Maribor, junij 2007

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

ODPRTA KODA V POSLOVNIH SISTEMIH

Študent: Uroš Škrubej Naslov: Lokovica 8a Šoštanj Številka indeksa: 81464999 Izredni študij Program: visokošolski strokovni Študijska smer: podjetniška informatika Mentor: prof. Dr. Samo Bobek

2

PREDGOVOR V današnjem turbolentnem okolju, polnem podatkov in informacij so podjetja prisiljena uporabljati programsko opremo, ki jim omogoča poslovanje. Podjetja lahko uporabljajo komercijalne lastniške ali pa odprtokodne programske rešitve. V diplomski nalogi bom skušal ugotoviti, kaj sploh je odprta koda, njeno zgodovino, katere licenčne modele odprte kode poznamo, kako sploh nastaja odprta koda, kakšne možnosti imajo podjetja pri uporabi odprte kode, prednosti in slabosti, ter katere odprtokodne aplikacije bi bile najprimernejše za poslovne sisteme.

3

1. UVOD................................................................................................................................... 5

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki ga bom raziskoval. ...................................... 5

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve...................................................................................... 5 1.2.1 Namen ...................................................................................................................... 5 1.2.2 Cilji .......................................................................................................................... 5 1.2.3 Trditve ...................................................................................................................... 6

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave................................................................................ 6

1.4 Uporabljene metode raziskovanja.................................................................................. 6

2. OSNOVE ODPRTE KODE ............................................................................................... 7

2.1 Zgodovina odprte kode ................................................................................................... 7 2.1.1 Projekt GNU ............................................................................................................ 8 2.1.2 Linux ........................................................................................................................ 9

2.2 Razlike med prostim programjem in odprto kodo .......................................................... 9 2.2.1 Prosto programje ..................................................................................................... 9 2.2.2 Odprta koda ........................................................................................................... 11

2.3 Licenčni modeli prostega programja ............................................................................ 13 2.3.1 GNU Public Licence – GPL................................................................................... 13 2.3.2 Lesser GPL - LGPL ............................................................................................... 14 2.3.3 BSD licenca (Berkley Software Distribution) ........................................................ 14 2.2.4 Apache licenca ...................................................................................................... 15 2.2.5 PHP licenca .......................................................................................................... 15 2.3.6 Mozilla javna licenca (Mozilla Public license - MPL) .......................................... 16

2.4 Kako nastaja odprta koda.............................................................................................. 18 2.4.1 Življenjski cikel odprtokodnega projekta............................................................... 21

2.5 Prednosti in slabosti odprte kode .................................................................................. 22 2.5.1 Prednosti ................................................................................................................ 22 2.5.2 Slabosti................................................................................................................... 25

3. ODPRTOKODNE APLIKACIJE PRIMERNE ZA POSLOVNE SISTEME............ 27

3.1 Mozilla FireFox ............................................................................................................ 27 3.1.1 Prednosti brskalnika mozilla Firefox..................................................................... 28

3.2 OpenOffice.org ............................................................................................................. 29

3.3 Linux ............................................................................................................................. 30

3.4 Apache .......................................................................................................................... 32

3.5 MySQL podatkovne baze ............................................................................................. 33

3.6 Odprokodni CMS (Typo3 , Mambo/Joomla)................................................................ 34 3.6.1 Typo3............................................................................................................... 35 3.6.2 Mambo/Joomla ............................................................................................... 35

3.7 OSCommerce................................................................................................................ 36

4

3.8 Odprtokodni poštni strežniki......................................................................................... 36 3.8.1 Sendmail................................................................................................................. 36 3.8.2 Postfix .................................................................................................................... 37

3.9 Virtualizacija................................................................................................................. 37

4. EKONOMSKI VIDIKI UPORABE ODPRTE KODE V POSLOVNEM SISTEMU 39

5. SKLEP ............................................................................................................................... 41

6. POVZETEK ...................................................................................................................... 42

7. LITERATURA.................................................................................................................. 43

8. VIRI.................................................................................................................................... 44

5

1. UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki ga bom raziskoval.

Kakovostne poslovne informacijske rešitve prevzemajo ključno vlogo pri učinkovitem organiziranju, vodenju in upravljanju podjetij. Informacijske tehnologije so ključne konkurenčne prednosti najboljših. Podjetja morajo skrbno pretehtati katere poslovne aplikacije potrebujejo v svojem poslovanju. Ker lahko nabava programske opreme predstavlja kar velik zalogaj za podjetje, so podjetja v preteklosti, nekatera pa še danes varčevala na račun informatike, kar je zgrešeno početje, saj brez dobre informatike in s tem povezanih pravočasnih, hitrih, natančnih ter zahtevanih informacij podjetje v današnjem turbulentnem okolju ne more biti uspešno. Nekatera podjetja pri nas še vedno uporabljajo programsko opremo, za katero nimajo ustreznih licenc. Ali je podjetjem potrebno kupiti drago programsko opremo za svoje delovanje?Ali je morda rešitev teh problemov v odpri kodi? V diplomski nalogi bom poskušal pojasniti kaj sploh je odprta koda, zgodovino in začetke odprte kode, kako nastaja, vrste odprtokodnih licenčnih modelov, kakšne so njene prednosti in slabosti, katere odprtokodne aplikacije so primerne za poslovna okolja in kakšni so ekonomski vidiki uporabe odprte kode v poslovnih sistemih.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

1.2.1 Namen

Za analizo izbrane teme sem se odločil zato, ker sem se v organizaciji, kjer sem bil zaposlen (Regionalni multimedijski center), srečal z nekaterimi odprtokodnimi rešitvami, ki so se izkazale za boljše in cenejše od komercialnih lastniških. Glede na to, da se vedno več podjetji v svetu in pa v zadnjem času tudi pri nas, poslužuje odprtokodnih rešitev in glede na to, da bo po nekaterih podatkih prišlo do uvajanja odprte kode tudi v javno upravo ( pri nekaterih aplikacijah je že prišlo), sem se odločil, da poglobim svoje znanje na tem področju, saj bo kader, ki bo obvladal odprtokodne aplikacije v prihodnosti verjetno zelo iskan.

1.2.2 Cilji

V diplomski nalogi bom pojasnil razlike med posameznimi licenčnimi modeli prostega programja. Analiziral bom določene odprtokodne aplikacije, ki bi bile primerne za povprečno slovensko podjetje. Analiziral bom tudi ekonomske vidike uporabe odprte kode v poslovnem sistemu.

6

1.2.3 Trditve

Trditve, ki jih bom skušal v svojem diplomskem delu dokazati so:

• Izgradnja informacijskih sistemov je zelo velika denarna investicija za podjetja.

Podjetja lahko veliko privarčujejo z uporabo odprtokodnih aplikacij, namesto komercialnih lastniških izdelkov.

• Odprtokodne aplikacije so enako dobre, v mnogih primerih pa še veliko boljše,

kot komercialni lastniški izdelki.

• Podjetja bi morala namesto v nakup dragih licenčnih programskih orodij vložiti v znanje in izobraževanje o odprtokodnih aplikacijah in bi s tem pridobila konkurenčno prednost.

• Edini razlog za počasen prodor odprte kode v poslovna okolja, je navajenost na

sedanja orodja in pa strah, ki ga širijo velika softverska podjetja, da je odprta koda nekaj, kar je samo za hackerje in pa za nekakšne boeme, ki hočejo biti drugačni.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

V svojem diplomskem delu ne bom mogel podrobno opisati vseh licenčnih modelov prostega programja, zaradi preobsežnosti in omejitev glede na obseg diplomske naloge. Prav tako v diplomskem delu ne bom mogel zajeti vseh odprtokodnih aplikacij, ki se in ki bi se lahko uspešno uporabljala v poslovnih sistemih. Poslovni sistemi so različni, tako, da bom v svojem delu obravnaval le tiste odprtokodne aplikacije, ki jih najpogosteje srečamo v poslovnih sistemih in ki bi bile v prihodnosti najbolj zanimive za uporabo. Poslovne aplikacije se v današnjem času zelo hitro razvijajo, Trendi se menjajo iz meseca v mesec. Tako morda nekatere prednosti in slabosti odprtokodnih aplikacij, ki jih bom obravnaval, že v naslednjem mesecu ne bo več. Če že kje, se prav pri odprtokodnih projektih zavedamo, da programska oprema ni dokončna, ampak se stalno dopolnjuje in popravlja. Pri ekonomskih vidikih uporabe odprte kode v poslovnih sistemih nisem mogel upoštevati vseh dejavnikov in sem analizo napravil ob določenih predpostavkah in posplošitvah. 1.4 Uporabljene metode raziskovanja

Pri metodah raziskovanja sem uporabljal deskriptivni pristop s katerim sem poskušal pojasniti značilnosti uporabe odprte kode v poslovnih sistemih. S pomočjo komperativne metode sem poskušal primerjati med sabo licenčne modele prostega programja in pa same odprtokodne aplikacije.

7

V okviru analitičnega pristopa sem uporabil deduktivno sklepanje. To je predvsem uporabljeno pri obravnavi ekonomskih vidikov uporabe odprte kode v poslovnih sistemih. SLIKA 1 LINUS TORVALDS

Vir: http://news.scifisystem.com 2. OSNOVE ODPRTE KODE 2.1 Zgodovina odprte kode Ideja odprte kode ima svoje začetke v 60-ih letih dvajsetega stoletja. Kot termin oziroma izraz pa ga je šele leta 1998 skovala Iniciativa za odprto kodo1. Zgodovina odprte kode je tesno povezana z zgodovino UNIX-a2. Odprta koda za svoj uspeh potrebuje pravno varstvo na področju avtorskega in pogodbenega prava. Z licencami in podobnimi ukrepi se namreč omogoči izvrševanje njene ideje (npr. obvezno vključevanje izvorne kode ob izdaji programa). Ko ljudje govorijo o prostem programju, se največkrat sklicujejo na operacijski sistem GNU/Linux in njegove aplikacije. Linux-ova zgodovina je dolga in sega še pred čas začetka razvoja UNIX-a (1969). To bogato zgodovinsko ozadje je pomembno za razumevanje odprte kode, saj smo lahko večino njenih filozofskih načel prvič srečali prav v kontekstu operacijskega sistema Unix. 1 Open Source Initiative – OSI. 2 operacijski sistem, ustvarjen v AT&T Bell Laboratories.

8

Projekti razvoja prostega programja so se prvič pojavili med skupnostmi »hekerjev«, še posebej znotraj skupine programerjev, zaposlenih v Laboratoriju za umetno inteligenco na MIT-u3

v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja. Programerji so si rutinsko izmenjavali in nadgrajevali programe. V takih »hekerskih« skupnostih je deljenje programja, sodelovalno učenje in odprtost postala vsakdanja stvar. 2.1.1 Projekt GNU Mnogi mislijo, da je bil začetnik odprte kode Linus Torvalds, tvorec jedra sistema Linux, vendar ni čisto tako. Eden od najpomembnejših tvorcev odprte kode je Richard Stallman, programer na MIT-u. Bil je genij in ideolog. Programi, ki jih je napisal so vedno vsebovali še sporočilo, v katerem uporabnike poziva, naj njegove programe delijo z drugimi uporabniki, naj se iz njih česa naučijo, naj jih izboljšujejo in, ko z njimi končajo, naj svoje znanje delijo naprej. V tistem času so računalnike najbolj intenzivno uporabljale univerze in njihovi raziskovalni laboratoriji. V takih okoljih se je računalniške programe uporabljalo predvsem kot raziskovalna orodja, zato je bilo njihovo deljenje med razvijalci običajna praksa. Leta 1971 se je Stallman priključil skupnosti za deljenje programja, ki je obstajala že več let. Stallman je delovanje skupnosti opisal z besedami: »Vsakič, ko so ljudje iz drugih univerz ali podjetij želeli prenesti ali uporabiti nek program, smo jim to z veseljem pustili. Če si videl nekoga uporabljati nepoznan in zanimiv program, si lahko vedno vprašal za izvorno kodo, da bi jo pregledal, po potrebi spremenil ali pa uporabil kakšen njen del za izdelavo novega programa.« V začetku 1980-ih se je situacija dramatično spremenila. V tistem času so namreč prenehali z izdelovanjem računalniških sistemov serije Digital PDP-10 (Programmed Data Processor model 10). Proizvajalo ga je podjetje Digital Equipment Corporation (DEC) v poznih 1960-ih letih. Bil je zelo popularen v hekerskih skupnostih, saj so ga v 1970-ih letih adaptirali v številnih raziskovalnih laboratorijih in računalniških delih univerz. Te sisteme je skupnost za deljenje programja množično uporabljala. Tako so postali vsi njihovi programi neuporabni, saj so bili napisani v zbirnem jeziku - asemblerju, računalniki tiste dobe pa so imeli svoje lastniške operacijske sisteme, ki niso bili kompatibilni z njihovimi programi. Podjetje AT&T, ki je imelo v lasti operacijski sistem Unix, je začelo z licenciranjem uporabe Unix-a. Veliko programerjev je iz univerz in raziskovalnih laboratorijev prešlo v zasebna programska podjetja. Trend izdelovanja lastniških programskih paketov in izdajanja programja v obliki, ki ni omogočala popravljanja ali proučevanja izvorne kode je postajal vse bolj razširjen. Kooperativna skupnost tako ni bila več možna. Vse to je Stallmana prisililo v sprejem moralne odločitve, med naslednjimi tremi možnostmi:

1. Lahko bi se pridružil »svetu lastniškega programja« in prenehal z izdelovanjem programov, ki bi bili odprti za vse.

2. Lahko bi prenehal s programiranjem in s tem preprečil zlorabo svojih spretnosti, znanj.

3. Lahko bi iskal način biti programer in delati na osnovanju nove kooperativne skupnosti oziroma odprtega okolja, ki ga je bil vajen.

3 Massachusetts Institute of Tecnology je raziskovalna ustanova in Univerza, ki se nahaja v mestu Cambridge.

9

Stallman je izbral zadnjo možnost. Zavedal se je, da je za dosego cilja, ki si ga je zastavil, najbolj kritična komponenta izdelava odprtega operacijskega sistema, saj brez njega računalnika ni mogoče uporabljati. Odločil se je, da bo njegov operacijski sistem kompatibilen z Unix-om in brezplačen ter, da bo na voljo tudi izvorna koda vseh programov v njem. Poimenoval ga je GNU, kar je rekurzivni akronim, ki pomeni »GNU is NOT UNIX«. S tem je hotel povedati, da ne gre še za eno komercialno različico sistemov Unix, ki jih je bilo takrat na pretek in so bile med seboj praktično nezdružljive. Tako je nastal manifest GNU, kjer je Stallman razkril svoje namene in ideje. Januarja 1984 je opustil delo pri MIT-u in se v celoti posvetil GNU projektu. Na njegovo veselje, se mu je pri uresničevanju njegove ideje pridružila horda programerjev. Kmalu je postalo jasno, da samo izdelovanje programja za javnost, ne bo služilo primarnemu cilju projekta (t.j. pustiti uporabnikom svobodo), saj je bilo možno programe rahlo prirediti in jih spremeniti v lastniško programje. To je pripeljalo do nastanka GNU splošne javne licence (GPL), ki je preprečila takšno ravnanje. Leta 1985 je Stallman skupaj z ljudmi, ki so delali na projektu GNU, ustanovil dobrodelno ustanovo, imenovano Free Source Foundation (FSF), za upravljanje s poslovnimi zadevami projekta, kot so donacije, prodajanje kopij prostega programja ter nudenje drugih storitev. Do leta 1990 je bil operacijski sistem GNU skoraj končan; edina pomembna komponenta, ki je manjkala, je bilo jedro sistema . 2.1.2 Linux Na srečo je v tistem času Linus Torvalds, finski univerzitetni študent, začel z razvojem svojega Unix kompatibilnega jedra, ki ga je poimenoval Linux. Torvalds je zaščitil Linux s konceptom »copyleft« in povabil vsakogar, ki bi želel pomagati, k razvoju in izboljševanju jedra ter odpravljanju hroščev. Razvojna skupnost je zelo hitro rastla in napredovanje sistema je bilo hitro. Zahvaljujoč svojemu odprtemu razvojnemu modelu ter vse pomembnejši vlogi interneta, je Torvalds lahko sodeloval s stotinami programerjev. Okrog leta 1992 je bil rezultat povezave Linuxa z nedokončanim sistemom GNU popolnoma brezplačen operacijski sistem. Od takrat so bile izdane močno izboljšane in razširjene verzije Linux jedra in GNU programskih orodij, kar je popularnost operacijskega sistema Linux vse bolj povečevalo . 2.2 Razlike med prostim programjem in odprto kodo Moramo razlikovati med odprtokodno programsko opremo in prostim programjem. Gledano s strani programske kode imata oba izraza enak pomen, namreč programska koda mora biti razpoložljiva za vpogled, spreminjanje in nadaljnjo distribucijo. 2.2.1 Prosto programje Prosto programje je izraz, ki ga trdno zagovarja organizacija FSF4. Njihovo stališče je, da je prosto programje stvar prostosti in ne cene. Razmišljati je potrebno o tem, da je prosto v pomenu svobode govora, ne brezplačnega piva. Nanaša na prostost uporabnika, da poganja,

4 Free Software Foundation.

10

prepisuje, distribuira, preučuje, spreminja in izboljšuje programje. Natančneje rečeno se nanaša na štiri vrste prostosti, ki uporabnikom programja omogočajo, da lahko: • prosto poganjajo program za kakršenkoli namen, • prosto preučujejo delovanje programa in ga prilagajajo svojim potrebam. • prosto razširjajo kopije programa , • prosto izboljšujejo program in javno izdajajo svoje izboljšave. Programje je prosto samo, če daje uporabnikom vse te pravice. Torej imajo uporabniki pravico izvode programa razširjati z ali brez sprememb, brezplačno ali z zaračunavanjem za razširjanje, komurkoli in kjerkoli, ne da bi za to prosili za dovoljenje. Prav tako je dopustno spreminjati izvode programa in jih uporabljati le za lastne potrebe, ne da bi sploh omenili, da obstajajo. Lahko pa jih tudi objavijo, na da bi kogarkoli na kakršenkoli način obvestili o tem. Prostost uporabe programa pomeni, da ga lahko katerakoli oseba ali organizacija svobodno uporablja na kakršnemkoli računalniškem sistemu za kakršnokoli delo. Svoboda redistribucije izvodov mora vključevati binarne ali izvedljive oblike programa in izvorno kodo tako spremenjenih kot nespremenjenih različic programa. Če ni moč narediti binarne ali izvedljive oblike, pa morajo posamezniki vsaj imeti svobodo, da razširjajo takšne oblike, če najdejo ali razvijejo način za njihovo izdelavo. Da bi imela prostost spreminjanja programa in objavljanja izboljšanih različic smisel, je potrebno imeti dostop do izvirne kode programa. Dostopnost izvorne kode je torej potreben predpogoj za prosto programje. Vse te svoboščine uporabnikov prostega programja morajo biti nepreklicne – prvotni imetnik prostega programa (npr. programer) jih ne more naknadno preklicati ali omejiti (razen, če uporabnik krši pravila proste licence) . Določena pravila in omejitve (npr. v licenčni pogodbi) glede načina distribuiranja prostega programja so sprejemljive, dokler te ne ovirajo osrednjih svoboščin. Primer takega pravila je koncept copyleft, ki pri redistribuciji programa ne dopušča dodajanja omejitev, ki bi drugim posameznikom preprečevale uživati osrednje prostosti. To pravilo ne ovira osrednjih svoboščin, temveč jih varuje. Prostega programja ne gre enačiti z nekomercialnim programjem. Prost program mora biti na voljo tudi za komercialno rabo in distribucijo. Pravila o tem, v kakšni obliki ali paketu naj se distribuirajo spremenjene različice programa, so sprejemljiva, vse dokler bistveno ne onemogočijo posameznikove prostosti izdajanja spremenjenih različic. V projektu GNU uporabljajo koncept copyleft, da te prostosti pravno zavarujejo za vsakogar. Ustvarili so ga z namenom preprečiti, da bi se programje med distribucijo olastninilo. Gre za uporabo pravil intelektualne lastnine za ohranjanje prostega programja in obrambo svobode njegovih uporabnikov. Načela prostega programja dopuščajo, da licence postavljajo določene omejitve glede načina distribuiranja programja. Ideja copylefta je v tem, da se v licenci določi, da nihče, ki distribuira prost program, ne sme nadaljnjim uporabnikom programa omejiti pravice, da ga tudi oni prosto razmnožujejo, spreminjajo in distribuirajo pod enakimi pogoji. Program se zaščiti s copyleft tako, da se ga najprej avtorsko-pravno zaščiti, nato pa se doda še distribucijske pogoje, ki predstavljajo zakonit instrument, ki daje vsakomur pravico uporabljati, spreminjati in redistribuirati programsko kodo ali katerokoli izpeljano delo, vendar vse to samo pod pogojem, da ostanejo distribucijski pogoji nespremenjeni. Tako postanejo programska koda in prostosti pravno nerazdružljivi. Vendar obstaja tudi prosto programje, ki ni pod copyleftom.

11

Včasih lahko prostost distribuiranja izvodov programov po vsem svetu omejijo vladni predpisi posameznih držav na področju kontrole izvoza. Razvijalci programov se tem omejitvam ne morejo izogniti, lahko pa odklonijo, da bi jim bile vsiljene kot pogoji za uporabo njihovega programa. Tako ti predpisi ne bodo prizadeli aktivnosti in posameznikov zunaj jurisdikcije teh držav. Znana je prepoved izvoza kriptografske programske opreme v ZDA. 2.2.2 Odprta koda Iniciativa za odprto kodo OSI5 je neprofitna združba, posvečena promociji odprte kode in skrbi za licenciranje odprte kode. Primarno jo utemeljujejo z bolj pragmatičnimi in manj filozofskimi razlogi. Odklanjajo stališča, da je lastniško programje nemoralno in poudarjajo predvsem njegove tehnične pomanjkljivosti v primerjavi z odprto kodo. Na osnovi definicije odprte kode, izvaja združba program certificiranja odprtokodnih licenc in na ta način zagotavlja trdno osnovo za pravilno uporabo pojma odprta koda, vzpodbuja širjenje uporabe odprtokodnih licenc in s tem pospešuje razvoj odprtokodnih projektov. Na ta način trdno podpira osnovno idejo odprte kode, ki vidi v dovoljenju za prosto branje, redistribucijo in spreminjanje programske opreme neslutene razvojne možnosti. Prepričani so, da je prišel čas za preboj odprte kode na komercialno področje. V najširšem smislu je odprta koda vsaka programska oprema, za katero je omogočen dostop do programske kode. V smislu OSI definicije odprte kode pa to še zdaleč ne zadošča. Z oznako OSI odprta koda se lahko ponaša le programska oprema, pri kateri pravila distribucije oziroma licenciranja izpolnjujejo 10 kriterijev, zapisanih v definiciji odprte kode: 1. Svobodna distribucija Licenca mora dovoljevati prosto prodajo ali predajo programske opreme kot komponente združenih programskih paketov in ne sme zahtevati nikakršnih plačil. 2. Izvorna koda

Program mora vsebovati izvorno kodo. Če se program ne distribuira skupaj z izvorno kodo, pa mora biti ta brezplačno javno dostopna. Oblika izvorne kode mora omogočati spreminjanje. Kakršnokoli zakrivanje ali drugačno oteževanje njene uporabe je prepovedano.

3. Izpeljana dela

Licenca mora dovoljevati spreminjanje in izdelavo izpeljanih programskih rešitev, ki se distribuirajo pod enakimi licenčnimi pogoji kot to velja za originalno programsko opremo.

4. Integriteta avtorja izvorne kode

Licenca lahko zahteva, da morajo biti izpeljani izdelki distribuirani pod spremenjenim nazivom ali spremenjeno oznako verzije. Prepoved distribucije izvorne kode v spremenjeni obliki je sprejemljiva le v primeru, da licenca dovoljuje distribucijo

5 Open Source Initiative.

12

popravkov z namenom spreminjanja programa v času prevajanja. Nedvoumno mora biti dovoljena distribucija programske izvršne kode.

5. Prepoved diskriminacije posameznikov ali skupin

Licenca ne sme diskriminirati nobenega posameznika ali skupine posameznikov.

6. Prepoved diskriminacije posameznih področij dejavnosti

Licenca ne sme nikogar omejevati pri uporabi programa na posameznem področju dejavnosti. Na primer, ne sme omejevati uporabe programa za poslovne namene, komercialne rabe programja itd.

7. Distribucija licence

Licenčne pravice se morajo nanašati na vsakogar, ki prepiše ali prejme programsko rešitev, brez dodatnih postopkov licenciranja.

8. Licenca ne sme biti specifična za produkt

Pravice, vezane na program, ne smejo biti odvisne od tega, ali je program del določene programske distribucije. Če je program odstranjen iz distribucije in uporabljen ali distribuiran naprej pod pogoji licence programa, morajo vse stranke, katerim je bil program distribuiran, imeti enake pravice kot tiste, ki so jim bile dodeljene pravice za originalno programsko distribucijo.

9. Licenca ne sme omejevati druge programske opreme Licenca ne sme postavljati omejitev nad programsko opremo, ki je distribuirana skupaj z licencirano programsko opremo. Na primer, licenca ne sme zahtevati, da mora biti vsa programska oprema, ki je distribuirana na istem mediju prav tako odprtokodna programska oprema.

10. Licenca mora biti nevtralna do tehnologije

Prevzemanje licenc ne sme biti omejeno na posamezne tehnološke rešitve ali vmesnike.

Danes sta gibanje za prosto programje in gibanje za odprto kodo ločeni. Imata različne poglede in cilje, čeprav sodelujeta skupaj na nekaterih projektih. Najpomembnejša razlika med njima je v njunih vrednotah, načinu gledanja na svet ter v licenčnih zahtevah. Gibanje za odprto kodo dovoljuje več svobode pri licencah; zanj je vprašanje, ali naj bo programska oprema odprtokodna, praktično in ne etično vprašanje. Na drugi strani gibanje za prosto programje označuje neprosto programje kot neoptimalno rešitev. Zanje je neprosto programje družbeni problem in prosto programje rešitev. V nadaljevanju bom uporabljal izraza odprta koda in prosto programje kot isti pojem, v smislu programske opreme, ki jo je možno svobodno uporabljati, spreminjati in razširjati naprej.

13

2.3 Licenčni modeli prostega programja V zadnjih nekaj letih je nastala množica licenc odprte kode. Večina novejših licenc je spremenjenih tako, da služijo določenemu poslovnemu modelu. Licence podjetij kot so IBM, Sun in Netscape Corporation sodijo v to kategorijo. Vedno težje je obdržati pregled nad različnimi licencami in njihovimi komaj opaznimi razlikami. Tako GNU projekt kot Iniciativa za odprto kodo (OSI) sta skupili širok seznam licenc, ki ustrezajo kriterijem odprte kode. Ta seznam se stalno povečuje. Nekatere od bolj znanih licenc so:

GNU Public License GPL Lesser GPL -LGPL Berkley Software Distribution BSD Apache Licese PHP License Mozilla Publc License MPL

2.3.1 GNU Public Licence – GPL Večina licenc programske opreme prepoveduje distribucijo in spreminjanje programja. Nasprotno GPL zagotavlja svobodo distribuiranja in spreminjanja prostega programja - poskrbi za to, da je programje prosto za vse njegove uporabnike. GPL je najbolj pomembna licenca prostega programja, saj je večina prostega programja distribuirana pod njenimi pogoji. Glavni razlog njene popularnosti je njen virusni efekt, to je koncept copyleft.

• Licenca se lahko uporabi za kakršnokoli programsko opremo, vendar se je ne sme modificirati.

• Licenca lahko zahteva plačilo za fizično dejanje oskrbe stranke s kopijo in lahko

zaračuna plačilo za vsako dodatno garancijsko zaščito, ki jo ponuja.

• Redistribucija, vključno z vsemi spremembami, mora biti v skladu s pogoji GPL.

• Vsaka distribucija mora vključevati izvorno kodo, ali pa mora licenca ponuditi oskrbo izvorne kode na zahtevo stranke za obdobje vsaj treh let.

• Vsako delo, ki v celoti ali deloma vsebuje, ali izhaja iz licenciranega programa, mora

biti distribuirano pod GPL licenco. To ne velja za neodvisna in ločena dela, ki ne izhajajo iz licenciranega programa.

• Ni nobene garancije in je popolna izključenost odgovornosti v skladu z zakonskimi

okviri. Licenca lahko ponuja garancijo svojim strankam, če se tako odloči.

• Licenca avtomatsko preneha veljati ob prekršitvi njenih pogojev s strani imetnika licence.

14

2.3.2 Lesser GPL - LGPL Ta licenca se razlikuje od GPL v enem pomembnem pogledu.To je, da dovoljuje povezovanje z neprostimi moduli. Prvotno je bila oblikovana za standardne knjižnice, z namenom pospeševanja prisvajanja prostega programja, saj tako licencirane knjižnice nudijo priložnost lastniškim programom, da se izvajajo v sistemu prostega programja. FSF je mnenja, da omogočanje knjižnic pod LGPL škoduje namenu in načelom prostega programja, zato je ne podpirajo.

• Licenca se lahko uporabi za kakršnokoli programsko opremo, vendar je primarno namenjena programskim knjižnicam. Licence ni dovoljeno modificirati.

• Licenca lahko zahteva plačilo za fizično dejanje oskrbe stranke s kopijo in lahko zaračuna plačilo za vsako dodatno garancijsko zaščito, ki jo ponuja.

• Redistribucija (vključno z vsemi spremembami) mora biti v skladu s pogoji LGPL ali GPL.

• Vsaka distribucija mora vključevati izvorno kodo, ali pa mora biti izvorna koda dostopna na istem mestu kot objektna koda.

• Delo, ki uporablja knjižnico tako, da je prevedeno (compiled) ali povezano (linked) z njo in ne vsebuje izpeljav knjižnice, je izvzeto iz licence. Vendar, če program vsebuje dele knjižnice kot rezultat takega prevajanja ali povezovanja, se lahko distribuira pod katerimikoli licenčnimi pogoji, pod pogojem, da dovoljujejo modifikacije in obratni inženiring6 za potrebe stranke.

• Nobene garancije in popolna izključenost odgovornosti v skladu z zakonskimi okviri. Licenca lahko ponuja garancijo svojim strankam, če se tako odloči.

• Licenca avtomatsko preneha veljati ob prekršitvi njenih pogojev s strani imetnika licence.

2.3.3 BSD licenca (Berkley Software Distribution) Ta licenca dovoljuje, da se s programsko opremo naredi skoraj vse. Najbolj pomembno dovoljenje, ki ga v GPL ni, je da se lahko BSD-licencirane spremembe naredijo zasebne. Drugače povedano, lahko se spreminja pridobljeno izvorno kodo BSD-licenciranega programa in se ga potem prodaja v binarni obliki, ne da bi se poleg distribuirala tudi spremenjena izvorna koda. To je še vedno odprta koda, saj definicija odprte kode ne zahteva, da imajo izpeljana dela originalno licenco. 6 pri obratnem inženiringu gre za raziskovanje določenega dela programja, da bi videli kako deluje in posnemali dobre rešitve in ideje.

15

• Licenca se lahko uporabi za kakršnokoli programsko opremo.

• Glede plačila ni nobenih posebnih predpisov.

• Redistribucija je možna pod pogojem, da so pogoji BSD licence spoštovani.

• Glede razpoložljivosti izvorne kode ni nobenih zahtev.

• Glede uporabe z drugo programsko opremo, ni nobenih posebnih predpisov.

• Licenca ne daje nobene garancije in popolnoma izključuje odgovornost.

• Glede prenehanja ni nobenih posebnih predpisov. 2.2.4 Apache licenca SLIKA 2 DOMAČA STRAN APACHE STREŽNIKA

Vir: www.apache.org

Redistribucija in uporaba tako izvorne kode, kot izvršljive, z modifikacijami ali brez njih, je dovoljena pod naslednjimi pogoji:

• Izvorna koda mora obvezno vsebovati licenčno obvestilo.

• Izvršljiva binarna koda mora tudi vsebovati licenčno obvestilo in listo pogojev pod

katerimi se lahko razširja.

• Dokumentacija za končne uporabnike mora obvezno vsebovati naslednij stavek: "This product includes software developed by the Apache Software Foundation (http://www.apache.org/)."

• Ime Apache in Apache Software Foundation se ne sme uporabljati pri derivatih

oziroma nadgradnjah brez pisnega dovoljenja avtorjev. • Licenca ne daje nobene garancije in popolnoma izključuje odgovornost. • Glede prenehanja ni nobenih posebnih predpisov.

2.2.5 PHP licenca

Redistribucija in uporaba tako izvorne kode, kot izvršljive, z modifikacijami ali brez njih, je dovoljena pod naslednjimi pogoji:

16

• Izvorna koda mora obvezno vsebovati licenčno obvestilo.

• Izvršljiva binarna koda mora tudi vsebovati licenčno obvestilo in listo pogojev pod

katerimi se lahko razširja

• Ime PHP se ne sme uporabljati pri derivatih oziroma nadgradnjah brez pisnega dovoljenja avtorjev. Za pisno dovoljenje je potrebno kontaktirati na elektronski naslov group@php.net

• Skupina avtorjev PHP Group lahko vsake toliko časa izda novo verzijo licence.

Vsaka verzija ima svojo zaporedno številko. Če se koda uporablja pod določeno verzijo licence, se ji ne sme dodajati samovoljno nova verzija licence. To licenco lahko odobrijo le avtorji PHP Group.

• Pri distribuciji produktov, ki uporabljajo PHP je potrebno navesti ta stavek: "This product includes PHP, freely available from <http://www.php.net/>".

• Licenca ne daje nobene garancije in popolnoma izključuje odgovornost. • Glede prenehanja ni nobenih posebnih predpisov

2.3.6 Mozilla javna licenca (Mozilla Public license - MPL) MPL licenco je razvila združba Netscape Corporation, ko je objavila svoj brskalnik Netscape Navigator v odprti kodi. Licenca omogoča, da postanejo določene modifikacije programa zasebne. Definicija modifikacije programa v MPL je, da je to vsaka sprememba v datoteki, ki je del originalnega programa, in vsaka nova datoteka, v katero je bil prepisan določen del izvorne kode originalnega programa. Iz tega sledi, da lahko ostanejo zasebne samo datoteke, ki v celoti vsebujejo povsem novo izvorno kodo. Veliko podjetij je sprejelo variacijo MPL za svoje programe. Tako so nastale licence: Netscape Public Licence, Interbase Licence, Nokia Open Source Licence itd.

• Licenca se lahko modificira in uporabi za drugo programsko opremo, pod pogojem, da se preimenuje in da so v novi licenci jasno razvidni drugačni pogoji.

• Licenca lahko zaračuna plačilo za vsako dodatno garancijo, podporo, zavarovanje, ki

ga ponuja.

• Modifikacije se morajo licencirati pod MPL. Zajeta koda (originalnega licenciranega programa in modifikacije), ki ni izdana kot izvorna koda, se lahko distribuira pod drugimi licenčnimi pogoji, ki pa morajo biti skladni z MPL.

17

• Vse modifikacije morajo biti dostopne v izvorni kodi, bodisi na istem mediju kot ali ločeno. Za slednje velja, da morajo modifikacije ostati dostopne vsaj 12 mesecev, ali vsaj 6 mesecev po tem, ko je bila izdana naslednja verzija.

• Licenca lahko združuje programsko opremo z drugimi programi, pri čemer le-ti niso

pod vplivom MPL, vendar mora biti licenca še vedno skladna z MPL za vso kodo, ki jo pokriva.

• Licenca ne daje nobene garancije in popolnoma izključuje odgovornost.

• Licenca avtomatsko preneha veljati, če se v tridesetih dneh po ugotovitvi kršitve njenih pogojev le-te ne odpravijo.

18

2.4 Kako nastaja odprta koda Gonilo nastajanja odprtokodnih projektov so danes odprtokodne skupnosti. Odprtokodne skupnosti so danes ene najbolj uspešnih in hkrati najslabše razumljenih primerov visoko kakovostnega in učinkovitega sodelovanja na medmrežju. Druge skupnosti bi lahko ogromno pridobile z razumevanjem delovanja odprtokodnih skupnosti. Prosto programje se razvija v rahlo organiziranih skupnostih, ki jih tvorijo posamezniki iz celega sveta. Le-ti se med seboj osebno ne poznajo, vendar jih združuje zavezanost k istemu cilju. Taki mešanici posameznikov učinkovito uspeva opravljati tako težko nalogo, kot je izgradnja visoko kakovostne programske opreme. Uspeh odprtega programja je prisilil ljudi v ponoven razmislek o tradicionalnem pogledu na razvoj programja. Na medmerežju trenutno obstajajo trije večji repozitoriji prostega programja:

• GNU Free Software Directory • SourceForge • Freshmeat

Prvega vzdržuje organizacija FSF (Free Software Foundation) in vsebuje samo projekte, ki so razpoložjivi pod GPL licenco. Druga dva repozitorija ima v lasti Open Source Development Network (OSDN). Med naštetimi repozitoriji Freshmeat pokriva najširši spekter prostega programja in vključuje tudi nekatere programske pakete, ki se nahajajo tako na SourceForge kot na GNU Free Software directory. V zadnjih treh letih so številne študije skušale odgovoriti na vprašanje, kdo razvija prosto programje in zakaj. Tri še posebej izstopajo:

• Who is doing it (WIDI) študija (2001), ki jo je izvedla skupina raziskovalcev na Tehnični fakulteti v Berlinu

• The Boston Consulting Group/OSDN (BCG/OSDN) »Heker« študija (2002) • Free/Libre and Open Source Software študija (FLOSS) (2002), ki jo je izvedel

International Institute of Infonomics na Maastrichtski univerzi v Nizozemski. Rezultati vseh treh so zelo podobni in prikazujejo jasno sliko tipičnega razvijalca prostega programja:

Pretežno moški. Vse tri študije podajajo, da je bilo več kot 98 odstotkov anketiranih moških..

• Pretežno Generacija X. Več kot 70 odstotkov anketiranih v vseh treh študijah je bilo starih med 22 in 37 leti. Povprečna starost je bila v območju od 27 do 30 let.

• Koncentrirani v ZDA in Evropi. Več kot 80 odstotkov anketiranih v vseh študijah prihaja iz ali živi v ZDA in Evropi.

• IT strokovnjaki. Več kot 50 odstotkov anketiranih v vseh študijah dela v IT. Študentje so na drugem mestu z 20 do 30 odstotki. • Večinoma z univerzitetno in srednješolsko izobrazbo. WIDI in FLOSS navajata, da ima od 33 do 46 odstotkov anketiranih univerzitetno izobrazbo, medtem ko ima 17 do 24 odstotkov srednješolsko izobrazbo. FLOSS poroča, da ima 28 odstotkov anketiranih magistrsko izobrazbo, medtem ko jih je pri WIDI poročilu samo 12 odstotkov.

• Nepopolna udeležba. Od 34 do 48 odstotkov anketiranih porabi manj kot 5 ur na teden za delo na projektih odprte kode. 9 do 15 odstotkov je takih, ki porabijo 20 do 40 ur na

19

teden in samo 5 do 7 odstotkov anketiranih dela več kot 40 ur na teden na projektih odprte kode. Študije so ugotovile, da je poglaviten razlog posameznikov za vključevanje in nadaljevanje dela v odprtokodnih projektih, razširiti in deliti svoje znanje. Tako je največ anketiranih dejalo, da je širjenje osebnega znanja največja korist, ki jo pridobijo od sodelovanja v odprtokodnih skupnostih. Prav tako je velik odstotek anketiranih dejal, da so se pridružili z namenom učenja in razvijanja novih spretnosti, polovica pa je dejala, da so se pridružili z namenom deljenja svojih znanj in spretnosti. Programerji sodelujejo v odprtokodnih skupnostih z namenom pridobiti ugled med svojimi vrstniki, signalizirati svoj talent podjetjem in proučevati kodo drugih razvijalcev in se s tem kaj novega naučiti. Te cilje lahko dosežejo le, če je koda, ki jo prispevajo odprta in razpoložljiva za vse. Omogočanje ponovnih izkušenj z zmanjševanjem kompleksnosti in »porazdeljen« spomin skupine (transactive group memory) Grajenje skladišča informacij in organiziranje novih vsebin je temelj sistema znanja skupnosti. Za lažjo prebavo ogromnih količin znanja, so znotraj skupnosti implementirane ustrezne tehnologije in značilnosti delovnih aktivnosti (ang. task-related features), ki zmanjšujejo kompleksnost. Kot primer lahko navedem uporabo modularne strukture aktivnosti, hranjenje zgodovine programske kode v CVS repozitoriju in prenos znanja s posameznikov v porazdeljen spomin skupine, kjer člani skupnosti vedo, kje najti določeno informacijo. Razvijalci dodajajo komentarje svoji izvorni kodi, kar sproža procese ponovnega razmišljanja in ponovnih izkušenj pri drugih članih skupnosti. Najpomembnejši steber sistema znanja skupnosti predstavljajo poštni seznami. Tu se odvijajo vse pomembnejše razprave in diskusije. Arhivirajo se kot porazdeljen spomin skupine učeče skupnosti. Omogočanje ponovnih izkušenj z vodenjem, odprtostjo in sodelovanjem Novi člani so v skupnost integrirani preko standardnega postopka in strogega vodstva pri prevzemanju nalog. Novince se spodbuja k opazovanju običajne prakse in komunikacij, s čimer se pri njih poskuša vzgojiti procese ponovnega razmišljanja in ponovnih izkušenj. Zaradi načina komentiranja izvorne kode, interaktivnih učbenikov (ang. tutorials) ter sodelovanja preko spleta, je učenje možno tudi brez medosebne interakcije. Odprtost do vseh orodij in komunikacij je ključ za deljenje znanja. Funkcije upravljanja z znanjem v tehnoloških skupnostih, med katere spadajo tudi odprtokodne skupnosti, temeljijo na pripovedovanju, družbeni konstrukciji in sodelovanju. Prek tega si člani skupnosti pomagajo pri dojemanju nestandardnih informacij ter gradijo svoj svet s svojimi simboli, jezikom in družbenim redom. Z opiranjem na skupnost, njeni člani prihranijo pri iskanju in eksperimentiranju. V tehnoloških skupnostih člani sodelujejo s pošiljanjem in odgovarjanjem na sporočila, organiziranjem razprav in ponujanjem raznih interesnih aktivnosti ostalim članom. Za odprtokodne skupnosti so značilne določene karakteristike in vedenjske norme, predstavljene v nadaljevanju:

• Delovne navdušenosti v skupnosti je v izobilju; člani so pripravljeni žrtvovati svoj čas ali denar in prispevati k namenu skupnosti, organizirati skupinske sestanke in širiti namen, idejo skupnosti. Uporaba tehnologije ni namenjena dobičkonosnosti ali

20

kariernemu napredovanju posameznikov, temveč gre za njihov hobij in strast. Zvesti člani ne tolerirajo kakršnihkoli opazk ali kritik glede tehnologije in so se jim pripravljeni zoperstaviti; njihove reakcije so lahko logične ali pa čustvene.

• Člani skupnosti z več znanja, spretnosti in izkušenj so posebej spoštovani. Mnenja strokovnjakov imajo posebno težo in pomen. V interaktivnih forumih vedno obstajajo določeni posamezniki, katerih nasvet ali mnenje je vredno več.

• Filozofija »Preberi odličen priročnik« RTFM7. Člani skupnosti verjamejo, da bi moral vsak nov uporabnik prebrati dokumente kot so Pogosto zastavljena vprašanja (ang. FAQ), priročniki (ang. HowTo, Manual) in se iz njih čim več naučiti, saj je po njihovem mnenju to najboljši način za pridobitev ustreznega znanja. S tem razlogom se vsakega novinca, ki postavi neko osnovno vprašanje usmeri k ustreznemu dokumentu, kjer lahko najde odgovor na svoje vprašanje. Samo v primeru, če je problem kompleksnejši ali zanj ni moč najti odgovora v dokumentaciji, bo na pomoč priskočil ustrezen strokovnjak in predlagal rešitev. Strokovnjaki neradi rešujejo trivialne probleme, zato se je za pomoč pogosto bolje obrniti na uporabnike s srednjim znanjem, ki so bolj pripravljeni pomagati.

• Tehnični nasveti novim uporabnikom niso dani na teoretični osnovi, temveč s stališča praktičnega znanja in izkušenj. Skupnost ne spoštuje podajanja zavajajočih ali napačnih nasvetov novincem in takšna dejanja obsodi z opozorilom ali kaznijo (npr. izključitev iz foruma).

Kaj je odprtokodni projekt? To je vsaka skupina ljudi (ali izključni posamezniki), ki razvija programsko opremo in posreduje svoje rezultate javnosti pod odprtokodno licenco. Vsi delajo vse, ves čas. Izvorna koda je izdana skupnosti. Delo koordinira osrednja skupina ljudi, ki ima vedno zadnjo besedo pri odločanju. Program na nek način ves čas ostaja v razvojni (beta) fazi, verzije se zelo pogosto izdajajo, včasih tudi po večkrat na dan. Skupnost uporabnikov ni namenjena samo podajanju predlogov za izboljšave in poročanju o hroščih, temveč naj bi hrošče pomagali odstranjevati in razširjati programsko kodo z dodajanjem izboljšav in nadgradenj. Posamezniki, vključeni v odprtokodni projekt, prevzemajo različne vloge. Skozi čas lahko nastopajo kot navadni uporabniki, načrtovalci ali programerji. Pripadniki skupnosti gredo skozi različne stopnje v času učenja in privajanja na projektu :

• kot novinec (ang. newbie); oseba, ki sistem šele odkriva, spoznava, • kot vmesni uporabnik (ang. intermediate); uporabnik z zadostnim znanjem (ang.

know-how) za uporabo sistema in nadaljnje učenje, • kot napreden uporabnik; oseba, sposobna reševati probleme drugih in vključena v

promocijo sistema, • kot ekspert; oseba, ki ima zadnjo besedo pri zadevah na projektu in globoko

tehnično znanje o funkcionalnostih sistema. Ljudje v kontekstu odprtokodnega projekta medsebojno vplivajo in vzajemno delujejo na različne načine:

• s pisanjem, spreminjanjem in razhroščevanjem dejanske izvorne kode, • s poročanjem in komentiranjem o napakah in hroščih,

7 Read the Fine Manual.

21

• s pisanjem in branjem dokumentov, kot so uporabniški priročniki, sistemske dokumentacije, tehnični priročniki itd.,

• z javnimi diskusijami preko poštnih seznamov, novičarskih skupin (ang. newsgroups), IRC sej itd.,

• z obiskovanjem uradne spletne strani projekta in povezanih spletnih strani, • z udeleževanjem na sestankih in konferencah kot so uporabniške skupine (ang. user

groups), delovne skupine (ang. working groups), sestanki skupnosti (ang. community meetings) itd.

Uporabniki lahko razpravljajo, kako najbolje opraviti svoje delo. Vsaka posamezna razprava vključuje različne skupine ljudi. Te skupine lahko obsegajo le nekaj ljudi, ali pa so to kar skupnosti s sto ali več tisoč sodelujočimi posamezniki. Nekateri posamezniki se bodo udeleževali različnih razprav, s čimer bodo postali člani več skupnosti. Tako prihaja do prekrivanja med skupnostmi, kar omogoča ustanovitev večje skupnosti, povezane z odprtokodnim projektom kot celoto. Posamezniki lahko imajo v odprtokodnem projektu naslednje vloge: Razvijalec (ang. Developer) Razvijalec je zadolžen za implementiranje ciljev projekta. Udeležuje se predvsem produkcijskih in dokumentacijskih aktivnosti. Upravljalec (ang. Manager) Upravljalec upravlja, vodi projekt. Sprejemanje odločitev in koordinacija sta njegovi glavni aktivnosti. Vzdrževalec (ang. Maintainer) Vzdrževalec beleži probleme izdanih komponent in je zadolžen za njihovo reševanje. Njegovi glavni aktivnosti sta koordinacija in komunikacija. Administrator Administrator je odgovoren za pravilno delovanje projekta z vzdrževanjem projektnih virov, kot so centralizirani strežniki, komunikacijske zveze, sistemi za upravljanje konfiguracij. Poročevalec (ang. Commenter) Vsakdo, ki podaja povratne informacije je poročevalec. 2.4.1 Življenjski cikel odprtokodnega projekta

Odprtokodni projekti ne sledijo strogim načelom, ki bi napovedovala izdajo verzij in varirajo med posameznimi fazami življenjskega cikla. Tipičen življenjski cikel gre skozi naslednje faze:

1. Nekdo ima nek nerešen problem, potrebo po programu in skuša najti rešitev. 2. Oseba povpraša prijatelje in znance, če bi mu znali pomagat. Nekateri od njih

utegnejo imeti podobne probleme in so verjetno prav tako še brez rešitve. 3. Vse zainteresirane osebe začnejo izmenjevati znanje o tej temi in si s tem začrtajo

megleno sliko o osrednjem problemu skupine. 4. Zainteresirani ljudje, ki so pripravljeni potrošiti nekaj svojega časa, znanja in celo

denarja za iskanje rešitve problema, vzpostavijo neformalen projekt. 5. Člani projekta se ukvarjajo s problemom dokler ne dosežejo določenih zadovoljivih

rezultatov.

22

6. Svoje dosedanje delo javno objavijo na nekem mestu, kjer je omogočen dostop veliki množici ljudi. Svoje projekte lahko oznanijo na mestih, kot so poštni seznami, novičarske skupine itd.

7. Druge osebe spoznajo nekatere svoje interese v projektu in so prav tako zainteresirane za primerno rešitev. Zato preučijo trenutne rezultate projekta (npr. z njegovo uporabo). Ker gledajo na problem z drugačne perspektive, predlagajo morebitne izboljšave in se utegnejo celo pridružiti projektu.

8. Projekt se širi in veliko povratnih informacij pripomore k boljšemu razumevanju problema ter pripelje do možnih strategij za izboljšavo rešitve problema.

9. Nove informacije in viri se integrirajo v raziskovalni proces. Rešitev se širi in v vedno večji meri pokriva prvoten problem.

10. Razvojni cikel se zaključi in se vrne v fazo 5. 11. Projektna skupnost je osnovana in bo reagirala na bodoče spremembe na enak

način, kot je v začetku. 2.5 Prednosti in slabosti odprte kode 2.5.1 Prednosti Najbolj očitni prednosti sta na prvi pogled seveda nižji strošek nabave in brezplačna narava programske opreme. S poslovnega vidika so najpomembnejši pokazatelji stroškov produkta tako imenovani skupni stroški lastništva - TCO8. Pri izbiri med več možnimi rešitvami, pod predpostavko, da so vsi ostali kriteriji izenačeni, je rešitev z najmanjšim TCO najbolj zaželena . Argumenti, ki govorijo v prid nizkemu TCO za prosto programje

• Po vsej verjetnosti nični stroški nakupa oziroma pridobitve programa in posledično ni stroškov obnavljanja licenc uporabe programa.

• Potencialno ni dodatnih stroškov za uporabo kopij programa, programe lahko brez dodatnih stroškov prenesemo na več računalnikov.

• Manjša potreba po nadgradnjah, manjši stroški nadgradenj in upravljanja, hkrati so nadgradnje programa večinoma brezplačne.

• Daljše delovanje brez izpadov in posledično nižji stroški za drage sistemske administratorje.

• Nižja ranljivost na viruse, kar izloči potrebo po pregledovanju za virusi, zmanjšuje možnosti izgube podatkov.

• Nižja ranljivost do varnostnih lukenj in hekerskih napadov, kar znižuje breme sistemske administracije. (Bratuša 2006,196)

• Možnost uporabe starejše oziroma manj zmogljive strojne opreme ob enakih učinkovitostih, kar znižuje stroške strojne opreme.

Krajši je običajno tudi čas razvoja. Uporabniki odprtokodnerešitve niso odvisni od enega razvijalca ali ponudnika.

8 Total Cost of Ownership.

23

Najbolj pomembna pa je pravica do spreminjanja in popravljanja izvorne kode. To omogoča neomejeno spreminjanjem in prilagajanje programske opreme. Programsko opremo je mogoče prevesti za uporabo na drugi strojni opremi. Odpravljanje hroščev je precej olajšano, programska oprema pa ima daljšo pričakovano življenjsko dobo. Z uporabo odprte kode se izognemo enemu samemu ponudniku, od katerega je odvisna prihodnost programske opreme. Kupec je namreč odvisen od ponudnika v smislu podpore in razvoja nadgradenj. V kolikor ponudnik zapre vrata podjetja ali ustavi razvoj določenega izdelka, nima nihče pravice nadaljevati dela na tem izdelku. Podobne težave lahko nastanejo, če ponudnik opusti razvoj rešitve za določeno strojno opremo. Tu je še problem črne škatlice, kjer pri licenčni programski opremi nikoli zanesljivo ne vemo, kaj program v resnici počne. Ponudniki velikokrat zaradi tržnih zakonitosti in zahtev pohitijo z izdajo programske opreme, kar pomeni veliko hroščev, ki bi se jim ob nekoliko bolj umirjenem pristopu lahko izognili. Zagovorniki prostega programja pogosto trdijo, da prosto programje ponuja nekaj bistvenih prednosti v primerjavi s tipičnimi komercialnimi produkti. Komercialni produkti večinoma dajejo prednost izgledu, torej vizualnim podrobnostim, pred težje merljivimi kvalitetami kot so stabilnost, varnost ter druge lastnosti programske opreme. Za razvijalce prostega programja je značilna naklonjenost k kvaliteti. Vodi jih predvsem želja po izpopolnjevanju znanja ter iskanju samopotrditve in ugleda med kolegi v odprtokodnih skupnostih. Zato je bolj verjetno, da bodo pri razvoju programja dali poudarek stvarem, ki bodo s strani somišljenikov cenjene. To so predvsem jasen načrt, zanesljivost, enostavno vzdrževanje s poudarkom na splošnih, odprtih standardih in vrednotah skupnosti. Zanesljivost Zanesljivost v grobem pomeni odsotnost napak v programu, ki bi povzročile nepravilne operacije, izgubo podatkov ali nenadne izpade programa. Osnovno načelo odprtokodnih projektov je »izdajaj zgodaj, izdajaj pogosto« (ang. release early, release often). Pogoste izdaje verzij programa omogočajo pridobivanje kvalitetnih povratnih informacij zelo različnih uporabnikov, prav tako se hitreje odkrijejo napake. Te so običajno popravljene v nekaj urah, kar je predvsem posledica dostopnosti izvorne kode programa. Sposobni razvijalci, ki napako odkrijejo, jo običajno kar sami tudi popravijo in nato obvestijo vzdrževalca. Po možnosti izdajo svojo popravljeno verzijo programa. Tukaj velja Linus-ov zakon, ki pravi »več kot je ljudi, ki imajo vpogled v izvorno kodo, večja je verjetnost, da se odkrije napaka« (ang. Given enough eyeballs, all bugs are shallow). Uporabniki se tako lahko odločijo, ali bodo uporabili neuraden popravek, ali bodo počakali na uradno verzijo. Stabilnost V poslovnem okolju je programska oprema nujno zlo, orodje za delo. Če v procesu dela ni večjih sprememb tudi ni potrebe po spreminjanju, nadgrajevanju programske opreme. Lahko celo rečemo, da se uporabniki zaradi stroškov spremembam izogibajo, kar pa je v nasprotju z motivi proizvajalcev programske opreme, ki si želijo stalnega pritoka dohodkov. V ta namen uporabljajo različne taktike, s katerimi želijo svoje uporabnike prepričati ali prisiliti v spremembe ali nadgradnje9. Uporabniki so tako na nek način prepuščeni na (ne)milost proizvajacev. Prosto programje je prilagojeno odprtim standardom, ti pa se redko spreminjajo. Zato spremembe v programski opremi niso pogosto potrebne in se uporabnike ne sili v njih. 9 npr. podpora novim formatom, umik tehnične podpore in popravila hroščev za starejše verzije ali starejše platforme.

24

Nekompatibilnost zato ni problem. Uporabnikom nudi možnost, da se odločijo, ali bodo, če za nadgradnjo ni potrebe, ostali na starejši verziji ali bodo prešli na novo verzijo programa. Preglednost (ang. Auditability) Redko razumljena prednost odprtokodnega programja je njegova preglednost. Pri lastniškem programju so uporabniki prisiljeni v zaupanje trditvam razvijalcev o kvalitetah kot so varnost, neobstoj stranskih vrat (ang. backdoor), prilagojenost standardom in fleksibilnost za bodoče spremembe. Če izvorna koda ni dostopna, so to le obljube. Z objavo izvorne kode avtorji vlijejo zaupanje uporabnikom, da so takšne in podobne trditve na trdnih temeljih, saj se o tem lahko sami prepričajo. Če izvorna koda ni objavljena, nadzor s strani tretje osebe ni možen. Trenutno industrija sicer tega ne zahteva, vendar se s povečevanjem razširjenosti odprtokodnega modela v prihodnje to lahko uveljavi. Fleksibilnost in svobodnost V poslovnem kontekstu fleksibilnost programske opreme pomeni možnost izbire rešitve, ki bo zadovoljila vse potrebe uporabnikov. V primeru sprememb v poslovnem okolju, le-te niso omejene s programom, ki podpira poslovanje. Predvsem je to pomembno na področju infrastrukturnih komponent – arhitekture IT rešitev. Izkušnje kažejo, da je za zagotovitev fleksibilnosti na arhitekturnem nivoju najbolje izbrati preizkušene standarde za vzajemno delovanje. Pod pogojem, da lahko posamezne rešitve (sistemi, programi) ustrezno vzajemno delujejo, se je možno izogniti preveliki odvisnosti od določenega proizvajalca programske opreme. Odprtokodni projekti se v ta namen poslužujejo predvsem de facto standardov. Zato pri prostem programju ni zaslediti odvisnosti od sorodnih produktov. Prosto programje ponuja svojim uporabnikom večjo svobodo pri nakupu oziroma uporabi drugih produktov, izogibajoč se odvisnosti od določenega proizvajalca. Proizvajalci programske opreme lahko prenehajo poslovati, ali se samovoljno odločijo, da bodo prenehali z razvojem določenega produkta. Kaj lahko neko podjetje, ki je odvisno od nadgradenj in nadaljnjega razvoja programske opreme določenega proizvajalca, v takem primeru stori? Glede na to, da je lastniško programje zaščiteno z avtorskimi pravicami, ga nobeno drugo podjetje ne more prevzeti in nadaljevati z razvojem. Prosto programje učinkovito ščiti podjetja pred takšnimi in podobnimi scenariji. Pogosto je možno najeti neko drugo skupino programerjev, ki bo nadaljevala z vzdrževanjem in nadaljnjim izboljševanjem programske opreme, brez zakonskih omejitev. Odprtokodni projekti pogosto omogočajo bolj fleksibilno kombinacijo posebnosti programja. Običajno dela veliko ljudi na svojih verzijah določenega programa, tako da je popolnoma možno najti verzijo, ki zadovolji vse potrebe določenega uporabnika. Če ne obstaja verzija programa, ki bi dovolj dobro ustrezala, jo je glede na odprtost programske kode možno samostojno izdelati, ali pa najeti nekoga drugega za to. Podpora Razvoj z odprto kodo lahko nudi zelo hitro in kvalitetno tehnično podporo. Glede na to, da uporabniki in razvijalci sodelujejo na osnovi svojih skupnih interesov in potreb po določeni aplikaciji, so razvijalci praviloma pripravljeni vložiti nekaj dodatnega napora za pomoč ostalim. Odgovore na vprašanja je možno dobiti na različnih mestih, kot so novičarske skupine, poštni seznami, klepetalnice itd. Na spletu je moč najti množice spisov v obliki HOWTO , FAQ ali pa tutor-tutorials.

25

2.5.2 Slabosti Kompatibilnost Prosto programje ne deluje vedno najbolje z drugimi aplikacijami, tipično z Microsoft aplikacijami kot je Windows operacijski sistem (ne uporabljajo dovolj dobro značilnosti Windows okolja in ga tako ne uspejo maksimalno izrabiti). V nekaterih primerih uporabniki potrebujejo specifično programsko opremo, ki deluje samo v okolju Windows. Na primer če bi hoteli uporabljati program, za oddajo zaključnega računa za AJPES10. Na spletni strani Agencije za plačilni promet bi sneli Excelovo datoteko za vnašanje podatkov , ki vsebuje macroje. Ker Openoffice.org ne more zaganjati vseh excelovih makrojev, bi morali namesiti Microsoft Excel v sistem Linux. Za to uporabimo orodje Wine, ki omogoča delovanje Microsoftovih programov na Linux platformi. Možna pa je tudi uporaba VMWare, ki emulira celoten Windows sistem (Davies 2006,703) Uporabniški vmesniki Prosto programje ima običajno manj prijazne uporabniške vmesnike. To je predvsem problem pri uporabnikih, ki niso vešči dela v računalniškem okolju in jim neprijazni uporabniški vmesniki še bolj otežijo delo. Pogosto vmesniki niso dovolj prilagojeni nezahtevnim uporabnikom. Glavni vzrok za to je, da je prosto programje večinoma grajeno s strani inženirjev za inženirje, saj pravih povratnih informacij nezahtevnih končnih uporabnikov razvijalci ne dobijo. Nezahtevni končni uporabniki namreč ne sodelujejo v procesu razvoja odprtokodne aplikacije, saj nimajo potrebnega znanja za testiranje aplikacije in učinkovito poročanje o hroščih. Posledica tega so bolj programersko usmerjeni vmesniki kot pa uporabniški vmesniki.

Podpora Dobra in raznovrstna podpora je bila omenjena že kot prednost, vendar je potrebno dodati, da je podpora včasih težko razumljiva, saj je pogosto bolj namenjena razvijalcem in ne končnim uporabnikom. Običajno gre za zelo tehnično podrobno dokumentacijo, ki zahteva veliko tehničnega predznanja. Poleg tega je večinoma tudi zelo pomanjkljiva. Njen največji del predstavlja kar izvorna koda, na podlagi katere je avtomatsko generirana programska dokumentacija. Preostala dokumentacija je pogosto neažurna, zaradi pogostih izdaj programja. V nekaterih primerih so uporabniki lahko deležni pomoči, če plačajo določeno ceno za pomoč. Tako lahko naprimer uporabniki SUSE Linux dobijo 90 dnevno pomoč pri instalaciji. Omogočena je tudi druga tehnična pomoč preko komercijalnih telefonskih številk. Namestitev aplikacije Prosto programje pogosto ni tipa »vstavi in poženi« (ang. plug and play). Čeprav se odprtokodni projekti vedno bolj ukvarjajo z vprašanjem enostavnosti uporabe, ostaja namestitev aplikacije še vedno velika ovira za veliko uporabnikov. Pri namestitvah so potrebna posebna konfiguriranja in prevajanja, čeprav se v današnjem času to izboljšuje z paketi tipa RPM, oziroma s posebnimi moduli operacijskega sistema, kot je na primer pri Linux SUSE modul YAST, kjer se aplikacije z lahkoto inštalirajo in tudi dezinštalirajo. Niso podprti vsi gonilniki naprav in pogosto sam proces nameščanja programja vodi uporabnika skozi zaporedje vprašanj, o katerih uporabnik ne želi razmišljati, ali pa o njih sploh nič ne ve. Pojavljal se je problem pri uporabi kakšnih bolj eksotičnih naprav, na primer modemi, tiskalniki, skenerji, brezžične kartice pri katerih proizvajalci veliko logike spravijo v

10 Agencija republike Slovenije za javnopravne evidence

26

gonilnike, ki pa so narejeni samo za Windows platformo. No seveda tudi za to obstajajo rešitve, kot je na primer Ndiswrapper, ki preoblikuje Windows gonilnik, tako, da ta omogoča delovanje mrežne kartice v Linux okolju. Intelektualna lastnina in pomanjkanje lastništva (odgovornosti) Komercialna podjetja programske opreme si zelo prizadevajo zagotoviti, da programska oprema, ki jo razvijajo, ne vsebuje kršitev intelektualne lastnine. Od zaposlenih se zahteva, da v svoje komercialne programe ne prepisujejo posameznih delov programske kode, ki so jih napisali posamezniki izven podjetja. Nasprotno je zaradi narave odprtokodnih projektov, kjer sodeluje veliko samostojnih razvijalcev, večja verjetnost, da obstajajo deli programja, kjer se krši pravica intelektualne lastnine. Samostojen razvijalec morda vključi v prosto programje določen del programske kode lastniškega programa, ki ga je v nekem komercialnem podjetju razvijal. Posledično je uporaba takšnih produktov za uporabnike bolj tvegana. Uporabniki želijo, da nekdo prevzame odgovornost. Ta pa je pri podjetju lastniškega programja jasneje določena kot pri prostem programju. Lastniška podjetja lahko pred potencialnimi in trenutnimi uporabniki nastopajo kot zaupanja vredni skrbniki. Microsoft se v ta namen poslužuje taktike straha, negotovosti, dvoma. To je tržna taktika, ki jo uporabljajo predvsem podjetja z velikim tržnim deležem, ker niso sposobna s trdnimi dejstvi odgovoriti konkurenčnim produktom, ki so boljši in cenejši. Taktika ustvarja govorice in dvom pri potencialnih uporabnikih, rekoč »Tvegano je iti po tisti poti, raje ostanite z nami in boste z množico. Naša naslednja verzija bo tako ali tako boljša.« V nasprotju s prostim programjem lahko lastniška podjetja zajamčijo kompatibilnost s starejšimi verzijami ter s tem predstavljajo entiteto, ki jo je možno tožiti v primeru, da njihove trditve ne držijo. Nikjer ni garancije, da se bo odprto kodni projekt, še naprej razvijal, po drugi strani, pa vpogled v izvorno kodo omogoča, da podjetja sama najdejo rešitev v primeru, ko je odprtokodni projekt zastal s strani razvijalcev. Težak začetek in težko zaključevanje Pogoj za to, da odprtokodni projekt zaživi je, da mora privabiti dovolj veliko skupnost zelo izurjenih in zainteresiranih razvijalcev, usmerjenih v rešitev problema projekta. Večji kot je projekt, več je razvoja in razhroščevanja kode. Razvijalci morajo imeti skupen cilj, ki je jasno in dobro definiran ter analogen poslanstvu skupnosti. Veliko odprtokodnih projektov težko pridobi veliko skupnost razvijalcev in drugih uporabnikov. Pri takih projektih je razvoj bolj odvisen od peščice zanesenjakov. Veliko odprtokodnih projektov ima težave pri prehodu v stabilno oziroma zrelo stanje, saj se zanimanje za razvoj projekta pogosto prej konča. Tako veliko odprtokodnih projektov nikoli ne zapusti beta faze razvoja.

27

3. ODPRTOKODNE APLIKACIJE PRIMERNE ZA POSLOVNE SISTEME Ker se poslovni sistemi med seboj razlikujejo, ne moremo uporabiti istega nabora programske opreme za vse sisteme. Če naredimo neko posplošitev, kaj bi lahko povprečni poslovni sistem potreboval, pridemo do naslednje zbirke odprtokodnih aplikacij. 3.1 Mozilla FireFox Pri uvajanju odprtokodne programske opreme v podjetje se lahko lotimo na dva načina: Vso odprto kodno opremo namestimo naenkrat, ali pa drug pristop, pri katerem postopoma navajamo uporabnike na odprtokodna orodja. Osebno menim, da je drugi način primernejši. Za začetek bi tako lahko uporabnikom na računalnike namestili Mozilla FireFox, ki je spletni brskalnik, nudi pa še druge funkcije. Ta bi nadomestil Microsoft Internet Explorer. Mozila Firefox je brezplačen. Razvija ga na tisoče prostovoljcev povsem svetu. Preveden je v več kot 30 jezikov, tudi slovenski. Teče pa vsaj na osmih različnih strojnih platformah. Razvija se neverjetno hitro, prav tako hitro pa so odpravljene tudi morebitne najdene varnostne luknje. Opremljen je z vsemi funkcijami sodobnih brskalnikov: 1. omogoča brskanje z zavihki 2. preprečuje odpiranje nezaželjenih oken 3. ima vgrajen iskalnik, z možnostjo dodajanja iskalnih pogonov 4. ne nalaga škodljivih ActiveX kontrolerjev 5. podpira žive zaznamke 6. ima vgrajen pobiralnik datotek (download manager) 7. je zelo prilagodljiv, z možnostjo enostavnega dodajanja novih funkcij 8. spreminjanje videza s temami. Zgodovina Eden prvih (prvi je bil razvit za operacijski sistem NeXTStep in ni imel nekega posebnega imena) in splošno razširjenih spletnih brskalnikov je bil Mosaic. Njegova razvijalca sta nato ustvarila Netscape, ki je vpeljal večino funkcij današnjih brskalnikov. Netscape je imel dolgo let večinski tržni delež, kar je Microsoft opazil in z zlorabo svojega monopola pri namiznih operacijskih sistemih, ga je počasi uspel ujeti in nato tudi izpodriniti (Osredkar, 2007). Leta 1998 so se pri Netscapu odločili, da izdajo kodo svojega brskalnika javnosti, iz katere je nato počasi nastal odprtokodni brskalnik Mozilla. Izvorna koda Netscapa se je izkazala za zelo zapleteno, prvotni projekt Mozilla.org je propadel. Zdelo se je, da je usoda nekdaj vodilnega brskalnika dokončno zapečatena, toda zelo nepričakovano je ameriško podjetje AOL kupilo ostanke Netscapa in finančno podprlo programerje Mozille. Štiri leta pozneje je končno izšla končana različica. Ker se je Davu Hyattu in Blaku Rossu zdela Mozilla preveč „glomazna“, saj je vsebovala še kup drugih stvari, ki za samo brskanje po spletu niso potrebne (poštni odjemalec, irc klepetalnik, urejevalnik spletnih strani in drugo ...), sta začela razvijati "lahko" različico, takrat imenovano Pheonix. Zaradi sporov z drugimi blagovnimi znamkami se je Pheonix dvakrat preimenoval, na koncu pa postal Firefox. Uradni izid končne različice Firefoxa je bil 9. novembra 2004. Od takrat je bil s spleta pobran že več kot 50-milijonkrat. V petih mesecih je uspel sedaj vodilnemu Microsoftovemu brskalniku odvzeti že več kot 12 % tržni delež, po nekaterih statistikah pa tudi do 25 %. Od tod tudi Firefoxov slogan: Take back the web - vrnimo splet nazaj v prave roke!

28

Namestitev Firefoxa je nadvse enostavna in razdeljena na tri dele: 1. prenos iz interneta 2. razširjanje prenesene datoteke 3. zagon namestitvene datoteke in namestitev 3.1.1 Prednosti brskalnika mozilla Firefox brskanje z zavihki Povezave na spletni strani lahko odprete v zavihkih v ozadju in jih obiščete,ko ste pripravljeni. Močno vam olajša pregled nad odprtimi stranmi, saj vam omogoča, da si vse ogledate znotraj enega okna. Premikanje med zavihki je zelo enostavno, saj za ogled strani preprosto kliknete na željen zavihek. Zavihki se naložijo v ozadju, zato lahko brskate po spletu hitreje in pregledneje. Povezavo odprete v novem zavihku tako, da pritisnete na srednji miškin gumb in sočasno držite pritisnjeno tipko Ctrl. Z zavihki je splet hitrejši in bolj učinkovit. Lahko se osredotočite na branje vsebine strani brez, da bi razmišljali o zamenjavi oken. Medtem ko berete vsebino strani, se v ozadju v zavihkih že nalagajo povezave, ki ste jih sprožili. Ko ste pripravljeni, da jih preberete, so že naloženi in vam ni treba čakati. Čeprav se ideja sliši zelo preprosto, pomeni brskanje z zavihki pravo revolucijo v načinu brskanja. Mozilla Firefox ponuja najbolj preprosto in najbolj učinkovito različico brskanja z zavihki, ki je danes na voljo. zavračanje pojavnih oken Mozilla Firefox učinkovito zaustavi nezaželjena pojavna okna, kljub temu pa še vedno prikazuje tista, ki jih želite videti. Zavračanje pojavnih oken in preprost upravljalnik sta preprosta za uporabo. Nekatere strani uporabljajo pojavna okna v dobrohotne namene. Ko Mozilla Firefox zavrne pojavno okno, se v vrstici stanja pojavi posebna ikona. S klikom nanjo odprete seznam naslovov oken, ki jih je brskalnik zaustavil, med katerimi lahko izberete tista, ki jih želite videti. prilagodljive orodne vrstice Orodne vrstice si lahko prilagodite, kot vam najbolj ustreza. Orodne vrstice so povsem prilagodljive, torej omogočajo dodajanje in odstranjevanje gumbov, iskalnih polj, zaznamkov ter ustvarjanje lastnih orodnih vrstic. Vse predmete v orodni vrstici lahko premaknete v eno samo vrstico, tako da prihranite prostor na zaslonu za vsebino spletnih strani. Prav tako lahko izbirate med majhnimi in velikimi ikonami, ikonami z besedilom in samo besedilom. Preprosto izberite in prikrojite Mozilla Firefox, kot vam najbolj ustreza. izboljšane možnosti iskanja Mozilla Firefox vam pomaga pri izpolnjevanju obrazcev in si zapomni vaše iskalne nize. Eno izmed najbolj pogostih opravil na spletu je iskanje. To so spoznali tudi razvijalci Mozilla Firefoxa, ko so oblikovali brskalnik, in rezultat je brskalnik s trenutno najboljšimi iskalnimi sposobnostmi. Desno v orodni vrstici je vrstica za iskanje, ki naredi spletno iskanje dostopnejše in udobnejše. Preprosto kliknite v vrstico za iskanje, vnesete iskalni niz in pritisnite Enter. Podpira možnost "Najdi na tej strani", iskanje z iskalnikom Google.Možnost samodejne dopolnitve si zapomni vaše iskalne nize in strani, ki ste jih obiskali. Deluje celo na spletnih obrazcih. Že med samim pisanjem daje odlične predloge.

29

hitra in udobna stranska vrstica Stranska vrstica ponuja številne udobnosti. S pomočjo stranske vrstice v Mozilla Firefoxu lahko dostopite do številnih uporabnih stvari. Preko Vrstice za zaznamke lahko z miško na preprost način upravljate zaznamke. Preprosto zaznamek povlečete na novo mesto in sprememba bo opazna takoj tudi v meniju Zaznamki. Z desnim gumbom miške kliknemo na zaznamek, če želimo dostopiti do več možnosti.Z Vrstico za zgodovino lahko na preprost način obiščemo strani, ki smo jih že prej obiskali. Povezave so urejene po časovnem zaporedju, kar nam daje odličen pregled. Če iščemo točno določeno stran, vnesemo nekaj ključnih besed v polje Išči: in pritisnemo Enter! 3.2 OpenOffice.org Naslednji programski paket, s katerim bi se nadaljevalo uvajanje odprtokodnih paketov v poslovno okolje je OpenOffice.org. OpenOffice.org je prosto dostopen in polno funkcionalen pisarniški paket. Projekt OpenOffice.org se je začel, ko je podjetje Sun Microsystems objavilo prosto dostopnost izvorne kode paketa StarOffice leta 2000. S tem je Sun Microsystem pridobil tehnično znanje in hitre razvojne možnosti tudi za svoje programske izdelke. Vse novejše različice StarOffice uporabljajo izvorno kodo, ki jo je razvila skupnost OpenOffice.org. OpenOffice se distribuira pod dvojno licenco odprte kode, SISSL11 ali LGPL12. OpenOffice.org deluje v vseh pomembnejših operacijskih sistemih in je preveden v več kot 40 svetovnih jezikov, med njimi tudi v slovenščino. Trenutna različica je OpenOffice.org 2.2 OpenOffice.org sestavljajo: Writer (urejevalnik besedil), je zmogljivo orodje za pisanje in oblikovanje pisem, knjig, poročil, letakov, brošur in drugih dokumentov. V dokumente lahko vstavljamo grafične in druge elemente, izdelane z drugimi komponentami OpenOffice.org ali programi. Writer lahko izvozi datoteke v obliki HTML, XHTML, XML, Adobov format Pdf in v več različic datotek Microsoft Word. Z njim lahko tudi odpiramo in urejamo Wordove dokumente. Writer lahko tudi povežemo z odjemalcem za elektronsko pošto. Calc je elektronska preglednica, ki vsebuje vse analitične in predstavitvene funkcije, ki jih sodoben uporabnik lahko zahteva od elektronske preglednice. Vsebuje več kot 300 funkcij za finančne, statistične in matematične operacije. Tako imenovani urejevalnik scenarijev omogoča tudi „kaj če“ (what if) analizo. S pomočjo Calc lahko izdelujemo dvo in trodimenzionalne grafikone, ki jih lahko kasneje vključimo v druge dokumente. S Calc je mogoče tudi odpreti MS Excell dokumente, jih obdelati in nato tudi shraniti v tem formatu. Elektronske preglednice lahko tudi direktno izvozimo v PDF formatu. Impress je orodje za izdelavo predstavitveni prosojnic. Ponuja vsa multimedijska predstavitvena orodja, kot so posebni učinki, animacije in orodja za risanje. Impress je tesno povezan z grafičnimi zmožnostmi, ki jih ponujata druga dva grafična programska paketa Math in Draw. Predstavitve je možno izboljšati s posebnimi učinki nad besedilom, možno pa

11 Sun Industry Standards Source License. 12 Lesser General Public License.

30

je tudi dodajati zvočne in video dodatke. Impress je združljiv z Microsoft PowerPoint, lahko pa ga shranim tudi v številne druge formate, med njimi tudi Macromedia flash (SWF). Draw je paket, za izdelavo vektorske grafike. Je risarsko orodje, ki omogoča izdelavo vsega od preprostih diagramov, do tridimenzionalnih slik. Funkcija Smart Connector omogoča določanje poljubnih točk stikov med objekti. Slike je mogoče uporabiti v vseh ostalih komponentah paketa Ooo, izdelati pa je mogoče tudi lastne zbirke slik in jih dodati v galerijo. Draw lahko uvozi slike vseh znanih grafičnih formatov, njegove slike pa je možno izvoziti v več kot 20 grafičnih formatov, vključno z PNG, PDF, Flash in HTML. Base (podatkovna baza) je nov paket dodan OpenOffice.org od verzije 2.0. Odlikuje jo enostaven uporabniški vmesnik, preko katerega lahko urejate svoje tabele, tvorite poročila, povpraševanja, različne poglede, skratka vse, kar je mogoče narediti z drugimi priljubljenimi podatkovnimi bazami. Base ponuja tudi nekatere nove možnosti, kot je zmožnost analize in urejanja relacij iz diagramskega pogleda. Base vključuje HSQLDB kot svoje privzeto jedro podatkovne baze, uporabiti pa zna tudi dBase, MS Access, MySQL, Oracle ali pa katero koli drugo podatkovno bazo, ki podpira ODBC ali JDBC. Base podpira tudi ANSI-92 SQL. Math je urejevalnik formul ali enačb. Uporaben je za zapis zapletenih enačb, ki lahko vsebujejo tudi simbole ali znake, ki niso vključeni v standerdne nabore pisav. Math se največkrat uporablja kot dodatek za pisanje enačb v drugih dokumentih, kot so dokumenti programov Writers ali Inpress, uporaben pa je tudi kot samostojen program, saj omogoča shranjevanje formul v standerdnem načinu zapisa MathML. Na ta način je formule mogoče uporabiti tudi na spletnih straneh ali v drugih dokumentih, ki niso narejeni z OpenOffice.org. OpenOffice.org. ima zgrajen dosleden uporabniški vmesnik, tako, da jih je enostavneje uporabljati in spoznavati. Uporablja tudi veliko orodij, ki se uporabljajo v celotnem pisarniškem paketu, kot je naprimer črkovalnik. OpenOffice.org. uporablja format XML (eXtensible Markup Language), razvit s strani skupine OASIS ( Organization for the Advancement of Structured Informations Standards), kot industrijski standard. Takšne datoteke je mogoče enostavno odpreti in prebrati z vsakim urejevalnikom besedila, saj je način zapisa odprt in objavljen. Dokumente v OpenOffice.org je mogoče tudi digitalno podpisati in tako ugotoviti, kdo je pravi avtor nekega dokumenta, s čimer se še poveča varnost, kar zadeva vgrajene makre. OpenOffice.org. omogoča avtomatizacijo opravil s pomočjo makrojev, ki jih je moč zgraditi s pomočjo več vrst programskih jezikov. Od OpenBasic, Java, JavaScript, Python. Mogoče pa je tudi spreminjati in dodajati nove značilnosti, na sami izvorni kodi paketa. 3.3 Linux Linux je Unixu podoben prost operacijski sistem s prosto dostopno izvorno kodo, zaščiteno s Splošnim dovoljenjem GNU (GNU General Public License (GPL)). Kljub monolitični zgradbi jedra je dinamičnost omogočena z nalaganjem oz. odstranjevanjem posameznih modulov. Podpira večprocesorski način, številne datotečne sisteme, možnost izbira razvrščevanj, razširitve pomnilniške enote do 4 GB ali več. Velja za moderno večopravilno

31

jedro, zasnovano po idejah iz knjige Operating Systems: Design and Implementation od Andrew S. Tannenbaum. Uživa podporo, finančno kot kadrovsko, podjetij kot so Sun Microsystems, IBM in Novell. Aprila leta 1991 je takrat 21-letni študent računalništva Linus Benedict Torvalds iz Helsinkov, pripadnik švedske manjšine na Finskem, začel pisati (najprej kot hobi) Minixu podoben operacijski sistem. 25. avgusta 1991 je v novičarski skupini comp.os.minix najavil svojo namero, sredi septembra (sodeč po datumih izvornih datotek 17. septembra), pa je v internetu objavil prvo različico operacijskega sistema, ki so ga po njem poimenovali Linux. Takoj so mu priskočili na pomoč številni zanesenjaki z vsega sveta in operacijski sistem je postajal iz dneva v dan zmogljivejši in bolj priljubljen. Različica 1.0.0 je izšla leta 1994. Pomemben mejnik predstavlja leto 1996, ko naj bi z različico 2.0.0, Linux postal primeren tudi za običajne uporabnike, ne le za poznavalce. Takrat je Linus tudi zaščitil blagovno znamko Linux. Danes je aktualna različica 2.6. Do sedaj je bil Linux bolj ali manj uspešno prenesen na več ali manj vse obstoječe računalniške arhitekture, od zapestne ure, mobilnih telefonov, do velikih superračunalnikov. Njegova priljubljenost še kar narašča. Skorajda vsako podjetje, ki na področju informacijske tehnologije kaj pomeni, ga jemlje zelo resno. Linux je pravzaprav samo jedro operacijskega sistema, s katerim ne moremo početi praktično ničesar. Uporaben postane šele z dodatkom številnih orodij. Posamezniki in podjetja so pripravili distribucije, ki na enem mestu vsebujejo potrebno programsko opremo, skupaj s programi za čim lažjo namestitev. Distribucije se razlikujejo po priloženi programski opremi, programih za namestitev, podprtih arhitekturah, cenovni politiki (nekatere so prosto dostopne, nekatere pa plačljive, kjer lahko cena vključuje tehnično podporo, priložene priročnike, priložene plačljive programe ipd.) idr. Sedaj obstaja v svetu več kot 200 distribucij Linux-a. Poznavalci imajo najraje distribuciji Debian in Slackware, manj vešči uporabniki pa raje izberejo SuSE, Mandriva, do nedavnega je bil zelo priljubljen tudi RedHat, ki pa se je popolnoma usmeril v poslovne vode, njegovo tradicijo pa nadaljuje projekt Fedora. V zadnjem času pridobivata na priljubljenosti tudi distribuciji Gentoo, ki se zgleduje po v skupnosti BSD priljubljenem sistemu ports in Ubuntu, ki temelji na distribuciji Debian. ISO slike plošč CD distribucij, ki to dovoljujejo, lahko snamete s strani LinuxISO, oziroma s distributerjevih spletnih strani, vendar pa z nakupom izvirne distribucije prispevamo k razvoju Linuxa. Linux lahko dobimo tudi tako, da kupimo priročnike, h katerim so priložene namestitvene CD ali DVD plošče. Če hočmo Linux samo preizkusiti, lahko zaženemo katero od tako imenovanih živih (live) distribucij, ki jih poganjamo direktno iz CD-ja oziroma DVD-ja. Popularno postaja tudi poganjanje iz USB ključev. V Sloveniji so do sedaj nastale štiri distribucije. Društvo Lugos je pripravilo distribucijo Pingo, pri Ljudmili so pripravili distribucijo Slix, svojo distribucijo so pripravili tudi v skupini Slo-Tech in na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru. Pod okriljem revije Računalniške novice pa nastaja distribucija SloNiX. Če primerjamo Linux z Windows okoljem ugotovimo, da je poleg varnosti in zanesljivosti odločilen razlog za uporabo Linux postala zmogljivost, pri delu in mrežnih oziroma modemskih povezavah v splet. Sistemski administratorji poleg tega Linux še posebno cenijo zaradi enostavnosti administriranja sistema in manjše možnosti povzročitve nepopravljive škode. Uporaba vmesnika se ne spreminja bistveno, z izjemo lepotnih popravkov. To pomeni, da lahko uporabniki prvih distribucij Linuxa brez večjih težav preidejo v najnovejšo. Morda bi omenili še to, da Linux za delovanje vseh perifernih enot (zvočna kartica, video

32

kartica, modem itd.) sploh ne potrebuje grafičnega vmesnika, temveč mu zadošča tudi konzolni. Linux v nasprotju z Windows dejansko omogoča delo več uporabnikom hkrati. Namestitev Linuxa z vsemi dodatnimi programi (razvoj, večpredstavnost, grafika, pisarna) zahteva le okoli 4GB, operacijski sistem Vista pa 15GB samo za njeno jedro. Linux se čedalje bolj uveljavlja tudi v slovenskih podjetjih. Znan je primer časopisne hiše Delo, ki je uvedla v svoje poslovanje Linux in pa OpenOffice.org, ter programski paket Gimp, ki je namenjen oblikovanju slik. Trendi v svetu kažejo potrebo po migracji operacijskih sistemov. Znani so podatki o prehodih raznih vladnih institucij, po celem svetu, od Microsoft Windows, na Linux platformo. Med najaktivnejše države na tem razvoju se uvrščajo Kitajska, Japonska, Južna Koreja, Avstralija in večje število držav v razvoju. Predvsem za države v razvoju predstavlja prehod na odprtokodne reštve najboljši način za vstop v informacijsko dobo, saj lahko brez visokih stroškov povezanih z licencami pridejo do programske opreme. Podobne težnje se kažejo tudi znotraj Evropske Unije. Prva je prehod iz Windows na operacijski sistem Linux izvedla, znotraj munchenske javne uprave, Nemčija. Možno je pričakovati tudi podobno uvajanje Linux-a in OpenOffice.org v slovenski javni upravi. 3.4 Apache Apache je spletni strežniški program, ki danes domuje v več kot 58% vseh spletnih strežnikov. Spletni strežnik je program, ki po protokolu HTTP usmerja in intrepretira podatke, ki jh dobi po svetovnem omrežju ali jih tja pošilja. Spletnih strežnikov je po svetu na miljone in prav v vsakem je eden od strežniških programov. Apache je najpogostejši. Prva uradna različica (0.6.2) je bila objavljena aprila 1995, potem ko je množica znanstvenikov ameriških univerz, na osnovi strežniškega programa NCSA httpd, izdelalo strežniški program in ga poimenovalo Apache, po besedici »A pathcy«. Znano je bilo da je bil Apache v tistih časih, zaradi pogostih popravkov zelo » pokrpana« aplikacija. Prva polna različica 1.0 je izšla decembra istega leta. V manj kot enem letu je postal vodilni spletni strežnik. Sledile so številne izboljšane različice. Po večletnih testiranjih je leta 2002 prišla na trg različica 2.0. Največja razlika je v stabilnosti in številu podprtih modulov. Apace je napredoval tudi v okolju Windows. Zadnja uradna različica je 2.2.4. Deluje v večini najbolj razširjenih operacijskih sistemov, pa tudi v številnih bolj eksotičnih sistemih. V praksi so to programi, moduli in nadzorne datoteke, v katere pišemo in tako nastavljamo strežnik. Na primer, kaj naj s posameznimi zahtevki za ogled spletne vsebine naredi strežnik. Apachi nato poskrbi, da je zahtevek izpolnjen in je uporabniku poslana željena spletna vsebina. Če zahtevka ne more izpolniti, javi napako. Napake niso odvisne od Apache-ja, ampak jih določa HTTP protokol. Glavna datoteka v Apacheju se imenuje httpd.conf. Lahko si jo predstavljamo kot komandno ploščo. To je navadna besedilna datoteka, ki jo lahko spreminjamo z vsakim urejevalnikom besedila. Komentarji so označeni z znakom #, vse drugo so ukazi. Dele ukazov lahko s tem znakom tudi izključujemo. Poleg usmerjanja in podajanja zahtevkov po spletnih straneh, lahko tu nastavljamo še številne druge, bolj ali manj pomembne, parametre. Nastavljamo pot do Apachija in drugih modulov na disku, shranjevanje povzetkov delovanja Apachija, nastavitev časa za sprejem in pošiljanje spletnih strani, nastavitev števila sočasnih zahtevkov, nastavitev IP številke in domenskega imena, nastavitev podpore za različne module, nastavitev pravic za uporabnike, določanje prioritete spletnim stranem, preusmeritev spletnih

33

strani na željene naslove, nastavitev jezika za spletno stran, nastavitev glede javljanja različnih napak, samosvoje nastavitve za prikaz v različnih brskalnikih, varnostne nastavitve. SLIKA 3 DELEŽ SPLETNIH STREŽNIKOV

Vir: http://news.netcraft.com/ 3.5 MySQL podatkovne baze MySQL je odprtokodni sistem, ki ga je razvilo švedsko podjetje MySQL AB. MySQL baza podatkov je strukturirana zbirka podatkov. To lahko zajema vse od preproste nakupovalne liste, galerije slik,do obsežnega števila informacij v družbenem omrežju. SUBP13 MySQL se uporablja za dodajanje, dostop in procesiranje podatkov shranjenih v bazi. Računalniki so zelo dobri pri obravnavanju velike količine podatkov. Zaradi tega ima upravljanje s podatki osrednjo vlogo pri računanju, kot samostojni pomožni program, ali pa kot del drugih aplikacij. MySQL je relacijski SUBP. Relacijska baza hrani podatke v različnih “separate” tabelah in ne shranjuje vseh podatkov le v eno. To dodaja hitrost in fleksibilnost. Omenjene tabele so povezane z relacijami, tako da je mogoče po želji združiti podatke iz več tabel. Del kratice SQL pri MySQL pomeni "Structured Query Language" - najbolj pogost standardiziran jezik, ki se uporablja za dostopanje do baze podatkov. MySQL je zelo hiter, zanesljiv in enostaven za uporabo. Poleg tega ima zelo praktičen niz značilnosti, ki so razvite v tesnem sodelovanju z uporabniki. MySQL je bil na začetku narejen za hitrejše upravljanje zelo velikih baz podatkov. Od ostalih rešitev podpira večprocesorski način delovanja in različne programske vmesnike, kot so C, C++, Perl, Java, Python, PHP. Deluje lahko v različnih operacijskih sistemih. Šifrirana gesla omogočajo varno upravljanje na daljavo. Podpira različne pisave in nabore znakov. Velikost zbirke

13 sistem za upravljanje baz podatkov.

34

podatkov , 5 milijard vrstic, je dejansko omejena samo z močjo računalnika. Pomoč je zelo dobro podprta v spletni obliki. Ta povezanost, hitrost in varnost je tisto kar naredi MySQL zelo primernega za dostop do baz podatkov na internetu. (Bilke 2002,10) 3.6 Odprokodni CMS (Typo3 , Mambo/Joomla) Potreba po vsakodnevnem objavljanju ali ažuriranju večjega števila spletnih strani je problem s katerim se soočajo mnogi lastniki spletnih strani. Čas, ki poteče od nastanka potrebe po objavi določenih informacij na spletni strani, do njene objave in stroški, ki so s tem procesom povezani, lahko predstavljajo eno ključnih prednosti ali pa slabosti spletnega nastopa. Če so postopki za objavo informacij na spletni strani preveč zapleteni in tudi predragi, kar je še posebej pogost pojav pri kompleksnih in vsebinsko zelo obsežnih spletnih mestih, lahko privedejo to tega, da se vsebina na spletni strani preprosto ne obnavljajo, oziroma se ne obnavljajo v tako pogostih časovnih intervalih kot bi se to lahko. Na daljši rok se kaže takšen odnos do vsebine v njeni vedno manjši ažurnosti, relevantnosti in verodostojnosti, kar slej ko prej pripelje do zmanjšanega priliva obiskovalcev na spletno stran. Podjetjem, ki se soočajo s takšnimi in podobnimi težavami, bi še kako prav prišla takšna programska rešitev, ki bi jim omogočila, da brez znanja spletnega programiranja, popolnoma sami upravljajo z vsebino kot tudi s celotno spletno stranjo. Glede na to, da imajo vsa podjetja potrebo po minimiziranju stroškov na vseh ravneh poslovanja in potrebno po čimbolj enostavni objavi ažurnih informacij na spletni strani, se zdijo sistemi za upravljanje z vsebinami (ang. Content Management Systems, v nadaljevanju sistemi CMS) ena najbolj optimalnih rešitev za zadovoljitev omenjenih potreb. Ker so sistemi CMS namenjeni samostojnemu ustvarjanju, urejanju in vzdrževanju spletnih vsebin ter upravljanju s celotno spletno stranjo, se lahko tako podjetja z njihovo pomočjo delno ali v celoti izognejo stroškom vzdrževalnih pogodb ali pa stroškom povezanih z najemom programerjev, ki skrbijo za ažuriranje vsebine. Med najbolj pogosto ponujene funkcionalnosti sistemov CMS bi lahko prišteli naslednje:

• hitro in preprosto urejanje ter oblikovanje vsebin • možnost integracije zunanjih CSS stilov kar je z vidika samostojnega oblikovanja

podobe spletne strani še kako pomembno • dodajanje in urejanje slik, tabel, grafov, povezav • samostojno urejanje strukture strani spletnega mesta - gradnja menijev in podmenijev • vključevanje že vnaprej izdelanih modulov ali obrazcev za vnos podatkov na spletne

strani (npr. aktualne novice, anketa, forum, galerija, mailing lista) • možnost dodajanja dokumentov na spletno stran ( .pdf, .zip datoteke,…) • časovno vodena objava vsebine (določimo lahko kdaj se naj določena vsebina objavi

in kako dolgo se naj prikazuje na spletni strani) • možnost uvoza in izvoza podatkov (v Word, Excel, Access,…) • kreiranje podatkov za RSS sisteme vsebin • kreiranje meta oznak, ki so pomembne za pozicioniranje spletne strani na iskalnikih • možnost dodeljevanja pravic upravljanja (večuporabniški sistem, z reguliranim

dostopom področnih urednikov do posameznih vsebin) • možnost administracije uporabnikov • podrobna statistika obiskanosti spletnega mesta • večjezična podpora, ki omogoča postavitev strani v različnih jezikovnih variantah • arhiviranje podatkov

35

3.6.1 Typo3 Typo3, katerega korenine segajo v leto 1998, velja za eno najzmogljivejših odprtokodnih rešitev, na področju urejanja spletnih vsebin. Namenjen je tako malim, kot tudi velikim podjetjem, ki potrebujejo prilagodljiv in razširljiv sistem, ter veliko število že pripravljenih modulov, s katerimi lahko dodatno povečajo uporabnost sistema, kot tudi funkcionalnost lastne spletne strani. Poleg celovitega upravljanja vsebin, omogoča Typo3 tudi večnivojsko urednikovanje, enostavno izdelovanje grafičnih menijev, dinamično obdelovanje slik, upravljanje večjega števila spletnih mest, ipd. Med bolj tehnično naravnanimi podatki na omenimo, da ima Typo3 svoj deklaracijski jezik TypoScript, s katerim lahko nastavite vse parametre sistema in da je Typo3 narejen z zelo popularnim odprtokodnim skriptnim jezikom PHP, kar omogoča neslutene možnosti prilagodljivosti in nadgradnje. Typo3 pa ni popularen samo v svetu temveč tudi v Sloveniji, kar je moč sklepati iz vedno večjega števila spletnih strani, ki so podprte z omenjeno rešitvijo. Med drugim, ga zaradi njegove funkcionalnosti in bistveno znižanih stroškov vzdrževanja, uporabljajo tudi spletne strani državne uprave. 3.6.2 Mambo/Joomla Mambo je eden najpopularnejših sistemov CMS. Sistem, ki v zadnjih letih prejema nagrade kot po tekočem traku, (leta 2004 je bil proglašen kot najboljši odprtokodni projekt na tekmovanju LinuxUser & Developer Awards, v preteklem letu je bil na svetovni Linux konferenci razglašen za najboljšo odprtokodno rešitev, prejel pa je tudi nagrado Linux Format Awards za najboljši projekt leta 2005), temelji na klasični tehnologiji Apache-PHP-MySQL in je neodvisen od operacijskega sistema. Mambo sestavljajo moduli, ki jih večinoma srečujemo tudi pri ostalih sistemih CMS: aktualne novice, ankete, distribucija sporočil (RSS), iskalnik, klepetalnica, forum, izmenjava dokumentov, statistika, koledar, ipd. Mambo, ki je izdan pod licenco GNU/GPL, sodi med bolj prijazne, pregledne in enostavne sisteme za vzdrževanje spletnih vsebin. Neomejene možnosti imamo pri prilagajanju in ustvarjanju novih oblikovnih predlog le, da je za izdelovanje teh potrebno nekaj dodatnega znanja. Dodaten razlog za odločitev za uporabo sistema Mambo, je njegova razširjenost ter zelo močna podpora skupnosti, kar zagotavlja »proizvodnjo« novih modulov in komponent. Slovenska skupnost uporabnikov se združuje na naslovu www.slomambo.edus.si, od koder si lahko prenesejo na računalnik slovensko verzijo sistema Mambo, kot tudi številne dodatke, se seznanijo z novostmi ali pa se pridružijo razpravi na forumu. Kot največji pomanjkljivosti sistema se največkrat omenjata pomanjkljiva podpora večjezičnosti ter slab sistem z uporabnikovimi pravicami. Pri omenjanju sistema Mambo pa seveda nikakor ne moremo mimo dejstva, da se je pred kratkim večja skupina njegovih ključnih razvijalcev odcepila od glavne razvijalne skupine in razvila nov sistem CMS po imenu Joomla! (www.joomla.org). Da je bila odločitev o njihovi odcepitvi pravilna, potrjuje tudi nagrada za najboljši odprtokodni projekt za leto 2005, ki so jo podelili na prireditvi LinuxWorld Expo (www.linuxworldexpo.co.uk). Sistem Joomla! je zmagal v res močni konkurenci, saj so med drugim prehiteli tudi brskalnik Firefox. (Osredkar 2006,2)

36

3.7 OSCommerce OScommerce je odprtokodni programski paket, ki omogoča hitro vzpostavitev internetne trgovine. Začel je nastajati marca leta 2000 v Nemčiji, pod vodstvom Haralda Poncea. Trenutno ga uporablja več kot 138 000 lastnikov online trgovin po celem svetu. Lahko se uporablja na vsakem spletnem strežniku, ki omogoča PHP in MySQL. Omogoča osnovne funkcionalnosti, ki jih potrebuje upravljalec spletne trgovine. Specifične zahteve lahko posamezniki prilagodijo s pomočjo raznih dodatnih modulov. Osnovne značilnosti OSCommerca so:

• Kompatibilen je z verzijami od PHP 4 dalje in MySQL • Kompatibilen je z vsemi glavnimi brskalniki • Omogočena je večjezikovna podpora • Omogočena avtomatska spletna instalacija • Neomejeno število produktov in kategorij • Omogočena avtomatizacija plačilnih sistemov, kot je plačevanje s

kreditnimi karticami in podobno • Omogočeno je večvalutno prikazovanje cen artiklov • Dinamičen prikaz slik produktov • Omogočena administracija preko spleta • Omogočena izdelava varnostnih kopij baze • Omogočeni so stalni in začasni ceniki • Omogočeno je povezovanje preko protokola SSL14 • Omogočena je izbira odpošiljanja glede na težo, ceno in destinacijo • Omogočeno je izračunavanje davkov glede na različne vrste

produktov in različne kraje

Tako ostane glavna naloga narediti primeren dizajn. Tega lahko naredimo s pomočjo sistemov predlog ali pa s samostojnim kodiranjem. S tem sistemov si lahko tako podjetja na hiter in poceni način zagotovijo tudi svoj delež pri spletni trgovini, ki postaja v sedanjem času vedno bolj pomembna. 3.8 Odprtokodni poštni strežniki Priljubljenih odprtokodnih strežnikov za Linux je kar nekaj. Najbolj pogosto uporabljeni so Sendmail, Postfix in Qmail. Sendmail je najstarejši poštni strežnik in je bil dolgo časa skoraj edina izbira. Čeprav gre za dokaj dobro rešitev, pa se pojavljajo težave pri nastavljanju in upravljanju. Tudi učinkovitost je pri novejših poštnih strežnikih izboljšana. Qmail je namenjen zadovoljevanju visoko pretočnih potreb. Najboljši je trenutno Postfix, ki se odlikuje po dobri učinkovitosti in relativno nezahtevnemu upravljanju. 3.8.1 Sendmail Sendmail je najstarejši poštni strežnik in ga je razvil Eric Allman, kot študent kalifornijske univerze v Barkeleyu, ko je skušal vzpostaviti notranjo povezavo med notranjim računalniškim omrežjem univerze BarkNet in takratnim ARPAnet omrežjem. Sendmail je bil 14 Secure Sockets Layer.

37

tako izdan leta 1997, a takrat še pod imenom Delivermail. Znan je po kompleksnosti in težavnem nastavljanju, skozi svojo zgodovino, pa je bil večkrat predmet dodelav in predelav. S tem je postal eden od najbolj težavnih za nastavljanje, a bogatih glede možnosti nastavitev. 3.8.2 Postfix Poštni strežnik je izdelan pod okriljem IBM-a, Wietsa Venema, pod imenom Secure Mailer. IBM ga je leta 1998 izdal kot odprtokodni projekt. S tem je ponudil alternativo takrat najbolj priljubljenemu poštnemu strežniku Sendmailu. Postfix je združljiv z Sandmailovo datotečno in imeniško strukturo, kar omogoča lahek prehod nanj, hkrati pa je zelo fleksibilen in robusten, predvsem pa lažje nastavljiv. Za delovanje strežnik uporablja več malih programov. Poleg učinkovitosti velja tudi za zelo varnega. Zmožen je pošiljati in sprejemati od nekaj tisoč, pa do nekaj milijonov elektronskih sporočil dnevno. S svojimi lastnostmi in zmogljivosti je izbira mnogim organizacijam in poslovnim subjektom. 3.9 Virtualizacija Podjetja se morajo v okviru svoje strategije IT pogosto ukvarjati z nadgradnjo tehnološke infrastrukture (najpogosteje v obliki dodajanja novih strežnikov), ki mora zadostiti potrebam po večji zmogljivosti računalniške obdelave podatkov. Večje število strežnikov, pa hkrati pomeni tudi večje stroške v smislu finančnih sredstev in človeških ur, potrebnih za upravljanje in nadgrajevanje infrastrukture. Podjetja se soočajo z naslednjimi izzivi: • Naraščajoči stroški. Poleg dodatnih finančnih sredstev, potrebnih za nakup novih strežnikov, morajo podjetja upoštevati tudi naraščajoče stroške napajanja, hlajenja, omrežne infrastrukture, pomnilnih kapacitet, upravljanja strežniških sistemov, nadgradnje podatkovnih centrov, itd. • Kompleksnost upravljanja. Upravljanje strežnikov postane s povečanjem njihovega števila izredno zahtevno. V heterogenih okoljih IT se morajo odgovorne službe povrh ubadati tudi s problemi konsolidacije strojne opreme različnih proizvajalcev, različnih modelov strežnikov, operacijskih sistemov in konfiguracij. • Padec učinkovitosti. Naraščanje števila strežnikov v organizacijah prinaša kompleksnosti, ki so jim sistemski administratorji pogosto le stežka kos. Njihovo delo je tako osredotočeno predvsem na oskrbo, konfiguracijo, nadziranje in vzdrževanje strojne opreme, manj pa na same strateške projekte izboljševanja infrastrukture in ravni storitev. Potreba po zagotavljanju novih in posodobljenih storitev je organizacije tako privedla do spoznanja, da obstoječa okolja IT prinašajo številne omejitve. Temu primerno se podjetja ozirajo po rešitvah, ki jim bodo omogočile vzpostavitev stroškovno manj obremenjujoče in učinkovitejše infrastrukture. Ena od možnih rešitev je virtualizacija. Najprej, kaj je to virtualizacija. Na kratko povedano je to način, kako na enem kosu strojne opreme (delovni postaji ali strežniku) poganjati več navideznih kosov strojne opreme (delovnih postaj ali strežnikov). To ima svoj smisel zato, ker so večino svojega časa zmogljivosti strojne opreme le minimalno izkoriščene, tja do 10%. Da ne melje v prazno, jo lahko izkoristimo, da dela kaj koristnega (poganja še en - ali več navideznih strojev). Prednosti je več. Za tehnike in razvijalce se tako odpre možnost enostavnega preskušanja programske opreme in postopkov na več navideznih strojih, brez drage nabave strojne opreme. Mogoče najbolj pomembna prednost pa je, da so virtualne delovne postaje ali

38

strežniki po navadi shranjeni v eni ali nekaj datotekah, ki jih je možno enostavno shraniti in prenesti na drugo strojno opremo. To pa pomeni, da lahko tudi časovno ločimo vzdrževalne cikle strojne in programske opreme in nam s tem omogoči večji maneverski prostor pri načrtovanju postopkov in stroškov vzdrževanja. V zadnjem času postaja virtualizacija vedno bolj zanimiva, saj je zelo uporabna, pa tudi dostopna, celo zastonj. Zastonj sta na primer VMWare server in MS Virtual PC. Zastonj je tudi odprtokodni XEN, za katerega prilagojena jedra so dostopna in vključena v marsikatero distribucijo Linuxa. Že to je dovolj, da lahko zastonj oziroma samo z vložkom svojega dela precej bolj izkoristimo strojno opremo, kot smo jo do sedaj. Za virtualizacijo sistemov so tri poti oziroma načini:

• Emulacija V tem primeru emuliramo delovanje strojne opreme, v bistvu gre za programsko opremo, ki se dela, da je strojna oprema. Programsko narejena delovna postaja. Primeri tega načina virutalizacije so VMware, Qem, Bochs, MS Virtual PC. Pozitivna stran tega načina je, da se vsaka virtualna postaja obnaša kot HW zase in jo lahko poljubno prilagajamo in prirejamo, dodajamo navidezne diske in drugo strojno opremo. Negativna stran pa so slabše zmogljivosti, saj precej procesorskega časa vzame zase že samo emuliranje strojne opreme.

• Para-virtualizacija Paravirtualizacija je način, ko na predelanem kernelu operacijskega sistema teče t.i. hypervisor, proces, ki razdeljuje sistemske vire torej strojno opremo med virtualnimi postajami. Taka sta na primer XEN in UML. Prednost tega načina so bistveno boljša izraba sistemskih virov, saj odpade emulacija strojne opreme, negativna stran pa je nespremenljivost obstoječe strojne opreme, saj lahko vse virtualne postaje izrabljajo samo tisto strojno opremo, ki je na postaji.

• Virtualizacija na nivoju operacijskega sistema Procesi različnih delovnih postaj tečejo v tem primeru izolirano in istočasno na istem jedru, vendar neodvisno drug od drugega. V bistvu gre za nizkonivojsko programsko ločitev skupin procesov posameznih navideznih delovnih postaj. Primeri tega načina so OpenVZ, FreeBSD Jails, Linux-Vserver. Velika prednost tega načina je "native speed" vseh sistemov. Vendar pa vsak velik plus prinaša tudi velike minuse. V tem primeru je to ta, da je možen samo en kernel na serverju, torej morajo biti vsi sistemi ki so virtualizirani na enem kosu strojne opreme zgrajeni okoli istga jedra, čeprav so lahko različne distribucije. Omejeni smo torej na poganjanje več virtualnih Linux sistemov, na isti strojni opremi ne moremo hkrati poganjati še kake MS Windows postaje. Na ta način lahko na delovni postaji z 1,5 GB RAM-a hkrati teče tudi do 100 Linux strežnikov z osnovno konfiguracijo Apache in podajanjem HTML strani, ne da bi katerikoli od njih bistveno izgubil na hitrosti.

39

4. EKONOMSKI VIDIKI UPORABE ODPRTE KODE V POSLOVNEM SISTEMU Če vzamemo za primerjavo manjše podjetje, z 25 namiznimi računalniki in enim strežnikom pridemo do začetnih stroškov nabave programske opreme. Predpostavili smo da bodo zaposleni v podjetju uporabljali pisarniški paket za pisanje in pa za izračune s pomočjo elektronske tabele, ter program za obdelavo slik, ter da bodo uporabljali še centralni strežnik, na katerem bi lahko tudi gostili svoje spletne strani. Namizni računalniki vsebujejo operacijski sistem, pisarniški paket, program za obdelavo slik in protivirusno zaščito. Microsoft Windows Vista Ultimate 195,60 EUR Microsoft Office Small Business 2007 SLO CD 513,60 EUR Adobe Photoshop CS 2 924,98 EUR Symantec NAV antivirusni paket (1 letna licenca) 79,98 EUR Skupaj za en namizni računalnik 1714,16 EUR Skupaj za 25 namiznih računalnikov 42854,00 EUR Strežnik Microsoft Windows Server Enterprise 2003 R2 ENG CD + 25 uporabniških licenc CAL 4873,20 EUR Skupna vrednost nabave programske opreme 47727,20 EUR Če bi podjetje uporabilo namesto te programske opreme odprtokodne rešitve, bi lahko ves ta denar namenilo v druge poslovne namene, lahko pa bi tudi razmislilo o zaposlitvi strokovnjaka za odprto kodo, oziroma za izobraževanje zaposlenih s področja odprte kode. Zavedati pa se je potrebno, da stroški nakupa ne predstavljajo samo stroškov, ki so povezani s programsko opremo, ampak jih tvorijo tudi naslednji dejavniki:

• priprava sistema; za zagon novega programa je običajno potrebno konfigurirati številne nastavitve in komponente (strojna oprema, infrastruktura).

• učinkovitost izvajanja; vsak program zahteva v času svoje življenjske dobe določena sredstva, kot so človeški viri in čas, potreben za interakcijo s programom.

• Učinkovitost sredstev pri izvajanju operacij močno vpliva na stroške. • odpovedi; odpoved programa je lahko povezana z visokimi stroški. • izobraževanje; večina programov je tako kompleksnih, da zahtevajo dodatno

usposabljanje, bodisi s pomočjo dokumentacije, tečajev ali neposrednega učenja pri delu s programom.

• storitve; vključujejo stroške za podporo, »helpdesk« in podobne procese.

40

• nadgradnje; nadgradnje programov odpravljajo napake in dodajajo nove funkcionalnosti, kar pa pogosto ni brezplačno.

• nakup; predstavlja dovoljenje za uporabo kopije programske opreme, ki običajno ne zagotovlja tudi lastništva.

41

5. SKLEP V današnjem turbolentnem okolju, polnem podatkov in informacij so podjetja prisiljena uporabljati programsko opremo, ki jim omogoča poslovanje, na njih samih pa je, da se odločijo ali bodo to komercialni lastniški izdelki ali pa odprtokodne rešitve. Ugotovimo lahko, da imajo oboji svoje prednosti in slabosti. Predvsem morajo podjetja ugotoviti kaj sploh potrebujejo. Ugotovimo lahko, da odprtokodni pisarniški paket Openoffice.org lahko poplnoma nadomesti Microsoft Office. Tudi prehod med njima nebi smel biti težak. Tudi drugi odprtokodni programski paketi, ki jih uporabljamo na namiznih računalnikih, se lahko kosajo z lastniškimi komercialnimi. Tudi na drugih področjih se odprtokodne rešitve kažejo za konkurenčnejše. Predvsem na spletnem strežniškem področju pa odprta koda dominira. Ne more pa odprta koda biti nadomestek na vseh področjih. Podjetja so raznolika in zato so tudi njihove potrebe na določenih segmentih specifične. Na teh področjih bo še vedno prevladovala komercijalna lastniška programska oprema. Tak primer je na primer pri strogo namenskih ERP rešitvah. Ne moremo pričakovati, da bo za vsak problem obstajala odprtokodna rešitev. Ugotovimo lahko, da so lahko prihranki z uporabo odprte kode veliki. S tem pridobijo podjetja na konkurenčnosti. Je pa ključnega pomena, pri uporabi odprte kode, izobraževanje uporabnikov. Nič nam ne pomaga, če imamo odlično programsko opremo, ki pa jo uporabniki ne znajo pravilno uporabljati. Zaradi vsega tega, bi bilo potrebno odprto kodo čim bolj vključevati že v šolski izobraževalni sistem, saj se tako bodočim zaposlenim nebi bilo težko soočiti z informacijskimi problemi, ki jih bo prineslo prihodnje poslovno okolje. Če torej strnemo vse skupaj, bi lahko rekli, da je ključ do uspeha v znanju.

42

6. POVZETEK Podjetja lahko povečajo svojo konkurenčnost s pomočjo uporabe odprtokodne programske opreme. Projekti razvoja prostega programja so se prvič pojavili med skupnostmi »hekerjev«, še posebej znotraj skupine programerjev, zaposlenih v Laboratoriju za umetno inteligenco na MIT-u. Razlikovati je potrebno med prostim programjem in odprto kodo. Obstaja več licenčnih modelov prostega programja. Uporaba odprte kode ima svoje prednosti in slabosti. V poslovnih sistemih lahko uporabimo več vrst odprtokodnih aplikacij, kot so Mozilla FireFox, OpenOffice.org, Linux, Apache, MySQL podatkovne baze, Odprokodni CMS (Typo3 , Mambo/Joomla), OSCommerce, Odprtokodni postni strezniki, Virtualizacija... Glede ekonomskih vidikov uporabe odprtokodnih rešitev, morajo podjetja razen začetnih stroškov nakupa programske opreme upoštevati še druge dejavnike. Ključne besede Poslovni sistemi, odprta koda, licenčni modeli prostega programja, odprtokodne aplikacije. Abstract Companies can increase their competitiveness with use of open source software. Projects of developmant of open source software apeared for the first time between communities of hacker, especially inside a grup of programmers in laboratory for artificial intelligence on MIT. It is necessary to differentiate between freeware and open source. There are more licence models of open source software. Use of open source has advantages and disadvantages. We can use more types of open source applications in business systems as are Mozilla FireFox, OpenOffice.org, Linux, Apache, MySQL database, open source CMS (Typo3 , Mambo/Joomla), OSCommerce, mail server, virtuaizacion. Concerning economic points of view of use of open source solutions, companies except for initial cost of purchase of software must consider also other factors. Key Words Business systems, open source, licence models of open source, open source applications

43

7. LITERATURA Bilke, Petra. 2002. Spoznajamo PHP in MYSQL. Nova Gorica: Flamingo Založba. Bratuša, Tomaž. 2006. Hekerski vdori in zaščita, druga razširjena izdaja. Ljubljana: Pasadena. Bratuša, Tomaž, in Ivan Verdonik. 2005. Hekerski vdori in zaščita. Ljubljana: Pasadena. Davies, J., R. Whittaker, W. Hagen. 2006. Suse Linux 10 Bible. Indianapolis: Wiley Publishing, Inc. Kaltenekar, Matic. 2006. Hitri vodnik: Oblikovanje spletnih strani HTML, CSS in JavaScript. Ljubljana: Pasadena. Košir,A., R. Maurer, R. Papež, P. Peterlin, M. Tomšič. 2003. Linux z namizjem KDE. Ljubljana: Pasadena. Košir,A., R. Maurer, P. Petrlin, M. Samastur, S, Cvjetovič. 2001. Namestimo Linux. Ljubljana: Pasadena. Medic, A., R. Ludvik, I. Zajc. 2003. Hitri vodnik po OpenOffice.org. Ljubljana: Pasadena. Mesojedec, Uroš. 1996. Java: programiranje za Internet. Ljubljana: Pasadena. Shreves, Ric. 2006. Mambo. Hoboken: Wiley Publishing, Inc. Štrancar, Matjaž, in Simon Klemen. 2002. PHP in MYSQL na spletnem strežniku Apache. Ljubljana: Pasadena. Štrancar, Matjaž, in Simon Klemen. 2005. PHP in MYSQL na spletnem strežniku Apache, 2. dopolnjena izdaja. Ljubljana: Pasadena. Zandstra, Matt. 2004. Naučite se PHP v 24 urah. Ljubljana: Pasadena. Žižmond, Egon. 1998. Kako nastane pisno delo. Maribor: Ekonomsko- poslovna fakulteta Maribor.

44

8. VIRI Agenda OpenSystems d.o.o. (2007). Poslovne rešitve – odprta koda [online]. Available: http://www.agenda.si/slo/poslovne_resitve/index.html [30.3.2007]. Cybersource (2004). Linux vs. Windows: Total Cost of Ownership Comparison [online] Availble: http://www.cybersource.com.au/about/linux_vs_windows_tco_comparison.pdf. [2.4.2007]. Harald Ponce de Leon (2007) osCommerce. Available: http://www.oscommerce.com/solutions/oscommerce [30.3.2007]. Lugos (2004). Kaj je Linux [online] Availble: http://www.lugos.si/oss/copy_of_index_html [11.04.2005]. OpenOffice.org (2007). OpenOffice.org- pisarniški paket, ki osvobaja [online] Available: http://sl.openoffice.org/ [30.3.2007]. Osredkar Iztok. (2007). Odprtokodni projekti [online]. Inštitut OKO. Available: http://www.institut-oko.si/ [15.04.2007]. Tiemann Michael (2007). Open Source [online]. OSI Organization. Available: http://www.opensource.org [1.4.2007]

45