Povzetek o funkcionalističnih teorijah

Funkcionalizem pravi, da je obstoječa družba najboljša od vseh družb, torej so lahko slabi le devianti in je treba spreminjati njih (in ne družbe).

Rešitev vidi v resocializaciji – “popravljanju” slabo uspelih osebkov.

Kjučna družbena praksa je “reformizem” – male reforme, ki (naj) v družbi nič ne spremenijo. V ZDA vojna proti revščini. Vojna proti drogam.

Merton s svojo teorijo anomije pa

funkcionalizem že prerašča in

opozarja na to, da družba sama

poraja pogoje življenja, ki

povzročajo odklonskost. S tem

odpira možnosti za kritiko

družbenih pogojev.

Teorija simboličnega interakcionizma(konec 60. in začetek 70. let XX. stoletja)

Družbeni kontekst:

•višek individualnega in družbenega blagostanja,

•slutnja konca obdobja neomejene rasti,

•pojavljanje in zavedanje »novih« družbenih konfliktnosti,

•mladinska gibanja,

•»anti«-stroke, antiavtoritarizem, protestništvo,

•začetek samokritičnosti strok

Poudarek paradigme simboličlnega

interakcionizma na “drugi strani”

Nove oblike delovanja, ki pomenijo ključno vključevanje odklonskih oseb, “uporabnikov”

V raziskovanju:

• Kako mladoletniki ocenjujejo delo policije

• Uporabniki drog kot terenski raziskovalci

• Sploh začetek evalvativnega raziskovanja zavodske

vzgoje

V obravnavanju:

• Različne oblike prostovoljnega dela

• Skupine samopomoči

V projektnem delu (in njihovem prijavljanju)

• Zahtevano sodelovanje uporabnikov v načrtovanju in

evalvaciji projektov

Odklonskost proizvajajo družbene skupine, s tem, ko postavljajo pravila, katerih kršenje predstavlja odklonskost, nato pa ta pravila uporabljajo pri določenih ljudeh, tako da jih proglasijo za “outsajderje”. S tega vidika odklonskost ni značilnost dejanja, ki ga posameznik stori, ampak posledica tega, da drugi uporabljajo pravila in sankcije na tem posamezniku. Odklonski psoameznik je tisti, ki mu uspešno prilepijo to oznako; odklonsko vedenje je tisto vedenje, ki ga ljudje tako označijo.

Becker: Outsiders: Studies in the sociology of deviance, 1963