82

1 UVOD

Morje, ki je bilo včasih dostopno le redkim, se danes odkriva neštetim ljubiteljem narave. Mi se želimo posvetiti le majhnemu delu morskih prostranstev območju, ki nam je najlažje dostopno – morski obali, in približati ta čudoviti svet vsakomur, ki ga žene sla po neznanem, novem, lepem in prijetnem.

Priročnik o spoznavanju življenja na morski obali in v obalnem morju na območju Debelega rtiča predstavlja

praktično uporabno gradivo, namenjeno ljubiteljem morja, predvsem pa učencem osnovnih šol, dijakom srednjih šol in učiteljem, ki želijo ne samo spoznavati, ampak tudi proučevati življenje na morski obali in v obalnem morju. Morska obala je namreč zaradi svojih posebnosti zanimiva z mnogih vidikov, tu se stikata dva svetova, morje in kopno.

Priročnik obsega 7 poglavij: v prvem, uvodnem poglavju, predstavljamo temeljni namen in cilje, ki jih avtorji želimo doseči.

V drugem podamo temeljne geomorfološke značilnosti

Dr. Claudio Batelli in Petra Furlan

Priročnik za spoznavanje življenja v obalnem morju na območju Debelega rtiča

»Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenjskega učenja; prednostne usmeritve: Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti siste-mov izobraževanja in usposabljanja«.

83obale in prikažemo tipičen globinski presek obale z razlago osnovnih pojmov o morju kot življenjskem prostoru, ker menimo, da so potrebni za lažje razumevanje vsebine in druge strokovne literature.

V tretjem poglavju opišemo značilnosti morskih organizmov glede na njihov način življenja. Obenem obravnavamo življenjske razmere adlitorala, supralitorala, mediolitorala in infralitorala ter opišemo najbolj značilne rastline in živali, ki v teh conah živijo.

Značilnosti morskih živali, ki so človeku nevarne, opišemo v četrtem poglavju.

V petem opišemo načine priprave zbirk morskih organizmov.

V šestem poglavju pa podamo primer dobre prakse, terenskega dela.

1.1 NAMEN IN CILJI

Naša želja je, da uporabniki priročnika:• spoznajo ekološke posebnosti obalnega življenjskega

območja,• opazujejo, spoznajo in prepoznajo najbolj značilne

rastline in živali, ki v tem območju živijo,• ugotovijo, kako so živali in rastline prilagojene na dane

življenjske razmere,• razvijajo čut za doživljanje narave in njene lepote ter

občutka zadovoljstva ob spoznavanju vsega novega,• se zanimajo za spoznavanje življenja okoli sebe,

raziskujejo ter uživajo v odkrivanju neznanega.

Obenem pa želimo predstaviti primer terenskega dela, pri katerem bodo imeli uporabniki priročnika priložnost za samostojno delo in opazovanje narave na terenu ter za uporabo preprostih interaktivnih ključev za določanje morskih organizmov, ki živijo na tem območju.

2 OBALNO OBMOČJE

2.1 TEMELJNI POJMI MORSKEGA OBALNEGA OBMOČJA

V morju ločimo dva velika življenjska območja, in sicer: bentoško območje ali bental, ki predstavlja morska dna od obal do največjih globin, in pelaško območje ali pelagial, ki predstavlja morske vode nad morskim dnom. Bentoško območje delimo na obrežno (obalno) območje ali litoral, ki je še osvetljen in ga zato imenujemo tudi fital, in na globokomorsko območje, ki je brez svetlobe in ga delimo na: batial, abisal in hadal. V našem delu se bomo omejevali na zgornji del litorala, ki je za nas bolj dostopen.

Vsi organizmi, ki živijo na dnu ali so v tesni povezavi z morskim dnom, ne glede na to, ali je dno trdno (skalnato) ali premično (prod, pesek, mulj) imenujemo bentos. Živali sestavljajo zoobentos, rastline pa fitobentos.

Glede na način premikanja zoobentos delimo na:• pritrjene (sesilne) organizme: to so predvsem spužve,

nekateri polži in školjke, koralnjaki, raki vitičnjaki, plaščarji itd.;

• premične organizme: živijo prosto, nepritrjeno. Premične živali lahko v neposredni bližini dna plavajo (to je večina rib, nekateri glavonožci) ali pa se premikajo na različne načine: po dnu lahko lezejo (ježki, zvezde, polži), vrtajo v trdno dno (morski datlji), rijejo po mehkem dnu (mnogoščetinci, ježki).

Bentoške živali, ki lahko živijo v notranjosti podlage, imenujemo infavna. Tiste, ki živijo na površini podlage, imenujemo epifavna.

Fitobentos sestavljajo vse rastlinske oblike, ki v podvodnem življenjskem prostoru živijo pritrjene na podlago. Sestavljajo ga v glavnem alge in morske cvetnice (pogosto jih imenujemo

84 »morske trave«). Ti organizmi naseljujejo le del bentoškega območja, ki ga imenujemo fital. To je območje, kjer fotosinteza še lahko poteka. V Tržaškem zalivu spodnja meja fitala sega približno do globine 10–12 m. V oceanih je bistveno večja, seže lahko do 150–200 m globine.

Na območju odprtega morja živijo organizmi, ki niso neposredno vezani na morsko dno. To so t. i. pelaški organizmi. Po načinu premikanja jih lahko delimo v dve veliki skupini: plankton in nekton.

Plankton sestavljajo majhni organizmi, ki v vodi prosto lebdijo in je njihovo gibanje odvisno od gibanja morja, zlasti tokov. Živali sestavljajo zooplankton, rastline pa fitoplankton.

Nekton sestavljajo organizmi, ki se aktivno premikajo neodvisno od gibanja morja. To so predvsem glavonožci, ribe, želve, sesalci.

2.1.1 Conacija litorala (obalnega območja)Obrežno območje ali litoralna cona je del morskega

ekosistema, ki sega v oceanih do roba celinske police, to je približno do 200 m globine, v Tržaškem zalivu pa do globine 25 m.

Cono opredelimo kot navpičen prostor morskega bentoškega območja, v katerem so ekološki dejavniki, predvsem glede na razdaljo od morske gladine, bolj ali manj stalni ali enakomerno nihajo med zgornjo in spodnjo mejo, ki to cono zaznamujejo.

Morski organizmi so prilagojeni na življenjske razmere morskega okolja in so odvisni od medsebojnega delovanja biotskih (živih) in abiotskih (neživih) dejavnikov, ki so značilni za posamezne cone.

Območje litorala se imenuje tudi fital, ker je na tem območju še toliko vpadne svetlobe, da omogoča uspevanje fotosintetskih rastlin. Zaradi posrednega ali neposrednega delovanja ekoloških dejavnikov, predvsem svetlobe, se litoral deli v manjše enote, v t. i. cone.

Od površine do morske globine ločimo 5 con litorala, in sicer:

• adlitoral,• supralitoral ali pršno cono,• mediolitoral ali bibavično cono,• infralitoral ali zgornjo stalno potopljeno cono,• cirkalitoral ali spodnjo stalno potopljeno cono ali cono

kontinentalne police.

2.1.2 Življenjske razmere v supralitoralu in mediolitoraluŽivljenjske razmere v morju so drugačne v primerjavi s

kopnim. Kot posledica različnega posrednega ali neposrednega delovanja ekoloških dejavnikov je tudi razširjenost ter razporejenost morskih organizmov različna, tako njihovo število kot tudi raznolikost in sestava življenjskih združb.

Neživi dejavniki okolja se močno spreminjajo zlasti v pršni in bibavični coni, manj pa v infralitoralni. Med neživimi dejavniki, ki imajo na življenje morskih organizmov teh con največ posrednega ali neposrednega vpliva, bomo izpostavili: plimovanje, temperaturo, slanost, svetlobo, valovanje in tip podlage.

Plimovanje je pojav rednega spreminjanja morske gladine (periodičnega dviganja in padanja višine morske gladine), ki ga v prvi vrsti povzroča privlačnost lune in sonca. Obdobje visoke morske gladine imenujemo plima, obdobje nizke oseka. Organizmi, ki se pojavljajo na območju plimovanja, so praviloma izpostavljeni spremembam, ki jih izzovejo nihanja temperature, vlažnosti in slanosti kot posledica plimovanja.

Dnevna temperaturna sprememba je predvsem v bibavični coni zelo velika. Dvakrat dnevno so organizmi pod vplivom zračne temperature, ki se lahko bistveno razlikuje od temperature morja. Posebno poleti so organizmi podnevi izpostavljeni žgočemu soncu. Ponoči je temperatura nižja, pozimi lahko pade pod ničlo.

Tudi slanost je različna. Na primer v lužah, ki nastanejo kot posledica izredno visoke plime ali valov in kjer se zadržuje tudi sladka voda (deževnica), lahko zaradi izhlapevanja vode pride do velikih sprememb v slanosti.

85Količina in kakovost svetlobe sta pomembna dejavnika, ki neposredno vplivata na rast in razvoj rastlin in živali. Pomembnost tega dejavnika postane še bolj očitna, ko primerjamo izrazito osvetljeno območje z življenjskim prostorom v špranjah, luknjah ali pod kamni.

Na krajih, izpostavljenih močni svetlobi, se razvijejo svetloljubne (fotofilne) vrste, na senčnih krajih pa se razvijejo tako imenovane sencoljubne (sciafilne) vrste.

Tudi gibanje morske vode vpliva na rast, razvoj in razporeditev živali in rastlin. Valovanje in plimovanje povzročata posredno velike spremembe ostalih neživih dejavnikov tega območja, kot so temperatura, slanost in vlaga; zaradi mehanskega delovanja pa neposredno vplivata na živali in rastline. Valovanje je predvsem posledica delovanja vetrov in je zelo pomembno pri navpični razporeditvi bentosa. Valovi najbolj spreminjajo strme navpične obale, najmanj pa položne obale. Izpostavljenost močnemu delovanju valov in vetrov omogoča rast in razvoj osebkov, ki so močno pritrjeni na podlago, drugi organizmi pa tu teže preživijo. Take so npr. rastline, ki imajo daljše ali nežnejše steljke in tiste živali, ki niso sposobne hitrega premikanja, močnega pritrjevanja na podlago ali tiste, katerih telo je nežno.

Nedvomno je tudi tip podlage zelo pomemben za preživetje rastlin in živali, saj obstaja neposreden odnos med njimi in podlago. Podlaga je zelo pomembna zlasti pri pritrjevanju in naselitvi mladih rastlin in živali (zlasti njihovih ličink). Na splošno lahko podlago delimo na trdno in premično.

Trdna podlaga so: skale, veliki in manjši kamni, umetni zidovi, pomoli, razni predmeti, ki so v morju in/ali plavajo na njem. Naselitev osebkov na trdno podlago je predvsem odvisna od lastnosti površine in od trdnosti sestavine podlage. Podlaga, ki močno prepereva, teže omogoča naseljevanje in pritrjevanje osebkov, ker gibanje morja stalno spreminja površino s tem, da izpira prepereline v morje. Tudi gladke podlage delujejo podobno na naseljevanje in pritrjevanje osebkov, medtem ko je hrapava površina podlage z veliko špranjami in razpokami

bolj naseljena.Premično podlago pa sestavljajo grušč, prod, pesek, melj,

glina itd. Mehka krhka podlaga je bolj podvržena eroziji in je zato manj ugodna za pritrjevanje bentosa kot trdna podlaga. Kotaleči se kamni ali prod različne velikosti, ki sestavljajo premično podlago, lahko na majhne in nežne predstavnike bentosa delujejo uničujoče. Mehka podlaga je lahko na mirnem kraju močno naseljena, medtem ko je kamnita obala, kjer se kamni stalno premikajo zaradi gibanja morja, malo naseljena. Peščeno ali muljasto dno omogoča razvoj svojevrstnega fitobentosa, ki ga sestavljajo podvodni travniki morskih rastlin oziroma semenk. Peščeno dno je na primer zelo ugodno za naseljevanje večjih organizmov, medtem ko je muljasto dno bolj primerno za vkopavanje organizmov.

Od naklona obale je odvisna širina posameznih con, kar vpliva na naselitev in razvoj osebkov. Navpična obala na primer postavi vse osebke pod močnejše delovanje gibanja morske vode kot položna obala, kjer je moč valov zmanjšana.

3 SLOVENSKA OBALA IN OBALNO MORJE

Slovenska obala se nahaja v južnem delu Tržaškega zaliva in obsega 46,6 km. Poteka od meje z Italijo, tj. od sredine zaliva Sv.  Jerneja – San Bartolomeo na severu do meje s Hrvaško, tj. do ustja reke Dragonje – Dragogna na jugu.

Globina morja znaša v povprečju 18,7 m; najgloblja kotanja pa se nahaja nasproti rta Madona pri Piranu in sega do 36 m v globino. Južni del Tržaškega zaliva predstavlja sorazmerno zaprt, plitev bazen, kjer atmosferski dejavniki hitro in izrazito vplivajo na slanost in temperaturo ter na valovanje. Značilni so še številni sladkovodni pritoki, ki zaradi flišnega zaledja v morje prinašajo suspendirane delce ilovnatega materiala in glinastih muljev, kar občasno povzroči zmanjšano prosojnost morja ter povečano sedimentacijo.

Obalo po večini gradijo eocenske flišne kamnine, sestavljene

86 iz menjajočih se plasti mehkejšega laporovca in tršega peščenjaka. Laporovec je sedimentna kamnina, v katerem prevladujejo minerali glin; delež kalcita, ki veže laporovec, pa se giblje med 19 % in 38 %. Tudi peščenjak je sedimentna kamnina. Vsebuje kremen in glinence ter okoli 20 % kalcita. Le na območju ob Izoli, na nekdanjem izolskem »otoku«, izpod fliša izdanja starejši, a tudi eocenski, alveolinsko–numulitni apnenec.

Klimatološko gledano je morje horizontalno po temperaturi dokaj homogeno. Značilna pa so velika temperaturna sezonska nihanja morske vode (5–26 °C). Povprečne mesečne temperature površinske vode so med 8 °C v mesecu februarju in 25 °C v avgustu.

Slanost morja v Tržaškem zalivu niha med 25 in 38 PSU. Nihanja slanosti so najmočneje izražena v površinskem sloju (29,5–38 PSU). Povprečne mesečne vrednosti slanosti kažejo najnižje vrednosti junija (32,8 PSU) zaradi padavin in povečanega dotoka s kopnega, najvišje pa septembra (37,2 PSU).

Plimovanje je mešanega tipa. Približno vsakih 15 dni se izmenjujeta poldnevni tip plimovanja (dve plimi in dve oseki v dnevu) in dnevni tip plimovanja (ena plima in ena oseka dnevno). Povprečna amplituda plimovanja je 67 cm. Najnižje vode so v obdobju od decembra do februarja, najvišje pa v jesenskih mesecih.

Obala je najbolj izpostavljena burji, ki piha iz smeri severovzhoda do vzhoda-severovzhoda in jugu, ki piha iz smeri jugojugovzhoda. Najpogostejši veter je burja in piha zlasti od novembra do marca, medtem ko je v poletnih mesecih redkejša. Po pogostosti sledita jugovzhodnik in jugo, ki pihata dokaj enakomerno skozi vse leto.

3.1 OBMOČJE DEBELEGA RTIČA

Obala Debelega rtiča (slika 1) se nahaja na severno-zahodnem delu Koprskega zaliva in je dokaj položna; začne se s strmo flišno nabrežino in se nadaljuje proti morju v prod, ki šele približno 60 m od obale seže globino 3–3,5 m. Do te globine se med prodom nahajajo plasti laporovca in peščenjaka, ki potekajo vzporedno z obalo v obliki poševnih plošč, nad katerimi se nahajajo manjši predeli peščenega mulja. Ti se nadaljujejo do približno 6 m globine v muljasto dno, poraslo z morskimi cvetnicami. Na tem območju se pojavljajo majhni peščeni nasipi, ki jih izoblikujejo morski valovi in tokovi, ki tečejo vzdolž obale. Ob oseki jih lahko vidimo nad morsko gladino. Globinski presek flišnate obale na območju Debelega rtiča prikazuje slika 2.

Slika 1: Obala Debelega rtiča

Slika2 (levo): Globinski presek flišnate obale Debelega rtiča

873.2 ŽIVLJENJE V ADLITORALU, SUPRALITORALU,

MEDIOLITORALU IN INFRALITORALU

Uporabnike vodimo po obalnem morju ter jim predstavimo temeljne geomorfološke, ekološke in biološke značilnosti obravnavanega območja, tj. Debelega rtiča – Punte Grosse.

3.2.1 Življenje v adlitoraluTo je območje, ki se nahaja na kopnem nad pršno cono.

Je pod posrednim vplivom morske vode s slanostjo zraka ali kapilarnostjo. Območje ni nikoli pod vplivom »žive« morske vode, ampak samo slanosti. V tej coni sta zlasti na skalnati in umetni zidani obali pogoste slanoljubne rastline, slanuše.

Adlitoral se na Debelem rtiču začne s strmim flišnim klifom, kjer živi bogato razrasla žuka ali brnistra – Spartium junceum ter slanuša morski koprc – Chrithmum maritimum.

Žuka ali brnistra – Spartium junceum je 2–5 m visok grm, ki ima v času cvetenja (spomladi) značilno 2 cm velike živo rumene cvetove, ki so razporejeni v grozdih. Rastlina sega pogosto do bibavične cone.

Slanuša morski koprc – Chrithmum maritimum je približno 0,5 m visok grm s številnimi poganjki na katerih so zeleni, mesnati in rahlo bleščeči listi. Cveti poleti, socvetja so rumenozelene barve, iz vsakega cveta pa se razvije ovalen, ploščat in sprva zelenkast plod, ki pozneje otrdi in porjavi.

3.2.2 Življenje v supralitoralu

Supralitoral je mejno območje med morskim in kopnim okoljem, ki ga na spodnji strani omejuje plima, na zgornji pa voda z občasnim pršcem, ki nastane kot posledica delovanja vetra in udarjanja valov ob podlago. Višina oz. širina te cone je odvisna od naklona ter izpostavljenosti obale valovom in vetrovom. Ker to območje po navadi ostane zunaj vode

in organizme vlaži pršenje, je zanj značilno pojavljanje le majhnega števila morskih vrst. Življenjski pogoji v tej coni so zelo ekstremni, zato tu lahko živijo organizmi, ki so zelo odporni na hitre spremembe življenjskih razmer.

Ob tisti majhni količini vode, ki jo veter prinaša pogosto ob razburkanem morju, živijo modrozelene bakterije (Cyanobacteria), polži breženke – Littorina neritoides ter raki obrežne mokrice – Ligia italica.

Modrozelene bakterije (slika 3) s tanko plastjo pokrivajo celotno podlago in dajejo temu območju značilno olivnorjavo barvo. So zelo preprosti enocelični organizmi. Živijo tesno zasidrane v kamen ali na njegovi površini. Med modrozelenimi bakterijami so s prostim očesom dobro vidne velike kolonije predstavnic vrst iz rodu Calothrix (  =  Rivularia). Sestavljajo temnozelene sluzaste blazinaste ali kroglaste tvorbe na skalah in kamnih.

Slika 3: Kolonije modrozelenih bakterij – Cyanobacteria

88 Breženke – Littorina neritoides so najbolj značilni predstavniki tega območja. So približno 0,5 cm veliki polži, z gladko hišico, svetlo do temno sive barve. Premikajo se počasi, polzeč visoko po skalah, tudi nekaj decimetrov od morja. Hranijo se z modrozelenimi bakterijami in z organskim drobirjem, ki jih morje naplavlja na obalo. Dihajo s škrgami, vendar lahko sprejmejo polovico potrebnega kisika iz zraka. Breženke zaprejo ustje hišice z roženastim pokrovčkom in tako zadržujejo toliko vode, da lahko preživijo tudi več kot mesec dni izven vode. Do vode se spuščajo le v času razmnoževanja (spomladi), saj se njihova jajčeca razvijejo le pod morsko gladino, pa tudi ličinke živijo samo v vodi. Naseljujejo predvsem kamne in skale s hrapavo površino, polno večjih ali manjših razpok (slika 4), kjer se zadržuje več vode.

Slika 4: Breženke v skalnih razpokah – Littorina neritoides

Pogosto na tem delu obale, med kamni in v skalnih razpokah, kar mrgoli drobnih, hitrih rakcev, imenovanih obrežne mokrice – Ligia italica (slika 5). Ti spadajo v skupino enakonožcev ali isopoda. Obrežna mokrica je dolga približno 1 cm, sivozelene barve, ima dolge antene in se prehranjuje z organskim drobirjem in z obžiranjem alg, ki jih morje naplavlja na obalo. Ob vsakem našem premiku se hipoma razbežijo na vse strani. Čeprav so mokrice neposredno vezane

na vodno okolje (dihajo s škrgami, njihove ličinke se razvijejo v vodi), kot odrasli organizmi živijo na kopnem, predvsem na še vlažnih kamnih; spustijo se tik do vodne črte, redko se pa zadržujejo v vodi.

Slika 5: Obrežna mokrica – Ligia italica

3.2.3 Življenje v mediolitoralu Mediolitoral ali bibavična cona je opredeljena kot območje

med plimo in oseko in je pod vplivom rednega nihanja morske gladine, ki je glavna značilnost tega območja. V severnem Jadranu je amplituda plimovanja približno 90 cm, medtem ko je v srednjem in južnem delu Jadrana in v Sredozemlju srednja amplituda plimovanja od 20–30 cm. Zaradi plimovanja je obala namreč enkrat poplavljena, drugič spet kopna. Sestav združb morskih organizmov se spreminja s spreminjanjem temperature in jakosti valovanja ter obdobjem bivanja zunaj vode in v vodi. Rastline in živali, ki živijo v tej coni, so značilni morski organizmi, vendar večji del svojega življenja živijo delno v vodi, delno zunaj nje. Za razvoj in porazdelitev bentoških rastlinskih in živalskih vrst sta zelo pomembna oblika obale in vrsta podlage. Na premični podlagi (prod, prosto premikajoče se kamenje, manjše skale), kjer se rušilna sila valovanja poveča s

89premiki podlage, so združbe omejene na zelo majhne površine; pogosto so to posamezni večji kamni ali skale (slika 6).

Slika 6: Mediolitoral ali bibavična cona

V zgornjem delu tega območja lahko opazimo rake vitičnjake – Chthamalus sp., polža latvico  –  Patella sp. in marogasto rakovico – Pachygrapsus marmoratus. V srednjem delu bibavične cone živi rjava alga jadranski bračič – Fucus virsoides, ki je endemit v Jadranskem morju. Med zelenimi algami sta najbolj pogosti listasta morska solata – Ulva

laetevirens in morsko črevo – Ulva compressa. Za to območje so še značilne rdeče morske vetrnice – Actinia equina, školjke užitne klapavice – Mytilus galloprovincialis, polži pegavke – Osilinus turbinatus, raki samotarji – Pagurus sp., hiton – Acanthochiton comunis, riba babica – Blennius sp.

Na meji s pršno cono živi tudi dokaj nenavadna oblika rakov, ki spadajo v skupino vitičnjakov – Chthamalus (slika 7). Živijo v notranjosti apnenčastega stožca, ki je na vrhu zaprt s ploščicami. Barva je sivkasta, premer celotnega ogrodja ne presega 1,5 cm, višina pa 3–4 mm. Ko jih voda pokrije, odprejo ploščice ter z vitičastimi nožicami ustvarjajo nekak vrtinec, ki pripelje vodo s hrano do njihovih ust. Pri nas sta pogosti dve vrsti, in sicer: Chthamalus stellatus in Chthamalus montagui (slika 8), ki v velikem številu prekrivata skale, večje in manjše kamne, školjčne in polžje lupine ter oklepe rakov. Razvoj vitičnjaka poteka takole: iz oplojenega jajčeca se razvije ličinka – nauplius, ki se večkrat levi in se spremeni v novo ličinko – cypris. Ta se s prvimi antenami pritrdi na podlago in se razvija v odrasli osebek, ki je s sprednjim delom telesa trdno prirasel k podlagi.

Slika 7: Raki vitičnjaki – Chthamalus sp.

90

Slika 8: Chthamalus montagui (levo), Chthamalus stellatus (desno)

Močno pritrjeni na kamnih živijo zanimivi polži s stožčasto hišico, podobno slamniku. Imenujemo jih prilepke ali latvice – Patella sp. (slika 9). Njena hišica je sploščena, ima žarkasto razporejena rebra in nima navojev, velika je približno 5 cm. Rob hišice je z rahlo nazobčan. Je rjavkasto siva na zunanji strani, na notranji pa svetlo modra. Živi na kamniti in skalnati obali, razširjena je tako v čistih kot v bolj onesnaženih vodah in se pojavlja v vseh letnih časih. S ploščato mišično nogo se tesno oprijema podlage; robovi hišice se prilegajo skalam oz. njihovim najmanjšim vdolbinicam tako, da jih ne odtrga niti močno valovanje. Kot večina polžev je tudi latvica rastlinojeda. Zlasti ponoči se premika v bližini svojega bivališča in se prehranjuje z algami, ki obraščajo kamenje in skale. Pogosto se na površini skal ali kamnov vidijo svetlejše, bolj ali manj polkrožne lise. Te so posledica delovanja strgače latvic, ki površinsko obrast alg dobesedno očistijo in strgajo s podlage (slika 10).

Slika 9: Latvica – Patella sp.

Slika 10: Sled latvice na kamnu

Marogasta rakovica – Pachygrapsus marmoratus (slika 11) živi med kamni in v skalnih razpokah. Glavoprsje marogaste rakovice je skoraj kvadratasto sploščeno in gladko. Čelni del je popolnoma raven, vendar je nad njim z vsake strani značilen

91zobec. V zgornjem levem in desnem kotu so trije izraziti zobci. Klešče so neenakomerno razvite, levi krak je precej večji in močnejši. Osnovna barva rakovice je rjava do olivnozelena z značilnimi temnejšimi prečnimi progami. Trebušni del je umazano bele barve. Doseže velikost do 8 cm.

Slika 11: Marogasta rakovica – Pachygrapsus marmoratus

Površina skal je poraščena, zlasti v srednjem delu bibavične cone z algami (slika 12), med katerimi je najbolj značilen jadranski bračič – Fucus virsoides (slika 13) kot predstavnik rjavih alg. Steljka bračiča je trdna na otip, toga in pritrjena na podlago s pritrdilno ploščo. Iz plošče se steljka nadaljuje s pecljem, ki se viličasto razrašča v sploščeno steljko v obliki trakov z dobro razvitim osrednjim rebrom; njen rob je gladek. Trakovi so široki od 1 do 3 cm in se v končnem delu izoblikujejo v mehurjaste tvorbe, v katerih so razmnoževalni organi. Steljka zraste od 15 do 20 cm in je od temno rjave do olivnozelene barve. Bračič je jadranski endemit (živi le v Jadranskem morju).

Slika 12: Poraščenost alg v bibavični coni

Slika 13: Bračič – Fucus virsoides

Steljka morske solate – Ulva laetevirens (slika 14) ima značilno ploščato, krpasto obliko z valovitim, pogosto

92 neenakomerno raztrganim robom. Doseže lahko izredne velikosti (do 0,5 m), navadno pa od 5 do 20 cm. Po otipu je trdna (spominja na plastični list), je od temne do svetlo zelene barve. Na podlago je pritrjena z razločno vidno pritrjevalno ploščico. Razširjena je predvsem v zaščitenih območjih (zalivih, pristaniščih, ob izlivu sladkih voda), kjer so vode onesnažene predvsem zaradi komunalnih odplak.

Steljka morskega črevesa (slika 15) je popolnoma votla in ima značilno črevasto obliko. Dolžina steljke je približno od 3 do 8 cm in širina do 0,5 cm. Raste v šopih na trdi podlagi in sestavlja goste sluzaste prevleke zlasti v onesnaženih območjih pri izlivih sladkih voda.

Slika 14: Steljka morske solate – Ulva laetevirens Slika 15: Morsko črevo – Ulva compressa

Med živalmi, ki žive v območju plime in oseke, so morske vetrnice med najbolj privlačnimi. Njihovo telo je sluzasto na otip, vrečaste oblike, na zgornjem delu imajo široko obustno ploščo z vencem lovk. Na podlago so pritrjene z močno mišično nožno ploščo, s katero zelo počasi lezejo po dnu. Spadajo v skupino ožigalkarjev, za katere je značilna prisotnost posebnih mešičkov, napolnjenih z jedko in strupeno tekočino, ki jih imenujemo ožigalke. Z njimi vetrnice omamijo plen.

Med vetrnicami je najpogostejša in zato tudi najbolj znana rdeča morska vetrnica – Actinia equina (slika 16). Njeno od 3 do 4 cm visoko telo je valjasto, popolnoma gladko in sluzasto na otip; barva je navadno rdeča. Lovke so dolge od 1,5–2 cm in nekoliko svetlejše rdečkaste barve ter zelo gosto nameščene okoli zgornje odprtine, ki vodi v veliko telesno votlino. Tako telo imenujemo polip. Na dotik in med oseko vetrnica vpotegne lovke in se skrči v polkroglo (slika 17). Telo se v vročem in suhem vremenu lahko tudi zgrbanči. Med plimo zopet sprejme toliko vode, da se razpre. Prehranjuje se z rakci in ribicami. Pojavlja se v vseh letnih časih.

Slika 16, 17: Rdeča morska vetrnica – Actinia equina

93 Zelo podobna rdeči morski vetrnici je prečno progasta morska vetrnica – Actinia cari (slika 18), le da je rjavozelene do rdečkaste barve z rjavo-črnimi kolobarji, kar daje vetrnici prečno-progast videz. Lovke vsebujejo močan strup, ki pa ni nevaren za človeka.

Slika 18: Prečno progasta morska vetrnica – Actinia cari

Med školjkami je v bibavični coni nedvomno najbolj znana užitna klapavica – Mytilus galloprovincialis (slika 19), ki jo celo gojijo. Školjka je na površini gladka in v obliki podolgovatega trikotnika; lupini sta iste velikosti. Barva je na zunanji strani temno vijolična, na notranji strani pa svetlo vijolična. Velika je navadno od 5 do 8 cm. Užitna klapavica živi na kamnih in skalah v večjih skupinah (slika 20) in je na podlago trdno pritrjena z bisusnimi nitkami. Tako pritrjene jih niti močnejši valovi ne morejo odtrgati. Ob oseki klapavice zaprejo obe lupini in tako zadržujejo toliko vode, da lahko preživijo.

Slika 19, 20: Užitna klapavica – Mytilus galloprovincialis

V bibavični coni živi več vrst polžev. Med njimi je pogostejša velika pegavka – Osilinus turbinatus (slika 21). Velika pegavka ima na zavojih plitva, ozka vzdolžna rebrca ter značilno pegasto risbo po vsej lupini. Živi na kamnih, redkeje pod njimi, v špranjah, tako na zaščitenih kot na izpostavljenih mestih. Pred izsušitvijo se zavaruje s tem, da se pomika z gladino morja ali zapre odprtino s poklopcem. Če nežno vzamemo primerek s podlage, na spodnji strani telesa opazimo roženasti poklopec (slika 22). Polž je užiten, njegovo meso je zelo okusno.

Slika 21, 22: Pegavka – Osilinus turbinatus

Prazne hišice pegavk so velikokrat naseljene z raki (slika 23). Večinoma so to od 1,5 do 2 cm majhni obrežni samotarji iz rodu Pagurus sp. Samotarji imajo

94 dobro razvito glavoprsje in okončine, zadek pa je mehak in dobro prilagojen obliki hišice, v katerem živijo. Barva telesa je temnorjava ali zelenkasta z modrimi in rdečimi lisami na kleščah ter okončinah. Klešče so velike približno 5 mm. Očesna peclja sta rdeče barve. Na hišico polža se rakci pritrdijo z zadnjimi prsnimi okončinami. Iz hišice se vidi le prednji del glavoprsja s kleščami, ki so dobro razvite. Ko mu postane polžja hišica premajhna, se preseli v drugo, večjo (slika 24).

Slika 23, 24: Rak samotar – Pagurus sp.

Tesno pritrjeni na večjih kamnih ali na skalah, zlasti v vdolbinicah in špranjah, živijo le nekaj centimetrov dolge živali, ki spadajo v drugo skupino mehkužcev, to so hitoni – Chiton. Hitonov je več vrst, vsi imajo podobno zgradbo; njihovo telo je sestavljeno iz osem prečno razporejenih apnenčastih ploščic. Po barvi so zelo različni: sivi, rumenkasti, olivnozeleni in rdečkasti. Z močno mišičasto nogo, zlasti ponoči, počasi lazijo po trdni podlagi in s strgačo strgajo alge in modrozelene cepljivke, s katerimi se prehranjujejo. Pogosto jih vidimo pritrjene na školjčne in polžje lupine. Pojavljajo se v vseh letnih časih.

V majhnih lužah bibavične cone se pogosto zadržujejo različne vrste babic – Blennius sp. (slika 25), ki sicer živijo v plitvi vodi infralitorala. Imajo značilno, bočno sploščeno telo, ki je brez lusk in prekrito s sluzjo. Glava je topa z velikimi očmi, na njej je značilen nadočesni izrastek. Imajo eno dolgo hrbtno plavut, ki je na sprednjem delu višja in sestavljena iz 3–17 bodic. Repna plavut je zaokrožena. Je slaba plavalka: po dnu se premika tako, da se naslanja na trebušne plavuti. Med plavanjem njeno telo valovi. Ko miruje na podlagi, lahko zvije telo v obliki črke S ali U. Je plenilka, vendar se hrani tudi z algami in planktonom.

Slika 25: Babica – Blennius sp.

3.2.4 Življenje v infralitoralu

Infralitoral je zgornji del stalno potopljenega območja in se nahaja med nivojem vode ob oseki in globino, kjer je še prisoten 1  % vpadne svetlobe in sovpada s spodnjo mejo uspevanja morskih cvetnic. V Sredozemskem morju sega ta meja do približno 50 m; v Tržaškem zalivu je ta meja od 8–12 m zaradi manjše prozornosti vode.

95Morsko dno infralitorala na območju Debelega rtiča je do približno 5 m globine večinoma trdno, prodnato, sestavljeno iz flišnega proda z manjšimi in večjimi kamni peščenjaka in apnenca ter skal, ki so se odlomile iz zgornjih plasti flišnega klifa.

3.2.4.1 Življenje na trdni podlagi infralitorala

Na območju med bibavično in infralitoralno cono je značilno pojavljanje nekaterih predstavnic alg.

V zgornjem delu infralitorala se pojavlja predstavnica zelenih alg Codium fragile (slika 26). Steljka te alge je pokončna, drevesasta, bolj ali manj dvovejnato razrasla, visoka približno 20 cm, spužvasta in elastična na otip. Na podlago je pritrjena z gobasto pritrjevalno ploščo, iz katere raste eden ali več glavnih poganjkov. Živi na skalah, zlasti na zaščitenih mestih (zalivih, pristaniščih). Pogosto je pokrita z epifiti (ti živijo na drugih rastlinah, vendar ne kot zajedavci).

Slika 26: Codium fragile

Že v plitvi vodi, na površini kamnov, opazimo predstavnico zelenih alg svojevrstne oblike. To je morski dežniček, Acetabularia acetabulum (slika 27).

Alga ima obliko majhnega dežnička,

zgrajena je iz pokončnega peclja, ki se na vrhu razširi v narobe obrnjenemu dežniku podobno ploščico. Je sivo ali modrozelene barve in je močno prepojena z apnencem; zaradi tega so starejše ali odmrle alge bele. Steljka je visoka od 4 do 8 cm.

Slika 27: Acetabularia acetabulum

Med rdečimi algami je dokaj pogosta Corallina officinalis. Alga je visoka približno 5 cm, je bledo rdeče barve in močno poapnela. Steljka je grmičasto razrasla in sestavljena iz členkov, ki so pernato nameščeni na srednjem poganjku. Zelo pogosta je na skalah, izpostavljenih plimovanju, in v kotanjah.

Med rjavimi algami sta pogosti vrsti Dictyota dichotoma in Padina pavonica. Steljka alge Dictyota dichotoma je ploščata, bolj ali manj pravilno viličasto razrasla v obliki tankih trakov približno iste širine (od 2 do 6 mm), brez osrednjega rebra. Končni del trakov je dvodelen. Steljka je visoka približno od 10 do 20 cm. Je temno rjave ali olivnozelene barve. Zelo pogosta je na skalah in kamnih, zlasti v zaščitenih območjih.

Steljka alge Padina pavonica (slika 28) je pokončna, ploščata, visoka od 5 do 8 cm in pahljačaste oblike. Rob steljke je rahlo zavit in na več mestih razcepljen. Steljke so prepojene z apnencem, zato se na površini steljke vidijo koncentrične svetlejše in temnejše lise, ki izstopajo od splošne olivnozelene barve.

96

Slika 28: Padina pavonica

Trdo dno je pogosto poraščeno z velikimi rjavimi algami iz rodu cistozira – Cystoseria sp.

Steljka cistozire – Cystoseria sp. (slika 29) je svetlo do temno rjave barve, drevesasto razrasla, navadno visoka okrog 50 cm. Iz glavnih poganjkov rastejo številni stranski poganjki, ki so na vrhu rahlo mešičkasto razširjeni. Na podlago je pritrjena z veliko pritrjevalno ploščico, iz katere raste en ali več poganjkov.

Slika 29: Cistozira – Cystoseria sp.

Med zelenimi algami se v tej coni pogosto pojavlja vrsta Valonija – Valonia utricularis (slika 30). Ima steljko, sestavljeno iz večjega števila mešičkov podolgovate, valjaste, bolj ali manj kijaste oblike. Mešički so visoki od 1 do 4 cm in tesno

povezani v gruči. Alga je temno zelena z gladko in svetlečo površino.

Slika 30: Valonija – Valonia utricularis

Med mnogimi vrstami zelenih alg iz rodu Cladophora je morda najlažje prepoznati vrsto Cladophora prolifera (slika 31). Njena steljka je pokončna v obliki gostih grmičkov, visokih od 5 do 20 cm, na otip je trdna. Razrast je bogata. Živa steljka je temno zelene barve z bronastimi odsevi, posušena pa postane črnorjava. Na podlago je pritrjena z dolgimi črevastimi rizoidi (to so koreninam podobne tvorbe, vidne z lupo že pri 10-kratni povečavi). Je dokaj razširjena zlasti na kamnih in skalah. Živi tudi kot epifit. Algo uporabljajo v zdravstvu kot protibakterijsko in protivirusno sredstvo.

Slika 31: Kladofora – Cladophora prolifera

97V razpokah skal ali pod večjimi kamni, pogosto v zgornjem delu, na meji z bibavično cono, se zadržujejo rakovice, med katerimi so pogoste vrste: obrežna rakovica – Carcinus mediterraneus, kamnita rakovica – Xantho poressa, dlakava porcelana – Porcellana platycheles, kosmelj – Eriphia verrucosa, obrežna kozica – Palaemon xiphias.

Glavoprsje obrežne rakovice – Carcinus mediterraneus (slika 32) je v obliki narobe obrnjenega trapeza z močno nazobčanim sprednjim robom, zobci so sploščeni, od teh je zadnji nekoliko navzven obrnjen. Klešče so srednje velike. Telo je enotne, olivnozelene barve; konci nog so rjavkasti. Zraste do 6 cm in živi med in pod kamni.

Slika 32: Obrežna rakovica – Carcinus mediterraneusGlavoprsje kamnite rakovice – Xantho poressa je sploščeno,

jajčaste oblike. Sprednji rob oklepa je gladek z majhno zarezo v sredini. Na vsaki strani ima po dva majhna zobca. Klešče so enake velikosti in precej močne, konice so rjavo črne barve. Telo je od rjave do olivnozelene barve s svetlejšimi lisami in rdečkastimi pikami. Zraste do dolžine 5 cm. Živi na obali, v pristaniščih med naplavljenimi organskimi ostanki, pod kamni in navadno ne pride na kopno. Pod kamni živi tudi le do 2 cm velika rakovica dlakava porcelanka – Porcellana platycheles

(slika 33, 34). Porcelanko prepoznamo po širokih, ploščatih kleščah, ki so na zunanjih robovih obrasle z dlakami. Stranski robovi glavoprsja so gladki, sprednji del pa ima tri zobce.

Slika 33, 34: Dlakava porcelanka – Porcellana platycheles

Tik pod vodno črto lahko opazimo 8 do 10 cm veliko rakovico kosmelj – Eriphia verrucosa. Rakovica je dobila ime po bradavičastih tvorbah na sprednjem delu glavoprsja in na kleščah (latinsko verruca pomeni bradavica). Oklep je debel, klešče so močne in velike s temnimi konicami. Glavoprsje ima v sredini čelnega dela globoko zarezo, na bočni strani pa po 6 zobcev. Telo je pokrito s ščetinami, ki so gosto nameščene in dolge zlasti na okončinah. Je rjavordeča ali rjavozelena z rumenimi odtenki. Njeno meso je cenjeno, zato jo človek lovi.

V plitvi vodi živi tudi obrežna kozica – Palaemon xiphias. Je približno 5 cm velik rak, ki ga zaradi prozornosti telesa zelo težko opazimo v vodi. Končni deli členkov in okončin so rjavosive barve, medtem ko so klešče modrikaste.

Pritrjena na kamnih živi voščena morska vetrnica – Anemonia sulcata (slika 35, 36), ki je pogostejša na

98 izpostavljenih legah. Pritrjena je na kamnih, pod njimi in v razpokah. Zanjo je značilno valjasto in gladko telo. Lovke so dolge, številne (do 200) in na dotik jih vetrnica ne vpotegne popolnoma. Telo je dolgo približno 5 cm, lovke pa do 15 cm. Vsebuje močan strup, ki za človeka ni posebno nevaren, na koži pa povzroča le manjša vnetja. Večinoma živi v sožitju z zelenimi mikroskopskimi algami, zato je zelenkaste barve. Brez njih je bolj bleda. V bolj onesnaženih vodah pogosto živi v velikih skupinah, ki tako popolnoma prekrijejo velike površine. Prehranjuje se z rakci in ribami, ki jih lovi z lovkami, prehranjuje se tudi z organskim drobirjem.

Slika 35, 36: Voščena morska vetrnica – Anemonia sulcata

Med kamni pogosto opazimo polže. Eden izmed njih je posebej nenavadne oblike, to je morsko uho – Haliotis tuberculata, pogost pa je tudi polž z značilnim oranžnim poklopcem, cigraš – Bolma rugosa.

Morsko oz. petrovo uro – Haliotis lamellosa (slika 37) ima velikemu uhlju podobno ploščato hišico. Na spodnji strani je široko odprta in le na zgornjem delu zavita s tremi ali štirimi zavoji. Na zunanjem robu hišice ima več drobnih luknjic,

vendar jih je samo 5 ali 6 popolnoma odprtih. Skoznje doteka voda k škrgam. Morsko uho ima veliko in močno nogo, s katero se trdno prisesa na podlago. Telo je navadno dolgo od 4 do 6 cm. Zunanja površina hišice je rjavozelena, notranja izrazito biserna. Živi med in pod kamni, zlasti v predelih, ki so močno porasli z algami, s katerimi se prehranjuje. Z njimi pa se v naravi prehranjujejo zlasti hobotnice.

Slika 37: Petrovo uro – Haliotis lamellosa

Veliki svitek, oko sv.  Lucije oz. cigraš – Bolma rugosa (slika 38) je med največjimi polži, ki živijo v slovenskem obalnem morju in je razmeroma pogost. Ima približno 6 cm veliko spiralasto zavito hišico kroglaste oblike, ki je navadno obraščena z algami in mahovnjaki, tako da ga težko vidimo, zlasti če se nahaja med algami. Na zavojih hišice so razvrščeni ostri bradavičasti izrastki. Živi posamično, redko v manjših skupinah. Prehranjuje se z algami. Med bižuterijo v trgovinah s spominki pogosto vidimo gumbom podobne predmete živo

99oranžnordeče barve (slika 39). To so apnenčasti pokrovčki polža, iz katerih izdelujejo nakit.

Slika 38, 39: Oko sv. Lucije – Bolma rugosa

Med školjkami, ki živijo v tem delu infralitorala, so značilni morski datelj – Lithophaga lithophaga, noetova barčica – Arcanoae in navadna ostriga – Ostrea edulis.

Oblika telesa morskega datlja – Litphaga litophaga (slika 40) je podolgovata in jajčasta; spominja na datelj, od tod tudi ime. Lupina je na površju gladka in svetlo rjava, znotraj pa biserna. Telo je dolgo približno od 4 do 6 cm. Školjka živi v luknjah (slika 41), ki si jih sama vrta v večjih kamnih in skalah.

Slika 40, 41: Morski datelj – Lithophaga lithophaga

Telo noetove barčice – Arca noae (slika 42) je podolgovato, rahlo štirioglato in dolgo do 10 cm. Obe lupini školjke sta si po velikosti

podobni in tesno povezani med seboj (slika 43). Je temno rjave barve. Živi na skalnatih in kamnitih območjih, pogosto v skupinah. Močno je pritrjena na podlago z bisusnimi nitkami. Telo je pogosto pokrito z algami, mnogoščetinci, mahovnjaki in spužvami tako, da jo težko opazimo v naravnem okolju. Prehranjuje se s planktonom in organskim drobirjem.

Slika 42, 43: Noetova barčica – Arca noae

Navadna ostriga – Ostrea edulis (slika 44) ima lupini precej ploščati, nepravilno in različno oblikovani, na otip hrapavi, veliki od 8 do 12 cm. S spodnjo, obokano lupino je školjka prirasla na podlago, zgornja lupina je sploščena. Prehranjuje se s planktonom in organskim drobirjem. Živi v večjih skupinah na trdnem dnu, pritrjuje se tudi na kamnito podlago ali na razne potopljene predmete.

100

Slika 44: Navadna ostriga – Ostrea edulis

Meso teh školjk je zelo cenjeno, zaradi tega jih je človek množično nabiral in s tem ogrožal njihov obstoj ter uničil velike površine morskega dna. Danes so zakonsko zaščitene, zato jih ne nabirajmo.

Od vodne gladine do nekaj metrov globine pogosto opazimo morske zvezde (npr.: zvezdica  –Asterina gibbosa, ognjenordeča zvezda – Echinaster sepositus, bradavičasta zvezda – Marthasterias glacialis) in morske ježke.

Pod kamni živi zelo majhna morska zvezda – Asterina gibbosa, ki je velika od 2 do 4 centimetre. Zgornji del telesa je rahlo izbočen, spodnji pa raven. Ima zelo kratke krake, s katerimi se premika s hitrostjo od 2 do 5 cm v minuti. Hrbtni del telesa je rumenorjave barve z rjavo-rdečkastimi risbami. Spodnji del telesa je svetlejši. Prehranjuje se z mahovnjaki, spužvami in kozolnjaki. Je obojespolnik in njihova jajčeca se razvijejo neposredno brez stopnje ličinke.

Med morskimi zvezdami je izrazito opazna po svoji barvi

ognjenordeča zvezda – Echinaster sepositus. Ramena so valjasta z redkimi in kratkimi bodicami. Brazdne nožice so rdečkaste ali rumenkaste barve. Doseže 30 cm v premeru. Zvezda živi v bolj osvetljenih mestih predvsem v trdnem dnu. Prehranjuje se zlasti s spužvami.

Največja morska zvezda slovenskega obalnega morja je nedvomno bradavičasta zvezda – Marthasterias glacialis saj doseže 40 cm. Telo sestavlja 5 debelih in valjastih ramen z močnimi in ošiljenimi bodicami. Je rjavozelene barve s temnimi pegami. Prehranjuje se z različnimi živalmi, med katerimi so najpogostejši mehkužci in morski ježki. Kot plenilec lahko v školjčiščih naredi precejšnjo škodo.

Morski ježki se prehranjujejo z algami, listi morskih cvetnic in lahko pogosto, zlasti ko se pojavljajo v velikem številu, postrgajo velike površine obrasti.

Pri nas živijo belobodičasti morski jež – Sphaerechinus granularis, vijolični jež – Paracentrotus lividus, ki je pogostejši, in nekoliko redkejši črni jež – Arbacia lixula.

Belobodičasti morski ježek – Sphaerechinus granularis ima okroglo in rahlo sploščeno ogrodje, temno vijoličaste barve, ki je veliko do 15 cm v premeru. Iz ogrodja v vrstah izraščajo bodice, ki so približno enako dolge in sorazmerno kratke. Bodice so večinoma temno vijoličaste barve z belimi konicami. Redko se prekriva z algami, ostanki lupin školjk in polžev ter z manjšimi kamni. Živi na skalah, poraščenih z algami, v infralitoralu (na bolj izpostavljenih predelih do približno 20 m globine).

Ogrodje vijoličnega ježa je rahlo sploščeno, zelenkaste barve z majhno obustno odprtino in meri približno 7 cm v premeru. Bodice so močne, špičaste, od temno vijolične do rjavozelene barve in dolge do 3 cm. Živi posamično ali v večjih skupinah tudi v manj osvetljenih mestih, kot so razpoke, jame, luknje

101ali pod kamni. Prehranjuje se z algami, z listi morskih cvetnic, redkeje z ostanki poginulih živali. Značilno je, da se pokrije z ostanki lupin školjk in polžev, manjšimi kamni in tudi z raznimi ostanki človekovih odpadkov. Z njim se prehranjujejo ribe (zlasti fratrc), hobotnice in bradavičaste zvezde. Njihova zrela jajčeca so užitna in ponekod jih smatrajo kot pravo poslastico.

Črni morski jež ima okroglo in rahlo sploščeno ogrodje sivorjave barve z veliko obustno odprtino. Bodice so dolge od 2 do 3 cm, špičaste in črnomodre. Premer ogrodja je približno 5 cm. Živi posamično ali v majhnih skupinah predvsem na bolj osvetljenih mestih do približno 5 m globine. Prehranjuje se z algami, ki jih strga s podlage. Značilno je, da se ne prekriva z algami, ostanki lupin školjk in polžev ali manjšimi kamni kot vijolični jež. To pa zaradi tega, ker njihove ambulakralne nožice, ki se nahajajo na zgornji strani telesa, nimajo priseskov.

V tej coni so precej pogoste tudi spužve. Med njimi je zelo razširjena žveplenjača ali spužva spremenljivka – Aplysina (Verongia) aerophoba, poznamo pa tudi morsko pomarančo – Tethya aurantium in ledvičasto spužvo – Chondrosia reniformis.

Žvepljenjačo – Aplysina aerophoba (slika 45) prepoznamo po živo rumeni barvi in po navpičnih cevastih izrastkih, na koncu katerih je po ena večja odprtina, odtekalka (osculum). Površina telesa je gladka. Vsak cevasti izrastek je od 5 do 10 cm dolg in približno 1,5 cm širok. Premer celotnega telesa doseže lahko do 20 cm. Spužva vsebuje barvilo uranidin, ki na zraku spremeni barvo in postane zelenočrna. Spužva živi na skalah, med morskimi travniki, tudi v onesnaženem okolju v bolj zaščitenih in osvetljenih mestih. Prehranjuje se s planktonom in organskim drobirjem.

Slika 45: Žveplenjača – Aplysina aerophoba

Morska pomaranča – Tethya aurantium ima značilno kroglasto obliko. Je rumenooranžne barve in zraste v premeru tudi do 10 cm. Na površini telesa so bradavičasti izrastki, predeljeni s poroznimi kanali, ter kratki, bodičasti izrastki, ki lahko ob dotiku pri ljudeh z občutljivejšo kožo izzivajo vnetje. Ko se skrči, njena površina zgleda gladka in enakomerno progasta. Živi posamično ali v skupinah.

Ledvičasto spužvo – Chondrosia reniformis prepoznamo po

102 značilni ledvičasti obliki. Je gladka, rahlo svetleča in brez iglic (večinoma zgrajena iz kolagena). Barva variira od dimno sive do rjavočrne (odvisno od jakosti svetlobe, pri kateri živi). Živi med algami, na zasenčenih predelih, na skalah brez vegetacije ali na peščenem dnu infralitorala.

3.2.4.2 Življenje na mehki podlagi infralitorala

Podlaga spodnjega dela infralitorala na območju Debelega rtiča je pogosto mehka (muljasta) in večinoma poraščena z morskimi semenkami, ki sestavljajo podvodne travnike (slika 46).

V Jadranu in v obalnem morju Slovenije se pojavljajo štiri vrste morskih cvetnic. Te so: pozidonija – Posidonia oceanica, morska zostera ali prava morska trava – Zostera marina, kolenčasta cimodoceja – Cymodocea nodosa in mala morska trava – Nanozostera noltii.

Slika 46: Primer podvodnega travnika

Travnike morskih semenk slovenskega obalnega morja sestavlja predvsem kolenčasta cimodoceja, v manjši meri pa

noltijeva zostera. Morska zostera se pojavlja predvsem ob izlivih sladkih voda, medtem ko so ravniki pozidonije zelo redki v Tržaškem zalivu. Območje med Koprom in Izolo, pred Žusterno, predstavlja edino naravno rastišče pozidonije v celotnem Tržaškem zalivu, zato je ta semenka zakonsko zaščitena.

Pozidonija – Posidonia oceanica (slika 47), ki je dobila ime po grškem bogu morja Pozejdonu, je pritrjena na mehko podlago z močno koreniko (slika 48), ki je na kolencih pokrita z gosto prevleko ostankov odpadlih listov, ki jo imenujemo košek. Listi so trakasti, široki nad 1 cm, visoki od 30 do 50 cm, pokončni in na vrhu zaobljeni. Razmnožuje se predvsem vegetativno s korenikami; pojavljanje cvetov je zelo redko. Plodovi imajo obliko olive. Pri nas ne cveti.

Slika 47, 48: Pozejdonka – Posidonia oceanica

Morska zostera – Zostera marina je večletna morska rastlina z močno plazečo koreniko (slika 49) temne barve. Korenine so tanke in malo razrasle. Kolenca na koreniki so slabo razvita. Listi so dolgi do 70 cm, trakasti, rahlo upognjeni in široki

103od 5–12 mm s topim rahlo zaobljenim vrhom. Cvetovi so v socvetjih v obliki klasov in so v času cvetenja obdani z zelenimi listi. Živi na mehkem dnu predvsem pri izlivih sladkih voda.

Slika 49: Morska zostera – Zostera marina

Kolenčasta cimodoceja – Cymodocea nodosa (slika 50) je med morskimi semenkami najbolj razširjena in pogosta v slovenskem obalnem morju. Na mehko podlago je pritrjena z močno razvito koreniko rdečkaste barve. Korenika poganja nadomestne korenine, ki izraščajo posamezno na kolencih. Na kolencih so dobro vidni obročki; to so brazgotine odpadlih listov. Listi imajo vzporedno potekajoče žile. Dolžina listov je približno 30 do 50 cm, širina pa od 3 do 5 mm po vsej dolžini. Semena so srčaste oblike. Na dnu lista se nahajata dve semeni.

Slika 50: Kolenčasta cimodocea – Cymodocea nodosa

Noltijeva ali mala morska trava – Nanozostera noltii (slika

51) je pritrjena na podlago z nežno koreniko, ki je razvejana z dolgimi kolenci, iz katerih izraščajo 2–3 korenine. Listi so ozki do 1 mm, visoki od 15–20 cm. Na vrhu so dvakrat zaobljeni (srčasti). Običajno živi v globini od 1 do 2 m.

Slika 51: Noltijeva ali mala morska trava – Nanozostera noltii

V morskih travnikih med listi, na listih in korenikah ter med koreninami morskih semenk, živijo mnoge živali, kot so:

• školjke (npr.: leščur – Pinna nobilis, ladinka – Venus verrucosa, mala pokrovača – Protopecten glaber, velika

104 pokrovača – Pecten jacobaeus), • polži (npr. navadno vretence – Turritella communis,

čokati volek – Trunculariopsis trunculus, bodičasti volek – Murex brandaris),

• raki (npr.: belkasti rakec – Callianassa tyrrhena), • morske kumare (npr. navadni brizgač – Holothuria

tubulosa, morska kumara – Cucumaria planci),• kačjerepi (npr.: veliki kačjerep – Ophioderma

longicaudum, bodičasti kačjerep – Ophiothrix fragilis),• mnogoščetinci (npr: morska striga – Perinereis

cultrifera, spallanzanijev cevkar – Sabella spallanzanii),• različne vrste rib.

V mehkem dnu travnikov morskih semenk živi največja jadranska školjka, saj zraste nad 70  cm v dolžino tj. leščur – Pinna nobilis (slika 52). Lupini sta razmeroma krhki. Je rjava do sivorjava. Bisusne niti so dolge in močne, z njimi se pritrdi na kamne v mehkem dnu. Notranjost lupine je gladka, svetleče rdečkaste barve. Leščur živi zakopan z ožjim delom lupin v mehko dno do 1/3 dolžine. Površina lupin starejših primerkov je bogato poraščena z različnimi algami, spužvami, mahovnjaki, školjkami itd. Leščur je zakonsko zaščiten, kar pomeni, da ga ne smemo pobirati.

Slika 52: Leščur – Pinna nobilis

Zakopana v mehkem dnu zgornjega infralitorala živi ladinka – Venus verrucosa (slika 53). Školjka je masivna, kroglasto-srčaste oblike. Rebra so izrazita, hrapava in potekajo polkrožno. Notranji rob lupini je rahlo nazobčan. Barva zunanje površine je rumenorjava; notranjost je sivobela. Doseže od 5–7 cm velikosti. Meso je zelo cenjeno, zaradi tega jo množično nabirajo.

Slika 53: Ladinka – Venus verrucosa

Tudi polži so številni, najpogostejša sta navadno vretence – Turritella communis, čokati volek – Murex trunculus in bodičasti volek – Murex brandaris.

Hišica navadnega vretenca ima okoli 15 malo obokanih zavojev. Živi na peščenem in blatnem dnu, kjer se do vrha zakoplje v tla. Prehranjuje se z algami in organskim drobirjem v blatu.

Hišica čokatega voleka – Murex trunculus (slika 54) je debela in jajčasta po obliki. Ima kratko sifonalno cev in močne bodičaste izrastke na zavojih. Ustje je široko, jajčaste oblike, ki

105se z roževinastim pokrovčkom tesno zapira. Hišica je sivkasta z rjavimi lisami. Zraste od 7 do 9 cm. Volek je plenilec, prehranjuje se tudi z mrhovino. V času spolne zrelosti voleki sestavljajo velike gruče, odložijo jajčeca v gosti lepljivi snovi, ki v stiku z vodo postane trdna in elastična. Voleki imajo zelo okusno meso, zato jih množično nabirajo.

Slika 54: Čokati volek – Murex trunculus

Hišica bodičastega voleka – Murex brandaris (slika 55) je rumenorjava in podolgovate, jajčaste oblike, z bodičastimi izrastki (do 3 cm dolžine). Ustje je široko, pri dnu močno podaljšano

(dolga sifonalna cev) in se zapira z roževinastim pokrovčkom. Je mesojedec – mrhovinar. Živi v večjih skupinah, velikokrat ga najdemo naplavljenega na morski obali.

Slika 55: Bodičasti volek – Murex brandaris

Posamično, pod ali med kamni na kamnitem dnu, obraslem z algami, zlasti v manj osvetljenih mestih infralitorala, živi veliki kačjerep – Ophioderma longicaudum.

Telo velikega kačjerepa – Ophioderma longicaudum je ploščato in izrazito peterokotne oblike, iz njega pa raste pet dolgih in dobro gibljivih krakov. Kraki so tanki, se dobro zvijajo in tako omogočajo razmeroma hitro premikanje. Na zgornji strani telesa je črnorjav; na spodnji, trebušni pa svetlejše, rumenkaste barve. Premer telesa je običajno 3 cm, dolžina krakov pa od 12–15 cm. Je plenilec.

V mehkem dnu pod kamni lahko opazimo več vrst mnogoščetincev, med katerimi so najbolj značilni morska striga – Perinereis cultrifera in Spallanzanijev cevkar – Sabella spallanzani.

Morske strige kopljejo razvejane rove v blatu in prenesejo tudi krajšo izsušitev med oseko. Hranijo se z mikroorganizmi in organskim drobirjem. Človek jih uporablja kot vabo za trnkarjenje.

Tam, kjer je morje mirnejše, živi nedvomno največji in najlepši cevkar celotnega Tržaškega zaliva: Spallanzanijev cevkar – Sabella spallanzanii. Črv živi v mehki pokončni do približno 30 cm dolgi cevki, iz katere se vidijo dolge spiralasto zavite od svetlo rumene do rjavo obarvane škržne lovke. Žival je dolga od 15 do 20 cm in široka do 1 cm. Živi posamično ali v manjših skupinah na peščenem in muljastem dnu, pritrjen na trdni podlagi, zlasti na večjih potopljenih predmetih. Pogost je v zavetnih legah, kakor tudi v bolj onesnaženih območjih kot so pristanišča in zalivi.

V plitvejši vodi, zakopani v mulju in pesku, živijo zanimivi raki, med katerimi je belkasti rakec – Callianas satyrrhena najbolj pogost.

Belkastega raka prepoznamo, ker ima leve klešče večje

106 od desnih in jih tik za oprsjem telo na prehodu v repni del ožje. Barva se spreminja, je bela, rožnata ali celo modrikasta. Navadno doseže 4 cm dolžine.

3.3 ŽIVLJENJE V PELAŠKEM OBMOČJU

3.3.1 RibeV Tržaškem zalivu živijo številne ribe, med katerimi so tako

užitne kot tudi strupene vrste. Opisali smo nekaj najpogostejših vrst: brancina, orado, ribona, ciplja, špara, škarpeno, pasaro, zobatca in skušo.

Telo brancina – Morone labrax je vretenasto, ima 2 hrbtni plavuti. Hrbtna stran je temno sive barve, po bokih in po trebuhu je srebrnobele barve. Na koncu škržnega poklopca ima 2 bodici in črno pego. Zraste do 1 m. Spada med prvorazredne ribe Jadrana. Lovi se ga vse leto. Pripravi se kuhanega, na žaru ali v brodetu. Posebno okusen je poleti in jeseni

Orada – Sparus auratus ima vretenasto, bočno sploščeno telo z visoko hrbtno plavutjo in usta z debelimi ustnicami. Je srebrnosive barve, z značilno medočesno zlatorumeno progo in temno vijoličasto liso v zgornjem kotu škržnih poklopcev. Zraste povprečno do 30 cm. Živi pri kamnitem in peščenem dnu med morskimi cvetnicami. Prehranjuje se v glavnem s školjkami. Je ena od najbolj znanih rib Jadrana, saj je njeno meso zelo okusno.

Ribon – Pagellus erythrinus ima vretenasto telo z dvignjenim hrbtom, enotne rožnate barve. Repna plavut je močno razcepljena. Zraste do povprečno 25 cm. Živi posamezno ali v skupini pri peščenem dnu. Lovi se ga vse leto, najbolj okusen pa je poleti.

Cipelj – Mugil cephalus ima vretenasto, do 70 cm dolgo telo,

ki je pokrito z močnimi luskami. Glava je široka, usta so na sprednji strani, popolnoma vodoravna z zgornjo odebeljeno ustno. Ima dve hrbtni plavuti, na prvi so štiri izraziti trni. Ima značilno veliko mastno pego za očesom. Hrbet je temnejši modro sive barve, boki imajo od 6–7 vzdolžno potekajočih temnejših prog. Trebušna stran je umazano bele barve. Prehranjuje se v glavnem z rastlinsko hrano. Živi v manjših skupinah, pri plitvem trdnem in peščenem dnu obrežnega morja. Obstaja več vrst, lovijo se vse leto, najpogosteje pa v toplejših mesecih.

Špar – Diplodus annularis je ploščata riba z visokim hrbtom in enotno hrbtno plavutjo. Repna plavut je velika in razcepljena. Navadni špar ima črno liso na korenu repa. Le redko presega 18 cm. Živi v manjših jatah in se zadržuje v plitvem kamnitem obrežju.

Škarpena ali bodika – Scorpaena scrofa ima čokato telo rdečkaste barve z rjavimi lisami in pegami. Za to ribo so značilni velika glava, velika usta, velike oči in številni izrastki na glavi. Repna plavut je enotna in pahljačaste oblike. Škarpena ima več bodic s strupenimi žlezami na škržnem poklopcu in na hrbtni plavuti. Telo doseže povprečno velikost okrog 30 cm. Živi pogosto v razpokah in luknjah, na kamnitem dnu poraslem z algami.

Pasara – Pleuronectes flesus ima telo jajčaste oblike, bočno stisnjeno in sploščeno. Hrbtna plavut se začenja takoj nad očesi. Oči ima na desnem boku. Zgornja stran ribe je zelenorjave barve s temnimi lisami, spodnja pa svetlejša. Živi na peščenem, blatnem dnu ob obrežju. Je dobro prilagojena podlagi na kateri živi, zato jo težko opazimo.

Zobatec – Dentex dentex ima podolgovato, na sprednji strani izrazito jajčasto telo, ki se proti zadnjemu delu izrazito zoži. Glava je podolgovata, usta široka z izraziteje razvitimi

107štirimi zobmi na zgornji ustni in štirimi na spodnji. Barva telesa je rožnata, na hrbtni strani prevladujejo svetlo modrikasti odtenki; na bokih srebrni in na trebušni beli. Živi večinoma na trdni podlagi obraščeni z algami. Najpogosteje se lovi poleti in jeseni.

Skuša – Scomber scomber ima podolgovato, rahlo stisnjeno telo. Ima dve hrbtni plavuti in pet manjših (segajo od zadnje hrbtne do repne plavuti). Barva telesa je modrozelena s srebrnimi odtenki. Po hrbtni strani potekajo mnoge navpične temne lise, trebušna stran je srebrno bele barve. Lovi se najpogosteje od aprila do novembra in je zelo okusna.

Med potapljanjem lahko naletimo na zelo posebno ribo, ki se po obliki razlikuje od vseh ostalih. To je dolgonosi morski konjiček – Hippocampus guttulatus, ki ima telo rumenkaste barve in plava v navpičnem položaju. Usta so oblikovana v nekakšen cevast kljun, skozi katerega posesa plen. Z dolgim in gibčnim repom se oprijema podlage. Ima številne izrastke zlasti na glavi in hrbtu. Doseže velikost do 15 cm. Posebnost te vrste je, da imajo samci vrečko, v kateri se razvijejo mladiči.

3.3.2 GlavonožciMed morskimi organizmi, ki jih najdemo v tem območju so

še ligenj – Loligo vulgaris, sipa – Sepia officinalis in moškatna hobotnica – Ozoena moschata.

Telo lignja je ozko in cilindrično, z 2 romboidnima plavutma, ki dosegata 2/3 dolžine plašča. Glava je relativno majhna, oči so velike. Usta obkroža 10 lovk, od katerih sta 2 daljši in ju uporablja za lov. Na vseh lovkah so priseski razporejeni v 2 vrstah. Žival je prozorno siva do rdečkasta, s svetlejšimi pegami. Njegovo meso je okusno, zato ga uvrščamo med komercialno pomembne vrste. Živi v večjih skupinah, ki so vidne zlasti ponoči.

Telo sipe je dolgo okoli 20 cm. Na 8 krajših lovkah so priseski razporejeni v 4 vrstah, medtem ko je na 2 daljših lovkah prisotnih od 5–6 večjih priseskov. Široko telo ima notranje ogrodje iz aragonita in je imenovano sipina kost, ki jo pogosto najdemo naplavljeno na obali. Žival ima sposobnost, da hitro spremeni barvo in vzorec kože, kar ji omogoča, da se skrije pred plenom in plenilci ali da slednje z njim prestraši. Ima črnilno žlezo, v kateri shranjuje črnilo, ki ga ob nevarnosti izbrizga, kar ji omogoči uspešnejši umik.

Telo moškatne hobotnice je zgrajeno iz glave, plašča in 8, približno enako dolgih lovk, na katerih so priseski razporejeni v eni vrsti. Telo je vrečaste oblike, rjave barve. Ima velike in dobro razvite oči. Ima črnilno žlezo, s katero se izogne plenilcem.

3.3.3 KlobučnjakiMed organizmi pelagičnega območja je še uhati klobučnjak

– Aurelia aurita in človeku nevarna mesečinka – Pelagia noctiluca.

Uhati klobučnjak je dežnikaste oblike. Klobuk je sploščen in popolnoma prozoren oz. mlečno bele barve, doseže velikost do 40 cm v premeru. Na sredini klobuka ima štiri spolne žleze, ki so v obliki podkve in so rdečevijolične barve. Ima 16 glavnih lovk in večje število tankih robnih lovk. Telo je želatinasto, sestavljeno iz 90  % vode. Ožig človeku ni nevaren, redko izzove srbenje in rdečino – predvsem pri ljudeh z občutljivejšo kožo. Pogosto vidimo večje skupine organizmov, in sicer v spomladanskih mesecih (pogosto tudi naplavljeni na obalo).

Mesečinka ima zvonast oz. polkrožen klobuk škrlatne ali rjavordeče barve. Ob robu klobuka ima 8 tankih lovk z ožigalkami. Klobuk doseže velikost od 3 do 10 cm v premeru. Ime je dobila po tem, ker zaradi dotikanja ali premikanja oddaja zelenkasto svetlobo (bioluminescenca), kar je opazno

108 predvsem ponoči. Pozor, meduza nas lahko ožge, kar lahko izzove vnetje in pusti brazgotine pri ljudeh z občutljivejšo kožo.

4 ČLOVEKU NEVARNE ŽIVALI

Veliko morskih živali ima razvite posebne organe, s katerimi lahko omrtvičijo in celo ubijejo plen, s katerim se prehranjujejo. Pogosto so to organi ali celice, v katerih nastajajo strupene snovi, ki imajo tudi različne funkcije; ene sodelujejo pri kemični prebavi, medtem ko imajo druge, zlasti tiste, ki nastajajo na površini telesa, obrambno funkcijo in so lahko smrtno nevarne za plenilce.

V morju prežijo na človeka različne nevarnosti. Poznavanje tovrstnih nevarnosti lahko prepreči marsikatero nesrečo. Mnogi med vami ste doživeli neprijetno in boleče srečanje z meduzo, ki vas je opekla in morda celo zapustila brazgotino. Meduze, morske vetrnice, korale in druge sorodne živali, spadajo v skupino ožigalkarjev, ki ji strokovnjaki pravijo Cnidaria. To so skorajda izključno morske živali. Ime so dobile po specializiranih celicah, knidoblastih, ki vsebujejo mešičke, nematociste, v katerih nastajajo strupene snovi. Nematociste imenujemo ožigalke. Ožigalke so strupne celice, ki nastajajo predvsem na lovkah, okoli ustne odprtine in v prebavni votlini, saj imajo tudi prebavno funkcijo. Strup ožigalk je beljakovinske narave in se pri visoki temperaturi razgradi. Ožigalke imajo zelo občutljivo konico; ko se žival zadene ob konico, se iz ožigalke sproži cevka, po kateri se strup sprosti v telo plena in ga omrtviči ali ubije. Kot zanimivost povejmo, da živali stare, prazne ožigalke, nadomestijo z drugimi.

Ožigalkarji, ki živijo v Jadranu, za človeka niso kaj prida nevarni. Dotik ožigalk povzroči bolečine, ki v hujših primerih trajajo več dni. Pogosto se na koži pojavi značilna rdečica, podobna tisti, ki nastane, kadar nas opečejo koprive. Poleg tega ožigalkarji, ki živijo v slovenskem obalnem morju, ne povzročajo hujših težav. Večjo pozornost pa morajo opeklinam

ožigalkarjev nameniti vsi, ki so na te strupe še posebno občutljivi ali celo alergični.

Ožigalke voščene vetrnice – Anemonia sulcata vsebujejo močan strup, ki deluje na živčni sistem (nevrotoksičen strup), ki za človeka ni zelo nevaren. Poškodbe, ki jih povzroči strup, niso resne, vendar se jih ne dotikajte brez rokavic. Bodite pozorni, da vas z lovkami ne oplazijo po obrazu, zlasti ne po očeh; ob dotiku z občutljivo kožo ali s sluznico namreč povzročajo manjša vnetja.

Strupi v ožigalkah nekaterih meduz so lahko nevarni tudi človeku. Meduzo mesečinko – Pelagia noctiluca, ki je v Jadranskem morju zelo pogosta, poznamo vsi. Njeno telo sestavlja polkrožen klobuk, iz katerega raste osem lovk. Je rožnate barve z drobnimi vijoličastimi pikami. Premer klobuka znaša približno šest centimetrov, dolžina lovk pa dvajset centimetrov. Za mesečinko je značilno, da se v temi svetlika. Mesečinkine ožigalke vsebujejo precej močan strup, ki povzroča neprijetna vnetja, podobna opeklinam in so lahko zelo boleča. Najbolje je, da se ji ognemo vsaj za nekaj metrov; k sreči se premikajo zelo počasi. Če nas kljub vsem previdnostim ukrepom opeče meduza, rano splaknemo z alkoholom ali kisom. Pomaga tudi suh pesek, s katerim pokrijemo rano. Pri hujših opeklinah poiščemo zdravnikovo pomoč.

Ožigalke niso samo posebnost ožigalkarjev; zoologi so jih opazili tudi pri polžih gološkrgarjih. Ugotovili so, da ožigalke ne izvirajo iz polžev, temveč iz ožigalkarjev, predvsem iz trdoživnjaških ožigalkarjev, s katerimi se prehranjujejo polži. Ožigalke, ki pridejo iz črevesa v hrbtne izrastke, požirajo s hrano, in ko jih plenilec odgrizne, se iz ožigalke sproži cevka, po kateri steče strup, ki omami plenilca.

Gološkrgarji ali goli polži spadajo med najlepše, najbolj pisane in fantastično oblikovane polže brez hišice, ki imajo na telesu številne izrastke. Živijo na obalnem območju, med algami, na spužvah in trdoživnjakih, s katerimi se mnogi tudi prehranjujejo.

Tudi med mehkužci poznamo predstavnike, ki vsebujejo

109strupene snovi. Mednje spada polž stožec – Conus mediterraneus. Polž stožec je plenilec in živi med algami v infralitoralu. Njegova hišica je gladka, ima obliko stožca in zelo dolgo ustje. Zraste do velikosti treh, štirih centimetrov. Strgača teh polžev je preoblikovana v ost, ki je povezana s strupno žlezo. Strupni aparat je pri predstavnikih stožcev, ki živijo pri nas, prešibek, da bi predrl človeško kožo, zato niso nevarni. Kljub temu je bolje, če se jim izogibamo, zlasti velikim primerkom. V tropskih vodah živijo predstavniki tega rodu, katerih vbod je lahko za človeka celo smrten.

Tudi med črvi mnogoščetinci je nekaj vrst, ki so nevarne človeku. Omenimo morsko miš – Aphrodita aculeata, katere telo je pokrito z dolgimi, gladkimi ščetinami. Morska miš je dolga od osem do deset centimetrov in je sivo rjave barve. Živi v mehkem dnu, po katerem rije in lovi manjše nevretenčarje. Dotik je za človeka zelo neprijeten in boleč. Ščetine so namreč zelo nežne, lomljive in se pod kožo zagnojijo.

Morda najnevarnejši med mnogoščetinci je ognjeni črv – Hermodice carunculata. Telo je podolgovato, zelo lepo in elegantno, rjavo zelene barve s svetlejšimi pasovi med posameznimi kolobarji. Vzdolž robov telesa izraščajo v dveh vrstah ščetine bele barve. Oranžno rdeče škrge se nahajajo med ščetinami. Črv doseže celo do dvajset centimetrov dolžine. Živi v mehkem dnu med morskimi semenkami in med algami v trdnem dnu infralitorala. Prehranjuje se z ostanki živali, torej je mrhovinar.

Če se črva dotaknemo z golimi rokami, se lahko nežne ščetine zalomijo in ostanejo v koži. Vbod je zelo boleč.

Druga velika skupina živali, ki so nevarne za človeka, so ribe. Med ribami kostnicami so strupene le štiri vrste: morski zmaj – Trachinus drago, velika rdeča škarpina ali bodika – Scorpaena scrofa, manjša sorodna vrsta, rjava bodika ali škarpoč – Scorpaena porcus in zvezdogled – Uranoscopus scaber. Meso teh rib sicer ni strupeno, pač pa imajo na hrbtni plavuti in na škržnem poklopcu močne bodice s strupenimi žlezami, ki vsebujejo nevrotoksine in hemotoksine, ki so termolabilni in

se s termično obdelavo uničijo. Če se zbodemo, ranjeno mesto pordeči, oteče in močno boli.

V plitvi vodi, na prodnatem ali kamnitem dnu, v vdolbinicah, se pojavlja vijoličasti morski jež – Paracentrotus lividus. Čeprav bodice niso strupene, marsikdo dobro ve, kako neprijeten in boleč je vbod z bodicami morskega ježka. Odlomljene bodice se namreč v koži pogosto zagnojijo in prizadeto mesto postane zelo boleče. Pri morskih ježih in zvezdah iz kožnega ogrodja, predvsem okoli ustne odprtine, izraščajo kleščice ali ščipi – pedicelarije, ki vsebujejo strupene žleze. Redkejši je črni jež – Arbacia lixula, največji med morskimi ježi pa je belobodičasti morski jež – Sphaerechinus granularis.

Na koncu se nam zdi primerno omeniti besede svetovno znanega oceanologa in morskega biologa profesorja Miroslava Zeija, ki je v knjigi »Prvi koraki v morje« napisal: »Na neuke kopalce prežijo v morju razne nevarnosti, zato je bolje, da jih poznaš, manj bo škode in nesreč«.

5 NAČINI PRIPRAVE ZBIRKE MORSKIH ORGANIZMOV

Osnovni problem vsakega začetnika, zbiralca lupin morskih polžev in školjk, je najti najlažje dostopno mesto ali območje, kjer živi veliko polžev in školjk, in zbrati ustrezen pribor za nabiranje teh živali. Izbira pribora je odvisna od mnogih dejavnikov, kot so npr. oblika, vrsta morskega dna, globina morja ter namena zbirke in število primerkov, ki jih hočemo nabirati. Najpreprostejši način nabiranja mehkužcev je samostojno iskanje posameznih primerkov in ročno nabiranje. To je način, s katerim tudi najbolje spoznavamo okolje in način življenja posameznih vrst.

Na peščenih in kamnitih obalah, predvsem v zimskem obdobju po razburkanem morju, bomo videli veliko lupin, ki jih je morje naplavljalo na obalo.

Na začetku je najbolje, da mladi zbiralec nabira čim več vrst

110 lupin. Nabira naj tudi poškodovane in preluknjane lupine, kajti včasih luknje v lupini niso posledica udarca, temveč delovanja naravnega plenilca, ki preluknja lupino plena s svojim ustnim organom (pogosto je to volek).

Zelo zanimivo in pomembno je nabirati lupine, ki pripadajo isti vrsti mehkužcev, vendar živijo v različnih okoljih. Lupine so lahko po obliki, velikosti in barvi zelo različne. Pogosto se dogaja, da so živali, ki so zelo pogoste v enem okolju, zelo redke v drugem. Zanimivo je imeti zbirko lupin osebkov iste vrste z različnih območij, ki se med seboj razlikujejo na primer po vrsti dna, izpostavljenosti moči valovom ali svetlobi, stopnji onesnaženosti itd.

5.1 Pripomočki za nabiranje živali

Da bi bili čim bolj uspešni pri nabiranju živali, je zelo pomembno imeti funkcionalne, preprosto zgrajene in odporne pripomočke ter mnogo izkušenj. Ko se odločamo za nabiranje lupin školjk in polžev, je zelo pomembno poznati okolje, v katerem živijo, predvsem pa vrsto dna.

5.1.1 Nabiranje na mehkem dnu

Na mehkem dnu po navadi na prvi pogled ni opaziti veliko življenja, kajti polži, zlasti pa školjke, živijo pod površino. Najlažje je nabirati živali, ko je oseka. V vodi, čeprav plitvi, je delo težavnejše, kajti živali se zakopljejo v pesek in jih je težje opaziti. Najboljša metoda je uporaba gostih kovinskih grabil. Z njimi grabimo po peščenem dnu. Za delo pod vodo pa se lahko poslužujemo z raznimi variantami grabil kot je lahko kovinska mreža, ki jo pritrdimo na zunanjo stran okovja grabil. Dolžina mreže je odvisna od globine vode. Za nabiranje školjk v globoki vodi uporabljamo grabila z mrežo, pritrjeno na polkrožne kovinske žice, pritrjene na okovje grabil. Namesto grabil lahko uporabljamo močno oteženo mrežo z obročem, ki jo vlečemo z vrvjo ali držalom počasi po dnu.

V predelih, kjer živijo morske semenke, v podmorskih travnikih, pogosto kar naberemo šop listov rastlin in jih potopimo v sladko vodo. Čez nekaj časa se živali usedejo na dno posode. Med njimi bo verjetno veliko malih polžev in školjk, ki jih drugače sploh ne bi opazili.

Uspešen način nabiranja majhnih mehkužcev je ta, da vzamemo določeno količino peska ali mulja z dna, ter ga dobro izpiramo skozi sito.

5.1.2 Nabiranje na trdnem dnu V pršni in bibavični coni nabiramo živali kar z rokami.

Pri ročnem nabiranju priporočamo uporabo rokavic, ki nas zaščitijo pred poškodbami (lupine imajo namreč lahko zelo oster rob, podlaga je lahko nevarna ali pa je naša koža občutljiva na snovi, ki jih vsebujejo živali). Obujemo primerno obutev, stare telovadne copate poleti ali škornje pozimi, ki nam bodo omogočali varno hojo med skalami, v lužah ali med kamni.

Primeren pripomoček je nož s tankim rezilom, ki ga uporabljamo pri odstranjevanju tesno prilepljenih živali s podlage, kot so latvice in hitoni. Pazljivo si izberemo latvico, ki se še ni prilepila na podlago (take dobimo med plimo v vodi) in hitro postavimo pod njo rezilo noža ter jo počasi in previdno dvignemo s podlage. V primeru, da se je že prilepila na podlago, nam je nemogoče odstraniti žival s podlage, ne da bi jo pri tem poškodovali.

5.2 Prenašanje in shranjevanje nabranih živaliNabrane živali moramo prenašati do šole ali do doma. V

ta namen uporabljamo razne posode, ki morajo biti primerne glede na vrsto in velikost živali. Školjke lahko očistimo že na samem mestu nabiranja. Očiščene lupine shranimo v primerne posode. Drobnejše lupine zavijemo v vato in jih položimo v kozarce ali škatle. Polže damo v steklene ali plastične posode, v katerih je 75  % raztopina etanola v morski vodi, zato da po poti ne gnijejo. Na vsako posamezno posodo zalepimo nalepko, na katero bomo zapisali natančno mesto nabiranja,

111datum, ime nabiralca in vse pomembne podatke, ki opišejo okolje, kjer so primerki živeli. Posebno pozornost moramo posvetiti rodu hiton. Te živali se zvijejo v klobčič, brž ko jih odtrgamo s podlage. V tem položaju tudi ostanejo in jih je kasneje nemogoče spraviti nazaj v prvotni položaj, ne da bi se pri tem ploščice telesa ločile. Ko jih odtrgamo s podlage, jih takoj postavimo na ravno površino in jih pustimo na zraku, da se posušijo.

5.2.1 Čiščenje nabranega materiala

Nabrane mehkužce moramo primerno pripraviti za zbirko. Poznamo več metod čiščenja, kar je odvisno od oblik in velikosti primerkov. Školjke je lažje očistiti od polžev. Damo jih v vročo vodo, pustimo jih nekaj časa, da se mehčajo, z nožem previdno odpremo lupini in jih očistimo. Odločiti se moramo, ali jih bomo shranili z odprtimi ali zaprtimi lupinami. V slednjem primeru jih zavežemo z nitko v ustreznem položaju in pustimo, da se vezi med lupinami posušijo. Zunanjo površino lupine očistimo z vodo in z mehko ščetko. Samo v skrajnem primeru uporabljamo razredčeno klorovodikovo kislino (le v primeru, da so lupine močno oskorjene z apnencem).

Za polže je postopek čiščenja nekoliko bolj zapleten. Eden od načinov je ta, da jih globoko zmrznemo v hladilniku nekaj ur. Drugi pa, da polže prekuhamo. Damo jih v posodo s hladno vodo. Posodo postopoma segrevamo in pustimo, da se hladijo. Mehke dele izvlečemo z zavitimi kovinskimi žicami, kaveljčki ali nečim podobnim. Eden od načinov je lahko ta, da jih pustimo, da gnijejo in se posušijo. Da bi se izognili neprijetnemu vonju, zakopljemo živali v pesek ali zemljo. Za tiste, ki imajo več potrpljenja in možnosti, priporočamo metodo čiščenja z drobnimi živalmi, kot so mravlje in mokarji. V primeru, da je ostal še kakšen košček mesa, in ga ne moremo izvleči iz lupine, lahko lupino zapremo z voskom. Poklopec polža odtrgamo s telesa, ga lepo očistimo in s pomočjo lepila in košček vate postavimo na odprtino hišice.

Nabiramo samo primerke, ki jih resnično potrebujemo. Nesmiselno je nabirati žive mehkužce in njihove lupine v velikem številu in s tem po nepotrebnem uničiti življenje.

5.3 Kako pripravimo zbirkoPomembno je, da lupine zaščitimo pred neposrednim

vplivom sonca, prahu in vlage. Majhne primerke shranimo v epruvete, ki jih zapremo z vato ali z zamaškom. V epruveto ne smemo pozabiti postaviti listka z vsemi potrebnimi podatki. Ostale primerke shranimo v škatlah, te postavimo v večje škatle, predale ali steklene omare.

Vsak primerek mora imeti listek, na katerem napišemo:• ime primerka (domače in strokovno),• nahajališče,• datum nabiranja,• natanko mesto nabiranja (globino, vrsto podlage …

skratka vse podatke, ki nam pomagajo pri ponovnem nabiranju),

• ime nabiralca,• ime osebe, ki je primerek določala,• druga opažanja.

6 TERENSKO DELO

Terensko delo temelji na raziskovanju in pridobivanju izkušenj. Pred začetkom dela razdelimo udeležence v heterogene skupine, tako da dosežemo aktivno in ustvarjalno delo vseh udeležencev skupine. Podamo jim natančna navodila, in sicer naj morsko obalo preiščejo čim bolj podrobno. Na prvi pogled se zdi, da je morska obala mrtva, nenaseljena in polna le golega kamenja, če pa pogledamo pod kak večji kamen ali v vdolbine in razpoke kamnov, opazimo mnogo morskih organizmov.

Naberejo naj primerke organizmov raziskovalnega območja.

112 Nato si jih natančno ogledajo ter posamezne primerke narišejo na delovne liste. Ob risbi naj opišejo njihovo telesno zgradbo, življenjski prostor in prilagoditve. Na morski obali jim damo dovolj časa, da sami raziskujejo in občutijo naravo. Med raziskovanjem jih po potrebi usmerjamo.

Sledi določevanje organizmov, pri čemer si lahko pomagamo z interaktivnim določevalnim ključem za določanje organizmov morske obale, ki je prosto dostopen na spletni strani http://www.siit.eu. Ključ predstavlja praktično, uporabno gradivo, namenjeno ljubiteljem morja, predvsem pa učencem osnovnih šol in učiteljem, ki ne želijo samo spoznavati, ampak tudi preučevati življenje na morski obali. Nastal je v okviru evropskega projekta SIIT: Interaktivna določevalna orodja za šole – Spoznavanje biotske pestrosti na čezmejnem območju Italija–Slovenija.

Ko z delom zaključimo, sledi poročanje. Vsaka skupina poroča o ugotovitvah. Osredotočimo se na:

• telesno zgradbo (kakšne oblike je in kateri so glavni deli telesa, s čim se premika, število okončin, ali ima ogrodje in kakšno je, ali je organizem pritrjen ali se premika …),

• prilagoditve (način premikanja, barva, oblika, način prehranjevanja …),

• življenjski prostor (ali smo organizem opazili v bibavični, pršni ali infralitoralni coni).

Ko z raziskovanjem zaključimo, nabrane primerke vrnemo na mesto, kjer smo jih nabrali. Ker za seboj nočemo pustiti razdejanja, kamne spet položimo na isto mesto, od koder smo jih jemali, saj so kamni in njihova okolica življenjski prostor za živa bitja in je naša malomarnost lahko usodna za številne organizme, ki tu živijo.

7 SKLEPI

Tako smo prišli do konca našega potovanja po obalnem območju dela Tržaškega zaliva, Debelega rtiča. Spoznali smo le drobec nenavadnega sveta. Upamo, da je bila pustolovščina vredna truda, zanimiva in koristna tudi za nadaljnje raziskave in spoznanja na tem področju. Če smo na pravi poti, bomo imeli na koncu v rokah ključ, s katerim bomo odpirali mnoga vrata v svet.

Raziskovanje morske obale ima velik vzgojno-izobraževalni pomen, saj poleg pridobivanja znanja o morskih organizmih nudi še številne priložnosti za oblikovanje in krepitev spoštljivega odnosa do narave. S takim načinom razvijamo zanimanje za raziskovanje sveta okoli sebe, odnosa do narave in živih bitij, krepimo ustvarjalnost in kritično mišljenje ter različne naravoslovne postopke, kot so zaznavanje, razvrščanje, primerjanje, sklepanje ipd. Delo ob morski obali nam poleg naravoslovnih vsebin namreč nudi še številne možnosti za spoznavanje drugih predmetnih področij, kot so npr. šport, glasba, likovni pouk ipd.

VIRI IN LITERATURA

Temeljne pojme morske ekologije smo povzeli po:Morri, C., Bellan-Santini, D., Giaccone, G., Bianchi, C. N.

(2003): Principi di bionomia: definizione dei popolamenti e uso dei descrittori tassonomici (macrobenthos). In: Gambi M. C., Dapiano M. (Eds.): Manuale di metodologie di campionamento e studio del benthos marino mediterraneo. Biologia Marina del Mediterraneo, 10 (Suppl.): 605–634

Turk, T. (2008): Pod gladino Mediterana. Ljubljana: Modrijan.

Opise morskih organizmov (alg, semenk in živali):Battelli, C. (2000): Priročnik za spoznavanje morske flore

113Tržaškega zaliva ali Kako nabirati, shranjevati in določevati nekatere najpogostejše predstavnice morskih alg in semenk vzhodnega dela Tržaškega zaliva. Ljubljana, ZRSŠ (modeli poučevanja in učenja. Biologija), 170 str.

Battelli, C., Dolenc Orbanić, N. (2009): Contribution to the knowledge of the chthamalids (crustacea, cirripedia) on the Slovene rocky shore (Gulf of Trieste, north Adriatic sea) – Prispevek k poznavanju vitičnjakov (crustacea, cirripedia) na kamnitem slovenskem obrežju (Tržaški zaliv, severno Jadransko morje). Ljubljana, Varstvo Narave, 22: 81–90

Brodie, J., Maggs, C. A., John, D. M. (ed) (2007): Green Seaweeds of Britain and Ireland. London: British Phycological Society: 242 str.

Bussani, M., Vukovič, A. (1987): Nekatere vrste bentoških alg v Parco marino di Miramare pri Trstu. Hydrores, 4(5): 1–44

Einav, R. 2007. Seaweeds of the Eastern Mediterranean Coast. A.R.G. Gantner Verlag K.G. India: 265 str.

Richter, M. (2005): Naše morje – okolja in živi svet Tržaškega zaliva. Ljubljana: Kočevski tisk.

Turk, T. (2008): Pod gladino Mediterana. Ljubljana: Modrijan.

Zei M. (1999): Prvi koraki v morje. Ljubljana: Kres.

Fizikalne, kemiske in geološke značilnosti Tržaškega zaliva:Cozzi, S., Falconi, C., Comici, C., Čermelj, B., Kovač, N.,

Turk, V., Giani, M. (2012): Recent evolution of river discharges in the Gulf of Trieste and their potential response to climate changes and anthropogenic pressure. Estuarine, Coastal and Shelf Science, doi:10.1016/j.ecss.2012.03.005

Malačič, V., Celio, M., Čermelj, B., Bussani, A., Comici, C. (2006): Interannual evolution of seasonal thermocline properties in the Gulf of Trieste (northern Adriatic) 1991–2003. Journal of Geophysical Research, 111: 1–16

Orožen Adamič, M. (2002): Geomorfološke značilnosti Tržaškega zaliva in obrobja. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani, Ljubljana: Dela, 18: 143–155

Pavlovec, R. (1985): Numulitine iz apnencev pri Izoli (SW Slovenija). Razprave 4. razred Slovenska Akademija Znanosti in Umetnosti, 26: 219–230

Stelcl, J. (2010): Dept. of Mineralogy, Petrology and Geochemistry, Faculty of Science, Masaryk University, Kotlarska 2, 611 37 Brno, CzechRepublic. (osebni vir, 9. avg. 2010)

Vsebine za terensko delo: Battelli, C. (2000): Priročnik za spoznavanje morske flore

Tržaškega zaliva ali Kako nabirati, shranjevati in določevati nekatere najpogostejše predstavnice morskih alg in semenk vzhodnega dela Tržaškega zaliva. Ljubljana, ZRSŠ (modeli poučevanja in učenja. Biologija), 170 str.

Wilson, R. (2008): Nature and young children. New York: Routledge.