Karmen Zadravec

STRAH PRED KRIMINALITETO V OBČINI BELTINCI

Magistrsko delo

Ljubljana, februar 2018

STRAH PRED KRIMINALITETO V OBČINI BELTINCI

Magistrsko delo

Študentka: Karmen Zadravec

Študijski program: magistrski študijski program Varstvoslovje

Mentor: red. prof. dr. Gorazd Meško

Lektor: Danijel Škafar, diplomirani slovenist (UN)

I

Zahvala

Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Gorazdu Mešku za vse nasvete, pomoč ter hitro

posredovanje informacij pri nastajanju te magistrske naloge.

Zahvaljujem se tudi vodji policijskega okoliša Bojanu Prosiču iz Policijske uprave Murska

Sobota za sodelovanje in pomoč pri nastajanju magistrske naloge.

Posebna hvala gre mojim čudovitim staršem, ki so me skozi ves študij vzpodbujali in mi

brezpogojno pomagali. Hvala tudi bratoma in fantu za vso pomoč in podporo.

II

III

Strah pred kriminaliteto v občini Beltinci

Ključne besede: kriminaliteta, strah pred kriminaliteto, občina Beltinci, dejavniki strahu pred kriminaliteto, raziskava

Povzetek V zadnjih desetletjih se raziskovalci na kriminološkem, predvsem pa na viktimološkem

področju veliko ukvarjajo s pojmom strahu pred kriminaliteto ter tudi z merjenjem strahu

pred kriminaliteto. Kljub velikemu številu raziskav in člankov ter knjig s tega področja še

danes ne moremo reči, da je pojem popolnoma raziskan. Strah pred kriminaliteto je v

zadnjem času postal večja problematika kot pa sama kriminaliteta. Kompleksnost pojma se

kaže tudi skozi različne vzroke, ki strah pred kriminaliteto povzročajo, kot tudi pri njegovih

posledicah.

V magistrski nalogi smo najprej pozornost posvetili opredelitvi pojma strah pred

kriminaliteto ter različnih definicij, povezanih s tem pojmom. Izpostavili smo različne

dejavnike, ki vplivajo na strah pred kriminaliteto, ter posledice, ki jih ta strah povzroča.

Poskušali smo izpostaviti tudi probleme, s katerimi so se raziskovalci najpogosteje soočali

pri merjenju strahu pred kriminaliteto, ter različne načine merjenja samega strahu pred

kriminaliteto. Vključili smo tudi pregled preteklih raziskav na področju strahu pred

kriminaliteto v Sloveniji, večji del magistrske naloge pa smo posvetili raziskovalnemu delu,

kjer smo raziskovali strah pred kriminaliteto v občini Beltinci. Izvajali smo primarno

statistično analizo, s katero smo obdelali vse podatke, ki smo jih pridobili s pomočjo

anketnih vprašalnikov. Nato smo analizirali pridobljene podatke. Preverjali smo tri

postavljene hipoteze, ki se nanašajo na dejavnike strahu pred kriminaliteto, ter poskušali

izpostaviti tiste, ki na strah pred kriminaliteto najbolj vplivajo, pa tudi tiste, ki nimajo vpliva.

Izvedli smo tudi intervju z vodjem policijskega okoliša na območju občine Beltinci. Na

podlagi izvedenega pogovora ter z analizo pridobljenih podatkov smo poskušali predlagati

določene izboljšave, ki bi po našem mnenju lahko zmanjšale strah pred kriminaliteto v občini

Beltinci.

IV

Fear of crime in municipality of Beltinci

Keywords: crime, fear of crime, municipality of Beltinci, factors of fear of crime, research

Abstract: In last decades researchers in the criminological and especially in victimological

field are engaded in the concept of fear of crime and in its measuring. Despite a large

number of researches, books and articles on this matter we can not say that this topic is

completely reseached. Recently fear of crime became a greater problem than crime itself.

Complexity of the concept is being shown both through different causes, that are causing

fear of crime and at its consequences. Firstly we have devoted attention to the definition of

fear of crime and different definitions connected to this concept. We also emphasised

different factors, that influence fear of crime and consequences, that this fear is causing.

We also tried to emphasise different problems that occur when measuring fear of crime and

different ways of measuring fear of crime. We also included reviews of past researches on

the field of fear of crime in Slovenia.

We have devoted a major part of a master's thesis to the research part, where we were

looking into fear of crime in a municipality of Beltinci. We have carried out a primary

statistical analysis and later we tried to analyse gained data. We have checked three

hypothesis that are associated with factors of fear of crime and we try to emphasise those,

that influence fear of crime the most and also those that don't have an influence.

We will also carry out an interview with the police officer who is working on field of

municipality Beltinci. Based on the interview and the analysis of gained data, we will try to

suggest certain improvements, that could by our opinion reduce fear of crime in a

municipality of Beltinci.

V

Kazalo vsebine

1 Uvod ............................................................................................................................... 1

2 Občina Beltinci ............................................................................................................... 3

3 Strah pred kriminaliteto ................................................................................................. 6

3.1 Teoretična izhodišča ............................................................................................... 7

3.2 Paradoksi strahu pred kriminaliteto ....................................................................... 9

3.3 Dejavniki strahu pred kriminaliteto ........................................................................ 9

3.3.1 Socio-demografski dejavniki ...................................................................................9 3.3.2 Socialno-psihološki dejavniki ............................................................................... 11 3.3.3 Ostali dejavniki ....................................................................................................... 12

3.4 Vzroki strahu pred kriminaliteto ........................................................................... 14

3.5 Posledice strahu pred kriminaliteto ...................................................................... 19

3.6 Merjenje strahu pred kriminaliteto ...................................................................... 22

3.7 Strah pred kriminaliteto v Sloveniji ...................................................................... 25

3.6 Zmanjševanje strahu pred kriminaliteto .................................................................... 28

4 Raziskovalni del ............................................................................................................ 31

4.1 Vzorec ................................................................................................................... 32

4.2 Način izvedbe ........................................................................................................ 32

4.3 Metoda .................................................................................................................. 32

4.4 Strah pred kriminaliteto in starost ter zdravstveno stanje ................................... 33

4.4.1 Asimetrija in sploščenost ...................................................................................... 34 4.4.2 Korelacije ................................................................................................................ 34 4.4.3 Faktorska analiza ................................................................................................... 35

4.5 Strah pred kriminaliteto ter finančno stanje ........................................................ 39

4.6 Strah pred kriminaliteto ter spol .......................................................................... 41

5 Intervju ......................................................................................................................... 44

6 Razprava ter predlogi izboljšav .................................................................................... 46

7 Zaključek ....................................................................................................................... 50

Viri in literatura .................................................................................................................... 51

Priloge .................................................................................................................................. 57

Priloga A: Vprašalnik ........................................................................................................ 57

VI

Kazalo tabel

Tabela 4.1: Asimetrija in sploščenost spremenljivk ............................................................. 34

Tabela 4.2: Korelacije med spremenljivkami. ...................................................................... 34

Tabela 4.3: Kaiser-Meier-Olkinova mera ustreznosti vzorca in Bartlettov test. ................. 35

Tabela 4.4: Komunalitete. .................................................................................................... 35

Tabela 4.5: Lastne vrednosti ter pojasnjena varianca. ........................................................ 36

Tabela 4.6: Faktorska matrika. ............................................................................................. 37

Tabela 4.7: Povzetek regresijskega modela. ........................................................................ 37

Tabela 4.8: Statistična značilnost ocenjevanega regresijskega modela. ............................. 38

Tabela 4.9: Ocena regresijskih koeficientov in njihova statistična značilnost. .................... 38

Tabela 4.10: Povzetek regresijskega modela. ...................................................................... 39

Tabela 4.11: Statistična značilnost ocenjenega regresijskega modela. ............................... 40

Tabela 4.12: Ocena regresijskih koeficientov in njihova statistična značilnost. .................. 40

Tabela 4.13: Skupinska statistika. ........................................................................................ 41

Tabela 4.14: Test enakosti povprečnih vrednosti. ............................................................... 42

Tabela 4.15: Lastne vrednosti. ............................................................................................. 42

Tabela 4.16: Wilksova lambda. ............................................................................................ 43

VII

Kazalo grafov

Graf 4.1: Kolenski diagram .................................................................................................. 36

VIII

1

1 Uvod

Varnost je ena od dobrin, ki v človekovem življenju že od nekdaj zaseda pomembno mesto.

Človek je že skozi celotno zgodovino hrepenel po varnosti. O tem priča tudi dejstvo, da je

varnost kot ena najpomembnejših vrednost na hierarhiji človeških potreb, ki jo je sestavil

Maslow. Pred varnost so uvrščene samo fiziološke potrebe, torej voda, zrak, hrana in

podobne.

Z občutkom varnosti je povezanih veliko dejavnikov, ena najpomembnejših pa sta

kriminaliteta ter strah pred kriminaliteto. Posameznik se počuti varno oziroma nevarno

glede na dražljaje, ki jih pridobiva iz okolja. Ker govorimo o občutkih, ki so zelo subjektivni,

ne moremo občutka varnosti v nekem mestu posplošiti in reči, da se prebivalci ne počutijo

varne oz. nasprotno, da se počutijo zelo varne. Obstaja veliko dejavnikov, ki vplivajo na to,

v kolikšni meri se bo posameznik počutil varno v danem trenutku in na določenem mestu.

Eden od teh je tudi velikost mesta, vasi oziroma območja, na katerem živi.

Države, mesta ali vasi, kjer kriminaliteta ne obstaja oziroma se ne pojavlja, ne bi mogli najti.

Kriminaliteto lahko torej zasledimo povsod, dejstvo pa je, da se njene oblike in intenziteta

zelo spreminjajo. Oblike kriminalitete so se spreminjale tudi skozi leta, pri tem imamo v

mislih predvsem nastajanje novih oblik, ki so vse bolj izpostavljene v zadnjem času (na

primer ekološka in kibernetska kriminaliteta). Če k omenjenim razlikam dodamo še

človekovo neobjektivno zaznavanje kriminalitete in občutka nevarnosti ter nekatere druge

dejavnike, dobimo strah pred kriminaliteto. Tega ne moremo enačiti z občutkom

ogroženosti niti s samo kriminaliteto. Gre za različne pojme, ki pa so tesno povezani eden z

drugim.

Skozi zgodovino raziskovanja je bilo na področju kriminalitete veliko narejenega, veliko pa

je napisanega tudi o samem strahu pred kriminaliteto. Raziskovalci se dotikajo različnih

vprašanj: od vzrokov za nastanek strahu, kdo je najbolj dovzeten za strah pred

kriminaliteto, zakaj opravljati meritve strahu pred kriminaliteto in kako jih sploh opravljati

(Lee, 2001).

2

Kot pravi Ferraro (1995), bi naj bil strah pred kriminaliteto čustven odziv. Ta pa naj bi

vseboval zaskrbljenost zaradi same kriminalitete ter tudi reagiranje na same simbole, ki

nakazujejo na kriminaliteto. Tukaj je opazna subjektivnost, ki onemogoča nadaljnje

posploševanje strahu pred kriminaliteto na populacijo, območje, spol ali starost.

Obstaja več uveljavljenih metod, ki jih raziskovalci uporabljajo pri merjenju strahu pred

kriminaliteto. Metode se med seboj razlikujejo, kot se razlikujejo tudi teorije, ki bi naj

pojasnjevale sam pojav strahu pred kriminaliteto. Prav na podlagi različnih teorij ter na

podlagi različne metodologije raziskovalci prihajajo do različnih rezultatov pri svojem

raziskovanju.

Vsekakor gre za zelo kompleksno področje, ki je že nekaj časa tema raziskovanja nekaterih

avtorjev. Skozi zgodovino raziskovanja so raziskovalci že prišli do mnogo ugotovitev, ki so

pomagale odgovoriti na nekatera vprašanja s področja strahu pred kriminaliteto. Vendar

pa še vedno ostaja mnogo vprašanj, na katera za enkrat še nimamo odgovorov, zato lahko

rečemo, da obstaja še nekaj neraziskanega na tem področju.

3

2 Občina Beltinci

Občina Beltinci obsega 62,28 kvadratnih kilometrov. V občini živi približno 8650

prebivalcev. Središče celotne občine so Beltinci, kjer je tudi sedež občine. Beltinci so bili

tudi skozi zgodovino glavna upravna in gospodarska točka v okolici. K temu su pripomogle

tudi trške pravice, ki so jih Beltinci imeli od leta 1811. Občino sestavlja osem naselij: Beltinci,

Bratonci, Dokležovje, Gančani, Ižakovci, Lipa, Lipovci in Melinci (Občina Beltinci, n. d.). V

središču občine leži romsko naselje. Občina se nahaja na levem bregu reke Mure, v središču

Prekmurja, konkretneje v ravninskem območju.

Zavod za turizem in kulturo (n. d.) navaja, da občino sestavlja osem naselij. Vsa ta zgoraj

našteta naselja so hkrati tudi samostojne krajevne skupnosti. Omeniti je potrebno, da je

vsaka od krajevnih skupnosti posebna in ima svoje značilnosti. Ena izmed pomembnih

značilnosti, ki je skupna vsem je rodovitna zemlja. V občini namreč najdemo veliko njih ter

drugih kmetijskih površin. Prav tako ne smemo zanemariti pomena reke Mure. Le-ta

namreč spada pod posebno območje, ki ga ščiti celo Evropska unija. Na območju občine

Beltinci lahko vidimo različne turistične točke, bogato kulturo, različne etnološke

posebnosti ter tudi naravne posebnosti, ki so vredne ogleda. V občini se ponujajo različne

športne aktivnosti, od umirjenega pohodništva do bolj divjih športov kot je na primer spust

po reki.

Središče občine je naselje Beltinci, kjer prebivalci lahko opravijo tudi največ opravkov, saj

se v naselju nahaja več poslovnih objektov (pošta, banka, trgovski centri, gostilne, občinska

uprava itd.) (Zavod za turizem in kulturo Beltinci, n. d.).

Zgodovina o kraju govori že od leta 1322, in sicer pod imenom Belethfalua. Zasledimo pa

lahko tudi to, da so Beltinci nekdaj bili last staroslovanske rodbine plemičev Jura. Kasneje

bi naj to rodbino nasledil dolnjelendavski rod Haholdov, ki se je kasneje sam preimenoval v

ime Banffy oziroma Baniči, kar bi naj pomenilo banovi sinovi (Zavod za turizem in kulturo

Beltinci, n. d.).

Gre torej za tradicionalno naselje panonskih značilnosti. Kraj se je namreč razvijal ob glavni

cesti ter ob potoku Črnec, ki teče skozi samo naselje. Naselje se je skozi vsa leta najbolj

4

razvijalo v samem središču, kjer stojita tudi grad in cerkev, zraven pa poteka tudi

magistralna cesta. Nekdaj je veljalo, da je en del občine bil bolj prepoznaven po svoji

ruralnosti, drug del (v katerega spada tudi sam center) pa naj bi bil bolj urban ter moderen.

V današnjem času o tem ne moremo govoriti, saj je z leti celotno naselje postalo bolj

urbano. Kljub razmerni majhnosti pa je kraj zelo prepoznaven po dolgi tradiciji, povezani s

plesom in glasbo. Zelo prepoznaven je folklorni festival, v zadnjem času pa se vse več govori

tudi o alternativni mladinski kulturi (Zavod za turizem in kulturo Beltinci, n. d.).

Beltinci predstavljajo enega od treh največjih krajev v Prekmurju, gledano na število

prebivalcev (prvo mesto zaseda Murska Sobota, drugo pa Lendava). Zavod za kulturo in

turizem občini pripisuje poseben status, ki bi naj bil posledica dolgoletne tradicije na več

področjih, kot so šport, zgodovina, vera in kultura. Kot že omenjeno: prvotna ruralnost iz

okolja izginja, s tem izginjajo tudi nekdaj pogoste kmetije. Ostalo jih je le nekaj, ki se

ukvarjajo izključno s kmetijstvom. Obstaja namreč malo kmetij, ki pa so razmeroma velike

in obdelujejo veliko večino vseh njiv v občini. Struktura naselja se je spremenila, ko so se v

občino začeli priseljevati ljudje iz drugih občin in so si v tem okolju ustvarili t. i. spalna

naselja (Zavod za turizem in kulturo Beltinci, n. d.).

Čeprav gre za eno najbolj razvitih naselij v Prekmurju, pa se tudi beltinska občina (kot tudi

ostale v tem delu države) – v primerjavi z osrednjo Slovenijo – sooča s razvojnim

zaostankom.. To s seboj prinaša nekaj negativnih posledic, ki so hkrati najpogostejše težave,

s katerimi se srečujejo občani. Tukaj govorimo predvsem o nezaposlenosti, pomanjkanju

delovnih mest, begu možganov, visoki stopnji samomorilnosti in najnižji življenjski dobi

(gledano na ravni celotne države). Tudi Statistični urad poroča o razlikah pri povprečni

mesečni plači na osebo, in sicer obstajajo razlike tudi preko 20 %. Še večje razlike se

pojavljajo pri vrednosti investicij v nova osnovna sredstva (Zavod za turizem in kulturo

Beltinci, n. d.).

Veliko težavo je prebivalcem občine predstavljal stečaj tovarne Mura, v kateri je bilo

zaposlenih veliko število občanov. Takrat sta se finančno stanje v občini ter celotna socialna

slika zelo poslabšala. Pojavila se je razlika tudi pri vedenju ljudi. Postali so namreč vedno

bolj apatični in nezadovoljni. Takrat so pristojni na občini začeli s kar nekaj projekti, s

5

katerimi po pomagali občanom, ki so se znašli v stiskah. Občinska uprava pomaga

nezaposlenim in tudi študentom in dijakom. Podeljujejo občinske štipendije, študente pa

stimulirajo tudi z denarno nagrado za napredovanje v višji letnik ter nagrado ob zaključku

študija za diplomiranje (Zavod za turizem in kulturo Beltinci, n. d.).

Ker v naselju živi manj kot 3000 prebivalcev, se Beltinci ne morejo uradno klasificirati kot

mesto, vendar pa sam kraj po pričevanju ljudi že dalj časa deluje kot samooklicano majhno

mesto. To lahko razberemo tudi iz tega, da se občani ne uvrščajo med vaščane, ampak

govorijo o tem, da so na t. i. relaciji vas–mesto, nekje vmes (Zavod za turizem in kulturo

Beltinci, n. d.).

Kljub vsem projektom in pomoči, ki se s strani občine namenjajo občanom, še vedno

obstajajo določene finančne in druge težave, ki so potrebne rešitve. V občini so se skozi leta

zgodile različne spremembe, pa vendar pri določenih finančnih stvareh ne moremo doseči

konkretnih izboljšav. Revija Moje Finance (2017) je namreč občino Beltinci uvrstila med

tiste, v katerih bi se naj najslabše živelo. Upoštevali pa so različne dejavnike, in sicer

gospodarsko moč občine in občanov, prebivalstvo, zdravje, raven kriminalitete,

infrastrukturo ter stanovanjske in druge objekti. Vsakemu od teh dejavnikov je bila

dodeljena različna utež. Največjo utež, kar 50 odstotkov, je dobila gospodarska moč občine

in občanov. Ta naj bi po mnenju avtorice članka imela velik vpliv na samo kakovost

posameznikovega življenja, in sicer z onemogočanjem socialne varnosti ljudi v občini.

6

3 Strah pred kriminaliteto

Ob besedi kriminaliteta posamezniki največkrat subjektivno pomislimo na (ne)varnost ter

na nekaj neprijetnega in nezaželenega (Muršič, 2008). Kako pomembna je človeku varnost,

se kaže že prav v tej subjektivnosti, s katero se odzivamo na samo besedo varnost. Očitno

je, da se ob tej besedi odzovemo in jo tudi dojemamo dosti bolj subjektivno kot nekatere

druge besede, ki so prav tako del našega vsakdanjega besednjaka. Enak učinek ima na nas

tudi dokaj pogosta besedna zveza »za vašo varnost,« s katero želijo določeni subjekti pri

nas vzbuditi nek subjektiven odziv. Pa naj gre za opozorilo, oglas ali katero drugo vrsto

pogovora.

Varnost ni nek nov pojem. Poznali so ga že pred mnogimi leti, na kar nakazujejo tudi na

primer obzidja ob gradovih in mestih. Iz tega lahko sklepamo, da se je posameznik želel že

v preteklosti zaščititi pred nečim neznanim, drugim oziroma tujim. Vidimo torej, da varnost

ni nekaj novodobnega, ampak se je okoli tega pojma veliko dogajalo tudi v zgodovini.

Nekateri avtorji celo menijo, da je bila prav varnost tista, ki je odločilno vplivala na razvoj

civilizacije. Kot pravi Thomas Hobbes, se je prav na podlagi varnosti gradila in oblikovala

skupnost posameznikov, ki so varnost dojemali kot vrednoto in jo tako tudi ohranjali

(Vošnjak, 2011).

Skozi leta se je varnost oziroma dojemanje varnosti spreminjalo glede na določeno stanje

v družbi. Z leti so jo začeli tudi preučevati. Več kot je bilo raziskav, več je bilo vidikov, skozi

katere so raziskovalci opisovali pojem varnosti. Še danes ne obstaja univerzalen pristop, ki

bi združeval vse vidike preučevanja varnosti. To ni nič posebnega, saj je tako tudi na mnogih

drugih področjih raziskovanja in preučevanj. Tudi ko gledamo strah pred kriminaliteto, ne

moremo govoriti o samo enem vidiku raziskovanja strahu pred kriminaliteto. Raznolikost

se kaže skozi različna pojmovanja: kot varnost različnih subjektov in tudi varnost na različnih

področjih/območjih (Huyseman, 1998).

Kot varnost je tudi kriminaliteta pojem, ki se mu ne moremo izogniti na tem področju.

Kriminaliteta se je pojavljala že v daljni preteklosti in se do danes v samem bistvu ni veliko

spremenila. Gre za odklonska vedenja posameznikov ali skupin, ki niso v skladu z

7

določenimi pravili. Kriminaliteta se pojavlja v različnih oblikah, za katere je značilno, da niso

vse nastale istočasno, ampak so se razvijale in pojavljale skozi razvoj družbe in civilizacije

ter okolja. Pojav kriminalitete je neizogiben, lahko pa se omeji. Raziskovalci so skozi

raziskovanje in preučevanje kriminalitete razvili različne metode, ki so v različnih merah

uspešne pri zmanjševanju ter omejevanju kriminalitete.

Kljub svoji edinstvenosti, ki je posledica tudi dejavnikov (ki so si med seboj različni), ki

vplivajo na strah pred kriminaliteto, lahko tega povezujemo tudi z nekaterimi drugimi

strahovi. Meško (1999) navaja, da strah pred kriminaliteto lahko spominja tudi na strah

pred debelostjo, strah pred rakom, strah pred revščino, strah pred šolsko neuspešnostjo

ter tudi nekaterimi drugimi. Vse to bi naj bile značilnosti sodobne potrošniške družbe. Strah

pred kriminaliteto pa se od teh zgoraj navedenih strahov razlikuje po tem, da obstaja že od

nekdaj in ni nič novega, sodobnega. Gre samo za to, da se v preteklosti ni veliko namenjalo

raziskovanju strahu pred kriminaliteto (čeprav danes obstajajo različne raziskave in

spoznanja na tem področju).

3.1 Teoretična izhodišča

Med avtorji ter raziskovalci na tem področju ni konsenza, ki bi definiral strah pred

kriminaliteto ter način merjenja. Obstajajo različne definicije tega pojma, iz tega pa tudi

izhaja, da se pojavljajo rezultati raziskav, ki so si nasprotujoči(Grohe, 2007).

O strahu pred kriminaliteto je veliko napisanega. Lee (2013) celo pravi, da gre že skoraj za

»industrijo strahu pred kriminaliteto,« v katero so vključeni vsi: od avtorjev, kriminologov

in raziskovalcev ter vse do politikov.

Pri pregledu literature smo najpogosteje naleteli na definicijo, ki sta jo postavila Ferraro in

LaGrang že leta 1987 in pravi, da je strah pred kriminaliteto čustvena reakcija. Povzročena

pa naj bi bila s strani kriminalitete ter simbolov, ki jih ljudje z njo povezujejo.

Tudi Vanderveen piše, da je strah čustven odziv, ki pa naj bi bil posledica posameznikove

fizične ranljivosti ter možnosti, da se dejanje kriminalitete dejansko zgodi (Vanderveen,

2006). Podobna definicija pa govori o strahu pred kriminaliteto, ki se zrcali v zaskrbljenosti

posameznika zaradi možnosti postati žrtev kriminalitet(Miethe in Lee, 1984).

8

Gabriel in Greve (2004) govorita o treh načinih razlage strahu pred kriminaliteto:

• kognitivni vidik, ki ga lahko razumemo tudi kot zaznavanje tveganja viktimizacije,

• čustveni vidik, ki govori o strahu pred osebno viktimizacijo, občutku ogroženosti in

nevarnosti, in

• vedenjski vidik, ki pa je opredeljen kot vedenjsko odzivanje v smislu iskanja ukrepov

za preprečevanje viktimizacije.

K zgoraj navedenim vidikom bi lahko dodali še družbeni vidik, ki pa ga definira odnos

javnosti do deviantnosti. Ta odnos vključuje različne komponente, kot so družbeno

nadzorstvo, družbeni red ter družbena kohezija (Jackson, 2004).

Strah pred kriminaliteto je dandanes zelo obravnavana tema. Novi izsledki raziskav

temeljijo in nadgrajujejo tiste iz preteklosti. Vendar pa je z modernizacijo družbe prišlo do

sprememb in novosti tudi na tem področju. Kibernetski prostor je namreč postal del našega

vsakdana. In prav v kibernetski prostor se je preselila tudi kriminaliteta, z njo pa seveda

strah pred njo (Bernik in Meško, 2011).

Prav tako se v zadnjem času vse več govori o ekološki kriminaliteti. Zanimivo pa je dejstvo,

da kljub aktivnemu iskanju raziskav na tem področju, nismo našli nobene, ki bi večji del

posvetila strahu pred kriminaliteto s poudarkom na ekološki kriminaliteti.

Že v začetnih raziskavah na tem področju so raziskovalci prišli do določenih ugotovitev, ki

pa veljajo še danes. Ena od teh je na primer, da starejši ljudje in ženske izražajo večji strah

pred kriminaliteto, pa čeprav so ji sami najmanj izpostavljeni in niso najpogostejše žrtve

(Wyant, 2008).

9

3.2 Paradoksi strahu pred kriminaliteto

Van der Vijver (v Meško et al., 2012) meni, da je na področju strahu pred kriminaliteto kar

nekaj paradoksov.1

Eden od paradoksov govori o diferencialnem pojmovanju kriminalitete. Gre za to, da ljudje

na naraščajočo kriminaliteto gledajo različno – glede na to, o katerem nivoju govorimo.

Tako se jim na primer naraščajoča kriminaliteta v njihovem okolju zdi manjši problem,

medtem ko se jim naraščajoča kriminaliteta na ravni države zdi velik problem. Konkretno,

ko ljudje govorijo o kriminaliteti v svojem okolju, imajo v mislih vandalizem, onesnaževanje

in ostale podobne probleme, medtem ko za njih kriminaliteta na državni ravni pomeni

umore, posilstva in ostala huda kazniva dejanja.

Drugi paradoks govori o objektivni zaznavi kriminalitete. Občutek ogroženosti nujno še ne

pomeni dejanskega tveganja, nevarnosti ter viktimizacije. Obstaja namreč razlika med

dejanskim problemom ter problemom kot ga vidimo mi subjektivno. S tem paradoksom

lahko pojasnimo dejstvo, da starejši ljudje in ženske izražajo večjo stopnjo strahu pred

kriminaliteto, pa čeprav so sami v dejanskem svetu manjkrat v vlogi žrtev kaznivih dejanj.

Tretji paradoks pa govori o pojavu naraščajoče kriminalitete. Čeprav stopnje kriminalitete

upadajo, so raziskave pokazale, da stopnje strahu pred kriminaliteto ostajajo na istih

ravneh. To pomeni, da dejanska kriminaliteta ter strah pred kriminaliteto nista neposredno

povezana. Iz tega pa izhaja tudi, da v boju za zmanjševanje stopnje strahu pred kriminaliteto

samo zmanjševanje dejanske stopnje kriminalitete ne bo pomagalo.

3.3 Dejavniki strahu pred kriminaliteto

3.3.1 Socio-demografski dejavniki Socio-demografski dejavniki so tisti, ki so prisotni že od samega začetka preučevanja strahu

pred kriminaliteto. Med te dejavnike spadajo dejavniki, kot so spol, starost, krog prijateljev

1 Celotno poglavje je povzeto po Meško, G., Sotlar, A., Lobnikar, B., Jere, M. in Tominc, M. (2012). Poročilo ciljnega raziskovalnega projekta: Občutek ogroženosti in vloga policije pri zagotavljanju varnosti na lokalni ravni. Mnz.gov.si. Pridobljeno na: http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/SOJ/word/Tacen_15112012/Porocilo_CRP_zagotavljanje_varnosti_v_lokalni_skupnosti_FVV_2010_2012.pdf.

10

in znancev, finančno stanje, velikost gospodinjstva ter tudi čas bivanja na trenutnem

naslovu (Meško in Umek, 1999).

Ko govorimo o spolu kot dejavniku strahu pred kriminaliteto, lahko izpostavimo že

omenjeno ugotovitev, ki jo je potrdilo veliko raziskovalcev v svojih raziskavah. Ugotovljeno

je bilo, da ženske v primerjavi z moškimi izražajo večjo stopnjo strahu pred kriminaliteto,

pa čeprav so – sodeč po študijah kriminalitete – precej manj izpostavljane kriminaliteti in

kaznivim dejanjem kakor moški (De Donder, Verté in Messelis, 2005). Najbolj ranljiva in

viktimizaciji izpostavljena skupina so prav mlajši moški, ki pa strahu pred kriminaliteto ne

izražajo tako zelo. Razlaga tega paradoksa pravi, da gre za občutek ranljivosti, ki se pretvori

v strah pred kriminaliteto. Pri tem pa ženske izražajo večji občutek ranljivosti kot moški, in

iz tega izhaja, da izražajo večjo stopnjo strahu pred kriminaliteto kot moški (Snedker, 2015).

Strah pred kriminaliteto moškim ter ženskam predstavlja različne stvari, moški se namreč

najbolj bojijo fizičnega napada, medtem ko se ženske najbolj bojijo spolnih napadov

(Wynne, 2008).

Enak paradoks velja, ko govorimo o letih. V raziskavah se namreč pojavlja ugotovitev, da se

starejši ljudje bolj bojijo kriminalitete kot mlajši, a naj bi bili dejansko manj izpostavljeni

kriminalnim dejanjem (De Donder et al., 2005). Kljub temu osebe, stare med 50 in 60 let,

izražajo dvakrat večjo stopnjo strahu kot osebe, mlajše od 50 let. Na drugi strani pa je ljudi,

ki štejejo več kot 60 let, kriminalitete strah še bolj (Meško, 2002). Tudi pri starejših gre za

podoben vzrok strahu pred kriminaliteto, in sicer ranljivost. Starejši to povezujejo tudi s

tem, da živijo sami in pogosto ni nikogar, ki bi jim priskočil na pomoč. To se nadalje povezuje

tudi z družbeno izoliranostjo. Zadnja leta pa se pojavlja trend, ki kaže, da se strah pred

kriminaliteto zmanjšuje pri starejših ljudeh, ga je pa zato več opaziti med mlajšo populacijo

(Wynne, 2008).

Pri finančnem stanju govorimo predvsem o dohodku. Tukaj naj bi veljalo, da tisti z manjšim

dohodkom izražajo večjo stopnjo strahu kot tisti z višjim in bolj stabilnim dohodkom.

Vendar pa obstajajo določene raziskave, ki te povezave niso potrdile (De Donder et al.,

2005). Študije viktimizacije pa so pokazale, da gre pri obeh skupinah ljudi (iz višjega

ekonomskega položaja ter iz nižjega ekonomskega položaja) za enako izraženo stopnjo

11

kriminalitete. Enako stanje je tudi, ko govorimo o izobrazbi. Tisti z višjo izobrazbo izražajo

manjšo stopnjo strahu pred kriminaliteto (predvsem tisto, katere del je nasilje) kot tisti z

nižjo izobrazbo (Wynne, 2008).

Pomembna je tudi geografska lega oziroma vrsta okolja, v katerem posamezniki živijo.

Stopnja kriminalitete je večja v urbanih okoljih in centrih večjih mest, zato je tudi stopnja

strahu pred kriminaliteto tam večja (Wynne, 2008). Do istih ugotovitev pridemo tudi, ko

pogledamo konkretne številke. Šestdeset odstotkov ljudi iz mest, namreč izraža strah pred

kriminaliteto, v ruralnih in vaških okoljih pa je številka precej nižja (30 %) (Meško, 2002).

Vpliv ima tudi barva kože in rasa. Večji strah pred kriminaliteto (še posebej zaradi kaznivih

dejanj, kot so vlom, kraja ter kazniva dejanja, povezana z nasiljem) izražajo posamezniki, ki

so del črnske ter tudi azijske populacije. Raziskave pa so pokazale, da se na splošno

pripadniki etničnih manjšin bolj bojijo kriminalitete kot belci (Wynee, 2002).

3.3.2 Socialno-psihološki dejavniki

Pri pregledu študij, ki že obstajajo na tem področju, lahko ugotovimo določen vzorec, in

sicer da so večinoma strah pred kriminaliteto preučevali s pomočjo demografskih

dejavnikov in hkrati niso vključevali pomembnosti socialno-psiholoških dejavnikov (Meško

in Umek, 1999). Pri novejših raziskavah (po letu 2000) pa lahko opazimo, da vse več raziskav

vključuje tudi te dejavnike.

Socialno-psihološki model temelji na tem, da naj bi bil strah pred kriminaliteto povezan s

štirimi socialno-psihološkimi komponentami, ki so: privlačnost, zli namen, moč ter

kriminalizirajoči prostor. Poleg teh komponent socialno-psihološki model vključuje še opis

situacij, ki jih posamezniki ocenjujejo glede na to kako ogrožajoči so (Van der Wurff, Van

Staalduinen in Stringer, 1989).

Privlačnost ali element atraktivnosti, kot ga imenujejo nekateri, je povezan s tem, kako

posamezniki sami sebe dojemajo kot privlačno tarčo za možna kazniva dejanja. Gre torej za

lastnosti, ki si jih posameznik sam pripisuje (ali pa svoji lastnini). Nekdo se počuti ogroženo,

ker doma skriva veliko vsoto denarja, medtem ko se nekdo drug počuti ogroženo, ker veliko

vsoto denarja nosi s sabo (Meško in Pavlović, 1998).

12

Zli namen govori o storilcu in njegovi sposobnosti storitve določenih dejanj ter o

posameznikih, ki določenim ljudem ali skupinam pripisujejo možnost in sposobnost storitve

kaznivih dejanj. Tukaj gre torej za stopnjo, s katero posameznik oceni, ali imajo drugi slabe

namene (posamezniki ali skupina). Kot primer lahko navedemo situacijo, ki je v obravnavani

občini lahko zelo pogosta: ko se posameznik sreča z Romom, se boji, da bo oropan (Meško

in Pavlović, 1998).

Moč se definira kot možnost obvladovanja situacije v primeru, da se posameznik znajde v

vlogi žrtve. To torej posredno pomeni razmerje moči med storilcem na eni strani ter žrtvijo

na drugi strani. Govorimo o dveh poddejavnikih, in sicer o lastni moči in moči nasprotnika.

O moči pa ne govorimo samo v smislu fizične moči, ampak gre tudi za spretnost ter

razpoložljiva sredstva, ki jih posameznik lahko uporabi (Meško in Pavlović, 1998).

Kriminalizirajoči prostor pa je razumljen kot prostor, ki ga sestavljajo različne okoliščine: od

časa, prostora ter tudi prisotnosti določenih ljudi. Gre za določen prostor, ki s svojimi

značilnostmi v določenem času spodbuja ali pa onemogoča kriminalne aktivnosti. Gre za to,

kako posameznik ali potencialna žrtev dojema okolje, v katerem se znajde, torej, ali meni,

da bi se lahko takrat v tistem okolju s tistimi okoliščinami zgodilo kaznivo dejanje. Enako

situacijo lahko različni ljudje dojemajo popolnoma drugače. Kot primer pa lahko navedemo

sprehod v zapuščeni in neosvetljeni ulici (Meško in Pavlović, 1998).

Vsi štirje elementi se povezujejo, med sabo se pa razlikujejo. Element atraktivnosti se

nanaša na žrtev, zli namen na storilca, element moči na oba udeleženca, kriminalizirajoči

prostor pa opisuje situacijo, v kateri se lahko zgodi dejanje.

Ta model ni usmerjen v tisto, kar povzroča strah pred kriminaliteto, torej v njegove vzroke,

ampak se osredotoča na samo zaznavo strahu pred kriminaliteto (Meško in Umek, 1999).

3.3.3 Ostali dejavniki

Poleg zgoraj razdelane opredelitve dejavnikov strahu pred kriminaliteto pa obstaja še druga

delitev, in sicer na mikro raven in makro raven (Wilcox, Quisenberry in Jones, 2003).

13

Ko govorimo o mikro ravni, imamo v mislih predvsem sociodemografske značilnosti.

Konkretneje: na strah pred kriminaliteto naj bi vplivale naslednje značilnosti: višja starost,

ženski spol, finančno stanje in nazadnje tudi ne svetla polt. Poleg omenjenih dejavnikov ima

vpliv tudi stopnja kriminalitete v okolju. Poleg tega imajo vpliv še dejavniki, ki so povezani

s stilom življenja ljudi. Med te pa uvrščamo aktivnosti, ki se jih posameznik udeležuje,

nošenje denarja ter dragih predmetov, udeležbo pri nevarnih aktivnostih ter sodelovanje

pri varnostnih ukrepih (Wilcox et al., 2003).

Na drugi strani pa govorimo o makro ravni, katere bistvo je okolje. Tukaj do izraza pridejo

dejavniki, kot so gostota prebivalstva, delež revščine v okolju ter tudi delež ne belega

prebivalstva. Pomembno vlogo pa imajo tudi kriminaliteta v okolju, povezanost med

prebivalci v okolišu ter neurejenost (tako družbena kot tudi fizična). Vpliv pa ima tudi

poročanje medijev o kriminaliteti v okolišu in širšem okolju (Wilcox et al., 2003).

Kot meni Boers, pa poleg zgoraj omenjenih dejavnikov na mikro in makro ravni obstajajo

še dejavniki na t. i. mezo ravni. Definiral jih je kot dejavnike, ki jih lahko razlagamo s stališča

družbenega nadzora. Strah pred kriminaliteto bi po tej teoriji naj bil posledica pomanjkanja

neformalnega družbenega nadzora (Ewald, 2000).

Eden od pomembnih dejavnikov, ki nedvomno vplivajo na strah pred kriminaliteto, so

mediji. Ti so tisti, od katerih ljudje dobivamo informacije o stanju in dogajanju okoli nas, pa

naj bo to v ožjem ali širšem krogu. Njihovo poročanje v zadnjih letih vsebuje vse več

informacij, ki se nanašajo na kriminaliteto, ki se dogaja doma in drugod po svetu. Vse

pogosteje pa poročajo tudi o kriminaliteti, ki je del spletnega okolja, t. i. kibernetski

kriminaliteti. Pri medijskem poročanju gre velikokrat tudi za izkrivljanje dejanskega stanja

iz različnih razlogov. Vsekakor pa medijsko poročanje ter strah pred kriminaliteto

povezujemo predvsem na en način: medijsko poročanje o določenih dogodkih v veliki meri

zvišuje občutek ogroženosti pri ljudeh in s tem zvišuje tudi strah pred kriminaliteto. Tako

imajo mediji predvsem negativen vpliv na občutek ogroženosti, saj ga vidno spreminjajo in

zvišujejo, pri čemer ustvarjajo več strahu, kot je dejanske kriminalitete. (Jackson, 2011).

Če mediji veliko poročajo o določenih dogodkih, ki jih posameznik zaznava kot negativne in

kot del kriminalitete v njegovem okolju, lahko to poročanje občutno vpliva na življenje

14

posameznika. Gre za to, da posameznik spremeni svoje obnašanje, navade in ustaljen urnik,

ker se počuti zaradi množičnega poročanja medijev o nekem dogodku, ki sploh nima

dejanskega vpliva na posameznikovo življenje, bolj ogroženega (Wynne, 2008).

Glavni problem pri medijih in njihovem poročanju pa je, da se njihovemu vplivu skoraj ne

moremo izogniti. Spremljajo nas namreč na vsakem koraku: od televizije in radia do letakov,

ki nam jih dostavi poštar, reklamnih propagand na avtobusih, plakatov ob cestah in

podobno.

3.4 Vzroki strahu pred kriminaliteto

Strah pred kriminaliteto nikakor ni enoličen pojem. To lahko sklepamo že iz tega, da enotne

definicije, kaj sploh strah pred kriminaliteto naj bi bil, ni. Zgoraj smo opisali tudi različne

dejavnike strahu pred kriminaliteto. Za to je prav, da nekaj pozornosti posvetimo tudi

vzrokom strahu pred kriminaliteto. Dejstvo je namreč, da strah pred kriminaliteto lahko

povzroča veliko različnih dejavnikov, ki na posameznika tudi različno vplivajo. Kar na nekoga

zelo vpliva, na nekoga drugega sploh nima učinka. Prav tako je lahko vzrok, ki povzroči strah

pred kriminaliteto, kombinacija spodaj naštetih različnih dejavnikov.

Doran in Burgess (2012) navajata več različnih teorij, s katerimi bi lahko pojasnili vzroke

strahu pred kriminaliteto. 2

Ene od teh teorij so demografske teorije (ang. demographic theories). Te se osredotočajo

na povezavo posameznikovega dojemanja strahu pred kriminaliteto z njegovimi izkušnjami

s kriminaliteto ter njegovim občutkom ranljivosti. Demografskih teorij je več, sestavljajo pa

jih različne hipoteze. Poznamo viktimizacijsko hipotezo (ang. victimization hypothesis),

2 Celotno poglavje je povzeto po Burgess, B. M. in Doran, B. J. (2012). Putting fer of crime on the map: Investigating perceptions of crime using geographic information systems. Springer New York: Dordrecht Heidelberg London. Pridobljeno na: https://books.google.si/books?hl=sl&lr=&id=9KOnDYq3QTEC&oi=fnd&pg=PR5&dq=+Putting+fer+of+crime+on+the+map:+Investigating+perceptions+of+crime+using+geographic+information+systems.

15

posredno-viktimizacijsko hipotezo (ang. Indirect-victimization hypothesis) ter hipotezo

ranljivosti (ang. vulnerabilities hypothesis).

Viktimizacijska teorija govori o iskanju povezave med viktimizacijo ter strahom pred

kriminaliteto. Tukaj gre samo za iskanje te povezave pri ljudeh, ki so že bili neposredno

žrtev kriminalnih dejanj in viktimizacije. Teorija temelji na dejstvu, da tisti ljudje, ki so že bili

žrtve viktimizacije, nekatere situacije dojemajo kot nevarne (prej kot ljudje, ki še niso bili

žrtev kriminalitete). Posledica tega je tudi, da se pri teh ljudeh hitreje pojavi strah pred

kriminaliteto (Doran in Burgess, 2012). Raziskave na tem področju pa pokažejo drugo sliko,

in sicer so podale različne rezultate. Obstajajo raziskave, ki so povezavo med vikitimizacijo

ter strahom pred kriminaliteto potrdile. Na drugem bregu so raziskave, ki so takšno

povezavo zavrnile. Tretja vrsta raziskav pa pravi, da je povezava, ki povezuje strah pred

kriminaliteto ter viktimizacijo, odvisna od tega, kako sta ta dva pojma opredeljena (Meško,

2002).

Kot pove že samo ime, gre pri posredno-viktimizacijski teoriji za ljudi, ki sami niso bili

neposredno žrtev kriminalitete, so pa o vikitimizaciji drugih ljudi, ki so bili žrtev

kriminalitete, slišali ali jo kako drugače zaznali. To pa na njih vpliva tako, da se začnejo

pojavljati podobni občutki, kot če bi bili tudi sami žrtev kriminalitete. Študije na tem

področju ugotavljajo prav to, da čeprav osebe niso bile žrtev kriminalitete, doživljajo strah

pred kriminaliteto. Informacije o vikitimizaciji drugih ljudi posamezniki lahko pridobijo na

več različnih načinov. Eden glavnih virov teh informacij so nedvomno mediji, ki v javnost

pošiljajo določeno sliko o kriminaliteti v soseski ter širše. Drug vir informacij pa so ostali

ljudje, ki govorijo o tem, kaj se je zgodilo njim (ko so bili žrtev kriminalitete) ali pa drugim.

Informacije o ljudeh, ki so doživeli neposredno viktimizavijo, tako tudi pri drugi skupini ljudi,

ki se neposredno s kriminaliteto še niso srečali, povzročajo strah pred kriminaliteto.

Zadnja hipoteza, ki je del demografskih teorij, je hipoteza, ki govori o ranljivosti. Kot

ranljivost pa je definirano prepričanje, da je posameznik dovzeten za določene negativne

izide ter da pred nevarnostjo in nesrečo ni zaščiten. Študije na tem področju so pokazale

zgoraj opisane paradokse. Torej, da osebe ženskega spola ter starejši izražajo največjo

stopnjo strahu pred kriminaliteto, čeprav je za njih manj verjetno, da bodo postale žrtev

16

kriminalitete. Ta paradoks lahko pojasnimo s teorijo ranljivosti, in sicer z dejstvom, da se

starejši ljudje ter ženske počutijo bolj nemočne in ranljive, kar za posledico prinese strah

pred kriminaliteto.

Naslednje so družbene teorije, ki govorijo o teoriji, da naj bi bil strah pred kriminaliteto

posledica več dejavnikov, in sicer izpostavljajo občutek zaskrbljenosti zaradi slabše

vključenosti v družbo, občutek negotovosti, strah pred neznanim, strah pred uničenjem

določene družbe ter zaskrbljenost zaradi hitrih družbenih sprememb. Vse to pa se združuje

v nekakšno anksioznost v družbi. Te teorije poudarjajo, da je strah pred kriminaliteto včasih

strah pred čem drugim in ne dejansko pred kriminaliteto samo. Tukaj se poudarja tudi vloga

postavljanja pravih vprašanj pri raziskavah, da se dejansko izmeri strah pred kriminaliteto.

Del družbene teorije je hipoteza družbenega tveganja (ang. risk society hypothesis). Ta

razume strah pred kriminaliteto kot pojav, ki ga povzročajo določeni občutki pri

posameznikih. Ti občutki pa so pomanjkanje samozavesti ter negotovost. Gre torej za

izražanje strahu pred kriminaliteto s trditvijo »strah me je« ter na podlagi nekih

vsakodnevnih občutkov.

Naslednja hipoteza je hipoteza družbenega nereda (ang. social disorganization hypothesis).

Govori o tem, da je ljudje izražajo zaskrbljenost zaradi uničenja družbene organizacije, to

pa povezujejo s strahom pred kriminaliteto. Družbeni nered ima veliko definicij, gre pa za

to, da ljudje v skupnosti niso zmožni složnega reševanja določenih problemov, ki jih zaznajo

v soseski. Nekateri avtorji pa dodajajo še nezmožnost učinkovitega družbenega nadzora. Ta

teorija lahko pojasni pojav kriminalitete v določenih soseskah. Kjer so slabi odnosi v družbi,

to vpliva na odklonskost ter na pojav kriminalitete. To pa se kasneje izkaže tudi s povečano

stopnjo strahu pred kriminaliteto.

V družbene teorije spada tudi hipoteza subkulturne raznolikosti (ang. subcultral diversity

hypothesis). V grobem bi lahko rekli, da gre za to, da se ljudje ustrašijo drugačnosti ter

drugačnih. Hipoteza pravi, da se strah pred kriminaliteto pojavi pri posameznikih, ki živijo v

bližini ljudi, ki so drugačni od njih. Ena od razlag pravi, da si posamezniki ne morejo razlagati

določenih običajev drugih kultur in jim to povzroča težave. Tukaj ne govorimo samo o

vizualni drugačnosti, ampak tudi o običajih, navadah ter prepričanjih. Ko posameznik te

17

drugačnosti ne razume, se v bližini teh ljudi počuti neprijetno. Iz tega se razvije, da ljudje

na njih gledajo kot nekaj nevarnega družbi, posledica tega pa je pojav strahu pred

kriminaliteto.

Naslednja je hipoteza vključenosti v družbo (ang. social integration hypothesis). Ta govori

o tem, da slaba vključenost posameznikov v družbo vpliva na povečanje stopnje strahu pred

kriminaliteto. Vključenost posameznikov v družbo pa povezuje z družbeno podporo ter

družbenim kapitalom. Raziskave na tem področju so namreč pokazale, da nizka stopnja

vključevanja v družbo, družbene podpore ter družbenega denarja (kapitala) vodijo v

povečanje stopnje strahu pred kriminaliteto.

V družbene teorije spada tudi hipoteza zaskrbljenosti skupnosti (ang. community concern

hypothesis). Ta kaže na to, da se posameznik, ki meni, da skupnost, v kateri živi, propada,

boji kriminalitete. Hipoteza bolj podrobno govori o tem, da se pri ljudeh pojavlja

zaskrbljenost, ko opazujejo različne znake neurejenost (fizične in družbene) v skupnosti, v

kateri živijo. Ta zaskrbljenost preraste v prepričanost, da skupnost ni več varna, kot je bila

nekoč. Iz tega pa izhaja, da zaskrbljenost lahko vodi v strah pred kriminaliteto.

Kot zadnja med družbenimi teorijami je hipoteza družbenih sprememb (ang. social change

hypothesis). Pod družbene spremembe spadajo priselitev novih prebivalcev, ki so

drugačnega etničnega porekla, ekonomske spremembe, ki so po navadi tesno povezane z

večanjem nezaposlenosti, ter tudi večanje skupnosti (kar se tiče števila prebivalstva).

Ljudje, ki se najbolj bojijo družbenih sprememb in jih ne sprejmejo, so tudi ljudje, ki so bolj

zaskrbljeni zaradi kriminalitete. Pri teh ljudeh se zato nemalokrat pojavi tudi strah pred

kriminaliteto.

Kot že omenjeno, obstajajo tudi okoljske teorije. Uporabnost teh teorij se še posebej kaže

pri oblikovanju strategij in načinov za zmanjševanje pojava strahu pred kriminaliteto. Na

podlagi teh teorij namreč raziskovalci iščejo znake v okolju, ki pri ljudeh vzbujajo strah pred

kriminaliteto. S spremembo ali pa odpravo teh znakov bi potencialno zmanjšali tudi stopnjo

strahu pred kriminaliteto.

Prva v tem sklopu je hipoteza motenj oziroma nereda v okolju (ang. disorder or inicivilities

hypothesis). Nered se kaže v različnih družbenih ter fizičnih značilnostih v določeni soseski.

18

Fizične znake nereda lahko opazimo v tem, kako določena soseska izgleda (znaki

propadanja, zapuščenosti, vandalizma). Kot socialne znake pa dojemamo ljudi, ki kršijo

določene družbene norme. Najpogosteje so to brezdomci, odvisniki, preprodajalci, pa tudi

tolpe. Hipoteza pa ponuja povezavo med človekovim dojemanjem teh značilnosti ter

strahom pred kriminaliteto. Hipoteza poleg kriminiziranih dejanj kot problematična

ocenjuje tudi takšna, ki niso prepovedana z zakonom in niso odraz kriminalitete, kljub temu

pa kršijo nekakšne družbene norme. Rezultati študij so pokazali, da velik del strahu pred

kriminaliteto lahko pojasnimo prav s takšnimi dejanji. To pojasnjuje tudi prisotnost strahu

pred kriminaliteto v okoljih, kjer ni velike prisotnosti same kriminalitete.

Teorije ogrožajočih in varnih okolij (ang. threatening and save environmentstheories) so

teorije, ki so podobne zgornji teoriji. Razlika je ta, da so pri prejšnji teoriji socialni ter fizični

znaki nereda nujni, tukaj pa temu ni tako. Gre za to, da ljudje določene soseske dojemajo

zaradi določenih značilnosti v tem okolju kot idealne za izvedbo kriminalnih dejanj. Te

značilnosti pa so najpogosteje slaba razsvetljava, grmičevje, ki omogoča skrivanje

prestopnikom, pa tudi slepe ulice. Takim značilnostim pravimo urbanistično načrtovanje.

Poleg urbanističnega načrtovanja je pomemben tudi čas. Raziskave so pokazale, da se

stopnja strahu pred kriminaliteto razlikuje glede na čas. Ta je ponoči višja kot po dnevi. To

je povezano tudi s slabšo vidljivostjo, odsotnostjo drugi ljudi z ulic ter pojavom novih

(neosvetljenih) mest za kriminalna dejanja. Takšna območja torej ljudje dojemajo kot

ogrožajoča. V nasprotju z njimi pa obstajajo varna okolja, pri katerih se zgoraj našteti

ogrožajoči dejavniki ne pojavljajo. Takšna okolja pa strah pred kriminaliteto zmanjšujejo.

Perspektiva kriminalitete z znaki (ang. signal crimes perspective) govori o tem, da obstajajo

različne vrste kriminalitete. Te različne oblike pa na posameznikovo predstavo o

kriminaliteti vplivajo zelo nesorazmerno. Razlaga tudi, da imajo posamezniki kljub skupnim

vrednotam posameznikov v neki skupnosti zelo različen pogled na kriminaliteto in njeno

dojemanje. Ta perspektiva za razliko od zgornjih ločuje med znaki nereda ter znaki

kriminalitete. Tako znaki nereda ne pomenijo prisotnosti kriminalitete ter nujnega

povečanja strahu pred kriminaliteto, ampak imajo tak učinek znaki kriminalitete. Znaki pa

se delijo tudi po intenzivnosti oziroma pomembnosti. Znakov ne moremo posplošiti, saj

določen znak lahko v eni soseski pomeni veliko več kot v drugi. Ljudje se z grafiti ne bodo

19

ukvarjali in jim posvečali veliko pozornosti v soseski, kjer obstaja tudi preprodaja drog,

medtem ko bodo v urejeni soseski z manj kriminalitete grafiti zbudili veliko pozornosti.

Teorija pravi, da je razlaga teh znakov odvisna od več dejavnikov, in sicer preteklih izkušenj,

ki jih je imel posameznik s kriminaliteto, njegovih vrednot ter zaskrbljenosti zaradi

kriminalitete. Tako znaki pri ljudeh vzbudijo različne odzive, ki se razlikujejo glede na

vsakega posameznika, in pri vsakem vzbudijo različno stopnjo izražanja strahu pred

kriminaliteto.

3.5 Posledice strahu pred kriminaliteto

Kot vsak od pojavov ima tudi strah pred kriminaliteto svoje vzroke ter seveda tudi

posledice.

Zaradi obsežnosti posledic strahu pred kriminaliteto so raziskovalci temu namenili veliko

pozornosti. Posledice se kažejo pri posameznikih, in sicer v različnih oblikah, pri tem se

lahko posamezniki tega sploh ne zavedajo. Raziskovalci so skozi leta ugotavljali, kakšni so

vedenjski vzorci in spremembe, ki se pojavljajo in se povezujejo s strahom pred

kriminaliteto. Ugotovili so, da gre za različne spremembe, ki imajo različno intenziteto. Ta

razlika v intenziteti se kaže pri samih dejanjih, kot sta na primer zaklepanje vrat čez dan ter

popolnoma izogibanje določenih ulic, ker bi lahko bile potencialne lokacije za kriminal.

Nekatere druge zaščitne vedenjske spremembe se kažejo tudi pri prižiganju luči, ko ni

nikogar doma, pri tem, da ljudje hiš ne zapuščajo sami, izbira popolnoma druge poti v službo

z namenom izogibanja določenih krajev, izbira drugega načina potovanja, izogibanje

določenim aktivnostim ali celo izogibanje nekaterim ljudem ali družbam oziroma skupinam.

Spremembe se torej med seboj razlikujejo in nekatere na posameznikovo življenje vplivajo

bolj, druge manj. Vendar pa je dejstvo, da spremembe obstajajo in so definirane kot

posledice strahu pred kriminaliteto.

Posledice so različne, pa tudi intenzivnost določenih ukrepov, ki jih ljudje uporabljajo kot

preventivne ukrepe pred viktimizacijo (kot posledica strahu pred kriminaliteto), je lahko

različna. Nekateri začnejo zvečer zaklepati vrata, ki jih prej niso, medtem ko drugi

prenehajo hoditi ven ob določeni uri ali pa na določene kraje. Nekatere posledice strahu

20

pred kriminaliteto so lahko celo tako hude, da začnejo občutno vplivati na posameznikova

dejanja in vedenje. Nekateri lahko začnejo opuščati določene stike, zadržujejo se doma, kar

pa lahko občutno vpliva na njihove socialne stike in mreže, s tem pa tudi na kakovost

njihovega življenja (Filipčič, 1999).

Takšna in podobna ravnanja lahko imajo kontra učinek od pričakovanega. Prav tako lahko

pride do kontra učinka pri določenih ukrepih, ki so namenjeni povečanju posameznikovega

občutka varnosti. Pri skrajnih ukrepih, kot je na primer nakup določenega orožja (na primer

strelnega), lahko pride do škodovanja drugim osebam ter pri njih povzroči strah pred

kriminaliteto (Meško in Pavlovič, 1998).

Potrebno pa se je zavedati, da niso samo »velika« kazniva dejanja, ki povzročajo veliko

telesne in fizične škode, tista, ki povzročajo strah pred kriminaliteto. Raziskave so namreč

pokazale, da lahko pri posameznikih tudi najmanjša, na videz nedolžna dejanja, povzročajo

in vzbujajo strah pred kriminaliteto. Gre lahko celo za dejanja, ki jih nekateri podpirajo in

niso kazniva (na primer risanje grafitov) (Jackson, 2006).

In kot se razlikujejo vzroki strahu pred kriminaliteto (od zelo očitnih in intenzivnih do

nedolžnih dejanj), se razlikujejo tudi posledice strahu pred kriminaliteto in aktivnosti, ki so

plod njih. Nekateri posamezniki ne spremenijo skoraj nič, med tem ko drugi občutno

spremenijo svoje vedenje in življenje.

Filipčič (1999) navaja, da ima strah pred kriminaliteto več različnih posledic, ki jih deli v tri

skupine, in sicer spremembe vedenja, punitivnost ter kolektivne reakcije.

Spremembe vezane na vedenje se lahko kažejo na več različnih načinov. Izpostavljajo se

predvsem izogibanje, zaščita in preventiva ter zmanjševanje škode. Pri izogibanju gre za to,

da se posameznik namenoma začne izogibati določenim ljudem ter določenim krajem (kot

neposredna posledica strahu pred kriminaliteto). Vendar pa zaradi določenih situacij

izogibanje ni vedno mogoče (Filipčič, 1999).

Zaščita ali preventiva pa je nekakšna posledica neuspešne izognitve. Ker se posameznik ne

more vedno izogniti krajem in ljudem, ki mu vzbujajo občutke, ki jih povezuje s strahom

pred kriminaliteto, se usmeri v preventivna dejanja, s katerimi bi se lahko zaščitil v primeru

21

potencialne grožnje. Tako posameznik začne uporabljati razne samovarovalne ukrepe ter

varovalna sredstva (Filipčič, 1999).

Pogost način spremembe vedenja je tudi t. i. zmanjševanje škode. Tukaj gre za konkretna

dejanja, ki jih posamezniki naredijo z namenom, da zmanjšajo samo škodo v primeru, če bi

bili žrtev kaznivega dejanja. Ljudje uporabljajo različne zavarovalne strategije, ki se

razlikujejo predvsem na podlagi mišljenja posameznika o tem, žrtev katerega kaznivega

dejanja bo postal. Zavarovalna tehnika je tako na primer lahko puščanje denarja doma ali

nakup starejšega kolesa namesto novega (po principu, saj mi ga ne bo žal, če mi ga bodo

ukradli) (Filipčič, 1999).

Posledica strahu pred kriminaliteto je tudi zahteva po bolj ostri kaznovalni politiki ali t. i.

punitivnosti. To bi lahko razložili, da s povečanjem kriminalitete (ter posledično s

povečanjem strahu pred kriminaliteto) naraste tudi punitivnost. Kar se dejansko tudi zgodi,

vendar povečanje punitivnosti v takšnih primerih ni tako zelo veliko. To pa lahko razlagamo

s tem, da pri povečanju kriminalitete nekateri res zahtevajo višje kazni ter druge ukrepe,

drugi pa se z različnimi družbenimi ukrepi osredotočajo na iztrebljanje (ali raje

zmanjševanje, saj je iztrebljanje skoraj nemogoče) kriminalitete v samem bistvu.

Punitivnost se najbolj kaže pri zapornih kaznih. Torej je šlo pri odpravi smrtne kazni za

zmanjšanje punitivnosti, pri spremembi najvišje zaporne kazni (sprememba z 20 na 30 let)

pa za povečanje punitivnosti (Filipčič, 1999).

Kolektivne reakcije pa govorijo o skupini. Bolj natančno gre za vedenje neke skupine, katere

del so posamezniki, ki so med sabo povezani. Največkrat se ta navezanost opira na krajevno

bližino. Konkretno gre torej za posameznike, ki živijo blizu, torej so del lokalne skupnosti, ki

organizirajo in izvajajo določene aktivnosti, za katere menijo, da bi zmanjševale stopnjo

kriminalitete. Največkrat gre za sosedske straže (te so bolj pogoste v tujini). Kljub

povečanemu nadzoru v soseskah so raziskave ugotovile, da stopnja kriminalitete in

posledično strahu pred kriminaliteto ni padla skoraj nič bolj kot v soseskah, v katerih

soseskah straž ni bilo (Filipčič, 1999).

22

3.6 Merjenje strahu pred kriminaliteto

Strah pred kriminaliteto je zelo raziskano področje. Prav tako obstaja veliko različnih

načinov meritev strahu pred kriminaliteto, ki se jih raziskovalci poslužujejo pri svojem delu.

Potrebno pa je poudariti, da vsi ti različni načini merjenja (vsak s svojimi prednostmi ter

slabostmi) prinašajo različne rezultate.

Od samega začetka obstaja več načinov preučevanja in merjenja strahu pred kriminaliteto.

Ferrall pa je že v preteklosti (1997) opozarjal na to, da lahko izbira merskega instrumenta

bolj vpliva na rezultate kot pa dejavniki strahu pred kriminaliteto. Iz tega izhaja, da je

potrebno tehtno premisliti, kakšni merski instrument bomo izbrali ter kako bomo dobljene

rezultate uporabili. Razlike se začnejo že pri samem zbiranju podatkov, saj obstaja več

različnih metodologij, s pomočjo katerih lahko pridemo do želenih podatkov. Kot že

omenjeno, največje razlike obstajajo pri samem zbiranju podatkov glede različnih vprašanj,

ki jih raziskovalci uporabljajo. Do razlik pa prihaja tudi pri interpretaciji rezultatov, ki jih

raziskovalci dobijo. Za to je pomembno, da pri raziskovanju namenimo čas samemu

strukturiranju vprašanj in metodologiji, s pomočjo katere želimo raziskovati, ter da

dobljene rezultate premišljeno interpretiramo in jih ne posplošujemo.

Nekateri raziskovalci so izpostavili vprašanje merjenja strahu pred kriminaliteto v smislu

števila indikatorjev, ki lahko vplivajo na ta pojav. Navajajo, da lahko strah pred kriminaliteto

merimo na univerzalen ali specifičen način. Pri univerzalnem načinu gre za to, da

uporabimo en sam faktor, s tem pa merjenje nekoliko posplošimo. Pri univerzalnem

merjenju problema nimamo v mislih nobene konkretne situacije (ali kriminalnega dejanja).

To pa lahko prinese problem nejasnosti ter precenjevanja strahu pred kriminaliteto. Pri

specifičnem merjenju pa gre za možnost merjenja strahu pred kriminaliteto z različnimi

dimenzijami. Pri specifičnem merjenju se poleg različnih dimenzij vedno upoštevajo še čas,

prostor ter družbeni kontekst (McCrea, Shyy, Western in Stimson, 2005).

Na zgoraj opisana načina merjenja pa se nanašata univerzalni ter specifični strah pred

kriminaliteto. Avtorji so ju poimenovali nedoločen ter konkreten strah. Kot pove samo ime,

o konkretnem strahu govorimo, ko se posameznik boji konkretnega kaznivega dejanja (kot

23

je na primer rop). Pri nedoločenem strahu pa gre za to, da se posameznik boji kriminalitete

nasploh (Ferrall, 1997).

Banks (2005) pravi, da je strah pred kriminaliteto izraz za različne reakcije na situacijo, ki so

povezane z napovedovanjem strahu pred kriminaliteto, pri tem pa gre za hipotetično in ne

za dejansko situacijo. Iz tega izhaja vprašanje, ki si ga postavljajo raziskovalci pred začetkom

merjenja strahu pred kriminaliteto, in sicer kako izmeriti kaj oziroma kako/kaj si ljudje

mislijo o določeni situaciji ali konkretneje, kako ocenjujejo njihov odnos do določene

situacije. Tako posameznik na vprašanje odgovori, kako bi odreagiral v določeni situaciji in

ne, kako ga je dejansko strah same situacije. V konkretnem primeru to pomeni, da

posameznik oceni svoje čustveno reagiranje (kako bi se znašel) v primeru ropa in ne, kako

ga je dejansko strah, da bi bil žrtev ropa (Filipčič, 1999). Gre torej za problem, ki temelji iz

postavke, da se strah pred kriminaliteto opredeljuje kot občutek. Občutke pa naj bi bilo zelo

težko definirati in posledično tudi objektivno izmeriti (Melde, 2011). Čeprav ta metoda velja

za eno najuspešnejših, saj je najbližje dejanskemu opazovanemu čustvu, pa še vedno

obstaja problem subjektivnosti ljudi ter njihove dejanske sposobnosti natančne ocenitve

strahu pred kriminaliteto (Filipčič, 1999).

Še en metodološki problem, ki se od nekdaj omenja v literaturi, je ta, da naj določeni merski

instrument, ki se uporablja za merjenje strahu pred kriminaliteto, sploh ne bi meril strahu

pred kriminaliteto. LaGrange in Ferrarro (1989) namreč opozarjata, da raziskovalci na

mesto strahu pred kriminaliteto merijo občutek ogroženosti ali pa celo splošno

zaskrbljenost zaradi kriminalitete. Anketiranci svojega strahu pred kriminaliteto ne morejo

oceniti in izraziti pri vprašanjih, ki povprašujejo po tem, kakšna je verjetnost, da bodo

postali žrtev določenega kaznivega dejanja ali pa na to, kako varni se počutijo pred

kriminaliteto. Tukaj gre za oceno ogroženosti, medtem ko je občutek strahu nekaj drugega.

Konkretneje si lahko to razlagamo s tem, da če se posameznik ne vidi kot potencialna žrtev

ropa, to še ne pomeni, da se kriminalitete ne boji. Na razlikovanje med temi pojmi se je

opozarjalo že od nekdaj. V Baltimoru je bila izvedena raziskava, ki je pokazala zanimive

rezultate. Ugotovili so (zgoraj opisani) paradoks. Ljudje, ki so živeli v soseskah z manj

kriminalitete, so izrazili občutno večjo stopnjo strahu pred kriminaliteto. Ko so raziskavo

ponovili (merski instrument pa spremenili tako, da so merili občutek ogroženosti pred

24

kriminaliteto ter zaskrbljenost zaradi kriminalitete ločeno), so ugotovili, da so prebivalci

sosesk, kjer je manj kriminalitete, bolj zaskrbljeni glede te kriminalitete, hkrati pa se jim

možnost viktimizacije ni zdela velika.

Merski instrument mora torej upoštevati več dimenzij oziroma vprašanj, s katerimi

dejansko meri stopnjo strahu pred kriminaliteto. Te pa delimo v tri skupine (Ferraro, 1989):

• posameznikove sodbe, ki se nanašajo na kriminaliteto in predstavljajo kognitivno

komponento (gre za to, kako posameznik subjektivno ocenjuje kriminaliteto ter

ogroženost),

• posameznikova čustva do kriminalitete, ki v tem kontekstu predstavljajo

emocionalno komponento (gre za konkreten strah), in

• posameznikove vrednote, ki so del kognitivnih ter čustvenih komponent (tukaj pa

gre za zaskrbljenost zaradi viktimizacije).

S problemi, povezanimi z merjenjem strahu pred kriminaliteto, so povezana tudi konkretna

vprašanja. Kriminaliteto namreč lahko delimo na premoženjsko (kriminaliteta, ki se nanaša

na lastnino) ter osebno (kriminaliteto, ki se nanaša na osebo). Hkrati pa obstaja tudi

kriminaliteta, ki hkrati vključuje oboje. Kriminaliteta je torej raznolika, medtem ko je strah

pred kriminaliteto bolj posplošen. Ne moremo namreč reči, da so odzivi na kazniva dejanja

enaki (ljudje se različno odzivajo na vlom ali umor).

Pri merjenju strahu pred kriminaliteto ni univerzalnega ali predpisanega načina, kako se

tega lotiti. Obstajajo namreč določeni problemi in omejitve. Najprej se pojavi problem, da

ne poznamo enotne definicije strahu pred kriminaliteto. Ker različni avtorji navajajo

različne elemente (vključujejo tudi iste, nekateri so si precej podobni), je tudi pri merjenju

strahu pred kriminaliteto tako – različni raziskovalci merijo različne elemente strahu pred

kriminaliteto (Melde, 2011).

Kot smo že omenili, je strah pred kriminaliteto večdimenzionalen. To je potrebno

upoštevati tudi pri merjenju tega pojava. Ferraro je definiral vsaj šest dimenzij strahu pred

kriminaliteto in izpostavil, da gre pri vprašanju, ki se nanaša na občutek varnosti ponoči,

25

(velikokrat uporabljeno vprašanje, na podlagi katerega se določuje stopnja strahu pred

kriminaliteto) samo za eno od več dimenzij (Kanan in Pruitt, 2002).

Prav tako je občutek ogroženosti tisti, ki se ga največkrat zamenjuje s samim strahom pred

kriminaliteto, a v bistvu gre samo za en del strahu pred kriminaliteto (Kanan in Pruitt, 2002).

Če posplošimo, lahko rečemo, da strah pred kriminaliteto sestavljata dve glavni dimenziji.

Ena od njiju je čustvena, med tem ko je druga kognitivna. Pri čustveni, ki bi hkrati naj bila

bolj splošna, gre za skrb oziroma strah povezan z kriminaliteto. Pri kognitivni dimenziji, ki

jo definirajo kot bolj specifično, pa gre za posameznikovo oceno tveganja, da postane žrtev

kaznivega dejanja. V tej specifični ali kognitivni dimenziji se skriva občutek ogroženosti, ki

se največkrat zamenjuje s samim strahom pred kriminaliteto. Nekateri avtorji poleg teh

dveh dimenzij sem prištevajo še vedenjsko dimenzijo. Ta pa je definirana in se nanaša na

spremembo ali omejenost vsakodnevnih aktivnosti posameznika z namenom zmanjšanja

možnosti, da postane žrtev kaznivega dejanja (Kanan in Pruitt, 2002).

Iz vseh zgoraj naštetih dejstev lahko zaključimo, da posploševanje na tem področju ni

mogoče. Prav tako iz tega izhaja, da imajo vsi rezultati raziskav na tem področju določene

omejitve. Rezultatov različnih raziskav tako ne moremo primerjati, če sama metodologija

ni enaka. Pri uporabi rezultatov moramo torej biti previdni in v razlago vključiti tudi

metodologijo, kako so bili torej podatki pridobljeni ter kako obdelani. Tukaj torej govorimo

o omejitvah raziskav strahu pred kriminaliteto. Pri merjenju torej moramo biti pozorni, da

merimo stvar, ki jo dejansko želimo izmeriti, ter tudi, kako rezultate uporabimo.

3.7 Strah pred kriminaliteto v Sloveniji

Strah pred kriminaliteto, kot je tudi razvidno iz zgornjih poglavij, ni nekaj novega. Ne samo,

da se o tem v tujini veliko govori, tudi raziskovalci ter ostali strokovnjaki so zelo aktivni pri

raziskovanju ter pojasnjevanju tega pojava.

Tudi v Sloveniji se strokovnjaki s strahom pred kriminaliteto ukvarjajo že nekaj časa.

Rezultat njihovega dela so mnoge raziskave in članki na tem področju. V nadaljevanju bomo

pogledali nekatere raziskave ter njihove izsledke.

26

Ena od prvih avtorjev, ki opozarjata na pomembnost raziskovanja pojma strahu pred

kriminaliteto, sta Meško in Pavlovič. Že v članku iz leta 1998 poudarjata pomanjkljivosti

uradne statistike kriminalitete ter razlagata različne pristope k raziskovanju (Meško in

Pavlović, 1998).

Prav leta 1998 je potekala ena prvih raziskav s področja strahu pred kriminaliteto v Sloveniji,

sicer konkretneje na območju Ljubljane. Raziskava je bila del širšega mednarodnega

projekta, pokazala pa je pričakovane rezultate, in sicer da se uradne policijske statistike ter

mnenja o strahu pred kriminaliteto precej razlikujejo (Pavlovič, 1998).

Raziskava iz istega leta pa se je osredotočila predvsem na vlogo policistov v povezavi s

strahom pred kriminaliteto in dejavniki, ki se z njim povezujejo. Ugotovitve so pokazale, da

so ljudje policistom v manjših mestih bolj naklonjeni. Prav tako je bilo ugotovljeno, da ne

glede na to, o kakšnem tipu naselja govorimo (večje mesto ali manjša vas), na policiste in

njihovo prisotnost gledajo pozitivno v smislu zmanjševanja občutka ogroženosti (Kraševec,

1998).

Leto kasneje se je v Sloveniji izvedla raziskava o strahu pred kriminaliteto, ki je poleg

klasičnih kriterijev (demografske spremenljivke) upoštevala še socialno-psihološke

komponente (Meško in Farrall, 1999).

Od leta 1999 večina raziskav vključuje sociodemografski ter socialno-psihološki model.

Tako sta Meško in Areh leta 2003 ugotovila, da na dojemanje strahu pred kriminaliteto

pomembno vplivata spol (kar spada v sociodemografski model) ter tudi občutki glede tujcev

(kar spada v socialno-psihološki model) (Meško in Areh, 2003).

Leta 2006 so avtorji potrdili to, kar so dokazale nekatere prejšnje študije (tiste, ki so že

vključevale socialno-psihološki model), in sicer da na strah pred kriminaliteto pomembno

vpliva posameznikovo dojemanje samega sebe v smislu svoje moči in zmožnosti obrambe.

Močnejša se oseba počuti, manjša sta strah pred kriminaliteto in njegovo izražanje (Meško,

Petrovec, Areh, Muratbegović in Rep, 2006).

Veliko pozornosti se posveča tudi samemu razumevanju strahu pred kriminaliteto.

Ugotovljeno je bilo namreč, da ljudje zelo povezujejo strah pred kriminaliteto z dejanskim

27

stanjem kriminalitete, kar res vpliva na samo dojemanje strahu pred kriminaliteto, vendar

pojma ne moremo enačiti. Prav tako je bilo ugotovljeno, da na strah pred kriminaliteto

vplivajo različni dejavniki, ki se spreminjajo s posameznikovim dojemanjem tistega, kar bi

ga naj ogrožalo (Meško in Šifrer, 2008).

Pomembno raziskavo na tem področju sta izvedla tudi Meško in Vošnjak, ki sta vključila

sociodemografske in socialno-psihološke modele raziskovanja strahu pred kriminaliteto.

Uporabila sta nekoliko dopolnjen vprašalnik, ki je bil že prej uporabljen v nekaterih

raziskavah (Vošnjak in Meško, 2009).

Z uporabo istega modela v več različnih raziskavah strahu pred kriminaliteto je Meško

ugotovil, da se vpliv dejavnikov v zadnjem desetletju ni veliko spremenil (Meško, 2012).

Pomembna je tudi raziskava, ki jo lahko nekako navezujemo tudi na našo nalogo. To je

raziskava, ki je preučevala strah pred kriminaliteto v mestnih ter vaških okoljih. Ta

ugotavlja, da imajo pomembno vlogo družbena povezanost, lojalnost, solidarnost ter

odgovornost med prebivalci, ne glede na to, o kakšnem okolju govorimo (vaškem ali

mestnem). Vsi ti dejavniki pa naj bi bili boljši v vaškem okolju. Rezultati so namreč pokazali,

da prav prebivalci vaškega okolja navajajo boljše mnenje glede socialnih vezi. Prav tako

navajajo, da so čez dan več v stiku s prijatelji in znanci, ter da bolj zaupajo ljudem v svoji

soseski, kakor pa prebivalci iz mestnega okolja. Prebivalci, ki živijo na vasi, izražajo tudi

mnenje, da imajo manjšo možnost, da bodo v prihodnosti postali žrtev kaznivega dejanja.

Anketiranci so strah pred kriminaliteto povezovali z znamenji družbenega ter fizičnega

nereda v okolju. In prav ta nered je bolj značilen za mestna okolja in tam predstavlja tudi

večji problem (Meško et al., 2012).

Pri pregledu raziskav lahko vidimo, da se med seboj razlikujejo in zato prihaja tudi do

nekaterih različnih rezultatov. Kot smo že omenili, je lahko to tudi posledica različnih

uporabljenih metodologij in nam zato ponujajo več vidikov raziskav na področju strahu

pred kriminaliteto.

Zaključimo lahko, da je bilo izvedenih kar nekaj raziskav na področju strahu pred

kriminaliteto. Vendar pa se nobena ni osredotočila izrecno samo na ruralna okolja (kot so

recimo Beltinci). Vendar pa na podlagi raziskav, ki izpostavljajo dejavnike, ki naj bi

28

pomembno vplivali na strah pred kriminaliteto in tudi na občutek ogroženosti, lahko

sklepamo, da bodo rezultati naše raziskave podobni tistim, ki so jih že prikazali drugi

raziskovalci (čeprav izhajamo iz ruralnega področja).

3.6 Zmanjševanje strahu pred kriminaliteto

Ena glavnih nalog policije je, da ljudem daje občutek varnosti ter zmanjšuje strah pred

kriminaliteto, ki se pojavlja pri ljudeh (Meško in Pavlovič, 1998). Te naloge policija opravlja

skozi različne aktivnosti, ki so del njihovih vsakdanjih nalog.

Policija varnost v družbi in soseski oziroma v določenem okolju zagotavlja z različnimi

preventivnimi programi. Pri zagotavljanju občutka varnosti oziroma zmanjševanju strahu

pred kriminaliteto policija sodeluje tudi z drugimi organi in organizacijami ter celo s samimi

prebivalci določenega okraja.

Aktivnosti se med seboj razlikujejo, gre pa lahko za majhna dejanja ali pa velike projekte.

Eno takšnih manjših dejanj je prisotnost policistov v okolju, kar pri ljudeh povzroča občutek

večje varnosti. Na drugi strani pa se izvajajo tudi večji projekti, kjer policisti pristopijo do

občanov in z njimi sodelujejo skozi različne dejavnosti. Ti projekti se izvajajo na različnih

področjih. Policisti se posvečajo cestnemu prometu, ozaveščanju mladostnikov o zlorabi

drog in alkohola, zmanjševanju viktimizacije in drugim področjem. Lokalne skupnosti ter

policisti sodelujejo in tako ustvarjajo v skupnost usmerjeno policijsko delo.

Filozofija vsega v skupnost usmerjenega policijskega dela je prizadevanje za čim boljše

medsebojne odnose med policijo in lokalno skupnostjo. Plod tega sodelovanja so različni

projekti, delavnice in sestanki. Poznamo pa več različnih definicij, ki opredeljujejo pojem v

skupnost usmerjenega policijskega dela, ki pa se med sabo zelo razlikujejo ali pa so si na

drugi strani zelo podobne (Meško, 1993).

Poleg že omenjenih delavnic, ki se izvajajo kot plod v skupnost usmerjenega policijskega

dela, moramo omeniti še reševanje konfliktov, odpravo nereda ter gradnjo skupne zavesti.

Na takšnih temeljih tudi sestoji trdno sodelovanje med policijo ter lokalno skupnostjo in

prebivalci. Gre namreč za vzajemno zaupanje.

29

Sodelovanje med policijo in skupnostjo je lahko zelo uspešno. Če pa prihaja do različnih

interesov in različne strani ne najdejo skupnega jezika, pa sodelovanje ne obrodi sadov. To

se dogaja predvsem v skupnostih, kjer je več etničnih manjšin in kjer vsaka od sodelujočih

strani želi izpolniti samo svoj interes. Čeprav se tako policija kot lokalna skupnost trudita,

rezultat na koncu ni produktiven. Vendar pa se je v skupnost usmerjeno policijsko delo

izkazalo kot primerna strategija, saj pozitivno vpliva na preprečevanje kriminalitete ter

zmanjšanje konfliktov v skupnosti (Meško, 2001).

Poleg v skupnost usmerjenega policijskega dela obstaja tudi vrsta drugih ukrepov, ki v

različnih merah vplivajo na strah pred kriminaliteto in njegovo zmanjševanje. Potrebno se

je zavedati, da vsak ukrep ne more biti uspešen v vsakem primeru. Upoštevati je potrebno

tudi, kaj je tisto, kar pri prebivalcih povzroča strah pred kriminaliteto, kakšno je okolje, v

katerem želimo ukrepati (urbanost okolja, velikost okolja ipd.), kakšna je sestava

prebivalstva in druge dejavnike. Nekateri ukrepi so lahko v mestih zelo uspešni, medtem ko

bodo isti ukrepi v bolj ruralnem okolju naredili več škode kot koristi oz. bodo preprosto

neučinkoviti.

Raziskave so pokazale, da imajo različni ukrepi različne vplive v določenem okolju. Eden od

teh je samovarovanje v smislu zaklepanja vrat, pri katerem se je pokazalo, da ni nujno, da

učinkuje na zmanjšanje strahu pred kriminaliteto. Medtem ko v določenih mestih to prinaša

pozitiven učinek, v drugih tega učinka niso zaznali (Lorenc et al., 2013).

Podoben učinek ima izboljšanje ulične razsvetljave. Ta se je izkazala za pozitivno v manjših

krajih, medtem ko v večjih mestih pretiranega zmanjšanja strahu pred kriminaliteto zaradi

izboljšanja ulične razsvetljave raziskave niso zaznale (Lorenc et al., 2013).

Določeni ukrepi pa lahko imajo tudi negativen učinek pri ljudeh. Kot take se prepoznavajo

kamere, ki so jih namestili po mestih ter v bolj ruralnih okoljih. Izkazalo pa se je, da so v

mestih vplivale pozitivno, v manjših naseljih pa so povzročile nasproten učinek. Zaradi

svojega izstopanja iz okolja in svoje vpadljivosti se je strah pred kriminaliteto pri določeni

populaciji celo zvišal.

Še eden od ukrepov za preventivno zmanjševanje strahu pred kriminaliteto je načrtovanje

varnega življenjskega okolja. Pri tem ukrepu gre predvsem za spreminjanje okolja v smislu

30

odstranjevanja okoljskih dejavnikov, ki spodbujajo kriminaliteto. Konkretni primeri takšnih

dejavnikov so na primer smeti, razbita okna ter grafiti (Meško, 2017).

Poznamo pa tudi bolj socialni pristop in ukrepe za zmanjševanje strahu pred kriminaliteto.

Pri tem pristopu obstajata dve strategiji, ki vsaka na svoj način poskušata zmanjšati strah

pred kriminaliteto. Pri prvi strategiji gre za povečanje nadzora na ulicah ter boljše varovanje

zasebne in javne lastnine. Del te strategije je tudi zgoraj opisano policijsko delo. Zraven dela

policistov pa pomembno vlogo odigrajo še prebivalci, ki lahko skozi različne dejavnosti

zmanjšujejo strah pred kriminaliteto (na primer peš patrulje). Druga strategija, ki se prav

tako usmerja v samo sosesko, pa je tista, ki se tiče samih prebivalcev. Govori namreč o

integraciji različnih skupin. Gre za skupine, kot so mladi, nezaposleni ali skupine, ki

predstavljajo socialni problem (Meško, 2017). Omenjena strategija bi lahko bila primerna

tudi v našem primeru (občina Beltinci), saj obravnava tudi etnične manjšine.

Zgoraj je naštetih le nekaj ukrepov, medtem ko se jih izvaja veliko več. Pri vzpostavitvi

ukrepov moramo biti previdni, da ne izzovemo še večjega strahu pred kriminaliteto. Poleg

premišljenega vzpostavljanja ukrepov je te potrebno tudi spremljati (kakšen vpliv imajo

dejansko pri prebivalcih) in jih po potrebi spreminjati.

31

4 Raziskovalni del

Pri sami sestavi raziskovalnih vprašanj in v nadaljevanju pri oblikovanju hipotez smo najprej

pogledali, kako so svoja raziskovalna vprašanja oblikovali raziskovalci, ki so poskušali

raziskati področje strahu pred kriminaliteto. Hipoteze in raziskovalna vprašanja smo

oblikovali tudi na podlagi nekaterih izhodišč iz teorije. To nam omogoča, da smo lahko

preverili tudi, če teorije, postavljene na tem področju, držijo tudi za občino Beltinci. Pri

raziskovanju smo uporabili vprašalnik, ki sta ga sestavila Meško in Farrall leta 1999.

Večinoma je vseboval vprašanja zaprtega tipa z že vnaprej podanimi odgovori in uporabo

Likertove lestvice (možni odgovori so bili od 1 do 5, pri nekaterih vprašanjih od 1 do 4).

Odprti tip vprašanja se je pojavil pri vprašanjih o starosti, času bivanja na zadnjem naslovu,

načinu zavarovanja stanovanja ter predelu mesta, ki se ga ljudje izogibajo.

Naša raziskovalna vprašanja so bila:

1) Kateri dejavniki najbolj vplivajo na strah pred kriminaliteto?

2) Kateri so dejavniki, ki ne vplivajo na strah pred kriminaliteto?

3) Ali obstaja razlika glede stopnje strahu pred kriminaliteto pri moških in ženskah?

Prvi dve vprašanji sta si nekoliko podobni in bi ju mogoče celo lahko združili. Vendar pa nam

je ločeno obravnavanje dejavnikov, ki naj bi vplivali, in tistih, ki naj ne bi vplivali na stopnjo

strahu pred kriminaliteto, omogočalo boljši in jasnejši pogled na stanje.

Na naša izbrana raziskovalna vprašanja so odgovorili že nekateri raziskovalci (Vošnjak,

2011), vendar pa teh ugotovitev ne moremo neposredno uporabiti tudi za občino Beltinci,

saj bi s tem zanemarili določene posebnosti občine, kar nam ne bi dalo točne slike.

Na raziskovalna vprašanja smo poskušali odgovoriti z analizo zbranih podatkov, s katero

smo preverjali veljavnost naslednjih hipotez:

1) Na strah pred kriminaliteto najbolj vpliva spol, na drugem mestu je starost, na

tretjem pa zdravstveno stanje posameznika.

2) Strah pred kriminaliteto ni odvisen od časa bivanja na zadnjem naslovu ter

finančnega stanja.

32

3) Ženske izražajo večjo stopnjo strahu pred kriminaliteto kot moški.

4.1 Vzorec

Ciljna populacija so bili vsi občani občine Beltinci, ki so starejši od 15 let.

Vzorec je priložnosten, uporabljen pa je bil princip »snežne kepe.« Prošnjo za sodelovanje

smo posredovali prijateljem in znancem. Ker vzorec ni naključen, to pomeni, da iz njega

ne bomo mogli brez zadržkov sklepati na populacijo. Vprašalnik je skupno izpolnilo (v celoti)

141 občanov.

4.2 Način izvedbe

Podatke smo zbirali med 23. novembrom in 11. decembrom 2016. Vprašalnik smo sestavili

v spletnem orodju 1ka. Poleg elektronskega vprašalnika smo občanom ponudili tudi

vprašalnik v fizični obliki.

Uporabili smo vprašalnik, ki sta ga sestavila dr. Gorazd Meško ter Farrall. Vprašalnik je bil

tudi preizkušen v Sloveniji. Uporabil ga je tudi dr. Ljubo Vošnjak v svoji doktorski disertaciji.

Vprašalnik je obsegal 36 vprašanj ter 129 spremenljivk. Gre za vinjete oziroma kratke

zgodbe, ki opisujejo določene situacije, ki jih nato anketiranci ocenjujejo.

4.3 Metoda

V magistrski nalogi smo izvajali primarno statistično analizo. To pomeni, da smo analizirali

na novo pridobljene podatke, torej podatke, ki smo jih pridobili sami s spletno anketo ter z

izpolnjenimi anketami v fizični obliki.

Za analizo spremenljivk, ki smo jih uporabili za preverjanje zastavljenih hipotez, smo

uporabili multivariatne statistične metode. Pri preverjanju prve in druge hipoteze smo

uporabili faktorsko analizo. S pomočjo faktorske analize smo iz šestih spremenljivk dobili

en sam faktor. Ta faktor smo v nadaljevanju uporabili pri večkratni regresiji, da bi ugotovili,

kateri dejavnik najbolj vpliva na strah pred kriminaliteto. Pri drugi hipotezi smo uporabili

rezultate iste faktorske analize. V nadaljevanju pa smo ugotavljali, kateri dejavniki na strah

pred kriminaliteto ne vplivajo. Tretjo hipotezo pa smo preverili s pomočjo diskriminantne

analize.

33

Za vse analize smo uporabili program za statistično obdelavo podatkov SPSS, različica 23.

Za lažjo predstavitev podatkov v tabelah smo opisane situacije preimenovali. Situacije, ki

so v vprašalniku izpisane, smo poimenovali na naslednji način:3

• Situacija 1 (sit. 1): Nekega večera nesete smeti v zabojnik. Takrat vidite dva moška,

ki gresta mimo parkiranega avtomobila. Ko opazita, da ju gledate, stopita proti vam.

• Situacija 2 (sit. 2): Povabili so vas na zabavo v soseski, ki je ne poznate dobro. Zgodaj

zvečer se tja odpravite z avtobusom. Ko izstopite, morate do kraja zabave še nekaj

časa hoditi. Nenadoma ugotovite, da ste se izgubili in opazite, da za vami hodi

skupina mladostnikov, ki dajejo neprijetne pripombe o vas.

• Situacija 3 (sit. 3): Zvečer ste sami doma. Pozno je. Nekdo zvoni, vi pa ne pričakujete

nikogar.

• Situacija 4 (sit. 4): Zvečer greste ven. Ko pridete do vrat, zazvoni telefon. Dvignete

slušalko, se predstavite. Na drugi strani ni odziva, slišite le neenakomerno dihanje.

Vprašate, kdo je tam. Tedaj pa se telefonska zveza prekine.

• Situacija 5 (sit. 5): Nahajate se v drugem delu svojega mesta, v katerem še nikoli

niste bili. Vstopite v gostilno, kjer se nahaja večja skupina glasnih domačinov.

• Situacija 6 (sit. 6): Nekega popoldneva stojite na avtobusnem postajališču, ko pride

mimo skupina 15–16-letnikov. Začnejo brcati stebre avtobusnega postajališča in

risati grafite.

4.4 Strah pred kriminaliteto in starost ter zdravstveno stanje

HIPOTEZA 1: Na strah pred kriminaliteto najbolj vpliva spol, na drugem mestu je starost, na

tretjem pa zdravstveno stanje posameznika.

Najprej smo izvedli faktorsko, nato pa še regresijsko analizo.

3 Preimenovanje velja za celotno magistrsko delo.

34

4.4.1 Asimetrija in sploščenost

Preden smo podatke obdelali s faktorsko analizo, smo morali preveriti njihovo asimetrijo

ter sploščenost. Če dobimo vrednosti v teh dveh kategorijah med -3 ter 3, so podatki

primerni za obdelavo (Šifrer in Bren, 2011).

Tabela 4.1: Asimetrija in sploščenost spremenljivk

sit. 1 sit. 2 sit. 3 sit. 4 sit. 5 sit. 6

N Veljavne 141 141 141 141 141 141

Manjkajoče 0 0 0 0 0 0

Asimetričnost ,366 ,170 ,305 ,130 -,229 ,317 Sploščenost -,210 -,617 -,076 -,727 ,050 -,100

Iz Tabele 4.1 vidimo, da so vrednosti v asimetričnosti in sploščenosti med 3 in -3; torej ni

potrebno odstraniti nobene spremenljivke in so vsi podatki primerni za obdelavo.

4.4.2 Korelacije

Pred izvedbo faktorske analize smo morali preveriti še korelacijo med spremenljivkami. Te

namreč ne smejo preveč (|r| > 0,9) ali premalo (|r| < 0,1) korelirati (Šifrer in Bren, 2011).

Tabela 4.2: Korelacije med spremenljivkami.

sit. 1 sit. 2 sit. 3 sit. 4 sit. 5 sit. 6

Correlation Situacija 1 1,000 ,499 ,284 ,367 ,320 ,285

Situacija 2 ,499 1,000 ,217 ,263 ,323 ,199

Situacija 3 ,284 ,217 1,000 ,186 ,120 ,144

Situacija 4 ,367 ,263 ,186 1,000 ,233 ,495

Situacija 5 ,320 ,323 ,120 ,233 1,000 ,279

Situacija 6 ,285 ,199 ,144 ,495 ,279 1,000 Sig. (1-tailed) Situacija 1 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000

Situacija 2 ,000 ,005 ,001 ,000 ,009

Situacija 3 ,000 ,005 ,014 ,078 ,044

Situacija4 ,000 ,001 ,014 ,003 ,000

Situacija 5 ,000 ,000 ,078 ,003 ,000

Situacija 6 ,000 ,009 ,044 ,000 ,000

a. Determinanta = ,358.

35

Iz Tabele 4.2 je razvidno, da so vse korelacije spremenljivk v predpisanih mejah, torej so vse

primerne za obdelavo v faktorski analizi. Tudi vrednost determinante je primerna, kar

pomeni, da multikolinearnost ni težava.

4.4.3 Faktorska analiza

Za pridobitev želenih rezultatov smo morali izvesti faktorsko analizo. Pri tem smo uporabili

metodo glavnih osi.

Tabela 4.3: Kaiser-Meier-Olkinova mera ustreznosti vzorca in Bartlettov test.

Kaiser-Meyer-Olkin mera ustreznosti vzorca ,734 Bartlettov test Približen Hi-Square 141,090

Df 15

p-vrednost ,000

Iz Tabele 4.3 je razvidno, da je KMO mera ustreznosti vzorca še sprejemljiva, saj je nad 0,6,

p-vrednost pa je 0,000, kar pomeni, da korelacijska matrika ni enotska – podatki so torej

ustrezni za obdelavo s faktorsko analizo.

Tabela 4.4: Komunalitete.

Začetne Ekstrahirane

Situacija 1 1,000 ,566 Situacija 2

1,000 ,302

Situacija 3

1,000 ,452

Situacija 4

1,000 ,471

Situacija 5

1,000 ,347

Situacija 6

1,000 ,404

Komunalitete naj bi bile večje od 0,3 (Šifrer in Bren, 2011). Kot je razvidno iz Tabele 4.4,

imajo vse spremenljivke vrednost večjo od 0,3; to torej pomeni, da vse spremenljivke

merijo to, kar moraj meriti; v našem primeru strah pred kriminaliteto.

36

Tabela 4.5: Lastne vrednosti ter pojasnjena varianca.

Faktor

Lastne vrednosti Ekstrahirana skupna vsota kvadratov

Skupaj %

variance Kumulativni

% Skupaj %

variance Kumulativni

%

1 2,442 73,705 73,705 2,231 54,705 54,705 2 ,997 16,622 76,327 3 ,883 14,719 79,046 4 ,708 11,801 83,847 5 ,495 8,254 92,101 6 ,474 7,899 100,000

Ekstrakcijska metoda: metoda glavnih osi.

Iz Tabele 4.5 vidimo, da je izločen le en faktor, ki pojasni 73,7 % variance, kar je ustrezno.

Graf 4.1: Kolenski diagram

Iz kolenskega diagrama vidimo, da se izloči en faktor, saj se krivulja prelomi v drugem

faktorju.

37

Tabela 4.6: Faktorska matrika.

Faktor

1

Situacija 1 ,952 Situacija 2 ,886 Situacija 3 ,773 Situacija 4 ,836 Situacija 5 ,989 Situacija 6 ,851

Ekstrakcijska metoda: metoda glavnih osi. a. En faktor ekstrahiran. Šest ponovitev potrebnih.

Dobljeno faktorsko rešitev smo shranili za uporabo pri preverjanju dveh naših hipotez. Ker

smo dobili le en faktor (Tabela 4.6), tega ne moramo rotirati.

Odvisna spremenljivka je faktor strah pred kriminaliteto, napovedne spremenljivke pa so

spol, starost in zdravstveno stanje posameznika. Preverjali smo torej, kateri dejavnik

(najbolj) vpliva na strah pred kriminaliteto: je to spol, starost ali pa zdravstveno stanje

posameznika. Pri tem smo zdravstveno stanje izmerili z vprašanjem »Kako bi ocenili vaše

trenutno zdravstveno stanje?« (Q12). Pri tem je ena pomenilo zelo slabo, pet pa zelo dobro.

Še prej pa smo s pomočjo funkcije Recode v SPSS-u spremenili vrednosti (prej je namreč

ena pomenilo zelo dobro, pet pa zelo slabo. Prav tako smo spol in starost izmerili z

vprašanjema v vprašalniku. Pri analizi smo pri spolu z ena označili ženske, z dve pa moške.

Tabela 4.7: Povzetek regresijskega modela.

Model R R kvadrat prilagojen R

kvadrat Standardna

napaka ocene

1 ,446a ,869 ,611 ,54804

a. Napovedne spremenljivke: (konstanta), zdravstveno stanje, spol, starost. b. Odvisna spremenljivka: strah pred kriminaliteto.

Kot vidimo iz Tabele 4.7, R2 znaša 0,869, kar pomeni, da z izbranimi napovednimi

spremenljivkami lahko pojasnimo 86,9 % odvisne spremenljivke strahu pred kriminaliteto.

38

Preostali model (13,1 %) lahko torej pripišemo ostalim dejavnikom, ki niso bili zajeti v našo

analizo.

Tabela 4.8: Statistična značilnost ocenjevanega regresijskega modela.

Model Vsota

kvadratov Stopnja

prostosti

Povprečna vrednost kvadratov F

p-vrednost

1 Regresija 35,219 3 5,406 11,341 ,000b

Ostanki 10,147 23 ,300

Skupaj 45,366 26

a. Odvisna spremenljivka: strah pred kriminaliteto. b. Napovedne spremenljivke: (konstanta), zdravstveno stanje, spol, starost.

V Tabeli 4.8 vidimo, da je p-vrednost manjša od 0,05, zato je regresijski model statistično

značilen. To pomeni, da z majhno stopnjo tveganja lahko zavrnemo ničelno hipotezo, da so

vsi regresijski koeficienti enaki nič.

Tabela 4.9: Ocena regresijskih koeficientov in njihova statistična značilnost.

Model

Nestandardizirani koeficienti

Standardizirani koeficienti

T p-

vrednost B Standardna

napaka Beta

(Konstanta) 2,100 ,220 16,145 ,000

Starost ,003 ,003 ,075 ,959 ,005

Spol ,484 ,093 ,401 5,206 ,000

Zdravstveno stanje ,152 ,051 ,233 2,967 ,004

a. Odvisna spremenljivka: strah pred kriminaliteto.

V Tabeli 4.9 so prikazane ocene regresijskih koeficientov in njihova statistična značilnost.

Kadar je p-vrednost manjša od 0,05, pripadajoče napovedne spremenljivke statistično

značilno vplivajo na odvisno spremenljivko, torej na strah pred kriminaliteto. V našem

primeru torej statistično značilno vplivajo vse spremenljivke (starost, spol ter zdravstveno

stanje).

39

Regresijski koeficienti vseh statistično značilnih spremenljivk so pozitivni, kar pomeni, da se

s povečanjem njihovih vrednosti poveča tudi vrednost odvisne spremenljivke, če se ostale

vrednosti ne spreminjajo.

Kot je razvidno iz Tabele 4.9, na strah pred kriminaliteto najbolj vpliva spol, nato

zdravstveno stanje, na tretjem mestu pa je starost. Iz tega izhaja, da naše hipoteze, ki pravi,

da na strah pred kriminaliteto najbolj vpliva spol, na drugem mestu je starost in na tretjem

zdravstveno stanje posameznika, ne potrdimo.

4.5 Strah pred kriminaliteto ter finančno stanje

HIPOTEZA 2: Strah pred kriminaliteto ni odvisen od časa bivanja na zadnjem naslovu ter

finančnega stanja.

Pri tem so bile merjene spremenljivke naslednje: Koliko časa živite na zadnjem naslovu?

(Q22 v vprašalniku) ter Kako bi opisali vaš trenutni finančni položaj? (Q39 v vprašalniku).

Pri tem smo pri vprašanju »Kako bi opisali vaš trenutni finančni položaj?« odgovore, ki so

bili trditve, spremenili v vrednosti od ena do štiri; pri čemer ena pomeni – Imam le za nujno

potrebne stvari. Pogosto se zgodi, da ne vem, kako bom preživel. Dve pomeni – Imam le za

preživetje, ne ostane mi nič. Tri pomeni – Shajam dobro, vendar si ne morem kaj dosti

privoščiti. Štiri pa pomeni – Imam dovolj denarja, da lahko lepo živim. Tudi tukaj smo

spremenili vrednosti (prej je 1 pomenilo to, kar zdaj pomeni 4, 2 je pomenilo to, kar zdaj

pomeni 3, ter obratno). Pri vprašanju »Koliko časa živite na vašem zadnjem naslovu?« pa

so izpraševanci podajali odgovore v letih.

Tabela 4.10: Povzetek regresijskega modela.

Model R R kvadrat Prilagojen R

kvadrat Standardna

napaka ocene

1 ,186a ,034 ,020 ,59950

a. Napovedne spremenljivke: (konstanta), Koliko časa živite na zadnjem naslovu? Kako bi opisali vaš finančni položaj? Katera izmed navedenih trditev najbolje opiše vaš finančni položaj? b. Odvisna spremenljivka: strah pred kriminaliteto.

40

V Tabeli 4.10 vidimo, da z regresijskim modelom pojasnimo 3,4 % variabilnosti odvisne

spremenljivke »strah pred kriminaliteto.« Očitno je pojasnjena varianca minimalna.

Tabela 4.11: Statistična značilnost ocenjenega regresijskega modela.

Model Vsota

kvadratov Stopnja

prostosti

Povprečna vrednost kvadratov F

p-vrednost

1 Regresija 1,768 3 ,884 2,460 ,089b

Ostanki 49,597 21 ,359

Skupaj 51,366 24

a. Odvisna spremenljivka: strah pred kriminaliteto. b. Napovedne spremenljivke: (konstanta), Koliko časa živite na zadnjem naslovu? Kako bi opisali vaš finančni položaj? Katera izmed navedenih trditev najbolje opiše vaš finančni položaj?

V Tabeli 4.11 vidimo, da je p-vrednost regresijskega modela večja od 0,05 (0,089), kar

pomeni, da regresijski model ni statistično značilen.

Tabela 4.12: Ocena regresijskih koeficientov in njihova statistična značilnost.

Model

Nestandardizirani koeficienti

Standardizirani koeficienti

t p-

vrednost B Standardna

napaka Beta

1 (Konstanta) 2,512 ,163 15,434 ,000

Kako bi opisali vaš finančni položaj? Katera izmed navedenih trditev najbolje opiše vaš finančni položaj?

-,047 ,049 -,080 -,960 ,339

Koliko časa živite na zadnjem naslovu? ,007 ,003 ,173 2,066 ,061

a. Odvisna spremenljivka: strah pred kriminaliteto.

Nobena od napovednih spremenljivk (predstavljenih v Tabeli 4.12) ni statistično značilna,

saj sta p-vrednosti pri obeh večji od 0,05, torej ne vplivata na strah pred kriminaliteto. Našo

41

hipotezo, ki pravi, da čas bivanja na trenutnem naslovu ter finančni položaj posameznika

ne vplivata na strah pred kriminaliteto, potrdimo.

4.6 Strah pred kriminaliteto ter spol

Z diskriminantno analizo smo poskušali potrditi našo tretjo hipotezo.

HIPOTEZA 3: Ženske izražajo večjo stopnjo strahu pred kriminaliteto kot moški.

Tabela 4.13: Skupinska statistika.

Spol: Povprečna vrednost

Standardni odklon

Veljavnost odgovorov

Neutežen Utežen

Moški Situacija 1 2,89 ,925 70 70,000

Situacija 2 2,29 ,925 70 70,000

Situacija 3 2,31 ,837 70 70,000

Situacija 4 3,06 ,931 70 70,000

Situacija 5 2,44 ,973 70 70,000

Situacija 6 3,39 ,982 70 70,000 Ženski Situacija 1 2,34 ,774 71 71,000

Situacija 2 1,99 ,784 71 71,000 Situacija 3 2,04 ,783 71 71,000 Situacija 4 2,45 ,713 71 71,000 Situacija 5 2,15 ,768 71 71,000 Situacija 6 2,85 ,804 71 71,000

Skupaj Situacija 1 2,61 ,893 141 141,000

Situacija 2 2,15 ,870 141 141,000

Situacija 3 2,16 ,816 141 141,000

Situacija 4 2,75 ,880 141 141,000

Situacija 5 2,30 ,884 141 141,000

Situacija 6 3,11 ,934 141 141,000

Vsako od zgoraj naštetih stanj so anketiranci ocenili z ocenami od 1 do 5 (pri tem je 1

pomenilo, da se v dotičnem stanju počutijo zelo ogrožene, 5 pa zelo varne). V Tabeli 4.13

opažamo, da so povprečne vrednosti manjše pri ženskah. Ocene ogroženosti se razlikujejo

v vseh opisanih stanjih, najbolj ogrožajoče stanje pa se tako moškim kot ženskam zdi

naslednja situacija: »Nekega večera nesete smeti v zabojnik. Takrat vidite dva moška, ki

42

gresta mimo parkiranega avtomobila. Ko opazita, da ju gledate, stopita proti vam.« To so

moški ocenili z 2,29, ženske pa 1,99.

Tabela 4.14: Test enakosti povprečnih vrednosti.

Wilksova lambda F p-vrednost

Situacija 1 ,905 14,555 ,000 Situacija 2 ,964 5,176 ,024 Situacija 3 ,978 3,186 ,076 Situacija 4 ,880 18,898 ,000 Situacija 5 ,973 3,811 ,053 Situacija 6 ,916 12,800 ,000

S pomočjo Wilksove lambde smo izvedli test ničelne hipoteze. Ničelno hipotezo, ki pravi,

da ženske ne izražajo večje stopnje strahu kot moški, zavrnemo v primerih, kjer je p-

vrednost manjša od 0,05 (Šifrer in Bren, 2011). V primerih, kjer je p-vrednost manjša od

0,05, lahko sklepamo, da so mnenja med prebivalkami in prebivalci občine Beltinci

statistično značilno različna. V našem primeru tako zavrnemo ničelno hipotezo, saj

nekatere vrednosti presegajo vrednost 0,05, kot je to prikazano v Tabeli 4.14. Skupini se

statistično razlikujeta samo v prvem, četrtem in šestem stanju.

Tabela 4.15: Lastne vrednosti.

Lastne vrednosti

Funkcija Lastna

vrednost % pojasnjene

variance % skupne variance

Koeficient kanonične korelacije

1 ,208a 100,0 100,0 ,415

a. V analizi je bila uporabljen ena kanonična diskriminantna funkcija.

V Tabeli 4.15 so prikazane lastne vrednosti. Večja lastna vrednost nakazuje na večjo

diskriminantno moč diskriminantne funkcije (Šifrer in Bren, 2011).

Ker imamo dve skupini, dobimo eno diskriminantno funkcijo, ki pojasnjuje 100 % razlik med

skupinama (% pojasnjene variance). Koeficient kanonične korelacije v tabeli je 0,415, kar se

nahaja na območju močne povezave, ki je (priporočljivo) med 0,3 in 0,9 (Šifrer in Bren,

2011).

43

Tabela 4.16: Wilksova lambda.

Test funkcije Wilksova lambda Hi kvadrat df

p-vrednost

1 ,828 25,688 6 ,000

Iz Tabele 4.16 razberemo, da je Wilksova lambda statistično značilna, ker p-vrednost ni

večja od 0,05. Model je torej statistično značilen in lahko našo hipotezo, da ženske izražajo

večjo stopnjo strahu kot moški, potrdimo.

44

5 Intervju

Opravili smo intervju z gospodom Bojanom Prosičem, ki je v policiji zaposlen že nekaj let,

delo vodje policijskega okoliša na območju občine Beltinci pa opravlja zadnja štiri leta (B.

Prosič, intervju 25. 8. 2017).

Policija (2017) navaja, da je vodja policijskega okoliša nosilec preventivnega

dela in partnerskega sodelovanja z državljani na območju policijskega okoliša, kjer poskuša

na ta način zagotavljati ugodne varnostne razmere. Vodje policijskih okolišev so policisti z

delovnimi, strokovnimi in življenjskimi izkušnjami, ki imajo občutek za delo z ljudmi. Njihovo

delo je usmerjeno v neposredno sodelovanje z ljudmi (B. Prosič, intervju 25. 8. 2017).

Vodja policijskega okoliša pri kriminaliteti v občini Beltinci ne izpostavlja nič posebnega.

Skozi leta so se med kaznivimi dejanji največkrat pojavljale tatvine, vendar pa naj njihovo

število ne bi bilo tako visoko v primerjavi z drugimi kaznivimi dejanji. Tako za občino Beltinci

ne moremo reči, da so zanjo značilna kakšna kazniva dejanja in prekrški (gledano na število

kaznivih dejanj in prekrškov ter tudi na intenziteto). Kriminaliteta v občini Beltinci se – kar

se tiče števila konkretnih kaznivih dejanj – tudi skozi leta giblje v istih mejah. Vodja

policijskega okoliša je namreč povedal, da se skozi leta pojavljajo ista kazniva dejanja,

spremenilo se je le število teh, in sicer število kaznivih dejanj skozi leta upada, kar kaže na

pozitiven trend v občini Beltinci. Isti vzorec je zaznan tudi pri prekrških (B. Prosič, intervju

25. 8. 2017).

Konstantnost se kaže tudi pri storilcih kaznivih dejanj. Vodja policijskega okoliša nam je

potrdil, da se pri svojem delu občasno srečujejo z istimi ljudmi. Tukaj naj bi šlo predvsem

za iste storilce kaznivih dejanj, povezanih z drogo. Občina Beltinci pa ima tudi manjšinsko

skupino, in sicer Rome. Čeprav jih ljudje dostikrat povezujejo s kriminaliteto v občini, pa po

besedah vodje policijskega okoliša glede storilstva kaznivih dejanj naj ne bi izstopali.

Večkrat se sicer pojavljajo kot storilci prekrškov, vendar pa ne moremo trditi, da večino

prekrškov naredijo Romi (B. Prosič, intervju 25. 8. 2017).

Vodja policijskega okoliša je pohvalil organe občine, s katerimi na različne načine sodelujejo

pri zmanjševanju kriminalitete. Oblike sodelovanja so različne, zajemajo pa preventivo ter

45

preprečevanje kriminalitete, ozaveščanje ljudi o tem, kje, kdo in kako jih lahko pomaga, ter

sodelovanje pri odkrivanju storilcev prekrškov in kaznivih dejanj. Kar se pa tiče sodelovanja

z občani, pa je vodja policijskega okoliša povedal, da občani s policijo sodelujejo v večini

primerov samo, ko so žrtve ali pa na drugi strani storilci. Občani torej kljub različnim

možnostim sodelovanja s policijo v stik z njimi dejansko stopijo samo takrat, ko so žrtve

kaznivih dejanj ter prekrškov (B. Prosič, intervju 25. 8. 2017).

Občanom je sicer na voljo več oblik sodelovanja s policijo. Obstaja veliko projektov, v

katerih lahko sodelujejo. Sodelovanje se začne že v vrtcu, kjer poskušajo otrokom

predstaviti policijo kot organ, ki pomaga ljudem in jih varuje. Sodelovanje se nadaljuje tudi

v osnovni in srednji šoli, ko se več dela tudi na preventivi s preprečevanjem kaznivih dejanj

ter prekrškov. Sodelovanje obstaja tudi izven izobraževalnih ustanov, dober primer je

projekt, namenjen zagotavljanju varnosti motoristom. Sicer pa je vodja policijskega okoliša

povedal, da s starejšimi, ki so eni najbolj občutljivih na kriminaliteto, ne sodelujejo posebej

oziroma ne obstaja konkreten projekt, ki bi se osredotočal samo na njih ter njihov strah

pred kriminaliteto (B. Prosič, intervju 25. 8. 2017).

Vodja policijskega okoliša v občini Beltinci aktivnosti za preprečevanje kriminalitete ne bi

kaj preveč spreminjal, saj je več kot očitno, da so stvari dobro vzpostavljene in dobro

delujejo; glede na to, da skozi leta zaznavajo upad kriminalitete. Seveda pa preventiva

občanov lahko vedno pomaga. Izboljšanje bi se lahko pokazalo z medsebojnim

sodelovanjem med sosedi ter tudi z različnimi oblikami samozaščite. Potrebno pa se je

zavedati, da nekaterih oblik kriminalitete ne moremo preprečiti samo s samozaščito ter da

se bodo nekatere oblike vedno pojavljale (B. Prosič, intervju 25. 8. 2017).

46

6 Razprava ter predlogi izboljšav

Strah pred kriminaliteto za sabo prinese veliko posledic in vpliva na več področij.

Razumljivo je, da se ob pojavu strahu pred kriminaliteto ter odzivanju nanj pojavlja več

različnih ukrepov. Med njimi so tudi samovarovalni ukrepi. Ugotovljeno je bilo namreč, da

v primerjavi z raziskavami iz preteklosti obstaja povezava med strahom pred kriminaliteto

ter povečanjem uporabe samovarovalnih ukrepov (Lobnikar in Kosec, 2014).

Najmanj samovarovalnih ukrepov se poslužujejo ljudje v manjših naseljih, med katere bi

lahko uvrstili tudi vasi, ki spadajo v občino Beltinci. To lahko pripisujemo dejstvu, da gre

tukaj za večjo fizično bližino in s tem tudi boljše poznavanje ljudi med sabo ter tudi večji

občutek za pomoč. (Lobnikar in Kosec, 2014). Prav zato menimo, da bi bili samovarovalni

ukrepi v našem okolju dobro sprejeti in bi se jih ljudje hitro navadili. Še več: nekatere

mogoče celo že izvajajo, pa se tega sploh ne zavedajo. Tako nekateri ukrepi sploh ne bi imeli

vpliva na življenje posameznikov v tem okolju.

Eden izmed takih ukrepov je neformalni nadzor. Prednost manjšega naselja je prav ta, da

zaradi boljšega poznavanja ljudi med sabo takšno okolje samo po sebi omogoča neformalni

nadzor (Lobnikar in Kosec, 2014). Taki ukrepi so tudi bolj logični, saj bi lahko na primer

kamere v manjšem naselju imele prav nasproten učinek. Zaradi svoje vpadljivosti bi v

vaškem okolju izstopale in s tem pri ljudeh (predvsem pri starejših) povzročile občutek

nelagodja. Ljudje bi imeli občutek, da nekaj delajo narobe, začeli bi se skrivati, kar bi

prineslo več škode kot koristi. Prav za to menimo, da kamere v našem okolju ne bi bile pravi

način reševanja strahu pred kriminaliteto.

Če pa površinsko primerjamo varnostne ukrepe, pa lahko zaključimo, da se ukrepi v

mestnem in vaškem okolju ne razlikujejo. V obeh okoljih se namreč ljudje za večji občutek

varnosti odločajo za enake ali zelo podobne ukrepe za samovarovanje (Lobnikar in Kosec,

2014).

Ker z višanjem stopnje strahu ljudje v svojem okolju na prostem preživijo manj časa, se je

potrebno osredotočiti na dele soseske, ki pri ljudeh vzbuja največji občutek nelagodja,

nevarnosti in ogroženosti (Foster et al., 2014).

47

Poleg izboljšanja stanja na kritičnih točkah, ki pri ljudeh iz različnih razlogov vzbujajo

občutke nelagodja, bi bilo potrebno izvajati ukrepe tudi na območjih, ki sama po sebi niso

tako kritična. Eden od predlogov izboljšav, ki bi jo naredili takoj, je izboljšanje ulične

razsvetljave. Iz pogovora z občani smo namreč razbrali, da gre tukaj za kar velik problem.

Sedanji sistem ulične razsvetljave je namreč zelo slab. Pojavlja se več problemov, kot je na

primer ta, da ulična razsvetljava ne deluje na vseh mestih, da je servisiranje neredno, da na

določenih odsekih vasi ter ulic razsvetljave sploh ni ter da se luči ugasnejo občutno

prezgodaj. Iz tega izhaja naš predlog po izboljšanju sistema ulične razsvetljave. Predlagamo

torej, da se ulična razsvetljava postavi v vseh ulicah ter da se luči redno servisirajo. Prav

tako bi bilo potrebno poenotiti časovni sistem delovanja ulične razsvetljave. Razsvetljava

naj bi delovala v vseh vaseh (in ne samo v Beltincih) do polnoči. S tem bi odpravili težavo,

ki so jo izpostavljali predvsem mlajši občani. Tak ukrep so izvedli tudi drugod po svetu in

raziskave so pokazale različne mere zmanjšanja strahu pred kriminaliteto (Lorenc et al.,

2013).

Potrebno se je posvetiti kritičnim točkam v občini. Za začetek bi bila potrebna raziskava,

katere so sploh tiste točke oziroma kraji, ki ljudem povzročajo nelagodje in se jih ljudje

izogibajo. Z raziskavo smo pridobili podatke, ki nam razkrivajo, katere kraje ljudje dojemajo

in označujejo kot kritične točke. Gre za različne kraje po celotni občini. Vsi ti kraji imajo

različne značilnosti in ni mogoče izpostaviti istih značilnosti, na podlagi katerih bi potem

uvedli tudi iste ukrepe na vseh krajih oziroma kritičnih točkah. Kot primer lahko navedemo

dve točki, ki so ju anketiranci največkrat izpostavili: romsko naselje ter t. i. hiša strahu v

Gančanih. Gre za popolnoma različna kraja, eden od njiju je v naselju, kjer živijo ljudje,

medtem ko je hiša strahu na zapuščenem kraju izven vasi, obdana z gozdom. Pri hiši gre za

kraj, ki se mu ljudje lahko popolnoma izognejo, medtem ko se romskemu naselju ne morejo.

Že na podlagi teh dveh primerov lahko vidimo, da pri vseh kriznih točkah ne moremo izvajati

istih ukrepov, saj so si kraji med seboj zelo različni in se jih ljudje bojijo oziroma pri ljudeh

vzbujajo neprijetne občutke iz različnih razlogov. Naš predlog je, da se pristojni na občini

posvetijo tem t. i. kritičnim točkam po celotni občini in jih podrobneje preučijo. Tako bi

izvedeli, kaj konkretno je razlog, da se ljudje določenega kraja bojijo. In na podlagi

pridobljenih rezultatov bi se lahko posvetili posamezni kritični točki ter poiskali primerne

48

ukrepe, s pomočjo katerih bi odpravili te vzroke. Menimo, da bi lahko na tak način

spremenili celotno občino v občanom prijazno. Zavedamo pa se, da je za realizacijo

takšnega cilja potrebno kar nekaj časa.

Naši predlogi se ne nanašajo samo na spremembe okolja, ampak menimo, da je potrebno

nekaj dela vložiti tudi v ljudi, ki živijo v občini Beltinci. S pomočjo različnih delavnic bi lahko

postopoma spremenili mentaliteto ljudi glede določenih stvari. Ena od teh so na primer

predsodki o Romih. Kot smo že omenili, smo ugotovili, da se ljudje bojijo romskega naselja.

To je lahko posledica različnih razlogov, menimo pa, da so del tega tudi predsodki o Romih.

Primerno se nam zdi, da bi se organizirale delavnice, prireditve in različni dogodki, kjer bi

občani spoznali kulturo in navade Romov, ter obratno. Takšni projekti se občasno že

izvajajo, vendar so redki. Če bi bila srečanja ali delavnice pogostejše, bi bil njihov vpliv večji.

Ker gre za razmeroma majhno občino, bi imele te delavnice še dodano vrednost: omogočale

bi namreč, da bi se ljudje skozi druženje med seboj bolje spoznali in navezali več stikov.

Prav tako se nam zdi pomembno poznavanje policije ter njenega dela. Menimo, da bi bilo

primerno in bi imelo pozitiven učinek, če bi se policisti, občani ter predstavniki občine

srečevali na sestankih, na katerih bi lahko občani izrazili svoje probleme, skrbi ter predloge

o stanju ter dogajanju v občini. Tako bi skupaj poiskali rešitve in uskladili reševanje težav,

ki se pojavljajo. Sestanki bi bili mesečni, da bi občani lahko izrazili svoje mnenje glede

aktualnega stanja v njihovem okolju, policisti ter predstavniki občine pa bi lahko poročali

glede ukrepov, ki so bili izvedeni. Poleg tega, da bi občani izrazili svoje težave, na katerih bi

se lahko več naredilo, in bi imeli občutek, da imajo moč, da nekaj spremenijo, bi lahko

pomoč prejela tudi policija. Čeprav obstaja možnost, da ljudje povedo (tudi anonimno), če

vedo kaj o določenem kaznivem dejanju, menimo, da bi na teh sestankih to storili

pogosteje.

Za spreminjanje mentalitete ljudi o policiji, strahu pred kriminaliteto ter kriminaliteti

nasploh je potrebno veliko časa. Najbolje bi bilo, če bi ljudi ozaveščali in njim približali to

tematiko že v otroštvu. Predlagamo, da bi policija ter šolstvo sodelovalo v različnih

projektih, s pomočjo katerih bi otroci ter najstniki in tudi spoznavali različne dejavnike

kriminalitete. Podobni projekti obstajajo že sedaj, vendar pa se pri teh projektih

49

osredotočajo več ali manj na kriminaliteto, povezano s cestnim prometom. Kasneje se temu

pridružijo tudi droge, medtem ko ostala kriminaliteta ni toliko v ospredju. Predlagamo, da

bi policisti v sodelovanju s šolstvom vsak mesec otrokom predstavili določeno vrsto

kriminalitete ali kaznivega dejanja ter načine, kako se ji lahko izognemo, kako se obraniti,

pomagati žrtvi ali kako odpraviti posledice kaznivega dejanja. Posamezna vrsta

kriminalitete bi bila premišljeno razporejena glede na starost in dojemljivost otrok. V vrtcu

bi začeli z najmilejšimi oblikami (povezanimi s cestnim prometom; takšne delavnice se že

uspešno izvajajo), kasneje pa bi skozi učenje predstavili tudi druge oblike kriminalitete.

50

7 Zaključek

Pri pisanju magistrske naloge smo prišli do različnih spoznanj. Dejstvo je, da strahu pred

kriminaliteto ne smemo obravnavati kot enostaven problem, ki zajema samo eno

dimenzijo. Ugotovili smo, da se razlikuje na več nivojih in prav zato mora biti tudi reševanje

tega problema večnivojsko.

Ugotovili smo, da je strah pred kriminaliteto posledica različnih dejavnikov, ki nanj vplivajo,

in prav zato menimo, da se mora odpravljati s pomočjo vplivanja na te dejavnike.

Predstavili smo različne metode in predloge, s pomočjo katerih bi lahko izboljšali stopnjo

strahu v občini Beltinci. Čeprav smo v literaturi preučili posamezne učinke naših predlogov,

ne moremo zagotoviti, da bodo delovali tudi v konkretnem primeru, tj. v občini Beltinci.

Z našo raziskavo smo želeli predvsem pokazati, kakšno je stanje glede strahu pred

kriminaliteto v občini Beltinci, saj podobne raziskave še nismo zasledili. Na osnovi dobljenih

informacij pa smo lahko pripravili zgoraj omenjene predloge.

Upamo, da bo naša raziskava v pomoč pristojnim organom v občinski upravi pri pripravi

nadaljnjih programov, povezanih s kriminaliteto, njenim preprečevanjem ter iztrebljanjem.

Prav tako upamo, da se raziskovanje strahu pred kriminaliteto v občini Beltinci ne bo s tem

končalo. Menimo, da bi bilo primerno, da se raziskava ponovi, in sicer čez nekaj časa, ko se

vzpostavijo in začnejo delovati naši predlogi. Zanima nas namreč, ali bi se pojavila kakšna

sprememba pri občanih glede strahu pred kriminaliteto ter kako velika bi ta sprememba

bila.

51

Viri in literatura Bernik, I. in Meško, G. (2011). Internetna študija poznavanja kibernetskih groženj in strahu

pred kibernetsko kriminaliteto. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 62(3), 242–

252.

Burgess, B. M. in Doran, B. J. (2012). Putting fer of crime on the map: Investigating

perceptions of crime using geographic information systems. Springer New York:

Dordrecht Heidelberg London. Pridobljeno na:

https://books.google.si/books?hl=sl&lr=&id=9KOnDYq3QTEC&oi=fnd&pg=PR5&dq

=+Putting+fer+of+crime+on+the+map:+Investigating+perceptions+of+crime+using

+geographic+information+systems.

De Donder, L., Verté, D. in Messelis, E. (2005). Fear of crime and elderly people: Key factors

that determine fear of crime among elderly people in West Flanders. Ageing

International, 30(4), 363. Pridobljeno na:

https://link.springer.com/article/10.1007/s12126-005-1021-z.

Ewald, Uwe. (2000). Criminal victimisation and social adaption in modernity: Fear of crime

and risk perception in the new Germany. V Tim Hope in Richard Sparks (ur.), Crime

risk and security, 166–199. London: Routledge.

Farrall, S., Bannister, J., Ditton, J. in Gilchrist, E. (1997). Questioning the measurement of

the ‘fear of crime’: Findings from a major methodological study. British journal of

Criminology, 37(4), 658–679. Pridobljeno na:

https://academic.oup.com/bjc/article-abstract/37/4/658/494695.

Ferraro, K. F. in Grange, R. L. (1987). The measurement of fear of crime. Sociological

inquiry, 57(1), 70–97. Pridobljeno na:

http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1475-682X.1987.tb01181.x/full.

Filipčič, K. (1999). Strah pred kriminaliteto. Zbornik znanstvenih razprav, 51–67). Ljubljana:

Visoka upravna šola.

Foster, S., Knuiman, M., Hooper, P., Christian, H. in Giles-Corti, B. (2014). Do changes in

residents' fear of crime impact their walking? Longitudinal results from

52

reside. Preventive medicine, 62, 161–166. Pridobljeno na:

https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0091743514000760.

Gabriel, U. in Greve, W. (2003). The psychology of fear of crime. Conceptual and

methodological perspectives. British Journal of Criminology, 43(3), 600–614.

Pridobljeno na: https://academic.oup.com/bjc/article-abstract/43/3/600/410364.

Grohe, B. R. (2007). Perceptions of crime, fear of crime, and defensible space in Fort Worth

neighborhoods (Doktorska disertacija). Texas: The University of Texas at Arlington.

Pridobljeno na: https://uta-ir.tdl.org/uta-ir/bitstream/handle/10106/452/umi-uta-

1489.pdf?sequence=1&isAllowed=y.

Huyseman, J. (1998). Security! What do you mean? From conceprt to thick signifier.

European Journal of International Relations, 4(1), 226–255. Pridobljeno na:

http://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/1354066198004002004.

Jackson, J. (2004). Experience and expression: Social and cultural significance in the fear of

crime. British Journal of Criminology, 44(6), 946–966. Pridobljeno na:

https://academic.oup.com/bjc/article-abstract/44/6/946/397351.

Jackson, J. (2006). Introducing fear of crime to risk research. Risk Analysis, 26 (1), 253–265.

Pridobljeno na: http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1539-

6924.2006.00715.x/full.

Jackson, J. (2011). Revisiting risk sensitivity in the fear of crime. Journal of Research in Crime

and Delinquency, 48(4), 513–537. Pridobljeno na:

http://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/0022427810395146.

Kanan, J. in Pruitt, V. M. (2002). Modeling fear of crime and percieved victimization risk:the

(in)significance of neighborhood integration. Sociological Inquiry 72(4), 48–572.

Pridobljeno na: http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/1475-682X.00033/full.

Kraševec, I. (1998). Vloga policista za preventivo (Diplomsko delo). Ljubljana: Visoka

policijsko varnostna šola.

53

Lee, M. (2001). The genesis of »fear of crime«. Theoretical Criminology, 5(4), 467–485.

Pridobljeno na:

http://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/1362480601005004004.

Lee, M. (2013). Inventing fear of crime. New York: Routledge. Pridobljeno na:

https://books.google.si/books?hl=sl&lr=&id=uQ5XoGk39n0C&oi=fnd&pg=PP1&dq

=Lee,+M.+(2013).+Inventing+fear+of+crime.+Routledge.&ots=9r53CHD0RH&sig=8

mIWpeIWqQOMec-SSRSdK4fV1vo&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false.

Lobnikar, B., in Kosec, K. (2014). Spremembe samovarovalnih ukrepov pri prebivalcih

Slovenije. Varstvoslovje, 16(1), 37.

Lorenc, T., Petticrew, M., Whitehead, M., Neary, D., Clayton, S., Wright, K. in Renton, A.

(2013). Environmental interventions to reduce fear of crime: systematic review of

effectiveness. Systematic reviews, 2(1), 1–30. Pridobljeno na:

https://systematicreviewsjournal.biomedcentral.com/articles/10.1186/2046-

4053-2-30.

McCrea, R., Shyy, T. K., Western, J. in Stimson, R. J. (2005). Fear of crime in Brisbane:

Individual, social and neighbourhood factors in perspective. Journal of

Sociology, 41(1), 7–27. Pridobljeno na:

http://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/1440783305048381.

Melde, C. (2011). Encyclopedia of Adolescence. Springer. doi: 10.1007/978-1-4419-1695-

2_301.

Meško, G. (2001). V skupnost usmerjeno policijsko delo–izziv za slovensko policijo. Teorija

in praksa, 38(2), 272–289.

Meško, G. (2002). Osnove preprečevanja kriminalitete. Ljubljana: Visoko policijsko-

varnostna šola.

Meško, G. (2012). A reflection on selected fear of crime factors in Ljubljana, Slovenia.

Varstvoslovje, 14(4), 422–434.

54

Meško, G. (2017). Policija, strah pred kriminaliteto in zagotavljanje varnosti – izzivi in

protislovja. V G. Meško in D. Zorc Maver (ur.), ZA Človeka gre: zbornik, posvečen

Vinku Skalarju. Ljubljana: Pedagoška fakulteta: Fakulteta za varnostne vede.

Pridobljeno na:

https://www.researchgate.net/profile/Gorazd_Mesko/publication/313350286_Za

_cloveka_gre_Zbornik_posvecen_zasluznemu_profesorju_dr_Vinko_Skalarju/links

/589886bcaca2721f0daf31f5/Za-cloveka-gre-Zbornik-posvecen-zasluznemu-

profesorju-dr-Vinko-Skalarju.pdf.

Meško, G. in Areh, I. (2003). Strah pred kriminaliteto v urbanih okoljih. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 54(3), 256–264.

Meško, G., Sotlar, A., Lobnikar, B., Jere, M. in Tominc, M. (2012). Poročilo ciljnega

raziskovalnega projekta: Občutek ogroženosti in vloga policije pri zagotavljanju

varnosti na lokalni ravni. Mnz.gov.si. Pridobljeno na:

http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/SOJ/word/Tacen_1511

2012/Porocilo_CRP_zagotavljanje_varnosti_v_lokalni_skupnosti_FVV_2010_2012.

pdf.

Meško, G. in Farrall, S. (1999). The social psychology of fear of crime: a comparison of

Slovenian, Scottish an Dutch local crime surveys. Croatian review of rehabilitation

research, 35(2), 151–159.

Meško, G. in Pavlović, Z. (1998). Strah pred kriminaliteto – izzivi za raziskovanje. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 49(4), 346–353.

Meško, G. in Šifrer, J. (2008). Strah pred kriminaliteto v mestnem okolju – raziskava.

Varstvoslovje, 10(4), 539–560.

Meško, G., Šifrer, J. in Vošnjak, L. (2012). Strah pred kriminaliteto v mestnih in vaških okoljih

v Sloveniji. Varstvoslovje, 14(3), 259–276.

Meško, G. in Umek, P. (1999). Značilnosti socialnopsihološkega in demografskega modela

strahu pred kriminaliteto. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 50(2), 87–92.

55

Meško, G., Petrovec, D., Areh, I., Muratbegović, E. in Rep, M. (2006). Strah pred

kriminaliteto v Sloveniji in Bosni in Hercegovini – izidi primerjalne študije. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 57(1), 3–14.

Miethe, T. D. in Lee, G. R. (1984). Fear of Crime Among Older People: A Reassessment of

the Predictive Power of Crime-Related Factors. The Sociological Quarterly, 25(3),

397–415. Pridobljeno na: http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1533-

8525.1984.tb00199.x/full.

Miič, M. (14. 2. 2017). Moje finance razkrivajo: Kje v Sloveniji se najbolje živi? Moje finance.

Pridobljeno na: https://www.finance.si/8854049.

Muršič, M. (2008). K večji varnosti s (kritično) kriminologijo emocij. Varstvoslovje, 10(1),

21–31.

Občina Beltinci. (n. d.). Predstavitev občine. Pridobljeno na:

https://www.beltinci.si/objave/175.

Pavlović, Z. (1998). Mednarodna anketa o viktimizaciji: Slovenija 1997. Ljubljana: Inštitut za

kriminologijo.

Snedker, K. A. (2015). Neighborhood conditions and fear of crime a reconsideration of sex

differences. Crime & Delinquency, 61(1), 45–70. Pridobljeno na:

http://journals.sagepub.com/doi/pdf/10.1177/0011128710389587.

Šifrer, J. in Bren, M. (2011). SPSS – multivariatne metode v varstvoslovju. Ljubljana:

Fakulteta za varnostne vede.

Van der Wurff, A., Van Staalduinen, L. in Stringer, P. (1989). Fear of crime in residential

environments: Testing a social psychological model. The Journal of Social

Psychology, 129(2), 141–160. Pridobljeno na:

http://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1080/00224545.1989.9711716.

Vanderveen, G. (2006). Interpreting fear, crime, risk, and unsafety: conceptualisation and

measurement (Disertacija). Rotterdam: Erasmus Uneversiteit Rotterdam.

56

Vošnjak, L. in Meško, G. (2009). Fear of crime in Ljubljana – Preliminary explorations.

Criminology and crime policy between human rights and affective crime control. 9th

annual conference of the european society of criminology. Ljubljana: Fakulteta za

varnostne vede.

Vošnjak, L. (2011). Strukturalna analiza socio-demografskega, socialnopsihološkega in

celostnega modela zaskrbljenosti ljudi glede kriminalitete in sodobnih oblik

negotovosti (Doktorska disertacija). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Zavod za turizem in kulturo Beltinci. (n. d.). Kultura in zgodovina. Pridobljeno na:

http://www.beltinci.net/kultura,172,0.html.

Wilcox, P., Quisenberry, N. in Jones, S. (2003). The built environment and community crime

risk interpretation. Journal of Research in crime and delinquency, 40(3), 322–345.

Pridobljeno na:

http://journals.sagepub.com/doi/pdf/10.1177/0022427803253801.

Wyant, B. R. (2008). Multilevel impacts of perceived incivilities and perceptions of crime

risk on fear of crime: Isolating endogenous impacts. Journal of Research in Crime

and Delinquency, 45(1), 39–64. Pridobljeno na:

http://journals.sagepub.com/doi/pdf/10.1177/0022427807309440.

Wynne, T. (2008). An investigation into the fear of crime: Is there a link between the fear

of crime and the likelihood of victimization. Internet Journal of Criminology, 1, 1–

29. Pridobljeno na: http://www.internetjournalofcriminology.com/Wynne%20-

%20Fear%20of%20Crime.pdf.

57

Priloge Priloga A: Vprašalnik

Strah pred kriminaliteto v občini Beltinci Sem Karmen Zadravec, študentka zaključnega letnika magistrskega programa na Fakulteti za varnostne vede. V svoji magistrski nalogi bom preučevala prisotnost strahu pred kriminaliteto v občini Beltinci. Anketa je anonimna, za izpolnjevanje pa boste potrebovali okoli 13 minut. Podatki bodo uporabljeni v raziskovalne namene, dobite jih pa lahko tudi na mojem e-mail naslovu (zadraveckarmen@gmail.com). Za sodelovanje se Vam prijazno zahvaljujem. Q1 – Označite, v kolikšni meri se posamezne izjave ujemajo s stanjem v vaši soseski.

Zelo se strinjam.

Se strinjam. Se ne strinjam.

Sploh se ne strinjam.

Ljudem v naši soseski se lahko zaupa.

V naši soseski imam veliko prijateljev.

V naši soseski je veliko ljudi, na katere se lahko zanesem.

Ko grem v trgovino ali na sprehod, srečam veliko znancev.

Q2 - V soseski se lahko pojavijo različni problemi. S kakšnimi problemi se srečujete v vaši soseski? Za vsakega izmed spodaj naštetih izrazov označite, v kolikšni meri je posamezen problem pereč v vaši soseski.

Zelo velik problem.

Velik problem.

Manjši problem.

Ni problem.

Nečistoča na javnih prostorih.

Grafiti.

Razpadajoče (dotrajane) zgradbe.

Skupine postopajočih mladostnikov.

Pijani ljudje na ulici.

Vandalizem.

Prosjačenje mimoidočih.

Brezdomci.

Q3 - Označite, kakšno stopnjo zaupanja imate v vsako od naštetih institucij.

Popolno zaupanje.

Delno zaupanje.

Neopredeljeno.

Delno nezaupanj

e.

Popolno nezaupanj

e. Predsednik države.

Vlada.

Politične stranke.

58

Popolno zaupanje.

Delno zaupanje.

Neopredeljeno.

Delno nezaupanj

e.

Popolno nezaupanj

e. Vojska.

Policija.

Pravosodni sistem.

Cerkev.

Nevladne organizacije.

Sindikati.

Q4 - Kako varno se v vaši soseski počutite ponoči, če ste sami?

Zelo varno. Precej varno. Varno. Ogroženo.

Q5 - Koliko se za vsako od teh situacij počutite vznemirjene?

Zelo vznemirje

n.

Precej vznemirje

n.

Srednje vznemirje

n.

Malo vznemirje

n.

Sploh nič vznemirje

n. Ulični rop.

Goljufija.

Telesni napad/pretep.

Tatvina.

Prostaško govorjenje na ulici.

Vlom v stanovanje.

Q6 - Ali obstaja del občine, katerega nikakor ne bi obiskali sami?

Ne. Da.

Q7 - Kateri predel oz. del?

Q8 – Ocenite, kolikšna je verjetnost, da se vam v naslednjih 12-ih mesecih dejansko zgodijo naslednje stvari.

59

Zelo verjetno.

Precej verjetno.

Srednje verjetno.

Manj verjetno.

Nemogoče.

Ulični rop.

Goljufija.

Telesni napad/pretep.

Tatvina.

Prostaško govorjenje na ulici.

Vlom v stanovanje.

Q9 - Kolikšno težo bi za vas imele posledice, če bi bili v naslednjih 12-ih mesecih žrtev naslednjih nedovoljenih dejanj?

Zelo hude.

Precej hude.

Srednje hude.

Manj hude.

Brez posledic.

Ulični rop.

Goljufija.

Telesni napad/pretep.

Tatvina.

Prostaško govorjenje na ulici.

Vlom v stanovanje.

Q10 - Ali ste poskrbeli, da je vaše stanovanje zavarovano na način, ki vam omogoča povrnitev nastale škode ob morebitnem vlomu?

Da. Ne. Ne vem.

Q11 - Način zavarovanja:

Q12 - Kako bi ocenili vaše trenutno zdravstveno stanje?

Zelo dobro. Precej dobro. Srednje dobro. Precej slabo. Zelo slabo.

Q13 - Ali vas pri vsakodnevnih aktivnostih na kakršen koli način ovirajo dolgotrajna bolezen, invalidnost, nemoč ali kakšen drug zdravstveni problem?

Da, zelo. Da, nekoliko.

60

Ne. Q14 - Denimo, da vas nekdo napade z namenom povzročitve telesne poškodbe. Po vašem mišljenju, kakšne so vaše možnosti , da bi:

Zelo velike.

Velike. Srednje. Majhne. Zelo majhne.

... se uspešno ubranili.

... uspešno zbežali.

... pomirili napadalca s pogovorom.

... odvrnili napadalca s samozavestnim nastopom.

... vam nekdo priskočil na pomoč.

Q15 - V kolikšni meri se strinjate oz. ne strinjate z vsako od naslednjih trditev?

Se popolno

ma strinjam.

Se precej strinjam.

Neopredeljeno.

Se ne strinjam.

Se sploh ne

strinjam.

Brez težav najdem koga, ki v času moje odsotnosti skrbi za moje stanovanje.

Imam prijatelje, ki so si pripravljeni vzeti čas, da mi prisluhnejo.

Obstaja skupina ljudi, v katero spadam in s katero se pogosto družim.

Če sem bolan, lahko brez skrbi prosim prijatelje, da namesto mene opravijo določene stvari (npr. nakupovanje špecerije).

V primeru, da me kaj teži, vem, na koga se lahko obrnem.

Poznam več ljudi, s katerimi se rad družim (z njimi kaj počnem).

Q16 - Kako bi vplivalo na vaše nadaljnje življenje, če bi bili žrtev enega izmed naslednjih kaznivih dejanj? Za vsako dejanje označite, v kolikšni meri bi to vplivalo na vaše življenje.

Zelo močno.

Precej močno.

Srednje močno.

Zelo malo.

Ne bi vplivalo.

Ulični rop.

Goljufija.

Telesni napad/pretep.

Tatvina.

Prostaško govorjenje na ulici.

Vlom v stanovanje.

61

Q17 - Prosim, označite, ali ste v preteklih 12-ih mesecih bili žrtev katerega izmed naštetih dejanj.

Ne. Da. Ste bili prostaško ogovorjeni, vam je bilo groženo ali ste bili s strani nekoga užaljeni (nadlegovanje, nesramnost).

Ste bili pretepeni in poškodovani.

Vam je bilo vlomljeno v stanovanje ali hišo.

Vam je bilo s pomočjo (zagrožene) uporabe nasilja kaj protipravno odvzeto (rop).

Vam je nekdo nekaj ukradel (tatvina brez uporabe nasilja in tatvina, pri kateri ne gre za vlom v stanovanje ali rop).

Vam je nekdo vlomil v avtomobil ali vam ga je namerno poškodoval.

Vas je nekdo ogoljufal in vas finančno oškodoval.

Ste bili žrtev spolnega nadlegovanja.

Ste bili žrtev spolnega napada.

Ste bili žrtev drugih kaznivih dejanj.

Q18 - Ste že kdaj bili žrtev kaznivega dejanja?

Da. Ne.

Q19 - Če pomislite na zadnjo izkušnjo, ki ste jo imeli kot žrtev kaznivih dejanj, označite, v kolikšni meri se strinjate ali ne strinjate z naslednjimi izjavami?

Zelo se strinjam.

Se strinjam.

Neopredeljeno.

Se ne strinjam.

Sploh se ne

strinjam. V primerjavi z drugimi žrtvami sem imel srečo.

Včasih si mislim, da bi se lahko to končalo s še hujšimi posledicami.

V primerjavi z drugimi žrtvami sem se dobro odzval.

Q20 – Ali poznate koga iz vaše družine ali iz vašega kroga prijateljev in znancev, ki so ga/mu v preteklih letih …

Da. Ne. … prostaško ogovarjali, žalili ali grozili.

… pretepli in poškodovali (nasilje s telesno poškodbo).

62

Da. Ne. … vlomili v stanovanje ali hišo.

… oropali.

… kaj ukradli (tatvina brez uporabe nasilja in tatvina, pri kateri ne gre za vlom v stanovanje ali rop).

… vlomili v avtomobil ali mu ga namerno poškodovali.

… ogoljufali, s čimer mu je bila povzročena denarna škoda.

... oškodovali s kakšnim drugim kaznivim dejanjem.

Poznam osebo, ki je bila žrtev spolnega nadlegovanja.

Poznam osebo, ki je bila žrtev spolnega napada/posilstva.

Q21 – Ljudje izvajajo različne varnostne ukrepe, da se zavarujejo pred kaznivimi dejanji. Prosim, označite, kako pogosto tovrstne ukrepe uporabljate vi.

Vedno. Pogosto. Včasih. Redko. Nikoli. Izogibam se določenih ulic, krajev in parkov.

Poskušam se izogniti tujcem, ki jih srečam ponoči.

Zvečer se izogibam uporabe javnih prevoznih sredstev.

Izogibam se nošenju večje količine denarja.

Ponoči zapustim stanovanje le v primeru, če je to nujno potrebno.

S seboj vedno nosim nekaj, s čimer se lahko branim.

Poskrbim za to, da moje stanovanje v času moje odsotnosti ne deluje prazno.

Q22 - Kako dolgo živite na zadnjem naslovu?

Q23 - Ali ste lastnik ali podnajemnik tega stanovanja/hiše?

Podnajemnik. Lastnik hiše/stanovanja.

Q24 - Kako ocenjujete vašo fizično kondicijo glede na povprečnega človeka?

63

1 2 3 4 5

Slabše.

Boljše. Q25 – Ali ste sposobni zbrati 400 € v kratkem času brez kredita na banki?

1 2 3 4 5 Nemogoče.

Zelo lahko. Q26 – Kako ocenjujete svoje zdravje v zadnjem letu?

1 2 3 4 5 Slabo.

Izvrstno. Q27 - Koliko članov šteje vaše gospodinjstvo?

Q28 – Kako pogosto se družite z ljudmi v soseski?

1 2 3 4 5 Nikoli.

Pogosto. Q29 – Kako pogosto se ustavite in pogovarjate z ljudmi v soseski?

1 2 3 4 5 Nikoli.

Pogosto. Q30 – Ali obiskujete prijatelje, ki živijo v isti soseski?

1 2 3 4 5 Nikoli.

Pogosto. Q31 – Kako pogosto hodite ponoči sami okoli?

1 2 3 4 5 Nikoli.

Pogosto.

Q32 – Kako ocenjujete naslednje lokacije?

64

Varne. Nevarne. Ulice.

Trgovine.

Parki.

Gozdovi.

Q33 - Prosim vas, da na petstopenjski lestvici ocenite naslednje trditve:

1 (Se sploh ne

strinjam.)

2 3 4 5 (Popolno

ma se strinjam.)

Mislim, da slabi ljudje ogrožajo mene in moje premoženje.

Običajno se izogibam prepirom.

Na splošno zaupam tujcem.

Določenim ljudem v okolici ne zaupam.

Ko grem domov, si včasih predstavljam, da bi mi nekdo lahko stopil na pot.

Ko grem kamorkoli, se prepričam, da je pot, po kateri grem, varna.

Q34 - Kako ogrožene bi se počutili v naslednjih situacijah:

1 (Zelo ogroženo

.)

2 (Precej ogroženo

.)

3 (Ne vem.)

4 (Precej varno.)

5 (Zelo varno.)

Zvečer ste sami doma. Pozno je. Nekdo zvoni, vi pa ne pričakujete nikogar.

Nekega večera nesete smeti v zabojnik. Takrat vidite dva moška, ki gresta mimo parkiranega avtomobila. Ko opazita, da ju gledate, stopita proti vam.

Povabili so vas na zabavo v soseski, ki je ne poznate dobro. Zgodaj zvečer se tja odpravite z avtobusom. Ko izstopite, morate do kraja zabave še nekaj časa hoditi. Nenadoma ugotovite, da ste se izgubili in opazite, da za vami hodi skupina mladostnikov, ki dajejo neprijetne pripombe o vas.

Nekega popoldneva stojite na avtobusnem postajališču, ko pride mimo skupina 15–16-letnikov. Začnejo brcati stebre avtobusnega postajališča in risati grafite.

Zvečer greste ven. Ko pridete do vrat, zazvoni telefon. Dvignete slušalko, se predstavite. Na drugi strani ni odziva, slišite le neenakomerno dihanje. Vprašate, kdo je tam. Tedaj pa se telefonska zveza

65

1 (Zelo ogroženo

.)

2 (Precej ogroženo

.)

3 (Ne vem.)

4 (Precej varno.)

5 (Zelo varno.)

prekine. Nahajate se v drugem delu svojega mesta, v katerem še nikoli niste bili. Vstopite v gostilno, kjer se nahaja večja skupina glasnih domačinov.

Q35 - Koliko ste stari?

Q36 - Kakšen je vaš trenutni status?

Samski/samska. Poročen/poročena. V zunajzakonski skupnosti. Ločen/ločena. Vdova/vdovec.

Q37 - Kakšna je vaša izobrazba?

Nepopolna osnovna šola. Osnovna šola. Srednja poklicna šola (3-leta), poklicna matura. Srednja šola (4-leta), poklicna matura. Gimnazija (matura). Višja šola. Univerza (fakultetna izobrazba). Podiplomski študij.

Q38 - Kakšen je vaš položaj na trgu delovne sile?

Zaposlen za nedoločen čas. Zaposlen za določen čas. Dijak/-inja), študent/-ka). Brezposelna oseba. Na čakanju (še zaposlen). Gospodinja/gospodinjec. Upokojenec/-ka.

66

Drugo: Q39 - Kako bi opisali vaš finančni položaj? Katera izmed navedenih trditev najbolje opiše vaš finančni položaj?

Imam dovolj denarja, da lahko lepo živim. Shajam dobro, vendar si ne morem kaj dosti privoščiti. Imam le za preživetje, ne ostane mi nič. Imam le za nujno potrebne stvari. Pogosto se zgodi, da ne vem, kako bom preživel.