univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene … · mediastinum ter s časoma povzro či kolaps...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

ZDRAVSTVENA NEGA S

POŠKODBO PRSNEGA KOŠA

(Diplomsko delo)

Maribor, 2010 Sandi Zorjan

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

MENTOR: Predav. Marjeta Kokoš, viš. med. ses., univ. dipl. org.

SOMENTOR: Dean Pandurovič, dr. med

Sandi Zorjan: Zdravstvena nega s poškodbo prsnega koša

I

IZVLEČEK

Diplomsko delo je sestavljeno iz medicinskega in negovalnega dela. Prvi del predstavlja

anatomijo in fiziologijo dihal, najpogostejše poškodbe prsnega in njihovo zdravljenje.

Opisana je tudi prva pomoč in nujna medicinska pomoč pri poškodbah prsnega koša. Drugi

del diplomske naloge predstavlja zdravstveno nego bolnika s poškodbo prsnega koša.

Razložene so teoretične osnove zdravstvene nege in pojasnjena je procesna metoda dela.

Praktično izvajanje zdravstvene nege temelji na specifičnosti bolnikovega zdravstvenega

stanja in problemih pri izpolnjevanju osnovnih življenjskih aktivnosti, po opredelitvi

Virginije Henderson. Prikazan je proces zdravstvene nege in opisana je vloga medicinske

sestre pri obravnavi bolnika s poškodbo prsnega koša pred in po operaciji.

Ključne besede: prsni koš, poškodba, bolnik, medicinska sestra, zdravstvena nega,

osnovne življenjske aktivnosti.


II

ZUSAMMENFASSUNG

Die vorliegende Diplomarbeit besteht aus dem medizinischen und dem pflegerischen Teil.

Im ersten Teil wird die Anatomie und die Physiologie der Atmungsorgane vorgestellt, so

wie die häufigsten Verletzungen des Brustkorbes und ihre Behandlung. Beschrieben

werden auch die erste Hilfe und die medizinische Notfallhilfe bei den

Brustkorbverletzungen. Der zweite Teil der Diplomarbeit präsentiert die Krankenpflege bei

einer Brustkorbverletzung. Es werden die theoretischen Grundlagen der Krankenpflege

und prozessuale Arbeitsmethode erläutert. Die praktische Ausführung der Krankenpflege

beruht auf der Spezifität des Gesundheitszustandes eines Kranken und auf den

Schwierigkeiten bei der Erfüllung der grundlegenden Lebensaktivitäten, nach der

Definition von Virginia Henderson. Es wird der Vorgang der Krankenpflege dargestellt

und die Rolle der Krankenschwester bei der Krankenbehandlung im Falle einer

Brustkorbverletzung beschrieben und zwar vor und nach der Operation.

Schlüsselwörter: Brustkorb, Verletzung, der Patient, Krankenschwester, Krankenpflege,

grundlegenden Lebensaktivitäten.


III

KAZALO

POVZETEK…………………………………………………………………………………I

ZUSAMMENFASSUNG………………………………………………………..…………II

KAZALO……………………………………………………………………………..……III

1 UVOD ............................................................................................................................................... 1

2 MEDICINSKI DEL .............................................................................................................................. 3

2.1 ANATOMIJA .............................................................................................................................. 3

2.1.1 Prsni koš (thorax)............................................................................................................... 3

2.1.2 Sapnik, sapnici (trachea et bronchi) .................................................................................. 4

2.1.3 Pljuča (pulmo) ................................................................................................................... 4

2.1.4 Prsna mrena (pleura) ......................................................................................................... 5

2.1.5 Trebušna prepona (diaphragma abdominalae) ................................................................ 5

2.2 FIZIOLOGIJA .............................................................................................................................. 5

2.2.1 Definicija dihanja ............................................................................................................... 5

2.2.2 Vdih, izdih (inspirij, ekspirij) .............................................................................................. 6

2.2.3 Pljučno in celično dihanje .................................................................................................. 6

2.2.4 Motnje dihanja .................................................................................................................. 7

2.3 ZAPRTE IN ODPRTE POŠKODBE PRSNEGA KOŠA, PRSNE MRENE IN PLJUČ .............................. 8

2.4 POŠKODBE PRSNEGA KOŠA .................................................................................................... 11

2.4.1 Pretres in obtolčenina prsnega koša ( commotio et contusio thoracis ) ........................ 11

2.4.2 Zlom reber in prsnice ...................................................................................................... 12

2.4.3 Poškodbe prsne mrene (pleure) ...................................................................................... 14

2.4.4 Komplikacije poškodb prsne mrene ............................................................................... 21

2.5 POŠKODBE PLJUČ ................................................................................................................... 21

2.5.1 Poškodbe sapnika in sapnic ............................................................................................. 21

2.5.2 Kontuzija pljuč ( obtolčenina pljuč ) ................................................................................ 21

2.5.3 Ruptura pljuč (raztrg, pok pljuč) ...................................................................................... 22

2.6 POŠKODBE DRUGIH ORGANOV V PRSNI VOTLINI .................................................................. 23

2.6.1 Poškodbe trebušne prepone ........................................................................................... 23

2.6.2 Poškodbe srca.................................................................................................................. 24


IV

2.6.3 Pretrganje aorte in velikih žil v prsnem košu .................................................................. 26

2.6.4 Poškodbe požiralnika ...................................................................................................... 26

2.7 TORAKALNA PUNKCIJA ........................................................................................................... 27

2.8 REHABILITACIJA BOLNIKOV S POŠKODBO PRSNEGA KOŠA .................................................... 28

2.9 PRVA POMOČ PRI POŠKODBAH PRSNEGA KOŠA ................................................................... 29

3 ZDRAVSTVENA NEGA ..................................................................................................................... 30

3.1 SODOBNA ZDRAVSTVENA NEGA ......................................................................................... 31

3.2 PROCES ZDRAVSTVENE NEGE ................................................................................................. 32

3.2.1 Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi in dejanske možnosti za izvajanje nege ......... 33

3.2.2 Načrtovanje aktivnosti zdravstvene nege ....................................................................... 34

3.2.3 Izvajanje načrta zdravstvene nege .................................................................................. 35

3.2.4 Vrednotenje dosežkov in dokumentiranje ...................................................................... 36

3.3 DEFINICIJA ZDRAVSTVENE NEGE VIRGINIE HENDERSON ....................................................... 38

3.3.1 Notranja analiza teorije ................................................................................................... 41

3.3.2 Zunanja analiza teorije .................................................................................................... 41

3.3.3 Odnos do izobraževanja .................................................................................................. 42

3.3.4 Odnos do dela v praksi .................................................................................................... 42

3.4 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA PRI OPERATIVNEM ZDRAVLJENJU POŠKODBE PRSNEGA

KOŠA ............................................................................................................................................. 43

3.4.1 Priprava bolnika na operativni poseg .............................................................................. 45

3.4.2 Zdravstvena nega bolnika po operaciji ............................................................................ 47

3.4.3 Zdravstvena nega do odpusta ......................................................................................... 49

3.4.4 Odpust bolnika iz bolnišnice ............................................................................................ 50

3.5 UGOTAVLJANJE NEGOVALNIH PROBLEMOV PRI BOLNIKU S POŠKODBO PRSNEGA KOŠA PO

TEORIJI VIRGINIE HENDERSON ..................................................................................................... 50

3.5.1 Dihanje ............................................................................................................................ 51

3.5.2 Hranjenje in pitje ............................................................................................................. 53

3.5.3 Izločanje ........................................................................................................................... 54

3.5.4 Gibanje in ustrezna lega .................................................................................................. 55

3.5.5 Spanje in počitek ............................................................................................................. 57

3.5.6 Oblačenje in slačenje ....................................................................................................... 58

3.5.7 Vzdrževanje telesne temperature ................................................................................... 59

3.5.8 Čistoča in nega telesa ...................................................................................................... 61


V

3.5.9 Izogibanje nevarnostim v okolju ..................................................................................... 63

3.5.10 Odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov, potreb .................................................... 64

3.5.11 Izražanje verskih čustev................................................................................................. 65

3.5.12 Koristno delo ................................................................................................................. 66

3.5.13 Razvedrilo, rekreacija .................................................................................................... 68

3.5.14 Učenje in pridobivanje znanja o razvoju in zdravju....................................................... 69

4 SKLEP ............................................................................................................................................. 71

5 LITERATURA IN VIRI ....................................................................................................................... 74

ZAHVALA .......................................................................................................................................... 76


1

1 UVOD

Prsni koš je koščeno ogrodje zgornjega dela trupa. Varuje pljuča in srce ter omogoča dihanje. Pri

dihanju prsni koš širijo ali stiskajo mišice, ki so nanj priraščene. Pravimo jim dihalne mišice. Prsni

koš obdaja tudi nekatere organe v zgornjem delu trebušne votline (jetra, želodec, vranico). Je tudi

opora za zgornje ude, ki so z njim zelo gibljivo vezani (Pocajt , 2000, str. 26).

Prsni koš ima obliko soda. Od spredaj navzad je stisnjen. Zgornja odprtina je ožja kot spodnja,

omejuje pa jo prvi par reber, prvo prsno vretence in zgornji rob prsnice. Skozi odprtino vodijo žile,

živci, sapnik in požiralnik iz vratu v prsni koš. Spodnja odprtina je širša: omejujeta jo rebrna loka,

dvanajsto prsno vretence in spodnji konec prsnice. Odprtino zapira ploščata mišica – trebušna

prepona, ki loči prsne organe od trebušnih in je glavna dihalna mišica. Prepona je izbočena visoko

navzgor v prsni koš, tako prekriva tudi nekatere trebušne organe. Pri dihanju se prsni koš dviga in

upada. Pri vdihu se prsni koš dvigne, obenem pa se tudi razširi v stran in navzpred, ker rebra ne

potekajo od hrbtenice navzpred vodoravno, temveč poševno navzdol. Prostornina koša se zato pri

vdihu močno poveča. Pri izdihu se rebra povesijo, prsni koš upade in prostornina se zmanjša

(Pocajt, 2000).

Pri poškodbah prsnega koša so lahko poškodovani mehki in čvrsti deli prsne stene. Znaki preloma

reber in prsnice sta bolečina in oslabljeno dihanje zaradi bolečine in nestabilnega prsnega koša.

Bolečina je omejena na pritisk, stopnjuje se s kašljem, globokim dihanjem in premikanjem.

Oslabljeno dihanje še posebno ogroža starejše bolnike. Za diagnozo je temeljna preiskava

rentgenska slika prsnega koša, na rentgenski sliki prsnega koša se spregleda kar 50% zlomov reber,

je pa potrebna za ugotavljanje pridruženih poškodb.

Medicinska sestra mora imeti znanje o epidemiologiji in etiologiji, patofiziologiji, o znamenjih ali

simptomih obolenja, o zdravljenju in zdravilih, saj lahko le tako ugotavlja bolnikove potrebe in

načrtuje, ter izvaja zdravstveno nego (Ivanuša, Železnik, 2005, str. 28).

Najpogostejše komplikacije, ki se razvije pri poškodbah prsnega koša, je pnevmotoraks. Zrak se

nabere v plevralni votlini iz poškodovanih pljuč – tedaj govorimo o zaprtem pnevmotoraksu ali pa

uhaja skozi poškodovano prsno steno – tedaj govorimo o odprtem pnevmotoraksu. Nevarnejši je

odprti pnevmotoraks, zaprti pnevmotoraks običajno ni smrtno nevaren. Poleg pneumotoraksa je še

pogosta komplikacija pri poškodbah prsnega koša hematotoraks. Hematotoraks nastane, ko se v

plevralni votlini nabira kri, ki priteka iz poškodovanih krvnih žil prsne stene ali pa iz pljuč in

drugih organov v prsni votlini. Če je nabiranje krvi obsežnejše, ta pritiska na pljuča in na


2

mediastinum ter sčasoma povzroči kolaps pljuč in premik mediastinuma proti nepoškodovani

strani. S tem se pojavlja motnja dihanja in motnja obtoka krvi. Najpogostejše poškodbe prsnega

koša so še: zlom reber, zlom prsnice, kontuzija pljuč in tamponada srca (Kalinšek, 1987).


3

2 MEDICINSKI DEL

2.1 ANATOMIJA

2.1.1 Prsni koš (thorax)

Prsni koš je koščeno ogrodje dela trupa. Varuje pljuča in srce ter omogoča dihanje. Pri

dihanju prsni koš širijo ali stiskajo mišice, ki so nanj priraščene. Imenujejo se dihalne

mišice. Opora prsnega koša je zadaj prsni del hrbtenice, spredaj pa ploščata kost prsnica

(sternum). Hrbtenico vežejo s prsnico sponkaste kosti (costae). Reber je dvanajst parov,

prav toliko kot je prsnih vretenc.

Prsni koš ima obliko prisekanega stožca, ki je od spredaj navzad nekoliko stisnjen, zlasti

pri odraslem. Pri novorojenčku je bolj sodčast. Pri odraslem je oblika odvisna od

konstitucije človeka. Pri piknikih je nizek in širok, pri astenikih je dolg in ozek. Zgornja

odprtina koša je ozka. Omejuje jo prsnica in prvi par reber. Skoznjo prehajajo sapnik,

požiralnik, žile in živci iz vratu v prsni koš. Sem segajo tudi vrhovi pljuč. Spodnja odprtina

koša je mnogo večja od zgornje. Je ledvičaste oblike, od zadaj se boči vanjo hrbtenica

(Pocajt , 2000, str. 26-27).

SLIKA1 : Anatomija prsnega koša

Vir : http://www.faqs.org/health/images/uchr_02_img0180.jpg


4

2.1.2 Sapnik, sapnici (trachea et bronchi)

V višini 6. vratnega vretenca grlo (larinx) prehaja v sapnik, ki je za palec debela in okrog

12 cm dolga fibromuskularna cev. Stena sapnika je trdna, zgrajena je iz podkvastih

hrustancev, ki so med sabo zvezani z vezivom. Hrustanci zagotavljajo, da sapnik pri

dihanju ne kolabira. Znotraj je sluznica z migetalčnim epiteljem, v sluznici pa žleze, ki

izločajo sluz. V sluznici se zaustavljajo delci prahu in mikrobi. Migetalke nenehno utripajo

in pomikajo sluz proti žrelu. Sapnik se razcepi v prsni votlini v višini 5 prsnega vretenca (

bifurkacija traheje) v dve veji, imenovani sapnici. Ti vstopita skozi pljučni liniji (hilus) v

pljuča in se cepita v številne in tanjše veje do za las debelih končnih vejic (bronhioli), ki

se potem razširijo v pljučne mešičke (alveole). Sapnice in veje sapnic se po zgradbi skoraj

ne razlikujejo od sapnika, le v steni najmanjših vejic oz. najtanjših vejic ni hrustanca, pač

pa je tu mnogo elastičnega tkiva in gladkega mišičja (Dahmane, 1996).

2.1.3 Pljuča (pulmo)

Pljuča so organ, ki leži v prsni votlini na trebušni preponi. Imajo dva dela in sicer leva in

desna pljuča. Globoke zareze delijo pljuča v več režnjev (lobusov). Desna pljuča imajo 3,

leva pa 2 režnja. Oblika pljuč ustreza obliki prsnega koša in prepone (Pocajt , 2000, str. 190).

SLIKA 2 : Anatomija pljuč

Vir: http://www.nevdgp.org.au/info/ccv/patients/images/lungs.jpg


5

2.1.4 Prsna mrena (pleura)

Prsna mrena je serozna opna, ki pokriva pljuča, pa tudi notranjo površino prsnega koša in

zgornjo stran diafragme. Leva in desna stran pljuč imata vsaka svojo plevro. Notranji

(visceralni) list plevre je zraščen s pljuči in ob pljučnem hilusu prehaja v zunanji

(parietalni) list. Med obema listoma plevre je plevralni prostor z nekaj serozne tekočine.

V njem je zračni pritisk negativen. Ker med pljuči in prsno steno ni zraka, so pljuča vedno

pritisnjena ob steno koša in se zato stiskajo in širijo obenem s prsnim košem. Serozna

tekočina v plevralnem prostoru vlaži površino pljuč in omogoča, da pljuča pri dihanju

gladko drsijo ob prsni steni ter preprečuje zlepljenje obeh mren. Med levo in desno

plevralno votlino je prostor imenovan mediastinum. V njem se razen velikih žil, kot sta

vena cava in aorta, nahajajo še srce, požiralnik, sapnik, limfna pota in živci (Pocajt , 2000,

str. 191-193).

2.1.5 Trebušna prepona (diaphragma abdominalae)

Trebušna prepona je pomemben organ, ki anatomsko ločuje prsno votlino od trebušne,

funkcionalno pa je važna dihalna mišica.

Mišica je široka, ploščata in zapira spodnjo odprtino prsnega koša in loči prsno votlino od

trebušne. Prepona je navzgor izbočena, na desni strani višje kot na levi. Na njej ločimo

desni in levi obok ali kupolo prepone (Pocajt , 2000, str. 50-51).

Skozi ločene odprtine prepone prehajajo požiralnik, aorta in spodnja vena cava.

2.2 FIZIOLOGIJA

2.2.1 Definicija dihanja

Dihanje imenujemo izmenjavo plinov med živo celico in okoljem. Organizem prejema iz

zraka kisik v zrak pa odhaja ogljikov dioksid (Bresjanac,1999).


6

2.2.2 Vdih, izdih (inspirij, ekspirij)

Vsesavanje zraka v pljuča imenujemo vdih (inspirij), iztis zraka iz pljuč pa izdih

(ekspirij). Po vsakokratnem izdihu se zviša v krvi količina ogljikovega dioksida, ki vzburi

dihalni center, kateri se nahaja v podaljšanem hrbtnem mozgu. Dihalni center pobudi po

ustreznih živcih dihalne mišice (trebušno prepono, zunanje medrebrne mišice), ki se

skrčijo in s tem razširijo prsni koš. Obenem se razširijo pljuča, ker sledijo prsnemu košu in

trebušni preponi. Obpljučni prostor je namreč od vseh strani zaprt, torej je ločen od

zunanjega in alveolarnega zraka. Pritisk v obpljučnem prostoru je nižji od zunanjega

zračnega pritiska. Pljuča se zato ne morejo odmakniti od prsne stene. Ker se pljuča pri

vdihu razširijo, se poveča celotna površina pljučnih mešičkov. Zrak v mešičkih se razredči,

zračni pritisk v njih pade in po dihalnih poteh se v pljuča vsesa čisti zrak. Zrak veje v

pljuča le toliko časa, da se zračni pritisk v mešičkih izenači z zunanjim zračnim pritiskom.

Ob vdihu se zniža količina ogljikovega dioksida v krvi. Dihalni center se umiri in dihalne

mišice popustijo. Trebušna prepona se dvigne in prsni koš upade zaradi lastne teže in ker

se skrčijo notranje medrebrne mišice. Prostornina prsnega koša se zmanjša, z njo pa se

stisnejo tudi pljuča. Skupna prostornina pljučnih mešičkov se torej ustrezno zmanjša in

zrak se umakne po dihalnih poteh na prosto. Dihalna akcija se ponovi, ko se v krvi

ponovno nabere tolikšna količina ogljikovega dioksida, da se vzburi dihalni center (Pocajt,

2000, str. 193-196).

2.2.3 Pljučno in celično dihanje

Pljučno dihanje ali zunanje dihanje je izmenjava plinov med krvjo in zrakom in se vrši v

pljučih. Izmenjava poteka z difuzijo plinov skozi alveolarno steno in steno kapilar. Kisik in

ogljikov dioksid prehajata (difundirata) v smeri od večje koncentracije k manjši. Kisik

difundira iz zraka, kjer ga je veliko, v venozno kri, kjer ga je malo. Ogljikov dioksid

prehaja v obratni smeri in naglo prehaja iz krvi v zrak.

Celično dihanje ali notranje dihanje je izmenjava kisika in ogljikovega dioksida med krvjo

in celicami v tkivih. Iz krvi prestopa kisik skozi kapilarno steno v tkivno tekočino in dalje

v celice. V obratni smeri difundira ogljikov dioksid, ki nenehno nastaja v celicah.


7

Zrak je zmes plinov. Vdihani zrak vsebuje 79% dušika, skoraj 21% kisika in 0,04%

ogljikovega dioksida. Izdihani zrak pa vsebuje 79% dušika, 15,5% kisika in 4,5%

ogljikovega dioksida. Izdihani zrak je topel in nasičen z vlago, zato telo izgublja z

dihanjem tudi nekaj vode in telesne toplote (Pocajt , 2000, str. 193- 203).

2.2.4 Motnje dihanja

Dihalne motnje lahko po izvoru razdelimo v:

a) centralne motnje dihanja,

b) motnje v nevromuskularnem prenosu,

c) motnje dihalne mehanike,

� obstrukcija zgornjih dihalnih poti,

� pnevmotorax,

� poškodba prsnega koša,

d) motnje zaradi pljučnih okvar,

� kronične,

� akutne.

Med najpogostejše motnje dihanja štejemo:

Dispnoa

O dispnoi govorimo takrat, kadar ima bolnik subjektivno občutek »težke sape« ali

pomanjkanja zraka (Kocijančič, 1993).

Ortopnoa

Je posebna oblika dispnoe. O njej govorimo, kadar bolnik navaja, da diha manj naporno ali

da dispnoa celo izgine, če se iz ležečega položaja dvigne pokonci (Kocijančič, 1993).

Kussmaulovo dihanje

Je poglobljeno in pospešeno pravilno dihanje. Bolnik se zaveda globokega dihanja, ki ga

pa ne more zmanjšati (Kocijančič, 1993).


8

Cheyne – Stokesovo dihanje

Frekvenca dihanja postopoma narašča in nato postopoma upada vse do apnoe ( zastoj v

dihanju), ki lahko traja tudi nekaj sekund (Kocijančič, 1993)..

Biotovo dihanje

Dihanje je nekaj časa hitro, potem zopet upočasnjeno s krajšimi ali daljšimi vmesnimi

pavzami (Kocijančič, 1993).

Respiratorna insuficienca

O respiratorni insuficienci govorimo takrat, kadar z dihanjem ni več mogoče vzdrževati

pCO2 in pO2 v mejah normale. Motnje dihanja morajo nastati v katerem koli členu

zunanjega dihanja:

� ventilaciji,

� difuziji,

� transportu plinov po krvi.

Vsem tem motnjam pa je skupno, da dovedejo do hipoksije in hiperkapnije.

Hipoksija je zmanjšana oskrba tkiv s kisikom.

Hiperkapnija je zvišan parcialni tlak CO2 v arterijski krvi (Kocijančič, 1993).

2.3 ZAPRTE IN ODPRTE POŠKODBE PRSNEGA KOŠA, PRSNE MRENE IN PLJUČ

Etiologija

Pri zaprtih poškodbah prsnega koša lahko pride do poškodb prsne mrene in pljuč, zaradi

direktnega udarca na prsni koš in kot posledica zaritja poškodovanih reber v prsno mreno

in pljuča.

Odprte poškodbe prsnega koša, prsne mrene in pljuč pa povzročajo koničasti in ostri

predmeti, strelno orožje.


9

Patologija

Poškodovani deli pri zaprtih poškodbah so lahko stisnjeni, zmečkani, prebodeni.

Patološke spremembe na steni prsnega koša so opisane pozneje.

Stenska prsna mrena je lahko raztrgana (lacerirana), prebodena ali pa pride do izliva krvi.

Če sta prebodena oba lista mrene in pljuča, pride do pnevmotoraksa in emfizema prsnega

koša.

Pljučno tkivo je lahko stisnjeno s podplutbo ali prebodeno.

Poleg pnevmotoraksa pogosto pride tudi do izliva krvi – hematotoraks.

Rane pri odprtih poškodbah so različnih oblik in velikosti. Poškodbe so lahko

tangencialne, penetrantne, vstrelne in prestrelne. Te poškodbe pogosto spremljata odprti

pnevmotoraks in hematotoraks.

Klinična slika

Bolnik je šokiran, če ob poškodbi prsnega koša pride do večje krvavitve, dispnoičen,

cianotičen ( cianoza – modrikavo obarvana koža ali sluznica), pulz je nizek in pospešen,

krvni tlak je znižan. Pri rupturi pljuč bolnik izkašljuje krvav sputum, toži o bolečinah v

prsnem košu in da mu primanjkuje zraka.

Pri pnevmotoraksu je zrak pri pretrkavanju prsnega koša podoben zvoku, ki nastane pri

udarcu na napol napihnjen balon, pri hematotoraksu pa je zvok zamolkel, top. Bolniki, pri

katerih so poškodovane velike krvne žile, umirajo zaradi izkrvavitve in šoka.

V klinični sliki lahko najdemo še nestabilnost prsnega koša, paradoksno dihanje, uhajanje

zraka iz ev. rane, subkutani emfizem (uhajanje zraka v podkožje).

Zasenčenje se na RTG vidi, če je prisoten izliv krvi, če pa gre za vdor zraka v plevralni

prostor/pneumothoraks se to vidi kot večja prosojnost prsnega koša.


10

Prva pomoč

Odprte poškodbe prsnega koša moramo sterilno obvezati, če je rana penetrantna, jo

moramo obvezati neprodušno.

Penetrantno rano spoznamo po pihanju zraka skozi rano in po zračnih mehurčkih v rani.

Obvezo naredimo tako, da rano najprej pokrijemo s sterilno gazo, čez njo položimo krpo

polivinila ali gumiranega platna in obvežemo s cirkularnimi turami povoja – ta obveza se

imenuje cingulum.

Poškodovanca namestimo v polsedeči položaj in ga v takem položaju prepeljemo v

bolnišnico. V sklopu prve pomoči je tudi pomembna zadostna analgezija ter dovajanje

kisika po maski/katetru. Pri sumu na ev. Ventilni pnevmotoraks je potrebna takojšnja

razbremenilna punkcija prsnega koša z debelo iglo v II medrebernem prostoru v srednji

ključni liniji.

Terapija

Takoj se prične z zdravljenjem šoka, če je le-ta prisoten. Če zaprti pnevmotoraks ne ogroža

življenje, se s torakalno punkcijo evakuira zrak. Ravno tako se pri hematotoraksu s

torakalno punkcijo evakuira kri. Odprte rane zdravnik oskrbi kirurško, pri večjih

poškodbah pa je potrebna operacija. Pri poškodbah pljučnega krila se v prsno votlino

vstavi dren; če pa so poškodbe večje in se jih s konservativnimi ukrepi ne more obvladati,

se glede na vrsto poškodbe izbere tudi vrsto operacije: šivanje raztrganine pluč, resekcijo

segmenta, lobektomijo ali celo pulmektomijo.

Vedno pa se stremi za tem, da se odstrani le obolele oziroma poškodovane dele in ohrani

čim več funkcionalnega pljučnega tkiva.


11

2.4 POŠKODBE PRSNEGA KOŠA

2.4.1 Pretres in obtolčenina prsnega koša ( commotio et contusio thoracis )

Etiologija

Vsi topi predmeti s široko udarno površino povzročajo pretres prsnega koša npr. eksplozija

v zraku, padec z višine, motorna vozila, itd.

Udarnine prsnega koša lahko razdelimo na udarnine (kontuzije) mehkih delov prsnega

koša in na udarnine (kontuzije) s prelomom reber in prsnice. Vzrok poškodbe je isti kot pri

pretresu, le da je sila znatno večja.

Patologija

Pogosto so posledice le podkožni hematomi, vendar kljub temu, da makroskopsko ne

vidimo sprememb na intertorakalnih organih, lahko pride do šokovnega stanja, zaradi

vzdraženja nevrovegetativnega sistema.

Klinična slika

Poškodovanci izgubijo zavest. Koža je hladna in bleda, ustnice cianotične. Pulz je

nepravilen, pospešen, dihanje otežkočeno in površno.

Pri kontuziji poškodovanec toži o bolečinah na mestu udarca, ki se poveča pri dihanju in

kašljanju. Na tem mestu se vidi podplutba (sufuzija), na dotik pa je to mesto občutljivo.

Terapija

Pri pretresu prsnega koša je terapija protibolečinska.

Pri kontuziji ne naredimo obvezo prsnega koša saj je lahko obveza prsnega koša

potencialno nevarna zaradi možnosti nastanka hipostatske plučnice-cingulum ovira

zadostno ventilacijo pljuč, predpiše se analgetike ( sredstvo proti bolečinam ), svetuje se

počitek, povišano zglavje ter izvajanje dihalnih vaj zaradi prevencije nastanka ev.

pljučnice.


12

2.4.2 Zlom reber in prsnice

Etiologija

Poškodbo povzroča delovanje direktne ali indirektne sile na steno prsnega koša. To sta

kontuzija, še pogosteje pa stisk (kompresija) prsnega koša.

Prelomi reber in prsnice so najpogosteje posledica prometnih in delovnih nesreč, padcev z

višine in ukleščenja prsnega koša.

Patologija

Prelomi reber so lahko enostavni, serijski, dvojni. Nestabilni prsni koš je posledica

dvojnega zloma reber. Enostavni zlom enega ali do treh reber za poškodovanca ne

predstavlja nevarnosti, če pa konci prelomljenih reber poškodujejo plevro in pljuča, ter

interkostalno žilje, se lahko razvijeta nevarni komplikaciji pnevmotoraks in hematotoraks.

Pri serijskemu zlomu so prelomljena tri rebra ali več. Tak prelom je sam po sebi

življenjsko nevaren, če je pa to dvojni serijski prelom reber, se dodatno pojavi še

paradoksno dihanje. Stena prsnega koša se na mesu dvojnih serijskih prelomov reber pri

vdihu vgrezne, pri izdihu pa izboči.

Pri močnih udarcih v prsni koš se lahko prelomi tudi prsnica. Običajno prelom prsnice s

sprednje strani ni nevaren, nevarno pa je, če so bili pri tem poškodovani notranji

organi – srce, aorta, itd. Pri prelomih reber se kot komplikacija lahko pojavijo

pnevmotoraks, hemotoraks, pnevmohematotoraks.

Klinična slika

Glavni simptom zlomljenih reber je huda bolečina pri vsakem vdihu in kašlju. Dihanje je

plitvo in kratko. Pljuča so zato slabo prezračena, v bronhih zastaja sekret in jih zamaši.

Pojavi se brezzračnost pljučnih mešičkov (resorbcijska atelektaza). Atelektatičen del

pljuč je brez zraka, se skrči in ne sodeluje pri dihanju. Iz atelektaze se razvijejo

bronhopnevmonie in pljučni abscesi. Pojavi se lahko tudi šokovno stanje.


13

Diagnostika

Iz klinične slike s pomočjo inspekcije, palpacije in avskultacije (pregled, otipanje in

osluškovanje) zdravnik ugotovi zlom reber. Nujno potrebna pa je tudi rentgenska

diagnostika.

Terapija

Prvo stopnjo terapije pri zlomu reber predstavlja pomoč na terenu. Zlomljena rebra

imobiliziramo s cingulumom. Če se poškoduje le ena stran prsnega koša, naredimo

hemicingulum in sicer tako, da v območje, kjer se prsni koš pri dihanju paradoksno obnaša,

vstavimo tampon iz zložene tkanine, čezenj pa nalepimo trakove levkoplasta, ki segajo

spredaj od prsnice in zadaj do hrbtenice. Poškodovanca v polsedečem položaju prepeljemo

v bolnišnico.

Bolečino pri zlomu reber preprečimo z blokado interkostalnih živcev. Prevodno anestezijo

živcev naredimo z 2% ksilokainom. Še boljši preparat je marcain. Bolečino blažimo z

parenteralnimi analgetiki. Z zmanjšanjem bolečine se zboljša ventilacija pljuč. Zelo

uspešno je lajšanje bolečine z vstavitvijo epiduralnega katetra.

Pri serijskemu prelomu reber lahko pri zdravljenju izbiramo med več metodami za

stabilizacijo toraksa. Vdrto steno prsnega koša lahko imobiliziramo s kompresijskim

zavojem in obtežimo s peščenimi vrečkami. Temu dodamo še blokado interkostalnih

živcev. Pri zelo obsežnih poškodbah prsnega koša se dela operativna stabilizacija

polomljenih reber - skeletne trakcije reber zaradi vdrtega prsnega koša ali nestabilnosti se

več ne poslužujemo.

Za uravnovešenje dihanja (respiracije) izvajamo tako imenovano notranjo ali pnevmatično

fiksacijo in ventilacijo prsnega koša. Bolnika intubiramo oralno ali nazalno. Skozi nos

intubiramo bolnika, ki bo potreboval tubus dalj časa in sicer za vzdrževanje

funkcionalnosti dihalnih poti, ter za čiščenje sapnika in sapnic. Bolnik nazalno intubacijo

lažje prenaša kot oralno, je manj boleča in za zdravstveno nego primernejša.

Če bo bolnik dalj časa potreboval mehanično ventilacijo in toaleto dihalnih poti, se

zdravnik odloči za operativno odprtje sapnika (traheotomijo). Vstavitev trahealne kanile

je operativna. Pri obilnem in gostem bronhialnem sekretu, ter pri dolgotrajni ventilaciji


14

bolnika je kanila zelo primerna, saj jo je lahko negovati in čistiti. Negativna stran tako

tubusa kot kanile so možne infekcije dihal in možnost nekroze sluznice sapnika (Smrkolj,

1995; Allibone, 2003).

2.4.3 Poškodbe prsne mrene (pleure)

2.4.3.1 Pneumotoraks

Pnevmotoraks nastane, ko v plevralni prostor vdre zrak.

Zrak lahko pride v plevralni prostor:

� iz dihalnih poti in pljuč,

� iz poškodovanega požiralnika ali prsnega koša,

� pri torakotomiji,

� kot posledica bakterijske okužbe v plevralnem prostoru,

� zaradi penetrantne poškodbe prsnega koša.

Pnevmotoraks delimo:

po načinu nastanka :

� spontani pnevmotoraks: primarni, sekundarni in katamenialni,

� poškodbeni (travmatski) pnevmotoraks (poškodba požiralnika, sapnika, zlom

reber),

� iatrogeni pnevmotoraks ( instrumentalne poškodbe sapnika, uvajanje centralnega

vesnkega katetra, punkcije in biopsije pljuč).

po količini zraka:

� delni pnevmotoraks ( pljuča so delno prirasla na torakalno steno),

� popolni pnevmotoraks ( zrak obdaja vsa pljuča).

po vplivu na dihanje:

� odprti pnevmotoraks,

� tenzijski (ventilni) pnevmotoraks ( Miksić in Flis, 2003 ).


15

SLIKA 3 : Oblike pneumotoraksa

Vir : http://www.medizinfo.de/lungeundatmung/images/pneumothorax.gif

Etiologija in patologija

Prisotnost zraka v plevralni votlini imenujemo pnevmotoraks. Pnevmotoraks nastane pri

poškodbi pljuč, pri penetrantnih ranah prsnega koša, pri spontanih rupturah pljuč ali pa se

ga napravi v terapevtske oziroma diagnostične namene. Je lahko spontani, sekundarni,

katomenialni, travmatski, odprti, zaprti, navadni in ventilni ali tenzijski . Vrsta

pnevmotoraksa je odvisna od poškodbe, življenje pa lahko ogroža vsak izmed njih.

Spontani pnevmotoraks je bolezen visceralne plevre in pljučnega parenhima pod njo.

Glede na stanje pljuč moramo ločiti primarni in sekundarni spontani pnevmotoraks.

Primarni nastane pri mlajših moških kadilcih, ki nimajo pljučne bolezni, so stari med 15 in


16

35 let, ter so vitki in visoki. Visceralna plevra, ki pokriva napihnjene subplevlarne

mehurčke, poči zaradi različnih vzrokov ( Smrkolj, 1995; Miksić in Flis, 2003 ).

Sekundarni pnevmotoraks prizadene največkrat starejše ljudi z bolnimi pljuči

(generalizirani pljučni emfizem, bulozni emfizem, stafilokokna pljučnica, pljučni absces,

pljučni rak). Znaki so huda, nenadna bolečina v prsnem košu, praviloma pri mirujočem

človeku in oteženo dihanje. Pri bolnikih s sekundarnim pnevmotoraksom in okrnjeno

dihalno rezervo je dihalna stiska lahko tako huda, da je bolnik v življenjski nevarnosti, še

posebej, če gre za tenzijski pnevmotoraks ( Smrkolj, 1995 ).

Posebna oblika je pnevmotoraks ob menstruaciji ( katamenialni pnevmotoraks ). Prosti

zrak pride v plevralno votlino domnevno iz Fallopijeve tube skozi neznatne odprtinice v

trebušni votlini ( Smrkolj, 1995 ).

Travmatski pnevmotoraks je mehanična poškodba pljuč ( zaprti pnevmotoraks ) ali stene

prsnega koša ( odprti pnevmotoraks ). Sem spada tudi iatrogeni pnevmotoraks. Če nismo

pazljivi, lahko pljuča poškodujemo:

� zaradi barotravme pri bolnikih na nadzorovanem umetnem dihanju,

� pri uvajanju centralnega venskega katetra ( v veno subklavijo in jugularno veno ),

� pri diagnostični punkciji in biopsiji pljuč in

� pri blokadi medrebrnega živca in brahialnega pleteža (Smrkolj, 1995; Allibone,

2003).

Odprti pnevmotoraks nastane pri poškodbi prsnega koša ali pri operativni torakotomiji.

Plevralni prostor komunicira z atmosferskim zrakom. Elastična pljuča kolabirajo in pri

dihanju ne sodelujejo več. V plevralni votlini izgine fizološki negativni tlak. Pri vdihu se

zrak ne giblje več v pljuča skozi sapnik, temveč si poišče prodor v prsni koš skozi širšo

rano, kjer je odpor manjši. V alveole kolabiranih pljuč ne pride več sveži zrak, pljuča se

tudi na zdravi strani ne razprejo več popolnoma. Nanje pritisne mediastinum, ki se pri

vdihu izboči proti zdravi strani. Pri izdihu gre zrak iz prsnega koša ven skozi rano.

Mediastinum se pomakne z zdrave strani proti bolni, nastane mediastinalno plapolanje.

Slabo oksigeniran zrak se brez koristi pretaka z ene na drugo stran pljuč, ventilacija pljuč

ni zadostna, sledi hipoksija in smrt bolnika ( Smrkolj, 1995 ).


17

Pri odprtem pnevmotoraksu se spremeni tudi hemodinamika. Čvrst prsni koš deluje ob

vdihu na velike vene kot črpalka. Pri odprtem pnevmotoraksu tega delovanja ni. Stisnjenju

ven se pridruži premik mediastinuma. Srce dobiva premalo krvi, v kateri je premalo kisika

in preveč ogljikovega dioksida in končno se ustavi.

Zaprti pnevmotoraks je stanje ko prodrli zrak ne komunicira več z zunanjostjo in je manj

nevaren kot odprti. Dihanje na neprizadeti strani pljuč kljub temu zadošča potrebam in tudi

krvni obtok ni moten. Če pa gre za obsežnejši pnevmotoraks, ta odrine mediastinum in s

tem večje krvne žile in srce na zdravo stran ter vse bolj stiska pljuča na zdravi strani

(Smrkolj,1995).

Pri tenzijskem ali ventilnem pnevmotoraksu zrak vdira v plevralno votlino iz raztrganih

pljuč ob inspiriju, a ne izhaja v toku ekspirija, kjer je nastal na poti ventilni mehanizem.

Neprestano pritekanje zraka v plevralno votlino povečuje pritisk v njej. Zrak vedno bolj

stiska pljuča na zdravi strani. Zaradi pomika mediastinuma v srce ne priteka dovolj krvi,

le-ta slabše utripa in se končno ustavi. Bolniki z ventilnim pnevmotoraksom imajo včasih

še podkožni (subkutani) emfizem. ( Smrkolj, 1995 ).

Prva pomoč

Odprt pnevmotoraks moramo takoj spremeniti v zaprtega. Sikajočo rano preprosto

pokrijemo bodisi z gazo in obližem ali z vazelinsko gazo in kompresijskim povojem.

Poškodovanca namestimo v polsedeči položaj in ga čim hitreje transportiramo v

bolnišnico.

Pri zaprtem pnevmotoraksu je zelo primerna drenaža z iglo, na kateri je pritrjen odrezan

prst gumijaste rokavice. Prst je na vrhu zarezan tako, da zrak pri izdihu lahko izhaja, pri

vdihu pa prst rokavice kolabira in preprečuje zraku, da bi po tej poti uhajal v prsno votlino.

Pri poškodovancu z ventilnim pnevmotoraksom se stanje lahko postopoma tako poslabša,

da poškodovanec, če hitro ne ukrepamo, umre. Na terenu moramo pri ventilnem

pnevmotoraksu čimprej napraviti »ventil« v nasprotnem smislu, tako, da zrak, nabran v

plevralni votlini, lahko izhaja iz votline, ne more pa vanjo. Postopek drenaže je isti kot pri

zaprtem pnevmotoraksu. V sili, če nimamo gumijaste rokavice, zadostuje že vbod z iglo pri

ventilnem pnevmotoraksu tako, da zrak, ki se v plevralni votlini nahaja pod pritiskom


18

lahko izhaja. Najboljša pomoč, ki jo lahko nudimo poškodovancu je, da na iglo nataknemo

gumijasto cevko in jo speljemo v steklenico, pod vodo. Tako drenažo imenujemo

subakvalne drenaža. (Kalinšek, 1987)

Klinična slika

Znaki pri pnevmotoraksu so številni, njihova intenzivnost je odvisna od vrste in obsega

pnevmotoraksa. Pojavi se dispnoa, cianoza, podkožni emfizem, dražeč in boleč kašelj,

napno se vratne vene. Pulz se zveča, krvni tlak pade, poškodovanec je nemiren. Ob

poklepu poškodovane strani prsnega koša pri pnevmotoraksu dobimo timpaničen zvok, ob

poslušanju z slušalkami ne slišimo dihanje.

Diagnostika

Diagnozo postavi zdravnik s pomočjo fizikalnega pregleda ( inspekcija, palpacija,

avskultacija, perkusija ) in rentgenskega pregleda.

Terapija

Pnevmotoraks je življenjsko nevaren pojav in je zato potrebna hitra in učinkovita terapija.

Majhne asimptomatske pnevmotorakse s tankim plaščem zraka pustimo pri miru in

opazujemo njihov razvoj. Pri večjih količinah zraka v plevralni votlini le-tega odstranimo s

punkcijo. Uporabljamo iglo, na katero priključimo brizgalko. To cevko po vsakokratni

aspiraciji, ko odklopimo brizgalko s peanom stisnemo. S tem preprečimo vdor zraka v

plevralno votlino. Med punkcijo bolnik sedi ali leži. Punktiramo v sedmem interkostalnem

prostoru v zadnji aksilarni liniji.

Najuspešnejši in hiter način evakuacije zraka pa je interkostalna drenaža po Bulauu. V

plevralno votlino vtaknemo dren, ki ga priključimo na sistem subakvalne drenaže. V tem

primeru deluje nivojska razlika tekočine kot sukcija.

Sistem za subakvalno drenažo je sestavljen iz drena, ki je napeljan v steklenico in

potopljen pod vodo. Steklenica je na ven odprta in obvezno stoji vsaj pol metra nižje od

bolnikovega prsnega koša. Teža vode, ki napolni cevko, potopljeno v vodo v steklenici,

preprečuje, da bi zunanji zrak vdrl skozi dren v plevralno votlino. Vsebina plevralne


19

votline, bodisi zrak ali tekočina, pa lahko po cevki odteka navzdol. Drenirani zrak prosto

odhaja iz steklenice, kri ali eksudat pa se nabirata v steklenici.

Bolje je, če priključimo plevralno drenažo na aspirator, vendar moremo vedeti, da sesalni

tlak ne sme biti večji od 20 – 25 cm vodnega stolpca.

Danes uporabljamo pri večini torakalnih drenaž plevrevac, ki je zaprt sistem sukcije z

gravirano zbiralno posodo, vodnim stolpcem za negativni tlak in varnostnim ventilom.

2.4.3.2 Hematotoraks

Etiologija

Kri v plevralni votlini imenujemo hematotoraks. Kri se lahko v plevralni votlini nabira po

torakalni travmi iz poškodovane prsne stene ali iz raztrganih pljuč. Lahko se kri razlije iz

odtrgane zarastline, pri tuberkulozni kaverni in abscesu pa je krvavitev iz pljučnega tkiva.

Če se v plevralni votlini pojavi poleg krvi še zrak, je to hematopnevmotoraks.

Patofiziologija

Kri se nabira v plevralni votlini in če jo je večja količina, pritiska na pljuča in

mediastinum. Sčasoma povzroča kolaps pljuč in premik mediastinuma proti zdravi strani.

Pojavijo se motnje dihanja in krvnega obtoka. Izguba večje količine krvi povzroči šokovno

stanje.

Klinična slika

Bolnik ima znake hemoragičnega šoka in ker hematotoraks stisne pljuča, nastane tudi

respiratorna insuficienca. Bolnik je tahikarden, krvni tlak se zniža, koža je bleda, hladna in

znojna.

Diagnostika

Diagnozo postavi zdravnik s klinično preiskavo, rentgensko sliko in probatorno plevralno

punkcijo.


20

Terapija

V okviru nujne medicinske pomoči na terenu moramo hematotoraks, če povzroča motnje

dihanja in moti krvni dotok venozne krvi, izpunktirati. Na terenu ne izpunktiramo naenkrat

več kot 500 ml krvi, saj se lahko razvije šok. Pri že razvitem šoku izvajamo antišokovno

terapijo.

Dobra torakalna drenaža je poleg antišokovne terapije odločilna. Drenira se z dvema

debelima drenoma. Po evakuaciji krvi in zraka iz plevralnega prostora se pljuča razširijo in

v večini primerov se tudi krvavitev ustavi. Vendar če kri v prsnem košu koagulira krvnih

strdkov interkostalna drenaža ne potegne. Koaguliran hematotoraks je indikacija za

zgodnjo torakotomijo.

SLIKA 4 : Hematotoraks

Vir : http://www.radiologyassistant.nl/images/thmb_46822df37273b1.jpg

2.4.3.3 Fluidotoraks

Fluidotoraks imenujemo nabiranje tekočine v prsni votlini. Rentgenska slika pljuč nam

pokaže prisotnost zraka in tekočine. V začetku je tekočina, ki se nabira zaradi poškodbe

kri, šele kasneje pa se krvi lahko pridruži eksudat ali gnoj. Klinična slika pokaže podobno

stanje kot pri pnevmotoraksu. Dihanje je otežkočeno, motena je oksigenacija organizma.

Pojavi se bolečina pri kašljanju, koža je bleda, hladna in vlažna. Diagnozo postavimo s

pomočjo klinične preiskave, rentgenske slike pljuč in probatorne plevralne punkcije.

Zdravljenje je odvisno od izvidov preiskav. Pri večji količini eksudata zdravnik vstavi


21

torakalni dren. Bolnik prejema antibiotike in analgetike. Potrebno je tudi izvajati

respiratorno fizioterapijo, da tako okrepimo pljučno funkcijo in preprečimo komplikacije.

2.4.4 Komplikacije poškodb prsne mrene

Kri, ki nastane v prsni votlini in jo z drenažo ali drugače nismo odstranili, se lahko zagnoji,

ter nastane empiem. Hematom se lahko tudi organizira v fibrozno tkivo; nastane

fibrotoraks. Pljuča so objeta s fibroznim tkivom, ki se vrašča vanje in v prsno steno.

Zmanjša se respiratorna funkcija. Za sprostitev takih pljuč je kirurški poseg dekortikacija

(Šušteršič, 1979 ).

2.5 POŠKODBE PLJUČ

2.5.1 Poškodbe sapnika in sapnic

Sapnik se poškoduje največkrat pri topem udarcu v vrat, ter pri penetrantnih ranah vratu z

nožem ali prestrelom. Poškodovanec se duši, neprestano kašlja, pljuje penasto kri in ima

navadno močan podkožni emfizem. Diagnoza se potrdi s traheoskopijo. V okviru nujne

medicinske pomoči je potrebno takega poškodovanca intubirati in aspirirati kri iz traheje,

da se poškodovanec ne zaduši. Zdravljenje je operativno, bolnika več dni hranimo

parenteralno.

Enako etiologijo in podobne simptome ima poškodovanec s poškodovanim bronhom.

Poškodovančevo življenje lahko ogrozi pojav ventilnega pnevmotoraksa. Poškodbe velikih

bronhov se operira, naredi se torakotomija in rekonstrukcija raztrganega bronhusa.

2.5.2 Kontuzija pljuč ( obtolčenina pljuč )

Kontuzija pljuč je poškodba, ki nastane pri topem udarcu na prsni koš. Udarjeni del pljuč

preplavi kri in edem. Ventilacijska sposobnost zmečkanih pljuč se zmanjša do take mere,

da ni izmenjave plinov. Patološka sprememba pljučnega parenhima se kaže tako, da se

alveole – kapilarna membrana zadebeli. Zadebelitev se pojavi zaradi intersticijske in

intraalveolarne ekstravazacije krvi in intersticijske tekočine. Zaradi tega je otežena


22

izmenjava plinov, kar kaže zmanjšanje količine kisika v krvi in zvečanje količine

ogljikovega dioksida. Zvečan intersticijski tlak pa povzroči tudi kolaps pljučnih kapilar,

kar poveča tlak v pulmonalnih arterij in tako ponovno ovira prenos plinov. Kri, edem in

razpadle celice zamašijo pljučne mešičke in bronhiole in pojavi se atelektaza. Zaradi

poškodbe se v bronhialnem vejevju poveča izločanje sluzi, ki je bolnik zaradi bolečine in

poškodbe mehkih tkiv prsnega koša ne izkašljuje. Tudi to poglablja hipoksijo. Bolnik s

kontuzijo pljuč je tahikarden, cianotičen, dispnoičen. Srce se prilagaja s pospešenim

utripom in zvečanim iztisnim volumnom. Če to ne zadošča sledi srčna dekompenzacija z

neustrezno tkivno perfuzijo, kar lahko vodi v pljučni infarkt. Dodatne komplikacije

kontuzije pljuč predstavljajo še maščobna in pljučna embolija, ter infekcija. Zdravljenje

prvih 24 ur je najpomembnejše. Bolniku je potrebno omogočiti primerno oksigenacijo. Pri

itubiranem bolniku jo običajno dosegamo z mehanično ventilacijo. Naslednji terapevtski

ukrepi so še: vzdrževanje normalnega hematokrita s transfuzijami sveže krvi, omejitev

količine infuzije na 50 ml/uro, dajanje diuretikov, kortikosteroidov in bronhodilatorjev,

infuzija albuminov, vzdrževanje normalnega pH, pogosto čiščenje bronhialnega vejevja z

aspiriranjem. Enako pomembno je obračanje in posedanje bolnika. Kontuzije se ponavadi

zazdravijo v 10 – 14 dneh.

2.5.3 Ruptura pljuč (raztrg, pok pljuč)

Rupturo pljuč povzročijo tope ali penetrantne poškodbe levega ali desnega pljučnega krila.

Rupturo pljuč običajno spremlja hemotopnevmotoraks. Iz raztrganih pljuč se v plevralni

votlini nabirata zrak in kri. Simptomi in znaki so odvisni od težavnosti poškodbe oz.

hematopnevmotoraksa. Kirurg odkrije rupturo pljuč s klinično sliko, fizikalno preiskavo in

z rentgensko sliko prsnega koša.

Za oskrbo hematopnevmotoraksa največkrat zadošča dobra interkostalna drenaža po

Bulauu z enim ali več debelimi dreni. Kri in zrak se evakuirata in krvavitev preneha, ko se

pljuča razpnejo. Pri velikih raztrganinah, pri katerih hude krvavitve in naraščujočega

pnevmotoraksa ne moremo obvladati s konservativnimi ukrepi, je potrebna torakotomija.

Lacerirana pljuča zašijemo ali izrežemo poškodovani reženj.


23

2.5.3.1 Pnevmomediastinum

Pnevmomediastinum je pojav nabiranja zraka v rahlem vezivu mediastinuma. Vzrok

nastanka je v poškodbi prsnega koša ali pa ga povzročajo nekatere bolezni organov v prsni

votlini.

Zrak iz poškodovanih pljuč in bronhov prodira v mediastinum in se razporedi po rahlem

vezivu med mediastinalnimi organi, prodira navzgor in se pokaže na vratu kot podkožni

emfizem.

Znaki mediastinalnega emfizema so: dispnoa, cianoza, zastoj v vratnih venah, bolnik

občuti tesnobo in nemir. Diagnozo potrdimo z rentgensko sliko, ki nam pokaže navzočnost

zraka v mediastinumu. Mediastinalni emfizem sam po sebi ni nevaren, dokler ne povzroča

kompresije velikih ven v mediastinumu in s tem motnjo cirkulacije. Zdravljenje emfizema

poteka tako, da odpravljamo vzrok za njegov nastanek. Pri večini se nato zrak v

mediastinumu spontano resorbira in izgine. Redko je potreben operativni poseg za

evakuacijo zraka iz mediastinuma. Operativno izpraznitev zraka iz mediastinuma

imenujemo kolarna incizija (Smrkolj, 1995).

2.6 POŠKODBE DRUGIH ORGANOV V PRSNI VOTLINI

2.6.1 Poškodbe trebušne prepone

Do ostalih poškodb prepone pride pri vbodu z nožem v spodnji del prsnega koša, pri

strelnih poškodbah tega predela, redkeje pri drugih poškodbah. Če zdravnik prebode

prepono med izvajanjem diagnostično – terapevtskih posegov, je to iatrogena poškodba

prepone.

Klinični znaki so različni. V rani na prsnem košu lahko opazimo pečico (omentum),

vijugo črevesa. Prisotno je težko dihanje, hemoptiza in bolečine v rami. Zdravljenje je

vedno operativno in urgentno. Ker gre v večini primerov za hude kombinirane

torakoabdominalne poškodbe, moramo najprej premagati šok, nadomestiti izgubljeno kri,

nato pa takoj operirati.


24

Tope poškodbe trebušne prepone so največkrat posledica prometne nesreče, padca z velike

višine in stisnjenja prsnega koša in trebuha. V teh primerih pride do raztrganin prepone.

Pogosteje se raztrganine pojavljajo na levi strani. Ob poškodbi pride do nenadnega in

močnega povečanja pritiska v trebuhu zaradi stisnjenja telesa ali padca. To povzroči

raztrganje prepone, največkrat na kupoli, redkeje ob robu ali se odtrga od rebrnega

nasadišča.

Neposredna posledica raztrganja prepone je travmatična diafragmalna hernia, pri kateri gre

za prolaps trebušnih organov skozi raztrganino v prsno votlino. Trebušni organi pri tem

niso nujno poškodovani. Hernia se nekaj dni pri dihanju postopno veča, lahko se zadrgne

(inkarcerira) in s tem pride do motenj v pasaži. Sama raztrganina prepone ne sproža

kliničnih znakov, pač pa sledeča diafragmalna hernia. Poškodovanec težko diha, je

prizadet, ima bolečine v ramenu, srce je potisnjeno na zdravo stran, nad prsnim košem

slišimo šume črevesja. Diagnozo razjasni rentgenski pregled z nativno sliko v sedečem

položaju in kontrastna rentgenska preiskava zgornjega prebavnega trakta. Pri raztrganini

leve prepone v prsno votlino običajno prolabira želodec ali del širokega črevesa, pri

raztrganini desne prepone pa v prsno votlino prolabirajo jetra, posledica pa je navadno

fluido ali hematotoraks desne strani. Zdravljenje je operativno, v primerih močne

respiratorne insuficience pri veliki hernii, inkarceracije želodca ali črevesa, motene pasaže,

močne krvavitve v plevralno votlino ali znakov poškodb trebušnih organov je operativno

zdravljenje urgentno. Operira se transtorakalno ali transabdominalno. Če se navedene

motnje in poškodbe ne pojavijo, lahko operacijo odložimo za nekaj dni, da se splošno

počutje oziroma stanje bolnika uravnovesi in da izpeljemo naštete diagnostične postopke

(Šušteršič, 1979 ).

2.6.2 Poškodbe srca

V času množičnih prometnih nesreč, padcev z višine in raznih nasilnih dejanj neredko

pride do udarcev v predel srca. Mednje sodi tudi električni udar in strela, zato ju bomo

obravnavali v sklopu srčnih poškodb.

Udarnina (kontuzija) ne prizadene srca v tolikšni meri, da bi zapustila trajne posledice.

Gre za prav majhne strukturne spremembe v osrčniku, redkeje tudi v srčni mišici.

Ponesrečenec ne potrebuje posebnega zdravljenja, zadostuje nekajdnevni počitek.


25

Pretres (komocija) srca je hujša stopnja poškodbe. Kaže se z motnjami srčnega ritma,

zastojem krvi v venah (dovodnicah), razširitvijo srca, padcem krvnega tlaka in včasih celo

s šokom.

Zgodi se, da prsni koš zunanje ni spremenjen, čeprav je srce poškodovano. Močni topi

udarci lahko zlomijo rebra in jih vtisnejo proti hrbtenici. Tako razobličijo (deformirajo),

prsni koš in obenem stisnejo srce med prsnico in hrbtenico. Pretres srca poškoduje osrčnik,

srčno mišico in včasih tudi notranjo posrčnico.

Na osrčniku nastanejo raztrganine (rupture), ki sprožijo krvavitve v osrčnikovo vrečo. Če

se v osrčniku nabere veliko krvi, stisne srce tako močno, da ne more več delovati. To

imenujemo tamponada srca.

Tudi poškodovana srčna mišica krvavi, česar poznejša posledica je brazgotinjenje. Pri res

hudih udarcih lahko srce poči, zlasti v predelu desnega prekata, kjer je stena najtanjša.

Taka poškodba ima za posledico izkrvavitev.

Naj še dodamo, da je pri hudih udarcih v prsni koš ogrožena velika telesna dovodnica

(aorta). Večkrat poči aorta kot srce, kar je za poškodovanca vedno usodno.

Če se pretrga notranja posrčnica, se pojavijo motnje srčnega ritma. Lahko pride tudi do

okvare srčnih zaklopk, kar spoznamo po šumu na srcu, katerega pred poškodbo ni bilo.

Kadar so poškodovani vsi trije sloji srca, je v ospredju krvavitev v osrčnik celo s tolikšnim

stiskanjem srca, da preneha utripati (srčna tamponada).

Bolnik pri pretresu srca občuti bolečino, bodisi samo zaradi udarca v prsni koš ali

prizadetega osrčnika in srca. Bolečina je lahko podobno kot pri srčnem infarktu. Pojavljajo

se tudi motnje srčnega ritma. Na izliv krvi v osrčnik opozarjajo pospešen utrip, padec

krvnega tlaka, modrikavost in dušenje.

Predirljive (penetrantne) poškodbe srca povzročajo globoke vreznine z nožem ali ostrim

predmetom, strelne rane, prometne poškodbe, poškodbe pri delu in padci z višin. Ker

predrejo srčno steno, sprožijo hude notranje krvavitve. Bolnik v kratkem izkrvavi.


26

2.6.3 Pretrganje aorte in velikih žil v prsnem košu

Večina poškodovancev z raztrgano aorto ali večjo arterijo umre na kraju nesreče. 90% vseh

raztrganih aort na mestu. Kjer izhaja iz aortnega loka leva podključnična arterija. Razlaga

temu je zanihanje aortnega loka pri nenadnih zaustavitvenih silah (deceleracija). Diagnozo

naredimo na temelju anamneze in rtg slike. Velja pravilo, da zgornji medpljučni prostor

(mediastinum) pri odraslem človeku, ki je širši kot 8 cm, pomeni sumljiv znak, kar

zahteva dodatno diagnostično obdelavo. Najbolj občutljiva in točna preiskava je

aortografija, ki jo že pri sumu na to poškodbo moramo napraviti. Vedeti je namreč treba,

da travmatska psevdoanevrizma v 90% poči v 10 dneh po poškodbi. Poleg rentgenskega

znaka razširjenega zgornjega medplučja so prisotni že lahko naslednji simptomi in znaki:

bolečina pod prsnico, stridor, dispnea, hripavost, težko požiranje, razlika med utripom

arterij na zgornji in spodnji okončini. Zdravljenje je operacijsko. (Eržen , 1995)

2.6.4 Poškodbe požiralnika

Poškodbe požiralnika uvrščamo med poškodbe prsnega koša. Te poškodbe se sicer redkeje

pojavljajo, a so prav tako nevarne. Podrobneje bomo predstavili penetrantne poškodbe

požiralnika in rupturo požiralnika. Do penetrantnih poškodb požiralnika pride pri

vbodninah in strelnih poškodbah. Raztrganina požiralnika v vratu povzroči flegmono

vratu, raztrganina v torakalnem delu mediastinitis, v trebušnem delu pa peritonitis. Znaki

perforacije požiralnika v vratnem delu so oteklina, podkožni emfizem, občutljivost vratu

na pritisk, bolečina pri poskusu požiranja in splošni znaki vnetja. Znaki perforacije v

torakalnem delu so: bolečina v prsih, morebitni podkožni emfizem vratu, bolečine pri

poskusu požiranja, znaki nastajajočega fluidopnevmotoraksa. Poškodbo zanesljivo

ugotovimo z ezofagografijo.

Bolniku prepovemo vsako uživanje hrane ali tekočine. Zdravljenje je vedno operativno.

Odprtino na požiralniku zašijemo, bolnika več dni po operaciji hranimo parenteralno in mu

dajemo antibiotike.

Do rupture požiralnika pride lahko spontano zaradi tujkov v požiralniku, zaradi bolezni

stene požiralnika in tudi popuščanja anastomoze po operaciji. Pojavi se močna bolečina pri

poskusih požiranja, šok, mediastinitis, fluidopnevmotoraks, podkožni emfizem vratu.


27

Diagnozo potrdimo z ezofagiografijo ali z ezofagioskopijo. Bolniku damo najprej

antišokovno terapijo. Pri fluidopnevmotoraksu vstavimo eden ali dva torakalna drena, nato

operativno zašijemo rupturo skozi levo torakotomijo (Smrkolj, 1995).

2.7 TORAKALNA PUNKCIJA

Torakalna punkcija se izvaja zaradi postavljanja diagnoze v primerih izliva v plevralni

votlini (plevralni eksudat, gnoj, kri, zrak) ali v terapijske namene za izpraznitev plevralne

votline, razširjenje pljuč in olajšanje njihove dihalne funkcije. Glavna in najbolj nujna

indikacija za punkcijo in pozneje drenažo je ventilni pnevmotoraks.

Načelno je za vsako solidno diagnozo patološkega dogajanja v plevralni votlini potreben

rentgenogram prsnega koša. Sama fizikalna diagnostika ni zanesljiva. Samo v izjemnih

primerih, ko lahko čakanje na rentgenogram stane bolnika življenje smemo rentgenogram

opustiti in se ravnati samo po fizikalnem izvidu. Po vsaki punkciji je potreben kontrolni

rentgenogram.

Zdravnik predhodno obvesti o načrtovani torakalni punkciji bolnika, ga informira o njenem

pomenu, o izvedbi posega in o možnih komplikacijah. Odgovori mu na vprašanja, če jih

bolnik postavi. Bolnik ne potrebuje posebne fizične priprave pred posegom.

Poseg se izvaja v oddelčni ambulanti. Izvaja se ga strogo aseptično, ves uporabljen

material pa mora biti sterilen. Medicinska sestra med samim posegom opazuje

bolnika – splošen izgled, barvo kože, sluznice, dihanje, mimiko obraza in na vsako

spremembo opozori zdravnika, ki izvaja poseg.

Po torakalni punkciji se bolnik vrne v spremstvu medicinske sestre v bolniško sobo. Tu mu

sestra večkrat izmeri frekvenco dihanja, pri tem pa tudi opazuje ritmičnost dihanja, globino

vdiha, napor pri vdihu. Bolnika vpraša po počutju, po morebitnih bolečinah. Po torakalni

punkciji so možne komplikacije, zato mora biti sestra pozorna na vsako spremembo pri

bolniku; povišana telesna temperatura, dispnoa, tahikardija, spremenjen krvni tlak,

sprememba barve kože, sluznic. O vseh možnih spremembah mora takoj obvestiti

zdravnika, da ta takoj pravilno ukrepa. S pravilnim in vestnim opazovanjem bolnika sestra


28

pravočasno opazi spremembe in s pravilnim ukrepanjem prepreči zaplete pri zdravljenju.

Bolnik lahko doživi pri izvajanju torakalne punkcije negativne emocije, katere moramo

pravočasno spoznati in ustrezno reagirati. Nezadostna informiranost, katere posledica je

strah, bolečina, nezaupanje, občutljivost bolnika so težave, ki jih lahko preprečimo ali

ublažimo z dobro informiranostjo o poteku, pomenu torakalne punkcije in o možnih

komplikacijah. S tem preprečimo strah in malodušje, nezaupanje pa preprečimo s

strokovnim znanjem in zanesljivim delom.

Starost bolnika, izobrazba in sposobnost dojemanja informacij igrajo pri psihični pomiritvi

veliko vlogo, zato morajo biti informacije resnične in sprejemljive za bolnika (Klasinc in

sod., 2005).

2.8 REHABILITACIJA BOLNIKOV S POŠKODBO PRSNEGA KOŠA

Respiratorna fizioterapija predstavlja nepogrešljivi del rehabilitacije bolnikov s poškodbo

prsnega koša. Bolniku je potrebna za normalno ventilacijo pljuč, olajšuje mu izkašljevanje

bronhialnega sekreta. Respiratorno fizioterapijo izvaja fizioterapevt, vendar pa mora

poznati osnove tudi vsaka medicinska sestra, saj je ona največ časa z bolnikom in mu lahko

pri izvajanju vaj pomaga in ga tudi vzpodbuja.

Osrednji postopki pri izvajanju respiratorne fizioterapije so naslednji: dihalne vaje in

asistirano izkašljevanje, položajna drenaža, menjava položajev, zgodnje vstajanje,

torakalna masaža in vibracija z roko ali vibratorjem, inhalacijska terapija s sekretolitiki,

antibiotiki, bronhospazmolitiki, dihanje z intermitetnim pozitivnim pritiskom (IPPB), ter

dajanje kisika z nazalnim katetrom ali masko.

Dihanje z IPPB se izvaja s pomočjo aparata; ventilatorja – respiratorja. Ob tem pritisk ne

sme presegati 3 KPa. Bolnik diha s pomočjo maske ali ustnika in sicer tako, da sproži vdih

sam z minimalnim naporom. Izpušna zaklopka omogoča, da maske ali ustnika ni potrebno

odmikati za vsak izdih. Aparat za IPPB poganja komprimirani zrak, ki mu dodajamo

določeno količino kisika, če ga bolnik potrebuje. Aparat pa lahko poganja tudi kisik sam, v

tem primeru moramo dodajati zrak.


29

Medtem ko pri inhalacijah dospe zrak skupaj z zdravili samo do mukoznega zamaška ali

spastično zožene sapnice, saj ne more prebiti nastale pregrade, pa pri IPPB – ju potiskamo

zrak s silo skozi pregrado prav v mešičke. Respiratorna fizioterapija z IPPB – jem je

učinkovitejša od inhalacij in zasluži pogostejšo uporabo na kirurških oddelkih (Klasinc in

sod., 2005).

2.9 PRVA POMOČ PRI POŠKODBAH PRSNEGA KOŠA

Usoda poškodovanca se pogosto določa na kraju nesreče. Prvi člen reševalne verige so

prisotni laiki s svojim znanjem ali neznanjem prve pomoči. Najnujnejša ukrepa:

preprečitev zadušitve in ustavitev zunanje krvavitve sta skoraj vedno v laičnih rokah.

Dolžnost zdravnikov je vzgoja prebivalstva za prvo pomoč na tečajih za voznike motornih

vozil. Pri pouku pripadnikov civilne zaščite, s prispevki v medijih in s skrbjo za dobre

učbenike. Ljudi je treba prepričati, da je čas. Ki so ga porabili za učenje prve pomoči, zelo

koristno porabljen.

Zdravniki in ves tim (zdravstveni tehnik, medicinska sestra, diplomiran zdravstvenik) na

kraju nesreče so izurjeni, pomaga pa jim tudi dobra materialna osnova ter opremljenost

reševalnih vozil in ambulant. Sodobna zahteva nujne pomoči je osnovna oskrba

poškodovanca in stabilizacija vitalnih funkcij pred transportom. Le tako je mogoče doseči

boljši klinični uspeh. Oskrbljenemu poškodovancu z i.v. kanalom in infuzijo pa lahko

dajemo po potrebi tudi močnejše analgetike brez strahu pred zapleti hemodinamične

(krvoobtočne) ali respiratorne (dihalne) narave. Analgezija (zmanjševanje bolečine) je

pomemben del predklinične oskrbe poškodovanca, ki jo vrši medicinska sestra po

navodilih zdravnika.


30

3 ZDRAVSTVENA NEGA

Zdravstvena nega je celovita dejavnost, ki se ukvarja s posameznikom, družino in

družbeno skupnostjo v njihovih razvejanih funkcijah, v času zdravja in bolezni, oziroma se

giblje iz ene sfere v drugo. Enkratna sestra medicinske sestre je torej, da ugotavlja potrebe

in načrtuje zdravstveno nego, ki bo pomagala bolnemu ali zdravemu posamezniku

opravljati vse, kar koristi njegovemu zdravju, okrevanju ali mirni smrti. Cilj zdravstvene

nege je omogočiti neodvisnost varovanca, če ima zato potrebno moč, voljo in znanje. Svoje

naloge mora opravljati tako, da bo varovancu vrnila neodvisnost v najkrajšem možnem

času (Pajnkihar, 1999, str. 9).

Zdravstveno nego izvajajo strokovni delavci, ki skrbijo za nego bolnika v različnih

življenjskih situacijah, ki se nanašajo na bolezen, invalidnost, umiranje in smrt.

Zdravstveni delavci morejo sodelovati v vseh aktivnostih zdravstvenega varstva in

motivirati ljudi, da bodo tudi sami aktivni.

Medicinska sestra

Medicinska sestra je oseba, ki je končala program bazične splošne izobrazbe za medicinske

sestre in ji je pristojni organ podelil pravico opravljati zdravstveno nego v njeni/njegovi

deželi. Bazična izobrazba medicinske sestre je formalno priznan program študija, ki

zagotavlja široko in trdno osnovo za splošno prakso zdravstvene nege, za vodstveno vlogo

in za postbazično izobraževanje na specialnih ali zahtevnejših področjih zdravstvene nege

(Pajnkihar, 1999, str. 19).

Medicinska sestra je samostojna strokovna delavka, odgovorna za izvajanje zdravstvene

nege, ki jo tudi sama izvaja. Deluje v negovalnem in zdravstvenem timu in si z ostalimi

zdravstvenimi delavci in sodelavci deli naloge v procesu zdravstvenega varstva.

Kot izvajalka zdravstvene nege ima številne naloge. Te so: oblikovanje filozofije

zdravstvene nege, promocija zdravja in preprečevanje bolezni, sodelovanje pri zdravljenju

in rehabilitaciji obolelih, organizacijsko delovanje v negovalnem timu, razvijanje teorije in

prakse ter raziskovanje na področju zdravstvene nege.


31

Dobro strokovno znanje, natančnost, spretnost, sposobnost reševanja problemov in

komunikativnost so pogoji za dobro opravljanje dela (Pajnkihar, 1999, stra. 20).

Medicinska sestra je oseba, ki pomaga zdravemu ali bolnemu v tistih aktivnostih, ki

pripomorejo k ohranitvi zdravja, vrnitvi zdrav ali mirni smrti, in bi jih le-ta opravil

samostojno, če bi imel za to potrebno moč, voljo ali znanje (Henderson, 1957).

Medicinska sestra v dogovorjenem obsegu deluje in sodeluje v diagnostično-terapevtskem

procesu v sodelovanju z zdravnikom. Njena funkcija je odvisna od odločitve za pričetek

posega, pri izvedbi pa je samostojna.

3.1 SODOBNA ZDRAVSTVENA NEGA

Bistvo sodobne zdravstvene nege je, ki jo pomembno razlikujemo od tradicionalne, je

usmerjena k pacientu kot celovita osebnost. Pacient je v središču dogajanja, njegova vloga

je enakovredna in po svojih zmožnostih in sposobnostih pri zdravstveni negi sodeluje.

Sodobna zdravstvena nega podpira odgovornost pacienta do samega sebe in spoštuje

njegove odločitve, mnenje in želje.

Sodobna zdravstvena nega je poklic (v slovenskem prostoru se temu cilju približuje), ki

ima svoje avtonomno področje delovanja, lastne pristojnosti in odgovornosti, ter lastna

stališča in vrednote.

Sodobna zdravstvena nega lahko najnazorneje opredelimo z njenimi temeljnimi

značilnostmi oziroma elementi. Temeljni elementi sodobne zdravstvene nege namreč

omogočajo kakovostno, kontinuirano in predvsem avtonomno stroko s svojim specifičnim

delovanjem, saj v skrbi za zdravje posameznika, skupine in družbe zapolnjuje tiste vrzeli,

ki jih medicina in druge znanosti ne morejo učinkovito pokriti. Medtem ko medicina

odkriva in zdravi bolezni, zdravstvena nega v okviru svojih pristojnosti preprečuje, odkriva

in rešuje probleme pacientov oziroma varovancev, ki so lahko posledica bolezni ali drugih

vzrokov. V bistvu so to reakcije posameznika na njihovo boljše ali slabše zdravstveno

stanje in počutje. To je področje samostojnega delovanja zdravstvene nege (Hajdinjak,

Meglič, 2006, str. 11).


32

Tabela 1: Temeljni elementi sodobne zdravstvene nege:

- Filozofija

- Terminologija

- Proces zdravstvene nege

- Modeli, teorije

- Klasifikacija

- Empirični indikatorji

- Kategorizacija

- Komuniciranje

- Dokumentiranje

- Organiziranje

- Izobraževanje, strokovno

izpopolnjevanje

- Raziskovanje

- Poklicni kodeks

- Poklicno združenje

- Zakonodaja

Vir: Hajdinjak, Meglič, 2006, str. 14

3.2 PROCES ZDRAVSTVENE NEGE

Proces zdravstvene nege (PZN) je pojem, ki pojasnjuje sistem značilnih posegov v

zdravstveni negi, namenjen je zdravju posameznika, družine in družbene skupnosti.

Vključuje uporabo zdravstvenih metod za ugotavljanje potreb bolnikov, načrtovanje dela

in zadovoljevanje potreb, izvajanje nege in vrednotenje dosežkov; določa prioriteto glede

njihove pomembnosti za življenje, ozdravitev ali kvaliteto življenja in obliko nege ter skrbi

za materialne pogoje (Pajnkihar, 1999, str. 165)

Gre za sodoben metodološki pristop v zdravstveni negi, ki ga oblikuje visoka stopnja

organiziranosti, in za najboljši način, da dosežemo želene cilje, omogoča pa nam

sistematično delo. Proces zdravstvene nege temelji na metodi ugotavljanja telesnih,

duševnih in socialnih potreb posameznika, družine ali družbene skupnosti. Je pojem, ki

pojasnjuje sistem značilnih posegov v družine in družbene skupnosti. Vključuje uporabo

znanstvenih metod za ugotavljanje potreb varovancev, načrtovanje dela in zadovoljevanje

potreb, izvajanje nege in vrednotenje dosežkov, določa prednosti glede na njihovo

pomembnost za življenje, ozdravitev ali kvaliteto življenja in obliko nege ter skrbi za

materialne pogoje (Pajnkihar, 1999, str. 165).

Proces zdravstvene nege je kontinuirani način ugotavljanja potreb po zdravstveni negi.

Aktivno vključuje vse subjekte zdravstvene nege, člane negovalnega in zdravstvenega

tima. Delo poteka v štirih osnovnih fazah ki v praksi lahko potekajo vzporedno ali sočasno.


33

Proces zdravstvene nege zajema štiri faze:

� ugotavljanje bolnikovih potreb po zdravstveni negi,

� načrtovanje aktivnosti zdravstvene nege,

� izvajanje zdravstvene nege,

� vrednotenje zdravstvene nege.

Značilnosti procesa zdravstvene nege so:

� sistematičnost,

� namenskost,

� interakcija,

� dinamičnost,

� uporaba znanstvenih metod, ki vključujejo zbiranje podatkov, njihovo analizo in

sintezo ter ugotovitev zakonitosti pojavov (Ivanuša, Železnik, 2000).

3.2.1 Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi in dejanske možnosti za izvajanje nege

Potrebe so lahko:

� fiziološke,

� psihološke in

� socialne.

Medicinska sestra se srečuje z vsemi temi potrebami, ki se med seboj prepletajo. Nekatere

so bolj izražene, druge manj, bolnik se zaveda zlasti tistih potreb, ki niso bile zadovoljene,

ali pa v premajhni meri. Potrebe so lahko vezane na življenjske aktivnosti (npr. dihanje,

prehranjevanje, izločanje ).

Kako ugotavljamo potrebe?

1. Intervju,

2. Opazovanje sedanjega stanja,

3. Pregled medicinske dokumentacije,

4. Pogovor s člani zdravstvenega tima in svojci.


34

Pomembno je, da potrebe ugotavljamo sistematično in neprekinjeno v petih stopnjah:

� zbiranje informacij,

� interpretacija zbranih podatkov,

� določanje potreb po zdravstveni negi,

� vrednotenje potreb,

� postavljanje prednosti v zdravstveno nego.

Za ugotavljanje potreb so nam potrebni določeni podatki, ki jih pridobimo s pomočjo

negovalne anamneze in negovalne diagnoze.

3.2.2 Načrtovanje aktivnosti zdravstvene nege

Načrtovanje zdravstvene nege terja tudi predstavitev ciljev, ki jih z zdravstveno nego

želimo doseči in določa posege, ki so za uresničitev načrta potrebni, kakor tudi morebitne

ovire. Pomemben del načrtovanja je odločitev, kako bomo zdravstveno nego izvajali. Taka

odločitev je včasih težka, ker informacije niso vedno popolne in ker se stanje potreb po

zdravstveni negi hitro spreminja.

Cilj je definiran ( po Svetovni zdravstveni organizaciji ) kot opis želenega fizičnega,

psihičnega, socialnega stanja glede na to, na koga in na kaj se nanaša, upoštevanje

obstoječe stanje.

Vrste ciljev:

� splošni ali specifični, ki nas usmerjajo,

� etapni,

� kratkoročni ali delni,

� dolgoročni cilji, ki so končni.

Cilj je mogoče doseči s pomočjo številnih negovalnih intervencij, ki obsegajo postopke

zdravstvene nege in medicinsko tehnične posege.


35

Postopki

Postopki se nanašajo na posamezno življenjsko aktivnost in jih medicinska sestra izbere na

osnovi strokovnega znanja, izkušenj, ter lastne presoje:

� najprimernejši za doseganje ciljev,

� najustreznejši za varovanca / bolnika,

� takšen, ki zadovolji čim več potreb po zdravstveni negi,

� omogoča varovancu / bolniku aktivno sodelovanje,

� ki bo merljiv.

Posegi

Posegi pa so medicinsko tehnične storitve, ki jih vedno predpiše zdravnik. Nikoli ne

načrtujemo nekaj, kar bolnik ne bo sprejel za svoje. Upoštevati moramo empatični pristop (

vživljanje v bolnikove probleme – misliti z njim ), ter respektiranje ( jemati bolnika takega,

kot je ). Vedno moramo imeti v mislih psihofizični komfort bolnika – njegovo

zadovoljstvo in dobro počutje.

3.2.3 Izvajanje načrta zdravstvene nege

Izvajanje zdravstvene nege je realizacija načrtovanih postopkov, kar tudi pomeni, da z

izvajanjem načrtovanih postopkov in posegov zdravstvene nege skušamo doseči

postavljene cilje.

Za fazo izvajanja je pomembno:

� sprotno vrednotenje,

� eventualna sprememba načrtovanega postopka (če so nastopile drugačne

okoliščine),

� koordiniranje dela z drugimi strokovnimi in tehničnimi službami,

� odgovornost za izvajanje dela in odgovornost za rezultate dela,

� dokumentacija.


36

Vsako izvajanje spremlja misel za psihofizični komfort. Upoštevamo vse želje, če so le te v

skladu s terapevtskim programom, v nasprotnem primeru moramo to bolniku razložiti,

zakaj mu želje ne moremo uresničiti.

Pristop k delu je empatičen; pomagamo kot bi pomagali sebi in upoštevamo njegovo

osebnost.

3.2.4 Vrednotenje dosežkov in dokumentiranje

Vrednotenje zaključuje kroge faz in začenja nov krog. Faza vrednotenja je pomembna za

popolnost sistematičnega procesa, tako da lahko medicinska sestra in bolnik / varovanec

ugotavljata:

� napredek posameznika glede na načrtovane cilje,

� dosego želenih ciljev,

� potrebo po nadaljnji zdravstveni negi,

� nenačrtovane postopke.

Pomen vrednotenja

1. Kadar čez daljše obdobje ponovno obravnavamo varovanca / bolnika, vemo več o

njem.

2. Zaključno vrednotenje predstavlja zaključek sistematične zdravstvene nege.

3. Je priložnost za pogovor z varovancem / bolnikom.

4. Je koristno delo z drugimi varovanci / bolniki.

5. Širi strokovno znanje negovalnega tima.

6. Povečuje delovne izkušnje.

7. Je uporabno za delo s študenti.

Čeprav je vrednotenje opisano, kot četrta faza v procesu zdravstvene nege, poteka

nenehno, od ugotavljanja potreb pri sprejemu do odpusta bolnika iz zdravstvene

obravnave. Kakovost vrednotenja in celotna kakovost zdravstvene nege sta odvisni od


37

tega, kako dobro so bile ostale faze procesa zdravstvene nege izvajane, ker daje vsaka faza

osnovo za vrednotenje.

Ločimo: sprotno in končno vrednotenje.

Sprotno vrednotenje poteka skozi vse faze procesa zdravstvene nege. Vrednotimo že ob

sprejemu bolnika, ko ocenjujemo negativno stanje ob sprejemu, to nadaljujemo pri

zbiranju in urejanju podatkov, pri postavljanju ciljev in načrtovanju. Nadaljuje se tudi med

izvajanjem zdravstvene nege, saj gre za uresničevanje negovalnega načrta, pri bolniku pa

lahko nastopijo spremenjene in nove potrebe po zdravstveni negi.

Končno vrednotenje izvedemo ob odpustu bolnika iz zdravstvene ustanove. Vrednotenje

opravi medicinska sestra, ki je proces tudi načrtovala. Z rezultati mora seznaniti vse

negovalni tim, bolnika in svojce.

Rezultati vrednotenja so lahko: pozitivni (dosegli smo zastavljene cilje), negativni (končni

cilj ni bil dosežen, zato moramo poiskati vzrok za neuspeh), nespremenjeno stanje

(Pajnkihar, 1999, str. 183-186).

Vsako sistematično delo je zasnovano na dobri dokumentaciji, kar velja tudi za proces

zdravstvene nege. Dokumentacija je sestavni del načrta individualne nege bolnika in

omogoča oceno njene kakovosti, uspešnosti in njenega razvoja.

Razlogi za dokumentacijo zdravstvene nege ;

� zapisana in dostopna je vsaka informacija v zvezi z varovančevimi / bolnikovimi

potrebami, potrebno nego; označen je tudi vsak napredek,

� zapisani so cilji in zanesljivi podatki o zdravstveni negi, ki jih ne bi mogli ohranjati

samo z ustnim sporočilom,

� dokumentacija zagotavlja neprekinjenost zdravstvene nege,

� daje nam kronološki pregled zdravstvene nege in njenih rezultatov,

� daje nam možnost vpogleda v prejšnje postopke,

� olajša predajo zdravstvene nege drugi osebi,

� oskrbuje nas z zanesljivimi podatki, ki širijo strokovno znanje s področja

zdravstvene nege,

� zagotavlja zanesljive podatke v pravne namene.


38

Dokumentiranje v zdravstveni negi je zelo zahtevna, a nujno potrebna naloga medicinske

sestre.

3.2.4.1 Kontinuirana zdravstvena nega

Kontinuirana zdravstvena nega je interdisciplinarni in multidisciplinarni proces, ki

vključuje bolnika, svojce, nosilce zdravstvene nege za neprekinjeno obravnavo bolnika,

nemoteno premestitev bolnika in nadaljnjo obravnavo spremenjenih bolnikovih potrebah

po zdravstveni negi ter na razpoložljivih možnostih. Pri tem je pomembna neprekinjena

obravnava bolnikov/varovancev po metodi procesa zdravstvene nege, dokumentiranje

obravnave bolnika/varovanca, ter timski pristop oziroma sodelovanje v timu (Pajnkihar,

1999, str. 203).

3.3 DEFINICIJA ZDRAVSTVENE NEGE VIRGINIE HENDERSON

Definicija zdravstvene nege Virginie Henderson, ki je bila sprejeta 1958, je naslednja:

Medicinska sestra pomaga zdravemu ali bolnemu v tistih aktivnostih, ki pripomorejo k

ohranitvi zdravja, vrnitvi zdravja ali mirni smrti in bi jih le – ta opravil samostojno, če bi

imel za to dovolj volje, moči in znanja. Na tem področju je medicinska sestra strokovnjak

in ima pravico pobude in nadzora.

Medicinska sestra sodeluje pri realizaciji diagnostično – terapevtskega programa, katerega

pobudnik je zdravnik.

Medicinska sestra je član širšega zdravstvenega tima, v katerem sodeluje pri načrtovanju in

izvajanju celotne zdravstvene nege bolnika ali varovanca ( posameznik, skupina ).

Zdravstvena nega je celovita dejavnost, ki se ukvarja s posameznikom in družino v

obdobju zdravja in bolezni. Enkratna naloga medicinske sestre je v tem, da ugotavlja

potrebe in načrtuje nego v vseh aktivnostih, ki bodo pripomogle k bolnikovemu zdravju,

okrevanju ali mirni smrti. Cilj zdravstvene nege je omogočiti neodvisnost varovanca.


39

Življenjske aktivnosti po modelu Virginie Henderson so:

� dihanje,

� prehranjevanje in pitje,

� odvajanje in izločanje,

� gibanje in ustrezna lega,

� spanje in počitek,

� oblačenje in slačenje,

� vzdrževanje telesne temperature,

� čistoča in nega telesa,

� izogibanje nevarnostim v okolju,

� odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov, potreb,

� izražanje verskih čustev,

� koristno delo,

� razvedrilo, rekreacija,

� učenje in pridobivanje znanja o razvoju in zdravju.

Definicija zdravstvene nege Virginie Henderson odgovarja na sedem vprašanj:

1. Kdo pomaga – medicinska sestra,

2. Komu pomaga – zdravemu ali bolnemu posamezniku,

3. Pri čem pomaga – zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb,

4. Kdaj pomaga – kadar človek nima potrebne pomoči, volje ali znanja,

5. Kako pomaga – daje fizično, psihično in vzgojno pomoč,

6. Kašen je namen pomoči – ohranitev in vrnitev zdravja ter mirna smrt,

7. Katero je načelo pomoči – čimprejšnja samostojnost in neodvisnost.

Definicijo Virginie Henderson oblikujejo štirje koncepti:

� Zdravstvena nega,

� človek,

� zdravje,

� okolje.


40

Koncept zdravstvene nege

Funkcija medicinske sestre je pomagati zdravemu ali bolnemu posamezniku pri tistih

aktivnostih, ki pripomorejo k ohranitvi zdravja, vrnitvi zdravja ali mirni smrti, ki bi jih ta

opravljal samostojno, če bi imel za to voljo, moč in znanje. Medicinska sestra mora

predvideti tiste aktivnosti, ki jih bolnik ne more opraviti sam. Medicinska sestra ga

spodbuja k neodvisnosti, samostojnosti s tem, da mu omogoči izvrševanje vseh teh

štirinajst osnovnih življenjskih aktivnosti tako, kot jih je možen opraviti sam.

Koncept človeka

Po Hendersonovi teoriji je človek biološko bitje, katerega zavest in telo sta nerazdružljiva,

zato predstavlja človeka kot celoto in ga obravnava s psihičnega, biološkega in socialnega

vidika.

Čustveno in fizično ravnovesje temelji na valovanju in odgovorih v celični filozofiji. Po

Hendersonovi so osnovne potrebe človeka : potreba po varnem domu, hrani, ter

komuniciranju.

Koncept zdravja

Hendersonova prepričuje, da je zdravje osnova za človekovo normalno delovanje.

Definicija zdravja pojmuje kot zmožnost posameznika samostojno opravljati vseh štirinajst

osnovnih življenjskih aktivnosti, ki jih opredeljuje zdravstvena nega.

Koncept okolja

Hendersonova okolja ni natančno definirala, upoštevala pa je elemente F. Nightingalove,

kajti le – ta vidi naravo kot temeljni vir prehrane in zdravljenja. Medicinska sestra je

vmesni član / posredovalec med človekom in okoljem. Vpliv Nightingalove se kaže tudi v

tem, da so za okolje prevladujoči elementi svetloba, temperatura, gibanje zraka, zračni

pritisk, ustrezno odstranjevanje odpadnih snovi, najmanjše količine škodljivih kemikalij,

čistost površin in opreme, s katerimi pride človek v stik. Hendersonova je poudarjala, da

lahko okolje pozitivno ali negativno vpliva na posameznika.


41

3.3.1 Notranja analiza teorije

Hendersonova ugotavlja, da zdravstvena nega temelji na številnih implicitnih

predpostavkah;

� tako medicinska sestra kot bolnik višje vrednotita samostojnost kot neodvisnost,

� zdravje je družbenega pomena, kakor tudi individualnega osebnega pomena,

� zaželjeno je zdravje in dostojna smrt,

� znanje, zmožnost ali volja so pogoji za doseganje zdravja,

� posameznik in medicinska sestra morata oblikovati skladne cilje,

� naloge medicinske sestre so postavljene v 14 osnovnih potrebah,

� medicinsko zdravljenje lahko vključuje tudi cilje zdravstvene nege,

� poklicna praksa temelji oz. izhaja iz spoznanj raziskovalnega dela (Bohinc, Cibic,

1995).

3.3.2 Zunanja analiza teorije

Odnos do raziskovalnega dela na področju zdravstvene nege

Hendersonova podpira koncept raziskovalnega dela na področju zdravstvene nege tako

preventivno kot filozofsko.

Raziskovanje opredeli kot strukturirano, sistematično proučevanje, ki skuša najti odgovore

na vprašanja, pojasniti teorijo ali rešiti problem. Njena definicija raziskovanja določa, da

so vse stopnje raziskovalnega dela na področju prehoda iz enostavnega v kompleksno in to

skozi raziskovanja. Če naj bi praktično delo temeljijo na raziskovanju, mora biti

medicinska sestra, ki dela v praksi sposobna uporabljati najnovejše vire podatkov in

uporabljati računalnik kot sredstvo pridobivanja razpoložljivih znanj z ozirom na

zdravstveno nego bolnikov.

Hendersonova je prva prepoznala potrebo po pisnem individualiziranem planu zdravstvene

nege. Ti začetki procesa zdravstvene nege predstavljajo dokumentacijo za aktivnosti

zdravstvene nege. Ti plani pomagajo medicinski sestri ugotoviti katere bolnikove potrebe

se večkrat pojavljajo in usmerjajo izvajanje postopkov v smeri zadovoljevanja teh potreb.


42

Ker pa se ti zgodnji plani zdravstvene nege niso vnašali v bolnikovo dokumentacijo, se je

tako izgubil dragocen vir kot osnova raziskovalnega dela.

3.3.3 Odnos do izobraževanja

Hendersonova je oblikovala učni program, ki temelji na osnovnih potrebah in simptomih,

ki so bili ugotovljeni pri bolniku. V zaključni fazi se program osredotoči na zdravstveno

nego usmerjeno v bolezen. Taka organizacija učnih vsebin predstavlja poiskus umikanja od

medicinskega modela.

Prepričana je, da je le univerzitetni študij tisti, kjer se medicinska sestra izobrazi, pridobi samostojnost in se nauči kreativnega mišljenja.

Prepričana je tudi, da mora imeti študent isti pristop do učnega programa, kot bolnik do svoje nege.

3.3.4 Odnos do dela v praksi

Hendersonina razlaga sestrinstva se nanaša na sestrinstvo kot praktično disciplino. To

razlago strne v naslednje:

» Želimo zadovoljiti človekove vsestranske potrebe, toda s neskončno mnogo modifikacijami

sestrske nege z ozirom na enkratne potrebe posameznika.«

Medicinska sestra je za svoje neposredno delo nagrajena s tem, da bolniku pomaga do

samostojnosti. Hendersonova je pripomogla k uveljavljanju smotrnega ali ciljnega pristopa

in pristopa, ki temelji na osnovi sprejemanja odločitev. Ta pristop je danes pomemben,

kajti sestre v svojem praktičnem delu rutinsko sledijo fazam procesa. Dokumentirani plani

nege so danes trajen sestavni del bolnikove dokumentacije. Danes je torej možno zbrati

podatke o delu v praksi in na osnovi kvalitativnih podatkov oblikovati kvantitativne

raziskovalne probleme.


43

Hendersonova prepoznava človeka kot kompleksno bitje, ki vpliva na okolje in nanj

reagira in v tej ugotovitvi leži moč njenega konceptualnega modela. Medicinska sestra

pripravlja organizirane plane skupaj z zdravstvenim timom, upoštevajoč zadovoljevanje

kratko in dolgoročnih potreb. Odvisnost je pomembno obdobje v negovanju, toda

medicinska sestra je tista, ki išče načine za skrajšanje obdobja odvisnosti. Slabost

Hendersonove definicije pa je v tem, da ne more posplošiti različnih socialnih in kulturnih

vidikov bolnika oz. medicinske sestre. ( Bohinc, Cibic, 1995 ).

3.4 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA PRI OPERATIVNEM

ZDRAVLJENJU POŠKODBE PRSNEGA KOŠA

Operacija je dejanska ali verjetna nevarnost za človekovo celovitost, ker se kaže v

psihičnih, fizičnih in stresnih odzivih. Fiziološki stres je neposredno povezan z obsegom

operacije, psihološko pa ne vedno, saj lahko manjša operacija na obrazu izzove večji

psihični odziv kot na primer odstranitev žolčnika – bolnik je zaskrbljen zaradi brazgotine.

Velike operacije so stresne za telo. Odziv simpatičnega živčnega sistema in hormonski

odziv sta del zaščitnega sistema pred grozečo poškodbo. Pri veliki obremenitvi organskega

sistema in veliki izgubi krvi odpovedo zaščitni mehanizmi in v tem primeru je šok

neizbežen. Pojavi se metabolična reakcija. Ogljikovi hidrati in maščobe se metabolizirajo

za tvorbo energije. Beljakovine, ki sicer služijo kot gradbeni element celic, se lahko prav

tako porabijo za energijo. Aminokisline, ki niso porabljene, se izločijo kot dušik in urea.

To lahko povzroči negativno dušikovo bilanco, če je izguba dušika večja, kot pa je vnos.

Vsi ti dejavniki vodijo v izgubo telesne teže, posebno še po večji operacij.

Ljudje na različne načine dojemajo pomen operacije, zato se nanjo različno odzivajo –

najpogosteje so prestrašeni in zaskrbljeni. Pri nekaterih bolnikih je zelo težko odkriti

vzroke strahu. Razlogi so lahko različni: strah pred neznanim, strah pred izgubo kontrole,

sprememba videza, invalidnost, bolečina, strah pred umiranjem in smrt.

Na izid operacije pa vplivajo tudi številni fiziološki in psihološki dejavniki med katerimi

so:

� prehrana,


44

� starost,

� kronična obolenja,

� neučinkovit nevro – endokrini odziv in

� kajenje.

Vsak medicinski poseg mora bolnik ustno in pisno dovoliti, prav tako pa tudi vse

intervencije, ki so povezane z zdravljenjem.

Pri poškodbah prsnega koša gre običajno za neprogramiran operativni poseg. Glede na to

ali je poseg narejen v lokalni ali splošni anesteziji, je priprava nanj različna. Zdravnik

bolniku in svojcem razloži namen in potek samega operativnega posega in predviden potek

zdravljenja. Če je poseg narejen v splošni anesteziji mora pridobiti tudi bolnikovo pisno

soglasje. Medicinska sestra pripravi bolnika fizično in psihično. Čas, ki ga ima na voljo je

odvisen od zdravstvenega stanja bolnika in tudi od same poškodbe. Bolnika z vso

dokumentacijo preda anestezijski ekipi v operacijskem bloku.

Bolnikov pristanek pomeni, da lahko bolnik po svoji presoji odloča o svojem zdravljenju,

ko je bil o tem na njemu razumljiv način poučen. Podpisan bolnikov pristanek pa ščiti tudi

zdravnika in medicinsko sestro, ter ustanovo pred tem, da bi bil bolnik neprostovoljno

podvržen določenemu načinu zdravljenja.

Zdravnik mora bolnika seznaniti z vsemi terapevtskimi in diagnostičnimi posegi, ki so

potrebni med zdravljenjem. Preden bolnik podpiše izjavo o svojem pristanku, ga mora

zdravnik seznaniti s tveganji, posledicami in morebitnimi zapleti med in po operaciji.

Zdravnik bo tudi dokumentiral, da je bolnik seznanjen z zdravljenjem. Če bolnik ne more

podpisati pristanka za zdravljenje sam, storijo to starši, varuhi ali svojci. Pisni pristanek

bolnika pomeni, da je bolnik seznanjen na njemu razumljiv način o:

� vrsti in namenu operacije ter zdravljenju;

� razpoložljivih možnostih in

� nevarnostih vsake operacije.

Medicinska sestra podpira izjave zdravnika in uporabi vso spretnost poučevanja, da

bolniku pojasni potrebo po operativnem posegu in mu tako olajša pravilno odločitev. Če


45

bolnik operacijo odkloni, se mora medicinska sestra prepričati o tem, ali je bil bolnik

dovolj poučen na njemu razumljiv način, da se je tako odločil (Ivanuša, Železni, 2000, str.

41-49)

V nujnem primeru opravi zdravnik operacijo brez predhodnega podpisanega dovoljenja. V

tem primeru odloča konzilij zdravnikov, pri čemer so upoštevana navodila ustanove.

3.4.1 Priprava bolnika na operativni poseg

Priprava bolnika na operacijo in anestezijo je zelo zahtevno področje kirurške zdravstvene

nege. Medicinska sestra mora s primernim pristopom in ravnanjem bolniku že ob sprejemu

na oddelek zmanjševati strah in negotovost ter mu pomagati, da se bo vživel v novo okolje.

Priprava bolnika na operacijo in anestezijo zahteva njegovo optimalno fizično in psihično

kondicijo. , ki jo je v danem trenutku mogoče doseči. Medicinska sestra mora zbrati čim

več podatkov o bolnikovem stanju in opraviti vse naročene preiskave, ki jih je odredil

zdravnik (krvne preiskave, naročanje krvnih derivatov, rentgensko slikanje, snemanje

elektrokardiograma in druge).

Večina poškodovancev s poškodbo prsnega koša je v bolnišnico sprejeto nenačrtovano.

Sprejem bolnika v bolnišnico pomeni zadnji člen v sodobni reševalni verigi. Sprejem

odredi zdravnik v travmatološki urgentni ambulanti(Ivanuša, Železnik, 2000, str. 51).

Naloge medicinske sestre ob sprejemu bolnika s poškodbami prsnega koša so:

� obvestimo zdravnika – urgentnega travmatologa,

� ocenimo bolnikovo stanje,

� izmerimo vitalne funkcije (dihanje, pulz, RR, telesno temperaturo,…),

� pričnemo s sprejemno negovalno anamnezo

� pripravimo liste za negovalno anamnezo, pojasnilno dolžnost zdravnika za

zdravljenje in zdravstveni poseg, list za opazovanje bolnika, list sprejete terapije,

list za bilanco tekočin,

� vpišemo bolnika v raportno knjigo in sprejem v računalnik,

� psihično poizkušamo bolnika čim bolje pripraviti na nadaljnje intervencije

(razložimo mu nadaljnji potek dela, bolnika pomirimo in vzpodbujamo k

sodelovanju),

� pripravimo bolnika za pregled (namestitev v ustrezni položaj),


46

� po naročilu zdravnika nastavimo vsaj dva periferna i.v. kanala s širokim lumnom,

� odvzamemo kri za laboratorijske preiskave (hemogram, krvni sladkor, elektrolite,

retente, hepatalne teste, koagulogram, čas krvavitve po IVy – u, kri za krvno

skupino,…),

� izpolnimo napotnico za preiskave (laboratorij, transfuzija,…),

� po naročilu zdravnika naročimo na transfuzijskem oddelku kri in krvne derivate,

� apliciramo predpisano terapijo (i.v., i.m., s.c., p.o., rektalno),

� pričnemo z nadomeščanjem tekočine po navodilu zdravnika, nastavimo pravilno

hitrost pretoka tekočine,

� pa naročilu uvedemo trajni urinski kateter (pri ženskah, pri moških pa asistiramo),

� posnamemo EKG (vsem bolnikom, ki so stari več kot 40 let, ostalim pa po naročilu

zdravnikov),

� pripravimo in izpolnimo napotnice za dodatno slikovno diagnostiko (radiografija,

ultrazvočna diagnostika, računalniška tomografija in druge) in konziliarne preglede,

� spremljamo bolnika na dodatno naročene preiskave,

� bolniku pomagamo pri izvajanju aktivnosti – pomoč pri gibanju in obračanju,

nameščanju v pravilen položaj, pomoč pri izločanju, skrbimo za varnost in

vzdrževanje bolnikovega okolja,

� bolnika kontinuirano opazujemo in merimo vitalne funkcije (monitor), nadziramo

prejeto in izločeno tekočino,

� kontaktiramo s svojci ali spremljevalci, domom upokojencev, zavodi,

� bolnika pred operacijskim posegom higiensko uredimo in po potrebi zaščitimo

operacijsko polje,

� vse sprotno beležimo in dokumentiramo,

� uredimo bolnikovo medicinsko in negovalno dokumentacijo in jo predamo skupaj z

bolnikom v operacijsko sobo anestezijski sestri oziroma ekipi, ki prevzema bolnika.

V negovalni dokumentaciji so za nas najpomembnejši naslednji podatki:

� s kom bolnik živi (sam, v družini, v domu upokojencev), s kom kontaktiramo,

� sposobnost gibanja,

� predhodna bolezenska stanja,

� zdravila, ki jih je jemal doma,


47

� posebnost v zvezi s prehrano,

� posebnosti v zvezi z dihanjem,

� posebnosti v zvezi z osebno higieno,

� posebnosti v zvezi z izločanjem,

� morebitna prisotnost rane zaradi pritiska,

� posebnosti v zvezi s spanjem,

� razvade,

� alergije in

� pripomočki, ki jih uporablja in katere ima s seboj (očala, leče, zobna proteza, slušni

aparat, bergle, invalidski voziček)(Ivanuša, Železnik, 2000).

V celoti izpolnjena negovalna anamneza nam daje pomembne podatke, ki jih potrebujemo

pri načrtovanju in izvajanju zdravstvene nege od sprejema do odpusta.

3.4.2 Zdravstvena nega bolnika po operaciji

Za operiranca je kritično obdobje neposredno po anesteziji, ko ga moramo natančno

opazovati, dokler glavni učinki anestetika ne popustijo in se celotno bolnikovo stanje ne

stabilizira.

Prostor za prebujanje

Pooperativno obdobje se začne takoj po končani operaciji. Če je bila operacija opravljena v

splošni anesteziji, se običajno zbuja iz narkoze v sobi za zbujanje.

Značilnosti bolnika v pooperacijskem obdobju so:

� zaspanost,

� psihomotorični nemir,

� motnje v dojemanju,

� motnje v motoričnih funkcijah,

� navzeja in

� bruhanje.

Zdravstvena nega je odvisna od posebnosti operacije, kljub temu pa so nekatere

intervencije enake za vse bolnike.


48

Paziti moramo na:

� dihanje,

� cirkulacijo,

� elektrolitsko in tekočinsko ravnovesje,

� stanje zavesti,

� stanje rane,

� drenaže,

� varnost in

� podpirati dobro počutje bolnika (Ivanuša, Železnik, 2000, str. 109).

Pri operiranih bolnikih po poškodbi prsnega koša je potrebno posvetiti pozornost še na:

� pravilen položaj,

� preveriti pulz, barvo in toploto okončin,

� preveriti dihanje,

� poslušati pljuča.

3.4.2.1 Zdravstvena nega bolnika v intenzivni negi

Pri bolniku, ki je bil deležen obsežne operacije, ki je bila potrebna zaradi poškodbe prsnega

koša se po operaciji nadaljuje zdravljenje, nadzor in zdravstvena nega ter rehabilitacija na

enoti intenzivne terapije in nege.

Medicinska sestra pri bolniku kontrolira vitalne funkcije vsakih 15 min, in sicer tako

dolgo, da se le-te stabilizirajo (krvni tlak, pulz in dihanje), nato na pol ure, nato na 2 uri in

kasneje na vsake 4 ure (če zdravnik ne odredi drugače).

Na oddelku se pred sprejemom bolnika higiensko uredi posteljna enota, pripravimo si

dodatne odeje in blazine, poskrbimo za potrebne pripomočke (infuzijsko stojalo, aparat za

merjenje krvnega tlaka, slušalke), ter poskrbimo za dovolj prostora okrog postelje.


49

Na oddelku ves čas kontroliramo in opazujemo:

Stanje dihal: preverjamo prehodnost dihalne poti, globino, frekvenco, karakter in zvoke

pri dihanju.

Stanje cirkulacije: merimo pulz, krvni tlak, telesno temperaturo, ocenjujemo barvo kože

in kapilarno polnitev.

Stanje bolnikove zavesti: preverjamo nevrološko stanje in morebiti motnje zavesti.

Obvezo: opazujemo sekrecijo, vstavljene drenaže, priključenost in delovanje drenov.

Počutje bolnika: beležimo bolečino, navzeo, bruhanje, preverjamo udobnost in ustreznost

bolnikovega položaja za lažje in dobro dihanje.

Varnost: preverjamo potrebo po zaščitni ograji, zaščitnih pasovih in klicni napravi.

Nadzor pripomočkov: kontrola infuzijskih tekočin – hitrost, prehodnost, količina,

kontrola drenažnih sistemov (gastrična sonda, torakalni dren) – vrsta, prehodnost,

priključenost na pravi sistem, posebnosti in količina izločkov.

Bilanca tekočin: vodi se natančna bilanca sprejete in izločene tekočine.

Kontrola uriniranja: pozorni moramo biti na prvo uriniranje po operaciji. Če bolnik ne

urinira dvanajst ur po operacijskem posegu, obvestimo zdravnika, ki odredi intermitentno

kateterizacijo ali pa vstavitev trajnega urinskega katetra.

3.4.3 Zdravstvena nega do odpusta

Postopki zdravstvene nege so odvisni od vrste poškodbe, načina zdravljenja, bolnikovega

splošnega stanja, morebitnih zapletov, bolnikovega sodelovanja in njegovih življenskih,

socialnih in ekonomskih razmer izven bolnišnice.

Že od bolnikovega sprejema dalje moramo misliti na odpust. V ta namen moramo pri težje

poškodovanih in pa starejših bolnikih navezati stike s svojci. Zdravnik da bolniku in


50

svojcem informacije o poteku zdravljenja, predvideni rehabilitaciji in trajanju

hospitalizacije. Odpust bolnika načrtujemo sistematično (Ivanuša, Železnik, 2000).

3.4.4 Odpust bolnika iz bolnišnice

Glede na ugodno zdravstveno stanje se za odpust iz bolnišnice odloči zdravnik.

Načrtovanje bolnikovega odpusta se začne že ob sprejemu. Cilj načrtovanje odpusta je

zagotoviti bolniku najboljšo kakovost zdravstvene nege tudi po odpustu (Ivanuša, železnik,

2000, str. 23).

Ves čas hospitalizacije dajemo bolniku in svojcem, če je potrebno posebna navodila o

pomembnosti samooskrbe in odgovornosti bolnika za lastno zdravje. Na ta način želimo

vzdrževati optimalno zdravje in zagotoviti neprekinjeno zdravstveno nego.

Bolniku je potrebno pojasniti postopnost pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti in vračanju

v normalno delovno okolje. Bolnik je odgovoren za svoje zdravje. Zato mora znati sam

presojati svoje zmožnosti ( predvsem fizična dela/ dvigovanje, potiskanje, vleko bremen).

Ob odpustu je bolnik obveščen tudi o kontroli pri svojem zdravniku in pri operaterju.

Bolniku moramo pojasniti pomembnost kontrole in eventualne zaplete, zaradi katerih mora

takoj poiskati zdravniško pomoč (Ivanuša, Železni, 2000).

3.5 UGOTAVLJANJE NEGOVALNIH PROBLEMOV PRI BOLNIKU S POŠKODBO PRSNEGA KOŠA PO TEORIJI VIRGINIE HENDERSON

Pri pacientih s poškodbo prsnega koša bomo negovalne probleme ugotavljali po teoriji

Virginie Henderson. Medicinska sestra s pravilnim pristopom in pomočjo pri tistih

življenjskih aktivnostih, ki jih bolnik ne more opravljati sam, težave omili, prepreči

poslabšanje in pomaga pri hitrejši ozdravitvi.


51

3.5.1 Dihanje

Dihanje je osnovna vitalna funkcija, je najpomembnejša življenjska aktivnost. Ob

nemotenem delovanju zagotavlja organizmu zadostno količino O2 za metabolizirane

procese in odvaja CO2, ki je produkt metabolizma.

Z nemotenim dihanjem je zagotovljena potreba človeka po O2 in s tem je zagotovljen

njegov obstoj in dobro počutje.

NEGOVALNI PROBLEMI:

Pri bolniku s poškodbo prsnega koša opazimo otežkočeno dihanje, ki se sprva pojavlja ob

fizičnih obremenitvah, pozneje pa tudi v mirovanju. Oteženo dihanje se odraža s strahom.

Vzporedno z oteženim dihanjem se pojavi topa bolečina v prsnem košu, na strani, kjer je

poškodba prsnega koša. Bolečina izžareva v vrat in le redko v ekstremiteto.

Bolnik s poškodbo prsnega koša pogosto kašlja. Kašelj je dražeč in boleč. Kašelj in

bolečina v prsnem košu ovirata spanje in počitek.

Bolnika se zaradi bolečin v prsnem košu in motenj dihanja namesti v primeren položaj.

Največkrat je to polsedeč ali sedeč položaj.

NEGOVALNE DIAGNOZE:

� neučinkovito dihanje,

� bolečina,

� motnje v ritmu spanja,

� nezmožnost čiščenja dihalnih poti,

� strah,

� neaktivnost,

� deficit v samonegi: oblačenje, slačenje,

� deficit v samonegi: kopanje, osebna nega,

� deficit v samonegi: izločanje,

� slaba fizična mobilnost.


52

CILJI ZDRAVSTVENE NEGE:

� vzpostavitev normalnega dihanja,

� zagotoviti zadostno količinoO2,

� odstranitev sekretov,

� prehodnost dihalnih poti,

� pomiritev bolnika,

� strah pred oteženim dihanjem bo zmanjšan ali odstranjen,

� zagotoviti vlažnost zraka v bolniški sobi,

� bolnik bo v položaju, ki mu bo olajšal dihanje,

� doseči stanje, kjer bo bolečina minimalna, ali stanje brez bolečin,

� merjenje vitalnih funkcij,

� bolnik bo postopoma začel sodelovati pri osnovnih življenjskih aktivnostih.

NEGOVALNE INTERVENCIJE:

Pri bolniku s poškodbo prsnega koša opazujemo funkcije dihanja, kot so frekvenco,

globino, morebitne ovire in druge motnje v dihanju. Bolnika z oteženim dihanjem

namestimo v polsedeč ali sedeč položaj, ki mu omogoča lažje gibanje prsnega koša.

Po naročilu zdravnika apliciramo O2, ki je predpisan v litrih / minuto. Apliciran O2 mora

biti vedno ovlažen. Med aplikacijo O2 bolnika vedno opazujemo zaradi nevarnosti

zastrupitve. Znaki zastrupitve s O2 so: znojenje, slabost, bradikardija, trzanje ustnic, krči,

bruhanje, nezavest.

Bolniku, ki mu s polsedečim položajem olajšamo dihanje, po potrebi ali njegovi želji od

časa do časa spreminjamo položaj.

Bolnika poučimo o pomembnosti spreminjanja položaja v postelji in izvajanja dihalnih vaj.

Dihalne vaje odredi zdravnik, bolnik pa jih opravlja pod vodstvom fizioterapevta.

Da bo bolnik lažje izkašljeval, ga učimo dihati z našobljenimi ustnicami.

V bolniški sobi uredimo primerno temperaturo ( 18 – 20 stopinj C ) in vlažnost ( 40 – 60

% ). Zaradi kašljanja mu večkrat na dan ponudimo pitje toplih tekočin. Pri kašljanju

ležečega bolnika posedemo, da bo lažje kašljal in se lažje odkašljal. Nagnemo ga nekoliko


53

naprej, med napadom kašlja podpremo čelo z dlanjo in pridržimo posodico za prestrezanje

morebitnega izmečka. Ponudimo mu staničevino ali papirnat robček za enkratno uporabo,

da se bo lahko očistil. Nemočnega bolnika uredimo sami.

Bolnikovo ustno votlino redno negujemo. Vzpodbujamo ga k samooskrbi.

Bolnik, ki se duši (dispnoe), je ob tem prestrašen. Strah moramo zmanjšati. Bolnika

pomirimo, moramo mu zagotoviti občutek varnosti. Smo ob njem in mu nudimo vse tiste

ukrepe, ki mu bodo olajšali dihanje. Bolečino odpravimo z analgetiki, ki jih ordinira

zdravnik.

VREDNOTENJE

Z zagotovitvijo primerne temperature in vlažnosti, ter ustreznega položaja bolnik lažje

diha. Z dihalnimi vajami, ki se jih je bolnik naučil, je predihanost pljuč dosti boljša, bolnik

manj kašlja in bolečina je manjša. Bolnik postopno sodeluje pri opravljanju osnovnih

življenjskih aktivnostih. Z pogovorom smo bolnika pomirili in zmanjšali strah.

3.5.2 Hranjenje in pitje

Prehranjevanje je sestavni del življenja in je bistvenega pomena za človekovo rast in

razvoj. Bolezenski procesi, starost, spol in aktivnost so faktorji, ki vplivajo na

posameznikovo potrebo po hranilih. Človek s hranjenjem vnaša v telo energijo, ki jo rabi,

vzdržuje telesno temperaturo. Pomemben je tudi zadosten vnos tekočin

NEGOVALNI PROBLEM:

� odklanjanje hrane zaradi bolečin pri požiranju;

� dehidracija zaradi premajhnega vnosa tekočin;

� nezmožnost hranjenja zaradi poškodbe;

� izgubljanje telesne teže zaradi nezadostnega vnosa hranil.

NEGOVALNE DIAGNOZE:

� neješčnost,

� bolečina,

� uživanje premajhnih količin hrane.


54


� ustrezno prehranjen, sit, zadovoljen pacient,

� ohranjena telesna teža,

� preprečena dehidracija.


Pri načrtu upoštevamo morebitno karenco, ustrezno dieto, konsistenco in količino hrane,

pomoč pri hranjenju ali hranjenje, količino zaužite in izločane hrane in tekočine,

spodbujanje bolnika, če je zadovoljivo in sodelovanje svojcev pri hranjenju.

Oblika hranjenja je tudi hranjenje po nazogastrični sondi, kjer načrtujemo količino hrane,

časovne presledke med hranjenjem, redne menjave sonde, nego ustne votline in nosne

votline. Bolnika in svojce poučimo o nazogastrični sondi in pravilnem hranjenju. Bolnika

namestimo v ustrezen položaj po predhodnem dogovoru z zdravnikom, ter mu pomagamo

pri hranjenju ali pa ga nahranimo. Bolečino odpravimo s predpisano terapijo.

VREDNOTENJE:

Pomoč pri hranjenju je bila uspešna, prav tako vnos tekočine. Počutje pacienta je bilo

boljše.

3.5.3 Izločanje

Skoraj v vseh kulturah je izločanje intimno dogajanje vsakega posameznika. V bolnišnici

poskrbimo za takšno ozračje, da pacientu ni neprijetno prositi za posteljno posodo, ko jo

potrebuje. Faktorji, ki vplivajo na izločanje, so telesni in duševni, upoštevati pa moramo

tudi socialno – kulturne vplive, ki so pri vsakem posamezniku zelo pomembni.

Psihosomatska stanja, kot so stres, strah, potrtost ali agresija, vplivajo na izločanje.

NEGOVALNI PROBLEMI:

Pri bolniku so motnje izločanja lahko vezane na samo poškodbo ali pa pri izvajanju

aktivnosti ni samostojen zaradi oviranega gibanja. Pomemben faktor ki vpliva na ustaljeni

vzorec odvajanja, je tudi sprememba okolja in pomanjkanje intimnosti.


55

NEGOVALNE DIAGNOZE:

� bolečina,

� nezadostna prehrana,

� zadrževanje telesni tekočin.


� vzpostavljen normalen vzorec defekacije in mikcije,

� informiran pacient o vplivu fizične aktivnosti na odvajanje in izločanje,

� pacient se bo gibal v okviru svojih možnosti,

� preprečen bo nastanek uroinfekta,

� pacient bo zadovoljen.


Če bolnik ne more urinirati, mu pomagamo v primeren položaj za lažje uriniranje.

Uporabimo tudi učinek tekoče vode, pogrejemo posodo, pri ženski polijemo čez perinej

curek tople vode. Kadar bolnik ne more urinirati, odredi zdravnik običajno kateterizacijo.

Načrtujemo nadzor nad bilanco tekočin, nego bolnika z urinskim katetrom, menjavanje

urinskega katetra, defekcija na vsaj tri dni, anogenitalno nego opravimo po mikciji in

defekciji ob zagotovljeni intimnosti.

Način rednega praznjenja mehurja je tudi sterilna intermitetna kateterizacija z enkratnim

katetrom vsake 6-8 ur.

VREDNOTENJE:

Vzpostavili smo normalen vzorec defekacije in mikcije pri bolniku. Preprečili smo

nastanek uroinfekta. Bolniku smo zagotovili ustrezno intimnost. Po vsakem izločanju smo

izvajali anogenitalno nego, pri čem smo izboljšali boljšo bolnikovo počutje.

3.5.4 Gibanje in ustrezna lega

Gibanje je posameznikova sposobnost se premikati svobodno v okolju in zavzemati želen

položaj. Omogoča pa tudi izražanje čustev, samoobrambo, vzdrževanje osnovnih


56

življenjskih potreb, kot so prehranjevanje, osebna higiena, oblačenje, skratka človekovih

dnevnih aktivnosti. Pri poškodbah prsnega koša je gibanje omejeno. Stopnja gibljivosti je

odvisna od vrste in teže poškodbe, neznanja in splošnega zdravstvenega stanja.

NEGOVALNI PROBLEMI:

� moteno gibanje zaradi poškodbe,

� ovirano gibanje zaradi bolečine,

� mirovanje zaradi strahu pred izpadom drena.

NEGOVALNE DIAGNOZE:

� bolečina,

� slaba fizična mobilnost,

� nezmožnost vstajanja,

� poškodovana tkiva.


� vzpostaviti gibanje,

� odpraviti bolečino,

� poskrbeti za pravilno gibanje z drenažo.


Načrtovali smo občasno gibanje pri čemer smo bolniku nudili pomoč tudi pri nameščanju v

ustrezen položaj. Bolečina je bila odpravljena s terapijo. Poučili smo pacienta glede

drenaže, da nebi prišlo do izpada.

VREDNOTENJE:

Bolnik je razgiban, lažje diha. Aktiviran v postelji in izven nje. Poučen je o ravnanju z

drenom.


57

3.5.5 Spanje in počitek

Je življenjska aktivnost, ki pri človeku zadovoljuje potrebe po optimalni relaksaciji telesa

in pripravi na nove obremenitve. Zdrav človek si med spanjem nabira novih moči za

telesno in umsko delo.

NEGOVALNI PROBLEMI:

Bolnikovo spanje in počitek sta v bolnišnici skoraj vedno motena. K temu pripomorejo:

oteženo dihanje, bolečina v predelu prsnega koša, kašelj in nemirnost bolnika. Tudi

aplikacija terapije med spanjem, neprezračena soba, ropot, moteč sobolnik in novo okolje

bolniku ne omogočajo kakovostnega spanja in počitka.

Z bolnikom se pogovorimo o njegovih navadah glede spanja ( npr. kdaj gre spat ali preko

dneva počiva, ali potrebuje za spanje dodatni vzglavnik in odejo.... ).

Omogočimo mu mir, da si telo psihično in fizično opomore.

NEGOVALNE DIAGNOZE:

� neučinkovito dihanje,

� motnje v ritmu spanja.


� upoštevali bomo bolnikove spalne navade in jih skušali uresničiti,

� doseči normalen ritem spanja in odpraviti senzorične spremembe ( moteče

dejavnike ),

� bolnik bo pomirjen.


Za bolnikov dober spanec poskrbimo pred spanjem s pripravo bolnika in bolniške sobe.

Ležečemu bolniku ponudimo posteljno posodo, umijemo mu obraz in roke, ga počešemo,

opravimo ustno nego in uredimo posteljo. Sobo prezračimo, izključimo splošno

razsvetljavo bolniške sobe in prižgemo nočno lučko. Obposteljni zvonec namestimo tako,

da je v dosegu bolnikovih rok. Bolnika pomirimo.


58

Poskušamo upoštevati bolnikove želje in spalne navade, če je le to mogoče in ne moti

diagnostično terapevtskega programa. Po naročilu zdravnika apliciramo pomirjevalo.

VREDNOTENJE:

Bolnik je pomirjen. Bolnikove spalne navade so upoštevane. Dosegli smo boljši ritem

spanja. Bolnik je pomirjen in spi.

3.5.6 Oblačenje in slačenje

Je življenjska aktivnost, ki omogoča bolniku urejen zunanji videz in je tesno povezana z

aktivnostjo vzdrževanja normalne telesne temperature.

NEGOVALNI PROBLEMI:

Bolnik s poškodbo prsnega koša je lahko tako prizadet, da se ne more sam obleči in sleči.

Oblačenje in slačenje ovirajo oteženo dihanje, bolečina v prsnem košu in splošno slabo

počutje bolnika.

Bolnika motiviramo za samooskrbo, če ima vodjo, moč in znanje.

NEGOVALNA DIAGNOZA:

� deficit v samonegi: oblačenje in slačenje.


� bolnik bo primerno oblečen in urejen,

� bolniku bo nudena pomoč pri oblačenju in slačenju,

� bolnik bo redno preoblečen,

� bolnik bo sodeloval pri oblačenju in slačenju,

� zagotovljena bo intimnost bolnika,

� bolnik se bo dobro počutil.


Bolniku pri katerem ugotovimo, da se ne more sam obleči in sleči pomagamo. Bolniku

smo menjali perilo ob vsakem umivanju, kopanju in po potrebi, če se je spotil ali umazal.


59

Pri preoblačenju bolnika po nepotrebnem ne odkrivamo ali razgaljamo. Zagrnemo zaveso

ali špansko steno.

Bolnika vedno motiviramo za urejen videz, saj neurejen videz negativno vpliva na počutje

bolnika.

VREDNOTENJE:

Bolnik je zadovoljen in se dobro počuti, ker smo mu pomagali pri negi in oblačenju.

3.5.7 Vzdrževanje telesne temperature

Je življenjska aktivnost, ki omogoča človeku ugodje toplote in predstavlja občutek

človeka.

NEGOVALNI PROBLEMI:

V klinični sliki poškodbe prsnega koša ne opazimo znakov povišane telesne temperature,

vendar se lahko pojavi kot znak druge pridružene bolezni.

Če temperatura hitro narašča, potem bolnika trese – ima mrzlico. Povišano temperaturo

spremlja pospešeno delovanje srca, pospešeno dihanje, bolnik toži o glavobolu, se slabo

počuti, je utrujen, žeja ga; izgubi apetit. Pri zelo visoki vročini postane nemiren, zmeden,

nekateri bolniki imajo privide – halucinirajo.

Ko temperatura naglo pade se bolnik zelo poti; obstaja nevarnost, da pride do odpovedi

srca, zaradi prevelike izgube tekočin.

NEGOVALNE DIAGNOZE:

� zvišana temperatura,

� nezmožnost čiščenja dihalnih poti,

� zvišana možnost poškodb.


� normalna telesna temperatura,

� ustrezna nega ustne votline,


60

� ustrezna nega telesa,

� v fazi povišane telesne temperature bo izvajano hlajenje ( po naročilu zdravnika ),

� v času mrzlice bo bolnik dobro pokrit,

� bolnik bo pomirjen in zavarovan pred poškodbami,

� bolnik bo opazovan in nadzorovan,

� nadomeščena bo izgubljena tekočina.


Z izvajanjem zdravstvene nege želimo bolniku lajšati težave, ki spremljajo visoko vročino.

Bolnika intenzivno opazujemo, pogosteje merimo telesno temperaturo, pulz, dihanje in

krvni tlak.

Zdravnika obveščamo o spremljajočih pojavih, kot so: tožba o glavobolu, bruhanje, motnje

zavesti itd.

V času naglega naraščanja temperature, ko bolnika »trese mraz«, ga toplo pokrijemo in po

potrebi ogrevamo. Varujemo ga pred prepihom in mu ponudimo topel čaj.

V fazi visoke vročine nemirnega bolnika pomirimo in ga informiramo o intervencijah, ki

jih bomo storili, da bi olajšali njegovo stanje. Večkrat mu ponudimo hladne pijače,

negujemo mu usta; ker ga vročina utruja, poskrbimo za mir, po potrebi tudi za zatemnitev.

Hladimo ga po zdravnikovem naročilu. Zmedenega bolnika zavarujemo pred poškodbami

tako, da mu namestimo zaščitno posteljno ograjico, ki jo oblazinimo. Ker bolnik z visoko

vročino nima apetita, se moramo potruditi, da bo s hrano dobil potrebne hranilne snovi.

V fazi naglega padca temperature, ki ga spremlja pospešeno znojenje, bolniku brišemo

obraz z vlažno in suho brisačo. Po potrebi tudi po telesu, nakar mu zamenjamo osebno in

posteljno perilo. Bolnika redno opazujemo. Če opazimo, da postane koža modrikasta in

hladna, znoj hladen in lepljiv, pulz pospešen in slabo tipljiv, o tem obvestimo zdravnika.

Bolnika visoka vročina z mrzlico in potenjem zelo izčrpava. Ta z znojenjem izgublja

veliko tekočine, zato mu večkrat ponudimo hladne pijače.

Redno merimo in beležimo temperaturo, pulz, krvni tlak, ter čas trajanja vročine z mrzlico.

Po naročilu zdravnika dajemo antipiretik.


61

VREDNOTENJE:

Z izvajanjem postopkov in posegov, ki jih je naročil zdravnik, smo telesno temperaturo

normalizirali. Z ustrezno nego sta bolnikova ustna votlina in telo čista. Nadomestili smo

tekočino, ki jo je bolnik izgubil z znojenjem. Bolnik je bil redno opazovan, zato ni prišlo

do poškodb. Sedaj je bolnik pomirjen in ima občutek varnosti.

3.5.8 Čistoča in nega telesa

Je življenjska aktivnost, ki omogoča zadovoljevanje potrebe po osebnem ugodju in ugodju

skupini.

NEGOVALNI PROBLEMI:

Bolnik poškodbo prsnega koša je pri izvajanju osebne higiene nesamostojen, saj ga ovirajo

oteženo dihanje, bolečina v prsnem košu in splošno slabo počutje.

Pri bolnem človeku je potreba po vzdrževanju osebne higiene še pomembnejša, kot pri

zdravem. Izvori umazanije pri bolniku so:

� izločki: blato, seč, znoj, solze, gnojni sekret iz oči, ušes ali slina, koža, ki se lušči,

kri,

� bolnikova okolica: soba, wc, postelja, prah, cvetje, obiski...

Vso to umazanijo moramo redno odstranjevati.

Pri nekaterih bolnikih že ob prihodu v bolnišnico opazimo pomanjkljivosti ( umazana

koža, mastni lasje, dolgi umazani nohti ).

Če ima nizek higienski standard, ga poučimo o pomenu in nujnosti vzdrževanja osebne

higiene. Bolnik pogosto izgubi voljo za urejen videz in postane pasiven in ne sodeluje pri

umivanju in urejanju.

Negovan in čist bolnik se počuti optimistično in ima voljo in interes, da se bo negoval

kasneje tudi sam.


62

NEGOVALNE DIAGNOZE:

� deficit v samonegi: kopanje, osebna higiena, umivanje.


� bolnik bo čist in urejen,

� bolnik bo poučen o pomenu osebne higiene,

� bolnik bo sodeloval pri izvajanju nege telesa.


Bolniku razložimo pomen rednega in temeljitega umivanja, ter poudarimo pozitivni učinek

za premagovanje bolezni in čim hitrejše okrevanje.

Odvisno od stopnje pomičnosti nudimo bolniku pomoč pri vzdrževanju osebne higiene.

Pri pomičnem bolniku naša pomoč ni potrebna. Poskrbimo le za:

� pravilno urejen, čist in temperiran prostor ( sicer ima bolnik odpor do opravljanja

osebne higiene ).

Pri lažje ali težje pomičnem bolniku

Bolnikom poskrbimo, da imajo primeren prostor in pribor za osebno nego, vendar jim

moramo pomagati.

Pri nepomičnem bolniku

� delno pomični: pomagamo jim le delno,

� nepomični: sami ne morejo ničesar opraviti, jih negujemo.

Pomoč, ki jo nudimo bolniku je individualna in je prilagojena glede na starost in

mobilnost. Vzpodbujati pa ga moramo k temu, da opravi čim več sam. Pri tem pa pazimo

kam odlaga vrečko, ali se je dobro umil in ali se pravilno umiva ( vrstni red, možnost

okužbe... ).

VREDNOTENJE:

Bolnik je poučen o pomenu osebne higiene. Sodeluje pri izvajanju nege telesa in je čist ter

urejen.


63

3.5.9 Izogibanje nevarnostim v okolju

Je življenjska aktivnost, ki zadovoljuje potrebe po varnosti posameznika.

NEGOVALNI PROBLEMI:

Nevarnosti, ki pretijo bolniku v bolnišnici: padci iz postelje, samopoškodbe,...

Bolnik je ogrožen tudi s strani zdravstvenega osebja. Če ti svojega dela ne opravljajo

natančno, lahko pride do pomote pri delitvi zdravil, zamenjave preiskovalnega materiala

itd.

Resen zdravstveni problem predstavljajo tudi bolnišnične infekcije, katerim je bolnik

izpostavljen v času hospitalizacije. Če človek za bolnišnično infekcijo zboli, pomeni to

podaljšano hospitalizacijo, dodatno trpljenje in velikokrat tudi večjo nevarnost kot osnovna

bolezen.

Poškodbam so izpostavljeni tudi bolniki z okvarjenimi čutili, gluhi, močno slabovidni in

slepi. Tem namenimo še posebno pozornost.

NEGOVALNE DIAGNOZE:

� zvišana možnost poškodb,

� zvišana možnost infekcije.

CILJI ZDRAVSTVENE NEGE.

� bolnik bo brez dodatnih poškodb,

� strokovno izvajanje postopkov in posegov zdravstvene nege,

� bolnik bo zavarovan pred bolnišničnimi infekcijami,

� bolnik bo imel potrebne in ustrezne ortopedske pripomočke.


Bolnika, ki je zmeden in nemiren zavarujemo pred poškodbo tako, da namestimo na

posteljo zaščitno ograjico, ki jo po potrebi tudi oblazinimo. Ponoči pa ležišče takega

bolnika naravnamo na najnižjo višino.


64

V nevarnosti, da pade in se poškoduje, je bolnik, ki po daljšem ležanju skuša vstati brez

pomoči. Pri takem bolniku je naša naloga, da ga ob prvem vstajanju in hoji podpiramo in

pazimo, da ne spodrsne in pade. Ocenimo kdaj in koliko pomoči mu bomo nudili.

V skrbi za bolnikovo varnost pred bolnišnično infekcijo moramo upoštevati predvsem

naslednje zaščitne ukrepe: umivanje rok, uporaba zaščitnih mask in rokavic, ločitev čistih

in nečistih poti, aseptično opravljanje posegov, skrb za sterilizacijo in dezinfekcijo, itd.

Tudi bolnika seznanimo o pomenu preventive in ga vzpodbudimo k sodelovanju.

Poskrbimo, da imajo bolniki ortopedske pripomočke v dosegu rok.

VREDNOTENJE:

Bolnik je brez dodatnih poškodb. Vsi postopki in posegi, ki smo jih pri bolniku izvajali so

bili opravljeni strokovno. Z izvajanjem preventivnih ukrepov smo bolnika zavarovali pred

bolnišnično infekcijo. Bolniku smo priskrbeli potrebne ortopedske pripomočke.

3.5.10 Odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov, potreb

Je življenjska aktivnost, ki omogoča posamezniku, da lahko izraža svoja čustva, potrebe,

mnenja, občutke in mu zadovoljuje potrebo po pripadnosti in upoštevanju.

NEGOVALNI PROBLEMI:

Najlažje vzpostavimo govorno komunikacijo z bolnikom, ki ima neokrnjeno sposobnost

vida, sluha in govora. Težave pa nastanejo pri bolnikih, ki teh sposobnosti nimajo ( npr.

nezavestni bolniki, ki so umetno ventilirani, slepi, gluhi...). Ti bolniki izražajo svoja čustva

in potrebe na svoj način, zato mora medicinska sestra to govorico prepoznati. Če tega ni

zmožna, se lahko pojavi nezaupanje in bolnikov obup. Ti problemi pa močno ohromijo

kakovost našega dela, pri bolniku pa povzročijo nezadovoljstvo, občutek odtujenosti,

osamljenost in doživljanje tesnobe.

Bolnik izraža zaskrbljenost in neugodje s stokanjem in jokom.


65

NEGOVALNE DIAGNOZE:

� nepopolna verbalna komunikacija,

� nemoč.


� doseči obojestransko zaupanje,

� odpraviti ovire pri komuniciranju,

� bolnik bo brez zadržkov izražal potrebe, čustva in občutke.


Za vzpostavitev dobre, pozitivne komunikacije, v kateri bo bolnik prosto izražal svoje

potrebe, čustva in mnenja, je potrebno zaupanje v zdravstvene delavce oz. medicinsko

sestro. Medicinska sestra zaradi svojega dela komunicira z bolnikom zelo pogosto.

Vsakemu bolniku se je potrebno prilagoditi v njegov način komuniciranja, verbalno ali

neverbalno. Ko se pojavijo ovire, poskrbimo, da jih odstranimo in dosežemo medsebojno

zaupanje, dobro izmenjavo podatkov o bolnikovem stanju in s tem bo izbrisana ena izmed

ovir v komuniciranju, to je bolnikova nemoč.

Bolniku vedno pred vsakimi negovalnimi intervencijami razložimo, kaj bomo delali. Če

izraža zaskrbljenost, si vzamemo čas in mu prisluhnemo. Poslušanje je pomemben del

komunikacije, ki nam omogoča, da izvemo nekaj več o bolniku, hkrati pa je tudi znak

spoštovanja do bolnika in dokaz, da ga sprejmemo kot človeka.

VREDNOTENJE:

Dobri medsebojni odnosi so ugodno vplivali na bolnikovo počutje. Dobil je vse potrebne

informacije o negovalnih intervencijah. Odpravili smo ovire pri komuniciranju in sedaj

bolnik sam pove kaj potrebuje in kako se počuti.

3.5.11 Izražanje verskih čustev

Je življenjska aktivnost, ki omogoča zadovoljevati potrebo posameznika po verski

pripadnosti.


66

NEGOVALNI PROBLEMI:

V zdravstveni negi namenjamo pozornost tudi izražanju verskih čustev. Bolniki na tem

področju nočejo ali ne upajo izrazit svojih želja in potreb, kar pa lahko vodi do problemov.

Bolnika je potrebno povprašati o verskih navadah in si v negovalno dokumentacijo to tudi

zabeležiti.

NEGOVALNA DIAGNOZA:

� problemi vezani na duhovnost.


� bolnikove potrebe v zvezi z verskim prepričanjem bodo zadovoljene.


Z vzpostavitvijo ustrezne komunikacije in medsebojnega zaupanja bomo upoštevali tudi te

bolnikove želje in potrebe.

Skušamo ugotoviti bolnikove želje po spovedi, omogočimo obisk duhovnika...

Naredimo vse kar je v naši moči, da bolniku lajšamo breme bolezni in hospitalizacije.

VREDNOTENJE:

Bolniku smo omogočili srečanje z duhovnikom in s tem ugodili njegovi potrebi v zvezi z

verskim prepričanjem. Bolnik je pomirjen in zadovoljen.

3.5.12 Koristno delo

Je življenjska aktivnost, ki zagotavlja posamezniku eksistenco in pridobivanje sposobnosti

za nove zadolžitve in ugodje psihične in fizične relaksacije.

NEGOVALNI PROBLEMI:

Prihod bolnika v zdravstveno ustanovo, npr. v bolnišnico je nekaj povsem novega, tujega,

neprijetnega. Običajno se počuti ogroženega, s seboj pa prinese tudi veliko nerešenih

problemov, stisk.


67

Z nekaterimi bolniki je težje delati, ker imajo pač več problemov. Naloga zdravstvenega

osebja je, da se potrudi in ugotovi, kakšne probleme ima bolnik. Če bomo to vedeli, bomo

bolnika lažje razumeli.

Bolnik ni motiviran, popolnoma izgubi voljo za samooskrbo. Ob prihodu v bolnišnico se

pogovorimo o njegovih navadah ( branje časopisov, poslušanje radia, gledanje tv,...).

Seznanimo ga o interesu dela z delovnim terapevtom.

NEGOVALNE DIAGNOZE:

� neaktivnost,

� brezup.


� bolnik bo začel postopno sodelovati pri osnovnih življenjskih aktivnostih,

� zagotovljena bo zapolnitev prostega časa,

� bolnik bo sodeloval pri delih, ki mu jih nalaga delovni terapevt.


Bolnika v posameznih fazah zdravljenja zaposlimo z ozirom na njegovo zdravstveno

stanje. Načrtujemo čas za obisk delovnega terapevta, ki bolnika motivira, da sodeluje pri

aktivnostih, ki mu jih ta nalaga.

Omogočimo mu branje časopisov in knjig, kasneje ga vzpodbujamo k gledanju televizije v

dnevnem prostoru.

Tudi ko se z bolnikom pogovarjamo, mu vzamemo nekaj prostega časa.

VREDNOTENJE:

Bolnik je začel sodelovati pri opravljanju osnovnih življenjskih aktivnostih. Vzpodbudili

smo ga k branju časopisov in tako poskrbeli za zaposlitev prostega časa. Po naročilu

delovnega terapevta je izvajal dela, ki mu jih le – ta nalagal.


68

3.5.13 Razvedrilo, rekreacija

Je življenjska aktivnost, ki zagotavlja posamezniku eksistenco in pridobivanje sposobnosti

za nove zadolžitve in ugodje psihične in fizične relaksacije.

NEGOVALNI PROBLEMI:

Kot posledica hospitalizacije se lahko pojavi hospitalizem. Če bolnik dalj časa leži, obstaja

nevarnost, da se pri njem pojavijo rane zaradi pritiska, otrdeli sklepi, motnje dihanja, ki

slabšajo počutje in otežujejo zdravljenje.

NEGOVALNE DIAGNOZE:

� možnost neaktivnosti,

� bolečina.

CILJ ZDRAVSTVENE NEGE:

� hospitalizem se ne bo pojavil,

� bolnik bo aktiviran pri procesu zdravstvene nege.


Z bolnikom se veliko pogovarjamo, da vzpostavimo dobre medsebojne odnose. S

pogovorom bomo bolnika pomirili, razbremenili, odpravili strah, ter da bo imel občutek, da

skrbimo zanj.

Bolnika postopno pripravljamo in usposabljamo za opravljanje osnovnih življenjskih

aktivnosti. Izvajamo aktivne in pasivne razgibalne in dihalne vaje. Bolnika vzpodbujamo k

sodelovanju, ter ga poučimo o pomembnosti menjavanja položaja v postelji ter ga

navajamo na samostojno življenje.

VREDNOTENJE:

Bolnik je aktiviran pri procesu zdravstvene nege. Znakov hospitalizma ni.


69

3.5.14 Učenje in pridobivanje znanja o razvoju in zdravju

Je življenjska aktivnost, ki zadovoljuje potrebe po novih znanjih, rasti osebnosti in

preventivnem odnosu do zdravja.

NEGOVALNI PROBLEMI:

Problem so lahko bolnikove slabe izkušnje iz prejšnjih hospitalizacij, slabo poznavanje

njegove bolezni in poteka zdravljenja. Oviro pri izvajanju zdravstvene nege lahko

predstavlja tudi neinformiranost o poteku našega dela.

Na osnovi pogovora z bolnikom, ugotovimo bolnikove izkušnje iz prejšnjih hospitalizacij,

nivo znanja o poškodbi prsnega koša in zdravljenju.

NEGOVALNE DIAGNOZE:

� pomanjkljivo znanje ( specifičnega ).


� vzpostavitev obojestranskega zaupanja in izmenjavo informacij,

� bolnik bo informiran z vsemi negovalnimi intervencijami,

� bolnik bo informiran o svoji bolezni,

� bolnik bo zdravstveno vzgojno prosvetljen.


Bolnikovo zaupanje si pridobimo tako, da se z bolnikom pogovorimo o bolezni, razložimo

mu kako bo potekalo naše delo in ga vzpodbujamo k sodelovanju.

Bolnik ima pravico vedeti za svojo bolezen, biti seznanjen s pričakovanim uspehom, ter

težavami in tveganjem , ki jih predlagano zdravljenje prinaša. Sme pa tudi odločati, če s

predlaganim soglaša ali ne. Zdravstveno osebje mora upoštevati bolnikove odločitve in

imeti posluh za njegove želje. Zdravnik je dolžan informirati bolnika o njegovem

zdravstvenem stanju. Pogosto pa bo medicinska sestra tista, ki bo bolniku pomagala to

resnico doumeti in sprejeti.


70

Pri bolniku izvajamo mnogo postopkov in posegov, ki jih mora razumeti, da bo sodeloval

in razumel stvari, ki so mu bile dotlej tuje.

VREDNOTENJE:

Bolnik je dobil vse potrebne podatke o svoji bolezni in o negovalnih intervencijah, ki se pri

njem opravljajo. Z vzpostavitvijo dobrih medsebojnih odnosov, smo si pridobili bolnikovo

zaupanje. Bolnik je dovzeten za nasvete, ki mu jih nalagamo.


71

4 SKLEP

Namen diplomskega dela je bil spoznati in predstaviti s pomočjo domače in tuje literature

katere so poškodbe prsnega koša ter kateri organi so najbolj prizadeti ob takih poškodbah

V sedanjem času je zaradi tempa življenja poškodb prsnega koša največ pri prometnih

nesrečah, ki so največkrat posledica prehitre vožnje, vožnje v vinjenem stanju ter

nepazljive vožnje. Prsni koš je poškodovan pri 10 do 15% poškodovancev. Poškodbe

organov v prsnem košu, so nevarne posebno zaradi tega, ker sta obenem lahko

poškodovana oba življenjsko pomembna organa: pljuča in srce.

Te poškodbe najbolj prizadenejo eno izmed osnovnih funkcij človeka, to je dihanje.

Dihanje pomeni življenje. Zanj potrebujemo zrak, brez kisika ni življenja. Hude poškodbe

prsnega koša, so združene z visoko smrtnostjo zaradi prizadetosti življenjsko pomembnih

organov in nevarnih zapletov, ki jih te poškodbe sprožijo.

Poškodbe prsnega koša predstavljajo velik problem pri postavitvi pravilne medicinske

diagnoze in s tem predstavljajo tudi problem pri načrtovanju zdravstvene nege.

Medicinska sestra mora biti usposobljena prepoznati posledice teh poškodb, tudi če le-te

niso vidne na prvi pogled. Pacienta mora opazovati v celoti – poznati mora nepravilno

dihanje, opazovati barvo kože. Pacienta, ki potrebuje oskrbo zaradi poškodbe prsnega

koša, mora ustrezno pripraviti na poseg.

Medicinska sestra mora pri pacientu delovati zdravstvenovzgojno, poudariti mora

pomembnosti globokega dihanja, ki pospešuje hitrejši razteg pljuč. Pacientu mora

pomagati in ga vzpodbujati pri opravljanju vseh življenjskih aktivnosti.

Pri nastanku diplomskega dela so nas zanimala naslednja raziskovalna vprašanja:

� Ali je odstotek bolnikov s poškodbo prsnega koša pri prometnih nesrečah višji od

odstotka ostalih poškodovancev, ki sem ga zastavil v dispoziciji, sem odgovoril s

pomočjo tuje in domače literature, da je odstotek bolnikov s poškodbo prsnega


72

koša pri prometnih nesrečah manjši od ostalih poškodovancev. Namreč na prvem

mestu so poškodovanci s poškodbo glave, na drugem pa s poškodbo okončin, na

tretjem pa s poškodbo prsnega koša.

� Pri vprašanju ali je prognoza zdravljenja po uspešni prvi pomoči boljša od

poznejšega nudenja pomoči, je odgovor pozitiven. Nedvomno je pri

poškodovancih, pri katerih je bila nudena prva pomoč takoj, veliko boljša

prognoza za zdravljenje in ozdravitev kot pa poznejše nudenje prve pomoči. Saj s

takojšnjim nudenjem prve pomoči lahko zelo vplivamo na sam potek zdravljenja in

preživetja poškodovanca. Pri poškodovancih pri katerih pa ni bila nudena

takojšnja prva pomoč pa se lahko pojavijo zapleti in tudi večji odstotek smrtnosti

ter dolgotrajna rehabilitacija.


73

Življenje je kratko, pridobivanje izkušenj

dolgotrajno, ugodna priložnost redka, izkušnja

varljiva,odločitev pa težka.

(Hipokrat)


74

5 LITERATURA IN VIRI

Ahčan, U. Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ

Slovenije, 2006.

Berkow, R. (ur.), Beers M. (ur.), Fletcher J. (ur.). Veliki zdravstveni priročnik.

Založba mladinska knjiga. Ljubljana. 2000.

Bresjanac, M. Patologija s temelji fiziologije. Ljubljana: Inštitut za patološko

fiziologijo, 1999.

Bohinc, M., Cibic, D. Teorija zdravstvene nege. Radovljica: Didakta, 1995.

Crnjac, A. (ur). Strokovni simpozij z mednarodno udeležbo ob 50-obletnici za

torakalno kirurgijo: zbornik predavanj. Maribor: Splošna bolnišnica, 19. novembra

2004.

Eržen, J. Poškodbe in drenaže toraksa v gorah. Med razglas, 1995.

Gričar, M.(ur), Vajd, R. (ur). Urgentna medicina, izbrana poglavja, Ljubljana:

Slovensko združenje za urgentno medicino, 2008.

Hajdinjak, A., Meglič R. Sodobna zdravstvena nega. Ljubljana: Visoka šola za

zdravstvo, 2006.

Henderson, V. Osnovna načela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene

nege Slovenija, 1998.

Hoyer, S. Zdravstvena vzgoja in zdravstvena prosveta. Ljubljana: Tehniška založba

Slovenije, 1995.

Ivanuša, A., Železnik, D. Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika. Visoka

zdravstvena šola Maribor, 2000.

Kalinšek, I. Nujna medicinska pomoč: 2. dopolnjena izdaja. Ljubljana: Državna

založba Slovenije, 1987.

Käufer, C. Chirurgie und Krankenpflege. Melsungen: Bibliomed, 1991.

Kersnik, J. (ur.). Poškodbe v osnovnem zdravstvu: zbornik predavanj. Ljubljana:

Združenje zdravnikov družinske medicine, SZD, 2005.

Klasinc, M., Rozman, M., Kisner, N., Pernat, S., Zdravstvena nega 3. Maribor:

založba Obzorja, 2005.

Kocijančič, A., Mravlje, F., Interna medicina, Ljubljana: Tiskarna Mladinska

knjiga, 1993.


75

Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Ljubljana:

Zbornica zdravstvene nege Slovenije, 2005.

Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego. Negovalne diagnoze:

Uvod v študij negovalnih diagnoz. Maribor: Kolaborativni center SZO za primarno

zdravstveno nego, 1993.

Kovačič, A. Prva pomoč: Priročnik za učence in dijake. Ljubljana: Rdeči križ

Slovenije, 1997.

Križančič, M. (ur.). Zbornik izbranih tem. Ljubljana: Društvo študentov medicine

Slovenije, 2005.

Lipovšek, K. (ur.). Zbornik izbranih tem. Ljubljana: Društvo študentov medicine

Slovenije, 2006.

Miksić, K., Flis, V. Izbrana poglavja iz kirurgije: (učbenik za kirurgijo na visokih

zdravstvenih šolah). Maribor: Obzorja, 2003.

Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena

šola, 1999.

Pocajt, M. Anatomija in fiziologija: Popravljena in dopolnjena izdaja. Ljubljana:

DZS, 2000.

Proces zdravstvene nege z dokumentiranjem. Maribor: Kolaborativni center SZO

za primarno zdravstveno nego, 1995.

Slovenski medicinski e slovar. Medicinska fakulteta in Lek d.d., 2002.

Smrkolj, V. Kirurgija. Ljubljana: Sledi, 1995.

Šušteršič, Z., Kirurgija II. Del. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979.

Turk, Z. in sodelavci. Fizikalna in rehabilitacijska medicina. Visoka zdravstvena

šola Maribor, 2002.

Uvod v študij negovalnih diagnoz. Maribor: Svetovna zdravstvena organizacija.

Regionalni urad za Evropo, 1999.

Železnik, D., Ivanuša, A. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Visoka

zdravstvena šola. Maribor, 2002.

www.medicinski-mesecnik.com

www.med.over.net


76

ZAHVALA

Ob koncu svoje diplomske naloge bi se rad zahvalil vsem, ki so mi pri mojem delu

pomagali in me vzpodbujali v težkih in lepih trenutkih na študijski poti.

Iskrena zahvala mentorici, predavateljici Marjeti Kokoš, viš. med. ses., univ. dipl. org.

za potrpežljivost in izjemno pomoč pri izdelavi diplomske naloge.

Zahvalil bi se tudi somentorju, Dean Pandurovič, dr. med. za pomoč pri medicinskem

delu diplomske naloge.

Zahvalil bi se tudi moji družini, ki mi je bila v času študija v vsestransko pomoč. Z vašo

pomočjo so bili padci manj boleči in uspehi toliko lepši.

Zahvala pa tudi moji prijateljici Jasmini, vsem ostalim prijateljem, sošolcem, ki so bili ob

pravem času na pravem mestu in so mi kakorkoli pomagali pri celotnem študiju.

Brez vas bi bila pot do cilja veliko težja, če ne celo nemogoča, predvsem pa veliko manj

vesela.

Hvala ker ste kar ste.

univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene … · mediastinum ter s časoma povzro či kolaps...

Documents