univerza v mariboru filozofska fakulteta · 2017-11-28 · koroška cesta 160 2000 maribor,...

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Bojan VOGRIN

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

JAVNE PRIREDITVE V RIMU

Mentor: Kandidat:

Doc. prof. dr. Aleš Maver Bojan VOGRIN

Maribor, 2016

Lektor:

Doc. prof. dr. Aleš Maver, prof. slovenskega jezika

Prevajalka:

Ksenija Muršak, prof. germanistike in prevajalka

ZAHVALA

Ob zaključku moje študijske poti se iskreno zahvaljujem mentorju doc. prof. dr. Alešu Mavru

za vso strokovno pomoč, lektoriranje, nasvete in trud pri nastajanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi prevajalki Kseniji Muršak za prevod povzetka.

Zahvalil bi se tudi mojim najbližjim: staršema, sestram in bratu in vsem,ki so me v času

študija spodbujali in verjeli vame. Še posebej bi se zahvalil mojemu dobremu prijatelju

Marjanu Kaiserju, ki me je vseskozi bodril in mi pomagal pri nastajanju diplomskega dela.

Koroška cesta 160

2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisani Bojan Vogrin, rojen 22. 12. 1984, študent Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, študijski program enopredmetna nepedagoška zgodovina, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Javne prireditve v Rimu pri mentorju doc. prof. dr. Alešu Mavru,

avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

Kraj, Maribor

Datum, 26. 05. 2016

_________________________________

(podpis študenta-ke)

www.ff.um.si | [email protected] | t +386 2 22 93 840 | f +386 2 22 93 625 | trr: SI56 0110 0600 0020 393 | id ddv: SI71674705

POVZETEK

V diplomskem delu so predstavljene javne prireditve v Rimu. Ljudje, ki niso imeli dela, in

tisti, ki popoldne po sluţbi niso imeli kaj poĉeti, so obiskovali gledališke predstave, dirke,

gladiatorske boje in igre, ki so jih prirejali ob praznikih v ĉast bogovom. Vodilni politiki in

vladarji niso dopustili, da bi se rimsko ljudstvo dolgoĉasilo ali trpelo zaradi lakote, saj bi to

lahko vodilo do nezadovoljstva in uporov. S tem, ko so zapravljali velike vsote denarja za

razliĉne prireditve in razvajali ljudstvo, so si naĉrtno krepili oblast. Tudi ĉe je bila drţavna

blagajna bolj prazna, so skušali rimskemu ljudstvu zagotoviti in dati ĉim veĉ prireditev. Na

zaĉetku diplomskega dela sem najprej predstavil bogato zgodovino rimskega imperija vse do

propada njegovega zahodnega dela leta 476, potem pa sem obravnaval izvor in ozadje javnih

prireditev, rimski koledar, praznike in igre, dirke, gledališĉe ter na koncu še amfiteater in

gladiatorske boje. Ugotovil sem, da so med vsemi razvedrili Rimljani imeli najraje

gladiatorske igre. To je bil praznik, ki ga je veselo slavilo vse mesto.

Kljuĉne besede: Rim, rimski koledar, prazniki, igre, dirke, gledališĉe, amfiteater, gladiatorske

igre, Circus Maximus, Kolosej

SUMMARY

The aim of this thesis is to present public spectacles in Rome. People without work and those

who did not have anything to do in the afternoons after work were attending theater

performances, races, gladiator fights and games that were organized during holiday

celebrations in honor of gods. Leading politicians and rulers did not allow the Roman people

to be bored or to suffer from hunger, as this could lead to dissatisfaction and uprisings. By

spending large amounts of money for different events and for spoiling people, they

systematically strengthened their power. Even in the case of a more or less empty state

treasury they tried to provide the people of Rome with as many spectacles as possible. At the

beginning of the thesis I first presented the rich history of the Roman Empire until the

collapse of its western part in 476. Then I discussed the origins and the background of public

spectacles, the Roman calendar, festivals and games, racing, theater, and finally, the

amphitheater and gladiator fights. I found that among all entertainments, Romans preferred

gladiator games as events that were celebrated all over the town.

Keywords: Rome, Roman calendar, festivals, games, races, theater, amphitheater, gladiator

games, the Circus Maximus, the Colosseum.

KAZALO

1 UVOD………………………………………………………………………………………..1

2 NASTANEK IN RAZVOJ RIMA………………………………………………………....3

2.1 Izvor in začetki…………………………………………………………………................3

2.2 Ustanovitev Rima in doba kraljev (753-509 pr. n. š.)…………………………………..4

2.3 Rim zavzame Italijo………………………………………………………………………5

2.4 Punske vojne………………………………………………………………………………6

2.5 Brata Grakh in prvi triumvirat………………………………………………………….7

2.6 Cezar………………………………………………………………………………………9

2.7 Gaj Avgust Oktavijan in cesarstvo……………………………………………………..10

2.8 Julijsko-klavdijska dinastija……………………………………………………………11

2.9 Flavijska dinastija……………….....................................................................................11

2.10 Adoptivni cesarji……………………………………………………………………….12

2.11 Severska dinastija.……………………………………………………………………..15

2.12 Obdobje vojaških cesarjev………………………………………………………….....16

2.13 Dioklecijan in Konstantin……………………………………………………..............16

2.14 Pozno cesarstvo………………………………………………………………...............18

2.15 Propad in konec zahodnega cesarstva………………………………………..............18

3 JAVNE PRIREDITVE V RIMU………………………………………………………....20

3.1 Izvor in ozadje……………. …………………………………………………………….20

4 IGRE IN PRAZNIKI ……………………………………………………………………..24

4.1 Rimski kolendar……………………………………………............................................24

4.1.1 Meseci…………………………………………………………………………………..25

4.1.2 Dnevi v rimskem mesecu……………………………………………………………...26

4 .1.3 Datiranje let…………………………………………………………….......................27

4.2 Igre……………………………………………………………………………………….27

4.2.1 Večdnevne igre………………………………………………………………………...28

4.2.2 Grške igre…………………………………………………………………....................31

4.2.3 Odeon………………………………………………………………………..................32

4.3 Prazniki…………………………………………………………………………………..33

5 DIRKE……………………………………………………………………………………..36

6 GLEDALIŠČE………………………………………………………………….................45

6.1 Zgradba gledališča……………………………………………………………………....46

6.2 Razvoj gledališča v Rimu………………………………………………….....................48

6.3 Tragedija………………………………………………………………………................49

6.4 Opera in pantomima…………………………………………………………….............50

6.5 Mim………………………………………………………………………………………54

6.6 Dandanes…………………………………………………………………………………55

7 AMFITEATER IN GLADIATORSKE IGRE…………………………………..............56

7.1 Kolosej……………………………………………………………………………………58

7.2 Gladiatorji in gladiatorski boji………………………………………………................61

7.3 Boji z zvermi……………………………………………………………………..............65

7.4 Sam potek boja…………………………………………………………………..............66

7.5 Prepovedi in konec………………………………………………………………………70

8 SKLEP……………………………………………………………………………………...72

9 VIRI IN LITERATURA…………………………………………………………………..74

9.1 Viri………………………………………………………………………………………..74

9.2 Literatura………………………………………………………………………………...74

9.3 Internetni viri……………………………………………………………………………75

KAZALO KART IN SLIK

Karta št. 1: Rimsko cesarstvo v dobi cesarja Hadrijana……………………………………....13

Slika št. 1: Veliki cirkus, Circus Maximus…………………………………………………....37

Slika št. 2: Quadriga (ĉetverovpreţni tekmovalni voz) na reliefu iz terakote………………...40

Slika št. 3: Notranjost avditorija rimskega gledališĉa v Bosri v Siriji………………………..46

Slika št. 4: Vaja za grško satirsko igro. Plešasti sedeĉi moţ je zborovodja. Pred njim plešeta

dva igralca ob spremljavi pišĉali. Mozaik iz pompejev……………………………………....50

Slika št. 5: Kolosej……………………………………………………………………………58

Slika št. 6: Notranjost Koloseja-pogled na hodnike in prostore pod zemljo, ki jih je pokrivala

arena…………………………………………………………………………………………..61

Slika št. 7: Boj gladiatorjev na mozaiku iz Leptis Magna v severni Afriki…………………..68

1

1 UVOD

V svojem diplomskem delu bom podrobneje predstavil javne prireditve v Rimu. V Rimu je

bila velika brezposelnost, veliko je bilo postopaĉev, priseljencev, pustolovcev in drugih, ki so

bili oprošĉeni dela. Ţiveli so na raĉun drţave, se potikali po forumih, bazilikah in preddverjih,

popivali in kockali po gostilnah. Bilo pa je tudi veliko delavcev, ki popoldne niso imeli kaj

poĉeti. Svoj prosti ĉas so zato zapolnjevali tako, da so obiskovali gledališke predstave, igre,

dirke in gladiatorske boje, ki so brzdali njihove strasti, jih zamotili in odvraĉali od drugega

dela. Vodilni politiki in vladarji niso dopustili, da bi se ljudstvo dolgoĉasilo ali trpelo lakoto,

saj bi to lahko vodilo do upora. S skrbjo za zabavo ljudstva in z zapravljanjem velikih vsot

denarja so si vladarji naĉrtno krepili oblast.

Diplomsko delo sem razdelil na sedem poglavij. Prvo poglavje je namenjeno pregledu

bogate rimske zgodovine, ki jo bom predstavil po obdobjih. Predstavljen je izvor oziroma

zaĉetki in razvoj rimske drţave vse do propada njenega zahodnega dela leta 476.

V drugem delu sem predstavil izvor in ozadje javnih prireditev. Osredotoĉil sem se na

njihov verski izvor in vlogo religije ter kako so bile povezane s starodavnimi sveĉanostmi.

Tretje poglavje govori o igrah in praznikih, brez katerih Rimljani seveda niso mogli. Najprej

je opisan rimski koledar. Predstavljen je njegov razvoj, kako je bilo razdeljeno leto, kako so

meseci dobili imena in kako so Rimljani imenovali dneve v rimskem mesecu. Na koncu je

opisano še rimsko štetje let. Predstavljene so tudi igre, ki so bile enodnevne in veĉdnevne,

kdaj so jih prirejali in od kod so izvirale. Predstavljeni so tudi prazniki, ki jih je bilo pri

Rimljanih zelo veliko. Vĉasih so imeli na en delovnik tudi dva ali tri praznike.

V ĉetrtem poglavju so podrobneje predstavljene igre v cirkusu. Najbolj priljubljene so bile

dirke z vozovi. Poleg dirk z vozovi so prirejali tudi razliĉna tekmovanja v spretnostih in

šaljive uprizoritve, vendar so bila ta pri obĉinstvu manj priljubljena. Obĉinstvo je imelo

najraje tekmovalce, ki so spretnost in pogum dokazovali z drznimi akrobacijami.

Peto poglavje je namenjenu gledališĉu, ki ni bilo tako priljubljeno kot cirkuške dirke in

gladiatorski boji. Gledališĉe je bilo celo v cesarskem obdobju pod strogo cenzuro, saj se je

aristokracija bala, da bi gledališki pisci s preveĉ svobodomiselnimi ali druţbeno nevarnimi

temami zanetili nezadovoljstvo med rimskimi mnoţicami. Snov so slednji zato ĉrpali iz

mitologije in iz tem vsakdanjega ţivljenja - umor,posilstvo, muĉenje in incest.

V zadnjem, šestem poglavju sem predstavil amfiteater in gladiatorske igre, ki so jih imeli

Rimljani najraje izmed vseh javnih prireditev. Ţrtvovanje in pokol ljudi se je spremenilo v

2

praznik, ki ga je veselo slavilo vse mesto. Predstavil in opisal sem tudi najveĉji in najbolj

znani rimski amfiteater, Kolosej. Predstavljeno je tudi, od kod so gladiatorski boji izvirali in

kdo so sploh bili gladiatorji. Poleg gladiatorskih bojev so v amfiteatru potekali tudi boji z

zvermi in dramske uprizoritve. Na koncu so predstavljene še prepovedi in konec gladiatorskih

bojev.

3

2 NASTANEK IN RAZVOJ RIMA

2.1 Izvor in začetki

Izvor Rima je še vedno neznan. Grški zgodovinarji so ustanovitev Rima pripisali

trojanskemu junaku Eneju, ki se je po padcu Troje zatekel v Italijo, prvi rimski zgodovinar

Fabij Piktor pa prisega na legendo o Romulu in Remu. Dvojĉka, otroka boga Marsa in deviške

vestalke Ree Silvije1, so poloţili v košaro in ju izpostavili ob narasli reki Tiberi. Rešila ju je

volkulja, vzgojil pa pastir Favstul. Ko sta dvojĉka odrasla, sta svojega strica Amulija, ki se je

nasilno polastil prestola, ubila. Romul je postavil temelje Rima in postal njegov prvi kralj.2

V pozni bronasti dobi, torej v letih od 1300 do 800 pr.n.š., je bil ves italski polotok vkljuĉen

v skoraj docela enotno kulturo, med 13. in 12. stoletjem povezano z mikenskim svetom.

Moţno je, da so bledi in le nejasni spomini ljudi na to dobo oblikovali osnove povesti o Eneju

in trojanskem izvoru Rima.3

Lacij4 so v 8. stoletju pr. n. š. naseljevali Latini, ljudstvo kmetov in pastirjev. Ţiveli so v

številnih raztresenih vaseh niţinskega in obalnega dela pokrajine. Vasi so bile sicer

samostojne, vendar so se povezovale v verske skupnosti. Odprte so bile za kulturne vplive

Etrušĉanov in Grkov, ki so se naselili v sosednjih pokrajinah.5

Rim je imel med vsemi temi vasmi najugodnejšo lego za trgovanje. Leţal je namreĉ ob

Tiberi, na kraju, kjer je bil prehod ĉez reko najlaţji. Pod kraljevo vladavino je Rim dosegel

stopnjo razvoja, ki ga je loĉila od drugih latinskih skupnosti. Za njegovo kasnejšo moĉ in

slavo so imeli zasluge predvsem legendarni štirje predetrušĉanski kralji, katerih vladavino je

teţko natanĉno ĉasovno doloĉiti.6

Grška kolonizacija se je priĉela okoli leta 750 pr. n. š. in je juţno Italijo zajela ţe v svojih

zaĉetkih. Nastale so številne grške naselbine na Zahodu, ki so vodile do izmenjave

materialnih in duhovnih dobrin med Grki in ljudstvi stare Italije, Etrušĉani, Italiki in drugimi.

1 Rea Silvija, po rimski legendi hĉi Numitorja, kralja v Albi Longi.

Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, str. 465. 2 Barry Cunliffe, Rimljani, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1982 (dalje Cunliffe, Rimljani), str. 24.

3 Prav tam, str. 31.

4 Lacij, prvotno majhno ozemlje v zahodni Italiji ob Albanskem gorovju (pribliţno 20 km jugovzhodno od

Rima), med Apenini in Tirenskim morjem. Postopoma se je razširil do reke Tibere na severu in do Sinuese na

jugu.

Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, st. 311. 5 Anna Maria Liberati in Fabio Bourbon, Antični Rim: zgodovina civilizacije, ki je vladala svetu, Mladinska

knjiga, Ljubljana 2000 (dalje Liberati in Bourbon, Antični Rim), str. 23 6 Prav tam, str. 23.

4

Grki so prišli na Zahod v trenutku, ko so bili tudi sami ob odloĉilnem preobratu svojega

razvoja. Na Zahod so prinesli svojo pisavo in s tem odprli nove moţnosti v duhovnem

ţivljenju tistih ljudstev, ki so prišla z njimi v tesnejši stik. Na italskih tleh in na Siciliji so

ustanovili nove skupnosti, poleis, ter tako prenesli v svet bistvene znaĉilnosti svoje druţbene

in drţavne ureditve, gospodarstva, pa tudi verskega ţivljenja in kulture.7

2.2 Ustanovitev Rima in doba kraljev (753-509 pr. n. š.)

Legenda pripoveduje, da je Romul, potem ko je leta 753 pr. n. š. ustanovil mesto (datum je

doloĉil Varon, zgodovinar iz ĉasa Julija Cezarja), uvedel senat in v mesto pripeljal dekleta iz

sosednjega plemena Sabincev8 in s tem poveĉal prebivalstvo. Njegov naslednik je bil Numa

Pompilij; ta je poskrbel za versko ţivljenje in ustanovil kolegij sveĉenikov, spremenil pa je

tudi koledar, tako da je leto razdelil na dvanajst mesecev. Za njim sta vladala Tul Hostilij

(673-642 pr. n. š.), ki je uniĉil sovraţno mesto Alba Longa9 ter tako razširil rimsko vladavino,

in Ank Marcij (641-617 pr. n. š.), ki je zgradil prvi most ĉez reko Tibero. Ob njenem ustju je

ustanovil naselbino Ostijo in tako Rimu priskrbel pristanišĉe. Proti koncu 7. stoletja pr. n. š.

so Rimu zavladali Etrušĉani, ki so skozi Lacij pritiskali v Kampanjo. Legende pripovedujejo o

treh etrušĉanskih kraljih; to so bili Tarkvinij Prisk ali Tarkvinij Starejši (616-579 pr. n. š.),

Servij Tulij (578-535 pr. n. š.) in Tarkvinij Superb ali Tarkvinij Ošabni (534-509 pr. n. š.).

Rim se je hitro razvijal in je iz poljedelskega mesta prerasel v trgovsko in obrtno središĉe.

Druţba je bila razdeljena na patricije – pripadnike bogatih in mogoĉnih druţin, in plebejce ali

pripadnike revnejših slojev. Kralj je imel najvišjo versko, politiĉno, vojaško, sodno in

zakonodajno oblast, nekaj oblasti pa sta imeli tudi dve posvetovalni telesi, senat (predstavniki

vodilnih druţin) in kuriatski komicij (comitia curiata) ali skupšĉina drţavljanov, ki jo je

sestavljalo 30 kurij. Kurije so bile zdruţene v tri klane in podrejene patricijem. Servij Tulij je,

da bi omejil moĉ patricijev in izboljšal poloţaj srednjega razreda, ustanovil centuriatske

komicije (comitia centuriata), ki so bili razdeljeni na centurije10

.11

7 Rajko Bratoţ, Rimska zgodovina. Del 1, Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana, Zveza zgodovinskih

društev Slovenije et al., Ljubljana 2007(dalje Bratoţ, Rimska zgodovina. Del 1, Od začetkov do nastopa cesarja

Dioklecijana), str. 37. 8 Sabinci, italsko ljudstvo, ki je v antiki ţivelo severovzhodno od Rima in je slovelo po junaštvu, preprosti morali

in moĉnem verskem ĉutu.

Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, st. 492. 9 Alba Longa, starodavno latinsko mesto, zgrajeno na severnem poboĉju Albanske gore, blizu današnjega Castel

Gandolfa, kakih 20 km jugovzhodno od Rima.

Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, st. 22. 10

Centurija, »stotnija«, najmanjši odred rimske legije, ki je štel sto moţ.

5

Rim si je v tem ĉasu ţe podredil okoliške kraje. Z obzidjem utrjeno ter s templji in javnimi

zgradbami posejano mesto je bilo veliko veĉje kot druga pomembnejša mesta v Laciju in

Etruriji. Z izgonom Tarkvinija Ošabnega se je konĉala etrušĉanska vladavina in na oblast so

se povzpeli patriciji; njihova vladavina je bila sovraţna novim druţbenim razredom, ki jih je

monarhija podpirala.12

Ĉeprav so bili zadnji rimski kralji Etrušĉani, je mesto kljub temu ves ĉas ohranjalo

neodvisnost. Rimska kultura, umetnost in arhitektura so bile v zgodnjem obdobju pod

moĉnim etrušĉanskim vplivom. Rimljani so iz Etrurije uvaţali razliĉno blago, prevzeli pa so

tudi nekatere etrušĉanske obiĉaje, verske obrede in simbole oblasti, kot na primer fasces ali

znamenje oblasti nad ţivljenjem in smrtjo. Etrušĉanski obrtniki in umetniki so v Rimu

sodelovali pri gradnji in krasitvi javni zgradb in templjev. Rimska umetnost se je šele v 4.

stoletju pr. n. š. zaĉela osvobajati etrušĉansko-italskih vplivov in razvijati lasten slog.13

2.3 Rim zavzame Italijo

Po Tarkvinijevem izgonu iz Rima je sledilo obdobje notranjih in zunanjih trenj. V drţavi je

potekal boj med patriciji, katerih moĉ je z izgonom kralja narasla, in plebejci, ki so se kljub

izgubi podpore monarhije vse bolj zavedali svoje moĉi. Patriciji so imeli poleg gospodarske

tudi politiĉno moĉ, saj so nadzorovali senat, civilne in verske magistrature ter zakonodajo, ki

se je prenašala z ustnim izroĉilom.14

Pomembni doseţki v prizadevanju plebejcev, da bi sodelovali v politiĉnem ţivljenju, so bili

predvsem pravica do lastnih skupšĉinskih zborov in magistratov – ljudskih tribunov,

imenovanje decemvirov, ki so s Zakonikom dvanajstih plošĉ15

poskrbeli za kodifikacijo

rimskega prava, ustanovitev tributskih komicijev (comitia tributa), katerih sklepi so imeli

veljavo zakona in na zadnje še dostop do raznih magistratur. Bogatašem, ki so poĉasi

izgubljali politiĉno in gospodarsko prevlado, so z vrsto zakonov moĉno omejili vpliv in tako

omogoĉili razvoj plemstva – nobiles – v katerega so spadale tudi bogate plebejske druţine.

Mlada rimska drţava pa se je kmalu znašla pod pritiskom sosedov, ĉeprav jih je s svojimi

Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, st. 91. 11

Liberati in Bourbon, Antični Rim, str. 23-24; Bratoţ, Rimska zgodovina. Del 1, Od začetkov do nastopa

cesarja Dioklecijana, str. 46. 12

Liberati in Bourbon, Antični Rim, str. 24. 13

Prav tam, str. 24. 14


Zakonik dvanajstih plošĉ, najstarejši rimski zakonik, ki ga je na zahtevo plebejcev sestavila posebne komisija

desetih izvedencev.

Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, str. 588.

6

moĉnimi osvajalskimi teţnjami sama še bolj ogroţala, saj je v dveh stoletjih zavladala vsemu

polotoku. Politiĉni in vojaški vzpon Rima je imel dve stopnji: prva je bila omejena na Lacij in

je trajala od padca monarhije do keltske invazije (509-390 pr. n. š.), druga, v kateri si je Rim

podredil Etrušĉane in Galce na severu ter Umbrijce16

, Samnite17

in grška mesta na jugu, pa na

ves polotok. Pomembna prelomnica je bila zmaga nad Latini, domnevno leta 496 pr. n. š. pri

Regilskem jezeru. Po tej zmagi si je Rim postopoma podredil sosednja ljudstva Ekve, Volske

in Herniĉane ter se z uniĉenjem Vejev leta 396 pr. n. š. dokonĉno rešil etrušĉanske nevarnosti.

V obdobju med letoma 343 in 290 pr. n. š. so sledile še tri samnitske vojne. Posledici vsega

tega sta bili ustanovitev rimsko-latinske zvezne drţave in oblast nad velikim delom polotoka s

številnimi kolonijami. Zmaga nad Samniti je Rimljanom omogoĉila stike z grškimi mesti ob

Jonskem morju, ki so bili v lasti helenistiĉnega kraljestva Epir18

. Leta 280 pr. n. š. se je v

Italiji izkrcal epirski kralj Pir s svojo vojsko, da bi pomagal mestu Tarentu in drugim manjšim

mestom v boju proti Rimljanom. Po veĉ letih vojskovanja in obĉasnih porazih so nazadnje

zmagali Rimljani, tako da se je Pir moral umakniti, grška mesta pa predati. V drugi polovici 3.

stoletja pr. n. š. je Rim postal gospodar Italije; njegov vpliv je segal od Arna in Rubikona19

na

severu in do Mesinske oţine na jugu. Rimska drţava je zaradi bojev med patriciji in plebejci

ter zaradi preoblikovanja iz majhne mestne drţavice v konfederacijo številnih ljudstev v tem

ĉasu doţivela veliko sprememb. Politiĉna oblast je v teoriji pripadala razliĉnim ljudskim

skupšĉinam – kuriatskim, centuriatskim in tributskim komicijem ter zboru plebejcev,

dejansko pa je o vseh pomembnih reĉeh odloĉal senat, ki so ga sestavljali predstavniki

najvplivnejših in najpremoţnejših druţin. Izvršna oblast je bila v rokah magistratov; to so bili

konzuli, pretorji, cenzorji, edili, kvestorji in ljudski tribuni.20

2.4 Punske vojne

Potem ko je Rim razširil svojo oblast tudi na grška mesta v Italiji, je postal spor s Kartagino,

pomorsko silo, ki je obvladovala velik del Sredozemlja, skoraj neizbeţen. V zaĉetku 3.

stoletja pr. n. š. se je oblast Kartagine raztezala od Egipta do obal Španije. Kartagina je bila

16

Umbrijci, prebivalci Umbrije, pokrajine v osrednji Italiji, severovzhodno od Rima.

Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, str. 568. 17

Samniti ali Sabeli so bili italsko ljudstvo, ki je ţivelo v Samniju, juţnem srednjem delu Apeninskega polotoka,

in se veĉkrat vojskovalo z Rimsko republiko. 18

Epir je pokrajina ob obali Jonskega morja v severozahodni Grĉiji in juţni Albaniji. 19

Rubikon je pribliţno 80 km dolga reka v Italiji, ki teĉe od Apeninskega gorovja po juţnem delu deţele Emilija

- Romanja in se izliva v Jadransko morje. 20

Liberati in Bourbon, Antični Rim, str. 36; Bratoţ, Rimska zgodovina. Del 1, Od začetkov do nastopa cesarja

Dioklecijana, str. 52-54, 68.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Apeninski_polotok

https://sl.wikipedia.org/wiki/Rimska_republika

https://sl.wikipedia.org/wiki/Jonsko_morje

https://sl.wikipedia.org/wiki/Gr%C4%8Dija

https://sl.wikipedia.org/wiki/Albanija

https://sl.wikipedia.org/wiki/Reka

https://sl.wikipedia.org/wiki/Italija

https://sl.wikipedia.org/wiki/Apenini

https://sl.wikipedia.org/wiki/Emilija_-_Romanja

https://sl.wikipedia.org/wiki/Emilija_-_Romanja

https://sl.wikipedia.org/wiki/Jadransko_morje

7

predvsem trgovska drţava; imela je moĉno mornarico, ki je bila dobro opremljena in v stalni

pripravljenosti. Vladala je Sardiniji, Korziki in zahodni Siciliji, italskih obalnih mest pa v

skladu s pogodbo, ki jo je sklenila naprej z Etrušĉani, nato pa še z Rimljani, ni napadala.21

Spor med obema drţava se je vnel na Siciliji, domovini Grkov. Sicilski Grki so bili veĉ

stoletij tekmeci Kartaţanov, povezani pa so bili s svojimi rojaki v juţni Italiji, ki so bili pod

oblastjo Rima. Punske vojne so trajale veĉ desetletij in v njih so Rimljani dosegli premoĉ tako

na kopnem kot tudi na morju. V prvi punski vojni so Rimljani zmagali v dveh pomembnih

pomorskih bitkah, leta 260 pr. n. š. pri Milah in leta 241 pr. n. š. pri Egadskih otokih. Tako je

so Sicilija, Sardinija in Korzika prišle pod rimsko oblast. V drugi punski vojni je zablestel

kartaţanski poveljnik Hanibal. Rimska vojska je izbojevala nekaj pomembnih zmag, utrpela

pa je tudi nekaj hudih porazov, še posebej v bitki pri Kanah v juţni Italiji leta 216 pr. n. š.

Bojna sreĉa se je obrnila v korist Rima šele po nastopu Publija Kornelija Scipiona, ki je

Kartaţane dokonĉno porazil v bitki pri Zami leta 202 pr. n. š.22

Rimska zmaga je Sredozemlju prinesla novo ravnovesje moĉi. Rim si je na zahodu zagotovil

oblast nad Španijo, vzhodni del Sredozemlja pa je bil še vedno pod oblastjo treh med seboj

pogosto sprtih kraljevin Makedonije, Sirije in Egipta. Grĉijo so sestavljale mestne drţavice, ki

so med seboj sklepale kratkotrajna in šibka zavezništva. Rim je to izkoristil in v razmeroma

kratkem ĉasu (med 201 in 133 pr. n. š.) si je s spretnim diplomatskim in vojaškim

posredovanjem zagotovil oblast nad vsem Sredozemljem. V tem pogledu so bile pomembne

predvsem makedonske vojne, katerih vrhunec so bile zmaga pri Pidni leta 168 pr. n. š. in

posredno nad Korintom leta 146 pr. n. š. Leta 133 pr. n. š. je na Iberskem polotoku sledila

zasedba Numancije. 23

2.5 Brata Grakh in prvi triumvirat

Republika, ki se je v zelo kratkem ĉasu iz majhne drţave razvila v sredozemsko velesilo, se

je morala prej ali slej spopasti z narašĉajoĉo druţbeno neenakostjo, posledico osvajalske

zunanje politike. Številne drţavljanske vojne so utrle pot druţbenim in ustavnim

spremembam. Leta 133 pr. n. š. je bil skupaj s svojimi privrţenci umorjen ljudski tribun

Tiberij Grakh, pobudnik silovitega odpora proti senatu. Ponovno je uveljavil zakon, po

katerem ni smel nihĉe vzeti v zakup veĉ kot 500 oralov drţavnega zemljišĉa. Rimska druţba

21

Liberati in Bourbon, Antični Rim, Antiĉni Rim, str. 38. 22


Dioklecijana, str. 72. 23

Liberati in Bourbon, Antični Rim, str. 38.

8

je zašla v hudo krizo, saj so se Italci in prebivalci drugih provinc upirali, ker niso imeli

nobene politiĉne oblasti, veĉje pravice pa so zahtevali tudi rimski drţavljani, zlasti majhni

zemljiški posestniki, ki jih je neprijazna gospodarska politika pahnila v dolgove. V teh teţkih

ĉasih sta na politiĉno prizorišĉe stopili dve osebnosti, Marij in Sula. Gaj Marij je bil odloĉen

in sposoben vojak kmeĉkega rodu, ki ga je kot konzula podpirala ljudska stranka (populares),

Lucij Kornelij Sula pa je bil predstavnik konservativne aristokracije (optimales). Sula se je

lotil reform drţave konservativno in avtoritarno. Njegova na silo vzpostavljena ureditev ni

namenjala druţbenim nasprotjem nobene pozornosti, zato so jo kmalu po njegovi smrti

odpravili.24

Sledilo je obdobje, ki je bilo za rimsko drţavo zelo pomembno; zgodile so se namreĉ

številne druţbenopolitiĉne spremembe, razcvetela pa sta se tudi gospodarstvo in razumniško

ţivljenje. Sulova ustava je bila zadnji poskus, da bi drţavo preuredili tako, da bi vsa oblast

pripadla senatni oligarhiji25

. Vendar drţava brez sodelovanja niţjih druţbenih slojev,

proletariata26

, vojakov, majhnih trgovcev in prebivalcev provinc preprosto ni mogla preţiveti.

Vsi ti ljudje so bili popolnoma izkljuĉeni iz odloĉanja, do politiĉne moĉi so se lahko dokopali

le, ĉe so se prebili v vodilni druţbeni razred. Praviĉnejše ravnoteţje je bilo moĉ doseĉi samo z

vzpostavitvijo novega centra moĉi, ki bi nadzoroval senat, pripadnikom nastajajoĉih

druţbenih skupin pa omogoĉil sodelovanje v politiĉnem ţivljenju. To se je tudi zgodilo,

ĉeprav se je senat moĉno upiral, saj se ni bil pripravljen odreĉi svojemu poloţaju. Druţbene

spremembe so izbojevali moţje, ki jih je imenoval senat, da bi varovali njegove interese, ti pa

so, pogosto v nasprotju z njegovimi priĉakovanji, nazadnje le dosegli nekakšno splošno

druţbeno soglasje. Gnej Pompej je bil znaĉilen predstavnik svoje dobe. Ĉeprav sta bila s Sulo

sprva zaveznika, je imel prav Pompej zasluge za odpravo njegove ustavne ureditve, kar je

tradicionalnim politiĉnim silam omogoĉilo vrnitev na prizorišĉe. Po naroĉilu ljudski tribunov,

ki so v novi ureditvi znova dobili prejšnjo vlogo, je Pompej za Rim osvojil nova ozemlja v

Mali Aziji. Leta 63 pr. n. š. je Ciceron, konzul in vodilni predstavnik propadajoĉe senatorske

aristokracije, v govoru, ki se je zapisal v zgodovino, razkrinkal Katilinov27

poskus, da bi se

polastil oblasti. Kljub temu so moţje, ki so imeli v rokah politiĉno oblast sklenili zavezništvo 24


Dioklecijana, str. 110; Cunliffe, Rimljani, str. 86. 25

Oligarhija, omejitev politiĉne moĉi na manjši del skupnosti, denimo na nekaj druţin ali posameznikov

(oligarhov).


Proletariat, v Rimu mešĉani, ki so spadali v najniţji premoţenjski razred in so bili zaradi revšĉine oprošĉeni

obvezne vojaške sluţbe in plaĉevanje tributa ali davka na posest, drţavi pa so sluţili le tako, da so imeli otroke.


Katilina, razvpiti rimski patricij iz razmeroma nepomembne in obuboţane druţine.


9

proti senatu. Julij Cezar, Kras in Pompej so sklenili prvi triumvirat28

. S formalno privolitvijo

senata je triumvirat pritegnil k odloĉanju še viteze, ljudstvo in vojsko. Ta ureditev je Cezarju

omogoĉila, da je za pet let postal prokonzul Galije.29

2.6 Cezar

Gaj Julij Cezar se je rodil v patricijski rodbini, ki naj bi po izroĉilu izvirala po eni strani od

Venere, po drugi strani pa od rimskega kralja Anka Marcija.30

Ko je zavzel Galijio, je to za Rim pomenilo bistveno razširitev vladavine. Dosegel je, da so

mu za pet let podaljšali imenovanje. Izbojeval si je tudi veliko imenitnih vojaških zmag; svojo

vojsko je povedel ĉez Ren in vse do Britanije.31

V Rimu so se medtem vrstili dogodki, ki so nazadnje pripeljali do drţavljanske vojne. Po

Krasovi smrti leta 53 pr. n. š. je bil triumvirat razpušĉen. Cezar se je nato sporekel s

Pompejem, ki je bil povezan s senatsko stranko, katere vodilna predstavnika sta bila Ciceron

in Katon. Leta 49 pr. n. š. je izbruhnila drţavljanska vojna. Prvo simboliĉno dejanje je bilo

Cezarjevo preĉkanje Rubikona, nato pa se je odpravil nad Rim. Cezar je bil zaradi svojih

bliskovitih zmag v razliĉnih delih Sredozemlja nesporni zmagovalec in je imel za seboj

moĉno vojsko. Senatna vlada mu ni mogla kljubovati, zato je pobegnila in mu prepustila

oblast. Toda Cezarja so 15. marca 44 pr. n. š. umorili. Ubili so ga zarotniki pod vodstvom

Bruta in Kasija. Cezarja sta nasledila konzul Mark Antonij in njegov neĉak oziroma

posvojenec Oktavijan, ki pa sta se po znaĉaju zelo razlikovala od njega. Oktavijan je izhajal iz

prepriĉanja, da drţava ne sme biti urejena po zgledu helenistiĉne monarhije, ampak po naĉelu

kar najširšega druţbenega soglasja, s formalno pokornostjo senatu in republikanskim

magistraturam oziroma ustanovam. Veliki govornik Ciceron je v brezupnem poskusu, da bi

senatu povrnil oblast, razglasil Antonija za drţavnega sovraţnika, a je to plaĉal z ţivljenjem.

Oktavijan in Antonij sta skupaj z Emilijem Lepidom ustanovila drugi triumvirat (Lepid je bil

kmalu izkljuĉen). Potem ko sta leta 42 pr. n. š. pri Filipih premagala Bruta in Kasija, sta si

razdelila drţavo, Oktavijan je dobil zahodni del, Antonij pa vzhodnega.32

28

Triumvirat, lat. Triumviratus, »trije moţje«. Prvi triumvirat je bil neuradna pogodba med Julijem Cezarjem,

Pompejem in Krasom, sklenjena leta 60 pr. n. š.




Jules Michelet, Rimska zgodovina, Modrijan, Ljubljana 2013, str. 300. 31



cesarja Dioklecijana, str. 146, 157, 159.

10

Prišel je ĉas za vladavino enega najsposobnejših moţ v zgodovini rimske drţave. Oktavijan

je leta 31 pr. n. š. porazil Antonija v bitki pri Akciju, nato pa se lotil reformiranja drţave.33

2.7 Gaj Avgust Oktavijan in cesarstvo

Oktavijan se je spretno in brez prelivanja krvi lotil spreminjanja drţavne ureditve. Z

njegovim prihodom na oblast je nastopilo obdobje miru, ki je cesarstvu omogoĉilo hiter

gospodarski in kulturni razvoj. Tako kot njegov predhodnik Julij Cezar je tudi Oktavijan na

videz ohranil vse magistrature, hkrati pa je samemu sebi nenehno podeljeval nazive in

funkcije s katerimi si je utrjeval oblast. Najpomembnejši sta bili tako imenovani potestas

tribunicia, ki mu je zagotavljala pravice, ki so pripadale tribunom, na primer nedotakljivost in

ĉastno pravico do zastopanja ljudstva, v njegovih rokah pa je bilo tudi poveljevanje vojski –

imperium, od koder izvira naziv imperator (cesar). Poleg tega je sprejel naziv Avgust34

, ki naj

bi simboliziral njegov izjemni poloţaj v rimskem cesarstvu. Avgust je reformiral senatorske

in konjeniške redove, province pa razdelil na dva razreda: cesarske in senatne. Ustanovil je

posebno ĉeto telesnih straţarjev, imenovano pretorijansko gardo. Zaĉel je obseţen program

obnove Rima, ki se je prejšnji vladarji zaradi drţavljanskih vojn niso uspeli lotiti. Njegove

vojaške dejavnosti so bile, razen neuspelega napada na Germanijo, omejene na utrjevanje

meja in zatiranje nepokoršĉine. Ker je bil uspeh njegovih korenitih politiĉnih in upravnih

reform v veliki meri odvisen od podpore drţavljanov, se je Avgust navzven predstavljal kot

nadaljevalec politike republikanskega Rima in varuh tradicionalnih vrednot. Uvedel je

ĉašĉenje znaĉilnih rimskih boţanstev ter oţivil nekatere pozabljene obrede in kulte.35

Avgustov program miru in obnove so izobraţenci na široko podpirali. Njegovo prizadevanje

za mir in blaginjo, ki so ga proslavili z leta 13 pr. n. š. na pobudo senata postavljenim

Oltarjem miru36

(Ara Pacis Augustae), jim je ugajalo, ker so v takem ozraĉju lahko

uresniĉevali drţavljansko in moralno vlogo, ki so jo imeli za svojo dolţnost. Najboljša rimska

knjiţevnost je nastala prav v Avgustovem ĉasu; njeni najpomembnejši predstavniki so bili

33


Avgust, »vzvišeni«, naslov, ki so ga nosili rimski cesarji, razen Vitelija.




Oltar miru, oltar na Marsovem polju v Rimu, ki so ga gradili od 13 do 9 pr. n. š. po nalogu senata v poĉastitev

varne Avgustove vrnitve iz Galije leto pred tem.


11

Vergilij, Horacij, Ovidij, Propercij, Tibul in Livij. Ko je Avgust leta 14 pr. n. š. umrl, je bil

Rim cesarstvo s trdno zaĉrtanim upravnim sistemom37

.

2.8 Julijsko-klavdijska dinastija

Eno od vprašanj s katerim se je Avgust ukvarjal veĉ kot trideset let, je bilo vprašanje

nasledstva, saj je imel cesar nenavadni poloţaj, kajti oblast mu je formalno podelil senat.

Avgust je nastali problem rešil z uvedbo spretno prikritega sistema dinastiĉnega nasledstva, in

tako na prestol pripeljal kar štiri ĉlane julijsko-klavdijske rodbine. Tiberija (14-37 n. š. ) je

doloĉil za svojega naslednika kar sam Avgust, Kaligulo (37-41 n. š.) je predlagal prefekt

pretorijanske garde, enako Klavdija (41-54 n. š.), Nerona pa je izbrala Klavdijeva ţena

Agripina, vendar s soglasjem pretorijancev.38

Poloţaj prvih Avgustovih naslednikov je bil

precej tvegan in negotov. Kaligula in Neron sta padla kot ţrtvi pretorijanskih zarot, Klavdija

pa so najverjetneje zastrupili. Kljub temu se je cesarstvo v tem obdobju nenehno širilo, zaradi

gospodarske in druţbene trdnosti pa so cveteli tudi poljedelstvo, obrt in trgovina. Za vojaške

in trgovske potrebe so gradili ceste. Te so sestavljale gosto mreţo, ki je mesta in province

povezovala med seboj in z Rimom. V ĉasu Klavdija so uspešno preuredili drţavno upravo.

Najveĉji vojaški podvig cesarja Klavdija je bila osvojitev dela britanskega otoka leta 43.39

2.9 Flavijska dinastija

Po Neronovi smrti se je politiĉni poloţaj vedno bolj zapletal. Leta 69 n. š. je v cesarstvu

zavladala vojaška anarhija in povzroĉila drţavljansko vojno ter pretresla celotno rimsko

cesarstvo. Trije cesarji, ki so jih postavile na prestol legije z razliĉnih delov cesarstva, so bili

drug za drugim umorjeni. Nazadnje je ob podpori vzhodnih in obdonavskih legij zmagal

Flavij Vespazijan (69–79 n. š). Vespazijan je bil zaĉetnik flavijske dinastije. V zgodnji

vojaški sluţbi pod Klavdijem se je odlikoval kot legat v Britaniji in Germaniji. Kasneje je

prevzel vrhovno poveljstvo v Judeji. Veljal je za zelo sposobnega vladarja, saj je reformiral

drţavne finance, izboljšal poloţaj provinc, okrepil vojsko in utrdil meje.40

37


Pretorijanci, to so bili posebej izbrani rimski legionarji, ki so bili osebna sraţa cesarja in pomembnih

vojskovodij. 39


Dioklecijana, str. 216, 235. 40

Liberati in Bourbon, Antični Rim, str. 47; Cunliffe, Rimljani, str. 197.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Rimska_legija

https://sl.wikipedia.org/wiki/Vojskovodja

12

Nasledila sta ga sinova, najprej Tit (79-81) in nato Domicijan (81-96). Med Titovo kratko

vladavino je bil porušen jeruzalemski tempelj, izbruh Vezuva 79 pa je uniĉil Pompeje, Stabije

in Herkulanej. Velik poţar v Rimu je leta 80 je uniĉil Kapitol, Panteon, Agripovo kopališĉe in

veliko drugih pomembnih zgradb. Cesar je osebno prispeval v sklade za pomoĉ zelo velike

vsote denarja.41

Domicijan je, podobno kot pred njim Kaligula, poskusil uvesti absolutistiĉno monarhijo.

Med njegovo vladavino je senat dokonĉno izgubil pravico odloĉanja; obdrţal se je le kot elitni

razred, ki je cesarja zalagal s primernimi kandidati za razne upravne sluţbe. Številni

pripadniki viteškega reda, ki so bili prebivalci italskih mest ali provinc, so dobili visoke

poloţaje. Takšno politiko, ki naj bi prinesla v rimsko upravo sveţo kri, so nadaljevali tudi

naslednji cesarji. V ĉasu dinastije Flavijcev so v Rimu zrasli številni spomeniki, med katerimi

je bil najslavnejši Kolosej42

. Cesarstvo je uţivalo kratkotrajno obdobje miru saj vzdrţevanje

reda na mejah ni zahtevalo posebnega truda, ĉeprav so imeli tudi Flavijci veliko moĉnih

nasprotnikov. Domicijan je bil izredno nepriljubljen; njegovemu poskusu, da bi se razglasil za

boga, so moĉno nasprotovali izobraţenci in privrţenci kršĉanstva, ki jih je neusmiljeno

preganjal. Podpiral je namreĉ staro rimsko religijo-še posebej je bil predan boginji Minervi, ki

jo je imel za svojo zašĉitnico. Prepovedal je obscenosti na odru, skušal zatreti prostitucijo in

obnovil smrtno kazen za vestalke, ki so prelomile zaobljubo devištva. Leta 96 n. š. so ga

umorili.43

2.10 Adoptivni cesarji

V 2. stoletju n. š. je politiĉna trdnost cesarstva pripomogla k naglemu razcvetu obrti,

trgovine in kulture. Naĉelo dinastiĉnega nasledstva so opustili in ga nadomestili z novim

naĉinom izbiranja vladarja – s posvojitvijo. Ta sistem je cesarju na oblasti omogoĉal, da si je

za naslednika izbral ĉloveka, ki se mu je zdel po znaĉajskih lastnostih najbolj primeren. Tako

izbrani cesarji so pogosto prihajali iz provinc. Prvi med njimi je bil Trajan, ki se je rodil v

mestu Italika v španski provinci Betika. Dejstvo, da tako imenovani adoptivni cesarji niso bili

41


Dioklecijana, str. 253; Cunliffe, Rimljani, str. 197. 42

Kolosej, ime, pod katerim je vsaj od 8. st. n. š. znan Flavijev (Vespazijanov) amfiteater v Rimu.



Dioklecijana, str. 253.

13

iz Rima ali Italije, je dokazovalo, da so province postajale vse bolj enakovredne Rimu ter da

so bile pomembne za mir in enotnost drţave.44

Novo naĉelo nasledstva je uvedel cesar Nerva (96–98). Senat ga je izvolil za cesarja, ko je

bil ţe precej v letih, zato je takoj posvojil mlajšega konzula Marka Ulpija Trajana (98–117).

Trajan je bil politiĉno in vojaško izjemno nadarjen ĉlovek, saj je osvojil Dakijo45

in premagal

Parte. Nasledil ga je Hadrijan (117–138), ki se je raje posvetil obrambi meja. Odrekel se je

ozemljem vzhodno od Evfrata in zgradil moĉne utrdbe vzdolţ meja cesarstva, na primer

Hadrijanov zid46

v Britaniji, predvsem pa se je ukvarjal z drţavno upravo in popolno

romanizacijo cesarstva.47

Karta 1: Rimsko cesarstvo v dobi cesarja Hadrijana; Bratoţ, Rimska zgodovina. Del 1, Od začetkov do nastopa

cesarja Dioklecijana, str. 512.

44


Dakija, rimska provinca, ki je obsegala velik del sedanje Romunije.


Hadrijanov zid, zid v Britaniji, navadno imenovan limes, ki ga je dal zgraditi cesar Hadrijan.



Dioklecijana, str. 265, 271.

14

Antonin Pij (138–161) je dal severno od Hadrijanovega zidu v Britaniji zgraditi nov zid. Na

prestolu ga je nasledil Mark Avrelij (161–180), sposoben vojskovodja in filozof, privrţenec

stoicizma. Opustil je tradicijo adoptivnega nasledstva in znova uvedel dinastiĉno nasledstvo.

Njegov sin Komod (180–192), ki ga je nasledil ţe v zgodnji mladosti, je bil izjemno

ĉastihlepen in krut cesar ter je pretrgal tradicijo dobrih vladarjev.48

Drţavna uprava je bila v tem obdobju kljub svoji izjemni zapletenosti nadvse uĉinkovita.

Narašĉalo je podeljevanje rimskega drţavljanstva prebivalcem provinc. Cvetelo je

gospodarstvo, uvedli so številne ukrepe za pomoĉ revnejšim slojem, na primer dodatke za

revne otroke in milošĉino za plebejce.49

Z upadanjem zanimanja za politiko so se ljudje zaĉeli ukvarjati z iskanjem notranje sreĉe in

duhovne odrešitve. Med izobraţenci se je zaĉelo širiti zanimanje za stoicizem50

in grško

filizofsko šolo kinikov,51

revnejši sloji pa so se zatekali k misterijskim kultom Izide52

,

Serapisa53

in Mitre54

. Vse bolj priljubljeno je postajalo tudi kršĉanstvo, še posebej med

pripadniki zatiranih druţbenih slojev. Oblast je bila na splošno strpna do vseh religij in

filozofskih šol, ĉe le niso ogroţale ustaljenega reda. Prav zato so drţavne oblasti kljub svoji

siceršnji strpnosti leta 135 zaĉele na vso moĉ preganjati Jude, katerih monoteizem je bil za

drţavo ideološko zelo nevaren.55

Kršĉanstvo je bilo drugaĉno; temeljilo je na preprostih, zlahka razumljivih obredih in

oznanjalo bratsko ljubezen med ljudmi, zato je prodiralo v vse sloje druţbe. Oblasti so na

novo vero, ki se je razglašala za edini vir resnice in oznanjala, da je zvestoba drţavi manj

pomembna kot sledenje boţji besedi, gledale z narašĉajoĉim nezadovoljstvom. Sodeĉ po

biblijskem reku »Daj cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Boţjega«, kristjani zakonov

48



Stoicizem, smer helenistiĉne filozofije, ki jo je utemeljil Zenon Kitijski v Atenah v zgodnjem 3. stoletju pr. n.

št. 51

Kinik, pristaš pristaš filozofske smeri po Sokratu, ki se je zavzemala za skromno in asketsko ţivljenje. 52

Izida, mogoĉna egipĉanska boginja. Predstavljala je ţensko ustvarjalno silo narave: Herodot jo je istovetil z

Demetro, v zgodnji helenistiĉni dobi pa so jo enaĉili z Afrodito in s ptolemajskimi kraljicami. Njen simbol je

bila krava.


Serapis je v staroegipĉanski mitologiji bog rodovitnosti in vladar podzemlja. 54

Mitra, stari indo-iranski bog svetlobe in resnice, v zoroastrski religiji zaveznik dobre sile Ahura Mazde.

Njegov kult je prišel v Rim v 2. pol. 1. st. pr. n. š. v obliki misterijskega verstva, namenjenega izkljuĉno moškim.

Zanj so bili znaĉilni skrivni obredi in razliĉne stopnje posvetitve. Svojim privrţencem je obljubljal sreĉno

ţivljenje.



https://sl.wikipedia.org/wiki/Zenon_iz_Kitija

https://sl.wikipedia.org/wiki/Atene

https://sl.wikipedia.org/wiki/3._stoletje_pr._n._%C5%A1t.

https://sl.wikipedia.org/wiki/3._stoletje_pr._n._%C5%A1t.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Staroegip%C4%8Danska_mitologija

https://sl.wikipedia.org/wiki/Bog

https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rodovitnost&action=edit&redlink=1

https://sl.wikipedia.org/wiki/Vladar

https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Podzemlje&action=edit&redlink=1

15

druţbe sicer niso zavraĉali, so pa absolutno ubogali svojo vero. Zaradi vsega tega so zaĉeli v

3. stoletju kršĉanstvo sistematiĉno preganjati.56

2.11 Severska dinastija

V zaĉetku 3. stoletja, po Komodovi vladavini in petih letih drţavljanske vojne, ki ji je

sledila, se je v cesarstvu zaĉel krepiti poloţaj vojske. Ta preobrat je zakrivil cesar, ker si je

prisvojil vso oblast. Senat je izgubil vse sodne in zakonodajne pristojnosti, pridobili pa so jih

cesarjevi osebni svetovalci. Trgovci in obrtniki so se povezali v cehe, drţava pa se je vedno

bolj vmešavala v gospodarstvo.57

Septimij Sever (193–211), ki so ga podpirale legije v Panoniji in Germaniji, je bil prvi cesar

iz dinastije Severov in prvi cesar, ki je prihajal iz Afrike. Njegova vladavina je prinesla drţavi

kratko obdobje trdnosti in blaginje. Premagal je Parte, preuredil provinco Mezopotamijo,

mesto Palmira58

spremenil v kolonijo in utrdil obrambno sposobnost drţave. V Afriki je meje

potisnil na jug, vse do Mavretanije59

in Tripolitanije60

z njunima cvetoĉima mestoma

Sabrato61

in Leptis Magno62

. Slednja je bila cesarjevo rojstno mesto, zato jo je dal v dokaz

svoje posebne naklonjenosti pozidati s ĉudovitimi stavbami.63

Septimija Severa je nasledil njegov sin Mark Avrelij Antonin, z vzdevkom Karakala (211–

217). Med svojo kratko vladavino je sprejel izredno pomemben zakon, Constitutio

Antoniniana64

, s katerim je vsem svobodnim prebivalcem cesarstva podelil rimsko

drţavljanstvo. V Rimu je dal zgraditi Karakalove terme, ki so obsegale kopalno in

nakupovalno središĉe ter knjiţnico in prostore za zborovanja. Karakala, ki je dal ţe takoj na

zaĉetku ubiti svojega brata Geto, da mu ne bi bilo treba vladati skupaj z njim, je bil tudi sam

umorjen. Njegov naslednik je bil Avit Basijan, bolj znan kot Elagabal (217–222), vendar je

56




Palmira, mesto med Sirijo in Babilonijo, ki je povezovalo njuno trgovanje. V ĉasu rimskega cesarstva je bila

neodvisno mesto med rimskim in partskim cesarstvom.


Mavretanija, rimska provinca na prostoru današnje afriške drţave Mavretanije. 60

Tripolitanija, rimska provinca na podroĉju severne Afrike na obmoĉju današnje Tunizije. 61

Sabrata, antiĉno mesto na severu Libije, URL: http://www.britannica.com/place/Sabratha, pridobljeno 31. 03.

2016. 62

Leptis Magna, antiĉno mesto na severu Libije. 63



Constitutio Antoniniana, Antoninova ustava, toĉneje Antoninov ali Karakalov edikt, drţavni razglas, ki ga je

leta 212 objavil rimski cesar Karakala in z njim vsem svobodnim moškim v Rimskem cesarstvu podelil polno

rimsko drţavljanstvo, vsem svobodnim ţenskam v cesarstvu pa pravice, ki so jih imele Rimljanke.

http://www.britannica.com/place/Sabratha

https://sl.wikipedia.org/wiki/Karakala

https://sl.wikipedia.org/wiki/Mo%C5%A1ki

https://sl.wikipedia.org/wiki/Rimsko_cesarstvo

https://sl.wikipedia.org/wiki/Rimsko_dr%C5%BEavljanstvo

https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%BDenska

16

prav tako vladal le krajši ĉas. Bil je eden najbolj kontroverznih rimskih cesarjev, saj je hodil

našminkan, nosil je ogrlice ter se je poroĉal z vedno novimi ţenami, med katerimi so bile tudi

vestalke. Zadnji ĉlan dinastije Severov je bil Aleksander Sever (222–235). Aleksandrova

vladavina je bila mirna in uspešna, vendar je imel zaradi narašĉajoĉega pritiska barbarov

velike teţave z obrambo meja. S svojimi neuspešnimi poskusi, da bi odbil napade

sovraţnikov, si je zapravil zaupanje vojske in bil umorjen.65

2.12 Obdobje vojaških cesarjev

V letih med 235 in 284 je v drţavi zavladala huda ustavna in druţbena kriza. Gospodarstvo

je bilo v razsulu, razvrednotenje denarja pa je povzroĉilo hudo inflacijo. Obmejne pokrajine

so bile nenehno pod udarom razliĉnih barbarskih plemen. Vojska, ki je senatu odvzela skoraj

vso oblast, je postala dejanski gospodar cesarstva. V tem obdobju velja omeniti Marka Junija

Filipa ali Filipa Arabca iz province Sirije (244–249), ki je veliĉastno praznoval tisoĉletnico

ustanovitve rimskega imperija. Med zgodnjimi kršĉanskimi pisci je bil Filip na dobrem glasu

zaradi naklonjenosti kršĉanstvu. Nasledil ga je Decij (249–251) in leta 250 prvi zaĉel

sistematiĉno preganjati kristjane. Zahteval je, da celotno rimsko prebivalstvo javno opravlja

ţrtvovanje v ĉast uradnih bogov rimske drţave. Valerijan (253–260) in Galien (253/60–268)

sta vladala skupaj; prvega so ujeli Parti, drugi pa si je, tako kot njegov oĉe, moĉno prizadeval

za obrambo meja. Eden zadnjih izmed vojaških cesarjev je bil Avrelijan (270–275), ki je

ponovno osvojil in uniĉil Palmiro (le-ta se je uprla Rimu in za krajši ĉas postala moĉna

samostojna drţava), Rim pa obdal z mogoĉnim obzidjem. Toda komaj je bila enotnost

cesarstva obnovljena, ţe so Avrelijana umorili. Po desetletju, v katerem so se vladarji

nenehno menjavali, je vojska na vzhodu razglasila za cesarja Dioklecijana (284–305).66

2.13 Dioklecijan in Konstantin

Dioklecijan je odpravil anarhijo in izvedel ševilne reforme, ki so obstoj drţave podaljšale še

za stoletje in veĉ. Zaradi nenehnih pritiskov barbarskih plemen na meje se je moral posvetiti

predvsem obrambi drţave. Spoznal je, da bi bilo za varnost drţave bolje, ĉe cesar ne bi ţivel v

Rimu, temveĉ ĉim bliţe meji, pa tudi, da en sam ĉlovek ne more veĉ uspešno vladati tako 65


Dioklecijana, str. 301, 304. 66

Bratoţ, Rimska zgodovina. Del 1, Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana, str. 321-323; Liberati in

Bourbon, Antični Rim, str. 55.

17

obseţni drţavi. Tako je vpeljal nov sistem vladanja, tetrarhijo67

. Oblast je razdelil med dva

vladarja z uradnim nazivom avgust in dva sovladarja, cezarja, ki naj bi po upokojitvi obeh

avgustov sama postala avgusta in imenovala dva nova cezarja. Ker pa je bila sodna oblast

zemljepisno razdeljena, je bil namen novega sistema prepreĉiti razpad drţave, saj bi se to

zaradi narašĉajoĉih teţav na razliĉnih koncih cesarstva prej ali slej zgodilo. Prednosti

tetrarhije so se pokazale ţe takoj po njeni uvedbi; obramba meja je postala laţja in bolj

uĉinkovita, vse poskuse uporov pa so ţe v kali zatrli. Toda pri novem sistemu nasledstva se je

ţe kmalu po prvem preskusu pokazalo, da je preveĉ zapleten; propadel je v trenutku, ko sta se

leta 305 Dioklecijan in Maksimijan hkrati upokojila. Oba cezarja, Galerij in Konstancij, sta

postala avgusta, med njunima sinovoma, Maksencijem in Konstantinom, in še nekaterimi pa

se je po Konstancijevi smrti prihodnje leto vnel srdovit boj za oblast. Konstantin, ki je

razglasil, da je kršĉanski bog na njegovi strani, se je spopadel z Maksencijem. To je bil

odloĉilni preobrat tako v zgodovini drţave kot kršĉanstva, ki so ga še v Valerijanovem in

Dioklecijanovem ĉasu preganjali. Maksencijeva vojska je bila leta 312 v bitki pri Milvijskem

mostu pred Rimom poraţena in Konstantin je razglasil svojo pripadnost simbolu kršĉanstva,

kriţu. Pred bitko naj bi Konstantin zagledal na nebu zmagoslavno znamenje kriţa, kar ga je

privedlo do tega, da je leta 313 razglasil strpnost do kršĉanstva po vsej rimski drţavi.

Konstantin in Licinij, avgust vzhodnega dela drţave, sta postala sovladarja, vendar je

Konstantin ţe leta 324 Licinija premagal in cesarstvo ponovno zdruţil.68

Konstantin je uveljavil veĉ pomembnih zakonov. Z milanskim ediktom69

iz leta 313 je

odpravil preganjanje kristjanov in dal Cerkvi popolno svobodo. Leta 330 je prestolnico

preselil iz Rima v Bizanc70

, po novem imenovan Konstantinopel in s tem središĉe moĉi

pribliţal ogroţenim mejam. V praksi je to povzroĉilo propad zahodnega cesarstva. Nazadnje

je Konstantin v ţelji, da bi ohranil enotnost Cerkve, leta 325 sklical ekumenski koncil71

v

Niceji. Na njem so sprejeli t. i. nicejsko veroizpoved, s katero naj bi odpravili prepad med

katoliĉani in arijanci ter tako poenotil kršĉanski svet.72

67

Tetrarhija, vladavina štirih moţ. 68

Liberati in Bourbon, Antični Rim, str. 55; Cunliffe, Rimljani, str. 296. 69

Milanski edikt, predpis, ki je izenaĉil kristjane v Rimskem cesarstvu s pripadniki drugih verstev. Za kristjane

je to pomenilo svobodo verovanja in poslediĉno prekinitev preganjanja. 70

Bizanc, grško mesto ob Propontidi, ob juţnem delu Bosporja na evropski strani, po letu 330 imenovano

Konstantinopel in danes Istanbul.


Koncil, zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev

cerkve. 72


18

2.14 Pozno cesarstvo

S selitvijo cesarske prestolnice na vzhod se je zaĉelo novo obdobje, imenovano pozno

cesarstvo. Propadanja zahodnega sveta je postajalo v tem obdobju vse bolj oĉitno, ĉeprav se je

Rim trudil, da bi ohranil nekdanje dostojanstvo. Obenem je cvetela tudi arhitektura.73

Vzhodni in zahodni del cesarstva sta bila zdaj ţe dva popolnoma razliĉna svetova in sta

imela le malo stikov. Barbarska plemena so vse bolj pritiskala na meje cesarstva, katerim se je

zoperstavila in upirala vse šibkejša cesarska vojska.74

Ko je Konstantin umrl, so cesarstvo še enkrat razdelili med sprte dediĉe, nato pa ga leta 353

pod Konstancijem ponovno zdruţili. Leta 361 je vojska v Galiji razglasila za cesarja Julijana,

ki so ga kristjani poimenovali Apostata ali Odpadnik. Julijan je hotel obuditi starodavne

poganske kulte in tako vrniti cesarstvu nekdanjo veliĉino. Leta 363 je, prepriĉan, da hodi po

stopinjah Aleksandra Velikega, padel v bitki s Perzijci, ko je poskušal ponovno osvojiti

vzhodne province.75

Leta 364 sta si cesarstvo razdelila Valentinijan in Valens. Hrabro sta ga branila, dokler ni

Valens padel leta 378 v katastrofalnem porazu pri Hadrianoplu76

. Goti so po zmagi nad

Rimljani zavzeli Balkan, od koder se niso nikoli umaknili.77

V ĉasu vladanja Valentinijana je kot nova zahodna prestolnica doseglo najveĉji sijaj galsko

mesto Trier. Leta 375 je Valentinijana na zahodu nasledil njegov sin Gracijan in na

izpraznjeno Valensovo mesto na vzhodu imenoval sposobnega poveljnika Teodozija.

Teodozij je dokonĉal Konstantinovo delo in kršĉanstvo povzdignil v drţavno religijo. Za

krajši ĉas je bila drţava spet enotna. Ko je leta 394 umrl, sta si cesarstvo razdelila njegova

sinova; Honoriju je pripadel zahodni, Arkadiju pa vzhodni del. Po tej delitvi sta se oba dela

dokonĉno loĉila.78

2.15 Propad in konec zahodnega cesarstva

Vladati na zahodnem delu cesarstvu ni bilo lahko. Dejanski nosilci oblasti so bili vojaški

poveljniki, velikokrat so to bili barbari in bogati veleposestniki, poleg njih pa si je politiĉno

73




Hadrianopel, »Hadrijanovo mesto«, danes Edirne v Trakiji v Turĉiji.



Prav tam, str. 56.

19

oblast lastila tudi Cerkev. Gospodarstvo je zabredlo v hudo krizo in število prebivalcev se je

hitro zmanjševalo. Drţava je bila v takem poloţaju zelo ranljiva za barbarske vdore. Z

razpadom cesarstva se je vladarjeva oblast dejansko skrĉila samo na obmoĉje Italije. Na

vzhodnem delu je bila situacija drugaĉna, tukaj se cesarju ni bilo treba ubadati s takšnimi

teţavami. Lahko se je zanesel na uĉinkovito uradništvo, ubogljive vojaške poveljnike in

Cerkev, ki mu je bila podrejena. Gospodarstvo in trgovina sta cvetela, in tudi barbari, razen

redkih izjem, niso resneje ogroţali enotnosti drţave. Popolna loĉitev od zahoda je postala še

bolj oĉitna leta 440, ko je gršĉina postala uradni jezik in se latinšĉina v drţavni upravi sploh

ni veĉ uporabljala.79

Barbarski poveljnik Stilihon je Honoriju na zahodnem delu rimsko drţavo vneto branil pred

barbarskimi hordami. Po njegovi smrti so Vizigoti ali Zahodni Goti leta 410 pod Alarihom80

napadli in razdejali Rim.81

Barbarska kraljestva so sedaj nastajala ţe na rimskih tleh; ĉeprav so formalno razglašala

podloţnost cesarju, v resnici niso priznavala njegove oblasti. Rimski poveljnik Ecij je bil

poslednji branik pred narašĉajoĉim valom. Nove in stare prebivalce cesarstva je zdruţil v

velikem vojaškem pohodu nad hunskega kralja Atilo in leta 451 premagal Hune v zmagoviti

bitki pri mestu Troyes. Samo nekaj let kasneje so Rim ponovno razdejali Genzerihovi

Vandali82

. To opustošenje je bilo usodno, saj je s hkratno smrtjo cesarja Valentinijana III.

pomenilo dokonĉen padec zahodnega rimskega cesarstva. Leta 476 je poglavar Herulov

Odoaker83

odstavil zadnjega rimskega cesarja Romula Avgustula, prevzel oblast in cesarske

insignije poslal na vzhod, bizantinskemu vladarju Zenonu. Bila pa je to samo formalnost.

Zenon ni dejansko prevzel oblasti, ampak je prepustil zahodni del cesarstva propadanju in

razpadu. Rim kot drţava je prenehal obstajati 1200 let po tradicionalnem ustanovnem datumu.

Vzhodnorimsko cesarstvo se je obdrţalo vse do leta 1453.84

79


Alarih, tudi Alarik, kralj Zahodnih Gotov.

Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, str. 81 81


Vandali, germansko ljudstvo.


Odoaker, prvi barbarski vladar Italije, 476-493 n. š.


Liberati in Bourbon, Antični Rim, str. 56; Cunliffe, Rimljani, str. 312.

20

3 JAVNE PRIREDITVE V RIMU

V Rimu je bilo veliko brezposelnih, postopaĉev, priseljencev in drugih, ki so bili oprošĉeni

dela in so ţiveli na javne stroške ter se potikali po forumih, bazilikah in preddverjih, popivali

ali kockali po krĉmah, in tudi veliko delavcev, ki popoldne niso imeli kaj poĉeti. Vstop v

politiko jim je bil prepovedan. Prosti ĉas so zato zapolnjevali tako, da so obiskovali predstave,

ki so brzdale njihove strasti, jih zamotile in odvraĉale od drugega dela. Ljudstvo, ki se

dolgoĉasi, je zrelo za upor, rimski oblastniki pa niso pustili, da bi plebs zehal od dolgega ĉasa

ali trpel lakoto. Predstave so bile razvedrilo za brezdelne podloţnike. S skrbjo za zabavo

ljudstva in z zapravljanjem velikanskih vsot zasebnega in javnega denarja so si vladarji

naĉrtno krepili oblast. Cesar s svojim spremstvom je po navadi obiskoval gledališĉe in igre in

z napeto pozornostjo opazoval potek, delil z mnoţico vznemirjenost in se z njo posvetoval,

kdo naj ţivi in kdo umre. Takšne priloţnosti so ponujale trenutke, v katerih so se mnoţice

smele ĉutiti eno s svojimi vladarji, ko sta bila princeps in ljudstvo tesno povezana in so ju

dogodki nosili kot eno telo. 85

Med Klavdijevo vlado je bilo 93 dni v letu izrecno namenjenih igram in gledališkim

predstavam, ki jih je plaĉevala drţava. Do konca 2. st. n. št. se je njihovo število povzpelo

celo na 135 dni.86

Zunanja podoba rimskih ljudskih zabav je izvirala iz starega, dvojnega izroĉila: iz

etrušĉanskih bojnih iger pri pogrebnih sveĉanostih in iz grškega gledališĉa. Obe obliki so

Rimljani spremenili, ju prilagodili, da bi zadovoljili narašĉajoĉa priĉakovanja rimskega

prebivalstva. Razvile so se tri razliĉne vrste predstav, in sicer: tekme vozov v areni,

gladiatorski boji v amfiteatru in predstave na pisana besedila v teatru in odeonu. V vsakem od

teh primerov so bile zgradbe skrbno prilagojene namenu.87

3.1 Izvor in ozadje

Vsi rimski prazniki so verskega izvora. Religija je bila tudi pozneje bolj ali manj povezana s

starodavnimi svaĉanostmi, ki so jih Rimljani zvesto proslavljali, ĉeprav jih niso veĉ razumeli

in so pozabili njihov pomen. Tako se je ribiško tekmovanje 8. junija konĉalo s cvrtjem ribe za

85

Jerome Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, Modrijan Zaloţba, Ljubljana 2001 (dalje Carcopino, Rim na

vzponu cesarstva), str. 212; Cunliffe, Rimljani, str. 152. 86

Cunliffe, Rimljani, str. 152. 87

Prav tam, str. 154.

21

zmagovalce na Volkanalu88

. 15. oktobra so na Forumu prirejali konjsko dirko, katere konec se

je prav tako navezoval na staro izroĉilo. Nesreĉnega zmagovalnega konja je takoj po zmagi

ţrtvoval Marsov sveĉenik (flamen). Njegovo kri so prestregli v dve posodi; eno so takoj zlili

na ţrtvenik v Regiji89

drugo polovico pa so poslali vestalkam in te so ga potem hranile za

lustracije (obredno ĉišĉenje grehov, meditacijo in umirjanje lastne zavesti.). Za njegovo glavo,

ki jo je odrezal daritveni sveĉenik, so se enako zagrizeno potegovali stanovalci soseske ob

Sveti cesti in prebivalci Subure (predel v Rimu). Ob vrnitvi z bojnega pohoda, ki se je vsako

leto zaĉel spomladi in se konĉal jeseni, so Latinci v starem Rimu bogovom v zahvalo prirejali

dirke. Na koncu so ţrtvovali zmagovalnega konja; njegova kri naj bi oĉistila mesto, njegovo

okostje pa naj bi ga varovalo.90

V teh starih obiĉajih se kaţe versko obredje prednikov. Religija pa je bila manj vidna pri

mlajših igrah. Ko so v teţkih ĉasih republike klicali na pomoĉ Olimp, so jih postopno uvajali

v ĉast Jupitra, Apolona, Cerere, Kibele in Flore. Pozneje so diktatorji podaljšali seznam iger z

igrami v ĉast svojih zmag, da bi jih povzdignili – in z njimi sebe – na nadĉloveško raven. Z

boji in dirkami, dramskimi predstavami in škrlatom zmagovalca niso hoteli samo razveseliti

bogov, ampak tudi priklicati njihovo moĉ na zmagovalnega magistrata, dramske igralce in

zmagovalca tekme. Rimska drţava je leta 105 pr. Kr. vpeljala gladiatorske spopade, ki so jih

pred tem preprosti zasebniki prirejali ob grobu staršev, in jih imenovala munus. To ime se je

ohranilo še pozneje in je oznaĉevalo mraĉni namen teh bojev, da bi z ţrtvovanjem ljudi

pomirili jezo bogov in z novimi uboji ţivih ublaţili nemir mrtvih. »Ţrtev, ki se prinaša po

dolţnosti«, jih je oznaĉil Fest v Avgustovem ĉasu, »dolţnost do mrtvih« jim je rekel

Tertulijan91

konec 2. stoletja, »s krvjo pomirjajo na nebu rojenega boga, ki nosi srp«, je

zapisal Avzonij92

. Nekoĉ je namreĉ veljalo, da je duše umrlih moĉ miriti s ĉloveško krvjo, in

takrat so imeli navado na pogrebih ţrtvovati ujetnike ali slabotne suţnje, ki so jih kupili

posebej za ta namen. Kasneje pa se je pojavila ţelja, da bi brezboţnost zakrinkali s tanĉico

uţitka. Zato so nekatere najprej po svojih zmoţnostih nauĉili boja z oroţjem, toda samo

toliko, kolikor je bilo potrebno, da so se znali pustiti ubiti; potem so jih na dan, ki je bil

doloĉen za darovanje umrlim, poklicali na morišĉe. Gledalci so v cirkus hodili kakor k

bogosluţju. Obvezno so morali nositi sveĉano togo, kakor je predpisal Avgust, Klavdij pa je

88

Volkanal je bilo svetišĉe, posveĉeno bogu Vulkanu. 89

Regija je bila sedeţ najvišjega rimskega sveĉenika. Leţala je ob Sveti cesti na rimskem Forumu. 90

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 209-210. 91

Tertulijan, latinski kršĉanski pisec, rojen v Kartagini v poganski druţini.

Vladeta Janković, Kdo je kdo v antiki : mitologija, zgodovina, umetnost, Modrijan, Ljubljana 2004, str. 364-365. 92

Avzonij, poznorimski lirski pesnik, kristjan iz Burdigale (Bordeaux).

Vladeta Janković, Kdo je kdo v antiki : mitologija, zgodovina, umetnost, Modrijan, Ljubljana 2004, str. 69.

22

izdal odlok, da jo smejo skrivati pod plašĉem le ob slabem vremenu in sedejo lahko šele po

tem, ko da vladar znamenje. Morali so se tudi lepo obnašati in med tekmami niso smeli ne piti

ali jesti, sicer bi jih lahko izkljuĉili. Vendar Rimljani tega niso razumeli kot udeleţbo pri

verskem obredu, ampak kot lepo vedenje. In ko so v skladu s pravili vstali, da z aklamacijo

pozdravijo uvodno procesijo, v kateri so poleg kipov uradnih bogov nosili tudi kipe

poboţanstvenih cesarjev, niso izkazovali poboţnosti, temveĉ zvestobo dinastiji in vdanost

svoji poklicni skupini pod zavetjem tega boga ali one boginje in obĉudovali razkošni sprevod.

Vĉasih je bil med njimi po nakljuĉju kakšen lahkoveren poboţnjak, ki je verjel, da mu med

tem njegov najljubši bog s kretnjo daje znamenje. To je bilo sicer redko in zastarelo.93

Edina ţiva religija, zaradi katere je gledalcem zaĉelo srce biti hitreje, je bila vera v zvezde,

ki je v njih zbujala veliko obĉudovanje. Tako so v areni videli podobo zemlje, v jarku simbol

morja, obelisk na osrednjem nasipu (spina) jim je predstavljal sonce, ki meĉe ţarke visoko v

nebo, v dvanajstih vratih hlevov in lopah za vozove (carceres) so videli ozvezdja ţivalskega

kroga, v sedmih krogih steze za dirke pot sedmih planetov in sosledje sedmih dni v tednu, v

cirkusu samem pa podobo vesolja in nekakšen povzetek njegove usode. Obĉinstvo pa se je

najbolj navdušilo nad mimohodom uvodnega svetega sprevoda, ko je hkrati s kipi dobrih

pokojnih vladarjev zagledalo cesarja iz mesa in krvi, najboljšega med cesarji, ki je sedel v

svoji loţi in po ĉigar zaslugi so bile predstave tako pogoste in razkošne.94

Takoj ko je cesar stopil v cirkus, gledališĉe ali amfiteater, so vsi hkrati planili kvišku in

zaĉeli mahati z robci, kakor to še danes poĉnejo verniki pred papeţem v Vatikanu. Ta ganljivi

pozdrav je bil sveĉan kakor himna in goreĉ kakor molitev. Takšno ĉašĉenje pa ni izkljuĉevalo

bolj ĉloveških, moĉnejših in tudi prijaznejših ĉustev. Veliko gledalcev ni imelo samo sreĉe, da

»vidi vladarja sredi svojega ljudstva«.95

Gaj Oktavijan Avgust je med predstavami sedel sredi svojega pulvinarja med ţeno in otroki.

Ĉe je moral oditi pred koncem, se je opraviĉil, doloĉil namestnika in mu predal

predsedovanje. Ĉe pa je ostal do konca, je ves ĉas zelo pozorno spremljal predstavo, bodisi

ker mu je bila všeĉ, kakor je sam priznaval, ali pa zato, da ne bi sproţil negodovanja. Hotel se

je veseliti skupaj z ljudstvom. Sam je dal štirikrat uprizoriti igre v svojem imenu,

triindvajsetkrat pa v imenu magistratov, ki bi morali plaĉati stroške, vendar so bili tedaj

93

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 210-211; Tertulijan, Spisi - Spis o javnih prireditvah (De

spectaculis), Modrijan Zaloţba, Ljubljana 2011 (dalje Tertulijan, Spisi), str. 34-35, poglavje XI-XII. 94


Prav tam, str. 211-212.

23

odsotni ali pa niso imeli dovolj denarja. Konzuli in pretorji so bili zaradi izdatkov, ki so

spadali k njihovi ĉasti, skoraj na robu propada.96

Vladar je moral vedno bolj pomagati magistratom oziroma plaĉevati zanje. Vsak cesar je po

Avgustovem zgledu še poveĉal stroške za igre, da ne bi kdo rekel, da so za ĉasa njegovega

vladanja manj razkošne od predstav pod prejšnjimi vladavinami. Z izjemo Tiberija so se vsi

cesarji kosali v razsipnosti, da bi razširili spored tradicionalnih iger, jih vĉasih podaljšali vse

do jutra in jih obogatili z nešteto novimi, postranskimi predstavami. Pod Klavdijem, ki je bil

varĉen, so rimske igre stale 760 000 sestercijev, Apolonove igre pa 350 000. Pod

povzpetniškim Vespazijanom, sinom uradnika, ki je slovel po neomajnem skopuštvu, so

zaĉeli graditi zidove flavijskega amfiteatra, ki je bolj zaradi velikanskih razseţnosti kakor pa

zaradi bliţnjega kolosalnega kipa Sonca dobil ime Kolosej. V tej razuzdanosti uţitkov in

potratnosti ni bilo razlike med modrimi in med slabimi cesarji. Najbolj nor na razkošje je bil

verjetno Trajan.97

Rimski imperij je z igrami obvaroval svoj obstoj, zagotovil red v preobljudenem glavnem

mestu ter ohranil mir in soţitje med veĉ kot milijonom ljudi. Višek moĉi je doţivel na zaĉetku

2. stoletja po Kr. Takrat je bilo najveĉ iger in dirk, gledaliških uprizoritev, resniĉnih in

nekrvavih bojev v areni ter literarnih in glasbenih predstav.98

96


Prav tam, str. 213-214. 98

Prav tam, str. 214.

24

4 IGRE IN PRAZNIKI

Rimski cesarji so prevzeli skrb za prehrano in zabavo mnoţic. Z meseĉnim razdeljevanjem

ţiveţa so jim zagotavljali vsakdanji kruh. S predstavami, ki so jim jih ponujali na razliĉnih

verskih ali posvetnih krajih-na Forumu, v gledališĉih, na stadionu, v amfiteatru in pri

navmahijah (pomorske bitke) so zapolnjevali in urejali njihov prosti ĉas in jih kar naprej

premamljali z vedno novimi razvedrili. Celo v slabih letih, ko so morali zaradi suše v drţavni

blagajni zmanjšati izdatke, so jim skušali zagotoviti in dati ĉim veĉ praznikov. Nobeno

ljudstvo nikoli v nobeni deţeli ni toliko praznovalo kakor Rimljani.99

4.1 Rimski kolendar

Izvirni rimski koledar, ki ga pripisujejo Romulu, je bil izkljuĉno poljedelski. Sestavljen je

bil iz desetih zelo nepravilnih mesecev, ki so skupaj šteli 304 dni in so potekali od marca do

decembra, z nevšteto praznino pozimi, ko ni bilo moţno nobeno delo na polju. Preobrazbo v

12- meseĉni lunarni koledar (verjetno z vrinjenim mesecem, dolgim 22 ali 23 dni) so

pripisovali kralju Numi, drugo izroĉilo pa pravi, da so ok. 450 pr. n. š. decemviri poskušali

popraviti (ali celo izumiti) interkalarni sistem. Vseeno pa noben sistem rednih interkalacij ni

mogel uspešno prilagoditi lunarnega koledarja sonĉnemu letu in od 218 pr. n. š. do Cezarjeve

reforme 45 pr. n. š. so sveĉeniki prirejali koledar, kot se jim je zdelo najbolj primerno. Leta

153 pr. n. š. so doloĉili januar za prvi mesec.100

Ta rimski koledar pa se ni ujemal niti s Soncem niti z Luno in do leta 46 pr. n. š. sta se

koledarsko in sonĉno leto razlikovala ţe za pribliţno tri mesece. Po nasvetu matematika

Sozigena je Cezar letu 46 pr. n. š. doloĉil leto, dolgo 445 dni, da je tako odpravil razliko, s 1.

januarjem 45 pr. n. š. pa je vpeljal leto, dolgo 365 dni, v katerem so bili posamezni meseci v

glavnem tako dolgi kot v današnjem koledarju. Uvedel je tudi prestopno leto, sprva napaĉno

vsako tretje leto, od leta 8 pr. n. š. pa vsako ĉetrto leto, kot je tudi danes. Dodatni dan (danes

29. februar) so dobili s ponovitvijo 24. februarja; to je bil t. i. »bisekstilni« dan (»šesti dan

dvakrat«). V tem, julijanskem koledarju je leto pribliţno 11 minut daljše od sonĉnega leta. Od

nicejskega koncila leta 325 do poznega 16. stoletja se je nabralo za deset dni razlike; papeţ

99

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 206. 100


25

Gregorij XIII. je zato leta 1582 izpustil deset dni in predlagal opustitev treh interkalarnih dni

na vsakih 400 let.101

4.1.1 Meseci

Do Cezarja je bilo rimsko leto sestavljeno iz 355 dni, ki so bili razdeljeni na 12 mesecev.

Januar (Ianuarius) je imel 29 dni. Ime je dobil po Janusu, ki je bil bog vrat in prehodov,

pozneje tudi zaĉetka in konca.

Februar (Februarius) je imel 28 dni. Ime izhaja iz pridevnika februus, ki pomeni ĉistilni,

oĉišĉen, ali od besede februa, ĉistilo, praznik oĉišĉenja, ko so Rimljani simboliĉno preganjali

zimo in naredili prostor pomladi. Februa so se imenovali tudi trakovi narezane ţrtvovane

ţivali in ţenske, ki so jih ţelele nositi. To naj bi jim prinašalo plodnost. Nekoĉ je bil ta mesec

zadnji v letu, zato se mu še danes ob prestopnem letu dodaja en dan.

Marec (Martius) je bil prvotno prvi mesec, imel je 28 dni. Ime je dobil po Marsu, bogu vojne.

Mars je bil je bil zašĉitnik Rimljanov in je simboliziral prebujeno moĉ narave.

April (Aprilis) je imel 29 dni. Fulvij Nobilior je mislil, da ime prihaja od glagola aperire, ki

pomeni odpreti, kar se nanaša na pomladno prebujanje in rast rastlin. V resnici naj bi bi ime

izhajalo iz imena Apro (Afrodita) oziroma indoevropske besede apero, ki pomeni naslednji.

Maj (Maius) je imel 31 dni. Ime naj bi dobil po Maji, rimski boginji pomladi in rodovitnosti.

Junij (Iunius) je imel 29 dni. Juniju je dala ime Junona, boginja neba, zakona in druţine, ţena

Jupitra, najvišjega rimskega boga. Ena razlaga pa pravi, da naj bi junij dobil ime po prvem

rimskem konzulu, Juniju Brutu.

Kvintil (Quintilis, »peti mesec«), kasneje julij, je imel 31 dni. Julij je dobil ime po Gaju Juliju

Cezarju, ki se je rodil v tem mesecu.

101

Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, str. 287, Marina Milićević, Rimski kalendar, Latina et

Graeca, Zagreb 1990 (dalje Milićević, Rimski kalendar), str. 26-27.

26

Sekstil (Sextilis, »šesti mesec«), pozneje avgust (Augustus), je imel 29 dni. Ime je dobil po

Gaju Oktavijanu, ki se je kasneje nadel vzdevek Augustus, vzvišeni.

September (September, »sedmi mesec«) je imel 29 dni. Ime izhaja iz latinske besede septem,

ki pomeni sedem. September je bil sprva sedmi mesec.

Oktober (October, »osmi mesec«) je imel 31 dni. Ime je dobil po latinski besedi octo, osem.

Bil je sprva osmi mesec.

November (November, »deveti mesec«) je imel 29 dni. Sprva deveti mesec je dobil ime po

latinski besedi novem, devet.

December (December, »deseti mesec«) je imel 29 dni. Ime je dobil po latinski besedi decem,

deset, saj je bil sprva deseti mesec.102

4.1.2 Dnevi v rimskem mesecu

Dneve v rimskem mesecu so se imenovali glede na tri stalne dneve vsakega meseca. Prvi

dan v mesecu se je imenoval kalende (Kalendae). Besedo kalende naj bi Rimljani prevzeli od

Etrušĉanov. Kalende so prvotno pomenile zaĉetek novega lunarnega meseca - torej prvi dan

po mlaju. Pozneje se rimski koledar ni veĉ drţal luninih men, izraz kalende pa je ostal kot

oznaka za prvi dan v mesecu. Peti ali sedmi v mesecih z 31 dnevi -marec, maj, julij, oktober -

se je imenoval none (Nonae). Trinajsti ali petnajsti v mesecih z 31 dnevi so bile ide (Idus).

Datum stalnega dneva so imenovali v ĉasovnem ablativu, npr: 1. januar: Kalendis Ianuariis,

5. februar: Nonis Februariis, 15. marec: Idibus Martiis; datum tik pred stalnimi dnevi z

izrazom pridie, npr. 31. december: Pridie Kalendas Ianuarius (pr. Kal. Ian.), 4. april: pr. Non.

Apr., 14. julij: pr. Id. Iul.; ostale datume so doloĉali s štetjem nazaj od prvega stalnega dneva,

tako da sta bila oba, stalni dan in dan, ki ga je bilo treba doloĉiti, vkljuĉena v štetje. Tako je

bil 28. maj peti dan pred junijskimi kalendami (1. junijem), torej ante diem V. Kalendas

Iunias; 2. januar: a. d. IV. Non. Ian.; 16. oktober: a. d. XVII. Kal. Nov. Datum tik po stalnem

dnevu so lahko oznaĉili tudi z izrazom postridie, npr. 2. januar: postridie Kalendas Ianuaris.

Dneve v koledarju so oznaĉevali s ĉrkami F, C ali N glede na to, ali so bili delovni (fasti), to

so bili dnevi, ko je bilo sodišĉe mestnega pretorja odprto za opravila; volilni, tj. dnevi, ko so 102

Milićević, Rimski kalendar, str. 23-26, Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, str. 287.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Mlaj

27

se verjetno sestajali komiciji; ali prosti (nefasti), tj. dnevi, ko ni bilo nobenega javnega

poslovanja. Rimljani so koledar imenovali fasti.103

Stari Rimljani so, tako kot pred njimi Etrušĉani, uporabljali osemdnevni »trţni teden«.

Osemdnevni teden je dajal osnovni ţivljenjski ritem. Dnevi tega osemdnevnega »trţnega

tedna« so bili na koledarju oznaĉeni s ĉrkami od A do H in trţni dan (nundinae) je imel

pripisano ĉrko A. Tega dne so si odpoĉili od kmeĉkega dela, ljudje s podeţelja pa so lahko

prišli v Rim.104

4.1.3 Datiranje let

Rimljani so leta oznaĉevali z imeni konzulov. Podobno kot v Grĉiji je tudi v Rimu

koledarsko leto postalo usklajeno z drţavnim letom, to je bilo z letnim mandatom drţavnega

uradnika (magistrata) ne glede na mesec, ko je prevzel dolţnosti. V Rimu se je civilno leto po

153 pr. n. š. zaĉelo 1. januarja. Ko je Cezar 46 pr. n. š. reformiral rimski koledar, je verjetno

imel namen zaĉeti leto z najkrajšim dnevom, 24. decembrom, toda nazadnje se je zaĉetek

zavlekel za sedem dni, da bi se prvi dan reformiranega leta zaĉel z mlajem.105

4.2 Igre

Poimenovanje iger so si Rimljani izposodili pri Etrušĉanih, kajti »igralci« (ludii) se

imenujejo po Lidijcih (Ludii). Rimski uĉenjak Varon izraz »igralci« (ludii) sicer izpeljuje iz

»igre« (ludus) v smislu zabave (lusus).106

Javne igre v Rimu (ludi) so bile razliĉne gledališke predstave, športni nastopi in

tekmovanja, ki so jih prirejali ob praznikih v ĉast bogovom, da bi si tako pridobili njihovo

naklonjenost, odvrnili njihovo jezo ali ugodili kakšni prerokbi. Po navadi so jih prirejali

enkrat letno, obĉasno pa tudi ob kakšni posebni priloţnosti. Z leti so postajale vse bolj

pogoste in prazniĉni dnevi, s katerimi so bile povezane, so se v cesarskem obdobju povzpeli

do rekordnega števila 182 na leto. Na samem zaĉetku so igre delili v dve skupini, »svete«,

posveĉene poganskim bogovom, in pogrebne, ki so jih posveĉali mrtvim.107

103

Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, str. 287, Milićević, Rimski kalendar, str. 30-31. 104


Vladeta Janković, Kdo je kdo v antiki : mitologija, zgodovina, umetnost, Modrijan, Ljubljana 2004, str. 24. 106

Tertulijan, Spisi, str. 19, poglavje V. 107

Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, str. 240; Liberati, Bourbon, Antični Rim, str. 70;

Tertulijan, Spisi, str. 23, poglavje VI.

28

Igre so ponavadi prirejali podnevi, vĉasih pa tudi ponoĉi, ob baklah. Trajale so po veĉ ur, z

odmori in prekinitvami lahko tudi ves dan. Igre so bile druţabni dogodek. Ljudje so prihajali,

da bi gledali in bili opaţeni, v najlepših oblekah, z nakitom, urejenimi priĉeskami in v

spremstvu sluţabnikov. Za eleganten videz so se bili pripravljeni celo zadolţiti ali zastaviti

premoţenje.108

Najstarejše so bile dirke z vozovi (ludi circenses), ki so jih pod nadzorom drţavnih

uradnikov uprizarjali v Marsovo ali Konzovo ĉast. Nato so se pojavile gladiatorske in

podobne predstave na rimskem forumu in v amfiteatrih, ki naj bi izšle iz etrušĉanskih

pogrebnih iger.109

Prirejali so tudi enodnevne igre (ludi). To so bile konjske dirke 19. marca in 19. oktobra,

dirke v vreĉah ali robigalije 25. aprila, tek in dirke na mulah oziroma konsualije 21. avgusta

in 15. decembra, ribiško tekmovanje (ludi piscatorii) 8.junija, konjske dirke 15.oktobra

(equus october).110

4.2.1 Večdnevne igre

Rimske igre (ludi Romani)

Ustanovljene so bile leta 366 pr. Kr., ko so jih od enega dneva raztegnili na ĉas od 4. do 19.

septembra. Prirejali so jih kurulski edili (edili iz vrst patricijev) in so verjetno izvirale iz

slovesnosti, ki so jih bili vojskovodje obljubili Jupitru v primeru uspeha in jih priredili, ko so

se po zmagoslavnih bojnih pohodih s svojo vojsko vrnili domov. K njim je spadala velika

procesija do svetišĉa »Najboljšega in Najveĉjega Jupitra« (Iuppiter Optimus Maximus) na

Kapitolu, kamor so nosili podobe velikih bogov, pa tudi dirke z vozovi in vojaške parade.

Podobne so bile kapitolinskim igram (ludi Capitolini), ki so bile zelo stare igre, ki so jih

prirejali na oktobrske ide.111

Marsove igre (ludi Martiales)

Te igre so praznovali 1. avgusta in na rojstni dan Avgusta, ustanovitelja prinicipata, 23.

septembra. Avgustove igre (ludi Augustales, od 14 pr. n. š. avgustalije) so obujale spomin na

108

Liberati, Bourbon, Antični Rim, str. 70. 109


Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 207 111

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 207; Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, str. 240.

29

Avgustovo vrnitev z Vzhoda (12. oktobra 19 pr. n. š.). Po njegovi smrti so bile slovesnejše,

pod cesarjem Klavdijem pa so trajale od 3. do 12. oktobra.112

Plebejske igre (ludi plebei)

Plebejske igre so uvedli najpozneje 214 pr. n. š in so trajale od 4. do 17. novembra. Bile so

prve od veĉ slovesnosti, namenjenih razvredrilu mešĉanov v turobnem obdobju druge punske

vojne. En dan naj bi ţe od vsega zaĉetka posvetili drami; prva zabeleţena odrska postavitev je

bila uprizoritev Plavtove komedije Stihus leta 200 pr. n. š. Te igre so morda ponovitev

rimskih iger (ludi Romani), vendar se o njih ve zelo malo.113

Odrske igre (ludi scaenici)

Odrske igre, na katerih so uprizarjali igre, so k rimskim igram prikljuĉili leta 240 pr. n. š.,

ko je Livij Andronik postavil na oder prvo predelavo grške drame. Po 214 pr. n. š. so bili trije

dnevi rimskih iger namenjeni odrskim uprizoritvam, pozneje pa so te postale tudi sestavni del

plebejskih iger (najpozneje od leta 200) in Apolonovih iger (ludi Apollinares, najpozneje od

169) ter Megalenzij (ludi Megalenses, v letih 194-191). Verjetno so na zaĉetku uprizorili le po

dve tragediji in dve komediji. V pozni republiki so odrske igre trajale kar 55 dni v letu, v

cesarstvu pa še dlje.114

Apolonove igre (ludi Apollinares)

Uvedli so jih leta 208 pr. Kr. in jih prirejali od 6. do 13. julija. En dan so namenili igram v

cirkusu.115

Cerealije (ludi Cereales)

Ustanovljene so bile leta 202 pr. Kr. v ĉast boginje Cerere (zašĉitnice plebejcev) in so

trajale od 12. do 18. aprila. Na zadnji, najpomembnejši dan so v cirkusu uprizarjali igre, v

ĉasu cesarstva pa dramske predstave.116

112

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 207; Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, str. 241. 113




30

Megalenzije (ludi Megalenses)

Megalenzije so vpeljali v ĉast Veliki materi Kibeli leta 191 pr. Kr., ko je bilo na Palatinu

posveĉeno njeno svetišĉe, in jih prirejali od 4. do 10. aprila. Slavile so prihod svetega kamna

boginje iz Frigije. Drama je bila verjetno ţe od zaĉetka njihov sestavni del, le en dan pa je bil

namenjen igram v cirkusu.117

Floralije (ludi Florales)

Bile so posveĉene boginji Flori. Vpeljali so jih 240 ali 238 pr. n. š. po nasvetu v Sibilinskih

knjigah118

in sicer zaradi dolgotrajne lakote. Leta 173 so jih obnovili ali jih zaĉeli redno

prirejati; s tem naj bi novemu cvetju zagotovili zašĉito boginje Flore. To je bil ĉas

vsesplošnega slavja brez veĉjih prepovedi. Prvi del praznovanj so sestavljale gledališke

predstave in pantomime, zadnji dan pa je bil namenjen bojem z zvermi (venationes) v

cirkusu.119

Neronovo igre (agon Neronianus)

Vpeljal jih je cesar Neron leta 60 n. š. Delno so posnemale olimpijske igre. Prirejali naj bi

jih vsakih pet let, na njih pa so uprizarjali dirke z vozovi, atletska, glasbena in pesniška

tekmovanja.120

Stoletne igre (ludi saeculares)

Izvirale so ţe iz republike, a so se razširile šele v cesarstvu. Ni znano, kdaj so jih prviĉ

priredili, vsekakor ţe zelo zgodaj; to so bile igre oz. ţrtvovanja, ki naj bi konĉale kakšno

nevarnost, ki je pestila drţavo, odvrnile kugo ali pa je bil razlog zanje kje drugje. Prirejali naj

bi jih na vsakih 100 let (saeculum). Kmalu po tistem, ko je cesar Avgust postal vodilna sila v

116



Sibilinske knjige so bile zbirka ritualnih predpisov, preroštev in pouĉnih izrekov v gršĉini, zbrane v treh

knjigah. 119



31

drţavi, so kvindecemviri121

razglasili, da je po njihovih knjigah sodeĉ prišel ĉas za stoletne

igre. Cesar je prosil slavnega pravnika, starinoslovca Ateja Kapitona, naj razišĉe, kakšno naj

bi bilo to slavje, pesnika Horacija pa je naprosil, naj napiše prazniĉno himno (Stoletna pesem),

ki se je ohranila. Te igre so priredili od 31. maja do 2. junija 17 pr. n. š. Stoletne igre so znova

priredili pod cesarjem Klavdijem leta 47 n. š. (ob 800. obletnici ustanovitve Rima) in pod

cesarjem Domicijanom 87 n. š. Ob tej priloţnosti je bil zgodovinar Tacit zadolţen za slavje.

Praznovanje omenjata pesnika Marcial in Stacij. Zadnjiĉ so jih praznovali 21. aprila 248 n. š.

pod cesarjem Filipom Arabcem, ob tisoĉi obletnici ustanovitve Rima.122

Poleg vseh teh so bile še igre ob rojstnih dneh vladarja, ki je trenutno vladal (dies natalis),

obletnicah njegove zasedbe prestola (dies imperii) in ob obletnicah apoteoze njegovega

prednika, s ĉimer se je število praznikov poveĉalo še za dvanajst dni. Datumi teh iger so bili

od vladarja do vladarja razliĉni. Prirejali so tudi veĉdnevne igre, konjske, odrske ali konjske

in odrske obenem, ki so jih vpeljali v teţkih ĉasih republike v ĉast bogov in sta jih ĉastihlepje

diktatorjev in politika cesarjev pozneje še podaljšala. Z igrami Sulove zmage (ludi Victoriae

Sullanae) je hotel Sula doseĉi, da bi ga ĉastili kot boga. Te igre so trajale od 27. oktobra do 1.

novembra in se obdrţale še dvesto let po njegovi smrti. Ob igrah Cezarjeve zmage (ludi

Victoriae Caesaris) so se od 20. do 30. julija Rimljani spominjali junaštev osvajalca Galije in

leta 45 pr. Kr. so vanje vkljuĉili štiri slovesnosti ob obletnicah Cezarjevih zmag pri Farzalu,

Tapsu, Zeli in Mundi. Igre vrnitve sreĉe (ludi Fortunae reducis) je ustanovil Avgust kot

prinašalec miru leta 11 pr. Kr. in so trajale od 3. do 12. oktobra.123

4.2.2 Grške igre

Avgust je posnemal filhelenske vojskovodje iz 2. stoletja pr. Kr. in nadaljeval Sulove,

Pompejeve in Cezarjeve obĉasne poskuse, da bi v Rim vpeljal grške igre, pri katerih je boj

zamišljen kakor šport v današnjem pomenu besede; telo je krepil, namesto da bi ga uniĉeval,

zanemarjal pa ni niti duha. Da bi poĉastil spomin na svojo zmago nad Antonijem in Kleopatro

in se zahvalil Apolonu, je Oktavijan leta 28 pr. Kr. ustanovil Actiaca, ki naj bi jih slavili vsaka

štiri leta v Akciju in Rimu. Toda priĉevanj o teh prireditvah v Rimu ţe za leto 16 po Kr. na

najdemo veĉ. Neron jih je skušal oţiviti s praznikom Neronia, ki je bil prav tako obĉasen in je

121

Kvindecemviri so bili skupina petnajstih sveĉenikov. Njihova glavna naloga je bila skrb za Sibilinske knjige. 122


Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 206-208.

32

vkljuĉeval preizkuse v telesni vzdrţljivosti, dirke z vozovi in tekmovanje v pesništvu in petju.

Kljub odliĉnemu pokroviteljstvu so Neronia kmalu opustili in šele Domicijanu je uspelo

uvesti v Rim redne igre v grškem slogu. Leta 86 po Kr. je ustanovil kapitolinske igre (agon

Capitolinus) in sam podeljeval nagrade izmeniĉno za tek in govorništvo, rokoborbo in

latinsko poezijo, metanje diska in grško poezijo ter za met kopja in glasbo. V ta namen je

postavil poseben stadion, Circus agonalis (na današnji Piazzi Navona). Za »duhovna«

tekmovanja agona je dal zgraditi Odeon, katerega ruševine se skrivajo pod palaĉo Taverna na

Monte Giordano. Grške igre je radodarno podpiral Domicijan, zmagovalce pa opeval

Marcial, a se niso dolgo obdrţale in se niso mogle resno meriti z gladiatorskimi igrami.

Kapitolinske igre so namreĉ prirejali le enkrat na štiri leta. Namenjene so bile oţjemu

obĉinstvu, saj je Domicijan za svoj Odeon predvidel samo 10 600 mest oziroma 5000

sedeţev, za Circus agonalis pa 30 088 mest oziroma 15 000 sedeţev, to je skupaj manj kot

polovica površine v Koloseju.124

Te igre nikoli niso bile preveĉ priljubljene. V primerjavi s predstavami v Koloseju so bile

grške igre za mnoţico le medla, brezbarvna slika. Niĉ bolj jih ni cenilo izbrano obĉinstvo, ki

je v njih videlo tujo izrojenost, okuţeno z goloto in sprijenostjo. Skladnost grških iger in

nasilnost gladiatorskih bojev nista bili zdruţljivi. Medtem ko je veĉina mest v provincah

posnemala Rim in zgradila arene, ki so jih našli od juţne Alţirije pa vse do Evfrata, se je

matiĉna Grĉija na vso moĉ branila okuţbe. Grške igre so našle zatoĉišĉe v Neaplju in

Puzzuoliju.125

4.2.3 Odeon

Odeum oziroma odeon (grško odeion) je bil pokrita dvoranska stavba za glasbene prireditve

in recitacije. V Rimu je bil zgrajen samo en odeum, ki pa ni ohranjen. Najbolj znani odeum je

v Pompejih, ki je nastal 80 do 75 pr. n. š. in leţi ob velikem gledališĉu. S 1000-1500 prostori

je bil razmeroma majhen, toda za intimne predstave nadvse primeren. Drugi znameniti

primerek te vrste, Agripov odeum, je bil zgrajen v ĉasu Avgusta na agori v Atenah in je dajal

prostora kakim tisoĉ obiskovalcem. Domicijanov odeum, zgrajen med 81 in 96 n. š., je bil

nenavaden po obliki in merah. Zgrajen je bil na polkroţnem tlorisu in je imel prostora za deset

tisoĉ gledalcev. Zgradba je stala blizu Pompejevega gledališĉa v Rimu. Odeum v Gortini na

124

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 247-248; Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, str.

241-242. 125


33

Kreti, ki so ga Rimljani zgradili 67 pr. n. š. nad zgradbo grškega izvora, je bil prekrit s fiksno

streho.126

4.3 Prazniki

Rimljani so imeli veliko praznikov. Nekateri so se ravnali po zaporedju mesecev: dvanajst

jih je bilo na ide, šest na kalende, tri pa na none, in jih je bilo torej vseh skupaj enaindvajset.

V cesarski dobi se je ohranila tudi tradicija petinštiridesetih dni, feriae publicae, katerih

latinski zaĉetki so zaviti v temo: med drugimi so to luperkalije127

februarja, parilije128

,

cerilije129

in vinalije130

aprila, vestalije131

in matralije132

junija, devetdnevne

volkanalije133

avusta in na koncu še saturnalije134

, ki so trajale od 17. do 24. decembra.135

Praznik Robigalia so praznovali 25. aprila. Posveĉen je bil odpravi ţitne rje. 11. in 15.

januarja so praznovali praznik Carmentalia, posveĉen boginji Karmenti, zašĉitnici

materinstva. Regifugium so praznovali 24. febuarja, posveĉen pa je bil begu Tarkvinija

Ošabnega iz Rima. 9., 11. in 13. maja je bil praznik Lemuria, katerega namen je bil, da pomiri

duhove umrlih. Parentalia je bil devetdnevni praznik mrtvih, ki se je zaĉel 13. februarja.

Konĉal se je 21. februarja s praznikom Feralia. Z njim se je konĉalo obdobje oĉišĉevanja in

spravnih obredov mrtvim. Praznik Fordicidia je bil posveĉen boginji Zemlji, ki so ji darovali

30 brejih krav. Najstarejša vestalka je zarodke potem seţgala. Praznovali so ga 15. aprila.

126


Luperkalije, zelo stara rimska-prvotno pastirska-slovesnost, ki so jo vsako leto 15. februarja priredili v ĉast

Favnu, ki so ga ĉastili pod imenom Luperk; domnevno je bila v nekakšni zvezi z odganjanjem volkov (lupi) od

ĉred.


Parilije, praznik v ĉast bogu (ali boginji) Pales, ki so ga slavili 21. aprila, po izroĉilu na rojstni dan Rima.


Cerilije, praznik v ĉast boginji Cereri, boginji boginja poljedelstva, rodovitnosti polj in zakonske zveze.

Praznovali so ga 19. aprila.

Milićević, Rimski kalendar, str. 103. 130

Vinalije, praznika, ki so ju v Rimu praznovali v povezavi s pridelovanjem vina.


Vestalije, praznik posveĉen Vesti, boginji ognja in ognjišĉa. Praznovali so ga 7 dni-od 9. do 15. junija.


Matralije, slovesnost matron v Rimu, ki so jo praznovali 11. Junija in na njej ĉastili boginjo Matuto.


Volkanalije, praznik posveĉen bogu Vulkanu, ki so ga praznovali 23. avgusta.


Saturnalije, v rimski religiji praznik, ki so ga slavili od 17. do 19. decembra, najbolj vesel praznik v letu, ĉas

uţivanja, dobre volje in svobode, ĉas obdarovanja in priţiganja sveĉ, v nekaterih pogledih podoben današnjemu

boţiĉu.



https://sl.wikipedia.org/wiki/Bog

https://sl.wikipedia.org/wiki/Poljedelstvo

https://sl.wikipedia.org/wiki/Polje

https://sl.wikipedia.org/wiki/Zakonska_zveza

34

Praznik Liberalia, 17. marec, je bil posveĉen Liberu, prastaremu italskemu boţanstvu, ki naj

bi poosebljal plodnost v druţini in naravi. Kmetje so verjeli, da jim je v svoji dobrotljivosti

razodel sladkost vina. Prvi maj je bil posveĉen boginji Bona Dea pod Aventinom. Gre za staro

poljedelkso boţanstvo plodnosti. 11 junij je bil posveĉen boginji zore, materi Matuti. Matralia

se je imenoval praznik. Quirinalia so bila 17. februarja praznik boga Kvirina. 23. julija je bil

Neptunalia, praznik, posveĉen Neptunu, bogu morja. Portunalia je bil 17. avgusta, v ĉast

bogu Portunu. Praznik studenĉnega boţanstva Fonsa, Fontinalia, je bil 13. oktobra.

Terminalia, 23 marca, je bil posveĉen indoevropskemu bogu Terminusu. Na ta praznik so

poĉastili mejnik na posestvu, tako da so ga ovenĉali, mu postavili oltar in darovali medene

kolaĉe, ţito, med in vino. Meditrinalia je bil praznik, ki je slavil vino in je bil posveĉen

Jupitru, ki je zavzel mesto boginje Meditrine. Praznovali so ga 11. oktobra.136

Skupaj je bilo enaindvajset posameznih in obveznih praznikov, 45 dni javnih praznikov

(feriae publicae), 12 enodnevnih iger in sto trije dnevi daljših ali krajših iger. Tukaj so še

Atisovi prazniki, ki so jih prirejali dvakrat v marcu, najprej kot quatriduum rojstva, ţrtovanja,

smrti in vstajenja Kibelinega boţanskega spremljevalca (cannophoria, dendrophoria, sanguis

in hilaria), potem pa kot sprevod k reki Almo, v katero so 28. marca potopili podobo Velike

matere. Odkar je cesar Klavdij sprejel Atisa med rimske bogove, moramo misterije njegovega

ĉašĉenja šteti za uradne. Tu so še okoliški prazniki, ki so se jih mestni prebivalci zelo radi

udeleţevali, od podeţelskih gostij v ĉast Ane Perene 15. marca do slovestnosti ob latinskih

dnevih (feriae Latinae) na Albanskih gorah. Treba je še dodati slovesnosti, ki niso bremenile

drţavne blagajne in za katere drţava ni prevzela odgovornosti, pri rimskih mnoţicah pa so

bile zelo priljubljene. Potekale so okoli svetišĉ po ĉetrtih, v kapelah tujih, toda dovoljenih

religij ter v sholah zdruţenj in kolegijev. Tukaj so še prazniki, ki jih je drţava uvedla za

vojake. Njihov seznam so našli v Tevesti v Numidiji in v Duri ob Evfratu. Verjetno se jih je

smelo rimsko ljudstvo udeleţevati v pretorskem taboru (castra praetoria), prav tako pa tudi

slavnih vojaških sveĉanosti ob slovesnih prisegah zvestobe. »Stoletnice« veĉnega mesta so

bile v letih 47, 147 in 248 in so trajale veĉ dni, kar smo ţe omenili. Bili so še priloţnostni

prazniki, ki so jih vladarji samovoljno in nepriĉakovano uvajali v koledar in zato njihovega

števila ni mogoĉe natanĉno oceniti. Bili so toliko zanimivejši, ker so bili nepredvidljivi in so

pridobivali na veljavi hkrati z uspehi doloĉenega vladarja. To so bili triumfi, ki so si jih

cesarji dali podeljevati od senata, tekme, ki so jih prirejali nenapovedano, predvsem pa

136

Milićević, Rimski kalendar, str. 98-115; Tertulijan, Spisi, str. 19, poglavje V.

35

munera ali gladiatorski boji, ki so jih prirejali ob kakršni koli priloţnosti in ki so bili nazadnje

tako pogosti kakor igre (ludi) in so v 2. stoletju po Kr. trajali po cele mesece.137

Teh praznikov je bilo v Rimu še veĉ in nazadnje lahko ugotovimo, da v cesarski dobi ni

bilo leta, ko na en delavnik ne bi bilo dveh ali treh praznikov.138

137


Prav tam, str. 209.

36

5 DIRKE

Najpomembnejše igre so bile igre v cirkusu, circenses. Rimske dirke z vozovi, ki so jih

Rimljani uvedli po vzoru grških, so postale eno od najbolj priljubljenih razvedril rimskega

sveta. V cirkusu pa so poleg dirk z vozovi prirejali tudi razliĉna tekmovanja v spretnostih in

šaljive uprizoritve, vendar je imelo obĉinstvo najraje tekme z vozovi, ki so jih prirejala

tekmovalna zdruţenja. Obĉinstvo je imelo najraje tekmovalce, ki so spretnost in pogum

dokazovali z drznimi akrobacijami, za katere so jih tekmovalna zdruţenja potem bogato

nagrajevala.139

Rimski tekmovalni voz je bil podoben grškemu, le da je bila prednja stranica višja.

Tekmovati so priĉeli v ĉasu republike, in sicer v Velikem cirkusu (Circus Maximus). Dirk si

ne moremo zamisliti zunaj zgradb, po katerih se imenujejo in ki so jih postavljali prav zanje.

Te stavbe so razliĉne velikosti in vse stojijo na tlorisu pravokotnika, katerega krajši stranici

sta zaobljeni v polkrog. Flaminijev cirkus, ki ga je dal leta 221 pr. kr. zgraditi cenzor Flaminij

Nepot je bil dolg 400, širok pa 260 metrov. Gajev cirkus, ki ga je Kaligula postavil v

Vatikanu, je bil dolg 180 in širok 90 metrov, njegov osrednji obelisk140

pa danes stoji na trgu

svetega Petra. Najstarejši in najveĉji je bil Veliki cirkus, Circus Maximus, ki je bil zgled

prvima dvema. Narava ga je nekako vnaprej zasnovala v vdolbini Murcijske doline (Vallis

Murcia) med Palatinom na severu in Aventinom na jugu. V antiki so ga neprestano olepševali

in izboljševali, kar kaţe, da so se Rimljani vedno bolj navduševali nad dirkami.141

139


Obelisk, visok monoliten kamnit spomenik kvadratnega prereza, ki se na vrhu zakljuĉi s piramido. 141


https://sl.wikipedia.org/wiki/Monolit

https://sl.wikipedia.org/wiki/Kamnina

https://sl.wikipedia.org/wiki/Spomenik

https://sl.wikipedia.org/wiki/Piramida

37

Slika 1: Veliki cirkus, Circus Maximus, URL: http://www.ancient.eu/Circus_Maximus/, pridobljeno 22.03. 2016.

Najprej je bila steza na moĉvirnatem in mehkem dolinskem dnu, ki je tako blaţilo padce

tekmovalcev. Prostor za gledalce (cavea) se je širil po poboĉjih sosednjih griĉev. V njem so

sedele mnoţice obiskovalcev. Dirkališĉe samo, kjer so se pomerjali tekmovalci, je bilo na

sredi oznaĉeno z lesenima mejnikoma (metae). Zahodni, meta prima, je stal pred jarkom, ki je

varoval oltar boga Konza142

. Oltar so odkrili v ĉasu iger. Leta 329 pr. Kr. so nasproti prvega

stebra in zahodno od njega postavili lope za vozove in hleve (carceres), ki so bile dolgo ĉasa

navadne barake. Verjetno so tedaj ali kmalu potem obe meti povezali s podolgovatim

nasipom, za kar je bila zagotovo potrebna predhodna izsušitev Murcijske doline. Temu nasipu

so Rimljani rekli hrbtenica arene, spina. Najprej so nanj postavili kipe bogov, naklonjene

tekmam. Leta 174 pr. Kr. so na spino postavili sedem velikih lesenih jajĉastih krogel (septem

ova), ki so jih sproti odstranjevali, da so gledalci vedeli, kateri del tekme je na vrsti. Šele v

zadnjem stoletju pr. Kr. in v 1. stoletju po Kr. je monarhija dala Velikemu cirkusu

monumentalno veliĉino, ki je Rimljanom jemala dih, danes pa lahko obĉudujemo in si

ogledujemo le njene ostanke.143

Pompej je med igrami leta 55 pr. Kr. hotel poskrbeti za varnost obĉinstva, zato ga je z

ţelezno ograjo loĉil od arene, kamor so gonjaĉi pripeljali dvajset slonov.144

Toda ograja je

pod pritiskom podivjanih ţivali na veĉ mestih popustila. Cezar je zato leta 46 pr. Kr. poveĉal

areno na vzhodni in zahodni strani in jo obdal z jarkom, napolnjenim z vodo (euripus). 142

Konz, starodavni bog ţitnih kašĉ v rimski religiji.



Prav tam, str. 215.

http://www.ancient.eu/Circus_Maximus/

38

Istoĉasno je tudi obnovil oziroma iz lehnjaka zgradil lope za vozove in odrezal poboĉja

nasproti leţeĉih griĉev, tako da je lahko na njih stopniĉasto postavil 150 000 sedišĉ.

Cezarjevo delo je dokonĉal njegov posinovljenec Oktavijan. Skupaj z Agripo je leta 33 pr. Kr

podvojil sistem oznaĉevanja sedem velikih lesenih jajĉastih krogel s sedmimi bronastimi

delfini, ki jih je postavil ob jajĉaste krogle na spini. Delfine so obraĉali ob vsakem krogu

dirke. Pozneje je Avgust sredi arene postavil obelisk Ramzesa II., ki ga je pripeljal iz

Heliopolisa145

ĉast zmage nad Egiptom in ki danes stoji na Piazza del Popolo146

. Nad

prostorom za gledalce (cavea) na poboĉju Palatina je zase in za svoje najbliţje ter goste

postavil ĉastno loţo (pulvinar).147

Avgust pa ni dal zgraditi kamnitih stopnic za navadne gledalce, saj je moral nekoĉ pomiriti

obĉinstvo, ki se je balo škripanja na tribunah, tako da se je sam presedel na mesto, kjer bi naj

bilo najbolj nevarno. S tem pogumnim dejanjem je najverjetneje prepreĉil nesreĉo, ki bi jo

povzroĉila mnoţica med prerivanjem. Zdi se, da je dal prve kamnite sedeţe za senatorje

postaviti Klavdij, ko je lesene mete zamenjal s stolpiĉi iz pozlaĉenega brona, lope iz lehnjaka

pa je obloţil z marmorjem. Nove kamnite sedeţe za viteze pa je dal napraviti Neron. Med

prezidavo Velikega cirkusa po poţaru leta 64 je tudi razširil stezo, tako da je zasul jarek, z

novimi stopnicami pa je poveĉal prostor za gledalce. Razširil je tudi spino; ta je bila sedaj

tako široka, da so lahko vanjo vgradili bazene, v katere je med predstavami iz bronastih

delfinov padal vodomet. Dokonĉno sta prostor za gledalce razširila Domicijan in za njim še

Trajan. Domicijan je v ta namen uporabil kamne, ki so ostali po izsušitvi navmahije pri Zlati

hiši (Domus Aurea)148

, Trajan pa je poglobil izkop poboĉij in tako pridobil 5000 sedeţev.149

Tedaj je bil Veliki cirkus dolg 600 in širok 200 metrov. Oblike in okrasje, ki jih je dobil

takrat, so ostali nespremenjeni vse do dokonĉnega uniĉenja. Z zunanje strani je imel za tri

nadstropja v marmor obleĉenih arkad. Pod njimi so bili lokali, v katerih so prodajali vino,

peĉeno meso in slašĉice. Tukaj so bili tudi vedeţevalci in prostitutke. Znotraj Velikega

cirkusa je osupljiv ogromen prostor za gledalce, po katerem se vzdolţ Palatina pod cesarskim

pulvinarjem in nasproti njega, vzdolţ Aventina, širijo trije razdelki stopnic. V spodnjem

razdelku so bili kamniti sedeţi, v drugem leseni, v zgornjem pa so bila samo stojišĉa. Vseh

mest naj bi bilo nekje 250 000. V to številko so všteti tudi sedeţi iz flavijske dobe in sedišĉa,

145

Heliopolis, antiĉni Egipt. 146

Piazza del Popolo, trg v Rimu. 147

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 216; Liberati in Bourbon, Antični Rim, str. 70. 148

Domus Aurea (lat.), Zlata hiša, Neronova palaĉa.


Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 216.

39

ki jih je po priĉevanju Plinija Mlajšega150

dodal Trajan. Veliki cirkus je bil v ĉasu iger videti

kot nekakšen velikanski organizem v veĉnem mestu, ki je oţivel v ĉasu iger. Nekaj

podobnega kot danes najveĉji nogometni stadioni po vsem svetu. Bil je poln domiselnih

podrobnosti. Na krajših straneh sta druga nasproti druge stali obokani ograji. Na vzhodni, v

smeri proti Celiju151

se je odpiral trodelen slavolok, ki ga je Domicijan leta 81 po Kr. posvetil

zmagi svoje dinastije nad Judi; pod njim je stopal sprevod. Na zahodni strani, ki je gledala

proti Velabru152

, je bilo v pritliĉju dvanajst lop, kjer so vozovi in konji ĉakali, da pade vrv,

napeta med marmornatima hermama pred vsakim izmed dvanajstih vrat, in da se postavijo na

belo štartno ĉrto. Nadstropje nad lopami je bila tribuna za kurulskega magistrata, ki je

predsedoval igram, in za njegovo številno spremstvo. Spina, dolga 214 metrov, je zamejevala

dirkališĉe, ki je bilo pri prvem mejniku (meta prima) široko 87, pri drugem (meta secunda) pa

samo 84 metrov, zato je bil tek po skupno 568 metrov dolgi progi še bolj teţaven in

nevaren.153

Rimljani so uţivali v tveganjih, saj so ta razvnemala njihova ĉustva. Noro so uţivali v

predstavah, na katerih je bilo vse namenjeno podţiganju radovednosti in zbujanju navdušenja.

Obĉudovali so gibĉnost in pogum voznikov in jezdecev ter ovire, ki jih je bilo treba

premagati, nevarnosti, ki se jim je bilo treba izogniti.154

Soĉasno s širjenjem cirkusa in dopolnjevanjem njegovih objektov se je izboljšala in

obogatila tudi cela vrsta tekem. Enodnevne igre so zamenjala igre, ki so trajale sedem, devet

ali petnajst dni. Za eno dirko je bilo predpisanih sedem krogov teka. Število tekem v enem

dnevu se je od vladavine do vladavine poveĉevalo. Narašĉalo je od republike do cesarstva in

tudi v cesarski dobi. V ĉasu Avgusta je bilo le kakšnih dvanajst dirk na dan. Pod Kaligulo se

je to število povzpelo na štiriintrideset, pod Flavijci pa na sto. Domicijan se je bal, da se dirke

ne bi zavlekle prepozno v noĉ in je zato zmanjšal število za vsako tekmo predpisanih krogov s

sedem na pet. Dan je bil od zore do mraka natrpan z igrami, sploh ĉe upoštevamo še

opoldanski premor in odmore med dirkami.155

Toda Rimljani niso imeli iger nikoli dovolj in se jih niso naveliĉali tudi zato, ker so bile tako

pestre in zanimive. Zanimanje za konjske dirke je bilo še veĉje zaradi akrobacij, med katerimi

so poklicni jahaĉi vodili dva konja hkrati in morali z enega skoĉiti na drugega. Vĉasih so na

150

Plinij Mlajši, rimski upravnik, ki ga poznamo iz njegovih pisem.


Celij, rimski griĉ. 152

Velaber, rimski griĉ. 153


Prav tam, str. 217-218. 155

Prav tam, str. 218.

40

konjih vihteli oroţje in zaigrali boj, vĉasih pa so konja, ki je galopiral, jezdili najprej okobal,

potem kleĉe in nato leţe. Ne da bi razjahali, so s tal pobrali kos blaga ali pa na konju v

ĉudovitem loku preskoĉili voz s ĉetverovprego.156

Dirke s vozovi so se razlikovale glede na vprego: bigae so bile dvovprege, trigae trovprege,

guadrigae pa ĉetverovprege. Vĉasih je voz vleklo celo šest, osem ali deset konjev. Vsaka igra

se je zaĉela s sveĉano otvoritvijo in se je od drugih razlikovala po posebnem blišĉu. Ob zvoku

trobente je konzul, pretor ali edil, ki je predsedoval igram, dal znamenje za zaĉetek, tako da je

s tribune spustil v areno bel prtiĉek. Ĉez škrlatno tuniko157

, kakšrna je bila Jupitrova158

, je

nosil nabrano vezeno togo iz Tira159

. V roki je drţal slonokošĉeno palico, »na koncu katere je

bil orel, ki vzleta«, na glavi pa je nosil teţak venec iz zlatih listov, ki mu ga je moral drţati

suţenj ali sluga.160

Slika 2: Quadriga (ĉetverovpreţni tekmovalni voz) na reliefu iz terakote, URL:

https://www.pinterest.com/pin/354799276868011206/, pridobljeno 10. 05. 2016

Preden so se vprege pognale v dir, so se postavile ob vznoţje predsedujoĉega, na mesto, ki

jim ga je doloĉil ţreb. Razporejene so bile v brezhibnem redu in v sijajni opravi. Tekme z

vozovi so bile velik posel in so bile odliĉno organizirane. Vsaka vprega je branila ĉast ene

izmed konjušnic (factiones). Te so bile ustanovljene, da bi krile visoke izdatke, potrebne za

156


Tunika, pri starih Rimljanih dolgo, srajci podobno oblaĉilo. 158

Jupiter, italski bog neba.


Tir, obalno mesto na jugu Libanona. 160

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 218-219; Cunliffe, Rimljani, str. 154.

https://www.pinterest.com/pin/354799276868011206/

41

izbor in urjenje tekmovalcev, tako ljudi kakor tudi ţivali. Vzdrţevati so morala ne le lastne

tekmovale vstaje, nakupovati konje, jih privaditi progi in skrbeti za krmo, ampak so morala

tudi plaĉevati trening in vse stroške prevoza. Prejemale so nagrade, ki so jih zmagovalcem

izplaĉevali predsedujoĉi magistrati in jih pogosto zviševali radodarni vladarji. Navadno ni

bilo veĉ kakor štirih konjušnic, ki so se pogosto, vsaj od zaĉetka 2. stoletja po Kr. naprej,

zdruţevale v pare. Na eni strani so bili beli (factio alba) in zeleni (factio prasina), na drugi pa

modri (factio veneta) in rdeĉi (factio russata). V vsaki izmed teh konjušnic je bilo poleg

voznikov (aurigae, agitatores), ki so jih stranke najemale za drag denar, številno osebje

konjušnikov in dreserjev (doctores in magistri), ţivinozdravnikov (medici), krojaĉev

(sarcinatores), sedlarjev (sellarii), paznikov konjušnice (conditores), konjarjev

(succonditores), ĉesalcev in napajalcev konjev (spartores), ki so delali pri ţivalih v lopah, ter

iubilatores, ki so morali z veselimi vzkliki podţigati vnemo tekmovalnih vpreg. Tekmovalci

so izhajali praviloma iz vrst suţnjev, saj je med 200 poznanimi tekmovalci bil samo eden

rojen kot svoboden drţavljan. Vozniki so morali biti med tekmo obleĉeni v barve svojega

zdruţenja. Nosili so tuniko s trakom iz usnjenih jermenov, ki so si ga tesno zavezali okrog

prsi, da jih je varoval pred poškodbami reber. Na nogah so imeli gamaše, na glavah pa

ĉelade.161

Konji so na glavi nosili vejico, rep so imeli kvišku zvezan s tesnim vozlom, grivo okrašeno

z biseri, prsi prekrite s svetleĉimi se plošĉicami (phalerae) in amuleti, okoli vratu pa so nosili

proţen komat in mreţo, ki je bila v barvi svoje konjušnice. Voznik je stal na vozu, ki so ga

obkroţali sluţabniki, na glavi je imel ĉelado in v roki drţal biĉ, okoli meĉ in beder je bil ovit z

ovijaĉami. Obleĉen je bil v tuniko v barvi svoje konjušnice, okoli telesa pa je imel ovite

vajeti, ki jih je v nevarnosti lahko odsekal z bodalom, obešenim na boku.162

Obĉinstvo je bilo na nogah ţe pred samo tekmo. Vsakdo je v napetem priĉakovanju

obĉudoval svojo najljubšo vprego. Cavea je bile nabito polna z gledalci. Gneĉa, v kateri so se

obiskovalci nakljuĉno pomešali, je imela poseben ĉar tako za lepotice, ki so iskale moţa,

kakor tudi za lahkoţivce, ki so videli priloţnost za ljubezensko avanturo. V cesarski dobi je

Ovidij v Umetnosti ljubezni163

uĉencem svetoval, naj hodijo v cirkus, kjer se v prijetnem

pogovoru pred tekmami in v vroĉici iger ponuja veliko priloţnosti za dvorjenje.164

161

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 219, Cunliffe, Rimljani, str. 154; Bratoţ, Rimska zgodovina. Del 1,

Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana, str. 365; Liberati, Bourbon, Antični Rim, str. 70. 162


Umetnost ljubezni, Ovidijeva elegiĉna pesnitev v treh knjigah, nastala na prelomu našega štetja.



42

Takoj ko se je zaĉela dirka, se je gledalcev polastilo navdušenje in so vse do konca v

upanju, strahu, negotovosti in razburjenju zadrţevali dih. Ploskali so takoj, ko so videli to ali

drugo barvo. Privlaĉila jih je hitrost konj in spretnost ljudi. Tekmovalce in konje so poznali ţe

od daleĉ in jih klicali in vzklikali po imenu. Ker so mete vedno stale levo od vpreg, je bilo

uspešno obraĉanje za ĉetverovprego odvisno od gibĉnosti in moĉi konjev, ki nista bila

vpreţena v jarem kakor osrednja dva, ampak sta bila nanje privezana z vrvjo (funis) – konj na

zunanji strani z desno vrvjo, levi konj pa je sluţil skoraj kot osišĉe. Ĉe se je voz preveĉ

pribliţal mejniku, se je lahko zaletel vanj in se razletel. Ĉe pa ga je odneslo predaleĉ v ovinek,

je s tem izgubil prednost ali pa ga je zadel voz za njim in je bil tako spet v nevarnosti, da se

raztrešĉi. Vozniki so bili pod dvojnim hudim pritiskom, saj so morali spredaj priganjati in

vodite konje, zadaj za njimi pa se izogibati trku z vozom, ki jih je skušal prehiteti. Voznik si

je oddahnil, ko je prispel na cilj, potem ko se je desetkrat izognil mejnikom, ohranil ali si

pridobil prednost kljub pastem na stezi in zvijaĉam tekmecev. Zmagovalce je pozdravila

ploha vzklikov, voznike in njihove ţivali pa je preplavilo glasno navdušenje mnoţice.165

Konje so kupovali v ţrebĉarnah v Italiji, Grĉiji, Afriki, najveĉ pa v Hispaniji166

. Uriti so jih

zaĉeli s tremi leti, pri petih letih pa so bili ţe pripravljeni za tekme. Med njimi so bile tudi

kobile, ki so jih vpregali v jarem, in plemenski ţrebci, ki so jih privezovali na zapreţno vrv.

Vsaka ţival je imela svoj rodovnik in seznam zmag. Sloves konjev je bil tako velik, da so vsi

poznali njihovo ime in je segal daleĉ v rimskem imperiju. Njihova slavna imena so napisana

na robove svetilk, ki so jih izdelali lonĉarji na kolovratu in na mozaiĉnem tlaku, ki so ga

odkrili v podeţelskih hišah, na primer v termah v Numidiji167

, katerih lastnik Pompejan je

takole priznal ljubezen do konja Polidoksa: »Naj si zmagovalec ali ne, radi te imamo,

Polidoks!« Na nekem kamnu še danes lahko preberemo vklesana napisa v spomin na konja

Tuska, ki je prejel nagrado 386-krat, in na na konja Viktorja, ki je 429-krat potrdil svoje ime

zmagovalca. Imena so vrezana tudi v bronaste plošĉice, ki so jih našli v grobovih, saj so jih

njihovi naprotniki prekleli in jih izroĉali mašĉevalnim bogovom podzemlja.168

Še bolj kot konji pa so bili slavni vozniki. Veĉinoma so to bili suţnji, ki so si z veĉ zmagami

priborili svobodo. Ĉeprav so izšli iz niţjih slojev, so si kmalu pridobili ugled in bogastvo.

Poleg daril, ki so jih prejemali od magistratov169

ali vladarja, so od lastnikov konjušnic

165

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 220; Plinij Mlajši, Pisma, Zaloţba Obzorja, Maribor 1962. 166

Hispanija, rimska provinca na Iberskem polotoku. 167

Numidija, nekdanje berbersko kraljestvo v severni Afriki na ozemlju sodobne Alţirije in manjšem delu

zahodne Tunizije. 168


Magistrat, pri Rimljanih drţavni uradnik in njegova sluţba.


https://sl.wikipedia.org/wiki/Berberi

https://sl.wikipedia.org/wiki/Afrika

https://sl.wikipedia.org/wiki/Al%C5%BEirija

https://sl.wikipedia.org/wiki/Tunizija

43

(domini factionum) zahtevali tudi visoke plaĉe, da ne bi zamenjali barv. Konec 1. in v prvi

polovici 2. stoletja po Kr. se je Rim ponašal z odliĉnimi vozniki (miliarii), ki so zmagali

najmanj tisoĉkrat. Skorp je prejel nagrado 1043-krat, Pompej Epafrodit 1467-krat, Pompej

Muskloz pa 3559-krat. Diokles, ki je na dirkah z dvovprego zmagal 3000-krat, na dirkah s

ĉetverovprego ali s še veĉjimi vpregami pa 1462-krat, se je leta 150 po Kr. umaknil iz arene s

35 milijoni sestercijev170

.

V Rimu so njihovo objestnost obĉudovali, namesto da bi jo obsojali. Imeli so privilegije. Ĉe

je recimo dirkaĉ pretepel ali okradel kakšnega mimoidoĉega, je policija zamiţala na eno oko.

Na zidovih po ulicah in v stanovanjih je viselo nešteto njihovih portretov. Ko je takšen junak

umrl, so dvorni pesniki, izurjeni v spletanju hvalnic cesarju, v slovo pokojnemu vozniku

spesnili kakšne ganljive verze.171

Zasluga za nadvse veliko spoštovanje, ki so ga uţival dirkaĉi v Rimu, gre njihovim telesnim

odlikam in pogumu, postavnosti in moĉi, spretnosti in hladnokrvnosti. Uriti so se zaĉeli ţe

zelo mladi. Med tekmami jim je pretilo veliko nevarnosti, denimo krvavi »brodolomi«

(naufragia), v katere so drveli z lahkim srcem in v katerih jih je veliko umrlo zelo mladih.

Dirkaĉi so kot junaki iger odloĉali o izidu predstav, ki so bile neloĉljivo povezane s stavami

(sponsio). »Stavi na bodoĉega zmagovalca!« je zapisal ţe Ovidij v opisu Velikega cirkusa.

»Poĉakaj«, svetuje Marcial svoji knjigi, »nihĉe te ne bo vzel v roke, dokler se ne poleţejo

stave na Skorpa in Incitata.« »Da mladi zahajajo v cirkus, je povsem razumljivo«, pravi

Juvenal172

, »kriĉanje, tvegane stave, mladenke v praţnjih oblaĉilih, vse to spada k njihovim

letom«. Zmaga vprege je enim prinesla denar in veselje, drugim pa ga je vzela in prinesla

ţalost. Ker je bila veĉina obiskovalcev brezposelnih, so bile igre na sreĉo še toliko bolj

privlaĉne. Na izbrano barvo konjušnice so bogataši stavili cela premoţenja, reveţi pa to, kar

so imeli, nekaj malo denarja. Nekateri gledalci so zato ob razglasitvi zmagovalca buhnili v

nepopisno veselje, drugi pa skušali potlaĉiti jezo in bes. Zato je bilo okoli zmagovalnih

konjev in uspešnih voznikov slišati toliko glasnih hval in pridušenih kletvic.173

Da bi

potolaţili tiste, ki so bili preveĉ razoĉarani in zatrli morebitne izgrede, ki bi utegnili povzroĉiti

upor, so ob koncu dirk prirejali pojedine (epulum), med tekmo pa so na gledalce v cirkusu na

Agripov, Neronov in Domicijanov ukaz deţevale plohe poslastic, polnih mošnjiĉkov ter

»bonov« oziroma »nakaznic« za ladje, kmetije in hiše, ki so najspretnejšim prinesle

170

Sestercij, rimski denar, majhen srebrnik. En denarij je veljal 4 sestercije.



Juvenal, najveĉji rimski satiriĉni pesnik, deloval v zaĉetku 2. st. n. š.



44

odškodnino in tolaţbo. Zato so bili cesarji, tudi sami strastni igralci, tako zelo pristranski do

posameznih konjušnic; Vitelij174

je dal na primer usmrtiti nasprotnike svojih »modrih«,

Karakala pa je dirkaĉe »zelenih« obsodil na smrt.175

Veĉina podloţnikov je bila obsedena z dirkami in celo najboljši cesarji so izkorišĉali

zasvojenost mnoţic od iger. Ljudstvo je v dirkah našlo zadovoljstvo, ki mu ga je nekoĉ dajala

politika. Igre so odvraĉale mnoţice od izgredov in cesarski reţim jih je znal obrniti v prid

svoji trdnosti in javnemu miru.176

174

Vitelij, rimski cesar. 175


Prav tam, str. 223.

45

6 GLEDALIŠČE

Pri Rimljanih so bili cirkuške dirke in gladiatorski boji bolj priljubljeni kot gledališĉe. Ta

nenaklonjenost je bila vsaj delno posledica nekega odloka iz 2. stoletja pr. n. š., s katerim je

aristokracija prepovedala gradnjo stalnih gledališĉ. Odlok je veljal do Pompejevega ĉasa.

Aristokracija se je bala, da bi gledališki pisci s preveĉ svobodomiselnimi ali druţbeno

nevarnimi temami zanetili med mnoţicami nezadovoljstvo, zato je bilo gledališĉe celo v

cesarskem obdobju pod strogo cenzuro.177

Same igre so spadale v eno od dveh zvrsti: h konvencionalni tragediji, ki je ĉrpala snov iz

mitologije, ali pa k navadni zabavi bolj surove, okrutne vrste, v kateri je šlo za incest,

posilstvo, muĉenje in umor. Obstajale so tudi obĉasne predstave s politiĉnimi temami, ki pa so

se prilagodile uradni drţavni smeri.178

Ker so v ĉasu Plinija Mlajšega dirke prevzele celo izobraţence, si ni teţko predstavljati,

kako zelo so bile šele zanimive za preprostega ĉloveka. Trajan je zagotovo razumel ţeljo

veĉine podloţnikov, ko jih je leta 112 obdaroval z izrednimi igrami in jim plaĉal cirkus za

trideset dni zapored, gledališĉe pa le za štirinajst dni zapovrstjo. Ĉeprav so bila rimska

gledališĉa še tako velika, bi lahko vsa tri pribliţno petkrat postavili v prostor za gledalce

Velikega cirkusa. Severozahodno od Flaminijevega cirkusa, kjer se na trgu Grotta Pinta še

zmeraj kaţejo njegovi obrisi, je stal polkrog Pompejevega gledališĉa, odprtega leta 55 pr. Kr.

Njegov premer je bil pribliţno 160 metrov in je štel 40 000 mest, kar znese okoli 27 000

sedišĉ. Polkrog Balbovega gledališĉa, naĉrtovanega leta 13 pr. Kr., je obsegal le 11 510 mest

oziroma 7700 sedišĉ. Polkrog Marcelovega gledališĉa so zasnovali arhitekti Julija Cezarja,

leta 11 pr. Kr. pa ga konĉali Avgustovi stavbeniki. Danes na tem mestu stoji palaĉa

Sermoneta. Med obseţnimi izkopavanji na Via del Mare so odkrili njegov mogoĉni, skladno

naĉrtovani sklop iz lehnjaka. Premer Marcelovega gledališĉa je bil 150 metrov in je štel 20

500 mest, to je 14 000 sedeţev. Tako so vsa ta tri gledališĉa lahko skupaj sprejela najveĉ 50

000 gledalcev. To je zelo majhno število, ĉe to število primerjamo z 255 000 obiskovalci,

kolikor jih je lahko sprejel Veliki cirkus, toda gre za zelo veliko številko, sploh ĉe pomislimo

na kapaciteto najveĉjih sodobnih gledališĉ: pariška Opera ima 2156 sedeţev, neapeljski San

Carlo 2900, milanska Scala 3600, v Colonu v Buenos Airesu pa jih je 5000. Najmanjše

rimsko gledališĉe je bilo dvakrat veĉje od modernih ameriških gledališĉ in ţe samo njegova

velikost potrjuje, da je bila odrska umetnost za Rimljane še zmeraj velika strast, ĉeprav so se

177


Cunliffe, Rimljani, str. 158.

46

bolj navduševali nad dirkami. Da bi potešili to strast, so vladarji spodbujali ali gmotno

podpirali gradnjo kamnitih gledališĉ, ki je bila toliko draţja, ker je »sezona« med ludi

Megalenses in ludi plebei trajala le od aprila do novembra in so bile v tem omejenem obdobju

predstave le na doloĉene dni. Ljubezen do gledališĉa je sicer hitro plahnela, a je ugasnila šele

po cesarski dobi in Pompejevo gledališĉe, obnovljeno pod Domicijanom, Dioklecijanom in

Honorijem, je med letoma 507 in 511 pr. Kr. dal še zadnjiĉ prenoviti vzhodnogotski kralj

Teodorik.179

6.1 Zgradba gledališča

Slika 3: Notranjost avditorija rimskega gledališĉa v Bosri v Siriji: 1) prednja scena 2) odrsko ozadje s stebri 3)

pulpitij 4) proskenij 5) orkestra 6) cavea 7) glavni aditij (vhod) 8) vomitorij( vhod in izhod); Ancient Roman

Theaters; Theatre Structure, URL: http://www.crystalinks.com/RomanTheatre2.jpg, pridobljeno 20. 03. 2016.

Rim do leta 55 pr. n. š. ni imel kamnitega gledališĉa, temveĉ le zaĉasne lesena stavbe. Sto

let pred tem se je senat odloĉno uprl predlogu, da bi zgradili kamnito gledališĉe, saj je bil

prepriĉan, da bi to vodilo v moralno izprijenost. Poloţaj se je spremenil šele v ĉasu Pompeja,

ko so v Rimu zgradili gledališĉe, in pod Cezarjem, ki je ljudstvu ponudil nove vrste zabave.

Kmalu so se gledališĉa pojavila še drugod po Italiji in v provincah. Rimsko gledališĉe,

kakršno je bilo na primer Marcelovo, v nasprotju z grškimi gledališĉi ni bilo veĉ vgrajeno v

179


http://www.crystalinks.com/RomanTheatre2.jpg

47

naravno okolje, ampak je imelo visoko podzidane vrste sedeţev. Oder je bil višji in bogatejši

ter je bil videti kot dve- ali trinadstropna hiša s tremi krili in tremi vhodi za igralce.

Glavni vhod (regia) so uporabljali glavni igralci, vsi drugi pa so hodili skozi oba stranska

vhoda (hospitalia). Stran odra (desna ali leva), po kateri so igralci prihajali na oder, je

simbolizirala izvor odrskega lika (mesto ali deţelo). Scena in odrski rekviziti so prispevali k

zanimivosti predstave, v kateri je sodeloval tudi orkester, ki je sedel tik pod odrom.180

Rimsko gledališĉe se je razvilo iz grškega, ki je bilo prvotno le okroglo, deloma od sedeţev

(auditorium) obdano plesišĉe (orchestra). V grškem gledališĉu se je dejanje odvijalo

predvsem v orhestri pred lesenim ogrodjem v obliki šotora (skene) z oblaĉilnicami za igralce.

Orhestra je bila prostor za zbor, medtem ko so igralci nastopali na ozkem odru pred skene. Ko

se je pomen zbora zmanjšal, se je oder kot prostor dogajanja širil in dvigal. Rimski arhitekt

Vitruvij razlikuje v 1. stoletju pr. n. š. še dve vrsti igralcev – scenici, ki so nastopali na odru,

in thymelici, omejeni na orhestro. Le-teh ni bilo mogoĉe primerjati z grškim zborom, ampak

so bili neke vrste glasbeni protiigralci nastopajoĉim na odru. Vitruviju se ta razlika zdi

pomembna, pudarjala naj bi jo višina odra, za katero arhitekt priporoĉa tri do štiri metre. V

rimskem gledališĉu oder od zadaj zapira stena (scaenae frons), ki je – po Vitruviju – zaradi

akustike veĉnadstropna. Nad njo se je v ospredje iztezala lesena streha, ki je prekrivala ves

oder. Scaenae frons je bila praviloma umetniško okrašena ahitektonska fasada, ki naj bi

predstavljala palaĉo in ki je imela vrsto vrat, skozi katera so igralci vstopali na oder.181

Polkroţne stavbe so imele nekatere znaĉilne arhitekturne elemente z manjšimi razlikami glede

na regijo, v kateri so bile zgrajene:

prednja skena je bila visoka zadnja stena odrskega nadstropja, podprta s stebri;

proskenij je bil zid, ki je podpiral sprednji del odra z bogato okrašenimi nišami ob

straneh;

helenistiĉni vpliv je viden pri uporabi proskenija;

rimsko gledališĉe je imelo tudi podij, ki bil vĉasih podprt s stebri prednje scene;

scena ali skene prvotno ni bila del same stavbe, zgrajena je bila le za pridobivanje

izkušenj igralcev. Sĉasoma je postala del zgradbe same, izdelana je bila iz betona;

gledališĉe je bilo razdeljeno na oder (orhestra) in del za sedenje (avditorij);

180


Cunliffe, Rimljani, str. 160-161.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Beton

48

vomitorij, vhodi in izhodi, so bili namenjeni javnosti.182

Ljudje so se zbirali v avditoriju, ki je bil vĉasih zgrajen na hribĉku ali poboĉju, na katero so

zloţili sedeţe, kot je bilo v grškem gledališĉu. Osrednji del avditorija je bil izdolben v hrib ali

poboĉje, medtem ko so zunanji polkroţni sedeţi zahtevali strukturno podporo in trdne oporne

zidove. Avditorij ni bil pokrit. Namestili so platnene strehe (vela) in s tem zagotovili zavetje

pred deţjem in moĉnim soncem.183

Postavitev gledališke predstave je bila precej draga, ĉeprav je bila drţava zelo radodarna.

Najslavnejše gledališke skupine so zahtevale visoke honorarje in impresariji, ki so morali

plaĉevati tudi odrske delavce, krojaĉe in scenografe, so jih morali ubogati.184

6.2 Razvoj gledališča v Rimu

Akcij185

in Pakuvij,186

Plavt187

in Terencij188

so imena, ki zasluţijo vso hvalo in bi rimsko

gledališĉe lahko postavili ob bok starogrški slavi. V resnici pa je Rim doţivel podobno usodo

kot Atene. Ko je zaĉel postavljati stalna gledališĉa, ga je posnemal tudi svet, ki mu je vladal.

Zato stavb velikega obsega in dovršenih linij, podobnih zgradbam v Rimu, ne najdemo le v

Italiji in Galiji, ampak tudi v Likiji, Pamfiliji in v Sabrati v Tripolitaniji. Toda dramska

umetnost, ki so ji bile te zgradbe namenjene, je tedaj ţe zamirala. Dneve predstav so zmeraj

zapolnjevala tekmovanja, vendar so se med seboj pomerjali le vodje gledaliških skupin

(domini gregis). Ĉas gledališkega ustvarjanja je minil. Zadnji tragediji, napisani za uprizoritev

na odru, Varijev Tiest in Ovidijeva Medeja, sta nastali pod Avgustovo vladavino, ne pozneje.

In po komedijah Lucija Pomponija Basa pod Klavdijevim principatom ne omenjajo novih

komedij. Od Neronove vladavine naprej so se knjiţevniki, ki so sploh še pisali dramska dela,

182

Ancient Roman Theaters; Theatre Structure, URL: http://www.crystalinks.com/rometheaters.html,

pridobljeno 20. 03. 2016. 183

Prav tam. 184


Akcij (170-ok. 85. pr. n. št.) je bil rimski pisec tragedij.

Vladeta Janković, Kdo je kdo v antiki:mitologija, zgodovina, umetnost, Modrijan, Ljubljana 2004, str. 24. 186

Pakuvij (220-ok. 130. pr. n. št.), rimski tragiški pesnik, po rodu iz Brundizija.


Plavt (244-184 pr. Kr), najpomebnejši rimski komediograf. Pripisujejo mu 130 komedij, od katerih je 21

ohranjenih.


Terencij (185-160 pr. Kr), rimski komediograf, verjetno suţenj iz Karategine, ki mu je senator Terencij Lukan

podelil svobodo.

Vladeta Janković, Kdo je kdo v antiki:mitologija, zgodovina, umetnost, Modrijan, Ljubljana 2004, str. 363.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Gr%C5%A1ko_gledali%C5%A1%C4%8De

49

zadovoljevali z branjem svojih stvaritev v avditorijih pred literati, kakršni so bili sami; tam je

na primer tudi Seneka189

bral svoje tragedije. Po koncu 1. stoletja je obĉinstvo gledalo le še

star repertoar. Gledalec v velikanskih dvoranah na prostem sredi zmede, med hrupnim

vrveţem in navalom obiskovalcev ni mogel veĉ slediti prefinjenemu zapletu v verzih, ĉe ga ni

ţe od prej podrobno poznal. Dogajanje v igri je lahko prepoznal tudi po zaslugi prologa, s

katerim si je osveţil spomin, razumevanje pa mu je olajšala vnaprej doloĉena oprava. To so

bile tragiške ali komiške maske, rjave za moške in bele za ţenske osebe, po kostumu,

nabranem v gube na grški ali rimski naĉin, pa je bilo mogoĉe prepoznati njihov poklic in

druţbeni poloţaj: starci so nosili bele, mladi pisane, hetere (nobel prostitutke) rumene,

bogataši škrlatne in reveţi rdeĉe, suţnji so nosili kratko tuniko, vojaki hlamido, paraziti ovit

palij, zvodniki pa pisanega. Predstava je zaradi teh ustaljenih in vedno enakih likov izgubila

ĉar in gledalci, ki so se spomnili dogajanja in se ga niso poskusili razumeti, so se osredotoĉali

na igralsko izvedbo in postranske podrobnosti uprizoritve. Gledališĉe se je obdrţalo le po

zaslugi ĉedalje bolj togih konvencij. Otreslo se je jih je šele s korenitimi spremembami, zaradi

katerih nazadnje ni imelo niĉ veĉ opraviti z literaturo.190

6.3 Tragedija

Tragedija se je razvila v dveh stopnjah in konĉala v plesnih toĉkah konec prvega stoletja po

Kr., verjetno pod vplivom helenistiĉnega gledališĉa. Od nekdaj se je besedilo rimskih tragedij

delilo na dialoge (diverbia) ter na recitative in pesmi (cantica), med katerimi se je rimsko

obĉinstvo lahko sprostilo in se odpoĉilo. Vodje gledaliških skupin za ĉasa republike so zbor iz

orhestre preselili na oder, da bi bolj sodeloval pri sami igri. V cesarski dobi pa so ga povsem

vkljuĉili v dogajanje. Neusmiljeno so rezali stare gledališke predloge, ki so jih uprizarjali

vsako leto, in tako zelo skrĉili dialog, da je tragedija nazadnje postala pravzaprav le še

sosledje bolj ali manj spretno usklajenih glasbenih vloţkov ali cantica. 191

Najslavnejše pesmi so se prenašale iz roda v rod, zato so jih vsi poznali, ne da bi jih se

posebej uĉili. 192

Z moduliranjem melodij, ki so poslušalcem toliko ĉasa segale v srce ali jih tolaţile, je

predstava v spremljavi mnogozvoĉja glasbil in v vsem sijaju prelepe scenerije razvnemala

189

Seneka, rimski politik, filozof in pisec, imenovan tudi Seneka Filozof.


Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 225-226, Cunliffe, Rimljani, str. 156. 191


Prav tam, str. 227.

50

gledalce s patetiĉnimi toni in strastnim gestikuliranjem pevca. Tako je zbujala obĉinstvo iz

otopelosti. Moĉ teh pesmi je bila še veĉja, ker je bilo navzoĉih na tisoĉe moţ in ţena; ti so se

jih skupaj spominjali v valovanju istega odmeva, ki jih je ganil ali pomirjal. Rimska drama, ki

je izšla iz nenadkriljive grške tragedije, je razbita na košĉke obleţala sredi marmorja cesarskih

odrov. Vendar se je z opernimi arijami, ki so se dvignile iz ruševin, sem ter tja znova zbudil

ĉisti zanos, kakršnega so nekdaj pri poslušalcih budile antiĉne mojstrovine.193

Slika 4: Vaja za grško satirsko igro. Plešasti sedeĉi moţ je zborovodja. Pred njim plešeta dva igralca ob

spremljavi pišĉali. Mozaik iz pompejev. Gledališče; Cunliffe, Rimljani, str. 156.

6.4 Opera in pantomima

Rimska opera se je postopno znebila vsega, kar jo je še vezalo na poezijo. Pravilo te zvrsti

je vseskozi zahtevalo, da je izvajalec pesmi solist. Speve so ĉedalje bolj krojili po meri pevca,

odgovornega za uspešno izvedbo, ki je nazadnje ob sebi trpel le še statiste. To so bili

phyrricarii, ki so se gibali po njegovih navodilih in ritmu, symphonarii, ki so mu odgovarjali

in ponavljali njegove speve, ter glasbeniki iz orkestra, ki so ga dopolnjevali in spremljali s

kitarami, trobentami, cimbalami, pišĉalmi in udarjanjem takta (scabelarii). Solist je z gibi sam

193


51

obvladoval oder, z glasom zapolnjeval gledališĉe ter s petjem, mimo in plesom sam

ponazarjal vse dogajanje. Prehranjevati se je moral po strogih predpisih, ki so mu prepovedali

kislo hrano in pijaĉo, in ĉe se je ţe malo zredil, je takoj moral vzeti bljuvala in odvajala. Tako

je ohranjal mladosten videz in elegantno postavo. Marljivo in brez predaha je delal enoliĉne

vaje za gibĉnost, s katerimi si je utrjeval moĉne mišice in proţne sklepe, ter skrbel za poln in

lep glas. Ker je znal upodobiti vse ĉloveške tipe in odigrati vse situacije, je postal

»pantomim«, ĉigar posnemanje z domišljijo ustvarja drugo naravo. Ĉeprav je po zakonu še

zmeraj veljal za glumaĉa in so ga imeli za »sramotnega« (infamis), je bil velikokrat junak

dneva in ljubljenec ţensk. Ţe pod Avgustovo vladavino je ves Rim govoril o vešĉini,

domišljavosti in prepirih pantomima Pilada. Pod Tiberijem so se ljudje stepli za naklonjenost

pantomimov in pretep se je sprevrgel v upor, v katerem so bili ubiti centurion, tribun in veĉ

vojakov. Neron jih je izgnal, da bi ustavil prelivanje krvi iz tekmovalnost. Toda ne on ne

njegovi podloţniki niso mogli brez njih. Cesar jih je pozneje poklical iz izgnanstva in jih celo

sprejel v zavetje svojega dvora.194

Nesporno so bili med vzorniki rimskega ljudstva veliki umetniki. Eden takšnih je bil Pilad

I., ki je pod Avgustovo vladavino brez dvoma oplemenitil »pantomimo«, zvrst, ki jo je vpeljal

v Rim. O njegovi vestnosti in pripravah govori veĉ anekdot. Nekoĉ je njegov uĉenec in

posnemovalec pantomim Hilas pred njim vadil vlogo Ojdipa195

in pri tem kazal kar malce

preveĉ samozavesti. Tedaj je Pilad I. stopil k njemu in ga spomnil: »Ne pozabi, Hilas, da si

slep«. Nekoĉ pa je Hilas v javnosti igral pantomimo, na koncu katere je moral reĉi v gšĉini

»veliki Agamemnom…«, in da bi bolje ponazoril ta zadnji verz, se je z vsem telesom zravnal.

Pilad, ki je kot navaden gledalec sedel na stopnicah med obĉinstvom, se ni mogel kaj, da ne bi

vzkliknil: »Saj je samo visok, ne velik!« Obĉinstvo ga je prepriĉalo, da sam stopi na oder in

zaigra isto pantomimo. Ko je prišel do odlomka, katerega izvedbo je grajal, je kratko malo

oponašal premišljajoĉega moţa, kajti za velikega vojskovodjo velja, da mu niĉ ne pristaja

bolj, kakor da premišljuje za vse druge.196

Njegovi nasledniki se niso mogli primerjati z njim. Veĉini ni bilo do tega, da bi blesteli v

petju in plesu hkrati. V prvih letih rimske tragedije je Livij Andronik197

sam igral svoje igre,

potem pa si je zaradi zahtevnega obĉinstva uniĉil glas in je lahko svojo vlogo, ki jo je pel

194


Ojdip, v grški mitologiji tebanski kralj, ki je odrašĉal na dvoru korintskega kralja Poliba in njegove ţene

Periboje.



Livij Andronik (284-ok. 204 pr. Kr.), rimski pisec, izobraţen Grk, osvobojen suţenj v Italiji, ki je v latinšĉino

prevedel Homerjevi pesnitvi Iliado in Odisejo.

Vladeta Janković, Kdo je kdo v antiki:mitologija, zgodovina, umetnost, Modrijan, Ljubljana 2004, str. 233.

52

pevec ob spremljavi pišĉali, igral samo še z gibi. Prav tako so hoteli biti tudi pantomimi pod

vladavino Domicijana in Trajana veĉinoma le še plesalci in so zboru prepušĉali petje arije,

katerih obĉutenja so ponazarjali s koraki, drţo in kretnjami. Enako kakor je petje prevladalo v

tragediji, si je glasba podredila ples in umetnost pantomimov se je izraţala le še v nemi

govorici gibov. Govorili niso veĉ z glasom, ampak z glavo, rameni, koleni, nogami, predvsem

pa z rokami. V 2. stoletju po Kr. je bil pantomim ţe tako izurjen, da je lahko brez besed kakor

v Tiestovi pojedini, ki si jo je ogledal Lukian198

, upodobil hkrati Atreja199

, Tiesta200

, Ajgista201

in Aeropo202

ter poţel gromozanski aplavz gledalcev.203

Sprva so speve (cantica) ponazarjali z mimiko, potem pa so šli celo tako daleĉ, da so slednji

podredili pete dele drame. Namesto da bi bili sluţabniki dramskega dela, so se ga polastili.

Voditelji igralskih skupin, glasbeniki in libretisti so bili zdaj samo še pomoĉniki pantomimov.

Pantomimi so odloĉali o vsem, o tem, kakšna bo uporizoritev, predpisovali so verze,

predlagali glasbo in izbirali temo tako, da so lahko poudarili svojo nadarjenost in zakrili

pomanjkljivosti pred vedno širšim obĉinstvom, katerega okus je bil ĉedalje bolj robat. Ni jim

šlo veĉ za to, da bi ganili srca gledalcev, temveĉ da bi bili paša za oĉi in da bi razvnemali

njihove ĉute. Izbirali so le med »ĉrnimi« dramami, v katerih so sejali strah, in opolzkimi deli,

v katerih so brez teţav in naĉrtno draţili obĉinstvo. V prvo skupino repertoarja spadajo Tiest

in Agava204

, ki je v norosti ubila sina, Nioba205

, strta od boleĉine sredi svojih mrtvih otrok,

Besni Ajant206

in Besni Herkul207

. Seznam del iz druge skupine pa je zelo dolg. To so nesreĉne

ali grešne ljubezni Didone208

in Eneja, Venere209

in Adonisa210

, Jazona211

in Medeje212

. To je

198

Lukian (120-ok. 180 n. š.), rimski satirik, po rodu iz Samozate v Siriji.


Atrej, v grški mitologiji Pelopsov in Hipodamejin sin ter oĉe (ali ded) Agamemnona in Menelaja. Bil je kralj

v Mikenah in zatem v Argosu.


Tiest, v grški mitologiji Pelopsov in Hipodamejin sin ter Atrejev brat.


Ajgist, v grši mitologiji sin Tiesta in njegove ţene Pelopeje.

Vladeta Janković, Kdo je kdo v antiki: mitologija, zgodovina, umetnost, Modrijan, Ljubljana 2004, str. 22. 202

Aeropa, Atrejeva ţena, ki jo je zapeljal Tiest.



Agava, v grški mitologiji Pentejeva mati.


Nioba, v grški mitologiji Tanatalova hĉi in Pelopsova sestra, ţena tebanskega kralja Amfiona.


Ajant, v grški mitologiji sin Telamona in Periboje, vladar Salamine.


Herkul, rimski mitološki junak in polbog.


Didona, legendarna kartaţanska kraljica, hĉi tirskega kralja Belosa.


Venera, boginja lepote in ljubezni v rimski mitologiji.

53

bil koĉljivi lik Ahila213

, preobleĉenega v ţensko, med Likomedovimi214

hĉerami na Skirosu.

To so tudi nagnusna krvostrunstva: Kiniras in Mira, drama o oĉetu in hĉeri, je bila prviĉ

uprizorjena na predveĉer Kaligulovega umora, kot poroĉa Joţef Flavij215

. Prokna in Terej

govori o Tereju, ki je ugrabil in posilil svakinjo Filomelo, Proknino sestro, in ji odrezal jezik,

da ne bi mogla govoriti, Prokna pa se mu je mašĉevala tako, da mu je postregla z mesom

njunega sina Itisa. V Makareju in Kanaki gre za brata in sestro; vlogo sestre je na enem svojih

razvpitih nastopov odigral sam Neron, ĉeprav Kanaka v predstavi rodi in Ajol vrţe

novorojenca psom. Še hujša je bila sodomija Pazifae, ki se je v kretskem labirintu pustila

naskoĉiti biku.216

Takšna snov je samo poneumljala in kvarila gledalce, ki sta jih spreletavala srh in jalovo

poţelenje. Ţenske so osuple strmele spriĉo grozljive pantomime in se vzburjale ob pogledu na

opolzke gibe. Rimljani so neizmerno uţivali ob takih predstavah.217

Trajan je v takšnih razmerah razumljivo iz spoštovanja do svetosti svoje oblasti kmalu

prepovedal, da bi igralci na odru, polnem perverznosti, prekinjali opolzke plese s plesnimi

vloţki v ĉast vladajoĉemu cesarju. 218

.

Komedija je propadla morda nekoliko poĉasneje, vendar je padla enako globoko. V 2.

stoletju po Kr. so še hodili gledat Plavta in Terencija, vendar bolj zaradi izroĉila kot pa iz

uţitka. Batil je pod Avgustom skušal poţiviti komedijo z glasbo in plesom, vendar mu ni

uspelo. Ker komedije niso mogli prenoviti, so jo opustili in jo nadomestili z mimom. Rimljani

so ga uvedli v 1. stoletju po Kr. in ga tudi prilagodili okusu svojih mnoţic.219

210

Adonis, v grški mitologiji lep mladeniĉ, sin ciprskega kralja Kinira in njegove hĉere Mire.


Jazon, v grški mitologiji sin Peliovega polbrata Ajzona in Alkimede.


Medeja, v grški mitologiji kolhidska princesa, Ajetova hĉi in Helijeva vnukinja.


Ahil, v grški mitologiji eden najveĉjih junakov, sin smrtnega kralja Peleja in morske boginje Tetide.


Likomed, v grški mitologiji kralj na otoku Skirosu.


Joţef Flavij, judovski sveĉenik in vojaški poveljnik v Galileji med vstajo v ĉasu cesarja Nerona, pozneje

zgodovinar.


Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 231, Cunliffe, Rimljani, str. 158. 217



Prav tam, str. 231-232.

54

6.5 Mim

Mim ni poznal ustaljenih pravil. Dramske osebe niso veĉ nosile mask. Igralci so nastopili v

vsakdanjih oblaĉilih. Njihovo število je bilo od igre do igre razliĉno in so sestavljali trdno in

enotno skupino. V ţenskih vlogah so nastopale igralke. Slovele so kot lahkoţivke. Snov so

ĉrpali iz vsakdanjega ţivljenja, uprizarjali so predvsem komiĉne in erotiĉne teme s primesmi

politiĉne in socialne satire. Politiĉna satira je bila dovoljena do neke mere. Za ĉasa republike

je bil mim pogosto kritik oblasti in Ciceron se je nadejal, da se bo na ta naĉin sproţil upor

proti Cezarjevemu despotizmu. V cesarski dobi se je mim po sili razmer postavil na

vladarjevo stran in se norĉeval iz tistih, ki na dvoru niso bili priljubljeni. Mim, ki so ga najveĉ

igrali med letoma 30 in 200 po Kr., je bil Katulov Laureolus. Na oder so ga postavili pod

Kaligulo, poznali pa so ga tudi še v Tertulijanovem ĉasu. 220

Brez dvoma so bile v zasnovi mima, v njegovem neupoštevanju ustaljenih pravil in

stremljenju k poenostavitvi plodne prvine za prenovo te zvrsti. Vsaj dva pisca mimov konec

1. stoletja pr. Kr., Decim Laberij in Publilij Sir, sta igre, katerih avtorja in igralca sta bila,

povzdignila na raven najboljše literature. Toda bolj, ko je bila ta zvrst modna, bolj se je krĉilo

njeno besedilo. V cesarski dobi so odrsko dogajanje prilagajali igri in glede na trenuten vzgib

ali razpoloţenje obĉinstva tkali improvizirane razliĉice na napovedano temo.221

V Rimu so se navduševali nad Latinovimi in Panikulovimi mimi, polnimi zgodb o

ugrabitvah, rogonoscih in ljubimcih. V teh predstavah so se igralke lahko slekle do golega,

kar so vĉasih smele samo med noĉnimi igrami floralij. Radi so imeli tudi nasilne mime, v

katerih so se pretepali in so odmevale grobe besede in padale prave klofute. Laureolus je

zdrţal na sporedu skoraj dvesto let zaradi okrutnosti uporniškega tatu in morilca, ki je bil

glavna oseba, obdrţal pa se je tudi zaradi ostudne kazni, ko so na koncu igre z Domicijanovim

dovoljenjem zamenjevali igralca s kakšnim kaznjencem, obsojenim zaradi enakega zloĉina.

Zasmehovani in nesreĉni Prometej je umrl v prav niĉ zaigranih mukah: v dlani in gleţnje so

mu zabili ţeblje in ga pribili na kriţ, potem pa so ga prepustili kaledonskemu medvedu, ki ga

je raztrgal z ostrimi ĉekani. Toda takšne ogabne predstave so gledalcem sploh niso upirale.

Juvenal jih brez obsodbe omenja v satirah, Marcial pa hvali vladarja, ki jih je omogoĉil.

Rimljanom se je zdelo, da je na ta naĉin uprizorjeni mim s svojimi sredstvi in uĉinki dosegel

popolnost. In takšni prizori vsakdanjega ţivljenja, izrezani iz utripajoĉega mesa, res moĉno

prekašajo tudi najbolj krvave filmske trike. Ko je mim dosegel vrhunec, je z rimskega odra

220

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 232, Liberati, Bourbon, Antični Rim, str. 81. 221


55

dokoĉno izgnal s ĉloveĉnostjo preţeto umetnost. Dotaknil se je dna sprevrţenosti, in namesto

da bi se Rimljanom ob tem obraĉal ţelodec, so uţivali, saj so ob pošastnih morijah v

amfiteatru ţe zdavnaj otopeli njihovi ĉuti in se spridili njihovi nagoni.222

6.6 Dandanes

V Rimu je nekaj gledališĉ preţivelo stoletja po svoji dograditvi. Tako je tudi Aravzion,

gledališĉe v današnjem Orangeu v Franciji, je dober primer klasiĉnega rimskega gledališĉa s

pomaknjeno prednjo sceno, ki spominja na zahodnorimske gledališke oblike, manjka le veĉ

okrasnih elementov. Zgrajeno je bilo v 1. stoletju n. š. in velja za najbolj ohranjeno v vsem

rimskem svetu. Obnovljeni Aravzion še danes s svojo ĉudovito strukturno akustiko kaţe, da je

ĉudo rimske arhitekture.223

222

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 233-234, Liberati, Bourbon, Antični Rim, str. 81. 223

Cunliffe, Rimljani, str. 247; Ancient Roman Theaters; Theatre Structure, URL:

http://www.crystalinks.com/rometheaters.html, pridobljeno 20. 03. 2016.

56

7 AMFITEATER IN GLADIATORSKE IGRE

Ko po veĉ kot 2000 letih kršĉanstva stopimo v areno, se nam zdi, kot da smo se spustili v

pekel antike. Zaradi ĉasti Rimljanov bi iz knjige njihove zgodovine najraje izbrisali poglavje,

ki ga je neizbrisno omadeţevala kri; slednja je skalila podobo o njihovi civilizaciji, katere

temelje so postavili in katere ţivi zgled so bili za svet. Amfiteater pa si zasluţi veĉ kot samo

obsodbo. Danes ne moremo razumeti iztirjenosti ljudstva in ţrtovanja ljudi, ki se je

spremenilo v praznik, ki ga je veselo slavilo vse mesto. Med vsemi razvedrili so imeli

Rimljani najraje pokole ljudi, še posebej, ĉe so se dogajali pred njihovim oĉmi. Ţe leta 164 pr.

Kr. so gledalci zaradi nekega gladiatorskega boja odšli iz gledališĉa, kjer so igrali Terencijevo

Taščo. V 1. stoletju pr. Kr. so bili ti spopadi ţe tako zelo priljubljeni, da so kandidati za

politiĉne funkcije skušali pridobiti ĉim veĉ volilnih glasov tako, da so vabili ljudi na javne

morije. Da bi senat prepreĉil te drage spletke, je leta 63 pr. Kr. uvedel zakon in z njim vnaprej

izkljuĉil magistrate, ki bi v dveh letih pred volitvami gmotno podprli takšne igre.224

Drugaĉe je bilo pod Avgustom. Zunaj Rima je veljal zakon lex Iulia municipalis, ki je bil v

obliki, kot nam je na voljo, sprejet šele po Cezarjevi smrti; po njem so morali magistrati

municipijev225

uprizoriti ene gladiatorske igre na leto. Od leta 27 po Kr., ko ga je Tiberij

prepovedal posameznikom, katerih dohodki so bili niţji od 400 000 sestercijev, so bili ti

magistrati tako rekoĉ edini, ki so prirejali takšne igre. V mestu Rimu je Avgust predpisal, da

morajo pretorji, ki so jih pri tej obveznosti po Klavdijevi vladavini zamenjali številĉnejši

kvestorji, prirediti gladiatorske igre (munera) dvakrat na leto, in jih omejil na sto dvajset

parov dvobojevalcev na predstavo. Tiberij je njihovo število zniţal na sto. Toda namen te

omejitve ni bil zajeziti strasti podloţnikov, ampak poveĉati vladarjev ugled. Avgust je

zakonsko uredil redne gladiatorske igre. Izredni spopadi so bili odvisni samo od njegove

dobre volje in jih je priredil za ljudstvo trikrat v svojem imenu ter petkrat v imenu svojih

otrok in vnukov. Z nenavadnim sijajem teh zasebnih gladiatorskih predstav si je prilastil

izkljuĉno pravico do »izrednih« iger, in ta se je pozneje de iure spremenila v monopol, kar se

je zgodilo s formalnimi prepovedmi Flavijcev. Tako so gladiatorske igre postale z

Avgustovimi odloki najpomembnejša cesarska predstava, enako uradna in obvezna kakor igre

(ludi) v gledališĉu ali cirkusu. Cesarstvo je zanje postavljalo veliĉastne zgradbe, amfiteatre.226

224


Municipiji so bila mesta z delno samoupravo. 226


57

Vse do Cezarjevega ĉasa so organizatorji za gladiatorske igre uporabljali cirkus ali so v

Forumu na hitro postavili lesen oder, ki so ga naslednji dan podrli. Zamisel amfiteatra -

ovalne, okoli in okoli s sedeţi obdane arene - izvira verjetno iz Kampanije. Eden najstarejših

znanih primerov amfiteatra v Pompejih je bil zgrajen v zgodnjem 1. stoletju pr. n. š. V letih 53

in 52 pr. Kr. je Kurion Mlajši skušal na nenavaden naĉin presenetiti volilce. Z izgovorom, da

hoĉe poĉastiti mane227

svojega nedavno umrlega oĉeta, je napovedal odrske igre, ki jih je

spremljal spopad gladiatorjev. Njegova izvirna zamisel pri tem je bila, da je dal za ta izjemni

dan zgraditi ne eno, temveĉ kar dve prostorni leseni gledališĉi, ki sta se s hrbtom naslanjali

druga na drugo, pritrjeni pa sta bili na vrtljivi plošĉi, tako da so po konĉanih predstavah lahko

gledališĉe obrnili za 180 stopinj. Ko sta bili zgradbi obrnjeni druga proti drugi, sta oklepali

areno za igre. Tako sta bili postavljeni dopoldne za odrske igre, da hrup ene predstave ni motil

druge. Popoldne je bil ĉas za gladiatorske igre in ţe samo takšna delitev sporeda kaţe, da so

ljudje, ki so dopoldne delali, raje šli gledat igre kakor komedije. Popoldne so torej gledališĉi

nenadoma zavrteli in ju obrnili drugo proti drugemu, da sta se s svojima polkrogoma spojili v

oval, in odstranili oba odra, da so naredili prostor za skupno areno. Ta manever je zbudil

veliko zanimanje obĉinstva in gledalci se niso bali nevarnosti, ki jim je pri tem pretila, ampak

so bili oĉarani nad ĉudovito preobrazbo prizorišĉa. 228

Cezar je za gladiatorske igre, ki jih je priredil za ljudstvo ob svoji štirikratni zmagi leta 46

pr. Kr., brez pomislekov prevzel zasnovo dvojnega gledališĉa, ki si ga je prej zamislil njegov

prijatelj Kurion. Novo obliko je uporabil na zaĉasni leseni konstrukciji in šele Avgust jo je dal

postaviti v trpeţnejšem kamnu, pisci v Avgustovem ĉasu pa so skovali latinsko besedo, ki

odtlej oznaĉuje to novo vrsto stavb: amphitheatrum. Izraz izhaja iz starogrške besede

amphitheatron, od amphi, kar pomeni "na obeh straneh" ali "okoli" in théātron, kar pomeni

"kraj za gledanje".229

Najstarejši stalni amfiteater je leta 29 pr. Kr. dal v Rimu zgraditi Gaj Statilij Taver. Stal je

juţno od Marsovega polja,230

vendar je pogorel leta 64 po Kr. Zatem so se Flavijci odloĉili, da

ga nadomestijo z novim, ki naj bi bil nekoliko veĉji, a naj bi imel podobno obliko. Z gradnjo

je zaĉel Vespazijan, zidavo je dokonĉal Tit, opremo in dekoracije pa Domicijan. Po letu 80 po

Kr. niso resno poškodovali mogoĉne stavbe ali zmanjšali njene veliĉine ne potresi ne plenilci

227

Mani, (Manes), v rimski miselnosti duhovi umrlih.


Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 235-236; Cunliffe, Rimljani, str. 158. 229


Marsovo polje, prvotno pašnik v Rimu, ki naj bi bil najprej last Tarkvinijev, po izgonu zadnjega kralja pa je

pripadel rimski drţavi. Postal je park in prostor, namenjen zabavi in rekreaciji.


58

v renesansi, ki so uporabili njegove klade pri gradnji palaĉe Venezia, palaĉe Barberini in

kapitolske palaĉe. Zob ĉasa ga je naĉel, vendar ni usodno oskrunil njegove lepote. Amfiteater

še zmeraj blesti tam, kjer so ga postavili pred davnimi leti. Gre za Flavijev amfiteater, od

srednjega veka naprej bolj znan kot Kolosej. Ţe leta 2 pr. Kr. je Avgust na desnem bregu

Tibere dopolnil Tavrov amfiteater, ki je bil prirejen le za boje na kopnem, z navmahijo za

uprizoritve pomorskih bitk. Njena zunanja elipsa, dolga 556 in široka 537 metrov, pa ni

oklepala obmoĉja zbite zemlje, prekrite s peskom, ampak vodno površino, sredi katere je stal

umeten otoĉek in ki je bila obdana z gaji in vrtovi. Ĉeprav je Avgustova navmahija obsegala

skoraj trikrat veĉje obmoĉje kot Kolosej in je bil Kolosej vsaj na zaĉetku prirejen tako, da je

lahko po ţelji rabil kot arena ali navmahija, obĉinstvo kmalu ni bilo veĉ zadovoljno z njim.

Zato je moral Trajan blizu današnje cerkve Santa Croce di Gerusalemme nemudoma zgradite

še amphiteatrum castrens, severozahodno od Angelskega gradu pa še eno navmahijo

(naumachia Vaticana). Od obeh navmahij in amfiteatra castrense je ostal le spomin.231

7.1 Kolosej

Slika 5: Kolosej; Maja Kaĉ, Odstranjevanje sledi 20. stoletja s sten rimskega Koloseja, URL:

http://www.rtvslo.si/kultura/novice/odstranjevanje-sledi-20-stoletja-s-sten-rimskega-koloseja/225736,

pridobljeno 16. 04. 2016.

231


http://www.rtvslo.si/kultura/novice/odstranjevanje-sledi-20-stoletja-s-sten-rimskega-koloseja/225736

59

Flavijski amfiteater ali Kolosej so zgradili v kratkih petih letih, od leta 75 do 80 n. š., ko so

ga slovesno odprli s stotimi dnevi gladiatorskih bojev (munera) in predstav z divjimi ţivalmi

(venationes). Kolosej velja za pravo ĉudo stavbarstva, zlasti ĉe upoštevamo njegove

nenavadne mere. Ima namreĉ ovalen tloris z obsegom 537 m, visok je 50 m, dolg 188 m in

ima prostora za 50–70 000 gledalcev. Sezidan je iz klad kompaktnega in trdega lehnjaka, ki so

jih dobivali iz kamnolomov v Albulah blizu Tiburja (Tivolija); v Rim so jih vozili po cesti,

široki šest metrov in zgrajeni prav zanje Za njegovo gradnjo so porabili 100 000 kubiĉnih

metrov travertina, 6000 ton cementa in 3000 ton ţeleza za spone, ki so skupaj drţale kamnite

bloke. Da bi zidava potekala kar najhitreje, so projekt razdelili na štiri dele in vsak del zaupali

drugemu izvajalcu ter tako zniţali stroške. Pri delitvi na gradbene sektorje so morali

upoštevati gradbeni material, višino in naĉrt. Kolosej je sestavljen iz 80 radialnih zidov, ki se

stekajo od zunanjega k notranjemu obodu in podpirajo velik prostor za obĉinstvo, zgrajen iz

blokov travertina, ter zapleten stopnišĉni sistem, ki omogoĉa takojšnjo izpraznitev zgradbe.

Nosilni zidovi so iz klesanih kamnitih blokov, oboki med stenami pa so bili iz cementa.

Zunanji obroĉ sestavljajo štiri nadstropja; spodnja tri nadstropja so imela vsako po 80 arkad,

ki so podpirale druga drugo in skrbele za statiĉno ravnoteţje celote. Tukaj teĉe vrsta arkad, ki

so jih sprva krasili kipi; med seboj se razlikujejo le po slogu stebrov - dorski, jonski in

korintski. Ĉetrto nadstropje je iz polnega zidu, ki ga slopni pilastri delijo na razdelke. V

vsakem drugem razdelku se odpira okno, pilastre pa so krasili bronasti šĉiti, ki jih je dal

postaviti Domicijan in jih danes ni veĉ. Nad vsakim oknom so po tri konzole, ki ustrezajo

enakemu številu odprtin v venĉnem zidcu. Podpirale so nosilce jamborov; nanje so mornarji

iz Mizena ob dnevih z moĉnim soncem obesili kose ogromne platnene strehe (velum), ki je

varovala borce v areni in gledalce v njihovem prostoru (cavea). Ta se ja zaĉel s plošĉadjo

podija, ki je stal štiri metre nad areno in ga je varovala bronasta ograja. Na njem so stali

marmorni stoli za »priviligirane«, lahko bi rekli kar »abonente«, katerih imena so se ohranila

vse do danes. Nad njim so se dvigali trije razdelki sedeţev (maeniana). Spodnja dva sta bila

drug od drugega in od podija loĉena z dvojnim vodoravnim kroţnim hodnikom

(praecinctiones), obrobljenim z nizkim zidcem. Krog sedeţev so delili tudi vzpenjajoĉi se

prehodi, ki so »bruhali« mnoţico obiskovalcev in se zato imenujejo vomitoria. V prvem

razdelku je bilo dvajset vrst sedeţev, v drugem pa šestnajst. Med drugim in tretjim razdelkom

je stal pet metrov visok zid z okni in vrati. Pod teraso, ki ga je povezovala z zunanjim zidom,

so sedele ţenske, na njej pa so stali tujci (peregrini) in suţnji, ki niso smeli dobiti vstopnih

»ţetonov« (tesserae) in si zato niso mogli zagotoviti sedeţev.232

232

Liberati in Bourbon, Antični Rim, str. 73-75; Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 237-238.

60

Hodnike so krasile bogate in dovršene freske. Fragmenti poslikave so ţivih barv - modre,

oker, rdeĉe in zelene, na njih pa je mogoĉe prepoznati junaške prizore gladiatorjev, z venci,

zmagoslavnimi prapori, zraven je tudi nekaj erotiĉnih prizorov. Grafiti, ki delujejo kot

nekakšne opolzke ĉaĉke, predstavljajo nekaj neĉitljivih besed in simbolov ter dva velika

falusa. Ostanki fresk povedo, da je bil spomenik, kjer so prirejali konjske dirke in gladiatorske

boje, okrašen.233

Arena, dolga 86 in široka 54 metrov, je obsegala 36 arov. Obdajala jo je kovinska ograja, ki

je stala štiri metre pred podzidjem podija in varovala obĉinstvo pred podivjanimi zvermi.

Domicijan je dal v Koloseju zgraditi kleti, ker je hotel druge namenske prostore uporabiti za

navmahije (miniaturne pomorske bitke, za katere so morali poplaviti areno). Še preden so

gladiatorji vstopili skozi eno izmed arkad na daljši osi, so ţivali zaprli pod areno. Pod

Kolosejem je bil pravi labirint podzemnih hodnikov, celic in pomoţnih hodnikov. V teh

podzemnih prostorih so bili napeljani prekopi, po katerih so leta 80 lahko areno v trenutku

preplavili z vodo in amfiteater spremenili v navmahijo. Pozneje, med gradnjo vatikanske

navmahije pod Trajanom, so jih opremili ne le z zidanimi kletkami, kamor so potem zapirali

ţivali in tudi gladiatorje, preden so nastopili v areni, ampak tudi s sistemom klanĉin in dvigal,

s katerimi so jih lahko hitro odpeljali ali spravili v areno. Zraven so lahko dvignili še kulise, ki

so priĉarale templje, gozdove ali hribe. Hodnike med kletkami so lahko zaprli s pregradami,

da ţivali ne bi pobegnile. Klet je imela s peskom pokrito leseno streho, v kateri je bilo veliko

skrivnih loput. 234

V Koloseju naj bi bilo 45 000 sedišĉ, stojišĉ pa 5000. Obĉudujemo lahko domiselne

olajšave za vstopanje in izstopanje rimske mnoţice. Od sedemdesetih arkad na obodu so bile

štiri na koncih obeh osi prepovedane za obĉinstvo in brez zunanjih oznak, preostale pa so bile

oznaĉene s številkami od I do LXVI. Ko so povabljenci magistrata ali vladarji stopili v

amfiteater, so se morali ravnati po številkah na svoji vstopnici, na kateri so bili oznaĉeni

vstopne arkade (maenianum), razdelek in vrsta sedeţa. Med prostorom za gledalce in

zunanjim zidom sta koncentriĉna zida v pritliĉju tvorila dvojno stebrišĉe, v nadstropjih pa

galerijo. Uporabljali so ju v veĉ namenov, saj sta podpirala in nosila prostor za gledalce,

peljala k stopnišĉu, ki je vodilo v vomitoria, pred predstavo sta rabila kot sprehajališĉe, med

odmori pa kot zavetje pred soncem ali nenadnimi plohami. Najboljša mesta so bila na podiju,

233

Maja Kaĉ, Odkrili so ostanke junaških in erotiĉnih prizorov, ki so krasili Kolosej, URL:

http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/odkrili-so-ostanke-junaskih-in-eroticnih-prizorov-ki-so-krasili-

kolosej/300036, pridobljeno 02. 05. 2016. 234

Liberati in Bourbon, Antični Rim, str. 77; Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 239.

http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/odkrili-so-ostanke-junaskih-in-eroticnih-prizorov-ki-so-krasili-kolosej/300036


61

v loţah, ki sta si stali nasproti na koncih krajše osi; na severu je bila loţa cesarja in njegove

druţine, na jugu pa loţa mestnega prefekta in magistratov. 235

Slika 6: Notranjost Koloseja-pogled na hodnike in prostore pod zemljo, ki jih je pokrivala arena; Maja Kaĉ,

Odstranjevanje sledi 20. stoletja s sten rimskega Koloseja, URL:

http://www.rtvslo.si/kultura/novice/odstranjevanje-sledi-20-stoletja-s-sten-rimskega-koloseja/225736,

pridobljeno 16. 04. 2016.

7.2 Gladiatorji in gladiatorski boji

Gladiatorski boji naj bi izvirali iz Etrurije, ko so boji s smrtjo velikokrat spremljali pogrebne

sveĉanosti kakega kneza. Najstarejši znani primer takih bojev v Rimu je iz leta 264 pr. n. š. ob

pogrebu nekega patricija. Te zgodnje oblike je treba razlagati kot primitiven obred, s katerim

so s ĉloveškimi ţrtvami prosili bogove, naj umrlega sprejmejo z naklonjenostjo. Ker suţnjev

ni manjkalo, so bili ti tisti, ki so jih prisilili, da so se bojevali. Do 1. stoletja pr. n. š. so ti boji

docela izgubili obredni znaĉaj in so postali gola zabava sadistiĉne mnoţice. Cesarji so

organizirali gladiatorske boje predvsem zato, da bi dvignili svojo priljubljenost pri njej.236

Z izjemo silovitih, a le nekajurnih bojev, sportulae, ki se jih je domislil Klavdij, so

gladiatorske igre tako kakor druge po navadi trajale od zore do mraka ali pa celo pozno v noĉ,

235


Cunliffe, Rimljani, str. 158; Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, str. 191; Fredericus J. A.

M. Meijer, Gladiators, Souvenir Press, London 2004 (dalje Meijer, Gladiators), str. 13-14.

http://www.rtvslo.si/kultura/novice/odstranjevanje-sledi-20-stoletja-s-sten-rimskega-koloseja/225736

62

kot se je dogajalo pod vladavino Domicijana. Zato so morale biti ĉim raznovrstnejše in

gladiatorji so bili izurjeni tako za boj na vodi v navmahijah kakor tudi za boj na trdnih tleh

amfiteatra. V areni so se morali spopadati z divjimi zvermi, in to so bili lovi ali venationes, ali

pa drug z drugim, in ti dvoboji so se imenovali »hoplomahije«.237

V municipijih po Italiji in v mestih po provincah so se krajevni magistrati, ki so morali

vsako leto prirediti gladiatorske igre, obrnili po pomoĉ k posebnim gladiatorskim

strokovnjakom (lanistae). Ti so poklicno skrbeli, da so imeli na razpolago vedno za nastop

sposobno skupino, ki so jo lahko dali v najem krajevnim uradnikom. Lanisti so vzdrţevali

tudi šole, v katerih so se gladiatorji uĉili in trenirali, kot tudi kasarne, zaporom podobne

vojašnice, v katerih so ţiveli. Kljub temu so jih obiskovale trume oboţevalcev in dam, ki so se

navduševale nad njihovimi atletskimi postavami. Samo najbolj izurjeni veterani so si po dolgi

in uspešni karieri lahko kupili svobodo, a še ti so ponavadi ostali v poslu kot vaditelji. V

Rimu so bili zaradi ogromne potrebe po gladiatirjih postavljeni posebni uradniki

(procuratores), ki so morali skrbeti za zadostno rezervo izurjenih borcev. Duumvirom238

in

edilom so za spopade, v katerih je navadno umrla polovica borcev, za ĉim višjo ceno ponujali

skupino gladiatorjev (familia gladiatoria), ki so jo morali sami vzdrţevati. Sestavljali so jo

kupljeni suţnji in uboge pare, ki niso imele kaj dati v usta, ter obuboţani sinovi iz bogatih

druţin. Ţiveli so v strogi disciplini. Ker so bili prepriĉani, da bodo imeli v gladiatorski šoli

(ludus gladiatorius) obilo hrane, ker sta jih mamila plaĉilo in bogastvo, ki jim ju je obljubil

lanista, ĉe bodo zmagovali, in ker so raĉunali na nagrado, ĉe bodo ob poteku pogodbe še ţivi,

so mu brez zadrţkov posodili telo in ţivljenje ter mu prepustili vse pravice (auctorati) in se

zavezali, da bodo šli brez strahu v boj.

V Rimu samem gladiatorskih mešetarjev ni bilo. Ta poklic je tu izginil, ker ga je prevzel

vladar in ga opravljal s posredništvom prokuratorjev. Ti uradniki so imeli na voljo posebne

uradne stavbe, na primer vojašnico za ludus magnus (velika šola za usposabljanje

gladiatorjev), postavljeno verjetno pod Klavdijem, in za ludus matutinus, ki jo je dal zgraditi

Domicijan. Skrbeli so tudi za ĉrede divjih ţivali in eksotiĉnih zveri, ki so jih cesarju pošiljale

podloţne province, klientelni kralji, pa tudi indijski vladarji, ki so polnili njegove zverinjake

(vivarium) zunaj in v bliţini Prenestinskih vrat. Predvsem so imeli na voljo celo vojsko

borcev, ki se je neprestano krepila z obsojenci na smrt ali vojnimi ujetniki.239

237


Duumviri so bili sodniki oziroma uradniki, ki so bili izvoljeni v parih. 239

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 239-240; Cunliffe, Rimljani, str. 159; Liberati in Bourbon, Antični

Rim, str. 76.

63

Gladiatorji so se delili na uĉitelje in uĉence. Gladiatorji so bili po navadi suţnji, vojni

ujetniki ali na smrt obsojeni zaporniki, ĉeprav so se morali s tem krutim poklicem ukvarjati

tudi svobodnjaki, ki sta jih privlaĉila slava in zasluţek. Mnogi gladiatorji se zaradi denarja

niso hoteli odreĉi svojemu poklicu, ĉeprav so jih za uspešno bojevanje nagradili s svobodo.

Glede na svojo oboroţitev in naĉin bojevanja so se delili v veĉ skupin, ki so ime dobile po

ljudstvu, za katerega je bila takšna oboroţitev znaĉilna. Samniti so bili teţko oboroţeni z

bodalom in majhnim okroglim šĉitom ter ĉelado z naliĉnikom in meĉem, Traĉani z dolgim

šĉitom in krivo sabljo, laţje oboroţeni in zato bolj gibljivi. Drugi so dobili ime po znaĉilnem

oroţju oziroma naĉinu boja. Retarii so bili bojevniki z mreţo in trizobom, galski murmillones

teţko oboroţeni s podolgovatim šĉitom, ki so nosili z ribo okrašeno ĉelado, secutores so bili

zasledovalci bestiarii borci z zvermi. Tu so bili še oplomachi, provocatores in drugi. Posebno

zanimiv je bil retiarius; njegova edina obramba je bil nekakšen rokav iz kovinskih trakov na

levi roki, edino oroţje pa trizob in mreţa, s katerima je skušal podreti nasprotnika. 240

Pri gladiatorskih bojih je pomebno vlogo igrala glasba. Glasbene toĉke so gledalce

razveseljevale v odmorih. Glasbila so naznanjala in spremljala tudi boje same. Trobenta je

napovedovala zaĉetek boja, z rogovi pa naj bi stopnjevali dramatiĉnost dogodkov.241

Gladiatorski boji so obsegali vrsto dvobojev med dvojicami nasprotnikov, ki so bili posebej

izurjeni v razliĉnih borilnih tehnikah in za katere so potrebovali razliĉne vrste oroţja. Po

številnih uvodnih toĉkah, med katerimi so ob spremljavi glasbenega orkestra napovedali

spored, se je prava prireditev šele zaĉela. Dvoboji med gladiatorskimi dvojicami so potekali

hkrati; tisti, ki niso bili ubiti, a niso bili veĉ sposobni za boj, so lahko z dvignjeno roko

zaprosili za milost. O njihovi usodi je odloĉal cesar; ta je ponavadi ugodil mnoţici, ki je z

glasnim kriĉanjem zahtevala, naj gladiatorje bodisi pošlje iz arene (Mitte!) ali jim da prerezati

vrat (Iugula!).242

Da bi gledalcem nudili spremembo, so prirejali tudi predstave z divjimi ţivalmi

(venationes). Ţivali so po dolgem stradanju v mraĉnih kleteh nagnali v areno. Njihova smrt je

morala biti ĉim bolj kruta, zato so uprizarjali bikoborbe z biki in nosorogi ali pa so podivjane

zveri šĉuvali drugo na drugo in na neoboroţene ujetnike, da so jih raztrgale. To je bila usoda,

ki so jo namenili neštevilnim kristjanom, tako moškim kot ţenskam. Prizorišĉe je moralo

posnemati naravno okolje divjih ţivali. Pohlep po krvi ni poznal nobenih meja. Ko je dan šel

240


cesarja Dioklecijana, str. 365: Cunliffe, Rimljani, str. 159; Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana

1998, str.191. 241



64

h kraju in ko so bila trupla odstranjena in pešĉene ploskve pograbljene, se je drhal vrnila

domov in se ţe veselila nadaljevanja draţljivih prizorov naslednjega dne.243

V sporedih amfiteatrov so ţivali igrale pomembno vlogo: po eni strani so jih uporabljali kot

»rablje«, po drugi pa kot ţrtve. Rim je uvaţal ţivali iz vseh delov drţave in preko meja –

leoparde z Bliţnjega vzhoda, tigre iz Indije, bizone s severa, veliko drugih divjih ţivali pa z

glavnega obmoĉja dobave – Severne Afrike.244

Med druge, manj vznemirljive vrste zabave so sodile razstave ukroĉenih ţivali, parodije na

venationes. V teh zabavah so se pritlikavci podili za zajci, poznali so tudi nastope ţonglerjev,

akrobatov in iluzionistov. Priljubljene so bile še uprizoritve mitoloških in zgodovinskih

dogodkov ter ljudskih pripovedi, zlasti zgodbe o razbojniku, ki ga ujamejo in kriţajo ali

vrţejo medvedu. Obĉinstvo je vse te krvoloĉne predstave spremljalo z nepopisnim

navdušenjem. V bolj liberalnih obdobjih so smele sodelovati v njih tudi dame iz boljše

druţbe. Mnoţice, ki so bile vajene krvoloĉnih prizorov, se za bolj kulturne oblike zabave niso

posebno zanimale. Atletika in telovadba sta se jim zdeli celo nemoralni, ĉeprav je cesar

Domicijan v ţelji, da bi oţivil športna tekmovanja antiĉnih Grkov, na Marsovem polju zgradil

sijajen stadion, poleg njega pa še odeon za glasbene prireditve.245

Bolj priljubljene so bile navmahije, miniaturne pomorske bitke, ki so jih uprizarjali v

istoimenskih jezerih, in v katerih so se nasprotniki bojevali na ţivljenje in smrt. Zelo slavna je

bila ţe omenjena, 536 metrov dolga in 357 metrov široka Avgustova navmahija v Travesteru

(obmoĉju Rima onkraj Tibere), ki se je napajala z vodo iz posebnega akvedukta. Na njeni

otvoritveni predstavi je poleg ladijskih posadk sodelovalo 3000 borcev.246

Pod kasnejšimi cesarji sta se število borilcev in dolţina iger strahovito poveĉala. Neki

spored, ki ga je organiziral Trajan in v katerem je nastopilo 5000 gladiatorjev, je trajal 117

dni. Cenijo, da se je samo v letih 106-114 n. š. za ljudsko zabavo bojevalo kakih 23 000 ljudi,

od katerih je bila vsaj polovica ujetnikov iz daĉanskih vojn.247

243

Cunliffe, Rimljani, str. 159; Liberati in Bourbon, Antični Rim, str. 74. 244




Cunliffe, Rimljani, str. 158-159.

65

7.3 Boji z zvermi

Bilo je veĉ vrst bojev z zvermi. Nekatere, ki so bili sorazmerno nedolţni in v katerih so

nastopile ukroĉene zveri in dresirane ţivali, so nenadoma prekinile enoliĉne pokole z

neverjetnimi cirkuškimi toĉkami. Plinij Starejši in Marcial se spominjata, da so bile zabavne

in osupljive: vpreţeni panterji so krotko vlekli dvovprege, lev je spustil iz gobca še ţivega

zajca, ki ga je ujel, tigri so prišli lizat roko krotilca, ki jih je pred tem biĉal, sloni so

dostojanstveno pokleknili pred cesarsko loţo ali z rilcem napisali v pesek arene stavke v

latinšĉini. Nekateri lovi pa so bili zelo surovi. V njih ljudje na sreĉo niso nastopali, ampak so

se med seboj na smrt spopadale le divje zveri, medved proti bivolu, bivol proti slonu ali slon

proti nosorogu. Pri drugih, zelo ostudnih lovih je bilo ljudem sicer prizaneseno, vendar so v

zasedi za ograjo ali v višini cesarske loţe s pušĉicami streljali na ţivali, ki so rjovele od

strašanskih boleĉin, in njihova kri je dobesedno preplavljala areno. Vĉasih pa se je arena, v

katero so zasadili drevje, spremenila v gozd, kjer so gladiatorji dokazovali pogum in

spretnost. V bojih z biki in medvedi, panterji in levi, leopardi in tigri so sicer tvegali svoje

ţivljenje, toda pogosto jih je spremljal trop škotskih psov in zmeraj so bili oboroţeni z

baklami, kopji, loki, sulicami in bodali in jim je pretila le nevarnost kot med obiĉajnimi lovi.

Gladiatorji so si šteli v ĉast, ĉe so s svojo drznostjo poveĉali nevarnost in namesto z oroţjem

ubili medveda kar z golimi rokami, oslepili leva, tako da so ga pokrili s plašĉem, po mili volji

draţili zveri in s kretnjami, ki so jih pozneje prevzeli španski bikoborci, podţigali bike z rdeĉo

cunjo. Boj so podaljšali tako, da so se s spretnimi zvijaĉami urno izmikali napadu ţivali,

splezali na zid, odskoĉili s palico, smuknili skozi eno izmed vrtljivih pregrad (cochleae) ali se

rešili v okroglo košaro z bodicami, podobno jeţu (ericius). Vladar je ta lov navadno priredil

za ljudstvo popoldne, po koncu gladiatorskih iger, kot njihov vrhunec. Bilo je veliko število

ţrtev in mlake prelite krvi, v katerih so leţali kupi ubitih ţivali; leta 80, ko je Tit otvoril

Kolosej, so jih v enem samem dnevu ubili 5000, na dveh Trajanovih prireditvah gladiatorskih

iger pa 2246 in 2243. Te morije, ki so se konec 3. stoletja po Kr. zagnusile tudi Rimljanom

samim, so sluţile vsaj enemu namenu. Po njihovi zaslugi so cesarji rešili svoje drţave strahu

pred zvermi in v 4. stoletju pregnali nosoroga iz Nubije, leva iz Mezopotamije, tigra iz

Hirkanije in slona iz severne Afrike. Z lovi v amfiteatru naj bi rimsko cesarstvo nadaljevalo

Herkulova dela v civiliziranem svetu. 248

248


66

7.4 Sam potek boja

Hoplomahija je bil boj gladiatorjev v oţjem pomenu besede. Vĉasih je bil spopad hlinjen s

topim in zašĉitenim oroţjem kot pri športnem sabljanju dandanes. Ĉe je bil uvod v pravi boj,

se je imenoval prolusio, ĉe pa je veĉ takšnih bojev zapolnjevalo ves spored, so se imenovali

lusio. V vsakem primeru je šlo za uvod v gladiatorske igre, neskonĉno zaporedje resniĉnih

dvobojev, pri katerih oroţje ni bilo zašĉiteno in udarci ne ublaţeni in je vsak gladiator lahko

ubeţal smrti le tako, da je ubil nasprotnika. Veĉer pred spopadom so se bojevniki zbrali na

obilni pojedini, ki pa je bila za marsikoga zadnja. Rekli so ji cena libera-brezplaĉna veĉerja,

ker je nanjo lahko prišel kdorkoli, in mnogi radovedneţi so se smukali okoli miz. Nekateri

pijani ali v usodo vdani gladiatorji so izkoristili priloţnost in se pogoltno mastili, drugi, ki so

pazili na svoje zdravje in na dvig moţnosti za zmago, pa so se uprli skušnjavam in so jedli

zmerno. Najrevnejši borci, ki jih je preganjala slutnja bliţnje smrti, so tarnali, namesto da bi

jedli in pili, ter priporoĉali svojo druţino mimoidoĉim in sestavljali oporoko. Naslednji dan so

se gladiatorske igre zaĉele s povorko. Gladiatorji, ki so jih pripeljali od šole za usposabljanje

gladiatorjev (ludus magnus) do Koloseja, so pred amfiteatrom stopili z voza in šli v vojaškem

redu okoli arene, obleĉeni v škrlatne, zlato obrobljene hlamide. Hodili so svobodno in praznih

rok, oroţje so jim nosili sluge, ki so hodili za njimi. Ko so prispeli do mesta nasproti cesarske

loţe, so se obrnili k vladarju in ga v znamenje spoštovanja z desnico, iztegnjeno proti njemu,

pozdravili z bridko resniĉnimi besedami: »Pozdravljen, cesar, ti, ki gredo v smrt, te

pozdravljajo!« (Ave, Imperator, morituri te salutant.) Ko je bilo povorke konec, so pregledali

oroţje (probatio armorum) in izloĉili meĉe s skrhanim rezilom ali topo osjo. Ko so odbrali

dobro oroţje in ga razdelili, so izţrebali pare dvobojevalcev. Bojevala sta se gladiatorja iste

kategorije ali gladiatorja z razliĉnim oroţjem, na primer Samnit proti Traĉanu ali murmila

proti retiariju. Vĉasih pa so predstavo popestrili s tujci ali nenavadnimi kombinacijami in sta

se med seboj spopadla dva ĉrnca, kot med gladiatorskimi igrami, ki jih je priredil Neron v ĉast

armenskemu kralju Tiridatu, ali pa pritlikovec z ţensko, na primer v boju, ki ga je leta 90 po

Kr. priredil Domicijan.249

Potem se je na ukaz predsednika gladiatorskih iger oglasil buĉen glasbeni uvod orkestra

oziroma godbe, ko so v en glas zapiskale pišĉali in zatrobile trobente, zbori pa zapeli ob

spremljavi vodnih orgel. Ko sta se prva gladiatorja zaĉela bojevati, je v amfiteatru zavladala

vroĉica, podobno kot na dirkah. Kakor so v cirkusu gledalci od strahu ali upanja zadrţevali

249

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 242-243, Meijer, Gladiators, str. 160, 162.

67

dih, eni zaradi »modrih«, drugi zaradi »zelenih«, so obiskovalci gladiatorskih iger navijali in

trepetali bodisi za parmularije, ki jih je imel najrajši Tit, ali za skutarije, ki jim je bil

naklonjen Domicijan. Podobno kot pri igrah so tudi tu sklepali stave (sponsiones) in iz strahu,

da sta se borca na tihem vnaprej dogovorila o izidu boja, je ob njiju stal vaditelj, ki je

ukazoval svojim priganjaĉem (lorarii), naj podţigajo njuno morilsko slo tako, da ju po potrebi

do krvi prebiĉajo z usnjenim jermenom in biĉem ter ju hujskajo z ostudnim kriĉanjem:

»Udari!« (Verbera!); »Zakolji ga!« (Iugula!); »Zaţgi ga!« (Ure!) Gledalci, ki so se bali za

svoje vloţke pri stavah, so vztrepetali ob vsaki rani, ki jo je gladiator zadal nasprotniku. Ko je

gladiator, proti kateremu so stavili, omahnil, niso veĉ skrivali škodoţeljnosti in so zaĉeli šteti

udarce: »Pa jih je dobil!« (Habet!); »Tokrat jo je pa skupil!« (Hoc habet!) Ko pa so videli, da

se je nasprotnik zgrudil pod smrtnim udarcem, so izbruhnili v nepopisno veselje.250

K ubitemu so takoj pristopili suţnji, preobleĉeni v Harona ali v Hermesa Psihopompa

(Vodnika duš) in se z udarcem kladiva po njegovem ĉelu prepriĉali, ali je res mrtev. Tedaj so

dali svojim pomoĉnikom (libitinarii) znamenje, naj ga na nosilih odnesejo iz arene, in hitro

pregrabili okrvavljeni pesek. Ĉeprav je bil boj silovit, vĉasih ni bilo zmagovalca. Zgodilo se je

namreĉ, da sta gladiatorja, ki sta bila enako moĉna in spretna, bodisi padla oba naenkrat ali pa

se oba obdrţala na nogah (stantes). Razglasili so, da je spopad neodloĉen, in poklicali v areno

naslednji par.

Velikokrat je bil poraţenec le omamljen od udarca ali ranjen in ni bil smrtno zadet, ker pa ni

mogel nadaljevati boja, je odloţil oroţje, legel na hrbet in z dvignjeno levico zaprosil za

milost. Naĉeloma je o njej odloĉal zmagovalec. Toda pred cesarjem se je moral zmagovalec

odreĉi tej pravici in pogosto je cesar za mnenje vprašal obĉinstvo, kakor sem ţe navedel.

Kadar so gledalci menili, da se je poraţenec silovito in pogumno branil, so mahali z »robĉki«,

dvignili palec v zrak in na ves glas kriĉali omenjeni vzklik: »Mitte!«. Ĉe je cesar uslišal

njihovo ţeljo in še sam dvignil palec, je bil poraţenec pomilošĉen in je odšel iz arene ţiv

(missus). Ĉe pa so obiskovalci menili, da je izgubil boj, ker ni bil dovolj odloĉen in se ni

dovolj boril, so obrnili palec navzdol in kriĉali: »Iugula!« In cesar je spustil kazalec (pollice

verso) ter brez slabe vesti obsodil na smrt premaganega gladiatorja, ki mu ni preostalo

drugega, kot da nastavi vrat zmagovalĉevemu milostnemu udarcu.251

250


Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 243-244; Meijer, Gladiators, str. 168-170.

68

Slika 7: Boj gladiatorjev na mozaiku iz Leptis Magna v severni Afriki; Cunliffe, Rimljani, str. 153.

Zmagoslavni gladiator je odnesel celo koţo in bil takoj nagrajen. Dobil je srebrne kroţnike,

obloţene z zlatniki in dragimi darovi. S temi dragotinami v roki je med vzklikanjem mnoţice

v kavei tekel ĉez areno. Tako je suţenj, propadli drţavljan in obsojeni zloĉinec v hipu

obogatel in zaslovel ter postal tako priljubljen in premoţen kakor najslavnejši pantomimi in

vozniki na dirkah. Ţenske so se zaljubljale vanj in tako v Rimu kakor v Pompejih, kjer o

njihovih osvojitvah govorijo grafiti, je krvnik arene postal lomilec ţenskih src. Vendar zaradi

bogastva in sreĉe še ni bil rešen. Navadno je moral še naprej tvegati ţivljenje in pobijati. Zdaj

se ni potegoval veĉ za palmove vejice, ki so priĉale o njegovem uspehu, temveĉ za leseno

palico (rudis), ki jo je prejel v znamenje ĉasti in je pomenila njegovo osvoboditev. Cesarji so

skušali pospešiti osvoboditev najboljših gladiatorjev. Domicijan je ustavil boj dveh

gladiatorjev, ki kljub pogumu ali prav zaradi njega nista mogla premagati drug drugega, in je

oba razglasil za zmagovalca in jima hkrati z zmagovalno palmo podelil palico svobode.252

Pri teh grozovitih morijah je bilo vseeno najti nekaj ĉloveĉnosti. Toda nemalokrat se je

zgodilo, da so se gladiatorji odpovedali vladarjevi milosti. Ĉustveno so bili ţe tako otopeli, da

so raje nadaljevali v tem ubijalskem poklicu, kakor da bi se odrekli lagodnemu ţivljenju v

vojašnicah, vznemirljivemu tveganju in omamnim zmagam. Na nagrobnem napisu gladiatorja

Flama lahko preberemo, da je prejel enaindvajset palmovih vejic in štiri osvobodilne palice

ter se štirikrat vrnil v areno. Pozneje so se gladiatorske igre tako zelo razmahnile, da so bile

potrebne mnoţiĉne osvoboditve, da bi obnovili predstavo. Kasij Dion253

piše, da je leta 107 po

Kr. Trajan razveselil ljudstvo z bojem 10 000 gladiatorjev. Leta 113 je priredil sportulo, v

kateri se je v treh dneh zvrstilo 2404 gladiatorjev oziroma 1202 para. Leta 109 so gladiatorske

igre trajale od 7. julija do 1. novembra, 117 dni zapored, ko se je pomerilo 4912 parov

252

Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 244-245; Bratoţ, Rimska zgodovina. Del 1, Od začetkov do nastopa


Kasij Dion, rimski drţavni uradnik in zgodovinar.

Vladeta Janković, Kdo je kdo v antiki : mitologija, zgodovina, umetnost, Modrijan, Ljubljana 2004, str. 95.

69

oziroma 9824 gladiatorjev. Število preţivelih, ki jim je Trajan podaril svobodo, ima zelo

majhno teţo, ĉe pomislimo na kupe trupel, ki so jih za seboj pustili ti morilski dvoboji, in na

vse poraţence, ki jih je smrt rešila krutega poklica. Na tisoĉe Rimljanov se je iz dneva v dan

od jutra do veĉera naslajalo nad temi okrutnimi morijami.254

Na samo v Rimu, ampak tudi v municipijih se je vse do konca 3. stoletja ohranila navada, da

pri nekaterih spopadih ni bilo prizaneseno nobenemu gladiatorju. Takoj ko je padel eden

izmed dvobojevalcev, ga je zamenjal drugi in se pomeril z zmagovalcem. Tako se je

nadaljevalo, dokler se niso vsi pobili med seboj. Med dolgimi predstavami, ki so v Rimu

trajale ves dan, so bili tudi trenutki, ko so obiĉajen jutranji lov in opoldanske dvoboje

razgibali z nenavadnimi okrutnostmi. Opoldanske gladiatorje (gladiatores meridiani) so iskali

izkljuĉno med tatovi, morilci in poţigalci, ki so si z zloĉini zasluţili smrt v areni. Z njimi so

obraĉunali med opoldanskim premorom. Seneka piše, da so v areno porinili nesreĉno skupino

obsojencev. Doloĉili so prvi par, oboroţenega borca in moţa, ki je nosil samo tuniko. Prvi je

moral ubiti drugega in to se mu je tudi zmeraj posreĉilo. Potem so ga razoroţili in pripeljali

novega, do zob oboroţenega bojevnika in klanje se je neusmiljeno nadaljevalo, dokler ni umrl

še zadnji iz ĉete obsojencev.

Jutranji pokol je bil še grozljivejši. To kazen je morda nehote izumil Avgust, ko je na

Forumu za razbojnika Selura postavil sramotilni steber, kjer so ga potem raztrgali panterji in

leopardi. Zloĉince obeh spolov in vseh starosti, ki jih je sodnik zaradi resniĉnih ali domnevnih

zloĉinov in nizkega stanu obsodil ad bestias, so navsezgodaj pripeljali v areno in jih vrgli

zverem, ki so jih spustili iz podzemnih prostorov. Pri takšnem lovu ni bilo lovcev (venatores),

ampak so se v njej borili bestiarii, moţje, ki so jih kot neoboroţen plen vrgli divjim zverem.

Takšno muĉenje je znano zaradi junaštva device Blandine v Iyonskem ter Perpetue in Felicite

v kartaţanskem amfiteatru, v samem Rimu pa zaradi poguma neštetih kristjanov, neznanih ali

tistih, ki jih je Cerkev razglasila za svetnike. V spomin na ta muĉenja in muĉence stoji zdaj

sredi Koloseja kriţ v znamenje tihega nasprotovanja barbarstvu, katerega ţrtve so bili

kristjani. Za lov so izbrali jutro, ko se je amfiteater komaj zaĉel polniti, za opoldanske

gladiatorje pa popoldne, ko so bile v amfiteatru prazne tri ĉetrtine sedeţev, ker delavci še niso

utegnili zasesti svojih mest, brezdelneţi pa so jih ţe zapustili in se šli okrepĉat domov. To

dokazuje, da je bilo Rimljane vendarle nekoliko sram in so na neki naĉin obţalovali grozljive

prizore, a vendar je bilo med njimi preveĉ zasvojencev, ki se za niĉ na svetu ne bi odpovedali

odvratnemu razvedrilu. Raje so se odrekli opoldanskemu obedu, kot da bi zamudili del takšne 254


70

predstave. Rimljani so naredili iz tega naredilo javno zabavo in v ta namen Kolosej spremenili

zjutraj v muĉilnico, opoldne pa v klavnico.255

7.5 Prepovedi in konec

Videti je bilo, da gladiatorskih iger dejansko ni mogoĉe izkoreniniti. Zaradi svoje krvave

vsebine, visokih cen prireditve in oteţenega nadzora nad mnoţicami so bile gladiatorske igre

med rimskimi intelektualci deleţne ostre kritike. Najbolj so jih obsojali Seneka, Plutarh,

Lukian, Joţef Flavij, predvsem pa zgodnjekršĉanski pisci Klement iz Aleksandrije, Tacijan,

Tertulijan, Minucij Feliks, Laktancij in kasnejši avtorji. Dobri cesarji so jih zato skušali

narediti bolj ĉloveške. Hadrijan je prepovedal, da bi v gladiatorske ĉete vkljuĉili suţnja brez

njegove privolitve, Tit, Trajan in Mark Avrelij so si prizadevali, da bi v sporedu svojih slavij

podaljšali lusio, to so navidezne gladiatorske igre, na raĉun pravih. Ker je bil Tit privrţenec

tega meĉevanja, pri katerem ni bila prelita niti kaplja krvi, je brez premisleka sam plaĉal

takšne igre v rodnem mestu Reate. V ostijskih Fastih piše, da je Trajan 30. marca leta 108

otvoril navidezne gladiatorske spopade, ki so trajali trinajst dni skupaj in na katerih se je

zvrstilo 350 parov gladiatorjev. Mark Avrelij se je v skladu s ĉlovekoljubnimi naĉeli, ki mu

jih je narekovalo stoiško prepriĉanje, domislil, da zunaj Rima skrĉi izdatke za gladiatorske

igre in tako zmanjša njihov pomen. Vsakokrat, ko jih je moral prirediti za rimski plebs, jih je

nalašĉ in dosledno nadomešĉal z navideznimi spopadi. Po Marku Avreliju, ĉigar sin Komod si

je ţelel sloves gladiatorja, so Rimljani, ki niso bili zadovoljni ne z obĉasnimi navideznimi

spopadi ne z gledališĉem, še raje zahajali v amfiteater.

Od 2. stoletja po Kr. so v provincah, še posebno v Galiji in Makedoniji, arhitekti gledališĉ

spremenili ustroj teh stavb, da so v njih lahko potekali gladiatorski dvoboji in lovi. V Rimu so

zaĉeli »ĉrne« drame uprizarjati v arenah in prijela se je navada, da so najsrhljivejše mime

igrali v Koloseju, ne le Lavreola, ki so ga v zabavo obĉinstva ţivega kriţali, ampak tudi

Mucija Scevolo, ki je potisnil roko v ţerjavico, in Herkulovo smrt, kjer se je glavni junak

zvijal v plamenih na grmadi. Ker je zdaj amfiteater zadostoval za dramske uprizoritve, so v

Rimu nehali popravljati propadajoĉa gledališĉa in ţe pod vladavino Aleksandra Severa (235

po Kr.) so opustili Marcelovo.256

255


Carcopino, Rim na vzponu cesarstva, str. 249-250, Bratoţ, Rimska zgodovina. Del 1, Od začetkov do nastopa

cesarja Dioklecijana, str. 365, Meijer, Gladiators, str. 194-196.

71

Kjer je spodletelo stoicizmu, je uspelo novi veri. Rimljani, ki so prestopili v kršĉanstvo,

niso veĉ hoteli prenašati te zakoreninjene sramote. Bikoborbe in igre v cirkusu so se

nadaljevale, pokole v arenah pa so zaustavili cesarji, ki so se spreobrnili v novo vero.

Konstantin je 1. oktobra 326 predpisal, da je treba obsodbe ad bestias spremeniti v prisilno

delo v rudnikih (ad metalla), s ĉimer je usahnil glavni vir novih borcev za gladiatorske igre.

Konec 4. stoletja so gladiatorski boji izginili v vzhodni polovici cesarstva, leta 404 pa jih je

Honorijev edikt odpravil na zahodu.257

257


72

8 SKLEP

Rimljani si niso znali predstavljati dneva brez kakšnega razvedrila. V Rimu je ţivelo veliko

ljudi, med katerimi jih je bilo veliko brez dela in so imeli veliko prostega ĉasa, zato so svoj

prosti ĉas zapolnjevali z obiskovanjem dirk v cirkusu, gledališĉa ter gladiatorskih in drugih

iger. Vladajoĉi so si naĉrtno utrjevali oblast tako, da so zapravljali velikanske vsote denarja za

zabavo in razkošje ljudstva. S tem so si zagotavljali red ter ohranjali mir in soţitje med veliko

mnoţico ljudi. Vladarji so se namreĉ bali, da bi se ljudstvo lahko uprlo, ĉe se bi preveĉ

dolgoĉasilo.

Javne prireditve v Rimu so bile razliĉne gledališke predstave, športni nastopi in tekmovanja,

ki so jih prirejali ob praznikih v ĉast bogovom, da bi si tako pridobili njihovo naklonjenost,

odvrnili njihovo jezo ali ugodili kakšni prerokbi. Po navadi so jih prirejali enkrat letno,

obĉasno pa tudi ob kakšni posebni priloţnosti. Z leti so postajale vse bolj pogoste, rastlo je

tudi število prazniĉnih dni. Igre so bile pestre in raznolike, zato se jih niso naveliĉali.

Igre so ponavadi prirejali podnevi, vĉasih pa tudi ponoĉi, ob baklah. Trajale so po veĉ ur,

nekatere pa z odmori in prekinitvami tudi ves dan. Igre so bile za Rimljane druţabni dogodek.

Oblekli so najlepše obleke, nase dali najboljši nakit in si dali narediti najbolj urejene priĉeske,

samo da bi bili opaţeni.

Za prebivalca rimskega imperija ni bilo veĉje ĉasti kot ta, ko je sam cesar cesar stopil v

cirkus, gledališĉe ali amfiteater. Takoj so vsi hkrati planili kvišku in zaĉeli mahati z robci.

Cesar je s svojim spremstvom delil vznemirjenje z rimskim ljudstvom. Z mnoţico se je tudi

posvetoval, kdo naj ţivi in kdo umre.

Zunanja podoba rimskih ljudskih zabav je izvirala iz etrušĉanskih bojnih iger pri pogrebnih

sveĉanostih in iz grškega gledališĉa. Obe obliki so Rimljani spremenili, ju prilagodili, da bi

tako zadovoljili narašĉajoĉa priĉakovanja rimskega prebivalstva.

Vsi rimski prazniki so bili verskega izvora. Pri Rimljanih je bilo vse povezano z religijo in

ta je bila tudi pozneje v rimskem obdobju bolj ali manj povezana s starodavnimi svaĉanostmi,

ki so jih Rimljani zvesto proslavljali, ĉeprav jih niso veĉ razumeli in so pozabili njihov

pomen.

Rimske dirke z vozovi so postale eno od najbolj priljubljenih razvedril rimskega sveta.

Vozniki so z zmagami postali slavni in spoštovani. Obĉinstvo se ni posebej navduševalo nad

razliĉnimi tekmovanji v spretnostih in šaljivih uprizoritvah, ki so jih tudi uprizarjali v cirkusu.

V gledališĉu so se navduševali nad zgodbami o ugrabitvah, muĉenjih, ljubimcih in umorih.

Neizmerno so uţivali, ko so videli, da so se igralke slekle do golega. Oboţevali so nasilne

73

mime, v katerih so se pretepali in so odmevale grobe besede in padale ĉisto prave klofute.

Gledališĉe pa ni bilo tako dobro obiskano kot recimo dirke v cirkusu ali gladiatorske bitke.

Razlog je v tem, da se je aristokracija bala, da bi lahko gledališki pisci s preveĉ

svobodomiselnimi ali druţbeno nevarnimi temami zanetili med rimskim ljudstvom

nezadovoljstvo, zato so obĉasne predstave s politiĉnimi temami prilagodili, da so ustrezale

uradni drţavni smeri.

Ĉe danes obišĉemo slavni Kolosej v Rimu, nas kar zmrazi, ĉe pomislimo na vse morije, ki

so se dogajala stoletja nazaj. Med vsemi razvedrili so se Rimljani namreĉ najbolj navduševali

in najbolj obiskovali gladiatorske boje. Ţrtvovanje in pokol ljudi se je spremenilo v praznik,

saj so uţivali v bojih, ki so se dogajali pred njihovi oĉmi. V 1. stoletju pr. Kr. so bili ti

spopadi ţe tako zelo priljubljeni in razširjeni, da so politiĉni kandidati skušali pridobiti ĉim

veĉ volilnih glasov tako, da so vabili ljudi na javne morije. Zaradi svoje krvave vsebine in

vrtoglavih cen prireditve ter oteţenega nadzora nad mnoţicami so bile gladiatorske igre med

rimskimi intelektualci deleţne ostre kritike. Poskušali so z navideznimi gladiatorskimi igrami,

pri katerih ni bila prelita niti kaplja krvi. V Koloseju pa so tudi uprizarjali drame, najraje s

tematiko izţivljanja. Zaradi tega so celo nehali popravljati propadajoĉa gledališĉa. Za

prepoved oziroma konec gladiatorskih je zasluţna takratna nova vera, kršĉanstvo. Rimljani, ki

so prestopili v kršĉanstvo, niso veĉ hoteli prenašati teh pokolov in sramote. Cesarji, ki so se

spreobrnili v novo vero, so zato te pokole zaustavili.

74

9 VIRI IN LITERATURA

9.1 Viri

PLINIJ MLAJŠI, Pisma, Zaloţba Obzorja, Maribor 1962.

TERTULIJAN, Spisi, Modrijan, Ljubljana 2011.

9.2 Literatura

BRATOŢ, Rajko, Rimska zgodovina, Del 1, Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana,

Zveza zgodovinskih društev Slovenije et al., Ljubljana 2007.

CARCOPINO, Jerome, Rim na vzponu cesarstva, Modrijan, Ljubljana 2001.

CUNLIFFE, Barry, Rimljani, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1982.

JANKOVIĆ, Vladeta, Kdo je kdo v antiki: mitologija, zgodovina, umetnost, Modrijan,

Ljubljana 2004.

Leksikon Antika, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998.

LIBERATI, Anna Maria, in BOURBON, Fabio, Antični Rim: zgodovina civilizacije, ki je

vladala svetu, Mladinska knjiga, Ljubljana 2000.

MEIJER, Fredericus J. A. M., Gladiators, Souvenir Press, London 2004.

MICHELET, Jules, Rimska zgodovina, Modrijan, Ljubljana 2013.

MILIĆEVIĆ, Marina, Rimski kalendar, Latina et Graeca, Zagreb 1990.

75

9.3 Internetni viri

KAĈ, Maja, Odkrili so ostanke junaških in erotiĉnih prizorov, ki so krasili Kolosej, URL:

http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/odkrili-so-ostanke-junaskih-in-eroticnih-prizorov-ki-so-

krasili-kolosej/300036, pridobljeno 02. 05. 2016.

Ancient Roman Theaters; Theatre Structure, URL:

http://www.crystalinks.com/rometheaters.html, pridobljeno 20. 03. 2016.



univerza v mariboru filozofska fakulteta · 2017-11-28 · koroška cesta 160 2000 maribor,...

Documents