univerza v novi gorici fakulteta za humanistiko · v naslov slavna revolucija 1688 in jakobiti...

UNIVERZA V NOVI GORICI

FAKULTETA ZA HUMANISTIKO

SLAVNA REVOLUCIJA 1688 IN JAKOBITI

DIPLOMSKO DELO

Polona Budihna

Mentor: prof. ddr. Igor Grdina

Nova Gorica, 2016

III

ZAHVALA

Najprej bi se zahvalila svoji družini – staršema, ker sta mi omogočila študij in me vedno

podpirala pri mojih odločitvah, in bratu Tilnu, ker je skrbel, da sem ostala optimistična.

Posebna zahvala gre sestrični Emanueli, ki me je zasipala z različnimi članki o angleški in

škotski zgodovini ter me s tem spodbujala k pisanju. Nenazadnje gre zahvala tudi mentorju

prof. ddr. Igorju Grdini za vse spodbudne besede, popravke, nasvete in čas, ki ga je porabil ob

nastajanju mojega diplomskega dela. Hvala, ker ste verjeli vame.

V

NASLOV

Slavna revolucija 1688 in jakobiti

IZVLEČEK

V diplomskem delu sem najprej predstavila vzroke za angleško »slavno revolucijo« leta 1688

ter klasične historiografske poglede nanjo. V ospredju je vprašanje, ali drži, da Angleži svojo

revolucijo (1688) imenujejo državljanska vojna, državljansko vojno (1642–1651) pa

revolucija. To pomeni, da sem v diplomskem delu poskušala odgovoriti na vprašanje, ali je

»slavna revolucija« prava revolucija v smislu širšega, predvsem evropskega pojmovanja

revolucije, ali gre v bistvu za državni udar in tujo intervencijo pod vodstvom nizozemskega

državnega namestnika Viljema III. Oranskega. V nadaljevanju sem se posvetila predvsem

posledicam in razpletu dogajanj leta 1688 in 1689. S tem v mislih sem se najprej osredotočila

na izdajo Listine pravic (Bill of Rights) ter na gibanje jakobitov, ki si je za cilj zastavilo

restavracijo stuartske dinastije. S svojim delom sem tudi poskušala ugotoviti, ali je bilo

jakobitsko gibanje posledica oziroma odgovor na revolucijo ali le težnja k neodvisnosti

škotske države. Poleg tega sem predstavila ideologijo jakobitskega gibanja ter njihov vpliv na

zgodovinsko dogajanje.

KLJUČNE BESEDE

slavna revolucija, revolucija, leto 1688, jakobiti, jakobitstvo, jakobitski upori

TITLE

Glorious Revolution of 1688 and Jacobites

ABSTRACT

In this thesis I first presented the reason that lead to the English Revolution in 1688 and the

classical historiographical views on it. At the forefront is the question of whether it is true that

the British call the Revolution (1688) a Civil War, and the Civil War (1642-1651) a

revolution. This means that I tried to answer the question whether the Glorious Revolution

was a real revolution in terms of the wider European revolutionary concept or it is in fact a

coup and foreign intervention, led by the Dutch sovereign William of Orange. Below I have

focused mainly on the effects and outcome of events in 1688 and 1689. With this in mind, I

first focused on the issue of the Bill of Rights and the Jacobite movement which has set itself

VI

on the objective to restore the Stuart dynasty. Through my work I also tried to determine

whether the Jacobite movement was the result of, or a response to a revolution, or a tendency

of Scottish people to re-establish independent Scottish state. In addition, I presented the

ideology of the Jacobite movement and their impact on historical events.

KEY WORDS

Glorious Revolution, Revolution, year 1688, Jacobites, Jacobite risings

VIII

KAZALO VSEBINE

1. UVOD .................................................................................................................................... 1

2. OZADJE DOGODKOV V ANGLIJI PRED REVOLUCIJO ................................................ 2

2.1 Družbeno ekonomski razvoj .......................................................................................... 2

2.1.1 Boji za prevlado ......................................................................................................... 2

2.1.2 Angleška družba leta 1685 ......................................................................................... 4

2.1.3 Ekonomski razvoj in urbanizacija .............................................................................. 4

2.1.4 Finančna reorganizacija ............................................................................................. 6

2.2 Politični razvoj ................................................................................................................ 7

2.2.1 Civilna lista ................................................................................................................ 7

2.3 Elizabetinska doba .......................................................................................................... 7

2.3.1 Vladanje ..................................................................................................................... 8

2.3.2 Parlament ................................................................................................................... 9

2.3.3 Prevlada na morju ...................................................................................................... 9

2.3.3.1 Španska armada ................................................................................................ 10

2.3.4 Konec vladanja Elizabete I. ..................................................................................... 10

2.3.4.1 Nadaljnji razvoj mornarice in angleško-nizozemske vojne ............................. 11

2.4 Unija kron leta 1603 ..................................................................................................... 12

2.5 Jakob VI. Škotski/Jakob I. Angleški ........................................................................... 13

2.5.1 Vladanje na Škotskem in nasledstvo v Angliji ........................................................ 14

2.5.2 Parlament ................................................................................................................. 15

2.5.3 Konec dobe kralja Jakoba I. ..................................................................................... 16

2.6 Angleška državljanska vojna ....................................................................................... 16

2.6.1 Parlament in Peticija pravic ..................................................................................... 17

2.6.2 Upor na Škotskem .................................................................................................... 19

2.6.3 Vnovična uveljavitev parlamenta ............................................................................ 21

2.6.4 Prva državljanska vojna (1642–1646) ..................................................................... 22

2.6.5 Druga državljanska vojna (1648–1649) ................................................................... 24

2.6.6 Tretja državljanska vojna (1649–1651) ................................................................... 25

2.7 Volitve 1660 in obnova strukture kraljestva .............................................................. 27

2.7.1 Škotska od obnove do revolucije ............................................................................. 31

2.7.1.1 Vrnitev Karla II. na oblast ................................................................................ 31

IX

3. REVOLUCIONARNO LETO 1688 .................................................................................... 34

3.1 Pot k revoluciji in njen hiter uspeh ............................................................................. 35

3.2 Vloga Nizozemske v invaziji in vzpostavitev nove oblasti ......................................... 37

3.2.1 Razsulo Jakobove vlade ........................................................................................... 41

3.3 Marija II. Angleška in Viljem III. Oranski ................................................................ 42

3.3.1 Listina pravic ........................................................................................................... 43

3.4 Revolucija na Škotskem ............................................................................................... 44

3.4.1 Zametki jakobitstva na Škotskem ............................................................................ 45

4. ANGLIJA PO REVOLUCIJI ............................................................................................... 46

4.1 Od Viljema III. Oranskega do kraljice Ane ............................................................... 46

4.2 Vigska oligarhija ........................................................................................................... 48

5. JAKOBITSTVO ................................................................................................................... 49

5.1 Jakobitska družba v Angliji ........................................................................................ 49

5.1.1 Družbena urejenost na Škotskem ............................................................................. 50

5.1.2 Struktura jakobitske družbe ..................................................................................... 51

5.2 Jakobitska ideologija .................................................................................................... 53

5.3 Vzpon jakobitstva v Angliji in na Škotskem .............................................................. 56

5.4 Prvi jakobitski upor leta 1715 ..................................................................................... 57

5.4.1 Bitka pri Sheriffmuiru in zaključek upora ............................................................... 58

5.5 Razmere po letu 1715 ................................................................................................... 59

5.5.1 Mladi pretendent na Škotskem ................................................................................. 61

5.6 Drugi jakobitski upor leta 1745 ................................................................................... 62

5.6.1 Bitka pri Cullodenu .................................................................................................. 63

5.7 Propad Karla III. in jakobitskega gibanja ................................................................. 65

6. ZAKLJUČEK ....................................................................................................................... 67

7. VIRI IN LITERATURA ...................................................................................................... 69

X

KAZALO SLIK

Slika 1: Pot armade .................................................................................................................. 10

Slika 2: Peticija pravic .............................................................................................................. 19

Slika 3: Anglija pozimi 1643–1644 ......................................................................................... 22

Slika 4: Listina pravic .............................................................................................................. 43

Slika 5: Bela vrtnica–simbol jakobitstva .................................................................................. 49

Slika 6: Jakobitska vojaka ........................................................................................................ 57

Slika 7: Spomenik pri Glenfinnanu .......................................................................................... 61

Slika 8:Cullodensko polje ........................................................................................................ 63

1

1. UVOD

Anglija je postala osrednji del Velike Britanije med koncem 15. in sredino 18. stoletja. Z

velikim kolonialnim imperijem se je razvila v vodilno evropsko in svetovno silo. Po pretresih,

ki so se dogajali v 16. in 17. stoletju, je dosegla politično stabilnost, ki je bila povezana z

uveljavitvijo protestantske parlamentarne monarhije po letu 1688. Da je bil takšen sistem

uspešen, je bil zaslužen tudi nadzor nad nekdaj neodvisnima Škotsko in Irsko.1

Da bi razumeli dogajanje v obdobju revolucije 1688 in dogajanje po njej, je treba pregledati in

poznati ozadje angleške zgodovine 17. stoletja.

V zadnjih treh stoletjih se je angleška revolucija definirala kot najpomembnejši dogodek v

zgodovini Anglije. Politični filozofi so revolucijo postavili za izvor liberalizma, sociologi pa

so jo predstavljali kot nasprotje francoske in ruske revolucije. Kulturologi so revolucijo

predstavljali kot dogodek, ki je Anglijo moderniziral.

Starejši pogledi na to zgodovinsko obdobje poudarjajo revolucijo kot velik dogodek, v

katerem je Anglija ubranila svojevrsten način obstoja in ureditve. Zavedati pa se moramo, da

je revolucija ustvarila novo vrsto moderne države. In prav ta nova ureditev je bila tako

vplivna pri oblikovanju modernega sveta.2

1Družinska enciklopedija Guinness, str. 412

2Pincus, 1688, The First Modern Revolution, str. 3

2

2. OZADJE DOGODKOV V ANGLIJI PRED REVOLUCIJO

V 17. stoletju so se Angleži uveljavljali kot vodilna sila v mednarodnih odnosih; tak položaj

jim je omogočila prevlada na morju. Hkrati pa je to bil čas, ko so se v lastni državi zapletali v

boje zaradi reorganizacije državnih financ in uprave. Posledično se je Anglija oblikovala v

državo z učinkovitim delovanjem kralja, parlamenta in sodstva. Kralj in kraljica sta imela

precejšen nadzor nad oboroženimi silami, parlament je nadzoroval finance, sodišča pa so

sodila v imenu kralja. Z razmahom manufaktur je začel izginjati kmečki sloj, med zemljiškimi

lastniki in trgovci se je širilo podjetništvo.3

Medtem je bila Škotska v ozadju. Bila je mnogo revnejša, odnosi v njej pa so bili bolj grobi.

Vendar Škotska ni bila odvisna od angleške oblasti, čeprav so južni sosedje pogosto posegali

v njene zadeve. Rodbina Stuartov je bila že leta 1492 trdno zasidrana na svojem prestolu.

Stuarti so se občasno povezovali s Francijo in so tako uspeli obdržati se na prestolu ter deželi

zagotoviti neodvisnost. Povezovanje s Francijo je Škotski pomagalo tudi notranjepolitično:

kraljeva oblast se je tudi v njej do neke mere utrdila. Svojo povezanost s Francijo so s poroko

kraljice Marije (leta1559) še bolj utrdili; Škotinja je tako postala francoska kraljica. Pozneje

pa je Marijin sin Jakob VI. postal angleški kralj, saj »deviška« kraljica Elizabeta I. ni imela

drugega naslednika.

V času reformacije se je na Škotskem uveljavila protestantska cerkev kalvinske smeri, ki je

bila v opozicijskem odnosu do katoliškega dvora kraljice Marije Stuart. Po koncu vladavine

glavne veje Stuartov je novi kralj Viljem III. Oranski škotsko episkopalno cerkev nadomestil

s prezbiterijansko, vendar njegova politika ni bil sprejeta z naklonjenostjo po celotnem

otočju.4

2.1 Družbeno ekonomski razvoj

2.1.1 Boji za prevlado

Skozi 16. stoletje se je britansko otočje soočalo z boji za nadzor nad Anglijo, Škotsko in

Irsko. Od 1492 do 1603 je prišlo do več revolucionarnih situacij. V Angliji je prihajalo do

3Tilly, Evropske revolucije 1492–1992, str. 143–144


3

nasledstvenih bojev, Irska in Škotska sta se upirali angleškim vladarjem, ki so poskušali

uveljaviti močnejšo oziroma trdnejšo oblast ter povečati lastne dohodke, ob tem pa je

prihajalo še do poskusov, da bi uveljavili oziroma zavrli različne verske spremembe.

Ko so britanski vladarji krepili svojo vojaško moč, je njihova politika naletavala na odpore,

saj je bila praviloma povezana z zahtevami po novih davkih. Obdavčitvi so seveda dajali

prednost pred neposredno krepitvijo lastnih sil z novačenjem, saj so s tem lahko najeli vojsko,

ki se je podrejala ukazom, dokler je bila plačana. Potencialno pa so te čete ogrožale kraljevo

oblast, saj so ostale oborožene tudi takrat, ko to ni bilo več potrebno.5

V Angliji je bila državna oblast v srednjem veku nestabilna. Šele patološko varčnemu

Henriku VII. je uspelo stabilizirati krono. Velika poraba Henrika VIII. in verska politika sta

znova povzročili nestabilnost. Visoke najemnine, ograjevanje in cerkvene desetine so

povzročali nemire in bojevitost med prebivalstvom, vendar se takšni konflikti niso razširili po

celotni državi naenkrat. Uporniki nikoli niso poskušali zamenjati državnega aparata. Do

takšnih revolucionarnih situacij je prihajalo zaradi težav in cepitev na državni ravni, ki jih je

povzročala preobrazba same države.

V različnih državah britanskega otočja so obstajali tudi različni razlogi, ki so povzročali

revolucionarne situacije. Angleški veljaki na Irskem so poskušali ohraniti svoj položaj in

vojaško infrastrukturo, medtem ko so se med seboj sovražni irski voditelji bojevali za večji

vpliv v deželi.

Škotska je Angležem predstavljala trši oreh. Poskusi, da bi vzpostavili neposreden nadzor nad

državo, jim niso uspeli. Škotski kralj in drugi veljaki so si vztrajno prizadevali zavarovati

svojo domovino pred Angleži. V času Elizabete I. pa so si Angleži le ustvarili trdno državo –

v Angliji in Walesu –, ki je z davki precej obremenila prebivalstvo. Stabilizacija razmer doma

pa je pomenila, da je lahko država vodila ambicioznejšo zunanjo politiko in se vpletala v

vojne spopade.6



4

2.1.2 Angleška družba leta 1685

Angleži poznega 17. stoletja so bili navdušeni nad svojo državo, saj je postala bolj popularna

in elegantna, povečalo se je število prebivalcev, krepila se je infrastruktura in trgovanje je

zacvetelo. Po viharnem obdobju državljanske vojne so se razmere znova umirile.

Zdi pa se, da je prepričanje o Angliji kot hitro in celovito spreminjajoči se družbi v celotnem

17. stoletju nekoliko zmotno. Takratna Anglija je bila kljub vsemu še vedno bolj barbarska in

nenapredna kot pa moderna. Thomas Babington Macaulay, ki je bil najvplivnejši angleški

zgodovinar v 19. stoletju, jo je sicer videl kot takšno, vendar revolucija 1688 ni bila splošno

modernizacijska. Družba v Angliji je bila tedaj bolj ali manj še vedno tradicionalna.7

2.1.3 Ekonomski razvoj in urbanizacija

Zgodovinarji, ki se ukvarjajo z revolucijo, so v zadnjem času začeli resneje obravnavati hitre

socialne in ekonomske spremembe pred letom 1688. Ekonomska rast je bila vzrok in ne

nenamerna posledica revolucije. Anglija je bila tedaj vse bolj urbana in gospodarsko

raznovrstna; po državi se je širila produkcija različnih vrst tržnega blaga. Država je razvila

različne trge – zemljišč, dela in kapitala. To je Angliji tudi omogočilo, da je bila sposobna

podpirati t.i. daljnosežno delitev dela. V nasprotju z drugimi evropskimi državami je Anglija

dosegla takšno raven tehnologije in organizacije, da si je omogočila vzdržni razvoj skozi več

stoletij. Sicer pa so se Angleži tedaj precej zgledovali po Nizozemski, ki je v takratnem času

postala prva dežela z moderno ekonomijo.8

Dejstvo je, da je London do konca 17. stoletja postal največje proizvodno mesto v Evropi in

pomemben industrijski center. Anglija leta 1685 ni bila več agrarno-kapitalistična, temveč se

je že začela nagibati k popolnoma kapitalistični ureditvi.9 Vse to pa se je dogajalo v ozadju še

precej tradicionalnih političnih odnosov.

V nasprotju z drugimi državami, kot je bila Nizozemska, kjer se je oblikovanje države

naslanjalo zgolj na kapitalizem, in v nasprotju z Iberskim polotokom ali Balkanom, kjer so

7 Pincus,1688: The First Modern Revolution, str. 49–50

8 Pincus, 1688: The First Modern Revolution, str. 50–51

9 Pincus, 1688: The First Modern Revolution, str. 59

5

nove države nastajale s prisilo, je Anglija ubrala nekakšno srednjo pot.10

Z ekonomskim

razvojem se je začela širiti tudi urbanizacija. London z okolico je že leta 1750 postajal

pomembno urbano središče v Evropi. Londonsko vplivno območje je v gospodarskem in

političnem smislu segalo vse do Dublina in južne Škotske. Druga konkurenčna evropska

središča so zrastla pozneje. Celotno britansko otočje je tedaj zagotovo sodilo med najbolj

urbanizirana območja v Evropi. Zaradi takšne stopnje urbanizacije prostora se je britanski

kapital v povezavi s svetovnim znatno povečal.11

Mesta so bila tržna središča in centri

moderne produkcije, ker je bilo v njih dovolj delovne sile.

Medtem ko se je v večini evropskih držav populacija v mestih manjšala ali pa stagnirala, je v

Angliji nenehno rastla. Največji vzrok za to je bila rast Londona, ki je iz malega, skromnega

mesta postal največje mesto v Evropi. Bil je eno od redkih mest, ki je imelo popolnoma

meščanski značaj. Čeprav je London skorajda nenadzorovano rasel, ni bil edini »krivec« za

širjenje urbanizacije. Zunaj glavnega mesta sta se širila dva različna tipa mest: tista, kjer so se

razvili novi proizvodni centri, in tista s pristanišči, usmerjenimi v trgovanje s tujino.12

Poleg Londona sta se v 17. stoletju precej razvili še dve večji mesti – Newcastle in Norwich.

Newcastle je po zaslugi premoga postal najbogatejše in trgovsko najbolj razvito mesto na

severu; slovel je tudi po številnih možnostih trgovanja in premožnih prebivalcih. Po drugi

strani pa je bil vzpon v trgovanju s tekstilom izjemno pomemben za trgovsko rast Norwicha.

Ti dve gospodarski dejavnosti sta bili tudi ključ za blaginjo in rast drugih novih in starih

mest.13

Za Anglijo so bila posebno pomembna pristanišča. London in jugovzhodna pristanišča so bili

pomembni že prej, ko se je trgovalo predvsem z evropsko celino. Novejša pristanišča drugod

pa so pozornost usmerjala predvsem na Atlantik in na trgovanje s kolonijami. Liverpool je v

17. stoletju iz nepomembnega mesta postal eno od najpomembnejših angleških pristanišč.

Trgovanje tega mesta je bilo tesno povezano z novim svetom, zlasti s karibskim območjem,

vendar je tudi trgovanje z Irsko začelo prinašati osemkratno ali celo desetkratno povečane

carinske dohodke.14

10

Tilly, Evropske revolucije 1492–1992, str. 140 11

Tilly, Evropske revolucije 1492–1992, str. 140–141 12

Pincus, 1688: The First Modern Revolution, str. 60 13


Pincus, 1688: The First Modern Revolution, str. 63

6

V poznem 17. stoletju se je število prebivalcev povečalo tudi v mestih, kot so Whitehaven,

Plymouth in Falmouth. Rast prebivalstva v Whitehavnu se je naslanjala na izkoriščanje

premoga in čezmorsko trgovanje. Koristi novega pomorskega trgovanja je bilo čutiti tudi na

jugozahodu in severozahodu države: tamkajšnja mesta so prav tako doživljala razcvet – hitro

rast infrastrukture in seveda tudi prebivalstva. Plymouth je postal zelo bogato in uspešno

mesto. Poleg trgovanja s Francijo in Španijo je mesto trgovalo tudi s Kanarskimi otoki,

Barbadosom in Severno Ameriko. Falmouth je nekaj let pozneje prav tako postal večji

trgovski center. Smolo, katran in vrvi so uvažali z Danske in Norveške, povečal se je tudi

uvoz tobaka in sladkorja s Karibov in iz Severne Amerike. Zahodnoindijski prostor je bil za

trgovanje posebno pomemben.15

2.1.4 Finančna reorganizacija

Finančna reorganizacija v Angliji je izhajala iz nizozemskih ekonomskih in finančnih reform;

vendar je do nje prišlo šele po revoluciji 1688 – tj. s prihodom Viljema III. Oranskega.

Spremembe finančnega sistema so se kazale v dvigovanju davkov, različnih posojilih in z

oblikovanjem novih finančnih institucij, kot je bila Banka Anglije (Bank of England, leta

1694). Kmalu zatem so se začele širiti tudi angleške delniške družbe.

Elementi finančne revolucije so se spreminjali v skladu z računovodskimi metodami, ki so se

razvijale na Nizozemskem. Menice so postale glavni del tržnih instrumentov in so imele

osrednjo vlogo pri izmenjavi, s prenosljivimi delnicami pa so trgovali na sekundarnih trgih.

Poleg teh je vlada uvedla še redne rente, kar je omogočalo netvegana izplačevanja.

Obstaja velika povezava med finančno organizacijo in britanskim vzponom na prvo mesto

med svetovnimi silami. Osrednji element teh premikov je bil predvsem pojav borze. Drugi del

finančne reorganizacije pa je prinesel spremenjen odnos med krono in parlamentom. Gre za

oblikovanje civilne liste (leta 1698), s katero je parlament kroni odobril prihodke, ki so bili

namenjeni kritju stroškov vodenja kraljevskih institucij. Odtlej se je krona za svoje prihodke

popolnoma zanašala na nadzor parlamenta.16

15


https://en.wikipedia.org/wiki/The_Financial_Revolution, datum: 18.6.2015

https://en.wikipedia.org/wiki/The_Financial_Revolution

7

2.2 Politični razvoj

2.2.1 Civilna lista

Civilna lista je bila letna odobritev denarja, s katero se je urejalo nekatere stroške, povezane z

monarhijo in njenim opravljanjem uradnih dolžnosti (plače zaposlenih, državniški obiski,

javni posli, slavnostne funkcije in vzdrževanje kraljevega gospodinjstva). Stroški, ki so se

nanašali na podporo kralja, so bili po slavni revoluciji ločeni od drugih državnih stroškov. Ta

ukrep je bil odziv na vladanje Karla II. in Jakoba II. (na Škotskem imenovan Jakob VII.).

Obema so pripadali visoki dohodki, ki so jima omogočali neodvisnost od parlamenta. Od

vladarja se je pričakovalo, da bo to izplačilo uporabil za kritje stroškov vodenja civilne vlade

(uslužbenci, sodstvo in plače veleposlanikov) in za izplačilo pokojnin, pa tudi za plačilo

stroškov dvora in kraljevih osebnih izdatkov. Vojaške in pomorske stroške so financirali s

posebnim davkom.

2.3 Elizabetinska doba

Pričakovati je bilo, da bi v Angliji 16. stoletja menjava vladarja, ki je zagovarjal popolnoma

nasprotna načela kot prejšnji, povzročila splošno zadovoljstvo ljudi. Zaradi takratnega stanja

oziroma načina vodenja države so bili ljudje zelo nezadovoljni, zato so izkazali precejšnje

veselje, ko je vladati začela Elizabeta I. Preudarnost pri vodenju države je spoznala že v času

vladanja svoje sestre Marije Katoliške. Elizabetina stalna izpostavljenost nevarnosti je imela

poseben vpliv na ljudi, ki so jo zato označili na najljubšo vladarico.17

Elizabetinska doba je obdobje angleške zgodovine, ki ga je zaznamovalo vladanje Elizabete I.

(1558–1603). To obdobje je pogosto opisano kot »zlata doba« angleške zgodovine. Leta

njenega vladanja so navdihovala nacionalni ponos prek klasičnih idealov, osvojitev in

pomorske zmage nad Španijo, ki je bila takrat glavni tekmec Anglije. To je bilo tudi obdobje

raziskovanja in širitev v tujino, na domačih tleh pa je medtem protestantska reformacija

postajala sprejemljivejša. Na meji s Škotsko so dosegli trajen mir, rešen je bil tudi problem z

Walesom.18

17

Hume, The History of England, Vol. 4, str. 5 18

Trevelyan, Zgodovina Anglije, str. 446

8

Vlada Elizabete I. se je močno naslanjala na nekaj zaupanja vrednih svetovalcev. Eden od

prvih ukrepov je bila vzpostavitev anglikanske cerkve, katere zaščitnik oziroma branilec je

bila krona. Seveda se je od nove kraljice pričakovalo, da bo nadaljevala rodbino, vendar se

Elizabeta I. kljub številnim snubitvam ni nikoli poročila.19

S tem bi namreč porušila

ravnotežje v deželi, saj bi bil njen izbranec zaradi verskih razlogov lahko le domači velikaš.

2.3.1 Vladanje

V primerjavi z očetom Henrikom VIII. je Elizabeta I. vladala zmernejše, v veri je bila bolj

strpna ter nagnjena k preprečevanju sistematičnega preganjanja. V odnosih s tujino je bila

zelo previdna: znala se je pravilo gibati med velikimi silami, kot sta tedaj bili Francija in

Španija. Številne neučinkovite in precej slabo financirane vojaške akcije je le s težavo

podpirala. Kljub vsemu se vojni s Španiji leta 1580 ni več mogla izogniti. Poraz španske

armade leta 1588 povezuje Elizabeto I. z eno od največjih vojaških zmag v angleški

zgodovini.20

Elizabetinska doba je znana tudi po razcvetu angleške drame, vendar so konec njenega

vladanja zaznamovale gospodarske in vojaške težave, ki so oslabile njeno priljubljenost.

Kljub vsemu je bila znana po svoji karizmatičnosti: preživela je v času, ko je vlada imela

majhen aparat in ni bila najbolje organizirana (z izjemo obveščevalne službe). Soočanje z

notranjimi težavami je večji problem predstavljalo sosednjim državam in vladarjem, saj so te

težave ogrozile položaj na prestolu marsikaterega vladarja. Takšen je bil primer Marije

Škotske, ki je bila velika tekmica Elizabete I. Angleška monarhinja jo je zato leta 1568, ko jo

je upor škotskih velikašev nagnal v beg na tuje, zaprla in pozneje, ko je inscenirala zaroto

proti sebi, dala tudi usmrtiti. Elizabetina 44-letna vladavina je ljudstvu prinesla občutek

identitete, predvsem pa zelo dobrodošlo stabilnost v kraljestvu.21

19

https://en.wikipedia.org/wiki/Elizabeth_I_of_England, datum:18.6.2015 20

https://en.wikipedia.org/wiki/Elizabeth_I_of_England, datum:18.6.2015 21

https://en.wikipedia.org/wiki/Elizabeth_I_of_England, datum:18.6.2015

https://en.wikipedia.org/wiki/Elizabeth_I_of_England



9

2.3.2 Parlament

Elizabeta I. je prestol zasedla kot dejanska naslednica Henrika VIII., saj so bili vladarji med

njima le epizodni igralci na polju moči in oblasti. Poleg tega pa so ji takšen položaj

zagotavljali tudi nekdanji akti parlamenta. Čeprav je vedno namigovala na spodbujanje

protestantov, je spremembo vere odložila do zasedanja parlamenta. Njeni ukrepi so bili

usmerjeni proti katolikom, ki pa se niti niso borili za nadvlado.22

Prvi zakon, ki ga je Elizabeta I. uveljavila v parlamentu, je bil preizkus njene moči. In ker s

sprejetjem zakona o ukinitvi samostanov ni bilo težav, je uvedla še dodatne zakone, ki so

podpirali nadvlado krone. Čeprav je bila imenovana za vladajočo v državi in ne za vodjo

cerkve, je kot njena zaščitnica imela prvo besedo tudi v njej. Škofje so seveda temu

nasprotovali, vendar sta večina parlamentarnih glasov in glas ljudstva bila Elizabeti I. v prid.23

Parlament je predstavljal mnenje tistih družbenih razredov, ki so se zanimali za politiko.

Predstavniki plemstva in potomci fevdalnih baronov so sestavljali lordsko zbornico, medtem

ko so pristaši krone, imenovani na kraljičin predlog, tvorili spodnji dom. Lordska zbornica je

v drugi polovici vladanja Elizabete I. izgubila vlogo v političnem dogajanju. Tudorska

rodbina je utrla pot do oblasti srednjemu sloju. Spodnji dom je dobil možnost vplivanja na

državno politiko; delal je na lastno pobudo, ne glede na to, ali je s tem vlado podpiral ali

kritiziral. Zavzemanje članov spodnjega doma, da bi prevzeli v svoje roke vodenje politike, je

bilo kraljici vse manj všeč, vendar je kljub vsemu spodnji dom postal opozicija šele v času

vlade Jakoba I.24

2.3.3 Prevlada na morju

Elizabeta I. je razvoj mornarice izpostavila kot prednostno nalogo. Ladjedelnice so postale

vodilne tehnične inovatorke; ladijski poveljniki so uveljavili nove taktične zamisli, ki so

trajno spremenile pomorsko bojevanje. Leta 1573 so ladjedelci predstavili nove modele, ki so

22



Trevelyan, Zgodovina Anglije, str. 463–464

10

omogočali, da so ladje plule hitreje, lažje je bilo z njimi manevrirati in dovoljevale so večjo

ter boljšo oborožitev.25

2.3.3.1 Španska armada

S podporo ljudi, kot sta bila John Hawkins

in Francis Drake, ki sta prežala na španske

trgovske ladje, je Elizabeta I. tvegala

vojno s Španijo.26

Španski vladar se je

imel na osnovi prejšnjih rodbinskih zvez

med obema kronama za zakonitega in

seveda katoliškega naslednika bolne in

Krvave kraljice Marije.

Ko se je Španija končno odločila za napad

na Anglijo, jo je ta odločitev pripeljala do

poraza. Premočno angleško ladjevje in njihova izkušenost pri manevriranju – pa tudi sreča in

nesposobnost ter neizkušenost španskega vrhovnega poveljnika vojvode Medina Sidonie – so

preprečili invazijo. To je privedlo do uničenja velikanske španske armade leta 1588. Vzrok,

da španski armadi ni uspelo, še zdaleč ni bil le v angleški premoči. Španci so bili poraženi

tudi zaradi zapletenosti svoje vojne strategije, ki je zahtevala usklajevanje premikov flote in

kopenske vojske, komunikacije med njima pa dolgo časa ni bilo. Poleg tega so imeli tudi

slabo zasnovane ladijske topove, ki so bili takšni kot kopenski; Angleži so imeli povsem

drugačno orožje.27

2.3.4 Konec vladanja Elizabete I.

Po porazu španske armade je sledilo težko obdobje, ki je Elizabeto I. spremljalo vse do konca

njenega vladanja: konfliktov s Španijo in sporov na Irskem ni bilo konec, davčna obremenitev

se je večala, gospodarstvo je bilo prizadeto zaradi slabe letine in stroškov, ki jih je zahtevala

25

https://en.wikipedia.org/wiki/Elizabethan_era, datum: 18.8.2015 26

https://en.wikipedia.org/wiki/Elizabethan_era, datum: 18.8.2015 27

https://en.wikipedia.org/wiki/Elizabethan_era, datum: 18.8.2015

Slika 1: Pot armade

https://en.wikipedia.org/wiki/Elizabethan_era


11

vojna. Življenjski standard je zaradi zvišanih cen začel padati. Z željo, da bi ohranila iluzijo

miru in blaginje, se je vladarica začela opirati na vohune in propagando. Posledično ji je

začela upadati tudi naklonjenost javnosti.

V zadnjih letih vladanja je Elizabeta I. spremenila značaj vodilnega organa in s tem

omogočila postavitev nove generacije na oblast. Parlamenta ni želela prositi za denarno

pomoč in se je zato raje zanašala na sistem pokroviteljstva. Ta odločitev je kmalu pripeljala

do nezakonitih dogovorov o cenah in bogatenja na račun javnosti.28

2.3.4.1 Nadaljnji razvoj mornarice in angleško-nizozemske vojne

Najbolj so se problemi pozne dobe vladavine Elizabete I. pokazali v mornarici. Niti

zmagovalci nad špansko armado niso bili varni pred revščino. Na začetku 17. stoletja je

pomorska moč Anglije upadla. Posledica tega je bilo povečanje tujih napadov z morja na

obalne skupnosti. Mornarica je imela tedaj v bojih le malo uspeha.

Ker je na nadaljnji razvoj dogodkov imela angleška pomorska moč velik vpliv, bom na tem

mestu nadaljevala z obravnavo vprašanj, povezanih z mornarico. Ladjevje je namreč s svojo

močjo onemogočalo tuje vplive, s šibkostjo v posameznih krajših obdobjih pa je odpiralo

možnost za njihovo uveljavitev.

Z nastopom vlade Karla I. je prišlo do sprememb. Vladar je omogočil obsežen program

izdelovanja bojnih ladij in s tem ustvaril majhno jedro močnega ladjevja. Vendar so njegovi

načini zbiranja denarja za financiranje nove flote Anglijo pripeljali do državljanske vojne. V

luči tega konflikta je nova država, izolirana in ogrožena z vseh strani, dramatično povečala

vojaško mornarico, ki je zato postala najmočnejša na svetu. S tem se je ukvarjal že novi režim

lorda protektorja Oliverja Cromwella, ki je državo imenoval Commonwealth, kar ustreza

republikanskemu pojmovanju vladavine kot skupnega dobrega.29

Uvedba novih pomorskih aktov je določala, da morajo vse prevoze v ali iz Anglije izvajati

angleške ladje (enako je veljalo tudi v angleških kolonijah). Ta sklep je pripeljal do pomorske

vojne z Nizozemsko. Premoč velike, močno oborožene angleške mornarice je bila najprej

izničena z vrhunsko nizozemsko taktično organizacijo in odličnim vodstvom admirala

28

https://en.wikipedia.org/wiki/Elizabeth_I_of_England#Later_years, datum: 21.8.2015 29

https://en.wikipedia.org/wiki/Commonwealth_of_England, datum: 9. 10. 2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Commonwealth_of_England

12

Michiela de Ruyterja. Šele čez čas so Angleži svojo taktiko izboljšali in s tem dosegli serijo

zmag, kar jim je prineslo mir in ugodne pogoje v pogajanjih. To je bila prva vojna namensko

zgrajenega, državnega vojaškega ladjevja.30

Monarhija je bila obnovljena leta 1660, ko je Karel II. s pomočjo generala Monka prevzel

prestol. Med njegovimi prvimi dejanji je bila tudi okrepitev mornarice. Od takrat dalje je

slednja prenehala biti osebna last vladajočega monarha; postala je državna institucija z

imenom Kraljeva mornarica oziroma »The Royal Navy«.31

Po porazu v prvi angleško-nizozemski vojni je sledila druga pomorska vojna, kjer sta se

Anglija in Nizozemska spet pomerili, zdaj z izenačenimi močmi. Leto po zadnji nizozemski

zmagi nad Anglijo (1667) je bil Karel II. zaradi pomanjkanja financ primoran svoje ladjevje

zadrževati v pristaniščih. Sledila je katastrofa, saj je nizozemska flota pod de Ruyterjevim

poveljstvom vdrla v angleška pristanišča ter zasegla ali zažgala nekatere večje ladje.

Med leti 1672 in 1674 je prišlo do tretje vojne. Tokrat se je Anglija povezala s Francijo,

vendar to sodelovanje ni prineslo večjih sprememb; prišlo je le do serije neodločenih bitk,

medtem ko je francoska invazija na kopnem propadla – vendar za ceno popravljenja velikega

dela Nizozemske.32

Po revoluciji 1688 je Anglija v zavezništvu z Nizozemsko stopila v koalicijo proti Ludviku

XIV. Po porazu zaveznikov je sledila zmaga pri Barfleurju in La Hogueju leta 1692, kar je

bila tudi prelomna točka, ki označuje konec kratke francoske premoči na morju in začetek

trajne angleške pomorske nadvlade.33

2.4 Unija kron leta 1603

Ko je William Cecil Burghley, svetovalec Elizabete I. umrl, ga je nasledil njegov sin Robert

Cecil, ki je kmalu postal vodja vlade. Elizabeta I. ni želela imenovati naslednika, zato je

Robert Cecil deloval v tajnosti. Z Jakobom VI. Škotskim je vodil skrivno korespondenco,

prek katere sta se dogovorila, da bo monarh s severa po smrti Elizabete I. prevzel nasledstvo v

Angliji. Jakobu VI. Škotskemu je Robert Cecil svetoval, naj z zadevo o nasledstvu ne pritiska

30

https://en.wikipedia.org/wiki/Royal_Navy#1500.E2.80.931707, datum: 18.8.2015 31



https://en.wikipedia.org/wiki/Royal_Navy#1500.E2.80.931707, datum: 18.8.2015

https://en.wikipedia.org/wiki/Royal_Navy#1500.E2.80.931707



13

na kraljico ter naj se do nje raje vede spoštljivo. Cecil je bil s svojim prepričevanjem uspešen:

le nekaj ur po smrti Elizabete I. je Robert Cecil vse poprej dogovorjene načrte tudi uresničil.34

Henrik VIII. je z aktom parlamenta poskušal škotsko dinastijo oziroma sorodnike izključiti iz

nasledstvenega reda v Angliji, vendar takšen sklep, ki ni bil podprt z nobenim pravičnim

razlogom, ni dobil veljave. Po privolitvi kraljice Elizabete I., da gre nasledstvo Jakobu VI.

Škotskemu, ki se je temu primerno tudi ves čas vedel in se ni razburjal zaradi usmrtitve svoje

matere Marije Škotske, so tudi ljudje v Angliji pokazali zadovoljstvo nad njegovim

kronanjem.35

Do unije angleške in škotske krone leta 1603 je prišlo z prihodom škotskega kralja Jakoba VI.

Škotskega na angleški prestol. Jakob VI. Škotski je tako postal tudi Jakob I. Angleški, kralj

Anglije, Škotske in Irske. Prizadeval si je za oblikovanje nove, enotne monarhije, vendar sta

angleška in škotska država ohranili svojo samostojnost z ločenima zakonodajama.36

Svojo

samostojnost sta ohranili do leta 1707, ko je bil sprejet akt unije, ki je določal, da se združita v

eno kraljestvo, tj. Veliko Britanijo.37

Z oblikovanje unije kron je Škotska izgubila trajno navzočnost svojega kralja v domovini.

Daleč od Edinburga je Jakob I. moral poskrbeti, da si Škotske ob njegovi odsotnosti ni

podredila cerkev. Razvnel je odnose med plemenitaši, malimi posestniki in duhovščino.

Slednja se je prek cerkvene organizacije želela dokopati do moči. Na škodo demokratične

cerkvene skupščine, ki je dajala moč kraljevim nasprotnikom, je Jakob I. imenoval sebi vdane

škofe ter jim postopoma večal funkcije. Na tak način je zaščitil zmerne in svobodomiselne

elemente škotskega verskega življenja ter preprečil prevlado duhovščine.38

2.5 Jakob VI. Škotski/Jakob I. Angleški

Jakob I. je odraščal kot član protestantske cerkve. George Buchanan, Peter Yung, Adam

Erskine in David Erskine so bili izbrani za njegove mentorje. Med njimi je največjo moč imel

34



https://en.wikipedia.org/wiki/Union_of_the_Crowns, datum: 24.8.2015 37

https://en.wikipedia.org/wiki/Acts_of_Union_1707, datum. 24.8.2015 38


https://en.wikipedia.org/wiki/Union_of_the_Crowns

https://en.wikipedia.org/wiki/Acts_of_Union_1707

14

Buchanan, ki je mladega Jakoba I. želel spremeniti v bogaboječega protestantskega vladarja.

Protestantski monarh naj bi poznal in sprejemal omejitve svoje moči.39

Sledilo je obdobje menjave regentov, med njimi pa se je za najbolj učinkovitega izkazal grof

Morton. Slednjemu je priljubljenost padla s prihodom grofa Lennoxa. Kmalu po svojem

prihodu na Škotsko je ta postal močno uveljavljen in priljubljen pri kralju Jakobu I. Svojo

naklonjenost Lennoxu je monarh pokazal tudi z njegovim imenovanjem za edinega vojvodo

na Škotskem. Kralj je ostal pod njegovim vplivom še vsaj do konca leta 1582.40

2.5.1 Vladanje na Škotskem in nasledstvo v Angliji

Leta 1582 so Jakoba I. uporni škotski velikaši, ki so imeli za sabo burno zgodovino nesoglasij

s krono – kar je bridko občutila predvsem Marija, mati Jakoba I. –, zaprli v grad Ruthven,

Lennox pa je bil prisiljen zapustiti Škotsko.41

Jakob I. je po svoji izpustitvi iz gradu postopoma povečal nadzor nad svojim kraljestvom.

Ustanovil je učinkovito kraljevo vlado in vzpostavil mir med velikaši. S podpisom sporazuma

z Anglijo si je Jakob I. utrl pot k nasledstvu na angleškem prestolu. Zagotoviti to nasledstvo je

postal temelj njegove politike.42

Anglija je Jakoba I. neposredno po smrti Elizabete I. dobro sprejela. A novi vladar se ni

zavedal težav in bremen vladanja v Angliji, kjer so bile razmere drugačne kot na Škotskem,

kjer je moral obvladovati predvsem velikaše in cerkev. Angleški monopoli in obdavčitve so

med ljudmi povzročali očitke in nejevoljo, vojna na Irskem pa je postala veliko breme

države.43

Čeprav je bil kralj Jakob I. rojen in izobražen sredi tujih ljudi, so Angleži upali, da bo zaradi

značaja, zmernosti in modrosti sposoben sprejeti pravila ravnanja angleškega monarha ter da

bo preudarno izkoristil prednosti, ki mu jih je prinašala unija s Škotsko.44

Jakob I., ki je med

svojo vladavino vedno deloval bolj v skladu s svojim temperamentom in simpatijami kot

zares politično premišljeno, je s seboj pripeljal veliko število svojih škotskih dvorjanov.

39

https://en.wikipedia.org/wiki/James_VI_and_I#cite_note-35, datum: 25.8.2015 40



Croft, King James, str. 17–22 43


Hume, The History of England, Vol. 5, str. 5

https://en.wikipedia.org/wiki/James_VI_and_I#cite_note-35

https://en.wikipedia.org/wiki/James_VI_and_I#cite_note-35

15

Slednji so s svojo nestrpnostjo in vztrajnostjo izsiljevali usluge. Mnogi so bili postavljeni na

najvišje položaje, kar je povečalo njihovo predrznost in med Angleži sprožilo zavist. Jakob I.

je svoja vsakdanja vladarska opravila prepustil ministrom Elizabete I. in jim s tem zaupal

vodenje političnih vprašanj. To je veljalo tako za zunanje kot za notranje zadeve. Minister

Robert Cecil je bil z ohranitvijo svojega položaja še vedno vpliven, saj ga je Jakob I.

imenoval za predsednika vlade in glavnega svetovalca. Čeprav sta bili znani zmogljivost in

prodornost tega ministra, je njegova naklonjenost kralju marsikoga presenečala.

Korespondenca, s katero je vstopil v stik z novim kraljem, je pač postavila trdne temelje

Cecilovemu vplivu in moči.45

2.5.2 Parlament

Sodelovanje med kraljem in parlamentom je bilo po t. i. smodniški zaroti, s katero so hoteli

katoliški plemiči leta 1605 ubiti kralja Jakoba I.,46

zelo netipično. Kljub začetnim težavam, ki

so bile posledica medsebojnega nerazumevanja, so s prvo sejo oblikovali stališča obeh strani

(obveljala so do konca vladanja Jakoba I.).47

V nadaljevanju vladanja Jakoba I. se je vlada

soočala z naraščanjem finančnega pritiska. Deloma je bila to posledica inflacije, deloma pa

posledica razsipnosti in finančne nesposobnosti.48

V prejšnjih obdobjih je imel spodnji dom manjši pomen. Potem ko se je mandatno obdobje

podaljšalo, je kancler pričakoval, da bo imel v svojih rokah imenovanje novih članov (v

primeru, da prejšnji člani svoje funkcije niso bili več zmožni opravljati). Ta praksa je dala

ministru (in posledično tudi kralju) neomejeno moč izbire predstavnikov ljudstva po svoji

volji. Spodnji dom je bil potrjen brez sodnega vpliva ali spletk.49

Kljub temu pa med krono in parlamentom ni vladala harmonija. Ker so bila pozneje pogajanja

– zlasti o finančnih vprašanjih – dolgotrajnejša, je kralj izgubil potrpljenje in parlament

razpustil. Isti dogodek se je ponovil še leta 1614, ko spodnji dom ni pristal na izdatke, ki bi jih

po kraljevem mnenju moral priznati kot upravičene. Parlament je razpustil po pičlih devetih

45

Hume, The History of England, Vol. 5, str. 6–7 46

Trevelyan, Zgodovina Anglije, str. 480–481 47

Croft, King James, str. 63 48


Hume, The History of England, Vol. 5, str. 11–12

16

tednih delovanja. Tako je brez parlamenta vladal do leta 1621. Medtem je zaposloval različne

uradnike, ki so bili vešči zbiranja denarja za krono in varčevanja drugod.50

2.5.3 Konec dobe kralja Jakoba I.

V času vladanja kralja Jakoba I. so ljudje uživali v neprekinjenem miru in razmeroma nizkih

obdavčitvah. Kljub svojim pomanjkljivostim je vladar med ljudmi ostal priljubljen. Svoje

dolžnosti je pogosto zanemarjal, preveč se je oklepal pomočnikov, kar je nazadnje spodkopalo

prispodobo spoštovanja vredne monarhije, kakršno je ustvarila Elizabeta I.51

Pod Jakobom I. je prišlo do kolonizacije Severne Irske (Ulster) s strani angleških in škotskih

protestantov. Začela se je tudi kolonizacija Severne Amerike (ustanovitev Jamestowna v

Virginiji leta 1607).52

V naslednjih 150 letih je Anglija bíla bitke za prevlado s Španijo,

Nizozemsko in Francijo. S tem, ko je Jakob I. stremel k uniji kraljestev, je pomagal postaviti

temelje za enotno britansko državo.53

Želja Jakoba I. po političnem absolutizmu, finančna neodgovornost in postavljanje

nepriljubljenih posameznikov na vodilne položaje so odprli pot k angleški državljanski vojni.

Svojega sina Karla I. je pustil v prepričanju v božansko pravico kralja ter ga naučil prezira do

parlamenta, kar je Karla I. pripeljalo do njegove usmrtitve in posledično do odprave

monarhije.54

2.6 Angleška državljanska vojna

Angleška državljanska vojna (1642–1651) je serija oboroženih spopadov in političnih

prerivanj med podporniki parlamenta (parlamentaristi) in podporniki monarhije (rojalisti).

Prva in druga vojna sta usmerili privržence Karla I. proti parlamentaristom, medtem ko je v

tretji vojni šlo za spopade med pristaši Karla II. in parlamenta.55

50

https://en.wikipedia.org/wiki/James_VI_and_I#cite_ref-31, datum: 25.8.2015 51




https://en.wikipedia.org/wiki/James_VI_and_I#cite_ref-31, datum: 25.8.2015 55

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War#Background, datum: 25.8.2015

https://en.wikipedia.org/wiki/James_VI_and_I#cite_ref-31

https://en.wikipedia.org/wiki/James_VI_and_I#cite_ref-31

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War#Background

17

Jakob I. je bil kot škotski kralj vajen šibkega parlamenta. Ko je zavladal v Angliji in mu je

tamkajšnji parlament poskušal postaviti omejitve v zameno za denar, tega preprosto ni mogel

razumeti. Osebna potratnost kralja je bila sinonim za trajen primanjkljaj denarja, zato se je

zatekal k zunajparlamentarnim virom dohodka.

Jakoba I. je leta 1625 nasledil njegov sin Karel I. V zgodnejšem času njegovega vladanja sta

obe kraljestvi uživali relativen mir. Karel I. je upal, da mu bo uspelo uresničiti očetove težnje:

upal je, da bo združil Anglijo, Škotsko in Irsko v novo, enotno kraljestvo.56

Želja Karla I. se je marsikomu zdela sumljiva. Zlasti člane parlamenta je skrbelo predvsem to,

da bo ustanovitev novega kraljestva pripomogla k uničenju angleške tradicije, ki je do tedaj

povezovala angleško monarhijo.57

2.6.1 Parlament in Peticija pravic

Parlament takrat še ni imel stalne vloge v angleškem sistemu vladanja. Deloval je le kot

začasni svetovalni odbor in je bil sklican, ko se je vladarju to zdelo potrebno. Obstoj

parlamenta je bil vezan na kraljevo voljo, saj ga je kralj lahko v vsakem trenutku razpustil.

Kljub omenjeni vlogi je parlament v preteklih letih pridobil dovolj pomembna pooblastila,

zaradi česar ga vladarji niso mogli v nedogled ignorirati. Za kralja je bila zmožnost zbiranja

davčnih prihodkov, o katerih je odločal parlament, nepogrešljiva (presegala je vse ostale vire

prihodkov, ki jih je premogla krona). Parlamentarno višanje davkov je izviralo iz dejstva, da

so bili veleposestniki edini sloj družbe s sposobnostjo zbiranja in predajanja najpomembnejših

oblik obdavčitve, ki so bile na voljo na lokalni ravni. To je pomenilo, da je bil vladar

primoran sodelovati z veleposestniki, če je želel nemoteno zbiranje dohodkov. Sredstva

vladarja so bila potemtakem omejena. Če so veleposestniki zavrnili pobiranje davkov na

državni ravni, je vladarju preprosto zmanjkalo sredstev. Prav tako ni imel aparata in

instrumentov, s katerimi bi veleposestnike prisilil k izpolnjevanju svoje volje. Da bi si

zagotovil njihovo sodelovanje, jim je dovolil izvoliti predstavnike v spodnji dom. Skupaj z

lordsko zbornico so predstavniki veleposestnikov tvorili parlament.

56


https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War#Background, datum: 25.8.2015

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War#Background

18

Parlamentu je primanjkovalo pravnih sredstev, da bi uveljavil svojo voljo. Zato so se morali

dogovarjati s kraljem; edini instrument za uveljavitev volje članov parlamenta je bila grožnja

z odvzemom finančnih sredstev kroni.58

Zaradi poroke Karla I. s katoličanko, francosko princeso Henrieto Marijo, so bili mnogi

zaskrbljeni. Parlament mu je zato zavrnil dodelitev tradicionalne pravice zbiranja carin v

državi; financiranje krone je postalo odvisno od začasnih dogovorov in ukrepov.59

Medtem pa

je Karel I. poslal svoje sile na pomoč francoskim hugenotom, ki so jih oblegale francoske

kraljeve čete v utrjenem pristaniškem mestu La Rochelle. Z vojaško podporo protestantov na

celini je na svoj stran pridobil tako parlamentarce kot protestantsko večino angleškega

prebivalstva. Z njo so se ublažili pomisleki glede kraljeve poroke s katoličanko.60

Vztrajanje Karla I., da njegov nepopularni odposlanec vojvoda Buckingham prevzame

poveljevanje angleškim silam, je to podporo slabilo. Vojaški pohod v Franciji se je sprevrgel

v popolni polom.61

Parlament je bil zaradi kraljeve naklonjenosti do vojvode Buckinghama

kroni vse bolj nenaklonjen. Sprožil je celo postopek parlamentarne obtožbe proti vojvodi, na

kar se je kralj odzval z razpustitvijo parlamenta. Ta odločitev je nakazovala, da si kralj poleg

rešitve vojvode želi izogniti parlamentarnemu nadzoru nad svojimi ministri.62

Po razpustitvi parlamenta je Karel I. kmalu ugotovil, da brez parlamenta ne more zbirati

denarja. To je bil glavni vzrok, da je leta 1628 sestavil novega. Novi parlament je pripravil

Peticijo pravic, ki jo je kralj sprejel kot koncesijo za to, da bo lahko dobil nova finančna

sredstva. A to ni vodilo v harmonizacijo razmerij med kraljem in parlamentom. Še več:

sledilo je obdobje desetih let, ki je znano kot osebna vladavina Karla I. Kralj se v tem času ni

obračal na parlament, zaradi česar ni bilo novih prilivov finančnih sredstev. Primanjkovanje

denarja je začelo odločilno vplivati na politiko. Da bi se kralj lahko izognil parlamentu, je

moral poskrbeti, da se je izogibal vojnam, ki bi požirale denar. Karel I. je sklenil premirje s

Francijo in Španijo ter s tem uspešno zaključil angleško sodelovanjev tridesetletni vojni.

Vendar to še zdaleč ni bilo dovolj za uravnoteženost financ. Ker do dohodkov prek

parlamenta kralj ni mogel, se je zatekel k oživljanju starih, že precej zastarelih instrumentov.

58

Macaulay, The History of England from the Accession of James the Second, Vol. 1, str. 83–86 59

Greg, King Charles I., str. 130 in 139 60

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War#Parliamentary_concerns_and_the_Petition_of_Right, datum:

26.8.2015 61

Greg, King Charles I., str. 166 62

Greg, King Charles I., str. 175

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War#Parliamentary_concerns_and_the_Petition_of_Right

19

Nove dohodke je ustvarjal s kaznimi in davki na ladje. Oblasti v državi so ta davek večinoma

prezrle in ga štele med zunajparlamentarne odločitve; zatorej je veljal za nezakonito dajatev.63

Največji odpor je Karel I. doživel z verskimi ukrepi. Leta 1633 je Williama Lauda imenoval

za canterburyjskega nadškofa in s tem začel ustvarjati bolj ceremonialno cerkev. Puritanci so

novega nadškofa obtoževali poskusa vnovične uveljavitve katolištva. Zaradi tega so cerkvene

oblasti oživele statut o prisotnosti v cerkvi, ki je bil sprejet v elizabetinskem času. Vse

puritance, ki se niso udeleževali anglikanskih cerkvenih obredij, so kaznovali.64

Slika 2: Peticija pravic

2.6.2 Upor na Škotskem

Neodvisno upravljanje Karla I. se je končalo, ko je poskušal enako versko politiko uvesti še

na Škotskem. Tam je cerkev imela svojo tradicijo, zato je bila nerada v škofovski strukturi.65

63


26.8.2015 64


26.8.2015 65

Purkiss, The English Civil War: A People's History, str. 74

20

Ker je Karel I. želel enotno cerkev po celotnem kraljestvu, je na sredini leta 1637 uvedel

novo, anglikansko različico cerkve tudi v svojem severnem kraljestvu. Temu so se Škoti

odločno uprli z izgredi v Edinburgu. Februarja 1638 so Škoti v državnem paktu oblikovali

svoje ugovore proti kraljevi politiki.66

Ta dokument se je izvajal s protestom. Vse novosti so

bile zavržene, ne da bi bile preizkušene. Leto pozneje je Karel I. poslal svoje vojaške sile na

mejo s Škotsko, da bi končal upor, ki je postal znan kot škofovske vojne. Po boju, ki ni

prinesel odločitve, je sprejel premirje, ki se je izkazalo za začasno rešitev. Sledila je druga

državljanska vojna, v kateri je škotska vojska porazila Karla I.67

Potreba po zatrtju upora na Škotskem je Karla I. prisilila, da je denar poiskal pri

novoizvoljenemu angleškemu parlamentu. Večina članov je prošnjo vzela kot priložnost za

razpravo o pritožbah proti kralju ter za nasprotovanje zamisli o angleškem posredovanju na

Škotskem. Karel I. si je njihov ugovor razlagal kot kaznivo dejanje zoper vladarja in je zato

znova razpustil parlament. Brez podpore parlamenta se je kralj odločil za vnovičen napad na

Škotsko, s čimer je prekinil premirje, sklenjeno pri Berwicku, in doživel velik poraz. Škoti so

pri svojem vdoru v Anglijo zasedli Notrhumberland in Durham.68

Medtem je Thomas Wentworth, glavni svetovalec Karla I., napredoval v predstavnika in

vodjo Irske.69

Wentworth je s svojim napredovanjem prinesel potrebne dohodke: irsko

katoliško nižje plemstvo je prepričal v plačevanje novih davkov, v zameno pa je ponudil

obljubljene verske koncesije.70

Po odpoklicu v Anglijo je bil Wentworth leta 1640 imenovan

za grofa Strafforda. To je bil nekakšen kraljev poskus, da bi z Wentworthovo pomočjo

dosegel enake rezultate kot na Irskem tudi v osrednji deželi, ki ji je vladal. Novi grof se tokrat

ni izkazal za tako uspešnega, saj so angleške sile ob vnovičnem srečanju s Škoti pobegnile z

bojnega polja.71

Posledica tega neuspeha je bila okupacija celotne severne Anglije. Karel I. je

bil prisiljen Škotom plačati nekakšno odkupnino, saj bi ti v nasprotnem primeru plenili in

požigali tamkajšnja mesta.72

Takšno stanje je Karla I. pahnilo v zelo težaven finančni položaj. Kot kralj Škotske je moral

najti denar za plačilo škotske vojne v Angliji, kot kralj Anglije pa je moral najti denar za

66

Purkiss, The English Civil War: A People's History, str. 74 in 77–83 67

Purkiss, The English Civil War: A People's History, str. 96–97 68

Coward, The Stuart age: England, 1603–1714, str. 180 69

Purkiss, The English Civil War: A People's History, str. 89 70

Coward, The Stuart age: England, 1603–1714, str. 172 71



26.8.2015

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War#Parliamentary_concerns_and_the_Petition_of_Right

21

plačilo in opremo angleške vojske, da je Anglijo sploh lahko branil. Priliv denarja pa je bil

tedaj kritično nizek. Na podlagi tega in v skladu z nasveti lordske zbornice je Karel I. klonil

pod pritiskom in leta 1640 znova sklical parlament.73

2.6.3 Vnovična uveljavitev parlamenta

Po več kot desetletju mirovanja so 3. novembra 1640 vzpostavili novi parlament z namenom,

da uredi finančne težave po škofovskih vojnah.74

Novi parlament pod vodstvom Johna Pyma

in Johna Hampdena pa je bil do Karla I. še bolj sovražen kot prejšnji parlament. Takoj po

njegovi vzpostavitvi so spet zaživele razprave in pritožbe nad kraljevim načinom vladanja.

Kraljeve težave so parlamentu ponudile priložnost, da je izsilil različne reformne ukrepe.75

Parlament je tako lahko uveljavil nadzor nad kraljevimi ministri, davki brez potrditve

parlamenta niso bili zakoniti, zasedal pa je vsaka tri leta – lahko tudi brez prisotnosti kralja.

Glavna reformna sprememba je bilo novo določilo, da kralj parlamenta ne more razpustiti

brez soglasja njegovih članov, četudi bi mu triletni mandat potekel (od tod tudi poimenovanje

»dolgi parlament«).

Delovanje novega parlamenta proti kralju je bilo kmalu opazno. Grofa Strafforda je obtožil

veleizdaje in drugih kaznivih dejanj. Henry Vane ml. je priskrbel dokaze v zvezi s temi

obtožbami. Trdil je, da je grof Strafford na Irskem neustrezno uporabljal vojsko ter da je

kralja spodbujal, naj tamkajšnjo vojsko uporabi za grožnjo proti Angliji. Ker Henry Vane st.

pred parlamentom ni želel pričati – pač zaradi zvestobe Karlu I. –, se je boj proti grofu

Straffordu zapletel. A Pym je naposled Straffordovo krivdo le dokazal in zahteval njegovo

usmrtitev. Za končni akt o izvršitvi sodbe je potreboval kraljev podpis. Slednje je

predstavljalo veliko težavo, kajti Karel I. akta ne glede na dokaze ni želel podpisat. Po

spletkah in zapletih, ki so sledili, je kralj akt le podpisal. Dva dni pozneje je bil grof Strafford

obglavljen. Medtem pa sta se kralj, ki je bil vedno šibkejši, in parlament dogovorila še za

neodvisno preiskavo o kraljevi vpletenosti v Straffordovo zaroto.76

73

Purkiss, The English Civil War: A People's History, str. 93–96 74

https://en.wikipedia.org/wiki/Long_Parliament, datum: 27.8.2015 75


https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War#First_English_Civil_War_.281642-1646.29, datum:

27.8.2015

https://en.wikipedia.org/wiki/Long_Parliament

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War#First_English_Civil_War_.281642-1646.29

22

Karel I. in njegovi privrženci parlamentu kljub temu niso zaupali, člani parlamenta pa so

sumili, da si kralj še vedno prizadeva za vnovično uveljavitev episkopalne cerkve in za

neomejeno monarhično oblast. Irci so se zbali protestantske moči, zato je v nekaj mesecih

sledila irska vstaja. Ta dogodek je sprožil govorice o morebitni kraljevi podpori Irske. Mnogi

so kralja videli kot ravnodušnega in nezainteresiranega za blaginjo svojega naroda, kar je

imelo velik vpliv na povezovanje vzhodnega dela Anglije s parlamentom. To mnenje je

združilo tudi nekatere nasprotnike Karla I., kot na primer grofa Manchestra in Oliverja

Cromwella.77

2.6.4 Prva državljanska vojna (1642–1646)

Po neuspelem poskusu zajetja petih članov

spodnjega doma se je Karel I. zbal za svojo

varnost. Zapustil je London in odšel na sever

države. Nadaljnja pogajanja z »dolgim

parlamentom« kljub pogosti korespondenci

niso obrodila sadov. Sčasoma so se napetosti

povečevale, v številnih krajih pa so izbruhnili

izgredi, čeprav je velika večina države na

začetku konflikta ostala nevtralna. V

nasprotju z mornarico in večino angleških

mest so podeželske skupnosti svojo podporo

pretežno namenile kralju. Spopadi so prerasli

v vojno, ki se je hitro širila. Čeprav so številna

območja poskušala svojo nevtralnost obdržati,

so sčasoma bile v vojno vključene vse ravni

družbe.78

Davki s podeželskih okrožij so kralju prinesli manj denarja, kot je bilo prihodkov, ki jih je

parlament dobival samo od Londona. Karel I. je pomoč pričakoval predvsem od svojih

bogatih privržencev. Ti so v želji, da bi mu pomagali, prodajali svojo zemljo in zastavljali

77



27.8.2015

Slika 3: Anglija pozimi 1643–1644

23

svoje bogastvo. Kmalu se je izkazalo, da prostovoljna radodarnost posameznikov ni

zagotovila stabilnega vira financiranja.79

Kralj in njegovi privrženci so se borili za tradicionalno ureditev cerkve in države, medtem ko

so parlamentaristi oboje želeli le braniti. Stališča članov parlamenta so se razlikovala: na eni

strani njegovega spektra so bili tisti, ki so brezpogojno podpirali kralja, na drugi pa radikalci,

ki so želeli velike spremembe (versko neodvisnost, porazdelitev moči na državni ravni). A

tudi najbolj radikalni zagovorniki sprememb so še vedno zagovarjali položaj Karla I. na

prestolu.

Parlamentarni nasprotniki kraljeve politike v predvojnem času niso ostali pasivni. Med prve

ukrepe so spadale zagotovitve za zavarovanje strateško pomembnih mest. Novačili so

prostovoljne vojake, ki jim je poveljeval grof Essex. Grof Essex je svojo vojsko vodil na

sever in med tem nabiral podporo. Njegove enote so se z dneva v dan krepile.80

Bogastvo je grofu Essexu omogočilo, da je postal najpomembnejši član parlamentarne

stranke. Vojaški ugled, ki ga je pridobil še pred začetkom vojne, se je izkazal za

nepomembnega, saj je bilo kmalu jasno, da je neprimeren za mesto poveljnika. Po izbruhu

spopadov se je izkazalo, da je nesposoben. V prvem delu vojne so zato na splošno bili

uspešnejši rojalisti. Do preobrata pa je prišlo jeseni 1643, ko so bile kraljeve sile prisiljene v

opustitev obleganja Glouchestra. Rojalisti so bili demoralizirani, duh parlamentaristov pa

oživljen. Pozneje je parlament pometel z vojsko rojalistov in se zmagoslavno vrnil v

London.81

Politično manevriranje, s katerim bi si pridobil številčnejšo vojsko, je Karla I. prisililo v

pogajanja z Irsko. Sklenili so začasno prekinitev bojevanja. S tem je kralj pridobil čete za boj

rojalistov. Po drugi strani se je parlament po pomoč in podporo obrnil na Škote.82

V središču parlamentarne stranke je bil Oliver Cromwell. Druge je prekašal predvsem po

sposobnosti realističnega predvidevanja in po analitičnih sposobnostih. Tako je uvidel, kje se

skriva moč rojalistov, kmalu pa je tudi dognal, kako bi se to moč lahko uničilo. Zavedal se je,

da je treba rekonstruirati vojsko parlamenta: treba je bilo nanovačiti vojake, ki niso bili le

79

Macaulay, The History of England from the Accession of James the Second, Vol. 1, str. 113 80


27.8.2015 81



27.8.2015

24

navadni plačanci. Med njimi je uveljavil strogo disciplino. Njegovi vojaki so morali biti

urejeni; ker so imeli kratke lase, so jim rekli okrogloglavci, medtem ko so bili kraljevi

pristaši, ki so se oblačili gizdavo, razglašeni za kavalirje. Dogodki iz leta 1644 so potem

dokazali njegovo sposobnost. Res je, da so parlamentarne sile najprej doživele serijo porazov,

vendar je naposled parlament s škotsko pomočjo zmagal v bitki pri Marston Mooru. V tej

bitki se je Cromwellovo vodenje izkazalo za odločilno. Pokazal je svoj potencial kot politični

in vojaški voditelj. Poraz v tej bitki je bil hud udarec za rojaliste.83

Parlament je svojo odločnost, da se bo boril do konca vojne, potrdil leta 1645. V dveh

odločilnih bitkah – pri Nesebyju in pri Longportu – je učinkovito uničil kraljevo vojsko. Karel

I. je v grofijah, ki jih je še nadzoroval, znova poskušal zbrati armado. Zlasti se je zanašal na

mesti Oxford in Newark, ki sta mu bili povsem zvesti. Ko pa je zasedel Leicester, je ugotovil,

da so njegovi viri izčrpani. Možnosti za njihovo dopolnitev ni bilo, zato je maja 1646 poiskal

zavetje pri škotski vojski. Ta ga je predala angleškemu parlamentu. Zajetje Karla I. je

zaznamovalo konec prve državljanske vojne.84

2.6.5 Druga državljanska vojna (1648–1649)

Po zajetju je Karel I. začel skrivna pogajanja s Škoti. Za njihovo sodelovanje jim je začel

obljubljati novo cerkveno reformo. Dosegli so sporazum, s katerim so se Škoti zavezali, da

bodo v imenu Karla I. napadli Anglijo ter mu vrnili položaj na prestolu. Leta 1648 je prišlo do

škotske invazije in niza rojalističnih vstaj. Večino uporov so parlamentarne sile zadušile. Do

ostrih spopadov in večjih obleganj je prišlo le v Kentu, Essexu in Cumberlandu. Prav tako je

bil za parlament nevaren upor v Walesu. Toda parlamentarna vojska je obvladala položaj.

Polkovnik Thomas Horton je rojalistične upornike premagal, njihovi vodje pa so se po

dvomesečnem obleganju predali Cromwellu. Prav tako so bile zatrte rojalistične vstaje v

Kentu in na severu Anglije. Cromwell je Škote zapletel v bitko pri Prestonu in v njej

odločilno zmagal.85

83



27.8.2015 85


27.8.2015

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War#First_English_Civil_War_.281642-1646.29

25

Tajni dogovori Karla I. in spodbujanje delovanja privržencev so potem, ko so bili razkriti,

povzročili razprave v parlamentu, ali bi kralju sploh vrnili oblast. Tisti, ki so ga še vedno

podpirali, so se poskušali pogajati. Ker je večina v parlamentu še vedno podpirala Karla I. kot

vladarja, je zmagovita parlamentarna vojska vkorakala v parlament in izvedla t. i. Pridevo

čistko (po Thomasu Pridu, ki je vodil armado). Po čistki je v sejni dvorani ostalo le 75

poslancev. Tako okrnjeni parlament je prejel ukaze, naj v imenu angleškega ljudstva

vzpostavi visoko sodišče, ki bo Karlu I. sodilo zaradi izdaje. Zdaj je prva beseda pripadla

Oliverju Cromwellu.86

Sodni proces proti Karlu I. se je marsikomu zdel sporen, a je bil kralj nazadnje spoznan za

krivega veleizdaje. Kot tiran, izdajalec, morilec in javni sovražnik je bil obsojen na smrt.

Obglavili so ga 30. januarja 1649.87

2.6.6 Tretja državljanska vojna (1649–1651)

Na Irskem je vojna potekala vse od vstaje leta 1641; konfederativci so imeli glavno besedo v

odporu proti Angliji. Angleški parlament je Irski odkrito grozil, to pa je deželo pripeljalo do

sodelovanja z angleškimi rojalisti. Z združenimi močmi so Irci in rojalisti poskušali opraviti s

parlamentarno vojsko, vendar so bili poraženi. Medtem ko je bila flota princa Ruperta

blokirana, je Cromwell s svojo vojsko lahko pristal v Dublinu in obvladal razmere na Irskem.

Zatiranje, ki je sledilo, je postalo eden od virov dolgotrajnih irsko-angleških in katoliško-

protestantskih sporov.88

Cromwell se je odločil, da bo konflikt med ljudmi različnih jezikov in religij na Irskem končal

s prevlado angleško govorečega in protestantskega prebivalstva. V tem smislu je vzpostavil

red potem, ko je bila Irska po le nekaj mesecih bojevanja podjarmljena. Dežela je v vsiljenem

miru zaživela v nepričakovani blaginji. Nekoč skoraj povsem zapuščene naselbine so postale

cvetoča mesta z novimi stavbami, cestami in nasadi. Izdelki z Irske so kmalu napolnjevali

angleški trg.89

86


27.8.2015 87


https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War, datum: 28.8.2015 89

Macaulay, The History of England from the Accession of James the Second, Vol. 1, str. 130

26

Parlamentarno osvajanje Irske se je nadaljevalo vse do leta 1653, ko so se naposled predale še

zadnje konfederativne in rojalistične sile na otoku. Zmagovalci so zasegli skoraj celotno

deželo, posesti pa razdelili med upnike parlamenta, njegove vojake in angleško prebivalstvo,

ki je na Irskem živelo še pred vojno.

Smrt Karla I. je spremenila tudi dinamiko vojne na Škotskem. Sprva je Karel II. markiza

Montrosea spodbujal, naj zbere višavsko vojsko za boj na strani rojalistov. »Covenantes« – tj.

škotsko prezbiterijansko gibanje – se z usmrtitvijo kralja ni strinjalo, zato so Karlu II. ponudili

krono, ta pa je zato markiza Montrosea, ki mu ni bil več potreben, prepustil sovražniku. Bitka

je bila v vsakem primeru neizogibna, saj so Motroseovi ljudje že bili zbrani. Zaradi majhnega

števila vojakov s škotskega Višavja so bili poraženi. Montrosea so zajeli, ga odpeljali v

Edinburg, ga obsodili na smrt in naslednji dan obesili.

S svojimi škotskimi rojalisti in novimi prezbiterijanskimi zavezniki je Karel II. postal

največja grožnja, s katero so se soočali Angleži. Cromwell se je odločil za novo taktiko: na

Irsko je poslal nekaj svojih pomočnikov, ki so nadaljevali boj proti ostankom irskih rojalistov,

na sever pa je odšel s svojo vojsko. Na Škotsko je vkorakal julija 1650 in takoj začel z

obleganjem Edinburga. Vendar pa je do konca avgusta pomanjkanje zalog skupaj z boleznimi

precej zmanjšalo njegovo vojsko. Prisiljen se je bil umakniti. Škoti so ga poskušali premagati

tudi z orožjem, vendar jih je Cromwellova vojska pri Dunbarju vsem težavam navkljub

premagala. Naposled je Cromwellovi vojski uspelo zasesti Edinburg in do konca leta tudi

večino južne Škotske.

Julija naslednjega leta so Cromwellovi vojščaki prečkali ustje reke Forth ter znova premagali

škotsko vojsko. Začeli so se premikati proti Perthu. Karel II. se je zato odločil, da bo s svojimi

vojaki vkorakal v Anglijo, da bi prenesel vojno na jug. Cromwell je sledil njegovim

premikom in ga premagal pri Worcestru. Monarh se je lahko prepričal, da nima veliko

pristašev, in je zato prek varnih hiš pobegnil v Francijo. Na Škotskem je medtem

parlamentarna vojska generala Georgea Monka povsem razbila nasprotnike. Monk je zavzel

Stirling in Dundee, leta 1652 pa je pometel še z ostanki rojalističnih upornikov.90

S tem se je

končala tretja državljanska vojna.

Commonwealth, ki je sledil kraljevini, je bil na vrhuncu svoje učinkovitosti. Državo je začela

nadzorovati vojska. Med četami na Škotskem je bilo čutiti manj fanatizma kot med tistimi v

Londonu ali kjerkoli drugje. Njihov general Monk je bil pravo nasprotje fanatika. Na začetku 90

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War, datum: 28.8.2015

27

državljanske vojne je bil sicer zaprt, a se je s pooblastili parlamenta, pogumom in znanjem

povzpel na visok položaj. Oklical se je za zagovornika zatirane civilne oblasti, zavrnil je tudi

priznavanje avtoritete začasne vlade.91

Tri državljanske vojne so Anglijo, Škotsko in Irsko pustile brez kronanega vladarja. V Angliji

je zmagan commonwealth, ki se je pozneje uveljavil tudi na Škotskem in Irskem. Najprej med

letoma 1649 in 1653 ter od 1659 do 1660. Med obema obdobjema je zaradi spopadov med

različnimi stranmi v parlamentu kot lord protektor vladal Oliver Cromwell – vse do svoje

smrti 1658.92

Cromwella je nasledil sin Richard, ki pa mu vojska ni zaupala. Po le sedmih

mesecih vladanja so ga zamenjali in vzpostavili t. i. okrnjeni parlament (tj. ostanek

dejanskega parlamenta). Deloval je, kot da se nič ni spremenilo, z vojsko pa je želel upravljati

po svoji volji. Vojaške sile so kmalu zatem tudi ta parlament razpustile.93

Pretvarjanje o

enotnosti ni več uspevalo, na obzorju je bila grožnja popolne anarhije.94

Guverner Škotske Monk se je zato odločil, da s svojo vojsko vkoraka na jug. Karel II. je

medtem v aprilu 1660 sprejel krono v Angliji. Sledila je nova organizacija parlamenta

(Convetion Parliament), ki je z zasedanjem začel konec istega meseca.95

Parlament je mesec pozneje izjavil, da je Karel II. kot zakoniti monarh vladal že od usmrtitve

njegovega predhodnika. Ljudstvo je novega kralja takoj sprejelo, saj si je tako zagotovilo

jamstvo za varnost pred anarhijo. Okronan je bil v Westminstru 28. aprila 1660. Ti dogodki so

znani kot »obnova kraljestva«. Še vedno pa je bila monarhija obnovljiva samo s privolitvijo

parlamenta. Državljanske vojne so učinkovito določile pot Anglije in Škotske v

parlamentarno monarhijo kot stabilno obliko vladanja.96

2.7 Volitve 1660 in obnova strukture kraljestva

V povojnem obdobju je bilo razglašeno medvladje. V letu 1660 je bila s prihodom Karla II. na

prestol obnovljena monarhija v Angliji, na Irskem in Škotskem.97

91


https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War, datum: 28.8.2015 93

Keeble, The Restoration: England in the 1660s, str. 6–12 94

Keeble, The Restoration: England in the 1660s, str. 38 95

Keeble, The Restoration: England in the 1660s, str. 31 in 48 96

Lodge, The History of England: From the Restoration to the Death of William III. (1660–1702), str. 5–6 in 8 97

https://en.wikipedia.org/wiki/Interregnum_%28England%29, datum: 2.9.2015

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War

28

Če je Anglija želela preprečiti brezvladje, ji ni preostalo nič drugega, kot da na prestol postavi

dediča Stuartov. Monk je postavil zgled: parlament, ki naj bi vzpostavil novo kraljevo oblast,

je bil svobodno izvoljen. Sestavljali so ga republikanci, stari pristaši prezbiterijancev in

kavalirji. Novi parlament je Karla II. tudi poklical iz izgnanstva. Zaradi ustavne krize so se za

pomoč obrnili na kralja. Tako sta se kraljeva in parlamentarna oblast spet šteli za neločljivi.98

Tako je bilo gotovo, da bo prišlo do obnove kraljestva. Postavljalo pa se je novo vprašanje: ali

bo obnova potekala v miru ali z izgredi. Vojska ni bila navdušena nad obnovo kraljestva,

Stuartsko ime je sovražila. Prav tako je nasprotovala prezbiterijancem. Dolga prevlada vojske

se je bližala koncu. Svojo neuspehe je pripisala šibkim generalom in drugim izdajalcem.

Monk se je zavedal, da ne sme tvegati jeze vojske, zato so istočasno potekale še priprave, če

bi prišlo do konfliktov. S podkupninami in različnimi obljubami se je vse uredilo.99

Edward Hyde grof Clarendon, državni tajnik in služabnik kraljeve rodbine (v času njenega

izgnanstva), je postal graditelj obnovljenega kraljestva. Skrbel je, da je kralj ohranil stike z

anglikansko cerkvijo in rojalisti. Prav ta zveza je omogočila, da so se Stuarti lahko vrnili v

Anglijo. V prvih mesecih vlade je grof Clarendon kralju pomagal ohranjati mir. Poleg tega je

poskušal obnoviti še predvojno politično stanje, kar mu je deloma tudi uspelo. Dokler ni

parlament obvladoval zunanje politike in financ ter dokler niso bili kraljevi ministri v službi

spodnjega doma, je bila kraljeva vlada negotova. Ne glede na to, ali so v parlamentu

prevladovali vigi ali kavalirji, se je boj kralja in zbornic moral začeti znova. Politiki so se v

času vojne in revolucionarnih situacij naučili brezbrižno menjavati politično pripadnost, zato

so se stranke upirale mejam, ki jih je določil kralj.100

Še vedno so obstajala nesoglasja glede zemlje: kronsko posestva in premoženja rojalističnih

velikašev so vrnili prejšnjim lastnikom, ne da bi izplačevali odškodnine trenutnim lastnikom.

Zato pa so prodana posestva kavalirjev ohranili novi lastniki. Na tak način so si trdne položaje

zagotovili bogati, ki so svoje položaje kupili. Veliko premožnih puritancev je pozneje postalo

voditeljev vigske stranke. To je bil vzrok, da je mnogo kavalirjev ostalo brez zemlje – čeprav

so jo prodali, da bi lahko kralj Karel I. zbral vojsko. Zaradi tega so parlamentarno stranko še

bolj zasovražili, posledično pa so te osebne zamere odločilno vplivale na politiko kavalirskih

parlamentarcev.101

98





29

Karel II. je želel urediti svoje pravice in uveljaviti osamosvojitev katoličanov, ne da bi prišlo

do sporov. Leta 1661 je sklical parlament, ki se je obdržal naslednjih osemnajst let. Novi

parlament je bil sicer izrazito rojalističen, zato je dobil ime kavalirski parlament. Vseeno pa

do kralja ni bil popustljiv. Spodnji dom mu ni dovolil obdržati stalne vojske; poleg tega mu je

tako omejil denarna sredstva, da ni mogel vladati brez parlamenta. Dejansko je bil parlament

na čelu dežele.102

Dolgotrajni parlament kavalirjev je bil večinoma sestavljen iz rojalistov in anglikancev. Ti so

sprejemali zakone, ki naj bi anglikanski cerkvi zagotovili popolno prevlado. Med njimi sta

bila najbolj pomembna zakon o enotnosti, ki je uveljavil obnovitev uradnega molitvenika, in

zakon o tajnih sestankih, ki je prepovedal verska zborovanja vsem tistim, ki niso bili

pripadniki anglikanske cerkve. V obdobju med obnovo monarhije in revolucijo je največji

razkol med ljudstvom povzročilo preganjanje katoličanov in drugače mislečih.103

Clarendonov zakonik je v Angliji skoraj onemogočil prezbiterijanstvo, medtem ko so manjše

organizirane ločine živele dalje. Z jemanjem pravic posameznemu razredu je oblikoval

»dissenterje« oziroma razkolnike. Ti so se zavezali, da bodo živeli v večnem nasprotovanju

državni oblasti.104

Leta 1672 je Karel II. z deklaracijo prekinil izvrševanje vseh predpisov, ki so zapovedovali

preganjanje katoličanov. Poleg tega je odkrito podpiral katoliško Francijo, kar ga je povedlo v

angleško-nizozemsko vojno. Parlament je deklaraciji nasprotoval s trditvijo, da kralj ne more

samovoljno prekiniti izvajanja zakona, ki ga je izglasoval parlament.105

Leto pozneje je Karel II. v zameno za dohodke privolil v »Test act«, tj. zakon, ki je zahteval,

da so katoličani izključeni iz službe kroni. Parlament je zato Anglijo potegnil iz vojne, Karel

II. pa se je odločil spremeniti način svoje politike. Njeno vodenje je prepustil glavnemu

predstavniku kavalirskega parlamenta Thomasu Osbornu grofu Danbyju. Danby je bil sicer

načelen človek, a je kljub temu hlepel po bogastvu in moči. Bil je prvi med kraljevini ministri,

ki je užival naklonjenost spodnjega doma; to mu je tudi pomagalo, da je postal torijski

minister. Večino v parlamentu si je zagotovil s podkupninami; izdatno je pripomogel k

prihajajoči revoluciji in kronanju Viljema III. Oranskega. V letih njegove oblasti se je zbližal

z Nizozemsko. Dosegel je poroko Viljema III. Oranskega z Marijo, hčerjo Jakoba II. Čeprav

102

Maurois, Zgodovina Anglije, str. 298 103



https://en.wikipedia.org/wiki/Charles_II_of_England#Restoration, datum: 2.9.2015

30

se Jakob II. s poroko ni strinjal, je Danbyja podprl Karel II. – v upanju, da bo tako dosegel

spravo z Nizozemsko. Danby se je čutil odgovornega za to, da poskrbi za protestantskega

naslednika. Ker je Francijo odkrito sovražil, jo je poskušal vplesti v vojno z Anglijo, kar pa je

kralj s pomočjo vigov preprečil.

Karel II. in Danby sta se zavedala, da bo v primeru novih volitev izvoljena spodnji dom, ki bo

dvoru in katoličanom še manj naklonjen. Zato razpustitev parlamenta ni prišla v poštev.

Danby je med odlašanjem razpustitve parlamenta poskrbel za to, da je prišlo do zatrtja

političnih in verskih nasprotnikov torijcev. Clarendonov zakonik se je spet uveljavil z vso

ostrino.106

Od vnovične vzpostavitve kraljestva dalje so nastajali zametki novih političnih strank. Torijci

so bili rojalisti, pristaši kralja, ki so bili na stani zemljiške posesti in so se zavzemali za

anglikansko cerkev. Svojim nasprotnikom so nadeli ime vigi. Slednji so se kralju vztrajno

upirali. Ko je kralj leta 1679 znova razpisal volitve, sta jim ti dve stranki dali podobo, kot jo v

bistvu poznamo v Veliki Britaniji še danes, le da so na mesto vigov stopili liberalci, za njimi

pa so kot nasprotniki torijcev prišli v ospredje laburisti. Poudariti je treba, da je uspeh vigov

izviral predvsem iz strahu pred katolištvom.107

Danby je upal, da mu bo še pred razpustitvijo parlamenta uspelo uničiti vige, dvor in

katoličane pa naj bi zatrl parlament. Govorjenje o nasilni spreobrnitvi Velike Britanije v

katolištvo je Anglijo skoraj pripeljalo do nove državljanske vojne. Razvpita papistična zarota,

ki naj bi odstranila Karla II., nakar bi prestol zasedel njegov katoliški brat Jakob II., je bila

povezana s pravo protikatoliško histerijo (1678–1681). Vigi so zato Jakobu II. želeli

preprečiti, da bi sploh postal kralj. Po drugi strani tudi torijci niso bili brez zadržkov proti

Jakobu II., a so mu le želeli omejiti oblast. Ker Viljem III. Oranski in njegova stuartska

soproga Marija nista hotela delovati pod strankarskim – vigskim – patronatom, so vigi na

prestol poskušali postaviti nezakonskega sina Karla II. vojvodo Monmoutha. V strahu pred

možnostjo obnovitve republikanskega gibanja pa so se tedaj torijci in dvor povezali v eno

stranko. Na nastalo nasilje, ki naj bi bilo z vigske strani usmerjeno le proti katolikom, a

dejansko so nastopili tudi proti torijcem – celo Danby se je znašle v zaporu –, so odgovarjali z

nasiljem. V tem času pa je večina anglikanske cerkve postala še bolj uslužna do Karla II., saj

se je bala pretresov.

106


Maurois, Zgodovina Anglije, str. 303–304

31

Po razpustitvi vigskega parlamenta v letu 1681 se je spet začelo preganjanje protestantskih

odpadnikov. Vigi so si svojo moč poskušali povrniti z uporom, vendar so jih torijci

porazili.108

Kljub srditim strankarskim bojem se je parlamentarna vladavina počasi le

stabilizirala, hkrati pa se je razvila strankarska organizacija. Pojavila se je tudi »zvestoba do

stranke«, kar je potem povratno vplivalo na močno parlamentarno vlado.

Čeprav je navadno imel parlament v državi vodilno vlogo, se v zadnjih štirih letih vladanja

Karla II. ni več sestal. Politiko dvora so vodile spletke in ne več spodnji dom. Tedanji vodilni

državnik markiz Halifax je s svojimi pristaši ostro nasprotoval prijateljevanju s Francijo in je

hotel uvesti ravnotežje sil v Evropi, kralj pa se je oklepal Francije, saj je bil odvisen od

njenega zlata. To je ustvarjalo napeto razmerje med dvorom in parlamentarci.

2.7.1 Škotska od obnove do revolucije

Obnova kraljestva v Angliji je pomenila vrnitev monarhije tudi za Škotsko. V okviru novih

političnih dogovorov je Škotska pridobila neodvisni sistem pravne države, parlamenta in

prezbiterijanske cerkve. Po novem je Škotska imela vladarja, ki je v veliki meri vladal brez

sklicevanja parlamenta.109

2.7.1.1 Vrnitev Karla II. na oblast

Ko se je vlada pod protektoratom Cromwellovega sina izkazala za neprimerno, je general

Monk začel pogajanja s Karlom II. S svojo vojsko je vkorakal v London in obnovil dolgi

parlament. Ta naj bil takšen kot pred državljansko vojno. Parlament je glasoval za obnovo

monarhije v Angliji in se takoj po tej odločitvi samovoljno razpustil.110

V času kraljevanja Karla II. je Škotska premogla tajni svet, ki pa se je ravnal po načelih

Whitehalla, kateremu je bil podrejen tudi parlament. Zavezništvo plemičev in prezbiterijancev

pa nikoli ni bilo tajno. Javnost oziroma njena večina se je s tajnim svetom strinjala, ko je ta

108


https://en.wikipedia.org/wiki/Restoration_%28Scotland%29, datum: 16.9.2015 110

Mackie, Lenman and Parker, A History of Scotland, str. 241–246

https://en.wikipedia.org/wiki/Restoration_%28Scotland%29

32

trdil, da mora biti država nadrejena cerkvi. Škofovsko oblast so sicer obnovili, vendar

duhovnikov ne bi več volila verska skupščina, ampak bi jih imenovali pokrovitelji.111

Ko je Karel II. leta 1685 umrl, ga je nasledil njegov katoliški brat Jakob VII. Škotski (Jakob

II. Angleški). Jakob II. se je v času svojega vladanja soočil z mnogimi upori, s svojo politiko

in podporo katolištvu pa si je odtujil politični narod. Jakob II. je bil po zasedbi Anglije s strani

čet Viljema III. Oranskega in njegove soproge Marije, hčerke Jakoba II., prisiljen zbežati iz

države. Viljem III. Oranski in Marija sta prevzela položaj na prestolu. Po porazu poslednjih

pristašev Jakoba II. je bila obnovljena prezbiterijanska cerkev.112

Z začetkom revolucije v Angliji je Škotska spet postala neodvisna. Da bi lahko sama urejala

svoje politične in cerkvene zadeve, je morala le priznati Viljema III. Oranskega in Marijo za

vladarja. Spor v Angliji zaradi nasledstva je bil vzvod, s katerim si je Škotska pomagala pri

svoji notranji ureditvi. Škotski parlament je Viljema III. Oranskega in Marijo izvolil kot

vladarja, vendar je hkrati tudi določil pogoje, pod katerimi sta lahko prevzela krono. Posledica

revolucije je bila vzpostavitev parlamenta kot neodvisne sile. Škotska je bila tako na poti do

boljše ureditve.113

Severno od reke Tweed je bila jakobitska stranka močnejša kot v Angliji in je tako za Viljema

III. Oranskega predstavljala večne težave, ker se je večina Višavcev zavzemala za kralja

Jakoba II. Vendar je bila vlada Viljema III. Oranskega strpnejša od prejšnjih. Poleg tega je

njena ustreznejša ureditev odnosov med državo in cerkvijo omogočila, da se je obdržala na

Škotskem. Prebivalstvo je bilo naveličano nemirov, zato je sprejelo novo vlado.114

Politični razlogi so Anglijo prisilili, da je Škotsko povabila v skupnost. Slednja je bila še

vedno bolj jakobitska in je zato predstavljala nevarnost za vnovični vzpon glavne linije

stuartske dinastije. Škotska je videla v združitvi jamstvo za svobodno trgovino. Za Škotsko

dogovor z Anglijo sicer ni bil popoln, vendar ga je sprejela, saj ji je nova ureditev prinašala

več koristi. Svojo neodvisnost je sicer izgubila, vendar je ohranila samostojnost. Novi

dogovor je Škotsko popeljal tudi do bodoče blaginje. Edinburg je ostal glavno mesto, ampak

brez politične oblasti. To je bila cena za materialni in gospodarski napredek škotske dežele.

Prebivalstvo je bilo zadovoljno: njihova vera je ostala ločena od angleške, za tajni svet in

parlament ljudem večinoma ni bilo mar, ker med ljudstvom nista bila priljubljena. Anglija pa

111


https://en.wikipedia.org/wiki/Restoration_%28Scotland%29, datum: 16.9.2015 113



33

si je z dogovorom zagotovila politično varnost in škotsko podporo pri trgovskem in

političnem razvoju imperija.115

115


34

3. REVOLUCIONARNO LETO 1688

Slavna revolucija je bila nasilen poskus odstraniti Jakoba II. Angleškega s prestola. Šlo je za

zvezo angleških parlamentaristov z nizozemskim »stadtholderjem« (državnim namestnikom)

Viljemom III. Oranskim. Njegova uspešna invazija v Anglijo ga je privedla do angleškega

prestola.116

Zadnja leta vladanja Karla II. so temeljila na oblasti dvora, anglikanske cerkve in torijske

stranke. Kralj parlamenta ni potreboval, saj je dohodke prejemal od francoskega kralja

Ludvika XIV., kar mu je obenem omogočalo tudi mir s Francijo. Njegov naslednik Jakob II.

pa je z vnovičnim sklicem parlamenta začel svojo vlado.117

Na prvem zasedanju je Jakob II., ki je ostal tudi po prihodu na prestol katoliške vere, razglasil

svojo določitev, da bo ohranil uveljavljeno vlado. Odločen je bil, da od zakonov ne bo

odstopal. Ustoličenje Jakoba II. se je zgodilo prav v času, ko je bil dvor priljubljen, zato so

ljudje verjeli, da so njegove namere skladne z njihovimi pričakovanji. Novi kralj pa je kmalu

pokazal, kakšni so njegovi pravi načrti. Zavarovanje svoboščin prebivalstva vsekakor ni

sodilo med njegove prednostne naloge. Bal se je, da bo spodnji dom parlamenta pridobil večjo

avtoriteto ter da bo moč krone upadla,zato je vztrajno zavračal njegove predloge. Samovoljno

odločanje in zagrizenost v načela sta postali značilnosti njegove vlade.118

Na zahodu se je začel upor puritancev (Monmouthov upor), kar je kralja in spodnji dom spet

zbližalo. Upor se je zaključil s spopadi, v katerih so bili puritanci premagani. V tem času se je

zagrizenost strank, ki je sprva zelo škodovala angleškemu političnemu in cerkvenemu

življenju, polegla. Začelo se je nakazovati, da bo nastopilo obdobje narodne enotnosti in

strpnosti, vendar je Monmouthov upor Jakoba II. usmeril na pot zaostrovanja. Vedno bolj se

je nagibal k posnemanju Francije. Vzdrževati je začel stalno vojsko, s katero je poskušal

ustrahovati nasprotnike. Prav tako se je poskušal postaviti po robu parlamentu in anglikanski

cerkvi. Za poveljnike polkov je postavljal le katolike, ker pa jih v Angliji ni našel dovolj, je

rekrutiral Irce.119

Na osnovi svojih pravic je obšel zakone in katoličanom omogočil, da so lahko zasedli

pomembne upravne in vojaške službe. V cerkvi je podpiral le tiste dostojanstvenike, ki so

116

https://en.wikipedia.org/wiki/Glorious_Revolution, datum: 15.9.2015 117

Trevelyan, Zgodovina Anglije, str. 580 118



https://en.wikipedia.org/wiki/Glorious_Revolution

35

skrivaj podpirali katolištvo. Za vladanje je Jakob II. potreboval srednji sloj, v katerem pa je

primanjkovalo pristašev katolištva. Z razglasom o verski strpnosti je upal, da bo prebivalstvo

pridobil na svojo stran.120

Vendar pri tem ni bil posebno uspešen. Tudi pri katoličanih ni bil

splošno priljubljen, saj se je bolj kot na rimsko središče katolištva opiral na Francijo. Njegov

vzor v verskih zadevah je dejansko bil galikanizem, kar je pomenilo podreditev katoliške

cerkve absolutistični državi.

Do izbruha revolucije je Jakobu II. uspelo, da je vojsko, njen red, disciplino in zvestobo že

popolnoma uničil. Njegov namen je bil vojsko razviti v silo, ki bo uničila protestantizem,

vendar mu ta preobrazba ni uspela. Ljudje so upali, da bo osovraženega kralja na prestolu

zamenjala njegova hči, kar pa je odprlo pot na prestol njenemu soprogu Viljemu III.

Oranskemu.121

Revolucija je onemogočila vnovično uvedbo katolištva v Angliji, kar ni bilo ugodno za

njegove vernike. Katoličani so posledice čutili tako v družbi kot v politiki. Izgubili so pravico

do volitev in sodelovanja v parlamentu. Revolucija pa je pripeljala do strpnosti anglikancev

do evangeličanov, čeprav je minilo še nekaj časa, preden so dobili vse politične pravice.122

3.1 Pot k revoluciji in njen hiter uspeh

Jakob II. se je v času svojega vladanja neposredno vpletal v politične boje med katolištvom in

anglikanstvom ter v boje med božansko pravico kralja in političnimi pravicami parlamenta.

Njegovo zavzemanje za katolištvo ga je odtujilo od strank, kar je zanj pomenilo največji

politični problem.

Ko je leta 1685 podedoval prestol, je imel v parlamentu veliko podporo. Kot protiutež

konservativcem je želel ustvariti kraljevo stranko in je zato leta 1687 podprl politiko verske

strpnosti. Zaradi tega in zaradi obljube, da bo irski parlament deležen večje avtonomije, je

Jakoba II. podprla večina Ircev. Ko se je kralj povezal s katoličani, razkolniki in

nekonformisti, je upal, da bo zgradil koalicijo, ki bo prinesla katoliško emancipacijo.123

120

Maurois, Zgodovina Anglije, str. 306–307 121


Pincus, 1688: The First Modern Revolution, str. 400–402 123

https://en.wikipedia.org/wiki/Glorious_Revolution, datum: 15.9.2015


36

Jakob II. je tri leta vodil politiko, s katero je katoličanom omogočal zasedbo častniških

položajev v armadi in uradniških položajev. Njegova politika je bila nasilna in polna kršenja

zakonov. Člani vodilnih političnih krogov so začeli ugovarjati politiki verske strpnosti Jakoba

II., ki ni bila načelna, marveč je poskušala pripraviti tla za prevlado katolištva. Motila jih je

predvsem tesna vez med Francijo in kraljem ter njegova naklonjenost galikanizmu, kar je

pomenilo kroni služečo cerkev. Svojevrstna kriza se je začela z rojstvom kraljevega sina,

Jakoba Francisa Edwarda Stewarta (pozneje je bil znan pod vzdevkom »Stari pretendent«).

Njegovo rojstvo je seveda spremenilo obstoječo linijo nasledstva: Marijo, ženo Viljema III.

Oranskega, bi izpodrinil novorojeni kraljevi sin Jakob III. S tem se je zdelo tudi verjetno, da

bo prišlo do vzpostavitve rimskokatoliške dinastije v Angliji in na Škotskem. Člani

parlamenta so prišli do sklepa, da je položaj na prestolu najbolje ponuditi Viljemu III.

Oranskemu. Ker pa se je Viljem III. Oranski bal možnosti ponovitve angleško-francoske

zveze, je postavil pogoj, da se voditelji torijcev povežejo z nekaterimi člani opozicije. Šele

potem bo izvedel svojo vojaško intervencijo.124

Če bi francoska vojska podprla Jakoba II., bi to pomenilo veliko nevarnost za Nizozemsko, a

angleški kralj je kljub naklonjenosti do francoskega dvora pomoč Ludvika XIV. odklonil. To

je Viljemu III. Oranskemu omogočilo, da je svojo vojsko, ki je prihajala z Nizozemske,

pripeljal v Torbay. V angleški vojski je zaradi razcepljenosti prišlo do zmede, zato si kralj ni

upal tvegati bitke proti invazijskim silam. Čeprav je moč Viljema III. Oranskega potem začela

naraščati in ga je vedno več civilnega prebivalstva podpiralo, si tudi on ni želel sprožiti

spopada. Tako je Viljem III. Oranski leta 1688 obvladal ključne predele Anglije – predvsem

London.

Torijska zavest o dedni pravici nasledstva je bila zelo močna. Kljub razvoju dogodkov

marsikdo ni verjel, da bo odstavitev Jakoba II. uspela. Viljem III. Oranski je kljub uspešni

invaziji še vedno bil precej negotov – vendar ni spodbujal odpora. Stuartski vladar po drugi

strani ni ukrepal odločno. Naposled je neželeni kralj sam zbežal v Francijo.125

Pri tem je

odvrgel veliki pečatnik, brez katerega ni mogel delovati niti parlament. Vendar so ribiči

dragoceni pečatnik potegnili iz vode, kar je omogočilo delo parlamenta, ki je začel sodelovati

z Viljemom III. Oranskim. Sile Jakoba II. so se potem, ko se je Viljem III. Oranski zasidral v

Angliji, zbrale na Irskem, a so bile tam leta 1690 v bitki ob reki Boyne dokončno premagane.

124

Coward, The Stuart age: England, 1603–1714, str. 298–302 125


37

Medtem je leta 1689 je prišlo do ureditve razmerij med krono in parlamentom, ki je pripeljala

do sodelovanja med obema dejavnikoma. Parlament je dobil v tem razmerju vodilno vlogo.

Angliji je tega leta grozilo več nevarnosti: Francija se je pripravljala na vojno, Irska se je

zdela izgubljena, Škotska pa je bila razcepljena. Torijci in vigi so sklenili »revolucijski

dogovor« – kompromis med nasprotujočimi si načeli in strankami, ki je bil temelj cerkvenih

in državnih ustanov v Angliji.126

Prenos oblasti se je izkazal za zahtevnejšo nalogo od pričakovane. Vigi so trdili, da imajo kot

zastopniki ljudstva pravico odstraniti Jakoba II. s prestola ter na njegovo mesto postaviti

Viljema III. Oranskega. Torijci so jim nasprotovali in poskušali uveljaviti svoja načela.

Predlagali so regentstvo v imenu Jakoba II. Nesoglasja je razrešil Dunby s predlogom

kompromisa: kralj se je z begom odrekel vladi, zato je nasledstvo prepuščeno Mariji. Nova

vladarica pa ni bila pripravljena vladati brez svojega soproga. Leta 1689 sta Viljem III.

Oranski in Marija podpisala Listino pravic, s katero sta dobila privoljenje za skupno

vladanje.127

Torijska stranka se je revolucijskega dogovora držala, vendar je to v njej povzročilo

nesoglasja, kar je v nekaj letih pripeljalo do propada stranke. Zmaga vigov v revoluciji je

prinesla obljubljena načela – vključno do pravice upora proti kroni, če ta krši zakone. Njihova

zmaga je postavila temelje za vzpostavitev svobodomiselnosti in modernega parlamentarizma.

Kljub vsemu pa vigi niso dobili vsega želenega. Ko so leta 1690 želeli prekiniti revolucijski

dogovor in se znesti nad torijci, je Viljem III. Oranski razpustil parlament in se za pomoč

obrnil na ljudstvo. Takrat se je tudi vzpostavilo dolgotrajno ravnotežje med oblastjo

parlamenta in kralja.128

3.2 Vloga Nizozemske v invaziji in vzpostavitev nove oblasti

Viljem III. Oranski, soprog hčere Jakoba II., nikakor ni bil tujec v kraljevi hiši. Kljub vsemu

pa so ga Angleži, predvsem torijci in vigi, kot takega dojemali, saj je bil s svojim značajem in

nazori resnično drugačen od Otočanov. Glavni cilj Viljema III. Oranskega je bila ohranitev

ravnotežja moči v Evropi. V parlament ni verjel, v rodni Nizozemski je pomagal odpraviti

126




38

demokracijo in je stal v ozadju obračuna z bratoma de Witt (1672), v Angliji pa se je uvrstil

med ustanovitelje parlamentarne monarhije.129

Trenutno stanje političnega nereda v Angliji pod vlado Jakoba II. je potrebovalo ukrepe.

Viljem III. Oranski se je predvsem bal neuspeha, ki bi katastrofalno vplival na Anglijo in

Evropo. Pred začetkom invazije je želel pridobiti podporo vsaj nekaterih državnikov, ki bi

soglašali z njegovimi ukrepi in bi podpirali njegove interese.130

Zavedal se je, da sta habsburški vladar Svetega rimskega cesarstva in španski kralj besna

zaradi škode, ki so jo povzročile ambicije Ludvika XIV. S tem je Viljem III. Oranski dobil

možnost ustanovitve širše zveze evropskih držav v boju proti posegom Francije, za katero se

je zdelo, da ogroža neodvisnost vseh svojih sosed.131

Zlasti Nizozemska je bila izpostavljena

invaziji sil kralja Ludvika XIV.

Viljem III. Oranski je moral ukrepati hitro. Nezadovoljstvo v Angliji mu je šlo na roko.

Invazija bi bila zahtevnejša, če bi jo prestavil, saj bi medtem angleški kralj lahko poskrbel za

preureditev parlamenta in stabiliziral vojsko. Vodje zarote v Angliji (Shrewsbury,

Devonshire, Danby, Lumley, Campton, Russell in Sidney) so se medtem tudi že zavezali, da

se bodo Viljemu III.Oranskemu pridružili ter mu zagotovili sodelovanje čim večjega števila

prebivalstva.132

Na začetku je Viljem III. Oranski imel kar precej težav s prepričevanjem Nizozemcev, zakaj

je draga ekspedicija v Anglijo potrebna. Hkrati se je soočal še s strahom pred Francijo.

Odsotnost nizozemske vojske bi lahko Francijo zvabila v Flandrijo in še dlje proti severu.

Seveda načrti Nizozemske za invazijo niso ostali neopaženi. Francoski kralj je Nizozemsko

opozarjal, naj ne napade Anglije ter naj ne posega v njegovo politiko proti Svetemu rimskemu

cesarstvu. Jakob II., ki je poskušal ovreči sume o obstoju angleško-francoske zveze, se je

distanciral od ponudb francoskega kralja, da mu pošlje pomoč. Njegovo dejanje pa je imelo

nasproten učinek od pričakovanega, saj je s tem sprožil še več sumov.133

Viljem III. Oranski

je zato imel lažje delo.

Pričakovane ovire na Otoku so predstavljale najmanjšo težavo v načrtu Viljema III.

Oranskega. Posnemanje Monmouthovega upora izpred nekaj let ne bi prišlo v poštev, prav

129






39

tako se ni nadejal splošne vstaje prebivalstva. Zavedal se je, da bo invazijo moral izvesti s

številčno, a gibko vojsko. Obhajali so ga dvomi, saj ni želel, da bi angleško prebivalstvo nanj

gledalo kot na napadalca. Če bi ga kraljeve sile uspele odbiti, bi te kmalu bile deležne visoke

podpore domoljubov ne glede na strankarsko pripadnost. Poraz bi bil usoden za celotno

invazijo. Zmage si tudi ni želel doseči s pokoli in ustrahovanjem, saj se je zavedal, da so

Angleži ponosen narod ter da bi takšna osvojitev krone negativno vplivala na njegovo

vladanje, tudi če bi potem zmagal.134

Svoje podpornike je videl v protestantih, saj je bil Jakob

II. znan kot borec za katolištvo.

Spori med večino, ki so stadtholderja pri načrtih za invazijo podpirali, in manjšino, ki je

invaziji nasprotovala, so se na Nizozemskem večkrat zaostrili. Da bi vladajoči v Amsterdamu

kdaj privolili v invazijo na Anglijo, je bilo malo verjetno, brez njihovega soglasja pa Viljem

III. Oranski ni mogel v akcijo. Njegovo glavno vodilo je bila zavest, da se mora izogniti

dejanjem, ki bi ga kazala kot tirana. Nasilna odprava reda bi bil nenavaden uvod v nasilno

obnovo nove ureditve.

Skrita želja Viljema III. Oranskega je bila zveza katoliških sil in Svetega sedeža z Anglijo in

Nizozemsko v boju proti Franciji. Načrt ni bil popolnoma utopičen, saj Sveti sedež ni mogel

biti navdušen nad galikanizmom oziroma državno cerkvijo v Franciji. Ludvik XIV. si je

namreč v tem času zares nakopal zamero povsod. Ker je preganjal hugenote, si je odtujil

protestantski del krščanstva, katoličane pa je postavljal v dvome z zapostavljanjem interesov

Svetega sedeža. Naloga Viljema III. Oranskega je bila samo povezovati nasprotnike

francoskega kralja in Jakoba II., ki bi rad v Angliji uvedel podobno oblast kot Ludvik XIV. v

Franciji.

Viljem III. Oranski je trdil, da je angleški monarh pravi sovražnik rimskih katoličanov, saj se

je zgledoval po galikanizmu: na Otoku bi uvedel njegovo kopijo. Ko je Jakob II. imel

možnost uveljavitve verske strpnosti, je raje uničil državno pravo v zameno za nestabilno

prevlado. Če bi se slabo vladanje Jakoba II. nadaljevalo, bi verjetno kmalu pripeljalo do

verskih preganjanj in nemirov. Preprečitev slednjega je bila ena izmed prednostnih nalog

Viljema III. Oranskega.

Da bi onemogočil invazijo, ki je postajala vse bolj verjetna, je Ludvik XIV. Nizozemski

grozil z vojno. Zasegel je vse nizozemske ladje v francoskih pristaniščih, kar je izražalo

resničnost grožnje. Kljub temu je Nizozemska nadaljevala z vkrcavanjem čet. V Angliji je 134

Macaulay, The History of England from the Accession of James the Second, Vol. 2, str. 413–414

40

medtem Jakob II. izdal razglas, naj se prebivalstvo pripravi na invazijo. Hitrost, s katero so

Nizozemci izvedli invazijo, pa je potem presenetila vse zunanje opazovalce. Ludvik XIV. je z

uresničenjem svojih groženj začel zavlačevati, saj je ugotovil, da je za protinapad prepozno.

Viljem III. Oranski je nazadnje na Nizozemskem le ustvaril soglasje za svojo politiko. K temu

je prispevalo tudi to, da je na začetku zanikal namero o odstranitvi angleškega kralja s

prestola. Njegov prihod v Anglijo je bil najprej prikazan kot družinska afera. Viljem III.

Oranski je nastopil kot zaskrbljeni zet Jakoba II. in ne kot napadalec na Anglijo.135

Viljem III. Oranski je ob invaziji izdal deklaracijo, ki je bila skrbno napisana in prevedena v

angleščino. Prek te listine je izjavil, da bo spoštoval angleško pravo, ohranil protestantizem in

imenoval svobodni parlament. Opazil je tudi zaskrbljenost glede temeljnih zakonov

kraljestva, ki so jih slabi svetovalci prejšnjega kralja grobo in sistematično kršili. Parlament je

bil preobremenjen samo z izdajanjem aktov, glavno besedo pri zakonodaji pa je imela krona.

Odločitve sodišč so bile nezakonite, saj so sodišča sledila navodilom vlade. Osebe, ki so bile

znane po sovražnosti do prevladujoče vere, so bile postavljene ne le v javne urade, temveč

tudi na cerkvene položaje, čeprav je kralj Jakob II. večkrat zagotovil, da bo vzdrževal

vzpostavljeno vero. Vse te zlorabe angleškega naroda je bilo treba odpraviti. Vzpostavitev

svobodnega in zakonitega parlamenta bi pomenilo učinkovito zdravilo za težave v državi.

Ampak na takšen parlament narod ni mogel upati, če ne bi odpravil vlade. Viljem III. Oranski

je nazadnje tudi zagotovil, da bo svojo vojsko poslal nazaj na Nizozemsko takoj, ko bo

Anglijo rešil tiranije. Njegov edini cilj naj bi bila ustanovitev želenega parlamenta.136

Viljem III. Oranski je imel svojo vojsko za dovolj močno, da bi zlahka zmagal nad

nezadovoljnimi četami kralja Jakoba II. Kljub očitni samozavesti pa se ni odločil za pretirano

napadalen pristop. Pri napadu ni želel nič tvegati; upal je, da se bo sčasoma vojska Jakoba II.

sama sesula. Od svojih zaveznikov je pričakoval, da bodo prevzeli pobudo in ukrepali proti

Jakobu II., medtem pa bi sam svoji vojski zagotovil zaščito pred morebitnim napadom.

Na začetku invazije se je večina ljudi izogibala izbiri med bojujočima se stranema: narod se ni

zbral v podporo kralju, prav tako pa ni izrekel dobrodošlice Viljemu III. Oranskemu.

Prebivalstvo je le nestrpno čakalo na izid dogodkov. Razpoloženje se je gibalo med

medsebojnim nezaupanjem in zmedo.137

135




41

3.2.1 Razsulo Jakobove vlade

Odposlanec kralja Ludvika XIV. je v Haagu spremljal nizozemske priprave na invazijo in je

svojega gospodarja obvestil o namenih Viljema III. Oranskega. Ludvik XIV. je zaupne

podatke nemudoma posredoval Jakobu II. – skupaj s ponudbo pomoči francoske eskadre in

poljubnega števila vojakov. Prvi ponudbi je sledila še druga, a Jakob II. je obe zavrnil, saj se

je zavedal strahu Angležev pred francoskimi četami. Zaradi njih bi gotovo izbruhnil upor.

Jakob II. dolgo ni verjel, da se Viljem III. Oranski resnično pripravlja na invazijo. Svoji

vojski, ki jo je poskušal reformirati, je popolnoma zaupal, zato se napada ni bal. Menil je, da

bo brez težav odbila tuje sile in hkrati zatrla morebitne upore prebivalstva.

Ko je prišla invazija, so v Londonu izbruhnili protikatoliški nemiri in kmalu je postalo jasno,

da se vojaki niso pripravljeni boriti. Prav tako je bila dvomljiva zvestoba nekaterih

poveljnikov. Jakob II. se je zato odločil za umik.138

Vsekakor se je bal ponovitve izbruha

velikega nezadovoljstva, ki bi kakorkoli spominjal na razmere v času Karla I., ki je bil

obglavljen. Anarhije so se dejansko bali vsi odločujoči dejavniki politike v Angliji – na obeh

straneh. Zato vojska ni bila pripravljena nastopiti proti nezadovoljnemu prebivalstvu, ki bi se

hitro lahko odkrito uprlo. Častniki so se raje odločili dati prednost državi in svoji veri kot pa

zvestobi do kralja. Dezerterstvu nekaterih nižjih častnikov je sledil odhod enega od glavnih

poveljnikov Jakoba II., lorda Johna Churchilla, ki je prestopil k Viljemu III. Oranskemu.

Enako je storila tudi Ana, hči Jakoba II. Oba odhoda sta za Jakoba II. pomenila veliko izgubo.

Ostal je brez tistih oseb, ki jim je najbolj zaupal. V zbeganosti je sprejel odločitev, da

odpokliče vojsko in se umakne v London.139

Viljem III. Oranski je potem začel postopoma

napredovati in se pomikati globlje v Anglijo. Decembra je že bilo vidno popuščanje

nasprotnika: Jakob II. je ponujal svobodne volitve in splošno pomilostitev upornikov.140

Začela so se pogajanja, a so bila farsa, s katero je Jakob II. poskušal pridobiti čas. Takrat je bil

že trdno odločen, da zapusti državo, saj je ugotovil, da ima premalo podpore za kakršenkoli

resen boj. Medtem ko je sodnike v Londonu spodbujal, naj nadaljujejo s svojim delom, je

svojo družino poslal iz države, sam pa je zagotavljal, da svojega položaja ne bo zapustil. V

želji po maščevanju se je odločil razpustiti vojsko in državo prepustiti popolni anarhiji.141

Na

138




Macaulay, The History of England from the Accession of James the Second, Vol. 2, str. 552

42

to je opozarjalo tudi to, da je v Temzo odvrgel veliki pečat, brez katerega uradno ni bilo

mogoče vladati, ko je končno le pobegnil.142

Po begu Jakoba II. iz države je Viljem III. Oranski izkoristil priložnost in z grožnjo o umiku

svojih sil parlament prisilil, da je njega in njegovo ženo Marijo proglasil za skupna

vladarja.143

Zdaj je strah pred anarhijo delal njemu v prid.

Ker kralja ni bilo več, Viljem III. Oranski pa v London še ni prišel, je v državi zavladala

negotovost. Ljudje so se spraševali, ali bodo vojaki, ki so se potikali naokoli, spoštovali

zakone. Na drugi stani je prebivalstvo pokazalo pripravljenost, da začne z nasiljem in nemiri.

Resnost krize, v kateri se je znašla Anglija, je za kratek čas združila vse ljudi, ki so se bali

anarhije. Svetovalci Jakoba II. so uvideli, da obstaja samo en način za preprečitev splošne

zmede: podpreti morajo Viljema III. Oranskega. V Londonu so sklicali sestanek, na katerem

so sklenili, da Viljema III. Oranskega podprejo ter da z vojsko pomagajo ohraniti red.144

3.3 Marija II. Angleška in Viljem III. Oranski

Viljem III. Oranski je zlahka prevzel začasno vlado. Imenoval je člane sveta, ki so upravljali

deželo. To je bila njegova pravna pravica – glede na to, da zakoniti kralj ni mogel vladati. Po

nasvetu svojih vigskih zaveznikov je sklical člane parlamenta, s čimer je zaobšel torijce. Na

začetku leta 1689 je bil sklican novi parlament. Viljem III. Oranski se za volitve ni menil.145

Bolj radikalni vigi so v spodnjem domu predlagali Viljema III. Oranskega za kralja, medtem

ko so ga torijci želeli imenovati za regenta in Marijo postaviti za kraljico. Spodnji dom je

naposled odločil, da je Jakob II. prvotni dogovor razdrl, ko je odstopil z vlade in zapustil

prestol. Mnogi so še vedno podpirali Jakoba II. in so verjeli v anglikansko doktrino

neupiranja. Zavrnili so regentstvo v imenu Jakoba II. in glasovali proti razglasitvi Viljema III.

Oranskega in Marije za vladarja.146

A to jim ni pomagalo: prestol je pripadel hčerki prejšnjega

vladarja in njenemu možu.

142




Horwitz, Parliament, Policy and Politics in the Reign of William III., str. 9 146

Horwitz, Parliament, Policy and Politics in the Reign of William III., str. 9–10

43

V obdobju vlade Viljema III. Oranskega so se začele stranke bolj definirati. Torijci so postali

izključno stranka zemljiških gospodov, jakobitskih skvirov in podpornikov anglikanske

cerkve. Vigska stranka pa se je razdelila na tri dele. Na eni strani so bile plemiške rodbine, ki

so bile protijakobitsko usmerjene, na drugi londonski trgovci in denarniki (sloj prebivalstva,

ki je hitro obogatel in si je kupoval sedeže v parlamentu) in na tretji razkolniki, ki jih je z

drugimi povezoval le strah pred vrnitvijo Stuartov in verske nestrpnosti. Vigi so z novo vlado

postali opora Viljema III. Oranskega. Podpirali so ga, ker je predstavljal vodjo protestantskih

vladarjev oziroma gibalo nasprotovanja Ludviku XIV. Nasprotovanje slednjemu je bilo

sinonim za nasprotovanje Stuartom.147

3.3.1 Listina pravic

Spodnji dom parlamenta je odločil, da zadrži vse reforme, dokler se

ne razjasnijo nasledstva ter dokler se ne obnovi ustavni red

kraljestva. Poseben odbor je sestavil Listino pravic, ki je bila

sprejeta le nekaj ur pozneje. V listino so najprej zapisal razloge za

revolucijo (šlo je predvsem za navajanje kraljevega nespoštovanja in

kršitve zakonov). Drugi del listine je sestavljen iz zahtev in pravic

naroda: novi vladar ne bo mogel razpolagati z denarjem in vojsko

brez soglasja parlamenta, prebivalstvo pa bo imelo pravico do peticij

in svobodne izbire predstavnika. S temi načeli vlade je parlament

sklenil, da Viljema III. Oranskega in Marijo razglasi za skupna

vladarja Anglije.148

Revolucija je bila s sprejetjem novega vladarja končana. Odloki

sporazuma so bili sprejeti, prebivalstvo Anglije pa je novima

vladarjema izreklo zvestobo.149

147



Macaulay, The History of England from the Accession of James the Second, Vol. 3, str. 1–2

Slika 4: Listina pravic

44

3.4 Revolucija na Škotskem

Revolucija na Škotskem je bila del spremembe politične ureditve v Angliji. Po obnovi

monarhije leta 1660 so Škotski iz Londona vladali različni pooblaščenci. Vnovična uvedba

anglikanstva kot vere vladarja je povzročila delitve v škotski cerkvi. Z vlado Jakoba II. je

anglikanstvo zamenjalo katolištvo, kar je Angliji odtujilo mnogo škotske podpore. Vseeno pa

je Jakob II. pridobil privržence v nekaterih višavskih klanih. Po strmoglavljenju Jakoba II. s

prestola Škotska ni imela druge izbire, kot da sprejme nova vladarja. Kot posledica revolucije

je bila Škotska vpletenost v več vojn, ki so jo nazadnje pripeljale do oblikovanja Velike

Britanije (leta 1707).150

Viljemu III. Oranskemu je bil škotski prestol ponujen šele po konvenciji, s katero so določili,

da je Jakob II. s svojim pobegom izgubil pravico do krone. Marija in Viljem III. Oranski sta

škotsko krono sprejela kot regenta.151

S sporazumom so tudi osnovali načela, da nasledstva na

prestolu ne more prevzeti katolik, da kralj s svojimi pravicami ne nadvladuje prava, da se

mora parlament redno zbirati ter da se obdavčitve sprejemajo s soglasjem parlamenta. Čeprav

je Viljem III. Oranski imel pravico imenovati ministre, mu je parlament odrekal pravico do

imenovanja sodnih funkcionarjev, kar je pomenilo, da so sodišča ostala zaprta. Kralj se je

maščeval tako, da ni podprl zakonov, ki jih je predložil parlament. Prvo zasedanje parlamenta

je obstalo na mrtvi točki. Do vnovičnega zasedanja je prišlo po Montgomeryjevi zaroti. Sir

James Montgomery je Viljema III. Oranskega najprej podpiral pri njegovem vladanju, vendar

je zaradi nezadovoljstva s svojim položajem stopil v tajno sodelovanje s prezbiterijanci in

jakobiti. Njihov namen je bil vrniti vlado Jakobu II. Naposled je le sledila vrsta dogovorov

med sodiščem in parlamentom. Kralju so odobrili denarno podporo in z zakonom odpravili

anglikansko cerkev na Škotskem.152

Viljem III. Oranski in Marija sta sčasoma kot vladarja pridobila posebne pristojnosti v

parlamentu. Imela sta pravico sklicevanja, preklicevanja ali razpuščanja parlamenta. Viljem

III. Oranski je ohranil isti parlament vse do svoje smrti. Za parlament je bilo to ugodno, saj je

150

https://en.wikipedia.org/wiki/Glorious_Revolution_in_Scotland, datum: 1.10.2015 151

Mackie, Lenman and Parker, A History of Scotland, str. 241–245 152

Lynch, Scotland: A New History, str. 303–305

https://en.wikipedia.org/wiki/Glorious_Revolution_in_Scotland

45

na takšen način pridobil več samostojnosti in ga je bilo težje nadzorovati in usmerjati prek

sodišč.153

3.4.1 Zametki jakobitstva na Škotskem

Čeprav je Viljem III. Oranski imel veliko zagovornikov tako v vladi kot v parlamentu, je na

Škotskem vseeno ostalo precejšnje število privržencev Jakoba II. – še posebno v Višavju.

Njihovo gibanje za vnovično vzpostavitev izgnanega kralja na prestol je postalo znano kot

jakobitsko gibanje, ki je pripeljalo do niza uporov.

Prvi vojaški napad so že leta 1689 izvedle sile, ki so bile pretežno sestavljene iz ljudi z

Višavja (vodil jih je vikont Dundee). V bitki pri Killiecrankieju so jih porazile čete Viljema

III. Oranskega. Izgube med Višavci so bile velike, poleg tega je bil v bitki ubit tudi njihov

vodja. Brez Dundeeja je jakobitskim silam sledil še poraz pri Dunkeldu. Tri leta pozneje, 13.

februarja 1692, je Argylov polk pobil člane klana MacDonald (pokol pri Glencoeju), da bi

preprečili njihovo prisego novima monarhoma.154

Še približno štirideset žensk in otrok je

umrlo po tem, ko so požgali njihove domove. Krutost dogodka je bila sramotna za novo

vlado. S tem so pomagali ustvariti še večjo naklonjenost do Stuartov in najverjetneje

prispevali k poznejši podpori jakobitov.155

Episkopalna cerkev na Škotskem ni pričakovala, da bo prišla na oblast brez bojev.

Prebivalstvo Škotske ni bilo veselo združitve z Anglijo, zato so upali, da bodo z vrnitvijo

stuartske dinastije na prestol pridobili nekdanjo samostojnost.156

153

https://en.wikipedia.org/wiki/Glorious_Revolution_in_Scotland#cite_note-Mackieetal1991pp241-5-3, datum:

1.10.2015 154

Mackie, Lenman and Parker, A History of Scotland, str. 283–284 in 287–288 155

Lynch, Scotland: A New History, str. 305–306 156


https://en.wikipedia.org/wiki/Glorious_Revolution_in_Scotland#cite_note-Mackieetal1991pp241-5-3

46

4. ANGLIJA PO REVOLUCIJI

Po zaključku revolucije sta si novi kralj in vigska stranka kot primarno nalogo zadala prevzem

vodstva koalicije proti Franciji. Vojne, ki jih je vodil John Churchill (vojvoda Marlborough),

so postale neizogibno dejstvo, saj si je Ludvik XIV. še vedno prizadeval, da bi v Angliji

znova zavladal Jakob II., prav tako pa je hotel imeti glavno besedo v Evropi. Vojna

augsburške zveze (1689–1697) se je končala z neodločeno mirovno pogodbo. Po štirih letih je

izbruhnila nova vojna – tokrat za špansko nasledstvo. Vojvoda Marlborough je v njej z

angleškimi in nizozemskimi četami dosegel sijajne uspehe in onemogočil francosko prevlado

v Evropi. Spopad se je zaključil s podpisom miru v Utrechtu leta 1713. Evropa se poslej ni

več bala Francije, Velika Britanija pa je pridobila pomorsko, trgovsko in finančno premoč.

Anglija, Škotska in Nizozemska so se pod vodstvom Viljema III. Oranskega sprijaznile s

sodelovanjem, ki se je obdržalo in nadaljevalo z Marlboroughom. S skupnimi močmi sta se

državi bojevali proti ambicijam Ludvika XIV. Vojna je Angliji sicer prinašala blaginjo,

medtem ko je Nizozemska čutila posledice stroškov in visokih davkov.157

Čeprav je bila Francija pomorsko močnejša, so jo Angleži premagali v bitki pri La Hogeu.

Francoski kralj je tako zamudil priložnost, da bi si zagotovil prevlado na morju. Samo z njo

pa bi gotovo zatrl angleško revolucijo. Izkazalo se je, da je bil ta poraz za Ludvika XIV.

usoden, saj ni več zmogel hkrati voditi pomorskih in kopenskih operacij. Ker je zanemaril

mornarico, je Angležem odprl pot, da so z zalogami in okrepitvami neovirano dosegli celino.

V Franciji je sledil finančni polom, ki je uničil francoski sistem vladanja, temelji absolutizma

in verske nestrpnosti so bili spodkopani. Anglija je medtem postala notranje enotnejša,

vojaško in finančno stabilnejša, mornarica, ki se je povečevala, pa je postala bolj

disciplinirana in uspešnejša.158

4.1 Od Viljema III. Oranskega do kraljice Ane

S kraljevanjem Viljema III. Oranskega je prišla vigska prevlada v domači politiki. Stranka

sicer ni bila kraljeva prva izbira, se je pa zavedal dejstva, da je edina, ki mu bo pomagala pri

nadaljevanju augsburške vojne. Ko je vlado prevzela kraljica Ana – starejša sestra Viljemove

157



47

žene Marije, torej tudi hčerka Jakoba II. –, je prišlo do večje spremembe: izvršno oblast so

dobili torijci.159

Nova vlada se je sporazumela glede sklenitve miru v Utrechtu. Pogodba je prinesla mir s

Francijo, zaveznike pa prepričala, da so sprejeli mirovne pogoje. Nizozemska je obdržala

neodvisnost, Belgija pa je pripadla avstrijski monarhiji, s čimer je bila zagotovljena varnost

tako Anglije kot preostale Evrope.160

Z mirovno pogodbo je Anglija pridobila dve pomembni oporišči na poprej španski Menorki,

imperij pa je povečala za Novo Fundlandijo in Hudsonov zaliv. Ker ji ni uspelo prevzeti

španske kolonialne posesti, je vsaj dosegla posebne pravice v njenih naselbinah. Francija se je

s pogodbo zavezala, da ne bo več ščitila Jakoba II. Pogodba je tekmice oslabila dovolj, da je

Anglija lahko s trgovino obogatela.161

Torijci so upali, da si bodo z doseženim mirom lahko pomagali v notranji politiki. Znova so

začeli preganjati razkolnike ter jih z verskimi preganjanji iztrebiti. Če bi bil njihov zakon o

razkolništvu sprejet, bi Angliji spet grozila državljanska vojna. Smrt kraljice Ane pa je potem

poglobila dinastično krizo ter razcepila torijsko stranko. Tako so bili rešeni tudi razkolniki.

Padec torijske vlade ja zato postal pogoj za obnovitev verske svobode. Torijci so v zadnjih

letih vladanja kraljice Ane pokazali svojo nestrpnost, ki je najverjetneje izvirala iz zavedanja,

da predstavljajo najmočnejšo silo v državi. V dobi miru je to držalo, vendar jim je uspeh

pokvarila prav dinastična kriza.162

Torijski voditelj lord Bolingbroke se je zavedal, da bo njegova stranka izgubila oblast, če bo

zavladal hannovrski kralj Jurij I. Slednji je bil najbližji protestantski sorodnik kraljice Ane in

mu je zato pripadal njen prestol, ki ga katolik ni mogel zasesti. Po kraljičini smrti je

Bolingbroke poskušal doseči, da bi prestol spet prevzel Jakob II. Druga možnost bi bila

oblikovati Jakobu II. naklonjeni kabinet, ki bi novemu kandidatu za prestol postavljal pogoje.

Z Anino smrtjo pa so se vsi Bolingbrokovi načrti razblinili. Njegove spletke so povzročile, da

je Jurij I. prestol zasedel brez vsakršnega odpora. Novemu vladarju torijci niso zaupali, prav

tako ne drugi podaniki, so si pa želeli protestantskega kralja in parlament. S hannovrsko vlado

je sledila skoraj petdesetletna vlada vigov, ki je Angliji prinesla politično in versko svobodo.

Boji med strankama so se nadaljevali. Povzročili so, da je prebivalstvo začelo z razsodnim

159





48

razmišljanjem in svobodnim razpravljanjem in izražanjem mnenja o politiki. S tem se je na

angleških tleh razvila svoboda govora in tiska.163

4.2 Vigska oligarhija

Prihod Viljema III. Oranskega je sicer potrdil vigska načela, kar pa jim ni dalo prednosti pred

nasprotujočo stranko. Dokler je vladal Viljem III. Oranski in pozneje še Ana, sta si vigska in

torijska stranka delili oblast glede na trenutne okoliščine. Volivci in oba vladarja so svojo

naklonjenost namenjali zdaj eni, zdaj drugi stranki, kar je pripeljalo do bojev med njima. Šele

za čas vlad Jurija I. in Jurija II. lahko rečemo, da je nastopilo obdobje vigske oligarhije. Pa še

to le zato, ker se je torijska stranka začela povezovati s pristaši Jakoba II. Jurij I. je sestavo

vlade, svojo vlogo v cerkvi in državi ter razpustitev parlamenta prepustil voditeljem vigske

stranke, sam pa se je zanimal predvsem za kulinariko, zlasti za češpljev puding, po katerem je

tudi dobil vzdevek »Pudding King«. Po drugi strani pa lahko rečemo, da je ta sprememba

povzročila nadaljnji razvoj ljudskega vpliva na angleško (nenapisano) ustavo, ki jo tvorijo

temeljni zakoni. Ministri so postali odvisni od glasovanja spodnjega doma, oblast vladarja pa

se je zmanjšala. Vrhovno oblast krone je znova pridobil šele Jurij III.

Oblast in povezava spodnjega doma z ljudstvom je v obdobju od 1714 do 1760 upadla.

Podkupnine, ki so krojile razmere v parlamentu, in nedejavnost torijske stranke so povzročile

nezanimanje za parlament. Politični položaji so z zakonom o sedemletnem trajanju mandatov

postali stalnejši, posledično pa je zanimanje za politiko še bolj zamrlo. Člani parlamenta so

postali še bolj nagnjeni k podkupljivosti. Zanimanje za politično dogajanje je znova zaživelo z

ustoličenjem Jurija III., čeprav je bil parlament enako odvisen od ljudstva kot do tedaj.164

163



49

5. JAKOBITSTVO

Jakobitstvo je bilo politično gibanje, ki si je

prizadevalo za vnovično ustoličenje Jakoba II.

na prestolu Anglije, Škotske in Irske. Med

1688 in 1746 so se njihovi privrženci britanski

vladi večkrat uprli. Verjeli so, da je poseg

parlamenta v linijo nasledstva povsem

nezakonit. Revolucija je sicer prinesla novega

kralja, vendar je veliko katoličanov,

episkopalcev in torijskih rojalistov še vedno

podpiralo Jakoba II. kot legitimnega vladarja.

Središča jakobitskega gibanja so bila večinoma

v škotskem Višavju, nižinskih predelih severovzhodne Škotske, na Irskem in v nekaterih delih

severne Anglije. Gibanje se je na Škotskem prepletlo s klani, kar je posledično pripeljalo do

njihovega propada.165

5.1 Jakobitska družba v Angliji

Seveda jakobitstvo ni moderno politično gibanje, vendar je bilo – tako kot gibanja 20. stoletja

– povezano z različnim družbenim okoljem. Jakobitsko gibanje je ustvarilo vase zaprto

angleško družbo, ki je ustvarila samozadostno in prepoznavno manjšino. Slednja je zavrla

družbeni, politični in verski red, ki je bil vzpostavljen ob koncu revolucije. Da bi gibanje

razumeli, je treba najprej pretresti angleško družbo kot celoto.166

Angleška družba 18. stoletja je bila hierarhično sestavljena iz stanov. Vsak stan se je

zgledoval po tistih, ki so mu bili kulturno, moralno in politično nadrejeni. Na samem vrhu se

je zadrževala peščica elitnežev, ki je vladala drugim stanovom. To je bila družba, ki ni

sprejemala mobilnosti nižjih slojev in v kateri so bile meje avtoritete jasno začrtane: edina

oseba, ki v kraljestvu ni imela človeškega gospodarja, je bil njihov kralj.

165

https://en.wikipedia.org/wiki/Jacobitism, datum: 6.10.2015 166

Szechi, The Jacobites: Britain and Europe, 1688–1788, str. 12

Slika 5: Bela vrtnica–simbol jakobitstva

50

V obdobju od obnove kraljestva pa do leta 1832 se je pogled na angleško družbo spremenil.

Meščani, predvsem proizvajalci, so se vedno bolj združevali na osnovi svojih poklicnih in

interesnih teženj, ki so narekovale ekonomske, družbene in politične programe. Vedno manj

gospodarjev se je zanimalo za dobrobit svojih delavcev. Njihovi vajenci in služinčad so bili

prepuščeni sami sebi.

Različna verska prepričanja so protestantskim razkolnikom omogočala, da so spodkopavali

tradicionalni red. Glede vere so bili angleški vladarji načeloma enotni: ohranjali so družbeno

stabilnost. Vendar je zgolj obstoj protestantske verske neskladnosti – vsi še zdaleč niso bili

anglikanci – izpodbijal avtoriteto angleškega režima.

Gospodarstvo ni bilo izključno omejeno na velikopotezne cilje. Značilnost tedanje družbe je

bila ohranitev majhnih podeželskih in mestnih skupnosti, kjer je bilo gospodarstvo najbolj

učinkovito. Angleškega življenja zunaj gospodarstva skoraj ni bilo.167

5.1.1 Družbena urejenost na Škotskem

Vpliv razvoja, ki je spreminjal Anglijo, se je odražal tudi na Škotskem. V Nižavju južne

Škotske in dolinah severovzhoda je bila družbena hierarhija zelo podobna tisti v Angliji. Na

družbene in kulturne spremembe so vplivale tržno usmerjene sile. Glavna razlika je bila v

obsegu tržišča, zato so imele spremembe na Škotskem nekoliko manjši obseg. Večina

tedanjega prebivalstva se je še vedno preživljala z obdelovanjem zemlje.

Družbena urejenost škotskega Višavja je bila v večini jakobitske dobe izrazito drugačna.

Galsko govoreči in na splošno revni klani so v Višavju s težavo preživeli. Njihova edinstvena

družbena organizacija jim je omogočala oskrbo skozi spremembe njihovega ostrega okolja.

Vsak klan je imel svojo dinastijo in pripadajočo mitologijo. Dinastija je z dediči omogočala

dedne vladarje, medtem ko je mitologija zagotavljala enotnost klana in njegove pripadnike

spodbujala k verovanju o njihovem poreklu in podvigih. Značilnost in edinstvenost klanske

ureditve sta bili predvsem v tem, da je bila ta družba vedno pripravljena na vojno. Mlajši

predstavniki so klanu zagotavljali oborožence, ki so klane vodili v bitkah. Višavski klanski

poglavar je lahko kadarkoli mobiliziral vojsko.

167

Szechi, The Jacobites: Britain and Europe, 1688–1788, str. 12–14

51

Zaradi splošnega prepričanja v prepletanje usode klanov je poglavarjeva avtoriteta ostala

neizpodbitna. Spremembe v takšni družbi so lahko prišle le z vrha, torej od poglavarja.

Čeprav navadni člani klanov niso videli prednosti vključevanja Višavja v državno ekonomijo,

so klanski mogočneži izkoristili njene presežke. Vodstvo je, čeprav prizadeto zaradi

sprememb škotske družbe, porabilo presežke. Relativno neovirana oblast je pomenila, da so

na splošno lahko omejevali vpliv sprememb na klansko družbo vse do sredine 18. stoletja.168

5.1.2 Struktura jakobitske družbe

Jakobitsko družbo so sestavljali trije razpoznavni sloji. Njeno jedro so predstavljali ideološko

predani jakobiti. To so bili ljudje, ki so zavračali družbo, oblikovano po slavni revoluciji

1688. Okrog notranje skupine so se zadrževali politično zagrenjeni posamezniki, ki niso bili

naklonjeni delovanju v porevolucionarnem svetu in so postali razočarani ali nezadovoljni s

politiko. Iskali so skrajne načine, kako bi se priključili boju. Ti člani gibanja so se neprestano

priključevali in odstopali od sodelovanja z aktivnimi jakobiti (odvisno od njihove politične

vpletenosti in verjetnosti obnove). Če je bila verjetnost uspeha velika, je bilo tudi več

možnosti, da je ta sloj ostal neomajen. Zadnji, zunanji sloj so bili špekulanti oziroma

pustolovci. Slednji so bili najbolj nezanesljiv del jakobitske družbe, saj so ga sestavljali

bankrotiranci in politično osramočeni posamezniki. K jakobitstvu jih je gnalo le pomanjkanje

sredstev. Dokler so imeli zagotovljeno zmago, so jim sledili, v nasprotnem primeru – ko jim

gibanje ni ponujalo več možnosti materialnega uspeha – pa so ga brez obžalovanja zapustili

ali izdali.169

Vedno je bil vsaj del špekulantov oziroma pustolovcev udeležen v vseh jakobitskih

dejavnostih, saj so zagotavljali nabor vohunov in informatorjev. Čeprav so imeli pomembno

vlogo, z jakobiti ni bilo povezano posebno veliko špekulantov.170

V Angliji in v škotskem Nižavju je v katoliški skupnosti prevladovala katoliška gospoda.

Ostalo katoliško ljudstvo so sestavljali njihovi podnajemniki in služinčad. Katoliška cerkev je

imela veliko sredstev za podporo jakobitov. Sodelovala je v vseh večjih uporih, predstavljala

je večji del njihove vojske ter je bila glavni donator jakobitskih financ. Do sporazuma z

168

Szechi, The Jacobites: Britain and Europe, 1688–1788, str. 15–16 169

Monod, Jacobitism and the English People, 1688–1788, str. 241 in 333 170


52

obstoječim, hannovrskim redom ni prišlo zaradi odpora znotraj katoliške skupnosti. Ko so vsi

ostali dejansko zapustili izgnane Stuarte, so se mnogi od njih še vedno zvesto oklepali

dinastije. Čeprav so katoliki prispevali k velikemu številu vojakov, so večino jakobitske

vojske sestavljali škotski episkopalci. Njihova oblast nad posestvi škotskega prebivalstva je

omogočala, da so jim sledila cela območja. Brez njih jakobiti ne bi predstavljali nikakršne

grožnje.171

Poleg navdušenih privržencev jakobitov je bila tudi tujim silam vabljiva verjetnost obsežne

podpore Stuartov. Z zagotovilom, da njihove vojske, ki bi izvedle invazijo, ne bodo ostale

zapuščene ali izolirane na angleškem podeželju, si je gibanje pridobivalo dodatno podporo.

Posledično so poskušali h gibanju privabiti še politično nezadovoljne skupine. Med vigi je

bilo po letu 1690 nekaj zanimanja za to, vendar je le malo njih resnično razmišljalo o takšni

možnosti. Jakobiti so zato med disidentskimi skupinami vigov iskali nove podpornike.172

Drugače je bilo z vigi na Škotskem. Če so hoteli prekiniti angleško nadvlado, jim ni preostalo

drugega, kot da se priključijo jakobitskemu gibanju. Za kratek čas so se h gibanju zatekli tudi

prezbiterijanski domoljubi. Slednji so bili načeloma jakobitski nasprotniki, vendar so se za

podporo odločili v želji po obnovitvi škotskih svoboščin. Ker je torijska stranka podpirala

Jakoba II., so jakobiti hoteli, da se jim pridruži – pa čeprav je njihova politična ideologija

podpirala anglikansko cerkev in zvestobo monarhiji. Težava je bila le v tem, da je torijska

stranka strogo upoštevala red svojih prednostnih nalog: najprej podpora cerkvi, šele nato tudi

monarhiji. Katoliške dinastije so se torijci bali, zato tudi niso popolnoma zaupali jakobitom.

Ko se je zazdelo, da hoče hannovrski režim uničiti anglikansko prevlado v cerkvi in državi, so

torijci sprejeli jakobitsko zavezništvo.

Katoličani in anglikanci so jakobitskemu gibanju dali hrbtenico, drugi sloj, politično

nezadovoljni, so mu dali verodostojnost (doma in v tujini), špekulanti pa so dodali

dinamičnost. Brez pravih nasprotnikov bi bili jakobiti s svojim gibanjem manj drzni in

vprašanje je, ali bi sploh kdaj resno ogrožali angleško državo.173

171


Monod, Jacobitism and Country principles in the reign of William III., str. 298–301 173


53

5.2 Jakobitska ideologija

Jakobitska ideologija je v danih razmerah omogočala, da jim je uspelo v gibanje pritegniti

tudi tiste posameznike, ki se v drugačnih okoliščinah z večino jakobitskih načel ne bi strinjali.

Če ideologija ne bi bila politično in družbeno sprejemljiva in zanimiva, bi gibanju grozil

takojšnji propad. Struktura zaupanja v gibanje in vrednote ter način, kako se je jakobitstvo

širilo in razvijalo, sta bistvenega pomena za razumevanje, kako so se jakobiti trudili za

ohranitev svojega gibanja, ki se je bojevalo proti obstoječemu stanju. Idealizem se je razvijal

z izpopolnjevanjem programa gibanja, z dinamičnostjo idej in motivov. Tu so bili temelji

zaupanja ali celo že kar vere v jakobitstvo. S pripadnostjo gibanju je postalo spoštovanje

načel samo po sebi moralno nujno.

Razvoj gibanja se je začel z obljubami. Zaradi svojih predanih privržencev je bilo jakobitstvo

kmalu prisiljeno v vedno večji politični radikalizem. Izgnana dinastija Stuartov se je takoj

odzvala na pojav in širjenje gibanja ter si slepo prizadevala za vnovično pridobitev lastnih

privilegijev oziroma položajev. Nerazumevanje lastnih protestantskih podanikov Jakoba II. je

igralo pomembno vlogo v sprožitvi revolucije, z manjšo katoliško skupnostjo pa je lahko

oblikoval vase zaprt krog, ki se je organiziral kot odbor. Uradni razglas politike odbora je bil

brezkompromisen: podrejeni podaniki, ki so omahovali in se niso hoteli izpostavljati, so bili

poklicani, da zavzamejo svoja stara mesta, pri čemer so jim grozile kazni, če tega ne storijo. A

nekateri katoličani so bili v dvomih, saj je bil Jakobu II. všeč galikanizem po zgledu Francije

Ludvika XIV., oni pa so čutili zvestobo predvsem do papeža. Uvodne bitke propagandne

vojne so se razpletle v prid novega reda. Ko so jakobiti ostali brez Dundeeja, sta jim ostali

dve možnosti: ali naj privolijo v rezultate oziroma izid slavne revolucije ali pa se zatečejo k

uporom.

Neomajnost Jakoba II. je temeljila predvsem na opazovanju zunanjepolitičnega položaja in

vojaške moči. Francija je med letoma 1689 in 1692 vojaško prevladovala na celini, jakobitska

vojska je bila v temčasu na Irskem, Višavci pa so se upirali na Škotskem. Na osnovi teh

dogodkov je vzklilo upanje, da bo z vojaško pomočjo kmalu prišlo do povratka Jakoba II. na

prestol.174

Jakobitsko gibanje je izvajalo brezkompromisno politiko ter s tem zagotavljalo, da ga

sestavljajo le katoliški člani; protestantov, ki so prisegali na legitimizem, je bilo v njihovih

174


54

vrstah zelo malo. Gibanje je tako imelo velike težave na izgnanem dvoru. Trud za nadzor nad

jakobitskim delovanjem v politiki je med leti 1689 in 1693 občasno preraščal v nasilje. Zato

tudi ni presenetljivo, da se izgnani kralj ni mogel zbližati s protestanti in je ostal navezan na

katoličane.

Francoski kralj si je pozimi 1692–1693 zelo prizadeval, da bi izgnani Jakob II. postal bolj

všečen domnevnim podanikom, hkrati pa bi še spodkopal angleško zavezništvo s

protifrancoskimi silami na evropski celini. Jakob II. je nazadnje popustil pod pritiskom. Izdal

je manifest o obliki bodočega verskega in političnega dogovora, ki je pomenil prelomnico v

jakobitskem razmišljanju. Parlamentu je obljubil ustavni položaj, podoben takšnemu, kakršen

je prevladoval v 90. letih 17. stoletja. Sporazum glede vere je ostal praktično nespremenjen,

razen tega, da je zagotovil varnost podpornikom revolucije. Jakobitska vlada v izgnanstvu se

je dejansko zavezala, da bo v primeru obnove svoje oblasti trenutni politični, verski in

družbeni red ostal nespremenjen.175

To pa je bilo s propagandnega stališča vprašljivo, saj je

Jakob II. na oblasti pred letom 1689 vodil drugačno politiko.

Radikalne spremembe so se v jakobitskem gibanju začele pojavljati po letu 1707. Da bo do

tega prišlo, je bilo čutiti z naraščanjem zavezništva med jakobiti in škotskim patriotskim

gibanjem. Škotsko prebivalstvo je bilo zaradi najrazličnejših pritiskov in mahinacij vlade v

Londonu zelo nezadovoljno. Jakobiti so se zato odločili, da to aktualni oblasti odtujeno

skupino prebivalstva prepričajo, naj stopi na njihovo stran. Obljubljali so vnovično

vzpostavitev neodvisne Škotske.176

A stuartski pretendent Karel III. se je zaradi strahu pred

odzivom angleškega prebivalstva na tako politiko izmikal jasni izjavi o podpori Škotske.177

Kljub vsemu pa je ostala želja po neodvisnosti Škotske javno načelo v jakobitskem političnem

programu v obdobju od 1707 do 1766; zavzemanje zanjo je celo postalo glavna smernica

gibanja. S pridobivanjem nove podpore pa so si jakobiti nabirali tudi obveznosti, da v primeru

obnovitve spremenijo obstoječe stanje.

Obveza, da bo zagotovljena verska toleranca, se je pojavljala tudi v manifestih po letu 1715.

Od sredine 20. let 18. stoletja dalje so se v propagandi začele redno pojavljati obljube, da

bodo jakobiti prenehali s prakso sistematične manipulacijena ravni mestnih okrajev. Aktualna

oblast je bila prikazovana kot skorumpirana.

175

Szechi, The Jacobites: Britain and Europe, 1688–1788, str. 31 176


McLynn, Charles Edward Stuart: A Tragedy in Many Acts, str. 163

55

Do razpleta dogodkov je prišlo čez približno trideset let. Karel III. je načrtoval, da bo izgnano

dinastijo povezal z dvoletnim ali triletnim parlamentom, da bo zmanjšal število njegovih

članov in razpustil stalno vojsko ter uzakonil pravno jamstvo svobode tiska in pravico ljudi,

da se uprejo tiranski vladi. Poleg tega bi vrnitev Jakoba II. sama po sebi neizogibno pripeljala

do odstopa od evropskih zvez, nad čimer so pozneje radikalci močno negodovali.178

Plemiči in navadni ljudje so svoje mnenje o gibanju izražali na nenavaden način. Vpliv

njihovih razprav, pisanja in delovanja proti hannovrski dinastiji je bil zares velik, saj so se

ljudje osebno angažirali v izražanju nezadovoljstva in niso le ponavljali kritik novega režima

iz stuartskih manifestov. Ker je pomembna značilnost ljudske kulture lojalnost, ni bilo

pričakovati, da bodo najnižji sloji svojo naklonjenost v celoti prenesli na novo dinastijo. Zlasti

ne v času, ko so bili dediči prestola iz vrst prejšnje dinastije še živi. Marija in Viljem III.

Oranski sta se tej težavi lahko izognila, ker sta bila sorodstveno tesno povezana z glavno

linijo stuartske rodbine. Poleg tega je Viljem III. Oranski veljal za protestantskega idola, ki je

Anglijo rešil papeškega sistema. Tudi kraljica Ana se ni srečevala s problemom

neodobravanja. Ker je bila anglikansko usmerjena, je bila priljubljena. Njene vojske so se

spopadale s Francozi, ki so v javnem mnenju na Otoku tedaj veljali za tradicionalne

sovražnike. S Hannovrčani pa je bila stvar drugačna. Jurij I. je bil nekarizmatičen, tuj vladar,

ki ni znal angleškega jezika, predvsem pa ni spoštoval ljudskih tradicij, ki so jih Stuarti

skrbno negovali. Ni užival slovesa branilca vere, saj je trenutno ni nihče ogrožal. Dejstvo, ki

je zadeve še poslabšalo, je bilo njegovo povezovanje z vigsko stranko, ki v tistem času ni bila

priljubljena.

Nekaj napadalnega duha se je po letu 1720 pomirilo, vendar so se demonstracije lojalnosti do

Stuartov občasno nadaljevale še vsaj trideset let. Plemiči so svojo lojalnost izražali na manj

agresiven način: nosili so kariraste telovnike, v hišah izobešali portrete izgnanih Stuartov ter

brali in pisali poezijo, ki je spominjala na pretekle čase.

Nižjim slojem je jakobitstvo ponujalo platformo nasprotovanja trenutnemu stanju.

Najpomembnejši znak popularnosti gibanja je bilo njegovo poistovetenje z upi navadnih ljudi.

Jakob II. je zanje predstavljal dobrega kralja, ki bo s svojo vrnitvijo postavil stvari na svoje

mesto.

Z menjavo generacij je realno upanje za obnovo stuartske vladavine počasi zbledelo. Zato se

je krepila zaprtost gibanja. Ena izmed osrednjih povezovalnih prvin gibanja je bila globoko 178


56

spoštovanje oziroma celo čaščenje svojih padlih v vrstah njegovih pripadnikov. Največ

jakobitov je umrlo med upori ali neuspešnimi zarotami, pri čemer so bili mnogi javno

usmrčeni. Prav to je jakobitom ponujalo možnost, da so še pred smrtjo nagovorili množico in

zagovarjali gibanje. Velika večina usmrtitev je zato med jakobiti postala epski dogodek, ki se

je pomnil. V zadnjih trenutkih svojega življenja so največkrat zanikali krivdo za upornost.

Stuarte so hvalili, po drugi strani pa so kritizirali hannovrski režim ter svoje pristaše pozivali

k uporom. Ti možje so na najprepričljivejši način posredovali svoje vrednote naslednji

generaciji. Sojenja, obsodbe in pozneje tudi usmrtitve so angleško prebivalstvo obveščali o

neuspehih jakobitov, vendar so množice kljub temu občudovale pogum, ki so ga pripadniki

tega gibanja izkazovali v zadnjih trenutkih pred smrtjo.179

5.3 Vzpon jakobitstva v Angliji in na Škotskem

Anglija je bila v primerjavi s Škotsko in Irsko najmanj naklonjena idejam in ciljem

jakobitskega gibanja. Medtem ko se je na Škotskem in Irskem znaten del prebivalstva

priključeval gibanju, je bil trud angleških lojalistov zaman, saj so doma prevladovali

podporniki Viljema III. Oranskega. Jedro lojalistov so sestavljali dvorni plemiči, uradniki in

katoliška skupnostter nekaj podpornikov izgnanega kralja. Jakobitstvo v Angliji je temeljilo

na minimalni podpori višjega sloja – t. i. političnega naroda – in ostalega prebivalstva.180

Do vnovičnega vzpona gibanja je prišlo zaradi resne stiske v sistemu vladanja pod novim

režimom. Ker je vladar s položajev odslovil duhovništvo, ki mu ni priseglo zvestobe, je

povzročil velik razkol v anglikanski cerkvi.181

Nova skupina izgnanih duhovnikov je postala

znana kot »nonjurors«; skupaj s katoličani so postali temelj jakobitstva v Angliji. Gibanju se

je pridružil tudi manjši del radikalcev. Po podporo Jakoba II. so se obrnili, ker so upali, da

bodo lahko v času njegovega vladanja pridobili določene ustavne koncesije. Celo nekaj del

vigov je bilo naklonjenih odstavljenemu kralju.

Večina angleških jakobitov je bila protestantske vere; zato so zahtevali priznanje svojega

vodilnega položaja v primeru obnovljene stuartske vladavine. Vendar je Jakob II. trmasto

zavračal vse zahtevane spremembe. V poznejših letih so jakobiti dobili podporo novih

179



Monod, Jacobitism and the English People, 1688–1788, str. 139 in 142–143

57

generacij političnih nezadovoljnežev. Sprejem prevladujoče protestantske vizije je dal

prihodnost jakobitskemu gibanju.182

Jakobitstvo je na Škotskem izhajalo iz trdnejše in večje podpore kot v Angliji, kar je bilo

opaziti že v dvoletni vojni v Višavju, čeprav je poraz jakobitov zmanjšal njihov vpliv. Gibanje

je oživelo v sodelovanju z opozicijo režimu Viljema III. Oranskega. Tisti, ki so se

obstoječemu režimu upirali, so avtomatično bili pritegnjeni k nazorom jakobitskega gibanja.

Želja po uvedbi prezbiterijanskega sistema v cerkvi na škotskih tleh je vodila k še večji

podpori jakobitov. Do leta 1700 je bila episkopalna cerkev že močno prežeta z jakobitskim

mišljenjem.

Mnogi nosilci škotske politike so menili, da je v novem režimu ogrožena tudi njihova

politična ureditev. Viljem III. Oranski je dogodke na Škotskem najprej ignoriral. Škotsko je –

podobno kot Anglijo – poskušal voditi prek koalicij, v katerih naj bi se odražal interes

revolucije. Po letu 1689 se je v škotskem parlamentu razvilo radikalno jedro, ki je zagotovilo

stalno opozicijo angleškemu upravljanju in je predstavljalo potencial v pridobivanju

posameznikov za pridružitev jakobitom. Že v 90. letih 17. stoletja so se nekateri

parlamentarni člani povezovali z gibanjem in razpravljali o morebitni vstaji.183

5.4 Prvi jakobitski upor leta 1715

Jakob III. (James Francis Edward Stuart) je v imenu

izgnane stuartske dinastije poskusil znova zasesti prestol

Anglije, Škotske in Irske.184

Upor na začetku 18. stoletja

je predstavljal resno grožnjo hannovrskemu režimu.

Jakobiti so tako sicer pretresli temelje vigske oblasti,

vendar je bil upor hkrati tudi njihov največji polom.

Odločitev torijcev, da se zatečejo k orožju, je gnala

jakobite k načrtovanju upora. Pravi, zelo zavzeti pristaši

so se zavedali možnosti zarot in izdaj, ki jih čakajo pri

pripravi vstaje. Torijci nanje niso bili pripravljeni, čeprav

182



https://en.wikipedia.org/wiki/Jacobite_rising_of_1715, datum: 12.10.2015

Slika 6: Jakobitska vojaka

https://en.wikipedia.org/wiki/Jacobite_rising_of_1715

58

so bili na začetku bolj odločni kot njihovi škotski somišljeniki oziroma zavezniki. Nemiri, s

katerimi se je izražalo nasprotovanje hannovrskemu režimu, so se začeli pozimi 1714 in

nadaljevali vse do poletja naslednjega leta. Ko je končno prišlo do situacij, v katerih bi torijci

morali ukrepati, so zaradi strahu in neodločnosti ostali paralizirani.185

Med voditelji jakobitske zarote so bili tudi nekateri višji plemiči in poslanci. Angleška vlada

se je zato odločila, da voditelje aretira. Okrepitve je poslala v Bristol, Southampton in

Plymouth, da bi zagotovila varnost pred jakobiti.186

Tako so načrtovani upor izvedli le na

severu Velike Britanije. Jakobiti in drugi uporniki so se hannovrskim silam upirali vse do

prihoda njihovih okrepitev. Navsezadnje so bili jakobiti prisiljeni k umiku.187

Glede na to, kako so se dogodki odvili v Angliji, je bilo pričakovati, da bo glavno žarišče

upora postala Škotska. Tamkajšnji uporniki so bili bolj odločni, na začetku pa so se srečevali

tudi s šibkejšimi vladnimi silami.188

Na osrednjem Škotskem so bili uporniki kar uspešni:

zavzeli so Inverness, grad Gordon, Aberdeen in Dundee. Do sredine oktobra so čete grofa

Mara, ki je vodil upornike, prevzele nadzor nad celotno Škotskonad Firth of Forthom (z

izjemo stirlinškega gradu).189

5.4.1 Bitka pri Sheriffmuiru in zaključek upora

Razlog za neuspeh upora je tičal predvsem v vodenju. Organizator in vodja je bil grof Mar, ki

se ni spoznal na vojsko, njeno delovanje in vodenje. Raje kot za ofenzivo se je odločil čakati

na francoske okrepitve. Upal je, da bo francoski vojvoda Berwick opravil njegovo delo. A

francoski dvor si po neuspehu v španski nasledstveni vojni ni drznil tvegati in se v upor zato

ni želel vplesti. Marova neodločnost je hannovrskim silam pod poveljstvom vojvode

Argylladala čas, da se je okrepila. Mar se je zato odločil, da svojo vojsko umakne na položaje

južno od Pertha. Vojski sta se srečali pri Sheriffmuiru 13. novembra 1715. Čeprav je bila

Marova vojska številčnejša, ni znala zmagati; hannovrska vojska je kljub hudim izgubam

izbojevala neodločen izid, medtem ko so drugod sile kralja Jurija I. dosegle uspehe. Spopad

pri Sheriffmuiru razkriva razloge za jakobitski neuspeh v uporu. Argyll je svojo čete na

185


Michael, England Under George I. The Beginning of the Hanoverian Dynasty, str. 163–164 187

https://en.wikipedia.org/wiki/Jacobite_rising_of_1715, datum: 12.10.2015 188



59

bojišču razpostavil kar najbolj premišljeno, medtem ko je Mar svojih 10.000 mož razvrščal

glede na rivalstvo med klani. Ker je Argyllv prvi polovici bitke ostal brez več kot polovice

mož, je jakobitska vojska začela sklepati obroč okoli njega; a tedaj je Mar namesto, da bi

ukazal silovit napad, svoje čete umaknil z bojišča in razglasil zmago. Angleške čete so sicer

bile oslabljene, še zdaleč pa ne tudi uničene. Ta neodločena bitka se je izkazala za smrtni

udarec uporu. Mar se je umaknil v Perth, od koder ni želel napredovati. Vojska, ki je bila

razočarana nad njegovim vodstvom, je začela razpadati, saj ni več videla poti do zmage.

Nasprotnik je situacijo izkoristil in reorganiziral svoje sile. Vojsko je okrepil z možmi iz

Anglije in z Nizozemske in prevzel pobudo v svoje roke.190

Na dan bitke pri Sheriffmuiru se

je hannovrskim silam predal Inverness, manjši del jakobitske vojske pa je bil premagan pri

Prestonu;191

tako so Hannovrčani dosegli strateško prednost, ki je nasprotnike potiskala v

brezup.

Prihod Jakoba III. bi načeloma v vojski lahko dvignil razpoloženje in bojnega duha. Vendar

se je Jakob III. že na začetku povsem prilagajal Maru in ravnal po njegovih željah, zato se je

položaj v vojski le še slabšal. Do naslednjega leta se je Argyllova vojska tako okrepila, da si

jakobiti niso več drznili zaplesti v odkrite bitke. Jakob III. in Mar sta vodstvo vojske

prepustila generalu Alexandru Gordonu, sama pa odšla v Francijo. Gordon se je umaknil v

Višavje, kjer je vojsko razpustil. Upor, ki se je začel leta 1715, je bil zaključen in z njim prva

stopnja razvoja jakobitskega gibanja.192

5.5 Razmere po letu 1715

Evropske velike sile in vigski režim Anglije so jakobitsko gibanje jemali zelo resno. Glede na

bojevitost dinastične politike 18. stoletja se je vlada upravičeno bala, česa so jakobiti sposobni

– tako v tujini kot na domačih tleh. Tisti, ki so razmišljali o zavezništvu z njimi, so v gibanju

videli predvsem silo, ki lahko pripomore k uničenju Britanije. Že ob koncu 17. stoletja so

evropski državniki ugotovili, da lahko svoje cilje dosežejo z uporabo upornikov in tako

destabilizirajo nasprotnikovo politiko, zato je bilo pričakovati, da bodo protibritanski evropski

državniki dodatno spodbujali notranje nemire na Otoku. Tudi če so nekateri tekmeci britanske

190




60

države na jakobite gledali s prezirom, so zgolj govorice o zavezništvu z gibanjem Anglijo

pripeljale do diplomatskih ponudb in prizadevanj za rešitev sporov.193

Novo stoletje je prineslo tako strankarske kot dinastične boje. Znotraj vigske stranke je

prihajalo do parlamentarnih sporov, čeprav so resno opozicijo v državi predstavljali predvsem

jakobiti. Občutek notranjega miru je prišel šele z Walpolovo vlado, strah pred dinastično

protirevolucijo pa je zapovedoval zmernost notranje politike. Robert Walpole je državo znal

dobro upravljati. Nihotel voditi tvegane politike in se je s tem izognil vojnam. Miroljubna

politikapa se je končala, ko se je angleška javnost spet začela zavzemati za pomorsko vojno s

Španijo. Anglija, ki je bila slabo pripravljena na vojno, ni dosegala uspehov, posledice pa so

se začele odražati predvsem v domači politiki. Spodnji dom parlamenta je zahteval, naj

Walpole odstopi s položaja ministrskega predsednika. Zaradi vojne s Španijo se je Anglija

zapletla še v vojno s Francijo ter tako prekinila tridesetletni mir med državama.194

Vojna je izbruhnila leta 1743. Šlo je spopad v okviru avstrijske nasledstvene vojne. Istega leta

je angleška torijska stranka zaprosila francoski dvor za pomoč pri vnovični vzpostavitvi

stuartske dinastije. Francoski uradnik James Butler je Ludviku XV. poročal, da je angleško

prebivalstvo pripravljeno na revolucijo; trdil je, da več kot polovica članov državne uprave

podpira jakobite. Načrtovanje francoske invazije v Anglijo se je začelo 1743, ko se je Butler

vrnil v Francijo in lahkoživega kralja Ludvika XV. dokončno prepričal v perspektivnost

podpore Stuartov.195

Francoska flota je na svoji poti do Anglije naletela na uničujočo nevihto, ki je razpršila

ladjevje. Hkrati so v Angliji potekale aretacije domnevnih podpornikov jakobitskega gibanja,

kar je še dodatno prepričalo francosko vlado, da je načrtovano invazijo preklicala.196

Ob

začetku sovražnosti z Burboni so jakobiti dobili možnost, da spet poskusijo uveljaviti svojega

vladarja. Walpole je sicer v času svoje vlade opozarjal nanje, vendar je bil preslišan. Zavest o

državni pripadnosti je bila v tej dobi zelo nizka, zato so škotski Višavci situacijo izkoristili

sebi v prid in se začeli pomikati proti Derbyju.197

193



Cruickshanks, Political Untouchables: The Tories and the '45, str. 40–41 in 51–52 196

Duffy, The '45: Bonnie Prince Charlie and the Untold Story of the Jacobite Rising, str. 43 197


61

5.5.1 Mladi pretendent na Škotskem

Karel Edvard ni bil navdušen nad francoskim preklicem invazijskih načrtov. Leta 1744 je

prek svojega obveščevalca v Angliji prejel sporočilo, v katerem so ga torijci dejansko vabili v

Anglijo. Kralju Ludviku XV. je zagotavljal, da lahko državo zavzame brez truda

indržavljanske vojne.198

Glede na trenuten položaj Francije, ki je bila potisnjena v defenzivo,

je bilo seveda malo verjetno, da bo deležen njihove podpore. Vendar je bil Karel III. odločen,

da bo najpozneje do naslednjega leta prišel na Škotsko. Kljub prepovedi se je vrnil v Francijo,

odločen, da bo francoskega kralja prisilil, da ga podpre v njegovi nameri.199

Nazadnje je Karel III. z obljubo

visokega plačila dobil pomoč irskih

ladjarjev. Bojna ladja Doutelle je s

Karlom III. na krovu odplula iz

Nantesa 22. junija 1745. Karel III. je

konec julija pristal na škotskem otoku

Eriskay. Škoti njegovega prihoda

sploh niso pričakovali, saj so bili

prepričani, da je bil načrt za izkrcanje

popolnoma opuščen.200

Karel III., ki

je bilprepričan v zvestobo Višavcev,

se ni pustil prepričati voditeljem klanov, naj opusti misel na upor. Navsezadnje so popustili

ter se odločili, da bodo mlademu pretendentu pomagali. V avgustu so mu

MacDonaldiomogočili, da je varno prišel do Glenfinnana, kjer so načrtovali srečanje klanskih

voditeljev.201

Britanska vlada se je začela odzivati na premikanje vojske na Škotskem in je zato poslala

okrepitve v Fort William. Do prvega spopada med jakobiti in britansko armado je prišlo pri

Highbridgeu. Umikajočo se britansko vojsko so jakobiti nato zasledovali in obkolili, kar je

198

Cruickshanks, Political Untouchables: The Tories and the '45, str. 66–67 199


Duffy, The '45: Bonnie Prince Charlie and the Untold Story of the Jacobite Rising, str. 45–46 201


Slika 7: Spomenik pri Glenfinnanu



62

upornike pripeljalo do zmage.202

Do sredine septembra je škotski vojski uspelo priti do

Edinburga. Večtisočglava množica je z veseljem sprejela mladega pretendenta.203

Kljub uspešnemu napredovanju pa bojev še ni bilo konec. Poveljnik britanske vojske na

Škotskem John Cope je neutrudno zasledoval Karla III. in sčasoma mu je uspelo izzvati bitko.

Do slednje je prišlo 21. septembra pri Prestonpansu. Britanska vojska je bila spet poražena.

Dejstvo, da je Karlu III. v zelo kratkem času uspelo pridobiti tolikšno podporo, je šokiralo

London. Poraz pri Prestonpansu je v Angliji sprožil val protikatoliškega nasilja.204

Kljub doseženim uspehom je Karel III. še vedno verjel, da bo očetu povrnil mesto na prestolu

le z zasedbo Anglije. Zato je na zasedanju odbora načel razpravo o vdoru v Anglijo. Z

njegovim načrtom se niso strinjali vsi: klanski vodje so upali, da ne bodo zapustili Škotske, in

so poudarjali, da morajo najprej utrditi svoj trenutni položaj, opraviti z vladnimi silami ter

počakati na francosko pomoč. Karel III. pa je trmasto vztrajal pri načrtu takojšnjega napada.

Navsezadnje je odbor izglasoval napad na Anglijo in pri tem upal, da jih na zahodni obali

Anglije čakajo francoske sile.205

5.6 Drugi jakobitski upor leta 1745

Na začetku novembra so jakobitske sile vkorakale v Anglijo in nemudoma začele z

obleganjem mesta Carlisle. Predajo mesta so dobro izkoristili: branilci so se morali zavezati,

da se vsaj eno leto ne bodo vpletali v boje z jakobiti. Sin kralja Jurija, vojvoda Cumberland, je

predajo mesta upornikom razumel kot izkazovanje nezadovoljstva, ki ga je tamkajšnje

prebivalstvo gojilo do hannovrske vlade.206

Do konca meseca so jakobiti zasegli še Preston,

kjer jih je prav tako pričakala navdušena množica.207

Vdor v Anglijo se je nadaljeval do Derbyja, kjer so jakobiti 5. decembra 1745 sklicali sejo

svèta, v kateri naj bi se dogovorili, kako naj nadaljujejo pohod. Lord Murray je zaradi grožnje

treh angleških vojsk (Cumberlandove, Wadove in tiste, ki se je zbrala severno od Londona)

zagovarjal umik na Škotsko. Karel III. ni razumel, zakaj se zavrača možnost bitke in – po

202



Duffy, The '45: Bonnie Prince Charlie and the Untold Story of the Jacobite Rising, str. 13, 21 in 212–213 205




63

njegovem mnenju –vnaprej zagotovljene zmage. Z Murrayem so se strinjali tudi ostali

poveljniki: vojska jakobitov vsekakor ni bila sposobna premagati treh sovražnih vojsk

zaporedoma. Sploh pa ne sredi Anglije. Mladi pretendent se je skliceval na ugoden strateški

položaj in visoko moralo vojske, poleg tega pa je bil prepričan v pomoč angleških jakobitov

pri pohodu na London. Prav tako je zaupal v pomoč francoske vojske, ki naj bi se izkrcala v

Essexu. Spregledal je le eno pomembno malenkost: Francozi so mu obljubili pomoč na

Škotskem, ne pa tudi v Angliji.208

Četudi bi jakobitom uspelo poraziti Cumberlandovo vojsko,

bi ostanek le-te še vedno bil sposoben zdesetkati njihove vrste, medtem ko bi se sami

pomikali proti Londonu. Poleg tega je bilo jasno, da prebivalci Londona ne bi kar mirno

gledali, da tuja vojska zajame mesto. Če bi zavzetje Londona uspelo, bi se jakobiti morali

soočiti še z eno težavo: preostali dve angleški vojski bi najverjetneje začeli z izmeničnim

obleganjem mesta. Ker preusmeritev v Wales prav tako ni prišla v poštev, se je zasedanje

svèta sklenilo še istega dne, tj. 5. decembra. V naslednjih dneh je Karel III. poskušal pridobiti

podporo med lokalnim prebivalstvom, vendar je bil njegov trud zaman. Ko so jakobiti

izvedeli, da jih pred Londonom čaka še ena angleška vojska, so od zagovarjanja prodora v

prestolnico odstopili še zadnji njegovi zagovorniki. Karel III. je tako bil primoran sprejeti

soglasje o umiku.209

5.6.1 Bitka pri Cullodenu

Vkorakanje vojske Karla III. v Anglijo je bil največji

dogodek v zgodovini jakobitskega gibanja. Zaradi

njihovega hitrega napredovanja je London zajela panika.

Karel III. je bil prepričan, da bo lahko zasedel britanski

prestol. Vendar je razvoj dogodkov jakobitsko vojsko

prisilil k umiku, to pa se je izkazalo za katastrofalno

odločitev. 210

General Wade in vojvoda Cumberland sta vojsko Karla III.

zasledovala, London pa sta varovali milica in lojalistična

208

McLynn, The Jacobite Army in England. 1745. The Final Campign, str. 124–125 209

McLynn, The Jacobite Army in England. 1745. The Final Campign, str. 126–129 210

http://www.thesonsofscotland.co.uk/thebattleofculloden1746.htm, datum: 20.10.2015

Slika 8:Cullodensko polje

http://www.thesonsofscotland.co.uk/thebattleofculloden1746.htm

64

vojska. V takšni situaciji je bil umik edina smiselna odločitev. Jakobiti so se najprej umaknili

do Glasgowa. Njihova vojska,okrepljena z dodatnimi 4000 vojaki,se je potem zapletla v bitko

pri Falkirku. Zmaga je sicer dvignila moralo armade, vendar so hannovrske sile še vedno

pritiskale nanje. Medtem ko so se umikali proti severu, so poskušali zavzeti stirlinški grad,

vendar niso bili uspešni. Pojavila se je še dodatna grožnja: zasledujoča Cumberlandova

vojska. Cumberland se je odločil, da bo jakobite napadel, ko bodo najšibkejši – tj.

demoralizirani, utrujeni in lačni. Obe vojski sta se srečali na cullodenskem polju 16. aprila

1746. Že pred začetkom bitke je bilo jasno, da so jakobiti šibkejši. Približno 5000 vojaško

neusposobljenih jakobitov – večinoma Višavcev – je stalo nasproti dvakrat večjemu številu

odlično izurjenih hannovrskih vojakov. Viševcem se je sicer uspelo prebiti skozi del

nasprotnikove vojske, kar pa ni odtehtalo njihove slabe organiziranosti. Bitke je bilo konec v

eni uri, jakobiti pa so imeli velike izgube. Boj za obnovitev stuartske dinastije se je s porazom

jakobitske vojske na cullodenskem polju za vedno zaključil. Hannovrska vlada je bila

odločena, da voditelje upora strogo kaznuje: nekatere so usmrtili, druge pa obsodili na

dosmrtno ječo. Zajete jakobite so postrelili, ranjence pa umorili kar na bojišču. Karel III. je

zapustil Culloden že v začetni fazi bitke. Junak jakobitskega upora je tako postal najbolj iskan

mož v Angliji; na njegovo glavo je bila razpisana bogata nagrada.

Medtem ko se je Karel III. vračal v Francijo, so imele britanske čete v Višavju veliko dela.

Oblast je bila odločena, da uniči višavske klane. Začela jih je zatirati, česar se prebivalci

Škotske še danes spominjajo z jezo in zagrenjenostjo. Vojvoda Cumberland – po bitki

prepoznaven pod vzdevkom Klavec (»Butcher«) – je svoji vojski na Škotskem pustil proste

roke. Vojaki so po Višavju požigali hiše, pobijali moške in posiljevali ženske. Klanski vodje

so se znašli s porušenimi ali požganimi gradovi in zaseženimi posestvi. Načrt je postal jasen:

britanska vlada je s pomočjo vojakov v Višavju zasegla toliko bogastva, kot je bilo le

mogoče, in s tem povečala možnost propada škotskega prebivalstva. S propadom klanskega

sistema in odtujitvijo obdelovalnih površin so se mnogi Škoti odločili zapustiti državo in oditi

v Ameriko.211

Na Škotskem je potem začela prevladovati drugačna miselnost. Učinki upora so pozitivno

vplivali na deželne ustanove: fevdalizem so odpravili in s tem povečali moč in varnost svoje

vlade. Po uporu so uredili vprašanje višavskega ozemlja, vojaško organizacijo klanov so zatrli

in s tem omogočili napredek po zgledu ostale Škotske. Ko je meja med Višavjem in preostalo

211

http://www.thesonsofscotland.co.uk/thebattleofculloden1746.htm, datum: 20.10.2015

65

škotsko državo izgubila svoj prvotni pomen, je končno zavladal mir. Prezbiterijanci so

Višavce spreobračali v novo vero, po državi pa so se gradile nove ceste. Škotska je postala

združena država. Tem spremembam je sledil še silovit ekonomski napredek (razcvetelo se je

gospodarstvo, zlasti hitro sta rasli trgovina in industrija). Oblikoval se je narod zavednih

pripadnikov, ponosnih na svojo zgodovino, škotsko prezbiterijansko zvezo in jakobite.

Napredek v državi je naposled le ustvaril sodobno Škotsko.212

V Angliji pa kakšnih bistvenih sprememb ni bilo. Jakobiti so ji prinesli le škodo, saj so po

deželi spet križarile vojske. Zato tudi niso mogli pridobiti večjega števila pristašev.

5.7 Propad Karla III. in jakobitskega gibanja

Z zaključkom upora 1745 se sodelovanje Francije z jakobiti še ni končalo. Medtem ko je

Cumberland vztrajno nadaljeval z napadi na višavske klane, je Ludvik XV. poskušal Karlu

III. omogočiti varen pobeg. Septembra 1746 je Karel III. odplul v Francijo, kjer so ga sprejeli

kot junaka. Mladi pretendent se ni toliko zanimal za hvalo kot za možnost vnovičnega napada

na Anglijo. Francoske oblasti je nenehno nadlegoval z željami, naj mu omogočijo zbrati čete

in ladjevje, da izpelje jakobitske načrte. Kralj Ludvik XV. se je najprej zanimal za vnovični

napad, vendar pa francoska vpletenost v operacije v Flandrijini dopuščala, da bi se država

lotila še kakšnega večjega podviga. Odločitev je padla z nizom francoskih zmag, ki so

Nizozemsko izključile iz vojne. Britanci so bili prisiljeni ponuditi nove mirovne pogodbe, za

katere je bilo jasno, da jih bo Francija sprejela. A britanski pogoj za sklenitev sporazuma je

bil izgon Karla III. Slednji je ukaz francoske vlade, naj odide iz dežele azila, ignoriral in še

naprej vztrajal pri svojih zahtevah po vojaški pomoči. Ko so pogovori o sklenitvi miru že

potekali, je bil Karel III. še vedno v Franciji. Britanski diplomati so se zato pritoževali, da

Francozi ne upoštevajo pogojev. Nazadnje se je Ludvik XV. odločil, da Karla III. izžene.

Prisrčni odnosi med Karlom III. in francosko državo so bili s tem dejansko končani.

Ko se je Francija v času sedemletne vojne, okoli leta 1760, soočala s porazi v Nemčiji in z

izgubo pomorskega imperija v Severni Ameriki, se je režim Ludvika XV. znova poskušal

212


66

zateči k poskusom za obnovo stuartske vladavine v Britaniji, vendar je bil načrt zaradi

preganjavice Karla III. opuščen. Jakobitsko gibanje je tedaj povsem zamrlo.213

213


67

6. ZAKLJUČEK

Preden sem začela s pisanjem diplomskega dela, sem si zastavila vprašanja, na katera sem

skozi celotno delo poskušala odgovoriti. Zanimalo me je, ali gre pri revoluciji 1688 dejansko

za revolucijo ali za državni udar ter ali »slavno revolucijo« (v smislu kar najširšega

pojmovanja) lahko štejemo za revolucijo.

Pincus navaja, da je bila revolucija 1688 prva moderna revolucija v zgodovini, saj je

vsebovala dolgoročne vzroke in načrtovane posledice. Veliko revolucionarjev je želelo

spremeniti angleško državo in družbo. Spremenili so politiko, politično ekonomijo in cerkev.

Anglija se je v obdobju 1688–1689 razdelila tudi zaradi nasilnih dejanj. Marsikdo je izgubil

položaj in bogastvo, uveljavili pa so se novi ljudje. Jakob II. je s svojimi političnimi načrti

povzročil nezadovoljstvo, kar pa po mnenju Pincusa ni ustvarilo soglasnega nasprotovanja.

Torijci so želeli predvsem uničiti državno zgradbo, ki jo je poskušal ustvariti Jakob II., vigi pa

so verjeli, da so se težave Anglije začele že pred njegovo zasedbo prestola. Sami so upali, da

jim bo revolucija omogočila ustvariti radikalno drugačno obliko vlade. Pincus nazadnje

dodaja, da se je treba zavedati, da revolucija 1688 ni bila takšna, kot jo predstavljajo vigski

zgodovinopisci.214

Janko Pleterski angleško revolucijo primerja z dogajanjem v obdobju 1990–1991 v Sloveniji

in se sprašuje, ali lahko v tem primeru Slovenci govorimo o svoji revoluciji. Dogajanje na

začetku 90. let prejšnjega stoletja ima po njegovem mnenju podoben značaj in pomen, kot ga

je imela angleška revolucija tri stoletja prej.215

Sama se strinjam zAndréjem Mauroisom, ki je zapisal: »Angleška revolucija leta 1688 ni v

ničemer podobna francoski revoluciji leta 1789. S francosko revolucijo stopijo razredi v

medsebojni boj. Meščani in kmetje se upro zoper kralja in plemstvo. Na Angleškem ni govora

o vsem tem. Podoba je, da sta bila veliki nasprotstvi angleške revolucije verski spor in

politični spor.«

V nadaljevanju sem predstavila jakobite, njihovo gibanje, delovanje in ideologijo. Je res, da je

bilo jakobitsko gibanje posledica revolucije? Ali je mogoče izviralo iz težnje po neodvisnosti

Škotske? Prišla sem do sklepa, da je bilo jakobitsko gibanje posledica obeh dejavnikov.Ko je

214

Pincus, 1688: The First Modern Revolution, str. 474–475 215

Pleterski, Pravica in moč za samoodločbo: med Metternichom in Badinterjem:študije, razgledi, preudarki iz

petnajstletjapo tretji odločitvi Slovencev, str. 543

68

angleški prestol zasedel Viljem III. Oranski, je prebivalstvo Škotske, predvsem višavsko, bilo

še vedno naklonjeno Jakobu II. Organizirali so jakobitsko gibanje, ki se je zavzemalo za

vnovično ustoličenje izgnanega kralja na angleški prestol. Z unijo kron je Škotska izgubila

neodvisnost:jakobiti so upali, da bodo z vrnitvijo stuartske dinastije nazaj na prestol pridobili

izgubljeno samostojnost. Spremembe leta 1688 in 1689 so torej tudi na Škotskem imele velik

pomen ter daljnosežen in širok vpliv.

69

7. VIRI IN LITERATURA

MONOGRAFIJE

Babington Macaulay, Thomas: The History of England from the Accession of James

II. London: Longman, Brown, Green and Longmans, 1849; oziroma ena poznejših

izdaj(dosegljivo na: http://www.gutenberg.org/ebooks/25902).

Coward, Barry: The Stuart Age: England, 1603–1714. Harlow: Pearson Education,

2003.

Croft, Pauline: King James.New York: Palgrave Macmillan, 2003.

Cruickshanks, Eveline: Political Untouchables: The Tories and the '45. London:

Duckworth, 1979.

Duffy, Christopher: The '45: Bonnie Prince Charlie and the Untold Story of The

Jacobite Rising. London: Orion Publishing, 2007.

Gregg, Pauline: King Charles I. Berkeley: University of California Press, 1984.

Horwitz, Henry: Parliament, Policy and Politics in the Reign of William III.

Manchester: Manchester University Press, 1977.

Hume, David: The History of England. London: W. Ball, 1840; oziroma ena poznejših

izdaj. (dosegljivo na:http://www.gutenberg.org/ebooks/19216)

Keeble, Neil: The Restoration: England in the 1660s. Oxford: Blackwell, 2002.

Lodge, Richard: The History of England –From the Restoration to the death of

William III. (1660–1702). London: Longmans, Green and co., 1910.

Mackie, John Duncan: A History of Scotland. London: Penguin Books, 1984.

Maurois, André: Zgodovina Anglije. Ljubljana: Naša založba, 1939.

McLynn, Frank: Charles Edward Stuart: A Tragedy in Many Acts. Oxford: Oxford

University Press, 1988.

McLynn, Frank: The Jacobite Army in England. 1745. The Final Campign,

Edinburgh: John Donald publishers, 1998.

Monod, Paul Kleber: Jacobitism and the English People, 1688- 1788. Cambridge:

Cambridge University Press, 1989.

Pincus, Steve: 1688: The First Modern Revolution. London: Yale University Press,

2009.

70

Pleterski, Janko: Pravica in moč za samoodločbo: med Metternichom in Badinterjem:

študije, razgledi, preudarki iz petnajstletjapo tretji odločitvi Slovencev. Ljubljana:

Modrijan, 2008.

Purkiss, Diane: The English Civil War: A People's History. London: Harper Perennial,

2007.

Szechi, Daniel: The Jacobites, Britain and Europe 1688–1788. Manchester:

Manchester University Press, 1994.

Trevelyan, George Macaulay: Zgodovina Anglije. Ljubljana: Državna založba

Slovenije, 1960.

Tilly, Charles: Evropske revolucije 1492- 1992. Ljubljana, Založba /*cf, 2005.

ČLANEK

Monod, Paul Kleber: Jacobitism and Country principles in the reign of William III.,

Historical Journal, 30, 1987, Issue 2, str. 289–310.

ENCIKLOPEDIJA

Družinska enciklopedija Guinness (ur. Martin Žnideršič [et al.]). Ljubljana: Slovenska

knjiga, 1995.

SPLET

https://en.wikipedia.org/wiki/The_Financial_Revolution, datum: 18.6.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Elizabeth_I_of_England, datum:18.6.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Elizabethan_era, datum: 18.8.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Royal_Navy#1500.E2.80.931707, datum: 18.8.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Union_of_the_Crowns, datum: 24.8.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Acts_of_Union_1707, datum. 24.8.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/James_VI_and_I#cite_note-35, datum: 25.8.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War#Background, datum: 25.8.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War#Parliamentary_concerns_and_the_P

etition_of_Right, datum: 26.8.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Long_Parliament, datum: 27.8.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War#First_English_Civil_War_.281642-

1646.29, datum: 27.8.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/The_Financial_Revolution



https://en.wikipedia.org/wiki/Royal_Navy%231500.E2.80.931707

https://en.wikipedia.org/wiki/Union_of_the_Crowns

https://en.wikipedia.org/wiki/Acts_of_Union_1707

https://en.wikipedia.org/wiki/James_VI_and_I%23cite_note-35

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War%23Background

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War%23Parliamentary_concerns_and_the_Petition_of_Right

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War%23Parliamentary_concerns_and_the_Petition_of_Right

https://en.wikipedia.org/wiki/Long_Parliament

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War%23First_English_Civil_War_.281642-1646.29

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War%23First_English_Civil_War_.281642-1646.29

71

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War, datum: 28.8.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Interregnum_%28England%29, datum: 2.9.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Charles_II_of_England#Restoration, datum: 2.9.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Restoration_%28Scotland%29, datum: 16.9.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Glorious_Revolution, datum: 15.9.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Glorious_Revolution_in_Scotland, datum: 1.10.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Jacobitism, datum: 6.10.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Commonwealth_of_England, datum: 9. 10. 2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Jacobite_rising_of_1715, datum: 12.10.2015.

https://en.wikipedia.org/wiki/Jacobite_rising_of_1745, datum: 18.10.2015.

http://www.thesonsofscotland.co.uk/thebattleofculloden1746.htm, datum: 19.10.2015.

SLIKE

Slika 1: Pot armade. Pridobljena s spleta:

http://a.files.bbci.co.uk/bam/live/content/zvbqhyc/large (21.10.2015).

Slika 2: Peticija pravic. Pridobljena s spleta:

http://beaufortcountynow.com/uploads/article_images/diane_rufino/petition_of_right_2_630_

pxlw.jpg (21.10.2015).

Slika 3: Anglija pozimi 1643–1644. Pridobljena iz:

George Macaulay Trevelyan: Zgodovina Anglije. Ljubljana: Državna založba Slovenije,

1960, str.513.

Slika 4: Listina pravic. Pridobljena s spleta:

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/e/e3/English_Bill_of_Rights_of_1689.jpg

(21.10.2015).

Slika 5: Bela vrtnica – simbol jakobitstva. Pridobljena s spleta:

https://cullodenbattlefield.wordpress.com/2015/07/31/the-secret-symbols-of-the-jacobites/

(21.10.2015).

Slika 6: Jakobitska vojaka. Pridobljena s spleta:

https://en.wikipedia.org/wiki/English_Civil_War

https://en.wikipedia.org/wiki/Interregnum_%28England%29

https://en.wikipedia.org/wiki/Charles_II_of_England%23Restoration

https://en.wikipedia.org/wiki/Restoration_%28Scotland%29


https://en.wikipedia.org/wiki/Glorious_Revolution_in_Scotland

https://en.wikipedia.org/wiki/Jacobitism

https://en.wikipedia.org/wiki/Commonwealth_of_England



http://www.thesonsofscotland.co.uk/thebattleofculloden1746.htm

http://a.files.bbci.co.uk/bam/live/content/zvbqhyc/large

http://beaufortcountynow.com/uploads/article_images/diane_rufino/petition_of_right_2_630_pxlw.jpg

http://beaufortcountynow.com/uploads/article_images/diane_rufino/petition_of_right_2_630_pxlw.jpg

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/e/e3/English_Bill_of_Rights_of_1689.jpg

https://cullodenbattlefield.wordpress.com/2015/07/31/the-secret-symbols-of-the-jacobites/

72

http://s533.photobucket.com/user/mikemiller1955/media/CCE08152009_00000-7.jpg.html

(21.10.2015).

Slika 7: Spomenik pri Glenfinnanu. Pridobljena s spleta:

http://nicoladuffyphotography.com/images/L023-Glenfinnan_webimage.jpg (21.10.2015)

Slika 8: Colludensko polje. Pridobljena s spleta:

https://www.pinterest.com/pin/218565388141621272/ (21.10.2015).

http://s533.photobucket.com/user/mikemiller1955/media/CCE08152009_00000-7.jpg.html

http://nicoladuffyphotography.com/images/L023-Glenfinnan_webimage.jpg

https://www.pinterest.com/pin/218565388141621272/

univerza v novi gorici fakulteta za humanistiko · v naslov slavna revolucija 1688 in jakobiti...

Documents