UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Gregor Valentinčič

SOVJETSKA ZVEZA IN STALINISTIČNE ČISTKE V

TRIDESETIH LETIH V SLOVENSKIH OČEH

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: doc. dr. Mateja Režek

Študijski program: Zgodovina

Koper, 2012

2

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent Gregor Valentinčič, z vpisno številko 92054028, vpisan na študijski program

Zgodovina, rojen 16. 11. 1983 v kraju Šempeter pri Gorici, sem avtor diplomskega

dela z naslovom Sovjetska zveza in stalinistične čistke v tridesetih letih v slovenskih

očeh.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v

delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti

prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo

po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za

predloženo delo in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne Podpis avtorja _________________

3

IZVLEČEK

Diplomsko delo obravnava dogajanja v Sovjetski zvezi v času Stalinovega

režima, osredotočeno pa je na trideseta leta, ki jih je zaznamoval Stalinov veliki

teror. Za lažje razumevanje velikega terorja je predstavljen tudi Stalinov vzpon na

oblast. Po Leninovi smrti se je začel Stalin vzpenjati po partijski lestvici s taktičnim

odstranjevanjem vseh, ki so ga ali bi ga utegnili ogroziti. Po prevzemu oblasti je

izvedel kolektivizacijo kmetijstva in uveljavil sistem petletk, ki naj bi Sovjetski zvezi

omogočile hitrejši gospodarski razvoj in prehod iz agrarne v industrijsko družbo.

Politične nasprotnike in kulake je pošiljal v delovna taborišča – gulage, ki so postali

pomemben del sovjetske ekonomije. Zaradi strahu pred izgubo oblasti je začel v

tridesetih letih zapirati in javno soditi vsem, v katerih je videl nevarnost za svoj

obstoj. Teror je dosegel vrhunec v letih 1937 in 1938, ko je na zrežiranih sodnih

procesih obračunal s starimi boljševiki in njihovimi privrženci. Stalinistični sodni

procesi so zajeli tudi jugoslovanske komuniste, ki so se pred represijo v domovini

zatekli v Sovjetsko zvezo. Ob prihodu v prvo deželo socializma so pričakovali, da

bodo svobodno živeli, a se njihova pričakovanja niso uresničila. Zajel jih je val čistk

in mnogi so v njih izginili. Eden izmed obsojenih je bil tudi slovenski komunist

France Klopčič, ki je od blizu spoznal krutost sovjetskih gulagov.

Izvirni del diplomskega dela je namenjen raziskavi obveščenosti Slovencev o

dogodkih v Sovjetski zvezi. Javno mnenje sta takrat v Sloveniji ustvarjala zlasti

časopisa Slovenec in Jutro, ki sta zrežiranim stalinističnim procesom namenjala

razmeroma veliko prostora.

Ključne besede: Sovjetska zveza, Stalin, stalinizem, stalinistični sodni procesi,

jugoslovanski komunisti

4

ABSTRACT

The present undergraduate thesis discusses events in the Soviet Union during the

period of Stalin’s regime, focusing on the thirties, marked by Stalin’s great terror.

For a better understanding of this great terror, Stalin's rise to power is also presented.

After Lenin’s death, he started climbing the party’s scale with tactical elimination of

everyone who actually did or might threaten him. After the government take-over, he

carried out the collectivisation of agriculture and introduced five-year economic

plans, which would have allowed the Soviet Union a faster economic growth and the

transition from an agrarian to an industrialised society. He sent political opponents

and kulaks into labour camps – gulags, which became an important part of Soviet

economy. Due to his fears of losing power in the thirties, he started shutting and

publicly trying everybody that was considered a threat to his existence. The terror

reached its peak in years 1937 and 1938 when he pummelled old Bolsheviks and

their follower with directed proceedings. Stalinist proceedings also spread over

Yugoslav communists, who felt back to Soviet Union during the repression in

Yugoslavia. After arriving to the first ever socialistic country, they expected life in

freedom, but it did not happen. They were taken by a purging wave and a lot of them

disappeared in it. One of the convicts was also the Slovene communist France

Klopčič, who got to experience the cruelty of Soviet gulags firsthand.

The original part of the undergraduate thesis is dedicated to the research of

how well informed the Slovenes are about the events in the Soviet Union. In that

time, the public opinion in Slovenia was formed particularly by Slovenec and Jutro

newspapers, who dedicated relatively a lot of space to the theme of directed

proceedings in the Soviet Union.

Key words: Soviet Union, Stalin, stalinism, Stalinist proceedings,Yugoslav

communists

5

KAZALO

1. PREDGOVOR ..................................................................................................... 7

2. STALINOVE ČISTKE V TRIDESETIH LETIH ............................................... 9

2.1. Boj za oblast ............................................................................................................................ 9

2.2. Vzroki za Stalinove čistke .................................................................................................... 16

2.3. Veliki teror ............................................................................................................................ 20

2.4. Življenje v tajgi in tundri ..................................................................................................... 24

3. STALINOVE ČISTKE SKOZI PRIČEVANJA SLOVENSKIH

KOMUNISTOV IN TAKRATNEGA ČASOPISJA ................................................. 30

3.1. Pogledi mladega komunista Franceta Klopčiča na dogajanje v Sovjetski zvezi ............. 30

3.2. Stališča slovenskega tiska do prve socialistične države ..................................................... 40

3.3. Jugoslovanske žrtve Stalinovih čistk ................................................................................... 57

4. SKLEP ............................................................................................................... 63

5. VIRI IN LITERATURA .................................................................................... 65

5.1. Literatura .............................................................................................................................. 65

5.2. Časopisni viri ........................................................................................................................ 66

6

SEZNAM KRATIC

- CK KPJ: Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije

- GPU: državna politična uprava (Gosudarstvenoe političeskoe upravlenie), sovjetska

varnostno-obveščevalna služba

- IKKI: izvršni komite Komunistične internacionale

- IZDG: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja

- KPJ: Komunistična partija Jugoslavije

- KUNMZ: mednarodna šola za komunistične emigrante

- MOPR: mednarodna organizacija za pomoč revolucionarjem

- NEP: Nova ekonomska politika

- NKVD: Ljudski komisariat na notranje zadeve, sovjetska varnostno-obveščevalna

služba

- RSFSR: Ruska sovjetska federativna socialistična republika

- SDAPR: Socialdemokratska delavska stranka Rusije

- SKOJ: Zveza komunistične mladine Jugoslavije

- URSS: Zveza sovjetskih socialističnih republik

- VKP(b): Vsezvezna komunistična stranka (boljševikov)

- ZSSR: Zveza sovjetskih socialističnih republik

7

1. PREDGOVOR

»Stalinizem je povzročil milijone žrtev, toda tragika te dobe je v tem, da

stalinizem ni povzročil nobenega odpora.« (Eiletz, 2010, str. 17)

Dvajseto stoletje sta zaznamovali dve svetovni vojni, katerih obseg in krutost sta

presegla vse dotedanje spopade. Še danes se veliko govori o grozodejstvih, ki so jih

izvajale nacistične enote nad civilnim prebivalstvom pred in med vojno, predvsem o

grozodejstvih, ki so se dogajala v koncentracijskih taboriščih. Redkeje pa beseda

nanese na dogodke, ki niso bili nič manj kruti in nečloveški, a so se v senci odvijali na

vzhodu evropske celine, v Sovjetski zvezi. Gre za Stalinove čistke, ki so skozi

desetletja njegovega terorja prizadejale trpljenje milijonom nedolžnih, ki so padli v

stalinistični državni mehanizem. »Le redkih družin stalinistični teror ni prizadel. Od

leta 1928, ko se je Stalin polastil vodilnega položaja v partiji, do 1953, ko je umrl in se

je končala vladavina terorja, ki jo je vzpostavil, ali bolje sistem, ki ga je razvijal četrt

stoletja, je šlo skozi represivno kolesje sovjetskega režima po previdnih ocenah

najmanj 25 milijonov ljudi – padlih pod kroglami strelskih vodov, kaznjencev v

gulagih, »kulakov«, ki so jih strpali v »posebne naselbine«, suženjskih delavcev vseh

vrst in pripadnikov preseljenih narodov. To je bila osmina prebivalstva Sovjetske

zveze, ki je leta 1941 štela približno 200 milijonov ljudi.« (Figes, 2009, str. 12)

Za lažje razumevanje dogodkov v tridesetih letih v Sovjetski zvezi sem v uvodu

diplomskega dela predstavil okoliščine, v katerih je na oblast prišel diktator Stalin. Iz

nepomembnega kavkaškega revolucionarja se je s sprotnim odstranjevanjem

nasprotnikov počasi prebil v sam vrh sovjetske komunistične partije. Po osvojitvi

oblasti je to krvavo branil z odstranitvijo stare boljševiške garde in množičnimi

aretacijami njihovih privržencev. Voditelje morebitne opozicije proti njemu je

diskreditiral in jih sistematično obtoževal izdaje, sabotaže, trockizma, pogosto pa tudi,

da so tuji agenti in nasprotniki partije. Izmislil si je tudi spektakularen in svojevrsten

način izvajanja čistk: to so bili javni sodni procesi, na katerih so morali obtoženci

priznati svojo krivdo.

8

V val stalinističnega nasilja je padlo tudi veliko slovenskih (jugoslovanskih)

komunistov, ki so bili v Sovjetski zvezi iz različnih razlogov. Večina jih je v prvo

deželo komunizma pribežala zaradi represije takratnih oblasti v Jugoslaviji, kjer je bilo

komunistično gibanje prepovedano. Veliko jih je odpotovalo v obljubljeno deželo

komunizma tudi zato, da bi se v učnih središčih komunistične internacionale učili

nauke marksizma, leninizma in se seznanjali z organizacijskimi in taktičnimi nalogami

razvejanega revolucionarnega gibanja. Cilj tega šolanja je bil, da bi se kasneje vrnili v

svoje domovine in uporabili pridobljeno znanje. Med njimi so bili ustanovitelji KPJ,

pa tudi kasnejši voditelj jugoslovanskih komunistov Josip Broz Tito. Njegova usoda je

tesno povezana z usodo jugoslovanskih komunistov med Stalinovimi čistkami, mnenja

o njegovi vlogi v stalinističnih čistkah pa so še vedno deljena. Pogled na dogajanje v

Sovjetski zvezi sem si oblikoval zlasti s pomočjo znanstvene in spominske literature,

med katerimi je tudi delo Franceta Klopčiča Desetletja preizkušenj. To delo ponuja

dober vpogled v takratno dogajanja, čeprav spominske literature, kjer so avtorji osebno

vpleteni v dogodke, ne gre jemati preveč dobesedno.

V diplomskem delu sem se osredotočil na vrhunec Stalinovih čistk, ki so se

odvijale v tridesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti v letih 1937 in 1938. To obdobje so

zaznamovali procesi, ki so bili naperjeni proti starim boljševikom in vsem tistim, ki bi

lahko predstavljali kakršnokoli grožnjo Stalinovemu režimu. Te procese sem

predstavil tudi skozi oči takratnega slovenskega časopisja. Legalnega komunističnega

tiska takrat ni bilo, zato sem se osredotočil na katoliški in liberalni tisk. Da bi ugotovil

seznanjenost povprečnega Slovenca s stalinističnimi čistkami, sem preučil pisanje

dveh slovenskih dnevnikov, Slovenca in Jutra, in skušal ugotoviti, kaj so Slovenci v

tridesetih letih vedeli o dogodkih, ki so se odvijali v komunistični Sovjetski zvezi.

Ob tej priliki bi se zahvalil potrpežljivim in ustrežljivim knjižničarkam knjižnice

Franceta Bevka v Novi Gorici, ki so mi pomagale pri iskanju potrebnih časopisnih

člankov in ostale literature, pa tudi prijaznemu osebju Narodne in univerzitetne

knjižnice, ki so mi dostavljali mikrofilme potrebnih člankov in mi tako omogočili

vpogled v takratno časopisje. Zahvalil bi se tudi mentorici, doc. dr. Mateji Režek, ki

me je vodila pri pisanju mojega diplomskega dela, mi svetovala in popravljala moje

tekste.

9

2. STALINOVE ČISTKE V TRIDESETIH LETIH

2.1. Boj za oblast

»Popolnoma napačna je razlaga, da je Stalin poskušal sam s pomočjo neke klike

enako mislečih ustvariti stalinizem ter ga vsiliti narodu. Stalinizem ni bil povsem

vsiljen ljudstvu, kajti bilo je mnogo ljudi, ki so sodelovali. Posebno pa so ga

sprejemali tisti, ki so mu dolgovali svoj socialni vzpon. Ti so bili socialna baza

stalinizma, na katero se je le-ta opiral.« (Eiletz, 2010, str. 17)

Pot komunizma, ki so jo v svojih spisih začrtali Karl Marx in drugi pisci, je vodila

skozi družbene nemire in je zaznamovala množična politična gibanja socialnih

demokratov in komunistov po vsej Evropi. Ko so oktobra leta 1917 v Rusiji boljševiki

prevzeli oblast, so ustvarili režim, ki je bil edinstven v tistem času. Globoko so verjeli,

da je njihova dežela stopila na pot, ki jo bo popolnoma spremenila. Sovjetska zveza in

njen režim sta vtisnila globok pečat političnim institucijam, ekonomiji, zunanji politiki

in nenazadnje tudi na kulturnemu razvoju države. (The Cambridge history of Russia 3,

2006, str. 706)

Pot komunizma je sovpadala s potjo Josipa Visarijonoviča Džugašvilija, kasneje

imenovanega Stalin.1 Kot mladega fanta ga je mati leta 1888 vpisala v cerkveno šolo,

da bi postal pravoslavni duhovnik in škof v Gruzijski cerkvi. Ko je zaključil šolanje, je

vstopil v bogoslovno semenišče v Tbilisiju, kjer je študiral od leta 1894 do 1899,

skupaj s šesto drugimi duhovniškimi kandidati. »Vendar pa noben posvetni zavod v

Sovjetski zvezi ni vzgojil toliko ateistov kot bogoslovje v Tbilisiju. Semenišče je bilo

dobesedno internat za revolucionarje«. (Eiletz, 2010, str. 31) Zaradi včlanitve v

socialdemokratsko delavsko stranko Rusije (SDAPR), so ga izključili iz šole in tako se

je prekinila njegova duhovniška pot. V tem obdobju je začel uporabljati psevdonim

Kobe, ki ga je obdržal do revolucije. (Deutscher, 1977, str. 188)

Ruska revolucija leta 1917 je pomenila preobrat v ruski zgodovini. Zunanja

podoba carističnega sistema je skrivala zaostalo poljedelstvo, lačno in nemirno

kmečko prebivalstvo. Teroristične skupine so delovale že od šestdesetih let 19.

1 Stalin, Josip Visarijonovič Džugašvili (1879-1953), boljševik od 1903, član CK od 1912, večkrat

zaprt in pregnan v Sibirijo, od 1922 do 1953 generalni sekretar KPSZ.

10

stoletja, a nasilju in represiji ni bilo videti konca. Po letu 1890 je industrializacija

začela utirati pot v zaostalo rusko ekonomijo. To je omogočilo nastanek močne

industrijske in finančne buržoazije, ki je bila odvisna od tujega kapitala. Na ta način je

bila odprta pot nekaterim liberalnim zahodnjaškim idejam. Vzporedno s tem procesom

se je krepil tudi tovarniški proletariat in nakazovala so se prva delavska gibanja. Vsi ti

dogodki so se odrazili v ustanovitvi marksistične ruske socialdemokratske delavske

stranke leta 1898. (Carr, 1979, str. 21)

V obdobju pred revolucijo so se začeli nemiri v ruski Dumi in na ulicah. Med

ljudmi se je začelo kazati nezadovoljstvo in že leta 1914 so manjše skupine delavcev

začele s protesti. V letu 1915 je bilo že na stotine nepovezanih protestov, ki so

vključevali že več kot pol milijona delavcev. Število stavkajočih je v letu 1916 še

naraščalo. V začetku leta 1917 je prišlo do porasta delavskih nemirov zaradi slabšanje

življenjskega standarda in s tem povezanim pomanjkanjem hrane. Rusija je bila na

robu revolucije. (Ascher, 2008, str. 158)

23. februarja 1917 je na tisoče tekstilnih delavk in gospodinj odkorakalo na ulice

Petrograda v protest proti pomanjkanju kruha in za priznanje mednarodnega dneva

žena. Ta protest se je razširil z neverjetno hitrostjo. Naslednji dan je bilo že več kot

200.000 delavcev na ulicah. Do 25. februarja so se jim pridružili študentje in ljudje

srednjega razreda v centru mesta. Carističnim vojaškim silam je bilo ukazano, da naj

streljajo na množico in rezultat tega dejanja je bil stotine mrtvih in ranjenih. Hitrost

širjenja protesta je presenetila tudi voditelje revolucionarne partije, vendar pa so

boljševiki, protivojni socialni revolucionarji in nekateri menjševiki takoj vzpostavili

gibanje, ki je strnilo vrste delavskega razreda. 27. februarja je carjev kabinet odstopil.

Sledili so različni predlogi, kako naj bi car Nikolaj II. vladal Rusiji, vendar je bilo že v

začetku marca jasno, da je tristoletne vladavine dinastije Romanov konec. (The

Cambridge history of Russia 3, 2006, str. 114-115)

Sledil je boljševiški prevzem oblasti, ki ga je vodil Lenin.2 Prevzem je bil skrbno

pripravljen in to ni bilo le masovno zbiranje ljudi na ulicah Petrograda. Cilj ni bil

vzpostavitev demokratične in liberalne oblasti, ampak so želeli vzpostaviti socializem,

ki bi temeljil na Marxovih teorijah, za katere so trdili, da so nujno potrebne za Rusijo.

V letu 1917 je bila Rusija politično nestabilna. Obup in apatičnost prebivalstva sta bila

2 Lenin, Vladimir Iljič Uljanov (1870-1924), vodja boljševikov in ruske oktobrske revolucije.

11

tako globoka, da si niti caristični režim niti začasna vlada Aleksandra Fjodorovič

Kerenskega3 nista mogla zagotoviti podpore, ki bi zadoščala za ohranitev oblasti.

(Ascher, 2008, str. 166-167)

24. oktobra 1917 so demonstranti s podporo oboroženih skupin delavcev, znanih

pod imenom Rdeča garda, zavzeli nadzor nad mostovi, železniško postajo in drugimi

strateškimi točkami. Vlada Kerenskega ni uspela zaustaviti vstaje, do 25. oktobra

zjutraj je ostala neosvojena le Zimska palača, kjer je imela sedež začasna vlada.

Tistega popoldneva se je v javnosti pojavil Lenin in razglasil, da so petrograjski sovjeti

zrušili začasno vlado. Po obstreljevanju in zavzetju Zimske palače so menjševiki

označili to dejanje za začetek državljanske vojne. (The Cambridge history of Russia 3,

2006, str. 135)

Dan po prevzemu oblasti je Lenin predstavil dva pomembna odloka, za katera je

vedel, da bosta požela odobravanje med ljudstvom. Prvi se je nanašal na odpravo

zemljiške lastnine brez nadomestila, drugi pa na umik Rusije iz prve svetovne vojne.

Lenin je tudi uvedel delavski nadzor v industriji in podjetjih, ukinil neenakosti in

privilegije glede na družbeni razred, ukinil pa je tudi vojaške nazive. Pogajanja za

umik iz vojne z Nemčijo so bila zelo težka vendar nujna za obstoj boljševiške vlade.

Dogovor je bil sprejet marca 1918, ko so boljševiki podpisali sporazum v Brest-

Litovsku in ob neodobravanju zaveznikov nepreklicno izstopili iz vojne. (Ascher,

2008, str. 167)

Revoluciji je sledila državljanska vojna. Da bi premagali Belo gardo4, so boljševiki

razvili prvo različico komunističnega planskega gospodarstva, vojni komunizem, ki je

kasneje postal vzorec za Stalinove petletne gospodarske načrte. Boljševiki so s temi

ukrepi odpravili zasebno trgovino in lastnino, po nekaterih zamislih naj bi celo

odpravili denar, ter uvedli racionirano preskrbo. Za nahranitev mest in vojske so

kmetom zasegli žito. Milijoni so bili vpoklicani v delovne enote in bili poslani na

»gospodarsko fronto« sekati les za kurjavo, graditi ceste in popravljati železniške

proge. Preizkušali so nove oblike kolektivnega dela. Napovedali so vojno religiji,

zaprli so veliko cerkva, preganjali so duhovnike in vernike ter zatrli vse, ki so jih imeli

3 Kerenski, Aleksander Fjodorovič (1881-1970), ministrski predsednik začasne vlade po februarski

revoluciji leta 1917, dokler na oblast ni prišel Lenin. 4 Bela garda so boljševiki poimenovali procarsko vojsko v času ruske državljanske vojne po oktobrski

revoluciji zaradi belih uniform carističnih oficirjev.

12

za nasprotnike proletariata. V Rusiji so boljševiki sprožili kampanjo terorja (»rdeči

teror«) proti »buržoaziji«, kamor so spadali nekdanji carski uradniki, zemljiški

posestniki, veliki kmetje ali »kulaki«, mali trgovci in stara inteligenca. Ostro so torej

nastopili proti vsem, ki naj bi podpirali »bele« ali druge »kontrarevolucionarje«.

Takrat je med boljševiki veljalo mnenje, da bodo z nasilnim čiščenjem družbe hitreje

prišli do »komunističnega raja«. Ukrepi vojnega komunizma so do pomladi leta 1921

sovjetsko gospodarstvo in kmečke množice pripeljali na rob uničenja. Kar četrtina

kmetov je stradala in se zato vsepovsod po državi upirala boljševiškemu režimu.

Vladimir Iljič Lenin je o teh uporih dejal, da so »mnogo nevarnejši kot vsi beli

skupaj«. Različni upori so se zaradi lakote pojavljali tudi med delavstvom. Vse te

upore so boljševiki kruto zatirali z vojaško silo in brezobzirnim terorjem. Ti dogodki

so Leninu odprli oči, da mora opustiti osovraženo politiko vojnega komunizma ter

znova omogočiti svobodno trgovino, če hočejo zajeziti val ljudskega upora in doseči,

da bodo kmetje spet dobavljali hrano mestom. Potem ko so boljševiki premagali bele

armade, so kapitulirali pred kmeti. (Figes, 2007, str. 24-25)

V obdobju po vojni je Sovjetska zveza prešla v »militantni socializem«, ki sta ga

zagovarjala Lev Davidovič Trocki5 in Lenin, medtem ko je Nikolaj Ivanovič Buharin6

hvalil rastočo inflacijo in devalvacijo denarja, kar naj bi napovedovalo pravo

komunistično gospodarstvo, družbo, kjer denarja ne bo več. Zaradi uporov in

nezadovoljstva ljudi so sistem vojnega komunizma zavrnili in uvedena je bila nova

ekonomska politika (NEP), ki je uvedla mešano gospodarstvo. S to politiko je postala

gospodarska diktatura milejša, malokdo pa je opazil, da se je okrepila politična

diktatura z ukinitvijo menjševikov in socialnih revolucionarjev. Vsa oblast je bila v

rokah boljševiške stranke, ki se je preimenovala v komunistično partijo. Na ta način je

država drvela proti totalitarnemu sistemu. Sam Trocki je kasneje o prepovedi opozicije

povedal, da se takrat niso zavedali, kam vodi tak sistem. Partija je z zaviranjem

političnega življenja v Rusiji pohabljala lastno ideologijo, zasejala pa je tudi globok

strah pred izražanjem lastnega mnenja. Samo najvišje vodstvo partije je imelo pravico

5 Trocki, Lev Davidovič (pravo ime: Lev Davidovič Bronštejn) (1879-1940), iz judovske družine v

današnji Ukrajini, vodilni organizator oktobrske revolucije, od 1919 do 1926 član politbiroja boljševistične partije, kot ljudski komisar (minister) za vojaške zadeve 1918-1925 ustanovitelj Rdeče armade. Leta 1929 pregnan iz SZ, nato po Stalinovem naročilu umorjen v Mehiki. 6 Buharin, Nikolaj Ivanovič (1888-1938, ustreljen po obsodbi na smrt na insceniranem procesu),

Leninov najpomembnejši teoretik, politik in ekonomist, nasprotnik Stalinove politike kolektivizacije. Z Radekom pripravil osnutek “Stalinove ustave”.

13

in pooblastila odločati, katera stališča so boljševiška in proletarska in katera ne. S tem

je postal politbiro center odločanja in represije. Smernice ruske politike so prihajale le

z ene smeri, od politbiroja navzdol. (Wood, 1993)

Čeprav je bil Lenin prvi med boljševiki, ni mogel vedno uveljaviti svojih stališč v

partijskih diskusijah, a njegov vpliv v stranki ni bil vprašljiv. Vidno vlogo je v

politbiroju igral tudi Trocki zaradi zaslug med oktobrsko revolucijo in kasnejšo

državljansko vojno, ko je s pomočjo Rdeče armade ubranil revolucijo. Začelo se je

pojavljati vprašanje, kdo bo vodil partijo po Leninovi smrti. Med boljševiki je najbolj

izstopalo ime Trockega, kar pa je pri nekaterih vzbujalo odpor. Med člani politbiroja je

bil tudi Stalin, vendar njegova vloga v partiji ni bila tako izpostavljena kot vloga

Trockega. Sam se je v začetku dvajsetih let posvetil bolj pisarniškemu delu in na prvi

pogled ni kazal svojih ambicij po absolutni oblasti. Kot generalni sekretar je usklajeval

delo politbiroja in organizacijskega biroja, vodil pa je tudi kadrovsko politiko v partiji.

Imel je moč premeščati ali povišati določene ljudi, ki so mu bili naklonjeni na

različnih ravneh partije. To je Stalinu ponudilo veliko možnosti, da je razširil svojo

moč in vpliv. Na ta način ni samo podpiral svoje zaveznike, ampak je zaviral kariere

tistih, ki so podpirali Trockega in druge rivale. (The Cambridge history of Russia 3,

2006, str. 182-183)

V čistkah, ki so se odvijale v tridesetih letih, je imela pomembno vlogo centralna

kontrolna komisija, ki je bila ustanovljena na desetem kongresu in je bila namenjena

čiščenju funkcionarjev znotraj stranke, ki so si želeli pridobiti premoženje in živeti

»buržujski« način življenja. To idejo je sprejel tudi Lenin, vendar so se te prve čistke

razlikovale od kasnejših Stalinovih čistk. Potekale so na krajevni ravni, brez vpletanja

sodišča, bile so javne in jih je lahko spremljal vsak državljan. Obnašanje slehernega

člana partije je bilo pod drobnogledom. Kazni so bile ponavadi ukori in v skrajnih

primerih izključitev iz partije. Ta državni aparat je hitro prevzel Stalin in si tako

zagotovil nadzor nad čistkami. (Deutscher, 1977, str. 220)

Sčasoma se nič v zasebnem življenju boljševika ni moglo več izmakniti nadzoru in

kritiki partijskega vodstva. Ta način javnega razkazovanja, ko se je od vsakega člana

partije pričakovalo, da bo razkril svoj notranji jaz kolektivu, je bil do nastanka

komunistične Kitajske značilen le za boljševike. Takšnega načina nadzora fašistična in

nacistična gibanja niso poznala, saj so za razliko od boljševikov svojim pristašem

14

dopuščala razmeroma samostojno zasebno življenje, dokler so upoštevali pravila

stranke in se strinjali z njeno ideologijo. Boljševiki so izrecno zavračali kakršnokoli

razlikovanje med zasebnim in javnim življenjem. Zasebno življenje članov partije je

bilo v celoti podrejeno politiki in družbi, vsa njihova dejanja so neposredno zadevala

interese stranke. To je bil pravi pomen pojma »partijska enotnost« - popolna

podreditev posameznika javnemu življenju partije. (Figes, 2007, str. 52)

Leta 1923, ko je bil Lenin še živ, a oslabljen zaradi kapi, sta se Grigorij Jevsejevič

Zinovjev7 in Lev Borisovič Kamenjev8

združila s Stalinom in nastal je triumvirat, ki

jim je dal moč, da so lahko upravljali z državo. Zinovjev in Kamenjev nista sodelovala

s Stalinom zato, da bi mu omogočila pohod na oblast, ampak zato, ker sta želela

preprečiti Trockemu, da bi sam prevzel vodstvo v partiji. Moč triumvirata se je

pokazala leta 1924, ko so Trockega obtožili, da zagovarja teorijo permanentne

revolucije, da ne razume revolucionarnega potenciala kmečkega prebivalstva in da

zavrača doktrino o socializmu v eni državi. Zaradi pritiskov je Trocki leta 1925

odstopil z mesta vojnega komisarja in njegova moč v partiji je začela slabiti. Stalin se

je začel odmikati tudi od Zinovjeva in Kamenjeva ter se začel obračati k drugim

članom politbiroja. (Ascher, 2008, str. 178-179) Po razpadu »triumvirata« se je Stalin

oprl na Buharina, Alekseja Ivanoviča Rykova9 in Mihaila Pavloviča Tomskega10

.

(Deutscher, 1977, str. 274)

Nove spore v sovjetskem vodstvu so zanetili različni pogledi na Novo

ekonomsko politiko (NEP), zlasti glede hitrosti industrializacije in odnosa države do

zasebnega kmetijstva. S svojima nekdanjima zaveznikoma Zinovjevom in

Kamenjevom je Stalin opravil na štirinajstem partijskem kongresu leta 1925. Po

kongresu je Stalin s pomočjo Sergeja Mironoviča Kirova11 izgnal privržence opozicije

7 Zinovjev, Grigorij Jevsejevič (pravo ime: Grigorij Jevsejevič Radomislski) (1883-1936), ožji

Leninov sodelavec, 1927 izključen iz KP, 1936 na montiranem procesu obsojen na smrt in usmrčen. 8 Kamenjev, Lev Borisovič (pravo ime: Lev Borisovič Rosenfeld) (1883-1936), bil skupaj z Leninom

v emigraciji, 1917-1927 član CK Ruske komunistične partije, 1919-1925 član politbiroja, 1936 obsojen na smrt in usmrčen, 1988 rehabilitiran. 9 Rykov, Aleksej Ivanovič (1881-1938), boljševik, ljudski komisar, kritiziral je nasilje nad kmeti v

času Lenina, član politbiroja, tudi po Leninovi smrti je bil komisar. Najprej podprl Stalina proti

Trockemu, potem pa s Tomskim in Buharinom vse ostreje kritiziral Stalinovo nasilje nad “kulaki”. 10

Tomski, Mihail Pavlovič (1880-1936), sindikalist, sodeloval v oktobrski revoluciji, član politbiroja partije, nekaj let predsednik sovjetskih sindikatov, predsednik vlade. Ko mu je grozila aretacija, si je

Tomski sam vzel življenje. 11

Kirov, Sergej Mironovič (pravzaprav: Kostrikov) (1886-1934), boljševik, leningrajski partijski sekretar, umorjen.

15

iz Leningrada, ki je veljal za oporišče starih boljševikov. Leta 1926 je obračunal tudi z

opozicijo znotraj vojske. Stalin je v tem obdobju prvič uporabil kot orožje v boju proti

svojim nasprotnikom grožnjo, da bodo izključeni iz partije. Končno mu je oktobra

1926 uspelo izključiti Trockega iz politbiroja in s tem je v vrhu partije odstranil še

zadnjo opozicijo. Trocki in Zinovjev sta organizirala mirne proteste, ki pa jih je Stalin

izkoristil za dokončno izključitev obeh iz partije. Na ta način ju je potisnil v ilegalo.

Stalin je želel, da se voditelji opozicije javno odpovejo svojim pogledom in jih sami

napadejo, kar je bila cena za članstvo v partiji. Nova opozicija je bila Buharinova

struja, ki pa ni bila sposobna oporekati Stalinu. Buharin se je obrnil na Kamenjeva in

od njega zahteval podporo. Na enak način sta se pred tem Kamenjev in Zinovjev

obrnila na bivšega nasprotnika Trockega. (Deutscher, 1977, str. 281)

Za skupno akcijo proti Stalinu je bilo že prepozno. Naslednji korak, ki ga je

napravil Stalin, je bil, da je opoziciji ponudil roko. Ponudil je spravo v zameno za

njihovo javno kesanje. Veliko nekdanjih voditeljev opozicije se je začelo vračati v

Moskvo, neomajna sta ostala samo Trocki in Kristian Rakovski12

. Posledica tega je bil

njun izgon iz Rusije. Po njuni odstranitvi se je Stalin lotil voditeljev desnega krila.

Rykov je bil odstranjen, Tomskega so napodili iz vodstva sovjetskih sindikatov,

Buharina so zamenjali na položaju predsednika komunistične internacionale. Vsem je

bilo skupno, da so se javno pokesali in si na ta način zagotovili še nekaj let premora,

vse do čistk v drugi polovici tridesetih let. Ko je Stalin opravil še z zadnjo opozicijo, si

je prilastil vso oblast. Nihče od članov politbiroja ni več mogel odstraniti Stalina.

(Wood, 1993)

Po obračunu z opozicijo so se začeli prvi Stalinovi ukrepi. Zaradi krize s kmeti,

ki bi lahko imela katastrofalne posledice za Sovjetsko zvezo, je Stalin začel s svojo

drugo revolucijo. V njej je opravil s tako imenovanimi kulaki. Začel je tudi s prvo

petletko, ki je bila nujno potrebna za začetek industrializacije. O kolektivizaciji

kmetijstva ni bil prepričan in ni vedel, kako se bodo dogodki odvili. Rezultat njegove

politike je bila popolna kolektivizacija, ki je izpodrinila individualno kmetijstvo. Ta

reforma seveda ni šla po mirni poti, veliko kmetov se je uprlo in niso podpirali sistema

kolhozov. Stalin je začel svoj krvavi pohod na podeželju, s katerim je sprožil še večji

upor, ki je grozil Stalinu, da bo izgubil nadzor. Ta problem je rešil tako, da je za krute 12

Rakovski, Kristian (1873-1941), bolgarski socialistični revolucionar, boljševik, sovjetski diplomat, novinar in esejist.

16

represivne ukrepe obtožil preveč vnete lokalne funkcionarje. Trdil je, da so bile

njegove direktive napačno razumljene in se tako izvil iz primeža jeznega ljudstva.

(The Cambridge history of Russia, 3, 2006, str. 385)

Represija v Sovjetski zvezi se je čedalje bolj stopnjevala. Že pred velikimi

čistkami v drugi polovici tridesetih let je življenje izgubilo veliko ljudi. V petletkah so

zaradi slabih delovnih razmer ljudje umirali v industrijskih obratih, kmetje so

opravljali prisilna dela v delovnih taboriščih, odvijali so se procesi proti stari

inteligenci. Stalin je začel tudi razlikovati delo po plačilnih razredih, kar je bilo v

nasprotju z idejami leninizma. (Klopčič, 1980)

2.2. Vzroki za Stalinove čistke

»»Velika čistka« je bila končna stopnja fizičnega uničenja ne le bivših ampak tudi

možnih partijskih »fevdalcev in bojarjev«. Da bi jo lahko začeli, pa je bilo treba najti

tehten povod.« (Britovšek, 1984, str. 353)

Nekateri zgodovinarji ponujajo kot vzrok za čistke umor voditelja leningrajske

partijske organizacije Sergeja Kirova decembra 1934. Tik pred tem je Stalin na

sedemnajstem partijskem kongresu leta 1934 v svojem govoru povedal, da je

socializem v Sovjetski zvezi zmagal. Trdil je, da je organizirana opozicija v državi

zlomljena in da je država postavila trdne temelje za socialistično ekonomijo in

socialistično družbo. Opozarjal je tudi, da še vedno obstajajo notranji in zunanji

sovražniki, ki hočejo socializem spodkopati. V nadaljevanju govora je povedal, da

morajo zaradi stalne grožnje partija, policija in država ostati močni in pozorni na

sovražnike, ki bodo poskušali spodkopati vse doseženo. (The Cambridge history of

Russia 3, 2006, str. 205)

Stalin je svoj odnos do opozicije spremenil po umoru voditelja leningrajske

partijske organizacije Sergeja Kirova, decembra 1934. Kirov je padel pod streli

mladega komunista Leonida Vasiljeviča Nikolajeva. Ta je pripadal maloštevilni

skupini mladih komunistov, ki so bili ogorčeni zaradi zadušljive politične atmosfere v

Rusiji in obsedeni z idejo revolucionarnega terorizma. Smrt Kirova je Stalinu služila

kot izgovor za represijo proti opoziciji. Za umor Kirova je obtožil »zinovjevce«, t. i.

leningrajsko opozicijsko skupino. Ukazal je, naj takoj aretirajo vse pristaše nekdanjega

voditelja leningrajske partijske opozicije, čeprav jih ni noben dokaz povezoval z

17

umorom. Mnoge med njimi so na sodišču obsodili zaradi »moralne sokrivde« za umor

Kirova. Obsojali so jih, da so ustvarjali ozračje, ki je spodbujalo atentate na sovjetske

voditelje. Preiskavo je vodil Stalin osebno in v dveh mesecih in pol po umoru so zaprli

skoraj tisoč »zinovjevcev«. Veliko število obsojenih so pregnali v oddaljene naselbine,

aretirali pa so tudi Zinovjeva in Kamenjeva. (Figes, 2007, str. 223)

Leta 1934 so skupaj z morilcem Nikolajevim usmrtili še šestnajst sozarotnikov.

Afera je bila skrivnostna in zlovešča, kajti veliko stvari je kazalo na to, da je bila

leningrajska GPU13

neposredno vpletena v zločin. Leta 1989 je urad vrhovnega

tožilca v Moskvi objavil, da obstajajo »objektivni dokazi« za udeležbo Genriha

Georgijeviča Jagode14 pri umoru Kirova. Zaradi terorja se je v vsej deželi občutil

strašen pritisk. Dandanes ugotavljajo, da je bila celotna psiha ljudi tako deformirana,

da poškodbe niso bile odstranjene vse do današnjega dne. (Eiletz, 2010, str. 82)

Mnogi zgodovinarji so menili, da je umor Kirova sprožil val Stalinovih čistk v

drugih polovici tridesetih let. Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj se množične

aretacije in poboji niso začeli že v letih 1934 in 1935, takoj po umoru Kirova, in zakaj

je dve leti pred začetkom čistk vladalo zatišje. Seveda je po umoru Kirova prišlo do

množičnih aretacij v Leningradu, vendar čistke niso zajele članov partije drugod po

Sovjetski zvezi. Pravzaprav si je pod vodstvom vrhovnega državnega tožilca ZSSR

Aleksandra Višinskega15 sovjetsko pravosodje načrtno prizadevalo, da bi po kaosu iz

obdobja 1928-34 znova vzpostavilo trdnejši pravni red in začelo delovati po ustaljenih

pravilih. Spet drugi zgodovinarji so veliki teror povezovali s Stalinovim strahom pred

notranjo nevarnostjo, posebno na podeželju. Dokazovali so, da bi tam množično

nezadovoljstvo lahko povzročilo politične premike, če bi izpeljali volitve, ki jih je

obljubila »Stalinova ustava« iz leta 1936. Vendar pa ni dokazov, da bi Stalin ali

kdorkoli iz vodilne klike okoli njega poročila NKVD na to tematiko jemal resno.

Vsekakor iz teh poročil ni razvidno, da bi bila notranja nevarnost leta 1937 v

čemerkoli večja od prejšnjih let. (Figes, 2007, str. 221) Del zgodovinarjev domneva,

da si je veliki teror mogoče razlagati kot zaporedje med seboj odvisnih, vendar

13

GPU, Državna politična uprava, sovjetska varnostno-obveščevalna služba, ki je nastala z

reorganizacijo Čeke leta 1922. Leta 1936 so jo reorganizirali v NKVD. 14

Jagoda, Genrih Georgijevič (1891-1938), v partiji od 1907, od 1934 do 1936 sovjetski ljudski

komisar za notranje zadeve, šef NKVD. Na stalinističnem sodnem procesu obsojen na smrt in

usmrčen leta 1938. 15

Višinski, Aleksander Januarjevič (1883-1954), pravnik, diplomat, sovjetski državni tožilec, glavni tožilec v stalinstičnih sodnih procesih v tridesetih letih, po vojni sodeloval na nürnberških procesih.

18

časovno nepovezanih pojavov. Ta teorija zatrjuje, da dogodke, ki so se odvijali v

tistem času, lahko pojasnjujemo vsakega posebej, nikakor pa ne kot del enotnega

dogajanja. Tak način razlage in preučevanja čistk je morda koristen, vendar pa ostaja

dejstvo, da se je vse skupaj začelo in končalo hkrati, kar pomeni, da je šlo za enotno

dogajanje, ki ga je treba tako tudi razlagati. Eden od ključev za razumevanje velikega

terorja kot celote je morda razumevanje strahu, ki ga je Stalin najverjetneje občutil

pred bližajočo se vojno in s tem povezano ogroženostjo Sovjetske zveze. Hitlerjeva

agresivna politika in japonska zasedba Mandžurije v letu 1936 sta Stalina prepričali,

da sile osi ogrožajo Sovjetsko zvezo. Njegov strah se je še poglobil novembra 1936, po

sklenitvi pakta med Berlinom in Tokiom proti Kominterni. Stalin je tudi domneval, da

želijo zahodne države Hitlerja in njegovo vojsko preusmeriti proti vzhodu, da se jim ne

bi bilo treba spopasti z njimi na zahodu. Sovjetski tisk je značilno prikazoval z vseh

strani ogroženo deželo, ki jo v vseh segmentih družbe spodkopavajo fašistični

vrinjenci – vohuni in skriti sovražniki. V Stalinovi zavesti je še vedno močno odmeval

nauk iz prve svetovne vojne, ko je carski režim zrušila revolucija v ozadju in takega

mišljenja je bilo veliko boljševikov. (Figes, 2007, str. 222)

Z vprašanjem o vzrokih Stalinovih čistk se je ukvarjal tudi France Klopčič16. Sam

je bil mnenja, da je do tega prišlo zaradi posebnega spleta okoliščin v ruski zgodovini.

Že sama carska Rusija ni poznala meščanske demokracije, ki jo je uvedla francoska

revolucija in sta jo postopoma sprejeli Evropa in Severna Amerika. Parlamentarna

demokracija je bila v Rusiji uvedena šele leta 1905, ko je car pod prisilo privolil v

ustavo, a je tej nasprotoval s podporo stare fevdalne gospode. Zaradi takega načina

vodenja države se demokratične svoboščine niso uveljavile in niso postale same po

sebi umevne. Zaradi slabega poznavanja svoboščin je bilo te v Rusiji lahko zanemariti

in prekršiti. (Klopčič, 1980, str. 559)

V prvih mesecih sovjetske republike in med državljansko vojno so kršitve reda

obravnavali na posebnih t. i. »rev-tribunalih«. Na teh procesih ni bilo pravno

izobraženih oseb in v tistem obdobju tudi ni bilo nekega ustaljenega pravnega reda, saj

je ta šele nastajal. Takšen način sojenja je bil po mnenju Franceta Klopčiča za

revolucionarno obdobje razumljiv, vendar se je na žalost prenesel tudi v novo

sovjetsko državo. Kršitve so se začele pojavljati na vseh področjih delovanja 16

Klopčič, France (1903-1986), slovenski komunist, po vrnitvi iz Sovjetske zveze publicist in

zgodovinar.

19

sovjetskega državnega aparata. Dogajati se je začelo, da je milica aretirala državljana

brez ustreznega zakonitega naloga in ga obdržala zaprtega dlje kot je dovoljevalo

kazensko procesno pravo. Dogajalo se je tudi, da so organi notranjih zadev na lastno

pobudo izvajali hišne preiskave, brez prič, kar je nasprotovalo pravnim določilom. V

tistem obdobju tudi uradi za pritožbe niso reševali zadev v določenih rokih. Na ta

način so kršili predpise, pozabljali so na pritožnike in se vedno bolj pogrezali v

birokratizem. Seveda v takšnem sistemu ni bilo prostora za kakršnekoli pritožbe. Pot

do Stalinovih čistk so utrjevali tudi lokalni voditelji, po Klopčičevih besedah pošteni

aktivisti, ki so v želji, da bi pospešili izgradnjo ruske družbe, kršili predpise in

onemogočali izvedbo poštenih volitev. Primer takega ravnanja so bile tajne volitve

delegatov v sovjete. Volitve so bile izvedene v majhnih prostorih, kjer ni bilo možno

tajno glasovati in vsi skupaj so zatrjevali, da to niti ni pomembno, saj se vsi borijo za

isto stvar. Takšne in drugačne nezakonitosti so se zajedle v ruski sistem in ostale tudi

po letu 1956, ko se je sprožil proces destalinizacije. (Klopčič, 1980, str. 566 )

Za razliko od Klopčičevih razlag, kaj naj bi privedlo do Stalinovih čistk, je

Isaac Deutscher17

menil, da so bile čistke Stalinova želja in odločitev, da uniči ljudi, ki

lahko pomenijo potencialno nevarnost za nastanek kakšne druge vlade, morda ne samo

ene, temveč več alternativnih vlad, ki bi lahko zamenjale njegovo. Istočasno Deutscher

zanika teze, da bi Stalin pošiljal v smrt pripadnike stare boljševiške garde, da bi s tem

zakril neuspehe na ekonomskem področju, ki jih je sam zakrivil. To tezo zanika zato,

ker naj bi se v letih čistk ekonomski položaj dežele očitno izboljšal. (Deutscher, 1977,

str. 341)

Zdi se, da je bila preganjavica pred sovražniki Stalinu v krvi. Dodatno se je

okrepila po samomoru njegove žene Nadežde leta 1932 in umoru Kirova, ki ga je

Stalin po lastnih besedah »ljubil kot brata«. »Morda Stalin nikomur ni prav dosti

zaupal,« pravi njegova hči Svetlana, »po njuni smrti pa je do kraja izgubil zaupanje v

ljudi.« (Figes, 2007, str. 223)

17

Deutscher, Isaac (1907-1967), marksistični pisatelj, novinar in politični aktivist, najbolj znan po biografijah Trockega in Stalina.

20

2.3. Veliki teror

Leta 1936, ko je bila Stalinova oblast povsem utrjena, na ekonomskem in

gospodarskem področju pa so se kazali prvi uspehi, je Stalin pahnil državo v nov val

nasilja in nepremišljenih dejanj, za katere mnogi zgodovinarji menijo, da nimajo

primere v zgodovini človeštva. (Wood, 1993)

Julija 1937 je bil izdan operativni zakon številka 447, ki ga je izdal Nikolaj Ježov,

šef politične policije, skupaj z komisariatom za notranje zadeve. Ta zakon je začel eno

najbolj bizarnih obdobij v sovjetski zgodovini, katerih posledica je bila masovna

represija množic v letih 1937-38. Po dekretu politbiroja je politična policija začela z

masovnim streljanjem in zapiranjem različnih kategorij ljudi, za katere je oblast

menila, da so družbi škodljivi. Mednje so oblasti uvrščale kulake, kriminalce,

belogardiste, duhovnike, ljudi, ki se niso strinjali z boljševiško politiko in vse bivše

uradnike in oficirje carističnega režima. Do novembra 1938 je v policijske čistke padlo

približno 766 tisoč ljudi. Od tega jih je bilo približno 385 tisoč aretiranih in obsojenih

na smrt, ostali pa so bili obsojeni na 5 do 10 let prisilnega dela v delovnih taboriščih.

(The Cambridge history of Russia 3, 2006, str. 212-213) V tem obdobju je v val čistk

padlo tudi veliko pripadnikov narodnih manjšin, ki so jih imeli za potencialno leglo

vohunov. Mednje so spadali Nemci, Poljaki, Finci, Latvijci, Armenci idr.. Stalin je bil

posebno nezaupljiv do Poljakov še iz časov ruske državljanske vojne, ko so poljske

sile vdrle v Ukrajino in porazile Rdečo armado. (Figes, 2009, str. 226)

Glavno orodje države za izvajanje represije je bila politična policija, njen najbolj

represiven organ pa je bil oddelek NKVD. Prelomnica se je zgodila, ko je v tridesetih

letih civilna policija prešla pod upravo politične policije. S to združitvijo so ohranjali

družbeni red in varovali državni aparat. Rezultat tega je bil, da je država ustvarila

organ, s katerim je lahko izvajala različne oblike represije v vseh družbenih razredih

po vsej državi. (The Cambridge history of Russia 3, 2006, str. 215)

Z organizacijo velike čistke je ljudski komisar za notranje zadeve, vodja NKVD

Henrik Jagoda, začel proces, ki ga je z vso grobostjo nadaljeval Nikolaj Ježov in

dokončal Lavrentij Berija. Jagoda je vodil priprave zelo natančno in v skladu s

Stalinovimi navodili. Od leta 1934 do 1936 je bil na čelu NKVD Jagoda, od leta 1936

do 1938 Ježov, njega pa je nasledil Berija. (Britovšek, 1984, str. 355) Pod Ježovom se

21

je velika čistka leta 1937 razmahnila, svoj višek pa je dosegla v letu 1938 s procesom

proti Buharinu. V tistem obdobju je prišlo do štirih velikih sodnih procesov.

(Britovšek, 1984, str. 362)

Prvi moskovski proces se je začel 18. avgusta 1936 in sicer proti Zinovjevu in

Kamenjevu. Šlo se je za tako imenovani »proces proti šestnajstim«. Obtožence so z

mučenjem prisilili, da so priznavali krivdo o vpletenosti v umor Kirova. Vsi so bili

obsojeni na smrt z ustrelitvijo. Nekaterim pomembnim zapornikom, kot so bili

Zinovjev, Kamenjev in drugi, je Stalin ponudil »kupčijo«: če priznajo krivdo, bodo

rešili svoje družine. V središču drugega moskovskega procesa so bili Jurij

Leonidovič Pjatakov18, Leonid Petrovič Serebrjakov19, Grigorij Jakovljevič

Sokolnikov20

in Karl Bernhardovič Radek21. Dne 30. januar 1937 so bili ustreljeni

Pjatakov, Serebrjakov in še devet drugih obsojencev. Tretji moskovski proces je

sledil leta 1938 in je bil naperjen zoper Nikolaja Buharina in še enaindvajset drugih

obtožencev, med katerimi je bil tudi Aleksej Rykov. V tem procesu je bila ena

glavnih obtožb, da so vsi sodelovali s tujimi obveščevalnimi službami. Vsi so

priznali krivdo, le Buharin se je upiral več kot leto dni. (Eiletz, 2010, str. 85-86)

Zelo odmeven je bil tudi proces proti maršalu Mihailu Nikolajeviču

Tuhačevskemu22 in skupini najvišjih oficirjev Rdeče armade junija 1937. Vsi, ki so

sedli za zatožno klop na teh procesih, so bili nekoč člani Leninovega politbiroja,

izjema sta bila samo Stalin, ki je procese organiziral, in Trocki, ki je bil v Stalinovih

očeh glavni osumljenec, a je bil na procesih odsoten. Med obtoženci najdemo

nekdanjega predsednika vlade, dva nekdanja šefa kabineta, voditelje sindikatov,

načelnika sovjetskega generalštaba, glavnega političnega komisarja oboroženih sil,

skoraj vse ambasadorje v Evropi in Aziji, pa tudi dva šefa politične policije.

(Deutscher, 1977, str. 338-339)

Na stalinističnih sodnih procesih so obtoženim sodili za zaprtimi vrati na

podlagi uredbe, sprejete ad hoc, ki je obtoženim »teroristom« odvzela možnost 18

Pjatakov, Jurij Leonidovič (1890-1937), visok boljševiški politik, 1927 izključen iz partije, deportiran v Sibirijo, 1937 kot trockist obsojen na smrt in ustreljen. 19

Serebrjakov, Leonid Petrovič (1888-1937), član partije od 1905, v Leninovem času sekretar CK. 20

Sokolnikov, Grigorij Jakovljevič (1888-1939), boljševik, prvi komisar za finance, 1936 izključen iz partije in obsojen na 10 let zapora. 21

Radek, Karl Bernhardovič (1885-1939), eden Leninovih najožjih sodelavcev, 1919-1923 član CK Ruske komunistične partije, 1920 član in sekretar IK Kominterne, 1937 za 10 let izgnan v gulag. 22

Tuhačevski, Mihail Nikolajevič (1893-1937), sovjetski maršal, od 1925-1928 vrhovni poveljnik

Rdeče armade, obsojen na smrt in ustreljen, rehabilitiran leta 1957.

22

obrambe in pritožbe proti obsodbi. Stalin ni želel, da bi obtoženi uporabili zatožno

klop kot govorniški oder, s katerega bi širili svoje politične poglede in na ta način

škodili režimu in Stalinu. (Deutscher, 1977, str. 325)

Nekatera zaslišanja s teh procesov so bila objavljena, nekatera pa ne.

Obtoženi so praviloma priznavali krivdo, po trditvah oblasti, prostovoljno. V večini

primerov so priznavali, da so bili škodljivci v gospodarstvu, izdajalci, vohuni,

zarotniki, večinoma povezani z zahodnimi, reakcionarnimi političnimi krogi in

obveščevalnimi službami. Kot je zapisal Klopčič, je bil strašno slišati ali brati, kaj

vse naj bi bivši boljševiški vodje, junaki oktobra in državljanske vojne ter državniki

prve proletarske republike, počenjali zoper lastno državo. (Klopčič, 1980, str. 550)

Stalinovi tajni agenti so vohunili po javnem in zasebnem življenju vseh

pomembnih osebnosti od vrhov GPU do vrhov Rdeče armade. Stara garda

boljševikov je bila pod stalnim nadzorom vohunov in provokatorjev. Funkcionarji so

lahko bili osumljeni »nezvestobe« Stalinu že, če so molčali, medtem, ko so drugi

slavili genialnega vodjo. (Eiltz, 2010, str. 87)

V obdobju čistk ni mogel biti varen nihče, ki je imel kakršnokoli pomembno

funkcijo v Sovjetski zvezi. To spoznanje je posameznike na visokih položajih

spodbudilo, da bi storili kaj za zaustavitev te nesmiselno morijo. Te akcije niso začeli

bivši poraženi opozicijski voditelji, temveč ljudje, ki dotlej niso dvomili v Stalina.

(Deutscher, 1977, str. 344)

Prva reakcija proti terorju se je pojavila že po sojenju Radeku, Piatakovu in

Sokoljnikovu in to prav v neposredni bližini Stalina. Najverjetneje je prišlo do spora

med Stalinom in Grigorijem Konstantinovičem Ordžonikidzejem23, starim

boljševikom, ki je bil v mladosti zaprt skupaj s Stalinom v bakujskem zaporu. Do

spora med njima je prišlo, ker se je Ordžonikidze uprl Stalinovi likvidaciji svojega

namestnika Piatakova in številnih drugih industrijskih voditeljev. Spor se je končal v

skrivnostnih okoliščinah z nenadno smrtjo Ordžonikidzeja. Ta dogodek je sprožil val

neodobravanja Stalinove politike. V tem času se je najverjetneje začelo tudi resnično

kovanje zarote proti Stalinu. (Deutscher, 1977, str. 344) Na začetku leta 1939 je bila

čistka končana. Odločitev, da je čistk konec, je Stalin objavil na osemnajstem

23

Ordžonikidze, Grigori Konstantinovič – Sergo (1886-1937), gruzijski boljševik, zdravnik. S Stalinom in Mikojanom so tvorili t.i. “kavkaško kliko”. Stalinu pomagal odstraniti Zinovjeva in Kamenjeva. Uradno umrl zaradi samomora.

23

kongresu partije med 2. in 13. marcem 1939 v Moskvi, ki je bil sklican po premoru

petih let. »Ni dvoma, da nam ne bo več treba uporabljati metod množičnih čistk«, je

na kongresu povedal Stalin. (Deutscher, 1977, str. 349)

Od starih boljševikov je ostal le še Trocki v izgnanstvu. Potem ko je zapustil

turški otok Prinkipo, je odšel najprej v Francijo, potem na Norveško in se na koncu

ustalil v Mehiki. Po letu 1932 so njegovi stiki z domovino postajali vse redkejši,

dokler se niso povsem prekinili. Vsaka možnost, da vpliva na dogodke v Sovjetski

zvezi, je bila zanj izgubljena prav v letih, ko je lov na trockiste postal glavna tema

sovjetskega političnega življenja. V tujini je Trocki skušal s pomočjo propagande

prikazati pravo naravo Stalinove politike. Četrta internacionala, ki jo je poskušal

ustanoviti, ni nikoli zaživela. V izgnanstvu je Trocki zavračal vse obtožbe zoper

sebe, vendar je na ta način vznemirjal Stalina. V Sovjetski zvezi se je o njem

govorilo kot o izdajalcu države. Na moskovskih procesih se je vedno pojavljalo

njegovo ime kot ime največjega zločinca v odsotnosti. Sovjetske tajne službe so ga v

izgnanstvu preganjale. (Boffa, 1976, str. 446-447) Dne 20. avgusta 1940 je neki

nepomembni fanatik s cepinom ubil Trockega med pisanjem obtožujoče Stalinove

biografije. Na ta način je bila pravzaprav izvršena obsodba moskovskega sodišča, ki

je Trockega obsodilo na smrt. Stalin je s smrtjo Trockega dosegel svojo zadnjo

zmago nad nosilcem trockizma, nad človekom, ki je prav tako kot Lenin predstavljal

velike upe za ruski narod med oktobrsko revolucijo. (Deutscher, 1977, str. 350)

Stalin je zagotovo vedel, da je bila velika večina njegovih žrtev popolnoma

nedolžnih, a je bilo po njegovem mnenju bolje zapreti milijone, če bi s tem zatrli

peščico »skrivnih sovražnikov« in jim tako preprečili poskus prevrata v morebitni

vojni. V skladu s tem je Stalin junija 1937 izjavil, da bi bil uspeh tudi, ko bi se

izkazalo, da je pet odstotkov aretiranih resnično sovražnikov. Za dokaze si niso tako

dosledno prizadevali. Po besedah Nikite Hruščeva, ki je tedaj vodil moskovski

partijski komite, je imel Stalin navado reči, da »je treba imeti poročilo (ovadbo) za

resnično že, če drži deset odstotkov navedenega v njem.« (Figes, 2007, str. 225)

»V letih 1937-1938 je izginilo toliko ljudi, posebno v partijskih krogih in med

inteligenco v največjih mestih, da se je zdelo, kot bi zapirali na slepo, kot da lahko

črne marice, ki so vsako noč rohnele po ulicah, poberejo kogarkoli. V zaporih so se

znašli predstavniki vseh družbenih slojev. Večini zapornikov se ni niti sanjalo, zaradi

24

katerega zločina so končali za rešetkami. Jeseni 1938 v Sovjetski zvezi ni bilo

družine, ki ne bi koga izgubila ali poznala sorodnikov zaprtih. Ljudje so v strahu

pričakovali, da bo sredi noči potrkalo na njihova vrata.« (Figes, 2007, str. 227) »Po

nekaterih ocenah so v letih 1937 in 1938 usmrtili ali zaprli 116.885 članov partije.

Višje kot je bil kdo, bolj verjetno je bilo, da ga bodo zaprli, saj so nižji kadri komaj

čakali, da bodo lahko očrnili svoje predpostavljene in sami zasedli njihova mesta. V

teh letih so aretirali in ustrelili 102 od 139 članov centralnega komiteja, izvoljenih

na sedemnajstem partijskem kongresu leta 1934, zaprli pa so tudi 56 odstotkov

delegatov kongresa. Vrste Rdeče armade so redčili še dosledneje: od 767 visokih

častnikov so jih 412 usmrtili, 29 jih je umrlo v zaporu, 3 so naredili samomor in 59

jih je ostalo v ječi.« (Figes, 2007, str. 225)

Čistke so pomenile uničenje stare leninske stranke in ustanovitev nove,

Stalinove partije. Uničen je bil tudi celoten stari leninski vodilni kader. Bolj ali manj

je to potrdil tudi sam Stalin na osemnajstem kongresu partije, ko je izjavil: »V CK

partije imamo podatke, ki kažejo, da je v obdobju, ki ga zajema to poročilo, partija

znala dvigniti na vodilna mesta po državni in partijski liniji več kot 500 tisoč mladih

boljševikov.« Povsem očitno je, da Stalin za te »mlade boljševike« ni odpiral novih

položajev, ampak so zasedli mesta odstranjenih komunistov. (Britovšek, 1984, str.

363)

2.4. Življenje v tajgi in tundri

Prva taborišča so nastala že sredi leta 1918, dekret, ki jih je uzakonil, pa je bil

sprejet septembra istega leta. Holmogorih blizu Arhangelska naj bi bilo prvo

poznano delovno taborišče. (Conquest, 1972, str. 333) Prva taborišča so boljševiki

uporabljali za vojne ujetnike. Po izstopu iz prve svetovne vojne so kampe preuredili

in vanje pošiljali kriminalce. Te naj bi organizirali v bataljone, ki naj bi opravljali

razna fizična dela v korist ruske družbe. Taborišča je upravljala ruska tajna policija

Čeka. (Applebaum, 2003, str. 31)

V času kolektivizacije, ki velja za enega največjih preobratov v sovjetski

zgodovini, je bil uničen način življenja, ki je v Rusiji temeljil na družinski kmetiji,

starodavni vaški občini, samozadostni kmečki skupnosti, njeni cerkvi in kmečkem

tržišču. Boljševiki so v tem videli oviro za industrializacijo. Zaradi tega so uvedli

25

ukrepe, ki so milijone ljudi razpršili po vsej Rusiji. Večina teh ljudi je bila iz vrst

kulakov in njihovih družin, med njimi pa so bili tudi ljudje, ki so zbežali iz kolhozov,

in reveži, ki so ostali brez domov. Ti ljudje so postali poglavitna delovna sila

Stalinove industrijske revolucije. Napolnili so mesta, gradbišča velikih industrijskih

obratov, pa tudi delovna taborišča, gulage. (Figes, 2009, str. 91)

Industrijska revolucija, ki jo je sprožil Stalin, se je zelo razlikovala od

industrijske revolucije na zahodu. Visoke zahteve, ki so bile določene v petletnem

planu, ni bilo mogoče doseči brez izkoriščanja prisilnega dela. Slednje je bilo najbolj

potrebno v mrzlih in odmaknjenih pokrajinah na severu, kjer se je nahajalo največ

sovjetskih nahajališč rud in fosilnih goriv. Leta 1929 so z množičnimi aretacijami in

deportacijami kulakov omogočili množičen dotok suženjske delovne sile, ki je bila

poglaviten ekonomski motiv za vzpostavitev sistema gulagov. (Figes, 2009, str. 116)

Od leta 1929 so taborišča dobila nov pomen, saj je sovjetska tajna policija takrat

prevzela nadzor nad sovjetskim kazenskim sistemom. (Applebaum, 2003, str. 4)

Sredi tridesetih let je prebivalstvo gulagov, ki so tedaj že veljala za nepogrešljiv

del sovjetske industrijske proizvodnje, strahovito naraslo. Med letoma 1932 in 1936

je število zaprtih v delovnih taboriščih, delovnih kolonijah in »posebnih

naselbinah24

« doseglo 2,4 milijona. (Figes, 2009, str. 198) »Milijoni suženjskih

delavcev, ki so bili na voljo upravi delavnih taborišč GULAG, so igrali pomembno

gospodarsko vlogo in so jih pravzaprav sprejeli kot normalno komponento sovjetske

ekonomije.« (Conquest, 1972, str. 352) Zapornike so uporabljali za sečnjo lesa,

rudarstvo, poljedelstvo, posojali so jih različnim državnim podjetjem. Zaporniki so

tudi gradili in vzdrževali taborišča ter izdelovali taboriščne potrebščine, večina

zapornikov pa je opravljala razna gradbena dela. (Conquest, 1972, str. 353)

Čas velike čistke v letih 1937-1938 je zaznamovala Stalinova represija, ki je

zajela politično elito, predvsem boljševike in poveljujoče v vojski, ter vse, ki so bili z

njimi povezani. V letu 1937 je Stalin regionalnim vodjem NKVD poslal seznam

ljudi, ki naj bi bili aretirani v njihovi regiji. Nekateri so bili uvrščeni v prvo

kategorijo in obsojeni na smrt, drugi pa v drugo kategorijo, ki je pomenila 8 do 10 let

dela v taborišču. Najbolj nevarne med njimi so poslali v posebne zapore, da ne bi s

svojo miselnostjo »okužili« drugih zapornikov. Gulagi so se v času velike čistke

24

Posebne kolonije so bile primitivna, od sveta ločena taborišča. Večino je sestavljalo nekaj barak, ki so jih ob prihodu zgradili izgnanci sami.

26

spremenili iz zaporov, v katerih so ljudje umirali večinoma po nesreči, v taborišča, v

katerih so zapornike z delom izžemali do smrti ali pa jih kar umorili. Število smrtnih

žrtev je v taboriščih v tem času skokovito naraslo. (Applebaum, 2003, str. 103-105)

Med najbolj znana delovna taborišča spadajo taborišča ob Belomorskem

prekopu, Lenzolota na Daljnem vzhodu, Solovetski otoki, Klolima, Marijansk,

Magadan idr. Stalin je namen teh taborišč prikrival pred zahodnim svetom, vendar je

bilo že v poznih štiridesetih letih veliko pričevanj in dokaznega gradiva, ki je

potrjevalo zgodbe taboriščnikov, ki jim je uspelo pobegniti na Zahod. Te zgodbe je

potrjeval tudi Stalinov zakonik o poboljševalnem delu v RSFSR. (Conquest, 1972,

str. 330)

Zakon o poboljševalnem delu je določal tri vrste taborišč. Prva so bile tovarniške

in poljedelske kolonije, ki so bile ustanovljene za ljudi, obsojene po 33. členu

zakonika o poboljševalnem delu. Na podlagi tega člena so ljudi, ki jim je bila

odvzeta svoboda, pripravljali na različne poklice in jih učili discipline. To so bila

taborišča za zelo majhne prekrške, npr. za ljudi, ki niso spoštovali tovarniške

discipline ali pa za majhne tatove. Druga vrsta so bila taborišča za množično delo.

Sem so sodila vsa tista taborišča, ki so bila postavljena v daljnih območjih za

»razredno nevarne elemente«, ki so bili potrebni strožjega režima. V teh taboriščih so

zbirali vse, ki so bili obsojeni po 58. členu25 kazenskega zakonika in so bili

kategorizirani kot politični zaporniki. Najhujši tip taborišča so bila kazenska

taborišča za strogo osamitev. V teh so bili kaznjenci, ki so bili prej zaprti v drugih

kolonijah in se niso pokorili. Dolgo je bila splošno veljavna ruska razlaga, da so to

delovno poboljševalne ustanove z blagim režimom. Zaporniki naj bi se iz teh ustanov

vrnili na pravo pot poboljšani in vredni biti del socialistične družbe. (Conquest, 1972,

str. 330)

Gulagi naj bi delovali kot država, imeli so celo posamezna ministrstva: gulag za

lesno industrijo, gradnjo cest, barvaste kovine, rudarstvo…. Imeli so tudi kolegij

načelnikov strokovnih gulagov, ki je bil nekaj podobnega kot svet ministrov.

(Štajner, 1971) Tako o delovanju gulagov piše Karlo Štajner26 v svoji knjigi 7000 dni

25

58. člen kazenskega zakonika: po tem členu so sodili ljudem, za katere so smatrali, da so sovražniki delavstva, npr. saboterji, izdajalci ipd. 26

Štajner, Karlo (1902-1992), jugoslovanski komunist, v Moskvi vodil tiskarsko dejavnost

Kominterne, 1936 aretiran, v gulagih preživel 20 let, rehabilitiran leta 1956.

27

v Sibiriji. V njej je opisal dve desetletji svojega življenja, ki jih je preživel v ruskih

gulagih. Aretiran je bil 4. novembra 1936 v Moskvi. Obtožnica ga je bremenila, da je

član protirevolucionarne organizacije, ki je ubila sekretarja centralnega komiteja

sovjetske komunistične partije in sekretarja komiteja leningrajskega okrožja Sergeja

Kirova, bremenila pa ga je tudi, da je agent gestapa. (Štajner, 1971, str. 16) Obsojen

je bil na vojaškem sodišču ZSSR po 6., 8. in 9. točki 58. člena kazenskega zakonika

in je bil poslan v Sibirijo. (Štajner, 1971, str. 38)

Pot v taborišča ni bila prijetna. Zapornike so po obsodbi pripeljali na železniške

postaje in jih strpali na železniške vagone. Klopčič piše: »Vagoni so bili na zunaj

navadni, potniški. Znotraj so bile spremembe. Iz dolgega hodnika ob strani z okni je

bil dostop v kupeje brez oken, s pogradi v dve nadstropji. Natlačili so nas vanje in

večini ni preostalo drugega, kakor da leže v ozke predale. Sprva si še lahko prenašal

ležanje, potem ti je začelo presedati, toda zravnati se nisi mogel, a stati v prehodu ni

bilo za vse prostora. Imel sem srečo, da pot ni bila dolga.« (Klopčič, 1980, str. 572)

Potovanja v taborišča so lahko trajala tudi več mesecev, potovanje z vlakom od

Leningrada do Vladivostoka je, denimo, trajalo kar 47 dni. Takšna potovanja so

zaporniki opisovali kot hujša od življenja v taboriščih. Natlačeni tovorni vagoni

pozimi niso bili ogrevani, poleti pa je bilo v njih zaradi razgrete pločevine neznosno.

Neprimerna hrana in pomanjkanje pitne vode ter slabo urejene sanitarije so

povzročale hudo trpljenje in visoko smrtnost. (Conquest, 1972, str. 334)

Življenje v taboriščih opisuje tudi članek v časopisu Slovenec, ki je izšel 4. marca

1931 pod naslovom Suženjstvo v Rusiji. V članku je objavljeno pismo ruskega kmeta

- naseljenca, ki je bil s svojimi sovaščani deportiran v severne gozdove na prisilno

delo. Avtor članka je poročal, da moskovska vlada trdi, da v Rusiji ni prisilnega dela,

ter da so si nekateri tuji strokovnjaki ogledali Rusijo in tudi sami izjavljali, da niso

videli prisilnega dela in da so takšne trditve izmišljotina. K temu je dodal, da ti

strokovnjaki, ki so hodili po srednji Rusiji in Moskvi, verjetno res niso mogli videti,

kaj se godi na Murmanski obali in v severnih gozdovih. (Slovenec, 4. 3. 1931, str. 6)

Odlomek iz pisma ruskega kmeta v gulagu, ki je bilo objavljeno v članku, opisuje

težke delovne razmere: »Razdeljeni smo v delovne skupine, od katerih vsaka voli

svojega delovodjo. Zgodaj zjutraj hodimo sekat les, močno zastraženi. Vsakokrat

nam sproti določijo, koliko moramo čez dan posekati. Prej nas ne odvedejo domov,

28

dokler nismo vsega storili. Naša hrana je krompir in košček kruha. Strogo nas

stražijo morda zaradi tega, ker jih je jeseni, ko so noči tukaj zelo temne, mnogo

skušalo pobegniti. /…/ Bogve, če se na širnem božjem svetu kdo briga za nas.

Kremlju je popolnoma vseeno, če se tukaj tudi vsi stegnemo. Vedno prihajajo nove

skupine, sami kulaki in drugi nasprotniki Sovjetov. Ženske so spravili v posebne

oddelke, morajo pa delati kakor moški. Odvzeli so nam vse otroke in jih peljali proč,

da bi iz njih napravili prave 'proletarce in nove ljudi'. Sedaj veste, kako se godi v

sveti Rusiji in kaj se godi z nami.« (Slovenec, 4. 3. 1931, str. 6)

V delovnih taboriščih je bil tudi velik odstotek ženskih zapornic. Med njimi so

bile tako kriminalke kot tudi politične zapornice. Obstajala so tudi ženska

koncentracijska taborišča, na severu pa tudi mešana. Najtežje je bilo zapornicam v

mešanih taboriščih, kjer so bile pogosto zlorabljene in so si morale zaščito iskati s

pomočjo spolnih uslug. (Conquest, 1972, str. 338)

Kdaj pa kdaj je prišlo tudi do pobegov iz gulagov, a so bili zelo redko uspešni.

To so bila dejanja brezupa. Na območju Pečore je NKVD namenil vsakomur, ki je

prignal nazaj pobeglega zapornika, 5 kg pšenice za nagrado. Z ujetimi ubežniki so

vselej surovo ravnali in jih skoraj brez izjeme ustrelili. (Conquest, 1968, str. 343)

Po navedbah Klopčiča so bila taborišča vsaj prehodno obdana z bodečo žico,

imela so več stražnih stolpov, na katerih so bili oboroženi pazniki, znotraj ograde pa

paznikov ni bilo. Pazniki so si pomagali tudi s psi. (Klopčič, 1980, str. 572) NKVD

je uporabljal tudi druge načine nadzora zapornikov. Med obsojenci so novačili ljudi,

ki so vohunili za sojetniki. Seveda so obsojenci imeli veliko povedati proti režimu in

tajni policiji, ki sta jih zaprla v taborišča. Posebno pozornost je tajna policija

posvečala političnim zapornikom, ki so jih uvrstili med nevarne elemente.

Vzpostavili so celo mrežo provokatorjev, vohunov in ovaduhov, ki so obljubljali

lažje delo ali svobodo. (Štajner, 1971, str. 112)

Tudi kaznovanje je bilo v gulagih nekaj običajnega. Če zaporniki niso hoteli

delati, so jih kaznovali na različne načine. Na območju oddaljenih severnih in

vzhodnih taborišč so kaznjence za take prekrške takoj ustrelili, drugje pa so

prestopnika slekli do golega in ga pustili stati na snegu dokler ni obupal. Pogosto so

jih zapirali v samice, kjer so dobili le minimalno količino hrane in vode za preživetje.

V taboriščih ni bil glavni prekršek sabotaža, temveč protisovjetska propaganda.

29

(Conquest, 1972, str. 341) Kot vse v Stalinovi dobi, so tudi taborišča delovala s

pritiskom nadrejenih na podrejene. Vsako taborišče je imelo svoj plan dela, vsi

taboriščni poveljniki so delali v okviru sistema kazni in nagrade. (Conquest, 1972,

str. 355)

»Zgodovinarji izražajo sicer različne poglede na nastanek gulagov. Nekateri

mislijo, da je šlo za stranski učinek Stalinovega prevzema politične oblasti, drugi pa

poudarjajo, da je sistem nastal zaradi osamitve in kaznovanja umišljenih družbenih

slojev, kakršna sta bila »buržoazija« in »kulaki«, ter narodov in narodnosti, ki so jih

imeli za nevarne državi. Vsak od teh dejavnikov je odigral svoje, gospodarski razlogi

pa so bili odločilni in njihov pomen je od trenutka, ko si je režim začel prizadevati,

da bi se zapori sami vzdrževali, venomer naraščal.« (Figes, 2009, str. 116-117)

Gulagi so obstajali in se širili tudi v času druge svetovne vojne in po njej, vse do

zgodnjih petdesetih let. Ves ta čas so igrali pomembno vlogo v sovjetski ekonomiji.

Ocenjujejo, da je v času od leta 1929 do Stalinove smrti leta 1953 skozi gulage šlo

okrog 18 milijonov ljudi, okrog 6 milijonov pa jih je bilo izgnanih v puščave

Kazahstana ali v sibirske gozdove. Kot sistem masovne suženjske delovne sile, ki je

vključeval milijone ljudi, so gulagi izginili šele po Stalinovi smrti. (Applebaum,

2003, str. 4)

30

3. STALINOVE ČISTKE SKOZI PRIČEVANJA SLOVENSKIH

KOMUNISTOV IN TAKRATNEGA ČASOPISJA

3.1. Pogledi mladega komunista Franceta Klopčiča na dogajanje

v Sovjetski zvezi

France Klopčič se je rodil 25. oktobra 1903 v mestu Špital, ki je del province

Alzacije in Lorene, kjer je njegov oče delal kot industrijski delavec. Sam v mladosti ni

imel stika s kmečkim prebivalstvom, kar je kasneje vplivalo na njegove poglede na

družbo. »Prvi otroški vtisi niso imeli niti malo kmečkih podob. Nasprotno, vsa okolica

je bila podrejena hlastnemu pridobivanju premoga iz tal: čim več, čim hitreje, čim

ceneje. Zato je blizu jaška zrasla velika delavska kolonija. Tam je bila delovna sila.

Od jaška in delavnice pri njem je prihajal hrup, a mogočen pisk parne piščalke je

vabil delavce v jamo trikrat na dan, v izmeni vsakih osem ur.« (Klopčič, 1980, str. 9)

Že kot najstnik je Klopčič postal član Komunistične partije Jugoslavije. V

dvajsetih letih je delal kot novinar pri različnih levo usmerjenih časopisih. Boril se je

proti jugoslovanskemu centralizmu in hkrati zagovarjal socialistično in federativno

urejeno državo. Med leti 1926–1929 je bil vodja slovenske sekcije Komunistične

partije Jugoslavije. Leta 1930 je zaradi politične represije režima v Jugoslaviji

emigriral v Sovjetsko zvezo. V svoji knjigi Desetletja preizkušenj piše, da je konec

marca 1930 z rojakom Francem Planklom zapustil Velenje, Slovenijo in Jugoslavijo.

(Klopčič, 1980, str. 394)

Svoje poglede na Sovjetsko zvezo je najbolj izoblikoval med letoma 1930 in

1956, ko je na lastni koži občutil moč sprememb, ki jih je prinesla revolucija in njene

posledice. Sanje mladega slovenskega komunista so takrat bile, da bi lahko odšel v

obljubljeno deželo socializma in se tam izpopolnjeval kot komunist. Konec avgusta

1930 je Klopčiču Djuro Salaj posredoval sklep centralnega komiteja jugoslovanske

partije, da bo odpotoval v Moskvo in tam študiral na mednarodni Leninski šoli. Tega

se je Klopčič zelo razveselil, ker je tako lahko končno videl obljubljeno deželo

nastajajočega socializma. Zelo se je veselil tudi dejstva, da se bo lahko poglabljal v

teorijo marksizma in leninizma. Sklep, ki ga je prejel, se je nanašal tudi na njegovo

31

ženo. Za pot je Klopčič prejel ponarejen potni list na ime, ki si ga ni zapomnil. Dobil

pa je tudi denar za pot in naslov, na katerem se je moral javiti v Berlinu, kjer je prejel

nadaljnje napotke. (Klopčič, 1980, str. 402)

V poznih dvajsetih letih so komunisti verjeli, da se v Rusiji gradi nov, boljši

svetovni red, na to pa so po njihovem mnenju kazale tudi smernice ruske politike. O

tem piše zgodovinar David R. Shearer: »V poznih dvajsetih letih je komunistična

partija Sovjetske zveze pod vodstvom generalnega sekretarja Josipa Stalina začela z

revolucionarno preobrazbo dežele. V nekaj kratkih letih Sovjetska zveza ni bila več

dežela, kakršno so poznali. V dvajsetih letih je bila Sovjetska zveza neindustrijska

dežela z veliko naravnih bogastev. Temeljila je na kmetijstvu z velikim številom

majhnih, razdrobljenih kmetij. Do poznih tridesetih let je teh majhnih kmetij ostalo

zelo malo. Državna kmetijska produkcija je bila reorganizirana v masovno

mehanizirano proizvodnjo. Večina ruralnega prebivalstva je živela v velikih agrarnih

kompleksih, ki jih je vodila država. Zaradi državnega planiranja in prisilnega

investiranja se je industrijska produkcija podvojila, nato potrojila in početverila. Do

začetka druge svetovne vojne je Rusija postala vojaška in industrijska velesila na ravni

najrazvitejših držav.« (The Cambridge history of Russia, 3, 2006, str. 192)

Klopčičevo takratno razpoloženje lahko razberemo iz njegovih besed, ko je v

Njegorelonu, prvem kraju na sovjetskem ozemlju, izjavil, da si sedaj lahko oddahne,

ker v Rusiji ni policistov, orožnikov, detektivov in raznih vohljačev, ki bi vohunili za

njim. Menil je, da v komunistični oazi lahko govoriš na glas, kar si misliš, ne da bi se

oziral, če te kdo zasleduje, ker je ta država, država svobode. Prva leta življenja v

Sovjetski zvezi so bila za mladega komunista idilična. Ko se je ustalil, se je začelo

izobraževanje. (Klopčič, 1980, str. 406)

Visoka šola, ki jo je obiskoval, je bila ena najpomembnejših učnih središč

Komunistične internacionale za kadre izven Sovjetske zveze. V mednarodno Leninsko

šolo so prihajali funkcionarji različnih partij z vseh koncev sveta. Največ je bilo članov

centralnih komitejev, prišli pa so tudi posamezni intelektualci iz različnih

komunističnih gibanj. Študij je obsegal dvoletni, pospešeni program učenja marksizma

– leninizma, slušatelji pa so se seznanili tudi z organizacijskimi in taktičnimi nalogami

razvejanega revolucionarnega gibanja. Namen izobraževanja je bil, da bi pridobljeno

znanje mladi komunisti uporabili po vrnitvi v domovino. Na šoli so poskrbeli tudi za

32

kulturno in umetniško izpopolnjevanje kandidatov. Slušatelji so si lahko izbirali

vstopnice za gledališke predstave, kino predstave ali pa za obisk katerega od muzejev.

V tistem času je bilo v Moskvi mogoče videti bisere nove kulture, ki je po Klopčičevih

besedah nastajala na drugačen, poseben način. (Klopčič, 1980, str. 417)

V študijski program je bil vključen tudi teden dni trajajoč kolektivni izlet

šolske sekcije v Nižni Novgorod, ki se je kasneje preimenoval v Gorki. To mesto je v

carski dobi slovelo zaradi svoje »jarmarke«, to je sejem za vso Rusijo. V mestu, skozi

katero je vodila železnica in mimo katerega so plule številne rečne ladje po Volgi in

Oki, ter pristajale v pristanišču, so se stekali stari trgovci in novi industrialci, ki so se

dogovarjali o vlaganjih v industrijo po vsej širni deželi. Po petletnem planu naj bi v

tem mestu nastala velika avtomobilska industrija, gigantska tovarna papirja in

celuloze, tovarna električnih in naftnih motorjev. Ko se je Klopčič z vlakom pripeljal v

Nižni Novgorod, je videl prve rezultate industrializacije. Zagledal je veliko, novo

tovarno papirja, ki je ravnokar pričela obratovati. To je bil pravi gigantski kompleks

tovarn. Papir, ki so ga proizvajali, je bil namenjen za dnevno časopisje in je moral

ustrezati takratnim rotacijskim strojem v tiskarnah. Nove stanovanjske hiše, trgovine,

menze, delavnice, šole, ambulante, vse, kar je za zaposlene nujno potrebno, je bilo

zgrajeno poleg tovarne v zelenem borovem gaju. Klopčič je obiskal tudi tovarno

motorjev in nedaleč stran od nje so mu pokazali tudi obsežno gradbišče, na katerem

naj bi v prihodnosti nastale številne produkcijske hale za bodočo avtomobilsko

tovarno. (Klopčič, 1980, str. 422)

Da bi se pohvalili tudi z novimi medčloveškimi odnosi, ne le z zidovi iz betona

in z jeklenimi stroji, so Klopčiča popeljali na ogled komune Boljševo v bližini

Moskve. Do komune je vodila le pot po železnici skozi gozdnato pokrajino. Skupnost

je združevala nekdanje kriminalce, ki so se pokesali in so se odločili pričeti novo

življenje po oktobrski revoluciji in državljanski vojni, ki je vzela veliko življenj in

pustila veliko otrok brez staršev. Veliko število obubožanih ljudi in otrok z ulice se je

stekalo v mesta. Eden od vzrokov, ki je še bolj povečal število nepreskrbljenih otrok,

je bila suša leta 1921. Iz te množice nepreskrbljenih so nastajali novi kriminalci.

(Klopčič, 1980, str. 423) Posledice družbenih ujm je bilo potrebno odpraviti in sicer,

kot pravi Klopčič, na nov, human, socialistični način. Najbolj uveljavljena metoda je

bila prevzgoja bivših kršilcev družbenih norm. Omenjena komuna se je posvečala

33

predelavi lesa. Ravno zaradi tega so bile delavnice polne raznega tesarskega orodja za

izdelovanje stavbnega in stanovanjskega pohištva. Bistvo socialistične prevzgoje je

bilo namreč proizvajalno delo. Kontrolo nad člani komune so opravljali člani sami in o

morebitnem izostanku ali odhodu posameznikov iz komune obveščali predstavnika

politične oblasti. Bistvo teh komun je bilo, da so se upravljale same v vseh zadevah

materialnega življenja, vplivale pa so tudi na samodisciplino in na samo vzgojo

komunarjev. Takšen način družbene prevzgoje je na mladega Klopčiča naredil velik

vtis. Česa podobnega takrat zahodni svet ni poznal. Te komune so obstajale konec

dvajsetih in v začetku tridesetih let. Pozneje, zlasti po letu 1936, ko so se začele velike

stalinistične čistke, so te komune odpravili oziroma jih niso več ustanavljali. Začelo se

je mračno obdobje, ko so oblasti s pomočjo organov notranjih zadev počenjale vse kaj

drugega, le prevzgoje ne. Samoupravljanje komunarjev so zamenjali s hudo represijo

in se tako norčevali iz človeškega dostojanstva. (Klopčič, 1980, str. 423)

Najbolj razširjeno geslo v tistem obdobju je bilo po navedbah Klopčiča

»izpolniti petletko v štirih letih«. Ta slogan si našel povsod, v časopisih, v javnih

lokalih, na plakatih napisanih z roko – to so bila rdeča platna, na katerih so izstopale

bele črke. Namen propagande je bil izpolniti načrte prve petletke, ki je predvidevala

rast industrije in energetike, prometa in kmetijstva, kulture in življenjske ravni, in to v

vsega štirih letih. Sovjetska zveza je bila prva država, ki je pripravila podroben načrt,

kako se bo razvijala v naslednjih petih let. Prva petletka je zajemala dobo od leta 1929

do 1933, vendar se je že proti koncu leta 1930 pokazala potreba po pospešitvi razvoja.

Zato je boljševiška partija pozvala ljudstvo, da z udarniškim delom doseže izpolnitev

petletnega načrta v štirih letih, torej do konca leta 1932. Geslo »pet v štirih letih« se je

mlademu Klopčiču takrat zdelo sila imenitno. Sam pri sebi si je govoril, da je to

zasluga pravilnega vodstva in zavesti milijonov »zavestnih« delavcev. Vsesplošno

navdušenje se je kazalo tako, da so se oglašali celotni kolektivi tovarn, rudnikov,

železnic in celih pokrajin ter sprejemali ukrepe, da bi plan izvedli predčasno. Časniki v

Sovjetski zvezi so bili takrat polni poročil, kako kolektivi tekmujejo, da bi čim več

prispevali k izgradnji socialistične države. Po Klopčičevih besedah v Sovjetski zvezi

takrat ni več obstajal kapitalistična konkurenca, ampak samo še tekmovanje kolektivov

socialističnega dela. (Klopčič, 1980, str. 426)

34

Posebnost leta 1935 je nastanek stahanovskega gibanja. Avgusta 1935 je vso

deželo obšla vest, da je jamski kopač Aleksej Stahanov27 v šestih urah, takšen je bil

delovnik pod zemljo, nakopal 102 toni premoga. S tem dosežkom je štirinajstkrat

presegel svojo delovno obveznost. Da bi dosegel ta izjemen uspeh, si je Stahanov

pomagal z najmodernejšo strojno opremo. Način in tehnologijo si je priskrbel sam ali

pa so mu ga zagotovili odgovorni po njegovih predlogih. Rekord je dvignil na noge

vso državo. Že septembra so se po vsej državi pojavili posnemovalci Stahanova.

Kovač Busigin je namesto 675 metrov gredi oblikoval 966 metrov, delavec Smetanin

je v čevljarski tovarni med svojo izmeno sešil 1400 parov obutve. Podoben uspeh je

dosegel tudi kovinar Gudov pri izdelavi zobnikov. Posnemovalcev je bilo iz dneva v

dan več. Stahanovsko gibanje se je širilo kot ogenj skozi suho tajgo. To je bil val

vsesplošnega navdušenja. To izjemno delavsko zavest je Klopčič tudi sam opazil, ker

je delal kot novinar in bil zato vsak dan na gradbiščih in v tovarnah. Sam je spremljal

znanega zidarja Calega v Moskvo, da bi tam pri gradnji novih štirih hal avtomobilske

tovarne pokazal vse svoje znanje in postavil nov rekord v polaganju opeke v enem

delovnem dnevu. (Klopčič, 1980, str. 508)

Stalin je opisal razpoloženje v deželi: »Življenje se je zboljšalo. Ko radostneje

živiš, se tudi delo hitreje premika.« Vrhunec in nove spodbude je stahanovsko gibanje

doseglo novembra 1935 na prvem vsedržavnem posvetovanju stahanovcev. Širilo se je

vedno bolj, postajalo je sovjetski vsakdan. Klopčičevo mnenje je, da je bilo

stahanovstvo odsev dosežene visoke kulture in tehniške ravni delavskega razreda. Ta

novi delavski razred je bil zelo mlad in si je zelo želel pokazati pridobljeno znanje ne

glede na to, ali so imeli poklicno, srednjo izobrazbo ali pa so bili tehniki in inženirji.

Eni in drugi so ob istem času začeli delati v novih industrijskih gigantih in vsak je

našel področje, na katerem je lahko uporabil svoje znanje. Klopčič je zapisal, da je bil

to čas, ko je vstal kulturen in dinamičen delavski razred, ki je prisluhnil Stalinovim

besedam na stahanovskem posvetovanju: »Socializem dejansko lahko zmaga samo na

podlagi visoke produktivnosti dela, bolj visoke kot v kapitalizmu, na podlagi obilice

produktov in vsakovrstnih potrošniških dobrin, na podlagi premožnega in kulturnega

življenja vseh članov družbe.« (Klopčič, 1980, str. 509)

27

Stahanov, Aleksej (1906-1977), sovjetski rudar, ki je postal znan leta 1935, ko je v eni sami izmeni

izkopal 102 tone premoga, kar so sovjetske oblasti razglasile za svetovni rekord. Po njem je

imenovano stahanovsko gibanje.

35

O stahanovstvu so lahko ljudje pri nas brali tudi v časopisu Slovenec. Članek

Stahanov bič, ki je izšel 3. januarja 1936, je izražal protistalinistično usmerjenost

dnevnika. V članku so stahanovstvo primerjali z bičem, ki je zapel svojo strašno

pesem po plečih sovjetskega delavstva. Članek navaja, da je o stahanovskem

tekmovanju sovjetski tisk poročal po vsej državi in ga prikazal kot uspeh razredno

zavednih proletarcev. Avtor članka je porogljivo zapisal, da bo odslej veljala kot

merilo razredne zavednosti in državljanskega navdušenja le najvišja stahanovska

količina, ki jo bo zmogel sovjetski proletarec proizvesti v normalnem času šestih

delovnih ur, na tiste, ki bodo proizvedli manj, pa bo legel sum protisovjetskega

delovanja in razrednega izdajstva, zato se bo z njimi ubadala tajna policija Čeka. V

nadaljevanju govori o stahanovstvu kot o najnovejši pogonski sili, s katero želi

Stalinova vlada na vsak način dvigniti produktivnost sovjetske industrije. Po

avtorjevem mnenju je bil sovjetski delavec znan po svoji »naturalni« lenobi, zato je

bilo zvišanje dobička mogoče le, če oblast iznajde način, da pridnost delavcev

razgiblje in tako poveča njihovo produktivnost. Prav v ta namen naj bi Stalin ustvaril

stahanovstvo. Z njim je sovjetska vlada od svojega delavstva zahtevala enako delovno

vnemo in posledično res dosegla, da je produkcija močno narasla, a delavcem, ki jih je

podžgala k bolj intenzivnemu delu, ni dala tudi višjih plač. Namesto dvanajst rubljev

dnevno, ki jih je sovjetski rudar zaslužil prej, bi jih moral zdaj za večjo količino

vloženega dela prejeti od štirideset do petdeset, a je garanje po zgledu Stahanova

preprostemu proletarcu v Sovjetski zvezi prinašalo le najnižjo delavsko plačo. S tem je

sovjetska vlada prišla na svoj račun ter vsaj za nekaj časa odstranila nevarnost

delavskih uporov, čeprav so bili ti zelo slabo plačani. Članek se ne izogne niti kritiki

Stalinove vlade in pravi, da ima človek vtis, da je sovjetska vlada s stahanovstvom

zgrabila zadnjo bilko upanja ob potapljanju svojega gospodarstva. Avtor članka je

menil, da je ta rešilna bilka strašna in izžemalna, še bolj kot sredstva, ki jih je

uporabljal kapitalizem. Ta namreč ni iznašel bolj izkoriščevalskega in pogubnega

sistema za izkoriščanje delavca in delavčevih življenjskih sil kot je bilo stahanovstvo.

Svoje mnenje je avtor podkrepil z vestmi, ki so prihajale iz Sovjetske zveze da naj bi v

tovarnah zaradi represije nad delavci prihajalo do sabotaž. Proletarci naj bi gledali

stahanovce, ki jih je država namestila po raznih tovarnah in obratih, mrko in z

nezaupanjem: »Slišimo končno tudi o protiterorju, ki ga je režim začel s svojo znano

36

mu krvoločnostjo, in ki slabe delavčeve mišice in njegov prazni želodec razlaga kot

protidržavno razpoloženje, ki ga je treba ozdraviti ob zidu s par kroglami. Tak

zahrbten napad na proletarca, ki ne izpolnjuje stahanovskih standardov, lahko

jemljemo za začetek terorja, enostranskega terorja oblasti. Seveda pa vsak teror vedno

izzove protiukrepe in te imenujemo revolucija v kakršnikoli obliki.« Avtor je izpostavil

tudi problem delavcev, ki se jim ni uspelo uveljaviti v petletkah in so bili zato obsojeni

na ulico, kjer je z njimi obračunala tajna policija in jih pošiljala v delovna taborišča.

Tam so kopali kanale in gradili ceste pod vodstvom policije, zato je avtor članka

sklepal, da se bodo proletarci z veliko ogorčenostjo borili proti tej najnovejši iznajdbi

Kominterne, v primerjavi s katero so najhujši kapitalistični zločini nad delavstvom le

medli posnetki. (Slovenec, 3. 1. 1936, str. 1)

Klopčičevo vsesplošno navdušenje nad Sovjetsko zvezo se je spremenilo sredi

tridesetih let, ko je bil obtožen protirevolucionarnega delovanja in bil zaprt. Sam o tem

pravi: »Ko sem tako doživljal prve tedne v Moskvi in kot rečeno največ časa posvetil

študiju, sem nepričakovano prejel povabilo, da se zglasim v poslopju komunistične

internacionale, nedaleč od Kremlja, pri sekretarju internacionalne kontrolne komisije

Angertisu. Zakaj? Čemu?« To je bil začetek Klopčičeve agonije. Po zaslišanju pri

komisarju Angertisu so ga zaprli v zloglasni zapor Lubianka, kjer je bil sedež tajne

policije. (Klopčič, 1980, str. 429) Klopčičeva obtožnica se je glasila: »Osumljeni ste

kontrarevolucionarne dejavnosti, kar prepoveduje in kaznuje paragraf 58, člen 1 in 4,

kazenskega zakonika RSFSR.« (Klopčič, 1980, str. 435)

Tajna policija, ki se je kasneje preimenovala v NKVD,28

je bila udarna pest

komunistične partije. Pod upravo NKVD so spadali tudi zloglasni gulagi, kakor so se

imenovala delovna taborišča. Lokalni sovjeti so izgubili večino moči in nadzora, saj

jim ga je odvzela tajna policija. Ta prevzem oblasti je bil za Stalinovo politiko

ključnega pomena, saj si je s tem zagotovil popoln nadzor. Poleg tega je bila civilna

policija podrejena politični policiji, kar je vodilo v kruto represijo nad civilnim

prebivalstvom. (The Cambridge history of Russia 3, 2006, str. 215)

V Klopčičevem delu Desetletja preizkušenj najdemo tudi podroben opis

življenja zapornikov v Lubianki. V tem posebnem zaporu so veljala najstrožja pravila.

Zaporniki se izven svoje celice niso smeli srečevati in zaradi tega so imeli pazniki 28

NKVD – sovjetska varnostno-obveščevalna služba, nastala leta 1922. Znana je kot Stalinova tajna policija, ki je izvajala poboje in usmrtitve političnih nasprotnikov.

37

poseben način obveščanja, z značilnim pokom dveh sproženih prstov so signalizirali

po hodnikih medtem, ko so se jetniki premeščali, da ne bi prišlo do prepovedanega

srečanja. Iz izjav Klopčiča lahko razberemo, da je bilo življenje v zaporih zelo težko.

Red je bil zelo strog, Lubianka je veljala za sodobno jetnišnico, ker za časa carja še ni

obstajala. Zapori so bili del kompleksa, kjer je bila nameščena tajna policija. Vrata v

zaporu so se odpirala ob točno določeni uri. Vsak od zapornikov je prejel kos črnega

kruha in košček sladkorja, nato pa zajtrk. Za kosilo so pazniki prinesli juho, ki je bila

zelo prozorna, včasih pa zamešana z moko. H kosilu je spadala tudi kaša, jedli pa so

tudi razne čorbe. Celice so redno preiskovali, med preiskavo so zaporniki morali

zapustiti celico, to se je dogajalo dvakrat dnevno, zjutraj in zvečer. Med pregledi celic

so se jetniki lahko sprehodili (10-20 korakov) do umivalnice, združene s straniščem,

kjer so opravili potrebe. Klopčič v tekstu trdi, da niso nikoli našli nobenega

popisanega papirja, ki bi ga pustili jetniki drugih celic, kar kaže na to, da je bila

izolacija popolna. Zapornike so v njihovih celicah obiskovali tudi medicinski brati in

brivci. Slednji so bili uslužbenci in z njimi se razen o britju in zdravju ni dalo

pogovarjati o nobeni drugi stvari. Jetniki so imeli možnost prebiranja knjig, ki so jim

jih pripeljali pazniki. V knjige je bilo prepovedano pisati opazke in to so oblasti skrbno

kontrolirale. Sprehodov na svežem zraku ni bilo, verjetno zaradi popolne prepovedi

stika med jetniki. (Klopčič, 1980, str. 435)

O načinu preživljanja časa v zaporu je Klopčič pisal, da je največ časa posvetil

učenju ruščine, imel je možnost brati knjige in seveda se je lahko učil ruščine tudi od

sojetnikov. V Lubianki je preživel nekaj mesecev, zatem pa so ga premestili v

jetnišnico Butirki. »S veščami! Mi je zapovedal. Vešč pomeni stvar (vešči – stvari).

Pospravite svoje stvari, odvedemo vas od tod. Takšen je bil smisel kratke zapovedi – S

veščami! Kolikokrat sem še slišal ta klic! Koliko milijonov je čez nekaj let med

čistkami dojelo nov pomen v ruskem povelju – S veščami! Pospravite stvari!«

(Klopčič, 1980, str. 441)

Življenje v novem zaporu ni bilo nič lažje od zapora v Lubianki. Butirka je bil

velikanski kompleks poslopij, zgrajen še za čas carja. Imel je več kril, dvorišča, vse to

je bilo obdano z visokim obzidjem, na vogalih katerega so stali stražni stolpi. Objekt je

bil zgrajen iz rdeče opeke, brez ometa. Takšna podoba jetnišnice je dajala nek poseben

vtis, ki ni bil prav nič prijeten. Življenje znotraj zapora je potekalo v ustaljenih tirih. V

38

sobah s trideset, štirideset zaporniki je starosta celice imel vedno veliko dela. Paziti so

morali na red in seveda tudi nase. Temu načinu vodenja celic so pravili

samoupravljanje in so ga poznali že iz časov carja. Tudi v tem zaporu so oblasti redno

zasliševale zapornike. Drugi sojetniki so bili do zaslišancev, ko so se vrnili v celico,

razumevajoči. Nihče ni spraševal, kaj in zakaj so jih spraševali. To je bila pač osebna

zadeva vsakega kaznjenca. V tem času so Klopčiča v Jugoslaviji v njegovih odsotnosti

obsodili na osemnajst let ječe na velikem sodnem procesu marca 1931 v Beogradu. Ta

obsodba mu je pomagala, da so sovjetske oblasti opustile sum protirevolucionarnega

delovanja in ga spustile iz zapora. (Klopčič, 1980, str. 442)

Razmere v sovjetskih zaporih in odnos oblasti do posameznika najbolje

izražajo Klopčičeve besede: »Ko si tako izginil v Lubianki ali v Butirkah, da ni nihče

vedel zate, so organi pregona in sojenja kršili vse in vsakršne zakone. Še zlasti je to

veljalo v mojem primeru, ker sem bil inozemec, pa so ti organi vedeli, da lahko skrijejo

moj obstoj ali moj konec, ne da bi jih skrbele poizvedbe svojcev ali tovarišev. Človek

je postal nič … ne, takega ravnanja se ne da opravičiti, najmanj pa 'v interesu

revolucije'.« (Klopčič, 1980, str. 446)

Po izpustitvi iz zapora so Klopčiča izključili iz partije. Zelo pozitivno oceno je

Klopčič podal o MOPR, mednarodni organizaciji za pomoč revolucionarjem, ki bi jo

lahko primerjali z Rdečim križem. Ta organizacija je bila po Klopčičevi oceni ena

pozitivnih stvaritev socialističnega režima. Naslednja pozitivna stvar je bilo zdravstvo.

Ko so pri Klopčiču po izpustitvi iz zapora odkrili začetne znake jetike, so ga poslali na

zdravljenje v zdravilišče na Jalto, na sončno obalo Krima, v zdravljenje pa je bilo

vključeno tudi bivanje v sanatoriju. Klopčič je v tem videl paradoks: »Tako je

življenje. Najprej te vržejo v brlog levom za požrtijo, potem te pošljejo zdravit v rajske

kraje.« Sanatoriji so bili lepe veličastne stavbe, največkrat bivše caristične palače. Te

kraje so po revoluciji preuredili v zdravilišča za preprostega proletarca. (Klopčič,

1980, str. 449)

Razvoj socializma v Sovjetski zvezi je Klopčič videl v dveh bistvenih

dejavnikih. Prvi je bil ta, da je revolucija radikalno obračunala z kapitalisti, fevdalci,

plemstvom in aristokracijo, skratka z vsem birokratskim aparatom carskega režima.

Poudaril je, da ne smemo zanemariti revolucionarnega obračuna s starim sistemom, če

hočemo razumeti razvoj sovjetske države. Znotraj sovjetske družbe ni bilo več

39

razredov in slojev, ki bi lahko povrnili prejšnje stanje. Kadri iz starih višjih razredov,

ki so zagovarjali caristično državo, so odšli v emigracijo v Pariz, Beograd, Prago… in

z leti izgubili svoj politični pomen. Drugi pomembni dejavnik je Klopčič videl v tem,

da je bila odločitev partije in države, da pospešeno in z vso silo razvija Sovjetsko

zvezo na novih ekonomskih in družbenih temeljih. To odločitev so sprejeli zaradi

takratnega položaja Sovjetske zveze v svetu. Menili so, da bo Sovjetska zveza obstala

le, če bo v najkrajšem času odpravila zaostalost, ki se je ohranila iz carističnih časov,

in se pripravila na spopad z imperialističnim svetom. (Klopčič, 1980, str. 499)

O enostrankarskem sistemu, dejanski diktaturi v Sovjetski zvezi, Klopčič pove:

»Da, boljševiška partija si je lastila prvo in zadnjo besedo v zadevah politike,

gospodarstva, kulture. Drugih strank ni bilo. Obstajal je enostrankarski sistem. Takoj

se lahko vprašamo: Ali je bil ta enostrankarski sistem nujen in smotern?« Klopčičevo

mnenje in odgovor na to vprašanje je pritrdilen. Sam pravi, da je bil takšen sistem

nujen za nastanek in ohranitev Sovjetske zveze, vendar le v obdobju revolucije in v

dobi porevolucije v dvajsetih letih in prvi polovici tridesetih let. Takšen sistem pa

vsekakor ni bil nujen v obdobju najhujšega stalinskega terorja. (Klopčič, 1980, str.

501)

France Klopčič je v Sovjetski zvezi ostal do leta 1956. Vsa ta leta so ga v

Sovjetski zvezi zadrževali, ker se ni strinjal z resolucijo Informbiroja. Večino časa je

preživel v tajgi kot politični zapornik. Na prošnjo jugoslovanske vlade po ureditvi

odnosov s Sovjetsko zvezo sredi petdesetih let so mu dovolili odhod v domovino. Po

vrnitvi se je ustalil v Ljubljani in postal zgodovinar. Pisal je predvsem o zgodovini

Komunistične partije Slovenije in sovjetski komunistični partiji. (Klopčič, 1980, str.

745) Od leta 1959 je bil zaposlen na IZDG. Vprašljiva pa je njegova hitra in nejasna

upokojitev, do katere je prišlo le štiri leta kasneje. Franček Saje je na seji zgodovinske

komisije CK ZKS 30. decembra 1965 omenil, da je Klopčič »moral stran iz inštituta«,

kar priča o njegovi domnevno neprostovoljni upokojitvi. Klopčič je bil po upokojitvi

vključen v projekt zgodovine jugoslovanskega delavskega gibanja, pisal pa naj bi o

slovenskem delavskem gibanju pred prvo svetovno vojno. (Režek, 2010, str. 232)

40

3.2. Stališča slovenskega tiska do prve socialistične države

Slovenski medijski prostor je v tridesetih letih obvladoval katoliški tisk, ki mu je v

določeni meri nasproti stalo liberalno časopisje. Javno mnenje na Slovenskem sta tedaj

pretežno ustvarjala časopisa Slovenec in Jutro. Prvi je izhajal v Ljubljani od leta 1873

do leta 1945 kot politično glasilo Slovenske ljudske stranke, dnevnik Jutro pa je izhajal

od leta 1920 do 1945 in je bil politično glasilo liberalcev. Oba časopisa sta spremljala

tudi dogodke, ki so se odvijali v Sovjetski zvezi. (Mentor, 1991, št. 3-4, str. 130-140 )

Slovenec je leta 1930 poročal, da se je v Rusiji začela nova revolucija, ki bo večja

in obsežnejša od vseh sedanjih: »Zakaj tudi oktobrska revolucija ni segla tako globoko

v življenje, kakor je sedaj posegel s svojo revolucijo od zgoraj sam diktator Rusije,

strastni kavkaški revolucionar Stalin«. (Slovenec, 21. 2. 1930, str. 1)

Bolj kot navajanje primerov nas zanima, kakšen je bil odmev dogodkov v

Sovjetski zvezi v Sloveniji. Javnost je bila kar dobro seznanjena z dogodki, ki so se

odvijali v Sovjetski zvezi, zato trditve nekaterih starejših komunistov, da niso vedeli za

Stalinove čistke, ne morejo držati. Nekaj povsem drugega pa je, ali so tem novicam

takrat verjeli. Seveda se da poročanje interpretirati na več načinov. Zavedati se je

treba, da so vesti o stalinističnem terorju predvsem v Slovencu, pa tudi v Jutru,

izkoriščali za svojo propagando, ki je bila naperjena proti komunizmu. Prav zaradi

tega lahko sklepamo, da je bilo med komunisti v ilegali razširjeno mnenje, da so te

novice napihnjene in so jih zato sprejemali z zadržkom. Nekaj povsem drugega pa so

dejstva, ki jih ni mogel nihče zanikati. Dejstvo je bilo, da je Stalin množično pobijal

najožje Leninove sodelavce, časopisi pa so poročali tudi o nepreglednih množicah

kmetov, ki so se na vse načine upirali kolektivizaciji kmetijstva. Dejstvo so bile tudi

novice in poročila o koncentracijskih taboriščih. Vse to je moralo pri ljudeh, ki so

kritično razmišljali, vzbuditi vsaj dvom v partijsko linijo, ki se je tem vprašanjem

takrat izogibala ali pa jih ni štela za pomembna. (Pogledi na Sovjetsko zvezo, 1986,

str. 14)

Različno interpretiranje vesti iz Sovjetske zveze se je prelevilo v spor na

književni levici. Sam Miroslav Krleža, ki je v stalinističnih čistkah izgubil veliko

prijateljev, je priznal: »Že neštetokrat sem povedal, da so bili stalinistični procesi

jedro spora. Toda, če ste tedaj samo zinili o tem, pa četudi med štirimi očmi, ste v

41

istem hipu postali politično sumljiva oseba. To pomeni, da ste bili trockist, in potem je

bilo z vami konec. Igra je bila zelo nevarna – bila je na robu razkola – in ta razkol, ki

se ne tiče leve inteligence nasploh, ampak prav partijske inteligence.« Ljudje, ki so

dvomili v uradno partijsko politiko so lahko potrditve za svoje dvome našli v

pričevanjih nekaterih levičarskih piscev, ki so se o dogajanju v Sovjetski zvezi

prepričali na lastne oči. (Pogledi na Sovjetsko zvezo, 1986, str. 15)

Največji razkol znotraj levice se je zgodil po objavi izkušenj Andreja Gida, ki

se je vrnil iz Sovjetske zveze. Tja je odšel kot trden, prepričan komunist, domov pa se

je vrnil omajan v svojem prepričanju, lahko bi rekli, da se je vrnil kot »heretik«.

Njegovo knjigo z naslovom Vrnitev iz Sovjetske zveze je leta 1937 v nadaljevanjih

objavil Slovenec. S tem je bilo bralcem omogočeno, da so se o razmerah v Sovjetski

zvezi prepričali prek pisatelja, ki mu nikakor nihče ni mogel očitati konservatizma in

pristranskosti. (Mentor, 1991, št. 3-4, str. 130) V Slovencu so v napovedi izdaje

Gideovih tekstov zapisali takole: »Ker je knjigo napisal pisatelj svetovnega slovesa,

mu nihče, naj bo tega ali onega prepričanja, ne bo mogel odrekati verodostojnosti.

Tudi slovenskemu razumniku bo knjiga povedala marsikaj, čemur bi iz drugih ust ne

verjeli.« Knjiga je po izidu v dobrih treh mesecih doživela okoli dvesto izdaj in

verjetno ni vplivala samo na kritično razmišljujoče komuniste, temveč tudi na mnoge

druge. Slovenec je knjigo objavil v trinajstih nadaljevanjih. Objavljen bi moral biti tudi

dodatek s pisateljevimi necenzuriranimi govori, ki jih je imel v Sovjetski zvezi.

Vendar ti niso izšli zaradi višje sile, kot so zapisali ob koncu. (Pogledi na Sovjetsko

zvezo, 1986, str. 15)

Med levo usmerjene časopise na Slovenskem sta tedaj sodila časopisa

Sodobnost in Ljudska pravica. Prva legalna številka Ljudske pravice, tednika za

gospodarstvo in prosveto, je izšla 5. oktobra 1934 v Lendavi. Tam so jo tiskali do 31.

avgusta 1935, ko se je uredništvo preselilo v Ljubljano, leta 1936 pa so jo oblasti

prepovedale. V obdobju od leta 1936 do 1945 je izšla le ena številka Nove ljudske

pravice v Zagrebu leta 1939 in tri ilegalne številke Ljudske pravice januarja in

februarja 1941. Med okupacijo je Ljudska pravica izhajala kot glasilo komunistične

partije. Prvi jo je začel izdajati Miško Kranjec. (Mentor, 1991, št. 3-4, str. 133 )

V reviji Sodobnost je o odzivih na Gideovo knjigo pisal Joža Vilfan v članku z

naslovom Iz knjig – Andre Gide in S.S.S.R. »Malo knjig je povzročilo toliko hrupa

42

kakor brošura, ki jo je posvetil Andre Gide svojim vtisom iz Rusije in ji je dal nekoliko

melanholični naslov »Vrnitev iz S.S.S.R.«. Način, kako so nasprotniki sovjetov

uporabili nekatere Gidove pripombe, je – po pravici povedano – precej farizejski.

Branitelji stare meščanske družbe in tudi Hitlerjevi in Francovi pristaši so triumfirali.

Vpili so vsepovsod: glejte, kaj pravi Gide! Skrbno so se izogibali citiranju avtorjevega

zaključka, ki je – kljub vsemu – izraz vere: »S.S.S.R. nas še vedno uči in frapira!«

(Sodobnost, 1937, let. 5, št. 1-2, str. 69)

Gideova knjiga ni bila edina knjiga povratnika iz Sovjetske zveze, objavljena v

Slovencu. Slovenec je objavil tudi pričevanje francoskega pisatelja Rolanda

Dorgelèsa, ki je opisal svoje izkušnje s potovanja po Sovjetski zvezi. Tudi on je tako

kot Gide odpotoval v Sovjetsko zvezo, da bi se prepričal o boljševiških čudežih, a je

bil razočaran. Njegova pričevanja je Slovenec objavljal od 19. januarja 1938 v

enaintridesetih nadaljevanjih. (Pogledi na Sovjetsko zvezo, 1986, str. 15) Časopis

Slovenec v prvem delu piše: »Dorgelès je tudi eden tistih francoskih pisateljev, ki je

hotel od blizu videti in spoznati poizkus z rdečim paradižem v sovjetski Rusiji. Iz nje se

je vrnil s knjigo »Vive la liberte«-»Živela svoboda«, ki jo prenašamo v prevodu.

Pisatelj nikakor ne pripada »fašističnim« krogom; ravno nasprotno. Baš zato mu je

tudi bilo mogoče dobiti vpogled v resnični položaj sovjetskih razmer, kakršne so v

resnici in ne kakor jih predstavlja komunistična propaganda v svetu. Šel je v Rusijo z

namenom, ki ga ne prikriva, da bi ob povratku hvalil boljševiški režim. Ravno zato pa

so njegove sodbe in izkustva za zapadni kulturni svet tem večjega pomena.« (Slovenec,

19. 1. 1938, str. 3) Že ob prihodu v Rusijo je Dorgelès dobil takšen vtis: »Prvi vtis:

revščina. Mračna, umazana revščina, ki tare ljudi in jih enači med seboj. Prva

barva:sivina. Nebo, obleke, obuvala, hiše –vse se ti enako pusto zrcali naproti, celo

siva belina platnenih čevljev te nenadoma preseneti – priča o pomanjkanju čevljev.«

(Slovenec, 19. 1. 1938, str. 3)

Omeniti moramo tudi objavo obsežne knjige z naslovom Ukrajina joka, ki jo je

napisal ukrajinski duhovnik Aleksij Pelipenko. Izšla je v sedeminštiridesetih

nadaljevanjih od 15. aprila 1939 dalje. Ta knjiga ni bila roman v pravem pomenu

besede, ampak popis težke poti, ki jo je moral opraviti ukrajinski duhovnik, ki ni hotel

zanikati boga tudi pod najhujšim boljševiškim terorjem. (Pogledi na Sovjetsko zvezo,

1986, str. 16)

43

Čistke v Sovjetski zvezi so potekale na vseh nivojih družbe in Slovenci so

lahko o tem brali predvsem v dnevniku Slovenec. Ljudska pravica o teh dogodkih ni

poročala. Ravno tako kot Ljudska pravica sta se občutljivi tematiki Stalinovih čistk

izogibala tudi Ljubljanski zvon in Sodobnost. Nobena od omenjenih revij ne poroča o

stalinističnem deformiranju socializma. Na tej točki pa moramo tudi priznati, da sta se

Ljubljanski zvon in Sodobnost ukvarjala predvsem z literarno tematiko, a sta se v

določeni meri posvečala tudi političnim temam. Znana je polemika, ki se je razvila na

temo vključitve Sovjetske zveze v Društvo narodov. Na eni strani je Slovenec kritiziral

vstop Sovjetske zveze z argumenti morale, na drugi strani pa je Sodobnost odgovorila

s prispevkom Stanka Lebena, ki je videl v ogorčenosti časopisa Slovenec dokaz za

kampanjo proti Sovjetski zvezi in ga je zato obtoževal desne usmerjenosti. (Mentor,

1991, št. 3-4, str. 133)

V članku v Sodobnosti z naslovom Ostra kriza v U.R.S.S., ki ga prevedel Stanko

Leben po Pierru Dominiqu (v tistem času velik poznavalec Rusije), že na začetku

piše, da so vsi nepristranski raziskovalci sovjetske družbe enotni v tem, da je bila

petletka uspešna. To dokazujejo veliki gradbeni, poljedeljski in drugi dosežki.

(Mentor, 1991, št. 3-4, str. 132) V članku zasledimo tudi nekaj besed o očitnih

napakah, ki jih je zagrešilo sovjetsko vodstvo: »Prvo napako je centrum zagrešil s

tem, da je hotel industrializirati Rusijo s silo; drugo napako pa je zagrešil, ko je

hotel prehitro – vedno ta naglica – kolektivizirati kmetsko ljudstvo. Ta prenagljena in

brutalna kolektivizacija je namreč privedla do padanja v pridobivanju kmetskih

pridelkov.« (Sodobnost, 1933, let. 1, št. 6, str. 285) Problem nasilne industrializacije

avtor opiše z besedami: »Opazovalci z našega zapada so vse zapazili že davno. Ko

sem bil pred šestimi meseci v Rusiji so mi najboljši tujerodni tehniki dejali: »Kaj

hočete z ljudmi, ki vam pridejo na delo od bog ve kod iz svojih gozdov, ki še živ dan

niso videli tovarne in ne poznajo drugega orodja kakor gozdarsko sekiro?«

(Sodobnost, 1933, let. 1, št. 6, str. 286) Ta članek je ena prvih poglobljenih analiz

stanja v Sovjetski zvezi, ki je izšel v levo usmerjeni publicistiki. Po objavi tega

prispevka je mogoče opaziti tudi začetke kasnejšega ločevanja na levici. Znotraj

levice je določen krog intelektualcev spoznal pravi obraz sovjetske revolucije, na

drugi strani pa so vztrajali ortodoksni komunisti in sovjetski privrženci. (Mentor,

1991, št. 3-4, str. 132)

44

Leta 1935 se je slovensko katoliško časopisje največ ukvarjalo s Stalinovim

odnosom do opozicije. Tega leta so v Sovjetski zvezi uvedli smrtno kazen za otroke in

pojavilo se je tudi gibanje stahanovstva. Ljudska pravica je vse te vesti spregledala ali

pa jih je namerno zamolčala. Takrat se je bolj ukvarjala z agencijskimi novicami o

francosko–ruski pogodbi o nenapadanju. Te novice je prikazovala kot dokaz o mirni in

protivojno usmerjeni sovjetski politiki. Podobno kot Ljudska pravica je vlogo

Sovjetske zveze sredi tridesetih let videla tudi Sodobnost. O njej je pisala kot o državi,

ki nima nikakršnih ozemeljskih teženj in hoče le mir v interesu delavskih množic. O

tem je pisal Joža Vilfan29. Ugotavljal je, da je vojna neizbežna in da se države le še

medsebojno dogovarjajo o razdelitvi ozemelj šibkejših narodov. Edina, ki se ne

ukvarja s takimi podlimi načrti, naj bi bila Sovjetska zveza. Vilfan pravi takole:

»Sovjetska zveza je edina velesila, kar jih posega v evropsko politiko, ki nima interesa

na delitvah oblastnih sfer in ki hoče zato mir v interesu svojih delavnih množic. Ona

vidi vso šibkost angleške koncepcije in nemožnost, da bi se četudi samo za omejeno

dobo in čeprav tudi zaradi egoističnih interesov raznih tujih velesil obdržala mir s

sodelovanjem Nemčije, in zato skuša pridobiti Francijo za vzhodni pakt, ki bi Nemčiji

onemogočil vsako vojaško avanturo.« (Mentor, 1991, št. 3-4, str. 134 )

Med levo usmerjenimi avtorji najdemo tudi Jožeta Kerenčiča30, enega

najpomembnejših preučevalcev kmečkega vprašanja pred vojno. Kerenčič je zaradi

svojega kritičnega razmišljanja že sredi tridesetih let prišel v spor s partijo. Bil je član

»Zagrajskega kolektiva«, ki je na svojih študijskih in diskusijskih srečanjih premleval

tudi aktualne dogodke v Sovjetski zvezi. Eden od članov kolektiva je povedal:

»Študirali smo takrat Za gradom veliko. Brali smo knjigo Dimitrova v francoščini,

Pour vaincre la frascisme′, kajpada tudi VKP (b) in drugo literaturo. Brali pa smo tudi

drugo literaturo, ki jo je partija zavračala, kot na primer Andrea Gidea, Retour de l′

URSS′ (vrnitev iz SZ), kjer Gide zelo kritično piše o takratnih razmerah v Sovjetski

zvezi. Tega branja smo se udeleževali več ali manj vsi Zagrajci…Najbolj delaven in

kritičen do sebe in drugih pa je bil Jože Kerenčič.« (Mentor, 1991, št. 3-4, str. 136)

Zaradi svojega kritičnega razmišljanja so bili »Zagrajci« po vojni v sporu z oblastjo, že

pred vojno pa jim je partija očitala »levi odklon«. Zagrajski kolektiv je deloval pod

29

Vilfan, Joža (1908-1987), po vojni politik, diplomat 30

Kerenčič, Jože (1913-1941), slovenski pisatelj, publicist, aktivist OF in narodni heroj.

45

močnim vplivom profesorja Mirka Koširja,31

kar je še bolj zaostrilo odnose s partijo.

Sam Kerenčič je z razpravami sodeloval v Ljubljanskem zvonu, kjer je leta 1937

objavil recenzijo dela Sergeja Hessena z naslovom Petnajst let sovjetskega šolstva in

komunistične politike. Kerenčič je to delo zavračal, ker se je avtor opiral le na vire

uradne in poluradne sovjetske literature, sam pa se ni neposredno seznanil z dejanskim

stanjem v Sovjetski zvezi. (Mentor, 1991, št. 3-4, str. 136 )

Mnenje o Sovjetski zvezi je v predvojnem časopisju mogoče zaznati tudi prek

recenzij nekaterih knjig. Primer za to je recenzija Otona Berkopeca v Ljubljanskem

zvonu. Recenzija knjige profesorja dr. Josefa Jiráska z naslovom Češka knjiga o

sodobni ruski književnosti, ki je bila po avtorjevem mnenju prvi temeljiti pregled

najnovejše ruske literature, nam daje vpogled v avtorjevo mnenje o svobodi pisanja

takratnih ruskih pisateljev. (Mentor, 1991, št. 3-4, str. 136) »Lahko bi kdo po pravici

vprašal, ali ni sovjetska literatura plačana dekla vladajočih. To misel moram zavrniti

ali se naj bi pustili pisatelji, ki so preživeli grozo smrti, trpljenja, muke najhujše vrste,

zavestno plačevati?Nekaj slabih karakterjev ne prihaja v poštev. Dopuščam, da nimajo

kot rečeno, popolne notranje svobode, vendar verujem v njihovo čistoto značaja. Saj

so naposled znali ostro kritizirati napake.« (Ljubljanski zvon, 1937, let. 57, str. 11)

Pomemben del prispevkov o Sovjetski zvezi je prispeval tudi Dušan Pirjevec.

Sodeloval je z revijo Ljubljanski zvon in pisal o različnih temah iz življenja Sovjetske

zveze. (Mentor, 1991, št. 3-4, str. 136)

Zdi se, da je bil povprečen bralec slovenskih časopisov in revij takrat

razmeroma dobro seznanjen z dogajanjem v Sovjetski zvezi. Čeprav so levo usmerjeni

časopisi spregledali Stalinove zločine, je tudi znotraj levice obstajal krog ljudi, ki so

odklanjali partijske smernice in so razmišljali s svojo glavo. Na drugi strani so bili

katoliški, liberalni in drugi časopisi, ki so podrobno podajali bralcem informacije o

dogajanju v Sovjetski zvezi, vendar so bili ti članki pogosto pristranski.

Slovenec in Jutro sta veliko pisala o zrežiranih sodnih procesih v Sovjetski

zvezi. Prvi izmed zloglasnih moskovskih procesov je bil proces proti »šestnajstim«. O

procesu proti bivšima članoma politbiroja Kamenjevu in Zinojevu je poročal tudi

časopis Slovenec 23. decembra 1934. Članek z naslovom Ko ves svet obhaja božični

31

Košir, Mirko (pravo ime Miroslav Jožef) (1905-1951), kemik, profesor, publicist, prevajalec. Med

vojno izklučen iz partije, aretiran aprila 1948, na prvem dachauskem procesu obtožen na 20 let zapora

in odvzem državljanskih pravic, leta 1951 odveden na Goli otok, kjer je umrl nasilne smrti.

46

mir, teče v Rusiji zopet kri nedolžnih se začne z odstavkom: »Da so sovjeti aretirali

Zinovjeva je treba spopolniti v toliko, da sta bila aretirana tudi Kamenjev in Sirkov, o

katerih je znano, da z Zinovjevim vred ne soglašata s politiko diktatorja Stalina«.

(Slovenec, 23. 12. 1934, str. 2) Članek piše tudi o tem, kako so Zinovjeva zvabili v

Moskvo pod pretvezo, da je imenovan za ravnatelja sovjetske zadružne zveze. Ko je

prispel v Moskvo, ga je na kolodvoru zgrabila zloglasna GPU in ga odvedla v zapor. V

članku trdijo, da odkar so bili Zinovjev, Kamenjev in Sirkov odstranjeni iz vodstva

stranke, niso imeli nobenih stikov z mladim morilcem Kirova, ta pa naj bi imel osebne

razloge za dejanje, ki ga je storil. (Slovenec, 23. 12. 1934, str. 2) V članku je zaznati

odpor do Stalina, saj je avtor zapisal, da želi Stalin izrabiti umor Kirova zato, da bi se

znebil konkurence vseh tistih, ki ne mislijo kot on. »Stalinovo geslo je, naj izginejo vsi,

ki so mu količkaj nevarni, naj bodo že te ali one barve.« (Slovenec, 23. 12. 1934, str.

2)

O Stalinovem terorju lahko beremo v zaporedju člankov v časopisih Slovenec

in Jutro iz leta 1936. Članek v Slovencu z naslovom Ljeninovci pred boljševiškim

tribunalom govori o sodnem procesu zoper Zinovjeva, Kamenjeva in ostalim, ki so

bili obtoženi teroristične zarote proti Stalinu in drugim komunističnim voditeljem.

Generalni državni tožilec je bil Andrej Višinski. V obtožnici so oblasti trdile, da

preiskava zoper morilca tajnika petrograjskega sveta Kirova leta 1935 ni mogla

ugotoviti, kako velika in obsežna je bila zarota zoper sovjetski režim. Nova

ugotovitev je bila, da obstajajo številne teroristične celice pristašev Zinovjeva,

Kamenjeva, ki naj bi organizirale umor Kirova. (Slovenec, 22. 8. 1936, str. 1) Glavni

dokaz oblasti naj bi bilo pismo, ki ga je Trocki poslal obtoženim in v katerem jih

jasno nagovarja k umoru sovjetskih voditeljev in ustanovitvi celic v Rdeči armadi, da

bi se na ta način polastili oblasti. Na drugem zasedanju vrhovnega sodišča so prišli

na vrsto glavni obtoženci. Kamenjev je v dvournem govoru obtožil Tomskega in

Buharina, da sta simpatizirala z zarotniki. Po besedah Kamenjeva naj bi Buharin dal

besedo, da bodo po umoru Stalina Zinovjev, Kamenjev in Sokolnikov zopet igrali

važno vlogo v stranki. Zinovjev je med procesom priznal umor Kirova z besedami:

»Da, mi smo ubili Kirova.« (Slovenec, 22. 8. 1936, str. 1)

Članek v časopisu Slovenec z dne 25. avgusta 1936 podaja epilog tega

sodnega procesa. »Sodišče je vseh šestnajst obtožencev v Zinovjevem procesu

47

obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Obsodba postane izvršena v času 72 ur.« Članek še

objavi izjavo Trockega, ki pravi, da je smrt Tomskega in obtoženih začetek smrti

cele boljševiške stranke, njenih tradicij in njenega programa. Pravi tudi, da iz starega

boljševiškega strankarskega odbora, ki so ga tvorili Trocki, Lenin, Zinovjev,

Kamenjev, Rykov, Tomski in Stalin, je Lenin mrtev, pet članov tega odbora pa je

obsojenih na smrt zaradi zarote proti Stalinu, ki jo je pripravil sam. (Slovenec, 25. 8.

1936, str. 1)

Proces proti Zinovjevu in ostalim je bil uvod v nove procese zoper možne

Stalinove tekmece. O drugem moskovskem procesu lahko beremo v časopisu Jutro z

dne 24. januarja 1937 v članku Obtoženi pristaši Trockega priznavajo, da so bili

zapleteni v zaroto proti sedanjemu režimu. Proces se je odvijal na vojaškem sodišču

v Moskvi, obtoženih pa je bilo sedemnajst nekdanjih uglednih boljševikov. Vsi so

bili obtoženi, da so delovali v službi držav fašističnega bloka, ter da so delali za

odstranitev takratnega sovjetskega režima. Med razpravo na sodišču so razkrili tudi,

da naj bi bil Trocki povezan s Hitlerjevim namestnikom Rudolfom Hessom.

Dogovor naj bi vključeval odstranitev takratnega režima v Sovjetski zvezi s podporo

in sodelovanjem Nemčije, Japonske in Poljske. Na procesu je posebno pozornost

vzbudilo priznanje Karla Radeka, da je on pregovoril bivšega diplomata Sokolnikova

v Londonu, da se bori za njihovo stvar. Svojo krivdo so priznali tudi bivši pomočnik

komisarja za težko industrijo Pjatakov, bivši komisar za poljedelstvo Muralov in šef

ruske kmečke zveze Drobnis. Državni tožilec je za vse obtožence zahteval smrtno

kaze. (Jutro, 24. 1. 1937, str. 2)

V nadaljevanju lahko o sojenju beremo v Slovencu z dne 26. januarja 1937.

Izprašan je bil obtoženi Sokolnikov, ki je priznal, da je za načrtovanje umora Kirova

vedel že jeseni leta 1934. Potrdil je tudi, da je vedel za pogovore med Trockim in

Hessom. Zaslišan je bil tudi Karl Radek, zaslišanje pa je trajalo štiri ure. V glavnem

je priznal vsa očitana mu dejanja, vendar je na koncu zaslišanja dodal, da je z

ostalimi vred priznal svoja dejanja šele po trimesečnem zaporu v ječah GPU.

(Slovenec, 26. 1. 1937, str. 2)

O tem procesu lahko preberemo zanimiv članek tudi v Slovencu z dne 27.

januarja 1937 z naslovom Zakaj vsi »priznavajo«. Vse svetovno časopisje takratnega

časa se je spraševalo, zakaj sedemnajst mož, ki so še nedavno tvorili stebre

48

sovjetskega režima, zdaj stoji pred sodiščem in sami izpovedujejo in priznavajo

zločine, katerih jih dolži Stalinov režim. Porajalo se je vprašanje, ali je mogoče, da

toliko ljudi, ki so od nekdaj pripadali boljševiški stranki in so bili zvesti Leninovi

sodelavci, izvedli pa so tudi boljševiško revolucijo, sedaj enoglasno izjavljajo, da so

izdali sovjetsko državo in njen sistem. Še posebno so se porajali dvomi o pričanju

Karla Radeka. Sledilo je zaslišanje bivšega londonskega poslanika Grigorija

Jakovljeviča Sokolnikova, ki je tudi priznal svojo krivdo. Posebnost Sokolovega

priznanja je bila, da je sam sebe opravičeval s trditvijo, da socializem ni mogoč v eni

sami državi. Podobnega mišljenja je bil tudi obtoženi Leonid Petrovič Serebrjakov.

Da bi režim še poglobil povezavo med bivšimi boljševiki in tujimi agenti, je

organiziral proces, na katerem so obtožili 38 Nemcev, ki so bili priprti v zloglasni

Lubianki. Bistvo tega procesa je bilo, da so skušali prikazati zvezo med Nemčijo in

ruskimi trockisti. Obtožnica je bremenila tudi domnevne vohune, ki so bili angleški

državljani. Po trditvah Radeka in Piatakova je Trocki leta 1935 v Oslu govoril o dveh

državah, ki naj bi bili pripravljeni za oboroženo intervencijo v Rusiji in bi tako

pomagali trockistom na oblast. Na tem procesu je ob neki priložnosti državni tožilec

Višinski izjavil, da so bile vse izpovedi obtožencev pristne in da niso bile izsiljene z

mukami ali drugimi sredstvi izsiljevanja s strani tajne policije. Da bi Višinski ovrgel

vsakršen sum, da so bila priznanja izsiljena, je med procesom zastavljal vprašanja,

kot so: »Zakaj ste vse priznali? Ali vas je kdo silil?«. Najpogostejši odgovori so bili:

»Ne, priznal sem prostovoljno, potem, ko sem spoznal zločinstvo, ki pa pomeni

sodelovanje s tujimi agenti. Nisem priznal prej, ker sem hotel ščititi svoje sokrivce.«

(Slovenec, 27. 1. 1937, str. 1) O pristnosti priznanj se na podlagi mnenj uglednih

strokovnjakov v tujih časopisih sprašuje tudi avtor članka in trdi, da je GPU

obtožence zastrupljala, da bi ostali brez lastne volje in da so zaradi strupa priznavali

vse, česar so bili obtoženi. S tem je pri bralcih zbudil dvom v verodostojnost izjav

obsojenih, hkrati pa je kritiziral metode Stalinove tajne policije.

Epilog drugega moskovskega procesa je bilo trinajst smrtnih obsodb in tri

zaporen kazni. O epilogu lahko beremo v časopisu Jutro z dne 31. januarja 1937. Za

sodbo so sodniki potrebovali tri ure, nakar je predsednik sodišča Ulrih razglasil

odločitev. Pjatakov, Serebrjakov, Muralov, Livšič, Drobnič, Bohuslavski, Knjažev,

Ratajčik, Norkin, Šestov, Turok, Gras in Pušin so bili obsojeni na smrt, Arnold na

49

deset let, Stojilov pa na osem let ječe. Utemeljitev sodbe je bila, da je v Sovjetski

zvezi obstajala centrala trockistov, ki je delala po navodilih svojega glavnega

voditelja v tujini. Ta skupina naj bi poskušala zrušiti sovjetski red, želela naj bi

obnoviti kapitalistično družbo in ponovno izročiti oblast buržoaziji. Da bi dosegli

svoje cilje, so se posluževali raznih terorističnih dejanj. Končna navedba razsodbe je

bila, da je Trocki obljubil, da bo podpiral vojaško akcijo proti Rusiji in proti njeni

sedanji oblasti s svojimi pristaši, in sicer z oboroženimi sabotažami in vohunstvom.

(Jutro, 31. 1. 1937, str. 2)

Zelo odmeven je bil tudi proces proti Maršalu Tuhačevskemu in šestim

soobtoženim, o katerem najdemo veliko člankov. Na sodnem procesu so jim očitali,

da so stalno obveščali neko tujo vlado in njene vojaške oblasti o Stalinu in razmerah

v Rdeči armadi. Obtožnica jih je bremenila tudi, da so izvajali sabotaže v

posameznih tehničnih organizacijskih centrih sovjetske vojske z namenom oslabiti

njeno moč, da bi tako omogočili uspešen napad tujih sil na Sovjetsko zvezo. Vse to

naj bi počeli zaradi velike denarne nagrade, ki so jo prejemali iz tujine. Na sojenju so

se dogodki odvili po že znanem scenariju. General Putna je v svoji izpovedi pred

sodiščem obtoževal ne le sebe, temveč tudi ostalih šest soobtoženih generalov. Vsi

obtoženi vključno z Tuhačevskim so priznali očitana jim dejanja. (Jutro, 12. 6. 1937,

str. 1)

Epilog sojenja je bil usmrtitev osmih armadnih poveljnikov. To so bili

general Jakir (armadni poveljnik kijevskega okrožja), general Uborevič (armadni

poveljnik beloruskega vojaškega okrožja), general Kork (poveljnik moskovskega

vojaškega okrožja), general Eideman (poveljnik »Osoviahima«, organizacije za

razvoj sovjetskega vojnega letalstva), pa tudi generali Feldman, Primakov in Putna.

Obsodili so tudi maršala Tuhačevskega, ki je izgubil vse vojaške časti in bil ustreljen.

(Slovenec, 13. 6. 1937, str. 6) Časopis je želel pri bralcih vzbuditi sočutje do

obsojenih s tem, ko je dramatično opisal njihovo pot »pred zid«. Opisuje, kako sta

Tuhačevski in Putna ponosno korakala proti zidu, kako so po strelu njihova trupla

naložili v neotesane krste in jih odpeljali neznano kam.

Tretji moskovski proces je bil proces proti dvaindvajseterici obtoženih. Na

tem procesu so izstopala imena kot so Buharin, Rykov, Krestinski, Rakovski, Jagoda.

Prve obtožbe na račun Buharina so padle med procesom šestnajsterice. O teh

50

obtožbah lahko beremo v časopisu Slovenec 26. avgusta 1936. Državni tožilec

Višinski je po usmrtitvi šestnajsterice, med katerimi sta bila tudi Zinovjev in

Kamenjev, izjavil, da na podlagi izjav obtožencev in prič med sodno obravnavo

odreja sodno preiskavo proti Buharinu, Tomskemu, Rykovu, Uglanovu, Radeku,

Piatakovu, Serebriakovu, Sokolnikovu in drugim, ker naj bi bili sokrivi zločina proti

državi. (Slovenec, 26. 8. 1936, str. 2)

O Buharinovi aretaciji lahko beremo v Slovencu 21. januara 1937. Članek je

naslovljen Buharin zaprt s podnaslovom Osumljen je zarote proti Stalinu. Po

novicah iz Moskve naj bi Buharina, glavnega urednika Izvestij, aretirali in zaprli v

preiskovalni zapor. Buharina naj bi več kot leto dni sumili, da pripada levičarski

opoziciji in da naj bi bil član zarote, ki je hotela odstraniti Stalina. Že med procesom

proti Zinovjevu so Buharina poklicali pred najvišjo strankarsko komisijo, da bi se

zagovarjal o svoji boljševiški pravovernosti. Takrat so ga izpustili, ker ni bilo

mogoče dokazati nobene povezave z zarotniki. (Slovenec, 21. 1. 1937, str. 2)

Članek z naslovom Zadnji Leninovi gardisti na zatožni klopi navaja imena

dvaindvajseterice, ki je bila obtožena skupaj z Buharinom. »Zagovarjati se bo

moralo 22 znanih komunističnih voditeljev, in sicer Buharin, Rikov, Jagoda,

Krestinski, Rakovski, Rosenholz, Ivanov, Černov, Grinko, Zelenski, Besonov,

Ikramov, Faisula, Hodčajev, Šarangovič, Subarov, Bulanov, Levin, Pletnev,

Kazakov, Maksimov in Krijučkov.« Obtožili so jih trockizma, veleizdaje ter

vohunstva v korist držav, ki so bile sovražnice Sovjetske zveze. Obtožnica jih je

bremenila tudi, da so bili agenti caristične policije in voditelji tako imenovanega

»bloka desnice«, ki mu je načeloval sam Trocki. Povezovali so jih s terorističnimi

dejanji, očitali so jim, da so zastrupljali osebnosti komunističnega režima, umor

Kirova, antiboljševiško delovanje že od leta 1918. (Jutro, 2. 3. 1938, str. 6) Dvom o

resničnosti obtožb in negativno mnenje o Stalinu je zbujal tudi naslednji stavek:

»Skratka, Stalin ima zelo živo fantazijo, kadar ustvarja obtožbe, ki naj uničijo

njegove osebne nasprotnike.« (Jutro, 2. 3. 1938, str. 6)

Proces proti Buharinu se je razlikoval od drugih. Bistvena razlika je bila, da

Buharin ni priznal krivde in je za proces obtožil vladajočo elito. O tem lahko beremo

v časopisu Jutro 8. marca 1938 v članku z naslovom Buharin: mi smo le žrtve

Stalinove mržnje, podnaslov pa je bil Glavni obtoženec v sedanjem procesu v Moskvi

51

zavrača vse očitke obtožnice. Članek poroča, da je bil 7. marca 1938 na popoldanski

razpravi spet zaslišan glavni obtoženec Buharin. Veliko presenečenje je bilo, ko je

zavrnil vse trditve, zapisane v obtožnici, in s tem spravil sodišče v veliko zadrego.

Izjavil je tudi, da so vsem obtoženim priznanja izsilili z nečloveškim mučenjem.

Članek v nadaljevanju navaja, da je Buharin izjavil, da je vse, kar trdi obtožnica in

kar priznavajo obtoženci, izmišljeno in prikrojeno za namene tega procesa in da je

vse to nastavljeno s strani Stalina, da bi odstranil svoje nasprotnike in vse ljudi, ki

imajo o razvoju in politiki Sovjetske zveze drugačno mnenje. Na procesu naj bi

državni tožilec Višinski skušal na vse načine pripraviti Buharina do tega, da bi

priznal vsaj nekatere manjše očitke, vendar je Buharin kljub duševni in telesni

izčrpanosti vztrajal, da so vsi obtoženci, vključno z njim, nedolžni. Na procesu je bila

senzacionalna izjava Buharina, ko je na številne obtožbe odgovoril: »Naj govore kar

hočejo, jaz vem, da sem nedolžen in da smo vsi le žrtve Stalinove osebne mržnje!«

(Jutro, 8. 3. 1938, str. 1) V zaključku članka časopis bralcem sporoča, da so procesi

le gola formalnost in da so obtoženci obsojeni že z dnem, ko so bili aretirani. S tem

bralce opominja na to, da so bili procesi zrežirani. Del članka je povzet po

britanskem Timesu.

Dogajanje na procesu proti Buharinu je bilo tega dne nekoliko drugače

opisano v Slovencu. Poročali so, da je Buharin priznal obtožbe glede udejstvovanja v

opoziciji. »Najzanimivejši dan procesa zoper zadnje prijatelje in tovariše Ljenina je

bil petek, ko sta bila zaslišana prefrigana Aziata Hodžjajev in Ikramov, nato pa

Buharin in Rakovski ter bivši komisar zunanje trgovine, Žid Rosenholz.« Avtor

navaja, da se je v dvorani pojavilo veliko začudenja ob priznanju Hodžjajeva in

Ikramova, ki sta bila v samem vrhu komunistične stranke, obtožena pa sta bila

sodelovanja s tujimi silami, češ da sta skušala s pomočjo Anglije odcepiti Uzbekistan

od Rusije. Domnevalo se je, da sta te samoobtožujoče izjave podala zato, da bi lahko

istočasno izrekla uničujočo kritiko boljševiškega sistema v centralni Aziji. Bistveno

je bilo, da sta v svojem govoru kritizirala kolektivizacijo kmetijstva in vsiljevanje

brezbožnega načina življenja, ki za muslimane nikakor ni bil sprejemljiv. To je bila

ena prvih odprtih javnih kritik Stalinovega režima. Sledila je izpoved bivšega

komisarja zunanje trgovine Rosenholza. V svoji izjavi je Rosenholz najprej

obremenil Trockega in njegovega mrtvega sina Sedova, s katerim naj bi imel

52

sestanek, na katerem so pripravljali zaroto proti Sovjetski zvezi. Bivši komisar za

zunanjo trgovino je obtožil tudi že usmrčenega maršala Tuhačevskega. Očital mu je,

da je želel po začetku vojne strmoglaviti Stalinov režim. Sledili sta pričanji

Rakovskega in Krestinskega. Prvi je priznaval vse mogoče. Sebe je označeval za

japonskega, angleškega vohuna in je v zaroto vključeval vse soobtožene. Priznal je,

da je bil najbolj navdušen agent Trockega in trockizma. Trdil je tudi, da so se

trockisti upirali paktu med Parizom in Moskvo, kar naj bi med občinstvom poželo

veliko nejevernih pogledov. Iste stvari je priznaval Krestinski, čeprav je še 48 ur pred

procesom vse obtožbe odločno zanikal. Na procesu je najverjetneje po hudi torturi

agentov GPU vse gladko priznal in obtoževal še vse ostale. (Slovenec, 8. 3. 1938, str.

1-2) Zatem je na vrsto prišel Buharin. Priznal je, da je vodil nelegalno desničarsko

opozicijo od leta 1928 naprej, da se je zarotil proti Leninu, Stalinu in Sverdljavu in še

druge reči, katerih ga bremenila obtožnica. To je želel izkoristiti Višinski, a je pri

Buharinu dosegel nasproten učinek. Buharin se je pod tožilčevim hudim pritiskom

uprl in naenkrat začel predavati. Čudno je bilo, da Buharina ni nihče prekinil.

Buharin je trdil, da želi to priliko izkoristiti, da bo pojasnil, zakaj je prišlo do vseh

teh zločinov, ki jih priznava. Vzkliknil je, da je imela njegova ilegalna opozicija oz.

zarota same idealne razloge. Začel je navajati velike napake v sovjetskem sistemu, za

katere, naj bi bil kriv Stalin. Ko je s svojim govorom začel napadati Stalina, ga je

predsednik sodišča Ulrich prekinil, ker ni smel dopustiti nikakršnih obtožb zoper

Stalina. Na koncu je moral Ulrich Buharinu odvzeti besedo, ker ta ni želel prenehati

z obtožbami na račun režima. (Slovenec, 8. 3. 1938, str. 1-2) Članek je bralce

opomnil, da se je tudi med neruskimi narodi začela pojavljati opozicija proti

Stalinovi vladavini v Moskvi. Poleg tega je avtor ob koncu zapisal, da Stalin v skriti

stranski sobi prisluškuje procesom.

Marijan Britovšek v knjigi Stalinov termidor piše, da je Buharin trdovratno

zavračal vse obtožbe glede vohunstva, špijonaže, izdajstva, priprave za načrt uboja

Kirova in kontrarevolucijo, istočasno pa je priznaval svojo politično in pravno

odgovornost za delo trockističnega bloka. S tem je najverjetneje želel razkrinkati

Stalinov režim pred javnostjo in istočasno predstaviti svoje prepričanje javnosti.

»Nikakega dvoma ni, da so tudi proti Buharinu uporabljali metode fizičnega pritiska

53

in mučenja in to verjetno še bolj drastično kot proti drugim. Kljub temu ga niso

zlomili.« (Britovšek, 1984, str. 376)

O sojenju soobtožencev Buharina na tretjem moskovskem procesu najdemo

vrsto člankov v Jutru in Slovencu. Med njimi izstopa članek v Jutru z naslovom

Jagoda razkriva Stalinova grozodejstva. Članek opisuje pričanje obtoženega bivšega

šefa tajne policije Genriha Georgijeviča Jagode. Sam je zanikal vse obtožbe na svoj

račun. V svoji izjavi je Jagoda, glede na to, da je bil šef tajne policije, izjavil, da je

imel Stalin veliko interesov, da bi ga čim prej odstranil. Sam je priznal, da je za čas

svojega delovanja izdajal razne naloge za odstranitev ljudi, ki so bili režimu nevarni,

zatrdil pa je tudi, da ni nikoli delal na lastno pest. Vsi njegovi ukazi so bila izdani le

po navodilih in naročilih Stalina. Le njemu naj bi bil odgovoren za vse, kar je Jagoda

počel kot šef GPU. Trdil je, da je bil le izvršilni organ Stalina, ki se mu je moral

slepo pokoriti. Te izjave so razburile tožilce, zato je Višinski zahteval od obtožencev,

da ponovijo obtožbe na račun Jagode. Na to tožilčevo dejanje je Jagoda cinično

pripomnil: »Dobro ste opravili svojo nalogo, gospod državni tožilec! Obtoženci

lažejo, kakor ste jih naučili v Ljubijanki!« Jagodi so očitali tudi, da je dal nalog za

zastrupitev sina Gorkega, ker naj bi ta bil alkoholik in je zaradi tega slabo vplival na

očeta. Te obtožbe je zavrnil in vztrajal pri tem, da so ti procesi samo zato, da se

odstrani ljudi, ki bi lahko škodovali Stalinu. (Jutro, 9. 3. 1938, str. 1)

Na tretjem moskovskem procesu je odmevalo tudi sojenje svetovno znanemu

specialistu za srčne bolezni Dimitriju Pletnjevu, ki naj bi dajal napačne injekcije

Maksimu Gorkemu. Sodišče je strokovnjakom naročilo, da preučijo smrt Gorkega in

podajo svoje mnenje o načinu zdravljenja. O tem lahko podrobneje beremo v

Slovencu v članku z naslovom Zver v človeški podobi. Pletnjev je bil tesni prijatelj

Gorkega in hkrati tudi šefa GPU Jagode. Ta naj bi s sistematičnimi grožnjami vplival

na Pletnjeva, da je v prvi fazi odstranil sina Gorkega, nato pa še njega samega.

Zanimivo je bilo Pletnjevovo pričanje, kako je s pomočjo ostalih zdravnikov vplival

na smrt njegovih žrtev. Na smrt Gorkega naj bi vplivali tako, da so mu predpisali

hudo naporne vaje in sprehode, namerno so ga tudi pustili, da se je hudo prehladil,

ter mu vbrizgavali velike količine kafre, tudi do štirideset injekcij na dan. Ob

obsodbi je Pletnjev izjavil, da se naročilom za umore s strani Jagode ni mogel upreti,

saj mu je grozil s smrtjo in tudi s smrtjo celotne njegove družine. Obsodba teh

54

zdravnikov je bila hud udarec za rusko medicino. (Slovenec, 11. 3. 1938, str. 6) Že

sam naslov nam pove, kakšno mnenje je hotel avtor pri bralcih vzbuditi o Jagodi,

nekdanjemu Stalinovemu sodelavcu. Istočasno, Jagodove zločine pripisuje Stalinu,

kar je najbolj razvidno iz besed: »…če je kaj resnice na Stalinovih obtožbah, je

gotovo resnica ta, da je Jagoda res izvršil te zločine in nešteto drugih, katerih se mu

Stalin ne upa očitati, saj je bil Jagoda svojčas njegov najspretnejši in

najbrezobzirnejši Rabelj, dokler se ni Stalin sam ustrašil te zveri v človeški podobi, ki

se je zarotila končno tudi proti njemu. (Slovenec, 11. 3. 1938, str. 6) Sodba je bila

razglašena sredi noči. Bezonov, Rakovski in Pletnjev so bili obsojeni na 12. do 25 let

zapora, drugi pa so bili obsojeni na smrt. (Slovenec, 18. 3. 1938, str. 6) O epilogu

tega procesa lahko beremo v zaporedju člankov v Slovencu in Jutru. Članek v

Slovencu z naslovom Zadnje dejanje pred krvavimi sodniki navaja, da so moskovski

procesi že končani in da je večina obtožencev že prejela kroglo v tilnik. Avtor članka

se tudi sprašuje, čemu bi obsojenci vlagali prošnje za pomilostitev, saj bodo v

vsakem primeru zavrnjene. (Slovenec, 18. 3. 1938, str. 6)

Stanje v Sovjetski zvezi opisuje članek v Jutru z naslovom Revolucija žre

svoje otroke. Podnaslov članka je Kako se izvršuje čiščenje v sovjetski Rusiji – danes

»očiščevalec«, jutri žrtev naslednika. Izrek, da revolucija žre lastne otroke, se je

strahovito potrjeval med Stalinovimi čistkami. Ječe so bile ves čas polne in rabeljski

meč je čakal na vse, ki se niso strinjali s Stalinovo politiko. V čistkah je izginila cela

garnitura starih boljševikov in na vrsto so prihajali tudi mlajši. Članek navaja, da je

Ruski list objavil aretacijo Aleksandra Kozareva, ki je bil glavni tajnik mladinske

komunistične internacionale in eden glavnih Stalinovih pomočnikov pri zatiranju

opozicije. Skupaj z njim je v nemilost padel celoten štab te ogromne organizacije,

katere glavna naloga je bila vzgoja novega komunističnega podmladka. (Jutro, 2. 1.

1939, str. 6) Ruski list je poročal, da je s svojega položaja odšel dotedanji vodja GPU

komisar Nikolaj Ivanovič Ježov.32

To je bil začaran krog, saj je prvi pred rablja svoje

žrtve pošiljal komisar Jagoda, ki je zatem tudi sam po ukazu Ježova ostal brez glave.

Zatem je tudi Ježov postal žrtev čistk. Avtor članka se na tem mestu porogljivo

sprašuje: »Kdaj bo naslednik Ježova moral pred sodnika v ječo, se ne ve.« Za Ježova

so trdili, da je bil osebni zaupnik Stalina, vendar se je isto trdilo tudi o Jagodi, oba pa

32

Ježov, Nikolaj Ivanovič (1895-1940), šef NKVD 1936-1938, izvajalec Stalinove »velike čistke«,

znan po svoji krutosti.

55

sta klavrno končala. Vrsta žrtev čiščenja je bila dolga. Od nekdanjega boljševiškega

vrha, ki ga je imenoval Lenin, so ostali živi le trije, vsi drugi so izginili. Od sedmih

predsednikov izvršnega odbora ruskih sovjetov jih je pet naredilo samomor. Od prvih

petih maršalov sovjetske Rdeče armade sta ostala živa samo dva. V enajstih

sovjetskih zveznih republikah je čistka zajela devet desetin predsednikov in tajnikov

izvršnih odborov. Med prvim procesom proti visokim ruskim oficirjem je bilo

sodišče sestavljeno iz osmih uglednih članov Rdeče armade, od teh sta čistke

preživela le dva. Nobeden od političnih komisarjev, ki so bili postavljeni pri Rdeči

armadi, ni ostal na svojem mestu. Na njihovo žalost pa odstavitev s teh pomembnih

položajev v Sovjetski zvezi ni pomenila predčasne upokojitve, temveč zapor ali

usmrtitev. Izginilo je tudi 75 članov od skupno 80 članov najvišjega vojnega sveta.

Nič bolje niso čistk prestali vodilni funkcionarji varnostnih služb, pa tudi vrsta

diplomati, gospodarstveniki, industrijski strokovnjaki, direktorji, inženirji idr. Zelo

odmevna je bila Ježovova odstavitev maršala Blucherja na Daljnem vzhodu. Skupaj

z njim so odstranili cel njegov štab. V mornarici je moralo odstopiti še veliko število

vodilnih admiralov. Po poročilu političnega oddelka Rdeče armade je bilo v letu

1937 izdanih 500.000 političnih zapornih odredb. Članek se nadaljuje z ugotovitvijo,

da je nenehno čiščenje povzročalo v javnem življenju hudo depresijo. Ljudje so se

začeli bati vsakršnega napredovanja, saj je vsako višje mesto prinašalo posebne

odgovornosti, a te so ti lahko kaj hitro prinesle obtožbo in posledično zapor ali celo

usmrtitev. Funkcionarji si niso več upali sprejemati pomembnih odločitev, saj bi

lahko zaradi tega slabo končali. Prav primer Ježova je tipičen, saj so mu očitali prav

tisto, kar je bila prej njegova glavna naloga. On sam je prevzel nalogo, da očisti

Rdečo armado »izdajalcev in konspiratorjev«, ko pa se je politična klima obrnila, so

ga obtožili, da je s svojim delovanjem oškodoval vojsko in državo. (Jutro, 2. 1. 1939,

str. 6)

Med zadnjimi je padel v Stalinove čistke tudi Lev Davidovič Trocki v

izgnanstvu. O zadnjih dneh Lev Trockega podrobno poročata dva članka v časopisu

Slovenec. Prvi z naslovom Atentat na Leona Trockega in podnaslovom Zadnji od

stare Ljeninove garde žrtev kominterne na kratko povzema dogodke, ki so se odvili

na dan njegovega umora. (Slovenec, 22. 8. 1940, str. 3)

56

Bolj zanimiv je drugi članek z naslovom Posledice smrti Leona Trockega.

Avtor članka pravi, da so se tedaj dogajale pomembne stvari, ki so bile v javnosti

premalo opažene. Kot primer navaja Göringov govor v Nürnbergu, ki je bil nastrojen

proti Angliji, javnost pa temu govoru ni namenila pozornosti. Iste usode je bila

deležna vest o umoru nekdanjega prvaka boljševikov v Mehiki. Javnost in časopisje

bi se morali zavedati, da je s tem dejanjem Stalin odstranil zadnjega večjega tekmeca

in da bo ta dogodek imel pomembne posledice za nadaljnji razvoj dogodkov v

Sovjetski zvezi in posledično v mednarodni politiki. (Slovenec, 21. 9. 1940, str. 3)

Avtor članka podaja pričakovane posledice odstranitve Stalinovih tekmecev v petih

točkah: »1. Svetovno komunistično revolucionarno gibanje ima odslej samo enega

voditelja, to je Stalina, ki bo lahko včlenil svoje ime k trojici: Marx, Engels, Lenin. 2.

Stalin sedaj lahko tvega, da sovjetsko politiko angažira, kakor se mu zdi primerno po

njegovih taktičnih vidikih, ne da bi ga zaradi tega mogel kdo klicati na odgovor kot

izdajalca komunizma. Stalin lahko po svojem presoji sklepa zveze s katerokoli državo

hoče in kakor on misli, da bo to bolje služilo bodoči svetovni revoluciji. 3. V notranji

politiki lahko ukrene kar hoče. Njegovi komunistični agenti bodo brez pridržka vsako

njegovo odredbo sprejeli in tolmačili kot izraz pravovernega komunizma, ne da bi se

bilo treba bati žgoče kritike IV internacionale. Stalin more v tem smislu dati še več

gospodarskih koncesij kmetom in obrtnikom. 4. Stalin lahko sedaj pripravi

spremembo programa komunistične stranke in kominterne ter ga napravi bolj

gibčnega, da ga lažje prilagodi sedanjim dogodkom v svetu, posebno pa še zvezi z

narodnim socializmom in fašizmom. Dejansko komunistična Sovjetija danes

prijateljsko nastopa že z vsemi tremi državami (Nemčijo, Italijo, Japonsko), ki so še

pred dobrim letom tvorile 'protikomunistično fronto'. 5. Stalin lahko nadaljuje s

sedanjo politiko osvajanja nekdanjega ruskega ozemlja. Prav tako se lahko začne

posluževati 'vseslovanske ideje' in tako začne izigravati nacionalno misel, ne da bi

mu Trocki očital, da izdaja proletarsko ideologijo.« (Slovenec, 21. 9. 1940, str. 3) Za

avtorja so bile zanimive tudi besede Trockega, ki jih je citiral po časopisu Journal de

Geneve, da »bi bilo treba pognati v zrak Kremelj z vsemi stanovalci vred, ki se bodo

pomeščanili.« (Slovenec, 21. 9. 1940, str. 3)

Časopis Slovenec je bil glasilo Slovenske ljudske stranke, Jutro pa glasilo

liberalcev, zato Sovjetski zvezi in Stalinu nista bila naklonjena. To se je izražalo že v

57

naslovih člankov, npr. V Kremlju sedi zopet Ivan Grozni, Revolucija žre svoje

otroke, Ko ves svet obhaja božični mir, teče v Rusiji zopet kri nedolžnih, Obsežna

zarota proti krvavemu režimu Stalina. V nekaterih člankih sem zaznal, da so avtorji

povzemali po zahodnih časopisih, ki so bili nastrojeni proti Stalinu, ker so se bali

prodirajočega komunizma z vzhoda. Med prebiranjem člankov pa sem opazil tudi, da

je bil Slovenec precej bolj nastrojen zoper stalinizem kakor Jutro.

3.3. Jugoslovanske žrtve Stalinovih čistk

Po mnenju Franceta Klopčiča je Komunistična partija Jugoslavije v Stalinovih

čistkah izgubila najboljše voditelje iz prve generacije komunistov. Ti ljudje so bili

ustanovitelji partije, bili so njeni teoretiki in praktiki, ljudski tribuni in narodni

izvoljenci, katerih ime in pomen sta se enačila s pojmom jugoslovanskega

komunizma. (Klopčič, 1980, str. 616)

V času velikih čistk med letoma 1936 in 1937 je bilo v Sovjetski zvezi aretiranih

približno 800 jugoslovanskih komunistov in članov njihovih družin, od vsega 900, ki

so bili takrat v Sovjetski zvezi. (Pirjevec, 2011, str. 57) Od 900 jih je bilo 50 članov

CK KPJ. (Pirjevec, 2011, str. 32) Večina jugoslovanskih emigrantov je v Sovjetsko

zvezo bežala zaradi vedno večjega pritiska policije v domovini. Če ne bi emigrirali,

bi jih doma čakal zapor. Verjeli so, da bodo v prvi deželi socializma živeli med

enako mislečimi svobodnimi ljudmi. Takšna so bila njihova pričakovanja. (Eiletz,

2010, str. 103) V Sovjetsko zvezo so emigrirali, ker so bili prepričani, da bodo

razmere doma po prevzemu oblasti s strani kneza Pavla Karađorđevića33 še slabše

kot v letih 1929-31. V to je bila prepričana tudi zagrebška ilegala, zato je vodilnim

komunistom svetovala, da naj v čim večjem številu zapustijo državo in izkoristijo

priložnost, da se pripravijo na bližajočo se krizo. (Pirjevec, 2011, str. 30)

Ob prihodu v ZSSR so morali vsi vstopiti v sovjetsko komunistično partijo.

Veliko se jih je zaposlilo v raznih ustanovah, zlasti v Kominterni, nekateri so postali

predavatelji na Mednarodni leninski šoli. Veliko jih je študiralo na mednarodni šoli

za komunistične emigrante (KUNMZ). Skupno vsem pa je bilo, da niso vedeli, kaj

bodo doživeli v Moskvi. (Eiletz, 2010, str. 103)

33

Karađorđević Pavel, (1893-1976), po umoru kralja Aleksandra I. leta 1934 prevzel regentstvo nad

Kraljevino Jugoslavijo.

58

V deželo proletariata je s pomočjo priporočilnega pisma Milana Gorkića34

prišel

tudi Josip Broz Tito. Ker je veljal za dobrega komunista, so mu priskrbeli sobo v

hotelu, zgrajenem v stilu ruske secesije, kamor so po revoluciji nameščali tuje

komuniste, ki so pribežali v Moskvo. Ob prihodu je bila prva Titova zadolžitev, da

napiše avtobiografijo, kakor je bilo v Kominterni navada. Napisati jo je moral

večkrat, da so lahko uradniki v kadrovskem oddelku primerjali različne verzije in s

tem preverjali verodostojnost. Po nalogu predstavnika GPU je moral napisati tudi

podrobne karakteristike sedmih vidnih jugoslovanskih partijcev, vključno z Milanom

Gorkićem. (Pirjevec, 2011, str. 31) Nihče od strankarskih tovarišev ni vedel, da je

Tito govoril o njihovih vrlinah in slabostih. Vse, kar je povedal, je bila velika

skrivnost, ki so jo priložili v njihove dosjeje. Ti so bili shranjeni pod budnim očesom

NKVD v kadrovskem oddelku Kominterne. (Simić, 2009, str. 62)

Tito je v Moskvo prispel tri mesece po atentatu na Sergeja Kirova, ki je

Stalinu ponudil priložnost, da sproži val čistk proti starim boljševikom. Ne ve se, ali

je delil prepričanje mlajših jugoslovanskih komunistov, ki so iz domačega zatočišča

slepo verjeli vsem obtožbam, ki jih je izrekel Andrej Višinski, glavni tožilec v

zrežiranih procesih. Dejstvo pa je, da se je Tito izognil čistkam, čeprav nekatere

»karakteristike«, ki jih je podal o tovariših, niso sovpadale s tistimi, s katerimi je

razpolagal NKVD. (Pirjevec, 2011, str. 32)

Obstaja veliko dokazov, da so nekateri jugoslovanski komunistični emigranti

v Moskvi skušali rešiti svojo glavo tako, da so denuncirali svoje partijske kolege in

prijatelje. Seznam slednjih sega od Đure Cvijića in Stjepana Cvijića do Sime

Miljuša, Grgurja Vujovića, Vladimirja Čopića… Te denunciacije so bile običajno

posledica aretacije ali grožnje z aretacijo. Večini to ni pomagalo, da bi se rešili.

(Eiletz, 2010, str. 105)

Tudi Josip Broz Tito se ni mogel izogniti denunciranju kolegov. 23.

septembra 1938 je v Moskvi lastnoročno napisal tajni dokument z naslovom Moj

odnos z osebami, ki so bile razkrinkane kot saboterji in sovražniki naše partije.

Izjava je bila napisana v ruskem jeziku na osmih straneh. Čeprav je dokument

napisan kot mnenje, sama vsebina ovaja devet jugoslovanskih komunistov. To so bili

34

Gorkić, Milan (1904-1939), časnikar, Titov mecen, 1923 odpotoval v SZ, delal v Kominterni, organizacijski sekretar Komunistične mladinske internacionale, 1932-37 sekretar CK KPJ, 1937 v

Moskvi aretiran in ustreljen.

59

ljudje, ki so bili njegovi partijski tovariši. Dejstvo pa je, da je dokument nastal v

času, ko je paranoja sovjetskega režima požrla vsak dan več tisoč nedolžnih. (Simić,

2009, str. 105)

Do velikega preobrata v ruski zunanji politiki je prišlo na 7. kongresu

Kominterne poleti 1935. Sprejeta je bila odločitev, da mora mednarodno delavsko

gibanje spremeniti svojo politiko, da komunisti nimajo političnih prijateljev v

socialistih oz. socialdemokratih. To se je zgodilo zaradi grozeče nacistične

nevarnosti, ki se je pojavila s prihodom Adolfa Hitlerja na oblast. Nova politika

Ljudske fronte je predvidevala oblikovanje enotnega bloka protifašističnih sil in v

tem duhu naj bi se tudi jugoslovanski komunisti povezovali z drugimi strankami. Te

nove smernice 7. kongresa je v liberalnejših razmerah, ki so nastale v Jugoslaviji po

umoru kralja Aleksandra, želel uveljaviti tudi Gorkić. Menil je, da bi bilo primerno

doseči sporazum z drugimi opozicijskimi silami, ki so se pojavile na volitvah maja

1935, zlasti s socialisti. Čeprav je po nastopu novega premiera Milana

Stojadinovića35 pritisk policije na levico popustil, so se drugi člani CK uprli politiki

tesnega sodelovanja z drugimi strankami. (Pirjevec, 2011, str. 35) Zaradi močnih

frakcijskih bojev, ki so se odvijali znotraj KPJ, so takratne oblasti uspele v letih

1935-36 zapreti kar nekaj vidnih komunistov, prišlo je do množičnih aretacij in za

zapahi je končalo od 60 do 70 odstotkov članov jugoslovanske partije. Gorkić je zato

na hitro sklical plenum CK KPJ, ne da bi prej obvestil Kominterno in tudi ni počakal

na prihod njenega predstavnika. Zaradi tega si je v Moskvi nakopal kar nekaj zamer,

očitali poa so mu tudi, da znal uveljaviti navodil 7. kongresa Kominterne glede

politike ljudske fronte. Člani so na Plenumu izglasovali vrsto resolucij o delu in

taktiki partije, ki ni predvidevala sodelovanja s socialisti. Kasneje je Gorkiću uspelo

razveljaviti odločitve aprilskega plenuma, vendar se je znotraj Kominterne začelo

postavljati vprašanje, ali je zmožen opravljati to delo in ali ni zgrešil, ker se ni od

samega začetka posvetoval z Moskvo. (Pirjevec, 2011, str. 36)

Na kakšen način so sovjetski organi obračunavali z jugoslovanskimi komunisti

kaže prav primer Milana Gorkića. Ko so ga leta 1937 iz Pariza poklicali v Moskvo,

se je klicu disciplinirano odzval, čeprav ni vedel, kaj ga čaka. Ob prihodu v Moskvo

so ga odstavili z vseh političnih položajev. V Rusiji je ostal brez zaposlitve in brez 35

Stojadinović, Milan (1888-1961), srbski politik, gospodarstvenik in profesor na beograjski univerzi,

leta 1935 je postal predsednik vlade in zunanji minister kraljevine Jugoslavije.

60

vsakršnih sredstev. Med tem so aretirali njegovo ženo in jo obtožili sovražne

dejavnosti. Čez nekaj mesecev so aretirali tudi Gorkića. (Klopčič, 1980, str. 742)

Razlog Gorkičeve aretacije je bil nestrinjanje Moskve z njegovo politiko

»likvidacionizma«, ki jo je izvajal, ko je skušal iskati sporazum z opozicijskimi

silami v Jugoslaviji. Sporazum je želel doseči tudi za ceno ukinitve ilegalnih struktur

partije. Aretirali so ga 19. avgusta 1937 na podlagi lažnih obtožb, da je britanski

vohun in sovražnik ljudstva. K njegovi aretaciji je pripomogla tudi ovadba lastne

žene. Ustreljen je bil 1. novembra 1937. Njegova smrt je bila dolgo časa prikrita.

(Pirjevec, 2011, str. 46)

Po odstranitvi Gorkića je KPJ ostala brez vodje. Ta položaj je bil ponujen Josipu

Brozu Titu. Med vsemi člani CK je bil za to nalogo najbolj primeren in to ne samo

zato, ker je imel kritično stališče do Gorkića, ampak tudi zato, ker je imel vzorno

preteklost in je izhajal iz delavske družine. Kot neuradni vodja partije je poslal pismo

z vprašanjem Kominterni. Želel je vedeti, kaj se je zgodilo z Gorkičem in kako

naprej. Odgovora ni bilo. Usahnila je tudi finančna podpora KPJ, ki je prihajala iz

Rusije. Vse to je nakazovalo, da v tistem obdobju Stalin jugoslovanski partiji ni

zaupal. (Pirjevec, 2011, str. 47) Gorkićeva aretacija je omadeževala KPJ.

Jugoslovanski komunisti, ki so bili v tujini, predvsem v Sovjetski zvezi, Franciji in

Španiji, so postali sumljivi, označevali so jih kot trockiste. V Kominterni je veljalo

splošno mnenje, da se je trockizem, poleg ruske, najbolj razširil v poljski in

jugoslovanski partiji. Poljsko partijo so preprosto ukinili, Jugoslovani pa so postali

žrtve politične anateme. Začeli so se jih izogibati in izločevali so jih z vseh

zborovanj. K takšnemu stanju je pripomoglo tudi Gorkićevo ovajanje jugoslovanskih

komunistov v zadnjih dneh, ki jih je preživel v sovjetskih zaporih. (Pirjevec, 2011,

str. 50) Do izboljšanja odnosov je prišlo po avgustu 1938, ko se je moral Tito

zagovarjati pred petčlansko komisijo na sedežu Kominterne v Moskvi. Kot je sam

trdil, je takrat obstajala možnost, da bi ukinili KPJ. Bal se je, da bo, ker je bil eden

zadnjih jugoslovanskih komunistov, ki ni bil usmrčen ali obsojen na zapor, tudi njega

doletela ista usoda. Zagovarjati se je moral za napake iz preteklosti. Med drugim so

mu očitali njegov življenjski stil, ki je bil prerazkošen glede na njegove prejemke,

kar je vzbujalo sum korupcije. Označevali so ga za trockista. Na koncu se je

izkazalo, da obtožbe nimajo trdnih temeljev. K temu je pripomoglo tudi poročilo, ki

61

ga je napisal 23. septembra 1938 in v katerem je podal mnenje o devetih vidnih

jugoslovanskih komunistih. K otoplitvi odnosov med Sovjetsko zvezo in KPJ je

pripomoglo tudi dejstvo, da je oktobra 1938 jugoslovanskim komunistom uspelo

organizirati protestno gibanje, ki je v času češkoslovaške krize spravilo na ulice na

tisoče študentov v Zagrebu in Beogradu, ki so želeli v boj proti Hitlerjevi agresiji na

Sudete. Ker so Rusi to Hitlerjevo dejanje jemali kot protisovjetsko gesto, so KPJ ta

protest šteli v dobro. (Pirjevec, 2011, str. 55-59)

Med ustanovitelji in prvimi voditelji jugoslovanske komunistične partije, ki so

postali žrtve čistk, najdemo Djura Cvijića, Kosto Novakovića, Kamila Horvatina,

Vladimirja Čopića, Filipa Filipovića, Rudo Vujovića, Milana Gorkića, Simo

Markovića, Simo Miljuša… Enaka usoda je doletela tudi nekaj mlajših vodilnih

partijcev in skojevcev, denimo Stjepana Cvijića, Vilima Horvaja, Ivana Malisića –

Martinovića, Antuna Mavraka, Grgurja Vujovića idr. (Klopčič, 1980, str. 742) Od

slovenskih komunistov in skojevcev, ki so ostali pozabljeni v Sovjetski zvezi,

Klopčič navaja Mirka Weinbergerja, steklopihalca iz Zagorja, in Ignaca Terška,

kovinarja iz Maribora. Ta se je leta 1930 izognil zaporu z emigracijo, jugoslovanska

partija ga je napotila na šolanje v Sovjetsko zvezo. Tam je v letih 1934-35 delal kot

knjižničar v Harkovski tovarni lokomotiv, leta 1939 se je upokojil, med vojno pa se

je za njim izgubila vsaka sled. Franc Wankmuller, po poklicu kovinar, doma iz

Vuzenice, je bil leta 1928 začasni sekretar pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo.

Aretiran je bil leta 1936, posmrtno rehabilitiran pa 7. decembra 1963. Aleksander

Kobler je bil tajnik neodvisnih sindikatov v Ljubljani. Ko je živel v Sovjetski zvezi,

je med letoma 1928 in 1938 delal v dveh moskovskih kovinskopredelovalnih

tovarnah. Aretiran in obsojen je bil leta 1941. Rehabilitiral ga je vojaški tribunal, bil

pa je tudi rehabilitiran s strani partije leta 1956. Ostal je v Rusiji in tam umrl leta

1974. Anton Prosenc je bil rudar iz Zagorja. Delal je kot kopač v premogovniku

Kuznetsk v zahodni Sibiriji. Aretirali so ga leta 1937, priznana mu je bila posmrtna

rehabilitacija s strani vojaškega tribunala varoneškega vojnega okrožja 30. avgusta

1957. Franc Plankl je bil uslužbenec socialdemokratske konzumne zadruge v

Ljubljani. V Sovjetsko zvezo je emigriral leta 1930 zaradi represije takratnih oblasti.

Študiral je na univerzi za tujce v Moskvi, aretiran pa je bil februarja leta 1938. Umrl

je leta 1940, rehabilitiral pa ga je vojaški tribunal moskovskega vojnega okrožja 1.

62

avgusta 1963. Rudi Furlan je bil krznarski vajenec v Ljubljani, bil pa je tudi član

pokrajinskega komiteja SKOJ. Na študij v Moskvo je bil poslan leta 1926. Obtožbe

na njegov račun so se pojavile že konec dvajsetih let, češ da pripada trockistični

skupini. Leta 1938 so ga zaprli, posmrtno je bil rehabilitiran leta 1963. Franc

Čepelnik je v Moskvo prispel leta 1926, tam je študiral na univerzi. Pod

psevdonimom Lazarenko je v ruskem jeziku napisal brošuro o jugoslovanski

komunistični mladini. Aretirali in obsodili so ga leta 1938. Znan je tudi datum

njegove smrt, 24. julij 1944, rehabilitiran pa je bil leta 1963. Ernest Tomc je v

Ljubljani delal kot trgovski pomočnik, v Sovjetsko zvezo pa je emigriral leta 1929.

Po končanem študiju na moskovski univerzi za tujce se je zaposlil kot brusilec v

Čeljabinski tovarni traktorjev. Vihar čistk ga je zajel leta 1938. Rehabilitiral ga je

vojaški tribunal uralskega vojnega okrožja leta 1958. Rudi Rancinger je v Zagorju

delal kot steklopihalec, bil je absolvent na moskovski univerzi. Aretiran je bil leta

1938, umrl je leta 1944, rehabilitacija pa je sledila leta 1960. Ivan Kralj je bil za čas

bivanja v Ljubljani sindikalni funkcionar. V Sovjetsko zvezo je odšel že leta 1924.

Zaposlen je bil v organih državne varnosti do leta 1938, ko so ga aretirali in obsodili.

Po smrti je bil rehabilitiran s sklepom vojaškega kolegija vrhovnega sodišča ZSSR

novembra 1959, bil pa je tudi partijsko rehabilitiran marca 1960. Rudolf Bernetič je

bil vodja oboroženega odpora proti italijanskim fašistom leta 1921 v Marezigah nad

Koprom, drugih podatkov o njem pa Klopčič ne navaja. (Klopčič, 1980, str. 743-744)

63

4. SKLEP

Pred začetkom preučevanja Stalinovega velikega terorja se nisem povsem

zavedal njegovih razsežnosti. Milijoni žrtev, ki so v tridesetih letih izgubile življenje,

bodisi v sodnih procesih, v delovnih taboriščih, zaporih ali pa kar na ulici, so bili

posledica Stalinovega strahu in preganjavice pred morebitnimi nasprotniki. Strah

Stalinu ni dovoljeval, da bi dopustil kakršnokoli opozicijo. V val nesmiselnih aretacij

in umorov niso padali samo politiki in vojaki, ampak tudi preprosti ljudje in z njimi

celotne njihove družine. Takratno stalinistično atmosfero lahko opišemo le z

besedami: sumničenje, groza, strah, ovajanje, krutost, krvoločnost, paranoja.

Kako so na te dogodke takrat gledali v Sloveniji, sem raziskoval skozi tedanje

legalno časopisje. Izpostavil sem časopisa, ki sta bila v Sloveniji najbolj brana,

Slovenec in Jutro. Po natančnem prebiranju, razčlenjevanju in povzemanju člankov

lahko trdim, da so bili ljudje pri nas razmeroma dobro obveščeni o dogodkih, ki so se

dogajali na vzhodu. Članki podrobno povzemajo dogajanja na sojenjih, opisujejo pa

tudi takratno gospodarsko in socialno stanje v Sovjetski zvezi. Časopisa sta namenila

največ besed sodnim procesom proti politikom, manj pa sta poročala o čistkah med

preprostim sovjetskim prebivalstvom. Pisanje obeh dnevnikov je zaznamovala tudi

njuna politična usmerjenost, katoliška v Slovencu in liberalna v Jutru. Oba sta bila

protistalinistično naravnana, a je bilo Jutro do Sovjetske zveze za spoznanje manj

kritično kot Slovenec, čeprav sta oba kritizirala in obsojala sovjetski režim in takšen

pogled prenašala tudi na svoje bralce. Njuno negativno naravnanost do Sovjetske

zveze lahko razberemo že iz naslovov in podnaslovov člankov, pa tudi iz

pridevnikov, s katerimi sta opisovala Stalina in njegove sodelavce (V Kremlju sedi

zopet Ivan Grozni, Krvnik boljševiške revolucije, Zver v človeški podobi, Georgijski

demon in bodoča Rusija) ter sistem, ki so ga vzpostavili (Suženjstvo v Rusiji, Tožitelji

in obtoženci: ali sami zločinci ali sami norci, Kako se izvršuje čiščenje v sovjetski

Rusiji - Danes »očiščevalec«, jutri žrtev naslednika). S tem sta med slovenskimi

bralci zbujala odpor do Stalina in njegovega načina vladanja v Sovjetski zvezi.

Podatki, ki jih časopisa navajata o zrežiranih procesih, so sicer precej natančni, le

način, kako jih predstavljata bralcem, izkazuje njuno politično usmerjenost.

64

Med raziskovanjem sem se seznanil tudi s tem, da so bile Stalinove čistke v

Sovjetski zvezi tesno povezane s Komunistično partijo Jugoslavije. S tem ko je bila v

stalinističnih čistkah odstranjena skoraj celotna prva garnitura jugoslovanskih

komunistov, ki so bivali v Sovjetski zvezi, je bil Josipu Brozu Titu omogočen pohod

na sam vrh jugoslovanske komunistične partije. Verjetno tudi Titu v Sovjetski zvezi

ni bilo lahko. Da ne bi še sam končal v mehanizmu Stalinovih čistk, si je pomagal na

različne načine, predvsem s podajanjem karakternih opisov svojih tovarišev in ostalih

članov jugoslovanske partije, kar je bilo tedaj v Sovjetski zvezi povsem običajno. Da

je preživel čistke, je Titu pomagalo tudi to, da je imel zaščitnike na visokih položajih

v sovjetski partiji. Leta, ki jih je preživel v Moskvi, še posebno leto 1938, so zelo

zaznamovala značaj bodočega voditelja Jugoslavije, izkušnje, ki jih je pridobil, pa je

uporabil v svoji nadaljnji politični karieri. V nasprotju s Titom so bili številni

jugoslovanski komunisti v čistkah usmrčeni ali pa so bili zaprti v sovjetskih

taboriščih. Med njimi je bil tudi France Klopčič, ki je v ujetništvu v Sovjetski zvezi

preživel veliko let svojega življenja, iz njegovih spominov pa je mogoče razbrati

krutost takratnega sovjetskega sistema.

Do leta 1948 se v komunistični Jugoslaviji ni veliko govorilo o dogodkih, ki

so se odvijali v Sovjetski zvezi, po sporu med Titom in Stalinom pa je postala ta

tematika bolj zanimiva. Danes skušajo zgodovinarji prikazati dogodke v Sovjetski

zvezi in v Titovi Jugoslaviji kar se da verodostojno s pomočjo zgodovinskih virov, ki

prej raziskovalcem niso bili dostopni. To je zelo pomembno, saj skušajo v Rusiji

nekatere politične sile rehabilitirati ime Stalina in zato zmanjšujejo pomen čistk. O

tem je treba veliko pisati, da se ne pozabi, kako krut lahko postane sistem, ki ga

posamezniki podredijo lastnim interesom.

65

5. VIRI IN LITERATURA

5.1. Literatura

· Applebaum, Anne (2003): Gulag, a history. London, Penguin books.

· Ascher, Abraham (2008): Russia: a short history. Oxford, Oneworld.

· Boffa, Giuseppe (1985): Povijest Sovjetskog saveza. Opatija, Otokar

Keršovani.

· Britovšek, Marijan (1984): Stalinov termidor. Cankarjeva založba, Ljubljana.

· Carr, Edward Hallett (1979): Ruska revolucija. Od Lenjina do Stalina (1917-

1929). Zagreb, Globus.

· Conqest, Robert (1972): Izobčeni, izbrisani. Kronika stalinskih čistk.

Ljubljana, CZ.

· Deutscher, Isaac (1977): Stalin, politična biografija. Zagreb, Globus.

· Eiletz, Silvin (2010): Pred sodbo zgodovine. Stalin, Tito in jugoslovanski

komunisti v Moskvi. Celovec, Mohorjeva.

· Figes, Orlando (2009): Šepetalci: zasebno življenje v Stalinovi Rusiji.

Ljubljana, Modrijan.

· Klopčič, France (1980): Desetletja preizkušenj. Ljubljana, Državna založba

Slovenije.

· Pirjevec, Jože (2011): Tito in tovariši. Ljubljana, Cankarjeva založba.

· Pogledi na Sovjetsko zvezo, zbornik (1986). Marko Jenšterle (ur.). Ljubljana,

Univerzitetna konferenca ZSMS.

· Režek, Mateja (ur.) 2010: Cenzurirano: zgodovina cenzure na Slovenskem od

19. stoletja do danes. Ljubljana, Nova revija.

· Simić, Pero (2009): Tito. Skrivnost stoletja. Jugoslovanski predsednik v novi

luči. Ljubljana, Orbis.

· Štajner, K. (1977). 7000 dni v Sibiriji. Zagreb, Globus.

· The Cambridge History of Russia. Vol. 3, The Twentieth Century. (2006):

Ronald Grigor Suny (ur.). New York, Cambridge University Press.

· Wood, Alan (1990): Stalin and Stalinism. London, Routledge.

66

5.2. Časopisni viri

· Slovenec (1930): Stalinova revolucija, 21. februar, str. 1.

· Slovenec (1931): Suženjstvo v Rusiji, 4. marec, str. 6.

· Sodobnost (1933-1941) (1933): Pierre Dominique: Polični razgledi – Ostra

kriza v U. R. S. S., letnik 1, št. 6 (URN:NBN:SI:DOC-9W151QJO,

http://www.dlib.si)

· Slovenec (1934): Ko ves svet obhaja božični mir, teče v Rusiji zopet kri

nedolžnih, 23. december, str. 2.

· Slovenec (1936): Stahanov bič, 3. januar, str. 1.

· Slovenec (1936): Ljeninovci pred boljševiškim tribunalom, 22. avgust, str. 1.

· Slovenec (1936): Diktator Stalin – sam, 25. avgust, str. 1.

· Slovenec (1936): 16 strelov v Moskvi. Na vrsti: Radek, Rykov, Buharin…,

26. avgust, str. 2)

· Sodobnost (1933-1941) (1937): Joža Vilfan: Iz knjig – Andre Gide in

S.S.S.R. letnik 5, številka 1-2 (URN:NBN:SI:DOC-NVFZ06MB,

http://www.dlib.si)

· Ljubljanski zvon (1937): Berkopec Oton: Češka knjiga o sodobni ruski

književnosti, letnik 57, številka 11 (URN:NBN:SI:DOC-E6QHND0W,

http://www.dlib.si)

· Slovenec (1937): Buharin zaprt, 21. januar, str. 2.

· Jutro (1937): Moskovski proces št. 2, 24. januar, str. 2.

· Slovenec (1937): Proces proti trockistom, 26. januar, str. 2.

· Slovenec (1937): Zakaj vsi »priznavajo«, 27. januar, str. 1.

· Jutro (1937): 13 smrtnih obsodb v Moskvi, 31. januar, str. 2.

· Jutro (1937): Maršal Tuhačevski in 6 generalov pred sodiščem, 12. junij,

str.1.

· Slovenec (1937): Stalin je dal postreliti 8 armadnih poveljnikov, 13. junij, str.

6.

· Slovenec (1938): Roland Dorgelès: Kaj sem doživel v Rusiji?, 19. januar, str.

3. (URN:NBN:SI:DOC-XZVXLGXI, http://www.dlib.si)

· Jutro (1938): Zadnji Leninovi gardisti na zatožni klopi, 2. marec, str. 6.

67

· Jutro (1938): Buharin: Mi smo le žrtve Stalinove mržnje, 8. marec, str. 1.

· Slovenec (1938): Peklenska komedija v Moskvi, 8. marec, str. 1-2.

· Jutro (1938): Velike senzacije v moskovskem procesu, 9. marec, str. 1.

· Jutro (1938): Jagoda razkriva Stalinova grozodejstva, 9. marec, str. 1.

· Slovenec (1938): Zver v človeški podobi, 11. marec, str. 6.

· Slovenec (1938): Zadnje dejanje pred krvavimi sodniki, 18. marec, str. 6.

· Jutro (1939): Revolucija žre svoje otroke, 2. januar, str. 6.

· Slovenec (1940): Atentat na Leona Trockega, 22. avgust, str. 3.

· Slovenec (1940): Posledice smrti Leona Trockega, 21. september, str. 3.

· Jenšterle, M. (1991): Rdeči pogledi na Sovjetsko zvezo. Mentor, št. 3-4, let.

1991, str. 130-140.