Goran Forbici

Tina Divjak

Borut Osonkar

Vesna Dernovšek

Matej Verbajs

SKUPAJ ZA SKUPNOSTPriročnik o sodelovanju med občinami in nevladnimi organizacijami

avtorji:

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

352:341.215.2(035)

SKUPAJ za skupnost : priročnik o sodelovanju med občinami in nevladnimi organizacijami / [avtorji Goran Forbici ... et al.]. -

Ljubljana : Zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij - CNVOS [etc.], 2010

ISBN 978-961-6698-10-8 1. Forbici, Goran

250935040

avtorji:

Goran Forbici, Tina Divjak, Borut Osonkar,

Vesna Dernovšek, Matej Verbajs

»Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov

za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete: Institucionalna in administrativna

usposobljenost; prednostne usmeritve: Spodbujanje razvoja nevladnih

organizacij, civilnega in socialnega dialoga.«

Izdajatelji:

Zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij CNVOS

Zavod PIP – Pravni in informacijski center Maribor

Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto

Sklad dela Zasavje, ustanova za izvajanje aktivne politike zaposlovanja

Fundacija Vincenca Drakslerja za odvisnike

Ustanova Lokalna razvojna fundacija za Pomurje

Ustanova Lokalna razvojna fundacija Posavja

Ustanova Lokalna razvojna fundacija Banjške in Trnovske planote

Središče Rotunda, primorski družbeni center, Koper

IPAK – Inštitut za simbolno analizo in razvoj informacijskih tehnologij Velenje

Društvo za razvoj in varovanje GEOSSA

Ljubljana, 2010.

Prva izdaja. Vse pravice pridržane.

KAZALO

O PRIROČNIKU 5

1. KAJ SO NEVLADNE ORGANIZACIJE (NVO) 6

2. KAJ LAHKO NEVLADNE ORGANIZACIJE NAREDIJO ZA SKUPNOST

Nevladne organizacije kot izvajalke javnih storitev 10

Sodelovanje v postopkih odločanja 29

3. KAJ LAHKO OBČINA NAREDI ZA NEVLADNE ORGANIZACIJE

Podporni ukrepi za delovanje nevladnih organizacij 32

Vključevanje v postopke odločanja 39

4. NVO PRIJAZNA OBČINA 48

5. SPORAZUMI MED OBČINAMI IN NEVLADNIMI ORGANIZACIJAMI 49

Pričujoče besedilo je nastalo na podlagi prepričanja o samoumevnosti uspešnega in trdnega

sodelovanja med občinami in nevladnimi organizacijami. Kajti čeprav se naloge nevladnih

organizacij razlikujejo od tistih, ki jih imajo občine, in je različen tudi njihov status, pa je obojim

skupno isto poslanstvo – krepiti kakovost življenja občanov in občank.

V Sloveniji danes deluje okoli 23 000 nevladnih organizacij. Mreža njihovih storitev, projektov

in programov je tako bogata in široko razpredena, da si življenja brez njih pravzaprav ni več

mogoče predstavljati. Seže od gasilstva, športa, dobrodelnosti in kulture do okolja, sociale,

zdravja … Tako rekoč v sleherni kotiček našega vsakdana.

Deset regionalnih stičišč nevladnih organizacij in CNVOS - Center za informiranje, sodelovanje

in razvoj nevladnih organizacij je zato skupaj oblikovalo pobudo MOJA DRUŽBA, namenjeno

promociji in krepitvi delovanja nevladnih organizacij na lokalni ravni. Del nje je tudi priročnik,

ki je pred vami.

Priročnik je razdeljen na tri dele. V prvem delu je na kratko predstavljeno, o čem sploh teče

beseda, ko govorimo o nevladnih organizacijah. Drugi del je posvečen doprinosu nevladnih

organizacij h kvaliteti naših življenj. V njem smo zato jedrnato nanizali tudi nekaj primerov

dobrih praks. Tretji del tematizira, kaj lahko občine storijo, da bi bilo delovanje »njihovih«

nevladnih organizacij še bolj učinkovito. Oziroma kako jim ga lahko olajšajo. Le s sodelovanjem

je namreč iz obojih mogoče potegniti največ. Pri tem smo natančno opisali korake, ki jih

morajo oboji storiti za uresničitev predlaganih ukrepov. Priročnik zaključuje vzorec sporazuma

med občinami in nevladnimi organizacijami. Gre za dokument, ki vsebuje zavezo občin in

nevladnih organizacij za njihovo trajno, učinkovito in plodno sodelovanje.

Ljubljana, maj 2010

O PRIROČNIKU

Nevladne organizacije (s kratico NVO) so organizacije, ki jih lahko na lastno pobudo ustanovi

vsak izmed nas. NVO v vseh pogledih delujejo neodvisno od države in imajo nekaj temeljnih

značilnosti. So neprofitne, večinoma prostovoljne in prav vse morajo imeti neko obliko pravne

osebe. V Sloveniji so to prvenstveno društva, ustanove in (zasebni) zavodi.

Nepravno gledano pa so NVO družbeni prostor, ki se razprostira med državo, trgom in raznimi

oblikami družbenih skupnosti (družina, sosedstvo, sorodstvo, skupine prijateljev ipd.). Poleg

tega, da NVO predstavljajo alternativo in korekturo državi, predstavljajo alternativo in

korekturo tudi tržnim organizacijam oziroma podjetjem. NVO veljajo kot temelj razvoja in

ohranjanja demokracije.

NVO tvorijo nevladni sektor, ki ga nekateri imenujejo tudi tretji sektor ali civilna družba.

Opravljajo (vsaj) dve pomembni funkciji – zagovorniško in storitveno. Ob tem, da predstavljajo

eno od oblik sodelovanja državljanov pri upravljanju države in družbe, so namreč tudi

pomemben izvajalec javnokoristnih storitev na področjih sociale, zdravja, družine, mladih,

kulture, športa, okolja ...

NVO, civilna družba ali tretji sektor?

Pojmi, kot so „civilna družba˝, „nevladne organizacije˝, „tretji sektor˝ ipd., so v zadnjih

desetletjih postali modni pojmi. Zato ne preseneča dejstvo, da splošnega soglasja o tem, kaj

izrazi „civilna družba“, „nevladne organizacije“, „neprofitne organizacije“ ali „tretji sektor“

pomenijo, ni. Lahko pa rečemo, da je civilna družba nekaj širšega od NVO, izraza tretji sektor in

NVO pa pomenita isto stvar. Poleg NVO tvorijo civilno družbo tudi civilne pobude oziroma

neformalne skupine državljanov in državljank, ki niso organizirane v društva, zavode ali

ustanove.

NVO – društva, zavodi, ustanove

V Sloveniji poznamo tri prevladujoče oblike nevladnih organizacij in sicer društva, zavode in

ustanove. Med 23.000 slovenskimi NVO prevladujejo društva, sledijo zavodi in ustanove.

1. KAJ SO NEVLADNE ORGANIZACIJE (NVO)

6

Društva so članske organizacije, katerih člani med seboj izvolijo svoje vodstvo. Kljub temu je

najvišji organ zbor članov oziroma vsi člani društva. Društvo je lahko ustanovljeno za

zagotavljanje interesov svojih članov ali za izpolnjevanje javno koristnih interesov.

Zavodi so organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje neke dejavnosti. Zavodi nimajo članstva,

kakor ga imajo društva, vodilni v zavodu so njegovi ustanovitelji. Namen zavodov je

zagotavljanje nepridobitnih, javno koristnih storitev za posameznike ter organizacije. Ob

zasebnih zavodih obstajajo tudi javni zavodi, katerih ustanoviteljica je država ali občina in

zaradi tega niso del nevladnega sektorja.

Ustanove pa tradicionalno pomenijo združevanje premoženja za nek določen namen, ki ga

upravlja upravni odbor. Tudi ustanova ni članska organizacija.

Značilnosti NVO

Glavne značilnosti delovanja NVO so:

Neodvisnost (predvsem od države in političnih strank):

pri ustanovitvi; organizacije so odvisne le od zakonsko določenih pogojev za

registracijo,

pri delovanju; organizacije same določajo svoje dejavnosti, cilje in naloge, pri čemer

država nima neposrednega vpliva na njihovo notranje upravljanje,

pri prenehanju; država nima vpliva na prenehanje organizacije, tudi premoženje

organizacije se po prenehanju ne prenese na državo temveč na organizacije s

podobno dejavnostjo.

Neprofitnost:

NVO lahko izvajajo komercialne storitve na trgu, vendar morajo ustvarjeni dobiček

nameniti za svojo registrirano dejavnost, ne pa razdeliti med člane ali upravne

organe.

Prostovoljnost:

članstvo v NVO ni obvezno ali kako drugače prisilno, hkrati pa organizacije običajno

vključujejo prostovoljno delo.

Multifunkcionalnost:

NVO niso omejene na delovanje znotraj ene same dejavnosti, temveč lahko hkrati

delujejo na več področjih, na primer športnem, socialnem, izobraževalnem itn.

Inovacijski potencial:

zaradi neodvisnosti od države, političnih strank in trga se NVO lahko prej in jasneje

odzovejo na nove družbene potrebe.

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

7

Delovanje v javnem interesu

NVO lahko pridobijo status delovanja v javnem interesu. Gre za pomembno funkcijo NVO, ki

nevladni sektor zelo razlikuje od ostalih sektorjev, predvsem tržnega sektorja. Takšen status

lahko pridobijo samo tiste organizacije, ki niso namenjene zadovoljevanju ozkih potreb

svojega članstva, temveč je njihovo delovanje pripoznano kot splošno koristno za vso družbo.

Običajno je delovanje v javnem interesu namenjeno NVO, ki delujejo predvsem lokalno in tako

mnogo prispevajo prav k neposredni dobrobiti lokalne skupnosti.

Zgodovina NVO

Razvoj NVO na Slovenskem seže daleč v zgodovino, saj so že različne zveze in združbe

prijateljev iz 7. in 8. stoletja našega štetja imele določene značilnosti današnjih NVO.

Zgodovinsko gledano pomeni začetek tovrstnih organizacij nastanek cehov (obrtniških

bratovščin), verskih dobrodelnih organizacij in fundacij v 14. stoletju. V prvi polovici 19.

stoletja so nastala prva delavska gibanja, ki so bila s kasnejšo ureditvijo prepovedana oz.

omejena v svojem delovanju. Prvi pravni akti, ki urejajo področje interesnega združevanja, so

bili izdani po letu 1850. Tako prinaša društveni patent (izdan s strani cesarja avstro-ogrske

monarhije) prvo ureditev društev, Zakon o pravici do združevanja v društva in politična društva

iz leta 1867 pa predstavlja prvo zakonsko ureditev na tem področju. Poseben pomen ima

nastanek gibanj, namenjenih narodnostnemu prebujenju. Najpomembnejše oblike

združevanja so bile čitalnice. Pomembno vlogo so imele tudi zadruge oz. zadružništvo kot

gibanje za obrambo interesov slovenskih kmetov, obrtnikov in delavcev, ki je s približno 1700

zadrugami pred drugo svetovno vojno pomenilo izredno množično obliko stanovske

samoorganiziranosti. Med delavci so se izoblikovala podporna društva, prostovoljne bolniške

in pokojninske blagajne ter razni skladi pri socialnih organizacijah. Konec druge svetovne vojne

in prihod socialističnega družbenega sistema sta pomenila zaton delovanja NVO, saj je

državna regulativa onemogočala razvoj nevladnega sektorja. Pomemben mejnik je

predstavljalo leto 1974, ki je z novim Zakonom o društvih pomenilo začetek ustanavljanja

NVO, pri čemer so te organizacije ob nestimulativni podpori države ostajale majhne in

nemnožične. V osemdesetih letih so nastajala številna nova družbena gibanja (mirovna,

ekološka, za varovanje človekovih pravic, duhovna itd.), pri čemer je del najbolj aktivnih

akterjev kasneje prešel v politično sfero, del pa je ostal na nevladni ravni. Obdobje po

osamosvojitvi Slovenije je na področju nevladnih organizacij pomenilo nadaljevanje njihovega

razvoja in krepitve.

8

Organiziranost NVO v Sloveniji danes

Povezave med slovenskimi NVO lahko razdelimo po treh kriterijih.

Prvi je vsebinski in znotraj njega je mogoče ločiti vsebinske ter horizontalne povezave. Med

vsebinske sodijo gasilska zveza, planinska zveza, zveza kulturnih društev, zveza društev

upokojencev, zveza invalidskih organizacij itd., torej povezave, ki združujejo organizacije z

istega ali zelo podobnega področja delovanja. Takšne zveze so v Sloveniji tudi najstarejše in

najštevilčnejše, njihovo število pa narašča iz leta v leto.

Horizontalne povezave NVO so precej mlajše, saj so se razvile šele v zadnjih nekaj letih. Ključ

njihovega nastanka je skupna pravna oblika. V Zvezo društvenih organizacij Slovenije (ZDOS)

so včlanjene različne zveze društev ne glede na njihovo dejavnost. Enako velja za Združenje

slovenskih ustanov (ZSU), v katerega so združene slovenske ustanove oziroma fundacije. Pred

kratkim je bila ustanovljena tudi Skupnost privatnih zavodov (SKUP), ki združuje nekatere od

slovenskih zasebnih zavodov. Tu pa je še Center nevladnih organizacij Slovenije (CNVOS), ki

združuje tako društva kot tudi zavode in ustanove, saj gre za mrežo, katere članice so lahko vse

slovenske nevladne organizacije, ne glede na področje svojega delovanja ali pravno obliko.

V drugo bi lahko NVO razdelili glede na trdnost njihove povezave in sicer na krovne zveze in

mreže. Pri prvih gre za reprezentativno oziroma predstavniško povezovanje. Drugačno je

delovanje mrež, ki je načeloma bolj ohlapno, praviloma pa tudi nimajo predstavniške funkcije.

Tretji možen način delitve NVO je teritorialen. Nekatere povezave združujejo organizacije iz

celotne Slovenije, druge le organizacije iz določenega območja ali regije. Tako govorimo o

nacionalnih, regionalnih in lokalnih zvezah in mrežah.

V preteklosti je bila pozornost usmerjena predvsem v nacionalne zveze, z ustanavljanjem

pokrajin pa se preusmerja na regionalne mreže. Tudi pri teh velja, da so regionalne vsebinske

mreže precej starejše kot horizontalne. Slednje so se namreč začele oblikovati šele pred

dvema letoma skupaj z regionalnimi stičišči nevladnih organizacij, ki so nastala z namenom

okrepiti in povezati NVO znotraj posamezne statistične regije. Sicer bo pomen tovrstnega

povezovanja najverjetneje prišel do polnega izraza šele, ko bo regionalizacija zares izpeljana, a

ravno zato se zdi toliko pomembneje, da nevladne organizacije ustanovitev pokrajin pričakajo

dobro pokrajinsko organizirane in povezane.

Mreže in krovne povezave

Nacionalne in teritorialne povezave

9

Uvodoma je bilo nakazano, da imajo nevladne organizacije (vsaj) dvojno družbeno vlogo:

storitveno in zagovorniško.

To poglavje je zato razdeljeno na dva dela. V prvem delu je jedrnato in z nekaj primeri

predstavljena storitvena dejavnost nevladnih organizacij, predvsem tisti njihovi programi in

projekti, ki se v uvrščajo med javne storitve oziroma storitve, ki so v javnem interesu. V drugem

delu je pozornost namenjena zagovorniški vlogi nevladnih organizacij in s tem njihovemu

sodelovanju pri oblikovanju (lokalnih) javnih politik in predpisov.

Med javne storitve sodijo vse tiste storitve, s katerimi država zagotavlja uresničevanje

temeljnih ustavnih pravic za vse svoje prebivalce in za to praviloma uporablja javna sredstva.

Gre za različne storitve na področju vzgoje, izobraževanja, kulture, zdravstva, socialnega idr.

varstva, ki sodijo med temeljne dobrine socialne države.

Čeprav je za zagotavljanje javnih storitev dolžna skrbeti država, pa to ne pomeni, da jih sama

tudi v celoti izvaja. Mreža izvajalcev javnih storitev vključuje tako javne zavode kot tudi

zasebne profitne in nevladne organizacije. Zadnje javne storitve opravljajo na podlagi

koncesij, kot del javne službe, ali pa imajo njihovi programi status javnih programov, na

področju kulture, na primer, status javnih kulturnih programov, na področju socialnega

varstva pa javnih socialnovarstvenih programov.

V grobem bi sicer med programe in projekte, ki sodijo v okvir javnih storitev, lahko šteli vse

tiste, ki jih na tak ali drugačen način (so)financira država, naj gre za ministrstva in druge vladne

službe ali pa občine.

2. KAJ LAHKO NEVLADNE ORGANIZACIJE NAREDIJO ZA SKUPNOST

NEVLADNE ORGANIZACIJE KOT

IZVAJALKE JAVNIH STORITEV

10

Kako globoko so nevladne organizacije vpete v izvajanje javnih storitev, nam pokaže že bežen

pogled na tiste nevladne organizacije, ki jih pozna tako rekoč vsako lokalno okolje, le da

pogosto pozabljamo, da so tudi one del, in to celo najstarejši del, nevladnega sektorja. Seveda

gre za društva, kot so gasilsko, ribiško, lovsko, kulturno, športno …

Tako na primer gasilska društva opravljajo javno službo gašenja in reševanja ob požarih,

prometnih, okoljskih oziroma ekoloških in industrijskih nesrečah, zaščito in reševanje oseb in

premoženja ob naravnih in drugih nesrečah, požarno stražo ter druge splošne reševalne

naloge.

Lovske družine na podlagi koncesij trajnostno gospodarijo z divjadjo v loviščih. Med njihove

naloge sodi varstvo divjadi, ohranjanje in izboljševanje njihovega življenjskega okolja,

ponovno naseljevanje redkih in ogroženih avtohtonih vrst divjadi, ptic in sesalcev, odstrel

bolnih in poškodovanih živali, lovskočuvajska služba …

Javno službo opravljajo tudi ribiške družine, ki upravljajo z vodnim življem na določenem

območju. Na podlagi koncesij skrbijo za izvajanje ribolova in vlaganje rib, dolžne so ukrepati ob

poginih, opravljajo ribiškočuvajsko službo …

Športna društva so po slovenski zakonodaji prednostni izvajalci nacionalnih in lokalnih

športnih programov, kamor sodijo tisti programi športa, ki se sofinancirajo iz javnih sredstev in

vključujejo programe

organizacijo treningov, seminarjev, tečajev, športnih

tekmovanj, turnirjev in drugih prireditev, izletov, pohodov, prav tako pa pogosto upravljajo

tudi z javna športno infrastrukturo, kot so razne dvorane in drugi športni objekti (nogometna,

teniška igrišča …).

Tudi humanitarna in dobrodelna dejavnost je ena od tradicionalnih dejavnosti nevladnih

organizacij, kamor sodita tudi Rdeči križ Slovenije in Slovenska Karitas.

Enako tradicionalno so v lokalnih okoljih prisotna tudi turistična, kulturna in še kakšna društva.

Turistična društva so pomemben dejavnik razvoja in promocije turizma, katerih zgodovina na

Slovenskem seže v začetek 20. stoletja, ko je bila ustanovljena Deželna zveza za pospeševanje

tujskega prometa na Kranjskem.

Društvo GEOSS iz Vač tako, na primer, na podlagi koncesijske pogodbe upravlja z

geometričnim središčem Slovenije, v okvir česar sodi pripravljanje, vzdrževanje in

športne vzgoje in rekreacije ter kakovostnega in vrhunskega športa.

Programi športnih društev tako obsegajo

11

dopolnjevanje poti in označb ter druge infrastrukture na območju geometrijskega središča,

skrb za njegovo popularizacijo, organizacija tradicionalnih kulturnih prireditev …

Tradicionalni izvajalci javnih (kulturnih) programov so tudi številna kulturna društva in zavodi,

ki pomembno prispevajo ne samo h kvaliteti in kvantiteti slovenske kulturne ponudbe, ampak

tudi k njeni pestrosti. Gre za različne kulturne oblike, od gledališča, galerijskih dejavnosti,

plesa, interdisciplinarne umetnosti, do sodobnih intermedijskih umetniških pristopov,

klasične glasbe in založništva, ki so danes močno vpete v utrip svojega okolja. Nevladne

organizacije organizirajo tudi ogromno festivalov, ki pestrijo kulturno in tudi turistično

ponudbo Slovenije in delujejo v vseh slovenskih regijah.

Pri tem se postavlja vprašanje, kakšne so prednosti takšnega razvoja nevladnih organizacij in s

tem pluralizacije izvajanja javnih storitev? Odgovor je preprost predvsem zato, ker

pluralizacija prinaša:

večjo (socialno) izbiro

hitrejše in prožnejše odzivanje na potrebe prebivalcev

večjo soudeležbo ljudi pri zagotavljanju storitev

boljši nadzor uporabnikov nad kvaliteto storitev in

večjo vzdržnost sistema javnih storitev (s pluralizacijo njihovega zagotavljanja se

namreč zmanjša tudi tveganje njegovega zloma).

Pester nabor novih, javnosti morda manj znanih dejavnosti nevladnih organizacij si zato

zasluži dodatno predstavitev. Izbor, ki sledi, ni niti posebej temeljit niti posebej izčrpen. Skuša

le bežno ilustrirati, kako bogata in široko razpredena je mreža storitev, projektov in programov

nevladnih organizacij in kako si življenja brez njih dandanes pravzaprav ni več mogoče

predstavljati.

Nabor je zato v precejšnji meri naključen, razdelili pa smo ga po vsebinskih področjih, na

katerih so nevladne organizacije še posebej dejavne. Enako naključen je tudi izbor posamičnih

nevladnih organizacij, katerih projekte predstavljamo. Z njim torej nikakor ne želimo

zmanjševati vloge in pomena drugih, ki razvijajo enake ali podobne programe. Nasprotno,

vsako od izbranih imen bi lahko nadomestili s katerim drugim.

V zadnjih dvajsetih letih pa so nevladne organizacije začele širiti svoje dejavnosti tudi na tista

področja, kjer so imele dotlej vodilno vlogo razne javne službe in zavodi. Gre predvsem za

storitve s področja vzgoje in izobraževanje ter socialnega varstva.

¤

¤

¤

¤

¤

12

Nekaj pa je izbranim programom vendarle skupnega. Vsak od njih se izvaja v lokalnem okolju in

je namenjen lokalnim prebivalcem, hkrati pa jih ob državi (preko razpisov različnih

ministrstev) financirajo tudi občine.

Številna društva upokojencev danes ponujajo pisano paleto dejavnosti za starejše, za aktivno

in kreativno preživljanje jeseni življenja.

Dnevni centri aktivnosti za starejše

V dnevnih centrih za starejše vsak dan potekajo številne aktivnosti, namenjene vzdrževanju

psihofizične kondicije starejših in njihovemu aktivnemu vključevanju v socialno okolje. V

dnevnem centru za starejše v ljubljanskih Mostah, ki deluje pod okriljem Mestne zveze

upokojencev Ljubljana in je odprt od ponedeljka do četrtka med 8.00 in 18.00 uro, v petek pa

med 8.00 in 16.00 uro, so, na primer, starejšim vsak dan na voljo jutranja telovadba in joga ter

razne delavnice in krožki, od računalništva in tujih jezikov do ročnega dela in kuhanja. Hkrati je

v njegovi klubski sobi mogoče prebirati dnevno časopisje in revije, igrati družabne igre, šah,

karte, klepetati ob čaju ali kavi …

Univerze za tretje življenjsko obdobje

Univerze za tretje življenjsko obdobje so namenjene izobraževanju in razvoju starejših.

Njihovo delovanje temelji na skupnem učenju, soodgovornosti in prostovoljnem delu

slušateljev, mentorjev in sodelavcev univerze.

Slušatelji se izobražujejo v študijskih krožkih, kar pomeni, da so poleg mentorja tudi slušatelji

sami s svojimi izkušnjami, odkrivanjem, znanjem in kulturo vir učenja skupine.

Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ljubljana razvijajo izključno izobraževanje, ki ima

obeležje študijskih dejavnosti. Študij na Univerzi je usmerjen k doseganju kognitivnih (učnih),

skupnostnih (v dobro skupine in družbenega okolja) in akcijskih ciljev (razstave, koncerti,

prevodi, raziskave, svetovanje, pomoč, boljšanje lokalnega okolja, spodbujanje kulturne,

ekonomske ter socialne dejavnosti v lokalnem okolju).

Kako pestri in številčni so lahko študijski programi univerz za tretje življenjsko obdobje,

učinkovito ilustrira seznam programov ljubljanske za šolsko leto 2009/2010:

DELO S STAREJŠIMI

14

IZOBRAŽEVALNI PROGRAM ŠTEVILO SKUPIN

SKUPAJ 298

umetnostna zgodovina 39

zgodovina (slovenska in svetovna) 13

etnologija 3

arheologija 1

antropologija 1

filozofija 1

novinarstvo 1

neevropske kulture 2

geografija (slovenska in svetovna) 8

kultura bivanja 2

restavratorstvo 1

rad(-a) imam gledališče 1

književnost 2

spoznavanje klasične glasbe 1

psihologija osebnosti 6

medsebojni odnosi in sporazumevanje 8

družine in kako v njih živimo 1

kultura obnašanja 1

umetnost pripovedovanja 1

umetnost fotografiranja 1

svetovne religije in verstva 1

naravoslovje 1

hortikultura 1

računalništvo 25

program za varovanje zdravja 1

človek in njegove pisave 2

čudoviti svet ugank 1

keramika 6

slikarstvo 14

ruski jezik 4

francoski jezik 9

italijanski jezik 22

španski jezik 11

angleški jezik 80

nemški jezik 25

kitajski jezik 1

15

Skupine starih ljudi za samopomoč

Projekt oz. program Skupine starih ljudi za samopomoč je edinstven v Evropi in eden

najobsežnejših na področju zadovoljevanja nematerialnih potreb starih ljudi v Republiki

Sloveniji. Njegovi začetki segajo v leto 1987, ko je bila ustanovljena prva skupina v Domu

upokojencev Izola. Delo v skupini temelji na principih samopomoči in je organizirano v obliki

prijateljske skupine do 10 članov nad 65 let, ki jih povezujejo skupne teme. Negujejo kulturo

poslušanja, ki je osnova za glavno dejavnost, to je zaupni pogovor.

Starejši za starejše

Gre za projekt, v katerem sodeluje 580 prostovoljcev, ki so že obiskali preko 14 tisoč starejših

od 69 let in preko anketnih vprašanj poskušali izvedeti, če so starejši potrebni pomoči, kakšne

in jim pomoč tudi ponudili. Glavni namen je prepoznati težave starejših v našem okolju in jim

pomagati, da lahko kvalitetno starost preživljajo doma brez institucionalnega varstva, kar je

velika želja veličine starejših v Sloveniji.

Odhod v dom za starejše je v veliki večini primerov izhod v sili, ko doma ni več moč zagotavljati

dovolj pomoči.

Upokojene strokovnjakinje Slovenske filantropije, Združenja za promocijo prostovoljstva in

Zveze društev upokojencev Slovenije so zato pred 15 leti pričele razvijati projekt medsebojne

pomoči starejših, da bi lahko čim dlje ostali v domači oskrbi. Njihov namen je poiskati vse tiste

prebivalke in prebivalce Slovenije, starejše od 69 let, ki živijo v svojih lastnih gospodinjstvih ali

skupaj s sorodniki in potrebujejo za to, da bi lahko čim dlje ostali v svojem domu, dodatno

pomoč okolja.

16

Tudi delo z otroki in mladimi ima v nevladnih organizacijah dolgo tradicijo. Le kdo ne pozna

raznih letovanj, izletov in delavnic, ki jih organizirajo društva pod okriljem Zveze prijateljev

mladine. Ali pa bralne značke, ki je prav tako eden od njenih projektov. Ali tabornikov ali

skavtov, ki se prav tako uvrščajo med nevladne organizacije.

Od 90. let prejšnjega stoletja naprej so nevladne organizacije s svojimi programi vključene tudi

v javni šolski sistem. Pod njihovim okriljem delujejo zasebni vrtci, osnovne, srednje in tudi

visoke šole.

Ena takšnih nevladnih izobraževalnih ustanov je zasebni zavod Waldorfska šola, ki združuje

vrtec, osnovno šolo in gimnazijo. Zasebno osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje je v

Sloveniji sicer še precejšnja redkost, mnogo bolj pa so razširjeni »nevladniški« vrtci. Eden

takšnih je glasbeni Vrtec Ringaraja iz Novega mesta, ki je občinsko koncesijo pridobil že leta

1993.

Varne točke za otroke

Varne točke so javni prostori – lekarne, knjižnice, cvetličarne, šole, mladinski centri …, v katere

se lahko po pomoč zatečejo otroci in mladostniki, ki se znajdejo v težavah (medvrstniško

nasilje, pomoč pri domačih nalogah, stiske, izguba ključev …). Na Varnih točkah jim

usposobljeni prostovoljci nudijo pomoč, pokličejo starše. Označene so s posebno nalepko.

Projekt Varnih točk je društvo Unicef začelo izvajati leta 2003, danes pa je v 11 občinah po

Sloveniji že več kot 200 Varnih točk.

DELO Z OTROKI IN MLADIMI

17

Tudi na področju pomoči staršem so nevladne organizacije razvile številne projekte in

programe.

Ena takšnih nevladnih organizacij je ljubljanski Zavod Tamal, ki med drugim ponuja:

predavanja za bodoče starše

telovadbo za nosečnice

telovadbo za mamice z dojenčki

telefonsko in individualno svetovanje mamicam po porodu

svetovanje in pomoč na domu ob rojstvu otroka

igralne urice za malčke

animacijo na rojstnodnevnih zabavah

organizacijo občasnega in rednega varstva in tudi

svetovanje in pomoč pri vzgoji otrok in mladostnikov (svetovanje staršem pri učnih in

vedenjskih težavah in konkretna učna pomoč učencem).

Dojilnice in previjalnice

Ena zanimivejših storitev so dojilnice in previjalnice za najmlajše, ki jih je leta 2006 uvedlo

Združenje staršev in otrok Sezam. Gre za kotičke, razporejen po več različnih koncih Ljubljane,

ki tudi tistim mamam in očetom, ki se sicer ne bi odločili za potep po mestu z dojenčkom,

omogočajo, da v miru podojijo in previjejo svojega otroka. Prostori so opremljeni s previjalno

mizo in s stolom za dojenje.

Babica servis

Projekt „Babica servis“ združenja Sezam dokazuje, da je s premišljenim organiziranjem

dejavnosti varstva otrok mogoče krepiti tudi medgeneracijske odnose in prispevati k

aktivnemu socialnemu vključevanju starejših.

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

STARŠEVSKA POMOČ

18

V okviru projekta „Babica servis" tako Sezam povezuje družine s potrebo po varstvu otrok s

starejšimi, že upokojenimi osebami, ki na svojem domu svojem domu profesionalno varujejo

otroke. V vsakdanji praksi projekt poteka tako, da babice varujejo na domu (najpogosteje)

enega, včasih dva, največ pa tri otroke. Vse osebe, ki nudijo storitev v projektu, so prijavile

samostojen poklic, so registrirane in so davkoplačevalke. Da bi delo potekalo kvalitetno in

profesionalno, združenje za „babice“ enkrat mesečno organizira tudi skupne sestanke, kjer si

lahko izmenjajo izkušnje in skupaj rešijo kakšen problem.

19

V nevladnih organizacijah si že vrsto let z različnimi programi prizadevajo za krepitev

medgeneracijskega sodelovanja, vedno bolj razvejana pa je tudi mreža medgeneracijskih

društev.

Mednje sodi tudi Medgeneracijsko društvo za kakovostno starost Ljubljana, ki že od leta 2001

uspešno razvija in vzdržuje komunikacijske kanale med generacijami, skrbi za zmanjševanje

socialne izključenosti starih ljudi v skupnosti in povečuje kvaliteto njihovega življenja. Člani

društva so prostovoljci vseh generacij, večina med njimi je mlajših upokojencev, ki so se leto

dni usposabljali za prostovoljsko druženje s starim človekom ali za voditelje skupin.

Ljubljanski prostovoljci se družijo s približno 650 starimi ljudmi, za kar okvirno porabijo 58.500

ur letno. Družabništvo poteka tedensko v družabniškem paru ali v medgeneracijski skupini

pod vodstvom prostovoljskega voditeljskega para.

Društvo skozi celo leto izvaja program „Ljubljanska prostovoljska mreža medgeneracijskih

programov za kakovostno starost in boljše odnose med generacijami" in znotraj njega

programe osebnega medgeneracijska družabništva s starim človekom (redno tedensko

druženje prostovoljca z enim starim človekom), medgeneracijske skupine za kakovostno

starost (redno tedensko druženje starih ljudi v skupini pod vodstvom prostovoljskega

voditeljskega para), ohranjanje prostovoljske kondicije (mesečne intervizijske skupine

prostovoljcev, izobraževanje, strokovna literatura, predavanja, izdaja glasila, organizacija

družabnih dejavnosti ...).

Medgeneracijske hiše

V bližnji preteklosti so po Sloveniji začele nastajati tudi medgeneracijske hiše. Ena od njih je

v Murski Soboti in je prva hiša v Sloveniji, ki ponuja medgeneracijski

program, ki temelji na prostovoljskem sodelovanju in skupnemu ustvarjanju vseh generacij.

Hiša stoji v centru Murske Sobote in s svojim velikim vrtom meji na Soboški park. Prenovljena

je bila leta 2009, njeni prostori pa so opremljeni za izvedbo različnih delavnic: učna kuhinja,

Hiša Sadeži družbe

MEDGENERACIJSKO SODELOVANJE

20

računalniška delavnica, mojstrska in šiviljska delavnica, dnevni prostor, ki je namenjen tudi

varstvu otrok, mladinska soba, v kateri prostovoljci izvajajo učne pomoči. Izvajanju različnih

delavnic pa je namenjen tudi poseben paviljon. V hiši je dvigalo, ki omogoča dostop tudi

gibalno oviranim posameznikom. Bogati jo tudi velik vrt s sadnim drevjem, ki nudi prostor za

izvajanje različnih delavnic na prostem: obrezovanje dreves in urejanje zeliščnega vrta, otroci

pa lahko ustvarjajo tudi v peskovniku.

21

Področje duševnega zdravja je eno tistih področjih, na katerih je dejavnost nevladnih

organizacij izredno razvejana, hkrati pa so njihovi programi del mreže javnih

socialnovarstvenih programov, ki jih sofinancirata država in lokalna skupnost.

Gre za različne programe izvenbolnišnične psihosocialne rehabilitacije in podpore s ciljem

ponovne vključitve posameznikov z duševnimi težavami v družbeno in delovno okolje ter

krepitev njihove zmožnosti za samostojno in kakovostno življenje.

Izredno pomemben del rehabilitacijskih programov so tudi in

.

Dnevni centri

Dnevni centri so namenjeni osebam, ki imajo težave v duševnem zdravju, so v trenutni stiski ali

krizi, pa tudi tistim, ki potrebujejo samo nasvet, kot npr. svojcem in prijateljem oseb s težavami

v duševnem zdravju.

Ena od nevladnih organizacij z mrežo tovrstnih dnevnih centrov je OZARA SLOVENIJA -

Nacionalno združenje za kakovost življenja. Ozarini dnevni centri se nahajajo v Mariboru,

Murski Soboti, Ptuju, Slovenj Gradcu in Brežicah. V njih ponujajo dnevno ter organizirano

obliko psihosocialne podpore osebam s težavami v duševnem zdravju. Aktivnosti potekajo

skupinsko ali individualno, vključenim uporabnikom pa pomagajo pri pridobivanju in

ohranjanju potrebnih socialnih veščin ter funkcionalnih znanj in spretnosti, širjenju socialne

mreže ter zmanjševanju socialne izključenosti. Dnevni center zagotavlja tudi svetovanje in

informiranje svojcem oseb s težavami v duševnem zdravju.

V njih vsak dan potekajo številne aktivnosti, od treningov socialnih veščin, interakcijskih vaj,

treningov komunikacije, računalniških tečajev in tečajev tujih jezikov do delavnic za

samopomoč, likovne delavnice, kreativne delavnice, sprehodi na okoliške griče in hribe,

igranje badmintona, balinanje, košarka, pikado, družabne igre s kartami, šah, dnevna uporaba

dnevni centri stanovanjske

skupine

PSIHOSOCIALNA POMOČ

22

računalnikov, izposoja knjig, revij in še kaj.

Njihov osnovni namen je nadaljevanje rehabilitacijskega procesa v sproščenem okolju,

uporabnikom pa pomagajo prebroditi marsikatero krizno stanje, ne da bi se po pomoč morali

zateči v bolnišnico.

Stanovanjske skupine

Stanovanjske skupine so manjše bivalne enote za osebe s težavami v duševnem zdravju, ki

potrebujejo stalno podporo pri bivanju ter organiziranju svojega vsakdana. Omogočajo jim

kvalitetnejše življenje in večjo socialno vključenost kot bivanje v institucionalnem varstvu.

Njihov namen je doseči čim večjo samostojnost posameznika. V stanovanjskih skupinah se

uporabnikom zagotavlja možnost učenja vsakodnevno potrebnih spretnosti (pomoč pri

gospodinjskih opravilih, skrb za osebno higieno, samostojnost in zanesljivost pri opravljanju

raznih drugih vsakodnevnih opravil npr. plačevanje položnic, nakupovanje, urejanje osebne

dokumentacije, samostojno načrtovanje dnevnih opravil in zadolžitev), učenja socialnih

spretnosti, zviševanje socialne integracije uporabnika, pomoč pri ponovnem pridobivanju

ustreznih osebnih spretnosti, pomoč pri reševanju osebnih stisk in konfliktov ter boljši uvid v

bolezensko problematiko, pomoč pri zvišanju motivacije in kriterijev zaznavanja kvalitete

življenja.

Stanovanja se nahajajo v bližini trgovin, avtobusnih postajališč, zdravstvenih domov, pošt in

bank v običajnih stanovanjih ali stanovanjskih hišah. Optimalno število stanovalcev v njih se

giblje med tri in šest.

Ena od nevladnih organizacij, ki izvaja programe stanovanjskih skupin, je Društvo Novi

paradoks, v okviru katerega jih deluje šest: v Ljubljani, Medvodah, Grosuplju, Dolu, Tržiču in

Kranju.

23

Nevladne organizacije so na področju boja proti različnim vrstam nasilja razvile dejavnosti, s

katerimi poskušajo pomagati vsem generacijam.

SOS TELEFON za ženske in otroke – žrtve nasilja

SOS telefon (080 11 55) je zaupen, anonimen in brezplačen svetovalni telefon. Namenjen je

ženskam, otrokom, mladostnicam in mladostnikom, ki so izpostavljeni nasilju v družini,

partnerskih ali sorodstvenih zvezah, na delovnem mestu ali v drugih odnosih.

Svetovalke na SOS telefonu so posebej usposobljene za delo z ženskami, otroki in vsemi

drugimi, ki imajo izkušnjo z nasiljem.

Varne hiše

Varne hiše ženskam in njihovim otrokom nudijo varen prostor in možnost takojšnjega umika iz

ogrožajoče situacije.

V Ljubljani, na primer, trenutno delujejo štiri varne hiše, dve od njih pod okriljem Društva za

nenasilno komunikacijo, ki je prvo odprlo decembra 2004, drugo pa septembra 2008. Varni

hiši delujeta na tajni lokaciji, kar je pomembno za varnost stanovalk.

Posamezna varna hiša nudi prostor osmim ženskam in njihovim otrokom. Bivanje v hiši je

omejeno na največ eno leto, v tem času pa je stanovalkam na voljo strokovna psihosocialna in

druga pomoč. Izvajajo jo strokovne delavke in prostovoljke, posebej usposobljene za pomoč

žrtvam nasilja v družini.

BOJ PROTI NASILJU

24

Skupine za samopomoč za ženske, ki doživljajo nasilje

Skupine za samopomoč Društva SOS telefon so namenjena ženskam, ki doživljajo ali so v

preteklosti doživljale psihično, fizično, spolno ali ekonomsko nasilje v družinskih, partnerskih,

sorodstvenih in drugih medosebnih odnosih.

Temeljijo na vzpostavitvi osebnega stika in izmenjavi izkušenj z drugimi ženskami, ki so

doživljale ali še vedno doživljajo nasilje. Potekajo v obliki pogovora v skupini, ki ga usmerjajo

strokovno usposobljene osebe za delo z žrtvami nasilja.

25

Področje boja proti drogam je eno tistih, kjer so nevladne organizacije še posebej dejavne.

Razvile so številne preventivne in rehabilitacijske programe.

Mednje sodijo tudi dnevni centri, kot je na primer center v Novi Gorici, ki ga vodi ŠENT –

Slovensko združenje za duševno zdravje, prostor zanj pa je brezplačno ponudila mestna

občina. Odprt je vsak delavnik med 7.30 in 15.30 in je namenjen vsem, ki na različne načine

prihajajo v stik z drogami. V centru sta zaposlena dva strokovna delavca, pri izvajanju

aktivnosti pa sodelujejo tudi prostovoljci.

V centru so uporabnikom na voljo sterilne igle, skuhajo si lahko kavo ali čaj, preberejo dnevni

časopis, opravijo nujne telefonske klice, uporabijo tuše in pralnico, uporabljajo internet,

izkoristijo pomoč v obliki svetovanja in individualnega načrtovanja reševanja socialnih in

drugih stisk, dobijo nasvet in podporo glede vzpostavljanja stikov z institucijami, kot so CSD,

zdravstvene službe, ZRSZ, pravosodni in drugi organi, izvejo informacije o raznih programih, ki

obravnavajo odvisnosti, in dobijo pomoč pri vključevanju v njih.

DROGE

26

Veliko vlogo so nevladne organizacije prevzele tudi pri integraciji invalidnih oseb v

vsakodnevno družbeno dogajanje. Skrb za čim bolj samostojno življenje, izbira do lastnega

življenjskega stila, zasebnosti, odločanja in upravljanja z lastnim življenjem in možnost večanja

vpliva na lastno življenje so vodila, ki jim sledijo, da bi invalidnim osebam omogočila kar se da

neodvisno življenje.

Tem vodilom sledi tudi Zveza Sonček, ki izvaja program bivanja za odrasle osebe s cerebralno

paralizo in drugimi invalidnostmi v stanovanjskih skupinah že od leta 1991.

Z modeli bivanja, ki jih razvijajo, zagotavljajo pogoje za čim bolj enakopravno in neodvisno

življenje odraslim s telesno in/ali intelektualno oviranostjo. Nudijo vse potrebne pomoči pri

vsakodnevnih življenjskih aktivnostih (fizična nega, pomoč pri organiziranju prostega časa,

trening praktičnih življenjskih in socialnih veščin …). Sledijo cilju, da stanovalci živijo

polnovredno življenje v običajnem socialnem bivalnem in ne izključenem bivalnem okolju in

imajo aktivno vlogo pri sooblikovanju programa. Stanovanja se nahajajo v urbanem okolju,

stanovalec ima praviloma možnost uporabe eno ali največ dvoposteljne sobe in souporabe

skupnih prostorov v stanovanju.

V letu 2007 je Zveza Sonček izvajala storitev institucionalnega varstva – z nudenjem 16 urne

storitve čez teden in 24 urne storitve preko vikendov in praznikov v šestih stanovanjskih

enotah v Ljubljani, Mariboru, Dravogradu, Štorah in Kopru za skupaj osemintrideset oseb ter

omogočala samostojno bivanje v okviru prilagojenih stanovanj za dvanajst odraslih oseb z

invalidnostjo ter nudila prilagojene prevoze za neodvisno življenje teh oseb. V Mariboru

deluje tudi eno prilagojeno neprofitno stanovanje za tri samostojne osebe z invalidnostjo.

Neodvisno življenje hendikepiranih je program, namenjen vsem posameznicam in

posameznikom, ki želijo živeti izven institucionaliziranih oblik skrbi, upravljati s svojim

življenjem in odgovarjati za svoje odločitve. Zato je bistvenega pomena osebna asistenca, ki

jim omogoča obvladovanje vsakodnevnih aktivnosti. Posameznik ima možnost izbire

osebnega asistenta in vrsto pomoči.

POMOČ GIBALNO OVIRANIM

27

Čeprav smo v uvodu v pričujoče poglavje dejavnosti nevladnih organizacij shematično razdelili

na opravljanje storitev in zagovorništvo, pa v praksi stroge ločnice ni mogoče potegniti. Četudi

bi kje še lahko naleteli na organizacijo, ki se ne ukvarja z nudenjem storitev, pa je tako rekoč

nemogoče, da se ne bi prvenstveno storitvena organizacija na neki točki spoprijela tudi z

zagovorništvom.

Vzemimo za primer organizacijo, ki je aktivna na področju socialnega varstva oseb z duševnimi

težavami. Kontinuirano strokovno ukvarjanje z neko dejavnostjo neizogibno da vpogled v

razne pomanjkljivosti in stranpoti. Uvidimo, kaj bi bilo potrebno spremeniti, da bi bili rezultati

še boljši. Ker so ob nekaterih notranjih najverjetneje potrebne tudi kakšne zunanje

spremembe, na primer sprememba statusa tovrstnega socialnega varstva ali izboljšanje

predpisov, ki ga urejajo, večja finančna podpora države itd., se zdijo poskusi vplivanja na tiste,

ki imajo moč, da spremembe uveljavijo, neizogibni. In vsak tak poskus že sodi med

zagovorništvo.

V zagovorništvo se namreč uvrščajo vse tiste aktivnosti, ki so namenjene promoviranju in

uveljavljanju nekega prepričanja, stališča, vrednot, odločitev, sprememb … Z zagovorništvom

imamo torej opraviti vsakič, ko se za kaj zavzemamo. Vanj sodijo javni govori in nastopi, pisanje

pisem odločevalcem, protestiranje, nošenje majic s sporočili … Sega od srečevanj s politiki in

pisanja kolumn, do promocijskih aktivnosti na lokalnih prireditvah, celo promocija nekega

stališča, medtem ko večerjamo s prijatelji, sodi vanj.

Med nevladnimi organizacijami je zlasti znano njihovo zagovorniško delovanje na področju

človekovih pravic, okolja, socialne enakosti …, čeprav zagovorniško delujejo tudi na vseh

ostalih zgornjih področjih. Zagovorniško delujejo tudi, ko se zavzemajo za ustrezne pogoje

delovanja in razvoja nevladnih organizacij nasploh.

Za njihov uspeh je pri tem izredno pomembna možnost sodelovanja pri odločanju preko

formalnih mehanizmov, v postopkih, določenih v zakonskih ali drugih aktih.

28

Občani lahko pri odločanju neposredno sodelujejo preko zbora občanov, referenduma in

ljudske iniciative. Z njihovo uporabo lahko oblikujejo stališča, dajejo predloge, pobude in

mnenja oz. odločajo o vprašanjih, ki se nanašajo na vsebino splošnih aktov občine. Ker gre za

formalizirane zakonsko dokaj zapletene postopke, se ti le redko uporabljajo. Zato so se začeli

uporabljati drugi mehkejši mehanizmi za vključevanje javnosti v sprejemanje odločitev,

čeprav zakonodaja ne določa, na kakšen način javnost ali nevladne organizacije sodelujejo pri

odločanju ali kakšne mehanizme za vključevanje naj lokalne skupnosti uporabljajo.

Pri tem je potrebno razlikovati med splošnim vključevanjem nevladnih organizacij v

oblikovanje politik in med sodelovanjem javnosti pri sprejemanju odločitev glede konkretnih

posegov v prostor, kjer je vključevanje javnosti posebej zakonsko opredeljeno (Zakon o varstvu

okolja, Zakon o prostorskem načrtovanju).

Oblikovanje politik

Lokalna skupnost sprejema veliko aktov, ki so zelo pomembni za razvoj skupnosti kot celote

(npr. Strategija razvoja občine, Občinski prostorski načrt) ali za razvoj posameznega

vsebinskega področja (npr. Letni program občine za kulturo, Letni program občine za šport).

Lokalni akti so velikokrat odraz ali preslikava nacionalnih politik na lokalno raven (Strategija

razvoja Republike Slovenije Strategija razvoja posamezne občine, Nacionalni program

športa v Republiki Sloveniji Letni program športa RS Letni program športa posamezne

občine). Na nacionalni ravni v postopku oblikovanja takšnih politik sodelujejo nacionalne

nevladne organizacije (različne zveze društev, druge organizacije, ki delujejo na nacionalnem

nivoju), ki imajo nacionalni vpogled v problematiko. Na lokalni ravni pa lahko NVO, ki so

aktivne v skupnosti, prav tako zelo tvorno prispevajo k boljšemu oblikovanje tovrstnih politik.

Zakaj?

Ker v razpravo vnašajo pogled razvoja nevladnega sektorja, različnih storitev, ki

jih opravljajo NVO, in s tem dvigujejo kakovost življenja občanov.

Ker zelo dobro poznajo področje, na katerem delujejo, in lahko v razpravi

¤

¤

SODELOVANJE V POSTOPKIH

ODLOČANJA

29

sodelujejo tudi s svojimi strokovnimi pogledi.

Ker zastopajo različne poglede različnih ciljnih skupin in skrbijo za to, da se

interesi posamezne ciljne skupine ne zanemarijo.

Ker združujejo večino ljudi v občini in je z njihovim sodelovanjem informiranost

občanov o predlogu večja, večje je razumevanje posameznih segmentov, večja

je sprejetost in s tem lažja izvedba (manj možnosti za nezadovoljstvo

neinformiranih in izključenih občanov).

Regionalni razvojni svet zasavske regije je usklajevalno telo za izvajanje regionalne politike.

Sestavljajo ga odbori za človeške vire, infrastrukturo, gospodarstvo, okolje in prostor in razvoj

podeželja. Poleg predstavnikov občin, gospodarstva in sindikatov so vanj vključeni tudi

predstavniki nevladnih organizacij, ki tako enakovredno z drugimi partnerji soodločajo o

razvoju regije.

Društvo Novo mesto združuje zainteresirane občane, ki želijo prispevati k vsestranskemu

razvoju Novega mesta, izboljšanju njegove celostne kulturne podobe in kakovosti življenja. Je

nevladna organizacija, ki skozi debate in javna soočanja oblikuje priporočila in jih med drugim

uveljavlja tudi skozi neodvisno svetniško skupino Društva Novo mesto. S svojim delovanjem je

izboljšalo številne projekte mestne občine.

Za pripravo in izvedbo Strateškega in Izvedbenega dela Regionalnega razvojnega programa za

zasavsko regijo so se oblikovali delovni odbori, v njihovo delo so aktivno vključeni tudi

predstavniki nevladnih organizacij.

V letih 2005 in 2006 so se oblikovali regionalni razvojni programi goriške regije, v ta namen so

delovale različne tematske skupine (za turizem, gospodarstvo, izobraževanje, okolje in

prostor, razvoj podeželja ipd.). Posamezne tematske skupine so bile sestavljene iz

predstavnikov politike, strokovnjakov in nevladnih organizacij. Vključene so bile NVO, ki na

posameznem področju delujejo regionalno in ne samo lokalno. Tako je npr. Društvo ljubiteljev

narave Planota, katerega cilj je združevanje kmetovalcev in predelovalcev prehrambenih

izdelkov, proizvajalcev izdelkov domače obrti, ljubiteljev ljudskega izročila in bogate kulturne

dediščine s področja Banjške in Trnovske planote, Soške doline, Goriških Brd, Nove Gorice in

Vipavske doline, sodelovalo v treh skupinah (razvoj turizma, razvoj podeželja in razvoj urejanja

okolja).

¤

¤

30

Sodelovanje pri sprejemanju drugih odločitev

Nekateri predpisi, zlasti s področja varstva okolja, določajo formalni okvir za posvetovanje z

javnostjo oz. določajo, kakšne pogoje morajo nevladne organizacije izpolnjevati, da lahko

sodelujejo v upravnih postopkih (npr. izdaja okoljevarstvenega soglasja in dovoljenja). Ti

predpisi niso sami sebi namen in niso namenjeni zavlačevanju postopkov. V teh primerih gre

sicer za postopke, ki jih vodijo državni organi (Ministrstvo za okolje oz. Agencija RS za okolje),

vendar se njihove odločitve izražajo na lokalni ravni. Nevladne organizacije nastopajo v

funkciji interesov trajnostnega razvoja, da opozarjajo na elemente, ki jih investitorji in včasih

tudi lokalne skupnosti v želji po ekonomskem napredku pozabijo. Tako nevladne organizacije s

statusom v javnem interesu opozarjajo na pomanjkljivosti okoljskega poročila z vidika

ohranjanja narave, ogroženosti posebnih živalskih vrst, podnebnih sprememb ipd. Ob

primerni vsebini okoljskega poročila preko informiranja javnosti poskrbijo za večjo sprejetost

posega v okolje med prebivalci vplivnega območja.

31

A) PODPORNI UKREPI ZA DELOVANJE NEVLADNIH ORGANIZACIJ

Lokalna skupnost je večini NVO prvi partner, saj večina slovenskih NVO neprofitno in

prostovoljno deluje na lokalni ravni, torej neposredno med ljudmi. Prav povezanost s

skupnostjo in ljudmi predstavlja velik demokratični potencial, ki ga imajo NVO. Žal ga občine

mnogokrat ne prepoznajo in odrivajo na stran. Takšen odnos je potrebno spremeniti.

Občine lahko delovanju NVO stopijo naproti z vrsto podpornih storitev. Poglejmo nekaj

predlogov, razvrščenih po področjih.

Financiranje

Občine lahko:

preko javnih razpisov in pozivov poskrbijo za transparentno in strokovno

razdeljevanje javnih sredstev. Pri tem se pred objavo razpisov o ciljih in namenih

bodočih razpisov in uspešnosti prejšnjih razpisov javno posvetujejo z

zainteresiranimi NVO, vzpostavijo večletno financiranje, ki zagotavlja stabilnejše

delo NVO,

vzpostavijo sklad za zagonski in premostitveni kapital. V njem so sredstva, iz katerih

občine zagotavljajo nujni finančni delež, s katerim se NVO lahko prijavljajo na večje

in zahtevnejše razpise,

vzpostavijo računovodsko službo, ki za NVO vodi ali pomaga voditi računovodske

posle,

prenesejo določene javne funkcije na NVO,

pripravijo večletne programe delovanja po posameznih področjih (s kazalniki in

operativnimi načrti),

¤

¤

¤

¤

¤

3. KAJ LAHKO OBČINA NAREDI ZA NEVLADNE ORGANIZACIJE

PODPORNI UKREPI ZA DELOVANJE

NEVLADNIH ORGANIZACIJ

32

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

spodbujajo podjetja k sodelovanju z NVO (partnersko izvajanje projektov,

korporativno prostovoljstvo ipd.).

Oprema in prostori za delovanje NVO

nevladnim organizacijam lahko občine brezplačno zagotavljajo prostore za

delovanje,

občine se lahko na lastno pobudo ali na pobudo NVO prijavljajo na nacionalne ali

evropske razpise za obnovo prostorov, namenjenih delovanju NVO,

občine lahko zagotavljajo rabljeno pisarniško in računalniško opremo.

Zagotavljanje vidnosti NVO

Občine lahko zelo pomagajo pri večanju vidnosti NVO v družbi. Poglejmo nekaj predlogov.

Priprava občinskega dneva NVO:skupen nastop in prikaz delovanja vseh NVO v občini ali več občinah skupaj.

Vzpostavitev Info točk o NVO v prostorih občine:

kjer lahko zainteresirani občani dobijo informacije o delovanju in vključevanju v delo

NVO in o javnih storitvah, ki jih v sodelovanju z občino opravljajo NVO.

Občine lahko na svoje spletne strani vključijo:sezname NVO in projektov, ki jih finančno podpirajo,sezname NVO (in njihove projekte), ki delujejo v občini.

Občine lahko pripomorejo k večjo vidnosti in prepoznavnosti delovanja NVO tudi tako, da:

skupaj z NVO organizirajo javne in medijske predstavitve uspešnega delovanja NVO

in sodelovanja med občino in NVO,

skupaj z NVO in njihovimi podpornimi organizacijami vzpostavijo letno podeljevanje

nagrad zaslužnim prostovoljcem v občini,

sestavijo katalog NVO in njihovih aktivnosti, namenjenih iskanju podpore s strani

podjetij.

33

Javno oglaševanje

Delovanje NVO je večinoma neprofitno, prostovoljno in v javno dobro. Zato pri ogromnem

številu NVO v Sloveniji (skoraj 23.000) čudi, da te nimajo dostopa do oglaševalnih površin in

javnih medijev. Zato bi bilo logično, da:

občine dajo na voljo del oglaševalskih površin in medijev, ki so v njeni lasti (npr.

jumbo plakati, občinska glasila)

skupaj z NVO vzpostavijo transparentne načine določanja dostopa NVO do

oglaševalskih površin in medijev v lasti ali solastništvu občin.

Možnost brezplačne uporabe prostorov

Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO) določa načine in pogoje za

ravnanje s premičnim in nepremičnim premoženjem države in občin. Med načeli zakona,

ključnimi za to poglavje, je načelo gospodarnosti, ki pravi, da je stvarno premoženje države ali

lokalnih skupnosti, ki ga noben upravljavec trajno ne potrebuje za opravljanje svojih nalog,

potrebno ali prodati ali oddati ali na drug način zagotoviti njegovo gospodarno rabo. Možnost

NVO za pridobitev pravice do brezplačne uporabe prostorov se opira na del zakona, ki ureja

upravljanje s premoženjem države in lokalnih skupnosti, torej tudi oddajo prostorov v najem,

in na Zakon o lokalni samoupravi, ki med nalogami občine določa tudi pospeševanje društvene

dejavnosti. Če občina tega ne izvaja, torej krši zakon.

Pogoji za brezplačen najem prostorov so podrobneje urejeni v pravilnikih občin, v osnovi pa

se glasijo:

oddaja prostorov nepridobitnim organizacijam

za izvajanje dejavnosti, za katero so ustanovljene

imajo sedež v občini.

Prostori se oddajo v brezplačno uporabo proti plačilu obratovalnih stroškov:

za daljši čas

za določeno število ur (velja predvsem za dvorane, sejne sobe ipd.).

¤

¤

V nadaljevanju so podrobneje opisani koraki, s katerimi je zgornje podporne ukrepe mogoče

uresničiti:

¤

¤

¤

¤

¤

34

Za določeno število ur se prostore odda na podlagi sklenjene pogodbe oz. dogovora o uporabi

prostorov ali naročilnice, ki jo stranka posreduje pristojnemu organu občine v določenem roku

(npr. 15 dni pred dnevom uporabe prostora).

NVO pridobijo prostore v brezplačno uporabo za daljši čas, če:

občina z odlokom določi prostore za oddajo,

občina pripravi posamičen program upravljanja, teh prostorov,

NVO odda vlogo za brezplačen najem prostorov,

občina izda dovoljenje za oddajo,

občina na enotnem spletnem portalu objavi namero o oddaji stvarnega

premoženja v brezplačno uporabo.

Potem se podpiše pogodba. Nepremičnina se NVO odda v najem z neposredno pogodbo, brez

izvedbe javne dražbe ali javnega zbiranja ponudb; v pogodbi pa se med drugim določijo tudi

načrt upravljanja s prostorom in dolgoročna strategija izvajanja programa NVO.

Najem oz. brezplačno uporabo prostorov občine podrobneje uredijo s pravilnikom.

Možnost brezplačne pridobitve pisarniške opreme

Pisarniška oprema se uvrša pod premično premoženje, pogoji za razpolaganje zanjo pa niso

tako strogi. Odpisovanje osnovnih sredstev ureja Zakon o računovodstvu, ki določa, da se

odpisano opremo proda po postopkih, ki veljajo za prodajo državnega in občinskega

premoženja.

NVO imajo torej možnost pridobitve pisarniške opreme preko odpisa sredstev, ko se oprema

dokončno amortizira: Postopek je sledeč:

občina izda sklep o izdaji soglasja k odpisu osnovnih sredstev,

imenuje se komisija, ki sredstva popiše in sestavi zapisnik,

sprejme se sklep o odpisu,

na podlagi sklepa o odpisu se opremo proda.

NVO bi morale biti v statutih občine ali pravilnikih o odpisu opreme opredeljene kot subjekti s

predkupno pravico pri brezplačnem prenosu ali pridobitvi po simbolični ceni.

Možnost subvencioniranja skupne računovodske in pravne službe za NVO

Na podlagi statuta občina sprejme pravilnik o subvencioniranju, ki določa pogoje, merila in

postopek za subvencioniranje. Stranka (NVO) poda vlogo za subvencioniranje. O odobreni

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

a) Subvencioniranje

35

subvenciji občina izda odločbo.

Občine bi lahko razširile svojo brezplačno pravno pomoč na pravne osebe zasebnega prava kot

so definirane v Zakonu o društvih, Zakonu o zavodih in Zakonu o ustanovah in jim hkrati

zagotovile tudi računovodsko svetovanje kot brezplačno storitev v okviru občine. Lahko pa bi

pravni osebi s področja računovodstva podelile koncesijo za izvajanje teh storitev. Postopek je

podrobneje opisan v poglavju Prenos javnih funkcij na NVO. Vsebino koncesijskega razmerja

občina opredeli v odloku o koncesiji. Na podlagi javnega razpisa se izmed prispelih prijav

izbere najugodnejšo. Podrobnejša opredelitev koncesijskega razmerja se določi v pogodbi.

Večletno programsko financiranje

Občina zagotavlja izvajanje javnih programov na področjih kulture, športa, izobraževanja,

vzgoje, sociale itd. Država lahko občinam zagotavlja dodatna sredstva za sofinanciranje

izvajanja posamezne naloge ali programa. Z zakonom ali predpisom, izdanim na podlagi

zakona, se lahko določijo posamezne naloge ali programi iz pristojnosti občin, za njihovo

izvajanje se občinam zaradi zagotavljanja širšega javnega interesa zagotavljajo dodatna

sredstva iz državnega proračuna. Višino in namen porabe dodatnih sredstev določi zakon ali

predpis, izdan na podlagi zakona.

Proračun sestavlja tudi načrt razvojnih programov (dalje NRP). To so letni načrti razvojnih

programov neposrednih uporabnikov, v katerih so opredeljeni načrtovani izdatke za naslednja

4 leta in so razdelani po posameznih programih neposrednih uporabnikov, po letih in virih

financiranja. Predlog NRP se predloži organu, pooblaščenemu za pripravo skupnega predloga

načrtov razvojnih programov. Način in roke za predložitev NRP predpiše župan.

Pri pripravi skupnega načrta razvojnega programa je potrebno upoštevati, da mora biti

posamezen program usklajen z dokumenti dolgoročnega razvojnega načrtovanja in s

proračunskim memorandumom.

Problem pri NRP so programi, ki ne zajemajo vseh NVO z vseh področij družbenega življenja

občine. Če se civilna družba organizira v društvo, obstaja interes za določeno področje, kar bi

občina morala upoštevati pri pripravljanju programa. Spet pa ti programi ne bi smeli biti

preveč specifični, s čimer bi delovali izključevalno. Občine bi lahko zajele letne programe NVO

v svoj NRP, s tem bi bilo področje bolj sistematično urejeno, saj bi NVO na eni strani imele

zagotovljena sredstva, po drugi strani pa bi bile obvezane realizirati svoj program.

b) Koncesija

36

Druga možnost je, da bi občinski javni zavodi in razni oddelki v okviru občinskih uprav (npr.

Oddelek za družbene dejavnosti ipd.) s svojimi programi pokrili vsa društva, in s tem delovali

kot posredniki med NVO in občino. Tudi s tem bi bili programi NVO vključeni v občinski

proračun.

Prenos javnih funkcij na NVO

Prenos javnih funkcij na NVO je možen na več načinov, in sicer kot javno pooblastilo ali

koncesija.

Namen podelitve javnega pooblastila je večja učinkovitost, fleksibilnost, racionalizacija,

možnost samoregulacije … Podeli se za upravljanje upravnih nalog, npr. ribiška društva bi

lahko pridobila pooblastilo za izdajanje dovolilnic za ribolov. Vsak prenos javnega pooblastila

na zasebne subjekte mora imeti izrecno in zadostno podlago v zakonu, sicer je prenos

pooblastila ničen.

Kako si lahko NVO pridobi javno pooblastilo:

na določenem področju obstaja zakonska podlaga za prenos pooblastila,

na podlagi tega zakona občina izda pravilnik o pogojih in merilih za podelitev

javnega pooblastila,

javno pooblastilo podeli na javnem natečaju.

Pri koncesiji gre za zasebno vlaganje v javne projekte in/ali javno sofinanciranje zasebnih

projektov, ki so v javnem interesu.

Pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu (JZP) se izvede predhodni

postopek:

občina ga začne na lastno pobudo ali na podlagi vloge zainteresiranega

zasebnega partnerja,

občina sprejme odločitev o izvedbi projekta JZP,

občina objavi javni poziv,

podrobnosti o vsebini JZP in postopku izbire občina določi z aktom o javno-

zasebnem partnerstvu,

občina izvajalca JZP (zasebnega partnerja) izbere na podlagi javnega razpisa,

po končanem postopku se med občino in zasebnim partnerjem sklene pogodba

o JZP.

a) Javno pooblastilo

¤

¤

¤

b) Koncesija

¤

¤

¤

¤

¤

¤

37

Nujno bi bilo potrebno iz odlokov o koncesiji izločiti vse potencialno diskriminatorne pogoje in

dodati reference, ki jih imajo društva (npr. ekonomičnost, ker ni režijskih stroškov, vrednotenje

prostovoljnega dela, učinkovito izvajanje storitev, saj so NVO bližje uporabnikom …).

Podeljevanje letne občinske nagrade naj prostovoljcu

Osebam, ki so za občino in njen razvoj posebej zaslužne, lahko občinski svet podeli priznanja.

Pogoji, postopek in pravice, povezane s podelitvijo priznanj se opredelijo z odlokom.

38

Kot smo videli zgoraj, lahko nevladne organizacije uspešno zastopajo širše družbene interese

le, če obstajajo mehanizmi, ki jim to omogočajo. Tovrstni mehanizmi so po Evropi različni

glede na tradicijo in velikost lokalne skupnosti.

Lokalna samouprava v Sloveniji je zelo razvejana, občine pa so si po velikosti med seboj zelo

različne. Če se v mestnih in drugih večjih občinah način odločanja približa tistemu na

nacionalni ravni, pa je v manjših občinah odločevalec bližje občanom oz. občani lažje vplivajo

na posamezne odločitve. Glede na to smo tudi oblikovali dva modela obravnavanja oziroma

upoštevanja vprašanj, ki se tičejo nevladnih organizacij, v delo in odločanje občinskega sveta.

Odbori za razvoj nevladnih organizacij

V manjših občinah, kjer je tudi število nevladnih organizacij manjše, so nevladne organizacije

gonilo družbenega življenja. Zaradi praviloma nižjega števila javnih zavodov v takšnih občinah,

so pogosto tudi edine izvajalke storitev na področju kulture, sociale, športa, mladine …. Tudi

delo občinskega sveta je zaradi manjšega števila članov poenostavljeno, v odbore se večkrat

vključuje druge občane, ki sicer niso izvoljeni člani občinskega sveta, so pa največkrat zelo

dejavni v eni ali več nevladnih organizacijah.

Prav zaradi večje prepletenosti dela občinskega sveta in dela v nevladnih organizacijah

predlagamo, da manjše občine (občine z večinskim volilnim sistemom) ustanovijo Odbor za

razvoj nevladnih organizacij.

Odbor naj obravnava:

sodelovanje med občino in nevladnimi organizacijami

pogoje za razvoj nevladnih organizacij na območju občine

pogoje za večjo vključevanje nevladnih organizacij v izvajanja javnih storitev, ki jih

zagotavlja občina.

¤

¤

¤

VKLJUČEVANJE V POSTOPKE

ODLOČANJA

39

Pristojnosti odbora naj vključujejo:

v okviru svojega delovnega področja v skladu s statutom občine in poslovnikom

občinskega sveta obravnava zadeve iz pristojnosti občinskega sveta in daje

občinskemu svetu mnenja in predloge,

občinskemu svetu lahko predlaga v sprejem odloke in druge akte iz njegove

pristojnosti

Odbor naj šteje toliko članov, kot jih v povprečju štejejo ostali odbori. Pri tem naj bo polovica

članov imenovana izmed članov občinskega sveta, drugo polovico pa naj predstavljajo občani,

predstavniki nevladnih organizacij. V primeru, da statut občine določa višji obvezni delež

članov občinskega sveta v odborih, naj bo predstavnikov nevladnih organizacij v odboru toliko,

kot jih največ dopušča statut.

Izbor njihovih predstavnikov naj bo prepuščen nevladnim organizacijam. Postopek izbora

mora slediti naslednjim načelom:

vse nevladne organizacije, ki delujejo na območju občine imajo možnost

sodelovanja, poziv k sodelovanju se naslovi na vse,

vsaka lahko imenuje svojega kandidata,

izbor se praviloma opravi s soglasjem kandidatov, le v primeru, ko soglasja ni mogoče

doseči, se izvedejo volitve med prijavljenimi kandidati, volilno pravico pa imajo vse

nevladne organizacije, ki delujejo na področju občine.

Za izvedbo opisanega postopka naj občina pooblasti eno od nevladnih organizacij, ki deluje na

njenem območju. Lahko pa občina za izvedbo postopka pooblasti tudi regionalno stičišče

nevladnih organizacij, ki pokriva območje občine.

Sveti za razvoj nevladnih organizacij

V večjih občinah, kjer je uveljavljen proporcionalni volilni sistem za volitve v občinski svet, kot

svoje posvetovalno telo ustanovi Svet za razvoj nevladnih organizacij.

Med naloge sveta sodi obravnava:

sodelovanja med občino in nevladnimi organizacijami,

pogojev za razvoj nevladnih organizacij na območju občine,

pogojev za večjo vključevanje nevladnih organizacij v izvajanja javnih storitev, ki jih

zagotavlja občina.

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

.

40

Svet naj ima pravico občinskemu svetu predlagati odločitve, ki se nanašajo na nevladne

organizacije in so v pristojnosti občine

Določi naj se tudi, da mora občinski svet pred vsako odločitvijo, ki vpliva na pogoje za

delovanje nevladnih organizacij v občini, obvezno pridobiti mnenje Sveta za razvoj NVO in ga

obravnavati.

Gre za analogne pravice, kot so po Zakonu o lokalni samoupravi predvidene za krajevne, vaške

in četrtne odbore kot ene od možnih posvetovalnih teles občinskega sveta.

V občinah, kjer deluje do 30 nevladnih organizacij, naj bo v svetu po en predstavnik vsake

posameznice.

V občinah, kjer deluje več kot 30 nevladnih organizacij, naj bo število članov sveta omejeno na

30. Njihov izbor naj bo v tem primeru prepuščen nevladnim organizacijam samim.

Postopek izbora predstavnikov nevladnih organizacij mora slediti naslednjim načelom:

v njem imajo možnost sodelovati vse nevladne organizacije, ki delujejo na območju

občine (na vse je naslovljen poziv k sodelovanju),

vsaka lahko imenuje svojega kandidata,

izbor se praviloma opravi s soglasjem kandidatov, le v primeru, ko soglasja ni mogoče

doseči, se izvedejo volitve med prijavljenimi kandidati. Volilno pravico imajo vse

nevladne organizacije, ki deluje na področju občine.

Za izvedbo opisanega postopka naj občina pooblasti eno od nevladnih organizacij, ki deluje na

njenem območju. Lahko pa občina za izvedbo postopka pooblasti tudi regionalno stičišče

nevladnih organizacij, ki pokriva območje občine.

Opisane rešitve je glede na ureditev posamezne občine potrebno umestiti v statut občine,

poslovnik občinskega sveta ali jih uveljaviti z ustreznim odlokom občinskega sveta.

Vključevanje nevladnih organizacij v obravnavo drugih vprašanj

Lokalna samouprava ima glede na nacionalni nivo pomembno posebnost, in sicer, da gre za

življenje v skupnosti, za ožje okolje prebivalcev, ki ga poleg prebivališča sestavljajo tudi drugi

zelo pomembni elementi (reke, jezera, hribi, ceste, tovarne, kulturni in naravni spomeniki

¤

¤

¤

41

ipd.). Lokalna skupnost je tista, ki mora zanje poskrbeti. Odločitve, kako načrtovati nove

investicije ali kako upravljati z že obstoječimi, so zelo težke. Lokalna skupnost mora krmariti

med različnimi lokalnimi interesi (lokalni podjetniki – ekonomski razvoj in gradnja

infrastrukture, turistične kmetije in turistični delavci – čim večja privlačnost za turiste, kmetje

– ohranjanje kmetijskih površin). V svetu so se oblikovali različni mehanizmi za iskanje

konsenza med temi interesi. Mehanizmi se med seboj prepletajo, skupni pa so jim tudi glavni

koraki načrtovanja, zato jih posebej navajamo le pri metodi lokalnega partnerstva.

Lokalno partnerstvo je poseben mehanizem sodelovanja, vzpostavljen na podlagi sporazuma

med lokalnimi interesnimi skupinami: lokalno skupnostjo, investitorjem, regionalno-razvojno

agencijo, lokalnim gospodarstvom, nevladnimi organizacijami, prebivalci, izobraževalnimi

institucijami idr. Pri tem so prebivalci in nevladne organizacije ključna skupina partnerstva, ki

mora biti v lokalno partnerstvo tudi aktivno vključena. Glavno načelo lokalnega partnerstva je

namreč enakopravnost sodelujočih. Interesne skupine lokalnega partnerstva sodelujejo pri

razpravah o vseh predlogih, rešitvah in aktivnostih, ki se nanašajo na problematiko, zaradi

katere se lokalno partnerstvo vzpostavlja. Odločitve se sprejemajo s konsenzom ali vsaj z

največjo možno večino. Občinski svet pa mora prevzeti politično odgovornost, da pri

odločanju v celoti upošteva odločitve lokalnega partnerstva.

Pridobitve in priložnosti, ki jih s partnerstvom dobimo:

izmenjava idej med partnerji („več glav več ve”) in delitev sredstev

dostop do znanja, idej in pogledov širokega kroga ljudi

učinkovitejša poraba finančnih sredstev

medsebojna podpora

možnost dostopa do širšega občinstva

širok konsenz glede dejavnosti in odločitev

učenje preko drugačnih pogledov na isto stvar.

Elementi uspešnega partnerstva:

soglasje o potrebnosti partnerstva

soglasje o namenu partnerstva

razvoj skupne vizije o rezultatih,

oblikovanje glavnih interesov in ciljev v jasnem in odprtem postopku

spoštovanje in zaupanje med partnerji

koordinator partnerstva je oseba, ki mu ostali zaupajo in ga sami izberejo

Lokalno partnerstvo

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

42

¤

¤

¤

¤

čas za izgradnjo partnerstva

fleksibilnost pri delu

dobra komunikacija

učinkovit organizacijski menedžment.

Glavni koraki vzpostavitve:

Analiza stanja

Ugotoviti je potrebno, kaj se je na tem področju že zgodilo in nato opredeliti način ter pristop k

nastajanju partnerstva. Jasno je potrebno opredeliti tudi koristi, ki jih je možno pričakovati od

partnerstva. Pri oblikovanju partnerstva se je potrebno zavedati, da sta proces gradnje odnosa

in vsebina partnerstva veliko pomembnejša od same strukture partnerstva.

Identificiranje deležnikov

Partnerje je potrebno izbrati na podlagi njihovih interesov, znanja in veščin, pri tem pa imeti v

mislih, da je potrebno čim bolj vključiti same prebivalce. Dejavnosti, pri katerih velikost

skupine ne igra vloge, naj se odprejo za vse, ki jih dejavnost zanima. Pri vključevanju različnih

skupin je dobro upoštevati tudi, kdo ima največjo kredibilnosti, kdo lahko s problemom, s

katerim se partnerstvo ukvarja, največ pridobi oziroma izgubi, kdo ima dovolj znanja in

izkušenj, da pripomore k rešitvi problema.

Ljudje morajo imeti možnost sami imenovati svoje predstavnike v partnerstvo, potrebno pa

jim je predstaviti tudi možnosti neposrednega sodelovanja oziroma komuniciranja s

predstavnikom v primeru posrednega sodelovanja.

Potencialne deležnike je potrebno seznaniti s procesom in možnostmi partnerstva (kako daleč

seže vpliv partnerstva). Partnerji morajo biti vključeni na začetku in v vseh nadaljnjih fazah, kar

pomeni, da morajo že na začetku imeti možnost odločanja (o pravilih sodelovanja, načinu

odločanja, namenu, ciljih, nalogah, načinu ocenjevanja ipd.)

Vodenje partnerstva

Da bi se izognili konfliktom, naj bo koordinator/facilitator partnerstva eden izmed partnerjev,

izbran, najbolje, na podlagi konsenza. Takoj na začetku procesa je potrebno opredeliti vloge

posameznih partnerjev.

Namen partnerstva

Oblikuje naj se izjava o poslanstvu, ki jasno, kratko in jedrnato opredeljuje namen partnerstva.

Takšna izjava služi kot kažipot pri sprejemanju odločitev, merilo pri ocenjevanju doseženih

ciljev in motivacija za delo. Z izjavo se morajo strinjati vsi partnerji. Izjava naj bo dovolj splošna,

43

da bo imela podporo, in dovolj specifična, da bodo iz nje razvidni glavni cilji.

Identificiranje kratkoročnih in dolgoročnih ciljev

Na podlagi izjave naj skupina oblikuje kratkoročne in dolgoročne cilje. Cilji morajo biti jasni in

dosegljivi. Na podlagi ciljev naj bo sestavljen seznam nalog z odgovornostjo zanje in rokom

izvedbe.

Komunikacija in participacija

Uspešna partnerstva temeljijo na jasni in odprti komunikaciji. Uravnotežena participacija bo

spodbudila zaupanje in sodelovanje. Vsi partnerji naj sodelujejo v razpravah in pri odločanju,

saj so vsi zainteresirani za uspeh partnerstva. Prav tako se morajo partnerji sporazumeti o

načinih odločanja, pri čemer je potrebno imeti v mislih, da konsenz zagotavlja največjo

učinkovitost izvajanja sprejetih odločitev. Za vključevanje partnerjev je zelo pomembno tudi

zavzetje stališč do njihovih predlogov in mnenj.

Vzpostavitev fleksibilnega partnerstva

Od posamezne situacije je odvisno, kako formalno naj bo partnerstvo. Partnerji se lahko

srečujejo redno ali po potrebi. Oblikujejo naj se tudi začasna pravila odločanja.

Strateški načrt

Na podlagi zgornjih korakov naj se oblikuje strateški načrt, ki vsebuje predvsem:

izjavo o poslanstvu

oceno trenutne situacije in potencialne probleme

cilje procesa

načrt aktivnosti (naloge in časovni okvir)

spremljanje in ocenjevanje procesa (ali so cilji bili doseženi)

skupine, forume in način odločanja

natančno razdelitev odgovornosti

primerne tehnike in pristope (glede na časovni okvir, cilje, sredstva, odprtost itd.)

osnovna pravila medsebojnih odnosov

finančna in druga (npr. delo, ki ga bodo vložili prebivalci) sredstva

tehnično in administrativno pomoč

mehanizme za zbiranje in posredovanje informacij itd.

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

1 Postopek sprejemanja izjave o namenu partnerstva: ¤ zbiranje idej med vsemi partnerji¤ oblikovanje osnutka izjave na podlagi zbranih idej¤ dopolnitev osnutka na podlagi pripomb na prvi osnutek¤ oblikovanje končne izjave na podlagi konsenza¤ zbiranje izjav o podpori od vseh partnerjev.

Informiranje

Da bi ljudje čim bolje sprejeli lokalno partnerstvo in se zavedali vseh prednosti procesa, jih je

potrebno čim bolje informirati. Pri tem ne gre samo za informacije o procesu sodelovanja,

ampak tudi za informacije tehnične narave (strokovne študije o izvedbi ipd.). Da bi bilo

partnerstvo čim bolj transparentno, naj se periodično objavljajo poročila o delu.

Spremljanje in vrednotenje partnerstva

Redno spremljanje in vrednotenje dejavnosti in rezultatov daje skupini pomembne

informacije o napredku, učinkovitosti in vplivu odločitev ter opozarja na probleme, ki so se že

ali se lahko pojavijo (neudeleževanje sestankov, pomanjkanje interesa, težko sprejemanje

odločitev ipd.). Omogoča se tudi vzpostavitev odgovornosti partnerjev in s tem povečanje

kredibilnosti v očeh okolja.

V Sloveniji je najbolj znan primer lokalnega partnerstva ob iskanju lokacije za odlagališče nizko

in srednje radioaktivnih odpadkov v Krškem in Brežicah. Nastali sta po vzoru lokalnih

partnerstev v Belgiji, Franciji, Španiji, na Švedskem in v Veliki Britaniji, kjer so posamezna

partnerstva/odbori registrirani kot pravne osebe (društva). Kjer je objekt že umeščen v

prostor oz. zgrajen, so partnerstva namenjena informiranju javnosti o dogajanju v objektu,

razpravam o razvoju skupnosti glede na ta objekt, služijo pa tudi kot neformalen nadzor nad

objektom. V Veliki Britaniji se v obliko lokalnega/regionalnega partnerstva povezujejo

sosednje občine/pokrajine z namenom skupnega upravljanja skupnih vodotokov in drugih

naravnih ali kulturnih spomenikov.

Da oblike neformalnega sodelovanja v kakršnikoli obliki prinašajo sadove, kaže tudi primer

akcije Očistimo Slovenijo, v kateri so sodelovale različne skupine na nivoju Slovenije in v vsaki

posamezni občini. Kot je bil v primeru te akcije določan lokalni koordinator in glede na to tudi

način izvedbe, se lahko za vsak konkreten primer izbere primerna oblika neformalnega

sodelovanja. V vsakem primeru pa je ključno, da so ljudje v zadostni meri informirani in da se

vsem zagotovi enakopraven dostop.

Ena izmed oblik za preprečevanje sporov v skupnosti oz. za skupno reševanje problemov je

tudi mediacija, ki se lahko uporabi tudi kot metoda znotraj lokalnega partnerstva.

Mediacija je prostovoljen, neformalen in izvensoden postopek mirnega reševanja sporov, v

katerem se partnerji v sporu ob podpori nepristranskega posrednika – mediatorja

Mediacija (zelena mediacija, mediacija v skupnosti)

45

sporazumejo, da bodo v poštenem odnosu iskali rešitev spora, ki bo ustrezala interesom vseh

udeleženih.

Zelena mediacija označuje mediacijo v sporih, ki nastanejo pri načrtovanju ali izgradnji

objektov (bodisi stavb bodisi infrastrukturnih ali gospodarskih objektov) ali pa v zvezi z

drugimi posegi v prostor, ki imajo potencial, da lahko škodujejo okolju oziroma lokalni

ekologiji. Bistveno za zeleno mediacijo je, da se nanaša na okolje in da ne gre za individualne

spore, temveč za interese različnih skupin, večinoma pa so vključeni tudi prebivalci

določenega lokalnega območja.

Podobno je pri mediaciji v skupnosti, ki pomaga reševati druge spore v skupnosti (npr.

problem drog, ponočevanja in glasnosti v parkih ipd.).

Ključni faktorji za uspešno mediacijo:

prostovoljna in pravočasna vključitev vseh deležnikov (zainteresiranih, prizadetih), ki

se vključijo v proces preko predstavnikov z ustreznimi pooblastili,

nevtralni in kredibilni mediatorji,

enakopravnost udeleženih partnerjev v procesu in pri odločanju,

prisotna volja udeleženih, da se dogovarjajo in dosežejo skupno rešitev,

neformalna procedura in dosega zavezujočega dogovora,

neovirano kroženje in distribucija informacij in transparentnost,

zaupnost postopka,

zmožnost premoščanja razlik.

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

Druge metode vključevanja nevladnih organizacij v reševanje konkretnega problema v

skupnosti:

¤

¤

Nalaganje vozička ('charrette'): intenzivna tehnika, pri kateri sodelujoči več dni

delajo na rešitvi problema (npr. prostorsko načrtovanje okolice, arhitekturna

podoba objekta). Udeleženci se razdelijo na manjše skupine, vse pa obravnavajo isto

temo oz. opravljajo isto nalogo. Z vsako skupino dela strokovnjak (npr. arhitekt), ki

vizualizira ideje skupine. Skupine najprej same in nato skupaj razpravljajo o

pozitivnih in negativnih vidikih predloga. Vaja se ponavlja toliko časa, dokler

udeleženci ne dosežejo konsenza. Bistveno pri tem mehanizmu je, da je tekom

procesa neprestano na voljo multidisciplinarna skupina strokovnjakov, ki zna ideje,

ki jih nizajo udeleženci, strokovno oblikovati tako, da so izvedljive v praksi.

Fokusne skupine: srečanja skupine ljudi, ki se usmerjeno pogovarjajo o neki vnaprej

46

določeni temi. Udeleženci so izbrani načrtno (npr. glede na področje delovanja

nevladne organizacije, v katerih delajo). Srečanje vodi moderator, ki motivira

udeležence, da delijo svoje občutke, mnenja in stališča o problemu v skupnosti.

Posebej so uporabne za razprave o osnutkih dokumentov ali publikacij. Moderator

postavlja ključna vprašanja, rezultati oz. informacije pa se črpajo iz razprave celotne

skupine.

Velika skupina/manjše skupine: za razliko od metode nalaganja vozička se pri tej

metodi najprej zbere celotna skupina, ki odpre razpravo z različnimi vidiki, nato pa se

oblikujejo manjše skupine, ki razpravljajo o različnih predlogih podanih na plenumu.

Manjše skupine rangirajo predloge ali oblikujejo alternative. Skupne rešitve na

koncu oblikujejo vsi udeleženci skupaj.

Odprta hiša: dogodek, ki je odprt za vse, udeleženci lahko znotraj časa določenega za

dogodek kadarkoli prihajajo in odhajajo. Znotraj »hiše« se organizirajo različne

postaje, koti na določene teme (v enem se razpravlja o prostorski postavitvi, v

drugem o izgledu objekta, v tretjem o dejavnostih, v četrtem vplivi objekta na okolje

itd.). V vsakem kotu področni strokovnjak spodbuja razpravo, pojasnjuje in pomaga

oblikovati rešitve. Udeleženci se glede na svoje interese in zanimanje sprehajajo od

teme do teme – od kota do kota. Razprava je lahko popolnoma neformalna ali

strukturirana s predstavitvami, vodenimi razpravami. Metoda je posebej uporabna

za informiranje, manj pa za aktivno udeležbo (posvetovanje).

¤

¤

¤ Odprt prostor: udeleženci več ur ali dni razpravljajo o določeni temi. Facilitator

predstavi temo na provokativen način, da čim bolj zmotivira udeležence. Ti nato

izpostavijo zadeve, ki so v zvezi z obravnavo temo še posebej pereče oz. za katere si

želijo, da se razrešijo. Udeleženci za predlaganim osebno stojijo na način, da sami

prevzamejo odgovornost za vodenje razprave o tem. Ostali se pridružijo zadevi, ki jih

je pritegnila, lahko se prosto premikajo med temami. Iniciator je odgovoren za zapis

dogovorov. Na koncu se vsi srečajo in oblikujejo skupne rešitve.

2Lokalno partnerstvo Krško: http://www.partnerstvo.si/, Lokalno partnerstvo Brežice: http://www.lokalnopartnerstvo.si/.

Kakor smo že povedali, bi občine za zagotavljanje čim bolj uravnoteženega družbenega

razvoja v ustvarjanje javnih politik morale vključevati tudi NVO. Zato je potrebno vzpostaviti

merjenje stopnje vključevanja javnosti in uvesti kazalnike merjenja. Predlogi nekaterih

kazalnikov:

število posvetov občine z NVO,

število vključevanj NVO v občinske procese sodelovanja javnosti,

število projektov in programov NVO, ki jih sofinancira občina,

višina sofinanciranja NVO projektov ali programov s strani občine,

število NVO izvajalcev projektov ali programov, sofinanciranih s strani občine,

število projektov, ki promovirajo populacijo ali sodelovanje z družbenimi skupinami z

manj priložnostmi (medgeneracijsko, medetnično, hendikepirani ...),

površine v lasti občine namenjene delovanju NVO po neprofitni/subvencionirani

ceni,

število NVO, ki delujejo na neprofitnih površinah v lasti občine,

obstoj sporazuma o lokalnem partnerstvu.

NVO lahko tudi vzpostavijo ocenjevanje . V akciji ocenjujejo:

urejenost in smiselnost javnih razpisov ali programov,

usposobljenost in prijaznost javnih uslužbencev pri urejanju NVO problematike,

pomoč, ki jo občina nudi NVO,

zagotavljanje prostorov za delovanje NVO ipd.

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

prijaznosti občine do NVO

¤

¤

¤

¤

4. NVO PRIJAZNA OBČINA

48

5. SPORAZUMI MED OBČINAMI INNEVLADNIMI ORGANIZACIJAMI

Pričujoči priročnik je nanizal različne načine in oblike sodelovanja med občinami in nevladnimi organizacijami. Skušal je predstaviti, kaj lahko druge za drugo storijo, predvsem pa, kako si lahko stopijo še korak bližje in si pri krepitvi kakovosti življenja občanov in občank še izdatneje medsebojno pomagajo.

Za konec zato predstavljamo še vzorec sporazuma med občino in nevladnimi organizacijami. Z njim si lahko pomagajo pri oblikovanju skupnih vizij in načel svojega sodelovanja.

Tovrstni sporazumi so v tujini zelo znani, predvsem v Veliki Britaniji, kjer jih poznajo pod imenom local compacts.

Pri njihovem nastajanju je še zlasti pomembno, da ni sunkovito, ampak gre za procese, v katerih partnerji skupaj premislijo o pomenu in prednostih svojega sodelovanja, upoštevajo pa tudi posebnosti svojega lokalnega okolja.

Vzorec sporazuma, ki ga ponujamo za konec, lahko torej služi samo kot podlaga oziroma smernica za sporazume, ki bi jih lahko s pomočjo mehanizmov sodelovanja, ki so bili v priročniku opisani (posvetovanja, fokusne skupine ipd.), skupaj oblikovale slovenske občine in nevladne organizacije.

Ta sporazum je namenjen razvoju našega tesnega, učinkovitega in enakopravnega sodelovanja pri izboljševanju kvalitete življenja občank in občanov.

Služi kot ogrodje in štartna točka, ne pa kot zaključek. Občina in nevladne organizacije bomo zato skupaj razvile načine, kako ga plodno uporabljati v praksi.

Ta sporazum predstavlja splošni okvir za krepitev sodelovanja med občino in nevladnimi organizacijami, ki delujejo na njenem območju. Sporazum vsebuje osnovna načela medsebojnega odnosa, hkrati pa predstavlja skupno zavezo vseh za:

partnersko sodelovanje pri zagotavljanju višje kakovosti življenja občanov in občank,spodbujanje in podporo prostovoljstvu v lokalni skupnosti,

SPORAZUM MED OBČINO IN NEVLADNIMI ORGANIZACIJAMI

1. SKUPNA VIZIJA

¤

¤

49

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

skupno oblikovanje lokalnih politik, ki vplivajo na delovanje nevladnih organizacij.

Ob tem partnerji izhajamo iz spoznanja, da je delovanje nevladnih organizacij izjemnega pomena za razvoj demokratične, socialno vključujoče družbe in kvalitetnega življenja v lokalni skupnosti. Partnerji se strinjamo, da je to mogoče doseči:

z močnimi, raznolikimi in neodvisnimi nevladnimi organizacijami,s spodbujanjem ljudi k vključevanju v aktivnosti skupnosti,z zagotavljanjem priložnosti in podpore za prostovoljno delo v skupnosti,s promocijo enakih možnosti in različnosti.

S tem sporazumom partnerji pripoznavamo:

pomembno vlogo nevladnih organizacij pri spodbujanju, organiziranju in podpiranju prostovoljnega dela,

pomembno vlogo nevladnih organizacij v življenju občanov in občank,pomembno vlogo občine pri krepitvi nevladnih organizacij.

Partnerji se zavedamo, da lokalna politika in njeno odločanje pomembno vplivajo na delovanje nevladnih organizacij. S tem sporazumom želimo doseči, da bo ta vpliv pozitiven in v dobrobit vseh.

Ta sporazum temelji na naslednjih skupnih načelih:

vključevanje občanov v aktivnosti skupnosti je bistvenega pomena za obstoj demokratične družbe,

neodvisne, raznolike in močne nevladne organizacije so ključnega pomena za dobrobit družbe ter za blaginjo občanov in občank,

občina in nevladne organizacije imamo pri razvoju in izvajanju javnih politik in storitev različne, a komplementarne vloge; s skupnim delovanjem lahko za občane, občanke in skupnost dosežemo boljše rezultate,

vsak od partnerjev ima svoje prednostne naloge, vsi pa stremimo k odprtosti, iskrenosti, sodelovanju, neodvisnosti in odgovornosti,

konstruktivno posvetovanje in pravo sodelovanje krepita naše medsebojne odnose in izboljšujeta storitve, ki jih zagotavljamo občanom in občankam,

občina in nevladne organizacije smo odgovorne različnim deležnikom; kljub njeni podpori nevladnim organizacijam pri njihovem prizadevanju za dobrobit občanov in občank je občina dolžna v prvi vrsti zagotavljati storitve, s katerimi izpolnjuje svoje osnovne funkcije,

ne glede na finančna razmerja med partnerji imajo nevladne organizacije vso pravico da za dosego svojih ciljev ob upoštevanju zakonskih omejitev organizirajo javne shode, javne proteste, medijske kampanje, oblikujejo peticije, izvajajo ulične akcije ipd.

2. SKUPNA NAČELA

50

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

¤

partnerji smo na vseh področjih svojega delovanja zavezani k promociji in krepitvi enakih možnosti.

partnerji zagotavljamo trajnostno načrtovanje in izvajanje storitev.morebitne nesporazume bomo reševali na konstruktiven in miren način.

Občina priznava in podpira neodvisnost nevladnih organizacij pri njihovem delovanju in izvajanju aktivnosti v korist njihovih članov ali uporabnikov.

Občina prepoznava pomen zagovorništva in pravico nevladnih organizacij, da vplivajo na oblikovanje politik in javno mnenje, da komentirajo ali nasprotujejo lokalnim politikam ne glede na finančna razmerja med partnerjema.

Nadalje prepoznava in podpira vlogo podpornih nevladnih organizacij, kot so regionalna stičišča, vsebinske in horizontalne mreže nevladnih organizacij.

Občina bo promovirala in si prizadevala za:

strateško in večletno financiranje nevladnih organizacij, ki zagotavlja njihovo trajnost in dolgoročno delovanje,

financiranje nevladnih organizacij na podlagi jasnih, preglednih in vnaprej znanih kriterijev,

politiko financiranja, ki bo upoštevala cilje nevladnih organizacij in njihovo potrebo po neodvisnem in učinkovitem delovanju,

odprto in vključujoče sodelovanje z nevladnimi organizacijami pri določanju in ocenjevanju ciljev in kazalnikov financiranih programov,

sprotno financiranje programov, projektov in drugih dejavnosti nevladnih organizacij,

obveščanje in posvetovanje z nevladnimi organizacijami o pogojih bodočega financiranja,

izdelavo ocen stanja in presoje učinkov pred sprejemanjem novih politik z namenom čim uspešnejšega ugotavljanja njihovih posledic za nevladne organizacije.

Občina si bo prizadevala za odprto in transparentno sprejemanje odločitev z javnimi obravnavami, ki bodo nevladnim organizacijam, uporabnikom storitev in drugim deležnikom omogočale dovolj časa za ustrezne odzive.

V izpolnjevanje svojih nalog in obveznosti bo občina aktivno vključevala tudi nevladne organizacije.

Nevladne organizacije bo aktivno vključevala tudi v lokalna razvojna partnerstva ter v izvajanje občinskih strategij.

3. ZAVEZE OBČINE GLEDE SODELOVANJA Z NEVLADNIMI ORGANIZACIJAMI

4. ZAVEZE NEVLADNIH ORGANIZACIJ GLEDE SODELOVANJA Z OBČINO

51

52

Nevladne organizacije se zavedamo, da ima občina pri financiranju svoje prednostne naloge in zakonske obveznosti ter da so sredstva za zagotavljanje osnovnih in zaželenih storitev omejena. Zaradi tega si bomo aktivno prizadevale za njihovo čim bolj učinkovito porabo in pokrivanje čim širših interesov lokalne skupnosti.Uveljavile bomo visoke standarde upravljanja in preglednosti delovanja ter se držale dogovorjenih pravil poročanja. Do svojih financerjev in uporabnikov bomo imele odgovoren in profesionalen odnos.

Prizadevale si bomo za vzpostavitev standardov kakovosti, ki ustrezajo naši vlogi in virom, ki so nam na voljo.

V svoje delo bomo z namenom večje informiranosti ter doseganja učinkovitega razvoja in izvajanja naših storitev vključevale uporabnike, prostovoljce, člane in podpornike.

Med nevladnimi organizacijami bomo spodbujale aktivne partnerske vezi z občino in se izogibale podvajanju naših storitev.

Pri oblikovanju, uveljavljanju in zastopanju naših stališč in ciljev se bomo posvetovale s člani in uporabniki.

Partnerji bomo spodbujali učinkovito in trajno sodelovanje občinskih organov, lokalnih javnih zavodov in nevladnih organizacij.

Prizadevali si bomo za povečanje prostovoljnega delovanja občanov in občank v skupno korist lokalne skupnosti. Držali se bomo načel odprtosti in iskrenosti, tako da bodo naše odločitve, kjer je to le možno, sprejete javno.

5. SKUPNE ZAVEZE PRI NAŠEM DELU

BELEŽKE

SKUPAJ ZA SKUPNOST

Priročnik o sodelovanju med občino in nevladnimi organizacijami

avtorji:

Goran Forbici, Tina Divjak, Borut Osonkar,

Vesna Dernovšek, Matej Verbajs

Izdajatelji:

Zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij CNVOS

Zavod PIP – Pravni in informacijski center Maribor

Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto

Sklad dela Zasavje, ustanova za izvajanje aktivne politike zaposlovanja

Fundacija Vincenca Drakslerja za odvisnike

Ustanova Lokalna razvojna fundacija za Pomurje

Ustanova Lokalna razvojna fundacija Posavja

Ustanova Lokalna razvojna fundacija Banjške in Trnovske planote

Središče Rotunda, primorski družbeni center, Koper

IPAK – Inštitut za simbolno analizo in razvoj informacijskih tehnologij Velenje

Društvo za razvoj in varovanje GEOSSA

Oblikovanje: FO.VI Jernej Forbici

Tisk: SEVERIN TISK ZVONKO SAJEVEC S.P.

Število izvodov: 1500

Ljubljana, 2010.

Prva izdaja. Vse pravice pridržane.