skrivnosti hermesa trismegista: corpus hermeticum

Skrivnosti Hermesa Trismegista: Corpus Hermeticum

s posebnim poudarkom na petem traktatu:

Hermesov pogovor s sinom Tatom: nevidni Bog je popolnoma viden

Hermes in hermetizem

• Hermes (Merkur), grški/rimski bog, znan kot sel bogov,

s krilci na nogah in glasniško ter obenem čarobno palico –

kaducejem (srečali smo ga ţe na Botticellijevi Primaveri);

velja tudi za boga trgovcev, varuha poti in popotnikov,

vodnika duš v podzemlje ter boga pisave in skrivnih znanj.

Njegov egipčanski ustreznik je bog Thoth.

• Hermetizem je v oţjem pomenu je “skrivni nauk”, ki ga uči

zbirka filozofsko-teoloških traktatov s skupnim naslovom

Corpus Hermeticum. Hermetizem v tem pomenu ni

okultizem, tudi magija ni njegovo bistvo – temveč je

skrivni in obenem razodeti nauk o najvišjem Duhu, Umu,

Bogu, ki ustvarja in preţema svet, vesolje.

• Hermetizem je vrsta gnoze (gr. gnosis = spoznanje), tj.

celostnega spoznanja, ki vključuje védenje, videnje in

občutje.

• Gnoza je širši pojem od zgodnjekrščanskega gnosticizma

(hermetični spisi ne omenjajo Kristusa). Hermetizem je

“optimistična gnoza”, ki v svetu/vesolju vidi boţje

razodevanje, ne pa temno in zlo stvaritev padlih angelov,

kot beremo v nekaterih drugih gnostičnih rokopisih.

(Več o tem gl. M. Uršič, Gnostični eseji, 1994).

Giambologna,

Hermes (ali Merkur),

1564, bron, 117 cm,

Bargello, Firence.

Corpus Hermeticum

• Corpus Hermeticum je zbirka (dob. “telo”) 19 filozofsko-

teoloških rokopisov, tj. razprav (traktatov), ki jo je

platonski filozof Marsilio Ficino prevedel leta 1464 iz

grščine v latinščino po naročilu vladarja Firenc, “očeta

mesta” Cosima de‟ Medici.

• Zbirko je naslovil Pimander, gr. Pojmandres, “pastir”

(duš), ki nastopa v I. traktatu kot utelešenje “Uma

najvišje moči”. Celoten lat. naslov se glasi: Mercurii

Trismegisti Pimander seu de potestate et sapientia Dei.

• Renesančniki so bili prepričani, da je v teh rokopisih

zapisana davna egipčanska “pristna modrost” (prisca

philosophia in/ali theologia), izročilo “trikrat največjega”

(trismegista) boga Thotha-Hermesa. Do konca 15. st.

je Corpus Hermeticum doţivel kar 16 izdaj.

• Na začetku 17. st. je jezuit Izak Casaubon s filološko

analizo dokazal, da je Corpus Hermeticum nastal

mnogo pozneje, kot so mislili renesančniki, namreč po

Kristusu, saj vsebuje izraze, ki so nastali šele v pozni

antiki. Prava datacija je nekje med 1. in 3. st. n. š.

Corpus Hermeticum,

naslovnica slovenske izdaje,

prevod Pavel Češarek,

spremna beseda Igor Škamperle,

Hieron, Nova revija,

Ljubljana, 2001.

Sestav spisov in nastopajoče osebe

Hermetizem, zbornik,

izšel v Poligrafih, 1996,

ur. Igor Škamperle;

med prev. besedili tudi:

Govor na gori (XIII.

traktat) in Tabula

smaragdina.

• Torej, zbirko Corpus Hermeticum sestavlja 18 krajših,

zgoščenih traktatov, deloma v obliki platonskih dialogov,

h katerim je dodan daljši traktat Asklepij.

• Vplivi: platonizem, gnosticizem, solarni kulti in nasploh

filozofsko-teološki monizem. Kristus ni nikjer omenjen,

vendar beremo o “svetleči besedi”, ki je izšla iz Uma kot

“Boţji Sin”.

• Osebe, ki nastopajo v Corpusu:

1. Hermes Trismegist, “Trikrat Véliki Hermes” oziroma

Thoth, v XV. traktatu imenovan tudi “modrec pred

faraoni”

2. Pojmandres, “Um najvišje moči”

3. Asklepij, Hermesov učenec (sicer gr. bog zdravilstva)

4. Tat, “Hermesov sin” in učenec

5. Amon, “egipčanski kralj”

• Spis Asklepij je bil znan na zahodu ţe v srednjem veku,

predvsem ker ga je kritiziral sv. Avguštin (4.–5. st.), ki je

ostro zavračal poglavje “Človek kot oblikovalec bogov”,

češ da gre za malikovalstvo. Asklepija omenjata tudi

Teodorik iz Chartresa (12. st.) in Albert Veliki (13. st.);

verjetno ga je poznal tudi Nikolaj Kuzanski (15. st.).

Asklepij (ali Sermo perfectus, “Popoln govor”), nekaj citatov:

• (1) “Vse je del enega ali eno je vse.”

• (6) “Zato, Asklepij, je človek velik čudeţ; bitje, ki zasluţi

čaščenje in spoštovanje. Kajti človek prestopi v boţjo naravo,

kakor da bi bil sam bog […] Vsem drugim bitjem, s katerimi

človek prepoznava povezanost v nebeški urejenosti, se

zaveţe z ljubeznijo; občudujoče gleda v nebo. Tako je poloţen

v sredo, na srečnejše mesto, da ljubi bitja, ki so pod njim, in da

njega ljubijo bitja, ki so nad njim.”

• (8) “Ker je [Bog] velik in dober, je hotel, da obstaja nekdo, ki bi

lahko opazoval njega, ki ga je bil ustvaril iz sebe – in takoj je

ustvaril človeka, posnemovalca razuma in skrbnosti.”

• (10) “Gospodar večnosti je prvi bog, drugi je kozmos, tretji

človek.”

• (12) “Snov […] ponuja izredno plodovito naročje za spočetje.”

• (17) “Duh pa giblje in vodi vse pojavne oblike v kozmosu …”

• (20) “Očeta in Gospodarja vseh stvari se ne da imenovati z

enim samim imenom, pa četudi je sestavljeno iz mnogih; je

brez imen oziroma nosi vsa imena, ker je Edini in Vse, tako da

se mora vse poimenovati z njegovim imenom ali pa moramo

njega poimenovati z imenom vsega.” (Vsi poudarki: M. U.)

Leonardo da Vinci:

Janez Krstnik, 1516,

Louvre, Pariz.

Pimander, Hermesova vizija Uma

Na začetku I. traktata, Pimandra, beremo:

• “Ko sem se nekoč poglobil v premišljevanje o

bivajočem in je moje razmišljanje šinilo v višine,

je moje čutno zaznavanje oslabelo kakor pri ljudeh,

ki se jih loteva zaspanost zaradi sitosti ali telesne

utrujenosti; zazdelo se mi je, da se je pojavilo

ogromno bitje neskončne velikosti, me poklicalo

po imenu in mi reklo: „Kaj ţeliš slišati in videti ter

z umevanjem spoznati in zvedeti?‟ Vprašal sem:

„Kdo si ti?‟ „Jaz,‟ pravi, „sem Pojmandres, Um najvišje

moči; vem, kaj ţeliš in povsod ti stojim ob strani.‟ […]

Ko je to rekel, je spremenil podobo in v trenutku

se mi je vse razodelo. Imel sem brezmejno videnje:

vse je postalo svetloba, jasna in vesela, in ko sem jo

gledal, sem jo vzljubil. Polagoma pa se je prikradla

tema in silila navzdol …”

William Blake:

Nosilec luči,

pred padcem,

ok. 1800.

Corpus Hermeticum, V. traktat

Hermesov pogovor s sinom Tatom:

nevidni Bog je popolnoma viden

• V tej kratki, a zelo zgoščeni in duhovno bogati razpravi gre za

vprašanje vidnosti in spoznavnosti Boga: ali je Bog viden in tudi

sam prisoten v svetu (kozmosu, stvarstvu) – ali pa je onstran sveta

in se v svetu razodeva kot stvarnik?

• Gre za staro, “večno” filozofsko-teološko dilemo, ali je resničen

panteizem: Bog je v svetu (“imanentizem”) – ali (mono)teizem:

Bog je onstran sveta (“transcendentizem”).

• To ni samo neka teoretska dilema, ampak temeljno ţivljenjsko,

eksistencialno vprašanje: kje je moje pravo “domovanje”, kaj je cilj,

smisel, telos moje duše – sem doma “tu” ali “tam”, v tem svetu,

ţivljenju, ali v onem, po smrti, v onstranskem večnem ţivljenju?

Najprej pa se moram seveda vprašati, ali je ta alternativa sploh

nujna, je ali neizogibna?

• Hermes v V. traktatu niha med obema naukoma, nagiblje se k

panteizmu, vendar se ne izreče povsem zanj. Bog/Duh je oboje:

očiten in skrit, imanenten in transcendenten. Podobne teistično-

panteistične poudarke najdemo tudi v XI., XII., XVI. traktatu in

deloma, kot smo ţe videli, v Asklepiju.

V knjigi

O renesančni lepoti,

poglavju z naslovom

“Vse je v tebi,

vse izhaja po tebi”

obravnavam peti

traktat glede na

dilemo med

teizmom in

panteizmom

(str. 185-205).

Hermes o vidnem in nevidnem

planet Neptun

Odlomek iz 1. pogl. V. traktata

Hermes Trismegist govori sinu Tatu:

“… to, kar se večini zdi nevidno, bo tebi postalo povsem vidno. Ne bi namreč večno

obstajalo, če ne bi bilo nevidno. Kajti vse, kar se je pojavilo, je nastalo, ker je pač

nekoč postalo vidno. Nevidno pa je večno […] čeprav je sámo nevidno, ker je večno,

vse druge stvari napravi vidne. Kar druge stvari napravi vidne, se sámo ne pokaţe

[…] ni predmet predstave, vendar napravi vse drugo predstavljivo.”

“Solza Neba”

(na Zemlji)

Umevanje vidi nevidno, kakor v zrcalu …

Zvezdni prah, posnet

skozi teleskop Hubble

Naše oči lahko vidijo Sonce le skozi zatemnjene leče –

pri zrenju Boga pa so duhovne “leče” sanje, onstranska

videnja, spremenjena stanja zavesti …

Odlomek iz 2. pogl. V. traktata:

Hermes: “Zgolj umevanje namreč vidi nevidno, ker je

tudi sámo nevidno. Če boš zmogel, se bo pokazalo

očem uma, Tat; kajti Gospod se dareţljivo pojavlja po

vsem kozmosu. Ali zmoreš videti svoje mišljenje in ga

zgrabiti z rokami? Ali zmoreš zreti boţjo podobo? Če pa

je zate nevidno celó to, kar je v tebi, kako bi potem

lahko s svojimi očmi videl njega?”

Kdo ohranja urejenost kozmosa?

Planet Saturn (zgoraj) in

njegova luna Diona (spodaj),

posnetki sonde Voyager


Hermes: “Če hočeš videti Boga, opazuj

Sonce, opazuj gibanje Lune, opazuj

urejenost zvezd. Kdo je, ki ohranja

urejenost? … Kdo je, ki je vsaki zvezdi

določil način in obseg njene tirnice?”

Odlomek iz 20. pogl. XII. traktata:

Hermes: “Bog, ki je delovanje in moč,

je okrog vsega in vse preveva. In nič

teţavnega ni prepoznati Boga, sin moj.

Če pa ga hočeš preučevati, opazuj

urejenost kozmosa in lepoto urejenosti.”

Stvarstvo podrejeno Stvarniku …?

“Stebri stvarjenja”, rojevanje zvezd v Orlovi

meglici (6500 svetlobnih let daleč); spodaj

sta detajl in panorama meglice (v infrardeči

svetlobi, rdeča je dodana), vir: teleskop

Hubble, v orbiti nad Zemljo

Odlomek iz 4. poglavja V. traktata:

Hermes: “Ozvezdje Medvedke, ki se

obrača okoli sebe in s sabo vrti ves

kozmos – kdo ima to orodje? Kdo je

postavil meje morju? Kdo je postavil

Zemljo na njeno mesto? Je namreč

nekdo, Tat, ki je Stvarnik in Gospodar

vsega tega.”

Odlomek iz XIV. traktata:

Hermes piše Asklepiju: “Stvarnik ne

more obstajati brez stvarstva. Vsak

izmed njiju je isti pojav. Zato tudi ne

moreta biti ločena drug od drugega,

saj bi bila ločena od sebe. […]

Ustvarjajoči Bog je tisti, ki je prvi,

nastajajoče tisto, kar sledi, karkoli je

ţe. […] Njemu v slavo samo eno: to,

da ustvarja; in stvarjenje je za Boga

kot telo.”

“Ugledati vse to v enem samem hipu”

“Skrinjica draguljev”: kopica svetlih

zvezd, oddaljena pribliţno 8000 SL

(svetlobnih let)


Hermes: “O, če bi ti lahko zrasla krila, da bi

poletel v zrak in med zemljo in nebom videl

trdno gmoto zemlje, širna vodovja morja,

veletoke rek, prosto gibanje zraka,

predirajočo moč ognja, zvezdne tirnice,

hitrost nebesnega svoda in njegovo vrtenje

okoli iste osi! Kakšno blaţeno zrenje, sin

moj, ugledati vse to v enem samem hipu,

negibno v gibanju in nevidno – s tem, kar

ustvarja – v vidnem! To je urejenost kozmosa

in to je kozmos urejenosti.”

“Kdo je očrtal oči?”

Leonardo da Vinci:

Angelovo oko, detajl s

slike Marija v skalni

votlini, 1508, Narodna

galerija, London.


Hermes: “Če ţeliš doţiveti zrenje tudi skozi

umrljiva bitja na zemlji in v globočinah,

pomisli, sin moj, da je človek ustvarjen v

materinem telesu, natančno preišči umetnost

stvaritve in spoznaj, kdo je, ki je ustvaril to

lepo in boţjo podobo človeka. Kdo je očrtal

oči? Kdo je napravil luknje za nosnici in

ušesa? Kdo je odprl usta? ...”

dve Leonardovi anatomski risbi

Vesoljna Mati

Leonardo da Vinci,

Marija v skalni votlini, 1508,

Narodna galerija, London,

izrez.


Hermes: “Poglej, koliko veščin je bilo potrebnih

za eno samo snov, koliko dela vloţenega v

en sam osnutek, toda vse je čudovito in

sorazmerno, čeprav se razlikuje med seboj.

Kdo je vse to naredil? Katera mati, kateri oče,

če ne ravno nevidni Bog, ki je vse ustvaril po

svoji volji.”

Stvaritev in stvarnik

“Einsteinov kriţ”:

četverna slika

istega kvazarja

zaradi gravitacije

galaksije v sredini

Zvezdna

(“planetarna”)

meglica Eskimo


Hermes: “Nihče ne trdi, da bi kak kip ali slika nastala

brez kiparja ali slikarja; ta stvaritev pa naj bi nastala

brez svojega ustvarjalca? Kakšna velika slepota,

kakšna velika brezboţnost, kakšna velika nespamet!”

“Ničesar ni, kar ni on sam”

Zvezdna meglica “Mačje oko”

(skozi teleskop Hubble)


Hermes: “Če me siliš, naj rečem še kaj

drznejšega: njegovo [boţje] bistvo je, da

vse oplaja in rojeva. In kakor ni mogoče,

da brez povzročitelja kaj nastane, tako

je tudi on lahko večen samo tedaj, če v

večnosti ustvarja vse na nebu, v zraku,

na zemlji, v globočini, v vsakem delu

kozmosa, v vsakem delu vsega, v

bivajočem in nebivajočem. V vsem

kozmosu namreč ni ničesar, kar ni on

sam. On sam je bivajoče in nebivajoče.

Kajti bivajoče je storil vidno, nebivajoče

pa nosi v sebi.”

“Vse je v tebi, vse izhaja po tebi”

“Zvezdno oko”, meglica Spirala

(Helix nebula, NGC 7293),

oddaljena pribliţno 400 SL


Hermes: “On je Bog, vzvišen nad vsakim

imenom, je neviden in popolnoma viden.

Tega Boga, ki se ga ne da videti z očmi, se

lahko doume z umom; je brez telesa in ima

veliko teles, ali bolje: ima vsa telesa.

Ničesar ni, kar ni on; kajti vse, kar je, je tudi

on, in zato ima vsa imena, ker vse izvira iz

enega Očeta; in zato nima nobenega

imena, ker je oče vsemu. – Kako te torej

hvaliti, naj govorim o tebi ali s tabo? In kam

naj pogledam, ko te slavim: gor, dol, noter,

ven? Kar zadeva tebe, ni nobene smeri,

nobenega kraja, nobenega drugega bitja.

Vse je v tebi, vse izhaja po tebi. Vse daješ

in nič ne dobivaš. Vse imaš in ničesar ni,

česar nimaš.”

“Ti si, kar sem jaz”

Yves Klein: Monochrome I.

Odlomek iz zadnjega, 11. poglavja V.

traktata v zbirki Corpus Hermeticum:

Hermes: “Kdaj naj te opevam? Pri tebi ni

moč najti nobene ure in nobenega časa.

In čemú bi te opeval? Zaradi tistega, kar

si ustvaril, ali zaradi tistega, česar nisi?

Zaradi tistega, kar si storil vidno, ali zaradi

tistega, kar si pustil prikrito? In zakaj naj te

opevam? Zato, ker sem sam svoj ali ker

imam nekaj samosvojega ali ker sem

nekaj drugega kot ti? Kajti ti si, kar sem

jaz, ti si, kar jaz počnem, ti si, kar jaz

govorim. Ti si vse, nič drugega ni; česar ni,

to si ti. Ti si vse, kar je nastalo, ti si vse,

kar ni nastalo; ti si Um, ki vse druge giblješ

v umu; ti si Oče, ki ustvarjaš; ti si Bog, ki

deluješ; ti si Dobro, ki vse povzročaš.”

»KAR JE NIŢJE, JE ENAKO VIŠJEMU,

IN KAR JE VIŠJE, JE ENAKO NIŢJEMU,

ZAKAJ IZ ENEGA IZHAJAJO VSA ČUDESA.«

(iz hermetičnega besedila Tabula smaragdina)

skrivnosti hermesa trismegista: corpus hermeticum

Documents