4.4 industrija
TRANSCRIPT
1
4.4 Industrija V industrijski sektor po statističnih merilih sodijo industrijska podjetja in enote, ki zaposlujejo vsaj pet oseb in opravljajo eno ali več dejavnosti s področij Rudarstvo (C), Predelovalne dejavnosti (D) in Oskrba z elektriko, plinom in vodo (E) po Standardni klasifikaciji dejavnosti. V poglavju niso zajeti velika kmetijska proizvodnja (živinoreja), odlaganje industrijskih odpadkov na komunalnih odlagališčih in sektor E (vodne in termoelektrarne ter toplarne), ki je obdelan v poglavju o energetiki. V letu 2000 je bilo statistično zajetih 1524 podjetij z 203.486 zaposlenimi. Industrijske dejavnosti zajete v tem poglavju, so navedene v naslednji tabeli: C Rudarstvo
CA Pridobivanje energetskih surovin Pridobivanje črnega premoga, rjavega premoga in lignita, šote
CB Pridobivanje rud in kamnin, razen energetskih Pridobivanje rudnin in kamnin
D Predelovalne dejavnosti DA Proizvodnja hrane, pijač, krmil in tobačnih izdelkov
Proizvodnja hrane, pijač in krmil Proizvodnja tobačnih izdelkov
DB Proizvodnja tekstilij, usnjenih oblačil, tekstilnih in krznenih izdelkov Proizvodnja tekstilij Proizvodnja oblačil; Strojenje in dodelava krzna; Proizvodnja krznenih izdelkov
DC Proizvodnja usnja, obutve in usnjenih izdelkov, razen oblačil Proizvodnja usnja, obutve in usnjenih izdelkov, razen oblačil
DD Obdelava in predelava lesa; Proizvodnja izdelkov iz lesa, plute, slame in protja, razen pohištva
Obdelava in predelava lesa; Proizvodnja izdelkov iz lesa, plute, slame in protja, razen pohištva DE Proizvodnja vlaknin, papirja in kartona ter njihovih izdelkov; založništvo in tiskarstvo
Proizvodnja vlaknin, papirja in kartona ter izdelkov iz papirja in kartona Založništvo, tiskarstvo; razmnoževanje posnetih nosilcev zapisa
DF Proizvodnja koksa, naftnih derivatov, jedrskega goriva Proizvodnja koksa, naftnih derivatov, jedrskega goriva
DG Proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov, umetnih vlaken Proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov, umetnih vlaken
DH Proizvodnja izdelkov iz gume in plastičnih mas Proizvodnja izdelkov iz gume in plastičnih mas
DI Proizvodnja drugih nekovinskih mineralnih izdelkov Proizvodnja drugih nekovinskih mineralnih izdelkov
DJ Proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov Proizvodnja kovin Proizvodnja kovinskih izdelkov, razen strojev in naprav
DK Proizvodnja strojev in naprav Proizvodnja strojev in naprav
DL Proizvodnja električne in optične opreme Proizvodnja pisarniških strojev in računalnikov Proizvodnja električnih strojev in naprav Proizvodnja radijskih, televizijskih in komunikacijskih naprav in opreme Proizvodnja medicinskih, finomehaničnih in optičnih instrumentov ter ur
DM Proizvodnja vozil in plovil Proizvodnja motornih vozil, prikolic in polprikolic Proizvodnja drugih vozil in plovil
DN Proizvodnja pohištva in druge predelovalne dejavnosti; reciklaža Proizvodnja pohištva in druge predelovalne dejavnosti Reciklaža ostankov in odpadkov
2
Od zadnjega poročila o stanju okolja poteka prizadevanje za izboljšanje kontrole industrijskih emisij za prestrukturiranje in tehnološko obnovo industrije in za državne spodbude (predvsem oprostitev taks) pri vlaganju v okoljske programe. Kljub temu da se industrijska aktivnost v celotnem gospodarstvu glede na delež ustvarjene dodane vrednosti zmanjšuje, ostaja industrija med največjimi viri pritiskov na okolje. Iz slike 1 je razvidno upadanje deleža delovnih mest v industriji kot tudi deleža ustvarjene dodane vrednosti.
Slika 1: Industrijski sektor (deleži v nacionalnem gospodarstvu) Vir: SURS 2001
4.4.1 Industrijsko onesnaževanje velikih obratov
predpis EU/mednarodne pogodbe zakonodaja RS
Direktiva Sveta EU (1996/61/EC) o celovitem preprečevanju industrijskega onesnaževanja (IPPC in referenčni dokumenti o najboljših razpoložljivih tehnikah (BREF)
Odločba Sveta EU (2000/479/EC) o vodenju Evropskega registra emisij snovi, ki onesnažujejo okolje (EPER)
Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, 32/93 in 1/96) in njegove spremembe (v pripravi)
Pravilnik o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter o pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, 70/96, 71/00 in 99/01)
Pravilnik o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih vod ter o pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, 35/96, 29/00 in 106/01)
Industrijsko onesnaževanje posega na vsa področja varstva okolja. Za posamezne kategorije industrijskih dejavnosti, ki presegajo določeno proizvodno zmogljivost (v nadaljevanju veliki industrijski obrati), je EU s t. i. direktivo IPPC uvedla posebno enotno okoljsko dovoljenje, ki ga je možno pridobiti le, če podjetje izpolnjuje določene kriterije. Mejne vrednosti emisij,
2627282930313233343536
1995 1996 1997 1998 1999 2000leto
dele
ž (%
)
delovna mesta dodana vrednost
3
parametri specifičnih emisij na enoto proizvoda ali enakovredni tehnični ukrepi morajo temeljiti na uporabi najboljših razpoložljivih tehnologij v proizvodnji, s čimer se dosegajo čim manjše spremembe okolja, čim manjše tveganje ter racionalna raba prostora, naravnih virov in energije, tudi ob razumno višjih stroških. Da se lahko v celoti doseže standard kakovosti okolja, se morajo upoštevati tudi drugi dejavniki okolja, kot so tehnične značilnosti posameznega obrata, njegova zemljepisna lega in lokalne razmere v okolju, obenem pa se morajo zagotoviti izmenjava in dostop do informacij ter udeležba javnosti pri postopku izdaje enotnega okoljskega dovoljenja. V Sloveniji je evidentiranih 83 podjetij, ki sodijo med velike industrijske obrate. V tabeli 1 so ta podjetja razdeljena po industrijskih dejavnostih. Tabela 1: Število velikih industrijskih obratov glede na industrijske dejavnosti iz skupine C in D
dejavnost CA CB DA DB DC DD DE DF DG DH DI DJ DK DL DM DN SKUPAJ
število velikih ind. obratov 0 0 8 0 1 0 9 1 19 3 19 18 2 1 2 0 83
Vir: MOP
Veliki industrijski obrati morajo že po sedanjih predpisih o emisijah snovi upoštevati različne zahteve glede mejnih vrednosti emisij snovi v zrak, vode in tla ter normative na področju energije, hrupa in ravnanja z odpadki, enotna okoljska dovoljenja pa bodo morala pridobiti do 30. oktobra 2007. Za 11 velikih industrijskih obratov je dogovorjeno 4-letno prehodno obdobje če bodo v celoti usklajena dovoljenja (izdana pred 30. oktobrom 2007) vsebovala obvezujoče časovne načrte za popolno implementacijo (doseženo v obdobju od 30. oktobra 2008 do 30. oktobra 2011). Pri tem morajo biti do 30. oktobra 2007 izpolnjene osnovne obveznosti podjetij v skladu s predpisi EU.
4.4.2 Sodelovanje industrije v prostovoljnih instrumentih varstva okolja
predpis EU/mednarodne pogodbe zakonodaja RS
Uredba Sveta EU (761/2001/EC, 1997/265/EC, 2001/681/EC) o prostovoljni udeležbi podjetij v sistemu ravnanja z okoljem (EMAS)
Uredba Sveta EU (1980/2000/EC, 2000/728/EC, 2000/729/EC, 2000/730/EC, 2000/731/EC) o revidiranem sistemu skupnosti za podeljevanje znaka za okolje (ECOLABEL)
Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, 32/93 in 1/96) in njegove spremembe (v pripravi)
Prostovoljna udeležba organizacij v sistemu ravnanja z okoljem kot ekonomski ukrep za preprečevanje industrijskega onesnaževanja omogoča industriji in drugim organizacijam učinkovitejše varstvo okolja, to pa se dosega s stalnimi izboljšavami pri ravnanju z okoljem, z doslednim spoštovanjem okoljevarstvenih predpisov idr. Registracija v sistemu EMAS je omogočena vsaki okoljevarstveni organizaciji, da izdela začetni okoljski pregled o posrednih in neposrednih vplivih njenih aktivnosti, izdelkov in/ali storitev na okolje, vzpostavi sistem ravnanja z okoljem, izvrši okoljsko presojo z neodvisnimi okoljskimi presojevalci in vsaj enkrat na leto izdela okoljsko izjavo. Organizacije, ki si pridobijo registracijo v sistemu EMAS, so lahko deležne določenih bonitet, kot so poenostavitve pri izvajanju obveznosti in upravnih postopkov na področju okoljske zakonodaje, zmanjšanje upravnih stroškov, poenostavljen inšpekcijski nadzor ipd. Sam sistem okoljskega upravljanja pa je ponavadi povezan z znižanjem stroškov za surovine, energijo, odstranjevanjem odpadkov ter predvsem s povečanjem javnega ugleda, Mala in srednje velika podjetja pa naj bi bila dodatno
4
spodbujena s tehnično in finančno pomočjo gospodarskih in obrtnih zbornic ter združenj in lažjim dostopom do informacij.
Za izdelke in storitve, ki v primerjavi z drugimi izdelki oz storitvami iz iste skupine v celotnem življenjskem krogu znatno manj obremenjujejo okolje ali so okoljsko bistveno ustreznejši in omogočajo učinkovitejšo izrabo naravnih virov, je omogočena uporaba znaka za okolje, ki predstavlja objektivno informacijo potrošniku o okoljskih kvalitetah izdelka.
Na področju ravnanja z okoljem je v Sloveniji uveljavljen standard serije ISO 14001. Na sliki 2 je prikazano število podeljenih certifikatov serije ISO 14001 v obdobju od leta 1997 do leta 2001. Skupno je bilo podeljenih 136 certifikatov, od tega so veliki industrijski obrati pridobili 15 certifikatov. Po industrijskih dejavnostih je največ pridobljenih na področju proizvodnje kovin in kovinskih izdelkov (DJ) ter proizvodnje kemikalij, kemičnih izdelkov in umetnih vlaken (DG).
Slika 2: Število pridobljenih certifikatov ISO 14001 v obdobju 1997–2001 v vseh podjetjih in posebej velikih industrijskih obratih
Vir: Gospodarska zbornica Slovenije
Slovenija se v primerjavi z državami EU po številu certifikatov glede na število prebivalcev uvršča na četrto mesto (slika 3).
Nadgradnja standarda ISO 14001 z vpeljavo sistema EMAS in pridobitev znaka za okolje za izdelke s strani slovenskih pristojnih teles bosta omogočeni po pridružitvi Slovenije k EU. Glede na to, da postaja okoljevarstvena skrb podjetja v javnosti vse pomembnejša ekonomska kategorija, je sodelovanje industrije v prostovoljnih instrumentih varstva okolja zelo pomembno tudi za dosego njenih gospodarskih ciljev.
0
10
20
30
40
50
60
70
1997 1998 1999 2000 2001
št. c
ertif
ikat
ov IS
O 1
4001
ostala podjetja, ki so pridobilacertifikatveliki industrijski obrati
5
0
50
100
150
200
250
Šved
ska
Dan
ska
Fins
ka
Slov
enija
Niz
ozem
ska
Irska
Špan
ija
Velik
aBr
itani
ja
Nem
čija
Mad
žars
ka
Avst
rija
Luks
embu
rg
Italija
Češ
ka
Fran
cija
Slov
aška
Belg
ija
Grč
ija
Portu
gals
ka
Poljs
ka
št. c
ertif
ikat
ov/m
io p
rebi
valc
ev
Slika 3: Število certifikatov ISO 14001 na milijon prebivalcev v državah EU in v Sloveniji (leto 2001) Vir: Gospodarska zbornica Slovenije
4.4.3 Emisije iz industrije
4.4.3.1 Emisije v zrak
predpis EU/mednarodne pogodbe zakonodaja RS
Direktiva Sveta EU (84/360/EEC) o onesnaževanju zraka iz industrijskih naprav
Direktiva EU (1999/13/EC, 2000/541/EC) o zmanjševanju emisij hlapnih organskih snovi pri uporabi topil (VOC)
Odločba komisije EU (2002/529/EC) o vprašalniku za poročilo članic o izvajanju direktive 1999/13/EC
Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja (Uradni list RS, 73/94 in 68/96)
Uredba o emisiji snovi v zrak iz lakirnic (Uradni list RS, 73/94)
Uredba o emisiji snovi v zrak iz naprav za proizvodnjo in predelavo lesnih tvoriv (Uradni list RS, 73/94)
Uredba o emisiji snovi v zrak iz naprav za vroče pocinkanje (Uradni list RS, 73/94)
Uredba o emisiji snovi v zrak iz naprav za pridobivanje svinca in njegovih zlitin iz sekundarnih surovin (Uradni list RS, 73/94)
Uredba o emisiji snovi v zrak iz naprav pri pridobivanju aluminija (Uradni list RS, 73/94 in 49/00)
Uredba o emisiji snovi v zrak iz naprav za proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov (Uradni list RS, 73/94)
Uredba o emisiji snovi v zrak iz naprav za pridobivanje cementa (Uradni list RS, 73/94)
Uredba o emisijah snovi v zrak iz naprav za izdelavo sive litine, ferozlitin in jekla (Uradni list RS, 73/94)
Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih motorjev z notranjim izgorevanjem in nepremičnih plinskih turbin (Uradni list RS, 73/94 in 51/98)
Uredba o emisiji hlapnih organskih spojin iz naprav, ki uporabljajo organska topila (Uradni list RS, 46/02)
6
Uredba o emisiji halogeniranih hlapnih organskih spojin v zrak iz naprav, ki uporabljajo organska topila (Uradni list RS, 46/02)
Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz objektov in naprav za pranje in kemično čiščenje tekstilij (Uradni list RS, 46/02)
Direktiva EU o onesnaževanju zraka iz industrijskih naprav zahteva prilagoditev industrijskih naprav najboljšim razpoložljivim tehnikam, vendar je omejena na varstvo zraka. Do leta 2007 bo popolnoma nadomeščena z direktivo IPPC. Domači predpisi so povzeti iz nemških tehničnih navodil za zrak, ki temeljijo na stanju tehnike in omejujejo emisije trdnih, tekočih ali plinastih snovi v ozračje (glej tudi pogl. Zrak). Poleg splošne uredbe je treba upoštevati še posebne uredbe za nekatere industrijske dejavnosti.
Za posamezne dejavnosti in naprave, pri katerih zaradi uporabe organskih topil nastajajo znatne emisije hlapnih organskih spojin, so predpisane posebne zahteve za bistveno zmanjšanje emisije do leta 2007. Hlapne organske spojine so namreč glavni povzročitelji nastanka troposferskega ozona. Pri načrtovanju, gradnji ali rekonstrukciji ter pri obratovanju naprav ali obratov morajo biti izpolnjene zahteve glede mejnih vrednosti emisij hlapnih organskih spojin (koncentracije hlapnih organskih spojin v odpadnih plinih, količine nezajetih emisij, količine celotnih emisij in koncentracije zdravju škodljivih, rakotvornih, mutagenih in za reprodukcijo strupenih hlapnih organskih spojin) ali pa se mora izvajati od pristojnega organa potrjeni načrt zmanjševanja emisij hlapnih organskih topil, v katerem so predvideni ukrepi zmanjševanja uporabe hlapnih organskih spojin, ki zagotavljajo, da je po njihovi izvedbi letna emisija manjša ali enaka letni emisiji naprave, ki izpolnjuje vse, s to uredbo določene mejne vrednosti. Upravljalec naprave mora izpolnjevati tudi obveznosti glede prijave gradnje ali rekonstrukcije naprave, obnove naprave ali spremembe tehnologije, znatne spremembe uporabe organskih topil in spremembe podatkov iz prijave glede monitoringa emisij hlapnih organskih spojin in poročanja ter obveščanja v primeru neizpolnjevanja zahtev.
Posebej je urejeno tudi področje uporabe halogeniranih ogljikovodikov in drugih halogeniranih organskih spojin, ki zahtevajo zaradi razširjenosti uporabe podrobnejšo obravnavo, predvsem glede tehnične izvedbe naprav, ki je povzeta po nemških predpisih in vključuje tudi omejitve glede uporabe halogeniranih ogljikovodikov in zdravju škodljivih, rakotvornih, mutagenih ter za reprodukcijo strupenih halogeniranih organskih spojin. Upravljalec naprave mora izpolnjevati zahteve in obveznosti glede meritev emisije halogeniranih organskih spojin, vodenja poslovnika uporabe halogeniranih organskih spojin, prijave gradnje, obratovanja in rekonstrukcije naprave, prijave znatne spremembe uporabe organskih topil in spremembe podatkov iz prijave ter zahteve in obveznosti glede obveščanja v primeru neizpolnjevanja zahtev. Pri načrtovanju, gradnji ali rekonstrukciji ter pri obratovanju naprav ali obratov morajo biti izpolnjene tudi zahteve glede koncentracije halogeniranih organskih spojin v prostorih v okolici obrata, čiščenja in odvajanja odpadnih plinov, ravnanja s halogeniranimi organskimi spojinami in druge posebne zahteve za posamezne vrste naprav.
V tabeli 2 so podane vrednosti emisije snovi, ki prevladujoče vplivajo na onesnaževanje zraka glede na industrijsko dejavnost s področij C in D, in sicer za prah, žveplove in dušikove okside, ogljikov monoksid, amoniak, težke kovine in organske spojine. Podatki so zbrani na podlagi poročil zavezancev za obratovalni monitoring emisije snovi v zrak. V letu 2001 so poročilo oddali 203 zavezanci.
7
Tabela 2: Vrednosti emisij prahu, žveplovih in dušikovih oksidov, ogljikovega monoksida, amoniaka, težkih kovin in organskih spojin za leto 2001 po standardni klasifikaciji dejavnosti
dejavnost po SKD snov (kg/leto)
prah žveplovi oksidi
dušikovi oksidi
ogljikov monoksid amoniak težke
kovine organske
spojine (TOC)
CB 904 0 1008 8 0 0 36
DA 13 0 18.582 8.790 0 0 0
DB 51 5.952 2.894 68 0 0 0
DC 857 74.249 38.138 614 1.313 0 0
DD 22.888 4.211 209.733 297.551 0 0 247.516
DE 340.762 1.164.869 4.846.571 183.173 61 0 48.779
DF 530 240.101 150.319 22.039 0 0 172.054
DG 11.871 307.434 251.047 2.408.527 798 2 78.903
DH 6.052 777 37.086 29.566 158 0 21.452
DI 246.205 1.184.907 1.241.189 7.094.778 29.374 3.911 37.526
DJ 4.120.768 1.196.048 610.304 4.000.693 0 379 93.660
DK 14.515 257 4.129 50.801 0 4 23.462
DL 972 155 13.595 5.898 0 60 5.163
DM 36.854 213 22.540 32.958 0 0 119.689
DN 97.279 79 1.626.941 939 0 0 10.568
SKUPAJ 4.900.521 4.179.253 9.074.076 14.136.402 31.704 4.358 858.807 Vir: ARSO
Slika 4: Prah Vir: ARSO
Večino onesnaženja s prahom povzročijo podjetja, ki so po standardni klasifikaciji dejavnosti uvrščena v kategorijo dejavnosti DJ (proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov). K onesnaženju prispevata tudi dejavnosti DE (proizvodnja vlaknin, papirja ter njihovih izdelkov) in DI – proizvodnja drugih nekovinskih mineralnih izdelkov (slika 4).
DE7% DI
5%
DJ85%
8
Slika 5: Žveplovi oksidi Vir: ARSO
S slike 5 je razvidno, da z žveplovimi oksidi najbolj obremenjujejo zrak naslednje dejavnosti: proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov (DJ), proizvodnja drugih nekovinskih mineralnih izdelkov (DI) in založništvo in tiskarstvo (DE), delno pa tudi proizvodnja naftnih derivatov (DF) in proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov in umetnih vlaken (DG).
Slika 6: Dušikovi oksidi Vir: ARSO
Največj emisij dušikovih oksidov je iz založništva in tiskarstva (DE), proizvodnje pohištva in drugih predelovalnih dejavnosti (DN) in proizvodnje drugih nekovinskih mineralnih izdelkov (DI), kar je prikazano na sliki 6.
DE28%
DF6%
DG7%DI
28%
DJ29%
DE54%DI
14%
DJ7%
DN18%
9
Slika 7: Ogljikov monoksid Vir: ARSO
Največ emisije ogljikovega monoksida je iz proizvodnje drugih nekovinskih mineralnih izdelkov (DI), proizvodnje kemikalij, kemičnih izdelkov, umetnih vlaken (DG) in proizvodnje kovin in kovinskih izdelkov (DJ), kar je razvidno s slike 7.
DG17%
DI51%
DJ29%
10
Slika 8: Amoniak Vir: ARSO
Večino onesnaženja z amoniakom (slika 8) povzroči proizvodnja drugih nekovinskih mineralnih izdelkov (DI). Povzročitelj preostalega onesnaženja je proizvodnja usnja, obutve in usnjenih izdelkov, razen oblačil (DC), in proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov in umetnih vlaken (DG).
DC4%
DG3%
DI93%
11
Slika 9: Težke kovine Vir: ARSO
Pretežno onesnaženje s težkimi kovinami (slika 9) povzroča proizvodnja drugih nekovinskih mineralnih izdelkov (DI), v manjši meri pa tudi proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov (DJ).
Slika 10: Organske spojine (TOC) Vir: ARSO
Zrak najbolj obremenjujejo z organskimi spojinami proizvodnja izdelkov iz lesa, plute, slame in protja, razen pohištva (DD), proizvodnja koksa, naftnih derivatov in jedrskega goriva (DF), proizvodnja vozil in plovil (DM), proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov (DJ), proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov in umetnih vlaken (DG) in založništvo in tiskarstvo (DE).
DI90%
DJ9%
DD29%
DE6%
DF20%
DG9%
DJ11%
DM14%
12
V tabeli 3 je podana emisija iz celotne industrije in iz velikih industrijskih obratov, na sliki 11 pa so prikazani deleži, ki ga prispevajo veliki industrijski obrati k onesnaževanju zraka glede na posamezno snov.
Tabela 3: Vrednosti emisij prahu, žveplovih in dušikovih oksidov, ogljikovega monoksida, amoniaka, težkih kovin in organskih spojin iz velikih industrijskih obratov za leto 2001
snov industrija skupaj (kg/leto)
veliki industrijski obrati (kg/leto)
prah 4.900.521 4.716.213
žveplovi oksidi 4.179.253 4.075.884
dušikovi oksidi 9.074.076 7.124.175
ogljikov monoksid 14.136.402 13.511.616
amoniak 31.704 20.732
težke kovine 4.358 4.259
organske spojine 858.807 540.339 Vir: ARSO
Slika 11: Deleži onesnaževanja zraka s posameznimi snovmi iz velikih industrijskih obratov (%) Vir: ARSO
4.4.3.2 Emisije v vode Predpisi EU in zakonodaja RS na področju voda so navedeni v poglavju Vode. Podatki o emisiji snovi iz virov onesnaževanja se zbirajo na podlagi poročil zavezancev za izvajanje obratovalnega monitoringa skladno s predpisi. V bazi podatkov, ki jo vodi Agencija RS za okolje, je opredeljenih 263 virov onesnaževanja iz industrije (tabela 4).
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
100
prah žveplovioksidi
dušikovioksidi
ogljikovmonoksid
amoniak težkekovine
organskespojine
13
Tabela 4: Onesnaževanje voda po dejavnostih in parametrih
Dejavnost po SKD parameter (ton(letno)
Nerazt. sn. KPK AOX P NO3-N NO2-N NH4+-N Zn Ni Cu Cr B Hg Cd Pb
CA 818,7 507,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0
CB
DA 616,0 3790,6 0,4 20,8 8,6 0,0 30,4 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0
DB 70,2 398,2 0,2 3,3 5,7 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0
DC 521,0 1789,5 0,0 3,5 53,9 0,0 2,0 0,0
DD 31,7 129,4 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0
DE 4255,7 25447,4 702,0 8,4 0,0 11,7 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0
DF 52,5 322,5 0,1 20,9
DG 532,5 909,4 0,2 4,3 0,5 0,7 56,2 3,7 0,0 0,4 0,0 56,3 0,0 0,0
DH 39,4 49,8 0,0 0,1 0,0 0,0 0,1 0,1 0,0 0,0
DI 163,4 86,3 0,0 0,4 0,3 0,0 1,4 0,1 0,0 0,0 0,0 0,0 0,1
DJ 627,9 291,9 0,2 1,9 51,4 0,7 1,8 1,1 3,2 0,1 3,9 0,4 0,0 0,0 0,2
DK 16,0 45,9 0,0 0,8 0,2 0,2 0,2 0,4 0,0 0,1 0,0 0,0 0,0
DL 31,2 78,0 0,0 0,3 1,8 0,0 0,5 0,5 0,1 0,1 0,0 0,0 0,0 0,0
DM 1,0 2,6 0,0 0,1 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0
DN 31,4 16,1 0,0 0,0 0,1 0,0 0,0 0,2 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0
Skupaj 7808,6 33864,8 703,1 43,9 62,9 1,4 182,7 5,9 3,9 0,7 6,1 56,7 0,0 0,0 0,4Vir: ARSO
14
Slika 12: Neraztopljene snovi Vir: ARSO
Iz slike 12 je razvidno, da je največji onesnaževalec vod z neraztopljenimi snovmi proizvodnja vlaknin, papirja in kartona ter njihovih izdelkov; založništvo in tiskarstvo (DE), sledijo pridobivanje energetskih surovin (CA), proizvodnja hrane, pijač, krmil in tobačnih izdelkov (DA), proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov (DJ), proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov in umetnih vlaken (DG) in proizvodnja usnja, obutve in usnjenih izdelkov, razen oblačil (DC).
DE55%
DG7%
DJ8%
CA10%
DA8%
DC7%
15
Slika 13: Kemijska potreba po kisiku Vir: ARSO
Po KPK (slika 13) je daleč največji onesnaževalec proizvodnja vlaknin, papirja in kartona ter njihovih izdelkov; založništvo in tiskarstvo (DE), sledita proizvodnja hrane, pijač, krmil in tobačnih izdelkov (DA) in proizvodnja usnja, obutve in usnjenih izdelkov, razen oblačil (DC). Posamezni deleži drugih vrst dejavnosti so manjši od 5 %.
DE76%
DC5%
DA12%
16
Slika 14: Fosfor Vir: ARSO
S fosforjem najbolj obremenjuje vode proizvodnja hrane, pijač, krmil in tobačnih izdelkov (DA). Znaten delež onesnaženja prispevajo tudi proizvodnja vlaknin, papirja in kartona ter njihovih izdelkov; založništvo in tiskarstvo (DE), proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov, umetnih vlaken (DG), proizvodnja tekstilij, usnjenih oblačil, tekstilnih in krznenih izdelkov (DB) in proizvodnja usnja, obutve in usnjenih izdelkov, razen oblačil (DC) (slika 14).
DG10%
DJ4%
DA47%
DB8%
DC8%
DE19%
17
Slika 15: Vsota nitratnega in nitritnega dušika Vir: ARSO
Daleč največji onesnaževalec vod z NOx (vsota nitratnega (NO3) in nitritnega dušika (NO2)) je proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov (DJ). Znaten delež prispeva tudi proizvodnja hrane, pijač, krmil in tobačnih izdelkov (DA) (slika 15).
DA13%
DL3%
DJ81%
18
Slika 16: Amonijev dušik Vir: ARSO
Z amonijevim dušikom (NH4+) najbolj
obremenjujeta vode proizvodnja usnja, obutve in usnjenih izdelkov, razen oblačil (DC), in proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov, umetnih vlaken (DG). Znaten delež obremenitev prispevajo tudi odplake iz proizvodnje hrane, pijač, krmil in tobačnih izdelkov (DA) ter proizvodnje koksa, naftnih derivatov in jedrskega goriva (DF). Opazen delež pa ima tudi proizvodnja vlaknin, papirja in kartona ter njihovih izdelkov; založništvo in tiskarstvo (DE) (slika 16).
DG31%
DF11%
DA17%
DC30%
DE6%
19
Slika 17: Težke kovine Vir: ARSO
Največji delež težkih kovin (Zn, Ni, Cu, Cr, Hg, Cd, Pb) v vode prispeva proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov (DJ), sledijo proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov, umetnih vlaken (DG) in proizvodnja usnja, obutve in usnjenih izdelkov, razen oblačil (DC) (slika 17).
Povzročitelj skoraj celotnega onesnaženja z borom je proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov in umetnih vlaken (DG).
Z AOX obremenjuje vode proizvodnja vlaknin, papirja in kartona ter njihovih izdelkov; založništvo in tiskarstvo (DE).
Prispevek velikih industrijskih obratov k onesnaževanju voda je zelo velik. Njihov delež onesnaževanja po posameznih parametrih je prikazan na sliki 18.
Veliki industrijski obrati so povzročitelji skoraj vsega onesnaženja voda z borom, AOX, NOx in težkimi kovinami. Njihov delež pri obremenjevanju voda s KPK je višji od 80 %, z neraztopljenimi snovmi pa višji od 70 %. So povzročitelji dobre polovice onesnaženja voda z amonijevim dušikom in 30 % s fosforjem.
DC3%DJ
12%
DG83%
20
Slika 18: Deleži onesnaževanja voda iz velikih industrijskih obratov po posameznih parametrih Vir: ARSO
4.4.3.3 Odpadki iz industrije Predpisi EU in zakonodaja RS na področju ravnanja z odpadki so navedeni v poglavju Odpadki. Vrste in količine industrijskih odpadkov po dejavnostih so prikazane v tabeli 5.
Tabela 5: Vrste in količine industrijskih odpadkov po dejavnostih za leto 2000
dejavnost po SKD
količina odpadkov vse industrije v letu 2000 (t)
količina odpadkov velikih industrijskih obratov v letu 2000 (t)
CA 141.151 11.601
CB 43.033 0
DA 126.066 84.576
DB 5.141 406
DC 16.195 426
DD 61.226 0
DE 144.910 115.557
DF 3.143 3.125
DG 221.571 214.448
DH 12.778 3.020
DI 39.269 26.069
DJ 91.238 66.708
DK 41.755 0
DL 41.491 3.370
DM 31.706 0
N 445.620 24.762
SKUPAJ 1.466.293 554.068 Vir: ARSO
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
ParameterNeraztopljene
snoviKPK Fosfor NOX-N NH4
+-N Težkekovine
Bor AOX
21
V Sloveniji deluje 10 aktivnih industrijskih odlagališč odpadkov in eno odlagališče nevarnih odpadkov (tabela 6, slika 19).
Omembe vredno je dejstvo, da se v večini primerov količina odpadkov zmanjšuje. Tako se bo npr. v okviru sanacijskega programa za odpravo virov čezmernega obremenjevanja okolja z odpadki oziroma zagotovitve ustreznega ravnanja z odpadki v železarni Acroni na Jesenicah najprej prenehalo odlaganje nevarnih odpadkov (prahu odpraševalnih naprav) na industrijski haldi, mulj iz nevtralizacije, ki se sedaj začasno hrani v pokriti haldi, pa bo po sušenju ponovno uporabljen v proizvodnji kot sekundarna surovina. Preostanek nenevarnih in inertnih odpadkov se bo še vedno odlagal na haldi, prav tako pa bodo emisije snovi v zrak, vode, tla in emisije hrupa, dokler projekti predelave in prostorske stabilizacije žlindre ter ureditev deponije inertnih in deponije nenevarnih odpadkov ne bodo dokončno pripravljeni, še vedno presegale zakonsko dovoljene omejitve. Kasneje se bo zaradi predelave črne žlindre v koristen produkt količina odloženih inertnih odpadkov postopoma zmanjševala, emisije prahu pri stabilizaciji bele žlindre ne bodo več problematične, prav tako pa bodo emisije snovi v vode, zrak, tla in emisije hrupa z odlagališča inertnih in nenevarnih odpadkov v okviru dovoljenih meja.
Slika 19: Lokacije industrijskih odlagališč in odlagališč nevarnih odpadkov Vir: MOP
V Sloveniji je eno odlagališče nevarnih odpadkov. Odlagališče nevarnih odpadkov Metava obratuje od leta 1984 po takrat veljavnih zahtevah. Načrtovana skupna kapaciteta odlagališča je okrog 95.000 m3, ob zagonu pa se je odlagalo povprečno 2000 m3. V zadnjih letih je količina odloženih nevarnih odpadkov povprečno tudi do štirikrat manjša od predvidene in odlagališče ne posluje rentabilno. Za odpadke, ki so se odlagali na odlagališče v zadnjih letih, obstaja natančen seznam. Prevladujejo Al-žlindre, ki obremenjujejo odlagališče z amoniakom, livarski peski, ki obremenjujejo predvsem s fenolom, ostanki barv in lakov, ki obremenjujejo z ostanki topil in kovinskimi oksidi, in mulji, ki obremenjujejo predvsem s kovinami Cr, Ni, Cu, Zn. Količina odloženih nevarnih odpadkov po posameznih letih je prikazana v tabeli 7.
22
Tabela 6: Industrijska odlagališča odpadkov
dejavnost po SKD naziv odlagališča imetnik odpadkov vrsta odpadka masa
(t)
DG Odlagališče trdnih odpadkov v Žepini Cinkarna Celje – Žepina inertni in nenevarni 220,0
DJ Odlagališče industrijskih odpadkov v Novakih ETA d.o.o. Cerkno inertni in
nenevarni 3087,5
DJ Deponija Suhi most Polževo IMP Livar d.d. inertni 5790,0
DC Deponija odpadkov Usnjarne Šmartno Rakovnik Industrija usnja Vrhnika d.d. nenevarni 4095,2
DE Odlagališče industrijskih odpadkov Paloma d.o.o. nenevarni 10.584,0
DJ Odlagališče metalurških žlinder in zdrobljenih umetnih snovi Rudnik Mežica MPI d.o.o. inertni in
nevarni 1220,0
DJ Halda Ravne Slovenske železarne – Metal Ravne
inertni in nenevarni 30.284,0
DJ Halda Javornik SŽ Acroni d.o.o. Javornik inertni in nenevarni 28.950,0
DJ Odlagališče pepela Talum d.d. Kidričevo inertni 1283,1
DJ Odlagališče industrijskih odpadkov TDR - Metalurgija d.d. inertni in nenevarni 4475,7
Vir: ARSO (2000)
Tabela 7: Količina odpadkov na odlagališču Metava
leto količina (m3)
1984 755
1985 2.531
1986 1.520
1987 1.696
1988 957
1989 1.525
1990 1.327
1991 1.034
1992 1.065
1993 1.047
1994 536
1995 547
1996 530
1997 375
1998 549
1999 588
2000 569
SKUPAJ 17.156 Vir: MOP
23
Pri obratovanju odlagališča so se do sedaj kazale težave predvsem glede izcednih voda. V telo odlagališča so vdirale tudi zaledne vode in se mešale z izcednimi vodami, kar je bistveno povečalo njihovo količino. Kljub evidentiranim težavam pa odlagališče z izjemo izcednih in zalednih voda ne onesnažuje okolja. Izcedne vode se zbirajo v bazenu volumna 120 m3, in sicer okrog 1200 m3 letno. Čiščenje teh odpadnih voda na odlagališču ni izvedeno, zato je treba odpadno vodo odvažati z lokacije, saj nikakor ni primerna za iztok v potok.
V času obratovanja je potekal na odlagališču tudi redni obratovalni monitoring, s katerim so kontrolirali med drugim tudi kakovost vode v najbližjem potoku. Z uveljavljanjem novih, strožjih okoljevarstvenih zahtev je treba odlagališče prilagoditi novim zahtevam glede odlaganja odpadkov. Potrebna bo sanacija, obenem pa presoja možnosti glede razširitve odlagališča, izvajanja drugih dejavnosti na lokaciji (npr. skladiščenje ali predelava nevarnih odpadkov) ali odstranitve odloženih nevarnih odpadkov z lokacije.
Poleg aktivnih odlagališč obstaja še vrsta opuščenih odlagališč, ki so nastala zaradi neustreznega odlaganja industrijskih odpadkov. Ta stara bremena zahtevajo posebne tehnične rešitve in večja vlaganja, njihova sanacija pa je predvidena s strateškimi usmeritvami za ravnanje z odpadki. To so odlagališča gudrona pri Mariboru, odlagališče industrijskih odpadkov Globovnik pri Ilirski Bistrici, odlagališče rdečega blata in pepela v Kidričevem (slika 20), številna črna odlagališča komunalnih odpadkov ipd.
Nekatera med njimi so že sanirana, npr. odlagališče odpadnih livarskih peskov v Črnomlju in posledice onesnaževanja s PCB iz Iskre v Semiču v začetku 80. let prejšnjega stoletja. Ponekod povzročitelji onesnaženja niso znani, pa tudi način sanacije ni jasen. Na Prekmurskem polju v Rakičanu in v Homcu v dolini Kamniške Bistrice se ugotavlja onesnaževanje oziroma povišane koncentracije organskih halogeniranih topil, v Vipavski dolini v bližini mejnega prehoda so v vzorcih podzemnih voda pogosto najrazličnejše organske spojine ipd.
Na odlagališča kislega gudrona v Pesnici, Studencih in Bohovi se je od sredine 60. do sredine 80. let odvažal ostanek iz postopka predelave rabljenih motornih in industrijskih olj z žveplovo kislino. Zaradi slabo izbranih lokacij odlagališč (takrat so bila urejena skladno s predpisi), zaradi vdora podtalne vode in posledično dvigovanja nivoja odloženega gudrona (po vsakem deževju skoraj do prelitja) in zaradi zmanjševanja trdnosti nasipa odlagališč pomenijo odlagališča veliko nevarnost za okolje.
Priprava sanacijskega programa, ki je bil razdeljen v tri faze, se je začela leta 1986, do začetka 90. let pa sta bili izvedeni v celoti že prvi dve ter del tretje faze. Izvedena so bila nujna dela za zavarovanje odlagališč, zgrajena čistilna naprava za odpadno vodo in odstranjen zgornji sloj odpadne oljne emulzije v Pesnici. Predelano je bilo blizu 5500 m3 tekočih faz in odstranjeno 500 ton olja in 5000 m3 odpadne vode. Odstranjene so bile tekoče plasti odpadkov, s čimer se je odpravila nevarnost okoljske nesreče. Nadzor je bil reden. Ker so se v zadnjih letih pojavile nove, okoljsko ustreznejše tehnologije za končno oskrbo gudrona, so bile izdelane dodatne študije za dokončno sanacijo, vključno z možnostjo sežiga. Z izvedenimi geofizikalnimi meritvami je bila natančneje določena količina gudrona. Žal je v drugi polovici 90. let pomanjkanje finančnih sredstev močno ogrozilo dokončanje celovite sanacije.
Odpadke, ki so nastajali pri proizvodnji organskih (vinske, mlečne in citronske) kislin Tovarne organskih kislin (TOK), so najprej (ob koncu 50. let) odlagali na lokalnem odlagališču komunalnih odpadkov. To so v prvi polovici 60. let preselili v Globovnik, lokalno odlagališče pa prekrili z zemljo, tako da danes ne povzroča večjih obremenitev v okolju. Odlagališče v Globovniku je staro približno 35 let, zadnje količine sadre so bile odložene še konec leta 1990. Z začetkom stečajnega postopka za TOK se je s prekrivanjem z zaščitnim slojem zemlje nasipnega materiala zadnjih nekaj mesecev odlaganja ter prekrivanjem in
24
predvsem utrjevanjem oziroma zavarovanjem strmin z nasipnim materialom, ki so še danes izpostavljene eroziji, izpiranju sadre in razširjanju smradu v okolico, tudi prenehalo vzdrževati odlagališče. Groba ocena je, da je na Globovniku od 120.000 do 150.000 m3
odpadkov. V tej količini je zajet tudi zasipni material, ki se je uporabljal za sprotno prekrivanje po slojih. Samih odpadkov naj bi bilo po nekaterih ocenah približno 100.000 m3. Stanje na odlagališču v zadnjem času kaže, da se razmere slabšajo, še zlasti zaradi neograjenih površin, kjer se pogosto odlagajo tudi različni drugi odpadki. Gradbeni material, ki so ga odvrgli na severni strani zadrževalnega nasipa ob potoku, je povzročil dvig vode v kotanji in večji obseg vlažnih tal, ki povzroča daljša obdobja neprijetnih vonjav. Prav tako so padavine in stekajoča se voda postopoma izprale še zadnje količine sadre do vznožja deponije, kjer se je za obrambnim nasipom pred potokom ustvarila zadrževalna kotanja, v kateri se useda sadra. Skozi brežine kotanje in dalje skozi porozni nasip pa voda pronica v potok. Onesnažene vode povzročajo degradacijo potoka Trnovšek s povečano koncentracijo nekaterih kemičnih elementov (arzen, brom, kalcij, živo srebro, kalij idr.) in s stalnim smradom, ki se širi po okolici. V zadnjih dveh letih je bila s pomočjo sredstev EU opravljena temeljita analiza stanja na odlagališču in njegovi okolici ter izdelana večina potrebne projektne in druge dokumentacije, ki omogoča pridobitev ustreznih dovoljenj za izvedbo sanacijskih del.
Slika 20: Lokacije starih bremen Vir: MOP
Opuščena odlagališča rdečega blata in pepela na območju industrijske cone Kidričevo vplivajo na kakovost podzemnih voda zaradi pronicanja padavinskih in izcejanja akumuliranih vod z obeh odlagališč. Predvsem je onesnažen sorazmerno ozek, največ 500 m širok pas podzemne vode, ki sega od vzhodnega roba odlagališča preko južnega dela industrijske cone in nato proti vzhodu od industrijske cone proti perutninski farmi. Snovi, ki so izmerjene v podzemnih vodah, so značilne za izlužke rdečega blata in pepela ter delno za nekatere preostanke iz nekdanje proizvodnje, kot so povišana alkalnost, aluminij, železo, cianidi, fluoridi, vanadij in mineralna olja. Ker so hidrološke lastnosti podzemne vode na
25
obravnavanem območju zelo ugodne, zlasti zaradi obilnih vodnih količin, prihaja do hitrega redčenja nastalega onesnaženja. Prav tako ugodna geološka struktura vodonosnega sloja dodatno preprečuje, da bi se onesnaženje razširilo po celotnem območju.
4.4.3.4 Hrup Predpisi EU in zakonodaja RS na področju hrupa so navedeni v poglavju Hrup.
Inšpektorat za okolje je v letih 1999–2001 prejel 188 pritožb zaradi virov hrupa iz industrije, nekaj od teh se je nanašalo na isto podjetje. Na podlagi opravljenih meritev je bilo iz poročil razvidno, da v 95 obravnavanih primerih predpisana raven hrupa za posamezno območje ni bila presežena.
V 34 obravnavanih primerih so podjetja na podlagi inšpekcijskih odločb za izvedbo sanacijskih ukrepov uredila vire hrupa, katerih uporaba je povzročala prekomeren hrup v okolju. V 54 primerih inšpekcijski postopek še poteka, ker podjetja nimajo opravljenih meritev hrupa in jim je bila izdana odločba o izvedbi meritev preko pooblaščenih inštitucij oziroma so inšpektorji na podlagi poročila o meritvah hrupa odredili sanacijske ukrepe, ki še niso v celoti izvedeni.
4.4.4 Industrijske nesreče
Predpisi EU, zakonodaja RS in stanje na področju industrijskih nesreč so obdelani v poglavju Naravne in druge nesreče.
4.4.5 Indikatorji pritiskov na okolje
Stanje na področju najlažje opišemo z okoljskimi indikatorji (tabela 8).
Tabela 8: Izbrani okoljski in ekonomski parametri, značilni za industrijski sektor
št. parameter (letne vrednosti) vrednost enota 1 Dodana vrednost (rudarstvo in predelovalne dejavnosti, 2000) 4570,8 mio € 2 Delež v skupni dodani vrednosti (2000) 28,2 % 3 Število zaposlenih delavcev (2000) 250,8 (1000) 4 Poraba energije (2000) 4.1 Poraba električne energije 5,3 TWh 4.2 Poraba koksa 53032 t 4.3 Poraba črnega premoga 1680 t 4.4 Poraba rjavega premoga 82001 t 4.5 Poraba lignita 24 t 4.6 Poraba tekočih goriv 140213 t 4.7 Poraba težkega kurilnega olja 27991 t 4.8 Poraba zemeljskega plina 597,7 mio m3 4.9 Poraba utekočinjenega plina 13,125 t 4.10 Uporaba drugih plinov 4,4 mio m3
5 Poraba vode (1999) 123,9 106 m3 5.1 Porabljena v tehnološkem procesu 20,5 106 m3 5.2 Uporabljena za hlajenje 59,4 106 m3
6 Očiščena odpadna voda v lastnih ČN (1999) 45,4 106 m3
26
7 Izpuščena odpadna voda (1999) (= 5-5.1) 103,4 106 m3 7.1 V tla 1,3 106 m3 7.2 V kanalizacijo 26,3 106 m3 7.3 V morje in vodotoke 75,8 106 m3
8 Izpuščeni odpadni plini (2000) - - 8.1 Emisije SO2 3,6 103 t 8.2 Emisije NOx 3,0 103 t 8.3 Emisije VOC 0,7 103 t 8.4 Emisije prahu 4,5 103 t 8.5 Emisije CO2 - 106 t
9 Nastali odpadki (2000) 1466,3 103 t 10 Investicije v varstvo okolja (1999) 22,9 mio €
10.1 Varstvo zraka 4,4 mio € 10.2 Varstvo površinskih vod 8,4 mio € 10.3 Varstvo podzemnih vod 2,9 mio € 10.4 Zbiranje in predelava odpadkov 5,3 mio € 10.5 Varstvo pred hrupom 1,0 mio € 10.6 Varstvo narave 0,9 mio €
11 Tekoči izdatki za varstvo okolja (1999) 17,0 mio € 11.1 Varstvo zraka 1,0 mio € 11.2 Varstvo površinskih vod 3,0 mio € 11.3 Varstvo podzemnih vod 0,9 mio € 11.4 Zbiranje in predelava odpadkov 10,2 mio € 11.5 Varstvo pred hrupom 0,2 mio € 11.6 Varstvo narave 1,7 mio €
Vir: SURS 2001, ARSO, MOP
Viri:
Agencija RS za okolje (letna poročila o emisiji snovi v zrak za leto 2000, letna poročila o emisiji snovi v vode za leto 2000, odpadki – poročila za leto 2000).
Evidence Gospodarske zbornice Slovenije.
Evidence Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS.
Identifikacija investicijskega projekta za odlagališče nevarnih odpadkov Metava, IEI, Inštitut za ekološki inženiring Maribor, Maribor, december 2001.
Stanje v okolju in ocena vplivov na okolje: industrijska cona Talum s širšo okolico: objekt za termično obdelavo trdnih odpadkov iz naselij severovzhodne Slovenije s spremljajočimi objekti; Informativno gradivo, Kidričevo, 2001.
Statistični urad RS: Statistični letopis RS 2001.
Technical Specification and Design for Remediation of the Ilirska Bistrica/Globovnik Landfill, Phare Framework Contact - Environment, OOS No. SL. 99.02.03.0001.