tatjana jamnik: pisanje kot soočenje

135

Tatjana Jamnik

Pisanje kot soočenje

Podobno kot pri branju tudi pri pisanju nujno izhajam iz svoje izkušnje. Kadar berem besedilo, ki se globoko dota-kne moje izkušnje, se v meni prebudi želja, da bi ta dialog nadaljevala v svojem pisanju. Ker pa se zavedam, kakšni družbi (in širše: kulturi oziroma civilizaciji) pripadam in kakšen vrednostni sistem je v njej ustoličen, pri tem stojim pred težko dilemo. Mar ne bi bilo bolje, če bi napisala čim bolj neoseben, racionalen in hladen tekst, ki se pretvarja, da govori o objektivni resnici (kot da bi sploh lahko obsta-jala ena sama resnica), in s tem poskušala avtorici knjige v svoji kulturi zagotoviti mesto, ki si ga zasluži? S kršitvi-jo konvencije, tihega dogovora o tem, kakšna naj bi bila tovrstna besedila, namreč tvegam dvojno diskvalifikacijo: sebe same in – kar je zaradi moje odgovornosti do Druge še hujše – avtorice romana, o katerem pišem. Stojim torej pred odločitvijo: ali avtocenzura ali diskvalifikacija?

Kaj bi si zatiskali oči: v slovenski družbi, podobno kot v češki, še vedno prevladuje mizoginija (seveda obstajajo izjeme, ki pa prejkone potrjujejo pravilo). Kadar ženska posega na področja, ki so tradicionalno rezervirana za mo-ške, in pri tem pokaže, da misli resno, se družba ponavadi odzove z nekakšnim občutkom nelagodja (če grozi, da bo omajala obstoječi red, pa z očitnim zavračanjem ali celo sovražnim napadom). Slovenski primer: ob izidu tretjega

Bekova_temna ljubezen TEXT.indd 135 29.10.12 14:30

Alexandra Berková: Temna ljubezen. Prev. T. Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2012.

136

dela Antologije slovenskih pesnic leta 2007 je tedanji predse-dnik Društva slovenskih pisateljev javno izjavil, da »bodo ženske vedno pesnice, saj bodo žlahtne rožice cvetele, do-kler bo življenje, in da bo ženskost, ob pameti in lepoti, vedno tisto, kar bomo v ženskah iskali, četudi bodo v pe-smih seveda gladko segale preko stereotipov o ženskah«.1 Če z izjave odvijemo celofan: pesnice sicer lahko presegajo stereotipe o ženskah, vendar je jasno, kakšne so še družbe-no sprejemljive in dobrodošle (lepe in dovolj pametne, da ne bodo šle predaleč). Velmož je pesnice postavil »na svoje mesto«, v vloge, ki jim jih določa »tradicija«, in na to je bil gotovo ponosen, kot je na lastno izpolnjevanje tradicional-no dodeljene (privilegirane) moške vloge.2

Kaj drugega kot ponotranjeno nelagodje (ali celo zavra-čanje same sebe!) je, da me ob moji dilemi popadeta pe-simizem in fatalizem hkrati: vseeno je, kako pišem in kaj napišem, bitka je vnaprej izgubljena, obe, avtorica knjige in avtorica spremne besede, sva diskvalificirani že a priori, ker nisva pravega spola, da bi se ga jemalo resno, zapovrh pa se mu pripisuje cel kup negativnih lastnosti. Ko pa bom

1 Iz nagovora predsednika DSP Slavka Pregla ob izidu zadnjega dela Antologije slovenskih pesnic, ur. Irena Novak Popov (Ljubljana: Tuma, 2004–2007), http://www.ff.uni-lj.si/fakulteta/aktualno/AktualnoDecember11/Arhiv.html. – To ni osamljen primer. Neki drugi visoki slovenski funkcionar je Taji Kramberger, ko se je začela uveljavljati tudi kot znanstvenica, urednica itd., dobrohotno svetoval: »Ostanite pesnica, dokler je še čas.« (T. Kramberger, Z roba klifa (Ljubljana: CSK, 2011), 123.) Po ustnih pričevanjih ima veliko slovenskih pesnic in pisateljic težave tudi pri včlanjevanju v DSP kljub izpolnjevanju formalnih pogojev. 2 »Sina (za vsak primer kar tri in eno hčer za povrh) sem zaplodil, hišo postavil in drevo zasadil.« Slavko Pregl, Neznosna lahkost sesuvanja, Delo (Sobotna priloga), 12. 9. 2009.



137

še napisala, da Alexandra Berková sodi med najvidnejše feministične (ali točneje: ekofeministične) pisateljice na Češkem, bo knjigo z odporom izpustila iz rok polovica bralcev, ki bi jo sicer morda prebrali ...

Seveda moja dilema ni nič novega, z njo se v zahodni, na moški dominaciji temelječi civilizaciji hočeš nočeš sooča vsaka pišoča ženska. Na »privid moške presoje«, ki avtori-co sili pisati na način, ki bo sprejemljiv za moško kritiko oziroma skladen z njihovo predstavo o tem, kakšna naj bi bila posebna ženska, je opozorila ameriška pesnica in esejistka Adrienne Rich v eseju Ko se mrtvi prebudimo: pisanje kot re-vizija.3 Prav to pred 41 leti napisano bese-dilo me je spodbudilo (in priznam, opogumilo – čeprav je to danes, upam, že anahronizem), da si poskusim pri pisanju o ustvarjalnosti Alexandre Berkove zastaviti dru-gačna izhodišča, kot sem jih imela pri spremnih besedah k prevedenim knjigam doslej.

Adrienne Rich ni le analizirala besedil drugih avtoric, ampak je najprej temeljito preizprašala sebe. S pojmom »re-vizije«, tj. nujnosti novega pogleda v preteklost in kri-tičnega vstopanja v besedilo, je vzpostavila alternativni model literarne kritike (in literarne vede nasploh) – hkrati pa tudi načina pisanja in ne nazadnje odnosa do sebe –, ki pomeni »dejanje preživetja«:

Re-vizija – pogled v preteklost, videnje z novimi očmi in vstopanje v besedilo iz kritične smeri – je za ženske

3 Adrienne Rich, O lažeh, skrivnostih in molku: Izbrani eseji, 1966–1971, prev. Suzana Tratnik (Ljubljana: ŠKUC, 2003; Zbirka Lambda, 28), 27–43.



138

več kot le poglavje v zgodovini: je dejanje preživetja. Dokler ne bomo razumele predpostavk, s katerimi smo prepojene, ne moremo spoznati sebe. In ta vzgib k sa-mospoznanju je za ženske več kot iskanje identitete: je del zavračanja samouničevanja družbe z moško prevlado. Radikalna, feministično navdihnjena kritika literature bo najprej razumela delo kot namig o tem, kako živi-mo, kako smo živele, h kakšnim samopodobam so nas navajali, kako nas je jezik tako utesnjeval kot osvobajal, kako je bilo samo poimenovanje doslej posebna pravica moških in kako lahko začenjamo na novo videti, poime-novati – in torej živeti.4

Metoda, ki jo je razvila Adrienne Rich, od avtorice zah-teva poštenost, iskrenost do sebe, hkrati pa tudi »domi-selno identifikacijo z vsemi ženskami«,5 torej empatijo, pripravljenost razumeti – druge ženske in s tem tudi sebe. V uvodu k člankoma Kariatida: Dve kolumni iz leta 1973 je zapisala:

Pišemo zase in druga za drugo – večno razvijajoči se smo-ter, iz katerega izhaja del naše domišljije – in ko pišemo, strastno poslušamo in beremo, kajti besede drugih žensk so pomembne za naše lastne. Prav to je tisto kulturno vre-nje, iz katerega je vedno nastajala umetnost sprememb; ne iz prizadevanj, da bi »pripadale« nekemu glavnemu toku, občestvu ali lažnemu vključevanju. Dokler sem pi-

4 N. d., 29.5 N. d., 65.



139

sala v upanju, da bom »segla« k moškim, sem omejevala svoje lastne misli in se zadrževala; poskušala sem ublažiti prevratniški zven svojih besed in pomiriti skrajnosti.6

Eseji Adrienne Rich so me opomnili, da iz pisanja o lite-raturi (enako kot pisanja literature) ne morem in ne smem izločiti zavedanja tega, da sem ženska, in kaj to pomeni, kot tudi ne zamolčati tega, kar vidim in kar vem – torej svoje individualne izkušnje, hkrati pa tudi izkušnje, ki jo delim z drugimi ženskami (ki jih in o katerih berem, se z njimi pogovarjam in sem z njimi povezana v skupnost). Moja, naša izkušnja, ki se oblikuje v razmerju do družbe-ne realnosti, je realna – tj. nič manj realna kot izkušnja nekoga, ki piše s pozicije avtoritete ali moči. Ne morem biti »nepristranska«, ker bi s tem izdala lastno stvarnost in vse ženske, ki so orale ledino in odpirale »'novi prostor' na ločnicah patriarhata«, iz katerega lahko nove generacije »črpa[mo] duševno moč«.7 Pisanje in branje nam omogo-čata, da se soočimo s svojo individualno in kolektivno iz-kušnjo, pripoznamo, kakšna je družbena realnost, in se do nje opredelimo.

Samospoznavanje, soočenje s sabo in zamolčano zgodo-vino žensk8 ter poskus zagledati in poimenovati svet na

6 N. d., 97–98.7 N. d., 43.8 Zamolčano zgodovino žensk še vedno odkrivamo individualno, po lastni iniciativi – v uradnih učnih programih so ženska gibanja omenjena nekje ob robu (npr. gibanje za enako volilno pravico) ali pa sploh zamolčana: npr. v šoli nisem izvedela, da so kot »čarovnice« povečini sežigali izobražene ženske, zdravilke in babice (gl. Gunnar Heinsohn, Otto Steiger, Uničenje modrih žensk (Ljubljana: Krtina, 1993; Krt, 51)), pa tudi pisateljice kot Anne Hutchinson



140

novo, skozi sebe, je osnovni pogoj za osebno transformacijo in transformacijo celotne družbe. Adrienne Rich je zapisa-la, kako je v nekem trenutku spoznala, »da politika ni 'tam zunaj', temveč 'tukaj notri', in [...] je bistvena za moje okoliščine.«9 S tem ko je to misel pomislila in jo zapisala, je že sprožila daljnosežne spremembe. Začenjamo se zave-dati, da proces, v katerem se avtorica/avtor opredeljuje do družbene realnosti, poteka v njej sami/njem samem. S tem ko družbeno realnost v svoji literaturi na novo poimenuje in jo torej na novo konstruira, literatura postane politična.

Definicija, ki jo je za politično poezijo oblikovala Taja Kramberger v eseju Izdihniti plamen, predvajanem na Radiu Slovenija, velja tudi širše, za umetniško literaturo nasploh:

[P]olitična poezija je zgoščena, intelektualno močna in sprotna refleksija političnih zmot, napak in spodrsljajev,

(Rich, n. d., 15–26), pri slovenski zgodovini nič o feminističnih prizadevanjih slovenskih učiteljic v 20. in 30. letih 20. stoletja (gl. Angela Vode, Zbrana dela Angele Vode I–III, ur. Mirjam Milharčič Hladnik (Ljubljana: Krtina, 1998– 2000; Krtina, 109–111)) in pri slovenščini ne o Belo-modri knjižnici, ki je delovala med leti 1927 in 1941 (gl. Katja Mihurko Poniž: Knjige slovenskih pisateljic pri založbi Belo-modra knjižnica, Jezik in slovstvo 49/1 (2004), 29–41, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-NG7HV5Y6/). – Več o politiki pozabe v razpravah, zlasti disertaciji Taje Kramberger, ki je v zvezi z Belo-modro knjižnico opozorila, da je izključitev žensk simptom strukturnega modela delovanja slovenske (provincialne) družbe. T. Kramberger, Memorija in spomin: zgodovinska antropologija kanonizirane recepcije (študija primera revije Modra ptica. Bartol z Vidmarjem): doktorska disertacija (Koper, 2009), http://share.upr.si/fhs/PUBLIC/doktorske/Kramberger-Taja.pdf.9 Rich, n. d., 38. – Prim. razlago Taje Kramberger: »Politično je zmerom osebno. Najprej mora biti osebno, da lahko postane kolektivno, in da se udejanji, mora spet biti osebno.« T. Kramberger, Izdihniti plamen, predvajano na Radiu Slovenija 1, Program ARS, 24. 1. 2012, http://tajakramberger.files.wordpress.com/2010/10/izdihniti-plamen.pdf.



141

je maksimalna poetična budnost, ki meri svet okrog sebe, tenkočutna nadzorna instanca realnega, imaginarnega in simbolnega prostora, v katerem njeni verzi živijo in ga poseljujejo. In kot taka je hkrati detektor, refleksija in re-gulator socialnih nepravičnosti in nasilij, pri čemer delu-je znotraj etičnega registra, ne da bi zapadla v sentiment in moralizem.

[...]Politična poezija govori o temah, ki ljudi zadevajo, o te-

mah, ki so na eni strani najbolj intimne in osebne, obe-nem pa segajo globoko v kolektivni imaginarij skupnosti. Prav v tem je razsežnost političnega v njej; v francoščini npr. le politique pomeni politično dimenzijo v nasprotju z izrazom la politique, katerega pomen je ožji in ustreza slovenskemu pojmu politika. Samo politično pa je ele-mentarna človeška dovzetnost za skupnost, za oblikova-nje takih družbenih vezi, ki človeku omogočajo dostojno in dostojanstveno življenje. [...]

S tem, ko politična poezija reflektirano posega v druž-beno dogajanje, oblikuje prostor, četudi najprej mentalni oziroma imaginarni, ki udeležencem odpira pot v aktiv-no, avtonomno, suvereno in znosno življenje, in sicer tako, da njihove misli osvobaja družbenih prisil.10

10 Kramberger, prav tam. – O politični poeziji in njeni transformativni moči prim. tudi Alenka Jovanovski, Tukaj in zdaj: reinvencija sodobne slovenske ženske poezije, Šestnajst slovenskih pesnic: Antologija/Szesnaście poetek słoweńskich: Antologia (Ljubljana: DSP, 2011; Litterae Slovenicae, 2011, 2), 363–378, Iztok Osojnik, Kosovel and Kramberger: between the avant-garde and contemporary Slovenian political poetry, Primerjalna književnost 34/1 (2011), 3–33, in isti, Politična resnica Kosovelove avantgardne konstruktivistične poezije, v: Srečko Kosovel, Kalejdoskop: Izbrane pesmi/Wiersze wybrane (Vnanje Gorice, Mikołów: KUD Police Dubove, Instytut



142

Literatura, ki jo je pisala Alexandra Berková, je nedvom-no politična. Njena dela odlikuje pronicljiva, brezkompro-misno kritična refleksija sodobne češke družbe in njenih anomalij – v njih je tematizirana apatija, ki je Čehoslovake paralizirala v normalizacijskih osemdesetih letih 20. sto-letja, in korupcija, ki se je razpasla v postkomunistični Češki republiki, položaj žensk v patriarhalni kulturi, pa tudi ksenofobija in izkoriščanje gastarbajterjev iz revnejših dežel. Z izvirnim ustvarjalnim pristopom k tem temam je Berkovi uspelo posamezno (individualno in kolektivno) izkušnjo »[prevesti] na zahtevnejšo spoznavno raven«,11 s čimer je zadostila tudi drugemu definicijskemu pogo-ju politične literature: ohranja stik z družbeno realnostjo ter jo poimenuje in preimenuje oziroma na novo kon-struira. Svoj ustvarjalni postopek je v intervjuju za Delove Književne liste leta 2004 (v odgovoru na vprašanje, ali njena literatura temelji na osebnih izkušnjah), opredelila takole:

Smisel umetnosti je rekonstrukcija resničnosti. Vendar to ni dokumentarna literatura, v nobenem primeru. V njej so nekatere stvari zamolčane, druge dodane. Prizadevam si, da bi bistvo tega razmerja kot kemijske formule otresla realnih dejstev in ga postavila v nadomestne kulise. To ni več resnična resničnost, temveč literarna resničnost, ki pa ima ohranjen tloris.12

Mikołowski, 2012), 53–67.11 Kramberger, prav tam.12 Tatjana Jamnik, Hana Kovač, Moški imajo feministke radi, Delo, 1. 9. 2004, 12. Popravljeno po revidirani češki verziji, objavljeni 11. 1. 2008 na straneh Festivala pisateljev Praga, http://www.pwf.cz/archivy/texty/



143

Imaginacija vedno črpa iz neke konkretne, intimne izku-šnje, ki pa v ustvarjalnem postopku postane neločljiva od univerzalne.13 Da bi lahko ustrezno in predvsem celoviteje razumeli izkušnjo in habitus Alexandre Berkove – njena spoznanja in stališča, posledično pa tudi ustvarjalne vzgibe in izbire –, in da bi ju lažje vključili v svojo kolektivno iz-kušnjo, bi se rada najprej ustavila pri njeni biografiji, kjer bom nekoliko več prostora namenila njeni družbeni anga-žiranosti in javnemu delovanju.

Alexandra Berková se je rodila 2. julija 1949 v Trenčínu na Slovaškem. Njen oče je bil dirigent simfoničnega orkestra, mati pa novinarka. Del otroštva je preživela v Teplicah na severnem Češkem. Po končani srednji obli-kovalski šoli za steklarstvo v Kamenickem Šenovu je v le-tih 1968–1973 študirala češčino in umetnostno vzgojo na Filozofski fakulteti v Pragi. Diplomsko nalogo o literarno-kritičnih sporih Karla Čapka v tridesetih letih 20. stoletja je pozneje razširila v doktorsko disertacijo (1980). Med letoma 1973 in 1981 je bila zaposlena v založbah Svoboda in Československý spisovatel. Potem ko je zaradi nestrinja-nja s komunističnim režimom izgubila službo urednice, se je preživljala z različnimi honorarnimi deli: dolga leta je pod različnimi psevdonimi delala za Češkoslovaško te-levizijo, v najbolj trdih časih pa je, da bi zaslužila za golo

rozhovory/rozhovor-s-alexandrou-berkovou_1549.html.13 Prim. Rich, n. d., 153: »Zdelo se mi je, da mi je Emily Dickinson bolje kot vsi drugi pesniki povedala, da so intenzivna intimna doživetja, osebna in duševna, neločljiva od univerzalnih in da je onkraj čistega samoizražanja razpon psihološke poezije.«



144

preživetje, čistila cerkve. Od devetdesetih let do svoje smrti je poučevala kreativno pisanje na Zasebni gimnaziji Josefa Škvoreckega in na Literarni akademiji – Zasebni vi-soki šoli Josefa Škvoreckega v Pragi. Zaradi slabo plačane-ga dela na omenjenih ustanovah je bila še vedno prisiljena pisati scenarije za televizijo, radijske igre, prevajati doktor romane ipd., svojo literarno ustvarjalnost, h kateri je ume-tniško stremela, pa potiskati na stranski tir.

Umrla je 16. junija 2008 v Pragi.

Berková je bila izjemno družbeno angažirana. Leta 1989 je sodelovala pri ustanovitvi češkega Društva pi-sateljev (Obec spisovatelů) in bila med soustanovitelji Gruče čeških pisateljev Mamut (Hejno českých spisova-telů Mamut). Pomembno vlogo je imela tudi pri oživitvi dejavnosti češkega PEN-kluba, kjer je bila od leta 2006 do svoje smrti članica upravnega odbora.

Leta 1990 je s skupino drugih čeških intelektualcev ustanovila feministično gibanje Nova humanost (Nová humanita).14 Pripadniki gibanja so padec komunističnega totalitarizma in vstop v demokratični sistem razumeli kot možnost za uveljavitev enakih možnosti žensk v javni sferi, zlasti v politiki. Po njihovem mnenju bi večja udeleženost žensk na položajih odločanja prispevala k temeljiti prenovi češke družbe v nenasilno, socialno pravično in državlja-nom prijazno družbo. V prvi polovici devetdesetih let so s pisanjem feljtonov in esejev, pa tudi v intervjujih, ki so

14 Angela Argent, Hatching Feminisms: Czech Feminist Aspirations in the 1990s, Gender & History 20/1 (2008), 86–114, http://www.history.lsa.umich.edu/652/Readings/Argent.pdf.



145

jih objavljali v množičnih medijih, poskušali odpreti pro-stor za širšo javno razpravo. Tudi Berková se je redno ogla-šala – zelo celovito se je problematike lotila v ciklusu ese-jev, ki jih je leta 1994 objavila v reviji Mladý svět. V svojih besedilih in intervjujih je poudarjala, da pri tem gibanju nikakor ne gre za boj proti moškim, vendar si težko zatiska oči pred tem, kakšen je svet, ki ga vodijo moški: nasilen, deluje kot kakšna vojaška postojanka in ne pozna drugega kot razmerje dominacije in podrejenosti.15

V okviru gibanja so bili organizirani različni izobraže-valni seminarji za ženske, mdr. šola asertivnosti. Berková je po Češki republiki potovala s predavanjem Pepelka po poroki, s katerim je želela razkrinkati »evropsko ukano« družbene pravljice, ki ženske zavaja v mišljenje, da je nji-hova sreča pogojena s srečo moškega. Dokazovala je, da bi morale mite o pridnih in pasivnih deklicah, ki naj bi čakale na svojega princa, nadomestiti zgodbe o asertivnih, samozavestnih ženskah, ki same odločajo o svojem življe-nju.16

Gibanju Nova humanost je uspelo dvigniti precej prahu, vendar so bili odzivi predvsem negativni. V pogovoru na radiu Glas Evrope januarja 1993 je Berková to komenti-rala takole:

[R]azvoj dogodkov me je malo presenetil. Zato ker sem predpostavljala, da velja, kot pravi kača Kaja Mavgliju, ene krvi sva, ti in jaz. [...] Da se človeka ene krvi, ti in jaz,

15 N. d., 93.16 N. d., 92.



146

enostavno srečata. Se pravi, enako razmišljajoča, enako čuteča človeka. Ampak, glej ga zlomka, primerilo se je, da je moška reakcija na ženske aktivnosti začela biti bodi-si prestrašena ali pa militantna ali pa – ne vem, kako naj temu rečem. Na prim... Na primer, zadnji članki revije Mladý svět. V zadnji številki je bilo več prispevkov. Na brnski televiziji se je odvil ironizirajoč pogovor o ženskih vprašanjih – bilo je v Studiu Netopir. Potek tega pogo-vora me je zelo razkuril, ker je bil tam spet moški, ki se je postavil v vlogo porednega otroka in je začel drezati in provocirati in pozivati v boj. Zraven pa je bilo kakšnih sedem ali osem žensk, ki so vse – ne da bi se prej dogovo-rile – govorile pravzaprav o tem – o istem, da je potrebno neko ravnovesje, harmonija in tako dalje in tako dalje. Tako da je to zadeva, ki me je zelo presenetila. Ampak to so rekle že ameriške feministke. Jaz pa jim sploh nisem verjela. Rekle so, le počakajte, le počakajte. Oni bodo proti vam izvlekli orožje.17

Sredi devetdesetih let je gibanje Nova humanost zamrlo, čeprav društvo s tem imenom, ustanovljeno 4. 7. 1991, še vedno najdemo v poslovnem registru Češke republike. Ni mi uspelo izslediti nobenega pričevanja, ki bi pojasnilo, zakaj se je to zgodilo. Lahko pa sklepam, da so njegovi pripadniki enostavno obupali, podobno kot je združenje

17 Jan Čulík, Se spisovatelkou Alexandrou Berkovou o českém feminismu, Britské listy 1993 (zapis pogovora v oddaji Hlasy a odhlasy, predvajani januarja 1993 na radiu Glas Evrope), http://www.britskelisty.cz/9903/19990324f.html.



147

praških ženskih društev leta 1997 (po osemletnem boju) opustilo prizadevanja, da bi jim bila v denacionalizacij-skem postopku vrnjena hiša na naslovu Ve Smečkách 26 v centru Prage (blizu Václavskega trga), ki so jo v tridesetih letih 20. stoletja s prostovoljnimi prispevki sezidale članice Češkega ženskega kluba (Ženský klub český) – hišo je ob-držala mestna občina Praga, ki jo uporablja za nastanitev svojih uradnikov ...18

Berková je opozarjala tudi na druge probleme češke družbe, kot sta ksenofobija in nestrpnost nasploh, med drugim je leta 1994 s prispevkom na temo Češki pisatelji o strpnosti sodelovala na kongresu PEN-a ter uredila in izdala zbornik Česká xenofobie (Češka ksenofobija, 1998).

Prozo Alexandre Berkove češka literarna veda označu-je kot atematsko in eksperimentalno. Za njeno pisanje je značilno predvsem eksperimentiranje z obliko nara-cije, pogosto preklapljanje med različnimi jezikovnimi zvrstmi in spreminjanje pripovedovalčevega položaja oz. njegove psihične naravnanosti (od racionalne analize do

18 V angleščini: http://www.feminismus.cz/smecky/index_e.htm, za pod-robnejšo kronologijo (v češčini) gl. http://kostlan.blog.idnes.cz/c/27909/Zensky-dum-zenam-Komu-jinemu.html. Za primerjavo: telovadcem in skavtom je uspelo denacionalizirati vse predvojne nepremičnine društev Sokol in Skaut. – Naj spomnim na pričevanje Angele Vode o podobni slovenski zgodbi iz 30. let 20. stoletja: ko so slovenske učiteljice zbirale denar za zidavo Doma učiteljic, so prste po tem denarju zasrbeli – njihove moške kolege, ki so poskrbeli, da je bilo Društvo učiteljic priključeno Društvu učiteljev. Učiteljicam je uspelo še pravočasno prenesti namenska sredstva na novoustanovljeno Zadrugo Dom učiteljic, kupile so zemljišče, vendar je dokončno realizacijo projekta preprečila vojna. Gl. A. Vode, Zbrana dela Angele Vode, I: Spol in upor (Ljubljana: Krtina, 1998; 109), 261–281.



148

ekspresivnih vzklikov). Temeljno gonilo pripovedi ni več snov, temveč jezik – beseda, njena večpomenskost, zvoč-nost in možnosti kombiniranja besed. Za njena besedila so značilne tudi medbesedilne navezave in menjavanje pripo-vednih slogov in postopkov (dramski dialog, pastiš itd.).

Nase je opozorila že v času normalizacije s kratkopro-znim prvencem Knížka s červeným obalem (Knjiga z rde-čimi platnicami, 1986, 1988, 2003), na izid katerega je čakala 12 let – tačas je krožil v samizdatskih prepisih. Ko je knjiga končno izšla tudi uradno, je postala prodajna uspe-šnica – vsega skupaj je bilo prodanih (tudi za tedanje raz-mere neverjetnih) 60.000 izvodov. Gre za ciklus devetnaj-stih zgodb, ki se, kot je opozoril češki literarni zgodovinar, kritik in pisatelj Vladimír Macura, z upodobitvijo ženske usode od rojstva prek otroštva in pubertete do odraslo-sti, materinstva in smrti nekoliko parodično navezujejo na roman Martina Andersena Nexøja Ditte Menneskebarn (Dita, hči človeka, 1946). Že v tem delu je opazna nagnje-nost Berkove k pisanju fabularnih besedil, ki se začenjajo oddaljevati od kontinuirane, neprekinjene pripovedi in zadobivajo značaj dolgega niza prizorov, situacij in dialo-gov. Avtorica pogosto menjava pripovedovalca, včasih celo v okviru ene povedi, in prepleta realno s fantastičnim.

Za roman Magorie, aneb Příběh velké lásky (Magorija19 ali Zgodba velike ljubezni, 1991) je Berková prejela 19 Ime dežele Magorija je avtorica izpeljala iz češke besede magor, ki pomeni 'norec' in je nastala iz ljudske razlage besede fantazmagorija. Ker gre za avtoričino novotvorbo, sem poslovenila samo končnico (čeprav je v slovenščini izrazu pomensko blizu npr. Absurdistan).



149

nagrado Egona Hostovskega za »roman, ki umetniško iz-razito presega običajno literarno produkcijo«. V njem se je čedalje očitneje osvobajala diktata fabule in začela be-sedilo pojmovati kot govorico, ki je ne utesnjujejo več li-terarne konvencije. S fragmentirano zgradbo je Berková vzpostavila arhitektonsko zapleten svet, kjer zasebne mi-krozgodbe, podobno kot v Knjigi z rdečimi platnicami, reprezentirajo širšo družbo. Kot je opozoril Macura, gre za mnogoglasno poročilo o življenju, zgodovini in morali groteskne »dežele pod ploščatim kamnom« in očitno ale-gorijo Češkoslovaške pred žametno revolucijo. Vezno tki-vo romana je nepomembna, povprečna družina, v kateri je še najrevolucionarnejši element sanjajoči oče. Njegova prevratniška gesta – pozivanje k odstavitvi vlade bebcev – se odvija zgolj v sanjah. Šele v resničnosti, v družinskem krogu, zagleda možne posledice svoje predrznosti in sku-paj z drugimi zdrsne v značilno razvneto debatiranje o ak-tualnih družbenih razmerah. Nekoliko manj črnogleda je pripovedna linija, ki bralcu približa zagretost sina Jurčka za dekle, imenovano Kožekrila, ki zaradi uporabe pravljič-nih postopkov postane skoraj enako fiktivna kot očetova uporniška gesta. Z današnjega vidika bi se dalo reči, da opis družbe in značaja naroda veljata tudi za postkomuni-stično Češko.

Širše in splošneje je Berková o človekovi usodi razmi-šljala v knjigi Útrpení oddaného Všiváka (Trpljenje vdane-ga Zmeneta, 1993; slovenski prevod T. J. 2004), napisani v ritmizirani, starozavezni dikciji, ki se s številnimi bibliz-mi in prikritimi navezavami na mite stvarjenja približuje novodobnemu apokrifu, poseben užitek pa bralcu nudi



150

širok razpon jezikovnih zvrsti. Če zgodbo zelo poenostavi-mo: protagonist z imenom Zmene se, potem ko ga je od sebe prepodil Najvišji, odpravi po svetu iskat svoj prostor pod soncem in na poti po različnih deželah vidi marsikaj čudnega in sliši dosti hudega ...

Za razliko od romana Temná láska (Temna ljubezen, 2000), ki je tako kot predhodni knjigi zgrajen iz besedilnih fragmentov, pa se je Berková v svojem zadnjem proznem delu, romanu Banalní příběh: Filmová povídka o prostém životním běhu (Banalna zgodba: Filmska zgodba o prepro-sti življenjski poti, 2004), odpovedala zapleteni zgradbi in v ospredje postavila fabulo. Temu je vsaj deloma botrovalo dejstvo, da je roman nastal na podlagi scenarija, po kate-rem je bil posnet televizijski film Zlatá brána (Zlata vrata, 2004), hkrati pa je avtorica želela, kot je povedala v in-tervjuju za literarni tednik Tvar, tistim, ki so mislili, da klasične fabularne proze ne piše, ker tega ne zna, dokazati nasprotno.20 Knjiga govori o intelektualki Evi, ki se v sti-ski, ki jo preživlja ob razpadu petindvajsetletnega zakona, zaplete v ljubezensko razmerje z moldavskim imigrantom Borisom. Berková se je tako tudi literarno lotila proble-ma češke ksenofobije in zlorabe priseljencev, ki s trebu-hom za kruhom prihajajo iz revnejših vzhodnih držav, a na Češkem namesto boljšega življenja najdejo slabo plača-no, garaško in največkrat ilegalno delo. Vendar v ospredju ostaja refleksija nezavidljivega položaja ženske v družbi, zastavljeni na zatiranju in izkoriščanju.20 Božena Správcová, Chlapče, tebe bych chtěla vidět ve sprše: Rozhovor s Alexandrou Berkovou, Tvar 10 (2006), 5. Prim. tudi František Cinger, Rozhovor s Alexandrou Berkovou, Právo, avgust 2004, http://www.pwf.cz/archivy/texty/rozhovory/rozhovor-s-alexandrou-berkovou_2384.html.



151

Berková je znana tudi kot avtorica gledaliških kritik, ra-dijskih iger, scenarijev za televizijske filme, mdr. Pánská jízda (Moški žur, 1983, rež. K. Smyczek), Bumerang (1986, rež. K. Smyczek), Dámská jízda (Ženski žur, 1987, rež. V. Olmer), in odmevne TV-nanizanke o zakonskih krizah Co teď a co potom (Kaj zdaj in kaj potem, 1991, rež. H. Bočan).

Med knjigami, ki jih je Alexandra Berková izdala, je roman Temna ljubezen nedvomno najbolj odkrita in brez-kompromisna kritika patriarhalne družbe: celovito, iz raz-ličnih zornih kotov prikazuje degradacijo ženskosti, usodo žensk, ujetih v tradicionalne partnerske odnose in druž-bene vloge, ter druge uničujoče učinke, ki jih ima moški način vodenja družbe za ljudi, pa tudi za druga živa bitja in naravno okolje. Češka literarna veda in kritika je to delo označila za feministični roman, čeprav bi bila z današnje-ga gledišča najbrž ustreznejša oznaka ekofeministični, ki jo uporablja Angela Argent. Da je knjiga ob izidu »spro-žila strastne odklonilne odzive dela literarnih kritikov in bralcev«,21 seveda ni naključje – češka družba podobno kot slovenska ne mara »novotarij«, kakor označuje feminizem ali kakšno drugo kritično refleksijo družbe, in literarnih ocenjevalcev, ki prisegajo na tradicijo, še vedno ni sram pisati omalovažujočih ali žaljivih ocen oziroma so na to neredko celo ponosni.

Roman je napisan v za Berkovo značilnem, prepoznav-nem slogu. Zgrajen je iz fragmentov – med seboj ohlapno povezanih mikrobesedil, izpovedi in sentenc, ki so tudi

21 Http://www.czechlit.cz/autori/berkova-alexandra/.



152

sami nekako notranje razbiti, razkosani s premori, preki-nitvami in zamolki, nakazanimi s tropičji in pomišljaji, kar prozi daje poseben ritem, ki je blizu poeziji. Takšna strukturiranost besedila – fragmentarizacija, nefabularnost in neopisnost – od bralke in bralca zahteva večjo aktiv-nost, soudeleženost. Bralka/bralec je namreč tisti/tista, ki fragmente sestavlja v celoto kot koščke mozaika, skupaj pa jih lahko zlepi le tako, da jim kot vezivo doda lastno izkušnjo.

Knjiga se začne in konča s kratkima idiličnima prizoro-ma, ki sta parodija trivialne, t. i. ženske literature. Krasni, srečni svet, ki ga nudijo doktor romani, je namreč v kon-frontaciji z osrednjim delom knjige, ki snov obravnava fe-ministično, razkrinkan kot laž – kot družbeni konstrukt, s pomočjo katerega so ženske v patriarhalni kulturi pripra-vljane na izpolnjevanje tradicionalne, podrejene družbene vloge. S sopostavitvijo dveh diametralno nasprotnih vrst »ženske literature« oziroma »ženske pisave« nam avtorica podtakne (neizrečeno) vprašanje: Kaj se v resnici zgodi s Pepelko po poroki?

V jedrnem delu romana postopoma, s psihoanalitično natančnostjo spoznavamo protagonistko Karolíno – njen habitus, odnos do sebe in odnos z najbližjimi (starši, mo-žem, hčerjo) – in sledimo njeni preobrazbi v procesu sa-mospoznavanja in samoočiščevanja.

Za razliko od drugih romanov je v Temni ljubezni Berková uporabila prvoosebno pripovedovalko. V zvezi s tem velja opozoriti, da je izbira prvoosebne pripovedovalke za pisateljico pomembna odločitev, ki zahteva veliko po-



153

guma. To je opazila Adrienne Rich, ki je pri sebi in drugih (mdr. Virginii Woolf ) opazovala negativne učinke, ki jih ima »privid moške presoje« na pisateljice.22 Kot lahko iz-vemo iz intervjujev, se je namreč tudi Berková literarno inkulturirala predvsem skozi branje del, ki so jih napisali moški – označila jih je celo za svoje učitelje. Avtorici, ki uporabi prvo osebo ženskega spola, kot vemo, grozi, da jo bodo poistovetili s pripovedovalko, ji očitali pretirano zagledanost vase, razčustvovanost in/ali histeričnost ipd., predvsem pa jo jemali manj resno in/ali se ji posmehova-li. (In prav te prvine so se v resnici pojavile v negativnih kritikah Temne ljubezni, istovetenje avtorice s prvoosebno pripovedovalko pa je zaslediti celo v pozitivnih ocenah.) V češki družbi, ki se tako krčevito oklepa »tradicije«, je tako odločitev za prvoosebno pripoved še toliko bolj tvegana, še posebej če se avtorica loteva tem, ki se je kot ženske neposredno dotikajo.

Teme, ki jih odpira Berková, so precej boleče tudi za bral-ko in bralca (da so boleče tudi za moške, lahko sklepamo iz literarnih ocen, v katerih so se odzvali precej prizadeto).23 Ob branju Temne ljubezni se zavemo lastne ujetosti v vce-22 Rich, n. d., 30–33.23 Primer kritike, v kateri avtor ne skriva svojega užaljenega moškega ponosa: Ze čtenářského deníku Aloise Burdy, Tvar 3 (2001), 7. Dodati moram, da je Alois Burda oceno napisal v ostravskem govoru, ki ga nezavedno verjetno tesno povezuje s severnošlezijskimi skrajno tradicionalnimi vrednotami – torej je avtorja že sam jezikovni kod napeljal v bolj tradicionalistično razmišljanje. Dopuščam pa tudi možnost, da je isti kod (s kletvicami in drugimi nižje pogovornimi značilnostmi) vplival tudi na moj občutek, da gre za izjemno vulgarno besedilo. (Še vedno pa si upam trditi, da je tudi v narečju mogoče izraziti kompleksnejše, modernejše poglede na literaturo in vprašanje družbenega spola.)



154

pljene vzorce razmišljanja in obnašanja, ki vplivajo na naše odnose, da so čisto zveriženi. Kar naenkrat ne beremo več neke tuje zgodbe, ob kateri lahko kvečjemu sočustvujemo s tistim, ki se mu to dogaja – ta knjiga govori o meni, o nas vseh, tiče se nas vseh: žensk in moških.

Karolína se sprva dojema kot nemočna žrtev. A že to, da se je sploh odločila poiskati pomoč pri psihoterapev-tki, kaže, da si želi spremembe. Njena pot do spoznanj ni lahka:

[...] sodobnost vseh neskončnosti mi je divjala v glavi: kva-sovke ostankov starega sveta so pripravljale osvajalni pohod mošta spoznanja – pa je bilo zelo boleče ... [...] v moji glavi noče in noče priti do velikega poka [...]

Za bralke je bržkone najtežje soočenje z načini, na katere se uničujemo – v eseju o ameriški pesnici Anne Sexton jih je naštela in opisala Adrienne Rich: samorazvrednotenje, zaničevanje drugih žensk, sočutje na napačnem mestu in zasvojenost.24

Samorazvrednotenje se pri Karolíni kaže predvsem v že-lji, da bi pomagala drugim. Karolína noče ponoviti na-pak svoje matere, vendar ravno s samopožrtvovalnostjo in samoizbrisom materino izkušnjo reproducira: nesrečna je in tudi njen otrok to občuti. Ličinka jo opozori: mami-ca, kako naj bom srečna, če si ti nesrečna? Pred svoje lastne potrebe pa ne postavlja samo najbližjih, ampak bi rada pomagala vsem ljudem – rada bi delala dobra dela, odkrila

24 Rich, n. d., 111–112.



155

kaj, kar bo koristilo človeštvu, in to dojema celo kot svoje poslanstvo.

Horizontalno sovraštvo oziroma zaničevanje žensk se morda pokaže v Karolíninem odnosu z materjo, ki hčer na vsemogoče načine ponižuje, z njo rivalizira in proti njej sklepa zavezništvo celo z njeno lastno hčerjo. Pa tudi žen-ske v Dolini nevest niso vse dobronamerne, nekatere [...], nasprotno, moškim pomagajo spraviti žensko v past ...

Mož, ki jo v svoji obsedenosti, da bi jo obvladal in si jo povsem podredil, telesno pohablja, se Karolíni na trenutke smili. Razume njegovo stisko, zaveda se, da je tudi sam žrtev istega nasilnega sveta, in mu to šteje kot olajševalno okoliščino:

Moj – če ga oče ne bi tolkel s čevljem po glavi, če ga stric ne bi ljubil z ljubeznijo ženske – če mu brat ne bi mokril v po-steljo in ga mati ne bi ponujala v posvojitev, če ga takrat ti-ste plešaste lobanje ne bi pognale v ribnik, kjer je moral stati celo noč in čakati, da se skozlajo, da jim zmanjka pijače, da posilijo tisto mladoletnico in s palicami pobijejo tistega bedaka, ki jim je poskušal to preprečiti ...

Adrienne Rich je to vrsto uničevanja sebe opredelila kot sočutje na napačnem koncu. Karolína moža podpira, potrpežljivo prenaša njegovo mučenje, medtem ko ji žaga glavo, mu jo celo pomaga držati. Dokler se nekega dne, ko jo poskuša umoriti s spuščanjem krvi, ne zagleda v ogle-dalu in se upre: to lepo telo je vendar moje, jebenti, on bi mi ga rad poškodoval? Nenadoma uvidi (ali pa, verjetneje,



156

zgolj pripusti do zavesti), da je še s polovico krvi močnejša od njega in da jo njen mož mora ubiti, ker tako zahteva ro-dovni ritual [tj. patriarhalna tradicija] – potrditi mora svojo premoč.

Način samouničevanja, ki je najbrž najnevarnejši, ker se ga zelo težko zavemo, je zasvojenost. S tem ni mišljena toliko zasvojenost z opojnimi substancami, kot so alkohol ali droge, za katero trpita Karolína in njena hči. Veliko nevarnejša je zasvojenost z nesebično, požrtvovalno ljube-znijo ali pa z odobravanjem moških, ki sta v nas nekako vkodirani skupaj s sindromom Pepelke. Zelo zahrbtna pa je tudi zasvojenost z depresijo, ki lahko predstavlja beg pred odgovornostjo.

Eno ključnih vprašanj, ki jih odpira Berková, je tako od-govornost ženske do same sebe. Iz začetne viktimizacije, tj. dojemanja sebe kot žrtve, se Karolíni uspe prebiti do spo-znanja, da je za svoje življenje odgovorna sama, skratka, da ji ni treba škodovati sama sebi in da zmore poskrbeti zase.

Toda avtorica v iskanju izvora človeškega trpljenja sega še globlje, z votkom, ki ga komaj nakaže z medbesedilno navezavo na biblični mit o Kajnu in Abelu: brat, ti si moj brat, tukaj sem – kje si ti? Kajn je umoril Abela iz ljubosu-mja, ker je Bog bratove žgalne daritve sprejemal, njegovih pa ne. Zaradi bratomora je bil preklet, pregnan iz Edena ter obsojen na blodenje in beganje po svetu. Kakor Kajna zasleduje podoba Abela nekje v nebesih, tako nas zasledu-jejo sence, ki lahko počnejo, kar smejo bogovi: ni se jim treba ubadati z odločanjem, kaj je dobro in kaj zlo. Brat, po katerem kličeta ženska in moški, je ideal – ki ga ni (več) moč doseči.



157

Poleg medbesedilnega navezovanja v Temni ljubezni velja omeniti še nekaj drugih značilnih ubesedovalnih postop-kov, s katerimi Berkovi uspe dvigniti individualno izku-šnjo na višjo spoznavno raven oziroma jo univerzalizirati.

Eden od njih je personifikacija abstraktnih pojavnosti, na primer pojmov iz psihoanalize, ki se nanašajo na dele posameznikove psihe. Pogovori med Karolíno in psiho-terapevtko so sprva opisani dokaj realistično, v drugem poglavju pa se pojavijo nerealna bitja in fantastične pokra-jine. Najprej se oglasi moški glas, ki je nekakšna materia-lizacija Karolíninega animusa. Ko ta utihne, spregovori še ženski glas – Karolínina vodnica po dolini nevest, dolini pasti in dolini nemočnih –, ki bi ji po jungovski psiholo-giji morebiti ustrezal pojem arhetipske matere.25 Kamniti angel, ki molči kot kip, pa je bržkone utelešenje očetovske-ga kompleksa.

Metaforizacijo avtorica uporablja zlasti pri upodabljanju Karolíninega odnosa z možem. Konkretno individualno izkušnjo, kot je ženskino dojemanje same sebe ali moževo zatiranje in sadistično izživljanje, najprej prevede v meta-foro, nato pa to konceptualno predstavo zopet utelesi v je-ziku, tako da ji da dobesedni pomen. Ženska sama sebe dojema kot žival v kletki ali uklenjenega zapornika. Če moški žensko pred poroko še dojema kot divjo žival, ki jo mora ujeti in spraviti v kletko, pa po poroki ženo degra-dira v rastlino. Mož s Karolíno ravna kot z lončnico (zato 25 Prim. Maja Storch, Hrepenenje močne ženske po močnem moškem (Vnanje Gorice, Ljubljana: KUD Police Dubove, Družba Piano, 2010) in seveda knjige Carla Gustava Junga, za preostale psihoanalitične pojme pa tudi dela Sigmunda Freuda, Sabine Spielrein idr.



158

jo poskuša posaditi v cvetlični lonček), obrezuje jo kot sa-dno drevje ali bonsaj, da bi obrodila sadove oziroma da bi ukrotil njeno rast.

Pri ubesedovanju najtežjih, čustveno nabitih tem, reci-mo toksičnega odnosa z možem ali zapletenega odnosa s starši, Berková pogosto poseže po ironiji. Ta ji omogoča vzpostaviti distanco, odmakniti se od konkretne boleče iz-kušnje in jo s tem sploh izreči. Hkrati pa z ironijo v bese-dilo vnaša humor, v bralcu vzbuja smeh, ki je zaradi težke tematike pogosto katarzičen.

Postopek alegorizacije Berková uporablja zlasti pri opi-sovanju družbenih razmer in kritiki tranzicijske družbe v devetdesetih letih 20. stoletja (ki pa, kot lahko opazimo, velja nasploh za postkomunistične družbe – vključno s slo-vensko). Tri skupine, ki držijo v rokah vse vzvode moči, so predstavljene z alegorijo Belega, Zlatega in Rdečega praši-ča. Beli prašič, ki je obseden s čistostjo, bržkone predsta-vlja duhovščino in Cerkev. Kult Zlatega prašiča, katerega privrženci obvladujejo kapital, se nanaša na kapitaliste in kapitalistični režim (oziroma iz današnje perspektive ne-oliberalizem). Rdeči prašič, ki si prilašča pravico do nad-zora nad socialnimi nemiri, pa je alegorija komunistov oziroma komunistične partije (tudi na Češkem lustracija ni uspela, zato večina komunističnih funkcionarjev in nji-hovega podmladka nemoteno nadaljuje politično kariero tudi v postkomunistični tretji republiki). Prašiči delujejo samovoljno in despotsko, ljudstvo jih v resnici ne briga kaj dosti. Skrb za obči blagor ostaja zgolj na ravni poimeno-vanja posebnega ministrskega resorja – Ministrstva za obči



159

blagor, ki pa ga prašiči dejansko uporabljajo za manipuli-ranje z ljudmi –, njihovi varčevalni ukrepi pa so namenjeni utrjevanju lastnega oblastniškega položaja:

Minister za šolstvo je v imenu Zlatega prašiča predlagal ukinitev šol: to bo prineslo velikansko olajšanje Zlatemu prašiču, in to ne le finančno; potrdila se je tudi predhodna izkušnja Rdečega prašiča, da se namreč neizobražene betice bolje obvladajo. Beli prašič tega ne komentira, ampak urno ustanavlja svoje šole, kjer vzgaja svoje prihodnje bojevnike, ki bodo nekega dne zaznamovali in likvidirali vse nečiste in okrepili njegovo moč ...

Berková nasploh karikira in ironizira delovanje postko-munistične države, npr. njeno neracionalno organizacijo in pretirano namnožitev uradnikov (ki jih v knjigi imenuje paži), skorumpiranost politikov, ukinjanje socialne države in tudi nekatere družbene skupine, ki so se razvile v času tranzicije, npr. novopečene podjetnike. Slednje prepozna-mo v karikaturi Brata osla – nekultiviranega, stremuškega, stiskaškega, vase zagledanega in za soljudi neobčutljivega povzpetnika.

Z omenjenimi načini ubesedovanja, zlasti s pretirava-njem in stopnjevanjem (npr. pri prerekanju varuhov raz-ličnih vrst življenja), je avtorica dosegla učinek izkrivljene optike, ki roman približuje groteski.

Svet z obstoječo družbeno ureditvijo je neznosen – to je glavna ideja romana Temna ljubezen. Danes se zdi ta



160

ideja še bolj aktualna, kot je bila ob izidu knjige leta 2000. Zakaj? Patriarhat kot oblastni sistem, ki si je popolno pre-vlado in neprenehno reprodukcijo zagotovil s tem, da se izdaja za naravni red (na kar opozarjajo misleci, kot sta Adrienne Rich in Pierre Bourdieu26), ni le skrajno nepri-jazen za ljudi, ampak s svojo eksploatacijo, z brezobzirnim in brezmejnim izkoriščanjem, ogroža vse: ženske in mo-ške, vsa živa bitja in naravno okolje.

To je vedela tudi Alexandra Berková, ki je v intervjuju za Književne liste leta 2004 svojo feministično držo in razlo-ge zanjo pojasnila takole:

Feminizem sem odkrila, ko sem videla, kako z ljudmi manipulirajo. Ko sem opazila, da imam vsakič, ko rečem ne, občutek krivde. In ko sem spoznala, da so pri celo-tni ženski populaciji zmanipulirali občutek nezadostno-sti, krivde in prepričanje, da smo manj popoln posnetek moškega.

[...]V nedogled sem morala ponavljati, da feminizem ni

boj proti moškim. Toda moški so bojevniki in se zato po-gosto odzovejo agresivno. Sprašujejo me: Kaj imate proti moškim? Jaz pa: Nič. Ampak kar poglejte, svet, ki ga vo-dijo moški, je kot vojaška postojanka. Smrdeč, neurejen, neprijazen. Otroci so nesrečni. Samomore delajo.27

26 Npr. Pierre Bourdieu, Moška dominacija, prev. Jelka Kernev Štrajn (Ljubljana: Sophia, 2010; Zbirka Teorija, 4/2010).27 Jamnik, Kovač, n. d. – Podobne razloge je navedla tudi Adrienne Rich v eseju Antifeministka iz leta 1974: »Feministka sem zato, ker me ta družba duševno in telesno ogroža in ker verjamem, da žensko gibanje pravi, da smo prispeli na rob zgodovine, ko so moški, kolikor so utelešenje patriarhalne



161

Nemara so se nam ob vzponu neoliberalizma, ki je v za-dnjih letih močno prizadel Evropo (da ga Američani na lastni koži krepko občutijo nekaj desetletij dlje, lahko raz-beremo tudi iz esejev Adrienne Rich), tudi Evropejcem počasi le začele odpirati oči. Petletni otroci na plantažah kave prenašajo petindvajsetkilske vreče ... Otroci, ki pobi-rajo bombaž, imajo zaradi strupenega škropiva po telesu posejane rane in zbolevajo za neozdravljivimi boleznimi ... V južnem Sudanu in Darfurju bombardirajo cele vasi, da bi si prilastili ozemlja, bogata z naravnimi viri, ob Modrem Nilu pa polja, ki obrodijo večkrat na leto ... Slovenski vo-jaki sodelujejo pri okupaciji Afganistana ... (Se zavedamo, da smo vpleteni v vojno, v kateri smo okupatorji?) Ne mo-remo se več slepiti, da se nas to ne tiče, češ da se dogaja v »tretjem svetu«, tam nekje daleč v Afriki, Južni Ameriki ali pa Rusiji. Tudi na evropskih tleh se nekako vračamo na-zaj, v čase, za katere smo mislili, da so zgodovina, o kateri bomo le še brali v literaturi, kot je Zolajev Germinal, ali gledali v filmih, kot je Obljubljena dežela Andrzeja Wajde. Pogodbeni delavci v Luki Koper so avgusta 2011 stavkali, ker so po cele dneve garali za mizerne plače, ne da bi jim bile zagotovljene osnovne delavske pravice; predstavnik sindikata luških delavcev Predrag Topić je bil aprila 2012 odpuščen, kljub temu da bi ga morala varovati slovenska in evropska zakonodaja ... Ob stavki v tovarni Gorenje oktobra 2009 je menedžer delavki vzvišeno zabrusil, da se nima kaj oglašati, glede na to, da nima zob in da se še

misli – postali nevarni za otroke in druga živa bitja, vključno z njimi samimi.« N. d., 76.



162

vedno ni naučila govoriti slovensko, generalni direktor pa je delavce obdolžil, da se jim plače zdijo prenizke zaradi kreditov – ki jih jemljejo za obleko in hrano ... Ko se je smrtno ponesrečil njihov kolega, so morali brez prestanka delati naprej, ob s polivinilom pokritim truplom ...28 In še toliko zgodb drugih delavcev, ki jim podjetja ostajajo dolžna za več mesecev plač ... Koliko let smo že priče raz-grabljanja družbenega premoženja in različnih mahinacij, ki jim je skupno to, da si nekdo baše družbeno lastnino v svoj žep ... Nižanje plač in odpuščanje zaposlenih se pod izgovorom »varčevanja« kot metastaze širi tudi na druga področja: v šolstvo, zdravstvo, javno upravo ... Morda nam počasi le začenja prodirati v zavest, da pred neoliberalistič-nimi »nujnimi ukrepi« ni varen nihče.

Zdi se, da sta danes volja po moči in pohlep po dobičku prignana do skrajnosti. Berková je v Temni ljubezni iznašla zelo povedno metaforo za pogoltnega zahodnjaka, (privi-legiranega) belca (moškega spola), in njegovo omejenost:

veliki beli dojenec nič ne vpraša: veliki beli dojenec si misli, da je na svetu sam in da je svet tu za požret; vse si baše v usta, ker drugače ne zna spoznavati, in skozi tragedijo izdanega obsojenca hoče požreti Boga ...

Težko je ne videti (in torej vedeti), da skrajno izkorišča-nje in izčrpavanje vodi edinole v prepad. Potrebna bi bila korenita sprememba, začenši pri človekovem dojemanju samega sebe in sveta okoli sebe. Odprto ostaja vprašanje,

28 Http://www.njetwork.org.



163

kako to spremembo doseči. In tisto najtežje: ali je je človek sploh zmožen?

Po mnenju Adrienne Rich je feministično gibanje ključ-no za prepotrebno korenito spremembo. Če želimo preki-niti vračanje »v stare definicije in strukture ter [nehati] še naprej služ[iti] patriarhalnim ciljem«, ga ne smemo pre-skočiti, kajti »[f ]eminizem [je] kritika in subverzija vsa-kršne patriarhalne misli in institucije – ne le tistih, ki jih trenutno vidimo kot reakcionarne in tiranske«.29

Tega se je gotovo zavedala tudi Alexandra Berková – sicer ne bi napisala Temne ljubezni. Patriarhat sam sebi koplje jamo. Človek je radikalne spremembe sposoben, vendar si mora najprej nehati lagati in si priznati, kaj je sploh naro-be. Apatija in črnogledost sta odveč. Premiki se že čutijo: sproža se plaz, ki ga ne more zaustaviti nobena oblastniška oligarhija.

Slovenci, kot se zdi, dobivamo to knjigo ravno v pravem trenutku. S tem ko je ponudila model sveta brez laži, kjer se lahko vsak pogleda v ogledalo ter začne razčiščevati in se zdraviti, nam je Alexandra Berková odprla prostor svo-bode. Pekel niso drugi – pekel si povzročamo sami. Čas je, da se dvignemo iz sebe in svoje zagledanosti vase ter se za-vemo lastnega deleža odgovornosti. Svet soustvarjamo vsi, tudi ti in jaz. In prav ti in jaz, mi vsi smo tisti, ki ga lahko spremenimo, da bo znosnejši za vse.

29 Rich, n. d., 121.



tatjana jamnik: pisanje kot soočenje

Documents