tancot na dusata, akile eminova

-- . 2.5 : , , . ( ). . . . , .

:

. -. http://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/2.5/mk . . __________________________________________________________

Tancot na du{ata

I Sonceto zajde predvreme, re~isi bez zajdisonce. Neboto se namurti, se zavitka vo temnina i naglo po~na da crnee. Kako progoneti od poluden yver, crnite i ste`nati oblaci od uplav se tresea nad zemjata, se sobiraa vo grst dumani, go zamagluvaa vozduhot i se vrtea vo krug o~ekuvaj}i vo sekoj mig da gi rasprsne nepobedlivata mo} na stra{nata furija. Od silinata na zdivenite molwi svetkavicite vo temninata se budea kako izgladneti lamji, se zgusnuvaa vo ve~erni senki, sli~ni na oslepeni seni{ta obvieni so crna pra{ina od bakarni tro{ki i udiraa nasekade kako barabani. Se isturi poroen temen do`d. Krupni kapki kako sa~mi se raznesoa od silata na viulicata nebare nadojdena od pekolot, i so seta svoja grubost po~na da gi otkriva pokrivite na ku}ite. Kalliva poplava kako vodopad se strupoli od visinite, a po nea zaplovija iskornati drvja, otpadoci od kanti, razurnati domovi... Toa be{e nadzemnata stihija; viulica {to se prestoruva vo me~ koj gi kine kako plen i gi rasprsnuva glasovite i ~udnite od lelek i smea ispome{ani svirki, duri i po

1

Tancot na du{ata

najtesnite sokaci i premini na opusto{enoto mesto. Nad starata ku}a izgradena od kamen, seta is~adena i zatrupana od sekakvi otpadoci {to gi donese razbesnetoto nevreme, taa ve~er ja nema{e yvezdata koja ve}e eden mesec trpere{e kako pogrebna sve}a. Dvorot be{e {irok. Dve visoki, no ne mnogu razgraneti drvja, neprestano se lulaa kako dve ludi ni{alki, kako pijani straàri vo no}na smena. Vo taa neobi~na scena, ènata prestorena vo starica, potonata vo son kako vo nesvestica, ja igra{e svojata posledna rolja od ìvotot. Provevot od {irum otvorenata vrata i maliot prozorec so kapaci se pretvori vo silna {lakanica {to surovo ja razbudi. Trepkaj}i polubudno, kako zate~ena vo te{ka krivica {to potonala vo takov ko{maren son, si prispomna so napor, otkoga li samo sedi vaka sklup~eno potprena na yidot, koga i kako voop{to zaspala. Po~uvstvuva gor~ina vo ustata, od koja sakaj}i da se oslobodi izgovori glasno: "Ah, }erko!.." od {to site damari po~naa zasileno da bijat kako viulicata nadvor i istovremeno da trpnat od pomislata na morni~avata jasnost na ispletkanite odlomki od ostrinata na ko{marniot son. Ja istegna glavata nanapred i po~uvstvuva kako neprijatno studenilo go osvo2

Tancot na du{ata

juva stutkanoto telo. Ne se pokri tuku samo gi potkrena malku nozete, gi povle~e do ve}e visnatite i zalepeni do koà gradi, gi vrza obete race okolu isu{enite noze i so seta teìna od glavata izroni me|u nivnata praznina.

3

Tancot na du{ata

II Nadvor stihijata proro~ki zapoveda{e niz viuli~nata trevoga i ja pusto{e{e mislata na zarobeni~kata vo taa divina koja bessilno trepere{e vo zatemnetiot konak od nebesnata prav. Vo nea se naseluva{e pustelijata i vo sekoj mig moè{e da ja raznese viulicata kako isu{ena granka. So zanemen lelek i vreskot, vo stati~niot pogled na ispla{enata èna se pojavi stra{nata bura i dalgite od poludenite vodi {to s u{te ja nosea nejzinata }erka. - Mamo! Majko ne davaj me... izvadi me majko... spasi me od vodava, }e me odnese... Majko... majko moja!.. Glasot na }erkata kako dale~na sirena vie{e vo u{ite na ma|epsanata majka, koja ne trepnuvaj}i stoe{e samo taka i gleda{e kako si igraat dalgite so ìvotot na nejzinoto ~edo. Matnata voda zatemneta od kal i pritisnata od sekakvi otpadoci i podmolni udari od drvja, ja pretvora{e mladata devojka vo zrnce prav, dodeka vo vozduhot se sleva{e zadu{liva simfonija od pridu{eni i rasteglivi grme`livi zvuci koi oèsto~eno ja rastresuvaa celata okolina. Seta taa gruba muzika gi potisnuva{e vnatre{nite pisoci na majkata, ~ii o~i se4

Tancot na du{ata

razgoruvaa vo crven ogan i plamtea so neiscrpna qubov. I povtorno, taa stoi taka grizej}i gi ve}e ispokasanite usni, seta vo gr~evi, slu{aj}i gi sopstvenite stenkawa prestoreni vo zamra~eni {epoti. - Ah, Gospode, ne moàm... nemam sila... Gospode... ne moàm da ja spasam!.. Isto{tenata vdovica bolni mornici ja polazija po nozete s do kolkovite. Napravi naglo dvièwe i za moment go izgubi potpira~ot od kolenata,no sepak uspea da se zadrì da ne se strupoli na podot. - Boè, pa ova e samo eden lo{ son, }e se vrati taa... - se ute{i. Otkako malku se pribra, nagonski stana i so vozbudliva brzina go zatvori prozorecot koj neprestajno sozdava{e istovremeno tapi i treskavi~ni udari. Vedna{ potoa se vrati vo prvi~nata polo`ba, vo koja ostana mnogu dolgo. Se zagleda kon otvorenata vrata i povtorno se sekna od nesakanite snovidenija. Vo ustata po~uvstvuva kako krcka suva zemja me|u zabite. Studeniloto i se ra{iri od kolkovite s do utrobata, kako struja od silen veter, koj ~as ja predava na poludenite branovi ~as ja isfrla na kopnoto. Vo isto vreme po~na da se davi vo sopstvenata pot {to te~e{e po teloto.

5

Tancot na du{ata

Nadvor pobesnetoto nevreme juri{a{e preku brazdi i potoci, do`dot se zasiluva{e kako da iste~uva od golemo korito, gi kisne{e starite dipli ~ergi vo odajata. Sekoj mig se isturaa novi branovi od do`d, nezapirlivo udiraa, nasekade se viore{e stra{na vreva, kapkite se udvojuvaa na prozorcite, na tavanskite okna, vrz pokrivite se tiskaa iljadnici kapki koi gi zaglu{uvaa u{ite i gi zaslepuvaa o~ite na nemo}nata èna.

6

Tancot na du{ata

III Povtorno pred nea se pojavija grdite sliki od sonot... ôve~ki figuri so oroseni glavi, od koi nekoi kako trupovi, {egovito gledaa kon majkata, koja se sviva{e od bolka so racete prilepeni na stomakot bez da ispu{ti glas, dodeka mladata devojka se davi i vodi te{ka bitka za ìvot. Decata ja prekinuvaa igrata, a majkite doilki gi odvojuvaa doen~iwata od svoite gradi, site qubopitno istr~uvaa od site strani, nikoj ne saka{e da go ispu{ti toj mig; site sakaa da vidat dali majkata }e podade raka na }erkata, dali }e ja izroni daveni~kata potopena do gu{a i zgme~ena kako peperutka od dalgite. Prepariranata majka dogoruva{e kako jaglen od vizba ~uvstvuvaj}i gi odblesocite na neprirodniot son. Se nao|a{e vo ~amec na vozbudi, ~amec koj potonuva i na koj ve}e mu nema spas, i se prestoruva{e, kutrata, vo trup koj se raspa|a od rani {to se {irat. Vo istiot moment na nejzinoto lice pa|a{e svetlina od sekavicite koi ja osvetluvaa nejzinata agonija. Treperej}i od krikot na nemata du{a,majkata ne moè{e da go smiri triumfalnoto yvonewe na glasot na ~edoto koj se sleva{e vo dolgi pti~ji krikovi; se naseluva{e vo nea u{te pogolem7

Tancot na du{ata

nered od glasovite koi gasnea i povtorno se javuvaa, a solzite gi orosuvaa izgorenite usni, ~emree{e kako isu{en list na razni{ano drvo. Niz sobata se ra{iri miris od navla`nat pepel. Oxakot se napolni so voda i od maloto }umbe po~naa da isparuvaat nedogorenite àr~iwa. Mirisot ja zadu{i ostarenata èna i taa bezumno istr~a vo dvorot. Silno se zaka{la, a gradite i damarite po liceto i vratot ~ini{ ispopukaa od naporot {to mora{e da go dade. Ispluka nekolku kapki krv i za moment kako da prestanaa i ka{licata i viulicata. Odedna{ pustelijata onemi, vo dvorot drvjata prestanaa da se ni{aat, maglata od pra{ina kako oblak se digna kon neboto. Skamenetata majka se zagleda pod nozete vo krvta na zemjata, klekna i so prstite ja dopre, ja oseti toplata krv. - Gotovo e, tivko izusti i se pristori deka tokmu sega vo istiot mig }e umre, otkako pretrpe no}eska tolkav strav. Zatreperi seta i posaka samo edno, {to pobrzo da zavr{i ovaa prokleta rabota. Od nejzinite gradi be{e gotovo da se izlee strasna molitva... - Gospode, olesni, a ne ote`nuvaj! Gospode, zavr{i so dobro... Amin! Krvta od ustata iste~uva{e bes{umno, a no}ta stanuva{e s potemna i pomol~aliva. Koskite i ìlite se tegnea so8

Tancot na du{ata

tapa bolka, koàta po teloto po kojznae koj pat trpne{e, vo nozete se zabivaa mali ostri i studeni igli, a o~ite ve}e ja bolea od napregnatoto vyirawe vo temninata, od koja o~ekuva{e vo sekoj mig da se pojavi }erka . Za nea s u{te postoe{e mo`nost i skriena nade` deka taa }e se pojavi. Gi krena o~ite i visoko nad sebe kako niz magla ja vide kako sleguva i se dobliùva. Crnite i bujni kosi na mladata devojka se razlevaa pred nea i ja pliskaa kako potopeni kam{ici. Kutrata, popusto se trude{e da go fati pogledot. Na momenti toa kako da uspeva{e, no vedna{ potoa dobiva{e silni udari kako od lastregarki. Poradi tie zasileni i harmoni~ni dvièwa koi vo sekoj mig se sloùvaa vo novi sliki, pogledot na ubavata devojka be{e ~uden i nerazbirliv za plameno odu{evenata èna. Istovremeno }erkata ja gleda{e so pogled {to strada, gladuva i bara, so retka nasmevka, so glas {to ja dovikuva od dale~ini, ja ispolnuva za mig majkata so sre}a, radost, no i zloba i taga. Ne, ne moè{e kutrata majka da im oddolee na tie pogledi ,na taa kako stihija vozbudliva nasmevka, kako besmrten Bog so postojana vedrina. Vo istiot moment po~uvstvuva kako uìva vo toa nestvarno prisustvo, vo taa nesvesna verba deka }erka ne e tuginka {to ja gleda prvpat, tuku deka taa e, sepak, nejzinoto ~edo, sre}no i9

Tancot na du{ata

gordo sozdanie so ve~na radost i semo`na neminliva ubavina. - Kakvi prividenija!.. Ah, Gospode, ne izma~uvaj me ve}e, ~edoto moe ne e izme{ano vo pravot na oblacite! Zazbivtana od strav od sopstvenoto prisustvo, saka{e da ja rastera taa stra{na praznina od sebe. Nemo}no se predade na du{evnata ubedenost, se predade so volja na poslu{no dete, topej}i se kako dogorena sve}a koja vo sekoj moment moè napolno da zgasne. Ni{to ve}e, ni{to ne moè{e da go odrì vo ìvot toj àlen plamen, s naokolu mirisa{e na gnilo. Vleze vo sobata re~isi lazej}i, predizvikana od {tamata vo odajata, saka{e da ja razxvaka i taka da ja sokrie bolkata, no taa ja oddipli kako od te{ka rolna, i tagata od nea se razlea po mra~nata odaja. Dlabokite i vtisnati br~ki na pocrnetoto ~elo, otkrivaa deka taa e èna so ta`na sudbonosna smisla potopena vo maka i ve}e saka da go napu{ti svetot, da ja izbri{e luznata na nesre}ata. Spomenite bavno i zdodevno se taloèa vo nejzinata rasklatena glava i so seta lutina i gnev, kako branovi od visini, vo sudir so odblesocite na vrelite se}avawa, bespo{tedno gi iskopuvaa br~kite po liceto.

10

Tancot na du{ata

IV

Nastanot od nejzinoto minato se slu~i so takvo zabrzano tempo, {to ja ostavi bavno da gori vo edno dolgo mol~ewe pred makata {to se za~na vo nejzinoto srce. Taa, mnogu malku, re~isi i ne zboruva{e za poplavata, iako postojano misle{e na nea. I pove}e od o~igledno be{e deka vo nejzinata sovest ima ne{to {to ja prekoruva za toa {to se slu~i. Sonot ne be{e edinstvenata pri~ina {to povtorno zapadna vo edna vakva panika do prebleduvawe. Re~isi so sekojdnevnoto tonewe na kve~erinata go beleè{e toneweto na nejzinoto prvo ~edo i na doma}inot, ~ovekot nejzin. Go doìvuva{e seto toa vo edna mra~na treska {to postojano yve~ka i se plete pred nejzinite o~i, a vo u{ite odeknuvaa melodi~ni taguvawa so nemo}ni povici, dovikuvawa i trpeti. Nikako ne uspeva{e da gi pobedi tie studeni povevi {to gi izgonija nejzinite najmili od beliot svet. Za nea ni{to ne be{e razli~no. Vo toa bezna~ajno vreme, navidum sudreno vo isto mesto, s zgina i pomina odedna{; ostana samo mirisot na zgasnatata lava {to ja voskresnuva tagata vo nea, {to ja tera so ogromen zamav da ja11

Tancot na du{ata

slu{a mo}ta na branovite koi pritaeno di{at i se kr{at od grebenite. Zanemena vo razviorenite skrieni sili, si pomisli vo sebe: - Da, toj den, toj den be{e nesre}en, toj den be{e den na pekolot!.. Dodeka cvrsto ja stegav na gradite, mojata male~ka ne be{e svesna za ona {to ni se zakanuva. Vrtlogot na nadojdenata matna poplava kako lamja gi graba{e i golta{e lu|eto. Me|u tie davenici be{e i moeto postaro }erki~e. Ah, doma}inot moj. Oh, ~ovekot moj, kolku samo be{e sre}en koga mu go podadov vo racete na{eto prvo bebe. So trogliva nasmevka pomisli na ubaviot den... - Neka e ìvo i zdravo, nevesto! Gospod neka ni go ~uva, a do godina ma{ko da mi rodi{! - Daj, Boè! Amin, Gospode! - rekov. Po dve godini mu rodiv i drugo devoj~e. Na negovata radost nema{e kraj. - êstito, nevesto, blagosloveno da e! Da e ìvo i zdravo i do godina ma{ko Gospod da ni dade! Kakvi bubal~iwa, ah, kolku ubavi devoj~iwa ni bea ednoglavkite na{i, re~isi blizna~ki. Ve}e po ~etvrtata godina od brakot go rodiv i sinot moj, radosta na mojot doma}in.

12

Tancot na du{ata

- Gospod so nego, doma}in}e! Neka ni e zdrav i ìv! Do godina u{te edno ma{ko! Do koga li }e tera{e mojot silen "balaban" ~ovek so sekoga{ {iroko otvoreni i umni o~i, mojot gord tivok i razumen ~ovek, da ne zajde{e vo mrakot na toj proklet crn den. Se nurna vo branovite, a kako da ne se nurne koga go gme~ea na{eto nemo}no dete, kako moè{e da ja izvadi od taa razbesneta voda koja so sebe nose{e i golta{e s. Vo ritamot na "fiukot" na viuli~noto nevreme, pod tatne`noto nebo so beskrajno topotewe, nasekade se odglasuvaa daveni~kite krikovi i ta`nite leleci na onesre}enite lu|e, ispolneti so strav za svoite bliski. Vo toj proklet ~as, bez somnenie,tie imaa po nekoj svoj blizok vo vodata koja se lee{e kako od nezapirliva ~e{ma. Od prosta upornost da se ìvee, ne se osmeluvaa da se prepu{tat na slu~ajnosta, da skoknat vo tie razulaveni vodi, barem so malku nade` deka ne{to moè da se stori. Mojot doma}in ne be{e od tie, i jas }e skoknev da ne be{e cvrsto vpiena do mene mojata male~ka, da skoknev moèbi sega }e bea ìvi. Namesto toa, ostanav da ja slu{am bu~avata koja raste i gi ispolnuva ulicite so bu~na trka. - Spasete gi lu|e! Spasete im gi ìvotite! Zo{to ste takvi?!- so porojni solzi majkite go prskaa i go potresuvaa ~uvstvoto13

Tancot na du{ata

kaj lu|eto koi ispla{eno gledaa ili begaa, ~ini{ nikoj ne go razbira{e stravot {to im se stega vo suvite grla. I vo ~asot koga izgleda{e deka nevremeto stivnuva, a poplavata si odi vo svoeto nepoznato duvlo, gromoglasno i gorko udira{e drug bran, u{te posilen, u{te poopasen, bez povtorni simptomi za popu{tawe. Vo toj moment nikoj i ne moè{e da pomisli na toa dali utre }e bidat posmireni; dali }e moàt da ìveat, a da ne se somnevaat dali povtorno }e trgnat vo ìvot so svojot tovar {to go preìveale, a ne im pomognale na onie na koi im izbega cvrstata zemja od pod nozete, onie koi se izme{aa vo uàsot na pobesnetiot vior koj puka{e pod branovite na treskata i koj ne izbira{e kogo }e zgrap~i. Vdovicata saka{e da vikne i zasekoga{ da go razvrze jazolot {to se zapletkal okolu srceto od denot koga otpo~na nejzinoto dolgo umirawe. Tokmu od toj den vo nea se vseli raseanosta, {to popusto so site sili se obiduva{e da ja otfrli. Kolku i da se trude{e da bide takva kakva {to be{e na po~etokot od svojot brak, koga be{e polna so energija i polet da jurne i da letne vo presret na ìvotot, vreliot poroj od neizdr`livata gletka po ve}e kojznae koj pat ja gr~e{e i postojano ja slede{e. S {to dobi vo igrata me|u ìvotot i smrtta i14

Tancot na du{ata

bea samo soznanijata i spomenite. Taa nema{e druga dru`ba, osven svojata presna bolka po izgubenite su{testva. Gi zatvori o~ite i dlaboko vozdivna, samo na toj na~in ja vra}a{e silata, za{to be{e svesna deka vedna{ potoa }e dobie drug napad od naplivot na treskata {to vo dlabinite na nejzinoto telo postojano se razdviùva. Ka{licata {to doa|a{e od utrobata go potresuva{e teloto, otekuvaa damarite po liceto, gi ~uvstvuva{e bodeìte od branovite kako èlezni {ilci koi ja {ibaa vo gradite, kako {to besnoto vetri{te gi prevrtuva{e o~ajnite davenici na ovaa i na onaa strana. Osudena na edno takvo sekojdnevno progonstvo, uzna deka za nea ve}e ne vredi ìvotot vo ovoj svet. Gletkata kon smrtta ne nedostasuva{e, za{to taa be{e postojano prisutna pred nea. I pokraj griàta i budnosta kon ìvotite na }erkata i sinot, koi bea eden vid serum za izdr`livost, ne moè{e da prestane da stravuva za niv. Toa mol~alivo bdeewe na polovina pat me|u agonijata i radosta, koga gleda{e kako rastat nejzinite deca, odvreme-navreme ja smiruva{e i pokraj traumata od stihijata koja navira{e vo nea kako razbesneta plima i go oìvuva{e somnenieto, so siot tovar deka toa15

Tancot na du{ata

{to ostanaa dvete deca,e samo eden skromen dar, rezerva za ìvot. Tokmu sega, koga decata ja napu{tija, ~uvstvuva{e kako se olabavuva od sinxirite na nemo}nosta i stravot za nivnite ìvoti. So pokoren pogled i prazna du{a vo taa kalna no} go naslu{nuva{e laeòt na diviot veter kako grobno ~uka na nejzinata porta. - Ova e toj ~as... - si pomisli. Odajata se ispolnuva{e so mirisot na smrtta koja prvpat posle tolku vreme ne ja uàsuva{e, toj obi~en sekojdneven nastan {to ja vode{e kon presmetano ludilo, toa zato~enie {to go nose{e vo sebe celiot svoj ìvot. So doverlivi {epoti go naslu{nuva{e glasot vo sebe i go ~uvstvuva{e ~asot na vistinskoto osloboduvawe, toj te{ko dolovliv mir za koj,kutrata, postojano sonuva{e, i ete go najde tokmu vo smrtniot ~as. Kone~no go na~eka svojot red da se oslobodi od uàsot {to se vika minato. Liceto be{e studeno i skoro mrtvo, se raspa|a{e bavno od poganata bolest. Zani{ana kako vo ni{alka na vodena bezdna, vo taa do`dliva no} bez mese~ina nejzinoto posledno zbogum se pretvora{e vo vozbudliv ~in. Pred temniot yid, kako ogromen meur opkruèn so tainstven krug, eden zaranet kow proboden so streli do izdi{uvawe ja gleda{e zad re{etki so plamnati o~i, purpurni kako ogin. Gu{nata16

Tancot na du{ata

od studeni kapki pot, vo ritamot na posledniot zdiv {to doa|a i tone vo mra~en nevrat, o~ite se fiksiraa na taa ~udna pojava pred nea. Toa lice {to strada i se otkinuva kako presu{ena reka, isto kako nea go ~eka{e svojot ~as, zadaveno vo mrtove~ko opu{tawe bez da lipa i moli za milost. Vo tie o~i plamte{e gorda strast, prote~uvaa neizre~eni misli, nemi kako grob. Tie usviteni o~i proniknuvaa vo nea do dnoto, kako da sakaa da ja otkrijat najskrienata tajna vo nea. "Moèbi dojde da mi ja pokaè od Boga pratenata mi postela za ve~na po~inka, ili pak, so posledni sili zasekoga{ da me izvle~e od mojot ko{maren ìvot, da javne so moeto izumreno telo i da pretr~a po poleto na koe se zelenee {totuku izrasnatata treva bez trwe, da go mineme bez bol i da izlezeme na druga ~istina kade te~e ~ista i bistra voda!? Tamu sigurno }e ja izgasnam ovaa moja èd i so zadovolstvo }e gi izbri{am moite usni koi ve}e nema da bidat ispukani i suvi". So mol~aliva blagodarnost pomisli vo sebe polumrtvata èna. I posledniot ostatok od mamurnosta se ~iste{e od glavata, za prvpat posle bezbrojnoto umirawe vide vistinski kraj. Vremiwata navrnati so kal kako beli magli begaa pred o~i. Vo taa rasplakana kve~erina ja snema makata {to rika vo nea, tagata izleze od gradite,17

Tancot na du{ata

a nadvor gromot zasvire kako kur{um. Ni~kum ja navedna glavata, gi zatvori o~ite kako ugaseni meteori i potona nepovratno vo zaborav, bez stesnuvawe, bez kolebawe. Nitu eden muskul ne zatreperi, kako od kamen da be{e gradeno toa ~ove~ko sozdanie.

18

Tancot na du{ata

V Utroto besmilosno go pokaà no}niot nastan so osamnuvaweto na mokrata zora i vedro ispranoto nebo.Sveàta studenikavost nezabeleàno se lepe{e po mokrite i studeni gradi na jadriot mladi~, koj posle ona izbezumeno tr~awe po do`dot stigna doma pred razdenuvawe, siot izyemnat i vo treska. Pomislata na palavata pro{etka vo taa nezaboravna viuli~na i do`dliva no} ~ii ostri kapki go opsipaa so gust prevez, go lute{e u{te pove}e i go obleva{e so neizdr`livo ~uvstvo na vina i strav od nesre}a. Upravuvan od skrienata maka vo sebe, mol~alivo robuva{e na dilemata dali da vleze vo odajata na majka mu ili ne. Gore{e od èlba, ve}e bez nikakvi usilbi, {to pobrzo da se iskaè na majka mu do posledna ronka, bez ogled na ostrilata na posledicite. No rabotite otidoa tolku daleku, nikako ne moè{e da se oslobodi od makata {to ja trove{e smajanosta vo negovata vnatre{nost. Vo toa osameno i re~isi napu{teno mesto, bodro ja mese{e kalta pod nozete i so istro{ena sila se opira{e nazad za da ne se strupoli so liceto po lizgavata kal. Liceto izobli~eno od umor i od iscrpenosta od borbata so sebe, ve}e pokoren na agonijata so dolgiot vnatre{en19

Tancot na du{ata

dijalog {to go vode{e so sopstvenata senka vo najgustoto zemno mol~ewe ja drazne{e sekoja ìla vo nego, kako vozbudliva trevoga so nepodnosliva ìvost. ûvstvata vo nego narasnuvaa do nagrizuva~ki smrde`, predizvikuvaj}i nesvesnost i teraj}i go na povra}awe toj mlad organizam, koj so polna budnost kon tainstvenata sila se prinuduva{e samiot sebe ve}e da ne misli i da ne ~uvstvuva, tuku ednostavno da vleze kaj majka mu koja sigurno èdno go o~ekuva. Od taa misla se ~ine{e deka stra{nata teìna mu spadna od du{ata. U{te na prviot ~ekor se po~uvstvuva zakrepnat, re~isi opu{teno se potpre na drvoto vo dvorot i gi zabeleà par~iwata od ispokr{eni stakla ~ii kraevi od prvite zraci na sonceto potsvetnuvaa kako vrvovi na ostri me~ovi. Gi naslu{na i potocite koi ednoli~no ùborkaa. Otkako na tilot, vratot i grbot ja oseti prijatnata toplina od sonceto, pred o~ite kako od grd son mu se pojavija scenite od izminatiot den. S u{te vo glavata mu odzivaa zborovite na sestra mu. Razgovorot so nea be{e mnogu ~uden, no treba da se raskaè s po red... Izutrinata dodeka majka im be{e izlezena, mladata devojka dotr~a kaj brat koj s u{te spie{e. Taa ima{e vest koja po sekoja cena saka{e da mu ja kaè na bratot.

20

Tancot na du{ata

- Kolku me ispla{i... Uh, kolku me ispla{i!.. - ripna mladi~ot od krevetot te{ko di{ej}i, sosema pospan i zbunet otkako sestra mu go fati za ramoto i go razdrma da stane. - Ajde, razbudi se, stani, sakam ne{to da ti kaàm! Pobrzaj, majka moè da se vrati sekoj moment! So trepet gledaj}i vo svojot brat mladata devojka ~ini{ vedna{ o~ekuva{e odgovor na svoite pra{awa. Be{e vozbudena, zboruva{e, zboruva{e sevozmo`ni raboti od {to mladi~ot napravi grimasa, o~igledno ne mu se dopa|a{e toa {to go slu{a. - êkaj sestro, poleka, smiri se, edvaj te razbiram {to mi zboruva{. Toa be{e prviot moment na negovata jasna svest za s ona {to se slu~i izminatiot den. Povtorno se seti na zamisleniot lik so tagoven no magi~en izraz na liceto na sestra mu, a vo o~ite bleskaa solzi. Mu se stori deka prvpat go vide toa lice, kako da ne be{e pred nego negovata bledolika sestra koja postojano mol~i, tuku nekoja èna so tagovno iskustvo zad sebe. Devojkata malku pospokojno sedna vrz pernicata na krevetot kaj{to bratot ve}e polusednat be{e podgotven da ja soslu{a. -Dojdov da se pozdravime, no pred da te zamolam za ne{to, {to }e go stori{ za mene, kako na sestra, od qubov...21

Tancot na du{ata

So ednata raka mu ja stiska{e rakata, a so drugata mu ja miluva{e. Ne krevaj}i ja glavata, prodolì da mu zboruva. - Kolku si ~udna utrinava, sestro...- za mig ja prekina bratot. Kako podgotvena na s, mislite na mladata devojka se pretvoraa vo zborovi, kako kup ptici zatvoreni vo kafez pred koi se otvora vrata i vo eden mig se razletuvaat. - S do ovoj moment si igrav so sopstvenoto trpenie, koga i da sakav da go napravam ova se soo~uvav so stra{na koleblivost vo sebe... - \avol znae {to zboruva{, povtorno ja prekina bratot. [to ti vleze vo glavata utrinava sestro? Navistina si ~udna, ~uvaj Boè. - Nema da ti zboruvam kolku ja sakam majka i kolku silno ja ~uvstvuvam àrta na sakaweto kon tebe, sakam da znae{ deka ova ne moàm da go krijam od vas, a najmalku od sebe, i postojano da go odlagam ona {to vo mislite odamna go storiv. Ve napu{tiv... Prosledi {tama. Mladi~ot ostana nepodvi`no zagledan vo nea. - ]e ja napregnam seta sila na mojata du{a, pa, moèbi, i po cena na nekoja nesre}a. Navistina }e gi napu{tam site stradawa ovde, za{to znam deka ve}e ne moàm da ja prekrivam bolkata i uàsot vo mene22

Tancot na du{ata

{to taka silno me pe~at. Mi se ~ini deka celiot ìvot }e me sledi taa bolka ako ostanam vaka okovana. Govorot na devojkata predvestuva{e neprijatno iznenaduvawe na mladi~ot, koj ne samo {to ne moè{e ni{to da kaè, tuku i ne znae{e {to treba da kaè i zbuneto ja gleda{e i slu{a{e. - I utrovo kako i site utra nanazad me razbudi tivkoto i zadrànoto pla~ewe na majka, znaev deka }e nemam hrabrost da razgovaram so nea i da im odoleam na tie tivki i vreli solzi. No vo momentot koga }e bidam daleku odovde }e mora da ja prifati vistinata, nekoj }e mora da ja kaè... - A toj nekoj sum jas, neli? - re~isi prekoruva~ki ja pra{a mladi~ot. - Koj drug, brat~e? - Znae{ li ti {to zboruva{ i kako moè{ da bide{ tolku sigurna deka }e se soglasam so ova. [to o~ekuva{e, da ti re~am "dobro sestro, ne griì se, tvoeto brat~e }e ja svr{i taa rabota ..."- od ~udewe i bes mu se podignaa naugore vegite i ramewata na mladi~ot, kako i glasot vo nego. - Ne, brate, nemam namera da te navreduvam, naprotiv rabotava, e seriozna i sakam da razgovarame kako dvajca vozrasni lu|e, sfati deka moeto odewe od tuka e ne{to {to ne smeam da go odloàm. Jas ne baram nitu dozvola nitu zabrana za odlu23

Tancot na du{ata

kata koja kako {to ti rekov, vo mislite odamna ja izvr{iv... Vo nejzinite o~i tlee{e àr {to tivko gi raspostila{e preku dlaboki vozdi{ki i prodolì da zboruva re~isi zaneseno... - Du{ata me tera da ti go zboruvam ova. Nema da ja napravam istata gre{ka za koja zabeleùvam na majka, da bidam zato~enik na minatoto i `rtva na ne{to {to ve}e go nema. Sakam da nau~am kako da ja po~ituvam li~nata tajna koja po~iva vrz neotkrieni bregovi. Sakam da gledam pojasno, a ne vaka zamateno. Stojam na edna ~udna to~ka od zemjava koja mi dava isto tolku ~udna slika za goleminata i {irinata na svetot, na ìvotot. Seto toa pred mene se krie kako nekoj strani~en pat posipan so igli, niz koj ne se osmeluvam da pominam. Edna misla {to odamna nejasno mi doa|a{e na um i me progonuva{e, mislam deka sega mi se razjasni. Denes za prvpat sosema go osetiv toa za koe samo slabo se dosetuvav. Vodata i poplavata vo na{ite ìvoti imaat isto zna~ewe kako i vozduhot {to go di{eme. Stravot od taa voda me sledi kako senka {to ~ekori vo ist ~ekor so mene. Toa e kako bitka koja me papsuva. S dosega ne bev dostoen buntovnik, ne moèv ona {to e protiv mene da go poglednam v lice, tuku se kriev kako rasprana klet24

Tancot na du{ata

ni~ka pusta. No, ìvotot si go pravi svoeto. Koga ~ovek se ra|a treba da nau~i da se bori za da opstane, da ìvee, isto kako nekoj da te turnuva vo razulavena voda i mora{ da pliva{. S dodeka ne go isfrli{ stravot od voda, ne moè{ da ostane{ na nea. Duri so isteruvaweto na stravot i preku branovite koi te poklopuvaat, toga{ }e uspee{ da ostasne{ na vodnata povr{ina. Ako toa ne go umee{ vodata }e ne goltne i za mig }e ne snema. Nekoga{, moèbi, }e se najde nekoj koj }e uspee za moment da te izbavi od daveweto, zavisno toa na kolku strani }e bide{ dol`nik, na kolku silnici }e im podade{ raka da te izvle~at. No, dali moè{ i kolku moè{ da go trpi{ toa, da bide{ ve~en dol`nik na onie poradi koi uspea da opstane{. Na nekoi im e polesno da ostanat na bregot mislej}i deka tamu se najsigurni i deka e mnogu opasno da se prepliva, no dali ne e poopasno da se otkaàt i da ostanat prikovani na edno isto mesto. Dali nekoga{ nema da se zapra{at kolku se osameni taka skrieni vo sopstvenata kukavi~nost, koga, sepak, }e soznaat deka osven toj breg na koj se stapisani na druga strana ima u{te bregovi od kade {to }e dojdat silni branovi i za ~as }e gi goltnat, nikoga{ ne doznavaj}i zo{to. A vodata e tolku nepredvidliva, nekoga{ plitka i mirna, nekoga{ dlaboka i25

Tancot na du{ata

razbranuvana, pa duri besna i luta, isto kako ~uvstvata i mislite vo nas. Mladi~ot za celo vreme ja slu{a{e i tapo ja gleda{e. Be{e ogor~en i lut, za da ne pretera bez da kaè {to bilo, stana od krevetot i izleze nadvor vo dvorot. Vedna{ izleze po nego, oble~ena vo lesen fustan i eleganten starinski mantil vo drap boja, so edno malo kufer~e vo raka. Mladi~ot kako da saka{e da go prodolì razgovorot so blag i pristoen glas, no gi stisna tupanicite i gi krena nad glavata. -Mislam deka preteruva{, sestro. Iskreno re~eno ne te razbiram sosema, {to e toa {to tebe tolku mnogu te ma~i. Ona {to go znam e deka tvoeto odewe }e ja ubie majka. Mnogu dobro znaeme {to zna~ime nie dvajcata. Zatoa te molam nemoj da me tera{ da izigruvam budala pred majka, da istresam obi~ni zborovi za uàsna rabota. -[to znaeme nie osven bedata, stravot i bolkata na majka, brate moj. Ni{to drugo ne znaeme, nitu za lu|eto koi pominuvaat pokraj nas, nitu za onie {to ìveat vo blizina, kako da sakame da zaboravime i na nas samite. Ne, brate, toa ne e mojot izbor, iako i kaj mene griàta za majka e sekoga{ budna, takva i }e ostane. Ova {to go pravam sega koga pomisluvam na nea, s mi se ~ini deka celiot svet me gleda i me sudi. No, jas navistina ne sum mo}na da objasnam koga26

Tancot na du{ata

taa ni{to drugo ne znae osven da se pla{i i da sudi ostro i strogo, s poradi nesre}ata od poplavata. Prepu{tena na pekolot od damne{nata bolka i taga, slu{aj}i go postojano istrgnatiot povik od dlabo~inite na kallivata voda, taa re~isi i ne ìvee tuku postojano se bori so smrtta. Go sonuva istiot son i tolku mnogu se `rtvuva za da ne dojde do druga nesre}a kako bi n spasila od nesakano zlo. Kolku samo osameno se bori so oginot {to gori vo nea so golem plamen, sekojdnevno gi oìvuva tie divi penlivi branovi od kal i seta taa grozna avantura na nevremeto {to vo eden den gi izgoni od nea tatka i sestra ni ~ii likovi nie ne gi pametime. Od site tie branovi majka kreva{e nasipi i kopa{e rovovi, gi zbira, a tamu sme i nie: jas, ti, taa, stutkani i zaboraveni pod toj voden pokriv. Seta maka na majka e kako taen nepominliv od niz temni predeli, bez predupreduvawa. I dodeka gledam kako vo nejzinite o~i caruva tagata, kako da se davam vo tie o~i, isto kako vo dlaboki vodi do koi ne dopira nitu zrak od svetlinata. Jas samo se trudam da izlezam od tie dlabo~ini, da zemam dlabok zdiv i ne da se nurnam povtorno, tuku da poletam nad tie vodi kako sloboden galeb so ra{ireni krilja po beskrajnoto nebo. Ne moàm da dozvolam ìvotot da mi se lizga pred o~i kako na nekoja nesmasna ptica so27

Tancot na du{ata

zakoraveni krilja, brate moj, koga ~uvstvuvam deka ìvotot e nasekade, kako i vodata i vozduhot, i s plovi onamu kade ~ini{ zemjata i neboto se edno. Kolku silno i da gi stisnam o~ite, tie razmisluvawa vo mene ne prestanuvaat. So takvite misli ~esto stignuvam do tie dale~ini, kade povtorno gledam drugo nebo i druga zemja zaedno i s taka vo beskraj. Tamu sakam,brate moj, sakam da go osetam toj sinkast beskraj. Ovoj boèstven vrutok na svetlina {to go sozdava ìvotot me budi od teòk son vo koj ve}e ne sakam da tonam. Sfativ deka polesno se raspoznava svetlinata vo temninata, no koga denot e svetol ima u{te posilna svetlina, {to mnogu te{ko se oddeluva. Ponekoga{ uspevam da go oddelam toj sjaj i za moment go nao|am moeto pristani{te na mir i spokoj, isto kako nekoja izgubena ptica koga posle dolgo letawe go nao|a svoeto gnezdo. Pokraj seto toa, bolkata na majka povtorno lebdi pred moite o~i i go zatskriva celiot toj vidliv svet pred mene, ja nagrizuva mojava svest i ja nosi kako poplava. Toa silno doìvuvawe vo mene e sekojdnevie i ~ini{ nema kraj, gi ubiva site moi me~ti, gi true pri~udlivo i tajno. A nema ni{to postra{no od toa da se gleda ìvotot pred sebe so tugi o~i, pa makar i so o~ite na rodenata majka. Toa gledawe e skràvo i somni~avo, gleda samo strav i28

Tancot na du{ata

vleva stra{na nesigurnost, koleblivost {to vodi kon naludni~avost. Moèbi deluva nepristojno na zbor, pa duri i odvratno, no ako im pridadam slabost na site ovie soznanija seto ova }e se izme{a so samoizmama i evtina uteha {to samo bi mi go zatvorile pogledot pred mene. Ne brate, pred vakvi soznanija ne treba da imam milost... Devojkata zboruva{e so tvrdo i oplemeneto lice i se ~ine{e deka go sovlada stravot vo sebe, no ne potpolno. Taa ima{e èlba da ne ostane dol`na na majka i istovremeno da ne stane plen na ìvotot. Borbata jasno se ogleduva{e vo nejzinoto mlado lice, zbrano od mnogute nespani no}i, a na bratot vo toj isklu~itelen mig mu se stori deka zasekoga{ ja gubi svojata sestra. So troglivo uporstvo gore{e od èlba da napravi obid da ja nagovori da se otkaè od namerata, no izgleda s be{e popusto. Srceto na mladata devojka se stegna poradi pret~uvstvuvaweto na slobodata i po~uvstvuva kako nekoja sila zapoveda da gi otvori pred sebe èleznite porti i da go napu{ti dvorot na svoeto mra~no detstvo, ve}e se lute{e samata na sebe {to s u{te e na istoto mesto.Taa kako da znae{e {to se obiduva da kaè nejziniot brat, i samoohrabruva~ki dodade: - Gopod mi ja dava silata da go napravam ovoj ~ekor i da trgnam po moite tain29

Tancot na du{ata

stveni ~uvstvuvawa. Raka na srce, i mene ne mi se jasni. Toa e znak deka s u{te imam zdrav razum i um vo glavata, za{to sekoj {to go nema toa Gospod go napu{ta. Jas postojano go dovikuvam Boga, a toj me slu{a i me vodi... Otkaj ulicata doa|aa glasovi i smea na minuva~i. I dvajcata, ne odvojuvaj}i gi pogledite eden od drug, ne si rekoa ni zbor pove}e. Mladi~ot, ponesen od buntot na devojkata, ve}e znae{e deka negovata sestra ne se pla{i i deka e sigurna vo svojata odluka, ne smeta toa {to ne znae to~no kade odi i do kade }e stigne, isto kako {to ~unot bez veslo se odvrzuva od bregot i zaplovuva po {irokoto slobodno more. Taa go napu{ti dvorot, a toj ja slede{e so pogledot s dodeka potpolno ne is~ezna zad svijokot. Toa zaminuvawe go doìvea kako silen udar vo srceto, no ne se pomrdna, ostana da gleda kon patot iako znae{e deka me|u site tie minuva~i nema da se pojavi negovata sestra koja neizmerno mnogu ja saka{e.

30

Tancot na du{ata

VI Dolgo potraja praznata gletka na jadriot mladi~, a nemu mu se pri~ini deka pomina samo edno mignovenie otkako pomisli na majka mu, a taa ve}e se pojavi na portata od dvorot. Najmalku saka{e majka mu da go zate~e vo taa bezizlezna situacija. Se zbuni i pocrvene kako nekoj ~ovek {to vo sebe nosi te{ka krivica. Oble~ena vo {aren fustan, bavno ~ekore{e kon sinot so plitkite drveni nalani na nozete {to vo ritamot na nejzinoto odewe bieja po kamewata od dvorot, isto kako studeniloto vo nego od te{kata i zapletkana stvarnost. Negoviot izraz stana teòk, kako kaj glasnik so va`na i doverliva poraka. Vo istiot moment mu se pristori deka go otkri vkusot na tajnata {to ja odnese sestra mu vo dale~ini, iako za nego ima{e ne{to mnogu zdodevno vo celiot toj nejzin govor. So neodoliva sila se seti i kako da razbra {to e toa za koe zboruva{e taa. "Seto toa e golema vistina", zaklu~i vo sebe. Toj i negovata sestra so ednakva sila go ~uvstvuvaa stravot od majka im, razlikata e samo vo toa {to negovata sestra saka {to pobrzo da se soo~i so opasnosta, bez da pomisli deka moè da ja izbegne.31

Tancot na du{ata

Doìveani i po~uvstvuvani sliki od izminatiot den se izredija vo mislite na mladi~ot, ve}e sosema razbuden od neute{nata realnost. Liceto gotovo mu se izedna~i so siviloto na kamewata vo dvorot, sepnat i prikovan vo kalta se seti na iskinatiot razgovor koj be{e ma~en i neobi~en i za nego i za majka mu. Majka mu nekolkupati zastanuva{e vo dvorot opalena vo liceto od silnata ka{lica. Koga ve}e sosema se dobliì do sinot, go trgna stutkanoto {amiv~e od ustata i se trude{e da si go povrati zdivot od gradite, koi kako da bea polni so zemja i postojano ja skokotkaa, ma~no i zagrièno go pra{a: - Zo{to stoi{ nadvor, sinko? Mislev u{te spiete.Kade e sestra ti?! - se zasrkna od noviot napad i pobrza da vleze vo sobata. - Majka, {to tie? Kaì mi, kako moàm da ti pomognam?! Pobrza po nea sinot sosema ispla{eno, so glavata re~isi vovle~ena vo ramenicite. Spre~ena da zboruva, mavaj}i so racete,isprekinato mu odgovori: - Ne pla...{i se sin... ko... }e pomine. Sedna na podot pokrien so {aren kilim i se potpre na yidot, vo ednata raka go drè{e lekot, a so drugata mu dade znak na sinot da donese voda. Mladi~ot so molskavi~na brzina izleze od sobata, pu{ti silen mlaz od voda vo dvorot, frli nekolku dlan32

Tancot na du{ata

ki voda na liceto pri {to se navodeni celiot, ja napolni ~a{ata, vozdivna dlaboko i vleze vo odajata. - Zemi, majka, pobrzo ispij si go lekot, ovaa ka{lica }e te uni{ti. Majkata kako da sobra sili i tagovno mu se nasmevna na sinot. - ]e pomine sinko, ne griì se. Toj sedna do nea. Od liceto mu kapea krupni kapki voda, saka{e da pomogne no ne znae{e kako. Otkako vdovicata go ispi lekot, za moment vo sobata stana ti{ina. Taa {eta{e so pogledot o~ekuvaj}i od nekade da se pojavi }erka , potem somnitelno gleda{e vo sinot ~ij izgled be{e uàsen. - Ti krie{ ne{to od mene, sinko. Se slu~ilo ne{to, no ti ne saka{ da zboruva{ za toa, - ote`nato, so bledo lice i gradi {to ma~no di{at, pra{a isto{tenata èna. Izma~uvan od strav i detska upornost da kaè {to bilo, ustata kako da mu be{e zape~atena. Mladiot ~ovek se najde na sedi{te bez potpira~. Pred nego kako da se otvora{e soznanieto za stra{nata sila na ìvotot, i s {to moè{e da sfati, se sveduva{e na toa deka e nemo}en pred silata na stvarnosta, deka ne moè da ja pogledne v lice, osven da izbega nekade daleku. Vozbudeno ja gleda{e frlaj}i pla{livi pogledi kon majka mu, i se trese{e kako od nekoja studena treska dodeka taa33

Tancot na du{ata

ve}e sosema zamolknata gleda{e vo nego. Na mestata na nejzinite obrazi se nao|aa podo~nici kako crni jami, a od belata {amija so koja be{e zabradena glavata se izmolknuva{e pepelasta kosa. Koàta na liceto, vratot i racete be{e izbrazdena so br~ki, pa pri sekoe malo dvièwe taa suva koà ~ini{ be{e gotova da se raskine. "Vo {to li }e se pretvori ìvotot na majka". Ne moèj}i da se opre na mislite {to mu naviraa vo glavata kako kamewa od stotici yidi{ta {to se trkalaat i go udiraat od site strani po liceto, popusto kutriot se trude{e da izgleda obi~en vo odnesuvaweto so majka mu. Taka skr{en i zdroben, o~aen i nesiguren vo odlukata {to da pravi re{i, da kaè samo ne{to kako za uteha. - Me ispla{i tvojata ka{lica, nikoga{ dosega ne sum te videl takva. - Ja vide li sestra ti utrovo? Me ~udi zo{to ja nema!? - Ne znam, ne ja vidov. Utrovo koga se razbudiv ve nema{e i dvete, mislev deka ste zaedno. - Ah, ova ne mi se dopa|a, vozdivna te{ko vdovicata. -]e se vrati, ajde ne se rastrevoùvaj tukutaka bez pri~ina. Mora da e tuka nekade, kade bi moèla da odi bez da ti se

34

Tancot na du{ata

javi. Taa ne e dete, moèbi oti{la po tebe da te pobara, otkako videla deka te nema. So la`na vedrina vo liceto i glasot, mladi~ot ja ubeduva{e svojata majka. -Sega legni,majko, odmori se, a jas }e izlezam i vedna{ }e ti ja pratam {tom ja vidam. Si go zede paltoto i izleta od sobata ne moèj}i da go izdrì toj neverojatno grd ~in od negoviot ìvot, koga za moment uspea da se izvle~e od nesakanata uloga. Samo {to se najde vo dvorot se soo~i so ~udna gletka i po~uvstvuva miris od koj nastapuva temen i ma~en ìvot za nego. Ogor~en od studenata opa~ina na vistinata tapo i tvrdo procedi niz stisnatite zabi: - Boè, ja izlaàv sopstvenata majka! Istr~a kako strela ne razmisluvaj}i ve}e kade, samo da bide daleku od doma. A neboto po~na da se murti i polni so crni oblaci.

35

Tancot na du{ata

VII Soo~en so razbudenata priroda, vo razdelbata so stravot vistinski se pomiri so griàta {to ja nose{e vo sebe. Se izbori za toa ve}e ni{to da ne mu ja zbrka glavata. Kako zaplisnat so zdiv na ne{to dale~no i odminato, izmoren, no ne sosema istro{en po celove~ernata trka, dobi dovolna sila da ja kaè celata vistina na majka mu koja mu be{e doverena od sestra mu. Vleze kroce i zastana na pragot od smra~enata soba vo koja re~isi ne dopira{e utrinskata svetlina, za{to kapacite na maliot prozorec bea zatvoreni. Majka mu leè{e strupolena na podot. -Gospode! - silno mu za~uka srceto na mladi~ot. Se vturna kon prozorecot i pobrza da gi otvori kapacite. Malu po malu se osvetluva{e odjata. Ta`no i lelekavo ~uvstvo siot go obzede, sotruva~ka taga mu go ispolni srceto. Po celodnevnoto i celove~erno talkawe, se vrati doma za da se najde vo u{te pozapletkana i bezredna sostojba. -Gospode! Gospode Boè! Vo izblik na du{evna bolka ne veruvaj}i im na o~ite, maladi~ot ja obgrna glavata na svojata majka i be{e gotov da lee solzi. Edniot obraz be{e iskrvaven, kako s u{te da te~e{e taa vla`na i lesna traga36

Tancot na du{ata

od krv. O~ite bea poluzatvoreni, iako ve}e izladena, ima{e nekoj izraz na liceto kako da spie i se smee. Mladi~ot zatreperi siot, ve}e svesen deka majka mu e potonata vo son bez budewe. Ja otvori ustata i silno izvika. Od negoviot grklan izleze eden zvuk koj be{e stegnat kako so tesna belezica. Potem glasot mu se pretvori vo {epot: - Prosti mi, majko! Prosti mi! Se navedna nad teloto na majka mu i kako vo zanes vo osvetlenata i tivka soba go slu{a{e samo sopstveniot glas, koj se povtoruva{e kako eho vo negovata glava. - Prosti mi, majko moja! Prosti mi, majko! Prosti mi!..

37

Tancot na du{ata

VIII Vo kve~erinata mladata devojka se najde na {irok i otvoren drum. Vozduhot ispolnet so miris na bistra reka i nanosi od me~ti, zaedno so zagado~nata i nema ti{ina, odeknuvaa od dale~inite na nenaselenite i slobodni stepi i vezea vozbudlivi ~uvstva kaj mladata devojka. Ponesena od muzikata na instrumentite od sopstvenata vozbuda, gi optegna {iroko racete, ja krena glavata i so me~tatelni o~i pogledna vo nepoznatoto i nenadminato nebo. So dlaboka vozdi{ka se predade na ritamot prosleden so tanc, vo dopir so nevidlivite svira~i od nejzinoto mlado i krevko telo. Po~na za mig da se vrti, vtren~eno i radosno, kruèj}i so o~ite pred vidicite koi strasno i gordo vo nea budea voshit kon {irinata na neboto bez opa~ina. Toa e strasta {to ja dovede vo golemi sudiri so makata vo ìvotot {to ja tera{e na bessonica, na èd za potraga. Zarem moè{e ne{to drugo da ima vlast nad nejzina uzreana èlba po nepoznatoto? Prekrasnite boi oìveani vo svojata raznolikost i sklad pod raplamteniot zaod, se dvièa kako kitki ~ii ra~ki se prepletuvaat vo pletilo niz koi osvetluvaat i bolskotat iskri kako venci so u{te po38

Tancot na du{ata

silna svetlina i niz ~udesna harmonija so veterot idea pred o~i, tolku ìvo i ne`no go miluvaa mladoto ne`no lice. Se smee{e glasno neprestajno vrtej}i se i ~uvstvuvaj}i deka posle toj rasko{en okean ispolnet so sjaj }e nastapi u{te po~udesen mig za nea. I navistina, dodeka go love{e toj prekrasen pogled pred nea rasplamti ogromen plamen, iste~e ko poàr i prerasna vo golemo plameno drvo. Vo toj boèstven mig srceto po~na radosno da skoka, liceto se zapali i ne moèj}i da ja sovlada neizre~enata vozbuda i svojot voshit od neobi~nata gletka prestana da se vrti. Treperlivo gi sklopi o~ite. Neobi~na toplina, kako plamen od fener so goltka svetlina go oblea celoto telo, potem zrakot kako zrno bolskoten biser izleze od nea i se izme{a so ognot od plamenoto drvo vo eden edinstven plamen. Vo najubaviot mig od nejziniot ìvot preleta mislata za majka . Nagrbena so tovar od grià na sovesta, pobara pro{ka od dlabinite na svojata du{a naslu{uvaj}i go onemeniot glas vo sebe. "Prosti mi, majko, {to ja izneveriv tvojata qubov i ja zameniv so drugo boèstvo! Prosti mi, {to dozvoliv svetlosta da vleze vo mene so gorewe! No, ~udno, ovoj plamen ne gi izgore moite soni{ta tuku gi raspali, kako da gi urna site yidi{ta vo mene".39

Tancot na du{ata

Vo sudir so zanesot mladata devojka gi otvori o~ite. Nemo, kako niz zamagleno staklo, ~as ko oblak bel ~as ko ogin vrel, po~uvstvuva kako edna bolskotna silueta vo forma na èna izleguva od plamenoto drvo; i dodeka {iroko nasmeana so lesni ~ekori i ispruèni race kon nea tivko se dobliùva, gi snemuva prekrasnite boi na poàrot, sonceto zao|a i celiot pogled pred nea se obviva vo temnina. Koga go napregna sluhot ja snema vol{ebnata zanesenost i se naeì koga ja slu{na ènata so nepokolebliv glas, so smel i nepokorliv duh opoen kako od treva i rosa, koga so nevidliva raka, so dlankata zalepena vo mrakot ja dopre mladata devojka i so sovr{en mir re~e: - Te o~ekuvav, znaev deka moeto ~ekawe nema da bide zaludno. Ne pla{i se, zadrì ja radosta {to barem za mig ja po~uvstvuva toplinata i mo}ta na rasplamtenoto zao|awe. Ne zapiraj ovde, odi ponatamu, ne dozvoluvaj tvoite soni{ta da se sokrijat vo upla{enata no}. Jas sum eden po~etok vo tvojata rumena mugra {to so trepeten zrak izleze od tebe i ovde sum za da ja palam lambata od tvojot fener posle sekoja doìveana bura, da pomognam na tvojata bespomo{na yvezda i vo najtemnite no}i da go pokaè svojot sjaj. Drago mi e {to site me~tatelni gr~evi za~nati vo tebe40

Tancot na du{ata

se pretvorija vo neizdr`liv tovar, i namesto da sedi{ doma ti se najde na ovoj drum so èlba da go oseti{ sladosniot trepet, koj ima mo} bolkata da ja zameni so radost; no, sepak ne e dovolen za da ja skroti{ tvojata mlada ìla {to te tera da stigne{ do sinkastiot beskraj. So~uvaj go vo sebe ~uvstvoto na ubavina, ja ima{ mojata poddr{ka, ona {to go napravi e soglasno so seto ona {to go ~uvstvuva{ i nema potreba da gi povtoruva{ slikite od tvojot ìvot {to te zbunuvaat. Glasot na ènata ja prekina vo istiot moment koga taa povtorno pomisli na majka . - Taa bi bila presre}na, du{o, samo koga bi moèla da ja sfati tvojata radost {to sega si ovde na drumot, a ne pokraj nea. Va{ite kopneì se razminuvaat. I dodeka taa gori od èlba da go napu{ti beliot svet, tvoite me~ti te nateraa da go napravi{ ovoj osamen skok za da se najde{ na ovoj drum i da go pronajde{ skrieniot izvor vo sebe, kako mastilo vo pero {to iste~uva istovremeno i grubo i veli~estveno. Neboto sekoja no} ja pali svetlinata na nejzinite mudrosti, go vodi karavanot na znaeweto kon mugrite na horizontot. Toj dar e dragocen, du{o moja, la~i ìvot, verba i toplina {to ve~no se pomni. Kako proletno vetre ja budi oazata na du{ata i41

Tancot na du{ata

sekoja pustota ja pretvora vo plodno pole. Znam, ti saka{ da patuva{ po krai{tata na horizontot, a neboto te vodi napred i samo napred. Toa patuvawe e bez zastoj, bez odmor. Zatoa te ~ekav, bez mene nema da uspee{ da go izodi{ toj pat, za{to zemjata e gigantski yver, odi{ po nea i ne e sekoga{ ramna. Ponekoga{ e neramna i strmna so visoki vrvovi eden do drug, pa povtorno jurat poliwa pokraj potoci, stignuvaat do izbrazdeni srtovi {to se vi{at vo siniloto, se gu{kaat so son~evi oblaci, a nad niv u{te posin svod so ve~na tajnovitost. Pogledot pred tebe vleva nepokornost pred nedofatlivosta, a ~uvstvoto te tera bestra{no i uporno da mar{ira{, za{to ona {to go gleda{ oddaleku plenuva i e dvojno pogolemo i poprostrano otkolku {to uspeva{ da vidi{ vo ubav den so svetlo sonce i vo no}i so surija kowanici na yvezdosjajnoto nebo. Seto toa te ispolnuva so taga, no i predizvik i qubov. Tagata i qubovta se vo tebe, du{i~ke moja, a predizvikot e vo mene. Ovde sum da ti pomognam da sfati{ od kade doa|a ma|epsnosta, koja e taa vol{ebna ubavina {to te obviva za preku nea da ja oseti{ i sopstvenata du{a, taa navidum neskr{liva sila èdna za vistinata koja ponekoga{ nate`nuva od noviteti i te gu{i, te pretvora vo zaguben patnik, is{iban so strav od site strani. Bez mene42

Tancot na du{ata

}e bide{ bezpomo{na, du{i~ke, i bescelno }e go bara{ patot na svoeto postoewe {to ìvee vo ve~na ti{ina. No koga plamenot od srceto }e svetne se ra|a samo radosta i qubova kon sebe, a ìvotot si sozdava svoja pri~ina. @ivotot ne e jama na beznade`nost, toj e reka {to neumorno te~e. Postoi veter {to postojano go pridviùva, a toj te~e i samo te~e, go ostava otpadot zad sebe i flekite od valkanicite gi bri{e. Vo zakrilata na temninata devojkata nere{itelno stoe{e pred nemiot predizvik i so somne` gi slu{a{e neulovlivite zborovi na nepoznatata èna koja ne li~e{e na nenadeen minuva~. I pove}e od o~igledno be{e deka taa napolno ja znae pri~inata za nejzinoto zaminuvawe od doma. Naokolu s be{e tivko, muzikata vo nea se zasili do nevidliv zanes i se oglasi kako sve~en uvod vo nivnata sredba. Na ~eloto se pojavija kapki pot, a o~ite ~udno se ra{irija, kako da se ohrabri i najposle uspea da progovori na nepoznatata èna, prestorena vo glas bez lice. - Me zbunuva ovoj temen razgovor, me li{uva od igrivosta na moite ~uvstva. Koja i da si, provaluva{ vo mojata skriena pe{tera, a toa me navreduva i me vodi vo rastrojstvo. Zo{to misli{ deka se pla{am, se trudi{ da me {titi{ i te{i{ niz zborovi?! Kako }e ti se oddolàm? Zo{to43

Tancot na du{ata

da ti bidam dol`nik koga moàm sama da gi ispolnam moite pusti predeli i da osvojam novi porasko{ni, isto kako pticata koja ne e zavisna od nikogo, s {to e pod nea preletuva i napu{ta, s samo poradi letaweto!? Jas samo taka }e moàm da uìvam vo mojata sloboda. Tamu vo neboto go gledam ogledaloto na ìvotot, od tamu ubavinata se odrazuva i stignuva do mene, a ti me tera{ povtorno da ostanam pokorno i neuko dete koe ne moè da mu vozvrati na neboto so ista àr. Kako da dozvolam taa {irina {to ja ima tamu, da ne ja po~uvstvuvam, da ne ja doìveam, koga taa nesebi~no mi dava, kako ne`na rosa mi go miluva liceto i mi veli: "Zemaj, zemaj ima u{te, zemaj ima za sekoj {to umee da zeme!". Mi zboruva, a jas go slu{am. Edinstveno toj glas me te{i, mi go pra}a tanecot na qubovta {to me razigruva, smiruva, zajaknuva, me tera da go dostignam i nikoga{ Gospode, nikoga{ da ne zastanam. No ~udno, mislev deka ona {to go slu{am ostanuva samo me|u mene i neboto. - Ne, du{i~ke moja, za ni{to na svetot ne bi sakala da te odvratam od ona {to se podgotvuva{ da go stori{. Ti si moj dol`nik samo tolku kolku jas tvoj. Jas i ti sme edno. Jas sum tvojot buden skrotitel ,du{i~ke moja, koj saka da te potseti deka koga ve}e si trgnala po drumot da mu dozvoli{ na tvoeto telo da gazi po nego so44

Tancot na du{ata

cela noga, a ne so vrvot od ~evelot niz koj yirkaat golite prsti. - Prestani, prestani da mi zboruva{! Zboruva{ i samo zboruva{, prestani za mig, te molam. Ah, glupost, boè kakva glupost e celava ovaa sredba. Raznesena od nejasnosta na sredbata devojkata za mig uspea da se sprotivstvi na milozvu~niot glas od nepoznatata èna {to gi kaùva{e tajnite na ìvotot i koi potajno ja zgasnuvaa nejzinata èd. - Du{i~ke moja, ni{to vo na{ava sredba ne e pome{ano so glupost. Samo nestrplivosta te tera da izbega{ od sebe. Du{i~ke, pa du{i~ke. Izmorena do napregnatost taa popusto se trude{e da se opu{ti i da pronajde vistinski zborovi za da go stivne glasot na nepoznatata. - Te prekolnuvam, drumot do koj{to stignav e samo moj, ne sakam da gi delam migovite na mojata sloboda so nikogo. Ostavi me sama, te molam! - Predocna e za toa, du{i~ke. Jas sum so tebe, te ~ekav za{to bev sigurna deka }e dojde{, i eve me, podgotvena za skitawe. Podgotvi se i ti, du{o moja, za da ja otvori{ portata za do~ek. Dozvoli mi da se udomam kaj tebe za da gi slu{ne{ i da odi{ po zvucite {to se {irat na sekade, ko veter, ko son~evina.

45

Tancot na du{ata

Veterot gusto zavea po drumot. Mladata devojka zdrveno, so stav na poslu{ost, za moment se pokori na glasot od nepoznatata. Od mnogute potajni borbi {to gi vode{e samata so sebe, sredbava gi rastreperi instinktite i ne umee{e da proceni dali vo nepoznatata da gleda opasnost i gre{ka, za{to nekoe ~udno zadovolstvo istovremeno ja tera{e da napravi za nea nevozmoèn preskok, duri i ne saka{e da se odlepi od nejzinata bliskost. Ja podigna gordo glavata i po~uvstvuva kako stapaloto gazi po patekata od sitna kamena kocka. Bavna i nere{itelna pred nemiot predizvik, za~ekori po stapkite, kako vozdi{kata na nepoznatata èna vo temnata i gluva no}. - Taka du{i~ke, trgni po mene, po tvojata verna prijatelka, koja ne saka da te napu{ti i da te ostavi da stoi{ na otvoreniot drum kako oskubano vrap~e. Tvoite perja }e se obnovat, }e se oformat i zacvrstat vo krilja, so koi }e moè{ posigurno da poleta{ po svetliot patokaz vo sferata na {irinata na ovaa boèstvo. Du{ata tvoja ne zasluùva partalav mir, ra{trakan na site strani. So tebe sum i zaedno }e patuvame nasekade i pred temninata, taa i{arana yverka koja so gordeliva vlast ume{no se krie pod prevezot na svoite tajni. No, ako ja pogledneme vo lice, taa treperlivo }e se izgubi i }e odi vo nevrat. Moja46

Tancot na du{ata

dol`nost e, du{i~ke, da gi otkrijam tvoite prednosti, no i da te predupredam od opasnostite na tvojot duh, koi vo tebe se javuvat vo najrazli~ni oblici i so studena lesnotija vleguvaat vo tvoeto telo, pa namesto glad ~uvstvuva{ sitost, isto kako pred malku, koga go oseti àrot na rasplamtenoto zao|awe. Vo ~uvstvo na egzaltacija pomisli deka sovr{enstvoto negovo vleze vo tebe i ti se ~ine{e deka ja postigna celta na skrienite me~ti vo tebe. No ne, du{i~ke moja, sovr{enstvoto ostanuva tamu kade {to mu e mestoto, a sonceto se rasplamtuva sekojdnevno, no ne sekoga{ pred isti o~i. Ovojpat go vide, moèbi }e go vidi{ u{te edna{, moèbi i pove}epati, no znaj sekoga{ }e ja doìvuva{ razli~no negovata toplina i mo}. Mnogu brgu moè{ da se najde{ pokraj temni oblaci {to }e go zatskrijat toj prekrasen pogled pred tebe. Sitosta e grozna mo} {to vodi kon propast, }e te pretvori vo zagubeno su{testvo. Toa e ne{to {to moè da te spoulavi, toa e bedno priznanie i pristrastna spogodba me|u teloto i du{ata, za razlika od gladta koja niz vol{ebna sila sozdava vrska me|u teloto i du{ata, vrska koja se raskinuva po smrtta, no ne napolno. Teloto e oblak, a du{ata e nejzinata molwa, ~ij plamen nikoga{ ne zgasnuva ako se bori{ za nea. Za{to, samo47

Tancot na du{ata

teloto prikovano so du{ata stanuva otreznat pobednik, a plamenot na du{ata ja topi sitosta za da nasladata i gladot prerasnat s pove}e i pove}e. Ovie zborovi kako magnetna sila ja vle~ea po mra~nata pateka, a pogledot pred nea kako da se ispolnuva{e so nebesna svetlina {to se {iri nasekade i ja potisnuva sekoja temninka vo nea. Ve}e so neopredelen i pomalku ramnodu{en odnos go slu{a{e glasot i mol~alivo gi slede{e sopstvenite ~ekori. Obesena so povesta na vratot, povtorno go naslu{na glasot vo mrakot. - Ne smeam pove}e da te zadràm i da se krijam od tebe, osven da te predadam na ognot {to gori, za{to ti toa go saka{e du{i~ke, duri i da papsa{ }e te dràm budna. - Eve sme, stignavme. Nepoznatata èna so radost vo glasot ja potseti mladata devojka. - A sega tropni na vratata. Devojkata ne moèj}i da razbere mnogu ne{ta od ona {to u~tivo go slu{a{e, srceto najsetne i lutinata vo nea povtorno zovre, no ovojpat ne kon nepoznatata, tuku kon samata sebe. U{te eden moment i }e zapla~e{e od neiska`livoto ma~no ~uvstvo. - Nemoj, te molam, da si bie{ {ega so mene... - uvredeno i dofrli na nepoznatata ne gledaj}i pred sebe nikakva vrata.48

Tancot na du{ata

-Tropni du{i~ke, vratata e tokmu pred tebe. - No èno ~udna, se tropa li na prazno, temnina e no znam deka pred mene nema nikakva vrata, osven dolgiot i beskraen drum. O~igledno si igra{ so mene, za{to znae{ deka ne sum bila podaleku od vratata na mojot dom. - Ti samo tropni, insistira{e taa. - Ne ova mora da e gre{ka, vrata nema, a i da ima, kako da tropnam koga ne sum pokaneta. - A jas te uveruvam deka za ova mesto ne postoi pokana, so uporen ton dodade nepoznatata. Mladata devojka se zamisli, ja obzede stra{na nedoumica, no kako za ~as da ja izgubi èlbata da ja otkrie tajnata. Vo seto nejzino nespokojstvo ima{e i nekoe ~udno nezadovolstvo, iako celata ovaa slu~ka be{e nejasna, neopipliva i neodgatliva. Vo istiot moment o~ite u{te pove}e se podotvorija, a vo dlabinata na nejzinata du{a se bude{e seto ona {to dotoga{ samo si go zamisluva{e. Vozbudata vo nea prerasna koga tropna, a vedna{ potoa nekoj ja otvori vratata i ja ostavi podotvorena. Od vnatre{nosta izbiva{e pekolna rea i mirizba na ~ad od cigari i {to li ne. Taa so rakata go zatna nosot i na prviot ~ekor se lizna na prokletiot lizgav pod i si go splesna49

Tancot na du{ata

nosot. Brzo stana, se istrese, a bledoto lice se pokri so rumenilo. So magliv pogled gi gleda{e mnogubrojnite lu|e {to se dvièa pred nea i nema{e nikakva neposredna pretstava za niv. Koi se? [to se? Zo{to se sobrani tuka? [to baraat? Nitu eden od prisutnite ne obrna vnimanie na toa {to taa u{te na prviot ~ekor se najde na podot. Devojkata so ponizna nasmevka ja prifati ramnodu{nosta na masata lu|e. I samata se pretvori kako ni{to da ne se slu~ilo i re{itelno podre~e na nepoznatata. - Mestovo ne mi se dopa|a, jas voop{to ne treba da bidam ovde, podobro da izlezam. Bez ogled na s ona {to go slu{nav od tebe, sega znam deka me mami{. Boè, sevo ova tolku mnogu mi li~i na golema kockarnica, a jas vo ìvotot nikoga{ ne sum se kockala!? [to se odnesuva do tebe, ti sigurno ~esto navra}a{ ovde? Ve}e sosema luto ja napadna nepoznatata so ostri zborovi. No smireniot glas ja rie{e seta lutina od nea. -Ah, gulap~e moe, pa se znae deka tvojot pat te vode{e ovde. I jas kako i ti, prvpat doa|am ovde. S zapo~nuva od tuka. Ova e naj{irokiot del, a pogore se stesnuvaat prostoriite. Mestovo e polno so misterii i ~udno vol{epstvo, sekoj doa|a ovde i nikoga{ pove}e, a prestojot e ograni~en.50

Tancot na du{ata

Samo nekoi prodolùvaat ponatamu, a golem del zavr{uvaat vo lopata za smet, celiot toj smet odi bog znae kade. Strplivite i mudrite sekoga{ imaat prednost. Zatoa znaeweto i mudrosta ovde se mnogu potrebni. Jas so zadovolstvo bi sakala da te vovedam vo stranicite na mudrosta, no po znaeweto ti samata }e mora{ da kopa{. Ova ovde {to go gleda{ e po~etok i borba na silni lu|e. Da se nadevame deka nitu edna od nas nema da se otkaè i da zavr{i vo smetot. Ti samo potrudi se da sfati{, gulap~e moe, kolku pove}e sfa}a{ tolku pove}e i }e zdogleduva{. Patem, moram da ti kaàm zabele{kata {to mestovo ti li~i na kockarnica e ostroumna. U{te na samiot po~etok znaev deka saka{ da skita{ i rovi{ po novi ne{ta, zatoa te oboàvam i znam deka pred ova tvoe ubavo i mazno lice ima ne{to polno i ~isto. - Oh, Boè, s mi e kako vo son, dlaboko vozdivna mladata devojka provlekuvaj}i se niz gu`vata. - Znam, gulap~e, znam, i zatoa s }e storam za tebe. Ajde, sega da se izme{ame vo oblasta {to svetlina la~i, da ja pobarame smislata na ovoj hram. Na vko~enetoto lice se pojavi prisilna razvle~ena nasmevka, ne moèj}i da se zainati pove}e so toj uporen glas vozdivna u{te podlaboko i kako da go isfrli51

Tancot na du{ata

celiot bes od sebe, pa potpolno se predade na glasot od za nea s u{te nepoznatata èna, i celata se pretvori vo sluh. - Za eden ~ove~ki um, gulap~e moe, e mo{ne kratko vremeto ovde na ova pole tolku mnogu da se stori, no so Bo`ja pomo{ ~ovek lesno moè da se bori. Ovde }e najde{ s {to ti smeta, no te uveruvam }e go najde{ i toa {to vo tebe go nema. Ne dozvoluvaj od ovde da si odi{ so prazni race, bidi dostoen strojnik i zemi go toa {to ti pripa|a. Se probivaa niz turkanicata, a taa re~isi ne prestana da go slu{a glasot na nepoznatata odkako go pre~ekorija pragot. - ôve~ki um se dviì niz ovaa {iroka prizemna prostorija. Ova ne e mesto kade se gradi golemo delo za ~ove{tvoto, ova ovde e delo na sekoj poedinec. Sekoj treba so trud da stigne od mravjalnikot do medot. Vo ovaa mra~na pe{tera, vkle{tena vo utrobata na visokata gradba koja od tuka moè samo da se nayira, mu ovozmoùva na sekoj da ima svoe mesto i svoja pozicija. Sekoj se pretvora vo yidar na svojata gradba, pa duri i najskromniot um donesuva barem po eden kamen {to go kreva. Ova e, gulap~e moe, mestoto {to mo{ne dobro znae da gi dlabi, oslabuva i su{i glavite na lu|eto. No ako èlbata gi vle~e kon znaeweto iako ma~no, no duri toga{ so zadovolstvo52

Tancot na du{ata

}e nau~at da ja tolkuvaat azbukata na mudrosta. Go znam toa, a i ti go ima{ toa vo sebe, zatoa te uveruvam deka }e ti bide polesno da se iska~i{ po gradbava podignata vo sveta forma, koja se urnuva no nikoga{ sosema, sekoga{ ostanuvaat kamewata koi nikoga{ ne moàt da se skr{at. Vo ovaa veteno zasolni{te na umstvenite sili, neumorniot um vodi èstok natprevar protiv site ru{ewa. I od site ovie me{oviti formi na lu|e izbiva harmonijata od haosot. Sekoga{ ostanuva ne{to nezavr{eno, ima ne{to ~udno {to go iscicuva umot i bez prekini isfrluva novi soznanija zad napravenite dela. Se probivaa niz gramadata i s pove}e navleguvaa vo dlabo~inata na zagu{livata prostorija.Devojkata ve}e sosema pokorno i opu{teno go slede{e glasot. - Eve sme, poveli, sedni, gulap~e. Na eden del na ogromnata trkalezna masa ima{e edno prazno mesto. Devojkata ve}e bez da razmisluva sedna. Do nea sede{e edna neume{na valkana figura i ja gleda{e so okokoreni o~i i podzinata usta. ôvekot od ~ija teìna ~ini{ raspukuva stolot na koj sedi, ima{e debeli usni i nadueni obrazi, i sede{e bez da mrdne so mustakot, nebare e vkopan. Glavata mu be{e }elava so trtki kako na izrten kompir, a na obrazot ima{e beleg od ostra grebnatinka koja53

Tancot na du{ata

saka{ ili ne }e mora{ da ja zabeleì{. Otkako devojkata sedna, toj uporno ja gleda{e i se ~ine{e deka celo vreme e podgotven da gi ~uva iskrite na gnevot i lutinata vo sebe, za vo pogoden moment da gi razgori vo ogan. - [to e, {to si se zagledala, zarem ne si videla dosega ~ovek so luzna! Kako se osmeli da sedne{ do mene bez da me pra{a{! ôvekot gnevno i srdito se obrati ,i kako nekoja grabliva ptica izniknata od podzemjeto niz puknatinite od podot, go fati cvrsto stolot na koj sede{e devojkata: - Stanuvaj, stanuvaj dodeka ne sum te isfrlil! Ne dozvoluvam da sedi{ do mene. Jas ne ja spodeluvam kockata so nikogo ovde. Poprvo bi umrel, otkolku da dozvolam da ja izgubam igrata poradi tebe! Stanuvaj, vo sprotivno }e ima nevolji! Devojkata so o~ajni~ka jasnost zapre so mislite pred nedostatocite na laskavite zborovi od nepoznatata. Po~uvstvuva gor~livost i stra{no ~uvstvo {to se izlaga, {to poveruva na nejzinite mudrosti i podlegna naivno pred predizvicite."No zo{to mol~i, i ne me brani od ~ovekot, ili pak, moèbi, saka javno pred site da dokaè deka se potrudila od mene da napravi dobar kockar, a jas u{te na po~etokot od igrata

54

Tancot na du{ata

s izgubiv, i bidej}i ne sum bistra i umna seto toa propadna vo voda". Dodeka taa skameneto sede{e, prisutnite bu~no se nasmeaja, gi pogledna podednakvo site koi sedea kako vo niza i vo istiot moment dobi vrtoglavica. Beznade`no i so seto svoe somnenie kako da saka{e silno da vikne i da kaè na nepoznatata: "Ete, gleda{, kade me dovede, site moi me~ti }e mora da gi izbri{am od sebe i da gi pretvoram vo igra me|u tigri i majmuni". Nejzinata naivna reakcija predizvika u{te poodvratno ~uvstvo vo nea, gi stavi racete na masata i bez da izusti zbor posaka da stane. No, ne{to silno ja pritisna na stolot i istovremeno go slu{na ve}e poznatiot glas na nepoznatata èna. - Ne, ne smee{ da stanuva{ gulap~e. So istiot mir nejziniot buden skrotitel premina preku ovaa nevolja, so krenati vdahnoveni o~i prisposobena na sekakvi okolnosti frli samo zrak svetlina vrz nedorazbiraweto so debeliot drzok ~ovek. - Mestovo sega ti pripa|a samo tebe, i nikoj ne moè da te isfrli. Toj popusto vloùva usilbi za da ja sokrie svojata golotija. Nitu kako prizrak od senka vakov kako {to e ne moè da ostane vo igra, a kamoli da vladee so tebe. Ova {to go zboruva e posledno bladawe na edno obi~no otpadno su{testvo, koe samo se podetinelo55

Tancot na du{ata

pred da go snema. I zatoa gulap~e, nemoj da postavuva{ yid me|u tebe i mene, poradi nastanatata nevolja. Nie treba da deluvame zaedno, za{to sme edno. Posle celava ~udesna harmonija me|u mene i tebe, bori se da ostane taka. Ne ja gubi verbata vo mene. Prednosta e sekoga{ na tvoja strana {tom ja otvori svojata du{a, me oseti, me po~uvstvuva, me slu{na i mi se predade. Ostani na ova mesto i napravi go sledniot poteg vo kockata, samo taka }e dopre{ do svojata cel, ne zaboravaj saka{ cvrsti krilja, go saka{ sinkastiot beskraj, plati za nego so trpelivost so ~ekawe i bidi podgotvena vo sekoj ~as da go dokaè{ svojot sjaj. Lu|eto {to sedat na masava ne se site tigri i majmuni, kako {to sega tebe ti se ~ini. Neznaeweto te tera da gi gleda{ takvi. Pogledot pred tebe e mamka gulap~e moe. Pogledot ti se zapaluva i stanuva podloèn na izmama. No, jas sum tuka sekoga{ i nema da dozvolam da stane{ ~ovek {to moè lesno da se izmami. - No kako koga site se tolku sli~eni? Porazeno progovori mladata devojka. - Nikoj so nikogo ne e sli~en. Nekoi se razlikuvaat sosema malku, no nikoga{ ne se sosema sli~ni. Sekoj nad sebe ima buden skrotitel. Po toa kako se odnesuvaat se ~ini deka ne gi ~uvstvuvaat skrotitelite i ne moàt da im gi slu{nat glasovite. Iako56

Tancot na du{ata

izgledaat zagrièno,ni{to`no e nivnoto trudewe, za{to ne si ja izvr{uvaat dovolno plameno dol`nosta. Edni samo se stegaat ne nao|aj}i drug izlez, samo i samo da se spasat. Gotovi na sekakvi spletki i potturnuvawa, ne se obyiraat na ni{to drugo tuku opsednato mislat kako da se izvle~at. Drugi, pak, se prepla{eni od prefrluvawata, od ìviot ogan i ne znaat kade im e glavata. Nema pote{ka zada~a od postojan strav od toa. Ovde gulap~e, ima kupi{ta interesni slu~ai izgubeni vo izobilstvoto na vremeto, za{to s pravat samo da go skusat sopstvenoto vreme. Vo toa kuso vreme da ja odigrat ulogata kako taka, samo ne onaka kako {to treba, tuku samo kako pretr~uvawe na patekata {to ja gledaat pred sebe i toa {to moè pobrgu od drugiot. Toa ne e slu~aj so tebe. Potseti se, kako mu dozvoli na zrakot tvoj da me osvetli pred tvoite o~i, seti se kako mi se pokori kako na gospodar svoj, koj so neizmerna qubov saka da te napravi pove}e od sluga. Ete ti mo`nost za toa, gulap~e moe. Ostvari ja svojata uloga, dovr{i ja, napravi ja to~no onaka za {to si sozdadena. Da, da ja pronajde{ sopstvenata du{a, pa preku sopstvanata da gi oseti{ i du{ite na lu|eto okolu tebe. Toa e edno od pova`nite potezi za stignuvawe do sinkastiot beskraj. A likovite, gulap~e, ovde se tolku ednostavni. Samite57

Tancot na du{ata

tie si gi zamrsuvaat koncite.Gi zamrsuvaat tolku mnogu {to i vremeto vo koe ìveat , ne im e dovolno da se razmrsat, i da dojdat do svojata ednostavnost. Dolg e, gulap~e, periodot na razmrsuvaweto na koncite. A kolku e lesno da se spletkaat, kako za mig se slu~uva s, i ve}e izgleda docna, za{to za samo edno trepnuvawe se pravat iljadnici jazli. A kolku trepnuvawa ima od ra|aweto do momentot koga s po~nuva so razmrsuvaweto. Raduvaj se, gulap~e, {to za vreme na tvojot cut dojde do eden vakov zaklu~ok, i po~na ednopodrugo da go odmrsuva{ svojot jazol. Mnogumina nikoga{ ne po~nuvaat, ostanuvaat takvi nerazmrseni i umiraat takvi. Uf, kolku e àlosten toj ~in! Kade im e spasot, ne znam. Kolku i da se ma~am doa|am do soznanie deka ne postoi spas za toa. So smrtta ne zavr{uva spasot na du{ata, gulap~e moe. I dodeka teloto gnie i se pretvora vo prav, pa duri i koskite {to ostavaat beleg na postoeweto ne se dovolen odgovor. Takvoto telo ja ostava du{ata vo temnina, a taa prodolùva da ìvee nadvor od toa zarobeno telo i vo ve~na borba vo potraga po telo koe }e znae da go osvetli. Silinata na ovie zborovi od nejzinata skrotitelka, ja nateraa devojkata vo istiot moment da go pogledne hrabro i da mu se58

Tancot na du{ata

sprotivstavi na grdiot ~ovek. So seta ostrina, pakost i omraza, grdiot upati strelovit pogled kon nea, so cel da ja skr{i nepokornosta na nejzinata volja. - Ti u{te sedi{ ovde, prokletnice! ]e te obesam, ìmi Boga, }e te obesam pred site!- izvika skoro prepalen. Prisutnite se svrtija kon devojkata,a taa go pogledna blagonaklono i seriozno. Liceto se izmeni od ma~niot zaplet na nastanite, se pla{e{e od ovaa igra na sozrevawe, no namesto da izbega taa se obvrza da ostane i da se obide da go sredi ovoj spletkan mozaik. Po~uvstvuvaj}i go vo sebe prijatniot mig {to se privikna na toj vozduh, ispolnet istovremeno so gluposti i budala{tini, no i so mudrosti, kako da se vrati vo realnosta. - Zar da dozvolam ovaa prazna slika na ovoj polulud ~ovek so pti~ji um da me natera da se kolebam i da go nosam so sebe pe~atot na nere{livosta. Zarem tukutaka }e dozvolam da bidam obesena i da visam na sredinata me|u neboto i zemjata. Ne, toa e besmisleno. -Ne vozbuduvajte se bez pri~ina ~oveku! Mestovo nema da go napu{tam samo zatoa {to smetate deka sum mala vo va{ite o~i. Ne se pla{am od vas i od va{eto mizerno delo, smireno mu re~e.

59

Tancot na du{ata

Nestrpliviot ~ovek so svojot izopa~en izgled bezdu{no i otrovno go pu{ti svojot glas niz idiotskiot prevez na negovata poludena zvu~na usta, no sepak toj ne be{e dovolen da go uni{ti duhot na mladata devojka. - ]e te ubijam, gubi se, gubi mi se od pred o~i ti nikakvice!! - Gledam ne umeete ni{to drugo da storite, osven da ja zariete smrtta vo edna mlada devojka, koja nema da vi go dozvoli toa. Pokaète ja va{ata sila i ve{tina preku kockata, a ne da gi riete zabite vo lebot na nekoj drug koj si go zarabotuva so sopstvenata pot. Kolku i da e gruba igrava i kolku i da e te{ko da ostanam ~ista pokraj va{ite valkani prsti, bidete uvereni deka nema da go napu{tam mestovo, energi~no mu potvrdi devojkata. -Ne toa ne moè da bide, ako sedi{ do mene jas sum gotov, mojata igra ne ja spodeluvam so nikogo, ni pet pari ne davam na toa {to ti misli{ za mene. ôvekot izvadi cigara, ja zapali, dlaboko go povle~e dimot, potem ispu{ti ogromen ~ad od ustata i so seta lutina im dofrli na site od masata. - A vie, {to ste zinale, neranimajkovci, neznajkovci! Zo{to ne go isflite ovoj smet ovde do mene, ili mislite deka sum mrdnat, me pravite ~uknat!?60

Tancot na du{ata

Zapalen od sopstvenata zbigorosanost grdiot se osvetli so iskri, nebare od molskavici. Vxa{en prkosej}i so racete i so nozete se zalula od gnev, ne uspea da si go zadrì teloto i padna strupolen na podot od stolot. Vedna{ prosledi uàsen vreskot na smea, namnoèn od grlata na gramadnicata okolu masata i ~ini{ se rastreperi celata gradba. Od deformiranata glava na ~ovekot za{tr~i skamenet pogled vperen kon devojkata. Ovoj slu~aj ne be{e pogoden za da zapre na vakov besmislen i bezumen smev. Zatoa mladata devojka ostana i ponatamu seriozna gledaj}i ~as vo ~ovekot na podot ~as vo lu|eto koi ne moèa da go kontroliraat svoeto ismejuvawe. Xagorot se ~ine{e odvreme-navreme stivnuva i pak izbuvnuva{e, tre{te{e i se odglasuva{e nasekade po prostorijata. Eden ~ovek vo godini, so dostoinstvena nadvore{nost, vo crn i mazen kostum, so {apka na glavata, za mig gi zamolkna site za da go ~ujat negovoto mislewe smetaj}i go za ume{no i vistinsko zabeleùvawe. -Bravo, devojko! Tebe kako Gospod Bog da te ispratil ve~erva ovde. Koga tukure~i site bevme na krajot na propasta, tvoeto ve{to i precizno oko gi rasprsna site sitni zadovolstva na ovoj prepreden debelko. Ni se sma~i od negovata igra, nikoj ne61

Tancot na du{ata

znae{e kako da izleze na kraj so nego. Bravo! I vo istiot moment ja fati za raka i ja povle~e do svoite usni. Po~na da ja celiva rakata na mladata devojkaa.Taa se iznenadi od ovoj gest, zbuneta i vko~aneta od vakvata neprijatna za nea postapka, drsko ja povle~e rakata i u{te podrsko mu odvrati. - Jas nemam ni{to so va{ava igra, gospodine. Nema takva zasluga za koja bi dozvolila nekoj da mi ja celiva rakata. Mojot poteg, bez somnenie, samo ja izori grdosta na |avolot od ~ovekot koj se pretvori vo beznade`na sila, za{to ja goltnal reata od zastojanata voda i go potopil svojot ìvot vo zlo, bes i omraza. Tolku go stegna toj surov ~emer i te{ko mu e da se oslobodi od nea. Mnogu i od nas ovde ne moàt da ja izdràt taa teìna i se predavaat. Vpro~em, o~igledno e deka grdotijata {to ja gledame vo nego e, vsu{nost, na{iot sramen stolb, ~ija tainstvena }elija ja ostavame gola, prazna i pusta, uporno malterisuvaj}i ja vo yid so ukrasi od bedni gravuri. Toj ne moè da bide vinovnik za va{ata propast vo kockata, zarem ne e dojden sekoj od nas da ja odigra onaka kako {to umee i znae. Nesomneno dodeka devojkata zboruva{e i go podvlekuva{e zna~eweto na ovie62

Tancot na du{ata

zborovi, sfa}aj}i deka i taa zatalkala vo sekojdnevieto na kockarnicata i pokraj toa {to nejze voop{to ne be{e sme{no {to grdiot se najde na podot, kako {to ne be{e sme{no koga istite tie murgavi lica se smeeja nejze. Celata rabota be{e pretvorena vo komedija, a eve sega se trudat na istata komedija da dadat prisilno seriozno zna~ewe. Vo istiot moment devojkata mu podade raka na ~ovekot koj s u{te polulegnat se nao|a{e na podot i ~ij pogled ve}e neopredelen go gube{e toj mra~en i divja~ki vid na dostoinstvo. Ne ja odbi pomo{ta od devojkata, ja prifana nejzinata raka i bez da se napnuva sedna na sveto mesto, ja digna glavata i smireno re~e: - Ajde lu|e, da prodolìme! Nikoga{ ne e docna da se bide normalen. Go kaà toa so takvo ~uvstvo isto kako ~ovek {to odedna{ progleduva, a niza godini pred toa bil slep. Devojkata prodolì da sviknuva na igrata. Vo glavata se vgradi samo edna misla, da uspee da se oslobodi od zato~enieto koe postojano i se zakanuva{e. Pijanicite: - Ej, eve go grdiot! Pa toj bil s u{te so nas, a nie pomislivme deka igrata za nego zavr{i,povtorno se zakikotija dve dami od sprotiva. Nakipreni, so karmin na usnite, ednata so "kok" na glavata, a drugata ve}e63

Tancot na du{ata

razbu{avena. Opieni od vrelinata na vinoto zboruvaa pelte~ej}i samo so edniot agol na ustata. - Ajde da nazdravime, grdiot e povtorno so nas. Se obratija na dvajcata do niv "mortus" pijani maì. Edniot pred da nazdravi, niz ligaviot i mlitav jazik, nafrli na razbu{avenata dama. - Podaj mi go, ma~ence, {i{eto i izbri{i mi go ~eloto. Oho, a sega daj da te baknam, ma~e moe ubavo. Stisnati eden do drug niz pijana smea se baknuvaa obvieni od ìvotinskiot nagon na strasta, se ~ine{e deka lebdat vo viso~inite na neboto. Osudenikot: Mlad ~ovek so kadrava kosa kako na pudlica. Pod zatskrienite o~i od gustite svrdli na kosata, mu se gleda{e samo ustata koja neprestajno mrda{e i prave{e najrazli~ni grimasi na nezadovolstvo. - Majko, majko, da puknam ako razbrav {to zboruva{e devojkata onde! Znam deka saka{e ne{to da ni kaè na site nam ovde no {to? Kolku sum siroma{en i glup. Zo{to li voop{to sedam ovde koga ne ja razbiram igrata?! Nitu eden ve{t poteg ne sum napravil dosega. Oh, majko moja!

64

Tancot na du{ata

Mudriot: - Ajde, ne osuduvaj se, mlad si, ne si zakr`laven kako jas. Koga ve}e si tuka, igraj, u~i. Na sekoj kaàn zbor, na sekoj gest, toj saka{e da im dade smisla i zna~ewe. Go te{e{e osudenikot, mudriot ~ovek koj nalikuva{e na pobelen starec, ~ii race se tresea i ve}e siot zadreman se klate{e na stolot. Osudenikot ~as ~krta{e so zabite ~as udira{e silno na masata, ispolnet so jad i bes kon samiot sebe. Ve}e sosema otfrlen i vitosan vo zaborav so beznadeèn izgled, re~isi i ne misle{e da se zafati vo igra. Ovaa sostojba mu gi rastroi silite, a verbata deka moè da uspee sosema go napu{ti, duri ve}e i ne prave{e nikakvi napori da si ja povrati verbata. Vo eden mig stanuva{e i povtorno sednuva{e sosema predaden na toa koleblivo ~uvstvo vo sebe. Qubomornata: Ajde de, sedni edna{, ne tuku mi se yveri vo devojkata! Si moral nea da ja razbere{, a vamu ja ispu{ta{ celata igra. Misli{ nema posle da ti se smee i taa vo lice. Taa e vinovna. Vidi ja, si kroti, kako ni{to drugo da ne ja interesira, osven nejzinoto mesto i nejzinata igra. Arno si re~e grdiot, taa e bezobraznica, nikakvica. Da ne dojde{e, sega s }e si te~e{e kako {to treba.65

Tancot na du{ata

Omalovaùva~ki se obrati na osudenikot qubomornata èna so stara iznosena obleka koja vrz nea izgleda{e kako partal. Glavata ja ukrasuva{e kap~e od evtina basma, a vo rakata drè{e vetrilo so koe postojano se lade{e. Go isplazi jazikot kon devojkata i napravi grimasa na liceto polno so qubomorno ~uvstvo. Nesigurniot: Ne tolku mlad, samo navidum smiren ~ovek, skri{no od drugite postojano vadi od xebot kniga, se potsetuva i povtorno ja vra}a vo xebot. Vo eden mig se ~ini ìvnuva, no vedna{ posle napraveniot poteg splasnuva kako otepano jagne. So navednata glava i nadolu svisnati race sednuva i nesmeej}i da podade pogled nitu napred nitu nazad, odedna{ vcrvuva do u{ite i kako da e podgotven ìv da propadne v zemja. Gi potkreva odvreme-navreme o~ite za da pogledne dali nekoj gleda vo nego i povtorno ja vadi knigata od xebot. Ispla{eniot: Pritisnat do samoto }o{e, oblean vo uplav se {treknuva, podskoknuva do tavanot i tresnuva so glavata od yidot, a potem so treskotnica se strupoluva na podot. Stanuva brgu, go soblekuva paltoto i po~nuva da ja kine ko{ulata vrz sebe od kade mu navira dolgata isu{ena snaga na koj mu ostanale samo koskite, koàta i spadnatiot66

Tancot na du{ata

stomak. So bessilna raka saka da ja otkine i svojata du{a, koja o~igledno mu pretstavuva golema teìna, go obespokojuva i go du{i. Odedna{ se vturnuva kon vratata kako pobrkan, istr~uva ne moèj}i da ja vidi nitu zemjata pod sebe. - Lele! Lele! Lele! Zadrète go lu|e, pomognete mu, }e se ubie! - vreska èna mu, no otkako zabeleùva deka nikoj ne im pomaga stanuva i samata istr~uva po nego. Vernikot: So namestena spokojnost, so usni prilepeni kon nepcata po~na da zboruva malku poglasno otkolku {to mu dolikuva. No pred toa {iroko se prekrstuva: [to im e na lu|evo, boè, boè! Pa nema ni{to stra{no ovde. Ta ovaa e samo edna obi~na igra. Sozemete se, lu|e moi. Nikoj nema da ve pretvori vo smet, ako sami ne se pretvorite vo toa. Boè! Boè! Neli samite nie sme tie {to odlu~uvame kade, vo smetot ili vo ~istinata. Ne moàm da razberam tolkav strav pokraj vakva interesna igra, tolkavo palavewe, pijanstvo. Ne, vakva zabava samo ~ove~ka glava moè da izmisli. Nitu najiskusniot straàr ne moè da napravi primerna programa za redot ovde. Ot~ukuvaj}i go so noga ritamot na zborovite, re~isi bez da razmisluva se ubeduva{e vo odgovorite na svojot razum.67

Tancot na du{ata

-Boè! Boè! Kakvi prekr{oci. Kako }e ne smiluva{, Boè! Gledaj gi tvoite deca }e porasnat li edna{! - prodolì da mrmori vo sebe vernikot. Lakomiot: - More, daj jas da si go soberam bogatstvoto, {tom tie pa|aat i begaat. Siromaviot ili go soàluvaat ili mu se ismejuvaat, a mene nema nikoj da me frli vo smetot koga }e bidam bogat. Tokmu vo toa mu e majkata. Da ja iskoristam neume{nosta na ovie tupaci. Po~na da se smee glasno i zadovolno, kako pred nego da ima kupi{ta zlato. Hrabriot: -A bre, smotko eden! Ne tuku se voviraj tamu kaj{to ne ti e mestoto. Mu se obrati muskulestiot na lakomiot, li~en, visok i vit crnomurest mladi~ so spasitelna izdr`livost. - Misli{ deka si umen i deka }e ti dozvolam da zeme{ pove}e od ona {to si zasluìl?! Pravilo na igrata e - zemaj onolku kolku {to dava{. Xabe nema. - Nemoj ti na mene, smotko, glup~o eden, ti si tuka za da izdrì{, a jas ne moram ili misli{ }e me upla{at tvoite muskuli. Lakomiot vo istiot moment stana, gi zasuka rakavite i podgotven za borba zastana pred jadriot mladi~. Hrabriot se68

Tancot na du{ata

nasmea na bedotijata na lakomiot, no ne moèj}i samo taka da go glada kako stoi i ~eka, stana i go plesna po nosot, a krvta vedna{ se prolea po liceto na lakomiot. - Ete ti, samo ova go zasluì od tvojata bedna igra! - bri{ej}i ja krvta od tupanicata samouvereno re~e hrabriot. No tepa~kata ne zavr{i dodeka ne se zdavija sosema. I namesto da stane nekoj i da gi razdvoi, okolu trkaleznata masa nastana op{ta brkotnica. Kako sekoj da si gi drè{e stisnati tupanicite i vo daden moment bea podgotveni da udiraat vo kogo stasaat. Bu~noto nastroenie se ~ine{e deka dojde do najvisokiot stepen. Samo stariot mudrec izvadi od xebot belo maram~e i po~na da mavta za slu~ajno i toj da ne dobie od strana nekoja tupanica. Vo istiot ~as se gramadea kupi{ta lu|e {to zadocnile, i sednuvaa vedna{ {tom }e se oslobode{e nekoe stol~e. ûden odblesok na detska radost, ~isto i milo zadovolstvo svetka{e vo tie izbrazdeni, orosani ~ela i obrazi, {to sepak i tie vo taa brkotnica na{le za sebe mesto da ja odigrat svojata igra. Sednati se drèa mirno, so naivno dostoinstvo i is~ekuvawe deka tokmu tie }e bidat podobri od predhodnite. Ve}e sosema vneseni vo svetot na prizemnata prostorija sjatuvaa kako deca so vikotnici i igri, ja nadvikuvaa69

Tancot na du{ata

nespokojnata voda koja neprestajno bu~i. Si igraa so branovite na bu~nata voda, iako ne umeeja da plivaat, duri i ne znaeja da frlaat mreì za da ulovat po nekoe rip~e. Namesto toa, se raduvaa na sekoe pronajdeno kam~e, a od nego gradea kuli i povtorno gi ru{ea ne razmisluvaj}i zo{to. Vo kulata na taa detska igra, bezbroj pati se oformuva{e i ru{e{e likot na vnatre{nata gradba. Se ru{e{e i grade{e sekoj ~as, dostoinstvoto ne se sporeduva{e so nedostatocite. Zarem so nedostatoci se gradat kuli? Za ~as bu~nata voda se pretvori vo smea, a smrtonosnite branovi vo baladi. Vo toa pristani{te bez ronka somne`, srcata ~ini{ im se ispolnuvaa so qubov koja cveta{e kako slatka sveìna vo nivnite tela. Mirisot od niv se {iri nasekade i odletuva vo viso~ini od tivkiot veter koj go raznesuva smevot, a sonceto so toplina gi su{i odnekade nadojdenite solzi~ki pla~. Potem neboto kako ve~en ~uvar im ispra}a mirni soni{ta, i dodeka vo sonot sekoe srce go nao|a svoeto kat~e niz {irinata na taa vol{ebna carica, utroto go krade mirniot son i se ~ini odminuva vremeto na detskata igra, go krade i go ponesuva vo mra~ni pe{teri so ostri kamewa. Tie isti deca se borat da gi iskr{at kamewata, baraj}i gi celiot svoj ìvot ukradenite sonovi, za da go najdat toj mir i da se70

Tancot na du{ata

vgnezdat vo gnezdoto na samovilata, koe gi ~uva ukradenite soni{ta i im gi vra}a na site onie koi umeat da gi pronajdat. Pokraj vakvi ubavi sogleduvawa, bez razbranuvani zakanuvawa, zdivot na devojkata go ispolni platnoto na podgotveniot brod i se zakrili mirno kon pristani{teto na mirot, kade nema pregradi i pateki, tuku samo oazi {to se prostiraat {iroko i, ~ini{, s zalebduva visoko vo viso~inite. Brodot se pretvora vo ~un od hartija, vo natprevar so bezbroj ~unovi. Nejziniot e ispolnet so soni{ta i zaplovuva lesno, za razlika od ~unovite ~ii mornari popusto se trudat da go odvrzat debeliot konop od bregot. Taa bi sakala da pozajmi u{te nekoe veslo za da stigne do svojata cel. Da stigne, da go ispolni svojot ~un, ne za da teì pove}e, tuku da bide podgotvena povtorno da se vrati nazad i povtorno da zaplovi so site ~unovi koi ostanaa cvrsto vrzani za bregot. Da zaplovi no ovoj pat bez natprevar. Dovolno e sekoj da nau~i da plovi, za{to nikoga{ ne se znae do kade sekoj moè da zaplovi. Mladata devojka, ~uvstvuvaj}i go trepereweto na svoeto srce od kopneòt po edna takva plovidba, re~isi vo istiot mig se najde pokraj bregovite na zlatonosnata reka, pokraj poliwata so zlatna ètva, so cvetovi vo ko{nici kako biseri jadri.71

Tancot na du{ata

Tamu site kopaat, a divite branovi popusto se trudat da gi rasfrlaat ubavinite {to gi nao|aat. Nitu straàrite so uli~ni feneri ne moàt da gi izbrkaat od tie bregovi, za{to vistinskiot straàr e vo niv samite, a toj straàr nikoga{ ne spie. Samo toj straàr umee da gi izgoni senkite od fenerot na du{ata.

72

Tancot na du{ata

IX Predadena na budniot straàr vo sebe, devojkata po~uvstvuva kako sosema ja napu{ta prizemnata prostorija i vo istiot mig se nao|a vo pogornata la|a koja pliva me|u skalilata, vozvi{eni od site strani, stesneti nekade daleku vo edna edinstvena skala od koja prodira samo zrakot svetlina, kako da navestuva deka ja ima i deka e dosti`na. Svetlinata od vrvot, zrak po zrak se probiva me|u skalilata i se pretvora vo neèn zvuk od orguli i violini i dopira kako edinstveno dvièwe vo nejzinite ~uvstva. [totuku za~ekorena po, ~ini{, bezbrojnite skalila, so seto spokojstvo vo sebe zastanuva i go zadlabo~uva pogledot po skalite, ~ii vnatre{ni gradbi se pove}e od ~udni. Nekoi, pokrieni so gusta prav, ve{to go podlaùvaat pogledot. Ne moè da znae dali ja vodat gore ili ja simnuvaat vo u{te podolni katovi, u{te potesni i pomra~ni dlabo~ini so uàsno nerazbirlivo eho. So sekoj ~ekor taa se nao|a{e ~as vo pregratkite na prijatnata muzika, ~as vo kanxite na uàsnoto eho. Odedna{ ~eloto go obliva pot,a o~ite ~udno se otvoraat pred zatvoreniot pat i pred mislite koi se razotiduvaat. Zamira vo mrak. Uàsnoto oro tatne vo u{ite, a ehoto ja~i, dodeka73

Tancot na du{ata

prijatnata muzika od orguli i violini neprestano i zaludno se napnuva vo vi{inata. Ne moèj}i do kraj da ja objasni taa za~maenost vo sebe, vleguva vo borba so opasna intriga, bez milost i studenilo koe ne dava da se vivne. Kako li da go uni{ti toj ko{mar, potonat vo ni{to`nost, dlaboko, dlaboko vo nea. Po~nuva gr~evito da kopa vo sebe, so bolen napor nastojuvaj}i da se seti kade go ostavi bogatstvoto koe pred malku be{e vo nea. No se}avaweto e bessilno, ne{to silno ja skamenuva, a bogatstvoto go nema pa nema. Obrazite gorat od sram, a racete se tresat od vozbuda. [tom }e doka~i nekoja skala bez prav, kako da se razbuduva od neprijatnoto ~uvstvo. I dodeka nejasno gi gleda skalilata so kameni izrastoci od prav, osoznava deka preku niv ne moè da probie kon visinite, za{to sekoe gazewe po niv ja nurnuva vo dlabo~ini. Duri i obidot so samo eden prst od nogata da zgazne po skalilata i da gi pretvori kako tesen most za premin kon ~istite skalila, ne uspeva. Nitu edno del~e od nejzinoto telo ne smee da dopre do niv. Kako da gi izdelka tie kameni izrastoci po skalilata? Kako da go natera svoeto telo da bide sojuznik so nejziniot neskr{liv duh? Samo koga pomisluva deka nekade gore sjajniot i miren ìvot prodolùva, ostanuva stivnata i zamislena, iako u{te poostro go ~uv74

Tancot na du{ata

stvuva ostriloto na noòt koe buri~ka vo nejzinoto izgubeno i skrieno bogatstvo. Kolku bodeìte vleguvaat nemilosno vo nejzinite zaboraveni rani, tolku pove}e mislite ja nosat vo minatoto. Se sekava na majka i brat . Za ~as kako da ja obliva prijatno rumenilo, {tom vo mislite gi zdogleduva nivnite lica. Taa na se{to moè{e da pomisli poskoro otkolku na niv dvajcata, vo toj zatvoren prostor obikolena so proodni i neproodni skalila. Se ~ine{e deka sekoj od svojata strana, eden kon drug isfrluvaat zapeneti branovi i vo eden mig se sudruvaat i se sostavuvaat vo kameni izrastoci, a potem vleguvaat vo dlabo~inite kade grgori zapenetoto i neskrotlivo uàsno eho. Majka s u{te ja gleda so o~i od ~ij pogled seknuva ìvotot. Stoi kako drvo kraj presu{eni izvori {to se sviva do prekr{uvawe i zgr~eno ja ~uva svojata }erka, vo bezìvotnata utroba, a rakata poleka, nesetno lebdee vo vozduhot. Od ustata na seknatoto korito iste~uva silen bran, za mig se odvojuva viuli~niot glas na majka od uàsnoto eho: "Prosti mi ,~edo moe, prosti mi! ". Od drugata strana stoi u{te edno lice. Da toa e likot na brat . Navednat so izgasnati o~i se obiduva da go isfrli malterot od svojata usta za da progovori na sestra si. Se stresuva, ~ini{ i posled75

Tancot na du{ata

niot damar vo nego ~uka od zastojanata i zarasnatata rana. - Boè, brat~e moe! So samo edno vyiruvawe vo minatoto devojkata go gleda svojot brat kako plen na nejzinata volja, da napu{ti s i da trgne po sinata beskrajnost. Go naslu{nuva povtorno glasot na majka , i dodeka uàsnoto eho ja nadvladuva, go bara sopstveniot glas." Brat~e moe, te zaboraviv, te izbri{av od moite misli, i mislev deka navek ja otvoriv bo`jata vrata pred mene. No kako, kako koga ti nanesov takvo zlo? Kako li samo bev sebi~no su{testvo i ja ostaviv makata da tlee vo tebe? Boè, zar }e moàm toa zlo da si go prostam i da vlezam vo tvoite ubavini, dodeka bratot svoj go pretvoriv vo osudenik okovan so sinxiri od site strani". Bolno ~uvstvo ja obliva devojkata, od koe nema sili da se oslobodi. Gi ~uvstvuva bodeìte na noòt, no istovremeno posakuva da bidat poostri, za{to se ~ini samo toj no` moè da ja izdelka makata od nea. - Zarij se noù, zarij vo mene, kopaj, iskopaj go zloto {to mu go nanesov na moeto nevino brat~e. Toj bol e poneizdr`liv, otkolku tvoite bodeì!". I dodeka surovo mu nareduva na noòt da zarie dlaboko vo nea, pred nejzinite o~i preplivuva ~unot. Onoj ~un so koj se

76

Tancot na du{ata

vra}a za da gi odvrze ostanatite ~unovi cvrsto vrzani na bregot. Mladata devojka so seriozen pogled go odvrzuva ~unot na bratot, mu gi vra}a veslata i ~uvstvuva kako go osloboduva i toj po~nuva da plovi. Zloto ne e zlo ako se pogledne v o~i, i ne so borba tuku so smirena raka da se izbavi od temninata i da se stavi na videlina. A koga e vo videlina, zarem toa moè da bide zlo pokraj takva svetlina i ubavina. Niz zamaglenite o~i na devojkata se izgubi grubata misla, se izgubi zloto.Gi pogledna so vnimatelni o~i kamenite izrastoci, gi pogledna no ne so detska naivnost, tuku so ènstven i istovremeno lavovski pogled koj vozbuduva, zra~i i ja rasteretuva è{kata magla od viorot na uàsot. Neraskinlivata vrska me|u niv trojcata, ne se oladila nikoga{, taa vrska samo gi svrzuva vo cvrsto telo bez strast, bolka i gnev, gi svrzuva vo sloboden sokol koj ne saka da bide zaroben. Si podavaat raka eden na drug i nastanuva most. Branot ne moè da go potkopa toj most, nitu pak da go otplovi, samo pravta zgusnata so tvrdost na kamen , od negovata silina proret~uva i poleka, poleka gi snemuva kamenite izrastoci. Nasobraniot prav od nejzinata du{a go snema i po~uvstvuva kako so lesnotija nogata se lizga po is~istenite skalila.

77

Tancot na du{ata

Po~na da se dviì slobodno po niv, kako da tancuva vo toplite pregratki na milozvu~nite noti.

78

Tancot na du{ata

X Budna i spokojna pri lesnoto iska~uvawe, devojkata ne moè{e da pomine, a da ne ja zabeleì puknatinata na ednoto skalilo. Puknatinata oblikuva{e agol, ~ij pat prodolùva vo eden tesen hodnik. Ne ~uvstvuvaj}i potreba da se ~udi od kade se javuva toj hodnik, go prodolì svojot od po hodnikot koj ja vode{e tokmu kon dve vrati, zatvoreni so te{ki bravi. I na dvete vrati bea vreàni natpisi so golemi bukvi. Na ednata stoe{e natpisot "Nema vra}awe" nazad, a na drugata tokmu sprotivnoto - "Ima vra}awe" nazad. Te

tancot na dusata, akile eminova

Documents