DNIXIV P O P O T N I Š K A

Š T I R I N A J S T

P R I L O G AO K T O B R A 1 2

Slovenska Benečija

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Hanzi Tomažičg l a v n i u r e d n i k

Z A Z A Č E T E K

tomazic@nedelja.at

u v o d n i K

Čut za sosede

drage bralke, dragi bral­ci Nedelje! Ob koncu septembra sem bil na prvem vseslovenskem srečanju novinarjev, ki ga je orga­niziral Svetovni slovenski kongres. Rdeča nit vseh razprav je bila, pre­malo se poznamo med sabo! In to ne velja samo za razmerje med centrom oz. matico in robovi slo­venskega naselitvenega območja, temveč tudi - in morda še v večji meri ­ za poznavanje zamejst­va, v našem primeru torej rojakov na Primorskem in v Porabju. Zato smo na uredništvu Nedelje tem bolj veseli, da imamo v osebi De­jana Valentinčiča sodelavca, ki z vsem srcem, znanjem in delovan­jem živi za boljše spo znavanje Slovencev doma, v zamej stvu in po svetu. Poleti, ko je delal pri nas kot počitniški praktikant, je le­tos pripravil bolj poglobljen po­gled na svojo ožjo domovino. Po­tem ko je lani pripravil prilogo o Reziji, se letos posveča predvsem Slovenski Benečiji, pokrajini in lju­dem, ki jih poznamo še manj kot pa goriški in tržaški del Primor­ske. Veliko veselja pri prebiranju te priloge. Upamo, da tako lahko vzbudimo zanimanje za te izredne kraje, kjer še najdemo dosti prist­nosti in domačnosti. Mimogrede: skupen koroško-primorski projekt Tu smo doma (spoznavamo za­mejstvo) vam nudi zanimive pa­kete za kratke izlete (www.tus­modoma.eu).

• Po različnih podatkih naj bi v Italiji živelo med 60.000 in 130.000 Slovencev.

• Slovenci živijo v eni od dvajsetih itali-janskih dežel, v Furlaniji-Julijski krajini.

• Furlanija-Julijska krajina je razdeljena na štiri pokrajine, Slovenci živijo v treh: Tržaški, Goriški in Videmski pokrajini.

• V Videmski pokrajini običajno loči-mo Kanalsko dolino, Rezijo, Tersko dolino, Karnajsko dolino in Nadiške doline. Pod imenom Benečija se obi-čajno označuje Nadiške, Tersko in Kranajsko dolino, včasih pa tudi Rezijo.

• Slovenskemu narečju pravijo govorci po našan v Kanalski dolini, po nas v Reziji, po našin v Terski in Karnajski dolini ter po našem in po slo-viensko v Nadiških dolinah.

• Tržaška in Goriška pokrajina sta del Italije postali po prvi svetovni vojni, Videmska pokrajina (z izjemo Kanalske doli-ne, ki je bila tudi Italiji priključena po prvi vojni) pa že leta 1866, ko je Avstro-Ogrska izgubila vojno z Italijo.

• Za razliko od vsega ostalega slovenskega narodnega prosto-ra, ki se je skozi zgodovino razvijal pod okriljem germanskega kulturnega prostora, se je Benečija razvijala pretežno pod ro-manskim kulturnim vplivom, saj je bila tudi politično-upravno ločena od ostalega slovenskega ozemlja. Benečija je bila do leta 1420 pod oglejskim patriarhatom, od leta 1420 do leta 1797 pod Beneško republiko, nato razen kratke Napoleonove dobe v Avstriji, od leta 1866 pod Italijo.

• Te zgodovinske razlike so razlog, da je danes položaj slovenske skupnosti na Tržaškem in Goriškem zelo različen od položaja v Bene-čiji.

• V Furlaniji-Julijski krajini živi poleg Slovencev še ena manjšina – Fur-lani so romansko ljudstvo, njihov jezik se je razvil iz oglejske latin-ščine. Furlanov je kar 600.000 in v deželi predstavljajo celo večino prebivalstva, a se morajo kot Slovenci tudi oni boriti za svoje pravice. V Benečiji se Furlani in Slovenci stikajo na robu Furlanske nižine – Slovenci živijo na vzhodnem hribovitem predelu, Furlani pa na zahodnem nižinskem predelu. V preteklosti je bilo med obema narodoma precej napetosti, danes je to mimo in večinoma živijo v slogi.

Slovenci v Italiji ... Slovenci v Benečiji ...

KANALSKA DOLINA

REZIJA

BENEŠKA SLOVENIJA

TRŽAŠKA

s l o v E n C i P o s v E T u

3ŠTIRINAJST DNI XIV

Leta 1866 je Avstro-Ogrska izgubila voj-no z Italijo in ji je bila prisiljena prepustiti to, s Slovenci poseljeno, ozemlje. Beneški Slovenci so priključitev Italiji najprej nav-dušeno sprejeli, saj so se še vedno spomi-njali časov Beneške republike, ko so bili, v zameno za varovanje meje, oproščeni pla-čevanja davkov. A Italija, ki je bila ravno v fazi »risorgimenta« (združevanja), je bila drugačna država, kot so si predstavljali. Že takoj po priključitvi so začeli časopi-si pisati, da je »potrebno te Slovane iztre-biti«. Preganjanje se je nadaljevalo vse do konca hladne vojne in padca železne za-vese. Italijanskim nacionalističnim silam je bilo zelo v prid tudi »beneško vindišar-stvo«, mnogi Benečani namreč niso razvili slovenske narodne identitete, ampak zgolj lokalno, zato se niso počutili kot Sloven-ci, ampak nekaj posebnega. To je prisotno tudi še danes, a bistveno manj.

Velika prelomnica za Benečijo je bil mo-čan potres leta 1976. Vasi so bile opustoše-ne in veliko ljudi se je izselilo. A država je takrat prvič poskrbela za to območje, z dr-žavno pomočjo so začeli graditi domove in infrastrukturo, mnogo ljudi je tako do-bilo delo. A življenje se je za vedno spre-menilo. Tradicionalna arhitektura je sko-raj izginila, nove hiše tudi niso imele več hlevov, ljudje se niso več ukvarjali s kme-tijstvom, ampak so se vse bolj dnevno vo-zili v službo v furlansko nižino. Pokrajina se je začela zaraščati. V obnovljene domo-ve so prišle televizije, kjer so bili vidni le italijanski programi, italijanščina je posta-jala vse bolj prisotna na vsakem koraku. Še danes velja meja, da ljudje rojeni pred po-tresom, še skoraj vsi govorijo domače na-rečje, po potresu pa je vedno več otrok, ki govorijo le še italijansko.

Beneška Slovenija  S l a v i a F r i u l a n a 

Odkr ijmo neznano

P i š e D e j a n V a l e n t i n č i č

Na zemljevidu je označenih 32 občin, kjer velja zaščitni zakon za slovensko manjšino iz leta 2001. Poleg tega Slovenci živijo še v štirih občinah: Tablja v Kanalski dolini, Gorjani in Čenta v Benečiji ter v občini Dole-nje na Goriškem.

Slovenci v Benečiji so del italijanske države postali leta 1866, a šele leta 2001, ko je bil sprejet Zaščitni zakon za sloven-

sko manjšino v Italiji, jih je država priznala kot Slovence. Prej je ved no govorila o »različnih skupnostih slovanskega izvora«. Njihovo priznanje je bil zelo pomemben delček v mozaiku laž-jega življenja teh ljudi. Na vprašanje, ali je danes situacija bolj-ša kot v preteklosti, Benečani pravijo, da »ni boljša, ampak sto-

krat boljša«.

KANALSKA DOLINA

REZIJA

BENEŠKA SLOVENIJA

GORIŠKA

TRŽAŠKA

4 XIV ŠTIRINAJST DNI

s l o v E n s K A b E n E Č i j A

Dvojezična šola v Špetru Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so začele napetosti med državama popuščati, se je pojavil tudi ugoden trenutek, ko so v Špetru lahko odprli dvojezično šolo. Šola, ki je bila usta-novljena kot zasebni zavod (podržav­ljena je bila s sprejetjem zaščitne-ga zakona leta 2001), je postala velik uspeh in jo danes obiskuje kar polo-vica vseh otrok iz Nadiških dolin. Začela se je kot vrtec, nato razširi-la tudi v osnovno šolo (za otroke od 7. do 11. leta), od leta 2007 pa še na niž-jo srednjo šolo (od 11. do 15. leta). Ve-lik udarec je šolo doletel pred dvema letoma, ko je inšpekcija izdala odloč-bo, da stavba, kjer je šola, ni potresno varna in se morajo izseliti. Šola danes deluje na treh različnih lokacijah po Špetru (najprej so jih nameravali iz-seliti celo po različnih krajih), rešitve glede nove zgradbe pa še vedno ni.

Letos so vlogi za dvojezični šoli dali tudi v Bardu v Terski dolini in v Ti-pani v Karnajski dolini, a sta bili vlo-gi zavrnjeni. Šoli sta dobili vsaj pravi-co do poučevanja več ur slovenščine kot dodatnega predmeta. Šola v Špet-ru tako zaenkrat ostaja edina dvoje-zična šola v Benečiji.

Bogato kulturno življenje Jasen re-zultat dvojezične šole je vse večja skupina mladih Benečanov, ki so zelo aktivni v kulturnem življenju sloven-ske manjšine v Benečiji, ki je tudi si-cer zelo živo. Najpomembnejše je zagotovo Beneško gledališče, ki vsa-ko leto predstavi premiero nove igre na dnevu emigranta 6. januarja, ki je osrednja prireditev beneških Slo-vencev. Z igro čez poletje nato go-stujejo po številnih beneških vaseh, vse predstave so odlično obiskane, obiskovalci pa tudi ljudje, ki so bili pred nekaj leti do Slovencev še zelo sovraž ni. Mladi veliko svojega truda vlagajo v »Senjam beneške piesmi«, na katerem nastopajo mladi ansam-bli, ki se predstavljajo z avtorskimi pesmimi v beneškem narečju. Poleg sodobne glasbe je v beneških doli-nah zelo živo tudi še glasbeno izroči-lo. Deluje več zborov, ki nastopajo z narečnimi pesmimi (npr. zbor Naše vasi, Matajur, zbor Pod lipo, Bene-ške korenine, Rečan). Zelo živi običa-ji so še vedno pust, katerega maske so po krajih zelo različne; kris/kries, ko na predvečer sv. Ivana ob poletnem sončnem obratu prižigajo kresove, ki naj bi prinašali srečo; v Terski in Kar-najski dolini je še živ običaj poljublja-na križev, ko ob praznovanju glavnih

zavetnikov prinesejo križe vseh vasi in se namesto ljudi poljubljajo kri-ži; v vseh dolinah je zelo čaščen pra-znik Marije Vnebovzete, ko se odvija-jo procesije s kipom Matere Božje in blagoslovom šopkov cvetja ...

Prebujanje na političnem parketu Vse bolj vidni postajajo beneški Slo-venci tudi na političnem parketu. Le-tos spomladi je v občini Sovodnja na županskih volitvah zmagal zaved­en Slovenec Germano Cendou, ki je nato kot župan prisegel tudi v slo-venskem jeziku. To se je zgodilo pr-vič v zgodovini. V preteklosti so Slo-venci v Benečiji kandidirali zgolj na lokalnih listah ali vsedržavnih stran-kah, zbirna stranka Slovencev v Ita-liji Slovenska skupnost pa je imela svoje kandidate le na Goriškem in Tr-žaškem. Na zadnjih deželnih volitvah pa je v Videmski pokrajini za Slo-vensko skupnost kandidiral domačin Miha Koren in dosegel izjemno do-ber rezultat, veliko boljši od vseh pri-čakovanj.

Matajur - simbol identitete Vsi ima-mo kraje, ki so nam posebej pri srcu, na katere se posebej radi in pogo-sto vračamo, ki jih štejemo za simbo-le naše identitete. Za beneške Sloven-

Beneška Slovenija  S l a v i a F r i u l a n a 

Vas Topolovo

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

ce sta takšna kraja brez dvoma hrib Matajur in romarsko svetišče Stara Gora. Matajur je najvišji hrib Beneči-je, kamor so ljudje v preteklosti gnali past živino, danes pa tja hodijo na po-hode in izlete. Na Matajurju že leta stoji kapelica, ki je bila med prvo sve-tovno vojno porušena, a nato kma-lu obnovljena. Planinska družina Be-nečije je na vrhu postavila planinsko kočo imenovano »Dom na Mataju-re«, kjer se vse bolj srečujejo tudi ro-jaki z obeh strani meje, po Matajurju namreč teče tudi meja med država-ma. Ob vsem pa je najbolj zanimivo, da beneški Slovenci, ki Matajur res štejejo za svoj močan simbol, za hrib uporabljajo furlansko ime Matajur, staro slovensko ime Velika Baba pa se ne uporablja.

Stara Gora je romarsko svetišče že od 5. stoletja in je bila vedno ter je še zelo pomembna točka za Slovence z obeh strani današnje meje. Žal danes tam delujejo le še italijanski redovni-ki, slovenščina je bila povsem izrinje-na. Zanimiva posebnost Stare Gore je, da je tam Marija črne polti.

Vas Topolovo Vse bolj kultni status pridobiva vas Topolovo v občini Gr-mek, ki tudi postaja pomemben sim-

bol beneških Slovencev. Pred šestnaj-stimi leti so namreč začeli prirejati kulturno prireditev Postaja Topolo-ve, ki poteka vsako leto julija. Prire-ditev že zdavnaj ni več le slovenska, saj privablja umetnike iz vse Evrope, ki v vasi živijo in ustvarjajo. Beneška vas na koncu poti, obsojena na smrt zaradi meje, hladne vojne in izselje-vanja je bila tako, po zaslugi namiš-ljene postaje, lepo obnovljena in zaži-vi vsaj v poletnih mesecih.

Čezmejno sodelovanje Pravo pomlad stikov med Benečijo in Soško doli-no je pomenil vstop Slovenije v EU in padec meje. Vse več je čezmejnih prireditev in te so vse bolj obiskane, razmišljajo celo o ustanovitvi prvega čezmejnega dvojezičnega vrtca. Rek, da vsaka meja, ki pade, rodi novo upanje, se je tukaj pokazal kot zelo upravičen. Ali kot so rekli Benečani na prireditvi v Kobaridu ob prazniku vrnitve Primorske matični domovini: »Naša narečja so imela an imajo še zmeri veliko sovražnikou. A sada se je slovenski jezik iz matice prelil tudi do naše strani. Lahko se nanašamo na slovenščino an s tem je naše narečje ušafalo varno naročje!«

Beneška Slovenija  S l a v i a F r i u l a n a 

»Bogat si na duši in na srcu« Beneške Slovence je leta 1843 obiskal tudi Matija Majar Ziljski. Njegovo tridnevno peš potovanje je ostalo dokumentirano, ker je o njem v pismu poročal Stanku Vrazu. V pi-smu pravi, da »kadarkoli pridete med be-neške Slovence, morate misliti, da ste med svojo družino. Ukradli vam ne bodo niti krajcarja, čeravno boste ves vaš denar po-suli po cesti«. Majar je zapustil Benečijo z najboljšimi vtisi. »Blagi narod! Ti si siroma-šen in neuk, toda bogat si na srcu in duši. V svoje okrilje še nisi sprejel darov zahodne prosvete, toda hvali Boga, ker je ostalo ne-pokvarjeno staro tvoje poštenje in dobrota slovenskega srca.«

Dežela odseljevanja Benečija je bila zaradi revščine vedno delež na velikega odseljevanja. Po drugi sve-tovni vojni je izseljevanje postalo orga-nizirano tudi s strani države. Italija je na-mreč morala, v zameno za poceni premog, v belgijske rudnike poslati določeno števi-lo svojih ljudi. Med skoraj prisilno poslani-mi so bili tudi številni beneški Slovenci, ki so morali tam delati v grozljivih, človeka nevrednih, razmerah. V Belgiji je začel za-nje duhovno skrbeti Zdravko Raven (1921 – 2010), ki je bil med leti 1948 in 1960 du-hovnik za Slovence v Belgiji. Lahko ga torej tudi štejemo med (netipične) čedermace, opisu katerih sta namenjeni 8. in 9. stran te priloge. Samoiniciativno je navezal sti-ke z Benečani tam in postal tudi njihov du-šni pastir.

Miha KorenGermano CendouPristna domačnost

XIV6 ŠTIRINAJST DNI

P o g o v o r

Časopisa Dom in Novi Matajur imata zelo podobno poslanstvo kot Nedelja. A kljub temu med časopisi obstaja zanimiva razlika – Nedelja izhaja iz­ključno v knjižni slovenščini, medtem ko imata Dom in Novi Matajur pri­bližno polovico vsebine v italijanščini, polovico pa v slovenščini. Večina slo­venskih besedil je v lokalnih narečjih in manj v knjižnem jeziku. Nam lahko razložite razloge za takšno uredniško politiko?Giorgio Banchig: Jezikovna poli-tika časopisa je prilagojena pozna-vanju jezika naših bralcev. Ker do osemdesetih let prejšnjega stoletja nismo imeli slovenske šole, ljudje ne znajo knjižnega jezika, ampak zgolj narečje. A v narečju je naš besedni zaklad omejen, predvsem na kme-tijstvo in cerkvene zadeve, torej tra-dicionalne dejavnosti. Za politiko iz-razov v narečju nimamo, zato takšne članke objavljamo v italijanščini. Postopoma poskušamo ljudi sezna-njati tudi s knjižnim jezikom. V vsaki številki imamo stran novic iz Posočja, te so v knjižnem jeziku, pa tudi ostale novice, ki se dotikajo vseslovenskega prostora, so v knjižni slovenščini. Razmerje med italijanskim in slo-venskim jezikom je približno pol pol, če je mogoče, poskušamo več veljave dati slovenščini.Jole Namor: Pri jezikovni politiki časopisa moramo upoštevati teritorij, na katerem delujemo. Krajevni govo-ri so za nas izredno pomembni, saj so

starejši ljudje ohranili jezik na ustni ravni in se prepoznavajo v lokalni govorici in ne knjižni slovenščini. Narečja so tudi odraz našega današnjega kulturnega ustvarjanja, saj je veliko sodobne dramske um-etnosti in literarnega ustvarjanja v narečjih. Žal se slovenščina vse bolj izgublja, zato moramo v časopisu uporabljati tudi italijanski jezik. Kakšen delež bo imel kateri jezik, se vsak teden sproti odločamo, na splošno bi lahko rekli, da je 60 % časopisa v italijanščini, 40 % pa v slovenščini. Trudimo se, da bi bilo čim več besedil tudi v knjižni slovenščini.

Oba časopisa sta imela v preteklosti precej težav s protislovenskimi napadi. Nam lahko poveste, kdaj je bilo najtež­je in kakšna je situacija danes? Jole Namor: Začetki so bili zelo težki. Že nekaj tednov po ustanovit-vi časopisa (1950) so bili prisiljeni uredništvo zaradi tako hudih proti-slovenskih napadov iz Špetra preseli-ti v odmaknjeni Videm. Tudi v vašem časopisu (Nedelja št. 10, 6. marca 2011) ste že pisali o pritiskih, ki jih je prestajal prvi odgovorni urednik. Ob-lasti so mu vzele potni list, da ni mo-gel iz države, ljudje so ga označevali za »hudiča slovenskega« in klicali policijo, ko je prišel v kakšno vas, da bi napisal članek. Uredništvo se je nato šele leta 1974 preselilo v Čedad. Danes je situacija bistveno boljša.

V Videmski pokrajini izhajata dva slo-venska časopisa. Novi Matajur je teden-ski časopis, ki je začel izhajati leta 1950 in je tradicionalno predstavljal predvsem levo usmerjeni del manjšine. Kulturno ver-ski list Dom, ki je danes petnajstdnev-nik, pa so začeli leta 1966 izdajati beneški duhovniki. Odgovorna urednica Novega Matajurja Jole Namor je tudi bivša pred-sednica levo usmerjene krovne organiza-cije Slovenske kulturno gospodarske zve-ze (SKGZ) za Videmsko pokrajino. Sedanji predsednik Sveta slovenskih organizacij (SSO) za Videmsko pokrajino, to je krov-ne organizacije, ki združuje demokratično-konservativni del manjšine Giorgio Ban-chig je tudi bivši odgovorni urednik Doma in s časopisom še vedno sodeluje. V po-govoru sta nam predstavila njun pogled na slovensko manjšino v Videmski pokra-jini.

»Med seboj zelo dobro sodelujemo«

Giorgio BanchigČEDAD / CIVI DA LE • Ulica Ristori 28 • Tel. (0432) 731190 • Fax 730462 • E-mail:

novimatajur@spin.it • Poštni pre dal / casel la posta le 92 • Poštnina pla ča na v goto vi ni /

abbo na men to posta le grup po 2/50% • Tednik / set ti ma na le • Cena 1,00 evro

Poste Italiane Spa - Spedizione in abbonamento postale - 45 % - art. 2 comma 20/b Legge 662/96 Filiale di Udine

TAXE PERÇUE

TASSA RISCOSSA33100 Udine

Italy

št. 38 (1786)

Čedad, sreda, 10. oktobra 2012

Convegni sul plurilingui-

smo nelle scuole, stati gene-

rali delle minoranze lingui-

stiche, conferenze stampa di

presentazione delle confe-

renze sulle minoranze. Ogni

tanto sembra che in questa re-

gione a statuto speciale (chis-

sà ancora per quanto tempo)

sia stata effettivamente com-

presa a tutti i livelli la ragio-

ne fondante della propria au-

tonomia. Che la rende unica

a livello europeo, luogo di in-

contro da secoli delle mag-

giori culture del continente.

Poi inevitabilmente arriva

il risveglio. Tondo va a Roma

a battere i pugni sul tavolo

contro il declassamento del

friulano, ottiene una rassicu-

razione verbale, si dice sod-

disfatto e si dimentica dei fon-

di per gli sloveni (tanto quel-

li poi mica lo votano). La Se-

ganti che tramite Turismo

Fvg elargisce 400 mila euro

per una serie di spot su radio

Rtl 102.5 (very normal peo-

ple), ma si dimentica delle dif-

ficoltà economiche di Radio

Onde Furlane (la radio liba-

re dai furlans) che detiene

l'inutile primato del maggior

numero di ore di trasmissio-

ne in marilenghe. Ci sono i ta-

gli ai fondi per la comunità

slovena e quei quattro sf... or-

tunati del Novi Matajur al

quarto mese di fila senza sti-

pendio. Ma è davvero un det-

taglio. In questo miscuglio di

segnali contraddittori risulte-

rebbe quasi apprezzabile (per

la sincerità) l'interrogazione

del consigliere Novelli al pre-

sidente della Regione: quan-

ti sono i soldi per gli sloveni

e come vengono utilizzati?

Certo basterebbe una pic-

cola ricerca su internet o fra

gli atti della giunta che pure

sostiene. Ma probabilmente,

visto lo stipendio che gli pas-

sa la comunità (sì... anche

quella slovena) non gli è sta-

to possibile. Sarebbe apprez-

zabile dicevamo. Ma il con-

dizionale è d'obbligo, visto

che poi chiede che si apra un

“tavolo di confronto” grazie al

quale poi, in sintesi, quei sol-

di possano essere ripartiti an-

che con chi non si sente slo-

veno. (ab)

segue a pagina 7

Politiche regionali, fra impegni e realtà

Un plurilinguismo

di cartapesta

www.n

ovimata

naš časopis

tudi na

spletni strani

www.novimatajur.itnovi matajurje na

facebooku!➪

Slovenska reportaža

Revija Dolcevitapredstavlja beneško

gastronomsko bogatijoberi na strani 5

Tedeschi in Friuli

Una minoranza che vuole

‘aprirsi al mondo’

e rendersi più visibileleggi a pagina 8

V soboto, 13. oktobra, v goriškem avditoriju

Prva deželna konferenca

o zaščiti Slovencev v FJK

Osnova za debato bodo strokovna poročila Slorija

“Prva deželna konferenca o zaščiti

slovenske jezikovne manjšine, ki jo pre-

divedeva 10. člen deželnega zakona za

Slovence in ki bo v soboto v Gorici, bo

priložnost, da se še bolj odločno po-

udarijo pravice Slovencev in dolžnosti

inštitucij, ki morajo manjšini omogo-

čiti, da lahko te pravice udejanjajo. V

Gorici bomo s pomočjo poročil, ki jih

je pripravil Slovenski raziskovalni in-

štitut preverili, kako je z izvajanjem

državnega zakona 38/2001 in deželne-

ga zakona 26/2007.” Tako je povedal

predsednik deželnega sveta Maurizio

Franz v ponedeljek, 8. oktobra, na se-

dežu Dežele Furlanije Julijske krajine

v Vidmu na predstavitvi sobotne kon-

ference, ki sta se je udeležila tudi rav-

natelj Slorija Devan Jagodic in dežel-

ni funkcionar Giuseppe Napoli.

Franz je še poudaril, da sloni po-

sebnost naše dežele tudi na prisotno-

sti jezikovnih manjšin, kot so sloven-

ska, furlanska in nemška, ki predsta-

vljajo veliko bogastvo za ves teritorij.

“In prav v tem obdobju, ko se iz razli-

čnih razlogov postavljajo pod vprašaj

deželne specifičnosti in se govori o spre-

membah upravnega ustroja v naši

državi, bi bilo treba avtonomijo naše

dežele pravzaprav še bolj okrepiti. Ko

govorimo o nekaterih osnovnih pravi-

cah, ne moremo mimo vprašanj, ki za-

devajo jezikovne manjšine. Ta konfe-

renca nam bo dala tudi možnost za no-

ve korake naprej na področju zaščite

manjšin, v tem primeru slovenske,” je

povedal Franz. (T.G.)

beri na 3. strani

Slovenske organizaci-

je in ustanove Slovencev

v Italiji bodo v letu 2012

prikrajšane za približno

1,6 milijona evrov. Po-

datek izhaja iz vladnega

odloka, iz katerega je

razvidno, s kolikšnimi

sredstvi bo razpolagala

slovenska narodna skup-

nost. Finančna dotacija

iz zaščitnega zakona bo

nižja za 21,77%. Če k te-

mu dodamo še najavlje-

no znižanje sredstev iz

zakona za tisk za Pri-

morski dnevnik, potem

lahko govorimo o izredno

hudem finančnem sta-

nju za našo skupnost, ki

ga doslej še nismo zabe-

ležili.Slovenska kulturno-

gospodarska zveza, kljub

temu da razume nelahko

gospodarsko - finančno

stanje v Italiji in Slove-

niji, ne odobrava takih

ukrepov, ki lahko nepo-

pravljivo oškodujejo slo-

venske ustanove. Zaradi

tega bo krovna organiza-

cija storila vse, kar je v

njeni moči, da se zagoto-

vi njihov obstoj.

Če ne bo prišlo do po-

zitivnih sprememb, bodo

rezi prizadeli naprej po-

stavke za zaposlene, do

česar je žal v nekaterih

organizacijah že prišlo.

Vse to se dogaja ravno v

času, ki ga vsi ocenjuje-

mo kot izredno pozitiv-

nega za našo narodno

skupnost, v času dobrih

dvostranskih institucio-

nalnih odnosov. Tako

rimska vlada kot Dežela

FJK se morata resno

vprašati, ali sta storili

vse, da bi celovito upo-

števali zakone, ki sloven-

ski narodni skupnosti za-

gotavljajo obstoj in raz-

vojne možnosti. Doslej je

v državnih blagajnah za-

radi neuresničevanja za-

ščitnih norm ostalo več

kot 28 milijonov evrov.

Dežela FJK, ki ji ravno

zgodovinska prisotnost

slovenske manjšine za-

gotavlja posebni status in

posledične finančne u-

godnosti, pa nima nobe-

nega posluha za naše te-

žave.

beri na 6. strani

1,6 milijona

manj za našomanjšinoSkrb SKGZ

Il consigliere regionale Rober-

to Novelli (Pdl) ha presentato nei

giorni scorsi un'interpellanza al-

la Giunta in cui chiede qual è il

totale annuo dei contributi alla

comunità slovena del Friuli Ve-

nezia Giulia, quali iniziative in-

tende intraprendere “per garan-

tire un uso razionale, non riser-

vato e non distorto, delle risorse,

in particolare incentivando gli in-

vestimenti nel settore dello svi-

luppo socio-economico del terri-

torio... per non violare, nell'am-

bito del diritto d'impresa e del

commercio, le norme sulla con-

correnza”.

leggi a pagina 6

Novelli: troppi contributi

per la minoranza slovena in FVG

Nadškof je pošju don Rinalda

v Laške, vierniki so pruot

Parva maša

gaspuoda Rinalda

otuberja 2000

v Podutani

Podutanski gaspuod Ri-

naldo Gerussi po dvanajstih

lietih bo muoru zapustit

Svet Lienart an iti v Furla-

nijo, v Pertegado blizu Lati-

sane. Takuo je odloču vi-

denski nadškof Andrea Bru-

no Mazzocato, ki je že skle-

nu, de pošje gor čedajskega

kaplana Michele Zanon.

Novica je pretresla an

spravla v žalost vse njega

viernike podutanske an

bližnjih far Sv. Pavla go par

Černetičih an v Kravarje.

beri na 4. strani

Lansko lietos v Čarnemvarhu, lietos v Čeplešišču. Je

Burnjak, ki ga organizava Planinska družina Beneči-

je. Bo v nediejo, 21. otuberja.

Tisti, ki pridejo v telo luštno vas sauonjskega ka-

muna, bojo mogli iti na pohod, ki se začne ob 8.30 v

Čeplešišču an ki po starih stazah popeje po hostieh an

senožetih okuole vasi do Avse v Sloveniji: v tisti vasi-

ci imajo ljudje sauonjske doline parjateljske vezi že od

nimar. Kajšan je tudi v žlahti.

beri na 7. strani

Burnjak Planinske družine

lietos v Čeplešišču

Predsednik deželnega sveta

Maurizio Franz,

deželni funkcionar

Giuseppe Napoli

in ravnatelj Slorija

Devan Jagodic

XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV

Ti p i č n a z i l j s ka » š u fa »

Giorgio Banchig: Najtežje je bi-lo brez dvoma na začetku, ko so Benečijo terorizirale tajne službe, ki so preganjale vse, kar je bilo slo-venskega. Dom je bil še posebej trn v peti, ker je bil odraz katoliškega sveta. Napadali sta nas obe strani – italijanski nacionalisti, ker so na vsak način želeli slovenstvo izenačiti s komunizmom, naš časopis pa je po-diral to predstavo. Napadov smo bili deležni tudi s strani levice, saj jim je podoba vseh Slovencev kot levičarjev ustrezala, z našim časopisom pa je postalo jasno, da niso vsi Slovenci ko-munisti. Tudi danes je nasprotovanje še vedno prisotno, a je položaj veliko lažji. Zadnjih večjih protislovenskih napadov smo bili deležni leta 2007, ko so v Špetru dvojezični osnovni šoli dodali še nižjo srednjo šolo (za otro-ke od 12. do 15. leta) in so proti temu zbirali podpise.

Ste tudi predstavnik obeh krovnih političnih organizacij Slovencev v Italiji za Videmsko pokrajino. Kakšen pomen ima Vaša organizacija in kako ocenjujete odnose z drugo krovno or­ganizacijo?Giorgio Banchig: SSO je bila usta-novljena na začetku devedesetih let, po osamosvojitvi Slovenije. Prej ni bilo pogojev za to. Glavno delo je po mojem mnenju časopis Dom, ki je ze-lo razširjeno glasilo, brano tudi med italijanskimi bralci in izhaja s pod-poro SSO. S SKGZ so odnosi že od

vsega začetka dobri, saj nismo imeli ideoloških delitev. Kot primer naj na-vedem, da so že dan emigranta, ki je najpomembnejša prireditev beneških Slovencev, vedno skupaj organizirali slovenski duhovniki in komunisti.Jole Namor: SKGZ ima že zgodo-vinsko zelo pomembno vlogo, saj je bila vedno v podporo vsem, ne glede na njihovo opredelitev. Tukaj so se vedno zbirali vsi kulturni delavci, ki so leta 1954 ustanovili tudi Kulturno društvo Ivan Trinko. Odnosi s SSO so bili, razen nekoliko težjih začetkov, vedno dobri. Skupaj smo ustanovili Inštitut za slovensko kulturo, sodelu-jemo pri projektu Jezik – Lingua ...

Pred par leti so iz Slovenije začeli pri­hajati precejšnji pritiski, da bi se mo­rali obe krovni organizaciji in tudi oba slovenska časopisa v Benečiji združiti. Kakšno je Vaše mnenje o teh idejah?Jole Namor: Mi združitev podpi-ramo, tudi sama sem jo že večkrat predlagala. Tako bi bilo delovanje bolj racionalno in učinkovito. Kljub temu organizaciji in uredništvi tudi danes dobro sodelujeta.Giorgio Banchig: Mislim, da so zdaj, hvala Bogu, ideje o združevanju mimo. To bi namreč pomenilo iz-gubo idealnega človeškega kapitala. Z dvema organizacijama in dvema časopisoma lahko nagovorimo več ljudi in izvajamo več različnih aktiv-nosti. Primer združevanja časopisov na Koroškem je jasno pokazal, da to

lahko naredi veliko škode.

Kakšni so Vaši obeti za prihodnost slovenske skupnosti v Videmski pokra­jini? Menite, da je za ohranitev iden­titete pomembno predvsem delovanje navznoter dolin, ali prihodnost vidite v povezovanju s Slovenci v Goriški in Tržaški dolini ter rojaki v Sloveniji, to­rej navezavo na vseslovenski prostor? Giorgio Banchig: Glede prihodnosti sem optimist, skrbi me le demograf-ski položaj, saj se vasi zelo praznijo, prebivalstvo je staro. V dolinah pa je še veliko življa in zavednosti. Delati moramo predvsem za jezikovni in kulturni napredek naše skupnosti, a nismo otok, zato se moramo povezo-vati. Sodelovanje je danes predvsem na osnovi osebnih stikov, upajmo, da bo prišlo tudi do bolj sistematičnega sodelovanja.Jole Namor: Tudi doline v Videmski pokrajini so med seboj zelo ločene zaradi visokih gora, zato je povezo-vanje in trud za povečanje pripadno-sti slovenski manjšini zahtevno delo, a na tem delamo že 30 let. Krepi se tudi čezmejno sodelovanje, s Trstom in Gorico pa povezava obstaja že za-radi skupnih organizacij, ki so se od tam razširile k nam. A naša identiteta bo vedno večplastna. Globalizacija je velik izziv, če nimaš korenin, te zlah-ka odnese.

»Med seboj zelo dobro sodelujemo«

Jole Namor

XIV8 ŠTIRINAJST DNI

Č E d E r m A C i

Vlogo čedermacev je danes prevzela šola

Mira Cenčič je v svoji knjigi »Beneška Slovenija in njeni čedermaci« zapisala, da se je z udorom fašizma v Cerkev začel proces izrinjanja slovenščine iz cerkva, ki se vse do danes ni zaustavil. A številni slovenski duhovniki so se temu uprli in ljudi še naprej nagovarjali v domačem jeziku. Poleg duhovne oskrbe so, kot edini izobraženci, lju-di tudi opismenjevali in izobraževali, jim pomagali pri stikih s civilnimi oblastmi, jim svetovali na gospodarskem področju ... Brez duhovnikov se slovenstvo v Benečiji za-gotovo ne bi moglo ohraniti. Po knjigi Franceta Bevka Kaplan Martin Čedermac, ki jo

Ivan Trinko »Zamejski« (1863 – 1954) je bil najpomembnejši beneški čedermac. Zanj pogosto uporabljajo vzdevka »oče Beneških Slovencev« ali »največji sin Slovenske Beneči-je«. Deloval je kot profesor filozofije v semenišču v Vidmu, imel pa je tudi številne druge funkci-je v Cerkvi in zunaj nje: bil je deželni poslanec, funkcio nar ljudske stranke, sodnik porotnik, stol-ni kapitelj. Zelo veliko je storil za gospodarsko in socialno stanje Beneških Slovencev, ni pa uspel pridobiti kakšnih zakonskih določil za zaščito ro-jakov. Odločno se je uprl prepovedi uporabe slo-venščine v cerkvah, (neuspešno) je pisal pritož-be in prošnje papežu Piju XI. in škofu. Hodil je po beneških vaseh in dvigal narodno zavest, za dija-ke v semenišču je prirejal tečaje slovenščine, bil je glavni vzor vsem mlajšim duhovnikom. Izrednega pomena je tudi njegovo umetniško ustvarjanje. Bil je pesnik, pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, skla-datelj, kritik in slikar. Po časopisih v osrednji Slo-veniji je obveščal o položaju v Benečiji, med roja-ki doma pa je širil literaturo v knjižni slovenščini in tako poskušal poleg lokalne vzbuditi še naro-dno zavest. Zaslužen je tudi za številne prevode iz slovenščine in ostalih slovanskih jezikov v ita-lijanščino in tako skrbel, da je tudi italijanski pro-stor spoznal slovansko kulturo. Lik Ivana Trinka je med beneškimi Slovenci še zelo poznan in viso-ko spoštovan. Po njem se imenuje slovensko kul-turno društvo v Čedadu in slovenska šola v Gorici. Že leta 1953, ob njegovi 90­letnici, so začeli izdaja-ti Trinkov koledar, ki še vedno izhaja. Pokopan je v Tarčmunu, kjer je bil tudi rojen. Na nagrobnem kamnu so zapisani njegovi verzi: »O ti zemlja rod­na, zemlja bedna, zemlja mala, ki te milost božja meni v last je dala.«

»Očak z Matajurja« Paskval Gujon (1909 – 2002) velja za zadnjega čedermaca. Več kot 60 let je bil žup­nik v najbolj gorski beneški vasici Matajur. Posvečen je bil leta 1933, ravno ko je bila prepovedana slovenščina v cerkvah. A vse življenje je maševal izključno v slovenskem jeziku. Prepričan je bil, da bodo »rojaki z molitvijo v svojem jeziku ostali svobo-dni božji sinovi, z molitvijo v drugačnem jeziku pa kolonizira-ni ljud je«. Vedno je opozarjal, da je bila situacija po letu 1945 še hujša kot v času fašizma, saj so tajne organizacije preganja-le vse, kar je bilo slovenskega. Prav Gujon se je najbolj odloč-no upiral nasilju in branil svoje ljudi ter si prizadeval za sožitje med Slovenci, Furlani in Italijani. Opisujejo ga kot »plemeni-tega očeta Benečije«, ki je izstopal po svoji trmi, odločnosti, tr-dnosti, bojevitosti, a tudi velikem optimizmu in duhovitosti. Redno se je s članki, razmišljanji in pismi bralcev oglašal v slo-venskih, furlanskih in italijanskih časopisih, kjer je izstopal s svojim ostrim slogom, tako v argumentiranju kot polemiki. Šir-šo javnost je pretresel dogodek leta 1995, ko so v cerkev v Ma-tajurju vdrli karabinieri (italijanski policisti) ter cerkev prevr-tali in močno poškodovali. Iskali so »komunistično orožje«, ki naj bi ga Gujon skrival v cerkvi. Poleg slovenskega maševanja je Gujon v domačem narečju učil tudi verouk, vodil dva pevska zbora ter izdal molitvenik v narečju. V slovenščini in italijanšči-ni je izdal tudi knjigo »Ljudje Nadiških dolin«, v kateri je opi-sal dušo beneških ljudi in pozval, naj se vsi trudijo ohraniti do-mač jezik, saj je to največje bogastvo, ki ga ima človek. V uvodu knjige je zapisal, da je njegova želja, »da bi razpihal iskro slo-venstva, ki tli pod pepelom. Da ne bosta izgubljena ponos in lju-bezen do svobode, ki so nam ju zapustili naši predniki«. Paskval Gujon je tudi danes v zavesti beneških ljudi še zelo prisoten in spoštovan. Pred smrtjo je dejal, da je vlogo čedermacev danes prevzela dvojezična šola v Špetru. Ob njegovi smrti so beneški časopisi zapisali, da je umrl najbolj svoboden človek daleč na-okoli.

XIV 9ŠTIRINAJST DNI

Vlogo čedermacev je danes prevzela šola

je pod psevdonimom Pavle Sedmak izdal leta 1938, pet let po fašistični prepovedi uporabe slovenščine v cerkvah, so zavedni duhovniki dobili naziv čedermaci. Naziv čedermac je postal sinonim za vse duhovnike, ki so se od leta 1866, pa vse do da-našnjih dni borili za slovensko besedo in je presegel zgolj območje Benečije ter lika Antona Kufola in Jožefa Kramarja, ki sta bila glavni Bevkov navdih za knjižni lik. Iz-med več deset čedermacev, ki so skozi leta delovali v Benečiji, je tukaj predstavlje-nih le nekaj njihovih portretov.

Renzo Calligaro (1943) ne sodi med tipične čedermace. Po rodu je Furlan, a se je po prihodu kot župnik v Bar-do in Zavarh naučil tudi slovensko, kar nika-kor ni praksa pri furlanskih in italijanskih du-hovnikih. Pomagal je pri prevodu mašnih beril v tersko narečje, ki ga danes berejo pri maši. Na začetku je prejel veliko groženj in nekate-ri ljud je so odhajali iz cerkve, ko so slišali slo-vensko besedo, danes je k sreči bolje. Calligaro je v župnijskem arhivu našel tudi že zdavnaj pozabljene slovenske pesmi, ki so jih domači-ni spet začeli peti pri nedeljskih mašah. Tako je v teh dveh farah po več kot sto letih ponov-no prisotna slovenska beseda. Preden so v Bar-du ustanovili glasbeno šolo, je skrbel tudi za minimalno glasbeno izobrazbo otrok, učil jih je različnih inštrumentov.

Božo Zuanella (1941) in Marino Qualizza (1940) sta še zadnja duhovnika, ki v Benečiji danes mašujeta tudi v slovenščini, torej bi ju tudi lahko označili za poslednja čederma-ca. Zuanella je župnik v Matajurju, Qualizza pa upokojeni profe-sor teo logije v semenišču v Vidmu, ki vsako nedeljo hodi maševat v Dreko. Leta 1991 je Zuanella v časopisu Dom, katerega glavni ure-dnik je Qualizza, začel pisati podlistek, v katerem je opisoval gro-zovito preganjanje in raznarodovanje Slovencev s strani tajnih služb v času hladne vojne. Leta 1997 pa je v slovenščini in italijan-ščini izdal še knjigo »Mračna leta Benečije« z isto vsebino, ki je v Benečiji doživela takšen odmev, kot še nobena prej. Proti obema duhovnikoma se je zaradi tega začel zelo odmeven sodni proces, ki je trajal vse do leta 2002. Potomci preganjalcev so poskušali tako legalizirati početje očetov, a jim ni uspelo. Napadi na oba duhovni-ka so bili strašni, sama pripovedujeta, da sta si moči nabirala s sku-pnimi pohodi v gore, na vrhuTriglava sta si tudi obljubila, da bosta vztrajala do konca. Posebej ju boli, da ju niso najbolj preganjali Ita-lijani, ampak rojaki, Beneški Slovenci, ki so zastrupljeni z italijan-skim nacionalizmom. Pravita, da sta morda res zadnja duhovnika, ki sta preganjana zaradi slovenstva, a zagotovo nista zadnja Bene-čana, ki se borita proti raznarodovanju.

XIV ŠTIRINAJST DNI10

m l a d i b e n e š k i s l o v e n c i

Benečija je bila skozi zgodovi-no vedno deležna precejšnje-ga izseljevanja. Pokrajina je

odmak njena od velikih središč in ze-mlja ni zelo rodovitna, zato je lju-di vedno pestila revščina. Italija je ta območja tudi načrtno zanemarja-la, saj jih je želela izprazniti in lju-di naseliti v mestih, kjer bi se prej asimilirali. Zanimiv podatek je, da v beneških narečjih sploh ne pozna-jo besede »priboljšek«, saj zaradi po-manjkanja tega očitno nikoli ni bilo. V zdomstvu in izseljenstvu so se lju-dje iz Rezije, Nadiških dolin, Kar-najske in Terske doline organizira-li v svoja društva, ki mnoga delujejo še danes. Povezuje jih organizaci-ja »Slovenci po svetu« s sedežem v Čedadu, društva pa so povezana še v štiri regionalne zveze – evropsko, avstralsko, severnoameriško in juž-noameriško. Letos poleti so se pred-stavniki vseh zvez zbrali v Benečiji, kjer so izbrali novo vodstvo in pro-gramske usmeritve za naprej. Kon-gres je potekal pod geslom »Dielo z

našimi judmi po svietu je investicija u rast an upanje«.S kongresom organizacije Slovenci po svetu in vsakoletnim dnevom emi-grantov v vasici Bardo so zaključi-li tudi tritedenski seminar za mlade. Trinajst mladih (dva iz Belgije, dva iz Avstralije, štirje iz Kanade in pet iz Argentine) je imelo možnost spo-znavati svoje korenine in razmiš ljati o identiteti. Država Italija je do svo-jih ljudi po svetu, med katere šteje tudi neitalijanske izseljence z ozem-lja današnje Italije, zelo radodarna, saj se zaveda pomena rojakov zunaj matične domovine. Mladim Beneča-nom, ki so se zbrali v Čedadu, je Ita-lija tako plačala letalsko vozovnico, enomesečno bivanje v Italiji z vsemi stroški in izlet po državi. Edini pogoj, ki so ga morali prej izpolniti, je bil, da so se naučili italijansko (nekate-ri so jezik znali že od doma, drugi so se ga naučili na tečajih). Brez težav so dobili tudi italijansko državljan-stvo. Investicija v svoje ljudi se Italiji izplača, med mladimi je bilo zaznati

veliko naklonjenost italijanski drža-vi in kulturi ter navezanost na itali-jansko identiteto. Mladi v sebi čutijo tudi slovensko identiteto, a jezika ve-činoma ne znajo več in njihovo slo-venstvo ostaja v primerjavi z italijan-sko identiteto vse bolj v ozadju, kar je logična posledica tega, da je Slovenija nanje pozabila.Mladi so na seminarju poslušali pre-davanja o zgodovini Benečije, o da-našnji jezikovni podobi dežele, o ekonomski situaciji, razglabljali so o svoji večplastni identiteti ... Na delav-nicah so se učili kuhati tradicionalne beneške jedi ter se naučili nekaj ljud-skih pesmi in plesov, ki so jih na dne-vu emigranta tudi zapeli in zaplesa-li pred obiskovalci. Z različnimi izleti so dodobra spoznali deželo Furlani-jo-Julijsko krajino, na dva enodnevna izleta so odšli tudi v Slovenijo. Prvič so si ogledali zgornje Posočje, drugič pa Škocjanske jame in Ljubljano. O občutkih s seminarja in o svojem vsa-kodnevnem življenju so mladi tudi sami spregovorili.

Mladi Benečani vsega sveta so v Čedadu odkrivali svoje korenine

XIV 11ŠTIRINAJST DNI

Mladi Benečani vsega sveta so v Čedadu odkrivali svoje korenine

Lorena Martin je stara 30 let in živi v Buenos Aire-su. Po izobrazbi je arhi-tektka in v Benečijo je pri-šla tudi zato, da bi preučila in fotografirala tradicio-nalno beneško arhitektu-ro. Želi namreč napisati knjigo o beneški arhitek-turi v Argentini – torej ko-liko in kako so priseljenci elemente svoje tradicio-nalne arhitekture vnaša-li v novo okolje. Lorena se je letos vpisala tudi na lek-torat slovenščine v Buenos Airesu, njena nono in nona namreč še govorita po do-mače in bi se z njima rada pogovarjala v slovenščini.

Giani Domenis je star 40 let in prihaja iz Thunder Baya v pro-vinci Ontario v Kanadi. Tam je verjetno največja izseljenska be-neška skupnost kjerkoli. Giani je bil edini od vseh mladih ude-ležencev seminarja, ki je govoril slovensko. V Kanado so se pri-selili njegovi starši in doma so vedno govorili v domačem na-diškem narečju. Tokrat je bil pr-vič v Benečiji, zase je govoril, da je vse življenje samo delal in da je to njegov prvi dopust sploh. Njegov posel je, da odkupuje stare hiše, jih obnavlja in pro-daja. Rad zahaja v beneško dru-štvo v Thunder Bayu, kjer je še kar nekaj ljudi, ki govorijo slo-vensko.

Alese Marie Cencigh je stara 23 let in živi v Syd­neyu v Avstraliji. Študij je že končala in dela kot prehranska svetovalka. Njen oče je predsednik beneškega društva. Na počitnicah v Italiji je že bila, tokrat pa se je prvič udeležila takšnega semi-narja spoznavanja kore-nin in bilo ji je zelo všeč. Posebej je uživala pri de-gustaciji pršutov. Obisk seminarja je združila še s krajšim potovanjem po Evropi, obiskala je Rim, Pariz in Madrid.

Neil Topatig je star 25 let in živi v Brisbanu v Avstraliji. Po pokli-cu je mehanik. Tokrat je bil prvič v Evropi in zelo ga je prevzela zgo-dovina, ki je po njego-vih besedah prisotna na vsakem koraku, med-tem ko je v Avstraliji, tako pravi, vse novo in ne poznajo nobene tra-dicije in spoštovanja do pretek losti. V Brisbanu je premalo Benečanov, da bi imeli svoje pro-store in prirejali druže-nja, ampak se zgolj obi-skujejo med sabo.

Clarise Carling je sta-ra 20 let in prihaja iz Lie-gea v Belgiji. V beneškem društvu v Liegeu imajo vse vodilne funkcije mla-di, predsednik društva je njen brat, ki je star komaj 23 let. Vsako leto priredi-jo več piknikov, novoletno zabavo in občasno izlete v Slovenijo in Italijo. Clarise se v Benečijo vrača enkrat letno, zato zgodovino de-žele in današnjo situacijo dobro pozna. Čeprav se v kraje prednikov rada vra-ča, pravi, da o stalni vrnit­vi ne razmišlja.

Eric Di Stefano je star 22 let in prihaja iz Vancouvra v Kanadi. V Evropi je bil tokrat že četrtič. Na tokra-tnem seminarju so ga posebej zanimala predavanja o ekono-miji. Doma nam reč študira kmetijstvo in zelo ga je navdušila ideja, da bi se po kon-cu študija preselil v Furlanijo in se tukaj ukvarjal z vinogra-dništvom in vinar-stvom.

Carmela Prinzo je stara 32 let in prihaja iz Ottawe v Kanadi. Po-lovica njenih prednikov prihaja iz Benečije, polovica pa iz Sici-lije. Njeni stari starši so govori-li slovensko, a vnukov jezika niso naučili, z njimi so govorili ita-lijansko. Carmela je v Beneči-jo prišla trdno odločena, da se bo naučila čim več narečja, zato je novo naučene besede pridno po-navljala in zapisovala. V Ottawi je poleg beneškega aktivna tudi v italijanskem društvu. Italijani imajo tudi svojo tedensko tv-od-dajo, pri kateri je Carmela odgo-vorna za prispevke o mladini.

Gabriel Araya je star 27 let in živi v San Martinu v pro-vinci Mendoza v Argentini. Tokrat je bil prvič v Evropi, a zelo rad bi se kmalu spet vrnil. Doma študira turi-zem in ena od njegovih po-slovnih idej je, da bi lahko kot vodič ljudi iz Argenti-ne vodil v domače kraje nji-hovih prednikov v Evropi. Po končanem seminarju si je Gabriel v Evropi privo-ščil še krajše počitnice, za-nima ga predvsem Vzhodna Evropa, zato je obiskal Pra-go in Budimpešto.

XIV ŠTIRINAJST DNI12

Prvi Slovenci so deželo ob Sre-brni reki ugledali leta 1876, ko se je, do leta 1878, sem prese-

lilo 170 velikih družin iz Primorske, predvsem iz Goriških Brd. Naseli-li so se v provinci Entre Rios in to so edini rojaki, ki so se v novi domovi-ni ukvarjali s kmetijstvom. Argenti-na takrat še ni gledala z naklonjeno-stjo na kulture priseljencev, zato je od vseh zahtevala, da skupaj s svoji-mi pokojnimi pokopljejo tudi vse nji-hove predmete. Slovenci so tako po-zabili tudi na svojo identiteto in se popolnoma asimilirali. Pred nekaj leti pa je gospod Carlos Bizai po svo-ji upokojitvi začel raziskovati dru-žinske korenine. Našel je dokument, da so se njegovi predniki v Argenti-no preselili iz Avstro-Ogrske. Vpra-šal je na Dunaj, a tam teh migrantov niso poznali in poslali so ga v Italijo, s pojasnilom, da se je meja kasneje spremenila. Tudi v Rimu o tem niso nič vedeli in ga napotili v Jugoslavi-jo. Gospod je vprašal tudi v Beo grad in ugotovil, da država ne obstaja več ter se obrnil na Ljubljano. Kmalu je ugotovil, da njegovi predniki prihaja-jo iz Goriških Brd in postal je navdu-šen Slovenec. Danes je Carlos Bizai častni konzul Republike Sloveni-je v Entre Riosu, njegov sin pa je pri-šel na tečaj slovenščine v Ljubljano in danes jezik uči v novo ustanovlje-nem društvu Triglav. To je spodbu-dilo tudi številne druge potomce Slo-vencev, ki so naseljeni v treh občinah Entre Riosa, da so začeli odkrivati svoje korenine. V občini Lucas Gon-zales je županja gospa s priimkom Mavrich, ki je tudi šele pred kratkim odkrila izvor svojih prednikov. V ob-čini, ki jo vodi, so sedaj tečaj sloven-ske kulture in jezika uvedli tudi v osnovno šolo. Tečaja se udeležujejo tudi številni otroci, ki nimajo sloven-

s l o v E n C i v A r g E n T i n i

V Argentini živi približno

40.000 Slovencev. V deže-

lo tanga, mateja in asada so

se izseljevali v različnih ob-

dobjih in iz različnih razlo-

gov. Zanimivo je, da se kljub

življenju v isti državi med

seboj slabo poznajo. Vsa-

ka skupnost se na svoj način

trudi ohraniti svojo sloven-

sko identiteto. Koroškim Slo-

vencem je brez dvoma daleč

najbolje poznana skupnost

povojnih političnih beguncev,

ki je svojo izseljensko pot za-

čela prav na Koroškem. Pri

predstavljanju drobcev iz živ­

ljenja slovenskih skupnosti v

Argentini je ta skupnost iz-

puščena in pozornost skon-

centrirana na ostale, nad živ­

ljenjem katerih še vedno leži

tančica skrivnostnosti in ne-

poznanosti.

Tudi Benečani so se izseljevali v deželo pamp in govedine

XIV 13ŠTIRINAJST DNI

skih korenin. Slovenci v tej pokraji-ni namreč uživajo zelo velik ugled. Lani, ob dvajsetletnici samostojne Slovenije, so dve ulici in en trg poi-menovali »Republica de Eslovenia«. Posebej slavnosten trenutek za Slo-vence v Entre Riosu, na katerega so še danes ponosni, pa je bil pred nekaj leti, ko je vse tri občine obiskal takra-tni slovenski veleposlanik v Argenti-ni Tine Vivod. Ob cesti so ga na ko-njih pričakali južnoameriški kavboji gavči, oblečeni v svoje tradicionalne noše in z velikimi slovenskimi zasta-vami v rokah, s katerimi so mu maha-li v pozdrav. Tudi mesta so bila ovi-ta v barve slovenske zastave, ljudje so oblekli slovenske narodne noše, postavili so kozolce in posadili lipe. Otroci v šoli so se posebej za to prilo-žnost naučili nekaj slovenskih pesmi in jih zapeli veleposlaniku ob nje-govem prihodu. Po kakšnih sto letih popolne stopljenosti v argentinsko družbo se je med temi ljudmi želja po odkrivanju korenin vsula kot plaz. Kot je značilno tudi za številne druge izseljenske skupnosti, slovenski jezik tudi tukaj nikakor ni pogoj za čutenje slovenstva v srcu, ampak mnogi tudi v španščini zelo ponosno povedo »Yo soy un verdadero esloveno«.

Največ, kar okoli 25.000 rojakov, ki so se izselili v Argentino, je bilo Pri-morcev, ki so zbežali pred fašistič-nim terorjem. Naselili so se pred-vsem v Buenos Airesu in Rosariju, kjer so ustanovili številne domove. Kasneje so bili zaradi asimilacije in zmanjšanja članstva prisiljeni domo-ve združevati, tako da trenutno delu-jeta le še dva domova tega vala emi-gracije – eden v Rosariju in drugi v Buenos Airesu, oba se imenujeta Tri-glav. Dom Triglav v mestu dob rih ve-trov je ogromna stavba, ki jo je izda-

tno financirala Jugoslavija in tudi na ta način poskušala ustvarjati razdor med različnimi valovi emigrantov. A da danes lahko vzdržujejo bazen (v katerem so trenirali celo argentin-ski olimpijci), dve telovadnici, igri-šče za nogomet in tenis, plezalno ste-no, enega največjih fitnesov v Bue nos Airesu, stezi za bowling in keglja-nje, … so se morali odpreti Argen-tincem. Edini slovenski dejavnosti, ki še potekata v domu, sta tečaj slo-venščine vsako soboto in veselica en-krat na mesec, ki se je udeleži približ­no 200 ljudi. Tečaj slovenščine letos obiskujejo trije gospodje, vsi blizu 60 let. Vsi imajo slovenske korenine in bi se radi spet naučili jezika. Ko smo jih zmotili pri pouku, so se ravno uči-li besed o ljubezni, kako povedati, da si zaljubljen, kako punci povedati, da jo imaš rad …

Benečani so se v Argentino večino-ma priseljevali med obema vojnama, nekateri pa tudi še po drugi svetovni vojni. Tudi pri njih je bilo fašistično nasilje pomemben vzrok za izseljeva-nje. Povedali so mi zgodbo, da ko je mlad fant prišel v San Martin in izve-del, da lahko mirno govori svoj ma-terni jezik, je bil ves vzhičen in šel na sredo železniške postaje ter začel na ves glas kričati: »LAHKO GOVORIN PO NAŠIN!!!« ter začel kriče našte-vati vse besede v maternem narečju, ki so mu prišle na misel. Trenutno deluje v Argentini pet beneških dru-štev, a le tisto v Buenos Airesu je do-volj veliko, da ima svoje prostore. Zaradi zapletene identitete se niso vključevali v slovenske domove, am-pak so ustanovili svoje. Nekaj mladih, s katerimi sem se srečal, mi je deja-lo, da se ne spomnijo, da bi njihovi dedje in pradedje kadarkoli rekli, da so Slovenci, ampak so poznali le poj-

ma Benečani in Furlani. Neka pun-ca mi je svojo identiteto opisala tako-le: »Jaz sem Argentinka, Argentinka italijanskih korenin. A te italijanske korenine so del slovenske manjši-ne. Mi smo torej Slovenci oz. potom-ci Slovencev, a naši predniki niso bili čisto pravi Slovenci, saj niso govori-li slovenščine, ampak »po našin«, ka-kor se je izraz za tersko narečje še vedno ohranil tudi pri nas. Sam sem med potovanjem po Argentini obiskal dva domova – v San Martinu in Bue-nos Airesu. Bistvena razlika med nji-ma je, da v San Martinu nihče več ni govoril narečja, v Buenos Airesu pa še dve gospe in gospod, vsi stari nad 80 let. Tam se zato čustvena vez mla-dih do jezika še ni pretrgala in ima-jo željo po učenju jezika prednikov. Ko sem prišel v dom, so me mladi po-sedli med svoje babice in dedka, ki še govorijo »po našin« in hoteli, naj z njimi ves čas govorim slovensko. Kot kakšnega hollywoodskega zvezdnika so me medtem neprestano fotogra-firali in vzhičeno jokali ob posluša-nju slovenskega pogovora. Najstarejši član društva, 90­letni Karlo Sitar, ki se je rodil v vasi Senik v Goriških Br-dih, tik ob meji z Benečijo, mi je svoje razloge za izselitev v Argentino opi-sal takole: »Parvo smo ble mladi an je blwo lapwo. Pole je pa paršla wjska. Jst sm šu prvo h partizanm, ma sm se hmal naveliču. Sej vjš, kakwo je two – prvo ka je wjska je lapwo, ma pole se člouk uštufa. Nimaš ki. An ka sm pršu domu sm doma dubu sedem bab, mo-jih sestr. An sm reku: »An kdwo bo vse two fwtru, dokler se ne oženej?« An sm spakjru kufr an sm šu.«

Tudi Benečani so se izseljevali v deželo pamp in govedine

XIV ŠTIRINAJST DNI14

MOHORJEVE DRUŽBE CELOVECP R I L O G A

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Nov priročnik o naših gorah: Grape in vrhovi

Borivoj Repe

Hmelj in slad – božanski hladZgodovina piva na Sloven-skem in po svetu

Borivoj Repe se je prvič srečal s pi­vom pri sedemnajstih v ljubljanski Šestici in ga takoj vzljubil. Ta ljubezen se je stopnjevala do strokovnega ukvarjanja s pijačo za uživanje. Danes šteje k redkim vr­hunskim poznavalcem tekočega zlata na Slovenskem. O statusu piva, njegovi cenjenosti in pivski kulturi na Slo-venskem ni preveč navdušen: »Pri nas še vedno velja sar­donični 'Dej en pir!', ne da bi si delali preglavice, da tudi za pivo kakor za vino veljajo merila kakovosti.«

Leta 1992 smo zabeležili 400­letnico najstarejšega urad nega zapisa o pivovarstvu na Slovenskem. Leto ka-sneje je Borivoj Repe izdal Knjigo o pivu. Sedaj, 20 let ka-sneje, pa je naša založba izdala knjigo o pivu in pivovar­stvu na Slovenskem in po svetu kot obnovljeno izdajo, ki nudi poljudnoznanstven in kulturnozgodovinski pregled nad to tematiko. Avtor je besedilo spremenil in dopolnil, posebej v 6. poglavju obsežno predstavlja zgodovino pi­vovarstva, to poglavje je dopolnjeno z nekaterimi novimi ugotovitvami in podatki.

V pričujoči knjigi avtor podaja svoje bogato znanje o pivu, o njegovi kulturni zgodovini od začetkov do da­nes, o njegovem proizvajanju, o deželah z največjo pivo­varsko tradicijo in to – kot omenjeno – s posebnim pou-darkom na zgodovini piva in pivovarstva na Slovenskem. Knjiga je prikupno oblikovana in v njej so objavljene šte-vilne stare poslikave oseb, predmetov in objektov sloven-skega porekla.

»Knjiga je najpopolnejši pregled zgodovine pivovarstva na Slovenskem, dopolnjen na osnovi raziskav strokovnja-kov Vladislava Fabjančiča, Rudolfa Jerneja Andrejka in Ivana Slokarja ter številnih drugih zgodovinarjev.«

184 strani, trda vezava, z mnogimi starimi poslikavami, 2012, ISBN: 978­3­7086­0621­7, 25,90 evra

Druga izdajaSpet je na prodaj knjiga Johannesa Scha-schla: Als Kärnten seine eigenen Kinder deportierte, Pregon koroških Slovencev 1942-1945, zgodovinski pregled – pri-povedovanja prič – pisma in dokumenti, 264 strani, trda vezava, 2012, ISBN: 978-3-7086-0673-6, 24,90 evra

Mnogi poznajo Peco, Obir in Železno Kaplo, mar­

sikdo tudi Olševo in goro Hemo. A kdo pozna

Cimpesar, Volinov vrh in Pluže? Kdo pozna skri­

to grapo Remšenik s cerkvicama sv. Lenarta in sv.

Marjete ali sončne planine na Topici? Takih in po­

dobnih naravnih biserov je polno v Karavankah

med Peco in Obirjem – le odkriti jih je treba.

Tej temam se posveča Karl Hren, ki je velik ljubi­telj gora in se je odločil napisati knjigo, v katero je zajel svoje vtise, ki jih doživlja na svojih pohodih in vzponih na domače vrhe. Avtor ne odkriva le skri­tih naravnih lepot in zanimivosti, ampak jih tudi opisuje s kulturološkega (npr. oživljanje vinograd­ništva) in kulturno­zgodovinskega vidika, a tudi z zemljepisnega in gospodarskega. Vodnik torej ni navaden vodnik z opisi poti, temveč je bil kon­cipiran meddisciplinsko. Karl Hren je široko raz­gledan človek, ki se zanima za razna področja, od zgodovine, zemljepisa, botanike do etnologije in kulture. Kakor sam pravi, je bilo zanj pri pisanju najpomembneje naslednje: »Zdi se mi, da če pogle­damo gorsko literaturo, imamo samo tehnične opi­se poti in potem pa znanstveno obdelane monogra-fi je. Želel sem napisati knjigo, ki bi bila berljiva in pregled na, in predvsem interdisciplinarna.«

Predstavitev knjižnega prvenca Karla Hrena je bila konec septembra pri Riplu nad Železno Kaplo ­ primerno vodniku, med vrhovi območja, ki ga je opisal v knjigi. Predstavitve je bil vesel predvsem kapelški župan Franc­Jožef Smrtnik.

KARL HREN je predstavil svojo prvo samostojno knjigo Grape in vrhovi – Čar Karavank med Peco in Obirjem.

XIV 15ŠTIRINAJST DNI

MOHORJEVE DRUŽBE CELOVECP R I L O G A

Bertram K. Steiner

Knjiga o umet-niku H. P. Maya»Moja osnovna želja je bila ved­no razbliniti zemljepisne, pred-vsem pa tudi človeške meje, ki obdajajo Koroško,« tako je mislil umetnik Heinz Peter Maya, ki je vse svoje življenje deloval za kul­turno in človeško sožitje v Alp­sko-jadranski regiji, posebej kot koordinator projekta INTRAT. Monografi ja dokumentira delo njegovega življenja in nakazuje, kaj je poskušal, storil in povzro-čal. Avtor knjige Bertram Karl Steiner opisuje atelje umetnika H.P. Maya kot magično hišo, v kateri so se zbirali drugi umetni-ki kot na primer Cornelius Ko-lig in Hans Piccotini. Hiša je bila prej samostan, potem šola, nato pa laboratorij, v katerem je na-stajala kulturna zgodovina Be-ljaka v drugi polici 20. stolet-ja. Steiner pravi, da naj ne bi ta

hiša postala muzej, temveč pose­ben kraj, kjer bi se srečavali ljud­je v na Koroškem edinstvenem ambinetu, da bi v smislu umetni-ka razpravljali o svetu in seveda tudi o njegovi umetnosti. Maya je v svojem zadnjem delu – kri-ževi skulpturi za Breze – simbo­lično ovekovečil: zrahljan vozel povezuje ljudi k absolutnosti.

H. P. Maya velja za enega izmed najbolj mnogostranskih koro-ških umetnikov: slikarstvo, gra­fi ka, mikroeksperimenti, umet­nost na gradbiščih, fotografske dokumentacije ter scenske sli-ke za gledališče in televizijo – na vsakem področju se je poču­til dobro. Najbolj znana je scena za vsakoletno nagrado Ingeborg Bachmann, 25 let jih je ustvaril –

nezamenljivo, bile so več kot samo dekoracija. Vsako literar-no tekmovanje je imelo svoje ge-slo. Za njega je bilo pomembno, da njegova scena nikoli ni silila v ospredje.

Dva dni po predstavitvi knjige v Beljaku je umetnik Heinz Peter Maya v torek, 2. oktobra, prejel kulturno nagrado mesta Beljak 2012. S prireditvijo Praznik s pri-jatelji Heinza Petra Maya je žu­pan Helmut Manzenreiter s pod­županom Güntherjem Alblom predal nagrado ženi in hčerki. Predvajali so pogovore z umetni-kom, Heidelinde Weis je brala iz nove knjige avtorja Steinerja, glasbeno pa je prireditev olepša-la skupina Lakeside Jazzband.

Karl Hren, rojen leta 1973, živi v Goričah pri Žitari vasi. Na Dunaju je študiral politologi-jo, zgodovino in pravo. Redno publicira, npr. v Mohorjevem Koledarju, je soizdajatelj Ko-roškega letnega zbornika o politiki, letos je z Martinom Pandlom izdal knjigo Leto pozneje – Ureditev krajevnih napisov 2011 in kaj je iz tega nastalo. Dela pri Koroškem skladu za pospeše-vanje gospodarstva in je pristojen za osrednji koroški regionalni program Evropske unije ter čezmejna programa s Slovenijo in Italijo. Akti-ven je v organizacijah in društvih koroških Slo-vencev.

Karl Hren: Grape in vrho-vi. Čar Karavank med Peco in Obirjem. 240 strani, integral­na vezava, 2012, ISBN: 978­3­7086­0710­8, 23,90 evra

Karl Hren: Grape in vrho-vi. Čar Karavank med Peco in Obirjem. na vezava, 2012, ISBN: 978­3­7086­0710­8, 23,90 evra

Bertram K. Steiner: hp maya. quin-ta essentia, maya ein le-bens–werk, maya a life´s work . 192 strani, trda vezava, 2012, monografi ­ja v nemščini in angleščini, ISBN: 978­3­7086­0591­3, 39,50 evra

Na pred-stavitvi knjige: Albel, žena in hčer po-kojnega umetnika Maya, Man-zenreiter in Kelih.

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil Dejan Valentinčič, lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

D e j a n V a l e n t i n č i č

Veliko simpatijo čuti Viljem Černo tudi do koroških Slovencev in rojake na se-verni strani Karavank v duhu nauka »Pojdi in uči narod v njegovem jezi-ku« takole spodbuja: »Pred 2000 leti se je Jezus Kristus sprehajal tako po be-neških kot po koroških vaseh in nas je oboje v slovenskem jeziku učil evan-geljskih resnic in ljubezni do materine hiše! Ostanimo zvesti temu bogastvu, ki smo ga podedovali, ne pozabimo oče-tovih žuljev in vonja materinega doma-čega kruha. Želim, da skupaj srečamo novo ljubezen ter naredimo življenje lepše, bogatejše in žlahtnejše, saj smo ljudje odprtega srca in duha. Na srce pa vam polagam, da je pomembna pred-vsem enotnost. Ne razlikujte se zara-di neumnosti, to najbolj škoduje,« pravi profesor Černo.

Kot ključno, kako je lahko izobliko-val svoja prepričanja in začutil pomen ohranitve domače govorice in kultu-re, Viljem Černo navaja dejstvo, da je imel možnost obiskovati slovenske šole v Gorici in Trstu, kjer je končal učite-ljišče in nadaljeval študij. Po vojni so namreč v Tersko dolino prišli sloven-ski funkcionarji iz Trsta in začeli iska-

ti nadarjene otroke, primerne za šola-nje. Profesor Černo pripoveduje, da je bila njegova mama ena redkih (oče mu je umrl, ko je bil še zelo majhen), ki je imela pogum otroka poslati v sloven-ske šole, Italijani so namreč na župa-na pritiskali, naj jih izobči, na župnika, naj jim ne da obhajila, staršem pa gro-zili, da jim bodo vzeli pokojnino. A Vi-ljem Černo je šole kljub temu obiskoval in se nato v Bardo vrnil kot izobra-žen profesor in zaveden pripadnik slo-venske manjšine. Takoj se je vključil v družbeno življenje in postal aktiven na vseh področjih. Do danes je ostal osred­nji kulturni in politični delavec. Sploš­no priznano je, da je predvsem njego-va zasluga, da se v teh dolinah danes še govori domače narečje. Pravi, da ga še ved no vabijo na vodilne pozicije slo-venskih struktur, a se postopoma umi-ka in novih funkcij ne sprejema več, saj meni, da je čas, da prostor dobijo mladi. Tudi pesnik je, piše v terskem narečju.

Z veliko strpnostjo, vztrajnostjo in potrpežljivostjo že desetletja prenaša udarce italijanskih nacionalistov in pro-tislovenskih organizacij. Prizna, da nje-govo življenje ni bilo lahko in pogosto razmišlja, če bi še enkrat prehodil takš­no pot. »Vse moje delo je izhajalo iz že-lje, da beseda, ki smo jo podedovali, ne izumre. Svoje delo sem namenil našim ljudem, vsaj tistim, ki še čutijo, kar so podedovali, tisto dušo, ki je naša duša,« pravi. Kako zmore, da do svojih naspro-tnikov ne čuti jeze in zamer, pa raz-mišlja: »Vsak jezik je bogastvo, vsaka kultura je bogastvo, vsaka duša je boga-stvo. Od nasprotnikov pričakujem, da bodo toliko širokogrudni, da bodo po-stopoma sprejeli ta zaklad, ki ga te do-line imajo in bodo upoštevali vse, kar je pošteno. In naše izročilo to je. V na-sprotnem primeru pa so sami na škodi.«

Kot najbolj ganljivo izkušnjo v življe-nju profesor Černo opisuje dogodek, ko je njegov najstarejši sin začel hodi-ti v šolo, kjer je sam poučeval. Ker so ga hotele spoznati tudi druge učitelji-ce, je sina med odmorom k sebi poklical in nagovoril v italijanščini, da bi ga tudi ostali razumeli. Sin ga je pogledal v oči in mu dejal: »Kaj nisi več moj oče?«

V i l j e m Č e r n o

Gandi iz Terske dolineVsi, ki poznajo prof. Viljema Černa,

zanj pravijo, da je velik človek. O njem govorijo le v presežnikih. Vse svoje

živ ljenje je posvetil prizadevanju za iz-boljšanje položaja svojih rojakov, a pri boju nikoli ni bil napadalen, nesramen

ali oster. Prepričan je, da lepa bese-da najbolj zaleže. Rodil se je leta 1937 v odmaknjeni vasici Bardo v Terski do-lini, ki se je po potresu leta 1976 sko-

raj izpraznila. Tam danes živi nekaj sto ljudi, ki govorijo izredno staro sloven-sko narečje. Zaradi njegovega znača-ja ga pogosto imenujejo Gandi iz Ter-

ske doline.