univerza v mariboru filozofska fakulteta oddelek za … · univerza v mariboru filozofska fakulteta...

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Mihael Dreo

MARIBOR 2016

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

RELIGIJA IN POLITIKA FENIČANOV

GRADUATION THESIS

PHOENICIAN RELIGION AND POLITICS

Mentor : Kandidat:

doc. dr. Aleš Maver Mihael Dreo

Lektor : doc. dr. Aleš Maver

Prevajalec: Luka Husu, profesor biologije in angleščine

Zahvala

Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Alešu Mavru za nasvete in

strokovno vodenje pri izdelavi zaključnega dela, predvsem pa

za njegovo potrpežljivost in spodbudne besede, ko sem jih

najbolj potreboval.

Hvala očetu, mami in sestri, ki so vedno verjeli vame. Hvala

tudi vsem prijateljem.

POVZETEK

Diplomsko delo obravnava religijo in politiko Feničanov. Feničanska religija se

razvila iz kanaanske religije v mestnih državicah na vzhodni obali sredozemskega

morja. Zemljepisna osamljenost in tekmovalna politika trgovsko usmerjenih mest

je privedla do razvoja lokalnih mestnih panteonov. V vsakem mestu sta naboru

bogov mestnega panteona načelovali dve božanstvi, moško in žensko, praviloma

bog poljedelstva in boginja plodnosti, ki pa so jih vsakem mestu poznali pod

drugimi imeni. Izmed teh dveh božanstev so samo enega častili kot boga

zaščitnika mest, v Biblosu je bila to Baalat, v Sidonu Astarta in v Tiru Melkart.

Svečeniki v mestih so izhajali v glavnem iz najpremožnejših družin. Funkcijo

glavnega svečenika pa so opravljali samo člani kraljeve družine, v nekaterih

primerih je to funkcijo prevzel sam kralj. Tirski kralji so v času feničanske

ekspanzije v Sredozemlje kult Melkarta spremenili v glavni instrument svoje

trgovske in kolonialne politike. Vpliv religije na politiko je tako najbolj viden na

primeru boga Melkarta, ki je v zahodnih kolonijah združeval versko in politično

funkcijo.

Ključne besede: Feničani, religija, politika, Melkart, Tir

ABSTRACT

This graduation thesis is about Phoenician religion and politics. Phoenician

religion evolved from the Canaanite religion in the city-states on the eastern coast

of the Mediterranean Sea. The geographical isolation and competition policy of

the trade-oriented cities has led to the establishment of a local pantheon at each

city-state. At the top of the pantheon in each city was a pair of male and female

gods. They were god of agriculture and fertility goddess, known under different

names in different cities. Only one god of the pair was worshiped as the patron of

the city. In Byblos it was Baalath, Astarta in Sidon and Melkart in Tyre.

Priesthood in the cities were recruited mainly from the wealthiest families. The

function of the head priest was held by the members of the royal family, in some

cases the king assumed it himself. During the Phoenician expansion in the

Mediterranean, the kings of Tyre made the cult of Melqart into the main

instrument of their commercial and colonial policy. The influence of religion on

politics is thus the most visible in the case of god Melqart, whose function in the

western colonies was both religious and political.

Key words : Phoenicia, religion, politics, Melqart, Tyre

i

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................. 1

2 FENIČANI – IZVOR IN NASTANEK ........................................................... 2

2.1 Izvor Imena ................................................................................................... 2

2.2 Kratka zgodovina ......................................................................................... 6

2.2.1. Kanaan v bronasti dobi ............................................................................. 6

2.2.2 Fenicija v železni dobi ............................................................................... 8

3 RELIGIJA V FENICIJI ................................................................................. 14

3.1 Problematika virov ..................................................................................... 14

3.2 Feničanski mestni panteoni ........................................................................ 15

3.3. Kozmogonija .............................................................................................. 21

3.4 Kult ............................................................................................................... 21

4 RELIGIJA IN VPLIV NA POLITIKO ........................................................ 26

4.1 Feničanska monarhija ................................................................................ 26

4.2 Melkart in njegova vloga ........................................................................... 30

5 ODNOSI S SOSEDNJIMI LJUDSTVI IN MEDSEBOJNI VPLIVI ..... 34

5.1 Egipčani ....................................................................................................... 34

5.2 Ljudstva z morja ......................................................................................... 39

5.3 Izraelci ......................................................................................................... 40

5.4 Asirci ............................................................................................................ 42

5.5. Babilonci ..................................................................................................... 45

ii

5.6 Perzijci ......................................................................................................... 45

6 SKLEP ............................................................................................................... 48

7 LITERATURA ................................................................................................ 49

8 ELEKTRONSKI VIRI ................................................................................... 49

KAZALO SLIK

Karta 1: Bližnji vzhod v 14 st. pr. Kr. ……………………………………………7

Karta 2: Fenicija in feničanske kolonije v Sredozemlju………………………......9

Slika 1: Stela, ki je prikazuje kralja Jehimilka in boginjo Baalat,

Biblos, 5. st. pr. Kr……………………………………………………….………19

Slika 2: Svetišče Astarte v Sarepti, vidna je lokacija betyla pred oltarjem……....26

Slika 3: Krilata sfinga izrezana iz slonovine……………………………………..33

Slika 4: Tempelj obeliskov v Biblosu……………………………………………39

Slika 5: Spominska stela iz 7 st. pr. Kr., ki prikazuje zmagovitega Asarhodona.

Pred njim zvezana klečita tirski kralj Baal I. in Ušanahuru, nubijski princ...……47

1

1 UVOD

Za bližnjevzhodne kulture je bila prepletenost religije in politike bolj ali manj

samoumevna. To povezavo pri Feničanih sem postavil v ospredje svojega

diplomskega dela.

Besedilo sem razdelil na pet poglavij.

V prvem poglavju sem skušal predstaviti in pojasniti izvor imena Feničani, s

katerim danes označujemo to ljudstvo in njihovo civilizacijo. Nato pa sem skozi

kratko zgodovino predstavil in časovno ter prostorsko umestil Feničane in njihove

prednike Kanaance.

V drugem poglavju sem predstavil razvoj religije v feničanskih mestih. Najprej

sem opisal problematiko virov, ki ovira natančnejše raziskovanje. V nadaljevanju

poglavja sem opisal mestne panteone, lokalne obrede, kozmogonije, templje in

pogrebne rituale.

V tretjem poglavju sem na primeru Tira in glavnega mestnega boga Melkarta

predstavil vlogo religije v politiki.

V četrtem poglavju so v ospredju končno odnosi Feničanov z bližnjimi sosedi na

Bližnjem vzhodu.

Pri pisanju diplomskega dela sem se ob prevedenih virih v glavnem opiral na

dostopno literaturo in uporabljal zlasti deskriptivno in komparativno metodo.

2

2 FENIČANI – IZVOR IN NASTANEK

Feničani so v zgodovino so zapisani kot ljudstvo spretnih pomorščakov in

trgovcev, predvsem s cedrovim lesom in rdečim barvilom, in kot izumitelji

abecede. Pa vendar je ta civilizacija za sabo pustila več vprašanj kot odgovorov,

saj niso zapustili neposrednih pisnih virov. Njihovo zgodovino sestavljamo iz del

njihovih sodobnikov in del kasnejših piscev iz drugih ljudstev, ki so obarvana po

njihovih večinoma negativnih predsodkih in se velikokrat navezujejo na starejša

izgubljena dela. Kljub vsemu zanimanju zahodnega sveta za to vzhodnjaško

ljudstvo je moderna zgodovina odkrila Feničane razmeroma pozno. Prva

arheološka izkopavanja so bila izvedena v drugi polovici 19. stoletja, večje

najdbe pa so z začetka 20. stoletja, ko se je zanimanje za Feničane ponovno

prebudilo.

2.1 Izvor Imena

Beseda Feničani je grškega izvora in se je prvič pojavila v grških tekstih iz 8. st.

pr. Kr., v času Homerja1 in Hezioda.23 Beseda phoinix in izpeljanke, ženska

phoinissia in množina phoinikes, so grški izum in le Grki so jih uporabljali za

označevanje tega vzhodnjaškega ljudstva, predvsem trgovcev, ki so bili vedno

bolj pogosti v Egejskem morju, in njihovih značilnosti.4 Ime za domovino

Feničanov – Phoinike ( Fenicija) - se je v zgodovini pojavilo šele kasneje.

Koren besede phoinix ni ne feničanskega ne semitskega izvora in še vedno

predstavlja nerešen etimološki problem. Potrjeno je, da Feničani za označevanje

samih sebe nikoli niso uporabljali besede »Feničani«. Že v antiki so Grki iskali

1 Homer [homêr] (starogrško Όμηρος: Hómēros - talec), antični grški pesnik, najverjetneje živel v

8. stoletju pr. Kr. Avtor Odiseje in Iliade.

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 377. 2 Bärbel Morstadt, Die Phönizier, Darmstadt 2015 (dalje Morstadt, Die Phönizier), str. 38.

3 Heziod (tudi Hesiod) (starogrško Ἡσίοδος: Hêsíodos, latinsko Hesiodus), grški pesnik in rapsod,

živel okoli 700 pr. n. št. v Askri v Beociji.

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, 370. 4 Maria Eugenia Aubet, The Phoenicians and the west, Cambridge 2001 (dalje Aubet, The

Phoenicians and the west), str. 6.

3

pojasnila za izvor besede in povezave osnovnega pomena s sorodnimi pojmi.

Eden izmed pomenov besede phoinix je »rdeče«, in iz tega izvira povezava s

feničanskim škrlatom in tekstilno industrijo, po kateri so bila v času Homerja

znana feničanska mesta. Po tej etimologiji beseda Feničan izvira iz grškega

phoinos, večpomenske besede indoevropskega izvora s pomeni »rdeče«, »kri«,

»smrt« in »zločin«. Grški leksikografi so izvor besede povezali z izdelavo

škrlatnega blaga in tudi ožgano poltjo azijskih ljudstev. Po njihovem so Grki v

času Homerja, ko so se obnovili pomorski stiki med Grčijo in Levantom, začeli za

prebivalce najmogočnejšega centra tekstilne industrije uporabljati oznako »rdeči«

ali phoinikes. Fenicija bi tako označevala »državo škrlatnega blaga«.

Naslednja teorija o izvoru besede »Feničan« vzpostavlja povezavo z mitičnim

herojem Fojniksom (Phoinix), ki je po legendi izumil škrlatno barvilo, s katerim

so nato barvali blago. Legenda, ki jo je povzel tudi Plinij5, pripoveduje, kako je

pastir blizu Tira slučajno odkril barvo, ko je njegov pes pregriznil morskega

polža, kar ga je obarvalo rdeče. Pastir je psa pokazal tirskemu kralju, Fojniksu, ki

je prvi prevzel škrlatno barvo kot simbol kraljestva. Od takrat so škrlatna oblačila

lahko nosili samo še kralji. Dokaze, da je ta legenda feničanska, naj bi predstavljal

motiv psa na tirskih kovancih. V ostalih mitih je Fojniks predstavljen kot oče

Feničanov in njihovega ozemlja. Pogosto je upodobljen tudi kot eden izmed

bratov Evrope, ki se je med iskanjem sestre naselil na območju, ki je po njem

dobilo ime.

Iz vseh teh mitov in legend Aubetova povzame, da so v Fojniksu združene vse

značilnosti Feničanov: škrlat, abeceda ( phonikieia grammata, prav tako izum

heroja) in pravi datljevec6, naslednji motiv na tirskih kovancih, z grškim imenom

phoinix. 7

5 Gaj Cecilij Sekund Plinij starejši (latinsko Caius (Gaius) Cecilius Secundus Plinius major) je bil

rimski pisec, učenjak in častnik, avtor enciklopedije Naravoslovje (Naturalis historia).

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 805. 6 Pravi datljevec (znanstveno ime Phoenix dactylifera) je palma iz rodu Phoenix (datljevec).

Zaradi užitnega sadeža je zelo razširjena in zelo stara kulturna rastlina, katere prvotno območje

razširjenosti je neznano, verjetno pa izvira iz puščavskih oaz severne Afrike in morda tudi

jugozahodne Azije. 7 Aubet, The Phoenicians and the west, str. 7.

4

V besedilih Homerja, Hezioda in Herodota8 se phoinix uporablja tudi za

poimenovanje liri podobnega glasbila, ki ga je izumil Fojniks, in za mitično ptico

z rdečimi krili, feniksa.

Poimenovanje Feničanov v grških virih ni enotno, saj so uporabljeni tudi pojmi

Sidones in Sidonioi - Sidonci, prebivalci feničanskega mesta Sidon. Razlage,

zakaj so Sidonci uporabljeni kot sinonim za Feničane (Phoinikies), ni, kajti v času

nastajanja tekstov najpomembnejše feničansko mesto ni bil Sidon, ampak Tir. Vse

to nakazuje, kakšne težave so imeli Grki pri ustvarjanju etnično-politične

definicije za Feničane, ljudstva brez države, brez ozemlja in brez politične

enotnosti.

Po drugih teorijah povezave med besedo Feničani in phoinos (rdeč) ni, ampak naj

bi beseda izvirala iz mikenske po-ni-ki-jo oziroma po-ni-ki. Beseda,

dokumentirana v tekstih, spisanih v linearni B pisavi, ki izvirajo iz Knososa in

Pilosa, označuje aromatsko rastlino ali začimbo vzhodnjaškega izvora in izvira s

konca 2. tisočletja pr. Kr. V tem obdobju so obstajali intenzivni stiki med Egejci

in Levantom in verjetno so takrat nastali tudi miti o Evropi in Fojniksu. Vseeno

moramo izpostaviti, da nikjer v mikenskih tekstih ni izrecno omenjeno ljudstvo,

država ali škrlatna barva. 9

Izvor besede phoinix so brez uspeha iskali tudi v ugaritskih in hebrejskih besedah

kot puwwa ali pwt (barvilo), tudi egipčanska fhnw je po mnenju strokovnjakov

samo akustično podobna. Tako je izvor še dandanes nepojasnjen.

Feničani so sebe vedno imenovali can'ani ( Kanaanci) in svoje deželo Kanaan.10

Pojem je vzhodnosemitskega izvora in zelo verjetno avtohton. Etimologija

besede, začenši z kn'n, pa je podobno kot za grški phoinix nejasna in

kontroverzna. V biblijskih tekstih sta uporabljeni besedi kena'anim in kanananoi,

s katerima so označevali prebivalce obalnih območij severno od Izraela. Občasno

pa so uporabili besedo Kanaan za označevanje zgoščenega območja okoli mesta

8 Herodot [herodót] (starogrško Ἡρόδοτος: Heródotos), starogrški zgodovinar, živel je med okoli

485 pr. n. št., Halikarnas, do okoli 420 pr. n. št. Napisal je zgodovino perzijskega vdora v Grčijo v

zgodnjem 5. stoletju pr. Kr. , poznano pod preprostim naslovom Herodotove zgodbe.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Herodot (pridobljeno 13.8.2016) 9 Morstadt, Die Phönicier, str.39.

10 Gerhard Herm, Feničani: škrlatni imperij antike,Ljubljana, 1977 ( dalje Herm, Feničani), str.20.

5

Tir. Vendar so za opisovanje Feničanov, podobno kot Homer, uporabljali tudi

nazive Tirci, Sidonci, Jibliti, torej po mestih, iz katerih so izvirali. V hebrejščini

lahko beseda cana'ni oz. kina'nu pomeni tudi trgovec in tako bi Kanaan lahko

pomenil deželo trgovcev. 11 Kanaan kot zemljepisno ime se pojavlja v zapisih

različnih ljudstev od srede 15. st. pr. Kr. naprej. V zapisih iz Ugarita kot kn'ny, ki-

in-a-nim v zapisih iz Alalakha, v zapisih Amenhotepa II.12 kot kn'nw, v pismih iz

Amarne, iz prve polovice 14. st. pr. Kr., pa kot kinnahi. Iz tega lahko sklepamo,

da je bilo izvorno in pravilno ime za Feničane Kanaanci, saj so ga uporabljali tako

azijski kot egipčanski sosedi. 13

V moderni terminologiji zgodovinopisja se je razvila umetna delitev na Kanaance

in Feničane. Z imenom Kanaanci večinoma označujemo severozahodno semitsko

ljudstvo, ki je od srede 2. tisočletja pr. Kr. naprej živelo na območju Sirije in

Palestine. Od leta 1200 pr. Kr. pa to ljudstvo, ki je ohranjalo zgodovinsko,

geografsko, kulturno in jezikovno bazo, postanejo Feničani. Feničani tako

nasledijo Kanaance od leta 1200 pr. Kr. pa vse do leta 333 pr.Kr., ko območje

zavzame Aleksander Veliki. Leto 1200 pr. Kr. so zgodovinarji izbrali kot ločnico

med kanaansko bronasto dobro in feničansko železno dobo zaradi geopolitičnih

sprememb, ki so sledile propadu civilizacij ob koncu bronaste dobe.

Podobno vprašljiva je terminologija ob definiranju Feničanov na zahodu. Rimski

pisci so polatinili grški phoinix v poenus in phoenices. S Poenus (Punci) so

večinoma označevali Feničane na zahodnih obalah Sredozemskega morja, s

katerimi so imeli največ stikov – Kartažane, Phoenices pa so uporabljali za

označevanje Feničanov na vzhodu.14 To se je preneslo v moderno zgodovinopisje,

kjer pa ja nastal problem, kako označevati Feničane, ki so se na zahodnih obalah

naselili med 8. st. pr. Kr. in 6. st. pr. Kr., pred razmahom kartažanskega imperija.

Večina zgodovinarjev tako uporablja oznako »zahodni Feničani«, ko opisuje te

skupine naseljencev. So pa tudi izjeme, ki ali uporabljajo naziv Feničani samo za

prvo generacijo priseljencev in Punci za vse ostale ali pa uporabljajo izraze kot

11

Aubet, The Phoenicians and the west, str. 10. 12

Amenofis II. je bil faraon iz 18. dinastije, vladal je med 1427–1401 pr.Kr. , uspešno je vodil

vojaške kampanje v Siriji. https://en.wikipedia.org/wiki/Amenhotep_II ( pridobljeno 12.8.2016). 13

Sabatino Moscati, The world of the Phoenicians, London 1999( dalje Moscati, The world of the

Phoenicians), str. 3. 14

Aubet, The Phoenicians and the west, str. 13.

6

paleo-Punci. Sam bom v mojem pisanju uporabljal oznake Kanaanci, za

opisovanje Feničanov pred 12. st. pr. Kr, oznako Feničani za opisovanje

Feničanov za vzhodu in v zahodnih kolonijah do 6. st. pr. Kr. in Kartažani za tiste

na zahodu po 6. stoletju pr. Kr..

2.2 Kratka zgodovina

2.2.1. Kanaan v bronasti dobi

Mesta, ki so kasneje tvorila jedro feničanske civilizacije, so obstajala že v zgodnji

bronasti dobi. Prve naselbine na območju Kanaana, ki je v bronasti dobi obsegal

ves obalni pas od ustja reke Oront na severu pa do egipčanskega ozemlja na jugu,

so nastale že v 4. tisočletju pr. Kr.. V 3. tisočletju pr. Kr. so kanaanska mesta že

postala trgovska oporišča za trgovanje z Egiptom, od okoli leta 2500 pr. Kr.

naprej pa glavni posrednik v trgovini med sirskimi državami in Egiptom. Med

njimi je prednjačilo mesto Gebal, bolje poznano po grškem imenu Biblos, ki se je

razvilo v največji trgovski center v okolici in postalo glavno mesto močnega

kraljestva. Dobičkonosna trgovina s cedrovim in cipresinim lesom z Egiptom jim

je omogočila tudi razvoj ladjarske industrije ter nadaljnji razvoj trgovine. 15 Iz

Egipta so uvažali zlato in srebro, pa tudi slonovino, izvažali so zraven lesa še

vino, olive, ladje. Z Eblo16 so trgovali z kovinami, tekstilom, perfumi in ovcami.

Svoje bogastvo so v Biblosu kazali tudi z veliko gradbenimi projekti, predvsem je

izstopal monumentalen tempelj, posvečen boginji Baalat-Gebal, zaščitnici mesta.

V tem templju so znaki egipčanskih darovanj; Egipčani so tako ohranjali odlične

gospodarske stike.17 Ostala kanaanska mesta, omenjana v zapisih iz tega obdobja,

pa so bila Arvad, Sarepta, Berit (Beirut), Tir in Sidon. Tir je bil za Biblosom drugi

najpomembnejši center v 24 st. pr. Kr, četudi se po bogastvu ni mogel primerjati

s severnimi sosedi.

15


Ebla, pomembna mestna država in center trgovine v Siriji v 3 ti. pr. Kr.

https://en.wikipedia.org/wiki/Ebla (pridobljeno 13.8.2016). 17

Morstadt, Die Phönizier, str. 57.

7

Invazija Amoritev18 v Sirijo-Palestino je za stoletja od 2300 pr. Kr do 1900 pr.

Kr. prekinila trgovinske stike Biblosa in Tira z Egiptom, saj so Amoriti vsa večja

kanaanska mesta oropali in požgali. Po tej krizi se je Biblos spet pojavil v

zgodovini kot uspešno trgovsko mesto s tesnimi povezavami z Egiptom. Egipt je

v obdobju med 1900 in 1550 pr. Kr, kar zavzema kanaansko srednjo bronasto

dobo, vzpostavil kontrolo nad največjimi kanaanskimi mestnimi državami:

Biblosom, Ugaritom in Megidom. Tir je v tem času v egipčanskih tekstih omenjen

kot samostojna monarhija, Biblos pa kot glavno izhodišče za egipčansko prevlado

nad območjem.19 V Biblosu so v tem obdobju postavili tempelj obeliskov po

egipčanskem vzoru, nastale pa so tudi mogočne kraljevske grobnice, kjer so

pokopavali lokalne vladarje. V tem času je po mezotposmakih virih, ki jih

potrjujejo arheološke najdbe, obstajala tudi trgovina Biblosa in Ugarita s Kreto,

Marijem in Urom. 20

Karta 1: Bližnji vzhod v 14 st. pr. Kr.21

18

Amoriti (sumersko Mar-tu, akadsko Tidnum ali Amurrūm, egipčansko Amar, hebrejsko אמורי

[ʼĔmōrī]) so starodavni semitski narod, ki je v drugi polovici 3. tisočletja pr. n. št. naseljeval

Sirijo; https://sl.wikipedia.org/wiki/Amoriti (pridobljeno 13.8.2016). 19


Morstadt, Die Phönizier, str. 58. 21

https://en.wikipedia.org/wiki/Canaan

8

V pozni kanaanski bronasti dobi med 1550 in 1200 pr. Kr. se je v Sredozemlju

razvilo ogromno trgovsko omrežje med mikensko civilizacijo, Egiptom,

Mezopotamijo in Sirijo-Palestino, v katerem so pomembno vlogo imeli Ugarit, Tir

in Biblos. Največji obseg trgovske dejavnosti so kanaanska mesta dosegla v času

18. dinastije v Egiptu v 14. st. pr. Kr. Iz tega obdobja izhajajo pisma iz El

Amarne, zbirka diplomatskih korespondenc med kraljem Biblosa, Abi-Milkijem,

in kraljem Tira, Rib-Adijem, s faraonoma Amenofisom III. in njegovim

naslednikom Ehnatonom. Pisma, pisana v akadskem klinopisu, obsegajo 377

tablic in so pomemben vir o političnem in ekonomskem stanju Kanaana v 14. st.

pr. Kr. Tir je v korespondenci iz El Amarne prvič opisan kot monarhija, ki je

uživala prestiž in politični ugled, a hkrati je tirski kralj že pisal o politični

nevarnosti iz notranjosti kraljestva in se pritoževal nad ravnodušjem in splošno

neaktivnostjo Egipta, medtem ko zvestim vazalom grozi poguba.

Bronasta doba v Kaananu se je končala z zaporedjem dogodkov, ki so povzročili

velike socialno-politične spremembe. To so bili invazija Izraelcev okoli leta 1230

pr. Kr., uničenje Ugarita okoli leta 1190 pr. Kr. in splošen kaos, ki so ga

povzročila t. i. ljudstva z morja. Izmed teh pomorskih ljudstev so pomembni

predvsem Filistejci22, katerih izvor ni znan, ki so se po uničenju hetitskega

kraljestva in uničenju nekaterih kanaanskih mest okoli leta 1180 pr. Kr. naselili ob

južni kanaanski obali. Po njih je to območje dobilo ime Palestina, pripisujejo pa

jim tudi, da so v to regijo prinesli znanje obdelave železa.

2.2.2 Fenicija v železni dobi

Nekdanje velika dežela Kanaan se je po letu 1200 skrčila na območje, ki so ga

Grki nato poimenovali Fenicija. Življenje feničanskih mest je med 12. in 11. st.

pr. Kr. večinoma neznano. Po arheoloških najdbah je večina feničanskih mest

uspešno preživela vdore ljudstev z morja, zato so že hitro znova vzpostavili

trgovske stike z okoliškimi ljudstvi. Najpomembnejši mesti v tem času sta bili

22

Filistejci , nesemitsko kulturno ljudstvo ob jugozahodni obali Palestine.

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 269.

9

Sidon in Biblos, ki sta tudi dominirali v obdobju zgodnje železne dobe med l.

1150–900 pr. Kr.23 Tir je bil ta čas samo v obrobni vlogi, verjetno v skupni državi

s Sidonom, in se ni pojavljal v nobenih uradnih dokumentih vse do nastopa

Hirama I. l 969 pr. Kr. Če so politično dogajanje v bronasti dobi kontrolirali veliki

imperiji, je bila situacija v vzhodnem Sredozemlju zdaj drugačna. Na majhnem

prostoru so se avtonomna feničanska mesta za politično in gospodarsko prevlado

borila z bližnjima kraljestvoma Judejo in Izraelom, filistejskim Pentapolisom v

Palestini in hetitskimi in aramejskimi državicami na severu.24 V asirskih zapisih iz

časa vladarja Tiglatpilesarja I., ki je vladal med leti 1114–1076 pr. Kr., je

omenjeno, da so feničanska mesta Sidon, Biblos in Arvad plačala dajatev

vladarju. Najverjetneje je šlo za vzpostavljanje trgovskih stikov, saj Asirci še niso

ogrožali njihove varnosti.25

Karta 2: Fenicija in feničanske kolonije v Sredozemlju.26

23


Morstadt, Die Phönicier, str. 67. 25

Michael Sommer, Die Phönizier: Geschichte und Kultur, München 2008 ( dalje Sommer, Die

Phönizier ), str. 38. 26

http://www.enciklopedija.hr/natuknica.aspx?ID=19217 ( pridobljeno 13.8.2016).

10

Na prehodu v novo tisočletje je Tir izkoristil ugodne pogoje za hiter razvoj in

kmalu je prevzel vlogo najpomembnejšega mesta Fenicije od Biblosa, ki ni v

zgodovini območja nikoli več prevzel vodilne vloge. S prihodom Hirama I., vladal

med 969-939 pr. Kr., na oblast v Tiru se je začela t. i. zlata doba in zgodovina

Fenicije je postala zgodovina Tira.27 Tir se je združil s Sidonom v kraljestvo Tir-

Sidon in v 10. st. pr. Kr. so vzpostavili dobičkonosno partnerstvo z novo nastalim

kraljestvom Izrael, nato pa so začeli vzpostavljati trgovske stike z notranjostjo

Azije. V 9 st. pr. Kr. so potem svoj interes obrnili proti zahodu. Na Cipru, ki je

bil v stiku s Feničani že v 11. st. pr. Kr., so Tirci ustanovili svojo prvo

prekomorsko kolonijo Kition. Glavni cilj jim je verjetno bila pridobitev bakra na

otoku, ki je bil v trgovini zelo dragocena dobrina in po kateri je ta otok tudi dobil

ime. Kition predstavlja tudi začetek nove komercialne politike Tira, ko so začeli

vzpostavljati nadzor nad ozemlji izven Fenicije. V tem času so se feničanski

trgovci začeli pojavljati tudi v Egejskem morju, predvsem pa na obalah Krete in

Rodosa, kjer so kasneje ustanovili stalne kolonije. Kolonije so ustanavljali po

celotni severnoafriški obali, na Siciliji, Sardiniji, obalah Španije in Francije.

Potovali so še izven Sredozemskega morja in ustanovili kolonije na atlantskih

obalah severne Afrike in Španije. S tem so vzpostavili mrežo trgovskih poti po

celotnem Sredozemskem morje.

Vse do vladavine Asurnasirpala II. (883 – 859 pr. Kr.) sosednje asirsko kraljestvo

ni posegalo v politiko feničanskih mest. Tirci so se spretno držali vstran od

konfliktov in so se raje plačevali dajatve, hkrati pa so asirske vladarje izkoristili še

kot potencialne kupce. S tem so zaščitili svoje ekonomske interese in ohranili

svobodno trgovino. Pod Tiglatpilesarjem III. (745-727 pr. Kr.) pa so se stvari

spremenile. Asirci so napadli in zavzeli Fenicijo in del spremenili v asirsko

provinco pod direktnim nadzorom asirskega kralja. Tir v provinco ni bil vključen,

izgubil je samo nekaj ozemlja v zaledju. Razlog za to je verjetno, da Asirci niso

zmogli prevzeti vloge Tira v pomorski trgovini in so jim zato dodelili poseben

status. Tiri je tako ohranil svojo trgovino, a hkrati so morali sprejeti leta 743 pr.

Kr. asirske inšpektorje in carinike, ki so nadzorovali njihova pristanišča. Ob tem

27

Aubet, The Phoenicians and the west, str. 31.

11

so morali plačati še visoke davke v zlatu. 28 V naslednjih desetletjih so Tirci pod

kraljem Lulijem vodili močno proti-asirskopolitiko proti asirskim kraljem

Salmanasarju V. ( vladal med 727 in 722 pr. Kr. ), Sargonu II. ( vladal med 722 in

705 pr. Kr. ) in Sanheribu (vladal med 705 in 681 pr. Kr. ), kar pa je imelo za Tir

katastrofalne posledice. Sanherib je leta 701 pr. Kr., pregnal kralja Lulija, porazil

Feničane in zavzel Sidon ter večino kopenskega ozemlja Tira in tako razbil

kraljestvo Tir–Sidon. Tir je moral s Sanheribovim naslednikom Asarhodonom

skleniti trgovski sporazum, ki jim je izdatno obdavčil in omejil trgovsko

dejavnost.29 Kralj Asurbanipal je leta 640 pr. Kr. nato vse feničansko ozemlje

skupaj s Tirom vključil v dve asirski provinci. Zaradi zmanjšanja politične moči

v Feniciji so se nekatere feničanske kolonije začele osamosvajati. Kartagina pa je

z ustanovitvijo svoje kolonije na Ibizi začela voditi svojo ekspanzionistično

politiko po Sredozemlju.30

Z vzponom novobabilonskega kraljestva se je asirska nadvlada končala.

Egipčanski faraoni 26. dinastije so za kratek čas znova prevzeli nadzor nad

Fenicijo, a ga že leta 605 pr. Kr. izgubili v vojaških spopadih z

Nebukadnezarjem II. Le-ta je s svojo vojsko trinajst let med leti 582 in 572 pr.

Kr. oblegal Tir, kjer je po vdaji propadlo kraljevsko oblast zamenjal z vlado

sodnikov. Takšno usodo Tira so izkoristili v Sidonu, ki je v 6. in 5. st. pr. Kr.

prevzel njihovo vlogo v mednarodni trgovini.

Babilonsko državo je leta 539 pr. Kr. osvojil Kir II. in jo spremenil v eno izmed

provinc svojega ahajmenidskega31 (perzijskega) imperija, ki je po razsežnosti

kmalu prekosil vse prejšnje države Bližnjega vzhoda.32 Fenicija je brez boja prešla

pod perzijsko nadvlado in skupaj s Palestino, Sirijo in Ciprom so jo združili v eno

izmed perzijskih provinc, ki jo jih nadzorovali satrapi.33 Feničanske ladje so

tvorile glavnino perzijske mornarice in tako so Feničani sodelovali v vseh

28


Sommer, Die Phönizier, str. 89. 30

Herm, Feničani, str. 146. 31

Ahajmenidi, staroperzijska vladarska rodbina od ok. 700 pr. Kr. do 330 pr. Kr., izumrla z

Darejem III.

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 16. 32


Satrap [perz.], kraljevi pokrajinski namestnik v Perziji.

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 936.

12

osvajalskih spopadih. Pod Kambizom34 so leta 525 pr. kr. sodelovali v uspešnem

napadu na Egipt35, pomembno vlogo pa so imeli tudi v grško-perzijskih vojnah. V

času jonskega upora so sodelovali v perzijski mornarici Dareja Velikega36 in se ob

Cipru prvič spopadli z Grki in izgubili. V naslednji pomorski bitki pri otoku Lade

l. 494 pr. Kr. so se Feničani oddolžili Grkom za prejšnji poraz in tako prišli do

ene redkih zmag. Feničansko ladjevje je tvorilo glavnino mornarice tudi v bitki

pri Maratonu, ki se je znova končala s porazom in sramotnim umikom perzijske

vojske in ladjevja. Pod Darejevim naslednikom Kserksesom I.37 so leta 480 pr. Kr.

Feničani sodelovali pri bitki pri otoku Salamini. Perzijsko številčno močnejše

ladjevje je izgubilo proti taktično boljše pripravljenim grškim enotam, ko so jih

stisnili v ozek preliv pri otoku Salamini, kjer so nagnetene ladje postale lahek

plen za grško mornarico. V zadnji bitki pri Mikalah, ki je potekala hkrati s

kopensko bitko pri Platajah, so Grki uničili perzijsko ladjevje in si zagotovili

zmago v konfliktu. 38

V naslednji desetletjih so se v feničanskih mestih kljub cvetočemu gospodarstvu

zaradi premnogih vojaških pohodov perzijskih vladarjev in izgub, ki so jim

sledile, začeli nemiri. Leta 355 pr. Kr. so se tako pod vodstvom Sidona pridružili

uporu satrapov, ki pa ga je perzijski kralj Artakserks III. krvavo zatrl in vzel talce

iz feničanskih mest v Babilon. V času priprav na ponoven pohod nad Egipt, ki je

bil od leta 405 pr. Kr. samostojen, so se v Sidonu leta 351 pr. Kr. so se v Sidonu

ponovno uprli. V koalicijo so se združila vsa feničanska mesta, pa tudi ciprski

kralj in egipčanski faraon Nektaneb I.39 Sidonski kralj Tenej je med uporom

skušal s tajnimi pogajanji z Artakserksom doseči premirje, a perzijski kralj je

34

Kambiz, perz. Kambudžija, 530-522 pr. Kr. perzijski in medijski kralj, 525 pr. Kr. je osvojil

tudi Egipt in Libijo.

Več avtorjev, Leksikona Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 457. 35


Darej Veliki, perzijski kralj, vladal med 522 in 486 pr. Kr., ustvaril velikoperzijsko državo.


Kserkses I. , perzijski kralj, živel med okoli 519 do 465.



Nektaneb I, faraon, vladal med 379 in 361 pr. Kr, ustanovitelj 30. dinastije v Egiptu

https://en.wikipedia.org/wiki/Nectanebo_I ( pridobljeno 13.8. 2016).

13

ponujene talce obglavil skupaj s Tenejem in njegova vojska je brutalno zavzela

Sidon, ki so ga prebivalci nato skupaj s svojo floto požgali.40 41

Perzijska nadvlada nad Fenicijo se je končala s prihodom Aleksandra Velikega.

Večina feničanskih mest je Makedonce pozdravila kot osvoboditelje, le Tir se je

upiral.42 Obleganje je trajalo sedem mesecev, saj so morali Makedonci zaradi

nedostopnosti otoškega mesta z nasipom kopno povezati z otokom. Tirci so veliko

prebivalcev, predvsem žensk in otrok, evakuirali v Kartagino, vojaške pomoči pa

od njih niso dobili. Makedoncem so se pridružili tudi ostala feničanska mesta in

Ciper. Skupaj z njihovim ladjevjem je Aleksander uspešno blokiral tirska

pristanišča in onemogočil njihovo ladjevje.43 Tirci se niso mogli več upirati in

Aleksandrova vojska je kruto obračunala z njim. Več tisoč so jih pobili in več

deset tisoč prodali v suženjstvo. S padcem Tira se je končala samostojna

feničanska zgodovina.

40




Morstadt, Die Phönizier, str. 91.

14

3 RELIGIJA V FENICIJI

3.1 Problematika virov

Virov iz katerih bi črpali podatke o feničanski religiji v času njihovega največjega

razcveta je malo. Edini neposredni viri podatkov so različni zapisi, najdeni v

feničanskih mestih. Problem teh zapisov je, da večinoma omenjajo samo imena

božanstev, informacij o kultih in verskem življenju podajo zelo malo, o sami

mitologiji pa nič.

Tako smo ob raziskovanju feničanske religije znova omejeni na tekste tujih

piscev, ki ali niso živeli na območju Fenicije ali pa so živeli in delovali stoletja

kasneje. Eno takšno pomembno delo z naslovom Zgodovina Feničanov naj bi

ustvaril Filon iz Biblosa, ki naj bi se po podatkih iz Sude44 rodil leta 42 in živel še

v času cesarja Hadrijana leta 117.45 Filon je v svojem delu v grškem prevodu

citiral delo Sanhuniatona, feničanskega svečenika iz Beiruta iz 11. stoletja pr. Kr.,

v katerem je opisal feničanske poglede na stvarjenje sveta. Filonovo delo se ni

ohranilo v celoti, ampak so ga v fragmentih citirali drugi zgodovinarji, izmed

katerih izstopa Evzebij46. Zaradi tako zapletenega procesa prenosa informacij so

se v preteklosti pojavili dvomi o avtentičnosti besedila in še bolj o obstoju

Sanhuniatona.47 Z arheološkimi odkritji v Ugaritu v 20. stoletju se je začela

dopuščati možnost, da je Sanhuniaton resnična zgodovinska oseba. Filonovo delo

tako priznavajo kot avtentično, četudi so se v prenosu zgubila, spremenila ali

narobe razumela nekatera dejstva. Informacije o feničanski religiji najdemo tudi v

delih Plutarha48 in Lukiana49, čeprav je potrebno nekatere podatke jemati z

rezervo, sploh če niso potrjeni drugod.

44

Suda, obsežna bizantinska enciklopedija iz 10 stoletja o antičnem svetu v Sredozemlju.

https://en.wikipedia.org/wiki/Suda (pridobljeno 20.8. 2016). 45

Philo of Byblos, The Phoenician history, introduction, critical text, translation, notes, by Harold

W. Attridge and Robert A. Oden, Jr., Washington 1981 (naprej Philo of Byblos, The Phoenician

history ), str.17. 46

Evzebij iz Cezareje ( Eusebios/-us ), okoli 260 do 340, zgodovinar, okoli 314 škof. Njegova

cerkvena zgodovina je bila vzorec za vsa cerkvenozgodovinska dela srednjega veka.



Plutarh, ok. 50 do 125, grški pisatelj, avtor del Vzporedni življenjepisi in Moralia.

15

V Bibliji, enem pomembnejših virov pri preučevanju feničanske zgodovine na

prehodu iz drugega v prvo tisočletje pr. Kr., je v Stari zavezi napisano veliko o

Kanaancih/Feničanih, vendar pa vsebuje le skope informacije o religiji in razvoju

le-te v posameznih mestih. 50

V tekstih, najdenih v Ugaritu, je obilno informacij o religiji in mitologiji, ampak

se nanašajo na obdobje 14. stoletja pr. Kr., problematična pa je tudi geografska

lega Ugarita, ki ne spada v ožje feničansko območje. Je pa opisana religija

nedvomno kanaanska. Teksti so tako postali neprecenljiv vir za primerjavo

razvoja kanaanske religije v feničansko na prehodu iz bronaste v železno dobo.51

Veliko več informacij o feničanski religiji najdemo v feničanskih kolonijah,

vendar pa se tudi tam pojavijo težave. Četudi so v prekomorskih kolonijah

ohranili obrede in verovanja iz domovine, se je religija zaradi zunanjih vplivov in

velikih sprememb ter razdalje od domovine razvijala v drugačne smeri.

Problematika virov tako jasno pokaže zapletenost teme feničanske religije, ki se je

po naselitvi Hebrejcev in Aramejcev razvijala na politično in kulturno majhnem

območju ob obali Sredozemskega morja.

3.2 Feničanski mestni panteoni

Socialna in ekonomska politika feničanskih mest je močno vplivala na razvoj

religije v Feniciji. Mestne države na začetku prvega tisočletja so bile

samozadostne in izolirane na svoje ozemlje. V vsaki mestni državi so se tako

postopoma iz kanaanske religije začeli razvijati mestom lastna religija in panteoni.

Pomembni bogovi v kanaanski religiji so začeli izginjati, medtem ko so drugi kot

Astarte prihajali v ospredje. Pojavila sta se obreda žrtvovanja živali kot tudi

žrtvovanja ljudi. V sami Feniciji se je žrtvovanje ljudi pojavljalo le poredkoma in


Lukian, grški pisatelj, 120 do 180, v žgočih in duhovitih satirah biča norosti svojega časa.

(Sovre).


Moscati, World of phoenicians , str. 31. 51

John Gray, Near Eastern mythology, New York 1985, st.68.

16

je izginilo sredi prvega tisočletja. Večjo vlogo je imelo v zahodnih feničanskih

kolonijah, kjer je bilo povezano z obredi rodovitnosti in samo monarhijo.

BIBLOS

V starejšem zgodovinopisju 20. stoletja so glavna božanstva panteona v Biblosa

predstavljali El, Balaat in Adonis.52 El je v tekstih iz Ugarita v Kanaanskem

panteonu zasedal mesto vodilnega boga, boga stvarnika in očeta vseh ostalih

božanstev.53 Njegovo ime, ki v prevodu pomeni bog, se je uporabljalo tako kot

splošen izraz za božanstva kot posebno ime. V Biblosu naj bi El imel vodilno

vlogo, a ne najbolj aktivne. Filon in drugi antični avtorji so ga enačili s

Kronosom. 54 V Bibilji je predstavljen ko El Eljon, najvišji med bogovi.

Balaat oz. Ba'alat Gebal, njeno ime v prevodu pomeni »gospa/gospodarica« , je

bila vodilno žensko božanstvo mesta. Njena priljubljenost je razvidna iz

pogostega pojavljanja v zapisih, v katerih ji je namenjena tudi večina posvetil.

Najpogosteje so jo kralji zaprošali za podaljševanje svojega življenja, da bi lahko

tudi dlje vladali. Ta motiv se ponavlja v zapisih v vladarjev Jehimilka (kjer je

prošnja zraven Balaat naslovljena še na Baalšamima in vsa ostala božanstva

Biblosa), Abibaala, Elibaala in Šipitbaala. V zapisu Jehimilka iz 5. st. pr. Kr. je

avtoriteta boginje še najbolj razložena. Jehimilk se zapisu zahvaljuje boginji, ker

ga je postavila za kralja Biblosa, v zahvalo ji je nato postavil bogato okrašen

oltar, na katerem daruje. V nadaljevanju jo prosi za daljše življenje in splošno

blaginjo in zaupanje podložnikov v njega. Konča pa z grožnjo, da bo boginja

uničila kogarkoli, ki bo uničil njegovo delo ali zbrisal njegovo ime ob darovanju

na tem oltarju. 55

Baalat je predstavljala lokalno različico boginje plodnosti, starodavnega

božanstva, prisotnega v vseh civilizacijah starega veka. Njen tempelj je bil zgrajen

že okoli 2700 pr. Kr. Upodobljena je bila večinoma v egipčanskem slogu in

Egipčani so jo enačili s svojo boginjo Hator, Grki z Astarto in posledično z

52




Prav tam.

17

Afrodito. Filon oziroma Sanhuniaton pa Baalat opisuje kot sestro Astarte in

Ašerat in jo poimenuje Diona. Hkrati naj bi bila sestra in žena boga Ela/Kronosa,

ki ji je tudi podaril mesto Biblos. 56

Slika 1: Stela, ki je prikazuje kralja Jehimilka in boginjo Baalat, Biblos, 5. st. pr. Kr ; Glenn E.

Markoe, The Phoenicians, Los Angeles 2000, str. 117.

Ime Adonis za poimenovanje tretjega boga v Biblosu so uporabljali samo grški

avtorji, samo ime pa je semitskega izvora in prevodu pomeni »moj gospod/bog«.

Isti grški avtorji so predstavili njegov mit o mladem bogu, ki umre in nato vstane

od mrtvih. Mit ponazarja vsakoletno umiranje in ponovno rojstvo rastlin in je

tesno povezan z mitom in kultom boginje matere. Ta cikel natanko ustreza letnim

časom v Sredozemlju. Prave zime tam ni, le jesen postane malo hladnejša in

preide v spočetka še hladno, potem vse toplejšo pomlad, tej pa sledi suho poletje.

56

Philo of Byblos, str.57.

18

57 Podobne mite najdemo v Mezopotamiji že v sumerskem bogu Dumuzu, pa

kasneje Tamuzu, kot tudi v Egiptu v Ozirisu in nenazadnje v kanaanskem Baalu.58

Vendar pa vloga mladega boga ni vedno enaka in njegovi smrti ne sledi vedno

ponovno vstajenje.

Starejše zgodovinopisje tako kot vrh mestnih panteonov postavlja trojico bogov,

ki so jo sestavljali bog zaščitnik mesta, boginja sopotnica, večkrat žena, ki

simbolizira rodovitno zemljo, in mlajši bog, pogosto sin boginje, ki s smrtjo in

ponovnim vstajenje simbolizira letni rastlinski cikel.59 Trojica El, Balaat in

Adonis naj bi tako predstavljala nadaljevanje tradicije iz kanaanske religije, kjer

so trojico sestavljali vrhovni kanaanski bogovi El, Anat in Baal.60

V novejšem zgodovinopisju so takšno družinsko triado zamenjali s dualnim

sistemom, ki ga sestavljata vrhovno moško in žensko božanstvo. V primeru

Biblosa sta to Balaat in Baalšamin.61

Baalšamin, v prevodu »gospodar nebes/nevihte«, je večkrat omenjen v zapisih

Jehimilka iz 10. st. pr. Kr. in v zapisih Šipitbaala iz 6. st. pr. Kr. V teh kasnejših

zapisih se pojavi tudi Baal-Adir, v prevodu »mogočen gospod«, ta bog se kasneje

znova pojavi v punskih zapisih v Afriki, kjer so ga rimske afriške čete častile pod

latinskim imenom Jupiter Valens. 62 O ostalih božanstvih v Biblosu pa ni veliko

podatkov.

57


John Gray, Near eastern mythology, str. 70. 59

Moscati, World of Phoenicians , str. 36. 60

John Gray, Near Eastern mythology, str. 72. 61

Aubet, The Phoenicians and the West, str. 152. 62

Moscati, World of Phoenicians , str. 33.

19

SIDON

V Sidonu je bila najpomembnejše in najpopularnejše božanstvo Astarta. Boginji

je bilo posvečeni veliko napisov, zgradili so ji več templjev in tako kralji kot

kraljice so se oklicali za njene svečenike. Astarta je feničanska oblika imena Ištar,

in Astarta zavzema enako vlogo kot Baalat v Biblosu, vlogo boginje rodnosti in

plodnosti. Upodobljena je bila kot naga ženska s poudarjenimi spolnimi organi.

Astarta je pod imenom Aštorth na več mestih omenjena tudi v Bibliji kot

božanstvo Sidoncev, kar je pomenilo tako mesta kot skupno vseh Feničanov.

Hebrejska različica imena ima tudi negativni prizvok, saj Hebrejci niso marali

tega zelo razširjenega kulta in obredov, povezanih s čaščenjem Astarte. 63

Zraven Astarte je v Sidonu vladal bog Ešmun, ki je poznan kot zaščitnik mesta

Sidon. Posebnost tega boga je, da se ne pojavlja v prejšnjih obdobjih in je omejen

samo na feničansko-punski prostor, prav tako je etimologija njegovega imena

nejasna. Prvič se pojavi v 7. st. pr. Kr. v sporazumu med asirskim kraljem

Asarhodonom in tirskim kraljem Baalom I., nato pa se vedno bolj pogosto

pojavlja v zapisih iz perzijskega obdobja. Kralj Ešmunazar II. je zapisal, da je

bogu Ešmunu ob reki Avali postavil tempelj, vendar pa se je gradnja začela šele

pod njegovim naslednikom Bodastartom. Zraven Ešmunovega imena se v zapisih

ponavlja tudi naziv »božji princ«. Funkcija Ešmuna je bila enaka tisti Adonisa,

boga poljedelstva, ki umre in nato vstane od mrtvih. V grških virih so Ešmuna

enačili z Esklepijem, kar nakazuje na to, da so ga verjetno častili tudi kot boga

zdravilstva. 64

V zapisih Ešmunazarja pa se pojavi tudi Baal oz. natančneje Baal Sidon, »gospod

Sidona«. Ta Baal bi naj v panteonu prevzel podobno vlogo kot že omenjeni El v

Biblosu.

63



20

TIR

Primarno božanstvo v Tiru je bil Melkart, bog morja in plodnosti. Tirci so ga

klicali »Tirski gospod« ( Ba'al Sur), ime Melkart pa v prevodu poemni » kralj

mesta«.65 Predstavljal je zaščitnika mesta, inštitucijo vladarja in ustanovitelja

kolonij. Vzpon njegovega kulta je potekal vzporedno z vzponom Tira, zato je

postala popularna teorija, da je njegov kult nastal v času tirskega kralja Hirama I.,

ki mu je po pisanju Jožefa Flavija66 zgradil prvi tempelj v 10. st. pr. Kr. Po

pričevanju Herodota, ki je obiskal Tir sredi 5. st. pr. Kr, pa se je čaščenje Melkarta

začelo že ob ustanovitvi Tira okoli 2300 pr. Kr.. 67 V paru z njim so v Tiru častili

Astarto, ki so ji kot Melkartu tempelj zgradili ali obnovili v času Hirama I. Iz Tira

se je čaščenje Melkarta razširilo v vse glavne zahodno kolonije. Od vrhovnih

božanstev v drugih feničanskih mestih je poznana samo Baalat iz Berita.

Vse lokalne variacije boga Baala, ki je pojavljajo v feničanskih zapisih,

poudarjajo njegovo vlogo vrhovnega boga neba in nevihte. Baal se redko pojavlja

brez dodanega epiteta ali pa zemljepisnega imena (Baal Sidon), ki opisujeta

njegovo funkcijo. Lokalne manifestacije so se pogosto pojavljale v povezavi s

svetimi gorami in rti, npr. z gorovjem Amanus, goro Kasijon-Saphon in gorovjem

Libanon. Najpogosteje pa se je Baal pojavljal kot bog neviht in neba,Baalšamin in

Baal Safon. Gora Safon68 je že v tekstih iz Ugarita omenjena kot domena boga

neviht, kjer si je Baal postavil palačo. Ker so bogovi neviht povezani z

nevarnostmi na morju, sta v pomorskih pogodbah med Tirom in asirskim

kraljestvom Baalšamin in Baal Safon pozvana, naj uničita ladje vsem, ki bodo

kršili dogovore.69

65

Aubet, Phoenicians in the west, str. 152. 66

Jožef Flavij, lat. Josephus Flavius, 37–po 93, judovski zgodovinar, živel v Judeji in Rimu.



Jebel al-ʾAqraʿ v severni Siriji. 69

Glenn E. Markoe, The Phoenicians, Los Angeles 2000 ( naprej Markoe, The Phoenicians), str.

119.

21

3.3. Kozmogonija

O astralnig kultih in feničanskih pogledih na nastanek sveta ni nepodsrednih

virov. Edini vir so tako spet spisi Filona iz Biblosa, kjer je opazen vpliv grške

mitologije. Nekatere osnovne teme pa vseeno najdejo vzporednice v ugaritskih

tekstih. Filonovo pripoved lahko razdelimo na tri dele: nastanek vesolja, izvor

kulture in genealogija bogov. Vesolje je tako po Filonu nastalo iz prvinskega

kaosa, kjer je temen veter sprožil stvarjenje blata, imenovanega Mot, iz katerega

so se razvile vse oblike živih bitij.70 V genealogiji bogov imata vidno vlogo

bogova El (Kronos) in Dagon (bog žita), ki sta oba prisotna v kanaanski

mitologiji. El je v ugaritskih tekstih predstavljen kot najvišji bog v panteonu, oče

ostalih bogov in človeštva, stvarnik vesolja.71 Njegova vloga boga stvarnika je

potrjena tudi v feničanskem zapisu iz. 8. st. pr. Kr., najdenem v Kilikiji. V

pripovedi o izvoru kulture pa izstopa bog obrtnikov Husor ( ugaritski Kotar-

Kothar-wa-Khasis, čigar ime v prevodu pomeni » vešč in moder«), ki naj bi odkril

železo in postopke obdelave železa, hkrati pa je bil tudi prvi pomorščak. 72

3.4 Kult

Feničani so bogove častili vrh gora, ob rekah in studencih, pod drevesi in ob

svetih kamnih. Tako so glavna feničanska mesta imela svetišča v bližnjih hribih

blizu vodovja. Na gori Afka v bližini Biblosa je ob izviru reke Adonis (današnja

reka Abraham – Nahr Ibrahim) stalo svetišče, posvečeno Astarti in Adonisu.73

Darove Astarti so metali v posodo in, če se je dar potopil, so verjeli, da je bil

dobro sprejet. Lukian, ki je obiskal tempelj v Afki, nam je podal več informacij o

reki Adonis. Reka se je redno vsako leto obarvala rdeče in ob izlivu v morje

obarvala še del morja, takrat naj bi se začelo žalovanje v Biblosu. Častilci so

namreč verjeli, da se je reka, ko se obarvala rdeče, obarvala v krvjo ranjenega

boga Adonisa; tako naj bi reka tudi dobila ime. Lukian dodaja, da niso vsi verjeli

v to mitološko razlago. Mož iz Biblosa mu je razložil, da se reka obarva rdeče

70

Moscati, World of Phoenicians, str. 38. 71

John Gray, Near Eastern mythology, str. 68. 72

Philo of Byblos, The phoenician history, str. 45. 73


22

zaradi rdeče zemlje iz Libanonskega gorovja, ki jo veter nanosi vanjo. Lukian

zaključi, da je, tudi če je mož govoril resnico, vseeno nekaj nadnaravnega v

vsakoletnem ponavljanju pojava. 74 Reka Adonis pa ni bila edina reka, ki so jo

Feničani častili, častili so tudi reko Asklepois (Bisri), ki je tekla mimo templja

Ešmuna v Sidonu.

S čaščenjem Astarte je povezana tudi tempeljska prostitucija Lukian opisuje, da

so, ko se je reka Adonis obarvala rdeče, ženske v Biblosu v templju Baalat začele

opravljati tajne obrede Adonisovega kulta. Najprej so žalovale, nato pa so

darovale Adonisu, kot nekomu, ki se je poslovil od življenja. Nato so si obrile

glave do golega. Ženske, ki se niso hotele obriti, pa so morale en dan prodajati

svoje telo tujcem.75 Podobno je običaj opisal Herodot na Cipru, kjer zapisi iz 5.

st. pr. Kr. naštevajo tako moške kot ženske prostitutke med skrbniki templja.

Okoli letnega poljedelskega cikla se je razvila vrsta praznikov in praznovanj, ki so

bila točno določena v koledarju. Darovali so tako ob praznovanje novega leta kot

pred oranjem in žetvijo. Feničanski koledar je nastal po opazovanju luninih men.

Osrednjo vlogo v ciklu je imelo pomladno obujanje različnih božanstev,

povezanih s poljedelstvom, kot Melkarta v Tiru in Ešmuna v Sidonu. Na

Melkartovem prazniku, ki se je odvijal v februarju ali marcu, so boga simbolno

zažgali na grmadi in ga kasneje obudili od mrtvih z ritualno poroko z Astarto.

Javni kult v urbanih centrih so opravljali samo svečeniki. Vsako mesto je tako

imelo glavnega svečenika ali svečenico, ki je nadzoroval vse obrede v mestu. Te

pomembne pozicije so večkrat zavzemali člani kraljevih družin, kar potrjujejo

zapisi v Biblosu in Sidonu. V času perzijske nadvlade je funkcijo glavnega

svečenika vodilnega božanstva opravljal sam kralj ali pa najbližji sorodnik ali

sorodnica, vključno s kraljico materjo. Svečeniki in svečenice se večinoma

izhajali iz mestnih aristokratskih družin, možno je tudi, da je bila pozicija

svečenika podedovana.76 Zapisi iz Astartinega svetišča v Kitionu nam ponujajo

tudi izreden vpogled v sestavo zaposlenih v templju. Našteti so pisarji, pevci,

peki, brivci, služabniki, skrbnik za vodo in žrtvovalec. Omemba žrtvovalca

74

Moscati, World of Phoenicians , str. 39 75

Herm, Feničani, str.112. 76

Markoe, The Phoenicians, str. 120.

23

predstavlja pomembno, a slabo dokumentirano vlogo v feničanskih obredih.

Feničani so obredno žrtvovali jagnjeta in ovce, kar potrjujejo najdeni ostanki

zažganih kosti v pepelu oltarjev v svetiščih v Kitionu. V zapisih je tudi jasno

prepovedano žrtvovanje svinj in uživanje svinjskega mesa. 77

Od feničanske liturgije so se ohranile samo osnovne fraze »naj te [boažnstvo]

blagoslovi« in »naj sliši tvoj glas«. V nasprotju z mezopotamskih in ugaritskim

prostorom se niso ohranili niti himne, molitve niti oraklji, ki bi lahko bolje

razložili ceremonije. Za rekonstrukcijo feničanskih obredov smo tako prisiljeni

zanašati na različne votivne prizore. Upodobitve na pečatih in stelah prikazujejo

vernike v različnih fazah molitve, z dvignjeno roko v višini ust, obema rokama

dvignjenima nad glavo ali pa s sklenjenimi rokami v višini pasu. Na kovinskih

posodah in izdelkih iz slonovine so upodobljeni plesalke in glasbeniki v procesiji

pred svečenico ali pa božanstvo na prestolu, ki je upodobljeno pred trinogim

oltarjem ali obredno mizo, v rokah pa ima lotusov cvet, granatno jabolko ali

plitko posodo. Glasbeniki so pogosto upodobljeni z dvojno piščaljo, liro in

tamburinom, s slednjo so v terakoti upodobljene predvsem ženske. Obrede je

podobno kot v Egiptu spremljalo skandiranje in petje pesmi.78

Feničanska religija je bila izrazito ikonoklastična, zato se je precej razširila

uporaba votivnih objektov, ki so ponazarjali božanstva, ne da bi jih pri tem

upodabljali. Takšni so bili leseni votivni stebri, imenovani ašerah, ki so

ponazarjali svete gozdove. Še bolj pa je bila razširjena uporaba izklesanih

kamnitih spomenikov, imenovanih bethyl. Prevod njihovega semitskega imena

pomeni »božja hiša«, kar jasno prikaže njihovo funkcijo. V svetiščih so stali

samostojno ali v skupini dveh ali treh na kamnitem podstavku. Na podlagi

arheoloških izkopavanj svetišča iz 8. stoletja v Sarepti so odkrili, da so te

spomenike postavljali pred oltarje. (glej sliko spodaj). V zahodnih feničanskih

kolonijah so pa odkrili betyle, visoke 1,5 m.79 Najslavnejši betyl v Feniciji, ki je

bil v rimskih časih upodobljen na kovancih, je stal v templju Baalat v Biblosu.80

77

Markoe, The Phoenicians, str. 121. 78

Markoe, The Phoenicians, str. 121. 79

Markoe,Phoenicians, str. 122. 80


24

Slika 2: Svetišče Astarte v Sarepti, vidna je lokacija betyla pred oltarjem; Glenn E. Markoe, The

phoenicians, Los Angeles 2000, str. 119

Podobno kot v mnogih ostalih religijah Bližnjega vzhoda je imelo posebno vlogo

v feničanski religiji tudi vedeževanje. Znake in znamenja so pojasnjevali z

interpretiranjem sanj, živalsko drobovino in nadnaravnimi pojavi. Obstajali so

tudi tempeljski oraklji, kjer so božanstva neposredno komunicirala skozi

svečenike, ki so v transu razlagali božja sporočila. V Bibliji opisano tekmovanje

med prerokom Elijo in Baalovimi preroki nam ponuja opis metod, ki so jih

uporabljali feničanski svečeniki. Baalovi preroki so se ob žrtvovanju porezali,

temu pa je sledil vročični ples in pozivanje božanstva z ritualnimi klici. 81

Pomanjkanje arheoloških najdb zelo ovira preučevanje feničanske tempeljske

arhitekture. Na območju Fenicije še ni bilo izkopano nobeno svetišče iz pozne

bronaste ali zgodnje železne dobe. Večina poznanih svetišč izvira iz helenistične

in rimske dobe, ko so stara svetišča ob obnovi radikalno spremenili. Poznamo

dva tipa feničanskih templjev, odprtega in pokritega. Odprti tip svetišča je

sestavljajo odprto dvignjeno tlakovano dvorišče, ki je obkrožalo kapelo ali betyl,

81

Markoe, Phoenicians, str. 123.

25

pred katero je stal oltar. Okolico je pogosto dopolnjeval posvečen bazen ali

fontana.82 Primer takšnega templja je svetišče boga Ešmuna v Sidonu ali svetišče

v Amritu. Tempelj Astarte v Kitionu na Cipru je edini izkopani primer pokritega

monumentalnega svetišča s feničanskega vzhoda, na samem območju

kontinentalne Feniciji pa so arheološke najde zelo skope. Ciprski tempelj je bil

zgrajen v treh fazah med 850 do 400 pr. Kr., vrh starejšega svetišča iz pozne

bronaste dobe. 83

V feničanskih zapisih je malo informacij o njihovem pogledu na posmrtno

življenje, vendar pa lahko na podlagi pogrebne ikonografije in obredih ob smrti

zaključimo, da so vanj trdno verjeli. V zapisih na kraljevskih sarkofagih

poimenujejo svoje mrtve rephaim, »sence«, z istim pojmom so v pozni bronasti

dobi v Ugaritu označevali poveličevane prednike. Trdni dokazi o čaščenju

prednikov v Feniciji v zapisih ne obstajajo, vendar uporaba pojma rephaim

namiguje na obstoj podzemlja.84 Svoje mrtve so Feničani naprej pokopovali v

krstah, kot je bilo v navadi že v bronasti dobi. Kmalu pa se je pojavila nova oblika

pogrebnega obreda – sežiganje mrtvih, ki je morda celo izvirala iz Fenicije.

Arheološke najdbe so namreč potrdile prakso v Tiru že v 10. st. pr. Kr. V

naslednjih stoletjih sta bila v Feniciji v uporabi izmenično oba obreda. Iz Fenicije

se je obred sežiga mrtvih razširil v kolonije v Sredozemlju, kjer je postal stalna

praksa za tri stoletja, dokler ga ni zamenjal obred pokopa. Feničani so svoja

pokopališča od mest precej oddaljili, če je bilo le možno, je bila med mestom in

pokopališčem tudi kakšna naravna ovira. Tako je bilo v mestih ob rekah

pokopališče postavljeno na nasprotni breg. Otočna mesta kot Tir in Arvad pa so

imela svoja pokopališča na kopnem. Večji centri so tako imeli tudi več različnih

pokopališč. To je bila včasih posledica razširitve mesta, kot v Kartagini, večinoma

pa zaradi družbenih razlogov. Otroške ostanke (večinoma shranjene v amfore) so

izolirali na svoja območja ali pa jih pokopali pod hišami. Prav tako so družbene

razlike delila grobove bogatih od revnih.85

82


Markoe, Phoenicians, str. 123. 84



26

4 RELIGIJA IN VPLIV NA POLITIKO

Religija in politika, tempelj in palača. V starih civilizacijah Bližnjega vzhoda sta ti

dve inštituciji tesno povezani, včasih celo neločljivi. Vlogo feničanske religije in

njeno povezanost s politiko vladarjev bom predstavil predvsem na primeru Tira.

4.1 Feničanska monarhija

Monarhija v feničanskih mestih je imela zelo dolgo tradicijo. V Tiru je obstajala

vse od 19. st. pr. Kr. pa do Aleksandrovega zavzetja mesta. V času pisem iz

Amarne, v 14. st. pr. Kr., je bil Tir že znan kot prestolnica kraljevine, ki je

vključevala tudi ozemlje na kopnem okoli mesta Ušu. 86

Informacije o strukturi in pomembnosti monarhije v feničanskih mestih so zelo

skope, kar je v zgodovinopisju privedlo do mnogih različnih interpretacij.

Feničanski kralji, v nasprotju z drugimi azijskimi vladarji, niso zapisovali svojih

junaštev in političnih uspehov v spominske zapise, kjer vladarji pogosto

prevzamejo glavno vlogo. Politična propaganda ni obstajala, ne v kraljevinah ne

zunaj njih. Spominski zapisi se pojavljajo samo v nekaterih grobnicah v Biblosu

in Sidonu. O politični moči feničanskih kraljev je na voljo le malo podatkov. Ob

tem se je pojavila interpretacija, da kralj ni imel popolne politične avtonomije in

njegovo moč je omejevala trgovska oligarhija. Obnašanje kraljev Hirama I.,

Itobaala in Lulija pa kaže bolj na to, da so imeli monarhi vsaj do 7. st. pr. Kr. v

rokah skorajda absolutno moč. Slednjo so veliki feničanski kralji po vzoru

vladarjev sosednjih civilizacij izkazovali tudi z gradnjo novih kraljevih palač.

Palača je tako postala zrcalo vladarjevih teženj in moči monarhije. 87

V političnih in trgovskih zadevah je tirskim in bibloškim kraljem svetoval svet

starešin, ki so ga sestavljali predstavniki najuglednejših in najmočnejših trgovskih

družin v mestu. Kolikor lahko razberemo iz korespondence med tirskimi in

sidonskimi kralji s faraoni iz Amarne, je ta institucija obstajala že sredi 2.

86


Aubet, The Phoenicians and the West, str. 145.

27

tisočletja pr. Kr.. V korespondenci je bibloški kralj Rib-adi je omenjal skupino

pomembnih ljudi, ki imajo velik vpliv v njegovem mestu. Verjetno se na to

skupino nanašajo tudi besede Izaija in Ezekiela iz Svetega pisma, ko omenjata

»trgovce prvake«88 in »morske kneze«89. Tudi v zgodbi o Ven-amonu iz 10. st. pr.

Kr. je omenjen nekakšen državni zbor, na katerega se feničanski kralj obrne za

nasvete, kako rešiti politično zagato s Tevkri. 90 V tekstu je za označevanje tega

sveta uporabljena beseda mw'd, ki se jo povezuje s hebrejsko moed, kar v

prevodu pomeni zbor. Analiza asirskih, grških in hebrejskih tekstov je razkrila,

da je tak državni zbor v Tiru, Biblosu in Kartagine deloval skozi 7. in vse do 3. st.

pr. Kr.. Med njihovimi pristojnostmi naj bi bil tudi davki in reševanje verskih

vprašanj. Še najbolj jasno je ta svet omenjen v sporazumu med Asarhodonom in

tirskim kraljem Baalom I. iz srede 7. st. pr. Kr. V tekstu Asarhodon ob

imenovanju asirskega guvernerja na tirski dvor izrecno omeni, da bo le-ta

pomagal vladati kralju skupaj s državnimi starešinami.

Iz vseh dostopnih virov pa vseeno ni možno razbrati, kako točno je svet deloval in

kakšne politične odgovornosti so imeli. Sklepamo lahko samo, da so kralju

svetovali v zadevah vodenja države, ne vemo pa, ali so opravljali samo vlogo

svetovalcev ali so bili del vladnega aparata. Vemo, da so svet sestavljali plemiči

in visoki uradniki, kakor je bilo že nakazano, torej podobno kot v mezopotamskih

mestih v času novobabilonskega cesarstva. Tam je svet starešin pomagal vladarju

odločati pri v sodnih, finančnih in verskih zadevah. V zapisih na sarkofagu kralja

Ahirama iz Biblosa je med drugim omenjeno, da so s svetom v nekaterih primerih

sodelovali vsi najvišji organi, te so predstavljali kralj, guverner in poveljnik

vojske.91

Člane sveta starešin oziroma državnega zbora v vseh feničanskih mestih so

imenovali špt, kar ustreza akadskemu šapitum in hebrejskemu šophet. V

sosednjem Izraelu so ti sufeti oziroma »sodniki« vladali ozemlju v zadnjih

stoletjih 2. tisočletja pr. Kr.. Tam so to bili vodje klanov in plemen, magistrati po

božjem odloku, predhodniki monarhije. Podobno se je dogajalo v Tiru v času

88

Iz 23,8. 89

Ez 16,16. 90



28

novobabilonske nadvlade, ko so vladali sufeti, ki so predstavljali babilonskega

kralja ali celo samega tirskega kralja, ki je bil takrat v jetništvu v Mezopotamiji.92

Sama monarhija v Tiru je bila dedna in strogo endogamna93, kar nam jasno

prikaže zgodovina tirskih kraljev. Ena izmed značilnosti feničanskih kraljev so

bile njihove svečeniške funkcije, kar se je izražalo tudi v kraljevih nazivih skozi

stoletja. Sidonski kralj je nosil naziv »Astartin svečenik« in kralj Biblosa

»svečenik (gebalske/bibloške) gospe«. Feničanska monarhija je religijo

uporabljala, da si je ustvarila dobro zunanjo podobo in naklonjenost podložnikov.

V Tiru in tudi ostalih mestih so svečeniki imeli veliko politično moč, delovali so v

mestni upravi in vplivali na uradni značaj monarhije. Tempelj in palača sta

potemtakem združevala skoraj absolutno moč, sploh, ker je bila funkcija

najvišjega svečenika v rokah kralja ali drugih članov kraljeve družine.94

Verske funkcije feničanskih vladarjev niso samo značilnost železne dobe, imeli

so jo že kanaanski kralji v 2. tisočletju pr. Kr. Primer tega je legendarni kralj

Melkízedek, vrhovni svečenik glavnega kanaanskega boga Ela, ki je v

kanaanskem mestu Salem blagoslovil Abrahama.95

Izpostaviti je treba tudi dejstvo, da so bili feničanski kralji svečeniki glavnega

mestnega boga, kar je lokalnemu bogu podelilo naziv izvornega vladarja mesta. V

takšnem teokratskem konceptu države, kjer je kralj vladal v imenu boga, so se

njune funkcije združile. To je bilo izrazito predvsem v Tiru, kjer sta kralj in bog

Melkart hkrati predstavljala isto institucijo: državo.

V primeru sporazuma med Asarhadonom in tirskim kraljem Baalom vidimo, da je

Tir z združenjem s Sidonom prevzel nove verske obveznosti. V sporazumu sta

tako na pomoč poklicana oba, Melkart in Ešmun, prvi glavni bog Tira drugi

glavni bog Sidona.

Pomemben je tudi verski element v kraljevskih imenih. Hiramova sinova sta se

imenovala Balbazer in Abdastrat, kar pomeni »Baalov (Melkartov) služabnik« in

92


Endogamija [gr.] sklepanje zakonske zveze znotraj lastne družbene skupine (rod, klan, kasta).



1Mz 14,18.

29

»Astartin služabnik«, torej služabnika dveh najpomembnejših božanstev

feničanskega panteona. 96 Takšna poimenovanja so kralji uporabljali skozi

celotno feničansko zgodovino.

Tirski kralji so se včasih oklicali za božanstva in se tako enačili z glavnim

mestnim bogom. Takšna dejanja so zelo razhudila hebrejske preroke, kot nam

prikazuje Ezekielova tretja prerokba, ki je v celoti namenjena Tiru.97 V oraklju

Ezekiel ostro napada tirskega kralja, ki se je kot človek upal oklicati za boga. V

tekstu se pojavi referenca na star kanaanski mit o rojstvu popolnega keruba98 iz

ognja. Kralj tako predstavlja moško verzijo keruba - krilato sfingo, ki hodi po

sveti gori. Gore so tudi v feničanski religiji predstavljale območje bogov, ogenj

oziroma obred žrtvovanja v ognju pa v vzhodnjaških mitih predstavlja čistost in

nesmrtnost. Iz tega sklepamo, da se Ezekiel posmehuje tirskemu kralju, ker se je

enačil s simbolom mestnega boga, krilato sfingo, in se predstavljal kot nesmrtnik,

ki ga ogenj oživi. Za preroka Tir oziroma tirska monarhija predstavlja utelešenje

ponosa, predrznosti, bogokletstva, arogance, ki zavrača božanskost z namenom,

da jo izpodrine.

Svečeniška vloga vladarja in sakralni značaj monarhije sta bila v Tiru bolj

poudarjena kot v drugih feničanskih mestih, verjetno zaradi edinstvenosti

mestnega boga Melkarta. Melkartova moč in političen vpliv njegovega templja sta

bila ogromna, predvsem v trgovski politiki tirskih kraljev.

Globoke zamere nekaterih hebrejski prerokov in predvsem njihovo proti-

monarhično stališče pa niso bili usmerjeni proti sami monarhiji. Bolj jih je

motilo, da so se tirski kralji predstavljali kot svečeniki oz. kerubi, torej edini

posredniki med bogom in verniki. Kot vemo, so si izraelski preroki ravno to

funkcijo sami lastili. 99

96


Ez 28. 98

Kerub [hebr.] angel, ki stoji v neposredni božji bližini.



30

Slika 3: Krilata sfinga izrezana iz slonovine; Maria Eugenia Aubet, The Phoenicians and the west:

Politics, Colonies, and Trade, Cambridge 2001.

4.2 Melkart in njegova vloga

Feničani so svojo religijo spremenili v glavni instrument svoje trgovske in

kolonialne politike. O razvoju same religije sem se razpisal že v prejšnjem

poglavju, zato se bom tu osredotočil samo na vlogo Melkarta, ki je tesno povezan

s feničansko trgovino in ekspanzijo po Sredozemlju.

Omenili smo že, da se Melktart tako zasidral v življenje Tircev, da so ga v času,

ko je Tir obiskal Herodot, povezovali že z nastankom mesta dve tisočletji prej.

Nonos100, grški pesnik iz 5. stoletja po Kr., je v svojem delu Dionysiaka zapisal

antično legendo o nastanku Tira. 101 Na začetku je bog poslal Herakla (Melkarta),

da pristane na skrivnostnih skalah ambrozije ( ambrosiai petrai), ki so plavale

sredi morja. Na njih je rastlo olivno drevo, na katerem je živel orel. Predniki

Tircev, poosebljeni v figuri Herakla – Melkarta, so po ukazu zavzeli skale,

posekali drevo in ujeli orla. Plavajoči otok se je za vedno ustavil in na njem so

100

»Nonnus«, https://en.wikipedia.org/wiki/Nonnus (pridobljeno 5. septembra 2016). 101


31

ustanovili Tir. Ta mit o nastanku mesta bi lahko razložil pojav dveh stebrov,

zlatega in smaragdnega102, v tirskem templju Melkarta, o katerih sta pisala tako

Herodot kot Plinij Starejši.103

Po pisanju Menandra iz Efeza, katerega izgubljeno delo je citiral Jožef Flavij, so

Hiramu I. pripisovali posvetitev ali »iznajdbo« Melkarta. Hiram je v Tiru na

mestu starega templja postavil novega, posvečenega Melkartu. Glede tega obstaja

v zgodovinopisju še drugo mnenje. Hiram naj bi samo obnovil in povečal

Melkartov in tudi Astarting tempelj, ki sta obstajala že prej.104 Vsekakor

Melkartov tempelj ponovno simbolizira nastanek oz. obnovo in reorganizacijo

feničanskega mesta.

Hiramu I. pripisujejo tudi pobudo za vzpostavitev vsakoletnega praznika,

posvečenega Melkartu, kjer so se poklonili vstajenju ali obujenju boga. Praznik,

egersis, je bil zelo podoben prazniku Adonisa in ostalih podobnih vzhodnjaških

bogov. Praznovali so ga spomladi februarja ali marca, ko so z obredno daritvijo

boga simbolno zažgali z namenom, da bi ga ponovno obudili. V vstajenje skozi

ogenj so verjeli že Kanaanci, kot je zapisano v ugaritskih tekstih, razloži pa tudi

Melkartovo ime, »božji ogenj«. Med praznovanjem so peli pesmi in tujce izgnali

iz mesta. Tirski kralj je na tem praznovanju aktivno sodeloval. Vendar kralj ni

samo sodeloval pri obredih, ampak je hkrati prevzel vodilno vlogo v ritualni

poroki s svečenico ali kraljico, kot je bilo običajno v vzhodnjaških religijah. V

obredu, imenovanem hieros gamos, je kraljevi par prevzel vlogo božanskega para,

Melkarta in Astarte.105

Z Melkartom je povezan tudi eden izmed mitov o izvoru škrlata in posledično

industrije, povezane z njim. Po tej legendi je barvo odkril sam Melkart, ko je ob

obali v spremstvu nimfe Tiros sprehajal psa. Pes naj bi ugriznil v velikega

morskega polža in si škrlatno obarval gobec. Melkart je nato hitro uporabil

ekstrakt in z njim pobarval obleko, ki jo je nato podaril svoji spremljevalki. 106

102






32

Potemtakem Melkart ni bil samo glavni bog in ustanovitelj Tira, ampak je bil tudi

odgovoren za njegovo bogastvo in blaginjo.

Melkartov značaj poljedelskega božanstva, torej boga, ki vsako leto umre in nato

ponovno oživi v skladu z naravnim ciklom, je zasenčila njegova vloga boga

morja. Na tirskih kovancih je upodobljen motiv Melkarta, kako jaha krilatega

hipokampusa.107 Kot bog morja je bil Melkart zavetnik trgovine in morske

plovbe.

Melkart je tako neločljivo povezan z zgodovino Tira in njegovih zahodnih kolonij.

Tirski panteon se je pojavil tudi v Hanibalovi slavni prisegi it leta 215 pr. Kr., kjer

ga sestavljajo Heraklej (Melkart) in Astarta ter Ajol ali Ešmun, vsi simboli

monarhije. V zgodovini Cipra je Melkart- Ešmun, torej tirska kraljeva družina,

ustanovitelj kitionskega kraljestva. V Kitionu so še v 5. stoletju pr. Kr. kovali

kovanci s podobo Melkarta. Aleksander Veliki, ki se je imel za potomca

Herkleja, je med obleganjem Tira iz političnih razlogov hotel darovati v Tircem

svetem Melkartovem templju. A Tirci so mu to željo odrekli, saj jim je Melkart

predstavljal simbol avtonomije in neodvisnosti, predvsem pa je bil simbol

nacionalne identitete. 108

Če je tirski kralj religijo uporabljal za propagando in politične namene, lahko

sklepamo, da so Melkartovi svečeniki imeli odločilno politično vlogo v zgodovini

Tira. Vemo, da je bila njihova vloga izvrševanje obredov in upravljanje templja.

Med svečenike so sprejemali samo člane najpomembnejših družin v mestu,

najvišje funkcije pa so prevzeli člani kraljeve družine. Tako je bila Elisa oz.

Didona, ustanoviteljica Kartagine, sestra tirskega kralja Pigmaliona, v mitološki

zgodbi poročena z vrhovnim svečenikom Melkarta. Sidonska kralja Tabnit in

Ešmnunaar sta bila hkrati še vrhovna svečenika Astarte. In Itobaal se je s položaja

vrhovnega svečenika Astarte po državnem udaru povzpel na tirski prestol leta 887

pr. Kr. 109

107

Hipokampus je mitološko bitje v feničanski in grški mitologiji, ime, pod katerim je poznano, pa

je grškega izvora. Po navadi je upodboljen kot pol konj, pol riba.

https://en.wikipedia.org/wiki/Hippocampus_(mythology) ( pridobljeno 20.9.2016) 108


Herm, Feničani, str. 102.

33

Ob ustanovitvi vsake tirske kolonije ali trgovske enklave je tradicija velela, da je

treba zgraditi tudi tempelj, posvečen Melktartu. Med kolonijo in domovino se je

vzpostavila verska vez, prisotnost boga pa v koloniji pa je omogočila nadzor

tirskega templja nad gospodarstvom. Z drugimi besedami, prisotnost Melkarta je

omogočala monarhiji posredovanje pri vsaki še tako oddaljeni trgovinski

dejavnosti. Feničanska ekspanzija po Sredozemlju se je skladala s širjenjem

čaščenja Melkarta na Ciper, Tasos, Malto, Kartagino in Gadir (Cadiz), mogoče

celo v Rim. V Gadirju in Kartagini Melkart igra vlogo tudi v zgodbi o

ustanovitvi. To je verjetno posledica tirske želje, da bi bila ustanovitev tesno

povezana s templjem in posledično kraljem, kar jim je omogočalo boljši nadzor.

V Gadirju je tempelj nastal še pred uradno ustanovitvijo kolonije. Tam je Melkart

imel podobno moč kot v Tiru. Le v teh dveh mestih so boga in njegove relikvije

častili in vsako leto praznovali njegovo vstajenje.

Glavna skrb prvih kolonistov je bila zgraditi svetišče Melkartu. S tem so

legitimirali naselbino, ki je avtomatsko postala dela ozemlja matične tirske

države. Prisotnost boga v koloniji je omogočala mirnejšo trgovinsko izmenjavo z

domačini, saj je tempelj zagotavljal božjo zaščito transakcij. Feničanska trgovina

na zahodu se je torej začela pod pokroviteljstvom Melkarta oziroma tirskega

kralja.

Melkart je v zahodnih kolonijah združeval versko in politično funkcijo. Njegovi

templji so služili kot vez Tira z vsemi sredozemskimi kolonijami. Hkrati je Tir

držal vse kolonije v odvisnosti, ko so pobirali davke v zameno za božjo zaščito

trgovinskih zadev.

34

5 ODNOSI S SOSEDNJIMI LJUDSTVI IN MEDSEBOJNI

VPLIVI

V tem poglavju bom podrobneje predstavil politične, gospodarske in kulturne

odnose Feničanov s sosednjimi ljudstvi in civilizacijami na Bližnjem vzhodu.

Feničani, kot o njih govorimo danes, so produkt tisočletnega razvoja pod vplivom

velikih civilizacij. Njihovi predniki Kanaanci so zaradi geografske lege Kanaana

postali posredniki v trgovini med visokimi civilizacijami starega vzhoda. Potreba

in ugodne zmožnosti so tako spodbudile začetek razvoja trgovine, ki je kasneje

tvorila center feničanske civilizacije in preko katere so Feničani vstopali v stik z

drugimi ljudstvi.

5.1 Egipčani

Vpliv Egipčanov na razvoj civilizacije ob vzhodnih obalah Sredozemskega morja,

ki je kasneje postala feničanska, je zelo velik. Stiki Egipčanov s Kanaanci in

kasneje Feničani so z manjšimi prekinitvami obstajali vse od 3. tisočletja pr. Kr.

pa do konca feničanske zgodovine s prihodom Aleksandra Velikega. Zanimanje

južnih sosedov je veljalo predvsem gradbenemu materialu, ki ga je bilo v

libanonski hribih ogromno – lesu. Les, predvsem gradbeni, je bil na golem

Bližnjem vzhodu redko in drago blago. V Egiptu, ki je bil sicer bogat z vodo, so

rastle samo akacije in oljčne palme. V Kanaanu, ki so ga Egipčani imenovali

»višava ceder«, pa so se razprostirali bujni gozdovi smrek, cipres in ceder. Še pred

ustanovitvijo starega kraljestva so pošiljali odprave ne le v Sudan, kjer je bilo

dosti zlata, ali na Sinaj, kjer so bila ležišča bakra in turkizov, ampak predvsem v

Kanaan po les. Izmed vseh vrst lesa je bila pri Egipčanih najbolj priljubljena

cedra. Njenega lesa niso uporabljali le kot gradbeni material, ampak so iz njega

pridobivali tudi gosto, dišeče, svetlo rjavo olje. Vanj so pomakali platnene

trakove, s katerimi so pri mumificiranju ovili trupla svojih kraljev. Drevo je tako

35

zaradi te praske iz golega surovinskega vira napredovalo v kulturno potrebščino.

110

Biblosu (Gebalu) sta ugodna lega ob morju in lahek dostop do bližnjih gozdov

omogočil najhitrejši razvoj med kanaanskimi naselbinami. Naselbina se je razvila

v glavni center trgovske menjave z Egiptom, hitro pa se je razširila v center

menjave z vsemi okoliškimi civilizacijami.111 Eden izmed najstarejših pisanih

dokumentov o njeni zgodovini, tako imenovan »Kamen iz Palerma«, poroča o

trgovini z lesom. Kamen je del večje stele, ki se imenuje Kraljevski anali Starega

kraljestva. Na kamnu je dal faraon Senefru v 27. stoletju pr. Kr. zapisati, da je

dobil iz mesta ob Libanonskem gorovju »štirideset ladijskih tovorov cedrovine«,

iz katere je velel narediti tri ladje, eno z imenom »Slava dveh dežel«. Iz cedrovine

»je dal izdelati tudi vrata kraljevske palače«.112.

V senci Biblosa so se razvijala tudi druga kanaanska mesta kot Tir, Arvad,

Sarepta in Sidon, a Biblos je ostal glavni center vse od železne dobe. Stiki z

Egiptom so se prekinili v času amoritskih vpadov med leti 2300 in 1900 pr. Kr.,

ko so bila kanaanska mesta požgana in zapuščena. Z vzponom srednjega

kraljestva v času kanaanske srednje bronaste dobe so se stiki in trgovina z

Egiptom obnovili in Biblos je spet prevzel vodilno vlogo v regiji. Iz te dobe izvira

tudi slavni »tempelj obeliskov« v Biblosu, postavljen po egipčanskem vzoru. 113

110




Aubet, Phoenicians, str. 21.

36

Slika 4: Tempelj obeliskov v Biblosu; Bärbel Morstadt, Die Phönizier, Darmstadt 2015, str. 57.

Faraoni novega kraljestva v Egiptu so z vojaškimi pohodi prodrli vse do Evfrata

in si pridobili tisto, kar njihovim prednikom iz starega in srednjega kraljestva

nikoli ni uspelo: kanaansko ozemlje so spremenili v svojo provinco in Biblos v

svoje pristanišče.114

Pod faraoni 18. dinastije, prve izmed treh v novem kraljestvu, je egiptovsko

gospodarstvo cvetelo, kar je za kanaanska mesta pomenilo možnost še večjega

zaslužka. Kljub temu,da so letne davke plačevali s cedrovim lesom, se je

povpraševanje po lesu iz Egipta še povečalo. Biblos je izgubil svoj monopol, saj

se je izvažanje lesa razširilo v vseh mestih ob vzhodnih obalah Sredozemskega

morja. Pod Amenhotepom IV., bolj poznanim pot imenom Ehnaton, pa se je

blaginja končala. Faraon se je bolj posvečal reorganizaciji kraljestva in zanemarjal

odročne province, kot lahko razberemo iz diplomatskih pisem iz Amarne.

Posledica tega je bila, da so ozemlje od Ugarita do Biblosa zasedli Hetiti. Izguba

tega ozemlja je bil hud udarec za egipčansko gospodarstvo. Za ostalo območje

kanaanskih mest v tem času ni podatkov o načinu egipčanske uprave, bi naj pa 114

Herm, Feničani, str. 38.

37

mesta uživala večjo samostojnost. Vpliv Egipta na območje se je tako močno

znižal. Ehnatonovi nasledniki so skušali ozemlje z vojaškimi posegi proti Hetitom

pridobiti nazaj, vendar jim nikoli več ni uspelo, da bi svoje severne province

držali tako trdno v rokah kot pred Amenhotepom IV. V Kanaan so morali vedno

znova pošiljati kazenske ekspedicije, da so umirili uporna mesta. Nemirno

obdobje se je končalo šele s podpisom mirovne pogodbe Ramzesa II. s hetitskim

kraljem Hatušilijem III. 115

Izgubo egipčanskega vpliva nad zdaj že feničanskimi mesti v 11. st. pr. Kr. nam

jasno oriše zgodba o Ven-Amonu. V zgodbi je egipčanski svečenik skušal kupiti

cedrov les od bibloškega kralja, ki je zahteval takojšnje plačilo, kar je bilo v

popolnem nasprotju z odnosi pod egipčansko nadvlado. S tem je prikazano, da se

Feničani niso več čutili dolžne uklanjati se faraonom v Egiptu, ampak so postali

dovolj samostojni, da so nanje gledali kot sebi enake. 116

Feničani so bili v naslednjih stoletjih le redko v stikih z Egipčani. Šele konec 8.

stoletja pr. Kr. se pojavijo trgovski stiki Tira z 25. dinastijo, dinastijo kušitskih117

kraljev. Pod Kušiti je Egipt znova zavzel bolj aktivno vlogo v zunanji politiki.

Vodili so odkrito protiasirsko politiko in hujskali feničanska mesta in kraljestvo

Juda v upor proti asirski nadvladi. Ponovno sodelovanje Feničanov z Egiptom se

je za oboje končalo porazno. Asirci so zlomili moč Tira in nato zavzeli še Egipt,

pregnali kušitskega kralja in namesto njega postavili domačega vladarja kot

vazala asirskega kraljestva. 118

Konec 7. stoletja, v času, ko je asirsko kraljestvo propadalo zaradi invazije

Babiloncev, naj bi Egipčani pod Psametihom, ustanoviteljem 26. dinastije, znova

prevzeli nadzor nad feničansko obalo.119 V egipčanskem dokumentu iz leta 613 pr.

Kr. je tako feničanska obala predstavljena kot egipčanska kolonija, ki ji vlada

pokrajinski namestnik, ki odgovarja neposredno faraonu. Psametih sam pa je trdil,

115


Aubet, Phoenicians, str.30. 117

Kraljestvo Kuš je starodavno afriško kraljestvo, ki je bilo ustanovljeno po razpadu novega

kraljestva na območju današnjega Sudana. Kušitski kralji so kot faraoni vladali Egiptu v 25.

dinastiji.

https://en.wikipedia.org/wiki/Kingdom_of_Kush (pridobljeno 20.9.2016). 118


Moscati, The world of the Phoenicians, str. 22.

38

da njegovi uradniki nadzorujejo pridobivanje in izvoz lesa.120 V tem času so Tirci

v Memfisu ustanovili tudi svojo zadnjo kolonijo. Po naročilu Psametihovega

naslednika Neha II. so Feničani objadrali Afriko.121 V bitki pri Karkemišu leta

605 pr. Kr so Egipčani skupaj z ostanki asirske vojske skušali ustaviti širjenje

novobabilonskega kraljestva. Prestolonaslednik Nebukadnezar II. je egipčansko

vojsko porazil in s tem končal kratek egipčanski nadzor na feničanskimi mesti. 122

Egipčani so kmalu spet sodelovali s Feničani v naslednjem obrambnem paktu

proti Babiloncem, ki je vključeval še Edom, Moab in Judejo, in bili spet poraženi.

V naslednjem konfliktu leta 525 pr. Kr. so Egipčani in Feničani stali na nasprotnih

straneh. Feničani so bili del zmagovite perzijske vojske pod poveljstvom kralja

Kambiza, ki je zavzel Egipt in ga vključil skupaj s Feničani in Ciprom v isto

satrapijo. Pod Darejem so v Egiptu dokončali prekop, ki je povezoval Rdeče

morje z Nilom in s posledično s Sredozemskim morjem. Kakšno vlogo so

Feničani imeli pri izgradnji prekopa, ni znano, so pa prekop vsekakor izkoristili za

širitev trgovinske dejavnosti v Rdeče morje.123 Egipčani so se leta 405 pr. Kr.

uprli perzijski nadvladi in se v petih letih popolnoma osamosvojili. Perzijci so leta

373 pr. Kr. neuspešno poskušali osvojiti Egipt, kar je vodilo v upor satrapov leta

363 pr. Kr. V času priprav na ponovno invazijo na Egipt leta 351 pr. Kr. se je s

podporo Egipta neuspešno uprl Sidon. Perzijci so mesto zavzeli in preživelo

prebivalstvo zasužnjili. Leta 343 pr. Kr. so Perzijci uspešno zavzeli še Egipt .124

Od Egipčanov so Kanaanci prevzeli način izdelave ladij in že v 3. tisočletju pr.

Kr. razvili močno ladjarsko industrijo. Egipčanske ladje so bile velike in

prostorne z velikim kvadratnim jadrom. Zanašale so se na veter, zato so bile

počasne in okorne. Namenjene so bile plutju po odprtem morju, zato so lahko

prostor, ki je drugače namenjen veslačem, porabili za shranjevanje dodatnega

tovora. Ta tip ladje so prevzeli in izpopolnili Feničani in ga uporabljali skozi vso

svojo zgodovino.125

120



Moscati, The world of the Phoenicians, str. 23. 123



Aubet, Phoenicians and the west, str. 172.

39

Steklarska industrija v Tiru in predvsem Sidonu se je prav tako razvila s pomočjo

egipčanskega znanja. Egipčani so postopek pridelave stekla poznali že v četrtem

tisočletju pr. Kr. Iz peska, rastlinskega pepela, solitra in krede so izdelovali motno

opalno steklo, ki so ga znali oblikovati v manjše posode, te pa so kot dragoceno

luksuzne predmete prodajali po vsem znanem svetu. Feničani so postopek

izpolnili in ustvarili prvo prozorno steklo, izumili pa so tudi steklopihaštvo. 126

Egipčanski vpliv je bil močan tudi v feničanski umetnosti, vendar je bil pogojen s

trenutnim stanjem stikov s Feničani. V času 18. dinastije v Egiptu, ko je bil Egipt

na vrhuncu moči, se je ta vpliv čutil v umetnosti po celotni obali Sredozemskega

morja. V času zatona v 11.st. pr. Kr. pa so se odmevi iz Egipta zelo zmanjšali.

Ponovno so egipčanski elementi v feničanski umetnosti prevladovali v 8. st. pr.

Kr. in nato še v 6. st. pr. Kr. 127 Egipčanski motivi so se pojavljali največ na

izdelkih iz slonovine.

5.2 Ljudstva z morja

Ljudstva z morja, ki so s svojimi vdori okoli leta 1200 na Bližnji vzhod tako

spremenila politično sliko, so pomembna tudi v feničanski zgodovini. Povzročila

so propad hetitskega kraljestva in omajala še egiptovsko novo kraljestvo, medtem

ko so feničanska mesta preživela nedotaknjena. Propad velikih sosednjih

civilizacij je bil ključen za vzpon Feničanov in njihovo ekspanzijo. Nekatera

plemena so se v 11. st. pr. Kr. naselila ob jugovzhodne obale Sredozemskega

morja v neposredno bližino feničanskih mest. Od teh so v zgodovini Feničanov

pomembni Tevkri in Filistejci. O feničanskih odnosu s Tevkri smo obveščeni v

zgodbi o Ven-Amonu. Tevkri so se naselili v starem kanaanskem mestu Dor

južno od Tira, ki so ga razvili v sodobno trgovsko središče, ki je s Feničani

tekmovalo za prevlado na morju.128

Filistejci so se naselili na ozemlje okrog Gaze, kjer so ustanovili filistejsko zvezo

petih mestnih državic (Gaza, Aškelon, Ekron, Gad in Ašdod). S feničanskimi

126

Herm, Feničani, str 76. 127



40

mesti so vzpostavili trgovske stike, izvažali so predvsem svojo lončevino, poznali

pa so tudi vlivanje in oblikovanje železa. Filistejske mestne državice so

nadzorovale vso kopensko trgovino v južnem Kanaanu, prevladovale so tudi ob

jugovzhodnih obalah Sredozemskega morja. V času vladavine izraelskega kralja

Davida, ki je proti Filistejcem vodil več uspešnih vojaških pohodov, je feničanska

trgovina prevladala tudi na tem območju. 129

Preko stikov z ljudstvi z morja so Feničani dodatno izpopolnili svoje že zelo

bogato navtično znanje in metode. Od njih so se naučili, da je lažje veslati, če se

veslači ne gledajo naprej in ne držijo vesel v rokah, ampak jih z usnjenimi

jermeni privežejo na vilice in na veslaške klopi sedejo s hrbtom proti kljunu. 130

Ta pridobitev jim je najbolj koristila v egejskem prostoru, kjer so otoki blizu

skupaj in je veter nepredvidljiv, zato so bila vesla izredno pomembna.

5.3 Izraelci

V Bibliji, najobsežnejšem viru o stikih Feničanov s Izraelci, je zapisano, da so iz

Tira ob ustanovitvi združenega kraljestva Izraela in Judeje poslali delegacijo z

darili (tudi cedrov les) na Davidov131 dvor. Namen delegacije je bil vzpostavitev

prijateljskih odnosov z monarhom velike nove države, ki se je razprostirala v

zaledju ozemlja feničanskih mest, in s tem ohraniti trgovske poti v notranjost

kontinenta. Hiram I. je verjetno imel enake razloge, ko je poslal odposlance k

Davidovemu nasledniku Salomonu, ko je ta prevzel prestol leta 961 pr. Kr. Na

željo Salomona sta monarha sklenila dogovor o izgradnji templja, posvečenega

Jahveju, in izgradnji kraljeve palače v Jeruzalemu. Za plačilo se je Salomon

obvezal, da bo za vsako leto gradnje dostavil 20.000 korov pšenice (okoli 4,2

milijona litrov) in 20.000 kadi ( okoli 420.000 litrov) olivnega olja.132 Gradnja je

trajala dvajset let, sedem za tempelj133 in trinajst za palačo. 134 Po koncu del sta

129



David [hebr. »ljubljeni«], izraelski kralj (ok. 1000-960 pr. Kr. ) Savlov naslednik. Povzdignil

je Jeruzalem v glavno mesto, po izročilu naj bi bil avtor večine psalmov.


1 Kr 5, 25. 133

1 Kr 6, 38.

41

kralja sklenila nov dogovor. Hiram je za večjo količino zlata (v Bibliji je

omenjenih 120 talentov zlata135) dobil ozemlje z dvajsetimi vasmi v Galileji.

Regija, v Bibliji imenovana Kabul, je bila center proizvodnje pšenice in olivnega

olja. Iz tega lahko sklepamo, da je bila kupčija sklenjena iz preprostega

ekonomskega razloga. S pridobitvijo bogatih poljedelskih površin se je zmanjšala

odvisnost mesta od uvoza poljedelskih pridelkov.136

Tiru je zavezništvo z Izraelom omogočilo odpiranje novih trgovskih poti v

notranjost. Dobili so dostop do galilejskega mesta Dan, kjer so se križale

pomembne trgovske poti transjordanske trgovine v smereh sever-jug in vzhod-

zahod. Na jugu združenega kraljestva pa so čez Akabski zaliv lahko dostopali do

dobičkonosnih trgovskih poti ob obalah Rdečega morja. Veliko tržišče za tirsko

trgovino in industrijo je predstavljal tudi Jeruzalem. Združeno kraljestvo je pod

Salomonovimi nasledniki razpadlo na izraelsko kraljestvo z novo prestolnico v

Samariji in kraljestvo Juda s prestolnico v Jeruzalemu. V 9.st. pr. Kr. je tirski

kralj Itobaal I. s poroko svoje hčere Jezabele s kraljem Izraela Ahabom vzpostavil

odnose z Izraelom. O Jezabeli nimamo na voljo veliko točnih informacij, vemo

pa, da je imela velik vpliv na dvoru, tako na moža kot na sina, in da je skušala

uvesti feničansko religijo, zaradi česar so jo sovražili izraelski preroki. 137 Takšen

sovražen odnos do Jezebele je verjetno posledica vse močnejšega feničanskega

vpliva v kraljestvu. Arheološka odkritja so pokazala, da je bilo v tem obdobju v

Samariji in ostalih večjih mestih prisotno veliko arhitektov in obrtnikov. V mestu

je obstajalo tudi tirsko poslovno središče. 138

Tir je z izraelskim kraljestvom ohranjal dobre gospodarske stike vse do druge

polovice 8. stoletja pr. Kr., ko je asirski vladar Tiglatpilesar III. porazil

protiasirsko koalicijo, v kateri sta sodelovala tudi Tir in Izrael. Izrael je sprva ostal

avtonomno kraljestvo, vendar so izgubili večino ozemlja, ki je bilo vključeno v

asirsko provinco. Desetletje kasneje pa je po zavzetju in uničenju prestolnice

134

1 Kr 7, 1. 135

1 Kr 9. 136



Aubet, Phoenicians and the West.

42

Samarije Izrael izgubil vso politično moč in postal asirska provinca. Tirci so zato

poiskali nove trgovske partnerje južneje v kraljestvu Juda.

Babilonski kralj Nebukadnezar II. je leta 587 pr. Kr. po uporu koalicije, ki so jo

sestavljali Tir, Sidon, Juda, Moab in Edom, zavzel in uničil Jeruzalem, veliko

prebivalcev pa poslal v suženjstvo v Babilon. 139

Po pisanju v Bibliji je Kir v prvem letu perzijskega kraljestva osvobodil Jude v

Babilonu in jim omogočil vrnitev v Jeruzalem, kjer so začeli obnavljati mesto in

tempelj. Pri tem delu pa so najeli tudi Feničane, da so jim spravili cedrov les v

Jafo. Plačali so jih z živežem, pijačo in oljem. 140

5.4 Asirci

Prvi stiki Feničanov z Asirci segajo v 12. st. pr. Kr., ko je asirski kralj

Tiglatpilesar I. vodil ekspedicijo k obalam Sredozemskega morja. Iz opisa

njegovega potovanja je razvidno, da se je podal do Fenicije v iskanju cedrovega

lesa za obnovitev templjev. Feničanska mesta pa so z darili skušala vzpostaviti

trgovske stike. 141

Do Asurnasirpala II. asirsko kraljestvo ni ogrožalo feničanskih mest, obstajala pa

je že trgovina z mezopotamskimi vladarji. Po nastopu Asurnasirpala pa so raje

plačevali tribut, kot da bi se skušali ubraniti s silo. S plačevanjem so si zagotovili

nemoteno prosto trgovino. Vse dajatve so bile zabeležene v Asirskih analih, tako

da nam je na voljo podroben vpogled, kaj je katero mesto plačevalo in kako

bogato je bilo. Davek Asurnasirpalu je vseboval zlato, srebro, kositer, laneno

platno, opice, ebenovino in lesene skrinje s slonokoščenimi okrasi. Salmanasar III.

je dobil srebro, zlato, svinec, bron, škrlatno volno, slonovino in posodo za pitje. In

nazadnje je Tir plačal Adad-Nirariju in Tiglatpilesarju III. velike količine železa,

slonovine in škrlatno obarvanega blaga.142

139

Moscati, The World of Phoenicians, str. 23. 140

Ezr 3,7. 141


Aubet, Phoenicians and the West, str.55.

43

Ob naraščajoči moči asirskega kraljestva so feničanska mesta postala ključen

dejavnik v mednarodni politiki. Njihova strateška lega, politična in gospodarska

moč je močno vplivala na ravnovesje moči med Asirci in Egiptom. Do srede 8. st.

pr. Kr. se asirski kralji niso vmešavali ne v gospodarsko politiko ne v njihove

notranje zadeve. Zadovoljili so se le s pobiranjem dajatev. Tiglatpilesar III. pa je

kot prvi napadel in zavzel del feničanske obale in jo spremenil v asirsko

provinco. Tir klub sodelovanju v protiasirski koaliciji ni bil vključen v asirsko

provinco, ampak je dobil poseben status, tako da so lahko še okrepili svojo

trgovinsko dejavnost, vendar pa so morali sprejeti v mesto asirskega guvernerja,

ki je podrobno nadziral notranja zadeve in obdavčevanje trgovine. 143

Vse do vladavine Sargona II. so feničanska mesta in njihovi teritoriji uživali mir,

če so le plačevali davke in tribut, ki pa se je pobiral le sporadično. Vse to se je

spremenilo pod Sanheribom II. (vladal med 705 in 681 pr. Kr.), ki je zahteval

vsakoletno plačilo tributa kot znak zvestobe kraljestvu. Zaradi neznanih razlogov

(verjetno neplačevanja tributa) je Sanherib napadel Tir in pregnal upornega kralja

Lulija na Ciper, kjer je ta tudi umrl, kot sem že zapisal. Sanherib je sidonski

prestol in vse tirske celinske posesti prepustil proasirskemu Itobaalu. Ob tem o

Tiru ni napisano nič, očitno otoško mesto brez svojih celinskih posesti Asircem ni

predstavljalo več nevarnosti.144 Za Tir so morale finančne posledice biti

katastrofalne, saj so postali odvisni samo od kolonij, medtem ko je Sidon

obogatel z novim ozemljem. Sidonova blaginja pa ni trajala dolgo, saj so se po

atentatu na Sanheriba otresli asirske nadvlade. Asirija se je hitro odzvala in novi

vladar Asarhodon, najmlajši Senaheribov sin, je leta 677 pr. Kr. napadel in zavzel

Sidon. Mesto in mestne zidove so porušili in oropali palačo. Pobeglega kralja so

leto kasneje izsledili na morju in obglavili, kraljevo družino in ves dvor pa

deportirali. Mesto so nato obnovili in ga preimenovali v Kar (pristanišče)

Asarhodon. 145 Tir je ob uničenju Sidona v dar za zvestobo vladarju dobil mesto

Sarepta z okoliškim ozemljem. Zvestoba je bila samo navidezna, saj so se leta 671

pr. Kr. s pomočjo Egipta spet uprli. Asarhodon se je po uspešni invaziji na Egipt

vrnil do Tira in kralja Baala prisilil v predajo. Očitno se je tudi tokrat zadovoljil

143




44

samo s plačilom tributa, saj je bil Tir pod njegovim naslednikom Asurbanipalom

še vedno avtonomno mesto pod istim kraljem Baalom.146 Asurbanipal sam je

moral zatreti upor Tira okoli leta 660 in Tir je ponovno zgubil svoje ozemlja na

celini, ki so do leta 640 pr. Kr. spadala v asirsko provinco. V naslednjih desetletjih

je asirsko kraljestvo razpadlo zaradi notranjih nemirov in invazije Babiloncev.

Slika 5 : Spominska stela iz 7 st. pr. Kr., ki prikazuje zmagovitega Asarhodona. Pred njim zvezana

klečita tirski kralj Baal I. in Ušanahuru, nubijski princ; Glenn E. Markoe, The Phoenicians, Los

Angeles 2000, str. 47.

5.5. Babilonci

S porazom Egipčanov v bitki Karkemišu proti Nebukadnezarju II. se je za

Fenicijo začelo novo obdobje. Nebukadnezar II. je leta 585 pr. Kr. začel s

146

Moscati, The World of Phoenicians, str. 22.

45

trinajstletnim obleganjem Tira. Ta dolgo operacija je bila bolj blokada otoka s

kopnega in se ne omenja v uradnih babilonskih kronikah. Končni rezultat

obleganja ni znan, verjetno se je končalo s kompromisom. Tir je priznal nadvlado

Babilona v zameno za avtonomijo. Tirska dinastija se je tako nadaljevala, le kralja

Itobaala III, je zamenjal Baal II. Itobaala so verjetno kot uporniškega kralja Jude

pred njim deportirali v Ninive.147 Vladavini Baala je sledilo sedemletno obdobje

vladavine sufetov, podatkov o tem, zakaj je prišlo do take spremembe, pa

nimamo. Kdaj je Tir izgubil svojo avtonomijo, je prav tako nejasno, leta 564 pr.

Kr. je že spadal pod sodno oblast babilonske province Kadeš.148

Pod babilonsko nadvlado so feničanska mesta dosegla najnižjo točko v trgovinski

politiki. Zaradi babilonske zasedbe južne Palestine in Transjordanije niso mogli

dostopati do južnoarabske trgovske mreže. Nadzor nad lesno industrijo pa je

prevzela država. Po smrti Nebukadnezarja je o feničanskih mestih in odnosih z

Babilonci zapisanega malo, se je pa leta 556 pr. Kr. v Tiru obnovila dinastična

linija. 149

5.6 Perzijci

Neposrednih informacij o reakciji feničanskih mest na propad babilonskega

imperija in vzpon perzijskega ni. Prav tako ni informacij o političnem statusu

mest v prvih letih perzijskega imperija. Mnenja so deljena tudi o tem, kdaj so bila

mesta vključena v državo. Je bilo to še v času Kira ali času njegovega naslednika

Kambiza, pred invazijo Egipta, saj so tam Feničani že imeli pomembno vlogo?150

Perzijci niso bili pomorska sila, zato so Feničani tvorili glavnino njihove

mornarice, kar sem že omenil. Njihovi kralji so sklenili s Kambizom pogodbo, ki

jim je zagotavljala domala popolno neodvisnost, a jih je obvezovala, da dajo

Perzijcem na voljo vse svoje ladjevje, vštevši poveljstvo. Pomembno vlogo so

prevzeli že v prvem poskusu širitve imperija na zahod, Kambizovi invaziji na

Egipt leta 525 pr. Kr. Kot piše Herodot, je feničansko ladjevje iz Tira imelo

147





46

ključno vlogo pri podpori izkrcanju perzijske vojske v Nilovi delti, od koder so

nato uspešno zavzeli prestolnico Memfis. 151 Feničane so Perzijci obravnavali bolj

kot zaveznike kot vazale, s tem pa so dobili tudi mnoge ugodnosti. Imeli so

tolikšno avtonomijo in politični vpliv, da so se lahko uprli invaziji na Kartagino in

Kambiz je nato idejo popolnoma opustil.152 Največja feničanska mesta, Tir,

Biblos, Sidon in Arvad, so ohranila tudi svojo dinastično avtonomijo. Nobene

točno informacije nimamo o davčnih obveznostih Feničanov. Verjetno je, da so

jih Perzijci oprostili velikih dajatev, ker so jim na voljo dali svoje ladjevje.153

Feničanska mesta so bila sprva del ogromnega administrativnega okraja, ki je

vključeval celotno Mezopotamijo in Sirijo-Palestino. V času Dareja I., ki je

uvedel reorganizacijo administrativnih okrajev, pa so Feničani prešli v novo

provinco - satrapijo, imenovano Abarnahara (v prevodu »Preko reke«). Provinca

je obsegala Ciper in vse ozemlje zahodno od Evfrata. Mesta so morala biti

zadovoljna s takšnim sistemom, saj ni poročil o prepogostih uporih.154

Feničani so s pridom izkoriščali svoj privilegirani status v administrativni

hierarhiiji. Perzijska nadvlada in učinkovito informacijsko omrežje sta jim

omogočila, da so spletli trgovinske vezi z Mezopotamijo in samim osrčjem

Perzije. Izkoristili pa so tudi ugodne pogoje za trgovino z Egiptom in

Sredozemljem. Zaradi takšnih komercialnih ciljev so Feničani aktivno podpirali

perzijske vojaške pohode. V prejšnjih stoletjih so Grki v Sredozemlju postali

glavna konkurenca. V poznem 6. in zgodnjem 5. st. pr. Kr. so že posegali na

tradicionalna feničanska tržišča, kot so bila Egipt, Rodos in Ciper. Egejski uvozni

artikli so v začetku 5. st. pr. Kr. razširili globoko v zaledje feničanskih mest.

Herodot zato Feničane opisuje kot najbolj goreče pomorske zaveznike Perzijcev v

agresiji proti jonskim Grkom v mestu Milet. Milet je bil center za grško trgovino

ob vzhodnih obalah, zato so ga tudi Perzijci obravnavali drugače. Uničenje Mileta

je tako za Feničani pomenilo uničenje velikega tekmeca, kar jim odprlo tudi nove

151


Herm, Feničani, str, 153. 153



47

trgovske poti v egejski prostor. Verjetno so s takimi upanji in pričakovanju

sodelovali tudi pri perzijski invaziji na celinsko Grčijo pod Darejem I. in

Kserksom155.

155


48

6 SKLEP

Na razvoj feničanske religije sta vplivali razdrobljenost in politika mestnih

državic. V vsakem mestu se je razvil majhen lokalni panteon s sebi lastnimi

bogovi. Kljub temu so se nekatere značilnosti ohranile v vseh mestih. Vsako

mesto je imelo dve vrhovni božanstvi, moško in žensko. Moško božanstvo je bilo

zaščitnik mesta in hkrati bog poljedelstva. Ta bog je predstavljal naravni cikel

življenja rastlin, zato je moral vsako leto umreti, da je lahko spet oživel. Žensko

božanstvo pa je predstavljajo boginjo plodnosti. Bogove so častili v gorah in ob

rekah, kjer so tudi postavili templje. V obredih so dajatve metali v vodo.

Odločitev božanstva ali je sprejelo dajatev so si razlagali po tem, če se je dajatev

potopila na dno, božanstvo je v tem primeru dajatev sprejelo, ali je ostala na

površju. Kot novost se je v feničanski religiji pojavilo obredno žrtvovanje živali in

ljudi, ki se je bolj razširilo v kolonijah kot v Feniciji. Ohranila so se le imena

božanstev največjih in najpomembnejših feničanskih mest. V Biblosu sta bili

glavni božanstvi Balaat in Baal, v Sidonu Ešmun in Astarta, v Tiru pa Melkart in

Astarta. Kljub dvema vrhovnima bogovoma so v mestih častili enega boga bolj

kot drugega.

Po politični strukturi so bila mesta enaka. V vsakem je vladal kralj, predstavnik

dedne monarhije. Kralju je svetoval svet starešin. V rokah kraljeve družine je bilo

tudi mesto vrhovnega svečenika, ostali svečeniki pa so izhajali iz najpremožnejših

in najvplivnejših družin v mestih.

Kralji so religijo uporabljali v politične namene, kar je najbolj izraženo v primeru

boga Melkarta v Tiru. Tam se je kult razvil do te stopnje, da je kralj predstavljal

boga Melkarta, ki je prestavljal monarhijo. Tir je bil najpomembnejše mesto v

ekspanziji Feničanov v Sredozemlje, zato se je Melkartov kult razširil po vseh

kolonijah.

49

7 LITERATURA

AUBET Maria Eugenia, The Phoenicians and the West: Politics, Colonies,

and Trade (Cambridge, 2001).

GRAY John, Near Eastern Mythology (New York, 1982).

HERM Gerhard, Feničani: škrlatni imperij antike (Ljubljana, 1977).

MARKOE Glenn E., Phoenicians (Los Angeles, 2000).

MORSTADT Bärbel, Die Phönizier (Darmstadt, 2015).

MOSCATI Sabatino, The world of Phoenicians (London, 1968).

PHILO of Byblos, The Phoenician history, introduction, critical text,

translation, notes, by Harold W. Attridge and Robert A. Oden, Jr.

(Washington, 1981).

SOMMER Michael, Die Phönizier: Geschichte und Kultur (München,

2008).

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, ( Ljubljana, 1998)

8 ELEKTRONSKI VIRI

http://www.fran.si/

http://sl.pons.com/prevod

http://www.biblija.net/biblija.cgi?l=sl

https://en.wikipedia.org/wiki/Hippocampus_(mythology)

https://en.wikipedia.org/wiki/Nonnus

https://en.wikipedia.org/wiki/Suda

https://sl.wikipedia.org/wiki/Herodot

https://en.wikipedia.org/wiki/Ebla

https://books.google.si

univerza v mariboru filozofska fakulteta oddelek za … · univerza v mariboru filozofska fakulteta...

Documents