univerza v mariboru - connecting repositories · 2018. 8. 24. · z vstopom republike slovenije v...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR
DIPLOMSKO DELO
Pomen sodobnega elektronskega poslovanja v carinski upravi Republike Slovenije
The importance of e-commerce in the customs administration of the Republic of Slovenia
Kandidat: Filip Pozeb Program: Univerzitetni Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: dr. Klavdij Logožar
Maribor, Maj 2011
2
PREDGOVOR
Diplomsko delo Pomen sodobnega elektronskega poslovanja v Carinski upravi Republike
Slovenije (v nadaljevanju: CURS) je izdelano z namenom analize rezultatov raziskave
urejenosti elektronskega poslovanja slovenskih podjetij s CURS z vidika konkurenčnih
prednosti, ki jih ta prinaša. Poslovanje slovenskih podjetij s slovensko carino je upravičeno
šteti za enega podsistemov logističnega procesa podjetij, tudi v smislu zniţevanja vseh vrst
stroškov in zniţevanja časovne komponente dosegljivosti slovenskih proizvodov v EU.
Prestrukturiranja tako zasebnega kot javnega sektorja je zaradi razvoja, ki je najbolj
intenziven na področju informatike, usmerjeno v informacijsko tehnologijo in pomeni
strateško oroţje za doseganje konkurenčnih prednosti na trţišču.
Elektronsko poslovanje je danes aktualno na vseh področjih delovanja, še posebej v
javnem sektorju, ki v pogledu razvoja elektronskega poslovanja pogosto zaostaja za
zasebnim. Javni sektor neenakomerno uvaja nove tehnologije, pri čemer pa je CURS ţe
sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja začela prve korake s sprejemom ustrezne
zakonodaje in uvajanjem elektronskih poenostavljenih postopkov v svoje poslovanje s
podjetji.
V nalogi je proučena doseţena stopnja implementiranosti sodobnega elektronskega
poslovanja v CURS in strategija CURS na področju zelo pomembnega elektronskega
poslovanja, ki se pojavlja v carinskih postopkih predvsem na področju poenostavitev le-
teh.
Poseben poudarek v nalogi je dan elektronskemu poslovanju z vidika prednosti, ki jih ta
prinaša. Uvajanje carinskih poenostavitev ter moţnosti elektronskega poslovanja za vse
carinske postopke predstavljajo pomemben korak pri doseganju cilja e-uprave. Carinska
sluţba ima zato danes odprte odnose z okoljem, kjer je poslovanje prilagojeno podjetjem in
se odpravljajo nepotrebne ovire za prosti pretok blaga, kar hkrati povečuje konkurenčne
prednosti podjetij. Vse to vpliva na zniţanje stroškov upravljanja v podjetjih, zmanjšanje
čakalnih dob v carinskih postopkih, razmejitev odgovornosti v postopkih, kar omogoča
učinkovitejše delovanje gospodarstva in vseh udeleţenih subjektov.
Naloga predstavlja poenostavljene carinske postopke in elektronsko poslovanje v CURS,
kar je še zlasti pomembno za podjetja, ki še niso uvedla elektronskega CURS, saj jim ta
uvedba daje pomembne informacije o prednostih, ki jih takšno poslovanje prinaša. Naloga
omogoča podjetjem, da se bodo na osnovi pridobljenih podatkov in informacij laţje
odločala za elektronsko poslovanje s CURS.
Osnovni namen tega diplomskega dela je v analizi doseţenega nivoja implementacije
sodobnega elektronskega poslovanja v CURS in na podlagi ugotovitev predstaviti
prednosti in pomanjkljivosti urejenosti CURS v povezavi s konkurenčnimi prednostmi
oziroma pomanjkljivostmi za slovensko gospodarstvo. Potrebno se je namreč zavedati, da
sodobna carinska uprava ni sama sebi namen, ampak je njena sodobna urejenost nujen
pogoj za konkurenčno gospodarstvo. Slovenska podjetja se po vstopu v EU nenehno
srečujejo s pritiskom konkurenčnih podjetij v EU. Seveda pa ni vse odvisno od sodobne
organiziranosti CURS, temveč tudi od posameznih podjetij v Republiki Sloveniji, ki
3
morajo tudi poznati vse moţne poenostavitve carinskih postopkov, kar vse vpliva na
stroške poslovanja in na hitrost carinskih postopkov.
V nalogi je bila proučena vsa pozitivna zakonodaja, ki se nanaša na obravnavano področje
raziskovanja kot je:
- carinska politika,
- pregled programskih rešitev, ki omogočajo enotno informacijsko podporo na
celotnem območju carinske unije EU,
- analiza carinskih postopkov,
- pregled prednosti in pomanjkljivosti urejenosti delovanja CURS.
Z nalogo je dokazano naslednje:
- javna uprava gre v smeri razvoja in uporabe informacijske tehnologije,
- veljavna carinska zakonodaja omogoča velike poenostavitve izvajanja formalnosti
v carinskih postopkih, kar predstavlja konkurenčno prednost oziroma najmanj
enake pogoje poslovanja na carinskem področju, kot jih imajo druga podjetja v EU,
- elektronsko poslovanje prinaša prednosti za podjetja,
- podjetja so uspešno sprejele moţnosti uporabe informacijske tehnologije pri
poslovanju s carino.
Z vstopom Republike Slovenije v EU, smo vstopili iz majhnega slovenskega trga na
ogromen trg EU. CURS se je morala prilagoditi novim razmeram na vseh področjih
delovanja, tudi na področju uvedbe elektronskega poslovanja.
Omejitev raziskovanja so predstavljale teţave pri pridobivanju informacij iz podjetij v
lokalnem okolju, ki le s teţavo posredujejo informacije o sodelovanju s CURS, ker da gre
za zaupne informacije.
4
Kazalo: 1 UVOD .................................................................................................................................... 6
1.1 Opredelitev področja in opis problema .................................................................................. 6
1.2 Namen, cilji in uvodne hipoteze ............................................................................................. 7
1.3 Predpostavke in omejitve raziskovanja .................................................................................. 7
1.4 Metode raziskovanja .............................................................................................................. 8
2 PREDSTAVITEV CARINSKE SLUŢBE ............................................................................. 9
2.1 Pojem carine ........................................................................................................................... 9
2.2 Zgodovinski pregled ............................................................................................................. 10
2.3 Namen carinske sluţbe ......................................................................................................... 11
2.4 Organizacija carinske sluţbe v RS ....................................................................................... 11
2.5 Pravne podlage za delovanje carinske sluţbe ....................................................................... 12
2.5.1 Avtonomno nacionalno pravo .............................................................................................. 13
2.5.2 Mednarodni pravni viri ......................................................................................................... 13
2.5.3 Sodne odločbe ...................................................................................................................... 15
2.6 Cilji in naloge carinske sluţbe ............................................................................................. 15
2.7 Carinska politika .................................................................................................................. 16
2.8 Carinska unija ....................................................................................................................... 17
2.9 Strategija razvoja carine RS ................................................................................................. 17
2.9.1 Poslanstvo ............................................................................................................................ 18
2.9.2 Pomembnejši strateški dokumenti ........................................................................................ 18
2.10 Strateška področja ................................................................................................................ 19
3 KONKURENČNOST GOSPODARSTVA ......................................................................... 20
3.1 Kaj je konkurenca? ............................................................................................................... 20
3.2 Konkurenčna prednost .......................................................................................................... 21
3.3 Ukrepi za povečanje konkurenčnih prednosti ...................................................................... 22
3.4 Pozitivni dejavniki konkurenčnosti v slovenskem gospodarstvu ......................................... 24
3.5 Negativni dejavniki konkurenčnosti v slovenskem gospodarstvu ........................................ 25
4 SLOVENSKA JAVNA UPRAVA IN ELEKTRONSKO POSLOVANJE ......................... 26
4.1 Kaj je elektronsko poslovanje .............................................................................................. 26
4.2 Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu ............................................... 26
4.3 Opredelitev in namen e-poslovanja v javni upravi v Sloveniji ............................................ 27
4.4 Cilji in usmeritve uvajanja e-poslovanja .............................................................................. 28
4.5 Storitve in vidiki e-poslovanja v javni upravi ...................................................................... 29
4.6 Zasnova sistema e-poslovanja .............................................................................................. 30
4.7 Poenostavljeni carinski postopki .......................................................................................... 30
5
4.7.1 Pravna podlaga za poenostavljene carinske postopke .......................................................... 31
4.7.2 Postopek pridobitve dovoljenja za poenostavljene carinske postopke ................................. 32
4.7.3 Vsebinsko preverjanje zahtevka – predhodni postopek ....................................................... 33
4.7.4 Status pooblaščenega gospodarskega subjekta AEO ........................................................... 33
4.7.5 Kontrola izvajanja dovoljenj ................................................................................................ 34
4.7.6 Začasna ukinitev in preklic dovoljenja ................................................................................. 34
4.7.7 Poenostavitve pri uvoznem hišnem carinjenju ..................................................................... 35
4.7.8 Poenostavitve pri izvoznem hišnem carinjenju .................................................................... 36
4.8 Nepopolna carinska deklaracija............................................................................................ 36
4.9 Prijavljanje blaga na podlagi hišnega carinjenja .................................................................. 37
4.10 Status pooblaščenega pošiljatelja ......................................................................................... 37
4.11 Brezpapirno poslovanje v carinski sluţbi ............................................................................. 38
4.12 Vplivi poenostavitev na carinske postopke .......................................................................... 39
4.13 Trošarinski informacijski sistem .......................................................................................... 40
5 ELEKTRONSKO POSLOVANJE KOT PRILOŢNOST ZA PODJETJA .......................... 42
5.1 Primerjava klasičnega in elektronskega poslovanja pri uvozu blaga ................................... 42
5.2 Primerjava klasičnega in elektronskega poslovanja pri izvozu blaga .................................. 43
5.3 Posledice uvedbe elektronskega poslovanja ......................................................................... 44
5.4 Konkurenčne prednosti elektronskega poslovanja ............................................................... 44
5.4.1 Kaj od carine pričakuje druţba? ........................................................................................... 45
5.4.2 Kaj od carine pričakuje gospodarstvo? ................................................................................ 46
5.5 Uporaba informacijske tehnologije in širitev e-poslovanja .................................................. 47
5.6 Prihodnost elektronskega poslovanja ................................................................................... 48
6 SKLEP .................................................................................................................................. 51
ABSTRACT ..................................................................................................................................... 54
ZAKONSKI VIRI ............................................................................................................................ 57
SPLETNI VIRI ................................................................................................................................. 58
OKRAJŠAVE .................................................................................................................................. 60
6
1 UVOD
1.1 Opredelitev področja in opis problema
V diplomskem delu Pomen sodobnega elektronskega poslovanja v carinski upravi
Republike Slovenije je elektronsko poslovanje izziv in motiv za predstavitev in raziskavo
elektronskega poslovanja slovenskih podjetij s CURS z vidika konkurenčnih prednosti, ki
jih ta prinaša. Smatram, da je upravičeno šteti poslovanje slovenskih podjetij s slovensko
carino za enega podsistemov logističnega procesa podjetij, tudi v smislu zniţevanja vseh
vrst stroškov in zniţevanja časovne komponente dosegljivosti slovenskih proizvodov v
EU.
Prestrukturiranja tako zasebnega kot javnega sektorja je zaradi razvoja, ki je najbolj
intenziven na področju informatike, usmerjeno v informacijsko tehnologijo in pomeni
strateško oroţje za doseganje konkurenčnih prednosti na trţišču.
Elektronsko poslovanje je danes aktualno na vseh področjih delovanja, še posebej v
javnem sektorju, ki v pogledu razvoja elektronskega poslovanja pogosto zaostaja za
zasebnim. Javni sektor neenakomerno uvaja nove tehnologije, pri čemer pa je CURS ţe
sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja začela prve korake s sprejemom ustrezne
zakonodaje in uvajanjem elektronskih poenostavljenih postopkov v svoje poslovanje s
podjetji.
V nalogi ţelim preučiti doseţeno stopnjo implementiranosti sodobnega elektronskega
poslovanja v CURS in nadaljnjo strategijo CURS na področju zelo pomembnega
elektronskega poslovanja, ki se pojavlja v carinskih postopkih predvsem na področju
poenostavitev le-teh.
Primerjava s tujino na področju poenostavitev carinskih postopkov bo pokazala, kje se
nahaja slovenska carinska sluţba v razvoju tega področja. Poseben poudarek v nalogi
ţelim dati elektronskemu poslovanju z vidika prednosti, ki jih ta prinaša. Uvajanje
carinskih poenostavitev ter moţnosti elektronskega poslovanja za vse carinske postopke,
predstavljajo pomemben korak pri doseganju cilja e-uprave. Carinska sluţba ima zato
danes odprte odnose z okoljem, kjer je poslovanje prilagojeno podjetjem in se odpravljajo
nepotrebne ovire za prosti pretok blaga, kar hkrati povečuje konkurenčne prednosti
podjetij. Vse to vpliva na zniţanje stroškov upravljanja v podjetjih, zmanjšanje čakalnih
dob v carinskih postopkih in razmejitev odgovornosti v postopkih, kar omogoča
učinkovitejše delovanje gospodarstva in vseh udeleţenih subjektov. Seveda je pri
elektronskem poslovanju potrebno upoštevati, da ta predstavlja le pripomoček za
učinkovitejše delovanje gospodarstva in udeleţenih subjektov in da odpravlja nepotrebne
ovire pri pretoku blaga in storitev.
Naloga bo v celoti predstavila poenostavljene carinske postopke in elektronsko poslovanja
v CURS, kar je še zlasti pomembno za podjetja, ki še niso uvedla elektronskega poslovanja
s CURS, saj jim ta uvedba daje pomembne informacije o prednostih, ki jih takšno
poslovanje prinaša. Naloga bi naj omogočila podjetjem, da bi se na osnovi pridobljenih
podatkov in informacij se laţje odločala za elektronsko poslovanje s CURS.
7
1.2 Namen, cilji in uvodne hipoteze
Osnovni namen tega diplomskega dela je bil analizirati doseţen nivo implementacije
sodobnega elektronskega poslovanja v CURS in na podlagi ugotovitev predstaviti
prednosti in pomanjkljivosti urejenosti CURS v povezavi s konkurenčnimi prednostmi
oziroma pomanjkljivostmi za slovensko gospodarstvo.
Zavedati se je treba, da sodobna carinska uprava ni sama sebi namen, ampak je njena
sodobna urejenost nujen pogoj za konkurenčno gospodarstvo, saj se po vstopu v EU naša
podjetja nenehno srečujejo s pritiskom konkurenčnih podjetij v EU. Seveda pa ni vse
odvisno od sodobne organiziranosti CURS, temveč tudi od posameznih podjetij v
Republiki Sloveniji, ki morajo tudi poznati vse moţne poenostavitve carinskih postopkov,
kar vpliva na stroške poslovanja1 in na hitrost carinskih postopkov, ki omogočajo
zniţevanje stroškov carinskega postopka.
Cilji naloge so naslednji:
- proučiti vso zakonodajo, ki se nanaša na obravnavano področje raziskovanja,
- definirati carinsko politiko,
- predstaviti programske rešitve, ki omogočajo enotno informacijsko podporo na
celotnem območju carinske unije EU,
- analizirati carinske postopke,
- predstaviti prednosti in pomanjkljivosti urejenosti delovanja CURS.
Z nalogo nameravam dokazati sledeče:
- javna uprava gre v smeri razvoja in uporabe informacijske tehnologije,
- veljavna carinska zakonodaja omogoča precejšnje poenostavitve izvajanja
formalnosti v carinskih postopkih, kar predstavlja konkurenčno prednost oziroma
najmanj enake pogoje poslovanja na carinskem področju, kot jih imajo druga
podjetja v EU,
- elektronsko poslovanje prinaša prednosti za podjetja,
- podjetja so uspešno sprejela moţnosti uporabe informacijske tehnologije pri
poslovanju s carino.
1.3 Predpostavke in omejitve raziskovanja
Z vstopom Republike Slovenije v EU smo vstopili iz majhnega slovenskega trga na
ogromen trg EU. CURS se je morala prilagoditi novim razmeram na vseh področjih
delovanja, tudi na področju uvedbe elektronskega poslovanja, ki pomeni poenostavljene
carinske postopke, omogoča zniţevanje stroškov, kot tudi vzpostavitev konkurenčnih
pogojev poslovanja, kot jih imajo podjetja v drugih drţavah EU.
1 Pritisk na stroške zaradi vse večje konkurence in zniţevanja cen zahteva v zadnjem času od naših podjetij iz
različnih panog, da razmišljajo o organizacijskih izboljšavah na vseh področjih poslovanja (Logoţar 2008, 1).
8
Omejitev raziskovanja predstavlja teţava pri pridobivanju informacij iz podjetij v lokalnem
okolju, ki le s teţavo posredujejo informacije o sodelovanju s CURS, ker, da gre za zaupne
informacije.
1.4 Metode raziskovanja
Moje raziskovanje je temeljilo na različnih raziskovalnih metodah.
Ţe pred odločitvijo izbire predmeta diplomskega dela sem pregledal obstoječo
bibliografijo, ki je potrdila moje predvidevanje, da področje elektronskega poslovanja v
CURS ni dovolj celovito obdelano.
Doslej zbrane in morebitne nove vire (tako primarne kot tudi sekundarne) sem natančno
analiziral, jih po potrebi interpretiral, kritično presodil in primerjal ter sintetiziral.
V nalogi se nisem mogel izogniti zgodovinski analizi razvoja institucije carine in pričetka
uvajanja elektronskega poslovanja v CURS, saj je bilo potrebno obdelati tudi ta
zgodovinski vidik za pravilno razumevanje današnje ureditve.
Prav tako sem uporabil deskriptiven in analitičen pristop proučevanja zastavljene naloge in
sicer naslednje metode:
- metoda deskripcije, s katero sem opisal procese ter ugotovljena dejstva,
- metodo klasifikacije, s katero sem definiral pojme,
- metodo kompilacije, s katero sem povzel spoznanja, stališča in ugotovitve drugih
avtorjev,
- komparativno metodo, s katero sem prišel s pomočjo povzemanja stališč drugih
avtorjev do novih ugotovljenih sklepov,
- metodo sinteze in
- metodo analize.
9
2 PREDSTAVITEV CARINSKE SLUŢBE
2.1 Pojem carine
Carina predstavlja osnovni instrument zaščite gospodarstva pred konkurenco iz tujine in je
zunanjetrgovinski instrument. V manj razvitih drţavah ima carina ob zaščitni vlogi tudi
vlogo zagotovitve pomembnega vira dohodkov drţavnega proračuna. V Sloveniji carina od
osamosvojitve vse bolj prevzema vlogo zaščite gospodarstva in vse manj je carinskih
dajatev v drţavnem proračunu. V zadnjih letih pa carinska sluţba pridobiva vedno nove
pristojnosti in naloge, s čimer povečuje deleţ dajatev, ki jih prispeva v drţavni proračun.
Gre predvsem za dajatve kot so davek na dodano vrednost, trošarine, takse (za
obremenjevanje okolja, na mazalna olja, itn).
Osnovne značilnosti carine so naslednje (Pernek 2001, 36):
- Zavezanec za plačilo carine je pravna ali fizična oseba, ki je po carinskih predpisih
določena za plačilo carine;
- Carina se plača pri uvozu za blago, ki je sproščeno v prost promet, carinski dolg pa
je zavarovan v primerih, ko ne nastane takoj, bi pa lahko nastal (tranzit blaga,
postopki z ekonomskim učinkom);
- Carinski destinator je končni potrošnik blaga, ki je podvrţeno carinjenju in bo
plačal carino vključeno v ceno ocarinjenega blaga.
V večini drţav danes poznamo samo uvozne carine medtem, ko se izvozne in tranzitne le
redko pobirajo.
Po načinu tehnike obračunavanja carine ločimo (Pernek 2001, 38):
- specifične carine, ki se odmerjajo v določenem znesku od enote blaga (po kosu,
metru, litru) in
- carine po vrednosti (ad valorem).
V večini sodobnih drţav se danes uporablja mešani, oziroma kombinirani sistem
obračunavanja carine.
Slovenska carina je sodobna evropska carinska uprava, ki v enotnem carinskem območju
Evropske unije uspešno ščiti zakonite gospodarske tokove ter s preprečevanjem
nezakonitega uvoza izdelkov in snovi varuje ţivljenje in zdravje ljudi. Ima pregled nad
uvozom in izvozom blaga ter mednarodno dobavno verigo, ohranja ravnovesje med
varnostjo, zaščito in finančnimi interesi Slovenije in Evropske unije na eni strani ter
povečanjem konkurenčnosti gospodarstva na drugi strani. Temeljne naloge, ki jih opravlja
slovenska carina so:
- carinski in trošarinski nadzor nad blagom ter carinjenje blaga,
- odmera, obračun in pobiranje uvoznih, izvoznih in drugih dajatev in trošarin,
- inšpekcijski pregledi,
10
- preprečevanje in odkrivanje carinskih in trošarinskih prekrškov in drugih kaznivih
ravnanj,
- kontrola vnosa, iznosa in tranzita blaga, za katero so predpisani posebni ukrepi
zaradi interesov varnosti, varovanja zdravja in ţivljenja ljudi, ţivali in rastlin,
varstva okolja, varovanja kulturne dediščine ali varstva intelektualne lastnine,
- opravljanje nadzora nad prijavo vnosa in iznosa domačih in tujih plačilnih sredstev,
- zbiranje statističnih podatkov o blagovni menjavi med drţavami članicami EU,
- izvajanje ukrepov zunanjetrgovinske in skupne kmetijske politike,
- izvajanje predpisov Evropske skupnosti in mednarodnih pogodb z delovnega
področja carinske sluţbe.
Slovenska carina skrbi za strokovno podprto in učinkovito sodelovanje s podjetji in
drţavljani v Sloveniji in Evropski uniji. Z večjim deleţem elektronskega poslovanja,
poenostavljenih postopkov, uvajanjem najsodobnejših informacijskih tehnologij in metod
dela, omogoča sebi in domačemu gospodarstvu hitrejše in laţje poslovanje ter niţje
stroške. Podjetja lahko opravljajo carinske postopke 24 ur na dan, 7 dni v tednu in 365 dni
v letu. Vsi postopki se opravijo na dvorišču podjetja, zato blaga ni več treba voziti na
carinske terminale. Vsako podjetje lahko natovori ali raztovori blago kjerkoli v Sloveniji in
vloţi dokumente, kjerkoli ţeli, ne glede na krajevno pristojnost. Ta strateški cilj je bil
doseţen s hkratnim uvajanjem informacijsko podprtih procesov (avtomatiziran uvozni
sistem, avtomatiziran izvozni sistem, slovenski tranzitni sistem), z odločnim programom
vključitve podjetij v poenostavljene postopke hišnega carinjenja ter z obveščanjem javnosti
in gospodarstva, zlasti uvoznikov in izvoznikov.
2.2 Zgodovinski pregled
V času drţave SFRJ (Socialistična federativna republika Jugoslavija) je bila Carinska
sluţba organizirana centralizirano. Vodstvo in uprava Carinske sluţbe SFRJ sta imela
sedeţ v Beogradu. Carinarnice, ki so se nahajale na prostoru današnje Republike Slovenije,
so bile zelo vezane na slovensko gospodarstvo in okolje. Zaradi navedenega se je
slovenska Carinska sluţba znašla v obdobju osamosvajanja Slovenije v velikih teţavah, saj
se ţe nekaj let pred osamosvojitvijo prišlo do velikih političnih nesoglasij med
posameznimi republikami, kakor tudi med carinsko upravo v Beogradu in med
carinarnicami na teritoriju Slovenije.
Leta 1991 se je pokazal vrhunec teh trenj, ko so slovenske carinarnice prenehale plačevati
pobrane carinske dajatve v zvezni proračun, kar je centralistična oblast tedanje SFRJ
izkoristila kot izgovor za agresijo na Slovenijo.
Ko je Republika Slovenija sprejela ključne zakone s področja osamosvojitve2, so se za
Carinsko sluţbo RS pojavile precejšnje kadrovske teţave, saj je dokaj veliko število
delavcev, ki so prišli na delo v Slovenijo iz bivših jugoslovanskih republik, pobegnilo v
času osamosvojitvene vojne v matične republike, ob hkratnem dejstvu, da Carinska sluţba
2 Ustavni zakon za izvedbo Ustave Republike Slovenije (UL RS št. 33/1991) in Ustavni zakon za izvedbo
temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UL RS št. 1/1991).
11
RS ni imela izdelane svoje carinske zakonodaje. Prvi samostojni Zakon o carinski sluţbi3
je bil sprejet meseca junija v letu 1991, s katerim je bila ustanovljena Republiška carinska
uprava, kot upravni organ v sestavi Republiškega sekretariata za finance. Na novo je bila
urejena organiziranost carinske sluţbe, opredeljene so bile dolţnosti in odgovornosti
organov carinske sluţbe, kakor tudi pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev ter
organov carinske sluţbe. Ostali predpisi in zakoni iz področja carinske zakonodaje so bili
prevzeti iz bivše SFRJ. Določene nujne zadeve je spremenila vlada RS, v skladu s svojimi
pristojnostmi (uredbami, odloki idr.).
Carinski zakon4, ki je bil sprejet decembra leta 1994, s pričetkom veljavnosti 01.01.1996,
je sistemski zakon, ki naj bi začel veljati 6 mesecev po sprejetju, vendar je bil rok
uveljavitve podaljšan za eno leto. S tem zakonom so bili šele postavljeni temelji današnje
CURS, katere organiziranost in struktura sta se zaradi pribliţevanja EU močno spremenila
glede na leto 1991.
2.3 Namen carinske sluţbe
Organizacija carinske sluţbe, kakor tudi naloge in pristojnosti so opredeljene v Zakonu o
carinski sluţbi (ZCS)5. Ta zakon ureja in opredeljuje naloge in organizacijo carinske
sluţbe, pooblastila, zbiranje in varstvo podatkov, posebnosti delovnih razmerij, posebnosti
disciplinske odgovornosti, priznanja in prekrške. Naloge carinske sluţbe CURS opravlja
kot upravni organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance.
Temeljne naloge carinske sluţbe so opredeljene ţe v samem ZCS:
- opravljanje carinskega in trošarinskega nadzora, odobravanje carinsko dovoljenih
rab ali uporab blaga in kontrola vnosa, iznosa in tranzita blaga, za katero so
predpisani posebni ukrepi,
- izvajanje carinske in trošarinske kontrole, inšpekcijskih pregledov ter
preprečevanja in odkrivanja kaznivih ravnanj v zvezi z blagom, ki se vnaša na
carinsko območje ali iznaša iz tega območja,
- kontrola prehajanja oseb čez drţavno mejo na mejnih prehodih in opravljanje
kontrole vnosa in iznosa domačih in tujih plačilnih sredstev.
2.4 Organizacija carinske sluţbe v RS
CURS je upravni organ v sestavi Ministrstva za finance. Njen sedeţ je na Šmartinski cesti
55 v Ljubljani. Naloge in organizacijo carinske sluţbe ureja Zakon o carinski sluţbi,
sprejet leta 1999.
CURS sestavlja enajst carinskih uradov: Generalni carinski urad, Carinski urad Breţice,
Carinski urad Celje, Carinski urad Dravograd, Carinski urad Jesenice, Carinski urad
3 Zakon o carinski sluţbi (UL RS št. 1/1991).
4 Carinski zakon (CZ) (UL RS št. 1/1995).
5 Zakon o carinski sluţbi (ZCS-1-UPB1) (UL RS št. 103/2004, 40/2009 in 9/2011).
12
Koper, Carinski urad Ljubljana, Carinski urad Maribor, Carinski urad Murska Sobota,
Carinski urad Nova Gorica in Carinski urad Seţana. Carinski uradi, razen Generalnega
carinskega urada, so razdeljeni na oddelke ter imajo še svoje carinske izpostave in mejne
prehode.
CURS in Generalni carinski urad vodi generalni direktor, carinske urade pa vodijo
direktorji.
Dan slovenske carinske sluţbe je 8. oktober. Tega dne leta 1991 so cariniki prevzeli
carinski nadzor nad mejo s Hrvaško in s tem nad celotnim območjem novonastale
Republike Slovenije. 31. decembra 2009 je bilo v CURS zaposlenih 1717 delavcev.
V letu 2009 je CURS vplačala v drţavni proračun 2.097.394.296 evrov trošarin, davka na
dodano vrednost pri uvozu, okoljskih dajatev, davkov na mednarodno trgovino in ostalih
dajatev, kar je 27,85 % vseh prihodkov proračuna Republike Slovenije. Ta deleţ je v
primerjavi z letom 2008, ko je znašal 24,93 %, močno porasel, kljub temu pa je obseg neto
pobranih dajatev v primerjavi z letom 2008 nekoliko upadel, in sicer za 1,4 %. Upad
pobranih prihodkov je izključno posledica zniţanja uvoza in s tem tudi dajatev, ki se
pobirajo pri uvozu. Čeprav je porast pobranih trošarin, ki so najobseţnejši davek, ki ga je
pobrala CURS, znašal 17 % v primerjavi s preteklim letom, pa ni mogel nevtralizirati
izpada DDV, pobranega pri uvozu, ki je upadel za 26 %. Obseg pobranih davkov na
mednarodno trgovino (carine, kmetijske dajatve, izravnalne in protidampinške dajatve), ki
jih slovenska carinska sluţba pobira in se mesečno vplačujejo v evropski proračun kot
izvirni prihodek EU in se štejejo za tradicionalna lastna sredstva Skupnosti, se je zmanjšal
za 23 %. Zaradi svetovne gospodarske krize je bilo v Slovenijo namreč uvoţenega manj
blaga (CURS 2010, 7).
2.5 Pravne podlage za delovanje carinske sluţbe
Vsak pravni sistem ima dva medsebojno povezana pravna vira. Prvi je materialni vir, kateri
izraţa politično voljo drţave s katero ureja sistem carine in carinske politike. Drugi pa so
formalni viri prava kot konkretni pravni akti, s katerimi drţava preko zakonodajnih
organov z zakoni, uredbami, pravilniki in odloki ter drugimi predpisi določa kaj in kako
morajo ravnati drţavni organi.
Glede na subjekt, ki je izdal pravni akt ločimo naslednje formalne pravne vire:
- avtonomno nacionalno pravo,
- mednarodno pravo,
- sodne odločbe in druge pomoţne pravne vire.
13
2.5.1 Avtonomno nacionalno pravo
Pravni viri avtonomnega nacionalnega prava so zakoni, podzakonski akti in drugi predpisi,
katere samostojno sprejemajo vse tri veje oblasti določene drţave (zakonodajna, izvršilna
in sodna). Izvori avtonomnega prava so v drţavni suverenosti posamezne drţave. Z njimi
se urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti pravnih in drugih oseb s področja carin,
carinskega postopka in carinske zaščite.
Najpomembnejši pravni viri carinskega sistema v Sloveniji so:
- UREDBA SVETA (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku
Skupnosti (UL L 302, 19.10.1992) s spremembami – v nadaljevanju: CZ6,
- UREDBA KOMISIJE (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za
izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L
253, 11.10.1993) s spremembami – v nadaljevanju: Izvedbena uredba,
- UREDBA SVETA (ES) št. 1186/2009 z dne 16. novembra 2009 o sistemu
oprostitev carin v Skupnosti (kodificirana različica) z dne 10. 12. 2009 UL L
324/23,
- Zakon o carinski sluţbi (ZCS-1) UL RS št. 56/1999 s spremembami – v
nadaljevanju: ZCS),
- Zakon o trošarinah (ZTro) UL RS, št. 84/1998 s spremembami,
- Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) UL RS, št. 117/2006 s spremembami,
- Zakon o javnih usluţbencih (ZJU) UL RS, št. 56/2002 s spremembami,
- Zakon o prekrških (ZP-1) UL RS, št. 7/2003 s spremembami,
- Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) UL RS, št. 80/1999 s spremembami,
- Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) UL RS, št. 56/2002 s
spremembami.
2.5.2 Mednarodni pravni viri
Evropska unija je edinstvena nadnacionalna politično-gospodarska struktura. Pravo
Evropske unije je tako poseben mednarodni pravni sistem, ki deluje vzporedno s pravom
drţav članic EU. Ima neposreden učinek v pravnih sistemih drţav članic in ima na mnogih
področjih, predvsem na področju ekonomske in socialne politike, prednost oziroma primat.
Primarnost pomeni, da pravila, sprejeta na ravni EU, prevladajo nad pravili, vsebovanimi v
pravnih redih drţav članic. Pravo EU je avtonomno pravo, saj svoje veljavnosti ne črpa iz
morebitne poznejše odobritve nacionalnih organov drţav članic, temveč se opira na
zakonodajne pristojnosti organov EU.
Pravni red Evropske unije ima naslednja glavna vira:
- primarna zakonodaja - ustanovne pogodbe, na katerih temelji Evropska unija;
vključno z vsemi spremembami in dopolnitvami ustanovitvenih pogodb in pogodbe
o pristopu drţav k Evropski uniji,
6 Carinski zakonik kot najpomembnejši pravni vir opredeljuje carinski sistem, carinske postopke, predpisuje
institute carinskega prava, ki določajo izvajanje nalog carinske sluţbe. Zakon tudi opredeljuje določene
pojme, ki imajo širši pomen za carinski in zunanjetrgovinski sistem.
14
- sekundarna zakonodaja - pravni akti Evropske unije, ki jih sprejemajo institucije
Evropske unije (uredbe, direktive, sklepi, priporočila in mnenja) po zakonodajnih
postopkih, ki so predpisani v ustanovnih pogodbah.
Pomemben pravni vir so mednarodni sporazumi in sodna praksa organov EU s
pravosodnimi pooblastili, to je Sodišča Evropske unije in Splošnega sodišča. Slednja
zagotavljata spoštovanje prava EU ter sta pristojna za interpretacijo primarne in
sekundarne zakonodaje. Tako s svojo prakso, ki kot vir prava zavezuje tako institucije EU
kot tudi drţave članice, zagotavljata enotno razumevanje in izvajanje prava EU (RS
2011a).
Sekundarno pravo je pomemben vir prava Evropske unije. Opredelimo ga lahko kot
skupek vseh normativnih aktov, ki so jih institucije EU sprejele na osnovi pogodbenih
določb. V sekundarno pravo sodijo zavezujoči (uredbe, direktive in sklepi) in nezavezujoči
pravni akti (priporočila, mnenja), predvideni v Lizbonski pogodbi ter tudi cela vrsta drugih
aktov, kot so poslovniki institucij, akcijski programi Evropske unije, itd.
Uredba se splošno uporablja, je zavezujoča v celoti in se neposredno uporablja v vseh
drţavah članicah. V nasprotju z direktivami, namenjenimi drţavam članicam, in
odločbami, ki imajo točno določene prejemnike, so uredbe namenjene vsem.
Uredba dobi ob izdaji neposredno pravno veljavo v nacionalnih pravnih redih, se pravi, da
ustvarja pravo, ki se nemudoma uporabi v vseh drţavah članicah, enako kot nacionalni
zakon in to brez vsakršnega posredovanja nacionalnih oblasti. Vsak nacionalni zakon
oziroma določbe le-tega, ki morda nasprotujejo določbam uredbe, izgubijo svojo pravno
veljavo oziroma uredba nad njimi prevlada.
Direktiva je za vsako drţavo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga
je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod za
uresničitev ciljev EU v okviru notranjih pravnih redov drţav članic. Če drţave članice
direktive ne prenesejo v nacionalno zakonodajo ali jo prenesejo v nepopolni obliki ali z
zamudo, se lahko tisti, ki so predmet sodne obravnave, nanjo neposredno sklicujejo pred
nacionalnimi sodišči.
Sklep je v celoti zavezujoč, a le za tiste, na katere je naslovljen.
Priporočila in mnenja niso zavezujoča. Institucije EU lahko s priporočilom ocenijo trenutni
poloţaj ali dejstva, izrazijo mnenje ali predlagajo usmeritev, ne da bi ustvarile zakonsko
obveznost za prejemnike (drţave članice, druge institucije, včasih tudi drţavljane EU).
Kljub temu, da ni pravno obvezujoče, nosi precejšno politično teţo.
Mnenje je akt, s katerim lahko institucije izrazijo pravno nezavezujoče mnenje, se pravi, da
prejemnikom ne nalagajo zakonske obveznosti. Namen je opredeliti stališče institucije
glede nekega vprašanja oziroma napovedati smernice razvoja v prihodnosti (RS 2011b).
Mednarodni pravi viri se delijo na bilateralne in multilateralne sporazume. Ti sporazumi
predstavljajo konvencionalni vir pravnih norm in niso izraz avtonomnega prava, ampak se
sklepajo s podpisom drţav članic sporazuma in z ratifikacijo postanejo del drţavnega
prava. Po ratifikaciji takšnih sporazumov s strani Drţavnega zbora, se ti v Sloveniji
uporabljajo neposredno in postanejo sestavni del nacionalne zakonodaje.
15
Bilateralni (dvostranski) sporazumi kot vir carinskega prava urejajo vprašanja carin in
carinske zaščite med dvema drţavama. To so mednarodni akti, ki jih podpišeta dve drţavi
in s katerimi lahko uredita najrazličnejša področja.
Najpogostejši sporazumi so na naslednjih področjih:
- medsebojnega trgovinskega sodelovanja,
- sporazumi o sodelovanju dveh carinskih administracij,
- sporazumi s katerimi se odpravljajo medsebojne carine,
- sporazumi s katerimi se poenostavlja pretok blaga ali potnikov preko meje (gre za
razne sporazume o obmejnem prometu in obmejnem sodelovanju).
Multilateralni (večstranski) sporazumi so mednarodni pravni akti, ki se sklepajo med več
drţavami. Ti sporazumi imajo lahko enako vsebino kot dvostranski sporazumi. Med
najpomembnejšimi večstranskimi sporazumi je Splošni sporazum o carinah in trgovini
(GATT), katerega namen je vplivati na zunanjetrgovinsko ureditev in svetovno trgovino,
posredno preko tega pa tudi na carinske sisteme drţav. Ostali pomembnejši večstranski
sporazumi so: Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih, Carinska konvencija o
kontejnerjih, Carinska konvencija o mednarodnem prevozu blaga na podlagi zvezka TIR,
Carinska konvencija o začasnem uvozu embalaţe, itn. Poznamo še celo vrsto mednarodnih
sporazumov med katerimi je zelo pomemben Evropski pridruţitveni sporazum.
2.5.3 Sodne odločbe
Sodne odločbe formalno niso vir prava, kljub temu pa so pomemben vir za razumevanje
posameznih pravnih virov. Sodne odločbe nam pokaţejo, kako sodišče razume posamezne
predpise, ko presoja o posameznem pravnem vprašanju. Tako nam sodne odločbe
pomagajo predvsem pri reševanju podobnih primerov, pri čemer pa takšno mnenje ni
zavezujoče. Poseben status imajo odločbe ustavnega sodišča, katere so obvezne in jih je
potrebno upoštevati.7
2.6 Cilji in naloge carinske sluţbe
V okviru nalog delovnega mesta, na katerega so razporejene pooblaščene uradne osebe
carinske sluţbe, imajo te (cariniki, inšpektorji in izterjevalci) ustrezna carinska pooblastila.
Tako pooblaščene uradne osebe lahko:
- pregledujejo in preverjajo verodostojnost osebnih dokumentov,
- vabijo osebe na razgovor in zbirajo obvestila,
- zahtevajo predloţitev dokumentov in jih pregledujejo,
- pregledujejo baze podatkov in računalniške sisteme,
- odvzemajo vzorce blaga in trošarinskih izdelkov,
- zasegajo dokumente, baze podatkov, predmete in vzorce za največ 15 dni,
7 Mednarodni trgovski običaji niso neposredni pravni vir, so pa pomembni pri carinskem določanju vrednosti
blaga oziroma transakcijske vrednosti.
16
- vstopijo na zemljišča in v prostore, kjer se opravljajo določene dejavnosti ter jih
pregledujejo,
- ustavljajo in pregledujejo prevozna sredstva ter ustavljajo osebe in pregledujejo
njihova prenosna sredstva na celotnem območju Republike Slovenije,
- opravijo pregled oseb,
- nosijo oroţje.
Pri opravljanju nalog sluţbe smejo cariniki oziroma inšpektorji izvajati le tiste ukrepe, ki
jih določajo ZCS in drugi izvedbeni predpisi in s katerimi se ob najmanjših škodljivih
posledicah za pravne in fizične osebe doseţe izvršitev naloge.8
Glede na cilje, ki jih ţelimo s carino doseči ločimo (GCU 2001, 25):
- fiskalne carine, katere se obračunavajo, da bi se zagotovila sredstva za drţavni
proračun. Namen teh carin ni zaščita gospodarstva, čeprav se posredno z višjimi
cenami uvoznega blaga, katero je obremenjeno s carinami, poveča poraba
domačega blaga,
- ekonomske ali zaščitne carine, katere se obračunavajo z namenom zaščite
domačega gospodarstva pred tujo konkurenco. V Sloveniji smo s sklenitvijo prosto
trgovinskih sporazumov postopno odpravili carine za blago s poreklom iz drţav
pogodbenic, kar pomeni, da se je bilo domače gospodarstvo primorano prilagoditi
enakovredni konkurenci iz tujine,
- socialno politične carine, ki v sodobnem svetu nimajo več prostora in se
uporabljajo še zgolj v nerazvitih drţavah ob izvozu blaga, kjer bi prodaja blaga v
tujino predstavljala motnje na domačem trgu.
2.7 Carinska politika
Carinska unija je bila eden prvih mejnikov EU. Z njo je bila ukinjena carina na notranjih
mejah in vzpostavljen enoten sistem za obdavčitev uvoza. Kontrola na notranjih mejah je
postopoma izginila. Carinike zdaj srečujemo le še na zunanjih mejah EU. Ne samo, da
omogočajo prost pretok trgovine, pomagajo tudi varovati okolje in našo kulturno dediščino
ter ščitijo delovna mesta, saj preprečujejo ponarejanje in piratstvo.
Pot za uresničitev danes doseţenega nivoja na področju carinske politike v Evropski uniji
je bila dolga, saj segajo njeni začetki v daljno leto 1950, ko je (9. maja 1950) Robert
Schumann, francoski minister za zunanje zadeve, v Evropski deklaraciji izjavil, da je
zdruţena Evropa, ki bo temeljila na solidarnosti, bistvena predpostavka za mir v svetu in
da bo pomagala pri preseganju nasprotovanj med Nemčijo in Francijo. Predlagal je
oblikovanje skupnega trga na področju industrije premoga in jekla. Ţe v aprilu 1951 so
Nemčija, Francija, Nizozemska, Italija, Belgija in Luksemburg sklenile pogodbo o
ustanovitvi evropske skupnosti za premog in jeklo.9 Ta pogodba pomeni začetek uspešnega
gospodarskega poslovanja teh drţav na trgu premoga in jekla in je povzročila novo
odločitev vključenih drţav, da se njihovo sodelovanje razširi še na druge gospodarske
8 3. člen Pravilnika o načinu izvajanja pooblastil pooblaščenih uradnih oseb carinske sluţbe (UL RS št.
109/2010). 9 Ta pogodba je stopila v veljavo 25. julija 1952.
17
panoge. Tako je bila v letu 1957 sklenjena Rimska pogodba: Pogodba o ustanovitvi
evropske gospodarske skupnosti – EGS in Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za
jedrsko energijo – EUROATOM10
.
S podpisom Rimske pogodbe se je takratnih šest drţav članic EGS v zunanjetrgovinskih
odnosih s tretjimi drţavami zavzelo ravnati po naslednjih določilih (Bobek 2002, 4):
- drţave članice naj bi uvedle skupno carinsko tarifo do tretjih drţav,
- uvedba carinskih kontingentov. Komisija EGS bi v posameznih primerih dovolila
tretjim drţavam, da v Skupnost izvozijo določeno količino blaga s carinskimi
olajšavami ali celo brez carin, vendar le v izjemnih primerih (npr. ob pomanjšani
domači proizvodnji),
- drţave članice EGS naj bi uporabile količinske trgovinske omejitve, pri čemer se te
količinske omejitve uporabijo s tretjimi drţavami, med drţavami članicami pa se
ukinejo,
- koordinacija skupne trgovinske politike. Novih pogodb članice ne smejo sklepati
individualno.
Pogoj za vpeljavo skupne zunanjetrgovinske politike EU je bila ustanovitev carinske unije,
znotraj katere bi drţave članice imele prost dostop do medsebojnih trgov brez kakršnihkoli
količinskih omejitev in carin ter postopno uvajanje skupne carinske tarife, ki bi se
uporabljala za uvoţeno blago iz tretjih drţav. Dejansko je bila carinska unija doseţena 1.
julija 1968, saj morajo od tega datuma naprej vse članice, ki vstopajo v EU, na svojem
notranjem trgu odpraviti vse carine za članice in hkrati uskladiti svoje carinske stopnje do
tretjih drţav skupni carinski tarifi, skleniti skupne carinske in trgovinske sporazume,
sprejeti enotne stopnje liberalizacije, izvozno politiko ter skupne stopnje zaščite (v
primerih dumpinga ali subvencij).
2.8 Carinska unija
Carinska unija je enotno trgovinsko območje, v katerem blago prosto kroţi, ne glede na to,
ali je bilo izdelano znotraj EU ali uvoţeno od zunaj. Švedski avtomobil je moţno
odpremiti na Madţarsko brez plačila dajatev in brez kakršne koli carinske kontrole. Carino
za avtomobil, uvoţen iz Japonske, je treba plačati ob prvem vstopu avtomobila v EU,
potem pa ni treba nič več plačati in ni več nobenega preverjanja. EU je dokončno
izoblikovala carinsko unijo leta 1968. Carinskih kontrolnih mest na mejah med drţavami
EU ni več od leta 1993. Kljub temu je carinska dejavnost še vedno zelo pomembna. 19 %
celotne svetovne trgovine opravijo carinske sluţbe EU (RS 2011c).
2.9 Strategija razvoja carine RS
Prva strategija slovenske carinske sluţbe je bila pripravljena leta 1997 v sklopu velikih
sprememb carinske zakonodaje, uvajanju novih postopkov in prilagajanju evropskih praks.
V letu 2010 so bili za slovensko carino postavljeni novi cilji, ki bodo sluţbo popeljali
10
Obe pogodbi sta bili sklenjeni 25. marca 1957, v veljavo pa sta stopili 1. januarja 1958.
18
naprej. Pred slovensko carino je veliko izzivov: največji je gotovo vstop Hrvaške v EU, kar
bo pomenilo, da carina ne bo več stalno prisotna na slovensko – hrvaški meji. Uvajajo se
novi informacijski sistemi na področju trošarin, carinskih postopkov, izmenjavi podatkov z
drţavami članicami EU in izvaja se posodobljeni carinski zakonik.
Carinjenje, kontrola uvoza, izvoza, nadzor nad blagom, izvajanje prepovedi in omejitev,
zagotavljanje varnosti proizvodov, spoštovanje intelektualne lastnine, varnosti potrošnikov,
preprečevanje nezakonite trgovine vseh vrst, ostajajo glavne naloge carine. Poleg teh, ţeli
carina zagotoviti čim boljše pogoje, da bo lahko slovensko gospodarstvo enakopravno in
brez pretiranih administrativnih ovir tekmovalo na evropskem in svetovnem trgu. Pri tem
lahko carina pomaga z dostopnostjo in prijaznostjo ter racionalnimi postopki, ki ne
bremenijo gospodarskih subjektov, temveč jim nudijo hitro, učinkovito in prijazno podporo
v svetovni trgovini (CURS 2010, 1).
2.9.1 Poslanstvo
Pogoj za enotno carinsko območje Skupnosti je usklajeno delovanje vseh carinskih uprav
drţav članic EU. To je nenazadnje tudi upravičeno pričakovanje evropskega gospodarstva,
ki bo ob večji konkurenčnosti še uspešnejše v svetovnih trgovinskih razmerah. Carinske
uprave drţav članic EU so usmerjene k istim ciljem in vrednotam, ki so jih izrazile v
poslanstvu, kot je zapisano v splošnih določbah Carinskega zakonika11
.
CURS se enako kot ostale carinske uprave drţav članic EU pri opravljanju svojih nalog, v
zvezi z nadzorom nad zunanjimi mejami in zagotavljanjem varnosti oskrbovalne verige,
prizadeva tako za varovanje druţbe kot za olajševanje mednarodnega trgovanja. V okviru
teh prizadevanj so največji poudarki na (CURS 2010, 1-2):
- skrbi za varnost in zaščito prebivalcev ter varovanju okolja,
- varovanju finančnih interesov Skupnosti in njenih drţav članic,
- podpiranju zakonite gospodarske dejavnosti in hkrati ob tem varovanju Skupnosti
pred nepoštenim in nezakonitim trgovanjem,
- prispevku k večji konkurenčnosti evropskega gospodarstva z uporabo sodobnih
delovnih metod, podprtih z enostavno dostopnim elektronskim carinskim okoljem,
še posebej z uporabo selektivnosti, sistemskih kontrol, pooblaščenih gospodarskih
subjektov in enotnega okna,
- razvoju kadrov ob stalnem usposabljanju in razvoju kariernih poti ter organizaciji
carinske sluţbe.
2.9.2 Pomembnejši strateški dokumenti
V letu 2008, ko je evropska carinska unija praznovala 40-letnico obstoja, je bila objavljena
Strategija za nadaljnji razvoj carinske unije.12
Ta strategija ponovno poudarja pomen
11
Uredba št. 450/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o carinskem zakoniku
Skupnosti, Ur. l. EU, L 145/1 z dne 4. junija 2008. 12
Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru –
Strategija za nadaljnji razvoj carinske unije, dok. Sveta EU 8027/08 UD 51 z dne 2. aprila 2008.
19
zaščite druţbe in finančnih interesov Skupnosti, potrebo po spodbujanju in lajšanju
zakonite trgovine ter pomen dobrega sodelovanja med carinskimi sluţbami. Na področju
carinskega sodelovanja v kazenskih zadevah in drugih nacionalnih pristojnostih je bila
sprejeta strategija o carinskem sodelovanju13
, podprta z resolucijo Sveta o okrepljeni
strategiji za carinsko sodelovanje14
.4 V njej so uprave povabljene, da sodelujejo pri
preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj, pri zbiranju, analizi in
izmenjavi koristnih informacij ter krepijo operativno sodelovanje (CURS 2010, 2).
Odločba Evropskega sveta in Parlamenta z dne 15. januarja 2008 o brezpapirnem okolju za
carino in trgovino15
predvideva razširitev uporabe elektronskega poslovanja. Skupaj s
posodobljenim carinskim zakonikom16
predstavljata pravno osnovo za nadaljnji razvoj in
posodobitev carinskih postopkov v naslednjih letih. Z uveljavitvijo bodo elektronsko
podprti carinski postopki osnova za hitro izmenjavo podatkov, harmonizacijo postopkov,
selekcijo, nadzor in kontrolo blaga in udeleţencev v mednarodni trgovini ter pomoč
gospodarstvu pri trgovanju in zmanjševanju administrativnih ovir (CURS 2010, 2).
2.10 Strateška področja
Delovanje in najpomembnejša področja dela CURS so zajeta v petih
razvojnih področjih, ki so opredeljena v glavnih razvojnih ciljih, ki so (CURS 2010, 2):
- poenostavitev zakonodaje ter učinkovito izvajanje carinskih in trošarinskih
postopkov,
- učinkovito pobiranje dajatev in izvajanje ukrepov trgovinske politike,
- zaščita drţavljanov EU in boj prosti organiziranemu kriminalu,
- uporaba informacijske tehnologije in širitev e-poslovanja,
- posodobitev carinske sluţbe in krepitev sodelovanja.
13
dok. Sveta št. 15198/09 ENFOCUSTOM 118, ENFOPOL 272 z dne 4. novembra 2009. 14
Resolucija Sveta z dne 23. oktobra 2009 o okrepljeni strategiji za carinsko sodelovanje, Ur. l. EU C 260/1,
30.10. 2009. 15
UL L 23, z dne 26. 1. 2008. 16
Uredba (ES) št. 450/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o carinskem zakoniku
Skupnosti, UL L 145 z dne 4. 6. 2008.
20
3 KONKURENČNOST GOSPODARSTVA
3.1 Kaj je konkurenca?
Dandanes se s pojmom »konkurenca« srečujemo na vsakem koraku. »Konkurenca
omogoča, da si posamezniki, gospodarski subjekti in druţbe pridobijo dobrine za
preţivetje« (Lakersteen 1998, 48).
Pravno podlago za zagotavljanje konkurenčnosti gospodarstva zagotavlja Ustava
Republike Slovenije v svojem 74. členu17
, ki določa:
- gospodarska pobuda je svobodna,
- zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij. Gospodarska
dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo,
- prepovedana so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom
omejujejo konkurenco.
Za sodobni trg velja temeljna značilnost, da ga uravnavajo določene zakonitosti od katerih
sta najpomembnejši prav ponudba in povpraševanje. Konkurenca velja za najboljši
regulator trga, ki velja za vse udeleţence na trgu.
Namen konkurence je enakopravno nastopanje ponudnikov na trgu materialnih dobrin in
storitev pri njihovi razdelitvi med zainteresirane porabnike. Na tak način konkurenca
omogoča tekmovalni duh med gospodarskimi subjekti in posamezniki, sočasno pa
izboljšuje tudi številne druge dejavnike na trgu kot so kakovost poslovanja, stiki med
potrošniki in podobno.
Ugotavljam, da so ustvarjene takšne razmere, ko je ves svet ekonomsko globalna celota
tako, da se ponudniki materialnih dobrin kakor tudi storitev srečujejo pri poslovanju s
konkurenco iz vsega sveta.
Konkurenca je proces, kateri nastane z soočenjem interesov različnih gospodarskih
subjektov, katerih bistvena značilnost je, nadomestljivost le-teh na trgu (Grant 1995, 128).
Barišič (1999, 78) meni, da morata biti za vzpostavitev konkurence uresničena dva pogoja:
- obstajati morajo vsi trije subjekti, ki nastopajo na trgu (prodajalci, kupci in
gospodarski subjekti), katerih cilj je doseganje čim večjega dobička ali
potrošniškega zadovoljstva in
- vsi morajo biti sposobni delno nadomeščati ali izpodriniti drugega na trgu, na
katerem delujejo.
17
Ustava Republike Slovenije (UL RS št 33/1991).
21
Glede na obnašanje subjektov na trgu in na različne trţne pogoje poznamo več vrst
konkurence in te so:
- popolna konkurenca,
- monopolna konkurenca,
- oligopol in
- monopol.
V pogojih popolne konkurence je veliko število konkurentov na trgu, katerih velikost je
majhna, narava produktov je homogena in vstop v panogo je zelo lahek.
Pri monopolni konkurenci je prav tako veliko število konkurentov, velikost konkurentov je
različna, produkti so po naravi diferencirani in je vstop v panogo lahek.
Pri oligopolu imamo samo nekaj konkurentov na trgu in ti so veliki po naravi, produkti so
homogeni ali diferencirani in je vstop v panogo teţak.
Pri monopolu je samo eden konkurent na trgu, kateri je neomejeno velik in je narava
produktov enkratna, ter je vstop v panogo zelo teţak.
Popolna konkurenca je značilna za liberalno fazo razvoja kapitalizma, medtem ko je
nepopolna (med katero spada monopolna konkurenca, oligopol in monopol) značilna za
drţavni kapitalizem in njegovo monopolistično fazo. Na konkurenco ima močan vpliv tudi
razvojna stopnja posameznega gospodarstva in več kot je elementov konkurence, večjo
ekonomsko svobodo imajo ponudniki, ki delujejo na trgu hkrati pa je ugodnejša tudi klima
za razvoj proizvodnih sil.
Konkurenca med vsemi ponudniki na trgu se kaţe v prizadevanju ponudnikov, da doseţejo
čim večji obseg prodaje ob hkratnem prizadevanju doseči čim večjo razliko med stroški pri
proizvodnji produkta in prodajno ceno. Na drugi strani pa si kupci prizadevajo kupiti
kvaliteten proizvod po čim niţji ceni. Seveda pa konkurenca ne obstaja samo med kupci in
prodajalci ampak tudi med njimi samimi.
3.2 Konkurenčna prednost
Temeljni cilj vsakega podjetja je ustvariti čim večji dobiček. Konkurenčna prednost
pomeni, da je ponudnik sposoben v primerjavi z drugimi ponudniki ustvariti dobiček,
oziroma večji dobiček, kot drugi ponudniki. Dobiček pa gotovo ni edini cilj ampak tudi
številne druge ugodnosti, ki jih ta prinaša (nagrajevanje zaposlenih, večanje trţnega deleţa,
idr.).
Uspešno poslovanje podjetij je neposredno povezano z uresničevanjem konkurenčnih
prednostih na trgih, na katerih deluje posamezno podjetje. V ekonomski teoriji obstajajo
različni modeli konkurenčnosti, katere je potrebno razlikovati glede na nivo merjenja
(drţava, podjetje, panoga, itn), kakor tudi na spremenljivke, ki jih vključujejo. Merjenje
konkurenčnosti na svetovnih trgih je zato potrebno preučevati v povezavi med
makroekonomskim in podjetniško-trţnim pristopom. Konkurenčne prednosti v takem
22
okolju je potrebno zato preučevati na nivoju podjetja, katera so izvirni nosilci
konkurenčnih prednosti.
Izvorno izhodišče razvoja konkurenčnih prednosti je podjetje, pri čemer ima drţava pri tem
pomembno vlogo, saj spodbuja razvoj dela ekonomije, katera je zmoţna ustvariti temelje
znanja (Graham, Richardson 1997, 97).
Za doseganje konkurenčnih prednosti v določenem podjetju je potrebna določena
sprememba, katere vir je lahko v samem podjetju ali pa je ta vir zunanji. Konkurenčne
prednosti, ki nastanejo kot posledica odzivnosti podjetja na zunanje spremembe, so zelo
odvisne od odzivne sposobnosti podjetja. Vsaka zunanja sprememba je namreč vir za
ustvarjanje dobička. Za ustvarjanje konkurenčnih prednosti z odzivnostjo na spremembe iz
okolja so pomembne informacije, na katere moramo imeti sposobnost fleksibilnega
odzivanja. Informacije so pomembne za predvidevanje in načrtovanje zunanjih sprememb,
katere so odvisne od sposobnosti opazovanja okolja podjetja. Podjetja zato danes
posvečajo vse več pozornosti informacijam, katere izhajajo iz odnosov med kupci,
dobavitelji in konkurenti.
Konkurenčne prednosti kot posledica notranjih sprememb, pa izhajajo iz inovacij, katere
ne ustvarjajo samo konkurenčnih prednosti ampak tudi posledično izničijo prednosti
ostalih podjetij. Vendar pa inovacije zahtevajo primeren pristop, kreacijo, intuicijo, pa tudi
domišljijo.
Konkurenčne prednosti so na trgu venomer izpostavljene vplivom konkurence, katera v
določenem času posnema uspešno podjetje in to prednost izniči (OECD 1999, 23). Danes
so vsa podjetja zato v nenehnem boju z konkurenco v smislu izničevanja konkurenčne
prednosti, pri čemer je pomembna dejavnost podjetja, da postavi ovire za posnemanje.
Vsako podjetje ima konkurenčno prednost tako dolgo, dokler je sočasno ne izvaja
konkurenčno podjetje, in ima trajno konkurenčno prednost, kadar izvaja strategijo, ki jo
sočasno ne izvaja noben trenutni ali potencialni konkurent in ko druga podjetja niso
sposobna posnemati koristi te strategije. Posedovanje trajne konkurenčne prednosti za
podjetje ne pomeni, da bo trajala večno, saj lahko spremembe v ekonomskih strukturah
izničijo vire trajnostnih konkurenčnih prednosti (povzeto po Rebernik 1998, 12-18).
Iz vsega tega torej izhaja, da je za obstoj in dobiček podjetja potrebno stalno iskanje novih
virov sprememb, tako v okolju kot v podjetju in da za nobeno konkurenčno prednost ne
moremo trditi, da bo trajna. Od uspešnega uveljavljanja konkurenčnih prednosti je torej
odvisen obstoj in nadaljnji razvoj podjetja.
3.3 Ukrepi za povečanje konkurenčnih prednosti
Slovensko gospodarstvo se po vstopu v EU še vedno srečuje z vrsto problemov, ki
negativno vplivajo na načrtovano gospodarsko rast. Velik del slovenske industrije še vedno
temelji na dokaj zastareli tehnologiji in proizvodih, kakor tudi na izčrpani dobi proizvodov.
V takšnih pogojih je nesmiselno pričakovati, da se bo ob sicer enotni valuti evru,
primerljivi obrestni meri za kapital glede na EU, dokaj visokem strošku cene delovne sile,
23
ustvarila ţelena višja gospodarska rast. Konkurenčnost naših podjetij mora v prihodnje
temeljiti na večjem znanju, ki se bo moralo odraziti ne samo v izpolnjevanju osnovnih
zahtev kakovosti izdelkov in storitev, ampak tudi v razlikovanju od konkurenčnih
izdelkov. Na razvoj podjetij v Sloveniji in na njihove konkurenčne prednosti prav tako
negativno vpliva njihova še vedno nejasna lastniška struktura. Še posebej je lastništvo
drţave v večini podjetij tisti element, ki povzroča teţave pri razvoju.
Ključni ukrepi, katerih izvajanje bi pomenilo izboljšanje konkurenčnih prednosti v
slovenskem gospodarstvu so naslednji:
- industrijske raziskave in spodbujanje razvojne dejavnosti v podjetjih, s ciljem
pridobivanja specifičnih znanj, ki jih potrebujejo za realizacijo tehnološko-
razvojnih ciljev, ki z raziskovalno dejavnostjo zagotavljajo stalen tehnološko
razvojni proces,
- uvajanje izboljšav v tehnoloških procesih, s ciljem spodbuditi razvojne dejavnosti v
posameznih podjetjih ali v posamezni panogi in s tem omogočiti odpravo
tehnoloških problemov, značilnih za določeno vrsto proizvodnih procesov panog ali
tehnologij,
- investiranje v nove tehnologije, nove izdelke in prenos rezultatov iz raziskovalnih
dejavnosti v gospodarstvo,
- internacionalizacija podjetij, ki s povezovanjem majhnih in srednje velikih podjetij
krepi njihov poloţaj na mednarodnih trgih in pri pridobivanju strateških partnerjev,
- spodbujanje neposrednih tujih investicij, kar bi imelo ugodne učinke na ustvarjanje
novih delovnih mest, prenos znanja in tehnologij ter večje moţnosti za skladen
regionalni razvoj,
- spodbujanje investicij slovenskih podjetij v tujini, kjer bi to pomenilo zniţevanje
stroškov ob hkratnem odpiranju novih trgov,
- uvajanje metod in orodij za povečevanje produktivnosti in spodbujanje
inovativnosti, s ciljem sistematičnega prenosa znanja in uvajanja metod ter orodij
za povečanje produktivnosti v podjetju,
- povezovanje podjetij v proizvodnih verigah, s ciljem zagotoviti vertikalno
povezovanje v proizvodno/dobaviteljski verigi,
- razvoj grozdov, ki ima namen povezovati podjetja po konceptu grozdov ter s tem
pospešiti vlaganja v znanje in tehnološki razvoj, specializiranost in s tem krepiti
ključne sposobnosti podjetij, razvoj znanja in sposobnosti na trgu dela, kar ima za
posledico prodornejši nastop podjetij ali skupin podjetij na mednarodnih trgih,
- vlaganja v sodobno informacijsko tehnologijo, s ciljem povečanja konkurenčnih
prednosti. Investicije v informacijsko tehnologijo pomenijo za podjetja predvsem
vlaganja v izgradnjo celovitih sistemov za upravljanje s podjetji, odpravljanje
teţav, zaradi vse pogostejših vdorov v informacijske sisteme z virusnimi programi,
uvedbi interneta v poslovanje in uvajanje elektronskega poslovanja.
Navedeni ukrepi za povečanje konkurenčnih prednosti so samo nekateri izmed mnogih, ki
omogočajo, ob ustreznem izvajanju glede na specifičnost posameznega podjetja, uspeh pri
dosegu cilja obstoja, razvoja in rasti ter dobička podjetja.
24
3.4 Pozitivni dejavniki konkurenčnosti v slovenskem gospodarstvu
Tako kot velja za vsa mala gospodarstva, velja tudi za slovensko, da se lahko uspešno
razvija samo ob odprtosti in usmerjenosti na tuje trge. Slovensko gospodarstvo se po
prehodu v trţno usmerjeno ekonomijo pospešeno vključuje v mednarodne ekonomske
tokove, ki pomenijo internacionalizacijo gospodarstva in hitrejši razvoj. Vendar pa je
konkurenčnost slovenskega gospodarstva nizka, posebej v primerjavi z drugimi drţavami v
tranziciji, prav tako pa zaostaja v mnogih dejavnikih konkurenčnosti za najuspešnejšimi
svetovnimi konkurenti. Na to vplivajo dejavniki kot so: zaprtost za tuje investicije,
prepočasna privatizacija, preveliko lastništvo drţave v podjetjih in s tem političen vpliv na
gospodarstvo, nezadosten pretok znanja in tehnologij med podjetji, kakor tudi med
univerzami, delo na črno in obstoj korupcije v javni sferi. V delovno intenzivnih panogah
je dodana vrednost na zaposlenega bistveno prenizka glede na konkurenco v EU. Za
obstanek podjetij na globalnem trgu v delovno intenzivnih panogah je nujen dvig dodane
vrednosti, vendar pa bo za dosego tega cilja potrebno v podjetjih izboljšati organizacijo,
nabavo, logistiko18
, prodajo, disciplino in predvsem odgovornost zaposlenih19
.
Odnos podjetij do posameznih virov konkurenčnih prednosti je odvisen od trţnih razmer,
zato podjetja, ki delujejo na trgih z omejeno konkurenco dosegajo ugodne poslovne
rezultate za razliko od podjetij, ki delujejo na dinamičnih trgih kjer je potrebno ogromno
vlaganja v tehnološke in druge spremembe za doseganje podobnih rezultatov (Graham,
Richardson 1997, 221).
Najpomembnejši dejavniki dviga konkurenčnih prednosti v prihodnje so krepitev
managerskih znanj in investicijske sposobnosti, katere morajo spremljati institucionalne in
investicijske spremembe znanj ter investicijske sposobnosti v dohodkovni in zaposlitveni
politiki. Pri tem mora imeti drţava pomembno vlogo pri povečanju konkurenčnih prednosti
gospodarstva, pod pogojem, da bo tudi sama povečala svojo institucionalno sposobnost.
Drţava mora biti katalizator sprememb, katere se dogajajo v gospodarstvu in s tem
posledično slediti razvoju v zasebnem sektorju.
Glavni pozitivni dejavniki konkurenčnosti slovenskega gospodarstva v primerjavi do
konkurentov so (GZS 2003, 8):
- produktivnost dela,
- kvaliteta infrastrukture,
- nabavni trgi,
- bruto plače,
- politična stabilnost,
- razpoloţljivost delovne sile,
- izraba delovnega časa,
- dostopnost do kapitala,
- cena kapitala,
- strokovna kvalificiranost delovne sile.
18
Tudi logistika ima pomembno vlogo pri zadovoljevanju kupcev in ustvarjanju dobička podjetja kot celote
(Logoţar 2005a, 3). 19
Ciljna funkcija logistike je za vsako podjetje – pošiljatelja enaka: pravo blago dostaviti v pravi količini na
pravo mesto, v dogovorjenem času, za pravega odjemalca, s primernimi stroški (Logoţar 2005b, 5).
25
3.5 Negativni dejavniki konkurenčnosti v slovenskem gospodarstvu
Kljub optimističnim napovedim ob povečanju povprečne učinkovitosti poslovanja in
dinamičnosti gospodarstva, prihodnost našega gospodarstva ni preveč svetla. Večino
gospodarskih bremen nosi pribliţno šestdeset podjetij, ki ustvarjajo osemdeset odstotkov
izvoza. Ta podjetja so vezana samo na nekaj velikih kupcev, kar v gospodarski krizi, ki
vlada v svetu, še dodatno povečuje vstopno-izstopne stroške na trgu in povečuje tveganje
poslovanja. Ta neugodna trţna struktura nam kaţe na veliko občutljivost našega
gospodarstva, pri čemer so dodatni dejavniki, ki nanjo vplivajo, naslednji:
- pomanjkanje dinamičnosti pri prenovi poslovnih procesov v podjetjih,
- neinovativnost podjetij pri oblikovanju konkurenčnih proizvodov,
- premalo trţne učinkovitosti v podjetjih in
- premalo povezav med podjetji in s tem povečanja moţnosti za bolj učinkovit nastop
na globalnih trgih.
Pri iskanju kombinacij poslovnih ukrepov, tako na drţavni ravni kot v podjetjih, smo ţal
premalo uspešni, kar ima za posledico manjši poslovni uspeh naših podjetij. Vendar
obstajajo znani negativni dejavniki, ki zmanjšujejo konkurenčne prednosti naših podjetij in
katerih zmanjšanje ali odprava bi pomenila nov zagon za gospodarsko rast in povečanje
dobičkov podjetij. Cilj vsakega podjetja naj bi bilo njegovo dolgoročno preţivetje, ki pa ni
odvisno od dobička in maksimiranja premoţenja delničarjev.
Glavni negativni dejavniki konkurenčnosti slovenskega gospodarstva v primerjavi do
konkurentov so (GZS 2003, 12):
- industrijska politika,
- uprava in predpisi,
- dajatve podjetij,
- stroški na enoto proizvoda,
- tečaj do tujih valut,
- poslovna klima-motivacija,
- dodatni stroški dela,
- prodajni trgi (dostopnost),
- dogovorjene pravice zaposlenih.
Enake ugotovitve kot za pozitivne faktorje konkurenčnosti veljajo tudi za negativne. Ti se
spreminjajo v določenem časovnem obdobju, so različni po posameznih trgih in so odvisni
od razvitosti trga.
Vsi dejavniki konkurenčnosti gospodarstva pa se seveda lahko dokaj spremenijo oziroma
lahko posamezen dejavnik, ki ga v nekem obdobju štejemo za pozitivnega, hitro postane
negativen (npr. stroški dela).
26
4 SLOVENSKA JAVNA UPRAVA IN ELEKTRONSKO POSLOVANJE
4.1 Kaj je elektronsko poslovanje
Ko govorimo o elektronskem poslovanju oziroma e-poslovanju, je razumevanje tega pojma
lahko zelo različno in obsega bodisi uporabo elektronske pošte, interneta, uporabe
programskih rešitev za podjetja, kot so programi za računovodstvo, fakturiranje, skladiščno
poslovanje, sestavljene aplikacije namenjene vodenju posameznih ali celovitih poslovnih
procesov itd.
Pojem elektronsko poslovanje izhaja iz angleškega pojma »electronic commerce«, ki je
nastal v trgovini ter industriji in se je na začetku nanašal na vsa gospodarska oziroma
poslovna področja (Logoţar 2004b, 226-227).
Elektronsko poslovanje pomeni programsko in strojno opremo, ki omogoča povezavo in
upravljanje med strankami v procesu elektronskega poslovanja in v sebi vključuje koncept
elektronskega trgovanja, kakor tudi druge elemente poslovnega delovanja in sodelovanja
(Organizacija-tematska številka 1998, 17).
V osnovi delimo e-poslovanje v dve osnovni skupini (INDO 2001, 148):
- RIP (računalniška izmenjava podatkov), omogoča transakcije med dvema
programskima paketoma;
- Portale, ki omogočajo transakcije med človekom in strojem.
Koncept RIP se je pojavil v šestdesetih letih 20. stoletja in je postal najbolj uporabljen
način izmenjave dokumentov. RIP poslovanje ima to slabost, da je omejeno na drago
informacijsko podporo in je primerno za večje organizacije in podjetja, katera uporabljajo
za povezave najete komunikacijske vode. Portalni način e-poslovanja pomeni korak naprej
v razvoju poslovanja, kjer se portal pojavlja kot vmesnik in je za transakcije nujno
potrebna prisotnost človeka, kar je slaba stran portalnega sistema. Razvoj portalov gre v
smeri izgradnje standardne transakcijske infrastrukture, katera sluţi kot podlaga za
informacijske vmesnike, pri čemer je cilj doseči avtomatski informacijski sistem.
Kričej (2002, 31) trdi, da se »z razvojem strojne in programske informacijske opreme e-
poslovanje v zadnjem času razvija na osnovi internetnih povezav, katere preko javne
omreţne infrastrukture omogočajo razvoj e-poslovanja za vse uporabnike in na svet kot
globalno celoto«. Z razvojem interneta prehaja e-poslovanje na višjo raven, »kjer cilj ni
samo izmenjava sporočil ampak tudi integracija in povezovanje procesov» (Lesjak 1998:
25).
4.2 Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu
Elektronsko poslovanje je postalo način ţivljenja, z njim se srečujemo na vseh področjih
tako v javnem kot v zasebnem sektorju. Sprejem ustrezne zakonodaje je bil zato nujen
pogoj za vzpostavitev varne infrastrukture elektronskega poslovanja. V takšnih pogojih je
27
bil leta 2000 sprejet Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP)20
,
nato pa smo ţe leta 2004 doţiveli njegove spremembe in dopolnitve (do sedaj ţe večkrat –
nazadnje leta 2009).
ZEPEP je nastal na podlagi različnih tujih pravnih virov in zato sta ZEPEP in Uredba o
pogojih za elektronsko poslovanje in elektronsko podpisovanje21
v celoti usklajena z
določili Modelnega zakona Komisije OZN za mednarodno gospodarsko pravo
(UNICITRAL) o elektronskem podpisu in z Enotnimi pravili za elektronske podpise ter z
določili primarne evropske zakonodaje. Prevzemata tudi določbe Direktive 1999/93/EC
Evropskega parlamenta in Sveta EU v skupnem okviru Skupnosti za elektronske podpise.
4.3 Opredelitev in namen e-poslovanja v javni upravi v Sloveniji
Slovenija se ne more izogniti informacijskim trendom, ki veljajo v svetu in še posebej v
EU, katere del je tudi Republika Slovenija in zato informacijska druţba kot druţbena
oblika, nima druge poti kot pot v informatizacijo, z vsemi prednostmi in pa tudi slabostmi,
ki jih prinaša.
Informatika narekuje danes visok ritem sprememb, tako neposredno, z vedno novimi
informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami, kot posredno, z vplivom na druţbo kot
celoto (Monitor 1999, 34). Informatika zato predstavlja kompleksen sistem, kateri vsebuje
sredstva informacijske-telekomunikacijske tehnologije, kadre in organizacijo, katera izvaja
aktivnosti planiranja, razvoja, uvajanja, povezovanja in vzdrţevanja te tehnologije in pa
tudi vsebine (postopke in obrazci) in sistem izobraţevanja in usposabljanja.
Bistveni cilj informatike je vzpostavitev delujočih informacijskih sistemov in v kolikor so
ti najširše dostopni, jim pravimo e-poslovanje. E-poslovanje danes ne pozna meja in
presega meje posamezne organizacije in drţave, zato je njegovo delovanje globalno in
preneseno na svet kot celoto. Takšno globalno poslovanje preneseno na druţbo imenujemo
informacijska druţba. Vse to se veţe na pojem e-uprava, katera pomeni, da s pomočjo
informacijske tehnologije skušamo zagotoviti boljši dostop do upravnih storitev preko
različnih telekomunikacijskih tehnologij22
.
Globalni cilj javne uprave v Sloveniji v prihodnosti, je tako prilagoditev javne uprave
elektronskemu poslovanju na vseh delovnih področjih. To seveda zahteva zagotovitev
ustrezne enotne informacijske opreme, povezave med posameznimi sluţbami, skupne
aplikacije po delovnih področjih uprave, ustrezno usposabljanje in izobraţevanje vseh
zaposlenih.
Procese, ki jih bo potrebno uresničiti na področju informatizacije javne uprave so
predvsem (CVI 1997, 26):
20
Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (uradno prečiščeno besedilo) (ZEPEP-UPB1)
(UL RS št. 57/2000) – s spremembami. Uredba o pogojih za elektronsko poslovanje in elektronsko
podpisovanje (UL RS št. 77/2000) s spremembami. 21
Uredba o pogojih za elektronsko poslovanje in elektronsko podpisovanje (UL RS št. 77/2000) s
spremembami. 22
več o tem: CVI 2001.
28
- deregulacija, katera ukinja monopole in omogoča delovanje zasebnega sektorja in s
tem delovanje trţnih sil,
- zunanje izvajanje nalog javnega sektorja, kar omogoča nove poslovne zmoţnosti za
privatni sektor in zmanjšuje stroške,
- decentralizacijo, katera bo omogočila uporabo podatkov in informacij javnega
sektorja kar najširšemu krogu uporabnikov, s tem pa bo tudi zmanjšala potrebo po
centralnem vodenju javne uprave,
- informatizacijo, katera spodbuja uporabo vseh oblik informacijske tehnologije in
posledično to pomeni razbremenitev za administracijo, laţjo dostopnost podatkov
za najširši krog uporabnikov in povečanje produktivnosti in učinkovitosti.
Uvedba omenjenih procesov bo slovenski javni upravi dala moţnosti za varen in postopen
prehod v uporabo novih tehnologij in uporabo vseh zmoţnosti, ki jih daje. Tako ostaja
globalni cilj uvajanja nove tehnologije uvedba elektronskega poslovanja na vseh področjih
javne uprave. Namen uvajanja e-poslovanja v javno upravo je naslednji (povzeto po CVI
2001, 7):
- zagotoviti enostaven, kakovosten in poceni dostop do informacij in storitev javne
uprave s pomočjo sodobne informacijsko-telekomunikacijske tehnologije ali
storitve,
- omogočiti informacije in storitve na takšen način, da drţavljanom v postopkih ne
bo potrebno priskrbeti podatkov, katere so ţe podali,
- skrajšati odzivne čase na zahteve drţavljanov po storitvah javne uprave,
- omogočiti dostop do vseh javnih podatkov in do tistih, ki so dostopni le
pooblaščenim osebam oziroma osebam, na katere se nanašajo,
- racionalizirati poslovanje javne uprave in doseči kakovostnejše sodelovanje med
javno upravo in uporabniki ter hkrati zagotoviti enakomernejši in hitrejši razvoj na
regionalni in lokalni ravni,
- spodbuditi vse vidike elektronskega poslovanja in moţnosti dostopa do informacij
in storitev javne uprave,
- globalizirati javno upravo na svetovni nivo,
- omogočiti večji pregled nad delovanjem javne uprave,
- pospešiti prehod Slovenije v informacijsko druţbo,
- vzpostaviti elektronsko demokracijo.
4.4 Cilji in usmeritve uvajanja e-poslovanja
Pri uvajanju elektronskega poslovanja moramo upoštevati, da je cilj predvsem večja
decentralizacija upravnih sistemov, enakomernejši razvoj, kakor tudi boljši nadzor nad
odločitvami v upravnih postopkih in spremljanje delovanja javne uprave kot celote.
Usmeritve pri uvajanju elektronskega poslovanja so naslednje (CVI 2001, 6):
- zagotoviti uporabnikom hiter, kakovosten in poceni dostop do storitev javne
uprave,
- uporabnikom omogočiti elektronsko poslovanje na enostaven in do uporabnika
prijazen način,
29
- enoten zajem podatkov, kateri bo omogočil zajem podatkov iz sistema za različne
potrebe uporabnikov,
- enostavno in v čim večji meri omogočiti dostop do podatkov, ki jih ne varuje
Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS- Zakon o varstvu osebnih podatkov),
- povečati učinkovitost javne uprave in odzivne čase na reševanje zahtev
drţavljanov,
- racionalizacija poslovanja javne uprave,
- globalizacija poslovanja javne uprave izven meja drţave,
- večji pregled nad poslovanjem javne uprave,
- zagotoviti hitrejši regionalni in lokalni razvoj,
- pospešiti prehod v informacijsko druţbo.
Cilji pri uvajanju elektronskega poslovanja so naslednji (CVI 2001, 7):
- vzpostavitev odgovornih organov za nadzor in realizacijo projekta uvajanja
elektronskega poslovanja,
- zagotoviti enotnost postopkov v upravi in zajem celotnega poslovanja v elektronski
obliki,
- vzpostavitev enotnega standarda poslovanja za celotno javno upravo,
- povezava dosedanjih evidenc, registrov in ostalih zbirk podatkov v enotno
komunikacijsko omreţje, ki bo omogočalo kar najširši dostop do podatkov,
- določiti enotne standarde z vidika varnosti poslovanja, dostopa do podatkov in
arhiviranja podatkov,
- zagotoviti mehanizme varnosti za uporabnike sistema (pametne kartice, elektronski
podpis),
- pri storitvah in uporabi podatkov zagotoviti varstvo osebnih podatkov tako, da bodo
upoštevana pravila, ki jih določa Zakon o varstvu osebnih podatkov23
.
- vzpostaviti enoten dostop do posameznih storitev na istem nivoju poslovanja in za
podpodročja (storitveni, informacijski portali, itn),
- omogočiti elektronsko plačevanje storitev javne uprave in drugih dajatev,
- ustrezno izobraziti delavce javne uprave in uporabnike za uporabo informacijske
tehnologije.
4.5 Storitve in vidiki e-poslovanja v javni upravi
V praksi se je pokazalo, da je mogoče vse dosedanje transakcije med uporabniki storitev
javne uprave in usluţbenci, ki so potekale z fizično prisotnostjo in medsebojno interakcijo
nadomestiti, z uporabo informacijske tehnologije. Dosedanji poizkusi uporabe
informacijske tehnologije so bili predvsem individualni, pri čemer so bile predstavljene
predvsem informacije o poslovanju v obliki spletnih strani. Javna uprava zato še vedno
preveč individualno uvaja informacijsko tehnologijo v poslovanje, pri čemer so storitve
elektronskega poslovanja še preveč zapletene za uporabnike. Stranke morajo zato še vedno
poznati delovanje in organizacijo uprave, da bi lahko uporabljale njihove storitve.
23
Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP) (UL RS št. 59/1999) – s spremembami.
30
Predlog za kompleksno urejanje elektronskega poslovanja, zato predvideva tri portale, ki bi
bili vstopna točka za posamezno storitev in za vire informacij. Ti portali so (CVI 2001,
26):
- enoten drţavni portal,
- informacijski portali,
- storitveni portali.
Enoten drţavni portal mora zagotavljati javni dostop do vseh informacij in storitev javne
uprave. Skupno naj bi povezal vse notranje organe in organizacije javne uprave ter
uporabnikom omogočil enostaven in prijazen način dostopa do ţelenih storitev ali
informacij. Portal bo preko zbirk podatkov omogočal sprehajanje med posameznimi
registri in drugimi zbirkami podatkov, kateri bodo potrebni za opravljanje storitev in
postopkov pri organih. Omogočil bi naj tudi vpogled v posamezne postopke, rezultate in
podobno.
Informacijski portali nudijo informacije uporabnikom storitev, kakor tudi zaposlenim v
javni upravi. V informacijskih portalih so podatki standardizirani in povezani ter tako
dostopni na enostaven način.
Storitveni portali bi naj omogočali opravljanje posameznih storitev, katere bodo morale biti
standardizirane in zagotovljeni bodo morali biti enaki koraki v postopkih. Za fizične osebe
bo najpomembnejši prav storitveni portal, ki bo omogočal strankam vse storitve, za katere
je bilo do sedaj potrebno veliko časa in neposrednega angaţiranja.
4.6 Zasnova sistema e-poslovanja
Mreţa institucij za razvoj upravno informacijskega sistema (UIS) skrbi za načrtovanje,
razvoj in integracijo aplikacij v UIS ter za obdelavo, povezovanje, posredovanje in
arhiviranje podatkov. Pri tem moramo upoštevati sodobne tehnologije, metodologije,
trende in standarde, kateri so določeni v strateških usmeritvah. Zaposleni v javni upravi z
mehanizmi nadzora nad vsebino in postopki izvajajo administrativni nadzor ter skrbijo za
nemoten potek izvajanja postopkov in aţurne informacije. Pomembno vlogo v sistemu
imajo organi nadzora nad porabo finančnih sredstev, ki z mehanizmi nadzora nad
namensko porabo finančnih sredstev spremljajo vključevanje tehnologij pri uvajanju e-
poslovanja ter spremljajo in nadzorujejo e-poslovanje z finančnega vidika.
4.7 Poenostavljeni carinski postopki
Kmalu bo minilo ţe 20 let od začetka uvajanja carinskih poenostavitev (1992), ko so se po
osamosvojitvi Slovenije začeli pojavljati precejšni problemi z gibanjem blaga med
Hrvaško in Slovenijo. Meja je dejansko pomenila oviro in prekinitev trgovskih tokov, ki so
bili uveljavljeni na tem področju pred našo osamosvojitvijo. Takrat se je našla rešitev v
tako imenovanem tedenskem carinjenju, ki se je skozi čas dopolnjevalo in je nastal
kompleksen sistem poenostavitev carinskih postopkov, ki je omogočal gospodarskim
subjektom moţnost, da so lahko pričeli opravljati carinske postopke brez nepotrebnega
31
čakanja in s tem povezanih stroškov. Ves smisel uvajanja poenostavljenih carinskih
postopkov je predvsem v birokratskem olajšanju pretoka blaga ter v čim hitrejši in cenovno
ugodni izvedbi carinskih postopkov.
Najpomembnejše poenostavitve carinskega postopka pa so bile izvedene z vstopom
Slovenije v EU24
, pri čemer ločimo carinski postopek znotraj EU in carinski postopek med
EU in drţavami izven EU. Ključne prednosti, ki jih je omogočila uvedba in uporaba
poenostavljenih carinskih postopkov, so v carinskih postopkih v prometu blaga z drţavami
izven EU naslednje:
- vozila z blagom gredo pri uvozu direktno z meje v podjetja, pri izvozu pa iz
podjetja direktno na mejo,
- večji obrat vozil pomeni posledično zmanjšanje stroškov za prevoze,
- zmanjšanje stroškov za špeditersko delo (carinsko zastopanje podjetij s strani
špedicij),
- večja zanesljivost pri deklariranju blaga (podjetje prevzame odgovornost za
pravilnost podatkov,
- časovna stiska za izpolnitev carinskih deklaracij je manjša,
- omogočeno je časovno planiranje nakladanja in razkladanja blaga,
- zaloge blaga so manjše (za blago lahko določimo natančen čas prihoda v podjetje),
- moţnost 24 urne odpreme in dobave blaga neodvisno od delovnega časa carinskih
izpostav.
Carinski zakonik omogoča poenostavitve pri izvajanju formalnosti v carinskih postopkih,
saj omogoča hitrejšo izvedbo carinskega postopka in hitrejši prevzem blaga v podjetjih.
Pristojni carinski organi lahko dovolijo:
- sprejem nepopolne carinske deklaracije,
- uporabo komercialnega ali upravnega dokumenta namesto enotne upravne listine –
poenostavljen postopek prijavljanja,
- prijavljanje blaga v izbrani postopek na podlagi vpisa v evidence – prijavljanje
blaga na podlagi hišnega carinjenja. V tem primeru lahko carinski organi deklaranta
oprostijo predloţitve blaga carini,
- da blaga, ki se prevaţa v tranzitnem postopku, ni treba predloţiti namembnemu
uradu – status pooblaščenega prejemnika,
- da blaga, ki se prevaţa v tranzitnem postopku, ni treba predloţiti uradu odhoda –
status pooblaščenega pošiljatelja25
.
4.7.1 Pravna podlaga za poenostavljene carinske postopke
Pravna podlaga je v naslednjih predpisih:
24
Z vključitvijo Slovenije v EU so bile odpravljene carinske in druge ovire, ki so ščitile naša podjetja pred
tujo konkurenco (zlasti podjetij iz EU). S tem so se slovenska podjetja znašla v »enakopravni« tekmi s tujimi
podjetji iz EU (Logoţar 2004a, 3). 25
Obširneje o poenostavljenih carinskih postopkih na spletnih straneh CURS.
32
- Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92, z dne 12. oktobra 1992, o Carinskem zakoniku
Skupnosti (v nadaljevanju: CZ; UL L 302, 19. 10. 1992); 76. člen;
- Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93, z dne 2. julija 1993, o določbah za izvajanje
Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju:
Izvedbena uredba; UL L 253, 11. 10. 1993); 253. do 289. člen;
- Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju:
ZICPES; Uradni list RS, št. 25/2004), z vsemi spremembami; 36., 48. in 64. člen;
- Pravilnik o izpolnjevanju enotne upravne listine, elektronskem poslovanju s
Carinsko upravo Republike Slovenije in drugih obrazcih, ki se uporabljajo v
carinskih postopkih (v nadaljevanju: Pravilnik o EUL; Uradni list RS, št. 100/07), z
vsemi spremembami;
- Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP-UPB2; Uradni list
RS, št. 24/2006), z vsemi spremembami.
4.7.2 Postopek pridobitve dovoljenja za poenostavljene carinske postopke
Zahtevek za pridobitev dovoljenja za poenostavljeno deklaracijo ali postopek hišnega
carinjenja se vloţi pri carinskem uradu, ki je krajevno pristojen glede na sedeţ ali/in
glavno knjigovodstvo vloţnika zahtevka. Vloţnik zahtevka pridobi osnovne informacije o
merilih in pogojih ter postopku pridobivanja dovoljenja za poenostavljen postopek (CURS
2011a).
Zahtevek za dovoljenje lahko vloţi vsaka oseba za lastno uporabo ali za uporabo kot
zastopnik (neposredno ali posredno zastopanje). Tako dovoljenje se lahko izda, če ima
vloţnik zahtevka vzpostavljeno zadovoljivo evidenco in postopke, ki carinskemu organu
izdajatelju omogočajo opredelitev zastopanih oseb in izvedbo ustreznih kontrol26
. Carinski
organ izdajatelj najprej formalno preveri zahtevek, da ugotovi, ali zahtevek vsebuje vse
zahtevane podatke in v roku 30 koledarskih dni od prejema zahtevka pozove vloţnika
zahtevka k ustrezni dopolnitvi. Vloţnika zahtevka se lahko pozove v pisni ali elektronski
obliki, pri tem pa se navede rok za njegovo dopolnitev. Zahtevka pa ne sprejme, če:
- ni vloţen v skladu z vzorcem predpisanega obrazca,
- ni bil predloţen pristojnemu carinskemu organu,
- je bil vloţnik obsojen za resno kaznivo dejanje, povezano z njegovo gospodarsko
dejavnostjo,27
- je vloţnik v času predloţitve zahtevka v stečajnem postopku.28
26
Navodilo se, kjer je primerno, uporablja skupaj s smernicami za enotno dovoljenje za poenostavljene
postopke (smernice SASP; dokument TAXUD/1284/2005) v povezavi s smernicami o pooblaščenem
gospodarskem subjektu (CURS 2011b). 27
Preverjanje se opravi preko kazenske evidence Ministrstva za pravosodje – pridobi se potrdilo o
nekaznovanosti. Zaprosilo za izdajo potrdila se naslovi na naslov Ministrstva za pravosodje, Ţupančičeva 3,
Ljubljana. 28
Preverjanje se opravi preko spletnega portala Agencije za javnopravne evidence in storitve (AJPES),
zavihka e-Objave sodnih zadev.
33
4.7.3 Vsebinsko preverjanje zahtevka – predhodni postopek
Pred izdajo dovoljenja za poenostavljeno deklaracijo in hišno carinjenje carinski organ
izdajatelj preveri izpolnjevanje pogojev za odobritev zahtevane poenostavitve. Posebej se
mora preveriti naslednje pogoje in merila:
- evidenca o zagotavljanju skladnosti s carinskimi zahtevami. Zahteva je izpolnjena,
če osebe, ki vodijo druţbo vloţnika zahtevka, ali osebe, ki kontrolirajo njegovo
upravljanje, oz. pristojne osebe za carinske zadeve, v zadnjih treh letih pred
vloţitvijo zahtevka niso huje ali večkrat kršile carinskih predpisov. Pri presojanju
izpolnjevanja tega pogoja se upošteva razmerje med obsegom carinskih postopkov
vloţnika zahtevka in pomembnostjo posamezne kršitve. Preverjanje se opravi preko
podatkovne zbirke PIAC (evidenca prekrškovnega carinskega organa).
- zadovoljiv sistem vodenja poslovnih in (kadar je primerno) transportnih evidenc, ki
omogočajo carinske kontrole.
4.7.4 Status pooblaščenega gospodarskega subjekta AEO
Namen Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 648/2005, z dne 13. aprila 2005, o
spremembah Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti je
izboljšati varnost na zunanjih mejah Skupnosti in hkrati pospešiti pretok blaga s
poenostavljenimi postopki in uporabo informacijske tehnologije. Prav ta uredba je prinesla
gospodarskim subjektom, ki izpolnjujejo pogoje in merila, ugodnosti v obliki olajšanja
carinskih kontrol glede varstva in varnosti in/ali poenostavitev v skladu s carinskimi
predpisi.
Imetniki potrdil AEO so deleţni naslednjih ugodnosti:
- pooblaščeni gospodarski subjekti so po svetu poznani kot varni in zanesljivi
poslovni partnerji v mednarodni trgovini,
- prejmejo niţjo stopnjo tveganja v sistemu za analizo tveganja,
- fizični pregledi in pregledi dokumentov se pri njih izvajajo redkeje kot pri ostalih
gospodarskih subjektih,
- če je določen fizični pregled, imajo prednost pred ostalimi,
- podpisi različnih sporazumov o skupnem carinskem sodelovanju jim lahko
omogočijo hitrejši postopek tudi na mejah med tretjimi drţavami,
- ugodnejši poloţaj pri uporabi poenostavljenih carinskih postopkov.
Ko carinski organ preverja izpolnjevanje pogojev za izdajo dovoljenja za hišno carinjenje,
upošteva, če je vloţnik zahtevka ţe imetnik potrdila AEOF (carinske poenostavitve/varstvo
in varnost) oz. AEOC (carinske poenostavitve).
Če je vloţen zahtevek za hišno carinjenje, se morajo preveriti vsa merila in pogoji, ki
morajo biti izpolnjeni za izdajo potrdila AEOC. Zato je v predhodnem postopku izdaje
dovoljenja za hišno carinjenje primerno vloţniku zahtevka svetovati, da zaprosi tudi za
potrdilo AEOC. Na podlagi izdanega potrdila AEOC se dovoljenje za hišno carinjenje izda
34
brez dodatnega preverjanja pogojev. Pri vloţitvi zahtevka za hišno carinjenje se preveri
tudi izpolnjevanje naslednjih pogojev in meril:
- ali je računovodski sistem skladen s splošno sprejetimi računovodskimi načeli,
veljavnimi v drţavi članici, kjer se vodi glavno knjigovodstvo, in ki olajša carinsko
kontrolo, temelječo na reviziji;
- fizični ali elektronski dostop carinskega organa do lastnih carinskih in (kadar je
primerno) transportnih evidenc;
- logistični sistem, ki razlikuje med skupnostnim in neskupnostnim blagom;
- zadovoljivi postopki za arhiviranje evidenc in podatkov druţbe ter zaščita pred
izgubo podatkov;
- ustrezni informacijsko-tehnološki varnostni ukrepi za zaščito računalniškega
sistema vloţnika pred vdorom nepooblaščenih oseb in za zaščito vloţnikove
dokumentacije.
Vse prednosti, ki jih omogočajo poenostavitve postopkov in uporaba informacijske
tehnologije, omogočajo podjetjem, da zmanjšujejo stroške poslovanja in prevozov blaga,
plačila špediterskih storitev in nenazadnje pomenijo tudi bistven prihranek časa. S popolno
uvedbo elektronskega poslovanja (brezpapirno poslovanje) pa je bila doseţena popolna
uporaba informacijske tehnologije, kjer so vse faze postopka carinjenja blaga izvedene s
pomočjo informacijske tehnologije (povzeto po: Bačar, Maraţ, Mikuţ 2003, 29).
Carinski informacijski sistem (CIS) je danes razvit do takšne stopnje, da omogoča celovit
pregled nad izvajanjem carinskih postopkov in nudi uporabo carinskih poenostavitev, kot
so elektronsko vlaganje carinskih deklaracij, brezpapirno poslovanje in nadzor nad
terjatvami ter plačili.
4.7.5 Kontrola izvajanja dovoljenj
Lokalni carinski organ opravlja kontrolo ob carinjenju (pri zahtevi za prepustitev) na
odobreni lokaciji blaga pri imetniku dovoljenja oz. pri lokalnem carinskem organu ali na
kraju, ki ga določi sam. Hkrati z blagom se preverjajo tudi evidence imetnika dovoljenja in
spremna dokumentacija. Carinski organ opravlja kontrolo v skladu z navodilom, ki
obravnava izvajanje carinjenja blaga v primeru, ko je bila vloţena elektronska deklaracija,
in navodilom, ki pokriva področje izvajanja kontrolnih nalog. V primeru, ko je imetnik
dovoljenja ustanovljen manj kot tri leta, se prvo leto po njegovi izdaji sme izvajati stroţji
nadzor. Oddelek za nadzor carinskega organa izdajatelja opravlja izvajanje naknadnih
kontrol nad imetniki dovoljenj za poenostavljene postopke v skladu z vsakoletnimi
smernicami GCU in navodilom, ki obravnava področje izvajanja kontrolnih nalog.
4.7.6 Začasna ukinitev in preklic dovoljenja
Carinski organ izdajatelj lahko začasno ukine dovoljenje za poenostavljeno deklaracijo ali
postopek hišnega carinjenja v primeru:
- ugotovljene neskladnosti z določili Izvedbene uredbe;
35
- ko carinski organ upravičeno domneva, da je imetnik dovoljenja storil kaznivo
dejanje povezano s kršenjem carinskih predpisov. Carinski organ izdajatelj začasno
ukine dovoljenje do konca sodnega postopka in o tem obvesti imetnika dovoljenja;
- ko imetnik dovoljenja zaprosi carinski organ izdajatelj za začasno ukinitev
dovoljenja, če začasno ne more izpolnjevati pogojev in meril za dovoljenje za
poenostavljen postopek. V prošnji navede datum, do katerega bo neskladnosti
odpravil, in načrtovane ukrepe za njihovo odpravo.
Carinski organ, ki je odkril nepravilnosti, obvesti izdajatelja dovoljenja in mu sporoči svoje
ugotovitve o ugotovljenih neskladnostih. Imetnik dovoljenja ima 30 koledarskih dni, da
uredi situacijo in neskladnosti odpravi. Začasna ukinitev ne vpliva na carinske postopke, ki
so se začeli pred datumom začasne ukinitve in še niso končani.
Carinski organ izdajatelj lahko v skladu z določili Izvedbene uredbe tudi prekliče
dovoljenje za poenostavljen postopek:
- kadar imetnik dovoljenja ne odpravi neskladnosti glede na pogoje in merila za
izdajo dovoljenja;
- po končanem sodnem postopku, ko je ugotovljeno, da je imetnik dovoljenja resno
kršil carinske predpise in nima več moţnosti pritoţbe;
- na zahtevo imetnika dovoljenja.
4.7.7 Poenostavitve pri uvoznem hišnem carinjenju
Prijavljanje na podlagi dovoljenja za hišno carinjenje omogoča, da se blago predloţi v
izbrani uvozni carinski postopek v prostorih podjetja ali na drugih krajih, ki jih odobri
carinski organ. Kadar je imetnik dovoljenja za hišno carinjenje pri uvozu hkrati imetnik
dovoljenja za status pooblaščenega prejemnika, najprej izpolni obveznosti iz tranzitnega
postopka.29
Vnos opravi Oddelek za centralno pomoč uporabnikom (OCPU) v CU Nova Gorica, in
sicer na podlagi preglednice, ki vsebuje podatke za vnos v aplikacijo MCC in jo pošlje
carinski organ izdajatelj. Pri ţe izdanih dovoljenjih lahko podatke o dopolnitvah seznama
zastopanih podjetij in krajev prispetja blaga pošilja tudi lokalni carinski urad. Podatki se
pošljejo na elektronski naslov: [email protected]. OCPU vnese zahtevane podatke v
aplikacijo MCC in izdajatelja obvesti o vnosu s sporočilom na elektronski naslov.30
Obveščanje lokalnega carinskega urada o prispetju blaga na dovoljeno lokacijo poteka po
elektronski poti, preko računalniške izmenjave podatkov z ustreznim sporočilom v sistemu
(SI)NCTS ali v sistemu SIAIS ali na drug, z lokalnim carinskim uradom dogovorjen način.
Imetnik dovoljenja mora lokalni carinski urad obvestiti o prispetju blaga z ustreznim
sporočilom o predloţitvi. Od trenutka, ko je bilo obvestilo o predloţitvi blaga poslano,
29
Pravna podlaga je v 76/1/c členu Uredbe Sveta, št. 2913/92, o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302,
19. 10. 1992), vključno z vsemi spremembami. 30
Več CURS 2011c.
36
začne teči rok, v katerem se lokalni carinski urad lahko odloči za kontrolo blaga – imetniku
dovoljenja se pošlje sporočilo o pregledu. Če se carinski organ ne odloči za kontrolo, dobi
imetnik dovoljenja po preteku tega roka sporočilo o prepustitvi blaga. Organ izdajatelj
lahko v skladu določili izvedbene uredbe v nekaterih posebnih okoliščinah oprosti
imetnika dovoljenja vsakokratnega obveščanja o prispetju blaga. Blago se prepusti v
zahtevani carinski postopek v trenutku vpisa v evidence. Ne glede na to pa se lahko lokalni
carinski urad za poseben primer ali za določeno časovno obdobje odloči za pregled blaga.
4.7.8 Poenostavitve pri izvoznem hišnem carinjenju
Prijavljanje na podlagi dovoljenja za hišno carinjenje omogoča, da se blago predloţi v
izbrani izvozni carinski postopek v prostorih podjetja ali na drugih krajih, ki jih odobri
carinski organ. Imetnik takega dovoljenja pridobi status priznanega izvoznika. Pred
odstranitvijo blaga mora priznani izvoznik:
- o odstranitvi ustrezno obvestiti carinski urad izvoza (lokalni carinski organ), tako
da vloţi poenostavljeno ali popolno izvozno deklaracijo,
- dati carinskim organom na razpolago vse dokumente, ki se zahtevajo pri izvozu
blaga.
Ob oddaji deklaracije začne teči rok, v katerem se lahko carinski organ odloči za kontrolo.
Imetnika dovoljenja obvesti oziroma mu pošlje elektronsko sporočilo o nameravanem
pregledu. Po preteku tega roka se šteje, da je blago prepuščeno priznanemu izvozniku v
izbrani postopek. Za nadzor in kot dokaz, da je blago dejansko zapustilo območje
Skupnosti, sluţi priznanemu izvozniku elektronsko potrdilo o izvozu, poslano iz sistema
SIAES.
Za primer nedelovanja carinskih informacijskih sistemov (SIAES, SIAIS, SINCTS, MOIZ)
je določena uporaba pomoţnega postopka31
.
4.8 Nepopolna carinska deklaracija
Postopek nepopolne carinske deklaracije omogoča, da se blago predloţi v zadevni carinski
postopek na podlagi carinske deklaracije, ki ne vsebuje vseh navedb in/ali ji niso priloţeni
vsi dokumenti potrebni za odobritev zahtevanega carinskega postopka. Za blago, ki je bilo
uvedeno v carinski postopek na ta način, mora deklarant do preteka določenega obdobja,
dostaviti oz. priloţiti vse podatke/dokumente potrebne za dopolnilno carinsko deklaracijo.
Carinski organ sprejme nepopolno carinsko deklaracijo na podlagi zahteve stranke.
Kadar enotna upravna listina (v nadaljevanju: EUL) ne vsebuje vseh dokumentov, morajo
biti priloţeni vsaj tisti dokumenti oz. navedeni podatki, ki se nanašajo na manjkajoče
dokumente, katerih predloţitev oz. navedba je potrebna za uvedbo blaga v izbrani carinski
postopek. Poenostavljeni postopek prijavljanja omogoča, da se blago predloţi v zadevni
31
Pravila ravnanja pri pomoţnem postopku so objavljena na spletni strani Carinske uprave Republike
Slovenije (CURS 2011d).
37
carinski postopek na podlagi poenostavljene deklaracije namesto EUL. Za blago, ki je bilo
uvedeno v carinski postopek na ta način, mora deklarant ob koncu obračunskega obdobja
vloţiti dopolnilno carinsko deklaracijo32
.
Pristojni carinski urad lahko na podlagi pisnega zahtevka odobri poenostavljen postopek
prijavljanja. Zahtevek za izdajo dovoljenja se vloţi pri carinskem uradu, ki je krajevno
pristojen glede na sedeţ ali glavno knjigovodstvo vloţnika zahtevka. Carinski urad po
preverjanju izpolnjevanja pogojev izda dovoljenje za poenostavljen carinski postopek.33
4.9 Prijavljanje blaga na podlagi hišnega carinjenja
Prijavljanje na podlagi hišnega carinjenja omogoča imetniku dovoljenja, da blago uvede v
carinski postopek v prostorih podjetja ali na drugih mestih, ki jih odobri carinski organ
(carinjenje v podjetju).34
Imetnik dovoljenja mora začetek postopka evidentirati in voditi
ustrezne evidence. Za blago, ki je bilo uvedeno v carinski postopek na ta način, mora
deklarant ob koncu obračunskega obdobja vloţiti dopolnilno carinsko deklaracijo.
Pristojni carinski urad lahko na podlagi pisnega zahtevka odobri poenostavljen postopek
prijavljanja. Zahtevek za izdajo dovoljenja se vloţi pri carinskem uradu, ki je krajevno
pristojen glede na sedeţ ali glavno knjigovodstvo vloţnika zahtevka. Carinski urad po
preverjanju izpolnjevanja pogojev izda dovoljenje za poenostavljen carinski postopek, če
so izpolnjeni osnovni pogoji:
- knjigovodstvo vloţnika zahtevka omogoča carinskemu organu izvajanje učinkovite
kontrole, zlasti naknadne kontrole,
- zagotovljena je učinkovita kontrola spoštovanja uvoznih/izvoznih prepovedi ali
omejitev in kontrola drugih predpisov, ki se nanašajo na ţeleno poenostavitev,
- vloţnik zahtevka ni huje oziroma večkrat kršil carinskih predpisov,
- vloţnik zahtevka ne prijavlja blaga za ţeleni carinski postopek samo priloţnostno.
4.10 Status pooblaščenega pošiljatelja
Pooblaščeni pošiljatelj ima dovoljenje, da opravlja skupnostne tranzitne operacije brez
obveznosti predloţitve blaga in ustrezne tranzitne dokumentacije uradu odhoda35
.
Pristojni carinski urad lahko na podlagi pisnega zahtevka odobri status pooblaščenega
pošiljatelja. Zahtevek za izdajo dovoljenja se vloţi pri carinskem uradu, ki je krajevno
32
Podrobnejši opis postopka poenostavljenega prijavljanja je podrobneje opisan v Navodilu o poenostavitvah
pri carinjenju blaga, št. 3/2009. (CURS 2011a). 33
Pri preverjanju pogojev za izdajo dovoljenja se lahko, kjer je primerno, kot pripomoček uporabljajo
smernice, ki jih je pripravila Evropska Komisija - Enotno dovoljenje za poenostavljene postopke, smernice
(TAXUD/1284/2005) (CURS 2011b). 34
Postopek za prijavljanje blaga na podlagi hišnega carinjenja in status pooblaščenega prejemnika sta
podrobneje opisana v Navodilu o poenostavitvah pri carinjenju blaga, št. 8/2005 (CURS 2011e). 35
Postopek pooblaščenega pošiljatelja je podrobneje opisan v Navodilu o poenostavitvah pri carinjenju
blaga, št. 3/2009 (CURS 2011a).
38
pristojen glede na sedeţ ali glavno knjigovodstvo vloţnika zahtevka. Carinski urad po
preverjanju izpolnjevanja pogojev izda dovoljenje za poenostavljen carinski postopek
osebam, ki:
- so registrirane v Skupnosti,
- redno uporabljajo skupnostne tranzitne postopke ali carinski organi vedo, da lahko
izpolnjujejo obveznosti iz postopkov, ali v primeru pooblaščenega prejemnika, da
redno prejemajo blago, ki je dano v skupnostni tranzitni postopek,
- imajo dovoljenje za uporabo skupnega zavarovanja ali jim je odobrena opustitev
zavarovanja in
- niso huje ali ponavljajoče kršile carinskih ali davčnih predpisov.
Dovoljenje se izda le, če:
- so pristojni organi sposobni nadzorovati postopek in opravljati kontrole, ne da bi
bila količina njihovega administrativnega dela v nesorazmerju z zahtevami
zainteresirane osebe in
- zadevna oseba vodi evidence, ki pristojnim organom omogočajo učinkovite
kontrole.
4.11 Brezpapirno poslovanje v carinski sluţbi36
CURS je 1. 1. 2007 nadgradila RIP. Uvedla je XML podatkovne strukture in elektronski
podpis, kar je pogoj za e-poslovanje, ki se izvaja v okviru sistema za elektronsko
poslovanje Carinske uprave Republike Slovenije.
Vsak uporabnik, ki ţeli poslovati v okviru sistema za e-poslovanje s CURS, mora
predhodno oziroma ob prvem vstopu v sistem za e-poslovanje s CURS, skleniti dogovor s
CURS. V dogovoru so opredeljene pravice in obveznosti udeleţencev v okviru sistema za
e-poslovanje s CURS.
Za podpisovanje dogovora in urejanje e-poslovanja s CURS si bo moral vsak uporabnik
namestiti komponento za elektronsko podpisovanje. Namestitev komponente zahteva:
- operacijski sistem Windows XP in
- spletni brskalnik MS Internet Explorer, verzija 5.5 ali poznejša.
Elektronske dokumente v imenu uporabnika lahko podpisujejo samo imetniki osebnih
kvalificiranih digitalnih potrdil, katerih potrdila so overjena pri enem od slovenskih
overiteljev37
.
36
Podrobneje o postopku brezpapirnega poslovanja (Bačar, Maraţ, Mikuţ 2003: 29-36 in 45-52) 37
Uporabniki sistema e-poslovanje s CURS morajo pri poslovanju upoštevati Zakon o elektronskem
poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP, UL RS št. 57/2000 s spremembami) in zagotoviti dolgoročno
revizijsko varno hrambo elektronskih dokumentov v skladu z Zakonom o varstvu dokumentarnega in
arhivskega gradiva ter arhiva (ZVDAGA, UL RS št. 30/2006).
39
Gre za najpomembnejšo poenostavitev carinskih postopkov, kjer z uporabo informacijske
tehnologije popolnoma nadomestimo klasičen postopek carinjenja in pisno obliko
deklaracije. Sam sistem temelji na poenostavitvi na podlagi knjigovodskih vpisov, kjer se
podatki za vsak knjigovodski vpis v obliki elektronske deklaracije pošljejo v CIS.
Dokument po potrditvi dobi številko RIP in številko kontrolnika. Za potrebe pošiljanja
knjigovodskih vpisov v informacijski sistem carine se uporabljajo pripomočki za RIP.
Dovoljenje za brezpapirno poslovanje izda GCU. Na koncu meseca se v informacijskem
sistemu naredi zbir deklaracij za cel mesec in znesek obračuna carinskih dajatev, katere
mora podjetje plačati. Preverjanje s strani carine se vrši preko informacijskega sistema in
fizično v samem podjetju, kjer se hranijo priloge za carinsko deklaracijo (fakture, potrdila
o poreklu, transportni dokumenti, itn). Za podjetja in carino pomeni brezpapirno
poslovanje bistveno poenostavitev dela, saj se izogne velikemu številu pisnih carinskih
deklaracij s pripadajočimi prilogami.
Brezpapirno poslovanje je primerno za podjetja z velikim obsegom poslovanja tako na
uvozu kot pri izvozu. Brezpapirno poslovanje predstavlja popolno informatizacijo
poslovanja in uporabo vseh prednosti, ki jih tehnologija prinaša. Gre za številne prednosti
od prihranka časa, zmanjšanja stroškov poslovanja s carino, preglednejšega nadzora nad
uvoznim in izvoznim poslovanje, enotnega zajema podatkov ob vstopu blaga v podjetje ali
iznosu blaga, moţnost uporabe podatkov tudi za druge potrebe v podjetju (računovodstvo,
proizvodnja ali skladiščenje).
4.12 Vplivi poenostavitev na carinske postopke
Poenostavitve v carinskih postopkih so privedle do številnih sprememb v organizaciji in v
izvajanju postopkov nadzora in kontrole blaga s strani carinskih organov, kakor tudi do
sprememb pri imetnikih dovoljenj, kateri bistveno laţje in hitreje izvedejo carinske
postopke. Pri posameznih postopkih so spremembe naslednje:
- Poenostavljen postopek carinjenja blaga: omogoča, da je blago po pregledu na meji
neposredno sproščeno v prost promet, kar pomeni, da je potrebno kontrolo blaga
opraviti na mejni carinski izpostavi saj kasnejša kontrola blaga ni več mogoča.
Odpade blagovno carinjenje in se na nadzorni blagovni izpostavi opravi samo
dokumentarni sprejem dokumentov (tedensko ali mesečno), glede na izdano
dovoljenje za poenostavljen postopek. Isto velja tudi za poenostavljen postopek pri
izvozu, ko se blago odpremlja neposredno iz podjetja na mejo, kjer se tudi pregleda
in zavede v carinske evidence.
- Deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov: pomeni za imetnika dovoljenja
bistven prihranek časa in denarja, saj se vsi postopki carinjenja opravljajo v
njegovih prostorih. Finančni prihranek je predvsem na področju transportnih
stroškov, saj so ti manjši zaradi krajšega carinskega postopka uvoznega in
izvoznega carinjenja, odpadejo tudi stroški za carinska parkirišča in nenazadnje
stroški za carinsko zastopanje in carinske deklaracije.
- Poenostavitev tranzitnega postopka: omogoča imetniku dovoljenja, da odpremlja in
prejema blago v svojih prostorih, ki so določeni v dovoljenju brez prisotnosti
carinskega organa. Imetnik dovoljenja tako ima moţnost hitre odpreme in prejetja
blaga, katero se skladišči brez zamudnih postopkov rednega carinjenja blaga po
40
klasičnem postopku, kjer se blago predloţi na carinskem prostoru in je zato
postopek zamuden38
in povezan z dodatnimi stroški.
- Deklariranju na podlagi knjigovodskih vpisov (brezpapirno poslovanje): gre za
povsem enako poenostavitev kot pri poenostavitvah na podlagi knjigovodskih
vpisov, pri čemer se namesto pisne zbirne dopolnilne deklaracije, katera zajema
knjigovodske vpise v določenem časovnem obdobju (praviloma mesec dni), vlagajo
elektronske dopolnilne deklaracije za vsak knjigovodski vpis posebej. Elektronske
deklaracije katere se izpolnjujejo in pošiljajo v CIS podjetja za razliko od pisnih
deklaracij niso obremenjena z upravnimi taksami.
4.13 Trošarinski informacijski sistem
V Republiki Sloveniji Zakon o trošarinah
39 ureja sistem in določa obveznost plačevanja
trošarine od alkohola in alkoholnih pijač, tobačnih izdelkov ter energentov in električne
energije (v nadaljnjem besedilu: trošarinski izdelki), ki se na območju Republike Slovenije
sprostijo v porabo. Trošarina se plačuje od trošarinskih izdelkov, proizvedenih na območju
Republike Slovenije ali vnesenih z ozemlja drţav članic Evropske unije v Slovenijo, ali
trošarinskih izdelkov, ki se uvozijo v Evropsko unijo40
.
Informacijski sistem za nadzor gibanja trošarinskih izdelkov pod reţimom odloga plačila
trošarine se imenuje EMCS (Excise Movement and Control System). EMCS
je informacijski sistem, ki trošarinski dokument v papirni obliki nadomešča z elektronskim
trošarinskim dokumentom. Sluţi nadzoru gibanja trošarinskih izdelkov pod reţimom
odloga plačila trošarine.
EMCS prinaša gospodarskim subjektom številne prednosti: elektronski prenos
podatkov, brezpapirno poslovanje, moţno integracijo sistema EMCS z obstoječim
informacijskim sistemom gospodarskega subjekta, hitrejšo sprostitev zavarovanja, kontrolo
gibanja trošarinskih izdelkov v realnem času in varno izmenjavo podatkov. Osnovni
element sistema EMCS je elektronski trošarinski dokument (e-TD), ki nadomešča
obstoječi papirni trošarinski dokument.
Gospodarskim subjektom je na voljo brezplačna spletna aplikacija SIEMCS, ki se nahaja
na portalu E-carina Glede na vrsto posla in status trošarinskega zavezanca lahko:
- vnesejo in predloţijo e-TD,
- prekličejo e-TD pred odpremo trošarinskih izdelkov,
- vnesejo in predloţijo poročilo o prejemu,
- podajo razlog za zamudo,
- predloţijo spremembo namembnega kraja,
- spremljajo stanje e-TD.
38
Dostava blaga ob točno določenem času omogoči odjemalcu, da lahko brez izgube časa začne njegov
proces sprejema blaga, da izrabi skladiščni prostor in nemoteno začne proizvodni proces (Logoţar 2006, 9). 39
Zakon o trošarinah (UL RS št. 84/1998 s spremembami). 40
1. odstavek 3. člena Zakona o trošarinah (UL RS št. 84/1998 s spremembami).
41
Gospodarski subjekti, ki s CURS še ne poslujejo brezpapirno, morajo za namene uporabe
spletne aplikacije SIEMCS, skleniti s CURS dogovor o uporabi informacijskega sistema za
elektronsko poslovanje s CURS. Poleg tega si morajo pridobiti kvalificirano digitalno
potrdilo, izdano v Republiki Sloveniji, katerega nosilec je fizična oseba. Kvalificirana
digitalna potrdila za splošne nazive niso dovoljena41
.
Gospodarskim subjektom v Sloveniji je od 1. aprila 2010 za gibanja pod reţimom odloga
plačila trošarine med drţavami članicami, na voljo brezplačna spletna aplikacija SIEMCS.
V obdobju od 1. aprila do 31. decembra 2010 je bil v Slovenijo uveden dvotirni sistem
poslovanja, ko je poleg elektronskega sistema poslovanja potekalo tudi papirno poslovanje
s trošarinskim dokumentom.
Od 1. januarja 2011 trošarinske izdelke pod reţimom odloga plačila trošarine spremlja le
še e-TD, katerega osnutek e-TD se lahko predloţi 7 dni pred datumom, ki je naveden na
navedenem dokumentu kot datum odpreme zadevnega trošarinskega blaga. Trošarinske
izdelke mora med celotnim gibanjem pod reţimom odloga plačila trošarine spremljati
tiskana različica elektronskega trošarinskega dokumenta ali komercialni dokument ali
upravni dokument, v katerem je navedena enotna trošarinska referenčna oznaka (ARC
oznaka).
41
Podrobnejše informacije o brezpapirnem poslovanju s CURS na njihovi spletni strani (CURS 2011f).
42
5 ELEKTRONSKO POSLOVANJE KOT PRILOŢNOST ZA PODJETJA
5.1 Primerjava klasičnega in elektronskega poslovanja pri uvozu blaga
Po vstopu blaga na carinsko območje (EU) je oseba, ki ga je vnesla, dolţna blago
predloţiti carinskim organom. Blago se praviloma predloţi na mejnih prehodih skupaj z
ustreznimi carinskimi tranzitnimi listinami. Carinske tranzitne listine izpolnjujejo
pooblaščena špediterska podjetja na obrazcu ECL (Enotna carinska listina) ali pa blago
spremlja mednarodni transportni dokument (TIR). Postopek na meji je, neodvisno od tega
ali se bo blago carinilo po klasičnem postopku ali pa je prejemnik blaga podjetje, ki ima
dovoljenje za brezpapirno poslovanje, praktično enak. Edina razlika je v tem, da se v
tranzitni dokument vpiše številka dovoljenja za brezpapirno poslovanje in se tranzitni
dokument vknjiţi v poseben kontrolnik, kateri se vodi v CIS-u. Ob vpisu podatkov iz
tranzitnega dokumenta v CIS se ob obveznem vnosu številke dovoljenja za brezpapirno
poslovanje vzpostavi povezava z nadzorno carinsko izpostavo in s podjetjem, ki je nosilec
dovoljenja. Tako dobijo vsi udeleţenci v postopku o pošiljki blaga, ki prihaja v podjetje
podatke o vrsti blaga, količini, prevoznem sredstvu in času odhoda. Podatki omogočajo
podjetju, da se pripravi na prevzem blaga, nadzorni carinski izpostavi pa za pripravo na
morebitno kontrolo pošiljke blaga v podjetju.
Pri klasičnem postopku carinjenja blaga je po predloţitvi blaga potrebno narediti pisno
carinsko deklaracijo. Carinske deklaracije izpolnjujejo praviloma pooblaščena špediterska
podjetja (lahko tudi uvoznik blaga sam), katera nudijo tudi celotno uslugo carinjenja blaga
na blagovnih izpostavah. Carinska deklaracija se vloţi pri izpostavi blagovnega carinjenja,
katera opravi pregled deklaracije in dokumentov, ki so priloţeni k dokumentaciji, po
potrebi pa se opravi tudi pregled blaga. Po opravljenem postopku carinjenja blaga lahko
pošiljatelj blaga razpolaga z blagom. Cel postopek traja zelo dolgo in pomeni za uvoznika
nesprejemljivo izgubo časa.
Podjetje, ki ima dovoljenje za brezpapirno poslovanje, po prispetju blaga o tem obvesti
nadzorni carinski organ in vpiše podatke o pošiljki v knjigovodske vpise. Informacijski
sistem omogoča direktni prenos podatkov iz elektronske tranzitne najave pošiljke v
evidenco knjigovodskih vpisov, vendar pa je v evidenco potrebno vnesti tudi podatke iz
dokumentov, ki spremljajo pošiljko (faktura, potrdilo o poreklu, faktura za prevozne
stroške, itn). Nadzorna carinska izpostava je dolţna po prejemu obvestila o prispetju
pošiljke blaga v času, ki je določen v dovoljenju (praviloma 30 minut) opraviti pregled
blaga v prostorih podjetja, kjer je blago predloţeno. V kolikor se pregled ne opravi v
predpisanem času ima podjetje pravico razpolagati z blagom. Glede na dogovor z nadzorno
carinsko izpostavo podjetje dnevno ali tedensko na osnovi podatkov iz knjigovodskih
vpisov kreira elektronske carinske deklaracije in jih pošilja elektronsko v CIS, kateri
avtomatsko podeli številko kontrolnika glede na zahtevani carinski postopek. Za vsako
pošiljko blaga, katera se carini, se naredi knjigovodski vpis in na osnovi knjigovodskega
vpisa ena ali več elektronskih carinskih deklaracij, kar je posebej pomembno za kontrolo in
nadzor carinskega poslovanja. Podjetje je dolţno hraniti dokumente, ki potrjujejo podatke
iz elektronske carinske deklaracije. Ti dokumenti so enaki kot pri klasičnem postopku
carinjenja (faktura, potrdila o poreklu, transportni dokumenti, itn). Na koncu meseca se
43
naredi pisna zbirna dopolnilna deklaracija v obliki seznama, katera zajema vse elektronske
deklaracije za pretekli mesec ter se jo predloţi v kontrolo in potrditev nadzorni carinski
izpostavi. Ves postopek carinjenja blaga v podjetju je hiter, saj lahko podjetje razpolaga z
blagom po preteku časa kateri je določen v dovoljenju za pregled blaga s strani nadzorne
carinske izpostave. Podjetje lahko tako po prispetju blaga v svoje prostore z njim takoj
razpolaga.
5.2 Primerjava klasičnega in elektronskega poslovanja pri izvozu blaga
Pri klasičnem postopku carinjenja blaga se izvozna pošiljka (iz EU) predloţi pri odhodni
blagovni carinski izpostavi na carinskem parkirišču ali v carinskem skladišču. Po
predloţitvi je potrebno za predloţeno blago napraviti izvozno pisno carinsko deklaracijo na
obrazcu ECL. Ves postopek carinjenja blaga se izvaja preko posrednikov-špediterskih
pooblaščenih podjetij (podjetja sama redkeje sodelujejo v carinskih postopkih). Pisna
izvozna carinska deklaracija se po vloţitvi preveri s strani carinskih organov. Po sprejemu
dokumentov se blago pregleda in izvozna pošiljka se prenapoti na mejno carinsko
izpostavo, na izstopni mejni carinski izpostavi se dokumenti vnesejo v CIS in zavedejo v
kontrolnik, ter se pregleda blago ali samo carinska obeleţja.
V podjetju, ki ima dovoljenje za brezpapirno poslovanje se blago predloţi v podjetju na
prostoru, katero je določeno v dovoljenju. Pred predloţitvijo je podjetje dolţno vpisati
podatke o pošiljki v knjigovodske vpise in narediti tranzitno carinsko deklaracijo za izvoz
blaga. Nato se o odpremi blaga obvesti nadzorno carinsko izpostavo. Le-ta lahko v času, ki
je določen v dovoljenju (praviloma 30 minut) opravi pregled blaga. Po preteku časa za
pregled, se blago odpremi na mejno carinsko izpostavo. Po prispetju blaga na mejno
izstopno carinsko izpostavo se podatki iz tranzitne dokumentacije vnesejo v CIS in imetnik
dovoljenja je po elektronski poti obveščen o izstopu blaga. To mu omogoča, da takoj
naredi elektronsko izvozno deklaracijo na osnovi podatkov iz knjigovodskega vpisa in jo
pošlje v CIS, ki podeli številko ustreznega izvoznega kontrolnika. Podjetje je dolţno
hraniti vso dokumentacijo, ki potrjuje podatke iz izvozne elektronske carinske deklaracije.
Na koncu meseca se naredi pisna zbirna dopolnilna deklaracija v obliki seznama, ki zajema
vse elektronske deklaracije katere je naredilo podjetje ter se jo predloţi v kontrolo in
potrditev nadzorni carinski izpostavi.
Izdaja dovoljenja za brezpapirno poslovanje pri izvozu blaga je vezana na izdajo
dovoljenja za priznanje statusa pooblaščenega izvoznika. Omenjeni dovoljenji se izdajata
ločeno. Status pooblaščenega izvoznika omogoča poenostavljeno izdajanje potrdil o
poreklu s strani imetnika dovoljenja. Smiselno je, da se ves izvozni postopek izvede v
podjetju, saj bi v nasprotnem primeru podjetje bilo dolţno blago predloţiti pri blagovni
carinski izpostavi in potrdila o poreklu bi bila izdana in potrjena s strani blagovne carinske
izpostave. Blago bi v tem primeru bilo potrebno predloţiti skupaj z dokumenti na sedeţu
izpostave in s tem bi se povečali stroški carinjenja in čas za izvedbo izvoznega postopka.
44
5.3 Posledice uvedbe elektronskega poslovanja
E-poslovanje vpliva na postopek carinjenja blaga, kakor tudi na organizacijo carinske
sluţbe in na podjetja, ki imajo dovoljenje za brezpapirno poslovanje. Postopek
brezpapirnega poslovanja se je razvijal z ciljem poenostavitve carinskega poslovanja,
zmanjšanja stroškov za podjetja, prenosa odgovornosti za izvedbo postopka na podjetja in
povečanja kvalitete carinskih deklaracij. Carinska sluţba se je novemu načinu poslovanja s
podjetji morala prilagoditi organizacijsko in tehnično. Tehnične spremembe so bile
potrebne predvsem v nadgradnji programa za vodenje carinskih postopkov v CIS-u, v
zagotovitvi dodatnih terminalskih računalniških enot za sprejem elektronskih najav pošiljk
blaga in za nadzor nad postopkom. Organizacijske spremembe so pogoste predvsem pri
carinskih izpostavah, katere so določene v dovoljenju za brezpapirno poslovanje za nadzor
nad postopkom. Postopek na meji pri vstopu blaga na carinsko območje ali izstopu je enak
glede na klasičen postopek.
Nadzorne carinske izpostave so morale spremeniti organizacijo poslovanja in nadzora, saj
je blago predloţeno podjetju in se ves postopek carinjenja blaga ne izvaja več v prostorih
carinske izpostave ampak v podjetju. To je imelo za posledico zmanjšanje prometa na
carinskih izpostavah in ustrezno prilagoditev dela za kontrole izvajanja postopka v
podjetjih. Nadzor postopka brezpapirnega poslovanja v nadzorni carinski izpostavi se
začne ţe z odpremo blaga iz meje v podjetje. Ob elektronski najavi pošiljke se lahko
nadzorna izpostava pripravi na morebitni pregled pošiljke blaga v podjetju. Po prispetju
blaga in sprejemu najave pošiljke lahko izpostava v določenem roku za pregled blaga,
opravi kontrolo v podjetju.
Brezpapirno poslovanje na eni strani zmanjšuje število deklaracij in kontrole v carinskih
izpostavah na drugi strani pa zahteva dodatno organiziranje kontrol v podjetjih in
spremljanje brezpapirnega poslovanja na izpostavi. Vendar pa izvedba celotnega postopka
carinjenja s strani podjetja, ki ima dovoljenje za brezpapirno poslovanje, pomeni manjše
moţnosti za napake in poveča kvaliteto carinskih deklaracij. Pooblaščena oseba, ki vodi
postopek brezpapirnega poslovanja v podjetju, namreč dobro pozna blago in je v celoti
seznanja z vsemi podatki, ki so potrebni za carinjenje (prevozni stroški, dovoljenja za uvoz
ali izvoz in drugo dokumentacijo). Podjetje je tudi zainteresirano za pravilno vodenje
carinskega postopka, saj obstaja ob nepravilnostih moţnost odvzema dovoljenja in je vsaka
poprava podatkov v elektronskih carinskih deklaracijah in v knjigovodskih vpisih
obremenjena z upravno takso.
Tudi podjetja se morajo na izvajanje postopka brezpapirnega poslovanja pripraviti tehnično
in organizacijsko. V tehničnem smislu je potrebna predvsem nabava ustrezne strojne
računalniške opreme in programske opreme za vodenje postopka. Organizacijsko je
podjetje dolţno zagotoviti pooblaščene delavce za izvedbo carinskega postopka.
5.4 Konkurenčne prednosti elektronskega poslovanja
Globalizacija trga, liberalizacija trgovine, povečano mednarodno trgovanje, vse daljše in
zahtevnejše transportne poti ob hkratni potrebi podjetij po dostavi in odpremi blaga ob
45
pravem času, zahtevajo od carinske sluţbe poenostavitev carinskih postopkov in odpravo
ovir, ki jih predstavljajo carinske kontrole v mednarodnem pretoku blaga. Razen
navedenega naraščajo potrebe naše druţbe po večji zaščiti pred nevarnimi in škodljivimi
izdelki, kakor tudi po povečanju varnostnih vidikov v carinskih postopkih. Kot navaja
Komisija evropskih skupnosti (KES 2003, 27) »sta cilja povečanje varnosti ob hkratnem
sproščanju trgovine na videz nerazdruţljiva, vendar uporaba informacijsko-tehnoloških
orodij omogoča sodoben način obvladovanja tveganja in ustrezen odziv na potrebe trga«.
Ohranjanje carinskih postopkov, ki temeljijo na papirnih dokumentih, predstavlja
stroškovno previsoko obremenitev za gospodarstvo ob hkratnem neučinkovitem
spremljanju pretoka blaga. Za gospodarske subjekte in za carinsko sluţbo je zato v
prihodnje moţen samo razvoj poslovanja na podlagi informacijske tehnologije, katera bo
omogočala vsem udeleţenim subjektom v carinskih postopkih delovanje v »okolju«, ki je
prijazno do uporabnikov in so kontrole za zagotavljanje zaščite podjetij in gospodarstva
učinkovitejše in ugodnejše.
Carinska sluţba se danes ob zahtevah gospodarskih subjektov in druţbe pri opravljanju
svojih nalog srečuje z novimi izzivi. Ti so predvsem zahteve po učinkovitem in hitrejšem
izvajanju carinskih postopkov, zmanjševanju stroškov za izvedbo carinskih postopkov in
posledično skrajševanje časa za izvedbo postopkov carinjenja. Vendar pa mora carinska
sluţba pri svojem delu upoštevati tudi številne predpise, ki nastajajo zaradi skrbi za varstvo
okolja, varovanja zdravja, varnosti, itn. Osrednja vloga carinske sluţbe v druţbi še vedno
ostaja pobiranje carinskih in drugih dajatev, katere se plačujejo ob uvozu blaga in s tem
polnjenje drţavnega proračuna. Carina danes postaja osrednji del globalizacijskega
postopka in pospeševalec konkurenčnosti med drţavami in podjetji, saj ima bistveno vlogo
pri spremljanju in upravljanju mednarodne trgovine. V takšnih pogojih so pričakovanja
gospodarstva in druţbe od carine velika.
5.4.1 Kaj od carine pričakuje druţba?
Carinska sluţba ima ob zgodovinski vlogi ustvarjanja prihodka tudi pomembno vlogo pri
varovanju druţbe. Carina varuje gospodarstvo na področjih kjer je zaščita pomembna pred
dampinško prodanim, subvencioniranim in ponarejenim blagom. Razen tega ima carina
pomembno vlogo pri zaščiti zdravja pred snovmi, ki so zdravju nevarni (mamila, hormoni,
dioksini, itn), pri varovanju okolja (radioaktivne snovi, odpadki) in pri varovanju
ogroţenih ţivalskih in rastlinskih vrst. Carina prav tako ukrepa proti kaznivim dejanjem,
kot so otroška pornografija, nezakonito trgovanje z oroţjem ali izdelki z dvojno rabo,
pranje denarja in izogibanje mednarodnim sankcijam - embargom. S preprečevanjem
goljufij na področju pobiranja dajatev in z zagotavljanjem pravilne uporabe sredstev
kmetijske in trgovinske politike carina varuje gospodarske interese druţbe in hkrati s
carinskimi deklaracijami kot ključnim elementom za statistiko omogoča oblikovanje trţnih
strategij pri pogajanju z tujimi trgovskimi partnerji (Komisija evropskih skupnosti 2003,
45).
46
5.4.2 Kaj od carine pričakuje gospodarstvo?
Prvenstveno gospodarstvo pričakuje od carinskih organov večjo učinkovitost in boljše
storitve carinske sluţbe. Uporaba informacijske tehnologije v postopkih carinjenja blaga
omogoča v primerjavi z klasičnimi carinskimi postopki zmanjšanje stroškov za prevoz
blaga zaradi hitrejše izvedbe postopka carinjenja blaga, večjo dostopnost do informacij,
predvidljivost transakcij, boljše sodelovanje z carinsko sluţbo in posledično ustvarjanje
konkurenčnih prednosti in novih poslovnih priloţnosti. Od carinske sluţbe se pričakuje, da
kot bistveni člen v mednarodni trgovini olajša trgovinske transakcije, pri čemer je v
interesu gospodarstva oblikovanje strateškega partnerstva s carino. Gospodarski subjekti
potrebujejo predvidljivo in pregledno urejeno zakonsko ureditev, s čimer bo omogočena
enakopravnost med vsemi udeleţenci na trgu. Gospodarstvo pričakuje, da se potrebne
zakonite in utemeljene kontrole blaga in dokumentov izvajajo čim hitreje, enostavno brez
nepotrebne izgube časa in s tem povezanih stroškov.
Carinska sluţba se mora zato danes soočati z dvema nerazdruţljivima vlogama v katerih
mora hkrati zagotavljati olajšave, ob hkratnem izvajanju predpisov in se prilagoditi
razmeram na globalnem trgu z uporabo informacijske tehnologije.
Danes informacijska tehnologija ni več ovira za elektronsko poslovanje, saj razširjanje
elektronskega poslovanja spodbujajo najnovejše informacijske in komunikacijske
tehnologije. Informacijska tehnologija zato omogoča neposredne in hitre povezave med
strankami, katere temeljijo na brezpapirnem poslovanju.42
Papir je bil sicer več stoletij
sredstvo za dokumentiranje, vendar se iz dneva v dan bolj umika novim tehnologijam.
Uvedba elektronskega poslovanja različno vpliva na podjetja saj nudi podjetjem moţnosti
za izboljšanje notranjih in zunanjih procesov ter spremembe v organiziranosti. Vplivi so
odvisni od tega ali je uvedba in uporaba informacijske tehnologije nastala kot posledica
strateške, oziroma poslovne nujnosti ali kot moţnost podjetja za nove poslovne priloţnosti.
Za podjetja je danes pomembna elektronska komunikacija z vsemi strankami kot so
dobavitelji, kupci, drţavne institucije, itn. Podjetje lahko preko elektronskega poslovanja
reorganizira svoje procese in s tem izboljša svojo učinkovitost in s tem konkurenčno
prednost.
Podjetja, ki vidijo v uporabi elektronskega poslovanja poslovne priloţnosti, imajo pred
uvedbo moţnost preučiti moţne dejavnike, ki vplivajo na samo uvedbo in kasnejšo
uporabo informacijske tehnologije, s katero računajo, da bodo pridobili prednosti pred
svojimi konkurenti na trgu.
Prednosti, ki jih prinaša elektronsko poslovanje z vidika poslovne priloţnosti so:
- manj napak v podatkih,
- večja hitrost in zanesljivost podatkov,
- manj rutinskega dela,
- krajši časi od naročila do prejema,
42
Informacijska tehnologija ni več samo podpora poslovanju ampak predstavlja ključni partner poslovanja.
Informacijski sistemi ponujajo moţnost, da lahko uporabniki usmerjajo razvoj storitev in si jih prilagajajo za
lastne potrebe (Selan 2010, 29-I).
47
- večja fleksibilnost,
- manj dokumentacije,
- moţnost poslovanja nepretrgoma 24 ur,
- poenostavitev in prenova poslovnih procesov,
- cenejše poslovne transakcije nabave, trţenja in proizvodnje,
- manj zaposlenih v nabavni in prodajni sluţbi.
Slabosti, ki jih prinaša elektronsko poslovanje so:
- stroški uvajanja in porabljen čas za uvajanje,
- teţja kontrola nad podatki, ki jih delavci ne vidijo na papirju,
- nezaupanje delavcev v zanesljivost avtomatskih procedur,
- premalo izobraţenih ljudi za obvladovanje procesov elektronskega poslovanja,
- odpor zaposlenih do dela v novo postavljenih procesih,
- zmanjševanje vpliva posameznikov na poslovanje podjetja,
- varnost podatkov,
- teţje sodelovanje s podjetji, ki ne poznajo elektronskega poslovanja.
Podjetja so svobodna pri odločitvi za elektronsko poslovanje, vendar pa je ob navedenem
odločitev za uporabo informacijske tehnologije pri izvajanju carinskih postopkov lahka, saj
so slabosti, ki jih prinaša zanemarljiva. Zaradi prenove procesov kot posledica uporabe
informacijske tehnologije so ta podjetja konkurenčnejša in predstavljajo za podjetje bolj
nujo kot poslovno priloţnost.
5.5 Uporaba informacijske tehnologije in širitev e-poslovanja
Ustrezna informacijska podpora carinske sluţbe je pomembna tako za CURS in njene
stranke kot za poslovne partnerje – predvsem gospodarstvo. Sodobno zasnovan, stalno
razpoloţljiv in učinkovito delujoč informacijski sistem je osnova za nemoteno, hitro,
strokovno in enotno izvajanje carinske zakonodaje ob zadovoljstvu uporabnikov. Zaradi
zagotavljanja povezljivosti z vsemi članicami EU in zaradi poenotenja carinskih
postopkov, je treba CIS prilagajati novim poslovnim in tehnološkim zahtevam. Tako se bo
sistem dograjeval z aplikacijami, ki jih namerava skladno s strateškim načrtom uvesti
Evropska komisija. CURS bo sledila dolgoročnemu načrtu e-carine, ki ga je pripravila
Evropska komisija in je vezan na spremembe in dopolnitve Carinskega zakonika.
Razvoj informacijske tehnologije v CURS temelji na naslednjih izhodiščih:
- Carinsko poslovanje poteka neprekinjeno, zato potrebuje podporo informacijskega
sistema, ki deluje 24 ur na dan, vse dni v letu ter z največjo moţno
razpoloţljivostjo in zanesljivostjo.
- Operativno delovanje CIS temelji na infrastrukturi in storitvah (podatkovni center,
hitro komunikacijsko omreţje drţavnih organov, sistem vzdrţevanja po
garancijskem roku, elektronska pošta, skupne aplikacije), za katere je pooblaščen in
odgovoren Direktorat za e-upravo in upravne procese na Ministrstvu za javno
upravo s pogodbenimi izvajalci.
48
- Za razvoj, vzdrţevanje in delovanje CIS skrbijo zunanji pogodbeni izvajalci z
ustreznim znanjem in izkušnjami s carinskega področja v koordinaciji in ob tesnem
sodelovanju pristojnih sektorjev Generalnega carinskega urada.
- CURS se vključuje v strateški načrt informatizacije Ministrstva za finance kot
pomemben vir podatkov za zagotavljanje podatkovne celovitosti informacijskega
sistema Ministrstva za finance, pri čemer pa notranja struktura, funkcionalnost,
organiziranost, pristojnosti in tehnološka podlaga informatike CURS niso vključene
v strateški načrt informatizacije Ministrstva za finance.
Cilji, ki jih CURS ţeli doseči v razvoju informacijske tehnologije so sledeči:
- čim večja zanesljivost, razpoloţljivost, uporabnost in prijaznost obstoječega CIS za
uspešnejše izvajanje carinskih, trošarinskih in upravnih postopkov. Zanesljivo
delovanje CIS, ki temelji na ustrezni strojni, programski in komunikacijski opremi,
je bistvenega pomena za tekoče in kvalitetno izvajanje carinskih postopkov,
- pravočasen in kvaliteten razvoj novih aplikacij in dograjevanje CIS zaradi
sprememb zakonodaje in vključevanja v projekte Evropske komisije,
- posodobitev tehnološke infrastrukture ter dograditev in optimizacija sistemov za
pripravo in izmenjavo podatkov z okoljem. CIS je pomemben vir (in tudi
uporabnik) podatkov, zato je treba zagotoviti sistem za učinkovito in varno
izmenjavo podatkov z drţavnimi ustanovami, podjetji in drugimi upravičenimi
uporabniki v drţavi, organi in ustanovami Evropske unije in carinskimi upravami
drţav članic EU.
5.6 Prihodnost elektronskega poslovanja
Carinski informacijski sistem je razvit do stopnje, ki omogoča popoln nadzor in pregled
nad izvajanjem carinskih postopkov, kakor tudi nad poenostavitvami carinskih postopkov.
Kljub tej ugotovitvi pa je potrebno nadaljevati s posodabljanjem in razvijanjem carinskega
informacijskega sistema z dodatnimi sistemi:43
- NCTS (New Computerised Transit Sistem),
- TARIC (francosko: Tarif Integre de la Communautee),
- INTRASTAT .
NCTS predstavlja enoten tranzitni sistem za vse drţave članice EU (sedanje in bodoče).
Celoten nadzor nad izvajanjem tranzitnega postopka je informacijsko podprt in se izvaja v
43
Skladno z evropskim strateškim načrtom e-carine (MASP – Electronic Customs Multi-Annual Strategic
Plan) je sistem registracije in identifikacije (pravnih in fizičnih) oseb (sistem EORI) eden izmed t. i.
carinskih orodij. Cilj je na evropski ravni vzpostaviti tak sistem EORI, ki omogoča registracijo in
identifikacijo oseb, vključenih v poslovanje na carinskem področju. Bistvo je v tem, da je oseba z eno
identifikacijsko številko (t. i. številko EORI - Economic Operators' Registration and Identification system)
razpoznana v celotni Evropski uniji (v nadaljevanju: EU); oseba uporablja eno samo številko EORI za vse
carinske operacije v EU. Številka EORI nadomešča vse dosedanje identifikacijske oznake oseb. Sistem EORI
se je med razvojem na evropski ravni "zlil" s sistemom za pooblaščene gospodarske subjekte (AEO). V
bodoče se jima bo pridruţil še sistem enotnih dovoljenj za poenostavljene postopke (SASP – Single
Authorisation for Simplified Procedures). Skupno ime teh sistemov je sistem EOS (Economic Operators'
System).(povzeto po: CURS 2011g).
49
skladu z določili Konvencije o skupnem tranzitnem postopku44
. Sistem pri svojem
delovanju uporablja tri različne domene in sicer:
- skupno domeno vseh drţav članic, ki uporabljajo skupno komunikacijsko omreţje,
- nacionalno domeno, ki predstavlja okolje carinske uprave določene drţave in
- zunanjo domeno, katero predstavljajo gospodarski subjekti posamezne drţave.
Sistem omogoča nadzor nad gibanjem blaga med drţavami članicami znotraj carinske
unije.
TARIC ali integrirana tarifa Skupnosti predstavlja povezavo vseh članic EU s streţnikom v
Bruslju, ki omogoča dostop do centralne baze podatkov in avtomatsko distribucijo teh
podatkov preko komunikacijskega omreţja do posameznih uporabnikov v Uniji45
. TARIC
sistem tako omogoča naslednje:
- sprejem dnevne podatkovne baze iz Bruslja,
- aţuriranje nacionalne baze TARIC,
- izvajanje zahtevanih trgovinskih ukrepov,
- pobiranje carinskih dajatev, ki so odvedene v Bruselj.
TARIC baza podatkov je sestavljena iz 96 tabel, katere se dnevno spreminjajo in tako
vsebujejo aţurirane podatke o uvoznih dajatvah, carinskih kontigentih, preferencialih,
preferencialnih izključitvah, prepovedih in omejitvah, itn. Vse te baze so pomembne za vse
delavce carinske sluţbe v EU, saj predstavljajo vse podatke o predpisih in pogojih za
izvedbo carinskih postopkov. TARIC je informacijska baza, ki je brezplačno dostopna na
internetu in vsebuje vse podatke in informacije, ki jih podjetje potrebuje, ko se odloča o
uvozno - izvoznih poslih.
INTRASTAT predstavlja statistiko blagovne menjave med drţavami članicami EU, pri
čemer podatki ne temeljijo več na carinskih deklaracijah, ampak na neodvisnem načinu
zbiranja teh podatkov in obdelave preko sistema INRASTAT, ki se nato posredujejo
Statističnemu uradu. Statistični urad danes pridobiva podatke neposredno preko carinskih
deklaracij kar v EU ni mogoče, saj blago znotraj Unije ne spremljajo carinske deklaracije.
CURS in Statistični urad RS sta zato sklenila dogovor o izvajanju sistema INTRASTAT s
strani carinske sluţbe. Naloge CURS so naslednje (povzeto po CURS 2011j):
- zajem podatkov (papirnato ali preko elektronske oblike),
- kontrola zajetih podatkov,
- sodelovanje s podjetji pri odpravljanju napak,
- nudenje strokovne pomoči podjetjem pri izvedbi podatkov.
Sistem deluje preko centralne enote za INTRASTAT v Sloveniji, ki je v Carinskem uradu
v Novi Gorici, ki prejete podatke v pisni ali elektronski obliki posreduje v Luksemburg,
kjer so obdelani. Vsi zavezanci za poročila v sistem INTRASTAT enkrat mesečno zbrane
podatke pisno ali po elektronski pošljejo v centralni urad v Novi Gorici. Ker se podatki
44
Več v CURS 2011h. 45
Podrobneje v CURS 2011i).
50
nanašajo na blago in so enaki kot v carinskih deklaracijah so za njihovo pravilnost
potrebna znanja iz carinskega poslovanja katerega pa imajo samo špediterji in podjetja
katera sama izvajajo postopek carinjenja blaga-brezpapirno poslovanje.
Kakovost podatkov je za sistem ključnega pomena za dodatne kontrole pri zavezancih in
za poročanje podatkov s strani carinskih organov z namenom odpravljanja napak.
51
6 SKLEP
Diplomsko delo Pomen sodobnega elektronskega poslovanja v carinski upravi Republike
Slovenije je izdelano z namenom analize rezultatov raziskave urejenosti elektronskega
poslovanja slovenskih podjetij s CURS z vidika konkurenčnih prednosti, ki jih ta prinaša.
Analiza urejenosti elektronskega poslovanja slovenskih podjetij s Carinsko upravo je bila
opravljena na podlagi:
- proučene pozitivne zakonodaje, ki se nanaša na obravnavano področje
raziskovanja,
- ugotovljene carinske politike in strategije,
- seznanitve s programskimi rešitvami, ki omogočajo enotno informacijsko podporo
na celotnem območju carinske unije EU, kakor tudi poenostavljenim carinskim
postopkom,
- spoznanja najpomembnejših carinskih postopkov ter ugotovljenih prednosti in
pomanjkljivosti urejenosti delovanja CURS.
Z diplomskim delom so potrjene in dokazane uvodne hipoteze, da:
- gre javna uprava v smeri razvoja in uporabe sodobne informacijske tehnologije,
- veljavna carinska zakonodaja omogoča velike poenostavitve izvajanja formalnosti
v carinskih postopkih, kar predstavlja konkurenčno prednost oziroma najmanj
enake pogoje poslovanja na carinskem področju, kot jih imajo druga podjetja v EU,
- elektronsko poslovanje prinaša prednosti za podjetja,
- so podjetja so uspešno sprejele moţnosti uporabe informacijske tehnologije pri
poslovanju s carino.
Potrjena je izhodiščna teza, da je upravičeno šteti poslovanje slovenskih podjetij s
slovensko carino za enega podsistemov logističnega procesa podjetij, tudi v smislu
zniţevanja vseh vrst stroškov in zniţevanja časovne komponente dosegljivosti slovenskih
proizvodov v EU. Prestrukturiranja tako zasebnega kot javnega sektorja je zaradi razvoja,
ki je najbolj intenziven na področju informatike, usmerjeno v informacijsko tehnologijo in
pomeni strateško oroţje za doseganje konkurenčnih prednosti na trţišču.
Predstavljena je doseţena stopnja implementiranosti sodobnega elektronskega poslovanja v
CURS in nadaljnja strategija CURS na področju zelo pomembnega elektronskega
poslovanja, ki se pojavlja v carinskih postopkih predvsem na področju poenostavitev le-
teh.
Opravljeno raziskovanje je pokazalo med drugim tudi dejstvo, da je nadaljnja strategija
CURS identična strategiji EU, katere del je tudi Republika Slovenija.
Poseben poudarek v nalogi je dan elektronskemu poslovanju z vidika prednosti, ki jih ta
prinaša. Uvajanje carinskih poenostavitev ter moţnosti elektronskega poslovanja za vse
carinske postopke predstavljajo pomemben korak pri doseganju še enega pomembnega
cilja, to je e-uprave. Carinska sluţba ima zato danes odprte odnose z okoljem, kjer je
poslovanje prilagojeno podjetjem in se odpravljajo nepotrebne ovire za prosti pretok blaga,
52
kar hkrati povečuje konkurenčne prednosti podjetij. Vse to vpliva na zniţanje stroškov
upravljanja v podjetjih, zmanjšanje čakalnih dob v carinskih postopkih, razmejitev
odgovornosti v postopkih, kar omogoča učinkovitejše delovanje gospodarstva in vseh
udeleţenih subjektov. Seveda je pri elektronskem poslovanju potrebno upoštevati, da
predstavlja le pripomoček za učinkovitejše delovanje gospodarstva in udeleţenih subjektov
ter da odpravlja nepotrebne ovire pri pretoku blaga in storitev.
V diplomskem delu je ugotovljeno, da sodobna carinska uprava ni sama sebi namen,
ampak je njena sodobna urejenost nujen pogoj za konkurenčno gospodarstvo, saj se po
vstopu v EU naša podjetja nenehno srečujejo s pritiskom konkurenčnih podjetij v EU in da
ni vse odvisno od sodobne organiziranosti CURS, temveč tudi od posameznih podjetij v
RS, ki morajo tudi poznati vse moţne poenostavitve carinskih postopkov, kar vse vpliva na
stroške poslovanja in na hitrost carinskih postopkov, ki omogočajo zniţevanje stroškov
carinskega postopka.
Omejitev pri raziskovanju je predstavljala teţava pri pridobivanju informacij iz podjetij v
lokalnem okolju o sodelovanju s CURS, ki so z izgovorom, da gre za zaupne informacije,
zavračale sodelovanje.
V nalogi je ugotovljeno, da je slovenska carinska sluţba je sodobna in odzivna, kar
slovenskemu gospodarstvu omogoča izvajanje številnih poenostavljenih carinskih
postopkov in sodobno elektronsko poslovanje. Informacijska urejenost slovenske carine je
na visoki stopnji razvitosti in omogoča gospodarskim subjektom več kot le bistveno
olajšanje poslovanja s carino, v primerjavi z obdobjem pred vstopom v EU.
Carinska sluţba ima odprte odnose z okoljem, kjer je poslovanje prilagojeno podjetjem in
se odpravljajo nepotrebne ovire za prosti pretok blaga, kar hkrati povečuje konkurenčne
prednosti podjetij.
Vsi ti in še številni drugi ukrepi omogočajo hitrejšo, učinkovitejšo in kakovostno izvedbo
carinskih postopkov, kar je še zlasti pomembno za podjetja z vidika stroškov in prihranka
na času in posledično tudi za konkurenčno prednost v mednarodnem pogledu.
53
POVZETEK
Diplomsko delo »Pomen sodobnega elektronskega poslovanja v carinski upravi Republike
Slovenije« je izdelano z namenom analize rezultatov raziskave urejenosti elektronskega
poslovanja slovenskih podjetij s Carinsko upravo RS z vidika konkurenčnih prednosti, ki
jih ta prinaša.
Potrjena je izhodiščna teza, da je upravičeno šteti poslovanje slovenskih podjetij s
slovensko carino za enega podsistemov logističnega procesa podjetij, tudi v smislu
zniţevanja vseh vrst stroškov in zniţevanja časovne komponente dosegljivosti slovenskih
proizvodov v EU. Prestrukturiranje tako zasebnega kot javnega sektorja je zaradi razvoja,
ki je najbolj intenziven na področju informatike, usmerjeno v informacijsko tehnologijo in
pomeni strateško oroţje za doseganje konkurenčnih prednosti na trţišču.
Poseben poudarek je dan elektronskemu poslovanju z vidika prednosti, ki jih ta prinaša.
Uvajanje carinskih poenostavitev ter moţnosti elektronskega poslovanja za vse carinske
postopke predstavljajo pomemben korak pri doseganju še enega pomembnega cilja, to je e-
uprave. Vse to vpliva na zniţanje stroškov upravljanja v podjetjih, zmanjšanje čakalnih
dob v carinskih postopkih ter razmejitev odgovornosti v postopkih, kar omogoča
učinkovitejše delovanje gospodarstva in vseh udeleţenih subjektov.
Slovenska carinska sluţba je sodobna in odzivna, kar slovenskemu gospodarstvu omogoča
izvajanje številnih poenostavljenih carinskih postopkov in sodobno elektronsko
poslovanje. Informacijska urejenost slovenske carine je na visoki stopnji razvitosti in
gospodarskim subjektom omogoča veliko več kot le bistveno olajšanje poslovanja s carino,
v primerjavi z obdobjem pred vstopom v EU.
Ključne besede: carina, carinski postopek, elektronsko poslovanje, konkurenca,
poenostavljeni carinski postopki, informacijski sistemi.
54
ABSTRACT
The thesis »The importance of e-commerce in the customs administration of the Republic
of Slovenia« is made to analyze the results of the research, which considered the
development of e-commerce of Slovenian companies with the Customs Administration of
the Republic of Slovenia in terms of competitive advantages that this brings.
The initial hypothesis, which states that it is justifiable to consider business of Slovenian
companies with the Slovenian customs as one of the companies sub system of the logistic
process, also in terms of reducing all cost components and time of the availability of
Slovenian products in the EU, is confirmed. The restructuring of both private and public
sector is due to a development, which is most intense in the field of information science,
focused on information technology and is a strategic weapon to achieve competitive
advantage in the marketplace.
A special emphasis is given to the electronic commerce in terms of the advantages that it
brings. Both the introduction of customs simplifications and the potential of electronic
commerce for all customs procedures represent an important step in achieving another
important objective, which is e-administration. All this reduces management costs in
enterprises, waiting times in customs procedures and delineates responsibility in the
proceedings, allowing more efficient economy and all participating entities.
The Slovenian customs service is contemporary and responsive and so enables the
Slovenian economy for carrying out a number of simplified customs procedures and helps
it to become a modern electronic commerce. The information development of the
Slovenian customs is on a high level and makes possible that business subjects gain much
more than just a substantial relief in operation with the customs in comparison with the
period before Slovenia joined the EU.
Key words: customs, clearance, electronic commerce, competition, simplified customs
procedures, information systems
55
LITERATURA
1. Bačar, Jure, Borut Maraţ in Stanislav Mikuţ. 2003. Poenostavitve v carinskih
postopkih. Ljubljana: Center marketing.
2. Barišič, Andrej. 1999. Vsebine in metode analize konkurence. Ljubljana:
Passadena.
3. Bobek, Vito. 2002. Doktrine in instrumenti mednarodne menjave. Maribor:
Poslovno ekonomska fakulteta.
4. CURS - Carinski urad Republike Slovenije. 2010. Strategija razvoja carinske
službe do 2012. Ljubljana.
5. CVI - Center Vlade RS za informatiko. 1997. Strateški plan razvoja skupnega dela
informacijskih sistemov državne uprave. Ljubljana: Genis.
6. CVI - Center Vlade RS za informatiko. 2001. Strategija e-poslovanja v javni upravi
RS za obdobje od leta 2001 do leta 2004 Ljubljana.
7. GCU - Generalni carinski urad. 2001. Seminar za carinske inšpektorje. Ljubljana.
8. Graham, Edward in David Richardson. 1997. Global Competition Policy.
Washington: Institute for International Economics.
9. Grant, Robert. 1995. Contemporary strategy analysis. Massachusetts: Blackwell
Publishers.
10. GZS - Gospodarska zbornica Slovenije. 2003. Konkurenčnost slovenskih podjetij v
letu 2002. Ljubljana.
11. INDO. 2001. E-poslovanje v javni upravi - zbornik referatov. Portoroţ.
12. KES - Komisija evropskih skupnosti. 2003. Preprosto in brezpapirno okolje za
carino in trgovino. Bruselj.
13. Kričej, Dušan. 2002. E-uprava na dlani. Ljubljana: Pasadena.
14. Lakersteen, Esterson. 1998. The Global Competitiveness Report. Geneva: World
Economic Forum.
15. Lesjak, Dušan. 1998. Informatizacija javne uprave. Ljubljana: Javne finance in
davčno svetovanje.
16. Logoţar, Klavdij. 2004a. Povečanje konkurenčnosti podjetja z uravnoteţenjem
logističnih elementov. 3. GV-konferenca Poslovna logistika. Integracije elementov
poslovne logistike: Zbornik 27. posvetovanja Inštituta za transport in logistiko.
Ljubljana: GV izobraţevanje.
17. Logoţar, Klavdij. 2004b. Poslovna logistika: elementi in podsistemi. Ljubljana: GV
Izobraţevanje.
18. Logoţar, Klavdij. 2005a. Obvladovanje stroškov v logističnem poslovanju.
Ljubljana: GV izobraţevanje.
19. Logoţar, Klavdij. 2005b. Povezanost logistične funkcije z drugimi poslovnimi
funkcijami. 4. GV-konferenca Poslovna logistika. Povezanost logistične funkcije z
drugimi poslovnimi funkcijami v podjetju: Zbornik 28. Posvetovanja Inštituta za
transport in logistiko. Ljubljana: GV izobraţevanje.
20. Logoţar, Klavdij. 2006. Stopnja razvitosti logističnih procesov in vpliv na
konkurenčnost podjetja. 5. GV-konferenca Poslovna logistika 2006. Trendi v
slovenski in evropski logistiki ter vpliv njene razvitosti na konkurenčnost podjetij:
Zbornik 29. posvetovanje Inštituta za transport in logistiko. Ljubljana: GV
izobraţevanje.
56
21. Logoţar, Klavdij. 2008. Pomen razbremenilne logistike za poslovanje podjetja. 7.
Tradicionalna konferenca Poslovna logistika 2008. Strateški pomen poslovne
logistike za uspešnost poslovanja: Zbornik 31. Posvetovanja Inštituta za transport
in logistiko. Ljubljana: GV izobraţevanje.
22. Monitor. 1999. Elektronsko poslovanje. Ljubljana: Infomediji.
23. OECD. 1999. The Future of the Global Economy-Toward a Long Boom. Paris.
24. Pernek, Franc. 2001. Javne finance in finančno pravo. Maribor: Pravna fakulteta
Maribor.
25. Rebernik, Miroslav, Knez-Riedl Joţica, Močnik Dijana, Širec Karin in Rus Matej.
1998. Teme iz podjetniške ekonomike. Maribor: Poslovno ekonomska fakulteta.
26. Zupančič, Alojzij. 2008. Carinski postopki v EU. Ljubljana: Odin.
57
VIRI
ZAKONSKI VIRI
1. Pravilnik o izpolnjevanju enotne upravne listine, elektronskem poslovanju s
Carinsko upravo Republike Slovenije in drugih obrazcih, ki se uporabljajo v
carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 10/07), z vsemi spremembami;
2. Pravilnik o načinu izvajanja pooblastil pooblaščenih uradnih oseb carinske sluţbe
(UL RS št. 109/2010.
3. Uredba o pogojih za elektronsko poslovanje in elektronsko podpisovanje (UL RS
št. 77/2000) s spremembami.
4. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92, z dne 12. oktobra 1992, o Carinskem zakoniku
Skupnosti (v nadaljevanju: CZ; UL L 302, 19. 10. 1992); 76. člen;
5. Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93, z dne 2. julija 1993, o določbah za izvajanje
Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju:
Izvedbena uredba; UL L 253, 11. 10. 1993); s spremembami.
6. UREDBA SVETA (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku
Skupnosti (UL L 302, 19.10.1992) s spremembami.
7. UREDBA SVETA (ES) št. 1186/2009 z dne 16. novembra 2009 o sistemu
oprostitev carin v Skupnosti (kodificirana različica) z dne 10. 12. 2009 UL L
324/23.
8. Ustava Republike Slovenije (UL RS št. 33/1991) s spremembami.
9. Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti
Republike Slovenije (UL RS št. 1/1991).
10. Ustavni zakon za izvedbo Ustave Republike Slovenije (UL RS št. 33/1991);
11. Zakon o carinski sluţbi (ZCS-1) UL RS št. 56/1999 s spremembami – v
nadaljevanju: ZCS),
12. Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) UL RS, št. 117/2006 s spremembami,
13. Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (uradno prečiščeno
besedilo) (ZEPEP-UPB1) (UL RS št. 57/2000) – s spremembami.
14. Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju:
ZICPES; Uradni list RS, št. 25/2004), z vsemi spremembami.
15. Zakon o javnih usluţbencih (ZJU) UL RS, št. 56/2002 s spremembami.
16. Zakon o prekrških (ZP-1) UL RS, št. 7/2003 s spremembami,
17. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) UL RS, št. 56/2002 s
spremembami.
18. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) UL RS, št. 80/1999 s spremembami.
19. Zakon o trošarinah (UL RS št. 84/1998 s spremembami).
20. Zakonom o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhiva (ZVDAGA,
UL RS št. 30/2006).
21. Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP) (UL RS št. 59/1999) – s spremembami.
58
SPLETNI VIRI
1. CURS - Carinski urad republike Slovenije. 2011a. Navodilo o poenostavitvah pri
carinjenju blaga št. 3/2009. Dostopno na: (http://www.carina.gov.si/
fileadmin/curs.gov.si/internet/Navodila/2009/Navodilo-3-2009.pdf.). (13.02.2011).
2. CURS - Carinski urad republike Slovenije. 2011b. Enotno dovoljenje za
poenostavljene postopke, smernice (TAXUD/1284/2005). Dostopno na:
(http://www.carina.gov.si/si/novosti/sektor_za_carinske_in_davcne_postopke/enotn
o_dovoljenje_za_poenostavljene_postopke_edpp.). (14.02.2011).
3. CURS - Carinski urad republike Slovenije. 2011c. Vzpostavitev sluţbe za centralno
pomoč uporabnikom. Dostopno na: (http://www.carina.gov.si/si/ novosti/ sektor_
za_informatiko/vzpostavitev_sluzbe_za_centralno_pomoc_uporabnikom).
(08.03.11).
4. CURS - Carinski urad republike Slovenije. 2011d. Pomoţni postopek. Dostopno
na: (http://www.carina.gov.si/si/novosti/sektor_za_carinske_in_davcne_postopke/
pomozni_postopek/). (20.02.2011).
5. CURS - Carinski urad republike Slovenije. 2011e. Navodilo o poenostavitvah pri
carinjenju blaga, št. 8/2005. Dostopno na: (http://www.carina.gov.si/
fileadmin/curs.gov.si/pageuploads/Zakonodaja/Register_spl._aktov_car.sluzbe/Nav
odila/Navodilo_8_2005_01.pdf.). (01.03.2011).
6. CURS - Carinski urad republike Slovenije. 2011f. Brezpapirno poslovanje v
carinski sluţbi. Dostopno na: (http://www.carina.gov.si/si/novosti/ sektor_za_
carinske_in_davcne_postopke/brezpapirno_poslovanje_v_carinski_sluzbi/).
(21.02.2011).
7. CURS - Carinski urad republike Slovenije. 2011g. Sistem registracije in
identifikacije gospodarskih subjektov (EORI – Economic Operators' Registration
and Identification system). Dostopno na: (http://www.carina. gov. si/
index.php?id=15595/). (16.02.2011).
8. CURS - Carinski urad republike Slovenije. 2011h. Funkcijska specifikacija
tranzitnega sistema. Dostopno na: (http://www.carina.gov.si/fileadmin/
curs.gov.si/internet/Informacije/ Podjetja/E_carina/Prevod_funkcijska_specifikacija
_NCTS__2._oddelek_1_.pdf). (22.03.2011).
9. CURS - Carinski urad republike Slovenije. 2011i. Obvestilo o uvedbi podatkovne
zbirke TARIC 3. Dostopno na: (http://www.carina.gov.si/si/novosti/
sektor_za_tarifo_vrednost_in_poreklo/obvestilo_o_uvedbi_podatkovne_zbirke_tari
c_3/). (14.03.2011).
10. CURS - Carinski urad republike Slovenije. 2011j. Aplikacija INTRASTAT.
Dostopno na: http://www.carina.gov.si/si/informacije/podjetja/intrastat/
aplikacija_intrastat/). (15.03.2011).
11. RS - Republika Slovenija. 2011a. Vladni portal z informacijami o ţivljenju v
Evropski uniji: Pravni red. Dostopno na: (http://www.evropa.gov.si/si/pravni-red/).
(28.02.2011).
12. RS - Republika Slovenija. 2011b. Vladni portal z informacijami o ţivljenju v
Evropski uniji: Sekundarna zakonodaja. Dostopno na:
(http://www.evropa.gov.si/si/pravni-red/sekundarna-zakonodaja/). (07.01.2011).
59
13. RS - Republika Slovenija. 2011c. Vladni portal z informacijami o ţivljenju v
Evropski uniji: Gospodarstvo in finance: Carinska unija. Dostopno na: (http://
www.evropa.gov.si/si/gospodarstvo-in-finance/carinska-unija/). (10.01.2011).
60
OKRAJŠAVE
AEO Status pooblaščenega gospodarskega subjekta
AEOC Potrdilo za carinske poenostavitve
AEOF Potrdilo za carinske poenostavitve/varstvo in varnost
ARC Trošarinska oznaka
CIS Carinski informacijski sistem
CURS Carinski urad Republike Slovenije
EMCS Excise Movement and Control System (Informacijski sistem za nadzor
gibanja trošarinskih izdelkov pod reţimom odloga plačila trošarine)
EU Evropska unija
EUL Enotna upravna listina
e-TD Elektronski trošarinski dokument - osnovni element sistema EMCS
GCU Glavni carinski urad
INTRASTAT Aplikacija za statistiko blagovne menjave med drţavami članicami EU
KES Komisija evropskih skupnosti
MCC Aplikacija za kontrolo deklaracij in upravičenosti pošiljatelja
MOIZ Aplikacija za poenostavljen izvoz
NTCS New Computerised Transit Sistem
OCPU Oddelek za centralno pomoč uporabnikom
PIAC Evidenca prekrškovnega carinskega organa
RIP Računalniška izmenjava podatkov
SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija
SIAES Aplikacija nadzora izvoza
SIAIS Aplikacija nadzora uvoza
SIEMCS Aplikacija gibanja in kontrole trošarinskih izdelkov
SINCTS Aplikacija, ki omogoča podporo tranzitnemu postopku
(SI)NCTS Aplikacija, ki omogoča uporabnikom brezpapirno poslovanje
TARIC Tarif Integre de la Communautee
TIR Transports Internationaux Routiers (International Road Transport)
UIS Upravno informacijski sistem
XML Podatkovne strukture