seminar za ucitelje - arnes.siffljzagar/zgodovina retorike.pdf · retorika oziroma prepričevanje...
TRANSCRIPT
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
1
SEMINAR »RETORIKA ZA UČITELJE RETORIKE«
predavanje: ZGODOVINA RETORIKE
UVOD
Pričujoče predavanje je zelo hiter oris zgodovinskega razvoja retorične veščine, ki izvira iz
antične Grčije in ki se je v tej obliki v prostoru zahodne civilizacije ohranila vse do danes. To
retoriko pogosto imenujemo tudi klasična retorika. Predavanje podrobneje obravnava antiko in
srednji vek do renesanse, ostali dve poglavji sta zaenkrat predstavljeni le v obliki opornih točk.
Razvoj retorike lahko povzamemo v 4 večjih sklopih:
1. rojstvo in razcvet = ANTIKA
2. zaton = SREDNJI VEK
3. dvig in propad = RENESANSA in vse do 19. stol
4. preporod z drugimi sredstvi = 20. stol.
Da bi lahko razumeli bistvo in glavni namen nastanka ter razvoja retorike, je nujno, da poznamo
temeljne značilnosti antične civilizacije (najprej grške in nato rimske), njuno zgodovino,
kulturne dosežke, stike z drugimi civilizacijami in ljudstvi. Šele takrat lahko razumemo značilno
vlogo, ki jo je retorika odigrala v antiki in kasneje v srednjem veku.
Razen tega je poznavanje razvoja retorike prav tako pomembno kot umevanje njenih
zakonitosti, saj so slednje v veliki večini rezultat ali posledica širšega zgodovinsko-
družbenega konteksta (političnih ureditev, prevladujočih filozofskih, verskih in literarnih
tokov, izgubljenih in najdenih spisov, vplivnih posameznikov … oz. vsega, kar ustvarja
zgodovino). To je pomembno tudi za preučevanje in razumevanje drugih kulturnih
prostorov in njihovih retorik, ki so prav tako obstajale in jih ponekod najdemo še danes, saj
lahko podobnosti in razlike ugotavljamo šele, ko zelo dobro poznamo retoriko lastnega
kulturnega prostora.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
2
• RAZBIJANJE STEREOTIPOV: kaj vse JE in kaj NI klasična retorika
Za začetek navedimo nekaj tipičnih sodb o retoriki, ki v resnici nimajo nič skupnega z retoriko,
kot so jo razumeli v antiki, in ki so vse plod kasnejših interpretacij in adaptacij celotne
antične kulture – tudi retorike:
retorika NI umetnost lepega govorjenja: RETORIKA JE VEŠČINA
PREPRIČEVANJA
izvor retorične teorije NI povezan z literarno umetnostjo : RETORIČNA
TEORIJA JE NASTALA ZARADI DENARNIH POTREB
govornik NE GOVORI nujno resnice : RETORIKA NIMA NOBENE ZVEZE
Z RESNICO, KER JO ZANIMA VERJETNOST
• IZVOR BESEDE »RETORIKA« IN NJENE INTERPRETACIJE Beseda »retorika« izvira iz grškega pridevnika r(htoriko/j (rhetorikós). Ta je etimološko
povezan z besedo r(hÍma (rhéma), ki pomeni 'beseda' in prihaja od fut. oblike glagola 'reči' (e)rwÍ).
Pridevnik r(htoriko/j se je uporabljal kot del besedne zveze h( r(htorikh£ te/xnh, (hé rhetoriké
tékhne), a v sodobni tradiciji se je izgubila odnosnica te/xnh (ki pomeni 'spretnost', 'umetnost',
'veščina').
(Rhtorikh/ te/xnh zaznamuje veščino, ki jo obvlada »retor« (r(h/twr) ali javni govornik. Gre
torej za govorniško veščino, ki se je uporabljala pri nastopanju v javnosti, na sodiščih,
političnih zborovanjih in ob praznovanjih.
Izraz »retorika« srečamo prvič v Platonovem dialogu Gorgias (ok. 380 pr. Kr.) in je najbrž
nastal v Sokratovem krogu. V pogovoru s Sokratom Gorgias označi r(htorikh/ kot
»umetnost/veščino prepričevanja«, s čimer opiše njeno glavno značilnost; to je beseda retorika
tudi pomenila: »veščino prepričevanja z govorom«.
To seveda ne pomeni, da je takrat nastal tudi sam koncept in sistematičen način razumevanja
govora – to so poznali že veliko pred Sokratom in Platonom.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
3
Kako pomembna je bila vloga prepričevanja v Grčiji?
Prepričevanje je imelo zelo pomembno vlogo v grški družbi, saj so Grki med številnimi bogovi
poznali tudi boginjo Peithó (kar v grščini pomeni 'prepričevanje') – boginjo prepričevanja, ki je
imela dve izhodišči: na eni strani je bila to hči boginje lepote in ljubezni Afrodite in je bila
torej povezana z ljubezenskim prepričevanjem, zapeljevanjem in čaranjem, na drugi strani pa je
bila vedno tudi spremljevalka tistih, ki spretno govorijo – tako rekoč »muza« govorečih:
sedela naj bi tudi na Periklovih ustih.
V smislu enake pomenske vrednosti, kot ga ima beseda r(htorikh/, so Grki uporabljali tako
najprej besedo peiqw/ (peithó), kasneje pa večinoma besedo lo/goj (lógos), ki dobesedno
pomeni 'beseda', a njegovo pomensko polje obsega tudi pomene, kot so 'govor', 'argument',
'razlog'.
Tudi »retor« ima več pomenskih odtenkov: najprej pomeni 'javni govornik', v prenesenem
pomenu zato tudi 'politik', 'državnik', besedo pa kasneje najdemo tudi v pomenu 'učitelj
govorništva'. Slednji je posledica vpliva Rimljanov, ki so dosledno ločevali med lastno besedo
orator – govornik in privzeto retor – učitelj govorništva (retor je grška tujka in raba besede je
tako rekoč že v izhodišču nakazovala povezavo z retorično teorijo, ki so jo Rimljani v celoti
prevzeli od Grkov).
Interpretacije besede »retorika« že od antike potekajo v dveh smereh:
1. prva obsega bolj ali manj vrednostno nevtralna pojmovanja o naravi in funkciji veščine
prepričevanja,
2. na drugi strani pa najdemo izrazito negativne sodbe o nepotrebnosti in moralni škodljivosti
retorike. Zato poznamo tudi v slovenščini slabšalni pomen besed »retorika«, »retoričen«,
»retorik« v smislu besednega zavajanja ali celo laganja, nepotrebnega besedičenja in vsebinsko
praznega »cvetličenja«. To je pri ukvarjanju z retorično teorijo seveda treba strogo ločiti od
samega koncepta retorične veščine. Morda se je zato v slovenščini modro izogniti izrazu
»retorik«, najprej zato, ker ga v taki obliki v antični tradiciji nikjer ne srečamo, razen tega pa v
resnici nikoli ni jasno, kaj pomeni: govornik ali učitelj govorništva ali pa imamo v mislih
vrednostno (ob)sodbo.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
4
Če razumemo retoriko v smislu sredstev ali tehnik prepričevanja, jo lahko zasledujemo
v vseh človeških družbah in ne le pri Grkih in Rimljanih (to polje preučuje komparativna
retorika). Eden najuglednejših sodobnih strokovnjakov za zgodovino retorike, George
Alexander Kennedy, meni, da je nekaj podobnega mogoče odkriti tudi v živalskem
sporazumevanju. Pravi, da je retorika naravni fenomen in da možnost zanjo obstaja v vseh
življenjskih oblikah, ki lahko oddajajo signal. Za to navaja kar nekaj primerov iz živalskega
sveta, tukaj bomo omenili le dva (več si lahko preberete v njegovi knjigi Comparative Rhetoric.
An Historical and Cross – Cultural Introduction, Oxford, 1998).
Retorika oziroma prepričevanje izhaja iz naravnih in prirojenih teženj po preživetju in je torej
neke vrste nagonsko dejanje. Živali in ljudje se skušajo na ta način zavarovati, ohraniti svojo
družino, vrsto, pridobiti partnerja, hrano, braniti ozemlje:
Znano je, da se jeleni (tudi losi, bivoli) v času parjenja oglašajo s posebnim in z močnim
glasom (pravimo, da »rukajo«). To je tekmovanje med samci: tisti, ki se bo oglasil močneje, si bo
pridobil košuto. Vsi samici so seveda »oboroženi« z ostrimi rogovi, a znanstveniki so ugotovili,
da do telesnih spopadov pride le v 30% (ko oba samca za vsako ceno vztrajata pri svojem). Bolj
pogosto se zgodi, da prvi samec z glasom »prepriča« drugega in ta se mu umakne.
Zelene zamorske mačke (vrsta manjših opic) se v divjini lahko oglašajo s šestimi
različnimi klici, s katerimi člane svojega krdela opozarjajo na nevarnost in bližino različnih
plenilcev (leoparda, orla, kače, manjših sesalcev, pavijana in neznanega človeka). Te zgovorne
živali poznajo ob tem še štiri različne oblike godrnjanja oziroma kruljenja, ki zaznamujejo njihov
položaj v krdelu (ali gre za mlajše člane ali za vodilne samce ipd.).
Retoriko v resnici vsebuje vsako sporazumevanje. Govorec ali pisec ima neki namen,
retorika pa določa poti, kako ga doseči v okviru dane kulture.
In ta namen so Grki in Rimljani imenovali prepričevanje, ki pa je bil v antiki veliko širši
pojem, kot ga razumemo danes: govornik je lahko spreobrnil mnenje poslušalcev tako, da je
bilo v nasprotju s prvotnim, lahko jim je vsadil prepričanje ali vero, ki sta jim bila sicer tuja,
govornik je poslušalce lahko poučeval, jim kaj pojasnjeval, jih kratkočasil in razkazoval
lastno bistroumnost. Vse to je pri Grkih in Rimljanih pomenilo 'prepričati'.
Prepričati je mogoče z neposrednimi sredstvi (prisila, grožnja, podkupnina) ali pa to storimo na
simbolni ravni – z uporabo znakov. Med najpomembnejše znake sodijo govorjene in pisane
besede ter kretnje. Najenostavnejša govorna sredstva so višina glasu, jakost, ponavljanje, kot
je, recimo, tako zapisan (ali izrečen) klic na pomoč! Na pomoč! NA POMOČ!
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
5
Zato lahko rečemo, da je retorična vsaka komunikacija, saj uporablja neko sredstvo, da bi
vplivala na prepričanja, dejanja ali čustva poslušalstva.
• RAČLENITEV POJMA »RETORIKA«
I. PRVOTNA IN DRUGOTNA RETORIKA
a. Prvotna retorika: je retorika, kot so jo pojmovali Grki v 5. stol. pr. Kr., ko so prvič opisali tehnike te veščine.
Prvotno je bila to umetnost prepričevanja, ki so jo uporabljali v javnem življenju in je bila
ustnega značaja. Šlo je za izrekanje ob določenih priložnostih, zato je prvotna retorika dejanje
in ne besedilo; naknadno jo sicer lahko obravnavamo kot besedilo.
b. Drugotna retorika: nanaša se na retorične tehnike v govoru, literaturi in umetnosti, kadar te ne služijo
neposredno prepričevalnemu, ustnemu namenu. Govorno dejanje tukaj nima osrednjega
pomena, to vlogo prevzame besedilo. Ta retorika se pogosto kaže kot stalne fraze, retorične
figure in tropi v pisnih delih. Govorec ali pisec z njeno pomočjo doseže namen oz.
prepričevanje, a posredno, na drugotni ravni. Kot rečeno, se drugotna retorika pojavlja tudi v
umetnosti, ker je mogoče zasledovati retorične tehnike bodisi v samih delih bodisi v njihovih
opisih.
Pri klasični retoriki lahko skoraj na vsaki stopnji opazimo značilnost, da je iz prvotnih oblik
prehajala v drugotne, včasih pa se je vzorec tudi obrnil. Ta pojav imenujemo literarizacija (it.
letteraturizzazione). Gre za težnjo retorike, da se s prepričevanja usmeri bolj na
pripovedovanje, z javnega okvira na zasebni ter z govora na književnost (tudi na poezijo). Ta
preskok lahko zaznamo v obdobju helenizma v Grčiji, v obdobju rimskega cesarstva, v
srednjeveški Franciji, po vsej Evropi pa od 16. do 18. stol.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
6
II. TRADICIONALNA IN KONCEPTUALNA RETORIKA
a. Tradicionalna retorika Najdemo jo v tradicionalnih družbah, ki ne poznajo pisave in z zahodno civilizacijo niso imele
tesnejšega stika; pravimo ji tudi retorika konsenza, ker je retorika sredstvo za doseganje
sporazuma; vsebuje različne ravni formalnega jezika, ki jih zahteva govor o resnih/družbenih
vprašanjih, prav tako poznajo te družbe izraz za govornika, za različne zvrsti govora, včasih
tudi za retorična sredstva. Mnoge govorniško sposobnost zelo častijo.
b. Konceptualna retorika ali metaretorika: Konceptualizirane retorične teorije najdemo le v družbah, ki poznajo pisavo, in še tam se
pojavijo razmeroma pozno. Gre za sintezo retoričnih tehnik, ki so združene v sistem pravil ali
taksinomično mrežo, kjer so prvine retorične veščine natančno razvrščene: snov, naloge
govornika, deli govora, zvrsti govora, slogi, odlike govora ipd.
Konceptualno retoriko najdemo tako v Egiptu (Ptahotepove izreke v 2. tisočletju – to naj bi bil
najstarejši priročnik javnega govorjenja), v Indiji in Kitajski (v obeh najdemo celo nekaj
podobnega sofističnemu gibanju), pravila pisanja diplomatskih pisem pa so poznali skoraj v vseh
deželah Bližnjega vzhoda.
Glavni razliki med konceptualno retoriko v Grčiji in ostalimi pismenimi kulturami sta:
1. grške retorične teorije so se razvile večinoma za govornike na sodišču, medtem ko
drugje sodna retorika ni bila predmet posebnega zanimanja (cf. družbena in pravna
ureditev – kdo vlada in kdo sodi!)
2. samo v Grčiji (in zato tudi v zahodni Evropi) so retoriko ločili od politične in etične
filozofije ter zasnovali posebno vedo, ki je postala sestavni del formalne izobrazbe –
PEDAGOGIZACIJA: v antiki je bil pouk retorike vzgoja za javno nastopanje!
Klasična retorika je torej konceptualna in kadar govorimo o njej, moramo vedno imeti pred
očmi njeno izhodiščno trojnost, tri različne smeri, ki so se oblikovale od 6. do 4. stol. pr. Kr.
Retorika je lahko
a) predmet, ki se ga poučuje,
b) predmet, ki se ga uporablja v praksi,
c) predmet, o katerem se razpravlja in se ga preučuje.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
7
Vse tri smeri so v zgodovini bolj ali manj prisotne, le da vsaka med njimi izstopa zdaj v enem,
zdaj v drugem zgodovinskem obdobju. Če vključimo še Aristotelove dejavnike govorne situacije
(govor, govorca in poslušalstvo) lahko izhodišča klasične retorike poimenujemo tudi takole:
1. tehnična retorika – v ospredju je govor (je najbolj konceptualizirana smer retorike, saj
gre za teorijo retoričnega priročnika. Nastala je zaradi potreb demokracije v Veliki Grčiji
(J Italija) in Atenah. Vedno se je ukvarjala predvsem z javnim nagovorom.)
2. sofistična retorika – v ospredju je govorec (to je retorika, kot so jo pojmovali sofisti: za
prvega predstavnika velja Gorgias, do popolnosti jo je razvil Izokrat. Ponoven vzpon
doživi v 2. stol. po Kr. z drugo sofistiko, kasneje s krščanskimi pridigarji. Ustvarila je
podobo idealnega govornika, ki vodi družbo do izpolnitve nacionalnih idealov.
3. filozofska retorika – v ospredju je poslušalstvo (začela se je s Sokratovimi
nasprotovanji tehnični in sofistični retoriki v Platonovih dialogih. Zmanjšuje pomen
govorca in poudarja verodostojnost sporočila ter učinek na poslušalce. Tesno je povezana
z dialektiko in logiko, z etiko in politično teorijo, tudi s psihologijo. Proučuje, kaj
poslušalcem najbolj koristi, toda v svojih razpravah je pogosto povezana s tehnično ali s
sofistično smerjo. Aristotelova Retorika vsebuje veliko tehnične retorike.)
ZGODOVINSKI PREGLED – klasična ali grško-rimska
retorika
Grška retorika
Govorništvo v Grčiji je obstajalo že mnogo pred tem, ko so začeli Grki sistematično razdeljevati
in opisovati njegove prvine. To je bilo javno nastopanje z govorom ob določenih priložnostih,
katerega namen je bil tako ali drugače prepričati poslušalstvo, in šele veliko kasneje so prvič
opisali tehnike te veščine. Govorništvo se torej ni razvilo iz teoretičnih pravil, ampak se je
govorniška teorija oblikovala postopoma in v okviru širšega socialnega konteksta, pri čemer
se je vedno dopolnjevala s prakso.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
8
Retorični impulz ali nagnjenost k vplivanju na odločitev in dejanje skozi zgovorno izražanje, je
bila tako rekoč od zmeraj prisotna v jeziku in kulturi Grkov. Na to nas opominjajo številni govori
v 2. in 9. spevu Iliade, pesmi potujočih pevcev v Odiseji, lirični prebliski arhaičnih pesnikov,
govorniški prikaz (epideixis) pri sofistih, mračni in vzneseni verzi tragiških pesnikov in
jezikovne duhovitosti komiških pesnikov. Vsi kažejo očaranost nad zvokom in močjo človeškega
govora, ki je značilen za Grke.
Osnovna in bistvena razlika med govorništvom in govorniško teorijo je v tem, da pred razvojem
retorične teorije (pred 5. stol. pr. Kr.) srečamo zgolj nadarjene posameznike in da se v družbi še
ne pojavlja zavest oziroma prepričanje, da se govorništva lahko in mora naučiti vsak, ki se želi
družbeno udejstvovati. Razen tega je v tem »predretoričnem« obdobju govorništvo del oziroma
ena od značilnosti literarnega ustvarjanja, ki je posledica božanskega navdiha.
In v čem se še razlikujeta govorništvo (retorika) in govorniška sposobnost (elokvenca)? Zelo
groba razlaga bi bila, da retorika manipulira z jezikom zavestno z uporabo sistema posebnih
in dogovorjenih pravil, elokvenca pa ima nezavedni manipulativni značaj in izvira le iz
prirojenih spretnosti (jasno in izrazito izrekanje).
Začetki retorike – KAJ JE OMOGOČILO RAZVOJ RETORIKE
KOT SAMOSTOJNE VEŠČINE?
Kot samostojna veščina (in ne kot le ena od značilnosti verzificiranih besedil, v katerih lahko
prepoznavamo retorične prvine) se retorika začne pojavljati v 5. st. pr. Kr.
Kaj je pripeljalo do tega pojava?
Skupek okoliščin in dejavnikov, ki so tesno povezane z duhom takratnega časa, političnimi
in družbenimi spremembami pa tudi z majhnimi naključji.
Omenimo na kratko 4 glavne dejavnike:
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
9
1. USTNA TRADICIJA V GRČIJI IN PREHOD IZ USTNE V PISNO KULTURO
V obdobju minojske kulture (2. tisočletje pr. Kr.) so predgrški Minojci uporabljali pisavo linear
A, ki še danes ni razvozlana, ker verjetno ne gre za indoevropski jezik. Z nastopom grške
mikenske kulture, se v Grčiji začne uporabljati pisava linear B, ki so jo mikenski Grki uporabljali
vse do propada zadnjih palač (ok. 1100 pr. Kr.). To je bila zlogovna pisava, ki so jo uporabljali v
palačah zgolj za uradne namene: za beleženje trgovskih transakcij, dajatev, daritev ipd. Linear B
sta uspešno razvozlala v 50-tih letih 20. stol. arhitekt Michael Ventris in klasični filolog John
Chadwick, ki sta tudi odkrila, da je jezik zgodnja faza grščine. Naše poznavanje neprekinjenega
razvoja grščine se je tako pomaknilo za 1000 let nazaj.
Ko je propadla mikenska kultura, Grki do srede 8.. stol. niso uporabljali pisave, potem pa so
prevzeli feničansko glasovno pisavo. V obdobju nastanka Iliade in Odiseje (8./7. stol) je Grčija
povsem oralna družba, brez pisave, ki pa ima neverjetno prefinjen jezik. Homerski pevec, ki
poje pesni poslušalstvu, je prenašalec vsega znanja, med drugim je tudi najboljši govornik. Že
homerskemu človeku je veljala govorniška spretnost za eno največjih odlik, ki je dar bogov:
Da, prikupnih darov ne dele bogovi, kot vidim,
vsem ljudem povprek: lepote, razuma, izraza!
Marsikdo utegne imeti le drobno, neznatno postavo,
bog pa je dal mu govora čar, na veselje slušalcem;
gleda zavzeto ga vse, ko gladko mu teče beseda,
skromna, mikavno zveneč, in moč se sveti pred zborom:
kakor bogu se mu klanjajo, kadar pokaže se v mestu.
(Odiseja, 8, 167-173, prev. Anton Sovre)
A kljub ponovnemu odkritju pisave je komunikacija v grški družbi še nekaj stoletij ostala bolj ali
manj zavest ustne tradicije. To ni vplivalo le na proces oblikovanja, temveč tudi na dejavnosti
poslušanja in mišljenja. (cf. Gorgias, Hvalnica Heleni , 8-14).
Govorniška sposobnost, ki se najprej kaže v poeziji in kasneje v prozi, je bila močno navzoča v
vsakdanjem življenju, in tisti, ki so jo izkusili, so postali njeni sofisticirani uporabniki. Zato je
bilo grško uho zelo občutljivo za lepoto in moč besede. Zgovornost predretorične dobe je
ustvarila neke komunikacijske navade in okuse, ki so na koncu omogočili razmah retorične
kulture, saj je oblikovala poslušalstvo, na katerem je bilo mogoče vaditi govorniško spretnost.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
10
2. REINVENCIJA IN RAZMAH UPORABE PISAVE
Ko se v Grčiji sredi 8. stol. pr. Kr. začne uporabljati feničanska glasovna pisava (to je kasneje t. i.
grški alfabet), so do začetka 7. stol. besedila tradicionalnega ustnega pesništva že začeli pisno
ohranjati, v 6. stol. pa so nova dela že pisno objavljali, kar pomeni, da so nastajali in krožili na
roko narejeni prepisi (zapis Iliade in Odiseje – Pejzistratova redakcija v 6. stol).
Do 5. stol. so bile knjige in bralci še redki, v drugi polovici 5. stol. pa se v Atenah in nekaterih
drugih mestih pismenost opazno poveča, saj so obstajale že knjigarne in zasebne knjižnice.
Porast pisanja v 5. in 4. stol. pr. Kr. nekateri primerjajo z spremembami, ki so sledile iznajdbi
tiska v 15. stol. in uvedbi elektronske tehnologije v 20. stol.
Vzrokov za revolucijo v pismenosti ne moremo natančno opredeliti in verjetno so
posledica spleta okoliščin: Grki so opazili razširjeno uporabo pisave na Bližnjem vzhodu v
trgovini, administraciji, pri verskih obredih in v književnosti ter tako spoznali njeno priročnost.
Ker se v tem času razmahne atenski trgovsko-vojaški imperij, je bilo treba veliko komunicirati na
daljavo, s tem pa tudi več pisati. Razen tega je gospodarski razvoj nekaterim Grkom prinesel
blaginjo, ki jim omogočila možnost izobraževanja in študija, po drugi strani pa je pismenost
naraščala tudi zaradi demokracije same, saj je vedno več ljudi sodelovalo v javnih zadevah.
Za retoriko je imel razmah pisanja dobre posledice: omogočil je kroženje zgodnjih
retoričnih priročnikov, izdajanje govorov, ki so jih ustvarjali govorniki in učitelji govorništva.
Tako si je bilo mogoče vzeti čas za njihovo branje, preučevanje in posnemanje. Razen tega je
pisanje spodbudilo natančnost pri rabi besed in olajšalo predelovanje in izglajevanje
besedila, morda pa je nekoliko tudi prispevalo k rabi daljših, zloženih povedi.
Občinstvu je pisanje omogočilo ponovno branje besedila, primerjanje izjav v enem odlomku z
izjavami v drugem odlomku, natančno navajanje ter preučevanje sloga in umetniških
prijemov v besedilu.
Pisava torej prinese objektivizacijo govora. Ta je omogočila razvoj veščine govornega
prepričevanja, ki jo je mogoče proučevati in poučevati. Šele s pisanim besedilom se lahko
začne zavestna manipulacija z jezikom, ki ustvarja zaželen učinek pri poslušalcih. Kajti
zapisan govor je mogoče proučiti, primerjati, kritično ovrednotiti in revidirati ter je tako
vedno znova mogoče iskati drugotne oblike izražanja kot taktične možnosti za učinkovitejše
komuniciranje.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
11
Pisanje je nasploh olajšalo zbiranje podatkov, študij znanosti in raziskovanje na mnogih
področjih. Ohranilo je tudi vednost o preteklosti – brez pisnih besedil o grški civilizaciji ne bi
vedeli skoraj nič.
Občasna nasprotovanja pisanim besedilom: Pitagora (pisava je nevarnost za urjenje
spomina), sofist Alkidamant (spis Proti tistim, ki pišejo pisana besedila), Platon (Fajdros –
pisanje uničuje spomin, pisnega besedila ni mogoče braniti v dialogu)
3. POLITIČNE RAZMERE – vzpon POLIS
S padcem tiranij izginejo lokalne kraljevine, ki jim načeluje basileus; postopoma jih zamenjajo
demokratični sistemi po zgledu Aten. Tudi v Atenah v tem obdobju nastopijo družbene
reforme, ki vključujejo v politično življenje države vedno več prebivalcev: Solon -> boulé (svet)
400, ekklesía (ljudska skupščina) – podeljevanje političnih pravic glede na premoženje; Kleisten
-> boulé (svet) 500, (ekklesía) skupščina – podeljevanje političnih pravic glede na poreklo in
bivališče (začetek fenomena »atenski državljan«). Oblast torej dobi démos – ljudstvo, ki se zbira
v skupščini, v kateri lahko spregovori vsak. S tem so bili ustvarjeni politični in socialni pogoji
za razmah javnega govorništva kot načina za politično aktivnost; del demokratičnega sistema
pa je predstavljalo tudi porotno sodstvo, kjer je bil javni govor ključnega pomena.
- retorika postane tako »umetnost javnega govorjenja« (javne zadeve – javno
odločanje); cf. ameriški pogled na retoriko
Retorika se je torej razvila hkrati z oblikovanjem demokratičnih političnih sistemov, ki so
(moškim) državljanom omogočali in dovoljevali javno izražanje mnenja. Rod, plemenit značaj in
pogum v Grčiji še ne zagotavljajo uspeha, kdor hoče vladati, mora znati obvladovati množice,
biti mora izobražen, predvsem pa dober govornik – kdor je obvladal retoriko, je imel oblast
in vpliv.
Kljub temu, da je smel javno govoriti vsak svoboden državljan, je kot glasnik strankarskih ali
državnih interesov vedno nastopal visoko izobražen posameznik, aristokrat in pomemben
državnik ali vojskovodja. Vsi veliki državniki arhaičnega in klasičnega obdobja so bili brez
izjeme odlični govorniki: Solon (7./6. stol.), Pejzistrat (6. stol.), Temistokles (6./5.stol.),
Aristid (5. stol.), Perikles (5. stol.). – njihovi govori so deloma ohranjeni pri Herodotu,
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
12
Tukididu; a to niso njihove izvirne besede, zato moramo biti zelo previdni pri njihovi
interpretaciji. Kasneje so govore iz državniškega in političnega sveta poimenovali tudi
SVETOVALNI ali POLITIČNI GOVORI .
Oblika javnega govora (v Atenah pogosto kar javna zabava) je bilo tudi SODNO
GOVORNIŠTVO: sodni postopek je izhajal s stališča, da je običajen državljan sposoben
kazenskega pregona ali zagovora. Nastopali sta dve stranki, tožeča in tožena, ki sta nastopali
sami (v Grčiji ni bilo profesionalnih odvetnikov in tožnikov). Razsojala je porota (sestavljena iz
svobodnih moških državljanov laikov in je štela od 201-501 članov), pravda je morala biti
končana v enem dnevu. Izjave prič so zapisali prej, najprej je nastopil tožnik, nato je obtoženec
odgovoril.
Najznamenitejši proces: Sokratov 399 pr. Kr., obtožen kvarjenja mladine in brezbožništva,
obsojen na smrt s trobeliko; opisal Platon v Apologiji – to v resnici niso Sokratove besede, a je
lep primer briljantnega zagovora.
4. PREHOD OD MITOLOŠKE TEOGONIJE K NATURALISTIČNI KOZMOLOGIJI (od
mu/qoj k lo/goj).
V 6. stol. je prevladal nov način razumevanja sveta (jonski naravoslovci): dogodki, ki so bili prej
posledica vpliva živih bitij in njihove osebne volje, postanejo zdaj manifestacije brezosebnih
sil. Izhodišče interpretacije ni bil več mitos, ampak logos. Mitos išče za dogodek nek
individualen vzrok (jezo boga, ljubosumje boginje), logos oz. razum pa se zadovolji le, ko je
dogodek pojasnjen s pomočjo splošnih zakonitosti. Posledica te spremembe je bil razvoj
ZNANSTVENEGA IN RACIONALNEGA POGLEDA NA SVET, FILOZOFSKE oz.
ABSTRAKTNE TERMINOLOGIJE in pri jeziku poglobljenega razumevanja njegove
strukture (e. g. SINTAKSE).
Posledica načina razumevanja sveta je tudi sprememba v načinu literarnega ustvarjanja: nastajati
začnejo prva prozna analitična dela, ki niso več le posledica božanskega navdiha, kot je to ves
čas prisotno pri poeziji.
V takih razmerah torej nastaja retorika. A v smislu prave samostojne veščine ni nastala v takratni
prestolnici znanja in kulture – v Atenah, temveč daleč na zahodu, na Siciliji.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
13
Ko okrog 485 pr. Kr. v Sirakuzah na Siciliji padeta tirana Gelon in Hieron, uvedejo v mestni
državi demokratični sistem. Zaradi delitve in vračanja premoženja se začnejo na sodiščih številne
pravde. Ker so odločale velike ljudske porote, so jih stranke lahko prepričale le z učinkovitimi
govori, z govorniško sposobnostjo.
Ker pa vsi niso bili sposobni sestaviti govora, katerega uspeh pri poroti bi bil zagotovljen, in ker
je število pravd naraščalo, je nastala potreba po možnosti prenosa govorniških sposobnosti tistih,
ki so imeli ta naravni dar, na one, ki ga niso imeli, a so ga v danih razmerah nujno potrebovali. Z
drugimi besedami: iskani so postali govorniki, ki bi (za plačilo) bodisi poučili bodisi kar
namesto stranke, zapletene v proces, napisali govor.
To pa je v grški svet prineslo povsem novo disciplino v primerjavi s prej le učinkovitim
govorom, pomenilo je namreč začetek FORMALNEGA ŠTUDIJA tega, kar ta govor prej
naredilo učinkovito. In na ta način se je retorična veščina osamosvojila.
Prvi učitelji nove veščine so bili hkrati praktiki (govorniki in pisci govorov) in teoretiki
(učitelji govorništva in snovalci prvih pravil za učinkovito govorjenje). Imenovali so se
LOGOGRAFI ter so poučevali in pisali te/xnh lo/gwn (tékhne lógon; Govorniška veščina). S
tem se začenja tradicija pisanja retoričnih priročnikov, ki traja od 5. stol. pr. Kr. pa vse do 17.
stol po Kr..
Prvi priročniki (koncept pa so prevzeli tudi vsi naslednji) so vsebovali osnovna navodila
oziroma nasvete, kako sestaviti učinkovit govor, priporočali so delitev govora na dele, uporabo
argumenta verjetnosti in posameznih figur ter ob tem navajali vzorčne primere, kaj je dobro
uporabiti v posamezni situaciji (v uvodu, v predstavitvi, pri dokazih, …). Nekateri so omenjali že
uporabo patosa.
Tradicija na mestu prvih učiteljev omenja Empedokla (zadnjega velikih naravoslovcev, spis O
naravi, imel izjemne govorniške sposobnosti, skočil naj bi v Etno, ker je mislil, da je nesmrten),
pa Koraksa in njegovega učenca Tejsija. A že antični pisci si o tem, kdo je začetnik retorike,
niso bili enotni.
- Koraks (gr. Vran) velja za učitelja govorništva in pisca priročnika; kot odliko govorništva je
zagovarjal verjetnost (argument verjetnosti lahko sicer srečamo že v arhaični književnosti:
Himna na Hermesa; Homer sicer argumenta verjetnosti ne pozna), pripisujejo pa mu tudi prvo,
tridelno členitev sodnega govora: uvod (prooi/mion), izvajanje (a)gw/n) in sklep (e)pi/logoj).
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
14
Da so govorniki 5. stol. svoj primer raje kot na neposrednih dokazih in resnici zasnovali na
verjetnosti (ei)ko/j), lahko vidimo tudi iz Platonovega dialoga Fajdros, kjer pravi Sokrat, da je
Koraksov učenec Tejsia z ei)ko/j mislil tisto, kar se zdi res množici:
(273b4 – c1) … če slabič, ki pa je hkrati pogumen, pretepe močnega in hkrati
strahopetnega ter mu vzame plašč ali kaj drugega in pride potem pred sodišče, ne sme nobeden
od njiju povedati resnice, ampak strahopetnež mora reči, da ni bil pogumnež sam, ki ga je
pretepel, drugi pa mora sicer dokazati, da sta bila samo onadva, pri tem pa venomer trditi: »
Kako bi se bil mogel jaz, ki sem tak, lotiti takšnega?«
- Razvoj retorike pospeši Trasimah iz Halkedona (druga polovica 5. stol., vrh ok. 430-400 pr.
Kr.), grški retor, politik in sofist, avtor dela Velika govorniška umetnost, kjer se posveča
predvsem učinkovitosti govorniškega izvajanja, zlasti zbujanju čustev (pa/qh) in jezikovni
podobi govorov (izogibanje hiatu, preprostost jezika), opozarja pa tudi na prozni ritem in stavčno
periodizacijo. Kot politični mislec nastopa v Platonovi Državi kot Sokratov nasprotnik in od tam
je znana njegova misel: »pravično je tisto, kar koristi močnejšemu«.
KDO IN KAJ SO BILI SOFISTI?
V 5. stol. se v Grčiji pojavi INTELEKTUALNO GIBANJE, ki ga označujemo z besedo
sofistika, njene predstavnike pa sofisti. Pomembno so vplivali na razvoj retorične teorije in
prakse ter predstavljajo neke vrste most med prvimi retoričnimi teoretiki in retorično teorijo v
pravem pomenu besede, katere predstavnika sta Platon in Aristotel.
izvor besede: sofo/j (moder, pameten) - sofi/zomai (pameten sem, moder sem) –
sofith/j (strokovnjak, poklicni učitelj)
SOFIST (sofisth/j) prvotno nima slabšalnega pomena (v veliki meri je za to kriv Platon –
zaradi njihovega stališča o verjetnosti, ki se ni skladalo z njegovim prizadevanjem za resnico) in
označuje strokovnjaka, izvedenca na določenem področju, predvsem pa se uporablja v pomenu
»profesionalni učitelj«, ki potuje po Grčiji in veščino, ki jo obvlada, poučuje za denar.
Sofisti so se za razliko od jonskih naravoslovcev, ki sta jih zanimala kozmos in narava,
preusmerili k vprašanjem, ki so tesneje zadevala človeka in družbo, in so ta nova spoznanja
začeli približevati širšemu krogu ljudi – začeli so popularizirati znanost in umetnost. Postali so
tako rekoč novi vzgojitelji Grčije.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
15
S svojim širokim zanimanjem so odprli probleme na kritičnih (ali še ne raziskanih)
področjih: resničnost – privid (metafizika); logika; epistemologija (teorija o znanju); človekova
narava (moralna filozofija); družba (sociologija); obstoj bogov (teologija); politična filozofija;
pravo; slovnična vprašanja, jezikovna razmerja, učinek s pomočjo besednih sredstev
(retorika), narava izobraževanja, književnost (analiza besedil – v veliki meri izum sofistov);
posebej so gojili argument verjetnosti.
Kakšne so bile metode poučevanja sofistov?
Učenci so se učili tako, da so posnemali učitelje, ki so za njih ponavadi sestavili vzorčni govor s
primeri toposov, oblik argumenta in sloga, ki bi lahko prišel prav v javnem nagovoru. Pomembna
je bila tudi uporaba stalnih fraz.
Večina pisnih virov sofistov je izgubljena, razen retorike (Gorgias, Antifont, Trasimah) in
sekundarnih virov (Izokrat, Platon, Aristotel, komediograf Aristofan). Iz sočasnih pričevanj
lahko sklepamo, da so poznali 4 METODOLOŠKE TEHNIKE, ki pa vse kažejo na to, kako
zelo so verjeli v moč in vlogo govorjene besede v družbi.:
a) e)pi/deicij (ali javno predavanje, kjer je predavatelj predstavil problem/idejo v dobro
strukturiranem jeziku; to so bili modelni govori, ki so jih učenci posnemali)
b) govor ex tempore (ali zmožnost brez vnaprejšnje priprave razpravljati o katerikoli
temi; ektemporalni govori so pravzaprav značilni za celotno predretorično obdobje v
književnosti, saj tam vsi govorniki vedno govorijo brez vnaprejšnje priprave)
c) kritična analiza poezije (analiza posameznih odlomkov, stavka, besedne zveze v
smislu: kaj je pesnik mislil s to in to besedo?
d) eristika (e)ri/zomai = 'prepiram se', metoda ne pomeni nujno nekaj slabega (cf.
Zenon), temveč gre za razgovor, v katerem skuša nekdo od drugega doseči absolutni odgovor na
izjavo, ki zahteva kvalifikacijo oz. opredelitev. Eristika je šla lahko v 2 smeri: premagati z
besedo na vsak način ali iskanje besednih kontradikcij (ali antilogij).
Nekaj sofistov je poučevalo in se podrobneje ukvarjalo tudi z retorično veščino:
- Protagoras (480 – 411 pr. n. št): velja bolj za filozofa, zagovarjal je subjektivnost člov.
mišljenja (homo mensura stavek: človek je merilo vseh stvari, tistih, ki so, kako so in tistih, ki
niso, kako niso) relativnost (o isti stvari mogoče imeti dvoje nasprotnih, a enako upravičenih
mnenj), »dilematičnost« (govornik mora zagovarjati ali spodbijati vsako stališče, ne glede na to,
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
16
ali se sam z njim strinja ali ne). Njegova skoraj revolucionarna stališča so pod vprašaj postavila
obstoj resnice in globoko pretresla takratno družbo in tradicionalna prepričanja. Aristotel mu
pripisuje stavek: da lahko besedna umetnost »tudi slabšo stvar naredi močnejšo« (to\n h(/ttw
lo/gon krei/tw poiei¤n) – napačne interpretacije, verjetno je želel poudariti moč govorjene
besede.
- Gorgias (483 – 375 pr. n. št.): iz Leontinov na Siciliji, Empedoklov učenec, leta 427 v Atenah
prosi za pomoč proti Sirakuzam; potujoči govornik in učitelj. Z dramatičnim nastopom in
izjemnim govorniškim slogom navduši Atence!
V retoriko vpelje še tretjo o zvrsti govora – hvalni govor, ki se je pred tem pojavljal le v
verzifirciranih oblikah. Njegovi govori veljajo za retorizirano prozo, ki vsebuje polno figur
(vzetih iz poezije).
Za Gorgia je bil značilen vzvišen govorniški slog, zvončkljanje rimajočih se besed in ritmov,
antitetična struktura in paralelizmi. Menil je, da bo govornik uspešen le, če bo uspel zbuditi
pozornost poslušalcev in pritegniti čustva– če bo govorom uspel dati čar – če jih bo začaral kot
čarovnik. Za to mora uporabljati slogovne prijeme, ki so dobile po njem ime Gorgijeve figure:
antiteze, izokolija (enakost členov), homojotelevta (enako končevanje besed), parisoza
(ravnotežje med enakimi členi); pa tudi druge: asonance, aliteracije, metafore.
Govori kažejo tudi da je pozornost povečal tudi razporeditvi snovi (uvod, prikaz, dokazovanje
in sklep) in logičnemu argumentiranju. Ohranjena je Hvalnica Heleni: Helena pobegnila iz
enega od 4 razlogov: božja volja; odvedena na silo; zapeljale so jo besede; prevzela jo je
ljubezen. Poskuša dokazati, da je nedolžna ne glede na vzrok:
(6) Kar je storila, je storila ali po volji Usode, načrtih bogov in sklepih Nujnosti, ali je
bila ugrabljena na silo, ali prepričana z besedami, ali pa ujeta v ljubezni. Če je bilo zaradi
prvega, je treba kriviti tistega, ki je kriv. Saj vendar volje boga ni mogoče zadržati s človeško
voljo. Že po naravi šibkejše ne ovira močnejšega, ampak močnejše vlada in načeluje šibkejšemu,
tako da močnejše vodi, šibkejše pa sledi. Bog je od človeka močnejši, tako po moči kot po
modrosti, pa tudi v drugih rečeh. Če je torej krivdo treba pripisati Usodi in bogu, potem je treba
tudi Heleno oprati sramote.
(7) Če je bila nasilno ugrabljena, protipostavno odvedena in krivično onečaščena, je jasno, da je
kriv ugrabitelj, ker ji je storil silo, ona pa je kot ugrabljenka doživela nesrečo. Torej si barbar, ki
se je drzno lotil te barbarske drznosti v besedi, zakonu in dejanju, v besedah zasluži obtožbo, po
zakonu izgubo pravic, po dejanju pa kazen. Ona pa, nad katero je bilo storjeno nasilje, ki ji je
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
17
bila odvzeta domovina in je bila oropana svojih dragih, kako naj ne bo prej vredna usmiljenja
kakor obrekovanja? On je namreč zagrešil strahotne zločine, ona pa jih je pretrpela. Zato je
prav, da z njo sočustvujemo, njega pa sovražimo.
(8) Če je bil govor tisti, ki je prepričal in prevaral njeno dušo, je tudi v tem primeru ni težko
zagovarjati in je rešiti obtožbe, in sicer takole: govor je mogočen gospodar, ki s skrajno majhnim
in skoraj docela nevidnim telesom izvršuje najvišja božanska dejanja. Zmore namreč tako
pomiriti strah in pregnati žalost, kakor tudi vzbuditi veselje in okrepiti usmiljenje. Da je to tako,
bom dokazal, (9) dokazati pa je treba poslušalcem tudi s pomočjo mnenja.
(prev. Jelena Isak Kres)
- Izokrat (436 – 338 pr. n. št.): logograf, prvi ustanovi šolo (za uspešno javno delovanje so
potrebne: narava, izobraževanje, praksa), retoriko uveljavi kot književno obliko – ni javno
nastopal
Prispeval je k razvoju sloga: gladka tekoča proza, dolge stavčne periode in že nakaže
retoriko kot vedo, ki se ukvarja s tremi predmeti: določitvijo, razporeditvijo in slogom
Izokratova retorska šola – oblikovanje izobrazbenega ideala posameznika (celovita
vzgoja ali »zaokrožena omika« – sam jo imenuje filosofi/a, kasneje jo poimenujejo
e)nku/klioj paidei/a, enkýklios paideía), ki temelji na moči besede; retorika dobi
osrednje mesto v izobraževalnem sistemu grško-rimskega sveta. Toda zelo pomemben je
tudi moralni značaj govornika, ki se ga ni mogoče naučiti, je pa mogoče s študijem
govora in politike spodbujati in razvijati moralno ozaveščenost.) To so temelji za
kasnejše svobodne umetnosti!
- Platon (429 – 347 pr. n. št.): dve vrsti retorike: slaba in dobra:
1. slaba= logografija (retorika verjetnosti = iluzije, retorika retorjev, sofistov: ugajati,
laskanje, besedne vratolomnosti za vsako ceno, prevara) in
2. dobra = filozofska retorila /psihagogija (dialektika = erotizirana retorika, je upravičena, ker
je njen predmet prizadevanje za resnico; to je vzgoja duš s pomočjo besede in poteka vedno v
dialogu med učencem in učiteljem, ki ju druži navdihnjena ljubezen; je osebno nagovarjanje)
Platonov dialog Gorgias je najzgodnejši primer istovetenja retorike s prilizljivostjo in
prevaro: to, kar proizvaja ugodje, je zaničevanja vreden ponaredek umetnosti: retorika je
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
18
ponaredek pravičnosti, sofistika zakonodaje, kuharska spretnost je ponaredek zdravilstva,
kozmetika pa telovadbe.
Retorika, sofistika, kuharstvo in kozmetika so torej sami ponaredki ali oblike prilizljivosti, ki
ustvarjajo navidezne in trenutne užitke.
- KAJ JE DIALEKTIKA: zmožnost odkrivanja razpoložljivih argumentov, s
katerimi odgovarjamo na zastavljena vprašanja (razčlenimo vprašanje, opredelimo
zadevne dejavnike, preverjamo hipoteze);
- KAJ JE RETORIKA: Aristotel: zmožnost odkrivanja sredstev prepričevanja (to so
zunanji in notranji dokazi)
Glavne razlike med retoriko in dialektiko lahko strnemo tudi glede na obliko, poslušalstvo in
način prepričevanja:
RETORIKA DIALEKTIKA
zaključen govor oblika razprave z vprašanji in odgovori
številni poslušalci/odziv debata za dve osebi/strinjanje ali zavrnitev
konkretna/praktična vprašanja filozofska/splošna vprašanja
gostobesednost verige argumentov
vzbujanje čustev ne zbuja čustev
pomemben je značaj govornika pomembno je le argumentiranje
Zenon: razprta dlan Zenon: pest
- Gorgias (prikaz sofistične retorike) vs. Fajdros (prikaz filozofske retorike)
- Aristotel (384 – 322 pr. n. št.):
Velja za utemeljitelja moderne znanosti, tudi retorične teorije.
»retorika je umetnost, da v vsaki snovi poiščemo razpoložljiva sredstva prepričevanja«
Retorika je nastala z zbiranjem obstoječega gradiva (cf. Sunagwgh\ te/xnwn – Zbirka
priročnikov), ki ga je avtor z analiziranjem in strukturiranjem povezal v sistem; je študijsko
gradivo;
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
19
Delo je sistematična razdelitev in opredelitev retorične veščine v okviru nekaterih novih
kategorij:
naloge govornika (inventio – najti snov [dokazi: notranji: logos, etos, patos; zunanji:
pričevanja, dokumenti, prisege, zakoni], dispositio – razporeditev, elocutio – ubeseditev,
okrasitev, memoria, actio – zadnji dve so dodali kasneje),
govorniške zvrsti (na podlagi 3 vrst poslušalcev: sodni (razsodniki preteklega),
svetovalni (razsodniki prihodnjega), hvalni (zgolj gledalci)),
deli govora (uvod, predložitev primera, predložitev dokazov, sklep)
odlike govora (pravilnost, jasnost, primernost, ukras);
- Retorika vsebuje 3 knjige: 1. in 2. knjiga nauk o prepričevanju in dokazovanju (govornik in
poslušalstvo), 3. knjiga slog (elocutio) in razporeditev (dispositio)
Aristotel velja sicer za utemeljitelja teorije sklepanja in argumentacije, ki bi jo lahko
razdelili na tri dele:
a) logiko (ki jo najdemo predvsem v Prvih analitikah in Drugih analitikah); logični argumenti
so univerzalni in nujni, torej vedno veljavni.
b) dialektiko (ki jo najdemo v Topikah in Sofističnih zavračanjih); dialektični argumenti niso
univerzalni, temveč splošno sprejemljivi, kar pomeni, da dopuščajo izjeme.
c) retoriko (ki jo najdemo v njegovi Retoriki, deloma pa tudi v Poetiki); retorični argumenti
niso ne univerzalni ne splošni, temveč le prepričljivi oz. prepričevalni za določeno občinstvo.
Niso torej ne univerzalni, ne splošni, temveč povsem naključni.
Retorični argumenti spadajo v območje logosa, enega od treh tehničnih sredstev prepričevanja
oziroma dokazovanja (dokazujemo s tem, ko poslušalce prepričamo, da je nekaj verjetno), in
prav dokazovanje je osrednji del Aristotelove Retorike.
Če za etos velja, da govorec prepričuje s svojim značajem, za patos, da prepričuje z
vzbujanjem čustev poslušalcev, potem je za logos značilno dokazovanje na besedni ravni s
pomočjo retoričnega sklepanja, ki se deli na dve vrsti:
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
20
1. dokazovanje s pomočjo primerov (exemplum, več vrst, najširša delitev: izmišljeni,
zgodovinski) in
2. dokazovanje s pomočjo entimema (retorični ali nepopolni/skrajšani/pohabljeni
silogizem, ki izhaja iz tega, kar je verjetno in kjer v nizu sklepanja govornik lahko
zamolči bodisi eno od njegovih premis/trditev ali sklep, pač tisto, za kar se mu zdi, da
je nesporno, vsem in splošno znano in kar imajo (po njegovem mnenju) najverjetneje v
mislih tudi poslušalci (od tod tudi ime entimem: iz e)\n qum%¤ - 'v duši', 'v mislih').
In kaj je vir entimemov oziroma tistega, kar omogoča delovanje tovrstne argumentacije? Kje naj
govornik išče in najde argumente? Pomembno je vedeti, da po Aristotelovem mnenju govornik
argumentov ne ustvarja na novo, kajti vsi argumenti že obstajajo in jih je potrebno le najti.
To so koinoi\ to/poi (koinói tópoi) ali lat. loci communes (obča (splošna) mesta, skupna mesta
– skupna govorcu in poslušalcu; nekaj splošno znanega, razumljivega ali splošno sprejemljivega,
kar poznata tako govorec kot poslušalec): Aristotel navaja 3 splošna mesta: 1. mogoče/nemogoče
(ali je (bilo/bo) mogoče storiti ali ne?); 2. obstoječe/neobstoječe (ali se je/ni zgodilo?); 3.
več/manj (večje, manjše dejanje- če je nekdo storil malo, je verjetno, da bo storil tudi večje, če
možno težje, možno tudi lažje). Pravi pa tudi, da obstajajo tudi posebna mesta oziroma
»posamičnosti« ali i)/dia (ídia), ki pripadajo določenim predmetom. To so posebne resnice,
specialne trditve, ki jih vsi sprejemajo in zadevajo različne predmete: politiko, ekonomijo,
vojaško strategijo, pravo … Ker ta mesta sodijo k praksi spretnosti, posamičnih zvrsti in
predmetov, jih ni mogoče našteti.
Topoi (izraz pogosto slovenimo kot 'topos') pa so poznali že sofisti, ki so menili, da mora
govornik imeti na zalogi vedno seznam zadev, o katerih se obče govori in pri katerih se ne sme
pustiti ujeti.
Izhajajoč iz tega, da argumenti na vseh področjih že obstajajo in da jih le potrebno le najti, je že v
antiki nastal širši koncept najdevanja argumentov; to so bile mreže oblik ali topike, ki jih lahko
označimo kot temeljne kategorije odnosov med idejami, pojmi, koncepti, ipd. Delovale so kot
rešeto, skozi katerega je govornik precedil snov, o kateri je želel govoriti. Na ta način je dobil
možne ideje, premise za entimeme:
Splošne topike Posebne topike
- Definicija - Sodna (pravne)
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
21
Rod/vrsta pravično (prav)
nepravično (narobe)
- Razdelitev
Celota/deli
- Svetovalna
dobro
nevredno
ugodno
neugodno
- Primerjava Podobnost/razlika
- Hvalna (ceremonialna)
krepost (plemenito)
slabost (nizkotno)
- Odnos Vzrok/učinek Antecedens/konsekvens Kontrarnosti Kontradikcije
- Okoliščine Mogoče/nemogoče Preteklo/prihodnje
- Pričevanje Avtoritete (izvedenci) Priče Prisege Maksime/rekla Govorice Dokumenti Zakoni Precedensi
Topoi so torej prvotno pomožna sredstva za izdelavo govorov in so praktične narave. Ko pa
politični in sodni govor izgubita svoj prvotni oz. javni namen (zaton polis v Grčiji in propad
rimske republike) ter se uporabljata le še v retorskih šolah kot vaja in ko hvalni govor postane
tehnika hvaljenja, ki jo je mogoče prenesti na vsako zadevo, retorika izgubi svoj prvotni smisel.
Zato prodre v vse literarne zvrsti in njen umetelno izdelan sistem postane zakladnica oblik za
literaturo. S tem pa tudi topoi dobijo novo funkcijo. Postanejo klišeji, stereotipi, ki jih je v
literaturi mogoče obče uporabljati in prenašati iz konteksta v kontekst.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
22
V 2. stol. pr. Kr. je retor Hermagora s Temna za potrebe izboljšanja sodnega govora, da bi bil
ta čim boljše pripravljen in učinkovit, razvil nauk o »sta/sij (lat. status – stališče, položaj)« ali
NAUK O STALIŠČIH oz. IZHODIŠČNIH VPRAŠANJIH, ki si jih mora govornik
izoblikovati/zastaviti, ko pripravlja snov za govor. Stasis spada v območje invencije –
odkrivanja, najdevanja primerne snovi in prepričevalnih argumentov za svoj govor.
1) Stasis dejstva/domneve (stasis verjetnosti): »Ali je X res storil Y?«
2) Stasis definicije: »Kaj je storil X?« (kako se pravno imenuje storjeno dejanje?)
3) Stasis kvalitete: »Je bilo dejanje X primerno (pravično, koristno, dopuščeno, opravičljivo)?«
(olajševalne okoliščine)
Kasneje so dodali še 4. stasis odločitve – proceduralne narave: ali je to sodišče
pristojno?; Je tožba pravočasna? …
Zelo veliko so ta vprašanja uporabljali zlasti Rimljani. Kasneje je to shemo izpopolnil še
Hermogen iz Tarza v 2.stol. po Kr.
V antiki so poznali še MREŽO SEDMIH VPRAŠANJ, ki nas prav tako napotijo k iskanju
argumentov; v antiki je obstajala tudi v obliki pedagoške vaje –xrei/a – vaja za učence retorike.
Kvintilijan jih omenja kot pripomoček za iskanje argumentov.
quis, quid, ubi, quibus auxiliis, cur, quomodo, quando
1) Kaj (se je zgodilo)?
2) Kdo (je to storil)?
3) Kje (je to storil)?
4) Kdaj (je to storil)?
5) Kako (je to storil)?
6) Zakaj (je to storil)?
7) [S čigavo pomočjo] (je to storil)?
- Aristotelov učenec Teofrast, (znan po spisu Značaji) je izpopolnil Aristotelovo kategorijo o
odlikah govorniškega sloga: 1. čistost/pravilnost, 2. jasnost, 3. primernost, 4. okras.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
23
Iz tega, kdaj je primerno govoriti na določen način, je izpeljal delitev na slogovne zvrsti :
preprosti/nizki slog (sodni), srednji slog (svetovalni), vzvišeni slog (hvalni).
Oblikoval pa je tudi nauk o figurah, ki ga je izpeljal iz 4. odlike.
355-323 pr. Kr.: Demostenovi sodni in politični govori – vrhunec retorike v praksi
ok. 320-300 pr. Kr. Retorika za Aleksandra (avtor Anaksimen iz Lampsaka; prvi v celoti
ohranjeni retorični priročnik v grščini)
Helenistična retorika
• Obdobje helenizma zaznamuje vzpon Aleksandra Velikega (njegov pohod proti Perziji,
Egiptu in globoko na vzhod vse do Indije) in velika država, ki so si jo po njegovi smrti
(330 pr. Kr.) razdelili nasledniki. V tem obdobju grška kultura doživi izjemen razmah
na političnem, gospodarskem in kulturnem področju.
• Grški jezik se iz matične Grčije, otokov in maloazijske obale razširi po celotnem
ozemlju Aleksandrove države. Grščina tako postane uradni jezik, jezik državnega
aparata, politike in gospodarstva. To ni bila več ne klasična atiščina niti številna
narečja, ki so se govorila v matični Grčiji in po otokih. V helenizmu nastane nova oblika
grščine, ki se je oblikovala pod vplivom številnih drugih jezikov (s katerimi je prišla v
stik) in ki je temeljila na atiškem narečju, očiščenem največjih posebnosti. Novi jezik se
imenuje koinh/ (sc. koinh/ dia/lhktoj, koiné diálektos ali »skupni jezik«).
• Z grško kulturo se je razširilo tudi grško šolstvo oz. pouk retorike. Grške gramatične in
retorske šole so v vseh novih večjih središčih imperija. Zlasti pomembno središče in tako
rekoč »glavno mesto helenistične kulture« je bila Aleksandrija in znameniti MUZAJON
(bivališče Muz; antična akademija znanosti in umetnosti), ki je z največjo knjižnico
predstavljal kulturno-znanstveno središče helenističnega sveta. Drugo pomembnejše
središče je postal Pergam, pa tudi Atene, ki so izgubile prvenstvo iz klasičnega obdobja.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
24
• Govorništvo atenske demokracije je tesno povezano s politiko, saj so govorniki sami
posegali v politično dogajanje. V helenizmu pa je politično govorništvo izgubilo svojo
vlogo (nekaj podobnega se zgodi tudi pri Rimljanih v cesarski dobi), saj absolutistična
oblast vladarjev ni bila naklonjena nobenemu nasprotovanju: odločanje o političnih
vprašanjih ni bilo več predmet javne razprave, v katero se je lahko vključil vsak,
temveč se je dotikalo le dvora in ozkega kroga okrog vladarja. S političnimi govori so
posamezniki nastopali le še redko (npr. v vlogi odposlancev ali na lokalni ravni). Zelo pa
se razmahne slavilno govorništvo, kjer se uveljavijo zlasti različne hvalnice vladarjem,
dvorjanom, lokalnim oblastnikom.
• sodna retorika: porotna sodišča izginejo, pojavijo se skupine šolanih sodnikov, tudi kot
izpraševalci
• Razvoj retorične teorije v tem obdobju stremi k vedno večji sistemizaciji in natančnosti
(Teofrast, Hermagora, Demetrij iz Falerona). Govorništvo v praksi pa se iz aktivne
politične in družbene vloge umakne v retorske šole, kjer so se učenci s pomočjo
namišljenih primerov vadili v sestavljanju besedil in v deklamacijah. Grško se te vaje
imenujejo progumna/smata (progimnásmata – progimnazmi) in Elij Teon,
aleksandrijski učitelj iz sredine 1. stol. po Kr., pravi, da so potekale tako: učitelj je najprej
na glas prebral odlomek, ki so ga morali učenci poslušati in nato zapisati po spominu. Ko
so se izpopolnili v tej veščini, so dobili kratek odlomek, ki so ga morali parafrazirati ali
razdelati in razširiti ali pa poskusiti zavrniti. Teon opiše deset različnih primerov vaj za to
nalogo: anekdota (xrei/a, khreía), basen, pripoved, stalna fraza (v zvezi z vrlinami ali
hibami), opis (e)/kfrasij, ékphrasis), proswpopoii/a (prosopopoiía, govor v skladu z
določenim značajem), e)gkw/mion (enkómion, hvalnica), su/nkrisij (sýnkrisis, primera),
qe/sij (thésis, zavrnitev in nato dokazovanje trditve) in argument, ki podpira zakon ali
mu oporeka. Do 1. stol. pr. Kr. so se v teh vajah začeli uriti skoraj vsi grški in rimski
učenci v osnovnih in retorskih šolah. Naučili so se umetelno zgrajenega in splošno
priznanega načina pripovedovanja, razširjanja, opisovanja, hvaljenja, kritiziranja,
primerjanja, dokazovanja in zavračanja. Te veščine so lahko kombinirali na različne
načine in tako sestavili govor.
• Stik helenistične retorike in orientalskega vpliva v Mali Aziji povzroči razvoj novega
govorniškega sloga (azijanski slog), katerega značilnosti so bili kratki, razsekani stavki,
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
25
raznolike ritmične klavzule, nenaraven besedni red, mašila, antiteze, pretirano
poigravanje z besedami, nenavadne metafore, pa tudi napihnjenost, strastnost, čustvenost,
novotvorbe in pesniško besedišče. Kot odgovor na azijanstvo se proti koncu 1. stol. pr.
Kr. pojavi nova govorniška smer, aticizem, ki si za vzor izbere čisti slog atiških
govornikov iz 4. stol. pr. Kr. Tako je nastal kanon desetih (največjih) atiških govornikov,
katerih slogovne odlike (jasnost, preprostost in urejenost) so skušali posnemati aticisti:
Antifont, Lisija, Andokid, Izokrat, Isaj, Demosten, Ajshin, Likurg, Hiperejd in Dejnarh.
Rimska retorika
Za rimsko retoriko velja, da je bila to v začetku (obdobje kraljevine) tradicionalna retorika
konsenza, ki pa se je v obdobju republike razvila v obliko družbenega udejstvovanja. V republiki
so namreč poznali voljene uradnike, senat (svetovalna funkcija) in zakonodajne skupščine.
Rimska republika ni bila demokracija v grškem pomenu besede. Večino časa je bila to oligarhija,
v kateri so vladali člani imenitnih in bogatih družin. Ljudstvo se je pogosto upiralo in tako so se
postopoma večale tudi pravice nižjih slojev. V poznem 2. stol. pr. Kr. so se pojavili ljudski
voditelji, izbruhnili so strankarstvo in državljanske vojne. Sredi 1. stol. pr. Kr. je Julij Cezar z
diktaturo povzročil propad republike in leta 30. pr. Kr. je njegov posvojenec Avgust zavladal kot
prvi rimski cesar. Njegovi nasledniki so vladali kot cesarji vse do 476 po Kr., ko je propadel Z
del rimskega cesarstva.
V rimski republiki so imeli pomembno vlogo javni nagovori in razprave, ki so se
odvijale v senatu, na zakonodajnih zborih in sodišču. Politični sistem je bil takšen, da se je o
pomembnih vprašanjih odločalo z razpravo (začetek rimske republike sploh zaznamujejo
nenehni spori med patriciji in plebejci) in najstarejši rimski govorniki so bili sami aktivno
udeleženi v političnem dogajanju. Namen govorov ni bil umetniški, pomembnejša je bila njihova
praktična vrednost, ki je dobremu govorniku omogočila tako bleščečo politično, pravniško ali
vojaško kariero (vse tri so bile v Rimu pogosto neločljivo povezane). Rimljani so torej v javnem
življenju uporabljali vse tri zvrsti govora: politični govor (nastopi v senatu, ljudski skupščini),
sodni govor (na sodiščih) in hvalni govor, o katerem pričajo ohranjeni nagrobni govori
(laudationes funebres), ki so bili pomemben del družbenega življenja.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
26
Velik vpliv na razvoj govorništva v Rimu je imel sodni sistem, ki se je bistveno razlikoval od
grškega. Namesto laične porote so sodili izobraženi pravni strokovnjaki, pretorji, toženec in
tožnik pa sta lahko nastopala sama ali sta si izbrala svoje zagovornike. Za razliko od Grkov pri
Rimljanih javno ni mogel nastopati kdorkoli, ampak le pripadniki višjega sloja (sami ali ob
pomoči kake znane osebe), ki so pogosto zastopali tudi interese nižjih slojev (klienti) in to se je
ohranilo tudi kasneje v obliki patronata.
Arhaično obdobje
O najstarejših rimskih govornikih vemo zelo malo, ker govorov niso zapisovali in je vse potekalo
v obliki improvizacije. Zagotovo se slogovno niso mogli meriti z grškimi, bili pa so učinkoviti.
Njihove značilnosti so bile: preprostost, jasnost, prepričevalnost, energičnost, vse to, kar so lahko
učinkovito uporabili v javnem življenju in česar so se tam tudi naučili (tirocinium fori). V
najzgodnejšem obdobju v Rimu ni bilo šol in profesionalnih učiteljev; učenje govorniških
spretnosti je potekalo z opazovanjem, poslušanjem, urjenjem ob praktičnih zgledih in
posnemanjem uspešnih starejših govornikov. Učenci so začeli kot opazovalci, kasneje pa so se
vključevali z nastopi tudi sami. Med učiteljem in učencem je potekal nekakšen odnos mojster –
vajenec, ki se je ohranil vse do Ciceronovih časov. Toda že v 2 stol. pr. Kr. so nekateri bogati
mladeniči začeli hoditi v Grčijo, da bi tam študirali retoriko in filozofijo in že sredi 2. stol. pr. Kr.
je bilo v Rimu nekaj grških učiteljev retorike. Takrat so namreč v rimski državi nastale ustrezne
socialne in kulturne razmere za razvoj govorništva; pričelo se je tudi intenzivnejše odkrivanje in
sprejemanje grških dosežkov na vseh področjih, saj je rimska kultura s politično ekspanzijo prišla
v tesnejši stik s sofisticiranim helenističnim svetom.
Zanimivo je dejstvo, da je v splošnem rimska javnost imela odklonilen odnos do študija retorike,
kajti govorniške veščine so pomenile možno nevarnost za vladajočo oligarhijo senata. Leta 161
pr. Kr. je senat sprejel sklep o izgonu filozofov in retorjev iz Rima in še leta 92 pr. Kr. so
cenzorji izdali edikt, da se retorika ne sme poučevati v latinščini. Ti ukrepi pa niso bili preveč
uspešni, saj so bile že sredi 1. stol po Kr. retorske šole in vaje v deklamacijah osrednji del
rimskega izobraževanja.
Omenimo nekaj govornikov iz tega obdobja (Ciceron je zgodovini govorništva in govornikom
posvetil delo Brutus)
• Apij Klavdij Slepi (Appius Claudius Caecus) – 4./3. stol. pr. Kr., rimski aristokrat,
državnik, jurist, vojak, graditelj; izpričan govor iz l. 280 pr. Kr., ko je kralj Pir senatu
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
27
predlagal sklenitev premirja, senat se je nagibal k temu, Apij pa je nastopil tako
prepričljivo, da so senatorji mirovni predlog zavrnili.
• Katon starejši (Marcus Porcius Cato Censorius) – 234-149 pr. Kr., rimski državnik,
vojak in literat; avtor prve rimske enciklopedije (Libri ad Marcum filium) in najstarejšega
rimskega proznega dela Izvori (Origines), neizprosen zagovornik starih rimskih vrednot
in interesov, nasprotnik grštva; odličen in zelo aktiven govornik (naravna nadarjenost),
zagovarjal je načelo, da ima dober govornik 2 odliki: da dobro pozna snov (Rem tene,
verba sequentur! – Obvladuj snov, besede bodo (same) sledile!) in da mora biti moralno
neoporečen (Orator est vir bonus dicendi peritus – Govornik je dober človek, ki je vešč
govorjenja); ohranjen je njegov govor Za Rodošane (Pro Rhodiensibus).
• Lukij Likinij Kras (Lucius Licinius Crassus) in Mark Antonij (Marcus Antonius) –
znamenita govornika iz 2./1. stol. pr. Kr., ki nastopata kot glavna govornika tudi v
Ciceronovem delu O govorniku; prvi je menil, da je v govorništvu najpomembnejša
široka izobrazba, drugi, ded znamenitega Marka Antonija, pa je pred vse postavljal
naravno nadarjenost.
Klasično obdobje rimske retorike
To obdobje predstavlja vrhunec javnega govorništva v Rimu, ko je državna ureditev ustvarila
ustrezne pogoje za njegov razmah. Obenem se v tem času začenja tudi razvijati rimske retorična
teorija, ki se je oblikovala iz prevzetih grških retoričnih teorij; le-te so Rimljani prilagodili
lastnim družbenim in jezikovnim značilnostim ter jih dopolnili z novimi spoznanji. Veliki
govorniki tega obdobja so bili: Gaj Julij Cezar (Gaius Iulius Caesar), Kvint Hortenzij
(Quintus Hortensius), Mark Junij Brut (Marcus Iunius Brutus), Lukij Kornelij Sisena (Lucius
Cornelius Sisenna) in največji med njimi:
• Mark Tulij Ciceron (Marcus Tullius Cicero, 107-43 pr. Kr.):
Velja za največjega rimskega govornika in najpomembnejšega retoričnega teoretika, ki je pisal v
latinščini. Je najbolj plodovit presajevalec grške filozofije na rimska tla in utemeljitelj rimske
retorične in filozofske terminologije (ohranila se je vse do danes).
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
28
Velja za najbolj cenjenega govornika rimske republike in obenem tudi za zadnjega; bil je
zagrizen privrženec republike, kjer je javno življenje temeljilo na moči besede. Rimska retorika z
njim doživi vrhunec, z njegovo smrtjo pa popoln zaton.
Za Cicerona je izhodišče retorike doctrina dicendi, vednost, ki se poučuje v praktične namene –
retorika mu predstavlja osrednji del v vzgoji in izobraževanju družbenih voditeljev in odgovornih
državljanov.
Ukvarjal se je tudi z retorično teorijo: izhajal je iz aristotelovske retorike, ki jo je skušal prenesti
v prakso; govorništvo opredeli kot združitev omike, prakse in nadarjenosti (združi filozofijo in
retoriko). Nekaj teoretičnih del: O invenciji/Kako poiskati primerno govorniško snov, O
govorniku, Brut, Govornik
Ciceronova govorniška praksa: sodni, politični govori; 85 ohranjenih govorov, napisal jih je
več kot 100; njegovi govori so veljali in še veljajo za najboljše primerke latinskega proznega
sloga. Najbolj znani so: In Verrem, De imperio Gnaei Pompei, In Catilinam, Pro Milone, In M.
Antonium Philippicae XIV.
• ok 85. pr. Kr.: Retorika za Herenija (Auctor ad Herennium) – retorični priročnik
neznanega avtorja oz. nekega Kornifikija, ki so ga ves srednji vek do poznega 15. stol.
pripisovali Ciceronu (imenovali so ga Rhetorica secunda); opisuje tehnični sistem
klasične retorike, ki je razdeljen na 5 tradicionalnih delov, z značilnim poudarkom na
sodnem govorništvu, razlago teorije o stasis, obširnim naukom o figurah in z najboljšim
opisom o memoriranju govora.
Cesarsko obdobje
Govorništvo izgublja svojo prvotno javno vlogo: govorniki niso več aktivno udeleženi v
političnem dogajanju, cesarstvo omejuje politično svobodo. Politični in sodni govor zamreta,
uveljavljajo se hvalnice cesarjem in deklamacije v retorskih šolah (cf. helenistična retorika)
• Seneka starejši (Lucius Annaeus Seneca Maior): 55 pr. Kr. – 37/41 po Kr., imenovan
tudi Seneka »Retor«, v starosti je za svoje sinove napisal deli Controversiae in Suasoriae
– zbirka deklamacij (avtor je vse primere zapisal po spominu tako, kot jih je slišal od
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
29
govornikov takratnega časa), ki jim je dodal lastne opombe, komentarje in predstavitve
govornikov ter deklamatorjev svojega časa (1.stol pr. Kr in 1. stol. po Kr.).
Retorične deklamacije so v Rim prišle s posredovanjem helenističnih grških retoričnih šol,
čeprav jim je bila republikanska doba bolj ali manj nenaklonjena. Z zatonom političnega
govorništva se razširijo kot temeljne vaje za urjenje in pripravo na govorniški in odvetniški
poklic. Učenci so se urili in deklamirali ob navzočnosti učitelja, sošolcev ter pogosto tudi staršev
in obiskovalcev, saj so bile retorske šole ob določenih dnevih odprte za javnost. Nemalokrat so se
med sabo pomerili tudi učitelji in ti nastopi so bili vedno dobro obiskani. Rimljani so gojili dve
vrsti deklamacij in njihovo poimenovanje se je uveljavilo prav s Seneko:
- suasoriae: to so (od)svetovalni govori posameznim zgodovinskim ali mitološkim osebam v
namišljenih situacijah (primer: ali bi se moralo 300 Spartancev pri Termopilah boriti s Perzijci ali
bi morali pobegniti).
- controversiae: sodijo v zvrst sodnega govora in predstavljajo namišljene sodne procese, v
katerih so učenci nastopali bodisi kot tožniki bodisi kot branilci v namišljenih pravnih situacijah
(primer: ali je vojak zakrivil skrunitev, ko se je pogumno boril z orožjem, ki ga je vzel iz groba
junaka, potem ko je bil svoje izgubil).
• Mark Fabij Kvintilijan (Marcus Fabius Quintilianus, 40-118 po Kr.):
prvi »redni profesor« na uradni katedri za retoriko, ki jo je financirala država (cesar Vespazijan);
izdelal je podroben sistem poučevanja retorike – učni načrt za pouk retorike, kot sta jo
zastavila Aristotel (teorija) in Ciceron (praksa). Retoriko je opredelil kot bene dicendi scientia
(znanost dobrega govorjenja), kar moramo razumeti kot veščino (in ne znanost v eksaktnem
pomenu besede), ki jo obvladuje v govoru vešč in dober človek in ki je del celovitega vzgojno-
izobraževalnega procesa. Njegov cilj izobraževanja je velik govornik, ki mora biti dober človek
in je sposoben voditi, vplivati in celo obvladovati položaj.
Je avtor najobsežnejše razprave o retoriki, ki se je ohranila iz antike O govorniški izobrazbi (De
institutione oratoria) – 12 knjig:
I. knjiga: prva vzgoja
II. knjiga: definicija in opredelitev retorike
III. – VII. knjiga: inventio in dispositio
VIII. – X. knjiga: elocutio (vsebuje tudi komentiran seznam literature, ki najbolj
pomaga pri izpopolnjevanju govorniških veščin)
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
30
XI. knjiga: memoria in actio
XII. knjiga: nravstvene odlike, ki jih mora imeti dober govornik
O govorniški izobrazbi je razprava o tehnični retoriki in predstavlja standardno teorijo o invenciji
in razporeditvi snovi, slogu, memoriranju ter podajanju, ki jo avtor obravnava zelo podrobno in
dodaja lastne komentarje ter popravke.
Kvintilijan se je kot human pedagog tudi zelo zanimal za svoje učence (kar bilo je v antiki
redko). Trdil je, da jih je treba obravnavati kot posameznike, jih spodbujati, naj se potrudijo, in z
njimi spoštljivo ravnati.
Kvintilijan: RETORIKA KOT DEL OBVEZNEGA IZOBRAŽEVANJA V RIMU
1. obdobje: učenje jezika do 7. let (dojilja naj govori brez napak, starši naj bodo čim bolj
omikani, naučiti se je treba brati in pisati; otrok se ne sme pretepati)
2. obdobje: pri 7. letih otroka prevzame grammaticus (pouk iz pesništva, glasno branje,
sestavljanje spisov, uk pri igralcih)
3. obdobje: pri 14. letih mladeniča prevzame rhetor (narrationes – povzetki in analize
argumentov, zgod. dogodkov, hvalnice, primerjave, razširjanja občih krajev, govor po predlogu;
declamationes – govori o hipotetičnih primerih: controversiae (namišljeni sodni govori),
suasoriae (namišljeni svetovalni govori)
• Kornelij Tacit (Cornelius Tacitus, 55-120 po Kr.) – eden najbolj občudovanih
govornikov svojega časa; izdal je tudi kratek dialog Pogovor o govornikih (Dialogus de
oratoribus), v katerem obravnava vzroke za zaton govorništva v Rimu: lenoba mladine,
nemarnost staršev, strokovna neusposobljenost učiteljev in opustitev starih navad; vse to
je posledica zanemarjanja tradicionalnega načina vzgoje, zatona tradicionalnih vrednot
(zlasti vloge družine) ter razpada izobraževalnega sistema. Govorništvo je le še
eloquentia – retorika kot umetnost javnega govora je izginila (tudi zaradi izgube svobode
govora v političnem življenju), nadomestila jo je retorika kot umetnost dovršenega
izražanja, pridobljenega v okviru formalnega izobraževanja.
- v 1. stol po Kr. nastane tudi razprava neznanega avtorja (psevdo-Longin) O vzvišenem (Peri
hypsous) – težišče retorike se prenese na slog
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
31
V tem obdobju se retorika združi skupaj s poetiko v nek širši pojem, ki bi mu danes rekli
»književnost«.
Krščanska retorika
- retorika Stare zaveze; retorika Nove zaveze
- zavezni govor - to ni klasična retorika; homiletika, eksegeza, hvalnice;
- spoj s klasično retoriko: cerkveni očetje, sv. Avguštin (utemeljitelj krščanske retorike)
Pozna antika
pomeni zaton retorike, kot jo je poznala antika, saj se govorniki ne šolajo več zato, da bi javno
nastopali. Govorništvo se uveljavi kot del splošne izobrazbe, edini prostor, kjer še živi v prvotni
obliki, so morda sodne dvorane. V tem obdobju se kot pomemben del izobraževanja pojavi študij
gramatike (Donat), ki se zlije z retoriko.
GRŠKI PROSTOR – BIZANTINSKA RETORIKA (od propada Z rimskega imperija 476 po
Kr., pa vse do 15. stol.)
Ohranjanje antičnih del, tudi retorike, zaradi ohranjanja antične dediščine: nastajajo
leksikoni in slovarji (Suida, Fotijev Leksikon - atiščina), komentarji (antičnih del in
njihovih avtorjev, novi prepisi in kompilacije).
Študij retorike se od antike ni skoraj nič spremenil in bizantinski učitelji retorike so v
sklopu učnih vsebin ohranili najboljše, kar je po njihovem mnenju ustvarila antika, skupaj
s Platonovimi in Aristotelovimi deli. Kot del javnega govorništva se pojavljajo panegiriki,
nagrobni govori, uradni govori. Središče vsega znanja je Kostantinopel; druga
izobraževalna središča: Antiohija, Nikeja, Solun, samostani v Mali Aziji, Grčiji, na
otokih – menihi so prepisovali rokopise in ohranjali klasična besedila še v poznejših
stoletjih.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
32
Bizantinska (pravoslavna, shizma sicer 1054) cerkev je takemu ohranjanju antične
dediščine prizanašala, ker retorika v taki obliki ni povzročala sprememb, status quo pa je
bil v njenem interesu. Študij retorike je namreč prinašal znanje pravilnega jezika in oblik
(najpomembnejši vidik retorike tako postane slog), to pa je bil predpogoj za cerkveno
in državno kariero. Miselnost, ki so jo privzgojili ljudem skupaj s tem znanjem, je bila
skrajno konservativna.
Toda zlasti med menihi je bil odpor do posvetne učenosti vselej navzoč. Bizantinska
cerkev sicer ni bila navdušena nad klasičnimi deli, ljubila pa je jezik Nove zaveze in
cerkvenih očetov. Študij retorike je tako postal ena od poti, ki so vodile k poznavanju
Svetega pisma in patristične literature.
Na zahodu grščine več ne poznajo, zato se je izgubilo tudi vedenje o nekaterih antičnih
grških delih.
1416: v Italijo pride učenjak Georgij Trapezuntski, s seboj prinese znanje pozabljene
grščine in poznavanje Hermogenove tradicije. Zlitje slednje in zahodne ciceronske
tradicije je privedlo do objave prve popolne razprave o retoriki iz obdobja renesanse
Rhetoricorum libri V (Pet knjig o retoriki) – od takrat zbliževanje zgodovine V in Z
retorike v Evropi.
Srednji vek in latinska retorika
Študij retorike sicer preživi zmago krščanstva nad poganstvom, a skoraj propade, ker se je
porušilo njegovo naravno okolje: propad urejenega mestnega in gospodarskega življenja, ko
barbarska plemena pustošijo po romanizirani Evropi v zgodnjem 5. stol.
Izginila je podpora izobraževanju in tudi večina razlogov za študij retorike v njegovi
tradicionalni obliki. Ohranilo se je namreč le malo svetov, kjer bi govornik imel priložnost
govoriti, prekinjeni so bili tudi pravni postopki. Revščina, strah in oslabljeni stiki so postali del
življenja. Druga za drugo so bile uničene knjižnice, knjige so razpadale, ponovno jih niso
prepisovali. Znanje grščine je zamrlo povsod na Zahodu. Toda novi kralji so se hitro začeli
navduševati nad poveličevanjem v latinski poeziji in prozi, četudi niso sprva razumeli niti
besede.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
33
Kot rečeno, je klasična retorika preživela. V italijanskih in galskih mestih je verjetno večino časa
delovala peščica zasebnih učiteljev gramatike in retorike (znana sta Avzonij 310-393,
grammaticus in retor v Bordeauxu ter škof Sidonij Apolinar 430-484). Postopoma se je tudi
življenje v mestih obnovilo, tako da je nastalo nekaj priložnosti, kjer je govornik imel možnost
govoriti (panegiriki vladarjem, pred sodniki, diplomacija, pisanje poezije, cerkvene pridige).
Razen tega so v samostanih začeli prepisovati stare rokopise (scriptor), jim kaj dodajali (sorodna
dela ali kaj iz avtorjevega opusa – compilator), v njih posegali oz. jih pojasnjevali
(commentator), ali na koncu prispevali tudi svoje misli, a vselej sklicujoč se na druge avtoritete
(auctor ni enakovreden pomenu današnjega avtor). Klasična retorika je torej odsevala v številnih
oblikah pisnega in ustnega izražanja. Pridige so bile sicer preproste, toda v večjih cerkvenih in
političnih središčih je pridigar moral pokazati znanje iz teologije in biblične eksegeze, a tudi
nekaj retoričnih spretnosti, čeprav so pomen retorike skušali izničiti (prilagoditi se poslušalstvu,
slediti vsebini, a odklonilen odnos do klasične literature in retorične tradicije: Gregorij Veliki).
Fenomen zbiranja znanja in temelji srednjeveškega učnega programa
septennium
Gre za t. i. septem artes liberales (7 svobodnih umetnosti), srednjeveški načrt celovitega študija,
ki ga v nekoliko drugačni obliki nakaže že Izokrat v 5. stol. pr. Kr. z e)nku/klioj paidei/a.
Prve sistematične preglede raziskovanj so sestavljali sicer že aleksandrinski filologi v 3. stol. pr.
Kr., a prave in praktične enciklopedije so sestavljali Rimljani, denimo Katon starejši v 2. stol.
pr. Kr. (Libri ad Marcum filium: razdelki o medicini, poljedelstvu, retoriki in morda še o čem),
zlasti pa Ciceronov sodobnik Varon v 1. stol. pr. Kr. z enciklopedijo o 9 svobodnih umetnostih
(+ medicina in arhitektura). Še eno enciklopedijo je napisal Celz v 1. stol. po Kr., a se je ohranil
le razdelek o medicini.
A bistvena razlika med antičnimi sedmimi svobodnimi umetnostni in srednjeveškim načrtom je v
tem, da je prva predstavljala bodisi ideal v mislih filozofov ali načrt branja in študija za odrasle,
ki so bili svobodni (liberi), srednjeveške umetnosti pa so pomenile zaporedje študijskih nivojev
v triviju (jezikovne študije) in kvadriviju (kvantitativne umetnosti). Oba nivoja predstavljata 2
poti modrosti, kjer ne gre za nasprotje med vedami in znanostmi, temveč za nasprotje med
skrivnostmi besede in skrivnostmi narave..
etimol.: trivium/quadruvium (=tripotje/četveropotje)
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
34
Trivij sestavljajo grammatica, dialectica (v sr. veku = philosophia), rhetorica, kvadrivij pa
musica, arithmetica, geometria, astronomia
Med 410 in 439 v Kartagini nastane delo Marcijana Kapele, ki je najzgodnejša ohranjena
enciklopedija znanj in je postala temelj srednjeveškega izobraževanja. O poroki med Merkurjem
in Filologijo (De nuptiis Mercurii et Philologiae) je alegorična pesnitev, kjer Satira pove
Marcijanu, kako se je na Apolonov predlog Merkur poročil s Filologijo (slednja simbolizira
popolno vednost). Poroko spremljajo tudi pomočnice, sedem svobodnih umetnosti, ki
predstavljajo poročna darila in so vse na kratko tudi opisane s svojimi simboli, oblačilom in
govorico: Grammatica (starka iz Atike, z rimskim oblačilom, škatlica iz slonovine, v kateri nož
in pila, da otrokom popravlja napake), Rhetorica (lepotica, obleko ji lepšajo vse figure, nosi
orožje, s katerim bo ranila nasprotnika – sožitje prepričevalne in ukrasne retorike); alegorije
Marcijana Kapele so bile splošno znane, ponazarjajo jih kipi na fasadi Notre-Dame, katedrale v
Chartresu, na Botticellijevih slikah.
na prehodu 5. – 6. stol. :
Izidor Seviljski: Origines ali Etymologiae – ohrani nekaj znanja retorike
Kasiodor je bil učeni in ugledni uradnik pod ostrogotskimi kralji v Raveni, a se je pozneje
umaknil v samostan, ki ga je sam ustanovil pri Vivariju na J Italije. Uvedel je študij svobodnih
umetnosti v samostanskih šolah (pokristjanjenje septem artes liberales: sedem svobodnih
umetnosti je vpisanih v božjo modrost, zapisane so v Svetem pismu (polno je figur!)) – retorika
tako postane del formalnega izobraževanja duhovščine: s tem pa tudi del zahodne
izobraževalne tradicije. V tistem času so imeli menihi očitno zelo malo ali celo nič izobrazbe iz
gramatike in retorike, Kasiodor pa je menil, da je nekaj znanja iz teh predmetov bistvenega za
razumevanje Svetega pisma. A znanje, ki ga je pričakoval, je bilo omejeno in se še zdaleč ne
more meriti s ciljem klasičnega izobraževanja: usposabljanje državljanov za učinkovito javno
življenje. V razpravi o retoriki povzema teorijo o stasis in omenja retorične figure, a z ničemer ne
pojasni, kako je mogoče to znanje uporabiti za študij Svetega pisma ali pri poučevanju
krščanskega nauka. Retorične teorije ni prilagodil za namene, v katere so to veščino tedaj
najpogosteje uporabljali: za pridiganje, panegirične nagovore vladarjev in pisanje poezije. Gre le
za ohranjanje nekega spomina na retoriko, kot so jo poučevali in uporabljali v preteklosti.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
35
Boetij: eden poslednjih Rimljanov, ki so obvladali grščino, pod Teoderikom visoka uradniška
služba – panegiriki in govori pred senatom, obtožen zarote, zaprt, leta 524 usmrčen (delo Tolažba
filozofije, umik iz javnega življenja, razmišljanja o večnem, cf. Sokrat, Seneka). Velik
poznavalec Aristotela, njegovi uvodi prevodi in komentarji so bili še dolgo v srednjem veku vir
za poznavanje Aristotelove logike in toposov. V razpravi o retoriki (4. knjiga v O razlikah med
toposi) skuša mesto retorike opredeliti znotraj teorije o znanju, jo ločiti od dialektike in sestaviti
seznam retoričnih toposov (očitno ni poznal Aristotelove Retorike in t. i. prolegomena – uvodov,
ki so jih sestavljali Grki k Hermogenovi retoriki.
Zanimivo je zaporedje študij v triviju, ki se je skozi stoletja spreminjalo, odvisno od tega,
katera od disciplin je imela prvenstvo nad drugima dvema. Predvsem pa se kaže odnos med
dialektiko in retoriko: v antičnih šolah (+ Kasiodor) je bila retorika običajno na vrsti pred
gramatiko in predvsem pred vsakršnim študijem dialektike, Varon in z njim Marcijan Kapela pa
je postavil dialektiko za most med gramatiko in retoriko. Tudi Boetij je na podlagi
filozofskega stališča, da znanje najprej odkrijemo s pomočjo dialektike in ga šele nato izrazimo s
pomočjo retorike, dajal prednost drugi tradiciji.
5.-7. stol. – prevladuje rhetorica:
antična retorika, ki se je ohranila s pomočjo galskih retorjev, je postala s Kasiodorom in z Bedo
Častitljivim del krščanskega sveta, v posvetno šolsko izobraževanje pa jo je vnesel Karel Veliki
(razglas De litteris colendis 795: izobraziti duhovnike in uradnike) oz. njegov dvorni učitelj
Alkuin, ki je antično tradicijo spoznal v šoli Bedovih naslednikov v Angliji (Dialog o retoriki in
o vrlinah pogovor s Karlom Velikim: to je prvi poskus v srednjem veku, da bi preučili posvetno
rabo retorike.)
A retorika je hitro izgubila bitko z gramatiko in logiko, saj so jo izrinili na področje
»ukrasnosti«, ki v tem času ni veljalo za pomembno v primerjavi z »resnico« in »dejstvom«.
Šele kasneje je ponovno oživela pod okriljem poezije oz. leposlovja. Antični viri, ki jih poznajo v
tem času so: Ciceronov spis O invenciji, Retoriko za Herenija (mislili, da je Ciceronova) in
Kvintilijanova Govorniška vzgoja, sami pa so se zlasti ukvarjali z razpravami, posvečenimi
ukrasom, figuram, barvam. Nekoliko pozneje se pojavijo razprave o poetiki; pri delih govora se
ukvarjajo le z začetkom govora, od figur pa sta pomembni amplifikacija (razširitev, povečevanje)
in abreviacija (skrajševanje). Slog so razdelili na 3 vrste: ponazoritev s pomočjo Vergilijevega
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
36
kolesa – ROTA VERGILI (stylus gravis – Eneida, s. mediocris – Georgika, s. humilis –
Bukolika; 3 deli kolesa, kjer je v vsakem delu homogena množica členov in simbolov: vojščak,
pastir, poljedelec; Hektor/Ajant, Titir, Triptolem; konj, oven, vol; meč, pastirska palica, plug;
mesto/voj. tabor, pašnik, polje; lovor/cedra, bukev, jablana)
Področje retorike je zajemalo 3 kanone pravil, ali troje artes:
a. artes sermocinandi – govorniške umetnosti nasploh (pridige, parenetični govori –ki
spodbujajo h kreposti) pridige: sermones ad populum (za farane), sermones ad clerum (za sinode,
šole samostane) – vse sestavljene v latinščini, nato prevedene v ljudske jezike
b. artes dictandi, dictaminis: epistularna/pisemska umetnost – vljudnostne konvencije za
naslavljanje (že v antičnih grških in rimskih pismih, pa tudi mnogo prej pri kulturah Bližnjega
vzhoda): rast državne uprave spodbudi administrativno civilno in cerkveno korespondenco –
diplomatska in pravniška korespondenca in nastanek številnih priročnikov – pravila o 5-delni
govorni zgradbi so priredili za pisemsko zgradbo (salutatio-pozdrav, imena in nazivi
naslovnika ter pisca v pravilnem zaporedju; captatio benevolentiae-uvod, bralčeva pozornost,
sprejemljivost, naklonjenost; narratio-dejstva, položaj; petitio-konkretna prošnja, zahteva,
oznanilo; conclusio- razmeroma enostaven zaključek). Zgled so bile papeške pisarne in njihov
stylus Romanus, pojavi se tudi nov pojem v stilistiki: cursus ali kako gladko teče tekst –
vrednotenje glede na ritmičnost in razvrstitev poudarkov. Dictator je bil priznan poklic in v 12.
stol se je diktamen poučeval tudi na univerzi v Bologni, kasneje v 13. stol. ga zamenja ars
notaria, ki je notarjem predpisovala, kako naj sestavljajo pravne, trgovske in diplomatske
dokumente.
c. artes poeticae: sestavljanje pravil pisanja poezije glede na ritem
8.-10. stol – grammatica
Po preseljevanju ljudstev so se Angleži in Franki kot voditelji v kulturnem razvoju morali naučiti
latinski jezik. Najpomembnejši predmet v triviju tako postane gramatika. Bila je temeljna
znanost, uvod v splošno kulturo, v poezijo, liturgijo, v branje Svetega pisma in je poleg slovnice
v pravem pomenu besede obsegala še poezijo (metriko in nekatere figure). Veliki gramatiški
avtoriteti tega časa sta bili Donat (ok. 350 po Kr.; ars minor in ars maior) in Priscijan (5./6. stol.
po Kr.; Institutio grammatica)
11.-15. stol. – logica/dialectica
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
37
najpomembnejša pravo, medicina, retorika stopi v ozadje
Ars obligatoria, pravilnik za disputatio – dialektični pogovor med nasprotnikoma, priljubljen
način razpravljanja v obliki pobijanja in zagovarjanja določene teze (bitka silogizmov). To ni
Platonova dialektika.
Če povzamemo, lahko rečemo, da je za retoriko to obdobje, ko se ta razdeli na ustno in pisno
veščino (Aristotel, denimo, je retoriko delil na dva dela: kjer je potrebna presoja poslušalstva
in kjer presoja ni potrebna; prvemu ustreza slavnostno govorništvo, drugi del pa vsebuje bodisi
sodbe o preteklosti – to ustreza sodnemu govorništvu, bodisi mnenja o prihodnosti – to je bilo
svetovalno govorništvo). Ustna retorika v srednjem veku vsebuje pridige in ustne polemike,
nekoliko pa se razvijeta politični in sodni govor (zlasti v italijanskih in francoskih mestih).
Retorika v pisni obliki je bila lahko v verzificirani ali v prozni obliki. Če je bila v verzih, je
nasledila nekaj antičnega slavnostnega govorništva in poetike ter se je kazala v rabi toposov,
tropov in figur. Prozna retorika pa se je najbolj kazala v pismih. Tako so bile tri najznačilnejše
oblike retorike v srednjem veku pridiganje, slavilna poezija in pisma.
S stališča treh elementov, ki določajo retorično dejanje, (govorec, govor, poslušalstvo), je
govorec v obdobju srednjega veka na Zahodu izgubil vodilni položaj, ki je bil značilen za
sofistično smer retorike, medtem ko se je na Vzhodu ta tradicija obdržala. Govor sam, na
katerega je bila osredotočena tehnična ali priročniška retorika, je ohranil osrednje mesto v
zahodni miselnosti, na kar je verjetno vplival srednjeveški študij gramatike in dialektike. Za
poslušalstvo so nekoliko zanimanja kazali pisci o diktamnu in pridiganju.
Filozofsko retoriko je v srednjem veku v glavnem predstavljalo stališče nekaterih mislecev, zlasti
sholastičnih filozofov, da je retorika del dialektike.
Renesansa
Italijanska mesta so svojim načinom življenja ustvarila okoliščine za izjemen preporod klasične
retorike v vsej Evropi v 14., 15. in 16. stol. Zahod je ponovno spoznal grščino in se seznanil z
deli grške književnosti, tudi z retoričnimi razpravami in govori. Na dan so prihajala pomembna
latinska dela o retoriki, ki so jih dolgo imeli za izgubljena, zdaj pa so jih odkrivali na starih
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
38
rokopisih, ki so ležali v odročnih kotih po samostanih. Nastajalo je veliko prevodov, komentarjev
in novih del. Naposled je bila tu še iznajdba tiska, ki je omogočila širjenje znanja. Med prvimi
natisnjenimi besedili so bila Ciceronova dela O govorniku, Brut, Govornik leta 1465 ter O
določitvi snovi, Retorika za Herenija in celotna Kvintilijanova razprava O govorniški vzgoji v
letu 1470.
Gibalo razvoja so bili posamezniki, ki jih imenujemo humanisti. Najprej so delovali v Italiji,
kasneje pa v vseh delih zahodne Evrope. Humanist ni bil humanistični filozof, temveč nekdo, ki
je poučeval ali na višji stopnji študiral predmete, znane pod skupnim imenom studia
humanitatis. Predmeti so vključevali gramatiko, retoriko, zgodovino, poezijo in moralno
filozofijo, vse to pa so proučevali na podlagi klasičnih vzorov in teorij. Iz njih se je oblikoval
osnovni učni načrt, ki se je začel v šolah in se nadaljeval še skozi ves univerzitetni študij
svobodnih umetnosti.
Z izjemo peščice izrednih piscev (Petrarka), so si italijanski humanisti navadno služili kruh
tako, da so bodisi poučevali retoriko ali kako področje iz klasičnih študij bodisi delali kot tajniki
za kakega kneza, papeža ali mestno občino. V takih službah so svoje znanje o retoriki (skupaj z
diktamnom) uporabljali v praksi pri sestavljanju latinskih pisem in govorov. Coluccio Salutati
(1331-1406), Leonardo Bruni (ok. 1370-1444) in Poggio Bracciolini (1380-1459) so delovali
kot tajniki papeške pisarne in florentinske republike. Lorenzo Valla (1407-1457) je bil papeški
tajnik in v Rimu predaval o retoriki. Poliziano (1454-1494) je zasebno poučeval otroke Lorenza
Medičejskega in v Firencah javno predaval o grški in latinski literaturi. Lahko rečemo, da so bili
po svojem delovanju podaljšek učiteljev gramatike in retorike ter notarjev poznejšega srednjega
veka.
Novost, ki so jo humanisti prinesli, pa je bilo izredno navdušenje za klasično književnost
(vzporednice tudi v arhitekturi, kiparstvu, slikarstvu), za antiko, ki jih je tako zasvojila, da so o
njej znova skušali odkriti vse razpoložljivo znanje in ga postaviti za temelj dvojnega ideala
takratne kulture: MODROSTI IN GOVORNIŠKE SPRETNOSTI.
Jezikovna norma postane ciceronska latinščina.
16. – 19. stoletje (klasicizem in romantika)
RETORIKA se iz javnega življenja preseli v šolski pouk in tam začne propadati.
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
39
Različne smeri proučevanja, interpretiranja starih teorij.
• 16. stol.
začetek propada retorike
zanimanje za retoriko upade, omejena je le na slog – izenači se s poetiko
1555: Petrus Ramus: Dialektika (protiaristotelovska), loči retoriko od filozofije in znanosti
Ramus, usmerjen proti Aristotelu, dispositio v osnovi loči od inventio: postavitev ni odvisna od
odkrivanja argumentov; najprej poiščemo argumente, šele nato jih razvrstimo – temu pravi
metoda
1592: Nunez: latinski prevod Aristotelove Retorike, retorika postane podlaga jezuitskega
šolstva
Rene Descartes (1596 – 1650): » retorika je povsem nepotrebna, če se govorci izražajo
jasno in razločno«
• 17. stol. – 19. stol.
retorika se ukvarja z umetnostjo dobrega pisanja in je omejena na šolski pouk
prevlada retoričnih učbenikov v modernih jezikih
20. stol. Preporod retorike
- objavljenih veliko število knjig, člankov, kjer se pojavlja beseda »retorika«, kljub
njeni različni pomenski vrednosti;
- ustanavljanje novih strokovnih društev, ki prirejajo različna srečanja;
- pojav novih revij, ki objavljajo članke o klasični retoriki, njeni tradiciji in uporabi
1958: Chaim Perelman: Nova retorika; retorike ne obravnava kot čisti jezikovni in
literarni pojav, loteva se je s filozofskega in pravnega stališča; je najbolj zvest
Aristotelovski retoriki
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut
»Retorika za učitelje retorike«
40
sodobni pristopi k retoriki: proučevanje retoričnih prvin s pomočjo drugih teoretičnih
smeri modernega jezikovnega izražanja: semiotika, kritiška teorija, …
komparativna retorika: George A. Kennedy (tudi sicer največji strokovnjak na
področju zgodovine klasične retorike)