univerza v mariboru - core.ac.uk · posest, ki je urejena v stvarnopravnem zakoniku, je neposredna...

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

ANDREJA BUTOLEN

PRAVNA UREDITEV POSESTI V

SLOVENSKEM PRAVU S POUDARKOM NA

SODNI PRAKSI

Diplomsko delo

Maribor, 2012

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

PRAVNA UREDITEV POSESTI V

SLOVENSKEM PRAVU S POUDARKOM NA

SODNI PRAKSI

Študent: Andreja Butolen

Številka indeksa: 71155103

Študijski program: UNI - PRAVO

Študijska smer: Javno pravo

Mentor: dr. Renato Vrenčur

Maribor, februar 2012

ZAHVALA

Ob tej priloţnosti se iz srca zahvaljujem staršem in

sestri za vzpodbudo in razumevanje tekom šolanja.

Zahvaljujem se tudi prijateljicam in vsem ostalim, ki

ste mi med študijem, lepšali dni in stali ob strani.

Zaradi vseh vas imam na študijska leta zelo lepe

spomine, in sem danes ponosna nase.

Hvala prof. dr. Renatu Vrenčurju za sprejetje

mentorstva in vse napotke pri diplomskem delu.

i

POVZETEK

Posest, ki je urejena v Stvarnopravnem zakoniku, je neposredna dejanska

oblast nad stvarjo in predstavlja zunanji videz pripadnosti stvari določeni osebi.

Posest ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga

drugega. Kljub temu da ni pravica, daje posestniku pravovarstveno upravičenje.

Posestnik lahko stvar rabi, jo uţiva in z njo razpolaga; ni pomembno, ali ima

tudi pravico stvar rabiti, uţivati ter z njo razpolagati. Predmet posesti so lahko

pravice, telesne stvari, tako premične kot nepremične. Diplomska naloga

obravnava pravno ureditev posesti v slovenskem pravu, ki sem jo podkrepila s

sodno prakso. Ob začetku sem pojasnila pojem same posesti in njene osnovne

značilnosti. Za laţje razumevanje posesti sem se posvetila njenemu razvoju ter

opredelitvi subjektivne in objektivne koncepcije. Nadalje sem opredelila vrste

posesti, med katerimi sem omenila nov pojem lastniške in nelastniške posesti,

ki spreminja definicijo dobrovernega posestnika in se razlikuje od ZTLR.

Osredotočila sem se k opredelitvi civilnopravnega instituta, kamor spada vrsta

določil o pridobitvi in prenehanju posesti ter oblike njenega varstva. Pri tem je

potrebno opozoriti na razmerje med lastnikom in posestnikom, pri čemer zaradi

različnih upravičenj prihaja do različnih posledic. Potrebno je bilo ugotoviti

raznolikost temeljnih zahtevkov, ki izhajajo iz njunega medsebojnega razmerja.

Posestnik ima vedno dejansko oblast nad stvarjo, istočasno pa ima navadno

tudi pravico do stvari. Ta pravica je lahko lastninska, stvarna ali obligacijska.

Posest je ena izmed temeljnih značilnosti lastninske pravice, ki kaţe na

določeno pripadnost stvari osebi, ki to dejansko oblast izvaja. Izvaja se lahko na

različne načine, kar je odvisno od vrste stvari kot tudi objekta posesti.

Ključne besede: posest, dobroverna in nedobroverna posest, lastniška in

nelastniška posest, posestnik, priposestvovanje, sodno varstvo

ii

ABSTRACT

Possession, as being regulated in the Law of Property Code, is a direct, actual

control over a thing and represents the appearance of a thing belonging to a

particular person. Possession is also held by a person who exercises the actual

control over a thing through some other person. Although it is not a right, it

gives the possessor the entitlement to legal protection. The possessor has the

right to use, enjoy and dispose of a thing, and it does not matter whether

he/she has the right to use, enjoy or dispose of this thing. The object of

possession can be a right, physical thing, as well as a movable or real estate.

The graduation thesis deals with the legislative property regulation in the

Slovenian legal system which I also substantiated through case-law. At the

beginning of my thesis, I explained the concept of the possession itself and its

basic characteristics. For a better understanding of the possession, I paid

attention to the development and definition of its subjective and objective

conceptions. I then identified the possession types, among which I mentioned a

new concept of ownership and non-ownership possession that changes the

definition of the bona fide possessor and differs from the Basic Property Law

Relations Act. Furthermore, I focused on the definition of a civil law institution

that encompasses several provisions on the acquisition and termination of

possession and forms of its protection. Herewith, the relationship between the

owner and the possessor should be taken into consideration, since various

entitlements within this relationship can lead to different consequences. It was

necessary to determine the diversity of the main claims which arise from their

mutual relationship. The possessor always has the actual control over a thing

and normally the right to possession, as well. This right may be proprietary, real

or obligational. The possession is one of the fundamental characteristics of the

ownership right which indicates that a thing belongs to a person exercising the

actual control. It can be implemented in several different ways, depending on

the type of a thing as well as on the object of possession.

iii

Keywords: possession, bona fide and non bona fide possession, ownership

and non-ownership possession, possessor, prescription, legal protection

iv

VSEBINA

1 UVOD ............................................................................................... 1

1.1 Opredelitev teme .................................................................................... 1

1.2 Cilji in teze ............................................................................................. 3

2 POSEST ............................................................................................ 5

2.1 Sodna praksa ......................................................................................... 6

3 RAZVOJ POSESTI ............................................................................ 7

3.1 Sodna praksa ......................................................................................... 8

4 MED SUBJEKTIVNO IN OBJEKTIVNO KONCEPCIJO POSESTI ...... 10

4.1 Sodna praksa v času veljavnosti pravil ODZ .............................................. 11

5 VRSTE POSESTI............................................................................. 12

5.1 Opredelitev ........................................................................................... 12

5.2 Neposredna in posredna posest .............................................................. 12

5.2.1 Sodna praksa ............................................................................................. 13

5.3 Lastniška in nelastniška posest ................................................................ 15

5.3.1 Sodna praksa ............................................................................................. 16

5.3.2 Plodovi ....................................................................................................... 18

5.3.3 Sodna praksa ............................................................................................. 18

5.3.4 Priposestvovanje ........................................................................................ 18

5.3.5 Sodna praksa ............................................................................................. 19

5.3.6 Stvarnopravne reparacije ............................................................................ 21

5.3.7 Publicijanska in negatorna toţba .................................................................. 21

5.3.8 Sodna praksa ............................................................................................. 23

5.4 Dobroverna in nedobroverna posest ........................................................ 25

5.4.1 Sodna praksa ............................................................................................. 26

5.5 Posest dediča ........................................................................................ 28

5.5.1 Sodna praksa ............................................................................................. 28

5.6 Večosebnostna posestna razmerja ........................................................... 29

5.6.1 Soposest .................................................................................................... 29

5.6.2 Sodna praksa ............................................................................................. 29

5.6.3 Delna posest .............................................................................................. 30

5.6.4 Sodna praksa ............................................................................................. 31

6 PRIDOBITEV POSESTI .................................................................. 33

6.1 Opredelitev ........................................................................................... 33

v

6.2 Originarna in derivativna pridobitev posesti .............................................. 33

6.2.1 Sodna praksa ............................................................................................. 34

6.3 Pridobitev posredne posesti .................................................................... 35

6.4 Pridobitev neposredne posesti ................................................................. 36

6.4.1 Sodna praksa ............................................................................................. 36

7 PRAVNE POSLEDICE PRIDOBITVE POSESTI ................................ 38

7.1 Na premičninah ..................................................................................... 38

7.2 Na nepremičninah .................................................................................. 39

8 IZGUBA POSESTI .......................................................................... 40

8.1 Opredelitev ........................................................................................... 40

8.2 Izguba neposredne posesti ..................................................................... 40

8.3 Izguba posredne posesti ......................................................................... 41

8.3.1 Sodna praksa ............................................................................................. 41

9 IMETNIŠTVO (DETENCIJA) ........................................................... 42

9.1 Opredelitev ........................................................................................... 42

9.2 Predpostavke detencije .......................................................................... 42

9.3 Varstvo detencije ................................................................................... 43

9.4 Sodna praksa ........................................................................................ 43

10 PREKARIJ ...................................................................................... 45

10.1 Opredelitev ........................................................................................... 45

10.2 Je prekarist detentor? ............................................................................ 45

10.3 Ureditev prekarija v slovenskem pravu ..................................................... 46

10.4 Sodna praksa ........................................................................................ 46

11 VARSTVO POSESTI ........................................................................ 48

11.1 Pravna opredelitev ................................................................................. 48

11.1.1 Sodna praksa ............................................................................................. 49

11.2 Obseg posestnega varstva glede na intenziteto posega v posest ................ 50

11.2.1 Sodna praksa ............................................................................................. 50

11.3 Motenje posesti ..................................................................................... 51

11.3.1 Sodna praksa ............................................................................................. 52

11.4 Ureditev posestnega prava v slovenskem pravu ........................................ 52

11.4.1 Sodna praksa ............................................................................................. 53

11.5 Verbalno motenje posesti ....................................................................... 54

11.5.1 Sodna praksa ............................................................................................. 54

11.6 Sodno varstvo posesti ............................................................................ 55

vi

11.6.1 Rok za sodno varstvo .................................................................................. 55

11.6.2 Sodna praksa ............................................................................................. 57

11.6.3 Ugovori v posestni pravdi ............................................................................ 58

11.6.4 Toţbeni zahtevek ........................................................................................ 59

11.6.5 Varstvo posredne in neposredne posesti ...................................................... 60

11.6.6 Sodna praksa ............................................................................................. 60

11.6.7 Varstvo soposesti in delne posesti ................................................................ 61

11.6.8 Sodna praksa ............................................................................................. 61

11.7 Samopomoč .......................................................................................... 62

11.7.1 Sodna praksa ............................................................................................. 63

12 ZAKLJUČEK.................................................................................... 65

13 VIRI IN LITERATURA .................................................................... 67

Andreja Butolen – Pravna ureditev posesti v slovenskem pravu s poudarkom na sodni praksi

1

1 UVOD

1.1 Opredelitev teme

Posest, podrobneje opisana v drugem poglavju pričujočega dela, je institut, ki

predstavlja osrednjo vlogo v stvarnem pravu; je temelj vseh stvarnopravnih

(lastninskih) razmerij. Predstavlja pravno oblast do stvari in prikazuje zunanji

videz pripadnosti stvari določeni osebi; gre zlasti za fizično vez nosilca do stvari.

Temeljnost posestnega vprašanja govori o odnosu posesti do lastnine. Njun

odnos, ki se predstavlja kot eno temeljnih teoretičnih vprašanj civilnega prava

glede na pridobitev, ohranjanje in prenehanje lastninske pravice, so ločevali ţe

rimski pravniki. Gre za povezovanje dejanskih elementov z lastninskopravnimi.

Zapletenost v razumevanju posesti lahko razumemo le s pogledom v zgodovino,

ki sem jo podrobneje obrazloţila v poglavju Razvoj posesti. Bistveni premik v

ureditvi posesti je prinesel ţe Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih

(ZTLR), ki je dotedanjo subjektivno zasnovo posesti nadomestil s sodobnejšo

objektivno; to sem natančneje opisala v četrtem poglavju. Stvarnopravni

zakonik (SPZ) prinaša relativno malo novosti, kar je posledica ohranitve

objektivne zasnove posesti.

SPZ ne govori več o posesti stvarne sluţnosti. Nov je zlasti pojem lastniške in

nelastniške posesti, ki spreminja definicijo dobrovernega posestnika in je

določen v 28. členu SPZ. V posestnem varstvu je drugače urejena tudi časovna

komponenta pravice posestnika do samopomoči. SPZ določa, da mora posestnik

samopomoč izvršiti takoj ob napadu na posest, kajti kasnejše izvrševanje lahko

pomeni samovoljo, preprečevanje samovolje pa je glavni namen posestnega

varstva. Varstvo posesti z motenjsko toţbo ostaja enako kot pri ZTLR. Temeljno

načelo posestnega varstva ostaja varovanje zadnje mirne posesti. Novost je le

določba tretjega odstavka 33. člena, ki omejuje ugovor dopustnosti motnje.

Protipravnost motnje posesti je izključeno samo, če ravnanje temelji na zakonu.

Iz tega lahko ugotovimo, da se posestnik vnaprej ne more odpovedati


2

motenjski toţbi. Novost SPZ je tudi izrecna določba, ki imetnika upravičuje, da

lahko v imenu posestnega gospodarja izvršuje samopomoč kot obliko

posestnega varstva.1

Med upravičenji, ki jih daje lastninska pravica, predstavlja posest pomembno

vlogo, saj je pogoj za izvrševanje lastninske pravice. Če lastnik nima pravice do

posesti nad stvarjo, dejanske oblasti nad stvarjo, stvari tudi ne more rabiti in

uţivati.

Primer: Če lastnik odda kmetijsko zemljišče v zakup, ga ne more več rabiti in

uţivati; obdrţi nekatera druga upravičenja, katerih temelj je v lastninski pravici.

Zemljišče lahko tako odsvoji, pripadajo pa mu tudi civilni plodovi (zakupnina),

dogovorjeni v zakupni pogodbi, naravne plodove pa bo lahko pobral

zakupojemalec. Iz tega razmerja je videti razlikovanje med neposredno in

posredno posestjo, kar ureja 24. člen SPZ.2

Pomembna je tako ureditev varstva posesti kakor tudi njen pomen pri pridobitvi

stvarnih pravic. Varstvo posesti je najpomembnejša pravna posledica. Izraz

beatus possidens (blaţeni posestnik) je nazorno kazal na kvalitetno pozicijo.

Posestnik je imel v sporu boljši poloţaj od neposestnika, četudi je bil

neposestnik lastnik. To se odraţa pri lastninski toţbi še danes, saj mora toţnik,

ki mu je bila stvar odvzeta, dokazati, da je njen lastnik ter da je stvar v posesti

toţene stranke.3

1 Juhart, M., Stvarnopravni zakonik, Uvodna pojasnila, GV Zloţba, Ljubljana, 2000, str. 33–35. 2 Vrenčur, R., Promet nepremičnin, Izobraţevanje posrednikov v prometu z nepremičninami,

Maribor, 1998, str. 165. 3 Vrenčur, R., Zbornik Pravne fakultete UM, Med subjektivno in objektivno koncepcijo posesti, letnik 7 (2011), str. 65–67.


3

1.1 Cilji in teze

Za dosego sklepnih dognanj pričujočega dela sem uporabila zlasti deskriptivno

metodo. Ta metoda je sluţila za podlago teoretičnega dela: preučevala sem

obstoječo literaturo različnih avtorjev, članke tega področja, slovensko

zakonodajo. Praktični del, kjer sem uporabila eksperimentalno metodo, sem

navedla s študijo sodne prakse. Namen diplomske naloge je predstaviti pravno

ureditev posesti v slovenskem pravu na čim enostavnejši način. Vsako poglavje

sem podkrepila s sodno prakso zadnjih nekaj let.

V uvodnem delu sem opredelila pojem posesti in njene značilnosti. Posest je

dejanska oblast nad stvarjo v nasprotju s pravico, ki pomeni pravno oblast do

stvari; zato posest ni pravica. Posestnik lahko stvar rabi, jo uţiva in z njo

razpolaga. Gre za zunanji videz pripadnosti stvari določeni osebi.

Institut posesti laţje razumemo, če poznamo njen razvoj. Ţe v preteklosti je

vladal spor glede tega, ali je posest posebna stvarna pravica ali zgolj dejstvo.

Mnenja pravnikov so si skozi zgodovino nasprotovala, a je kasneje obveljalo, da

je posest dejstvo. Posest (possessio) se je razvijala ţe v rimskem pravu, kjer je

bila sprva sprejeta subjektivna koncepcija posesti. Kasneje je obveljala moderna

koncepcija posesti, t. i. objektivna, ki ni zahtevala več subjektivnega elementa

(volje imeti stvar za svojo), temveč je zadostovala le dejanska oblast nad

stvarjo.

Najpomembnejši razlikovanji posesti, ki jih razlikuje tudi zakonodaja, sta

posredna in neposredna posest ter lastniška in nelastniška posest. Taka

razlikovanja so pomembna za natančno določanje poloţajev v odnosu glede

stvari, saj na različne poloţaje pravo veţe različne posledice. V diplomski nalogi

sem opredelila še dobroverno in slaboverno posest, posest dediča in

večosebnostna razmerja.


4

V osrednjem delu sem se osredotočila na pridobitev in izgubo posesti. S

pridobivanjem posesti je lahko nastala lastninska pravica, začelo je teči

priposestvovanje, tudi roki za uveljavljanje stvarnih napak ipd. Zaradi tega je

bilo pomembno, kdo in kdaj je postal posestnik, oziroma, kaj je bilo potrebno za

pridobitev posesti. Pri prenehanju pa sem se opredelila na posredno in

neposredno izgubo posesti.

S tipologijo posesti sem skušala pojasniti razmejitev med posestjo in detencijo

ter se osrediniti na pojem prekarija; prav tako me je zanimalo, ali je prekarist

detentor.

Posest je pravno varovana, kar se odraţa po tem, da lahko posestnik zahteva

bodisi varstvo posesti s samopomočjo bodisi sodno varstvo posesti. S toţbo

toţnik zahteva, da mu sodišče nudi pravno varstvo za napadeno ali ogroţeno

pravico. Zakon določa, da se domneva, da je lastniški posestnik premične stvari

njen lastnik. V sodnem postopku je ta ureditev velika prednost za posestnika,

saj mu ni potrebno dokazovati, da je lastnik, ampak mora nasprotnik

dokazovati, da posestnik ni lastnik.


5

2 POSEST

Posest ni pravica, pač pa jo opišemo kot izključno, dejansko oblast nad stvarjo,

s katero posestnik lahko razpolaga, jo rabi in uţiva; pri tem pa ni pomembno,

ali to pravico tudi ima. Posestniku daje pravovarstveno upravičenje, iz česar

ugotovimo, da celo tat uţiva posestno varstvo, čeprav je njegova posest

viciozna. Njegovo varstvo ni tako kvalitetno, kot je dano poštenemu posestniku

stvari, kajti pravo daje, da se izogne pretiranim pravnim absurdom,

prizadetemu na voljo ugovor viciozne posesti.

Posest se je pridobila corpore et animo, ki se je predstavljalo kot enovito

oblastveno ravnanje. Za obstoj in prenehanje posesti sta bila potrebna oba

elementa. Corpus possessioniss pomeni, da je posestnik pridobil fizično oblast

na stvari, in animus possidendi, ki pomeni posestno voljo imeti stvar v oblasti.

Če je posestnik izgubil stvar prostovoljno, jo je izgubil corpore et animo, če pa

jo je izgubil neprostovoljno, je zadoščala izguba corpore.

Posest obstaja na stvari, dokler je posestnik »sposoben« izključiti tretjega od

vplivanja na stvar. Dejanski stan neposredne posesti potrjuje prostorska

povezanost posestnika s stvarjo. Brez pridobitve posesti praviloma ni mogoče

pridobiti stvarnih pravic. Te učinke ustvarja zlasti neposredna posest na

premičninah. Lastnik stvari pa ni zmeraj tudi neposredni posestnik stvari.

Pogosto nastopa v vlogi posrednega posestnika, kar lahko pomeni na

nepremičninskem področju velik riziko za izgubo lastninske pravice.4 Tretja

oseba tako vidi v posestniku tudi pravnega upravičenca do stvari, kajti posest

predstavlja v pravnem prometu indic, da obstajajo določena stvarnopravna

upravičenja do stvari.5

Posest je bila v naši zakonodaji sprva urejena v Zakonu o lastninskopravnih

razmerjih, sedaj pa jo ureja Stvarnopravni zakonik v III. delu od 34. do 36.

4 Juhart, M., Berden, A., Keresteš, T. idr., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Zaloţba,

Ljubljana, 2004, str. 144–145. 5 Kozole, D., Posest na področju nepremičnin, diplomsko delo, Maribor 2005, str. 2.


6

člena. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v posebnem osemindvajsetem

poglavju od 424. do 430. člena ureja spor v pravdah zaradi motenja posesti. V

Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pa sta pomembna 221. in 229. člen.

2.1 Sodna praksa

VSL sklep I Cp 1336/2010, 21. 4. 2010

Posest ni vsako fizično razmerje osebe do stvari, ampak zgolj tisto, ki

zadovoljuje kriterije zunanje vidnosti, trajnosti, izključnosti in dostopnosti. Ti

kriteriji pa morajo biti izpolnjeni kumulativno. Toţeče stranke niso imele

izključujoče posesti nad prehodom, kar pomeni, da niso imele moţnosti odvrniti

tretjih oseb od souporabe stvari, poleg tega pa niso imele dostopnosti nad

stvarjo, saj so lahko neovirano dostopale čez prehod zgolj v odpiralnem času

toţene stranke.

VSL sklep II Cp 2724/2009, 11. 11. 2009

Pri posesti gre za takšno razmerje subjekta do stvari, da le-ta stvar rabi, jo

uţiva ali z njo razpolaga, pri čemer mora biti to razmerje oziroma prostorski

odnos do stvari tudi navzven viden na podlagi konkretnih ravnanj posameznika.

Prav navedenih okoliščin pa toţnica ni dokazala.

VSL sklep I Cp 3450/2009, 28. 10. 2009

Po določbi 1. odstavka 24. člena SPZ je posest neposredna dejanska oblast nad

stvarjo. V dejansko oblast na stvari pa posega tisti, ki vsiljuje od dotedanjega

načina uporabe stvari drugačen način. Pravica do varstva posesti zato

pooblašča posestnika, da prisili osebo, ki je omejila njegovo dejansko oblast na

stvari oziroma dotedanjo uporabo, da s tem preneha oziroma da vzpostavi

takšno stanje, kot je bilo pred njenim posegom (34. člen SPZ).


7

3 RAZVOJ POSESTI

Zgodovina rimske posesti je zelo zapletena, saj izhaja iz dveh samostojnih

korenin. Izhaja iz posesti po civilnem pravu in iz posesti po honorarnem pravu.

V zgodovinski razvoj se je poseglo zaradi razumevanja nadaljnjega razvoja

posestnega fenomena v razvojnih oblikah posesti v rimskem civilnem pravu.

Začetki lastnine leţe pri Rimljanih v dejanski oblasti na stvareh, ki jo imenujemo

posest. V preteklosti je vladal spor glede tega, ali je posest posebna stvarna

pravica ali zgolj dejstvo. Posest je nastajala skladno z razvojem rimske drţave,

ko so pridobitelji osvajali zemljišča. Pridobitelji na njej niso pridobili lastnine,

temveč samo uporabno pravico, possessio, s katero so lahko razpolagali.

Zasedeno nepozidano zemljišče je ostala nedeljena lastnina ljudstva, lahko pa

so ga zasebniki jemali v posest. Posessio je bila podedljiva, prenosljiva in bila

»oblastveno varovana«. Ta oblast ni temeljila na civilnopravni lastnini, zato ni

bilo mogoče priposestvovanje in mancipacija. Oblast na stvareh se opredeljuje

za druţinsko skupnost kot lastnino, ki se je začela razlikovati glede na njihovo

medsebojno naravo. V kasnejšem razvoju je prevladalo stališče, da posest ni

subjektivna pravica, ampak dejstvo, ki je pravno relevantno. Čeprav je posest

pravno varovana, ni pravica. V današnjem času je lastnina strogo ločena od

posesti, česar starorimska lastnina ni strogo ločevala. Lastnina se je od posesti

ločila kasneje, ko se je pričela razlikovati upravičena in neupravičena oblast na

stvareh. Temeljna oblika posesti je izhajala iz oblasti na zemljišču.6

Posest se je utemeljevala s pridobitnim temeljem iusta causa (tj. pravna

podlaga), kar je zahtevalo tudi klasično pravo, posest pa se je imenovala

possessio civilis (civilna posest). Razvoj je vodil prek stopenj v oblikovanja v

civilnem pravu, predstavljalo se je z načinom varovanja posestnih poloţajev s

posestnimi interdikti. Interdiktna posest je zajemala več skupin primerov, tudi

primere lastninske posesti, tak poloţaj je veljal za bona fidei posestnika in tudi

za mala fidei: tat, skrbnik. Poleg lastniških posestnikov je pretorsko pravo

6 Sajovic, B., Posest, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2000, str. 17–22.


8

varovalo tudi nelastniške posestnike: zastavnega upnika, prekarista, emfitevta

in sekvestra. Pretor je z interdikti skušal rešiti spor o posesti ne glede na to, ali

je posestnik stvar upravičeno posedoval, jo pridobil na pošten ali nepošten

način. Če je neupravičeni posestnik dobil spor, je lahko lastnik oziroma

upravičeni posestnik sproţil reivindikacijsko toţbo, s katero je dokazal svojo

lastninsko pravico in dobil stvar nazaj. Pretor je posestno varstvo dejansko

lahko odrekel marsikateremu nepoštenemu posestniku s tem, ko je iz pravnega

varstva izvzel relativno vicioznega posestnika, tj. posestnika, ki je posest

pridobil od svojega pravdnega nasprotnika s silo, na skrivaj ali na prošnjo do

preklica. Pretor je nasprotniku vicioznega posestnika dovolil, da je on vzel

sporno stvar v svojo posest. Depozitar, komodatar, mandatar, negotiorum

gestor, podjemnik, najemnik in zakupnik pa so ostali brez pravne zaščite.7

3.1 Sodna praksa

VSM sodba I Cp 2078/2009, 18. 11. 2009

V skladu s prvim odstavkom 70. člena ZTLR je posest opredeljena kot

neposredna dejanska oblast nad stvarjo, vendar pa tega pojma ne gre razumeti

dobesedno v smislu, da posest pomeni vsakodnevni fizični stik s stvarjo,

bistveno je namreč, da je posestnik v poloţaju, da lahko posest izvaja. Posebej

izrazito se to kaţe ravno pri posesti nepremičnin, specifičen pa je posestni

poloţaj tudi v primeru pravnih oseb. Ţe po sami naravi stvari o posesti občine

ne moremo govoriti v smislu neposredne fizične oblasti nad sporno

nepremičnino, izvrševanje dejanske oblasti pravne osebe nad stvarjo se namreč

lahko manifestira le skozi ravnanja, ki jih sproţi v okviru svojega delovanja. Kot

oblastvena ravnanja toţene stranke v tem smislu je gotovo šteti njeno

prizadevanje za komunalno ureditev sporne nepremičnine kot ceste; da lahko

govorimo o posesti toţene stranke na sporni nepremičnini tako zadošča ţe

7 Korošec, V., Rimsko pravo, 2. izpopolnjena izdaja, Pravna fakulteta Univerze Edvard Kardelj v

Ljubljani, Ljubljana, 1980, str. 138–141.


9

dejstvo, da je sporno pot asfaltira in uredila ulično razsvetljavo, nedvomno pa

izvrševanje posesti pomeni tudi skrb za redno vzdrţevanje sporne ceste in

zatorej ni mogoče slediti pritoţbi, ki v zvezi s slednjim meni drugače.

Nenazadnje pa občina, katere naloga je, da na lokalni ravni zadovoljuje interese

oţje druţbene skupnosti, posest izvršuje tudi preko posameznikov, ki jih v

takšno skupnost zdruţuje, saj ne more biti nobenega dvoma, da je komunalna

ureditev ceste zaradi dostopa ravnanje v splošnem interesu celotne skupnosti,

iz tega razloga pa tudi kot posestnika sporne nepremičnine ni mogoče

obravnavati vsakega individualnega stanovalca v predmetni soseski, četudi ti

sporno pot vsakodnevno uporabljajo, tako da za potrebe dostopa do svojih

nepremičnin izvršujejo hojo in voţnjo. Zdruţevanje zadovoljevanja istovetnih

individualnih interesov posameznih članov druţbene skupnosti namreč preraste

v splošni interes te skupnosti, organizirane kot občine in v tem smislu je tudi

izvrševanje posesti z uporabo sporne poti potrebno razumeti kot ravnanje v

njeni sferi. V predmetni zadevi ne gre zgolj za denarne zahtevke, uspeha

pravdnih strank ni mogoče oceniti upoštevajoč vrednost spornih zahtevkov, kot

so ti opredeljeni v denarnem znesku.

VSL sklep II Cp 816/2009, 22. 4. 2009

Posest stvari ni vsako fizično razmerje osebe do stvari (to je le dejanska

manifestacija posesti), ampak je dejanska oblast nad stvarjo (70. člen ZTLR).

Tudi vsaka dejanska oblast nad stvarjo ni posest. Posest je le tisto razmerje

fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost,

trajnost, izključujočnost, dostopnost stvari posestniku.


10

4 MED SUBJEKTIVNO IN OBJEKTIVNO KONCEPCIJO

POSESTI

Iz razvoja posesti sem ugotovila, da je prevladalo stališče, da posest ni

subjektivna stvarna pravica, ampak pravno relevantno dejstvo.

Doktrina se je ukvarjala s tem, kak naj bo kriterij za razlikovanje posesti od

neposesti. Subjektivno in objektivno koncepcijo posesti so oblikovale kodifikacije

– ODZ, BGB, ZGB.8 ZTLR se je v 70. členu9 opredelil za objektivno koncepcijo

posesti, kar predstavlja veliko spremembo za razumevanje posesti in

imetništva.10 Tudi SPZ kljub uvedbi lastniške in nelastniške posesti ohranja

objektivno koncepcijo posesti. Tipična predstavnika objektivne koncepcije sta

Nemčija in Švica, kot najbliţji predstavnik subjektivne koncepcije posesti pa

velja avstrijski ODZ.

Na področju posesti sta se oblikovali dve koncepciji: subjektivna in objektivna.

Sprva je bila sprejeta subjektivna koncepcija posesti, po kateri je bil lastnik tisti,

ki je imel dejansko oblast nad stvarjo ter voljo imeti stvar za svojo, t. i.

possessio civilis (civilna posest). Zaradi te koncepcije so bili nosilci dejanske

oblasti nad stvarjo obravnavani le kot imetniki stvari, detentorji, katerim ni

priznano posestno varstvo. V kasnejših obdobjih se je oblikovala quasi-

possessio, ki se je nanašala na uţitek in stvarne sluţnosti, poleg tega pa se je

razvila tudi posest pravice, s katero je bilo razširjeno posestno varstvo. Nadalje

je obveljala objektivna koncepcija, ki predstavlja moderno koncepcijo posesti in

ne zahteva več subjektivnega elementa, volje imeti stvar za svojo, ampak

zadostuje zgolj dejanska oblast nad stvarjo (npr. zakupojemalec kot neposredni

8 ODZ – Občni drţavljanski zakonik, BGB – Nemški drţavljanski zakonik, ZGB – Švicarski civilni

zakonik. 9 »(1) Posest stvari ima vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest). (2) Posest stvari ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga

drugega, kateremu je iz naslova uţitka, stanovanjske pogodbe, zakupa, shranjevanja, posodbe ali iz kakršnega drugega pravnega posla dal stvar v neposredno posest (posredna posest).« 10 Vrenčur, R., Varstvo posredne in neposredne posesti ter detencije, Pravna Praksa, št. 23–

24/99, str. 18–19.


11

posestnik stvari, ki sta pravno varovana kot posestnika stvari). Po subjektivni

koncepciji zakupojemalec ni mogel imeti volje lastnika in ni mogel imeti stvar za

svojo, zato ni bil posestnik stvari.

SPZ je ukinil posest pravice, zato po objektivni koncepciji posesti ne velja več

t. i. dupliciteta posesti. To pomeni, da ni več dveh vrst posesti, ki sta se ločili na

posest stvari in posest pravice, ampak obstaja le posest stvari, ki se pojavlja kot

neposredna posest stvari ali kot posredna posest stvari. Taka opredelitev se

označuje kot »opustitev poti občepravne doktrine«, ki je temeljila na subjektivni

koncepciji posesti – to so poznali v rimskem pravu.

4.1 Sodna praksa v času veljavnosti pravil ODZ

Sodba II n° 90/2011, 10. 10. 2007

Zakon določa, da je posest dobroverna po pravnih pravilih ODZ, če posestnik ne

ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. V obravnavanem

primeru po dejanskih ugotovitvah niţjih sodišč ni šlo za to, da prvotna toţnika

ne bi vedela, da sporna zemlja ni njuna. Pri njima je šlo za tako imenovano

nepristno posest (possessio vitiosa), o kateri se govori, kadar je pridobljena,

poleg drugih primerov, z zlorabo zaupanja.

VSL sodba I Cp 2904/2009, 28. 10. 2009

Razlika glede presoje dobrovernosti posesti med ODZ in ZTLR na eni strani in

SPZ na drugi strani je očitna. Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in

dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in

ki ni bila pridobljena na nepristen način. Po SPZ pa je dobrovernost podana le

tedaj, kadar posestnik misli, da so stekle vse predpostavke za pridobitev

lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR je sodna

praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti,

ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last.


12

5 VRSTE POSESTI

5.1 Opredelitev

Ţe Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) je poznal razlikovanje

med lastniško in nelastniško posestjo, ki ga danes ureja tudi Stvarnopravni

zakonik (SPZ). SPZ ureja tudi razlikovanje med posredno in neposredno

posestjo. To sta tudi dve najpomembnejši razlikovanji.

Nova kodifikacija ne govori več o dobroverni in zakoniti posesti, kot je to urejal

ZTLR. 28. člen SPZ opredeljuje dobrovernega posestnika in ne dobroverno

posest. Pojem zakonite posesti je v SPZ črtan, ker ţe iz definicije dobrovernega

posestnika izhaja, da je ta lahko v dobri veri samo, kadar se glede svoje posesti

lahko sklicuje na veljaven pravni posel.11

5.2 Neposredna in posredna posest

Neposredna posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo. Neposredni

posestnik je tisti, ki ima dejansko oblast in izvršuje fizično oblast nad stvarjo.

Posest se zaradi neizvrševanja ne izgubi, če, na primer, lastnik ne izvršuje

neposredne dejanske oblasti (npr. vikend na morju).

Posredni posestnik nima neposredne (navzven vidne) dejanske oblasti nad

stvarjo. Gre za primer posesti brez dejanske oblasti, kamor uvrščamo tudi

posest dedičev. Njegova oblast ima podlago v pravnem razmerju do

neposrednega posestnika in se mu zato priznava poloţaj posestnika. Posredni

posestnik ima ekonomski interes, da se stvar, ki se mu kasneje vrača, ohrani in

mu je zato priznano tudi posestno varstvo.12

11 Berden, A., Tratnik, M., Vrenčur, R. idr., Stvarno pravo, Studio Linea in Zavod Codex Iuris,

Maribor, 2002, str. 42. 12 Vrenčur, R., Varstvo posredne in neposredne posesti ter detencije, str. 19.


13

V razmerju posredna in neposredna posest mora obstajati pravno razmerje, za

katero pa ni nujno, da je veljavno. Taka razmerja so, npr.: zakup, najem,

komisija, posodba …

Primer: Dolţnost zastavitelja je, da stvar izroči v posest. Pravica se daje tako,

da se prepusti listina in se terjatev prepusti v zastavo s tem, da se izroči listina.

Ni potrebno, da zastavoupnik prejme stvar sam, stranki se lahko namreč

dogovorita, da bosta skupaj varovali stvar ali listino, ki se prepusti. Stvar se

lahko prepusti tudi tretji osebi in tedaj ta nastopa kot depozitar. Tretji je v teh

primerih neposredni posestni upravičenec, medtem ko zastavni upnik prejme

posredno posest. Zanj ima kdo drug stvar v posesti. Tudi če se zastavi

zastavljena stvar, prejme naslednji zastavni upnik le posredno posest. Zanj ima

prejšnji upnik še vedno stvar v posesti.

5.2.1 Sodna praksa

VSL sklep I Cp 4629/2008, 25. 2. 2009

Posredni posestnik uţiva posestno varstvo, če je s strani tretje osebe

protipravno motena ali proti njegovi volji odvzeta posest neposrednemu

posestniku. Soposestnik je upravičena do posestnega varstva proti tretjemu, ki

moti posest poti. Toţenec je zaslišan kot stranka izpovedal, da je svojemu sinu

prepustil obdelovanje kmetije. Izpovedal je tudi, da kmetije nanj ni prepisal.

Toţenčev sin je torej z obdelovanjem sosednje parcele toţnikov izvrševal tisto,

kar mu je toţenec dovolil. Pri obdelovanju omenjene nepremičnine je res

izvrševal dejansko oblast nad njo, hkrati pa je izvrševal tudi dejansko oblast

toţenca. Toţenčev poloţaj, ki bi glede na navedeno vedno imel moţnost

zahtevati od svojega sina izročitev nepremičnine v neposredno posest, vsebuje

vse značilnosti poloţaja posrednega posestnika.


14

VSL sklep I Cp 3420/2009, 9. 12. 2009

Toţenec bi bil pasivno legitimiran tudi, če bi prišlo do spremembe posestnega

stanja brez njegove vrednosti ali morda celo proti njegovi volji, če bi odklanjal

vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja oziroma restitucijo posesti.

V takšnem primeru bi odklanjanje restitucije pomenilo poseg v posest. Med

posrednim in neposrednim posestnikom mora obstajati neko posredovalno

razmerje, ni pa potrebno, da je tako razmerje veljavno. Pri neposrednem

posestniku zadostuje obstoj posestnoposredovalne volje. Posrednega

posestnika lahko imenujemo tudi nadposestnika, neposrednega pa

podposestnika, zato mu mora neposredni posestnik priznavati višjo oblast nad

stvarjo.

VSL sklep I Cp 3420/2009, 9. 12. 2009

Toţenec je zaslišan kot stranka izpovedal, da je svojemu sinu prepustil

obdelovanje kmetije. Izpovedal je tudi, da kmetije nanj ni prepisal. Toţenčev

sin je torej z obdelovanjem sosednje parcele toţnikov izvrševal tisto, kar mu je

toţenec dovolil. Pri obdelovanju omenjene nepremičnine je res izvrševal

dejansko oblast nad njo, hkrati pa je izvrševal tudi dejansko oblast toţenca.

Toţenčev poloţaj, ki bi glede na navedeno vedno imel moţnost zahtevati od

svojega sina izročitev nepremičnine v neposredno posest, vsebuje vse

značilnosti poloţaja posrednega posestnika.

VSL sklep II Cp 43/2010, 18. 2. 2010

Vsaka dejanska oblast nad stvarjo ni posest. Posest je le tisto razmerje fizične

oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost,

izključujočnost in dostopnost stvari posestniku.


15

5.3 Lastniška in nelastniška posest

Lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti kot da je njegova.13 Lastniški

posestnik je vsak, ki se vede kot lastnik – ne glede na to, ali je lastnik ali ne.

Tako je lastniški posestnik tudi tat ali pa tisti, ki si je od drugega izposodil stvar

in jo zatajil.

Nelastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti brez volje imeti jo za svojo in

priznava višjo oblast posrednega posestnika.14 Tako je na primer najemnik, ki

priznava višjo oblast najemodajalca ter poseduje stvar brez volje imeti jo za

svojo, nelastniški posestnik. Če najemnik stvar zataji in je po izteku najema ne

vrne lastniku ter jo začne posedovati zase, postane lastniški posestnik. To

pomeni, da nelastniški posestnik konvertira v lastniškega posestnika. Bistvena je

volja posestnika.15

Primer: Lastnik izroči stvar v uţitek, uţitkar pa jo odda in izroči v zakup ali

lastnik izroči premično stvar v zastavo, zastavni upnik pa jo z dovoljenjem

lastnika izroči v neposredno posest podzastavnemu upniku. V tem razmerju bo

lastnik stvari lastniški posestnik, preostala dva posestnika pa bosta nelastniška

posestnika, če ne bo kateri od njiju konvertiral v lastniškega posestnika.16

Razlikovanje med lastniško in nelastniško posestjo je zelo pomembno zlasti pri

pridobitvi lastninske pravice. Pri tem gola lastniška posest ne bo zadostovala,

pač pa bo potrebna še posestnikova dobra vera. Dobroverni lastniški posestnik

bo lahko pridobil lastninsko pravico na plodovih z njihovo izločitvijo. Enako velja

pri priposestvovanju in stvarnopravnih reparacijah. Le pri domnevi lastninske

pravice, ki je v bistvu uzakonitev publicitetnega načela na premičninskem

13 Prvi odstavek 27. člena SPZ. 14 Drugi odstavek 27. člena SPZ. 15

Vrenčur, R., Lastniška posest, Podjetje in delo 6–7/2000/XXVI, Gospodarski vestnik,

Ljubljana, 2000, str. 1454–1455. 16 Vrenčur, R. v Podjetje in delo 6–7/2000/XXVI, str. 1455–1456.


16

področju, zadostuje zgolj lastniška posest, kar je razumljivo, saj sama domneva

lastninske pravice še ne vodi k pridobitvi lastninske pravice.17

5.3.1 Sodna praksa

VSL sklep I Cp 1532/2010, 13. 10. 2010

Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem so: dobra

vera, lastniška posest in pretek časa. Dokazno breme obstoja lastniške posesti

nosi priposestvovalec (toţnik), medtem ko glede njegove dobrovernosti velja,

da se dobra vera domneva, če se ne dokaţe drugače, kar pomeni, da mora

nedobrovernost dokazovati nasprotna stranka (toţenec).

VSL sodba II Cp 966/2011. 13. 4. 2011

Toţeča stranka ni uspela dokazati, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi

pravnega posla, kot tudi ni dokazala izpolnjenih pogojev za priposestvovanje

lastninske pravice, zato je sodišče prve stopnje njen zahtevek pravilno zavrnilo.

Za veljaven prenos pravice uporabe je bila potrebna ustrezna pravna podlaga v

obliki odločbe ali pogodbe, ki dokazuje nastanek pravice kot absolutne,

stvarnopravne pravice.

VSL sodba I Cpg 146/2011, 12. 4. 2011

Razlika med nelastniškim neposrednim posestnikom in imetnikom je v tem, da

imetnik dejansko oblast na stvari izvršuje za drugega in po njegovih navodilih,

nelastniški neposredni posestnik pa izvršuje dejansko posest na stvari sicer

zase, vendar priznava posrednemu posestniku neko višjo posest.

17 Vrenčur, R. v Podjetje in delo 6–7/2000/XXVI, str. 1456.


17

VSL sodba I Cp 1438/2009,15. 7. 2009

Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest,

ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na

nepristen način. Enako velja glede presoje dobrovernosti. Po SPZ je

dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse

predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj v opravičljivi zmoti

glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR

pa je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten

posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje njegova last.

Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar

pripada drugemu.

VSL sklep I Cp 4194/2010, 9. 3. 2011

V skladu z načelom formalnosti zemljiškoknjiţno sodišče odloča o pogojih za

vpis le na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na

podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Ker so vpisi dovoljeni le proti osebi, v

korist katere je vknjiţena pravica, v konkretnem primeru pa F. B. ni vknjiţen kot

lastnik, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog za vzpostavitev

listin zavrnilo.

Izjava, s katero podpisnik potrjuje, da ima predlagatelj nepremičnino v posesti,

ne navaja pa pravnega naslova, na osnovi katerega predlagatelj izvršuje posest,

ni izjava o lastniški posesti.


18

5.3.2 Plodovi

Poleg uţitkarja in zakupnika lahko pridobi lastninsko pravico na plodovih v

trenutku separacije od glavne stvari tudi lastniški posestnik. To poglavje lahko

poveţemo z 59. členom SPZ, ki določa pridobitev lastninske pravice na plodovih.

Določeno je, da dobroverni lastniški posestnik stvari, ki daje plodove, pridobi

lastninsko pravico na plodovih v trenutku njihove ločitve od glavne stvari.

Lastninska pravica na plodovih pripada z ločitvijo tudi dobrovernemu

nelastniškemu posestniku (npr. uţitkar, zakupnik). Drugi stavek drugega

odstavka 59. člena SPZ določa, da velja določba o pridobitvi lastninske pravice

na plodovih tudi za osebo, ki ima na podlagi pravnega razmerja z lastnikom

glavne stvari pravico do plodov.18

5.3.3 Sodna praksa

Sodba in sklep II Ips 291/2008, 14. 10. 2009

Po stališču pravne teorije, ki ga je v večini sprejela tudi sodna praksa, tvorijo

skupno premoţenje zakoncev (naravni) plodovi posebnega premoţenja

zakonca, če so nastali z delom enega ali obeh zakoncev. Tu so mišljeni

predvsem plodovi z njiv, sadovnjakov ali vinogradov (ki tvorijo posebno

premoţenje zakonca), ki jih obdelujeta oba zakonca.

5.3.4 Priposestvovanje

Je izvirni način pridobitve lastninske pravice, ki se pridobi po preteku

priposestvovalne dobe. Uporablja se na nepremičninskem in premičninskem

področju. Priposestvovalna doba je za nepremičnine daljša, saj je pomembnejša

dobrina od premičnine. SPZ določa, da dobroverni lastniški posestnik premične

stvari pridobi lastninsko pravico po preteku treh let, na nepremičnih stvareh pa

po preteku desetih let. Lastninsko pravico s priposestvovanjem lahko pridobi le

18 Juhart, M., Berden, A., Keresteš, T. idr. v SPZ s komentarjem, str. 174.


19

dobroverni lastniški posestnik. 44. člen SPZ19 določa, da pravica, pridobljena s

priposestvovanjem, ne sme biti v škodo tistemu, ki je v dobri veri.

5.3.5 Sodna praksa

VSL sodba II Cp 4852/2008, 6. 5. 2009

Priposestvovalec mora biti prepričan, da je stvar njegova, in to tudi, potem ko

je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje

priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno oziroma da ni

opustil običajne potrebne skrbnosti.

VMS sodba I Cp 2456/2009, 9. 2. 2010

Glede na dejstvo, da toţnika nista razpolagala z veljavnim pravnim naslovom za

sporne nepremičnine, bi prišla v poštev 20 letna priposestvovalna doba (četrti

odstavek 28. člena ZTLR), ki se do uveljavitve SPZ še ni iztekla. Z uveljavitvijo

SPZ, katerega določila je potrebno uporabiti (269. člen), pa sta dobroverni

posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR izenačena z dobrovernim

lastniškim posestnikom po SPZ, ki nepremičnino priposestvuje po preteku 10

let. V skladu s 43. členom SPZ so predpostavke za pridobitev lastninske pravice

s priposestvovanjem dobra vera, lastniška posest in pretek časa.

VSL sodba in sklep II Cp 1151/2008, 10. 3. 2009

Toţnika sta zahtevala ugotovitev pridobitve lastninske pravice (s

priposestvovanjem) na delu parcele 3185/1 k.o. …, in sicer v tistem delu, ki je v

elaboratu, na podlagi katerega bo geodetska uprava evidentirala spremembo

parcelacije, označen oziroma določen z (rezervirano) parcelno številko 3185/5

k.o. ... . Tako bi morala toţnika tudi oblikovati toţbeni zahtevek. Izdelava

19 (2) »Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri

in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.«


20

elaborata predstavlja podlago za tehnično izvedbo sodbe in strokovno podlago

za postopek evidentiranja sprememb. V elaboratu za evidentiranje sprememb v

zemljiškem katastru na podlagi pravnomočne sodbe mora biti prikazano

obstoječe stanje in predlog sprememb, ki se evidentirajo (2. odst. 8. člena

ZEN).

VSL sodba in sklep I Cp 3488/2010, 9. 1. 2011

Pri priposestvovanju gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato

je vpis v zemljiško knjigo le deklaratorne narave. Poseben dajatveni zahtevek,

po katerem naj bi toţenci izstavili ustrezno listino, na podlagi katere se bodo

lahko vpisali v zemljiško knjigo, ni potreben. Neutemeljen je obligacijski

zahtevek, da so toţenci dolţni dovoliti geometrsko odmero - parcelacijo

spornega dela zemljišča. Nobene materialnopravne podlage ni za takšno

obveznost toţencev. Predmet izpodbijanega sodbenega izreka je nedoločen del

parcele, ki ne vsebuje nove parcelne številke in tistih elementov, ki jih mora

vsebovati katastrski elaborat. Toţniki bi morali toţbeni zahtevek oblikovati tako,

da bi bila lahko na njegovi podlagi izdana sodba zemljiškoknjiţno izvedena.

VSM sklep I Cp 882/2008, 23. 9. 2008

Primarni kriterij za urejanje meje je po določbi prvega odstavka 77. člena SPZ

močnejša pravica. Domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno

urejena v katastrskem postopku (drugi odstavek 77. člena SPZ). Močnejša

pravica je največkrat lastninska pravica, ki jo je posamezni od mejašev pridobil

na podlagi katerega izmed pravno veljavnih načinov (priposestvovanje, dogovor

o poteku meje) ali publicijanska (bonitarna) lastnina. Sodišče mora tako najprej

ugotoviti staro mejo, oprto na pravico mejašev, nato pa ali se je premaknila in

zakaj oziroma ali za premik obstaja pravna podlaga, ali pa je posledica

samovoljnega ravnanja enega od mejašev.


21

5.3.6 Stvarnopravne reparacije

SPZ vsebinsko ne spreminja stvarnopravnih reparacij iz ZTLR. Zamenjan je le

pojem dobrovernega posestnika s pojmom dobrovernega lastniškega

posestnika. V okviru stvarnopravnih reparacij je dodana še določba, ki ureja

pravni poloţaj dobrovernega nelastniškega posestnika, ki mu je nedobroverni

lastniški posestnik izročil stvar v neposredno posest na podlagi določenega

pravnega razmerja, ki ni podlaga za pridobitev lastninske pravice. V tem

primeru odgovarja dobroverni nelastniški neposredni posestnik kot dobroverni

lastniški posestnik. Pravi lastnik pa lahko v enem letu, odkar mu je bila stvar

vrnjena, uveljavlja zahtevek proti nedobrovernemu lastniškemu posrednemu

posestniku (97. člen SPZ).20

Obseg reparacijskih zahtevkov med lastnikom in posestnikom je odvisen od

dobre vere (95. člen SPZ). Stvarnopravne reparacije so mejno področje med

obligacijskim in stvarnim pravom, saj gre za odnos med dvema določenima

osebama, kar kaţe na obligacijsko naravo razmerja. Stvarnopravna zveza

pomeni le poseg v stvarno pravico kot temelj reparacije, njena vsebina pa je

obligacijska.21

5.3.7 Publicijanska in negatorna tožba

Pravno varstvo bonitarne lastnine je bilo iz ureditve ZTLR prevzeto v SPZ. V

primeru odvzema stvari ima domnevni lastnik (dobroverni lastniški posestnik)

pravico zahtevati njeno vrnitev tudi od dobrovernega lastniškega posestnika, pri

katerem je stvar s šibkejšim pravnim naslovom. Če je toţenec nedobroveren,

ima toţnik v vsakem primeru pravico zahtevati vrnitev stvari. Če pa je

dobroveren, je odločilno, kdo ima močnejši pravni naslov. Močnejši pravni

naslov ima tisti, ki je stvar pridobil odplačno. Če sta njuna pravna naslova

enako močna, ima prednost tisti, pri katerem je stvar v neposredni posesti.

20 Juhart, M., Berden, A., Keresteš, T. idr. v SPZ s komentarjem, str. 175. 21 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 85.


22

Zahtevek bonitarnega lastnika ne zastara (98. člen SPZ).22 Publicijanska toţba

je posestna toţba in se uporablja za varstvo lastninske pravice.

Primer: Tat proda in izroči premičnino s posestnim konstitutom najprej

dobrovernemu A-ju ter nato isto stvar še enkrat proda in izroči z dejansko

izročitvijo dobrovernemu B-ju. Čeprav se med tatom in A-jem vzpostavi

posestno posredovalno razmerje na podlagi posestnega konsituta, tat ne

postane oseba, kateri je stvar zaupal lastnik, pač pa je tat oseba, ki ji je stvar

zaupal oziroma pustil v neposredni posesti domnevni lastnik A. Zato za B-ja ni

pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na temelju 64. člena SPZ, pač

pa sta tako A kot B domnevna lastnika. Ker ima stvar v neposredni posesti B,

ima naproti A-ju prednost pri varstvu bonitarne lastnine.23

V nobenem primeru pa ne uţiva bonitarnega varstva tisti posestnik, ki je

pridobil neposredno posest na viciozni način.

Negatorna (opustitvena, prepovedna) toţba je posebna toţba, prav tako za

varstvo lastninske pravice, s katero lastnik varuje svoj poloţaj, če ga kdo drug

ovira pri izvrševanju lastninske pravice. Dobroverni lastniški posestnik je pred

vznemirjenjem varovan s t. i. negatorno toţbo. To ureja 99. člen SPZ, ki določa,

če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer

kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik

s toţbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje

vznemirjanje.24

Razlika med tema dvema toţbama je, da ima pri negatorni toţbi toţnik stvari v

svoji posesti, vendar toţenec to posest moti, medtem ko je pri publicijanski

toţbi posest stvari toţniku odvzeta.

22 98. člen SPZ. 23 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 113. 24 99. člen SPZ.


23

5.3.8 Sodna praksa

VSK sodba I Cp 683/2006, 6. 9. 2007

Med strankama je obstajala pogodba, s katero sta uredili medsebojna razmerja

glede zemljišča in objekta in ta pogodba izključuje uporabo določb ZTLR o

gradnji na tujem svetu. Pravni posel namreč ne more zgolj implicitno vsebovati

pridobitve lastninske pravice (kot to navaja pritoţba).

VSL sodba I Cp 231/2011, 1. 6. 2011

Streha pa, tudi če je ravna in izgleda kot terasa, ni namenjena sušenju perila.

Za tako uporabo bi moral obstajati izrecen dogovor etaţnih lastnikov, zapisan v

pogodbi o medsebojnih razmerjih. Te pa etaţni lastniki obravnavanega objekta

nimajo sklenjene. Toţnika kot solastnika skupnih delov stavbe sicer imata

pravico dostopati tudi do tega dela stavbe, nimata pa pravice na skupnem delu,

ki ni opredeljen kot sušilnica, sušiti perila.

Sodba II Ips 872/2009, 30. 6. 2011

Toţenec za svoj poseg v skupno streho večstanovanjske stavbe ni imel

nobenega od takrat zahtevanih soglasij in tudi ne sklenjenega dogovora z

etaţnimi lastniki in imetniki stanovanjskih pravic. Njegova nadzidava stanovanja

s prizidkom na skupni strehi ne pomeni nove stvari v smislu pravil o gradnji na

tujem svetu.

V obravnavani zadevi izključna raba le enega etaţnega lastnika na delu strehe

kot skupnega dela večstanovanjske hiše pomeni izključitev ostalih etaţnih

lastnikov ali solastnikov od skupne rabe in realno zanikanje njihove pravice, pa

tudi dejansko zanikanje, saj se toţenec brani z ugovorom, da je on lastnik

prizidka. Zato gre za protipravno vznemirjanje toţnikove (so)lastninske pravice.


24

VSL sodba I Cp 1408/2011, 11. 5. 2011

Toţena stranka ni mogla ex lege pridobiti stavbne pravice na zemljišču, na

katerem je zgradila lovski dom, čeprav je imela zanj gradbeno in lokacijsko

dovoljenje, če ji gradnje ni dovolil tisti, ki je imel pravico uporabe ne tej

nepremičnini, ki je bila tedaj druţbena lastnina. Lokacijsko in gradbeno

dovoljenje samo po sebi ne pomeni nujno, da gre za zakonito gradnjo. Upravna

dovoljenja nimajo moči posegati v lastninske odnose, jih spreminjati in

obremenjevati.


Kupec nepremičnine, ki tudi pridobi lastninsko pravico, ima lastninsko varstvo

tudi glede tistega vznemirjanja, ki je nastalo ţe pred prenosom lastninske

pravice ter še vedno traja.

VSM sodba in sklep I Cp 879/2010, 6. 9. 2010

V skladu s prvim odstavkom 99. člena SPZ lahko lastnik, če ga kdo tretji

protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s toţbo

zahteva, da vznemirjenje preneha.

Toţba, navedena v tem določilu, se v teoriji in sodni praksi imenuje negatorna

toţba in zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem. Vznemirjanje mora biti

protipravno (kar pomeni, da je rezultat človekovega ravnanja, in da tisti, ki

vznemirja, do tega nima pravice), trajno ali se ponavljajoče (tu po vloţitvi

toţbe). Ker je lastninska pravica načeloma neomejena, mora toţena stranka

dokazati, da ima na stvari v lasti toţeče stranke, kakšno pravico na primer

stvarno sluţnost, zaradi katere je upravičena omejevati lastninsko pravico

toţeče stranke.


25

5.4 Dobroverna in nedobroverna posest

SPZ splošne definicije dobrovernosti ne določa. V 28. členu se nanaša le na

primere, ko SPZ govori o dobri veri posestnika. Dobra vera se domneva, kar

pomeni, da je slabo vero potrebno dokazati. Iz 9. člena SPZ je razvidno, da se

dobra vera domneva, če se ne dokaţe drugače.25

Dobrovernost posesti je oblikovana negativno, zato pridobitelj ni dobroveren, če

je vedel ali bi mogel vedeti, da stvar ne pripada prenosniku oziroma da ni

upravičen do posesti.26

Dobroverni posestnik je tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen

imeti stvar v posesti.27 Ključnega pomena je vprašanje, ali posestnik ve oziroma

bi moral vedeti, da ni lastnik stvari. O dobrovernosti in nedobrovernosti

posestnika glede 28. člena SPZ je mogoče govoriti, če posestnik ni istočasno

tudi lastnik stvari. Tako lahko trdimo, da posestnik, ki ni lastnik stvari, v večini

primerov ni v dobro veri.28

Dobrovernost posestnika je pomembna iz več razlogov. Je pogoj za

priposestvovanje (43. člen SPZ), 59. člen SPZ daje dobrovernemu posestniku

stvari, ki daje plodove, pravico pridobiti lastnino na plodovih v trenutku njihove

ločitve od glavne stvari. Dobra vera je najpomembnejši kriterij glede

stvarnopravnih reparacij (95–97. člen SPZ) ter predpostavka za aktivno

legitimacijo pri publicijanski toţbi (98. člen SPZ).

Dobroverna posest (bonae fidei possessio) se pojavlja v dveh oblikah, in sicer

kot dobroverna lastniška posest ter kot dobroverna nelastniška posest.

Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni

upravičen imeti stvari v posesti kot svoje. Dobroverni nelastniški posestnik pa je

25 9. člen SPZ. 26 28. člen SPZ. 27 28. člen SPZ. 28 Berden, A., Tratnik, M., Vrenčur, R. idr. v Stvarno pravo, str. 50–51.


26

tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti, npr.:

najemnik, zakupnik, uţitkar, zastavni upnik …29

5.4.1 Sodna praksa

VSL sodba II Cp 3130/2008, 17. 6. 2009

Dobrovernost posesti je izključena, če gre za očitno neskrbno ravnanje

posestnika, zaradi katerega je prišlo do njegove napačne predstave o tem,

komu dejansko pripada nepremičnina. Zmota mora biti opravičljiva. Posestnik

mora biti prepričan, da je stvar njegova, to pa tudi potem, ko je s povprečno

skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, ki se nanašajo na njegovo posest

določene nepremičnine.

VSL sodba I Cp 2698/2010, 20. 10. 2010

V dobri veri je tisti, ki je kljub ustrezni skrbnosti (še vedno) v zmotnem

prepričanju, da je stvar, ki jo ima v posesti, tudi zares njegova. Kljub domnevi

dobrovernosti in pravilu, da je dokazno breme nedobrovernosti na stranki, ki

temu ugovarja, mora priposestvovalčeva dobrovernost izhajati iz neke

konkretne podlage, ki v zavesti priposestvovalca obstaja brez dvoma, to pa

mora slednji ob ugovoru, da ni tako, zatrjevati in dokazati.

VSL sodba I Cpg 287/2011, 9. 6. 2011

Slaba vera je subjektivno stanje, namen, ki ni zdruţljiv s sprejetimi standardi

poštenega in etičnega ravnanja. Preverja se z objektivnimi dejstvi in ga je treba

ocenjevati od primera do primera, ocena pa se opravi z vidika „splošnega

poznavanja zadevnega gospodarskega področja“.

29 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur R., Stvarno pravo, GV Zaloţba, Ljubljana, 2007, str. 114.


27

Sodba II Ips 647/2009, 26. 5. 2011

Osnovni pogoj za priposestvovanje je dobroverna posest nepremičnine. Dedič

postane dobroverni posestnik le, če ni vedel za zapustnikovo nedobrovernost.

Ker niti toţnik niti nobeden od njegovih pravnih prednikov ni bil dobroverni

posestnik sporne parcele, priposestvovanje ni niti začelo teči.


Dobra vera (poštenje) v pravnem prometu v povezavi z načelom zaupanja v

zemljiškoknjiţne podatke pomeni, da tisti, ki se sklicuje na podatke v zemljiški

knjigi, nima nobenega razumnega, tehtnega razloga, da vanje podvomi.

VSL sklep I Cpg 1091/2007, 10. 4. 2008

Slaba vera prijavitelja je izkazana, če je ta vedel, da nekdo drug ţe uporablja

določen znak za označevanje identičnega ali podobnega blaga z namenom

posega v poloţaj drugega brez utemeljenega razloga ali z namenom pridobitve

moţnosti, da se drugemu prepreči nadaljnja uporaba tega znaka. Pojem prijave

znamke v slabi veri zajema prijavo, ki pomeni zlorabo ali je v nasprotju z

dobrimi poslovnimi običaji, pomeni omejitev konkurence na področju uporabe

znakov. Za slabo vero pa ne gre ţe, če prijavitelj ve za okoliščino, da tretji

uporablja določen znak, ne da bi pridobil pravico do znamke, temveč takrat, ko

bi šlo za dejanje nelojalne konkurence zaradi posnemanja znaka z znamko in

posledično povzročanja zmede na trgu ali onemogočanja tuje konkurence.

Presoja o verjetnosti zmede mora biti celovita. Izhajati mora iz celostne

primerjave spornih znakov, pri tem pa mora zlasti upoštevati razlikovalne in

prevladujoče elemente. Vsebovati mora oceno verjetnosti povezovanja s

prejšnjo znamko, ki je vključena v verjetnost zmede ter sluţi določitvi njenega

obsega. Nesporno sicer je, da registracija za blago ali storitve, ki spadajo v

različne razrede po Nicejski klasifikaciji, nujno ne pomeni, da si blago ali storitve

niso podobne.


28

5.5 Posest dediča

29. člen SPZ določa, da dedič pridobi na zapustnikovih stvareh posest v

trenutku zapustnikove smrti ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast.

Nanj preidejo vse pravice kakor tudi posest nepremičnin.30 Ta določba je

pomembna zato, da ne bi v času od zapustnikove smrti do dejanskega

prevzema posesti nastal t. i. posestni vakuum, ko nihče ne bi bil posestnik

stvari. Tako se dediču, ki je v trenutku zapustnikove smrti odsoten, nudi

posestno varstvo nasproti tretjim osebam. Kako kvalifikacijo posesti bo pridobil

dedič, pa je odvisno od tega, v kakem razmerju je bil zapustnik do posesti

(posredni, neposredni posestnik, soposestnik, delni posestnik …).

5.5.1 Sodna praksa

VSL sklep I Cp 1365/2010, 1. 12. 2010

Namen določbe 29. člen SPZ je varovanje zapuščine v korist dedičev, svoj

namen pa doseţe v tistih primerih, kadar nobeden od dedičev nima dejanske

oblasti nad zapustnikovo stvarjo, zapuščino pa je treba zaščititi pred posegi

tretjih. Toţnik in njegova ţena M. M. sta bila soposestnika sporne nepremičnine,

po smrti svoje ţene pa je toţnik postal dejanski posestnik te nepremičnine v

celoti. Toţenec je kot sodedič M.M. v trenutku njene smrti sicer pridobil

zakonito soposest, ki pa ne more konkurirati močnejši, dejanski toţnikovi

posesti. Posestno varstvo je v prvi vrsti namenjeno varovanju obstoječega

stanja dejanske oblasti nad stvarjo. Zato toţenčeva zakonita soposest ne more

biti enakovredna toţnikovi dejanski posesti.

30 Frantar, T., Stvarno pravo, stvarne pravice, posest, nujne poti, meje, kmetijska zemljišča,

Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993.


29

5.6 Večosebnostna posestna razmerja

Posest na stvari lahko izvršuje več oseb. Določba 25. člena SPZ ureja dve obliki

izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo. Potrebno je ločiti med soposestjo (na

kateri lahko posest na stvari izvršuje več oseb) in med delno posestjo (kjer

poseduje stvar več oseb tako, da vsak od njih poseduje le določen del stvari).

Delna posest je izključna dejanska oblast na delu stvari, zato je varovana

intenzivneje od soposesti.

5.6.1 Soposest

Soposest se pojavlja v dveh oblikah: skupna in navadna soposest. Skupno

soposest lahko izvršujejo le vsi soposestniki skupaj (primer bančnega sefa z

dvema ključema, ki le oba hkrati odpirata sef). Pri navadni soposesti pa več

oseb izvršuje dejansko oblast samostojno, vendar drug poleg drugega (na

primer zakonca, ki imata stvar v skupni lastnini).

5.6.2 Sodna praksa

VSL sklep I Cp 1161/2010. 26. 5. 2010

Posestnik uţiva poleg posestnega varstva nasproti tretjim tudi posestno varstvo

v medsebojnem razmerju, vendar varstvo soposesti ne more biti takšno, da

drugega soposestnika v celoti izključi iz izvrševanja soposesti.

VSL sklep II Cp 1451/2009, 17. 6. 2009

Četudi je toţenec toţnike ţe od samega nakupa nepremičnine dalje opozarjal,

naj se ne vozijo preko dovoza in občasno tam parkiral svoj avtomobil, toţniki pa

so kljub temu še naprej vozili čez dovoz na dvorišče pred svojo hišo, s takim

ravnanjem soposesti toţnikom ni odvzel.


30

VSL sodba I Cp 179/2010, 21. 4. 2010

Solastniki lahko solastno stvar uporabljajo tako, da vsak od njih izključno

poseduje določen del stvari (deljena posest) ali pa da posest vsi izvršujejo

hkrati (hkratna posest), mogoča pa je tudi kombinacija obojega.

Odločilna je volja solastnikov, pri tem pa ni nujno, da način uporabe/posesti

ustreza pravnemu razmerju idealnih deleţev. Solastnik, ki stvar poseduje v

manjšem obsegu, kot mu pripada, ne sme samovoljno spremeniti dosedanjega

izvrševanja načina posesti, lahko pa zahteva, da mu takšno ustrezno

(njegovemu solastniškemu delu odgovarjajočo) uporabo določi sodišče na

podlagi njegove solastninske pravice. Sporazum o načinu delitve stvari ali

sporazum o načinu uporabe stvari med solastniki pa uţiva pravno varstvo po

100. členu SPZ.

VSL sklep I Cp 304/2009, 13. 5. 2009

Soposest ne izključuje moţnosti priposestvovanja za enega izmed

soposestnikov.

Kadar lastninska pravica nastane originarno (na podlagi priposestvovanja),

zahtevek za izstavitev zemljiškoknjiţnega dovolila ni sklepčen. Izvirni pridobitvi

je inherentno, da se pravica pridobi (in s tem preneha oziroma se omeji pravica

prejšnjega imetnika) neodvisno od volje prejšnjega imetnika.

5.6.3 Delna posest

Delna posest: posest je lahko omejena le na določen del stvari. Za delno posest

lahko gre v primeru, če posestnik izvršuje posest na določenem prostoru

stanovanja ali hiše. Tak del stvari ni samostojna stvar, zato ne more biti

predmet lastninske pravice, lahko pa je predmet delne posesti.


31

Primer: Solastnika nepremičnine (travnika), vsak do ene polovice, sta z

dogovorom vzpostavila delno posest tako, da sta ogradila vsak »svoj« del

stvari, ki ustreza polovici površine celotne premičnine. To pomeni, da sta si

solastnika razdelila le posest oziroma določila način izvrševanja dejanske oblasti

nad stvarjo. S tem pa nista razdelila solastnine. To bi si razdelila s parceliacijo,

ko bi nastali dve nepremičnini (parceli), kar vse pa bi moralo imeti pravno

podlago v pogodbi o razdelitvi solastnine.31

Če delno posest izvršuje več oseb skupaj, so praviloma v notranjem razmerju

navadni soposestniki. Na primer, če bi zakonca ţivela v hiši s starši, pri čemer bi

si posest s starši razdelila, medtem ko bi zakonca skupaj izvajala posest (torej

soposest) le na delu stvari. Vsak delni posestnik uţiva posestno varstvo na delu

stvari, ki ga ima v delni posesti, tako naproti tretjim kot tudi v razmerju z

drugimi delni posestnikom.32

5.6.4 Sodna praksa

VSL sodba I Cp 4727/2008, 18. 3. 2009

Sodišče s sodbo odloča o utemeljenosti ali neutemeljenosti toţbenega zahtevka,

ne pa tudi o nečem, kar ni zaobseţeno v toţbenem zahtevku, pa četudi so o

tem v toţbi podane navedbe. Upravnik nima pravice terjati izpolnitev v zvezi s

stroški upravljanja, četudi je stanovanje v solasti, od vsakega solastnika za celo

stanovanje (solidarna odgovornost solastnikov). Upravnik ni aktivno legitimiran

za vtoţevanje sredstev rezervnega sklada, če iz pogodbe o upravljanju ne izhaja

pooblastilo za to. Četudi bi upravnik v rezervni sklad vplačal sredstva, ki jih je

bila dolţna plačati toţena stranka, s tem ni plačala nekaj namesto toţene

stranke.

31 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 109. 32 Juhart, M., Berden, A., Keresteš, T. idr. v SPZ s komentarjem, str. 157–158.


32

VSL sodba I Cp 822/2010, 2. 4. 2010

Pravice in obveznosti solastnikov na skupnih prostorih, delih, objektih in

napravah so sorazmerne vrednosti njihovih solastniških deleţev.

VMS sklep I Cp 367/2010, 7. 5. 2010

V skladu z določili 24. in 25. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ je posest

dejanska oblast nad stvarjo, ki jo več oseb lahko izvršuje tako, da posedujejo

stvar skupaj (soposest) ali da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari.

Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi

odstavek 33. člena SPZ in 426. člen ZPP). V razmerju med več posestniki iste

stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira

dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Ko je oblikovana soposest,

vsak posestnik uţiva poleg varstva posesti nasproti tretjim osebam tudi sodno

varstvo v medsebojnem razmerju, torej nasproti ostalim posestnikom.

Sklep II Ips 104/99, 20. 1. 2000

Odstranitev lastnega objekta, ki z delom posega v tujo nepremičnino, je v

skladu z načeli uresničevanja lastninske pravice in ne predstavlja zlorabe

lastninske pravice ali celo njenega, z zakonom prepovedanega, nepoštenega

izvrševanja.

Delna posest toţnika na tistem delu strehe toţenčeve ute, ki je segla v njegov

zračni prostor in nad njegovo nepremičnino, pravno ni mogoča, ker streha, ki

uto prekriva (in posest na tej strehi), po kriterijih, ki so potrebni za pridobitev

delne posesti, ni deljiva.


33

6 PRIDOBITEV POSESTI

6.1 Opredelitev

Posest nastopi s pridobitvijo in preneha z opustitvijo ali izgubo. Če pridobitelj

pričenja razpolagati s stvarjo kot lastno ali če uresničuje svojo stvarno oblast

brez sodelovanja in dopuščanja tretjih, je ustanovljena temeljna posestna

oblika. Pridobitev posesti je imela pomembne pravne posledice, ko je, npr.,

dolţnik izročil dolgovano stvar ali denarni znesek v upnikovo posest, je dolg

ugasnil in dolţnik je postal prost. S pridobivanjem posesti je lahko nastala

lastninska pravica, začelo je teči priposestvovanje, tudi roki za uveljavljanje

stvarnih napak ipd. Zato je bilo pomembno, kdo in kdaj je postal posestnik,

oziroma, kaj je bilo potrebno za pridobitev posesti.33 Posest se lahko pridobi na

originaren ali derivativen način.

6.2 Originarna in derivativna pridobitev posesti

O originarni oziroma izvirni pridobitvi posesti govorimo takrat, ko posestnik ne

izvaja posesti od posestnega prednika. Gre za enostransko pridobitev posesti,

primer take pridobitve je okupacija. Posest se pridobi tudi s samovoljnim

vzetjem stvari proti volji prejšnjega posestnika.

Pri derivativni oziroma izvedeni pridobitvi posesti pa naslednik izvaja posest od

posestnega prednika. Pri tem načinu pridobitve mora obstajati volja za prenos

posesti prejšnjega posestnika in volja za pridobitev posesti pridobitelja. Prejšnji

posestnik mora ob tem prenesti na pridobitelja dejansko oblast nad stvarjo. Gre

za to, da dosedanji posestnik dovoli pridobitelju dostop do nepremičnine in

njeno uporabo. Pri derivativni pridobitvi moramo ločevati med posredno in

neposredno pridobitvijo posesti.34

33 Krajnc, J. v Rimsko pravo, 2., pregledana in dopolnjena izdaja, str. 324–326. 34 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 103.


34

6.2.1 Sodna praksa


Tisti, ki pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem, torej na originaren

način, je ne izvaja iz prednikove pravice (derivativno), ampak neodvisno od nje

pridobi toliko kot poseduje.

Priposestvovanje ni pravna podlaga (pravni naslov) pridobitve lastninske

pravice, do katere bi prišlo šele s pridobitnim načinom, ampak do

priposestvovanja pride ipso iure, v trenutku, ko so za to izpolnjene vse

predpostavke. Vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zato ni

pogojen s toţenčevo voljo oziroma z njegovim posebnim razpolagalnim

dejanjem. Poseben dajatveni toţbeni zahtevek toţnika, po katerem naj bi mu

toţenec izstavil ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisal v zemljiško

knjigo, zato ni potreben, saj je toţnik pridobil svojo lastninsko pravico ţe pred

njenim vpisom v zemljiški knjigi. Toţnika, ki sta zahtevala ugotovitev lastninske

pravice dela toţenčeve parcele, bi morala toţbeni zahtevek oblikovati tako, da

bi bila lahko na njegovi podlagi izdana sodba zemljiškoknjiţno izvedena.

VSL sklep II Cp 2291/2009, 19. 8. 2009

Pravni temelj originalne pridobitve stvarnih pravic se v postopku odločanja o

dovolitvi vknjiţbe dokazuje bodisi z zemljiškoknjiţnim dovolilom, s katerim

zemljiškoknjiţni lastnik priznava pravna dejstva, ki so podlaga za izvirno

pridobitev (posadna listina) in na katerem je podpis osebe, ki ga je izstavila.

VSL sodba I Cp 809/2010, 5. 5. 2010

Prodajalec ni bil lastnik spornega zemljišča, zato je toţnica ni mogla pridobiti.

Dobroverna posest spornega zemljišča v korist toţnice ni izkazana, zato ni

pogojev za orginarno pridobitev lastninske pravice.


35

6.3 Pridobitev posredne posesti

Posredna posest se praviloma pridobi, ko neposredni posestnik izroči stvar neki

drugi osebi v neposredno posest, ki se pridobi z izjavo volje. Posredno posest

lahko pridobi tudi nekdo, ki doslej ni bil posestnik.

Ti primeri so:

– izročitev na dolgo roko35 (četrti odstavek 60. člen SPZ),

– posestni konstitut36 (druga alinea tretjega odstavka 60. člena SPZ),

– pridobitev posesti preko zastopnika37 (62. člen SPZ).

Posest se načeloma lahko pridobi z izjavo volje. V neposredno posest se daje

stvar praviloma s telesno predajo, v posredno pa z izjavo volje. Obstaja tudi

primer predaje stvari v neposredno posest z izjavo volje. Na primer, ko se

detentorju preda stvar v neposredno posest (traditio brevi manu).

Pojavljajo pa se tudi primeri, ko se hkrati pridobi tako posredna kot neposredna

posest. V teh primerih gre za pridobitev posesti preko zastopnika. Če je, npr.,

pošiljatelj predal stvari v prevoz prevozniku, da jih prepelje do kupca, pri čemer

je on sam angaţiral prevoznika, bo kupec pridobil posest (neposredno), ko mu

bo prevoznik dejansko izročil stvari. Če pa bo kupec angaţiral prevoznika, bo ta

pridobil posest (posredno), ko bodo stvari dejansko izročene prevozniku.38

35 Primer traditio longa manu: A da svoje kolo v popravilu B-ju. Medtem ko se kolo nahaja v popravilu, A proda kolo C-ju. Glede izročitve se dogovorita, da bo C sam dvignil kolo pri B-ju ter

o svojem dogovoru obvestil B-ja. 36 Primer: A prenese lastninsko pravico in posest B-ju, sam pa zadrţi neposredno posest. V tem

primeru se A spremeni iz neposrednega lastniškega posestnika v neposrednega lastniškega posestnika, posredni lastniški posestnik pa postane B, ki doslej ni bil v nobenem posestnem

razmerju. 37 Primer: A se dogovori z B-jem, da bo slednji v A-jevem imenu in za A-jev račun kupil umetniško sliko. B kot A-jev zastopnik pridobi sliko v neposredno nelastniško posest od tretjega,

A pa v istem trenutku postane posredni lastniški posestnik. 38 Juhart, M., Berden, A., Keresteš, T. idr. v SPZ s komentarjem, str. 150–151.


36

6.4 Pridobitev neposredne posesti

Neposredna posest se pridobi s telesno predajo stvari, ki se pojavlja kot

resnična dejanska predaja stvari; z vzetjem stvari na podlagi dovoljenja (vzetje

stvari v neposredno posest v samopostreţni prodajalni, iz avtomata ipd.);39 s

privedbo stvari v pridobiteljevo dejansko oblast (pismo, ki se vrţe v pridobiteljev

nabiralnik); z izročitvijo ključev, tovornega lista, skladiščnice; z izročitvijo

kakega dela stvari; z izločitvijo ali drugačno označitvijo stvari, ki pomeni njeno

izročitev ipd.40

Posredna ali neposredna posest se lahko pridobi v trenutku smrti zapustnika

(t. i. posest dediča, glej 29. člen SPZ). Če je bil zapustnik posredni posestnik,

bodo tako obliko posesti podedovali tudi njegovi dediči. Če je bil neposredni

posestnik, pa bodo postali dediči neposredni posestniki, in sicer ţe v trenutku

smrti zapustnika. Pridobili bodo neposredno posest, ne da bi izvajali neposredno

dejansko oblast nad stvarjo.41

6.4.1 Sodna praksa

VSL sklep I Cp 537/2009, 6. 5. 2009

Dedič vstopi v poloţaj zapustnika v trenutku zapustnikove smrti. V primeru, ko

potomci, ki preţivijo zapustnika, umrejo še pred (ali) tekom zapuščinskega

postopka, je zato treba ugotoviti, kdo so njihovi dediči, in ne le, kdo so njihovi

potomci.

39 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 105. 40 Gavella, N., Stvarno pravo, Informator, Zagreb 1988, str. 138. 41 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 106.


37

VSL sodba I Cpg 1231/2010, 11. 1. 2011

Toţeča stranka je lastninsko pravico res pridobila na originaren način, vendar

ne iz nič ali pravice nekoga tretjega, pač pa na podlagi transformacije prejšnje

pravice uporabe v lastninsko pravico. Njena pridobitev je bila zato veljavna in

zakonita le, če je bila ob uveljavitvi ZLNDL dejanski imetnik pravice uporabe

sporne nepremičnine. Druţbene lastnine ni bilo mogoče imeti v posesti. Pravica

uporabe je po definiciji vključevala dejansko oblast nad stvarjo.

VSL sodba II Cp 966/2011, 13. 4. 2011

Toţeča stranka ni uspela dokazati, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi

pravnega posla, kot tudi ni dokazala izpolnjenih pogojev za priposestvovanje

lastninske pravice, zato je sodišče prve stopnje njen zahtevek pravilno zavrnilo.

Za veljaven prenos pravice uporabe je bila potrebna ustrezna pravna podlaga v

obliki odločbe ali pogodbe, ki dokazuje nastanek pravice kot absolutne,

stvarnopravne pravice.


38

7 PRAVNE POSLEDICE PRIDOBITVE POSESTI

7.1 Na premičninah

Pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice in izvedenih stvarnih pravic na

premičninah je pomemben pridobitni način (modus). V prvem primeru je prenos

posesti tudi prenos lastninske pravice na stvari in s tem pridobitev t. i. lastniške

posesti, v drugem primeru pa se za pridobitelja posesti oblikuje t. i. nelastniška

posest. Obe modaliteti uţivata posestno varstvo, načeloma jo tudi viciozna

posest.

Najbolj zaznavna oblika spremembe posestnega stanja je dejanska izročitev

(traditio vera), pri kateri pride do spremembe lastniškega poloţaja. Pridobitelj

prenese svojo neposredno oblast na pridobitelja, kar predstavlja realno dejanje.

Stvarno pravo je izoblikovalo nekatere institute, ki brez neposredne dejanske

prepustitve stvari privedejo do prenosa lastninske pravice na stvari, ker

dejanska izročitev stvari v posest pridobitelja ni vedno mogoča. 60. člen SPZ je

tako oblikoval simbolično izročitev; npr.: izročitev ključev avtomobila kot

simbola posedovanja pomeni izročitev v posest. Posebej so urejeni še drugi

nadomestki izročitve, ki sem jih omenila v prejšnjem poglavju. To so: izročitev

na kratko roko, posestni konstitut in izročitev na dolgo roko. Vsak izmed njih

pomeni prenos lastniške posesti kot tudi prenos lastninske pravice na premični

stvari.42

Posest premičnin je pomembna še v z vidika:

– publicitetne funkcije lastnine (drugi odstavek 11. člena SPZ),

– pridobitve lastninske pravice od razpolaglno nesposobne osebe (64. člen

SPZ),

– priposestvovanja (prvi odstavek 43. Člena),

42 Juhart, M., Berden, A., Keresteš, T. idr. v SPZ s komentarjem, str. 146–147.


39

– bonitarnega in negatornega varstva (98. in 99. člen SPZ),

– stvarnopravnih reparacij (95. člen SPZ),

– pridobitve plodov (59. člen SPZ).

Za te primere večinoma ne zadostuje zgolj dejstvo posesti (izjema je

publicitetna funkcija), temveč se zahteva tudi dobrovernost posestnika.

7.2 Na nepremičninah

Za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice modus ni potreben, kakor to

velja za premičninsko področje. Posest nepremičnine ni nepomembno dejstvo.

Poleg tega, da posestnik nepremičnine uţiva posestno varstvo, je tudi njegova

posest, podobno kot na področju premičnin, pomembna zlasti z vidika:

– priposestvovanja (drugi odstavek 43. člena SPZ),

– bonitarnega in negatornega varstva (98. in 99. člen SPZ),

– stvarnopravnih reparacij (95. člen SPZ),

– pridobitve plodov (59. člen SPZ),

– teorije o realizaciji (58. člen SPZ),

– ugovora prodane in izročene stvari,

– urejanja meja zemljiških parcel (77. člen SPZ).43

V teh primerih se zahteva še dodatna kvalifikacija posesti, predvsem

dobrovernost in lastniška naravnost posesti. Posestno varstvo uţivata tako

lastniška kot nelastniška posest.

Nepremičnin ni mogoče izročati v posest tako kot nepremičnine, zato je uvedba

v posest lahko opravljena na primer z izročitvijo ključev stanovanja – tako, da

se pokaţe nepremičnina ipd.

43 Juhart, M., Berden, A., Keresteš, T. idr. v SPZ s komentarjem, str. 147.


40

8 IZGUBA POSESTI

8.1 Opredelitev

Posest se izgubi, če preneha oblast nad stvarjo ali če je prenehala volja imeti

stvar za svojo. Samo neizvrševanje še ni zadosten razlog, da je odpadla volja ali

dejanska oblast.

Posest je obstajala, dokler sta bila izpolnjena oba njena elementa: posestna

volja in dejanska oblast. Posest je prenehala tudi s smrtjo ali pravnim in z

dejanskim prenehanjem stvari, ki je predmet posesti. Posredna posest ni

prenehala, če je umrl imetnik, ki je imel za posestnika dejansko oblast nad

stvarjo.44

8.2 Izguba neposredne posesti

Neposredna posest lahko preneha prostovoljno (npr. izguba) ali neprostovoljno

(npr. uničenje).

Neposredni posestnik bo izgubil posest, če bo nehal izvrševati dejansko oblast

nad stvarjo,45 prenesel dejansko oblast na stvari na drugega ali jo kako drugače

»izgubil« iz dejanske oblasti. Če posestnik neodvisno od svoje volje začasno ne

more izvrševati dejanske oblasti, ne izgubi posesti, pri čemer mora biti izpolnjen

pogoj, da je s pomočjo posestnega varstva posest ponovno pridobil nazaj.46

V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko posestnik neodvisno od svoje

volje začasno ni mogel izvrševati posesti.47

44 Krajnc, J. v Rimsko pravo, str. 335. 45 Prvi odstavek 30. člena SPZ. 46 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 106. 47 Peti odstavek 45. člena SPZ.


41

8.3 Izguba posredne posesti

Posredna posest preneha z izgubo posesti neposrednega posestnika:48

– s prenosom posredne posesti na temelju izročitve na dolgo roko,

– z uresničitvijo odloţnega pogoja,

– z vrnitvijo v najem dane stvari zaradi prenehanja najemnega razmerja,

– s spremembo nelastniškega posestnika v lastniškega ipd.49

Posredna posest se ne izgubi, če prejšnji neposredni posestnik postane posredni

posestnik.50

8.3.1 Sodna praksa

VSL sklep II Cp 858/2010, 17. 3. 2010

V teku postopka zaradi motnja posesti je toţnica razširila zahtevek zaradi

dodatnega motilnega ravnanja. Ker je to storila po izteku prekluzivnega

tridesetdnevnega roka, je ta del njenega zahtevka zavrţen.

VSK sodba I Cp 67/2004, 2. 11. 2004

Posest se izgubi, če preneha oblast nad stvarjo, ali če je prenehala volja imeti

stvar za svojo. Le neizvrševanje posesti, kot zmotno meni sodišče prve stopnje,

ni zadosten znak, da je odpadla volja ali dejanska oblast. Ugotovljena opustitev

zaradi skrbi za starše za določen čas, ko se je pred tem ali za tem, vrsto let

zemlja obdelovala, ni izguba dejanske oblasti.

48 Prvi stavek drugega odstavka 30. člena SPZ. 49 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 106–107. 50 Drugi stavek drugega odstavka 30. člena SPZ.


42

9 IMETNIŠTVO (DETENCIJA)

9.1 Opredelitev

Imetnik je oseba, ki izvršuje dejansko oblast na stvari za drugega na temelju

delovnega razmerja, pooblastila ali poloţaja v druţini. V teh primerih je

posestnik tisti, po čigar navodilih imetnik (detentor) nastopa in ravna.51 Gre za

določeno pooblastilno razmerje do stvari. Pravo imetniku ne nudi posestnega

varstva, saj ta izvršuje dejansko oblast nad stvarjo iz naslova posebnega

razmerja (npr. prodajalec v trgovini).

SPZ imetnika opredeli tako: »Kdor izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za

drugega in se je dolţan ravnati po njegovih navodilih, nima posesti (imetnik).«52

Nima posestnega varstva zase, izvršuje pa lahko po izrecni določbi drugega

odstavka 26. člena SPZ samopomoč, vendar za posestnika. Smisel izvajanja

samopomoči je, da naj bo izvrševalec samopomoči tisti, ki je v najtesnejšem

fizičnem stiku s stvarjo.53

Med posestnikom in imetnikom mora obstajati podrejenost in socialna

odvisnost, ki se mora videti navzven. Imetnik se mora obnašati kot »podaljšana

roka« posestnika, ki mora ravnati po njegovih navodilih. Posestnik je v odnosu

do posestnika neposredni posestnik.

9.2 Predpostavke detencije

Za opredelitev imetništva morata biti opredeljeni dve predpostavki:

– da določena oseba izvršuje dejansko oblast na stvari za drugega, pri

čemer se ravna po navodilih posestnika;

51

Sajovic, B., Osnove civilnega prava, Stvarno pravo I., ČZ Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1994. 52 Prvi odstavek 26. člena SPZ. 53 Juhart, M., Berden, A., Keresteš, T. idr. v SPZ s komentarjem, str. 167–168.


43

– da to izvajanje temelji iz delovnega ali pogodbenega razmerja ali se

izvaja v gospodinjstvu.

Gospodarska odvisnost ne zadošča za opredelitev posestnika – detentorja.

Detentor se mora pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo obnašati, kot da je

instrument gospodarja (posestnika), ki v pogledu stvari ne more postopati brez

gospodarjevih navodil. V razmerju gospodar – detentor je gospodarja potrebno

šteti za neposrednega posestnika, saj se šteje, kot da on izvaja neposredno

dejansko oblast nad stvarjo. Samostojnost poloţaja je bistvena komponenta, ki

loči detentorja od neposrednega posestnika.54

9.3 Varstvo detencije

Detentor ni posestnik, zato z vidika varstva posesti nima posestnega varstva niti

nasproti svojemu posestniku kakor tudi ne nasproti tretjim. Posestnega varstva

nima niti zase, izvršuje pa lahko na podlagi drugega odstavka 26. člena SPZ –

samopomoč, vendar za posestnika (posestnega gospodarja). Detentorju pa ne

gre samopomoč nasproti njegovemu gospodarju.55 Zanj ne velja niti domneva

lastninske pravice iz 11. člena SPZ.56

9.4 Sodna praksa

VSL sklep I Cp 3574/2009, 16. 12. 2009

Oseba, ki dostopa do tuje stvari zaradi izvrševanja svojih obveznosti iz naslova

garancije, jamčevanja za napake ali servisiranja, ni posestnik, ampak imetnik.

Dejansko oblast nad stvarjo namreč izvršuje za drugega in tudi v interesu

drugega.

54 Juhart, M., Berden, A., Keresteš, T. idr. v SPZ s komentarjem, str. 167–168. 55 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 117–118. 56 »(1) Domneva se, da je lastnica oziroma lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. (2) Domneva se, da je lastniški posestnik premičnine njen lastnik.«


44

VSL sklep I Cp 91/2009, 4. 3. 2009

Zgolj imetništvo ključa še ne izkazuje posesti nad prostorom.

VSL sklep II Cp 2705/2010, 20. 10. 2010

Za detencijo (imetništvo) značilno, da določena oseba izvaja dejansko oblast na

stvari za drugega in da to izvajanje izhaja iz določenega razmerja med

posestnikom in imetnikom ter dolţnost imetnika, da se ravna po navodilih

posestnika. Toţenca sta sicer sinova in dediča pokojne, vendar pa se s smrtjo

njune matere kvaliteta (so)posesti, ki jo je imela ona, ni spremenila in jima

posledično v zvezi s posestjo ne pripada nič večje varstvo kot bi ga bila deleţna

v takšni dejanski situaciji zapustnica sama.

Sodba II Ips 698/2009, 28. 10. 2010

Ob uveljavljanju zahtevka za odmeno zaradi uporabe tuje stvari je dovolj, da

toţnica izkaţe imetništvo prostora ne tudi lastništva.

Po sodni praksi je nadomestilo za korist (t. i. uporabnina) enako znesku

povprečne trţne najemnine za uporabljeno stvar.

VSL sodba I Cp 79/2011, 5. 5. 2011

Na podlagi ZLNDL, ki ureja lastninjenje nepremičnin na podlagi imetništva

pravice uporabe, se je lastninska pravica po samem zakonu ob njegovi

uveljavitvi pridobila na podlagi pravice uporabe, katere nosilca pa je potrebno

določiti, upoštevajoč tedanje predpise. Njena narava je bila drugačna od

klasične lastninske pravice, kakor tudi njen prenos (vpis v zemljiško knjigo zanj

ni bil konstitutivne narave). Odločilno torej je, katera oseba je ta sredstva imela

v posesti in jih uporabljala. Le ta namreč lahko postane lastnik teh nepremičnin.


45

10 PREKARIJ

10.1 Opredelitev

Prekarij je posebna vrsta posodbe, kjer je dovoljena uporaba stvari do preklica.

Prekarist je prejel tujo premično ali nepremično stvar v neodplačno uporabo na

prošnjo do preklica.57 To pomeni, da je lahko dajalec prekarija od izposojevalca

kadarkoli zahteval vračilo stvari. Prekarist se je štel za posestnika, dokler je

stvar uporabljal in posedoval. Posestno varstvo je uţival zoper vsakogar razen

zoper tistega, ki mu je stvar dal v prekarij.

Predmet prekarija so lahko premične ali nepremične stvari. Za prekarij pa ne

gre v primeru, če bi si lastnik izgovoril moţnost, da se lahko kadarkoli zahteva

vračilo stvari, pri čemer bi bil dogovorjen tudi izpraznitveni rok v korist

upravičenca do rabe stvari. Bistvena značilnost prekarija je tudi neodplačna

prepustitev rabe tuje stvari.58

Preklicnost razmerja je pri prekariju bistvenega pomena in ni potrebno, da bi

bila preklicnost razmerja izrecno dogovorjena, zadostuje, da izhaja iz okoliščin

primera.59

Primer: Če A dovoli B-ju, da začasno parkira svoj avtomobil na A-jevem

zemljišču, iz narave takega razmerja izhaja, da gre za dovoljenje rabe dela tuje

nepremičnine do preklica.60

10.2 Je prekarist detentor?

Po mnenju nekaterih teoretikov61 je detentor prekarist. To bi pomenilo, da

prekarist nima posesti in zato ne more izvajati posestnega varstva zase niti

57 Krajnc, J. v Rimsko pravo, str. 322. 58 Juhart, M., Berden, A., Keresteš, T. idr. v SPZ s komentarjem, str. 168–169. 59 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 120–121. 60 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 121. 61 Gavella, N. v Stvarno pravo, str. 115.


46

nasproti posestnemu gospodarju niti nasproti tretjim. Prekarij je detenciji zelo

podobno razmerje, a se razlikuje od čiste detencije. Zgolj preklicnost razmerja

ne ustvarja poloţaja socialne odvisnosti prekarista nasproti posestnemu

gospodarju. Prekaristu naj bi odrekli poloţaj posestnika v razmerju do dajalca

prekarija. V razmerju do tretjih oseb pa bi mu bilo treba posestno varstvo

priznati, in sicer tako sodno varstvo kot tudi samopomoč.62

10.3 Ureditev prekarija v slovenskem pravu

Prekarij je v našem pravu urejen v Obligacijskem zakoniku (OZ) v tretjem

odstavku 583. člena, in sicer v okviru pogodbe.

Če čas trajanja in namen uporabe nista določena, lahko posodnik zahteva stvar,

kadar hoče.63 Podobne določbe najdemo tudi v Občem drţavljanskem zakoniku

(ODZ). Pred sprejetjem novega OZ se je naša sodna praksa pri utemeljevanju

prekarija sklicevala na pravno pravilo iz § 974 ODZ, saj Zakon o obligacijskih

razmerjih (ZOR) ni urejal posodbene pogodbe.

10.4 Sodna praksa

VSK sodba Cp 593/2009, 15. 12. 2009

Pri odločanju o utemeljenosti toţbenega zahtevka se je pravilno oprlo na

paragraf 981 ODZ, ki določa, da izposojevalec (v obravnavanem primeru torej

toţnik) nosi stroške redne rabe stvari, povrnitev izrednih stroškov pa uveljavlja

kot pošteni posestnik. Glede na naravo pogodbenega razmerja med strankama,

po katerem ima prekarist do preklica pogodbenega razmerja pravico uporabljati

stvar brez pogodbenega plačila, prvostopenjsko sodišče v zakonu tudi ni imelo

podlage za ugotavljanje koristi, ki jo je imela toţeča stranka od prodaje

pridelkov iz vinograda in sadovnjaka v času trajanja pogodbenega razmerja.

62 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 121-122. 63 Uradni list RS, št. 83/2011 z dne 25. 10. 2001.


47


Dovoljenje lastnikov za brezplačno bivanje v hiši predstavlja posodbeno in ne

najemno pogodbo, za katero je značilna odplačnost. V primeru, ko čas

brezplačne uporabe ni določen, ga lahko lastnik kadarkoli prekliče (prekarij, 3.

odst. 583. čl. OZ).


Prekarij predstavlja oviro za priposestvovanje sluţnosti. Dajalec prekarija lahko

kadarkoli zahteva vračilo stvari od prekarista, pri čemer je v konkretnem

primeru mogoče šteti kot preklic prekarija obravnavano toţbo toţnikov na

izročitev stanovanja.

Postavljena montaţna garaţa predstavlja premičnino, saj ni trajno spojena z

nepremičnino, ki je last toţnikov. Dejstvo, da je bila montaţna garaţa

postavljena na betonsko ploščo tega zaključka ne spremeni, saj betonska

plošča, ki je bila postavljena na tujem zemljišču, še ne predstavlja objekta, ki je

po svojem namenu trajno povezan z nepremičnino, in torej ni sestavina

nepremičnine, pri čemer daje podlago za takšen zaključek tudi s strani toţene

stranke zatrjevano dejstvo, da je bila betonska plošča zgrajena (izključno) za

potrebe montaţne garaţe (gre za začasno povezavo med nepremičnino in

betonsko ploščo, povezava je vezana na obstoj montaţne garaţe).

VSK sodba Cp 210/2011, 1. 6. 2011

Med strankama ni bilo sklenjeno najemno razmerje. Ker torej čas uporabe

stanovanja ni bil dogovorjen in ga niti toţenec v pritoţbi ne zatrjuje drugače,

kot da naj bi šlo za dogovor „za nedoločen čas“, je prvostopenjsko sodišče

pravilno opredelilo razmerje pravdnih strank kot prekaristično.


48

11 VARSTVO POSESTI

11.1 Pravna opredelitev

SPZ ureja varstvo posesti od 31. do 36. člena. Varuje se le posest, ne glede na

to, ali ima posestnik, ki se sklicuje na varstvo, pravico do posesti ali ne.64

Varstvo posesti se vzpostavi ne glede na njeno trajanje, pomembno je le, da je

posest obstajala. Temeljna oblika varstva je sodno varstvo posesti, izjemoma pa

pride v poštev tudi druga oblika varstva, tj. samopomoč.

Temeljno izhodišče ureditve varstva posesti je prepoved samovoljnega

ravnanja, kar pomeni, da stranka ne sme vzeti pravice v lastne roke, pač jo

mora uveljavljati preko pravnega instrumentarija, ki ji ga nudi pravni red.65

Primer: A vidi B-ja voziti kolo, ki je bilo nedvomno A-jevo in ki mu je bilo pred

dvema letoma ukradeno; potem A praviloma ne sme, s sklicevanjem na svojo

lastninsko pravico B-ju odvzeti kolesa. Če to stori, je B-ju protipravno odvzel

posest in B lahko, četudi on ni lastnik kolesa, ampak A, proti A-ju uveljavlja

posestno varstvo.66

Namen ureditve varstva posesti je varovanje posestnika pred tovrstnimi

samovoljnimi posegi, ker pravo ne more tolerirati nasilnih sprememb

obstoječega dejanskega stanja. Tisti, ki ima stvar v posesti, je varovan tako

dolgo, dokler se na način, ki ga določa pravni red, ne dokaţe, da je bila njegova

posest neupravičena.67

64 Berden, A., Tratnik, M., Vrenčur, R. idr. v Stvarno pravo, str. 55. 65 Berden, A., Tratnik, M., Vrenčur, R. idr. v Stvarno pravo, str. 56. 66 Berden, A., Tratnik, M., Vrenčur, R. idr. v Stvarno pravo, str. 56. 67 Berden, A., Tratnik, M., Vrenčur, R. idr. v Stvarno pravo, str. 56.


49

11.1.1 Sodna praksa

VMS sklep I Cp 367/2010, 7. 5. 2010

V skladu z določili 24. in 25. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ je posest

dejanska oblast nad stvarjo, ki jo več oseb lahko izvršuje tako, da posedujejo

stvar skupaj (soposest) ali da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari.

Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi

odstavek 33. člena SPZ in 426. člen ZPP). V razmerju med več posestniki iste

stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira

dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Ko je oblikovana soposest,

vsak posestnik uţiva poleg varstva posesti nasproti tretjim osebam tudi sodno

varstvo v medsebojnem razmerju, torej nasproti ostalim posestnikom.

VSL sklep II Cp 2717/2009, 23. 12. 2009

Namen posestnega varstva je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest

drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno

(provizorno), do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki

predstavljajo pravno podlago za posest.

Tisti, ki ima dejanski posestni poloţaj, ki ustreza vsebini pozitivne sluţnosti,

nima takšne integralne oblasti nad nepremičnino ali njenim delom, da bi bil njen

posestnik ali soposestnik (tisti, ki skupaj z drugimi izvršuje dejansko oblast na

celotni stvari).

VSL sodba II Cp 4474/2008, 25. 3. 2009

Z reivindikacijsko oz. negatorno toţbo se uresničuje varstvo pred posegom

tretjih v stvar. Vznemirjanje v smislu 99. člena SPZ zato predstavlja vsak

nedopusten poseg v lastninsko pravdo, neodvisno od okoliščine, ali lastnik stvar

uporablja ali ne.


50

11.2 Obseg posestnega varstva glede na intenziteto posega v

posest

Glede na intenzivnost protipravnega posega v posest ločimo:

– odvzem posesti in

– motenje posesti.68

Pri odvzemu posesti je poseg v posest intenzivnejša kot pri motenju posesti. Pri

motenju posesti motilec posestnika v celoti ne izključi iz izvrševanja posesti,

temveč ga pri izvrševanju moti oziroma vznemirja. Po stališču naše teorije in

sodne prakse je motenje lahko tudi verbalno (motilec bi sostanovalcu zagrozil,

da ga bo pretepel ali ubil, če se ne bo izselil iz stanovanja). Motenje posesti

predstavljajo tudi prepovedane imisije (posestnik lahko zaradi čezmernega

hrupa uveljavlja posestno varstvo).69

11.2.1 Sodna praksa

VSL sklep II Cp 796/2009, 10. 6. 2009

Zoţenje prehoda med obstoječo ograjo (z njeno prenovitvijo) in med zidom

objekta za širino fuge (do 2 cm) in zvišanjem temelja (za pribliţno 40 cm) je

neznaten poseg, ki ne utemeljuje ekonomskega interesa za varstvo posesti, ker

tudi ne onemogoča dotedanje uporabe toţnikove nepremičnine na enak način

kot pred posegom.

VSL sklep II Cp 4657/2010, 23. 3. 2011

Če ima več uporabnikov ključe garaţe, predstavlja motenje soposesti, če eden

od njih samovoljno in na silno zamenja ključavnico, saj to pomeni spremembo

dotedanjega načina souporabe garaţe.

68 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 123. 69 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 123.


51

11.3 Motenje posesti

32. člen SPZ70 ureja spor zaradi motenja posesti. Sodno varstvo je posestniku

zagotovljeno zaradi motenja in odvzema posesti.71 To varstvo izvira ţe iz

rimskega prava, ki je poznalo dve skupini interdiktov, namenjenih varstvu

posesti. To sta interdikta za ohranitev posesti in interdikta za vrnitev posesti.

1. INTERDIKTA ZA OHRANITEV POSESTI (prohibitorna interdikta)

Interdikta za ohranitev posesti sta interdikt uti possidetis, ki je bil namenjen

varstvu nepremičnin in iterdikt utrubi, ki je bil namenjen varstvu premičnin.

S tema interdiktoma je pretor ţelel ohraniti obstoječe posestno stanje in

prenehanje motečega poseganja. Prepovedal je tudi, da bi se obstoječe

posestno stanje nasilno spremenilo. Stranka, ki je spor izgubila, je morala dati

posebno varščino (cautio de amplius non turbando), da motenja ne bi ponovila.

Če bi do takega motenja prišlo, bi lahko prizadeti zahteval obljubljeno

varščino.72

2. INTERDIKTA ZA VRNITEV POSESTI (restitutorna interdikta)

Interdikta za vrnitev posesti sta bila interdikt de vi, ki je bil namenjen varstvu

nepremičnine in interdikt de precario, ki je bil namenjen varovanju posesti.

Če je nekdo nasilno odvzel premičnino, interdikta de vi ni bilo mogoče uporabiti.

Nasilni odvzem premičnine se namreč ni obravnaval kot motenje posesti,

temveč kot delikt (rop), če je šlo za tujo stvar. Tudi lastnik ni smel komu nasilno

odvzeti svoje stvari, saj bi šlo za nedovoljeno samopomoč.

70 »Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih

dneh od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo.« 71 32. člen SPZ. 72 Krajnc, J. v Rimsko pravo, str. 340–344.


52

75. člen v V. poglavju73 o posesti določa, da vsak posestnik stvari in pravice ima

pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti (motenje posesti).

11.3.1 Sodna praksa

VSL sklep II Cp 4412/2010, 8. 12. 2010

Pri nadaljevanih motilnih ravnanjih začne rok za vloţitev motenjske toţbe teči

ţe, ko je posestnik izvedel za prvo motilno ravnanje in motilca.

VSL sklep II Cp 3851/2010, 24. 2. 2011

Pri presoji subjektivnega roka za vloţitev pritoţbe je sodišče pravilno štelo, da je

ključna okoliščina, kdaj se je toţena stranka z motenjem seznanila in ne kdaj je

dejansko motenje nastalo.

11.4 Ureditev posestnega prava v slovenskem pravu

Danes ne poznamo več interdiktov, ampak t. i. »motenjsko toţbo«. Rok za

njeno uveljavljanje je kratek in znaša trideset dni, odkar je posestnik izvedel za

motenje oziroma za storilca (t. i. subjektivni rok), vendar največ eno leto od

nastanka motnje (t. i. objektivni rok). Izhodišče za varstvo je zadnje posestno

stanje. Tudi naše pravo v posestnem sporu ne upošteva pravice do posesti ali

dobrovernosti posestnika in hkrati ne varuje relativno vicioznega posestnika.

Posestnika, ki je pridobil posest na silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ne

varuje nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti. Sodišče z

odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi »prepoved

nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge

ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem.«74

73 URL SLO, Predpisi o lastninski pravici, Zakoni o temeljnih lastninskopravnih razmerjih o ugotavljanju vzajemnosti, o kmetijskih in stavbnih zemljiščih (II. dopolnjena izdaja), Kataloţni

zapis o publikaciji, Ljubljana, 2001, str. 31. 74 Krajnc, J. v Rimsko pravo, str. 346.


53

11.4.1 Sodna praksa

VSL sklep II Cp 913/2011, 31. 8. 2011

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toţenec ţe od druge polovice leta

2009 motil toţnikovo posest ţive meje tako, da je s traktorjem pogosto vozil v

ţivo mejo in pri tem (ţe tedaj) lomil njene veje, pri čemer toţnik po nobeni od

teh voţenj ni posadil novih poganjkov, izhaja, da je motenje posesti potekalo

daljše časovno obdobje na isti način, prvotno stanje pa ni bilo vzpostavljeno,

zato se pritoţbeno sodišče strinja s argumentiranim stališčem sodiščem prve

stopnje, da gre v konkretnem primeru za nadaljevano motilno dejanje, pri

katerem rok za vloţitev toţbe teče, odkar je toţnik zvedel za prvo ravnanje in

tistega, ki je motil posest.

VSL sklep II Cp 4897/2008, 18. 2. 2009

Za posestno varstvo je brez pomena okoliščina, ali ima toţnik pravico do

takšnega izvrševanja posesti. Tudi pri presoji pogoja verjetnosti terjatve v

okviru odločanja o začasni odredbi ni vaţna pravica do posesti, temveč zgolj

dejanska posest oziroma zadnje posestno stanje.

VSL sklep II Cp 402/2010, 7. 4. 2010

Ker se v sporih zaradi motenja posesti po 33. členu SPZ vedno ugotavlja zadnje

stanje posesti pred nastalim motenjem in se po 426. členu ZPP obravnavanje

toţbe omeji na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja

in nastalega motenja, ugovori, ki so vezani na pravico do posesti, pa so

izključeni, je posledično tudi pravno nerelevantno, da je izvajalec del pri gradnji

avtoceste sicer imel pravico do posesti, če te pravice tudi dejansko ni udejanjil.

V konkretnem sporu je bilo torej potrebno ugotoviti, ali je sporni del zemljišča

pred nastalim motenjem bil v posesti toţnika ali pa morda DARS-a oziroma

njegovih izvajalcev.


54

VSL sklep I Cp 3557/2010, 19. 1. 2011

Z modifikacijo zahtevka se ni spremenila lokacija motenja posesti, ta je ostala

ista, tj. vhod v hišo toţnikov, tudi se ni spremenil način motenja posesti, ki

predstavlja pluţenje in kopičenje snega. Ti dve okoliščini sta za ugotovitev, da

je v predmetni zadevi prišlo do motenja posesti odločilni in se nista spremenili.

Zgolj drugačen opis poti, iz katere je toţenec navozil sneg pred hišo toţnikov,

pa ne gre šteti za spremembo toţbe.

11.5 Verbalno motenje posesti

V naši sodni praksi je urejeno tudi verbalno motenje posesti, vendar le, če

pomeni resno groţnjo, zaradi katere moteni opusti izvrševanje pravice.75

Primer: A zagrozi B-ju, ki je njegov sosed, da ga bo ustrelil, če bo stopil iz

hiše, zaradi česar B opusti izvrševanje posesti na svoji nepremičnini; tj.

verbalno motenje posesti.

11.5.1 Sodna praksa

VSL sklep I Cp 401/2011, 31. 8. 2011

Izjava toţene stranke, ko je toţeči stranki prepovedala izvrševanje pravice,

neposredno ne posega v njeno neposredno dejansko oblast nad stvarjo, prav

tako pa v izjavi tudi ni zaznati nobene resne groţnje, zaradi katere bi se toţeča

stranka lahko čutila ogroţeno v izvrševanju svoje posesti, poleg tega pa se je

toţena stranka posluţila ravnanja, ki ga zakonodaja daje lastniku, da bodisi z

izjavo odpove eventualno obligacijsko razmerje oziroma zahteva prenehanje

poseganja v njegovo lastninsko pravico.

75 Sajovic, B., Osnove civilnega prava, str. 214; Pravno mnenje občne seje VS SRS, Poročilo o

sodni praksi VS SRS, št. I/1970, str. 30–31.


55

VSK sklep Cp 508/2008, 1. 7. 2008

V praksi je toţbeni zahtevek, s katerim se zahteva varstvo posesti, pogosto še

vedno tridelen (ugotovitveni del, vzpostavitev prejšnjega stanja, prepoved

nadaljnjega motenja), čeprav je ugotovitveni zahtevek nepotreben oz. celo

nedovoljen, saj zanj v 34. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ni podlage,

ampak, glede na to, ali gre za odvzem posesti ali za njeno motenje, le za

vrnitveni ali restitucijski ter opustitveni oz. prepovedni zahtevek, torej zahtevke

dajatvene narave. Pred odločitvijo o teh je seveda potrebno ugotoviti, ali je

prišlo do motenja ali odvzema posesti, te dejanske ugotovitve pa ne spadajo v

izrek sodne odločbe, ampak v njene razloge oz. obrazloţitev.

11.6 Sodno varstvo posesti

Sodno varstvo posesti ureja 33. člen SPZ. Sodišče daje varstvo glede na zadnje

stanje posesti in nastalo motenje, pri tem se ne upoštevata pravica do posesti

in dobrovernost posestnika. Posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z

zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega

je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31.

člena76 SPZ.77 Posestniku je sodno varstvo zagotovljeno zaradi odvzema ali

motenja posesti.

11.6.1 Rok za sodno varstvo

Ţe v 425. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)78 je določeno, da mora

sodišče v pravdah zaradi motenja posesti pri določanju rokov in narokov paziti

na to, da je zadevo vsakega posameznega primera hitro rešiti.

76 »Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame.« 77 33. člen SPZ. 78 Uradni list RS, št. 26/1999, z dne 15. 4. 1999, 425. člen.


56

Pravni red varuje posest zato, da bi se preprečilo samovoljno uveljavljanje

pravic. Posestnikovo dejansko oblast na stvari naj varuje tako dolgo, dokler ne

bo v sporu dokazano drugače. To pomeni, da je lahko posestno varstvo v korist

tudi tistemu, ki pravice do posesti sploh nima.

Roki za varstvo posesti so kratki. Gre za materialne prekluzivne roke, ki niso

podaljšljivi in ne dopuščajo vrnitve v prejšnje stanje. Sodišče prepozno vloţene

toţbe zavrţe. V skladu z 32. členom79 SPZ je sodno varstvo pred motenjem

oziroma odvzemom posesti mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je

posestnik izvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva,

ko je motenje nastalo. Tridesetdnevni rok je subjektivni rok, ker je vezan na

subjektivne okoliščine in začne teči takrat, ko je posestnik izvedel za motenje in

za storilca. Če se motilna dejanja ponavljajo, začne rok teči od zadnjega

motenja. Enoletni rok je objektivni rok in začne teči od dneva, ko je motenje

nastalo.

Pri varstvu posesti se torej upošteva samo zadnje motenje posesti in nastalo

motenje. Sodišče mora ugotoviti, ali je posest sploh bila motena oziroma

odvzeta in kdo je bil zadnji posestnik stvari. Posestno varstvo bo uţival tudi

viciozni posestnik, ki je posest pridobil s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja.

Takšen viciozni posestnik nima posestnega varstva nasproti tistemu, od

katerega je na tak način prišel do posesti. Tako, na primer, tat uţiva posestno

varstvo nasproti tretjim, ne uţiva ga le neposredno nasproti tistemu, kateremu

je stvar protipravno odtujil. Da bi prišlo do poloţaja, ko bi tat zahteval posestno

varstvo proti okradenemu, bi moral okradeni uporabiti dovoljeno samopomoč.

Izključno v primeru dovoljene samopomoči bo lahko v posestni pravdi, ki jo je

sproţil viciozni posestnik (tat), okradeni uveljavljal ugovor viciozne posesti. Če

pa ne bo šlo za dovoljeno samopomoč, ugovor viciozne posesti ne bo prišel v

poštev.80

79 32. člen SPZ. 80 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 124–125.


57

11.6.2 Sodna praksa

VSM sklep I Cp 2477/2009, 2. 2. 2010

Pritoţba ima v zvezi s samim toţbenim zahtevkom sicer prav, da glede na

določbo 34. člena SPZ, le-ta ni oblikovan povsem ustrezno, vendar ga zgolj

zaradi tega ni mogoče zavrniti. Tako je ugotovitveni del zahtevka v motenjskih

pravdah, kjer je za varstvo motene posesti bistvo odrediti prepoved nadaljnjega

motenja posesti oz. vrnitev odvzete posesti ter morebitne druge potrebne

ukrepe, nepotreben in da sodi ugotovitev, da je bila posest motena, v

obrazloţitev odločbe. Ker pa obravnavani zahtevek v ugotovitvenem delu

vsebuje opis motilnega dejanja oz. zapore, ki jo je postavila toţenka, in se nanj

navezuje zahtevek na odstranitev te zapore (dajatveni zahtevek), kateremu je

sodišče ugodilo pod točko 2. sklepa, bi imela zavrnitev ugotovitvenega zahtevka

za posledico neustreznost dajatvenega zahtevka, ki pa je sicer postavljen

določno in je tudi izvršljiv.

VSL sklep II Cp 85/2009, 13. 5. 2009

Sodišče lahko upravičencu posestno varstvo odkloni le ob ugotovitvi, da je tisti,

ki je posest motil, pri tem izvrševal dovoljeno samopomoč.

VSL sklep II Cp 4172/2009, 20. 1. 2010

Neposredna dejanska oblast nad stvarjo, ki mora biti izkazana v korist

posestnika v smislu določbe 1. odstavka 24. člena SPZ, ne predstavlja le tudi

navzven izkazanega aktivnega ravnanja posestnika na način, da na stvari, ki jo

ima v posesti ali soposesti, nekaj počne, pač pa tudi skrb za stvar, ki je izkazana

tudi s tem, da se stvar na podlagi sklenjenih pravnih poslov v skladu z

določbami Stanovanjskega zakona vzdrţuje in ohranja v obliki kot je bila

načrtovana.


58

Ob upoštevanju določbe 3. odstavka 33. člena SPZ le zakon lahko izključi

protipravnost posega. V motenjski pravdi ni pasivno legitimiran le tisti, ki

motilno dejanje neposredno izvrši, pač pa tudi tisti, ki dejanje naroči, ga odobri

ali je opravljeno v njegovo korist. Ob ugotovitvi, da obravnavano dejanje

predstavlja nedopusten poseg v dotedanji način soposesti stvari, ne more biti

dvoma, da je v obravnavanem primeru podan tako ekonomski kot pravni interes

po vzpostavitvi v prejšnje stanje, zato vloţene toţbe ni mogoče šteti kot zlorabo

pravic.

11.6.3 Ugovori v posestni pravdi

Ugovorov, ki so utemeljeni na pravici do posesti, ni dopustno postavljati.

Potrebno se je posluţevati tistih ugovorov, ki se nanašajo na dejansko stanje

posesti. V poštev bodo prišli predvsem naslednji ugovori:

– da je bila toţba vloţena prepozno;

– da je bila posest pridobljena na viciozen način (ob predpostavki, da se je

toţenec posluţil dovoljene samopomoči);

– da posest sploh ni bila motena, ker dejanje ni bilo motilno;

– da ni šlo za neupravičeno poseganje v posest;

– da toţnik sploh ni bil posestnik stvari, v zvezi s katero zahteva posestno

varstvo.81

Dopusten ugovor, ki je utemeljen na pravici do posesti, je povezan s pravilom

petitorium absorbet possessorium. Toţenec lahko ugovarja, da je pridobil

pravico do posesti, če sta petitorna in posestna pravda tekli sočasno in je bila

petitorna pravda pravnomočno končana pred posestno pravdo. Sodišče mora v

tem primeru toţbeni zahtevek iz posestne toţbe zavrniti. 36. člen SPZ določa,

81 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 126.


59

da je mogoče ne glede na spor zaradi motenja posesti zahtevati sodno varstvo

posesti iz naslova pravice do posesti.82

11.6.4 Tožbeni zahtevek

Varstvo posesti se zahteva s toţbenim zahtevkom, ki je v praksi tridelen. Z

ugotovitvenim zahtevkom se najprej ugotovi motenje in način, s katerim je bilo

motilno dejanje izvršeno. Po mnenju teorije je ugotovitveni zahtevek

nepotreben, po stališču naše sodne prakse pa celo nedovoljen.

Temu sledi vzpostavitev prejšnjega stanja, s čimer naj se doseţe prejšnje

posestno stanje. Na koncu sledi še prepoved nadaljnjega motenja posesti. SPZ

ne vsebuje več določbe o denarni kazni kot groţnji prekršitev odredbe sodišča

glede nadaljnjega motenja. V toţbenem zahtevku se lahko predlagajo tudi drugi

ukrepi za varstvo pred motenjem. 83

Določba 229. člena ZIZ, ki govori o ponovnem motenju posesti, je oblikovana s

ciljem ekonomičnosti in hitrosti postopka. Če je dolţnik na podlagi izvršilnega

naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, prostovoljno izpolnil svojo

obveznost oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno

motil posest, izda sodišče na upnikov predlog na podlagi istega izvršilnega

naslova nov sklep o izvršbi. Predlog za izvršbo je v takem primeru potrebno

podati v roku 30 dni od dneva, ko je upnik izvedel za ponovno motenje posesti,

najkasneje pa v enem letu od ponovnega motenja. Ti roki so dejansko identični

rokom iz 32. člena SPZ. Za subjektivni rok je pomembno le, kdaj je upnik

izvedel za motenje, storilec pa je tako ali tako ostal isti.84

82 36. člen. SPZ. 83 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 127. 84 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 128.


60

11.6.5 Varstvo posredne in neposredne posesti

Ţe 31.85 in 32.86 člen SPZ določata, da je vsakemu posestniku dano posestno

varstvo ne glede na vrsto in kvalifikacijo posesti. Posredni posestnik uţiva

posestno varstvo nasproti tretjemu, ki moti ali odvzame posest neposrednemu

posestniku proti njegovi volji. Če pride do motenja ali odvzema posesti po volji

neposrednega posestnika, posredni posestnik nima posestnega varstva.

Neposredni posestnik uţiva sodno varstvo posesti proti tretjemu in tudi proti

posrednemu posestniku. Naš pravni red neposrednemu posestniku priznava

pravico do samopomoči proti posrednemu posestniku in tudi proti tretjim.87

Prav tako posestnega varstva posrednega posestnika nasproti neposrednemu

posestniku naša domača teorija in sodna praksa ne zanikata.88

11.6.6 Sodna praksa

VSL sklep I Cp 4629/2008, 25. 2. 2009

Posredni posestnik uţiva posestno varstvo, če je s strani tretje osebe

protipravno motena ali proti njegovi volji odvzeta posest neposrednemu

posestniku. Soposestnik je upravičena do posestnega varstva proti tretjemu, ki

moti posest poti.

VSL sklep I Cp 4547/2009, 17. 2. 2010

Posredni posestnik (lastnik) zoper neposrednega posestnika nima niti

posestnega varstva niti samopomoči. Neposredno posest bi legitimno lahko

uveljavil le z dejanjem, ki bi temeljilo na zakonu. Ker obravnavano motilno

85 »Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali

mu jo odvzame. Pogoj pa je, da je nevarnost posredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost.« 86 »Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih

dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo.« 87 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 128–129. 88 Frantar, T. v Stvarno pravo, str. 304, 342.


61

dejanje nima podlage v zakonu, mora neposredno posest uveljaviti z zahtevkom

iz naslova pravice; šele potem jo bo lahko učinkovito prenesel na drugo osebo.

11.6.7 Varstvo soposesti in delne posesti

Soposest je urejena v 25. členu SPZ, ki določa, da lahko posest izvršuje več

oseb tako, da posedujejo stvar skupaj ali da vsak od njih izključno poseduje

določen del stvari.89 Posestnik uţiva posestno varstvo v medsebojnem razmerju,

ko je oblikovana soposest. Za soposest gre, kadar isto stvar poseduje več

posestnikov, pri delni posesti pa vsak od posestnikov izvršuje izključno posest

ne delu stvari (čeprav lahko tudi na delu stvari izvršuje soposest več

posestnikov). V tem primeru so vsi skupaj navzven delni posestniki, v notranjem

razmerju pa soposestniki. Za motenje posesti bi šlo, če bi eden izmed zakoncev

samovoljno zamenjal ključavnico na skupnem stanovanju in tako preprečil vstop

v stanovanje. Za poseg v delno posest pa bi šlo, ko bi najemodajalec, ki je

oddal najemniku oglasni prostor na svoji hiši za potrebe komercialnega

oglaševanja, odstranil plakat. Z vidika posestnih poloţajev je razlika v tem, da

lahko pri delni posesti izvršuje dejansko oblast izključno delni posestnik, pri

soposesti pa vsi soposestniki. Za potrebe posestnega varstva je potrebno

ugotoviti, da ga uţivajo tako soposestniki kot tudi delni posestniki.90

11.6.8 Sodna praksa

VSL sklep II Cp 1426/2010, 7. 7. 2010

Toţnik – soposestnik, ki je spremembe pri uporabi nepremičnine zaznal zaradi

spremenjenega subjektivnega odnosa do solastne nepremičnine – pogostejši

obiski hiše, spremenjen čas prihoda, do posestnega varstva ni upravičen.

Spremenilo se je namreč izvrševanje soposesti na toţnikovi strani, posledica je

toţnikov subjektivni občutek o spremembi objektivno nespremenjenega dejstva.

89 25. člen SPZ. 90 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 130–131.


62

VSL sklep II Cp 2330/2011, 31. 8. 2011

Namen in smisel instituta samopomoči ni v tem, da zato, ker naj bi soposestnik

presegel meje izvrševanja soposesti, ne bi mogel več izvrševati niti soposesti v

mejah, ki si jih je pridobil na dovoljen način. Zato pomeni dejanje, ko oseba, ki

se posluţi samopomoči, da povsem prepreči izvrševanje soposesti soposestniku,

prekoračitev dovoljene samopomoči. Večkratna odstranitev prejšnje ključavnice,

ki ji sledi vzpostavitev prejšnjega stanja z namestitvijo nove ključavnice s strani

tistega, v čigar soposest je poseţeno, pomeni ponavljajoča motilna dejanja. Rok

za vloţitev toţbe teče od vsakega motilnega dejanja posebej.

11.7 Samopomoč

Samopomoč določa SPZ v 31. členu in se uveljavlja kot subsidiarna oblika

posestnega varstva. Pravna teorija navaja dve obliki samopomoči:

– DEFENZIVNA SAMOPOMOČ: zanjo gre, kadar posestnik vrši

samoobrambo svoje posesti;

– OFENZIVNA SAMOPOMOČ: zanjo gre takrat, ko posestnik odvzame

kršilcu posest nazaj.

Za dopustnost samopomoči se morajo upoštevati kriteriji, ki so taksativno

določeni in morajo biti izpolnjeni vsi hkrati (kumulativno). Ti pogoji so:

1. Prišlo je do neupravičenega posega v posest (oseba, ki se posluţuje

samopomoči mora biti, posestnik, in da je poseg v posest protipraven).

2. Nevarnost mora biti neposredna.

3. Samopomoč mora biti takojšnja.

4. Samopomoč mora biti nujna.

5. Način samopomoči mora ustrezati okoliščinam, v katerih obstaja

nevarnost.91

91 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. v Stvarno pravo, str. 132.


63

Samopomoč mora ustrezati v zakonu določenim kriterijem, sicer je ta

protipravna oziroma nedovoljena. Izvršiti jo je potrebno takoj, ko je to

objektivno moţno, saj bo v nasprotnem primeru šlo za nedopustne poseg v

posest.

Posebno obliko samopomoči ureja SPZ v 83. členu, ki se nanaša na pravico

odstraniti veje in korenine. Lastnik nepremičnine ima pravico odstraniti in si

prilastiti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove

nepremičnine, in korenine, ki rastejo v njegovo nepremičnino, če ga motijo in

če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine. Preden to stori,

mora pozvati lastnika drevesa. To pravilo ne velja, če sta mejni zemljišči gozd.

Če pa gre za zavarovanje rastlinske vrste po posebnih predpisih, ima sosed

pravico le do odškodnine.92

11.7.1 Sodna praksa

VSL sodba I Cp 2013/2009. 26. 8. 2009

Če se v postopku zaradi vznemirjanja lastninske pravice stranka ne strinja z

ugotovljeno mejo med parcelami, kot izhaja iz katastrskih podatkov geodetske

uprave, lahko vloţi predlog za ureditev meje v nepravdnem postopku.

Samopomoč je oblika posestnega varstva. Za presojo, ali ravnanje toţenca, ki je

izruval ograjo na toţnikovi parceli, predstavlja dopustno samopomoč, je zato

bistveno, ali je bil v svoji posesti moten ter ali so izpolnjeni pogoji iz 31. čl. SPZ,

ne pa, ali je toţnik postavil ograjo v skladu z upravnopravnimi predpisi.

VSL sklep II Cp 3425/2009, 13. 1. 2010

Stranka, ki se sklicuje na samopomoč, mora dokazati, da je bila nevarnost

neposredna, da je bila samopomoč takojšna in da je ustrezala okoliščinam, v

katerih je obstajala nevarnost.

92 Prvi, drugi in tretji odstavek 83. člena v SPZ.


64

VSL sodba I Cp 2223/2009, 23. 9. 2009

Samopomoč je upoštevna le pri varstvu posesti, ne more pa vplivati na varstvo

lastninske pravice (ga preprečiti).

Če je bila z vznemirjanjem povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati

odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Vendar toţnica v resnici ne

zahteva odškodnine. Plačilo 200.000,00 SIT (čeprav ga imenuje „odškodnina“)

zahteva kot fakultativno izpolnitev (facultas alternativa) restitucijskega

zahtevka, in ne gre za del toţbenega zahtevka, ki bi imel temelje v splošnih

pravilih o povrnitvi škode. Izpolnitev restitucije bo lahko toţnica dosegla v

izvršilnem postopku, ne pa tudi plačila. Denar je pripravljena sprejeti namesto

zahtevane nedenarne izpolnitve.

VSL sklep I Cp 4352/2009, 10. 3. 2010

Iz restitucijskega zahtevka v toţbi zaradi motenja posesti mora biti razvidno,

kakšna vzpostavitev prejšnjega stanja se zahteva.

Če med strankami mesto ni sporno in če tudi sodišče razume, kje je do motenja

prišlo, je zahtevek dovolj določen. Do samopomoči je res upravičen le

posestnik. A sodišče je ugotovilo, da je bila toţenka (so)posestnica spornega

dvorišča. Tudi če ne bi bila, je bila njena vloga, vloga posestnikove pomočnice

pri izvajanju samopomoči.

VSL sklep II Cp 4649/2010, 13. 1. 2011

Sodišče je zmotno štelo, da sta toţnika le delno uspela v sporu, ker naj ne bi

imela mirne posesti na betonski ograji. Posestno varstvo uţiva tudi posest, ki ni

mirna oziroma je celo viciozna, če niso izpolnjeni pogoji za samopomoč. Toţnika

sta v celoti uspela z dajatvenim zahtevkom, kar je odločilno za ugotovitev, da

sta v sporu uspela v celoti.


65

12 ZAKLJUČEK

Predmet pričujoče diplomske naloge je pravna ureditev posesti, pri čemer sem

ţelela pribliţati njeno ureditev v slovenskem pravu; za laţje razumevanje sem

navajala sodno prakso.

Posest je eden temeljnih institutov civilnega prava in je sestavni del večine

pravnih redov. Opišem jo lahko kot dejansko, fizično oblast na neki stvari.

Posestnik je torej tisti, ki ima stvar v dejanski oblasti. Pogosto je tudi lastnik

stvari, kar pa ni nujno. Posestnik je lahko tudi najemnik, oseba, ki si je stvar

izposodila; celo tat, ki je stvar ukradel. Dejanska oblast na stvareh je lahko na

telesnih predmetih, premičninah in nepremičninah, lahko pa govorimo tudi o

pravici do posesti. Poznamo več vrst posesti, najpomembnejši razlikovanji sta

med posredno in neposredno posestjo ter med lastniško in nelastniško posestjo.

Posest je ena izmed temeljnih komponent lastninske pravice, zato moram

omeniti tudi ločenost pojmovanja med posestjo in lastninsko pravico. Posest je

torej fizična oblast nad stvarjo, kar pomeni, da je posestnik v takem odnosu do

stvari, da lahko stvar rabi, uţiva in z njo razpolaga ne glede na to, ali ima tudi

to pravico stvar rabiti, uţivati in z njo razpolagati. Lastninska pravica pa je

pravica na stvari, pomeni torej imeti stvar v posesti. Njenemu imetniku pa daje

najširša upravičenja, kot so stvar uporabljati, obremeniti, prodati, razdeliti, jo

uničiti.

Pojem lastniška posest bolj jasno kaţe na posestnikov odnos do stvari, ki

zajema voljo imeti stvar kot svojo, torej »lastniško« posedovati stvar. Kolizija

domnevnih lastnikov se rešuje v prvi vrsti na temelju močnejšega pravnega

naslova (kriterij odplačnosti). V primeru enako močnih pravnih naslovov ima

prednost tisti domnevni lastnik, ki ima stvar v neposredni posesti.

Posest nastopi s pridobitvijo in preneha z opustitvijo ali izgubo. Če pridobitelj

pričenja razpolagati s stvarjo kot lastno ali če uresničuje svojo stvarno oblast


66

brez sodelovanja in dopuščanja tretjih, je ustanovljena temeljna posestna

oblika. S pridobivanjem posesti je lahko nastala lastninska pravica, začelo je teči

priposestvovanje, tudi roki za uveljavljanje stvarnih napak ipd. Zato je bilo

pomembno, kdo in kdaj je postal posestnik, oziroma, kaj je bilo potrebno za

pridobitev posesti.

Pomembna je tako ureditev varstva posesti kakor njen pomen pri pridobitvi

stvarnih pravic. Varstvo posesti je najpomembnejša pravna posledica. Posestnik

je imel v sporu boljši poloţaj od neposestnika, četudi je bil neposestnik lastnik.

To se odraţa pri lastninski toţbi še danes, saj mora toţnik, kateremu je bila

stvar odvzeta, dokazati, da je njen lastnik ter da je stvar v posesti toţene

stranke. Posestnik lahko zahteva varstvo posesti s samopomočjo ali sodno

varstvo posesti. Toţnik s toţbo zahteva, da mu sodišče nudi pravno varstvo za

napadeno ali ogroţeno pravico. Zakon določa, da se domneva, da je lastniški

posestnik premične stvari njen lastnik.


67

13 VIRI IN LITERATURA

Literatura

1. BERDEN, Andrej, TRATNIK, Matjaţ, VRENČUR, Renato, RIJAVEC, Vesna,

FRANTAR Tone, KERESTEŠ, Tomaţ, JUHART, Miha, Stvarno pravo, Studio

Linea in Zavod Codex Iuris, Maribor, 2002.

2. FRANTAR, Tone, Stvarno pravo, stvarne pravice, posest, nujne poti, meje,

kmetijska zemljišča, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993.

3. GAVELLA, Nikola, Stvarno pravo, Informator, Zagreb, 1988.

4. JUHART, Miha, Stvarnopravni zakonik, Uvodna pojasnila, GV Zaloţba,

Ljubljana, 2002.

5. JUHART, Miha, BERDEN, Andrej, KERESTEŠ, Tomaţ, RIJAVEC, Vesna,

TRATNIK, Matjaţ, VLAHEK, Ana, VRENČUR, Renato, Stvarnopravni zakonik

s komentarjem, GV Zaloţba, Ljubljana, 2004.

6. JUHART, Miha, TRATNIK Matjaţ, VRENČUR, Renato, Stvarno pravo, GV

Zaloţba, Ljubljana, 2007.

7. KRAJNC, Janez, Rimsko pravo, 2., pregledana in dopolnjena izdaja, GV

Zaloţba, Ljubljana, 2010.

8. KOROŠEC, Viktor, Rimsko pravo, 2. izpopolnjena izdaja, Pravna fakulteta

univerze Edvard Kardelj v Ljubljani, Ljubljana, 1980.

9. KOZOLE, Domen, Posest na področju nepremičnin, Diplomsko delo,

Maribor 2008.

10. SAJOVIC, Bogomir, Osnove civilnega prava, Stvarno pravo I., ČZ Uradni

list Republike Slovenije, Ljubljana, 1994.

11. SAJOVIC, Bogomir, Posest, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana,

2000.


68

12. SLOVENIJA, Predpisi o lastninski pravici, Zakoni o temeljnih

lastninskopravnih razmerjih o ugotavljanju vzajemnosti, o kmetijskih in o

stavbnih zemljiščih, 2., dopolnjena izdaja, ČZ Uradni list Republike

Slovenije, Ljubljana, 2001

13. VRENČUR, Renato, Promet nepremičnin, Izobraţevanje posrednikov pri

prometu z nepremičninami, Inštitut za gospodarsko pravo, Maribor, 1998.

Članki in publikacije

1. VRENČUR, Renato, Lastniška posest, Podjetje in delo 6-7/2000/XXVI,

Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000.

2. VRENČUR, Renato, Med subjektivno in objektivno koncepcijo posesti,

Zbornik Pravne fakultete Univerze v Mariboru, letnik 7 (2011).

3. VRENČUR, Renato, Varstvo posredne in neposredne posesti ter detencije,

Pravna Praksa, št. 23–24/99.

Pravni viri

1. Obligacijski zakonik (OZ), Ur.l. RS, št. 83/2001.

2. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Ur.l. RS, št. 3/2007.

3. Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Ur.l. RS, št. 73/2007

4. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), Ur.l. SFRJ, št.

6/1980.


69

Sodna praksa

1. VSL sklep I Cp 1336/2010, 21. 4. 2010.

2. VSL sklep II Cp 2724/2009, 11. 11. 2009.

3. VSL sklep I Cp 3450/2009, 28. 10. 2009.

4. VSM sodba I Cp 2078/2009, 18. 11. 2009.

5. VSL sklep II Cp 816/2009, 22. 4. 2009.

6. Sodba II n° 90/2011, 10.10.2007.

7. VSL sodba I Cp 2904/2009, 28. 10. 2009.

8. VSL sklep II Cp 43/2010, 18. 2. 2010.

9. VSL sklep II Cp 568/95, 21. 6. 1995.

10. VSL sklep I Cp 4629/2008, 25. 2. 2009.

11. VSL sklep I Cp 3420/2009, 9. 12. 2009.

12. VSL sklep I Cp 1532/2010, 13. 10. 2010.

13. VSL sodba II Cp 966/2011. 13. 4. 2011.

14. VSL sodba I Cpg 146/2011, 12. 4. 2011.

15. VSL sodba I Cp 1438/2009,15. 7. 2009.

16. VSM sodba in sklep I Cp 879/2010, 6. 9. 2010.

17. VSL sodba I Cp 1408/2011, 11. 5. 2011.

18. Sodba in sklep II Ips 291/2008, 14. 10. 2009.

19. VSL sodba II Cp 4852/2008, 6. 5. 2009.

20. VMS sodba I Cp 2456/2009, 9. 2. 2010.

21. VSL sodba in sklep II Cp 1151/2008, 10. 3. 2009.

22. VSL sodba in sklep I Cp 3488/2010, 9. 1. 2011.

23. VSM sklep I Cp 882/2008, 23. 9. 2008.

24. VSK sodba I Cp 683/2006, 6. 9. 2007.

25. VSL sodba I Cp 231/2011, 1. 6. 2011.

26. Sodba II Ips 872/2009, 30. 6. 2011.


28. VSL sodba I Cpg 287/2011, 9. 6. 2011.

29. Sodba II Ips 647/2009, 26. 5. 2011.

30. VSL sklep I Cpg 1091/2007, 10. 4. 2008.


70

31. VSL sodba II Cp 1726/2010, 7. 7. 2010.

32. VSL sodba II Cp 3130/2008, 17. 6. 2009.

33. VSL sodba I Cp 2698/2010, 20. 10. 2010.


35. VSL sklep I Cp 1365/2010, 1. 12. 2010.

36. VSL sodba I Cp 179/2010, 21. 4. 2010.

37. VSL sklep I Cp 304/2009, 13. 5. 2009.

38. VSL sklep I Cp 1161/2010. 26. 5. 2010.

39. VSL sklep II Cp 1451/2009, 17. 6. 2009.

40. VSL sodba I Cp 4727/2008, 18. 3. 2009.

41. VSL sodba I Cp 822/2010, 2. 4. 2010.

42. VMS sklep I Cp 367/2010, 7. 5. 2010.

43. Sklep II Ips 104/99, 20. 1. 2000.


45. VSL sklep II Cp 2291/2009, 19. 8. 2009.

46. VSL sodba I Cp 809/2010, 5. 5. 2010.

47. VSL sklep I Cp 537/2009, 6. 5. 2009.

48. VSL sodba I Cpg 1231/2010, 11. 1. 2011.

49. VSL sodba II Cp 966/2011, 13. 4. 2011.

50. Sodba II Ips 388/2010, 5. 5. 2011.

51. VSL sklep II Cp 858/2010, 17. 3. 2010.

52. VSL sodba I Cp 809/2010, 5. 5. 2010.

53. VSK sodba I Cp 67/2004, 2. 11. 2004.

54. VSL sklep II Cp 2705/2010, 20. 10. 2010.

55. VSL sklep I Cp 91/2009, 4. 3. 2009.

56. VSL sklep I Cp 3574/2009, 16. 12. 2009.

57. VSK sodba Cp 210/2011, 1. 6. 2011.



60. Sodba II Ips 866/2008, 9. 9. 2010.

61. VMS sklep I Cp 367/2010, 7. 5. 2010.

62. VSL sklep II Cp 2717/2009, 23. 12. 2009.


71

63. VSL sklep II Cp 796/2009, 10. 6. 2009.

64. VSL sklep II Cp 4657/2010, 23. 3. 2011.

65. VSL sklep II Cp 4412/2010, 8. 12. 2010.

66. VSL sklep II Cp 3851/2010, 24. 2. 2011.

67. VSL sklep II Cp 913/2011, 31. 8. 2011.

68. VSL sklep II Cp 4897/2008, 18. 2. 2009.

69. VSL sklep II Cp 402/2010, 7. 4. 2010.

70. VSL sklep I Cp 3557/2010, 19. 1. 2011.

71. VSL sklep I Cp 401/2011, 31. 8. 2011.

72. VSK sklep Cp 508/2008, 1. 7. 2008.

73. VSM sklep I Cp 2477/2009, 2. 2. 2010.

74. VSL sklep II Cp 85/2009, 13. 5. 2009.

75. VSL sklep II Cp 4172/2009, 20. 1. 2010.

76. VSL sklep I Cp 4629/2008, 25. 2. 2009.

77. VSL sklep I Cp 4547/2009, 17. 2. 2010.

78. VSL sklep II Cp 1426/2010, 7. 7. 2010.

79. VSL sklep II Cp 2330/2011, 31. 8. 2011.

80. VSL sodba I Cp 2013/2009. 26. 8. 2009.

81. VSL sodba I Cp 2223/2009, 23. 9. 2009.

82. VSL sklep I Cp 4352/2009, 10. 3. 2010.

univerza v mariboru - core.ac.uk · posest, ki je urejena v stvarnopravnem zakoniku, je neposredna...

Documents