo

dbo

Špan

ski

/ N

e N

e A

rgen

tinka

Po

zna

Špan

ščin

i A

rgen

tinec

19.

Inte

rvju

19

58

Ž

Osn

ovno

zgo

dbo

Špan

ski

/ N

e N

e A

rgen

tinec

Po

zna

Špan

ščin

i A

rgen

tinka

20.

Inte

rvju

20

56

Ž

Osn

ovno

zgo

dbo

Špan

ski

3 le

ta

Osn

ovne

bes

ede

Red

no

Arg

entin

ec

Pozn

a Šp

anšč

ini

Arg

entin

ka

Skup

aj s

mo

inte

rvju

vali

osem

pre

dsta

vnik

ov tr

etje

gen

erac

ije. T

o so

vnu

ki p

oliti

čnih

em

igra

ntov

, ki s

o bi

li po

veči

ni ž

e m

anj i

zpos

tavl

jeni

slov

ensk

i pri

mar

ni s

ocia

lizac

iji. M

ed p

ripa

dnik

i tre

tje g

ener

acije

je z

anim

anje

za

slov

enst

vo o

bčut

no m

anjš

e, z

ato

je b

ilo tr

etjo

gen

erac

ijo

težj

e do

seči

. Sta

rost

inte

rvju

vani

h v

tej s

kupi

ni s

e je

gib

ala

med

19

in 3

8 le

ti.

Tab

ela

3: T

abel

a in

terv

juva

nih

prip

adni

kov

tret

je g

ener

acije

(čla

ni s

love

nske

sku

pnos

ti)

St

aros

t Sp

ol

Zgo

dovi

na

pred

niko

v Je

zik

v ot

rošt

vu

Slov

ensk

a šo

la

Zna

nje

slov

enšč

ine

Slov

ensk

e pr

ired

itve

Par

tner

/-ka

Sl

oven

ske

nava

de

V k

ater

em je

ziku

la

žje

govo

rijo

? N

arod

nost

na

iden

titet

a

21.

Inte

rvju

21

27

M

Da

Slov

ensk

i 12

let

Odl

ično

D

a A

rgen

tinka

Po

zna

Vse

eno

Obo

je

22.

Inte

rvju

22

23

Ž

Da

Slov

ensk

i 12

let

Zelo

dob

ro

Da

/ Po

zna

Vse

eno

Slo

23.

Inte

rvju

23

25

Ž

Osn

ovno

zgo

dbo

Špan

ski

Abc

*

Osn

ovne

bes

ede

Da

/ Po

zna

Špan

ščin

i O

boje

24.

Inte

rvju

24

20

M

Osn

ovno

zgo

dbo

Špan

ski

Abc

2

Osn

ovne

bes

ede

Da

Arg

entin

ec

Pozn

a Šp

anšč

ini

Obo

je

2 Abc

po

slov

ensk

o: T

ečaj

slo

venš

čine

za

odra

sle.

50

Poto

mci

Slo

venc

ev v

Arg

entin

i. A

li je

nar

odno

stno

iden

titet

o po

treb

no in

ved

no m

ožno

dol

očiti

?

Štir

je iz

med

inte

rvju

vani

h pr

ipad

niko

v tr

etje

gen

erac

ije s

o ak

tivni

čla

ni v

slo

vens

kih

orga

niza

cija

h, m

edte

m k

o os

tali

štir

je n

iso

včla

njen

i v

nobe

no s

love

nsko

org

aniz

acijo

. Tab

ela

4: T

abel

a in

terv

juva

nih

prip

adni

kov

tret

je g

ener

acije

(neč

lani

slo

vens

ke s

kupn

osti)

St

aros

t Sp

ol

Zgo

dovi

na

pred

niko

v Je

zik

v ot

rošt

vu

Slov

ensk

a šo

la

Zna

nje

slov

enšč

ine

Slov

ensk

e pr

ired

itve

Par

tner

/-ka

3 Sl

oven

ske

nava

de

V k

ater

em je

ziku

la

žje

govo

rijo

? N

arod

nost

na

iden

titet

a

25.

Inte

rvju

25

29

Ž

Ne

Špan

ski

Ne

Ne

Nik

oli

/ N

e po

zna

Špan

ščin

i A

rgen

tinka

26.

Inte

rvju

26

19

Ž

Ne

Špan

ski

Ne

Ne

Nik

oli

Arg

entin

ka

Ne

pozn

a Šp

anšč

ini

Arg

entin

ka

27.

Inte

rvju

27

34

Ž

Da

Slov

ensk

i 6

let

Pom

anjk

ljivo

N

ikol

i A

rgen

tinec

Po

zna

Šp

anšč

ini

Arg

entin

ka

28.

Inte

rvju

28

38

M

Da

Slov

ensk

i 12

let

Zelo

dob

ro

Red

ko

Arg

entin

ka

Pozn

a

Špan

ščin

i O

boje

3 Zar

adi

pris

elje

vanj

a ve

likeg

a št

evila

ose

b so

v A

rgen

tini

pris

otne

tud

i os

tale

nar

odno

sti.

Tak

o se

v e

notn

i po

jem

Arg

entin

ec a

li A

rgen

tinka

vkl

juču

je t

udi

poto

mce

os

talih

evr

opsk

ih n

arod

ov:

Ang

leže

, It

alija

ne,

Rus

e, Š

panc

e, i

td.

Nar

odno

st p

artn

erja

sm

o na

vedl

i tu

di v

pri

mer

u, k

o je

sog

ovor

nik/

ca l

očen

/a a

li vd

ovec

/a,

saj

je

part

ner v

dal

jšem

obd

obju

svo

je p

riso

tnos

ti v

sogo

vorn

ikov

em ž

ivlje

nju

pom

embn

o vp

lival

na

situ

acijo

v d

ruži

ni.


Kot je delno vidno iz tabel, se je pred analizo intervjujev potrebno zavedati, da raziskava

vključuje 28 ljudi, ki si sicer delijo zelo podobno preteklost, vzgojo in okolje, pa vendar se

v življenju vsakega posameznika pojavlja nešteto dejavnikov, ki vplivajo nanj, njegovo

dojemanje in obnašanje, zato je kakršnokoli posploševanje nemogoče. Vsako skupnost

sestavljajo zelo različni posamezniki in posledično je tudi v sami slovenski skupnosti

zbrana zelo pestra paleta ljudi, in sicer takšnih, ki so nagnjeni k vodenju, v organizacijah

prevzemajo pomembna mesta ali brez treme spregovorijo polni dvorani ljudi. Za takšne

ljudi je sodelovanje v slovenski skupnosti priložnost, da izživijo svoje želje po drugačni

vlogi, kot jo morda imajo doma v družini. Po drugi strani pa so slovenski domovi tudi

okolje, v katerega pridejo osebe, ki si želijo le mirnega pogovora ob pijači s starimi

prijatelji, v jeziku, ki so ga govorili s svojimi starši. In prav krmarjenje med tema dvema in

še drugimi točkami je verjetno ključnega pomena za delovanje in ohranitev skupnosti.

Večina intervjujev s člani slovenske skupnosti je bila opravljena v slovenskem domu z

naključnimi obiskovalci doma. Le-ti so se zbirali ob različnih priložnostih: sobotna maša,

vaja za slovensko igro ali slovenska šola. Intervjuvanci niso imeli zadržkov glede

sodelovanja v raziskavi, pri mnogih je bilo zaslediti veselje, da lahko svojo življenjsko

zgodbo delijo z nekom iz Slovenije. Ostale intervjuje z nečlani slovenske skupnosti pa smo

opravili na domovih intervjuvancev, pri katerih smo bivali med svojim dvomesečnim

potovanjem.

Intervjuvancem, ki obvladajo oba jezika, slovenskega in španskega, smo dali na izbiro, v

katerem jeziku se želijo pogovarjati. Vsi so se odločili za slovenski jezik, kljub dejstvu, da

imajo v slovenščini veliko manjši besedni zaklad. Nemalokrat je tako nezmožnost

izražanja predstavljala oviro pri celovitem izražanju in opisovanju njihovih izkustev. Kljub

temu so le redki v takšnem primeru preklopili na španščino. Domnevamo, da so ob

pogovoru s Slovenko čutili dolžnost, da govorijo slovensko; nekateri so tudi dodali, da je

to redka priložnost, ko lahko slišijo "avtentično" slovensko govorico in tako želeli

nadaljevati v slovenščini. Zanimivo je tudi dejstvo, da so se vsi sodelujoči v slovenskih

domovih predstavili s poslovenjenimi imeni. Prav tako družine med seboj uporabljajo

slovenske različice imen. Imena, kot so Luis, Jorge, Teresa, Elena, Andres, se tako

spremenijo v Lojze, Jure, Rezika, Lenči in Andrej.


Intervjuji so potekali na podlagi okvirnega vprašalnika z devetnajstimi vprašanji, ki so

služila kot orientacija skozi pogovor. Začeli smo z bolj stvarnimi vprašanji o prihodu

njihovih prednikov v Argentino in nadaljevali z bolj osebnimi/čustvenimi vprašanji o

njihovem otroštvu, o rabi slovenskega jezika in dojemanju slovenstva. Predvsem smo

poskušali doseči, da so se sogovorniki sprostili in se čim bolj prosto razgovorili.

Skozi analizo intervjujev z različnimi generacijami in pripadniki bomo poskušali potrditi

ali ovreči naslednje hipoteze.

Hipoteze:

• V mešanih zakonih se slovenski jezik ne ohranja.

• Potomci izseljencev se začnejo vračati k svojim koreninam in iščejo svoj izvor v

kasnejšem življenjskem obdobju.

• Pripadniki druge in tretje generacije izseljencev čutijo dvojno narodnostno identiteto.

• Znanje slovenskega jezika ni ključni element za prisotnost slovenske narodnostne

identitete.

• Potomci slovenskih izseljencev slovensko narodnostno identiteto izražajo skozi

običaje in navade.


5.2 Analiza intervjujev s potomci slovenskih izseljencev v Argentini

V tem poglavju bomo predstavili dejavnike, ki so se v intervjujih pokazali kot pomembni

za ohranjanje in ustvarjanje narodnostne identitete. Posamezni dejavnik bomo tudi

teoretsko podprli in podali primere oziroma navedke iz intervjujev, ki ga nakazujejo.

5.2.1 Analiza intervjujev druge generacije slovenskih izseljencev

PRIPISOVANJE POMENA DRUŽINSKI PRETEKLOSTI

Med pripadniki druge generacije se je pokazala razlika glede dojemanja družinske

preteklosti. Vsi pripadniki druge generacije, ki so člani slovenske skupnosti, poznajo

zgodovino svoje družine. Medtem, ko nečlani slovenske skupnosti ne poznajo podrobnosti

o prihodu svojih prednikov v Argentino.

Francoski sociolog Halbwachs (2001: 174) v svoji knjigi o kolektivnem spominu trdi, da

so spomini rezultat pripadnosti neki skupini. Po njegovi teoriji spominjanje ni individualno

dejanje, temveč poteka ob pomoči spominjanja drugih članov skupnosti. Spomini so torej

del skupnosti in ne pripadajo človeku kot posamezniku. So del kolektivnih pripovedi,

deljeni, nemalokrat temeljijo na pripovedovanju drugih in so posredovani subjektivno

znotraj neke skupine.

V družinah izseljencev, kjer je bilo slovenstvo zelo prisotno, se ohranja kolektivni spomin

na čas, ko so morali predniki prisilno zapustiti svojo državo. Zgodba o odhodu iz

Slovenije, življenju v taborišču in kasnejšem potovanju v Argentino je prisotna v vseh

družinah članov slovenske skupnosti. Čeprav druga generacija izseljencev tega ni

doživljala sama, kljub temu zelo živo pripoveduje o teh dogodkih in pozna podrobnosti, saj

so se te prenašale iz roda v rod, tako doma kot pri pouku v sobotni slovenski šoli. Vsi

intervjuvanci poudarjajo takratno dojemanje staršev, ki so mislili, da domovino zapuščajo

le začasno.

»So mogli bežati. Takrat so pobrali, kar so mogli. Eno prikolico. So rekli, za en mesec, dva

meseca, in niso nikoli več prišli nazaj.« (intervju 13)


»Mama je mislila iti samo za 15 dni, ker je bila vojna. Na koncu je odšla od doma in nikoli

več prišla nazaj.« (intervju 3)

»Ker so bežali, potem v 'lager', potem so mogli nekam in Argentina jim je odprla vrata, da

lahko pridejo.« (intervju 2)

»So zapustili lastno hišo, misleč, da se bodo čez kakšne tri mesece lahko vrnili, tako da tudi

niso kaj veliko nosili s seboj. Potem pa so videli, da tista kratka odsotnost se bo podaljšala

za celo življenje … ampak tega so se zavedli šele potem.« (intervju 5)

»Kar jaz vem, so mogli bežat, drugače bi jih pobili.« (intervju 14)

Med pripadniki druge generacije, ki niso člani slovenske skupnosti, je poznavanje

preteklosti manjše. Po Halbwachsu (2001: 111) je družba (skupina) tista, ki določa, kaj je

vredno spominjanja in na kakšen način bo ta spomin ohranjen. Oče intervjuvanih iz mešanega

zakona tako svojim otrokom ni podrobno pripovedoval o svojem odhodu iz Slovenije oz. iz

svojega odhoda ni naredil nekakšnega mita o prisilni zapustitvi domovine, ki bi se v družini

prenašal iz generacije v generacijo. Na vprašanje o tem, zakaj je oče zapustil Slovenijo, smo

tako dobili naslednje odgovore.

»Ker so ga poslali.« (intervju 15)

»Tega pa ne vem …« (intervju 16)

»Oče je med vojno spoznal mamo v Italiji, sta se poročila. Oče je tako prišel poskusiti srečo

v Argentino. Ko je ustvaril nekaj denarja, je za njim sem prišla še mama. (intervju 20)

OHRANJANJE SLOVENSKE KULTURE SKOZI SLOVENSKO ŠOLO

Vsi aktivni člani slovenske skupnosti so v otroštvu obiskovali slovensko šolo. Sobotna

slovenska šole poteka v desetih slovenskih domovih v Buenos Airesu in tudi v nekaterih

domovih v notranjosti države. Šole nosijo imena slovenskih literatov, kot sta France

Prešeren in Josip Jurčič, ter pomembnejše duhovščine, npr. Slovenska sobotna šola škofa

dr. Gregorija Rožmana in Slovenska sobotna šola Antona Martina Slomška. Kot nakazuje

že ime samo, slovenska sobotna šola poteka vsako soboto dopoldne od marca do

decembra. Starši tako otroke zjutraj odložijo v slovenskih domovih, kjer odgovornost za

njih prevzamejo učitelji. To so ponavadi članice skupnosti, ki prostovoljno poučujejo

slovenščino, verouk, zgodovino, zemljepis Slovenije, petje in mnoge druge vsebine.


Osnovna šola traja osem let, kasneje se nekateri odločijo za nadaljevanje na

srednješolskem tečaju, ki poteka v slovenski hiši v Ramon Falconu4. Izmed 14

intervjuvanih članov slovenske skupnosti so vsi razen dveh intervjuvanih uspešno

zaključili vsaj osnovnošolski tečaj. Svojo izkušnjo s slovensko šolo le-ta opisujeta takole:

»... potem pa sem se naveličal in pustil. Mi ni bilo več všeč. Takrat si v tistih letih, ko 'trapaš'

in noriš, pa sem rekel, ne grem več, in nisem šel več. Eno leto mi je manjkalo, da bi končal.

Starši so hoteli, ampak sem bil preveč neumen, se nisem pustil, sem bil raje kaznovan, kot pa

šel v šolo … Sem se vedno držal pri slovenski skupnosti. Tako da danes ni razlike, če bi

končal ali ne. Lahko govorim z vsakim, kakšne besede na razumem, ampak to se mi zgodi

tudi v španščini, pa sem tukaj rojen.« (intervju 3)

»… nisem končal, ker sem nekajkrat ponovil, potem pa so me spodili, so rekli: 'dosti

imaš'.(smeh)« (intervju 8)

Potomci iz mešanega zakona, s katerimi so se pogovarjali, a niso del slovenske skupnosti,

gojijo do le-te zelo kompleksen odnos. Po Lukšič Hacinovi (1995: 183) se je skupnost

slovenske politične imigracije v Argentini močno getoizirala. Geto je temeljil predvsem na

treh postulatih: endogamiji, t. j. sklepanju zakonskih zvez znotraj slovenske skupnosti,

veroizpovedi in ideologiji, ki je slonela na mitu o "obljubljeni" deželi. Kršitev enega izmed

postulatov je pomenila izključitev iz skupnosti.

Oče nečlanov slovenske skupnosti je tako, ko se je poročil s pripadnico druge narodnosti,

prekršil prvi navedeni postulat. Izključitev iz skupnosti sicer ni sledila, so pa otroci na

račun "neslovenske" matere doživeli precej slabih izkušenj. Starejši so tako prenehali z

obiskovanjem slovenske šole v domu, mlajši pa z njo niti niso pričeli.

»Oče je bil eden od ustanoviteljev doma v Carapachayu. S sestro sva tako šli v slovensko

šolo. Mislim, da sem imela sedem let. Ampak ni bilo vse lepo v domu, so nam govorili "tana"

[žaljivo Italijanka], ker je bila mama Italijanka, in nas odganjali. Bila je zelo zaprta

skupnost. In vedno so nas učili isto … dete, punčka, hiša … nekega dne sem se tako

naveličala in nehala hoditi. Hodila sem tri leta. Nikoli nas ni silil [oče], da se moramo učiti, 4 Osrednji slovenski dom politične emigracije je leta 1967 blagoslovljena Slovenska hiša v ulici Ramon L.

Falcon v središču Buenos Airesa. Štirinadstropna hiša ima dvorano s 600 sedeži, z odrom in galerijo, manjšo

dvorano, kuhinjo, gostinske prostore, več sob in pisarn, v sklopu hiše pa je tudi več učilnic za sobotno šolo in

cerkev Marije pomagaj, kjer poteka redna slovenska maša. Tam imajo sedež vse pomembnejše organizacije

slovenske politične emigracije.


ampak mislim, da globoko v sebi si je zelo želel, da bi se učili slovensko. Kasneje je prišla na

dom učiteljica. Nekaj razumem, ampak govorila nisem nikoli.« (intervju 20)

»Na dogodke in ostala druženja smo šli, ob koncih tedna je oče hodil igrat žogo … ampak

ker smo bili otroci Italijanke, so nas prezirali in nam govorili 'hija de tana' – 'hči Italijanke'

in nas niso marali. Od začetka smo se počutili zelo zavrnjeni, ampak jih nismo upoštevali in

smo vseeno hodili z očetom in so se nas navadili. Z nekaterimi smo tako ostale prijateljice,

dokler da smo odrasle. Smo zgradili lep odnos.« (intervju 19)

»Govorim ti svojo izkušnjo, kako sem jaz čutila. Slovenci so veliko diskriminirali, ker je bila

moja mama Italijanka in ko sem bila majhna, stara približno 9, 10 let, me je to bolelo. Nisem

hotela, da obstajajo te razlike, saj smo vsi ljudje. Vse te stvari so prispevale, da nisem hotela

več iti v slovensko šolo. Zaradi dveh držav, ki sta kot noč in dan, je prišlo do diskriminacije

in klima je bila zelo slaba. Nisem se počutila udobno v domu. Doma se nikoli ni delala

razlika med državama. Sama sem to zelo čutila, pa kaj če je moja mama Italijanka, še

kasneje z leti sem to čutila s strani mnogih Slovencev. Še vedno sem spremljala očeta v dom,

ampak so mi ostale te stvari, ne morem pozabiti, koliko te lahko en otrok prizadene zaradi

ene takšne stvari. Imam tudi lepe spomine, seveda, s strani Slovencev, ki so prihajali domov

k nam. Ampak nekatere grenke stvari so ostale. « (intervju 17)

Oče jih je sicer poskušal učiti slovensko, ampak v tistem obdobju odraščanja za to niso

pokazali zanimanja.

»Oče je uporabljal posamezne besede, ko je prosil za katero stvar. Dober dan, lahko noč,

kruh – ampak ni govoril celih stavkov. Mislim, da ni imel veliko potrpljenja. Raje nam je

najel učiteljico, ko sem imela šest let. Ampak takrat me to ni zanimalo, jaz sem se hotela

igrati, ne učiti drugega jezika.« (intervju 16)

»Nam je tudi najel učiteljico za slovenščino, ampak je prihajala ob nedeljah, mi pa smo

takrat se hoteli družiti z otroci iz soseske, biti zunaj, se igrati, zato je nismo poslušali. Tako

je potem nehala prihajati.« (intervju 20)

»Oče nas je naučil osnovne besede, kot so nož, kruh … Zaradi besed smo se norčevali, ko

nas je poskušal učiti slovensko. Nismo ga jemali resno.« (intervju 18)


ZNANJE ŠPANSKEGA JEZIKA OB VSTOPU V ARGENTINSKO ŠOLO

S šestimi leti so potomci slovenskih izseljencev vstopili v argentinsko osnovno šolo.

Lukšič Hacinova (1995) opozarja, da so "v času primarne socializacije tako družine kot

tudi vrstniške skupine delovale v smeri ohranjanja in krepitve skupnosti ter občutka

pripadnosti pri posamezniku." Do vključitve v javni šolski sistem se otroci niso srečali z

jezikom širšega okolja.

Z vsemi štirinajstimi vprašanimi člani slovenske skupnosti so se starši v zgodnjem otroštvu

pogovarjali v slovenščini. Doma so tako bili podvrženi primarni socializaciji v slovenskem

jeziku, v argentinski šoli pa je bil jezik poučevanja španščina. Med intervjuvanci se

pojavlja razlika v tem, koliko španskega jezika so znali ob prihodu v osnovno šolo.

Nekateri tako ob vstopu v argentinsko osnovno šolo niso znali nič španščine.

Lukšič Hacinova še dodaja, da v primeru priseljevanja v Argentino, za razliko od drugih

držav, »status tujca ni bil vezan na stigmo. V argentinski družbi pripadnost eni od

evropskih kultur prinaša s seboj 'višji status (1995: 141).« Naši sogovorniki so takšno

obravnavanje doživeli že ob vstopu v osnovno šolo. In ta 'višji status', ki je bil pridobljen

že z rojstvom v evropsko družino, je pri sogovornikih čutiti še danes, saj je pomemben

dejavnik pri gradnji identitete potomcev slovenskih izseljencev in njihovi umestitvi v

argentinsko družbo.

»Je bilo težko, ampak to srečo smo imeli, niso nas nikoli slabo gledali. So nas cenili, da smo

sinovi Evropejcev. Nikoli se nismo čutili tuje.« (intervju 10)

»Večina teh, ki smo slovensko govorili doma in smo potem šli v argentinsko šolo, smo bili

zelo pozorni, ker smo morali biti pozorni, da smo prišli v ta nov sistem komunikacije. Ker

smo bili pozorni, smo bili tudi pridni učenci. Veliko teh Slovencev je bilo pridnih učencev

tudi potem skozi celotno osnovno in srednjo šolo.« (intervju 2)

»Ne, nismo imeli nobenih težav zaradi tega. Moja sestra je začela argentinsko šolo, pa ni

znala niti ene besede špansko. Smo hodili v trgovino in smo govorili napol slovensko in

napol špansko. Nismo dobro izgovarjali v španščini. Argentina nas je imela rada, ker smo

bili zelo resni in nismo bili leni.« (intervju 5)

Razlike v znanju jezika so se pojavljale glede na starost otrok. Starejši otroci so imeli več

težav z jezikom, medtem ko so mlajši že znali več španskega jezika in se zato v šoli niso

čutili zapostavljene.


»Jaz sem znala precej špansko, moji starejši bratje pa nič, saj so morali v argentinsko šolo

takoj, ko so prišli sem. In so pretrpeli veliko poniževanja, ker niso znali špansko.« (intervju

13)

»Zame ni bilo težko, ker sem imela starejše brate in sestre, ki so že prej šli v argentinsko šolo

in so med seboj govorili v španščini. Težje je bilo za njih. Starejša sestra je skoraj morala

ponavljati prvi razred zaradi težav z jezikom.« (intervju 6)

»… vedno smo govorili slovensko doma. Jaz nisem spregovorila španske besede, dokler

nisem šla v vrtec. V vrtec pa so me poslali, kar ni bilo običajno za tiste čase, ravno zato, da

ne bi imela težav v osnovni šoli, tako kot moja dve leti starejša sestra … seveda, če smo

slovensko govorili doma, v šoli pa bi morala špansko. Meni pa so to hoteli malo preprečiti in

sem hodila v vrtec in se naučila špansko.« (intervju 5)

V mešanem zakonu so bili otroci izpostavljeni jeziku obeh staršev. Njihova primarna

socializacija je potekala v dveh različnih jezikih, nato pa so odšli v šolo, kjer je pouk

potekal v tretjem jeziku.

Na težave, ki nastajajo v takšnih situacijah, opozarja Jurij Zalokar (1991), ki trdi, da je

jezik izraz čustvovanja in mišljenja ter obenem pot do obojega. Ko se otrok uči maternega

jezika, se mu hkrati oblikuje možganska dejavnost, z njo pa se oblikujejo čustva in

osebnost. Možganski ustroj in govorica sta soodvisna. Če materni jezik na lepem ni več

pomemben ali vsaj ne tako pomemben kot prej, ker 'preplavi' otroka druga govorica, to

pomeni, da tudi dotedanji možganski ustroj ne ustreza več.

»Smo imeli težave. Veliko se je mešal italijanski jezik doma, hodili smo tudi nekaj časa v

slovensko šolo in potem smo prišli v argentinsko šolo in vse pisali narobe. Večkrat so

poklicali mamo v šolo, da naj se odločijo in se popolnoma posvetimo enemu jeziku,

španščini, ki se uporablja tukaj. V argentinski šoli smo čutili pritisk, saj smo govorili slabo

in pisali še slabše. Spraševali smo se, kaj se dogaja z nami, doma v družini razumeš in

potem enkrat beseda, ki jo poznaš, ni prava. Recimo škarje, ki so v italijanščini 'forbici', v

španščini pa 'la tijera'. In s časom je seveda šlo za celotno prešolanje, da smo razumeli

prave besede v španščini. Je bilo težko … Še vedno se spomnim, kako so kričale učiteljice …

Vse govoriš narobe, doma se je pač tako govorilo in logično, tako smo govorili naprej.«

(intervju 17)

Zahteva argentinske šole, da otroci govorijo v španščini, je pospešila asimilacijske procese

otrok iz mešanega zakona. Družine, ki jih sestavljajo zakonci različne etnične pripadnosti,

dosegajo hitrejšo asimilacijo kot družine, ki so etnično homogene. Zakonci različne etnične


pripadnosti najdejo v imigrantski družbi skupen okvir za izmenjavo svojih idej in navad,

vrednot, norm itd. »Tako pri izmenjavi dveh različnih kultur pomembno vpliva še tretja

kultura imigrantske družbe in pospešuje asimilacijo« (Klinar 1976: 169).

JEZIK KOT NOSILEC IDENTITETE V ODRASLEM OBDOBJU

Jensterle Doležalova (2011: 4) poudarja, da je »jezik vedno jezik posameznika, njegovega

bitja v svetu; po drugi strani pa ga potrjuje kot člana zgodovinske skupnosti v danem

geografskem okolju.« Slovenski jezik daje izseljencem občutek, da pripadajo slovenskemu

geografskemu prostoru, ki se v realnosti nahaja preko 12.000 kilometrov stran.

Vsi člani slovenske skupnosti so si enotni, da je slovenski jezik nujno potrebno ohraniti.

Ohranjanje jezika se jim zdi »zelo važno, če ni jezika ostalo vse izgine« (intervju 3)

»Se mi zdi, da vsak človek, če izgubi jezik, izgubi svojo identiteto. Se mi zdi, da ne smemo

pustiti nekaj tako važnega. Po meni teče slovenska kri, ne morem tega pozabiti.« (intervju

10)

»Poznati še en jezik, eno kulturo je dar in tudi mi smo ga dobili od svojih staršev. To smo

se naučili, brez da bi pomislili, da se učimo.« (intervju 4)

»In jezik je ta prva stvar, ki je potrebna za stik, potem so druge stvari, navade, ampak s

tistimi nič ne dosežeš, potrebuješ jezik. Med mladino, pa tudi če špansko govorijo, ostane

ob strani tisti, ki ne zna. Mi uporabljamo besedo 'pertenecer' (pripadati), da to opišemo.«

(intervju 1)

»Ko potem si starejši in nisi imel te sreče, da te je nekdo mučil učiti slovenščino, biti

Slovenec, si potem zelo nesrečen. Si tudi slab Argentinec, tisti, ki ne spoštuje svoje krvi,

tudi ne spoštuje dežele, kjer je, pa naj bo Argentina, Kitajska ali kjerkoli drugje. Kar je, da

se v tem rodimo, je nekaj normalnega, naturalnega, tako kot hodimo v argentinsko šolo,

tako ob sobotah v slovensko šolo.« (intervju 13)

»Naši starši so za to delali skoz, oni so ohranili ne samo slovenski jezik, ampak tudi

slovenske navade, šege. In so nam pripovedovali. Zdaj mi te navade naprej spoštujemo.«

(intervju 5)

»Ker to je bil naš materni jezik, smo ob tem zrastli in bi bilo kriminalno zatajiti ta jezik.

Smo se že takrat čutili bogati, da imamo dva jezika. Ko smo sami Slovenci nekje, je tako


'fajn', ko drugi ne razumejo, da se še ponosnega počutiš. In tukaj je dejansko tako, da

domačini cenijo, da znaš še en jezik. Tukaj v Argentini je evropska kultura, tudi jezik zelo

cenjena. Samo pomislite, koliko nekdo plača, da se nek tuj jezik nauči, kakšen trud je to.

Koliko ur šolanja, tečajev … To je pa že prirojeno in ga človek dobi dejansko zastonj.«

(intervju 2)

»Naša dolžnost je, da ohranimo to, kar smo dobili, da vzamemo, kar je pozitivnega. Jaz

čutim, da če ne bi ohranjala tega, kar mi je bilo dano, kot da bi izdala svoje prednike. Se

mi zdi velika hinavščina ne nadaljevati z ohranjanjem slovenščine in slovenske kulture.«

(intervju 14)

Ko govorimo o jeziku kot prenašalcu kulture z generacije na generacijo, imamo pred očmi

še vrsto drugih socializacijskih dejavnikov, v primeru argentinskih Slovencev pa manjka

bistveno, resnično družbeno okolje, v katerem bi lahko v vsakdanjem življenju uporabili

jezik, ki so jih ga naučili starši. Njihov "materni jezik" oziroma jezik primarne socializacije

pa nima podlage, v širšem družbenem okolju je neuporaben in omejen le na »mikrodružbo

slovenske skupnosti, ta pa je zanje spet brez oprijemljive osnove, saj je domovina staršev

fizično zelo daleč (Žigon 1998: 69).«

Vsi vprašani člani slovenske skupnosti v pogovoru s starši uporabljajo izključno slovenski

jezik. Najpogosteje se med drugo generacijo slovenski jezik uporablja doma, v krogu

družine in v slovenskih domovih, ko peljejo otroke v sobotno šolo ali se udeležijo

nedeljske maše v slovenskem jeziku. A že tudi med drugo generacijo se pojavlja mešanje

jezikov, saj pravijo, da »je hitreje, za nas je španščina tisti jezik, ki nam gre prvi v usta.«

(intervju 8)

»… z mamo zmeraj po slovensko. Pride kdo, ki ne zna slovensko, ampak jaz z mamo 'vseglih'

po slovensko, se kregajo drugi, da ni olikano, ampak to je že navada. Kadar gremo v

slovenske domove, če so moje starosti prijatelji, potem po špansko, ko pa so kakšni starejši

ljudje, pa po slovensko.« (intervju 3)

»S starši vedno v slovenščini, jih dobimo, če ne! Enkrat sem samo govorila z mamo špansko,

ko je bila v Sloveniji in ni želela, da drugi razumejo, kaj govori, je bilo kar čudno … Sama

recimo, če grem zelenjavo kupovati, grem raje v prostor, kjer lahko pokažem, ker znam

slovensko besedo, španske pa ne. Naša španščina so bazične besede, kar se naučiš doma, so

preproste stvari. Nam ni bilo težko, ker smo meli od malega jezik, danes pa je težje z otroci,

ker vsi delamo, prej so bile matere več doma. « (intervju 1)


»… zdaj že z otroki in ženo. Pogovorni jezik je vedno slovenski. ... Imamo slovenski

ansambel, kjer se pogovarjamo slovensko, ko vadimo. Imam še to srečo, da moja generacija

imaš še nekaj ljudi, da lahko slovensko obravnavamo še koliko toliko tekoče. Tisti, ki pa

prihajajo za nami … je pa že treba mešat in moji sinovi že skoraj ne dobijo partnerjev za

slovensko pogovarjat.«

»Starši me vprašajo po slovensko, jaz pa odgovorim po špansko. Je lažje zame.« (intervju 2)

»S sestrama poskušamo čim več po slovensko. Ko smo bili mlajši, smo meli obdobje, ko smo

se kar po argentinsko pogovarjali. So se straši vedno kregali – dajte po slovensko. Zdaj pa

sama isto delam pri svojih otrocih – dajte po slovensko. Se srečam s slovenskimi prijatelji in

sedaj, ko imamo otroke, več govorimo po slovensko kot včasih, ko smo bili mladi in smo med

seboj kar po argentinsko govorili.« (intervju 6)

»Sedaj bolj malo uporabljam slovenščino, samo kadar z mamo govorim. Ali pa če grem v

kak dom, kar pa je zelo poredko. Ali pa če kakega poznanega Slovenca kje srečam, potem z

njim. Drugače zelo malo.« (intervju 11)

»Z otroki, če smo sami, po slovensko. Če pa je zet z nami, potem špansko. (intervju 13)

»Tako kot diham zrak, je za mene normalno, da govorim z možem slovensko.« (intervju 12)

Žigon (1995) navaja, da je, ko gre za pogovore o argentinski družbi in dogajanju v njej ali

za žargonske in strokovne izraze iz tega ali onega delovnega področja mlajše generacije

izseljencev pogosteje uporabijo španski jezik kot slovenski. Podobno je v situacijah, ki so

čustveno intenzivnejše - takrat večinoma prevladuje španščina (kletvice, vzkliki pri športu,

šale …).

Tudi naši sogovorniki v vsakdanjem življenju uporabljajo oba jezika, vendar v večini

prevladuje španščina. Od 14 intervjuvanih članov slovenske skupnosti druge generacije sta

se dva odločila, da se lažje izražata v slovenskem jeziku kot španskem, trije pa pravijo, da

jim je vseeno, kateri jezik uporabljajo. Odločitev za rabo slovenščine je tako zelo odvisna

od situacije.

»… se meša. Z nekaterimi več slovensko, z drugimi špansko. Odvisno tudi od stvari, ki jo

delamo. Pri igranju nogometa vedno špansko, pri kulturnih stvareh slovensko, pri političnih

vprašanjih po špansko. Vsakdanje novice … tam se več meša.« (intervju 10)

»Ko ne na glas govorim, ampak mislim, je to v slovenščini, in to je razlika od mladih, pri

katerih ni več tako. Ker mislim, da prvi jezik je tisti, ki ti najbolj ostane v glavi. Kadar

molim, molim slovensko.« (intervju 1)


»Mislim, govorim in pišem z lahkoto v obeh jezikih.« (intervju 12)

»Mislim po slovensko, molim po slovensko, štejem po slovensko. Ko nekaj hočem podati iz

srca, povem vedno v slovenščini.« (intervju 14)

»Španščina je po eni strani seveda bolj splošna, če se moram kaj tehnično izraziti, kaj

študijskega, potem bi jaz uporabila španščino. Ampak drugače imam vso mojo okolico

slovensko, delam na slovenskem konzulatu, doma sem poročena s Slovencem, tukaj

poučujem slovensko, hodim k slovenski maši. Torej moja realnost je zelo slovenska in

govorim veliko z ljudmi slovensko.« (intervju 5)

»Skušam slovensko, ampak ko se mi mudi ali nočem, da bi morala razlagati, takrat špansko

rečem, gre hitreje.« (intervju 6)

Ostalih devet članov slovenske skupnosti se lažje pogovarja v španščini, saj je njihova

realnost bolj 'španska' in jih večji del življenja obdaja španščina. Na rabo španščine vpliva

tudi mešan zakon. Z opisom situacij, v katerih se govori špansko, so naši sogovorniki

potrdili našo prvo hipotezo o izgubljanju slovenščine v mešanih zakonih. V zakonih, kjer

eden izmed partnerjev ne govori slovensko, je raba španščine neizogibna. Bernjakova

(2009: 335) opisuje, da se v mešanih zakonih pogosto zgodi, da se partner, ki je manj

prisoten pri vzgoji, "odpove svojega jezika v korist bolj prisotnega partnerja zaradi

kasnejšega družbenega uveljavljanja otrok."

»Tukaj se čedalje več govori špansko … So mešani zakoni in ko je tako, je španščina skoraj

že obvezna, že zaradi olike tudi. Po drugi strani, ker slovenski jezik ni lahek in se doma

pravilno ne govori ali malo uporablja, se izgublja.« (intervju 5)

»Zame je bolj lahko po špansko. Sem bil že štirikrat v Sloveniji in obstajajo tehnične besede,

ki jih sploh ne razumem. V vsakdanjem pogovoru mešam. Kar mi manjka, so besede. Ko

poskušaš govoriti, ti zmanjkajo tehnične besede.« (intervju 3)

»Raje v španščini, ker sem se poročila z Argentincem.« (intervju 14)

»V španščini. Tudi sem se poročila, mož je Argentinec in se bolj po špansko doma

pogovarjamo …« (intervju 6)

»Ja, ampak zdaj se že zgublja. Kar so ta starejši Slovenci, jih že več ni, mladina pa večinoma

po špansko govorimo. Ker smo v Argentini in smo že navajeni na španščino, se lažje

'zastopimo'. Vsaj jaz bolj razumem špansko, veliko besed slovenskih sem že pozabil, kar je,

da pisat sploh ne znam v slovenščini, brati prav malo … kar pa govorim, pa govorim slabo.


Velikokrat hočem kaj povedati in čisto kaj drugega povem, tako da nočem veliko slovensko

govorit.« (intervju 11)

Večina intervjuvanih članov slovenske skupnosti kljub svojemu morebitnemu slabšemu

znanju poskuša slovenski jezik prenašati tudi na svoje otroke. V pomoč je sicer sobotna

slovenska šola, ki pa enkrat tedensko nikakor ne more nadomestiti tega, česar otroci ne

dobijo vsak dan doma. Starši poudarjajo, da je otroke kljub morebitnemu uporništvu s

slovenstvom nujno seznaniti v času otroštva, saj bodo v kasnejših obdobjih cenili

pridobljeno znanje slovenščine in slovenske navade.

»Ko so se rodili, smo vedno govorili slovensko doma, torej prva tri leta, moja hčerka je

začela govoriti špansko, ko je bila stara štiri leta. Problem je v tem, da jaz nimam velikega

besednega zaklada in potem se vidi, da tudi njiju ne morem toliko naučiti.« (intervju 6)

»Ko smo bili majhni, je učenje slovenščine pomenilo spoštovanje do staršev, šele zdaj pa

čutim, da je nekaj dragocenega. Je to zaklad. Moji otroci zdaj mislijo, kako teži ta mama, ko

pa bodo oni starejši, bodo začutili, da je en zaklad in da je bil to velik trud zame. Bi bilo

lažje govoriti samo po špansko. Najmanjši ima nekaj težav, ampak hodita oba v slovensko

šolo in to veliko pomaga.« (intervju 4)

»Saj sem se tudi jaz upirala, da sem morala hoditi ob sobotah v šolo. Potem pa začne človek

ceniti, kar je dobil, ljubezen do materinščine, spoštovanje do tega, in starejši, kot si, bolj

braniš, kar je tvoje lastno, kar si dobil. Zato se ogromno starejših vrača nazaj h koreninam,

morda dokler si mlad, te ne skrbi za te zadeve, ampak potem pride nazaj. Sem slišala za

mnoge otroke, ki so imeli očeta Slovenca in mamo Argentinko in so izgubili jezik, da so

potem še zmeraj nekako očitali staršem: 'Zakaj pa se mi nismo slovensko naučili.'« (intervju

5)

»Ko je bila hčerka majhna, je veliko govorila. Zdaj je že težje. Je tudi šla v slovensko šolo,

ko je bila majhna, ampak največ se je doma naučila. Slovenska šola te ne nauči veliko pisat

in brat. Ker sem živela z očetom in mamo in se je doma govorilo slovensko, se je tudi hčerka

navadila govoriti slovensko. Ampak tudi če bi sama živela, mislim, da bi govorila

slovensko.« (intervju 9)

»… so se učili doma z mojo ženo najprej. Preden so vsi trije šli v osnovno šolo, so znali

pisati.« (intervju 2)

»Najpogosteje je tako, da jaz po slovensko sprašujem, oni pa po argentinsko odgovarjajo.

Ker za njih je lažje po argentinsko.« (intervju 14)


»Z otroci skušamo največ slovensko, ampak včasih si 'zmatran' in gre lažje v španščini.

Imam vse sorodnike v Sloveniji in rečem otrokom, ko bomo šli v Slovenijo, se boste lahko v

istem jeziku pogovarjali s svojimi bratranci.« (intervju 10)

»Ker je naravno, to je naša kri, je naravno, da znajo. Če je od majhnega, je veliko lažje. Sem

že preveč jih videla, sinov, ki imajo starša, oba ali enega Slovenca, ki so potem zelo

razočarani nad starši, da jih niso učili, ker ne moreš pripadat, se ne čutiš del. Jaz nisem

marala, da bi se to zgodilo, se čutim srečno v tem ambientu, v katerem se gibljem, mi je všeč.

Potem bi mi otroci sigurno rekli, 'zakaj nas nisi učila.'« (intervju 1)

V mešanih zakonih je situacija nekoliko drugačna, saj se razlikuje od družine do družine in

ne moremo razviti enotne tipologije. Nekateri partnerji so odprti za drugo kulturo in

spodbujajo otroke k učenju slovenščine, medtem ko drugi v tem ne vidijo smisla. Vsi pa

poudarjajo, da učenje slovenščine jemlje veliko energije in posamezniki ob napornih

delovnikih ne najdejo energije za poučevanje in razlaganje stvari v tako kompleksnem

jeziku, kot je slovenščina (glej hipotezo 3).

»Moj mož ne zna slovensko, ampak se je veliko stvari po slovensko že navadil in rad vidi,

da otroci znajo po slovensko govoriti. Ker ga zanima kultura in je vesel, da otroci poznajo

še kaj drugega kot samo argentinsko. Sama pa zato, ker sem rastla v tem in hočem naprej

dati otrokom. Potem se naj sami naprej odločijo, ali bodo delali to ali ne. Ampak tudi

otroci pridejo noter in jih zanima.« (intervju 6)

»Jaz z otroci govorim slovensko in mi samo špansko odgovarjajo … Sem se poročila z

Argentincem. Pri mnogih, ki so odraščali v mešanih zakonih, se je prekinila vez s

slovenščino, če je mama Slovenka, potem se otroci učijo slovensko, če pa je oče Slovenec,

ta dela in ni toliko z otroci, potem se otroci ne naučijo slovensko. Govorijo, berejo in pišejo

ne. So pisali, ko so hodili v slovensko šolo, ampak sem morala vedno pomagati pri domači

nalogi. Sami od sebe niso bili toliko pripravljeni. Doma z menoj so govorili po slovensko, z

očetom pa po špansko. Doma ob sobotah smo imeli nekakšno slovensko šolo. Smo dali

zvezke na mizo in se učili slovensko. Me je moj mož spodbujal, da naj jih učim … si je zelo

želel to. Včasih je prišel zraven, ko sem z otroci slovensko govorila, pa sem začela po

špansko in je rekel: 'Ne, ne, daj po slovensko, se bom še jaz kaj naučil.'« (intervju 14)

»Z otroci nikoli nisem poskušal po slovensko, nista nikoli hotela, tudi žena je Argentinka in

potem ona kar po argentinsko govori. Saj mogoče bi se lahko navadila. Ampak nisem nikoli

poskušal po slovensko. Sem razmišljal, da bi poslal otroke se učiti slovensko, ampak tukaj,

ker je mati Argentinka in govorila špansko z njima, jih niso hoteli veliko v šoli. So jih bolj


stran dajali in sem potem rekel ne.« (intervju 11)

»Ne govorijo. Ampak je zelo težko. Saj vem, to je moja krivda, jaz ko pridem domov iz dela,

bi moral vsem govoriti po slovensko. Ampak pridem domov utrujen in je lažje po špansko,

kar vsi razumejo in ni treba razlagati besed.« (intervju 3)

Kot smo v raziskavi v odstavku o obiskovanju slovenske šole že omenili, se potomci

Slovenca v mešanem zakonu niso naučili slovenskega jezika. Na splošno gojijo pozitiven

odnos do slovenščine in nekateri v trenutkih, ko pridejo v stik s slovensko govorečimi

ljudmi, obžalujejo, da se niso naučili jezika svojega očeta. Tako so tudi nekateri nečlani

slovenske skupnosti potrdili hipotezo o vračanju k lastnim koreninam v kasnejšem

življenjskem obdobju.

»V normalnih okoliščinah dejstvo, da ne znam slovensko, nima name nobenega vpliva.

Ampak ob zelo redkih priložnostih, ko sem s Slovenci, sem jezna in si rečem: 'Zakaj se nisem

učila, da bi lahko razumela, kaj pravijo.'« (intervju 15)

»Sedaj, ko sem odrasla, mi je včasih žal in si želim, da bi znala slovensko, če bi šla v

Slovenijo, bi bilo dobro, da bi znala vsaj osnove. Ampak saj imam knjige slovenske, ampak

se nekako ne lotim. Tako bi lahko govorila s kom.« (intervju 19)

»Ja, na trenutke sem obžaloval, da se nisem učil slovensko, ker slovenstvo nosiš v krvi in se

hočeš vrniti h koreninam. Bil sem v Sloveniji in mi je bilo zelo všeč. Čeprav bi moral

poskusiti, kako bi bilo sedaj brez očeta, ampak takrat z njim sem se imel zelo dobro.«

(intervju 18)

»Vsem se nam dogaja, ko postanemo starejši, da rečemo: 'Zakaj takrat nisem izkoristil?'.

Ampak saj, če hočem, se lahko še vedno naučim. Morda bi bilo nekoliko več truda vzelo.«

(intervju 18)

»Ne obžalujem, da se nisem naučila slovensko. Zelo bi mi bilo všeč iti v Slovenijo, ampak

ravno zaradi jezika nisem šla. Oče je vedno govoril, naučite se jezika, potem pa bomo šli. Če

se moram zato, da nekam grem, naučiti jezik, potem raje ne grem.« (intervju 16)

»Leta 2001 sta prišla dva bratranca iz Slovenije in se nismo razumeli nič. Znala sem ju

pozdraviti, vprašati, kako jima je ime, to pa je tudi vse. Z možem sva potem nameravala iti v

Slovenijo in sem se hotela naučiti nekaj več. 2004 sem začela spet študirati v šoli, kjer je šola

za potomce Slovencev, ki ne znajo slovensko. V centru mesta so ustanovili šolo, kamor lahko

gredo vsi ti, ki ne znajo jezika, da se naučijo slovensko. Moji otroci še hodijo, sama sem

nehala. Problem je v tem, da je veliko učiteljic, ki se menjavajo in potem pri vsaki začenjaš


na novo z enako vsebino.« (intervju 20)

OHRANJANJE SLOVENSKE KULTURE SKOZI PRIREDITVE

Življenje v slovenski skupnosti zaznamujejo številne prireditve. Vsak dom organizira

lastne prireditve, kot so blagoslovi, maše, obletnice doma, večerje, kosila, glasbene

prireditve, gledališke igre …

Vsaka skupnost za obstoj lastne identitete, tudi narodnostne, potrebuje in uveljavlja

različne samoohranitvene mehanizme, ki po socializaciji identiteto vzdržujejo in jo

dodatno utrjujejo. Prek njih se zagotavlja nadaljevanje sistema vrednot, skupinske

identitete in zvestobe skupnosti. Pri tem imajo velik pomen simboli, obredi, miti, legende

in vzorniki. »Poznani simboli vzdrževanja npr. državljanske lojalnosti so zastave, grbi in

himne, lahko tudi posameznik, ki je razglašen za očeta naroda. Pri izseljenskih skupnostih

dobijo simbolno funkcijo tudi hrana, pijača, petje, ples, glasba, obleka, cvetje in dišave

(Lukšič Hacin, 1995: 167).«

Slovenska skupnost v Argentini je prežeta s slovensko simboliko. Ne samo prostori v

katerih se družijo, tudi domovanja slovenskih izseljencev spominjajo na tiste v nekdanji

domovini. Lastniki so iz mnogih potovanj po Sloveniji prinesli spominke, ki v različnih

oblikah krasijo stene hiš. Na oknih ali vrtovih mnogih hiš raste slovensko cvetje, nageljni

in rožmarin, ki so jih lastnice še posebej težko dobile, zato so podvrženi posebni negi.

Tudi prireditve znotraj skupnosti imajo pomemben vpliv na ohranjanje občutka pripadnosti

skupnosti, torej k čutenju slovenstva. Člani slovenske skupnosti se udeležujejo večine

prireditev, a poudarjajo, da je izbira res velika in tako jim čas ter ostale argentinske

obveznosti ne dopuščajo obiska prav vseh. Z opisom običajev, ki jih ohranjajo preko

prireditev, so potrdili hipotezo o izražanju pripadnosti Sloveniji preko običajev in navad.

Predvsem je zelo živa religiozna navada obiskovanja slovenske maše vsako nedeljo.

»… vsako nedeljo k maši v dom v San Martinu, imamo potem tudi naprej zajtrk, se

pogovarjajo nekateri, drugi igrajo šah, mi karte … Na prireditve hodimo s celotno družino.«

(intervju 3)

»Je recimo v enem domu igra, pa si rečem, bi morala iti, zaradi otrok, ampak ne grem. Smo

tudi utrujeni, delamo … Včasih ni enega konca tedna prostega, vedno je nekaj, zbori, plesi,


igre … So nekateri, ki hodijo na vse, ampak mladi ne. Zdaj bo v časopisu izšel program za

celo leto in ne bo nobenega konca tedna prostega in mi poleg slovenskih stvari imamo tudi

argentinske. Že vse sobote smo v šoli, se učimo slovenščine, ob nedeljah je maša, tako da ne

moreš samo to.« (intervju 1)

»Ko je bil oče, sem hodil, ko pa je oče umrl, sem nehal. Je že 22 let, odkar sem vse pustil. Jaz

se nisem nikoli imel dobro v slovenskem domu. Smo se preveč s fanti ravsali, pa sem rekel,

raje grem, pa je.« (intervju 11)

Nekateri člani skupnosti so tudi pojasnili, zakaj jim je v slovenski skupnosti všeč: zanje so

slovenski domovi zaupanja vredno okolje, v katerem se počutijo varno. Z ostalimi člani

skupnosti se poznajo in tako ne čutijo bojazni, da bi se njihovim otrokom zgodilo kaj

slabega.

»Hodim, koliko morem. Delam ravno ob koncih tedna, takrat je pa največ prireditev. Tukaj v

slovenskem domu je kot nekakšna oaza. Lahko tukaj noter pustiš otroke mirno, tega v drugih

klubih, družabnih prostorih ne moreš. Tukaj poznam vse ljudi in mirno sem pripeljem otroke

in jih pustim. Lahko hodijo po celem domu in sem jaz brez skrbi.« (intervju 6)

»Smo druge vrste ljudi, ne zato, ker smo Slovenci, bi rekla zato, ker smo argentinski

Slovenci. Smo druge vrste ljudi, je dober 'ambient' … Vsega je, ampak kolikor toliko smo v

Argentini Slovenci dobri ljudje.« (intervju 1)

»Je lepa družba v slovenskih domovih, tudi bolj sigurna. Argentinci so bolj neodgovorni …

Tam pijejo, so droge, kradejo, je veliko negotovosti. Tam greš v klube in te noter okradejo,

tukaj pa ni tako.« (intervju 7)

AKTIVNO OHRANJANJE SLOVENSTVA

Vsi pripadniki slovenske skupnost so si enotni, da je zelo pomembno ohranjati slovenstvo,

navade svojih staršev. V tem vidijo »neki zaklad in je vredno, da ga ohraniš, še več, da ga

pomnožiš.« (intervju 4)

»Pomembno je ohranjanje slovenske zavesti, prvič, ker gradi celotno osebno identiteto.

Treba je vrednotiti bogastvo, ki ga prinaša rast iz dveh kultur.« (intervju 2)


»Dediščina je zame eno priznanje samega sebe. To je del mene, temu pripadam in ne

zavračam. Zame je to sprejeti, se sprijazniti, vzljubiti to, kar si dobil od staršev.« (intervju

5)

»Kulturo, ki so starši prinesli semle, je treba obdržat zato, da veš, kaj je tvoja zgodovina.

Poleg tega je treba poznati zgodovino, da razumeš knjige, ki jih imaš doma …« (intervju

10)

V večini ohranjanje slovenstva čutijo kot dolžnost do svojih staršev. Z ohranjanjem

slovenstva se čutijo bliže svojim staršem in mnogi na takšen način ohranjajo tudi spomin

na že umrle starše.

»Naši starši, ko so zgradili ta dom, se niso vprašali, ali bodo imeli profit od tega ali ne.

Ampak so ga zgradili, ker so tako čutili. Jaz delam isto naprej, to čutim, da lahko prispeva,

da bo tudi kdo drug dobil kaj od mojega dela.« (intervju 5)

»Se počutim bližje mojim staršem. Moji starši imajo kri slovensko in je noter v meni tudi. Saj

zato pa pravim, ko sem šla v Slovenijo, čutila tudi to, da je kakor Slovenija nekaj mojega, da

sem jo od prej poznala.« (intervju 9)

»Zdaj smo v letih, ko moramo mi peljati naprej, starejši umirajo počasi ali so upokojeni.

Treba, da nekdo drugi prevzame delo.« (intervju 2)

»Jaz pravim, da človek ne sme opustiti svoje korenine. Ne smemo pozabiti, od kje smo prišli.

Jaz sem tukaj rojena, ampak od majhnega je vse okrog mene bilo slovensko.« (intervju 4)

»Starejši 'rataš', bolj se spomniš na mlada leta in na starše. Ko si mlad, si misliš: 'Pa saj to

ni nič vredno, kaj pa pomeni, če slovensko znam'. Ko si starejši, pa kot da greš nazaj, uživaš

bolj v slovenski skupnosti, ker slovenska skupnost in argentinska družba to ni ista stvar, je

daleč od tega.« (intervju 7)

»To je sijajno. Vemo, da enkrat bo tega konec, ker gredo rodovi naprej in enkrat se bo

nehalo. Je nemogoče to, da se bo držalo za vedno. Je vedno manj otrok, ki govorijo

slovensko. Ampak upam, da bo še par let se držalo. Saj da vemo, od kod je naša kri, kje hodi

naš jezik, materinski jezik, to je sijajno, da se obdrži. Ne bom rekel, da bo še 50, 60 let se

držalo, kot je do sedaj, ampak enih 20 let pa sigurno. In gotovo bo kje kdo, ki bo še držal

tradicijo naprej. Zato sem jaz svoje otroke, celo družino jih peljal v Slovenijo. Da se

spoznajo s sorodniki in se vez drži še vsaj en rod naprej. Mogoče se bodo sami začeli

zanimat in učiti slovenski jezik, je zelo težko, ker slovenski jezik je težek, ampak imam

upanje.« (intervju 3)


Z velikim pomenom človekovih korenin se strinjajo tudi vsi nečlani slovenske skupnosti.

Spoštujejo potomce Slovencev, ki so se odločili nadaljevati z jezikom in navadami svojih

staršev.

»Domnevam, da ohranjajo slovenski jezik in navade zato, ker nočejo izgubiti svojih korenin.

Korenine so del človekovega življenja, so to, kar si. So del tega, kar nosiš s seboj, in tudi kar

te še čaka v življenju.« (intervju 18)

»Ker jim je všeč in se tako počutijo. So Slovenci po krvi, tako kot je bil moj oče. On je umrl

kot Slovenec, čeprav je imel argentinsko državljanstvo, njegova domovina je bila Slovenija

in je bila zanj najboljša. Starši tako potem to privzgajajo svojim otrokom. Ampak je drugače,

če se poroči Slovenec s Slovenko. Pri nas pa sta bila poročena Slovenec in Italijanka, dva

človeka s popolnoma različnimi navadami. Tako nas ni nobeden silil s svojim, saj sta oba

imela pravico siliti nas vsak s svojim. Mislim, da to delajo zaradi nadaljevanja, da se ne

izgubijo navade. Se mi zdi pomembno. Če jaz danes grem s svojimi otroci v Španijo, tudi

nočem, da izgubijo tukajšnje navade. Je tvoja zemlja, tvoje korenine, kjer so se rodili. Je zelo

pomembno, da se ne izgubi to bistvo, ki ga nekdo prinese s seboj. Ne moreš se spremeniti iz

danes na jutri, stvari, ki so v tebi, ostanejo v tebi.« (intervju 17)

»Mislim, da je pomembno, da se vzdržuje tradicija. Vsi hočemo spoznati domovino svojih

staršev in tako je za potomce Slovencev, ki znajo jezik, veliko lažje. Če se ne bi poročila s

potomcem Slovencev, mislim, da tega ne bi delala. Z mojim očetom se je pretrgala tradicija.

Ker mož sledi slovenskim navadam, jim tako tudi jaz. Če bi se poročila z Argentincem,

zagotovo ne bi hodila na slovenske dogodke. Ko pa spoznaš nekoga iz Slovenije, te še bolj

zanima vse povezano s Slovenijo.« (intervju 20)

Zadnji citat pripada potomki iz mešanega zakona, ki v svojem otroštvu Sloveniji in

slovenstvu ni posvečala velike pozornosti, kasneje pa se je poročila s Slovencem iz

endogamnega zakona in se začela udeleževati slovenskih dogodkov ter sodelovati v

slovenski skupnosti.

POZITIVNO IZRAŽANJE O SVOJI SLOVENSKI IDENTITETI

»Narodnostna identiteta, ki se je od prve polovice 19. do srede 20. stoletja zdela izrazito

kolektivistični pojav, je v zadnjem času pokazala svojo osebnostno naravo,« je stališče, ki


ga zagovarja Grdina (2003: 104). Tako je tudi narodnostna identiteta potomcev slovenskih

izseljencev predvsem in samo odločitev vsakega posameznika.

Izmed štirinajstih vprašanih članov slovenske skupnosti se trije počutijo Argentince, dve

sta se opredelili kot Slovenki, medtem ko ostalih devet čuti enako pripadnost do obeh

držav (glej hipotezo 3).

Prva dva citata sta še posebej vzbudila našo pozornost: naši sogovornici sta namreč sestri,

a sta se odločili za različno narodnostno pripadnost. Starejša se čuti Slovenko, medtem ko

se mlajša čuti Argentinko. V primarni družini sta bili obe izpostavljeni enaki ali pa vsaj

zelo podobni vzgoji. Razlika se je očitno pojavila kasneje, ko se je starejša poročila s

Slovencem, mlajša pa sklenila mešani zakon in otroke vzgaja v duhu obeh kultur.

»Jaz sem Slovenka, ki živi v Argentini. Kot Argentinka se počutim toliko, da mi je všeč ta

dežela, se ne strinjam z vsem, kar se dogaja tukaj in po tem vidim, da vzgojena sem bila kot

Slovenka. Se čutim zaradi tega bolj Slovenka kot Argentinka. Bi šla živet v Slovenijo, ampak

ne za stalno, ker so vse moje družinske in prijateljske vezi tukaj v Argentini. Že vzgoja sama

te razlikuje od drugih … poštenost, verske vrednote, vztrajnost, delavnost, spoštljivost.

Slovenec je bolj zaveden in ponosen na to, kar lahko s svojimi rokami naredi, kot Argentinec.

Slovenec je znan kot tak, ki drži besedo in je deloven, Argentinec prej obratno.« (intervju 5)

»Sem Argentinka – je bilo en čas, ko sem se počutila bolj Slovenka, ampak v mladosti. Jaz

čutim bolj argentinsko deželo kot slovensko. Slovenska dežela zame je bolj daljna. Čeprav

imam polno sorodnikov tam. Me bolj vleče spoznati celo Argentino kot iti v Slovenijo.«

(intervju 6)

»Se počutim Argentinko – ampak ena stran moja je Slovenska, zdaj pa sploh, ko sem

Slovenijo spoznala, pa še bolj.« (intervju 9)

»Se počutim Slovenko v Argentini. Preden sem prišla v Slovenijo, sem se bolj počutila

Slovenko. Ker mi v Argentini, relativno, kar se tiče slovenskega, živimo v enem zaprtem

balonu. Potem pa vidiš, da Slovenija ni tisti balon, da je kakor v Argentini vse. Se čutim

Slovenko, ampak ne podobno vsem v Sloveniji. Argentino pa imam zelo rada kot državo za

živeti in vse. To ni izbira, tako se rodiš in je.« (intervju 1)

»To je bolj težko [se opredeliti za eno izmed narodnosti] ... ko se bil majhen … tukaj v

Argentini Evropejcem pravijo 'Polako – Poljak'. Ker je bilo zaničevalno, to nam ni bilo všeč.

Danes pa se morda počutim bolj Slovenca kot Argentinca.« (intervju 3)

»Oboje – je težko reči samo Argentinko. Ampak ne bi pa mogla it v Slovenijo. Priznam, da


sem toliko Slovenka, da lahko pridem, ampak živeti pa ne bi mogla tam. Sem tukaj domača, v

Argentini.« (intervju 14)

»Oboje – Argentina je veliko naredila za nas, imam tudi veliko prijateljev Argentincev. Ne

moreš pustiti na strani ne Slovenije ne Argentine. Slovenije, ker so od tam naše korenine,

Argentine, ker nas je sprejela in smo lahko si tukaj naredili domove.« (intervju 13)

»Oboje, ker se lahko. So korenine slovenske in korenine argentinske, v Argentini sem se

rodil, študiral z argentinskimi kolegi. Ko sem služil vojaški rok, in sem prisegel argentinski

zastavi, sem jokal. To se pravi sem čutil, da sem pripadnik. Tudi če bi bilo treba dati

življenje zanjo, bi ga dal. Prav tako pa tudi za Slovenijo, samo ni bilo prilike. Človek je

danes lahko dvokulturen.« (intervju 10)

»Oboje – več Argentinca. Jaz sem tukaj rojen, ampak čutim, da je slovensko tudi. Kar sta me

oče in mati naučila, imam v srcu. Je kakor druga moja domovina Slovenija.« (intervju 11)

»Oboje. Sem Slovenec, ker me mama nikoli ni silila v dom. Jih poznam veliko, ki so jih starši

silili v dom slovenski. In potem so se vsi poročili z Argentinkami in se je vse izgubilo. Moja

je bila vedno tako na srednjo pot in je veliko z Argentinci. Se ne počutim slabo, če grem k

argentinski maši. Bog je Argentinec pa Slovenec in vse.« (intervju 7)

Za osebo katere narodnosti bi označili samega sebe, smo vprašali tudi nečlane slovenske

skupnosti. Rodili so se očetu Slovencu, torej je v njih tudi nekaj slovenske krvi, za katero

sami pravijo, da jim daje popolnoma legitimno pravico, da čutijo tudi slovensko

narodnostno pripadnost kljub neznanju slovenskega jezika. (Glej hipotezo 4).

»Rodila sem se v Argentini, z argentinskimi navadami. Doma pa smo spoštovali tudi

italijanske in slovenske navade, ampak ker sem bila precej uporniška, sem se upirala in me

niso zanimale. Sem čista Argentinka.« (intervju 15)

»Ja tudi se počutim Slovenko, je nekaj, kar me vleče. Še vedno z veseljem grem na kakšno

prireditev v dom, kjer igrajo polke, polka mi je res zelo všeč.« (intervju 19)

»Sem se rodil tukaj in ko sem šel tja, sem tudi čutil, da je tukaj v Argentini moja domovina in

ne tam. Čeprav imam Slovensko in italijansko kri, je moja domovina Argentina. Ja, nosim

nekaj slovenskega. Najprej sem Argentinec, potem pa vedno povem, da nosim evropsko kri.

Ko gledaš športne prireditve, ko vidiš Slovenijo po televiziji, vidiš nekaj slovenskega in se

čutiš del tega. Slovenije ne vidiš vsak dan tukaj po televiziji, kot recimo Italijo, zato bolj

pritegne pozornost in se počutiš del tega.« (intervju 18)

»Da, se počutim Slovenko. Na mnogo načinov. Ni nujno znati slovensko, da se počutim


Slovenka. Imeti slovenskega očeta, videti ga sodelovati v domu, se družiti s Slovenci, to te

dela Slovenca tudi. Na slovenskih prireditvah smo vedno plesali slovenske plese, polko … mi

je zelo všeč. Očitno, da sem Argentinka, ampak čutim obe narodnosti, po svojih starših. Zdaj

se ne počutim več toliko, ko sta starša umrla, ampak v njuni prisotnosti se je človek počutil

Slovenec ali Italijan.« (intervju 16)

»Da, se čutim tudi Slovenko. Sem Argentinka, ampak potomka od nekoga. Seveda sem tudi

Italijanka, ampak nekako mislim, da je doma prevladoval slovenski del. Ko poslušam polko,

me prevzame, nekako odplavam v druge čase, ko smo imeli zabave, smo vedno poslušali

polke in to ti ostane. Še danes, ko sem sama, mi je zelo všeč poslušati polke, v meni

premakne nekaj ob tem. Težko opišem, je nekakšen del mene, ki je samo moj. Je del moje

zgodovine, mojih korenin.« (intervju 17)

OHRANJANJE SLOVENSKE KULTURE PREKO SLOVENSKIH OBIČAJEV

Druga generacija izseljencev je po Lukšič Hacinovi (1995: 143) še vedno nosilka številnih

tradicij, ki jih je prejela od svojih staršev, »ter tako podvržena številnim akulturacijskim

vplivom.«

Potomci slovenskih izseljencev se počutijo povezane s Slovenijo. Slovenstvo ohranjajo

skozi navade, ki so jim jih zapustili starši. Večini je najprej na misel prišla tipična

slovenska hrana, ki so jo pripravljali starši (Glej hipotezo 5).

»Tiste običaje, ki so nas starši navadili, tiste mi naprej spoštujemo. Znam [pripraviti] krofe,

flancate, potico, kislo zelje … Vse, kar me je mama naučila.« (intervju 9)

»Na primer te navade ob praznikih so mi všeč, tudi možu. Imam tudi košček Slovenca noter v

srcu. Pri jeziku mi je malo težje, včasih sem veliko več brala, zdaj ni časa. Ob tem, da gojim

naprej te navade, nekaj je noter v srcu, ki te vleče. Imaš svoje korenine tam … nekaj je …«

(intervju 6)

»Ko govorim slovensko, se najbolj počutim Slovenca. Se zelo zanimam za to, kaj se dogaja v

Sloveniji. Me zelo boli, ko se zgodi kaj negativnega, me tudi veseli, ko Sloveniji kaj uspe.

Človek, ko se pogovarja s tukajšnjimi ljudmi in pove kaj, kar je slišal v slovenskih, evropskih

medijih, kar drugi ne vejo, ga tudi ostali bolj cenijo. Ker nekdo izhaja in pozna še eno

kulturo, ki je normalen Argentinec, ne, kar bogati človeka. In ja, sem ponosen, da sem

Slovenec.« (intervju 2)


»Ohranjamo slovensko hrano in običaje. Ob tem malo bolj čutiš, da si Slovenec. Sem bil

dvakrat v Sloveniji in me ganejo slovenske stvari. Recimo slišim slovensko himno in me

gane.« (intervju 10)

Kot že navedeno, se med potomci Slovenca iz mešanega zakona slovenščina ni ohranila.

So pa otroci seznanjeni z očetovimi navadami: tako so mnogi kot člani slovenske skupnosti

navedli tipično slovensko hrano, ko nas je zanimalo, če so ohranili katero izmed očetovih

navad.

Tudi nečlani slovenske skupnosti so potrdili, da predvsem prisotnost slovenskih običajev in

navad pomeni tudi prisotnost slovenske narodnostne identitete, ki je bila še bolj kot pri njih

prisotna pri očetu. (Glej hipotezo 5).

»Poznam slovensko hrano: golaž, kislo zelje …« (intervju 15)

»Slovenske navade, ki jih je imel oče, so bile recimo verske, da se je pod vsakim pogojem

moralo vsako nedeljo iti k maši, pa prehrambne navade. Ostalih se ne spomnim. Všeč mi je

hrana slovenska, kislo zelje, dimljeno meso … Glasba mi je zelo všeč … polka.« (intervju 16)

»Hrana, način, kako smo se oblačili … to je imelo veliko opraviti s tradicijo od tam. Zelo bi

mi bilo všeč iti v nek klub in zaplesati polko, tako kot smo jo nekoč. Ampak potem sem se

poročila z možem druge narodnosti, s prvo hčerko sem imela zdravstvene probleme, nismo

hodili toliko ven. Tako da sem opustila slovenske zadeve. Vedno pravim, da navade in

recimo njuna hrana je najboljše, kar sta nam zapustila oče in mama, čeprav takrat tega

nismo hoteli. Isto se je zgodilo z jezikom, se ga nismo hoteli učiti, ampak mama je bila

zahtevna in danes sem hvaležna, ker znam nekaj italijansko.« (intervju 17)

»Imam ogromno slovenskih navad, kuham ogromno slovenske hrane. To me je vse naučila

tašča. Kislo zelje, slovenske juhe … Ker je možu všeč slovenska hrana, grem do tašče, jo

vprašam in si zapišem recept in potem pripravim hrano. Oče je ob nedeljah pripravljal

golaž, tudi mama je delala slovensko hrano, zelo dobro ji je recimo uspela potica.« (intervju

20)


5.2.2 Analiza intervjujev tretje generacije slovenskih izseljencev

PRIPISOVANJE POMENA DRUŽINSKI PRETEKLOSTI

Tudi pripadniki tretje generacije izseljencev, ki so del slovenske skupnosti, poznajo

zgodovino svojih prednikov, ki so odšli iz Slovenije in zatočišče našli v Argentini, vendar

je poznavanje že nekoliko slabše. Nekateri poznajo le grobo zgodbo in jih podrobnejši

potek tudi ne zanima.

»Bežali so pred komunistično oblastjo. Odšli so najprej začasno, potem pa so videli, da bo

nevarno se vračat in so po treh letih v Italiji in Avstriji odšli v Argentino, ki je imela takšno

politiko, da je sprejemala begunce. So nam povedali svojo zgodbo, velikokrat, predvsem ko

smo morali narediti kakšno nalogo za slovensko šolo.« (intervju 21)

»Zaradi vojske. Star ata in stara mama sta mi povedala njuno zgodbo, tudi ata in mama.«

(intervju 22)

»Vem osnovno idejo, nikoli se nisem vtikal v to. Ne vem, če je njim prijetno govoriti o tem,

ker so mogli zapustiti svoj dom. Vem, da so prišli zaradi vojne, konflikta znotraj države.«

(intervju 24)

Med pripadniki tretje generacije, ki niso del slovenske skupnosti, je poznavanje družinske

preteklosti manjše. Že njihovi starši zanjo niso pokazali zanimanja zanjo oz. je niso

poznali, tako pa tudi vnuki vedo le, da je v Evropi potekala vojna, zaradi katere so nekateri

zapustili svoje domove.

»Ne vem, katerega leta, vem samo, da je bilo v času vojne. O tem sem slišala iz pogovorov

med mamo in tetami. Ampak nikoli nisem polagala pozornosti na to.« (intervju 25)

»Bežali od komunistov.« (intervju 28)

»Vem, da po vojni je z ladjo prišel sem. Nisem nikoli govorila z dedkom o tem, ja, me je

zanimalo, ampak on ni nikoli razlagal podrobnosti svojega prihoda v Argentino. No, vsaj

meni ne …« (intervju 26)


OHRANJANJE SLOVENSKE KULTURE SKOZI SLOVENSKO ŠOLO

Materni jezik je prvi jezik, ki se ga posameznik uči že od rojstva. Je sredstvo identifikacije

z določeno jezikovno in družbeno skupnostjo, sredstvo čustvovanja in sporazumevanja z

govorci istega jezika, ki so najpogosteje tudi prvi in najbližji sogovorniki. »Učenje prvega

jezika je nujnost, ki ji je podvržen vsak normalen posameznik, ki živi v običajni jezikovni

skupnosti« (Pirih Svetina, 2004: 9). Materni jezik dveh pripadnikov tretje generacije je bila

slovenščina in oba sta ob prihodu v argentinsko šolo znala zelo malo španščine.

»Ko sem začela argentinsko šolo, sem se začela učiti španščino. Drugače moj materni jezik

je slovenščina. Nisem znala nič španščine.« (Intervju 22)

»Prve mesece vem, da sem bil bolj tiho, potem pa sem bolj trdo govoril špansko, ampak saj s

časom se otrok navadi.« (Intervju 21)

Primarna socializacija ostalih je potekala v španščini, saj že njihovi starši niso govorili

slovensko. Ker je s slovenskim jezikom prekinila druga generacija, mu tretja, logično, ni

mogla slediti. Za vse take potomce Slovencev, ki se v otroštvu iz kakršnih koli razlogov

niso udeležili sobotne slovenske šole, je v Slovenski hiši v Ramon Falconu organiziran t. i.

ABC po slovensko, sobotni triurni tečaj slovenščine za odrasle. Na takšen način sta z

učenjem slovenščine v poznem najstniškem obdobju začela tudi dva intervjuvana

pripadnika tretje generacije izseljencev

»V slovensko šolo sem šel že sedaj, kot velik. Ko sem bil majhen, me niso preveč marali, saj

nisem takšen človek, da bi redno hodil. Za njih pa je zelo pomembno, da hodiš vsako

nedeljo, drugače te zavrnejo oz. je težje vstopiti. Tudi ker moja mama ni 100 % Slovenka,

je bilo težje vstopiti. Potem smo se odločili, da gremo na potovanje v Slovenijo in preden

smo šli, smo se začeli učiti slovensko. Šlo mi je dobro, ampak smo nekako ostali na istem

nivoju, nikoli nismo napredovali, tako da sem potem nehal obiskovati slovensko šolo. Je

zelo težek jezik, ampak z veliko vaje bi šlo.« (intervju 24)

»Nikoli nisem hodila v sobotno šolo, ampak se učim jezika. Vsako soboto hodimo na tečaj,

tri ure. Slovenščina se mi zdi zelo težka, ampak se je zanimivo učiti drugega jezika, saj tako

spoznavaš tudi drugo kulturo in državo. Se ne učimo samo jezika, ampak tudi o zgodovini

Slovenije, o ljudeh, kulturi, glasbi, kako živijo ljudje tam, kakšni so mladi. Se mi zdi

zanimivo učiti slovensko. Sem Argentinka, ampak imam tudi nekaj slovenskega in zato je

zanimivo. Nekaj besed znam, ampak je zapleteno.« (intervju 23)


Število učencev je v slovenskih šolah upadalo že med časom šolanja druge generacije in ni

raslo v skladu z novorojenimi iz druge generacije, predvsem zato, ker je upadalo tudi

število aktivnih članov društev (Sjekloča 2004: 186). Potomci Slovencev so se očitno

izgubili v dominantni argentinski družbi, se poročili izven skupnosti in opustili

obiskovanje slovenskih domov in šole.

JEZIK KOT NOSILEC IDENTITETE V ODRASLEM OBDOBJU

Starši tretje generacije izseljencev so še vedno v velikem odstotku poročeni znotraj

skupnosti, vse več pa jih je poročenih s partnerjem druge narodnosti, zato je odstotek tistih

iz tretje generacije, ki so izpostavljeni enakemu tipu primarne socializacije, kot so bili

njihovi starši, bistveno manjši, kot je bil pri drugi generaciji. »Z večjo navzočnostjo javnih

občil (predvsem televizije) v okolju primarne socializacije se veča vpliv dominantne

kulture, kar se kaže tudi na zunaj, v rabi slovenskega jezika (Žigon 1995: 70).«

»Čutim, da kar dobro obvladam slovenščino oz. nimam nobenih problemov z njo. To, da

obvladam jezik, se mi zdi zelo važno za ohranjanje slovenstva. Z bratoma in sestro govorimo

v slovenščini, recimo ko se kličemo po telefonu, če nismo ravno v argentinski družbi, potem

po špansko, da ne bi slabo izpadli. Ko je treba tipkati, potem mešamo, tipkamo lažje v

španščini.« (intervju 21)

»Če pridemo k maši, se govori po slovensko. Če gremo kam drugam, govorimo slovensko. S

prijatelji tukaj v domu, če se dobimo, govorimo po špansko zato, ker je lažje. V slovenski šoli

ob sobotah, ker učim, s prijatelji včasih, s staro mamo po slovensko. Ker so starejši ljudje, z

njimi moram slovensko govoriti. S starši tudi, da se ne izgubi slovenščina. Ampak kot sem

prej rekla, je lažje v španščini. Ko grem na fakulteto, govorim špansko, povsod okrog je

špansko, če hočem kaj kupiti, tudi logično govorim v španščini. Če greva nekaj kupiti s

sestro in nam ni všeč, potem govoriva slovensko, da nas prodajalka ne razume.« (intervju

22)

Pripadniki tretje generacije izseljencev poudarjajo, da so babice in dedki tisti, ki še

ohranjajo slovenščino. Sami slovensko govorijo slabo, zato seveda lažje komunicirajo v

španščini.

»S staro mamo govorim slovensko, z mamo pa včasih – kadar govoriva kakšno takšno stvar,


da nočeva, da drugi Argentinci razumejo, potem slovensko. Tudi po telefonu včasih

slovensko. Če sva recimo sami v hiši doma, pa špansko. Je veliko lažje v španščini, ker je to

naš jezik. Mi je zelo težko govoriti v slovenščini – se moram truditi. S sestro od stare mame

ja govorim slovensko. Je za njo lažje, je tudi navada taka. Otroku ne govorim po slovensko.

Je star leto in pol, ampak ker moj mož ni Slovenec in ne razume slovensko, je tako, da potem

jaz ne govorim z otrokom slovensko, ker ne more otrok drugi jezik govorit kot oče.« (intervju

27)

»Babica govori z očetom po slovensko oz. v njeni hiši se govori slovensko, ampak nam ni

nikoli uspelo. Če začneš z nič, z osnovnim tečajem, je zelo težko kar začeti govoriti. Ko sem

bil majhen, me ni zanimalo, kaj govorijo, sedaj tu in tam kakšno besedo razumem in vem, o

čem teče pogovor. Nekoliko pa je seveda moteče, ampak ni nekaj, čemur bi pripisoval veliko

pomembnost.« (intervju 24)

Za tretjo generacijo Žigon (1995: 70) trdi, da rabo slovenskega jezika počasi izgublja in da

bo svoje znanje težko prenesla na potomce. Tudi med samimi pripadniki tretje generacije

je začutiti negotovost, ko beseda nanese na ohranjanje slovenščine v prihodnosti.

»Po moje je ohranjanje slovenščine bistvene važnosti, je ena najpomembnejših stvari. Ker to

hrani kulturo. Enkrat ko izgubiš jezik, je veliko težje ohraniti kulturo. Vidim ljudi, ki ne znajo

slovensko in pridejo njihovi sorodniki iz Slovenije sem na obisk, kako težko se z njimi

pogovarjajo.« (intervju 21)

»Ja, je pomembno, da govorimo slovensko, ker tako se prenaša tradicija iz generacije na

generacijo. Ampak je težko, ker mi smo že tretja generacija, četrti generaciji moramo mi še

ponuditi slovenski jezik. Bog ve, ali moji sinovi bodo še govorili slovensko. Sigurno se bo

nekega dne končalo. Jaz se bom potrudila, da še gre naprej.« (intervju 22)

Vloga jezika kot dejavnika identitete se pri tretji generaciji izseljencev manjša, obenem pa

za njih velja, da se z manjšanjem navzočnosti slovenskega jezika manjša tudi "delež"

slovenske identitete oziroma je sama skupnost slovenskih političnih emigrantov potrebna

"redefinicije lastne identitete, ki ne bo več temeljila na ovrednoteni rabi slovenskega

jezika" (Žigon, 1995: 70). Pri enem izmed pripadnikov tretje generacije je tako ob

vprašanju o prihodnosti čutiti nekaj nelagodja, morda celo strahu pred spremembami, ki jih

bo prinesla prihodnost.

»Ne vem, če je kje konec slovenstva tukaj v Argentini. Morda, da bo konec tega, kot je sedaj

organizirano tukaj v Argentini slovenstvo. Imam bolj občutek, da se bo spremenilo v to, kar


je slovenstvo v Severni Ameriki, ZDA in Kanadi. Kjer veliko ljudi že ne obvladajo jezika,

ampak so Slovenci po krvi in poskušajo obdržati nekako naprej navade, kar je glede hrane in

glasbe – polko še vedno plešejo pa potico jejo, ne znajo pa govoriti ali peti. So nekako

Slovenci, ampak gotovo ne tako aktivni, tako kot mi. Oni vejo, da imajo korenine v Sloveniji

in se čutijo povezani s Slovenijo, ne vem pa, če se čutijo Slovence. Po moje bo tukaj tudi

prišlo do tega s časom. Čeprav se mi tudi že tukaj zdi po eni strani, da je 'forsirano' včasih.

Vse delamo samo iz navade, ampak se ne čutimo Slovence. Delamo bolj iz navade in

obveznosti. Gre naprej, ker mora it, izgledajo najboljši Slovenci, ko pa z njimi govoriš, ne

znajo v redu govoriti slovensko ali pa jih sploh ne zanima, kaj se dogaja v Sloveniji.«

(intervju 21)

Čeprav še vedno velika večina pripadnikov tretje generacije tekoče govori slovensko, se

tudi v slovenskih društvenih domovih mladi med seboj pogovarjajo v španščini, posebej

pri športnih aktivnostih (nogomet, odbojka), saj te aktivnosti čez teden počnejo s špansko

govorečimi vrstniki, v španščini poznajo vso izrazoslovje in je komunikacija tako hitrejša.

»Mi, ko smo tam, ne govorimo slovensko … med mladimi se govori v španščini.« (intervju

23)

»Mladina med seboj govori špansko, ampak če pridejo z družino, z mamo ali očetom, potem

govorijo slovensko. »(Intervju 22)

»Mladi govorimo v španščini, včasih kdo reče kakšno besedo v slovenščini, ampak v večini

govorimo v španščini. Prijatelji znajo govoriti slovensko, so zaključili osnovno in srednjo

slovensko šolo, ampak nas je več v domovih, ki ne znamo slovensko, in če bi se oni

pogovarjali v slovenščini, bi mi avtomatsko ostali izključeni. V večini mladi govorijo

slovensko samo s starejšimi ljudmi … nekje nad 40 let.« (intervju 24)

»V domu se na žalost pogovarjamo špansko. Se mi zdi škoda, da se izgubi navada govorjenja

slovenskega jezika predvsem med mladimi. Je lažje v španščini, je enostavno, ker je naš

pogovorni jezik. Morda ker nekateri ne znajo toliko slovensko, se doma ne pogovarjajo

slovensko in nimajo navade govoriti slovensko. V glavnem je med mladimi pogovorni jezik

španščina, 90 procentov je jezik španščina.« (intervju 21)


OHRANJANJE SLOVENSKE KULTURE SKOZI PRIREDITVE

Pripadniki tretje generacije, ki so del slovenske skupnosti, se redno udeležujejo prireditev v

slovenskem domu. Prav tako kot pripadniki druge generacije tudi oni ohranjanje slovenstva

čutijo kot dolžnost do starih staršev in staršev.

»Sem že navajen, da se stalno udeležujem prireditev in se družim s prijatelji, ob nedeljah so

maše in je to srečanje z drugimi Slovenci. Kot da bi nas nekaj družilo … Nekaj nas druži,

slovenski rod, in to nas vleče. Čeprav eni več delajo, drugi manj sodelujejo. Je kot nekakšna

želja in dolžnost, da se to ohrani, vsaj tako jaz čutim. Starši so vpeljali to navado, mi pa smo

za njimi potegnili. Na nek način se čutim dolžen, da pridem, tudi do starih staršev. Vem,

kako bi jim bilo hudo, če jaz ne bi tega ohranjal.« (intervju 21)

»Ko so plesi v domu v San Martinu ali Carapachayu - glasbene prireditve, potem grem. Je

že del družine, da gremo. Kot da že imam privzgojeno in mi je všeč.« (intervju 22)

Medtem ostali vnuki Slovenca, ki niso bili v stiku s slovensko kulturo, poudarjajo, da bi

jim sicer bilo všeč udeležiti se slovenskih prireditev, toda brez znanja jezika sem jim zdi to

brezpredmetno.

»Če greš v dom, govorijo konstantno v slovenščini. Sem šla, ko je bil Sveti Miklavž, in je bilo

vse v slovenščini: himna, kar govorijo, imena … popolnoma vse slovensko. Ničesar ne

razumeš in takrat bi mi res koristilo znati slovensko ali imeti nekoga, ki bi ti razložil in te

vodil. Z veseljem bi se družila z njimi, da bi mi razložili svoje navade, kaj počnejo tam, kaj

počnejo v prostem času. Ampak če bi šla v dom, se bi počutila kot nekdo, ki prihaja od zunaj.

Nikoli se nisem čutila del njih … Saj ne, da bi se počutila diskriminirano ali kaj podobnega,

ampak ker nisem nikoli hodila, se bi počutila izgubljeno. Oni hodijo na vse prireditve,

govorijo v svojem jeziku …« (intervju 26)

»Menim, da bi nam vsem bilo všeč slediti navadam, ki so jih imeli naši dedki in pradedki,

ampak v nekaterih družinah se bolj spoštuje kot v drugih. V naši družini dedek ni dal vsem

otrokom priložnosti, da bi se učili jezik, spoznali njegove domovine. In zato logično tudi mi

ne dajemo pozornosti temu, saj nam starši niso mogli privzgojiti tega, kar njim samim ni bilo

privzgojeno. Tako nam je nekaj manjkalo … hkrati pa bi s tem imeli tudi priložnost se

povezati z družino tam [v Sloveniji]. Če bi znali jezik, bi danes v dobi interneta lahko

vzpostavili dobro povezavo z več ljudmi tam.« (intervju 25)

Zavest, da imajo korenine in sorodnike v Sloveniji oz. na drugem delu sveta, se jim zdi


vznemirljiva. Zaradi nepoznavanja svojega izvora se počutijo nekoliko nelagodno, a je

neznanje jezika vseeno prevelika prepreka za vzpostavitev stika z daljnimi sorodniki.

»Zelo bi me zanimalo iti v Slovenijo, spoznati še preostalo družino, ampak stvar je v tem, da

se nismo nikoli naučili jezika in bi bilo šokantno iti, ker ne znamo jezika in nič. Počutila bi se

zelo tuje, sploh si ne predstavljam, kako bi komunicirali. V kakšnih trenutkih te zgrabi

nekakšna jeza oz. evforija in rečeš – zakaj jaz ne morem znati vsaj malo jezika in iti ter se

povezati z družino. Ampak potem se pomiri vse skupaj in greš naprej. Nekoliko neprijetno

je.« (intervju 25)

»Zelo bi mi bilo všeč, če bi lahko šla v Slovenijo z dedkom, spoznati prostore, da bi mi on

razložil, kje je živel. Ampak vse, kar znam v slovenščini, je: 'gremo', 'star ata', 'na zdravje' …

Par posameznih besed.« (intervju 26)

POZITIVNO IZRAŽANJE O SVOJI SLOVENSKI IDENTITETI

Med pripadniki tretje generacije članov slovenske skupnosti se je za Slovenko opredelila le

ena intervjuvanka.

»Zmeraj se počutim Slovenko. Spoštuješ ljudi, je razlika, kako so Argentinci. Že vem, da sem

Argentinka, ampak imam vso kulturo slovensko. Argentinci niso tako spoštljivi. Mi kakor da

smo bolj spoštljivi do drugih. V tem vidiku sem bolj Slovenka.« (intervju 22)

Ostali pripadniki tretje generacije so dejali, da čutijo obe narodnostni identiteti. Pri njihovi

vzgoji so se prepletale navade obeh kultur - slovenske in argentinske, zato se ne morejo

odločiti za pripadnost enemu narodu (glej hipotezo 4).

»Oboje – ne morem reči 50:50, ampak 100 in 100 procentov. Tukaj sem Argentinec. Nisem

čist popolnoma Argentinec. Sem bil v Sloveniji pred tremi leti, živel nekaj časa, ampak tudi

nisem bil čisto Slovenec. Sem bival dlje časa in prvič začutil, da je ena razlika med nami

Slovenci v Argentini in Slovenci tam. Se ve, da je 60 let evolucije vmes. Mi imamo

slovenstvo, ki se je ohranjalo iz leta 1945 in je več ali manj tako ostalo. Čeprav se je

spreminjalo tudi, ampak po čisto drugi poti kot slovenstvo tam, saj so bile razmere tu zelo

drugačne. Je razumljivo.« (intervju 21)

»V resnici sem Argentinka, nimam svetlih las, ampak temne, ampak se kljub temu počutim,

kot da sem deloma od tam. Zanima me kultura, ljudje, kako tam živijo.« (intervju 23)


»Počutim se del obojega, sem Argentinec 100 procentov, ampak imam en delček Slovenca.

Če bi moral iti od tu, bi šel v Slovenijo. Saj je tam tudi preostala družina. Vem, da sem

oboje, Argentinec sem, logično, ker živim tukaj, sem ves čas Argentinec. Slovenca se

počutim, ko se družimo v domovih, ko govorimo o Sloveniji, ko sem v stiku s Slovenci …«

(intervju 24)

O narodnostni pripadnosti smo povprašali tudi pripadnike tretje generacije, ki niso bili

nikoli vključeni v slovensko skupnost. Že njihovi starši so živeli v mešanem zakonu in

imeli prednike iz različnih kultur.

»V resnici temu nisem nikoli pripisovala nobene pomembnosti. Ne čutim se Slovenka, niti

Italijanka po očetovi strani. Ampak vem, da imam nekaj njune krvi. Če bi bil jezik in vse

privzgojen mojim staršem, potem bi tudi oni lahko nam privzgojili, ampak tako to ni možno

in se ne počutim Slovenka.« (intervju 25)

»Jaz sem Argentinka, se počutim Argentinka, ampak imam slovenske korenine po dedku. To

pa vedno pravim.« (intervju 26)

OHRANJANJE SLOVENSKE KULTURE PREKO SLOVENSKIH OBIČAJEV

Tudi poznavanje dedkovih navad je med nečlani slovenske skupnosti manjše.

»Tukaj v resnici mi nikoli nismo imeli njihovih [dedkov in babic]navad.« (intervju 25)

»V realnosti poznam zelo malo navad. Poznam slovensko polko, spomnim se oblek z robčki

in velikimi krili. Ostalih navad ne poznam, samo zgodbo o Miklavžu, ki mi jo je dedek vedno

razlagal.« (intervju 26)

Nasprotno so se med člani slovenske skupnosti navade dedkov in babic preko staršev

prenesle tudi na vnuke, a vseeno je opaziti razliko v primerjavi z drugo generacijo

izseljencev, kjer je poznavanje običajev boljše in je bolj prisotno v vsakdanjem življenju

(glej hipotezo 5).

»Za praznike recimo počnem kakšne stvari, ki smo jih tudi mi počeli doma. Recimo

pripravimo zajtrk za veliko noč ali se dobimo skupaj. Za božič grem recimo k maši.«

(intervju 27)

»Hrana mi je všeč, bi tudi znala pripraviti, saj gledam mamo, kako kuha jedi od tam. Ko

kuham ali jem slovensko hrano, se počutim, kot da sem tam v Sloveniji in ne tukaj.« (intervju


22)

Kot je razvidno iz odgovorov pripadnikov tretje generacije izseljencev, so nekateri še

vedno predani slovenstvu, slovenskemu jeziku in njegovemu ohranjanju. Pa vendar se v

življenjih mlajših generacij pojavlja vedno več dejavnikov, ki ne pripomorejo k ohranjanju

slovenstva. Mladi so bolj kot njihovi starši izpostavljeni špansko govorečim medijem, tudi

slovensko govorečih prijateljev ni veliko in le redki si partnerja poiščejo znotraj slovenske

skupnosti, tako kot njihovi starši.


6 ZAKLJUČEK

Raziskovanje identitete pri potomcih slovenskih izseljencev je kompleksen problem, kajti

narodnostna identiteta je že sama po sebi zelo kompleksen pojav. Sestavljena je iz več

posameznih identitet, ki se med seboj prepletajo in se pogosto hranijo iz istega bazena

izkustev. Posameznik ne more izbirati okolja, v katerega bo vrojen, prav tako v nadaljnjem

življenju, svoji rasti in razvoju ne more izbirati zunanjih dejavnikov, ki bodo vplivali na

oblikovanje njegove identitete, tudi narodnostne. A kljub determiniranosti z okoljem v

trenutku, ko posamezniku zastavimo vprašanje o njegovi narodnostni identiteti, le-ta

postane popolnoma arbitraren pojem. Primer sester, ki sta ves čas otroštva živeli v isti

družini in sami sebi pripisali različno narodnostno identiteto, nam dodatno potrjuje

individualistično naravo narodnostne identitete, ki v svojem bistvu raste iz temeljev

skupnosti. Sestri sta bili podvrženi enaki vzgoji, njun krog gibanja pa se je zagotovo zelo

prekrival vse do časa, ko se je starejša poročila s partnerjem druge narodnosti. Takrat je

prekinila vsakodnevni stik s slovensko "realnostjo" in pričela živeti argentinsko realnost.

Pojem "realnost" se v tem primeru nahaja v navednicah, ker slovenskost med drugo in

tretjo generacijo ostaja zgolj na simbolni ravni. Kot opozarja Žigon (1998: 68) »je bila

imaginarna slika Slovenije, kot so jim jo pri pouku in sploh ob vsaki priložnosti prikazovali

starši, zanje premalo otipljiva.« Druga in tretja generacija se nista rodili v Sloveniji, zato v

svoji zavesti nimata vtisnjenega spomina na brezskrbna otroška leta med zelenimi gozdovi,

ki jim je sledilo težko obdobje negotovosti, boj za preživetje in nemalokrat mačehovski

odnos nove »domovine«. Vse, kar je od Slovenije ostalo drugi in tretji generaciji

potomcev, je izrazito subjektiven kolektivni spomin prednikov, katerega moč pa slabi

premo sorazmerno z minevanjem časa. Tudi slovenski jezik je s prestopom domačega

praga ostal le neuporabno orodje. Na ulici, v šoli, trgovinah ali uradih se je bilo potrebno

pogovarjati v jeziku domačinov. S koncem endogamije, t. j. poročanja med pripadniki

slovenske skupnosti, pa je tuj jezik prodrl tudi skozi do tedaj neprodušno zaprta vrata

prebivališč slovenskih izseljencev. S svojim partnerjem, s katerim človek preko govora


deli najintimnejša dojemanja in misli, se tako potomci v mešanih zakonih pogovarjajo v

španščini, ki jim je bila do vstopa v šolo tuj jezik.

Ko tako seštejemo dejavnike, ki v različnih pojavnih oblikah vplivajo na prisotnost

slovenstva med potomci izseljencev, ugotovimo, da so tisti, ki delujejo v prid slovenske

narodnostne identitete, že zelo maloštevilni. Tako nam postane veliko bolj jasno, zakaj

upada število tistih članov slovenske skupnosti, ki bi lahko skupaj z našim sogovornikom

iz druge generacije v popolni slovenščini dejali »… in ja, ponosen sem, da sem tudi

Slovenec«.

Ohranjanje navad in običajev svojih prednikov je naslednji element, ki loči potomca

Slovencev od tipičnih Argentincev. Tako je potica, ki jo jedo ob redkih slavnostnih

priložnostih, več kot samo posladek ob kavi. Za potomce Slovencev, ki jo poskušajo

pripraviti prav takšno, kot jo je nekoč pripravljala mama, nosi s seboj družinsko

zgodovino, in argentinske gospodinje se prav po slovensko sprašujejo, zakaj jim ne uspe

vedno enako dobra.

Vprašanje, ki smo si ga zastavili v naslovu diplomskega dela, torej ali je narodnostno

identiteto vedno možno in potrebno določiti, tako kot vsa vprašanja, ki so povezana s

kompleksno človeško osebnostjo, nima enoznačnega odgovora.

Potomci Slovencev v Argentini s svojo dvojno identiteto dokazujejo, da narodnostne

identitete ni vedno potrebno določevati. Človek je lahko zgleden član dveh skupnosti, ki

istočasno vplivata na njegovo vedenje in doživljanje. Hkrati pa obe narodnostni

pripadnosti, za kateri se morda zdi, da sta diametralno nasprotni, ne pomenita, da je nekdo,

ker čuti še prisotnost druge identitete, zato manj zaveden pripadnik prve. »Človek je danes

lahko večkulturen« je izjava pripadnika druge generacije, kar je verjetno še najkrajši možni

in najpravilnejši odgovor na naše raziskovalno vprašanje.

Skozi analizo odgovorov, pridobljenih v poglobljenih intervjujih s potomci Slovencev v

Argentini, smo potrdili vseh pet hipotez, ki smo jih postavili pred začetkom raziskave. V

okviru prve hipoteze smo raziskovali vpliv mešanih zakonov na ohranjanje slovenskega

jezika med pripadniki druge in tretje generacije izseljencev. Kot je razvidno iz odgovorov

pripadnikov druge generacije na strani 62, je možnost, da se bo slovenščina ohranila v

mešanem zakonu, veliko manjša kot v zakonu, kjer sta oba zakonca potomca Slovencev.

Sogovorniki so poudarili, da je v mešanih zakonih uporaba španščine del olike, s katero se


pokaže spoštovanje do sogovornika, ki ne zna slovensko. Prenos slovenskega jezika na

potomce je odvisen tudi od tega, kateri izmed partnerjev je slovensko govoreč. V primerih,

ko zna slovensko mati, se jezik prenaša vsaj v takšni meri, da otroci razumejo povedano,

sami pa se ne znajo izražati v slovenskem jeziku. Tudi potomci Slovenca, rojeni v

mešanem zakonu z Italijanko, potrjujejo zgoraj navedeno teorijo. Otroke je v veliki meri

vzgajala mati, ki je bila gospodinja, oče pa je delal in bil veliko delovno odsoten, zato

znajo otroci več italijanščine kot slovenščine.

S pomočjo druge hipoteze nas je zanimalo, kako se odnos do slovenske kulture in njenega

ohranjanja spreminja skozi različna življenjska obdobja. Sogovorniki so potrdili, da je bila

v otroštvu prisotnost v slovenskem domu, šoli ali na prireditvah nemalokrat

neprostovoljna. Takrat so se temu upirali, v kasnejših obdobjih pa so pričeli ceniti trud, ki

so ga v ohranjanje slovenske kulture vlagali njihovi starši, sedaj pa tudi oni poskušajo

svoje otroke prepričati, da so v slovenski skupnosti čim bolj aktivni. Skozi življenje se jim

je spremenil sistem vrednot in sedaj vidijo v ohranjanju slovenske kulture priložnost za

nadaljevanje tradicije staršev. Starši so v veliki meri že umrli, zato so slovenski domovi

prostor, kjer lahko z nadaljevanjem njihovega dela ohranjajo spomin nanje. Nečlani

slovenske skupnosti v določenih trenutkih prav tako občutijo obžalovanje zaradi svojega

nepoznavanja slovenske kulture, medtem ko v otroštvu zaradi drugih interesov niso čutili

potrebe po učenju slovenskega jezika ali po drugih udejstvovanjih v slovenski skupnosti.

Prisotnost tako argentinske kot tudi slovenske narodnostne identitete med potomci

slovenskih izseljencev je bila predmet raziskave v okviru tretje hipoteze. Kot je razvidno iz

odgovorov na straneh 70 in 71, sta pri večini vprašanih prisotni obe narodnostni identiteti.

Vprašani poudarjajo, da je prisotnost obeh narodnosti tako močna, da se ne morejo odločiti

za samo eno. V Argentini so se rodili, se šolali in si ustvarili širok krog vsakodnevnih

stikov, a hkrati je bila že od rojstva pri njih prisotna tudi zavest o domovini, iz katere so

prišli njihovi predniki, torej o majhni Sloveniji nekje v Evropi, katere jezik jim je bil

domač od rojstva. Redno so se udejstvovali tudi aktivnosti v slovenski skupnosti in tako

slovenska zavest sestavlja velik del njihove identitete. Nekateri so Slovenijo tudi obiskali,

spoznali sorodnike in kraje, kjer so živeli njihovi starši, ter tako še bolj začutili svoje

narodnostne korenine. Tudi večina potomcev iz mešanega zakona poudarja, da po očetu

čutijo določen del slovenske narodnostne identitete, ampak so v prvi vrsti Argentinci,

katerih predniki izvirajo iz Slovenije.


Ali je jezik ključni nosilec človekove narodnostne identitete, je bilo raziskovalno

vprašanje, ki smo ga raziskovali v okviru četrte hipoteze. Nekateri člani slovenske

skupnosti so sicer trdili, da se z izgubo jezika izgubi tudi slovenska narodnostna identiteta.

Toda kot je razvidno na strani 71, so nečlani slovenske skupnosti, ki ne znajo slovensko,

potrdili našo hipotezo, da jezik ni ključen za občutenje narodnostne identitete. Otroci so

vse življenje spremljali očeta Slovenca, kako je v vsakdanjem življenju ohranjal slovensko

kulturo in jo v določeni meri prenašal tudi na njih. Slovenska narodnostna identiteta je tako

bila brez jezika prenesena tudi na otroke.

Ko so se potomci Slovencev v Argentini pozitivno izrekli o prisotnosti slovenske

narodnosten identitete, se je pojavilo naslednje raziskovalno vprašanje, in sicer kako je le-

ta vidna navzven. To smo raziskovali v okviru pete hipoteze. Tako člani kot tudi nečlani

slovenske skupnosti so potrdili, da so to predvsem običaji, ki so jih na njih prenesli starši.

Predvsem je to kuhanje tipične slovenske hrane, poslušanje slovenske glasbe in ohranjanje

navad, ki so jih imeli starši, na primer redno obiskovanje verskih obredov in tradicionalno

(krščansko) praznovanje religioznih praznikov.

Skozi diplomsko delo smo dosegli zastavljeni cilj ugotoviti prisotnost slovenske

narodnostne identitete med slovenskimi izseljenci. Potomci Slovencev še čutijo slovenski

del, ki so jim ga predali starši ali dedje in babice. Pripadnica druge generacije iz mešanega

zakona zna v slovenščini povedati le par osnovnih fraz, a ko se ob dohodnem klicu na

mobilnem telefonu zasliši najbolj znana slovenska polka, se tudi ona počuti Slovenko, ki

pa bo čez nekaj trenutkov na klic vseeno odgovorila v španščini.


7 CONCLUSIÓN

La investigación de la identidad en los descendientes de Eslovenos inmigrantes es un

problema, y que la identidad étnica es por si sola un fenómeno muy complejo. Está

compuesta de varias identidades individuales que se entrelazan entre sí y a menudo se

conservan en el mismo grupo de origen. El individuo no puede elegir su entorno en cual

nace, asimismo en su vida adulta posterior, su crecimiento y desarrollo no tiene elección de

los factores externos que influirán en el diseño de su identidad y también su etnia. Pero a

pesar de la determinación con su entorno, en el momento, cuando al individuo se le plantea

la pregunta sobre su identidad étnica, ésta se convierte en un concepto totalmente

arbitrario. En caso de hermanas que vivieron desde la infancia en la misma familia y las

mismas se les atribuyeron diferentes identidades étnicas que confirma el carácter

individualista de la identidad, la esencia de la raza de sus fundamentos de la comunidad. A

las hermanas que se sometieron a la misma educación su círculo de movimiento las ha

cubierto absolutamente, sin duda, hasta el momento cuando una vez adulta se casa con otra

pareja de diferente nacionalidad. En ese momento se corta el contacto diario con la

realidad Eslovena y empieza a vivir la realidad argentina.

El concepto de "realidad" en este caso ubicado entre comillas porque la Cultura Eslovena

entre la segunda y la tercera generación se queda simplemente como un mero símbolo.

Como lo señala Žigon (1998:68) »Fue una imagen imaginaria de Eslovenia cuando los

padres les inculcaron a los estudiantes durante las clases y en cada oportunidad algo para

ellos muy poco palpable.« La segunda y tercera generación no han nacido en Eslovenia así

que en su consciencia no tienen grabado el recuerdo de una infancia sin preocupaciones

entre bosques verdes a la cual le siguió una difícil e insegura guerra de supervivencia y a

menudo una relación hostil con la nueva "patria". Todo lo que quedó de Eslovenia en la

segunda y tercera generación de emigrantes es muy subjetiva. La memoria colectiva de los

antepasados cuyo pobre poder es directamente proporcional al paso del tiempo. También el

idioma Esloveno al cruzar el umbral de su hogar se quedó como un instrumento inútil. En


la calle, en el colegio, tiendas y oficinas, fue necesario comunicarse en el idioma local.

Con el final de la endogamia pues el idioma extranjero penetró también hasta ahora una

puerta inaccesible de los hogares Eslovenos inmigrantes. Con sus parejas con los cuales el

individuo a través de la palabra comparte los más íntimos pensamientos adquiridos, así los

descendientes de matrimonios mixtos se comunican en español que les significó como una

entrada al colegio de lengua extranjera.

Cuando de esta manera sumamos los hechos que en diferentes formas influyen en la

presencia de los descendientes Eslovenos inmigrantes, llegamos a la conclusión de que

estos en los que aquellos que actúan en interés de la identidad étnica Eslovena son ya muy

escasos. Así nos queda mucho más claro del por qué decae el número de miembros de la

comunidad Eslovena, que podrían conjuntamente con nuestra interlocutora de la segunda

generación exclamar en un perfecto esloveno, »… y sí, estoy orgulloso que soy también

Esloveno«.

A lo largo del análisis de las respuestas obtenidas en entrevistas profundizadas con los

descendientes Eslovenos en Argentina hemos comprobado las 5 hipótesis que hemos

planteado al principio de la investigación. A través del trabajo de tesis hemos conseguido

los objetivos fijados, confirmar la presencia de la identidad Eslovena entre los inmigrantes.

Los descendientes Eslovenos se sienten parte de la cultura que les han impuesto sus padres,

abuelos o abuelas. La que pertenece a la segunda generación de matrimonios mixtos saben

decir algunas oraciones generales en Esloveno, pero en el momento que suena una llamada

de el teléfono celular se escucha la polka Eslovena más conocida, se siente ella también

Eslovena la que después de algunos minutos había respondido la llamada en español.

La conservación de las costumbres y tradiciones de sus antecesores es el siguiente

elemento que separa al descendiente de los, Eslovenos de los típicos Argentinos. Así como

la potica que comen en las raras oportunidades cuando celebran algo aunque sea como un

postre junto a un café. Para los descendientes Eslovenos que prueban prepararlo

exactamente de la misma manera que alguna vez lo preparó mamá, lleva consigo una

historia familiar y una ama de casa Argentina, exactamente se preguntan en Esloveno

porque no les resulta siempre tan sabrosa como la que hacían sus antecesores.

La pregunta que hemos planteado en el título de éste trabajo de tesis, ¿es necesario y

posible determinar la identidad étnica?, como todas las cuestiones relacionadas con la


compleja personalidad humana, no tiene una respuesta única.

Los descendientes Eslovenos en Argentina con su doble identidad comprueban que la

identidad étnica no es siempre necesario determinarla. Un individuo puede ser el miembro

modelo de dos comunidades donde ambas influyen en su comportamiento y convivencia.

Al mismo tiempo las dos etnias adherentes de las cuales tal vez le parezca que están

opuestas diametralmente no significa que alguien que sienta la presencia de otra identidad

por esto sea un peor hombre. »El ser humano hoy en día puede ser multicultural«, la

declaración de un miembro de la segunda generación que es probamente la respuesta más

corta y correcta a nuestra pregunta de la investigación.


8 LITERATURA IN VIRI

1. T. Adorno, M. Horkheimer, Sociološke študije, Školska knjiga, Zagreb,1980.

2. E. Bernjak, Prenova dvojezičnega šolstva v čezmejni regiji ob slovensko-madžarski

meji, v I. Novak Popov (ur.), Slovenski mikrokozmosi - medetnični in medkulturni

odnosi, Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana, 2009, str. 330-342.

3. P. Berger, T. Luckmann, Družbena konstrukcija realnosti, Cankarjeva založba,

Ljubljana, 1988.

4. J. Corsellis, The Slovene Political Emigration 1945 – 1950. Dve domovini, (8), str.

131–159.

5. S. Freud, Massenpsychologie und ich-analyse, Internationaler Psychoanalytischer

Verlag, Leipzig, 1921.

6. A. Giddens, Sociology, Polity press, Cambridge, 2006

7. M. Gordon, Asimilation in American Life, Oxford University Press, New York,

1964.

8. M. Grant, The passing of the race, C. Scribner's sons, New York, 1936

9. I. Grdina, Bo kdaj anahronizem biti, kar si?, v N. Pagon, M. Čepic, Nacionalna

identiteta in kultura, Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana, 2003, str. 97-108.

10. M. Halbwachs, Kolektivni spomin, Ljubljana, Studia Humanitatis, 2001.

11. A. Jensterle Doležal, Ontološka vprašanja slovenskega jezika, pridobljeno na

http://www.centerslo.net/files/File/simpozij/sim20/jensterle.pdf, (30 julij 2011).

12. S. Južnič, Identiteta, FDV, Ljubljana, 1993.

13. S. Južnič, Zgodovinske determinante jugoslovanske družbe, FSPN, Ljubljana, 1989


14. P. Klinar, Mednarodne migracije: Sociološki vidiki mednarodnih migracij v luči

odnosov med imigrantsko družbo in imigrantskimi skupnostmi, Obzorja, Maribor,

1976.

15. M. Komac, Narodnostna identiteta: prispevek k multidisciplinarnemu proučevanju

narodnostnih manjšin, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 1986.

16. M. Lukšič Hacin, Ko tujina postane dom: Resocializacija in narodne identitete pri

slovenskih izseljencih, Znanstveno in publicistično središče: Ljubljana, 2005.

17. R. Lucas, Internal Migration in Developing Countries. Handbook of Population and

Family Economics. Boston, 1997.

18. T. Luckmann, Jezik in osebna identiteta, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana,

1991.

19. J. Malačič, Demografija, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, 2000.

20. J. Musek, Osebnost in vrednote, Educy, Ljubljana, 1993.

21. J. Malačič: Zunanje migracije Slovenije po drugi svetovni vojni, Zgodovinski

časopis, (45), št. 2, str 299 - 313.

22. B. Malinowski, Naučna teorija kulture. Vuk Karađić, Beograd:1970.

23. M. Mikola, Živeti med kulturami, Od avstralskih Slovencev do slovenskih

Avstralcev, ZRC SAZU, Ljubljana, 2005.

24. M. Peternel, Zunanje migracije Slovenije in Slovenci v izseljenstvu, Magistrsko

delo, Ekonomska Fakulteta, Ljubljana, 2003

25. N. Pirih Svetina, (ur.), Slovenščina kot drugi/tuji jezik, Jezik in slovstvo, Ljubljana,

maj–avg. 2004.

26. M. Sjekloča, Čez morje v pozabo, Argentinci slovenskih korenin in rezultati

argentinske asimilacijske politike, Fit meda, Celje, 2004.

27. A. D. Smith, The Ethnic Origins of Nations, Basil Blackwell, Oxford/New York,

1987

28. M. Ule, V. Miheljak, Pri(e)hodnost mladine, Ljubljana, DZS, 1995.


29. Veleposlaništvo RS v Argentini: Slovenci v Argentini: Prevzeto z

http://www.buenosaires.veleposlanistvo.si/index.php?id=1989&L=0 (16.07.2011)

30. J. Zlokar, Mavrična kača, Didaktika, Radovljica, 1991.

31. M. Zobec Koren, Kako misliti resocializacijo, Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, Ljubljana, 1992.

32. Z. Žigon, Iz spomina v prihodnost: Slovenska politična emigracija v Argentini.

ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 2001.

33. Z. Žigon, Otroci dveh domovin: Slovenstvo v Južni Ameriki, ZRC SAZU,

Ljubljana, 1998.


9 PRILOGE

9.1 Strukturiran vprašalnik poglobljenega intervjuja

Spoštovani,

sem Anita Žvikart, študentka zadnjega letnika medijskih komunikacij na Fakulteti za

elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Kot zaključek študija v

okviru predmeta medkulturno komuniciranje pripravljam diplomsko delo (tezo) o

potomcih slovenskih izseljencev v Argentini. Prosila bi vas, da mi pomagate in odgovorite

na spodnja vprašanja. Za pomoč se vam najlepše zahvaljujem.

IME IN PRIIMEK (opcijsko):

STAROST:

VPRAŠALNIK:

1. Kdaj je vaša družina prišla v Argentino?

A. Leto: ____________________

B. Kdo je prišel?

a) Prastari starši

b) Stari starši

c) Starši

2. Kdo iz vaše družine (sorodstva) je Slovenec?

A) Oče

B) Mama

C) Babica


D) Dedek

E) Drugo: ____________________

3. Iz katerih razlogov so odšli iz Slovenije?

4. Ste v času svojega otroštva živeli v slovenski soseski?

A) Da, od svojega _____ do _____ leta

B) Da, vse življenje

C) Nikoli

5. Ste obiskovali slovensko šolo?

A) Ne

B) Da, ___ let

6. V katerem jeziku ste se v času otroštva (pred odhodom v osnovno šolo)

sporazumevali/govorili s starši?

A) V slovenskem jeziku

B) V španskem jeziku

7. Kako dobro ste obvladali španski jezik, ko ste pričeli obiskovati argentinsko

osnovno šolo?

8. V katerem jeziku se lažje izražate?

A) V slovenskem jeziku

B) V španskem jeziku

9. V katerih okoljih najpogosteje govorite slovensko?

A. Doma

B. Na delu

C. Na slovenskih prireditvah

D. Drugje: ____________________

10. Katere narodnosti je vaš partner/ka?

A. Nimam partnerja/ke


B. Slovenec/ka

C. Argentinec/ka

D. Drugo: ____________________

11. Imate otroke?

A. Nimam

B. Da, enega

C. Da, dva

D. Da, tri

E. Da, štiri

F. Da, več kot štiri

12. Ali otroci govorijo/berejo/pišejo slovensko? Kje in kdaj so se naučili?

13. (Če ste jih naučili vi) Zakaj ste se odločili svoje otroke učiti slovenski jezik?

14. V katerem jeziku se pogovarjate z naslednjimi osebami?

A. Z ženo/možem: ____________________

B. Z otroki: ____________________

C. S sorodniki: ____________________

D. S sodelavci: ____________________

E. S prijatelji: ____________________

F. S sosedi: ____________________

G. S starši: ____________________

15. Kako pomembno je po vašem mnenju, da potomci Slovencev v Argentini ohranjajo

slovenski jezik? Navedite razlog.

16. Kako je za slovenske Argentince koristno, da znajo slovensko (če je koristno)?

17. Ali ste član/ica katere od slovenskih organizacij? Kakšna je vaša vloga v

organizaciji?

A. Ne


B. Da, ____________________

18. Kako pogosto se udeležujete katere od slovenskih prireditev?

A. Nikoli

B. Redko

C. Običajno

D. Redno

19. Ali se počutite Argentinec/ka ali Slovenec/ka?

A. Argentinec/ka

B. Slovenec/ka

C. Oboje

D. Nič od tega

E. Ne vem

20. Kaj vam pomeni biti Slovenec/Slovenka? Kako izražate slovenstvo oziroma ob čem

se najbolj počutite Slovenca/ko?


9.2 CD: Zvočni zapisi intervjujev s potomci druge in tretje generacije Slovencev v Argentini

9.3 Kazalo tabel

Tabela 1: Tabela intervjuvanih pripadnikov druge generacije (člani slovenske skupnosti) ............. 48

Tabela 2: Tabela intervjuvanih pripadnikov druge generacije (nečlani slovenske skupnosti) ......... 49

Tabela 3: Tabela intervjuvanih pripadnikov tretje generacije (člani slovenske skupnosti) .............. 49

Tabela 4: Tabela intervjuvanih pripadnikov tretje generacije (nečlani slovenske skupnosti) .......... 50

9.4 Naslov študentke

Anita Žvikart

Šentjanž nad Dravčami 12

2367 Vuzenica

E-pošta: [email protected]

Rojena: 11. 04. 1987 v Slovenj Gradcu

Šolanje:

• 1994-2002 - Osnovna šola Vuzenica

• 2002-2006 - Gimnazija Ravne na Koroškem

• 2006-2011 - Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko računalništvo in informatiko, program Medijske komunikacije, smer RTV produkcija

potomci slovencev v argentini. ali je ...argentini. v takšnih zvezah je ostala slovenska zavest...

Documents