UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

Taborišče Teharje in amnestija leta 1945

Mentor: Kandidatka:

red. prof. dr. Darko Friš Terezija Potočnik

Maribor, junij 2009

Zahvala

Zahvaljujem se mentorju dr. Darku Frišu za pomoč in nasvete pri nastajanju

diplomske naloge, kakor tudi ostalim profesorjem na oddelku.

Prav tako se zahvaljujem delavcem Arhiva republike Slovenije v Ljubljani in

Zgodovinskega arhiva Celje, ki so mi s svojo strokovnostjo pomagali pri iskanju

arhivskega gradiva.

Najbolj pa se zahvaljujem staršem, sestram in njihovim druţinam, prijateljem in

prijateljicam ter vsem, ki so in še vedno verjamejo vame, me podpirajo in pomagajo,

da lahko uresničujem svoje sanje in jih delim z njimi.

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

I Z J A V A

Podpisana Terezija Potočnik, rojena 26. 4. 1982, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer Zgodovina – enopredmetna, nepedagoška, izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom „Taborišče Teharje in amnestija leta 1945“ pri

mentorju red. prof. dr. Darku Frišu, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni

viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Terezija Potočnik

Maribor, 17. 6. 2009

2

Povzetek

Eden najtemnejših, če ne celo najtemnejši madeţ slovenske zgodovine, je

nastal v letu 1945 tik po koncu druge svetovne vojne. To temno obdobje je

zaznamovano z drţavljansko vojno, z revolucijo, z begi iz domovine, nesrečno

vrnitvijo vanjo, s koncentracijskimi taborišči in mnoţičnimi poboji.

Ko so bili pripadniki domobranskih enot vrnjeni nazaj v Slovenijo, so bili najprej

deportirani v koncentracijska taborišča širom po Sloveniji. Eno od takih je bilo tudi

taborišče Teharje. Tja so namestili mnoţico domobrancev, njihovih pomoţnih enot,

civilistov, ki so jih spremljali. Torej; v istem taborišču so se znašli tako civilisti, ki so

spremljali domobrance, kot tudi drugi, ki so bili zaprti bodisi zaradi kolaboracije ali

posedovanja dobrin, ki si jih je zaţelela nova oblast.

Nova oblast, bolje rečeno osvobodilna fronta (OF) pod vodstvom komunistične

partije (KP), je prevzela oblast na vseh področjih, to se je odraţalo tudi v sodstvu, ki

je začelo vsebovati prvine socialističnega prava, še prej pa so z dekretom ukinili

predvojno pravo. To je vodilo v pravni nered, v katerem so se dogajali montirani

procesi in montirane obsodbe.

Veliko večino zaprtih domobrancev, ki so jih pred tem razdelili v skupine, so

izvensodno pobili. Preţiveli, v primeru Teharij sta bili to skupini B in A, ki so ju

sestavljali mladoletni domobranci, pa so bili na milost in nemilost prepuščeni ţivljenju

v koncentracijskem taborišču. Velik del jih je bil obsojen zaradi pripadnosti

domobranskim enotam. Vojaško sodišče v Celju je obsodilo 405 zapornikov.

Obsojeni so bili na različno dolge kazni odvzema svobode s prisilnim delom in

odvzemom drţavljanskih in političnih pravic.

Tega jih je odrešila amnestija, ki je bila razglašena 3. 8. 1945 in po kateri se je

iz taborišča Teharje v svobodo napotilo 369 amnestirancev. Amnestirani pa niso bili

le bivši domobranci, temveč tudi civilne osebe. Za nekatere med njimi obstajajo

obsodbeni dokumenti, za druge pa le dva seznama, eden popolnoma amnestiranih in

drugi delno amnestiranih. Slednji so v taborišču dalje prestajali kazen, še v času, ko

se je taborišče jeseni 1945 preoblikovalo v kazensko taborišče Teharje.

Ključne besede: taborišče Teharje, domobranci, amnestija, poboji, montirani

procesi, politika in sodstvo leta 1945, vojaška sodišča.

Abstract

One of the darkest, if not the darkest chapter of Slovenia's history dates to

1945, shortly after the conclusion of World War II. This dark period was marked by a

civil war, revolution, by fleeing the homeland and an ill-fated return, by concentration

camps and mass executions.

After members of the Slovene Home Guard (SD - Slovensko domobranstvo)

had been returned to Slovenia, they were deported to concentration camps across

Slovenia, one of these being the Teharje concentration camp. Many SD members

were placed there, along with their supporting units and the civilians who had been

accompanying them, as well as others, who were imprisoned for collaboration or for

possessing goods that the new government desired.

The new government, more precisely the Liberation Front (OF - Osvobodilna Fronta)

under the leadership of the Communist Party (KP - Komunistična partija) seized

power in all branches of government. This was also evident in the administration of

justice, where elements of socialist law were introduced, preceded by a decree

abolishing the pre-war legislation. This led to a legal disorder, in which many show

trials were held, and sentences passed out.

The vast majority of SD members, who were divided into groups, were

executed without trial. The survivors, in the case of Teharje consisting of juvenile SD

members (the groups B and A), were left at the mercy of the life in the concentration

camp. Most were convicted for being SD members; the court-martial in Celje

convicted 405 prisoners. They were sentenced to varying terms of forced labor, and

stripped of their citizens‟ rights and political rights.

They were freed by a general amnesty, declared on 3 August 1945; afterwards

369 amnestees walked out of Teharje free. In addition to former SD members,

civilians were also granted amnesty. Court documents exist for some of them, the

others are listed on two lists – the persons on the first list were granted full amnesty,

while the other list consists of persons granted partial amnesty. The latter remained

in Teharje to serve their sentence; during that time the camp was transformed into a

penal camp.

Key words: Teharje concentration camp, Slovene Home Guard, amnesty,

executions, show trials, politics and the administration of justice in 1945, court-martial

1

Kazalo

1 UVOD ..................................................................................................................................... 3

1. 2 KRATEK PREGLED OBDOBJA, OBRAVNAVANEGA V DIPLOMSKEM DELU ............................. 4

2 DOMOBRANSTVO .............................................................................................................. 5

2. 1 USTANOVITEV IN CILJI SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA ................................................... 5

2. 2 KONEC VOJNE IN UMIK DOMOBRANCEV ............................................................................ 6

2. 3 IZROČITEV DOMOBRANCEV NAZAJ V JUGOSLAVIJO ........................................................... 7

2. 4 POBOJI .............................................................................................................................. 9

3 TABORIŠČE TEHARJE ................................................................................................... 11

3. 1 UPRAVA TABORIŠČA ....................................................................................................... 12

3. 2 DOGAJANJE V TABORIŠČU ............................................................................................... 16

3. 2. 1 Prihod v taborišče in poboji .................................................................................. 16

3. 2. 2 Nihanje med poboji in preživetjem ........................................................................ 18

3. 2. 3 Zasliševanja ........................................................................................................... 19

3. 2. 4 Prehrana ................................................................................................................ 22

3. 2. 5 Bivanje po koncu likvidacij – v juliju in avgustu 1945 ......................................... 22

3. 3 KAZENSKO TABORIŠČE TEHARJE .................................................................................... 23

4 POLITIČNO IN SODNO DOGAJANJE V SLOVENIJI ............................................... 25

4. 1 POLITIČNI SODNI PROCESI ............................................................................................... 26

4. 1. 1 Spreminjanje in ukinjanje sodstva ......................................................................... 26

4. 2 KRŠITEV TEMELJNIH SODNIH PRAVIC PO KONCU VOJNE .................................................. 32

5 VOJAŠKA SODIŠČA ......................................................................................................... 34

5. 1 USTANOVITEV OKROŢNEGA IN OKRAJNEGA SODIŠČA V CELJU LETA 1945 ...................... 35

5. 1. 1 Procesi pred vojaškima sodiščema julija in avgusta 1945 v Celju ....................... 36

5. 1. 2 Procesi proti pripadnikom slovenskega domobranstva ........................................ 37

PODROBNEJŠA ANALIZA PODATKOV IZ OBEH SEZNAMOV SE NAHAJA V ČETRTEM POGLAVJU. 38

5. 2 PREHOD Z VOJAŠKEGA NA REDNO SODSTVO .................................................................... 38

6 SKUPINA A – BODOČI AMNESTIRANCI .................................................................... 39

7 AMNESTIJA IN POMILOSTITEV .................................................................................. 41

7. 1 AMNESTIJA ..................................................................................................................... 42

7. 2 POMILOSTITEV ................................................................................................................ 43

7. 2. 1 Pomilostitev v funkciji državno-pravnih ciljev ...................................................... 43

8 ANALIZA AVGUSTOVSKE AMNESTIJE .................................................................... 44

8. 1 VSEBINA AMNESTIJE ....................................................................................................... 44

9 AMNESTIJA V TABORIŠČU TEHARJE ....................................................................... 50

9. 1 DOKUMENTI AMNESTIRANCEV ........................................................................................ 51

9. 1. 1 Kazenski listi ......................................................................................................... 52

9. 2 REŠITVE IN OBJAVE AMNESTIRANIH DOMOBRANCEV ...................................................... 61

9. 2. 1 Rešitev ................................................................................................................... 62

9. 2. 2 Objava ................................................................................................................... 65

9. 2. 2. 1 Analiza podatkov iz rešitev in objav .................................................................. 66

10 CIVILISTI V TABORIŠČU TEHARJE ......................................................................... 73

2

10. 1 ODHOD IZ TABORIŠČA ................................................................................................... 74

10. 2 CIVILISTI Z AMNESTIJO ................................................................................................. 74

10. 2. 1 Popolnoma amnestirani civilisti .......................................................................... 75

10. 2. 2 Delno amnestirani civilisti .................................................................................. 76

11 AMNESTIRANCI V ZAPORNI KNJIGI KAZENSKEGA ZAVODA TEHARJE ... 81

12 RANJENCI, BOLNIKI IN INVALIDI ........................................................................... 89

13 DELO KOT KAZEN ........................................................................................................ 91

13. 1 IZREKANJE KAZNI PRISILNEGA DELA ............................................................................. 92

13. 2 IZVRŠEVANJE KAZNI PRISILNEGA DELA Z ODVZEMOM PROSTOSTI ................................. 93

14 SKLEP ................................................................................................................................ 95

15 VIRI – ARHIVSKO GRADIVO ...................................................................................... 97

16 LITERATURA .................................................................................................................. 97

17 PRILOGA .......................................................................................................................... 99

3

1 UVOD

Ob vprašanju izbire teme za diplomsko nalogo se vsak študent sooči s kopico teţav.

Po prehojenih letih študija, ki mu je bolj ali manj razgrnilo vse skrivnosti zgodovine,

se mora kar naenkrat odločiti za en sam drobec zgodovine, za eno samo temo.

Temo za svojo nalogo sem izbrala sama. Izbrala sem jo, ker preprosto o tej temi

nisem vedela ničesar. Obstaja literatura, pričevanja in zapisi o povojnih pobojih, kdo

so bili pobiti, kje leţijo in kaj se je z njimi dogajalo pred poboji. Ob prebiranju te

literature se mi je postavilo vprašanje o teh pričevalcih. Kdo so bili, kaj so bili, zakaj

so bili zaprti skupaj s tistimi, ki so tako tragično končali, kaj jih je rešilo, da so

preţiveli, bili rešeni in odšli v civilno druţbo.

Aktualnost te teme je precejšnja, saj je ta del zgodovine našega naroda še vedno

zaznamovan s stigmo neraziskanosti, še vedno se ta del naše zgodovine tlači v

pozabo in izrablja v osebne, socialne in politične obračune takrat, ko to komu koristi.

Za narodovo katarzo je potrebno te boleče in občutljive teme raziskati, jih pravilno

umestiti v kolektivni spomin naroda in tako zaključiti to poglavje.

Diplomska naloga bo torej osredotočena v prvi vrsti na amnestijo avgusta leta 1945,

saj je to ključni moment in instrument, da so bili zaprti politični zaporniki rešeni (v

našem primeru domobranci) statusa in so se formalno brez krivde lahko vrnili domov

in imeli moţnost, da ponovno zaţivijo. Ker je amnestija odločba, ki se dotika sodstva,

bo predstavljeno tudi sodstvo leta 1945 v Sloveniji. Opisan bo njegov razvoj in stanje,

v katerem je bilo ob zaprtju, sojenju in izpustu amnestirancev.

Čeprav ali ravno zato, ker za taborišče Teharje ţe obstaja nekaj literature, sem se

odločila samo za to taborišče. Razlog je v tem, ker o drugih tovrstnih taboriščih in o

drugih amnestirancih po Sloveniji virov in podatkov o tej temi primanjkuje.

Predstavljeni bodo tudi vsi seznami amnestirancev, ki ji lahko razdelimo v več skupin.

Podrobno bodo predstavljeni podatki iz njihovih kazenskih listov, nekaj sodnih odločb

in dokumentov, ki so jih prejeli ob amnestiji oz. izpustitvi; rešitev in objav.

Predstavljena bo analiza podatkov iz teh dokumentov.

4

1. 2 Kratek pregled obdobja, obravnavanega v diplomskem delu

Za laţje razumevanje dogodkov, ki so opisani v diplomskem delu, moram predstaviti

najpomembnejše dogodke, ki so se zgodili pred tem, čeprav je glavna tema diplome

– taborišče Teharje in amnestija – časovno ţe po koncu vojne, se dogajanje, ki je

pripeljalo do tega, začne ţe več let prej.

Brez dvoma bi bila NOB ena največjih epopej v slovenski zgodovini, ko bi bila njen

cilj res osvoboditev naroda, ne pa zamenjava ene diktature z drugo. Tako pripadniki

OF kot meščanski politiki so hoteli biti edini predstavniki naroda. To je imelo določene

negativne posledice tako v sami OF, saj se je krepil vpliv skrajne KPS (marca 1943 je

z Dolomitsko izjavo popolnoma prevzela vodenje OF), kot tudi v meščanskem taboru,

ki se ni mogel sam postaviti po robu OF in je iskal pomoč pri okupatorju. To je

pripeljalo do krvave drţavljanske vojne med NOB, ki jo je vedno bolj podrejala KPS in

Slovensko zavezo. Zaradi partizanskih represalij v imenu revolucije so predvsem na

Notranjskem in Dolenjskem spontano nastale vaške straţe (z italijanske strani

imenovana tudi Miliza volontaria anticomunista). Ko so septembra 1943 Italijani

kapitulirali, se je med vaškimi straţarji, četniki in partizani zgodil bistveni spopad, ki je

dokončno zapečatil drţavljansko vojno. Partizani so pri Grčaricah in Turjaku zmagali

in pobili veliko pripadnikov vaških straţarjev in četnikov. Vaške straţarje so nasledili

domobranci, ki so se še v večji meri zatekli po pomoč k Nemcem, saj so videli v

komunistični revoluciji še večje zlo kot v nemški okupaciji, kar so jim partizani

marsikdaj s svojim ravnanjem potrjevali. Ta nasprotovanja, spopadi in represalije na

obeh straneh so se vlekli vse do konca vojne, ko so partizani oz. OF prevzeli nadzor

nad celotno Jugoslavijo (status zaveznika so iz Zahoda dobili ţe leta 1944),

domobranci, četniki in veliko število civilistov pa so se umaknili iz Slovenije.1

1 Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo, Slovenska matica, 2003, str. 21 – 466.

5

2 DOMOBRANSTVO

2. 1 Ustanovitev in cilji slovenskega domobranstva

Problematika slovenskega domobranstva med drugo svetovno vojno je eno najbolj

zapletenih in tragičnih poglavij slovenske zgodovine, ki ga preprosto črno-belo

slikanje ne more pravično prikazati. Posebna tragika obdobja med nemško okupacijo,

tega mračnega poglavja novejše slovenske zgodovine, je v tem, da je imel slovenski

meščanski (konservativni) tabor po italijanski kapitulaciji samo dve moţnosti: da se

pridruţi komunistom, se sprijazni s sovjetizacijo druţbe in se odreče vsem svojim

idealom in načrtom za prihodnost ali pa se je delno naslonil na okupatorja v boju proti

komunistični nevarnosti, pri čemer je bil stalno v nevarnosti, da kolaborira z

osovraţeno okupacijsko oblastjo in zagreši izdajstvo naroda. Srednja pot je obstajala

le v toliko, da je bilo opiranje na okupatorja čim manjše in bolj distancirano, samo v

obliki taktične kolaboracije, ki je na drugih ravneh omogočala, ilegalno dejavnost proti

okupatorski oblasti. Vendar je bila Slovencem resnična srednja pot – namreč pot

pogumnega skupnega boja vseh odporniških skupin proti okupatorski oblasti, ne da

bi se morali prodati določeni ideologiji ali določenemu drţavnemu sistemu – zaprta,

ker so partizani in komunisti po italijanski okupaciji zavzeli skrajno nepopustljivo

stališče, ki je bilo za protikomuniste popolnoma nesprejemljivo. Za komuniste je bil

edini pravi odpor proti okupatorju komunističen in noben drug. Njihove oči so bile tudi

ţe uprte v prevzemanje oblasti v bodoči Jugoslaviji.2

Domobranstvo in še prej vaške straţe so nastale kot reakcija na nedopustna

ravnanja partizanov in OF, predvsem pod vtisom bojev za Grčarice in Turjak v

septembru 1943, ko so vaške straţe, ki so bile, ustanovljene iz eksistenčnih razlogov,

in četniki utrpeli ogromne izgube; komunisti so ujeli mnogo njihovih članov in jih

likvidirali. France Bučar je o tem zapisal. “Slovenskemu protikomunističnemu

vodstvu je ob ustanavljanju domobranstva postalo jasno tisto temeljno dejstvo, ki ga

skoraj do italijanske okupacije ni spregledalo, da je namreč partizane treba vojaško

premagati, če hočejo komunistični partiji izviti iz rok temeljno sredstvo, ki ji odpira pot

do monopolne oblasti.”3

Ustanovitev slovenskega domobranstva je ustrezalo nemškim vojaškim potrebam, pa

tudi izredni stiski protikomunističnega tabora po zlomu Italije. Za vojake in častnike,

pa tudi za vodstvo protirevolucionarnega tabora je bilo slovensko domobranstvo

2 Karmen Griesser Pečar, Razdvojeni narod, Ljubljana, 2004, str. 298.

3 Prav tam, str. 290.

6

nekakšna narodna vojska. Njihovo geslo je bilo: »Za Boga, narod in domovino«.

Vodilni politiki in domobranski poveljniki so bili v svojem hotenju in mišljenju

protinemško usmerjeni in niso imeli namena sluţiti Nemcem; odločeni so bili, bojevati

se proti komunizmu, k čemur so bili prisiljeni zaradi njegovega stremljenja po oblasti,

ki sta ga ponekod določala nasilje in teror. Domobranci nikakor niso imeli istih ciljev

kot Nemci – nasprotno: upali so na kontinuiteto jugoslovanske monarhije, z močnejšo

slovensko samoupravo. Edina stična točka med Nemci in domobranci je bil boj proti

boljševizmu.4

Domobrance so vodili Leon Rupnik kot nekdanji jugoslovanski general, Anton Kokalj

je bil imenovan za glavnega inšpektorja, Krener za Kokaljevega namestnika in

Peterlin za načelnika štaba.5

2. 2 Konec vojne in umik domobrancev

8. maja je bilo med domobranci izdano povelje za umik iz Ljubljane na Gorenjsko in

naprej na Koroško. Umik glavnine slovenskega in gorenjskega domobranstva je

najprej potekal v treh kolonah, ki so se zdruţile v Trţiču. Domobranski bataljoni so šli

skozi Ljubeljski predor 10. in 11. maja. Nekateri pa seveda tudi čez Ljubeljsko sedlo

in tudi čez Savinjske Alpe.6 Skoraj zagotovo lahko trdim, da so domobranci še bolj pa

neorganizirani civilni begunci prečkali avstrijsko-slovensko mejo na vseh za to

primernih prelazih in prehodih.

13. maja so pri Hrumperku prečkali Dravo in se predali Britancem oz. pred njimi

odloţili oroţje. Ti so jih napotili v različne kraje. S to predajo so domobranske enote

dokončno zapečatile svojo usodo. Angleške enote na Koroškem jih niso sprejele in

obravnavale kot protikomunistične enote, ampak kot enote, ki so pomagale Nemcem.

Zaradi zaostrovanja odnosov med ostalimi zavezniki in Jugoslavijo, ki jo je

predstavljal Tito, je bil njihov poloţaj še dodatno oteţen, saj so predstavljali dodatno

logistično oviro v primeru spopada med Angleţi in partizani na Koroškem.7

Vsi slovenski domobranci niso bili napoteni v Vetrinje, kjer se jih je na koncu zbrala

večina. Nekatere manjše skupine so tja prišle pred opisano glavnino, in sicer še pred

4 Karmen Griesser Pečar, Razdvojeni narod, str. 290.

5 Prav tam.

6 Slovenska novejša zgodovina: od programa zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja

republike Slovenije 1848–1992, Ljubljana, 2005 str: 777, 778, (dalje Slovenska novejša zgodovina) Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 484–487. 7 Prav tam, str: 778.

7

prihodom partizanskih in tudi britanskih enot. Eni so takoj nadaljevali pot proti

Tirolski, posamezniki so prišli celo do Nemčije. Drugi so se ustavili v Spittalu in

Lienzu. Poseben primer je predstavljala skupina okrog generala Rupnika, ki je iz

Ljubljane odšla ţe 5. maja. V njej so bili člani njegove druţine in nekaj najzvestejših

sodelavcev oziroma prijateljev. Nastanili so se, sprva z dovoljenjem še delujočih

avstrijskih (nemških) oblasti, v kraju Grossegg nad Milštatskim jezerom. Po drugi

strani pa gre navesti tudi to, da vsi begunci niso uspeli priti na Koroško. Okrog 500

zapoznelih domobrancev so hercegovski partizani zajeli 11. maja pri Trţiču, še dva

dni prej pa jih je nekaj sto padlo v ujetništvo slovenskih partizanov pri Borovljah. V

bliţini je nato čez nekaj dni zašla v partizanske roke še ena skupina zaostalih

beguncev, od katerih so jih 16 ubili. Pribliţno 12.000 pripadnikov Slovenske narodne

vojske se je nastanilo skupaj s civilnim spremstvom na Vetrinjskem polju.8

2. 3 Izročitev domobrancev nazaj v Jugoslavijo

Vprašanje, kdo so domobranci in kakšen je njihov prihodnji status, tedaj seveda še ni

bilo razčiščeno in tudi še zdaj ni dokončno. Vsekakor so Britanci v Celovcu

slovenskim predstavnikom zagotavljali, da begunci in vojaki lahko pridejo čez Dravo

in da jim zagotavljajo zaščito. Zatem je sledil prehod čez Dravo in odloţitev oroţja pri

Humperškem gradu.9

Do politične odločitve o izročitvi Jugoslaviji na vladni ravni tudi kasneje ni prišlo,

posebej zaradi nasprotovanja ameriške vlade, toda vojaške oblasti so prav za

koroško območje določile drugače. Tu so vplivale vojaško-politične razmere. Proti

Koroški se je umikal del enot nemške skupine armad E pod poveljstvom generala

Alexandra von Löhra, nadalje hrvaški ustaši in domobranske enote, skupaj s civilnimi

begunci, enako tudi del ruskih in ukrajinskih in celo madţarskih enot, ki so se

bojevale ob nemški strani v zadnjem obdobju vojne. Ocene, čeprav zelo pretirane, so

govorile celo o milijonski mnoţici, ki naj bi se takrat koncentrirala prav na Koroškem,

to je povzročalo britanski okupacijski oblasti velike teţave, ki pa so postale v

naslednjih dneh za zahodne zaveznike še posebej vaţne zaradi na novo nastale

vojne nevarnosti, namreč nevarnosti spopada z jugoslovanskimi Titovimi silami, ki

niso hotele popustiti pred zahtevami o umiku, tako v Julijski krajini kot tudi na

Koroškem. Kot ţe omenjeno, so vsaj juţni in jugovzhodni del Koroške skoraj

8 Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 489, Slovenska novejša zgodovina, str. 777–779.

9 Prav tam, str. 492.

8

istočasno ali celo prej zasedle sile jugoslovanske 14. divizije oziroma delov 3. in celo

4. armade. Jugoslovansko, predvsem pa slovensko partizansko vodstvo, je imelo v

načrtu zasesti celotno slovensko Koroško, kar naj bi pomenilo njeno osvoboditev ter

osnovo za priključitev k Jugoslaviji. To je bilo v temeljnem nasprotju s sklepi

zavezniških sil na moskovski konferenci oktobra 1943, da se Avstrijo obnovi v okviru

meja pred "Anschlussom", ter kasnejšimi sklepi, da ob koncu vojne britanska vojska

okupira območje Koroške in Štajerske. Zasedba s strani jugoslovanske oz. dodelitev

okupacijske cone Jugoslaviji ni bila predvidena in zato so Britanci od vsega začetka

zahtevali, da se umaknejo na predvojne meje. V začetku Jugoslovani niso hoteli o

tem nič slišati, pri čemer so se zanašali tudi na podporo sovjetskih sil, ki so sicer

mimo dogovorov v začetku zasedle Štajersko. V pogajanjih med Britanci in

predstavniki jugoslovanske vojske je prišlo do dogovora, da bodo Britanci vse enote,

ki so se jim predale »pomotoma«, vrnili v Jugoslavijo.10

Dne 17. maja je tako brigadir Low izdal povelje, da “bodo vsi Jugoslovani, ki so

trenutno na območju korpusa, čim prej izročeni Titovim silam,” pri čemer “jim ne bo

izročen cilj preselitve. Organizacijo izročitve bo izvedel štab v povezavi z

jugoslovanskimi silami ...”11

Prav v tistih dneh je prišlo do prvega viška napetosti med Jugoslovani in zahodnimi

zavezniki. Zavezniki so ţeleli predvsem umik Jugoslovanov s Koroške na stare meje,

za vsak primer pa so ţeleli s tega potencialnega vojnega območja premestiti tudi vse

vojne ujetnike in begunce oz. "izprazniti palubo", kot se je izrazil Alexander, ko je 16.

maja obvestil Churchilla o svojih teţavah. Tako so izročanja beguncev iz Vetrinja

potekala redno ţe od 18. maja dalje.12

Med 18. in 23. majem so tako Britanci izročili jugoslovanski vojski okrog 13.000

Hrvatov, od tega pribliţno 3.000 civilistov, v naslednjih treh dneh pa še skupaj okrog

4.000 pripadnikov srbskega dobrovoljskega korpusa ter nekaj nedičevcev in

črnogorskih četnikov. Dne 27. maja so se tako pričeli transporti pripadnikov SNV,

poleg tega se je ţe 24. maja s Srbi odpeljalo okrog 40 moţ domobranske komore.

Transporti so potekali po formacijah, po polkih oz. niţjih enotah za konkretni razpored

10

Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 500. 11

Prav tam, str. 503, 12

Prav tam.

9

pa so se za vsak dan dogovorili predstavniki štaba SNV in britanskega brigadnega

poveljstva.13

"Vsak dan sta praviloma na pot odšla dva transporta, in sicer običajno najprej iz

Podgorja oziroma Podroţce na Jesenice in naprej proti Ljubljani ter po drugi strani iz

Pliberka v Dravograd, preko Slovenj Gradca do Celja v Teharje.14

"Natančnega števila predanih pripadnikov SNV in tudi civilistov še ne moremo

določiti, kajti v različnih virih se pojavljajo tudi različne številke oz. ocene. Večina

ocen v sodobni slovenski literaturi tako govori o 8.000 do 11.000 predanih

domobrancih."15

2. 4 Poboji

Ozna je torej s pomočjo slovenskega Knoja večino ţrtev najprej zbrala v večjih

taboriščih in v lokalnih zaporih. Najbolj znana taborišča takoj po vojni so bila Šentvid,

Teharje, Šterntal (Kidričevo), Studenci pri Mariboru, Brestrnica pri Mariboru. Poleg

teh je bilo še veliko manjših: v Kranju, v Škofji Loki, Kamniku, v samostanu v Mekinju,

v Celju na različnih lokacijah, v Mariboru pa v vinarski šoli, v semenišču, na Teznem

itd.16

Postopek pri razvrščanju »na levo ali desno«, v smrt ali v ţivljenje, je bil podoben v

vseh zbirnih taboriščih, vendar različen pri posameznih domobranskih enotah. Kaţe,

da je nekdo ocenjeval pomen ali krivdo celih bataljonov in določal postopek z njimi.

Preţiveli poročajo, da so v nekaterih enotah delali poimenske sezname, v drugih pa

sploh ne in so jih takoj po eni sami noči, prebiti v Šentvidu, naloţili na vagone in

odpeljali do Kočevja in takoj naprej na morišča v Rogu. Še posebej v Teharjah so bile

opravljene razdelitve v tri skupine: A, B in C. Kategorija A so bili mladoletniki, ki so bili

po amnestiji 3. avgusta večinoma izpuščeni. Kategorija C je bila v celoti likvidirana,

kategorija B pa preteţno; nekatere so izločili in jih postavili pred vojaško sodišče.17

Natančnejši opis razporejanja in določanja v te skupine bo sledil v nadaljevanju

naloge, kjer se bom še posebej posvetila amnestirancem.

13

Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 507. 14

Prav tam, str. 508. 15

Prav tam, str. 512. 16

Joţe Pučnik, Mnoţični povojni poboji, v: Drago Jančar, Temna stran meseca: kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990, Ljubljana, Nova revija, 1998, str. 43. (dalje: Joţe Pučnik, Mnoţični poboji). 17

Prav tam.

10

Morišča, kjer leţijo pobiti domobranci, so posejana po vsej Sloveniji. Še vedno

nimamo niti pribliţnega seznama vseh morišč in grobišč. Zato ni mogoče niti pribliţno

reči, koliko jih je. Ker to ni tema moje diplomska naloge, naj na tem mestu omenim

samo najbolj mnoţična. To so grobišča v Rogu na Kočevskem, rudniški jaški in rovi v

Zasavju, tankovski jarki v okolici Teharij in Maribora in mnoţica naravnih jam širom

po Sloveniji, od Logatca in Postojne do Ptuja, od Bele krajine do Prevalj na

Koroškem.18

Ob številnih mnoţičnih grobiščih na Celjskem je teţko reči, katera so dejansko

povezana s koncentracijskim taboriščem Teharje, saj niso bili vsi pobiti v tem

taborišču. Po do sedaj opravljenih raziskavah sklepajo, da se teharske ţrtve nahajajo

v grobiščih Zgornja Hudinja, Prapretno, Hrastnik (Marno, Dol, Zasip, Stari Hrastnik),

Huda jama, Marija reka, območje Beţigrad – Teharje – Mlinarjev Janez in

Pečovnik.19 Verjetno pa zaradi vedno večje časovne oddaljenosti, starosti ali

molčečnosti pravih prič in pomanjkanja dokumentov, nikoli ne bo dokončno

razjasnjeno, kje vse leţijo teharske ţrtve.

18

Joţe Pučnik, Mnoţični povojni poboji str. 43–46. 19

Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih – II. del, Ljubljana, 2008

str. 182.

11

3 TABORIŠČE TEHARJE

Na Štajerskem je med vojno delovala Deutsche Jugend in je bila del

Steirischer Heimatbund-a (štajerske domovinske zveze). V organizaciji je vladala

polvojaška disciplina. Otroke, predvsem pristaše nacistične politike, in tiste, ki so bili

nemške narodnosti in so sodelovali z okupatorjem, so pošiljali na večdnevna

taborjenja med šolskim letom ali v času šolskih počitnic. Taborjenje je potekalo v

posebnih taboriščih oziroma vadiščih, zgrajenih ravno v ta namen. V taboriščih so

izvajali vaje za streljanje, teoretično in praktično, risali zemljevide, pridobivali znanje o

oroţju, presojanju terena, iz prve pomoči, športa, brali so geografske karte in se učili

rokovanja s kompasom. Eno takih taborišč je bilo tudi taborišče Teharje (nemško

Tüchern), ki se je nahajalo v okroţju Celje. Taborišče ni bilo postavljeno neposredno

v Teharjah, temveč je do tja vodila cesta od Teharij v smeri Bukovţlaka in nato nekaj

sto metrov proti Proseniškemu.20 Teharsko taborišče so zgradili Nemci s slovenskimi

ujetniki. Taborišče je bilo zgrajeno na gozdni poseki, kakih 100 metrov od ceste, ki

vodi od Čatarjeve graščine do Bukovega Ţlaka pri Teharjah. Na eni strani taborišča

se je nahajal grič z gosto zaraščenim gozdom, s cerkvijo sv. Ane. Taborišče je bilo

sestavljeno iz 78 barak in ograjeno z ţelezno ograjo in bodečo ţico. Tudi vsaka

baraka je bila posebej obdana z bodečo ţico. Sredi taborišča je bil štirikotni prostor,

posut z ostrim kamenjem in prav tako obdan s posebno ţično ograjo. Poleg taborišča

so se nahajale njive, kamor so pokopavali v taborišču pobite ţrtve. Taborišče so

zaključevale njive, na njih je bil izkopan protitankovski jarek, kasneje zasut s trupli

častnikov in drugih mučenih ţrtev, ki so umrli ali bili pobiti ţe v taborišču samem.21

Teharsko taborišče je stalo pod hribom in je v času po vojni, ko ga je

upravljala slovenska povojna oblast imelo šest velikih barak in štiri velika dvorišča,

namenjena taboriščnikom. Vsaka baraka je bila posebej obdana z bodečo ţico.

Dvorišča so bila posuta s črnim lešem in črnim gramozom. Dvorišči na zahodni strani

sta bili še dodatno ograjeni s tri metre visoko mreţo. Po rekonstrukciji Ivana Korošca

je bilo dodatnih še osemnajst poslopij, ki so sluţila v različne namene. Posebej

omembe vredno je skladišče, ki je stalo vzporedno s partizansko menzo na zahodni

strani taborišča. Pod tem skladiščem se je nahajala cementna klet ali bunker, kjer je

20

Katja Skubic, Taborišče Teharje v letih 1945 in 1946 – diploma, Maribor 2005, str. 6. Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih – II. del, str. 165. 21

Roman Leljak, Teharje, Maribor 1990, str. 25, 85.

12

bila mučilnica, kamor so odvaţali domobranske častnike in partizanom poznane

domobrance. Partizansko menzo in sosednjo barako taboriščne posadke so po

potrebi spremenili tudi v administrativni objekt, kjer so popisovali domobrance.

Vendar je Milan Venišnik pred parlamentarno komisijo, ki je preiskovala dogajanje v

taborišču, zatrdil, da Ozna za celjsko okroţje seznamov vrnjenih domobrancev ni

dobila.22

Celoten taboriščni kompleks je bil ograjen z ţelezno mreţo in visoko bodečo

ţico, spodaj razširjeno s kolobarji. Kot stebri so sluţile smreke. Pri zunanji ţelezni

mreţi so bili reflektorji in v vsakem vogalu zunanje mreţe straţni stolpi oz. bunkerji z

mitraljezci. Straţe so bile postavljene tudi v samem taborišču. Janez Zdešar je v

svojih spominih napisal, da je bilo v taborišču pet straţarskih mest. Na zunanjih dveh

vogalih barake za duhovnike je bilo po eno straţarsko mesto, en straţar je bil

nameščen med barako in pisarnami, kjer so potekala zasliševanja in odrejanje

domobrancev v skupine. Straţar je bil postavljen tudi na kriţišču ceste, ki je vodila

med barako mimo umivalnic in stranišč. Peto straţarsko mesto pa se je nahajalo na

notranji strani tik ob ograji dvorišča. Na juţni strani so med vojno izkopali številne

protitankovske jarke.23

3. 1 Uprava taborišča

Dokumentov o delovanju taborišč na Slovenskem ob koncu vojne in po njej ni

mogoče najti v naših arhivih, zato tudi ni moţno natančno časovno opredeliti, kdaj so

Nemci zapustili vadišče organizacije v Teharjah in kdaj so ga prevzeli organi

slovenske povojne oblasti. Da so partizanska vojaška sodišča potrebovala takšna

taborišča, je dokaz taborišče v Kočevju, ki pa zaradi pribliţevanja konca vojne in

predvsem mnoţičnega izrekanja kazni odvzema prostosti s prisilnim delom, ni več

zadoščalo potrebam in postopno so nastajala nova, med katerimi je bilo tudi

taborišče Teharje. Zanj lahko trdimo, da je zagotovo prišlo pod upravo Ozne za Celje

kmalu po kapitulaciji Nemčije 9. maja 1945, saj je tako poročal načelnik Ozne za

okroţje Celje sredi maja 1945. Hkrati je navedel, da je bilo do tedaj v taborišču 1088

internirancev, od tega 503 Hrvatov in 384 Srbov, ki naj bi nato bili transportirani proti

22

Ivan Korošec, Teharje – krvave arene, Ljubljana 1994, str. 188. 23

Tolstoj Nikolaj, Klepec Matjaţ, Kovač Tomaţ, Trilogija o poboju vojnih beguncev iz leta 1945: Vetrinje–Teharje–Rog, Maribor 1990, str. 82.

13

Hrvaški. Slovencev je takrat bilo zaprtih le 33, vsi so bili iz Celja, saj jim preostala

okrajna pooblaščenstva Ozne še niso pošiljala svojih ujetnikov.24

Taborišče je vzpostavil Knoj, vendar je nato upravo prevzel oddelek Ozne za

okroţje Celje. Bojan Polak – Stjenka, komandant divizije Knoja, je v svoji izjavi pred

parlamentarno komisijo novembra 1993 zatrdil, da so enote Knoja straţile taborišča,

skrbele za varovanje, ne pa tudi za notranjo organizacijo taborišč. Zdenko Zavadlav

je decembra 1993 povedal, da je bila uprava taborišč v pristojnosti Ozne, Knoj pa je

vršil straţarsko sluţbo.25 Vsekakor sta bili obe organizaciji povojne oblasti prisotni

tako v teharskem taborišču kot pri pobojih.

Enote Knoja so nudile Ozni pomoč in zaščito v zbirnih taboriščih. Najpogosteje

so opravljali prevoze ujetnikov. Najprej so prevaţali ujetnike iz starega piskra v

Teharje, kasneje pa še iz ostalih okrajnih pooblaščenstev oddelkov Ozne v Celje.

Spremljali so domobrance in civiliste iz Pliberka do ţelezniške postaje v Celju in nato

do taborišča v Teharjah. Šoferji in vojaki Knoja so opravljali tudi prevoze ujetnikov na

mnoţična morišča v okolico Celja. Celotnega seznama knojevcev, ki so sodelovali pri

prevozih ujetnikov ni, poznamo pa nekatera imena šoferjev Knoja, ki so nastopili kot

priče pred Preiskovalno komisijo o raziskovanju povojnih pobojev, pravno dvomljivih

procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti. Jakob Ugovšek in Zvonko Lamut sta

sodelovala pri prevozih ujetnikov obsojenih na prisilno delo z odvzemom prostosti iz

starega piskra v Teharje in kasneje tudi pri prevozih taboriščnikov na mnoţična

morišča, pri čemer je sodeloval tudi Franc Miklavčič.26

Uprava oziroma struktura komande taborišč v Sloveniji meseca maja 1945

uradno še ni bila urejena. Po pričevanjih sodeč pa je bila kljub temu določena

ureditev delovanja takrat ţe v veljavi. Taborišče je vodil upravnik. Po navedbah

Milana Venišnika, pred parlamentarno komisijo o teharskem taborišču, omenja

oznovca Toneta Turnherja, kar ga dejansko postavlja na mesto upravnika, saj je v

taborišču morala obstajati oseba, ki je povezovala obe pristojni organizaciji. Ivan

Mithans, partizan Tomšičeve brigade maja 1945 in nato straţar brez čina v Teharjah,

je izjavil, da je bil komandant taborišča Bogo Milenković iz Kragujevca, komisar pa

Milan Obradović iz Kraljeva. Dodal je še, da se je enota v Teharjah imenovala

24

Jerca Vodušek Starič, Prevzem oblasti, Ljubljana 1992, str. 269–270. 25

Poročevalec drţavnega zbora republike Slovenije, št. 42, Ljubljana 1996, str. 30, 52. 26

Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih – II. del, str. 166. Katja Skubic, Taborišče Teharje v letih 1945 in 1946, str. 11, 12.

14

zaščitna enota taborišča. Hkrati je zanikal, da bi v Teharjah videl Toneta Turnherja ali

druge slovenske partizanske oficirje.27

Roman Lejlak je v svoji knjigi o morebitnih upravnikih taborišča napisal

naslednje. “Poveljnik taborišča je bil Edi Turnher, lastnik Mokriškega gradu pod

Gorjanci. Edi Turnher, s partizanskim imenom Primoţ Krčan, je bil od septembra

1942 partijski sekretar za okroţje Stične in Št. Vida. Njegova pomagača v taborišču

Teharje sta bila partizanski major Podboj, kasneje sodnik upravnega sodišča v

Laškem, in čevljar Avbelj, poznejši narodni poslanec.”28 Prav tako ni uradnih

podatkov o ostalih sodelavcih Ozne in Knoja, ki so sestavljali oznovsko in knojevsko

ekipo v taborišču. Eden od moţnih komandantov taborišča je tudi Edi Golc, ki pa ni

omenjen v nobenem ohranjenem dokumentu Ozne. Dalje je bil naveden kot komisar

taborišča Anton Zupanc. Več prič je pred parlamentarno komisijo govorilo o dveh

oznovcih s partizanskima imenoma Mišo in Tatjana. Zaslediti pa je tovarišico Tatjano,

ki jo preţivele priče imenujejo Krvava Tatjana, njeno legalno ime pa je Marija Tomšič.

Leta 1945 je bila pomočnica okroţnega pooblaščenca 2. sekcije Ozna za Celje.

Največkrat so priče omenjale oznovca s partizanskim imenom Tomo, ujetniki v

taborišču pa so ga zaradi njegove zunanjosti poimenovali Kitajec. Kot kaţe gre tu za

namestnika pooblaščenca 1. odseka Ozne za Celje, Ivana Jurčeca, z ilegalnima

imenoma Boris in Tomo, ki je bil na tem poloţaju od januarja 1945, prav tako pa je bil

na tem poloţaju še 1. januarja 1946.29

Dokumenti o kadrih in organizaciji Ozne za okroţje Celje za obdobje od konca

aprila 1945 do 1. januarja 1946 niso ohranjeni. Zato se pri raziskovanju tega področja

v navedenem časovnem obdobju lahko obrnemo le na pričevanja bivših oznovcev,

knojevcev in preţivelih taboriščnikov ali pa sklepamo, da so nekatere osebe, ki so

delovna mesta zasedale ţe pred majem 1945, ostale na poloţajih vse do leta 1946.

Znano je, da je bil 26. junija 1944 za načelnika odseka za oblast Štajerske in Koroške

določen Matija Maleţič – Ciril, ki mu je bil podrejen načelnik Ozne za okroţje Celje,

Milan Venišnik – Savinc. Njegov namestnik je bil do 8. avgusta 1945 partizan z

ilegalnim imenom Dţuro, o njegovem nasledniku ni poročil, obstaja pa moţnost, da je

ţe takrat to mesto zasedal Joţe Kladivar – Leon, saj je bil na tam poloţaju še

januarja 1946. Karel Forte – Marko Selin je bil leta 1945 šef I. odseka, oziroma šef

27

Katja Skubic, Taborišče Teharje v letih 1945 in 1946, str. 10. Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih – II. del, Ljubljana, 2008, str. 166. 28

Roman Leljak, Teharje, str. 26. 29

Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih – II. del, str, 166.

15

okroţnega pooblaščenstva Ozne v Celju, saj je bil zadolţen za vse obveščevalno

delo ţe leta 1944. Najpogosteje se kot pomočnik pooblaščenca Ozne v Celju omenja

Ivan Jurčec – Tomo. Interniranci omenjajo partizanko Sonjo s pravim imenom Fani

Knez, ki je bila prav tako pomočnica pooblaščenca še januarja 1946. Konec leta

1944 so bili vodilni člani 2. sekcije v Celju Ciril Remic – Borut, Milan Skok – Milan,

Leon Cibic – Tomaţ in Marija Tomšič – Tatjana, ki jo imenujejo preţiveli taboriščniki

iz Teharij Krvava Tatjana. Tomaţ je bil okroţni pooblaščenec, Tatjana njegova

namestnica, medtem ko so bili pomočniki Milan, Lojze Cajner – Danilo, Stanko

Boštjančič – Davorin in Jule Kočevar. Prvega januarja 1946 je bil šef 2. odseka Karel

Forte – Marko Selin.30

Ti podatki so navedeni, da bi si laţje predstavljali samo upravo taborišča.

Naštetih je precej oseb, vendar skoraj za nobeno ne moremo natančno trditi, kakšno

vlogo je imela v taborišču, saj priče sicer navajajo imena, dokumentov, ki bi to še

podkrepili, pa ni.

Načelstvo Ozne za Celje je bilo zadolţeno za zapore in delo zasliševalcev v

zaporih. Leta 1945 naj bi bil komandant Starega piskra Vinko Kolenc, vendar

dokumentov, ki bi pričali o tem, ni. Prvega januarja 1945 pa je bil pravni referent za

zapore Tone Tratnik. Leta 1945 sta bila na okroţju Celja dva zasliševalca, ki sta, kot

kaţe, opravljala zasliševanja tudi v okrajnih manjših zaporih in v taborišču Teharje.

To sta bila Pavel Maslo in Konrad Pevec. Konrad Pevec je bil član KP od septembra

1943, vsaj do 28. maja 1945 je opravljal funkcijo okrajnega pooblaščenstva Ozne za

revirje Zagorje, Hrastnik, Trbovlje in Huda Jama. Nekaj tednov po osvoboditvi je to

funkcijo zapustil in prevzel funkcijo zasliševalca Ozne v Celju, opravljal jo je do 30.

aprila 1946, ko je bil na lastno ţeljo odpuščen kljub trditvam Milana Venišnika, da

Ozna ni opravljala zasliševanj, pa so vlogo zasliševalca po potrebi prevzeli tudi

pooblaščenci Ozne v Celju.31

30

Ljuba Dornik Šubej, Oddelek za zaščito naroda za Slovenijo, Ljubljana 1999, str.182, 183. 31

Katja Skubic, Taborišče Teharje v letih 1945 in 1946, str. 15.

16

3. 2 Dogajanje v taborišču

Taborišče Teharje lahko opredelimo kot koncentracijsko taborišče. V njem so

zbrali del vrnjenih domobrancev in drugih civilistov. Velika večina teh domobrancev,

ki so bili zaprti, je končala kot ţrtve pobojev.32 Vso tragedijo in morijo je preţivela le

peščica. In ti so kasneje postali edini pričevalci, ki so lahko opisali vso dogajanje. V

literaturi, ki obstaja, so ti preţiveli navedeni kot priče, zapisane so njihove izpovedi, o

njih samih in njihovem ţivljenju in rešitvi iz taborišča pa ni napisano veliko. Ravno

zato se bo drugi del diplome nanašal nanje. Še prej pa se posvetimo dogajanju,

katerega del so bili.

3. 2. 1 Prihod v taborišče in poboji

Ob prihodu v taborišče so domobrance razdelili v tri skupine. V skupino A so

prišli mladoletniki ne glede na leto vstopa med domobrance, v skupino B tisti, ki so

bili mobilizirani šele januarja 1945, vsi ostali pa so prišli v skupino C. B skupina in

velik del skupine C so bili določeni za poboj. Temu primerno so z njimi tudi ravnali.

Vse dni in noči so preţiveli na prostem, hrane niso dobivali in izpostavljeni so bili

nenehnemu fizičnemu in psihičnemu nasilju. Kmalu po prihodu in razvrstitvi v skupine

so začeli s poboji. Prvi je bil na vrsti Rupnikov polk kot najelitnejša enota ter

pripadniki vaških straţ.33

Ivan Korošec, eden od pobeglih s taborišča, v svoji knjigi spominov

pripoveduje, da so na dan pred prvimi zasliševanji oznovci stopili pred pripadnike 2.

polka SNV. Poveljujoči je rekel, da jih bodo razdelili po okrajih in jih zaslišali. Po

nagovoru je velel, naj se vsi, ki so bili v vaških straţah, postavijo v posebno vrsto.

Javilo naj bi se precejšnje število domobrancev. Skupino bivših vaških straţarjev so

nato odpeljali v temo, ostale pa nagnali nazaj v barako. Čez pribliţno uro so

domobranci zaslišali dolge rafale iz doline. Postrelili so vaške straţarje.34

Petega junija 1945 je okoli 5. ure popoldne politkomisar Tomo pričel klicati

imena s seznamov poprej popisanih domobrancev. Tega dne so po besedah Ivana

Korošca pričeli z odvozi domobrancev. Poklicani je moral stopiti naprej in partizani so

32

Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih – II. del, str, 165. 33 Prav tam, str. 169, 170. 34

Ivan Korošec, Teharje – krvave arene, str. 102.

17

mu zvezali roke skupaj z drugim. Ujetnika sta morala dati roke na hrbet, nakar so jih

jima zavezali v zapestju, vsakemu posebej in nato še v komolcih obema skupaj.35

Odvozi domobrancev iz taborišča Teharje so se pričeli takoj, ko so domobranci

prišli v taborišče. »Rupnikovci« so bili prvi pobiti, saj so vedeli, kateri enoti pripadajo

in jih niso posebej zasliševali. Določeni so bili za izginotje in umor. Nekaj

domobrancev skupine B in A niso določili za takojšen poboj, so pa po očiščenju C

skupine za odvoz določali tudi domobrance teh dveh skupin. Kasneje so pričeli

odvaţati tudi civiliste – bogoslovce, ţenske in pripadnike nacističnih organizacij.

Odvaţanja civilistov so potekala med 10. junijem in sredino tega meseca leta 1945,

preden so se nove jugoslovanske oblasti pričele pripravljati na amnestijo medvojnih

in povojnih ujetnikov oziroma sodelavcev okupatorja.36

O številu klicanih je teţko govoriti, saj se pričevanja o številih močno

razlikujejo med sabo, seznami pa niso ohranjeni. Prevoze na morišča so opravljali

Slovenci, ki jih je ob koncu vojne mobiliziral 3. bataljon Knoja. Mobilizirali so Celjane,

ki so imeli lastne tovornjake. Kamioni so bili poklicani iz različnih enot in šoferji niso

bili seznanjeni s podrobnostmi akcije. Vodil jih je organ Ozne. Ko so prispeli pred

taborišče, so pričeli z »nakladanjem« jetnikov. Bilo je brutalno in dolgotrajno, saj so

jih po nekaterih pripovedovanjih »nalagali« tudi po več ur in »naloţili kot drva«. Tako

napolnjeni so se odpeljali proti vnaprej določeni točki v okolici Celja. Za vsaj nekaj

transportov je znano, da so med potjo naloţili tudi civiliste. Partizan, ki se je naveličal

partizanščine in grdega ravnanja z nasprotniki revolucije, je pobegnil v Avstrijo in

kasneje povedal, da so med domobranci na transportih res bili tudi civilisti, ki so jih

aretirali po mestih in vaseh in jih na tovornjake naloţili, ko so le-ti peljali skozi kraj ali

vas.37

35

Ivan Korošec, Teharje – krvave arene, str. 145, Roman Leljak, Teharje, str. 9–10. 36

Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih – II. del, str. 179. 37

Roman Leljak, Teharje, str. 36.

18

3. 2. 2 Nihanje med poboji in preţivetjem

Kot je ţe omenjeno, so bili domobranci, ki so prispeli v taborišče, razdeljeni v

tri skupine. A, B in C. Posebno skupino so sestavljali civilisti, kjer so bili moški v civilni

obleki, ţenske in sprva otroci. Otroke so kasneje ločili od mater in jih odpeljali v

posebno taborišče za otroke imenovano Petriček. Domobrance so ločili glede na čas,

ki so ga prestali v vojski slovenskega domobranstva. Civiliste so namestili v prostore

barak, da so bili strogo ločeni od domobrancev. Ravnanje s taboriščniki se je od

skupine do skupine razlikovalo.38

Ob prihodu skupin iz transportov do taborišča Teharje so skupine ujetnikov

ustavili pred dvignjeno pregrado oz. zapornico, kjer so morali odvreči nahrbtnike in

kovčke. Nato so jih v teku nagnali v taborišče proti dvorišču med dve baraki. Na poti

do dvorišča so morali oddati vse, kar so še imeli pri sebi. Domobranci so na vojaške

odeje, razgrnjene na tleh, odmetavali igle, hlačne pasove, prstane, veriţice, skratka

vse. Obdrţali so lahko le spodnje perilo, srajco, bluzo, hlače in čevlje. Oddano

opremo in ostale predmete so oznovci in knojevci zloţili v enega od bunkerjev v

taborišču in jih nato postopoma prevaţali iz Teharij v skladišče v Celju.39

Ko je Marjan Tršar prispel v taborišče Teharje, je bilo prvo, kar je zagledal, v

dolge vrste poravnan zbor vrnjenih domobrancev, ki so nepremično stali na ţgočem

soncu. Prej so mu prišepnili, da je to Rupnikov bataljon, ki je ţe bil deleţen stanja na

soncu do onemoglosti, pretepanja in mučenja. Obšlo ga je spoznanje, da se je

znašel v stalinskem gulagu, iz katerega ni vrnitve.40 Domobranci, ki so bili vrnjeni, so

v Teharje povečini prihajali po 1. juniju 1945. Prvo noč so preţiveli na prostem v

ograjenem in strogo zastraţenem dvorišču. Leţali so na tleh, oznovci so jim zagrozili,

da bodo streljali na vsakogar, ki bo samo privzdignil glavo. Oficirje so takoj po

prihodu v taborišče odpeljali v zanje namenjeno barako. V baraki je bilo skladišče,

pod njim pa klet oz. bunker, kjer so mučili oficirje, podoficirje in znance partizanov.41

38

Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih – II. del, str. 170–173. 39

Katja Skubic, Taborišče Teharje v letih 1945 in 1946, str, 29. Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih – II. del, str. 169. 40

Marjan Tršar, Dotik smrti, Ljubljana, 2000, str. 79. 41

Katja Skubic, Taborišče Teharje v letih 1945 in 1946, str. 30

19

3. 2. 3 Zasliševanja

Prvi dnevi v taborišču Teharje so za domobrance potekali v znamenju

zasliševanj in razporejanj v skupine. Glede na to da so prvi v taborišče prišli

domobranci Rupnikovega polka, so bili tudi najprej zaslišani. Domobrance 2. polka

SNV so ţe prvi dan fotografirali in jih pričeli zasliševati. Le 2. polk SNV je prvo noč

preţivel v baraki, ker so tiste, ki še niso bili zaslišani, zaradi strahu pred pobegi

namestili v barako. Ponoči so v barako večkrat prišli oznovci in iskali poznane ljudi.42

Zasliševanje vseh ostalih domobrancev se je zvrstilo v naslednjih dneh.

Zasliševanje je potekalo na enak način. “Zasliševali so jih v taborišču in v skupinah

po 10 so jih odpeljali k baraki zraven partizanske menze, kjer je bila pisarna. Pisarna

je imela 5 ali 6 oken, za katerimi so sedeli partizani zasliševalci. Partizanke so tipkale

odgovore zaslišanih. Vsak taboriščnik se je moral postaviti k oknu barake in

odgovarjati na zastavljena vprašanja.”43 Oznina uradna zasliševalca na območju

Celja sta bila Pavel Maslo in Karel Pevec, ki nista bila vedno prisotna na

zasliševanjih v Teharjah, saj so bili zapori v okroţju Celje številni, potrebe po

zasliševalcih pa velike. Preţiveli omenjajo le partizane, kar pa ni dovolj natančna

opredelitev.

Zasliševanje se je začelo zjutraj in je pogosto trajalo do noči, čeprav je

zasliševanje potekalo le nekaj minut. Ozno so namreč zanimali le najosnovnejši

podatki o domobrancih. Spraševali so jih le po imenu in priimku, kraju in letnici

rojstva, prebivališču, vojaški enoti, kje se je bojeval in kateri vojaški čin je imel.

Zanimalo jih je še, ali imajo sorodnike v partizanih in kdaj so stopili med

domobrance.44 Dejansko so zahtevali osnovne podatke o posamezniku in njegovo

delovanje, po moţnosti obremenilno. Ti podatki bi lahko sluţili zgolj kot informativni

popis ujetnikov, ne pa ţe temeljna podlaga za obsodbo. Iz pričevanj namreč vemo,

da temu zaslišanju ni sledilo nobeno več in so jih dejansko obsodili na podlagi tega

edinega zaslišanja.

Pred zasliševanjem so partizani zagrozili, da bodo tisti, ki ne bodo povedali

resničnih podatkov, takoj ustreljeni. Hkrati so jim zagotavljali, da vedo ţe vse in jih

pozivali, da govorijo resnico. Te groţnje opisujejo skoraj vsi preţiveli.

42

Ivan Korošec, Teharje – krvave arene, str. 86–88. 43

Marjan Tršar, Dotik smrti, str. 85. 44

Katja Skubic, Taborišče Teharje v letih 1945 in 1946, str 30.

20

Ta zasliševanja so Ozni sluţila kot kriterij za razvrščanje v tri skupine. Te so

oblikovali po naslednjih kategorijah. “V skupino A so prišli mladoletniki ne glede na

leto vstopa med domobrance, v skupino B tisti, ki so bili mobilizirani šele januarja

1945, vsi ostali pa so prišli v skupino C. Celotno skupino C in večino skupine B so

takoj pomorili.”45 Seveda pa se tega razvrščanja niso do potankosti drţali. Tako so

mladoletnika, ki je navedel prave podatke, kljub mladoletnosti, vseeno dodelili v

skupino C. V trenutku je prepoznal nevarnost in partizana nalagal, da je bil dodeljen v

skupino B.46 Ivan Korošec je napisal, da se jih je več, vključno z njim odločilo, da ne

bodo povedali pravih podatkov. Tako si je marsikdo podaljšal ali celo rešil ţivljenje.

Skoraj vsem je bilo jasno, da je najbolj ugodna skupina A. Fant po imenu Tone je bil

šibkejše postave in se je pomešal med skupino A v drugi baraki. Toda kasneje ga je

izdal »kapo« (vodja) mladoletne barake.47 Ivan Korošec, ki mu je bilo takrat 21 let, se

je najprej predstavil z laţnim imenom Joţe Kovač. Ko mu je grozil odvoz na morišče,

pa se je predstavil še kot Miha Brecelj.48

Ivan Korošec piše o mladoletnem domobrancu, ki so ga zaradi močne postave

kar na videz razglasili za častnika. J. K., kot ga je Korošec zaščitil pred javnostjo, je

tako pristal v zloglasnem bunkerju, kjer so mučili oficirje in častnike. Po nekaj dneh

se je v bunkerju pojavil mlad partizanski častnik. Ker se mu je J. K. zdel sumljivo

mlad za častnika, ga je vprašal, koliko je star, ko mu je razloţil nastalo situacijo, ga je

potegnil za rokav in odpeljal med mladoletne.49 Ker Korošec ni razkril, kdo je J. K.,

tako tudi ne moremo ugotoviti, ali je na seznamu amnestirancev.

Zaslišanje Marjana Tršarja je potekalo tako, da so jih pribliţno dva ducata

odvedli do komandne barake, kjer so izpraševalci hoteli vedeti ime in priimek, kraj in

letnico rojstva, prebivališče, njegovo vojaško enoto in leto vstopa v domobranstvo.

Ker nikoli ni bil v kakšni vojaški formaciji in ker so mu to verjeli, se je po srečnem

razpletu znašel v baraki B, kjer so imeli vsaj nekaj več moţnosti za preţivetje. Doda

še, da jim zapisnika nihče ni prebral in ga tudi niso podpisali.50

V baraki B so se znašli tudi tisti, ki so se sklicevali na partizanske sorodnike in

tisti, ki so bili pri domobrancih šele od januarja 1945 dalje. Nekateri so bili namreč

tudi prisilno mobilizirani. »Bejevci«, kakor so se imenovali, so v barakah leţali na

45

Tamara Griesser Pečar, Razdvojeni narod, Ljubljana 2004, str. 486. 46

Roman Leljak, Teharje, str. 50. 47

Ivan Korošec, Teharje – krvave arene, str. 103–105. 48

Prav tam, str. 109. 49

Prav tam. 50

Marjan Tršar, Dotik smrti, str. 82, 83.

21

pogradih v dveh nadstropjih. V isti baraki je bil nastanjen tudi del mladoletnikov, ker v

njihovi baraki ni bilo prostora. V tem opisovanju Marjana Tršarja sta edinkrat

omenjena brata Velikonja, ki sta bila Tršarjeva prijatelja. Samo po sebi to ne bi bilo

kaj posebnega, če se zanju ne bi vedelo, da se je vsaj eden vrnil domov, na

seznamu amnestirancev pa ni naveden.51

Da je kar nekaj mladoletnikov pristalo v skupini B, ki je bila prav tako

namenjena za likvidacijo, je bilo več razlogov. Nekateri so sluţili v enotah, ki so bile

bolj »krive« in tako prve likvidirane, drugi so po videzu izgledali starejši in niso

upoštevali njihove izjave o letih, tretji so bili tja preprosto določeni. Ni bilo zagotovila,

da bi posameznik kot mladoletnik bil izvzet iz pobojev. Mladoletne so namestili v

barako A. Marjan Tršar opisuje, da so bili med mladoletnimi tudi taki, ki so si sami

pripisali nekaj let več, samo, da bi odšli skupaj z brati ali prijatelji naprej »v drug

lager«, kakor so nekateri upali, pa tudi o primerih, ko so starejši, ki so zaslutili svojo

usodo, mlajše prisilili, da so proti svoji volji ostali pri najstnikih.52

Zaprti v taborišču so bili izpostavljeni nenehnemu fizičnemu in psihičnemu

maltretiranju. Od ţeje, lakote in udarcev so jetniki padali na tla. Stali so na kamenju in

molili. Zgodilo se je, da je nekdo nenadoma, brez besede, omahnil in se zvil na tleh

kot mrtev. Partizani so prišli in omenili, da ga nesejo v ambulanto, pa se ni več vrnil.53

Ob tem, da so vsak trenutek pričakovali fizičen obračun do smrti ali večerni odhod na

morišče. En primer takega ravnanja je tudi straţarjev ukaz, naj pometejo barako, saj

so vanjo na čevljih prinesli prah. Ker niso imeli metel, so to poslušali narediti kar z

nogami.54 Takoj ob prihodu so se soočili z dejstvom, da ni bilo poskrbljeno niti za

najosnovnejše biološke potrebe. Tako so morali v enem od primerov biološke

potrebe opravljati kar v baraki, oznovci jih namreč niso spustili na stranišče. Tako so

za opravljanje potrebe določili kot v baraki, ker pa so ţe takrat bili pogosti primeri

driske, mnogi sploh niso uspeli priti do tja. Redko blato se je razlezlo po tleh,

zatohlost in smrad v baraki sta se tako samo še stopnjevala.55 Takšno ravnanje je

moralo pustiti na preţivelih globoke psihološke travme, ki pa jih s prihodom na

svobodo niso mogli preţiveti ali predelati, saj so prišli v druţbo, ki tega dogajanja niti

ni poznala, sami pa so zaradi strahu in previdnosti raje molčali.

51

Marjan Tršar, Dotik smrti, str. 82, 83. 52

Prav tam, str. 88. 53

Roman Leljak, Teharje, str. 41. 54

Ivan Korošec, Teharje – krvave arene, str. 86–88. 55

Prav tam.

22

3. 2. 4 Prehrana

Prehrana, če se temu lahko tako reče, je bila malenkost več kot nič. Skupina

C, v kateri je bilo največ domobrancev, je bila od vsega začetka obsojena na

najhujše trpljenje v taborišču. Po besedah Janeza Zdešarja so bili domobranci

Rupnikovega bataljona brez hrane in vode dva dneva in pol, nakar so jih končno le

poklicali v zbor za obrok hrane. Postavili so se v pet skupin po sto do sto trideset in

čakali, da so straţarji postrojili skupine, jim ukazali »mirno« in jih nato odpeljali proti

kuhinji. Skupina, ki je prvi dan prišla prva na vrsto, je naslednji dan odšla k obroku

zadnja. V jedilnici so bile mize postavljene ob straneh. Po sredini je bil prehod do treh

oken, kjer so delili hrano. Ob vhodu v jedilnico ja vsak taboriščnik dobil umazano

konzervo, ki mu je sluţila kot posoda za hrano. Vsak taboriščnik je dobil le eno

porcijo hrane. Obroki so bili vedno skopi. Taboriščniki so vsak dan dobili vrelo vodo z

nekaj listi suhega zelja ali redko vkuhanega koruznega zdroba ter košček kruha. V

začetku so jim hrano pripravljali in delili italijanski vojni ujetniki.56

Skupina A je po besedah Janeza Zdešarja prejemala hrano trikrat na dan. Vsak naj

bi dobil celo po deset gramov kruha na dan. Dejstvo, da so taboriščniki B in A

skupine občasno skupini C dali ali celo vrgli kos kruha ali čutarico s čajem, dokazuje,

da so prejemali bolj hranljivo hrano kot ostali. Tako je Janez Velikonja, ki je bil

nameščen v baraki B, dal Janezu Zdešarju kruh z margarino.57

3. 2. 5 Bivanje po koncu likvidacij – v juliju in avgustu 1945

Ko so se proti koncu junija masovne likvidacije ustavile, se je ţivljenje v

taborišču malce umirilo. Zaporniki niso bili več izpostavljeni tako drastičnim

razmeram kot prej.

Ko ni bilo več skupine C in so tudi skupino B in A dovolj prečesali, ni bilo več

vsakodnevnih izginjanj. Ţivljenje se je umirilo. Niso več ţiveli z nenehnim strahom, da

se lahko njihovo ţivljenje konča dobesedno vsak trenutek. Hrana se je izboljšala.

“Dobili so celo košček kruha na dan. Enkrat za spremembo kar zajeten kos

koruznega, čisto zelenega od plesni.”58

Preţivele taboriščnike so zaposlili na različne načine. Nekateri so delali v

kuhinji, drugi so morali s samokolnicami voziti apno in zemljo na plitke grobove zunaj

56

Janez Zdešar, Spomini na teţke dni, Ljubljana, 2005, str. 41–42. 57

Prav tam, str. 50. 58

Marjan Tršar, Dotik smrti, str. 118.

23

taborišča.59 Nekaj fantov je hodilo tudi delat v mesto (Celje op. avt), kjer so se lahko

vsaj za silo informirali o dogajanju zunaj taborišča.

Da so v taborišču tudi kasneje najmanjše prestopke kaznovali na izredno krut

način, nam pove naslednje pričevanje enega od mladoletnikov.

Ena najpogostejših zgodb o dogajanju v teharskem taborišču je umor treh

mladoletnih domobrancev, ki se je zgodil med 5. in 12. junijem 1945. V tem času je

šest mladoletnikov hodilo na delo v kuhinjo. V kuhinjskem prizidku so našli

nahrbtnike. Iz njih so vzeli konzervo, lonček masti, molitvenik, vrečko soli in pralni

prašek. Pri tem jih je zasačil zloglasni »Kitajec«, ki jih je nemudoma odpeljal na

dvorišče med baraki A in B. Tršar piše, da sta bila dva mladoletnika Slovenca, tretji

pa naj bi bil Hrvat, saj je govoril z zagorskim dialektom. Na dvorišču, pred vsemi je

poveljnik Rudi povedal, da so jih zalotili pri kraji »ljudskega imetja«. Za tak prekršek

so odredili smrtno kazen, ki so jo tudi takoj izvedli.60

Da pa je bil strah pred smrtjo še vedno prisoten, je dokaz pričevanje, ki ga

opisuje Roman Leljak. V svoji knjigi je napisal, da je kak mesec po glavnih pobojih

(konec julija op. avt.) poročnik nagovarjal mladoletne, naj se mu javijo za prostovoljno

delo. Javilo se je okrog 150 zaprtih. Kakšna usoda jih je doletela, so drugi dognali

šele zjutraj, ko so se vrnili kamioni z blatnimi krampi in lopatami. Domnevajo, da so

bili pobiti blizu Griţ, nedaleč od Celja. V drugem takšnem primeru sta poročala dva

mladoletnika, ki ju je iz transporta rešil partizan sorodnik. Tisti transport so likvidirali v

Retjah blizu Hrastnika.61

3. 3 Kazensko taborišče Teharje

Ker je amnestija v avgustu 1945, ki je prekinila to ţivotarjenje, opisana v

petem poglavju, sledi manjši časovni preskok na čas, ko je bilo uničevalno taborišče

preoblikovano v kazensko taborišče. Kazensko taborišče Teharje je bilo neposredni

naslednik taborišča, ki je obstajalo ţe med vojno. Takrat so ga Nemci uporabljali za

urjenje pomoţnih enot in prevzgojo mladine. Takoj po vojni so taborišče prevzele

slovenske enote NKOJ-a in ga imele v upravi do jeseni, ko so se preoblikovali v

59

Roman Leljak, Teharje, str. 51. 60

Marjan Tršar, Dotik smrti, str. 96–97. 61

Prav tam, str. 88.

24

kazenska taborišča. Januarja 1946 pa se je to isto taborišče po navodilih zveznega

ministrstva za notranje zadeve preimenovalo v zavod za prisilno delo.

Vsako kazensko taborišče je imelo svojo komando taborišča, ki so jo

sestavljali:

komandant taborišča,

politkomisar taborišča,

adjutant (ki pa je bil samo tam, kjer je bilo kaznjencev več kot 1000),

intendant taborišča, ki sta mu pomagala dva skladiščnika,

zdravnik, kjer je bilo več kot 1000 ljudi, tudi zdravnikov pomočnik,

bolničarji, vsaka baraka naj bi imela enega,

administrator, v večjih tudi pomočnik,

komandir straţe,

politkomisar straţe.

moštvo za straţe, vendar ne več kot 40 moţ.62

Zavod za prisilno delo na Teharjah je bilo ukinjeno 1. oktobra 1946. Ukinitev

tega kakor tudi še drugih taborišč v Brestrnici in Kočevju so narekovale slabe

stanovanjske in higienske razmere ter prevelika natrpanost z obsojenci. Poleg tega

so postali popolnoma neprimerni za nastanitev ujetnikov, saj so gradili primernejše

objekte.63

62

Milko Mikola, Delo kot kazen, Celje 2002, str. 22. 63

Prav tam, str. 27.

25

4 POLITIČNO IN SODNO DOGAJANJE V SLOVENIJI

Stanje, v katerem se je sodstvo v Sloveniji nahajalo tik pred in po drugi

svetovni vojni, ni bilo v takšnem stanju, da bi lahko vanj slepo zaupali in ga imeli za

temelj vsega dogajanja. Da ga ne moremo imeti za temelj vsega, je razlog v tem, da

se je med vojno zgodil revolucionarni preobrat in je oblast prevzela politična opcija, ki

je ţelela spremembe na vseh področjih drţavnosti. Eno od teh področij je bilo tudi

sodstvo, ki je bilo tekom vojne, še posebej drţavljanske vojne, podvrţeno političnim

vplivom na oblast se vzpenjajoče Osvobodilne fronte ali natančneje Komunistične

partije. In da bomo laţje razumeli vso dogajanje, v katerega so bili vpleteni

amnestiranci iz taborišča Teharje, moramo osvetliti vsaj nekaj značilnosti sodstva iz

tistega časa.

Sodstvo v novi drţavi se je šele postavljalo na noge, temeljilo je na uredbah

vojaških oblasti, ki so bile sprejete med vojno in jih je izdala Osvobodilna fronta.

“Sodni postopki po drugi svetovni vojni so potekali na temelju še neizoblikovanih in

radikalnih predpisov. Sprva so temeljili na odredbah vojaške oblasti (Uredba o

vojaških sodiščih). Predsedstvo Avnoja je ţe za časa vojne razveljavilo vse pravne

predpise okupacijskih oblasti in tiste akte Kraljevine Jugoslavije, ki so bili v nasprotju

s cilji NOB. Avgusta l. 1945 je bil uveden zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in

drţavo, ki je sankcioniral predvsem dejanja, ki so bila označena kot revolucionarna.

Radikalna zakonodaja, ki jo je sprejel OF, ki so jo zaznamovale revolucionarne

spremembe v druţbi ter čustveno nabit odnos oblasti in večine javnosti do

sodelovanja z okupatorjem in narodnega izdajstva, sta pomembno vplivala na sodne

postopke proti organizatorjem politične in vojaške kolaboracije. Zato so ti postopki

vsebovali tudi nekatere značilnosti političnih sodnih procesov.64

64

Aleksander Sagadin, Vojna hudodelstva zoper vojne ujetnike – diploma, Maribor 1997, str. 57.

26

4. 1 Politični sodni procesi

Ena od značilnosti povojnega sodnega sistema so bili sodni procesi, ki so bili v

sluţbi politike. Torej sodišča niso sodila neodvisno in so le izvrševala ali potrjevala,

kar je sklenil takratni politični vrh.

Pri političnem sodnem procesu gre za kazenski postopek in sojenje

posamezniku ali skupini, ki nasprotuje vladajočemu reţimu. Politični sodni postopki

so sredstvo politične oblasti za kazenski pregon in zastraševanje dejanskih in moţnih

političnih nasprotnikov. Na videz so zakoniti in legitimni, a v resnici gre za

pomanjkljive sodne postopke. Dostikrat imajo spektakularni videz, predvsem takrat

ko so namenjeni javnosti.65 Večina omenjenih značilnosti velja za povojne sodne

procese v Sloveniji, čeprav so bili pri nekaterih obtoţenci dejansko krivi (vojni

zločinci, kolaboracionisti, vojni dobičkarji), pri drugih pa takšni, ki po normalnih

standardih kazenskega prava ne bi mogli biti obsojeni. Sicer pa so številni sodni

procesi v Sloveniji sluţili predvsem političnim namenom. Šlo je za uveljavljanje

ideoloških in političnih ciljev in vrednot nove oblasti. S političnimi sodnimi procesi je

oblast razen pravno in moralno sprejemljivega kaznovanja nemoralnega ravnanja

med vojno ţelela oslabiti politične nasprotnike iz meščanskih in katoliških vrst.

Procesi so temeljili na dejanski, a tudi na domnevni medvojni dejavnosti obtoţencev

ter na njihovem povojnem ravnanju. Število teh postopkov in obsojencev še vedno ni

natančno ugotovljeno.66

4. 1. 1 Spreminjanje in ukinjanje sodstva

Da je lahko novo nastalo sodstvo začelo z obračunom dejanskih in domnevnih

nasprotnikov, so morali spremeniti zakone in tudi delovanje sodstva. Eden od

ukrepov je bil ukinitev pravnih norm, ki so veljale pred začetkom vojne in njihova

nadomestitev z novimi. Vprašamo se lahko, s kakšnimi argumenti in zakaj so v OF

podpirali ukinitev starih pravnih norm. Precej zanosno so hoteli počistiti z vsemi

pravnimi normami izpred »svojega časa«, saj so verjeli, da so vse brez razlike slabe.

65

Aleksander Sagadin, Vojna hudodelstva zoper vojne ujetnike, str. 57. 66

Prav tam.

27

Predvsem so hoteli zakone postaviti na novo in seveda po svoji volji. Razlog za to pa

je iskati v dejstvu, da so le tako lahko začeli prevzemati oblast.

Na vprašanje o pravni kontinuiteti so v pravnih krogih komunističnega tabora

odgovarjali precej zanosno ter z mnogo zavijanja in spreminjanja smisla zakonov.

Kongres slovenskih pravnikov v Suhorju 1943 je jasno izrazil stališče, da med pravno

ureditvijo stare in nove drţave ni kontinuitete. To je nasprotovalo celo odlokom

Avnoja. Pravniki na osvobojenih ozemljih so se drţali tega pravila. Kjer so se

pokazale vrzeli v pravnem redu, so se sklicevali na „splošno veljavne norme‟.

Generalni javni toţilec je 5. decembra 1944 ugotovil, da SNOS brez kompromisa

zagovarja stališče, da stare zakonodaje ni več niti v omejeni obliki. “Zato je

izključeno, da bi pri tem vprašanju sklepali kompromise. V praksi bi lahko stare

predpise, če se skladajo s cilji narodnoosvobodilnega boja, upoštevali tam, kjer novih

ni in stvari drugače ni mogoče bolje urediti. Je pa nesprejemljivo, da bi v tem pogledu

sprejeli kakšno stališče, ki bi starim predpisom dajalo veljavo, kakršno koli ţe.”67

Seveda kongres pravnikov ni zakonodajno telo, vendar glede na to da drţava takrat

ni mogla potrjevati zakonov in je vse temeljilo le na vojaških uredbah in predlogih,

moramo to razpravo jemati kot osnovo za nadaljnji razvoj. Na kongresu so bila

nakazana osnovna načela, po katerih se je ravnal nadaljnji razvoj.

Jedro tega razumevanja prava je bilo načelo, ki je odločalo o vsem, četudi ni

bilo nikjer izrecno zapisano: pravo mora biti podrejeno pridobitvam

narodnoosvobodilne borbe. Bilo je nekakšen temeljni zakon. Na sestanku študijske

komisije predsedstva SNOS 28. novembra 1944 je generalni drţavni toţilec dr. Vito

Kraigher podprl temeljno stališče, da se mora pravo podrediti revolucionarnim

pridobitvam. Ţelel je, da se izkorenini zgrešena zavest o vseobvladujočem pravu, ki

se kaţe v črki zakona, paragrafu, ki naj bo povsod pričujoč in brez katerega naj ne bi

bilo mogoče pravilno in zakonito ukreniti, brez katerega je podana nezakonitost,

samovolja … Trdil je, da je treba poleg zapisanih uredb kot enakopraven vir temeljnih

pravic upoštevati tudi običajno pravo.68 Ta temeljna načela so zaţivela ţe z

gibanjem, vendar je primerna zakonska osnova za to manjkala na vseh področjih.

Da je bila ideološka pripadnost prisotna vsepovsod dokazuje sam generalni

javni toţilec Vito Kraigher, ki je poudarjal potrebo, da morajo biti pravniki nujno

povezani s politično stvarnostjo, ki prinaša neomajno nove prvine pravnega

67

Aleksander Sagadin, Vojna hudodelstva zoper vojne ujetnike, str. 409. 68

Prav tam, str. 410.

28

vrednotenja in uspešnega pravnega dela. Torej je pričakoval od pravnikov dobro

poznavanje vzorčnega sovjetskega prava. To so dejansko lahko zahtevali, saj so ţe

med vojno prevajali sovjetsko pravo in se po njem tudi zgledovali. Vse zagate, ki so

se pojavile ob tej sodni zmešnjavi, so poskušali reševati ravno s pomočjo primerov

sovjetskega sodstva. Vsepovsod so poudarjali, da sodstvo lahko funkcionira tudi brez

zakonov. Kar seveda nikoli ne bo drţalo.69 Temu pravimo anarhija, kar pa takratno

sodstvo, glede na število izdanih uredb in sodnih predlogov kljub zmedi, le ni bilo.

Dr. Aleš Bebler, član izvršnega komiteja OF, je na sestanku študijske komisije

poudaril, da se morajo posloviti od načela, da sodstvo brez pisanih zakonov, brez

stvarnih pravnih norm ne more obstajati. Verjel je, da je razvoj prava na točki, ko

razvoj sam napreduje tako hitro, da ga ni mogoče tako hitro uzakoniti in spraviti na

papir v obliki zakonov. Zato je dajal prednost trenutnim normam, čeprav niso bile

napisane, bile pa so v duhu takratnega časa. Kodificiranje je bilo zanj na stranskem

tiru. Verjel je, da “pri vsem tem pa sodnik ne sme odreči nikdar in nikomur pravice, če

tudi nima pri roki pisnega zakona … Pomagati si bo pač treba z duhom, ki se

uveljavlja v vsem našem delu in naših stremljenjih.”70

Med najpomembnejše pravne akte so spadali akti Vrhovnega plenuma

Osvobodilne fronte slovenskega naroda oziroma Slovenskega

narodnoosvobodilnega odbora (SNOO) z dne 16. septembra 1941. Najbolj

daljnoseţni pomen med njimi so imele zlasti posamezne določbe Sklepa Vrhovnega

plenuma Osvobodilne fronte slovenskega naroda, da se konstituira v Slovenski

narodnoosvobodilni odbor (v nadaljnjem besedilu: sklep) in odlok Slovenskega

narodnoosvobodilnega odbora glede zaščite slovenskega naroda in njegovega

gibanja za osvoboditev in zdruţitev. “V sklepu je protipraven 2. člen, ki proglaša

SNOO za časa osvobodilne borbe, da edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi

slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. Vsako organiziranje izven okvira OF

definira kot škodljivo borbi za narodno svobodo. V zaščitnem odloku, ki ima elemente

kazenskega zakonika in kazenskega postopnika, so sporne določbe, ki govorijo o

tem, kdo je izdajalec (izdajalec je, kdor zaradi svoje ali sebične skupinske koristi zbira

in odvaja narodne sile za borbo proti osvoboditvi slovenskega naroda ali nudi za tako

borbo pomoč s kakršnimi koli sredstvi) in postopkovna določba, ki ustanavlja

posebna tajna, nagla sodišča, proti njihovi razsodbi ni pritoţbe in osebno

69

Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, str. 410. 70

Prav tam, str. 411.

29

zasliševanje krivca ni potrebno.71 Podrobnejša analiza odpira tudi vprašanja

spornosti zaradi nedoločenosti pri definiranju posameznih dejanskih stanov iz odloka

in pretiranosti v odloku določenih kazni kaznovalnih sankcij. Tako dr. Lovro Šturm na

koncu svoje pravne analize zapiše, da so bile ključne določbe iz obeh aktov v

nasprotju z deklariranim ciljem uporabljene v skladu s skritim sprevrţenim motivom

normodajalca. Gre za tipičen primer zlorabe prava. Oba akta nista bila namenjena

zagotavljanju svobode in vzpostavljanju svobode in vzpostavitvi svobodne

demokratične druţbe, ampak sta bila uporabljena kot sredstvo za ustrahovanje ljudi

in izvedbo komunistične revolucije in za vzpostavitev totalitarnega druţbenega

sistema pod monopolno oblastjo komunistične partije.72

Pomanjkanje pravnih norm je seveda izzvalo različne reakcije. Po eno strani

so tisti, ki so se zavzemali za čim radikalnejšo odpravo predvojnih zakonov

poudarjali, da je treba odpraviti zakone, niso pa jih dovolj hitro nadomestili z novimi in

dovolj natančnimi. Zaradi vojnega stanja in še hkratne drţavljanske vojne pa so ţe

tako skope nove uredbe še dodatno izgubile na veljavi, ker niso imele splošne

veljave in ker so bile dejansko pisani v prid ene strani. To seveda kaţe v smer, ki

samovolji na široko odpira vrata. Če namreč zakoni niso tisto, kar je v prvi vrsti

veljavno, lahko sledimo ljudskemu občutku za pravičnost, ki pa ni vedno brezpogojno

resnično občutek ljudstva, temveč pogosto le občutek tistih, ki so ljudstvu povedali,

kaj naj velja kot zdrav občutek. “Kaj naj bi namreč veljalo kot ljudski čut za pravičnost,

je določila Komunistična partija, ki je ljudstvu razloţila, kaj je pridobitvam

narodnoosvobodilnega boja primerno in torej pravično in kaj ne, nasprotniki

Osvobodilne fronte, ki so jo obvladovali komunisti, torej niso imeli nobene moţnosti,

da bi bili sojeni po normah pravne drţave.“73 Vendar je pravo od nekdaj postavljeno

za to, da kroji ţivljenje in ne obratno. Pravo se je razvilo ravno iz potrebe po

urejenosti ţivljenja.

Poglejmo še en sklep AVNOJ-a, ki je zelo vplival na sodstvo. S sklepom

Predsedstva AVNOJ-a dne 3. februarja 1945 so bili za nične razglašeni vsi zakoni, ki

so jih izdale okupacijske oblasti. Zakoni, ki jih je še pred pričetkom vojne izdala

kraljeva vlada, so bili razveljavljeni, kolikor so nasprotovali ciljem

narodnoosvobodilnega boja. Ali bolje rečeno, niso se upoštevali tisti zakoni, ki niso

71

Lovro Šturm, Pravo in nepravo po letu 1945, v zborniku Ţrtve vojne in revolucije, Ljubljana 2000, str. 101. 72

Lovro Šturm, Pravo in nepravo po letu 1945, v zborniku Ţrtve vojne in revolucije, str. 101. 73

Tamara Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, str. 411.

30

bili uporabni za komunistično stran. Ker novi zakoni do leta 1946 niso bili izdani, je

vladal zakonodajni vakuum ali bolje pravna anarhija, saj je zakone in sklepe, ki so

veljali, lahko vsak razlagal po svoje, kar so komunisti izrabili za to, da so pričeli z

maščevalnimi kampanjami proti osebnim sovraţnikom in nasprotnikom reţima. Ti so

bili bodisi likvidirani bodisi poslani v delovna taborišča ali pa zaprti. Ustanovljena

ljudska sodišča, katerih sodbe so se ravnale izključno po prepričanju sodnikov in ciljih

narodnoosvobodilnega boja. To dejstvo je pomembno zato, ker so sodni postopki

obsojanja, ki so jim bili podvrţeni bodoči amnestiranci, vsebovali le malo prvin

resničnega prava. Zaslišanja so namreč potekala zgolj na podlagi zbiranja

obremenilnih dokazov s strani elitnih partizanskih enot Ozne, za katere nikakor ne

moremo trditi, da so bili pravno usposobljeni in neodvisni. Obsojenci tudi niso imeli

nikakršnih moţnosti za dokazovanje nasprotnega.74

Toda v Jugoslaviji v tistem času tik po koncu druge svetovne vojne sploh ni šlo

za pravno drţavo in zakonitost dejanj drţavnih organov v smislu zahodnih

demokracij. Nasploh so tedanji vodilni pravniki zelo široko postopanje proti nadvse

različnim obtoţencem z nadvse različnimi obtoţbami pod skupnim pojmom vojnih

zločinov in izdajstva v razpravah in razlagah utemeljevali moralno – in ne s

sklicevanjem na pisane zakone ali načela, veljavna v pravnih drţavah. Včasih ta –

večinoma propagandistično obarvana – utemeljevanja zvenijo, kot bi razlagali

nekakšno novo – tokrat komunistično – naravno pravo.75 Ne smemo zanemariti

dejstva, da ima oblastnik ozemlja pravico, da svoje lastne drţavljane kaznuje zaradi

kolaboracije s sovraţnikom ali drugih zločinov. Kaznivost kolaboracije s sovraţnikom

je načeloma vprašanje notranjega drţavnega prava in zato moramo kaznovanje in

preganjanje slovenskih drţavljanov presojati na podlagi jugoslovanskega notranjega

drţavnega pravnega reda. Priznano je, da prebivalci zasedenega ozemlja v razmerju

do suverena, ki mu je začasno odvzeto njegovo ozemlje, lahko zagrešijo izdajo in so

zato lahko tudi kaznovani, ko ta spet zavzame drţavno ozemlje. 76

V kazenskih listih pripadnikov domobranstva, ki jih bom posebej obravnavala

kasneje, je napisano, da so obsojeni zaradi pripadnosti domobranstva. Za Ferda

74

Tamara Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, str. 411, 412. 75

Prav tam. 76

Dieter Blumenwitz, Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941–1946), Celovec, Ljubljana, Dunaj 2005, str. 136.

31

Keršlina in Boleslava Pirca, ki sta šteta med civilne osebe, v razsodbi piše, da sta

bila sodelavca okupatorja in narodna izdajalca.77

77

Zgodovinski arhiv Celje, Sodbe vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja in vojaškega

sodišča mesta Celje, leto 1945, sig. 953.

32

4. 2 Kršitev temeljnih sodnih pravic po koncu vojne

Pri presoji vprašanja, ali so komunisti po koncu vojne aretacije in obsodbe

zaradi domnevne kolaboracije s sovraţnikom na osnovi Zaščitnega odloka z dne 16.

septembra 1941 oz. brez pravne podlage izvršili v nasprotju z mednarodnim pravom

moramo razlikovati, ali je prebivalstvo izpolnjevalo okupatorjeve zakonite ali

protipravne odredbe oz. jih je izpolnjevalo prostovoljno ali iz upravičeni