slovenski narodni varnostni zbor v ilirski bistrici · domobranstvo, primorska, ilirska bistrica...
TRANSCRIPT
UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTI�NE ŠTUDIJE KOPER
Dejan Iskra
SLOVENSKI NARODNI VARNOSTNI ZBOR V ILIRSKI BISTRICI
DIPLOMSKO DELO
Koper, 2012
2
UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTI�NE ŠTUDIJE KOPER
Dejan Iskra
SLOVENSKI NARODNI VARNOSTNI ZBOR V ILIRSKI BISTRICI
DIPLOMSKO DELO
Mentor: izr. prof. dr. Egon Pelikan
Študijski program: Zgodovina
Koper, 2012
3
��
IZJAVA O AVTORSTVU
�������������������� ����������������������������������������������������������������������������������������� ��!����������" ������������������������������������������������������#$%$&�'#������������������������(���������������������!��������)����*�������������+�,��� ��!����������� ��� ��!������ �������� �����+�� ����!������ �������� �����!�� �������� !� ������ �������� ���������������)����
����������!-������������������.����������������������������/������������0�����)������������������������������������������������������������������������������������������������������$��.������!��������!��� �������!����-�
- ���������1��������������+������������!��� �������� ������������� ������2�
- ��!�����/����������������� ���!��������� �3�����������)���� ��3������/���!������������������
��$�)������������������4��������!����������2�
- ��!� �����/����� ���� �����/��� ����������� ��� �����/�� �������3� ����� �� ��� �� )������ ���������� ��
������1��������������!���������������������������������1���!�����2�
- ���������!����� ������ ���������� ���������������� ����3��������!���3� ������3�����������������
*"��������������������������3������)�3��5�$��$�(.���$�&#����6�570%,2�
- ��� ������!��������)�� �� ��3� ����������� ���������� ��3�������������� ��� ������1��������� ��� ���
!�������������57�89�2�
- ��� ���������� �/���� ������+��� �� ������� �/���� ����� *������ ��� ������ ��� ������ ��� ����������
�/��������/�����3������,$�
���:�;�������������&&$&$��&������������������7���������������)�-����� ������������������
4
IZVLE�EK
Diplomsko delo obravnava pojav kolaboracije na Primorskem med drugo svetovno
vojno. Vojaška formacija, imenovana Slovenski narodni varnostni zbor, je s svojim
sodelovanjem in znanjem pomagala okupatorju pri izvrševanju njihovih nalog na podro�ju
Primorske. Delo poskuša prikazati politi�ne in idejne razlike med slovenskimi pokrajinami, ki
so privedle do pojava kolaboracije v teh regijah. Zgodovinsko ozadje in politi�na uprava
regije sta namre� igrala pomembno vlogo pri sodelovanju dela slovenske družbe z
okupatorjevo vojsko. Diploma spremlja širše domobransko gibanje, vse od njegovih za�etkov
pa do njegovega konca, pri tem pa predstavlja tudi strukturo enote, ki je tedaj delovala v
Ilirski Bistrici.
KLJU�NE BESEDE: Slovenski narodni varnostni zbor, kolaboracija, Slovensko
domobranstvo, Primorska, Ilirska Bistrica
ABSTRACT
Diploma focuses on collaboration in Slovene littoral between World War II. Military
formation, also known as Slovene national security force, helped invaders with their
knowledge and cooperation. The paper tries to point out key differences between Slovenian
regions, which led to collaboration in this part of Slovenia. Historical and political
background of the region played an important role in cooperation with invader army. Diploma
depicts Slovene home guard movement from its beginning to its end, and describes the
structure of one unit which was operational in the town of Ilirska Bistrica.
KEY WORDS: Slovene national security force, collaboration, Slovene home guard, Littoral,
Ilirska Bistrica
5
Kazalo
Uvod........................................................................................................................................... 6
1. Razmere pred drugo svetovno vojno.................................................................................. 8
1.1 Razmere na Primorskem .................................................................................................. 9 1.2 Ilirska Bistrica pod italijansko oblastjo .......................................................................... 11
2. Druga svetovna vojna in njene posledice ......................................................................... 13
2.1 Splošni pregled okupiranega ozemlja ............................................................................ 13 2.2 Ustanovitev Osvobodilne fronte..................................................................................... 16 2.3 Državljanska vojna ......................................................................................................... 19 2.4 Vaške straže.................................................................................................................... 23 2.5 Kolaboracija ................................................................................................................... 25 2.6 Slovensko Domobranstvo .............................................................................................. 29
Nemška zasedba Ljubljanske pokrajine ........................................................................... 29 Nastanek domobranstva ................................................................................................... 32
3. Protirevolucija na Primorskem......................................................................................... 35
3.1 Druga svetovna vojna v Ilirski Bistrici .......................................................................... 35 3.2 Nastanek sredine na Primorskem ................................................................................... 37 3.3 Antifašisti�ne organizacije na Primorskem.................................................................... 38 3.4 Protirevolucionarni tabor na Ilirskobistriškem do kapitulacije Italije............................ 39
4. SNVZ na Primorskem........................................................................................................ 41
4.1 Propagandna dejavnost................................................................................................... 46 4.2 Domobranstvo v Ilirski Bistrici...................................................................................... 49 4.3 Spopadi med SNVZ in partizansko vojsko .................................................................... 53 4.4 Akcije na Bistriškem ...................................................................................................... 55 4.5 Kolaboracionisti�ne enote na obmo�ju Pivke in Ilirske Bistrice ob koncu druge svetovne vojne...................................................................................................................... 56 4.6 Razkroj domobranstva.................................................................................................... 57
Zaklju�ek................................................................................................................................. 61
Seznam literature ................................................................................................................... 63
Arhivsko gradivo .................................................................................................................... 64
Seznam slikovnega gradiva ................................................................................................... 65
6
Uvod
Obdobje polpretekle slovenske zgodovine zagotovo predstavlja eno najbolj krvavih in
tragi�nih zgodb celotne slovenske zgodovine. Dvajseto stoletje je bilo že od prvih let
zaznamovano z vojnami, ki so divjale po Evropi in svetu ter vnašale in poglabljale razdor med
razli�nimi evropskimi državami in prebivalci v njih. Konec prve svetovne vojne je prinesel
dolgo pri�akovani mir, �eprav je ravno konec vojne pognal kolesje, ki je kasneje pripeljalo do
za�etka druge svetovne vojne.
Obdobje med leti 1939 in 1945 je še dandanes sinonim za totalno vojno, ki je posegla
v vse družbene sloje ter krojila usodo ne le bojujo�ih vojakov, temve� tudi civilnega
prebivalstva, ki je bilo na razli�ne na�ine vklju�eno v vojno. Druga svetovna vojna je bila v
marsi�em posebna oblika vojne; zaradi novih takti�nih prijemov, razvoja orožja in vojne
tehnologije je bila bolj u�inkovita; pojav totalitarnih sistemov z mo�nimi karizmati�nimi
voditelji ter natan�no izoblikovanimi programi, ki so posegali v zasebnost slehernega �loveka,
pa je omogo�il slepo zavzemanje številnih ljudi za nacisti�ne, fašisti�ne in komunisti�ne ideje.
Ravno pojav in sprejem teh idej v družbeno zavest sta zarisala mejo med �rnim in belim, ki ni
niti dopuš�ala niti tolerirala sivih obmo�ij na stikih z drugimi ideologijami. Ideološke razlike
med fašizmom, nacizmom, komunizmom in idejami demokracije so bile pregloboke, da bi jih
bilo možno rešiti na miren na�in.
Pojav okupatorja na dolo�enem državnem ozemlju je pomenil konec samostojnega
vladanja in je v veliko primerih privedel do sodelovanja oziroma kolaboracije z
okupatorjevimi enotami. Do tega so sicer vodile razli�ne poti in vzgibi, vendar pa je bil
kon�ni rezultat vedno enak; sodelovanje je kompromitiralo vse kolaboracioniste ter jim
odvzelo dolo�eno stopnjo legitimnosti pri zahodnih zaveznikih in predvsem zmagovalcih na
državnem ozemlju. Tako je zaradi poglabljanja strahu in odpora do druge strani pogosto
prihajalo do krvavih spopadov, ki so na ozemlju slovenskih dežel prerasli v bratomorno
državljansko vojno. Vodilna politi�na oblast in pripadniki kolaboracionisti�nih enot so zaradi
razli�nih dejavnikov našli edino možno rešitev v povezovanju z okupatorjem, pa naj je bila to
bodisi fašisti�na Italija bodisi nacisti�na Nem�ija.
V diplomski nalogi bi rad predstavil poseben položaj primorskih domobranskih enot
ter razli�ne zgodovinske vzroke, ki so vodili do njihovega nastanka. Leta odrezanosti od
mati�ne domovine so namre� pustila globok pe�at na narodni zavesti primorskega ljudstva, ki
je na svoji koži ob�utilo gorje fašisti�nega terorja skozi dolga leta življenja pod Kraljevino
7
Italijo. Druga�en tok zgodovinskih dejavnikov je namre� spremenil potek in nastanek
kolaboracije na tem podro�ju v primerjavi z ostalimi slovenskimi pokrajinami in mesti.
Za �im bolj natan�en pregled in popolno vsebino bom uporabil že obstoje�o literaturo,
ki so jo raziskovalci te precej obsežne teme že obdelali, pregledal pa bom tudi arhivske vire,
ki v sebi skrivajo marsikatero zanimivo zgodbo iz tega obdobja in tako orišejo vsakdanjik
pripadnikov teh skupin. Za natan�nejšo sliko bom uporabil vire obeh taborov, tako
revolucionarnega kot protirevolucionarnega, saj bom lahko le na takšen na�in skozi kriti�ni
pregled podatkov dobil natan�ne informacije, ki bodo razkrile mikrodogajanje in odnose med
pripadniki kolaboracionisti�nih enot na Slovenskem.
Zaradi relativne bližine zgodovinskega dogajanja in dogodkov, ki so se zgodili po
vojni, je obravnavana tema precej ob�utljiva, zato naj poudarim, da politi�no opredeljevanje
ni moj namen, glavno bistvo tega dela je prikazati dejavnike, ki so vodili do nastanka
kolaboracionizma, in predstaviti odnose med kolaboracionisti, hkrati pa prikazati razlike med
razli�nimi enotami po Sloveniji in dogodke v njih.
8
1. Razmere pred drugo svetovno vojno
Prva svetovna vojna je neizbrisno zaznamovala 20. stoletje, saj je pomenila prelom s
starimi vrednotami in pogledi na svet; propadle so države, ki so s svojo politiko obvladovale
ve�ino razvitega in nerazvitega sveta, iz pogoriš�a Evrope pa so se za�ele dvigati manjše
državne tvorbe, ki so hotele zadihati v novem duhu 20. stoletja. Propad Avstro-Ogrske
monarhije in odlo�na zunanja politika zmagovalnih velesil sta omogo�ila narodom, ki so
živeli v njej, da so si izborili pravico do ustanovitve svojih lastnih nacionalnih držav, v katerih
bi lahko pripadniki istega naroda živeli pod skupno oblastjo.
V tem duhu je zaživela tudi Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki pa je že po
mesecu obstoja prešla v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zaradi najrazli�nejših
politi�nih in socialnih faktorjev etni�no ozemlje, na katerem so živeli Slovenci, ni bilo
povezano v eno upravno enoto. Slovensko ozemlje je bilo po koncu vojne namre� razdeljeno
med štiri države (Jugoslavija, Italija, Avstrija, Madžarska). Meje so bile dolo�ene z razli�nimi
pogodbami, podpisanimi po koncu 1. svetovne vojne. Za tematiko, ki bo obravnavana v tej
diplomski nalogi, je najpomembnejša dolo�itev meje z Italijo. Zahodna meja je bila dokon�no
dolo�ena s podpisom pogodbe 12. novembra 1920 v Rapallu, s katero je Kraljevina Italija
dobila velik del slovenskega etni�nega ozemlja. Meja je potekala od Pe�i prek Jalovca in
Triglava na Porezen in Blegoš, od tam pa do Planine in Snežnika, kjer se je usmerila na
Matulje in k Jadranskemu morju (Vodopivec, 2007, 173).
S to pogodbo so Slovenci, ki so živeli zahodno od razmejitvene �rte, prešli pod
Kraljevino Italijo. V Kraljevini Italiji je tako ostalo ve� kot 378.000 ljudi slovenske
narodnosti (Fischer, 2005, 178).
9
1.1 Razmere na Primorskem
Kraljevina Italija je kot pripadnica antantnih sil, zmagovalne strani v 1. svetovni vojni,
po vojni lahko dolo�ala nadaljnji zemljevid Evrope. Kot ena izmed evropskih velesil, ki je že
v �asu pred 1. svetovno vojno kazala ekspanzionisti�ne težnje, je dosegla sporazum o zasedbi
ozemlja ob svoji vzhodni meji. Italija je sicer na za�etku vojne razglasila nevtralnost, nato pa
je izsiljevala svoji formalni zaveznici Nem�ijo in Avstro-Ogrsko. V zameno za vstop v vojno
je namre� zahtevala nekatera avstro-ogrska ozemlja, zahtevam so se Avstrijci pod nemškim
pritiskom podredili. Ker pa so ji antantne sile ponudile ve�, se je pridružila slednjim in 26.
aprila 1915 podpisala tajni Londonski sporazum. Z njim je antanta Italiji obljubila južno
Tirolsko (do Brennerja), Trst, Goriško in Kanalsko dolino, del tedanje Kranjske (po �rti
Triglav – Snežnik – Jadransko morje), Istro, otoka Cres in Lošinj, severno Dalmacijo z vsemi
pomembnejšimi otoki, del�ek albanskega primorja, Dodekanez ob maloazijski obali in
ustrezen delež pri morebitnih ozemeljskih pridobitvah v Mali Aziji in Afriki. V zameno se je
Italija obvezala, da bo v enem mesecu napovedala vojno Avstro-Ogrski, kar je storila 23. maja
1915 (Repe, 2006, 38). Na zahodni meji slovenskega etni�nega prostora se je odprla Soška
fronta, ki je terjala veliko smrtnih žrtev na obeh vojskujo�ih se straneh. Leta 1917 so
združene sile avstro-ogrske in nemške vojske prebile frontno �rto ter premaknile bojiš�e proti
zahodu, na reko Piave. Ta bitka je pozneje postala znana tudi kot »�udež pri Kobaridu«. Boji
na Soški fronti so se kon�ali 28. oktobra 1917, kljub porazu italijanske vojske pa slednja ni
izstopila iz vojne (Repe, 2006, 40).
S koncem 1. svetovne vojne in podpisom premirja med Italijo in Avstro-Ogrsko je
italijanska vojska zasedla le nekatera obmo�ja, dolo�ena z Londonskim sporazumom, druga
pa so ostala pod Kraljevino SHS. Mejo med Kraljevino SHS in Italijo so reševali po
diplomatski poti. Pojavila se je namre� dilema med Wilsonovo obljubo o samoodlo�bi
narodov in med interesi velesil, ki se je jasno pokazala na primeru delitve slovenskega
etni�nega prostora. Po dolgotrajnih pogajanjih so z rapalsko pogodbo novembra 1920 dolo�ili
razmejitev med Kraljevino SHS in Italijo, in sicer po �rti Pe� – Jalovec – Triglav – Možic –
Porezen – Blegoš – Hotedršica – Planina – Javorniki – Biška gora – Snežnik – Kastav –
Jadransko morje. Italija je dobila tudi Zadar in otoke Cres, Lošinj, Lastovo ter Palagružo,
kasneje pa tudi Reko (Repe, 2006, 106).
Italijo so v �asu po vojni pretresali številni notranji politi�ni in socialni problemi, kar
je omogo�ilo vzpon fašizma v Italiji. Leta 1919 je v Milanu Benito Mussolini ustanovil Fasci
di combattimento, ki je služilo kot osnova za poznejši razvoj fašisti�nega gibanja. Fašizem se
10
je hitro razširil po državi in pridobival vedno ve� pristašev, ki so v centralizmu,
ekspanzionizmu ter nacionalizmu videli možnost rešitve krize, ki se je odvijala tako v
svetovnem kot tudi v državnem merilu. Julijska krajina v tem oziru ni bila izjema. Že slab
mesec po ustanovitvi fašisti�nega gibanja v Milanu je to vzniknilo tudi v Trstu, kjer so
oborožene �ete napadale stavkajo�e delavstvo in socialisti�ne ter slovenske narodne ustanove.
Na tem mejnem podro�ju se je uveljavil naziv fascismo di confine oziroma obmejni fašizem,
kjer so se razredni nasprotniki fašizma pokrivali z nacionalnim vprašanjem. Program tega
fašisti�nega gibanja je bil boj za zaš�ito italijanskih narodnih interesov na vzhodni meji, saj
naj bi tu jugoslovanska manjšina ogrožala italijanske interese (Fischer, 2005, 522).
Nasilje tržaških fašistov je odmevalo po državi in po njihovem zgledu so bile
ustanovljene podobne organizacije tudi v Gorici, Pulju in Vidmu. Že od samih za�etkov je
bilo nasilje glavno orožje obmejnega fašizma, ki je bil združen z italijanskimi nacionalisti.
Tako je že leta 1918 prišlo do vdora v škofijsko pala�o v Trstu, kjer so nacionalisti zahtevali
odstop slovenskega škofa, še posebej pa se je odnos fašistov do slovenskega naroda pokazal s
požigom slovenskega Narodnega doma v Trstu leta 1920. Nasilje skvadristov se je še
stopnjevalo, ob podpori lokalnih oblasti je fašizem namre� uni�eval slovensko in hrvaško
premoženje, sedeže strank in društev, kulturne ustanove, tiskarne in zasebne lokale. Po
mnenju italijanskih zgodovinarjev je bilo do leta 1922 izvršenih ve� kot 100 napadov na
prebivalstvo Julijske krajine (Fischer, 2005).
Imperialisti�ne težnje Italije in želja po prodoru na Balkan so zahtevale poitalijan�enje
pokrajin, pridobljenih po koncu 1. svetovne vojne. Sprejeti so bili razni ukrepi, na primer
šolska reforma, ki je poitalijan�ila slovenske šole, odpuš�anje nelojalnih državnih
uslužbencev, uvedba italijanš�ine na sodiš�ih in v javni upravi ter odloki o italijanizaciji
slovenskih priimkov in o prepovedi neitalijanskih osebnih imen. Potuj�evanje pa ni potekalo
samo na politi�nem, ampak tudi na gospodarskem in kulturnem podro�ju. Po letu 1927 ni
smelo obstajati ve� nobeno slovensko in hrvaško kulturno društvo, niti ni smelo izhajati
slovensko in hrvaško periodi�no �asopisje. Konec 20. let je bilo tako na zunaj izbrisano
vsakršno znamenje o obstoju slovenske in hrvaške manjšine v Julijski krajini. Na tem
podro�ju je tako potekala hitra asimilacija in raznarodovanje, saj je s prepovedjo kulturnega
ustvarjanja, izgonom narodnozavednih duhovnikov in intelektualcev ter s pove�anjem
policijskih enot in raznih fašisti�nih organizacij slovenska manjšina doživljala potuj�evanje v
vseh sferah družabnega, politi�nega in gospodarskega življenja (Fischer, 2005).
11
1.2 Ilirska Bistrica pod italijansko oblastjo
Obdobje med prvo in drugo svetovno vojno je neizbrisno zaznamovalo politi�no,
ekonomsko in širše družbeno dogajanje na podro�ju Ilirske Bistrice. Po propadu Avstro-
Ogrske monarhije je podro�je na zahodu Slovenije pripadlo Kraljevini Italiji, s tem je tudi
Ilirska Bistrica postala del italijanskega kraljestva. Vojska je že leta 1918 zasedla obmo�je in
s prihodom fašisti�ne stranke na oblast za�ela z raznarodovalno politiko ter poskušala
poitalijan�iti lokalno prebivalstvo. To je pri zavednem prebivalstvu sprožilo odpor, ki ga je
nova oblast preganjala in strogo kaznovala. Zaradi obmejne lege Ilirske Bistrice je v mesto
prišla števil�na italijanska vojska, policija in fašisti�na oblast. Nova oblast je gradila
infrastrukturo, od katere pa lokalno prebivalstvo ni imelo veliko koristi, saj je oblast delavce
uvažala predvsem iz notranjosti Italije. Vojaki, ki so se množi�no nastanili na tem obmo�ju,
pa so po drugi strani omogo�ali razmah prevozništva in gostilni�arstva. Bližina meje je
pomenila, da se je tu vseskozi odvijala živahna tihotapska dejavnost, vezana na blago, živino
in ljudi, ilegalne poti pa so v �asu druge svetovne vojne koristili tudi kurirji in partizanske
enote na tem obmo�ju. V letu svetovne krize je veliko ljudi iz Ilirske Bistrice odšlo v druge
države, kjer so iskali delo, ve�ina ljudi je svojo prihodnost našla v Kraljevini Jugoslaviji in v
Južni Ameriki; nekateri pa so bežali tudi iz politi�nih razlogov. Italijanske fašisti�ne oblasti so
na prazne kmetije naseljevale italijanske družine, kar se je ujemalo z na�rtom italijanizacije.
Leta 1927, torej po sprejemu in potrditvi uradne rapalske pogodbe, je italijanska oblast
spremenila upravno podobo podro�ja Ilirske Bistrice, ustanovili so nove ob�ine in okraje ter
jih tudi preimenovali. Tako sta bila Trnovo in Bistrica 11. novembra 1927 združena v ob�ino
Villa del Nevoso. Obdobje v tridesetih letih je bil �as razvoja in gradnje infrastrukture na
Ilirskobistriškem. Vojska je gradila in utrjevala mejo in gradila nove objekte, obnavljali so
ceste in zgradili nov vodovod, v mesto sta sredi dvajsetih let prišla elektrika in telefon, do leta
1933 pa so ju napeljali tudi do sosednjih vasi. V mestu so bile zgrajene nove ulice, (današnje)
Tomši�eva, Ulica Nikole Tesle in Vojkov drevored, rekonstruirali so ceste do Podgrada in
nato še povezavo v Trst ter cesto do Reke. Obnove in posodobitve pa so bile deležne tudi
železniške povezave in mostovi. Poleg cestne infrastrukture je oblast gradila tudi nove objekte,
kot na primer mestno hišo, sodno stavbo, otroški vrtec, zavetiš�e za matere in otroke, na�rtov
pa je bilo še ve�, vendar so morali nekatere opustiti zaradi prezadolženosti ob�ine.
Na gospodarskem podro�ju je v Ilirski Bistrici obstajala lesno-predelovalna industrija,
tovarna testenin, mlini, žage ter gostilne in trgovine. Zanimivo je, da so ta podjetja ostala v
lasti slovenskih lastnikov, medtem ko so bila novoustanovljena podjetja v lasti italijanskih
12
gospodarstvenikov, ki so ve�inoma pripeljali svojo delovno silo. Zaradi bližine Snežnika in
Sviš�akov pa so tu delovali tudi trije hoteli. Velik napredek se je kazal tudi pri ustanavljanju
šol in vrtcev v ob�inah. V skladu s poitalijan�enjem pa je oblast odpirala nove šole in vrtce,
tako v vaseh kot tudi v mestu.
V tridesetih letih je vojska na zahodu za�ela z intenzivnim utrjevanjem meje z
Jugoslavijo. Tako je nastal obrambni sistem Vallo Alpino (Alpski zid), ki se je raztezal tudi na
obmo�ju nad Ilirsko Bistrico. To je bil sistem bunkerjev, kavern, topovskih in mitraljeških
gnezd ter ostale spremljajo�e infrastrukture. Doma�ini so lahko opravljali le prevoze
gradbenega materiala do dolo�enega mesta, saj je gradnja te utrjene linije potekala v popolni
tajnosti. V mestu pa je vojska zgradila dve vojašnici: Regina Margherita in 23a Artiglieria
Capitano Trua.
Italijanska oblast je pred vzponom fašizma z resolucijo v parlamentu jam�ila, da bodo
nacionalne manjšine lahko gojile svoj jezik, kulturo in vero. Na narodnostno mešanih
obmo�jih so skvadristi kljub temu za�enjali z napadi na sedeže narodnostnih organizacij. Po
prihodu fašisti�ne stranke na oblast pa se je za�el kulturni, gospodarski in policijski pritisk na
lokalno prebivalstvo predvsem z ostro raznarodovalno politiko preko šole, tiska, Cerkve in
ostalih socialno-gospodarskih politi�nih organizacij. Gentilejeva šolska reforma leta 1923 je
prinesla postopno ukinitev pouka v slovenš�ini in s tem menjavo slovenskih u�iteljev, ki so
bili bodisi premeš�eni v notranjost Italije bodisi odpuš�eni. Opera Nazionale Balilla je bila
združena z organizacijo Gioventù del Littorio, kjer je potekala vzgoja v fašisti�nem duhu ter
telesno in vojaško urjenje. Fašisti�na oblast je do oktobra 1928 razpustila vse slovenske
kulturne in športne organizacije, njihovo premoženje pa zaplenila. Kot nadomestilo je oblast
ustanovila organizacijo Opera Nazionale Dopolavoro, namenjeno sprostitvi mladine in
delavcev ter kulturnemu in rekreativnemu delovanju, v bistvu pa je šlo za nadzorovano orodje
italijanskega potuj�evanja in nadzorovanja. Središ�e kulturnega dogajanja je v tistih letih
predstavljal Sokolski dom, katerega je fašisti�na oblast prevzela, zamenjala simbole ter ga
preimenovala v Casa del fascio. Tudi gospodarska kriza je dala nov zagon fašisti�nemu
preganjanju slovenstva, saj so prazne kmetije na dražbah kupili ter potem nanje naselili
italijanske družine. Tako so se na tem obmo�ju naseljevali poleg vojske, uradnikov, policije,
u�iteljev, cestarjev in železni�arjev tudi italijanski kmetje (Ob�ina Ilirska Bistrica, 2011).
13
2. Druga svetovna vojna in njene posledice
Druga svetovna vojna se je na slovenskih tleh za�ela 6. aprila z napadom Nem�ije,
Italije in njunih zaveznikov na Jugoslavijo. Na cvetno nedeljo so nemška letala bombardirala
Beograd in ostala jugoslovanska mesta, nemške �ete pa so skupaj z italijanskimi vojaki in
madžarsko vojsko vdrle preko državnih meja ter zasedle Kraljevino Jugoslavijo.
Jugoslovanske �ete so poskušale najprej ubraniti državne meje, po nemškem preboju pa so se
hitro umaknile v notranjost, saj je bila jugoslovanska vojska nepripravljena na takšen napad
nemškega vojaškega stroja. V �asu napada na Beograd je kralj Peter II. s celotno vlado odšel
v izgnanstvo v London.
Po za�etku spopadov so se v mestih in ve�jih krajih za�eli zbirati prostovoljci, med
katerimi so bili privrženci najrazli�nejših skupin, od mladcev in stražarjev, pa vse do sokolov
in komunistov. V teh prostovoljskih vrstah so se znašli ljudje, ki so se �ez dve leti bojevali na
nasprotnih straneh. V Dravski banovini so boji trajali samo šest dni. Prostovoljske enote so se
na Gorenjskem spopadale z italijansko vojsko, jugoslovanska vojska pa je porušila ve�
vojaških in prometnih objektov. Postopoma so tudi Italijani, ki so sicer nadaljevali po�asneje
in bolj previdno kot nemška armada, zasedli svoj del slovenskega ozemlja in 11. aprila 1941
brez odpora vkorakali v Ljubljano. Ko je 17. aprila pooblaš�eni general Danilo Kalafatovi�
podpisal listino o kapitulaciji jugoslovanske vojske, Dravske banovine že skoraj en teden ni
bilo ve� (Vodopivec, 2007, 265).
2.1 Splošni pregled okupiranega ozemlja
Nastanek slovenskega domobranstva je povezan s kapitulacijo Italije ter nemško
okupacijo slovenskega ozemlja. �eprav je bilo slovensko ozemlje leta 1941 razdeljeno med tri
okupatorje, so na treh obmo�jih vladale zelo razli�ne razmere. Razlika je bila predvsem med
podro�ji, ki jih je upravljala Nem�ija, ter med Ljubljansko pokrajino, v kateri je imela oblast
italijanska uprava. V nadaljevanju bodo razložene posebnosti in razlike med zasedenimi
obmo�ji, na�rti akcij potuj�evanja in aneksije razli�nih delov slovenskega ozemlja.
Nemška, italijanska in madžarska vojska so takoj zasedle slovenske dežele. Delitev
med okupatorji je izhajala iz Hitlerjevih smernic, ki sta jih na Dunaju 21. in 22. aprila 1941
dolo�ila zunanji minister Joachim von Ribbentrop in grof Galeazzo Ciano. Najve�ji del
slovenskih dežel je pripadel nemškemu rajhu (Štajerska, Mežiška dolina, Gorenjska in
14
Zasavje); Italijani so zasedli Ljubljano, Notranjsko, Dolenjsko in Belo Krajino; najmanjši del
pa je pripadel Madžarom (Griesser-Pe�ar, 2007, 30).
Nemci so v dveh enotah, tj. na spodnjem Štajerskem in na zasedenih obmo�jih
Koroške in Kranjske, za�eli z takojšnjim ponem�evalnim na�rtom, katerega avtor je bil
Heinrich Himmler. Glavni cilji so bili ponem�enje zasedenih obmo�ij s spremembo krajevnih,
rodbinskih in osebnih imen, uveljavitev nemš�ine kot edinega jezika javne in družbene
komunikacije, postopno uni�enje slovenske kulturne dediš�ine in zaplemba dotedanjega
državnega, društvenega ter delno tudi zasebnega premoženja. Nemški okupatorji so
prebivalstvo razdelili po rasnem in politi�nem pregledu, in sicer na polnopravne nemške
državljane, državljane na preklic in prebivalce brez državljanstva. Predvidena je bila tudi
izselitev okrog 240.000 Slovencev (vsakega tretjega Slovenca, ki je živel na nemškem
zasedenem obmo�ju), katere naj bi zamenjali z 80.000 priseljenci nemške narodnosti
(Vodopivec, 2007).
Podobno stanje je bilo tudi na ozemljih v Prekmurju, ki jih je zasedla madžarska
vojska. �eprav so ozemlje formalnopravno priklju�ili k Madžarski že decembra 1941 in so
prebivalci dobili status in madžarsko državljanstvo, so še vedno delno uporabljali slovenski
jezik (prekmursko slovensko nare�je), �eprav je bila uradno javno priznana le madžarš�ina.
Kljub temu da so prebivalci dobili madžarsko državljanstvo, pa so oblasti preganjale in
internirale vidnejše Slovence, na�rt pa je bil izgnati vse prebivalstvo, ki se je na zasedeno
obmo�je naselilo po letu 1918 (Vodopivec, 2007, 266).
Situacija v Ljubljanski pokrajini je bila malce druga�na. Italijanski okupator je imel z
zasedenim ozemljem iste na�rte priklju�itve k Italiji; zaradi nestrinjanja slovenske javnosti in
splošne nenaklonjenosti okupaciji so tako že slab mesec dni po zasedbi s kraljevim ukazom
priklju�ili ozemlje k Italiji, parlament pa je to uzakonil šele leta 1943 (Fischer, 2005, 585).
Italijanska oblast se tu ni odlo�ila za hitro in agresivno potuj�evanje, kot se je to
dogajalo na ozemljih, ki sta jih zasedli nemška in madžarska vojska. Prebivalci so sicer dobili
enotno italijansko državljanstvo, vendar so dopustili dolo�eno stopnjo avtonomije in
dvojezi�nosti (Vodopivec, 2007). Upoštevali so tudi slovenske kulturne in prosvetne ustanove
(univerzo, šolstvo, gledališ�e, tisk, sodstvo in delno tudi upravo), saj so si na takšen na�in
hoteli pridobiti naklonjenost slovenskega prebivalstva. �e je nemški okupator predvideval
popolno potuj�enje prebivalstva v le nekaj letih, je bil italijanski na�rt bolj dolgoro�en in manj
»krut«, vendar pa je cilj ostajal isti. Predvidevali so, da bodo z dvojezi�nostjo, s postopnim
uvajanjem italijanskega jezika v šolstvo ter upravo in z ustanavljanjem fašisti�nih organizacij
dosegli ve�ji u�inek kot z agresijo in izseljevanjem (Fischer, 2005). Italijanski okupator se je
15
zanašal tudi na to, da bo slovenska kultura spoznala ve�vrednost italijanske in se tako po�asi
vklju�ila vanjo, saj naj bi bili kulturi zaradi medsebojne bližine v preteklosti bolj dovzetni
druga za drugo.
Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo je bil v Ljubljani ustanovljen Narodni svet, v
katerega so bile vklju�ene vse zakonite stranke iz predvojne Jugoslavije: Slovenska ljudska
stranka (SLS), Jugoslovanska nacionalna stranka (JNS), Narodna radikalna stranka (NRS),
Samostojne demokratske stranke (SDS) in Socialisti�ne stranke Jugoslavije (SSJ). Za
predsednika Narodnega sveta je bil izbran ban Natla�en, glavna naloga sveta pa je bila
ohraniti mir in red v državi s soglasjem na politi�ni ravni. K sodelovanju je želela pristopiti
tudi Komunisti�na stranka Slovenije (KPS), vendar so slednjo zavrnili, saj je bila v Kraljevini
Jugoslaviji prepovedana, v Narodnem svetu pa so bile zbrane samo legitimne in priznane
politi�ne stranke. Ravno ta zavrnitev pa je kasneje omogo�ila Komunisti�ni partiji, da je
pozneje za�ela s svojim odporom, nad katerim je kasneje tudi prevzela primat (Griesser-Pe�ar,
2007, 59). Narodni svet je tako želel prevzeti zastopstvo vlade, saj so bile zveze z Beogradom
in Zagrebom od napada naprej prekinjene, nekateri pa so, sicer zmotno, to potezo Narodnega
sveta razumeli kot za�etek samostojne slovenske države, �eprav so želeli le ohraniti
kontinuiteto Jugoslavije z za�asnim prevzemom oblasti. Ban Natla�en si je prizadeval, da bi
slovensko obmo�je ostalo pod enim samim okupatorjem; najprej se je obrnil na predstavnike
nemške oblasti. Slednje je poskušal prepri�ati, naj ozemlje Slovenije povežejo v obmo�je s
statusom, kot ga imata Slovaška in Neodvisna država Hrvaška, vendar njegovih želja niso
upoštevali, saj je bilo ozemlje že razdeljeno. S podobnimi predlogi je poskusil tudi pri
italijanskih okupatorjih, vendar ozemlja Slovenije ni bilo možno združiti pod enim samim
okupatorjem. 17. aprila 1941 je bil Narodni svet prepovedan, meš�anske stranke pa so do
konca vojne vztrajale pri pravni kontinuiteti jugoslovanske države (Griesser-Pe�ar, 2007).
Meš�anske stranke so po hitrem zatonu Narodnega sveta videle, da je sodelovanje z
italijansko oblastjo le navidezno in da imajo v politi�ni sferi le manjši vpliv, katerega spretno
izrabljajo italijanski okupatorji za dokazovanje bodisi pripravljenosti bodisi sodelovanja in
podpore italijanski nadoblasti. To lepo nakazuje sodelovanje s Consulto (sosvetom), na
katerega slovenski politiki niso imeli nobenega vpliva, bili pa so izrabljeni za ve�anje
politi�ne mo�i italijanskih funkcionarjev in njihove oblasti. Takšno sodelovanje pa je imelo
tudi daljnosežne posledice, saj je ljudstvo kljub naporom in prizadevanjem bana Natla�na, da
omili nasilje in omogo�i �im manj stresno in �im manj nasilno okupacijo za širše prebivalstvo,
njegova dejanja kasneje videlo kot sodelovanje z okupatorjem, to pa je dalo ve�jo veljavo
Osvobodilni fronti in Komunisti�ni partiji.
16
Po nekajmese�nem stanju brez prave povezanosti razli�nih strank so v Ljubljani
ustanovili Slovensko zavezo, ki pa je delovala tudi po ostalih zasedenih obmo�jih Slovenije.
Združevala je stranke, vendar brez njihovih voditeljev, saj so ti po njihovem mnenju
kompromitirali s sodelovanjem z okupatorjem in s Consulto. V njej so bile tako združene:
SLS s paravojaško organizacijo Slovenska legija, JNS, SDS, radikalci, skupina Nova
Jugoslavija, Stara pravda, Nova pravda in socialisti. V Slovensko zavezo se ni vklju�ila
Kme�ka in delavska stranka, �eprav so podpirali program Slovenske zaveze, priklju�ila pa se
ni niti Osvobodilna fronta, �eprav so obstajali na�rti o možni priklju�itvi, do katere pa ni
nikoli prišlo.
2.2 Ustanovitev Osvobodilne fronte
Med Slovenci v za�etku vojne ni bilo prookupatorskih ali silam osi naklonjenih skupin,
okupacijo pa so odklanjala tudi vodstva politi�nih strank z veliko ve�ino prebivalstva. Ob
ustanovitvi Narodnega sveta so svoje sodelovanje ponudili tudi komunisti, vendar so jih v
svetu zbrani politiki zavrnili, �eš da niso legalna politi�na stranka. Komunisti�ni voditelji so
obnovili vezi z nekdanjimi zavezniki Ljudske fronte in s somišljeniki iz �asa ustanavljanja
Društva prijateljev Sovjetske zveze. Odnos slovenskega in jugoslovanskega komunisti�nega
vodstva do vojne je bil sprva dvoumen in nejasen, saj je komunisti�no vodstvo �akalo na
odziv Sovjetske zveze in razplet dogajanja v Nem�iji. Pripravljeni so bili podpreti odpor proti
zavojevalcem, �e bi bil ta v interesu revolucije in Sovjetske zveze, hkrati pa so �akali, da bo v
Nem�iji prišlo do socialisti�ne revolucije. Po nemškem napadu na Jugoslavijo se je
protinemško opredelil le en del vodilnih komunistov (zlasti ljubljanskih), med komunisti pa
so prevladovali predvsem visokošolci in izobraženci. Po razpadu Jugoslavije so bili prav ti
glavni pobudniki povezovanja komunistov, narodno usmerjenih sokolov, skupine katoli�anov
(krš�anskih socialistov) in kulturnih ustvarjalcev, kar je 26. aprila 1941 privedlo do
oblikovanja Protiimperialisti�ne fronte, ki se je konec junija preimenovala v Osvobodilno
fronto (Vodopivec, 2007, 267). Njene usmeritve in na�rte je na ustanovnem sestanku povzel
Boris Kidri�:
1. uspeh hitlerjevske demagogije med slovenskimi ljudskimi množicami je zakrivila
protiljudska politika nekdanjih oblastnikov in da so ti uspehi le prehodnega zna�aja, da
je na vidiku množi�no gibanje za osvoboditev in združitev zasužnjenega in
razkosanega slovenskega naroda;
17
2. da se bodo nosilci protiljudske politike v predaprilski Jugoslaviji razkrili tudi v
osvobodilnem boju kot protinarodni in petokolonaški elementi;
3. da sta usoda in bodo�nost slovenskega naroda kar najtesneje povezana z usodo in z
bodo�nostjo velikega ruskega naroda in Sovjetske zveze;
4. da je treba pri�eti takoj z zbiranjem slovenskih množic na temelju borbe za
osvoboditev in združitev slovenskega naroda (Saje, 2008, 85).
Protiimperialisti�ni fronti in komunistom je bil trn v peti tudi podpisan pakt o
nenapadanju med Nem�ijo in Sovjetsko zvezo, zato so se odlo�ili za politiko �akanja. �eprav
so manjše skupine že za�ele zbirati orožje in ljudi ter tudi izvajale manjše napade, je bila
kon�na odlo�itev za za�etek oboroženega upora sprejeta z nemškim napadom na Sovjetsko
zvezo 22. junija 1941. Slovenski komunisti�ni voditelji so v �asniku Slovenski poro�evalec
objavili �lanek, v katerem so napovedali boj za osvoboditev »na ruševinah imperializma«, se
zavzeli za »združitev razkosanega slovenskega naroda«, hkrati pa pozvali k uveljavitvi
»pravice slovenskega naroda do samoodlo�be (s pravico do odcepitve in združenja z drugimi
narodi)« ter k »slogi in enotnosti zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v boju za
svobodo«. »Vodilna in glavna opora« v »boju slovenskega in vseh zatiranih narodov« naj bi
bila pri tem Sovjetska zveza. Komunisti�no vodstvo Osvobodilne fronte je sprejelo odlo�itev,
da postane njegova vojaška komisija glavno poveljstvo »slovenskih partizanskih �et«.
Dokon�no je Osvobodilna fronta k oboroženemu uporu pozvala konec julija 1941, ko se je
za�ela sovjetska »domovinska vojna«. Komunisti, ki so bili na �elu oboroženega odpora, so
bili v nasprotju s politiki meš�anskih strank prepri�ani, da bo vojna kratka, saj naj bi Rde�a
armada s hitrimi zmagami porazila nemške napadalce. Razli�ne ocene o dolžini in o
prihodnjem poteku vojne so seveda pomembno vplivale na opredeljevanje ljudi in politi�nih
strank ter ob dilemi – potrpežljivo �akanje ali oborožen boj – še poglobile nasprotja med
privrženci Osvobodilne fronte in njenimi nasprotniki (Vodopivec, 2007, 272).
Komunisti�na partija Slovenije ni nikoli pristala na to, da bi Osvobodilna fronta
postala koalicija enakovrednih partnerjev. Med temeljnimi skupinami OF je imela od vsega
za�etka vodilno vlogo, v za�etnem obdobju je bila takrat najpomembnejša organizacija
odpora proti okupatorju. Povojna ureditev politi�nega prostora ni bila predmet razprav, �eprav
je Komunisti�na partija skrbno na�rtovala njihovo delovanje, da bi si zagotovili �im ve�ji
vpliv v družbi po koncu vojne. Ideje marksizma pa niso bile zanimive le za komuniste v
Osvobodilni fronti, tudi krš��anski socialisti na �elu z Edvardom Kocbekom so sprejemali
temeljne družbeno-ekonomske postavke marksizma. Kocbek je sicer menil, da sama
18
sprememba družbenega reda ni zadostna, temve� je izpostavljal potrebo po eti�ni preobrazbi,
ki se lahko uresni�i le prek posameznikov kot temeljnih nosilcev vsake družbe (Godeša,
1995).
Poleti 1941 je KPS pozvala Slovence k oboroženemu odporu proti okupatorju. �eprav
je bila ta odlo�itev sprejeta z mešanimi ob�utki, se je izkazala za pravilno, saj je poziv med
prebivalstvom naletel na odobravanje. Komunisti so pri�akovali, da se bo odpor najprej
pojavil tam, kjer je bilo okupatorjevo nasilje najhujše, torej na nemškem okupacijskem
podro�ju. Temu ni bilo tako, saj se je odpor najprej razširil na podro�ju Ljubljane. Tu je bila
zamisel o odporu širše sprejeta, ne zaradi osebne eksistencialne ogroženosti (kot npr. na
nemškem okupacijskem obmo�ju) ampak zaradi moralno-psiholoških razlogov (Godeša,
1995,132). Temu je vsekakor pripomogla tudi družbena kriza, ter pojav marksisti�nih
revolucionarnih programov, ki so ponujali v tistih �asih alternativo obstoje�im družbenim
ureditvam.
Komunisti�na stranka Slovenije je namre� konec 30. let za�ela z novo usmeritvijo, s
katero so ublažili sektaštvo in partijski dogmatizem, izogibali so se radikalnih razrednih gesel
ter pri�eli poudarjati boj za demokratizacijo družbe. S tem so sicer posredno priznavali, da je
mogo�e dolo�en napredek v družbi dose�i tudi z reformami obstoje�ega parlamentarnega
sistema. S svojo politiko glede nacionalnega vprašanja, antifašizma in boja za demokratizacijo
družbe so se komunisti dotaknili vprašanj, ki so zadevala slovenski narod kot celoto. Vodstvo
so predstavljali mladi »poklicni« revolucionarji, med katerimi je bilo najve� predstavnikov iz
malomeš�ansko-intelektualnega okolja. Svoje delovanje je KPS usmerila na kulturno
podro�je, saj se zaradi politi�nih razmer ni smela pojavljati na javnem politi�nem
udejstvovanju. Kulturno podro�je je tako predstavljalo prostor za legalno politi�no izražanje.
Preko razli�nih revij in �asnikov so tako lahko širili lastne ideje ter pridobivali širok krog
privržencev, predvsem med mladino in izobraženci (Godeša, 1995).
19
2.3 Državljanska vojna
Politi�na, družbena in ekonomska nasprotja, ki so obstajala na slovenskem ozemlju že
od sredine 19. stoletja, so kulminirala v državljanski vojni na Slovenskem med drugo
svetovno vojno. Da bi lahko bolje razumeli, kakšni so bili razlogi za ta vojaški spopad,
moramo pregledati politi�ne, družbene in ideološke razlike med akterji.
Glavna in najve�ja politi�na sila v Sloveniji med obema svetovnima vojnama je bila
Slovenska ljudska stranka (SLS). Katoliški tabor je bil sicer sestavljen iz ve� politi�nih strank,
vendar le-te niso bile enotne v svojih programih in pogledih na politiko. V tridesetih letih
prejšnjega stoletja je prišlo do delitve politi�nega katolicizma na Slovenskem. Katoliška
desnica v Ljubljani se je vedno bolj usmerjala v integralisti�no in stanovsko-korporativisti�no
smer, v antikomunizem, antisocializem, antiliberalizem in antidemokratizem. Ta proces se je
skladal s širšim evropskim razvojem, saj je v tridesetih letih prihajalo do idejne krize, politi�ni
katolicizem na Slovenskem, pa ni mogel ve� ponujati zadovoljivih odgovorov na nove
družbene situacije in nova aktualna družbena vprašanja. Ideologija politi�nega katolicizma, ki
je nadzorovala slovenski prostor ve� kot petdeset let, ni imela pravega koncepta za družbeno
reformo in mobilizacijo v smeri antifašizma (oziroma antikomunizma), Katoliška cerkev pa je
idealizirala »pravi�no, poklicno-stanovsko družbo«, s sklicevanjem na okrožnico
Quadragesimo anno in v njej priporo�anim korporativizmom, pa se je politi�ni katolicizem
vedno bolj bližal fašisti�nim ideološkim premisam (Pelikan, 2002).
Na drugi strani se je katoliška levica, kateri je bil vse bolj in bolj vsiljevan stanovsko-
korporativisti�ni idejnopoliti�ni model, vse bolj približevala idejnim izhodiš�em marksizma.
Marksizem se je tedanjim teoretikom zdel zanimiv tudi zaradi tega, ker ni bilo sprejemljivega
demokrati�nega koncepta oziroma alternative, ne s strani ideologov politi�nega katolicizma,
ne s strani Katoliške cerkve. Tretjo smer katoliškega tabora je predstavljala sredina, katero so
v Ljubljani napadali vsi: katoliška desnica zaradi tega ker ni pristajala na odpravljanje
parlamentarizma in tržne ekonomije, krš�anski socialisti pa zaradi nepristajanja na
marksisti�ne ekonomske družbene koncepte in vztrajanja pri poudarjanju npr. pomena
družbene vloge privatne lastnine (Pelikan, 2002, 124).
V liberalno usmerjenem taboru je prevladovala (Jugoslovanska) Demokratska stranka,
ki je združevala podjetniško meš�anstvo in velik del slovenskega posvetnega izobraženstva,
poleg nje pa so bile liberalne še Samostojna kmetijska stranka, Narodno socialisti�na in
Narodno napredna stranka. Liberalni tabor je bil še bolj neenoten kot katoliška stran, saj so se
20
med strankami pojavljale razlike v pogledih na jugoslovansko vprašanje in centralizem, afere
in finan�ni interesi pa so jih vztrajno odtujevali drugo od druge (Vodopivec, 2007).
Podobno kot katoliški in liberalni tabor so bili razdeljeni tudi socialisti. V tem gibanju
so glavno podporo predstavljali predvsem industrijski delavci. Socialna struja se je poskusila
povezati z raznimi skupinami, med drugim tudi s komunisti, slednje pa je vlada s posebnim
odlokom Obznana (1920) in z Zakonom o zaš�iti države (1921) potisnila v ilegalo.
V �asu Dravske banovine, je bil slovenski politi�ni prostor obvladovala Slovenska
ljudska stranka. Kljub temu, da je Dravska banovina spadala v državo z ve�inskim
pravoslavnim prebivalstvom in pravoslavnim kraljem, je SLS pridobila dovolj politi�nega
manevrskega prostora, da je lahko aktualizirala idejnopoliti�ne usmeritve, ki so sovpadale z
idejami in programi katoliške desnice v mnogih evropskih državah. Politi�ni katolicizem je
imel razdelano organizacijsko strukturo, katera je pod svoje okrilje zaobjela vse sfere tedanje
slovenske družbe. Prihajalo je tudi do prepletenosti organizacijske strukture politi�nega
katolicizma, Katoliške akcije, mladinskih organizacij, sindikalnih organizacij, dijaških in
študentskih organizacij ter športnih, kulturnih, glasbenih in ostalih organizacij. Politi�ni
katolicizem je tako torej razvil široko mrežo organizacij vseh vrst, ki so dejansko prekrivale
slovensko družbo po spolu, izobrazbi, starostni, stanovski in ostalih pripadnostih (Pelikan,
2002, 121).
Konservativne katoliške stranke so svoje politi�ne programe �rpale iz ideologije
politi�nega katolicizma in njihovih glavnih ideologov Antona Mahni�a, Aleša Ušeni�nika in
drugih. V slovenskem prostoru je imel politi�ni katolicizem lažjo nalogo kot v drugih državah,
saj je tu glavnega nasprotnika predstavljal liberalizem, svojo podporo pa je našel v podeželju,
kjer so z izvajanjem Krekove zadružniške akcije pridobili privržence in primat za
prevladujo�o politi�no vlogo (Pelikan, 1997, 14). V prvi polovici 20. stoletja so se ideologi
politi�nega katolicizma znašli v položaju, ko so ideološki koncepti (ki so bili bolj radikalni,
bolj kompleksni in totalni) ponujali na videz boljše in hitrejše rešitve obstoje�ih družbenih
problemov. V tem trenutku je katoliška stranka izgubljala pomembno vlogo v državni politiki,
njihovi koncepti in programi rešitve družbenih vprašanj pa so postajali nezadostni. V tem
trenutku pride do akomodacije, radikalnejše uporabe imunizacijske strategije, do opozarjanja
in sklicevanja na notranje in zunanje sovražnike itd. Politi�ni katolicizem se je tako
posluževal tistih postavk iz »konkuren�nih« ideologij, ki naj bi ravno tem ideologijam
omogo�ale njihovo uspešnost. Ideologija tako posega po novih definicijah, ki naj bi ji
omogo�ile še nadaljnjo vodilno vlogo v družbi, pri tem pa pride do problemov (Pelikan, 1997,
139):
21
• paradigma se sproži v negativni smeri (fašisti�ni korporativizem prehitevajo s projekti,
ki so mu v svojem bistvu zelo podobni, oziroma se mu vsaj približujejo);
• prevzame del konkuren�ne ideologije in postavi lastno kon�no verzijo, pri tem pa
»projekt« ostane po svoji politi�ni, ideološki in mobilizacijski sposobnosti za
konkurenco;
• poskuša najti vsaj politi�ni kompromis z oblastjo, ki je v svojem bistvu zgrešena,
nedemokrati�na, totalitarna ali avtoritarna (politi�ni katolicizem se znajde v napa�nem
taboru – kolaboracija, sodelovanje z avtoritarnimi in totalitarnimi režimi);
• nezmožnost izvršitve pozitivnih reformnih poskusov.
Slovenski ideologi politi�nega katolicizma so tako zagovarjali dolo�ene prijeme
avtoritarnih režimov, se v dolo�eni meri zavzemali za korporativno urejeno družbo, kot
primere pa so najve�krat uporabili avtoritarno katoliško Portugalsko, Slovaško, Avstrijo in
Španijo.
Katoliški tabor je imel pod seboj razli�ne organizacije, skupine, ki so delovale na razli�nih
nivojih. Ena izmed njih je bila Katoliška akcija, katere �lani so v ilegali opravljali razne
naloge obveš�anja in širjenja propagande. Izhajala so razli�na glasila, med najbolj znanimi so
dijaško glasilo Mi mladi borci, v katerem so objavljali mladci profesorja Ernsta Tomca, na
univerzitetnem nivoju pa je delovala skupina Straža pod okriljem dr. Lamberta Ehrlicha, ki je
izdajala tednik Stražo v Viharju (izhajal od novembra 1934). Slednji so bili v svojih akcijah
bolj agresivno usmerjeni, saj so poleg objav v tedniku uporabljali tudi fizi�no nasilje,
preganjali druga�e misle�e, v dolo�enih aspektih pa so celo simpatizirali z nekaterimi
fašisti�nimi ideološkimi premisami in avtoritarnimi državami v Evropi (Saje, 2008, 129).
Državljanski spopad na Slovenskem med drugo svetovno vojno je bil kompleksen
pojav, ki je svoje ideje in za�etke vlekel že iz obdobja pred drugo svetovno vojno. �eprav je
Osvobodilna fronta na za�etku oklevala in �akala na odziv Sovjetske zveze, je kmalu za�ela z
oboroženim uporom proti okupatorjem slovenskega ozemlja. Aktivni upor so podprli mladi
ljudje in izobraženci v Ljubljanski pokrajini in Ljubljani, ki je postala z obsežno mrežo
»odborov« Osvobodilne fronte središ�e odporniške dejavnosti. Poleti 1941 so se
odporniškemu gibanju priklju�ile tudi meš�anske in izobraženske skupine, ki se niso mogle
sprijazniti s pasivno, k �akanju usmerjeno politiko tradicionalnih strank. K gibanju se je
priklju�ilo tudi nekaj posameznikov, ki do komunistov niso gojili posebnih simpatij,
odporništvu so se priklju�ili predvsem iz narodnih pobud (Vodopivec, 2007, 274).
22
16. septembra 1941 je bil vrhovni plenum OF, v katerem so bili predstavniki vseh
skupin Osvobodilne fronte, preimenovan v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki
je bil razglašen za najvišji organ »ljudske oblasti«, ki v »�asu vojne edini predstavlja,
organizira in vodi slovenski narod«. Slovenska partizanska vojska je bila razglašena za vojsko
z lastnim poveljstvom in vklju�ena v partizansko vojsko Jugoslavije, prebivalstvu pa je bil
naložen »narodni davek« in »posojilo svobode«. Sprejet je bil tudi sklep o »zaš�iti
slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev«, ki je napovedoval
obra�un z »izdajalci« in nasprotniki OF. Komunisti so že avgusta 1941 ustanovili Varnostno-
obveš�evalno službo (VOS), katero je upravljalo najožje komunisti�no vodstvo. Komunisti�ni
voditelji so se o akcijah VOS-a že od za�etka odlo�ali sami in se o njih niso podrobneje
dogovarjali z zavezniki v OF (Vodopivec, 2007, 275).
�lani tradicionalnih politi�nih strank takrat niso imeli natan�no dodelanih programov
in akcij, ki bi prikazovale njihovo protiokupatorsko usmeritev, v svojih pogledih pa so slepo
sledili ukazom jugoslovanskih politikov v Londonu, ki so svetovali potrpežljivo �akanje.
Akcije in dogodke, ki so se takrat odvijali v strukturi Osvobodilne fronte, so videli kot
komunisti�no prevzemanje politi�ne mo�i, Osvobodilno fronto pa so smatrali le kot orodje v
rokah komunistov za prihajajo�o revolucijo. V osvobodilnem gibanju so se za�ele pojavljati
tudi prve kritike. Komunisti�no vodstvo je pri�akovalo, da bo z vklju�itvijo Rde�e armade in
Sovjetske zveze vojne kmalu konec, zato si je poskušalo priboriti politi�no prednost. Z
ustanovitvijo VOS-a in z usmrtitvami nasprotnikov OF ter denunciantov so (kot ugotavlja
Lojze Ude) povzro�ili ve� škode kot sami izdajalci in njihovi nasprotniki. V za�etku leta 1942
so zaradi kritik vodstva iz Osvobodilne fronte izklju�ili liberalca �rtomirja Nagodeta, hkrati
pa omejili vpliv Jugoslovanske ženske zveze, ki jo je v Vrhovnem Plenumu OF zastopala
Angela Vode.
Proti odporniškemu gibanju se je postavila tudi cerkvena uprava v Ljubljanski
pokrajini, škof Rožman je namre� s pastirskim pismom leta 1941 obsodil protiokupatorsko
dejavnost »nerazsodnih ljudi«, kritikam OF pa se je pridružila tudi ljubljanska škofija in del
duhovš�ine. Komunisti�no nasilje in zaostreni odnosi med komunisti in njihovimi soborci so
krepili nasprotni tabor, ki je komuniste obtoževal, da poskušajo v razmerah okupacije izvesti
revolucijo »z vsemi njenimi grozotami«. Zaupniki SLS in Slovenske legije so poro�ali, da
postajajo partizani za katoliško prebivalstvo ve�ji sovražnik od okupatorja, takšne poglede pa
so sami tudi širili in spodbujali. �eprav je bilo med partizanskimi borci število katoli�anov
neprimerno ve�je od komunistov, so s svojimi �asniki ozna�evali odporniško gibanje kot
prevratniško in komunisti�no (Vodopivec, 2007, 282).
23
Državljanska vojna na slovenskih tleh je imela torej ve� razli�nih razlogov za svoj
nastanek, najpomembnejši pa je nastanek dveh nasprotujo�ih si taborov, katera nista mogla
najti skupnih to�k za sodelovanje. Na eni strani se je osnovalo odporniško gibanje, ki je nosilo
s seboj ideje osamosvojitve, oboroženega boja proti okupatorjem in narodno neodvisnost,
nasproti pa so jim stale tradicionalne politi�ne stranke, ki so s svojo ideologijo in politiko
�akanja poglabljale razdor med slovenskim prebivalstvom. Pojavljalo se je namre� ve�
problemov: vloga Komunisti�ne partije v Osvobodilni fronti, vprašanje revolucije, ki naj bi
bila izvedena takoj po vojni, kar je odprlo nova vprašanja razdelitve politi�ne mo�i in
vzpostavitve novih družbenih struktur in sistemov. Pomembno vlogo pri državljanskem
spopadu je imela tudi ideologija politi�nega katolicizma, obenem pa tudi vodilne politi�ne
stranke, ki so zavra�ale in obsojale komunizem, v dolo�enih primerih pa simpatizirale s
fašizmom in tudi skrbele za ustanavljanje protirevolucionarnih enot.
2.4 Vaške straže
Spomladi 1942 je nasilje Osvobodilne fronte skokovito naraslo. Varnostno-
obveš�evalna služba – VOS je skušala odstraniti vse, ki bi lahko ogrozili organizacijo
Osvobodilne fronte in narodnoosvobodilno gibanje ter vse, ki bi poskušali prevzeti primat
komunisti�ne stranke v vodstvu OF. VOS je bil izrazito dejaven v Ljubljani, kjer je tudi izven
meja mesta poskušal ljudi s terorjem prisiliti, da bi se pridružili partizanom. Eden izmed
vzrokov za takšen porast nasilja je bil tudi ta, da je vodstvo Komunisti�ne partije
predvidevalo, da se bo vojna zaklju�ila že leta 1942; z raznimi akcijami in odstranitvami
politi�nih nasprotnikov (pravih in namišljenih) pa so poskušali obdržati oblast v svojih rokah
(Griesser-Pe�ar, 254, 2007).
Leta 1942 so bili partizani že zelo dobro organizirani. V tem letu je prišlo do številnih
atentatov na pomembnejše slovenske politi�ne predstavnike pri italijanskih oblasteh. Med
najbolj znane sodijo zagotovo atentat na dr. Lamberta Ehrlicha, duhovnika in vodjo Stražarjev,
ter atentat na bana Marka Natla�na oktobra 1942. Uporabljali so taktiko manjših akcij in
sabotaž, s katerimi so prizadeli italijansko vojsko in se potem hitro umaknili. S takšno taktiko
so Italijane spodbudili k povra�ilnim ukrepom in maš�evanju, zaradi katerega je ve�inoma
trpelo predvsem preprosto prebivalstvo. Slovenci, ki se niso navdušili nad idejami
Osvobodilne fronte, so pogosto doživljali pritiske iz obeh smeri. Po eni strani so pri njih
partizani plenili hrano in živino, izvajali nasilje, uvrš�ali celotne družine na sezname
neaktivnih in sovražnih do OF, po drugi strani pa so z istimi prijemi prihajali tudi italijanski
24
vojaki, ki so jih obtoževali sodelovanja s partizani. Tako so izgnali veliko število družin v
razna delovna taboriš�a ter požgali precejšnje število »upornih« vasi. Na obmo�jih, iz katerih
se je umaknila italijanska vojska, so partizani ustanavljali posebno upravo, s katero so lažje
preganjali belo gardo, kot so sprva imenovali celoten protikomunisti�ni tabor.
Od leta 1942 naprej se je del Slovencev odlo�il za samoobrambo, nastale so tako
imenovane vaške straže. To so bile organizacije v ob�inah, ki so pogosto nastale povsem
spontano (na za�etku so bile nekatere tudi nepoliti�ne), njihov glavni namen pa je bil obramba
lastne skupnosti pred nasiljem, pred napadi na kmetije in hiše ter pred ropi in požigi. Za
oborožitev vaških straž so se pripadniki zatekli po pomo� k italijanski vojski, ki jih je tudi
oskrbela z orožjem in strelivom. Nastanek vaških straž je v dolo�eni meri povezan z nasiljem
partizanskih pripadnikov, ki so ropali po vaseh; na teh obmo�jih se namre� niso ve�
zadrževale italijanske enote, ki bi vzdrževale red in mir, tako da je bilo ljudstvo prepuš�eno
samemu sebi, obstajajo pa tudi globlji politi�ni in ideološki razlogi za boj proti Osvobodilni
fronti in revoluciji.
Kmalu po nastanku vaških straž se je to sprva spontano in nepovezano gibanje
razširilo po celotnem ozemlju Ljubljanske pokrajine in se za�elo povezovati tudi med
razli�nimi okraji. V letu 1943 je število pripadnikov vaških straž naraslo na ve� kot 60001.
�lani vaških straž niso bili ideološko na strani italijanskega okupatorja, vendar so bili v svoji
želji po ubranitvi svojega premoženja in zaš�ite svojih življenj primorani sprejeti orožje
okupatorja. Italijanska vojska pa se je po drugi strani zavedala, da vaške straže niso
naklonjene njihovi okupaciji, zaradi tega jim tudi niso zaupali; to se je odražalo tudi v obliki
oborožitve, ki so jo dobili, šlo je predvsem za lažjo oborožitev, saj Italijani niso želeli imeti
mo�no oborožene formacije, ki bi se lahko uprla proti njim. Boris Mlakar je to sodelovanje
vaških straž z italijanskimi okupatorji poimenoval funkcionalna kolaboracija (Griesser-Pe�ar,
261, 2007). Nasprotniki partizanstva so se tako združevali v oboroženih formacijah, katere so
organizirali aktivisti SLS, duhovniki in pripadniki Slovenske legije. Vklju�evanje v vaške
straže je bilo na za�etku prostovoljno, kasneje pa se je za�el pove�evati tudi pritisk k
vklju�evanju. Avgusta 1942 so italijanske oblasti vaške straže povezale v Prostovoljno
protikomunisti�no milico (MVAC), ki jo je vodil poseben vojaški urad v Ljubljani, vaške
straže in oddelke MVAC pa so nadzirali italijanski �astniki (Vodopivec, 2007, 287).
1 Natan�ne številke števila �lanov niso znane, nekateri menijo, da jih je bilo od 6000 pa vse do 10 000.
25
2.5 Kolaboracija
Sama beseda kolaboracija zbuja negativen prizvok, zlasti uporabljena v pomenu
sodelovanja doma�inov z nacisti�no Nem�ijo v obdobju druge svetovne vojne. �eprav beseda
v svojem ožjem pomenu pomeni predvsem sodelovanje v vojni z okupatorjem, pa je to zelo
kompleksen pojem, saj na samo kolaboracijo ne moremo gledati le iz perspektive dobro in
slabo, belo in �rno, temve� se moramo prebiti do osnove, ki stoji za vsako kolaboracijo, to je
preživetje in obstanek.
Kolaboracija predstavlja pojem, ki ga sestavljajo razli�ni na�ini sodelovanja z
okupatorjem. Ti na�ini se med seboj razlikujejo tako po stopnji povezanosti med raznimi
stranmi (politi�no, gospodarsko, kulturno …) kot tudi po samem odnosu nadrejenosti in
podrejenosti v kolaboraciji.
1. Kolaboracija »z dušo in telesom«
Pri tem tipu kolaboracije gre za ideološko bližino nacizmu in fašizmu, kar se ujema s
prostovoljno oziroma brezpogojno kolaboracijo. V državah je do takšnega sodelovanja prišlo
v zelo majhnem krogu individualnih navdušencev nad Hitlerjevimi idejami in celotnim
nazorom nacizma. Eno izmed najbolj znanih imen brezpogojne kolaboracije je zagotovo
Vidkun Quisling, norveški diplomat in politik, ki je kot eden izmed prvih sodeloval z
nemškim okupatorjem. Izraz kvizling še danes ozna�uje tajno sodelovanje s sovražnikom pred
in tudi po napadu (Davies, 38, 2010).
V to vrsto kolaboracije bi lahko uvrstili tudi krog okoli generala Rupnika, ki je bil
fasciniran nad nemško vojaško mo�jo, z nacionalsocializmom pa je delil tudi antisemitizem in
rasizem. Vsaj na za�etku je verjel, da bo Hitlerju uspelo vzpostaviti nov evropski red z
Nem�ijo na �elu. Slovensko prihodnost je videl v avtonomni slovenski enoti pod nemškim
protektoratom, glavnega slovenskega nasprotnika pa v komunizmu in partizanstvu
(Vodopivec, 2007, 293).
2. Filozofija š�ita
Razli�ni preu�evalci kolaboracije so razvili razli�na poimenovanja za to stopnjo
sodelovanja z okupatorjem. Werner Ring tako filozofijo š�ita poimenuje nevtralna
kolaboracija, Warmbrunn pa smiselna kolaboracija. V praksi sta enaki in opisujeta enako
moralno držo kolaborantov – ohranitev nadzora nad doma�o javno upravo, kar se po�ne za
narodov blagor. To pomeni, da so ljudje zvesti okupatorju in izvajajo vse birokratske odloke,
26
ki jih izdajajo okupacijske oblasti. Nizozemska, norveška in belgijska vlada so skrbno pazile,
da so zgolj opravljale svoje upravne naloge, ne pa tudi izdajale zakonov. Hans Max
Hirschfeld, generalni sekretar za gospodarstvo na Nizozemskem in eden izmed predstavnikov
filozofije š�ita, je poudarjal, da je pomembno, da država normalno deluje tudi med okupacijo
(Davies, 38, 2010).
3. Pogojna kolaboracija
Pri tem tipu kolaboracije gre za strategijo navigacije med odporom in med pravo
kolaboracijo. Pogojni kolaborant namre� sodeluje z okupacijskimi silami, �eprav odobrava le
nekatere nacionalsocialisti�ne doktrine in ne vseh. Skladno s tem pridržkom je voljan in
pripravljen zvesto kolaborirati, ker želi spremeniti okoliš�ine, ki mu zapovedujejo takšno
ravnanje. Mnogo ljudi je bilo pogojnih kolaborantov, �eprav se tega morda niso niti zavedali.
Nagoni so jim govorili, naj se podredijo novim oblastem, vest jim je govorila, da novi
okupatorji vladajo nezakonito. Upali so, da jim bo osvoboditev, ko bo prišla, odpustila
pragmati�no držo do okupacijskih sil. Navadni ljudje so tako ubrali tretjo smer med odporom
in kolaboracijo, pogosto so bila združena pronemška in protinemška �ustva, v Franciji in na
Danskem pa je pogojna kolaboracija postala tudi del uradne državne politike (Davies, 39,
2010).
4. Takti�na kolaboracija
Ta tip kolaboracije se skoraj prekriva s pogojno kolaboracijo. Bennet tej manipulativni in
dvoumni taktiki pravi dvojna igra. Na nek na�in je bil njen namen preslepiti Nemce.
Strategijo so uporabljali na �eškem in na Moravskem ter na Danskem. Kolaboranti so se
morali znati prilagajati novim ukazom in politiki okupatorja, pri tem pa paziti, da so popuš�ali
v pravih trenutkih in tako rešili najve�, kar se je dalo. Pri tej vrsti kolaboracije najdemo kar
nekaj primerov, od podpisa o nenapadanju med Sovjetsko zvezo in Nem�ijo, pa do
sodelovanja judovskih svetov, ki so sodelovali z nacisti�no oblastjo, vse z namenom
prepre�iti najhujše in ohraniti �im ve� (Davies, 39, 2010).
5. Podreditev zaradi višje sile
Podreditev zaradi višje sile zajema kolaboracijo, pri kateri je šlo za sprijaznjenje z realnostjo,
torej za priznavanje nedvomne politi�ne in vojaške nadvlade. Ta položaj bi lahko ena�ili s
prilagoditvijo oziroma s sprejemanjem obstoje�ega statusa quo, �etudi je še tako neprijeten.
Tako so nastajale razli�ne politi�ne tvorbe, ki so v dolo�eni meri verjele, da lahko Hitlerjeva
27
politika zmaga, zaradi tega so bili tudi pripravljeni sodelovati z okupatorjem, �eprav pasivno
(Davies, 40, 2010).
6. Politika �akanja (attentisme)
V praksi se politika �akanja ni bistveno razlikovala od politike podreditve. Ravno politika
�akanja je predstavljala najpogostejšo držo v prvih letih vojne. Ta pristop je združeval
previdnost in �akanje, na takšen na�in si je bilo mogo�e izboriti ve� �asa za ostale akcije in za
pri�akovanje morebitnega razpleta vojnega dogajanja (Davies, 40, 2010).
Ob vsem tem pa se seveda pojavi tudi vprašanje, kdaj je kolaboracija sploh kolaboracija in
kdaj ta preseže mejo eti�nega sodelovanja z okupatorjem. Boris Mlakar v spremni besedi
Nevarnih razmerij govori o prevladovanju mnenja, da je dovoljeno in moralno dopustno tisto
sodelovanje z okupatorjem, ki je nujno za preživetje. Vse tisto ravnanje, ki pa presega to
definicijo, naj bi bila nedopustna kolaboracija; in �e pri tem tudi zavestno in prostovoljno,
materialno in moralno podpira vojne cilje sovražnega okupatorja, tudi narodno izdajstvo.
Kolaboracija v Sloveniji je bila poseben sistem, saj je potekala na ve� razli�nih ravneh
in tudi pod ve� razli�nimi okupatorji. Zaradi nemške rasne teorije in podrejenega položaja
slovanskih narodov ni bila mogo�a kolaboracija s slovenskim narodnim predznakom,
kolaborirali so lahko le kot Nemci. Manjši del Slovencev je tako zatajil svoj rod in podpiral
naciste pri ponem�evanju in vojnih naporih. V Ljubljanski pokrajini je tako prihajalo do
blažje oblike kolaboracije. Prihajalo je do izrazov lojalnosti in celo zahval Mussoliniju ob
priklju�itvi pokrajine, po drugi strani pa je prihajalo tudi do sodelovanja pri sosvetu, torej na
politi�nem podro�ju. Hkrati z ustanavljanjem vaških straž (vojaška kolaboracija) je potekala
tudi politi�na kolaboracija, ki je omogo�ila legalizacijo teh vaških straž v funkciji
protikomunisti�ne milice. Tako je bila kolaboracija z italijansko oblastjo tako politi�na kot
tudi oborožitvena. Njeno bojevanje je na lokalni ravni sicer koristilo okupatorju, je pa izhajalo
iz avtonomnih vzgibov in ni bilo ideološko povezano s fašisti�nimi idejami, šlo je le za
kolaboracijo funkcionalnega zna�aja. Leta 1943, po kapitulaciji Italije, je na tem obmo�ju
prišlo do državljanske vojne, torej brez vmešavanja nemškega okupatorja.
Rezultat tega spopada je bil poraz protirevolucionarnega tabora ter neusmiljen obra�un
partizanskih zmagovalcev s poraženci. Vaške straže so se tako preformirale in povezale z
nemškim okupatorjem, predvsem v vojaških akcijah. Nastalo je Slovensko domobranstvo,
nova in bolje organizirana oblika oborožene kolaboracije, ki se je kasneje razširila tudi na
28
Gorenjsko in Primorsko. V Ljubljani je prišlo do odkrite ideološke (protikomunisti�ne) in
upravne kolaboracije, pri kateri je poleg politi�nega vrha sodelovalo tudi ljubljansko �asopisje
(Davies, 230, 2010).
Za slovenske pokrajine med obdobjem druge svetovne vojne je torej tudi zna�ilno
sodelovanje z okupatorjem, �eprav je bila zaradi posebnega statusa slovenskih dežel, zaradi
treh razli�nih okupatorjev in zaradi zgodovinskih posebnosti ta kolaboracija zgodba zase.
Prihajalo je do oboroženega upora proti revolucionarni vojski, ki je predstavljala narodno
osvobodilno vojsko, v kateri so bile združene razli�ne politi�ne skupine, katerih skupni cilj je
bil osvoboditev slovenskega naroda pa tudi preureditev v pravi�no družbo z uporabo novih
družbenih sistemov, filozofij in doktrin. Narodnoosvobodilni boj namre� ni predstavljal le
krinke za izvedbo revolucije. Mnogi so se odlo�ali za »revolucijo« zaradi pomanjkanja
alternativnega socialnega programa, razumeli pa so jo vsak po svoje. Geslo »Slovenija ni
Rusija« je bilo pomembno saj je prikazovalo »razli�nost« slovenskih in ruskih komunistov,
realnost Sovjetske zveze pa ni bila poznana širši slovenski javnosti (Pelikan, 2002,143).
Spopade in nasprotja med slovensko družbo so v dolo�eni meri izkoristili okupatorji in to
obrnili sebi v prid ter tako poskrbeli, da so ljudje sami nadzirali obmo�je in se tudi bojevali,
seveda pod budnim nadzorom sprva italijanskih, nato pa nemških oblasti.
29
2.6 Slovensko Domobranstvo
Nemška zasedba Ljubljanske pokrajine
Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je Ljubljanska pokrajina padla v roke nemškega
okupatorja, ki je že pred tem obvladoval zasedena obmo�ja na Štajerskem in Gorenjskem. Za
prebivalstvo Ljubljanske pokrajine je to odpiralo nova vprašanja o njihovi avtonomiji,
potuj�evanju in zna�aju nove nemške okupacije, saj so bili v �asu italijanske oblasti prebivalci
dokaj svobodni in niso doživljali prevelikih pritiskov, kot se je to dogajalo na Primorskem že
pred vojno in na Gorenjskem in Štajerskem, kjer je nacisti�na oblast izvajala sistemati�no
preseljevanje in etnocid slovenskega naroda.
Nemške sile in oblast so bile v sicer manjšem obsegu prisotne na tem podro�ju že pred
kapitulacijo Italije, prav tako pa je nemška vojska nadzorovala pomembne poti, predvsem
železnico, ki so jo potrebovali za nemoteno logisti�no oskrbo svojih �et v zaledju zasedenih
pokrajin. Tako je že junija 1943 koroški gaulaiter Friderich Rainer predlagal Heinrichu
Himmlerju, naj takoj zasedejo Slovensko primorje, saj je morska obala od nemške meje
oddaljena le 100 kilometrov, prav tako pa je opozarjala na mo� partizanskega gibanja, ki ga
italijanske oblasti niso bile zmožne uni�iti (Mlakar, 2003, 84).
Z zasedbo Ljubljanske pokrajine so nemške oblasti prišle do pomembnega vprašanja o
statusu Slovencev na tem podro�ju. Nekateri voditelji, kot je bil Rainer, so se še vedno
sklicevali na zgodovino avstro-ogrskih dežel, v katerih so Slovenci živeli pod nemško-
avstrijsko nadoblastjo; v tem pogledu bi se nacisti�no vodstvo lahko odlo�ilo za zanikanje
obstoja slovenskega naroda in bi lahko za�elo z izvajanjem raznarodovalne politike in
asimilacije ostalega prebivalstva, podobno kot se je to dogajalo na ostalih nemških zasedenih
obmo�jih na Gorenjskem in Štajerskem. V teh deželah pa niso imeli opravka samo s Slovenci,
ampak tudi s Hrvati, z Italijani in s Furlani, nemška prisotnost v zgodovini na tem podro�ju pa
ni bila tako intenzivna kot drugje, pomembno vlogo je igral tudi vojaški in politi�ni položaj
tako na širšem kot tudi lokalnem podro�ju (Mlakar, 2003, 89).
Že 10. septembra je Hitler izdal odlo�bo o ustanovitvi dveh novih operacijskih con,
imenovanih Predalpske dežele ter Jadransko primorje (Operationszone Adriatische
Küstenland). Slednja je obsegala pokrajine Ljubljano, Gorico, Furlanijo, Trst, Istro, Reko in
Kvarner, vrhovni komisar v tej operacijski coni pa je postal dr. Friderich Rainer. Sprva je
imela vso oblast v pokrajini vojska, v Ljubljani jo je izvrševal predvsem poveljnik mesta
major Neuschitzer. Z ozirom na predvidevanja, da naj bi Ljubljanska pokrajina dobila
30
nekakšno stopnjo avtonomije, je bilo potrebno najti primernega �loveka – Slovenca, ki bi
na�eloval pokrajinski upravi v Ljubljani. Rainer je s sodelavci kmalu po ustanovitvi
Operacijske cone Jadransko Primorje za�el z iskanjem primernega kandidata, ki bi moral biti
že uveljavljen upravni funkcionar, da ga ne bi bilo potrebno vle�i iz anonimnosti, hkrati pa bi
že poznal delovanje uprave in politike. Kot glavno ime se je pojavil general Lev Rupnik,
tedanji ljubljanski župan. Tedaj Lev Rupnik še ni vedel za svojo »kandidaturo«, saj je Rainer
šele po pogovorih z višjimi upravniki in tudi s škofom Rožmanom2 govoril tudi z generalom
Levom Rupnikom (Mlakar, 2003, 91).
Slika 1: Lev Rupnik, Erwin Rösener in Gregorij Rožman
Vir: Mlakar, 2003, 91
V pogovoru je Rainer poudaril kriti�ne to�ke nemškega na�rta v Jadranskem Primorju.
Te so se nanašale zlasti na to, da bo morala Ljubljanska pokrajina prispevati najve�ji delež
delovne sile in vojske ter se tudi sama bojevati, nemške enote pa ji bodo samo v pomo�. S tem
je hotel povedati, da bo morala oblast sama poskrbeti za boj proti partizanskemu gibanju. Na
sestanku pa so se pogovorili tudi o izpustu internirancev in zapornikov ter o ponovni
vzpostavitvi deželnih meja Kranjske ter o priklju�itvi Gorenjske. Rupnik je bil 20. septembra
v Celovcu imenovan za šefa pokrajinske uprave v Ljubljani, ki ji je na�eloval pod nazivom
predsednik. Naslednji dan je bil v �asopisu tudi razglas, kjer je Rupnik v popravljenem in
cenzuriranem razglasu poudaril, da imata Evropa in Slovenija dva najhujša sovražnika, in
2 Škof Rožman je v pogovoru pohvalil generala Rupnika in poudaril, da je za to funkcijo najsposobnejši, ter dejal, da bo Rupnik užival pri ljudstvu popolno zaupanje.
31
sicer »boljševizem in plutokracijo, ki delata skupaj za židovsko prevlado nad svetom oziroma
kar za židovsko blagajno« (Mlakar, 2003, 92).
Posebno vejo uprave je v Rupnikovi pokrajinski upravi predstavljala policija, ki je bila
podrejena neposredno šefu nemške policije in notranjemu ministru Heinrichu Himmlerju, ta
pa je predal vodstvo višjemu SS in policijskemu vodji v XVIII. vojnem okrožju generalu
Ervinu Rösenerju. V italijanskih pokrajinah operacijske cone je za varnost skrbel višji SS in
policijski vodja Odilo Globocnik, ki je imel na voljo predvsem razne vrste nemške policije,
pozneje pa tudi razli�ne kolaboracionisti�ne enote. V notranjosti je Globocnik ustanovil
posebni »operativni štab za uni�evanje tolp« (za operacije proti partizanom) (Mlakar, 2003,
98).
Z nemško zasedbo Ljubljanske pokrajine so se odprla nova vprašanja tako o odnosu
do slovenskega prebivalstva kot tudi do odnosa do tako imenovane »bele garde«, to je do
obstoja in delovanja oborožene slovenske enote, ki se je skupaj z okupatorjem borila proti
partizanom. Dvomi o odnosu do nemške oblasti in vojske so se pojavljali v vseh
protirevolucionarnih skupinah. Ker že prej ni bilo mo�ne povezave med njimi ter nobenega
vidnejšega nadzora nad celotnim dogajanjem, so bila tudi navodila o ravnanju po italijanski
kapitulaciji in nemški zasedbi zelo razli�na, saj niso vedeli, v katero smer se bodo obrnili
italijansko-nemški odnosi po kapitulaciji Italije. �lani vaških straž so imeli nekje navodila,
naj se v primeru italijanskega odpora proti Nemcem borijo skupaj z italijansko vojsko, drugje
naj se predajo nemški armadi, spet tretji pa naj odidejo v gozd. Nezaupanje do nove nemške
oblasti je namre� izhajalo iz razli�nih poro�il in pri�evanj, ki so razkrivala nemško
raznarodovalno politiko na Gorenjskem in Štajerskem in prikazovala njen odnos do
slovenstva in Cerkve. (Mlakar, 2003).
Poseben odnos do Cerkve v Operacijski coni Jadransko Primorje ponazarja tudi
dejstvo, da je dr. Rainer po Himmlerjevem pristanku dobil dovoljenje, s katerim je Cerkev
dobila druga�en status, kot je bilo to v navadi drugje v nemških zasedenih podro�jih. Škof
Rožman je tako dobil zagotovila, da se ne bodo dogajale napake, ki jih je zagrešila nemška
oblast leta 1941, vse dokler se Cerkev ne bo vmešavala v politiko. To je bilo zelo pomembno,
saj je bil eden izmed glavnih vzrokov za boj proti partizanom in revoluciji ravno boj za svojo
vero in Cerkev ter strah pred »brezbožnimi partizani« (Mlakar, 2003). Z ustanovitvijo
Operacijske cone Jadransko Primorje je ta enota dobila posebno upravo, v dolo�enem aspektu
je imela celo ve� avtonomije kot pod italijansko nadoblastjo (policijska uprava,
kriminalisti�na in politi�na policija – obe pod nadzorom Gestapa). Nemški okupatorji so se tu
odlo�ili za druga�no vrsto politike, ki se je razlikovala od njihovega režima na Štajerskem,
32
Koroškem in Gorenjskem. Leta 1943 se je stanje na frontah spremenilo, nemška vojska je
morala na evropska bojiš�a pošiljati veliko število svojih vojakov, zaradi tega pa je morala
voditi druga�no politiko v zasedenih obmo�jih (Vodopivec, 2007, 292). Cerkev je boj proti
Osvobodilni fronti prikazovala kot boj proti brezbožnim komunistom, �eprav je bila ve�ina
partizanov vernih. »Vera je v nevarnosti« je tako predstavljala propagandno in mobilizacijsko
parolo za nova�enje kolaborantov, kar je seveda ustrezalo tudi nemškim okupatorskim silam.
Nastanek domobranstva
Do prestopov vaških straž pod novo nemško vojaško oblast je prihajalo na
najrazli�nejše na�ine. V ve�ini primerov so na sodelovanje z nemško vojsko pripadniki
protirevolucionarnih sil gledali z zadržki, vendar pa jim ni preostalo drugega, kot da se
naslonijo na novega okupatorja pri obrambi in boju proti partizanom. �eprav je iz
revolucionarnega tabora v mesecih pred in po kapitulaciji Italije prihajalo do množi�ne
propagande, v kateri so partizani pozivali svoje »sonarodnjake« k opustitvi orožja in
pridružitvi revolucionarni vojski, obenem pa so ponujali amnestijo za vse, ki bi spoznali svoje
zmote ter opustili bojevanje proti partizanom. S tem so apelirali predvsem na zdrav razum, saj
sodelovanje z nemško vojsko nikakor ni moglo pustiti pozitivnega zgleda pri zahodnih
zaveznikih (Mlakar, 2003).
Vaške straže so tako prestopale na nemško stran, saj so v njej prepoznale edino pomo�
v protirevolucionarnem boju. 13. septembra 1943 je imel general Rösener na Kostanjevici
pred slovenskimi �astniki nagovor, v katerem jim je razkril na�rte za prihodnost. �eprav je
njegov govor vseboval veliko obljub in indicev propagandnega govora, jim je zagotovil, da se
bodo legionarji borili le proti komunistom, obljubil pa jim je tudi orožje in uniforme.
Napovedal je uveljavljanje slovenske uprave in šolstva ter svobodno delovanje in zaš�ito
Cerkve, dokler se slednja ne bo vmešavala v politi�no dogajanje. Napovedal je skupni boj
Nemcev in legionarjev, za katere je uporabil tudi ime Slovensko domobranstvo. Na
Dolenjskem je tako v nekaj dneh nastal 3. bataljon Slovenskih domobrancev, ki je predstavljal
pomembno vojaško formacijo na tem podro�ju, vodil pa ga je stotnik Vuk Rupnik (Mlakar,
2003, 120).
Pri navezovanju stikov z nemškimi oblastmi so bili slovenski politiki v emigraciji zelo
pozorni; SLS in vlada v Londonu so sicer zagotavljali, da ni prišlo do nikakršnega
sodelovanja z nemškim okupatorjem, politiki in akterji na Slovenskem, predvsem Slovenska
zaveza, pa so zanikanje in distanciranje vlade v Londonu videli kot »nož v hrbet« ter se
33
odlo�ili, da nadaljujejo z bojem proti partizanom in revoluciji. Slovenska zaveza je dolo�ila
polkovnika Anton Kokalja, da pri�ne s konkretnim vojaškim organiziranjem, da naveže stike
z Nemci in uredi vse potrebno za vojaško ureditev. Glavna naloga je bila najti primerne
�astnike, ki bi prišli v poštev za angažiranje v domobranstvu, ter se povezati s tistimi, ki so
poveljevali vaškim stražam.
Slovensko domobranstvo se je tako za�elo razvijati v vedno bolj kompleksno celoto,
ki je povezovala razli�ne novoustanovljene odseke in upravne štabe, ki so sicer pod okriljem
Rösenerja in Organizacijskega štaba navzven delovali kot samostojna slovenska vojska,
�eprav temu ni bilo tako. Z odstranitvijo Kokalja ter postopnim odrivanjem generala Rupnika
je slovensko vodstvo v Domobranstvu izgubilo veliko privilegijev in pravic pri soodlo�anju o
nadaljnji usmeritvi in akciji Slovenskega domobranstva. Eno pomembnejših vlog sta imela v
Organizacijskem štabu podpolkovnik Ernest Peterlin in podpolkovnik Franc Krener, ki sta
kmalu sama prišla do spoznanja, da je poveljevanje v Slovenskem domobranstvu pretežno v
rokah višjih nemških �astnikov in uradnikov (Mlakar, 2003).
Septembra 1943 je Slovensko domobranstvo štelo okrog 3000 pripadnikov, ki so bili
priklju�eni predvsem iz vaških straž in so tako predstavljali glavno jedro slovenske
protirevolucionarne vojske. Slovenski protirevolucionarni tabor je želel �im hitreje pove�ati
število svojih mož, saj so se zavedali, da je bilo trenutno število dale� prenizko za resnejše
akcije v boju proti partizanom. Tu so se pa pojavila že prva nasprotja med slovenskim in
nemškim vodstvom, slednje je zahtevalo, da je vklju�itev v Slovensko domobranstvo
prostovoljna, slovenska stran pa je zagovarjala trditev, da se morajo vsi sposobni moški javiti
in »prijeti za orožje proti revoluciji«. Zavedali so se namre�, da so prostovoljni pripadniki
domobrancev in njihove družine v nevarnosti pred partizani in njihovimi povra�ilnimi ukrepi,
prepri�ani pa niso bili niti o pripravljenosti javnosti za sodelovanje z nemškim okupatorjem,
bali pa so se tudi intenzivnejšega partizanskega nova�enja. V teoriji je naposled obveljalo, da
je vstop v domobranstvo prostovoljen, na terenu pa je pogosto prihajalo do nespoštovanja tega
predpisa. Kmalu so v štabu spoznali, da s prostovoljno mobilizacijo ni pravega u�inka, zato so
se za�eli v ve�ji meri posluževati propagandnih letakov in plakatov, ki so jih delili med
ljudstvo, prihajalo pa je tudi do prisilnih mobilizacij tako navadnega prebivalstva kot tudi
zajetih partizanov in ostalih internirancev (Mlakar, 2003).
Natan�no število domobrancev je težko dolo�iti kljub obstoju raznih seznamov, saj ti
niso popolnoma merodajni, v njih so namre� zapisani tudi ljudje, ki niso aktivno sodelovali s
protirevolucionarnim taborom, prav tako pa se pojavljajo tudi imena ljudi, ki so se prijavili za
ostale službe, kot je bila na primer policija. V Slovenskem domobranstvu je tako leta 1945
34
služilo okrog 15.000 pripadnikov, kar se tudi sklada s številom izdanih uniform in nemškimi
ocenami stanja v slovenskem domobranstvu (Mlakar, 2003, 209).
Na tem mestu bi bilo zanimivo omeniti tudi socialno sestavo pripadnikov Slovenskega
domobranstva. Iz popisov domobrancev iz Dolenjske in Notranjske se pokaže zanimiva slika.
Med slovenskimi domobranci prevladuje delež kme�kega prebivalstva, temu je tesno sledil
delavski razred, nato pa še obrtniki in delavci s poklici. Najmanj je bilo dijakov in študentov
ter orožnikov, urednikov in duhovnikov. Iz tega je razvidno, da sestava slovenskega
domobranstva ni bila homogena in sestavljena iz pretežno kme�kega stanu, temve� je
zajemala ve�ino slojev prebivalstva (Mlakar, 2003, 212).
Graf 1: Sestava slovenskega domobranstva
Kmetje
Delavstvo
Obrtniki
Dijaki
Orožniki
Uradniki
Duhovniki
Ostalo
Vir: Mlakar, 2003, 212
35
3. Protirevolucija na Primorskem
3.1 Druga svetovna vojna v Ilirski Bistrici
Na obmo�ju Ilirske Bistrice je bilo ob za�etku druge svetovne vojne podobno stanje
kot v ostalih krajih po Sloveniji. Tudi tu je prišlo do oboroženega boja, najprej proti italijanski
oblasti, po kapitulaciji Italije pa tudi proti novemu nemškemu okupatorju. Glavne ideje, ki so
spremljale osvobodilne težnje, so bile zagotovo svoboda, želja po ponovni združitvi
slovenskega etni�nega ozemlja in možnost ter pravica do lastne slovenske identitete.
Obmejna lega Ilirske Bistrice je zaznamovala življenje ljudi na tem obmo�ju pred,
med in po vojni. To je pomenilo oživitev uporabe tihotapskih poti za oskrbo
narodnoosvobodilnega boja, za razne kurirske poti ter za prevoz raznega materiala na
Notranjsko in Dolenjsko. Po drugi strani pa je italijanska oblast ravno zaradi bližine meje na
tem obmo�ju za�ela z mogo�nim utrjevanjem meje z Jugoslavijo ter z nadzorom
protiitalijanskih in protifašisti�nih dejavnikov v mestu in okolici. Tako so namre� že v
mesecih pred napadom na Jugoslavijo Italijani izpraznili obmejne vasi, prebivalce pa odpeljali
v Italijo.
Osvobodilno gibanje se je na Primorsko širilo preko Osvobodilne fronte s
Komunisti�no partijo na �elu, ki je pošiljala na Primorsko kot organizatorje NOB primorske
emigrante. Ti so navezovali stike s protifašisti, ki so ostali na terenu po veliki �istki; z
obsodbami na drugem tržaškem procesu decembra 1941 je bilo namre� mo�no prizadeto
protifašisti�no gibanje na Primorskem. Bistriško z Brkini velja tako za zibelko odporniškega
gibanja na Primorskem, v prvih letih vojne je bilo vodstvo gibanja predvsem v okolici mesta,
po letu 1943 pa se je osrednji center prenesel v Brkine. Poseben problem na podro�jih
Primorske je bilo pomanjkanje moških, saj so bili slednji bodisi mobilizirani v italijansko
vojsko bodisi aretirani in v internaciji. Po kapitulaciji Italije se je nekaj ljudi vrnilo nazaj na
svoje domove, nekaj jih je mobilizirala nemška vojska, ve�ina pa se je priklju�ila
partizanskim prekomorskim enotam (Ob�ina Ilirska Bistrica, 2011).
V prvem obdobju odporniškega gibanja na Ilirskobistriškem so aretacije zajele le ozek
krog ljudi, tako da je na terenu ostalo še mnogo pripadnikov organizacije TIGR in �lanov
Komunisti�ne partije, ki so iskali stike z organizatorji narodnoosvobodilnega gibanja. Doma�i
organizatorji so postavljali po vaseh zaupnike Osvobodilne fronte, katerih glavna naloga je
bila ustvarjanje mreže na terenu ter pridobivanje potrebnih sredstev za novo nastajajo�e
36
partizanske enote. Na podro�ju Brkinov in Ilirske Bistrice so tako od leta 1941 naprej skoraj
ves �as delovale partizanske enote, ki so se ukvarjale predvsem s predstavljanjem idej
Osvobodilne fronte širšemu prebivalstvu ter z izvajanjem raznih sabotaž in manjših napadov
na sovražnikove enote.
Odporniško gibanje se je že pred kapitulacijo Italije pripravljalo na prevzem oblasti,
ko bo prišel �as za to. Ob množi�ni podpori ljudstva in po navodilih okrožnega in
pokrajinskega odbora se je zgodila vsesplošna ljudska vstaja. Septembra 1943 je bil
ustanovljen Brkinsko-Bistriški odred, ki se je že v prvih dneh obstoja soo�il z nemškim
okupatorjem v spopadih. Nemška vojska je s svojimi sodelavci nemudoma za�ela z ukrepi za
utrditev nadzora nad prometno infrastrukturo, tako so že leta 1943 za�eli z ofenzivo za
�iš�enje podro�ja, kjer so bile partizanske enote, nato pa so za�eli z utrjevanjem obrambne
linije od Trsta do Reke in Pulja.
Ob�ina Ilirska Bistrica je po novi upravni ureditvi spadala najprej v brkinsko okrožje,
kasneje pa je postala del južnoprimorskega okrožja. Leta 1944 so potekale volitve v krajevno
narodnoosvobodilne odbore, kjer so prvi� volile tudi ženske, izvoljeni predstavniki pa so
predstavljali skupš�ino nadrejenega okrajnega narodnoosvobodilnega odbora. Najboljše so
delovali krajevni odbori po vaseh v Brkinih, saj so bili drugje pogoji za delovanje zelo
neprimerni. Zaradi množi�nega nasilja, velikega števila okupacijskih enot in sovražnikove
vojske je osvobodilno gibanje na Bistriškem do leta 1945 mirovalo. Partizanske enote so se
ve�inoma zadrževale na obmo�ju Brkinov, kjer so izvajali sabotažne akcije na cestnih in
železniških povezavah, pomagali pri mobilizaciji in zbiranju materiala in hrane za partizansko
vojsko ter tudi izvajali manjše napade na nasprotnikovo vojsko. Konec oktobra 1944 je bil
ustanovljen Istrski odred, ki je imel v Brkinih tudi svojo partizansko bolnišnico Zalesje.
Zaklju�ne vojaške operacije so se za�ele 20. aprila 1945, ko so enote 4. jugoslovanske
armade dosegle z vzhodne strani obrambno mejo Ingrid, ki je bila v bistvu malce spremenjena
bivša meja med Italijo in Jugoslavijo. Nemci so jo dopolnili s poljskimi utrdbami in minskimi
polji, zato so se tu 16 dni odvijali boji z nemškim 97. armadnim zborom.
37
3.2 Nastanek sredine na Primorskem
Prava politi�na sredina, ki je distancirana tako od levice kot tudi od desnice, je nastala
le na Primorskem. Na njen nastanek sta odlo�ilno vplivala že pred vojno ustanovljena
Narodni svet primorskih Slovencev ter Zbor sve�enikov svetega Pavla. Zadnje ime nam pove,
da so precejšen del t.i. goriške ali primorske sredine sestavljali duhovniki kot edini tedaj na
Primorskem v celoti delujo� intelektualni sloj, ki je imel pomembno vlogo v podtalnem
politi�nem življenju, torej v Narodnem svetu in predvsem v katoliških pokrajinskih odborih.
Spomladi 1941 je postal dejaven predvsem t.i. izvršni odbor primorskih Slovencev in Hrvatov
v Italiji, v katerem so bili združeni samo katoliški voditelji, liberalni tabor pa je bil šibkejši in
se je pozneje v precejšnji meri priklju�il partizanskemu taboru. Izvršni odbor se je distanciral
od Natla�enovega kroga v Ljubljani in ni sprejel njegove ponudbe, naj na Primorskem obnovi
delovanje SLS oziroma pozneje organizira Slovensko zavezo, �eš, saj na Primorskem že
imamo enotno politi�no organizacijo, to je Narodni svet. Le maloštevilen krog Janka Kralja se
je odzval ljubljanskim vabilom. Po nastanku partizanstva in OF s KPS na �elu se je primorska
sredina do njiju opredelila pozitivno, �eš da so partizani narodnoosvobodilna vojska, vendar
sta jo motila vodilna vloga komunistov in zanikanje Mihailovi�eve avtoritete. Primorska
sredina je zavzela stališ�e, da z Osvobodilno fronto ne bo aktivno sodelovala, da pa je
potrebno vzdrževati stike in prepre�iti ve�je žrtve (Pelikan, 202, 141). Izvršni odbor je namre�
že pred tem navezal stike z londonsko begunsko vlado ter priznal legitimnost predstavniške
funkcije slovenskih ministrov. Zahtevala je priklju�itev Primorske k Sloveniji in Jugoslaviji
ter upala na potencialno pomirjujo�o vlogo zavezniških sil ob koncu vojne, narodnostna
osvoboditev pa je bila zanje prva in edina naloga, ki so se ji morali podrediti. �eprav ni v
celoti poznala razmer v Ljubljanski pokrajini, hkrati pa je dobro poznala italijanski fašizem, je
londonska begunska vlada obsodila nastanek in delovanje vaških straž in pozneje tudi
domobranstva ter ni podprla morebitnega podobnega razvoja na Primorskem. �eprav je
pozneje po ve�ini podprla organizacijo �etništva na Goriškem (kar sicer ni uspelo), je z
dosledno sredinsko držo v veliki meri prepre�ila razvoj državljanske vojne na Primorskem
(Fischer, 2005, 636).
Primorsko sredino so v najve�ji meri predstavljali krš�anski socialci, ki so bili
sredinsko usmerjeni tako idejno kot tudi politi�no. Idejno so namre� zavra�ali stanovsko-
korporativisti�ne, antidemokrati�ne koncepte katoliške desnice na eni strani, na drugi strani pa
so zavra�ali komunizem, �eprav so se strinjali z nekaterimi marksisti�nimi teorijami. Politi�no
so zavzeli stališ�e, da je potrebno za skupni nacionalni interes premostiti ideološke in
38
politi�ne razlike med desnico in levico, kolaboracijo pa je potrebno zavrniti za vsako ceno
(Pelikan, 2002, 552).
Vodstvo OF je sredinske kroge, ki so imeli podobno kot primorska duhovš�ina zaradi
svojega zavzemanja za pravice Slovencev na Primorskem med ljudstvom velik moralen ugled
in vpliv, doživljalo tudi kot »nevarnega tekmeca in oporiš�e protiljudskih elementov«. Ob tem
so hkrati iskali sodelovanje s sredino in skušali uskladiti predvojni antifašizem z medvojnim
osvobodilnim gibanjem. Namen in na�in pritegovanja primorske sredine k OF sta bila
podobna tistim v osrednji Sloveniji, le da Primorci zaradi specifi�nih razmer nikoli niso
postali pravi nasprotniki partizanskega gibanja, �eprav so imeli nekateri ve�je, drugi manjše
pomisleke glede Komunisti�ne partije Slovenije in njene politike. Velik del sredine se je tako
vklju�il v osvobodilno gibanje, le manjši preostali del je prešel v OF nasprotni tabor, nekaj
ve� v Gorici in ponekod na podeželju (Troha, 13, 1999).
3.3 Antifašisti�ne organizacije na Primorskem
Uvodoma je bilo na kratko predstavljeno hitro in nasilno potuj�evanje in asimilacija
avtohtonega prebivalstva na Primorskem po priklju�itvi k Italiji. V tem za�etnem obdobju
odpora je bila Primorska odvisna od kadrov, ki so sem prihajali iz Ljubljanske pokrajine,
aktivisti pa so se opirali predvsem na tigrovce, zaupnike krš�anskosocialne organizacije in na
maloštevilne komuniste, v mestih pa na liberalne kroge. Pozimi leta 1941 je odporniško
organizacijo še dodatno prizadela aretacija celotnega pokrajinskega komiteja Komunisti�ne
partije Slovenije (Žnidari�, 2007, 131).
Kot pravi Milica Kacin Wohinz so bila vsa politi�na in kulturna gibanja primorskih
Slovencev med drugo svetovno vojno antifašisti�na. Antifašisti�ni odpor je bil posledica
fašisti�nega nasilja, odpor pa je povzro�al novo nasilje. Nasprotno kot v Italiji, fašizem v
Julijski krajini ni nikoli dobil konsenza, takoj se je namre� pojavila opozicija in odpor, še
zlasti potem, ko je postal režim totalitaren. Ta odpor je bil vseljudski, pasiven in aktiven,
spontan, organiziran in celo oborožen. Fašizem se je na Primorskem identificiral z
italijanstvom in državo, zato je bil odpor ve�krat tudi protiitalijanski in protidržavni. Osnovna
zna�ilnost primorskega odpora je, da je nastal predvsem iz narodnostnih motivov, v obrambi
pred raznarodovanjem, za ohranitev narodne identitete, �emur se je prilagajal tudi
komunisti�ni odpor. Nacionalna iredentisti�na komponenta narodnega gibanja je bila
najmo�nejša komponenta antifašisti�nega odpora v Julijski krajini. Kdorkoli bi prišel na
39
Primorsko 1941. leta s parolo narodne osvoboditve, bi zagotovo imel za seboj veliko ljudi
(Kacin Wohinz, 1996, 22).
3.4 Protirevolucionarni tabor na Ilirskobistriškem do kapitulacije Italije
V tem delu poglavja bo podrobneje predstavljen protirevolucionarni tabor na podro�ju
Ilirske Bistrice, Brkinov in Materije, torej na obmo�ju, kjer je bilo prebivalstvo pove�ini
privrženo partizanskemu gibanju.
V letu 1943 na podro�ju Ilirske Bistrice protirevolucionarno gibanje ni dobilo pravega
zagona, saj je bilo zaradi nizke stopnje zaupanja v lokalno oblast, fašisti�nega nasilja ter
splošnega podpiranja Osvobodilne fronte le malo ljudi, ki so bili pripravljeni podpirati belo
gardo. Iz poro�il lahko razberemo, da »bela garda nima mesta«, ampak da »se poskuša brez
uspeha vsake toliko vriniti med ljudi«, ravno tako pa »so tudi brez oboroženih enot«
(Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 1989, 31). Med glavne akcije
protirevolucionarnega gibanja je zagotovo spadalo širjenje propagandnih letakov, katere so
pogosto razdajali tudi sami orožniki in pripadniki fašisti�ne stranke. Po poro�anju sekretarja
okrožnega odbora OF pa takšne metode pri ljudstvu niso spodbudile pozitivnega odnosa;
»ljudje sami naj bi govorili, da sedaj, ko jim te�e voda v grlo, sami nosijo slovenske letake,
prej pa so jih za vsako slovensko besedo pretepali, in da ljudstvo že ve, katera je prava pot
naprej« (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 1989, 31).
Na tem mestu se je potrebno ustaviti tudi pri vplivu duhovš�ine na protirevolucionarno
gibanje v letu 1943. �eprav se v poro�ilu okrožnega komiteja KPS Materija – Bistrica iz dne
1. junija 1943 pojavljajo navedbe, da duhovš�ina sprejema iz Slovenije razno belogardisti�no
literaturo (Delo za Slovence – italijanski vojaški propagandni list), pa so druga poro�ila do
duhovš�ine na Primorskem precej bolj naklonjena, poro�ajo celo, da je duhovš�ina v veliki
meri na strani Osvobodilne fronte. Za velikono�ne praznike, ko je Okrajni odbor Osvobodilne
fronte Materija – Ilirska Bistrica voš�il vsem duhovnikom sre�ne praznike, je nek višji
cerkveni dostojanstvenik rekel: »Tisti komunist Rudi naj tudi zmoli kak o�enaš, mora pa se
priznati komunistom njihovo delo in predanost v današnji borbi!« Italijanski škof pa se je
izrazil istemu duhovniku, predno ga je opomnil, da dela za OF, takole: »Ena partizanska pest
je ve� vredna kot bataljon italijanskih vojakov« (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji,
1989, 463). Seveda se je stanje razlikovalo od duhovnika do duhovnika. Tako se je na primer
40
v vasi Knežak, kjer je bila ve�ina ljudi proti bratomorni vojni, narod oddaljeval od Cerkve, ob
pridigi župnika proti komunizmu pa so se predvsem ženske, ki so bile povezane z
Osvobodilno fronto, odlo�ile, da ne bodo ve� obiskovale obreda, ko bo maševal ta župnik.
Glede odnosa do duhovš�ine pa je zanimivo še pismo dr. Franceta Škerla, v katerem opisuje
svoje videnje stanja duhovš�ine in njihove povezave z Osvobodilno fronto. Škerl se je želel
sre�ati z dr. Stankom Cajnkarjem, duhovnikom v Košani in pristašem narodnoosvobodilnega
boja, ter z dr. Francem Škerljem, ki je bil župnik v Ilirski Bistrici in �lan okrožnega odbora
Osvobodilne fronte Brkini – Slovenska Istra ter odposlanec Narodnoosvobodilnega sveta in
delegacije AVNOJA. Do tega sre�anja ni prišlo, vendar pa v pismu opiše njegove vtise, ki jih
je dobil v pogovoru z drugimi duhovniki na Primorskem. Meni, da je zelo pomembno, da
»Osvobodilna fronta pridobi zaupanje in podporo duhovš�ine, saj slednja daje ljudem
osnovni ton razpoloženja do revolucionarnega gibanja. Kjer Cerkev ne podpira gibanja, je
mnenje ljudstva razpeto na dve strani, kar nikakor ni ugodno za razvoj in širjenje
narodnoosvobodilnega mišljenja med širše ljudstvo. Seveda pa stanje ni bilo enako na vseh
obmo�jih Primorske, na Goriškem in v okolici je bila duhovš�ina bolj informirana o
dogajanju, medtem ko je bil predvsem Kras zelo zapostavljen Tu je bela garda s svojimi letaki
in �asopisjem lahko bolj vplivala na mišljenje duhovnikov« (Dokumenti ljudske revolucije v
Sloveniji, 1989, 252). Škerl poudarja, da je potrebno primorsko duhovš�ino presojati druga�e
kot kranjsko duhovš�ino. Duhovš�ina se je na Primorskem za Osvobodilno fronto
prvenstveno odlo�ala iz nacionalnih in osvobodilnih nagibov, toda tudi socialno je sprejemala
vse, po �emer hrepeni svobodni duh. Duhovnike je skrbelo le, kako bo komunizem v praksi
spoštoval versko svobodo. Izrednega pomena pa je informiranje in izobraževanje primorske
duhovš�ine v pravem duhu, kar je najbolje izvedeno prek osebnih stikov ter prek širjenja
literature. Kot pravi Škerl, so »duhovniki na Primorskem edini ljudje, ki našo literaturo berejo
in študirajo, preprosti ljudje je niti ne dobe, niti ne preberejo«, za kar najde glavnega krivca v
italijanski oblasti, ki ljudstva ni dovolj nau�ila ter mu ni dala potrebnega �uta za
samoizobraževanje (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 1989, 252).
41
4. SNVZ na Primorskem
Po kapitulaciji Italije je nova nemška oblast z mo�no ofenzivo ohromila in deloma
zaustavila hitro napredovanje partizanske vojske, posebej nasilen pa je bil tudi odnos do
osvobodilnega gibanja na Primorskem. Prihajalo je do požigov vasi in do pobojev prebivalcev
vasi v Brkinih, na Krasu, v Vipavski dolini in v �i�ariji. Številne ljudi iz tega obmo�ja so
prepeljali v razli�na taboriš�a, predvsem v tržaško Rižarno, kjer je izgubilo življenje mnogo
slovenskih in italijanskih protifašistov (Žnidari�, 2007, 131).
Nemška vojska je jeseni 1944 zaradi približevanja zaveznikov in za zavarovanje
prometnih poti na Slovensko poslala veliko število oboroženih enot. Na Primorsko je tedaj
prispelo nekaj deset tiso� mož kolaborantskih oddelkov iz drugih jugoslovanskih pokrajin, ki
so skupaj z nemško vojsko nadzorovali obmo�je, branili prometne poti in iskali sodelavce
odpora (Žnidari�, 2007, 132).
Boris Mlakar govori o dveh elementih, ki sta potrebna za nastanek
protirevolucionarnih kolaboracionisti�nih enot: prvi�, okupator mora biti pripravljen
ustanoviti in podpirati takšno enoto; kot drugo pa mora biti med ljudstvom dovolj mo�na
skupina oziroma tabor, ki z okupatorjem deli nekatere skupne lastnosti (protirevolucionarna
usmerjenost, ideološka podobnost, nacionalna ideja …) in ki bi se sama ponudila oziroma
sprejela okupatorjevo ponudbo za organizacijo takšnih enot. V Ljubljano so prihajala pisma in
poro�ila raznih duhovnikov in županov o nevarnosti, ki jo predstavlja Komunisti�na partija in
OF. Zaradi tega so prosili, naj Slovensko domobranstvo sprejme potrebne ukrepe za
ustanovitev podobne organizacije tudi na Primorskem. Kot prvo ime, primerno za vodenje te
organizacije, se je pojavil polkovnik Anton Kokalj, ki je bil že pred vojno poveljnik kraljeve
konjeniške garde. Jeseni 1942 so tudi njega Italijani internirali za kratek �as, kasneje pa se je
ukvarjal z delom za belo gardo, �eprav ni bil v vrhu vodstva. Kljub temu da Leon Rupnik ni
bil navdušen nad polkovnikom Kokaljem, je po Rösenerjevem in Globocnikovem ukazu ta
postal nosilec akcije in glavni organizator domobranstva na Primorskem. 12. novembra 1943
je bil po ukazu Odila Globocnika tako formalno ustanovljen Slovenski narodni varnostni zbor,
ki naj bi postal glavni nosilec protirevolucionarnih akcij na Primorskem (Mlakar, 60, 1982).
Ustanovitev Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ) ni pomenila za�etka
Slovenskega domobranstva na Primorskem, kot se je zgodilo pri Slovenskem domobranstvu v
Ljubljani. Tam je namre� Slovensko domobranstvo izhajalo iz vaških straž, iz katerih so
kasneje borci prestopili na stran protikomunisti�nega tabora. Na Primorskem je bilo potrebno
najprej najti primeren kader in zagotoviti zadostno število �lanov SNVZ. V decembru 1943 in
42
v za�etku leta 1944 so potekale intenzivne akcije politi�ne propagande, s katero so želeli med
ljudstvom vzbuditi domobransko miselnost ter tako pritegniti v svoje vrste �im ve�je število
ljudi. Akcija je napredovala po�asi, saj je prihajalo v protikomunisti�nem taboru do notranjih
nasprotij, še bolj kot to pa je bila pomembna partizanska propaganda, ki je opozarjala
prebivalstvo o zna�aju in ciljih slovenskega domobranstva (Mlakar, 1982, 69).
Slika 2: Poveljnik SNVZ polk. Anton Kokalj (prvi z desne v prvi vrsti) skupaj z Leonom Rupnikom
Vir: Mlakar, 1982, 129
Uprava SNVZ je tako na za�etku upala, da se bodo na Primorskem ljudje v ve�jem
številu odlo�ali za vstop v njihove vrste. To so sprva poskušali dose�i predvsem s
propagandnimi letaki in z razli�nimi akcijami, v okviru katerih so ljudem delili tudi razli�ne
dobrote, vendar pa želenega u�inka ni bilo. Tako so se podobno kot v Ljubljanski pokrajini
posluževali prisilnih mobilizacij, vendar pa je prihajalo do pobegov ter pogostokrat tudi do
prestopov na stran Osvobodilne fronte. Prisilna rekrutacija je bila tudi priporo�ena s strani
SLS, saj so se morebitni simpatizerji bali povra�ilnih ukrepov nasprotne strani v primeru
prostovoljne priklju�itve SNVZ-ju (Mlakar, 1982).
43
26. novembra 1943 je višji SS in policijski vodja Globocnik polkovniku Kokalju poslal
smernice za ustanavljanje SNVZ, ki jih je nanizal v 16 to�kah:
1. Globocnik dolo�i Kokalja za inšpektorja deželne varnosti v tistih delih operacijske
cone, kjer so naseljeni Slovenci, z nalogo, da vzpostavi varnostni zbor, izvzeta je bila
Ljubljanska pokrajina, saj tam Globocnik ni imel nobene oblasti;
2. Kokalj je Globocniku neposredno podrejen in dobiva od njega vse nadaljnje smernice
za delovanje;
3. naloga varnostnega zbora je, da ustvari na vsem ozemlju razprostranjeno varnostno
organizacijo, ki je krajevno vezana, ki mora skrbeti za red in mir ter ima lastne
voditelje, ti sprejemajo potrebna navodila od nemških poveljstev;
4. najmanjša enota varnostnega zbora je krajevna varnostna straža, ki jo sestavljajo vsi
zbrani pripadniki zbora v enem kraju. V ve�jih krajih jo sestavlja najve� 10 %, v
manjših krajih pa najve� 20 % doma�ega prebivalstva. Ve� krajevnih straž se združuje
v skupine varnostnih straž, ve� skupin pa v odseke varnostnih skupin;
5. krajevna varnostna straža opravlja svojo službo na�elno le v kraju, kjer je nastala, in
mora biti nameš�ena skupaj v vojašnicah;
6. po potrebi se lahko enote varnostnih straž ob�asno (od primera do primera)
združujejo;
7. na obmo�ju vsakega predstavnika višjega SS in policijskega vodje obstaja rekrutna
šola, v kateri se bo na pol leta nekaj �asa uril vsak pripadnik varnostnega zbora. Iz
varnostnega zbora se bodo izbirali �astniki in pod�astniki, ki se bodo za to usposabljali
v šolah, za pod�astnike šolanje traja najmanj 3 tedne, za �astnike pa 6 tednov;
8. pripadniki varnostnega zbora bodo imeli svojo uniformo in oborožitev. Za oborožitev
bo ustrezne predpise izdal poveljnik redarstvene policije;
9. varnostni zbor je na�elno sestavljen le iz pripadnikov ene narodnosti in nosi
odgovornost za red in mir med prebivalstvom;
10. ko bo varnostni zbor dosegel tisto stopnjo organizacije, da bo lahko jam�il za varnost
in mir, bodo varnostne enote druge narodnosti odstranjene iz kraja;
11. iz vrst varnostnega zbora bodo kasneje rekrutirali tudi vojake za pomožno policijo in
SS, pri �emer se bo upošteval predvsem rasni vidik;
12. Globocnik je pooblastil poveljnika redarstvene policije, da Kokalju kar najhitreje izda
navodila za organizacijsko materialne narave v smislu njegovih prejšnjih povelj (4. 11.
1943);
13. uradni Kokaljev sedež je Trst;
44
14. v gospodarskem in denarnem pogledu je Kokalj podrejen višjemu SS in policijskemu
vodji, torej v vseh zadevah izpla�ila, financiranja, obleke, oborožitve in opreme;
15. poveljnik redarstvene policije bo skrbel, da se predra�uni in zahteve glede opreme in
oborožitve pravo�asno predložijo Globocniku;
16. pripomo�ke propagandnega in kulturnega zna�aja, ki jih potrebuje Kokalj za svoje
delo, mu bo preskrbel Globocnik.
Slika 3: Grb SNVZ, ki so ga nosili primorski domobranci na levem rokavu uniforme
Vir:http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/f/f3/Znak_Primorskega_Domobra
nstva.svg (2011-11)
Glavni razlog za ustanovitev SNVZ naj bi torej bila skrb za red, mir in varnost
doma�ega prebivalstva, kar je pomenilo boj proti partizanom in je koristilo nemškemu
okupatorju pa tudi interesom protirevolucionarnega vodstva. SNVZ naj bi bil organiziran po
na�elu teritorialne uprave, podobno kot so bile organizirane vaške straže v Ljubljanski
pokrajini. Primorsko domobranstvo je bilo organizacijsko gledano tako kot Slovensko
domobranstvo že od samega za�etka odvisno od Nemcev, isto velja tudi za izvajanja akcij in
za zagotavljanje hrane, obleke, orožja, opreme in rekrutacije �astnikov. V perspektivi bi bil
SNVZ tudi rezerva za dopolnjevanje nemških SS in policijskih enot. Globocnik ni vzel v ozir,
da prebivalstvo na tem podro�ju ni bilo tako naklonjeno protirevolucionarnim idejam in da so
bili Nemci še vedno smatrani kot okupatorska sila, �eprav so igrali na karto razvijanja
slovenske kulture. To je bila tudi ena izmed pozitivnih lastnosti SNVZ, saj so se zavedali, da
je zaradi fašisti�nega pritiska in italijanske oblasti ljudstvo ostalo brez pisane slovenske
besede, zaradi tega so poskušali v raznih propagandnih akcijah prikazati njihovo pomo� pri
45
dvigu slovenske besede. Nemškemu okupatorju je to ustrezalo, saj so tako poglabljali razkol
med komunisti (ki so tudi sodelovali z italijanskimi komunisti – v o�eh prebivalcev so to
ena�ili kot sodelovanje s fašizmom) ter med prebivalstvom, ki ni bilo tako zelo naklonjeno
idejam revolucije (Mlakar, 1982).
V prvih mesecih leta 1944 je polkovnik Anton Kokalj, glavni poveljnik in organizator
SNVZ-ja, postavil svoj štab, ki se je imenoval Organizacijski štab, SNVZ pa je imel tudi
rekrutno šolo v vojašnici pri Sv. Ivanu v Trstu, kjer so se urili novi mobiliziranci Slovenskega
narodnega varnostnega zbora (Kraiger, 2002, 495).
Slika 4: Polkovnik Anton Kokalj med govorom pred uršulinsko cerkvijo
Vir: Nose, 2008, 270
SNVZ je junija 1944 štel 12 �et, ki so skupaj štele 1225 mož. Najštevil�nejša je bila 4.
�eta v Postojni, ki je štela 147 mož, najmanjša pa je bila �eta v Kobaridu, ki se je komaj
formirala, tam je služilo le 8 mož. V zgodnji jeseni 1944 je bil SNVZ razdeljen na 4 skupine:
Gorica, Idrija, Postojna in Ilirska Bistrica. Primorsko domobranstvo ni nikoli doseglo velike
števil�nosti, v za�etku leta 1945 je bilo število �lanov ocenjenih na okrog 2000, od katerih je
precejšnje število sestavljal �astniški in pod�astniški kader (Mlakar, 1982, 97). Kokalj je za
�im hitrejši razvoj potreboval veliko sposobnega kadra in je tako �astnikom obljubljal visoke
pla�e in možnost hitrega napredovanja, kar se je tudi uresni�ilo. Nekateri �astniki so imeli
bolj idealisti�ne razloge za vklju�itev v primorsko domobranstvo, s svojim delovanjem v
Slovenskem narodnem varnostnem zboru so želeli namre� pomagati primorskim Slovencem
pri odpravljanju ostankov fašisti�nega terorja, �eprav so bili primarno usmerjeni predvsem
46
proti revoluciji in narodnoosvobodilnemu gibanju. Med Kokaljevimi �astniki je bilo tako kar
nekaj takšnih, ki so prej služili v kraljevi vojski, pri MVAC in pri Slovenskemu
domobranstvu, med njimi pa je bilo tudi 11 doktorjev znanosti, 8 zdravnikov, 5 duhovnikov
in 5 inženirjev; sam Kokalj pa je ve�krat poudaril, da nima dovolj sposobnega kadra ter da
potrebuje ve�je število �astnikov in pod�astnikov (Mlakar, 79, 1982).
V okviru SNVZ je delovala tudi policija, ki jo je vodil policijski oddelek znotraj
Organizacijskega štaba. Marca 1944 so tako delovali policijski ali varnostni vodi v Trstu,
Postojni in Gorici, ki so imeli kasneje svoje izpostave oziroma odseke v Šempetru na Krasu,
Ajdovš�ini, Ilirski Bistrici, Kobaridu in Idriji. Policija v Postojni je bila najpomembnejša in je
imela najve�ji krog delovanja, tu je bil leta 1945 ustanovljen tudi poseben lete�i policijski vod,
razni policijski odseki pa so ponavadi šteli le okrog 10 mož. Vodja policije SNVZ je bil
stotnik dr. Jože Kova�i�. Policijski oddelki so skrbeli za red in mir, preganjali so kriminal,
pregledovali dokumente, raziskovali zlo�ine, opravljali so vse naloge, ki jih opravlja policija.
Pri SNVZ pa so se ukvarjali tudi z mobilizacijo, obveš�evalno službo ter raznimi varovanji
pomembnejših objektov (Mlakar, 1982, 90).
Po reorganizaciji SNVZ-ja oktobra 1944 in po ustanovitvi I. slovenskega udarnega
polka na Primorskem je prišlo do formiranja štirih bataljonov, in sicer v Idriji, Postojni,
Prestranku in v Ilirski Bistrici. S poveljstvom inšpektorja Kokalja je postala Postojna štab I.
slovenskega udarnega polka. V Ilirski Bistrici je deloval IV. bataljon, ki mu je poveljeval
Anton Mehle. V IV. bataljon v Ilirski Bistrici naj bi prišlo 100 mož, ki so bili nadomestek za
na novo vpoklicane v Ilirski Bistrici, rekruti iz Ilirske Bistrice pa naj bi se izobraževali v
Postojni (TE 9, a.e. 92, 7.12. 1944).
4.1 Propagandna dejavnost
Glavna naloga Slovenskega narodnega varnostnega zbora je bila širjenje propagande,
tako za borbo proti komunistom in Osvobodilni fronti kot tudi za rekrutiranje novih �lanov v
svoje vrste.
Za širjenje domobranskih idej so sprva uporabljali ljubljansko �asopisje, ki pa se je
izkazalo za neuporabno na Primorskem, saj ljudje niso razumeli njegove vsebine. Pri tej
propagandi je bil takrat najbolj pomemben Kommando Adria, ki je domobrance v Soški dolini
in na Postojnskem tudi mobiliziral, predvsem prisilno, saj prostovoljnih prijav skorajda ni bilo.
Propaganda in mobilizacija sta bili precej intenzivni, skupina pristašev se je pripeljala z
47
avtomobili ter z oglaševanjem po zvo�nikih, z deljenjem letakov, �asopisov in raznih dobrot
privabljala ljudi. Ponavadi je takšna mobilizacijsko-propagandna akcija dosegla višek s
kulturno-politi�no prireditvijo, ki je potekala v kinodvoranah ali pa pred cerkvami. �eprav je
vse potekalo z zbujanjem vtisa prostovoljnosti, pa so bili ljudje pogosto zbrani pod prisilo in
kasneje tudi odpeljani na zdravniški pregled ter na zbirna mesta za nadaljnje urjenje (Mlakar,
72, 1982).
Slika 5: Primer domobranske propagande
Vir: ARS, 1878
Domobranska propaganda na Primorskem je morala poleg splošnejših evropskih in
slovenskih protikomunisti�nih parol upoštevati tudi posebne razmere na Primorskem, ki so
bile predvsem posledica prisotnosti fašizma na tem obmo�ju. Primorsko ljudstvo je bilo še
vedno zelo mo�no narodnozavedno, zaradi tega so morali biti domobranci prikazani kot
narodni osvoboditelji, torej kot tisti, ki bodo spet vzpostavili celotno slovensko kulturo,
priborili pravico do uporabe slovenskega jezika, šol in uprave. Predvsem so poudarjali
kulturni pomen, izpuš�ali pa politi�nega, saj je bilo že na za�etku jasno, da nemški okupator
ne namerava prepustiti upravljanja slovenskemu vodstvu. Ravno ti okupatorji pa so glede
kulturnega razvoja in same širitve puš�ali proste roke vodstvu SNVZ-ja. To je namre�
ustrezalo nemški vojski, saj so bili po domobranskem mnenju za vse krivi fašisti in Italijani,
ki naj bi jih v glavnem poganjal italijanski komunizem. V svoj prid so izkoriš�ali tudi
sodelovanje med slovensko in italijansko komunisti�no partijo; to sožitje med njima, ki je bila
48
ena izmed idej obeh partij, pa je bila izkoriš�ena za prikaz narodne izdaje Komunisti�ne
partije Slovenije (Mlakar, 115, 1982).
Slika 6: Primer domobranske propagande
Vir: ARS, 1878
Primorsko domobranstvo je v manjši meri skrbelo tudi za slovensko šolstvo. Predvsem
na Goriškem so ustanovili nekaj šol in te�ajev, kjer so pou�evali domobranski u�itelji, še
pogostejša vrsta propagande pa so bile razne kulturne prireditve, kot so na primer ve�eri
slovenskih pesmi, obletnica Gregor�i�evega rojstva in razna predavanja. Na teh zborovanjih
je sicer obstajala protikomunisti�na ideja, vendar je bila postavljena v ozadje, izstopala pa je
ideja narodnega preporoda in razvoja slovenske kulture. Takšna zborovanja so se dogajala po
vseh ve�jih krajih, v Ilirski Bistrici in Idriji pa so bila celo dvakrat (Mlakar, 135, 1982).
Pomemben element domobranske propagande na Primorskem so predstavljali tudi
razni �asopisi. Najprej so v namene propagande uporabljali ljubljansko �asopisje, vendar so
kmalu spoznali, da morajo ustanoviti svoj lasten �asopis, saj je bil razkorak med Ljubljansko
pokrajino in Primorsko prevelik. Maja 1944 je tako v Gorici za�el izhajati Goriški list, kmalu
pa so mu sledili tudi ostali manjši �asopisi, kot so Straža ob Jadranu (Trst in Postojna), Mi
49
gremo naprej, Idrij�an, Tolminski glas, Vipavec, Glas izpod Krna in Goriški stražar. V to
kategorijo tiska spada tudi obnovitev Mohorjeve družbe, ki je sicer izdala nekaj knjig
nepoliti�ne narave, ter dve propagandni publikaciji Mali koledar za Primorje in Koledar
Simona Gregor�i�a. SNVZ se je po zgledu nacisti�ne in fašisti�ne propagandne politike
posluževal tudi radia, ki je v tistem �asu predstavljal eno najmodernejših tehnologij v ve�ini
krajev. Januarja leta 1944 je bila na sporedu radia Trst (ki je bil združen v Oddajniško skupino
Jadransko Primorje) prva oddaja, ki jo je vodil poro�nik Kokalj, material za literaturo in
glasbo pa so dobivali tudi iz Ljubljane (Mlakar, 138, 1982).
Zaradi slabše organizacije in negativnega javnega mnenja, ki so ga ustvarili tudi sami
pripadniki primorskega domobranstva, pa propaganda ni padla na plodna tla, razen v nekaj
manjših krajih, kjer je bilo ljudstvo zelo protirevolucionarno usmerjeno in je bila tudi mo�na
prisotnost Slovenskega narodnega varnostnega zbora.
4.2 Domobranstvo v Ilirski Bistrici
V za�etku junija 1944 je bila ustanovljena skupina SNVS (Slovenska narodno
varnostna straža) za Reško pokrajino s poveljstvom v Ilirski Bistrici. Osnova za to skupino je
bila 3. �eta SNVZ, ki je prišla 13. maja iz Trsta. Sprva jo je vodil nadporo�nik Slavko
Svetli�i�, nato pa znani stotnik Anton Mehle, ki je postal tudi komandant skupine. Vanjo je
spadala tudi 1. �eta SNVZ, ki je bila od 23. maja v Klani, torej na hrvaškem narodnostnem
ozemlju. Domobranci v Ilirski Bistrici so bili precej aktivni, nastanjeni pa so bili v vojašnici
na Vidmu. Vendar pa je bila ta skupina zaradi majhnega slovenskega zaledja najmanj
pomembna, o njej pa imamo tudi zelo malo virov (Mlakar, 1982, 85-86).
V krajih ob železnici, kot so Postojna, Šempeter na Krasu in Ilirska Bistrica, je
delovala slovenska gospodarska policija, ki je prišla v ta mesta konec junija 1944. Vodja
izpostave je bil poro�nik Stanislav Bizjak, v vsakem kraju pa je bilo po 10 policistov. Ta
policija je pregledovala vlake, kaznovala gospodarske prekrške, se borila proti �rni borzi in
podobno. Kljub vsemu pa ni spadala v okvire SNVZ-ja, saj je bilo izrecno dolo�eno, da je
gospodarska policija organ visokega komisarja Rainerja, vodila pa jo je centrala v Trstu
(Wirtschaftspolizeistelle Triest) (Mlakar, 1982, 91).
�etrti bataljon s sedežem v Ilirski Bistrici je najprej vodil Lenassi Viljem, nato ga je
nasledil stotnik Anton Mehle, od sredine januarja 1945 pa stotnik Jože Derganc. Sestavljale so
ga �ete 13, 14, 15 in 16, slednja je predstavljala mo�no �eto, oboroženo s težkim pehotnim
orožjem. V Ilirski Bistrici je deloval tudi asist. zdravnika dr. Stanko Vr�on. Po podatkih s
50
pla�ilne liste 3. �ete SNVZ je bilo oktobra leta 1944 okrog 134 pripadnikov, novembra pa 144
pripadnikov domobranskih straž. Te številke vklju�ujejo tudi stražarje, ki so bili aretirani in
zaprti (AS 1878, TE 6, a.e. 48, okt. nov. 1944).
Slika 7: Domobranski zdravnik dr. Stanko Vr�on v družbi z nemškimi �astniki
Vir: Mlakar, 1982, 138
Zanimivo je dejstvo, da je med �lani Slovenskega narodnega varnostnega zbora
prihajalo tudi do dobrodelnih akcij in organiziranja socialnih pomo�i. S posebnimi
nakaznicami so stražarji, pod�astniki in �astniki darovali denarno pomo� v lirah za pomo�
oškodovanim in za splošno pomo� SNVZ-ju. Domobranci iz Ilirske Bistrice so za socialno
pomo� prispevali kar zajetno vsoto denarja, višina slednje pa se je razlikovala od stražarja do
stražarja, najve� so darovali �astniki in zdravnik Vr�on (AS 1878, TE 4, a.e. 38, konec leta
1944). Ta socialna pomo� je bila ustanovljena 1944, njen glavni namen pa je bil z nabiralnimi
akcijami in loterijami zbirati denarno in materialno pomo� za reveže, žrtve požigov in ropov
ter za begunce. Slovenski narodni varnosti zbor je to izkoriš�al za propagando, saj naj bi
Socialna pomo� skrbela za vse, »ki so zaradi komunisti�nih zlo�inov zašli v bedo in revš�ino«
(Mlakar, 139, 1982).
Pogosto so se dogajali pobegi iz vrst Slovenskega narodnega varnostnega zbora.
Mlakar je ugotovil, da je v celotnem obdobju obstoja SNVZ prebegnilo okrog 1175 stražarjev.
Poveljnik poveljstva je 10. julija pisal poveljstvu SNVZ v Ilirski Bistrici, da je 5. in 6. julija
zbežalo iz 8. �ete 21 stražarjev z ilirskobistriškega obmo�ja, poleg njih pa jih je v istem
�asovnem obdobju pobegnilo še precej iz ostalih krajev, kot so na primer Pivka in Vipava.
(Kraiger, 2002, 505). Poveljstvo SNVZ je smatralo podro�je med Ilirsko Bistrico, Št. Petrom
51
in Postojno kot eno najbolj naklonjenih obmo�ij, vendar pa se je na tem mestu pojavljal
problem, saj je iz ilirskobistriških �et bežalo ve�je število pripadnikov, situacija pa je bila zelo
podobna tudi na Pivškem in Postojnskem. Po dokumentaciji iz arhivskih virov za ta obmo�ja
so med najpogostejšimi dokumenti poro�ila o pobegih, ki so se zgodili tako, da so ljudje odšli
na dopust in se niso ve� vrnili nazaj, ter ukazi policijskim vodom, da izsledijo, aretirajo in
pošljejo na raport vse, osumljene pobegov iz SNVZ. Ve�inoma so se ubežniki skrivali doma,
vendar pa je bilo vsaj v policijskem vodu Ilirska Bistrica premajhno število ljudi, ki bi lahko
opravljali iskanja po lokalnih vaseh (AS 1878, TE 5, a.e. 45, 11. jan. 1945). Tako je skoraj za
celotno obdobje obstoja SNVZ zna�ilna nedisciplina v enotah. Vrstili so se namre� pobegi v
Ljubljansko pokrajino, prebegi k partizanom, k �etnikom ali pa prebegi iz ene �ete v drugo.
Precej poveljnikov je take prebege toleriralo do te mere, da so mirno sprejemali �lane, ki so
prebegnili v njihove �ete, saj so tako števil�no krepili mo� svoje postojanke. Vsi so namre�
želeli služiti v svojem lastnem kraju, kar pa je še dodatno znižalo disciplino v enoti. Vzroki za
nedisciplino so bili tudi v splošni moralni negotovosti, v partizanski propagandni akciji in v
slabem zgledu �astnikov SNVZ. Aretacije �astnikov, ki so simpatizirali s partizanskim
gibanjem, niso bile nekaj nenavadnega, prihajalo pa je tudi do popivanj, razbrzdanosti, tatvin,
ropov in celo umorov, kar je mo�no znižalo ugled SNVZ pri širši javnosti (Mlakar, 95, 1982).
Od ustanovitve SNVZ je bilo obmo�je med Pivko in Ilirsko Bistrico zelo pomembno
za nabor novih �lanov varnostnih straž. V dolo�eni meri je bila to zelo zahtevna naloga, saj je
bilo na obmo�ju Brkinov partizansko gibanje mo�no prisotno in tudi podprto s strani
lokalnega prebivalstva, zato je bilo pomembno, da se mobilizacija izvede �im hitreje in �im
bolj množi�no. Tako je prišlo do ukaza iz Trsta, ki je velel, da se sme rekrutirati na podro�ju
Krasa, Tolmina in Idrije, nadaljevati pa je potrebno z mobilizacijo v Reški pokrajini. Te
naloge naj bi izvršilo 100 mož, ki bodo poslani iz Trsta v Ilirsko Bistrico. Zanimivo je še
poro�anje poveljnika iz Postojne, ki je v poro�ilu zapisal, da je na obmo�ju njegovega
poveljstva še veliko število mladih, za orožje sposobnih moških ter da prosi za dovoljenje za
nadaljnjo mobilizacijo (AS 1878, TE 8, a.e. 85, 19.4.1944).
Tudi sami poveljniki so se zavedali resnosti problema pobegov iz SNVZ ter so zato
iskali vzroke zanje, ki so jih kasneje posredovali naprej svojim nadrejenim. Ta poro�ila v
dolo�eni meri kažejo na realno stanje v enotah SNVZ. Kot ugotavlja nemški stotnik Peitler v
svojem poro�ilu iz 12. avgusta 1944, mnogi stražarji niso že dalj �asa prejeli zakonitih
denarnih obveznosti, pla�e in družinske podpore, za kar naj bi bili krivi �astniki, ki so
prepozno in prepo�asi pripravljali obra�une. Pogosti so bili tudi prebegi iz ene �ete v drugo
�eto, saj je bilo stražarjem na za�etku obljubljeno, da bodo v enotah blizu doma, obljube pa
52
vodstvo pogosto ni držalo. Poseben problem je predstavljala potrebna oprema za pripadnike
SNVZ-ja. Obutev in obleka sta bili pomanjkljivi, zaradi �esar je prihajalo do kraj v enotah, to
pa je še bolj nižalo že tako nizko moralo. Obutev je predstavljala še poseben problem,
pripadniki straž so zaradi neprimerne obutve dobili žulje, kljub temu da bi po naro�ilu
stotnika vsaka �eta morala poskrbeti za �evljarsko in krojaško delavnico in skrbeti za pravilno
nego nog ter za tedenske preglede stanja obleke in obutve. Poleg osebne nege je bilo potrebno
skrbeti tudi za �isto�o in red v nastanitvenih prostorih.
Poleg naštetih problemov so �lani SNVZ-ja pogosto postopali po mestih in popivali. V
arhivu tako zasedimo precejšnje število aretacij in obsodb stražarjev, ki so zapustili svoje
delovno mesto ter se družili s civilnim prebivalstvom, ravno tako pa so bili pogosti številni
obiski navadnega prebivalstva v vojašnicah Slovenskega narodnega varnostnega zbora (AS
1878, TE 8, a.e. 81, 12.8.1944).
Nemške vojaške oblasti so grajale nedoslednost kazni, saj so bili krivci pogosto
nekaznovani ali pa le blago opomnjeni. Zanimiv je primer stražarja iz Ilirske Bistrice, ki je
služil v rezervni �eti v Trstu. V poletnih mesecih je namre� zaprosil za dopust, saj naj bi imel
doma veliko dela pri kmetijskih opravilih. Po kon�anem dopustu se stražar ni vrnil na svoje
delovno mesto, zato so ga aretirali. Obsojen je bil na 10 dni zapora in na odvzem 5-dnevne
pla�e, saj je poleg pobega na vprašanje nadrejenega, kako se imenuje, slednjemu odgovoril,
da ne ve (AS 1878, TE 5, a.e. 42, 43). Navedeni primer kaže na nizko stopnjo spoštovanja, ki
so jo �lani Slovenskega narodnega varnostnega zbora izkazovali nadrejenim �astnikom, ter
tudi nizko moralo in šibko željo po udejstvovanju v akcijah varnostnega zbora.
V drugem poro�ilu pa pridejo na plan tudi drugi razlogi za slabo discipliniranost,
usposobljenost in kvaliteto �astniškega in pod�astniškega kadra. Pogosto je bil slednji brez
prave izobrazbe in potrebne discipline ter je pogosto gledal samo na svojo korist. Tako je v
poro�ilu zapisano, da je bil nadstražar iz Postojne na svojo lastno željo premeš�en iz Ilirske
Bistrice v Postojno in da je �lan SNVZ-ja samo zato, da lažje vodi svoje tri trgovske obrate, ki
jih ima v Postojni (AS 1878, TE 8, a.e. 81, 29.7.1944).
53
4.3 Spopadi med SNVZ in partizansko vojsko
Primorski domobranci niso imeli nikoli ve�je vloge pri vojskovanju, saj so bile
njihove glavne naloge propaganda, obramba ozemlja in nova�enje novih �lanov v svoje vrste.
Glavni vzroki za to so bili njihova maloštevilnost, moralna in vojaška razrahljanost ter
popolna podrejenost okupatorskim oblastem. Jeseni 1944 se je vsaj formalno pove�al njihov
vojaški pomen, do tega pa je prišlo predvsem zaradi okupatorjeve lastne želje, ne pa zaradi
uspehov domobrancev in dogajanja na terenu.
Kljub temu da niso imeli velike vojaške mo�i, pa so domobranske skupine izvajale
razne akcije, organizirale patrulje in opravljale razna zasliševanja morebitnih pripadnikov
narodnoosvobodilne vojske. Pripadniki SNVZ in njihovih policijskih enot so bili na terenu
precej uspešni, saj so bili v ve�ini krajev rekrutirani doma�ini, ki so poznali navade, razmere,
pokrajino in so bili tako tudi bolje seznanjeni z ljudmi, ki so na dolo�enem ozemlju živeli.
Ponekod so bili domobranci zelo odlo�ni, zato so jih morali okupatorji celo omejevati, najbolj
navdušeni med njimi pa so se tudi pritoževali, �eš da jim okupator otežuje protikomunisti�ni
boj (Mlakar, 1982, 152).
Pripadniki domobranskega gibanja so bili posredno in neposredno odgovorni za
številne smrti, vendar pa so podatki nepopolni; najve� smrtnih žrtev v spopadih in likvidacijah
je bilo na Pivškem, Idrijskem in v Vipavski dolini, kjer je padlo nekaj deset partizanov
(Mlakar, 1982, 152).
Ena izmed glavnih nalog pripadnikov SNVZ je bila opravljanje stražarske službe.
Stražili so objekte, ki so bili pomembni za okupatorsko vojsko. To so bila predvsem skladiš�a
streliva, vodne �rpalke, bolnišnice, železnice in postaje. Za domobrance ob Južni železnici in
železnici proti Reki je bilo zna�ilno, da so varovali prevoz raznih tovorov. Domobranci na
Primorskem se niso lotevali ve�jih samostojnih vojaških akcij, ravno tako pa niso na�rtovali
ve�jih samostojnih ofenziv proti partizanom, pri vojaških spopadih pa so vseeno stali na strani
nemških vojakov ter jim pomagali z vojaško pomo�jo in s svojim poznavanjem terena. V
prvem obdobju so imeli predvsem manjše akcije s pohodi patrulj skozi razli�ne kraje, kasneje
pa so se za�eli domobranci tudi utrjevati in braniti pred partizanskimi napadi. Njihova vloga
se je malce spremenila novembra 1944, ko so se preformirali v udarne bataljone in so
sodelovali v okupatorjevih ofenzivah, �eprav nikoli z vsemi svojimi silami. Med eno ve�jih
nalog zagotovo sodi tudi pomo� pri �iš�enju osvobojenega ali polosvobojenega obmo�ja, kjer
so pripadniki SNVZ-ja pomagali nemškim vojakom pri požigih, ropanjih in pobojih v Brkinih,
54
Šentviški planini in na Cerkljanskem. Narodnoosvobodilna vojska se je tako ali druga�e
spopadala z domobranskimi pripadniki, saj so le ti sodelovali v nemških ofenzivah, predvsem
pa je pomemben politi�ni faktor, zaradi katerega so v�asih partizani izvajali napade na
domobranske postojanke in si tako dvigovali svoj ugled, hkrati pa poniževali okupatorjeve
sodelavce.
Leta 1944 je predvsem na podro�ju Tolmina, Gorice, Idrije in Postojne prihajalo do
ve� oboroženih bojev ter tudi do smrtnih žrtev tako na partizanski kot na domobranski strani.
Med vsemi boji na Primorskem pa ima verjetno najve�ji pomen poraz domobranske
postojanke na �rnem Vrhu. Tu je imel SNVZ mo�no utrjeno postojanko, ki je zaradi odli�ne
strateške lege nadzirala podro�je med Notranjsko in Primorsko ter tako pomagala utrjevati
nemško obrambno �rto. Septembra 1944 so partizanske �ete po mo�nem topovskem napadu in
srditih bojih zasedle domobransko postojanko, kar je predstavljalo velik udarec za
domobranstvo nasploh. Uni�ena je bila namre� postojanka na pomembnem strateškem
podro�ju, prav tako katastrofalne pa so bile za domobrance �loveške izgube, saj je po
nekaterih podatkih življenje izgubilo okrog 110 mož, nekaj pa jih je bilo tudi zajetih. Padec
takšne mo�ne postojanke je zamajal moralo pripadnikov SNVZ-ja, imel pa je tudi velik
politi�ni in propagandni u�inek. Narodnoosvobodilna vojska je to ozna�ila kot »Primorski
Turjak«, poraz domobranskih enot pa je še dolgo odmeval in izraz »�rni Vrh ni ve� bel« je
postal simboli�en.
Vojaške akcije primorskih domobrancev so imele zelo majhen vpliv na potek vojne na
slovenskih tleh. Pripadniki SNVZ so se zaradi maloštevilnosti in nizke morale redkokdaj sami
spopadali z narodnoosvobodilno vojsko, najve�krat so bili udeleženi v skupnih akcijah z
nemškimi vojaki, �etniki in fašisti. Težko je tudi govoriti o kakšni posebni domobranski
taktiki bojevanja, sami so izvajali patruljne pohode, zasede ter aretacije in zasliševanja.
Pojavlja se ocena (po nepopolnih podatkih), da je v spopadih padlo okrog 350 primorskih
domobrancev (Mlakar, 1982, 187). Del neuspeha primorskih domobrancev gre tudi pripisati
podcenjevanju vpliva NOB na Primorskem in naklonjenosti prebivalstva partizanskemu
gibanju. Vse to so v povezavi s slabo moralo vojakov, neizurjenostjo in števil�no premo�jo
nasprotnika glavni razlogi za neuspeh vojaških akcij na Primorskem (Mlakar, 1982, 187).
Pripadniki Slovenskega narodnega zbora naj bi v �asu obstoja zagrešili 55 smrti raznih
partizanskih aktivistov, ravno tako pa naj bi v spopadih skupaj z nemškimi vojaki zagrešili
smrti 21 ljudi (Grgi�, 1995, 461).
55
4.4 Akcije na Bistriškem
3. �eta SNVZ je sodelovala pri okupatorjevih zlo�inih, storjenih v Brkinih. 18. maja
1944 so nacisti in fašisti izvajali nasilje proti šestim vasem zaradi napada Gortanove brigade
na nemško kolono dan prej. Vasi so bile popolnoma uni�ene, požgane in izropane, veliko ljudi
pa je izgubilo življenje v požigih in pod streli okupatorja. Natan�nega deleža bistriških
domobrancev ni mogo�e ugotoviti, vendar pa so bili prisotni v akciji. Naslednji dan so nacisti
in domobranci celo uprizorili komedijo z nekakšno komisijo, ki je prišla pregledovat, »�e je
vse izvršeno po ukazu«. Poleg uni�enja vasi in pobojev pa so celo pozivali prebivalce, naj se
pridružijo domobrancem. V Brkinih, kjer je bilo mo�no prisotno partizansko gibanje, je ta
prošnja seveda naletela na prazna ušesa, nekaj naklonjenosti pa so domobranci dosegli v
neposredni okolici Ilirske Bistrice (Mlakar, 1982, 160).
V Ilirski Bistrici je imel svoj sedež tudi policijski vod SNVZ. Poveljeval mu je Milan
Boltaner, glavna naloga pa je bila skrbeti za mir ter izvajanje raznih aretacij po okoliških
vaseh. Akcije pa niso bile uperjene samo proti komunistom in privržencem partizanov,
temve� so se ukvarjali tudi z iskanjem pobeglih stražarjev ter jih zasliševali in spremljali na
sojenja v Trst in Postojno. Novembra 1944 in januarja naslednje leto je bilo v zaporu v Ilirski
Bistrici tako okrog 18 ljudi, od katerih so nekatere izpustili, druge pa predali nemškim
oblastem (AS 1878, TE 4, a.e. 26, nov. 1944, jan. 1945). Prvi val aretacij je bil 24. januarja
1944, ko po pri�evanju aretiranke Marije Žele iz Ba�a izvemo, da so imeli policisti seznam
aretirancev ter da so jih najprej odpeljali v Ilirsko Bistrico, kjer »so bili stisnjeni v celicah kot
sardine«, nato pa so jih razporedili v Trst. Za aretacije na Ba�u, torej v okolici Ilirske Bistrice,
pa niso bili zaslužni primorski domobranci, temve� je racije in aretacije izvajala SS policija iz
Ilirske Bistrice pod komandantom Erichom Eberhardom (Kraiger, 2002, 592).
Množi�na prisotnost sovražnikove okupatorjeve vojske, pogoste nasilne akcije, požigi
in teror nad prebivalstvom v Brkinih in okolici mesta Ilirska Bistrica so privedli do tega, da je
lokalno prebivalstvo za�elo izgubljati zanimanje za vrednote in ideje Osvobodilne fronte. V
poro�ilu OO OF Južna Primorska iz leta 1944 lahko preberemo, da »navdušenje za OF in
akcije nekoliko upada zaradi pogostih vdorov okupatorja in težkih posledic, ki ubijajo moralo
v ljudeh. V okolici Ilirske Bistrice se tako ljudstvo oddaljuje od našega gibanja zaradi silnega
terorja in gospodarske iz�rpanosti. Nezadovoljstvo so povzro�ili tudi posamezniki iz 2. Istrske
brigade, ki s svojim nepravilnim obnašanjem in tatvinami, ki pa niso ostale nekaznovane«
(Kraiger, 2002, 524).
56
4.5 Kolaboracionisti�ne enote na obmo�ju Pivke in Ilirske Bistrice ob koncu druge svetovne vojne
Z bližanjem konca vojne so se za�ele iz juga države proti severu premikati nemške
okupatorske sile ter kolaboracionisti�ne enote, ki so se umikale pred napredovanjem
Jugoslovanske armade.
Poleti 1944 je na Primorsko prišel �etniški odred Dobrivoja Jevdjevi�a, ki si je 21.
septembra uredil postojanko na gradu Prem, del te enote pa se je naselil v vasi Šembije nad
Ilirsko Bistrico. Z zasedbo položajev na obeh straneh proge so �etniki nameravali po
nemškem na�rtu zavarovati progo in hkrati skupaj z Nemci in domobranci presekati
oskrbovalne zveze med Brkini in Notranjsko. Ko se je fronta v Srbiji premaknila, je bil 1.
srbski prostovoljni korpus (SDK) premeš�en na obmo�je Slovenskega primorja. Sestavljalo
ga je okrog 5000 mož, ki so bili razdeljeni v 5 polkov:
• 1. polk s štabom korpusa v Postojni za zavarovanje železniške proge Prestranek –
Postojna
• 2. polk vzdolž železniške proge Št. Peter – Ilirska Bistrica
• 3. polk vzdolž železniške proge Ilirska Bistrica – Jurdani
• 4. polk. v Ilirski Bistrici
• 1. bataljon 5. polka na Premu
�lani Srbskega prostovoljnega korpusa so izvajali preglede ozemlja, v�asih s pomo�jo
nemške vojske in tudi doma�ega domobranskega prebivalstva. V Ilirski Bistrici je bilo tudi
okrog 400 nemških vojakov, od februarja 1945 dalje pa je bil v okoliških vaseh tudi 502. liški
�etniški korpus z ve� kot 1000 pripadniki (Kraiger, 2002, 522).
Na podro�ju Operacijske cone Jadransko Primorje so bili v zaklju�nih mesecih druge
svetovne vojne nastanjeni bataljoni SS policije, italijanski prostovoljni bataljoni, fašisti�na
milica, udarni polki SNVZ, Srbski prostovoljni korpus, �etniška dinarska divizija in kozaško-
kavkaška divizija. Poleg nemške vojske so vse te enote sodelovale v manjši ali ve�ji meri v
zaklju�nih bojih na Primorskem.
57
4.6 Razkroj domobranstva
Slika 8: Zadnji poziv Tita domobrancem
Vir: ARS, 1878
Partizani so izkoriš�ali propagando za razkroj tako slovenskega kot primorskega
domobranstva. Na eni strani so širili »resnico« od hiše do hiše, seznanjali prebivalstvo o pravi
naravi domobranstva, njihovih na�rtih in sodelovanju z okupatorji ter tako poskrbeli, da se ni
ve�je število ljudi odlo�ilo za prostovoljen prestop v vrste SNVZ. K temu je dodatno
pripomogla tudi splošna politika zaveznikov, ki so priznali partizansko vojsko kot edino
legitimno vojsko Jugoslavije. Po drugi strani pa so spodbujali družine domobrancev, naj jim
sporo�ijo, da bodo slednji deležni amnestije, �e izstopijo iz Slovenskega domobranstva ter
kon�ajo vojno kot civilni prebivalci ali pa se pridružijo partizanski vojski. Tako je oblast
izdala dva odloka, najprej Titov poziv vsem domobrancem, naj se priklju�ijo NOB z rokom
58
do 15. septembra 1944, nato pa še amnestijski odlok predsedstva AVNOJ z rokom 15. januar
1945. Amnestija pa je veljala le za tiste, »ki se niso omadeževali s krvjo«. Pomembno je bilo,
da se sklepi teh odlokov širijo v �im ve�jem številu, ponekod pa se je pojavljal problem, saj so
nadrejeni držali pripadnike SNVZ v izolaciji, tako da mnogokrat �lani SNVZ niso vedeli, kaj
se dogaja okrog njih niti jim ni bila poznana vsebina odlokov. Uspeh je bil relativno skromen,
nekateri domobranci so sicer prešli v vrste partizanov, nekateri so se skrivali doma in po
gozdovih. Iz Ilirske Bistrice je pobegnilo 105 domobrancev, od tega 34 13. septembra, konec
julija pa 20. Pobegi pa so se dogajali tudi v drugih postojankah, nekatere postojanke so
avtomatsko razpadle, saj ni bilo ve� ljudi, ki bi se bojevali v njih. Partizanska poro�ila
poro�ajo, da se je število SNVZ zmanjšalo za polovico, �eprav poro�ila domobranskega
tabora pri�ajo druga�e. Kakorkoli, prihajalo je do pobegov k partizanom, nekateri so
prestopili k �etnikom, tretji pa so se skrivali doma. Za vztrajanje v domobranskem taboru
obstaja tudi ve� razlogov, namre�, nekaterih partizanska propaganda sploh ni dosegla,
nekateri so upali v novo rešitev s strani Nem�ije ter na pomo� �etniškega gibanja, pojavljala
pa se je tudi nezaupljivost do obljub partizanskega vodstva o amnestiji za prestopnike iz
domobranstva (Mlakar, 1982, 197).
Bližajo�i konec druge svetovne vojne je vsekakor pomenil konec slovenskih
domobranskih enot. Kljub jasnemu stališ�u zahodnih zaveznikov, ki so obsodili izdajstvo in
kvizlinške enote, je protirevolucionarno vodstvo v slovenskih deželah še vedno iskalo razli�ne
na�ine, s katerimi bi prikazali legitimnost svojih dejanj in tudi pravico do vodenja in
sodelovanja pri postavljanju nove oblasti po koncu vojne. Sem spada formiranje tako
imenovanega Narodnega odbora in njegovih organov februarja 1945. Ta je ustanovil svojo
Slovensko narodno vojsko, katera naj bi se po koncu vojne zahodnim zaveznikom predstavila
kot zastopnik slovenskega naroda ter kot borec za njegovo svobodo proti komunizmu. V
okviru te organizacije je imelo manjšo vlogo tudi primorsko domobranstvo. Primorska je
predstavljala pomembno podro�je, saj bi lahko na tem delu Slovenije prišlo do klju�nega stika
z zahodnimi zavezniki. Ob kapitulaciji Nem�ije pa bi Primorska lahko postala glavno
pribežališ�e za protirevolucionarno vodstvo iz Ljubljane. Vodstvo in SLS sta se zavzemala za
�im ve�jo legalnost Slovenskega narodnega varnostnega zbora in sta poskušala na vse na�ine
omejevati polkovnika Kokalja ter majorja Debeljaka (ki je bil tesno povezan s �etniškim
gibanjem), �eprav jih nista mogla odstraniti. Aprila 1945 je pod pritiski Narodnega odbora in
vodstva protirevolucionarnega tabora polkovnik Kokalj popustil ter priznal nadoblast
Narodnega odbora, s �imer je Slovenski narodni varnostni svet postal del Slovenske narodne
vojske. Na zasedanju v Taboru 3. maja 1945 je bilo poudarjeno, da so domobranci stopili v
59
Slovensko narodno vojsko kot sestavni del kraljeve jugoslovanske vojske v domovini, kar je
formalno pomenilo, da je bil Slovenski narodni varnostni zbor neposredno podrejen
Mihailovi�u. V tem �asu pa je bil že tudi sam Mihailovi� preve� oddaljen od dogajanja in tudi
kompromitiran v o�eh svetovne javnosti. Tako je bil poskus protirevolucionarnega vodstva v
Ljubljani, da bi legitimirali svojo oblast in se izognili bremenu izdajstva in kolaboracije,
neuspešen (Mlakar, 1982, 216).
Razli�ne politi�ne in vojaške kombinacije združevanja protirevolucionarnih sil niso
obrodile sadov, saj so partizanske enote Jugoslovanske armade hitro napredovale in prodirale
proti Primorski; tako so že konec aprila za�enjali z bitko za Trst, nemške enote so bile
prisiljene v hiter umik iz tega obmo�ja, z njimi pa so odšle tudi slovenske in jugoslovanske
kolaboracionisti�ne enote. 28. aprila je poveljujo�i varnostni poveljnik SNVZ v Postojni
poro�al, da Slovenci in domobranci bežijo, hkrati pa zahteval aretacijo štirih domobranskih
�astnikov. V tem �asu je bil prepre�en tudi umik protirevolucionarnega vodstva iz Ljubljane,
ki je nameravalo pobegniti na zahod. Iz Ilirske Bistrice so se takoj za �etniki za�eli umikati
tudi pripadniki SNVZ proti zahodu in severu. Ti domobranci so bili predvsem maloštevilni
pripadniki policije SNVZ in so kasneje sodelovali tudi pri obrambi domobranske postojanke v
Postojni. Po napadih nanje so se bili prisiljeni umakniti na Koroško skupaj z drugimi
pripadniki Slovenskega domobranstva, ostali �lani SNVZ-ja pa so se pomikali proti zahodu in
prebegnili v Furlanijo. Nekatere enote Slovenskega narodnega sveta so bile v zaklju�nih bojih
s partizansko vojsko premagane, preživele domobrance pa so ujeli in jih zaprli. Pri razkroju
primorskega domobranstva je zanimivo to, da so se enote v raznih krajih obnašale razli�no.
Nekateri so pobegnili proti severu, nekateri so prebežali v Italijo, del štaba SNVZ pa se je
vkrcal na hrvaške in nemške ladje, ki so jih kasneje prepeljale v Italijo. �lani SNVZ-ja so se
tam predali Britancem. V nekaterih krajih pa doma�ini niso bežali, ampak so ostajali doma.
Polkovnik Kokalj se ni želel vkrcati na ladjo v Trstu, ampak se je odpeljal z avtomobilom
proti Gorici, kjer so ga zajeli pripadniki OZNE (Mlakar, 1982, 220).
Domobrancem SNVZ je tako kot drugim kolaboracionistom, ki so se zatekli v Italijo
in ki jih zavezniške oblasti niso vrnile v domovino, preostala le pot beguncev oziroma
emigrantov. Zavezniki so jih najprej premeš�ali v taboriš�a v Italiji, po letu 1947 naj bi jih
nekaj premestili tudi v nemška taboriš�a. V tem obdobju so jih tudi najve� izpustili, sami so
se preselili v �ezmorske dežele, primorski domobranci ve�inoma v Argentino, nekaj pa tudi v
Veliko Britanijo.
Mladi fantje, ki so bili mobilizirani v domobransko vojsko tik pred koncem vojne, so
bili izpuš�eni, nekateri primorski domobranci, ki so ostali v domovini, pa so bili tudi ostro
60
kaznovani. Nekaj jih je bilo brez sodbe ustreljenih takoj po vojni, nekateri pa so bili obsojeni
na povojnih procesih proti vojnim zlo�incem. Primorski domobranski voditelji in njihovi
simpatizerji so bili obsojeni na sodiš�u v Ljubljani.
Primorsko domobranstvo je tako s koncem vojne doživelo tudi svoj uradni konec ter
se moralo umakniti s Primorske. Slovenski narodni varnostni zbor pa je svoj poraz doživel že
na za�etku, in sicer že takrat, ko ga je širše ljudstvo zavrnilo ter še naprej podpiralo
narodnoosvobodilno gibanje in program Osvobodilne fronte. �eprav je imelo primorsko
domobranstvo nekaj skupnih to�k z narodnoosvobodilnim gibanjem, predvsem
narodnoosvobodilna gesla, povezana z nacionalnim �ustvom, pa je bilo glavno vodilo
primorskega domobranstva protikomunizem. Protirevolucionarni tabor na Primorskem je bil
prešibak, da bi lahko sam postal nosilec gibanja proti komunizmu in da bi organiziral vojaško
akcijo proti partizanskemu gibanju, zato je imela glavno vlogo pri organiziranju primorskih
domobrancev ljubljanska protirevolucionarna centrala v povezavi z nemškim okupatorjem
(Mlakar, 1982, 223).
Kot pravi Boris Mlakar »položaj na Primorskem ni dopuš�al nastanka avtohtone
protirevolucionarne formacije, za kar lahko najdemo vzroke v razredni strukturi primorskih
Slovencev, ki so bili v dolo�enem pomenu, socialno in narodnostno bolj proletarsko
usmerjeni« (Mlakar, 1982, 223). Primorska se je namre� razvijala druga�e kot ostale
slovenske pokrajine. Pri tem moramo upoštevati razli�en potek zgodovinske pripadnosti in
nadoblasti v letih po prvi svetovni vojni, pojave fašizma, terorja in poskusa potuj�evanja in
izbrisa slovenskega naroda. Velik pomen velja pripisati tudi krš�anskim socialcem, ki so s
svojim delovanjem uspeli omiliti pojav državljanske vojne na primorskih tleh. To, da se
protirevolucionarni tabor tu ni razvil v ve�ji meri, je vsekakor tudi posledica velike narodne
zavesti in antifašisti�ne usmerjenosti primorskega ljudstva.
Redke uspehe je treba pove�ini pripisati oportunizmu nekaterih slojev prebivalstva v
okupiranih krajih ter politiki neozaveš�enosti ljudi v nekaterih predelih. Pri dolo�enem številu
pripadnikov Slovenskega narodnega varnostnega zbora pa gre seveda tudi za zavesten prestop
k domobranstvu iz protirevolucionarnih vzgibov.
61
Zaklju�ek
Slovensko domobranstvo in kolaboracija z okupatorjem so nedvomno zaznamovali
obdobje druge svetovne vojne. Zgodovino pišejo zmagovalci, zato je tudi domobranstvo bilo
predstavljeno iz enega aspekta, ki je dal kolaboracionizmu negativno konotacijo. Seveda pa
moramo vedeti, da nobena stvar v življenju ni samo �rna in bela, ter da obstajajo razli�ne
variante in vzgibi ki so vodili do nastanka Slovenskega domobranstva. Pojav kolaboracije na
slovenskih tleh namre� ni bil pojav, ki bi se zgodil preko no�i, temve� je nanj vplivalo ve�je
število zgodovinskih, politi�nih in družbenih dejavnikov .
V diplomski nalogi sem poskusil predstaviti razli�ne sisteme kolaboracije, ki so se
pojavili na obmo�ju Slovenije med leti 1941 in 1945 ter procese, ki so do tega sploh vodili.
Državljanska vojna namre� ni bila proces, ki se je zgodil preko no�i, temve� je nanjo vplivalo
ve� razli�nih zgodovinskih dejavnikov. Problem socialnega vprašanja in družbena kriza pred
vojno, pojav novih ideologij, ki so s svojimi programi ponujale rešitev iz obstoje�e krize,
razdvojenost politi�nega tabora na Slovenskem, predolgo �akanje na morebitno rešitev in
izklju�evanje politi�nih skupin, ki so kasneje osnovale Osvobodilno fronto so bili nekateri
izmed vzrokov, ki so pripeljali do tega, da je med vojno prišlo do sodelovanja dela slovenske
družbe z okupatorjem. Ti vzroki so pripravili teren, da je tok zgodovine spremenil smer in jo
usmeril na pot, kjer je vojna razdelila ljudstvo na dva dela, lo�ila znance, prijatelje in družine.
Slovensko domobranstvo je tako predstavljalo kolaboracionizem, ki je iskal zaš�ito najprej pri
italijanski nato pa še pri nemški vojski. Pri vsem tem velja omeniti tudi pripravljenost
okupatorske sile, da podprejo doma�e kolaboracioniste; v dolo�enih primerih to ni bilo
mogo�e, saj politika in ideologija fašisti�ne Italije in nacisti�ne Nem�ije nista bili pripravljeni
sodelovati z »nižje« razvitimi kulturami. Slednje so poskušali kar se da hitro asimilirati in
fizi�no odstraniti iz zasedenih obmo�ij. Kljub temu pa so se že na za�etku vojne pojavile
simpatije do okupatorjev, saj so marsikje ljudje mislili, da bo življenje pod tujo oblastjo lažje.
Poseben primer je bila Ljubljanska pokrajina, kjer so se kmalu po vojni pod
italijanskim vojaškim nadzorom za�ele zbirati vaške straže, ki so z orožjem branile svojo
lastnino in š�itila vasi in mesta, ter vodile protirevolucionarno bojevanje proti Osvobodilni
fronti. Na nekaterih ozemljih je italijanska oblast prepustila kontrolo in ponudila oborožitev
pripadnikom vaških straž, ki so tako postali oboroženi in so se lahko tudi spopadali s partizani.
S kapitulacijo Italije in nemškim prevzemom oblasti na celotnem podro�ju današnje
Republike Slovenije, se je spremenil tudi status slovenskih kolaboracionisti�nih enot. V
Ljubljanski pokrajini je bilo ustanovljeno Slovensko domobranstvo v katerem so bile
62
združene kolaboracionisti�ne enote Slovenije. Na Primorskem in Gorenjskem sta se v tem
obdobju razvili sorodni vojaški organizaciji, Slovenski narodni varnostni zbor in Gorenjsko
domobranstvo. Pomožne vojaške �ete, so sicer ve�inoma skrbele za nadzor in zagotavljanje
varnosti, njihovo poznavanje terena in ljudi na dolo�enem obmo�ju pa so spretno izkoriš�ali
nemški vojaški poveljniki in policijske enote, ko so opravljali razne akcije, v katerih so
»�istili« osvobojen teren pod partizanskim nadzorom.
Primer Slovenskega narodnega varnostnega zbora je v zgodbi slovenskega
kolaboracionizma posebna zgodba. �eprav je bilo v njem skozi celotno obdobje obstoja okrog
2000 �lanov, pa je bila njihova morala zelo nizka in vojaške akcije skorajda brez pomena.
Ve�ina �lanov je bila prisilno mobiliziranih, pogosto je prihajalo do prebegov iz �et,
primanjkovalo pa jim je tudi sposobnega kadra, ki bi bil zmožen upravljati s takšno vojaško
formacijo. Kolaboracionisti�ne enote so bile strogo odgovorne in podrejene nemškemu
okupatorju, zato same niso imele lastnih vojaških akcij, vse je potekalo po ukazih nemške
vojske.
Kolaboracija je v nekaterih pogledih moralno sprejemljiva, dokler gre za sodelovanje,
ki je nujno potrebno za lastno preživetje, ko pa kolaboracija enkrat prestopi to mejo in �lovek
zavestno sodeluje v oboroženem boju proti lastnemu ljudstvu, to ni ve� sprejemljivo. Pri tej
tematiki �lovek ne more mimo vprašanja kaj je pomembneje lastno prepri�anje in vera v svoje
ideale oziroma borba za lastno preživetje in sodelovanje z okupatorjem s �im manjšimi
stranskimi posledicami. Na slovenskem se je med drugo svetovno vojno pojavilo tudi novo
mo�no gibanje, ki ga je vodila komunisti�na ideologija, ki pa je med nekatere ljudi vnesla
strah in negotovost. Ideje komunizma se med ljudmi niso mogle razširiti tako hitro,
propaganda je poskrbela da so ljudje spoznali slabe strani komunizma, v dolo�eni stopnji pa je
v lastno skledo pljuvala tudi Komunisti�na partija, ki je z atentati, nasiljem in ropi poglabljala
razliko med pripadniki Osvobodilne fronte in njenimi nasprotniki ter tako poglabljala prepad
med njimi, namesto da bi kot ena vodilnih politi�nih skupin gradila mostove, ki bi povezali
razdvojeni slovenski narod med težkim obdobjem druge svetovne vojne.
63
Seznam literature
• Davies, P. (2010): Nevarna razmerja: kolaboracija in druga svetovna vojna. Ljubljana,
Modrijan.
• Dokumenti ljudske revolucije; knjiga 7, Ljubljana 1989
• Fischer, J. et al. (2005): Slovenska novejša zgodovina 1. Ljubljana,Mladinska knjiga.
• Grgi�, S. (1995): Zlo�ini okupatorjevih sodelavcev, Novo mesto, Dolenjska založba.
• Griesser-Pe�ar, T. (2007): Razdvojeni narod. Ljubljana, Mladinska knjiga.
• Godeša, B. (1995): Kdor ni z nami je proti nam. Ljubljana, Cankarjeva založba.
• Kacin Wohinz, M. (2001): Slovensko-italijanski odnosi. Ljubljana, Nova revija.
• Kacin Wohinz, M. (1996): Zna�ilnosti in oblike protifašisti�nega odpora na
Primorskem med dvema vojnama. V: Annales. št. 8. Koper.
• Klanjš�ek, Z. et al. (1978): Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945.
Ljubljana, Partizanska knjiga.
• Kraiger, Ž. (2002): Ljudje in kraji ob Pivškem med NOB. Ljubljana, Društvo piscev
zgodovine NOB Slovenije.
• Mlakar, B. (1982): Domobranstvo na Primorskem. Ljubljana, Založba Borec.
• Mlakar, B (2003): Slovensko domobranstvo. Ljubljana, Slovenska matica.
• Nose, A. (2008): Domobranci zdravo – Bog daj. Ljubljana, Modrijan.
• Pelikan, E. (1997): Akomodacija ideologije politi�nega katolicizma na Slovenskem,
Maribor, Založba Obzorja.
• Pelikan, E. (2002): Tajno delovanje Primorske duhovš�ine pod fašizmom. Ljubljana,
Nova revija.
• Pelikan, E. (2002): Slovenski politi�ni katolicizem v tridesetih letih v lu�i evropskih
izkušenj. V: Peter Vodopivec: Slovenci v Evropi. Ljubljana, Oddelek za zgodovino
Filozofske fakultete.
• Prunk, J. (2004): Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama. Ljubljana, Društvo
2000.
• Pirjevec, J. et al. (2005): Vojna in mir na Primorskem. Koper, Annales.
• Repe, B. (2006): Sodobna zgodovina. Ljubljana, Modrijan.
• Saje, F. (2008): Belogardizem. Ljubljana, Ciceron.
• Sim�i�, I. et al. (2011): Ob�ina Ilirska Bistrica,
64
• Šinkovec, �. (1966): Uporni svet pod Snežnikom. Nova Gorica, Ob�inski odbor
združenja borcev NOV Ilirska Bistrica
• Troha, N. (1999): Komu Trst. Ljubljana, Modrijan.
• Verginella, M. (2009): Meja drugih. Ljubljana, Modrijan.
• Vodopivec, P. (2007): Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Ljubljana,
Modrijan.
• Žnidari�, M. (2007): Nekatere posebnosti in razlike v razvoju osvobodilnega boja po
slovenskih regijah. V: Janez Stanovnik: Narodnoosvobodilni boj v slovenskem
narodovem spominu. Ljubljana, Slovenski zbornik.
Arhivsko gradivo
• ARS 1878, TE 8, a.e. 85, Inšpektorju SNVZ v Trstu, 19. 4. 1944
• ARS 1878, TE 8, a.e. 81, Inšpektorju SNVZ v Trstu, 29. 7. 1944
• ARS 1878, TE 8, a.e. 81, Poveljniku skupine Postojna, 12. 8. 1944
• ARS 1878, TE 8, a.e. 82, Poveljniku skupine SNVS v Ilirski Bistrici, 22. 9. 1944
• ARS 1878, TE 9, a.e. 92, Poveljstvo št. 742, 7. 12. 1944
• ARS 1878, TE 5, a.e. 45, Poveljniku policijskega voda Ilirska Bistrica, 11.1.1945
• ARS 1878, TE 5, a.e. 42, Prošnja za dopust, 4.7.1944
• ARS 1878, TE 5, a.e. 42, Poro�ilo raporta , št. 4164
• ARS 1878, TE 4, a.e. 31, Prevzem poveljstva v Ilirski Bistrici, 2.5.1944
• ARS 1878, TE 4, a.e. Darovalci socialne pomo�i (konec leta 1944)
65
Seznam slikovnega gradiva
• Slika 1: Lev Rupnik, Erwin Rösener in Gregorij Rožman........................................... 30
• Slika 2: Poveljnik SNVZ polk. Anton Kokalj (prvi z desne v prvi vrsti) skupaj z
Leonom Rupnikom....................................................................................................... 42
• Slika 3: Grb SNVZ, ki so ga nosili primorski domobranci na levem rokavu uniforme
...................................................................................................................................... 44
• Slika 4: Polkovnik Anton Kokalj med govorom pred uršulinsko cerkvijo .................. 45
• Slika 5: Primer domobranske propagande ................................................................... 47
• Slika 6: Primer domobranske propagande ................................................................... 48
• Slika 7: Domobranski zdravnik dr. Stanko Vr�on v družbi z nemškimi �astniki ........ 50
• Slika 8: Zadnji poziv Tita domobrancem..................................................................... 57
• Graf 1: Sestava slovenskega domobranstva ……………………...…………………32