prostovoljno gasilsko društvo -...

Prva pomoč – učno gradivo

PRVA POMOČPRVA POMOČRešujmo življenja!Rešujmo življenja!

Prostovoljno gasilsko društvoProstovoljno gasilsko društvo

ŽUŽEMBERKŽUŽEMBERK

www.pgd-zbk.siwww.pgd-zbk.si

[email protected]@gmail.com

____________________________________________________________________________________________________________

www.pgd-zbk.si Stran 1

http://www.pgd-zbk.si/



TEMELJNA NAČELA TEMELJNA NAČELA PRVE POMOČIPRVE POMOČI Prva pomoč obsega prve, začasne, hitre in pravilna ukreše, ki jih izvajamo pri

poškodovanem ali nenadno obolelem človeku na kraju nezgode ali v njeni neposredni bližini.

1. Namen nudenja prve pomoči

Namen nudenja prve pomoči je, da poškodovanec ali bolnik lahko čim prej in v kar najboljšem stanju pride do strokovne medicinske pomoči oziroma zdravljenja.Velikokrat samo hitro in pravilno nudena prva pomoč reši življenje poškodovanemu ali nenadno obolelemu, posebno pri poškodbah z električnim tokom, zadušitvah, utopitvah, zastrupitvah, večjih ran s hudimi krvavitvami, hudih opeklin in podobno. Pri poškodbah, ki same po sebi sicer ne ogrožajo življenja, pravilna prva pomoč preprečuje mnoge posledice, zmanjšuje morebitno invalidnost in skrajšuje čas zdravljenja.

2. Triaža

Če imamo preveč poškodovancev, nudimo prvo pomoč najprej tistim, katerih življenje je najbolj ogroženo. To so predvsem poškodovanci, ki so prenehali dihati ali jim je zastalo srce, in tisti, ki hudo krvave, v vojnem času pa tudi tistim, ki so huje zastrupljeni z bojnimi strupi. Nato pridejo glede na stopnjo in nevarnost poškodbe na vrsto drugi: najprej z ranami, potem s prelomi kosti in tako naprej.

3. Vrsti red reševanja

3.1. Preglej situacijo

Preden začnemo dajati poškodovancu prvo pomoč, si moramo hitro ogledati njegov položaj in okolico, da ugotovimo, zaradi česa je nastala poškodba, kaj moramo storiti in česa ne smemo.

3.2. Varen prostor

Če je prostor, kjer poškodovanec, neprimeren in ogrožen, v primeru vojne v nevarnosti pred sovražnikom, ga prenesemo na varno.

3.3. Položaj poškodovanca

Če je poškodba hujša, naj poškodovanec čim udobneje leže na tla na primerno mesto, če v bližini ni primernih ležišč. Podložimo mu plašč, suknjič, odejo ali kak drug primeren mehak predmet. Poškodovanca moramo prenesti previdno, da mu ne prizadenemo novih poškodb (glej poglavje o prenosu in prevozu poškodovancev). Drugače pa dajemo prvo pomoč na kraju nezgode, da bi prizadetega čim manj premikali. Kakršnokoli premikanje in vlačenje prizadetega je lahko usodno, posebej če ima poškodovano hrbtenico. V takem primeru je glede prve pomoči za poškodovanca najpomembnejše, da ga zavarujemo in preprečimo poslabšanje stanja, še posebej pomembno pa je, da preprečimo zadušitev. Pri vsem tem, ko pomagamo drugim, pa ne pozabimo na svojo varnost. Bodimo pozorni zlasti pri poškodbah z električnim tokom, požarih, potresih in poplavah.

3.4. Kliči na pomoč

Kadar narava poškodbe to, zahteva, poskrbimo za to, da so o poškodbi obveščeni reševalci oziroma zdravnik.

____________________________________________________________________________________________________________




3.5. Vitalne funkcije, krvavitve in oživljanja

Ko pri poškodovancu skušamo ugotoviti vrsto in obseg poškodbe, je treba predvsem ugotoviti, ali poškodovanec diha. Če ne diha, moramo takoj ugotoviti vzrok in začeti z umetnim dihanjem.

Nato moramo pregledati, ali poškodovanec močno krvavi. V tem primeru moramo krvavitev takoj ustaviti.

Prav tako ne smemo pozabiti, da vsakega nezavestnega poškodovana položimo v pravilen položaj, da ga torej obrnemo na bok, ker bi se drugače lahko zadušil. Če nezavesten leži na hrbtu, mu namreč jezik lahko zdrkne v žrelo in zamaši dihalne poti ali pa se zaduši z izbljuvki oziroma s krvjo.

Če je potrebno začnemo z oživljanjem (glej poglavje o oživljanju).

Poškodovanca, ki je pri zavesti, pomirimo, vzpodbudimo in vprašamo, kako je nastala poškodba. Če je nezavesten, pa zberemo podatke od prič.

4. Transport

Če je potrebno, pokličemo še reševalce. Vedeti moramo, da lahko storimo usodno napako, če poškodovanca s prelomljeno golenjo, stegnenico, hrbtenico ali poškodovano glavo prevažamo v nepravilnem položaju in z neprimernim vozilom, ne da bi ga prej imobilizirali. Tako se mu stanje le še poslabša, pride do šoka, pri poškodbah hrbtenice pa se med prevozom še bolj poškoduje kostni mozeg. Ob vsem tem se zaradi nepravilnega položaja v vozilu nezavestni poškodovanec lahko tudi zaduši. Zato huje poškodovano osebo lahko prepeljemo v zdravstveno ustanovo samo z rešilnim avtomobilom. Med prevozom, prenosom in tudi ko poškodovanec čaka na prevozno sredstvo, mora biti v pravilnem položaju, ki je odvisen od vrste poškodbe.

PRIPOMOČKI ZA PRVO POMOČPRIPOMOČKI ZA PRVO POMOČ

Za prvo pomoč uporabljamo zasilne pripomočke in vnaprej pripravljeni obvezni material, opornice in drugo.

Te pripomočke uporabljamo zato, da:

• zavarujemo rano (opeklino, zmrzlino) pred okužbo,

• zaustavimo krvavitve,

•da z njimi uredimo poškodovani del telesa (zlom, izpah, zvin),

• preprečimo nadaljnje poškodbe,

• zaustavimo krvavitev,

• zmanjšamo bolečino,

• preprečimo okužbo,

• preprečimo psihični šok.

____________________________________________________________________________________________________________




Med obveznim materialom so najpomembnejši: 1. Prvi povoj

je najprimernejši za previjanje ran. Sestavljen je iz sterilne gaze b obliki blazinice in sterilnega povoja ter je izdelan v različnih velikostih (slika 1). Zavit je v več omotov, ki ga varujejo, da zanesljivo ostane čist – sterilen. Z njim pokrivamo rane. V vojski uporabljajo prvi povoj, ki je zavarovan tudi z gumiranim platnom. Poleg tega ima ta ovoj dve blazinici (slika 4), od katerih eno lahko premikamo, tako da z njima lahko pokrijemo prestrelnine. Z eno blazinico pokrijemo vstopno rano, z drugo izstopno. Na strelne rane, pri katerih krogla obtiči v telesu in je torej rana le ena (vstopna), položimo obe blazinici drugo na drugo. Enako uporabljamo prvi povoj pri drugih poškodbah, če je rana samo ena.

Slika 1: Odpiranje prvega povoja z eno blazinico.

Slika 2: Pravilno položen prvi povoj z eno blazinico na rano.

____________________________________________________________________________________________________________




Slika 3: Rana, obvezana s prvim povojem.

Slika 4: Odprt povoj z dvema blazinicama.

2. Prvi trebušni povoj je večji od navadnega prvega povoja in ima eno samo blazinico v velikosti 25 × 25 cm. Uporabljamo ga za pokrivanje obsežnejših ran na trebuhu in na oprsju.

3. Povoj za opekline je posebno izdelan povoj za pokrivanje opeklin. Dobro vsrkava tekočine in opekline ustrezno varuje pred infekcijo.

4. Gaza je bela mrežasta tkanina iz bombaževine, ki dobro vsrkava tekočine iz ran, na primer sokrvico in morebitni gnoj. Iz gaze naredimo zloženke in zvite gobice. Iz njih ne sme viseti niti ena nit. Pri prvi pomoči uporabljamo tudi sterilno gazo, zvito v omot 1/4m, 1/2 m in 1 m, kot zasilni pripomoček, če nimamo pri roki prvega povoja ali je poškodba zelo obsežna. Z zloženkami pokrivamo rane, s povoji, z obližem ali lepilom pa jih pritrdimo na poškodovani del telesa.

5. Staničevina ali papirna vata Najpogosteje jo uporabljamo za oblaganje opornic.Kemično čista vata Kemično čista vata vpija tekočine, Sterilno jo dajemo pri ranah čez gazo, nikoli pa je ne smemo položiti neposredno na rano, ker se zalepi in jo bodo morali kirurško odstraniti. To pa pomeni veliko komplikacijo za poškodovanca.Neprečiščena vata Neprečiščena vata nam služi za oblazinjenje opornic.

____________________________________________________________________________________________________________




6. Vrste povojev

S povoji pričvrstimo gazo na rano. Uporabljamo povoje različne dolžine in širine ter iz različnih materialov.

PovojPovoj iz hidrofilne gazehidrofilne gaze mora biti zarobljen.

Krep povojKrep povoj v novejšem času vedno bolj uporabljamo za obvezovanje sklepov in udov ter kompresijske obveze, ker je primerno tkan in raztegljiv.

7. Trikotna ruta Uporabljamo jo lahko za obveze, za imobilizacijo in začasno ustavitev krvavitve.

8. Obliž Je trak iz impregnirane tkanine, ki je na eni strani lepljiva. Z obližem pritrdimo na kožo manjše obveze in zloženke iz gaze.

ObližObliž, ki mu že v tovarni ob izdelavi na sredino prilepijo trak sterilne gaze.

9. Varnostne zaponke in sponke Z njimi na koncu zapenjamo obveze in trikotne rute.

Če teh pripomočkov nimamo, uporabimo primerna zasilna sredstva, ki so nam dosegljiva, kar je pogosto pri elementarnih nesrečah. Takrat lahko za pokrivanje rane uporabimo kose čistega platna, dele perila ali robec, ki morajo biti oprani in neposredno pred okužbo dobro prelikani. Zasilne povoje in trikotne rute lahko naredimo iz platna, flanele, rjuhe, perila in brisač.

10. Imobilizacijski material Za imobilizacijo poškodovanih delov telesa lahko uporabimo različen material: deščice, letve, drevesno skorjo, časopisni papir, lepenko, pasove, šotorska krila, odeje in drugo. Zelo pomembno je, da uporabimo najbolj primerno sredstvo, ki ga imamo pri roki.

Pomožna pripomočka sta tudi nož in škarje za rezanje obleke, povoja in obliža.

Novejša sredstva pa so Dura deska za hrbtenične poškodbe in vakuumske opornice, ki so zelo enostavne za uporabo.

KAKO RAVNAMO Z RANO

1. Vrste ran

Rana je mehanična poškodba na površini telesa in sega skozi kožo. Kadar je poškodovana samo koža, govorimo o površinskipovršinski ali plitvi plitvi rani; če je prizadeto globlje tkivo, kot so mišice, živci, žile, kosti ali celo notranji organi, govorimo o globokih ranah, Rane so lahko odprte ali zaprte. Zaprte rane so nevarnejše, ker lahko le po splošnih znakih (padec krvnega tlaka, porast pulza, bledica) posumimo na to vrsto poškodbe.

____________________________________________________________________________________________________________




Rane so nevarne zaradi krvavitve in okužbe, pri obsežnejših in globokih ranah pa je nevaren tudi šok.

2. Prva pomoč pri ranah

Ranjeni del telesa odkrijemo. Obleke ne slečemo prek rane, temveč jo razparamo po šivu. Rane se ne smemo z ničemer dotikati, da je ne okužimo. Če rana močno krvavi, moramo najprej ustaviti krvavitev, pri čemer upoštevamo pravila prve pomoči pri krvavitvah.

Ob prvi pomoči rane ne smemo izpirati ne z vodo ne s katero drugo tekočino, prav tako tudi ne z razkužilom, ali jo s čimerkoli izpirati ali mazati. Izjeme so ugriznine, umazane plitve rane ali zmazane odrgnine.

Slika 5: Pravilno položeni blazinici na vstrelno in izstrelno rano.

Prav tako ne smemo odstranjevati ničesar iz rane, ne koščkov obleke, ne peska, blata, strnjene krvi in podobnega. Prepustimo vse to zdravniku!

Preden začnemo kakršnokoli opravilo v zvezi z rano, si moramo, če je le mogoče, umiti roke z milom in tekočo vodo.

Rano moramo čim prej prekriti z več plastmi sterilne gaze. Najprimernejši je steriliziran prvi povoj (slika 1). Navodila za uporabo so napisana na ovitku. Ko raztrgamo papirni ovitek, pazimo, da se dela in strani blazinice, ki pride na rano, ne dotikamo s prsti. Blazinico obrnemo proti rani in z njo pokrijemo vso rano.

Ko smo jo položili na rano, je ne smemo več premikati, da iz okolice ne zanesemo v rano kužnih klic. Nato pritrdimo blazinico prek rane s povojem, ki je na blazinici prišit (slika 1-5).

Če nimamo pri roki niti prvega povoja, niti sterilne gaze, prekrijemo rano s kosom čistega, prelikanega belega platna. Blago ali gaza naj prekrivata rano vsaj za dva prsta čez rob.

Pri poškodbah kosti in pri večjih rana na mehkih delih udov moramo poškodovani ud, ko ga povežemo, še imobiliziratiimobilizirati.

Ko smo ukrenili vse potrebno za prvo pomoč, poškodovanca nemudoma napotimo ali odpeljemo k zdravniku.

Posebno nevarne so globinske rane na glavi, na oprsju in trebuhu, ki odpirajo telesne votline.____________________________________________________________________________________________________________




3. Oskrba kompliciranih ran

Pri globokih ranahglobokih ranah na glavina glavi včasih iz rane silijo možgani ali drobne kosti. Vsako tako rano prekrijemo s sterilno tkanino in rahlo obvežemo.

Če je poškodovanec nezavesten, ga moramo položiti na bok, da se ne zaduši z izbljuvki ali z jezikom (slika 6). Takšne poškodovance moramo neprestano nadzorovati.

Slika 6: Bočni položaj

Globoke rane na oprsjuGloboke rane na oprsju moramo pri obvezovanju povsem nepredušno zapreti. Čez blazinico prvega povoja položimo še večji kos polivinila, gumiranega platna ali podobnega materiala in nato ob izdihu vse skrbno povijemo. Poškodovanec naj ima visoko dvignjeno vzglavje (slika 7).

Pri globokih ranah na trebuhuglobokih ranah na trebuhu se včasih zgodi, da zdrknejo iz rane čreva ali pečica. Ne smemo jih pritiskati nazaj v trebušno votlino! Vse skupaj prekrijemo s prvim trebušnim povojem in zelo rahlo obvežemo.

4. Položaji pri poškodbah velikih votlin

Slika 7: Položaj pri poškodbi prsnega koša (pnevmothorax).

____________________________________________________________________________________________________________




Slika 8: Položaj pri poškodbi trebuha.Poškodovanec naj leži z dvignjenim vzglavjem, noge mu v kolenih upognemo in podložimo, da trebušna stena ni napeta (slika 8). Takšen poškodovanec ne sme niti jesti niti piti.

OBVEZOVANJE S POVOJIOBVEZOVANJE S POVOJI

PovojPovoj je trak iz mehke tkanine, navite v zvitek. Služi za obvezo. Vsak povoj ima glavo in rep. Na ovitku sta navedeni širina in dolžina povoja, na primer 8×5, kar pomeni, daje povoj 8 cm širok in 5 m dolg.

1. Obveza

ObvezaObveza nastane, ko del telesa obvežemo s povojem. Pri obvezovanju se je potrebno ravnati po določenih pravilih, za obveze posameznih delov telesa moramo izbrati ustrezne široke povoje: za prste ozke (4-6 cm), za ude in glavo srednje širine (6-10 cm) za trebuh in prsi pa najširše (12-15 cm).

Pri prvi pomoči uporabljamo predvsem enostavne obveze s krožnimi in vijakastimi zavoji (slika 10). Pri obvezovanju s povojem mora glava povoja gledati vedno navzgor, da povoj lahko odvijemo. Zavoj je enkratna pot s povojem okoli tistega dela,ki ga obvezujemo, na primer enkrat okoli prsta, glave itd. Obvezujemo vedno od spodaj navzgor. Vsak posamezni zavoj z dvema tretjinama pokriva prejšnjega. Zavoji morajo biti gladki in brez gub, ne prerahli in ne preveč zategnjeni. Vsako obvezo končamo s tremi ali vsak z dvema krožnima zavojema in jo nato pritrdimo z varnostno sponko, zalepimo z obližem ali zavežemo v vozel.

Slika 9: Klasasta obveza palca navzgor.

Slika 10: 1- Enostavna vijakasta obveza podlahti,2 - enostavni klas,

3 - prvi klas z obračanjem povoja.

____________________________________________________________________________________________________________




Slike od št. 9 do št. 18 prikazujejo enostavne obveze, ki jih uporabljamo za povezovanje udov, glave in trupa.

2. Obvezovanje s trikotno ruto Pri prvi pomoči uporabljamo tudi trikotno ruto. Rano najprej pokrijemo s sterilno gazo in nato obvežemo s trikotno ruto.

Nekaj primerov, kako uporabljamo trikotno ruto za obvezovanje udov in glave, ponazarjajo slike od št. 19 do 23.

3. Posamezne obveze

Slike 11: Enostavna obveza za komolec - žolna.

Slika 12: Obveza rame – klas. Slika 13: Obveza stopala v obliki stremena.

____________________________________________________________________________________________________________




Slika 14: Obveza za teme in obraz: a) shema in b) končni izgled obveze.

Slika 15: Obveza enega očesa in obeh očes.

Obvezovanje samo enega očesa ni priporočljivo. Med gledanjem se vedno premikata obe očesi hkrati. To so drobni, komaj vidni nepredvidljivi gibi, s katerimi možgani ugotavljajo oblike in razpoznavajo predmete. Če je eno oko pokrito, drugo pa gleda, lahko pride zaradi teh premikov do povečanja poškodbe (nadaljnjih zarez). V mirnodobnem času naj bosta poviti obe očesi. V vojni ali če mora ponesrečenec še uporabljati vid, pa je primerno povezovanje le enega očesa.

Slika 16: Fračasta obveza za nos. Slika 17: Fračasta obveza brado.

____________________________________________________________________________________________________________




Slika 18: Zvezdasta obveza oprsja. Slika 19: Obveza cele roke s

trikotno ruto - začetek.

Slika 20: Obveza cele roke s trikotno ruto - konec. Slika 21: Obveza komolca z ruto.

Slika 22: Obveza glave s trikotno ruto.

Slika 23: Obveza rame s trikotno ruto.____________________________________________________________________________________________________________




ZAČASNA USTAVITEV KRVAVENJA ZAČASNA USTAVITEV KRVAVENJA

1. Vrste krvavitve

Krvavitev je odtekanje krvi neposredno iz žil ali srca. Vzrok je poškodba žil ali srca in bolezenske spremembe brez poškodovanih krvnih žil. Če so prizadete velik žile zaradi bolezni ali poškodb, pride do hudih krvavitev, ki neposredno ogrožajo človekovo življenje zaradi izkrvavitve. Ločimo kapilarne, venozne in arterialne krvavitve.

Kapilarna krvavitevKapilarna krvavitev: kri kaplja iz poškodovane površine kože ali sluznice. Ta krvavitev ni življenjsko nevarna. Dovolj je, da jo sterilno povežemo.

Venozna krvavitevVenozna krvavitev: kri teče iz prerezane vene in je temnejša. Na rano damo kompresijski povoj.

Arterialna krvavitevArterialna krvavitev: kri brizga v sunkih in v loku – ta krvavitev je lahko smrtno nevarna. Zato jo moramo ustaviti čim prej z Esmarchovo obvezo, s tamponado ali vsaj z digitalno presijo (s pritiskom s prstom). Obvezen je takojšen prevoz v bolnišnico, kjer bodo arterijo kirurško oskrbeli.Krvavitve so lahko vidne (zunanjezunanje) in nevidne (notranjenotranje). Če je poškodovanec izgubil večjo količino krvi, opazimo pri njem močno bledico kože, vidnih sluznic, uhljev, nosu, ustnic ter očesnih veznic, njegova koža je hladna in pogosto vlažna od znoja, kmalu postane tudi žejen, hitro in plitvo diha, v hudih primerih lovi sapo in pogosto tudi zeha, ima zelo hiter in slabo polnjen pulz, temperatura včasih pade pod normalo.Hujše krvavitve spremljajo še zaspanost, slabost, utrujenost, megla in tema pred očmi, šumenje v ušesih, nemir in strah. Pri zelo hudih krvavitvah se prizadeto onesvesti in kaj hitro sledi smrt, če ni takojšnje pomoči in mu izgubljene krvi ne nadomestimo s transfuzijo.

2. Načini ustavljanja krvavitve

Pri nudenju prve pomoči lahko uspešno ustavimo vsako zunanjo krvavitev z začasnimi načini, kar je izredno pomembno pri hudih krvavitvah. Manjše krvavitve se ustavijo same ali tedaj, ko rano obvežemo s prvim povojem.Tudi krvavitev lahko ustavimo na več načinov. Od teh so pri nudenju prve pomoči ustrezni predvsem naslednji: s pritiskom na krvavečo žilo (digitalna presija), s pritisno (kompresijsko) obvezo, s pritiskom na rano s prsti prek gaze in s prevezo uda (Esmarchova preveza). S pritiskom na krvavečo žilopritiskom na krvavečo žilo ustavimo hujše zunanje krvavitve na glavi in udih, dokler ga ne nadomestimo z drugim načinom. S prsi ene roke ali obeh kar prek obleke pritisnemo na glavno žilo odvodnico, ki dovaja kri do rane, in sicer ob najbližjo kost, ki leži pod njo. Najpomembnejša od teh mest vidimo na sliki spodaj - št. 24. Na udih vedno pritisnemo na žilo nad rano, na vratu pa pod rano.

____________________________________________________________________________________________________________




Slika 24: Glavna najpomembnejša mesta, kjer s pritiskom prstov lahko zaustavimo krvavitev (1, 2, 3, 4, …) ter najprimernejša mesta na udih za nadzor žilnega utripa (A, B, C, Č, …) Številka pomenijo

mesta za zaustavljanje krvavitve s prstom. Črke pomenijo mesta, kjer tipamo pulz (srčni utrip).

S pritisno (kompresijsko) obvezopritisno (kompresijsko) obvezo ustavimo krvavitve, ki jih ne moremo zaustaviti s prvim povojem. Naredimo jo tako: krvavečo rano pokrijemo z blazinico prvega povoja ali z več sloji sterilne gaze. Nato položimo na blazinico prvega povoja ali na gazo nad rano trdno stisnjen zavitek vate ali gaze, lahko pa tudi trdo zvit žepni robec ali rutico. Če je rana večja, je primeren tudi zvit povoj. Za valjasti predmet z nekaj zavoji tako tesno privežemo na krvaveče mesto, da krvavitev preneha (slika št. 25). Nikdar ne smemo obvezovati tako močno, da bi v obveznem udu prekinili krvni obtok. Po namestitvi te obveze moramo barvo kože in utrip žile na udih vedno kontrolirati. Nato ud še imobiliziramo.

Slika 25: Kompresijski povoj

____________________________________________________________________________________________________________




Slika 26: Pri hudi krvavitvi lahko s prsti pritiskamo na rano več plasti gaze.

Slika 27: Zaustavitev krvavitve s prevezo uda.

Krvavitve zaustavimo tudi tako, da blazinico prvega povoja ali gazo s prsti pritisnemo na krvavečo rano (slika št. 26). Ta način je zelo primeren in uspešen za zaustavitev krvavitev na vratu, pazduhi, dimljah in na trupu, kjer je krvavitev pogosto zelo huda in bi poškodovanec lahko izkrvavel v nekaj minutah. V preteklosti so krvavitve ustavljali tudi s prevezo uda s pasom, trakom ali s čim podobnim, kar pa je škodljivo in nevarno, zato smo to prevezo izločili za zaustavljanje krvavitev.

Izjemoma smemo prevezati le odtrgani ali odrezani ud nad rano (slika št. 27), vendar tudi v takem primeru navadno zadostuje kompresijska obveza.

Poškodovanca, ki je izgubil mnogo krvi, položimo na ležišče in nosila, pri čemer mu dvignemo vznožje.. Vsekakor pa ga čim prej prepeljemo v bolnišnico. Poznamo tudi avtotransfuzijski položaj, pri katerem je glava poškodovanca spuščena nižje, obe roki pa sta vertikalno in tesno povezani proti telesu (slika št. 27 a).

Slika 27 a: Avtotransfuzijski položaj.

____________________________________________________________________________________________________________




PRVA POMOČ PRI PRELOMIH, IZPAHIH IN ZVINIHPRVA POMOČ PRI PRELOMIH, IZPAHIH IN ZVINIH

Prelomi, izpahi in zvini so najpogostejše oblike pri poškodbah kosti in sklepov. Če le sumimo, da gre za prelom, še toliko bolj pa, če smo v to prepričani, in prav tako pri izpahu in težjemu zvinu, dajemo

prvo pomoč po možnosti že na mestu, kjer je do poškodbe prišlo. Glavni del pomoči pri teh poškodbah je pravilna umiritev (imobilizija). Poškodovani del telesa mora povsem mirovati. S tem

preprečimo poznejše poškodbe in zmanjšamo bolečino med prevozom. Tudi ko dajemo prvo pomoč, poškodovanca premikamo kar se da previdno. V nobenem primeru ne smemo poskušati, da bi

prelomljene kosti ali poškodovane sklepe uravnavali.

Da bi bila imobilizacija pravilna in zadovoljiva, mora pripomoček, s katerim imobiliziramo, zajeti vsaj dva sosednja sklepa (nad poškodbo in pod njo) ter ju napraviti negibna, Če nimamo pravih opornic, uporabljamo za imobilizacijo pripomočke, ki so v neposredni okolici, kjer se je zgodila nezgoda, in sicer: suknjič, ruto, deščice, palice, lepenko in podobno. K telesu jih pritrdimo srednje čvrsto s povoji, pasovi, platnenimi trakovi, trikotnimi rutami ali del obleke, nikakor pa ne z žico ali vrvico. Kadar gre za zaprto poškodbo, oblačil praviloma ne odstranjujemo, ampak pritrdimo imobilizacijski pripomoček kar prek njih. Pri odprtih poškodbah pa moramo rano prej sterilno obvezati in po potrebi ustaviti krvavitev. Prvo pomoč naj dajta vsaj dve osebi.

Slika 28: Imobilizacija podlahti in roke s trikotno ruto (ruto

pestovalnico).

Slika 29: Imobilizacija podlahti z deščico.

Slika 30: Imobilizacija nadlahti s tremi trikotnimi rutami.

____________________________________________________________________________________________________________




Slika 31: Imobilizacija pri prelomu ključnice z oprtom.

Poškodovanca s poškodovano hrbtenico (prelom, izpah) uspešno imobiliziramo le na trdi, močni deski, na vratih ali stranicah kmečkega vozu. Na desko položimo v več plasteh odejo, poškodovanca pa namestimo tako, da mu pod vboklino v ledvenem delu hrbtenice in med lopaticami podložimo zvite kose blaga ali zvito odejo ter ga z jermeni ali močnimi povoji pritrdimo k podlagi (slika 35).

Za to imobilizacijo so potrebne štiri osebe. S takim poškodovancem moramo ravnati zelo previdno, premikamo ga čim manj, ker mu pri tem lahko poškodujemo hrbtni mozeg (hrbtenjačo). Novodobna metoda imobiliziranja poškodovanca s poškodbo hrbtenice je s pomočjo Dura deske, ki ima to prednost, da je že pripravljena za prenos in pritrditev poškodovanca, da jo lahko presevajo rentgenski žarki in da je s poškodovancem vred tudi plovna (za reševanje iz vode).

Vakuumske opornice so se izkazale za najprimernejše za prvo pomoč na terenu, ker so zelo enostavne za uporabo in se povsem prilagodijo poškodovancu.

Slike od št. 28 do 35 ponazarjajo nekaj primerov, kako imobiliziramo poškodbe na raznih delih telesa.

Slika 32: imobilizacija skočnega sklepa in stopala z odejo.

____________________________________________________________________________________________________________




Slika 33: Poškodovani ud imobiliziramo z zdravim.

Slika 34: Imobilizacija hrbtenice v vratnem delu.

____________________________________________________________________________________________________________




Slika 35: Imobilizacija stegnenice z deskama in odejo.

OŽIVLJANJE (REANIMACIJA)OŽIVLJANJE (REANIMACIJA)

1. Splošni napotki

Oživljanje je vrsta postopkov, s katerimi pomagamo prizadetemu, ki je zaradi poškodbe ali nevarne bolezni nenadoma prenehal dihati in mu je prenehalo biti srce.

Izostalo naravno dihanje naj nadomesti umetno dihanje z ustiumetno dihanje z usti, za kroženje krvi, kadar odpove srce, pa poskušamo z zunanjo masažo srcazunanjo masažo srca. Umetno dihanje z usti je preprosto in nenevaren ukrep, ki se ga lahko naučimo. Zunanja masaža srca pa terja širše znanje o zgradbi in delovanju srca in dihal, pa tudi praktičnost izkušenost. Z nepravilnim ravnanjem lahko povzročimo nevarne poškodbe, ki lahko ogrozijo poškodovančevo življenje.

Pri večini oseb, ki jih oživljamo, že zgolj umetno dihanje zadostuje za oživitev.

____________________________________________________________________________________________________________




Z umetnim dihanjem z usti oživljamo poškodovance in nenadno obolele, ki so prenehali dihati. Zlasti to velja za:

• utopljence, če le niso bili pod vodo dlje kot pol ure,

• obešence in druge zadušence (stisnjene, zaprte v neprodušnih prostorih. Zasute, z zamašenimi dihalni potmi itd.),

• zastrupljene z alkoholom, plini, zdravili,

• poškodovane zaradi električnega toka ali strele,

• ranjene s poškodbami na glavi, če so obležali brez znamenj življenja,

• zelo podhlajene,

• tiste, ki jih je zadela srčna kap, četudi niso poškodovani,

• novorojenčke brez znamenj življenja in brez očitnih mrliških sprememb,

• druge primere, ko so prizadetim nenadoma in nepričakovano odpovedale življenjske funkcije.

Ne oživljamo kroničnih bolnikov ali poškodovancev, pri katerih so odpovedale življenjske funkcije po postopnem dolgotrajnem slabšanju, takih, ki so nedvomno mrtvi 10 minut ali več, in tudi ne poškodovancev, pri katerih je očitno, da ne morejo živeti (hudo poškodovani po glavi z razbito lobanjo in razsutimi možgani ipd.)

2. Znaki smrti in mrliške spremembe

2.1. Znaki smrti

• Odpoved dihanja – ugotovimo tako, da vidimo ali se prsni koš dviga in spušča.

• Odpoved delovanje srca otipaj utrip na glavni vratni arteriji.

• Odpoved možganov – poglej obe očesni zenici: ali reagirata na svetlobo in sta obenem enako veliki in srednje široki.

2.2. Mrliške spremembe

Človeka, ki ima zanesljive mrliške spremembe, ne oživljamo. Edina zgodnja zanesljiva mrliška sprememba so mrliške lise na najnižjih spodnjih delih telesa. Kri je zaradi gravitacije zlezla v najnižje dele telesa in postopoma je proniknila skozi kapilare, ki po možganski smrti nimajo več običajnega tonusa in postanejo prepustne tudi za krvne celice. Med poznimi mrliškimi spremembami pa nestrokovnjaki običajno zaznajo šele gnitje (značilni vonj po gnilih jajcih), ki pa v suhem in mrzlem okolju ne nastopi.

3. ABC metoda

3.1. A – airway – sprostitev dihalnih poti

Oseba, ki potrebuje umetno dihanje, poškodovanec ali nenadno oboleli, imenujemo ga kar bolnik, obleži največkrat vznak na tleh. Pomagač poklekne ob njegovi glavi, mu odpne ovratnik in zrahlja kravato ter mu najprej sprosti dihalne poti. To napravi tako, da mu nagne glavo krepko nazaj, pri čemer mu z eno roko podpira zatilje, z drugo pa čelo pritisne nazaj (slika 36). Bolnikove nosnice gledajo navzgor.

____________________________________________________________________________________________________________




Slika 36: Sprostitev dihalnih poti.

3.2. B – breathing – umetno dihanje oziroma vpihovanje.

Vpihovanje »z usti na usta«Vpihovanje »z usti na usta«

S prsti roke, ki jo je pomagač imel prej na bolnikovem čelu, mu stisne nosnici, globoko zajame zrak, z odprtimi usti bolniku usta pokrije (»poljub življenja) in hitro vpihne (izpihne) zrak skozi bolnikova usta v njegova pljuča (slika 37). Vzravna se in opazuje, ali bolnikov prsni koš upada, ter posluša, ali zrak uhaja skozi njegova usta. Če se to dogaja, je vpihovanje uspešno in z njim nadaljuje. Če po treh do petih hitrih in izdatnih vpihih preide na normalen ritem (12- do 16-krat na minuto) in zmanjša globino vpihovanja, diha za spoznanje kakor ponavadi.

Slika 37: Umetno dihanje »z usti na usta«. Pozor: Ustnici sta precej široki (ustna reža).

Vpihovanje »z usti na nos«Vpihovanje »z usti na nos«

Bolnikovo glavo pomagač obdrži v istem položaju, kot jo je imel prej, roko z nosa premakne na čelo in ga potisne nazaj, roko iz zatilja pa premakne na brado, jo potisne naprej in navzgor. Nato pomagač zajame zrak, z usti objame bolnikov nos in vpihne zrak v njegova pljuča. Vzravna se, popusti v pritisku roke na brado, da se tako odprejo usta, in opazuje, ali bolnikov prsni koš upada, ter posluša, ali zrak uhaja skoti njegove nosnice in usta. Če je tako, je vpihovanje uspešno in z njim nadaljuje.

Slaba stran tega načina je, da ima precej ljudi nos komaj prehoden in celo zamašen. Pri izdihu pa se mehko nebo lahko prilepi na žrelo in zapre izhod. Zato moramo paziti, da so usta pri izdihu odprta. V praksi je veliko težje zatesniti usta kot stisniti obe nosnici z dvema prstoma.

____________________________________________________________________________________________________________




Zaradi opisanih vzrokov dajemo prednost vpihovanju »z usti na usta«.

Včasih nastopijo težave: zrak očitno ne more v bolnikova pljuča. Pomagač mora hutro ugotoviti, kje je vzrok: bolnikova glava ni bila dovolj nagnjena nazaj, ovira je v ustih ali žrelu (grižljaj, tekočina), pomagač ni dovolj tesno pritisnil usta na bolnikova usta (nos) ali ni vpihnil dovolj močno. Oviro odstranimo z ustrezno držo bolnikove glave oziroma s čiščenjem ustne votline in žrela.

Če izvajamo umetno dihanje pri otroku, pihamo s primerno manjšo močjo kot pri odraslem.

Če se vpihani zrak nabira v bolnikovem želodcu, se izboči zgornji del trebuha. Ta zrak mora pomagač odstraniti.

Pogoji za uspešno umetno dihanje so: prehodnost dihalnih poti, pravilen položaj glave in spodnje čeljusti, pravilno, vztrajno in enakomerno izvajanje umetnega dihanja ter čas, ki je pretekel od trenutka, ko je bolnik prenehal dihati.

Slika 38 in 39: Ročno umetno dihanje po Holger-Nielsonu; 38:izdih in 39:vdih.

Dokazano je, da je umetno dihanje z usti najučinkovitejši in najpreprostejši način umetnega dihanja, zato ročni način, to je umetno dihanje z ritmičnim pritiskom z rokami na bolnikovo oprsje, uporabljamo le v izjemnih okoliščinah, kadar umetnega dihanja z usti ne moremo ali ne smemo uporabiti. To je v primerih, ko so bolnikova usta, čeljusti in nos hudo poškodovani, če gre za zastrupitev z jedkimi snovmi (kislinami, lugi), s cianovimi spojinami, strupenimi škropivi (paration) ali bojnimi strupi ali če mora imeti prizadeti za zaščito dihal zaščitno masko.

Od mnogih metod ročnega umetnega dihanja priporočamo le še metodo, ki jo izvajamo takole: ko smo poškodovanca pripravili za umetno dihanje, ga položimo s trebuhom na trda tla. Če imamo pri roki obleko ali odejo, mu z njo podložimo trebuh. Z dlanmi pritiskamo na spodnjo tretjino lopatic s hitrostjo približno 12- do 16-krat v minuti in vsakokrat pritisk popustimo.

Ne smemo pa tega načina umetnega dihanja uporabljati pri poškodovancih s poškodovanimi oprsjem, trebuhom ali zgornjimi udi.

3.3. C – umetna cirkulacija oziroma zunanja masaža srca

Masaža srca je med nekoliko bolj zahtevnimi metodami. Zato naj bi je gasilci ne izvajali. Kljub temu navajamo opis.

____________________________________________________________________________________________________________




Namen zunanje masaže srca je s pritiskanjem na srce umetno poganjati kri po ožilju in s tem zagotoviti zadostno prekrvavitev življenjsko pomembnih organov, dokler si srce ne opomore in začne spontano delovati.

Z ritmičnim pritiskanje na spodnjo tretjino prsnice stiskamo srce med prsnico in hrbtenico in poganjamo kri. V pljučih kri z umetnih dihanje oplemenitimo s kisikom, z zunanjo masažo srca pa jo poganjamo po telesu. Pri zunanji masaži nikakor ne smemo pritiskati na mečasti nastavek prsnice, ker lahko povzročimo hude notranje krvavitve.

Poškodovanec naj leži in trdi podlagi. Noge mu nekoliko dvignemo in podložimo. Na podnjo tretjino prsnice položimo dlan ene roke z iztegnjenimi prsti. Na hrbtišče te roke položimo drugo roko, prav tako z iztegnjenimi prsti. Z zgornjo roko pritiskamo na spodnjo roko, slednja pa prek dlani masira srce poškodovanca. Roki imamo v komolcih iztegnjene in v ritmičnem zaporedju masiramo sunkovito in močno, tako da s pritiskom pri odraslem upognemo prsnico za 3 do 4 cm. Izmenično pritiskamo in popuščamo do popolne sprostitve prsnega koša.

Kadar oživljam samo, moramo na vsaka dva vpiha izvesti 15 kompresij srca ( ponovitev pritiskov na prsnico). Masažo srca moramo izvajati 80- do 100-krat v minuti.

Kadar oživljata dve osebi, prevzame ena umetno dihanje, druga pa zunanjo masažo. Delati morata neprekinjeno in v pravilnem ritmu. Na en vpih zraka izvede druga oseba pet kompresij srca.

Zunanja masaža srca je zahteven in utrudljiv postopek, zato naj se po možnosti izvajalci izmenjujejo. Oživljanje je pravilno, če se ob vpihovanju zraka prsni koš dviga in upada in če je pulz na arteriji otipljiv ob vsaki kompresiji srca. Oživljanje je uspešno, če se začneta zenici ožiti in če pride do spontanih posameznih dihov, nato do ritmičnega delovanja srca, kasneje do ritmičnega dihanja in do vrnitve zavesti.

(Za podrobnejša navodila poglejte v strokovne priročnike o nudenju prve pomoči.)

PRENOS IN PREVOZ POŠKODOVANCEVPRENOS IN PREVOZ POŠKODOVANCEV

Takoj ko nudimo poškodovanim prvo pomoč, moramo poskrbeti tudi za pravilen prenos ali prevoz do zdravstvene ustanove, kjer bodo dobili potrebno medicinsko pomoč. Transport mora biti hiter in udoben, da ne povzroči dodatnih poškodb. Psihično prizadete, bolnik z infekcijskimi boleznimi in poškodovane, ki so kontaminirani, moramo, če je le mogoče, transportirati ločeno od drugih.

V miru in vojni ločimo dve fazi transporta: prenos in prevoz. Poškodovanega je velikokrat treba z zasilnimi pripomočki spraviti s kraja poškodbe v najbližje ugodno kritje, v hišo, v naselje, do prometne zveze, do vozila ali kar v zdravstveno ustanovo, če je blizu. Prenos je edini način transporta v nedostopnih krajih brez prometnih zvez, v hribih, v vojni ali ob naravni nesreči, ko so vozila in prometne zveze razdejani. Poškodovanca lahko prenaša ena ali več oseb z nosili ali brez.

Pogosto uporabljamo različna zasilna nosila, kar je odvisno od razpoložljivih sredstev in od iznajdljivosti. Slike od št. 40 do 48 nam prikazujejo nekaj najpogostejših načinov prenosa.

____________________________________________________________________________________________________________




Slika 40: Poškodovanca pri hoji podpiramo.

S kraja, ki je dostopen za vozila, poškodovanca v zdravstveno ustanovo prepeljemo. Najprimernejše vozilo za prevoz poškodovanih je rešilni avtomobil, ki ga največkrat uporabljamo v mirnem času. Ob večjih naravnih nesrečah ali v vojni rešilnih avtomobilov ni dovolj, zato moramo uporabljati različne vrste prevoznih sredstev, ki jih za to primerno pripravimo.Pred prenosom ali prevozom moramo poškodovancu nuditi pravilno prvo pomoč. Če imamo več poškodovancv, moramo izvršiti tudi transportno triažo, s katero določimo nujnost transporta, vrsto transportnega sredstva in položaj med transportom. Huje poškodovane moramo transportirati predvsem z rešilnimi avtomobili. Pri prenosu ali prevozu moramo namestiti poškodovance v pravilen položaj glede na vrsto poškodbe, kar ponazarjajo slike št. 6,7 in 8. Zaščitit jih moramo pred zunanjimi vplivi: mrazom, vročino, vetrom, dežjem itd., jih negovati in, če je potrebno, dopolnjevati prvo pomoč. Upoštevati moramo, da nepravilen prenos ali prevoz lahko povzročata poškodovancu različne komplikacije. Lahko nastopi smrt, če nezavestnega poškodovanca ali bolnika transportiramo v ležečem položaju na hrbtu. Pogosto komplikacija je šok. Pri poškodbi hrbtenice lahko zaradi nepravilnega transporta pride do poškodbe hrbtenjače. To pa povzroči trajno ohromelost telesa od poškodbe proti okončinam (tetra- in paraplegija)!

Slika 41: Prenos poškodovanca na ramah.____________________________________________________________________________________________________________




Slika 42: Sedež s štirimi rokami

Slika 43: Prenos poškodovanca na sedežu s štirimi rokami.

____________________________________________________________________________________________________________




Slika 44: Prenos poškodovanca z dvema reševalcama.

Slika 45: Prenos poškodovanca pri poškodbah spodnjih udov.

____________________________________________________________________________________________________________




Slika 46: Zasilna nosila iz vej za »vleko«.

Slika 47: Zasilna nosila iz dveh drogov in odeje.

Slika 48: Poškodovanca s poškodbami spodnjih udov polagajo trije reševalci na nosila iz treh vreč.

PRVA POMOČ PRI OPEKLINAHPRVA POMOČ PRI OPEKLINAH

1. Smrtna nevarnost opeklin:

• bolečinski šok,

• dehidracija

• neobvladljiva krvavitev,

• izguba kalija in drugih pomembnih mineralov,

• motena toplotna regulacija – izguba toplote,

• infekcija.

____________________________________________________________________________________________________________




Glede na nastanke so opekline zelo različne, toda za nas so vse – odprte rane. Pri prvi pomoči smo pozorni predvsem na njihovo razsežnost in ne toliko na globino. Opekline so hudo boleče, se lahko hitro okužijo, skozi opečeno površino pa poškodovanec izgublja veliko telesne tekočine (krvne plazme). Prav zato je pri opečenih pogosto posebno stanje, ki ga imenujemo šok.

2. Nudenje prve pomoči:• pogasi ogenj,• polivaj z mrzlo vodo – zoper bolečine,• pokrij opečene dele s povojem za opekline,• naredi imobilizacijo – zoper bolečine in nadaljnje poškodbe,• poskrbi za takojšen transport na PLASTIČNO KIRURGIJO – oddelek za opekline!

V prvo pomoč je zajeto tudi reševanje poškodovancev. Če poškodovancu gorijo lasje ali obleka, najprej pogasimo ogenj. Poškodovanec naj se povalja po tleh, mi ga pokrijemo z odejo, preprogo ali plaščem, da zadušimo ogenj. Če se kdo polije z vrelo tekočino, moramo dele obleke čim prej odstraniti.

Z opeklinami ravnamo kot z odprto rano, ostankov zgorelih oblačil ne odstranjujemo, prav tako z opečene kože ne slačimo obleke, ker bi opekline lahko okužili, bolečine pa samo še povečali. Ves opečeni del telesa sterilno prekrijemo s povojem za opekline. Če tega nimamo, opečeno površino pokrijemo z več sloji sterilne gaze ali čiste, pravkar prelikane tkanine in rahlo obvežemo. Opečen ud nato še imobiliziramo, ostalo naredijo v bolnišnici.

Opečenega obraza ne obvezujemo! Obvežemo le, če so prizadete tudi oči.

Kot najnovejše priporočilo za prvo pomoč pri opeklinah je takojšne hlajenje s hladno tekočo vodo. Hladimo, dokler boli (do 30 minut), če ni tekoče vode, pa namakamo. Pokazalo se je, da tako zavremo nadaljnjo okvaro tkiv in zmanjšamo globino opečenega mesta. Če se polijemo z vrelo tekočino in se ne moremo hladiti z mrzlo vodo, mora mo prizadeti ud nemudoma sleči. Enako velja tudi za kemijske opekline s kislinami ni lugi!

Če je poškodovanec opečen na več mestih, mu najprej obvežemo oči, nato prste in dlani (vsak prst posebej), nato sklepe, ker so ti najobčutljivejši deli telesa, in šele nato ostale dele telesa.

PRVA POMOČ PRI OZEBLINAH IN PODHLADITVIPRVA POMOČ PRI OZEBLINAH IN PODHLADITVI

1. Ozebline (omrzline)

Ozebline so lokalno omejene poškodbe, ki nastanejo zaradi mraza, najpogosteje na prstih rok in nog, ušesih in nosu. Ozebli del telesa pobledi, in ko postane neobčutljiv, otrpne in prične odmirati.

Ozeblih delov ne moremo drgniti s snegom ali jih masirati! Ozeble dele udov položimo v mrzlo vodo, ki ima približno 279° K (6° C), nakar postopno dolivamo toplejšo, tako da jo v treh do štirih urah segrejemo na 310° K (37° C). ko kri spet začne krožiti in se ozebli del ogreje ( kar spoznamo po barvi in temperaturi kože), ga previdno osušimo in sterilno obvežemo. Če ozeblih delov telesa ne moremo postopno segrevati z vodo, kot smo opisali, jih rahlo sterilno obvežemo, ovijemo ude s toplimi oblačili in jih imobiliziramo ter poskrbimo za prevoz v bolnišnico.

2. Podhladitev

____________________________________________________________________________________________________________




Podhladitev telesa nastane, le človek ni primerno zavarovan in je dalj časa izpostavljen mrazu ali nizki temperaturi. Podhladimo se lahko tudi hitro, na primer pri padcu v zelo mrzlo vodo. Podhladitev je lahko kritična. Tedaj je temperatura jedra (življenjsko pomembnih organov) pod 303° K (30° C). Podhlajeni kaže neznatne znake življenja ali pa se zdi mrtev.

V prvi pomoči preprečimo nadaljnje podhlajevanje. Lažje podhlajenega prenesemo v zavetje ali v posteljo v normalno ogrevano sobo. Če ima mokro obleko, ga preoblečemo in zavijemo v odeje.

Če huje podhlajenega ne moremo hitro prepeljati v bolnišnico, mu moramo čim prej začeti ogrevati jedro. To napravimo tako, da prek perila položimo na prsni koš in trebuh petkrat prepognjeno navadno rjuho, da je zložena v 32 plasti. Rjuho moramo namočiti v vodi, ki je segreta na približno 353° K (80° C) (iz termovke). Voda se bo med postopkom primerno ohladila. Prek rjuhe potegnemo vrhnje oblačilo (suknjič, vetrovko ipd.) in trup ovijemo še s kovinsko – Alu (metaliziranmo) folijo. Če nimamo metalizirane folije, lahko uporabimo polivinilno. Udov ne ovijemo s folijo. Nato telo, tudi ude, zavijemo v več odej. Pomembno je, da je žrtev okrog vratu tesno pokrita. Toplotni ovoj moramo obnoviti vsako uro. Če je ponesrečenec navidezno mrtev in ne diha, mu moramo dajati počasno umetno dihanje z usti na usta, 8 vpihov na minuto. Če je podhlajeni pri zavesti, mu dajemo toploto, močno sladkane napitke. Podhlajeni ne sme hoditi, tudi če lahko. Pri prevozu v bolnišnico mora ležati.

____________________________________________________________________________________________________________



prostovoljno gasilsko društvo -...

Documents