stres in pozitivno miŠljenje

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Diplomsko delo univerzitetnega študija Smer organizacija in management kadrovsko-

izobraževalnih sistemov

STRES IN POZITIVNO MIŠLJENJE

Mentor: red. prof. dr. Milan Pagon Kandidat: Andreja Kupljenk

Kranj, september 2008

ZAHVALA

Posebna in iskrena zahvala gre predvsem mojemu mentorju, prof. dr. Milanu Pagonu, za odlično mentorstvo, vodenje in usmerjanje pri pisanju diplomske naloge. Zahvaljujem se tudi vsem sodelujočim v anketi, ki so se številčno odzvali in podali odgovore. Zahvaljujem se gdč. Bojani Lekše, ki je lektorirala diplomsko nalogo. Nenazadnje bi se rada zahvalila vsem ostalim, ki so mi pomagali in mi bili v spodbudo pri nastajanju diplomske naloge.

POVZETEK

Stres je pojav, s katerim se srečujemo tako v zasebnem kot tudi v poklicnem življenju. Kadar imamo občutek, da določenega dogodka ali situacije nismo sposobni obvladati, se pojavi stresna reakcija, ki jo občutimo kot spremembo v našem fizičnem, čustvenem in intelektualnem stanju. Vsem stresnim situacijam oziroma dogodkom v našem življenju se seveda ne moremo izogniti, stres pa ni vedno škodljiv. Ščepec stresa ne škoduje, ampak lahko življenje začini, vendar le, če ga ni preveč, in ga lahko nadzorujemo. Pozitivni stres občutimo, ko delamo z veseljem in navdušenjem, ko vidimo v delu spodbudo, dajemo od sebe vse najboljše, in vemo, da je naše delo cenjeno in imamo občutek, da se lahko osebnostno razvijamo. Negativni, škodljivi stres občutimo, kadar so naše obremenitve na delu prevelike, ko porabimo za delo preveč časa. Ob tem občutimo neprijetno stiskanje okrog srca, glavobole, bolečine v želodcu, pritisk v prsih, napetost v mišicah, omotičnost, znojenje, škodljivi stres pa deluje tudi na naše psihično počutje. Postanemo razdražljivi, zaskrbljeni, nemirni, utrujeni, žalostni, pozabljivi in prestrašeni, težko se skoncentriramo. Rezultati so pokazali, da je več kot polovica vprašanih zmernih do izrazitih optimistov, po drugi strani pa svoje delo opisuje kot sresno v srednji oziroma veliki meri več kot polovica vprašanih. Uspešno smo dokazali, da med pozitivnim mišljenjem in samopodobo, reševanjem problemov ter uspešnostjo obstaja povezanost. Tisti, ki namreč razmišljajo pozitivno, imajo boljšo samopodobo, premagujejo še tako težke probleme ter so uspešnejši.

KLJUČNE BESEDE

- stres - stresorji - simptomi stresa - posledice stresa - pozitivno mišljenje

ABSTRACT

We are facing stress in our everyday private and professional life, when we get the feeling that we can not cope with the given event or situation, or we are not able to restrain ourselves any more. When the stress appears it can be felt as a change in our emotional, physical and intelectual state. The stressful situations and/or events in our lives cannot be evaded. However, stress is not always harmful. A bit of stress does not do any harm, it even spices up our life. Of course, only if there is not too much of it and it is still controllable. We feel the positive stress when we work with joy and enthusiasm and when we see have a feeling that we can develop ourselves personally. We feel the negative, harmful stress when the burdens at our workplace are too heavy, when we spend too much time working. Then we feel uncomfortable tension around our hearts, headaches, stomachaches, tension in our chest, tightness in our muscles, dizziness and sweating. The harmful stress also infulences the state of our physical health. We become irritable, restless, tired, sad, forgetful and anxious. We find it hard to concentrate. For my thesis I have chosen the title: »Stress and positive thinking«. The thesis is composed of two parts: a theoretical and a methodological one. The introduction part is followed by the definitions of the stress, causes and symptoms of stress and some tips how to manage it. In the second part you will find the research on stress, its symptoms and positive thinking. In the second part, the test of hypotheses is presented, too. The results of the survey have shown that more than a half of the people, who replied to the questions are moderate to prominent optimists, although more than a half of the interviewees said that their work is stressful in middle to large measures . We have successfully proven an importance of the link between positive thinking and self-image, solving the problems and successfulness. Those, who think namely positive have better self-image, struggle even harder with problems and are more effective with dealing with them.

KEYWORDS

- stress - sources of stress - symptoms of stress - consequences of stress - positive thinking

KAZALO 1. UVOD………………………………………………………………………………1 1.1 Predstavitev problema……………………………………………………...……1 1.2 Predpostavke in omejitve………………………………………………………..2 1.3 Metode dela……………………………………………………………………….2 2. STRES…………………………………………………………………………..…3 2.1 Opredelitev stresa……………………………………………………………...…3 2.2 Stresorji……………………………………………………………………….……6 2.3 Simptomi in posledice stresa…………………………………………………….7 2.4 Obladovanje in premagovanje stresa………..…………………………………8 2.5 Posameznik in stres…………………………………………………………..…11 3. STRES NA DELOVNEM MESTU………………………………………..……13 3.1 Stres na delovnem mestu……………………………………………………....13 3.2 Dejavniki stresa na delovnem mestu………………………………………….13 3.2.1 Značilnosti dela in postavljene naloge…………….…………13 3.2.2 Medsebojni odnosi……………………………………………...13 3.2.3 Delovni pogoji……………………………………………….….14 3.2.4 Delovni čas in izmensko delo…………………………………14 3.2.5 Skrbi, povezane s kariero………………………………….….14 3.2.6 Vloge v podjetju………………………………………………...15 3.2.7 Struktura in kultura podjetja………………………………..….15 3.3 Posledice stresa………………………………………………………………..15 3.4 Sres in učinkovitost…………………………………………………………….16 3.5 Upravljanje s stresom v organizaciji……………………………………….....17 4. STRES IN POZITIVNO MIŠLJENJE……………………………………..…...18 4.1 Pozitivno mišljenje………………………………………………..……….…...18 4.2 Vpliv pozitivnega mišljenja na odločanje…………………...………………..19 4.3 Vpliv pozitivnega mišljenja na samopodobo…………………………………20 4.4 Vpliv pozitivnega mišljenja na reševanje problemov……………………….20 4.5 Pozitivno mišljenje in uravnavanje odnosov…………………………………21 4.6 Vpliv pozitivnega mišljenja na uspešnost…………………………………....21 5. O RAZISKAVI……………………………………………………………………22 5.1 Namen raziskave……………………………………………………………….22 5.2 Hipoteze…………………………………………………………………………22 5.3 Opis vzorca……………………………………………………………….……..23 5.4 Opis merskega inštrumenta (vprašalnika)……………………………………25 5.5 Postopek…………………………………………………………………….......25 6. REZULTATI RAZISKAVE…………………………………………………..….26 6.1 Ugotovitve raziskave……………………………………………………….…..26 6.2 Test hipotez………………………………………………………………..……49 7. ZAKLJUČEK…………………………………………………………………….52 7.1 Kritična analiza in ugotovitve…………………………………………………..52 7.2 Predlogi za nadaljnje raziskovanje……………………………………………52 7.3 Zaključna misel…………………………………………………………..……..53

8. LITERATURA IN VIRI……………………………………………………..……54 9. PRILOGE………………………………………………………………………..56

9.1 Priloga 1: Seznam slik, tabel in grafov……………………………………..56 9.2 Priloga 2: Anketni vprašalnik…………………………………………….….57

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo univerzitetnega študija

Andreja Kupljenk: Stres in pozitivno mišljenje Stran 1 od 60

1. UVOD 1.1. PREDSTAVITEV PROBLEMA

V današnjem svetu prav vsak doživlja stresne trenutke, saj živimo v dobi stresa. Soočamo se s številnimi spremembami, ki s seboj prinašajo tudi stres. Stres je nekaj, kar se dogaja vsem živim bitjem, in je postal normalen del našega vsakdana, zato se moramo z njim naučiti živeti. V diplomskem delu bomo predstavili, kaj stres je, kako ga prepoznamo, kakšne so njegove dobre in škodljive posledice, ter nanizali načine, kako se lahko z njim konstruktivno soočamo. Ob predpostavki, da neka misel povzroči njej primerno čustvo, čustva pa, če jih ne obvladujemo, pogojujejo naše odzivanje na situacijo, v kateri se znajdemo, lahko z mišljenjem vplivamo na stres. Zato smo se odločili za povezavo stresa in pozitivnega mišljenja. Ker pozitivno mišljenje vpliva na odločanje, boljšo samopodobo, reševanje problemov, odnose in uspešnost, smo v diplomski nalogi ta področja natančneje obdelali. Beseda stres je sicer res iznajdba sodobnega časa, vendar pa pojav nelagodnih občutkov strahu in tesnobe spremlja človeka že skozi vso njegovo zgodovino. Stres ni bolezen, vendar lahko poslabša fizično in duševno zdravje, če je močan in traja dlje časa. Stres je za organizem nekakšna stereotipna, vnaprej pripravljena uvedba izrednega stanja, ki jo poleg duševnih stisk sprožijo tudi ogrožajoča poškodba, bolezen, pretiran napor, stradanje, mraz ali kakšna druga nevarnost. V stresu je pozornost osredotočena samo na nevarnost. Geslo stresa je: »Reši se, kdor se more«. V stresu postane edino pomembno preživetje, zato je logično, da se človek obnaša precej drugače in manj prijetno, kot bi se brez stresa. Stres ni situacija, ampak reakcija organizma. Ista situacija je nekomu hud stres, drugemu pa vsakdanja rutina. Sproži se ob subjektivni oceni, da smo ogroženi (Ihan, 2004). Obvladovanje stresa in bojazni v vsakdanjem življenju je za človekovo normalno življenje nujen pogoj. Stres povzroča veliko virov, ki se pojavljajo tako rekoč na vsakem koraku. Med mnogimi mogočimi viri so najpomembnejši začetek šolanja, nova zaposlitev, ločitev od staršev in ljubljenih oseb, nezaupanje vase v odnosih do drugih, nujne naloge in pomembne odločitve na delovnem mestu, govori in sprejemi v javnosti (Ihan, 2004). Nedaleč nazaj so strokovnjaki za preprečevanje stresa priporočali različne sprostitvene metode. Sposobnost sprostitve je vsekakor eden od pomembnih vidikov preprečevanja stresa, vendar sama po sebi ne zadostuje. Stresa se je namreč treba lotiti celovito. Najprej si je treba vzeti čas in razmisliti o najrazličnejših vidikih vsakdanjega življenja, pa tudi o možnostih, da spremenimo vsaj tisto, kar se da spremeniti. Naučiti se moramo razlikovati med prijaznim in škodljivim stresom. Stres namreč ni nujno naš sovražnik. Določena mera stresa je človeku potrebna, da doživlja življenje kot izpolnjeno, smiselno. Dogodki, ki nam pomenijo izziv, in za katere verjamemo, da jih bomo uspešno prebrodili, nas življenjsko bogatijo oziroma povzročajo prijazen stres. Škodljive pa so tiste oblike stresa, ki se pojavijo ob zahtevah, s katerimi se nismo sposobni spoprijeti, ki jih ne moremo nadzorovati, in zaradi katerih imamo občutek ogroženosti (Ihan, 2004).



Pri obvladovanju stresa je pomembno, da se naučimo nadzorovati lastna čustva; zavedati se moramo, da z mislimi vplivamo na svoje vedenje in na svoj odziv na situacijo. Močno orožje proti stresu je visoka samopodoba, saj se z njo lažje spoprijemamo z ovirami in nam pomaga ublažiti napetost zaradi neuspehov. Zaposleni, ki pozitivno razmišljajo, ustvarjajo pozitivno vzdušje v podjetju, in posledično še dodatno povečajo kvaliteto in produktivnost v podjetju na vseh področjih (Ihan, 2004). Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela, in sicer na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu smo opisovali pojem stresa, stres na delovnem mestu, načine soočanja s stresom, kako ga preprečujemo ter povezavo med stresom in močjo pozitivnega mišljenja. Teoretičnemu delu sledi empirični del, v katerem smo z anketnim vprašalnikom raziskovali vzroke stresa, načine obvladovanja stresa, vlogo samozavesti, prisotnost pozitivnega mišljenja ter vpliv tega na različna življenjska področja. 1.2. PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE Predpostavljamo, da pozitivno mišljenje vpliva na človekove atribute, ki ogromno prispevajo k obvladovanju stresa in preventivi ali zmanjšanju njegovih škodljivih posledic. Pri študiju in predstavljanju teorije smo se osredotočili zgolj na za raziskavo bistvene podatke in se nismo poglabljali v medicinsko stroko. V raziskavo smo vključili 100 ljudi, ki so v delovnem razmerju, saj le tako lahko sprašujemo po stresu na delovnem mestu. Tako smo iskali samo ljudi v delovnem razmerju, kar nam predstavlja prvo omejitev. Druga omejitev, na katero smo naleteli, je, da smo ljudi po stresu le spraševali, in stresa nismo merili z različnimi fiziološkimi pokazatelji. 1.3. METODE DELA Diplomsko delo sloni na študiju strokovne literature, deduktivnem sklepanju ter korelacijski raziskavi, načrtovani in izpeljani po načelu objektivnosti, natančnosti, sistematičnosti in preverljivosti. Diplomsko delo smo izdelali s pomočjo orodij Microsoft Office in s programom SPSS.



2. STRES 2.1. OPREDELITEV STRESA

Beseda stres izhaja iz latinščine. Najstarejši zapis o pomembnosti stresa izhaja iz 11. stoletja. Arabski filozof Ala Ibn Hazm iz Cordobe je v razpravi o pomembnosti stresa kot dejavniku, ki določa vedenje, zapisal, da je vsestranskost bojazni temeljni pogoj človeškega obstoja in prvobitni pobudnik vsega, kar delamo. Beseda stres se je začela uporabljati šele v 17. stoletju, in sicer za opis nadloge, pritiska, muke, težave. V 18. in 19. stoletju so pomen besede začeli uporabljati za pojmovanje sile na fizični sistem, pritisk ali močan vpliv, ki deluje na predmet ali osebo. To je hkrati pomenilo, da zunanja sila vzbuja napetost v predmetu, ta pa skuša ohraniti svojo nedotakljivost tako, da se upira moči te sile. Danes imenujemo zunanjo silo obremenitev, notranjo stres, raztezanje pa napetost (Spielberger, 1985). Pojem stresa je v medicino uvedel kanadski endokrinolog Hans Selye. Pred več kot petdesetimi leti je opisal pojem stresa, ki ga je poimenoval »splošni adaptacijski sindrom«. Stres je označil kot program telesnega prilagajanja novim okoliščinam, kot odgovor na dražljaje, ki podirajo osebno ravnotežje. Kaže se kot mehanizem vpliva duševnosti na telo, s katerim človek reagira na napore, utrujenost, razočaranje, jezo, ali pa se uporablja za uravnavanje in uravnoteženje napetosti (Schmidt, 2001). Dandanes obstaja v teoriji mnogo definicij stresa, Tyrer (1987) navaja, da gre za duševno in telesno reakcijo na spremembo, Ivancevich in Matteson (1993) pojem definirata kot interakcijo posameznika z okoljem, Seličeva (1999) je mnenja, da je stres dogajanje, ki ga sproži vsaka sprememba, ki zmoti človekovo notranje ravnotežje in aktivira njegove prilagoditvene potenciale. Luban-Plozza in Pozzi (1994) pišeta, da je stres reakcija organizma na dražljaje iz okolja, in vključuje znake obrambe ter prilagajanja. Battison oblikuje definicijo v splet telesnih, duševnih in čustvenih občutij, ki so posledice pritiskov, zaskrbljenosti in strahu. Pagon (2007) pa stres opiše kot stanje napetosti, ki ga posameznik doživi pri soočenju z izjemnimi zahtevami, ovirami ali priložnostmi, povezanimi z nečim, kar si želi, izid pa je hkrati pomemben in negotov. Običajno je tovrsten odziv posledica kompleksne interakcije med stresorji, situacijo in posameznikovo ranljivostjo. Stres si podaja roko s spremembami. Spremembe ustvarjajo nove situacije in čedalje več je situacij, s katerimi se je potrebno spopadati, in ki se dogajajo vse hitreje. Z novimi situacijami je treba osnovati nove vzorce ravnanja, ki nas bodo vrnili v ravnotežje. Hitrejša kot je sprememba, večji je stres. Spremembe ustvarijo tri prehodna stanja: zaključek, nevtralno stanje in nov začetek. Ko je sprememba pozitivna, se skozi te tri stopnje pomaknemo hitro. Ko pa je negativna, lahko traja dneve, mesece ali leta, da jo osvojimo (Douglass, 1993). Ljudje si želijo pozitivnih sprememb (selitev, upokojitev, poroka, napredovanje itd.), negativnih pa ne (smrt, bolezen, reorganizacija, izguba dobre stranke, začasna brezposelnost itd.). Stresne udarce pa prinašajo oboje (Braham, 1994). Stres preganja lenobo, saj ljudi spodbuja in motivira. Manjše stresne dogodke sprejemamo kot nekaj vsakdanjega, kot nekaj, zaradi česar je življenje zanimivo. Stres lahko začini življenje, vendar le, če ga ni preveč. Vsak dan se srečujemo z mnogimi tegobami, vendar nam nekaj napetosti lahko samo pomaga, da se



spopademo z življenjem. Če pa je takih dogodkov preveč, se to pokaže kot motnja v zdravju - lahko kot nespečnost, napetost, bolečine v hrbtu in vratu ter druge bolezni, povezane s stresom. Vsakdo od nas ima osebno mero za to, kdaj je preveč, premalo ali ravno prav stresa. Pomembno je, da zase poznamo najbolj idealno mero. Stres postane past samo, če mu to dovolimo, če se počutimo nemočne pred težavami življenja. »Najti pravo mero stresa je kot uglasiti violino lastnega bivanja,« pravi Roberts S. Eliot (Luban-Ploza, Pozzi, 1994). Stres je biološki pojav, ki se ga lahko naučimo zmanjšati, ter učinkovito in produktivno obvladovati. Youngsova (2001) pravi, da večina ljudi razume stres kot vsakdanje življenjske zahteve. Strokovno te zahteve imenujemo stresorji, njihov vpliv na naše telo pa stres. Stresor je lahko biokemična snov, kot so droge, alkohol, lahko je fizična poškodba ali čustveno vzburjanje (strah, jeza, žalost). Treven (2005) navaja,da telesni in duševni odgovor na vsak stresor poteka v treh zaporednih fazah:

1. Faza alarma oziroma vznemirjenje. 2. Faza odpora oziroma prilagoditve. 3. Faza izčrpanosti oziroma izgorelosti.

Tristopenjski model je prvi uporabil Hans Selye (Schmidt, 2001). Po njem se ta model imenuje GAS (General Adaptation Syndrome). GAS je odziv na nevarnost, ki je v naravi vselej zahtevala boj ali beg. Po tem modelu človek stresno reagira na situacijo, ki prihaja iz okolja. Fazo alarma imenujemo z dvojico boj – beg. Telo se pripravi na aktivnost, zato se v njem začnejo odvijati alarmne reakcije, ki jih povzroči avtonomni živčni sistem. V grobem začeto akcijo organizma razdelimo na psihično raven (povečana pozornost, strah ali groza, priprava na boj ali beg), somatsko raven (drgetanje, trepetanje in potenje) in fiziološko raven (pospešen pulz, povišan krvni tlak, pospešeno dihanje in razširjenost zenic). Če stresor deluje še naprej, telo pozove posamezni sistem ali organ, da se odzove na stres, govorimo o fazi odpora. Značilno je zatajevanje čustev, čustvena osamitev in oženje interesov. Po končanem srečanju telesa s stresorjem poskuša organizem umiriti stresno situacijo. V primeru, da začne grožnja pojemati, se telo poskuša umiriti, zato se umiri dihanje, bitje srca, zniža se telesna temperatura. V nasprotnem primeru lahko prilagoditveni mehanizem odpove in nastopi tretja faza, izčrpanost. Tudi v tej fazi še vedno obstaja možnost vrnitve na prvo stopnjo, če pa stresor še vedno ne preneha delovati, se energetske zaloge organizma iztrošijo, mehanizmi spoprijemanja s stresom opešajo, kar vodi v fazo izčrpanosti. Pade imunska sposobnost organizma, nastopijo motnje telesnih funkcij, pojavijo se tkivne okvare, razvijejo se razne bolezni.



Slika 1: Potek stresne situacije (http://www.ogp-crensovci.si/dokumenti/Stres_in_izgorelost.pdf,povzeto po Musek, Pečjak 1997)

Ljudje pogosto definiramo stres kot nekaj zelo negativnega, kar lahko na človeka vpliva le uničevalno. Znano pa je, da obstaja več vrst stresa. Schmidt (2001) tako loči dve obliki stresa, pozitivni stres ali eustres ter negativni stres, distres. Eustres se pojavi takrat, kadar posameznik doživlja ravno tolikšno stopnjo stresa, da se počuti motiviranega in izzvanega, da nekaj naredi. Na psihičnem nivoju se eustres odraža kot vznemirjenost, visoka motiviranost, samozavest, ustvarjalnost, učinkovitost, jasno in racionalno mišljenje, odločnost, pripravljenost za pomoč, splošni občutek zadovoljstva in sreče. O distresu pa govorimo, kadar je posameznik premalo ali preveč obremenjen. Posledično se njegovo počutje poslabša. Premalo obremenitev na eni strani vodi v dolgčas, apatijo in nizko produktivnost, preveč obremenitev na drugi strani pa v občutek preobremenjenosti, izčrpanosti. Ravno pravšnjo raven obremenitev predstavlja konstruktivni stres.

Slika 2:Odnos med stresom in učinkovitostjo (Quick, & Quick, 1984)



2.2. STRESORJI

Vsako dogajanje v okolju, ki lahko sproži stresno reakcijo, imenujemo stresor. Od posameznikovega dojemanja in načina, kako se ponavadi spoprijema s pritiski iz okolja, je odvisno, ali bo nek dogodek lahko prerasel v stresor. Fizične stresorje, ki jasno ogrožajo naš obstoj, praviloma vsi ljudje doživljamo kot takšne. Zaradi življenjske ogroženosti, ki terja takojšnje ukrepanje, se bo nemudoma sprožil preplah. Za večino ljudi so vir stresa nove in neznane razmere, ker z njimi nimajo preteklih izkušenj. Stopnja in vrsta stresa, ki ga sprožijo takšne okoliščine, je odvisna od našega dojemanja položaja. Negotovost glede morebitnih posledic je pogosto najhujši stresor (Cunningham,1997).

Stresor je karkoli, kar človeku predstavlja določeno zahtevo, obremenitev ali izziv; je vsako dogajanje v okolju, ki lahko sproži stresno reakcijo. So dogodki ali pogoji, ki jih človek zazna kot ogrožajoče ali škodljive, in povzročijo stanje napetosti. Od dojemanja posameznika in načina, kako se ponavadi spoprijema s pritiski iz okolja, je odvisno, ali bo nek dogodek lahko prerasel v stresor (Selič, 1999; Looker, Gregson, 1993). Pagon (2005) stresorje opiše kot tiste dejavnike, ki preobremenjujejo posameznika, in so škodljivi za normalno funkcioniranje. Kot stresorji lahko delujejo različni dražljaji, od preprostih fizičnih (izrazita vročina ali mraz) pa do ogrožajočih situacij (potres, prometna nesreča) (Ihan, Simonič Vitrih, 2005). Poleg objektivno grozečih situacij so stresorji lahko tudi zgolj namišljene situacije oziroma potencialne grožnje (Ihan, 2004). Coleman (1978) opozarja, da so viri stresa zelo subjektivna tema, in da je zato pomembno, da jih ne iščemo samo na obstoječih seznamih. Potrebno je opazovati reakcije, ki jih posameznik občuti v določenih situacijah, saj samo tako lahko najdemo prave vzroke stresa. Kljub temu pa navaja, da obstajajo določena področja, ki se vedno pogosteje pojavljajo kot povzročitelji stresa. To so vedno večji pritiski po uspešnosti, religija, medčloveški odnosi, pritiski na delu, denarne težave, spolne težave, okolje, spreminjajoč svet in celo dolgčas.

Davidson v svoji knjigi navaja raziskavo, ki jo je izvedla revija Prevention Magazine, kjer so z anketo ugotovili deset največjih stresorjev. Ti stresorji so: osebne finance, kariera, preveliko število obveznosti, zakon, zdravje, otroci, osamljenost, spolnost, sorodniki in sosedje. Prve tri kategorije so tesno povezane z delom, raziskava pa je pokazala, da se negativni vplivi teh skupin močno kažejo v prostem času, in tako povzročajo stres tudi na ostalih področjih življenja. Med delovnim časom posameznik nima časa za skrbi in razmišljanje, zato to počne v svojem prostem času. Nadalje je raziskava pokazala, da so tudi najbogatejši ljudje v velikih skrbeh glede svojega premoženja v prihodnosti. Osebne finance pa niso največji stresor zaradi premajnih dohodkov, ampak zato, ker ljudje ne živijo v okviru svojih zmožnosti. Stres torej povzročajo dolgovi, ki si jih ljudje nakopljejo s svojim načinom življenja. Ta stresor lahko torej brez večjih težav odpravimo, če začnemo živeti v okviru tega, kar zaslužimo. Zaskrbljenost glede kariere se širi kot epidemija. Največ stresa povzroča ljudem z najbolj vprašljivo prihodnostjo njihovega dela (Davidson, 1997).

Glede na izvor razdelimo stresorje v tri skupine; tako govorimo o stresorjih fizičnega, socialnega in delovnega okolja (Pagon 2005). Stresorji iz fizičnega okolja so na primer občutek vročine ali mraza, onesnažen zrak, možnost nezgode ali poškodbe pri delu. Pritiski sodelavcev, neprijetno počutje v skupini ali občutek, da je oseba prisiljena opravljati zanjo moralno sporno delo, sodijo med dejavnike iz socialnega



okolja. V delovnem okolju se najpogosteje pojavljajo stresorji, kot so nepoznavanje pričakovanj nadrejenega in sodelavcev, nepoznavanje delovnih nalog, neobveščenost o sistemu ocenjevanja dela in dosežkov.

Pri zaznavanju stresa imajo pomembno vlogo naše misli. Kar je za nekoga negativen stresor izjemnih razsežnosti, je za drugega močan pozitivni stresor, imenovan motivator. Na oceno stresorja vplivajo tako zunanji dražljaji kot psihološki dejavniki, zaradi česar je naša zaznava situacije subjektivna.

2.3. SIMPTOMI IN POSLEDICE STRESA

Stres je težko neposredno določiti, dovolj zgodaj pa lahko prepoznamo njegova opozorilna znamenja in se tako izognemo resnejšim težavam. Znamenja se pojavljajo na vseh ravneh človekovega delovanja. Looker (1993) tako navaja naslednja znamenja:

• Telesna znamenja: glavobol, mrzle roke, potne dlani, slaba prebava, težje dihanje, pogosti prehladi in infekcije, napete čeljusti in stisnjene pesti, napetost v mišicah, prekomerno potenje, zardevanje, občutek slabosti, izpuščaji, utrujenost, visok srčni utrip, hitro pridobivanje ali izgubljanje teže. • Duševne spremembe: manj jasno razmišljanje, motimo se, pozabljivost, pomanjkanje koncentracije, neorganiziranost, nenehna zaskrbljenost, pogoste slabe sanje, težave pri odločanju. • Čustva: jeza, razdražljivost, zaskrbljenost, neduhovitost, odtujenost, napetost, ciničnost, sitnost, stalna nezadovoljnost, občutek praznine, brezmiselnosti, ogroženosti, nervoze, krivde, sramu, napadi panike. • Vedenje: prekomerno uživanje alkoholnih pijač, cigaret, pomirjeval, mamil, moten spanec, podvrženost nesrečam, počutimo se nedružabne, nemirne, težko se odpremo, ne pazimo na svoj videz, grizenje nohtov, kričanje, preklinjanje, jok.

Nobena od teh težav sama zase ni kritična. Ko pa se jih pojavi več skupaj, predstavljajo sliko našega zdravja in (pre)obremenjenost s stresom. Po tem, da v isti stresni situaciji nimajo vsi ljudje enakih težav, sklepamo, da je za obliko in jakost takšne reakcije odločilnega pomena osebnostna struktura (preprosto lahko temu rečemo vsota značajskih posebnosti).

Pagon (2005) poleg fizioloških, psihičnih, vedenjskih in kognitivnih posledic stresa navaja še organizacijske, kamor sodijo upad produktivnosti, slabi medsebojni odnosi, nezadovoljstvo z delom, zmanjšana stopnja pripadnosti organizaciji, absentizem.

Posledice stresa ne vplivajo samo na posameznika, temveč tudi na poslovanje podjetja in družbo kot celoto. Stres na organizacijskem nivoju prepoznamo po sledečih simptomih: visoka raven absentizma, visoka fluktuacija zaposlenih in večje število delovnih nesreč. Zmanjša se stopnja produktivnosti, zniža se raven kvalitete, poveča se število lomov in napak. Pojavijo se slabši medsebojni odnosi ter medosebni konflikti (Di Martino in Musri, 2001).



2.4. OBVLADOVANJE IN PREMAGOVANJE STRESA

Obvladovanje stresne situacije je tako način vedenja kot duševni napor, ki pripomoreta k temu, da posameznik uspešno obvlada stresno situacijo (Janiv, 1995). K obvladovanju lahko štejemo vsa ravnanja, ki zmanjšajo stresnost situacije, torej tudi toleriranje, reproduciranje in minimiziranje situacije. Način obvladovanja stresne situacije je tako pomembna stvar, da vpliva na celotno koncepcijo življenja posameznika, njegovo življenjsko moralo, socialno prilagajanje in na zdravje/bolezen.

Pogoj za učinkovito obvladovanje stresa je pridobitev spretnosti, s katero obdržimo negotovo ravnovesje med zahtevami in sposobnostjo za obvladovanje stresa v območju normalnega stresa. Za uspešen boj proti stresu se mora posameznik najprej dobro seznaniti s stresom ter s telesnimi in psihičnimi znamenji burne stresne reakcije, ravno tako se mora naučiti prepoznati vzroke in posledice škodljivega stresa. Šele nato se lahko loti ustvarjanja pravega ravnotežja s spreminjanjem zahtev in/ali izboljšanjem sposobnosti za obvladovanje stresa.

Pri uspešnem premagovanju stresa Looker in Gregson (1993) navajata, kako pomembno je upoštevati naslednje korake:

a) spreminjanje zahtev, b) metode sproščanja, c) sprememba življenjskega sloga, d) upravljanje s časom in organiziranje.

a) Spreminjanje zahtev

Preveč življenjskih sprememb, ki se včasih pripetijo v razmeroma kratkem časovnem obdobju, lahko tako obremenijo posameznikove prilagoditvene sposobnosti, da se ne more izogniti škodljivemu stresu in najrazličnejšim boleznim. Zato se je potrebno, kolikor se le da, izogibati kopičenju pomembnih življenjskih dogodkov.

Veliko ljudi se znajde v hudi zadregi, kadar morajo zavrniti prijateljevo ali sodelavčevo prošnjo, četudi se zavedajo, da imajo že svojega dela čez glavo in dodatnih zadolžitev ne bodo zmogli. Prepričani so, da bi z odklonitvijo razočarali pričakovanja drugih, in zbudili vtis, da niso pripravljeni sodelovati. Ne glede na položaj in okoliščine neizpodbitno drži, da nam bo zaradi sprejemanja novih zadolžitev ob obilici lastnega dela prej ali slej začela teči voda v grlo, zato bomo zaradi pritiskov, naglice in površnosti nedvomno dosegali slabše rezultate. Dolgoročno gledano se torej včasih neprimerno bolj izplača reči »ne« ter upoštevati svoje načrte in prednostne naloge.

Zahteve lahko zmanjšamo tudi tako, da si načrtno organiziramo življenje, določimo prednostne naloge in si postavljamo stvarne cilje. Načrtovanje in določanje prednostnih nalog nam bo prej ali slej lahko pomagalo zmanjševati in preprečevati škodljivi stres.

Naslednji korak pri zmanjševanju zahtev je izogibanje perfekcionizmu. Številni perfekcionisti so prepričani, da so stvari, ki niso popolne, obsojene na propad. Bolje



je, če se zavemo, da »najboljše in popolno« lahko dosežemo morda samo enkrat v življenju. Naprezanje za izboljšanje najboljšega zmeraj povzroča odvečne zahteve, pritiske, škodljivi stres in naraščajoč občutek nesposobnosti, kadar dovršenosti ne dosežemo. Z ustreznim razporejanjem zadolžitev in odgovornosti se lahko znebimo številnih bremen in učinkovito zmanjšamo zahteve. Obremenitve in zahteve lahko zmanjšamo tudi, kadar v stiski poiščemo pomoč in oporo drugih.

Negotovost je pogosto vir škodljivega stresa, zato se je je potrebno izogibati.

Pogosto se nam zgodi, da se znajdemo v položaju, ki nam ponuja premalo izzivov. Zaradi pomanjkanja zahtev se v naše življenje naselijo nezadovoljstvo, otopelost in dolgočasje. Samospoštovanje in motivacija upadeta; vse, česar se lotimo, slabše opravimo. To se lahko zgodi ob izgubi službe, upokojitvi, ko otroci zapustijo dom, ali ob smrti partnerja. Looker in Gregson (1993) v takih primerih svetujeta nove hobije in razvedrilo, udejstvovanje v prostovoljnih dejavnostih, torej iskanje novih stvari, ki nas bodo zaposlile, in nam omogočile nove izzive.

b) Metode sproščanja

Zavestno sproščanje je najmočnejše orožje proti stresu. Namen metod je, da bi zmanjšali nivo razburjenja, ko je posameznik izpostavljen stresu, hkrati pa okrepili sposobnosti za obvladovanje zahtev. Treven (2005) navaja različne metode sproščanja: meditacija, avtogeni trening, joga, masaža, aromaterapija, hipnoza ter različne progresivne tehnike sproščanja.

Meditacija je učinkovita metoda za psihično umirjanje in sproščanje. Spodbuja se ustvarjalnost, sposobnost koncentracije, povečuje budnost in učinkovitost. Meditirati je mogoče na več različnih načinov.

Joga je družina starodavnih duhovnih urjenj, pri kateri z dihalnimi vajami, telesnimi položaji in mentalnim osredotočenjem dosežemo telesno in duševno uravnovešenost. Poznanih je več različnih tehnik, katerih cilj je duhovni razvoj ter globoko spoznanje življenjskih resnic.

Masaža je nedvomno eden najprijetnejših načinov za sprostitev. Še posebej ustreza ljudem z bolečinami v hrbtenici, vratu in ramenih. Masažo si lahko izberemo tudi preventivno, za boljše razpoloženje, razstrupljanje telesa in hitrejšo regeneracijo tkiv.

Kot dodatek k masaži se lahko uporablja aromaterapija, uporaba eteričnih olj pa je lahko tudi samostojna sprostitvena tehnika. Pomirjajoči so vonji sivke, melise in pelargonije.

Hipnoza pri ljudeh povzroča spremenjeno stanje zavesti, izjemno sprostitev in veliko dovzetnost za sugestije. Je uspešna metoda pri premagovanju fobij, bolečin, odvajanju od kajenja in pri psihosomatskih težavah (Treven, 2005). Lahko se je naučimo tudi sami zase (samopsihoza), na podoben način pa deluje tudi avtogeni trening.



c) Sprememba življenjskega sloga

Z življenjskim slogom lahko izredno povečamo sposobnosti za obvladovanje stresa. Tukaj vključujemo način prehrane, uživanje kofeina, alkohola, kajenje, telesno pripravljenost in vadbo, telesno težo ter spanje in počitek.

Kar naprej poslušamo nasvete za zdravo in pravilno prehrano in nič čudnega ni, da je za premagovanje vsakodnevnih obveznosti zdrava prehrana na prvem mestu. Raznolika prehrana je poglavitna za trdno zdravje. Prednost dajmo živilom z veliko vitaminov in mineralov, vlaknin, nenasičenih maščobnih kislin, antioksidantov in neprečiščenih ogljikovih hidratov. Med doživljanjem stresa se močno poveča potenje, kar lahko privede do dehidriranosti. Popiti je potrebno najmanj liter in pol vode na dan, za pomiritev pa je priporočljivo spiti tudi kakšno skodelico metinega ali melisnega čaja. Porabo živil, ki delujejo kot močni spodbujevalci, to so kofein, alkohol, tein in sladkor ter tudi nikotin, naj bi omejili na minimum, saj so dolgoročno škodljivi za organizem.

Pretirano uživanje kofeina je škodljivo. Kofein spodbuja delovanje živčnega sistema in nastajanje kateholaminov, predvsem noradrenalina, zaradi česar poživlja in začasno poveča zmogljivost ter hkrati povečuje srčni utrip. Razen tega kofein spodbuja tudi nastajanje želodčne kisline, ki lahko povzroča zgago, prebavne motnje in poveča čir. Pomemben je podatek, da lahko pretirano uživanje kofeina zaradi spodbujenega delovanja noradrenalina povzroči tudi povečanje holesterola v krvi.

Pretirano uživanje alkohola nedvomno škodi zdravju in povzroča številne fizične in vedenjske motnje. Znano pa je tudi, da kozarček ali dva delujeta sproščujoče, kar prinese začasno olajšanje, zato ga mnogi zlorabljajo. Alkohol dodatno obremeni srce, krvni obtok in jetra. Poleg tega ima precej kalorij, hkrati spodbuja apetit, zato lahko poleg drugih težav vodi tudi v debelost.

Veliko je že dokazov, ki pričajo o tem, da so številne bolezni, kot so na primer, rak na pljučih ter bolezni srca in ožilja, povezane s kajenjem. Izogibati se je potrebno tudi pasivnemu kajenju. Čeprav imajo mnogi občutek, da jih cigaretni dim pomiri in jim pomaga premagati stres, številne raziskave kažejo, da je ravno nasprotno, saj povzroči burnejšo stresno reakcijo; razlog za to gre iskati v hitrejšem dihanju in vzdrževanju visoke ravni noradrenalina.

Redne telesne vaje so eden izmed osnovnih pogojev za premagovanje stresa. Pomagajo nam odpravljati odvečni adrenalin ter ohranjati umsko in telesno čilost. Redna in telesna vadba nam ne bo vzela več kot pol ure dnevno. Telesna aktivnost je odličen način, kako se znebimo napetosti.

Spanje in počitek sta bistvena za preživetje, zdravje, dobro telesno kondicijo in prispevata k splošnemu dvigu počutja (Looker, Gregson, 1993). Pomembna sta tako dolžina kot kvaliteta spanca, pri čemer je red zelo koristen. Tudi počitek lahko pripomore k boljšemu psihofizičnemu počutju.



d) Upravljanje s časom in organiziranje

Že majhne spremembe pri upravljanju s časom lahko pomagajo zmanjšati ali preprečevati škodljivi stres. Načrtovanje in določanje prioritet ter prednostnih nalog je pri tem seveda na prvem mestu. Potrebno je narediti realen načrt, ga skrbno pretehtati in naloge razporediti glede na pomembnost in rok izvršitve. Delo je lažje in bolje organizirano, če so naloge in obveznosti zapisane, zato Looker in Gregson (1993) priporočata uporabo rokovnika ali beležke, ki je danes, lahko tudi v elektronski obliki.

Ker nihče ne zmore opraviti vsega sam, je delegiranje tako doma kot v službi neizbežno. Ob preobremenjenosti je potrebno poiskati pomoč, saj nepotrebno vztrajanje pri svojem pogosto predstavlja resnično oviro za pravočasno in dobro opravljeno delo, poleg tega vpliva na psihofizično počutje.

Kot drugačen način obvladovanja stresa, ki delno upošteva povezave duha in telesa, Kezele (1995) priporoča svojevrstne kontrole mentalnih aktivnosti in vedenja: pozitivno mišljenje, sprememba mentalne slike o sebi ali okoliščinah, nadzor čustev itd. Skupna točka vseh je, naj se v stresnih razmerah ne prepustimo besu, jezi in negativnim čustvom. Naj se že vnaprej pripravimo in ne izgubljamo energije za nekaj, česar ne moremo spremeniti.

2.5. POSAMEZNIK IN STRES

Človek se je prisiljen prilagajati stresni situaciji. Na neki točki življenja vsak zaposleni izkusi nekatere posledice, ki jih pušča stres. Posledice se delijo na tri glavne skupine: čustvene, vedenjske in telesne. Vsi ljudje ne občutijo stresa zaradi enakih vzrokov. Ljudje se na stres in okoliščine, v katerih nastaja, odzivajo različno. Kar nekatere vznemiri, drugi sploh ne zaznajo. Nekdo lahko popolnoma enako situacijo enkrat oceni kot izziv, že naslednjič pa kot negativni stres. Posameznikovo razumevanje stresa gre pripisati temu, da nekateri posamezniki zbolijo, drugi v enakih okoliščinah ne. Dolgoročna izpostavljenost stresu oslabi imunski sistem, organizem je bolj dovzeten za bolezni.

Znanstvene raziskave so pokazale, da so nekateri tipi osebnosti bolj nagnjeni k stresu kot drugi. Pripadajo osebnostim tako imenovane skupine A in so dokaj lahko prepoznavni, saj so nadvse tekmovalni in se nenehno ženejo za novimi dosežki. V vedenjski vzorec tipa A je Douglass (1993) uvrstil ljudi, ki so v nenehni tekmi s časom, želijo narediti kar največ v čim krajšem času. Skušajo delati dve ali tri stvari hkrati, ne uspejo pa posvetiti pozornosti samo eni stvari, tako da ponavadi ne dokončajo nobene. Praviloma so takšni ljudje neučakani, zelo samokritični in jih stvari zlahka vržejo iz tira. Videti so nemirni, sovražni, razdražljivi, so slabi poslušalci in zelo tekmovalni pri uresničevanju zastavljenih ciljev.

V vedenjski vzorec tipa B pa uvrščamo ljudi, ki se vedejo bolj lahkotno, ne tekmovalno, tudi niso v tekmi s časom, življenje jemljejo z distance in tako pridobijo čas in prostor za razmislek. Ti ljudje so umirjeni, zadovoljni, obvladani, dobre volje, potrpežljivi in ne vzrojijo zaradi malenkosti. Njihova dobra lastnost je ta, da so zelo dobri poslušalci.



Kardiologa Friedman in Rosenman (Schermerhorn in drugi, 2004) sta ugotovila, da ljudje tipa A pogosteje kadijo, imajo višjo raven holesterola v krvi, pogosteje imajo povišan krvni tlak in glavobol, pa tudi večje psihične težave kot tip B. Pri tipu A je nevarnost, da bo posameznik doživel srčni infarkt ali kap kar trikrat višja kot pri tipu B, četudi bo živel v podobnih razmerah in opravljal enako vrsto dela kot tip B.

Looker in Gregson (1993) vsem, ki pripadajo tipu A svetujeta:

- upočasnite svoj ritem, ne hitite – upočasnite hojo, govorite in jejte počasneje, - posvetite se samo eni nalogi hkrati, - ne jezite se zaradi stvari, na katere ne morete vplivati, - bodite popustljivi do svojih napak in napak drugih, - jezo zamenjajte z razumevanjem, sicer pa jo skušajte brzdati, - šport naj vam bo v veselje in užitek, ne pa še ena izmed priložnosti za

dokazovanje in zmage, - naučite se poslušati.

Battison (1999), ki je raziskoval tipe osebnosti, je ljudi razdelili v tri skupine: tip »hočem« je zelo motiviran in si nadvse prizadeva doseči poseben položaj, finančne ugodnosti in priznanja, za katera je prepričan, da mu pripadajo, ker zanje gara bolj kot drugi. Osebnosti tipa »moram« prav tako veliko zahtevajo od sebe, le da se za ciljem ženejo dlje časa. Pri tem si ne dopovedujejo, da nalogo »želijo« opraviti, temveč da jo »morajo« končati.

Osebnosti tipa »ne morem zbežati pred« nenehno rabijo zelo veliko energije za spopadanje s pritiski, ki jih čutijo in se jim ne morejo izogniti. Ti ljudje porabijo več energije, kot jo lahko ustvarijo, zato so vedno izčrpani, nadzor nad celotnim sistemom – telesnim, umskim in čustvenim – pa jim hitro uide z rok.

Čil, zdrav in sproščen človek je telesno in duševno bolje pripravljen na spopad s stresi vsakdanjih dolžnosti. Človek, ki skrbi zase, se dobro počuti in zato bolje skrbi za tiste, ki so odvisni od njega (Powell, 2003).



3. STRES NA DELOVNEM MESTU

3.1. STRES NA DELOVNEM MESTU

Eno tretjino življenja prebijemo na delu, drugo prespimo, tretjo preživimo z družino in prijatelji. Večina ljudi najbolj stresno doživlja prav odnose z ljudmi, pa naj bo doma, v službi ali s prijatelji. Delovno mesto je pogosto pravo žarišče škodljivega stresa, ki ga najverjetneje povzroča splet številnih dejavnikov (Česen, 1998):

- preobremenjenost, - opis delovnih nalog je nejasen, pristojnosti so neopredeljene, - ni možnosti pritožbe, - za dobro opravljeno delo ni priznanja niti nagrade, - delo v neugodnih (hrup, vročina ) oziroma nevarnih razmerah, - delo ni spodbudno, ne zadovoljuje vas, ne čutite nobene vzpodbude v smislu

razvoja vas samih ali vašega podjetja, - nadrejeni, sodelavci ali podrejeni ne sodelujejo z vami oziroma vam ne nudijo

podpore pri delu itd.

3.2. DEJAVNIKI STRESA NA DELOVNEM MESTU

Černigoj in Sadar (2002) navajata več različnih skupnih dejavnikov, ki poglavitno vplivajo na količino stresa v organizacijskem okolju.

3.2.1. Značilnosti dela in postavljene naloge

Vsako delo ima potencialne izvore stresa. Delo v neugodnih oziroma nevarnih razmerah lahko neposredno pripomore k stresu na delovnem mestu. Stres povzroča delo v izmenah in dolgotrajni delavniki, ki presegajo več kot 40 do 50 ur na teden. Vir stresa so lahko tudi potovanja, če niso organizirana po predvidenem načrtu. Stres povzročajo tudi naloge, za katere je namenjeno premalo časa, in imajo prevelik obseg glede na odmerjen čas. Stres na delovnem mestu se lahko razvije tudi zaradi premalo dela oziroma dela, ki je dolgočasno in monotono. Ločimo dve vrsti preobremenjenosti oziroma neobremenjenosti z delom: kvalitativna in kvantitativna preobremenitev. Kvalitativna preobremenitev pomeni, da je delo prezahtevno in zaposleni ne obvlada delovnih nalog, kvalitativna neobremenitev pomeni, da delavčeve sposobnosti presegajo zahtevnost nalog. Kvantitativna preobremenitev pomeni, da ima zaposleni preveč dela, kvantitativna neobremenitev pa pomeni, da ima premalo dela.

3.2.2. Medsebojni odnosi

Dobri odnosi med sodelavci so osrednji faktor individualnega zdravja in zdravja vsakega podjetja. Na delovnem mestu ločimo odnose s šefom, kjer se velikokrat pokaže problem medsebojnega zaupanja in spoštovanja. Tudi nadrejeni mora izpostaviti določen odnos s podrejenim. Zaradi vse večje medsebojne borbe pri vzpenjanju po družbeni lestvici komunikacije med zaposlenimi ne oblikujejo. Še posebej je potrebno omeniti odnose s strankami. Zaposleni mora pri delu z njimi obvladati svoja čustva in se obnašati v skladu s pričakovanji podjetja. Za nas je



pomembno, da razvijemo notranje zmogljivosti. Stres povzroča premajhna komunikacija v podjetju (med nadrejenimi, sodelavci, podrejenimi) ter pomanjkanje sodelovanja med sodelavci, kjer je čutiti sovražno razpoloženje (Černigoj, Sadar, 2002).

3.2.3. Delovni pogoji

Slabi delovni pogoji prispevajo k zmanjšanju motivacije za samo delo in tako posledično k uspešnosti upravljanja dela. Tisti, ki se ukvarjajo s socialno psihologijo, po drugi strani opozarjajo, da so ti pogoji pogosto le izgovor za subjektivne pomanjkljivosti oziroma nesposobnost.

Fizični pogoji dela so lahko neposredni ali posredni vzroki stresa. Pri delu, ki zahteva natančnost, slaba osvetlitev delovnega mesta povzroča napetost v očeh, zaradi neprimernega stola se pojavljajo napetosti v mišicah in bolečine v hrbtenici, tresljaji povzročajo slabljenje vida in tresenje rok in nog. To so primeri neposrednega vpliva delovnih pogojev na pojav distresa. Slabi delovni pogoji vplivajo na pojav stresa tudi posredno. Tako dolgotrajno delo v hrupu ne poškoduje samo sluha, ampak povzroča tudi občutke napetosti. Hrup namreč onemogoča normalno komunikacijo, kar vpliva na zaznavanje socialnih odnosov v delovni skupini. Tisti, ki delajo v hrupnem okolju, sodelavce zaznavajo bolj negativno (manj prijateljske, bolj neorganizirane) kot tisti, ki delajo v bolj mirnem okolju (Vizek Vidović, 1990).

3.2.4. Delovni čas in izmensko delo

Dolgotrajno delo nedvomno vpliva na zdravje delavcev, saj so proučevanja jasno pokazala povezavo med tem dejavnikom in smrtnostjo zaradi odpovedi srca. Cartwright in Cooper (1997) navajata ugotovitve Breslowa in Buella (1960), da je pri industrijskih delavcih, ki so mlajši od 45 let in delajo 48 ur tedensko, umrljivost zaradi srčnih obolenj dvakrat večja kot pri podobnih delavcih, ki delajo največ 40 ur tedensko. Ugotovili so, da delovni teden ne bi smel biti dosti daljši od 40 ur. V današnjem delovnem tednu produktivnost pada, povečuje pa se tveganje za bolezni srca in ožilja.

V zvezi z izmenskim delom so proučevali predvsem stališča do izmenskega dela in probleme, povezane s spanjem. Pri izmenskih delavcih so ugotovili večje število psihosomatskih motenj in obolenj kot pri delavcih, ki delajo samo podnevi. To so predvsem različne motnje prebavnega sistema, visok krvni pritisk, težave z nivojem sladkorja v krvi, težave s koncentracijo in motnje spanja. Delavci so poročali tudi o težavah v reševanju družinskih problemov, o napetostih in sporih, poleg tega pa tudi o socialni osamitvi. Delavci v izmenah imajo namreč precej manj prijateljev kot delavci, ki ne delajo v izmenah (Cartwright in Cooper, 1997).

3.2.5. Skrbi, povezane s kariero

V današnjem svetu je skrb za službo izredno velika. Trg delovne sile je postal bolj fleksibilen, delovna mesta so manj zanesljiva. Majhna napaka ali trenuten upad pozornosti na delovnem mestu imata lahko resne ali celo usodne posledice. Stres na delovnem mestu se torej kaže tudi v vzponih in padcih zaposlenih. Če je delovno mesto nezanesljivo ali nestalno, to povzroča stres. Stres povzroča tudi velika



odgovornost in malo pooblastil pri odločanju in s tem premalo možnosti napredovanja na višje položaje (Johson, 1995). Čeprav je nadzor zaposlenih potreben in nujen, predstavlja ocenjevanje uspešnosti izvor stresa tako za tistega, ki ocenjuje, kot za tistega, ki je ocenjevan. Ocenjevalec je izpostavljen napetostim zaradi občutka odgovornosti do tistih, na katere se bo ocena nanašala. Prevelika kontrola in ocenjevanje povzročata pri zaposlenih nemir in zato pri opravljanju nalog niso sproščeni. To vodi v napake in posledično v stres.

3.2.6. Vloge v podjetju

Vloge so kombinacija obnašanja in aktivnosti, ki jih prevzemajo ljudje v različnih okoliščinah. Vsakdo igra zelo veliko vlogo v svojem življenju. Vsaka vloga ima svoja pričakovanja, pritiske, nagrado, plačilo, kazen in posledice. Pri izpolnjevanju zahtev teh vlog se lahko pojavijo določene težave. V podjetjih so vloge le redko jasno opredeljene. Izvori stresa pri vlogah se kažejo predvsem v dvoumnosti, konfliktnosti vloge in stopnji odgovornosti. Dvoumnost vloge pomeni, da zaposleni nima predstave o pričakovanjih sodelavcev, obsegu, odgovornosti in ciljih dela. Do konfliktnosti vloge pride, ko mora zaposleni delati stvari, ki jih ne želi delati, oziroma stvari, za katere meni, da ne sodijo v njegov delokrog. Zaradi odgovornosti so se stresne situacije v zadnjem času zelo povečale. Biti odgovoren za varnost, življenje, delo in učinkovitost drugih zaposlenih pomeni zelo veliko medsebojnega sodelovanja in razumevanja. Ta odgovornost pa je po mnenju strokovnjakov vedno bolj stresna (Pettinger, 2002).

3.2.7. Struktura in kultura podjetja

Struktura in kultura podjetja določata poti, kako se ravna z zaposlenimi. Novo zaposleni se v podjetjih srečujejo s prvim stresom že, ko se morajo spoznavati s strukturo in kulturo v podjetju. Če je podjetje strukturirano tako, da so možnosti pri odločanju majhne in se pojavlja problem v komunikaciji, se pojavlja tudi nezadovoljstvo z delom.

3.3. POSLEDICE STRESA

Pri zaposlenih v organizacijah lahko opazimo številne posledice stresa, ki so lahko psihološke, fiziološke, vedenjske, kognitivne ali organizacijske narave (Pagon, 2007).

Psihološke posledice stresa so lahko pozitivne ali negativne. K pozitivnim štejemo: visoko motiviranost, razumevanje, uravnovešenost, ustvarjalnost, učinkovitost, samozavest, vedrost, nasmejanost, odločnost, sposobnost jasnega in racionalnega mišljenja. Negativne psihološke posledice pa so: razdražljivost, utrujenost, zaskrbljenost, vznemirjenost, zdolgočasenost, puščanje nedokončanih nalog, raztresenost, neučinkovitost, neuspešnost, živčnost, osamljenost, občutki krivde, omahljivost.

Vedenjske posledice stresa so: zloraba alkohola ali mamil, pretirano kajenje, čustvena neuravnovešenost in izbruhi, pretirana požrešnost ali izguba teka, nervozno smejanje, različni tiki, drgetanje, škripanje z zobmi, grizenje nohtov, nagnjenost k nezgodam.



Fiziološke posledice: hitrejše bitje srca, povišan krvni pritisk, hitrejše in bolj plitvo dihanje, napetost v mišicah, bolečine v hrbtu ali vratu, bolečine v prsih, omrtvičenost ali zbadanje v udih, glavoboli, prebavne težave, vročina.

Kognitivne posledice: nezmožnost koncentracije, nezmožnost sprejemanja odločitev, pozabljivost, »mentalni bloki«, pretirana občutljivost na kritiko.

Organizacijske posledice: upad produktivnosti, nezadovoljstvo z delom, manjša stopnja pripadnosti organizaciji, slabi medsebojni odnosi, izostajanje od dela.

3.4. STRES IN UČINKOVITOST

Stres ima na lestvici od pozitivnega do škodljivega vse vrednosti. V vsakem podjetju bi se morali truditi vzdrževati optimalni nivo stresa. To pomeni, da je stres treba vzpodbuditi, če ga je premalo, in omejiti, če ga je preveč. Vsi potrebujemo stres v smislu pritiska, ki nas spodbuja, da bomo dali največ od sebe. Če nas ne bi pritiskali roki, zahteve in pričakovanja drugih ljudi, spremembe ali pa naše lastne motivacije in standardi, niti približno ne bi toliko naredili. Ni pa treba, da zaradi tega trpi naše zdravje, vitalnost in ustvarjalnost. Če so zahteve nizke, bo tudi obremenitev nizka. Z naraščajočimi zahtevami počasi dosežemo točko, preko katere že čutimo, da trpimo za prevelikimi obremenitvami. To točko imenujemo prag stresa (Evans, Russel, 1992).

Prag stresa se spreminja od človeka do človeka, saj je stres na delovnem mestu zelo osebna izkušnja. Kar nekomu predstavlja izziv, je drugemu lahko obremenitev. Tako naporno in odgovorno delo pri nekaterih povzroča bojazen in vznemirjanje, medtem ko sta za druge enaka količina dela in način dela nagrada ali izziv (Evans, Russel, 1992).

Nekateri delavci sami povečujejo nivo stresa in napetosti, ker so šele takrat učinkoviti. Stres imajo radi, zato se mu ne skušajo izogniti. V stresnih razmerah kar cvetijo. Za njih je značilno, da v svojem delu vidijo smisel, in si želijo stalnega učenja novih stvari. Stres jih krepi, spodbuja, obnavlja moči in vzdržuje vitalnost, da so kos preizkušnjam. Poleg tega se začne tu pojavljati začarani krog. Čim bolj smo pod vplivom stresa, tem bolj smo ranljivi za stres. Čim šibkejši je naš sistem, tem nižji postane prag stresa. Kar bi bilo prej še znosen pritisk, postane nevzdržno breme, ki nas lahko v skrajnem primeru tudi zlomi (Evans, Russel, 1992).

Slika 3: Prag stresa (Evans, Russel, 1992, str. 111)



Torej, določena raven spodbude na delovnem mestu je nujna za optimalni učinek. V tem optimalnem položaju imajo zaposleni veliko energije, počutijo se kreativne, visoko motivirane, da lahko delo dobro opravijo. Kadar pa raven naraščajočih zahtev prekorači naše zmožnosti za spopad z njimi, se pojavi utrujenost, izčrpanost in tudi izgorelost. V takem položaju se marsikdo zlomi. Tudi če so zahteve na delovnem mestu nizke, se učinkovitost zaposlenih zadržuje na nizki ravni. Če samo delo ne motivira in ne vzpodbuja, ali če prispevek zaposlenega ni ovrednoten, je tudi učinkovitost zaposlenega nizka. Zaradi pomanjkanja resnih zahtev in izzivov zaposlene prevzame naraščajoč občutek nezadovoljstva. Tako se pojavi apatija, dolgčas, pogosta odsotnost z dela. Torej lahko tudi premalo stresa škodi.

3.5. UPRAVLJANJE S STRESOM V ORGANIZACIJI

Pomembno je razumeti obseg in razsežnosti stresa. Stres se ne pojavlja le pri določenih delovnih mestih, sektorjih in poklicih, temveč imajo vsi poklici, sektorji in industrije v sebi potencial stresa. Vodje, managerji in posamezniki morajo poznati stroške, povezane s stresom, ter razumeti prednosti poznavanja, odkrivanja in odpravljanja stresa v organizaciji.

Za upravljanje s stresom več avtorjev (Cooper, 2000; Cox, 2000; Levi, 2002; Di Martino, 2003 in drugi) predlaga pristop, ki je sestavljen iz intervencij na treh ravneh:

● primarna intervencija ● sekundarna intervencija ● terciarna intervencija

Primarna intervencija ima preventiven namen in je usmerjena k zmanjšanju in odpravi virov stresa. Njen namen je s spreminjanjem razmer preprečiti stres na delovnem mestu in odpraviti vzroke, ki ga povzročajo. Spreminjanje delovnih praks predstavlja najcenejši način odprave stresa na delovnem mestu. Možne strategije za spreminjanje delovnega okolja in s tem zmanjšanje ali odpravljanje stresorjev so: preoblikovanje dela, analiza in natančna opredelitev vloge, fleksibilno načrtovanje dela, razvijanje komunikacijskih spretnosti managerjev, ustvarjanje ugodne organizacijske klime, načrtovanje in razvijanje kadrov ter seveda oblikovanje ustreznih delovnih razmer (Treven, 2005).

Sekundarna intervencija pomaga posameznikom, skupinam in organizacijam prepoznavati odzive na stres in njegove simptome. Z izobraževanjem in treningom naj bi posameznik razvil strategijo spoprijemanja s stresom ter povečal lastno odpornost proti njemu. Organizacija lahko zaposlenim omogoča sproščanje med delovnim časom ali po njem, prisluhne njihovim težavam in jim pomaga pri reševanju le teh. Zaposlenim lahko ponudi tudi izredni dopust, t. i. osebne dneve, ko lahko vzamejo dopust in si odpočijejo.

Terciarna intervencija je namenjena zdravljenju posledic zaradi izpostavljenosti stresu in napetosti. Ukvarja se z rehabilitacijo tistih posameznikov, ki so zboleli za s stresom povezanimi boleznimi.



4. STRES IN POZITIVNO MIŠLJENJE

4.1. POZITIVNO MIŠLJENJE

Kaj lahko pojmujemo pod izrazom: »pozitivno mišljenje«? To je lahko vsaka miselna aktivnost, ki sproža občutja poštenega ugodja in našo zavest usmerja v želeno smer. Pozitivno mišljenje ne deluje zgolj na mentalni ravni, kot si radi predstavljamo. Ob izvajanju pozitivnega mišljenja naš živčni sitem izloča hormone sreče (endorfine), ki imajo velik vpliv na naše vsesplošno počutje. Umetno različico tega hormona najdemo tudi v prepovedanih drogah (kokain). Ti hormoni se sproščajo tudi ob izvajanju raznih relaksacijskih vaj ali ob preprostem sanjarjenju. Že samo izboljšanje počutja prispeva svoj del pri soočanju z vsakdanjim stresom, če pa temu dodamo še kanček razuma, potrpežljivosti, ljubezni – ki nas oddalji od drame življenja, in pravilne organiziranosti (se pravi, da se reševanja problema lotimo sistematično), pa je mogoče narediti marsikaj, da stres omilimo, odpravimo ali pa ga preprosto spreobrnemo v za nas ugodno situacijo (torej, da ga začnemo doživljati kot izziv) in smo deležni učinkov pozitivnega stresa (Looker, 1993).

S pozitivnim mišljenjem se da ogromno storiti, vendar pa samo pozitivno mišljenje ne zadošča, da se osvobodimo iz začaranega kroga, v katerem smo se znašli. Kdor obvladuje svoj um, ima vajeti svojega življenja v svojih rokah, vendar pa je za to potrebno ogromno časa, discipline, znanja in vaje. Pozitivno mišljenje nam pomaga najti prave rešitve problema; prepričanja, ki smo jih ustvarili z urjenjem v pozitivnem mišljenju pa nam dajejo novih življenjskih moči in iz globin naše zavesti usmerjajo naša hotenja in ravnanja. Posledično imamo več pozitivne energije, katero usmerjamo v odnose in aktivnosti, ki so nam všeč, kar pa zopet povzroči več pozitivnih izkušenj, ki prepričajo celo naš trmoglavi razpoznavni um, ki je navajen našega življenja v zmoti, da smo na pravi poti. Potem postane za nas vse lažje in naša zavest postane bolj svobodna, neobremenjena (Looker, 1993).

Strokovnjaki ugotavljajo, da naš nezavedni um ne razlikuje med resničnostjo in subjektivnim doživljanjem. Pravi zmagovalec zna v vsaki situaciji pritrditi življenju, kar pa je ravno obratno, kakor vdati se v usodo. Najtežji boj pa je vedno – boj s samim seboj … Pomembno je le to, da svoje misli usmerjamo tako, da smo srečni. Za vzpodbudo so nam lahko misli uspešnega človeka: »Uspel sem, ker sem poskušal!« (Looker, 1993).

Začnimo torej razmišljati pozitivno. Neprimerno več bomo imeli od življenja, če bomo razmišljali pozitivno in ne bomo pretirano previdni in črnogledi. To nam bo pomagalo zmanjšati tesnobo, kajti pesimistom najbolj greni življenje ravno bojazen pred neuspehom. Naša osnovna težava je ravno v tem, da nenehno nezavedno in tudi zavedno poskušamo upravljati s svojimi mislimi in čustvi, kar pa v resnici počnemo je, da samo oviramo njihov naravni tok. Težava upravljanja z mislimi je tudi v tem, ker so čustva bistveno močnejša od misli. Čustva motivirajo oziroma vzpodbujajo misli. Eno samo čustvo lahko vzbudi na stotine misli. (Looker, 1993).

Precej lažje, trajno in predvsem brez truda dosežemo pozitivno mišljenje tako, da preprosto opustimo vsa negativna, boleča ali neželena čustva. Na ta način se naš um naravno umiri in tako pride do izraza naša narava, ki je pozitivna, ki je ljubezen in sočutje, in ki je kreativna. To je način spremembe od noter navzven, ki je trajna in



predvsem zelo enostavna ter ne potrebuje nenehnega nadzora in upravljanja misli (Looker, 1993).

Vse, kar se nam zgodi, lahko presojamo s temne ali svetle plati. Na življenje začnimo gledati pozitivno in poskusimo najti kaj dobrega prav v vsem, česar se lotimo. Učimo se na napakah, in jih ne ponavljajmo. Kadarkoli se bomo zalotili v mračnem razmišljanju, preklopimo na pozitivne misli in si prigovarjajmo: »Tako slabo pa že ne more biti, tudi v tem mora biti zame nekaj dobrega!« Negativno mišljenje netijo nepotrebne skrbi glede prihodnosti, še posebej, kadar jo je zaradi pomanjkanja dejstev teže predvideti. Zato se skušajmo v življenju čimbolj izogibati negotovosti (Looker, 1993).

4.2. VPLIV POZITIVNEGA MIŠLJENJA NA ODLOČANJE

Kadarkoli si zastavimo nek cilj, je pomembno, da vedno pomislimo tudi na težave, ki se utegnejo pojaviti na poti do uspeha. Zmajevemu učinku takšnih misli pa se lahko izognemo le, če istočasno iščemo tudi možnosti za premagovanje morebitnih ovir. Takšno ciljno naravnanost imenujemo tudi višji načrt – in ta bi moral spremljati vsako misel in vsako dejanje. Vsako razmišljanje o nekem konkretnem problemu mora biti podrejeno višjemu načrtu, da moramo nek cilj doseči. Nekateri namreč med preveč intenzivnim zmajevskim razmišljanjem popolnoma pozabijo na pravi namen svojih prizadevanj in izgubijo duševno orientacijo (Besser-Siegmund, 2002).

Hay (1996) pravi, da z vzorci mišljenja in čutenja soustvarjamo vse okoliščine v svojem življenju, dobre in slabe. Misli, ki jih mislimo, ustvarjajo naše občutke in vplivajo na naše odločitve. V skladu z njimi živimo svoje življenje.

Nekateri so mnenja, da si prav vse okoliščine v svoje življenje prikličemo sami, spet drugi, da smo odgovorni samo za način našega ravnanja v dani situaciji. Vsi pa so si enotni, da je samoobtoževanje popolnoma zgrešeno početje, saj je enačenje odgovornosti s krivdo nesmisel (Hay, 1994).

Ko se odločimo za napredovanje v življenju, se moramo nujno osvoboditi odmrlega, slabega in napraviti prostor novemu, bolj želenemu stanju – najprej v naši zavesti. Da to storimo, moramo najprej odpustiti sebi in vsem, ki so nas v življenju kakorkoli prizadeli. Pomaga, če na njih gledamo s sočutjem – namreč nizkotna dejanja zagotovo niso povzročena zaradi krepostnosti njihovih storilcev.

Z odločnostjo bomo najbolj povečali sposobnosti za obvladovanje življenjskih težav. Odločnost pravzaprav ni nič drugega kot sposobnost učinkovitega komuniciranja. To pomeni, da zna človek jasno izraziti, kaj čuti, misli ali hoče. Hkrati tudi pomeni, da obenem razume tudi mnenja ali stališča drugih, in se zna pogajati ter doseči dogovor, ki je sprejemljiv za obe strani. Z odločnostjo bo raslo naše samospoštovanje, zmanjšala pa se bosta jeza in sovražnost. Kadar bo naša odločnost prispevala k rešitvi problema, si sami pri sebi čestitajmo za uspeh. S pohvalo sebi bomo spoznali tudi pomen, ki ga ima izrekanje pohval drugim (Looker, 1993).



4.3. VPLIV POZITIVNEGA MIŠLJENJA NA SAMOPODOBO

Psihologija uči, da igrajo misli v človekovem življenju ključno vlogo v njegovem doživljanju sebe in posledično sveta okoli sebe. Naše predstave o sebi so na samem začetku povsem neutemeljene. Temeljijo zgolj na opažanjih in mnenjih drugih o nas. Torej si podobo o samem sebi ustvarimo na podlagi subjektivnih vtisov sveta zunaj nas. Šele z zorenjem si pridobimo pravo samopodobo, ki jo nadgrajujemo na podlagi prejetih informacij iz zunanjega sveti skozi filter osebnih izkušenj, vrednot, prepričanj in hotenj. Pazljivo moramo izbirati misli o sebi, saj si v skladu z intenziteto teh misli ustvarimo prepričanja o nas samih, katera iz podzavesti vodijo naša ravnanja. Seveda je potrebno biti zmožen samokritičnega vpogleda vase, kajti le tako lahko osebnostno zorimo in se razvijamo v pravi smeri življenja (Peale, 1992).

Dobro je, da smo dovzetni za opažanja drugih ljudi o nas, vendar moramo sami pri sebi razčistiti, katera kritika je dobronamerna, konstruktivna, katera pa le plod nezrele človeške narave. Priznajmo si napake in jih odpravimo, nato pa odločno in hrabro sledimo hrepenenjem svoje prave narave. Pri vsaki stvari je tako, pa tudi pri zorenju osebnosti – če ne vemo, kam gremo, nas bo vsaka pot pripeljala do tja. Zato se moramo jasno zavedati svojih ciljev. Ljudje smo bolj nadarjeni, sposobni in učinkoviti, kot to izkazujemo (Peale, 1992).

Nikoli ne razmišljajmo o sebi kot poražencu. To je najbolj nevarna igra, kajti razum vedno hoče uresničiti podobe, ki smo jih ustvarili. Raje si vtisnimo v razum uspešno podobo o sebi, ki je ni mogoče izbrisati. Človeške osebnosti ne more nič bolj okužiti in mučiti kot poniževalen občutek lastne nesposobnosti, ki nas spravlja v bedno stanje. Takšnih muk se vsekakor lahko rešimo, četudi nas že dolgo trpinčijo. Zdravljenje je mogoče začeti takoj, ko sami pri sebi trdno sklenemo, da bomo drugačni, in pri tej odločitvi vztrajamo. Nikoli ne bomo zvedeli, česa smo sposobni, če se ne bomo preizkusili. Če naša odločnost ne bo popustila, če bomo v vsakem trenutku o vsem razmišljali le s pozitivne plati in neprestano poskušali, potem nam ne bo spodletelo (Peale, 1992).

4.4 VPLIV POZITIVNEGA MIŠLJENJA NA REŠEVANJE PROBLEMOV

Vsak problem ima v sebi zasnovo za svojo rešitev. To so znamenite besede Stanleya Arnolda (Peale, 1992), pomembnega ameriškega misleca, s katerimi je poudaril pomembno dejstvo, da je rešitev v problemu samem. Problemi so znak življenja. To je dejstvo, ki drži in h kateremu lahko dodamo: »Čim več problemov imamo, tem bolj se oklepamo življenja.« Tri stvari so izredno pomembne pri rešitvi problemov: znanje, premislek in vera; z drugimi besedami to pomeni vedeti, misliti in verjeti. Ko se zavemo korenin svojega problema, smo naredili prvi korak, ki nam ga bo pomagal rešiti. Skoraj vsak problem lahko premagamo s strokovnostjo, znanjem in razumevanjem. Problem postane neizmerno težak, če nam ga ne uspe preiskati.

Premišljajmo, razmišljajmo. Če urimo svojo voljo in vztrajnost, ter se skušamo duševno umiriti, lahko z mislimi prodremo povsod. Razum je naše neprecenljivo orodje. Z razumom lahko premagamo vse pogoje in okoliščine, v katerih se znajdemo, in še tako težke probleme. Zmoremo, če to verjamemo, če brezpogojno verjamemo v moč pozitivnega mišljenja. Vsi odgovori na naše probleme so v



razumu, vendar so blokirani zaradi naših močnih čustvenih reakcij in zaradi preplašenosti. Človeški razum ne more ustvarjalno delovati, če je pregret. Samo ohlajen, povsem hladnokrven se bo sposoben dejansko, pametno in bistroumno zazreti v svojo notranjost, kjer bo našel rešitve, ki zares rešujejo (Peale, 1992).

4.5 POZITIVNO MIŠLJENJE IN URAVNAVANJE ODNOSOV

Ljudje ponavljamo vedno iste v otroštvu ali rani mladosti naučene vzorce obnašanja, s katerimi smo dosegli to, kar smo hoteli, v kolikor se nismo naučili bolj konstruktivnega ravnanja. Večina ljudi v dobi zorenja preseže večino takih nezrelih interakcij, seveda če jih spoznajo za nezrele. Na nekaterih ravneh pa večina ljudi še vedno reagira tako, kot jim veleva užaljeni, nezadovoljni otrok v njih.

Ko smo z ljudmi, ki so še vedno žrtve čustvene programiranosti je pomembno, da se naučimo občutiti njihove težave z ljubečo naklonjenostjo, ne da bi se pustili čustveno vanje ujeti.

Sočutenje pomeni, da smo dojemljivi za dvojnost in ločenost, ki se porajata v ljudeh, ker ne sprejmejo določene okoliščine, vendar bodimo pozorni na to, da se ne zapletemo v njihovo bridko dramo. Sočutenje pomeni sprevideti, da lahko za druge storiš največ, če ostaneš v njihovo zasvojenosti in trpljenju uravnotežen, pozoren in naklonjen, ter upati, da bodo sprejeli sporočilo, ki jim ga ponuja življenje. Sočutenje pomeni, da ljubimo in služimo iz čistega prostora ljubezni in ne iz prisile ali krivde (Keyes, 1998).

Peale (1992) pravi, da nas ne more prizadeti nič, kar je zunaj nas, kajti noben drug človek ne more vplivati na nas, na naše zavedanje in prepričanje. Zato s pomočjo pozitivnih misli ustvarjamo pozitivne odnose.

4.6 VPLIV POZITIVNEGA MIŠLJENJA NA USPEŠNOST

Tri izredne lastnosti, ki vodijo do uspeha so: presoja, marljivost in zdravje. Najpomembnejša med vsemi tremi je presoja. Presoja je miselni postopek: sposobnost razmišljanja na umirjen, dosleden in urejen način in sprejemanje razumnih odločitev. Dobra odločitev slabi dejavnike zmotnega razmišljanja. Uspeh pa je v daljšem obdobju odvisen od odstotka pravilnih odločitev. Vsak dejavnik, ki skuša zmesti učinkovit postopek odločanja, je treba izločiti ali vsaj zmanjšati pomemben nadzor miselnega delovanja (Peale, 1992). Nadzorovanje misli stopnjuje človekovo moč, da smo sposobni obvladati stvari in stanja, pred katerimi bi sicer nemočni pokleknili.

Če v predstavi o sebi vidimo svojo manjvrednost, pomanjkljivost in poraz, jo lahko spremenimo; če jo spremenimo, bomo tudi sebe spremenili. Pojmovanje poraza se bo umaknilo drugi predstavi o sebi, tisti, ki zmore. Uporabimo ta ustvarjalna načela v okoliščinah, ko nam grozi poraz, da ga spreobrnemo v ravno nasproten - celo uspešen zaključek (Peale, 1992).



5. O RAZISKAVI

5.1. NAMEN RAZISKAVE

Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kako pogosto posamezniki pri svojem delu doživljajo stres, kakšne simptome oziroma posledice občutijo zaradi stresa, kako se s stresom soočajo na individualni ravni, ter kakšne zasluge pripisujejo pozitivnemu mišljenju pri premagovanju stresa in pravilnemu ravnanju v vsakodnevnih situacijah. Ugotoviti smo želeli tudi, kako s pomočjo pozitivnega mišljenja upravljamo s seboj in svojim življenjem.

5.2. HIPOTEZE

Z raziskavo želimo preveriti naslednje hipoteze:

H1: Med spolom in stopnjo pesimizma obstaja povezanost. Ženske so bolj pesimistične od moških.

H2: Med stopnjo izobrazbe in mero pozitivnega mišljenja obstaja pozitivna povezanost. Ljudje z visoko ali univerzitetno izobrazbo ter več razmišljajo bolj pozitivno.

H3: Osebe, ki v zasebnem življenju opažajo zdravstvene težave zelo redko ali nikoli, jih tudi v delovnem okolju doživljajo redkeje v primerjavi z osebami, ki v zasebnem življenju opažajo zdravstvene težave pogosteje.

H4: Med simptomi stresa in zdravstvenimi težavami obstaja pozitivna povezanost. Osebe, ki pri svojem delu pogosteje opažajo več različnih simptomov stresa, se tudi pogosteje soočajo z več različnimi zdravstvenimi težavami.

H5: Med pozitivnim mišljenjem in odločanjem obstaja povezanost. Tisti, ki razmišljajo pozitivno, se lažje in hitreje odločajo.

H6: Med pozitivnim mišljenjem in samopodobo obstaja povezanost. Tisti, ki razmišljajo pozitivno, imajo boljšo samopodobo.

H7: Med pozitivnim mišljenjem in reševanjem problemov obstaja povezanost. Tisti, ki razmišljajo pozitivno, premagajo še tako težke probleme.

H8: Med pozitivnim mišljenjem in odnosi obstaja povezanost. Tisti, ki razmišljajo pozitivno, ustvarjajo pozitivne odnose.

H9: Med pozitivnim mišljenjem in uspešnostjo obstaja povezanost. Tisti, ki razmišljajo pozitivno, so uspešnejši.



5.3. OPIS VZORCA

Izbrali smo slučajen vzorec, in sicer smo k sodelovanju povabili zaposlene v različnih organizacijah z željo, da anketne vprašalnike posredujejo tudi ostalim kontaktnim naslovom. Zastavljeni cilj je bil zbrati 100 izpolnjenih anket. Pri analizi smo uporabili vseh 100 vprašalnikov, čeprav je bilo od tega nekaj pomanjkljivo izpolnjenih. To smo seveda kasneje v analizi upoštevali pri vsakem vprašanju posebej, tako da je vzorec pri določenih vprašanjih temu primerno nekoliko nižji.

Prvo vprašanje: Spol anketirancev

Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek

Kumulativen odstotek

Ženska 66 66,0 66,0 66,0 Moški 34 34,0 34,0 100,0 Skupaj

100 100,0 100,0

Tabela 1: Spol Na večino anket so odgovorile ženske (66 anketiranih), kar znaša 66 odstotkov, medtem ko je odgovarjalo le 34 odstotkov moških (34 anketiranih). Drugo vprašanje: Starost anketirancev

N Minimum Maksimum Srednja vrednost

Standardni odklon Varianca

Starost 98 19 55 32,58 10,625 112,885 Veljaven N 98

Tabela 2: Starost – opisne karakteristike

Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek Kumulativen odstotek

Valid 11 - 20 5 5,0 5,1 5,1 21 - 30 49 49,0 50,0 55,1 31 - 40 16 16,0 16,3 71,4 41 - 50 22 22,0 22,4 93,9 51+ 6 6,0 6,1 100,0 Skupaj 98 98,0 100,0

Manjka 2 2,0 Skupaj 100 100,0

Tabela 3: Starost Starostno strukturo smo razdelili v razrez petih starostnih obdobij, in sicer prvo obdobje pod 20 let, vsako naslednje obdobje vsebuje 10 let do zadnjega, ki znaša nad 51 let. Kot vidimo iz Tabele 3, je največji del (49 odstotkov) anketiranih starih od 21 do 30 let. V starostnem obdobju med 31 in 40 let je 16 odstotkov anketiranih, v



starostnem obdobju med 41 do 50 let 22 odstotkov anketiranih, v starostnem obdobju nad 51 let pa 6 odstotkov. Najnižji odstotek pa je v prvi starostni skupini pod 20 let, in sicer 5 odstotkov anketirancev. Iz Tabele 2 je razvidno,da je najmanjši anketiranec star 19, najstarejši pa 55 let.

Tretje vprašanje: Stopnja izobrazbe



Srednja izobrazba ali manj55 55,0 55,0 55,0

Višja izobrazba 14 14,0 14,0 69,0 Visoka ali univerzitetna izobrazba 29 29,0 29,0 98,0

Magisterij ali več 2 2,0 2,0 100,0 Skupaj 100 100,0 100,0

Tabela 4: Stopnja izobrazbe



Stopnja izobrazbe

100 1 4 1,78 ,938 ,880

Veljaven N 100

Tabela 5: Stopnja izobrazbe – opisne karakteristike

Graf 1: Stopnja izobrazbe



Iz Tabele 4 je razvidno, da ima največ anketiranih srednjo izobrazbo ali manj (55 odstotkov), 29 odstotkov ima končano visoko ali univerzitetno izobrazbo, višjo izobrazbo pa 14 odstotkov. Po pričakovanjih ima le 2 odstotka anketirancev magisterij ali več. Vse to prikazuje tudi Graf 1.

5.4. OPIS MERSKEGA INŠTRUMENTA (VPRAŠALNIKA)

Raziskavo smo izvedli v obliki anketnega vprašalnika, sestavljenega iz enajstih vprašanj; prva tri vprašanja so splošna: spol, starost in stopnja izobrazbe. V nadaljevanju smo uporabili vprašalnik, na katerega so anketiranci odgovarjali na Likertovi 5–stopenjski lestvici, vprašanja pa so se nanašala na doživljanje zdravstvenih težav in simptomov stresa v zadnjih šestih mesecih (1 - nikoli, 2 – 1-krat na mesec ali nekajkrat mesečno, 3 – 1-krat na teden ali nekajkrat tedensko, 4 – 1-krat na dan , 5 - večkrat na dan). Zadnja tri vprašanja vsebujejo trditve, ki se nanašajo na stopnjo pozitivnega mišljenja. Ocenili so jih s pomočjo 5-stopenjske lestvice Likertovega tipa (1 - sploh ne, 2 - v manjši meri, 3 - v srednji meri, 4 – v veliki meri in 5 - v zelo veliki meri).

Odgovore smo statistično obdelali s programom SPSS, rezultate pa predstavili s pomočjo tabel in grafov, ki smo jih izdelali v programu Excel.

5.5 POSTOPEK

Vprašalnike smo razdelili v naslednjih organizacijah: Mercator, d. d., Nova ljubljanska banka, d. d., Krka Novo mesto, d. d., Petrol, d. d. in še nekaj manjših podjetij. Anketiranje je bilo individualno in prostovoljno, vsem je bila tudi pred reševanjem zagotovljena anonimnost in zaupnost podatkov ter obrazložitev, da bodo objavljeni le skupni rezultati vseh anketiranih.



6. REZULTATI RAZISKAVE 6.1. UGOTOVITVE RAZISKAVE Četrto vprašanje: Stresnost dela

Frekvenca Odstotek Veljaven odstotekKumulativen odstotek

Sploh ne 1 1,0 1,0 1,0 V manjši meri 40 40,0 40,0 41,0 V srednji meri 42 42,0 42,0 83,0 V veliki meri 15 15,0 15,0 98,0 V zelo veliki meri 2 2,0 2,0 100,0 Skupaj 100 100,0 100,0

Tabela 6: Stresnost dela



Stresnost dela

100 1 5 2,77 ,790 ,623

Veljaven N 100

Tabela 7: Stresnost dela - opisne karakteristike

Graf 2: Stresnost dela



43 odsotkov anketiranih opisuje svoje delo kot stresno v srednji meri, 41 odstotkov v manjši meri, kar 15 odstotkov pa misli, da je njihovo delo stresno v veliki meri. Najmanjši odstotek, le 1 odstotek pripada osebam, ki ne opravljajo stresnega dela. Peto vprašanje: Zdravstvene težave v zasebnem življenju



Omahljivost 98 1 4 1,85 ,842 ,708 Težave s koncentracijo 99 1 12 2,13 1,283 1,646

Raztresenost 99 1 5 2,20 ,880 ,775 Razdraženost 99 1 5 2,37 ,943 ,890 Napetost 100 1 5 2,44 1,008 1,017 Nepotrpežljivost 100 1 4 2,45 ,869 ,755 Zaskrbljenost 97 1 5 2,56 1,050 1,104 Veljaven N 95

Tabela 8: Zdravstvene težave v zasebnem življenju – opisne karakteristike Iz Tabele 8 lahko razberemo, da se različne zdravstvene težave v povprečju pri vseh anketirancih pojavljajo različno pogosto. Najredkeje se pojavlja omahljivost (povprečna ocena 1,85), najpogosteje pa razdraženost, napetost, nepotrpežljivost ter zaskrbljenost, ki se pojavlja največkrat (povprečna ocena 2,56) v zadnjih šestih mesecih v zasebnem življenju anketirancev. Vse navedeno prikazuje tudi Graf 3.

Graf 3: Zdravstvene težave v zasebnem življenju – povprečna točkovanja posameznih podvprašanj



Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek Kumulativen odstotek

8,00 3 3,0 3,2 3,2

9,00

9 9,0 9,5 12,6

10,00

5 5,0 5,3 17,9

11,00 3 3,0 3,2 21,1

12,00

3 3,0 3,2 24,2

13,00

5 5,0 5,3 29,5

14,00

8 8,0 8,4 37,9

15,00

7 7,0 7,4 45,3

16,00

13 13,0 13,7 58,9

17,00 4 4,0 4,2 63,2

18,00

8 8,0 8,4 71,6

19,00

3 3,0 3,2 74,7

20,00

7 7,0 7,4 82,1

21,00

5 5,0 5,3 87,4

22,00

5 5,0 5,3 92,6

23,00

4 4,0 4,2 96,8

24,00 1 1,0 1,1 97,9

25,00

1 1,0 1,1 98,9

29,00

1 1,0 1,1 100,0

Valid

Skupaj

95 95,0 100,0

Manjka

5 5,0

Skupaj 100 100,0

Tabela 9: Zdravstvene težave v zasebnem življenju – seštevek točk Zgornja tabela prikazuje seštevek točk pri vseh podvprašanjih pri petem vprašanju. Vsota predstavlja kumulativni skupek vseh neželenih pojavov v zasebnem življenju;



njena višja vrednost predstavlja večjo prisotnost težav, manjša pa nižjo. Vrednosti seštevka se lahko gibljejo od 7 (7 odgovorov z vrednostjo 1) do 35 (7 odgovorov z vrednostjo 5). Šesto vprašanje: Zdravstvene težave v delovnem okolju



Omahljivost 96 1 5 1,89 ,869 ,755 Težave s koncentracijo 98 1 5 2,23 ,835 ,697

Raztresenost 97 1 5 2,27 ,848 ,719 Razdraženost 97 1 5 2,28 ,863 ,745 Nepotrpežljivost 99 1 5 2,42 ,846 ,716 Zaskrbljenost 97 1 5 2,59 ,955 ,912 Napetost 99 1 5 2,68 ,913 ,833 Veljaven N 93

Tabela 10: Zdravstvene težave v delovnem okolju - opisne karakteristike V Tabeli 10 se pojavljajo vrednosti med 1 in 5, pri čemer: vrednost 1 pomeni, da se določen pojav nikoli ne pojavlja, vrednost 2 pomeni, da se pojav pojavlja enkrat ali nekajkrat mesečno, vrednost 3 pomeni, da se pojav pojavlja enkrat ali nekajkrat tedensko, vrednost 4 pomeni, da se pojav pojavlja enkrat na dan, vrednost 5 pa pomeni, da se pojav pojavlja večkrat dnevno. Pri analizi smo upoštevali pojav zdravstvenih težav v zadnjih šestih mesecih. Iz Tabele 10 lahko razberemo, da se različne zdravstvene težave v povprečju pri anketirancih pojavljajo različno pogosto. Najredkeje se pojavlja omahljivost (povprečna vrednost 1,89), najpogosteje pa se pojavljata zaskrbljenost in napetost (povprečna vrednost 2,68) v zadnjih šestih mesecih anketirancev v njihovem delovnem okolju. Navedeno prikazuje tudi Graf 4.



Graf 4: Zdravstvene težave v delovnem okolju - povprečna točkovanja posameznih podvprašanj





9,00 2 2,0 2,2 2,2

10,00 6 6,0 6,5 8,6

11,00

7 7,0 7,5 16,1

12,00

6 6,0 6,5 22,6

13,00

3 3,0 3,2 25,8

14,00

9 9,0 9,7 35,5

15,00

8 8,0 8,6 44,1

16,00

7 7,0 7,5 51,6

17,00 16 16,0 17,2 68,8

18,00

7 7,0 7,5 76,3

19,00

5 5,0 5,4 81,7

20,00

1 1,0 1,1 82,8

21,00

7 7,0 7,5 90,3

22,00

1 1,0 1,1 91,4

23,00 3 3,0 3,2 94,6

24,00

1 1,0 1,1 95,7

26,00

1 1,0 1,1 96,8

28,00

1 1,0 1,1 97,8

30,00

1 1,0 1,1 98,9

31,00

1 1,0 1,1 100,0

Valid

Skupaj 93 93,0 100,0

Manjka

7 7,0

Skupaj 100 100,0 Tabela 11: Zdravstvene težave v delovnem okolju – seštevek točk



Tabela 11 prikazuje seštevek točk pri vseh podvprašanjih pri 6. vprašanju. Vsota predstavlja kumulativni skupek vseh zdravstvenih težav v delovnem okolju; njena višja vrednost predstavlja večjo prisotnost težav, manjša pa nižjo. Vrednosti seštevka se lahko gibljejo od 8 (8 odgovorov z vrednostjo 1) do 40 (8 odgovorov z vrednostjo 5).

Sedmo vprašanje: Pogostost občutenja težav v zadnjih šestih mesecih



Zloraba drog 99 1 2 1,02 ,141 ,020 Astma 95 1 2 1,02 ,144 ,021 Kožne bolezni 98 1 5 1,28 ,670 ,449 Nočne more 98 1 4 1,31 ,599 ,359 Težave s srcem 99 1 4 1,31 ,680 ,462 Različni strahovi 99 1 4 1,39 ,697 ,486 Porast kajenja 99 1 5 1,49 1,014 1,028 Anksioznost 99 1 5 1,52 ,837 ,701 Depresija 99 1 5 1,53 ,812 ,660 Povečano uživanje alkohola 99 1 4 1,53 ,800 ,640

Motnje v prehranjevanju 99 1 5 1,56 ,798 ,637

Alergija 99 1 5 1,59 1,010 1,021 Zvišan krvni pritisk 99 1 5 1,59 1,097 1,204 Težave z želodcem 100 1 5 1,66 ,890 ,792

Povečano uživanje kofeina 98 1 4 1,69 ,901 ,813

Nespečnost 99 1 4 1,90 ,851 ,724 Težave s hrbtenico 100 1 5 1,99 1,059 1,121

Glavobol 99 1 5 2,00 ,782 ,612 Veljaven N 92

Tabela 12: Posledice stresa v zadnjih šestih mesecih Iz Tabele 12, ki prikazuje posledice stresa, razberemo, da je pri odgovorih možna najmanjša vrednost ena, najvišja pa pet. Za lažje razumevanje podajamo legendo ocen: ocena 1 pomeni, da oseba težav nikoli ne opaža, ocena 2 pomeni, da so težave opažene enkrat ali nekajkrat mesečno, ocena 3 pomeni, da so težave zaznane enkrat ali nekajkrat tedensko, a ne vsak dan, ocena 4 pomeni, da so težave enkrat na dan, vsak dan, ocena 5 pomeni, da so težave opažene večkrat na dan. Tabela je urejena po naraščajočih vrednostih, torej so težave, ki so v povprečju ocenjene z nižjo oceno, naštete najprej, težave, ki imajo v povprečju višjo oceno, pa na koncu. Vidimo, da se najpogosteje pojavlja glavobol in težave s hrbtenico in



želodcem ter nespečnost in povečano uživanje kofeina. Zloraba drog, astma in kožne bolezni se v povprečju pojavljajo najredkeje.



1 25 25,0 25,3 25,3 2 53 53,0 53,5 78,8

3

18 18,0 18,2 97,0

4

2 2,0 2,0 99,0

5 1 1,0 1,0 100,0

Skupaj 99 99,0 100,0

Manjka

1 1,0

Skupaj 100 100,0 Tabela 13: Glavobol Iz Tabele 13 razberemo, da se pri četrtini vprašanih glavobol nikoli ne pojavlja, kar več kot polovica pa občuti to posledico stresa enkrat ali nekajkrat mesečno. Slabih 20 odstotkov anketirancev se z glavobolom sooča enkrat ali nekajkrat tedensko. Trije odsotki vseh anketirancev pa se z glavobolom soočajo vsakodnevno. To je tudi najbolj pogosta posledica stresa naših anketirancev. Vse navedeno razberemo tudi iz spodnjega grafa.

Graf 5: Glavobol – najbolj pogosta težava





1 40 40,0 40,0 40,0 2 34 34,0 34,0 74,0 3 16 16,0 16,0 90,0 4 7 7,0 7,0 97,0 5 3 3,0 3,0 100,0

Skupaj 100 100,0 100,0 Tabela 14: Težave s hrbtenico Iz tabele preberemo, da je manj kot polovica anketiranih povedala, da nikoli ne občutijo težav s hrbtenico, več kot polovica pa ima tovrstne težave. Med njimi se 34 odstotkov s težavami s hrbtenico sooča enkrat ali nekajkrat mesečno, več kot četrtina pa vsak teden ali celo pogosteje. Rezultati so rahlo zaskrbljujoči.



1 53 53,0 53,0 53,0 2 35 35,0 35,0 88,0 3 7 7,0 ,0 95,0 4 3 3,0 3,0 98,0 5 2 2,0 2,0 100,0

Skupaj 100 100,0 100,0 Tabela 15: Težave z želodcem Iz tabele vidimo, da več kot polovica vprašanih nikoli nima težav z želodcem, 35 odstotkov pa se s tovrstno težavo sooča enkrat ali nekajkrat mesečno. 12 odstotkov se s to posledico stresa sooča vsak teden ali še pogosteje.



1 93 93,0 97,9 97,9

2 2 2,0 2,1 100,0

Skupaj 95 95,0 100,0

Manjka

5 5,0

Skupaj 100 100,0 Tabela 16: Astma Iz tabele odčitamo, da pojav astme med vprašanimi ni posebej razširjen. Kar 97,9 odstotka se s težavo ne sooča nikoli, le 2,1 odstotka pa enkrat ali nekajkrat



mesečno. Iz tabele vidimo, da nihče od anketiranih ne občuti te posledice stresa tedensko ali celo pogosteje. Rezultati so nas pozitivno presenetili.



1 67 67,0 67,7 67,7

2 16 16,0 16,2 83,8

3 8 8,0 8,1 91,9

4 6 6,0 6,1 98,0

5 2 2,0 2,0 100,0

Skupaj 99 99,0 100,0

Manjka

1 1,0

Skupaj 100 100,0 Tabela 17: Alergija Zgornja tabela prikazuje pojav alergij. 67,7 odstotka vprašanih težav z alergijami nima nikoli, 16,2 odstotka jih občuti enkrat ali nekajkrat mesečno, 8,1 odstotka pa enkrat ali nekajkrat tedensko. Več kot 8 odstotkov vprašanih pa se z alergijo srečuje vsakodnevno.



1 79 79,0 80,6 80,6 2

14 14,0 14,3 94,9

3

3 3,0 3,1 98,0

4

1 1,0 1,0 99,0

5

1 1,0 1,0 100,0

Skupaj

98 98,0 100,0

Manjka

2 2,0

Skupaj 100 100,0

Tabela 18: Kožne bolezni Iz tabele lahko razberemo, da se s kožnimi boleznimi več kot 80 odstotkov anketiranih ne sooča nikoli. 14,3 odstotka poroča o tovrstni posledici stresa enkrat ali



nekajkrat mesečno. Enkrat ali nekajkrat tedensko se s to težavo ukvarja 3,1 odstotka, 2 odstotka pa se s kožnimi boleznimi soočata vsakodnevno.



1 70 70,0 70,7 70,7 2

13 13,0 13,1 83,8

3 8 8,0 8,1 91,9

4

3 3,0 3,0 94,9

5

5 5,0 5,1 100,0

Skupaj

99 99,0 100,0


Tabela 19: Zvišan krvni pritisk Iz tabele preberemo, da se z zvišanim krvnim pritiskom nikoli ne sooča kar 70,7 odstotka vprašanih. 13,1 odstoteka občuti to posledico stresa enkrat ali nekajkrat mesečno, 8,1 odstotka pa se sooča s to težavo tedensko. Kar 8,1 odsotka vprašanih pa se s povišanim krvnim pritiskom sooča vsakodnevno.



1 78 78,0 78,8 78,8

2 13 13,0 13,1 91,9

3 6 6,0 6,1 98,0

4 2 2,0 2,0 100,0

Skupaj

99 99,0 100,0


Tabela 20: Težave s srcem Zgornja tabela prikazuje težave s srcem, s katerimi se več kot tri četrtine vprašanih nikoli ne sooča, 13,1 odstotka pa opiše težave kot enkrat ali nekajkrat mesečne narave. 8,1 odsotka anketiranih ima težave s srcem vsak teden ali celo pogosteje, kar seveda ni dobro.





1 36 36,0 36,4 36,4

2

42 42,0 42,4 78,8

3

16 16,0 16,2 94,9

4

5 5,0 5,1 100,0

Skupaj 99 99,0 100,0


Tabela 21: Nespečnost Iz tabele razberemo, da le 36,4 odstotka vprašanih nikoli nima težav z nespečnostjo, 42,2 odstotka pa se z neprespanimi nočmi sooča enkrat ali nekajkrat mesečno. Enkrat ali nekajkrat tedensko ali celo vsako noč tovrstna psihična posledica stresa muči kar dobrih 20 odstotkov anketiranih, kar je že dober pokazatelj stresa.



1 74 74,0 75,5 75,5

2

19 19,0 19,4 94,9

3

4 4,0 4,1 99,0

4

1 1,0 1,0 100,0

Skupaj

98 98,0 100,0


Tabela 22: Nočne more Tabela prikazuje nočne more, s katerimi se nikoli ne sooča tri četrtine anketiranih; 19,4 odstotka ima to težavo enkrat ali nekajkrat mesečno, 4 odstotke pa enkrat ali nekajkrat tedensko.





1 64 64,0 64,6 64,6 2 24 24,0 24,2 88,9

3

7 7,0 7,1 96,0

4

3 3,0 3,0 99,0

5

1 1,0 1,0 100,0

Skupaj

99 99,0 100,0


Tabela 23: Anksioznost Kot je razvidno iz zgornje tabele se 64,6 odstotkov anketiranih z anksioznostjo nikoli ne sooča. Po drugi strani pa se 24,2 odstotka s to težavo sooča enkrat ali nekajkrat na mesec; 7,1 odstotek pa enkrat ali nekajkrat na teden. 4 odstotke vprašanih se s tovrstno težavo sooča vsakodnevno.



1 70 70,0 70,7 70,7 2 21 21,0 21,2 91,9

3

6 6,0 6,1 98,0

4

2 2,0 2,0 100,0

Skupaj

99 99,0 100,0


Tabela 24: Različni strahovi Iz tabele razberemo, da se 70,7 odstotkov vprašanih ne sooča z različnimi strahovi, še zmeraj pa slabih 30 odstotkov zaradi strahov trpi vsaj občasno. Dobro je, da nihče izmed vprašanih ni poročal o doživljanju strahov večkrat na dan, le 2 odstotka pa sta povedala, da se s strahovi soočata vsakodnevno.





1 62 62,0 62,6 62,6

2

26 26,0 26,3 88,9

3

8 8,0 8,1 97,0

4 2 2,0 2,0 99,0

5

1 1,0 1,0 100,0

Skupaj

99 99,0 100,0


Tabela 25: Depresija Iz tabele odčitamo,da skoraj dve tretjini vprašanih depresije ne zaznata nikoli, skoraj tretjina se z njo sooča enkrat ali nekajkrat mesečno, le nekaj pa vsak teden ali vsak dan. Odgovori so vzpodbudni.



1 74 74,0 74,7 74,7 2

12 12,0 12,1 86,9

3

5 5,0 5,1 91,9

4

5 5,0 5,1 97,0

5 3 3,0 3,0 100,0

Skupaj

99 99,0 100,0


Tabela 26: Porast kajenja Porast kajenja je kot ena izmed vedenjskih posledic stresa prikazana v zgornji tabeli. Kar 74,7 odstotkov vprašanih se s tem nikoli ne sooča, 12,1 odstotka pokadi zaradi stresa več cigaret enkrat ali nekajkrat mesečno, 10,2 odstotka to počne vsak teden ali pogosteje. Zaradi stresa 3 odstotke vprašanih pokadi več cigaret večkrat na dan.





1 63 63,0 63,6 63,6 2

23 23,0 23,2 86,9

3 10 10,0 10,1 97,0

4

3 3,0 3,0 100,0

Skupaj

99 99,0 100,0


Tabela 27: Povečano uživanje alkohola Kot razberemo iz tabele, se pod stresom poraba alkohola pri 63,6 odstotka ne poveča. 23,2 odstotka vprašanih potrebo po alkoholu kot vedenjsko posledico zadovoljuje enkrat ali nekajkrat mesečno, 10,1 odstotka enkrat ali nekajkrat tedensko. Zaskrbljujoče je, da 3 odstotke vprašanih alkohol zlorablja zaradi stresa vsak dan.



1 53 53,0 54,1 54,1 2

28 28,0 28,6 82,7

3

11 11,0 11,2 93,9

4

6 6,0 6,1 100,0

Skupaj 98 98,0 100,0


Tabela 28: Povečano uživanje kofeina Iz tabele odčitamo, da pod vplivom stresa kar 54,1 odstotka nikoli ne uživa več kofeina kot sicer, manj kot tretjina zaradi stresa zaužije več skodelic kave ali drugih napitkov z vsebnostjo kofeina enkrat ali nekajkrat mesečno, manj kot 20 odstotkov pa to počne dnevno ali tedensko.





1 97 97,0 98,0 98,0 2

2 2,0 2,0 100,0

Skupaj

99 99,0 100,0


Tabela 29: Zloraba drog Iz zgornje tabele odčitamo, da zaradi stresa anketirani ne konzumirajo drog kar v 98 odstotkih, pri tem vprašanju je le 2 odstotka vprašanih izbrala oceno 2, kar pomeni, da tovrstno vedenjsko posledico stresa občuti enkrat ali nekajkrat mesečno. Anketirancev nismo spraševali po vrsti nedovoljenih substanc, smo pa z rezultati zelo zadovoljni.



1 59 59,0 59,6 59,6 2

28 28,0 28,3 87,9

3

10 10,0 10,1 98,0

4

1 1,0 1,0 99,0

5

1 1,0 1,0 100,0

Skupaj

99 99,0 100,0


Tabela 30: Motnje v prehranjevanju

Motnje v prehranjevanju so vedenjska posledica, ki jo slabih 60 odstotkov vprašanih ne občuti nikoli, kot je razvidno iz zgornje tabele. 28.3, odstotka občuti tovrstne težave enkrat ali nekajkrat mesečno, dobrih 10 odstotkov enkrat ali nekajkrat tedensko. 2 odstotka anketiranih ima motnje v prehranjevanju vsakodnevno.



Osmo vprašanje: Pesimist in optimist



izrazit pesimist 2 2,0 2,0 2,0

zmeren pesimist 6 6,0 6,0 8,0

niti pesimist, niti optimist

33 33,0 33,0 41,0

zmeren optimist

53 53,0 53,0 94,0

izrazit optimist

6 6,0 6,0 100,0

Skupaj

100 100,0 100,0

Tabela 31: Opredelitev sebe kot optimist ali pesimist Zgornja tabela prikazuje, kako vprašani vidijo sebe, nekateri ljudje so po naravi bolj pozitivno naravnani, drugi pa na stvari gledajo bolj pesimistično, torej v življenju vidijo vse slabše kot je. 2 odstotka vprašanih meni, da so izraziti pesimisti, 6 odstotkov pa sebe vidi kot zmernega pesimista. Tretjina se opredeljuje v kategorijo niti pesimist niti optimist. 53 odstotkov misli, da so zmerni optimisti, 6 odstotkov vprašanih pa je izrazitih optimistov. Vse opisano je razvidno tudi iz spodnjega grafa. Z rezultati smo zadovoljni.

Graf 6: Pesimist in optimist



Deveto vprašanje: V kolikšni meri se strinjate z naslednjimi trditvami?



Izvajam različne motivacijske tehnike in ponavljam afirmacije.

100 1 4 1,83 ,829 ,688

Brez strahu nastopim pred večjo skupino ljudi.

100 1 5 2,77 1,221 1,492

Uživam zdravo hrano in ne izpuščam obrokov.

98 1 5 2,85 1,009 1,018

Redno skrbim za svojo fizično kondicijo.

100 1 5 2,87 1,143 1,306

Če se mi zdi, da moram nekaj spremeniti kljub nasprotovanju drugih, vztrajam.

99 1 5 3,22 1,121 1,256

Včasih si privoščim kakšno razvado. 99 1 5 3,39 ,913 ,833

Ni me sram priznati svojih slabosti in se o njih pogovarjati.

100 1 5 3,41 1,198 1,436

O svojem življenju odločam sam in se ne podrejam željam drugih.

100 1 5 3,44 ,967 ,936

Veljaven N 96

Tabela 32: Strinjanje s trditvami - opisne karakteristike Tabela prikazuje različne trditve. Pri odgovorih so možne ocene od 1 do 5, pri čemer: 1 pomeni, da se anketiranec s trditvijo sploh ne strinja, 2 pomeni, da se s trditvijo strinja v manjši meri, 3 pomeni, da se s trditvijo strinja v srednji meri, 4 pomeni, da se s trditvijo strinja v veliki meri, 5 pomeni, da se s trditvijo strinja v zelo veliki meri. Iz Tabele 32 tako razberemo, da anketiranci najmanj pogosto izvajajo različne motivacijske tehnike in ponavljajo afirmacije. Razvidno je tudi, da imajo vprašani kar velike težave z nastopanjem pred večjo skupino ljudi. V največji meri pa se anketiranci strinjajo s trditvijo, da o svojem življenju odločajo sami in se ne podrejajo željam drugih. Navedno prikazuje tudi Graf 7.



Graf 7: Strinjanje s trditvami – deveto vprašanje Deseto vprašanje: Vpliv pozitivnega mišljenja

N Minimum MaksimumSrednja vrednost


Imam visoko samopodobo. 100 1 5 3,14 1,054 1,112

Z nadzorom misli sem sposoben obvladati stvari in stanja, pred katerimi bi sicer nemočno pokleknil.

100 1 5 3,35 ,957 ,917

Skoraj vsak problem lahko premagam s strokovnostjo, znanjem in razumevanjem.

100 1 5 3,50 ,893 ,798

S svojimi mislimi ustvarjam svoje občutke in vplivam na svoje odločitve.

100 2 5 3,62 ,826 ,682

Zavedam se, da s pomočjo pozitivnih misli ustvarjam pozitivne odnose.

100 1 5 3,91 ,965 ,931

Veljaven N 100 Tabela 33: Vpliv pozitivnega mišljenja



Tabela 33 prikazuje, v kolikšni meri se anketiranci strinjajo z določenimi trditvami, ki se navezujejo na pozitivno mišljenje. Tabela je urejena po naraščajočem zaporedju; s trditvami, ki so naštete najprej, se v povprečju anketiranci strinjajo najmanj, s trditvami naštetimi proti koncu seznama, pa se anketiranci strinjajo v največji meri. Pri odgovorih so možne ocene od 1 do 5, pri čemer: 1 pomeni, da se anketiranec s trditvijo sploh ne strinja, 2 pomeni, da se s trditvijo strinja v manjši meri, 3 pomeni, da se s trditvijo strinja v srednji meri, 4 pomeni, da se s trditvijo strinja v veliki meri, 5 pomeni, da se s trditvijo strinja v zelo veliki meri. Iz tabele vidimo, da se anketiranci s trditvijo »Imam visoko samopodobo«, v povprečju strinjajo najmanj, najbolj pa se zavedajo dejstva, da s pomočjo pozitivnih misli ustvarjajo pozitivne odnose. Poudariti moramo, da imajo vse trditve srednjo vrednost nad oceno 3, kar pomeni, da se anketiranci s trditvami v povprečju strinjajo od srednje do velike mere. Vse navedeno vidimo tudi v spodnjem grafu. Rezultati so nas pozitivno presenetili.

Graf 8: Vpliv pozitivnega mišljenja



2 8 8,0 8,0 8,0 3 36 36,0 36,0 44,0 4 42 42,0 42,0 86,0 5 14 14,0 14,0 100,0

Skupaj 100 100,0 100,0 Tabela 34: »S svojimi mislimi ustvarjam svoje občutke in vplivam na svoje odločitve«



Iz zgornje tabele razberemo, da nihče od anketirancev ni obkrožil oceno 1, kar pomeni, da se niti eden sploh ne strinja s trditvijo, da s svojimi mislimi ustvarja svoje občutke in tako vpliva na svoje odločitve. 8 odstotkov anketirancev se s to trditvijo strinja v manjši meri, več kot tretjina v srednji meri, 42 odstotka v veliki meri ter 14 odstotka v zelo veliki meri.



1 9 9,0 9,0 9,0 2 11 11,0 11,0 20,0 3 48 48,0 48,0 68,0 4 21 21,0 21,0 89,0 5 11 11,0 11,0 100,0

Skupaj 100 100,0 100,0 Tabela 35: »Imam visoko samopodobo« Iz tabele 35 odčitamo, da se skoraj polovica anketirancev strinja s trditvijo, da imajo visoko samopodobo, v srednji meri. Toda po drugi strani, se s to trditvijo sploh ne strinja kar 9 odstotkov vprašanih, v le manjši meri pa se z njo strinja 11 odstotkov. Slaba tretjina vprašanih meni, da imajo visoko samopodobo v večji oziroma zelo veliki meri. Nad tem rezultatom nismo ravno navdušeni.



1 1 1,0 1,0 1,0 2 11 11,0 11,0 12,0 3 38 38,0 38,0 50,0 4 37 37,0 37,0 87,0 5 13 13,0 13,0 100,0

Skupaj 100 100,0 100,0

Tabela 36: »Skoraj vsak problem lahko premagam s strokovnostjo, znanjem in razumevanjem.« Zgornja tabela prikazuje, v kolikšni meri se anketiranci strinjajo s trditvijo , da lahko skoraj vsak problem premagajo s strokovnostjo, znanjem in razumevanjem. 38 odstotkov se jih s to trditvijo strinja v srednji meri, 37 odstotkov v veliki meri, 13 odstotkov pa v zelo veliki meri. S trditvijo se sploh ne oziroma v manjši meri strinja 12 odstotkov vprašanih.





1 1 1,0 1,0 1,0 2 10 10,0 10,0 11,0 3 15 15,0 15,0 26,0 4 45 45,0 45,0 71,0 5 29 29,0 29,0 100,0

Skupaj 100 100,0 100,0 Tabela 37: »Zavedam se, da s pomočjo pozitivnih misli ustvarjam pozitivne odnose.« Iz zgornje tabele lahko vidimo, v kolikšni meri se anketiranci zavedajo, da s pomočjo pozitivnih misli ustvarjajo pozitivne misli. Skoraj tretjina (29 odstotkov) anketirancev se tega dejstva zaveda v zelo veliki meri, slaba polovica (45 odstotkov) pa v veliki meri. Še vedno se dobra tretjina anketirancev zaveda tega dejstva v srednji oziroma v manjši meri. Le 1 odstotek se s to trditvijo sploh ne strinja. Pričujoči rezultati so nas pozitivno presenetili.



1 3 3,0 3,0 3,0 2 11 11,0 11,0 14,0 3 48 48,0 48,0 62,0 4 24 24,0 24,0 86,0 5 14 14,0 14,0 100,0

Skupaj 100 100,0 100,0 Tabela 38: »Z nadzorom misli sem sposoben obvladati stvari in stanja, pred katerimi bi sicer nemočno pokleknil.«

Iz Tabele 38 razberemo ,da se slaba polovica vprašanih (48 odstotkov) z zgornjo trditvijo strinja v srednji meri. 24 odstotkov se z njo strinja v veliki meri, 14 odstotkov pa v zelo veliki meri. 11 odstotkov vprašanih se s to trditvijo strinja v manjši meri, med anketiranci pa so 3 odstotki takšni, ki se s to trditvijo sploh ne strinjajo.



Enajsto vprašanje: V kolikšni meri se strinjate z naslednjimi trdivami?



Noben drug človek ne more negativno vplivati name, na moje zavedanje in prepričanje.

100 1 5 3,07 ,924 ,854

Nikoli ne razmišljam o sebi kot o poražencu. 100 1 5 3,22 ,949 ,901

Zaupam si in razvijam svoj pozitivni notranji govor.

99 1 5 3,30 ,984 ,968

Zavedam se, da sem edinstven in neponovljiv človek.

100 1 5 3,53 1,298 1,686

Brezpogojno verjamem v moč pozitivnega mišljenja.

99 1 5 3,66 ,971 ,942

Znam jasno izraziti, kaj čutim, mislim in hočem. 100 1 5 3,69 ,961 ,923

V morebitnem negativnem položaju poskušam najti dobre strani in priložnosti.

99 1 5 3,72 ,846 ,715

Sem nadarjen, sposoben in učinkovit. 100 2 5 3,77 ,851 ,724

Postavljam si cilje in si prizadevam, da bi jih dosegel.

100 2 5 3,99 ,882 ,778

Veljaven N 97

Tabela 39: Strinjanje s trditvami - opisne karakteristike

Tabela 39 prikazuje, v kolikšni meri se anketiranci strinjajo z določenimi trditvami, navedenimi v tabeli. Tabela je urejena po naraščajočem zaporedju; s trditvami, ki so naštete najprej, se v povprečju anketiranci strinjajo najmanj, s trditvami, naštete proti koncu seznama, pa se anketiranci strinjajo v največji meri. Pri odgovorih so možne ocene od 1 do 5, pri čemer: 1 pomeni, da se anketiranec s trditvijo sploh ne strinja, 2 pomeni, da se s trditvijo strinja v manjši meri, 3 pomeni, da se s trditvijo strinja v srednji meri, 4 pomeni, da se s trditvijo strinja v veliki meri, 5 pomeni, da se s trditvijo strinja v zelo veliki meri. Iz tabele razberemo, da se v povprečju vprašani strinjajo najmanj s trditvijo, da noben drug človek ne more negativno vplivati na njih, na njihovo zavedanje in prepričanje; najbolj pa si prizadevajo, da bi postavljene cilje tudi dosegli. Poudariti moramo, da imajo vse trditve srednjo vrednost nad oceno 3, kar pomeni, da se anketiranci s trditvami v povprečju strinjajo v srednji do velike mere. Vse navedeno vidimo tudi v spodnjem grafu.



Graf 9: Strinjanje s trditvami – enajsto vprašanje

6.2 TEST HIPOTEZ H1: Med spolom in stopnjo pesimizma obstaja povezanost. Ženske so bolj pesimistične od moških. Hipotezo zavrnemo. Podatke analiziramo z analizo povezanosti med lastno opredelitvijo pesimist/optimist (vprašanje 8) in spolom (vprašanje 1). Povezanost izračunamo s pomočjo kontnigenčnega koeficienta (spol je diskretna nominalna spremenljivka, zato ne moremo uporabiti korelacijskega koeficienta). Koeficient znaša 0,278 in je značilen pri p=0,78. Ker je stopnja značilnosti večja od 0,05, ničelne hipoteze (da povezanost med spremenljivkama ne obstaja) ne moremo zavrniti. Zato hipotezo H1 zavrnemo. H2: Med stopnjo izobrazbe in mero pozitivnega mišljenja obstaja pozitivna povezanost. Ljudje z visoko ali univerzitetno izobrazbo ter več razmišljajo bolj pozitivno. Hipotezo zavrnemo. Pri anketirancih namreč ne obstaja značilna korelacija med lastno opredelitvijo pesimist/optimist (vprašanje 8) in stopnjo izobrazbe (vprašanje 3). Korelacijo smo izračunali s pomočjo Spearmanovega korelacijskega koeficienta (obe spremenljivki sta diskretni, ordinalni), ki je negativen in znaša -0,015, kar je značilno pri p=0,880. Ker je stopnja značilnosti večja od 0,05, ničelne hipoteze (da povezanost med spremenljivkama ne obstaja) ne moremo zavrniti. Zato hipotezo H2 zavrnemo.



H3: Osebe, ki v zasebnem življenju opažajo zdravstvene težave zelo redko ali nikoli, jih tudi v delovnem okolju doživljajo redkeje v primerjavi z osebami, ki v zasebnem življenju opažajo zdravstvene težave pogosteje. Hipotezo sprejmemo. Pri anketirancih obstaja značilna korelacija med zdravstvenimi težavami v zasebnem življenju (te predstavimo s seštevkom točk pri podvprašanjih vprašanja 5) in delovnem okolju (te predstavimo s seštevkom točk pri podvprašanjih vprašanja 6). Korelacijo smo izračunali s pomočjo Spearmanovega korelacijskega koeficienta (obe spremenljivki sta diskretni, ordinalni), ki znaša 0,612 in je značilen pri p<0,001. Ker je stopnja značilnosti manjša od 0,05, ničelno hipotezo (da povezanost med spremenljivkama ne obstaja) zavrnemo in sprejmemo hipotezo H3. H4: Med simptomi stresa in zdravstvenimi težavami obstaja pozitivna povezanost. Osebe, ki pri svojem delu pogosteje opažajo več različnih simptomov stresa, se tudi pogosteje soočajo z več različnimi zdravstvenimi težavami. Hipotezo sprejmemo. Pri anketirancih obstaja značilna korelacija med zdravstvenimi težavami v delovnem okolju (te predstavimo s seštevkom točk pri podvprašanjih vprašanja 6) in simptomi stresa (te predstavimo s seštevkom točk pri podvprašanjih vprašanja 7). Korelacijo smo izračunali s pomočjo Spearmanovega korelacijskega koeficienta (obe spremenljivki sta diskretni, ordinalni), ki znaša 0,519 in je značilen pri p<0,001. Ker je stopnja značilnosti manjša od 0,05, ničelno hipotezo (da povezanost med spremenljivkama ne obstaja) zavrnemo in sprejmemo hipotezo H4. H5: Med pozitivnim mišljenjem in odločanjem obstaja povezanost. Tisti, ki razmišljajo pozitivno, se lažje in hitreje odločajo. Hipotezo zavrnemo. Pri anketirancih namreč ne obstaja značilna korelacija med lastno opredelitvijo pesimist/optimist (vprašanje 8) in pozitivnim odločanjem (vprašanje 10/1). Korelacijo smo izračunali s pomočjo Spearmanovega korelacijskega koeficienta (obe spremenljivki sta diskretni, ordinalni), ki znaša 0,119 in je značilen pri p=0,238. Ker je stopnja značilnosti večja od 0,05, ničelne hipoteze (da povezanost med spremenljivkama ne obstaja) ne moremo zavrniti. Zato hipotezo H5 zavrnemo. H6: Med pozitivnim mišljenjem in samopodobo obstaja povezanost. Tisti, ki razmišljajo pozitivno, imajo boljšo samopodobo. Hipotezo sprejmemo. Pri anketirancih obstaja značilna korelacija med pozitivnim mišljenjem (vprašanje 8) in samopodobo (vprašanje 10/2). Korelacijo smo izračunali s pomočjo Spearmanovega korelacijskega koeficienta (obe spremenljivki sta diskretni ordinalni), ki znaša 0,346 in je značilen pri p<0,001. Ker je stopnja značilnosti manjša od 0,05, ničelno hipotezo (da povezanost med spremenljivkama ne obstaja) zavrnemo in sprejmemo hipotezo H6.



H7: Med pozitivnim mišljenjem in reševanjem problemov obstaja povezanost. Tisti, ki razmišljajo pozitivno, premagajo še tako težke probleme. Hipotezo sprejmemo. Pri anketirancih obstaja značilna korelacija med pozitivnim mišljenjem (vprašanje 8) in samopodobo (vprašanje 10/3). Korelacijo smo izračunali s pomočjo Spearmanovega korelacijskega koeficienta (obe spremenljivki sta diskretni ordinalni), ki znaša 0,323 in je značilen pri p=0,001. Ker je stopnja značilnosti manjša od 0,05, ničelno hipotezo (da povezanost med spremenljivkama ne obstaja) zavrnemo in sprejmemo hipotezo H7. H8: Med pozitivnim mišljenjem in odnosi obstaja povezanost. Tisti, ki razmišljajo pozitivno, ustvarjajo pozitivne odnose. Hipotezo zavrnemo. Pri anketirancih namreč ne obstaja značilna korelacija med lastno opredelitvijo pesimist/optimist (vprašanje 8) in pozitivnostjo odnosov (vprašanje 10/4). Korelacijo smo izračunali s pomočjo Spearmanovega korelacijskega koeficienta (obe spremenljivki sta diskretni ordinalni), ki znaša 0,169 in je značilna pri p=0,092. Ker je stopnja značilnosti večja od 0,05, ničelne hipoteze (da povezanost med spremenljivkama ne obstaja) ne moremo zavrniti. Zato hipotezo H8 zavrnemo. H9: Med pozitivnim mišljenjem in uspešnostjo obstaja povezanost. Tisti, ki razmišljajo pozitivno, so uspešnejši. Hipotezo sprejmemo. Pri anketirancih obstaja značilna korelacija med pozitivnim mišljenjem (vprašanje 8) in samopodobo (vprašanje 10/5). Korelacijo smo izračunali s pomočjo Spearmanovega korelacijskega koeficienta (obe spremenljivki sta diskretni ordinalni), ki znaša 0,369 in je značilen pri p<0,001. Ker je stopnja značilnosti manjša od 0,05, ničelno hipotezo (da povezanost med spremenljivkama ne obstaja) zavrnemo in sprejmemo hipotezo H9.



7. ZAKLJUČEK 7.1 KRITIČNA ANALIZA IN UGOTOVITVE S pomočjo raziskave smo dobili vpogled v stresne dejavnike, simptome in posledice stresa ter soočanje s stresom med naključnimi osebami iz različnih organizacij. Vprašalnik je izpolnilo 100 oseb, kar je zadosti velika številka za pridobitev zanesljivih rezultatov. Anketiranci so stari med 19 in 55 let, od tega je 66 odstotkov žensk in 34 odstotkov moških, vsi pa so v delovnem razmerju. Dobra polovica vprašanih ima končano srednjo šolo ali manj, 14 odstotkov višjo šolo, 29 odstokov visoko ali univerzitetno izobrazbo ter 2 magisterij ali več. Kar 43 odstotkov anketirancev opisuje svoje delo kot stresno v srednji meri, 41 odstotkov pa kar v večji meri.15 odstotkov ljudi pa svoje delo opisuje kot zelo stresno. Posledično prinaša stresno delo tudi psihološke simptome distresa, med katerimi so najbolj pogoste napetost, nepotrpežljivost in zaskrbljenost. Med odgovori se pogosto znajdejo tudi druge posledice distresa – nespečnost, težave s hrbtenico in želodcem, glavobol in povečano uživanje kofeina, redkeje se pojavljajo zloraba drog, astma in kožne bolezni. Nekateri ljudje so po naravi bolj pozitivno naravnani, drugi pa na stvari gledajo bolj pesimistično, torej v življenju vidijo vse slabše kot je. Tretjina vprašanih ni niti pesimistov niti optimistov, več kot polovica vprašanih pa je zmernih optimistov. Za obvladovanje stresa je med drugimi načini pomembno tudi izvajanje različnih motivacijskih tehnik in ponavljanje afirmacij. Žal se te metode vprašani skoraj nikoli ne poslužujejo. O svojem življenju v veliki meri odločajo sami in se ne podrejajo željam drugih, kar je zanesljivo dober rezultat. Med pozitivnim mišljenjem in odnosi obstaja povezanost; tisti, ki razmišljajo pozitivno, ustvarjajo pozitivne odnose. Skoraj tri četrtine vprašanih se tega dejstva zaveda v veliki meri. Razočaral pa nas je podatek, da se samo tretjina vprašanih strinja s trditvijo, da imajo visoko samopodobo. Zadovoljni pa smo z dejstvom, da si anketiranci postavljajo cilje in si v veliki meri prizadevajo, da bi jih dosegli. Postavljanje ciljev je namreč ena od uspešnih metod za preprečavanje in obvladovanje stresa. Analiza vprašalnikov je prinesla pričakovane razultate; dobro je, da je več kot polovica vprašanih zmernih do izrazitih optimistov, slabo pa, da svoje delo opisuje kot stresno več kot polovica vprašanih v srednji oziroma veliki meri. Z raziskavo smo prišli tudi do razveseljujočih ugotovitev, in sicer smo uspešno dokazali, da med pozitivnim mišljenjem in samopodobo, reševanjem problemov ter uspešnostjo obstaja povezanost. Tisti, ki namreč razmišljajo pozitivno, imajo boljšo samopodobo, premagajo še tako težke probleme ter so uspešnejši. 7.2 PREDLOGI ZA NADALJNJE RAZISKOVANJE Kot predlog za nadaljnje raziskovanje lahko podamo to, da bi si zaradi bolj natančnih rezultatov, izbrali večji vzorec. Glede na naše rezultate, lahko opazimo, da se ni odzvalo veliko tistih, ki imajo magisterij ali več. Tako smo ovrgli hipotezo, da med stopnjo izobrazbe in mero pozitivnega mišljenja obstaja pozitivna povezanost, saj je trenutna slika o stopnji izobrazbe bolj na strani tistih, ki so odgovarjali v večini.



Za nadaljnje raziskovanje ter bolj točne rezultate, bi bilo na različnih delovnih mestih potrebno zajeti enake deleže zaposlenih z univerzitetno izobrazbo ter več. S tem bi se dobila dejanska slika o povezanosti med pozitivnim mišljenjem in stopnjo izobrazbe ter simptomi stresa in zdravstvenimi težavami. 7.3 ZAKLJUČNA MISEL Zavedanje izvorov stresa je prvi korak na poti k učinkovitemu obvladanju stresa. Včasih pomaga, če stvari pogledamo z nekoliko večje razdalje in se vprašamo, zakaj v resnici doživljamo stres. Utrujajoči prepiri z najbližjimi, ki vodijo v slepo ulico, ali pa neobvladljive finančne težave nedvoumno poslabšajo delovno učinkovitost. Slaba koncentracija in raztresenost pogosto povzročata hude napake in nesreče pri delu. Zaradi škodljivega stresa v najožjem krogu smo na splošno manj odporni in se neprimerno slabše spoprijemamo s pritiski in obremenitvami na delovnem mestu. Po drugi strani pa nam urejeno družinsko življenje z malo skrbi pomaga kljubovati tudi večjim pritiskom, da ne občutimo škodljivega stresa. Vpliv škodljivega stresa pa poteka tudi v obratni smeri, saj lahko naporen dan v službi skali odnose z domačimi. Še preden se tega sploh zavemo, se znajdemo v začaranem krogu. Stresu se je torej treba odločno upreti na vseh življenjskih področjih. Kot smo videli, obstaja več načinov za reševanje stresnih situacij. Med njimi je gotovo pomembno pozitivno mišljenje, saj z njim lahko uravnavamo različna življenjska področja. Prepričanja, ki smo jih ustvarili z urjenjem v pozitivnem mišljenju, nam dajejo novih življenjskih moči in iz globin naše zavesti usmerjajo naša hotenja in ravnanja. Posledično imamo več pozitivne energije, katero usmerjamo v odnose in aktivnosti, ki so nam všeč.



8. LITERATURA IN VIRI - Battison, T. (1999) Premagujem stres, Državna založba Slovenije, Ljubljana. - Besser – Siegmund, C. (2002) Moč pozitivnih misli, Mladinska knjiga, Ljubljana. - Braham, B. (1994) Managing Stress, Irwin, New York. - Černigoj Sadar, N. (2002) Stres na delovnem mestu. - Coleman, V. (1987) Stres in vaš želodec, Mladinska knjiga, Ljubljana. - Cunningham, B. (1997) The Stress Management Sourcebook, Lowell House, Los Angeles. - Davidson, J. (1997) The Complete Idiot;s Guide to Managing Stress, Alpha books, New York. - Dernovšek, M. J., Gorenc, M., Jeriček, H. (2006) Ko te strese stres, Tiskarna knjigoveznica Radovljica, Ljubljana. - Di Martino, V., Musri, M. (2001) Guidance for the prevention of stress and violance at the workplace, Department of occupational safety and health Malaysia, Kuala Lumpur. - Douglass, M., Douglass, D. (1993) Manage Your time Your Work Yourself, Amacom, New York. - Hay, L. (1994) Življenje je tvoje, Iskanja, Ljubljana. - Ihan, A., Simonič Vitrih, M. (2005) Stres na delovnem mestu in spoprijemanje z njim, Kaj lahko naredim, da živim v sožitju s stresom?, ARX, Ljubljana. - Janiv, G. (1995) Burnout, Absenteeism, and the Overtime Decision, Journal of Economic Psychology, London. - Keyes, K. (1998) Vodnik k višjemu zavedanju, Založba GANEŠ, Kranj. - Kezele, A.-P. (1995) Transcendentalna meditacija – korak naprej, Center za transcendentalno meditacijo, Maribor. - Looker, T., Gregson, O. (1993) Obvladajmo stres, Kaj lahko z razumom storimo proti stresu, Cankarjeva založba, Ljubljana. - Luban Plozza, B., Pozzi, U. (1994) V sožitju s stresom, Državna založba Slovenije, Ljubljana. - Pagon, M. (2005) Organizacijsko vedenje, poglavja iz Organizacijske psihologije, Organizacijsko vedenje. - Pagon, M. (2007) Zapiski predavanj – prosojnice, Osnove organizacijskega vedenja. - Peale, N.-V.. (1992) Zmorem, če to verjamem, Mohorjeva družba, Celje. - Pettinger, R. (2002) Stress Management, Capstone Publishing, Oxford. - Powell, T. (1997) Stress free living, Dorling Kindersley Limited, London. - Schmidt, A. (2001) Najmanj kar bi morali vedeti o stresu, Narodna in Univerzitetna knjižnica , Ljubljana. - Selič, P. (1999) Psihologija bolezni našega časa, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana. - Spielberger, C. (1985) Stres in tesnoba, Tiskarna Jože Moškrič, Ljubljana. - Sunderland, V. J., Cooper, C.L. (1999) Understanding Stress, A psychological Perspective for Health Professionals, Chapan and Hall, London. - Treven, S. (2005) Premagovanje stresa, GV založba, Ljubljana. - Youngs, B. (2001) Obvladovanje stresa za ravnatelje in druge vodstvene delavce v vzgoji in izobraževanju, Educy, Ljubljana.



Spletne strani - http://www.dominor.si/stres/, 06.04.2008 - http://www.revitalizacija.si, 23.04.2008 - http://www.persen.si/kako_prepoznate_stres/, 08.04.2008 - http://www.ogp-cresnovci.si/dokumenti/Stres_in_izgorelost.pdf, 15.05.2008 - http://www.tosemjaz.net/clanki/78/, 03.06.2008



9. PRILOGE 9.1 Priloga 1: Seznam slik, tabel in grafov KAZALO SLIK Slika 1: Potek stresne situacije 5 Slika 2: Odnos med stresom in učinkovitostjo 5 Slika 3: Prag stresa 16 KAZALO TABEL Tabela 1: spol 23 Tabela 2: starost – opisne karakteristike 23 Tabela 3: statorst 23 Tabela 4: stopnja izbrazbe 24 Tabela 5: stopnja izobrazbe – opisne karakteristike 24 Tabela 6: stresnost dela 26 Tabela 7: stresnost dela – opisne karakteristike 26 Tabela 8: zdravstvene težave v zasebnem življenju – opisne karakteristike 27 Tabela 9: zdravstvene težave v zasebnem življenju – seštevek točk 28 Tabela 10: zdravstvene težave v delovnem okolju – opisne karakteristike 29 Tabela 11: zdravstvene težave v delovnem okolju – seštevek točk 31 Tabela 12: posledice stresa v zadnjih šestih mesecih 32 Tabela 13: glavobol 33 Tabela 14: težave s hrbtenico 34 Tabela 15: težave z želodcem 34 Tabela 16: astma 34 Tabela 17: alergija 35 Tabela 18: kožne bolezni 35 Tabela 19: zvišan krvni pritisk 36 Tabela 20: težave s srcem 36 Tabela 21: nespečnost 37 Tabela 22: nočne more 37 Tabela 23: anksioznost 38 Tabela 24: različni strahovi 38 Tabela 25: depresija 39 Tabela 26: porast kajenja 39 Tabela 27: povečano uživanje alkohola 40 Tabela 28: povečano uživanje kofeina 40 Tabela 29: zloraba drog 41 Tabela 30: motnje v prehranjevanju 41 Tabela 31: opredelitev sebe kot optimist ali pesimist 42 Tabela 32: strinjanje s trditvami – opisne karakteristike 43 Tabela 33: vpliv pozitivnega mišljenja 44 Tabela 34: »S svojimi mislimi ustvarjam svoje občutke in vplivam na svoje odločitve« 45 Tabela 35: »Imam visoko sampodobo« 46 Tabela 36: »Skoraj vsak problem lahko premagam s strokovnostjo, znanjem in razumevanjem« 46



Tabela 37: »Zavedam se, da s pomočjo pozitivnih misli ustvarjam pozitivne odnose« 47 Tabela 38: »Z nadzorom misli sem sposoben obvladati stvari in stanja, pred katerimi bi sicer nemočno pokleknil« 47 Tabela 39: strinjanje s trditvami – opisne karakteristike 48 KAZALO GRAFOV Graf 1: stopnja izobrazbe 24 Graf 2: stresnost dela 26 Graf 3: zdravstvene težave v zasebnem življenju – povprečna točkovanja posameznih podvprašanj 27 Graf 4: zdravstvene težave v delovnem okolju – povprečna točkovanja posameznih podvprašanj 30 Graf 5: glavobol – najbolj pogosta težava 33 Graf 6: pesimist in optimist 42 Graf 7: strinjanje s trditvami – deveto vprašanje 44 Graf 8: pozitivno mišljenje 45 Graf 9: strinjanje s trdivami – enajsto vprašanje 49 9.2 Priloga 2: Anketni vprašalnik Spoštovani! Moje ime je Andreja Kupljenk, absolventka Fakultete za organizacijske vede v Kranju, kjer pod mentorstvom dr. Milana Pagona opravljam diplomsko nalogo z naslovom Stres in pozitivno mišljenje. Z izpolnjevanjem vprašalnika, ki je pred vami, mi boste pomagali pri njeni izdelavi. Anketni vprašalnik je popolnoma anonimen, vsi podatki bodo uporabljeni izključno za potrebe raziskave. Vnaprej se vam zahvaljujem za vas čas in odgovore! Andreja Kupljenk 1. Spol: 1 - ženska 2 - moški 2. Starost: _____let 3. Stopnja izobrazbe: 1 - srednja izobrazba ali manj 2 - višja izobrazba 3 - visoka ali univerzitetna izobrazba 4 - magisterij ali več 4. V kolikšni meri bi svoje delo opisali kot stresno? 1 - sploh ne 2 - v manjši meri 3 - v srednji meri

4 - v veliki meri



5 - v zelo veliki meri 5. Kako pogosto ste v zadnjih šestih mesecih V VAŠEM ZASEBNEM ŽIVLJENJU (doma, v odnosih z družino, prijatelji itd.) občutili naslednje pojave? 1 - nikoli 2 - 1x na mesec ali nekajkrat mesečno 3 - 1x na teden ali nekajkrat tedensko 4 - 1x na dan 5 - večkrat na dan

Napetost 1 2 3 4 5

Nepotrpežljivost 1 2 3 4 5

Razdraženost 1 2 3 4 5

Zaskrbljenost 1 2 3 4 5

Raztresenost 1 2 3 4 5

Omahljivost 1 2 3 4 5

Težave s koncentracijo 1 2 3 4 5

6. Kako pogosto ste v zadnjih šestih mesecih V VAŠEM DELOVNEM OKOLJU občutili naslednje pojave?

1 - nikoli 2 - 1x na mesec ali nekajkrat mesečno 3 - 1x na teden ali nekajkrat tedensko 4 - 1x na dan 5 - večkrat na dan

Napetost 1 2 3 4 5

Nepotrpežljivost 1 2 3 4 5

Razdraženost 1 2 3 4 5

Zaskrbljenost 1 2 3 4 5

Raztresenost 1 2 3 4 5

Omahljivost 1 2 3 4 5

Težave s koncentracijo 1 2 3 4 5

7. Kako pogosto ste v zadnjih šestih mesecih občutili naslednje težave?

1 - nikoli 2 - 1x na mesec ali nekajkrat mesečno 3 - 1x na teden ali nekajkrat tedensko 4 - 1x na dan 5 - večkrat na dan

1. Glavobol. 1 2 3 4 5 2. Težave s hrbtenico. 1 2 3 4 5 3. Težave z želodcem. 1 2 3 4 5 4. Astma. 1 2 3 4 5 5. Alergija. 1 2 3 4 5 6. Kožne bolezni. 1 2 3 4 5 7. Zvišan krvni pritisk. 1 2 3 4 5 8. Težave s srcem. 1 2 3 4 5



9. Nespečnost. 1 2 3 4 5 10. Nočne more. 1 2 3 4 5 11. Anksioznost (tesnoba). 1 2 3 4 5 12. Različni strahovi (fobije). 1 2 3 4 5 13. Depresija. 1 2 3 4 5 14. Porast kajenja. 1 2 3 4 5 15. Povečano uživanje alkohola. 1 2 3 4 5 16. Povečano uživanje kofeina. 1 2 3 4 5 17. Zloraba drog. 1 2 3 4 5 18. Motnje v prehranjevanju. 1 2 3 4 5

8. Nekateri ljudje so po naravi bolj pozitivno naravnani, drugi pa na stvari gledajo bolj pesimistično, torej v življenju vidijo vse slabše kot je. Kako bi glede tega opredelili sebe?

1 - izrazit pesimist 2 - zmeren pesimist 3 - niti pesimist, niti optimist 4 - zmeren optimist 5 - izrazit optimist

9. V kolikšni meri se strinjate z naslednjimi trditvami?

1 - sploh ne 2 - v manjši meri 3 - v srednji meri

4 - v veliki meri 5 - v zelo veliki meri

TRDITVE Brez strahu nastopim pred večjo skupino ljudi.

1 2 3 4 5

Če se mi zdi, da moram nekaj spremeniti kljub nasprotovanju drugih, vztrajam.

1 2 3 4 5

Ni me sram priznati svojih slabosti in se o njih pogovarjati.

1 2 3 4 5

O svojem življenju odločam sam in se ne podrejam željam drugih.

1 2 3 4 5

Redno skrbim za svojo fizično kondicijo. 1 2 3 4 5 Uživam zdravo hrano in ne izpuščam obrokov.

1 2 3 4 5

Izvajam različne motivacijske tehnike in ponavljam afirmacije.

1 2 3 4 5

Včasih si privoščim kakšno razvado. 1 2 3 4 5 10. V kolikšni meri se strinjate z naslednjimi trditvami? 1 - sploh ne 2 - v manjši meri 3 - v srednji meri

4 - v veliki meri 5 - v zelo veliki meri



1. S svojimi mislimi ustvarjam svoje občutke in vplivam na svoje odločitve.

1 2 3 4 5

2. Imam visoko samopodobo. 1 2 3 4 5 3. Skoraj vsak problem lahko

premagam s strokovnostjo, znanjem in razumevanjem.

1 2 3 4 5

4. Zavedam se, da s pomočjo pozitivnih misli ustvarjam pozitivne odnose.

1 2 3 4 5

5. Z nadzorom misli sem sposoben obvladati stvari in stanja, pred katerimi bi sicer nemočno pokleknil.

1 2 3 4 5

11. V kolikšni meri se strinjate z naslednjimi trdivami?

1 - sploh ne 2 - v manjši meri 3 - v srednji meri

4 - v veliki meri 5 - v zelo veliki merI

1. Znam jasno izraziti, kaj čutim, mislim in hočem. 1 2 3 4 5 2. Sem nadarjen, sposoben in učinkovit. 1 2 3 4 5 3. Nikoli ne razmišljam o sebi kot o poražencu. 1 2 3 4 5 4. Brezpogojno verjamem v moč pozitivnega mišljenja. 1 2 3 4 5 5. Noben drug človek ne more negativno vplivati name,

na moje zavedanje in prepričanje. 1 2 3 4 5

6. Zavedam se, da sem edinstven in neponovljiv človek. 1 2 3 4 5 7. Zaupam si in razvijam svoj pozitivni notranji govor. 1 2 3 4 5 8. Postavljam si cilje in si prizadevam, da bi jih dosegel. 1 2 3 4 5 9. V morebitnem negativnem položaju poskušam najti dobre

strani in priložnosti. 1 2 3 4 5

stres in pozitivno miŠljenje

Documents