Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Forenzična lingvistika in grafoligija v preiskovanju kaznivih dejanj

Jasna Močnik

Avgust, 2010 Mentor: dr. Igor Areh

Kazalo

1 Uvod ..................................................................................................................... 1

2 Psiholingvistika ................................................................................................... 3

2.1 Njene metode in tehnike ........................................................................................ 4

2.1.1 Profiliranje v psiholingvistiki ......................................................................... 6

2.2 Razvoj in analiza jezika ........................................................................................ 7

2.3 Preiskovanje in analiza dokumentov .................................................................... 9

3 Stilometrija ........................................................................................................ 12

4 Forenzična psiholingvistika ............................................................................. 14

4.1 Definicija ............................................................................................................ 16

4.2 Področja ............................................................................................................. 16

5 Grafologija ........................................................................................................ 18

5.1 Razvoj ................................................................................................................. 19

5.2 Zgodovina pisave in rokopisov ........................................................................... 19

5.2.1 Forenzične preiskave ter sledi rokopisov ..................................................... 22

5.2.2 Posebnosti rokopisov ter osebni podpis ....................................................... 26

5.3 Vrste pisav in njihov pomen................................................................................ 28

5.3.1 Razlaga, vzroki in značilnosti pisave ........................................................... 32

5.3.2 Zloraba pisave .............................................................................................. 33

6 Razprava ........................................................................................................... 35

7 Literatura .......................................................................................................... 40

Povzetek

V diplomi sem predstavila forenzično lingvistiko in grafologijo v preiskovanju kaznivih

dejanj. V uvodu sem napisala, kaj je v moji temi ţe znanega ter kaj so ugotovili drugi

avtorji. Opisala sem zakaj se mi zdi tema pomembna, kje nastopajo problemi in kaj

mislim raziskati ali preučiti v nadaljevanju diplomske naloge. V njej je razvidno kaj me

zanima, kaj pričakujem ter kako se to preučevala. Nadaljevala sem s teoretičnim

uvodom. Ta obsega psiholingvistiko, njene metode in tehnike, profiliranje v njej, razvoj

in analizo jezika, elemente jezika ter preiskovanje in analizo dokumentov. Predstavila

sem stilometrijo, kot vejo psiholingvistike ter forenzično lingvistiko oz. jezikoslovje kot

aplikativno vejo omenjene psiholingvistike. Dodala sem njeno definicijo in področja. V

nadaljevanju sem pisala o grafologiji, njenem razvoju, o zgodovini pisave in rokopisov,

dodala sem tudi posebnosti rokopisov, ter osebni podpis, vrste pisav in njihov pomen ter

primere, vzroke in značilnosti pisav ter zlorabo pisave. Proti koncu diplomske naloge

sem preverjala hipoteze na področju psiholingvistike ter jih potrdila ali zavrnila.

Diplomsko nalogo sem zaključila z razpravo in literaturo.

Ključne besede: grafologija, psiholingvistika, pisava, forenzična lingvistika,

stilometrija.

Forensic linguistics and graphology in investigations of

criminal acts

Summary

In my diploma I presented forensics linguistics and graphology in investigation of

criminal acts. In my theme I wrote what I alredy knew and what some of the other

authors wrote. I wrote why I think this theme is interesting and impoetent, wher it is

used, where problems arise what do I intend to reserchand study in this paper. Inside its

revealed what interests me, what I study and how I investigated this. I continued with a

theoretical introduction. This contains psyholinguistics, her methods and prifiling

technicks its development and language analysis, language elements and investigation

and analysis of dokuments. I presented stihlometry, as a branch of psyholinguistics and

forensics linguistics or linguistics as a aplliable branch said psyholinguistics. I addet its

definition and areas of use. In continuance I wrote abouth graphology her development,

history of the whriten word and manuscripts. Also forensics investigations and traces of

manuscripts, I addet also the importance of manuscripts and signitures, types of font,

and its aluse. At the I investigated hipotheses in psyholinguistics and I confirmed or

rejected them. I finished my paper with a discution and literature.

Key words: graphology, psyholinguistics, font, forensics linguistics, stihlometry.

1

1 Uvod

V diplomski nalogi bom zajela osnovna spoznanja o forenzični lingvistiki in grafologiji,

na tem bo temeljila tudi moja tematika diplomske naloge. Omenila bom tudi

psiholingvistiko, stilometrijo ter napisala tudi kaj o lingvistiki na splošno. Poskušala

bom odgovoriti na vprašanji, kaj pomenita besedi forenzična lingvistika in grafologija, s

čim se ukvarjata, kdo so njuni prvi izumitelji, kakšne metode uporabljata za

razumevanje svoje tematike…

Na vprašanje kaj je forenzična lingvistika, lahko odgovorimo na več načinov. Odvisno

kakšen tip teksta dobimo za preučevanje. Vsak tekst govorečega jezika je lahko

forenzično gradivo, biti pa mora implicirano v legalno ter kriminalno preiskavo. Taki

teksti so lahko oporoke, pisma, knjige, spisi, eseji, pogodbe, zdravstvene listine, skratka

vse kar je napisano. Lahko omenimo tudi ponarejene oporoke, laţne seksualne napade,

pisma z groţnjo bančnega napada, v katerem hoče storilec oblastem pojasniti, da

njegovi zločini niso nelegalni. Strokovnjaki se lahko sklicujejo tudi na dejstva, ki jih

dobijo od preiskovanih tekstov (Olsson, 2008). Forenzična lingvistika je aplikacija

lingvističnega znanja v določeni situaciji. V najširšem pomenu je most, ki povezuje

jezik, zločin ter zakon. Forenzična lingvistika se uporablja pri jezičnih znanjih in

tehnikah uporabljenih v legalnih primerih in procesih ali zasebnih primerih med dvema

osebkoma, kateri lahko kasneje spor razrešijo na legalen način (Olsson, 2008).

Pisava je psihofizičen izraz celega človeka. Lahko jo preiskujemo na tri načine: prvi

način je z grafologijo, ki razlaga človekove osebnosti na podlagi pisave, drugi način je z

grafoskopijo, ki ugotavlja istovetnost rokopisov, oblikovne značilnosti pisave in tretji

način je grafometrija, ki ugotavlja razmerje med dimenzijami delov posameznih črk.

Pri forenzični lingvistiki ali forenzičnemu jezikoslovju se uporabljajo psiholingvistične

metode in tehnike v kriminalistično-tehničnih preiskavah za zbiranje dokazov. Ukvarja

se s primerjavo stila pisanja dokumentov, analizo jezikovnih elementov na posameznih

mestih teksta in predstavitvijo ugotovitev na sodišču (Lük – Nećak in Komac, 2005 /

2006).

2

Namen diplomske naloge, razviden tudi ţe iz njenega naslova, je predvsem prikazati in

razloţiti kaj pomeni psiholingvistika in njene metode ter grafologija, tako, da bo ob

branju razumljivo vsem ljudem. Pri tem pa ţelim pomagati tistim, ki se profesionalno

ukvarjajo s stroko, ki jo bom podrobno opisala, tukaj mislim predvsem na policiste,

kriminaliste, mogoče celo na sodišča. Cilj ter posledično tudi namen diplomske naloge

pa je deskripcija oz. opis pojava, ki me zanima. Tako bom napisala kaj pomenita obe

vedi, tako psiholingvistika kot grafologija, opredelila bom s čim se ukvarjata, kakšne

metode uporabljata, kdo so njuni najpomembnejši predstavniki. Predstavila bom

razlago oz. napoved hipotez. Kot zadnji cilj pa bom napisala obširno razpravo, ki bo

temeljila na teoretičnem uvodu, ker moja diplomska naloga temelji nanj, zato bom tudi

pomembne ugotovitve pisala v njem. Za to področje sem se odločila, ker me zanima, kaj

vse lahko ljudje razberemo iz jezika ter pisave, pa tudi pričakujem lahko, da bom

odnesla veliko znanja in se o tem čim več naučila.

S tem se v Sloveniji ukvarja Center za forenzične preiskave (CFP), ki je organizacijska

enota (Uprave kriminalistične policije) Generalne policijske uprave Ministrstva za

notranje zadeve. Laboratorij je bil ustanovljen 1950. leta. Ima oddelek za preiskave

dokumentov, v katerem preiskujejo rokopise in podpise ter identificirajo pisce,

preiskujejo tipkopise, tiskana besedila, besedila, besedila izdelana z računalniško

tehnologijo in bankovce, rekonstruirajo vsebino poškodovanih dokumentov, ugotavljajo

starost besedil, z analizo besedil ugotavljajo profil pisca, vodijo zbirko dokumentiranih

sledi, testirajo zaščito in razvoj novih javnih listin in sodelujejo pri identifikaciji

fonetičnih zapisov. Delavec, ki je zaposlen v Centru za forenzične preiskave, mora imeti

določeno stopnjo izobrazbe pravilne smeri. Lahko je kemik, biolog, matematik ali fizik.

Tako preiskuje različne dokumente. V oddelku za preiskavo rokopisov in dokumentov

preiskujejo podpise, rokopise, dokumente, vrednostne papirje, bankovce, črnila, pisala,

papir… in rekonstruirajo poškodovane dokumente ter vodijo zbirko tipkopisov pisalnih

strojev in anonimnih sporočil, povezanih s kaznivimi dejanji.

Zahvalo bi namenila mentorju dr. Igorju Arehu za pomoč, podporo ter potrpeţljivost, ki

mi jo je nudil ter vsem, ki so mi in mi še bodo pomagali pri nadaljevanju magistrskega

študija.

3

2 Psiholingvistika

Je interdisciplinarna veda, ki ugotavlja osebnostne značilnosti avtorja besedila na

podlagi analize vsebine pisanja. Ukvarja se s procesi razumevanja, proizvajanja in

uvajanja jezika. Navezuje se tudi na jezikoslovje in psihologijo. Pri svojih raziskavah pa

se povezuje z nevrolingvistiko, analizo diskurza, sociolingvistiko ter ostalimi

kognitivnimi vedami. Sodeluje pri računalniških programih umetne inteligence (Lük –

Nećak in Komac 2005 / 2006).

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so se z njo ukvarjali Steinthal, Wundt in Bühler, kot

znanost pa je priznana leta 1953. Takrat so se v Bloomingtonu zbrali ameriški

jezikoslovci, psihologi in etnografi ter izdali zbornik z naslovom Psycholinguistics.

Psiholonvisti opazujejo pogovor pri proizvajanju jezika, ki je sestavljen iz

konceptualizacije, formulacije, artikulacije, konverzacije, prevzemanja besed…

Raziskovalci te veje so Chomsky, George Lakoff, Michael Tomasello in Steven Pinker.

Za začetnico pa lahko imenujemo A. Sodnik, za najpomembnejšega slovenskega

psiholingvista pa lahko štejemo Mihajla Rostoharja. Pomembnejši raziskovalci danes pa

so: Vid Pečjak, L. Marjanovič, Umek, O. Kunst Gnamuš in S. Kranjc (Lük – Nećak in

Komac, 2005 / 2006).

Psiholingvistika preučuje besedno, tako pisno kot govorno komunikacijo. Zajema

spoznanja lingvistike oz. jezikoslovja ter izraţanja z jezikom psihologije npr:

kognitivne. Njena aplikativna veja je forenzična lingvistika. O njej so razmišljali

filozofi in psihologi, ki so sodelovali z lingvisti. Dogajanje na tem področju je bilo

dinamično, sem pa sodijo tudi različne teoretične usmeritve. Pomemben je prehod iz

strukturalizma k funkcionalizmu za preiskovanje kaznivih dejanj, ki v ospredje

postavlja proučevanje govora kot uporabo jezika, odvisen pa je od konteksta, poslušalca

in okoliščin komunikacije (Simšič in Umek, 2000).

Razvijala se je v ZDA vendar se je kasneje zanimanje razširilo v Anglijo in Nemčijo.

Pojem psiholingvistika se prvič pojavi leta 1946 v članku, ki ga je napisal Proncky.

Uveljavila pa se je leta 1953. Zato sta bila zasluţna Osgood, ki je bil psiholog ter

4

Sebeok (lingvist) ker sta na simpoziju v Indiani predstavila svoje ideje o

psiholingvistiki. 1954 je bila izdana knjiga z naslovom Psiholingvistika, avtorja sta ista,

zajemala je teoretični pregled in raziskovalne probleme. Tako je psiholingvistične ideje

prevzel pravosodni sistem in tako omogočil razvoj forenzične lingvistike. Ta uporablja

psiholingvistične metode, vendar je razliko med njima moč opaziti po cilju (Simšič in

Umek, 2000).

Psiholingvistika v kriminalistični preiskavi še ni uveljavljena zaradi različnih razlogov

ter pomanjkanja strokovnjakov. Odkrije lahko nekatere pomembne značilnosti storilca

(Simšič in Umek, 2000). Za psiholingvistiko je značilna interpretativnost, zato take

ugotovitve nimajo dokazne vrednosti (sluţijo kot posreden dokaz), koristne pa so za

kriminalistično preiskavo (Brglez in Umek, 2006).

Namesto izraza psiholingvistika se uporablja tudi izraz jezikovna psihologija, tako jo je

poimenoval nemški psiholog Hans Hörmann, ker je bil vezan na teorije behavioristov in

generativnih gramatikov, ki so se ukvarjali s psihičnimi dogajanji pri nastanku ter

uporabi jezika. Jezikovna psihologija označuje funkcije jezika, ki so tesno povezane s

socialno lingvistiko in lingvistično pragmatiko, tako mora preučevalec jezika ali tisti, ki

se ukvarja z njim nekaj vedeti o teh znanostih (Kriţman, 1989).

2.1 Njene metode in tehnike

Psiholingvistika uporablja statistične metode, elektromagnetne naprave za zapisovanje

in posredovanje ter računalnike za analiziranje besedil. Za uspešnost

forenzičnolingvistične analize so zbirali ter shranjevali psiholingvistična besedila za

zbirko lingvističnih podatkov. Poleg osnovne zbirke vsebujejo zbirko posameznih tipov

besedil (samomorilna pisma, izsiljevalna in grozilna pisma, prepise posnetih policijskih

zasliševanj…). Vsako zbirko in podatke, pridobljene iz analize besedila vnesejo v

računalnik. Poznamo program Prostyle uporabljajo ga v ZDA. Z njim se lahko pridobi

podatke o številu besed v tekstu, povprečno dolţino stavkov, odstotku kompleksnih

besed, številu napačno črkovanih besed, jezikovni starosti avtorja besedila ter indekse

branosti besedila. Ta nam pove kako oseba bere in razume besedilo. Najpomembnejša

5

indeksa, ki ju program Postyle izračuna sta Flesch – Kincaidov in Gunningov FOG. Prvi

indeks upošteva povprečno dolţino stavkov ter število zlogov na sto besed. Vrednost

rezultatov variira od nič do sto. Vrednost nič nakazuje, da je tekst teţko berljiv,

vrednost sto pa označuje besedilo razumljivo za vse ljudi. Drugi indeks je podoben

prvemu le, da rezultate pretvori v šolske ocene, ki jih imajo v Ameriki. Je laţje

razumljiv in namenjen praktični uporabi, manj pa ga uporabljajo v raziskovalne namene

(Gudjonnson in Haward, 1989).

Podobne računalniške programe uporablja tudi BKA, to je Nemški Zvezni

kriminalistični urad. Tam sta zaposlena Steinke in Braun, delata pa predvsem v

forenzičnem inštitutu. Tam od leta 1978 proučujejo, uporabljajo psiholingvistične

metode, da bi se spopadli z grozečim terorizmom. Imajo računalniški program Textor,

ki uporablja mnoţično vnašanje besedil. Besedilo program analizira ter podatke shrani

za primerjavo z novimi teksti. Tako se program dopolnjuje in razvija. S tem je moţno

primerjati besedila in podatke za stilistično analizo, ki lahko ugotovi geografsko ter

socialno pisca in avtorja besedil (Gudjonsson in Haward, 1989).

Psiholingvist in sociolingvist Kniffka (1993) je prikazal nemoč znanstvene lingvistike,

zavzema se za forenzično lingvistično diferencialno diagnostiko, ki označuje

temeljitost, interdisciplinarnost in je aplikacija vseh metod za ţivljenjske razmere ter

dogajanja v katerem je besedilo nastalo. Zavzema se za interdisciplinarni pristop in

večjo vlogo socialnih znanosti v forenzični lingvistiki. Sodeloval je tudi pri iskanju

anonimnih pisem z neprijetno vsebino, ki so bila naslovljena na direktorja tovarne.

Ugotovil je, da je bilo teh pisem 118. Bila so natipkana, prihajala pa so 3 leta. Poslana

so bila iz mesta, od koder je doma direktor, njihov avtor pa je dobro poznal razmere v

tovarni. Strokovnjaki niso odkrili nič, čeprav so uporabili vsa sredstva. S

psiholingvistično metodo pa so lahko videli, da imajo pisma veliko pravopisnih napak,

prepoznali so tudi, da avtor ni izobraţen. Z dialektološko analizo pa so ugotovili, da je

avtor domačin. Osumili so nedolţnega delavca, vendar razumljivo, saj je ta ţe pisal

anonimna pisma vodstvu tovarne. Morali so ga izpustiti, vendar Kniffka ni odnehal in je

še naprej bral ta pisma, dokler ni ugotovil, napake pri številki 66. Številka je imela

pomišljaj med dvema besedama, ki ga domačin nikoli ne bi napisal tam. Po sklepu je

6

ugotovil, da bi to lahko napisal samo Angleţ. Z določenimi metodami so odkrili tudi

nekaj anglicizmov, kar jih je pripeljalo do avtorja anonimnih pisem. Ujeli so delavca z

ameriškim naglasom, ki je bil zaposlen v tej tovarni. Priporočljivo je, da se vse dobljene

rezultate interpretira s celotnega vidika. Z lingvistično analizo ugotovimo značilnosti

avtorjevega vedenja v neki situaciji. Vsebina besedil z njenimi značilnostmi je odvisna

od same situacije in posameznikovih splošnih značilnosti (Kniffka, 1989).

Psiholingvistične analize delajo samo šolani psiholingvisti, ki pri uporabi statističnih

metod upoštevajo omejitve statistike, meni nemški strokovnjak Engel (Simšič in Umek,

2000 ).

2.1.1 Profiliranje v psiholingvistiki

Uspeh forenzično lingvistične analize je odvisen od količine in narave razpoloţljivih

podatkov, uporabljenih metod, strokovnosti in temeljitosti. To analizo uporabljajo pri

preiskovanju hudih kaznivih dejanj. Tisti, ki opravlja psiholingvistične analize mora

imeti dobro lingvistično znanje za izdelavo jezikovnega profila avtorja ter psihološko in

kriminalistično psihološko znanje in izkušnje s kriminalci. Za zoţevanje kroga

osumljencev proučujemo morfologijo ali oblikoslovje (nauk o besednih vrstah),

semantiko ali pomenoslovje, pravopis, dialektologijo ali nauk o narečjih,

sociolingvistiko za ugotavljanje druţbenega sloja avtorja, psiholingvistiko v oţjem

smislu, ki ugotavlja spoznavno – emocionalne procese in analizo jezika različno

starostnih obdobjih (Drommel, 1988).

Ameriški psiholingvist Miron je izdelal nekaj analiz za rešitev zapletenih primerov,

sodeluje tudi z FBI. Analiziral je tudi sporočilo primera, ki ga bom opisala. Serijski

morilec David Berkowitz ali kot je sam sebi pravil Samov sin je hodil po ulicah ter

zasledoval mlade pare in jih ustrelil. Nato je pošiljal sporočila časopisu, da deluje po

navodilih sosedovega psa. Miron je po dogodku izdelal profil storilca, ki je bil pravilen

s pomočjo psiholingvistične analize. Tako je ocenil prava leta, iz njegovih sporočil pa je

razbral, da je moški visok in preteţak, njegova mati je umrla ali se ločila, njegov oče

star ali bolan in, da se bo njegova morilska kariera nadaljevala, vendar se ne bo upiral

7

aretaciji. To vse je ugotovil pravilno, kajti David je imel čelno plešo, bil je preteţak,

visok in posvojen, mati mu je umrla, ko je bil star 14 let, oče je bil upokojen (Simšič in

Umek, 2000).

Psiholingvistični profil je najverjetneje sestavljen iz treh delov. Prvi je demografski

profil avtorja sporočila in je najbolj pomemben. Tukaj lahko ugotovimo starost, spol,

kraj… Z drugim profilom lahko ugotovimo avtorjevo mentaliteto (motive, osebnost in

patologijo). Tretji profil nam lahko pokaţe oceno odločenosti ter sposobnosti pisca, ki

lahko uresniči svoje groţnje ali pa ne. Tak psiholingvistični profil je mogoče izdelati le

v redkih primerih. V praksi niso vedno vse analize zanesljive ali pa ne prispevajo k

uspehu preiskave (Simšič in Umek, 2000).

2.2 Razvoj in analiza jezika

Ko govorimo o človekovi artikulirani govorici ali človeškem jeziku, začnemo pri

izzivalnem primerjanju z ţivalskimi govoricami, če hočemo biti dovolj temeljiti. Na

primer ljudje se sprašujejo zakaj opice ne govorijo, ko imajo lokumotorične organe

dovolj razvite. Na to je odgovoril Kellogom, ki je bil znan komparativni psiholog.

Njegov odgovor se je glasil, da opica ne spregovori zato, ker nima kaj povedati. S tem

se očitno strinjajo tudi drugi strokovnjaki, saj nihče doslej še ni ugovarjal. Teţko, da bi

mu sploh še kdo kasneje. Zanimivo je tudi, da vest (conscientia, Gewissen) v nobenem

jeziku nima glagola (recimo vestiti, nemogoče); ozadje tega je v prvotnem prepričanju,

da je vest nekdo, ki v človeku govori, daimonion (Sokrates), dobri duh ali Bog, ta pa je

samo v samostalniku; saj noben bog ne bogovi. Vendar ima Nemec za duha glagol

geistern, Slovenec tega ne more glagoliti, njega duh samo straši (Trstenjak, 1989).

Jezik je fenomen ima veliko širino, moţnosti in zmogljivosti, ki človeku pomaga, da se

izraţa na različne načine. Na primer posredno, neposredno, simbolično, v narečju,

pogovorno, knjiţno v maternem ali tujem jeziku, v verzih, ob melodiji, ustno, pisno ali s

kretnjami, z različnim tonom, s tehničnimi pripomočki… Podobno kot, da bi o človeku

lahko ugotovili kako se vede, kaj dela, kako je urejen, s kom se druţi… lahko iz

njegovih besed zapisanih ali izgovorjenih lahko ugotovimo nekatere njegove lastnosti.

8

Jezike je lahko ogledalo človeka, omogoča nam njegovo identifikacijo. Je zanimiv za

preučevanje s kriminalističnega oz. forenzičnega vidika (Brglez in Umek, 2006).

V svojem času je Ferdinand de Saussure, ki je bil lingvist uvedel v lingvistiko pojem

govora. Jezik imenuje langage, govor pa parole. Pravi, da je jezik društveni fenomen ter

da, je dogovor med človekoma določene skupine. Jezik je sestava znakov, ki tvori vez

med akustično sliko in smislom. Naslednik Ferdinanda je bil Charles Bally. Jezik in

govor sta med seboj povezana, eden predstavlja drug drugega. Jezik se učimo tudi s

poslušanjem drugih ljudi, razvija pa se skozi govor. Poleg jezika in našega izbora v

jeziku, lahko govorimo tudi o govorjenju. Glasovi govora sodijo v psihično aktivnost

jezika, to so fonemi ali glasovi, ki tvorijo jezični znak, so deli jezika in govora, ne pa

govorjenja. Jezik se mora materializirati, da bi deloval, to pa poteka preko govorjenja

(Vuletić, 1980).

Herder (po Kriţman, 1989) meni, da si je človek ustvaril jezik iz tona ţive narave, pisal

je tudi o blagoglasnosti jezikov. Lazarus Geuger (po Kriţman, 1989) je pisal o

onomatopoetskem obnašanju jezika, vendar meni, da kaţe jezik dokaj pozno nagnjenost

k prikazovanju predmetov. Dalje je tezo razvijal Karl Bühler (po Kriţman, 1989) in pri

tem odprl probleme, kjer gre za odnose med onomatopoetičnim pristopom ter

simbolično reprezentanco jezika. Mnogi raziskovalci so ugotovili, da je v jezikih veliko

pojavov kjer s slikanjem glasu označijo misli. Ernst Casirrer (po Kriţman, 1989) se je

ukvarjal z jezikom mita in magije, z jezikom, ki zajema celostno ne zaznavno. Podobno

je pisal tudi Francoz Lucien Levy – Bruhl (po Kriţman, 1989). Jezik se je razvil z znaki,

ki so bili mešanica onomatopoije ter simbolike. Razvijal se je vzporedno s predmetnim

mišljenjem, kjer so bile moţne abstrakcije v simbolih in abstrakcije v predmetnem

mišljenju. Pri ruskemu jezikoslovcu Nikolausu Marru (po Kriţman, 1989) obstajajo

samo jeziki določenega vladajočega razreda in jeziki grupacij. Jezik je tipičen človeški

pojav, uporabljen za reakcijo na svet. Je instrument, ki ga uporabljamo za

sporazumevanje ter odsev dogajanja v naši duševnosti. Cromsky (po Kriţman, 1989)

odobrava socialno lingvistiko in hipoteze o notranjih mehanizmih psiholingvistike.

Pravi, da je jezik širok razvejen splet nastajanja ţivljenja in oblikovanja (Kriţman,

1989).

9

Njegovo jezikoslovje imenujejo ameriško taksonomično jezikoslovje. Pravi, da je ţiv

jezik sestavljen organizem, pri vsakem človeku različen, spremenljiv v socialnih in

psiholoških konstelacijah. V nekaterih filozofskih ter političnih spisih je razpravljal o

ideoloških in političnih vprašanjih zlorabe jezika, vendar v lingvistiki ni prikazoval zvez

med kompetenco in različnimi realizacijami govora v performanci pripadnikov

druţbenih slojev, razredov in ideologij. Jezika ni upošteval dovolj kot spleta genetskih

psiholoških dejavnikov v komunikaciji s svetom – objektivnim, materialnim in

druţbenim. V komunikacijo jezika sodi govorjenje in pisanje, torej lahko trdimo, da sta

govor oz. jezik ter pisava povezana. Pri jeziku, kot avtonomnemu predmetu, spoznamo

strukture kjer lahko pridemo od sistema posameznih jezikov do generalizacij oz. takih

zvez strukturalnih odnosov, ki so lastne vsem jezikom ter tipične za vsakega človeka.

Jezik mora biti sredstvo za komuniciranje v partnerskih in skupinskih odnosih, vendar

se pri tem razvije tudi reflektirano jezikovno obnašanje. (Kriţman, 1989).

2.3 Preiskovanje in analiza dokumentov

Najprej smo poznali rokopisne listine, napisane na papir, ki so bile zaščitene s pečatom

ali vodnim znakom. Danes se uporablja namesto papirja plastika. Imamo tudi večjo

izbiro zaščitnih elementov na listinah. Najpogosteje uporabljajo ultravijolične zaščitne

elemente za tiskane podobe ali dodatke na papirju (zaščitne nitke, melirna vlakna),

vodni znak, globoki tisk, latentne podobe ter uklonske elemente (hologramske folije…).

V forenzičnih laboratorijih uporabljajo različne materiale na področju preiskav

dokumentov. Zajema preiskave osebnih dokumentov, vrednostnih papirjev, denarja,

tiskovin, izpisov z računalniškimi tiskalniki, fotokopij, rokopisno izpopolnjenih ali

ročno napisanih listin, štampiljčnih odtisov ter tipkopisov. Naloga teh preiskav je

ugotavljanje pristnosti uradnih listin, kar je vedno mogoče s primerjavo s pristnim

dokumentom oz. s pomočjo podrobnega opisa načina izdelave dokumenta in njegovih

zaščitnih elementov. Na tak način ugotovimo ali imamo opraviti s pristnim

dokumentom ali s ponaredkom. Iščemo znake poškodbe dokumenta, iz njih pa

ugotovimo ali so bili v dokumentu brisani podatki, zamenjana fotografija imetnika… Če

preiskave pokaţejo ponarejen oz. prenarejen dokument, lahko v nadaljevanju

ugotovimo način izdelave ponaredka oz. prenaredka. To nam pokaţe vir ponaredka. Pri

10

preiskovanju dokumentov uporabljamo različne metode. Včasih zadostuje en sam

postopek, pogosto pa preiskava zdruţuje več metod. Lepo je, da ostane pri tem gradivo

nepoškodovano oz. čim manj poškodovano. Začnemo s preprostimi optičnimi

metodami, sledijo nedestruktivne metode, če pa ne gre drugače pa uporabimo

destruktivne metode (Maver, 2004).

Pri preiskovanju dokumentov, uporabljamo specifična sredstva ter metode. Cilj

preiskovanja je identifikacija podpisa, pisave, računalnika, pečatov, ugotovitev

morebitnega ponarejanja… (Lük – Nećak in Komac, 2005 / 2006).

Uspehi današnjih pristopov k zaznavanju plagiatorstva so drugačni glede na osnovi

plagiatorskih dejanj. Lahko govorijo o kriptografski razpršitvi funkcij, da ustvarijo

digitalne odtise tako imenovanih delcev teksta, katere primerjajo z bazo podatkov

originalnih tekstovnih odtisov. Ker kriptografski odtisi identificirajo delce teksta

natančno, je kvaliteta teh pristopov odvisna od kompenzacij in velikosti delcev v

plagiatorskih in originalnih tekstih. Nekateri bralci lahko opazijo ter identificirajo

sumljive članke v dokumentih brez referenčnih dokumentov v glavi: razlike med

briljantnimi in zmešanimi odlomki, ali sprememba v osebnem govoru dajo namige o

plagiatorstvu (Kulig, Meyer, Stein, 2007).

Kazniva dejanja lahko vključujejo različne dokumente. Ugrabitelj lahko pošlje zahtevo

po odkupnini. Izsiljevalec lahko piše svoji ţrtvi. Zabeleţke v dnevniku lahko pomagajo

pojasniti gibanje pogrešane osebe. Načečkani zapiski na koščku papirja lahko vsebujejo

bistvene odgovore. Dokumente razdelimo v tri široke kategorije: rokopise, tipkane in

tiskane dokumente. Najpogosteje se v kazenskih zadevah pojavljajo ročno pisani zapiski

in pisma. Če nekdo spremeni znesek na čeku ali datum na uradnem dokumentu, lahko

policija preišče črnilo na dokumentu, ki se različno odzivajo na svetlobo. Dokument

osvetlijo z ultravijolično ter infrardečo svetlobo, lahko pa tudi drugimi lučmi. Uporablja

se lahko tudi laser. Če je bil dokument spremenjen, se bo sprememba pod testnimi

lučmi pokazala z drugačnim odsevom. Tako se odkriva tudi dokumente, ki so tiskani.

Tipkani dokumenti so lahko tako razločni in osebni kot rokopis, zaradi obrabe in

poškodb črk na pisalnem stroju. Strokovnjak lahko ugotovi, kateri pisalni stroj je

11

uporabil osumljenec. Odtrgan vogal zahteve po odkupnini se lahko ujema s pisalnim

blokom, ki pripada osumljencu. Sporočilo pa lahko sestavijo tudi iz črk, ki so izrezane

iz časopisa. Med najpomembnejše dokumente prištevamo bankovce, ker jih je teţko

kopirati ali ponarediti. Tiskani so s posebnimi črnili in na posebnem papirju. Papir ima

lahko vodni znak ali znak, vtisnjen na papir tako, da je viden samo, kadar ga gledamo

proti svetlobi. Papir ima lahko tudi kovinsko nitko, ki poteka vzdolţ bankovca (Graham,

1998).

Analiza dokumentov je pomagala ljudem, ki so bili obsojeni za zločine. V nekaterih

primerih, v katere so bili vpleteni ljudje, zaprti zaradi terorističnih zločinov, je

strokovna analiza dokumentov ponovno ocenila dokaze iz časa, ko je bil primer

obravnavan na sodišču. Kadar nekaj napišemo na prvo stran bloka, naslednjih nekaj

strani nosi odtis tistega, kar je bilo napisano na prvi strani. In tam ostane tudi, če izvirni

zapis odtrgamo. Globok odtis vidimo, če blok osvetlimo s strani tako, da je odtis v

senci. Slabše odtise lahko preberemo s preizkusom, imenovanim preizkus ESDA -

Electro – Static Document Analysis (elektro - statična analiza dokumentov). Preizkus

opravijo tako, da zaznamovan papir poloţijo na ţično mreţo ali kovinsko ploščo in ga

pokrijejo s filmom iz tanke plastike. Ţična mreţa oz. kovinska plošča je pod električno

napetostjo, ki se prenaša na papir ter plastični film. Ko prek plastičnega filma potresejo

droben bel prah se ga nekaj prime na površino pod električno napetostjo. Bolj se prime

na odtisih, in na ta način odkrije kaj je bilo prej napisano na tem mestu. Če je bil zapis

spremenjen, ko je bil napisan in odtrgan bodo vidne razlike med samim dokumentom in

odtisom. Preizkus ESDA so uporabili za ponovno preiskavo zapisnikov zaslišanj

obsojenih ljudi, ki so jih opravili policisti, da bi videli, ali so bili zapisi po zaslišanjih

spremenjeni (Graham, 1998).

Policija redno trenira svoje nove rekrute, da prepoznajo dokaze na mestu zločina. Lasje

in vlakna, DNK ter balistični vzorci predstavljajo primere forenzičnih dokazov, ki lahko

pripomorejo k preiskovalnim sledem in poveţejo zločince z njihovimi zločini. Po drugi

strani pa kriminalna preiskovalna analiza, prej znana kot kriminalno profiliranje, je

preiskovalno orodje, ki lahko poveţe zločince z njihovimi zločini preko analiziranja

njihovega vedenja (Shuy in Smith, 2002).

12

3 Stilometrija

Kvantitativno določa značilnosti, po katerih se pisanje enega avtorja razlikuje od jezika

druge osebe. S silometričnimi metodami analiziramo frekvenco in naravo napak,

frekvenco značilnosti stila pisanja in razmerja (Lük – Nećak in Komac, 2005 / 2006).

Poimenujemo jo tudi statistična stilistika in je veja psiholingvistike. S kvantitativnimi

metodami določi razlike v pisnih dokumentih ter verbalnih sporočilih različnih

posameznikov (Simšič in Umek, 2000).

Za primer bi navedla psihologa Osgooda, ki je primerjal prava samomorilna pisma, s

pismi oseb, ki so se vţivele v vlogo samomorilca. Dobesedno je analiziral vsebino

celega pisma, tako število zlogov na besedo, razmerje med samostalniki in glagoli,

glagoli ter pridevniki in razmerje med številom besed do celotnega števila besed v

tekstu. Uporabil je TTR metodo, ki pomeni Type Token Ratio ali razmerje tipičnih

znakov. Visoka vrednost kaţe bogastvo in raznolikost avtorjevega besedišča, nizka pa

vrednost osebe s skromnim besednim zakladom. Iz tega indeksa lahko sklepamo

nekatere osebnostne značilnosti avtorja in njegovo čustveno stanje. Osgood meni, da

imajo pisma samomorilcev enostavne in kratke stavke, njihov avtor uporablja veliko

čustvenih izrazov, moč je najti številne pravopisne napake ter miselne preskoke

(Gudjonsson, 1992).

Večje zanimanje je vzbudila po primeru Evans. Gre za primer forenzične lingvistike.

Švedski anglist Jan Stvarnik je leta 1967 napisal monografijo z naslovom Evansove

izjave. Timothy Evans je bil leta 1950 obsojen na smrt z obešanjem ker naj bi ubil ţeno

in hčerko, vendar ni bilo mogoče zbrati dovolj materialnih dokazov, saj so imeli štiri

policijske zapisnike ter dve Evansovi izjavi ubojev. Evansa so kljub temu obsodili in

obesili, ker je bil na sojenju premalo prepričljiv. Ker je bil Evans nepismen je Stvarnik

15 let kasneje s psiholingvistično analizo ugotovil, da zapisnika ne vsebujeta značilnosti

jezika nepismene osebe, se razlikujeta po stilu od prvih zapisnikov, imela pa naj bi

značilnosti knjiţnega jezika. Torej je moţno, da je zapisnike oblikoval nekdo tretji.

Evansa so leta 1966 posmrtno oprostili krivde (Drommel, 1988).

13

Pri stilometriji lahko pridobiš znanje iz psihologije, lingvistike, statistike ter literarne

kritike. Najpogosteje jo rabijo v Veliki Britaniji. Poudarek je na objektivnih dejstvih te

so lastna vsebini dokumenta, lahko jih pridobimo tudi, če primerjamo več dokumentov

hkrati. Stilometrijo so v prvi vrsti uporabljali za analizo besedil, v katerih je bil avtor

sporen. Sedaj te analize prevladujejo in so najbolj uspešne. V drugi vrsti so jo

uporabljali za določanje psiholoških značilnosti avtorja besedila (npr: psihično stanje

avtorja ter njegove bralne sposobnosti). To je pomembno za kriminalistično preiskavo,

grozilna pisma, sporočila o odkupninah pri ugrabitvah, napovedih terorističnih napadov

in hujših kaznivih dejanj kjer storilec komunicira s policijo ter javnostjo preko medijev

(Gudjonsson in Haward, 1998).

Poznamo dva pristopa forenzične stilometrije. Prvi analizira strukturo jezika, ki je

uporabljen v dokumentu. Preverja se besednjak, poznavanje slovničnih pravil,

pravilnost črkovanja besed ter sintakso, ki pomeni sestavo stavka. Drugi statistično

usmerja, analizira, ugotavlja število besed, povprečno število zlogov na besedo, dolţino

stavkov, število posameznih stavčnih členov ter razmerja med njimi (Gudjonsson in

Haward, 1998).

Morton je ogromno prispeval k razvoju stilometrije. Svetoval je, da se analizira

kombinacije in zaporedja besed. To naj bi bilo bolj učinkovito, kot ugotavljanje števila

glagolov, samostalnikov ter pridevnikov. V statistično analizo naj bi se vključile

enostavne in pogosto uporabljene besede. Redke besede bi prišle v poštev pri statistični

analizi dolgih besedil. Več moţnosti najdemo pri različnih avtorjih, kot pri enem

samem. Te metode je preverjal Totty, ki je opozarjal, da tekstov z manj kot tisoč

besedami ni dobro statistično analizirati ker v tako kratkih tekstih ni mogoče zanesljivo

določiti avtorjevega ustaljenega sloga pisanja (Gudjonsson in Haward, 1998).

14

4 Forenzična psiholingvistika

Forenzično jezikoslovje oz. lingvistika uporablja psiholingvistične metode in tehnike v

kriminalistično – tehničnih preiskavah za zbiranje dokazov. Ukvarja se s primerjavo

stila pisanja dokumentov, analizo jezikovnih elementov na posameznih mestih teksta in

predstavitvijo ugotovitev na sodišču. Spoznanja forenzične lingvistike se uporabljajo

tudi pri identifikaciji govora. S sonogramom odčitamo zvočne odtise. S tem področjem

se ukvarjajo forenzični fonetiki. Za analizo podatkov uporabljajo računalniško podpret

metode. Ugotavljamo lahko tudi slušno sposobnost priče (Lük – Nećak in Komac, 2005

/ 2006).

V 19. stoletju se je jezikoslovje močno razvilo, postalo je veda. Pobude so prihajale tudi

iz drugih ved. Schlegel je z delom O jeziku in modrosti starih Indijcev leta 1908, vplival

na Wilhelma Grimma ter Franza Boppa. Slednji je razvil osnove primerjalnega

jezikoslovja, ki ni bil odvisen od filozofije in pojmov zunaj jezika kot Humboldt

(Kriţman, 1989).

Leta 1979 sta profesor in agent FBI zdruţila moči, da bi napisala članek o

psiholingvistični analizi grozilnih komunikacij. Bila sta prva, ki sta zdruţila policijo in

akademijo (Douglas in Miron, 1979).

V zadnjih 30 letih so psihologi povečali raziskave analize diskurza zaradi bogastva

informacij, ki ga ponujajo o razumevanju značaja. Psihiatri in politični psihologi na

primer, so ugotovili, da so lastnosti jezika povezani z značajskimi lastnostmi, kot so

impulzivnost, bojazen, depresija, paranoja in potreba po pomoči ter kontroli. Več let so

psihologi uporabljali te analize za predvidevanje vedenja nacionalnih vodij. Te

informacije znajo biti dragocene tudi za razumevanje kriminalnega vedenja. To znanje

lahko predlagajo in obrnejo bolj efektivne raziskovalne strategije in tehnike zasliševanja

(Hermann, 1980 in Weintraub, 1989).

Potencialne aplikacije forenzičnih psiholingvistov v policijskih preiskavah se lahko

izkaţejo kot zelo dragocene. Čeprav je potrebno več preiskav, nekatere potencialne

15

aplikacije vključujejo preučevanje samomorilskih sporočil, da ugotovijo ali so bile smrti

v resnici samo navidezni samomori in preučevanje računalniških kod uporabljenih pri

zločincih, ki izkoriščajo tehnologijo (Gregory, 1999 in Lester, 1992).

Zgodili so se primeri, kjer so moţje ubili svoje ţene in nato ponaredili samomorilna

sporočila, da so prekrili svoj zločin. V enem od teh primerov je moţ ustrelil in ubil

svojo ţene in dva najstniška otroka. Ponarejeno samomorilno sporočilo je poloţil

zraven ţeninega trupla in tako ubeţal odgovornosti za 20 let. Po smrti svoje prve ţene,

se je dvakrat znova poročil in obe ţeni sta umrli v sumljivih okoliščinah. Pred kratkim

pa je moţ na smrtni postelji priznal, da je ubil svojo prvo in tretjo ţeno ter otroke. Še

vedno pa trdi, da ni odgovoren za smrt druge ţene. Koliko samomorilnih sporočil je bilo

še ponarejenih, da so prekrili samomore? Če bi si vzeli čas za oceno osebnosti ţrtve in

preučitev dokazov, vključno z jezikom v samomorilnem sporočilu lahko pomaga pri

identificiranju takih primerov. Še vedno pa je potrebno več raziskav na področju takih

vrst samomorilnih sporočil (Gregory, 1999 in Lester, 1992).

Lingvistika se lahko uporabi kot dokazno gradivo na sodišču, četudi imata strokovni

lingvist in odvetnik različne cilje. Naloga odvetnika je, da brani ter prepriča porotnike o

nedolţnosti ali krivdi obtoţenega. Naloga lingvista pa je, da nepristransko predstavi

dokaze in pove svoje strokovno mnenje. Odvetnik lahko prekine pričo med njenim

pričanjem, ter ji zastavi dodatna vprašanja, ima tudi moţnost, da pričanje ignorira, tako,

da doseţe svoj cilj. Sodišča se lahko razlikujejo po metodah dovoljenja pričanja

strokovnih prič. Na primer v ZDA ima vsaka drţava svoje kriterije, ločijo se tudi med

okrajnimi ter višjimi sodišči. Po navadi zahtevajo znanstvene metode, ki dosegajo nek

standard. Te standardi pa zahtevajo, da priče pokaţejo, da razumejo, kaj hočejo povedati

s svojim mnenjem. Lingvisti morajo predstaviti svoje podatke na razumljiv način.

Veliko drţav priznava pričanje strokovnjakov, kateri predstavijo podatke, ki so

znanstveno podprti ter preizkušeni (Olsson, 2008).

16

4.1 Definicija

Forenzična lingvistika je uporabna veja lingvistike. Je znanstvena študija jezika,

uporabljena v forenzične namene v forenzičnem kontekstu. Z njo se ukvarjajo

strokovnjaki, ki imajo jezikoslovno izobrazbo (McMenamin, 2002).

Forenzična psiholingvistika je aplikativna veja lingvistike, ukvarja se s človekom v

procesu komunikacije. Preučuje intelektualno – emocionalne in fiziološke pojave pri

sprejemanju in oddajanju sporočil. Upošteva spoznanja lingvistike, psihologije,

sociolingvistike (preučuje jezik v socialnem kontekstu) in biologije. Lahko preučuje

tudi odnos med jezikovnimi ravnanji in psihološkimi procesi. Ocenimo lahko psihično

stanje osebe, ki je nekaj napisala oz. povedala. Ugotovimo lahko miselnost,

temperament, motive, čustva, njeno resnicoljubnost, nevarnost nasilja… To ocenimo z

analizo vsebine (Horvat, 2005).

Forenzična psiholingvistika uporablja psiholingvistična spoznanja za forenzične

namene. Forenzičnim psiholingvisti raziskujejo odnos med jezikom grozilnih

komunikacij in nevarnostjo, da oseba, ki grozi, svoje groţnje uresniči. Pomembna je pri

ocenjevanju groţenj, ocenjevanju verodostojnosti pričanja (kriterijska vsebinska

analiza), ločevanju samomorov in umorov. Sestavljanje psiholingvističnega profila ni

enostavno, potrebno je veliko pozornosti ter previdnosti (Brglez in Umek, 2006).

Forenzična psiholingvistika ali samo psiholingvistika je študij razmerja med

lingvističnim vedenjem in psihološkimi procesi govornika ali pisca, ki so osnova

njegovega vedenja (Crystal, 1998).

4.2 Področja

Področja forenzične lingvistike so: forenzična fonetika, ta se deli na avditivno fonetiko

in akustično fonetiko, forenzična semantika, forenzična pragmatika ali analiza diskurza,

forenzična stilistika, del področja je tudi prevajanje pisnih dokumentov in tolmačenje

govornega jezika. Avditivna fonetika temelji na tem, kar lahko sliši in razloči

17

poslušalec. Preučuje zmoţnost razlikovanja in identifikacije glasov pri pričah ter ţrtvah

kaznivih dejanj (earwitness, earwitness line – up). Akustična fonetika se ukvarja z

identifikacijo govorca, razločevanjem razrednih značilnosti glasov, lahko razbere višino

ter teţo govorca. Lahko proučuje učinke intoksikacije, stresa na govor in razločevanje

glasov od šumov ozadja. Forenzična semantika proučuje interpretiranje besed, besednih

zvez, stavkov in tekstov v zakonih. Uporabljajo jo takrat, kadar je pomen pravnega

jezika teţko razumljiv, posebej ob nejasnostih pri prebiranju pravic v policijskih

postopkih. Forenzična pragmatika ter analiza diskurza se uporabljata v sodnih

postopkih. Za primer lahko naštejem analizo priznanj, groţenj, zanikanj, obrekovanj in

krivem pričanju. Pri forenzični stilistiki lahko isti pomen izraziš na več različnih

jezikovnih načinov, kjer posameznik ali skupnost jezikovno moţnost vedno, občasno ali

nikoli ne uporabi. Preiskuje primere spornega avtorstva. Določi stil pisca tega besedila.

Lahko preiskuje besedilo neznanega avtorja ali primerjalno besedilo znanega avtorja.

Zanesljivost stilistične analize je odvisna od dolţine preiskovanega besedila, količine

primerjalnega materiala, njegovega konteksta ter teme. Lahko razrešuje naslednje

preiskovalne situacije (McMenamin, 2002):

Če imamo enega moţnega osumljenca, primerjamo stil spornega besedila s

stilom primerjalnih besedil, ki jih je napisal osumljenec, to imenujemo model

podobnosti.

Če je več spornih zapisov anonimk recimo in nas zanima, ali so vsi zapisi delo

istega avtorja, lahko uporabimo model konsistentnosti. Tukaj se primerja stile

spornih besedil med sabo.

Ko imamo več piscev, lahko uporabimo populacijski model. Tukaj primerjamo

stil spornega besedila s stilom primerjalnih besedil vseh osumljencev.

Stilistična analiza poteka tako, da se določi norma za katero lingvist presodi, da jo pisec

upošteva. Opredeljujejo jo pravila, ki jih sprejemajo v govorni skupnosti. Analizo

besedila se opravlja na kvalitativni in kvantitativni ravni. Kvantitativna analiza nas

zanima, kadar se kazalci stila pojavljajo v besedilu ter kako in zakaj se pojavljajo

(oblika besedila, uporaba ločil, črkovanje, skladnja, tukaj so mišljeni vrinjeni stavki,

vrste vprašanj in raba pasiva, vokabular, napake in popravki) (McMenamin, 2002).

18

5 Grafologija

Grafologija je interpretacijska tehnika, s katero se na podlagi rokopisa ugotavljajo

značajske poteze posameznika, znana je bila ţe starim Rimljanom (Maver, 2004).

Grafologija, pomeni preučevanje rokopisov ter je veda o pisavi. Grafolog je strokovnjak

za rokopis, in lahko glede na to, kako so oblikovane črke, pove, ali je zapis pristen.

Rokopis ponavadi teče gladko. Vsako znamenje, da se je pisec ustavil in ponovno začel

pisati ali da se je vrnil nazaj in ponovno povlekel nekaj črk, da bi popravil obliko, lahko

nakaţe, da je zapis ponarejen (Graham, 1998).

Grafologijo kot psihodiagnostiko predavajo na različnih univerzah, uporabljajo jo pri

poklicnem svetovanju, izbiri kandidatov v gospodarstvu ter industriji, pri svetovalnem

delu v ţivljenjskih kriznih situacijah, pri izbiri zakonskega partnerja, na sodiščih za

psihološko karakteristiko obsojenca… Ugotavljanje istovetnosti rokopisov, pridobiva na

znanstvenem pomenu, se izpopolnjuje, z novimi metodami uvaja številne kemične,

elektronske ter optične pripomočke. Visoko raven so dosegli v ZDA, Nemčiji, Švici ter

bivši Sovjetski zvezi sedanji Rusiji. Obe znanosti pridobivata znanje o človeku, na

podlagi njegove pisave, ki pomeni velik doseţek na kulturni zgodovini človeštva,

postavljajo pa jo za mejnik človeške zgodovine (Milenković, 1991).

Grafologi se ne omejujejo le na ugotavljanje istovetnosti rokopisov, temveč skušajo po

individualnih značilnostih rokopisa sklepati o osebnostnih lastnostih pisca. Američan A.

S. Osborn v svojem delu Preučevanje dokumentov, ugotavlja, da rokopis priča o

značaju osebnosti ter osebnostnih lastnostih posameznika. Grafologi so menili, da bi

rokopis posameznika vplival poleg njegove duševnosti tudi na fizične ter fiziološke

posebnosti kot je neplodnost in čustvena usmerjenost. Zaradi tega so grafologijo dolgo

šteli za kvaziznanost, vendar je prispevala, da so z njo preučevali mehanične primerjave

črk (Marković, 1972).

19

5.1 Razvoj

Razvoj grafologije kot vede o pisavi v širšem smislu še vedno teče. Razcepljena je na

dve veji, ki se razlikujeta po načinu dela ter uporabnosti. Psihologi obravnavajo ter

preučujejo grafologijo kot psihodiagnostično sredstvo, saj pisava sodi pod psihofizično

kretnjo, ki je izraz obnašanja ali vedenja (Trstenjak, 1974).

Znanost o ugotavljanju istovetnosti rokopisov je natančna ter dokazljiva in stremi k

objektivizaciji, zato uporablja različne tehnične pripomočke in metode dela. Poznamo

grafoskopsko metodo, ki je poudarjala oblikovne značilnosti pisave. Grafometrična

metoda je kasnejša metoda, ugotavljala je istovetnost rokopisov s količinskim

merjenjem pisave. Poudarjala je razmerje med dimenzijami delov posameznih črk ter po

odstopanjih ugotavljala ali je sporni rokopis istoveten z originalnim. Današnja metoda

ugotavljanje istovetnosti rokopisov zdruţuje obe prejšnji, dodala pa je še opazovanje

drugih pisalnih značilnosti. Ob koncu 20. stoletja, se je uveljavila kibernetika na

področju rokopisnega izvedenstva. Kibernetične metode uporabljajo pri obravnavanju

rokopisov. Vsak človek ima svojo pisavo, torej piše različno od nekoga drugega, tako se

v pisavi lahko pojavijo odstopanja, ki jih z računalnikom lahko zaznamo. Ta si zapomni

podatke o teh rokopisih in jih razpoznava ali pripisuje določeni osebi, kateri ta rokopis

pripada (Milenković, 1991).

5.2 Zgodovina pisave in rokopisov

Leta 2000 pr. n. š. je klinopis postal prava pisava, ki je lahko zapisovala tudi staro

sumerščino, ki je postala jezik verskih obredov (danes je to cerkvena latinščina). To je

bila pisava tudi babilonskega imperija, ki se je razvijal od leta 1760 pr. n. š. naprej, pa

tudi asirskega imperija na severu. Pisava, ki je nastala iz preprostih računarskih potreb

je pri prebivalcih Mezopotamije postala spominska opora, načina za ohranjanje

govornega jezika, sporazumevanja ter mišljenja in izraţanja. Pisava se prilagaja

akademskemu jeziku in drugim: elamski jezik, na primer iz deţele Elam z glavnim

mestom Susa, to je na območju današnjega Irana, si je izposodil klinopis. Med 3. in 1.

tisočletjem se je klinopisna pisava, ki je nastala med Tigrisom in Evfratom, razširila v

20

Palestino na jugu in v Armenijo na severu, kjer je nastala pisava kanaanskega in

urartskega jezika (Georges, 1994).

Znaki egipčanske pisave se imenujejo hieroglifi, kar pomeni pisavo bogov (grško

hieros, pomeni svet, glyphein pa vrezovati). Prvi dokumenti, zapisani v hieroglifskih

znakih, so iz 3. tisočletja pr. n. š. , vendar kaţe, da je pisava nastala ţe prej. Ta pisava je

sestavljena iz treh vrst znakov: piktogramov, poenostavljenih podob, ki predstavljajo

predmete ali ljudi; v kombinaciji z znaki, ki ponazarjajo pojme; fonogramov, ki so

enake ali druge podobe, ponazarjajo glasove, ter določevalnikov, znakov, ki pomagajo

razlikovati, o kateri kategoriji predmetov ali bitij se govori. Vrstice hieroglifov se

najpogosteje berejo od desne proti levi. Smer branja nakazuje smer, v katero so

obrnjene človeške ali ptičje glave: bralec mora brati v smeri proti obrazu ali kljunu.

Hieroglifi gredo lahko tudi od spodaj navzgor, od desne na levo ter v vrsti od leve na

desno (Georges, 1994).

Pisava je starim Egipčanom omogočila, da so zapisali svojo zgodovino, sestavili

sezname svojih vladarjev, da so opisali pomembne dogodke, kraljevske poroke ali bitke.

Pisava jim je sluţila za računovodstvo, za vzpostavitev pravnih pravil, za sestavljanje

pogodb pri prodaji lastnine in poročnih listin. Iz hieroglifskega sistema sta nastali dve

pisavi. Prva se imenuje kurzivna pisava, ki teče po papirusu in je nastala sočasno s

hieroglifi. Imenuje se tudi hieratična iz grškega hieros, ki pomeni svet ali svečeniška

pisava ker naj bi jo po mnenju grškega zgodovinarja Herodota uporabljali svečeniki.

Ima enake znake kot hieroglifska pisava (ideograme, fotograme ter določevalnike), ki so

bili med seboj povezani. Druga pa se imenuje demotična ali ljudska pisava. Sledovi te

pisave so poznani še danes. Kitajska pisava je nastala v 2. tisočletju pr. n. š. ,

uzakonjena je bila okrog leta 1500 pr. n. š. , ter jo uporabljajo še sedaj. V Egiptu ter

Mezopotamiji (Irak) je arabska pisava nadomestila hieroglife in klinopise. Na Kitajskem

so imeli rokopise v obliki zvitkov, ki so jih budistični romarji nosili na hrbtu, ko so

kriţarili po svoji deţeli. Na Kitajskem je pisava bolj kot govorni jezik sredstvo

jezikovnega povezovanja. Kitajščina se bere od leve na desno, učena ali poetična

kitajščina pa od zgoraj navzdol in od desne na levo. Arabska pisava in latinica sta izvor

številnih črkopisov (Georges, 1994).

21

V 14. stoletju pr. n. š. je blizu Biblosa v Siriji, v Ugaritu, obstajala klinopisna pisava, ki

je uporabljala samo dvaindvajset znakov. Vsi so bili soglasniki, samoglasnike, ki niso

bili zapisani, so vstavili glede na obliko besed. Vse kaţe, da je šlo za prvo črkovno

pisavo. Grki so v drugem tisočletju pr. n. š. poznali pisavo, ki je izginila okrog leta

1100 pr. n. š. , takrat, ko so njihovo kulturo uničili Dorci s svojimi vpadi. Tri oz. štiri

stoletja pozneje se je v Grčiji razširila feničanska pisava. Črkopis izvira iz zaporednih

spreminjanj nekaterih klinopisnih znakov ali iz demotične pisave starega Egipta.

Nastaneta dva nova črkopisa v kateri so napisali Staro zavezo. Aramejska pisava in

jezik sta vplivala na našo zgodovino, saj so nekatere knjige Stare zaveze napisane v

njih. Največji del Stare zaveze pa je ohranjen v jeziku, v katerem najstarejši pisani

ostanki segajo do leta 700 pr. n. š. v hebrejščini (Georges, 1994).

Prvi arabski zapisi so nastali v letu 512 – 513 n. š. Mohamed je leta 650 po Alahovem

nareku, v arabski pisavi napisal prve strani Korana, muslimanske svete knjige. Arabska

pisava je starejša kot islam ter se je razširila hitreje kot jezik. To pisavo so prevzele

Severna Afrika, Mala Azija, Indija in vzhodna Kitajska ter islamska osvojena območja.

Arabska pisave se piše ter bere od desne na levo in nima samoglasnikov. Ima osemnajst

črk, ki skupaj s pikami sestavljajo devetindvajset črk. Sposobna se je prilagoditi

neizčrpni vrsti oblik ter se spreminja. Pisava je poglavitna osnova za vso umetnost

arabesk. Poznamo še etiopsko pisavo ter pisavo Tuaregov – tifinagh -, ki se odlikuje po

geometrični obliki črk. Tifinagh je izjema v zgodovini pisave, saj je bila le ţenska

pisava. Od 3. stoletja na indijskem polotoku uporabljajo dve glavni pisavi: kharosti in

brahmi. Iz prve pisave je nastala pisava davanagari, v kateri je zapisan obredni jezik

velikega dela Indije sanskrt ter eden izmed jezikov hindi. Ta pisava je alfabetska,

sestavljena iz soglasnikov in samoglasnikov. Tibetska pisava izvira iz pisave

davanagari. V Vietnamski pisavi prevladujejo latinske črke, ki so jih v 17. In 18.

stoletju vpeljali portugalski jezuiti, katerim se je zdelo, da bo ta ljudstva laţje

pokristjaniti. Izumili so posebno transkripcijo vietnamščine, pisavo chu quoc – ngu, kar

pomeni črke domače govorice. Latinici so dodali veliko pik, naglasov ali diakritičnih

znakov. V Srednjem veku so poznali karolinško, gotsko in humanistično pisavo.

Zapisovali so latinico v zahodni Evropi, cirilico so pisali na vzhodu in je nastala iz

grščine. Pisava gotica je bila oţja kot karolina, z njo so dobili več prostora. Tako so se

22

razvile črke po nemškem vzoru, imenovane tudi gotske črke, zaradi kulturnih in

materialnih razlogov. V Italiji v 14. in 15. stoletju, nastane pisava, ki opusti gotske

oblike, imenovana je humanistična pisava. Je bolj okrogla in manj ozka. Je najbolj

razširjena, ko pride do izuma tipografije, tiskarskega postopka s premičnimi črkami.

Leta 1900 je Angleţ sir Arthur John Evans odkril v ruševinah stare palače v Knososu

drobce glinenih tablic z napisi, ki so, kot je bilo videti, sestavljali pisavo. Najstarejša

nepopolna pisava naj bi bila iz let 2000 do 1650 pr. n. š. Ogham je najstarejša keltska

pisava iz Walesa in Irske, poznali pa so tudi pisavo rune. Strokovnjaki pravijo, da naj bi

pisava nastala pred šest tisoč leti, da so z njo lahko delali račune in knjigovodstvo, nato

pa je pisava postala način mišljenja, poimenovanja, ustvarjanja ter bivanja. Takrat je

Roland Barthes rekel, da je odslej pisava zahteva svobodno izraţenega jezika. Pribliţno

petina prebivalcev na zemlji, uporablja ideografski sistem pisave (Georges, 1994).

5.2.1 Forenzične preiskave ter sledi rokopisov

Forenzična preiskava rokopisa je identifikacijska tehnika, ki na podlagi primerjave

spornega rokopisa z znanimi rokopisi ugotavlja, ali je oba rokopisa, spornega ter

primerjalnega, napisala ista oseba (Maver, 2004).

Pisavo lahko najdemo v grafičnih umetnostih, slikanju ter v risbi s pomenom. Te so se

začele pojavljati med leti 30.000 in 10.000 pr. n. š., v zahodni Evropi. Iz tega so se v

četrtem tisočletju pr. n. š. razvile prve slikovne pisave ter ikonografske risbe ali

piktografi. Najbolj znani piktografi so sumersko – akadski klinopis, protoelamski sistem

pisave in sistem egipčanskih hieroglifov. Sledil je nastanek zlogovnih sistemov, ki so ţe

nakazovali moderne abecede.

Poznamo dve teoriji o nastanku abecedne pisave (Maver, 2004):

Prvič naj bi abecedo izumili zahodni Semiti okoli leta 1500 pr. n. š., drugič pa Grki leta

750 pr. n. š. Obe sta pravilni, samo, da je semitska abeceda poznala znake za soglasnike,

grška pa je dodala 5 znakov za samoglasnike.

23

Vzroki za nastanek teh pisav so gospodarske narave. Uporaba pisnega gradiva je

povezana z abecednimi pisavami ter ustrezno pisno podlago papirusom. Večja

razširjenost ter uporabnost pisnega gradiva je imela za posledico njegove zlorabe, tako

je staroegipčanska zakonodaja poznala kaznivo dejanje ponarejanja. Prva rokopisna

izvedenstva so bila dovoljena ţe v času cesarja Konstantina. Rimski pravniki so v

tretjem stoletju našega štetja zapisali prve usmeritve ter protokole, ki so prepoznali

ponaredke. V Franciji leta 1569 je bilo ustanovljeno prvo zdruţenje preiskovalcev

rokopisov. Prvi objavljen učbenik je bil Ravenaujev iz leta 1665. Leta 1792 je bil v

Angliji prvi primer rokopisnega izvedenstva na sodišču (Maver, 2004).

V začetku 20. stoletja se je razvila prva znanstvena metodologija preiskav rokopisa z

knjigo Alfreda Osborna Questioned Documents iz leta 1910. Razcvet za razvoj

forenzičnega preiskovanja rokopisov, se je začel s kritiko Risingerja Denbeauxa in Saxa

ter s sodnim sporom Daubert proti Merrel Dow Pharmaceuticals leta 1993 v Zdruţenih

drţavah Amerike. Ti članki so dokazali, da preiskovanje rokopisov ne temelji na

znanstvenih načelih in predpostavkah, da na področju preiskav rokopisov ni empiričnih

raziskav ter da identifikacija rokopisa temelji na intuiciji. V ZDA, so neodvisni

računalniški strokovnjaki na vzorcu 1500 rokopisov, raziskovali z računalniško

tehnologijo in statističnimi metodami, ter dokazali, da je na podlagi osnovnih vizualnih,

osnovnih oblikovnih značilnosti rokopisa mogoče razločevati med 96 in 98 % piscev, na

podlagi poglobljenega študija rokopisov z značilnostmi, ki jih pri delu upošteva

forenzični izvedenec za rokopise pa se ta odstotek bliţa številki 100. Preiskava

rokopisov ter podpisov temelji na naslednjih načelih (Maver, 2004):

Rokopis vsakega posameznika je individualen ter noben ne piše enako, kar izhaja iz

dejstva, da je pisava izraz funkcije moţganov, ki se izraţa nevrofiziološko in

biomehansko.

Pisni akt se ne more izvesti dvakrat identično, kar pomeni, da dva podpisa ali rokopisa

istega besedila iste osebe, nikdar ne bosta takšna, da bi se lahko prekrivala v vseh

podrobnostih, vedno so vidne razlike v razmerjih, velikostih ter nekaterih oblikah.

24

Temelj preiskave rokopisa je preiskava ter primerjava dinamičnih značilnosti rokopisa

(Maver, 2004).

Nihče ne more posnemati rokopisa oz. podpisa druge osebe, pisati z enako hitrostjo ter

spretnostjo kot pisec, čigar rokopis je posneman.

Ob spreminjanju ali ponarejanju rokopisa ali posnemanju rokopisa nekoga drugega, ni

vedno mogoče identificirati pisca. Tukaj gre za pomembno načelo, ki pravi, da

forenzična preiskava rokopisa v nekaterih primerih ne more biti uspešna. Razlog je

lahko primerjalno gradivo ali pridobljeni primerjalni rokopis. Če tega ni preiskava ni

moţna. Enako velja za sporni rokopis (Maver, 2004).

Naloga forenzične preiskave podpisa oz. rokopisa je dokazati, da je dve pisanji ali dva

podpisa napisala ista roka ter identificirati osebo, ki je sporno pisanje ali podpis

lastnoročno napisala. Izvedenci ugotavljajo tudi ponarejanje podpisov oz. rokopisov ter

negiranje avtorstva nekega besedila / podpisa oz. dokazovanje, da je nekdo poskušal

posnemati podpis ali rokopis določene osebe. Pisci pri tem prikrivajo lastne rokopisne

značilnosti ter jih je skoraj ne mogoče ujeti pri svojem dejanju. Pri kratkih besedilih ali

podpisih jim uspe, pri dolgih pa niti ne, saj se lahko pokaţe njihova rokopisna

individualnost, na podlagi katere je mogoče identificirati pisca. Forenzični izvedenci za

rokopise oz. podpise iz pisave ne ugotavljajo spola, starosti, izobrazbe in osebnostne

lastnosti pisca. Po svetu uporabljajo ime (Forensic Handwriting Examination) kar

pomeni forenzično preiskovanje rokopisa (Maver, 2004).

Rokopisi kot sledi so z kriminalističnega vidika pomembni, kajti lahko pokaţejo na

določeno zvezo med kaznivim dejanjem, ki ga preiskujemo, ţrtvijo ter storilcem.

Pokaţejo na motiv dejanja, storilca ali okoliščino, ki nam je v pomoč pri preiskovanju.

Vsebine ter oblike pisanj se razlikujejo (pisma, pogodbe, računi, potrdila, na listu

papirja napisano sporočilo, podpis, naslov, imena, telefonske številke…). Sledi najdemo

na krajih kaznivih dejanj goljufij ter poneverb pri ţrtvi in osumljencu. Lahko jih kdo

zaţge, strga, zmečka, zbriše, zamaţe ali odvrţe v smeti… Za primer lahko navedem

ţeparje, ki svojim ţrtvam po pošti vračajo vzete listine (osebno izkaznico, prometno ter

25

vozniško dovoljenje). Svoj rokopis ponudijo, ko na pisemsko ovojnico napišejo naslov

ţrtve, vendar jih ponavadi ţrtve ne prijavijo, ker ţeparji pripišejo, da jim pošiljajo

izgubljene dokumente. Ţrtve pa ne vedo ali so denarnico izgubile ali jim je bila

ukradena (Ţerjav, 1994).

Pisanja, ki jih najdemo kot sledi, imajo lahko naslednje pomene (Ţerjav, 1994):

pisanje kot sredstvo kaznivega dejanja (izsiljevalna in grozilna pisma,

ponarejene listine, podpisi…)

pisanje, ki kaţe namen, storiti kaznivo dejanje,

pisanje, ki kaţe motiv kaznivega dejanja,

pisanje, ki kaţe kdo je storilec,

pisanje, ki kaţe, kdo je ţrtev,

pisanje, ki omogoča identifikacijo pisca,

pisanje, ki omogoča identifikacijo storilca ali ţrtve,

pisanje, ki kaţe na druge pomembne okoliščine storjenega kaznivega dejanja.

Rokopisi imajo rokopisne značilnosti, če teh ni identifikacija pisca ni mogoča. Sled

pisanja je lahko papir ali druga podlaga na kateri je besedilo. Pozorni moramo biti na

storilčeve prstne sledi, če je pisal na papir, zato ga ne prijemamo z golimi rokami.

Preiskave papirja, ki jih opravijo strokovnjaki nam povedo številne podatke (vrsta ter

kvaliteta papirja, kdo ga je izdelal, starost papirja in pisanja, s kakšnim pisalom je

napisano besedilo…). Pri takih raziskavah sodelujejo strokovnjaki kot so kemiki,

biologi, fiziki, grafologi… Ko papir obrnejo poševno, najdejo na njem vtisnjena

besedila. Tega izzovejo s posebnimi metodami,da ga lahko preberejo ter uporabijo pri

preiskovanju. Preiskujejo tudi prečrtane in brisane dele papirja ter besedila na zaţganem

papirju. S sledmi pisanja moramo skrbno ravnati. Papirja ne mečkamo in prepogibamo,

niti ga ne prijemamo z golimi rokami. Shranimo ga v mapo med dvema čistima ter

gladkima papirjema. Moker papir posušimo na zraku ali pri sobni temperaturi. Sporni

rokopis je predmet preiskovanja in ga obravnavamo kot sled. Da bi strokovnjaki

ugotovili neznanega pisca, jim moramo poslati primerjalne rokopise osumljencev, da jih

primerjajo s spornim rokopisom (Ţerjav, 1994).

26

Poznamo primerjalne in sporne rokopise. Primerjalni rokopisi so lahko vplivani ali

nevplivani. O vplivanem primerjalnem rokopisu govorimo takrat, kadar osumljenec

med pisanjem ve, da bomo njegov rokopis uporabili za primerjanje. Dobimo ga, če

osumljenec pristane na narek (vplivana primerjalna pisava), ki naj bo umirjen, pisati pa

mora tudi v ugodnih okoliščinah. Pisanje lahko vsak odkloni. Na narek se ustrezno

pripravimo. Oseba besedilo napiše dvakrat ali trikrat, saj je to priporočljivo. Napisan

mora biti na oštevilčenih listih, ki jih overi tisti, ki narekuje besedilo. Vsak list sproti

odvzame, da ne more sluţiti kot predloga. Primerjalnega besedila mora biti veliko,

najbolje je, da čim več. Na primer, če obsega sporno besedilo eno ali dve strani, mora

biti primerjalnega vsaj dvakrat toliko. Podpisov napisanih po nareku, mora biti dvajset

do trideset in vsak na svojem lističu papirja, ki ga sproti odvzamemo in oštevilčimo. Pri

tem upoštevamo ali gre pri spornih podpisih za parafirani ali popolni podpis. Rokopis se

lahko poišče na osumljenčevem domu, pri sorodnikih, ki jim je pisal, pri občinskih

upravnih organih, ki jim je pošiljal lastnoročno napisane prijave, prošnje, pritoţbe, v

organizaciji kjer je zaposlen… Takim rokopisom pa pravimo nevplivani primerjalni

rokopisi (Ţerjav, 1994).

Sporno besedilo je lahko napisano s pisanimi, tiskanimi ali poltiskanimi črkami. Pri

nareku zahtevamo, da osumljenec piše z enako vrsto črk. Pisalo mora ustrezati tistemu,

s katerim je napisano sporno besedilo. Upoštevamo priostrenost ter vrsto svinčnika. Pri

izbiri papirja upoštevamo velikost, gladkost, barvo in črtanost papirja, na katerem je

sporni rokopis. Pomemben je poloţaj pisanja (sede, leţe ali stoje…). Tudi hitrost

pisanja vpliva na rokopis. Od začetka je treba narekovati počasi ter pustiti osebi, da piše

s svojo hitrostjo. Potem lahko narekujemo vedno hitreje ali počasneje, odvisno kako je

napisano to sporno besedilo. Če opazimo pravopisne napake, narekujemo normalno

brez poudarkov, da ugotovimo ali jih oseba dela ali ne (Ţerjav, 1994).

5.2.2 Posebnosti rokopisov ter osebni podpis

Pri rokopisu je treba opazovati ter spoznavati individualne posebnosti, ki so značilnosti

rokopisa ter jih ni mogoče uvrstiti v pisalne značilnosti rokopisa. Te posebnosti so

posamezne črke ali rokopis v celoti ter značilnosti rokopisa (značilnosti pisala,

27

vsebine…). Posebnosti rokopisa morajo biti usmerjene na lociranje, zakonitost ter

trajnost pojavnosti na določenih mestih. Zelo teţko jih je ponarediti (Regvar, 1989).

Poznamo posebnosti rokopisa, ki jih uporabljamo pri primerjavi spornega ter

nespornega rokopisa. To so stopnja in način naknadnega dopolnjevanja, posebnosti

postavitve, oblikovanosti, dimenzije pik ter strešic nad črkami in slovničnih ločil,

posebnosti podčrtovanja, nadčrtovanja in obkroţevanja v rokopisu in podpisu,

posebnosti vsebine ter posebnosti pisala in pisalne površine.

Stopnja in način naknadnega dopolnjevanja vključuje značilnosti prečrtovanja,

popravljanja, kasnejšega dodajanja, sledove brisanja, pomot pri pisanju… pomembno

pri spornem rokopisu (Regvar, 1989).

Posebnosti postavitve, oblikovanosti, dimenzije pik ter strešic nad črkami in slovničnih

ločil vpliva na preslednost rokopisa ter gibalne značilnosti rokopisa v širšem smislu.

Sporni rokopis oz. podpis je tukaj lahko ponarejen v tehniki kopiranja (Regvar, 1989).

Posebnosti podčrtovanja, nadčrtovanja in obkroţevanja v rokopisu in podpisu, se kaţejo

na teţjih mestih oblikovanja rokopisa, ki jih ponarejevalec ne more zadeti popolnoma.

Posebnosti vsebine je značilnost umetnika pisatelja. Uporaba posebnih besednih zvez,

posebna sestava povedi, zapleteno izraţanje in pretirana uporaba pridevnikov, so lahko

pomembni dejavniki pri ugotavljanju istovetnosti rokopisa, mora pa biti na voljo večja

količina rokopisa. Med seboj lahko tukaj primerjamo same oblike posameznih besed, ki

so enake v nespornem in spornem rokopisu (te besede so krajši vezniki, imena krajev ter

oseb…). Če pa je sporno besedilo prepis nespornega je primerjava bolj uspešna

(Regvar, 1989).

Posebnosti pisala in pisalne površine, zajema analizo rokopisa, obravnavo značilnosti

pisala ter kakovost papirja, na katerega se izpisuje rokopis. Kakovost pisala ter pisalne

površine, lahko vplivata na sproščenost pisalne grafomotorike pisca, kar vpliva na

spremembo oblikovnih značilnosti pisave in prostorsko urejenost (Regvar, 1989).

28

Forenzični izvedenci za rokopise ločujejo preiskave rokopisa ter podpisa iz različnih

razlogov. Podpis je pisni akt posameznika in se lahko v rokopisnih prvinah razlikuje od

rokopisa posameznika (Maver, 2004).

Za primer bom navedla zgodbo o ponarejenih Hitlerjevih dnevnikih. Konrad Kujau je

bil ponarejevalec, ki je imel pri ponarejanju Hitlerjevega dnevnika na voljo omejeno

količino Hitlerjevega rokopisa in diktatorjeve podpise. Manjkala pa mu je velika

začetnica črke H, vendar jo je omenjeni posnemal z stilizirano obliko črke H, ki jo je

Hitler uporabljal v svojem podpisu. Toda Hitler je v svojem običajnem rokopisu

uporabljal nestilizirano veliko začetnico črke H, ki se je razlikovala od oblike v podpisu.

V tem primeru je neustrezen pripravljalni material pokopal ponarejevalca (Maver,

2004).

Podpis je lahko enostaven, parafen, ki pomeni, da navidezno ne nosi pomena oz. ni

berljiv, zaradi svoje povezanosti s podpisnikom je pomenonosen in individualen pisni

akt. Podpis je stiliziran in nosi pomensko sporočilo podpisnika. Razlika med podpisom

in rokopisom izhaja iz procesa opismenjevanja. Rokopis se priučimo po programih, ki

predstavljajo določeno inačico pisnega sistema. Podpis je izraz posameznikove

identitete (Maver, 2004).

5.3 Vrste pisav in njihov pomen

Veliko in majhno pisavo določamo po velikosti malih črk. Če so te večje kot 3 mm,

imamo veliko pisavo, če so manjše kot 2 mm, je to mala pisave, vmes med 2 mm in 3

mm pa je to srednje velika pisava. Velike črke pomenijo podjetnost in delavnost volje,

čustveno zanesenost in globino ter njegove zmoţnosti. Osebnostna drţa ljudi z velikimi

črkami je dostojanstvena, veliko dajo nase, so ponosni ter slovesni. Ljudje z malo

pisavo imajo dobro razvit realistični čut, stvarnost in premišljenost brez pretiravanja,

smisel za ozko in delovno področje, skrito pred javnostjo, z močno koncentracijsko silo,

preciznost v izraţanju, zmernost ter dopovedljivost, razvit čut za dolţnost in domačnost,

skromnost, zadovoljivost, uklonljivost, spravljivost človeka, ki zna potrpeti in veliko

prenese (Trstenjak, 1986).

29

Hitro pisavo prepoznamo,če so njene poteze gladke, zato jo imenujemo tudi potezna

pisava. Hitra je lahko samo gladko potezna črta, glede na to lahko te pisave razdelimo v

dve skupini: gladke in hrapave ali ovinkaste, oklevajoče, nihajoče, krčevite, skratka

negladke. Gladke oz. izpisane pisave imajo ljudje, ki veliko pišejo. To so trgovci ali

prodajalci, poslovneţi ter uradniki. Poleg gladkosti je zanesljiv znak hitre pisave tudi

njena poševnost. Znake hitrosti lahko dajejo tudi leteče pike in strešice ter podaljšane

končne poteze pri besedah. Pri hitrem pisanju je levi rob zmeraj širši. Hitra pisava

pomeni delavno, prizadevno podjetno naravnano. Taki ljudje so hitri, ekspeditivni,

goreči in vneti za cilje, primerni so za vodilna mesta v sluţbi, ker so polni iniciativ. Te

lastnosti lahko prehajajo tudi v negativni predznak, izraţajo lahko notranji nemir,

nestanovitnost, preveliko potrebo po spremembah, nestrpnost, površnost ter

pomanjkanje vztrajnosti, odvrnejo te lahko od dela, načrta, taki ljudje so nezanesljivi ter

nenačrtni pri delu. Čustveni ljudje s hitro pisavo so lahko temperamentni, sangvinični,

vneti, odprti in proţni, brezskrbni in optimistični. Negativno pa so nestanovitni,

omahljivi, odvisni od vremena, ţenske pa so lahko zapeljive. Pozitivna počasna pisava

ima izraz miru. Človek s takšno pisavo je premišljen, zbran, trden, previden, zanesljiv in

je realist. Negativna počasna pisava, pomeni, da je človek nagnjen k lenobnosti, je

neodločen ter nezanesljiv. Čustveno pa je počasen, apatičen, top, štorast, neprebujen,

zamorjen, pust, dolgočasen, brez ţivljenja, prazen ter neprivlačen (Trstenjak, 1986).

Trdo in lahko pisavo, lahko opredelimo po treh smereh. Prvič po trdoti ali lahnosti, s

katero človek drţi svinčnik ali pero, drugič v pritisku roke na pisalno mizo ali podlago

in tretjič v pritisku svinčnika ali peresa na papir ter pisalno ploskev. Trda pisava opisuje

človeka, ki ima močno notranjo napetost in krčevitost. To so ljudje samopremagovanja,

odprtosti, pridnosti, prizadevnosti, vztrajnosti in vestnosti ter zanesljivosti. Predstavljajo

krčevite tipe in teţke značaje. Taki ljudje lahko zaidejo na rob duševne bolezni, so

trmasti in jezljivi. Lahko pisavo, lahko poimenujemo tudi neţna pisava, predstavlja

pozitivnost, podjetnost, iniciativnost, razodeva šibek značaj s pomanjkanjem odprtosti,

trdnosti in zvestobe, človeka z labilnim, nezanesljivim, uţaljivim, plahim in

preračunljivim čustvovanjem (Trstenjak, 1986).

30

Široko in ozko pisavo lahko poimenujemo tudi razprta ali stisnjena pisava. Širino te

pisave določamo po razmerju med podlago in višino črk. Če je dolţina večja kot širina

dobimo ozko pisavo, če pa je širina večja kot dolţina dobimo široko pisavo. Širina

pisave se po fizikalno fizioloških zakonitostih druţi z veliko, hitro in rahlo pisavo.

Razodeva osebno prizadevnost, gorečnost, prostodušnost, sveţost ter proţnost duha.

Negativno lahko pomeni neobrzdanost, nepotrpeţljivost, površnost, brez prave

temeljitosti ter zanikrnost. Ozka pisava pa pomeni zadrţanost, razodeva

samopremagovanje, zmernost, značajno drţo ter sebično preračunano previdnost,

nezaupanje, plahost in okrevanje. Človek s to pisavo nima podjetnosti, hitro ga spraviš v

zadrego, manjka mu čut za stvarnost ter neposrednost, lahko je nevoščljiv, zavisten,

ljubosumen ter ima zlobna čustva (Trstenjak, 1986).

Zaliti ter suhi pisavi pravimo tudi pastozna, mehka ali ostra pisava. Zalita pisava daje

vtis mehkobe, loki ter pentlje v njej se zlivajo v ploskve napolnjene s črnilom, pri črkah

o, a, e, d, g, h, j, k. Ta pisava je debela. Zelo suho, ostro ter prikoničeno pisavo daje

stopnja ostrine. Človek z zalito pisavo izraţa močno poudarjeno čustvenost, nazornost,

smisel za barvitost ter neposredno naravnost, izraţa močno ţeljo po uţivanju, za katero

se skriva močna spolnost. Taki ljudje imajo močne, slastne spodnje ustnice, so robati ter

surovi, umetniško nadarjeni, izvirni ter ustvarjalni. Lahko so spolni iztirjenci in imajo

prostitutska nagnjenja. Ljudje s suho pisavo so poduhovljeni, samodisciplinirani in

samovzgojni, ostri, razdraţljivi in tihi, nimajo pravega stika z naravo, so brez razvitega

čuta za naravo in prijetnost ţivljenja ter znajo zagreniti ţivljenje sebi in okolici. Pisavo

najdemo pri redovnih predstojnikih (Trstenjak, 1986).

Poševnost je lahko obrnjena na levo in desno stran. Če je obrnjena na levo, torej nazaj,

govorimo o zvrnjeni pisavi. Pri tem razlikujemo tri dimenzije: vzvratno ali levo

poševnost, desno poševnost ter pokončno vertikalno poševnost. Poševna pisava ima

levost ali desnost smeri, druţi se s širino in hitrostjo, je goreča in predstavlja človeka, ki

se lahko razvname in enoumno giblje v smeri začrtanih ciljev, s srcem lahko ogreje

drugega in je zmoţen predane ljubezni. V desno usmerjeni pisci so druţbeno spretni, se

znajdejo, lahko jih je socializirati in se zlahka prilagodijo. V negativnem smislu imamo

opravka s surovim, nepopustljivim in napadalnim človekom, ki je zmoţen iti

31

brezobzirno tudi prek ţivih trupel. Ljudje z močno poševno pisavo so brez zavor,

nemirni, hlastajoči, površno delovni, nestalni, lahkomiselni brez pravega moralnega

čuta. Levo usmerjeni pisci so nenaravni, prisiljeni in zavrti. Tako pisavo imajo mlade

deklice, ki se še niso odprle svetu in druţbi ter so nezaupne do moških, okoli dvajsetega

leta pa deklice spremenijo pisavo v desno ter se odprejo svetu. V sredi med obema (v

desno in levo) poševnima pisavama je pokončna pisava, ki pomeni prevladovanje

razuma nad emocijo (Trstenjak, 1986).

Pri zvezni in presledni pisavi, gre za razliko med pisavo, v kateri so vse črke brez

presledkov med seboj povezane, včasih celo tako, da so tudi besede med seboj povezane

z vmesno črto in med pisavo kjer so med posameznimi črkami presledki, tako da

marsikatera stoji kar zase: to je presledna pisava. Znak zveznosti je poudarjen takrat, če

so pike ali strešice nad šumniki povezane z naslednjo črko. Nasprotje med zvezno in

presledno pisavo označimo kot kontrast med diskurzivnim in intuitivnim mišljenjem.

Ljudje s tako pisavo so dialektiki, nagnjeni so k abstraktnemu mišljenju ter

sistematičnosti, so miselno revni, neiznajdljivi, neustvarjalni, nesamostojni, plahi, hitro

so v zadregi in brez prave odrezavosti (Trstenjak, 1986).

Oglato in vijugasto pisavo prepoznamo po sestavi črk. Nekateri ljudje delajo enoumne

oblike črk, drugi manj izrazite. Oglata je pisava takrat, pri kateri so črke oblikovane v

lomljenih kotih. Ljudje so ob njej uporni, imajo trdno voljo, odločnost ter zanesljivost v

svojih prizadevanjih, ne dajo se zbegati in spraviti iz ravnoteţja. Vijugasto pisavo

prepoznamo po nepravilnih vijugah, na primer konica črke j ali t. Ta pisava razodeva

labilnost ter omahljivost volje. Kačasto vijugasto pisavo so imeli Napoleon, Hitler, Ivan

Grozni ter Stalin. Ljudje s tako pisavo imajo igralski talent, torej so rojeni igralci.

Poznamo tudi polno, prazno, dolgo, kratko, visoko, nizko, navadno, nenavadno, pristno

ter nepristno pisavo (Trstenjak, 1986).

32

5.3.1 Razlaga, vzroki in značilnosti pisave

Pisava je izraz vsakega posameznika in je individualizirano oblikovana. Vsi ljudje

pišemo drugače, tako ne bi našli dva enaka rokopisa, niti ne enake pisave. Izjema so

enojajčni ter nekateri dvojajčni dvojčki istega spola. Individualno oblikovanost rokopisa

lahko definiramo, kot individualen način oblikovanosti rokopisa, ki ga človek v času

učenja pisanja in ob vsakodnevnem pisanju prilagodi ter ustvari sam in katerega

oblikovanost se odmika od šolsko predpisane oblike, dimenzije ter načina poteznosti

rokopisa. Individualizirana oblikovanost, poteznost in prostorska urejenost rokopisa,

omogočajo ugotavljanje istovetnosti rokopisov, to je tudi pojav, ki je značilen za

človeka, saj je človekova individualiziranost izraţena na vseh področjih ţivljenja tako

tudi v pisavi. Pisava na papirju predstavlja psihofizičen izraz človeka. Rokopis, je po

karakterološki teoriji psihofizičen in individualiziran izraz človeka, ki ga določajo vse

človekove osebne, deloma tudi telesne značilnosti. Te se odraţajo v moči, obliki in

hitrosti pisanja (oblikovnih, gibalnih in prostorskih pisalnih značilnostih). Moţnost

povezave med značilnostmi človeka in značilnostmi pisave omenjajo ţe v antični Grčiji

(Platon), saj so ţe takrat po individualizirani oblikovanosti pisave lahko spoznali

posamezne pisarje tedanjega časa, njihova razpoloţenja, počutje, deloma tudi osebnost

(Regvar, 1989).

Princip izraţanja ter oblikovanja predstavljata jedro teorije nastanka in vzrokov

individualiziranosti pisave. Princip izraţanja pojasnjuje, da energija izraznih gibov v

rokopisu izhaja iz vitalnih vzmeti človeka ter interakcije med zavestno voljo in

podzavestnimi ţivljenjskimi vzmetmi. Pisanje po tem principu zajema v sebi namerne

izraze, ki vplivajo na individualiziranost rokopisa ter nenamerne izrazne gibe, ki so

odraz notranjih razpoloţenj, doţivljanj in sposobnosti. Oblikovalni princip pojasnjuje,

da je človekova volja, ki je gibalo pisave, odvisna od zavestno postavljenega cilja, na

katerega vpliva podzavestna vodilna podoba. Pisava je tako povezana tudi z občutkom

za likovno izraznost. Vsak slikar vnese v svoja dela svoj izraz, način slikanja, svoj

motiv… tako tudi posamezne slikarje spoznamo po načinu slikanja ter stopnji njihove

likovne ustvarjalnosti (Regvar, 1989).

33

Poznamo zunanje in notranje dejavnike, katerih vzrok je sprememba v pisalnih

značilnostih. Pod zunanje dejavnike štejemo pomanjkanje prostora, zamenjava pisala,

pisalna površina, razsvetljava, klimatske okoliščine ter pisanje v časovni stiski. Pod

notranje dejavnike pa štejemo psihološke dejavnike, ki vplivajo na spremembo pisalnih

značilnosti, rokopis pod vplivom alkohola in spremembe rokopisa zaradi fizioloških

dejavnikov (Regvar, 1989).

5.3.2 Zloraba pisave

Zloraba pisave ali ponarejanje pisanih dokumentov je pojav, ki se je začel, ko so

rokopisi postali podpisi sredstvo za sporočanje in legaliziranje pravnega poslovanja.

Nekateri posamezniki so spoznali, da si je mogoče s ponarejanjem dokumentov

pridobiti veliko gmotno korist. Ţe prvo ponarejanje je odkrila atenska zakonodaja. V

antični Grčiji in Rimu so veliko uporabljali pisane dokumente. V prepisovalnicah so za

to izurjeni suţnji pisali in prepisovali sporočila, pogodbe ter drugo dokumentacijo.

Ponarejanja so s tem pripeljala do nastanka znamenitega Kvintilijanovega Institutio

oratoria leta 88 p. n. št. (Marković, 1972).

V antičnem Rimu se je pravo zelo razvilo. Med prebivalstvom so kroţili dokumenti, s

tem pa se je povečala preverljivost le teh. Najstarejši pravni akt, ki omenja preverjanje

pisnih dokumentov, je bil zakonik rimskega cesarja Konstantina iz leta 300, ki je

ugotavljal: Če se pojavi dvom v originalnost kakšnega dokumenta, je potrebno takoj

začeti ostro preiskavo, v kateri je treba dokazati istovetnost rokopisa s pričami,

primerjanjem rokopisa ter drugimi dokaznimi sredstvi (Milenković, 1991).

Ob tem so se začeli spori ob ugotovitvi izvedencev. Leta 539 pravi Justinijanova novela

73 (Corpus iuris civilis): Razlikovanje rokopisov je sporna zadeva, je agrument, ki nas

je dostikrat pripeljal do zmote. Nanj se ne moremo zanesti, če nimamo boljših dokazov.

V srednjem veku je število ponarejenih dokumentov še naraslo, ponarejali pa so tudi

listine, kot so menice, oporoke, davčne pristojbine, pretvarjali pa so tudi znanstvena

dela v literarna. Nastala je paleografija, to je znanost o pisavah ter pisnih pripomočkih.

34

Razvijali so jo duhovniki, bibliotekarji ter filozofi. Leta 1570 je bilo v Franciji

ustanovljeno zdruţenje izvedencev za verificiranje rokopisov (Marković, 1972).

Tako so odkrili ponaredek podpisa kralja Karla IX. Predsednik zdruţenja je bil

policijski funkcionar, člani so opravili izpit ter zaprisegli, da bodo pošteno opravljalo

svoje delo. Dobili so naziv zapriseţeni mojster izvedenec za verificiranje rokopisov,

podpisov, računov in proračunov. Zdruţenje so povišali v kraljevsko akademijo, v času

Ludvika XV, okoli leta 1727. Nastala so različna dela. Na primer priročnik Francoisa

Demella iz leta 1609, z naslovom Mnenje o vrednotenju ponarejenih vpisov, nato leta

1622 delo italijanskega rokopisnega izvedenca Camilla Balda, z naslovom O moţnosti

presojanja po danem grafizmu ter delo Francoisa Jacquesa Reveneaua z naslovom

Razprave o ponarejenih spisih. V njem opisuje vrsto napotkov, znamenja posameznih

vrst ponarejanja podpisov in rokopisov, opozarja na ponarejanje s kopiranjem ter na

osebe, ki tako vešče izdelujejo ponaredek, da ga skoraj ni moč ločiti od izvirnika

(Marković, 1972).

35

6 Razprava

V diplomski nalogi sem pisala o forenzični lingvistiki, ki je aplikativna veja

psiholingvistike ter o grafologiji. Namenjena je vsem ljudem, predvsem pa

strokovnjakom na teh področjih, da si ob pomanjkanju znanja lahko pomagajo, ter s tem

tudi razširijo svoje ţe osvojeno znanje ter izkušnje od prej. Zaposleni so lahko na

sodišču, policiji ali na Centru za forenzične preiskave. Lahko pa so tudi kriminalisti ali

zaposleni na drugih področjih, ki se ukvarjajo z ţe omenjenima temama.

Na podlagi napisane diplomske naloge sem preverjala tudi naslednje hipoteze:

Prva hipoteza se glasi, da psiholingvistične metode uporabljamo za preiskovanje

kaznivih dejanj, ker dajejo zanesljive podatke s pomočjo katerih lahko ugotovimo kdo

so storilci kaznivih dejanj. Ugotovila sem, da psiholingvistične metode uporablja

pravosodni sistem. S pomočjo računalnikov ter različnih programov in drugih tehnologij

lahko primerjamo podatke in iz njih s pomočjo analiz (lingvistične, stilistične,

dialektološke…), ugotovimo geografsko ter socialno poreklo pisca besedil. Lahko jih

uporabljamo za preiskovanje kaznivih dejanj ter nam dajejo zanesljive podatke, da

ujamemo njihovega storilca (to velja predvsem za grozilna, izsiljevalna in anonimna

pisma ter druge oblike sporočil). Hipotezo na podlagi tega potrdim.

Druga hipoteza se glasi, da s psiholingvistiko lahko preiskujemo tekste in iz načina

uporabe pisanega jezika ter vsebine in oblike besedila razberemo ali imata dva oz. več

tekstov istega avtorja, bodisi na podlagi vsebine besedila ali pisca, bodisi na podlagi

pisanja – zapisovalca. Ugotovila sem, da lahko s psiholingvistiko preučujemo

osebnostne značilnosti avtorja besedila na podlagi analize vsebine pisanja ter besedno in

pisno – govorno komunikacijo. Tako lahko razberemo ali je besedilo napisal en oz. dva

ali več avtorjev. Hipotezo zato potrdim.

Tretja hipoteza se glasi, da lahko ocenimo psihično stanje osebe, ki je nekaj napisala

ali povedala, torej sta pisava in jezik povezana. Tako na nek način sklepamo kakšno

miselnost, temperament, motive, čustva, resnicoljubnost, nevarnost nasilja ima človek.

36

Ugotovila sem, da res lahko ocenimo psihično stanje osebe, ki je nekaj napisala oz.

povedala. Na primer ocenimo lahko ali je bila oseba pod pritiskom, v vinjenem stanju

ali pod drugačnimi substancami, ko je pisala sporočilo. Jezik ter pisava sta absolutno

povezana ker predstavljata način komunikacije. Brez jezika ne bi bilo pisave in obratno.

Tako lahko iz ljudi razberemo njihovo trenutno počutje ter na nek način tudi kakšni so

po osebnostnem značaju. Na primer ali so veseli, ţalostni, ambiciozni, kakšne motive

ter razloge so imeli, da so to napisali… Hipotezo zato potrdim.

Začetek forenzične lingvistike ne moremo točno določiti, tako kot za vse druge vede ne.

Področje forenzične lingvistike je relativno novo, saj jeziki in zakoni obstajajo ţe veliko

časa, bolj razširjene panoge forenzike so jemanje prstnih odtisov in jemanje odtisov

čevljev, ker sta ti dve veji forenzike uveljavljeni ţe dlje časa, sta tudi preizkušeni in tudi

znanstveno podprti. Metode forenzične lingvistike se uporabljajo tako, da imajo zmeraj

dejstva, oporo v znanosti in na preizkušenih metodah, ki so jih potrdili z večletnimi

preiskavami na terenu. Razvila se je v 19. stoletju in postala veda. Iz psiholingvistike

lahko ugotovimo osebnostne značilnosti avtorja besedila na podlagi analize vsebine

pisanja. Leta 1953 je bila priznana kot znanost. Je nova metoda, njena aplikativna veja

pa je forenzična lingvistika. V zadnjem času sodeluje tudi pri izdelovanju računalniških

programov umetne inteligence. Z njo so se in se ukvarjajo različni strokovnjaki, ki

imajo določeno znanje in izkušnje na tem področju. Psiholingvistika ne preučuje samo

besedno komunikacijo, ampak tudi pisno ter govorno.

V kriminalistični praksi še ni uveljavljena zaradi različnih razlogov, primanjkuje pa ji

tudi strokovnjakov. Zanjo je značilna interpretativnost, vendar nimajo dokazne

vrednosti oz. sluţijo samo kot posreden dokaz na sodišču, koristne pa so za

kriminalistično preiskavo. Psiholingvistika uporablja različne metode, naprave ter

računalnike za analiziranje besedil, torej preučevanje ne poteka ročno. Pomagajo pa tudi

programi, ki so zapisani v računalniku, ki ob grozečem terorizmu lahko ugotovijo

geografsko ter socialno poreklo pisca teh besedil. Psiholingvistične metode ne more

opravljati tisti, ki nima določenega znanja na tem področju, kajti izdelati mora jezikovni

profil avtorja, dobro pa je, da ima izkušnje z kriminalci, za morebitno zoţevanje kroga

osumljencev. V praksi niso vedno vse analize zanesljive ali ne prispevajo k uspehu

37

preiskave. Ugotovili smo, da sta jezik in pisava tesno povezana, kajti v komunikacijo

jezika sodi tudi govorjenje in pisanje.

Najpogosteje se v kazenskih zadevah pojavljajo ročno pisani zapiski in pisma, najteţje

pa ponarejevalci ponaredijo bankovce, ker jih je teţko kopirati, kajti tiskani so s

posebnimi črnili ter so na posebnem papirju, ki ima različne prepoznavne funkcije

ponarejanja. Nekateri ljudje so bili obsojeni po krivem zato so zahtevali ponovno

analizo dokumentov, da je še enkrat ocenila dokaze, ko je bil primer obravnavan na

sodišču. Misli, da so bili to ljudje, ki so bili po krivem obsojeni zaradi terorizma,

posilstva ali drugačnega kriminala. Stilometrija kvantitativno določa značilnosti, po

katerih se pisanje enega avtorja razlikuje od jezika druge osebe. Je veja psiholingvistike

in jo poimenujemo statistična stilistika. Pri stilometrični analizi lahko ugotovimo

psihološke značilnosti avtorja besedila. S tem mislimo na njegovo psihično stanje in

bralne sposobnosti. Te analize prevladujejo ter so najbolj uspešne. Lahko bi rekli, da so

pomembne za kriminalistično preiskavo, grozilna pisma, sporočila o odkupninah pri

ugrabitvah, napovedih terorističnih napadov ter hujših kaznivih dejanj, kjer storilec

komunicira s policijo ter javnostjo preko medijev. Tekste, ki imajo manj kot tisoč besed

ni dobro statistično analizirati, kajti v tako kratkih tekstih ni mogoče zanesljivo določiti

avtorjevega ustaljenega sloga pisanja. Ugotovili smo, da so lastnosti jezika povezane z

značajskimi lastnosti, kot so impulzivnost, bojazen, depresija, paranoja in potreba po

pomoči in kontroli.

Potrebujemo pa več raziskav na področju samomorilnih sporočil. Psiholingvističen

profil ni enostavno sestaviti, kajti potrebujemo veliko pozornosti ter previdnosti.

Grafologija kot veda o pisavi ni strokovno priznana. Stališče ljudi do grafologije je

takšno, da mnogi gledajo na njo, kot na astrologijo oz. horoskop, na nekaj kar ni

oprijemljivo in ne obstajajo konkretni dokazi na sodišču, lahko bi rekli, da ni

verodostojen dokaz. Grafologi se ne omejujejo le na ugotavljanje istovetnosti

rokopisov, temveč skušajo po individualnih značilnostih rokopisa sklepati o osebnostnih

lastnostih pisca. Če obravnavamo grafološko znane osebnosti ne moremo oceniti osebno

moralo, temveč indiferentne značajske podobe človeka. Grafološka analiza ne pomeni

nedovoljenega vdiranja v intimna območja človekove osebnosti, če skuša odkrivati

38

korenine njenih vzgibov in naravnanosti, ki so poloţene v njen značaj. Preiskovanje

rokopisov ne temelji na znanstvenih načelih in predpostavkah, da na področju preiskav

rokopisov ni empiričnih raziskav ter, da identifikacija rokopisa temelji na intuiciji.

Rokopis vsakega posameznika je individualen, ker noben drug človek ne more pisati

enako.

Pisni akt se ne more izvesti dvakrat identično, kar pomeni, da dva podpisa ali rokopisa

istega besedila iste osebe, nikdar ne bosta takšna, da bi se lahko prekrivala v vseh

podrobnostih, vedno so vidne razlike v razmerjih, velikostih ter nekaterih oblikah.

Nihče ne more posnemati rokopisa oz. podpisa druge osebe, pisati z enako hitrostjo ter

spretnostjo kot pisec, čigar rokopis je posneman. Forenzični izvedenci za rokopise oz.

podpise iz pisave ne ugotavljajo spola, starosti, izobrazbe in osebnostne lastnosti pisca.

Rokopisi imajo rokopisne značilnosti, če teh ni identifikacija pisca ni moţna. Posebnosti

podčrtovanja, nadčrtovanja in obkroţevanja na rokopisu in podpisu, se kaţejo na teţjih

mestih oblikovanja rokopisa, ki jih ponarejevalec ne more zadeti popolnoma.

Samozaščitna dejavnost pred ponarejevalci bi morala zajemati tudi sodelovanje z

ustrezno svetovalno organizacijo, kjer se z ugotavljanjem istovetnosti rokopisa

ukvarjajo strokovno. Potrebna pa je tudi samozaščitna dejavnost, ki bi se vključevala v

širšo organizacijsko shemo poslovanja posamezne delovne organizacije podjetja

(svetovanje ljudem ob pisanju pomembnih dokumentov, svetovanje pri arhiviranju

dokumentov…). Če ima oseba šolsko pisavo, ji lahko svetujejo, da jo zamenja, ker je to

pisavo zelo lahko ponarediti. Priporočljivo bi bilo, da imajo ljudje, ki delajo na vodilnih

mestih, računovodstvih na blagajnah ali so profesorji v šolah ter fakultetah določeno

znanje za ponarejanje dokumentov, kajti dan danes ponarejevalci ponarejajo vse kar se

ponarediti da. Tako bi omenjeni imeli določeno znanje iz omenjenega področja. Pred

ponarejevalci smo ogroţeni vsi ljudje, kajti lahko nas okradejo ob naši izgubi

dokumentov, če niso preklicani. Nihče še ni izumil tehničnega pripomočka, ki bi

zanesljivo reševal problematiko ugotavljanja istovetnosti rokopisov, ki bi glede na svoje

moţnosti ter natančnosti nadomeščal človekovo delo pri ugotavljanju istovetnosti. Vsi

ljudje pišemo drugače, tako ne bi našli dva enaka rokopisa, niti ne enake pisave. Izjema

so lahko enojajčni ter nekateri dvojajčni dvojčki istega spola. Pri duševnih bolnikih, na

39

primer opazimo, da veliko pišejo, vendar njihovo pisanje nima pomena. To je za njih

neke vrste terapija, da se umaknejo v svoj svet.

Posameznik ima lahko različen tip pisave glede na njegovo osebno počutje (veselje,

ţalost, jeza , razočaranje…). Na to lahko vplivajo tudi frustracije, ki izvirajo iz

posameznika, njegovih vrednot, norm ter stališč. Lahko bi rekli, da ne moremo določiti

osebne karakteristike posameznika na podlagi posameznega rokopisa. Razlikovanje

rokopisov je sporna zadeva, saj je argument, ki nas lahko velikokrat pripelje do zmote.

Nanj se ne moremo zanesti, če nimamo boljših dokazov. Določeno mero strokovnosti je

vsekakor treba upoštevati, saj brez strokovnosti ni mogoče priti do zanesljivih

rezultatov. Na koncu diplomske naloge sem dodala hipoteze ter jih potrdila ali zavrnila.

Za vse bralce moje diplomske naloge je pravzaprav nemogoče najti primerno raven

podajanja snovi, saj so vaše ţelje, predznanje in potrebe po uporabi znanja o omenjenih

temah sila različni, upam pa, da je vsakdo v moji diplomski nalogi našel kaj koristnega

zase.

40

7 Literatura

Brglez, L., Umek, P. (2006). Uporabnost spoznanj sociolingvistike in

psiholingvistike kriminalistično preiskovanje. V Mrevlje, Pavšič, T. (ur.)

(2009), Varstvoslovje med teorijo in prakso: zbornik prispevkov (str. 4-5).

Ljubljana: FVV.

Crystal, D. (1998). The Cambridge Encyclopedia of Language, 2d ed.

Cambridge: MA, Cambridge University Press.

Douglas, J. O., Miron, M. S. (1979). Threat Analsis: The Psycholinguistics

Approach. FBI Law Enforcement Bulletin, 48(9), 5-9.

Drommel, R. H. (1988). Ispitavanje teksta kao pomočno sredstvo istrage.

Zagreb, Izbor članaka iz strani časopisa, br. 3.

Georges, J. (1994). Pisava, spomin človeštva. Ljubljana, DZS

Graham, I. (1998). Boj proti kriminalu. Ljubljana, Zbirka po ţarometom

Gregory, A. (1999). The Dicision to Die. Interviewing and Deception,

Dartmouth, MA: Ashgate

Gudjonsson, G. H. (1992). The psychology of interrogations, confession and

testimony. Chichester, John Willey and Sons

Gudjonsson, G. H., Haward, L. R. C. (1998). Forensic psychology. London,

Routledge

Hermann, G. M. (1980). Explaining Foreign Policy Behavior Using the

Personal Characheristics of Political Leanders. International Studies quarterly,

24(1), 7-46.

Horvat, L. (2005). Psiholingvistika in njene razseţnosti. Panika, letnik IX, št.

3.

Kniffka, H. (1993). Forensische Linguistik im Rahmen der

Nachbarwissenschaften: Fragen der Ethik und der Interdisciplinarität.

Kriminalistik und forensische Wissenschaften, (81).

Kniffka, H. (1989). Towards a menthodology of forensic linguistics. Paper

read at the First meeting of the International Association of Forensic

Phonetics, York.

41

Komac, N., Lük, N. A. (2005 / 2006). Uvod v uporabno jezikoslovje: Teze in

izročki predstavljenih proseminarjev. Ljubljana, Filozofska fakulteta, str. 3-45.

Kriţman, M. (1989). Jezik kot socialni in nacionalni pojav: Primerjalno z

jezikovnimi odnosi v Radgonskem kotu. Maribor, Pedagoška fakulteta

Kulig, M., Meyer, S., Stein, B. (2007). Plagiarism Detection without Reference

Collections. Berlin: Annual Conference of the German Classification Society.

Lester, D. (1992). Why People Kill Themselves: A 1990 s Summary of

Research Findings on Suicidal Behavior. Springfield, IL: Charles C. Thomas

Publisher.

Marković, T. (1972). Suvremena tehnika istraţivanja krivičnih dela. Zagreb,

Narodne novine, str. 282 – 307.

Maver, D. in soavtorji (2004). Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika. Ljubljana,

Uradni list Republike Slovenije

McMenamin, G. R. (2002). Forensic Linguistics: Advances in Forensics

Stylistics. Florida: CRC Press.

Milenkovič, M. (1991). Zgodovina pisave in rokopisnega izvedenstva.

Ljubljana, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 35(1), 55 - 59.

Olsson, J. (2008). Forensic Linguistics. London, Continnum

Regvar, B. (1989). Ugotavljanje istovetnosti rokopisov. Ljubljana,

Samozaloţba

Shuy, R. W., Smith, S. S. (2002). Forensic psyholinguistics: using language

analysis for identifying and assessing offenders. FBI Law Enforcement

Bulletin, 71(4), 16-21.

Simšič, T., Umek, P. (2000). Psiholingvistika v preiskovanju kaznivih dejanj.

Revija Varstvoslovje, 2(4), 380 - 384.

Simšič, T., Umek, P. (2000). Psiholingvistika v preiskovanju kaznivih dejanj.

V Pagon, M. (ur.) (2000), Dnevi varstvoslovja (str. 209-217). Ljubljana:

VPVŠ.

Trstenjak, A. (1974). Grafologija kot psihodiagnostična disciplina. Anthropos,

št. 1 – 4, str. 103 - 129.

Trstenjak, A. (1989). Skozi prizmo besede. Ljubljana, Slovenska matica

42

Trstenjak, A. (1986). Človek in njegove pisave. Ljubljana, Centralni zavod za

napredek gospodinjstva

Vuletić, B. (1980). Gramatika govora. Zagreb, Grafički zavod Hrvatske

Weintraub, W. (1989). Verbal Behavior in Everyday Life. New York, NY:

Springer Publishing Campany

Ţerjav, C. (1994). Kriminalistika. Ljubljana, Izobraţevalni center organov za

notranje zadeve

43

Delovni življenjepis kandidata

Imenujem se Jasna Močnik, rojena sem 18. 6. 1983, v Ljubljani, stanujem v Bračičevi

ulici 21 v Kočevju, nikoli kaznovana zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni

dolţnosti. Osnovno šolo sem obiskovala v Kočevju (Osnovna šola ob Rinţi), nato sem

se vpisala na Srednjo trgovsko šolo v Ljubljani (Poljanska ulica) in pridobila poklic

Prodajalec. Z izobrazbo sem nadaljevala na isti Srednji šoli in se izšolala za

Ekonomskega tehnika. Ker pa je moj ţeleni poklic Trenerka košarke, sem se odločila

nadaljevati šolanje in se vpisala na Maturitetni tečaj, da bi lahko nadaljevala z izobrazbo

na Športni fakulteti v Ljubljani. Ker na ţeleni fakulteti nisem bila sprejeta, zaradi

določenih razlogov, sem se odločila, da se vpišem na Fakulteto za varnostne vede in

morda kasneje ob delu poizkusim znova na Športni fakulteti. Sedaj uspešno in redno

končujem omenjeno fakulteto, ki me zanima in veseli vendar se mislim vpisati naprej na

magistrski študij ob delu.

44

Izjava o avtorstvu

Spodaj podpisana Jasna Močnik, z vpisno številko 07070443, rojena 18. 6. 1983 v kraju

Kočevje, sem avtorica diplomskega dela z naslovom Forenzična lingvistika in

grafologija v preiskovanju kaznivih dejanj.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

je predloţeno delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih

uporabljam v predloţenem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi

navodili;

sem poskrbela, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v

seznamu virov, ki je sestavni element predloţenega dela in je zapisan v skladu

s fakultetnimi navodili;

sem pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena

v predloţeno delo in sem to tudi jasno zapisala v predloţenem delu;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata

bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s

katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po

zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21 / 95),

prekršek pa podleţe tudi ukrepom Fakultet za varnostne vede v skladu z

njenimi pravili;

se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za

predloţeno delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede.

Ljubljana, 26.8.2010 Jasna Močnik