Pred 400 leti so na grmadi zagaliGiordana Bruna

Zgorel je za svobodo misli

Poudarjal je vlogo loveka in grajalvatikanske dogme. Najviji predstavnikrenesanne misli. Se je Bruno srealtudi s Trubarjem?

Te dni mineva 400 let, kar je bil obsojen in segan na grmadi italijanskimislec Giordano Bruno. Inkvizicija je za kraj smrtne kazni doloila trgCampo dei Fiori v Rimu (tedaj je bilo to polje v predmestju, zdaj pa je sredimesta). Giordana Bruna poznajo vse filozofije sveta. Bil je mo, ki ni privolilv spotovauje cerkvenih dogem in se je raje predal plamenom. Ob obletniciso spominske slovesnosti po vsem svetu, v Italiji pa namerava katolikaCerkev objaviti svoje opraviilo.

Vatikan se pa prilagaja. Znano je, da bo pape marca na posebni ceremonijiglasno prosil odpuanja za tevilne grehe, ki jih je v zgodovini tako naraun posameznikov kot skupin in mnoic storila katolika Cerkev.Usmrtitev Giordana Bruna, modreca, ki se ni hotel ukloniti vatikanskimpogledom, sodi med najbolj oitne grehe tedanje cerkvene hierarhije.

Vatikan se je oglasilV konferenni dvorani asnika Katolika civilizacija v Rimu so te dnipredstavili knjigo Saveria Riccija z naslovom Filozofski dialogi, ki zaobjemaglavna stalia Giordana Bruna. Navzo je bil kardinal Paul Poupard, ki vVatikanu vodi tako imenovani kulturni svet. Sodeloval je tudi v razpravi;

rekel je, da se Vatikan ne namerava odpovedati svojemu temeljnemumnenju o Giordanu Brunu (kot protikatolikem predstavniku), da pa lesprejema oitke v zvezi z vrsto stali, ki jih je razlagal neapeljski filozof.Med njimi je bila, kakor je znano, teza, da Zemlja ni sredia vesolja, s tem jeBruno podprl Galilea Galileia.

Leto 1600 je bi1o tudi jubilejno leto in Vatikan ga je pripravil kar najboljskrbno. Rim so temeljito poistili, uredili so vse cerkve in kapele, odprlivhode v katakombe in prieli de1iti odpustke to so grajali zlasti luteranci,e da gre Vatikanu zgolj za denar. Odpustek da ni boja, marve posvetnain grobo materialna zadeva. Usmrtitev Giordana Bruna naj bi torej bilanekakno simbolno opozorilo, da se kato1ika Cerkev ne namerava zanobeno ceno odrei svojim postavkam in bo najstroje kaznovala heretike.

Giordano Bruno naj bi bi1 zastavonoa krivovercev. Mnenja o tem, kako jetekla razprava pred inkvizicijo, so razlina. Vatikanska tako reko desnicatrdi, da so sodniki ravnali mirno in razumno, da niso grozili obtoencu in daso celo nekajkrat preloili razpravo, da bi se Bruno laje pripravil naobrambo. Nasprotniki pa seveda trdijo, da je bil proces izrazito inkvizicijski,grozljiv, more, kakor so kmalu potem pogosto poudarjali predstavnikirenesanse. Med sodniki sta bila tudi znani jezuit Roberto Bellarmino, ki jepozneje izzval papea, e da se ne sme ukvarjati s posvetnim vladanjem,inkardinal M. Borghese, ki je pozneje postal pape Pavel V. Slednji se je zapisalv vatikansko zgodovino kot odloen branilec katolikov irom po Evropi,obenem pa tudi kot aristokrat, ki ni vareval s sredstvi, da bi obogatildruino, ki ji je pripadal.

Pekel ne obstajaZa razliko od Galileia, ki je na procesu popustil, s poudarkom "Eppur simuove" (Zemlja namre), se Giordano Bruno ni umaknil niti za ped,ugotavljajo zgodovinarji. Giordano Bruno se je smelo opredelil protimranosti tedanjih cerkvenih videnj, bil je vztrajen iskalec resnice skozistvarnost. Zastopal je stalia, da je svet neskonen, da je Kopernik sodilpravilno, pa e, med drugim, da pekel ne obstaja in da nikjer ne pie, da jepape nezmotljiv. Vemo, da v zadnjih asih katolika Cerkev samokritinoodstopa od nekaterih nekdanjih nazorov. Pape Janez Pavel 11. je predletom dni v bistvu priznal, da je teza o peklu vpraljiva, e prej pa je privolilv to, da se javno razmilja o nezmotljivosti pontifeksa.

Giordano Bruno je bil neizprosen. Rojen je bil v mestecu Nola, kakih 30kilometrov od Neaplja. leta 1572. Posvetili so ga v duhovnika, vendar je

kmalu zatem demonstrativno zapustil Neapelj, ker so ga bili e razglasili zaheretika. Leta 1582 so ga sprejeli za profesorja na pariki Sorboni, nato jeveliko potoval in predaval v Londonu, Pragi, Wurttembergu in Tubingenu,leta 1592 pa je konal v Benetkah, kjer mu je do dal zatoie in monostpredavati. ?al pa ga je prav do Giovanni Mocenigo izdal in ga predal papekiposvetni oblasti, saj je papeko ozemlje tedaj segalo do bliine Padove. VRimu je 17. februarja 1600 konal na grmadi. Njegov potopis odkriva, da negre zanikati morebitnih stikov tudi z naim Primoem Trubarjem.

Proti avtoritativni oblastiZgodovinarji (pa ne samo laini) so pozneje neusmiljeno obsojali doaMoceniga, e da je oneastil ugled Beneke republike. Benetke so namretedaj bile edina neodvisna drava v junem delu Evrope, drava, ki jeuspevala v tem, da je smelo kljubovala hegemoniji panije in papekedrave.

Giordano Bruno pa je svoje teorije vztrajno razlagal tudi v Franciji inAngliji, v slednji je imel opraviti z mono konzervativnimi pogledi, ki so jihgojili v asu kraljice Elizabete. Na vseuiliu v Oxfordu so ga celo fizinonapadli. V Nemiji pa se je odloil proti kalvinizmu, e da tudi ta smerzaenja podpirati dogme, on, Giordano Bruno, pa sodi, da mora delovatipredvsem loveka "misel". Povsod je javno podrtoval, da ne maraavtoritarizma, e pa se ta spremeni v oblast, potem je konec lovekovesvobode, je pojasnjeval filozof Bruno.

Zanimivo je, da je kritiziral tudi odkritje Amerike, e da je s staliazemljepisa dragoceno, da pa je s lovekega vidika to spet prilonost za"nasilje in tragedijo". Seveda je meril na sveto panijo in vatikanskopodporo. Zgodovinaiji vedo povedati, da je Giordano Bruno ravnal"genialno", da pa je seveda bil zelo mote v tedanjih svetovnih razmerah.Povsod se je obnaal domala "viharno", pa v duhu neapeljske klime.Spotoval je "boje zakone", toda res boje, kakor je poudarjal, torej tiste, kipovzdigujejo moralo, predvsem pa poveliujejo vlogo loveka.

V neskonnem prostoru, je razmiljal, ne more biti enega centra, marve jihje ve. Vesolje je sestavljeno iz neskonnega tevila "tok". Neskonnost pa jenaglaal, ne velja samo za svet, marve tudi za as. Bil je izjemno pronicljivin premorten, piejo zgodovinarji. Ko je govoril o tokah, je v bistvu mislilna "pluralnost svetov", kakor so pozneje govorili razsvetljenci. Preemalo gaje misel o "loveku" ki naj ga nenehno upravieno navdaja volja po

osvajanju in svobodi, ne pa ponino sprejemanje danosti, kakorjih razlagajodrugi. To je prava "vera", ne pa vera, kakrno predstavljajo tisti, ki uspevajosamo zato, ker se obraajo na neizobraene mnoice, je zatrjeval.

Nedvomno je Giordano Bruno, ki so ga kot globokega misleca sprejeli tudi velitni dominikanski red (eprav ga je pozneje zapustil), najpomembnejipredstavnik renesanne misli.

Miro Kocjan