Sedem minut

čez polnoč

Pat r ick Ne s s

sedem minutCez polnoC

Na p i sa n o p o z a m i sl i Siobh a n Dow d

Il u st r i r a l Jim K ay

Naslov izvirnika: A MONSTER CALLS

© za besedilo Patrick Ness, 2011

Po zamisli Siobhan Dowd.

© za ilustracije Jim Kay, 2011

Izdano v sodelovanju z Walker Books Limited, London SE11 5HJ.

Vse pravice pridržane. Noben del romana se brez pisnega dovoljenja založnika ne sme reproducirati ali prenašati v katerikoli obliki, elektronski ali mehanski, vključno s fotokopiranjem, snemanjem ali kakršnim koli sistemom shranjevanja.

© za citat iz dela An Experiment in Love Hilary Mantel, 1995. Natisnjeno z dovoljenjem A. M. Heath & Co Ltd.

© za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012. Vse pravice pridržane.

Prevedla Ana Ugrinović

Vse informacije o knjigah založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si

CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111-93-312.9 NESS, Patrick Sedem minut čez polnoč : napisano po zamisli Siobhan Dowd / Patrick Ness ; ilustriral Jim Kay ; [prevedla Ana Ugrinović]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2013 Prevod dela: A monster calls ISBN 978-961-01-2684-3 264793600

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

op om B A AV toRJ eV

Nikoli nisem imel priložnosti v živo srečati Siobhan Dowd. Spo-

znal sem jo samo tako, kot jo bo večina od vas – z branjem nje-

nih odličnih knjig. Štirih napetih mladinskih romanov. Dva sta

bila objavljena v času njenega življenja, dva po njeni prezgodnji

smrti. Če jih še niste prebrali, nemudoma popravite to napako.

Tole bi bila Siobhanina peta knjiga. Imela je že junake, vo-

dilno misel in začetek. A česar žal ni imela, je bil čas.

Ko so me vprašali, ali bi bil morda pripravljen razviti njen

osnutek, sem omahoval. Nisem želel – in nisem mogel – pisati v

njenem slogu. To bi bila medvedja usluga njej, njenim bralcem

in predvsem njeni zgodbi. Iz posnemanja se po mojem ne more

izcimiti kakovostno pisanje.

Res pa je, da dobre ideje pogosto spodbudijo nove zamisli.

Še preden sem se dobro zavedel, že so Siobhanine ideje v meni

ukresale nove misli in zasrbeli so me prsti. Zgodilo se je to, po

čemer hrepeni vsak pisatelj: zamikalo me je, da bi izlil besede na

papir, zamikalo me je, da bi povedal zgodbo.

Počutil sem se – in se še – kot bi mi predali štafeto, kot bi

mi posebno rahločutna pisateljica predala zgodbo in rekla: »Daj.

Teci, kolikor te noge nesejo. Pokaži jim.« To sem tudi poskušal

narediti. Postavil sem si eno samo vodilo: napisati knjigo, ki bi

bila po mojem všeč Siobhan. To se mi je zdelo najpomembnejše

od vsega.

In zdaj je čas, da predava štafeto vam. Zgodbe se ne končajo

s pisatelji, čeprav se ti prvi spustijo v tek. Te zgodbe sva se domi-

slila skupaj s Siobhan. Daj. Teci, kolikor te noge nesejo.

Pokaži jim.

Patrick Ness

London, februarja 2011

Z a Siob h a n

»Samo enkrat si mlad, pravijo, ampak ali ne traja to kar dolgo?

Več let, kot lahko preneseš.«

Hilary Mantel, An Experiment in Love

11

s e de m m i n u t Ce z p ol no C

Pošast se je prikazala takoj po polnoči. Kot se zanje spodobi.

Conor je bil buden, ko je prišla.

Tlačila ga je môra. No, ne katerakoli môra. Tista môra. Ti-

sta, ki ga je pogosto nadlegovala v zadnjem času. Polna črnine

in vetra in krikov. Tista, v kateri se mu iz prijema izmuznejo

dlani, pa čeprav jih na vso moč poskuša zadržati. Tista, ki se

vedno konča z …

»Spelji se,« je Conor šepnil v temo spalnice, da bi môro od-

gnal in mu ne bi sledila v svet budnosti. »Spelji se že.«

Ošinil je uro, ki mu jo je mama postavila na nočno omarico.

00.07. Sedem minut čez polnoč. Kar je bilo pozno, saj je bil

zjutraj nov šolski dan, prav gotovo prepozno za nedeljo. Usedel

se je v postelji.

Nikomur ni povedal za moraste sanje. Mami že ne, jasno,

pa tudi komu drugemu ne, niti očetu v njunem (ne)red nem

telefonskem pogovoru na vsakih štirinajst dni, vsekakor

ne babici in nikomur v šoli. Itak da ne.

12

Nihče ne bo nikoli izvedel, kaj se zgodi v teh sanjah.

Conor je zaspano zamežikal po sobi in se namrščil. Nekaj

je viselo v zraku. Ozrl se je naokrog in se malce bolj predramil.

Sanje so se počasi razblinjale, toda v zraku je bilo nekaj … ne-

otipljivega, nekaj čudnega …

Prisluhnil je, napenjal ušesa v tišini, toda slišal je samo zvo-

ke speče hiše, občasen pokljaj v praznem pritličju in šuštenje

mamine posteljnine.

Nič.In potem nekaj. Nekaj, kar ga je zbudilo, se je zavedel.

Nekdo ga je klical po imenu.

Conor.

Zgrabila ga je panika, pri srcu ga je stisnilo. Mu je sledilo? Je

nekako izstopilo iz sanj in …?

»Ne bodi trapast,« si je rekel. »Za pošasti si pa res že prevelik.«

Res je bil. Ravno prejšnji mesec je dopolnil trinajst let. Po-

šasti so vendar za majhne otroke, ki še lulajo v plenice. Pošasti

so za …

Conor.

Je spet zaslišal in požrl slino. Oktober je bil nenavadno

topel in okno v sobi je še vedno puščal odprto. Mo-

goče pa je šuštenje zaves v nočni sapici zazvenelo

kot …

Conor.

13

V redu, ni bil veter. Vsekakor je bil glas, vendar ga Conor

ni prepoznal. Prav gotovo ni bil mamin. Saj sploh ni bil ženski

glas, in za trenutek ga je prešinila nora misel, da je morda oče

nenapovedano prišel na obisk iz Amerike, a je prispel prepozno,

da bi poklical in …

Conor.

A-a. Ni bil oče. Glas je imel posebno barvo, pošastno barvo,

divjo in neukročeno.

Potem je zunaj zaslišal težko ječanje lesa, kot bi nekaj gro-

mozanskega stopalo po parketu.

Ni mu bilo do tega, da bi šel pogledat, hkrati pa ga je ne-

znansko mikalo, da bi preveril.

Zdaj že povsem zbujen je odrinil s sebe odejo, zlezel s poste-

lje in stopil k oknu. V bledem siju lune je razločno videl cerkveni

zvonik na vrhu manjšega hriba za hišo, ob katerem so se vili

železniški tiri. Jekleni tirnici sta medlo odsevali v noč. Luna

je osvetljevala tudi cerkveno pokopališče, polno nagrobnikov s

komaj berljivimi napisi.

Conor je lahko razločil še mogočno tiso, ki je kraljevala sredi

pokopališča, tako starodavno drevo, da se je zdelo skoraj, kot bi

bilo grajeno iz istega kamna kot cerkev. Da gre za tiso, je vedel

samo zato, ker mu je to povedala mami, prvič že kot malčku, ko

mu je zabičala, da ne sme jesti tisinih strupenih jagod, in znova

letos, ko je strmeč skozi kuhinjsko okno s hecnim izrazom na

obrazu izjavila: »To je tisa, veš.«

14

In potem je spet zaslišal svoje ime.

Conor.

Kot bi mu ga nekdo šepnil v obe ušesi hkrati.

»Kaj za vraga?« je siknil Conor, srce mu je poskočilo in

nenadoma je nestrpno čakal, kaj se bo zgodilo.

Oblak je zajadral pred luno in vso pokrajino ogrnil v temo.

Piššš vetra se je pognal po hribu navzdol v njegovo sobo, zavese

so zavihrale. Znova je zaslišal škripanje in pokljanje lesa, kot

bi stokalo živo bitje, kot bi sestradani želodec sveta krulil od

lakote.

Nato se je oblak umaknil in luna je spet posijala.

Na tiso.

Ki je zdaj odločno stala sredi vrta za hišo.

Pošast je bila tukaj.

Conor je gledal, kako so najvišje veje drevesa oblikovale

mogočen, grozljiv obraz z usti, nosom in celo bleščečimi očmi,

ki so se zasrepele vanj.

Druge veje so se vile druga okrog druge, vztrajno stokale

in ječale, dokler niso izoblikovale dveh dolgih rok in druge

noge, ki se je ustopila na tla zraven debla. Preostalo drevo se

je razpotegnilo v hrbtenico in trup. Drobne iglice pa so stkale

zeleno, kosmato povrhnjico, ki se je premikala in dihala, kot bi

prekrivala mišice in pljuča spodaj.

Pošast je bila že višja od Conorjevega okna in je še rasla, se

izvijala v mogočno podobo in bila videti nekam silna, nekam

veličastna. Pri tem je nenehno bolščala v Conorja, lahko je slišal

njen glasni, vetrovni dah. Z velikanskimi rokami se je oprla na

zid na obeh straneh okenskega okvirja in spustila glavo, da so

okno zapolnile gromozanske oči. Hiša je pod njeno težo lahno

zastokala.

18

Nato je pošast spregovorila.

Conor O'Malley, je povzela, pri čemer je

skozi okno zavel krepak sunek tople, po kom-

postu vonjive sape, ki je Conorju zmršil lase.

Glas ji je gromko zadonel, da je fant v prsih

začutil močne tresljaje.

Prišla sem pote, Conor O'Malley, je rekla in

se pri tem naslonila na hišo, da so zanihale

slike na stenah Conorjeve sobe in pocepale

na tla knjige, elektronske napravice in stari

plišasti nosorog.

Pošast, je prešinilo Conorja. Čisto prava

pravcata pošast. V resničnem, budnem svetu.

Ne v sanjah, ampak tukaj, na njegovem oknu.

Prišla ga je iskat.

A Conor ni zbežal.

Pravzaprav je ugotovil, da ga sploh ni

strah.

Vse, kar je čutil, že odkar se je pošast pri-

kazala, je bilo čedalje večje razočaranje.

To ni bila pošast, ki jo je pričakoval.

»Kar pridi pome, no,« je rekel.

– • –

Zavladala je čudna tišina.

Kaj si rekel? je zagrmela pošast.

Conor je prekrižal roke. »Rekel sem, da kar pridi pome.«

Pošast je za trenutek obmirovala, nato pa zarjovela in s pest-

mi treščila v hišo. Strop Conorjeve sobe se je pod udarci upognil

in na stenah so zazevale velikanske razpoke. V sobo je bušnil

veter, zrak se je tresel od srditega rjovenja.

»Tuli, kolikor hočeš,« je Conor vendarle malce povišal glas in

zmignil z rameni. »Videl sem že kaj hujšega.«

Pošast je še gromkeje zarjovela in skozi Conorjevo okno bli-

skovito sprožila roko, da je raztreščila steklo, les in opeko. Gro-

mozanska roka iz zveriženih vej je Conorja zgrabila za trup in ga

dvignila s tal. Zavihtela ga je iz njegove sobe v noč, visoko nad

vrt za hišo, in ga podržala na ozadju luninega soja. S prsti mu

je tako močno oklepala prsni koš, da je fant komaj lovil sapo. V

odprtih ustih pošasti je razločno videl škrbaste zobe iz grčastega

lesa in čutil njen topli zadah.

Potem je pošast spet obstala.

Res se nič ne bojiš, kajne?

»Ne,« je odvrnil Conor. »Vsaj tebe ne.«

Pošast je priprla oči.Pa se me boš, je rekla. Pred koncem.

Zadnja stvar, ki se je je Conor spomnil, so bila rjoveče odpr-

ta usta pošasti, ki ga je nameravala živega požreti.

19

Patrick Ness

SEDEM MINUT ČEZ POLNOČ

Prva izdaja

Ilustriral Jim Kay

Prevedla Ana Ugrinovic

Jezikovni pregled Meta Matjacic

Uredila Alenka Veler

Tehnicno uredil Matej Nemec

Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2013

Predsednik uprave Peter Tomšic

Glavni urednik Bojan Švigelj

Natisnila tiskarna Formatisk, d. o. o.

Naklada 1200 izvodov