univerza v ljubljani pedagoŠka...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
FILIP VURNIK
BODY ART KOT NAVDIH ZA OSEBNO UMETNIŠKO USTVARJANJE
Diplomsko delo
Ljubljana, 2018
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Študijska smer: Likovna pedagogika
FILIP VURNIK
Mentor: doc. mag. Andrej Brumen Čop
Somentorica: asist. Nina Perger
BODY ART KOT NAVDIH ZA OSEBNO UMETNIŠKO USTVARJANJE
Diplomsko delo
Ljubljana, 2018
ZAHVALA
Zahvaljujem se svojemu mentorju doc. mag. Andreju Brumnu Čopu za vso podporo, znanje in
spodbudo skozi vsa leta študija in pri samem diplomskem delu. Hvala tudi asist. mag. Nini
Perger za somentorstvo pri pisanju, saj bi bilo brez njene pomoči izdelovanje diplome skoraj
nemogoče. Hvala skupnosti za podporo in spodbudo pri mojem aktivizmu ter umetnosti.
Hvala Zavodu TransAkciji in društvu Parada ponosa za vse znanje in izkušnje, ki sem jih
pridobil v času prostovoljenja pri vas. Posebno se zahvaljujem DIC Legebitri, ki je poleg
naštetega v prejšnji povedi postala tudi moj najvarnejši prostor, ki ga poznam.
Hvala Katja, ker mi že tri leta stojiš ob strani in me spodbujaš tako pri mojem delu kot tudi pri
sami tranziciji.
Hvala vsem prijateljicam_em, bivšim in sedanjim, ki ste mi stale_i ob strani in mi dale_i
priložnost, da se od vas konstanto učim nove stvari.
Hvala tebi, Seš, za podporo in vodila, saj bi bilo brez tebe veliko težje. Hvala ti za vse.
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisani Filip Vurnik, rojen 9. 5. 1994, študent Pedagoške fakultete Univerze v
Ljubljani, smer likovna pedagogika, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Body art kot
navdih za osebno umetniško ustvarjanje, izdelano pod mentorstvom doc. mag. Andreja
Brumna Čopa in somentorstvom ast. mag. Nine Perger, v celoti avtorsko delo. V diplomskem
delu so viri in literatura korektno navedeni, teksti niso prepisani brez navedbe avtorice_ja.
______________________________
(podpis študenta)
Ljubljana, 2018
POVZETEK
Pri pisanju diplomskega dela se osredotočam na opisovanje body art-a, performansa,
transspolnosti, spolnih normativov in razlage lastnega umetniškega ustvarjanja ter
prepletenost vsega naštetega. Poglobim se v povezavo med body art-om in mojim
ustvarjanjem, saj v diplomskem delu predstavljam deset umetniških del, v katere vključujem
telo in osebno izkušnjo transspolne osebe. Tako prepletam lastno umetnost, teorijo v povezavi
s spolom, transspolnostjo, likovno teorijo in body art-om ter posledično poskušam zaobjeti
čim večji spekter vplivov, ki se kažejo v mojih umetniških delih.
KLJUČNE BESEDE: body art, telo, transspolnost, spol, koncept, risanje, slikarstvo,
umetnostna zgodovina.
ABSTRACT
In my final degree, I place emphasis on body-art performance, transgender topics, gender
norms, providing explanations for my personal art. I strive to elaborate these topics, thus
revealing their intertwined character. By disclosing 10 of my own original artworks, the
relation between body-art and my artistry is enhanced, further enriched by the incorporation
of my body and personal story as a transgender person. In this manner, I interweave authentic
art, gender theories, transgender topics with art theory, body-art and consequently aspire to
enclose the broadest array of influences that manifest even in my works.
KEYWORDS: body art, body, transgender, gender, concept, drawing, painting, art history
KAZALO
1 UVOD .................................................................................................................................................. 1
2 TEORETIČNI DEL .............................................................................................................................. 2
2.1 UVOD ........................................................................................................................................... 2
2.2 BODY ART ................................................................................................................................... 2
2.2.1 Razvoj body art-a ................................................................................................................... 2
2.2.2 Politični potencial Body Art-a ................................................................................................ 4
2.3 SPECIFIČNO O BODY ART-U ................................................................................................... 6
2.3.1 Študije spolov v umetnostni zgodovini .................................................................................. 6
2.3.2 Spolni binarizem skozi telesa ................................................................................................. 8
2.3.3 Cisheteronormativnost ............................................................................................................ 9
2.3.4 Transfeminizem .................................................................................................................... 10
2.4 BOLEČINA ................................................................................................................................. 12
3 EMPIRIČNI DEL ............................................................................................................................... 16
3.1 UVOD ......................................................................................................................................... 16
3.2 ANALIZA IN PREDSTAVITEV MOJIH LIKOVNIH DEL ..................................................... 16
3.2.1 Žrtvovanje ............................................................................................................................ 17
3.2.2 Živeči samorog ..................................................................................................................... 19
3.2.3 I'm an experience .................................................................................................................. 22
3.2.4 Senca .................................................................................................................................... 23
3.2.5 Raznolikost teles ................................................................................................................... 25
3.2.6 Tujci...................................................................................................................................... 28
3.2.7 Izpusti me ............................................................................................................................. 30
3.2.8 Bohkov kot ........................................................................................................................... 31
3.2.9 TransMoč .............................................................................................................................. 34
3.2.10 TransPonos ......................................................................................................................... 35
3.3 LIKOVNO TEORETSKA ANALIZA ........................................................................................ 36
3.3.1 Linija .................................................................................................................................... 37
3.3.2 Svetlo-temno ........................................................................................................................ 42
3.3.3 Barva .................................................................................................................................... 45
4 NAMESTO ZAKLJUČKA NOV ZAČETEK ................................................................................... 51
5 VIRI IN LITERATURA .................................................................................................................... 52
6 VIRI SLIK .......................................................................................................................................... 55
KAZALO SLIK
Slika 1: Hannah Wilke: Ugovarjam: Spomini dajalke sladkorja, 1977-1978 ........................... 5
Slika 2: Marcel Duchamp: Étant donnés, 1946-1966 ................................................................ 5
Slika 3: Stelarc: Ear on Arm Suspension, 2012-2018 .............................................................. 13
Slika 4: Cassils: Becoming an Image, 2012-2018 .................................................................... 14
Slika 5: Filip Vurnik: Žrtvovanje, 2017 ................................................................................... 17
Slika 6: Žrtvovanje: Detajl ....................................................................................................... 18
Slika 7: Filip Vurnik: Živeči samorog, 2016 ............................................................................ 19
Slika 8: Daniel Arzola, plakat iz serije I'm not a joke, 2013 .................................................... 20
Slika 9: Daniel Arzola, plakat iz serije I'm not a joke, 201 ...................................................... 20
Slika 10: Daneil Arzola: plakat iz serije I'm not a joke, 2013 .................................................. 21
Slika 11: Daniel Arzola: plakat iz serije ................................................................................... 21
Slika 12: Filip Vurnik: I'm an Experience, 2016...................................................................... 22
Slika 13: Filip Vurnik: Senca, 2016 ......................................................................................... 23
Slika 14: Anselm Kiefer: Nigredo Morgenthau, 2012 ............................................................. 24
Slika 15: Anselm Kiefer: slika iz serije Morgenthau plan, 2012 ............................................. 25
Slika 16: Filip Vurnik: Raznolikost teles, 2017 ....................................................................... 25
Slika 17: Henri Matisse: Ženska s klobukom, 1905 ................................................................. 26
Slika 18: Henri Matisse: (Portret gospe Matisse Zelena črta), 1905 ....................................... 27
Slika 19: Filip Vurnik: Tujci, 2016 .......................................................................................... 28
Slika 20: Emil Nolde: Tihožitje mask III, 1911 ........................................................................ 29
Slika 21: Emil Nolde: Zadnja večerja, 1909 ............................................................................ 29
Slika 22: Filip Vurnik: Izpusti me, 2016 .................................................................................. 30
Slika 23: Anselm Kiefer: Rorate Caeli Desuper, 2016 ............................................................ 31
Slika 24: Filip Vurnik: Bohkov kot, 2016-2017 ....................................................................... 31
Slika 25: Primer bohkovega kota iz Matevžkove hiše v Loškem svetu ................................... 32
Slika 26: Cassils: 103 shots, 2016 ............................................................................................ 33
Slika 27: Filip Vurnik: TransMoč, 2017 .................................................................................. 34
Slika 28: Filip Vurnik: TransPonos, 2017 ............................................................................... 35
Slika 29: Eugéne Delacroix: Svoboda vodi ljudstvo, 1830 ...................................................... 36
Slika 30: primer aktivne linije. Egon Schiele: Avtoportret, 1914 ............................................ 37
Slika 31: Primer pasivne linije. Mark Rothko: No. 61 (Rust in Blue), 1951 ............................ 38
Slika 32: primer pasivne linije, ki je nastala zaradi različnih barvnih odtenkov. (detajl iz slike
Izpusti me) ................................................................................................................................ 38
Slika 33: primer medialne linije. (detajl iz risbe TransMoč) ................................................... 39
Slika 34: Primer medialne linije. (detajl iz slike Senca) .......................................................... 39
Slika 35: Detajl iz dela TransPonos ......................................................................................... 40
Slika 36: Filip Vurnik: Rojstni dan '17, 2017 .......................................................................... 41
Slika 37: Filip Vurnik: Demiboyhood, 2017 (primer gibanja linije) ........................................ 41
Slika 38: Kontiunirana in diskontiunirana svetlostna lestvica (po Butini, 2003) ..................... 43
Slika 39: Filip Vurnik: Tujci, 2016 .......................................................................................... 44
Slika 40: Filip Vurnik: Senca (črno-bela različica) .................................................................. 44
Slika 41: Filip Vurnik: Izpusti me (črno-bela verzija) .............................................................. 45
Slika 42: Ittenov barvni krog .................................................................................................... 47
Slika 43: Filip Vurnik: Raznolikost teles, 2016 ........................................................................ 48
Slika 44: Filip Vurnik: Izpusti me, 2016 .................................................................................. 49
Slika 45: Filip Vurnik: Senca, 2017 ......................................................................................... 49
1
1 UVOD
Telo je postalo glavni motiv mojega ustvarjanja v zadnjih dveh letih. Postavil sem ga v
ospredje s kombinacijo besedil, linije ter performansa. V diplomski nalogi bi rad predstavil
svoje koncepte, ki sem jih podprl s teorijo o body art-u, spolu, družbenih normativih, likovno
analizo ter umetnostno zgodovino. Glavni poudarek bo na vplivu body art-a na moje
umetniško ustvarjanje, ki je z vso svojo zgodovino in pomenom eden izmed najpomembnejših
inspiracij za mojo umetnost. Pomemben vidik, ki ga bom izpostavil, je telo transspolne osebe.
Ob rojstvu mi je bil pripisan ženski spol, vendar se sedaj identificiram kot demifant, ki je
maskulina nebinarna spolna identiteta. Izkušnje z družbeno in medicinsko tranzicijo so se tako
v zadnjih letih neposredno prevajale v umetniško izražanje. Izpostavil bom predvsem svoja
risarska in slikarska dela, pri katerih je najbolj pomembna linija, ki orisuje telesa, ki so
večinoma trpeča, hkrati pa izven normativov binarnosti teles. V diplomski nalogi bom tako
predstavil teoretični, zgodovinski, praktični in osebni vidik na lastno umetniško ustvarjanje in
body art.
2
2 TEORETIČNI DEL
2.1 UVOD
V teoretičnem delu diplomske naloge se bom posvetil definiranju body art-a. Pogled na
omenjeno umetniško zvrst bom razčlenil na dva glavna dela; splošni in specifični del. V
prvem bom body art postavil v zgodovinski kontekst in opisal njegov izvor ter začetke, v
drugem pa bom body art opisal bolj specifično, in sicer skozi družbeno zaznavanje telesa,
spola in transspolnosti, iz katerega bo izhajal tudi empirični del naloge.
2.2 BODY ART
2.2.1 Razvoj body art-a
Prejšnje stoletje je bilo burno obdobje, ki je močno vplivalo na umetnost. Na prelomu 20.
stoletja je Sigmund Freud razglasil svojo teorijo o nezavednem, kar je močno spremenilo
razumevanje o telesu in duhu. Umetnice_ki1 so se spraševale_i, koliko se subjekt sploh
zaveda sprememb oziroma kako nezavedno vpliva na obstoj posameznice_ka. Z razvojem
dadaizma v 10-ih in 20-ih letih prejšnjega stoletja, so umetnice_ki, kot sta Tristan Tzara in
Kurt Schwitters, začele_i uporabljati nove, multidiscpilinarske tehnike, ki so se postavljale
nasproti tradicionalnim upodobitvam telesa. To so denimo uporaba črk, besed, kolaža (Warr,
2006). Umetnost so ustvarjale_i na mestih, ki naj bi bili bolj resnični in bližji ljudem, kot so
na primer kavarne, časopisi, ulice, razna javna mesta itd. Z razvojem nadrealizma pa so
umetnice_ki v ospredje še bolj postavile_i freudovske ideje o nezavednem, spolnosti in
sanjah. Pomembno je omeniti, da so se likovne tehnike začele močno razlikovati od
tradicionalnih, saj ni šlo več zgolj za slikanje, kiparjenje in grafiko, kot jo poznamo v klasični
umetnosti, temveč so se posluževale_i kombiniranje vsega tega, performansu, ustvarjanju
izven ateljejev, muzejev, galerij. Slike so tako šle izven okvirjev platna in so postajale del
vsakdanjega življenja ljudi (Warr, 2006).
1 V nalogi uporabljam podčrtaj ( _), kadar pišem o tretjih osebah, katerih spola ne poznam ali pa zase uporabljajo
podčrtaj in ko naslavljam skupino oseb, za katere ne želim predvidevati spola. Podčrtaj se uporablja z namenom,
da preseže spolno binarnost slovenskega jezika in ustvarja spolno nevtralen prostor za osebe, ki se ne
identificirajo znotraj spolnega binarizma. (Perger, 2016)
3
Nadrealistke_i so poleg iz sanj in nezavednega črpale_i tudi iz antropoloških raziskav, ki so
se v tistem času močno zanimale za nezahodne kulture in njihove ljudi, kar se je sicer
pokazalo že v kubizmu in s Picassom, vendar so v tistem času razstave in razni artefakti
povzročili ogromno željo po znanju o teh »eksotičnih« kulturah. Zaradi različnih ljudstev in
različnih pogledov na sebstvo ter različnega dojemanja sanj, halucinacij, norosti in bližnjih
srečanj s smrtjo (od katerih so vse veljale kot neposredno povezane s telesom in njegove
somatične vednosti), so se razvili novi pogledi na telo. Zahodne kulture so na telesnost
gledale močno racionalno, nezahodne kulture pa so se zavedale, da smo kot ljudje skupek
skupnosti, okolja in vesolja. Razne tehnike, kot so tetoviranje, prebadanje, človeško
žrtvovanje itd., so uporabljale_i za namene prenašanja telesa na drugo raven. (Warr, 2006)
V času 1. in 2. svetovne vojne so umetnice_ki, posebej še tiste_i, ki so bile_i na bojiščih,
videle_i človeško telo kot medij za ustvarjanje, kot platno. Oskar Schlemmer, dunajski slikar
v času 1. svetovne vojne, je zapisal: »Novi umetniški medij je veliko bolj direkten: človeško
telo.« (Warr, 2006, str. 12, lasten prevod) Po koncu druge svetovne vojne se je tako
popolnoma spremenil pogled na telo, tudi iz konteksta rase, spola in ekonomskega razreda.
Vojna je dobesedno in metaforično razbila idejo o telesu, ki je do takrat veljalo za nekaj
enotnega, nespreminjajočega, za nekaj, o čemer že vse vemo. Skupaj z raziskovanjem
nezahodnih kultur, njihovega znanja in pogleda na telo ter z nasilnimi vojnami, je telo postalo
za vedno spremenjeno in tako se je, seveda, to kazalo tudi v likovni umetnosti. Telo je
preseglo meje fizičnega in postalo videno kot skupek družbenih, bioloških in spiritualnih
prepletov, hkrati pa se je povečalo zavedanje o sami krhkosti fizičnega in minljivosti le-tega
(Warr, 2006).
Posledično se je razvilo več smeri na različnih koncih sveta. V ZDA je Jackson Pollock začel
z akcijskim slikanjem, kjer je fokus postal proces slikanja in gibanje telesa in ne končni
produkt, torej slika. Druge_i umetnice_ki, kot je Allan Kaprow, so organizirale_i
»happeninge«, kjer je platno postalo tridimenzionalno in segalo izven okvirjev slike. Eden
izmed najbolj krutih gibanj pa je bil dunajski akcionizem, ki se je neposredno navezoval na
krutost druge svetovne vojne. Njihovi glavni motivi so bili umori, zakoli, mučenje, operacije
in žrtvovanje (Warr, 2006). Umetnice_ki so uporabljale_i svoja telesa, kjer so se
samopoškodovale_i, mučile_i itd., so bile_i v svojem času (v 60-ih letih 20. stoletja) močno
nerazumljene_i. Šlo je za body art in performanse in gibanje se je v sicer manj kruti verziji
razvilo tudi izven Avstrije.
Potrebno je omeniti tudi ženske umetnice, ki so v 60-ih letih pridobile več prostora zase
zaradi porasta feminizma in boja za ženske pravice, vendar so bile vseeno tarča večjih
4
negativnih odzivov, hkrati pa so pustile velik pečat na body artu. Umetnice, kot je Hannah
Wilke, so bile kritizirane tudi s strani feministk, da s svojo goloto v performansih in
pretiravanjem s feminilnostjo, poustvarjajo stereotipe o ženskah in da zlorabljajo svoja telesa.
Kljub temu pa je body art postal prostor, kjer so se upodabljale tematike, ki niso znotraj
družbenih normativov. Umetnice_ki, kot so Paul McCharty, Jürgen Klauke, Carlos Leppe in
Urs Lüthi, so krhale_i meje med moškimi in ženskami z raznimi performansi, kjer niso
izključno prevpraševale_i normative o moških in ženskah, temveč preprosto to, koliko so
identitete, tudi spolne identitete, zares fiksne in kako se skozi življenjska obdobja spreminja
zavedanje o nas samih (Warr, 2006).
20. stoletje tako prinese mnogo novih spoznanj o telesu, ki presežejo meje fizičnega,
posledično pa tudi meje platna, kiparskega stojala in dvodimenzionalnosti. Umetnice_ki so
ustvarjale_i pod načelom, da je telo stalno spreminjajoča se celota, kar s seboj prinese mnogo
vprašanj in tudi osvoboditve od tradicionalnosti.
2.2.2 Politični potencial Body Art-a
Amelia Jones (2002) skozi svojo delo opisuje body art kot umetniško zvrst, ki ima politični
potencial ter lahko posreduje določene ideje javnosti. Posvetil bi se povsem delu, kjer opisuje
feministični body art, saj ga lahko najlažje apliciram na moje ustvarjanje. Avtorica se dotakne
tudi različnih vrst maskulinosti in posredno prikazuje tudi binarni spolni sistem ter kako so ga
različne_i avtorice_ji krhale_i. Hannah Wilke, ki je ustvarjala v 70-ih letih prejšnjega stoletja,
je zgleden primer feminističnega body arta2. Tu z lahkoto potegnemo vzporednice z
umetnostjo transspolnih in nebinarnih oseb, ki se rešujejo fetišizma in se postavljajo v aktivno
vlogo ter hkrati vzamejo nasilnost cisheteronormativne družbe za lasten medij izražanja ter s
tem prevzamejo kontrolo nad lastnimi telesi in obstojem.3
Wilke (v Jones, 2002) se ukvarja tudi z retoriko poze, saj je slednja vselej prisotna, ker smo
ves čas pod očesom nekoga, t.j. družbe. Butler (2002) performativnost označi kot skupek
ponavljanja norm, norme pa označujejo dejanja, obnašanja, ki so stalno prisotne v našem
življenju ter so nam, na nek način, vsiljene in vsiljujoče. Wilke (v Jones, 2002) potencira vsa
pričakovanja družbe o ženskah, se stalno postavlja v položaj normativa ter to tolikokrat
2 Ženske so bile videne kot objekt, neaktiven del družbe, kar Wilke izkoristi in s tem tako pretirava, da doseže
vlogo subjekta. Glavni cilj je bil torej, da se je rešila patriarhalnega pogleda na ženske oz. predvsem na
feminilnost, ženstvenost in postavila samo sebe v aktivno vlogo. (Jones, 2002) 3 Telesa, ki naj bi bila družbeno odklonska, nenormativna so objektivizirana in videna le kot seksualni fetiš, s
čimer jim je odvzeta subjektiviteta in moč. Telesa niso videna kot legitimna, temveč le kot predmet seksualne
obravnave.
5
ponazori in vzame za svojo, da normo na nek način imobilizira, jo podredi sebi in jo na nek
način tudi porazi.4 Stalno odstira umetnico kot žensko in vendar prevzame 'moško' umetniško
avtoriteto ali bolje rečeno postane umetniški subjekt znotraj umetnosti, ki takrat (še) ni nudila
položaja subjekta ženskim umetnicam. V svojem delu Ugovarjam: Spomini dajalke sladkorja
se prostovoljno razgali in pokaže gledalki_cu, brez sramu in brez pridiha samoobjektivizacije.
Delo je ustvarila kot odziv na Duchampovo Étant donnés, kjer je ženska figura predstavljena
groteskno, gledalka_ec pa mora skozi kukalo opazovati skrito telo za lesenimi vrati (prav
tam).
Slika 1: Hannah Wilke: Ugovarjam: Spomini dajalke sladkorja, 1977-1978
Slika 2: Marcel Duchamp: Étant donnés, 1946-1966
4 Vprašanje je, koliko taki performansi simbolizirajo ali porazijo normo ravno zaradi zamejenega konteksta, v
katerem se pojavljajo – vsem je jasno, da gre le za 'performans', umetno (in umetniško) situacijo, ki se jo kot
tako lažje označi kot 'nerelevantno' za vsakdanje življenje; kot Butler (2001) obravnava koncept drag-a.
6
Vsekakor lahko feministični body art skoraj povsem apliciram na položaj transspolnosti in
nebinarnosti v družbi in/ali umetnosti. Šele v 21. stoletju govorimo o transumetnicah_ikih in
nebinarnosti, kar je seveda logično, saj se je komaj zdaj pojavilo besedišče, ki je namenjeno
tej skupini ljudi. Halberstam (2000) tako opisuje tudi drag5 kot način destabiliziranja spolnega
binarizma preko teles in spolnega izraza. Takšni prostori so dali ljudem možnost podirati
spolne stereotipe in jih potencirale_i do take mere, da so prevzele_i moč nad opresorjem.
Moramo pa dodati, da potenciranje normativov ni vedno nujno način destabiliziranje le-njih.
Drag šovi so, na primer, nekaj, kar je dovoljeno na odru, ne pa nekaj, kar bi se lahko postavilo
tudi v resnični svet, na ulico, v vsakdanje življenje (Namaste, 2000).
Pomembno obdobje za body art so bila 60. in 70. leta 20. stoletja, kjer je medij dal prostor
subjektom, ki niso sovpadali z normativom (bel, vitek, mlad, moški, kristjan, heteroseksualen,
cisspolen, z normativnim telesom (torej takšnim, sposobnostim katerega je prilagojena večina
javnih površin in institucij), zato ga Amelia Jones (2002) označi za zgodovinsko zelo
pomembnega in za kot medij, ki ima politični potencial in ima možnost med ljudi prenesti
tematike, ki so izven vsakdana in umetnicam_kom daje priložnost, da povejo svoje zgodbe,
kolikor hočejo surove in direktne. Milan Butina v svojem delu Prvine likovne prakse (1997)
pravi, da je umetničino_kovo telo njeno_govo najpomembnejše orodje, s katerim operira in
ji_mu služi pri ustvarjanju likovnih del. Ker imamo vse_i telesa, s katerimi operiramo in
imamo izkušnjo z njimi, pa pripomore k temu, da je ravno to dejstvo tako pomembno pri tem,
da se lahko emocionalno in empatično povežemo ena_den z drugo_im in posledično z
umetnico_kom (Butina, 1997).
2.3 SPECIFIČNO O BODY ART-U
2.3.1 Študije spolov v umetnostni zgodovini
Za začetek bi rad spregovoril o položaju študij spolov v umetnostni zgodovini, ker se mi zdi,
da je pomembno omeniti kritiko le-tega in posledično manko na tem področju. Gre za
specifično tematiko, ki se je bolj izrazito pojavila v sami stroki za sorazmerno kratek čas. V
5 Drag šovi so predvsem del gejevske in lezbične skupnosti, kjer se cis gej moški preoblačijo v ženske in s
svojimi preoblekami potencirajo stereotipe o ženskosti, obnašanju itd. Tem performarjem pravimo drag queen-i.
Prav tako to prakticirajo (vendar manj pogosto) cis lezbijke, ki potencirajo stereotipe o moških in njihov spolni
izraz, performankam pa pravimo drag king-i. Butler (2002) predstavi aspekte drag-a, ki poustvarjajo
heteronormativnost znotraj gejevske skupnosti; pravi, da drag predstavi podobo ženske, ki je kombinacija realnih
izkušenj s stereotipi ospoljenih teles znotraj heteroseksualne matrice.
7
tem poglavju bom samo orisal problematiko, ki se pojavlja v povezavi s študijami spolov v
umetnostni zgodovini in jo poskušal kritično nasloviti.
Študije spolov so bile za svoj čas dokaj popularno raziskovalno področje, saj so se v 90-ih
letih prejšnjega stoletja začele velike debate o spolu in posledično tudi v umetnosti, ki so bile
sprožene s strani istih ljudi, ki so se že začeli ukvarjati s težavo rase, spolne usmerjenosti in
etničnosti. Vse skupaj je bila predvsem posledica tega, da so se umetnostne_i zgodovinarke_ji
začele_i odmikati od zahodne umetnosti in so določile_i maskulinost oz. moškost za center
svojega raziskovanja. Ta raziskovanja so močno vplivala na razvoj razumevanja umetnosti,
vendar so študije spolov v sedanjosti veliko manj prisotne kot pred dvajsetimi ali tridesetimi
leti. Feminizem je vplival na raziskovanje spola; preko tega so se začele študije spolov v 60-ih
letih umeščati v umetnostno zgodovino, umetnostne_i zgodovinarke_ji pa so se za te tematike
začele_i zares zanimati leta 1971, ko je Linda Nochlin postavila temeljno vprašanje: “Zakaj ni
bilo večjih ženskih umetnic?” (Sheriff, 2011, str. 162). Vpeljala je veliko teorij o
feminističnih konceptih, govorila pa je tudi o konceptih Simone De Beauvoir (2013), ki pravi,
da se ženska ne rodi, ampak to postane. Nochlin (Sheriff, 2011) nikoli ni naslovila družbenega
spola kot koncepta in to iz čisto preprostega razloga; termin se takrat še ni zares razvil;
pravzaprav je raje uporabljala termin “alterity,” ki bi se lahko prevedel kot “tisto drugo” in je
s tem označevala vse, kar ni sovpadalo z normo cisspolnega heteroseksualnega belega
moškega. Lisa Rosenthal v Politics and Allegory in the Art of Rubens (2005) piše, da je spol
stalno spremenljiv in fluiden ter odvisen od kulturnega in političnega konteksta, v katerem se
nahaja. Velikokrat je bil spol tudi določen kot objekt raziskovanja v umetnosti zaradi tega, ker
je to postala že praksa in so “morale_i” to uporabiti oz. upoštevati v svojem delu. Sčasoma so
študije spolov izginile iz raziskovanja umetnostne zgodovina in pa tudi same sodobne
umetnosti (Sheriff, 2011). Pri tem se odpira več vprašanj: Zakaj je prišlo do tega? Zakaj so
projekti manj financirani ali pa sploh ne, ki se ukvarjajo s študijami spolov v umetnostni
zgodovini? Ali gre za to, da je to prešlo iz mode v stroki, ali gre za bolj poglobljen razlog?
Zanimivo je, da so študije spola umetnostne_i zgodovinarke_ji hitro postavile_i na
manjvreden položaj v raziskovanju, češ da je prav zares prešlo iz mode in da se teme v
povezavi s spolom stalno ponavljajo, hkrati pa pozabljajo, da gre tu tudi za to, da je spol že
tako vpleten v našo kulturno in družbeno klimo, da (ne)pomembnost le-tega niti ne opazimo,
poleg tega pa ne vidimo, da se metode poučevanja umetnostne zgodovine in tematike, ki se
poučujejo, ponavljajo že desetletja in desetletja, čemur nihče ne oporeka, ali da je prešlo iz
mode oziroma, da je potrebno zamenjave (Sheriff, 2011).
8
Zdi se mi ključno, da začnemo prevpraševati normative, ki veljajo za nekaj »naravnega« in
neizpodbitnega, kar menim, da še posebej velja za spol, ki je veliko manj raziskana tematika,
kot bi bilo potrebno. Kot smo že videle_i v prejšnjih poglavjih, pa je bila tematika spola
venomer prisotna in je včasih segala tudi izven okvirjev cisspolnih žensk in moških, zato
namenjam naslednje odstavke k bolj poglobljenim razmišljanjem o transspolnosti in spolu.
2.3.2 Spolni binarizem skozi telesa
Pri razlagi lastnih konceptov ustvarjanja, ki se navezujejo predvsem na spolne normative,
transspolnost ter destabiliziranje normativnih binarnih teles, se ne morem izogniti Judith
Butler, filozofinji, ki se ukvarja predvsem s teoretizacijo spolov, politično filozofijo in etiko.
Naslednje poglavje pa ni samo pomembno za razumevanje mojega osebnega ustvarjanja,
temveč tudi same transspolnosti in družbenih normativov, ki so tako ali drugače vezani na
spol.
Judith Butler (1993) pravi, da na telo nikoli ne gledamo kot na telo samo, temveč vedno skozi
družbene normative, ki pa pravzaprav ustvarjajo naše videnje teles. Kot piše Butler (1993)
vidimo materialnost telesa, na način kot nam jo ustvarjajo družbeni normativi. Te norme
narekuje družbeni konstrukt biološkega spola, ki še vedno velja za neizpodbitno resnico.
Omenjeni normativ diktira določena pričakovanja, obnašanja, ki jih nalepimo na oba binarna
spola, vendar sam konstrukt ni vezan na telesnost, ampak se tako samo najbolje manifestira in
s tem se ustvarja dojemanje teles, kot zgolj in samo binarnih. Pri tem je najbolj zanimivo, da
na podlagi spolnega izraza in sekundarnih spolnih karakteristik domnevamo tudi, kakšne
genitalije ima oseba, slednjih pa v resnici nikoli zares ne vidimo, ampak jih samo avtomatično
določimo in predpostavimo.
Verjetno nimamo vse_i lastne definicije o tem, kaj je moško ali kaj je žensko. Ali so to v
resnici res genitalije? Količina hormonov? Spolne karakteristike? Ali gre predvsem za
obnašanja, spolni izraz itd.? Kaj je tisto nekaj, kar določa, da je nekdo moški in nekdo ženska
in ali zares obstajata samo ti dve možnosti? Pomembno je tudi izpostaviti, da nam ob rojstvu
pripisan spol določi ne samo, kakšna naj bi bila naša spolna identiteta na podlagi zunanjih
genitalij, temveč tudi celoten potek socializacije v določen spol, ki vključuje spolne vloge;
naše želje, način življenja, oblikovanje odnosov itd. Judith Butler (2015) v svojem predavanju
navede primer reprodukcije, kjer omenja, da se vse_i lahko hitro strinjamo s tem, da obstajata
dva biološka spola, vendar se lahko kar hitro vzpostavi dvom o tem, ali je temu res tako.
9
Veliko ljudi, trdi, da sta tako cisspolnost kot tudi heteroseksualnost edina “naravna”
normativa prav zaradi zmožnosti razmnoževanja in da potemtakem lahko enostavno nekoga
spolno zaznamujemo na podlagi tega. Vendar se lahko ta teorija kar hitro poruši. Že sama
reprodukcija lahko posega v to, kar se percepira kot »moško« in »žensko«, saj enostavno ni
nekaj, kar se lahko aplicira na vse izkušnje ljudi. Družbena normativa cisspolnosti in
heteroseksualnosti se med seboj vzajemno stabilizirata in temeljita na ideji o »reprodukciji«.
Kaj se zgodi z osebami, ki niso plodne zaradi starosti ali sploh nikoli niso bile oz. ne bodo?
Ali pa z osebami, ki nikoli nočejo otrok ali pa jih enostavno nimajo? Kaj se torej zgodi, ko se
poruši zgornja ideja o »reprodukciji« ter celotna matrica vzajemnosti? So njihova telesa
potem brez spola, ali spola ne delajo na način, kot to zahteva družba, ki je na tem področju
konstiturirana z binarnimi shemami?
Že konec 19. stoletja lahko vidimo preigravanje spolnih in seksualnih normativov znotraj
LGBTQIA+6 skupnosti, še posebej znotraj lezbičnih subkultur. Ustvarilo se je veliko spolnih
izrazov, ki nam lahko služijo kot vpogled v to, kako se spolni binarizem destabilizira že kar
nekaj časa. Judith Halberstam (2000) piše prav o teh izrazih, ki so se razvili znotraj lezbične
skupnosti in so se igrali predvsem s konceptom maskulinosti ter spolnimi vlogami.
Halberstam (prav tam) opisuje tudi izbris specifik določenih spolnih identitet, ki jih vržemo v
isti koš, ko tem osebam pravimo, da so bile lezbijke. Šlo je za bolj specifične načine življenja,
kjer se je prepletala spolna identiteta, usmerjenost, spolne vloge itd., ki ne more pasti pod to,
kar danes imenujemo kot lezbijka ali lezbična identiteta. Zgodovina se velikokrat prilagaja
normativom, ki vladajo, zato moramo nanjo gledati kritično, hkrati pa ne moremo aplicirati
sodobne terminologije na preteklost. Razdelati moramo tudi termina cisheteronormativnost in
transfeminizem, da se lahko poglobimo v povezave med body art-om in spolnim binarizmom.
2.3.3 Cisheteronormativnost
V naslednjih dveh poglavjih se bom navezal na dva pojma in sicer cisheteronormativnost, ki
ga je potrebno razdelati posebej, ter transfeminizem, iz katerega tudi izhajajo moji koncepti in
ker se mi zdi več kot relevanten za to diplomsko delo.
6 LGBTIQIA+ je kratica za lezbijke, geje, biseksualne osebe, transspolne osebe, queer osebe, interspolne osebe
in aseksualne osebe, znak »+« pa označuje še druge identitete na spektru spolnih identitet in spolnih
usmerjenosti.
10
Cisheteronormativnost je skupna beseda za dva družbena normativa; heteronormativnost in
cisnormativnost. Judith Butler povezavo med njima razloži prek heteroseksualne matrice. To
je koncept, ki ga je Butler predstavila v svojem delu Težave s spolom (2001). Matrica govori
o tem, da družba predpostavlja, da smo vse heteroseksualke_ci, kar avtomatično tudi pomeni,
da se naša spolna identiteta ujema s spolom, ki nam je pripisan ob rojstvu in da sledimo
spolnim normativom, ki nam narekujejo, kako naj se obnašamo, oblačimo, gibamo v družbi.
Butler (2001) omeni tudi, da binarnost spolov izhaja iz heteroseksualnosti in da je slednja
glavni normativ, iz katerega izhaja cisspolnost, prav tako pa lahko tudi rečemo, da
heteroseksualnost izhaja iz binarnosti spolov in cisspolnosti in da sta oba normativa krožno
povezana, zato cisnormativnost in heteronormativnost povezujemo v skupno besedo
cisheteronormativnost, ker se sistema normativnosti stalno prepletata med seboj.
Transspolnost je videna le znotraj binarnega sistema, kar tudi pomeni, da se od trans oseb
pričakuje, da so videne kot moški ali ženska, kakor naj bi moški in ženska izgleda po
družbenih normativih in če pride od kakršnihkoli odstopanj od tega, se diskriminacija poveča
in hkrati tudi nasilnost okolice (Serano, 2013). To pomeni, da se od osebe, ki ji je bil ob
rojstvu pripisan moški spol in se identificira kot trans ženska, pričakuje, da bo vestno sledila
normativom, ki veljajo za ženske. Prav zaradi tega je potrebno omeniti tudi transfeminizem
(Koyama, 2001).
2.3.4 Transfeminizem
Transfeminizem v tej nalogi omenjam, ker mi osebno odpira prostor za lastno umetniško
izražanje in katerega načela mi omogočajo ustvarjanje likovnih del. Zavedam se, da
transfeminizma ne morem opisati v podrobnosti, ker ta naloga vseeno nima prostora za to,
vendar želim samo približno objasniti, zakaj je pomembno, da ga omenim.
Transfeminizem se je začel močno razvijati v 90-ih letih prejšnjega stoletja, zaradi zanimanja
o konceptu spola pri drugih kulturah (Enke, 2012, Koyama, 2001). Akademičarke_ji so
izdajale_i posebne izdaje revij o transspolnosti, začele_i so prepletati feminizem in
transspolnost; našle_i so skupno točko z aktivistkami_i in sicer so prevpraševale_i družbeni
spol kot družben konstrukt. Transfeminizem s svojim obstojem daje moč nevidnim spolnim
identitetam in preko nasilnosti družbe do le-teh dokazuje, da nam je binarni sistem spolov
vsiljen. Politike transfeminizma vzpostavljajo zavedanje na treh ravneh. Prvič,
cisheteronormativna družba stalno napada manjšinske spolne identitete. S tem se pokaže, da
11
je sicer možno iti izven okvirjev družbe, vendar cisheteronormativna družba to nasilno zatira.
Drugič, veliko ljudi, tudi če so cisspolni, se ne podrejajo normativnim spolnim vlogam,
pričakovanjem in navsezadnje tudi binarnim spolnim izrazom. Tretjič, raznolikost spolov
izven in znotraj binarnega sistema, kaže na to, kako so različne spolne identitete kreativne in
dragocene ter ključnega pomena za boljšo in uspešnejšo prihodnost družb, vendar je potrebno
dodati, da to ne sme biti razlog, da je določena manjšina smatrana za enakovredno ter
enakopravno (Enke, 2012). Še posebej pa so ta področja pomembna za ljudi, katerih večino
identitet družba vidi kot marginalne, deprivilegirane, nenormativne in so zaradi drugih
marginaliziranih osebnih okoliščin označene_i za še bolj nevidne in neslišane; govorimo torej
o upoštevanju intersekcionalnosti – transfeminizem v svojem bistvu upošteva načela
intersekcionalnosti (Koyama, 2001). Omeniti je še potrebno, da spolni normativi ter binarnost
spolov, vplivajo tudi na cisspolne osebe, ki sicer sledijo normam, vendar so še vseeno pod
njihovim vplivom (Preciado, 2013).
Že sam feminizem in lezbično-gejevska gibanja so bila videna, kot da razbijajo spolne
normative ter binarizem, transspolnost pa je to še bolj potencirala, kar se je kazalo predvsem z
zaničevanjem trans oseb in stalnim pritiskom družbe, da trans ženske niso zares ženske, trans
moški pa ne moški, (trans moški so bili označeni za fantke, trans ženske pa so bile označene
za preveč maskuline, da bi bile prepoznane kot »prave« ženske.) (Enke, 2012, Bettcher, 2013)
Transefeminizem je za to nalogo in moje ustvarjanje pomemben tudi, ker razbija binarnost
spolov ter reformulira definicije znotraj binarnega sistema spolov, torej kaj pomeni biti moški
in kaj ženska. Opozarja na to, da cisspolni moški in ženske niso nekaj naravnega in
večvrednega kot transspolni moški in ženske. Gre samo za skupine ljudi, ki imajo različne
izkušnje s svojo spolno identiteto, predpono cis- in trans- pa uporabljamo predvsem zato, ker
naša družba to zaenkrat še potrebuje, verjamem pa, da te ločnice kmalu ne bodo več potrebne
(Enke, 2012).7
V 90-ih letih je v ZDA prišlo do t. i. Transgender Liberation Movement (Osvobodilno gibanje
transspolnosti), kjer so se aktivistke_i zavzemale_i za to, da spolna identiteta ni nujno enaka
spolu, pripisanem ob rojstvu, da lahko vsaka oseba kombinira različne stile, spolne izraze
različnih spolnih identitet oz. spolov, borile_i pa so se tudi proti patologizaciji transspolnih in
cisspolno nenormativnih oseb. Transspolnost je tako hitro postala politizirana in iz tega sledi,
7 Latinska predpona cis pomeni na tej strani, predpona trans pa na drugi strani. Predponi cis in trans se
uporabljata kot negacija nevtralnemu; predvsem predpona cis decentralizira dominantno skupino in jo prikaže
kot eno izmed možnih alternativ, in ne kot normo. Kot ena izmed prvih oseb, ki so začele uporabljati ti predponi,
piše Emi Koyama (Koyama, 2001, Bettcher., 2013).
12
da je postala tudi tematika umetnosti, saj je slednja pogosto politična in prikazuje teme, ki so
nevidne, manj znane ali pa celo tabuji (Enke, 2012).
2.4 BOLEČINA
Teoretični del zaključujem s poglavjem o bolečini in hkrati z njo napovedujem empirični del
naloge.
Bolečina je skoraj vselej prisotna v body art-u in upam si trditi, da tudi v umetnosti na
splošno, predvsem pa v mojih umetniških delih, zato sem se želel dotakniti tudi te tematike,
saj menim, da je to komponenta, s katero se lahko poistoveti veliko ljudi. Bolečina se
prikazuje tako fizična kot tudi psihična in se posledično lahko odraža tudi pri gledalki_cu.
Krpič (2011) pripisuje velik pomen čustev in občutij performenke_ja ter gledalk_cev, ki jih
sproži body art, ki pogosto ni prijeten za gledanje. Pravi, da se velikokrat osredotočamo na
družbeni, politični, sociološki vpliv body art-a, kar je seveda zelo pomembno, vendar
pozabljamo, da je čustvena komponenta ključna za destabiliziranje družbenih normativov, saj
je sestavni del tako družbenega in političnega. Pri body art-u in performansih se lahko hitro
doda k doživljanju performansa, v katerem umetnica_ik izvaja bolečino nad telesom, slednje
pa je tisti bistveni del umetniškega akta, ki je skupen vsem ljudem (Krpič, 2011).
Marcel Mauss (1973) je leta 1936 napisal članek z naslovom Telesne tehnike. Piše, da naj bi
telesne tehnike služile kot nekakšen vzor oziroma zgled, po katerem ljudje od družbe do
družbe vedo, kako uporabljati svoja telesa (bonton, moda, vpliv izobrazbe, prestiža …). Iz
tega izhaja dejstvo, da se ljudje stalno »utelešamo. To je vseživljenjski proces, saj so naša
telesa že pred rojstvom podvržena družbenim in kulturnim telesnim tehnikam, pričakovanjem,
normativom in vlogam, del procesa pa so tudi preoblikovanje telesa. Pod to skupino spada
vsakršno transformiranje oz. spreminjanje telesa (lepotne operacije, body building,
povezovanje, rezanje, brazgotinjenje, tetoviranje, telesni piercing itd.) pa tudi čisto vsakdanje
vnašanje telesnih sprememb, ki so bolj kot ne povezana s tem, kakšen spol nam pripiše
družba.8 Maussov koncept je še bolj razširil Nick Crossley (2001), ki je razvil koncept
refleksivnih telesnih tehnik, ki so tiste tehnike, katerih primarni namen je delovati na telo z
namenom, da se le-ta preoblikuje, ohranja ali pa kako drugače tematizira. Pod te spadajo tudi
8 Iris Marion Young (1980), na primer, opisuje, kakšne so razlike med tem, kako fantje vržejo žogo in kako
dekleta ter izpostavi, zakaj je drugo videno kot slabše, ali manjvredno. Izpostavi, da gre za preplet
zgodovinskega, družbenega vidika in posledice socializacije. V to kategorijo lahko štejemo tudi, kakšne frizure
pripisujemo določenemu družbenemu spolu, način hoje, bonton itd.
13
marginalizirane avtorefleksivne tehnike, ki so tiste, ki nas najbolj zanimajo, saj so to tiste
tehnike, ki so družbeno najmanj sprejemljive, pod katero bi v povezavi s transspolnimi
tematikami lahko uvrstile_i tudi hormonsko terapijo (prav tam, 2001).
Avtorefleksivne tehnike so marginalizirane telesne tehnike, saj niso družbeno zaželene
oziroma sprejemljive, tudi zato, ker pod te tehnike spadajo tudi različna poseganja v lastno
telo (prebadanje, zažiganje, operiranje, rezanje…). Te tehnike uporabi umetnica_k s tem
namenom, da sproži pri občinstvu določene reakcije in čustva,
»… akter[_ka] učinkuje vzvratno na svoje telo z namenom, da bi telo na poseben način
preoblikoval[_a], vzdrževal[_a] ali kako drugače tematiziral[_a], pri čemer z njihovo
uporabo poskuša pri drugih posamezni[cah_]kih povzročiti določena čustva in
občutke, misli ter pogosto tudi določeno obliko delovanja (Krpič, 2001, str. 59).«9
Body art je tako družbeni, kulturni, politični in umetniški fenomen, kjer body art
performer_ka s pomočjo nenormativnih telesnih tehnik ustvari dogodek na površini lastnega
telesa, ki pri gledalkah_cih sproži (neprijetne) čustvene kot tudi telesne reakcije.
Nekatere tehnike so zelo moderne, saj kombinirajo znanost in avtorefleksivne tehnike.
Umetnik Stelarc se na primer veliko ukvarja s kirurškimi posegi nad lastnim telesom za
namene body art-a (Krpič, 2011).
Slika 3: Stelarc: Ear on Arm Suspension, 2012-2018
9 Podčrtaj je dodan s strani avtorja.
14
Pomembna je torej tako tehnologija kot znanost pri body art-u. Transspolna_i umetnica_ik
Cassils uporablja znanja kineziologije in fitnesa za potrebe svojih performansev in prav zaradi
tega lahko ustvarja performanse, kjer svoje telo pripelje do maksimalne zmožnosti gibanja,
moči itd. (Getsy, Steinmatz, 2015).
Slika 4: Cassils: Becoming an Image, 2012-2018
Umetnica_ik tako preusmeri pozornost iz “biti telo” na “imeti telo”(Krpič, 2011). Pri tej izjavi
se lahko navežem na Judith Butler (1993), ki govori o tem, da na telo vedno gledamo skozi
družbene normative, vzorce, vendar pozabljamo, da ima vsaka oseba lasten pogled na telo in
ga hkrati vsaka oseba pod vplivom pogleda Drugega tudi zase ustvarja, zato je že samo na
telesni sferi nemogoče, da bi telesa lahko dale_i v le dve skupini, ki ju ustvarja spolni
binarizem. Potrebno pa je zares poudariti, da nikoli nimamo zares samo lastnega pogleda na
telo, ampak je slednji že podvržen družbenim normativom. Pomembna meja, ki je del body
art-a pri uporabi (predvsem) marginaliziranih telesnih tehnikah je koža, ki se na tak ali
drugačen način znotraj performansa spreminja. Pod to spada veliko tehnik, Cassils se na
primer najbolj poslužuje body buildinga in steroidov, pojavljajo pa se tudi udarci, boleče
napenjanje mišic, tkiv, včasih tudi zažiganje ne nujno direktno kože, ampak protipožarne
15
obleke, ki vseeno vzbuja različne občutke ter čustva tako pri Cassils_u kot tudi pri
gledalkah_cih (Getsy, Steinmatz, 2015).
Če se vrnemo na pomen kože in njenega pomena; vsakršno dejanje, izvršeno na njej, piše
Krpič (2013), ima tako zunanje kot notranje reakcije pri performarki_ju, saj sprememba kože
povzroči tudi spremembo v čustvenem stanju, mišljenju, kar pa vse skupaj vpliva na
gledalko_ca.
Krpič (2013) piše, da se med body art performarko_jem vzpostavi neprestan tok vizualnega
sporazumevanja. Najbolj pomemben del je empatija, čustvovanje. Ko umetnica_ik izvaja
performans, ki temelji na telesnih tehnikah, ki so boleče ali pa vsaj vidno povzročajo bolečino
ter čustva performanki_ju, se lahko gledalka_ec s tem empatično poveže in sočustvuje z
njo_im. Body art skozi bolečino večinoma predstavlja boleče teme, področja, ki so družbeno
zakrita in neslišana, predvsem pa marginalizirana ali pa enostavno neobstoječa v dialogu med
ljudmi. Bryan S. Turner (1992) trdi, da bolečina ni le subjektivna, temveč tudi neizogibno
družbena, saj moramo uporabljati jezik, s katerim izrazimo svojo bolečino, zato vemo, da je
vselej prisotna in da obstaja. Bolečina je nekaj, kar pride skupaj s telesom, in je zato poznana
vsem nam. Po drugi strani pa je bolečina tudi nekaj edinstvenega ter močno subjektivnega, iz
tega sledi, da je lahko ta izkušnja hkrati skupna vsem ljudem, istočasno pa nas tudi izolira.
Preko nje lahko dosežemo empatijo pri drugem človeku, vendar moramo slednje
prevpraševati: Do katere meje lahko body art zares doseže svoj namen? Verjetno se cisspolna
oseba ne bo mogla poistovetiti z bolečino transspolne_ga umetnice_ka, po drugi strani pa je
res, da lahko vidi, kakšno bolečino prinese družba v povezavi s transspolnostjo; od
transspolnih oseb je namreč vedno pričakovano, da se morajo podrediti, se smejati, biti srečne
in biti hvaležne za to, da sploh obstaja kakšna majhna pravica za njihov obstoj (Koyama,
2001). Body art je torej način, kako govoriti o svoji bolečini in trpljenju ter predstaviti svojo
zgodbo tako, da lahko sprožimo empatijo pri sočloveku. Body art mora vznemiriti občinstvo,
če že ne šokirati.
16
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 UVOD
Vprašanja spolne identitete so pogost motiv v mojem umetniškem ustvarjanju in se
najpogosteje, ali pa celo zmeraj manifestirajo skozi podobo telesa. Telo je upodobljeno na
način, ki ne sledi normativom ali pa so le-ti močno pretirani. V empiričnem delu bom naredil
analizo desetih del, ki sem jih ustvaril v času študija, ali pa tudi v namen svojega aktivizma,
kjer se fokusiram predvsem na zagovarjanje pravic transspolnih oseb. Naredil bom tudi
likovno teoretsko analizo, kjer se bom posvetil liniji, saj je slednja najmočnejša likovna prvina
in tudi najpomembnejši element, ki se pojavi v mojem ustvarjanju. Sledile bodo reference iz
zgodovine in sodobne umetnosti, ki so najbolj vplivale na moje ustvarjanje. Na koncu pa bom
podal še koncept(e) svojega ustvarjanja, ki naj služijo zgolj za samorefleksijo ustvarjanja in
ne kot edina možna interpretacija mojih del, saj so slednja veliko bolj večplastna, kot le da so
videna skozi enopomensko perspektivo.
3.2 ANALIZA IN PREDSTAVITEV MOJIH LIKOVNIH DEL
V naslednjem poglavju bom predstavil deset izbranih likovnih del, ki sem jih ustvaril v času
študija na Pedagoški fakulteti. Kjer je smiselno, bom predstavil tudi reference s področja
likovne umetnosti, ki so povezana z določenim delom, dodal pa bom tudi izhodišča, ki so me
vodila pri samem ustvarjanju. Likovno teoretsko analizo bom podal v posebnem poglavju, saj
se bom osredotočil predvsem na tri likovne prvine: linija, svetlo-temno in barva.
17
3.2.1 Žrtvovanje
Naslov dela: Žrtvovanje
Datacija: 2017
Tehnika: črni kemični svinčnik na papirju
Mere: 29,7 x 42 cm
Slika 5: Filip Vurnik: Žrtvovanje, 2017
Risba Žrtvovanje je nastala med študijem kot primer hitre skice, ki je tudi znana kot croquis.
Risba se poigrava s kombinacijo domišljije in realnega prostora, ki je bil pred mano. Linije, ki
so se ustvarile naključno (kemični svinčnik ni puščal barve, ali pa preveč nesklenjene linije)
in namerno (poudarjanje linij, strukturiranje ozadja, smiselno razvrščanje gostote linij), so
ustvarile risbo, ki diha in živi. Naslov dela se mi je porodil na koncu, ko sem se zares zavedel,
kaj sem ustvaril. Težko grem iz svoje kože, zato je rdeča nit vsem predstavljenim delom v
diplomi telo, telo, ki je nenormativno in živi v družbi, ki ga ne sprejema z lahkoto. Iz tega sem
izhajal tudi pri tem delu, saj so naša telesa venomer podvržena normativom ali pa smo
postavljene_i na oder, da nas tako lahko ljudje opazujejo in ocenjujejo, hkrati pa največkrat
sodimo tudi same_i sebe. Michel Feher (v Warr, 2006, str. 22) to lepo pojasni: »/…/ Telo je
18
tako ne samo prostor upora zunanjemu svetu, temveč je v stalnem notranjem boju med
tehnikami preživetja in moči.«
Pri risbah večinoma kombiniram realistične in ekspresionistične principe. Oboje se med seboj
prepleta, kar je najbolj opazno na osrednji figuri, ki leži na mizi. Telo je narisano po modelu,
ki se je med poziranjem premikal po prostoru. Figure sem se lotil študijsko, s pomočjo linij
sem namreč tvoril oblike in prostor v samem telesu, hkrati pa sem iste linije uporabil za večjo
ekspresivnost samih oblik. Žrtvovanje je tako delo, ki kombinira realistične, nadrealistične in
ekspresionistične elemente, ki pripomorejo k temu, da gre za več kot le študijsko risbo, h
čemur vedno stremim in upam, da je temu res tako.
Slika 6: Žrtvovanje: Detajl
19
3.2.2 Živeči samorog
Naslov dela: Živeči samorog
Datacija: 2016
Tehnika: mešana tehnika (kemični svinčnik, akrilne barve) na papirju
Mere: 100 x 50 cm
Slika 7: Filip Vurnik: Živeči samorog, 2016
Živeči samorog je neposredna referenca na mojo predstavo o meni. Slika je konglomerat
mojih trenutnih fokusov v umetnosti, in sicer poezije, slikanja in risbe. Je eden izmed tipičnih
artivističnih10
primerov iz mojega opusa, saj je v ozadju napisana pesem, ki je zelo osebna in
hkrati politična. Pri slikarskih delih se predvsem opazi to, da z barvo ne varčujem in da je
poleg linije, eden izmed najbolj vidnih in pomembnih elementov mojega ustvarjanja. Vpliv na
10
Artivizem lahko razložimo tako, da besedo razčlenimo na dva dela. Sestavljena je iz besed »art« in
»aktivizem« in pravzaprav pomeni, da se aktivizem izrazi skozi umetnost. Razvil se je predvsem v tem desetletju
in pokriva predvsem ulično umetnost, plakate, zine itd. (Van Gorder, 2016).
20
to sliko in tudi na marsikatero drugo, je imel Daniel Arzola, venezuelski umetnik, artivist in
aktivist, ki je s serijo plakatov »I'm not a joke« prikazal svoje izkušnje z nasiljem zaradi svoje
spolne usmerjenosti ter nasilno venezuelsko družbo. V letu 2013 je serijo objavil na spletu in
se tako uveljavil kot LGBTQIA+ artivist na svetovni ravni (Van Gorder, 2016). Arzola me je
navdihnil prav s svojimi raznolikimi upodobitvami nenormativnih teles, ki se pojavijo skoraj
na vsakem njegovem plakatu.
Slika 8: Daniel Arzola, plakat iz serije I'm not a joke, 2013
Slika 9: Daniel Arzola, plakat iz serije I'm not a joke, 201
21
Slika 10: Daneil Arzola: plakat iz serije I'm not a joke, 2013
Slika 11: Daniel Arzola: plakat iz serije
I'm not a joke, 2013
22
3.2.3 I'm an experience
Naslov dela: I'm an Experience
Datacija: 2016
Tehnika: mešana tehnika na papirju (akrilne barve, kemični svinčnik)
Mere: 100 x 40 cm
Slika 12: Filip Vurnik: I'm an Experience, 2016
I'm an Experience je eden izmed mojih prvih poskusov izdelovanja artivističnega plakata oz.
slike. Sestavljen je iz avtoportreta in napisa, ki je eden najbolj znanih prevladujočih (ang.
mainstream) sloganov, ki se uporabljajo v povezavi z nebinarnimi osebami. Moj namen pri
ustvarjanju ni nikoli, da bi bila dela estetsko dodelana ali privlačna. Velikost formatov mi je
ponavadi težko določiti, saj so robovi večinoma nesimetrični, stranice neravne, kar pa velja
23
tudi za samo izvedbo, torej za linije in nanose barv. V tem primeru sem želel doseči, da je
besedilo berljivo in da ima praktičen namen, ne pa da je estetsko ali kaligrafsko dodelano. Pri
tem delu je pomemben tudi kontrast med narisanim portretom in naslikanimi deli. Skozi študij
sem spoznal, da je linija ena izmed najmočnejših likovnih prvin, ki jih uporabljam, slikanje
oziroma barva pa sta načina, kako se najlažje udarno izrazim, zato sem v kar nekaj delih, ki
sem jih ustvaril v zadnjem obdobju, vse našteto združil v eno celoto. Včasih se pojavi tudi
poezija.
V tej sliki se še bolj opazi vpliv Daniela Arzole, kjer sem ga z uporabo dokaj znanega
slogana iz LGBTQIA+ aktivističnih krogov še bolj direktno posnel in prevzel njegov način
dela, četudi je slog slikanja, risbe in pisanja povsem drugačen. V svoja dela pogosto vključim
avtoportret, ker je to obraz, ki ga najbolje poznam in ga lahko, prav zato ker je moj, uporabim
za artivistične namene. Svoje telo tako razgalim pred gledalkami_ci, ga podarim naprej in jim,
včasih s simbolno, včasih realistično podobo, predajam svoja sporočila.
3.2.4 Senca
Naslov dela: Senca
Datacija: 2016
Tehnika: akrilne barve na papirju
Mere: 70 x 100 cm
Slika 13: Filip Vurnik: Senca, 2016
24
Ekspresionistično slikarstvo je zame postalo osrednji princip slikanja, prav tako pa je kolorit,
kot je predstavljen v delu Senca, eden izmed mojih najljubših in najbolj pogostih. V sliki sem
želel ustvariti temačno vzdušje, h kateremu poleg barv pripomore tudi ekspresivna linija in
abstrahirana podoba človeškega okostnjaka. Umetniško delo je naslikano na format 70 x 100,
kar je tipična dimenzija mojih slik, saj mi večja površina omogoča več prostora za linije, ki so
skoraj vedno nanešene z debelejšimi čopiči, prav tako pa lahko uporabljene barve bolje
zajamejo gledalko_ca.
Anselm Kiefer je bil od nekdaj moj navdih za slikanje krajin in slik na splošno. Abstraktni
ekspresionizem in njegov kolorit sta mi pustila velik pečat. Kiefer je odraščal v Nemčiji, v
obdobju po 2. svetovni vojni, ko se je začel razvijati abstraktni ekspresionizem. Za svoje
ustvarjanje je ideje črpal predvsem iz motivov povojne Nemčije, holokavsta, predvsem pa
stalno stremi h transformaciji družbe in zagovarja, da umetnost lahko spremeni svet
(Rosenthal, 1987). Kiefer se osredotoča predvsem na krajino, včasih pa ji doda še
arhitekturne elemente (Rosenthal, 1987). Z nemškim slikarjem se tako poistovetim tudi na
samem ideološkem nivoju, na opozarjanju na določene družbene tematike in destabiliziranje
trenutnih družbenih konstruktov. Razlika je le v osredotočanju na različne družbene tematike.
Vseeno mi je njegov način slikanja precej blizu, kar se kaže tudi v delu Senca. Anselm Kiefer
o svojem delu pravi: »Delam s simboli, ki povezujejo našo zavest s preteklostjo. Simboli
ustvarijo nekakšno simultano kontinuiteto in z njo ponovno prepoznamo naš izvor.« (v
Rosenthal, 1987, str. 4)
Slika 14: Anselm Kiefer: Nigredo Morgenthau, 2012
25
Slika 15: Anselm Kiefer: slika iz serije Morgenthau plan, 2012
3.2.5 Raznolikost teles
Naslov dela: Raznolikost teles
Datacija: 2017
Tehnika: Akrilne barve na papirju
Mere: 100 x 70 cm
Slika 16: Filip Vurnik: Raznolikost teles, 2017
26
Nekoliko bolj lazuren nanos barve se kaže v delu Raznolikost teles, kjer so ploskve naslikane
z bolj vodenimi nanosi akrila, prav tako pa tudi črne linije, ki orisujejo telo. Figura je
sestavljena iz ploskev in ni mi bilo pomembno, da bi izgledala realistično ali
tridimenzionalno. Barvni izbor morda spominja na postimpresionistične slikarke_je, ki so za
barvo kože izbirale_i različne barve. Izmed omenjene skupine umetnic_kov bi omenil
predvsem Henrija Matissa, ki je ustvarjal na prelomu 20. stoletja, in ki je s svojim barvitim
slogom favuističnega modernega slikarstva, za vedno pustil pečat v evropski umetnosti
(Gowing, 1966). Z Matissom se povezujem predvsem pri samem slogu slikanja. Temne linije,
ki obrisujejo figure, ter izbira barv, ki so na slikarsko podlago nanešene po ploskvah, so
postale prisotne v mojih zadnjih delih, med katere spada tudi Raznolikost teles.
Slika 17: Henri Matisse: Ženska s klobukom, 1905
27
Slika 18: Henri Matisse: (Portret gospe Matisse Zelena črta), 1905
Vsekakor Raznolikost teles predstavlja moje transspolno telo in je hkrati prikazano kot
robotsko, močno, mišičasto, vendar skoraj neživo, brez čustev in človeškosti. S tem sem želel
prikazati sebe in se umestiti v svet, od katerega velikokrat dobim sporočilo, da moram biti
močan, če želim preživeti, in da v resnici sploh nisem človek, ki bi bil vreden dostojnega
življenja ali spoštovanja.
28
3.2.6 Tujci
Naslov dela: Tujci
Datacija: 2016
Tehnika: akrilne barve na papirju
Mere: 70 x 100 cm
Slika 19: Filip Vurnik: Tujci, 2016
To delo je v izboru najstarejše, izbral pa sem ga iz preprostega razloga: tu se je začelo moje
lastno raziskovanje telesa v umetnosti, lastno umeščanje v družbo in prostor ter abstrahiranje
figur. Kar se tiče likovnosti, gre za preprosto umetniško delo, ki temelji predvsem na ploskvah
ter likovnih prvinah svetlo-temno in liniji. Tujci predstavljajo skupino ljudi, ki nemo,
začudeno in temačno gledajo v svet. Gre za močno sploščene figure, katerih globina se zazna
zgolj zaradi likovnih spremenljivk velikosti, položaja in prekrivanja.
Figure so povsem ekspresionistične in bi jih lahko povezal predvsem z enim izmed prvih
ekspresionističnih slikark_jev, Emilom Noldetom. Nolde je bil eden izmed članov skupine z
imenom Die Brücke, ki so bili nemški ekspresionisti v začetku 20. stoletja. Povezoval je
religijo in fantastiko ter ju združeval v barvite, rahlo srhljive ekspresionistične slike. Umetnik
velja za enega izmed pionirk_jev modernega slikarstva. S svojim izrazitim koloritom je
vplival še na mnoge generacije slikark_jev (Selz, 1963). Pri njem so me pritegnili predvsem
naslikani obrazi, ki delujejo srhljivo, odtujeno in skorajda nečloveško. Dejstvo je, da je Nolde
29
črpal navdih tudi iz nezahodnih kultur (Selz, 1963), kar se opazi predvsem pri delu Tihožitje
mask III, vendar se odtujenost začuti tudi v Zadnji večerji, kjer ljudje izgledajo čustveno
odtujeni, skorajda zlobni, kar sem želel doseči tudi s svojo sliko Tujci.
Slika 20: Emil Nolde: Tihožitje mask III, 1911
Slika 21: Emil Nolde: Zadnja večerja, 1909
30
3.2.7 Izpusti me
Naslov dela: Izpusti me
Datacija: 2016
Tehnika: akrilne barve na papirju
Mere: 70 x 100
Slika 22: Filip Vurnik: Izpusti me, 2016
Slika Izpusti me je nastala na začetku četrtega letnika Likovne pedagogike in simbolno
predstavlja popolnoma nov zagon. Barvo sem tu uporabil v zelo kiparskem smislu. Spomnim
se, da sem jo oblikoval na samem papirju in se poigraval s sloji barve. Slika je sestavljena še
iz približno petih podslik, ki pronicajo skozi vse sloje akrila. Vsekakor gre za eno mojih
svetlejših in eno izmed bolj eksperimentalnih slik. Skušal sem združiti portret in krajino, saj
sta bila oba motiva dolgo prisotna v mojih delih. Nekoč sem veliko časa risal zgolj portrete ter
slikal zgolj krajine, pri tej sliki pa sem želel oboje združiti na slikovni ploskvi.
Pri tem delu bi se spet naslonil na Anselma Kieferja, vendar iz čisto likovnoteoretskega
razloga, saj sem linije uporabil na podoben način kot on. Vse linije se zelo aktivno stekajo v
ozadje, kolorit pa je popolnoma drugačen od tega, ki ga poznamo pri Kieferju, vendar se mi
zdi, da se tu kaže njegov vpliv na moje slikanje krajin.
31
Slika 23: Anselm Kiefer: Rorate Caeli Desuper, 2016
3.2.8 Bohkov kot
Naslov dela: Bohkov kot
Datacija: 2016/2017
Tehnika: sestavljeno delo (Prostorska postavitev na Razstavi likovnih del 4. letnika Likovne
pedagogike, Galerija UL PEF 2017)
Slika 24: Filip Vurnik: Bohkov kot, 2016-2017
32
Konceptualno je Bohkov kot eno izmed najbolj kompleksnih del, ki sem si jih kadarkoli
zamislil. Gre za delo, ki je sestavljeno iz več elementov. Koncept se mi je porodil, ko smo
imele_i v 4. letniku končno razstavo oddelka za Likovno pedagogiko v študijskem letu
2016/2017. Osnovna ideja je bila, da preprosto razstavim vsa dela na enem mestu in potem se
je iz tega razvilo veliko več. Nastalo je konceptualno delo, ki hkrati kritizira in rahlo zbada
slovensko zgodovino ter družbene normative zahodne družbe. »Bohkov kot« je bil namreč
eden izmed najpomembnejših delov starih kmečkih hiš in se je nahajal nad jedilno mizo, v
kotu. V njem je bil ponavadi postavljen križ, podoba Jezusa ipd. in je veljal za sakralni kot v
hiši (Deu, 2004).
Slika 25: Primer bohkovega kota iz Matevžkove hiše v Loškem svetu
Ta motiv, element kmečke hiše, sem preuredil na svojevrsten način. To sem storil precej
preprosto, s postavitvijo dveh stojal na tak način, da sta formirala topi kot. Nanj sem pritrdil
risbe in slike, ki so po eni strani predstavljale mojo zgodbo, delo in pot, po drugi strani pa je
šlo za prevzemanje tradicionalnega motiva iz slovenske zgodovine ter ga tako umestiti v
kontekst transspolnosti, krhanja spolnih normativov in zavzemanja prostora v našem
družbenem okolju. Postavitev je sestavljena iz desetih elementov; štirih slik, štirih risb,
jedkanice ter avtorske pesmi, ki govori o krhanju in uničenju spolnega binarizma.
Pri tem delu sem se referiral predvsem na nebinarno_ega umetnico_ka Cassils_a, ki ustvarja
in živi v Kanadi ter ZDA. Cassils, ki izhaja iz body arta, se ukvarja predvsem s
performansom. Ideje pogosto črpa iz umetnostne zgodovine ali zgodovine in jih priredi tako,
da jih umesti v tematiko spola, zahodne družbe, LGBTQIA+ skupnosti, itd. V svojih delih
deluje zelo kritično do raznovrstnih normativov, ki vladajo v družbi, in se kljub temu, da je
33
transspolna oseba, loteva tudi drugih tematik, ki so prav tako v marginaliziranem položaju v
družbi (rasa, spol, ideje o idealnem telesu …). Cassils me je navdušil predvsem v
konceptualnem smislu, saj so njena_gova dela lahko razumljiva, vendar imajo veliko čustveno
težo, saj so performansi izrazno močni, celo pretresljivi (Getsy, Steinmetz, 2015). V
najnovejšem projektu z naslovom 103 shots za osrednjo temo vzame streljanje v gej baru
Pulse, v Orlandu, ki se je zgodilo 12. junija leta 2016. Za navdih je vzel izjavo ene_ga izmed
preživelih, ki je dejal_a, da se je streljanje najprej slišalo kot pok balonov ali ognjemeta. Tako
je Cassils povabil LGBTQIA+ pare, ki so morale_i z objemom počiti balone. Sam koncept je
dokaj preprost, ampak ima zaradi povezave s tako pretresljivim resničnim dogodkom
neverjetno težo in to ne le za ameriško LGBTQIA+ skupnost, temveč tudi za ZDA in
posledično tudi svet (Cassils, 2016).
Slika 26: Cassils: 103 shots, 2016
34
3.2.9 TransMoč
Naslov dela: TransMoč
Datacija: 2017
Tehnika: črni flomaster na papirju
Mere: 21 x 29,7 cm
Slika 27: Filip Vurnik: TransMoč, 2017
Naslednji dve risbi izhajata iz zadnjega obdobja mojega ustvarjanja in prikazujeta mesto, kjer
sem trenutno obstal. TransMoč predstavlja štiri figure, ki so med seboj prepletene. Gre za
način enopotezne risbe, ki sem jo začel izboljševati v zadnjem letu in pol. Večinoma
uporabljam črni kemični svinčnik ali črni flomaster, risbe pa nastanejo precej hitro. Predvsem
je pomembno zaupanje v lastne sposobnosti, saj večinoma ne razmišljam o tem, kaj točno bo
nastalo. Cilj ni nikoli zares jasen, vendar je pomembno, da si zastavim vsaj temo in kontekst.
TransMoč je bila ustvarjena predvsem z željo po opolnomočenju transspolnih oseb in za
ozaveščanje o transspolnih osebah. Tehnika enopotezne risbe mi omogoča hitro in
ekspresivno linijo, hkrati pa uporaba črnega pisala ustvari močen kontrast s svetlejšim
papirjem, kar daje občutek jasnosti, preprostosti in odločnosti.
35
3.2.10 TransPonos
Naslov dela: TransPonos
Datacija: 2017
Tehnika: črni flomaster na papirju
Mere: 29,7 x 26 cm
Slika 28: Filip Vurnik: TransPonos, 2017
TransPonos je delo, ki je nastalo v času Parade ponosa 2017. Risba predstavlja skupino med
seboj prepletenih ljudi, ki tvorijo skupino, posamezne figure pa so skoraj neprepoznavne in so
skrite v množici. Spominja na revolucijo, upor ter opolnomočenost. Za izdelavo risbe sem
vsekakor izhajal iz slike Eugéna Delacroixa: Svoboda vodi ljudstvo. Predvsem sem opazoval
rahlo trikotno kompozicijo, ki se ustvarja pri njegovi sliki. Zaradi linijske risbe pa sem na
svoji risbi moral prostor zasnovati s pomočjo likovnih spremenljivk in ne toliko z
36
modeliranjem figur. Gre za enostavno risarsko tehniko, s katero želim doseči kar najmočnejši
učinek svojih risb pri ljudeh, gledalkah_cih, trans skupnosti in vsem ostalih. Enopotezne risbe
ustvarim v zelo hitro, vendar je za to vedno potreben razmislek in jasen cilj.
Slika 29: Eugéne Delacroix: Svoboda vodi ljudstvo, 1830
3.3 LIKOVNO TEORETSKA ANALIZA
Likovna teorija je veliko več kot suhoparno razbijanje umetniških del na prafaktorje, da jim
na ta način določimo lastnosti in jih umestimo v teoretični kontekst.
»Slikar mora, da bi lahko ustvarjal, svet in svoje delo čustveno doživeti in ga
racionalno dojeti. Šele takrat, ko dojame sebe in svoje doživetje sveta ter svoje izrazne
možnosti, lahko svoje doživetje adekvatno izrazi v likovnem jeziku.« (Butina, 2003,
str. XII)
Pomembno je torej, da umetnik_ca pozna likovno-teoretska načela, ki jih potem uporabi v
svoj prid. Tako na primer, likovne prvine služijo umetnici_ku, vendar mora slednja_ji vseeno
vedeti, kako se določene likovne prvine uporabljajo in kakšen efekt imajo na gledalko_ca, saj
umetnost ne služi sama sebi, ampak občinstvu, ljudem, družbi. Umetnica_ik mora tako
prenesti svoje čute v obliki likovno-teoretskih načel med ljudi (Butina, 2003).
37
V nadaljevanju bom predstavil tri likovne prvine, ki so se najbolj razvile v času mojega
šolanja na področju likovne umetnosti in so še posebej zaznamovale moja izbrana likovna
dela.
3.3.1 Linija
Linija je preprosto skupina zaporednih točk, ki jih oko zazna kot celoto in jih med seboj
poveže. Nastane kot posledica nekega gibanja in to povzroča, da oko sledi poteku linije. Za
linije štejemo vse sledi risal oz. pisal in jih v osnovi imenujemo aktivne linije (Butina, 2003).
Slika 30: primer aktivne linije. Egon Schiele: Avtoportret, 1914
Takšne linije, ki nastanejo kot posledica drugih likovnih (ali vidnih) prvin, imenujemo
pasivna linija. Nastaja na robovih različnih odtenkov barv, na robovih različnih svetlosti,
pregibih materialov itd. Treba je poudariti, da tudi pasivne linije vodijo gledalko_ca s svojim
gibanjem skozi prostor. (Butina, 2003).
38
Slika 31: Primer pasivne linije. Mark Rothko: No. 61 (Rust in Blue), 1951
Slika 32: primer pasivne linije, ki je nastala zaradi različnih barvnih odtenkov. (detajl iz slike Izpusti me)
Kombinacijo obeh tipov linij pa imenujemo medialna linija, ki omogoča ekonomičnost
uporabe v največji meri. Medialna linija tako orisuje ploskve. Pomaga nam pri zasnovi
kakršnihkoli oblik in tudi prostora. Z medialno linijo si lahko pomagamo pri zasnovi
tridimenzionalnih prostorov, linearne perspektive in tudi ločevanja različno osvetljenih in
prostorsko usmerjenih oblik (Butina, 2003).
39
Slika 33: primer medialne linije. (detajl iz risbe TransMoč)
Slika 34: Primer medialne linije. (detajl iz slike Senca)
40
Tako pri slikanju kot pri risanju pogosto uporabljam linijo, saj z njo lahko zelo enostavno
izrazim svoje občutke in čustva ter z njenimi dodatnimi lastnostmi lahko najbolje dosežem
svoj namen. Navpična linija deluje veliko bolj aktivno kot vodoravna, diagonale pa
likovnemu delu dodajo dinamiko, občutek nestabilnosti itd., vendar pa je istočasno odvisna
tudi od drugih likovnih prvin in spremenljivk. Lahko je različnih velikosti, ravna, vijugasta,
vodoravna, navpična, toda zaznavanje določene linije je zmeraj odvisno tudi od ostalih
uporabljenih likovnih elementov in likovnega prostora. Zaznave se lahko spremenijo že s
samo spremembo debeline linije ali zaradi njene barve. Tako se odpirajo zmeraj novi prostori
za zaznave, čustva in dojemanje določenega umetniškega dela (Butina, 1997, Butina, 2003).
Prav zato je linija likovna prvina, ki me zanima zaradi tega, ker se mi vedno zdi, da o njej
že vse vem in da imam dovolj izkušenj s samim ustvarjanjem, da me ne more nič več
presenetiti, ampak je zaradi svojih spreminjajočih se lastnosti področje, ki mi vedno znova
odpira nove možnosti. V mojem delu se pojavlja predvsem v risbah, vendar se je poslužujem
tudi pri slikanju.
Slika 35: Detajl iz dela TransPonos
41
Linija me zanima zaradi njene osnovne lastnosti, da je sposobna predstavljati gibanje. Kot že
omenjeno, sem v zadnjem letu izdeloval predvsem enopotezne risbe, temeljene izključno na
uporabi linije, v kar najbolj surovi obliki in le redko z dodatkom barvnih ploskev, točk ali
senčenja. Gibanje pisala oz. risala ustvari potovanje linije po površini, kar ustvarja
razgibanost v risbi.
Slika 36: Filip Vurnik: Rojstni dan '17, 2017
Slika 37: Filip Vurnik: Demiboyhood, 2017 (primer gibanja linije)
42
Linija je tako postala ena izmed mojih najpogosteje prisotnih likovnih prvin, ki jih uporabljam
in umeščam v svoje ustvarjanje. Navdušuje me predvsem to, da lahko tako osnovna in
preprosta prvina ustvari tako kompleksne oblike, figure in kompozicije. Ustvarjanje
umetniških del sploh ne bi bilo mogoče brez prisotnosti linij, saj so hote ali nehote tako ali
drugače v njih zmeraj prisotne vsaj v neki obliki.
3.3.2 Svetlo-temno
Likovna prvina svetlo-temno predstavlja točno to, kar nam pove že beseda sama. Gre za
svetlostne razlike v likovnih delih. Te razlike predstavimo na kontiunirani ali diskontiunirani
svetlostni lestvici, kjer bela predstavlja najsvetlejši odtenek, črna pa najtemnejšega. Med
njima so različni odtenki sive, ki naraščajo oz. padajo po svetlosti oz. temnosti. Pri
kontiuniranih lestvicah je poudarek predvsem na prehajanju med odtenki oziroma
svetlostnimi razlikami, pri diskointiuniranih pa se fokus prestavi na prav določene in odrejene
sive odtenke, zato takšnim stopničastim zaporedjem rečemo tudi siva lestvica. Prvina svetlo-
temno je obenem tudi močno povezana z dojemanjem prostora in oblikovanostjo elementov v
prostoru. Seveda prvina sama po sebi ni pogoj, da zaznamo tridimenzionalnost predmetov, saj
je prostorsko zaznavanje odvisno tudi od različnih prostorskih ključev: prekrivanja oblik,
velikosti oblik, z uporabo perspektivičnih pravil itd. (Butina, 2003).
Pri mojem ustvarjanju se prvina svetlo-temno pojavlja predvsem pri slikanju, kjer je kontrast
med svetlimi in temnimi ploskvami zelo pomemben. Pred tem pa je potrebno predstaviti še
svetlostne ključe, ki jih obravnavamo v povezavi z likovno prvino svetlo-temno. Butina
(2003) jih sicer določi s pomočjo diskontiunirane in kontiunirane svetlostne lestvice, kar je
osnovna delitev, vendar se mi zdi potrebno izpostaviti še drugi dve kategorizaciji.
Svetlostne ključe delimo še na durovske in molovske. Ta delitev predstavlja, koliko svetlih
sivin oz. beline je v določenem delu (temu rečemo svetli svetlostni ključ, saj beline delujejo
bolj lahkotno, bolj vedro kot črnine) in koliko je črnin oz. temnejših delov v delu (temu
rečemo temni svetlostni ključ, saj so temine težje, bolj melanholične). Še ena osnovna delitev
pa podobno kot pri Butini (2003) izhaja iz tega, kakšni so prehodi med različnimi svetlostnimi
predeli. Tako jih delimo na mehke in trde prehode (Šuštaršič, idr., 2011).
43
Iz tega sledi, da ločujemo šest svetlostnih ključev kompozicije:
- trdi in svetli svetlostni ključ,
- mehki in svetli svetlostni ključ,
- trdi in srednji svetlostni ključ,
- mehki in srednji svetlostni ključ,
- trdi in temni svetlostni ključ,
- mehki in temni svetlostni ključ. (Šuštaršič, idr., 2011)
Ta problematika se najbolje kaže v mojem delu Tujci, kjer so prehodi med sivinami
popolnoma diskontiunirani in skorajda ni čutiti mehkih prehodov, prav tako pa so sivine
večinoma zelo temne. Slika je tako svetlostno molovska, kar pomeni, da ustvarja bolj
melanholično ozračje, hkrati pa so prehodi redko nepovezani, zato rečemo, da gre za trdi
srednji svetlostni ključ. Pri tem delu mi je bilo pomembno, da so svetlostni kontrasti čim
večji in da je ozračje melanholično, srhljivo in temačno.
Slika 38: Kontiunirana in diskontiunirana
svetlostna lestvica (po Butini, 2003)
44
Slika 39: Filip Vurnik: Tujci, 2016
Kot bomo videle_i v nadaljevanju, je likovna prvina svetlo-temno močno povezana z barvo,
saj slednji lahko določimo tudi njeno svetlost, zato lahko določimo svetlostne ključe tudi
barvnim umetniškim delom. Za lažjo ponazoritev sem barvna dela, ki so relevantna za to
poglavje, postavil v njihovo črno-belo različico.
Na sliki Senca lahko vidimo, da je slika še temačnejša od Tujcev, vendar so prehodi
mehkejši, zato lahko rečemo, da gre za mehki in temni svetlostni kontrast. Belin je namreč
zelo malo, temne sivine pa mehko prehajajo eno v drugo. Slika deluje srhljivo in hladno prav
zaradi te mehkobe in temačnosti.
Slika 40: Filip Vurnik: Senca (črno-bela različica)
45
Delo, ki ga še želim posebej izpostaviti v tem poglavju, je slika Izpusti me, ki deluje svetleje
in znatno bolj vedro kot prejšnji dve deli. Veliko manj je temin, na nekaterih mestih neopazno
prehajajo ena v drugo, prehodi so mehki. Slika je veliko nežnejša, zaradi svetlin je tudi bolj
lahkotna, kar je tudi moj prvotno želeni učinek. Tematika slike je namreč neposredno
povezana s svobodo, ponosom in zadovoljstvom, k čemur pripomorejo motiv, izbor barv ter
določeni svetlostni ključi.
Slika 41: Filip Vurnik: Izpusti me (črno-bela verzija)
Z izbranimi primeri sem želel prikazati, kako pomembno je, da uporabimo likovno teoretsko
znanje, saj dejansko pripomore k lažjemu uresničevanju ter doseganju naših ciljev in sporočil,
ki jih želimo predati. Svetlo-temno vpliva na naše čustveno zaznavanje dela in s pomočjo
omenjene likovne prvine, ga lahko modificiramo ter na ta način omogočimo gledalki_cu, da
natančneje sprejme in dojame našo idejo.
3.3.3 Barva
Likovna prvina, ki jo še želim predstaviti v zvezi z mojim delom, je barva. Zraven linije in
svetlo-temnega je ključni likovni pojem, ki me spremlja že od začetka.
Kadar likovno prvino barva uporabljamo v tonskem načinu slikanja, bi jo skorajda lahko
opisale_i na podoben način kot prvino svetlo-temno. Vse akromatične, nepestre in kromatične
barve imajo svojo svetlost (svetlo modra, temno modra itd.). Pomembno je predvsem
46
poudariti, da se barva zaradi svoje narave neposredno povezuje s ploskvijo. Le na tak način
ostane barva v čisti obliki (Butina, 2003).
Pri tonskem načinu slikanja, na primer, bi želele_i naslikati rdeče jabolko v prostorski
projekciji, kar bi dosegle_i na ta način, da bi njegovo rdečo barvo v senci morale_i temniti,
torej na nek način umazati in s tem doseči prostorski učinek. Barva torej lahko orisuje prostor
z mešanjem temnejših odtenkov na področjih sence in dodajanjem svetlejših na osvetljenih
področjih. Tako lahko na en način dosežemo učinek tridimenzionalnosti (Butina, 2003).
Drug način, ki ga izkorišča koloristično slikarstvo pa je, da nanašamo barvo na ploskev in ta
ostane kromatična, neumazana in pestra. Umetnica_ik na tak način izkorišča toplino in
hladnost barve. Tople barve so tiste, ki imajo rdečo ali oranžno kromatičnost, medtem ko so
hladne tiste, ki imajo modro ali zeleno kromatičnost. Izraza 'hladno' in 'toplo' se uporabljata
predvsem v povezavi z našim čustvenim zaznavanjem barve, posledično pa na podlagi tega
lahko tudi prostorsko določimo, kaj na umetnini nam je pomembnejše; tople barve namreč
telo aktivirajo in se navidezno približujejo, ponavadi jih zaznamo kot bolj pomembne,
medtem ko hladne barve v doživljanju potisnemo v ozadje in se navidezno oddaljujejo. Za
prostorsko predstavitev oblik in form v kolorističnem slikarstvu pa je v ta namen potrebno te
oblike in forme prevesti v manjše ploskve – fasete, da lahko prenesejo ploskovit nanos barve
(Butina, 2003).
Pomembno je, da likovnica_ik pozna zaznavne lastnosti barv in se zaveda tudi tega, da imajo
barve pomembno lastnost, ki je ni mogoče izmeriti, saj je prav barva likovni element, ki ima
na nas velik psihološki vpliv, poleg tega pa je tudi kulturno pogojena. Učinek barve se namreč
uporablja in zlorablja za raznolike namene, kot so politične propagande, prometni znaki,
logotipi, itd. Poleg tega barve povezujemo z raznoraznimi pomeni, (črna barva, na primer,
simbolizira smrt, rdeča strast itd.), s katerimi se kot umetnice_ki lahko igramo, uporabljamo
in postavljamo v nove kontekste (Butina, 2003).
47
Slika 42: Ittenov barvni krog
Klasifikacija barv v Ittenovem barvnem krogu podaja vidni del spektra barv, ki se pojavijo v
tej obliki, kadar belo svetlobo razlomimo skozi stekleno prizmo. Odnose med njimi
imenujemo barvni kontrasti. Johannes Itten jih ločuje sedem: kontrast barvnega tona, svetlo-
temni, toplo-hladni, komplementarni, simultani kontrast ter kontrasta barvne kvalitete in
barvne kvantitete (Butina, 2003).
Pri svojem slikanju velikokrat upoštevam barvne kontraste, zanima pa me tudi vpliv barve na
človeka. Svoja slikarska dela težko umestim v strogo en barvni kontrast, saj jih večinoma
kombiniram med sabo. V delu Raznolikost teles se poslužujem komplementarnega, toplo-
hladnega kontrasta ter kontrastov barvne kvalitete in kvantitete. Pri slikanju mi je pomembno,
da lahko z likovno teoretskem znanjem dosežem različne učinke ter upam, da na ta način tudi
cilje in sporočila, ki jih želim prenesti naprej. Pri sliki Raznolikost teles se mi je zdelo
pomembno, da bi bilo telo čimbolj barvno in poudarjeno. Barve so nanešene ploskovito in
večina odtenkov na figuri in ozadju ostaja kromatsko čistih. Poskušal sem tudi slediti
pomenom samih barv, zato sem izbral umazano rdečo barvo, ki spominja na kri ali meso, ter
jo sopostavil s čistimi modrimi, vijoličnimi, rumenimi in zelenimi odtenki. Ta barvna
razmerja dajejo delu vtis jasne zasnove in poudarjajo osrednjo figuro.
48
Slika 43: Filip Vurnik: Raznolikost teles, 2016
Raznolikost barvnih kontrastov se kaže tudi pri delu Izpusti me, kjer se zraven ostalih
kontrastov pojavlja tudi simultani kontrast, zaradi veliko sivih predelov na sliki. Na te sivine
pa vplivajo barve z večjo barvitostjo, kot so rahli odtenki rdeče, ki povzročajo, da se sivina
zdi modrikasta. Slika je tematsko bolj vedra od Raznolikosti teles, četudi so barve na njej
veliko manj nasičene. Menim, da je zaradi komplementarnega kontrasta slika Izpusti me
močneje povezana celota, saj so delci zelenih in rdečih odtenkov sorazmerno enako
razporejeni in v svoji barvni nasičenosti na usklajenem nivoju.
49
Slika 44: Filip Vurnik: Izpusti me, 2016
V nasprotju s prejšnjima slikama pa omenjam še delo Senca, ki je primer izrazitega svetlo-
temnega kontrasta, kjer se poleg bele in črne pojavi le rdeč akcent in nekaj sivin.
Slika 45: Filip Vurnik: Senca, 2017
50
Odkar ustvarjam na likovnem področju, opažam, da se je marsikaj spremenilo, kar je posebno
vidno prav na slikarskem oziroma barvnem področju. Če je še pred leti prevladoval predvsem
strogi komplementarni kontrast, sem se v novejših delih poslužil različnih kombinacij barvnih
kontrastov. Tudi odnos do barve se je spremenil, verjetno istočasno z uporabo več kontrastov.
Nekoč se mi je zdelo, da je komplementarni barvni kontrast moje zavetje, ko pa sem začel
spreminjati kolorit, se je, logično, začel spreminjati tudi barvni kontrast. Vsekakor menim, da
je barva prav zares eden izmed najmočnejših likovnih elementov, saj ima na ljudi vpliv, ki ga
enostavno ne moremo izmeriti in se reakcija pojavi v naši psihi (Butina, 2003). Pri slikanju
izkoriščam tudi sam proces dela na ta način, da opazujem, kako uporabljam svojo roko, včasih
slikam celo s prsti in na ta način podajam sled svojega telesa. Slika postane zaključena celota
z močnim učinkom, zaradi česar je slikarstvo področje, ki morda najbolj ustreza mojim
umetniškim intencam.
51
4 NAMESTO ZAKLJUČKA NOV ZAČETEK
V diplomskem delu sem odprl veliko tematik, ki sem jih želel raziskati ali se jih vsaj na
kratko dotakniti. Med leti študija na Oddelku za likovno pedagogiko sem o sebi odkril veliko
pomembnih informacij, znanj in poslanstev. Sprehodile_i smo se od body arta, študije spolov
in transspolnosti do likovno teoretskega ozadja mojih umetniških del ter mojih ustvarjalnih
izhodišč. Želel sem prikazati tematiko, ki je v zadnjih letih v naši družbi vedno bolj vidna,
toda še zdaleč ne toliko, da bi jo »mainstream« svet pojmoval kot pomembno. Menim, da se
transspolnost, body art in umetnost na splošno močno prepletajo in skupaj lahko ustvarijo
neustavljivo moč, ki bo morda premaknila položaj transspolnih in nebinarnih oseb na boljše.
Vredno se mi zdi omeniti tudi, da imam kot študent Pedagoške fakultete UL izkušnje z
negativnim odnosom do LGBTQIA+ tematik s strani šolskega sistema, predvsem osnovnih
šol. Izkoristil sem priložnost in pisal o transspolnosti ter svojem delu tudi zaradi tega, ker se
mi zdi pomembno, da se o tem začne zares govoriti. Prav tako je pomembno, da spremenimo
pogled na telo in se zavemo, da so vsa telesa legitimna in da gredo tudi onkraj dveh binarno
družbeno konstruiranih spolov.
Kot bodoči profesor likovne pedagogike se zavedam, da nosim veliko odgovornost do stroke,
obenem pa tudi do LGBTQIA+ skupnosti, ki ji pripadam, torej do sebe, mladih transspolnih
oseb in konec koncev tudi do bodočih sodelavk_cev. Želim, da pričujoča raziskava služi kot
vpogled v moje umetniško ustvarjanje in življenje, predvsem pa upam, da bodo zajete vsebine
približale tematiko transspolnosti ter moč umetnosti, ki lahko služi kot orodje za družbene
spremembe.
52
5 VIRI IN LITERATURA
Beauvoir, S. (2013). Drugi spol. Ljubljana: Krtina.
Bettcher, T., M. (2013).Evil Deceivers and Make-Believers: On Transphobic Violence and
the Politics of Illusion. V Stryker, S., Aizura, A., Z. (ur.) The transgender studies reader 2.
New York: Routledge.
Butina, M. (1997). Prvine likovne prakse. Ljubljana: Debora.
Butina, M. (2003). Mala likovna teorija. Ljubljana: Debora.
Butler, J. (1993). Bodies that matter. New York: Routledge.
Butler, J. (2001). Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete. Ljubljana: Lambda.
Butler, J. (30. september 2015). Why Bodies Matter – Gender Trouble. [Video] Pridobljeno s
https://www.youtube.com/watch?v=IzWWwQDUPPM&t=3535s.
Cassils. (2016). 103 Shots. Pridobljeno s http://cassils.net/portfolio/103-shots/.
Crossley, N. (2001). The Social Body: Habit, Identity, and Desire. Kalifornija: SAGE.
Deu, Ž. (2004). Notranjost kmečkega doma: bogkov kot. Kmečki glas, 61 (17), str. 14.
Pridobljeno s https://www.deloindom.si/rustikalni/odprta-vrata-vzorcne-prenove-matevzkova-
hisa-v-loskem-svetu
Enke, A. (ur.) (2012).Transfeminist perspectives in and beyond Transgender and Gender
Studies. Philadelphia: Temple University Press.
Getsy, J. D., Steinmatz, J. (2015). Cassils. Eindhoven: MU.
53
Gowing, L. (1966). Henri Matisse: 64 Paintings. New York: MoMa. Pridobljeno s
http://moma.org/d/c/exhibition_catalogues/W1siZiIsIjMwMDA2MjMyMiJdLFsicCIsImVuY
292ZXIiLCJ3d3cubW9tYS5vcmcvY2FsZW5kYXIvZXhoaWJpdGlvbnMvMTg2NyIsImh0d
HA6Ly9tb21hLm9yZy9jYWxlbmRhci9leGhpYml0aW9ucy8xODY3P2xvY2FsZT1lbiJdXQ.
pdf?sha=fa3f068b7971d259
Halberstam, J. (2000). Female Masculinity. London: Duke University Press.
Jones, A. (2002). Body art: Uprizarjanje subjekta. Ljubljana: Maska.
Koyama, E. (2001). The transfeminist manifesto and other essays on transfeminism. Portland:
The feminist conspiracy press.
Krpič, T. (2011). Telo, umetnost in družba. Ljubljana: Založba FDV.
Mauss, M. (1973). Techniques of the Body. Pridobljeno s
https://monoskop.org/images/c/c4/Mauss_Marcel_1935_1973_Techniques_of_the_Body.pdf.
Namaste, V. (2000). Invisible Lives: The Erasure of Transsexual and Transgendered People.
Chicago: University of Chicago Press.
Perger, N. (2016). Simbolno nasilje spolnega zaznamovanja v jeziku in prakse upora v
visokošolskem programu. V: Družboslovne razprave 32(81), 41‒60. Pridobljeno s
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-DE9LLFQM/2d6970c0-f2a2-4f7d-be2a-
0e5c1207fe1c/PDF
Preciado, P. B. (2013). Testo Junkie: Sex, Drugs and Biopolitics in The
Pharmacopornographic Era. New York: Feminist Press.
Rosenthal, M. (1987). Anselm Kiefer. New York: MoMa. Pridobljeno s
https://www.moma.org/documents/moma_catalogue_2143_300062878.pdf.
54
Selz, P. (1963). Emil Nolde. New York: MoMa. Pridobljeno s
https://www.moma.org/documents/moma_catalogue_3443_300062252.pdf
Serano, J. (2013). Excluded: Making faministi and queer movements more inclusive. Berkley:
Seal Press.
Sheriff, D., M. (2011). Seeing Beyond the Norm: Interpreting Gender in the Visual Arts. V
Butler, J., Weed, E. (ur.). The question of Gender. Indiana: Indiana University Press.
Šuštaršič, N., Butina, M., Zornik, K., de Gleria, B., Skubin, I. (2011) Likovna teorija.
Ljubljana: Založba Debora.
Turner, Bryan S. (1992). Regulating Bodies: Essays in Medical Sociology. London:
Routledge.
Van Gorder, B. (2016). Identity through Artivism: Venezuelan Artist Daniel Arzola's latest
work, No Soy Tu Chiste (I'm not a joke). The Advocate ( The national gay and lesbian
newsmagazine), 1085, str. 37. Pridobljeno s https://www.questia.com/read/1G1-
454783171/identity-through-artivism-venezuelan-artist-daniel.
Warr, T. (2006). The Artist's Body. London: Phaidon Press.
Young, M. I. (1980). Throwing like a Girl: A Phenomenology of Feminine Body
Comportment Motility and Spatiality. Human Studies, 3, str.137-156. Pridobljeno s
https://warwick.ac.uk/fac/arts/english/currentstudents/undergraduate/modules/fulllist/special/t
ransnational/iris_marion_young.pdf
55
6 VIRI SLIK
Slika 1: Hannah Wilke: Ugovarjam: Spomini dajalke sladkorja, 1977-1978, pridobljeno s
https://www.alisonjacquesgallery.com/exhibitions/67/works/artworks9935/
Slika 2: Marcel Duchamp: Étant donnés, 1946-1966, pridobljeno s
https://www.pinterest.com/pin/251075747953090873/
Slika 3: Stelarc: Ear on Arm Suspension, 2012-2018, pridobljeno
shttp://metamorf.no/?project=stelarc
Slika 4: Cassils: Becoming an Image, 2012-2018, pridobljeno s
http://highlike.org/text/heather-cassils/
Slika 5: Filip Vurnik: Žrtvovanje, 2017, osebni arhiv
Slika 6: Žrtvovanje: Detajl, osebni arhiv
Slika 7: Filip Vurnik: Živeči samorog, 2016, osebni arhiv
Slika 8: Daniel Arzola, plakat iz serije I'm not a joke, 2013, pridobljeno s
https://www.pinterest.ca/pin/361202832596289553/?lp=true
Slika 9: Daniel Arzola, plakat iz serije I'm not a joke, 2013, pridobljeno s
https://metro.co.uk/2015/08/08/these-brilliant-illustrations-are-tackling-lgbtq-prejudice-one-
stereotype-at-a-time-5332446/
Slika 10: Daniel Arzola: plakat iz serije I'm not a joke, 2013, pridobljeno s
http://www.imlocal.co.nz/uncategorized/i-am-not-a-joke-campaign/
Slika 11: Daniel Arzola: plakat iz serije I'm not a joke, 2013, pridobljeno s
http://indianatransgendernetwork.com/dress-as-you-feel-daniel-arzola/
Slika 12: Filip Vurnik: I'm an experience, 2016, osebni arhiv
Slika 13: Filip Vurnik: Senca, 2016, osebni arhiv
Slika 14: Anselm Kiefer: Nigredo Morgenthau, 2012, pridobljeno s
https://www.artsy.net/show/gagosian-gallery-anselm-kiefer-morgenthau-plan-1
Slika 15: Anselm Kiefer: slika iz serije Morgenthau plan, 2012, pridobljeno s
https://hyperallergic.com/71315/flowers-of-retrenchment-anselm-kiefers-alternate-history/
Slika 16: Filip Vurnik: Raznolikost teles, 2017, osebni arhiv
Slika 17: Henri Matisse: Ženska s klobukom, 1905, pridobljeno s
https://en.wikipedia.org/wiki/Henri_Matisse
56
Slika 18: Henri Matisse: Portret gospe Matisse (Zelena črta), 1905, pridobljeno s
https://en.wikipedia.org/wiki/Green_Stripe
Slika 19: Filip Vurnik: Tujci, 2016, osebni arhiv
Slika 20: Emil Nolde: Tihožitje mask III, 1911, pridobljeno s
https://theibtaurisblog.com/2012/11/02/painting-of-the-week-48/
Slika 21: Emil Nolde: Zadnja večerja, 1909, pridobljeno s https://www.wikiart.org/en/emil-
nolde/the-last-supper-1909
Slika 22: Filip Vurnik: Izpusti me, 2016, osebni arhiv
Slika 23: Anselm Kiefer: Rorate Caeli Desuper, 2016, pridobljeno s
https://candidmagazine.com/anselm-kiefer-walhalla-white-cube-story-doomed-repeat/
Slika 24: Filip Vurnik: Bohkov kot, 2016-2017, osebni arhiv
Slika 25: Primer bohkovega kota iz Matevžkove hiše v Loškem svetu, pridobljeno s
https://www.deloindom.si/rustikalni/odprta-vrata-vzorcne-prenove-matevzkova-hisa-v-
loskem-svetu
Slika 26: Cassils: 103 shots, 2016, pridobljeno s http://cassils.net/portfolio/103-shots/
Slika 27: Filip Vurnik: TransMoč, 2017, osebni arhiv
Slika 28: Filip Vurnik: TransPonos, 2017, osebni arhiv
Slika 29: Eugéne Delacroix: Svoboda vodi ljudstvo, 1830, pridobljeno s
http://www.masterart.si/Slike/slika/381/3/eugne-delacroix/liberty-leading-the-people
Slika 30: primer aktivne linije. Egon Schiele: Avtoportret, 1914, pridobljeno s
https://www.oceansbridge.com/shop/artists/s/sce-sch/schiele-egon/self-portrait-155
Slika 31: Primer pasivne linije. Mark Rothko: No. 61 (Rust in Blue), 1951, pridobljeno s
https://en.wikipedia.org/wiki/Mark_Rothko
Slika 32: primer pasivne linije, ki je nastala zaradi različnih barvnih odtenkov. (detajl iz slike
Izpusti me), osebni arhiv
Slika 33: primer aktivne linije. (detajl iz risbe TransMoč), osebni arhiv
Slika 34: Detajl iz dela TransPonos, osebni arhiv
Slika 35: Detajl iz dela Senca, osebni arhiv
Slika 36: Filip Vurnik: Rojstni dan '17, 2017, osebni arhiv
Slika 37: Filip Vurnik: Demiboyhood, 2017, osebni arhiv
57
Slika 38: Kontinuirana in diskontiunirana svetlostna lestvica, pridobljeno s
http://bphotoart.com/learn-about-grayscale-activities-coloring-page/
Slika 39: Filip Vurnik: Tujci, 2016, osebni arhiv
Slika 40: Filip Vurnik: Senca (črno-bela različica), osebni arhiv
Slika 41: Filip Vurnik: Izpusti me (črno-bela verzija), osebni arhiv
Slika 42: Ittnov barvni krog, pridobljeno s http://karininkatja.wixsite.com/svetbarv/blank-
hn3y7?lightbox=dataItem-iig7myrt
Slika 43: Filip Vurnik: Raznolikost teles, 2016, osebni arhiv
Slika 45: Filip Vurnik: Senca, 2017, osebni arhiv