Milena Mileva Blazic

Sasa Erzen, Marusa Ivancic, Kobrowsky: Rozagroza in Plavalava. lIustn'rala U~ka Kozak.

Ljubljana: Ministrstvo za dela, drulino, socia/ne zadeve in enake moznosti, 2017

v sodobnem casuje opaziti vsesplo~en porast neoliberalne ideologije, k:;ll

se pozna vvseh druzbenih segmentih, tudi na podrocju zaloznistva, POSt' bej paje tovidno v literarni produkciji. namenjeni otrokom. Komercialnosl zalozngtva s seboj prinasa hiperprodukcijo in upad kakovosti, poscbej nil

podrocju slikanic. ki so zaradi poudarka na vizualnem (likovncm) in mallj na verbalnem (literarnem) segmentu posmle eden od najbolj priljubljcnih zanrov. Tako smo priea poplavi slikanic, domnevno ustvarjenih "7.3 01 ro ke". a zal se za stevilnc zdi, da prcj sluzijo drugacnim inrcrcsom.

(Samo)zaloznislvo jc pogosto le ckonomsko mO(ivirano in izkori~tll

naivnost otrok (nakurovanjt' knjig. pravljicn i dcccmbcr ... ). Zdi se, da SIll

v ozadju rrcj Zi?:kov "\lardslst icni dobitck" in lllotlulllcmalizacija lastnq-\iI cga v slikani ~k l h~{hljl kOI th'j iUlsk;l skrh 7.a imcresc otrok. Avtorji in nv\tl

rit' r illlajo pr,wit'o IIn i'l.tI.IJ.ulJa knjij.:, wndll.r hi hilo, km kll.~.l.'jo i1.ktl~nj(',

Sda Erien, Maruia l \/a n ~il,lCobrow$k)': Rongron ... Mlada Sodobnost

smiselno in priporocljivo, da se najprej preizkusijo v revijalni fazi in tako predstavijo svoja bcsedila domnevnim naslovnikom in sele potem naredijo naslednji korak.

Prismi usrvarjalci vedo, da je usrvarjanje proces, in ne izdelek. Tako na primerpriljubljena slikanica se ni nujno kakovostna, kakovosrne slikanice pa niso (nujno) priljubljene ali najbolj prodajane. Kriterij najvecje prodaje je ekonomski, in ne estetski, vendar se zdi, da se to vse preveckrat pozab­Ija. Vse pogosteje se obide kakovosmi recenzentski oziroma uredniski postopek, kot je opaziti tudi v pojavu izdajanja slikanic prekjavne uprave in njenih institucij (ministrstva, komisije ... ).

Taksne slikanice imajo vel'lnoma seveda ze v osnovi poudarjeno infor­mativno funkcijo (otroke seznanjajo z dolocenimi problemi ali instiruci­jam i), vendar pa bi bilov stevilnih primerih treba vec pozornosti posvetiti tudi estetski plati in predvsem kakovosti besedila, posebej kadar gre za risk v visoki nakladi in za gradivo, ki se na priporocilo obravnava v solah. Ideja, da bi otroke s pomoejo literarnih del seznanjali z doloeeno tematiko, sama po sebi ni slaba, vendar gre za precej tradicionalno pojmovano socia­lizacijo. Vecina avtorjev, ki je napisala ta besedila, zeli socializirati otroke z branjem, vendar je na osnovi branja njihovih bcsedil vidno, da ne berejo, niti za seboj, kaj sele, da bi brali leposlovje, svetovne klasike, sodobnike ali subverzivne, inovativne avtorje. Jezikovni, Iirerarni in kulrurni kontekst je v teh slikanicah pogosto zastarel, ne temelji na svetu sodobnih otrok ali naslovnikov, ki so jim namenjene, ne remelji na domisljijskem, ampak na domisljavem jeziku, Iiteraturi in kulturi avtorjev, ki naslovnike zamujajo za generacijo aJi dye. Taksne so na primer Polomljena koaja (Kom isija za preprecevanje korupcije), Zenitke in stritki za dag'nimi gritki (Ocean) in Cukec Nukec: Zgodbe 0 malem tukll, ki tivi v Nl~ku (Narodna in univerzitetna knjiznica) in se bi lahko nastevali.

Seveda pa niso vsa tovrstna dela slaba. Dva odlicna primera, ki z vsako novo izdajo strokovno kompetentno nadgrajujeta osnovni (odlicen) kon­cept, z urednikom s (pravimi) kompetencami in referencami, sta slikanici Svetlane Makarovic in Kostje Gatnika Gal v galenji (1981, 1996, 2006, 2011,

2017) in Strahec v galeriji (2004). Gre za umetniski in umetnostni slikanici (na osnovi definicije in klasifikacije S. Beckcrt: Crossover Pictu rebooks), ki ju muzejska pedagogika v Narodni galeriji lIpraviceno promovira.

Kratka sodobna pravljica Ro::agroza ill Piavalam trch aVlorjcv, Mladinine novinarkc in otro~kt' avtoricc Sa~c Ericn, kuhllrnc amropologinjc Ma ru~e Kozak in pt'snikll Kohrowskq,:a, jl.' odlitl.'n slab 1.~It'd tovrslni h dt'l.

Mlada Sodobnost Sab Erien, Maruh Ivan~il, Kobrowsky: Rozagroza ...

Literarno besedilo naj bi motivno-tematsko obravnavalo dvojeka, deklieo New in deeka Anura, ter tako nagovarjalo svet otrok, vendar podtekst pripoveduje samostojno besedilo za odrasle. Osnovna napetost temelji na tern, da se dekliei nameni roza, decku pa modre obleke, vendar jih onadva nenehno zamenjujeta_ Do zapleta pride, ko gresta v ~olo, saj ne zelita privzeti svojih, glede na spol ozko zaertanih vlog. Tako se oba vpi­seta k nogometu in rocnim delom (kar v sodobni druzbi pravzaprav ni nie posebnega). Ko deklica nekega dne igra nogomet (ozi roma se ji 0 tern sanja), se nenadoma in brez sIeheme motivno-tematske povezave pojavi domi~ljijski Iik "pikiea" oziroma Rozagroza, ki spreminja eel svet v roza barvo in prejudicira: "Punce bomo zavladale svetu!" Ko deeek zeli igrati nogomet s sestro (se vednov NeZinih sanjah?), se pojavi drugi domisljijski literami lik, ki se posmehuje decku, da se rad igra s "puneami". Ta lik je neke vrste "plava lava", ki se vali iz kozarca. Sledijo crno-bele (pravzaprav roza-modre) oziroma linearno pojmovane vloge spolov, ki jih generira oce: "Zenske pustivagospodinjiti, midva pa greva v sadovnjak obrezovat dreve­sa. Ce bosta pridni, vama prineseva nekaj jabolk za v strudelj!" Nazadnje se zaradi vztrajanja dvojckov pri njunem uporu Plavalava in Rozagroza zlijeta v Vijolasolo.

V gostobesednem besedilu se otroka (prvi. razred osnovne Sole) deskriptiv­no in linearno pogovarjata v svojih mislih, veliko primemejsa bi bila na primeruporaba notranjega monologa in/aJi imaginamega prijatelja. Avtorji fluidno pripovedujejo 0 menjavi vlog v soli in v sanjah, kar spet ni uteme­Ijeno v naraeiji, ampak v deskripciji. Prehod pripovedi vdomisljijski cas in prostor in iz njega je nelogicen, saj ni razvidno, kdo sanja koga, oziroma ni jasno, kako Nezine sanje nenadoma postanejo skupne in se jih zjurraj spominjata oba dvojcka. Seveda, sanje so zavezane svoji (ne)logiki, literar­na realnost pa naj bi vendarle bila skladna sama s seboj, da je prepricljiva. Zapleti ne temeljijo na zapisanih dogodkih, ampak v intenei avtorja ali avtorjev. Konflikt je umeten - roza barva za dekliee in modra za decke -, je bolj predsodek kot zaplet, ki ga avtorji zelijo preseci, vendar jim to ne uspe niti na jezikovni niti na literarni ali kulturni ravni. Zakljucek linear­nih konfliktov je nekonsistentno vpet v dogajanje; ce bi bil bolj utemeljen in boljse napisan, bi lahko v duhu mladinske literame vedc rekli, da je Vijolasola neke vrste deus ex machilZa, ki igra vlogo rezonerja in eksplie itno kateheticno poucuje odraslc, da stvari niso le "modre ali roza".

Sprcmna bcscda Damjana Zorca (Swt, v katerem se t1 ialJl{Q smejljo krave) ni postavljcna v kontl'kst in jl' 1H.'kc: vrsll" parabcscdilo, ki ni lIstrczno kratki sodobni provljid '1'l'nH'ljlllil n(l~t"IARIll'm pojmovanju Olroka in otrostva,

Sah Erlen, Maruh Ivanlll, Kobrowsk)': Rozagroza ... Mlada Sodobnost

ki je ideolosko in osnovano na koneeptu regresije v milni mehurcek nosralgije in pri katerem odrasli pojmujejo otrosrvo kot idilo, raj, vecnost, odrasle pa kot tiste, ki so se "pozabili igrati, plezati na drevo, trgati modre cdnje ... " ipd. V sodobnem casu so otroci, ki so begunci, zivijo v revscini, vojni ... , tudi v Sloveniji.

V pricujoci slikanici ni problematicna intencionalna morivno-tematska prvina (tematika spolov, preseganje spolnih stereotipov), problematicen je slog, nacin prikazovanja vsebine, kije gostobeseden, nejasen, ne temelji na naraeiji, ampak le na zapleteni deskripciji; preprosto receno, besedilo je nekakovostno. Avtorska felja po preseganju stereotipov je deskriptivna, in ne narativna, svet odraslihje prikazan crno-belo in premocrtno, opazna pa je tudi raba slengovskih izrazov starej~ih, in ne jezik sodobnih otrok/ ucencev v prvem vzgojno-izobrazevalnem obdobju. Ce upo~tevamo se nekoherentno spremno besedo, ki je tudi namenjena odraslim, se sprasu­jemo, kdo naj bi bil sploh naslovnik. Delo ne pripada hibridnemu zanru, ampak je napisano v hibridnem jeziku in z odrasle perspektive, slikanje druzin in druzbe pa ne presega golega opisovanja. Ceprav naj bi dvojcka v otroski slikanici razbijaJa spolne stereotipe, gre v bisrvu za slikanico, ki (kot potrosniski projekt, natisnjen v 8.850 izvodih, katerega izdajatelj je Ministrstvo za delo, druzino, social ne zadeve in enake moznosti, nastanek dela pa je financiran iz evropskih sredstev) usrvarja stereotip, da lahko otrokom kdor koli nameni kar koli.

Slikanica Rozagroza in P!avalava, ki ze z naslovom izraZa, da "rima vsega ne postima" in da je lahko ''vsaka strofa katastrofa", je torej dober slab zgled, kako je ena izmed javnih ustanov, finaneirana iz javnih sredstev, ravnala neodgovorno, ko se je odlocila za izjemno visoko naklado in nad­povprecno promocijo podpovprecnega izdelka. SHkanico se namrec ob obravnavi vsebin na temo spolnih stereotipov priporoca v ucnem nacrtu za druge razrede osnovnih sol, celo pri slovensCini, pri cemer se pojavi vprasanje, kako govoriti 0 inteneionalnih vrednotah v slikaniei, ki le-teh nima? V Cankarjevem letu se zato sprasujem: ali avtorji, knjiznicarji, ured­niki in zalozbe izdajajo knjige ali otroke?