V renesansi se je vesolje zaelo razpirati:

Kuzanski, Kopernik, Bruno

Na fotografiji je velika spiralna galaksija v ozvezdju Andromede,

sestrica nae Galaksije, oddaljena ~ 2,3 milijona svetlobnih let (vir: NASA, Hubble Space Telescope)

Geocentrini kozmos kot hierarhija nebesnih sfer

Vesolje je bilo v antiki in srednjem veku pojmo-

vano kot sferini kozmos: v srediu je bila

Zemlja s tirimi elementi (zemlja, voda, zrak,

ogenj), okrog Zemlje pa naj bi kroile nebesne

sfere, nosilke nebesnih teles, in sicer glede na

hitrost njihovega navideznega kroenja okrog

Zemlje v naslednjem vrstnem redu: Luna,

Merkur, Venera, Sonce, Mars, Jupiter, Saturn

in nazadnje: najvije vidno Nebo, tj. sfera zvezd

stalnic (nebesni obok ali firmament).

Navidezno nepravilno gibanje planetov glede

na zvezde stalnice (tj. nebesni obok) se je

pojasnjevalo kot sestavljeno iz ve kroenj po

virtualnih krogih: deferentih, epiciklih idr.

Geocentrini sistem je filozofsko utemeljil e

Aristotel v svoji knjigi O nebu, matematino-

astronomsko pa ga je opisal Ptolemaj v obir-

nem delu, znanem pod naslovom Almagest.

Geocentrini kozmos je veljal vse do renesanse,

ko so takno predstavo o vesolju presegli Nikolaj

Kuzanski, Nikolaj Kopernik, Giordano Bruno idr.

Aristotel (4. st. pr. n. .)

Klavdij Ptolemaj (2. st. n. .)

Sedem nebesnih teles v vesoljnem krogu

Na sliki je 7 nebesnih teles = Sonce +

Luna + 5 planetov (Merkur, Venera,

Mars, Jupiter, Saturn).

V antiki, srednjem veku in renesansi,

vse do odkritja teleskopa v 17. st.,

so poznali samo sedem preminih

nebesnih teles, ki kroijo na sedmih

nevidnih nebesnih sferah, znotraj

nepreminega zvezdnega neba

(saj se ozvezdja ne spreminjajo), tj.

znotraj najvije, vidne osme sfere,

nebesnega oboka, onstran tega pa

naj bi bilo Nebo, boje Kraljestvo, Raj.

Mimogrede: sedem dni v tednu izvira

iz stare astronomije, saj en lunin cikel

obsega 4 krat 7 dni.

Dvanajst mojstrov pod nebom planetov,

iluminirani rokopis, Limburg, 1370.

Bog stvarnik ustvarja svet kot vliki Arhitekt:

s estilom, v matematinih proporcih

Ilustracija iz Biblije,

Francija, 13. st

William Blake, Starec dni,

barvna jedkanica, 1794

Nebeka roa na juni rozeti vitrajev v gotski katedrali Nae Gospe

(Notre-Dame) v Chartresu, Francija, 13. st.

Geometrijska analiza june rozete v Chartresu:

dvanajst likov na obodu velikega kroga kot zrcala usmerjajo pogled k srediu,

v katerem je Kristus; trije veliki kvadrati so tangente srednjih krogov itd.

(Painton Cowen, Rose Windows, Thames & Hudson, London, 1992.)

Sferina popolnost srednjevekega kozmosa

Aristotel o nujnosti, da je nebo sferino:

Nebo mora imeti okroglo obliko,

ker je ta najblija njegovi biti in

ker je prva po naravi. (O nebu, II/4)

Dante (13.-14. st.) v Boanski komediji:

Tam lu je, ki da Stvarnika uzreti

tej stvri, ki le tkrat mir uiva,

ko ji iz lica v lice On zasveti.

Kot roa v prostor gre in se razliva,

dokler da ne razgrne si oboda,

ki je e soncu preobirna njiva.

Vse, kar se vidi tam, je ar Gospoda

(Raj, 31. spev, prev. Andrej Capuder)

Dantejeva tri onstranska kraljestva

Domenico di Michelino, slika v katedrali (Duomo) v Firencah, 1465. Desno so Firence, levo

Pekel, zadaj se kakor spiralni stolp dvigajo Vice k zemejskemu raju, od koder ponese

boji arek Danteja in Beatrice (kakor nova Adama in Evo) skozi nebesne sfere v Raj.

Topografska struktura Dantejevih treh kraljestev (rekonstrukcija)

Na tej skici Dantejeve onstranske

topografije je spodaj (obrnjen na

glavo) Jeruzalem, sredie tega

sveta. Pod njim (na sliki e vedno

obrnjen) je Pekel, ki se s svojimi

devetimi krogi spua skozi

hemisfero zemlje do sredia

Zemlje, od koder vodi prehod skozi

hemisfero vode na drugo stran

Zemlje (k antipodom).

Nad drugo hemisfero Zemlje se

dvigajo Vice, spet v devetih krogih,

in sicer skozi elementa zrak in ogenj

(cf. aristotelski tirje elementi): do tu

sega sublunarni svet. Nad njim, v

supralunarnem svetu se dviga devet

nebesnih sfer, osma je sfera zvezd

stalnic, v deveti je prvi gibalec,

deseta pa je nebeko Kraljestvo

(Empirej): Raj z Roo blaenih,

angelskimi krogi in samim Bogom.

Vizije nebes kot sferine Lui

Mathis Grnewald: Vstajenje,

del Isenheimskega oltarja,

1515, Muzej v Colmarju

Hieronymus Bosch:

Vzpon blaenih v Raj (izrez),

1490, Doeva palaa, Benetke.

Nikolajeva knjinica

v rojstnem mestu

Kues (lat. Cusa)

v Nemiji.

Nikolaj Kuzanski

(1401-1464)

Nikolaj iz Cuse, najpomembneji filozof na prehodu iz srednjega veka v renesanso, je

v svojem glavnem delu De docta ignorantia (O ueni nevednosti, 1440, v treh knjigah)

razvil misel, da so vse vidne in nevidne stvari povezane in da tudi nasprotja sovpadejo

v Absolutu, eprav to lahko spoznamo le deloma, zastrto, na simbolen nain:

Vsi nai najmodreji in najbolj boanski uitelji se strinjajo v tem, da so vidne stvari

resnino podobe nevidnih in da je stvarnik na ta nain omogoil ustvarjenim

bitjem, da so jim [nevidne] dostopne v spoznavajoem pogledu kakor v zrcalu in uganki

. To pa, da so duhovnosti , ki so nam

same po sebi nedostopne, prepoznavne simbolino , izvira iz zgoraj

povedanega, namre da so vse [stvari] med seboj povezane v nekem nam skritem in

nedoumljivem sorazmerju , tako da iz vseh vznika en univerzum in da so vse

v enem najvejem to smo eno. (Nikolaj Kuzanski: Uena nevednost, I. knjiga, 11. pogl.)

Nikolaj Kuzanski: sovpadanje nasprotij (coincidentia oppositorum)

Kuzanski v skladu s svojim simbolnim miljenjem ponazori sovpadanje

nasprotij z matematinimi (geometrijskimi) primeri. Najbolj znan je

primer sovpadanja kroga in premice (tangente) v neskonnem

maksimumu in/ali minimumu (gl. sliko na levi), ki ga razloi takole:

zato bo premica AB lok najvejega kroga, od katerega ne more biti

vejega. In tako vidimo, kako je najdalja in neskonna rta

nujno najbolj prema, ki pa ji ukrivljenost ne nasprotuje, kajti ukrivljenost

je v tej najdalji rti enaka premosti . (De docta ignorantia, I, 13)

Sovpadanje kroga in premice pa ima daljnosene filozofske posledice:

Vse to nam kae, da je neskonni krog veen brez

zaetka in konca, povsem in nedeljivo edinstven in vseobseen. In ker

je ta krog najveji , je tudi njegov premer najveji. Ker pa ni

mono, da bi bilo ve najvejih, zato je ta krog povsem edinstven, saj

je njegov premer isti z obodom. Neskonni premer pa ima neskonno

sredie. Oitno je torej, da so sredie, premer in obod isti. Naa

[uena] nevednost iz tega ui , da je najveje nerazumljivo,

ki mu najmanje ne nasprotuje. Kajti sredie je obenem

obod . (Ibid., I, 21, pod. MU.)

Kuzanski: Prenos neskonne krogle na dejansko bivanje Boga

V neskonni krogli najdemo tri najveje linije,

linijo doline, irine in globine, ki se stekajo

skupaj v srediu. Sredie najveje krogle

je istovetno premeru in obodu . Torej so v neskonni krogli

te tri linije identine s srediem.

(De docta ignorantia I, 23, pod. M.U.)

Navezujo se na hermetino formulo, da je

Bog kakor sfera, katere sredie je povsod,

obod nikjer Kuzanski zapie:

Bog je torej edini absolutno enostavni temelj

celotnega univerzuma. In kakor iz

neskonnega kroenja nastane krogla, tako

je Bog kakor najveja krogla najenostavneja

mera vsem kroenjem. [] Najveji mir je

mera vseh gibanj, tako kakor je najbolj prisotna

sedanjost , tj. venost,

mera vseh asov (ibid., pod. M. U.).

Kuzanskijeva neskonna sfera

ima, formalno gledano, podobno

topologijo kot neevklidska,

Riemannova hipersfera (19. st.),

eprav je slednja po volumnu

konna vendar brezmejna!

Na sliki (s spleta) vidimo poskus

nemogoe vizualizacije hipersfere

v treh razsenostih (3D): posamezni

kroni preseki 4D-hipersfere so

sfere oziroma krogle v 3D.

Preseganje geocentrizma: Kuzanski kot predhodnik Kopernika in Bruna

Bog je v Nikolajevem simbolnem miljenju

pojmovan/zamiljen kakor sfera, katere

sredie je povsod, obod nikjer to pomeni,

da je prisoten povsod, etudi ostaja duhovno

usredien v sebi medtem ko je univerzum,

vesoljni prostor dejansko razsredien:

Vesolje torej nima oboda; kajti, e bi imelo

sredie in obod, bi imelo samo v sebi svoj

zaetek in konec ter bi bilo omejeno glede

na nekaj drugega; zunaj njega bi bilo nekaj

drugega, tudi prostor stvari, ki sploh niso

resnine. Ker ga torej ni mogoe ujeti med

telesno sredie in obod, se vesolja, katerega

sredie in obod je Bog, ne d spoznati. (De docta ignorantia II, 2)

Za Kuzanca je pomembna distinkcija: vesolje

je brezkrajno (interminatum, kar pomeni tudi:

nedokonano), ne pa tako kot Bog

neskonno (infinitum):

eprav vesolje ni neskonno, si ga ne

moremo predstavljati kot konno, ker nima

meja, med katere bi bilo ujeto (ibid.).

Kuzanevi astronomski instrumenti (1444):

torkvet (v sredini), astrolab (pod tokrvetom

desno) in dva nebesna globusa,

leseni (levo) in bakreni (desno).

Kuzanski je razsrediil univerzum, vesoljni prostor ne pa Boga

Tako kot zemlja ni sredie vesolja, ni niti sfera

zvezd stalnic njegov obod, eravno se nam zdi,

e primerjamo zemljo in nebo, da je zemlja blije

srediu, nebo pa obodu (De docta ignorantia II, 2).

Na nebu ni negibnih, fiksnih polov [ zato] je oitno,

da niti ni mogoe najti natanne sredine, toke, enako

oddaljene od polov (ibid.).

Toda edino On, blagoslovljeni Bog, je torej sredie

vesolja; Bog je sredie zemlje in vseh sfer ter vseh

stvari, ki so na svetu, saj je obenem neskonni obod

vsega. [] obod in sredie je Bog, ki je vsepovsod in

nikjer. (De docta ignorantia II, 2).

Najbolj znano delo Nikolaja Kuzanskega, v katerem

s prispodobo o absolutnem pogledu na ikonino-

simbolen nain razlaga svojo osrednjo misel, namre

sovpadanje nasprotij ,

pa je razprava O Bojem pogledu (De visione Dei,

1453), ki je prevedena tudi v slovenino. Kristus Vsevladar (Pantokrator),

mozaik, Hagia Sofia,

Bizanc, 1261.

Nikolaj Kopernik

(1473-1543)

Kopernikov vliki obrat: v srediu kozmosa je Sonce, ne ve naa Zemlja!

Za to takrat (in v nekem smislu e vedno) presenetljivo trditev je Kopernik navajal

predvsem naslednja dva argumenta:

1. logino-matematini argument: naravo bolje razloimo z enostavnejimi hipotezami

(brez realnih nebesnih sfer, z manjim tevilom fiktivnih krogov, tj. epiciklov idr.);

2. metafizino-teoloki argument: kot je Platonova ideja Dobrega osrednja med vsemi

idejami, tako je Sonce osrednje med vsemi nebesnimi telesi (sicer pa je e Pitagora

uil, da je vliki Ogenj v srediu kozmosa, podobno misel najdemo pri Heraklitu ).

Vpraanje: Zakaj se je heliocentrizem uveljavil ele v renesansi, zakaj se ni e prej?

Sonce v srediu kozmosa: od geocentrizma k heliocentrizmu

Heliocentrini

sistem, avtor

barvne grafike je

Mathis Nicani, 18. st.

Kopernik: De revolutionibus orbium caelestium (1543)

Ad 1) Kopernik v Predgovoru, ki ga naslavlja na papea

Pavla III., pie: Tako sem ob predpostavki gibanj, ki jih

v nadaljevanju dela pripisujem Zemlji, po tevilnih in dolgih

opazovanjih konno odkril: e primerjamo gibanje preostalih

tavajoih zvezd [tj. planetov] s kroenjem Zemlje in so le-ta

izraunana za revolucijo [letni obrat] vsake zvezde, iz tega

ne sledijo samo njihovi pojavi, temve tudi razporeditve in

velikosti vseh zvezd in sfer; in da je nebo smo tako

povezano, da ni mogoe neesa prenesti v noben njegov

del, ne da bi s tem nastala zmeda v preostalih delih in

celotnem univerzumu (slov. prev., str. 25).

Ad 2) Sredi vseh pa prebiva Sonce. Kdo bi postavil v tem

svetiu to svetilko na kako drugo oziroma bolje mesto,

kakor je to, od koder lahko istoasno osvetljuje celoto? Saj

ga nekateri vendar niso neustrezno imenovali lu sveta

[Platon], drugi njegov duh [Cicero], spet drugi vladar

[Plinij]. Trismegist ga je imenoval vidni bog, Sofoklova

Elektra vsevidnega. Tako resnino, tako reko sede na

kraljevskem prestolu, vlada okoli njega delujoi druini

zvezd (ibid., str. 71).

Naslovnica slovenskega

prevoda prve knjige

slavnega Kopernikovega

dela, prev. Matja Vesel

Gaston Bachelard v Poetiki prostora (1957) o Koperniku

Spet sem nael obraze okrog sebe

s hribi in z dolinami resnice.

(Jules Supervielle, Gravitations)

Bachelard: Podoba, ki slui kot os tega spreminjajoega

sanjarjenja, zdaj zemeljskega, zdaj nebesnega, zdaj

druinskega, zdaj kozminega, je podoba svetilke-sonca

in sonca-svetilke. [] e zgodovine znanosti nasilno ne

moderniziramo, e vzamemo na primer Kopernika

taknega, kakren je bil, z vsemi njegovimi sanjarjenji in

mislimi, se zavemo, da se zvezde vrtijo okoli lui. Sonce

je predvsem velika Sveava Sveta. Matematiki bodo

kasneje iz njega naredili privlano maso. Svetloba je tam

zgoraj naelo sredinosti. Kakna vrednota v hierarhiji

podob! Svet v domiljiji kroi okoli neke vrednote. /

Veerna svetilka, na druinski mizi, je tudi sredie sveta. (Poetika prostora, slov. prev. Tanja Lesniar-Puko, 2001).

Arthur Koestler, pisatelj, zgodovinar idej in nekdaj znani

novinar asnika The Times, je napisal lepo knjigo o

zgodovini spreminjanja podobe univerzuma, zlasti v

burnem obdobju renesanse, z naslovom Meseniki (The

Sleepwalkers, 1959). Zelo posreen naslov! Georges de la Tour:

Jezus s sv. Joefom,

ok. 1630, Louvre, Pariz.

Kopernikovo vesolje je bilo e vedno konno, toda

Grafika iz prve polovice 16. st. nam ponazarja radovednega

loveka, ki see skozi najvijo nebesno sfero, tj. sfero zvezd

stalnic, k nebesnim kolesom toda spet v prostor, etudi zunanji.

Ni nebesnega oboka, zvezde so posejane v brezmejno viino/globino

Thomas Digges (1576) je verjetno prvi

spoznal, da se zvezde irijo v neskonno

ali vsaj neomejeno viino ali globino

(slika spodaj) - a ele Giordano Bruno

je jasno in dosledno razvil to misel.

Na sliki desno: Gostosevci ali Plejade.

Giordano

Bruno

(1548-1600)

Bruno je bil prvi, ki je uil, da je vesolje

neskonno in povsem razsredieno.

Spoznal je, da so zvezde druga sonca,

sredia drugih svetov, med katerimi so

morda tudi naseljeni z razumnimi bitji.

Vendar je Bruno ohranil novoplatonsko

celovitost vesolja (univerzuma) v Enem:

Vesolje je eno, neskonno, negibno.

Duh in narava sta Eno to misel

pozneje, po Spinozi, imenujemo

panteizem.

V neskonnem vesolju je neteto svetov (zvezd = drugih sonc, planetov)

Brunov kozmoloki dialog O neskonnem, vesolju in svetovih (1584)

Obstaja eno neskonno in vseobsegajoe

prostranstvo, ki vse vsebuje in v vse prodira.

V njem so netevilna nebesna telesa, podobna

nai Zemlji, od katerih ni nobeno bolj v srediu

vesolja od kakega drugega, ker je vesolje

brezmejno in zato brez sredia in brez meja

Torej ne obstaja samo en svet, ena edina Zemlja,

eno edino Sonce, temve obstaja toliko svetov,

kolikor vidimo okrog sebe sijajnih svetilk tako

da je vsak od teh svetov eno sredie.

Obstajajo torej breztevilna sonca in netete

zemlje, ki kroijo okrog svojih sonc ravno tako,

kot vidimo, da okrog nam blinjega Sonca kroi ta

sedmerica.

Iz tega pa lahko domnevamo: Ni mogoe, da

bi razumen in bister duh mislil, da so netevilni

svetovi, med njimi tudi veliastneji od naega,

brez podobnih ali bolj naprednih prebivalcev.

Obstajajo torej neskonni, netevilni prebivalci

univerzuma e danes ne vemo, ali je to res.

Meglice plina (veinoma vodika) v junem

ozvezdju Jadro (Vela), skozi katerega tee

Mlena (ali Rimska) cesta, naa Galaksija, v

kateri je, kot danes vemo, ve kot sto milijard

zvezd. Meglice so ostanki eksplozije zvezde

supernove, ki se je zgodila pred 12.000 leti,

v sredi pa je pulzar, nevtronska zvezda, od

nas oddaljena komaj 1500 svetlobnih let.

(N. Henbest & M. Marten, 1996).

Angelova meglica v ozvezdju Velikega voza (vir: NASA)