tveganja prostovoljnih razkritij v letnih poroČilih...

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO - POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

TVEGANJA PROSTOVOLJNIH RAZKRITIJ V LETNIH POROČILIH PODJETIJ

Študentka: Jasmina Mandžuka Naslov: Maistrova 2, 8250 Brežice Številka indeksa: 81605985 Redni študij Univerzitetni program Študijska smer: Računovodstvo in revizija Mentor: dr. Bojana Korošec

Maribor, september 2007

2

PREDGOVOR Za temo svoje diplomske naloge sem se odločila zato, ker se o prostovoljnem razkrivanju v poslovni sferi vse več govori. V zadnjih nekaj desetletjih se je v letnih poročilih podjetij obseg prostovoljnih razkritij močno povečal. Podjetje ima lahko s pripravo, razvijanjem in širjenjem informacij velike stroške. Zato je potrebno s tega vidika proučiti vzpodbude in prednosti prostovoljnega razkrivanja na eni strani ter stroške na drugi. Podjetja se odločajo za prostovoljno razkrivanje, ker pričakujejo od tega naslednje ugodnosti: minimizacijo stroškov, pridobivanje konkurenčne prednosti, zmanjšanje pritiskov s strani večjih delničarjev, boljše razumevanje delničarjev in višjo socialna odgovornost. V prvem poglavju smo želeli predstaviti pojem prostovoljnih razkritij in na katerih področjih lahko posamezno podjetje dodatno oziroma prostovoljno razkriva. V okviru pojma in vrste prostovoljnih razkritij pa smo opredelili tudi komunikacijske medije, skozi katere lahko podjetje razkriva dodatne informacije. V drugem poglavju smo raziskali, kje se skrivajo prednosti in kje nevarnosti prostovoljnega razkrivanja. S pomočjo študij tujih avtorjev, ki ponujajo številne odgovore na vprašanja menedžerjev: kaj, kdaj in koliko razkriti, smo poskušali nakazati optimalno strategijo prostovoljnega razkrivanja. Pri tem smo si izoblikovali mnenje, da mora vsako podjetje prilagoditi svojo strategijo razkrivanja okoliščinam, v katerih posluje. Te okoliščine pa oblikujejo predvsem: velikost podjetja, panoga in intenziteta konkurence v panogi. Poleg tega pa smo se v diplomski nalogi dotaknili vprašanja nerazkrivanja informacij in v povezavi s tem stroškov nerazkrivanja. V okviru tretjega poglavja smo se ukvarjali z vprašanjem izgube konkurenčnih prednosti kot posledice prostovoljnih razkritij. Mnenja avtorjev o tem si nasprotujejo. S povzemanjem tujih študij smo predstavili videnja o tem, ali dodatno razkrivanje v letnih poročilih res povzroča izgubo konkurenčnih prednosti. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila mentorici dr. Bojani Korošec za svetovanje pri nastajanju moje diplomske naloge; njeni koristni napotki mi bodo v pomoč tudi pri mojem nadaljnjem strokovnem delu. Zahvaljujem se tudi svojim staršem, ki mi ves čas pomagajo uresničevati moje sanje.

3

VSEBINA

1 UVOD 5 1.1 Opredelitev področja in opis problema 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 5 1.3 Osnovne trditve diplomskega dela: 6 1.4 Predpostavke in omejitve raziskave 6 1.5 Metode raziskovanja 6

2 OPREDELITEV PROSTOVOLJNIH RAZKRITIJ PODJETIJ 7 2.1 Pojem in vrste prostovoljnih razkritij podjetij 7 2.2 Dejavniki, ki vplivajo na prostovoljna razkritja 10 2.3 Komunikacijski kanali prostovoljnih razkritij 13 2.4 Družbeno poročanje kot iniciativa za prostovoljno razkrivanje 14 2.5 Sklep 15

3 PRILOŽNOSTI IN NEVARNOSTI PROSTOVOLJNIH RAZKRITIJ V LETNIH POROČILIH PODJETIJ 17

3.1 Priložnosti prostovoljnih razkritij v letnih poročilih podjetij 17 3.1.1 Vzpodbude za prostovoljno razkrivanje podjetij 18 3.1.2 Vpliv prostovoljnih razkritij podjetij na stroške njihovega kapitala 20 3.1.3 Vpliv prostovoljnih razkritij podjetij na stroške izposojanja pri bankah 21

3.2 Nevarnosti prostovoljnega razkrivanja v letnih poročilih podjetij 23 3.2.1 Stroški (prostovoljnega) razkrivanja 23

3.3 Priložnosti in nevarnosti različnih vrst prostovoljnih razkritij 24 3.3.1 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o intelektualnih neotipljivkah 24 3.3.2 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o zaposlenih 26 3.3.3 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o tveganjih 27 3.3.4 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o raziskavah in razvoju 29 3.3.5 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o politiki in strategiji podjetja 30 3.3.6 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o proizvodih in trgih 31 3.3.7 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o kupcih 31 3.3.8 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o strukturi panoge in konkurenci 32 3.3.9 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o investicijah 33 3.3.10 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o finančni politiki 33 3.3.11 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o operacijah 34

3.4 Prednosti in vzpodbude prostovoljnega razkrivanja na primeru podjetij v predelovalni panogi 35 3.5 Sklep 38

4 VPLIVI PROSTOVOLJNIH RAZKRITIJ NA KONKURENČNE PREDNOSTI PODJETJA 41 4.1 Opredelitev pojma "konkurenčna prednost" 41 4.2 Konkurenčnost trga in prostovoljna razkritja 42 4.3 Konkurenca na trgu kot ovira za prostovoljno razkrivanje 43 4.4 Konkurenčnost na trgu kot sila, ki poganja prostovoljna razkritja 44 4.5 Odnos menedžerjev do prostovoljnih razkritij v letnih poročilih 45

4

4.6 Prostovoljna razkritja podjetij in operativne strategije 46 4.7 Stroški izgube konkurenčnih prednosti (zaradi razkritij) na primeru biotehničnih podjetij 48 4.8 Prostovoljno razkrivanje slabih novic 50 4.9 Sklep 51

5 SKLEP 53

6 POVZETEK 55

7 LITERATURA IN VIRI 56

8 PRILOGA 60 KAZALO TABEL

Tabela 1: Razkritja zaradi zmanjšanja stroškov kapitala 36 Tabela 2: Razkritja zaradi višje družbene odgovornosti do interesnih udeležencev 36 Tabela 3: Razkritja zaradi boljšega razumevanja investitorjev in drugih interesnih skupin 37 Tabela 4: Razkritja zaradi odvzema konkurenčnih prednosti konkurentom 37 Tabela 5: Razkritja zaradi pritiska strateških interesnih skupin podjetja 37 Tabela 6: Priložnosti in nevarnosti po posamezni vrsti razkritij 40 Tabela 7: Osnovni podatki o podjetjih, zajetih v študijo 60 Tabela 8: »Business Intelligence« proces 61 Tabela 9: Zaskrbljenost za izgubo konkurenčnih prednosti zaradi razkritij 62 Tabela 10: Matrika korelacijskih koeficientov spremenljivk 63 Tabela 11: Dejavniki zaznavanja izgube konkurenčnih prednosti 64

5

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema Prostovoljna razkritja so razkritja, ki so zunaj računovodskih izkazov in jih ne zahtevajo računovodski standardi, zakoni ali pravila borze vrednostnih papirjev ter drugi predpisi. Vsako podjetje se odloči samo, katera prostovoljna razkritja so v letnem poročilu primerna, pomembna in uporabna. Pomen prostovoljnih razkritij v letnih poročilih podjetij z leti vse bolj raste. O resničnosti te trditve pričajo preoblikovanja prostovoljnih razkritij v obvezna razkritja. Danes si podjetja ne morejo privoščiti, da tej kategoriji razkritij ne bi posvečala posebne pozornosti. Podjetja, ki se odločijo za prostovoljna razkritja, se želijo od drugih razlikovati po večji količini kakovostnih informacij o poslovanju, ki jih ponudijo zunanjim uporabnikom. Učinkovita prostovoljna razkritja lahko naložbenikom in upnikom ponudijo bolj pregledne in razumljive informacije o podjetju. Razkritja pomembno vplivajo na interesne skupine posameznih podjetij, ki se na podlagi računovodskih in neračunovodskih informacij odločajo o razporeditvi redkih virov. S tega stališča je za podjetja, ki razkrivajo, zelo pomembno, kakšno politiko prostovoljnih razkritij vodijo. V literaturi se navajajo številni dejavniki, ki vplivajo na to, kako in kaj, komu in kdaj razkrivati. Tako obstajajo na eni strani prednosti, na drugi pa stroški prostovoljnega razkrivanja informacij. V turbulentnem okolju, v katerem se danes nahajajo podjetja, ni več nič narejeno »na slepo«. Podjetja se zavedajo, da lahko obstanejo na trgu le na osnovi pridobljenih konkurenčnih prednosti in te je potrebno v podjetju skrbno ohranjati. Kdaj podjetje začuti, da lahko razkriva informacije, katere in komu? V teoriji se na ta problem navezujejo številni modeli, ki pojasnjujejo, kdaj lahko postanejo prostovoljna razkritja za podjetje nevarna zaradi izgube konkurenčnih prednosti. Vendar pa prostovoljna razkritja prinašajo s sabo mnoge prednosti za podjetja in so v današnjem času celo nujno potrebna.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve S to diplomsko nalogo želimo raziskati, kakšna so tveganja, povezana s prostovoljnimi razkritji v letnih poročilih, kje se skrivajo prednosti (priložnosti) večjega obsega prostovoljnega razkrivanja in kje morebitne nevarnosti. Cilji diplomskega dela so:

• predstaviti pojem prostovoljnih razkritij v letnih poročilih podjetij in prikazati njihov naraščajoči pomen,

• ugotoviti priložnosti, ki jih podjetje pridobi s prostovoljnim razkrivanjem informacij v letnih poročilih,

6

• ugotoviti nevarnosti, ki so jim podjetja izpostavljena s prostovoljnim razkrivanjem v letnih poročilih,

• s primeri empiričnih raziskav ponazoriti možne povezave med razkritji v letnih poročilih in konkurenčnimi prednostmi poročevalske organizacije.

1.3 Osnovne trditve diplomskega dela:

• Prostovoljna razkritja lahko vplivajo na poslovanje podjetja pozitivno in/ali negativno.

• Prostovoljna razkritja vplivajo na konkurenčne prednosti podjetij.

1.4 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljamo, da so članki in ostali viri, na podlagi katerih smo raziskovali te probleme, resnični in prikazujejo realno sliko stanja prakse prostovoljnega razkrivanja v letnih poročilih. Pri pisanju diplomskega dela nas je omejevalo naše nekoliko slabše poznavanje tovrstne tematike, saj gre za razmeroma aktualno temo. Razen tega je le nekaj literature o tej temi v slovenskem jeziku, večji del je je v angleškem. Med raziskovanjem smo se opirali predvsem na elektronske vire; pri elektronskih člankih smo se okvirno omejili na objavljene v tem tisočletju, za opredelitev teoretičnih in razvojnih okvirov pa smo uporabili tudi starejšo literaturo.

1.5 Metode raziskovanja Delali smo s pomočjo dinamične poslovne raziskave, saj smo raziskovali vplive prostovoljnih razkritij na poslovanje podjetja. Uporabili smo tako analitični kot deskriptivni pristop, in sicer smo:

• z metodo klasifikacije predstavili pojem prostovoljnih razkritij, • z metodo deskripcije opisovali dejstva, procese in pojave na področju poročanja in

v povezavi s tem razkritij v Sloveniji in tujini, • s komparativno metodo primerjali prakso prostovoljnih razkritij in odnos do teh

razkritjih med državami v svetu in Slovenijo, • z metodo kompilacije povzemali stališča, spoznanja in sklepe drugih avtorjev iz

obravnavanega področja.

7

2 OPREDELITEV PROSTOVOLJNIH RAZKRITIJ PODJETIJ

2.1 Pojem in vrste prostovoljnih razkritij podjetij Pojem "prostovoljna razkritja" se nanaša na razkritja, ki so zunaj računovodskih izkazov in jih ne zahtevajo računovodski standardi, zakoni ali pravila borze vrednostnih papirjev in drugi predpisi. Lahko rečemo, da se vsako podjetje samo odloči, katera prostovoljna razkritja v letnem poročilu so primerna, pomembna in uporabna. Podjetja, ki se odločijo za prostovoljna razkritja, se želijo od drugih razlikovati po večji količini kakovostnih informacij o poslovanju, ki jih ponudijo zunanjim uporabnikom. Prostovoljna razkritja se pojavljajo predvsem v poslovnem delu letnega poročila (Horvat 2003, 62). Oblika poslovnega poročila ni predpisana. Družba se sama odloči, kako ga bo sestavila, res pa je, da je tako poročilo tudi neke vrste izkaz uprave. Z njim predstavi svoje delo, svoje uspehe in neuspehe, uspešnost poslovanja in predvsem vizijo bodočnosti, ki ni razvidna iz računovodskih podatkov in informacij (Horvat 2003, 63). Podjetje lahko torej v svoje letno poročilo zajame neobvezna oziroma prostovoljna razkritja, če jih njegovi uporabniki pričakujejo in mu bo takšno razkrivanje koristilo pri nadaljnjem poslovanju. Prostovoljna razkritja so torej tista razkritja, ki so zunaj računovodskih izkazov in so možna ter pogosto zaželena. So predstavitve znanja in izkušenj poslovodstva in so ponavadi v vzajemni zvezi z računovodskimi informacijami. Nanašajo se na kakovostne informacije, ki jih vsebujejo letna poročila podjetij (Horvat 2003, 62). Po mnenju Meeka, Robertsa in Graya (1995) pa so prostovoljna razkritja lahko tudi računovodske, strateške in neračunovodske narave, vendar ni nujno, da se pojavljajo samo v poslovnem delu letnega poročila, ampak lahko tudi v računovodskem poročilu. Kot smo že povedali, da se prostovoljna razkritja pojavljajo predvsem v poslovnem poročilu, bi bilo zato primerno osvetliti sestavine oziroma področja poslovnega poročila. Ta so: gospodarska gibanja, prodaja in trženje, analiza poslovanja, zaposleni, kupci, dobavitelji, delničarji, naložbe, raziskovanje in razvijanje ter kakovost, okoljevarstvena dejavnost, družbena odgovornost in načrti (Horvat 2003, 62). Vse omenjene sestavine poslovnega poročila so tudi področja, na katerih lahko podjetje dodatno razkriva. Podjetje pa lahko dodatno razkriva informacije še na drugih področjih1. Za podjetje je strateškega pomena, da opredeli, kaj pomeni zanj pošteni prikaz razvoja poslovanja in položaja družbe, kateri so pomembni poslovni dogodki po končanem poslovnem letu, in kako obsežno opisati pričakovani razvoj oziroma načrte podjetja ter aktivnosti na področju raziskovanja in razvijanja. Torej morajo podjetja danes nameniti veliko skrb za dodatno razkrivanje, saj le to prinaša s sabo tako prednosti kot tudi slabosti2. V teoriji se prostovoljnim razkritjem posveča vse večja pozornost računovodskih strokovnjakov. Prostovoljna razkritja predstavljajo prosto izbiro menedžmenta podjetja, da 1 Ta podrobneje predstavljamo v nadaljevanju. 2 Temu vprašanju se podrobneje posvečamo v 3. poglavju.

8

bi zagotovili računovodske in ostale informacije, ki so pomembne za potrebe odločanja uporabnikov njihovih letnih poročil (Meek et al. 1995). Meek s soavtorji (isto tam, 1995, 9) členi prostovoljna razkritja na razkritja strateške, računovodske in neračunovodske narave. Prostovoljna razkritja strateške in računovodske narave imajo pomembnejši vpliv na odločitve investitorjev, medtem ko so neračunovodska razkritja bolj usmerjena v socialno odgovornost podjetja in so namenjena vsem interesnim skupinam, ne le lastnikom oz. investitorjem. Mislimo, da njihovo pojmovanje sicer ni najboljše, saj tako med računovodskimi kot neračunovodskimi verjetno tudi lahko najdemo take, ki so vsebinsko strateškega pomena Prostovoljna razkritja strateške narave so lahko (Meek et al. 1995, 9): a) splošne informacije o podjetju:

• kratka zgodovina podjetja • organizacijska struktura

b) strategija podjetja:

• poročilo o strategiji in ciljih – splošno • poročilo o strategiji in ciljih – finančni/računovodski vidik • poročilo o strategiji in ciljih – marketinški vidik • poročilo o strategiji in ciljih – socialni vidik • vpliv strategije na tekoče/sedanje rezultate • vpliv strategije na prihodnje rezultate

c) pridobitve (pripojitve) in odstranitve: • razlogi za pridobitve • razlogi za odstranitve/prodaje

č) raziskave in razvoj (R&D): • politika R&D na ravni podjetja • lokacija R&D aktivnosti • št. zaposlenih v oddelku za R&D

d) pričakovanja v prihodnosti:

• kakovostne napovedi prodaje • količinske napovedi prodaje • kakovostne napovedi dobička • količinske napovedi dobička • kakovostne napovedi denarnega toka • količinske napovedi denarnega toka • predpostavke napovedi (uresničljivost) • promet tekočega obdobja- kakovostno • promet tekočega obdobja - količinsko • knjiga naročil.

9

Prostovoljna razkritja neračunovodske narave so lahko predvsem (Meek et al. 1995, 10): a) informacije o direktorjih:

• starost direktorjev • usposobljenost (akademska, profesionalna) • komercialne (prodajne) izkušnje direktorjev • ostala ravnateljska znanja direktorjev

b) informacije o zaposlenih:

• geografska razpršenost zaposlenih • razporeditev zaposlenih po spolu • število zaposlenih za dve ali več let nazaj • identifikacija menedžerjev seniorjev in njihove funkcije • razlogi za spremembe števila zaposlenih • količina denarja namenjenega urjenju/izobraževanju • število zaposlenih, ki so se izobraževali/urili • podatek o nesrečah pri delu • stroški za vzpostavljeno varnost pri delu v podjetju • informacije o presežku zaposlenih – splošno • informacije o enakem možnem napredovanju • problemi s pridobivanjem ustreznega kadra.

c) socialna politika in informacije o dodani vrednosti:

• varnost izdelkov – splošno • program o okoljski zaščiti – količinsko • dobrodelne donacije- znesek • komunikacijski programi – splošno • dodana vrednost poročila • dodana vrednost podatkov.

Prostovoljna razkritja računovodske narave pa lahko vključujejo (Meek et al. 1995, 11): a) poročanje po odsekih:

• stroški, razčlenjeni geografsko (količinsko) • proizvodnja – geografsko (količinsko) • proizvodna linija (angl. line of business) – količinsko • analiza konkurentov – količinsko • analiza konkurentov – kakovostno • analiza tržnega deleža – količinsko • analiza tržnega deleža – kakovostno

b) finančni pregled:

• koeficient dobičkonosnosti • koeficient denarnega toka • koeficient likvidnosti • razkritje neotipljivih sredstev ( brez dobrega imena in blagovnih znamk)

10

• politika dividend • povzetek zgodovine finančnega stanja podjetja – za 6 ali več let nazaj • informacije o oglaševanju – kakovostno • stroški za oglaševanju – količinsko • vplivi inflacije na prihodnje operacije – kakovostno • vplivi inflacije na tekoče poslovanje – kakovostno • vplivi inflacije na tekoče poslovanje – količinsko • vplivi inflacije na premoženje (aktivo) – kakovostno • vplivi inflacije na premoženje (aktivo) – količinsko • vplivi obrestnih mer na tekoče poslovanje • vplivi obrestnih mer na prihodnje poslovanje

c) informacije o tujih valutah/tečajih: • vplivi fluktuacij tujih valut na tekoče rezultate – kakovostno • vplivi fluktuacij tujih valut na tekoče rezultate – količinsko • glavne obrestne mere za menjave • dolgoročni dolgovi • kratkoročni dolgovi

č) informacije o ceni na borzi: • kapitalizacija na koncu leta • trend kapitalizacije • velikost vrednosti delnic • tipi delničarjev.

Zgornji seznam razkritij je bil sestavljen na osnovi analize mednarodnih trendov in opazovanja standardne prakse poročanja, vanj pa so vključene prav tako pomembne raziskovalne študije Graya, Campbella in Shawa (1984) in Tonkinaa (1989). Sestavljen je iz 128 postavk, ki so bile potencialno prostovoljno razkrite v letnih poročilih v vzorcu izbranih multinacionalk iz Amerike, Velike Britanije in kontinentalne Evrope (Meek et al. 1995).

2.2 Dejavniki, ki vplivajo na prostovoljna razkritja V tuji literaturi je ogromno napisanega na temo, kateri so tisti dejavniki, ki vplivajo na prostovoljno razkrivanje. V večini raziskav pa gre za medsebojno prepletanje istih dejavnikov. Avtorji (Foster – 1986, Choi in Levich – 1990, Meek in Gray – 1989, Cooke –1991, Chow in Wong-Boren – 1987; povzeto po Meeku et al. 1995) namreč opisujejo bolj ali manj iste dejavnike. Pomembnost določenega dejavnika pa je odvisna tudi od vrste prostovoljnega razkritja (Meek et al. 1995). Za obrazložitev, kateri so tisti ključni dejavniki, ki vplivajo na to, kaj in koliko podjetja prostovoljno razkrivajo, so Meek, Roberts in Gray (1995) izvedli že omenjeno multinacionalno raziskavo, v kateri so proučevali, od česa je odvisno, da podjetje več ali manj prostovoljno razkriva. Raziskava je pokazala, da so ti dejavniki predvsem (Meek et al. 1995, 6 – 7):

11

• velikost podjetja, • država/regija, • pravna oblika/status podjetja in • panoga.

Med temi ima najmočnejši vpliv panoga, v manjšem obsegu pa tudi preostali dejavniki, vendar pa vsi sodijo med najpomembnejše dejavnike. Pomembnost dejavnikov niha tudi od vrste prostovoljnih razkritij (Meek et al. 1995, 7). Velikost podjetja je eden izmed najpogosteje raziskanih, proučevanih dejavnikov, ki vplivajo na prostovoljna razkritja. Velikost podjetja naj bi pomembno vplivala na to, da med podjetji obstajajo razlike v izbiri politike razkritij. Na žalost ni ravno najbolj jasno opredeljeno, kaj predstavlja velikost podjetja. Splošno velja načelo, da velika podjetja razkrivajo več informacij kot majhna. Večja podjetja imajo lahko nižje stroške dajanja/nastajanja/proizvajanja informacij ali pa nižje stroške izgube konkurenčnih prednosti, ki bi bile posledica prostovoljnega razkrivanja. Za večja podjetja je tudi značilno, da so bolj kompleksna in imajo širši obseg lastništva kot manjša. Agencijska teorija stroškov nakazuje, da imajo velika podjetja višje agencijske stroške; ta podjetja so tudi bolj občutljiva na politične stroške (Meek et al. 1995, 6). Vsi ti razlogi kažejo na to, da imajo velika podjetja v primerjavi z malimi dodatne vzpodbude za prostovoljno razkrivanje. Velikost je premosorazmerna s stopnjo prostovoljnih razkritij v vseh državah, ki so bile zajete v študiji. Meek, Roberts in Gray (1995) so analizirali, kako lahko nacionalne (regijske) karakteristike vplivajo na prostovoljno razkrivanje. V svoji raziskavi trdijo, da so prostovoljna razkritja lahko odvisna od obveznih razkritij glede na to, ali so prostovoljna razkritja obveznim dopolnilo ali substitut. Za boljše razumevanje navajamo primer razkritij o zaposlenih. Na tem področju je v evropskih državah zelo malo zahtevanih oz. obveznih razkritij. Evropska podjetja imajo tu možnost, da prostovoljno razkrivajo več. Na drugi strani pa so v ZDA obvezna razkritja zastavljena precej razširjeno, torej morajo ameriška podjetja na svetu največ razkrivati, kar pa ne pomeni, da imajo tudi najobsežnejša prostovoljna razkritja. Zahteve za poročanje po odsekih v Ameriki posledično dušijo inovacije razkritij pri ameriških multinacionalnih korporacijah (Meek et al. 1995, 6). Zaradi tega prostovoljna razkritja niso neodvisna od zahtev po razkrivanju. Raznolikost v nacionalnih in regionalnih zahtevah po razkrivanju se lahko manifestira tudi v raznolikosti v prostovoljnem razkrivanju. Politični stroški se lahko med državami zaradi različnih kulturnih in socialnih norm prav tako razlikujejo. Takšne razlike v političnih stroških povzročajo razlike med državami tudi v prostovoljnem razkrivanju, še posebno v razkrivanju neračunovodskih informacij in informacij na socialnem področju. Stroški izgube konkurenčnih prednosti in politični stroški med panogami močno variirajo. Tako so na primer zaradi narave proizvodov ter njihovega raziskovanja in razvoja kemijska in farmacevtska podjetja zelo občutljiva na razkritja svojim konkurentom in javnosti, bolj

12

kot podjetja v kakšni drugi panogi3. Pomembnost razkrivanja določene sestavine/področja lahko med panogami prav tako variira. Raziskave in razvoj so bolj pomembni za podjetja v visoko-tehnoloških panogah (Meek et al. 1995, 7).

Na razsežnost prostovoljnih razkritij podjetij vpliva tudi učinek finančnega vzvodja. Tako so agencijski stroški višji za podjetja, ki so bolj zadolžena (oz. imajo proporcionalno več dolgov v svoji kapitalski strukturi). Bolj zadolžena podjetja morajo za zdrav potencialni transfer med kreditodajalci, delničarji in menedžerji posledično več razkrivati. Torej se pričakuje, da prostovoljna razkritja naraščajo z zadolženostjo podjetja (Meek et al. 1995, 8). Podjetja, ki nastopajo na mednarodnem trgu, se soočajo z dodatnimi zahtevami za razkrivanje. Z večanjem obsega mednarodnih operacij se veča tudi možnost pridobitve tujih delničarjev. Zaradi tega lahko pričakovana raznolikost zahtevanih informacij rezultira tudi v višji stopnji prostovoljnih razkritij. Dobičkonosnost spodbuja prostovoljno razkrivanje podjetij. Dobro stoječa (dobičkonosna) podjetja imajo vzpodbude, da se razlikujejo od manj dobičkonosnih, tako da povečujejo kapital na najboljši možni način. Ena izmed možnosti je, da to storijo s prostovoljnim razkrivanjem informacij. Zaradi tega se pričakuje, da bodo bolj dobičkonosna podjetja razkrivala več prostovoljnih informacij (Meek et al. 1995, 9). Vsem navedenim dejavnikom bi po našem mnenju dodali enega izmed najpomembnejših, ki vpliva na vse naštete. To so konkurenčne prednosti oz. tržni položaj podjetja. Preden se bo podjetje odločilo razkrivati, mora nujno narediti swot analizo. To pomeni, da mora pretehtati, kje so prednosti in slabosti takšnega razkrivanja. Prepričani smo, da se kot nevarnost najpogosteje omenja izguba konkurenčnega položaja/prednosti. Tudi sami menedžerji podjetij posvečajo temu problemu vse večjo pozornost in skrb. Iz tega razloga se v tretjem poglavju poglobljeno ukvarjamo z vprašanjem o ohranjanju in povečanju ter izgubi konkurenčnih prednosti kot posledice prostovoljnih razkritij. S svojo politiko razkritij računovodskih podatkov (govorimo o dodatnih razkritjih in ne o zakonsko določenih) želijo podjetja doseči odziv finančnega trga in trga proizvodov, tako da poskušajo maksimizirati vrednost podjetja, na drugi strani pa zaščititi lastne informacije pred rivalskimi podjetji. Kot navaja Chang (2002), so Darrogh in Soughton (1990), Feltham in Xie (1992) ter Wagenhofer (1990) v svojih raziskavah pokazali, da odločitve podjetij o stopnji razkritja niso odvisne le od ocenitve finančnega trga in njegove vrednosti, ampak tudi od vstopa novih podjetij na trg in od tega, kako bodo ta ocenila poslovne skrivnosti že obstoječih ter od višine stroškov vstopa. Ramaswami (2001, 6) je iz različnih študij o prostovoljnih razkritjih povzel dejavnike, ki vplivajo na prostovoljna razkritja, in jih razdelil v naslednje 4 skupine: pritisk trga, pritisk s strani vlade in regulativnih organov, stroški razkritij (vključno z oportunitetnimi stroški) in prednosti razkritij. Prednosti vključujejo nižje stroške kapitala, višjo ceno delnice ter pomembnost komunikacije in pridobivanja znanja iz razkritij. Stroški razkritja vključujejo 3 V 3. poglavju so podrobneje predstavljena podjetja v tej panogi in vpliv konkurenčnosti na trgu na prostovoljno razkrivanje.

13

informacijo o proizvodnji, izgubo konkurenčne prednosti, prevzem ali združitev in zmanjšanje moči zaradi gospodarskih združenj in vlad. Njihov okvir eksplicitno ne določa globine razkritja (oz. koliko se razkriva), o tem se podjetje po lastni presoji odloči samo. Empirična študija Changa (2002) pa je pokazala, da velikost podjetja, uvrstitev na trg vrednostnih papirjev, panoga, spremljanja s strani finančnih analitikov in pogajalske moči podjetja v odnosu do regulativnih organov vplivajo na to, kaj in koliko razkrivati. Po našem mnenju je eden najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na prostovoljno razkrivanje, velikost podjetja, saj imajo velika podjetja večje interese za izboljšanje svojega imidža in so tudi bolj občutljiva na politične stroške. Na koncu naj povzamemo vse naštete dejavnike, ki lahko vplivajo na prostovoljno razkrivanje. Ti so: velikost podjetja, nacionalne karakteristike, pravna oblika podjetja, panoga, učinek finančnega vzvodja, obseg mednarodnih operacij, dobičkonosnost, konkurenčnost trga, pritisk trga, pritisk s strani vlade in regulativnih organov, stroški razkritij in prednosti razkritij.

2.3 Komunikacijski kanali prostovoljnih razkritij Komunikacijski kanali pomenijo poti, s katerimi vzpostavljamo zvezo podjetja z javnostjo. Možni so sledeči kanali (Ramaswami 2001, 49):

• časopisne objave, • radio, • spletne strani, • tiskani promocijski material, • konferenčni klici, • individualni sestanki, • letno poročilo, • kvartalni časopisi za investitorje, • socialna in okoljska poročila.

V primerjavi z letnimi poročili so razkritja v časopisih manj regulirana in hkrati dovoljujejo večji manevrski prostor menedžmentu, da daje pomanjkljive informacije, za katere ni nujno, da so uvrščene v računovodsko poročilo. Primeri takšnih razkritij vključujejo informacije o korporativnih strategijah, tehnologijah, proizvodih, kupcih in operacijah. Ni namreč možno uporabiti splošnih računovodskih in revizijskih standardov pri poročanju o teh postavkah (Ramaswami 2001, 50). Izsledki raziskave, ki jo je izvedel Ramaswami (2001) na vzorcu 156 podjetij iz ZDA, kažejo, da korporacijski menedžerji, finančni analitiki in portfolio menedžerji rangirajo časopise kot drugi najpomembnejši komunikacijski medij takoj za individualnimi sestanki. Letna poročila zasedajo tretje mesto, sledijo predstavitve menedžmenta in telekonference. Časopisi so drugi najpomembnejši medij za delničarje (letna poročila pri slednjih zasedajo prvo mesto), tretji najpomembnejši za analitike (prezentacije in letna poročila zasedajo pri njih prvo in drugo najpomembnejše mesto) ter drugi najpomembnejši medij za

14

kreditodajalce, zaposlene, regulatorje in zakonodajalce, za katere so letna poročila najpomembnejši vir informacij (Ramaswami 2001, 50 – 51). Letna poročila delniških družb prikazujejo prerez stanja ob koncu poslovnega leta. V praksi in zakonodaji se je oblikovalo več dodatnih pravil o objavljanju informacij med samim poslovnim letom, da bi bili delničarji in investitorji pravočasno obveščeni glede poslovanja posameznih družb. Kot vse bolj relevanten vir informacij pa velja v zadnjih letih upoštevati tudi objavo informacij prek spletnih strani družb in spletnih strani drugih institucij trga kapitala (Jerič 2004). Pomemben vir informacij so tudi dnevni časopisi. Javne družbe redno objavljajo povzetke letnih, polletnih ali četrtletnih poročil. V skladu z zakonodajo objavljajo tudi druge pomembne in cenovno občutljive informacije. Vendar pa je treba omeniti razmeroma visoko ceno objav v dnevnih časopisih in morda je prav to osnovni razlog za vse pomembnejšo vlogo spletnih strani družb (Jerič 2004). Informacije, ki jih najdemo npr. v letnih poročilih in na spletnih straneh družb, se med seboj vsebinsko razlikujejo. Osnovni namen letnih poročil je prikaz poslovnih rezultatov družb, vplivov poslovnega okolja na njihovo poslovanje ter vse pogosteje tudi prikaz sistema upravljanja družb. Na drugi strani so spletne strani družb posvečene bolj prikazu dnevnega "dogajanja" v družbi in prikazu različnih organizacijskih struktur. Tako je mogoče na spletnih straneh pogosto najti prikaz poslovno organizacijskih struktur, medsebojnih odnosov med organi družb, sistemov obvladovanj tveganj in odnos do tretjih (Jerič 2004). Vsako izmed komunikacijskih orodij ima svoje posebnosti v primerjavi z drugimi. Izmed teh medijev je v teoriji še najmanj raziskan časopisni medij, ki se zadnja leta šele postopno pojavlja kot vse bolj pomemben medij za prostovoljna razkritja podjetij. V diplomski nalogi se bomo omejili na prostovoljna razkritja v letnih poročilih predvsem zato, ker so informacije iz letnih poročil najbolj verodostojne in z vidika delničarjev, kreditodajalcev, zaposlenih in zakonodajalcev najpomembnejši komunikacijski medij.

2.4 Družbeno poročanje kot iniciativa za prostovoljno razkrivanje Družbeno poročanje4, ki se nanaša na družbene in okoljske učinke ekonomskih delovanj, je proces komuniciranja gospodarskih družb s posameznimi interesnimi skupinami znotraj gospodarske družbe in tudi s širšo javnostjo. Kot tako zahteva razširitev odgovornosti, ki temelji na predpostavki, da odgovornost gospodarskih družb ni zagotavljanje dobička njenim delničarjem, temveč širša odgovornost do družbe (Gray et al. 1996, 3).

4 Angl. »social reporting, social responsibility accounting, corporate social disclosure, social accountability disclosure, social audit, ethical statements, values report, social statement". Nekateri imenujejo sistem družbenega poročanja "3E", saj naj bi ta sistem vključeval poročanje o ekonomskem, okoljskem in etičnem vidiku gospodarske družbe (economy, environment, ethics) ali "3P" kot sestav ljudi, okolja in dobička (people, planet, profit).

15

Podjetje mora poročati različnim interesnim skupinam, ki jih poslovanje podjetja zadeva ekonomsko ali kako drugače. To so zaposleni, dobavitelji, porabniki in lokalna skupnost, ki jih zanimata sodelovanje podjetja pri družbenih projektih in njegovo ravnanje z okoljem. Družbeno poročanje vidimo kot priložnost v tem pogledu, da lahko podjetja s pomočjo prostovoljnega razkrivanja poročajo npr. o odnosu do zaposlenih in ravnanju z okoljem in se tako izognejo družbenim oziroma političnim stroškom, ki ne nazadnje zmanjšujejo vrednost premoženja lastnikov. Ti so lahko npr. družbene sankcije, kot so bojkot izdelkov, stavke zaposlenih, protest različnih gibanj in poostritev zakonodaje. Nekatera podjetja so posebej izpostavljena verjetnosti, da bodo pretrpela politične stroške ob slabem okoljskem ali družbenem ravnanju. Na raven razkritih informacij o ravnanju z okoljem vplivata velikost podjetja in njegova dejavnost, ki določata izpostavljenost (vidnost) podjetja v javnosti in s tem verjetnost regulacije okoljske politike ali odzive družbe na poslovanje podjetja (Slapničar 2005). Pri družbenem poročanju se postavlja vprašanje, kako poročati, da bo imelo podjetje od tega čim večje koristi. Prostovoljna razkritja so lahko orodje za spreminjanje zaznav javnosti ali odvračanje pozornosti od problemov s poudarjanjem dosežkov na drugih družbeno pomembnih področjih. Še en spodbujevalni dejavnik poročanja o družbeno odgovornem vedenju je pojav družbeno odgovornega investiranja. Družbeno odgovorni skladi vlagajo premoženje v podjetja, ki delujejo v skladu z zahtevanimi družbenimi in okoljskimi merili. Podjetja želijo izboljšati svoj finančni profil z vključitvijo v nove indekse, kot sta denimo Dow Jones Sustainability Group indeks ali FTSE4Good indeks (Slapničar 2005). Ker poročanje o družbeni odgovornosti in družbeno odgovorno ravnanje povzročata stroške podjetju, si ta prizadevajo, da bi te stroške povrnili z donosom. Cilj družbenega poročanja je minimizirati negativne družbene vplive delovanja podjetja, izboljšati ugled in ugotavljati donose naložb v družbeno odgovorne aktivnosti (Slapničar 2005).

2.5 Sklep Prostovoljna razkritja so razkritja, ki so zunaj računovodskih izkazov in ki jih ne zahtevajo računovodski standardi, zakoni ali pravila borze vrednostnih papirjev in drugi predpisi. Torej so sestavljena na prostovoljni bazi. Avtorji so razdelili prostovoljna razkritja na tri vrste, in sicer so lahko računovodske, neračunovodske ali strateške narave. V okviru vsake vrste pa je možnih veliko področij, kjer se lahko dodatno razkriva. Prelet nekaterih poročil slovenskih podjetij kaže, da ostaja marsikatero področje nerazkrito. Podjetje lahko uporablja vrsto medijev, s katerimi lahko vzpostavi komunikacijo z javnostjo. Prostovoljna razkritja so zelo zastopana v tiskanih medijih, pa tudi v letnih poročilih podjetij ter drugod. Mediji se med seboj razlikujejo po verodostojnosti, to pa pomeni, da dajejo uporabniki informacij posameznemu viru različno težo.

16

V zaključku lahko povzamemo, kakšen je namen prostovoljnih razkritij. Ta namreč pridobivajo na pomenu predvsem zaradi prizadevanj podjetij, da se na trgu uveljavijo, oziroma da zadovoljijo uporabnike letnega poročila. Zato je pomembno, da podjetje dobro pozna svoje interesne skupine. Najbolj značilni so zaposleni, lastniki/delničarji, kupci, dobavitelji, konkurenti, prodajalci, posojilodajalci (Jaklič 2002, 273).

17

3 PRILOŽNOSTI IN NEVARNOSTI PROSTOVOLJNIH RAZKRITIJ V LETNIH POROČILIH PODJETIJ

3.1 Priložnosti prostovoljnih razkritij v letnih poročilih podjetij Družbe se odločajo za prostovoljna razkritja informacij v letnih poročilih, ker od tega pričakujejo koristi. Po Horvatovi (2004, 28) obstajajo za podjetja, ki razkrivajo več informacij, sledeče prednosti oziroma priložnosti:

• večja likvidnost finančnih trgov, • manjša verjetnost, da bi podjetje ali fizična oseba kot uporabnik računovodskih

izkazov drugih podjetij nepravilno razpršila svoja finančna sredstva, • manjša verjetnost, da bi se uporabniki na podlagi razkritij nepravilno odločali, • tekmovalna prednost5 na podlagi razkritij informacij drugih podjetij, • tekmovalna prednost na podlagi lastnih razkritij, • pogajalska prednost na podlagi razkritij informacij kupcev in dobaviteljev.

Poleg navedenih koristi pa želijo podjetja s prostovoljnimi razkritji predvsem izboljšati oziroma zgraditi svoj ugled skupinam, ki se zanje zanimajo. Podjetje uporabi poročilo predvsem kot orodje za sporočanje tistih informacij, za katere želi, da jih prejmejo posamezne skupine uporabnikov, saj od tega pričakuje določene koristi. Zavedati pa se moramo, da prostovoljno razkrivanje prinaša s sabo tudi stroške. Zato slovenski računovodski standard 30.14 pravi, da je potrebno upoštevati razmerja med stroški oblikovanja posamezne računovodske informacije in njenimi koristmi. Računovodsko informiranje naj bo gospodarno, to se pravi, da so koristi od njega večje kot stroški. Do problema prihaja, ker je skoraj nemogoče natančno izmeriti koristi, ki so posledica izboljšanih razkritij, in jih primerjati s stroški informacij, ki bi morale biti za tekmece poslovna skrivnost. Poleg tega so stroški in koristi zelo razpršeni, na uporabnike pa učinkujejo različno in z različnimi stopnjami. Pomembno je, da se v podjetju vzdržuje pomembnost informacij in da se meje obveznega poročanja nenadzorovano ne širijo in s tem povzročimo nepotrebne stroške (Horvat 2003, 62). Informacije morajo biti uporabne in zanesljive. Uporabnost omogoči, da se uporabniki pravilno odločajo in s tem prinašajo koristi celotnemu gospodarstvu (makro učinek). Če podjetje razkriva več informacij, to poveča prednosti za uporabnike, saj je tako manjša verjetnost, da bi napačno razpršili finančna sredstva. Prek razpoložljivih informacij naložbeniki iščejo in podpirajo bolj produktivna podjetja, ki z dodatnimi sredstvi rastejo ter tako pospešujejo tudi rast in tekmovalnost gospodarstva. Slabe naložbe pa zavirajo rast in tekmovalnost gospodarstva. Druga prednost večjega obsega razkrivanja informacij za naložbenike je večja likvidnost kapitalskih trgov, saj likvidnejši trg omogoča hitrejšo prerazporeditev finančnih sredstev (Horvat 2004, 27 – 28).

5 Tekmovalna prednost je značilnost, ki podjetju omogoča, da posluje boljše od tekmecev.

18

Veliko podjetij prostovoljno razkriva obsežno količino informacij o poslovanju, ki so se pokazale kot uporabne pri komuniciranju z vlagatelji in drugimi interesnimi skupinami (angl. stakeholders). Velja torej, da mora imeti podjetje, ki razkriva, vzpodbude oziroma koristi. Te pa morajo, kar priporoča tudi slovenski računovodski standard 30.14, presegati stroške razkrivanja informacij. Poleg navedenih prednosti pa obstaja v tuji literaturi ena izmed najbolj pogosto omenjenih prednosti razkrivanja (ta je bila tudi dokazana s številnimi študijami) to, da prostovoljna razkritja reducirajo informacijsko asimetrijo s pomočjo zmanjšanja škodljive izbire. Koristi dodatnih razkritij se lahko kažejo v nižjih stroških kapitala, višji likvidnosti delnic in nižjih transakcijskih stroških6 (Merton 1987; Diamond in Verrecchia 1983). Koristi morajo presegati stroške razkrivanja, saj le tako predstavljajo osnovo za prostovoljno razkrivanje (Ramaswami 2001). Welker (1995) je raziskoval odnos med politiko razkrivanja v podjetju in informacijsko asimetrijo. Prišel je do zaključka, da je informacijska asimetrija v obratnosorazmernem odnosu s stopnjo razkrivanja, zato lahko večje razkrivanje zmanjša negotovost in transakcijske stroške. Torej, več ko bomo razkrivali (tukaj je pomembno tudi, kaj bomo razkrivali), manjša bo informacijska asimetrija med insiderji (menedžerji) in outsiderji (investitorji, zaposlenimi, kreditodajalci …).

3.1.1 Vzpodbude za prostovoljno razkrivanje podjetij Menedžerji podjetij imajo dostop do notranjih informacij o prihodnjih obetih (pričakovanjih), imajo pa tudi strokovno znanje o upravljanju aktivnosti firme; rezultat obojega je visoka stopnja razumevanja realnosti podjetja v primerjavi z vlagatelji in drugimi zunanjimi uporabniki informacij podjetja. Menedžerji imajo pooblastilo, da lahko razkrijejo več, kot je obvezni minimum (Ramaswami 2001, 2). Ekonomska teorija sugerira, da bodo posedovalci superiornih informacij sporočili, kar vedo, ali pa te informacije razkrili neposredno skozi dejanja, vendar le v primeru, če obstaja za to ekonomska vzpodbuda. Torej mora imeti podjetje, ki je ali se bo odločilo dodatno razkrivati, za to vzpodbudo oziroma korist od razkritja (Ramaswami 2001, 3). Potreba za doseganje kapitalskega trga je pogosto glavni razlog za prostovoljno razkrivanje finančnih informacij. Podjetja, ki jim raste kapital, pogosteje dodatno razkrivajo informacije, ki niso dosegljive v računovodskih izkazih. Prostovoljna razkritja so koristna za izmenjavanje informacij predvsem zaradi skrbi za povečanje vrednosti podjetja, in to še zlasti v tistih panogah, kjer se soočajo z informacijskimi problemi (podjetja v storitveni dejavnosti imajo druge gonilnike vrednosti podjetja kot podjetja v proizvodni dejavnosti), zaradi tako imenovanega »one-size-fits-all« pristopa v računovodski regulaciji. Prostovoljna razkritja so eden izmed mehanizmov, ki ublažijo škodljivo izbiro z 6 Transakcijski stroški vključujejo naslednje stroške: stroške iskanja in pridobivanja informacij, stroške pogajanja in sprejemanja odločitev, stroške motiviranja in uveljavljanja dogovorjenih relacij, stroške nadziranja in ocenjevanja kakovosti izvedbe ter stroške koordiniranja ustreznih poslovnih aktivnosti (povzeto po Reberniku in Pušniku 2005).

19

zmanjšanjem informacijske asimetrije tako med menedžerji in vlagatelji kot med institucionalnimi (velikimi) in individualnimi (malimi) vlagatelji. Potencialne ugodnosti prostovoljnih razkritij vključujejo manjše stroške kapitala, višjo likvidnost delnic podjetja in nižje transakcijske stroške (Ramaswami 2001, 10). Vzpodbude za dodatno razkrivanje

• Informacijska asimetrija preprečuje neučinkovito alokacijo virov in narašča, ko trgi ne agregirajo popolnoma privatnih informacij – to lahko posledično vodi v višje transakcijske stroške, nižjo likvidnost ter napačno oceno cene delnic. Računovodska razkritja imajo funkcijo širjenja informacij manj informiranim strankam. Obstaja povezava med velikostjo podjetja in stopnjo informacijske asimetrije. Informacija naj bi bila vpeta v ceno delnice hitreje pri velikih podjetij kot pri malih, zato so vzpodbude za dodatno razkrivanje večje pri večjih podjetjih. Prav tako pa obstaja povezava med lastništvom in informacijsko asimetrijo. Podjetja z višjim procentom institucionalnih (velikih) lastnikov več razkrivajo. Tudi tekoči dobički bolje izražajo prihodnje dobičke, ko je odstotek institucionalnih lastnikov večji (Ramaswami 2001, 15).

• Politični stroški lahko prav tako pojasnijo odločitve podjetij o razkrivanju. Podjetja

uporabljajo številna sredstva (med drugim tudi dodatno razkrivanje), s katerimi se želijo izogniti pozornosti zunanjih udeležencev, kot so vlada, regulativni organi, dobavitelji in sindikati. Podjetja, ki so na trgu politično izpostavljena, bodo dodatno razkrivala, da bi ublažila potencialne politične stroške. Menedžerji se lahko soočijo s tožbo zaradi pomanjkljivega razkrivanja določene informacije. To pa zagotovo vpliva na ugled menedžerjev in podjetja. Menedžerji zatorej dodatno razkrivajo, da bi se izognili morebitnim sporom in stroškom zaradi izgube ugleda. To je zelo pomembno, saj družbeniki ne marajo neželenih sprememb cen delnic kot rezultat zadržanja določene informacije s strani podjetja (Gatsi and Debrah 2005, 18).

• Agencijski stroški naraščajo, ko imata principal in agent konfliktne interese.

Principal (npr. delničar) lahko uporabi različna sredstva, s katerimi kontrolira agente (menedžerje). Med ostalimi igrajo pomembno vlogo tudi prostovoljna razkrivanja. Podjetja lahko zmanjšujejo agencijske stroške tudi z revizijo. Agencijski stroški se večajo z naraščanjem dolgov. Če ima npr. podjetje velik delež dolžniškega kapitala, bodo posledično tudi agencijski stroški višji in bo zatorej moralo več razkrivati (Ramaswami 2001, 16).

V nadaljevanju bomo namenili pozornost prostovoljnemu razkrivanju na nekaterih področjih in se usmerili predvsem v vpliv takšnega razkrivanja na podjetje – bodisi kot priložnost bodisi kot nevarnost.

20

3.1.2 Vpliv prostovoljnih razkritij podjetij na stroške njihovega kapitala Empirična raziskava Kotharija in Shorta (2003)7 je testirala vpliv prostovoljnih razkritij na ceno delniškega kapitala. Prišla sta do zaključka: če se razkrivajo informacije, ki so za podjetja koristne in ugodne (pripomorejo h kredibilnosti menedžerjev in zmanjšanju negotovosti glede produktov podjetja in trgov…), lahko opazimo zmanjšanje stroškov kapitala in nestanovitnosti donosov. V nasprotju se z razkritjem neugodnih informacij stroški kapitala in nestanovitnost donosov povečujejo (Kothari and Short 2003, 2). Kot smo že omenili, zahteve po računovodskem poročanju rastejo zaradi informacijske asimetrije in agencijskih konfliktov med menedžerji in zunanjimi investitorji. Razkritja v letnih poročilih gospodarskih družb, finančnih časopisih ter poročilih finančnih analitikov refleksirajo informacije, ki vplivajo na ceno delnice. Zato razkritja zmanjšujejo informacijsko asimetrijo med menedžerji in investitorji. Torej, če so interesne skupine podjetja dobro informirane, je prisotna nizka informacijska asimetrija, ki rezultira zaželjene posledice. To vključuje učinkovito alokacijo resursov v ekonomiji, razvoj kapitalskega trga, likvidnost trgov in zmanjšanje stroškov kapitala (Kothari and Short 2003, 3). Kothari in Short (2003, 4 – 5) sta z empirično raziskavo testirala tudi vpliv razkritij pozitivnih in negativnih informacij po posameznem viru prostovoljnih razkritij8 na stroške delniškega kapitala. V raziskavi sta ugotovila, da daje trg različno težo posameznemu viru in tudi temu primerno kredibilnost. Najprej sta testirala vpliv razkritij pozitivnih in negativnih informacij v letnih poročilih podjetij, še posebno s področja analize poslovanja9 (angl. MD&A), kjer menedžerji zagotavljajo informacije investitorjem, da bi le-ti bolje spoznali pravo ekonomsko sliko poslovanja podjetja. Pri tem sta ugotovila, da trg dvomi o moči pozitivnih izjav podjetij, zato tudi pozitivne novice s strani podjetij ne vplivajo pomembno na stroške kapitala. V primeru, da menedžment razkriva negativne informacije, se trg odzove in stroški kapitala se povečajo. Rezultati preiskave kažejo na to, da so negativne novice s strani podjetja v letnih poročilih zelo pomembne (imajo pomemben vpliv) za trg, medtem ko so pozitivne novice skoraj brez veljave, še posebej, če imajo podjetja vzpodbude za razkrivanje neresničnih dejstev. Za razliko od razkritij v letnih poročilih pa finančni analitiki tako z dobrimi kot slabimi novicami ne morejo pomembno vplivati na stroške kapitala, torej na trg, saj razkritja v poročilih finančnih analitikov nimajo verodostojnosti in imajo zanemarljiv vpliv na stroške kapitala v primerjavi z razkritji v letnih poročilih. Kothari in Short (2003) sta z raziskavo testirala tudi vpliv prostovoljnih razkritij pozitivnih in negativnih informacij iz finančnih časnikov. Izkazalo se je, da tako pozitivna kot negativna tovrstna razkritja pomembno vplivajo na stroške kapitala in nestanovitnost

7 Ugotovitve so temeljile na zelo veliki, ustrezni časovni bazi razkritij, ki je bila objavljena na štirih elektronsko dosegljivih informacijskih virih. V raziskavo so vključena vsa razkritja podjetij v letnih poročilih (1990 – 2000), v poročilih finančnih analitikov in v časopisnih člankih iz 400 virov. V vzorec je bilo vključenih 887 podjetij iz 4 panog (tehnologija, telekomunikacije, farmacija in finance). 8 Vir prostovoljnih razkritij predstavljajo: letna poročila podjetij, finančni časopisi ter poročila finančnih analitikov. 9 V slovenskih letnih poročilih najdemo to področje v poslovnem delu letnega poročila.

21

donosov. Ta ugotovitev kaže na to, da je kredibilnost razkritij iz finančnih časnikov večja kot kredibilnost razkritij, ki jih posredujejo podjetja v letnih poročilih in finančni analitiki v svojih poročilih (Kothari and Short 2003). Če povzamemo izsledke omenjene raziskave (Kothari and Short 2003), lahko zaključimo, da razkritja v letnih poročilih podjetij nimajo pomembnega vpliva na stroške delniškega kapitala (še posebej v primeru razkrivanja dobrih novic) oziroma da temu viru trg v primerjavi z drugimi (npr. objave v finančnih časopisih) ne daje tolikšne kredibilnosti. Druge študije pa so pokazale pomemben vpliv prostovoljnih razkritij iz letnih poročil na stroške kapitala. Tako so Francis, Khurana in Pereira (2005) v empirični raziskavi potrdili hipotezi, da obstaja pozitivna povezava med zunanjim financiranjem in stopnjo prostovoljnega razkrivanja ter negativna povezava med stroškom kapitala in stopnjo prostovoljnega razkrivanja. Kljub prednosti prostovoljnega razkrivanja pa obstaja določena optimalna stopnja razkritij. Optimalna stopnja razkrivanja vključuje izbiro (»trade off«) med prednostmi nižjih stroškov zunanjega financiranja in stroški razkritij informacij. Stroški zunanjega financiranja so še posebej pomembni za podjetja z omejenim denarnim tokom v primerjavi z investicijskimi priložnostmi. Za ta podjetja lahko povzroči nezmožnost doseganja nižjih stroškov zunanjega financiranja, tako da se morajo odreči potencialnim dobičkonosnim projektom. Zato obstoječa teorija predvideva, da so podjetja, ki so odvisna od zunanjega financiranja (tako lastniškega kot dolžniškega), pripravljena prostovoljno razkrivati več (Francis et al. 2005, 1130). Omenjeni avtorji so v svoji raziskavi ugotovili, da je podjetje, ki je odvisno od zunanjega financiranja, bolj nagnjeno k razširjenemu razkrivanju. S pomočjo matematičnega modela pa so tudi dognali, da imajo podjetja z višjo stopnjo razkrivanja posledično manjše stroške tako lastniških kot dolžniških virov financiranja (Francis et al. 2005, 1135).

3.1.3 Vpliv prostovoljnih razkritij podjetij na stroške izposojanja pri bankah Korporacije se med seboj zelo razlikujejo v strategijah razkritij. Na eni strani imamo podjetja, ki periodično natančno oskrbujejo investicijsko javnost z natančnimi napotki zato, da se izognejo nepričakovanim presenečenjem. Na drugi strani pa imamo podjetja, ki nasprotujejo razkritjem in so v ekstremnih primerih soočena s tožbami kot posledico nerazkritja (Bajaj et al. 2000, 2). Raziskava Bajaja, Mazumdarja in Sarina (2000, 3 – 6) kaže, da je bilo v Ameriki med 1991 in 1999 vloženih 328 tožb proti korporacijam, ki so pomanjkljivo razkrivale. Zato je SEC 25. oktobra izdala Uredbo o poštenih razkritjih, da bi dosegla poštenost razkritja, oziroma zagotovila selektivno razkrivanje javnih družb ter postavila posamezne investitorje v enakopraven informacijski položaj s finančnimi menedžerji. V raziskavi, ki je zajemala

22

vzorec 3404 podjetij, so ocenjevali koristi razkritij10. Natančneje, ugotavljali so, če lahko politika izčrpnega, pravočasnega razkrivanja zniža obrestno mero, ki jo podjetje plačuje za dolgove. Raziskava možne povezave med kakovostjo razkrivanja in stroški zadolževanja je pomembna, ker je financiranje z zadolževanjem največji in najpomembnejši vir zunanjega financiranja za večino nefinančnih podjetij v ZDA, saj je zadolževanje s pomočjo finančnih institucij (npr. banke) obsegalo med 61 in 76 % vsega zadolževanja (odvisno od velikosti podjetja). Raziskava je pokazala, da podjetja plačajo v povprečju nižje obresti, če je kakovost razkrivanja izmerjena višje. Podjetje, ki dosega najvišjo raven razkrivanja v izbranem vzorcu, uživa obrestno mero, ki je za okoli 0,5% nižja od tiste, ki jo dosegajo podjetja, ocenjena z najnižjo ravnijo razkrivanja. Torej, če ima podjetje z najvišjo ocenitvijo kakovosti razkrivanja v izbranem vzorcu dolgov 400 mio $, bo prihranilo za 2 mio $, kar se pripisuje izboljšanim (dodatnim) razkritjem in sugerira na to, da so prednosti izboljšanih razkritij zelo pomembne. Omenjena študija Bajaja, Mazumdarja in Sarina (2000) dokazuje, da obstaja statistično zelo pomembna negativna zveza med analitično izmerjeno kakovostjo razkritij podjetja in obrestno mero dolgov. Ta rezultat je še posebej zanimiv, ker sodobna bančna teorija domneva, da banke posedujejo superiorne nadzorovalne veščine in se zato vedejo kot pooblaščeni nadzorovalci nad svojimi depozitorji. V tej študiji ugotavljajo, da se banke kljub svojim prednostim nadzora nad izposojevalci ne morejo vedno zanesti na razkritja, to pa se posledično odraža v ceni posojila. To kaže na to, da banke ne morejo zatreti vse informacijske asimetrije, ki obstaja med njimi in posojilojemalci. Zato banke vrednotijo kakovost razkrivanja podjetij in jo vključijo v svoje tveganje. Podjetja, ki so ugodno rangirana na osnovi kvalitete in kvantitete razkrivanja, »uživajo« nižjo obrestno mero posojila (Bajaj et al. 2000, 3). Na koncu naj poudarimo, da je politika razkrivanja v podjetju zelo pomembna tudi z vidika zasebnih posojilodajalcev (upnikov). Četudi lahko ti upniki zbirajo pomembne informacije neposredno od posojilojemalcev, to ne izključuje v popolnosti informacijske asimetrije med tema dvema stranema. Asimetrično informirani posojilodajalci so lahko zaskrbljeni zaradi dveh možnosti: (i) podjetje lahko zadrži informacijo in s tem poveča tveganost nepovrnitve dolga in (ii) podjetje ni resnično razkrilo zahtevane informacije (Mazumdar et al. 2000, 8). Zato je manjša verjetnost, da podjetja, ki dosledno, pravočasno, natančno in jasno razkrivajo, ne razkrivajo neugodnih informacij ali dajejo napačne informacije. Tudi rezultati omenjene raziskave (Bajaj et al. 2000) so potrdili, da so ta podjetja soočena z nižjimi stroški sposojanja. Torej je potrebno s strani menedžerjev ovrednotiti stroške in prednosti razkritij, da lahko sprejmejo optimalno politiko razkrivanja.

10 Podatki o razkritjih so bili zbrani iz letnih poročil (1987 – 92) komiteja finančnih analitikov (angl.Report of the Financial Analysts Federation Corporate Information Committee). V teh poročilih so analitiki prišli do podatkov s pomočjo preučitve letnih in kvartalnih poročil, izjav podjetij ter objav v tiskanih medijih. (Povzeto po S.C. Mazumdarju, A. Sarinu and P. Sengupta 2000)

23

3.2 Nevarnosti prostovoljnega razkrivanja v letnih poročilih podjetij Številni raziskovalci so razpravljali o vprašanju, ali lahko podjetja zadržijo zasebno informacijo, če obstajajo pomembni stroški razkritja take informacije. Takšni stroški vključujejo neposredne stroške pripravljanja in širjenja informacij ter ostale stroške, povezane z razkritjem informacij, kot so škodljive akcije konkurentov, vstop novih podjetij v panogo in politični stroški, ki naraščajo zaradi potencialne grožnje regulacije in nezaupanja. Verrecchia (1983) je dokazal, da bodo podjetja v primeru, ko obstajajo kakršnikoli stroški razkrivanja, razkrila vse informacije. Vzpodbude za popolno razkritje so večje ob domnevi, da vlagatelji vedo, kdaj podjetja zadržujejo zasebne informacije. Nerazkritje v takšnih okoliščinah povzroči, da investitorji zaključijo, da imajo podjetja gotovo slabe novice, to pa ima posledično negativen vpliv na ceno delnice. Podjetja, ki se zavedajo tega problema, bodo raje razkrila vse informacije.

3.2.1 Stroški (prostovoljnega) razkrivanja Zgodnji analitični modeli (Akerlof 1970; Spence 1973; Grossman 1981; Milgrom 1981; povzeto po Ramaswamiju 2001) nakazujejo, da bodo podjetja prostovoljno razkrivala vse pomembne informacije, da ne bi vlagatelji/investitorji domnevali, da jih ne razkrivajo zato, ker imajo najslabšo možno informacijo. Ti modeli povzemajo dejstvo, da razkritja stanejo (Ramaswami 2001, 5). Verrecchia (1983) je odkril, da obstaja prag, pri katerem začnejo stroški razkrivanja naraščati. Trdi namreč, da lahko podjetja v panogi, kjer vlada huda konkurenca, smatrajo kakršnakoli razkritja za javnost kot potencialno škodo zaradi konkurentov. Za podjetja, ki delujejo v manj ostri konkurenci, pa meni, da lahko razkrivajo, saj ne občutijo stroškov, ki so posledica javne objave informacij. Razlaga je takšna: če stroški obstajajo in informacija ni objavljena, potem so investitorji negotovi in ne vedo, če zadržana informacija odseva slabe novice ali dobre, a ne tako dobre, da bi zagotovili nastanek »proprietary« stroškov. Če so posredi ti stroški, investitorji ne bodo mogli prepoznati nerazkritje neke informacije kot nedvoumno slabe novice. Večja, kot je prisotnost takega stroška, povezanega z razkritjem informacije, manj bodo investitorji reagirali na zadrževanje (nerazkrivanje) informacij. Verrecchiajeva analiza dokazuje, da konkurenca na trgu lahko destimulativno vpliva na prostovoljno razkrivanje, še posebno razkrivanje slabih novic (Ramaswami 2001, 28). V podjetju lahko nastanejo sledeči stroški prostovoljnega razkrivanja:

• razvijanje in širjenje informacij (stroški zbiranja, pripravljanja in razdeljevanja informacij ter stroški revidiranja računovodskih informacij v podjetjih, ki so k temu zavezana),

• tožb in pravd, povezanih z razkritji informacij (stroški zavajajočih, lažnih informacij),

• izguba tekmovalnih prednosti zaradi razkrivanja informacij (Horvat 2004, 28).

24

3.3 Priložnosti in nevarnosti različnih vrst prostovoljnih razkritij V nadaljevanju se bomo posvetili različnim vrstam razkritij. Vrsto posameznega razkritja smo izbrali po kriteriju pomembnosti in po intenziteti pisanja v literaturi, ki je prav tako povezana s pomembnostjo posamezne vrste razkritja.

3.3.1 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o intelektualnih neotipljivkah Intelektualne neotipljivke členimo na neotipljivke v ljudeh, oziroma iz človeškega kapitala11 (angl. human capital), neotipljivke v notranjih strukturah (angl. structural capital) in neotipljivke v povezavah (angl. customer capital). Pod pojmom »človeški kapital« razumemo vrednost ljudi v organizaciji in koristi, ki izhajajo iz njihovih veščin in znanja. Zaposleni pomenijo dodano vrednost podjetju, niso last podjetja in zato niso sredstvo v strogem pomenu besede. Neotipljivke v notranjih strukturah predstavljajo strukture in procedure znotraj organizacije, ki jih uporabimo za to, da damo zaposlene ter njihovo znanje in veščine v tek. Neotipljivke v povezavah pa vključujejo znanje o marketinških kanalih in vrednost odnosov s strankami. Ni dvoma o tem, da te sestavine ne generirajo vrednosti, vendar pa jih ne moremo obravnavati kot opredmetena sredstva. Podjetja niso obvezana razkrivati sestavin intelektualnih neotipljivk (angl. intellectual capital). Dodatna razkritja pa motivirajo, saj so pričakovana s strani podjetja koristi, ki jih prinašajo razkritja o intelektualnih neotipljivkah, s tem pa izpolnjujejo tudi zahteve družbenikov, kreditodajalcev in zaposlenih (Bukh 2003, 49). Intelektualne neotipljivke – znanje, sistemi, podatki (novice, obvestila), blagovne znamke, patenti, know-how in tržni odnosi, inovacije ter zadovoljstvo strank – bi naj danes po nekaterih ocenah štele že okoli 75% vrednosti podjetja. Pri nekaterih podjetjih je razmerje v prid intelektualnih neotipljivk še višje. Podjetje Coca-Cola pripisuje le 7% vrednosti tovarnam in strojni opremi, njena prava vrednost leži v neotipljivih sredstvih (Simms 2001). Jasno je, da intelektualne neotipljivke odločilno vplivajo na vrednost podjetja. Iz tega razloga so podjetja pripravljena razkrivati sestavine intelektualnih neotipljivk, da bi javnost prepričala o tržni vrednosti podjetja in o prihodnjem pričakovanem poslovanju. (Bukh 2003, 49). Prednost razkrivanja sestavin intelektualnih neotipljivk bi bila, da bi lahko investitorji bolje razumeli podjetje, kar bi lahko vodilo v pravičnejše ocenjevanje kreditne sposobnosti. Takšna izpopolnitev letnega poročila bi olajšala in pocenila sposojanje denarja ter pomagala braniti podjetje pred morebitnim prevzemom. Poleg vsega pa bi tudi fokusirala menedžmentovo pozornost na blagovne znamke in jim tako pomagala povečati maksimum vrednosti podjetja (Ramaswami 2001, 65). Obstajajo argumenti za razkrivanje informacij o intelektualnih neotipljivkah (torej pomenijo za podjetje korist) ter argumenti proti razkrivanju (stroški), ki jih podrobneje predstavljamo v nadaljevanju.

11 Zaradi pomembne vloge,ki jo igrajo človeški viri v podjetju, jih posebej obravnavamo v naslednjem poglavju 3.3.2 Prostovoljna razkritja o zaposlenih.

25

Dejavniki, ki zagovarjajo razkritje informacij o intelektualnih neotipljivkah, so sledeči (Vergauwen in van Alem 2005, 91 – 92):

• Nižji stroški sposojanja so ena največjih koristi za podjetja, ki razkrivajo informacije, povezane z intelektualnimi neotipljivkami – raziskovalci zatrjujejo, da je s tem povečana transparentnost; zaradi te lahko predstavniki interesnih skupin podjetja bolje ocenijo primerno tveganost, s katero se le – to sooča in v končni fazi lahko vpliva na nižje stroške izposojanja za podjetje, ki razkriva. Nižji stroški sposojanja pomenijo nižje obrestne mere na posojila in druge oblike financiranja poslovanja. Ostale prednosti, ki jih pripisuje teorija razkrivanju intelektualnih neotipljivk, so: povečano število vlagateljev, zmanjšano tveganje in zmanjšanje informacijske asimetrije. Vsako izmed teh pa znižuje stroške kapitala (Vergauwen in van Alem 2005).

• Višja tržna vrednost podjetja Brez dodatnega razkrivanja intelektualnih

neotipljivk podjetje ne more izkazovati resničnega ekonomskega položaja podjetja. To še posebej velja za primere, če podjetje veliko vlaga v intelektualne neotipljivke, kot so informacijska in komunikacijska tehnologija ter profesionalna oskrba dobaviteljev (Vergauwen in van Alem 2005).

Ne gre pa zanemariti stroškov razkritij intelektualnih neotipljivk. Postavlja se vprašanje, ali menedžerji primerno ocenjujejo koristi razkritja. Podjetja si lahko nakopljejo velike stroške na podlagi prostovoljnega razkrivanja informacij in smatrajo takšna razkritja kot »storitev« družbenikom, vlagateljem in analitikom. Med dejavniki, ki nasprotujejo razkritjem intelektualnih neotipljivk, so (Vergauwen in van Alem 2005, 93):

• Slabosti večje transparentnosti. Slaba stran večje transparentnosti zaradi razkrivanja informacij o intelektualnih neotipljivkah so stroški dajanja strateških informacij konkurentom (npr. začnejo razvijati podobne blagovne znamke ali pa nam ukradejo inovacijo). Ko je informacija razkrita v letnem poročilu, jo lahko konkurenti uporabijo v obveščevalne namene. Menedžerji se lahko bojijo razkriti informacije svojim konkurentom zaradi možnega signaliziranja šibkosti podjetja ali pa izgube konkurenčnih prednosti. Zelo težko je v denarju določiti vrednost teh stroškov, vendar pa je to zagotovo dejavnik, ki ga ni mogoče zanemariti. (Vergauwen and van Alem 2005). Kot bo v nadaljevanju razvidno iz primera, ki ga obravnavamo v zadnjem poglavju, obstajajo mehanizmi, s katerimi se podjetja, ki delujejo v tehnološko razvitih panogah, lahko zavarujejo pred posnemanjem.

• Konzervatizem revizorjev se lahko v tem primeru razume kot nenaklonjenost

razkritjem informacij o intelektualnih neotipljivkah. Mednarodna revizijska podjetja kažejo konzervativno vedenje, saj bi rada zaščitila svoj ugled in se izognila sporom. Konzervatizem vpliva na to, da se opustijo informacije o intelektualnih neotipljivkah v letnem poročilu podjetja zaradi nerazločnih in nasprotujočih si predpisov o izkazovanju intelektualnih neotipljivk (Vergauwen and van Alem 2005).

26

Prav tako je potrebno opozoriti, da so lahko podjetja, ki neustrezno oziroma nezadostno pripoznavajo sestavine intelektualnih neotipljivk, izpostavljena neugodnim posledicam, kot so ( Korošec in Horvat 2005, 55):

• slabša informiranost in položaj manjših delničarjev, ker ti običajno nimajo dostopa do podatkov o neotipljivkah, ki so pogosto posredovani večjim naložbenikom na privatnih srečanjih;

• podjetje je lahko napačno vrednoteno, zaradi česar bi mu lahko naložbeniki in banke pripisali višjo raven tveganja, kar bi dvigovalo ceno njegovega kapitala;

• manj izkazanega kapitala navidez zmanjšuje varnost za investitorje; • večje stopnje nihanja (volatilnost) tečajev (zaradi težav pri ocenjevanju bodočih

denarnih tokov in zaradi večje tveganosti naložb v intelektualno intenzivnih podjetjih).

3.3.2 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o zaposlenih Informacije o človeških virih so uporabne za dolgoročno vrednotenje podjetja. Kakovost človeških virov je odvisna od prakse plačila (nagrade/honorarja), pridobitev novih zaposlenih, izobraževanja, kariernega planiranja, profesionalnega razvoja in odnosov vzpostavljenih v podjetju. Če podjetja razkrivajo omenjene informacije, lahko potencialni mladi iskalci zaposlitve (visoko izobraženi) dobijo signal iz letnih poročil, da so ta podjetja dobri delodajalci, in tako lahko podjetja laže pridobijo kakovosten kader. V primeru nerazkritij tovrstnih informacij pa te priložnosti za pritegnitev dobrih kadrov ne izkoristijo. Poročilo Jenkinsovega odbora (1994; povzeto po Ramaswamiju 2001) priporoča razkritja o izvršilnem menedžmentu, stopnji udeležbe zaposlenih, zadovoljstvu zaposlenih, številu zaposlenih in povprečni plači na zaposlenega ter o kakovosti človeških virov (Ramaswami 2001, 69). Študija, ki jo je izvedla CICA12 (1991), je dognala, da so informacije o človeških virih pomembne, ker so odločilne za prihodnji uspeh podjetja. Priporoča razkritja o človeških virih in strukturi menedžmenta v podjetju. Kakorkoli že, študija dokazuje, da menedžment skrbi občutljivost dajanja informacij o človeških virih, še posebej o osebnih podatkih in poročilih o zaposlenih ter o odnosih menedžment – zaposleni. Poročilo ameriškega odbora FASB v letu 2001 (FASB 2001) izpostavlja, da so razkritja informacij o neotipljivih sredstvih, kot so človeški viri, kritični (izrednega pomena) za poslovni uspeh in še posebej koristni za investitorje, ko se odločajo o investiranju. Torej lahko iz ugotovitev raziskav sklepamo, da so razkrivanja tovrstnih informacij v letnih poročilih pomembna tako za investitorje kot za potencialne nove kandidate za zaposlitev. Na tem področju ugotavljamo, da podjetje z razkrivanjem pridobiva koristi bolj kot nevarnosti. Ni pa izključeno, da dodatno razkrivanje informacij o zaposlenih ni nevarno. Na primer, če ima podjetje zaposlen visoko izobražen kader, ki je zelo iskan na

12 CICA – Kanadski inštitut računovodskih strokovnjakov (Canadian Institute of Chartered Accountants).

27

trgu dela, in pri tem tovrstnemu kadru razkriva bonitete, lahko konkurenčno podjetje na podlagi razkritih informacij ponuja temu kadru še več in ga lahko s tem sovražno prevzema. Informacije, ki potencialno razkrivajo konkurenčne prednosti, so predvsem naslednje: podatki o zaslužkih, bonitetah, tehnikah učenja zaposlenih in plačilnem sistemu.

3.3.3 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o tveganjih Informacije o tveganjih delimo na (ICAEW, 1997; povzeto po Korošec in Horvat 2005, 227):

• tveganja, ki izvirajo iz zunanjega okolja, v katerem podjetje posluje. Tovrstna tveganja izhajajo iz socialnih, ekonomskih, tržnih, pravnih, političnih ali celo naravnih dejavnikov;

• tveganja, ki izhajajo iz aktivnostih in procesov znotraj podjetja, ki jih nadalje delimo na:

• finančna tveganja (tečajna vrednost, likvidnost, kreditno tveganje); • tveganja, povezana z informacijsko tehnologijo in/ali tehnično spretnost (njihova

zanesljivost, razpoložljivost, infrastruktura itd.); • tveganja, povezana s kompetenco in poštenostjo zaposlenih (avtorizacija,

komunikacija, prevare, vpliv na ugled); • tveganja, povezana s podjetniškimi aktivnosti v ožjem smislu (v povezavi z

razvojem izdelka, zadovoljevanje kupcev, neuspešnost proizvoda ali opravljene storitve itd.); in

• tveganja, povezana z informacijami, ki jih vrhovni menedžment uporabi pri odločanju znotraj podjetja, in ki so razdeljeni v operativne (cenitve) »finančne« (planiranje, računovodske informacije) in strateške (organizacijska struktura, alokacija virov, itd).

Raziskava Linsleya in Shrivesa (2005) je preučila razkritja informacij o tveganjih v letnih poročilih podjetij iz Velike Britanije. Rezultati raziskave kažejo, da podjetja, zajeta v raziskavi, ne zagotavljajo popolne slike o tveganosti, s katero se soočajo. Podjetja minimalno razkrivajo količinske informacije o tveganosti, veliko pa navajajo splošna dejstva o politiki obvladovanja tveganj, ki jo izvajajo v podjetju. Uspešni direktorji podjetij naj bi dajali vnaprejšnje informacije o tveganjih. Podjetja, ki bolje obvladujejo tveganja, dosegajo višjo donosnost, so bolj učinkovita, produktivna, plačilno sposobna in financirana z več dolga. Podjetja, ki poslujejo v kapitalsko intenzivnejših panogah, posvečajo obvladovanju tveganja več pozornosti (Berk 2005, 37). Zato lahko podjetja, ki dodatno razkrivajo informacije o obvladovanju tveganj, pričakujejo koristi takšnega razkrivanja. Tveganost bo vedno obstajala znotraj podjetniškega sveta, zato bi bilo v prihodnosti smiselno, da se poročanje o tveganosti legalizira (uzakoni), saj bi to prispevalo k ustvarjanju transparentnosti in izogibanju škandalov, kot sta Enron in Xerox (Ramaswami 2001, 70).

28

Leta 1997 je Inštitut pooblaščenih računovodij Anglije in Walesa (v nadaljevanju ICAEW13) izdal dokument z naslovom Financial Reporting of Risk. ICAEW v tem dokumentu navaja, da morajo direktorji zagotavljati tiste informacije o tveganjih in njihovem obvladovanju, ki bodo uporabne/koristne za trg – za sprejemanje odločitev. Predlog ICAEW je, da naj podjetja objavijo poročilo o tveganju poslovanja znotraj letnega poročila. Za spodbuditev direktorjev, da prostovoljno pripravijo takšno poročilo, ICAEW navaja številne prednosti/ugodnosti, ki izhajajo iz tega poročila. Eden izmed argumentov je ta, da bo cena virov financiranja padla, če bodo investitorji laže presodili tveganost podjetja in tako eliminirali potrebo po vključitvi premije za tveganost znotraj svoje finančne odločitve. Poleg tega pozitivnega učinka pa so še dodatne koristi, kot so zmožnosti direktorjev, da pokažejo sposobnost upravljanja s tveganji in celostno izboljšanje odgovornosti. ICAEW je ugotovil, da podjetja že ponujajo nekatere informacije, kot je npr. uporaba izvedenih finančnih instrumentov. Vendar to ni dovolj. Potrebno je zagotoviti jasno izjavo/poročilo, v katerem podjetje razpravlja o pomembnih tveganjih, s katerimi se sooča, in o tem, kako upravlja z njimi. Vendar pa ICAEW hkrati opozarja na previdnost pri dajanju komercialno občutljivih informacij na trg in pravi, da obstajajo stroški razkrivanja tovrstnih informacij. Med odločilnejšimi je izguba konkurenčnih prednosti, kar je med finančnimi direktorji povzročilo zaskrbljenost in nemir. Kot odgovor na takšno stanje v podjetniški sferi je ICAEW objavil razpravo, v kateri pišejo o boljšem finančnem poročanju brez presenečenj. Podjetja imajo prav tako možnost, da ne objavijo informacije o upravljanju tveganja v podjetju, če smatrajo, da je to občutljiva informacija. Če pa pogledamo to z vidika uporabnika letnega poročila, je posledica tega neobveščanja, da uporabnik ne bo poučen o informacijah o tveganjih, kar je zanj lahko zavajajoče (Linsley and Shrives 2005, 293). ICAEW svetuje podjetjem, naj ne razkrivajo samo informacij o preteklih tveganjih, s katerimi so se soočala, ampak naj posvetijo pozornost tovrstnim informacijam že vnaprej. Vnaprejšnje informacije o tveganjih so veliko bolj uporabne in koristne za sprejemanje odločitev, zatorej imajo večjo pomembnost. Direktorji lahko nasprotujejo zagotavljanju tovrstnih informacij, vendar se morajo v tem primeru soočiti z negotovostjo in potencialnimi zahtevami investitorjev, ki se ravnajo po teh informacijah (Linsley and Shrives 2005, 294 – 295). V povezavi z tveganji in obvladovanjem le – teh, naj bi podjetja v letnih poročilih vključevala sledeče informacije (s katerimi bi uspešno zadovoljila potrebe investitorjev in ostalih interesnih skupin) (ICAEW 1997, 1999; povzeto po Korošec in Horvat 2005, 226):

• definiranje ključnih nevarnosti, priložnosti in s tem povezana tveganja, ki so pomembna za prihodnji razvoj in podjetniške aktivnosti v podjetju;

• opis aktivnosti podjetja za upravljanje tveganj in • pojasnitve o tem, kako podjetja merijo tveganja in kakšen vpliv imajo le – ta na

samo podjetje.

13 Angl. Institute of Chartered Accountants in England and Wales

29

3.3.4 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o raziskavah in razvoju V mnogih panogah je prihodnja blaginja podjetij odvisna od uspeha njihovega programa raziskovanja in razvoja. Mnoga podjetja zagotavljajo informacije o svojih aktivnostih raziskovanja in razvoja proizvodov v svojih letnih poročilih. Podjetja oskrbujejo javnost tako s kvantitativnimi kot kvalitativnimi razkritji o stroških raziskav in razvoja. Informacije o razvoju proizvodov so glede na rezultate mednarodne raziskave inštituta SRI International (1987)14 ekstremno pomembne za 79,8% profesionalnih in za 69,6% individualnih vlagateljev, vključenih v raziskavo. Raziskava CICA (1991) ugotavlja, da delničarji, zaposleni in ostali udeleženci skrbijo za to, oziroma želijo in morajo vedeti, za kaj podjetje troši, daje denar (za raziskave in razvoj), in s tega vidika je oskrbovanje javnosti s temi informacijami bistvenega pomena. Iz poročila Jenkinsovega odbora (1994; povzeto po Ramaswamiju 2001, 63) izhaja, da lahko razkritja trgu o podjetniških načrtih za nov proizvod in razlogi, zakaj vodstvo verjame, da bo proizvod uspešen, povzročijo, da se tekmeci pripravijo prezgodaj in s tem pospešijo svoje lastne razvojne načrte. Tako lahko razkritja škodujejo konkurenčnemu položaju podjetja. Mautz in May (1978) sta izvedla študijo, s katero sta ugotovila, da si 50% vodstvenega kadra v podjetju želi informacijo o razvoju proizvodov svojih tekmecev. Navedeni izsledki kažejo na eni strani prednosti razkrivanja, na drugi pa nevarnosti. Danes želijo biti zainteresirani udeleženci dobro informirani, zato se na podjetja ustvarjajo pritiski. Ti pritiski se pojavljajo tudi s strani konkurentov, kajti področje raziskav in razvoja je zelo pomembno za konkurenčne prednosti. Nedvomno je treba za pošten prikaz položaja vsakega podjetja predstaviti ne samo stanje na določen dan, temveč tudi informacije o predvidenem razvoju, ki vključujejo opis trenutnih aktivnosti na področju raziskav in razvoja. Pri tem pa se je treba zavedati, da lahko razkrivanje preveč podrobnih podatkov o potekajočih raziskavah in razvoju in še zlasti o predvidenih raziskavah in razvoju povzroči veliko gospodarsko škodo podjetju, ki deluje v konkurenčnem okolju.

Vsako podjetje mora torej najprej poznati svoje konkurente in dobro razmisliti tudi o morebitnih novih konkurentih ter šele nato na ustrezen (primerno splošen) način opisati smeri prihodnjega razvoja in aktivnosti na področju raziskav in razvoja (Lozej 2001).

Vrhovni menedžment verjame, da lahko zagotavljajo razkritja o raziskavah in razvoju čiste koristi podjetja, ker omogočajo ostalim podjetjem prilagoditi njihove proizvode z razkrito tehnologijo drugih podjetij15. Še več, direktorji podjetij so rekli, da niso pretirano 14 SRI študija (1987) se poglablja v vprašanje potreb investitorjev. SRI International je neodvisen, raziskovalni inštitut. 15 Podjetja imajo prednosti pri razkrivanju določenih informacij (to velja tudi za informacije o raziskavah in razvoju). Konkurenca na trgu je namreč »dvostranska ulica«, kar pomeni, da vsako podjetje pridobiva koristi od razkritij drugih podjetij, če konkurenti seveda dobijo te informacije.

30

zaskrbljeni zaradi razkrivanja lastnih informacij o področju razvoja in raziskav. Dodatni razlog za manjšo zaskrbljenost vključuje zaščito, ki je zagotovljena s patentom, in dejstvo, da se tehnologija razširja s tako hitrostjo, da prekaša negativne učinke razkritij. Navedene trditve temeljijo na raziskavi 100-tih letnih poročil med letoma 1998 in 1999 (Ramaswami 2001, 63). Po mnenju direktorja podjetja Merck (povzeto po Ramaswamiju 2001, 79) razkritja konkurentom o razvojnih idejah koristijo podjetju, saj s tem krepi razvojno produktivnost. Takole pravi: »Vemo, da je za uspešno raziskavo in razvoj produkta potrebno, da naši konkurenti delujejo zelo blizu. Prepričan sem, da se je naša raziskovalna produktivnost zvišala zaradi številnih znanstvenikov iz drugih podjetij in univerz. Naše koristi so se povečale kot rezultat vzpodbud s strani znanstvenikov za objavo in izmenjavo idej, še posebej na razvojni ravni.« Kot vidimo, so glede razkrivanja informacij o raziskavah in razvoju različna mnenja. Strinjamo se, da so takšne informacije zelo občutljive za morebitna sovražna posnemanja s strani konkurentov. V teoriji močno zagovarjajo, naj bodo podjetja zelo previdna in naj ne razkrivajo tovrstnih informacij, na drugi strani pa imamo odzive vodilnih v podjetjih, ki se s tem ne strinjajo. Količina informacij o raziskavah in razvoju (med inovacijo in komercializacijo), ki so razkrite, imajo izjemen vpliv na trg vrednostnih papirjev (Guo et al. 2003).

3.3.5 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o politiki in strategiji podjetja

Informacije o splošni politiki in ciljih menedžmenta podjetja omogočajo uporabnikom, da razumejo zmožnost menedžmenta ter da ohranijo in izboljšajo svoj nastop na trgu. Iz povzetkov mednarodne raziskave inštituta SRI International (1987) je razvidno, da kar 70,2% profesionalnih vlagateljev, zajetih v raziskavo, smatra informacije o ciljih in strateških smereh kot pomembne ali celo izjemno pomembne.

Obsežno poročanje o ciljih in strategijah pomaga uporabnikom razumeti poti in načine, s katerimi doseže vodstvo te cilje. Uporabniki spoznavajo načrte menedžmenta vključno s kritičnimi dejavniki uspeha kot zelo pomembne za razumevanje priložnosti in nevarnosti. Podjetja skrbi, da bi razkritja o načrtih podjetja lahko pomembno vplivala na izgubo konkurenčnega položaja. Poročilo ameriškega odbora FASB (2001) priporoča, da mora menedžment podjetja razmisliti, če bodo razkritja o strategijah podjetja škodljivo vplivala na podjetje na podlagi pospeševanja konkurence.

Raziskava CICA (1991) navaja, da lahko informacije o podjetniški dolgoročni misiji, ciljih in prioritetah izražajo vrednostno pomembno informacijo o predvidenih načrtih, obetih, tveganjih in negotovosti ter o kakovosti menedžmenta. Poznavanje misije, ciljev in pričakovanj podjetja poveča uporabnikova pričakovanja o informacijah, ki so predstavljene v letnih poročilih, hkrati pa opozarja na dejstvo, da lahko vse to v skrajnem primeru pomeni za podjetje tudi izgubo konkurenčnih prednosti.

31

3.3.6 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o proizvodih in trgih

Informacije o proizvodih, storitvah in trgih so potrebne za razumevanje podjetniških operacij (procesov) ter za dosego prihodnjih pričakovanj in tveganj. Informacije o novih proizvodih, novih naročilih in marketinških pristopih omogočajo uporabnikom razumeti finančne informacije. Razkritja o informaciji ponovno silijo podjetja k obljubam svojim strankam/odjemalcem, da zagotovijo kakovost proizvoda, zanesljivost opravljanja storitev in marketinških metod.

V letnih poročilih, vključenih v mednarodno raziskavo inštituta SRI International (1987), so bile informacije o produktih podjetja uporabljene pri sprejemanju investicijskih odločitev pri 63,5% individualnih in pri 44,9% profesionalnih vlagateljev. Iz tega lahko sklepamo, da razkritja tovrstnih informacij pomembno vplivajo na odločitve investitorjev, kar v primeru večjega razkrivanja podjetja pomeni prednost, saj se bodo bolje informirani investitorji lažje odločili investirati v podjetje.

Poročilo Jenkinsovega odbora (Jenkins Committee Report 1994; povzeto po Ramaswamiju 2001, 64) priporoča razkritja o glavnem pogodbenem razmerju med podjetjem in njegovimi strankami, da bi s tem pomagalo uporabnikom letnih poročil razumeti naravo poslovanja.

Mautz in May (1978) 16 v nekoliko starejši empirični raziskavi ugotavljata, da 90% vodij navaja, da lahko razkritja o naročilih glavnih strank/odjemalcev, o novih proizvodih – o tem, kateri so bili razviti in o njihovih natančnejših predstavitvah ter o moči in tehnološkem napredku rezultirajo pomembno izgubo konkurenčnih prednosti.

3.3.7 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o kupcih

Informacije o strankah omogočajo uporabnikom letnih poročil, da razumejo naravo poslovanja podjetja, vključno s številom in tipom stranke. Po mnenju Jenkinsovega odbora (Jenkins Committee Report 1994; povzeto po Ramaswamiju 2001, 65) so informacije o pogajalski moči s kupci podjetja koristne za razumevanje vpliva strukture panoge na podjetje. Komite sugerira, da naj se razkrijejo imena dominantnih kupcev in pogajalske moči teh strank. Še več, predlaga razkritja o izmerjenem zadovoljstvu strank kot enem ključnih pokazateljev prihodnjega delovanja podjetja.

Kanadska študija (CICA, 1991) pa potrjuje, da obstaja mnogo zunanjih dejavnikov, ki lahko nenadoma spremenijo smer poslovanja. Opis odločujočih strank lahko podpira razumevanje teh faktorjev. Izguba glavnih kupcev/strank je lahko signal za grozeč problem. Če podjetje razkriva podatke, katere in koliko ima glavnih kupcev/strank, lahko uporabniki letnega poročila presojajo, kolikšno tveganje je na strani podjetja. Če ima podjetje le enega večjega kupca, ki zavzema npr. 90% posla, pomeni to za podjetje

16 Mautz in May (1978) sta se v svoji študiji posvetila vprašanju izgube konkurenčnih prednosti kot posledici razkrivanja.

32

izjemno tveganje, da bi lahko izgubilo strateškega kupca. Z razkritjem teh informacij lahko uporabnik boljše razume prihodnje poslovanje podjetja.

Mautz in May (1978) navajata, da 92% vodstvenega kadra meni, da razkritja o prodaji glavnim kupcem vodijo v izgubo konkurenčnih prednosti.

Konkurenčna podjetja iščejo v letnem poročilu konkurenta podatke o tem, kam konkurent prodaja, koliko proda in morebiti tudi njegove ocene tržnega deleža. Še bolj pa jih zanimajo podatki o kupcih proizvodov (storitev), letni nakupi posameznih kupcev in seveda tudi cene, roki dobav, popusti, kasaskonti, če bi do teh podatkov lahko prišli iz letnega poročila konkurenta (Lozej 2000).

Večina letnih poročil ne vsebuje podatkov o posameznih kupcih, cenah, rokih dobav in drugem, veliko pa jih navaja tržne deleže. Čeprav letno poročilo ni edini vir podatkov, iz katerega se lahko ugotovi tržni delež, ki ga ima konkurenčno podjetje na nekem trgu, pa je za marsikoga ta podatek zelo dragocen, saj si tako izpopolnjuje svojo podobo o razdelitvi trga (razen tega pa pride do podatka zastonj) (Lozej 2000).

Če v letnem poročilu podjetja navajajo podatke o letni prodaji posameznim največjim kupcem, bo lahko konkurenčno podjetje, ki bo prišlo do teh podatkov, morebiti ugotovilo, da samo sploh ni poslalo ponudbe kakemu možnemu kupcu, ker sploh ni vedelo zanj (in bo v prihodnje seveda poskušalo navezati stike z njim). Glede znanih kupcev pa se bo mogoče vprašalo, kako to, da konkurenčnemu podjetju uspe prodati tako velike količine (vrednosti). Če je iz teh podatkov razvidno, da prodaja posameznemu kupcu hitro narašča, se bodo začeli spraševati (in raziskovati), kakšne prijeme je konkurent uporabil, da je tako povečal prodajo temu kupcu, ali kaj podobnega (Lozej 2000).

3.3.8 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o strukturi panoge in konkurenci

Informacije o vplivu strukture panoge na podjetje pomagajo uporabnikom letnega poročila oceniti njegove razvojne priložnosti in nevarnosti. V tržni ekonomiji primerjava konkurenčnih podjetij lahko podjetju pomaga ugotoviti svoje prednosti in slabosti. Po mnenju mednarodne raziskave inštituta SRI International (1987) je informacija o položaju podjetja na trgu obravnavana kot pomembna za 80,4% profesionalnih investitorjev, 84% pa jih meni, da bi bila letna poročila izboljšana, če bi vsebovala informacijo o tržnem deležu podjetja.

Poročilo Jenkinsovega odbora (Jenkins Committee Report 1994; povzeto po Ramaswamiju 2001, 66) navaja menedžment kot glavni vir informacij o vplivu panožne strukture na poslovanje podjetja. Priporoča razkritje intenzitete konkurence v panogi, razpršitev konkurentov in meritve o jakosti rivalstva. Število konkurentov in navajanje imen glavnih konkurentov kaže na jakost konkurence. Stopnja jakosti rivalstva pokaže, kako pogosto mora podjetje spreminjati cene kot odgovor na spremenjene cene konkurenta in na število strank, ki so prešle od konkurenčnih podjetij k njemu.

33

Inštitut računovodskih strokovnjakov (CICA, 1991) trdi, da so informacije o konkurenčnem položaju podjetja potrebne za dosego prihodnjih obetov. Priporoča razkritja konkurenčnih analiz, vključujoč naslednje informacije: tržni delež, glavne prednosti in slabosti, politiko cen, produkcijske linije, promocijsko politiko in metode, plane porabe ter kako dojemajo potrošniki podjetje glede na ostala podjetja v panogi.

Po mnenju Mautza in Maya (1978) je vodstvo podjetja zainteresirano za informacije o tržnem deležu konkurentov podjetja – 60% jih ima velik interes za tržni delež proizvodne linije, 40% pa jih je zainteresiranih za tržni delež; prav tako pa menita, da se razkritja informacij lahko kažejo v izgubi konkurenčnih prednosti.

3.3.9 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o investicijah Informacije o investicijskih projektih so potrebne za presojanje obsega resursov, ki so potrebni za izpolnitev tekočih in prihodnjih projektov. Poročilo Jenkinsovega odbora (Jenkins Committee Report, 1994, povzeto po Ramaswamiju 2001, 69) priporoča tudi razkritja o rasti kapitala kot del opisa poslovanja. Študija, ki jo je izvedla CICA (1991), navaja, da informacije o prihodnosti, ki vključujejo tudi prihodnje investicije, omogočajo uporabnikom ugotoviti prihodnje obete podjetja. Mautz in May (1978) ugotavljata, da 69% vodstvenega kadra meni, da lahko razkritja o prihodnjih investicijah povzročijo veliko izgubo konkurenčnih prednosti, saj dajanje informacij o strategiji podjetja, načrtih porabe, novih proizvodih in podobnem koristijo konkurentom. Na podlagi povedanega je možno trditi, da so zaradi pomembnosti investicij razkritja informacij le – teh pomembna, saj obetajo z vidika investitorjev prednosti, z vidika konkurentov pa možnost izgube konkurenčnosti. Zato mora podjetje pri izbiri politike razkrivanja dobro pretehtati prednosti in stroške njihovega razkritja (Ramaswami 2001, 69).

3.3.10 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o finančni politiki Informacije o finančnih ciljih zagotavljajo koristen vpogled glede pričakovanih prihodnjih zaslužkov in tveganj. Mednarodna empirična raziskava inštituta SRI International (1987) ugotavlja, da so bile informacije o ciljih podjetja uporabljene v 76,1% investicijskih odločitev profesionalnih (večjih) vlagateljev in da 75% profesionalnih investitorjev navaja, da bi bila letna poročila boljša, če bi vodstvo podjetja v njih definiralo svoje cilje glede finančne politike. CICA (1991) navaja, da definirani cilji omogočajo uporabnikom primerjati poglede vodstev podjetij v prihodnost in oceniti njihovo sposobnost doseči projekte ter možne trende finančnih zaslužkov. Kot primer finančnih ciljev navajajo dolgoročno rast čistega

34

dobička, dobička na kratkoročna sredstva in kapitala. Kljub naštetim prednostim pa CICA (1991) opozarja, da lahko razkritja občutljivih informacij o poslovanju vplivajo na izgubo konkurenčnih prednosti. Mautz in May (1978) v nekoliko starejši študiji navajata, da 51% vodstev v podjetju meni, da lahko načrti o prihodnji dividendni politiki vodijo v veliko izgubo konkurenčnih prednosti zaradi zmanjšanja sposobnosti podjetja povečati osnovni (lastniški) kapital. Informacije, ki potencialno razkrivajo konkurenčne prednosti, so predvsem računovodske informacije, to so stroški, nadpovprečna plasiranja denarnih sredstev in dosežen dobiček (Chang 2002).

3.3.11 Priložnosti in nevarnosti prostovoljnih razkritij o operacijah Informacije o dobaviteljih virov podjetja so uporabne za ocenjevanje tveganj in negotovosti o naravi delovanja podjetja. Na podlagi mednarodne raziskave, ki jo je izvedel inštitut SRI International (1987) o potencialnih tveganjih, s katerimi se srečuje podjetje, kažejo, da se zdijo informacije o tem pomembne ali celo zelo pomembne za 79,8% profesionalnih investitorjev in za 66,9% individualnih vlagateljev. Poročilo Jenkinsovega odbora (1994; povzeto po Ramaswamiju 2001, 67 – 68) pa poudarja pomembnost dajanja informacij o pogajalski moči trgovanja (»barantanja«) z dobavitelji resursov, osvetlitvi primerov, v katerih se podjetje mora zanesti na enega ali več dobaviteljev, in o prikazu zmožnosti teh dobaviteljev – le-ti namreč diktirajo ceno podjetju, ki mu dobavljajo. Odbor priporoča razkritje imen glavnih dobaviteljev, njihovo relativno moč in merila relativne pogajalske moči podjetja, kot so: število dobaviteljev in možnost spreminjanja cen, razpolaganje z informacijami o produktivnosti, prodajalskih odnosih, opisih procesov distribucije ter o dobaviteljskih metodah. Kanadska raziskava (CICA, 1991) ugotavlja, da so lahko informacije o proizvodnji koristne z vidika uporabnika letnega poročila, saj lahko ta na njihovi podlagi presoja o tekočem poslovanju in bodočih obetih za podjetje. Velja, da so razkritja o zmožnosti podjetja voditi posle/operacije/procese ena najpomembnejših razkritij. Če imajo razkritja veliko uporabno vrednost za tekmece, je lahko to za podjetje velika nevarnost. Zato mora menedžment podjetja razmisliti, če razkritja o proizvodnji/operacijah delujejo škodljivo, če si s tem zaostruje konkurenco (veča se število tekmecev) ali pa s tem izgubi pogajalske prednosti pri dobaviteljih, strankah in zaposlenih. Razkritja o operativnih postopkih in politikah, ki omogočajo konkurenčno moč, lahko potencialno ogrozijo konkurenčne prednosti (Chang 2002). Po mnenju Lozeja (2001) konkurenčnih podjetij (in dobaviteljev) ne zanima le, komu prodajajo, temveč tudi, od koga kupujejo. Tudi v tem pogledu morajo biti previdni in ne smejo navajati posameznih večjih dobaviteljev, letne prodaje z njimi, še manj pa nabavnih pogojev. V zadnjih letih marsikatero podjetje išče možnosti za izboljšanje poslovanja, zlasti na strani svojih dobaviteljev, zato jim vsaka informacija o tem, kako ti dobavitelji

35

poslujejo z drugimi podjetji, koristi pri ocenjevanju njihovega poslovnega razmerja z njimi.

3.4 Prednosti in vzpodbude prostovoljnega razkrivanja na primeru podjetij v predelovalni panogi

Zavedati se moramo, da lahko priprava in širjenje informacij povzročata podjetju ogromne stroške. Zato se morajo ključne osebe, ki odločajo o strategiji razkrivanja, zavedati vzpodbud in ugodnosti prostovoljnega razkrivanja. Gatsi in Debrah (2005, 5)17 sta raziskala, ali predstavljajo navedeni dejavniki: a) zmanjšanje stroškov, b) pridobitev konkurenčne prednosti, c) izognitev pravdnim sporom in stroškom izgube ugleda, č) zmanjšani pritiski institucionalnih (strateških) interesnih skupin, d) boljše razumevanje delničarjev, e) višja socialna odgovornost res prednosti prostovoljnega razkrivanja v podjetjih, ki kotirajo na Londonski borzi vrednostnih papirjev. Prišla sta do zaključka, da podjetja prostovoljno razkrivajo družbenikom oziroma delničarjem le v primeru, če s tem pridobijo koristi (isto tam 2005, 6). V študiji sta Gatsi in Debrah (2005, 7) posvetila pozornost trem problemom: a) Ali veljajo iste vzpodbude (koristi) prostovoljnega razkrivanja za podjetja v teh panogah? b) Katere od vzpodbud (koristi) so rangirane najvišje in zatorej najbolj vplivajo na odločitve o prostovoljnem razkrivanju? c) Ali obstajajo še druge posebne vzpodbude in prednosti za prostovoljno razkrivanje v teh panogah? Petnajstim podjetjem18 je bil poslan vprašalnik, na podlagi katerega sta naredila analizo o tem, zakaj dodatno razkrivajo informacije. Tabele od 1 do 5 natančneje opredeljujejo rezultate raziskave. Tabela 1 kaže odgovore podjetij iz rudarstva in papirne industrije na vprašanje, ali prostovoljno razkrivajo zaradi zmanjšanja stroškov kapitala. Kot je razvidno iz tabele, jih je 40% odgovorilo, da prostovoljno razkrivajo, ker želijo s tem zmanjšati stroške kapitala, medtem ko jih je 60% odgovorilo negativno. Podjetja iz rudarstva ne razkrivajo prostovoljnih informacij, ker bi s tem želeli zmanjšati stroške kapitala. V papirni industriji pa 66,67% podjetij razkriva, ker želijo zmanjšati stroške kapitala, medtem ko se jih 17 Raziskava Gatsija in Debraha (2005) je bila opravljena na podlagi preučitve prostovoljnih razkritij v letnih poročil podjetij iz rudarstva ter naftne, plinske in papirne industrije. 18 Preučevana so bila letna poročila za leta 2000 – 2004.

36

33,33% s tem ne strinja. Če povzamemo iz povedanega, zmanjšanje stroškov kapitala v rudarstvu ne predstavlja vzpodbude za prostovoljno razkrivanje. Tabela 1: Razkritja zaradi zmanjšanja stroškov kapitala Dejavnost Število podjetij,

ki so odgovorila na to vprašanje

Število podjetij, ki so odgovorila z "DA"

Število podjetij, ki so odgovorila z "NE"

%

DA NE Rudarstvo 2 – 2 – 100

Papirna industrija

3 2 1 66,67 33,33

skupaj 5 2 3 40 60 Vir: Gatsi and Debrah (2005, 43) Tabela 2 kaže, da 83.33% podjetjem pomeni biti socialno odgovoren do interesnih udeležencev vzpodbudo oziroma motivacijo za dodatno razkrivanje. Vsa podjetja v rudarstvu zagotavljajo dodatna razkritja, ker želijo biti socialno odgovorna do interesnih skupin, medtem ko je v papirni industriji takih podjetij 66,67%. Iz navedenega sledi, da je socialna odgovornost do interesnih udeležencev v teh dejavnostih močna vzpodbuda za dodatno razkrivanje. Tabela 2: Razkritja zaradi višje družbene odgovornosti do interesnih udeležencev Dejavnost Število podjetij,




%

DA NE Rudarstvo 3 3 – 100 – Papirna industrija

3 2 1 66,67 33,33

Skupaj 6 5 1 83,33 16,67 Vir: Gatsi in Debrah (2005, 44) Iz tabele 3 lahko povzamemo, da vsa podjetja v obeh dejavnostih zagotavljajo prostovoljna razkritja zaradi boljšega razumevanja investitorjev in drugih interesnih skupin o poslovanju podjetja. Iz tabele 4 je razvidno, da 60% vseh podjetij ne razkriva prostovoljno, da bi pridobila konkurenčno prednost pred svojimi konkurenti, medtem ko jih 40% razkriva. Podjetja v papirni industriji ne vidijo možnosti odvzema konkurenčnih prednosti kot pobudo za dodatno razkrivanje, medtem ko podjetja v rudarstvu smatrajo to prednost/korist kot za zelo pomembno.

37

Tabela 3: Razkritja zaradi boljšega razumevanja investitorjev in drugih interesnih skupin Dejavnost Število podjetij,




%


3 3 – 100 –

Skupaj 6 6 – 100 – Vir: Gatsi in Debrah (2005, 44) Tabela 4: Razkritja zaradi odvzema konkurenčnih prednosti konkurentom Dejavnost Število podjetij,




%


3 – 3 – 100

Skupaj 5 2 3 40 60 Vir: Gatsi in Debrah (2005, 45) Tabela 5: Razkritja zaradi pritiska strateških interesnih skupin podjetja Dejavnost Število podjetij,




%

DA NE Rudarstvo 3 1 2 33,33 66,67 Papirna industrija

3 1 2 33,33 66,67

Skupaj 6 2 4 33,33 66,67 Vir: Gatsi in Debrah (2005, 46) Pod terminom "strateške interesne skupine podjetja" razumemo vlade, okoljevarstvenike, organizacije (npr. banke) z določenim interesom do podjetja. Odgovor na vprašanje, če zmanjšani pritiski institucionalnih družbenikov ustvarjajo korist za prostovoljno razkrivanje, je podan v tabeli 5. Iz tabele 5 je razvidno, da je samo 33.3% podjetij navedlo, da jim to ustvarja koristi, 66,67% pa ne. Do razlike je lahko prišlo zaradi tega, ker podjetja razlagajo o prostovoljnih razkritjih vsem interesnim udeležencem in ne samo institucionalnim interesnim skupinam. Iz tega sledi, da pomembni delničarji nimajo pomembnejšega vpliva na prostovoljno razkrivanje podjetja. Do teh zaključkov sta avtorja raziskave prišla na podlagi tega, ker so prostovoljna razkritja oblika odgovornosti podjetja do vseh interesnih skupin. Iz tabele 5 lahko zaključimo, da so učinkovita podjetja zmožna tem bolj komunicirati z interesnimi skupinami, čim manjši je pritisk pomembnih družbenikov.

38

Za podjetja sta boljše razumevanje vlagateljev in drugih interesnih skupin ter socialna odgovornost dve najpomembnejši vzpodbudi oziroma iz njiju izhajajoči prednosti, ki ju pridobivajo s prostovoljnimi razkritji svojim interesnim skupinam. Gatsi in Debrah (2005) poudarjata, da je osnovni namen prostovoljnega razkrivanja pridobiti svoje interesne skupine, izboljšati odnos do njih in delati z njimi legitimno. Legitimnost pa je odvisna od komunikacije podjetja s njegovimi interesnimi skupinami. Na primer, če prednosti prostovoljnega razkrivanja pripomorejo k zmanjšanju stroškov kapitala ali da s pomočjo le-teh postanejo podjetja bolj konkurenčna, bodo komunicirali s katerikolim medijem. Torej ni pomemben kriterij izbire komunikacijskega medija.

3.5 Sklep Prostovoljno razkrivanje postaja vse pomembnejši segment letnih poročil za družbenike/upnike in za menedžerje, ki predstavljajo most med informacijsko luknjo, ki je vedno prisotna v dinamičnem poslovnem okolju. Prostovoljno razkrivanje je prineslo mnogo izboljšav v letnih poročilih in zmanjšuje tveganja, povezana s pridobitvijo kapitala iz kapitalskih trgov zaradi boljšega razumevanja in poznavanja investitorjev in kreditorjev o poslovanju podjetja. Na prostovoljno razkrivanje lahko gledamo tudi kot na trženje in ustvarjanje imidža za letna poročila podjetij. Pa čeprav so prostovoljna razkritja samovoljna in utrjujejo legitimnost ter finančni in socialni ugled podjetja in njegovega menedžmenta, se ne razkrivajo samo dobre novice, ampak tudi slabe. Podjetja imajo seveda razloge za to. Podrobnejši pogled v letna poročila pokaže, da so mnoga prostovoljna razkritja v povezavi z okoljem, človeškim kapitalom in družbeno vpetostjo podjetja. Podjetja razkrivanje obremeni s stroški za zagotavljanje teh informacij družbenikom. Ti stroški obsegajo: zbiranje, predelovanje in širjenje informacij, v širšem smislu pa tudi stroške izgube konkurenčnih prednosti. Stroški rastejo z razkrivanjem vitalnih informacij, s katerimi se zaostruje konkurenca. Ker je prostovoljno razkrivanje neke vrste dodatno razkrivanje, takšne aktivnosti tudi povzročajo dodatne stroške. Zato morajo na drugi strani obstajati vzpodbude in koristi razkrivanja, ki bodo pokrile te stroške. Podjetja se prav tako soočajo s tveganjem izgube konkurenčnih prednosti, ko objavijo npr. svoje strategije, izsledke raziskav, saj so letna poročila dosegljiva konkurentom. Podjetja pa ne samo, da konkurirajo med sabo v proizvodih in na kapitalskih trgih, ampak tudi v stopnji prostovoljnega razkrivanja. Tovrstne prednosti se kažejo predvsem v tem: če podjetje prostovoljno razkriva informacije, ki izboljšajo njegov imidž, doseže priliv kapitala in ustvari konkurenčne pritiske, da se druga podjetja prilagodijo temu. V našem primeru spodbude in koristi pomenijo razloge, namere, pritiske in pričakovanja za prostovoljno razkrivanje vsem skupinam udeležencev podjetja. Prostovoljno razkrivanje se je razširilo v zadnjih letih in lahko pomaga doseči »zdravo« povpraševanje po delnicah. To je pomembno, ker kakršnokoli razkritje, ki je povezano z delovanjem podjetja, vpliva na to, kako bodo pomembni družbeniki podjetja sprejeli svoje investicijske odločitve. Prostovoljno razkrivanje povečuje obseg informacij v letnih poročilih, ki lahko zmanjšajo informacijsko tveganje, stroške kapitala in omogočajo boljše rangiranje podjetja na trgu kapitala. Podjetja, ki prostovoljno razkrivajo več od drugih, se s

39

tem diferencirajo in na podlagi več informacij omogočajo investitorjem in kreditodajalcem boljše razumevanje njihovega poslovanja. V tretjem poglavju smo se posvetili prostovoljnim razkritjem z vidika priložnosti in nevarnosti tovrstnega razkrivanja. Med najpogosteje omenjenimi prednostmi prevladujejo sledeče: zmanjšanje informacijske asimetrije, povečevanje vrednosti podjetja, manjši stroški kapitala, višja likvidnost delnic podjetja ter nižji transakcijski stroški. Na strani nevarnosti pa močno prevladuje izguba konkurenčnih prednosti. Podjetje ima od ustrezno zasnovanih prostovoljnih razkritij zunanje in notranje koristi. Tako lahko v poročilu seznani uporabnike s pomembnimi združitvami dveh ali več družb (strateški vpliv); strokovnjake, ki se ukvarjajo z investiranjem v družbe, lahko s pomočjo prostovoljnih razkritij v letnem poročilu bolje seznani s svojim poslovanjem; z razkritji o ravnanju z okoljem se na primer lahko približa skupinam za varstvo okolja in javnosti; uporabnikom predstavi svoje poslanstvo, torej zakaj obstaja (kaj je njegov glavni namen), kaj je zanj značilno oziroma v čem se razlikuje od drugih, kako bo upoštevalo skupine, ki jih zanima družba, in podobno. Mogoče poznajo uporabniki poročil predvsem eno vrsto poslovanja družbe, vse druge pa manj; ker pa pomen manj znanih raste, lahko podjetje s pomočjo letnega poročila na ta področja opozori. Če podjetje delničarje seznanja s svojimi načrti, bodo pomembne spremembe v njegovem poslovanju sprejeli; z ustrezno zasnovanim letnim poročilom lahko družba lojalnost delničarjev gradi in ohrani. S primernimi informacijami o svojih naložbenih načrtih in prihodnjem poslovanju lahko družba poveča uspešnost prodaje dodatnih delnic ali možnosti za pridobitev primernega posojila. S pripravo letnega poročila pa lahko podjetje doseže tudi notranje koristi. V procesu priprave poročila je pomembno osredotočanje vodstva na cilje. Če želi uporabnike prav obveščati, mora najvišje vodstvo letno pregledati cilje družbe. Tako lahko v letnem poročilu prikaže prednosti podjetja, ključne posle ter njegove dolgoročne in kratkoročne cilje. Podjetja z jasnimi predstavami o komunikacijah, ki razumejo potrebe uporabnikov informacij, v letnem poročilu predstavijo strategijo, njegovo izvedbo pa nato predstavljajo v naslednjih letnih poročilih in tako poskrbijo za kontinuiteto pri informiranju v svojih letnih poročilih. Z odločitvijo o vključitvi dodatnih, neobveznih informacij pa podjetja vplivajo tudi na stroške in koristi informiranja. Pri tem morajo upoštevati potrebe in zahteve uporabnikov informacij v letnem poročilu, da ne vključujejo informacij, ki jih uporabniki ne potrebujejo ali da informacij ne sporočajo na ustrezen način in s tem povečujejo stroške. Podjetja morajo vključiti informacije, ki jih uporabniki pričakujejo, ter informacije, s katerimi lahko na te uporabnike vplivajo. Koristi, ki jih ima lahko družba od ustrezno sestavljenega in predstavljenega poročila, so različne in naj jih naštejemo le nekaj: predstavitev svojih prednosti in sposobnosti in s tem krepitev svojega ugleda in konkurenčnih prednosti, povečanje možnosti dodatnih naložb, pridobitev najboljših kadrov in podobno. V tabeli 6 povzemamo ključne priložnosti in nevarnosti posamezne vrste prostovoljnih razkritij. Pri tem poudarjamo, da pomembnost posamezne vrste lahko variira glede na vrsto posameznega razkritja. Nekatere vrste razkritij lahko pomembneje vplivajo na podjetje kot druge. Tako se na primer smatra, da je razkritje o zmožnosti podjetja voditi operacije oziroma procese eno najpomembnejših razkritij. Torej razkritje določene vrste, ki ima veliko uporabno vrednost za konkurente, pomeni za podjetje lahko tudi veliko nevarnost.

40

Tabela 6: Priložnosti in nevarnosti po posamezni vrsti razkritij Vrsta razkritja Priložnost Nevarnost

Intelektualne neotipljivke Pravičnejše ocenjevanje kreditne sposobnosti, lažje in cenejše

sposojanje denarja, višja vrednost podjetja in zmanjšana

informacijska asimetrija.

Posnemanje konkurentov, izguba konkurenčnih prednosti,

signaliziranje šibkosti podjetja.

Zaposleni Izjemno pomembno področje za investitorje pri odločanju o

investiranju in za lažje pridobivanje potencialnih

kakovostnih novih kandidatov zaposlitve.

Občutljivost dajanja informacij o človeških virih s strani

menedžmenta, sovražen prevzem iskanega kadra na trgu.

Tveganja Strošek kapitala se zniža; zmožnost direktorjev, da pokažejo

sposobnost upravljanja s tveganjem in celostno izboljšanje

odgovornosti.

Izguba konkurenčnih prednosti.

Raziskave in razvoj Pričakovano večje vlaganje s strani vlagateljev.


Politika in strategija podjetja Ohranitev in izboljšanje nastopa podjetja na trgu.

Izguba konkurenčnega položaja podjetja

Proizvodi in trgi Pomemben vpliv na odločitve investitorjev.


Kupci Boljše razumevanje prihodnjega poslovanja podjetja; omogoča razumevanje vpliva strukture

panoge na podjetje.


Investicije Omogoča presojanje količine resursov, ki so potrebni za

izpolnitev tekočih in prihodnjih projektov - te informacije so pomembne za investitorja.


Finančna politika Vpogled o pričakovanih prihodnjih zaslužkih in tveganjih;

pomemben vpliv na odločitve investitorjev.


Struktura panoge in konkurence Uporabnikom letnega poročila omogoča ocenitev priložnosti in nevarnosti; pomemben vpliv na

investitorje.


Operacije Informacije, pomembne za presojanje tako z vidika

uporabnika letnega poročila kot z vidika investitorja.

Zaostrovanje konkurence (veča se število konkurentov), izguba

pogajalskih prednosti pri dobaviteljih, strankah in

zaposlenih.

41

4 VPLIVI PROSTOVOLJNIH RAZKRITIJ NA KONKURENČNE PREDNOSTI PODJETJA

V tem poglavju bomo najprej opredelili pojem "konkurenčna prednost", nato pa bomo razvili povezavo med konkurenčno prednostjo in prostovoljnimi razkritji. Kot je bilo že navedeno v predhodnih dveh poglavjih, trdijo mnogi strokovnjaki, da za podjetje predstavlja največjo nevarnost razkritij prav izguba konkurenčnih prednosti/položaja. Zato je smiselno, da se temu vprašanju podrobneje posvetimo in s pomočjo različnih empiričnih raziskav predstavimo videnja avtorjev o tem, kako močno oziroma s kolikšno intenziteto lahko vplivajo prostovoljna razkritja v letnih poročilih na konkurenčne prednosti.

4.1 Opredelitev pojma "konkurenčna prednost" Pojem "konkurenčna prednost" bomo pojasnjevali na podlagi šole industrijske organizacije19. Za to šolo je značilno, da obravnava osnove konkurenčne prednosti v skladu z logiko »od zunaj navznoter«. To pomeni, da konkurenčna prednost podjetja izhaja iz njegovega okolja. Izvedena je bila raziskava, v katero je bilo vključenih 225 slovenskih podjetij, in na podlagi te raziskave njeni avtorji ugotavljajo, da ugodne narodnogospodarske značilnosti in značilnosti panoge same po sebi brez ustreznih strategij podjetja nimajo večjega vpliva na njegovo konkurenčnost in uspešnost (Čater 2004, 14). Vsaj z vidika vpliva na uspešnost in konkurenčno prednost podjetja se bistven prispevek šole industrijske organizacije (angl. Industrial Organization) nanaša na model struktura – strategija – uspešnost, saj je ravno ta model ponudil strateškemu menedžmentu možnost za celovito ocenjevanje konkurence znotraj panoge. Bistvo modela struktura – strategija –uspešnost je v tem, da tržna struktura (število ponudnikov in njihova relativna velikost, diferenciranost njihovih proizvodov, stroškovna struktura, stopnja vertikalne integracije itd.) določa ravnanje oziroma strategije podjetij (določanje cen, raziskave in razvoj, investiranje itd.). Od tega ravnanja oziroma strategij pa je odvisno, kakšna bo uspešnost podjetij (Čater 2004, 15). Poleg značilnosti panoge pa v veliki meri vplivajo na uspešnost podjetij tudi podjetja sama. Podjetja, ki želijo imeti konkurenčno prednost in pridobiti nadpovprečne dobičke, morajo poskušati soustvarjati in spreminjati strukturne značilnosti panoge čim bolj po svojem okusu (na primer ustvariti morajo visoke vstopne ovire za potencialne konkurente, zmanjšati število konkurentov, diferencirati svoje proizvode oziroma storitve itd.) (Lozej 2001). Na podlagi šole industrijske organizacije lahko povzamemo, da struktura panoge določa strategije podjetja. Torej je za podjetje bistvenega pomena, v kakšni panogi deluje. To pomeni, da ni nepomembno, ali ima konkurenca v tej panogi večjo ali manjšo intenziteto. To pa vpliva po tej šoli tudi na strategijo podjetja in sklepamo lahko, da vpliva tudi na strategijo razkrivanja v podjetju. Podjetje se bo na podlagi konkurence v panogi odločalo

19 Osnove konkurenčnih prednosti v grobem preučujejo štiri šole, in sicer šola na temelju industrijske organizacije, šola na temelju virov, šola na temelju sposobnosti ter šola na temelju znanja

42

o tem, kaj in koliko bo razkrivalo. Torej lahko skozi model struktura – strategija – uspešnost sklepamo, da bo s pomočjo primerne strategije razkrivanja podjetje postalo uspešnejše in bo pridobivalo konkurenčne prednosti. Vodstvo vsake družbe se mora zavedati, da iz objave podatkov o poslovanju v letnem poročilu ne izhajajo vedno le koristi, temveč da se s tem lahko izpostavlja tudi nevarnosti, da bodo te podatke izkoristila konkurenčna podjetja in mu zaradi njihovega razkritja povzročila neposredno ali posredno škodo. Ta nevarnost ne grozi družbi pravzaprav le s strani konkurenčnih podjetij, temveč tudi s strani kupcev in dobaviteljev. S konkurentom ponavadi mislimo na podjetje, ki proizvaja enake ali podobne proizvode ali opravlja enake ali podobne storitve in jih prodaja na istem trgu. Konkurenčnost (tekmovalnost) torej nastaja v zvezi z enakimi ali podobnimi poslovnimi učinki. Vendar pa to ni edino področje, na katerem si podjetja konkurirajo. O konkurentih bi lahko govorili tudi na nabavnem, finančnem in kadrovskem trgu ter podobnih. Vsako podjetje mora zato pri sestavljanju letnega poročila misliti tudi na to, da ne bo z javno objavo pokazalo konkurentom kakšnih podatkov o tem, kje so njegove prednosti, če meni, da take podatke lahko izkoristijo tudi konkurenti (Lozej 2001).

4.2 Konkurenčnost trga in prostovoljna razkritja Konkurenti podjetja lahko na trgu pridobijo informacijo, ki je bila razkrita na kapitalskem trgu, in jo lahko uporabijo v škodo podjetja. Na primer: razkritje informacije o proizvodnih procesih, marketinških planih, novih proizvodih, novih trgih, prodajah po odsekih ima lahko za posledico izgubo konkurenčne prednosti. V raziskavi iz leta 1998, v katero je bilo vključenih 156 podjetij iz ZDA, sta avtorja Herfindahl in Hirschman merila njihove stopnje konkurenčnosti. Ugotovila sta, da podjetja v zelo konkurenčnih panogah v povprečju prostovoljno razkrivajo več kot podjetja v panogah, kjer konkurenca ni tako ostra. Spet po drugih virih pa bi se naj v razmerah hude konkurence manj razkrivalo. Študija Herfindahl – Hirschman (1998; povzeto po Ramaswamiju 2001) se nanaša na relacijo med konkurenčnostjo trga in prostovoljnimi razkritji (primernimi informacijami za vlagatelje). Navzočnost konkurentov pogosto povzroči pomembne stroške prostovoljnega razkrivanja in je lahko celo poglavitna ovira za razširjeno oz. dodatno razkrivanje. Menedžerji tehtajo med koristmi dajanja privatnih oziroma notranjih informacij kapitalskemu trgu (za pošteno vrednost delnic podjetja) in stroški izgube konkurenčnih prednosti kot posledice razkritja informacije. Medtem ko zgodnje analitične raziskave (Verrecchia 1983; Dye 1985,1986; povzeto po Ramaswamiju 2001) trdijo, da so vzroki ostre konkurence na trgu v slabših razkrivanjih, nekoliko novejše raziskave (Darrough in Stoughton 1990; Wagenhofer 1990; Newman in Sansing 1993; Gigler 1994; povzeto po Ramaswamiju 2001) pa menijo, da je relacija med razkrivanjem in konkurenco na trgu veliko bolj kompleksna. Nekaj empiričnih raziskav preiskuje relacijo med prostovoljnimi razkritji in obstoječo konkurenco na trgu (Clarkson 1994; Harris 1998: Shin 2000; povzeto po Ramaswamiju 2001).

43

4.3 Konkurenca na trgu kot ovira za prostovoljno razkrivanje Podjetja pogosto nasprotujejo obširnemu razkrivanju, saj to lahko škoduje konkurenčnemu položaju podjetja. Med razkritja, ki najbolj povzročajo izgubo konkurenčnih prednosti, se uvrščajo: poročanje po odsekih, razkritja o izvedenih finančnih instrumentih, poročanje o neračunovodskih kazalnikih, napovedi o prihodnjih dobičkih. Zanimivo je, da so celo objave o dobičku in izgubah včasih veljale za razkritja, ki povzročajo izgubo konkurenčnih prednosti (Ramaswami 2001, 7). Študija Mautza in Maya (1978) kaže na to, da razkritja lahko ustvarjajo izgube konkurenčnih prednosti podjetju, če le-ta oskrbuje konkurente z informacijami, ki so koristne zanje in izražajo konkurenčne strategije, ki jim sicer ne bi bile dosegljive. Razkrivanje konkurenčno občutljivih informacij je poglavitna skrb za podjetja; za mnoge ena izmed največjih skrbi. Podjetja so zaskrbljena, da ne bi konkurenti pridobili novih spoznanj s pomočjo poročanja, in jih uporabili v škodo izgube konkurenčnih prednosti. Razkritje določene informacije lahko pomembno škoduje konkurenčnemu položaju podjetja. Od podjetij naj ne bi bilo zahtevano razkrivanje informacij, ki bi lahko škodile njihovemu konkurenčnemu položaju. To ni v interesu obstoječih investitorjev ali kreditodajalcev, saj bi lahko zahtevana razkritja spodkopala vrednost njihovih vlaganj ali povečevala kreditno tveganje njihovih posojil. Še več, razkritja, ki pomembno spodkopljejo konkurenčni položaj podjetja, zmanjšajo spodbude podjetij za doseganje konkurenčnih prednosti. Takšna razkritja lahko celo zamajejo nacionalno konkurenčnost: v primeru, da podjetja določene države morajo razkrivati konkurenčno občutljive informacije, katerih pa konkurenti v drugih državah niso zavezani razkrivati (Ramaswami 2001, 9). »Proprietary« informacija je kakršnakoli informacija, katere razkritje bi lahko potencialno ogrozilo bodoče obete dobička, če so te informacije dosegljive zunanjim udeležencem (konkurenti, dobavitelji, zaposleni). Na primer: objava o možnih ugodnih dobičkih podjetja v prihodnjem obdobju lahko vzpodbudi vstop novih konkurentov, neugodna pogajanja s sindikatom, možne sodne spore, intervencijo regulativnih organov. »Proprietary« informacija je definirana kot informacija, ki zmanjšuje sedanjo vrednost denarnih prilivov. »Proprietary« stroški so negativne posledice razkrivanja »proprietary« informacij (Ramaswami 2001, 5). Čeprav prevladuje mnenje o izgubi konkurenčnih prednosti kot o eni izmed determinant, kaj in koliko razkriti, je zelo malo empiričnih študij testiralo ta dejavnik in njegov vpliv na razkritje računovodskih podatkov. Gray, Radebaugh in Roberts (1990; povzeto po Changu, 2002) so v empirični raziskavi med 103 podjetji ugotovili, da le – ta pripisujejo izgubi konkurenčnih prednosti kot posledici razkrivanja velik pomen. V študiji so poskušali raziskati razloge za nerazkrivanje informacij. Več kot polovica podjetij je navedla, da je izguba konkurenčnih prednosti eden izmed razlogov za nerazkritje informacij po odsekih. S študijo so prišli do spoznanja, da se lahko podjetja zaradi prostovoljnega razkrivanja soočajo z večjo nevarnostjo s strani konkurentov (poveča se možnost vstopa novih tekmecev ter tveganje izgube tržnega deleža), zato se le – ta odločajo manj razkrivati. Rezultati močno podpirajo stališče, da si je možno z razkritji strateških informacij svojim konkurentom spodkopati že obstoječ konkurenčni položaj.

44

V zadnjih treh desetletjih so bile s strani podjetij naslovljene številne pobude na ameriški odbor za računovodske standarde (angl. Financial Accounting Standards Board), da naj pri oblikovanju računovodskih standardov upošteva argument izgube konkurenčnih prednosti. FASB je preučil argumente podjetij, vendar je presodil, da niso podani dovolj tehtni razlogi, da bi opustili svoje zahteve glede obveznega razkrivanja. Nekaj podjetij je ugotovilo škodo zaradi izgube konkurenčnega položaja kot posledico potrebnega (obveznega) poročanja po odsekih gospodarske panoge. Kakorkoli, ugotovilo se je, da zahtevana razkritja niso nič bolj podrobna oziroma bolj specifična od tistih, ki jih posredujejo podjetja v posamezni gospodarski panogi. Razkritja, ki jih zahteva FASB, imajo namen, da zagotavljajo uporabnikom boljšo ocenitev preteklega in prihodnjega poslovanja podjetja. Nadaljnja nasprotovanja podjetij so bila naslovljena ne samo na FASB, ampak tudi na SEC v zvezi s problemom vpliva razkritij na konkurenčnost podjetij (Ramaswami 2001, 7). Z navedenim navajanjem težav podjetij zaradi izgube konkurenčnih prednosti kot posledice obveznega razkrivanja smo želeli ponazoriti problematiko razkrivanja nasploh. Če so že reakcije podjetij na obvezno razkrivanje tako močne, lahko sklepamo, da so s prostovoljnim razkrivanjem, ki presega te okvire, lahko toliko bolj izpostavljena tveganjem izgube konkurenčnih prednosti. Zato morajo obstajati za podjetja močne vzpodbude, ki jih bodo gnale k dodatnemu razkrivanju. Menedžment mora presoditi, če razkritja o prihodnjih strategijah in načrtih podjetja lahko škodljivo vplivajo na podjetje glede zaostrovanja konkurence ali ustvarjanja težjih pogajalskih pogojev z dobavitelji, kupci ali zaposlenimi. Zato naj se podjetje odloči, da ne bo prostovoljno razkrivalo, če tveganje izgube konkurenčne škode presega prednosti oziroma ugodnosti, ki jih prinaša prostovoljno razkrivanje.

4.4 Konkurenčnost na trgu kot sila, ki poganja prostovoljna razkritja Sklepanje o tem, da naj bi prostovoljno razkrivanje nujno povzročalo izgubo konkurenčnih prednosti, ni enoznačno, saj številni dejavniki zapletejo odnos med razkritji in konkurenco na trgu. Podjetja lahko uporabijo prostovoljno razkrivanje za preprečevanje zaostrovanja konkurence ali preprečitev vstopa na trg s pomočjo razkrivanja slabih novic (npr. da podjetje v letnem poročilu navaja zavajajoče informacije o neugodnih razmerah v panogah, ki ne izražajo dejanskega stanja). Glede na to bodo podjetja razkrivala dobre novice, kjer je konkurenca nižje intenzitete in kjer ni nevarnosti vstopa novih konkurentov (Ramaswami 2001, 10). Podjetje pridobiva koristi od zagotavljanja določenih tipov razkritij (Horvat 2004, 30). Za razkritja je značilno, da so dvosmerna. To pomeni, da ima vsako podjetje koristi od razkritij drugih podjetij, če so ta dostopna vsem udeležencem (konkurentom)20. Katerokoli podjetje, ki bi lahko izgubilo konkurenčno prednost zaradi razkrivanja informacij, lahko 20 Ta situacija velja le v primeru, če so konkurenti zavezani k istim zahtevam razkrivanja ali pa če se podjetje sooča z drugim podjetjem z nižjo ravnijo razkrivanja. V teh primerih, koristi iz recipročnega razkrivanja ne obstajajo in lahko podjetje, ki razkriva, utrpi izgubo konkurenčnih prednosti (Horvat 2004, 30).

45

pridobi to prednost na podlagi razkritij drugih podjetij. Podjetje ne more pridobiti konkurenčne prednosti, ne da bi eno ali več drugih podjetij zaradi razkritij to prednost izgubilo. Predpostavimo, da imajo vsa podjetja enak dostop do razkritij drugih podjetij. To pomeni za vsako podjetje enako tako imenovano neto konkurenčno prednost in enako konkurenčno izgubo. Toda okoliščine podjetij se vedno razlikujejo. Tako bi lahko podjetje, ki je prvo na trgu v tehnologiji, s takšnimi razkritji izgubilo več kot podjetje, ki zaostaja za njim.21 Poleg tega imajo lahko tuja podjetja z manjšim obsegom razkritij konkurenčno prednost pred podjetji, za katera smo predpostavili, da so pri razkrivanju enakovredna. Zato moramo vsako konkurenčno prednost, ki jo podjetje pridobi na podlagi razkritih informacij drugih podjetij, primerjati s konkurenčno izgubo tega podjetja. To je tako imenovana neto konkurenčna prednost, ki se razlikuje od podjetja do podjetja, od časa do časa in je lahko pozitivna ali negativna (Horvat 2004, 30). Torej je konkurenčnost na trgu lahko sila, ki poganja prostovoljna razkritja. Za boljše razumevanje navajamo primer, da se ključni odločevalci v podjetju zavedajo, da jih pravzaprav ostra konkurenca na trgu sili, da so še boljši in da dodatno še več razkrivajo ter se tem diferencirajo od ostalih tekmecev.

4.5 Odnos menedžerjev do prostovoljnih razkritij v letnih poročilih Oslabitev konkurenčnih prednosti je postala izgovor za nerazkritje pomembnih informacij investitorjem in kreditodajalcem. Vendar pa so danes informacije, ki niso razkrite v letnih poročilih, na razpolago preko drugih podjetniških virov, npr. časopisne objave, radio, spletne strani, tiskani promocijski material, konferenčni klici, individualni sestanki, kvartalni časopisi za investitorje ter socialna in okoljska poročila (Chang 2002, 557). Chang22 (2002, 558) je s svojo študijo raziskoval povezavo med poslovodskim znanjem in njihovim odnosom do prostovoljnih razkritij računovodskih podatkov. Raziskava je bila izvedena s 142 vodji poslovnega obveščanja (business intelligence) in/ali kontrolerji – vodji računovodstev iz zasebnih podjetij na območju južne Kalifornije. Podatki iz raziskave kažejo na to, da večina informacij, ki se nanašajo na konkurenco, ni bila razkrita v letnih poročilih podjetij, takšno vedenje pa je odvisno predvsem od stopnje konkurenčnosti panoge, s katero se posamezno podjetje sooča ter velikostjo samega podjetja, ne pa od vrste podjetja. Eden ključnih razlogov za nezadostna razkritja računovodskih podatkov je izguba konkurenčnih prednosti. Velja splošno mnenje, da je izguba konkurenčnih prednosti lahko rezultat razkritja preveč pomembnih informacij o podjetniškem procesu. Skrb zaradi tega prisiljuje podjetja k manjšemu razkritju prostovoljnih razkritij računovodskih in neračunovodskih informacij. Študija Changa (2002) je preverila podjetniško zaznavanje izgube konkurenčnih prednosti kot stroška razkritij v letnih poročilih. Raziskava je pojasnila izgubo konkurenčnih 21 Glej primer v poglavju 4.7 22 Za poglobljeno preučitev študije so v prilogi predstavljene tabele, enačba in model, s pomočjo katerih je Chang (2002) prišel do rezultatov.

46

prednosti kot posledico razkritja računovodskih in neračunovodskih podatkov. Zbrani podatki kažejo na to, da imajo mnoga podjetja aktivne oddelke za obveščanje o svojih konkurentih, količina virov, zbranih z obveščevalno funkcijo v podjetju, pa ni neznatna, saj obstaja vrsta metod, kako pridobiti informacijo o svojih konkurentih. Ta opažanja kažejo na to, da so alternativni viri pridobivanja informacij razpoložljivi in se intenzivno uporabljajo za pridobitev konkurentovih informacij. V takšnih okoliščinah lahko dvomimo o tem, da bodo informacije, razkrite v letnih poročilih, pomenile za podjetje izgubo konkurenčnih prednosti (Chang 2002, 559). Rezultati Changove raziskave (2002) so pokazali, da se skrb menedžerjev zaradi izgube konkurenčnih prednosti tem bolj zmanjšuje, čim več je zbranih informacij skozi proces obveščanja. Danes vse več podjetij oblikuje poseben oddelek za pridobivanje informacij, in ker se informacijska tehnologija razvija in širi, bo konkurentom na voljo vse več alternativnih informacij. Torej se bo upiranje dodatnemu računovodskemu poročanju in razkrivanju v prihodnosti verjetno zmanjševalo. Mogoče bo napočil čas, ko bo dodatno razkrivanje za podjetja sprejemljivo. Poleg tega skrb za dodatna razkritja upada z naraščanjem velikosti podjetja, kar pomeni, da obstaja za večja podjetja s prostovoljnim razkrivanjem manjša verjetnost, da bodo s tem ogrozila svoj konkurenčni položaj (Chang 2002, 570). Razpoložljivost drugih virov informacij naj bi vplivala na stopnjo prostovoljnih razkritij, kar pomeni, da podjetje, katerega informacije so dostopne na druge načine in ne iz letnega poročila, bo prostovoljno razkrivalo tem bolj, čim več je teh informacij (Chang 2002, 570). Ker danes narašča popularnost ostalih komunikacijskih virov, domnevamo, da se pomembnost letnih poročil zmanjšuje. V prihodnosti pa bo ta trend verjetno še bolj pridobival na teži.

4.6 Prostovoljna razkritja podjetij in operativne strategije Fischer Black navaja, »da je računovodstvo jezik, ki ga lahko ljudje v podjetju uporabljajo tako, da poslovnih skrivnosti o tem, kar se dogaja v podjetju, ne izdajo svojim konkurentom«. Njegov pogled je podoben Johnsonovi (1992) izjavi, ki pravi, »da se računovodski sistem osredotoča na končne rezultate (npr. na dan 31.12.), a pri tem ne obrazloži, kako doseči ta končni rezultat« (1993; povzeto po Ozbilginu in Pennu 2003). Za zagotavljanje zadovoljivih računovodskih poročil je odbor AICPA predložil poročilo, ki predlaga širšo paleto razkritij vključno z obsežnimi podatki o operativi ter razmišljanji poslovodstva o ključnih strategijah v prihodnosti. Na drugi strani pa so vodilni v podjetju prepričani, da podrobnosti o procesih odkrivajo poslovne skrivnosti podjetja, saj je s tem omogočeno učinkovito tekmovati; zato bi razkritje strateških informacij podvojilo število tekmecev in povzročilo erozijo konkurenčnih prednosti (Ozbilgin and Penno 2003, 1). Ozbilgin in Penno (2003) sta preučevala razkritja s strateškimi usmeritvami podjetja v prihodnosti in brez njih. Predpostavila sta preprost model z dvema konkurenčnima podjetjema, postavljenima v dve časovni obdobji; značilnosti tega modela povzemamo v nadaljevanju. V njuni študiji je predpostavljena enostavna igra med dvema tekmecema: podjetjem vodjo (angl. leader, v nadaljevanju podjetje A) in podjetjem zasledovalcem

47

(angl. follower, v nadaljevanju podjetje B). Podjetje A mora sprejeti dokončno operativno odločitev z negotovostjo, ki deluje že v prvem obdobju. V drugem obdobju pa tekmuje s tekmecem, ki se sooča s podobnimi operativnimi odločitvami, vendar pa lahko pri tem pridobi katerokoli informacijo (koristi) glede pridobljenih izkušenj iz letnega poročila vodečega podjetja v prvem obdobju. Zatorej ima lahko podjetje B na podlagi vsebine letnega poročila podjetja A iz prvega obdobja priložnost sprejeti bolj informirano odločitev kot podjetje A in lahko agresivneje tekmuje s podjetjem A v drugem obdobju. Avtorja študije sta testirala tri možne scenarije (Ozbilgin and Penno 2003, 3 ):

a) podjetje B ni sposobno ugotoviti, če je bila operativna odločitev podjetja A uspešna,

b) podjetje B lahko ugotovi, če je bila odločitev podjetja A uspešna, c) podjetje B ugotovi, za kakšno odločitev (njene lastnosti) gre in če je bila pri

podjetju A uspešno izvedena. V raziskavi sta prikazala, da v prvem (drugem) primeru, podjetje B (podjetje A) lahko sprejme odločitev, ki bo po vsej verjetnosti manj uspešna kot neka druga alternativna odločitev. Popolna transparentnost pa podjetje A v tretjem primeru pušča popolnoma ranljivo v primerjavi s podjetjem B, ki lahko pridobi konkurenčne prednosti. Prvi primer je grajen tako, da podjetje A v svojem računovodskem poročilu ne razkriva uporabnih informacij podjetju B. Sledi mu primer, ko sistem poročanja omogoča podjetju B ugotoviti, če je bilo podjetje A operativno uspešno, da lahko identificira njegov finančni uspeh ali neuspeh, čeprav pri tem ne odkrije lastnosti operativne odločitve. Na koncu pa analizo razširita na transparentno operativno poročanje, ki podjetju A omogoča razkriti svojo operativno odločitev, ki je vodila do dobička. Torej podjetje B lahko identificira, kako je podjetje A prišlo do svojega finančnega izida (Ozbilgin and Penno 2003, 9). V prvem primeru model spominja na igro s simultanimi potezami, kjer nobeno od podjetij ne pozna operativne izbire in donosnost tekmeca. Glede na to, bi lahko pričakovali, da obe podjetji vselej izbereta prednostno zaželeno naravno strategijo, da bi povečali svoje možnosti za doseganje uspeha. Vendar pa je mogoče sklepati, da do tega ne pride, če negotovost doseže prag pri katerem ravnotežje igre zahteva od enega od podjetij, da sledi naravi nasprotno strategijo, če se diferencira na tak način, lahko podjetje pridobi konkurenčno prednost pred tekmecem, če se uresničijo manj verjetni pogoji, in doseže maksimalen dobiček – izid, ki drugače ne bi bil mogoč. Ker sledilec ne more odkriti operativne odločitve vodečega, se lahko pojavi več ravnovesij. V takšnih okoliščinah lahko vodeče podjetje v prvem obdobju sprejme najprej najbolj naravno zaželeno strategijo, nato pa to nepreverljivo naznani tako, da je najboljši možni odziv sledilca v drugem obdobju, da izbere naravi nasprotno strategijo. Za vodeče podjetje je torej naravno zaželena strategija privlačna/zanimiva tako poslovno kot konkurenčno ter jo zato izvaja na vsaki stopnji negotovosti (isto tam 2003, 4 – 5). V drugem primeru se dopušča možnost podjetju A, da v računovodskem poročilu razkrije, če je operativna strategija dosegla ugoden ali neugoden finančni izid v prvem obdobju, ne pa tudi za kakšno operativno odločitev je pravzaprav šlo. Zato lahko podjetje B izkoristi to

48

informacijo razumevanje uspešne strategije samo do ravni, do katere uspe napovedati operacijsko izbiro. V razmerah nizke negotovosti bo podjetje A vedno izbralo izvirno strategijo, kot strošek takšne odločitve pa lahko pričakuje izgubo konkurenčne prednosti, saj s tem omogoča predvidljivost podjetju B. Ko negotovost doseže mejno točko, podjetje A preide na (se odloči za) splet določenih strategij, da omeji možne sklepe podjetja B iz njegovega letnega poročila. Ozbilgin and Penno (2003) sta dokazala naslednje: podjetje A lahko z občasno uporabo »nenaklonjene« strategije kot rezultata mešanja strategij, zaustavi in celo izniči erozijo dobičkonosnosti, ki izvira iz sklepanj podjetja B. V bistvu sta identificirala pogoje, v katerih gre podjetje A tako daleč, da bolj pogosto izbere sovražno kot pa naklonjeno strategijo kljub manjši verjetnosti prve za operativni uspeh. Pokazala sta, da daje agresivna strategija podjetju A konkurenčno prednost zaradi zmedenosti podjetja B do te mere, da bo podjetje B preferiralo osnovni dogodek, v katerem ne bo pridobilo uporabne informacije in bo prisiljeno izbrati nenaklonjeno strategijo. To očitno odstopanje v strategiji vodečega podjetja glede na tisto v izhodiščnem primeru kaže, da lahko strateške implikacije računovodskih razkritij močno zasenčijo operativne skrbi poročevalskega podjetja. Torej pomeni uporaba sovražne oziroma škodljive strategije s strani podjetja A, da to podjetje uporablja strategijo, s katero zavaja podjetje B, z namenom, da bi le-to sprejelo napačne operativne odločitve v drugem časovnem obdobju. Ena izmed teh t.i. sovražnih strategij oziroma strategij v škodo podjetja B je tudi, da se podjetje A odloči, da objavlja slabe novice o poslovanju v prvem obdobju, ki ne ustrezajo dejanskemu stanju, in s tem poskuša svoje potencialne konkurente odvrniti od vstopa v isto gospodarsko panogo (Ozbilgin and Penno 2003, 11). Raziskava (isto tam, 2003, 5) je nadalje pokazala tudi naslednje: kadar je negotovost (tveganje izgube konkurenčnih prednosti) nizka, podjetje A izbere svojo izvirno strategijo razkrivanja (ta strategija izraža dejanske operativne odločitve, ki jih je sprejelo podjetje A za dosego dobička v prvem obdobju, brez strahu pred izgubo konkurenčnih prednosti) bolj brezbrižno, kot bi jo sicer. Posledično je odločitev vodečega podjetja predvidljivejša, zato dodatni podatki o operativni odločitvi ne škodujejo. Kakorkoli, če negotovost doseže določen prag, se poveča potreba podjetja A po nepredvidljivosti kot posledica izbire mešane strategije nepopolnega (netransparentnega) računovodskega poročanja. Kot rezultat tega podjetje B poveže informacijo o strategiji podjetja A z njegovim finančnim izidom, da izbere uspešno strategijo v škodo tega podjetja, ki mu ne preostane nič drugega, kot da sledi »nenaklonjeni« strategiji – te pa se vse pogosteje poslužuje z naraščanjem poostritve negotovosti. V tej analizi se identificirajo velikost in dejavniki stroška operativne transparentnosti podjetja A, ki narašča premosorazmerno z naraščanjem stopnje negotovosti (isto tam 2003, 17 – 18).

4.7 Stroški izgube konkurenčnih prednosti (zaradi razkritij) na primeru biotehničnih podjetij

Biotehnična podjetja delujejo v krutem konkurenčnem okolju, zato posvečajo podjetja veliko pozornost razkritjem in v povezavi z njimi stroškom izgube konkurenčnih prednosti. V raziskavi Guoa, Leva in Zhoua (2003) je pozornost usmerjena na prostovoljna razkritja informacij o proizvodih. V raziskavi so vključene tri determinante razkritij, ki vplivajo na

49

to, koliko bodo podjetja razkrivala23, in te so: stopnja razvoja produkta, možnost patentne zaščite in podpora tveganega kapitala. Biotehnična panoga je zainteresirana za razkritja, saj je ena izmed največjih in najhitreje rastočih panog tako glede na število podjetij kot na število inovacij. Nenavadno hitre inovacije v biotehnologiji in nizke vstopne pregrade krepijo konkurenčnost in posledično visoke stroške razkritij, hkrati pa ustvarjajo velike informacijske asimetrije med menedžerji in investitorji, kar povzroča naraščajoče koristi prostovoljnega razkrivanja (Guo et al. 2003, 3). Menedžerji posedujejo signal (dobički, rezultati kliničnih testiranj zdravila) in se soočijo z odločitvijo, ali naj ga razkrijejo javnosti ali ne. Razkritje signala/znamenja bo vplivalo na investitorje in ostale udeležence – dobra novica bo na primer povečala tržno vrednost podjetja. Koristi razkritij so tehtane s strani menedžerjev nasproti stroškom razkritij (npr. sovražna dejanja konkurentov in tveganje zaradi kasnejšega spora kot posledice navajanja zavajajočih informacij). Ravnanja konkurentov so kompleksna in težko predvidljiva. Na primer, novice o uspehu zdravila kliničnih testov lahko opogumijo konkurente za razvoj nadomestnega zdravila, lahko pa jih tudi odvrnejo od vstopa na nov trg. Vendar pa moramo opozoriti tudi na nevarnost nerazkritja. Podjetju, ki ne razkriva, to povzroča stroške, saj lahko nasprotnik izkoristi nerazkritja za sovražno dejanje (npr. nerazkritja o kliničnih testiranjih so lahko interpretirana s strani konkurentov kot neuspešna). Razkritje pa lahko tudi ne povzroči stroškov razkrivanja informacij, če so le – te razkrite z namenom odvrnitve nasprotnikov od sovražnih dejanj (Guo et al. 2003, 5). Zaradi velike informacijske asimetrije med menedžerji in investitorji obstajajo močne zahteve investitorjev po razkrivanju informacij o razvoju proizvoda s strani tehnoloških analitikov. Zato predpostavljamo, da si podjetja prizadevajo zadovoljiti zahteve investitorjev po razkrivanju vrednostno pomembnih informacij. Kajti nerazkritja kritičnih aspektov24 podjetniških aktivnosti in prihodnjega delovanja so lahko s strani investitorjev interpretirana kot slabe novice. Zatorej se menedžerji zavedajo, da so nerazkritja na kapitalskem trgu smatrana v vsakem primeru kot slabe novice (Guo et al. 2003, 7). Kot smo že omenili, so v tej panogi še posebej na udaru razkritja o proizvodih. Tukaj prevladuje kruta konkurenca in stroški razkritij so v splošnem zelo visoki. Vzrok je v tem, da podjetja razvijejo le nekaj proizvodov, zato lahko vstop konkurenta pomeni resno grožnjo obstoja že obstoječih. Prednosti razkritij se kažejo predvsem v rasti delnic in nižjih stroških kapitala; prednosti so zelo velike zaradi informacijske asimetrije med menedžerji in investitorji glede novosti in zapletenosti razvoja proizvodov (Guo, Lev in Zhou, 2003). Ker je zelo težko oceniti stroške izgube konkurenčnih prednosti, so jih v svoji raziskavi Guo, Lev in Zhou (2003) merili posredno s pomočjo:

a) dostopnosti zaščite patenta razvojnega proizvoda, ker zaščita pred posnemanjem omogoča podjetjem povečati razkritja proizvodov, ki so še v fazi razvoja,

23 Obseg razkritij se tu upošteva v povezavi z nevarnostjo izgube konkurenčnih prednosti. 24 Kot na primer: pomanjkanje razkrivanja pomembnega proizvoda v razvoju, neuspeh kliničnih testiranj in trgi za ciljne bolezni.

50

b) stopnje razvoja produkta; čim višja je stopnja razvoja, tem težje jo je za konkurente dohiteti, zato bo višja raven razkritja,

c) navzočnosti tveganega kapitala, ki je dosegljiv podjetju; ta namreč zagotavlja

premoč nad konkurenti in zatorej zmanjšuje sovražna dejanja z njihove strani. Avtorji raziskave domnevajo, da je ena od ključnih determinant strategij razkrivanja prav razpoložljivost zaščite s pomočjo patenta. Očitno je, da bo podjetje bolj nagnjeno k razkrivanju, če so proizvodi zaščiteni s patenti pred posnemanjem konkurentov. Raziskava je pokazala, da je zaščita s patenti za farmacevtske in kemijske proizvode bolj uspešna kot v ostalih panogah. Patenti torej pomenijo za podjetja manjše tveganje, da bi izgubilo konkurenčne prednosti zaradi dodatnega razkrivanja, ki pa je z drugega vidika zaželjeno, v tej panogi pa celo potrebno (Guo et al. 2003, 9 – 10). Razvojna pot farmacevtskega in kemijskega proizvoda je zelo dolga. Ta vključuje predklinično fazo (testiranje na živalih) ter nadaljnje 3 faze kliničnih testiranj na ljudeh. Predpostavlja se pozitivna relacija med razvojno stopnjo proizvoda in prostovoljnim razkrivanjem teh informacij. V zgodnji fazi razvojnega ciklusa proizvoda je prednostni čas pred potencialnimi konkurenti zelo kratek, tveganje, da bi lahko prišlo do sovražnih dejanj konkurentov, je zelo veliko in zato podjetja v teh začetnih fazah razvoja proizvoda niso naklonjena dodatnemu razkrivanju. V zadnjih fazah razvoja proizvoda pa velja ravno obratno. Menedžerji so manj zaskrbljeni zaradi konkurentov, zato so bolj naklonjeni zadovoljevanju potreb investitorjev z razkrivanjem obsežnejših informacij (Guo et al, 2003, 10 – 11). Prisotnost rizičnega kapitala je negativno povezana s stroški razkritij in zaradi tega pozitivno povezana z dejanskim razkrivanjem. Če so investicije v podjetjih financirane s pomočjo vlagateljev rizičnega kapitala, kar ustvarja visoke vstopne pregrade sovražnih konkurentov. V primerjavi s podjetji, kjer ni rizičnega kapitala, so firme, ki so financirane s strani vlagateljev rizičnega kapitala, bolj učinkovite in produktivne v ustvarjanju novih proizvodov za trg. Ker želijo imeti vlagatelji tovrstnega kapitala povrnjen vloženi denar, vzpodbujajo, da managerji podjetij razkrivajo več informacij, še posebno tistih, ki vodijo v višjo vrednost podjetja na trgu (Guo et al. 2003, 11 – 12). Poudariti pa moramo, da patent, razvojna stopnja proizvoda in podpora rizičnega kapitala niso nujno le približki stroškov razkrivanja, omogočajo lahko namreč tudi prednosti prostovoljnega razkrivanja. Novi proizvodi namreč, ki so patentirani, imajo velik potencial za prihodnje dobičke, kar podjetja vodi, da dodatno razkrivajo informacije o teh proizvodih.

4.8 Prostovoljno razkrivanje slabih novic V teoriji so bile opravljene empirične študije (Verrechia 1983, Dye 1985 in Patell 1976, Penman 1980, Waymire 1984 in Lev and Penman 1990; povzeto po Ramaswamiju 2001), ki ponujajo različne dokaze o tem, ali podjetje namerava razkriti samo dobre novice, slabe pa zadržati. Managerji v povprečju razkrivajo več dobrih novic o prihodnjem poslovanju kot o slabih pričakovanjih glede prihodnjih dobičkov, kajti pričakuje se pozitivni odziv

51

cene delnice na objavo pozitivnih pričakovanj. Menedžerji tudi radi razkrivajo pričakovanja o dobičku, če podjetje posluje stabilno in dobro. V nasprotnem primeru pa razkrivajo slabe novice pogosteje, da bi se izognili pravdnim sporom, ki bi jih lahko utrpeli, če bi jih družbeniki tožili v primeru, da bi prišlo na dan objave dobička do velikega upada cene delnice (Ramaswami 2001, 49). Podjetje uporabi prostovoljno razkrivanje slabih novic kot mehanizem, s katerim prepreči konkurenci vstop. V primeru, ko ni bojazni pred vstopom novih konkurentov, se dobre novice razkrivajo (Ramaswami 2001, 50). Vzpodbude za razkrivanje slabih novic se lahko povečujejo, če se podjetje sooča z visokimi stalnimi stroški in variabilnimi stroški razkrivanja, ki so relativno veliki v primerjavi s stalnimi – npr. na trgu, kjer se dotedanja podjetja soočajo z visokimi stroški razkrivanja in izgube konkurenčnih prednosti. Potencialna nova podjetja, ki vstopajo na trg, imajo lahko pozitivna prepričanja o vstopu na ta trg, zato bodo obstoječa podjetja razkrivala slabe novice. Podjetja vedno zamolčijo slabe novice v razmerah delnega ravnovesja razkritij25, slabe novice se pojavijo le v razmerah popolnega ravnovesja razkritij (Suijs 2005).

4.9 Sklep V četrtem poglavju smo se podrobneje posvetili vprašanju izgube konkurenčnih prednosti podjetja kot posledice prostovoljnih razkritij. S pomočjo različnih študij, ki so predstavljene v tem poglavju, smo izoblikovali lastno mnenje, da prostovoljna razkritja v letnih poročilih ne morejo pomembneje vplivati na izgubo konkurenčnih prednosti; odvisno za kakšno vrsto razkritij gre in komu so namenjene. Danes imajo namreč mnoga podjetja aktivne oddelke za obveščanje o svojih konkurentih, obenem pa količina virov, zbranih z obveščevalno funkcijo v podjetju, ni neznatna, saj obstaja vrsta metod, kako pridobiti informacijo o svojih konkurentih. Ta opažanja kažejo na to, da so alternativni viri pridobivanja informacij razpoložljivi in se intenzivno uporabljajo za pridobitev konkurentovih informacij. Zaključki študije, ki jo je izvedel Chang (2002), kažejo na resen dvom o tem, da bo podjetje izgubilo konkurenčne prednosti, če bodo informacije razkrite v letnih poročilih. Vendar pa različni avtorji, kot so: May in Mautz (1978), Lozej (2001), Horvat(2003), še vedno trdijo, da prostovoljna razkritja v letnih poročilih lahko vodijo v izgubo konkurenčnih prednosti. Prostovoljna razkritja informacij, ki so kritičnega pomena za poslovanje podjetja, ne glede na to, ali se objavljajo v letnih poročilih, časopisnih člankih idr., za posledico izgubo konkurenčnih prednosti. Mnenja so torej različna. Iz lastnih izkušenj pa vemo, da danes letna poročila nimajo več tolikšne teže (revidirana poročila so prispevala k večji kredibilnosti), in to prav s časovnega vidika (ker se sestavljajo na določen dan in ne kažejo tekočih dogajanj v podjetju). O tem piše Ramaswami (2001), ki daje prednost prostovoljnim razkritjem v časopisnih člankih v finančnih revijah, in govori o tem, da bodo ta razkritja s časom vse bolj pridobivala na pomenu.

25 Razmere, kjer se s strani podjetja ne razkrivajo vse informacije.

52

S predstavitvijo Ozbilginove in Pennove raziskave (2003) pa smo predstavili njuna pogleda o tem, ali lahko podjetje izgubo konkurenčnega položaja podjetja pripisuje prostovoljnim razkritjem. Ugotovila sta, da lahko prostovoljno razkrivanje vodečega podjetja vodi v izgubo konkurenčnih prednosti, če le-ta v letnem poročilu razkriva uporabne informacije podjetju – posnemovalcu. Tretjo raziskavo pa smo si izbrali zato, ker je bila opravljena na primeru biotehničnih podjetjih, ki delujejo v krutem konkurenčnem okolju, zato posvečajo ta podjetja veliko pozornost razkritjem in v povezavi z njimi stroškom izgube konkurenčnih prednosti. Avtorji v raziskavi (Guo, Lev in Zhou 2003) prav tako govorijo o tem, da prostovoljna razkritja povzročajo izgubo konkurenčnih prednosti, in se posvečajo vprašanju, kako bi bilo možno te izgube čim bolj eliminirati. V odgovor ponujajo tri rešitve: dostopnost zaščite patenta razvojnega proizvoda, stopnjo razvoja produkta in podpora tveganega kapitala. Menedžerji podjetij, ki kotirajo na borzi, bodo prostovoljno razkrivali le v primeru, če bodo prostovoljna razkritja povzročila višjo tržno vrednost delnic. Podjetja, ki delujejo v bolj konkurenčnem okolju, pa imajo močnejše vzpodbude za prostovoljno razkrivanje, če s tem zmanjšajo tveganje za izgubo konkurenčnega položaja.

53

5 SKLEP Cilje, ki smo si jih zadali, smo tudi uresničili. V diplomski nalogi smo predstavili naraščajoč pomen prostovoljnih razkritij, saj se v zadnjih letih o njih veliko piše. Vse več prostovoljnih razkritij tudi postaja obveznih. Na začetku smo predstavili pojem prostovoljnih razkritij in na katerih področjih lahko le ta nastopajo. Ta področja so predvsem: intelektualne neotipljivke, zaposleni, kupci, strategije podjetja, raziskave in razvoj. Prostovoljna razkritja v letnih poročilih so namenjena omogočiti tako investitorjem kot kreditodajalcem ter drugim uporabnikom natančno razumevanje procesa v podjetju. Ta razkritja so v glavnem namenjena analizi preteklih finančnih rezultatov, cenitvi potencialnih tveganj ter napovedovanju prihodnjih dobičkov. Poročanje, ki se opira na pretekle poslovne dogodke, ne omogoča več primerne osnove za predvidevanje operativnih rezultatov. Prav tu pa prostovoljna razkritja igrajo pomembno vlogo, saj naj bi napovedovala prihodnje obete o poslovanju podjetja. Nezadostna finančna razkritja imajo negativne posledice. Na mikro ravni se podjetja soočajo z zmanjšanjem priložnosti novega financiranja, saj se s tem povzroči večje finančno tveganje s strani investitorja zaradi nerazkritja določenega računovodskega podatka. Prednost razkritij korporacij pa se kaže predvsem v potencialnem zmanjšanju tveganj, v pravi predstavitvi podjetij in v prihodnjem razvoju, kar ima posledično vpliv na stroške kapitala. Na makro ravni pa finančno poročanje in razkritja, ki ne dosegajo pričakovanj (potreb) investitorjev, povzroča neučinkovit trg kapitala in neučinkovito alociranje kapitala v škodo vseh. Temelj diplomske naloge je prav v predstavitvi priložnosti in nevarnosti prostovoljnega razkrivanja v letnih poročilih. Po posameznih področjih prostovoljnega razkrivanja smo analizirali prednosti in nevarnosti. Tako smo na sistematičen način prišli do temeljne ugotovitve, da vsako prostovoljno razkrivanje posamezne informacije, ki je izrednega pomena za podjetje, prinaša s sabo tako prednosti (npr. vzpodbujanje zanimanja za združevanje, vplivanje na potencialne investitorje, predstavitev poslanstva, povečevanje lojalnosti delničarjev, povečevanje možnosti nove izdaje delnic) kot tudi nevarnosti, te pa managerji, ki oblikujejo politiko razkrivanja v podjetju, radi zanemarijo. Med najpogosteje omenjene potencialne ugodnosti prostovoljnih razkritij spadajo manjši stroški kapitala, višja likvidnost delnic podjetja in nižji transakcijski stroški. Na drugi strani pa s prostovoljnim razkrivanjem povzročimo tudi stroške. V najmanjši meri so to stroški razvijanja in širjenja informacij, tožb in pravd, povezanih z razkritji informacije, ter izgube konkurenčnih prednosti zaradi razkrivanja informacij. S tem potrjujemo v uvodu postavljeno trditev, da prostovoljna razkritja lahko vplivajo na poslovanje pozitivno in/ali negativno. Ker je v poslovni sferi močno prisotno prepričanje, da prostovoljna razkritja vplivajo na izgubo konkurenčnih prednosti, smo se v diplomski nalogi sistematično lotili tudi tega vprašanja. Študije (predstavljene v 4. poglavju), ki so jih izvedli tuji avtorji, pa ne podpirajo tega prepričanja. Obstajajo namreč mehanizmi, s katerimi se podjetja lahko izognejo izgubi konkurenčnih prednosti, v današnjem času pa obstajajo tudi številni

54

alternativni viri pridobivanja informacij, s katerimi lahko konkurenčna podjetja pridejo do informacij. Prostovoljno razkrivanje informacij ima vsekakor namen zagotoviti večjo transparentnost poslovanja, vendar prinaša poleg koristi tudi nevarnosti. Podjetje, ki svoje podatke razkriva, postane v določeni meri ranljivo in kot tako lahka tarča za konkurente, ki lahko izrabijo njegove slabosti, ali pa postane predmet prevzema. Kljub temu menimo, da je namen prostovoljnega razkrivanja v tem, da se na ta način pripomore k učinkovitemu delovanju na trgu, s tem pa se izločijo morebitne pomanjkljivosti in slabosti, ki lahko nastanejo pri poslovanju. Menimo tudi, da je odvisno od posamezne vrste prostovoljnih razkritij, kako vplivamo na možno pridobitev ali izgubo konkurenčnih prednosti. Tiste informacije, ki razkrivajo kritične aspekte poslovanja, kot so razkritja informacij o proizvodnih procesih, marketinških planih, novih proizvodih, novih trgih in prodajah po odsekih, lahko vodijo v izgubo konkurenčnih prednosti. Vprašanje, ali prostovoljna razkritja res lahko ogrozijo konkurenčni položaj, je kompleksno, saj so ta razkritja odvisna od številnih dejavnikov. Eden najpomembnejših je zagotovo prisotnost konkurence na trgu. V preteklosti naj bi veljalo mnenje, da naj bi prostovoljna razkritja v panogah, kjer vlada ostra konkurenca, pomembno vplivala na izgubo konkurenčnih prednosti, medtem ko v zadnjih letih prevladuje mnenje, da konkurenca na trgu pravzaprav poganja prostovoljna razkritja in da si s prostovoljnimi razkritji lahko pravzaprav ustvarjamo konkurenčne prednosti.

55

6 POVZETEK Potreba po doseganju kapitalskega trga je pogosto glavni razlog za prostovoljno razkrivanje finančnih informacij. Podjetja, katerim raste kapital, pogosteje dodatno razkrivajo informacije, ki niso dosegljive v računovodskih izkazih. Prostovoljna razkritja so koristna v izmenjavanju informacij predvsem zaradi skrbi za povečanje vrednosti podjetja. Prostovoljna razkritja so eden izmed mehanizmov, ki blažijo škodljivo izbiro z zmanjšanjem informacijske asimetrije tako med menedžerji in vlagatelji kot med institucionalnimi (velikimi) in individualnimi (malimi) vlagatelji. Potencialne ugodnosti prostovoljnih razkritij vključujejo manjše stroške kapitala, višjo likvidnost delnic podjetja in nižje transakcijske stroške. Na drugi strani pa imajo podjetja s prostovoljnim razkrivanjem tudi stroške. V najmanjši meri so to stroški razvijanja in širjenja informacij, tožb in pravd, povezanih z razkritji informacije, ter izgube konkurenčnih prednosti zaradi razkrivanja informacij. Ključni izrazi: letno poročilo // prostovoljna razkritja // vzpodbude in koristi

prostovoljnih razkritij // stroški prostovoljnega razkrivanja // izguba konkurenčnih prednosti //

Abstract The need to access the capital market is often a major reason for voluntary disclosure in annual reports. Firms that raise capital more frequently tend to make additional disclosures in order to communicate information that is not available from the financial statements. Voluntary disclosures are useful in communicating information concerning the valuation of firms and they are also one of the mechanisms to mitigate adverse selection by reducing information asymmetry between managers and investors as well as between institucional and individual investors. Potencial benefits of voluntary disclosure include a lower cost of capital, higher liquidity of the firm shares and lower transaction costs. On the other hand, firms have costs with voluntary disclosure, costs with competitive disadvantage, cost of gathering, processing and disseminating information to stakeholder and litigation costs. Key words: annual report // voluntary disclosures // incentives and

benefits of voluntary disclosures // information asymmetry // cost of voluntary disclosures // competitive disadvantages //

56

7 LITERATURA IN VIRI

1. Akerlof, G.A. 1970. The Market for Lemons: Qualitative Uncertainty and the

Market Mechanism. Quarterly Journal of Economics 84 (August): Stran 488 – 500.

2. American Institute of Certified Public Accountants (AICPA). 1994. Improving Business Reporting - A Customer Focus. New York: N. Y.: AICPA.

3. Bajaj, M., and S. Mazumdar, and A. Sarin. 2000. Settlements in Securities Class Actions: An Empirical Analysis, Working Paper. Santa Clara University.

4. Barry, C., and S. Brown.1985. Differential Information and Security Market Equlibrium. Journal of Financial and Quantitative Analysis 20 (December): Stran 407 – 422.

5. Berk, Aleš. 2005. Naše gospodarstvo. Značilnosti in pomen obvladovanja tveganja v slovenskih podjetjih. Stran 37 – 55. Dostopno na: http://proquest.umi.com/pqdlink?index=14&did=905248781&SrchMode=3&sid=5&Fmt=2&VInst=PROD&VType=PQD&RQT=309&VName=PQD&TS=1187678888&clientId=70262&aid=4 [avgust 25, 2007].

6. Bukh, P.N. (2003). The Relevance of Intellectual Capital disclosure: a paradox? Accounting, Auditing & Accountability Journal. March 2003. [online], strani 49 – 56. Available: http://www.emeraldinsight.com/10.1108/09513570310464273 [februar 2, 2007].

7. Canadian Institute of Chartered Accountants. 1991. Information to be Included in Annual Report to Shareholders. Toronto, Ontario:CICA [online], 15 strani. Available:http://proquest.umi.com/pqdweb?index=0&did=86452&SrchMode=1&sid=4&Fmt=6&VInst=PROD&VType=PQD&RQT=309&VName=PQD&TS=1183364164&clientId=70262 [februar 2, 2007].

8. Chang, Otto H. 2002. Business Intelligence And Firms' Attitudes Toward Financial Disclosure. Finance India. June 2002. [online], strani 557 – 572. Available: http://www.financeindia.org/volumes/v16no2.htm [januar 30, 2007].

9. Čater, Tomaž. 2004. Osnove konkurenčnih prednosti podjetja v skladu s šolo industrijske organizacije in njihova relevantnost. Strani 14 – 26. Dosegljivo na: http://www.ngepf.si/Arhiv2004/NG2004_12-Cater.pdf [januar 30, 2007].

10. Depoers, F. (2000). “A Cost-benefit Study of Voluntary Disclosure: Some Empirical Evidence from French Listed Companies”, The European Accounting Review, Vol. 9 No. 2, strani 245 – 63.

11. Diamond, D., and R. Verrecchia. 1991. Disclosure Policy, Liguidity, and the Cost of Capital. The Journal of Finance. [online] Available: http://links.jstor.org/sici?sici=00221082(199109)46%3A4%3C1325%3ADLATCO%3E2.0.CO%3B2-H [januar 30, 2007].

12. Financial Accounting Standards Board (FASB). 2001. Improving Business Reporting: Insights into Enchancing Voluntary Disclosures. Norwalk, CT: FASB.

13. Feltham, G.A., and J. Z. Xie. 1992. Voluntary Financial Disclosure in an Entry Game with Continua of Types. Contemporary Accounting Research 9 (Fall): 46 – 80.

http://proquest.umi.com/pqdlink?index=14&did=905248781&SrchMode=3&sid=5&Fmt=2&VInst=PROD&VType=PQD&RQT=309&VName=PQD&TS=1187678888&clientId=70262&aid=4



http://www.emeraldinsight.com/10.1108/09513570310464273

http://proquest.umi.com/pqdweb?index=0&did=86452&SrchMode=1&sid=4&Fmt=6&VInst=PROD&VType=PQD&RQT=309&VName=PQD&TS=1183364164&clientId=70262



http://www.financeindia.org/volumes/v16no2.htm

http://www.ngepf.si/Arhiv2004/NG2004_12-Cater.pdf

http://links.jstor.org/sici?sici=00221082(199109)46%3A4%3C1325%3ADLATCO%3E2.0.CO%3B2-H

http://links.jstor.org/sici?sici=00221082(199109)46%3A4%3C1325%3ADLATCO%3E2.0.CO%3B2-H

57

14. Francis J. R., I. K. Khurana, and R. Pereira. 2005. Disclosure Incentives and Effects on Cost of Capital around the World. The Accounting Review. [online], strani 1125 – 1162. Available: http://www.atypon-link.com/AAA/doi/abs/10.2308/accr.2005.80.4.1125 [februar 25, 2007].

15. Gatsi, J. G., and Debrah E. 2005. A study of Incentives and Benefits of Voluntary Disclosure in the Extractive Industry by Companies Listed on the London Stock Exchange. [online], 81 strani. Available: http://www.handels.gu.se/epc/archive/00004762/01/Gartchie_Gatsi_+_Debrah_IA.pdf [januar 30, 2007].

16. Gray, Sidney J., L.G. Campbell, and John C. Shaw. 1984. International Financial Reporting: A Comparative International Survey of Accounting Requirements and Practices in 30 Countries. London: Macmillan. [online] Available: http://links.jstor.org/sici?sici=00218456(198421)22%3A1%3C351%3AISDBUA%3E2.0.CO%3B2-J [januar 30, 2007].

17. Gray, Sidney J., and Lee, H. Radebaugh. 1984. International Segment Disclosures by U.S. and U.K. Multinational Enterprises: A descriptive study. Journal of Accounting Research. [online] Available: http://links.jstor.org/sici?sici=00218456(198421)22%3A1%3C351%3AISDBUA%3E2.0.CO%3B2-J [januar 30, 2007].

18. Gray R., D. Owen, and C. Adams: Accountability: Changes and Challenges in Corporate Social and Environmental Reporting. London: Prentice Hall Europe, 1996. 332 strani.

19. Grossman, S. 1981. The Informational Role of Warranties and Private Disclosure about Product Quality. Journal of Law and Economics. http://links.jstor.org/sici?sici=00222186(198112)24%3A3%3C461%3ATIROWA%3E2.0.CO%3B2-S [februar 25, 2007].

20. Guo R., B. Lev, and N. Zhou. 2003. Competitive Costs of Disclosure of Biotech Ipos. [online], 57 strani. Available: http://www.blackwell-synergy.com/doi/abs/10.1111/j.1475 679X.2004.00140.x [januar 30, 2007].

21. Horvat, Tatjana. 2003. Prostovoljna razkritja v letnem poročilu in njihova povezava z obveznimi razkritji. Revizor 2/03: str. 61 – 93.

22. Horvat, Tatjana. 2004. Učinkovit prikaz razkritij v letnem poročilu za presojanje uspešnosti poslovanja podjetja. Revizor 2/04: str. 24 – 53.

23. Jaklič Marko: Poslovno okolje podjetja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 2002, str. 353.

24. Jerič, M. (2004) Razkrivanje informacij v letnih poročilih. [online], 2 strani. Dostopno na: http://www.socius.si/si/knjiznica/upravljanje_podjetij/402/article.html [februar 9, 2007].

25. Korošec, Bojana, in Robert, Horvat. 2005. Pregled temeljnih pojmovnih in metodoloških izzivov računovodstva intelektualnih sestavin organizacij. Naše gospodarstvo. Stran 51 – 61. Dostopno na: http://proquest.umi.com/pqdlink?index=6&did=928476911&SrchMode=3&sid=4&Fmt=3&VInst=PROD&VType=PQD&RQT=309&VName=PQD&TS=1187678036&clientId=70262&aid=1 [avgust 21, 2007].

26. Korošec, Bojana, in Robert, Horvat. 2005. Risk Reporting in Corporate Annual Reports. Economic and Business Review. Vol. 7. No. 3. Stran 217 – 237.

http://www.atypon-link.com/AAA/doi/abs/10.2308/accr.2005.80.4.1125

http://www.atypon-link.com/AAA/doi/abs/10.2308/accr.2005.80.4.1125

http://www.handels.gu.se/epc/archive/00004762/01/Gartchie_Gatsi_+_Debrah_IA.pdf

http://www.handels.gu.se/epc/archive/00004762/01/Gartchie_Gatsi_+_Debrah_IA.pdf

http://links.jstor.org/sici?sici=00218456(198421)22%3A1%3C351%3AISDBUA%3E2.0.CO%3B2-J




http://links.jstor.org/sici?sici=00222186(198112)24%3A3%3C461%3ATIROWA%3E2.0.CO%3B2-S

http://links.jstor.org/sici?sici=00222186(198112)24%3A3%3C461%3ATIROWA%3E2.0.CO%3B2-S

http://www.blackwell-synergy.com/doi/abs/10.1111/j.1475 679X.2004.00140.x

http://www.blackwell-synergy.com/doi/abs/10.1111/j.1475 679X.2004.00140.x

http://www.socius.si/si/knjiznica/upravljanje_podjetij/402/article.html




58

27. Kothari S.P., and J. E. Short. 2003. The Effect of Disclosures by Management, Analysts, and Financial Press on the Equity Cost of Capital. [online], 50 strani. Available:http://digital.mit.edu/research/papers/195__ShortKothari_Disclosures.pdf [januar 30, 2007].

28. Linsley, P. M., and P. J. Shrives. (2006). Risk Reporting: A Study of Risk Disclosures in the Annual Reports of UK Companies. 13 July 2006. [online] Available:http://www.sciencedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_udi=B6WC3-4KD5BTF1&_user=940034&_coverDate=12%2F31%2F2006&_alid=536138167&_rdoc=1&_fmt=summary&_orig=search&_cdi=6727&_sort=d&_st=4&_docanchor=&_ct=86&_acct=C000048764&_version=1&_urlVersion=0&_userid=940034&md5=f7f0cc37c4e0c02dd4ef0980d946612f#hit3#hit3 [februar 20, 2007].

29. Linsley, P. M., and P. J. Shrives. (2005). Examining Risk Reporting in UK Public Companies. The Journal of Risk Finance. 2005. [online], strani 292 – 305. Available: http://www.emeraldinsight.com/10.1108/15265940510613633 [februar 2, 2007].

30. Lozej, Marko. Nevarnosti razkrivanja konkurenčnih prednosti. LM Veritas Ljubljana. [online]. Dostopno na: http://www.financeon.net/?MOD=show&id=59281 [februar 2, 2007].

31. Mautz, R., and W. May. 1978. Financial Disclosure in a Competitive Economy. New York: Financial Executives Research Foundation. [online] Available: http://proquest.umi.com/pqdweb?index=0&did=83272788&SrchMode=1&sid=6&Fmt=6&VInst=PROD&VType=PQD&RQT=309&VName=PQD&TS=1183364342&clientId=70262 [februar 24, 2007].

32. Mazumdar, S. C., A. Sarin, and P. Sengupta. (2000). To Tell or Not to Tell. November 2000. [online], 28 strani. Available: http://business.scu.edu/asarin/WorkingPapers/Tell.pdf [februar 24, 2007].

33. Meek, G. K., C. B. Roberts, and S. J. Gray. (1995). Factors Influencing Voluntary Annual Report Disclosures by U.S., U.K. and Continental European Multinational Corporations. Journal of International Business Studies. Washington: Third Quarter 1995. [online], 18 strani. Available:http://proquest.umi.com/pqdweb?did=9091818&sid=21&Fmt=3&clientId=70262&RQT=309&VName=PQD [januar 30, 2007].

34. Merton, R. 1987. A Simple Model of Capital Market Equlibrium with Incomplete Information. The Journal of Finance. [online] Available http://links.jstor.org/sici?sici=00221082(198707)42%3A3%3C483%3AASMOCM%3E2.0.CO%3B2-7 [januar 30, 2007].

35. Milgrom, P. 1981. Good News and Bad News: Representation Theorems and Applications. The Bell Journal of Economics. [online] Available: http://links.jstor.org/sici?sici=0361915X(198123)12%3A2%3C380%3AGNABNR%3E2. .CO%3B2-Q [februar 25, 2007].

36. Ozbilgin, M., and M. Penno. (2003). Corporate Disclosure And Operational Strategy: Financial Versus Operational Success. Stan Ross Department of Accountancy Zicklin School of Business Baruch College. 2003. [online], 26 strani. Available: http://www.carlsonmba.umn.edu/Assets/15732.pdf [februar 25, 2007].

37. Ramaswami, N. 2001. Voluntary Disclosure and the Role of Product Market Competition: A study of Disclosures in Press Releases by U.S. Companies. [online], 160 strani. Available:http://www.library.unsw.edu.au/~thesis/adt-

http://www.emeraldinsight.com/10.1108/15265940510613633

http://www.financeon.net/?MOD=show&id=59281




http://business.scu.edu/asarin/WorkingPapers/Tell.pdf

http://proquest.umi.com/pqdweb?index=6&did=9091818&SrchMode=1&sid=21&Fmt=3&VInst=PROD&VType=PQD&CSD=23431&RQT=590&VName=PQD&TS=1168596831&clientId=70262

http://proquest.umi.com/pqdweb?index=6&did=9091818&SrchMode=1&sid=21&Fmt=3&VInst=PROD&VType=PQD&CSD=35236&RQT=590&VName=PQD&TS=1168596831&clientId=70262

http://proquest.umi.com/pqdweb?RQT=318&pmid=22140&TS=1168596831&clientId=70262&VType=PQD&VName=PQD&VInst=PROD

http://proquest.umi.com/pqdweb?RQT=572&VType=PQD&VName=PQD&VInst=PROD&pmid=22140&pcid=494339&SrchMode=3


http://proquest.umi.com/pqdweb?did=9091818&sid=21&Fmt=3&clientId=70262&RQT=309&VName=PQD

http://proquest.umi.com/pqdweb?did=9091818&sid=21&Fmt=3&clientId=70262&RQT=309&VName=PQD

http://links.jstor.org/sici?sici=0361915X(198123)12%3A2%3C380%3AGNABNR%3E2

http://links.jstor.org/sici?sici=0361915X(198123)12%3A2%3C380%3AGNABNR%3E2

http://www.carlsonmba.umn.edu/Assets/15732.pdf

59

NUN/uploads/approved/adt-NUN20021217.142851/public/02whole.pdf [februar 25, 2007].

38. Rebernik, Miroslav, in K. Pušnik. 2004. Teorije firme. Dostopno na: http://www.google.si/search?hl=sl&q=transakcijski+stro%C5%A1ki&meta [avgust 21,2007].

39. Slapničar, Sergeja. Revija Manager. Kako poročati o družbeni odgovornosti. Dostopno na: http://www.manager-on.net/show.php?id=117756 [februar 25, 2007].

40. Roger, A. (2000). Non-Financial Disclosures in the Annual Report. The Second Asian Roundtable on Corporate Governance. June 2000. [online] Available: http://209.85.135.104/search?q=cache:BYCEJFlqe1oJ:www.oecd.org/dataoecd/50/34/1872222.ppt+disclosures+in+annual+reports&hl=sl&ct=clnk&cd=44&gl=si [februar 25, 2007].

41. Slovenski računovodski standardi 2006. Slovenski inštitut za revizijo, Ljubljana 2006.

42. Spence, A.M. 1973. Job Market Signaling. Quarterly Journal of Economics. [online] Available:http://links.jstor.org/sici?sici=00335533(197308)87:3%3C355:JMS%3E2.0.CO;2-3 [februar 2, 2007].

43. Suijs, J. 2005. Voluntary Disclosure of Bad News. Journal of Business Finance & Accounting, 32(7) & (8), September/October 2005, 0306-686X. [online], strani 1423 – 1435. Available: http://proquest.umi.com/pqdweb?index=0&did=894998981&SrchMode=1&sid=8&Fmt=7&VInst=PROD&VType=PQD&RQT=309&VName=PQD&TS=1183364852&clientId=70262 [februar 25, 2007].

44. Simms, Jane. (2001). The Value of Disclosure. Marketing. London: August 2, 2001. [online], 26 strani. Available: http://proquest.umi.com/pqdweb?did=77123823&sid=18&Fmt=3&clientId=70 62&RQT=309&VName=PQD [januar 30, 2007].

45. SRI International. 1987. Investor Information Needs and the Annual Report. Morristown, New Jersey: FERF.

46. Tonkin, David J., editor. 1989. World Survey of Published Accounts. London: Lafferty Publications.

47. Vergauwen, P.G.M.C., and F.J.C. van Alem. (2005). Annual Report IC Disclosures in The Netherlands, France and Germany. Journal of Intellectual Capital. March 2005. [online], strani 89 – 104. Available:http://www.emeraldinsight.com/Insight/ViewContentServlet?Filename=/published/emeraldfulltextarticle/pdf/2500060106.pdf [februar 2, 2007].

48. Verrecchia, Robert E. 1983. Discretionary Disclosure. Journal of Accounting and Economics. [online] Available: http://www.sciencedirect.com/science/article/B6V8745N4YRRY/2/556cfda6f370304804b51f355c865a83 [februar 25, 2007].

49. Wagenhofer, A. 1990. Voluntary Disclosure with a Strategic Opponent. Journal of Accounting and Economics. [online] Available: http://ideas.repec.org/a/eee/jaecon/v12y1990i4p341-363.html [februar 25, 2007].

50. Welker, M. 1995. Disclosure Policy, Information Asymmetry, and Liquidity in Equity Markets. Contemporary Accountaing Research 11 (Spring): 801-827.

http://www.google.si/search?hl=sl&q=transakcijski+stro%C5%A1ki&meta

http://www.manager-on.net/show.php?id=117756

http://209.85.135.104/search?q=cache:BYCEJFlqe1oJ:www.oecd.org/dataoecd/50/34/1872222.ppt+disclosures+in+annual+reports&hl=sl&ct=clnk&cd=44&gl=si

http://209.85.135.104/search?q=cache:BYCEJFlqe1oJ:www.oecd.org/dataoecd/50/34/1872222.ppt+disclosures+in+annual+reports&hl=sl&ct=clnk&cd=44&gl=si




http://proquest.umi.com/pqdweb?RQT=318&pmid=26261&TS=1168595761&clientId=70262&VType=PQD&VName=PQD&VInst=PROD


http://proquest.umi.com/pqdweb?did=77123823&sid=18&Fmt=3&clientId=70 62&RQT=309&VName=PQD

http://proquest.umi.com/pqdweb?did=77123823&sid=18&Fmt=3&clientId=70 62&RQT=309&VName=PQD

http://www.emeraldinsight.com/Insight/ViewContentServlet?Filename=/published/emeraldfulltextarticle/pdf/2500060106.pdf

http://www.emeraldinsight.com/Insight/ViewContentServlet?Filename=/published/emeraldfulltextarticle/pdf/2500060106.pdf

http://www.sciencedirect.com/science/article/B6V8745N4YRRY/2/556cfda6f370304804b51f355c865a83

http://www.sciencedirect.com/science/article/B6V8745N4YRRY/2/556cfda6f370304804b51f355c865a83

60

8 PRILOGA V prilogi je podrobneje predstavljena raziskava Changa (2002) o vedenju managementa do prostovoljnih razkritij. (Beri skupaj s poglavjem 4.5 Odnos managerjev do prostovoljnih razkritij v letnih poročilih.) Tabela 7: Osnovni podatki o podjetjih, zajetih v študijo

1. Tip podjetja % a) računovodski servisi 8.5 b) trgovinska podjetja 21.8

c) proizvajalna podjetja 26.8 č) računalniška podjetja 12.7

d) finančne storitve 13.4 e) gradbena podjetja 8.5

f) ostalo 8.3 2. Povprečni letni prihodki od prodaje (v USD) %

a) pod 1 mio. 16.3 b) 1 – 50 mio. 23.2

c) 50 – 100 mio. 22.5 č) 100 – 500 mio. 14.8 d) nad 500 mio. 23.2

3. Percepcija stopnje konkurence v panogi % a) šibka 16.9

b) srednje močna 22.5 c) močna 60.6

Vir: Chang Otto. H (2002)

61

Tabela 8: »Business Intelligence« proces

1. Ali imate v podjetju oblikovan »business intelligence« oddelek?

Da

Ne

%

31.7 68.3

2. Koliko ocenjujete, da porabite letnega proračuna za »business intelligence« operacije? ( v tisoč

USD)

Frekvenca %

a) pod 50 15 10.6 b) med 50 in 100 27 27.19 c) med in 1000 56 39.5 č) nad 1000 44 30.9

3. Kako pomemben je določen vir za zbiranje informacij o

konkurentu (5-pomeni najbolj)

Povprečna vrednost Standardni odklon

a) fizično opazovanje o konkurentovih aktivnostih

4.41 1.05

b) pogovor s konkurentovimi strankami

3.72 0.93

c) pridobivanje informacij od prodajnega osebja

3.53 0.87

č) analitična poročila podjetij 3.27 1.09 d) internet 3.25 1.15

e) tisk 3.11 0.97 f) letna poročila 3.02 1.21

g) razstavišča, sejmi 2.87 1.34 h) poizvedovanje pri konkurentovem

prodajalcu 2.82 1.22

i) računovodska poročila 2.69 1.39 j) registriranje pri SEC 2.53 1.17

k) posnetek sodnih primerov 2.23 1.43 l) najem ključnega osebja od

konkurenta 2.09 1.02

m) najem istih svetovalcev, kot jih ima konkurent

1.79 1.53

n) poizvedovanje o konkurentih s pomočjo »misijonarskega« osebja

1.33 1.75

4. Kako dobro poznate svoje konkurente skozi svoj obveščevalni

proces?

Frekvenca %

a) zelo malo 12 8.5 b) ne veliko, potrebno je izboljšanje 23 16.2

c) ne veliko, toda zadovoljivo za odločanje poslovodstva

56 39.5

č) dobro 30 21.1 d) zelo dobro 21 14.7


62

Tabela 9: Zaskrbljenost za izgubo konkurenčnih prednosti zaradi razkritij (5 – pomeni zelo velika)

Povprečna vrednost Standardni odklon 1. V kakšnem obsegu vpliva skrb za izgubo konkurenčnih prednosti na razkrivanje dodatnih informacij

v računovodskem poročilu?

3.54 1.22

2. Kako močno bi sledeča dodatna razkritja, če bi bila zahtevana, vplivala na povečano izgubo

konkurenčnih prednosti?

a) razkriti več informacij o prihodnjih aktivnostih, vključno s

plani menedžmenta 3.54 1.22

b) večje osredotočanje na dejavnike, ki ustvarjajo

dolgoročno vrednost, vključno z neračunovodskimi informacijami 3.31 0.98

c) bolj postaviti v ospredje informacije za zunanje poročanje kot informacije, ki so namenjene

poslovodstvu

3.22 1.19


63

PER PER1 PER2 PER3 BI SIZE COM IND1 IND2 IND3 IND4 IND5 IND6 IND7PER 1.00

PER1 0.53 1.00 PER2 0.48 0.82 1.00 PER3 0.49 0.79 0.75 1.00

BI -0.20 -0.13 -0.16 -0.15 1.00SIZE -0.25 -0.19 -0.20 -0.17 0.15 1.00 COM 0.28 0.21 0.17 0.19 0.08 -0.03 1.00 IND1 0.10 0.07 0.05 0.04 -0.06 0.03 -0.09 1.00 IND2 0.05 0.04 0.03 0.02 0.03 0.10 -0.11 0.03 1.00IND3 -0.08 -0.06 -0.04 -0.03 0.08 -0.07 0.06 -0.02 0.05 1.00IND4 0.11 0.12 0.09 0.10 -0.03 0.08 0.05 -0.10 0.09 0.04 1.00IND5 -0.06 -0.05 -0.04 -0.03 0.09 -0.01 -0.06 0.02 0.08 -0.03 0.02 1.00IND6 -0.10 -0.08 -0.06 -0.05 0.07 0.04 0.01 -0.05 -0.01 0.02 0.08 0.03 1IND7 0.06 0.03 0.02 0.04 0.01 -0.03 0.10 0.02 0.04 -0.07 0.03 -0.09 0.06 1.00

Tabela 10: Matrika korelacijskih koeficientov spremenljivk

Vir: Chang Otto. H. (2002) PER = zaznava izgube konkurenčnih prednosti kot posledice prostovoljnih razkritij PER1 – 3 = zaznava, da lahko zahtevana razkritja s strani AICPA povečujejo izgubo konkurenčnih prednosti BI = informacije zbrane s pomočjo obveščanja SIZE = velikost podjetja COM = zaznana stopnja konkurence IND1 – 7 = vrsta panoge

64

Tabela 11: Dejavniki zaznavanja izgube konkurenčnih prednosti

Faktor PER PER1 PER2 PER3 BI -0.25*

(0.022**) -0.19

(0.045) -0.17

(0.028) -0.14

(0.047) SIZE -0.31

(0.008) -0.25

(0.029) -0.28

(0.017) -0.21

(0.059) COM 0.36

(0.001) 0.26

(0.010) 0.23

(0.041) 0.25

(0.034) IND1 0.72

(0.242) 0.64

(0.321) 0.53

0.480) 0.49

(0.563) IND2 0.35

(0.297) 0.28

(0.434) 0.22

(0.597) 0.24

(0.512) IND3 -0.51

(0.231) -0.32

(0.398) -0.29

(0.434) -0.33

(0.355) IND4 0.67

(0.152) 0.58

(0.197) 0.62

(0.165) 0.45

(0.323) IND5 -0.39

(0.334) -0.34

(0.223) -0.40

(0.287) -0.31

(0.556) IND6 -0.72

(0.117) -0.55

(0.223) -0.49

(0.287) -0.38

(0.355) IND7 0.39

(0.468) 0.22

(0.792) 0.25

(0.673) 0.18

(0.879) Vir: Chang Otto H. (2002) Legenda: * korelacijski koeficienti med odvisnimi in neodvisnimi spremenljivkami ** verjetnosti med odvisnimi in neodvisnimi spremenljivkami

tveganja prostovoljnih razkritij v letnih poroČilih...

Documents