projektna naloga svetloba 3 - gimb. · pdf filetema svetloe v platonovemu delu drŽava (sedma...

Projektna naloga SVETLOBA

1

PROJEKTNA NALOGA – SVETLOBA

3.F

GIMNAZIJA BEŽIGRAD

Vodja projekta: Jasna Kos Gimnazija Bež igrad

Mentor: Samo Krušič April 2016


2

KAZALO VSEBINE:

UVOD ....................................................................................................................................................... 3

ETIMOLOGIJA BESEDE ‘SVETLOBA’ .......................................................................................................... 4

MITI V ZVEZI S SVETLOBO ........................................................................................................................ 7

XVIII. POGLAVJE, BUDDHA IN NJEGOVI SODOBNIKI ............................................................................ 7

XXI. POGLAVJE, KELTI, GERMANI TRAČANI IN GETI ............................................................................. 8

SVETLOBA: GUSTAV SCHWAB- NAJLEPŠE ANTIČNE PRIPOVEDKE ......................................................... 10

GRŠKI BOGOVI IN SVETLOBA ............................................................................................................. 10

ČLOVEŠKE PODOBE ............................................................................................................................ 11

MIDAS ................................................................................................................................................ 11

TEMA SVETLOBE V PLATONOVEMU DELU DRŽAVA (SEDMA KNJIGA) .................................................. 13

PLATONOVA ALEGORIJA SENC V VOTLINI ......................................................................................... 14

MOTIVIKA SVETLOBE V DELIH TOMAŽA ŠALAMUNA (Glagoli sonca) IN SREČKA KOSOVELA (Zbrana

dela) ....................................................................................................................................................... 16

1. TOMAŽ ŠALAMUN ......................................................................................................................... 16

2. SREČKO KOSOVEL .......................................................................................................................... 17

MOTIVIKA SVETLOBE V DELU ALBERTA CAMUSA – ROMAN TUJEC ...................................................... 20

LEONARDO DA VINCI – TRAKTAT O SLIKARSTVU .................................................................................. 23

JOHANN WOLFGANG VON GOETHE - NAUK O BARVAH ....................................................................... 24

INTERVJU ............................................................................................................................................... 26

SVETLOBA – FOTOGRAFIJE .................................................................................................................... 38

SVETLOBA – FOTOGRAFIJE 2 ................................................................................................................. 43


3

UVOD

V okviru projekta svetloba smo se v 3.f razredu odločili, da preučimo vpliv svetlobe v

umetnosti. S pomočjo profesorja Krušiča si je večina dijakov izbrala različna umetniška dela,

in v njih preučila motiviko svetlobe. Nekateri so se osredotočili na iskanje vpliva svetlobe v

fotografiji in pripravili dva sklopa fotografij. Preučevali pa smo tudi motiviko svetlobe v filmu

in pripravili kratek film.

Alja Esih in Matej Lokar


4

ETIMOLOGIJA BESEDE ‘SVETLOBA’

Najina naloga pri projektu Svetloba, je bil pregled etimologije besede 'svetloba' ter z njo

tematsko in strukturno povezanih besed ('svet', 'svetiti', 'luč', 'zora', 'zarja', 'tema', 'mrak' in

'ogenj'). Pomagala sva si predvsem z etimološkim slovarjem na spletnem portalu Fran.

svetlôba -e ž (ó)

1. kar omogoča, da so predmeti vidni

SSKJ (spletna izdaja 2014) definira besedo ‘svetloba’ kot nekaj, kar omogoča, da so predmeti

vidni *1+. Etimološki slovar ima pod besedami svetloba, svetal, svetel, svetlost ter presvetel

narisan simbol “glej” in pridevnik ‘svétel’ *2+, ki v latinščini pomeni splendidus ter lucidus:

svetel (svetlikajoč se, bleščeč, briljanten) [3] in poln svetlobe (jasen [kot prozoren],

svetleč)*4+. Pridevnik se je prvič pojavil v slovenskem zapisu v XVI. stoletju.

V starocerkvenoslovanskem jeziku ima beseda ‘světlъ’ (svetel) enak izvor. Hrvaščina,

srbščina, ruščina ter češčina imajo poleg slovenščine zelo podobne besede za svetlobo; vse

izvirajo skoraj neposredno iz stcslovan. jezika - svetao, svetlyj, svetly… Praslovansko je

‘svetel’ pretekli tvorni deležnik glagola ‘svisti’ oz. ‘svesti’, ki je enak prihodnjiku v litvanščini

(šviẽsti — svetiti), od koder naj bi tudi prvotno izviral. *2+ V praslovanščini se je »t« pred »l«

ohranil zaradi vpliva besedne družine.

Besedi ‘svetiti’ in ‘svet’ imata isti koren. Oba glagola sta verjetno prvotno izpeljana iz

prihodnjika, omenjenega že prej. (Pra)indoevropska baza te besede je “k’u ei t-”, ki pa pomeni

‘svetiti se, svetel, bel’. *5+

Beseda ‘svet’ pomeni ‘vesolje, Zemlja, posestvo’. V starocerkvenoslovanščini so izrazi za ‘luč’,

‘zoro’ in ‘svet’ isti: ‘světъ’. Najprej je ta beseda pomenila ‘svetloba’, ampak se je preko

pomena ‘kar je svetlo; kar se vidi’ razvil pomen ‘svet’. Beseda je sorodna s staroslovansko

besedo ‘svetiti’, spet z litvansko ‘šviẽsti’ in s staroindijsko besedo ‘śvetá’, ki pomeni ‘bel,

svetel’. Od tukaj izvirajo tudi gotska ‘ƕeits’, starovisokonemška ‘wīz’, nemška ‘weiß’ in

angleška beseda ‘white’. V drugih jezikih se je zgodil enak prehod iz ‘svetloba’ v ‘svet’, na

primer v romunščini: iz indoevropskega korena ‘leuk-’ izhaja latinska beseda ‘lumen’ (luč), iz

katere izvira romunska beseda ‘lume’ (svet). *6+

Številne besede imajo pomensko zvezo z besedo »svetloba« in njenim korenom, zato

spadajo v isto pomensko/tematsko polje.

Beseda ‘zarja’ se pojavi že v praslovanščini kot ‘zar'a ’, kar je sorodno z besedo ‘zar ’, ki

pomeni ‘sijati’. To se ohrani tudi v starocerkvenoslovanskem in slovenskem jeziku, kjer

‘ozariti’ pomeni ‘osvetliti’. V ruščini ‘zarjá’ pomeni jutranjo ali večerno zarjo, v češčini pa se

beseda ‘zá e’ uporablja kot izraz za sij, blesk, žar ali zarjo. Tudi litvansko ‘žer ti’ ‘svetiti se,

bleščati se’, slovensko ʻžaretiʼ in ʻžarʼ, staronordijsko ‘grár’ in celo germanske besede za


5

barve neba pred sončnim vzhodom, vse izhajajo iz indoevropskega korena ‘g'her’ – žareti,

sijati, blesteti. [7]

Podobno kot ‘zarja’ je tudi ‘zora’ podobna ali celo enaka starocerkvenoslovanski besedi

‘zor'a’, prav tako pa je sorodno tudi praslovansko ‘zora ’ in litvansko ‘žar ’. Tudi tu so se vse te

besede razvile iz indoevropskega korena ‘g'her’, (natančneje iz besede ‘g'horah’). *8+

Lahko bi rekli, da je nasprotje svetlobe ‘tema’. Slovenska beseda za to je enaka

starocerkvenoslovanski, zelo podobna pa je še v mnogih jezikih (hrv. in srb. t ma, rus. tьmá,

češ. tma, polj. dma, lit. tams , letonsko tima itd.). Vse te besede imajo izhodišče v

indoevropskem korenu ‘temH’ – ‘biti temen’. *10+

‘Mrak’, ki v slovanskih jezikih večinoma pomeni temo (v ruščini in češčini poleg ‘teme’ tudi

‘oblak’), izhaja iz indoevropske besede ‘merk’ – utripati, mežikati, stemniti se. Iz te izhaja tudi

slovenska beseda ʻmrknitiʼ in celo germanske besede za jutro kot so npr. morning, morgan in

morgen. [9]

V indoevropskem jeziku je beseda za ogenj ‘ógnis’, iz katere je nato izšla praslovanska ‘ogn'ь ’

in njej dalje sorodna staroindijska ‘agní ’, pozneje pa še starocerkvenoslovanska beseda, ki je

enaka kot v slovenščini. [11]

Med raziskovanjem sva ugotovila, da večina besed, ki so tematsko povezane s 'svetlobo',

izhaja iz starih indoevropskih besed in njihovih korenov. Nato se besede pojavijo v

staroslovanskem in starocerkvenoslovanskem jeziku v nekoliko drugačnih oblikah saj so se

skozi stoletja spreminjale in danes so mnoge (še vedno podobne) ohranjene v različnih

slovanskih in drugih jezikih.

'Sveti' se nekaj kar se nam kaže (se vidi) zaradi svetlobe, to vidno okolje pa so že tisočletja

nazaj poimenovali s podobnim izrazom, ki se je tako strukturno kot tudi pomensko nanašal

na besedo 'svetiti' – 'svet'.

VIRI (CITATI):

Etimologija besede svetloba. 2016. [internet]. [citirano 30. 1. 2016]. Dostopno na naslovih:

1: http://www.fran.si/130/sskj-slovar-slovenskega-knjiznega-

jezika/3601827/svetloba?View=1&Query=svetloba

2: http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-

slovar/4226104/svetel?View=1&Query=svetloba

3:

http://www.perseus.tufts.edu/hopper/resolveform?type=begin&lookup=splendidus&lang=l

a

4:

http://www.perseus.tufts.edu/hopper/resolveform?type=start&lookup=lucidus&lang=la

http://www.fran.si/130/sskj-slovar-slovenskega-knjiznega-%20%20%20jezika/3601827/svetloba?View=1&Query=svetloba

http://www.fran.si/130/sskj-slovar-slovenskega-knjiznega-%20%20%20jezika/3601827/svetloba?View=1&Query=svetloba

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4226104/svetel?View=1&Query=svetloba

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4226104/svetel?View=1&Query=svetloba

http://www.perseus.tufts.edu/hopper/resolveform?type=begin&lookup=splendidus&lang=la

http://www.perseus.tufts.edu/hopper/resolveform?type=begin&lookup=splendidus&lang=la

http://www.perseus.tufts.edu/hopper/resolveform?type=start&lookup=lucidus&lang=la


6


slovar/4226105/svetiti?View=1&Query=svetloba


slovar/4226101/svt?View=1&Query=svetloba


slovar/4227566/zarja?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=zarja


slovar/4227702/zora?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=zora


slovar/4222785/mrk?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=mrak


slovar/4226582/tem?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=tema


slovar/4223342/ogenj?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=ogenj

Urban Železnik in Mark Anže Šuštar

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4226105/svetiti?View=1&Query=svetloba

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4226105/svetiti?View=1&Query=svetloba

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4226101/svt?View=1&Query=svetloba

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4226101/svt?View=1&Query=svetloba

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4227566/zarja?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=zarja

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4227566/zarja?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=zarja

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4227702/zora?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=zora

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4227702/zora?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=zora

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4222785/mrk?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=mrak

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4222785/mrk?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=mrak

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4226582/tem?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=tema

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4226582/tem?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=tema

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4223342/ogenj?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=ogenj

http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4223342/ogenj?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=ogenj


7

MITI V ZVEZI S SVETLOBO

Chevalier, Gheebrant: Slovar simbolov (2006); Mircea Eliade: Zgodovina religioznih verovanj

(1996).

XVIII. POGLAVJE, BUDDHA IN NJEGOVI SODOBNIKI 148. Veliki odhod

Edina religija na svetu, katere voditelj ni ne božji odposlanec in ne božji prerok, ampak

duhovni vodnik in učitelj, je budizem. Princ Siddharta, kasneje razsvetljen kot Buddha, je

nasprotoval ideji boga kot vrhovnega bitja in se imenoval za učitelja, ki osvobaja ljudi (Eliade,

1996, str. 51).

Mit, ki sva ga prebrala, opisuje njegovo duhovno popotovanje do razsvetljenja. Pripoved se

prične v palači, v kateri je Buddha, takrat še princ Siddharta, živel kot plemič in uslišal klic

bogov, ki so ga prebudili in poslali na popotovanje. Svojo identiteto zavrže, zato si simbolno

odreže lase, se preobleče v lovca in odslovi bogove, saj svojo pot namerava opraviti sam,

brez pomoči višjih sil. Potuje po vzhodnem delu indijske podceline, se izobražuje in nabira

izkušnje. Na popotovanju izkusi vse skušnjave (bogastvo kot princ, ljubezen in mogočnost,

revščina popotnega vernika, razočaranost nad kulturo, željo po znanju ...) in tako nima več

želje po ničemer drugem kot notranjem razsvetljenju. Zato se odloči, da odide v gozd. Usede

se pod figovo drevo (ficus religiosa: »je drevo sveta, ki združuje zemljo z nebom *...+ smokva

simbolizira tudi nesmrtnost in najvišje spoznanje.« (Chevalier, 2006, str. 552)), tam sedi in

meditira, dokler ne doživi “prebujenja”. Na svojem popotovanju išče resnico, mir in

nesmrtnost. Zato razjezi boga smrti Maro. Ta ga preizkuša in mu ponuja nešteto žensk in

dobrot, a vse zavrne, zato premagani Mara zapusti gozd. Nato se popotnik osredotoči iskanju

razsvetljenja in na poti do nesmrtnosti in preseganja človeškega obstoja pod smokvo trikrat

bedi in meditira. Cikel rojevanja, smrti in reinkarnacije preseže v prvem bedenju, v drugem

se ozre v preteklost in svoja minula življenja in v tretjem doživi katarzo. Tako princ Siddharta

postane Buddha.

Htonični motiv potovanja, ki se začne kot beg iz grada, nakazuje bežanje Buddhe pred

njegovo identiteto, ki jo zavrže s tem, da si odreže lase in se preobrazi v lovca. Po indijskem

subkontinentu išče resnico in tako duhovno napreduje. Za razliko od ostalih prerokov, ki so

vzeti v nebo, Buddha potuje po zemlji in se poravna z zemljino osjo (simbol povezave neba z

zemljo). Katarzo (razsvetljenje in transcendiranje smrtnega življenja) doživi v človeški obliki in

svoje nauke širi naprej, z namenom, da bi prinesel nesmrtnost, mir in resnico vsem. Tako

uniči cikel življenja, ki se konča s smrtjo (zato mu tudi nasprotuje Mara). Tukaj nastopi

uranski motiv boga smrti (boginja Mara), ki simbolizira odpor sprememb in transcendiranj

življenja. Zato Mara preizkuša Buddho, mu želi preprečiti uničenje neskončnega kroga

življenja, smrti in reinkarnacij in nasprotuje napredku, ki ga bo Buddha širil. Buddha kljub

preprekam doživi “prebujenje” pod smokvo, simbolom za os sveta. Svoje stanje “prebujenja”

širi naprej med ljudi in jim pomaga pri iskanju svobode.

Mit o Siddharti je pritegnil najino pozornost že iz same drugačnosti od ostalih religioznih

besedil. Namesto sledenju nekim višjim silam, se budizem osredotoča predvsem na


8

spoznavanje samega sebe in doseganje stanja popolnega notranjega miru. Samo s

poglabljanjem samega vase bomo lahko dosegli neko višje stanje notranje svobode.

V mitu je svetloba predstavljena v obliki notranjega miru, do katerega lahko pridemo z

meditacijo.

XXI. POGLAVJE, KELTI, GERMANI TRAČANI IN GETI 173. Yggdrasil in kozmogonija starih Germanov

Svoj panteon so Germani prevzeli od Rimljanov in imena rimskih bogov zamenjali z lastnimi

imeni. Zapuščina germanskih božanstev je danes prisotna v poimenovanju tednov v

germanskih jezikih (npr. sreda je bila v času Rimljanov dan Merkurja, rimskega boga trgovine,

Germani so ga spremenili v dan Odina-Wodana, germanskega boga vojne. Zato je sreda v

germanski jezikih poimenovana kot “odhinsdagr” v staroskandinavščini, “woenstag” v

nizozemščini in “wednesday” v angleščini). O nastanku božanstev govori tegonična zgodba o

severni ledeni in južni goreči zemlji, ki ustvarita velikana Ymira. Iz potu njegove pazduhe se

rodita hči in sin. Sina Ymir brcne v neznano. Iz talečega ledu nastane krava Audhumbla, ki

hrani Yimira. Krava liže slani led in izoblikuje moškega Burija, ki se poroči s hčerjo velikana in

ima z njo tri otroke, imenovane Odin, Vili in Ve. Trije bratje ubijejo Yimira, ga razkosajo in iz

kosti ustvarijo skale, iz krvi morje, iz mesa zemljo, iz las oblake in iz lobanje nebo (tegonična

pripoved spominja na grško pripoved o Kronosu in Zevsu). Zemljo so ustvarili okroglo in

kopno je obdajal ocean, na katerega so mejila prebivališča velikanov (gore in klifi), v

notranjosti celine, pa se je nahajal Midgard (prebivališče ljudi), ki ga je obdajala ograja iz

Yimirovih obrvi, in varovala ljudi pred velikani. Prvi človeški par je obrodilo kozmično drevo

Yggdrasila (podobno kot drevo življenja v Edenskem vrtu). To drevo se nahaja v središču

vsega. Sam vrh sega v nebo, planet Zemljo obdajajo veje in korenine segajo globoko v

središče in tako povezujejo tri kozmične ravni: svet mrtvih v peklu (Hel), pokrajino velikanov

v višavah gora na nebu in svet ljudi na zemlji.

Prebivališče bogov se imenuje Asgard in se nahaja visoko na nebu, a je z zemljo povezano

preko mavrice (podobno, kot Olimp, gora, ki sega v nebo). Germanski panteon se deli na Aze

in Vane. Prvi so krvoločni zaščitniki vojne, za druge pa so značilni bogastvo, rodnost, užitek in

mir. Oba pola panteona sta si nasprotovala, a se kasneje pobotala in skupaj zaživela v miru.

Mit je bil napisan kot opravičilo vsem narodom, katere so Germani nasilno zavzeli in vključili

v svojo skupnost. Narode, ki so prevzeli to mogočno vero so Germani smatrali kot sebi

enakovredne. (Eliade, 1996, str. 97-99)

Odin, eden izmed sinov Burija in hčere velikana in kasneje vrhovni bog, je manifestacija

pohlepa. Njegova želja po oblasti, vojnah, ženskah in užitkih ni nikoli potešena. Zanj so

značilni tudi negotovost, obup in tesnoba. Kar nakazuje, da tudi sam vrhovni bog ne more

uiti naravi, usodi in posledicam svojih dejanj (Chevalier, 2006, str. 672).

Kot za Grke so velikani značilni tudi za Germane. Močna, a intelektualno šibka bitja, so dar

zemlje. So utelešenje banalnosti in surovosti. Premaga jih lahko le nesebično sodelovanje

med bogovi in človekom. Boj z velikani predstavlja duhovno pot, ki jo mora opraviti človek s


9

pomočjo boga in razsvetljenja in tako premaga banalnost in surovost narave. Na ta način se

človek razvije v strpno, razumevajoče in intelektualno bitje.

Življenjsko os, ki povezuje tri svetove: podzemnega, zemeljskega in nebeškega, prikazuje

Yggdrasila. Os ki se ne ozira na dogajanje, saj se vse vrti okoli nje. Je povezava med materijo

in neskončnim tokom časa. Ima sposobnost ustvarjanja in uničenja.

Vrhovni bogovi so trije bratje, Odin, Vili in Ve. Trojnost božanstev se pojavlja tudi v grški

mitologiji, krščanski (Oče, Sin in sveti Duh) idr. Število tri, velja za popolno število tudi na

Kitajskem, saj upodablja sveto trojico: človeka, ki je sin Neba in Zemlje. Kot življenje je tudi

čas trojen in združuje prihodnost, sedanjost in preteklost.

Vse verske parabole so si med seboj slične, saj izhajajo iz nedolžnosti upanja, strpnosti in

simbioze. Ljudje smo tisti, ki njihove nauke narobe interpretiramo in simbole narobe

razlagamo. Vera temelji na preprostem občutku upanja na boljši jutri, pripoveduje o

posameznikih, ki so želeli spremeniti družbo in jo razsvetliti. V upanju, da bi vsi postali strpni,

nesebični in razgledani, so posamezniki, ki jih danes imenujemo preroki, potovali po svetu in

širili med ljudi odprt način razmišljanja, ter jim s pomočjo prispodob, ki naj bi olajšale

razumevanje, pokazali lastnosti duhovno razvitega človeka, ki se zaveda svojega obstoja in

bistva in daru življenja.

Ker z germansko mitologijo nisva bila ravno seznanjena, so naju pritegnile že same

podobnosti, katere sva lahko povezala z grško mitologijo. Zanimiva se nama je zdela tudi

krvoločnost in surovost bogov v mitih.

Ker sta budizem in germanska mitologija med sabo tako različni, sta se nama zdeli idealni za

primerjavo. Svetloba je v mitih prikazana kot neka božanskega. Asgard, dom bogov je obdan

z razkošno svetlobo, ki predstavlja mogočnost bogov.

VIRI:

CHEVALIER Jean, GHEERBRANT Alain. 1993. Slovar simbolov: miti, sanje, liki, običaji, barve,

števila. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.

ELIADE Mircea. 1996. Zgodovina religioznih verovanj in idej: Od kamene dobe do elevzinskih

misterijev. Ljubljana: DZS

Anže Podlogar in Miha Žabjek


10

SVETLOBA: GUSTAV SCHWAB- NAJLEPŠE ANTIČNE PRIPOVEDKE

GRŠKI BOGOVI IN SVETLOBA Kje se vidi simbol svetlobe med grškimi bogovi? Kakšno vlogo ima svetloba v grški mitologiji?

Ali se sploh kdaj pojavlja? Zgodbe govorijo o vojnah in spopadih, o potovanjih junakov in

njihovih dogodivščinah ter o tem, kako so jim pri nalogah pomagali oz. nagajali bogovi. Kaj pa

svetloba?

Kako je po starogrškem izročilu nastal svet, je zapletena zgodba. Vse se je razvilo iz Kaosa,

prostora, napolnjenega z meglo. Najprej Zemlja, prazen prostor pod zemljo in ljubezen. Iz

Zemlje sta nastala nebo in morje, velikani, pozneje pa še morje. Titani so rodili zvezde, te

pozneje noč; Sonce, Luno in zoro; najpomembnejša Titana, Kronos in Rea, pa sta prastarša

olimpskih bogov (Zevsa, Hada, Pozejdona in Here). Grške bogove delimo na štiri velike

skupine:

1. Bogovi neba: Zevs, Hera, Temida, Hestia in Zevsovi otroci: Atena, Apolon, Artemida,

Ares, Afrodita, Hermes, Hefajst in nekateri manjši bogovi, npr. Helios (Sonce).

2. Bogovi voda: Pozejdon, Amfiter, Triton, Pontij, Okeanos.

3. Bogovi zemlje: Demetra, Perzefona, Dioniz, Pan.

4. Bogovi podzemlja: Had, Hekate, Erinije.

Vsak bog ima svojo nalogo: Zevs je gospodar ljudi in oče bogov, Hera je zavetnica

materinstva, Atena, kot hči boginje razuma Metis, je zaščitnica premišljenega vojskovanja in

nasploh modrosti. Bogov je mnogo več. Pomemben pa se mi zdi bog svetlobe, ki nudi oporo

smrtnikom na več področjih.

Apolon: to je svetel bog, imenuje se tudi Fojbos – sijoči, izžarevajoči bog. Žarkaste puščice z

njegovega loka uničujejo škodljive živali, njegovi žarki premagajo temne sile na Zemlji,

zdravijo, očiščujejo, prodirajo skozi temo. Boril se je na strani Trojancev proti Grkom, v grški

tabor je poslal kugo in smrt, poleg tega pa je s svojo roko usmeril Parisovo puščico v Ahilovo

peto.

Častili so ga tudi kot boga modrosti in prerokovanja, boga, ki vse vidi in so mu odkrite

skrivnosti prihodnosti. V delfskem preročišču je prerokoval in svetoval, svetišče pa so mu

postavili v Amiklah.

Poleg tega bil čaščen tudi kot bog petja in glasbe, saj naj bi delil dar petja in glasbe, vodi celo

zbor muz. Pozneje je postal tudi bog plesne umetnosti in pesnikovanja ter bog zdravja.

V 6. stoletju je Apolon začel izpodrivati Heliosa, sončnega boga, od 5. stoletja dalje pa ju

istovetijo. Poleg boga svetlobe so Grki v Apolonu videli boga plemenite zmernosti in etike.

Zakaj je bil Apolon tako priljubljen? Znani so pridevki kot v luči rojeni, čisti, bog z zlatim

mečem in srebrnim lokom. Bil je vsestranski, skrbel je za zdravje, napovedoval je prihodnost,

odstranil je vsiljivce. Poleg tega pa so ga ljudje upodabljali kot spretnega, njegovo orožje je


11

bil lok, nedvomno pa je k njegovi priljubljenosti pripomogla svetloba in energija, ki jo je

izžareval. Na slikah je svetel, ker je bog svetlobe.

Če smo se na začetku spraševali, kaj imajo skupnega grški bogovi in svetloba, je to nedvomno

Apolon, bog svetlobe in še marsičesa. Spoznali smo, zaščitnik česa vsega je ta bog. Zanimivo

pa bi se bilo po drugi strani vprašati, kaj pomeni odsotnost svetlobe v grški mitologiji. Ta se

zelo očitno pojavi v podzemlju, kjer kraljuje bog Had. Vendar pa je to že druga zgodba…

ČLOVEŠKE PODOBE Prvi rod ljudi, ki so ga ustvarili bogovi, je bil zlati rod. Ti ljudje so se svetlikali v brezskrbnem

življenju, brez bede in dela. Živeli so zdravi, kot otroci sonca v stalni zabavi in radosti. Ko je

bilo treba umreti, so samo brezskrbno zaspali. Drugi rod, ki so ga ustvarili bogovi, je bil

srebrni rod, drugačen od prvega. Ljudje so imeli kratka življenja, nespametno početje jih je

vodilo v neizbežno bedo. Niso hoteli več darovati božjim oltarjem in so stalno grešili, zato jih

je Zevs vzel iz zemlje in ostali so brez vsak časti ali potomcev. To nam da misliti, da je srebro

slabše in bolj pokvarjeno od zlata. Tretji rod je bil bronasti rod. Človeška krutost in

pokvarjenost je bila zmeraj hujša in nasilnejša. Ljudje niso več jedli poljskih pridelkov, le

živalsko meso. To jim je dalo velikanske ude, grozne poglede, poleg tega pa so imeli še

bronasto orožje, s katerim so škodovali drug drugemu. Bron je še veliko bolj pokvarjen od

srebra.

Četrti rod je bil začuda bolj pravičen in plemenitejši od srebrnega in bronastega. To je bil rod

božanskih herojev ali polbogov. Tudi te ljudi je pogubila vojna – trojanska vojna. Zgodba se

konča s strahom pesnika Hezioda pred petim – železnim rodom. Ta naj bi bil namreč

popolnoma pokvarjen, saj otroci ne spoštujejo staršev, med brati in sestrami ni več ljubezni

kot nekoč, ljudje stalno povzročajo nadloge in težave ostalim, predvsem pa so sami sebi

največja nadloga. V tem rodu je, kakor je pravil Heziod: »Pri umrljivih ljudeh je ostala le še

žalostna beda in nobene rešitve ni pričakovati iz te nesreče«.

Od zlatega rodu je življenje postajalo vedno slabše in bolj zadušljivo. Menim, da ni bilo več

žarka svetlobe in nasmeha sonca, ki bi ljudem poboljšali vsakdan. Od sončnega prvega

zlatega rodu ni več ostalo jasnega in svetlega neba, temveč je nebo postajalo vedno

temnejše, nevarnejše in bolj melanholično. V bronastem rodu so z neba skorajda že padale

črne kaplje obupa, a je posijal kanček svetlobe, ko so bogovi ustvarili četrti rod polbogov. Žal

pa ni trajalo dolgo, preden je temno nebo železnega rodu spet zakrilo dobro svetlobo na

zemlji.

MIDAS Frigijski kralj Midas je nekoč starega in pijanega Silena, ki je zaspal na njegovem vrtu, vrnil

Dionizu. Ta je Midasu v zameno obljubil izpolniti katerokoli željo. Midas je hotel, da se vse,

česar se dotakne, spremeni v zlato. Svojo željo je obžaloval šele potem, ko je spoznal, da se v

zlato spremenita tudi hrana in pijača in da bo zaradi tega umrl od lakote. Prosi Dioniza, naj ga

odreši zlatega dotika, ta pa ga napoti k reki Pakrol, da se okopa in odreši zlatega dotika. Od

tistega dne reka postane zlatonosna, Midas pa sovraži vsako bogastvo. Kasneje Midas zaradi

nepremišljenega govoričenja in nasprotovanja Apolonu za kazen dobi oslovska ušesa. Z


12

dolgimi oslovskimi uhlji ga vidi eden izmed njegovih služabnikov in odhiti skrivnost povedat v

zemljo in luknjo zakoplje. Na istem mestu kasneje zraste gozd, kjer so si drevesa šepetala, da

ima kralj Midas oslovske uhlje, in skrivnost ni bila več skrivnost.

Ker se za Midasa denar in zlato lesketata, kot nekakšna svetloba življenja, si življenja brez

bogastva ne predstavlja. A nauk te zgodbe je, da ni vse zlato, kar se sveti. Življenje v zlatu ni

idealno življenje. Zlato te hitro lahko zaslepi v vsem svojem lesku. Lahko te zaslepi in zasvoji,

da se sploh več ne zavedaš pravega pomena življenja, ki ga živiš.

Človek v naravi lahko ugrizne kanček svetlobe, zraka, narave in se počuti bogatega, ker živi v

toplem in varnem svetu, obdanem s svetlobo. Sonce ga zjutraj poboža po licu, prebudi in

nahrani, zvečer pa ga pospremi spat in vse ugasne. Kralja Midasa pa vsa svetloba in zlatniki

pustijo lačnega.

VIRI:

Schwab, G. Najlepše antične pripovedke. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1987.

Eva Hočevar in Brina Pirc


13

TEMA SVETLOBE V PLATONOVEMU DELU DRŽAVA (SEDMA KNJIGA)

Delo je v celoti napisano v obliki dialoga, razdeljeno je na deset knjig. V sedmi knjigi dialog

poteka med Sokratom in njegovim bratom Glavkonom. Pogovarjata se o različnih temah,

razpravljata o zaupanju do drugih, o geometriji, o znanosti in učenju ter vednosti in

nevednosti, o nauku števil, itd. Bistvo pogovora pa je razlika med izobraženimi in

neizobraženimi ljudmi. Ta je prikazana s prispodobo votline.

Že na začetku sedme knjige Platon omeni votlino, podzemeljsko jamo, ki ima v smeri

svetlobe široko odprtino. Notri živijo ljudje, okovi na nogah in vratu jim onemogočajo

kakršno koli gibanje. Okoli sebe ne vidijo ničesar drugega kot svoje sence, sence oseb in

sence različnih predmetov, stvari, ki jih drugi ljudje raznašajo naokoli. Ne vidijo preko

samega sebe, zaradi okovja ne morejo ganiti svojih glav, zato so njihova resničnost le številne

sence okoli njih, ki jih je izdelala človeška roka.

Platon pojasni, da človekova nevednost predstavlja breme, oviro, ki nam onemogoča pogled

v resnico. Tako rekoč, verjamejo v sence predmetov, ki so jih izdelali drugi, »svobodni«

ljudje. Nimajo svojega lastnega mišljenja in vedenja o zunanjem svetu, obogatenem s

svetlobo in znanjem, četudi je ta svet tik pred njihovimi očmi. Vendar, kaj bi se zgodilo, če bi

se ti ljudje navsezadnje le otresli svojega okovja?

Pot iz votline bi bila za »priklenjene« precej zahtevna, saj na svetlobo niso navajeni. Ob

pogledu nanjo bi jih zabolele oči, ker bi te končno zagledale pravo resnico. Od bolečine bi se

ljudje kaj kmalu vrnili nazaj v temo, kjer bi njihova realnost zopet postale sence. Kljub temu,

neizobražen človek na svetlem gleda popolnoma jasno, vidi pa ne prav nič. Zato se raje vrača

k stvarem, ki jih vidi, prepričan je, da obstajajo in se mu zaradi tega zdijo jasne.

Takim ljudem primanjkuje znanja tako o zunanjem svetu kot tudi o sebi, prav zato se z njim

ne morejo soočiti. Saj jim ta ponuja preveč informacij o stvareh, ki so zanje neznane. In

četudi je pot v svet osvetljena, se jim zdi, da jih vodi v neznano. Prehod iz temnega na svetlo

bi bil zanje tako rekoč nemogoč.

Torej, lahko bi rekli, da neizobraženi ljudje »spadajo« v temo prav zato, ker ta predstavlja

nevednost. Vzrok za to pa je nejasnost v votlini, vzdušje je mračno, notri ni veliko svetlobe,

posledično so tudistvari, zaradi slabo razpoznavnih obrisov, težko predstavljive. Zato se raje

umaknejo svetlobi in iščejo zavetje v sencah, ki pa so pravzaprav rezultat svetlobe in

določene ovire. To spominja tudi na družbeno hierarhijo. Oseba z več denarja, znanja, moči

je v boljšem položaju v primerjavi s tisto, ki teh faktorjev nima. Prav zato neizobraženci

sledijo tistim, ki so »osvetljeni«, nekako svobodni, saj verjamejo le v tisto, kar lahko vidijo.

V delu Država(sedma knjiga) svetloba predstavlja svet izobražencev, svet, ki ga vodi razum.

»Prebivalci« tega sveta ne samo da gledajo skozi svoje oči, ampak ob tem tudi razmišljajo s

svojo glavo in si s tem ustvarijo svoje lastno mnenje, ki na neki način gradi tudi sam svet. S

svojim znanjem in razumom si širijo obzorja in odkrivajo nova dejstva, lastnosti neznanega.

Svetloba ponazarja revolucionarni način razmišljanja, medtem ko tema predstavlja prav

nasprotno. Je prispodoba nevednosti, kjer ljudje ne uporabljajo svojega razuma in verjamejo


14

le tistemu, kar vidijo. Ker svetlobe ne »razumejo,« se je izogibajo in se raje zadovoljijo z

navidezno resničnostjo in varnostjo senc.

PLATONOVA ALEGORIJA SENC V VOTLINI V sedmi knjigi Platonove Države se pojavi ena izmed najbolj znanih alegorij v filozofiji:

alegorija o jami oz. votlini. Sokrat jo Glavkonu predstavi takole: v jami prebivajo ljudje, ki so

bili od rojstva priklenjeni z verigami tako, da lahko gledajo le na jamsko steno pred njimi.

Zunaj jame so predmeti, ljudje, živali itd. - njihove sence se preslikavajo na steno votline. Te

sence so edino, kar lahko vidijo ujetniki v votlini, zato predpostavljajo, da so sence resnične

in da so vse, kar obstaja; dokler se eden izmed njih ne osvobodi in se obrne proti svetlobi.

Najprej osvobojeni vidi slabo; njegove oči so še nevajene gledati svetlobo. A ko se privadi

svetlobi, začne razpoznavati resnične predmete ter spozna, da so bile sence v votlini le lažni

posnetki le-teh. Nazadnje ugleda tudi sonce, ki Platonu predstavlja idejo dobrega.

Toda potem osvobojeni zapusti svet svetlobe; vrne se nazaj k svojim nekdanjim sotrpinom, v

temo votline. Kot so bile ob prehodu v svetlobo njegove oči le-te nevajene, tudi zdaj ob

spustu v temo ne vidi veliko. Ko to vidijo prebivalci votline, mislijo, da je v zunanjem svetu

oslepel in ko jih poskuša osvoboditi, mu to ne le preprečijo, temveč ga tudi poskušajo ubiti.

Že od rojstva nam naša okolica, družba vceplja mnoge ideje in moralne nazore. O njih se

večina redko sprašuje; sprejmemo jih kot samoumevna dejstva. Ti naši nazori so morda

povsem napačni, vendar jih dojemamo kot resnične, ker drugih možnosti ne poznamo, niti

nismo o njih razmišljali. Sistem, v katerem se od vsakega pričakuje, da bo verjel v tisto, kar

mu je bilo povedano, je votlina; mnenja, stvari, dejstva, ki nam jih povedo, so sence na steni.

Edini način, da se osvobodimo naših verig in ugledamo svetlobo, je, da začnemo razmišljati

samostojno ter se sami dokopljemo do resnice in resničnih idej. Da bi začeli razmišljati

povsem samostojno, je proces; naše svetlobe nevajene oči ne morejo takoj ugledati sonca.

Po Platonovem mnenju moramo začeti z razmišljanji v aritmetiki, geometriji; na področjih,

pri katerih se lahko do spoznanj dokopljemo samo s svojim umom. Ko se v teh področjih

izurimo v takšnem neodvisnem razmišljanju, lahko na podoben način začnemo razmišljati

tudi o “višjih” idejah, npr. o pravici, časti in nazadnje o ideji dobrega. Tako končno spoznamo

resnično bistvo stvari, ne tisto, ki nam je bilo priučeno.

Toda ko osvobojeni končno spozna resnične ideje, se mora vrniti nazaj v jamo. Najprej

poskuša osvoboditi jetnike v votlini, vendar mu to ne uspe. Želi se vrniti nazaj v svetlobo,

vendar mora ostati v votlini, v temi, med ljudmi, ki imajo sence za vso resnico.

Ko Platon v nadaljevanju v sedme knjige razmišlja o popolni vladavini, na vrh svoje popolne

Države postavi kralje-filozofe. Državi naj bi vladali posamezniki (tako moški kot ženske) z

nadpovprečnimi sposobnostmi, ki so se že od rojstva urili v samostojnem mišljenju s

poudarjeno izobrazbo predvsem na področjih aritmetike in geometrije. Ta skupina ljudi bi

bila pravzaprav skupina mislecev; v največji užitek bi jim bilo razmišljanje in spoznavanje

pravih idej. Vendar bi se morali, tako kot človek v alegoriji, spustiti spet v temo in prevzeti

položaj vodje. Ti ljudje z opravljanjem svojega vodstvenega položaja ne bi imeli nobenega

užitka; čim prej bi se želeli vrniti nazaj v svet svetlobe, oziroma abstraktnega razmišljanja o


15

idejah. Ker bi imeli svoj položaj vodje samo za dolžnost, bi vladali bolj pravično, saj svojih

moči ne bi usmerili v ohranitev svoje pozicije kralja. Tako bi bili na vrhu Države izobraženi,

razsvetljeni vladarji, ki bi ravnali nesebično in v interesu cele Države.

Platonova predpostavka je, da se je le malo ljudi sposobnih povzpeti v svetlobo in da je tako

najbolje, da ljudem vladajo izbrani posamezniki, ki so se sposobni otresti verig senc; Platon

pravzaprav tu kot najboljši sistem vladanja zagovarja avtokracijo. Toda osebno se s tem ne

strinjam; mislim, da ima vsak človek sposobnost povsem samostojnega razmišljanja. Ta se

zaradi okoliščin, v katerih so ti ljudje odraščali sicer ne izrazi, vendar Platonov sistem, kjer o

vsem odloča manjšina, tega ne bi spremenil. Naš “cilj” ne bi smela biti Država z najbolj

razsvetljenimi voditelji, temveč družba, v kateri je razsvetljen vsak posameznik (kar bi, tako

kot v Državi, dosegli z izobrazbo) in v kateri bi vsi ljudje odločali skupaj.

VIRI:

Platon. 1995. Država. Ljubljana: Mihelač.

Lara Mikuž in Bronja Vencelj Merc


16

MOTIVIKA SVETLOBE V DELIH TOMAŽA ŠALAMUNA (Glagoli sonca) IN

SREČKA KOSOVELA (Zbrana dela)

1. TOMAŽ ŠALAMUN Šalamun je slovenski pesnik in predstavnik druge povojne generacije. Je prvi v tej generaciji,

ki je uresničil tip modernistične poezije. Po vsebinski strani pa je opustil tradicijo socialnega

realizma, simbolizma in eksistencializma.

Ena izmed njegovih zbirk je izbor Glagoli sonca, kjer najdemo številne njegove znane in manj

znane pesmi.

Pri njegovi poeziji vulgarne in pogovorne besede postanejo del poezije.

Zbirka Glagoli sonca je napisana z veselo in razigrano dušo, skozi katero so šle božje sile in

besede. Pesnik brez božje sile, ki je kot njegova luč, njegovo vodilo, ne obstaja. Božjo silo

lahko najdemo v vsaki stvari, tudi v žalosti ali pa očetovem veselju. Šalamun je večino svojih

pesmi napisal na potovanjih in bivanjih v tujini. Besede so posejane po vsem svetu in treba

jim je slediti. Za Šalamuna je bil domači svet "preozek", božja sila se tam ne oglaša, tam kar

umolkne. Pesnik tako nima vodila, nima luči, ampak samo tava v temi.

Mrk

Ena izmed najbolj izstopajočih pesmi je Mrk.

Pesem govori o subjektovem življenju, ki je predstavljeno kot polno bede, temačno - živi v

nekakšnem mrku. V njegovem življenju ni nobene luči, ki bi ponujala novo upanje. V pesmi

lahko opazimo veliko motivov svetlobe.

Njegovo trpljenje je opisano nazorno in zelo podrobno. Skoraj že lahko govorimo o nihilizmu

in groteski. Hkrati pa lirski subjekt tega življenja sploh ne želi spremeniti, ne želi spustiti vanj

nobene luči, lažje mu je trpeti, živeti v temačnosti. Opredeljuje odločitev za odhod, odločitev

za spremembo in tudi uresničitev te odločitve. Vzrok njegovega spremenjenega položaja pa

je občutek utrujenosti.

Prvi verz, ki se glasi "Utrudil sem se podobe svojega plamena in se izselil.", namiguje na

začetek ustvarjanja novega (pesniškega) govorca - avtopoetika. Tukaj se razbijejo sestavine

pesniškega govorca, značilnega za tradicionalno slovensko poezijo.

Verz "oko izdrem iz globine močvirja" nakazuje Ljubljansko barje, "prežrte plošče gnusa" pa

govori o tem, da se preziramo in se smilimo samemu sebi.

Na splošno prevladuje metafora gnitja in preperelosti.

Značilnosti tega sveta so ostri robovi, krutost in večnost. On iz teh ostalin preteklosti napravi

»novo« pesniško »telo«.


17

Mrk je naslov prvega cikla, glagolov sonca, svetlobe, luči še ni. Na začetku je bila ena sama

tema, potrebno je bilo poiskati luč in sestaviti svet iz najboljših elementov starega sveta. Na

začetku je potreben mrk, da potem pride svetloba. Seveda pa je mrk le začasno izginotje

sonca. Ta se je samo skrilo in se bo spet prikazalo. Sonce je prispodoba za poezijo, ki se bo

prikazala, lahko tudi iz prejšnjih dob, in bo svetila še naprej.

Stvari V

Že sam naslov spominja na reizem. Pesem je brez interpunkcij - brez ločil, kar vodi v

dvoumnost dojemanja določenih misli. Vsak verz je potrebno razumeti iz celotne pesmi.

V pesmi je Bog napisan in prikazan kot oseba, ki teče, da ne bo zamudila določene

obveznosti. Pesnik odgovornosti očita, da je toga, nepravična in nesvobodna. "Bingljanje z

nogami" nakazuje to, da bi se tudi odgovornost morala sprostiti in osvoboditi.

Nebo je v pesmi predstavljeno kot svobodna stvar - ne smemo ga jemati za neko dragoceno

stvar, ki je nam v korist. Stvari moramo pustiti takšne, kot so, take so najlepše.

Pisanje

Pisanje je predstavljeno kot najbolj resno dejanje na svetu. Pesnik po resnosti pesem

primerja z ljubeznijo - v ljubezni se izpostaviš in se lahko zelo raniš, v poeziji se prav tako

izpostaviš.

Ko pišeš zase, je velika verjetnost, da si boš lagal - tudi če pišeš dnevnik in s tem izlivaš svoja

čustva na papir, ni nujno, da so čustva resnična. Tu nov način »pisanja« povezan z osvojitvijo

»svetlobe« - v kateri postaneš tudi »izpostavljen« in »viden«.

2. SREČKO KOSOVEL Kosovel je bil slovenski pesnik, ki je bil v začetku svojega ustvarjanja predvsem pod vplivom

moderne in impresionizma. Prevladujoči motivi v njegovi poeziji so bili Kras, mati in smrt.

Kasneje je prešel v ekspresionizem, iz bežnih vtisov v disharmonično izražanje čustev. Je

najizrazitejši, pa tudi najpomembnejši slovenski ekspresionist.

Troje barv

Pesem je umirjena in pozitivno usmerjena. Opozarja na nekaj novega, na nekaj dobrega, kar

prihaja in kar nam ponuja dober občutek. Omenja tri barve – belo, zeleno in modro. Vse

barve so povezane z naravo, lahko upoštevamo tudi njihov simbolni pomen – bela je barva

nedolžnosti, svežine, spokojnosti, zelena je barva narave, rastlinja, nekaj, kar nas napolni,

nam da novo energijo, in modra, ki jo sicer povezujemo z modrostjo in pametjo, ali pa je

barva, ki spominja na vodo. Vse, kar te barve predstavljajo, so faktorji, ki pozitivno vplivajo

na ljudi oz. so del nas in jih potrebujemo za dobro življenje. V naše življenje vnašajo

nekakšno svetlobo – vse omenjene barve so čiste in nevtralne ter sveže.


18

Tu pred menoj

Pesem je kratka, napisana v eni kitici. Podan je motiv sonca – svetlobe, ki sije na zemljo in ki

osvetljuje naše življenje. Lahko jo označimo kot doživljajsko oz. bivanjsko pesem.

Izpostavljena je idila podeželja in beg v naravo, subjekt pa je ujet v sobi in samo opazuje svet,

ki gre mimo njega.

Kraška cesta

Motiv svetlobe je prikazan z zvezdami, ki predstavljajo toplino, pot, ki vodi lirskega govorca

naprej. Pesem je nekako domovinska, govori o čustvih lirskega govorca, ki razmišlja o svoji

domovini in o tem, kje se nahaja sedaj. Vedno znova se, sicer s težkim srcem, vrača domov,

kjer ga vedno čaka mati.

Ekstaza smrti

V pesmi Ekstaza smrti najdemo številne pozitivne in negativne motive. Pozitivne motive

predstavljajo predvsem motivi svetlobe, kot so: žgoče sonce, ogenj, luč, barva zlata, jutro,

zelena pokrajina, pekoči žarki, morje, zlati žarki, »sijalo bo sonce na nas« ...

V Kosovelovih pesmih sonce interpretiramo kot simbol, ki predstavlja vir življenja in

optimizma. Sonce nastopa kot antinomični simbol. To pomeni, da sonce hkrati predstavlja vir

življenja in optimizma, na drugi strani pa sonce predstavlja nekaj, kar življenje jemlje in ga

uničuje. V pesmi Ekstaza smrti motiv svetlobe predstavljata zlasti sonce (»žgoče sonce,

zahajajoče sonce« in »zlato«). Zahajajoče sonce predstavlja simbolno uničenje oz.

simbolnega uničevalca, hkrati pa omogoča, da se razvije novo življenje, šele ko bodo vsi

ljudje mrtvi, bo sonce spet sijalo (»z zlatimi žarki sijalo bo sonce na nas evropske mrliče«,...).

V pesmi Ekstaza smrti pesnik uporablja veliko nasprotij, predvsem se igra z barvnimi

nasprotji (zlato, tema ...). Še posebno izstopa zlata barva, barva zlata, ki ima veliko različnih

pomenov. Zlata barva najprej predstavlja in poudarja bogastvo, nato predstavlja

»pokvarjenost«, zlato predstavlja razlog za nesrečo v kapitalističnem svetu ... na koncu pesmi

pa zlata barva predstavlja pomirjenje in spravo ter ponazarja začetek novega življenja. Po

najinem mnenju ima pesem pozitivno sporočilo, saj sporoča, da mora vse »staro« (v smislu

»starega« evropskega človeka) umreti, če želimo, da se bo rodil oz. nastal nov, boljši človek.

Pesem predstavlja kritiko današnjega kapitalističnega »pokvarjenega« sveta, ki se mora

končati, mora »umreti«, če želimo, da bo nastal, »zrastel nov, boljši svet ter z njim boljši

ljudje.

Sanjajoči potoček

Motive svetlobe najdemo tudi v naslednji Kosovelovi pesmi z naslovom Sanjajoči potoček.

Motiv svetlobe predstavlja hrepenenje, sinji azurni potok, svetlomodri azur ... V pesmi pa so

prisotni tudi svetlobi nasprotni motivi, in sicer motivi teme, ki so prikazani preko »temnih

pogledov vil«, žalovanja, teme, črne teme ...

V prvem delu pesmi avtor govori o hrepenenju po morju, svetlo sinjem azurnem potoku, v

drugem delu pesmi pa je mogoče zaslediti občutke pesnikovega razočaranja, brezupa ter

žalosti, saj je izginilo hrepenenje in želja po svetlomodrem azurnem potoku. Po najinem


19

mnenju je pesnik žalosten, navdajajo ga občutki nesreče in brezupa, ker je ugotovil, da se mu

želja po sinjem, svetlem azurnem potoku ne bo uresničila.

Na večer zagori

Tudi v Kosovelovi pesmi z naslovom NA VEČER ZAGORI je mogoče najti številne motive

svetlobe. Zopet se, tako kot v pesmi Ekstaza smrti, srečujemo z motivi svetlobe, ki ga

ponazarja sonce, ogenj, žgoče sonce, zlato, barva zlata, ptice, pokrajina, nebo, kraška

pokrajina ...

Pesem razumeva kot pozitivno, a hkrati žalostno otožno pesem. V prvi kitici avtor z

optimizmom opisuje kraško pokrajino, ki v vseh Kosovelovih pesmih predstavlja nekaj

pozitivnega, svetlega in dobrega. V drugem delu kitice pa avtor predstavi svoja občutenja, ki

so polna žalosti (»žalostne oči«). Z besedno zvezo »žalostne oči« avtor razodeva svoje

temačne občutke, občutke žalosti in razočaranja nad kraško pokrajino, ki je mrtva, brez

smisla, sonca, ptičev. Avtor v tem delu pesmi kraško pokrajino opeva kot samotno, mrtvo in

opustošeno in ugašajočo pokrajino, ki ji preti slab, turoben konec. Avtor ob tem spoznanju

čuti žalost, je melanholičen.

VIRI:

Šalamun, T. 1993. Glagoli sonca. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Kosovel, S. Troje barv. Dostopno na naslovu: https://sl.wikisource.org/wiki/Troje_barv

Kosovel, S. Tu pred menoj. Dostopno na naslovu:

https://sl.wikisource.org/wiki/Tu_pred_menoj

Kosovel, S. Kraška cesta. Dostopno na naslovu: https://sl.wikisource.org/wiki/Kraška _cesta

Kosovel, S. Ekstaza smrti. Dostopno na naslovu: https://sl.wikisource.org/wiki/Ekstaza_smrti

Kosovel, S. Sanjajoči potoček. Dostopno na naslovu:

https://sl.wikisource.org/wiki/Sanjajoči_potoček

Kosovel, S. Na večer zagori. Dostopno na naslovu:

https://sl.wikisource.org/wiki/Na_večer_zagori

Zala Brinšek in Zala Jerše


20

MOTIVIKA SVETLOBE V DELU ALBERTA CAMUSA – ROMAN TUJEC

V Tujcu se večkrat pokaže, da glavnega junaka - Mersaulta - veliko bolj zanima fizični svet kot

čustva ali družba, ki ga obdaja. Med tem je izrazito poudarjeno sonce, svetloba in vročina. V

najpomembnejših dogodkih se sonce pojavlja v takšni in drugačni obliki ter usmerja

dogajanje dogodka ali pa celo postane osrednji motiv. Pojavi se na tri glavne načine, prvič kot

neznosna bolečina, drugič prijetno in slednjič kot osvoboditev.

Motiv svetlobe se v romanu Tujec pojavi že takoj v prvem poglavju, na pogrebu Mersaultove

mame. Ko vratar v mrtvašnici prižge luči, Mersaultu nenadna svetloba vzame vid in sij luči na

belih stenah ga ves čas utruja. Nekaj, kar bi nam moralo pomagati videti, v Mersaultu sproža

nekaj obratnega. Med pogrebnim sprevodom Meursaultove matere sonce vse bolj žge in

pritiska na zemljo, blaga mediteranska pokrajina postaja vse bolj nečloveška in ubijajoča: v

pripovedi se pojavi motiv pripekajočega sonca. Ta Mersaultu otežuje bivanje, ga muči celo

bolj kot sam pokop matere. Sonce povzroči omotičen občutek in nekakšno megleno

zaznavanje realnosti, kar deluje ironično. Namesto da bi videli bolj jasno in razločno, sonce to

onemogoča in zaznavanje postane podobno sanjam, brez gotovosti. Vse do prihoda v vas se

Mersault spominja samo neznosne vročine in besed, ki jih izreče bolničarka: “Če greste

počasi, tvegate sončarico, če pa greste prehitro, se oznojite in v cerkvi prehladite.” (Camus,

2004, p. 16) Mersault meni, da ima prav, da izhoda ni. Tukaj nam Camus jasno prikaže

Mersaultov pogled na življenje. Prav malo satirično prikaže dva tipa ljudi, nekateri skozi

življenje hitijo in si ne vzamejo časa, da bi se ustavili in cenili tisto kar imajo v vsakem danem

trenutku. Nekateri pa so v življenju tako zaslepljeni z vsakdanjimi banalnimi stvarmi, da se

nikamor ne premaknejo. Nihče od njih pa si ne vzame časa, da bi se zares zavedel, da živi, in

to cenil. Ob smrti so vsi postavljeni pred svojo eksistenco, ampak takrat je že prepozno, saj

izhoda ni. Eksistirati pomeni dogajati se, postajati. Dogajanje je danski protestantski teolog

Kierkegaard označil kot rezultat dejanj, izbire in svobodne odločitve posameznika v tesnobi,

nevarnosti in tveganju. Eksistenca je »pasijon« v obeh pomenih besede: trpljenja in strasti.

Torej bi morali v življenjskem trpljenju uživati, ne pa pred njim bežati oz. se v njem utapljati.

Upanje pa je tisto, ki nam vseskozi drži tančico pred očmi! Tako sonce, ki slepi in muči

Mersaulta, lahko dojemamo kot boga absurda. Če se ljudje skozi življenje ne bi oklepali

upanja in iluzij, bi se s svojo eksistenco srečali že veliko prej in jo sprejeli z odprtimi rokami in

ne z obupom.

Na dan umora se že pred odhodom na obalo pri Mersautu pojavijo znaki, ki spominjajo na

njegov počutje v hiralnici in pozneje na pogrebu. Na ulici ga žarek sonca “oplazi kot klofuta.”

(Camus, 2004, p. 39) Nato pa pride po kosilu do dveh srečanj z Arabcema, bratom bivše

Raymondove ljubice in njegovim spremljevalcem. V prvem srečanju prvi hudo rani

Raymonda, ki si zato drugič pripravi revolver. Po pregovarjanju z Mersaultom, ali naj Arabca

ustreli ali ne, preda revolver Mersaultu in napade Arabca. Če bi ga ta napadla nazaj, bi ju

Mersault ustrelil, a se Arabca že takoj odmakneta. Prijatelja se vračata proti hiši, a že ob prvi

stopnici se Mersault obnemogel ustavi. Od sonca mu odmeva v glavi, vročina je neznosna in

ne ljubi se mu pojasnjevati dogodkov ženskama. “Ali ostati ali oditi, je bilo eno in isto.”

(Camus, 2004, p. 46) Po krajšem oklevanju se obrne in napoti k senci in studencu pod veliko


21

skalo, a ko pride bliže zagleda Raymondovega Arabca. Ta seže z roko v žep in Mersault stisne

revolver. Pojavijo se spet enaki učinki sonca kot na pogrebu. Podobe plešejo pred

Mersaultovimi očmi in cela plaža se trese v soncu. Še sam se tega zave: “To je bilo isto sonce,

kot na dan, ko sem pokopal mamo, in kakor tedaj me je bolelo predvsem čelo in vse njegove

žile so hkrati tolkle pod kožo.” (Camus, 2004, p. 48) Počuti se ogroženega z obeh strani, od

Arabčevega noža in od sončne pripeke. Ti grožnji se združita, ko stopi korak naprej, da bi se

umaknil soncu, in Arabec potegne iz žepa nož. “Vedel sem, da je to neumno in da se ne bom

znebil sonca, če se bom premaknil za korak. A napravil sem korak, en sam korak naprej. In ta

čas, ne da bi se dvignil, je Arabec potegnil nož in mi ga pokazal v soncu. Luč je brizgnila po

železu in to je bilo dolgo sijoče rezilo, ki se mi je zarezalo v čelo.” (Camus, 2004, p. 48)

Omamljen in zaslepljen v skrajni stiski, Mersault sproži petelina. Pozneje na sodišču izjavi, da

je bilo to vse zaradi sonca. Mogoče je hotel ustreliti sonce in ne Arabca? Sončna pripeka ga je

omamljala in mu jemala razsodnost. Svetloba, ki ima ponavadi pozitiven zven, ga je pripeljala

do popolne norosti in izgube samokontrole. Stvari ne premišlja, dela jih, ker se tako počuti,

ker ga do tega počutja pripelje sonce. Tu se potrdi eno izmed glavnih tem romana, in sicer

absurdnost sveta in brezpomenskost dogajanja. Mersault ne zna razložiti, zakaj je ubil

Arabca, nima dobrega razloga. Motilo ga je pač sonce in to se ljudem zdi absurdno.

Podobno, vendar na pozitiven način, vpliva na Mersaulta sonce, ko je z Marie. Prvič na plaži

sonce ni premočno, drugič pa, četudi Mersaulta “oplazi kot klofuta” (Camus, 2004, p. 39),

Marie nenehno ponavlja, kako lepo je vreme. V tem se kaže tudi nasprotje njunih osebnosti.

Kmalu potem tudi Mersault zazna, kako dobro mu dene sonce. Po kopanju se uleže na plažo

in pridruži se mu tudi Marie. Tu prvič in edinkrat v romanu sonce na Mersaulta vpliva

pozitivno, ga celo umirja. “In dve toploti, toplota njenega telesa in sonca, sta me rahlo

uspavali." (Camus, 2004, p. 42) Čeprav se v romanu vedno znova pokaže Mersaultovo

nezanimanje za čustva in celo nezmožnost, da bi jih občutil ali izrazil, se morda ta pokažejo v

občutenju sonca. Kot že omenjeno, je v romanu zelo poudarjena absurdnost sveta in

nezmožnost družbe, da sprejme dejstvo, da nekateri dogodki nimajo smisla in se dogajajo

brez razloga. Mersault tu več kot očitno izstopa in večkrat sprejme odločitve, kot je ta, da bo

poročil Marie ali pa ubil Arabca zgolj zaradi vplivov fizičnega sveta, ne pa zaradi svojih čustev

v trenutku odločitve. In kot ga v stisk sprožilca prisili sonce, ga morda prisili tudi k temu, da

ostaja z Marie.

Svetloba pa se v zadnjem delu romana pokaže v popolnoma drugačni vlogi od prejšnjih. V

zadnjem poglavju romana, ko Mersault čaka na rezultat njegovega priziva na smrtno

obsodbo, vsak dan znova pričakuje jutranji svit – “v glavnem sem svoje noči prebil v

pričakovanju jutranjega svita.” (Camus, 2004, p. 87) Tukaj Mersault sprva potrebuje upanje,

saj je to še edina stvar, ki ga drži pokonci. Noč, torej tema, je najhujše, saj bedi in trepeta v

pričakovanju. Nato pa se njegov odnos spremeni. V zadnjem odstavku, po dolgem

premišljevanju o lastnem obstoju, pravi: “Kakor da bi me ta velika jeza očistila vsega hudega

in me oropala upanja, sem se pred nočjo, ki je bila polna znamenj in zvezd, prvič odprl mili

brezbrižnosti sveta.” (Camus, 2004, pp. 94¬-95) Ni več potreboval sonca in svetlobe, kot

nečesa, kar bi mu dajalo iluzijo in upanje. Z odprtimi rokami sprejme temo, v kateri je malo

svetlobe (zvezde). Življenje mu ni jasno in razume le majhne delčke, kljub temu pa se v temu

spoznanju čuti svobodnega. Spoznanje, da njegovo življenje ne potrebuje reda in pomena, ga


22

odreši strahu pred absurdom, in spoznanje, da je tako njegovo življenje kot tudi življenje

vseh ostalih nepomembno, ga naredi srečnega.

VIRI:

- Camus, A., 2004. Tujec. Ljubljana: Delo.

Kara Marušič in Živa Kopavnik


23

LEONARDO DA VINCI – TRAKTAT O SLIKARSTVU

Delo je zbirka da Vincijevih rokopisov o slikarstvu. Te so se v njegovih zapisih nahajali pod

naslovom 'O slikarstvu'. Leta 1542 je Francesco Melzi zbral rokopise in jih povezal v delo,

prvič natisnjeno v italijanščini leta 1651. V delu je izražena trditev, da je slikarstvo višja zvrst

umetnosti, brezpogojno superiorna od kiparstva in poezije. To podpre in izraža v prvem delu

knjige. Glavno načelo dela pa ni potrditev zgoraj omenjene trditve, ampak postavitev,

argumentiranje in dokazovanje teze, da je slikarstvo znanost. Temu primeren je tudi da

Vincijev pristop. Slikanju namreč postavlja pravila in obveze, ki morajo absolutno držati.

Nanašajo se na mehaniko podob, odseve, barve in nenazadnje tudi svetlobo.

V delu da Vinci predstavi svetlobo kot bistvo, katerega slikarji pogosto zanemarjajo, z

vseprisotnim vplivom. Poudarja namreč, da na motive ne vpliva zgolj svetloba, ampak tudi

njeno pomanjkanje – tema. Združitev teh dveh faktorjev predstavlja zmnožek, o katerem je

ravno tako veliko govora: senca. Zelo obširno je predstavljen sam odboj svetlobe. Avtor je

vsa pravila in teze o odboju podkrepil s skicami in te tudi razložil. Že sama prisotnost skic

ponazarja da Vincijev znanstveni pristop. Ta se le podkrepi, saj avtor rokopisov upošteva (pri

odboju) vse fizikalne lastnosti svetlobe. V narisanih skicah so pravila odboja predstavljena na

različnih likih in telesih. Vse to pa avtor prenese tudi v dejanski svet, ko pravila upošteva pri

nauku o upodabljanju 'raznih stanj in gibanj človeka' (v tretjem delu knjige), 'tkanin in oblačij'

(v četrtem delu knjige) ter 'dreves in rastlinja' (v šestem delu knjige).

Poudarja tudi vpliv, ki ga ima svetloba nad barvami. Trdi, da noben predmet ni zares take

barve, kot ga vidimo. Percepcija barv je namreč zelo odvisna od svetlobe v kateri predmet

opazujemo in tako 'prave barve' predmeta nikoli ne zaznamo zares, saj nam to svetloba

onemogoča. Na podlagi valovnih dolžin svetlobe je razložil pojav pri katerem izgledajo forme

v oddaljenosti drugačne barve. Sorazmerno z razdaljo opazovalca barva predmeta postaja

šibkejša. Prisotnost vlage in manjših delcev v atmosferi povzroča razpršitev svetlobe. Ta je

odvisna od valovne dolžine, ki ustreza barvi svetlobe. Najbolj se razprši svetloba z kratko

valovno dolžino – modra svetloba – zaradi česar izgledajo temne forme v oddaljenosti rahlo

modrikaste. Svetloba z dolgo valovno dolžino – rdeča svetloba – ta se najmanj razprši, zato

svetli objekti v daljavi izgledajo rahlo rdeči.

VIRI:

- Da Vinci, L. 2005. Traktat o slikarstvu. Ljubljana: Studia humanitatis.

Devi Bragalini


24

JOHANN WOLFGANG VON GOETHE - NAUK O BARVAH

Spekter barv, ki jih poznamo in zaznavamo je zelo širok, verjetno pa jih ostaja kar nekaj, ki jih

naše oko ne zaznava. Johann Wolfgang von Goethe je v delu Nauk o barvah podrobno opisal

tiste, ki jih poznamo podrobno in razložil njihovo vlogo in pomen skozi razvoj umetnosti.

KAKO JE DOLOČENA BARVA?

Nastanek barve in njena določitev sta eno. Gledano na splošno, se barva določa iz dveh

strani. Predstavlja nekakšno nasprotje, ki ga imenujemo polarnost in ga lahko zelo dobro

ponazorimo s plusom in minusom.

Plus Minus

Rumena Modra

Aktivnost Pasivnost

Svetloba Senca

Moč Šibkost

Toplota Hlad

Bližina Dalja

Odbijanje Privlačevanje

Podobnost s kislinami Podobnost z lužinami

Ko to specificirano nasprotje premešamo v njem samem, lastnosti ne izničita druga druge. Če

uspemo vzpostaviti ravnovesje med njima, dosežemo enotnost, pri kateri ne pomislimo na

njeno sestavljenost.

Tudi tema/senca je nekakšna sestavljenost temno modre, sive, črne.

O BARVI IN TONU

Barve in tona nikakor ne moremo primerjati drugega z drugim, med njima obstaja razmerje,

ki ga lahko izpeljemo zgolj v neko višjo formulo. Barva in ton sta splošna elementarna učinka,

ki delujeta po občem zakonu ločevanja in združevanja, vzpenjanja in padanja, približevanja in

oddaljevanja, vendar v povsem različni smeri, na različna načina in za različne čute.

BARVE

RUMENA -Je barva, ki je najbolj podobna svetlobi -V svojem čistem stanju nosi vedre, živahne in tople lastnosti -Če je umazana pa oddaja neprijeten dražeč občutek

RDEČE RUMENA -Z zgoščevanjem rumene, dobi žlahtnejši in veličastnejši pridih -Predstavlja višjo obliko žarjenja, mehkobe in udobja

RUMENORDEČA -Vzbuja prijeten občutek vedrine, ki pa se lahko stopnjuje vse do neznosne nasilnosti -K tej barvi se nagibajo predvsem divja ljudstva

MODRA -Ne prinaša samo svetlobe, vselej prinaša tudi nekoliko temačnosti -Nasprotje med čarom in spokojnostjo -V nas vzbuja občutek hlada in spominja na


25

senco

RDEČEMODRA -Modra se lahko stopnjuje v rdečo s čimer pridobi na aktivnosti -Prej vznemirja kot poživlja

MODRORDEČA -Predstavlja nekakšno neznosno prisotnost

RDEČA -Pooseblja idealno zadovoljitev, kaže nekaj gotovega -Vzbuja vtis resnobnosti, milosti in gracioznosti obenem

ZELENA -Naše oko v tem spoju rumene in zelene najde realno zadovoljitev

TOTALITETA IN HARMONIJA

Ko oko uzre barvo, nemudoma postane dejavno in njegov barva mu narekuje, da nehote kot

nujno takoj proizvede drugo barvo, ki skupaj s prvo vsebuje totaliteto celotnega barvnega

kroga. Posamična barva spodbudi stremljenje k občosti.

ALEGORIČNA, SIMBOLIČNA IN MISTIČNA UPORABA BARVE

Uporabo, ki se v celoti ujema z naravo, bi lahko imenovali simbolična. Barva se uporablja

glede na njen učinek in resnično razmerje in tako tudi nemudoma pokaže svoj pomen.

Pri alegorični rabi gre veliko bolj za naključnost in poljubnost, lahko pa bi govorili celo o

konvencionalnosti. Barva pa dovoljuje tudi mistično razlago, sploh pri razhajanju dveh

nasprotujočih si barv, ki se združita v nečem tretjem.

POVZETEK

Goethe vidi oz. dojema barve ne le kot »fizikalne« prvine, temveč kot prvine, ki neposredno

učinkujejo na oko – tj. tudi na zaznavajočega nasploh . Iz njegovega dela in čaina opisovanja

barv je razvidno da ga zanima način zaznave, ne pa zgolj fizikalne/optične lastnosti barv .

Glede na način zaznave opazovalca, Goethe razlikuje med mistično, simbolično in alegorično

obravnavo barve, ki se razlikujejo po učinku, ki ga umetnik želi doseči z barvami.

Ana Meljo


26

INTERVJU

Zelo kratek povzetek intervjuja:

Barbara Korun je slovenska pesnica, pisateljica in esejistka. Njena dela se načeloma

ukvarjajo z erotičnimi temami, ki pa v ospredje pogosto postavljajo različna temeljna

bivanjska vprašanja. Morda bi lahko celo rekli, da ta erotični del, ki je prisoten v njenih deli,

predstavlja le nekakšen estetski ovitek v katerega je njeno razmišljanje ovito. No, seveda pa

ima estetski del tudi sam po sebi nekakšno vrednost, ki ni povezana samo s tem, da nam

olajša absorbcijo težkih tem v naš lasten miselni tok.

V intervjuju je Barbara nekako orisala pomen svetlobe v njenih delih in razložila njeno

razmišljanje, ki se skriva za njeno uporabo najrazličnejših motivov v povezavi z svetlobo.

Intervjuja seveda ne morem povzeti v parih stavkih, lahko pa povzamem, kaj je tisto bistveno

v povezavi s svetlobo.

Torej, svetloba ima v njenih delih nedvomno velik in pomemben pomen. Uporablja se ne

samo, kot sredstvo s katerim lahko rišemo paralele na druge teme, ampak tudi kot sredstvo,

ki je že samo po sebi estetsko zadovoljivo.

Predvsem pa se mi zdi da je gospa Korun v svojih delih nekaj zelo uspešno dosegla. Motiv

svetlobe v njenih delih prebije nivo vsakdanjosti in se postane s pomočjo dinamične in

pametne uporabe zanimiv.

Ali se v svoji poeziji pogosto poslužujete motiva svetlobe?

Naslov moje druge knjige prevodov v angleščino je Songs of Earth and Light – šele ob tem

predlogu prevajalca in pesnika Thea Dorgana sem se zavedela, kako pomembna je v mojih

pesmih svetloba, luč. Npr. v prvi moji zbirki Ostrina miline (1999) se svetloba pojavi na 18

mestih. Tule citiram najpomembnejše:

Je gozd

in je natančno tisto cvetenje

ki ga hočem

natanko tisto sonce

in tista gostota rumene svetlobe

ki prodira skoz moj obod

do samega jedra

da je utripnilo s svetom

(Je gozd)

Spet me je omamila noč,


27

spet me je predramil dan.

Spet gledam, kako ogromna

zemeljska krogla vali novo jutro.

(Dan)

in to je trenutek ki ga ustavim

ga občutim

ko je tema prepletena z atomi svetlobe

ko je mrak ki trepeta

ki obljublja

(Hočem o tebi, noč)

in tiha gosta navzočnost nečesa

kar ni človeško

zmeraj je tu

podnevi prevpito s sončno svetlobo

žužnanjem besed

(Noč)

Vse je mogoče, vse.

Iz trebuha

lije svetloba.

Vse je odpuščeno,

vse poravnano.

(Evridika)

Čeprav že tolikokrat

je radost zmeraj znova užita

in nikdar do konca izpita.

in zmeraj znova se svetloba

lovim v prosojne klične liste


28

in božam seme

ki v sebi nosi težko sladko skrivnost -

smrt.

(Lepo se je roditi)

ko ti nimam drugega dati

kot smrt

ko se

svetloba

v meni spreminjaš

v kepo molka

(Moški)

preden zaspim, te božam, z mano

si v molku ali ko govorim, med zaznave, med občutke,

med svetlobo se mešaš

(Ki)

v tej beli opoldanski svetlobi se razlomi svet.

(Mljet)

kdaj začne telo pretvarjati črnino v svetlobo,

v luč?

(Srce)

svetleča

svetloba je samo ena

in čudež je že,

če sonce stopi sneg.

(Pismo Tomažu Šalamunu)


29

ker, kje je on?

Kjer je, je sreča, mir, svetloba.

Ne samo privid, prava sreča je dihala v tvojih prsih in nema usta so

pela pesem, stkano iz blaženosti in miline

ker on je tu.

(Mala morska deklica)

Čas se zapira kot

suha smokev,

in kjer pričakuješ

življenja radost

hrano svetlobe,

najdeš le črne,

posušene okruške.

(Stoletje ob koncu časa I)

Nespečna noč, borba za svetlobo.

(Nespečna noč)

naj bo radost velika do smrti,

naj izniči vso temo, vso smrt,

ki ne morem brez nje, naj ostane

sama svetloba, milina.

(Pesmi o smrti II.)

vzglavje

je polno

temne skrivnosti

velike ljubezni

milosti božje, ki nas

ranjene in obubožane


30

zmeraj znova prerodi

v živo seme svetlobe

(Pesmi o smrti III.)

Iz teh primerov lahko sklepam, da ima svetloba pomembno vlogo v moji zgodnji poeziji, in

sicer, da je prinašalka življenja. Vendar nastopa le v dvojici s temo – svetloba in tema, dan in

noč, ženska in moški, radost in smrt itd. Zanimivo pri tem je, da nasprotja niso čista

nasprotja, ampak da me je zanimala ravno meja, stik med enim in drugim, jutro, mrak, ki

trepeta, tema, prepletena z atomi svetlobe, skratka, to, kar se dogaja na meji, v prepletu.

Svetloba je prinašalka miru in sreče, je pa tudi prinašalka 'žužnanja besed', 'prevpije' bolj

subtilne in podnevi skrite elemente človeške psihe. Zanimiva je povezava svetlobe in smrti –

smrt ni temna, ampak polna luči. Zanimivo je tudi, da se svetloba se pojavlja v vseh treh

slovničnih osebah – prvi, drugi in tretji (največkrat seveda nastopa v tretji).

V drugi in tretji pesniški zbirki, Zapiski iz podmizja (2003) in Razpoke (2004), se svetloba

pojavlja manjkrat, v Razpokah petkrat:

jaz sem jajce jajce

jajce z zlato sredico

s kroglo iz rumene

svetlobe

čakam

zvita v klobčič

da se svetloba strdi (jajce)

ta bog

domuje v temnem

prihaja od spodaj

od znotraj

iz zlatih gub

iz temnih razpok

prihaja z valovanjem

obžarjen

s svetlobo sveč


31

tankih kot las (dva bogova)

s silo udarjajo pete

ob razpokan asfalt

misel odletava

v ozkih krogih

oranžne svetlobe (večer)

sva amalgam temno zlato

jantarja komaj rojena svetloba

listnih brstičev na mokrem (mimobežnice III)

pogovor s tabo

je kot molitev

svetloba je temna

in topla (mimobežnice VI)

Zapiski iz podmizja imajo svetlobo omenjeno le na dveh mestih:

severni jeziki, zaprti in jezni, ogromna polja prosojne svetlobe, neskončno rahla poletja in ogromno

brezno brez sonca

(Kamen na drugi strani)

Zaspati v svetlobi

I.

Zaspati v svetlobi, zaspati v špici svetlobe, na njenem vrhu, na vrhu opoldneva, opoldne.

Zaspati, ko lije svetloba v močnih curkih skoz južna okna, zaspati ob šumu prometa, zaspati v

srcu mesta, med kamnitimi zidovi, zaspati v ogrizku postelje, sama.

Sanjati, sanjati, da je spet čas ljubezni vseobsežne, da je čas, ko se ljubimca použivata v

školjki svetlobe, utrujena, oddaljena od tolike ljubezni. »Zakaj solze opoldne, opoldne, ko je

najvišji dan. Saj pridem. Saj pridem še večkrat. Čakaj me, sanjaj me, pridem.« Glej, vse

mineva, jesen se seli v zimo in potem drevesa nenadoma spet odprejo svoje brste, naliv

svetlobe na morskem pesku in – spet jesen. Otroci odrastejo in nas zapustijo. A ljubezen ne

mine. Ta ljubezen ne mine.


32

II.

Vse še pride, ljuba, ni razloga za strah, in prihodnost, v kateri ne vidiš ničesar, še ni nastopila.

V svetu svetlobe se s pokom odpirajo lokvanjasta srca in v sredici vsakega spi majhen,

nedonošen bog. Tega je treba hraniti. Tega je treba dojiti z besedami, dejanji, z resnico.

Samo ta šteje v svetu, kjer je kaos predrl himen vesolja in ga zalil s svojim vročim nemirom.

Tu je začetek, tu rojstvo, tik za konico konca. Uničenje in spočetje, zgradbe in ruševine, vse je

tu, naenkrat, popolno. Zato ne joči, sonce je visoko, navpično lije svoje črne žarke, in kjer se

dotakne zemlje, vzklijejo otočki začetka. Ne prespi ga, ne prespi klitja tisočerih oči bitij,

zaznamovanih z lepoto, od katere se mre. Ne zaspi, da ne zamudiš začetka, da se ne pozabiš

zbuditi in se utrneš za večno v to temo opoldneva, kjer je žalost in pesem vse, kar je ostalo.

Manj je svetlobe tudi v četrti in peti zbirki: v Pridem takoj (2011) je omenjena osemkrat.

Ta svetloba! Kot bi božala, kot bi žarki res imeli mehke dlani in v luči dotik. Svetloba boža

buče, buče božajo oči, oči zibajo dušo. (Buče)

Zaslišim hrup: Noe spušča živali na kopno.

Prislonim obraz k razpoki med vrati

in oblije me svetloba, ki sem jo že pozabila.

(Monologi, Noetova žena)

Ali Bog sploh je? Skoz priprta vrata

lije svetloba v tvojo izbo:

Ni Boga. Zapuščen je svet. Ubožen. (Monologi, Mati Tereza)

moji ptiči, z neskončno nežnim

letom. Nimajo kril, padajo kot

snežinke in mi temnijo vid

v svetlobo. (Monologi, Seamus Cody)

Tale skala,

to brezno, ta zrak, te kosti, mišice,

švic, celo svetloba – sprijeta z besedami,

(nekaj besedila manjka)


33

neločljiva. (Monologi, Iztok Osojnik)

Šepetali sva si

prijazne, nasmejane besede.

Svetloba je nastajala med nama,

ko sva se božali, postali sva

majhno žareče sonce. (Antigona, okruški - Ismena)

Dan se modri ko odhaja

modra svetloba lega na

zemljo modro (Antigona, okruški - zbor )

Ugasniti luč, a ne umreti.

Biti ne tema ne svetloba.

Vmes. Med dihom in izdihom. (Antigona, okruški - Antigona )

Čečica (2014) pa ima svetlobo omenjeno le enkrat:

Zdi se, da je sestavljen le iz svetlobe,

iz take mokre svetlobe, ki jo obdaja le

čisto tanka opna, toliko da drži obliko. (jesenski podlesek)

Iz teh primerov si interpretacijo lahko ustvari vsak sam. Jaz sama sebe le nerada

interpretiram – saj je prav to delo bralca. Lahko sicer nastopim v vlogi bralke svojih lastnih

pesmi – ampak te interpretacije so prav tako (i)relevantne kot katere koli druge.

Ob kakšni priložnosti je ravno motiv svetlobe oziroma pomanjkanje le te (tema, noč...)

primeren za uporabo?

Svetlobo je treba oluščiti iz navadne rabe, pustiti nekaj minut, da počiva na pesniški mizi in

razvije svojo aromo ter jo potem na hitro zapeči na vrelih besedah pesmi z obeh strani –

temne in svetle. Uporabiti jo gre ob primeru duhovne lakote, lahko še čisto svežo in vročo ali,

kasneje, že ohlajeno skozi čas.


34

Se vam zdi, da vključitev svetlobe v vaše pesmi vpliva na njihovo vividnost, ko jih bralec

bere? Bolj kot morda uporaba kakšnih drugačnih motivov? Ali je vse to le odvisno od

sposobnosti pesnika?

Vividnost, krasna beseda! Še posebej v slovensščini – viden in vivus, živ, hkrati. Primerno za

svoetlobo.

Kaj pa vem – o tem bi bilo bolje povprašati bralce ali bralke mojih pesmi. O tem raje ne

presojam jaz kot pesnica, avtorica – lahko bi se po krivem hvalila ali po nepotrebnem

kritizirala. Kaj jaz osebno ali zasebno mislim o svojih pesmih pravzaprav ne bi smelo nič kaj

dosti vplivati na bralca. Mislim, da tudi ne vpliva.

Se vam zdi primerno, da se pesnika sploh sprašuje samo o enem motivu, ki nastopa v

njegovih delih? Bi morda intervju moral biti bolj holističen in razširjen na več različnih sfer

pesnikovih del?

Ni nujno slabo, en sam motiv je prav zanimiv, pomembneje je to, po čem se sprašuje – in

kako globoko se sprašuje. Ob tem je bolje, če je spraševalec zelo konkreten, da sprašuje iz

določene pesmi same ali iz določenih pesmi, ki jih v vprašanju tudi citira, in ob tem morebiti

skuša potrditi svojo interpretacijo.

Bi po vaše prisotnost svetlobe lahko povezali z redom in prisotnost teme s kaosom?

Mogoče je, ampak spet bi rekla, da je bolje izhajati iz konkretne pesmi, govoriti kar tako na

pamet in počez nekako nima smisla. In interpretacija, ki le prevaja zaznave v pojme, ne bo

daleč prišla.

Če pa sprašujete na splošno mene osebno, potem lahko rečem, da imam rada kaos, prav

tako pa imam rada tudi red, obojega je dobro oz. zdravo imeti v neki določeni meri. Tako da

je vse odvisno od konteksta – in od ravnotežja med obema. In od tega, kako se trenutno

počutim.

V delu "ženska brez imena, Noetova žena po vesoljnem potopu" se lirski subjekt boji teme.

Zakaj? Gre samo za nezmožnost uporabe njenih čutov?

Se strinjam z vami, res gre tudi za to (ne pa samo): ko je oropana vida (ker ni svetlobe, nič ne

vidi), je oropana privajenega 'pogleda' na svet – in iznajti mora novega. Nov temelji na

drugačnih zaznavah, predvsem slušnih (zvoki, oglašanje živali), taktilnih (gibanje) in vonjalnih

(zatohlost):

V začetku sem se bala teme in zvokov,

nedoumljivega mrgolenja bitij, ki jih ne vidim,

komaj slutim – pajkov, miši, stonog, škorpijonov.

Veliko in malo, vse se premika v pošastno


35

skladnem gibanju, kot v nevidni vodi, temni

in nerazumni. Postala sem eno z njimi, začutila

naše skupno bitje, toplo, vlažno in zatohlo.

Ženska brez imena se iz njej tujega in neprijaznega (nima imena, ne spada v red poienovanih

stvari) 'zgornjega' sveta, sveta moških (imen), svetlobe, razuma in vere (izpolnjevanje navodil

Boga) spusti v podpalubje (iz sočutja!), kjer vlada tema oz. le zvoki (nedoumljivo mrgolenje)

nečesa živega, mnogoobličnega živega. Ker nima svetlobe, se lahko orientira samo s taktilnim

občutkom (gibanja v temi), z vonjem in s sluhom, a tu presenetljivo najde skladnost in

skupnost (naše skupno bitje) z živalmi. Ker ni svetlobe, marsikaj ni vidno – ravno tisto

nevidno napraviti v pesmi vidno, pa je po mojem naloga (sublimnega v) pesmi.

V pesmi o Henry Massonu je govora o roki, ki se sveti v temi. Zakaj se ravno sveti v temi?

Zakaj morda po vaše ne bi mogli reči, da roka v svetlobi ostaja temna? Ali bi lahko rekli, da

je tu na delu nekakšna paradigma, ki deluje na naše dojemanje, kako simbolično

uporabljamo motiv svetlobe?

Tole, da roka v svetlobi ostaja temna – je odlično izraženo, bravo. Tule vam posredujem

pesem (iz cikla Narrative) Georgea Opena, zelo znanega ameriškega pesnika 20. stol., ki

govori ravno o tem:

VIII VIII

But at night the park Ampak ponoči je park,

she said, is horrible. And Bronk said je rekla, grozljiv. In Bronk je rekel,

perhaps the world mogoče svet je

is horror. groza.

She did not understand. He meant Ni razumela. Mislil je na to,

the waves or pellets da se valovi ali potujoči delci,

are thrown from the process nastali med delovanjem

of the suns and like radar sonc, kot radar

bounce where they strike. The eye odbijejo od površine. Oko

it happens je narejeno tako, da to

registers zazna,

but it is dark. čeprav je temno.

It is the nature To je narava


36

of the world: sveta:

it is as dark as radar. temen je kot radar.

Torej – svet (predmeti, ljudje, rastline, vse, kar je) je sam na sebi temen, mi vidimo samo

svetlobo, ki se odbija od površine predmetov, predmeti sami pa so temni. To je zanimiva

misel. V moji poeziji pa ni vedno tako: predmeti, ljudje in rastline lahko tvorijo svojo svetlobo

(včasih, ne zmeraj). V konkretni pesmi pa je šlo bolj za to, da se belina prišite roke razločuje

od črnine preostalega telesa (Masson je črne oziroma temno rjave polti). To sem želela

poudariti zaradi narave razmišljanja zatiranih manjšin (kamor štejem tudi sebe) – vzgajani

smo tako, da se želimo priličiti večini, main-streamu, tistemu, kar je v družbi cenjeno (o tem

se odloča s 'pozicije družbene moči'). Tony Morrison, prva črnopolta nobelovka, je o tem

napisala odličen roman, Najbolj modre oči, seveda govori o ameriških črncih in njihovi borbi

za svobodo (ki še ni končana) oz. o rasizmu – govori o nevidnem nasilju idealov večine nad

ranljivo manjšino, ki so jim ti ideali 'po definiciji' nedosegljivi. (Primerjaj npr. že umrlega

idola, pop pevca Michaela Jacksona, ki se je ravnal lase, operiral nos in jemal tablete za

beljenje polti.)

Se vam zdi uporaba motiva svetlobe dobra za nekakšno postavitev osnovnega počutja

dogajanja v pesmi? Ali ima svetloba v vaših pesmih kakšno drugačno vlogo?

Spet bi lahko kaj bolj določnega odgovorila, če bi imela bolj konkretno vprašanje. Na katero

pesem mislite? Na kakšno 'osnovno počutje dogajanja v pesmi' mislite – mogoče 'ton'

pesmi? Ton je odvisen od marsičesa, ne le od ene besede (npr. svetlobe), zelo je odvisen tudi

npr. od ritma itd. Pomembno je tudi, katere besede se povezujejo s konkretno besedo

'svetloba'. Skratka, tako na splošno ne morem nič določnejšega reči. Odvisno od primera do

primera.

V vaših pesmi o Antigoni, Antigona na določeni točki reče, "Biti ne tema, ne svetloba,

vmes". Kaj pa naj bi to bilo po vaše?

Hvalabogu mi kot avtorici tega ni treba vedeti. Kaj se pa zdi vam?

Meni se zdi (vem pa ne!), kot da bi Antigona hotela nekaj nemogočega – biti vmes. Se ne

opredeljevati, ne za svet živih ne za svet mrtvih, ne za bele ne za rdeče, ne za desne ne za

leve, skratka, želi si, po moje, neko absolutno in od vsega izvzeto pozicijo. Da bi bolje 'videla'

oziroma 'vedela'. Mogoče si celo želi 'končnega spoznanja, spoznanja vsega'. Če mene

vprašate – noro in nemogoče. Mogoče je celo, da malo namiguje tudi na pesniško izjavljalno

pozicijo, na pozicijo pesnice, ki zdaj tu govori (torej name!) – kot da bi jaz hotela preiti v 'zgolj

pesniško eksistenco', v samo esenco torej, kot bi hotela postati svoj lirski subjekt. Kako

nemogoče, in nespametno! (Čisto prav, da je končala tako, kot je! Pesnica namreč.) Nisem pa

prepričana, ne vem. Če se tudi vi strinjate s to mojo interpretacijo, vam zaupam, da se ne

počutim popolnoma odgovorna za svoje junake (junakinje): pojavijo se (kot da) kar sami oz.

same, in potem pač moram(o) živeti z njimi, kot vem(o) in znam(o). Dobra stran tega pa je,

da jih lahko interpretiramo. (Še prej pa cenzuriramo.) Ne bojo protestirali (lahko pa

protestirajo profesorji).


37

Ima kontrast med svetlobo in temo pravzaprav enak učinek, kot ima kontrast med

ljubeznijo in indiferenco? Bi lahko po vašem mnenju napisali ljubezensko ali erotično

pesem povsem in samo z uporabo svetlobe in teme, kot glavnima motivoma in to razumeli

v prenesenem pomenu na več načinov. Eden izmed njih bi bil morda tudi kot odnos med

ljubeznijo in indiferenco?

Krasno vprašanje! Imenitna ideja! Izziv je tu! Kar na delo!

Bi lahko motiv svetlobe po vaše uporabili na nešteto načinov in bi ga lahko vključili v čisto

vsako pesem? Torej vprašanje tu je, ali je vključitev motiva v pesem (kakršnokoli že) le

stvar sposobnosti pesnika, ali ima slučajno že sam motiv a priori nekakšne meje, kam

spada in kam ne spada.

Aha, spet me načeloma sprašujete. Kaj pa vem. Ne vem sicer, zakaj bi en motiv 'vključevali' v

čisto vsako pesem vseh pesnikov na vsem svetu vseh časov – bi se pa to dalo narediti vsaj za

en cikel ali pa za eno pesniško zbirko, zakaj ne. Nekaj takega je bilo narejeno v ciklu Črno

sonce srbskega pesnika Vaska Popa. Boste poskusili?

Potem boste tudi odkrili, ali ima že 'sam motiv a priori nekakšne meje'. Verjetno jih ima (vse

ima svoje meje na tem svetu, vsaj taka je moja izkušnja).

Kaj pa uporaba drugih svetlobnih pojavov, kot so severni sij, mavrica ipd. Se poslužujete

tudi le teh?

Ja, res, kdaj pa kdaj se poslužim tudi teh.

Če povežemo nekaj vzporednic. Bi rekli, da je dimetralno nasprotje svetlobe tema (torej

pomanjkanje svetlobe)? Je to primerljivo z tem, da rečemo, da je diametralno nasprotje

ljubezni (ali pa morda celo strasti) indiferenca, ne pa na primer sovraštvo?

Ne, svetloba in tema zame nista 'diametralni nasprotji'. Na podlagi česa (tertium

comparationis) bi pa primerjali svetlobo z ljubeznijo/indiferenco in temo z

ljubeznijo/indiferenco? Mogoče je – ampak, ali ima smisel? In če ga ima – ali ga ima 'zmeraj'

ali le zdaj, enkratno, konkretno, v tej in tej pesmi? Kako (ne)smisel sploh nastaja? Kaj je s

kontekstom? Z različnimi nivoji kontekstov? Kaj jezik sploh je?

Najlepša hvala za Vaš čas.

Najlepša hvala za vprašanja.

Klemen Požlep


38

SVETLOBA – FOTOGRAFIJE

Iz fotografskega stališča močna svetloba, ki prihaja od spodaj ni najboljša.

Vendar pa prav ostre sence, ki jih ta ustvari, zabrišejo meje med

tradicionalno lepim oz. komercialno dostopnimi fotografijami, ki smo jih

vajeni videti. Močna svetloba obkroža njene oči, ki hkrati izražajo neko

praznino in skrivnostnost. Vse skupaj deluje temačno, nenaravno. Lahko

bi rekli, da je ta ostra svetloba odraz nenaravnosti reflektorja, ki je

produkt človeka.


39

Fotografija predstavlja odsev v vodi, v kateri se zrcali skoraj popolna slika. Z odbojem svetlobe

nastane navidezna slika, ki ustvari občutek dvojnosti, idealnega ujemanja, ki nas estetsko

zadovoljuje. Prav tako mirnost vode ustvarja občutek spokojnosti in popolnosti v naravi.

Različne geometrijske oblike in vzorci zapolnjujejo prostor in ga tako prekinjajo v ravnih črtah

kot tudi dajejo občutek naključnosti, spontanosti.


40

Na fotografiji gre za nek prostor ustvarjen po viziji človeka. Stopnice vodijo v neznano, svetloba je

skopa, a dovolj intenzivna, da ustvarja močen kontrast, ki nas pritegne. Odbojnik v levem kotu

ponazarja človekovo obsedenost s popolno sliko oz. fotografijo, željo po podrejanju in

dopolnjevanju danega (naravne in umetne svetlobe). Dejstvo, da zgolj stoji v kotu, pa nakazuje na

to, da gre na fotografiji za nek naključen trenutek, odmik od iskanja popolnosti. Na fotografiji

vidimo več silhuet oseb v danem trenutku. Najbolj izrazita je tista v sredini, ki v nekem

nenavadnem položaju zakriva del vira svetlobe in opozarja nase s svojo pasivno prisotnostjo, ki

sicer deluje zaigrano, a hkrati nelogično, nerazumno.


41

Fotografija prikazuje povezanost rastlin s svetlobo. Tulipani se trudijo zrasti čim više

proti viru svetlobe za boljši izkoristek energije za proces fotosinteze. Z odprtimi cvetnimi

listi se odpirajo proti svetlobi, brez katere ni življenja . Perspektiva iz tal in delna

diagonalna kompozicija tulipane močno povečata, ti delujejo pomembni, veličastni in ne

zgolj nekaj lepega in prijetnega, kar človek rad opazuje z višine.


42

Daša Pogorelec

Za spremembo so ljudje na fotografiji zgolj majhne pike, kar ponazarja njihovo

nepomembnost v širšem svetu ter njihovo vseprisotnost. Svetloba prihaja od zadaj in s tem

iz njih naredi nekakšne polsilhuete, ljudje namreč niso povsem zatemnjeni, saj je svetloba

dovolj razpršena, da jih deloma osvetljuje tudi od spredaj. Vsi so v gibanju, delujejo

nezainteresirano, odsotno. Če dobro pogledamo, pa vmes (približno na drugi tretjini iz leve)

opazimo osamljeno postavo s sklenjenimi rokami, kakor da moli. To navidezno drugačno

duhovno stanje je slučajno neizrazito prikazano tudi tako, da je oseba rahlo svetlejša od

ostalih. Zdi se, da se skuša zliti s svetlobo oz. oditi vanjo.


43

SVETLOBA – FOTOGRAFIJE 2

Fotografije na temo svetloba so izbrane v povezavi z objekti.

Objekti so vedno vidni z istega zornega kota, ki pa poudarja objektov in njihovo

»povzpenjanje« proti nebu, od koder v večini tudi prihaja vir svetlobe.

Kljub temu, da so slike posnete z istega zornega kota, pa se te med seboj močno razlikujejo

zaradi učinka svetlobe. Ta ponazarja nasprotje objektom, ki predstavljajo statičnost, medtem

ko svetloba predstavlja nekaj neoprijemljivega in neskončnega. Slike hkrati prikazujejo

zlivanje nebesnega in statičnega ter kontrast med njima.


44


45


46


47


48

Lara Korošec

projektna naloga svetloba 3 - gimb. · pdf filetema svetloe v platonovemu delu drŽava (sedma...

Documents