UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

MARTA RAZBORŠEK

TELEVIZIJSKI SPEKTAKEL

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana 2007

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

MARTA RAZBORŠEK

Mentorica: izr. prof. dr. BREDA LUTHAR

TELEVIZIJSKI SPEKTAKEL

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana 2007

Zahvaljujem se mojim neposrednim

urednikom, urednikom

zunanjepolitične redakcije Televizije

Slovenija, Blanki Doberšek, Igorju

Juriču in Edvardu Žitniku, ker so mi

zagotovili potreben čas za študij.

Posebej se zahvaljujem mentorici,

izr. prof. dr. Bredi Luthar, ki me je

vodila, spodbujala in hitro brala.

Zahvaljujem se vsem mojim dragim,

ki so trpeli in se veselili z mano.

Predvsem in najbolj pa se

zahvaljujem sebi, da danes sploh

lahko pišem to zahvalo.

Televizijski spektakel V diplomskem delu skozi koncepte medijskega spektakla, moralne panike in medijskega dogodka ob analizi avdio-vizualnih tekstov obravnavam poročanje Televizije Slovenija o romski družini Strojan. Na podlagi analize teh televizijskih reprezentacij ob nastanku problema, selitvi romske družine in uporu krajanov, ugotavljam, kako je javna televizija vplivala na javni diskurz o romski problematiki. Poleg kvalitativne ocene novinarskega poročanja, izjav vpletenih, besedil in podob, uporabim tudi kvantitativni pristop, ki mi pomaga predvsem pri analizi medijskega (televizijskega) spektakla. Diplomsko delo temelji na konstruktivističnem pristopu, ki odklonska dejanja razume kot družbeni, zgodovinski, kulturni in tako seveda medijski konstrukt. Analiziram specifično poročanje o specifični problematiki, ugotovitve pa skušam posplošiti. Medijski spektakel, moralna panika in medijski dogodek, ki jih preučujem na podlagi analize diskurza, konstruirajo družbeno realnost, lahko pa bodisi utrdijo neko družbeno normo ali pa vplivajo na njeno spremembo. Ključne besede: medij, televizija, medijski spektakel, moralna panika, medijski dogodek Television spectacle In my diploma I have studied reports of Television Slovenia about the Roma family Strojan and analysed audio-visual texts through concepts of media spectacle, moral panic and media event. On the grounds of analyses of those television representations about the origin of the problem, removal of Roma family and villagers revolt I have established how public televison influenced public discourse about Roma problem. Besides a qualitative evaluation of journalistic reporting, statements of all involved, texts and images, I have also used quantitative methods to help me, above all, to analyse media (television) spectacle. This diploma is based on the grounds of constructivistic notion which understants deviant actions as social, historical, cultural and also media construct. I have analysed specific reporting about specific problems and tried to generalize analysed findings as much as possible. Media spectacle, moral panic and media event that I have investigated on the basis of discourse are all a part of social reality. If they are present they can strenghten or change a certain social norm. Key words: media, television, media spectacle, moral panic, media event

5

KAZALO

1. UVOD ................................................................................................................................ 6

2. Televizija kot industrija, tekst in gledalčevo izkustvo ....................................................... 7

3. Opredelitev ključnih konceptov – medijski spektakel, moralna panika in medijski

dogodek .................................................................................................................................... 10

3.1 Medijski spektakel.................................................................................................... 11

3.2 Moralna panika......................................................................................................... 17

3.3 Medijski dogodek..................................................................................................... 21

4. Začetno poročanje o romski družini Strojan in kontekst poročanja................................. 22

4.1 Zgodba in televizijska zgodba o romski družini Strojan.......................................... 22

4.2 Rasni diskurz v medijih in vrednote Slovencev ....................................................... 23

5. Analiza televizijskih tekstov o romski družini Strojan .................................................... 25

5.1 O Strojanovih na spektakularen način...................................................................... 43

5.2 Strojanovi kot 'ljudski hudiči'................................................................................... 47

5.3 Medijskega dogodka za Strojanove še ni ................................................................. 50

6. ZAKLJUČEK................................................................................................................... 50

7. SEZNAM LITERATURE................................................................................................ 54

7.1 Internetni viri............................................................................................................ 56

7.2 Časopisni viri............................................................................................................ 56

7.3 Analizirani viri ......................................................................................................... 56

8. PRILOGA A..................................................................................................................... 57

6

1. UVOD Romska družina Strojan je prek medijskih (televizijskih) reprezentacij prišla v vsak slovenski

dom. O njej in ostalih akterjih ambruških dogodkov so se v medijih, tudi v dnevno-

informativnem programu Televizije Slovenija, širili najrazličnejši diskurzi. Zato sem skušala

preko analize avdio-vizualnih tekstov, ki so se zvrstili v Dnevnikih Televizije Slovenija po 25.

oktobru 2006, ko je bilo o zaostritvi razmer med krajani Ambrusa in romsko družino, ki je

dala zavetje napadalcu na enega izmed Ambrušanov prvič poročano, ugotoviti, kako so

medijske reprezentacije, ki močno vplivajo na konstrukcijo družbene realnosti, podprle ali

ovrgle mojo predpostavko, da je v tem primeru šlo za poročanje, kakršno se uvršča med

medijske spektakle.

Raziskovalno vprašanje, ki sem si ga zastavila v pripravah na diplomsko delo, je bilo: kako

Televizija Slovenija konstruira dogodek, ki je tako pomemben, da presega običajno

posredovanje informacij. Zato bom v diplomskem delu raziskovala razlike in podobnosti med

televizijskim dogodkom, televizijskim spektaklom in moralno paniko. Na podlagi tekstualne

analize v okviru žanra poročil bom skušala ugotoviti, ali teksti, povezani s poročanjem o

Strojanovih, ustrezajo kateremu od naštetih konceptov. Predvsem se bom koncentrirala na

kvalitativne pristope, ki so v medijskih študijah že uporabljeni, in preko strukture poročanja v

specifičnem kontekstu časa in prostora skušala dognati tudi, koliko in kako je v tem primeru

tudi Televizija Slovenija sledila komercialni logiki, ki je popularno postavila v središče

svojega zanimanja.

V osrednjem delu diplomskega dela najprej televizijo opredelim iz treh vidikov: kot

'industrijo', 'avdio-vizualni tekst' in kot 'družbeno-kulturno izkušnjo'. V tretjem poglavju se

osredotočim na tri koncepte, ki jih preučujem, in tako podrobno opredelim pojme medijskega

spektakla, moralne panike in medijskega dogodka. V četrtem poglavju predstavim dogodek,

ki je vodil v medijsko poročanje, in podrobno opišem prve medijske reprezentacije o

dogajanju v Ambrusu, predstavim pa tudi izsledke javnomnenjskih raziskav o odnosu do

'drugih', oblasti in medijev, pa tudi analizo dosedanjega medijskega poročanja o Romih, ki

kaže na tipičen diskurz 'mi' – 'oni'. V petem poglavju sledi podrobna analiza poročanja

Dnevnikov Televizije Slovenija o selitvi romske družine Strojan, kvalitativni metodi delno

dodam tudi kvantitativni pristop, ko skušam televizijski spektakel dokazovati tudi na podlagi

obsega poročanja. Ob pomoči obeh pristopov televizijske avdio-vizualne tekste analiziram v

7

okviru dveh konceptov – medijskega spektakla in moralne panike, v podpoglavjih pa nato na

podlagi analiziranega teksta vsakega posebej sprejmem ali zavrnem. V zaključnem poglavju

sklepe zaokrožim in se poigram tudi z mislijo na prihodnost.

Za diplomsko delo z naslovom Televizijski spektakel sem se odločila, ker je zmagovalka

sodobnega obdobja za zdaj zagotovo televizija in ker je spektakel, kot kažejo študije

primerov, njeno vse pogostejše vodilo. Vizualni tekst ima prednost pred besedo, tega svojega

prednostnega položaja pa se očitno zaveda tudi Televizija Slovenija. To dokazuje oglas v

slovenskih tiskanih medijih, ki promovira osrednjo dnevno-informativno oddajo Dnevnik. »Iz

dneva v Dnevnik, brez prekinitev. Dobrodošli v Dnevniku. To, kar berete na papirju, so

včerajšnje novice. To, kar gledate ob 19. uri, so novice dneva. /…/ Zakaj bi jutri brali

današnje novice, če jih lahko vidite že zvečer?«

2. Televizija kot industrija, tekst in gledalčevo izkustvo

Na televizijo kot medij moramo gledati multiperspektivistično, s treh vidikov, saj je sočasno

industrija, niz avdio-vizualnih tekstov in družbeno-kulturna izkušnja (Dahlgren 1995: 24

– 25). Prvi vidik, 'televizija kot industrija', potrjuje, da je boj za gledanost tudi vodilo javnih

televizij, kar je Televizija Slovenija, drugi govori o tekstu samem, tretji, 'televizija kot

družbeno-kulturna izkušnja', pa razlaga, na kakšne načine gledalci, potrošniki televizijske

kulture, (samo)razlagajo programe, ki jih ta medij ponuja.

Če opredelimo televizijo kot industrijo, mislimo pri tem na njeno politično ekonomijo, njen

motiv pa je čimvečja gledanost. Ta eksplicitna logika komercialnih televizij vse bolj postaja

tudi implicitna logika javnih servisov v Evropi, ugotavlja Peter Dahlgren (1995). K temu je

neposredno prispevala deregulacija v 80-ih letih prejšnjega stoletja, saj so javni servisi ob

poplavi domačih in transnacionalnih televizijskih kanalov začeli izgubljati bitko s

komercialnimi televizjskimi postajami, vse to pa močno vpliva tudi na sam novinarski poklic

(1995: 28-30). Zato so tu na mestu ugotovitve Boba Franklina (2005), ki dokazuje

mcdonaldizacijo1 novinarstva. Franklin na podlagi analize britanskih tiskanih medijev

1 Steven Best in Douglas Kellner (2006: 151) ugotavljata, da je po zlomu Sovjetske zveze na globalni ravni zmagal kapitalizem in da je »njegova hiperpoblagovljena McKultura postala hegemonična«. Nima alternative in konkurence, vendar »nove vrste spektaklov, tehnopolitik in multimedijskosti omogočajo porajanje opozicijskih javnih sfer ter spreminjajo prostor in omrežje komunikacij in spopadanj.«

8

ugotavlja, da časnikarstvo stremi k tabloidizaciji. Temelji na Ritzerjevi predpostavki, da

mcdonaldizacijo ameriške družbe zaznamujejo štiri dimenzije: 1. učinkovitost, 2.

preračunljivost, 3. napovedljivost in 4. nadzor (2005: 138-139). Učinkovitost se v tiskanih

medijih kaže v naslovih, ki morajo biti senzacionalistični in duhoviti, in v kratkosti novic. Na

to so še posebej občutljivi manjši lokalni mediji, ki so organizirani po načelih tržnega

gospodarstva. Franklin ugotavlja, da so odvisni predvsem od agencijskih novic in sporočil za

javnost, manj poglobljeni, mlajše generacija pa se novinarske obrti ne uči v domači medijski

hiši (2005: 142-144). Preračunljivost se kaže v količini in ne v kakovosti, ti mediji sledijo

nakladi, ki je nadomestila vsako kvalitativno sodbo. Vodilo je torej vse večja naklada (2005:

144-145). Predvidljivost se nadalje kaže v standardizirani obliki, lokalni časopisi pa so postali

tabloidi. Njihovi viri so vse pogosteje sporočila za javnost na lokalni ravni. Pod vplivom

mcdolnadizacije gre za dehumanizacijo, rutinizacijo in robotizacijo novinarskega dela (2005:

145-146). Novinarji, tako kot delavci v proizvodnji, z uvedbo novih tehnologij izgubljajo

nadzor nad lastnim delom oziroma produkcijo2. Nove tehnologije novinarje izolirajo. Prej

skupinski delavci zdaj postajajo individualni, umaknjeni iz prejšnje kolektivne kulture deska.

Vse več je samostojnih novinarjev in vse manj redno zaposlenih novinarjev, s tem pa je

omajana njihova moč. Nove tehnologije od novinarjev zahtevajo tudi obvladovanje več veščin

(2005: 147). To pa so značilnosti, ki vse bolj obvladujejo tudi televizijski medij. Douglas

Kellner (2003) podobno meni, da nas je tehnokapitalizem potisnil v obdobje družbe

informacijske zabave, združevanja medijskih velikanov se kar vrstijo, vse večja konkurenca

pa medije sili v proizvodnjo spektakla, da bi pred ekrane privabili čimvečje občinstvo.

Medijska kultura presoja socialne in politične zadeve in odloča, kaj je realno, kaj pomembno

in kaj življenjsko nujno (2003: 93). Raymond Williams (1990) pa ugotavlja, da so bili novi

komunikacijski sistemi v tehnološkem smislu predvideni še preden so bile dejansko odkrite

ključne komponente razvojnega sistema ter da zgodovina komunikacijskih sitemov ne

oblikuje ne nove družbe ne novih družbenih pogojev. »Odločilna in zgodnja transformacija

industrijske produkcije in njene nove socialne oblike, ki so zrasle iz dolge zgodovine

kopičenja kapitala in tehnoloških izboljšav pri delu, so oblikovale nove potrebe, pa tudi nove

možnosti, in komunikacijski sistemi, vse do televizije, so bili njihov bistven rezultat« (1990:

12).

2 Guy Debord v Družbi spektakla (1999) ugotavlja, da je »posledica splošne ločitve delavca od končnega produkta /…/, da delo izgubi svoj združevalni vidik, komunikacija med proizvajalci se omeji na formalno, brezosebno dogovarjanje.« S kopičenjem ločenih produktov in razdrobljenostjo delovnega procesa, pa »dobijo upravljalci sistema izključno pravico do enotnosti in do komunikacije.« Rezultat je proletarizacija sveta (1999: 37).

9

Televizija je tudi družbeno-kulturna izkušnja; kar gledalci spremljajo prek malih zaslonov,

ovrednotijo in interpretirajo na podlagi minulih izkušenj (Dahlgren 1995: 39). Televizijski

tekst, pri čemer sta mišljena tako prebrano besedilo kot slika oziroma posnetki (op. M. R.),

prehaja v socialni svet gledalcev skozi socialno interakcijo. V okviru te prihaja do

reinterpretacije tekstov, kar spodbuja celo vrsto različnih diskurzov. Še več, pravi Dahlgren,

televizija in njeni produkti intertekstualno naprej krožijo skozi ostale medije. Televizija je

torej del naše vsakdanje realnosti, organizira in strukturira naš svet ter ponuja ogrodje za

oblikovanje kolektivne percepcije (1995: 39). Branje teksta je za Dahlgrena torej konstrukt

'naivnega' bralca. Fiske, nasprotno, sam novičarski tekst vidi kot prizorišče boja za pomen

(2004: 172). Ta se odvija skozi oralno kulturo3 kot neke vrste igra, znotraj katere potrošniki

popularne kulture oblikujejo pomene. Ti so lahko blizu 'realnosti' ali fikcijski (Fiske 1987).

»Igra te vrste je oblika omogočanja, ker zadnji del procesa reprezentacije prenese med

podrejene.« Gre za moč biti drugačen, ki sama po sebi morda ni neposredno radikalna

oziroma opozicijska, zagotovo pa je prevratniška posredno. »Moč 'biti drugačen' je tako

odločilna oblika upora« (Fiske 1987). Televizijsko oralnost razumemo kot oralnost 'drugega

reda', kot jo je opredelil Silverstone, in v nasprotju s primarno oralnostjo preko govorjene

besede oblikuje skupnost oziroma občinstvo (Luthar 1992: 117-118).4 To potrjuje, da je

televizija sama kulturna oblika.

Na televizijo moramo gledati tudi kot na avdio-vizualni tekst. Dahlgren trdi, da ima sam

televizijski tekst določeno mimetično vrednost, da torej vsaj skuša posnemati realnost, saj

stremi k resnicoljubnosti (1995: 31). Seveda so odkloni mogoči, tekst pa je lahko zavajajoč,

ker moramo sprejeti dejstvo, da vse (medijske) reprezentacije vsebujejo konstrukcijo

(Dahlgren 1995: 31-37). Za Fiskeja je medtem recepcija najpomembnejši element

komunikacijskega procesa, gledalci z avtonomno zavestjo pa se lahko zoperstavijo

televizijskemu vplivu; Lutharheva meni, da je ta ločnica med tekstom in recepcijo pretirana,

saj se zdi neverjetno »da bi ljudje osmišljali svoja lastna socialna izkustva popolnoma 3 Oralna kultura se odvija znotraj določene skupnosti in je visoko konvencionalna, saj imajo pogovor in govorice prav tako jasno formulo kot televizijska serija. Konvencije te oralne kulture pa so različne glede na socialne situacije in skupine, znotraj katerih pogovor poteka. Delavci se pogovarjajo drugače kot najstnice, pogovor v kavarni ima drugačne konvencije kot pogovor v dnevni sobi. Kadar gre za pogovor o kulturnem blagu, ki ga distributirajo množični mediji, aktivira tiste pomene teksta, ki so v skladu s kulturnimi potrebami konkretne skupine, ki o tem razpravlja (Fiske 1987). 4 »Veščine oziroma kompetence, ki jih televizijski medij zahteva, njegova posebna narava komunikacije, percepcija časa in prostora, kratkotrajnost in minljivost njegovih podob, sama fenomenologija gledanja televizije v privatnosti dnevne sobe skupaj z drugimi aktivnostmi in pogovori ob in o televizijskem programu, vse to govori o oralnosti televizijskega medija. Ta oralnost je bistveno spremenila vzorce našega komuniciranja in uporabila mnogo kulturnih praks tradicionalnih skupnosti,« ugotavlja Lutharjejeva in dodaja da je tako «televizija razširitev in predelava drugih popularnih kultur in praks.« (Luthar1992: 118).

10

neodvisno, ali celo v nasprotju (kot meni Fiske) z lastnimi referenčnimi sistemi, tudi

množičnimi mediji« (1992: 121-123).

O televiziji lahko govorimo kot o vizualni kulturi, pravi Hardt (2002), pojem pa se nanaša na

dva med seboj povezana koncepta – vizualnost in kulturo (2002: 316). Vizualnost, v

sodobnem smilu, ko se preko fotografij, filma, televizije in medmrežja - medijev, ki jih je

omogočil tehnološki ravoj5 -, soočamo z 'branjem' podob preko vizualnih reprezentacij sveta,

se nanaša na množično proizvodnjo podob, namenjenih množičnemu občinstvu, »na

ustvarjanje vizualnega okolja, ki oblikuje in določa način, kako mediji vidijo (ali hočejo

videti) svet, prav tako se nanaša tudi na izkušnje gledanja v kontekstu družbe, kjer je gledanje

ultimativni način participacije v sodobnem življenju.« Gre za pojmovanje onkraj opazovanja

in nadzorovanja, saj gre za privilegiranost očesa in vzpon 'spektakularnega', ki ni le vidno,

temveč bolj resnično od resničnega (2002: 316).

Kultura se medtem nanaša na 'načine življenja' in je 'navadna', meni Williams (Hardt 2002:

316), ki kulturo razume v antropološkem smislu, kot celoten način življenja, in se pri

koncepciji pojma hkrati opira tudi na Gramscijev koncept hegemonije. Potem polje kulture v

ideološkem smislu ni homogen prostor, temveč gre za polje, ki ga obvladujejo različne

silnice, ideološki konstrukti, boji, zavezništva ipd. Podrejeni, v našem primeru gledalci (op.

M. R.), se morejo torej s kulturno dominacijo strinjati in jo nenehno potrjevati, lahko pa

seveda določeni deli družbe, družbene skupine, oblikujejo proti-ideologije. In to se občasno

tudi dogaja (Williams v Stanković 2002: 24-26).

3. Opredelitev ključnih konceptov – medijski spektakel, moralna panika in medijski dogodek

V okviru vizualne kulture televizijski mediji oblikujejo najrazličnejše tekste. Ti so (vsaj

delno) odvisni od žanrov, ki jim pripadajo. Fiske (2004) poročila6 opredeli kot televizijski

žanr z visokim statusom. Mobilizirajo nekatere ključne značilnosti televizijskega medija –

'zdajšnjost', segmentacijo in ponavljanje (2004: 151). Poročila hkrati niso imuna na sodobni

pojav medijskega spektakla, ki ga preučuje Douglas Kellner v smislu produkcije, teksta in 5 Tehnologija kot ideologija sprememb podpira razvoj, ugotavlja Hardt, in tako »nakazuje možnost uporabe podobe v korist silam političnih in družbenih sprememb, kar pomeni, da podobo lahko razumemo tudi kot potencialni ključ do uspeha revolucionarnih gibanj« (2002: 319). 6 V našem primeru gre za Dnevnik Televizije Slovenija.

11

učinka na specifično in posledično tudi globalno kulturo (2006: 143). Pojem je opredelil v

delu Media Spectacle iz leta 2003. Pomembno je poudariti, da svoje študije medijskega,

predvsem televizijskega spektakla, obravnava v okviru t. i. sodobne epohe, to sodobno

obdobje, v katerem živimo, pa je opredelil kot vmesno obdobje med moderno in postmoderno

dobo. Medijski spektakel, ki postaja eden izmed organizacijskih principov ekonomije,

politike, družbe in vsakdanjega življenja, pa je znanilec postmodernosti (2003: XIII).

Tudi koncept moralne panike, katerega akterji so v ožjem smislu mediji, politiki in širša

javnost, kot jih opredeli Burns (Bulc 2003: 252), se je v primeru specifičnega in širšega

poročanja o romski problematiki zdel primeren za analizo. Pojem moralne panike7 se

uporablja za opis stanja, ko v neki družbi veliko ljudi pretirano reagira na neko novo nastalo

domnevno grožnjo ustaljenemu redu. Grožnjo, ki je dejansko majhna, spodbudi deviantno

ravnanje posameznika ali skupine (Bulc 2003: 247).

Preučila sem še koncept medijskega dogodka, kot sta ga opredelila Daniel Dayan in Elihu

Katz (1992). Pojem medijski dogodek bi lahko alternativno nadomestili pojmi kot so

televizijski ceremonial, praznična televizija ali kulturna prireditev (Singer v Dayan 1992: 1).

Koncepti med seboj niso povsem izključujoči, čeprav se v praksi pogosto pojavljajo ločeno

drug od drugega. Zato bom podrobno opredelila vse tri koncepte.

3.1 Medijski spektakel

Douglas Kellner (2003: 1) ugotavlja, da je spektakle je poznala že predmoderna doba; primer

sta antična Grčija, ki je razvila Olimpijske igre, tragedijo, javne retorične spopade, pa tudi

krvave in nasilne vojne, in antični Rim z orgijami, s 'kruha in iger', s spektakularnimi

paradami, spomeniki… Machiavelli je svojemu modernemu vladarju v zgodnjem modernem

obdobju predlagal produktivno rabo spektakla za vladni in socialni nadzor, in cesarji in kralji

modernih držav so spektakel vključili kot del svojega rituala vladanja in moči. Popularna

zabava je že davno našla korenine v spektaklu, prav tako so vojna, vera, šport in ostala

področja javnega življenja že stoletja plodna tla za širjenje spektakla. Razvoj novih

multimedijskih in informacijskih tehnologij sta odločilno oblikovala sodobne družbe in

kulture, še zlasti v razvitem kapitalizmu, medijski spektakel pa med drugim definira tudi

7 Pojem je opredelil Stanley Cohen (1972).

12

globalizacijo. Sodobna medijska kultura skrbi za tehnološko vse bolj sofisticirane spektakle,

da bi zajela najširša občinstva ter povečala svojo moč in dobiček. Spektakel je namreč

sredstvo promocije, reprodukcije, kroženja in prodaje blaga8.

Kellner si je pojem spektakel sposodil pri francoskem teoretiku Guyu Debordu in

Situacionalistični internacionali, ki so razvili koncept družbe spektakla (2003: 2). Debord

(1999), ki je v svojih tezah iz leta 1967 obravnaval dve vrsti spektakla: koncentrirani9 in

difuzni10, je pozneje prepoznal njuno združitev in novo obliko družbenega spektakla

poimenoval integrirani spektakel. Njegov končni smisel se je integrirati v resničnost in jo

rekonstruirati. »Tako mu ta stvarnost zdaj več ne stoji nasproti kot nekaj tujega. Ko je bil

spektakel koncentriran, se mu je največji del obrobne družbe izmikal; in ko je bil difuzen,

njen majhen del; danes nič več. Spektakel je prepletel vso realnost, tako, da jo izžareva«

(1999: 152).

Debord v tretji tezi družbeni spektakel opredeli kot družbo samo, kot njen del, »ki zahteva

popolno osredotočenje pogleda in zavesti« in kot orodje poenotenja. To poenotenje pa je zgolj

uradni jezik posplošene ločitve (1999: 29). Njegov posrednik so podobe, a ga ne gre razumeti

kot zlorabo vizualnega sveta, ko dobi svoj prevod v materialnem svetu in se udejanji je

spektakel »popredemeteni pogled na svet« (1999: 30). »Jezik spektakla tvorijo znaki

vladajoče produkcije, ki so istočasno njeno orodje in njen edini smoter« (prav tam). V tezi 6

Debord trdi, da je spektakel »pričujoči model vladajočega družbenega življenja« ter

»potrditev že izbrane izbire v produkciji in posledično tudi njena potrošnja« (prav tam).

Debord nadalje meni, da je spektakel zgodovinski moment, v katerega smo ujeti, smisel

delovanja družbeno-ekonomske ureditve in »tudi urnik, ki narekuje, kje in kdaj se bo kaj

zgodilo« (1999: 32). Predstavlja se kot neizmerno pozitiven, sredstva, s katerimi dosega svoje

cilje, pa so hkrati cilji, ki jih skuša doseči. »Spektakel je sonce, ki v imperiju moderne

pasivnosti nikoli ne zaide« (prav tam). Pokaže nam svet, do katerega nimamo več

neposrednega dostopa, glavno čutilo je vid, ki je zmožno največje abstrakcije in ga je tako

tudi najlaže prevarati (1999: 33). Ne ukvarja se s filozofskimi problemi, temveč

8 Poročila je kot blago opredelil tudi Fiske (2004). Ker je zbiranje in distribuiranje novic drago, morajo biti poročila popularna, da lahko ustvarjajo čim večja občinstva (2004: 151). 9 Na moč koncentriranega spektakla naj bi imeli vpliv stalinistična Rusija in nacistična Nemčija, poudarjala pa je ideologijo »združeno okoli diktatorske osebnosti«; le-to je spremljala totalitarna kontrarevolucija (Debord 1992: 151). 10 Difuzna moč, na katero so imele vpliv Združene države Amerike, je »delavce pozivala k prosti izbiri med različnimi novimi vrstami konkurenčnega blaga« (Debord 1999: 151).

13

problematizira realnost in specifično življenje posameznika degradira v spektakularni

univerzum. In medtem, ko filozofiji ni nikoli uspelo preseči teologije, ugotavlja Debord, je

spektakel »materialna rekonstrukcija religiozne iluzije«. Potreba postaja družbeni sen, grde

sanje, ki jih povzroča spektakel, pa povzročajo željo po spanju (1999: 34).

Pomembno je poudariti, da Debord o družbi spektakla govori v smislu moderne industrijske

družbe, spektakel, katerega cilj je razvoj, v katerem skuša priti le do samega sebe, pa je njena

osnovna poteza (1999: 32). Alfa in omega spektakla je ločitev, osamitev, njegova družbena

vloga je »konkretna proizvodnja odtujenosti«. Eno izmed najuspešnejših orodij osamitve pa je

televizija (1999: 36-39).

Debord nadalje v tezi 42 trdi, da »spektakel sovpada s trenutkom, ko blago doseže totalno

kolonizacijo družbenega življenja« in »vse kar vidimo, je blago« (1992: 43-44). Kellner ta

vidik blagovne kolonizacije družbenega življenja prepozna kot preveč radikalnega (2006:

143).

Med Kellnerjevim in Debordovim pojmovanjem spektakla sicer obstajajo tri glavne ločnice:

1. Debord je razvil zaokrožen in monoliten pojem družbe spektakla, Kellner pa se loteva

specifičnih (mega)spektaklov;

2. Debord je analiziral specifično stopnjo kapitalistične, medijske in potrošniške družbe,

organizirane okoli spektakla11, Kellner pa produkcijo, tekst in učinke spektaklov

razume s stališča specifične (ameriške) družbe, da bi prišel do spoznanj o njej in njeni

kulturi, ugotovitve pa skuša posplošiti na globalno raven;

3. Debord predstavlja neomarksistično in francosko radikalno intelektualno perspektivo,

Kellner pa razvija multiperspektivistični model (specifičnega razreda, rase, spola,

regionalnega stališča) (Kellner 2006: 143).

Po Kellnerjevem prepričanju gre torej v sodobni epohi za pluralnost in heterogenost med

seboj tekmujočih spektaklov, pa tudi nek specifičen spektakel je sam tekmovališče. Zato

skuša razkriti protislovja znotraj dominantnih spektaklov in pokazati, kako ta povzročajo

konfliktna mnenja in učinke ter kje se oblikuje polje dominacije in odpora (2003: 11). Prek

11 »Spektakel je permanentna opijska vojna, ki hoče zabrisati razliko med dobrino in blagom ter izenačiti zadovoljitev s preživetjem, ki ga določajo zakoni spektakla. Potrošno preživetje mora nenehno naraščati, ker vedno vključuje pomanjkanje« (Debord 1999: 45).

14

teh 'dialektik sedanjosti' Kellner razkriva novosti in vrzeli sedanje epohe in nepretrgano vez z

razvojem globalnega kapitalizma v novem tisočletju.

Zabava v najrazličnejših oblikah prodira v novice in informacije, tabloidizirana 'infotainment'

kultura je vse bolj popularna, ugotavlja Kellner, politično in socialno življenje pa sta vse bolj

načrtovana z medijskim spektaklom. Tako se tudi družbeni in politični konflikti vse pogosteje

odigrajo na zaslonih medijske kulture, ki prikazujejo spektakle kot so senzacionalistični

umori, teroristični napadi12, seksualni škandali zvezdnikov ali politikov ter nasilje

vsakdanjega življenja (2003: 1-2). Po Kellnerjevem prepričanju taka medijska kultura

zagotavlja vse več materiala za domišljijo, sanjarjenje ter oblikovanje idej, vedenja in identitet

(2003: 2).

Kellner v svojih študijah medijskega spektakla poveže britanske kulturne študije in kritično

teorijo. Kritična vprašanja, ki si jih zastavlja, so: »kaj ključni primeri medijskega spektakla

odkrivajo o sodobnem stanju, v kombinaciji s kritikami načinov, ki jih določeni medijski

spektakli pomagajo tlačiti na različne načine«. Tako poskuša opažati »kaj medijska kultura

odkriva o sodobni družbi, kot tudi razviti ideološko kritiko specifičnih politik teksta ali

artefaktov« (2003: 16). V analizo sta zato vključena politika reprezentacije13 in ideološka

kritika branja kulturnega teksta, Kellner pa se loteva tudi zgodovinskega konteksta, v

katerem je tekst proizveden in sprejet (2003: 16). V obravnavo medijskega spektakla vključi

kulturne študije kot diagnostično kritiko14 in ugotavlja, kaj spektakel pove o sodobni družbi in

kulturi ter razvija branja, ki osvetlijo sedanjost in dekodirajo 'znamenja časa'. Tako 'branje'

popularnega teksta, kar medijski spektakel je, nam omogoča boljše razumevanje in

interpretiranje sodobne kulture in družbe, saj osvetljuje politike reprezentacije in zakodiranje

12 Baudrillard, ki po 2. svetovni vojni ni prepoznal omembe vrednega dogodka, je po 11. septembru 2001 oznanil, da je bila končno kočana 'stavka dogodkov' (Kellner 2006a: 127). 13 Koncept reprezentacije povezuje pomen in jezik s kulturo. Obstajajo različni pristopi k analizi rabe jezika za reprezentacijo sveta: reflektivni, intencionalni in konstruktivistični. Reflektivne teorije domnevajo, da jezik preproto odslikava pomen, ki že obstaja v zunanjem svetu (t.i. mimetični pristop po zgledu tragedij v stari Grčiji), intencionalni pristop se nagiba k temu, da jezik izraža le to, kar želi povedati govorec, torej pomen, ki ga je subjekt načrtoval sam, konstruktivistična pristopa pa sta dva – semiotični (na katerega sta vplivala najprej švicarski lingvist Ferdinand de Saussure in pozneje Roland Barthes) in diskurzivni (k temu je bistveni del prispeval Foucault) (Hall 2004: 35, 44-63). 14 Diagnostična kritika ugotavlja, kako medijska kultura artikulira dominantne diskurze in kako širi opozicijske politične pozicije (Kellner 2003: 27). Kulturne študije kot diagnostična kritika torej vsebujejo ideološke ocene tekstov in spektaklov medijske kulture in tudi analizirajo. Uporabimo jih lahko za družbeno kritiko in mobilizacijo politične opozicije; vsebujejo torej družbene patologije in recepte za njihovo zdravljenje, kar vključuje željo po transformaciji družbe oziroma željo za boljšim svetom (Kellner 2003: 36-38).

15

problematike spola, rase, razreda, politike in drugih ključnih skrbi sedanjosti (Kellner 2003:

17).

V svojih študijah Kellner uporablja Hallov koncept zakodiranja in odkodiranja tekstov (2003:

27). Stuart Hall15 ugotavlja, da samo dejstvo, da je neko sporočilo bilo poslano, še ne pomeni,

da bo tudi prišlo ter da na televizijsko občinstvo ne moremo gledati kot na enotno in

nedefinirano množico (Hall v Stanković 2002: 36). Proizvajanje pomena je namreč odvisno

od prakse interpretacije, ki jo vzdržujemo sami z aktivno uporabo kodov. Na eni strani tekst

zakodiramo, torej spreminjamo reči v kode (novinarji, denimo), na drugi strani pa je oseba, ki

te kode interpretira oziroma dekodira (Hall 2004: 82). Televizijsko sporočilo je po Hallovem

mnenju polisemično, a ne povsem pluralistično - torej ima več pomenov, a so možnosti

nesporazumov majne, ker živimo v istih lingvističnih in nelingvističnih sistemih (2004). Te

referenčne kode, ki jih vsebujejo teksti in omogočajo razumevanje, pa občinstvo bere na tri

načine: dominantno-hegemonski način, kar je zaželeno branje v skladu z referenčnim kodom,

pogajalski način, kar pomeni, da 'bralec' deloma sprejme referenčni kod, in na opozicijski

način, kar pomeni, da 'bralec' sporočilo pravilno odkodira, a ga namenoma razume znotraj

nekega alternativnega referenčnega koda (Hall v Stanković 2002: 28). To pomeni, da tudi

ideološko konformni teksti v praksi ne delujejo vedno kot podpora obstoječemu družbenemu

redu. Sicer pa tudi kodi sami zaradi neprestanega spreminjanja in drsenja pomenov, delujejo

prej kot družbena konvencija kot trden zakon. S spreminjanjem pomenov se neizogibno

spreminjajo tudi kodi neke kulture (Hall 2004: 82).

Kellnerjeva medijska pedagogika – sam pravi, da skuša kulturo in medije brati na način, da

lahko bere svet (2003: 28) –, navaja h kritičnemu branju medijskih spektaklov in besedil, s

čimer naj 'bralec' razbere medijske konstrukcije realnosti in tako bolje razume družbeno

resničnost sedanjosti (Winter 2006: 110). Kellnerjeva diagnostična kritika torej uči, kako brati

lastno kulturo, kaj medijska kultura in spektakel razkrivata o svetu, o sodobni epohi, in kako

kultura deluje, da oblikuje želje, vedenje in identitete (Kellner 2003: 28-29). Zato je po

njegovem prepričanju treba preiti dihotomijo: medijska kultura kot vsemogočna sila

manipulacije vs. medijska kultura kot gola popularna zabava. Kritičen je do določenih

oblik marksizma in feminizma, ki dominantno kulturo vnaprej vidijo kot del dominacije in

zatiranja, ograjuje pa se tudi od populističnih kulturnih študij, ki prekomerno poudarjajo

15 On encoding and decoding (1973).

16

odpor in tako spregledajo trenutke dominacije (2003: 29). Predstavnik populističnih kulturnih

študij je Fiske, ki meni, da so podrejeni razredi v kapitalizmu kljub homogenizirajoči sili

dominantne ideologije ohranili opazno razlikovanje razrednih identitet, kar od kapitalizma

zahteva, da producira ekvivalentno število različnih glasov16 (Fiske 1987). Zato, meni Fiske,

je treba o ljudeh razmišljati kot o multiplem konceptu, ki ni stabilen, se pa ali prilagaja ali pa

nasprotuje dominantnemu sistemu. Kellner (2003: 29) medtem predlaga neko sintezo

pojmovanja teksta oziroma spektakla na eni strani, kot znaka dominacije, in javnosti, ki te

tekste dekodira na drugi. Po njegovem prepričanju namreč šele tako lahko vidimo, kako

spektakli medijske kulture zakodirajo pomembna socialna vprašanja in stvarnost in kako

zakodirane pomene javnost uporablja in dekodira na kritične načine ter se tako

samousposablja.

Kellner na podlagi analiz medijskih tekstov ugotavlja, da gre navadno v eni sami zgodbi, torej

znotraj enega specifičnega spektakla, za celo vrsto (pod)spektaklov (2003: 97-103), spektakel

ima posledice na celoten medijski prostor (2003: 100-101), na neko področje (2003: 109), tudi

če gre v večini primerov za vizualne spektakle, je zelo pomemben diskurz glavnih

protagonistov (2003: 125), pozabiti ne gre na zgodovinske okoliščine (2003: 123). Ob

medijskih spektaklih prihaja do socialne konstrukcije realnosti, ki se oblikuje skozi

simbolično interakcijo življenjskih izkušenj in sprejemljivega v medijski kulturi. Posamični

primeri spektaklov tudi dokazujejo, da se medijska kultura in politike definirajo skozi

medijsko mobilizacijo ključnih vprašanj, ki jih identificirajo posamezniki in skupine.

Postmoderne politike identitete pa so še en delujoč moment spektakla (2003: 110). Pojem

identitete je sicer zelo zapleten. V klasični filozofiji se je uporabljal za kategorizacijo

konkretne posebnosti in svojskosti posameznika, kot bistva – esence – sebe, ki se v času ne

spreminja. Identiteta v postmodernem smislu pa je identiteta, kakršno si je zamišljal

poststrukturalist Jacques Derrida, češ, da jezik deluje skozi vzpostavljanje sistema različnosti

(2003: 110-111). Pomen nekega znaka je torej že na denotativni ravni17 nestabilen,

16 Kulturno blago mora torej, če želi biti popularno, zadovoljiti različne interese ljudi in proizvajalcev te kulture. Zato Fiske loči finančno ekonomijo produkcije in kulturno ekonomijo potrošnje. Finančna ekonomija nadalje ponuja dva modela kroženja kulturnega blaga: prvič, producenti program prodajajo distributerjem in program je tako materialno blago, v drugi ekonomiji pa 'program kot blago' spremeni vlogo in postane 'proizvajalec'. In novo blago, ki ga proizvede, je občinstvo, ki se nato prodaja proizvajalcem in sponzorjem. Pomik h kulturni ekonomiji pa vključuje še eno spremembo vlog: občinstvo se spremeni iz blaga v producenta. V tem primeru je proizvajalec pomenov in ugodja (Fiske 1987). 17 Denotativno in konotativno raven je ločil Roland Barthes. Na denotativni ravni gre za specifično srečanje 'označevalca' (to je znak, recimo svinja) in 'označenca' (to je koncept, ki ga imamo o svinji kot domači živali, ki kruli). Torej, po Barthesu je na denotativni ravni svinja domača žival, ki kruli. Na konotativni ravni pa gre za

17

večpomenski in spreminjajoč. To pomeni, da univerzalna dihotomija moški – ženska sicer

obstaja, vendar pomeni, ki jih nosi, se vendarle nujno razlikujejo glede na kontekst, razred,

raso ipd. Pomeni v dinamičnih sistemih jezikov so namreč vedno podvrženi spreminjanju18, iz

česar sledi, da je družbeni svet nestabilen svet znakov (Derrida v Stanković 2002: 50). Na

splošno, ugotavlja Kellner (2003) je torej individualna identiteta predmet kontradiktorne

predoločenosti in kontekstualnih sil19, pri čemer včasih prednjači spol, včasih etničnost, rasa,

spolnost, ideologija, razred, včasih, odvisno od konteksta pač, pa se identiteta oblikuje celo

okoli neke živalske vrste (če gre za borca za pravice živali). Vendar, opozarja Kellner, lahko

politike identitet individualne identitete na nek zelo določujoč način zamrznejo zgolj na raso

ali spol. (2003: 113).

Medijski (televizijski) spektakel torej sledi neki udarni novici ali pa udarno novico ustvarijo

mediji, je intenziven, njegova značilnost je kvantiteta. V medijski spektakel so vključeni

najrazličnejši glasovi, če gre za televizijski spektakel, je značilen način poročanja o dogodkih

neposredno javljanje v poročila, mogoče so tudi prekinitve programa – t. i. 'breaking news'.

Pri analizi vplivov je pomemben tudi kontekst, v katerem je nastopil nek specifični spektakel,

njegovi učinki pa so lahko zelo široki in lahko vodijo do preoblikovanja identitet. Navadno z

nekim medijskim spektaklom sovpada še cela vrsta drugih spektaklov, od rasnih do krajevnih.

3.2 Moralna panika

Koncepta medijskega spektakla in moralne panike nista izključujoča. Koncept moralne panike

pa se uporablja ob pretirani reakciji širše javnosti, medijev in politikov na neko domnevno

grožnjo širši družbi.

Za obravnavo moralne panike je torej potrebnih pet pogojev:

1. povišana stopnja zaskrbljenosti javnosti zaradi določenega vedenja ali stanja, ki je

izmerljiva z javnomnenjskimi raziskavami, medijsko pozornostjo, predlogi

spremembe zakonodaje …

abstraktno srečanje 'označevalca', kot zanka, in 'označenca', kot koncepta kulturnih pomenov. Če je znak kavbojke, je koncept sproščenost (Hall 2004: 59). 18 To trdi tudi že omenjeni Hall (2004: 82). 19 Zato se novejših štuj o rasi in spolu kulturne študije lotevajo neesencialistično. Vsaka identiteta je arbitraren in kulturno specifičen odnos do samega sebe, se spreminja, ka ne pomeni da je resničnejša, je pa pravičnejša (Stanković 2002: 53-55).

18

2. povečana sovražnost proti storilcem deviantnih dejanj, ljudskim hudičem (folk

devils)20,

3. sorazmerni konsenz javnosti, da je deviantna skupina grožnja družbi,

4. disproporcionalnost grožnje z dejansko, objektivno grožnjo21,

5. značilnost moralne panike je kratkotrajnost, saj jo kmalu zamenja nova (Goode v

Bulc 2003: 274).

Skozi pet faz gre tudi javno mnenje. Mnenjski voditelji najprej neko grožnjo dojamejo kot

resno in jo skušajo predstaviti širši javnosti, nadaljevanje je esksplozija zaskrbljenosti, kar

pomeni, da o njej podrobno poročajo množični mediji in da je grožnja že definirana kot

resnična. Sledi skeptičnost do grožnje in odpor do pretiranih reakcij. In končno – zanimanje in

zaskrbljenost širše javnosti izgine. Bulc, ki sledi Hallu s sodelavci, nadalje ugotavlja, da

moralna panika ni izoliran pojav, temveč del vrste procesov hegemonije, ki »povečuje vpliv

oblasti in drugih nosilcev moči na zasebno sfero in civilno družbo« (2003: 248).

Britanske in ameriške analize moralne panike se razlikujejo (Critcher 2003: 28). Medtem, ko

britanske tradicije podčrtujejo socialno zaskrbljenost, se ameriške opirajo na politična in

socialna gibanja in dajejo glavno besedo pri oblikovanju moralne panike množičnim medijem.

Skupne ugotovitve obeh šol so:

1. socialni problemi so družbeno konstruirani in imajo malo skupnega z resničnim

problemom,

2. moralne panike so za zdaj najbolj ekstremna preriodično pojavljajoča oblika definicije

socialnega problema,

3. moralne panike vplivajo na pravni sistem v smislu moralne regulacije in socialnega

nadzora,

4. moralne panike služijo za utrditev moralno-ideoloških omejitev družbe (Critcher 2003:

28).

20 Pojem ljudski hudiči je razvil S. Cohen (1972), ki ugotavlja, da mediji t. i. ljudske hudiče obravnavajo skozi poenostavljajoč diskurz, skozi binarno opozicijo dobro – zlo, konformno – nekonformno, kar vodi v stereotipe o obravnavanih družbenih skupinah ali posameznikih. 21 Objektivnosti grožnje ni mogoče oceniti, pravijo kritiki Goodejeve in Ben-Yehodove metode, tako tudi disproporcionalnosti ne. Ta je konstruirana in poljubna (Bulc 2003: 247).

19

Med obema tradicijama so tudi pomembne razlike. Britanske študije se moralne panike

lotevajo prvotno zato, ker te producirajo socialno kontrolo, ki izhaja iz države, pod vplivom

političnih elit in medijev. Mediji niso le prostor, kjer se debata začne, temveč jo tudi aktivno

oblikujejo in pri njej sodelujejo. Rezultat uspešne moralne panike je ideološka zapora:

vsiljevanje ene definicije in tako razrešitev problema (2003: 28).

Ameriške študije medtem bolj zanima proces socialne konstrukcije, ki se odvija v javnih

arenah, še posebej, kako na to vplivajo mnenjski voditelji. Mediji so le ena javna arena in

imajo omejen vpliv na potek moralne panike. Uspešna moralna panika torej potrdi retoriko

mnenjskih voditeljev (2003: 29).

Nadalje lahko tudi na moralno paniko z modernističnega vidika pogledamo z dveh strani. Če

v modernosti industrializacija, urbanizacija in sekularizacija vplivajo na neprestano

spreminjanje tradicij in odnosov, lahko popularna kultura spodkopava moralni red, še posebej,

če vpliva na mlade (Drother v Chritcher 2003: 129). Drugi pogled pa pravi, da moralne panike

v modernih družbah izginjajo in da zaradi heterogenosti kultur in moralnih raznolikosti mediji

niso več rodoviten teren za moralne panike (Boethius v Critcher 2003: 129-130).

Na povezavo med medijsko proizvodnjo novic in moralno paniko lahko gledamo iz štirih

vidikov, ugotavlja Chritcher (2003: 132). Na eni strani je novičarska vrednost, ki jo

definirajo pogostost, delikti (absolutni in relativni), jasnost, pomembnost, kulturna

relevantnost, soglasnost (napovedljiva in zahtevana), nepričakovanost, nepredvidljivost in

redkost, nepretrganost (v povezavi z drugimi zgodbami), kompozicija (poročila ali

izdaje/oddaje), elitne osebnosti, elitni narodi, personifikacija in negativnost. Po Galtungu in

Rugeju gre torej za dvanajst dejavnikov, ki dajejo novici vrednost, na drugi strani pa je

struktura novic, ki os deviantno – normalno z lahkoto umesti v tekmo med dobrim in zlim

(2003: 132-133).

Primarna določenost naj bi bila po Hallu v domeni države, ki določene socialne probleme

postavi v ospredje na način, da jim morajo ostali slediti; mediji tako probleme določajo

sekundarno. Chritcher pa meni, da so mediji lahko določevalci problema že na primarni ravni

(2003: 134). Na drugi strani lahko na konstrukcijo moralne panike vplivajo mnenjski voditelji

– Schelinger in Tumber jim pravita neuradni viri –, zato je treba določiti njihovo povezavo z

državo (2003: 134-135).

20

Agenda setting22 skuša po Dearingu in Rogersu razložiti zakaj so nekatere zadeve uvrščene v

medijski program in druge ne; medijska uvrščenost dogodkov prevladuje nad javnim

mnenjem in političnim delovanjem in ga determinira (Chritcer 2003: 136-137). Na drugi stani

je javno mnenje, ki je po mnenju kritikov zapostavljeno, saj množičnim medijem pripisuje

moč manipulativnega vpliva na javnost (2003: 137). Vendar pri analizi moralne panike ne

potrebujemo javnomnenjskih raziskav, v ciklu moralne panike mora biti javno mnenje zgolj

'priklicano' (2003: 139). Vendar, ko je javno mnenje ob neki moralni paniki mobilizirano,

lahko zamaje socialni red (2003: 146).

Pozornost medijev do moralne panike je kratkotrajna, čeprav problem, ki so ga postavili v

ospredje v trenutku medijske pozabe še ni razrešen (2003: 139). Moralne panike imajo

narativno obliko z začetkom, vmesnim obdobjem in koncem. Postopkovni model pove veliko

o tem srednjem obdobju, a malo o začetku in koncu. Zato je na mestu vprašanje, kdaj in zakaj

se moralne panike začnejo. Ključni dogodek, ki je lahko znanilec moralne panike,

ugotavljata Kepplinger in Habermeier, mora biti definiran kot napoved širšega problema,

celo krize (Chritcher 2003: 140). Potencialnih začetkov moralne panike je več in so

kompleksni, moralna panika pa se navadno konča z zakonodajno akcijo, kar kaže na

politični izkoristek ob moralnih panikah (2003: 141).

Koncept moralne panike se veže na moderno obdobje, zato v času prehoda v postmodernizem

ali v postmodernizmu23 potrebuje nekatere popravke oziroma dopolnitve. McRobbijeva v The

Moral Panic in the Age of Postmodern Mass Media iz leta 1994 ugotavlja, da novinarji vedno

znova konstruirajo moralne panike, ki pa se jih po začetnem zagonu, ko za njihovo

podkrepitev uporabijo vpadljive vizualne materiale, hitro naveličajo in iščejo/ustvarjajo nove.

»Profesionalni žurnalistični stil, previdno uglašen s popularnostjo 'vsakdanjih' zgodb,

uporablja moralistični diskurz, ki ob zgoraj navedenih dejavnikih omogoča, da moralne

panike postanejo norma novinarske prakse, način, na katerega si dnevni dogodki pridobivajo

22 Bistvo teorije agenda-setting je razlaga izrednega vpliva medijev na javnost oziroma kako mediji določijo, katere zadeve so pomembne. Preučevanje agenda-settinga vodita dve ključni predpostavki: 1. mediji ne odslikavajo realnosti, temveč jo filtrirajo in oblikujejo ter 2. medijska koncentracija na le nekaj zadev vodi javnost k dojemanju le-teh kot bolj pomembnih od ostalih. Glavni metodi preučevanja agenda-settinga sta analiza medijskih tekstov in javnomnenjske raziskave. McCombs in Shaw, ki sta se ob ameriški predsedniški kampanji leta 1968 osredotočila na dva elementa: zavedanje in informacijo, sta ugotovila, da so mediji bistveno prispevali k temu, kaj se je volilcem med kampanjo zdelo pomembno (http://www.tcw.utwente.nl/theorieenoverzicht/Theory). 23 Kot je razvidno iz teksta, Kellner še ne priznava postmodernosti.

21

pozornost javnosti iz dneva v dan« (McRobbie v Bulc 2003: 262). Zato je po njenem mnenju

treba upoštevati pluralistične odnose v družbi, močan politični vpliv različnih interesnih

skupin in vse večjo družbeno moč 'ljudskih hudičev'. Moralne panike niso monolitne, kot v

prvotnem Cohenovem konceptu, novinarji, ki moralne panike najprej podžigajo, pa so kmalu

zelo dovzetni tudi za alternativne interpretacije in kritične analize, kar pomeni, da določene

interesne skupine nastopajo v bran 'ljudskim hudičem'. Na tak način novinarji sami sebi

'zagotavljajo objektivnost', menijo, da o dogodkih poročajo uravnoteženo (McRobbie v Bulc

2003: 263). »McRobbijeva postavi moralno paniko v kontekst širših družbenih ideoloških

pogajanj o kulturnih pomenih družbenih fenomenov, predstavi Watneyevo kritiko koncepta

moralne panike, v kateri ta meni, da bi analize moralne panike morale upoštevati, da imajo

pereče družbene teme v sebi venomer vpisane določene pomene, ki se raztezajo čez različne

medijske oblike in skoz diskurzivne prakse vseh institucij moči« (Bulc 2003: 263).

3.3 Medijski dogodek

Pojem medijski dogodek se po Dayanu in Katzu (1992) veže na dogodke, ki niso rutinski (v

večini primerov gre za monopolno prekinitev programa), na dogodke, ki jih televizija prenaša

v živo, torej gre za neposredni prenos, in na dogodke, ki se dogajajo izven studia – na neki

oddaljeni lokaciji. K takšnim dogodkom je neka televizijska hiša vabljena, po večini pa ni

njihov soorganizator, temveč zgolj zagotovi kanal za njihov prenos. Televizijske hiše vedo za

takšne dogodke kratek čas vnaprej in se nanje temeljito pripravijo. Med takimi dogodki, ki jih

navadno organizirajo javna telesa (vlade, parlamenti, politične stranke, mednarodni organi kot

denimo Mednarodni Olimpijski komite), s katerimi mediji sodelujejo, pogosto odpadejo (ali

pa so skrčeni) tudi oglasi (1992: 6).

Gre za dogodke, kot so pomembni obiski, denimo obisk papeža, Olimpijske igre, državniški

pogrebi, državne proslave, v primeru Televizije Slovenija bi lahko kot tak medijski dogodek

opredelili državno proslavo ob uvedbi evra 15. januarja 2007, na kateri so sodelovali

pomembni gostje iz tujine24 (op. M. R.), dogodke torej, ki imajo neko poetično funkcijo25, so

hegemonistični in združujejo skupnosti. Zato se z njih poroča s spoštovanjem in slovesno.

24 Posnetek proslave, res ne neposredni prenos, je bil v celoti objavljen 15. 1. 2007 ob 20. uri na 1. sporedu Televizije Slovenija (op. M. R.). 25 Poetična funkcija je po Jacobsonu referiranje teksta na svojo lastno tekstualnost, strukturo in konvencije (Jacobson v Fiske 2004: 173).

22

Novinarji, ki vodijo prenose, se po Dayanu in Katzu odpovedo kritični drži in predmet

poročanja obravnavajo s spoštovanjem ali celo s strahospoštovanjem (1992: 7). »Tudi če tak

program govori o sporu – kar včasih res – ne poveličuje spora, temveč spravo.« (1992: 8) In

prav v tem se razlikuje od dnevnih novičarskih dogodkov, v katerih je neizogibna tema prav

koflikt.

4. Začetno poročanje o romski družini Strojan in kontekst poročanja

4.1 Zgodba in televizijska zgodba o romski družini Strojan

57-letni prebivalec občine Dobrepolje se je v soboto, 21. oktobra 2006, zapletel v hud

verbalni spopad s prebivalcem Ambrusa. Beseda je dala besedo, 57-letnik je pograbil kol in

grobo obračunal z Ambrušanom. Tega so hudo poškodovanega prepeljali v ljubljanski

Klinični center, kjer je bil več kot tri mesece, napadalca, ki se je zatekel v bližnjo Dečjo vas, k

romski družini Strojan, pa so policisti prijeli. Po zaslišanju ga je tožilka izpustila na prostost,

zavetje je vnovič našel pri Romih. To pa je povzročilo upor Ambrušanov.

Dnevniška zgodba se začenja v sredo26 – štiri dni pozneje. Voditeljica27 pove, da občani

Ambrusa – na posnetkih s seje krajevne skupnosti z visoko dvignjenimi pestmi – grozijo, da

bodo zaradi težav z Romi stvari vzeli v svoje roke. Voditeljica, ki jo prekrivajo 'realni'

posnetki s terena, naprej pripoveduje o praznem in varovanem romskem naselju, iz katerega je

morala pobegniti romska družina, čeprav je domačinom prekipelo, ker je občan Dobrepolja –

»ki ni Rom, je pa živel pri njih« (Edita Cetinski v Dnevniku, 25. 10. 2006) –, brutalno pretepel

57-letnega moškega, napadalca pa je preiskovalna sodnica po zaslišanju izpustila. Sledi

poročilo s terena. Novinarkin glas je na začetku podkrepljen s posnetki lokacije – s prometno

tablo Ambrusa. Besedo imajo vaščani: ne gre se voziti k ciganom, če že, gredo tja s strahom.

Ta strah prekrivajo vizualne podobe romskega naselja. Ista Ambrušanka zahteva rešitev

problema – od občine, države. Novinarka pove, da bodo v Ambrusu kmalu določili datum

obračuna z Romi, ki so se zatekli v gozd, njeno pripovedovanje spremljajo posnetki romske

družine ob ognju, v kotlu brbota kosilo. Romi menijo, da ni prav, da so izgnali njih, saj

26 Dnevnik TV Slovenija, 25. 10. 2006. 27 Voditeljica je po Fiskeju studijska bralka poročil (2004: 157).

23

domnevni storilec – tu slika kaže romskega otroka – sploh ni Rom. Šele tu dobijo tudi ime –

so (pozneje najbolj slavna) romska družina Strojan. Na staro lokacijo (lokacija je pozneje prav

tako postala ena izmed največkrat uporabljenih besed) se nameravajo vrniti v petek, nadaljuje

novinarka, in »če jih bodo domačini napadli, jim ne bodo ostali dolžni« (Tadeja Anžlovar v

Dnevniku, 25. 10. 2006). Miha, najstarejši, kar naravnost pove: »Jest jih bom strelju. Če bojo

prišli napadat na našu« (Miha Strojan v Dnevniku, 25. 10. 2006). Mati Elka, sedeč pred

šotorom v rokah obrača denarnico in obljublja, da bodo 'narod' pustili pri miru, če bodo tudi

drugi njih. Sin Mirko ima tudi svojo priložnost pred kamero. Zavzame se za sestanek, na

katerem bi se o vsem dogovorili. V prihodnjih dneh postane znan kot romski poglavar

(Poročila, 28. 10. 2006) in pozneje kot glavar družine Strojan (tudi Dnevnik, 26. 11. 2006).

Tu se začnejo prvi očitki policiji – novinarka pove, da so na policijski postaji Grosuplje že

lani dobili še sedem policistov, prav za reševanje romske problematike. Notranji minister

Dragutin Mate pojasnjuje, da želijo vsem zagotoviti enak standard varnosti – tako romski

skupnosti, kot vsem ostalim državljanom. Tu se pojavijo posnetki ambruške vaške cerkve.

Novinarka poročilo zaključi s podatkom, da je o vsem že obveščen varuh človekovih pravic in

da je za prihodnji teden napovedan sestanek Romov in krajanov Ambrusa. Vendar se je vse

odvijalo veliko hitreje.

Medijska zgodba, kakršno je gledalcem prvi dan predstavila Televizija Slovenija, je dober

zgled Fiskejeve (2004) predpostavke o 'objektivnosti' poročil. Za to imamo na voljo vse tri

elemente. Voditeljico, ki ni avtorica lastnega diskurza, izreka pa objektivni diskurz resnice

(2004: 157), novinarko na terenu, ki je hkrati individualen in institucionalen glas, diskurzivno

pa podrejen studijskemu – institucionalnemu (2004: 158) in glas očividcev, vpletenih, tretji

glas, ki potrjuje 'resničnost' oziroma 'objektivnost' zgodbe, ki se paradoksalno 'piše' v studiu

(2004: 158). Izjava Mihe Strojana, kjer grozi z orožjem, pa je tako radikalna, da bi na tem

mestu lahko zavrnili Fiskejevo trditev, da radikalni glasovi ne smejo govoriti neposredno,

ampak posredno, da se o njih torej samo poroča (2004: 163).

4.2 Rasni diskurz v medijih in vrednote Slovencev

Ker je za analizo medijskih (televizijskih) tekstov samih in razumevanje njihovega vpliva na

'bralce' pomembno poznati tudi kontekst, v katerem so nastajali, sem se oprla na dve

raziskavi. Raziskava medijskega poročanja na podlagi ključnih besed – geji, lezbijke,

24

muslimani, Romi –, ki jo je opravila agencija Kliping, d.o.o., za obdobje februar 2006 v 15

medijih (v raziskavo so bili vključeni tudi štirje elektronski mediji, med njimi Televizija

Slovenija, proučevani pa so bili le njihovi informativni programi), kaže, da je bilo v tem

obdobju objavljenih 249 tekstov v katerih so se pojavljale naštete skupine. Največ, 194, jih je

obravnavalo muslimane, najmanj geje in lezbijke, 14, Romi pa so bili tema 41 prispevkov

oziroma emitacij (Kuhar 2006: 125).

V analiziranem obdobju so nacionalni mediji o Romih poročali predvsem v povezavi z

razpravo o krovnem zakonu o Romih, ki je potekala v državnem svetu 21. februarja 2006

(2006: 143). Največ prostora pa je v okviru krajevne (črne) kronike Romom posvetil

Dolenjski list (2006: 143-144). Ob analizi teh tekstov so se pokazale tri stvari. Prvič, mediji so

kriminalna dejanja posameznikov generalizirali oziroma posplošili na celotno romsko

skupnost (2006: 144). Ta semantični preskok, na podlagi binarne opozicije mi-oni, se je

zgodil tako pri obravnavi zaseženega orožja28 kot pri socialni problematiki – Romi, oziroma

'oni', so namreč 'vsi' prejemniki socialne pomoči (2006: 145-146). Nadalje, ugotavlja Kuhar,

je razmerje glasov, ki se pojavljajo ob romski problematiki29, v analiziranem obdobju v

razmerju šest proti štiri v korist neromskih glasov (2006: 147). In še, diskurz 'Mi', civilizirani,

kulturni in neproblemtični, proti 'Drugim', Romom, v katere je projicirano negativno,

drugačno in necivilizirano, je tesno povezan z medijskimi reprezentacijami Romov kot

problemov. Pri tem sta poudarjena predvsem dva problema: izobrazba (izobraženi Slovenci :

neizobraženi Romi) in zaposlitev (delavni Slovenci : leni in izkoriščevalski Romi). Le redko

pa je pri teh medijskih reprezentacijah problematiziran tudi kontekst – predsodki delodajalcev

pri zaposlovanju Romov, denimo. Gre torej za stereotipizacijo, katere sestavni del so tudi

modificirane izjave, kot: »velja za posebneža«30 (2006: 147 -149).

Kuhar tako analizo tekstov v obravnavenem obdobju sklene z ugotovitvijo, da večina

medijskih reprezentacij Rome problematizira, ne problematizira konteksta, zato pa toliko bolj

krepi podobo 'njih', ki so zunaj, saj so drugačni od 'nas', a hkrati 'naš' problem (Kuhar 2006:

28 Notranji minister Dragutin Mate se je v Delu, 3. 2. 2006, celo »zavzel za pogostejše razoroževalne akcije med Romi« (Kuhar 2006: 145). 29 »Romska problematika« je sicer najpogostejša fraza v medijih, ugotavlja Kuhar, taka medijska reprezentacija pa Rome predstavlja kot pasiven objekt (namesto subjekt), ki pomeni problem (2006: 148). 30 Gre za poročilo, objavljeno na Televiziji Slovenija 7. 2. 2006, kjer je novinarka prevajalca Prešernovih pesmi v romski jezik Rajka Šajnoviča označila za posebneža in sicer je preko modificirane izjave: »Med svojimi ljudmi velja za posebneža,« to podobo drugačnosti prenesla na celotno romsko skupnost (Kuhar 2006: 148-149).

25

151). Odsotnost vzroka in posledice, kot eno temeljnih značilnosti poročil, navaja tudi Fiske

(2004: 172).

V Slovenskem javnem mnenju iz leta 2002 (SJM 2002/1) je v delu, ki govori o vrednotah in

zaupanju, tudi nekaj vprašanj, ki so zanimiva za opredelitev odnosa družbe do 'drugačnih'. V

raziskavi, ki so jo opravili med 23. majem in 26. junijem 2002, je sodelovalo 1123 odraslih

anketirancev, kar 56,9 odstotka pa jih je svoj odnos do pojma narod ocenilo kot pozitiven

oziroma zelo pozitiven, le pet odstotkov anketirancev ima do tega pojma negativen ali zelo

negativen odnos (2002/1: 15). Na vprašanje, v kolikšni meri lahko nekomu zaupate, je zadnji

podatek, ki govori o zaupanju sosedom iz leta 1999, v celoti pa sosedom zaupa 5,7 odstotka

anketiranih, 37,4 odstotka precej, malo ali nič pa 57,5 odstotka vprašanih. Televiziji,

časopisom in radiu jih povsem zaupa 3,2 odstotka, precej 32,9 odstotka, malo ali nič pa 62,3

odstotka, medtem jih šolah in izobraževalnim ustanovam povsem ali precej zaupa več kot 77

odstotkov, slabše kot mediji pa so se odrezali cerkev in duhovniki ter vlada (malo ali nič jim

zaupa več kot 66 odstotkov anketiranih), politične stranke (nezaupanje je kar 90-odstotno),

Državni zbor (ne zaupa jim 81 odstotkov). Policija, eden izmed akterjev v zgodbi o družini

Strojan, je imela leta 2002 40-odstotno podporo, varuh človekovih pravic pa 51-odstotno. Na

vprašanje, katerih ljudi ne bi želeli imeti za sosede, so anketiranci prav tako odgovarjali

stereotipno. Muslimanov ne bi imelo za sosede 26,4 odstotka vprašanih, priseljencev in tujih

delavcev 22,6 odstotka, ljudi druge rase 16,1 odstotka, Romov 43 odstotkov. Od zgoraj

naštetih skupin, ki jih je skozi pojavljanje v medijskih reprezentacijah analiziral Kuhar

(2006), so zmagovalci homoseksualci, ki jih ne bi imelo za sosede 50,7 odstotka anketiranih.

Sicer pa so se najslabše uvrstili pedofili, narkomani in pijanci. S prvimi ne bi živelo 85,8

odstotka vprašanih, z drugimi 74 odstotkov in s tretjimi 70,5 odstotka (2002/1: 19-26).

5. Analiza televizijskih tekstov o romski družini Strojan

Pri analizi tekstov bom sledila Fiskejevemu (2004) modelu analize televizijskih tekstov. Fiske

ugotavlja, kateri glasovi se pojavljajo v poročilih, kaj izbrani teksti povedo o nekem problemu

in stanju v družbi, kako se problemi televizijskih reprezentacijah začnejo in kako končajo.

Hkrati bom izbrane tekste, objavljene v Dnevnikih Televizije Slovenija, skušala postaviti v

kontekst konceptov medijskega spektakla, moralne panike in medijskega dogodka. Ključne

ugotovitve bom po tej prvotni analizi podala v podpoglavjih, kjer bom ocenila elemente

26

spektakla, moralne panike in medijskega dogodka. Kot sem že nakazala v uvodni predstavitvi

prvega poročanja o dogajanju v Ambrusu, bom obravnavala tako avdio kot video besedilo,

hkrati pa skušala prepoznati kako je ta tekst povezan z že uveljavljenimi diskurzi Romih,

medijih in oblasti.

Televizijska zgodba o družini Strojan, prizadetih vaščanih, 'nesposobnih' represivnih organih

in politikih, ki želijo najbolje za vse, se je nadaljevala tudi dan po prvem poročanju o

problematiki. 26. oktobra 200631 je namreč že potekal izredni zbor krajanov Ambrusa, ki so

zahtevali preselitev Romov, vendar se zgodba še ni znašla na prvem mestu Dnevnika;

prednost sta dobili prometni nesreči. Napovedi, podobni tisti dan pred tem, je sledil prispevek,

prav tako pokrit s posnetki prejšnjega dne. Novinar je opozoril, da je napadeni v komi,

napadalec pa na prostosti. O čem govori izjava notranjega ministra: » /…/ policija ne more

dopuščat, da bi kdorkoli v tej državi si vzel pravico v svoje roke /…/« (Dragutin Mate v

Dnevniku, 26. 10. 2006), pravzaprav ni jasno, saj novinar – glas iz ozadja – (Fiske 2004: 166),

pred tem pravi, da nam niso pojasnili, zakaj za napadalca državni tožilec ni odredil pripora (ni

jasno, kdo ni pojasnil, hkrati pa je šlo v tem primeru za tožilko, kot je vidno iz poročanja dan

pred tem). Nadalje prispevek pripoveduje, da si tudi v Uradu za narodnosti želijo konsenza

med vsemi nasprotnimi tabori, kar je primer eksnominacije, kot jo je opredelil Fiske (2004:

159). Urad, med drugim zadolžen tudi za ta vprašanja, namreč v analiziranem tekstu ni akter,

njegovo mnenje je predstavljeno na neoseben način. Medtem je novinar o mnenju,

podkrepljenim z izjavo Jožka Horvata, predsednika Zveze Romov Slovenije, govoril v aktivu.

Njegov glas je torej v skladu s Fiskejevim pojmovanjem nominiran (2004: 159). Novinar

pravi, da je kriva lokalna skupnost, ker ni pripravljana sodelovati z romsko skupnostjo. Ta

nominacija glasu dopušča obstoj alternativnih stališč in omogoča inokulacijo32. Temu sledi

sporno javljanje v živo, ki ga bom podrobneje analizirala v tabeli 5. 1. Torej, naša zgodba se

nadaljuje v studiu in na terenu.

31 Dnevnik Televizije Slovenija, 26. 10. 2006. 32 Inokulacija pomeni, da si družbeno telo dovoli 'vbrizgati' nekoliko 'strupa' – opozicijskih, radikalnih glasov. Ti glasovi so namreč nominirani in torej govorijo nadzorovano in tako celo zagotavljajo krepitev družbenega telesa (Barthes v Fiske 2004: 160).

27

TABELA 5. 1: DNEVNIK TELEVIZIJE SLOVENIJA 26. 10. 200633

AVDIO BESEDILO VIDEO BESEDILO OPOMBE

BRALKA POROČIL34,

EDITA CETINSKI:

Svet ambruške krajevne

skupnosti je za nocoj sklical

zbor krajanov, na katerem

bodo od pristojnih zahtevali,

da poiščejo drugo lokacijo za

romsko družino.

Na posnetkih je voditeljica v

studiu.

Znana bralka poročil v

institucionaliziranem studiu,

ki dokazuje njeno ideološko

konformnost, njene besede so

objektivne. Tako se tudi

zahteve zdijo objektivne.

BRALKA POROČIL,

EDITA CETINSKI:

Na prizorišču dogajanja je

že naša novinarka Rajka

Pupovac. Pozdravljena. So se

domačini že zbrali? Kakšno

je razpoloženje?

DUPLEX: AMBRUS –

DNEVNIK

V okvirčkih sta novinarka na

terenu, iz naše perspektive na

levi – stoji pred Zadružnim

domom – ter voditeljica na

desni.

Na prizorišču dogajanja –

torej V ŽIVO: konotacija

takojšnjosti, avtentičnosti in

hitrosti.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, RAJKA

PUPOVAC:

Dober večer. No, tukaj za

mano, v Kulturnem domu,

se je zbralo veliko krajanov

iz Ambrusa, pa tudi iz dveh

okoliških krajevnih

skupnosti. No, tukaj z mano

pa je Brane Hočevar,

predstavnik krajanov.

Pozdravljeni.

Na posnetku novinarka stoji

pred Zadružnim domom.

Kader se razširi, na posnetku

sta novinarka in gost, oba

stojita pred Zadružnim

domom.

Kulturni dom: konstruira

krajane kot kulturne, čeprav

je v resnici seja v Zadružnem

domu, kar priča napis. Služilo

naj bi kot dokaz

'objektivnosti' – kraj, čeprav

pozornemu gledalcu ne more.

33 Ne gre za celotno poročanje o Romih tega dne, ampak za poročanje po že prej analiziranem prispevku (op. M. R.). 34 Bralka poročil je sicer v mojem predhodnem in nadaljnjem tekstu voditeljica (op. M. R.).

28

Pa tudi iz okoliških

krajevnih skupnosti: gre za

veliko podporo širše javnosti.

PREDSTAVNIK

KRAJANOV AMBRUSA,

BRANE HOČEVAR:

Pozdravljeni.

Nadaljuje se isti širok kader.

Njegova prisotnost kaže

veliko angažiranost krajanov.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, RAJKA

PUPOVAC:

No, vi želite Rome preseliti

v najkrajšem možnem času.

Kako vam bo to uspelo,

glede na to, da so Romi

lastniki zemljišča?

Nadaljuje se isti širok kader.

Vi želite Rome preseliti:

disruptivni elementi so stvar

pregona.

Romi lastniki zemljišča:

imate problem.

PREDSTAVNIK

KRAJANOV AMBRUSA,

BRANE HOČEVAR:

Lokacija, na kateri se nahaja

romsko naselje, se nahaja

iznad zajetja pitne vode za

celotno Suho Krajino. Na

neustreznost lokacije smo

že večkrat opozarjali, aaa, na

inšpekcijskih službah so že

večkrat ugotavljali to

neustreznost, samo do zdej

ukrepal ni še nihče.

Nadaljuje se isti širok kader.

Od tu naprej je izjava prekrita

s posnetki zbora občanov

Ambrusa, ki zasedajo v

Zadružnem domu.

Na posnetku sta spet

predstavnik krajkanov in

novinarka.

Lokacija /…/ iznad pitne

vode /…/ neustreznost /…/

opozarjali: prenos problema

na povsem drug, širši

družbeni problem s pitno

vodo. Ozaveščeni krajani so

opozarjali, pa nihče ni

ukrepal, torej opozarjajo

naprej.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, RAJKA

PUPOVAC:

29

Mhm. No, pika na i vsega

tega pa je bil pretep krajana.

No, slišali smo, da naj bi šlo

za obračun med dvema

osebama.

Vi pa želite kaznovati vso

romsko skupnost. Pa tudi to

me zanima, kako

komentirate, da je napadalec

še vedno na prostosti.

Isti široki kader, na katerem

sta oba sogovornika.

Pika na i vsega tega:

novinarka potrjuje neko

'objektivno' goržjo.

Naj bi šlo za obračun med

dvema osebama: dvom.

Vi pa želite kaznovati vso

romsko skupnost: potrjuje,

da imajo krajani verjetno

prav, saj oni zgolj želijo,

neprimerna dejanja pa so

stvar disruptivnih oseb.

PREDSTAVNIK

KRAJANOV AMBRUSA,

BRANE HOČEVAR:

Na tem mestu je treba jasno

povedat, da krajani krajevne

skupnosti Ambrus nimamo

popolnoma nič proti

Romom, proti njihovi

kulturi, proti njihovi

drugačnosti ali njihovemu

socialnemu položaju. Mi

nimamo, ostro

nasprotujemo kriminalu, ki

se dogaja v tem romskem

naselju in je z bivanjem

Romov na tem mestu

povezan. Ne glede na to ali

so to Romi ali civili. Celo

večkrat je bilo to poudarjeno

in v medijih morda krivo

Isti široki kader, na katerem

sta oba sogovornika.

Od tu naprej izjavo

prekrivajo posnetki zasedanja

krajanov Ambrusa.

Govorec je vnovič na

posnetkih in z novinarko stoji

pred Zadružnim domom.

Nimamo /…/ nič proti

Romom, …: to naštevanje

skriva vse zgoraj naštete

ugotovitve (Kuhar 2006) –

sterotipizacijo, označevanje

'mi' – 'oni', generalizacijo.

V mejih morda krivo

30

predstavljeno, da je v bistvu

civil napadel našega krajana.

To pa za nas prav nič ni

pomembno. Vse izvira iz

tega, da da je na tem mestu

zbir kriminala, kriminalne

družbe, ne Romi.

predstavljeno: medijske

reprezentacije so pogosto

'krivec' – pomeni, niste še

povsem na 'naši' strani.

Na tem mestu zbir

kriminala: čeprav zanika, da

bi bili zato krivi Romi, jih s

tem dokončno označi kot

kriminalce.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, RAJKA

PUPOVAC:

In kako komentirate, da je

napadalec še vedno na

prostosti?

Isti široki kader, na katerem

sta oba sogovornika.

Napadalec še vedno na

prostosti: država in njeni

represivni organi niso storili

nič. Novinarka podpre

krajana Hočevarja – država je

kriva za napad in tako,

preneseno, tudi za grožnjo

pitni vodi.

PREDSTAVNIK

KRAJANOV AMBRUSA,

BRANE HOČEVAR:

Glejte, to bo pa treba poiskat

na višjih nivojih. Naše

sodstvo, zakoni so na

takšnem nivoju, da žal ne

morem komentirat.

Nadaljuje se isti kader, z

obema sogovornikoma.

Nato vnovič posnetki

zasedanja krajanov.

Naše sodstvo, zakoni: krajan

Hočevar to iztočnico izrabi in

potrdi neučinkovitost

celotnega sistema države.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, RAJKA

31

PUPOVAC:

Ker pa so se Romi bali priti

v Ambrus, smo jih poiskali

in se z njimi pogovarjali v

gozdu v okolici Grosupljega.

Pogovarjali pa smo se tudi z

napadalcem.

Novinarka je na posnetki

sama, stoji pred Zadružnim

domom.

Romi bali /…/ poiskali :

storili smo vse, da bi

zagotovili objektivno

poročanje; v gozdu pa

potrjuje 'njihovo'

neciviliziranost v primejavi z

'nami'.

Pogovarjali /…/ tudi z

napadalcem: res, povsem

vse smo storili za objektivno

sliko dogajanja.

GOVORI

NEIDENTIFICIRANI

NAPADALEC:

Potlej je pa stopu vn, pa se je

hitru prijel za pas. In ki je on

krijel za pas, jes sem že prej

imel kol u rok in sm ga s

tem, štiri metre kol velk,

udaru po glav. In sm ga hotu

tuk, ne, in ne bi želu da bi

umrl. Tako da Romi tle zravn

nisu nč krivi. Krivi su

vaščani, ker su me dvakrat

napadl.

Na posnetkih je napadalec, ki

daje izjavo. Njegovega

obraza ne vidimo, posnet je

zgolj v telo, vidimo njegove

roke. smo ga zaščitili.

S tem, ko ne vidimo

napadalčevega obraza, smo

ga hkrati zaščitili in

radikalnemu glasu vzeli

podobo.

Kol v rokah: prizna, da je

napadel krajana.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, RAJKA

PUPOVAC:

Hvala lepa.

Tukaj je novinarka prekrita s

posnetki gozda.

32

GOVORI

NEIDENTIFICIRANI

NAPADALEC:

Pa tudi zakaj da bi bil v

priporu? Jest, meni povsod

piše, da sm bil jes napadalec.

Napadalec su bili uni dvakrat.

Zakaj pa nisu oni v priporu?

Še vedno enaki posnetki

napadalca, vidimo njegovo

telo, obraza ne.

Kljub prekinitvi napadalec –

še naprej brez obraza –

nadaljuje zgodbo. Čeprav

smo bili že zadovoljni s

tistim, kar je povedal,

objektivnost potrjujemo s

tem, da mu dovolimo

povedati še več.

NAJSTAREJŠI SIN, MIIHA

STROJAN:

Si ne upam nazaj. Jest sm

dons šu v Ambrus in sm vidu,

da me, da zelo vsak k me je

vidu, k sm mel okn odprt, da

je kazal s prstom proti meni,

ne.

Miha Strojan je posnet na jasi

pred gozdom, kamor se je

zatekla družina.

Ne upam nazaj: Rome je

torej strah, v javnosti skušajo

pridobiti simpatije ravno na

ta način.

MATI, ELKA STROJAN:

Se bojim, gospa, zmeri sm u

strahu.

Mati Elka na posnetkih na

jasi sedi na tleh.

V strahu: se samo potrdi

prejšnja ugotovitev.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, RAJKA

PUPOVAC:

Se boste vrnili?

Nadaljuje se isti posnetek,

novinarke ni na posnetku.

Se boste vrnili: boste

spodbujali novo nasilje.

MATI, ELKA STROJAN:

Težko, če se bom vrnila.

Zatu k narod je kr grdu nas

Nadaljuje se isti posnetek.

Težko /…/ narod /…/ grdu

nas gleda: nihče nas ne mara;

33

gleda in se bojim, da bi šla

nazaj.

klic na pomoč.

BRALKA POROČIL,

EDITA CETINSKI:

No, Romi so očitno

prestrašeni. Česa pa se

bojijo krajani?

DUPLEX: AMBRUS –

DNEVNIK

Dokaz, da je novinarka še na

terenu, da torej Televizija

Slovenija oddaja v živo.

Romi /…/ prestrašeni, /…/

bojijo krajani:

Institucionalizirani glas

potrdi strah med Romi, a

strah zagotovo obstaja tudi na

drugi strani.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, RAJKA

PUPOVAC:

No, to nam bo vsekakor

povedal gospod Hočevar.

Spet posnetek iz Amrusa,

kjer pred Zadružnim domom

stojita novinarka in

sogovornik.

Vsekakor povedal: on že ve,

je glas, ki lahko razsoja.

PREDSTAVNIK

KRAJANOV AMBRUSA,

BRANE HOČEVAR:

Bojimo se kriminala, bojimo

se preprodaje orožja, bojimo

se vožnje z neregistriranimi

avtomobili, bojimo se za

svojo pitno vodo, ki je edini

vir v tem koncu in širše.

Nadaljuje se isti širok kader.

Od tu naprej je izjava spet

prekrita s posnetki zasedanja

krajanov Ambrusa.

Bojimo se …: spet gre za

generalizacijo, na

razlikovanje med 'mi' – 'oni'.

'Oni' so vzrok vsega zla,

pripiše jim vse stereotipe in

spet poudari, da so Romi celo

naravovarstveni problem, kar

je poziv državi, naj ukrepa,

saj so posledice lahko širše.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, RAJKA

PUPOVAC:

34

Najlepša hvala. No, o sklepih

na zboru krajanov pa bomo

poročali v Odmevih.

Na posnetkih sta spet oba

sogovornika.

Poročali v Odmevih: zgodba

se nadaljuje, mi smo na licu

mesta, mi vas bomo o vsem

najbolje obveščali.

BRALKA POROČIL,

EDITA CETINSKI:

Hvala obema.

Vrnitev v studio: prihajajo

druge novic.

Vir: Televizija Slovenija (2006): Dnevnik 26. 10.

Zdaj, ko je pred nami podroben opis prvih televizijskih reprezantacij, ki so že znanilec

televizijskega spektakla (o tem priča podrobno poročanje, javljanje v živo, opis problematike,

ki bo vodila v novo, jasen diskurz 'mi' – 'oni', napoved nadaljnega poročanja) in moralne

panike (dobili smo jasen družbeni problem – problem pitne vode – in 'ljudke hudiče', romsko

družino Strojan, ki ni le kriminalna združba, temveč tudi širša družbena grožnja), poglejmo še

nadaljnje televizijske reprezentacije. Šele naslednji dan, 27. 10. 200735, je Dnevnik Televizije

Slovenija, o dogodkih prvič poročal na prvem mestu. Voditeljica je poročala o napetostih, o

požgani leseni baraki v romskem nasleju, iz novinarskega prispevka je bilo razvidno, da se

bojijo eni in drugi, 'mi' in 'oni', in da policija ne opravlja svojega dela. »Le tu pa tam je

mogoče videti kakega policista, med drugim, če zaračunavajo« (novinarka Rajka Pupovac v

Dnevniku, 27. 10. 2006). Stavek se nanaša na predhodno ugotovitev novinarke na terenu, da

so policisti oglobili Strojanove zaradi začasnega bivanja v gozdu. Policisti sicer trdijo,

nadaljuje novinarka, da dosledno opravljajo svoje delo, to pa spremljajo zgovorni posnetki

purana, ki se bohoti na posestvu Strojanovih. Fikcijska slika torej, ki skuša gledalca v skladu s

Fiskejevo analizo (2004: 166) popeljati v neko reprezentirano realnost. Poudarjeno je tudi, da

Strojanovih noče nihče, da je največji problem lokacija, vključeni so minister za okolje in

prostor, pa Urad za narodnosti. Strinjajo se, da je treba ukrepati čimprej. Sledi zaostritev, ki si

tudi v sobotnem Dnevniku36 zasluži vrh. Pred policijskim kordonom pride do soočenja

romskih predstavnikov in krajanov. Nihče ne popušča. Krajani izžvižgajo vsako pobudo za

pomiritev, zahtevajo odhod Strojanovih. Po prispevku s terena sledi neposredno javljanje iz

35 Dnevnik Televizije Slovenija, 27. 10. 2006. 36 Dnevnik Televizije Slovenija, 28. 10. 2006.

35

Ambrusa, novinarka Jelena Aščić tam gosti direktorja policijske uprave Ljubljana Branka

Slaka, poznejšo žrtev dogodkov v Ambrusu37, ki zagotavlja, da policija razmere obvljaduje.

Zagotovi, da so krajane pregledali in da torej ni nevarnosti, da bi kdo nosil orožje, kar je

zanimalo novinarko. Na območje, pove novinarka, bo prišel tudi notranji minister Dragutin

Mate. V bližnji Ivančni Gorici je minister Podobnik. Novinarka svoje neposedno javljanje v

Dnevnik zaključi z napovedjo novega poročanja v živo, kot kaže Tabela 5. 2.

TABELA 5. 2: DNEVNIK TELEVIZIJE SLOVENIJA 28. 10. 2006

AVDIO BESEDILO VIDEO BESEDILO OPOMBE

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, JELENA

AŠČIČ:

Naša ekipa bo seveda

dogajanje spremljala tudi še

naprej.

DUPLEX: AMBRUS –

DNEVNIK

Na posnetku sta voditeljica v

studiu in novinarka v

Ambrusu, za katero stoji

množica razjarjenih krajanov.

Naša ekipa /…/ spremljala

še naprej: ni smo tam,

obvčeščamo vas, glejte.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Hvala, Jelena, za zdaj.

Upajmo, da se strasti

vendarle umirijo.

Sicer pa je bilo tudi drugod

po Sloveniji danes skoraj že

vroče – zaradi vremena.

Posnetek se nadaljuje.

Na posnetku je spet studio, v

katerem voditeljica

napoveduje druge dogodke.

Strasti vendarle umirijo in

drugod po Sloveniji vroče

(zaradi vremena): v bistvu si

želimo, da bi se nadaljevalo,

saj nam omogoča poročanje o

zadevi, ki ima veliko

novičarsko vrednost (Fiske

2004: 151). Hkrati gre za

prehod od trde novice k

mehki (Fiske 2004: 165).

Vir: Televizija Slovenija (2006): Dnevnik 28. 10.

37 Branko Slak je bil zaradi grobega posredovanja policije (Dnevnik, 27. 11. 2006) ob neredih v Ambrusu, ki so izbruhnili 26. 11. 2006, odstavljen.

36

Ta izsek iz Dnevnika je še en dokaz takojšnjosti in zavzetosti pri poročanju. 'Mi' smo namreč

tam, o vsem vas bomo obveščali še naprej, dokler bo potrebno. Poudarek na hitrosti in

takojšnjosti ima tudi ideološki učinek in odvrne poudarek od poblagovljanja novic in dragih

distribucijskih sredstev, kot so sateliti, ki jih medijske hiše pri neposrednih javljanjih

uporabljajo (Fiske 2004: 159).

Megaspektakel, ugotavlja Kellner, lahko definira celotno obdobje kulture in politike in je

pogosto konstruiran, to pa mu omogočajo telekominikacijska sredstva (2003: 93). V našem

primeru je torej Televizija Slovenija odločila, da je dogajanje v Ambrusu socialno in politično

pomembno. Nadalje se spektakli pogosto odvijajo v živo in iz programa izključijo vse duge

politične dogodke (Kellner 2003: 94). Dokazov za to, da je Dnevnik Televizije Slovenija

dogodke spremljala tudi neposredno je že zdaj kar nekaj, izključitev (skoraj) vseh drugih

dogodkov, pa je bila enkraten dogodek38 (op. M. R.). Medijski spektakel že dominira

medijskemu prostoru, politiki in vse več področjem vsakdanjega življenja, še ugotavlja

Kellner, pomembnejši spektakel pa postane nacionalna obsesija in kulturna arena, ki

dramatizira družbene konflike o rasi, spolu, razredu in slavnih ter lahko povzroči

preoblikovanje identitet (2003: 94).

Za primer poročanja sem vzela tudi večerna poročila39, saj se je zadeva odvila po Dnevniku in

je pomembna, ker vodi v rešitev oziroma v točko zapore. Fiske jo opredeli kot formalno in

začasno, saj konvencionalizacija konflikta, ki obstja, pomeni, da ta ostaja nerazrešen in lahko

še kdaj poruši ravnovesje (2004: 173-174). Televizijska reprezentacija se je torej nadaljevala z

opisom dogodkov na terenu. V Ambrusu se je zbralo petsto krajanov in dvesto policistov, ki

so množici preprečili pohod proti romskemu naselju. Ko je torej, kot je bilo napovedano že v

Dnevniku, v Ambrus prišel notranji minister Dragutin Mate, je sledil razplet. Voditelj je v

institucionaliziranem studiu razglasil: »Ta je krajanom in Romom predlagal rešitev in vsi so

jo tudi sprejeli, zato bodo Romi jutri zapustili svoje naselje« (Jani Medvešek v Poročilih, 28.

10. 2006). Spet sledi neposredno javljanje s kraja dogodka, tokrat je to romsko naselje, kot

poudari novinarka na terenu. Romi bodo še zadnjič prespali v svojih hišah, nadaljuje, jutri

potujejo v Postojno, kjer naj bi ostali tri tedne, dokler jim vlada ne najde primernejše lokacije.

Sledi ministrova izjava, ki povedano potrdi, doda pa še en pogled: »Tako, da jaz mislim, da

38 V Dnevniku, 26. 11. 2006, po nočnih neredih v Ambrusu, je bilo problematiki posvečenih več kot 20 minut nedeljske oddaje. 39 Poročila Televizije Slovenija, 28. 10. 2006, ob 22. uri in 40 minut.

37

smo zadevo pripeljali na nek kultiviran način do točke, kjer sta zadovoljni obe strani«

(Dragutin Mate v Poročilih, 28. 10. 2006). Da gre v konfliktih res za začasno točko zapore

(Fiske 2004: 174), dokazujejo nadaljni dogodki. Sicer pa so bili zvečer zadovoljni tako

krajani, ki so odločitev pospemili z glasnim: Ja! (Poročila, 28. 10. 2006), kot družina Strojan,

je poročala Televizija Slovenija. Novinarka je seveda napovedala, da bo selitev Strojanovih

spremljala tudi ekipa Televizije Slovenija.

Romi so tako, zaradi selitve v Postojno, tudi v nedeljo40 pristali na prvem mestu Dnevnika.

Voditeljica je povedala, da so se razmere v Ambrusu umirile, saj se je zgodaj dopoldne 25

Romov za tri tedne preselilo v Postojno – trdilna oblika, torej gre za zaupanje vladi, ki se je

vpletla. Vse to že spremljajo posnetki ceste, avtoceste in bližnji posnetki 'evakuacije'. V

novinarskem prispevku še enkrat sledi opis dogodkov dneva pred tem, žvižgov ogorčenih

krajanov, ki so preglasili vse govorce, ko so izvedeli, da bodo Romi še enkrat prespali na

svojem domu, dokler ni prišla vladna rešitev. Podrobneje si poročanje o dogodkih prejšnjega

večera oglejmo v analizi teksta v Tabeli 5. 3.

TABELA 5. 3: DNEVNIK TELEVIZIJE SLOVENIJA 29. 10. 2006

AVDIO BESEDILO VIDEO BESEDILO OPOMBE

NOTRANJI MINISTER,

DRAGUTIN MATE:

Romi ostanejo danes tukaj in

prespijo, jutri…

Na nočnem posnetku iz

Ambrusa je policijski kordon,

ministra se ne vidi.

RAZJARJENI KRAJANI:

Neeee

Isti posnetek se nadaljuje.

NOTRANJI MINISTER,

DRAGUTIN MATE:

Jutri zjutraj bodo pripravili

vse svoje stvari in se bodo

odpeljali iz tega zaselka.

Izjava ministra je prekrita s

posnetki romske družine

Strojan, zbrane pred prikolico

na domačem dvorišču v Dečji

Jutri zjutraj /…/ se bodo

odpeljali iz tega zaselka: gre

že za odpravo vzroka

moralne panike, ki se kaže v

40 Dnevnik Televizije Slovenija, 29. 10. 2006.

38

vasi. radikalnem ukrepu vlade.

ZADOVOLJNI KRAJANI:

Jaaaa

Na posnetkih je policija, za

njo pa stoji množica z visoko

dvignjenimi rokami. Krajani

aplavdirajo ministru Mateju.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, JELENA

AŠČIĆ:

Minister je povedal, da

Romov niso preselili zato,

ker so Romi, ampak zato,

ker so na tem območju

zajetja pitne vode in zato,

ker so se s to rešitvijo

strinjali tudi Romi.

Na posnetkih trije romski

moški kadijo. Nadaljujejo še

posnetki, na katerih so

Strojnanovi otroci v Dečji

vasi, in policisti, ki družino

varujejo.

Romov niso preselili zato

ker so Romi /…/ zaradi

zajetja pitne vode: tudi

vlada se je (zaradi medijskih

reprezentacij) odločila

problem obravnavati kot širši

naravovarstveni problem.

Ker so se /…/ strinjali tudi

Romi: opravičevanje.

NOTRANJI MINISTER,

DRAGUTIN MATE:

Nikakor pa ne želim in

upam, da tudi ne bo prihajalo

do tega, da bi poskušali

kjerkoli drugje s kakšnih

drugih razlogov izsiljevat

takšno rešitev.

Pogromov ne bo in ne

morejo biti.

Na nočnem posnetku je

minister, ki daje izjavo za

Televizijo Slovenija, za njim

pa stojijo policisti s čeladami.

BELINA – znak, da je bila

izjava prekinjena. Nato se

nadaljuje isti posnetek.

Nikakor ne želim /…/ da bi

poskušali kjerkoli drugje

/…/ izsiljevat: vzorec se naj

ne ponajvlja, čeprav je že

vpostavljen.

Pogromov ne bo: prizna, da

je šlo v Ambrusu za pogrom.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, JELENA

AŠČIĆ:

39

Kaj je pravzaprav pravi

razlog, zakaj ste želeli da

Romi odidejo?

Na nočnem posnetku sta

novinarka in predsednik

krajevne skupnosti Ambrus.

Pravi razlog: novinarka

dvomi v do zdaj navedene

razloge.

PREDSEDNIK KRAJEVNE

SKUPNOSTI AMBRUS,

ALOJZ ŠINKOVEC:

Prvič, zato, ker so iz

varnostnih razlogov, ker so

nevarni ljudje, ker take stvari

počnejo tle, da smo mi bli v

strahu živeti. Drugič, ker je

nad vodovarstvenem, nad

globočcem.

Na nočnem posnetku sta

novinarka in predsednik

krajevne skupnosti Ambrus.

Razlogi so ponovljeni. Ta

izjava je bila v celoti

predvajana tudi v Poročilih,

28. 10. 2006, in je tu

ponovljena.

Zanimivo je, tudi, da je župan

uporabil naštevanje, da bi

podkrepil obstoječo grožnjo.

Vir: Televizija Slovenija (2006): Dnevnik, 29. 10.

Po tem izseku iz poročila novinarke Jelene Aščić sledijo posnetki poti v Postojno, kjer se

izkaže, da so Romi nehvaležni, saj so se želeli takoj vrniti v Ambrus. Stanje v vojašnici,

kamor so jih prepeljali, in kjer, kot poroča novinarka, živi še nekaj beguncev iz Bosne in

Hercegovine, pa je precej slabo. Nominirani subjekti se upirajo, dobijo svoj glas, so

inokulirani (Fiske 2004: 159-160), da potrjujejo obstoječe družbeno telo, ki jim je skušalo

pomagati, kot bomo videli v analiziranem tekstu v Tabeli 5. 4.

TABELA 5. 4: DNEVNIK TELEVIZIJE SLOVENIJA 29. 10. 2006

AVDIO BESEDILO VIDEO BESEDILO OPOMBE

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA JELENA

AŠČIĆ:

Ko so videli, kje bodo morali

živite nekaj časa, so se želeli

takoj vrniti nazaj v Ambrus.

Pa ne toliko zaradi

Na posnetkih iz Postojne so

prostori začasnega bivališča.

Vidimo postelje v sobah,

kopalnico, kjer so zarjaveli

Ne zaradi zanemarjhenosti

40

zanemarjenosti stavbe,

pravijo, ampak so težko v

zaprtem prostoru.

umivalniki. /…/, ampak so težko v

zaprtem prostoru: gre za

označevanje 'mi' – 'oni'.

ČLAN DRUŽINE, ŽELJKO

STROJAN:

Ful me moti, me moti te

stene not. Ogromno me moti.

Cel ta motu, ful me moti.

Na posnetku je Željko Strojan

pred nekdanjo postojnsko

vojašnico. Sledi posnetek

zasuka po spalnici.

Me moti, me moti: izraz

nezadovoljstva, ki v javnosti

potrjuje diskurz o 'razvajenih'

Romih.

ČLANICA DRUŽINE,

JELKA STROJAN:

Slabo. Se nam to zdi, ko da

smo prišli v zavod al pa v

norišnico, isto je. Bulši nam

je blo gor.

Izjava je posneta v prostorih

nastanitvenega centra.

Bulši nam je blo gor:

potrjuje diskurz o romskih

navadah.

ČLANICA DRUŽINE

STROJAN, JASNA

STROJAN:

Ker sm bla not in pogledali

smo in da vidmo: tako

življenje da ne. Gremo nazaj

pod šotore.

Izjava je posneta pred

nastanitvenim centrom.

Gremo nazaj pod šotore:

potrjuje diskurz o romskih

navadah.

ČLAN DRUŽINE, MIHA

STROJAN:

Nobenmu nism nč naredu.

Sej je bla gor policija in vsi

so bli. Nobenem nismo

greške delal, ampak iz svoje

zemlje, da su nas pa tkole

pregnal.

Tudi ta izjava je posneta pred

nastanotvenim centrom.

Nobenem nismo greške

delal: kdo pa je potem kriv?

In hkrati je bil Mirko že

objavljen z izjavo, da bo

streljal, če bo napaden.

Vir: Televizija Slovenija (2006): Dnevnik 29. 10.

41

Temu izseku sledi izjava novomeškega romskega svetnika Zorana Grma, ki je Strojanove

spremil v Postojno. Zahteva, da se problem Strojanovih res reši v treh tednih, novinarka pa

pove, da je Grm tudi že napovedal pritožbo pri evropskih institucijah. Sledi studijski pogovor

s predsednikom vladne komisije za romska vprašanje, ministrom Milanom Zverom, ki potrdi,

da so bivanjske razmere v vojašnici veliko boljše kot so jih imeli Romi sami in potrdi, da bo

vlada novo lokacijo našla v treh tednih, in sicer lokacijo, kjer ne bo prihajalo do socialnih

konfliktov. Nato je objavljena izjava varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka, ki meni, da

izselitev Romov pomeni konec pravne države, saj so državne institucije pokleknile pred

zahtevami nekajstoglave množice, ki je zahtevala linč in pobijanje ljudi. »Prepričan sem pa

tudi, da je to samo znak, da lahko tudi drugi ali pa o drugih problemih na enak način

poskušajo reševat ljudje s silo, nasiljem, grožnjami po smrti in tako naprej« (Matjaž Hanžek v

Dnevniku, 29. 10. 2006). Temu sledi pogovor v studiu. Minister Zver upa, da se Hanžkove

napovedi ne bodo uresničile, a doda: »ni mi pa všeč ravno nastop ombudsmana, ki bi lahko že

veliko prej tudi posredoval, šel na lice mesta pogledat v kakšnih razmerah živijo Romi in

kakšne probleme imajo drugi prebivalci z Romi.« Torej, tudi ministrov diskurz, mnenje vlade

in države, je na podlagi binarne opozicije 'mi' – 'oni': Romi vs. drugi prebivalci. Kritika

države oziroma vlade je zavrnjena grobo in takoj, tak odgovor pa podkrepljen s podatki, da

zdaj država namenja veliko več denarja in časa za reševanje romske problematike.

Že ta, precej podroben prikaz prvih štirih dni poročanja o primeru Ambrus ali pa primeru

Strojan kaže, da se je Televizija Slovenija primera lotila podrobno in skozi televizijske

reprezentacije razširjala najrazličnejše diskurze. Nadalje, samo v prvih šestih dneh poročanja

konec meseca oktobra 2006 je bilo samo v televizijskem Dnevniku objavljenih 10 prispevkov,

poročil s terena, tri vesti, dvakrat se je novinar javljal neposredno v Dnevnik, enkrat so v

Dnevniku gostili predsednika Komisije za zaščito Romov Milana Zvera. Skupaj je bilo tako

tematiki v šetih dneh posvečenih 27 minut, in minuta, ki je 31. 10. 2006 napovedala prvo

oddajo Piramida. Tudi v tej so prvi gostje govorili o romski problematiki. Televizijski

spektakel dokazujejo tudi naslednji podatki. V mesecu novembru je bilo Romom in z njimi

povezano problematiko posvečenih 158 minut Dnevniškega protora v 29 dneh, samo en dan, v

nedeljo, 5. 11. 2006, ko je bila napovedana usmrtitev Sadama Huseina, v Dnevniku o Romih

niso poročali. V tem času je bilo objavljenih 51 poročil, 25 vesti, 11-krat so se novinarji

42

neposredno javljali v Dnevnik iz različnih lokacij – Ivančne Gorice, Ambrusa, Ljubljane41 in

Postojne – v studiu sta nastopila dva gosta. 28. 11. 2006 so v Dnevniku napovedali tudi

oddajo Piramida, v kateri sta bila poleg igralke Tine Gorenjak gosta predsednik Slovenske

nacionalne stranke Zmago Jelinčič in novomeški romski poslanec Grm, v publiki pa člani

romske družine Strojan. Temu je bila posvečena dodatna minuta v Dnevniku, še tri pa

naslednji dan, ko se je moralo zaradi sovražnega govora, ki so ga očitali Zmagu Jelčinčiču,

odzvati vodstvo javne RTV hiše42. Vrhunec pa je bil zagotovo Dnevnik Televizije Slovenija,

26. 11. 2006, torej mesec dni po selitvi Strojanovih v Postojno. Vlada napovedi o selitvi v treh

tednih ni uresničila, zato so se vrnil v Ambrus. Celoten prepis Dnevnika, kjer je v ospredju

romska problematika, je v Tabeli 5, ki je priloga diplomskemu delu.

Če analiziramo ta Dnevnik, 26. 11. 200643, lahko ugotovimo, da je potrditev medijskega

spektakla, ki se je kazal že v začetni fazi. Dogodek, ki ima visoko novičarsko vrednost, je

Televizija Slovenija tokrat spremljala vso noč. Vsi trije prispevki, ki govorijo o nočnem

dogajanju – o protestih, ki so se sprevrgli v nasilje, o posredovanju vlade in o družni Strojan,

ki je tavala med Višnjegorskim klancem in Postojno – so narejeni po kronološkem vrstnem

redu. Ta, kronološki vrstni red nekako potrjuje resničnost, posnetki vseh dogodkov pa

dokazujejo prisotnost televizijskih ekip na vseh krajih dogajanja. Sam vrstni red, torej

umestitev, je prav tako zanimiva. Najprej posledica: Strojanovi spet v Postojni, nato 'vzrok' za

posledico: upor krajanov, nato institucionalni glas voditeljice pove, da je posredovala vlada, a

sledi prispevek o Strojanovih – od Višnjegorskega klanca do Postojne. Sledi vrnitev v studio,

kjer bralka poročil oziroma voditeljica vnovič pove, da je posredovala vlada in nato spet

kronološki prispevek o posredovanju vlade, ki z izjemo ministra Podobnika, ne pove nič, je pa

v skladu s Fiskejevim pojmovanjem (2004: 159) eksnominirana. Sledi studijski pogovor s

predsednikom komisije za zaščito Romov, ki pohvali vlado, ker je poskrbela za umiritev

razmer, da jasno vedeti, da Strojanovi ne bodo več živeli na svojem posestvu – točka zapore,

ki je še vedno začasna. Za tem sledi novo poročanje s terena – o dnevnem doganju tam, v

Ambrusu, kjer je mirno, kar da prav tako slutiti točko zapore. To potrdi še telefonsko javljanje

v živo. A to še ni vse – če je torej tukaj prišlo do točke zapore, nočno dogajanje na

Kočevskem, torej iz dneva nazaj v noč, kjer so razburjeni krajani prav tako protestirali zaradi

domneve, da bi Satojanove lahko naselili v njihovi bližini, kaže, da se melodrama še ni 41 Dnevnik Televizije Slovenija, 14. 11. 2006. 42 Dnevnik Televizije Slovenija, 29. 11. 2006. 43 Dnevnik Televizije Slovenija, 26. 11. 2006, je v delu, ki govori o romski problematiki, v celoti prepisan v prilogi.

43

končala in da koflikt samo čaka, kdaj bo spet udaril. Te ugotovitve so v skladu s Fiskejevim

pojmovanjem začasne točke zapore (2004: 174). Uporabila sem tudi termin melodrama, ki ga

Fiske v določenih primerih pripisuje poročilom in temelji na ponavljanju nikoli povsem

razrešene problematike, ima torej formo dileme in ne forme razrešitve in zaključka (2004:

74); avtor je tudi prepričan, da je razlika med fikcijskimi nanizankami in poročili zgolj v

modalnosti44 (2004: 157). Medijski spektakel kot melodramo, po zgledu grške tragedije,

prepozna tudi Kellner (2003: 95).

5.1 O Strojanovih na spektakularen način

V sagi o romski družini Strojan, ki se je začela z napadom na krajana Ambrusa, za katerega je

bil kriv 'Nerom', ki pa se je po dejanju zatekel k tej romski družini, je bilo veliko

spektakularnega. Že razširitev problematike na pitno vodo, selitev družine v Postojno in

njihova neuspešna vrnitev v Dečjo vas in vnovična selitev v Postojno, kar je Televizija

Slovenija spremljala povsem od blizu – z javljanji v živo, gosti na terenu in v studiu, s

predstavitvijo vseh akterjev (romsko družino Strojan smo spoznali z vseh plati) – kažejo na

televizijski spektakel. V problem so (bili) aktivno vključeni represivni organi in vlada, zaradi

obvestila, ki ga je v Strasbourg poslal varuh človekovih pravic, se je vnel spor med vlado in

njim45; sledili so očitki evropskega komisarja za človekove pravice, ki je Rome obiskal v

Sloveniji46, ostro pa jih je zavrnil premier47. Zadeva je dobila še druge mednarodne

razsežnosti, saj so premierja Janeza Janšo tudi med uradnim obiskom na Finskem prav

tamkajšnji, torej tuji novinarji, največ spraševali prav o romski problematiki v Sloveniji in

domnevnem kršenju človekovih pravic48. Zaradi »pomanjkljivih prenosov pri operativnih

ukrepih«49 je generalni direktor policije Jože Romšek dan po 'ambruški vstaji' razrešil

direktorja Policijske uprave Ljubljana Branka Slaka. Ko se je del družine sredi decembra

vsem nasprotovanjem navklju preselil nazaj v Dečjo vas, je družino, ki je ob medijskem

pompu ostala brez strehe nad glavo, saj je država uresničila napovedi in romsko naselje, ki ni

44 Modalnost je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) v filozofskem smislu značena kot stopnja zanesljivosti kake sodbe, v lingvističnem pa kot odnos vsebine povedanega do resničnosti v pojmovanju govorečega (op. M. R.). 45 Dnevnika Televizije Slovenija, 7. 11. 2006 in 8. 11. 2006. 46 Televizija Slovenija je o tem poročala trikrat, v Dnevnikih 14. 11. 2006, 15. 11. 2006 in 16. 11. 2006. 47 Dnevnik Televizije Slovenija, 16. 11. 2006. 48 Dnevnik Televizije Slovenija, 22. 11. 2006. 49 Dnevnik Televizije Slovenija, 27. 11. 2006.

44

imelo lokacijskega dovoljenja porušila50, obiskal še predsednik države51. Krajani Ambrusa so

mu preprečili dovoz bivalnih kontejnerjev, spektakularen pogovor med predsednikom

Janezom Drnovškom v predbožičnem času, je bil v 'celoti' objavljen v rubriki Nedeljko oko52.

Sledila je uspešna selitev družine v Roje – na novo lokacijo53. V januarju 2007 je za

razburjenje poskbel spet varuh človekovih pravic, ki je policijo obtožil prisluškovanja54.

Vzporedno je bilo v Dnevniku in seveda v Odmevih, pa tudi v drugih informativnih oddajah,

kot sta Tednik in Izzivi55, objavljenih še veliko 'spravnih' prispevkov oziroma prispevkov o

življenju Romov. Televizija Slovenija je Strojanove otroke pospremila tudi na prvi šolski dan

v novo šolo v Rojah56, družina je bila v ospredju tudi zaradi sojenja napadalcu57.

Vključenost najrazličnejših akterjev v medijske reprezentacije dokazujejo spektakel,

dokazujejo ga številna neposredna javljanja v dnevnoinformativne oddaje, natančno

spremljanje 'vsakega koraka' Strojanovih. V megaspektaklu o O. J. Simpsonu, ki je sledil

umoru njegove žene, najprej spektakularnemu begu z avtomobilom (Kellner 2004: 93), kar,

čeprav ni bil beg, lahko primerjamo s selitvijo Strojanovih v Postojno, ki jo je prav tako ves

čas spremljala kamera58, in nato sojenju, je Kellner prepoznal kar 14 različnih spektaklov:

spektakel umora, pravni medijski spektakel, losangeleški spektakel (specifičen spektakel,

torej), spolni spektakel, televizijski spektakel, internetni spektakel, rasni spektakel,

multikulturni spektakel, razredni spektakel, politični spektakel, blagovni spektakel, zvezdniški

spektakel, komercialni medijski spektakel in medijsko posredovan spektakel (2004: 97-103).

V primeru družine Strojan bi prav tako lahko našli več spektaklov, kot so: romski (rasni)

spektakel, ambruški (vaški) spektakel, policijski spektakel, politični spektakel, televizijski

spektakel, multimedijski spektakel in medijsko posredovan spektakel.

Televizijski spektakel je poročanje o družini Strojan tako glede na količino, saj so denimo

novembra več prostora v posamičnem Dnevniku, kot ga je imela melodrama v Ambrusu 26.

50 Dnevnik, 21. 12. 2006. 51 Dnevnik Televizije Slovenija, 23. 12. 2006. 52 Oddaja Televizije slovenija Tistega lepega popoldneva, 24. 12. 2006. 53 Dnevnik Televizije Slovenija, 29. 12. 2006. 54 Dnevniki Televizije Slovenija, 24. 1. 2007, 25. 1. 2007, 26. 1. 2007. 55 Celotna oddaja Televizije Slovenija Izzivi, 13. 11. 2006, je bila posvečena romski problematiki. V njej so bili objavljeni prispevki z Madžarske, kot zgleden primer vnovičnega vključevanja Romov v madžarsko družbo (novinarka Marta Razboršek), iz Belgije, kjer so Romi diskriminirani, kot v večini zahodnih držav (novinarka Tanja Fajon) in iz Bele Krajine, kjer so Romi skorajda povsem asimilirani (novinarka Helena Milinković). Voditeljica Polona Fijavž pa se je v studiu gostila Brankico Petković iz Mirovnega inšituta, ki je pojasnila razlike, ki obstajajo v Evropi in pri nas. 56 Dnevnik Televizije Slovenija, 5. 2. 2007. 57 Dnevnik Televizije Slovenija, 12. 2. 2007. 58 Dnevnik Televizije Slovenija, 29. 11. 2006.

45

11. 2006, zavzele le lokalne volitve59, kot tudi glede na vsebino, o čemer zgovorno, tako

vizualno kot besedno, kažejo predstavljeni teksti.

Kellner spektakle obravnava tudi v Barthesovem60 smislu oblikovnja mitologij in je prepričan,

da so tudi medijski spektakli, ki jih obravnava, ključni kulturni fenomeni, ki naturalizirajo in

idealizirajo dani socialni sistem (2003: 28). Če bi vaščane Ambrusa in romsko družino Strojan

primerjali z igralci vrestlinga61 in jih postavili v ring ter se strinjali, da so Romi v tem primeru

prevzeli vlogo tolstega in neprivlačnega Thauvina, bi lahko potrdili Barthesovo ugotovitev, da

je Thauvin, poražen v boju, pretirano na tleh in tako »gledalčeve oči pretirano napolni z

nevzdržnim spektaklom svoje nemoči«. Njegova oziroma 'njihova' naloga je to, kar v

klasičnem konceptu pomeni »baraba«. Če pri vrestlerju postava konstruira temeljni znak, ki

vsebuje celoten boj, potem je to pri družini Strojan njihova 'romskost'. V našem ringu sta se

torej spopadla 'našost' in 'romskost' , zmagala je prva, ob vrhuncu te medijske reprezentacije

pa so gledalci lahko uživali v podobi strasti, ne strasti sami. Ni pomembno, ali je strast pristna

ali ne, vprašanje resnice ni nič bolj prisotno kot v gledališču. »Od obeh se pričakuje

razumljiva reprezentacija moralnih situacij, ki so običajno zasebne« (Barthes 1972: 15-25).

Kellnerjeva diagnostična kritika obravnava mitologije slave, športa, medijske kulture in

politike, in kaže, kako so ti fenomeni družbeno konstruirani, navdihnjeni z ideološkim

pomenom, in funkcionirajo tako, da prikrijejo socialni boj, negativne aspekte, kot so

prekomerni komercializem in izkoriščanje, ali promoviranje socialne pravičnosti. »Ker želijo

demitologizirati etos, želijo kritične kulturne študije dvigniti zavest in pospešiti konstrukcijo

alternativne družbe« (2003: 28). Družbo in kulturo Kellner vidi kot tekmovalno polje, na

katerem so v nenehnem spopadu sile dominacije in odpora (2003: 29). Na 'našem'

tekmovalnem polju se je odvilo več spopadov. Krajani Ambrusa so se najprej ob pomoči sil

dominacije uspešno spopadli z romsko družino, ki ni bila vešča odpora. V tem prvem spopadu

so bile tudi medijske reprezenatcije bolj naklonjene zmagovalni strani. Poznejši medijski

diskurzi so že bolj naklonjeni romski družini, ob neredih, ki so izbruhnili ob njihovi prvi

ponovni selitvi v Dečjo vas62, pa je bilo moč skozi televizijske reprezentacije vnovič

59 Dnevnik Televizije Slovenija, 12. 11. 2006. 60 Roland Barthes je v Mythologies (1972) iskal oziroma razlagal mite, do katerih pride pri kulturni konstrukciji koncepta o določenem znaku. Obravnaval in metodološko analiziral je ključne figure in retorične strategije medijske kulture in jih predstavil kot mitologije, ki kolonizirajo družbeno življenje in pomagajo producirati kritično zavest v imenu bralca. 61 Barthes: The World of Wrestling (1972: 15 – 25). 62 Dnevnik Televizije Slovenija, 26. 11. 2006.

46

prepoznati naklonjenost do vaščanov. Vendar so bili ti tokrat v konfliktu z represivnimi

organi, ti pa, kot je razvidno iz raziskave v Slovenskem javnem mnenju uživajo le 40-

odstotno zaupanje javnosti. Televizijska naklonjenost do vaščanov je upadla, ko so posnetki

dokazali, da so Ambrušani res ukrepali prvi63. Romski glasovi, tudi če nominirani, so skozi

različne televizijske diskurze vendarle postali simpatični (op. M. R.).

Sicer pa so posledice spektaklov vidne tudi v samem medijskem prostoru (Kellner 2003).

Kažejo se kot konec razlikovanja med resnim in tabloidnim novinarstvom, v pomanjaknju

poglobljenih analiz, objavi vseh vrst mnenj, zasičenosti z enim samim primerom, v poročanju

v živo z mesta dogajanja, v t. i. 'breaking news' (Kellner 2003: 100-101). Tudi v primeru

medijskega (televizijskega) spektakla o romski družini Strojan in Ambrušanih lahko

govorimo o vseh teh primerih, razen o slednjem. Res pa je, da so bila poleg Dnevnika, 26. 11.

2006, tudi večerna Poročila dan pred tem64 v celoti posvečena dogajanju na Dolenjskem,

nedaleč od Ljubljane.

Kljub številnim elementom spektakla, ki jih primer, ki ga preučujem zagotovo ima, za zdaj o

megaspektaklu proizvedenem v slovenskem medijskem prostoru še ne moremo govoriti.

Kellner, ki je analiziral megaspektakel o O. J. Simsonu (odvijal se je tri leta po t. i.

losangeleški črnski vstaji, ko je bil policist, ki je pretepel Rodneyja Kinga kljub materialnim

slikovnim dokazom oproščen (2003: 123)), je prav na podlagi tega spektakla prepoznal

postmodernizacijo kulture.65 V tej, za zdaj še kulturi prihodnosti, je vsakdanje življenje

kolonizirano s totalnim medijskim okoljem, kar najverjetneje napoveduje kulturo

informacijske zabave, ko bodo ljudem na voljo še bolj ekstravagantne tehnologije in

spektakli, ki bodo omogočali beg v medije in virtualno resničnost (2003: 103). Prepoznal je

tudi Baudrillardovo 'ekstazo komunikacije', ki jo Kellner pripiše natančnemu spremljanju

dogodkov, povezanih s protagonisti (2003: 102).

63 Utrip Tlevizije Slovenija, 2. 12. 2006. 64 Poročila Televizije Slovenija, 25. 11. 2006. 65 Kellner tu citira Baudrillarda, ki meni, da je medijska realnost postala hiperrealnost »svet nenaravno konstruirane izkušnje, ki je realnejša od realnosti, ki nas očisti realnosti vsakdanjega življenja, da tako kreira razburljiv svet množično posredovane, tehnološko obdelane izkušnje, ki je pogosto veliko bolj zapletena kot vsakdanje življenje« (Kellner 2003: 102). Hiperrealen svet ni paralelni svet, ni dvojni ali celo možni svet, ni ne mogoč ne nemogoč, ne realen ne nerealen, temveč je svet simulacije, ugotavlja Baudrillard (1999: 146). Podoba, ki ni videz, ampak simulacija, pa je podoba, ki nima nobene zveze z realnostjo, temveč je svoj lastni čisti simulaker (1999: 15).

47

Socialna konstrukcija realnosti, ki se oblikuje skozi simbolično interakcijo življenjskih

izkušenj in sprejemljivega v medijski kulturi, je dialektičen proces, ugotavlja Kellner, skozi

katerega so osebne izkušnje posredovane, artikulirane in fokusirane z medijsko kulturo,

vendar razlage in uporabe medijev konstruirajo posamezniki v realnih življenjskih situacijah,

neenaki odzivi različnih publik na dogodke pa so delno konstruirani preko medijskih

reprezentacij in sistemov. V Združenih državah Amerike se je prav v primeru O.J. Simpsona

prvič dramatično odrazila perspektivna konstrukcija družbene realnosti, saj so se pokazale

popolnoma različne perspektive, življenjske izkušnje in pogledi na svet (2003: 103). Različni

perspektivni 'tabori' so se oblikovali tudi v primeru Strojanovih, poglobila se je delitev na 'mi'

– 'oni', čeprav posledic na preoblikovanje identitet, na kar tudi vplivajo (mega)spektakli

(Kellner 2003: 110), v primeru, ki ga preučujem, ni mogoče povsem napovedati. Ameriška

družba pa se je v primeru O. J. Simpsona razdelila med 'multiple realnosti' v paralelnih, a

različnih svetovih. Pokazalo se je, da belski in črnski gledalci svet izkusijo in vidijo na

povsem drugačen način in tako konstruirajo nasprotujoče družbene realnosti (2003: 103). V

Kellnerjevem preučevanem primeru je megaspektakel sprožil politiko identitet, preko

poročanja v množičnih medijih pa se je celotna ameriška družbo poralizirala okoli rase (2003:

113). Se je v primeru Strojanovih družba poralizirala prav tako okoli rase?

Spektakli imajo svoja nadaljevanja, O. J. Simpsona mediji spremljajo še danes, ugotavlja

Kellner (2003: 115). Enako velja za 11. september 2001 (op. M. R.), in če se zdi točka zapore

(Fiske 2004: 173) pri spektaklu o Strojanovih začasna, je najbrž prav tako. Država bo najbrž

enkrat našla dokončno lokacijo zanje in na podlagi analiziranega poročanja ne dvomim, da

bodo selitev iz začasne tudi na Televiziji Slovenija vnovič spremljali z vsem pompom, kot so

prejšnje. Ali kot pravi Kreft: »zgodbe, ki se tako pletejo v medijski sferi, nimajo vnaprej

določenega konca in se tako kot televizijska fikcija lahko končajo brez zaključka, kot je izpeta

pesem, ki nikogar več ne zanima, ali pa z zaključkom v poanti – izplenu« (2006: 114). To pa

velja tudi za moralne panike.

5.2 Strojanovi kot 'ljudski hudiči'

Analiza medijskih tekstov, ki jo je opravil Kuhar (2006), dokazuje, da se romskih vprašanj

mediji pogosto lotevajo na načine, ki lahko vodijo v moralno paniko; delitev na 'mi' – 'oni',

stereotipizacija, pospološevanje in zapostavljanje 'romskih glasov' so, kot ugotavlja, sestavni

48

del medijskega diskurza o Romih. Če skušamo torej opredeliti moralno paniko v poročanju

Televizije Slovenija o romski družini Strojan, lahko ugotovimo, da se je le-ta pojavila že v

začetni fazi poročanja. O napadalcu, ki ni Rom, je Dnevnik poročal le dvakrat66, že drugi dan

pa so v Dnevniku, kjer so velik del namenili pogovoru s predstavnikom krajanov Ambrusa67

uspešno kriminalizirali romsko družino in dodali širši – naravovarstveni problem: problem s

pitno vodo. Tako je prišlo do povišane stopnje zaskrbljenosti javnosti, dobili smo t. i. ljudske

hudiče, ki ne samo, da ogrožajo javni red in mir: » /…/ nimamo /…/ nič proti Romom, proti

njihovi kulturi, proti njihovi drugačnosti ali njihovemu socialnemu položaju, /…/ ostro

nasprotujemo kriminalu /…/«, temveč tudi » /…/ lokacija, na kateri se nahaja romsko naselje,

se nahaja iznad zajetja pitne vode za celotno Suho Krajino. Na neustreznost lokacije smo že

večkrat opozarjali …« (predstavnik krajanov Ambrusa, Brane Hočevar, v Dnevniku, 26. 10.

2006). V nadaljevanju je Hočevar še enkrat poudaril, da se Ambrušani bojijo preprodaje

orožja, neregistriranih avtomobilov in za svojo pitno vodo. Ambrušanom so se že v prvih

dneh pridružili ostali občani Ivančne Gorice68, prišlo je do takojšnje mobilizacije države.

Vključena je policija, ki zaračunava gozd in hkrati preprečuje, da bi se Romi vrnili na svoje

posestvo69. Že prvi obisk predstavnika države, notranjega ministra Dragutina Mateja, ima za

posledico dogovor, ljudski hudiči sprejmejo svojo novo vlogo in se strinjajo, da morajo

oditi.70 Če je torej deviantna, romska družina, grožnja družbi, je potrebna selitev. Ta odhod –

za širšo slovensko javnost – spremlja tudi Televizija Slovenija.71 Ljudski hudiči, ki so se s

selitvijo strinjali, z namestitvijo v nekdanji postonjski vojašnici niso zadovoljni: moti jih

prisilno prhanje in ne sami prostori, ki so v slabem stanju, temveč to, da so zaprti, raje bi šli

nazaj v šotore.72 Televizija Slovenija tudi naprej, vse do 25. novembra 2006, z izjemo

Dnevnika, 5. novembra 2006, natančno spremlja vsak njihov korak. Vsak njihov korak

spremljajo tudi prebivalci slovenskih krajev, kjer država išče primerno lokacijo za romsko

družino.73 Policija je kriva za spopad z Ambrušani,74 posledica: razrešitev poveljnika

Policijske uprave Ljubljana, sledi nemudoma.75 To je nekaj primerov, ki potrjujejo, da je za

moralno paniko poskrbel tudi televizijski diskurz.

66 Dnevnik Televizije Slovenija, 25. 10. 2006 in Dnevnik Televizije Slovenija, 26. 10. 2006. 67 Dnevnik Televizije Slovenija, 28. 10. 2006. 68 Dnevnik Televizije Slovenija, 26. 10. 2006, Dnevnik Televizije Slovenija, 27. 10. 2006, Dnevnik Televizije Slovenija, 28. 10. 2006, Dnevnik Televizije Slovenija, 26. 11. 2006. 69 Dnevnik Televizije Slovenija, 27. 10. 2006. 70 Poročila Televizije Slovenija, 28. 10. 2006. 71 Dnevnik Televizije Slovenija, 29. 10. 2006. 72 Dnevnik Televizije Slovenija, 29. 10. 2006. 73 Dnevnik Televizije Slovenija, 26. 11. 2006. 74 Dnevnik Televizije Slovenija, 26. 11. 2006 75 Dnevnik Televizije Slovenija, 27. 11. 2006.

49

Če pogledamo na moralno paniko s štirih vidikov, kot jih določi Chritcher (2003: 132-141)

lahko ugotovimo, da je Televizijo Slovenija pri tem vodila visoka novičarska vrednost v vseh

dvanajstih točkah, ki jo definirajo in da je sprva povsem sledila osi deviantno – normalno.

Ugotovimo lahko tudi, da je bila ob pomoči gostov, določitelj problema že na primarni ravni,

da torej socialnega problema ni v ospredje postavila država, temveč mediji. Javno mnenje je

bilo mobilizirano, sledilo je medijskemu poročanju, ki se je tudi na Televiziji Slovenija

odrazilo v uvrščenosti zadeve najpogosteje na prvo mesto. V začetni fazi je bil problem

definiran kot napoved širšega problema – pitna voda –, sledilo je dolgo vmesno obdobje, v

katerem je bil problem osvetljen z rasnih, socialnih, političnih …vidikov. Ko se je grožnja že

skoraj umirila, je sledil vrhunec – selitev romske družine iz Postojne v Ambrus in nazaj in

njihova vnovična vrnitev na staro lokacijo. Tu pride do točke zapore, saj država tik pred

božičem 2006 poskrbi ra razrešitev problema in v skladu z okoljskimi določili romsko črno

gradnjo 'pospravi' z nezazidljivega območja. Vendar – medijska (televizijska) zgodba tu ni

končana. Sledi obisk predsednika76, nova selitev … Po McRobbijevi v poročanju pride do

obrata, novinarji si predstavitvijo najrazličnejših mnenj zagotavljajo 'objektivnost'. Po

dogodkih 25. in 26. novembra 2006 se je diskurz o Romih res spremenil, več prispevkov je

bilo namenjenih rešitvi problema. Strojanovi, 'ljudski hudiči', so pridsobili tudi simpatije

predsednika države, ki je verbalno obračunal z vaščani, češ, da se vedejo nekrščansko. Selitev

v Roje je tako minila brez pretiranega odpora tamkajšnjih krajanov. Dosežen je bil torej tudi

obrat, kakršnega napoveduje McRobbijeva.

Pogoj moralne panike oziroma njen ključni oznančevalec je tudi krakotrajnost. Problematiki

je bilo samo v prvih šestintridesetih dneh v Dnevnikih namenjenih 190 minut časa, Televizija

Slovenija je z izjemo samo enega Dnevnika o romski družini poročala vsak dan, poročanje se

je prav tako intenzivno nadaljevalo decembra 2006 in se – nekoliko manj intenzivno –

nadaljuje še zdaj. Lahko bi rekli, da je imelo televizijsko poročan nekaj vzponov in padcev,

nekaj točk zapore torej, ob selitvi na novo, trajno lokacijo, ki je napovedana, pa bo skoraj

gotovo doseglo nov vrhunec. Kriterij kratkotrajnosti torej je in ni dosežen.

76 Dnevnik Televizije Slovenija, 23. 12. 2006.

50

5.3 Medijskega dogodka za Strojanove še ni

Medijski dogodek, v smislu, kot sta ga preučevala Dayan in Katz (1992) je velik ceremonialni

dogodek. Dogodek, ki se dogaja zunaj studia, za katerega televizija priskrbi kanal in o

katerem poroča spoštljivo. Je dogodek, na katerega nima neposrednega vpliva, dogodek, ki ga

ne oblikuje, temveč je nekako dan 'od zunaj'. Gre torej za dogodek, kot je denimo pogreb

ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, in ne velik novičarski dogodek, kot je bil atentat

nanj (1992: 9). V tem smislu torej niti 11. septembra 2001 niti dogodkov v Ambrusu, Postojni

in drugje, povezanih z romsko družino Strojan, ne moremo obravnavati z njunim konceptom.

Vendar, če predpostavimo, da bi – kar verjetno ni povsem izključeno – država ali kaka

humanitarna organizacija pripravila neko dobrodelno prireditev, koncert …v podporo romski

družini ali romski skupnosti v celoti, to pa bi neposredno prenašala Televizija Slovenija,

potem bi lahko govorili tudi o medijskem dogodku. Koncepti medijskega (televizijskega)

spektakla, moralne panike in medijskega dogodka, kot sem nakazala že prej, namreč med

seboj niso izključujoči. Medijski (televizijski) spektakel se lahko odvija ne da bi bila pri tem

vključena moralna panika, lahko pa jo vključuje, prav tako je lahko medijski dogodek

potrditev, del ali nadaljevanje medijskega (televizijskega) sprektakla. Hkrati je lahko medijski

dogodek tudi posledica moralne panike, denimo take, kot je nastala ob pojavu aidsa, kar

obravnava Chritcher (2003). In seveda je lahko poročanje o tem na podlagi moralne panike

medijski spektakel.

Če torej še enkrat ponovim svojo ugotovitev, v raziskovanem primeru poročanja o romski

družini Strojan, ne moremo govoriti o medijskem dogodku, govorimo lahko o velikem

novičarskem dogodku. Dnevnik Televizije Slovenija tudi sicer ni najprimernejši 'prostor', v

katerem bi se medijski dogodki proizvajali. Medijski dogodek namreč zahteva svoj prostor in

se odvija zunaj studia. Osnovna značilnost dnevno-informativnega programa pa je prav

studio.

6. ZAKLJUČEK V svoji diplomski nalogi sem skušala na podlagi analize poročanja v Dnevniku Televizije

Slovenija najti sledi televizijskega spektakla. Podrobno sem preučila pomembne televizijske

reprezentacije v primeru poročanja o romski družini Strojan in v analizo teksta poleg koncepta

51

medijskega (televizijskega) spektakla vključila tudi koncepta moralne panike in medijskega

dogodka.

Spektakel je historičen pojem. Pojavljal se je že v antiki in se skozi srednji vek v moderni

družbi preoblikoval tako, da ga je bilo mogoče videti kot celoten spektakel neke družbe. V

sodobnem obdobju oziroma prehodu v postmoderno obdobje ob pomoči tehnoloških

pridobitev vse bolj postaja zaščitni znak medijev, predvsem televizije. Pri analizi poročanja v

Dnevniku Televizije Slovenija o romski družini Strojan sem ugotovila, da tudi dnevno-

informativni program javne televizije ni imun na pojav medijskega spektakla. Televizijske

reprezentacije o Strojanovih, njihovih navadah in napakah, o njihovih selitvah, o zaskrbljenih

krajanih v Ambrusu in drugod po Sloveniji, je imelo številne elemente televizijskega

spektakla. Televizijski spektakel dokazuje količina poročanja – v prvih šestintridesetih dneh

je bilo v Dnevniku tej romski problematiki namenjenih kar 190 minut časa –, dokazuje ga

način poročanja – neposredna javljanja v oddaje, številni gosti, osvetlitev problematike z vseh

vidikov, dokazujejo ga spektakli, ki so nastali kot del in tudi posledica medijsko

posredovanega spektakla. Takšni spektakli, denimo romski (rasni) spektakel, ambruški (vaški)

spektakel in policijski spektakel, pa imajo lahko tudi širše družbene posledice, ki potrjujejo

in/ali zaostrujejo že obstoječe stereotipe v družbi. Posledice za zdaj še niso povsem jasne, a če

spomnimo, da si že pred petimi leti več kot 40 odstotkov vprašanih za sosede ni želelo

Romov, lahko predvidimo, da bo tudi medijska (televizijska) poglobitev delitve na 'nas' in

'njih' pripomogla k širjenju nestrpnosti. Po drugi strani pa tudi zaupanje v medije, kot je

pokazala ista raziskava, ni veliko, saj skoraj dve tretjini anketiranih ne zaupa televizijskemu,

radijskemu in časopisnemu poročanju. Če so torej televizijski program, namenjen

Strojanovim, spremljali aktivni bralci poročil in konstruirane medijske reprezentacije

dekodirali na opozicijske načine, ko bi bilo to potrebno, morda posledice vendarle ne bodo

pretirane.

Na primeru, ki sem ga preučevala, sem ugotovila tudi, da je tokrat medijski spektakel

sovpadel z moralno paniko. Diskurz o Strojanovih, ki se je odvijal skozi medijske

reprezentacije, potrjuje, da so že v začetni fazi dobili vlogo 'ljudskih hudičev'. To vlogo so

uspešno igrali tudi sami, najprej kot podrejeni, ubogi, krivi, nato pa so počasi pridobivali na

moči, podprl jih je varuh človekovih pravic, vlada, ki je ukrepala v skladu z njihovo začetno

vlogo, je bila deležna celo mednarodnih kritik, novinarsko poročanje se je počasi spremenilo,

podpora najrazličnejšim krajanom, ki so nasprotovali, da bi Strojanovi živeli v njihovi bližini,

52

se je zmanjševala. Ob selitvi Strojanovih v Roje je tudi iz televizijske reprezentacije dogodka

mogoče razbrati, da je napočil čas, ko se mora zadeva umiriti. Seveda pa Televizija Slovenija

romsko problematiko spremlja še naprej, s prispevki, v katerih osvetljuje najrazličnejše vidike

romskega življenja. Do podobnih ugotovitev je prišel tudi Bulc (2003), ko je preučeval

moralno paniko, ki je nastopila, ko so trije mladoletniki postali 'serijski morilci mačk'.

Velikemu novičarskemu dogodku, ki je sprožil moralno paniko in televizijski spektakel, za

zdaj še ni sledil medijski dogodek. Ko oziroma če bo do tega prišlo, če bo recimo kdo želel

pomagati romski družini Strojan, ki smo si jo zapomnili tudi po velikem številu otrok, in

pripravil neko dobrodelno prireditev, ki ji bo programski prostor zagotovila tudi Televizija

Slovenija, bomo lahko govorili o medijskem dogodku kot posledici moralne panike - z vidika

sprave – in nadaljevanju medijskega spektakla.

Medijski spektakel in moralna panika lahko poskrbita za definiranje ali redefiniranje

družbenih norm, saj oba sprožita v družbi diskurz o obravnavani temi. Med medijskim

poročanjem, med samim televizijskim spektaklom, je evforija, povezana s Strojanovimi, našla

prostor v vseh porah družbenega življenja. Govorice, komentarji, pripovedi vpletenih in dobro

obveščenih, so se širili po vsej državi, interpretacije tekstov, medijskih in siceršnjih, pa so

potekale na vseh nivojih. Oralna kultura se je torej odvijala od kavarne do dnevne sobe, kot bi

dejal Fiske (1987). Socialna konstrukcija realnosti, na podlagi preteklih izkušenj in medijskih

reprezentacij, je torej zajela željene medijske televizijske vsebine in je vplivala na javni

diskurz o Romih. Odziv v različnih krogih ni bil enak, posledice takšnih spektakularnih

medijskih reprezentacij, ko količina in način poročanja lahko poglobita razkol v družbi in

povzročita nasprotujoče si diskurze, pa so lahko nevarne. Mogoča je polarizacija družbe in ker

gre v obravnavanem primeru za majšino, ki nastopa proti večini, bi se lahko slovenska družba

razdelila med vsaj dve na podlagi medijskih reprezentacij konstruirani realnosti. Dogodek, ki

je v medijih, predvsem na televiziji, predstavljen na spektakularen način, lahko tako sproži

preoblikovanje identitet. Sproženo je bilo torej polje boja – boja za pomen, v tem boju pa so

sodelovali tudi opozicijski (disruptivni) glasovi, ki so počasi pridobivali simpatije širše

javnosti. Posledica medijske reprezentacije je tako lahko tudi javni diskurz, skozi katerega

neka nezaželena skupina postane sprejeta.

Javna televizija mora zaradi konkurence, kot ugotavlja Lutharjeva (1998), slediti trendu

avdio-vizualne popularnosti. Moralna panika in televizijski spektakel jo zagotavljata, zato ni

53

čudno, da je tudi analiza poročanja o romski družini in vseh posledičnih dogodkih dokazala,

da Televizija Slovenija tudi v dnevno-informativnem programu sledi temu trendu. Mediji

namreč ves čas iščejo novico, ki je lahko prva, dlje, ko zadržuje visoko novičarsko vrednost,

bolje je. Ko novica to vrednost izgubi, ko obledi, so mediji na preži za novo. Če je potrebno,

jo konstruirajo na tak način, da lahko postane del spektakla. Ko pa spektakel in/ali moralna

panika mineta, mediji, tudi televizija, samo čakajo, kdaj in kje se bo pojavila nova novica, ki

bi želela postati prav to.

54

7. SEZNAM LITERATURE

Barthes, Roland (1972): Mythologies. New York: Hill and Wang.

Baudrillard, Jean (1999): Simulaker in simulacija; Popoln zločin. Ljubljana: Študentska

založba.

Best, Steve in Kellner, Douglas (2006): Med moderno in postmoderno. Časopis za kritiko

znanosti, domišljijo in novo antropologijo, XXXIV (223), 150-166.

Briggs, Asa in Burke, Peter (2005): Socialna zgodovina medijev – Od Gutenberga do

interneta. Ljubljana: Založba Sophia.

Bulc, Gregor (2003): Serijski morilci – mačk: moralna panika in mladinsko prestopništvo.

Teorija in praksa, 40 (2), 245-266.

Chritcher, Chas (2003): Moral panics and the Media. Buckhingham: Open University Press.

Dahlgren, Peter (1995): Television and the public sphere. Citizenship, Democracy and the

Media. London: SAGE Publications.

Dayan, Daniel in Katz, Elihu (1992): Media events: The Live Broadcasting of History.

Cambridge: Harvard University Press.

Debord, Guy (1999): Družba spektakla; Komentarji k družbi spektakla; Panegirik. Ljubljana:

Študentska založba.

Fiske, John (2004): Televizijska kultura. V Breda Luthar (ur.): Medijska kultura. Ljubljana:

Študentska založba, 148-175.

Franklin, Bob (2005): McJournalism: the local press and the McDonaldization thesis.

Journalism: critical issues, 137-151.

55

Hall, Stuart (2004): Delo reprezentacij. V Breda Luthar (ur.): Medijska kultura. Ljubljana:

Študentska založba, 34-96.

Hardt, Hanno (2002): Vizualna kultura v kulturnih študijah. V Aleš Debeljak (ur.): Cooltura –

uvod v kulturne študije. Ljubljana: Študentska založba, 315-327.

Kellner, Douglas (2003): Media Spectacle. London: Routledge.

Kellner, Douglas (2006): Medijska kultura in zmagoslavje spektakla. Časopis za kritiko

znanosti, domišljijo in novo antropologijo, XXXIV (223), 133-149.

Kellner, Douglas (2006a): Baudrillard, globalizacija in terorizem: Nekaj pripomb na nedavne

pripetljaje s podobami in spektaklom ob Baudrillardovem 75. rojstnem dnevu. Časopis za

kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, XXXIV (223), 126-132.

Kreft, Lev (2006): Medijski spektakel za izven in za podeželje. Časopis za kritiko znanosti,

domišljijo in novo antropologijo, XXXIV (223), 112-125.

Kuhar, Roman (2006): Manjšine v medijih. V Brankica Petković (ur.): Mediji za državljane.

Ljubljana: Mirovni inštitut, 119-141.

Luthar, Breda (1991): Čas televizije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Luthar, Breda (1998): Tiranija kramljanja. V: Breda Luthar (ur.): Poetika in politika tabloidne

kulture. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 223-255.

Stanković, Peter (2002): Kulturne študije: pregled zgodovine, teorij in metod. V Aleš

Debeljak (ur.): Cooltura – uvod v kulturne študije. Ljubljana: Študentska založba, 11-70.

Toš, Niko (2002): SJM 2002/1. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede – Inštitut za družbene

vede, 15-29.

Williams, Raymond (2003): Television. London: Routledge.

56

Winter, Rainer (2006): Kritična teorija medijske kulture Douglasa Kellnerja. Časopis za

kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, XXXIV (223), 108-111.

7.1 Internetni viri

Fiske, John (1987): TV: re-situating the popular in the people. The Australian Journal of

Media & Culture, 1 (2).

Dostopno na http://wwwmcc.murdoch.edu.au/ReadingRoom/1.2/Fiske.html (16. avgust

2006).

Agenda setting Theory. Dostopno na http://www.tcw.utwente.nl/theorieenoverzicht/Theory

(8. marec 2007).

7.2 Časopisni viri

Oglas za Dnevnik Televizije Slovenija (2007): Lady – prvi slovenski ženski tabloid, XVIII (1),

29.

7.3 Analizirani viri

Dnevniki Televizije Slovenija – med 25. 10. 2006 in 10. 2. 2007.

57

8. PRILOGA A

DNEVNIK TELEVIZIJE SLOVENIJA 26. 11. 2006

BESEDILO VIZUALNI POSNETKI OPOMBE

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

K77- Dober večer.

Verjamemo, da ste lepo

preživeli sončen dan. Mirno

je bilo tudi na Dolenjskem in

Kočevskem, kjer je sinoči

veliko razburjenja in tudi

vroče krvi BETA78 - sprožil

nedaven odhod družine

Strojan iz Postojne.

Dogajanje okrog Romov je

vso noč zaposlovalo tudi

vlado. Premier Janša,

ministri Zver, Mate in

Podobnik so vse do zgodnjih

jutranjih ur mirili ljudi in

Strojanove, ki so se nato

vrnili v nekdanjo postojnsko

vojašnico. Kot je zapisala

vlada v sporočilu javnosti,

so Strojanovi v pogovoru s

Voditeljica, oblečena v

zeleno jakno, sedi v

institucionaliziranem studiu.

Na posnetkih nočni posnetki

iz Ambrusa.

Policisti mirijo razjarjene

vaščane.

Strojanovi v avtomobilu.

Nočno nasilje v Ambrusu.

Odpelje avtomobil s

Strojanovimi.

Premier /…/ ministri /…/ so

vse do zgodnjih jutranjih

ur mirili ljudi in

Strojanove: ločevanje na 'mi'

– 'oni'.

77 K pomeni kamera in je na Televiziji Slovenija oznaka, ki se zapiše v tekst, ki ga bere voditelj oziroma bralec poročil in pomeni, da je v tistem delu teksta on na zaslonu. Oznaka je pomembna tako za voditelja, kot za realizatorja dnevnoinformativnih oddaj, ki daje kamermanom v studiu ukaze, kdaj in iz katere strani morajo kadrirati studijskega bralca poročil in/ali morebitnega studijskega gosta. Ta in vse ostale oznake, ki jih bom predstavila v nadaljevanju, so del nekega nenapisanega 'tehnično-izvedbenega' kodeksa v informativnem programu Televizije Slovenija (op. M. R.). 78 BETA je na Televiziji Slovenija oznaka za sliko. Od označenega mesta naprej da realizator v režiji ukaz, naj v informativni oddaji predvajajo vnaprej pripravljene posnetke (op. M. R.).

58

premierem in ministri

sprejeli pravno dejstvo, da

legalizacija njihovega

naselja pri Ambrusu ni

mogoča, in se za krajši čas

vrnili v Postojno. Zimo naj

bi preživeli v enem od

državnih objektov, kjer jim

bo omogočeno normalno

življenje vključno s

šolanjem otrok.

K- Podrobnosti o sinočnjem

dogajanju v nadaljevanju,

najprej pa poglejmo v

Postojno.

Posnetki iz nastanitvenega

centra v nekdanji postojnski

vojašnici – otroci in ženske

v sobi spremljajo

televizijski program.

Voditeljica spet na malih

zaslonih.

/…/ sprejeli pravno dejstvo,

da legalizacija njihovega

naselja pri Ambrusu ni

mogoča: napoved točke

zapore, rušenja objaktov.

Zimo naj bi preživeli v

enem od državnih objektov,

kjer jim bo omogočeno

normalno življenje vključno

s šolanjem otrok: 'njim' bo

pomagala država, ki je tako

rešiteljica problema.

Omogočila jim po življenje

podobno 'nam'.

Pozdravljen, Matjaž Podjed.

Povej najprej, so Strojanovi

še v Postojni?

DUPLEX79: POSTOJNA -

DNEVNIK

DOPISNIK, MATJAŽ

PODJED:

Dober večer iz Postojne. Ja.

Marjeta, Strojanovi so še

vedno tu v Postojni. Poleg

mene je Mirko Strojan, ki je

bil pripravljen stopiti pred

kamero. Mirko, prej ste mi

zatrdili, da boste, dokler

vlada ne najde primerne

lokacije, oziroma dokler se

Posnetek izpred postojnske

vojašnice – v živo.

Novinar se obrne k Mirku

Strojanu, kader se razširi.

Poročanje v živo: dokaz

avtentičnosti, prizadevanja,

da gledalce televizija o vsem

opbvešča prva.

79 DUPLEX je na Televiziji Slovenija izraz, ki se uporablja ob neposrednih javljanjih z nekega mesta dogodka, pomeni pa, da sta v deljenem ekranu hkrati poročevalec (v levem okvirčku) in voditelj oziroma bralec poročil (v desnem okvirčku); služi tako realizatorju, ki izreka ukaze tehnični ekipi na terenu, kot kamermanom v studiu (op. M. R.).

59

stvarni ne pomirijo, da boste

ostali v Postojni. Koliko dni

ste pravzaprav še

pripravljeni tu počakati?

Koliko dni ste pravzaprav

še pripravljeni tu počakati:

kljub prejšnji napovedi točke

zapore, napoved, da se bo

zgodba najverjetneje še

nadaljevala.

GLAVAR DRUŽINE,

MIRKO STROJAN:

Glejte, mi smo, kar še nekaj

dni bomo počakal. Ali tudi

še nekaj mesci bomo tudi v

Postojni.

Na posnetku sta oba, novinar

in sogovornik.

Počakal /…/, še nekaj

mesci: pomeni, da so

pritisnjeni v kot.

DOPISNIK, MATJAŽ

PODJED:

Poglejte, ena informacija je

tudi danes prišla iz vlade, da

naj bi bili pripravljeni

zamenjati svoje zemljišče,

ki vam ga nekje ponuja

vlada. Je to res, ste

pripravljeni to zemljišče

zamenjat?

Kamera se pomakne proti

Mirku Strojanu, ki je zdaj v

kadru sam.

Naj bi bili pripravljeni

zamenjati svoje zemljišče,

ki vam ga ponuja vlada:

potrditev diskorza o vladi, ki

je pripravljena storiti vse.

GLAVAR DRUŽINE,

MIRKO STROJAN:

Mi smo vedno pripravljeni

tele zemljišče pripravljeni

za menjavo.

Na posentku samo Mirko

Strojan.

Mi smo vedno pripravljeni

tele zemljišče pripravljeni za

menjavo: prilagodili se bodo,

sodelovali z državo.

DOPISNIK, MATJAŽ

PODJED:

Je res, je res, da boste jutri šli

pogledat novo lokacijo.

Kader se spet razširi, na

posnetku sta novinar in gost.

Menda je v igri: nakazuje

60

Menda je v igri ljubljanski

Rog.

dobro obveščenost novinarja.

GLAVAR DRUŽINE,

MIRKO STROJAN:

Glejte, tega mi dons ne bi

povedal, lahko pa tud.

Isti širši posnetek se

nadaljuje.

Lahko pa tud: možnost

obstaja.

DOPISNIK, MATJAŽ

PODJED:

Dobro, to je bili iz Postojne

za nocoj vse.

Kader se še širi.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

K- Hvala lepa obema.

DUPLEX: POSTOJNA -

DNEVNIK

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Včerajšnja odločitev

Strojanovih, da se po štirih

tednih vrnejo v Ambrus, je

sprožila buren protest

tamkajšnjih krajanov, BETA

– ki so postavili cestne

zapore in zasedli regionalno

cesto Zagradec – Ambrus

približno dva kilometra pred

romskim nasljem. Da bi

umirili razmere, so na

območje prišli pripadniki

posebnih policijskih enot.

Prišlo je do prerivanja, pri

čemer sta bila dva domačina

laže poškodovana.

Samo posnetek voditeljice v

studiu.

Nočni pčosnetki iz Dečje

vasi. Množica krajanov stoji

na cesti, na posnetkih se na

kraj dogajanja pripeljejo

policijske okrepitve.

Postavili cestne zapore in

zasedli: kaže na ''konec'

pravne države, na 'vojne'

razmere.

Prišli pripadniki posebnih

policijskih eno: kaže na

'vojne' razmere.

Dva domačina laže

poškodovana: izbruhnilo je

nasilje.

61

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, TADEJA

ANŽLOVAR:

Novica, da se Strojanovi

vračajo iz Postojne, je v

Ambrus prišla okoli 18. ure.

Domačini so takoj postavili

cestne zapore in se začeli

zbirati na različnih lokacijah,

obkolili naj bi tudi romsko

nasleje. Največ, kakih 300 –

iz Zagradca in okolice – jih je

prišlo v Dečjo vas. Policija je

kmalu razglasila omejeno

gibanje. Predstavniki

domačinov in policije, tudi

direktor Policijske uprave

Ljubljana, so zaman

prepričevali domačine, da bi

se premaknili do romskega

naselja in tam nadaljevali

protest in pogovore.

Posnetki nočnega dogajanja v

Ambrusu in Dečji vasi.

Gre za kronološko poročanje,

ki naj bi tudi zagotavljalo

objektivnost zgodbe.

Tudi direktor Policijske

uprave Ljubljana: posebej

imenovan, posebej

odgovoren.

NEIDENTIFICIRAN

PREDSTAVNIK POLICIJE:

Policija gre mimo, gre do

Tabora. In zdaj kaj bojo tam

delal, to je njihovo.

Na posnetki policist med

množico krajanov.

Kaj bojo tam delal, to je

njihovo: prikrita grožnja?

RAZJARJENA MNOŽICA:

VPITJE IN ŽVIŽGI.

Na posnetkih še vedno

policist med množico

krajanov.

NEIDENTIFICIRAN

PREDSTAVNIK POLICIJE:

62

Smo se jasno dogovorili, da

policije nimate pravice

zadrževati, ker s tem ne boste

nič napravili.

Na posnetkih še vedno

policist med množico

krajanov.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, TADEJA

ANŽLOVAR:

Domačini niso želeli

govoriti pred kamero, okoli

20. ure je na kraj prišlo kakih

sto pripadnikov posebne

policijske enote, o točnem

številu – zaradi odrejenega

nadzora – policija ne govori.

Oboroženi z gumijevkami in

ščiti, so se postavili v kordon.

Ker se domačini še vedno

niso nameravali umakniti, so

jih brez glasnega opozorila

začeli potiskati nazaj.

Na posnetkih zbrana množica

krajanov.

Prihod policistov.

Postavitev v kordon.

Na posnetkih potiskanje

krajanov.

Domačini niso želeli

govoriti pred kamero: za

razliko od preteklih dni, ko so

opisovali Rome.

O točnem številu /…/

policija ne govori: novinarka

je skušala to za gledalce

preveriti; znak natančnosti.

Brez glasnega opozorila

začeli potiskati nazaj: znak

natančnega opazovanja, pa

tudi opozorilo na neprimerno

ravnanje policije.

RAZJARJENA MNOŽICA:

ŽVIŽGI.

Na posnetkih potiskanje

krajanov.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, TADEJA

ANŽLOVAR:

V preprivanju naj bi eden

izmed polcistov 50-letnega

domačina z gumijevko

udaril po glavi, zato so ga z

reševalnim vozilom odpeljali

Na posnetkih na tleh leži

okrvavljen moški.

Naj bi eden izmed polcistov

/…/ gumijevko udaril po

glavi: raba zveze naj bi in

deležnika na –l dokazuje, da

novinarka očitno dogodka ni

63

v Ljubljano, drugi policist pa

naj bi odrinil domačinko, da

je padla.

videla na lastne oči in se je

zato pred govoricami

zavarovala.

NEIDENTIFICIRANA

IZJAVA:

Tle ljudi tkole tolčt s

pendrekom. 35 let plačujem

za tale asfalt, za vsazga

pol'caja, plačujem

pokojnino in vrtec, mene bo

pa s pendrekom tepu.

Na posnetkih daje izjavo

'pretepeni Ambrušan'z

okrvavljeno glavo.

Plačujem /…/ asfalt, za

vsazga pol'caja, /…/

pokojnino in vrtec: sem

torej zgleden državljan.

Mene bo pa s pendrekom

tepu: naj raje 'druge', ki ne

plačujejo.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, TADEJA

ANŽLOVAR:

Policija pa trdi, da se je

domačin poškodoval pri

padcu, pa tudi, da so

domačini v policijo metali

kamenje, in da so skušali v

policiste vreči tudi deblo,

kar ne drži, saj je bila naša

ekipa na kraju dogajanja.

Spet posnetki polcije, ki

posreduje proti zbranim

krajanom.

Na posnetkih je deblo vidno.

Policija pa trdi, /…/, da so

domačini v policijo metali

kamenje, /…/ skušali v

policiste vreči tudi deblo:

polcija se torej brani, ker je

posredovala.

Kar ne drži, saj je bila naša

ekipa na kraju dogajanja:

novinarka to z gotovostjo

zavrne, čeprav je poznejši

pregled slikovnega materiala

pokazal, da so krajani

dejansko proti policistom

uporabili kamenje.80

PREDSTAVNIK

NOTRANJEGA

80 Utrip Televizije Slovenija, 2. 12. 2006.

64

MINISTRSTVA:

No, teh podrobnosti, te

okoliščine v tem trenutku

žal ne morem komentirat,

predvsem zarad dejstva, ker

je bil v zvezi z včerajšnjim

delovanjem policije že včeraj

odrejen nadzor.

Na posnetku predstavnik

notranjega ministrstva,

posnet v Ljubljani.

Okoliščine v tem trenutku

žal ne morem komentirat,

/…/ ker /…/ že včeraj

odrejen nadzor: napoved

dogodkov nasljednjega dne

oziroma odstavitve

poveljnika Policijske uprave

Ljubljana.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, TADEJA

ANŽLOVAR:

Zakaj je prišla tja posebna

policijska enota, domačini

pravijo, da je bilo to povsem

nepotrebno?

Njeno vprašanje prekrivajo

nočni posnetki iz Ambrusa.

Zakaj /…/ posebna

policijska enota, domačini

pravijo, da /…/ nepotrebno:

v vprašanju se kaže simpatija

do stališča krajanov in ne

pretirana naklonjenost do

represivnih organov.

PREDSTAVNIK

NOTRANJEGA

MINISTRSTVA:

Torej, aaa, policija se je v

okviru svojih pooblastil sama

odločila, katere sile oziroma

katere enote bo vključila v

določeno izvajanje

operativnih nalog.

Na posnetku predstavnik

notranjega ministrstva,

posnet v Ljubljani.

Policija se je /…/ sama

odločila, katere sile /…/bo

vključila: nakazuje na

samovoljnost policije

oziroma poveljnika Policijske

uprave Ljubljana.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, TADEJA

ANŽLOVAR:

Domačini, odločeni, da

Spet nočno dogajanje in

Domačini, /…/ romski

65

romski družini zaradi

številnih kaznivih dejanj,

ne bodo dovolili vrnitve v

svojo bližino, pravijo, da se

bodo zaradi netočnega

poročanja policije o

včerajšnjem dogajanju

pritožili. Ponoči so se

razmere v Suhi Krajini

umirile, danes območje

nadzoruje le nekaj policistov.

krajevna oznaka Ambrus –

Zagradec.

Dnevni posnetki osamljenih

policistov.

družini zaradi številnih

kaznivih dejanj, ne bodo

dovolili vrnitve v svojo

bližino: pitna voda ni več

zanimiva, kdo je napadalec je

pozabljeno.

Zaradi netočnega

poročanja policije pritožili:

kot se je izkazalo, policija ni

poročala netočno.

Razmere /…/ umirile: spet

točka zapore (Fiske 2004:

173)

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Zaradi dogajanja v Ambrusu

je predsednik vlade sinoči na

krizni sestanek poklical

ministre Zvera, Mateja in

Podobnika ter generalnega

direktorja policije Romška.

Očitno so se dogovorili, da

bodo sami posredovali na

terenu, saj so se okoli 23. ure

odpeljali v Ivančno Gorico;

sredi noči pa se je

predsednik vlade sestal tudi

s Strojanovimi, ki so na poti

v Ambrus več ur stali na

Na posnetku voditeljica v

Studiu. Na levi strani

(MIX81) napis pod

zamrznjeno sliko družine

Strojan napis: IZ POSTOJNE

V POSTOJNO.

Krizni sestanek, /…/ sami

posredovali na terenu:

vlada je torej vzela stvari v

svoje roke in storila vse, da bi

zgodbo končala.

Predsednik vlade /se je/

sestal tudi s Strojanovimi:

vlada dokazuje, da so vsi

81 MIX je na Televiziji Slovenija izraz za okvirček, ki se v napovedih voditeljev oziroma bralcev poročil pojavlja bodisi na levi ali desni strani – odvisno od kadriranja voditelja – in služi kot nekakšen naslov novice, o kateri teče beseda. V MIX-u je vedno neka zamrznjena slika, povezana z novico, o kateri se poroča, in pod njo nek napis, ki je naslov (op. M. R.).

66

višnjegorksem klancu. enakovredni.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, STAŠA

LOZAR:

Prizor z višnjegrorskega

klanca sinoči okoli polnoči.

Romska družina Strojan, ob

njej pa kakšnih 30 dodobra

oboroženih policistov.

Strojanovi so se odločili, da

jim je čakanja v Postojni

dovolj, namenjeni v Ambrus

pa so se nekaj kilometrov

pred ciljem ustavili.

Na posnetkih višnjegorski

klanec. Pripelje avtomobil, iz

njega izstopa Mirko Strojan.

Posnetek policijske marice.

Nato spet posnetek rdečega

avtomobila Mirka Strojana.

Že sam začetek naznani, da

gre tudi v tem primeru za

kron ološko poročanje,

potrditev torej, da je

televizijska ekipa natančno in

več ur spremljala dogajanje.

GLAVAR DRUŽINE,

MIRKO STROJAN:

Ke sem slišal, ja, in tudi ke

smo slišali tudi kaj se dogaja,

smo se sami tlele ustavl.

Na posnetku Mirku Strojan.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, STAŠA

LOZAR:

Toda 15 otrok in še enkrat

toliko odraslih – Strojanovim

je namreč prišlo na pomoč

pet novomeških Romov – je

bilo sprva še trdno odločenih,

da se v Postojno več ne

vrnejo.

Posnetki otrok, ki spijo v

avtomobilu.

Posnetki otrok, ki spijo v

avtomobilu: eden izmed

dokazov obrata v moralni

paniki; televizija opozarja, da

so tudi Strojanovi družina, ne

zgolj kriminalna združba.

MATI, ELKA STROJANA:

Naj nas ubijejo. Enkrat je za

umret. To je našo. Jaz ne

Na posnetku Elka Strojan.

Naj nas ubijejo: vse

postavijo na kocko.

67

morem zdej bolana po

gmajni bejžat.

Bolana: skuša pridobiti

usmiljenje.

GLAVAR DRUŽINE,

MIRSKO STROJAN:

Tuki smo že več kot tri ure

in z otroki stojimo …In

lačni in žejni in spijo kar tako

v avtu.

Na posnetku Mirko Strojan,

stoji pred avtomobilom,

polnim otrok.

Že več kot tri ure in z otroki

stojimo: iskanje simpatije,

tudi otroci trpijo.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, STAŠA

LOZAR:

Ob 10 čez eno zjutraj pa se je

zgodil preobrat. Ob konvoju

so se ustavila najstrožje

varovana vozila iz katerih sta

nepričakovano izstopila

minister za notranje zadeve

ter minister za šolstvo.

Pripeljejo strogo varovana

vozila.

Iz avtomobila izstopi minister

Mate.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, STAŠA

LOZAR:

Minister, zakaj ste prišli?

Minister gre mimo novinarke,

proti avtomobilu Mirka

Strojana.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, STAŠA

LOZAR:

Nekajminutno pogajanje, nati

so odpeljali nekaj članov

družine Strojan.

Prejšnji kader se nadaljuje.

Proti novinarki prihaja Mirko

Strojan.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, STAŠA

68

LOZAR:

Kam jih peljete? Lahko

kakšno izjavo, no, kratko?

Nadaljevanje prejšnjega

kadra.

Vlada torej ne daje izjav,

novinarka na terenu pa si

prizadeva pridobiti izjavo

pristojnih organov.

GLAVAR DRUŽINE,

MIRKO STROJAN:

V Ambrus. Prot Ambrus

gremo.

Mirko Strojan, ki hodi,

odgovori.

Prot Ambrus gremo: gre za

provokacijo. Ob veliki

medijski pozornosti so tudi

Strojanovi postali

pogumnejši.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, STAŠA

LOZAR:

V Ambrus greste?

Mirko malo postoji.

GLAVAR DRUŽINE,

MIRKO STROJAN:

Na sestanek.

Mirko odgovori.

Na sestanek: vlada ima tudi

njih za primerne sogovornike.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, STAŠA

LOZAR:

Pa niso šli v Ambrus. Na

skuvni lokaciji so se sestali s

predsednikom vlade. Čez

slabi dve uri so Strojanove

pripeljali nazaj na

višnjegorski klanec.

Na posnetkih policijska in

vladna vozila. Udeleženci

zapirajo vrata avtomobilov in

se odpeljejo.

Avtomobili se vračajo na

višnjegorski klanec.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, STAŠA

LOZAR:

69

A lahko poveste kaj je blo? Kader se nadaljuje, izstopi

Elka Strojan.

MATI, ELKA STROJAN:

Ne bom govorila nič več.

Hvala lepa.

Elka gre mimo novinarke.

Ne bom govorila nič več:

vsega ima dovolj.

NOVOMEŠKI ROMSKI

POSLANEC, ZORAN GRM:

Zaradi svoje varnosti, ker

niso dovolil policiji zaradi

varnosti teh Romov, da grejo

naprej. So se, smo se obrnal

de gremo nazaj v Postojno.

Na posnetkih novomeški

romski svetnik, ki je pravkar

stopil iz avtomobila.

Smo se obrnal de gremo

nazaj v Postojno: spet se

kaže točka zapore.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, STAŠA

LOZAR:

Malo pred tretjo uro so v

policijskem spremstvu res

krenili proti Postojni.

Posnetki ceste in odhoda

avtomobilov.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, STAŠA

LOZAR:

In takole se je točno 15 minut

pred četrto uro zjutraj romska

družina Strojan znova iz

Višnje Gore pripeljala v

Postojno.

Posnetki iz Postojne,

Strojanovi iz avtomobilov

odhajajo v začasno bivališče.

RAPORT NOVINARKE v

Postojni.

Novinarka dokaže, da je

zgodbo spremljala vse do

konca, do zgodnjih jutranjih

ur. Vse našteto so seveda

elementi televizijskega

spektakla.

BRALKA POROČIL,

MARTEJTA KLEMENC:

Kot rečeno, so Janša, Zver,

Mate in Podobnik ponoči

posredovali tudi v Ivančni

Voditeljica v Studiu. Na levi

strani napis pod zamrznjeno

sliko, na kateri so Janša,

70

Gorici. Okoli polnoči so se

sešli na kriznem sestanku s

predstavniki Ambrusa,

županom Ivančne Gorice in

nekaj romskimi svetniki.

Razburjeni krajani so vladno

delegacijo glasno izžvižgali.

Zver, Podobnik in Mate:

POSREDOVALA JE

VLADA.

POSREDOVALA JE

VLADA: podkrepitev teksta.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, KATJA

ŠERUGA:

Čeprav je vlada skrivala, kjer

bo krizni sestanek, se je

informacija, da bodo premier

in ministri okoli polnoči prišli

v Ivančno Gorico, med

krajani hitro razširila. Ljudje

so prihiteli pred občinsko

stavbo in vladno delegacijo

pozdravili takole.

Na nočnih posnetkih zbrani

krajani Ivančne Gorice.

Pripeljejo vladna vozila.

Tudi ta prispevek je narejen

ponoči in prav tako sledi

kronologiji dogajanja.

RAZJARJENA MNOŽICA

KRAJANOV IVANČNE

GORICE:

ŽVIŽGI.

Iz avta izstopa in mimo

zbranih krajanov hodi

minister Zver. Gre proti

občinski stavbi.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, KATJA

ŠERUGA:

Nekaj sto ljudi je nestrpno

čakalo, kaj jim bodo povedali

vladni in občinski možje. Še

dodatno pa jih je, predvsem

Na posnetkih krajani, zbrani

pred občinsko stavbo.

Zasuk od občinske stavbe

/…/ predvsem zaradi

71

zaradi razbite glave v

Ambrusu, razburil prihod

posebne policijske enote.

proti cesti - na zbrane

policiste.

razbite glave v Ambrusu,

razburil prihod posebne

policijske enote: novinarka

ve, kaj se je dogajalo v

Ambrusu, rar nakazuje, da so

se ekipe medsebojno

obveščale, hkrati pa potrdi

neprimerno ravnanje

represivnih organov.

RAZJARJENA MNOŽICA

KRAJANOV IVANČNE

GORICE:

ŽVIŽGI.

Na prizorišče se z marico

pripelje posebna policijska

enota.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, KATJA

ŠERUGA:

Ljudje so čakali samo na en

odgovor: ali Strojanovi

prihajajo v Ambrus, torej v

njihovo občino, ali ne? A tudi

nekaj pred drugo uro zjutraj,

ko je bilo sestanka konec,

tega odgovora ni bilo.

Spet zasuk po zbrani

množici.

Bližnji kader občinske stavbe

– pogled skozi okno, tako da

so na posnetku vidni zbrani

sogovorniki.

MINISTER ZA OKOLJE IN

PROSTOR, JANEZ

PODOBNIK:

Danes ni bil neposredno

dosežen pogovor oziroma

dogovor o tej temi. Jaz lahko

predvsem pojasnim

Na posnetki minister

Podobnik, za njim občinska

stavba. Na posnetkih je

vidnih tudi več mikrofonov.

72

dosedanje postopke, ki so bili

vezani, predvsem glede

odločitev inšpekcijskih in

drugih služb, ki so vezane

tako na prostorske kot

okoljske argumente, vezane

na sedanjo lokacijo, kjer je

živela družina Strojanovih.

Minister omenja prostorske

in okoljske argumente, s

čimer že nakaže, kako se bo v

prihodnje zgodba razpletla –

torej, da bo prišlo do rušenja

objaktov družine Strojan.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, KATJA

ŠERUGA:

In ko je Podobnik končal z

apelom, naj se strasti umirijo,

sicer bo veliko težje najti

rešitev, je iz občinske stavbe

prišel predsednik vlade in

mimo krajanov odšel brez

besed.

Na posnetkih minister

Podobnik v pogovoru z

novinarji in krajani.

Iz občinske stavbe prihaja

premier Janša.

/…/ iz občinske stavbe

prišel predsednik vlade in

mimo krajanov odšel brez

besed: premier je prisoten,

sam rešuje problem, vendar

za red ne skrbi na

populistični način.

RAZJARJENA MNOŽICA

KRAJANOV IVANČNE

GORICE:

ŽVIŽGAJO JANŠI.

VPIJEJO: Roška, Roška,

Roška, …

Kader se nadaljuje. Janša

odhaja proti avtomobilu, se

smeji. Odpira vrata

avtomobila, vstopi in se

odpelje.

NEIDENTIFICIRANA

KRAJANKA IVANČNE

73

GORICE:

In da pridejo v naš kraj, v

našo občino, in da se z nami

ne marajo pogovarjat. To ni

normalno.

Zasuk na policijo in

snemalce. Nato na posnetkih

krajanka, ki daje izjavo.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, KATJA

ŠERUGA:

Nad kom pa ste razočarani?

Tudi nad županom, al nad

vlado?

Novinarka na terenu –

posneta od zadaj. Obrne se

proti moškemu na ulici.

NEIDENTIFICIRAN

KRAJAN IVANČNE

GORICE:

Nad vlado.

Ta da izjavo.

NEIDENTIFICIRANA

KRAJANKA IVANČNE

GORICE:

Človk je brez besed. Tokle

časa se je rešval, pa nč rešl.

Da je tkole daleč moglo prt.

A ni žalostn?

Nato rez in na posnetkih

krajanka, ki daje izjavo.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, KATJA

ŠERUGA:

Ker vlada ni dala jasnih

odgovorov, jo je skupil

župan. Krajani so ga

dobesedno zasipali z

vprašanji. V položaju, ko

mora braniti svojo vlado na

eno strani – je namreč iz

SDS-a – na drugi strani pa

Na posnetkih krajani zbrani

okoli župana, razvidno je, da

se prerekajo.

Nato župan prihaja iz

avtomobila.

V položaju, ko mora braniti

svojo vlado na eno strani –

je namreč iz SDS-a: če je

torej vlada kaj storila narobe,

74

braniti razburjene ljudi, se je

znašel kot se je znal.

jo morajo člani vladajoče

stranke braniti. Diskurz o

strankarski pripadnosti, ki ne

dovoljuje odstopanj.

NEIDENTIFICIRAN

KRAJAN IVANČNE

GORICE:

Naš župan ste!

Na posnetkih župan, ki je

posnet v hrbet, pred njim

množica krajanov.

ŽUPAN IVANČNE

GORICE, JERNEJ

LAMPRET:

Ja.

Kader se nadaljuje.

NEIDENTIFICIRAN

KRAJAN IVANČNE

GORICE:

Naš župan ste!

Kader se nadaljuje.

ŽUPAN IVANČNE

GORICE, JERNEJ

LAMPRET:

Ja.

Kader se nadaljuje.

NEIDENTIFICIRAN

KRAJAN IVANČNE

GORICE:

Podpirate nas, krajane?

Kader se nadaljuje.

ŽUPAN IVANČNE

GORICE, JERNEJ

LAMPRET:

Podpiram. V vsem.

Kader se nadaljuje.

NEIDENTIFICIRAN

KRAJAN IVANČNE

GORICE:

75

Sam pejte na barikade …Od

a do ž.

Kader se nadaljuje.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, KATJA

ŠERUGA:

Kako so zgledali danes

pogovori s predstavniki

vlade? Konkretno, o čem ste

govorili?

Na posnetku župan Ivančne

Gorice.

ŽUPAN IVANČNE

GORICE, JERNEJ

LAMPRET:

O tisto, o tistem,. kar vedno:

o lokaciji.

Župan Ivančne Gorice daje

izjavo.

NOTRANJEPOLITIČNA

NOVINARKA, KATJA

ŠERUGA:

Po kakšni uri pregovarjana z

županom, okoli pol treh

zjutraj, se je množica

naposled le razšla.

Na posnetkih zbrana množica

pred občinsko stavbo.

Policijska vozila odpeljejo.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Dober večer, minister Zver.

Na posnetkih spet

institucionalizirani studio –

najprej ožji kader voditeljice.

PREDSEDNIK KOMISIJE

ZA ZAŠČITO ROMOV,

MILAN ZVER:

Dober večer.

Širši kader – dvoplan82. Na

posnetku je poleg voditeljice

tudi gost, minister Zver. Za

82 Dvoplan je kader, na katerem sta ali pa so tako vodtilj kot gost ali gostje (op. M. R.).

76

njim plazma, na kateri je v

tem trenutku logotip

Dnevnika Televizije

Slovenija.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Vi ste očitno pričakovali

rešitev, ampak po mesecu dni

se zdi, da ste še vedno nekje

na začetku.

Enaka postavitev kamer.

PREDSEDNIK KOMISIJE

ZA ZAŠČITO ROMOV,

MILAN ZVER:

No, delna rešitev je zagotovo

o sinočišnja oziroma sinoči

aaa sinočnja noč prinesla.

Predvsem je pomembno, da

je vlada umirila tiste

najhujše strasti, ki so se

vnele med lokalnim

prebivalstvom in pa tudi med

policijo in pa družino Strojan.

Aaa …

Bližnji kader ministra, za

njim plazma, na kateri zdaj

tečejo posnetki nočnega

dogajanja v Ambusu in

okoliških krajih.

Tukaj je minister Zver

podpisan, tokrat kot

predsednik komisije za

zaščito Romov.

Predvsem je pomembno, da

je vlada umirila tiste

najhujše strasti: torej, vlada

je poskrbela za točko zapore.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Kaj ste se konkretno

dogovorili?

PREDSEDNIK KOMISIJE

ZA ZAŠČITO ROMOV,

MILAN ZVER:

Kr precej. Smo se dogovorili

denimo vsaj to, da so krajani

umaknili vsaj cestne zapore,

Na plazmi za ministrom

tečejo nočni posnetki, na

katerih so policisti in njihova

77

polcija je umaknila posebne

enote, …Na podlagi tega smo

se pozneje dogovorili tudi,

da bo vlada ravnala v tem

primeru, v primeru te

lokacije, bivše lokacije te

družine Strojan v

Ambrusu, v skladu z

zakonodajo, da bo

upoštevala in spoštovala

inšpekcijske odločbe, kakor

tudi sodbo upravnega sodišča

iz leta 2002. No, ravno to

dejstvo kasneje smo potrdili

tudi v neposrednem pogovoru

ali pa pogajanjih tudi z

družino Strojan. A tako da

mislim aaa aaa… Zadnja noč

je prinesla nekaj konkretne

rezultate, predvsem pa zdi se

mi pomembno, da so se

strasti umirile.

vozila.

/…/ dogovorili tudi, da bo

vlada ravnala v tem

primeru, v primeru te

lokacije, bivše lokacije te

družine Strojan v

Ambrusu, v skladu z

zakonodajo: napoved

ukrepov.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Ali… Kaj ste se dogovorili v

Ivančni Gorici?

Se Strojanovi vračajo v

Ambrus?

Dvoplan – na posnetkih sta

oba sogovornika.

Nov kader: bližnji kader

voditeljice.

PREDSEDNIK KOMISIJE

ZA ZAŠČITO ROMOV,

MILAN ZVER:

Glejte, Strojanovim ostane ta

Na popsnetku minister sam,

78

lastnina, aaa vendar bomo

ravnali v skladu z zakonodajo

in aaa to so, to je družina

Strojan sprejela tudi na

znanje. Tudi razumeli so, tudi

sam glavar družine Mirko

Strojan…

za njim na plazmi tečejo

posnetki nočnih neredov.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Ja.

PREDSEDNIK KOMISIJE

ZA ZAŠČITO ROMOV,

MILAN ZVER:

… je poudaril, da spoštujejo

odločbe, ki so jih dobili.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Se vračajo v Ambrus,

kadarkoli, ali ne?

Dvoplan – na posnetkih sta

gost in novinarka.

PREDSEDNIK KOMISIJE

ZA ZAŠČITO ROMOV,

MILAN ZVER:

Torej, glejte, ne.

In tudi včeraj je bila, je bil ta

poskus popolnoma

neracionalec, nerazumen. Jaz

sem bil včeraj z družino

veliko časa skupaj, sem jih

poskušal prepričevat, da

naj tega ne storijo, vendar

so bili nekateri

prišepetovalci očitno bolj

Dvoplan – na posnetkih sta

gost in novinarka.

Na posnetkih minister sam,

za njim na plazmi nočni

posnetki dogajanja.

Sem jih poskušal

prepričevat, da naj tega ne

storijo, vendar so bili

nekateri prišepetovalci

očitno bolj uspešni: vlada je

79

uspešni od mene in so

prepričali, da družina poskuša

s to preselitvijo v Ambrus,

vendar…

storila vse, da do dogodkov

ne bi prišlo, vendar so 'drugi'

glasovi poskrbeli za

neprimerno vedenje

deviantne družine.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Ampak vi že imate novo

lokacijo?

Hiter preskok na nov kader –

na posnetku samo voditeljica.

PREDSEDNIK KOMISIJE

ZA ZAŠČITO ROMOV,

MILAN ZVER:

… se je zgodilo točno to, kar

sem predvideval, in tudi sami

so spoznali… Morda pa je bil

včerajšnji dan tudi

svojevrstna šola za vse. O

nadaljnjih – odgovor na to

zadnje vprašanje – bo padel

ne vem kdaj, jaz upam, da

čim prej. Vlada bo seveda

poskušala še naprej, vendar

z dialogom in ne z nasiljem.

In to smo včeraj aaa na vsak

način dokazali – poskušat

najt rešitev.

Premik kamere nazaj na

ministra, za njim plazma s

posnetki nočnega dogajanja.

Vlada bo seveda poskušala

še naprej, vendar z

dialogom in ne z nasiljem:

nadaljevanje diskurza o

pravilnih odločitvah oblasti.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

No, pogovor bova še

nadaljevala, najprej pa

poglejmo v Ambrus danes,

po sinočnjem burnem

dogajanju, ko je morala

Dvoplan – na posnetku gost

in voditeljica.

Ožji kader – na posnetku

samo viditeljica. Na levi

strani napis pod zamrznjeno

80

posredovati tudi policija, je

bilo danes tam mirno.

sliko, v kateri sta krajevni

tabli Ambrusa in Zagradca:

MIR ALI ZGOLJ ZATIŠJE?

MIR ALI ZGOLJ ZATIŠJE:

vojna retorika (Fiske 2004:

160 – 161, 166)

DOPISNICA, PETRA

DRŽAJ:

Ob cesti, ki pelje proti

Ambrusu, so še vidne sledi

včerajšnjih zapor. Zjutraj so

jih odstranili, tako, da je bila

cesta spet normalno

prevozna. Tudi vaških straž

ni več. Ljudje v Zagradcu pa

so še pod vtisom sinočnjega

dogajanja in o njem ne želijo

govoriti.

Dnevni posnetki ceste, na

njej kolesar.

Na posnetku porušena

drevesa ob cesti.

Parkirana vozila pred neko

hišo.

Vaščani zbrani ob istih

krajevnih tablah Ambrus –

Zagradec, kot smo jih videli

že na nočnih pčosnetkih.

Prispevek, ki dokazuje, da se

je nasilje končalo. Krajani so

pomirjeni, 'ljudski hudiči'

izseljeni.

Vaških straž: večkrat

uporabljen termin v

poročanju; nakazuje na

povezovanje domačinov na

način, kakršnega so poznali v

2. svetovni vojni.

NEIDENTIFICIRANA

KRAJANKA ZAGRADCA:

Ja, jest nč ne vem.

Na posnetku krajanka

Zagradca.

Ta in naslednje izjave

krajanov kažejo, da bi se po

neljubih dogodkih radi skrili.

DOPISNICA, PETRA

DRŽAJ:

V Ambrusu je bila nedelja

spet običajna. Krajani so

seznanjeni z vladnim

sporočilom, ki so ga sprejeli

tudi Strojanovi, da je njihovo

bivališče nelegalno, zemljišče

pa nezazidljivo.

Posnetek vaške cerkve v

Ambrusu. Ljudje prihajajo iz

cerkve.

Posnetki Strojanovega

posestva – hiše in bivalne

prikolice.

NEIDENTIFICIRANA

81

KRAJANKA AMBRUSA:

Glejte…

Na posnetku mati in hči, ki

prihajati iz ambruške cerkve.

Hči na hitro odgovori na

vprašanje novinarke, ki pa ga

v prispevku ni.

NEIDENTIFICIRANA

STAREJŠA KRAJANKA

AMBRUSA:

Ojej…

Na posnetku mati in hči. Mati

odgovarja očitno na isto

neidentificirano vprašanje.

NEIDENTIFICIRANA

KRAJANKA AMBRUSA:

Tudi mama je bila

okradena.

Na posnetku mati in hči. Hči

odgovarja.

Mama je bila okradena:

nadaljevanja diskurza o

malopridni družini.

NEIDENTIFICIRANA

STAREJŠA KRAJANKA

AMBRUSA:

Taku je blu.

Na posnetku mati in hči. Mati

pritjuje hčerki.

DRUGA

NEIDENTIFICIRANA

STAREJŠA KRAJANKA

AMBRUSA:

Jh ne sovražmo, ampak

spoštovanje… Taku k mi

damo njem spoštovanje,

taku naj daju un nam

spoštovanje.

Na posnetku daje izjavo

starejša ženska z ruto.

Mi damo njem spoštovanje,

/…/ naj daju un nam

spoštovanje: 'mi' spoštljivi,

'oni' nespoštljivi.

PREDSTAVNIK

KRAJANOV AMBRUSA,

82

MILAN MUHIČ:

Trdo verjamemo, trdo

verjamemo najvišjemu

vrhu oblasti, da ne bo več

potrebno, nikoli da ne bo več

potrebno, da se ludje tako

znervirajo, tako zbirajo in

tako protestirajo, kot so zdaj

mogli žal že desetič ta večer.

Tako, da jaz ne vidim

razloga, da bi ljudem še kdaj

blo potrebno kaj takega

početi. Saj smo ja v pravni

državi. Zakoni pa morajo

za vse enako veljat.

Moški daje izjavo pred svojo

hišo.

Izjava prekrita z dnevnimi

posnetki 'vaških straž', ki se

grejejo ob gorečih deblih.

Nato posnetek ljudi zbranih

pred omenjenimi krajevnimi

tablami. In nato posnetek

romskega naselja.

Moški, ki daje izjavo, je spet

na posnetku.

Trdo verjamemo, trdo

verjamemo najvišjemu

vrhu oblasti /…/ ne bo več

potrebno, da se ludje tako

znervirajo, /…/ zbirajo

/…/protestirajo: je že jasno,

da so krajani izsilili rešitev.

Smo ja v pravni državi.

Zakoni pa morajo za vse

enako veljat: popolnoma

jasno je, kakšna rešitev

problema se obeta.

DOPISNICA, PETRA

DRŽAJ:

Ob cesti med Zagradcem in

Ambrusom je bilo ves dan

precej policije. Varovali so

bivališče Strojanovih, ki je

seveda prazno, in dokler bo

takšno, zagotavljajo v Suhi

Krajini, se protesti ne bodo

ponovili.

RAPORT novinarke na

posestvu Strojanovih.

Precej policije: napetosti še

niso povsem popustile.

Varovali so bivališče

Strojanovih /…/ seveda

prazno: novinarka je povsem

na strani krajanov.

Dokler bo takšno, /…/ se

protesti ne bodo ponovili:

opozorilo oblastem.

83

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

No, v Ambrusu je še vedno

tudi naša novinarka Petra

Držaj. Petra, kakšne so

trenutne razmere.

Voditeljica v studiu – bližnji

kader.

Potrditev, da televizija vse

natančno spremlja ves čas,

torej potrditev spektakla.

DOPISNICA, PETRA

DRŽAJ:

Dober večer. Podobno kot

ves dan, se tudi nocoj v Suhi

Krajini ne dogaja nič

posebnega, razmere so se

umirile, na cesti zapor ni več,

ukinili so vaške straže, le v

Zagradcu, ob cesti proti

Ambrusu, še vztraja skupina

krajanov. Pogovarjajo se in

premlevajo sinočnje

dogajanje. V Ambrusu je

prav tako mirno, sicer pa

prazno bivališče Strojanovih

še varuje okrepljena

policijska patrulja. Toliko iz

Ambrusa in Suhe Krajine,

kjer se obeta mirna

nedeljska noč.

Opremljeno z zamrznjeno

sliko, v kateri je zgoraj levo

fotografija novinarke, ki

poroča, spodaj napis: IZ

AMBRUSA PO TELEFONU

V ŽIVO, v sredini pa v

okvirčku tečejo posnetki

dnevnega dogajanja v

Ambrusu in v romskem

naselju.

Gre za ponovitev že

povedanega, vendar ima

javljanje V ŽIVO svoj

namen: potrjuje objektivnost

(Fiske 2004: 158).

Se obeta mirna nedeljska

noč: točka zapore (Fiske

2004: ….

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

No, upajmo da res. O

morebitni selitvi družine

Strojan na Kočevsko, je na

izredni seji popoldne

Vrnitev v studio: bližnji

kader voditeljice.

Tukaj že nočni posnetki

zbranih kočevskih občanov.

Upajmo da res: po eni strani

gre za potrditev točke zapore,

po drugi pa si televizija želi

novih dogodkov, o katerih bo

84

razpravljal kočevski občinski

svet in sklenil, da da

nasprotuje selitvi te romske

družine v občino Kočevje.

Strojanovi so si namreč

včeraj z ministrom Zverom

ogledali več lokacij okoli

Kočevske reke in Gutenice,

zato so domačini sinoči na

cestah postavili barikade.

lahko poročala, nadaljevanja

spektakla torej.

NOVINARKA, PETRA

ŠOLAR:

Množici občanov v Kočevski

Reki in Grčaricah sta se

ponoči zredčili, odšli so tudi

policisti, okrog osme ure

zjutraj pa so se odpravili

domov še zadnji.

Nočni posnetki s

Kočevskega. Krajani zbrani

ob kresu.

Vaščan pregleduje nek

avtomobil.

To poročilo kaže, da se je

spektakel na podlagi moralne

panike razširil tudi v druge

slovenske kraje. In kot

televizijski spektakel ga

obravnava tudi Televizija

Slovenija.

DOMAČIN, FRANC ŠEGA:

Mi nimamo nič proti

Romom, proti ciganom,

kokerkoli, proti Strojanom

mamo, ker so to občani, ki

niso mogli eksistirat v

Ambrusu zaradi znanih

razlogov. Ne morjo, so tle v

tej krajevni skupnosti

nezaželeni.

Izjava vaščana, ki je prej

pregledoval avtomobil.

Od tukaj je izjava prekrita s

posnetki protestov. Na

posnetku transparent z

napisom: Na Ambrus, nato

zasuk na drug transparent.

Ne morjo, so tle v tej

krajevni skupnosti

nezaželeni: dokaz moralne

panike.

NOVINARKA, PETRA

ŠOLAR:

Trije člani družine strojan so

Ta del prispevka je že prekrit

85

si včeraj ogledali objekte v

Borovcu, na Mlaki pri

Kočevski Reki in v Mrzlem

Studencu pri Grčaricah. Na

dovoz do vile pri Mrzlem

Studencu so vaščani ponoči

postavili barikade, saj

menijo, da se Strojanovi

lahko vrnejo.

z dnevnimi posnetki vseh treh

poslopij, ki so si jih

Strojanovi z ministrom

Zverom na Kočevskem

ogledali. Zasuk na zadnjo

poslopje se začne s traktorja,

ki na dovozu k vili stoji kot

barikada.

Postavili barikade, /…/se

Strojanovi lahko vrnejo:

diskur o 'ljudskih hudičih'.

PREDSEDNIK SVETA

KRAJEVNE SKUPNOSTI

KOČEVSKA REKA,

ZLATKO FICKO:

Dejstvo je, da gre za

lokacijo, ki je na državni

zemlji, kjer je last

ministrstva za notranje

zadeve. Mi se bojimo, da se

bo mnenje lokalne

skupnosti zelo malo

upoštevalo ali neupoštevalo.

Izjava je bila posneta ponoči.

Lokacija, ki jo bodo dobili

Strojanovi, bo torej v državni

lasti, zato krajani že vnaprej

opozarjajo, da bo država

ravnala napak, če bo somsko

družino preselila brez njihove

privolitve.

ŽUPAN OBČINE

KOČEVJE, ŽUPAN

OBČINE KOČEVJE:

Enoglasni smo, da takšna

rešitev, da se preseli družina

Strojan, ne samo na

območje občine Kočevje,

tudi v drugo, je

neizvedljiva. No, v občini

Kočevje ni lokacije, kjer bi

jih lahko krajani sprejeli.

Tudi ta izjava je bila posneta

ponoči, v kadru je poleg

župana, ki stoji pred zbrano

množico, tudi novinarka na

terenu.

Da se preseli družina

Strojan, ne samo na

območje občine Kočevje,

tudi v drugo, je

neizvedljiva: pozivanje k

uporu.

NOVINARKA, PETRA

86

ŠOLAR:

Vaščani in župan

zagotavljajo, da bodo še

naprej pozorni na vse

obiskovalce, nikakor pa ne

bodo dopustili, da se družina

preseli k njim.

Zadnji del prispevka spet

prekrivajo dnevni posnetki,

na katerih je cesta, katere

prevoznost delono ovira

deblo. Avtomobil na cesti ga

namreč po levi lahko obvozi.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Očitno, minister, še en

neuspel poskus. Katere

lokacije si boste ogledovali

jutri?

Nadaljevanje studijskega

pogovora. Na posnetku sta

voditeljica in gost – dvoplan,

torej. Na plazmi se vrtijo

nočni posnetki iz Ambrusa in

okolice.

PREDSEDNIK KOMISIJE

ZA ZAŠČITO ROKOV,

MILAN ZVER:

Ja, dokler bomo poslušali

take nestrpne izjave nekaterih

županov, bo res težko najti

trajno rešitev. Meni je zelo

žal, da se je, tudi nekatere

stranke, ki so zelo

tolerantne državni ravni

imajo na lokalni ravni

voditelje, ki bolj netijo

nestrpnost, kot prispevajo k

rešitvi ali pa k večji strpnosti.

Jaz sem prepričan, aaa da

Slovenija premore toliko

moralne in etične moči, da

bomo za eno družino, ki je

Bližnji kader ministra. Za

njim na plazmi zdaj gledamo

dnevne posnetke posestva

Strojanovih. Na posnetkih so

gosi, policisti, mačke, hiše,

prikolice,…

Meni je zelo žal, da se je,

tudi nekatere stranke, ki so

zelo tolerantne državni

ravni imajo na lokalni

ravni voditelje, ki bolj

netijo nestrpnost: minister

brani vlado, vlado

eksnominira, ni nič kriva,

prizna pa, da tudi strankarski

veljaki včasih ravnajo napak;

potrebno bo vzpostaviti red.

87

relativno majhna v primerjavi

z drugimi skupnostmi, našli

aaa življenjski prostor. Tudi

način, kako bomo to nardili,

smo se včeraj dogovorili z

njimi, aaa beseda je padla,

roka je bla dana in jest

mislim, da se bomo vsi

skupaj držali tega, kar smo se

dogovorili.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Katere lokacije boste

pogledali jutri?

Bližnji kader voditeljice.

PREDSEDNIK KOMISIJE

ZA ZAŠČITO ROMOV,

MILAN ZVER:

Glejte, ne bomo kar tako

iskali lokacije kot doslej.

Sedaj smo si dali veliko več

časa za razmislek. Najprej

moramo pripravit ustrezno

kulturno in strpno klimo v

državi, preden bomo lahko

nadaljevali z iskanjem.

Bližnji kader ministra. Na

plazmi zdaj posnetki

policijske zapore.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Boste najprej vprašali ljudi,

dobili soglasje lokalne

skupnosti in potem tja

peljali Strojanove? Doslej

ste počeli ravno obratno.

Dvoplan – na posnetku gost

in voditeljica.

Najprej vprašali ljudi, /…/

in potem tja peljali

Strojanove: 'mi', ljudje, 'oni',

Strojanovi.

88

PREDSEDNIK KOMISIJE

ZA ZAŠČITO ROMOV,

MILAN ZVER:

Ni res. Že doslej smo

obiskali in iskali tudi

dovoljenja in obveščali

lokalne skupnopsti o vsem

tem. V kakšnem primeru smo

res šli pogledat lokacijo,

vendar ni padla nobena

odločitev o tem. Seveda

država je lastnik kar precej

zemljišč in v bodoče bomo

iskali zlasti tiste rešitve, kjer

je država lastnik, ne pa

lokalna skupnost.

Bližnji kader ministra. Na

plazmi zdaj gledamo ponetke

cest.

Na plazmi zdaj spet posnetki

nočnega doganja – gre za

prihod vlade v Ivančno

Gorico.

Že doslej smo /…/ iskali

dovoljenja: kaže, kako

občutljiva je oblast na javno

mnenje.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Minister Zver, vi ste pred

tednom dni že sami ponudili

odstop s položaja

predsednika za zaščito

Romov. Stvari so se v

zadnjem tednu precej

zaostrile, zapletle. Bi bilo

treba odgovornost iskati na

ministrski ravni?

Bližnji kader voditeljice.

Že sami ponudili odstop:

namigovanje, da bi ga bilo

potrebno odstaviti.

PREDSEDNIK KOMISIJE

ZA ZAŠČITO ROMOV,

MILAN ZVER:

Mislim, da ne, ker v Sloveniji

ne obstaja ministrstvo za

romska vprašanja, obstaja

Bližnji kader ministra. Na

plazmi so nočni posnetki

vladnih vozil, policije in

89

komisija, ki opravlja ta posel.

Jaz sem takrat obljubu v

nekem TV nastopu, da bom

potegnil to potezo, in…

zbrane množice krajanov.

in… : groba prekinitev.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Odločitev o selitvi

Strojanovih iz Ambrusa je

bila odločitev vlade?!

Dvoplan – na posnetku sta

voditeljica in gost.

PREDSEDNIK KOMISIJE

ZA ZAŠČITO ROMOV,

MILAN ZVER:

No, seveda. Vlada je

odgovorna praktično za to

zgodbo, vendar jaz mislim,

da zadeva le ni tako pereča in

pomembna, da da bi morala

past vlada ali pa kakšen

minister v zvezi s tem.

Dvoplan – na posnetku sta

voditeljica in gost.

Bližnji kader ministra, na

plazmi se nadaljujejo nočni

posnetki.

Vlada je odgovorna

praktično za to zgodbo:

prevzemanje odgovornosti in

miritev.

BRALKA POROČIL,

MARJETA KLEMENC:

Vsaj za zdaj.

Minister Zver, hvala za obisk

v našem studiu.

Zadnje zaplete pri iskanju

kraja za naselitev družine

Strojan je na spletni strani

Gibanja za pravičnost in

razvoj SS1 – komentiral tudi

predsednik države Janez

Drnovšek. Če je volja, se da

živeti skupaj, če te volje ni,

pa ne. Te volje ni v Ambrusu

Bližnji kader ministra.

Bližnji kader voditeljice.

Zamrznjena slika odlomka iz

sporočila predsednika

Drnovška na spletni strani.

Posnetki sporočila podkrepijo

brani tekst voditeljice v

studiu.

90

in zdaj kaže, kot da je tudi

nikjer drugje v Sloveniji ni,

duh je ušel iz steklenice, piše

doktor Drnovšel. SS2 – To

paq se ne dogaja prvič –

nestrpnost do drugačnih je

bolezen človeštva, s katero se

ne smemo sprijazniti,

poudarja predsednik in

poziva ljudi, da zaustavijo

nestrpnost, saj lahko – če se

bo ta širila tudi sami

postanemo njena žrtev.

Preliv v zamrznjeno sliko

besedila drugega dela

Drnovškovega besedila.

Nestrpnost: zhnak moralne

panike.

Žrtev: potrditev moralne

panike, imamo opravka z

žrtvami.

LOČILO – avdio-vizualni

znak, da je neka tema

končana in da prehajamo na

drugo temo.

Vir: Televizija Slovenija (2006): Dnevnik 26. 11.