UNIVERZA V LJUBLJANI

TEOLOŠKA FAKULTETA

UNIVERZITETNI ENOPREDMETNI PROGRAM TEOLOGIJA

Vianeja Pesjak

MESTO SKAVTSKE DUHOVNOSTI V SLOVENSKI

PASTORALI

DIPLOMSKO DELO

Mentor: doc. dr. Andrej Šegula

Ljubljana, 2015

II

»Nekdo je rekel, da mladim manjka okolje.

Mi okolje imamo in ga lahko ponudimo v skavtstvu.

Tisto, kar je Bog dal na razpolago vsem: zrak, radost in biti koristen drugim.«

(Robert Baden Powell)

III

ZAHVALA

»Ni bolj nujne dolžnoti kot zahvaliti se.«

(James Allen)

O temi svojega diplomskega dela sem dolgo premišljevala, ideje so rasle in postajale

vse močnejše, dokler se nisem zares odločila, o čem bom pisala.

Zato sem najprej hvaležna Bogu, ki me je postavil v čas in prostor, kjer se lahko sploh

izobražujem in se na svoj način uresničujem. Njemu, ki je bil prisoten v navdihu in me

je z novimi idejami krepil.

Seveda posebna zahvala velja tudi mentorju doc. dr. Andreju Šeguli in pa skavtskemu

sopotniku, generalnemu duhovnemu asistentu Luku Tulu, ki sta me v mojem iskanju

vedno podpirala, mi svetovala in me usmerjala.

Naj omenim še pisarno ZSKSS, duhovnika Janeza Kobala in vse, ki so rešili spletno

anketo in mi tako pomagali priti do ključnih informacij, ki so podprle in obogatile moje

diplomsko delo.

Naj se zahvalim tudi gospe Mojci Cestnik, ki mi je nalogo lektorirala in vsem, ki so me

tiho moralno in duhovno podpirali, predvsem pa svoji prijateljici Tjaši za njene nasvete,

sostanovalki Karmen za potrpežljivost in moji družini, ki me itak podpira na vsakem

koraku.

Hvala vsem, verjamem, da vam bo v nebesih tudi zaradi tega poplačano.

IV

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV

Apd – Apostolska dela

BB – bobri in bobrovke

Bi-Pi – ustanovitelj skavtov Sir Robert Stephenson Smyth Baden Powell

C – Dogmatična konstitucija o Cerkvi

CD – Cerkveni dokument

DA – duhovni asistent

ICCS – Internationalcatholicconferenceofscouting

ICCG – Internationalcatholicconferenceofguiding

Itd – in tako dalje

IV – izvidniki in vodnice

Iz - Izaija

IŽ – Izberi življenje – Sklepni dokument plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem

Jn – Janezov evangelij

Kat. – katoliški

Kor – Pismo Korinčanom

Kršč. – krščanski

LA – odlok v laiškem apostolatu

LKS – Listina katoliškega skavtstva

Mt – Evangelij po Mateju

Mz – Mojzesova knjiga

(NO)PP – popotniki in popotnice v noviciatu

PIP – Pridite in poglejte – Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument

PP – popotniki in popotnice

Rim – Pismo Rimljanom

SKVO – skupnost voditeljev

V

SSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

SP – Sveto pismo

VV – volčiči in volkuljice

ZCP – Zakonik cerkvenega prava

ZSKSS – Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov

VI

KAZALO VSEBINE

Uvod .................................................................................................................................. 1

1. Rast otroka in mladostnika v veri in morali ............................................................... 3

1.1 Različne teorije moralnega razvoja in duhovne rasti ........................................ 4

1.1.1 Moralni razvoj po Kohlbergu ...................................................................... 4

1.1.2 Verski razvoj po Fowlerju ........................................................................... 7

2. Kateheza ................................................................................................................... 12

2.1 Splošni pomen kateheze .................................................................................. 12

2.2 Opredelitev in pomen kateheze v teološkem jeziku ........................................ 12

2.3 Pomen kateheze v otroški in mladinski pastorali ............................................ 14

2.4 Pomen kateheze laiških gibanj v slovenski Cerkvi ......................................... 16

3. Skavtska duhovnost ................................................................................................. 18

3.1 Sir Baden Powel in njegova umestitev duhovnosti ......................................... 18

3.2 Pomen skavtske duhovnosti v Cerkvi ............................................................. 22

3.3 Vzgoja skavtov glede na njihovo rast ............................................................. 24

3.3.1 Moralni razvoj ........................................................................................... 24

3.3.2 Duhovna rast ............................................................................................. 29

3.4 Duhovnost v skavtstvu .................................................................................... 34

3.4.1 Načini izvedbe skavtske duhovnosti ......................................................... 38

3.4.2 Skavtske drže in simbolika ........................................................................ 41

3.4.3 Skavtska duhovnost po vejah .................................................................... 50

4. Duhovni asistenti ..................................................................................................... 68

4.1 Vloga duhovnikov v ZSKSS ........................................................................... 68

4.1.1 Biti skavtski duhovnik oz. duhovni asistent .............................................. 69

4.2 Vključenost skavtov v slovensko Cerkev (praktični del) ................................ 73

4.2.1 Razprava .................................................................................................... 83

VII

Zaključek ........................................................................................................................ 87

Povzetek .......................................................................................................................... 88

abstract ............................................................................................................................ 89

reference .......................................................................................................................... 90

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Listina katoliškega skavtstva ............................................................................ 2

Priloga 2: Listina slovenskega katoliškega skavtstva ....................................................... 5

priloga 3: Robert Baden Powell – Dolžnost do Boga ....................................................... 6

Priloga 4: Poslovilni pismi Sira Roberta Stephensona Smytha Baden Powella skavtom

in skavtinjam ..................................................................................................................... 8

1

UVOD

Za temo svoje diplomske naloge sem si izbrala naslov Mesto skavtske duhovnosti v

slovenski pastorali, ker se znotraj Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (v

nadaljevanju: ZSKSS) in Cerkvijo včasih občutno kaže neskladje. ZSKSS je vse

pogosteje deležno kritik Cerkve, da izgublja svojo katoliško naravo in da premalo

pozornosti namenja razvijanju skavtske duhovnosti.

Pogosto prihaja do situacij, ko skavtski voditelji ne znajo ali ne želijo vključiti duhovnih

spremljevalcev in duhovnosti v programe, ki jih pripravljajo za skavte, za katere so

odgovorni. Včasih je problem tudi na strani duhovnih asistentov, ki kažejo premalo

interesa za sodelovanje. Zato je upad kvalitete delovanja združenja z vidika razvijanja

skavtske duhovnosti opazen.

V svoji diplomski nalogi želim približati koncept skavtske duhovnost tako posvečenim

osebam oz. samim duhovnim asistentom (v nadaljevanju: DA) kot tudi skavtskim

voditeljem.

S svojim delom želim prikazati, da je duhovnost v skavtstvu enostavna in življenjska,

da je dopolnilo tega, kar živimo in kar verujemo, da je le nadgradnja standardne

veroučne kateheze.

V diplomski nalogi želim osvetliti celoten koncept skavtske duhovnosti: kako je

opredeljena v Cerkvenih dokumentih, kako si jo je zamislil ustanovitelj skavtov Sir

Robert Stephenson Smyth Baden Powell in kaj za skavte duhovnost dejansko pomeni

ter na kakšen način jo živijo. Razložiti želim, kako se razvija občutek za duhovno pri

populaciji, ki je med slovenskimi skavti. Gre za razvoj od poznega detinstva do

študentskih let.

V diplomski nalogi želim poudariti temeljne smernice skavtske kateheze in drugih

verskih elementov ter njihovo simboliko. Razložiti želim, kateri so temelji skavtske

duhovnosti in kako naj bi se uporabljala v praksi na splošno ter po starostnih skupinah,

v katerih skavti delujejo.

S svojo diplomsko nalogo bi rada potrdila hipotezo, da je duhovnost v skavtstvu v

svojem temelju zelo dobro zastavljena, da skuša biti blizu mladim in jih pripeljati

bližje Kristusu, vendar jo skavtski voditelji in DA-ji zaradi slabega poznavanja

premalo uporabljajo pri delu s skavti. Pokazati želim, da stvar ni tako kompleksna,

2

kot se zdi, saj za kvaliteten prenos skavtske duhovnosti v prakso zadostuje že, da jo

skavtski voditelji in DA-ji podajo preko lastnih življenjskih izkušenj, v katere vpletejo

Božjo besedo, liturgijo in svojo versko izkušnjo. Da mladi sprejemajo skavtsko

duhovnost, je pogosto dovolj navzočnost duhovnika, sestre, redovnika itd., ki jim

dovoli svobodno živeti mladost v njihovi preprostosti in razigranosti. Mladi, voditelji,

pa so odgovorni, da zaupajo DA in dovolijo, da se s svojo karizmo in poslanstvom med

njimi uresničijo.

S svojo diplomsko nalogo želim potrditi tudi hipotezo, da so vzroki za pomanjkljivo

sodelovanje tako na strani skavtskih voditeljev kot na strani duhovnih asistentov.

Skavtski voditelji pogosto niso vključeni v župnijo, delajo po svoje in ne spoštujejo

pravil, zato je duhovnim asistentom z njimi težko sodelovati. Marsikdaj pa je tudi

obratno, saj DA ne želijo sodelovati, ker jim način dela pri skavtih ni všeč, ali pa

menijo, da »ne znajo z mladino«.

S svojo diplomsko nalogo tako želim pomagati DA-jem in voditeljem, da bi bolje

poznali način dela in tako bi v skupnih prizadevanjih dosegli cilj, to je dvig

vključevanja skavtske duhovnosti v njihovo skavtsko metodo, s katero vzgajajo na

skavtskih srečanjih. Pokazati jim želim, da bo do tega prišlo le z vzajemno

pripravljenostjo za dosego cilja. Če bo namreč vsak naredil en korak nazaj in če bo

moja diplomska naloga vsaj malo prispevala k boljšemu sodelovanju, ki bo mlade

skavte napravila bolj goreče kristjane, bo cilj dosežen.

3

1. RAST OTROKA IN MLADOSTNIKA V VERI IN MORALI

Čeprav je duhovni razvoj zelo vzporeden telesnemu in kognitivnemu, sem se odločila,

da se bom osredotočila predvsem na duhovni in moralni razvoj pri otrocih in

mladostnikih.

Smo ne samo socialna, temveč tudi duhovna bitja. Zato je zelo pomembno, kako

negujemo svojo duhovnost. Potrebno je začeti pri otrocih. Seveda so prvi in

najpomembnejši kateheti in vzgojitelji starši, vendar je pomembno, da tudi drugi

vzgojitelji in pedagogi pripomorejo k duhovni rasti otrok in mladostnikov.

Vera po Fowlerju zajema vse razsežnosti človekovega življenja in je globoko

zakoreninjena v vsaki človekovi dejavnosti. Vera je osnova za naše upanje in sanje,

hkrati pa je pomemben pripomoček tudi pri vzgajanju in vodenju človekove osnovne

orientacije v življenju (Prijatelj 2008, 243). Vera pomeni, da smo sposobni na stvari, ki

jih vidimo, gledati tudi onkraj. V izkušnjah, ki jih doživimo, pa odkriti duhovni pomen,

in življenjskim odnosom1 dati svojevrsten smisel.

Vera je pravzaprav dar, ki je globoko zakoreninjen v svobodno privolitev osebe, zori na

osnovi zaznav, izkušenj in dogodkov, ki oblikujejo naše zaupanje v nekaj oz. v nekoga.

Pomaga nam, da sprejmemo preizkušnje in ob njih notranje zorimo; tako nam daje

globlji smisel in cilj našega bivanja.

1 Odnos do sebe, do bližnjega in do sveta

4

1.1 Različne teorije moralnega razvoja in duhovne rasti

Različni znanstveniki so bili prepričani, da se začne verski razvoj zelo zgodaj. Začeli so

ga raziskovati in tako ugotovili, da lahko versko rast razdelijo na več stopenj. Vera

more zoreti in se razvijati, kar pogosto ustreza normalni telesni, psihični in moralni rasti

(Prijatelj 2008, 264).

1.1.1 Moralni razvoj po Kohlbergu2

Kohlberg, ki se je opiral na kognitivno teorijo J. Piageta3, je ugotovil, da se vzporedna

stopnja verskega razvoja pojavi, ko je moralna stopnja razvita in dosežena. Gre torej za

proces, ki ga ni mogoče videti kot delovanje, saj izhaja iz posameznikovih občutkov in

vrednot, ki pa nujno vsebujejo analizo dejanj. Stopnje, ki jih je določil, so univerzalne

in so logično zaporedje in jih ni mogoče preskočiti. Kohlberg je ugotovil, da ljudje

večinoma naredijo moralne odločitve, ko se soočajo z moralnimi dilemami.

Oblikoval je tristopenjsko teorijo, ki jo je razdelil še na podstopnje:

1. Predkonvencionalna stopnja

Na tej stopnji otrok odgovarja na kulturna pravila in kriterije dobrega in slabega,

pravilnega in napačnega (Prijatelj 2008, 266), razlaga pa si jih glede na posledice, ki so

lahko fizične ali pa hedonistične v smislu nagrad ali kazni. Lahko pa si jih razlaga tudi

glede na fizično moč tistih, ki mu postavlja pravila in znamenja obnašanja. Ta pravila

pa mu pogosto prinašajo nagrado, kazen, veselje ali bolečino. Stopnja je značilna za

otroke med četrtim letom in začetkom pubertete.

a) Prva podstopnja

Tukaj je poudarjen predvsem vidik kazni in pokorščine, ki dajeta pomen posledicam

dejanj, ki kažejo, ali je bilo dejanje dobro ali slabo, ne glede na vrednost teh dejanj. Gre

2 Lawrence Kohlberg (1927-1958) je bil ameriški pedagog in socialni psiholog. Že v svojih mladih letih je

bil zelo uspešen na področju psihologije, iz katere je tudi diplomiral. Nadaljeval je študij, ter se navdušil

nad moralnim razsojanjem otrok. Na tem področju psihologije so mu veliko pomagale tudi raziskave

Jeana Piageta ter drugih znanstvenikov. Leta 1958 je napisal doktorsko disertacijo, ki je danes znana pod

imenom Kohlbergove stopnje moralnega razvoja. (prim. Wikipedia 2001) 3 Jean Piaget (1896-1980) je bil švicarski psiholog, znan kot pionir konstruktivistične teorije znanja. Imel

je velik vpliv na Kohlberga. Opazoval in raziskoval je intelektualni razvoj. Izoblikoval je kognitivne

sheme, ki se nadgrajujejo in so vedno bolj zahtevne. Na te stopnje se je Kohlberg naslanjal nanj, ko je

raziskoval duhovni in moralni razvoj pri človeku. (prim Wikipedia 2001)

5

predvsem za poslušnost avtoriteti, da bi se otrok izognil kazni, otrok drugih zanimanj na

tej stopnji namreč ne prepozna.

b) Druga podstopnja

Ta stopnja je instrumentalno-relativistično usmerjena, kar pomeni, da je poudarek na

pravilnem ravnanju, ki zadovolji posameznika in občasno tudi potrebe drugih. Ta

podstopnja nakazuje tudi na bolj odprt odnos do posameznika in do soljudi. Stopnja je

značilna za otroke, stare med deset let in začetkom pubertete.

2. Konvencionalna stopnja

Po Kohlbergu je posameznik na tej stopnji zvest pričakovanjem skupine. Posameznik je

presegel individualistično perspektivo in preide k zvestobi vrednotam, navadam,

običajem neke skupine družbe, ki ji pripada. Ne glede na svoje prepričanje in trenutne

posledice je posameznik prepričan, da so navade in običaji njegove družine in družbe

vredni in pravilni; tako se identificira s člani skupine, ki ji pripada. Posameznik na tej

stopnji vidno pokaže, da sta sprejetost in potrditev zanj pomembnejša kot kakršnokoli

plačilo.

a) Prva podstopnja

Posameznik še vedno odgovarja na pravila drugih, ker se boji, da ga sicer ne bi sprejeli

in odobravali kot svojega člana. Tako je tudi pravilno tisto, kar drugi potrdijo, sicer pa

je nepravilno. Pravzaprav gre za stopnjo konformizma, vzajemnih medsebojnih

pričakovanj. Značilna je za mladostnike, stare med 13 in 14 let. Čeprav skušajo delati

tako, da bodo s strani skupine potrjeni, se kmalu zavejo, da družba ni vedno pravilno

merilo za njihovo vedenje in prizadevanje.

b) Druga podstopnja

Moralnost na tej stopnji postane kažipot v odnosu do avtoritete. Pravilno je, če je naloga

opravljena zaradi obveznosti same in ne zaradi pravil in reda samega, ki ga postavlja

družba. Ta stopnja temelji predvsem na vzpostavitvi socialnega reda, opravljanju

dolžnosti, spoštovanja avtoritete. Oseba na tej stopnji spozna, da niti pravila, red, niti

odnosi ne zadostujejo. Tisto pravo zagotovilo notranjega miru in harmonije je

spoštovanje zakonite avtoritete in ravnanje po zakonu.

6

3. Pokonvencionalna stopnja

Na tej stopnji gre za avtonomno razmišljanje, ko je moralnost definirana glede na njeno

naravno pravnomočnost in ne toliko v odnosu do zunanjih norm. Posameznik si

prizadeva za moralno ravnanje ne glede na skupino oz. nosilce in zagovornike načel.

Konflikte in moralne dileme oseba rešuje na podlagi notranjih načel, ki jih dojema kot

sebi lastne, gre pravzaprav za ustvarjanje ali oblikovanje zakona.

a) prva podstopnja

Pri tej podstopnji so pravilna dejanja v veliki meri še vedno tista, ki so v skladu s pravili

določenega družbenega dogovora; tako so posameznikove vrednote relativne (Prijatelj

2008, 270). Stopnja je utilitaristične narave, po eni strani se upošteva osebne vrednote

in mnenja, po drugi pa pravila, ki so potrebna za sporazume. Zajema ljudi v dvajsetih

letih in predpostavlja abstraktno mišljenje. Na tej stopnji se mladostnik začne

spraševati, zakaj bi sploh moral biti moralen, in razume, da je družba polna različnih

mnenj in vrednot.

b) Druga podstopnja

Posameznik na podlagi svojega zavedanja, načel in vrednot definira, kaj je pravilno in

kaj napačno. Stopnja predstavlja najvišjo stopnjo moralnega razmisleka, ta je

abstraktna, etična, gre za spoštovanje dostojanstva vseh oseb in človekovih pravic,

vendar ni konkretna in jo dosežejo šele ljudje po 24. letu.

Takšna stopnja kaže na moralno zrelost, ko je oseba sposobna lastne moralne presoje in

oblikovanja lastnih moralnih načel. Stopnja je sicer univerzalna, vendar pa je ni zmožen

vsak. Moralna drža določenih ljudi temelji predvsem na pravičnosti.

Kohlbergova teorija nam lahko pomaga, da bi se tudi v skavtskih vodah voditelji trudili,

da bi z različnimi izzivi, duhovnimi spodbudami, katehezami otrokom in mladostnikom

pomagali, da bi preko tega nekoč tudi oni dosegli najvišjo stopnjo moralne drže.

7

1.1.2 Verski razvoj po Fowlerju4

Ko je Fowler govoril o veri, jo je vedno poimenoval kot glagol, saj je s tem dobila

stanje delovanja in bivanja. Tako je pridobila status kot nekaj, kar ni statično, temveč

dinamično, nekaj, kar je konstantno v razvoju. S tem je vera pridobila kvaliteto nečesa,

kar je aktivno in spreminjajoče se. Ker je bil prepričan, da ljudje delujemo iz temeljne

vere, je po njegovem mnenju nujno potrebno, da je le-ta v delovanju, da se njen smisel

spreminja in preoblikuje.

Vera je proces, ki s spreminjanjem in preoblikovanjem smisla in vrednot posamezniku

pomaga, povezovati izkušnje sveta, tako da osmisli odnose, življenjske okoliščine in

dogodke iz vsakdanjega življenja. Fowler pravi, da vera ni nekaj ločenega ali

oddaljenega od življenja, temveč je človekovo uresničevanje cilja v skladu z njegovimi

hrepenenji, mišljenjem in delovanjem. Meni, da je vera kvaliteta človekovega življenja,

saj izraža vedrino, pogum, zvestobo ter odprtost za služenje. Tako jo kot dodatno

vrednost in pripomoček uporabljamo tudi skavti, predvsem pa skavtski voditelji, saj

želimo, da naši skavti postanejo odgovorni državljani in dobri kristjani, ki jim

pravičnost in služenje nista tuja.

Preden preidem na njegove stopnje verovanja, se mi zdi vredno omeniti tudi to, da

Fowler trdi, da se vera vedno najprej začne v odnosu. Tako se prva izkušnja vere začne

že z rojstvom, ko dojenček čuti, komu lahko zaupa, kdo odgovarja na njegove potrebe.

Zaupanje je torej temeljna drža in predpostavka za vero.

Fowler vero razume tudi kot način predstavljanja podob, oblik, ki oblikujejo naše

vsakdanje življenje, meni celo, da se pravzaprav vsako naše spoznavanje začne s

podobami, ki pa so globlje od samih idej in zamisli ter izražajo sebe in resničnost bolje

od besed. Podobe so bile pred nami in jih nihče od nas ne oblikuje sam.

4 James W. Fowler III, rojen 1940, je bil profesor teologije in humanističnih znanosti na univerzi Emory v

ZDA. Bil je direktor na centru za raziskave, povezane z vero in moralo, ter na centru za etiko, dokler se ni

leta 2005 upokojil. Sedaj pa je protestantski duhovnik v združeni metodistični cerkvi.

Najbolj je poznan po svoji knjigi Stopnje verovanja, ki je bila objavljena 1981. V njej je raziskoval idejo

o stopnjah razvoja v procesu človeške vere. Stopnje verskega razvoja so vzporedne Piagetovi teoriji

kognitivnega razvoja in Kohlbergovih moralnih stopenj.

8

Stopnje verovanja

Po Fowlerju je razvoj posameznikove osebne vere vzporeden z njegovo osebno

rastjo.Stopnje se povezujejo, ni jih mogoče preskočiti ali pa nazadovati in se vrniti na

prejšnjo.

Znanih je njegovih sedem stopenj verovanja, pri čemer se bomo osredotočili

samo na vmesne štiri. Prvi stopnji, ki je predstopnja verovanja, Fowler ni namenil

preveč pozornosti. Omenil je, da otrok začne verovati, še preden začne govoriti, podobo

Boga pa si izoblikuje glede na odobravajoče poglede in nasmehe. Malo kasneje pa so

razlog tudi simboli in igre, ki jih otroci uporabljajo za učenje. Vse ostale stopnje je bolj

poudaril. Ker so v skavtsko vzgojo vključeni predvsem otroci od šestega in mladostniki

do enaindvajsetega leta, se bom osredotočila predvsem na vmesne štiri stopnje.

Vključila bom tudi stopnjo, ki je predvidena že za skavtske voditelje, saj so tudi oni

tisti, ki morajo delati na svoji rasti, da lahko pomagajo rasti tudi otrokom in mladini, ki

jo vodijo in usmerjajo.

0. Intuitivno projektno verovanje

Stopnja je sicer definirana za otroke med tretjim in šestim letom starosti, vendar se mi

jo zdi vredno in potrebno omeniti, saj se v slovenskem katoliškem skavtstvu že

pojavljajo skupine, ki začenjajo delati tudi s šestletniki in je dobro, da se začenjamo

zavedati tudi dojemanja duhovnega najmlajših skavtov.

Na tej stopnji je otroška vera zaznamovana predvsem s fantazijo, posnemanjem in z

močnim vzorom odraslih oseb. Otroci so že sposobni intuitivno ali s posnemanjem

vzpostavljati zaupanje in odkrivati smisel. Prevladuje efektivna razsežnost, hkrati pa so

že sposobni združevati proces spoznavanja in doživljanje čustev. Njihovo razmišljanje

je efektivno in epizodno, zato simbole razumejo magično. Ne glede na »versko stanje«

v družini je znano, da si otroci sami oblikujejo podobe o Bogu. Na tej stopnji se otroci

že zavedajo smrti in drugih področij, ki jih družina in kultura ločujeta od vsakdanjega

življenja (Prijatelj 2008, 318).

Ta stopnja je torej usmerjena k skrivnosti in vidnim znamenjem moči, ki jih otroci lahko

oblikujejo v globoke podobe, ki jim lahko pomagajo ali pa jih zavirajo pri njihovem

čustvenem in razumskem prizadevanju v veri. Strašne zgodbice in grožnje, ki jih lahko

9

razumejo kot prevelika moralna pričakovanja, lahko otrokom na tej stopnji naredijo

precej škode, saj so zanje neresnične in resnične zgodbe enakovredne.

1. Mitično dobesedno verovanje

Za to stopnjo dozorijo otroci med sedmim in dvanajstim letom. Versko prepričanje,

simboli in moralne zapovedi so razumljeni dobesedno, saj začenjajo razmišljati logično

ter povezovati izkušnje in oblikujejo načine in vzorce glede na vzroke in posledice.

Odprti so za preprosto pripovedno in simbolno govorico, ki jim odgovarja na njihova

vprašanja. Na tej stopnji znajo ločiti resnični svet od domišljijskega in so sposobni

ceniti različne poglede ljudi.

Fowler je prepričan, da je otroke na tej stopnji pojav konkretnih operacij vodil k

obvladovanju in urejanju njihovega domišljijskega sveta, ki so ga ustvarili na prejšnji

stopnji; tako preidejo iz intuitivnega k linearnemu dojemanju sveta in življenja. Njihov

svet temelji na vzajemnosti in na novih spoznanjih. Otroci zavestno gradijo na

pripadnosti skupini in občestvu. Razlikujejo med naravnim in nadnaravnim, vendar ima

njihov Bog še vedno antropomorfni značaj, ki dobro plačuje in krivično kaznuje.

2. Sintezno konvencionalno verovanje

To je stopnja, v kateri se večinoma znajdejo vsi naši skavti, ki so stari med enajst in

osemnajst let, torej vsi, ki spadajo v vejo izvidnikov in vodnic (11–16 let) ter med

popotnike in popotnice (17–21 let).

To obdobje je tudi na področju verskega razvoja zelo pomembno, ker mnogi, ki ga ne

nadgradijo, ostanejo na tej stopnji do konca življenja. Zato se pogosto zgodi, da zaradi

svojega stagniranja oz nazadovanja ne zmorejo naprej in se oddaljijo od Cerkve.

V tem obdobju mladostniki izoblikujejo sistem vrednot, norm, drž in podob, ki se

dotikajo vprašanj o njihovi identiteti, enkratnosti in drugačnosti. Kar izoblikujejo,

jemljejo za svoje. Ker tega še ne reflektirajo, so konformistični, neproblematični in se z

lahkoto prilagajajo družbi in religioznim institucijam, katerim pripadajo. Preko

pričevanj drugih si oblikujejo svoje prepričanje in svoj pogled na življenje.

Proti koncu obdobja imajo že izoblikovane vrednote in ideologijo, ki se razširi čez meje

njihove družine, saj se srečujejo z različnimi mnenji, pogledi, soočajo se s seboj in

svojimi vprašanji in hkrati se želijo prilagajati drugim, kar jih vodi v nekakšno

ambivalentno stanje, dvoboj med belim in črnim, med dobrim in slabim. Verovanje na

10

tej stopnji mora najstnikom omogočiti konkretno usmeritev in temeljno identiteto v

različnih življenjskih okoliščinah, v katerih se znajdejo. Zato je pomembno, da se v tem

obdobju naučijo zagovarjati svoje stališče in vrednote, saj so nenehno v iskanju

ravnovesja in pravilnega vrednotenja lastne osebnosti. Pomembni so odnosi, v katerih se

mladi razvijajo. S tem je povezana tudi podoba Boga, ki ni več antropomorfna, temveč

vse bolj temelji na komponentah odnosov, kot so prijateljstvo, tolažba, vodenje,

sprejemanje.

Menim, da je v tem obdobju zelo pomembno, da se religijske institucije in njihovi

voditelji maksimalno potrudimo, da smo v pomoč mladostnikom za njihovo pravilno

razvijanje in dojemanje transcendentalnega.

3. Individualno refleksivno verovanje

Običajno se ta stopnja ne začne pred sedemnajstim ali osemnajstim letom, mnogi pa jo

dosežejo šele sredi tridesetih ali celo štiridesetih let.

Mladi odrasli so na tej stopnji postavljeni pred izziv, saj morajo svoje vrednote,

pričakovanje kritično preveriti in jih postaviti na pravo in smiselno mesto. To dosežejo

tako, da začnejo namesto zunanji avtoriteti zaupati tisti notranji, ki je v njih, in tako

ponotranjijo tudi podobo Boga, ki je v njih samih. Tako posameznik sprejme tudi svoj

pogled na druge. Pojavi se tretja, višja perspektiva, ob katerem posameznik preverja

svoja prepričanja in odnose, kar mu pomaga dosegati notranje ravnovesje in novo

stopnjo notranje avtonomije. Čeprav posamezniku mnenja drugih še vedno veliko

pomenijo, se bolj zanaša na svoje notranje orientacijske točke, preko katerih postane

odgovoren za svoje izbire in odločitve (Prijatelj 2008, 323).

Vere ni več mogoče jemati kot nekaj drugotnega, saj je ponotranjena in osebna, zato je

tudi veliko bolj nagnjen k razočaranjem nad seboj. Za svoje mesto se mora boriti v

notranjih napetostih, kot so njegova individualnost in želja po pripadnosti. Vera postane

na tej stopnji tista, ki pomaga pri zmanjševanju teh napetosti, saj bi se posameznik

zaradi njih zrušil.

Kljub temu da naj bi bil mladostnik na tej stopnji z močno notranjo, osebno vero, se

lahko zgodi, da se zaradi tega notranjega samozaupanja izolira in tako tudi iskanje Boga

skrči na sebe, na svoje samouresničenje in samovoljo.

11

Seveda se kljub vsem teorijam najde v vsakem obdobju tudi izjema, pa vendar naj bo to

spodbuda, da bomo tudi s psihološkega vidika razumeli, kako pomembna je duhovnost

za otroke in mladostnike. Voditelji vseh starostnih skupin so tisti, ki so odgovorni, da s

svojim delom spodbujajo tiste, za katere so odgovorni, da bi razvijali svojo vero, svoje

duhovno življenje.

12

2. KATEHEZA

2.1 Splošni pomen kateheze

Preden sploh zares začnem govoriti o katehezi, njeni strukturi in vključenosti v skavtsko

duhovnost, je potrebno, da jo najprej opredelim kot samostalnik, kot pojem.

Zanimive se mi zdijo definicije nekaterih slovarjev, ki razložijo, da je kateheza

predvsem poučevanje verouka. Poglejmo na primerih.

SSKJ pravi katehéza -e ž (e ) rel. 1. metodična obravnava kakega zaključenega

verskega vprašanja: (pisati, sestavljati kateheze) 2. poučevanje verouka

V Slovarju tujk piše, da je katehéza– e ž [gr. Katékhesis ustni pouk] 1. Poučevanje

verouka 2. Dejavnost kateheta, pouk verouka

2.2 Opredelitev in pomen kateheze v teološkem jeziku

Za vse laike, ki se s katehezo ne ukvarjajo, so definicije splošnih jezikovnih slovarjev

dovolj, tisti, ki smo vanjo bolj aktivno vključeni, pa seveda potrebujemo še dodatno

razlago, da bomo katehezo celostno razumeli ter jo zato tudi lažje pripravili.

Če najprej omenim religijski slovar, opredeli pojem takole: katehéza (gr. Κατήχέω

'poučevanje') – v krščanstvu vsaka oblika širjenja vere, zlasti podajanje kršč. nauka

novim članom Cerkve. V prvotni kršč. cerkvi je k. pomenila pouk pripravnikov

(katehumenov) na krst, pozneje tudi pouk kršč. otrok. Sledovi kateheze so vidni že v

poznih novozaveznih spisih, premišljeno pa se je začela oblikovati v apostolski dobi

(Didache).

Beseda kateheza izhaja iz grške besede kateheín in se nanaša na sprejemanje in

posredovanje evangeljskega sporočila. Dobesedno pa pomeni odmevati, doneti, lahko

pa pomeni tudi vzbujati odmev v ušesih, koga obvestiti ali pa koga poučiti, učiti z živim

glasom. V Novi zavezi jo najdemo osemkrat5. Besede ni mogoče najti v nobenih drugih

5 Glej: Rim 2,18; 1 Kor 14,19; Gal 6,6a.6b; Lk 1,4; Apd 18,25; 21,21.24

13

grških spisih Stare zaveze, niti v apokrifih, kar pomeni, da je beseda izvirno krščanska

in povezana z evangelijem.

Katehiziranje pomeni tudi poučevanje – didáskein (gr.), ki pa ga najdemo kar 220-krat.

V obeh primerih gre za besedno in dialoško komunikacijo, ki zahteva interakcijo s

poslušalcem in ga vabi k prebujanju njegovega odmeva6.

Oba izraza najdemo pri Luku, drugega samo pri Pavlu, ki pa mu daje izviren pomen –

poučiti v veri, poučiti o vsebini vere.

Sam izraz kateheza danes v teološkem in humanističnem pomenu razumemo kot

cerkveno dejavnost, ki posameznika in skupnost vodi k zreli veri. S krstom prejeto vero

oživlja, ozavešča in udejanja, uvaja v polnost krščanskega življenja ter vključuje v

krščansko skupnost (Snoj 2003, 151). Prav tako pa mora zaradi vpliva sekularizacije

vključevati tudi ljudi, ki prihajajo iz nekrščanskega okolja oz. kjer so tradicionalno

verni in prave vere ne prakticirajo.

Kateheza je trajna vzgoja za vero, saj vsebuje vsebino evangelija, ki nam daje smernice

za kvalitetno in odgovorno življenje, ki vodi v Nebeško kraljestvo. Njeno središče je

Jezus Kristus; tako je vselej urejeno in načrtno naravnano uvajanje v razodetje.

Mora si prizadevati za trdno cerkveno povezanost, za soodgovornost poslanstva Cerkve,

saj so njene temeljne naloge, da vzgaja v veri, celostno uvaja v krščansko življenje in da

oblikuje jedro krščanskega izkustva na podlagi evangeljskih vrednot.

Poraja se iz izpovedi vere in vodi k izpovedi vere (CD 75 1998, 55), je tisti spomin

Cerkve, ki ohranja živo Gospodovo navzočnost med nami. Prav tako je pomembna

naloga kateheze, da ljudi opozarja na njihova bolj pomembna izkustva, tako podpira

krščansko sporočilo, ki ga je tudi Jezus posredoval na človeški način.Dejansko gre za

poznavanje vere in za življenje po veri, tako da ves človek v svojih najglobljih

izkušnjah čuti, da ga je prekvasila Božja beseda. Kristusov učenec bo z njeno pomočjo

prevzel naloge svojega krsta in izpovedal vero z iskrenim srcem (IŽ 2002, 69).

Kateheza se deli na tri temeljne oblike, ki se mi jih zdi vredno omeniti, ker se

uporabljajo tudi pri skavtih. Najpogosteje se uporablja tretja oblika, včasih pa tudi prva

in druga. Delijo se glede na obliko izvedbe in se imenujejo sistematična, liturgična in

priložnostna.

6»Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« (Mr 4,9)

14

SISTEMATIČNA kateheza poteka redno med letom, temelji na Svetem pismu in je

družbeno angažirana, kar pomeni, da pojasnjuje človeško življenje v odnosu do družbe

in do Boga.

LITURGIČNA kateheza je povezana predvsem z zakramenti in bogoslužjem. Razlaga

njihovo vsebino in simboliko kretenj, drž, opravil in drugih sestavin.

PRILOŽNOSTNA kateheza pa je namenjena posebnim dogodkom in različnim vrstam

ljudi. Običajno jo izvajajo za določeno področje usposobljeni ljudje. Namenjena je

predvsem vzgoji za vero.

Kateheza je v pastorali zelo pomembna, saj zavzema pri mnogih gibanjih in

skupinah v cerkvi središčno mesto. Daje temelj za spreobrnjenje in temeljno strukturo

za krščansko življenje, je trajna vzgoja za vero; versko socializacijo, inkulturacijo,

služenje in življenje v skupnosti. Bistvo kateheze je, da se obrača na kristjane in tudi

nekristjane ter jih vabi k nenehni spreobrnitvi. Kot izvajalci katehez za otroke in

mladino smo poklicani, da pospešujemo resničen proces uvajanja v krščanstvo in tako

pomagamo preiti iz otroške v zrelo vero, pri tem pa moramo upoštevati starost, umski in

duhovni razvoj kristjanov (tako posameznika kot skupnosti), pri čemer si lahko

pomagamo z različnostjo metod, ki jih pri katehetiziranju uporabljamo, tako da

nagovarjajo razum in spomin oz. celotnega človeka. Namen kateheze je torej hraniti

vero in jo vse življenje voditi k zorenju.

2.3 Pomen kateheze v otroški in mladinski pastorali

Kateheza mladim in otrokom pomaga, da bolj razumejo krščansko sporočilo in

odgovore na velika vprašanja, ki se jim pojavljajo. Tako lažje odkrivajo smisel in

pomen vere v Jezusa Kristusa. Upokojeni nadškof dr. Franc Kramberger pravi:

»Mladinska pastorala mora biti kristocentrična in ekleziološko usmerjena, se pravi biti

mora zagledana v Kristusa in prežeta z ljubeznijo do Cerkve, Cerkve na Slovenskem, in

sicer takšne, kakršna je.« (IŽ 2002, 67)

Kateheza želi otrokom in mladini prebuditi željo po iskrenem iskanju in molitvi,

poznavanju vere in liturgije ter pravih moralnih odločitev. Prav tako vzgaja za

15

izvrševanje poslanstva v skupnosti, občestvu, vsakdanjem življenju (h kritičnosti,

aktivnem in odgovornem vključevanju v družbo) in za medverski dialog. Kateheza

skuša podati vsebino Božje besede na več načinov, najbolj znana pa sta pripoved in kot

razlagoa. Kongregacija za duhovščino je katehezo poimenovala kot izvirno pedagogiko

vere (CD 75 1998, 105) in zato jo težko podaja tisti, ki v svojo vero ni prepričan.

Seveda pa je pomembno, da ob ustvarjalnosti in prilagajanju dopušča in spoštuje

svobodo in zorenje posameznika, pri tem pa ne sme ostati zgolj na ravni animiranja,

temveč naj mladega človeka ne glede na stanje, v katerem se je znašel, odpira za

Kristusa in Cerkev.

Otroci in mladostniki so zelo zahtevni katehetiziranci, zato se moramo zanje še posebej

potruditi. Potrebujejo vse spoštovanje in pomoč, da lahko v veri rastejo in se kritično

opredeljujejo. Skupine katehez, ki se jih začnejo udeleževati že v zgodnjem otroštvu, so

čas prve socializacije krščanske vzgoje in uvajanja v življenje Cerkve, molitveno

življenje in v Sveto pismo.

Mladi pa so tisti, ki so upanje za boljši svet, izziv za prihodnost Cerkve, zato je

potrebno katehezo prilagoditi glede na njihove potrebe, zanimanja. Mladi pogosto

prihajajo z različnim verskim položajem (so oddaljeni od Cerkve, so le tradicionalni

verniki, skratka imajo pasiven in ohlapen odnos do Cerkve in posledično do vere), kar

je potrebno upoštevati in kateheze prilagoditi tako, da pritegnejo, jih začno znova

odpirati iz njihove intimne sfere, v katero so se zaprli, in hkrati vzgajajo za resnico,

ljubezen, oblikovanje vesti, kritičnost in angažiranost v družbi in misijonsko

odgovornost in tako Jezusovo govorico prevesti v njihovo. Prav tako je pomembno, da

se mladi v skupini, ki jo obiskujejo, počutijo sprejeti in sproščeni, in ker so v skupinah

in majhnih občestvih bolj bratski in sestrski odnosi, se lažje ustvari krog zaupanja, h

kateremu se radi vračajo. V občestvu se čutijo bolj sprejete, koristne in uresničene.

Občestvo posamezniku s svojim zgledom, molitvijo, zakramentalnim življenjem in s

spodbudno besedo velikokrat pomaga čez prepade, ki jih odkriva v sebi in družbi.

Za otroke, predvsem pa mladostnike, je skupnost zelo pomembna, saj lahko skupaj z

vrstniki gojijo tudi primerne krščanske vrednote, v katerih so bili tudi vzgojeni:

prijateljstvo, soodgovornost, ustvarjalnost, prepoznavanje poklicanosti in angažiranje v

družbi.

16

Da bi dosegli čim večje število mladih in čim višjo stopnjo njihove duhovne zrelosti, je

potrebno, da se začne zanje zavzemati večje število primerno dovolj duhovno zavzetih

in ustrezno usposobljenih pastoralnih delavcev in vzgojiteljev, ki so pripravljeni hoditi z

mladimi, jih razumeti in z njimi iskati. Prav tako jim je potrebno postopoma zaupati vse

bolj odgovorne naloge, da bodo odkrili svoje mesto v skupnosti, v Cerkvi in nekoč tudi

sami mogli postati zgled in voditelji drugim mladim.

2.4 Pomen kateheze laiških gibanj v slovenski Cerkvi

Potrebno je poudariti, da čeprav je namen kateheze enak, je izvajana različno. Tako je v

različnih društvih, gibanjih in združenjih predvsem dopolnilo načrta, ki velja za Cerkev

na Slovenskem. In kot pravi Konstitucija, je vsem laikom naloženo častno breme

prizadevanja, da bi božji odrešitveni sklep bolj in bolj dosegal vse ljudi vseh časov in

vseh krajev na zemlji. Povsod naj jim bo odprta pot, da se bodo po svojih močeh in v

skladu s potrebami časa tudi oni vneto udeleževali odrešenjsko-zveličavne dejavnosti

Cerkve (C 33).

Laiške organizacije so za Cerkev izziv in hkrati velika priložnost ter pomoč pri novi

evangelizaciji. Niso same sebi namen, temveč služijo spolnjevanju poslanstva Cerkve v

svetu in želijo, da bi evangelij s sodobnejšimi oblikami radikalnega krščanskega

življenja približale oddaljenim vernikom. Ta naloga je za laike zelo odgovorna, saj se

od njih pričakuje, da nenehno iščejo odgovore na potrebe okolja, v katerem živijo. Te

odgovore lahko najdejo samo tako, da današnji svet poznajo, da so zanj odprti, mu

sledijo in se mu prilagajajo. Samo tako in zaradi svojega zgleda, ki je v izpolnjevanju

poslanstva Kristusa in Cerkve, lahko svojim članom s sodelovanjem, bratskim sožitjem,

pogovori in primernimi katehezami pomagajo rasti tako v odgovornosti za državo kot v

njihovi osebni veri.

Prav tako morajo laiške skupine in združenja, bodisi da je njihov cilj apostolat ali drugi

nadnaravni nameni, prizadevno in vztrajno pospeševati vzgojo za apostolat, v skladu s

svojim namenom in svojimi močmi (v našem primeru z vzgojnim namenom in skavtsko

metodo). V teh združenjih dobijo člani hkrati umsko, duhovno in praktično vzgojo.

Skupaj s sovrstniki ali prijatelji v majhnih skupinah razmišljajo o metodah in dosežkih

17

svoje apostolske dejavnosti ter presojajo svoje vsakdanje življenje v luči evangeljskega

nauka (LA 30).

18

3. SKAVTSKA DUHOVNOST

3.1 Sir Baden Powel in njegova umestitev duhovnosti

Ustanovitelj Sir Robert Stephenson Baden Powell7 oz. v nadaljevanju Bi-Pi je bil

vzgojen v verni anglikanski družini. Njegova vzgoja in vrednote, ki jih je z njo pridobil,

so bile temelji njegovega življenja. Na vseh poteh lahko vidimo, kako jih je živel. Bil je

velik zgled, ki je hotel svoje vrednote priučiti tudi vsem vojakom, predvsem pa

skavtom, da bi zares lahko bili plemeniti in vredni časti, ki jo je rad poudarjal8.

Bi-Pi sicer ni spodbujal k poučevanju religije, saj je menil, da se vero lahko dojema

samo po intuiciji, ne da pa se je poučevati: »Vero samo prevzamem, ne morem pa se je

naučiti. Vera ni zunanja navada, ki si jo nadeneš na nedeljo. Je resnični in osebni del

mladostnikovega značaja, njegove duše, in ne preobleka, ki jo lahko odložiš. Je

vprašanje osebnosti, notranjega prepričanja, ne pa učenja« (Cevc in Remškar 2001,

67). Bil je prepričan, da se širjenje moralnega obzorja naravno začne z ljubeznijo do

Boga, do bližnjega in do samega sebe, kar pa je potrebno privzgojiti z različnimi vajami

odgovornosti, samodiscipline, samovzgoje, z zastonjskim služenjem drugim in s

spodbujanjem k čudenju: »Poučevanje narave [...] je najboljše sredstvo za odpiranje

duha in razuma otrok [...], da cenijo lepoto narave in potem tudi umetniška dela, tako

da jih pripelje do najvišjega veselja nad življenjem. Naj dodam tudi, da preko

čudovitega dela Stvarstva otroci pridejo do zaznave koncepta Boga Stvarnika in to z

7 Robert Stephenson Smyth Baden Powell (Bi-Pi) je ustanovitelj skavtstva. Rodil se je leta 1857 v

Londonu. Bil je živahen otrok; zanimal se je za naravo, se odlikoval v športu in izkazal z risarskim,

igralskim in glasbenim talentom. Po srednji šoli je nastopil vojaško službo. Kot konjeniški častnik je

deloval v Indiji, kjer je postal stotnik in si pridobil visoko indijsko odlikovanje za lov s kopjem na konju

na divje svinje. Vojaško kariero je nato nadaljeval v Južni Afriki, kjer so ga zaradi spretnosti v

izvidništvu in ogledništvu poimenovali »Impeesa« (»volk, ki nikoli ne spi«). Po vrnitvi v domovino je

začel zbirati gradivo za knjigo, s katero je želel mladim pomagati, da bi zrasli v zrele ljudi. Takrat so v

šolah že brali njegov priročnik za izvidništvo. Zaradi svoje velike zamisli – skavtstva – je bil pripravljen

zapustiti vojaško službo, a mu kralj zaradi izkušenosti in hrabrosti tega ni dovolil vse do leta 1907. Tedaj

je zbral 22 dečkov iz različnih socialnih slojev in z njimi 25 dni taboril na otoku Brownsea v Rokavskem

prelivu. Začetek taborjenja 15. junija 1907 je tako postal ustanovni dan organizacije. Skavtsko življenje je

osnoval na delu, učenju in igri. Leta 1908 je svojo zamisel skavtstva nazorno predstavil v knjigi Scouting

for boys, ki je postala prava uspešnica. Gibanje je doživelo nesluten razvoj. Prvotno je bilo namenjeno le

fantom od 12. do 18. leta, vendar so se mu kmalu pridružila tudi dekleta. Leta 1913 so bili ustanovljeni še

volčiči (7–11 let), 1917. pa roverji (nad 18 let). Bi-Pi je umrl v vzhodni Afriki leta 1941. 8 Zgledoval se je po vitezih: »Vi, voditelji in skavti, ste podobni vitezom in njih spremljevalcem, zlasti še

vedno postavite čast na prvo mesto in storite, kolikor morete, za vse, ki so v težavah ali pa potrebujejo

pomoč« (Baden Powell 2011, 231).

19

Njegovo voljo v služenju bližnjemu, sestavlja konkretni temelj verskega oblikovanja«

(Baden Powell 1998, 38).

Ko je začel ustanavljati skavte, je glede vključenosti duhovnosti v skavtstvo odgovoril:

»Ni potrebno dodajati kakršnihkoli zunanjih elementov skavtstvu, da bi spodbudili

duhovni razvoj mladih. Nasprotno, potrebno je izkoristiti vse elemente znotraj

skavtskega načrta (metode) in predlagati aktivnosti, ki že vključujejo duhovno

razsežnost.« Kar pomeni, da je bila vera kot taka v skavtsvto že vključena. Pravi

namreč, da bi skavtska organizacija izgubila svoj smoter, če svojim članom ne bi

podajala nekaj znanja o veri (prim. Baden Powell 1932, 337).

Bi-Pi je sicer v svoje vodenje vključeval predvsem krščanstvo, ki mu je bilo domače in

je v njegovem okolju prevladovalo, vendar pa je jasno poudaril, da želi preseči meje ene

religije in se odpreti raznolikim religioznim okoljem, v katera se bo skavtstvo razširilo.

»Je mnogo ver, kot rimsko katoliška, protestantska, judovska, mohamedanska itd.,

ampak glavno je, da pripadniki vseh teh veroizpovedi časte Boga, čeprav na različne

načine. So kakor armada, ki služi istemu kralju, čeprav razpada v različne vrste orožja,

v konjenico, pehoto, topništvo in nosi različne uniforme. Ako se torej snidete z dečkom

kake druge vere, mu ne smete biti sovražni, ampak morate priznati, da je kakor vojak v

vaši lastni armadi, čeprav v drugi uniformi, in da služi istemu kralju kot vi« (Baden

Powell 1932, 262).

Med temelje, ki omogočajo dobro vzgojo, pa Bi-Pi ni postavil le duhovnosti kot

človekove razsežnosti, ki priznava pomen presežnega, temveč religioznost, vero, ki je

osebni odnos do Boga in se hkrati živi znotraj skupnosti ter ima oblikovan kult, moralo

in nauk: »Če želiš zares hoditi po svoji poti proti uspehu, to je proti sreči, ne le da se

moraš varovati, da bi delal proti veri, ampak moraš dati versko osnovo svojemu

življenju. Vera, na kratko povedano, pomeni naslednje: najprej vedeti, kdo in kaj je

Bog; potem pa na najboljši možni način živeti življenje, ki nam ga je On podaril, in

narediti, kar On pričakuje od nas. Slednje se najbolj uresničuje, kadar naredimo kaj za

druge« (Zorec 2002, 5).

Sama metoda, ki jo je Bi-Pi zastavil, je temeljila na duhovnosti, ki so se med drugim

odražale tudi v bogočastju, bogoslužju in molitvi9. Vendar pa metoda temelji predvsem

9 a) Vsakega skavta smatramo za pripadnike neke religije in iz tega sledi bogočastje.

20

na izkušenjski katehezi, ki spodbuja dečke, da sami odkrivajo Boga, in jih hkrati

spodbuja k samostojnemu učenju. Pravi, da se je potrebno zavedati, da to ni navadna

kateheza, temveč gre za manifestacijo, ki je usmerjena v čaščenje Boga in pridobivanje

večje zavesti o skavtskih zakonih in skavtski obljubi in je dodatek k rednim verskim

službam, ne pa njihova zamenjava. Skavtstvo lahko torej skavtom pomaga pri duhovni

rasti z osebnim zgledom vodje10

, s preučevanjem narave11

in z dobrimi deli12

. Otroci so

naravno nagnjeni k temu, da se zgledujejo po starejših, da se čudijo in se nagibajo k

dobrim delom, če jim le zanje damo priložnost.

Vredne omembe se mi pri Bi-Pijevi metodi zdijo tudi vrednote v odnosu do drugih, na

katerih je vzgajal in so danes že skoraj pozabljene. Te so izhajale predvsem iz viteštva,

iz katerega je Bi-Pi veliko črpal; npr. samo geslo, ki so ga imeli vitezi »Bodite vedno

pripravljeni!« je za skavte povzel v »Bodite pripravljeni!«. Prav tako pa je za zaveznika

skavtov izbral sv. Jurija, ki je bil vitez, kasneje pa tudi zaščitnik jezdecev. Poudarjal je

nesebičnost (»nismo se rodili zase, ampak zato, da bi služili drugim«), požrtvovalnost,

dobroto (»služi, ne da bi vedel, komu služiš«) do vsakogar, (pri čemer se je opiral tudi

na svetopisemsko zapoved »ljubi bližnjega kakor samega sebe« (Mt 5, 43-44),

radodarnost (darovati denar, ko je to potrebno), prijaznost (skavt je prijatelj vsakomur

in vsem skavtom brat13

– »način da dobiš prijatelja, je, da si sam prijatelj«), vljudnost

in spoštljivost do žensk in šibkih. Seveda pa je spodbujal tudi vrednote, ki jih lahko

vsak poglablja za svojo rast npr.: poštenost (ki je posebna oblika časti), zvestobo

(»Najvišja oblika zvestobe je zvestoba Bogu. To lahko izkažemo s tem, da opravljamo

b) Če vsi skavti neke čete pripadajo isti veri, je dobro, da četovodja organizira tiste oblike bogoslužja in

tisto versko izobraževanje, katerega bo smatral za ustreznega, to naj naredi po prejšnjem dogovoru z

duhovnim asistentom ali z drugo oblastjo tiste določene vere

c) če četo sestavljajo skavti različnih veroizpovedi, jih je treba opogumljati, da prisostvujejo oblikam

bogoslužja svoje vere. V takem primeru mora na taboru biti vsaka oblika vsakdanje molitve in tedenskega

bogoslužja kar najbolj poenostavljena in prisotnost posameznikov neobvezna (Baden Powell 1998, 41). 10

V očeh otroka velja nekaj, kar človek dela in ne tisto, kar govori. Vodja tukaj ni v drži učitelja temveč

starejšega brata, kar je bolj učinkovito (Baden Powell 1998, 43). 11

Opazovanje narave nam da globok pouk (različne vrste rož, spletanje gnezd, barvitost jajc, rast

mladičev...), vse to so reči, ki se dogajajo brez človekove pomoči, po nekem Stvarnikovem zakonu. [...]

To daje neko prvo idejo o neskončnem in bogatem načrtu Stvarnika, v katerem je človek tako majhna

stvar. Vse to otroke zelo očara, tako pritegne njihovo pozornost innjihovega duha opazovanja ter jih pelje

anravnost do tega, da prepoznavajo božjo roko v tem svetu čudes. To so za otroke najboljše pridige

(Baden Powell 1998, 43). 12

Če vodja opogumlja, postane praksa dobrega dela med otroki neke vrste metoda in to je najboljše

sredstvo, da jih napravimo kristjane dejanj in ne samo teorije. [...] Tako se rojeva duh krščanske ljubezni

do bližnjega (Baden Powell 1998, 43). 13

4. skavtski zakon

21

dolžnosti do Cerkve, ki ji pripadamo, in da se držimo svoje skavtske obljube14

. (Baden

Powell 2011, 242)), odgovornost, ubogljivost in disciplino, skromnost (»ne domišljajte

si, da imate na tem svetu kakšne pravice, razen tistih, ki si jih pridobite sami«), pogum,

srčnost, stanovitnost (»ko kaže slabo, se samo smej in si poj...«) in pa predvsem veselje

do življenja (»Kadar opravljate svoje delo z veseljem, vam bo v veselje. S tem tudi

drugim prinašate veselje, kar je ena izmed vaših skavtskih dolžnosti.«) in dobro voljo,

kar v današnjem času podpira tudi papež Frančišek, ki nas spodbuja, da bi bili veseli

kristjani.

Bi-Pi je Boga dojemal predvsem kot prijatelja in kot tistega, ki je vse ustvaril. Vanj je

trdno veroval, Bog je bil zanj dom, začetek, središče in konec vseh stvari, kar izraža tudi

znamenje (pika, obdana s krogom) na njegovem nagrobniku, ki pomeni »odšel sem

domov« (Jeretina 2006, 37). Bi-Pijevo trdnost v duhovnosti, v odnosu z Bogom

Stvarnikom lahko najdemo povsod, kjer so zajete tri najpomembnejše dolžnosti, tako v

skavtski obljubi15

kot v skavtskem pozdravu16

.

V zapisih (dolžnost do Boga) in pismih slovesa, ki jih je Bi-Pi zapustil skavtom in

skavtinjam, se prav tako nasloni na Boga in vabi, da bi bili v dolžnosti do Boga vedno

hvaležni in da bi se Mu zahvaljevali za vsako stvar, ki se nam zgodi, da bi

blagoslavljali, se čudili nad lepoto stvarstva, bili vedno pripravljeni služiti in delati

dobro: »Verjamem, da nas je Bog postavil v ta imenitni svet zato, da bi bili srečni in bi

se veselili življenja. [...] Preučevanje narave vam bo pokazalo, koliko čudovitih stvari je

Bog ustvaril na svetu, da bi se jih vi veselili. Dal nam je svet poln lepot in čudes, da bi v

njem živeli. Bodite zadovoljni s tem, kar vam je dano, in napravite iz tega kar največ.

[...] Resnično prava pot do sreče je, če srečo delite z drugimi. Ko osrečuješ druge, si

tudi sam srečen. Spoznali boste, da nebesa niso sreča potem, ko umreš, ampak prav

tukaj in zdaj, na tem svetu, v vašem domu. Poskušajte svet zapustiti za spoznanje lepši,

kot ste ga prejeli.17

«

14

Pri svoji časti obljubljam, da si bom z božjo pomočjo prizadeval/a služiti Bogu in domovini, pomagati

svojemu bližnjemu in izpolnjevati skavtske zakone. 15

Obljubljam pri svoji časti, da bom izpolnjeval svojo dolžnost do Boga in domovine; da bom vedno

pomagalsvojemu bližnjemu in da bom pokoren skavtskim zakonom. 16

Ponazarjajo ga trije dvignjeni prsti 17

Prim. Pismo skavtom / skavtinjam (glej priloge)

22

3.2 Pomen skavtske duhovnosti v Cerkvi

Človek se rodi z občutkom za Boga, za transcendenco, za nekaj, kar ga presega, zatorej

je duhovnost za človeka že način njegovega bivanja. Četudi bi jo želeli izključiti iz

svojega življenja, je ne moremo, kajti vsak odnos, vsakršno čudenje in občudovanje

narave ali pa zgolj človeških umetnin nas že usmerja k Njemu, ki nas presega.

Dimenzija duhovnosti je za koncept celostno razvite osebnosti temeljnega pomena, saj

prežema celotno človekovo življenje.

V skavtstvu ne moremo mimo duhovnosti, ki je eden nepogrešljivih vidikov celostnega

osebnega razvoja, ki je skupen vsem skavtom in skavtinjam (Cevc in Remškar 2001,

66) in se ukvarja z razpoznavanjem Božje prisotnosti v življenju skavtov, z

razlikovanjem med dobrim in zlom, z ljubeznijo do bližnjih in skrbjo za svet, v katerem

živijo. Skavtsko gibanje v tej celostnosti prepoznava pet načel (principov, vodil)

duhovnega razvoja:

- razvoj naše notranjosti (notranjega področja) in usposabljanje,

- vključiti se v skupinske in skupnostne aktivnosti,

- razumeti naravno okolje (svet narave) okoli nas,

- pomagati ustvariti bolj strpno in skrbno družbo,

- odkriti (raziskovati) potrebo po molitvi in čaščenju.

Seveda pa je skavtstvo poleg tega zvesto tudi ustanovitelju, ki je želel, da bi mladi

postali zrele in odgovorne osebe. Skavtska vzgoja je z vidika evangeljskih vrednot

osvobajajoča in more vsakega posameznika uvajati k sprejetju njegove polne

odgovornosti in k njegovemu celovitemu razvoju. Ne gre za novo obliko posebne

duhovnosti, temveč za nekaj celostnega, organskega in povezanega.

Združenje slovenskih skavtinj in skavtov (ZSKSS) je največja mladinska organizacija

znotraj Slovenske Cerkve in želi vzgajati za služenje v družbi, Cerkvi ter otrokom in

mladostnikom predlaga vodilo, ki temelji na krščanskih vrednotah.

Kljub evangeljskim vrednotam in katoliškemu duhu je ZSKSS skavtsko združenje, ki je

odprto in občutljivo za vse mlade, katoličane in nekatoličane. Skavtinje in skavti so v

svojem okolju misijonarji, saj je oblika njihovega dela prvenstveno namenjena tistim

mladim, ki se na druge načine v Cerkveno občestvo ne vključujejo.

23

Vendar je temeljna izbira katolištvo, ki ga priznavajo tudi voditelji, prav tako pa na

krščanskih vrednotah temelji tudi celotna skavtska vzgoja. Prav tako se člani ZSKSS

zavezujejo, da bodo živeli kot dejavni udje Cerkve – Kristusovega skrivnostnega telesa.

Ker skavtstvo v svojem bistvu pomeni predvsem učenje preko izkušenj, je prav,

da na tem temelji tudi duhovnost, da v posameznikih prebuja odnos do sebe, do sveta in

Presežnega, do Boga Stvarnika. Če je to naš cilj, je skavtska duhovnost lahko zelo

primerno okolje za pristno razodetje Jezusa Kristusa, kjer se Božja beseda spoznava,

sprejema, živi in obhaja (LKS).

Katolištvo je tisto, ki prinaša svetovnemu skavtskemu gibanju tiste vrednote, ki so

lastne življenju krščenih. Na tak način je tovrstna Cerkev v občestvu z vesoljno

Cerkvijo. Seveda pa se iz države v državo, iz kraja v kraj pastoralne smernice Cerkve

razlikujejo, zato je dolžnost katoličanov, da živijo skavtstvo in se zavedajo skupnostnih

razsežnosti svoje vere, ki jo lahko ustvarjajo zgolj v dialogu s škofi in s svojim

združenjem. Vsa katoliška združenja, ki so prostovoljna vzgojna pobuda in so tako

priznana od pristojne oblasti, so del občestva Cerkve. Pripadnost ji kažejo s stalnim

dialogom s pastirji Cerkve in z dejavnim sodelovanjem v življenju krajevne Cerkve.

Tudi slovenski skavti, ki so del mladinske pastorale v slovenski Cerkvi, se zavezujejo,

da so dolžni po svojih močeh sodelovati na medškofijskih, škofijskih in medžupnijskih

ravneh, predvsem pa v domači župniji, ki je osnovna raven vključevanja v Cerkev.

Voditelji naj si skupaj z duhovniki prizadevajo, da bodo lahko pomagali skavtom in sebi

duhovno rasti, na sebi lasten način služiti Cerkvi in tako sodelovati pri poslanstvu, ki

jim ga je zaupal Jezus. Skavtski voditelji so torej odgovorni, da se trudijo za duhovnost

v skavtstvu, da v moči svojega krstnega duhovniškega poslanstva in birmanskega

dostojanstva ob pomoči duhovnih asistentov – katoliških duhovnikov vzgajajo svoje

skavte k rasti v veri. Potrebno pa je poudariti, da gre na tem mestu za močno vzajemno

sodelovanje, naj se zanj trudijo tako laiki, člani združenja, ki naj pripomorejo k bolj

živemu občestvu, kot tudi vsaka škofovska konferenca, ki naj izkazuje zanimanje in

podporo združenju, predvsem duhovnim asistentom, da bo lahko rast v veri članov

boljša in globlja.

24

Skavtstvo je za slovensko Cerkev velika priložnost nove evangelizacije, saj se preko

majhnih skupin, ki nastanejo po stegih18

, razvijejo mala živa občestva, v katerih

posamezniki ustvarjalno sodelujejo in celostno osebno in duhovno rastejo, med njimi pa

vladajo bratski in sestrski odnosi. Še bolj pa bodo dobili vlogo malih občestev, če bodo

te skupine, ki že delujejo znotraj stegov, njihovi duhovni asistenti in drugi duhovniki še

bolj podprli in jim pomagali, da se osebno srečajo z Jezusom Kristusom kot živo osebo.

3.3 Vzgoja skavtov glede na njihovo rast

Vzgoja v ZSKSS je zelo načrtovana, zajema celosten razvoj otrok in mladostnikov.

Poteka postopoma in v vseh razsežnostih, zato je potrebno, da voditelj dobro pozna

značilnosti fantov in deklet v določeni starostni skupini, ki jo vodi. Seveda je za

temeljito načrtovanje in izvajanje dejavnosti potreben vpogled v podroben model

razvoja, ki obsega šest področij19

. Prav tako je potrebno upoštevati tudi individualne

razlike med posamezniki.

Nekoliko bolj se osredotočimo na popotnike in popotnice, na mlade, ki so na prehodu iz

osnovne v srednjo šolo in iz najstništva v skoraj odraslo dobo, saj se ravno v tem

obdobju najbolj osebnostno oblikujejo in je od okolja odvisna tudi njihova duhovna in

moralna rast.

3.3.1 Moralni razvoj

Pri moralnem razvoju se je potrebno osredotočati na štiri določene zmožnosti, ki jih

otroci in mladostniki različnih starosti preko metod in dela nadgrajujejo.

Moralni razvoj torej vključuje (Cevc in Remškar 2001, 33):

a) razvoj zmožnosti prepoznavanja norm, dogovorov in zakonov glede vedenja v

skupnosti, kateri pripada;

b) oblikovanje skladnega odnosa med posameznikovi moralnim presojanjem (kar

govori) in vedenjem (kar dela);

18

Steg se imenuje lokalna enota ZSKSS, v kateri različne skupine skavtov, ki so znotraj, izoblikujejo

celotno skupnost. 19

Model celostnega razvoja človeka zajema šest področij: telesno, družbeno, spoznavno, moralno,

čustveno motivacijsko in duhovno.

25

c) razvoj zmožnosti presojanja ustreznosti veljavnih norm in zakonov ter zmožnost

pravil ustreznega ravnanja v določenih razmerah;

d) razvoj zmožnosti moralnega vedenja, tudi takrat, ko ni vezano na določeno

avtoriteto in ni odvisno od nagrad in kazni.

Bobri in bobrovke (najmlajši, stari od 6 do 8 let)

Otroci z dopolnjenim šestim letom doživljajo prvo večjo prelomnico v svoji osebni

rasti. Telesno se krepijo, rastejo njihove sposobnosti opazovanje in pomnjenja, zato se v

tem obdobju razvijajo tudi njihove sposobnosti čutnega dojemanja (Snoj 2003, 312).

V tem obdobju je značilen proces spoznavanja in doživljanja čustev, kar pomeni, da so

sposobni tudi čudenja, povezovanja stvarstva in posameznika. Zato so sposobni tudi

varovati naravo in biti zanjo občutljivi. V svojem okolju so sposobni ravnati odgovorno

in skrbeti za pravičnost in mir.

Stvari si hitro zapomnijo, zato je pomembno, kakšne informacije prejemajo. Zanje sta

zelo pomembna pogovor in pripovedovanje, saj jim to pomaga pri usvajanju moralnih

odločitev. Jezusov zgled pa je tudi zanje najboljše merilo njihovega lastnega etičnega

ravnanja in dozorevanja. Otrokove moralne sodbe so pretežno egoistične in temeljijo

predvsem na skrbi zase, lastne potrebe in interese, na strahu pred telesno in materialno

kaznijo ter na pričakovanju konkretne nagrade. Na prehodu iz zgodnjega v srednje

otroštvo otroci postopno spoznavajo, da na moralna dejanja lahko gledamo z različnih

perspektiv ter da so namere za dejanja pri presojanju moralnega dejanja pomembnejše

kot objektivne posledice dejanj samih (Delovno gradivo bobrov in bobrovk 9, 2010).

Volčiči in volkuljice (otroci med 8. in 11. letom)

Na tej starostni stopnji so otroci že bolj vztrajni in pazljivi, ocenjujejo ravnanje drugih

ljudi in raziskujejo svet. Brez večjih težav se vključujejo v skupine in navezujejo osebni

stik. Srečujejo se tudi z različnimi izkušnjami, kot so razočaranje, osamljenost, občutek

krivde, kar resničnejše zgodbe, saj so sposobni celo razlage pomena zgodovinskih

dejstev.

V tej starosti otroci pri moralnem presojanju izhajajo iz individualne presoje. Pri njih

prevladuje nagnjenost k poslušanju in spoštovanju avtoritete, strah pred kaznijo in

26

vzajemna logika daj dam. Njihove moralne vrednote temeljijo na podlagi tistih, ki so

jim domače, v katerih rastejo v skupnostih, katerim pripadajo. Pravila, ki jih poznajo, in

vzgojne ukrepe odraslih razumejo kot enake za vse ljudi. Interakcije z ljudmi jim

pomagajo, da se učijo različnih odnosov; hierarhičnosti v družbi (družina), enakosti med

svojimi vrstniki ter delovanja v skupnosti. Imajo zelo dober čut tako za razločevanje

med pravičnim in krivičnim kot tudi med dobrim in zlim.

Vse bolj se vključujejo v razne dejavnosti, tudi prostovoljne, ter izbirajo zanje primerne

naloge. Postajajo zrelejši za prevzemanje osebnih nalog in sodelovanju z drugimi.

Izvidniki in vodnice (najstniki, stari med 11 in 16 let)

V tem času otroci nekako končujejo z obdobjem mirnega otroštva. Opazni so telesna

rast, povečanje raznih sposobnosti, telesne moči, logično sklepanje, pomnjenje in

učenje, bogatejša domišljija, razvoj pojmovnega, abstraktnega in kritičnega mišljenja.

Kažejo se tudi značilnosti obeh spolov in nove kakovosti med njima.

Pri njihovi starosti so središče odnosi, zato upoštevajo občutke, mišljenje in

pričakovanja drugih. Zato sprejemajo in upoštevajo že obstoječe norme, hkrati pa

skušajo ljudem pomagati. Dejanja sodijo glede na posledice, pri čemer skušajo živeti

zlato pravilo (»Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!«

(Mt 7, 12)), da bi bili sprejeti v očeh drugih. Zaradi tega jim je blizu tudi pomagati

drugemu in mu odpuščati. K temu je veliko spodbujal tudi skavtski ustanovitelj Baden

Powel, ko je govoril o plemenitosti in viteštvu. Tudi eden izmed desetih skavtskih

zakonov20

, pravi, da je skavt plemenit.

Izvidniki in vodnice so v tem obdobju zelo kritični in imajo močan občutek za

pravičnost, vendar ker še vedno niso dovolj razsodni, se odločajo impulzivno in glede

20

Skavtski zakoni so temeljna načela skavtstva. Zakonov je deset in se glasijo:

1. Skavt si šteje v čast, da si pridobi zaupanje.

2. Skavt je zvest Bogu in domovini.

3. Skavt pomaga bližnjemu in naredi vsak dan vsaj eno dobro delo.

4. Skavt je prijatelj vsakomur in vsem skavtinjam in skavtom brat/sestra.

5. Skavt je plemenit.

6. Skavt spoštuje naravo in v njej vidi Božje delo

7. Skavt uboga starše in predstojnike ter vestno opravlja svoje dolžnosti

8. Skavt si v težavah žvižga in poje.

9. Skavt je delaven in varčen.

10. Skavt je čist v mislih in besedah.

27

na čustva, ki jih ob določeni situaciji prevzamejo. Vodi jih želja po samostojnosti in

spremembah. Prav zaradi opisanega so sposobni ustvarjanja novih pravil, prevzemanje

večje odgovornosti, vživljanja v različne vloge in širjenje svojih osebnih moralnih

presojanj na družbena, začnejo se zanimati za splošna moralna vprašanja.

Ker se srečujejo s trenji med vrednotami, ki si jih postavljajo v vsakdanjem življenju, in

vrednotami, ki jih živijo skupaj z ostalimi skavti, jim lahko pomagajo zakoni in

obljuba21

, ki jih nenehno spominja na njihove kreposti, prav tako jih preverjajo tudi

drug pri drugem in se tako spodbujajo k pravilnemu ravnanju. Za svoja dejanja

postajajo sami odgovorni pred ljudmi in Bogom22

.

Nočejo biti odvisni in podrejeni odraslim, ko pa so, želijo razumeti, zakaj sploh

ubogajo. Ta želja po neodvisnosti jih včasih zaradi nekritičnosti pripelje tudi do

opuščanja verskih navad. Zato je pomen moralnih vrednot družbe zanje zelo

pomemben.

Kasneje, ob koncu izvidništva, se njihovo perspektiva nekoliko spremeni in razširi,

pravilno je namreč tisto, kar upošteva pravila in zakone družbe. Glede na postavljena

družbena pravila tudi moralno presojajo. To jih varuje in jim prinaša dobrobit. Menijo,

da jim kršitve prinesejo več škode kot koristi. Sposobni so poglobljene analize in

samostojnega odločanja, kar jih vodi k odkrivanju notranjega sveta in k iskanju prave

sreče.

Popotniki in popotnice (mladi med 16. in 21. letom)

V noviciatu (stari 16–17 let)

Mladostnik dojame, da je red mogoč le ob upoštevanju skupnih pravil in dolžnosti. To

je obdobje, ko mladostniki sprejemajo temeljne odločitve in ideale svojega življenja,

vendar pa so te izbire še vedno precej abstraktne in splošne, saj še niso povsem

sposobni uresničiti, kar so si v življenju zadali.

Na tej stopnji se mladostniki začnejo poglabljati v velika, globalna, moralna vprašanja.

Zanje najdejo celo ustrezne rešitve, ki pa so zelo teoretične in splošne.

21

Pri svoji časti obljubljam, da si bom z božjo pomočjo prizadeval/a služiti Bogu in domovini, pomagati

svojemu bližnjemu in izpolnjevati skavtske zakone. 22

Snoj 2003, 374

28

Popotniki in popotnice (mladi, stari od 17 do 21 let)

To je čas, ko mladostnik postane dejansko sposoben povezovati abstraktne in teoretične

rešitve z resničnimi oz. z drugimi besedami začne stopati na realna tla.

Moralna načela, ki jih je postavil, postanejo vidna tudi v njegovem vsakdanu. Pravila in

zakoni družbe, ki jih je imel prej za »sveta«, postanejo tudi spremenljivi, saj se zaveda,

da so včasih umetno postavljeni, začne jih razumevati in upoštevati glede na svoje

potrebe in potrebe skupnosti. Postaja neodvisen od zunanjih avtoritet in samostojen v

moralnem presojanju. Prizadeva si za pravičen svet.

Voditelji in voditeljice (mladi odrasli, starejši od 21 let)

Za voditelja se »spodobi«, da nastopi kot nekdo, ki je sposoben moralnega presojanja na

višji ravni, kot nekdo, ki spoštuje norme in pravila, če pa le ti niso ustrezni, jih je

pripravljen v dogovoru z drugimi tudi spreminjati. Voditelji naj bi bili usklajeni med

moralnim vedenjem in presojanjem, saj so moralna načela pri njih ponotranjena in tako

niso strogo vezana na avtoriteto.

Voditelji so kritični, o aktualnih vprašanjih imajo izoblikovano mnenje in ga znajo

argumentirati in zagovarjati. Trudijo se biti do vseh enako pravični. Ponotranjijo misel

ustanovitelja, ki pravi: »Pustite svet za spoznanje lepši, kot ste ga prejeli.«

29

3.3.2 Duhovna rast

Duhovna rast vsebuje:

a) sprejemanje in odkrivanje duhovne resničnosti v vsakdanjem življenju;

b) oblikovanje osebne odločitve glede osebne vere v Boga, ki ni povezana in

odvisna od avtoritete;

c) prepoznavanje temeljne življenjske poklicanosti in sprejetje načrta za svoje

življenje;

d) oblikovanje lestvice osebnih vrednot;

e) skrb za nenehno duhovno rast.

Bobri in bobrovke (najmlajši, stari od 6 do 8 let)

Otroci so v tem času dovzetni za odnose, zato so jim avtoritete, ki jim slepo zaupajo, še

poseben zgled, saj jim pomagajo pri vzpostavitvi odnosov do sveta, do bližnjega in do

Boga. Ker je njihova vernost naivna, nekritična, sprejemajo vse, kar jih učimo. Zato je

za voditelje še posebno odgovorno, če izhajajo iz sebe in resnice naredijo otrokom

dostopne z nazornimi slikami. Če imajo dober zgled, otroci lažje sprejemajo sebe in

tako gradijo pozitivno samopodobo. Otroci, ki so vzgojeni v religioznem okolju, verskih

običajev in navad ne samo prevzemajo, ampak jih preko igre predelujejo in jih smiselno

vrednotijo, kar jih postopoma privede do motivacije, da kasneje pravilno moralno

ravnajo.

So odprti, sprejemajo ter spoštujejo vsakogar. Z drugimi živijo v sožitju in slogi,

sodelujejo in si pomagajo. Prav tako že gojijo občutek pripadnosti.

Le če je njihovo okolje bogato s pravimi vrednotami, lahko otroci ne doživljajo Boga

samo z voljo in razumom, temveč s srcem in dušo, neposredno ter pristno. Za

šestletnike velikokrat pomeni, da so v obdobju, ko njihovo otroštvo pomeni višek

zanimanja za Stvarnika, s katerim se lahko povežejo. Že s šestimi leti otrok prevzema

te večje podobe o Stvarniku, kasneje bo o teh premišljaval in do njih postajal skeptičen,

zato bo potreboval dodatne razlage.

Čeprav je morda pri otrocih religioznost videti prava in notranja, ne predstavlja še nič

dokončnega, ker še močno temelji na stebrih posnemanja in navajanja (Korherr 2003,

30

193). Zato je prav, da se otroke na različne načine nenehno spodbuja in usmerja tudi na

področju duhovnosti.

Molitev jim lahko pomaga, da začutijo trenutek osebne povezanosti z Bogom. Velik

pomen pa ima v tem obdobju tudi vera odraslih, ki na otroka močno vpliva in mu

pomaga oblikovati njegovo. Pri tem jim veliko pomaga tudi simbolna govorica, ki jo

dojemajo efektivno in magično. Za ta čas so zato najbolj primerne svetopisemske

zgodbe, saj otrokom pomagajo dojemati Božjo bližino in dobroto, ki se kaže predvsem

po Jezusovi zastonjski ljubezni.

Volčiči in volkuljice (otroci med 8. in 11. letom)

Ker v tem obdobju otroci še vedno dajejo veljavo avtoritetam, poleg staršev še

učiteljem, voditeljem, katehetom, tudi Boga še vedno dojemajo z antropološkega vidika,

kot nekoga, ki ima predvsem človeške značilnosti, saj abstraktno še niso sposobni

razmišljati. Ta podoba se oblikuje iz vsakdanjih izkušenj, ki jih imajo v odnosih, in na

podlagi simbolne govorice.

Udeležujejo se religioznih slavij iz nagona po posnemanju ali iz poslušnosti do neke

avtoritete (Korherr 2003, 222). Ker so po svoji naravi otroci v tej starosti podvrženi

hitrim spremembam v razpoloženju in trenutnim impulzom, se intenzivno in z

nenadnimi spremembami odzivajo tudi na religiozne spodbude in doživljanje. Izrazi

religioznosti so vezani na oblike, ki so jih otroci usvojili z vajo in navado in do njih

pridejo od zunaj, iz okolice, od katere so odvisni. Torej je tudi predstava o Božji

ljubezni vezana na otrokovo doživljanje ljubezni v njegovi družini, podobo Boga pa v

konkretnih potezah sooblikuje slika očeta.

Ker je pri osem- in devetletnikih še prisoten fantastično-magični moment, Božjo moč

razumejo magično in je zanje tudi edina razlaga razumevanja božanske vsemogočnosti.

Tako pomembno vlogo igrajo pripovedi, zgodbe, polne emocij, simbolov in podob,

zaradi katerih lahko gradijo svoj odnos do Boga. Zgodbe iz Svetega pisma dojemajo kot

resnične, vendar pa jih s svetom, v katerem živijo, še ne morejo povezovati.

31

Proti koncu džungle23

pa začnejo otroci razmišljati na podlagi vzroka, ki prinese

posledico, učinek. Tako se spremeni tudi njihovo dojemanje Boga in religioznosti, saj

že ločujejo resnični svet od domišljijskega. Začnejo povezovati stvarnost in

religioznost.

Boga še vedno dojemajo kot nekoga, ki dobro nagrajuje in slabo kaznuje. Bog ima

enako mesto, kot ga prikazuje njihovo socialno okolje, ki mu pripadajo.

Izvidniki in vodnice (najstniki, stari med 11 in 16 let)

Razvojna stopnja pubertete ima za celotnega človeka velik pomen na vseh področjih. Ta

razvojna faza daje največjo možnost za usmerjanje osebne odločitve za vero, česar

kasneje tako močno ne ponudi nobena stopnja razvoja več.

V začetku tega obdobja začnejo skupaj s starši ponovno odkrivati in globlje

opredeljevati verske vrednote in odkrivati vsebino krščanske veroizpovedi in nov odnos

do Jezusa. Vera ni več tako vezana na avtoriteto, temveč postaja vse bolj sad osebne

odločitve in odnosa, ki ga imajo mladi z Bogom. Boga začnejo dojemati kot partnerja, s

katerim lahko vzpostavljajo dialog in sodelujejo. Ker so jim pomembni odnosi,

razumejo Boga kot Očeta in Jezusa kot prijatelja, ki mu lahko vse zaupajo (dekleta) oz.

vse z Njim počnejo (fantje). Razumejo, kako vrednotijo ljudje, s katerimi živijo, osebna

izkušnja pa jim pomaga, da s svojimi omejenimi sposobnostmi z veseljem obvladujejo

majhne negotovosti in sprejemajo način življenja v družbi in v Cerkvi (Snoj 2003, 354).

Ker je za pubertetnike značilno, da se trudijo svojo religioznost prikrivati, ne želijo biti

videti pobožni, zato je zelo pomembno, v kakšnem okolju so in kako Boga razumejo in

vrednotijo njihovi prijatelji. Še vedno so vpeti v določeno neuravnoteženost in nihanje v

odnosu do vere, zato globoko v njih še ostaja potreba po odnosu do Jezusa, ki je

privlačen lik s pravimi vrednotami, s katerimi se lahko poistovetijo in jih želijo živeti.

Tisti, ki jim je Jezus blizu in živijo z Njim, se z ljubeznijo zavzemajo tudi za druge in se

zanje čutijo odgovorni.

Pri njihovi starosti še vedno ne moremo govoriti o osebni veri, saj še vedno večinsko

izhajajo iz elementov, ki jih prevzemajo od drugih, čeprav je že opazna individualnost.

23

Veja volčičev in volkuljic temelji na zgodbi Knjiga o džungli pisatelja Ruyarda Kiplinga, zato so tudi

vsa srečanja uokoljena na temo džungle, v kateri se zbira krdelo.

32

V prijateljskih odnosih začnejo odkrivati vlogo svojega spola in nove načine, kako

pridobiti naklonjenost, bližino in ljubezen. Ker vedno globlje doživljajo odnose, svet

okrog sebe, si postavljajo temeljna vprašanja, ki so vezana na odnos z Bogom – »Kdo je

Bog? Kdo so oni z Njim? Jih Bog zares ljubi? Itd.« Če nimajo trdne opore in zgleda,

začnejo krščanske vrednote zavračati skupaj z nekaterimi družinskimi vrednotami.

Lahko pa se še bolj oprimejo evangelija in ga razumejo kot uporabnega za spreminjanje

sebe in sveta.

Popotniki in popotnice (mladi med 16. in 21. letom)

V noviciatu (stari 16–17 let)

Ta prelomnica, ko se mladi začnejo spraševati o svojem smislu, o življenjskih načrtih,

pričakovanjih, jih prisili, da tudi svoje temelje postavijo na glavo, se začnejo o njih

spraševati in vanje dvomiti, saj se jim ne zdijo potrebni in logični. Religija postane

glavna vsebina njihovih spraševanj. Religioznost skušajo povezati s svojo osebnostjo in

vsakdanjim življenjem. To je razpotje, ki jim omogoča, da vero ponotranjijo ali pa se od

nje oddaljijo. Če jim uspe duhovno življenje povezati s seboj, potem Boga dojemajo kot

nekaj globalnega in kot središče svojega življenja. Odnos z Bogom je bolj abstrakten

kot konkreten, pa vendar oseben. Kadar jim ta povezava ne uspe, Bog zanje ni

pomemben in vprašanja vere niso več pomembna niti potrebna.

Cerkev, institucija, čeprav se jim ne zdi smiselna, je kot orodje, ki jim pomaga ohranjati

povezavo z Bogom, toda s svojim življenjem je ne morejo povezati. Tukaj se pojavi

nevarnost, da bi odnos postal površinski in plitek. Prav tako lahko resnice in skrivnosti

religije razumejo kot iluzijo, to jih pripelje v zavrnitev vrednot, saj menijo, da so le

dediščina staršev in niso njihove lastne vrednote.

Ker je z duhovnim povezan tudi telesni razvoj, v novi luči odkrivajo tudi spolnost in

vlogo svojega spola ter nove možnosti za naklonjenost, bližino in ljubezen. So

občutljivi in v podcenjevalnem odnosu do sebe. Hočejo se preizkusiti in dobiti

potrditev. Odnosi in njihova duhovnost jim pomagajo pri njihovi poklicni izbiri. Pri tem

ima vera moč, da jim pomaga notranje življenje povezati v nekakšno celoto.

33

Popotniki in popotnice (mladi, stari od 17 do 21 let)

Celosten razvoj mladostnikov se izraža tudi pri duhovnem. Podoba Boga dobiva vse

bolj konkretno razumevanje, postaja vse bolj učlovečen Bog. Čeprav imajo vse skoraj

že postavljeno na svoje mesto, so še vedno aktivni iskalci. Sprašujejo se o temeljnih

vprašanjih smisla, obstoja, Boga. Pri tem odkrivajo tudi odgovore, ki jim pomagajo pri

spoznavanju njihove poklicanosti in pri temeljnih odločitvah.

Vse bolj odkrivajo moč evangelija in ga skušajo živeti, kar je mogoče opaziti v njihovi

zavzetosti, odgovornosti in služenju drugim.

Vse bolj spoznavajo, da odrešenje ni pravljica, temveč dar, ki ima velik pomen in je

utemeljen na Kristusovem popolnem darovanju. Na tem mestu se odpira tudi njihovo

zavedanje lastne krhkosti, nemoči, nepopolnosti, ki pa ji nasprotuje neskončna Božja

ljubezen, v kateri lahko rastejo in se počutijo sprejete in ljubljene.

Obdobje mladostništva je za razvoj pomembno, saj se v njem izoblikuje tista usmeritev,

ki nato praviloma ostane bolj ali manj odločilna za vso odraslo dobo, saj gre za

ponotranjanje in utrjevanje temeljnih vrednot in norm. Zato so dober zgled in pravilne

usmeritve voditeljev v tem obdobju še kako pomembne in odgovorne.

Voditelji in voditeljice (mladi odrasli, starejši od 21 let)

Voditelji in voditeljice naj bi prišli kot zreli mladi ljudje, dobri kristjani in odgovorni

državljani, k čemur stremi celotna skavtska vzgoja.

Živeli naj bi duhovno resničnost svojega življenja, sprejeli osebne odločitve glede vere

v Boga, smisla svojega življenja. Bog postane sopotnik, v katerem lahko uresničujejo

svojo življenjsko poklicanost in lestvico vrednot, ki so si jo izoblikovali. Vera je

postala premišljena in svobodna. V vero vključujejo in povezujejo celotno cerkveno

občestvo in so zmožni prepoznati delovanje Svetega Duha. Ob vsem tem jim je blizu

tudi vsakršno služenje in skrb za osebno duhovno rast.

Seveda vseh teh lastnosti vsi posamezniki ne morejo doseči, to je vendar ideal.

Če bi vsi dosegli zapisano, bi bila tolikšna vzgoja brez potrebe in do kasnejše rasti v

osebnosti sploh ne bi več prihajalo. Vredno je, da se trudimo, da bi takšne lastnosti

dosegli, ne moremo pa pričakovati, da jih v resnici tudi bomo. Kot smo različne osebe,

34

se izrazijo tudi različne lastnosti, ki so lahko le podlaga za opazovanje različnih

starostnih skupin. Naj nam bodo le v pomoč, da bomo razumeli, kako pomemben je

pravzaprav zgled voditelja, ki vzgaja svoje skavte.

3.4 Duhovnost v skavtstvu

Že sama beseda skavt dobesedno pomeni iskalec poti. Tako je naloga skavta, da

izbere najboljšo stezo, pot v vsakem položaju, tako zunaj na prostem, v taboru, na

potepu kot v vsakem trenutku svojega življenja. Seveda pa mu morajo pri tem pomagati

njegovi starejši bratje – voditelji in duhovni vodje.

Duhovnost, ki jo poznajo skavti, je duhovnost veselja, navdušenja, igre, ustvarjalnosti,

skupnosti in sreče (Cevc in Remškar 2001, 66), izhaja iz skavtskih zakonov in skavtske

obljube, pri čemer oboje zajema iz odnosa do narave, do domovine, predvsem pa do

sebe, do bližnjih in do Stvarnika. Poleg tega pa temelji tudi na dveh zelo starih knjigah,

ki ju je omenjal že Bi-Pi: »Prva je branje Svetega pisma, tiste stare in častitljive knjige,

v kateri boš poleg Božjega razodetja odkril tudi zanimivo zbirko zgodovine, poezije in

morale. Drugi korak pa je branje čudovite stare knjige, knjige Narave. To je opazovanje

in preučevanje vsega, kar lahko najdeš med lepotami in skrivnostmi, ki ti jih ona ponuja

v tvoje veselje.«

Duhovnost se dogaja na poti, v različnih dejavnostih, pri počitku, v srečevanju z

ljudmi, stvarmi, dogodki in v vsaki situaciji skuša videti globlji pomen (Cevc in

Remškar 2001,66).

Pravzaprav za večino članov duhovnost pomeni »BITI KRISTJAN NA IZVIREN

NAČIN«. Načinov, ki pripomorejo k temu, kako biti tak kristjan, pa je veliko. Naj jih

nekaj naštejem:

- optimističen odnos do sočloveka, spoznanje, da smo ustvarjeni kot Božji

tempelj, »sveta zemlja«;

- kjer je ustvarjen prostor zaupanja, je prostor za izrecno oznanilo o Jezusu,

popolnem človeku; Bogu, ki se je učlovečil in postal nova podoba, nov človek,

35

- živeti pomeni hoditi, kristjanovo življenje je vedno pot, kjer je vedno mogoče

narediti še kakšen korak naprej. Tako lahko vedno odkrivamo kaj novega, tako

na poti spoznavanja Gospoda kot v služenju bratom;

- kdor želi živeti kot kristjan, potrebuje pogum, da lahko tvega in se poda na pot

za Gospodom in sprejme izziv življenjskega pomena;

- misliti in živeti vero kot podvig pomeni vedno biti pripravljen, tudi plavati

proti toku, sprejemati evangelij in dovoliti, da spremeni posameznikovo celotno

osebnost – to pa pomeni nikoli ne izločati nobene oblike krščanskega življenja,

- temeljni način originalnosti je tudi igra, pri kateri lahko skavti okušajo veselje,

svobodo, ustvarjalnost, zastonjskost, radodarnost sprejetega in danega časa.

Pomembna je za odkritje zastonjskosti molitve, časa, namenjenega in

podarjenega Bogu;

- da bi lahko živeli izvirno krščanstvo, je potrebno ločiti bistveno od drugotnega

in izbirati tisto, kar ima resnično vrednost. Pri tem pomaga življenje v naravi, ki

poziva k življenjskemu stilu, k bistvenosti in urejenosti, ki zavračata

potrošništvo;

- močna in razsežna je tudi izkušnja skupnosti, ki je prostor srečanja, preverjanja

in opore, odkrivanja lastne podarjenosti in zakramentalnega srečevanja z

Jezusom – kjer sta dva ali trije ...” (Mt 18, 20), “bili so edini v bratski

skupnosti” (Apd 2, 42) – to pa zahteva nov odnos tudi do tistih zadnjih,

obrobnih in tistih, ki morda sploh nimajo družine;

- služenje, ki je cilj krščanstva, hkrati pa napredovanje v skavtstvu, saj daje

vrednost in smisel mnogim pobudam dobrodelnosti. (povzeto po internem

gradivu za taborno šolo METODO IV). Služenje je tudi korak naprej v osebni

rasti, v skavtstvu in korak bližje k Jezusu, ki nas sam vabi k služenju: “ste tudi vi

dolžni drug drugemu noge umivati” (Jn 13, 1–20).

Izvirnost na tem mestu pomeni, da ni zgolj formalna, govorjena in teoretična, ampak

oprijemljiva, življenjska in sprejeta ter ponotranjena s strani otrok in mladih.

Skavtska duhovnost je globoko naravnana na služenje Bogu in bližnjemu, hkrati pa naj

bo vedno predstavljena kot nekaj zanimivega in pozitivnega, kot pot k sreči in uspehu.

Kot vse druge skavtske dejavnosti mora biti tudi duhovnost načrtovana in v polnosti

vključena v skavtski vzgojni načrt. Duhovniki oz. duhovni asistenti in laiki voditelji pa

36

so odgovorni, da se po njih nenehno preverja in prenavlja, da je lahko skavtska vzgoja

kot taka v celoti prekvašena z duhovnostjo. Vendar pa je ta duhovnost v dani situaciji

izkopana, tako gre za neke vrste duhovnost »mimogrede«, kar v prevodu pomeni

poduhovljena izkušnja mladega človeka oz. voditelja, ki si je svojo izkušnjo ponovno

priklical v zavest. Preko takih duhovnih izkušenj lahko otroci in mladi pridejo do novih

spoznanj v svojem življenju, do drugačnih pogledov na stvari in na svet, v katerem

živijo.

Skavtska duhovnost temelji na petih področjih oz. načelih duhovnega razvoja, ki se

kažejo predvsem kot aktivnosti. Te povzemajo lastnosti, kot so:

- Modrost –aktivnosti, ki pomagajo mlademu človeku razviti odgovornost do

samega sebe, se upreti negativnim vplivom, ugotoviti pozitivne osebne cilje in

nujno potrebne korake za dosego le teh.

- Delo – gre za aktivnosti, ki pomagajo mlademu človeku igrati aktivno vlogo v

malih skupinah (vodu), deliti odgovornost, sodelovati ...

- Čudenje spodbuja aktivnosti, ki pomagajo mlademu človeku raziskovati in

odkrivati čudeže narave; razumeti, zakaj moramo varovati divjino in okolje.

- Sprejemanje so aktivnosti, ki pomagajo mlademu človeku razumeti, da je

mogoče izboljšati in spremeniti družbo skozi svoja dejanja služenja in skupnih

angažiranih projektov.

- K čaščenju pa spodbujajo aktivnosti, ki pomagajo mlademu človeku razmišljati

o dogodkih, ki jih je doživel, in razumeti vrednost teh izkušenj. Tako lahko

skozi aktivnosti, kot so trenutki tišine, meditacija, izražanje (skozi risanje, petje,

igro, plesanje ...) mlad človek spozna potrebo po molitvi in čaščenju.

V skavtstvu ima duhovnost veliko oblik in izrazov. Nekatere so bolj ustaljene narave

(molitev, sveta maša, duhovna misel), druge pa se rojevajo sproti in so odvisne

predvsem od domišljije voditeljev. Vse pa so povezane z vsakdanjim življenjem

skavtinj in skavtov, kar se še posebej občuti na daljših skavtskih dogodkih, kot so npr.

poletni ali zimski tabori.

Duhovnosti pri skavtih nikakor ne moremo ukalupiti, da bi postala merilo za izvajanje,

lahko pa jo opišemo z besedami, ki prevladujejo (povzeto po Zorec 2002, 6):

- Optimizem in temeljno prepričanje, da je človek dober;

37

- pozitivnost, pri kateri jim je v čast, da si pridobijo zaupanje;

- veselje, navdušenje nad življenjem, ustvarjalnost in zdrava razigranost, ki jo

lahko delijo skupaj z drugimi;

- sreča – »Verjamem, da nas je Bog postavil v ta imenitni svet zato, da bi bili

srečni in da bi se veselili življenja.« (Baden Powell v pismu skavtom);

- duhovnost narave;

- duhovnost telesa, pri čemer ima spolnost svetel pomen;

- duhovnost preprostosti in bistvenosti (popolno veselje po sv. Frančišku

Asiškem);

- duhovnost kontemplacije, tišine in poslušanje stvarstva;

- duhovnost skrivnosti, odkrivanja;

- duhovnost skupnosti, občestva – Cerkve;

- duhovnost služenja, damočnejši pomaga šibkejšemu (»Nismo se rodili zase,

ampak zato, da bi služili drugim,« je zapisalstotnik John Smith; »Ne delaj

dobrih del samo za prijatelje, ampak tudi za ljudi, ki jih sploh ne poznaš,« je

izjavil Baden Powell);

- duhovnost zastonjskosti – vse je dar (V zastonjskosti smo znamenje božje

navzočnosti, kajti tudi Bog Oče nas ljubi z zastonjsko ljubeznijo);

- duhovnost deljenja – hrane, poti, molitve, bolečine, težav: ŽIVLJENJA;

- duhovnost pripravljenosti in razpoložljivosti (»Tukaj sem.« – Abraham, Samuel

in pa seveda samo naše geslo »Kar najbolje biti pripravljen služiti.«);

- duhovnost miru in sprejemanja drugačnosti, vsakogar (»Bodi dober do

vsakogar, velikega ali malega, bogatega ali revnega.« – Baden Powell);

- duhovnost odgovornosti do sebe in bližnjega, kot tudi kritičnega presojanja;

- duhovnost konkretnosti.

To so le nekatere tipične oblike duhovnosti, ki pa niso razdeljene, temveč se povezujejo

in omogočajo celostno duhovnost, ki se zaveda človekove globoke edinosti med

telesom, dušo in duhom in pa celostnosti človeka, narave in Boga.

Je duhovnost, polna simbolne govorice, liturgije, ki je preprosta in slovesna, a brez

veliko govorjenja, vodi v skrivnostnost in spoštuje otrokova in mladostniška obdobja

rasti.

38

Duhovnost je duša skavtstva, onemogoča, da se vzgoja izprazni, da se skavtstvo

pozunanji ali da postane odgovor na trenutne mladostne muhe (Gradivo za metodo IV).

Lahko bi torej rekli, da je skavtska duhovnost duhovnost moža in žene odhoda. Ko so

zreli za velike korake, takrat izberejo igro svojega življenja glede na skavtske =

krščanskih vrednote, ki so jih živeli skozi svojo otroško in mladostniško dobo. Da bi

oznanili in izpričali evangelij. Da hočejo biti živi udje Cerkve. Da hočejo izpolniti

lastno nalogo v služenju svetu (Kobal, interno gradivo).

3.4.1 Načini izvedbe skavtske duhovnosti

Vero, ki jo lahko skavti udejanjajo, lahko razdelimo na dve področji:

a) individualno, kar obsega osebno molitev, prejemanje zakramentov, duhovne

vaje ...

b) skupno, kamor sodijo skupne kateheze, molitve po vejah ...

Domišljija v skavtski duhovnosti ne pozna meja, zato se skrb za vero otrok in mladih

skavtov pospešuje na različne načine. Vsako skavtsko srečanje naj bi vsebovalo kakšen

element duhovnosti, najbolj primeren način pa za svojo vejo izbere vsak voditelj oz.

duhovni asistent. Takšni načini oz. elementi, ki se najpogosteje uporabljajo pri

duhovnosti vseh vej skavtov (primerno starosti), so:

- Duhovna misel, ki je lahko kakršnakoli spodbuda za duhovno rast. Vsebino

črpa iz različnih virov, lahko se opira na Sveto pismo, druge duhovne knjige,

pesmi, zgodbe, naravo, tudi dogodek.

- Molitve, ki so lahko tiste, ki jih poznamo in molimo že v mladosti in v drugih

krščanskih skupnostih, najpogosteje pa gre za molitve, ki so napisane za vsako

vejo posebej, a o tem nekoliko kasneje.

- Kateheza, ki je načrtno oznanjevanje vesele novice, ki vsebuje tri osnovne dele:

izkušnjo, svetopisemsko oznanilo in dejavnost. Le-ta omogoča, da novo

spoznanje skavti vključijo v svoje življenje. Gre za izkušnjo, ki jo ubesedimo, s

tem nagovarja človeka v njegovi neposredni izkušnji, ki jo je v življenju doživel,

sam ali v skupini. Kadar je človek celostno nagovorjen, je posledica kateheze

slavljenje in čaščenje Boga, sprejemanje dogem in moralnega nauka. Z

neposredno izkušnjo, ki jo želi kateheza osvetliti preko svetopisemskega

39

oznanila, pomaga skavtom in skavtinjam, da sami pridejo do spoznanja verske

resnice. Kateheza postane še pomembnejša, kadar je izvajana v naravi in podprta

z različnimi osebnimi liki oz. simboli, ki jih skavti uporabljajo v vsakdanjem

življenju in ponazarjajo tisto, kar želimo sporočiti. Pomembno je, da je kateheza

izvajana v pravem trenutku, ko so srca mladih najbolj dovzetna za Boga. To je

najboljše po nekem močnem dogodku, ki ga kateheza zgolj obogati in mu da

globlji pomen.

Vmesni cilji kateheze so vedno oznanilo Jezusa Kristusa, končni cilj pa želi

doseči premik v osebni veri in dejavnem življenju posameznika in skupine

(Cevc in Remškar 2001, 68). Pomembno je, da ima voditelj pred očmi ves čas

majhne cilje, kaj želi podati, kaj bi želel, da skavti doživijo, spoznajo in

izkusijo.Voditelji so odgovorni, da katehezo skušajo približati na način, da dela

v skavtih znamenja, da odgovarja na njihova vprašanja in jih razvozlava, da hodi

skupaj z njimi, da jim pomaga, da Božjo besedo ponotranjijo v izkušnji, ki jo

razkriva in dela univerzalno, da spodbuja skavte h konkretni odločitvi, moralni

drži in v njih zbuja čudenje in zavest podarjenosti.

Prav tako tudi pastoralne smernice Slovenske Cerkve (IŽ 2002, 349)

spodbujajo, naj katehiziranje nagovarja celotnega človeka in ga kot posameznika

ali skupino uvede v življenje po veri. Kateheza naj bo zvesta Bogu in človeku,

zato je kot primeren didaktični vzorec priporočen antropološko-kerigmatični

model, ki upošteva posameznika v vseh njegovih razsežnostih, veselo oznanilo

pa navezuje na katehizirančeve globinske izkušnje (Jeretina 2006, 57). Njena

temeljna vzgoja torej ni le znanje, temveč predvsem življenje.

Načinov za izvajanje kateheze je zelo veliko, ker je vsak edinstven in

odvisen od voditeljeve domišljije. Najpogosteje uporabljeni in tudi najbolj

nagovorljivi načini pa so: zgodba z uprizoritvijo in sporočilom, ki je zajeto v

zgodbo; filmski posnetek svetopisemskega odlomka in njegova aktualizacija;

strip ali lutkovna predstava odlomka (Interno gradivo za metodo IV), zelo

močno zaznamuje tudi vodena meditacija in vprašanja za razmišljanje,

pripovedovanje, kadar so otroci ali mladostniki v odlomek močno vpeti (ga

sami izvajajo).

40

Zelo pogost način pa je tudi izkopana kateheza, ki je sicer načrtovana,

vendar izpeljana iz neposredne izkušnje (npr.: če hrane ne solijo in potem

razmišljajo o tem, kaj pomeni biti sol zemlje).

Skavtska kateheza ima izhodišče v izkušnji. Za dobro katehezo sta prav tako potrebna

dogma in kult. Kateheza naj bi vodila v drugačno, boljše življenje, bolj odprto za druge

(morala). Pomembno pa je, da to ne postane CILJ, ampak SREDSTVO. Dogmatika,

liturgija je samo sredstvo za lepše življenje. Drugače dobimo farizejstvo, dogmatizem in

fanatičnost.

Osnovna shema skavtske duhovnosti je naslednja:

doktrina skavtska kateheza izkušnja

konkretno

življenje VV,

težave in veselja,

moralka,

dogma,

kult VERA

Novo, drugačno, konkretno življenje,

ki je našlo odgovor v katehezi,

ko je bila prejšnja situacija (izkušnja)

osvetljena z naukom.

41

3.4.2 Skavtske drže in simbolika

V človekovem življenju imajo znamenja in simboli pomembno mesto, saj je človek tako

telesno, duhovno kot tudi simbolno bitje. Prav zato simboli človeka spremljajo,

navdihujejo, nagovarjajo na vsakem koraku v odvisnosti od etnološkega in kulturnega

okolja.

Simbol je stvar, ki jo zaznamo s čutili, v mislih pa nas vodi na drug pojem ali drugo

misel. Simbol je vedno prispodoba, vendar ožji pojem kot znamenje. Znamenje je

čutom dostopna stvar, s katero sporoča neki pomen, pri čemer pa ne pomeni, da je

vsako znamenje tudi simbol. Znamenje pripada fizičnemu, simbol pa duhovnemu svetu

(Kristan 2011).

Tudi skavti imajo veliko svojih simbolov in znamenj. Nekateri jih delajo prepoznavne

svetu, mnogo24

pa jih uporabljajo v notranjih krogih, da se lažje sporazumevajo. Skavti

simbole uporabljajo kot enega izmed bolj učinkovitih načinov komunikacije, ki poteka

v različnih smereh, med voditelji in skavti. (Cevc. Remškar 2001, 58) Simbolna

govorica zajema besede, dejanja, predmete in obrede ter je običajno zelo duhovno

bogata. Bistvo le-te je, da se simbolna in domišljijska raven prenese v praktično in

konkretno, iz skavtskih srečanj v njihovo vsakdanje življenje.

Simboli in znamenja razodevajo, pomagajo pri poglabljanju abstraktnega in

nedojemljivega, omogočajo poglobljeno doživljanje življenjskega prostora – duha veje,

ponotranjajo določene vsebine in vrednote, provocirajo in skupnost povezujejo.

Obljuba in zakoni

Med elemente, ki imajo izrazito simboliko, sodijo predvsem obljuba in zakoni. Tako

obljuba kot zakoni so za skavte zelo pomembni, saj predstavljajo ključne vrednote,

katere se trudijo živeti v svojem vsakdanu. Skavti obljubo izrečejo svobodno, pri čemer

v javnosti pokažejo, da želijo živeti skladno z njo in s skavtskimi zakoni, pri čemer se

zanašajo tudi na pomoč in podporo skavtske skupnosti, pred katero obljubijo. Skavti

obljubo vsakič skupaj z novinci obnovijo. Tako se spomnijo zaveze, ki so jo sklenili ob

začetku svoje skavtske poti, hkrati pa jim pomaga analizirati trenutno stvanje – kje so na

24

Naj poudarim, da so že ceremonije, ki jih je skavtstvo polno, simboli. Mnogo simbolov, ki skupine

združujejo v skupnost, se rojeva sproti.

42

premici osebne rasti. Za skavte je obljuba bistvenega pomena, saj jih vedno spominja na

način življenja, ki ga morajo kot skavti prenesti v vsakdan, hkrati pa z zvestobo obljubi

in zakonom oblikujejo misijonsko-oznanjevalno, moralno-karitativno in molitveno-

liturgično razsežnost Cerkve, saj s svojo držo in načinom življenja poskušajo posnemati

Jezusa, se tako udeleževati verskih obredov, moliti ter služiti bližnjim.

Besedilo obljube in zakonov je prilagojeno posamezni starostni skupini tako, da so

vrednote sprejemljive in razumljive tako otrokom kot mladostnikom na stopnji njihove

osebne zrelosti (Cevc, Remškar 2001, 54).

A. Razlaga besedila skavtske obljube

Obljuba, ki jo skavti izrečejo prostovoljno, je zanje velikega in celostnega pomena. S

psihološkega vidika skavta na nek način sili k zavedanju pomena obljube in da

prelomitev le-te lahko vpliva na njihovo dobro ime. Če skavt prelomi obljubo, ki jo je

dal, je onečastil svoje dobro ime in pokazal, da ni vreden, da ga imenujemo skavt. Vsi

ga imajo za slabiča in nekoga, na katerega se ne velja zanesti (Kvas in Koren 2008, 31).

Kdor pa se drži obljube in jo živi, velja za častnega človeka, ki je vreden zaupanja, ki je

drugim zgled. Skavti, ki se svoje obljube držijo in jo vsak dan izvršujejo, pa so na to, da

jim uspeva, lahko ponosni. Vsak skavt, ki je dal skavtsko obljubo, je poklican, da jo

izpolnjuje in da mu je vodilo v njegovem vsakdanu.

Skavtska obljuba je preprosta in povzema celotno skavtsko držo in zakone, ki jih

izrečejo mladi25

, ki jo v celoti razumejo in so jo sposobni tudi uresničevati in živeti,

hkrati pa jim je v pomoč in spodbudo, da bi svet zapustili za spoznanje boljši, kot so ga

prejeli (Gradivo metoda IV 2014, 6). Obljuba vsebuje veliko skritih pomenov in

simbolike:

»Pri svoji časti obljubljam, da si bom z Božjo pomočjo prizadeval (prizadevala)

Ker je za skavta duhovnost zelo pomemben vidik, ne more mimo dejstva, da mu je vse,

kar ima, kar živi, podarjeno, da je Bog njegov Stvarnik. Tako je poklican, da se nenehno

trudi izpolnjevati Božjo voljo, proti kateri sam ne more ničesar. Zato je nujno potrebno,

da pri izpolnjevanju svojega skavtskega poslanstva vsak dan prosi Boga, naj mu

pomaga pri izvrševanju obljube, ki jo je dal (Kvas in Koren 2008, 31).

25

Skavti vej izvidnikov in vodnic ter popotnikov in popotnic.

43

služiti Bogu in domovini,

Ker je Bi-Pi izhajal iz plemenitosti vitezov in vojakov, je poudarjal srčnost in pogum, ki

se kažeta v služenju Bogu in domovini, skavte pa naredita vzorne in odgovorne

državljane ter goreče vernike. K tej drži nas spominja tudi sam Jezus, ko pravi »dajte

torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22, 21). Še danes se

voditelji trudijo, da bi skavtom pomagali zrasti v poštene in dobre kristjane, ki

izpolnjujejo svoje verske dolžnosti, ter v odgovorne državljane, ki se zanimajo za

dogajanje v domovini in jim ni vseeno.

pomagati svojemu bližnjemu

Služenje drugemu, ne da bi za to pričakovali plačilo, je smisel življenja skavtov.

Kadarkoli in kjerkoli je potrebna roka za pomoč, tam mora biti tudi skavt. Njegovo

poslanstvo je, da se trudi opazovati in videti, kje je njegova pomoč potrebna, in to

pomoč tudi nuditi (Kvas in Koren 2008, 32). O drži ravnanja do bližnjega nam

spregovori prilika o usmiljenem Samarijanu26

, ki je pomagal tujcu. Na to nas spominja

tudi Pavel v svojem pismu Rimljanom (Rim 12, 15): »Veselite se s tistimi, ki se veselijo,

in jokajte s tistimi, ki jočejo.« Prilika v celoti povzema tako držo kristjanov kot tudi

vseh skavtinj in skavtov, ki so poklicani, »da bi služili, ne da bi vedeli, komu služijo«

(prim. Baden Powel 2011, 235).

in izpolnjevati skavtske zakone.«

Nekoč je star in izkušen skavt dejal: »Drži se skavtskih zakonov, pa ti v življenju nikoli

ne bo težko.« Prav to je tisto, kar ti skavtski zakoni dajejo: življenje, polno veselja,

radosti in sreče tudi v težkih trenutkih (Kvas in Koren 2008, 32). Obljuba zajema vse

skavtske zakone in skavte kot dve tabli desetih zapovedi opominja, da jih na vsakem

koraku vestno izpolnjujejo, toda ne z omejevanjem, temveč z dopolnjevanjem.

Kot je omenjeno že zgoraj, vse starostne skupine skavtov nimajo čisto enakega besedila

obljube, saj je sestavljeno tako, da ga otroci vseh starosti lahko razumejo in se v njem

prepoznajo. Tako se obljubi najmlajših skavtov glasita nekoliko drugače,

poenostavljeno, čeprav je njun pomen še vedno enak 'pravi' skavtski obljubi.

Obljuba bobrov in bobrovk, najmlajših, se glasi:

26

Lk 10,25-37

44

»Obljubim, da bom ljubil Boga in pomagal skrbeti za svet.«

Z njo se BB zavežejo, da bodo s svojim delom prispevali in pomagali skrbeti za svet

(Metoda BB – delovno gradivo).

Besedilo obljube volčičev in volkuljic pa pravi:

»Obljubljam, da bom z božjo pomočjo naredil (naredila) kar najbolje morem za

svoje poboljšanje, da bom pomagal (pomagala) drugim in izpolnjeval

(izpolnjevala) zakona krdela.«

Z njo se VV obvežejo, da bodo živeli skavtstvo v življenju in skupnosti, da bodo

izpolnjevali zakona džungle, pomagali bližnjim in opravljali svoje naloge po svojih

najboljših močeh.

B. Osnovna razlaga besedila skavtskih zakonov

Prav tako kot obljuba so tudi zakoni prilagojeni glede na starost, da se otroci in mladi z

njimi lahko poistovetijo. So kot navodila za življenje, kot je deset Božjih zapovedi. Ko

skavt enkrat izreče svojo obljubo, je posledično dolžan izpolnjevati tudi skavtske

zakone, ki so kot podrobna razlaga tistega, kar je obljubil.

Izvidniki, vodnice, popotniki, popotnice in seveda voditelji in voditeljice, ki so izrekli

obljubo, so dolžni izpolnjevati deset skavtskih zakonov.

1) Prvi je zakon časti in se glasi: »Skavt (skavtinja) si šteje v čast, da si pridobi

zaupanje.« Za skavte to pomeni, da morajo svojo čast nenehno varovati, tako

da ohranjajo skrivnosti, ki so nam zaupane, zase in hkrati ljudem vedno in

povsod pokazati in dokazati, da jim lahko zaupajo in da pri tem ne bodo

razočarani. Bi-Pi celo pravi: »Če skavt reče 'prisežem pri svoji časti,' to drži kot

pribito, in ko mu starejši brat reče 'zanašam se na tvojo čast,' se skavt zaveže, da

bo kar najbolje opravil svojo dolžnost« (Baden Powell 2011, 12). Poudarim naj

tudi, da je zaupanje odgovornosti otrokom in mladim ključ do uspeha, saj se

sami največ naučijo.

2) Drugemu pravijo zakon zvestobe, ker naroča: »Skavt je zvest Bogu in domovini.

Pri tem je mišljena zvestoba idealom, vrednotam, načelom, skavtstvu, predvsem

pa Bogu. Bi-Pi je poudarjal držo vitezov, ki jo morajo posnemati tudi skavti.

45

Pomembna je zvestoba domovini, spoštovati in ceniti morajo njene stare običaje,

kulturno in naravno dediščino. Če je potrebno, je skavtova dolžnost tudi, da jo

brani.

3) Tretji je zakon pomoči oz. ljubezni: »Skavt pomaga bližnjemu in naredi vsak

dan vsaj eno dobro delo.« Zakon znova opozarja na služenje in pomoč

bližnjemu, ob tem pa naj ne pričakuje posebne zahvale, niti naj ne pomaga, da

bi bil pomoči deležen tudi sam. Bi-Pi celo pravi, da naj bo skavt v vsakem

trenutku pripravljen reševati življenja ali pomagati ranjenim (Baden Powell

2011, 12). Dela naj dobro in pomaga tudi zato, da si pridobi prijatelje. Ker mu je

to v veselje in zadovoljstovo, je njegova dolžnost, da srečo na tak način tudi deli.

4) Četrtega bi moral izpolnjevati vsak človek, ne samo skavti, da bi nenehno

ohranjal svoje dostojanstvo. Govorimo o zakonu prijateljstva oz. bratstva, ki

vabi: »Skavt je prijatelj vsakomur in vsem skavtom brat.« To je

najosnovnejša krepost, ki jo potrebujemo v življenju za mostove, ki jih gradimo

s soljudmi. To je sestavina, ki ljudi resnično osrečuje. Po Bi-Piju lahko rečemo,

da skavt sprejema druge, kakršni so, in v njih išče najboljše – vsakega skavta bi

morali celo klicati »mali prijatelj vsega sveta«, kot so klicali Kima27

(povzeto po

Baden Powell 2011, 13).

5) V petem zakonu se spet izrazi tisto, kar je pogosto poudarjal ustanovitelj Baden

Powell – plemenitost, kar izrazi preprost zakon: »Skavt je plemenit.«

Spomnimo se na viteze, ki so skavtu za zgled plemenitosti. Za ceno svojega

življenja so se bojevali za Boga in svojo domovino ter stalno pomagali ljudem

okrog sebe. Dobro so vedeli, kaj je to čast, zato si nikdar niso dovolili kraje,

izdajstva, hinavstva ali česa podobnega, saj bi jih sicer izločili iz reda vitezov,

kateremu so pač pripadali (Knavs in Koren 2008, 28). Peti zakon povzema prve

štiri in je najpomembnejši in osrednji skavtski zakon, saj posega v bistvo

poslanstva skavta (Gradivo metoda IV 2014, 24).

6) Ker so skavti močno povezani z naravo, je pomembno tudi to, da jim zakon

predpisuje, kako naj se do nje obnašajo. Zato šesti zakon narekuje spoštovanje

in prijateljstvo do narave, ko pravi: »Skavt spoštuje naravo in vidi v njej

Božje delo.« Kot obljuba tudi zakoni močno opominjajo na to, da se skavti

27

Kim je literarni lik Rudyarda Kiplinga, ki ga je imel Bi-Pi zelo rad in ga je večkrat uporabljal v svoji

metodi.

46

zavedajo, da je vse, kar jih obdaja, Božje stvarstvo, da je v naravi na poseben

način prisoten njihov Stvarnik. Zato naravo spoštujejo, je ne onesnažujejo, ne

mučijo živali, ne uničujejo rastlin po nepotrebnem in skušajo izpolnjevati

nalogo, ki jo je Bog dal človeku že v začetku stvarjenja: »[…]napolnita zemljo

in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim,

ki se gibljejo po zemlji!« (1Mz 1,28).

7) Med skavti vlada tudi posebna veščina, ki se imenuje red, disciplina,

ubogljivost, zato je sedmi zakon vezan nanjo: »Skavt uboga svoje starše in

predstojnike ter vestno opravlja svoje dolžnosti.« Ta zakon je za mlade

zagotovo najtežji, saj so po naravi uporniki in jim je težko ubogati. Vendar brez

discipline ni mogoče delati, sodelovati in se kaj novega naučiti. Zato morajo

skavti svoje nadrejene ubogati, čeprav tega še ne razumejo. Starši, voditelji so

odgovorni za njihov razvoj, zato jih je potrebno ubogati, da lahko v svoji rasti

napredujejo in postanejo vsakič boljši, bolj izurjeni. Po Bi-Piju pa lahko tukaj

dodamo še, da lahko skavt pove, s čim se ne strinja, šele, ko je svoje dolžnosti

brez besed opravil (povzeto po Baden Powell 2011, 13). Poslušnost je povezana

z avtoriteto, avtoriteta s spoštovanjem, spoštovanje z dostojansktvom (Gradivo

medoda IV 2014, 29), da ga obdržijo, se je potrebno v tem tudi vaditi.

8) Biti skavt velikokrat pomeni tudi biti pogumen. Osmi zakon je zakon poguma:

»Skavt si v težavah žvižga in poje.« Skavte spodbuja, da se častno borijo do

konca, zato je pomembno, da gojijo temu primerne misli. Reševanja težav naj se

lotevajo pogumno, saj niso tako hude, kot so videti. Skavtom je pomemben cilj,

za katerega delajo. Če pa jih spremlja še misel na Boga, ki pravi: »Ne boj se, saj

sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti

pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.« (Iz 41,10) in pozitivne

misli, so težave sploh veliko preprostejše.

9) Ko govorimo o skavtski vzgoji, ne moremo mimo zakona preprostosti in

delavnosti, ki pravi: »Skavt je delaven in varčen.« Četudi skavte delo ne

veseli, naj ga opravijo, saj je to njihova dolžnost. Ne pomeni, da je delo pred

vsem, temveč da se opravi, kar je naloženo. Podobno je z varčnostjo, ki jo

omenja zakon. Zakon ne poudari skopuštva, temveč spodbuja, da ne bi bili

drugim v breme in da bi drugim lahko pomagali. Srečen je tisti, ki s pesmijo na

47

ustih pridno varčuje in si kupi kakšno stvar, ki jo zares potrebuje (Kvas in Koren

2008, 30).

10) Zadnji zakon je zakon čistosti, in pravi: »Skavt je čist v besedah, mislih in

dejanjih. Kljub temu da skavti na svojih aktivnostih preživijo veliko časa v

naravi, jim milo in krtača nista tuja, saj morajo biti skupaj s skavtsko srajco –

krojem videti čisti in polikani, zato morajo skrbeti za svojo zunanjo, prav tako

pa tudi notranjo lepoto. Skavt živi zmerno in ima v oblasti tako misli, besede kot

tudi dejanja. To pomeni, da se izogiba vsakršnim pokvarjenostim, ki so prisotne

v družbi. Na čistost skavte opominja tudi lilija, ki je prisotna v skavtskem

simbolu.

Ker obljuba in zakoni nenehno opominjajo na skavtsko držo in način življenja, je

smiselno, da se tudi redno obnavljajo in tako skavte še dodatno opominjajo na zavezo,

ki so jo sklenili, ko so začeli s svojo skavtsko potjo. Obljuba in zakoni so tudi

pokazatelj, kje so na svoji poti in kam gredo, kje je njihov cilj glede na to, kaj so

obljubili, to pa je tudi osnova za njihovo nenehno osebno rast (povzeto po Cevc in

Remškar 2008, 54).

C. Osnovne skavtske drže

Ljudje smo zaradi svoje narave, ki je ne samo nagonska, ampak tudi socialna in

duhovna, zelo naravnani in občutljivi na obrede, ceremonije, drže in simboliko le-teh.

Tega se je zavedal tudi Baden Powell, zato je veliko stvari, ki so jih počeli skupaj z

dečki, osmislil in jih preko simbolike naredil velike in pomembne. Mnogo izmed njih se

ohranja še danes, kakšne pa so seveda v vsaki državi odvzeli, spremenili oz. dodali.

Skavte še vedno zaznamuje ena izmed najpomembnejših drž, ki je drža obljube, in nato

skavtski pozdrav in na večjih oz. večdnevnih dogodkih pozdrav zastavi. Pri drži obljube

je v pozdrav dvignjena desnica (Z levico – srčno roko se rokujejo. Včasih je v pozdrav

dvignjena tudi levica – od srca k srcu, kot simbol, da smo v srcu Boga, ki nas kliče, da

bi bili »srčni« ), pri čemer so kazalec, sredinec in prstanec dvignjeni, kar se imenuje

ČOP in pomeni čistost (v mislih, besedah in dejanjih), odkritosrčnost in požrtvovalnost.

Hkrati pa po Bi-Piju spominjajo na tri dolžnosti, ki jih je pogosto izpostavljal: dolžnost

do Boga, dolžnost do bližnjega in dolžnost do samega sebe. Palec pa prekriva mezinec

kot simbol močnejšega, ki pomaga šibkejšemu, pri čemer mu šibkejši zaupa in si dovoli

48

biti krhek, prositi za pomoč. Celoten pozdrav pa skavta spominja na obljubo, ki jo je

izrekel, in da želi biti vedno pripravljen.

Upoštevane pa so še nekatere druge drže, s katerimi želijo skavti pri svetih mašah

izraziti, kako so na poseben način povezani z Bogom in da prihajajo iz srca.

Najpogosteje uporabljeni sta:

drža prekrižanih rok na prsih, kjer je leva roka položena na desni komolec,

desna roka pa na levi komolec, ne da bi dlani spodvili. To je tudi osnovna

molitvena drža. Izraža zbranost in zaznamovanost s križem, obenem pa

pripravljenost, da se v vsakem trenutku lahko razpreta, se ponudita v pomoč,

sprejemanje, objem (Kvas, Koren 2008, 95). Otrokom prijazna pa je tudi

prispodoba, da s to držo, ki se uporablja v večjem delu svete maše, objemajo

Jezusa;

roki, ki sta spuščeni ob telesu – je drža, ki izraža predanost, poslušnost in

notranjo sproščenost in se običajno uporablja med evangelijem in darovanjem –

povzdigovanjem, kadar v župniji ni navada klečati.

K prvima dvema pogosto lahko pripišemo tudi:

pokončno stojo, ki se uporablja ravno pri poslušanju evangelija, molitvah,

sprejemanju poslanstva, slovesnih nagovorih, blagoslovih, izraža pa spoštovanje

in pripravljenost narediti korak k uresničitvi slišanega (Kvas, Koren 2008, 92);

in pa sedenje, ki je pri skavtih zaradi maše v naravi pogosto sedenje s

pokrčenimi oz. objetimi koleni ali pa s prekrižanimi nogami ali kot rečemo »po

turško«, s to držo pokažejo sprejemanje, učljivost, nabiranje moči za nove izzive

in naloge in hkrati tudi počivanje. Uporablja se predvsem pri delih, ko se

običajno sedi.

Včasih pa se izrazijo tudi druge, bolj slavilne in predane drže, kot npr.:

roki, ki sta dvignjeni v višini glave, dlani pa sta obrnjeni navzgor; lahko se

uporablja pri posebnih slavilnih molitvah, tudi pri očenašu ali pri petju. Oblika

sporoča hvaležnost, slavljenje, veselje, hkrati pa notranjo držo sprejemanja

Božjih darov in prošnjo zanje;

roki, ki sta sklenjeni, pri čemer je dlan dvignjena k prsim, prsti pa so

prepleteni, se lahko uporablja pri molitvah, kjer se je potrebno odločati, kaj

49

trdno skleniti, obljubiti in si za to tudi prizadevati (kot primer lahko navedemo

kesanje);

viteški poklek, ki je poklek z desnim kolenom k levi peti, pri čemer je telo

vzravnano, na levo koleno je položena leva dlan in preko nje še desna. Takšen

poklek se uporablja redko, vendar pa izraža globoko spoštovanje in pokončno

predanost tistemu, ki je spoštovan, cenjen in tega vreden. Gre za držo služenja in

ponižnosti Bogu, ki se pri sveti maši lahko uporabi med povzdigovanjem in pri

prejemu svetega obhajila;

prekrižane roke, ki so povezane, drža, ki jo običajno uporabljajo skupine, ki so

med seboj zelo povezane pri molitvi očenaš ali drugih molitvah (najpogosteje

popotniki in popotnice, voditelji). Ta drža izraža povezanost in pripadnost

skupnosti, občestvu. Je znamenje bratstva – sestrstva v Kristusu in skavtstvu.

50

3.4.3 Skavtska duhovnost po vejah

Čeprav je skavtska metoda28

ena in enaka za vse skavte, se v vseh vejah aplicira na

različne, starosti primerne načine.

Duhovnost v veji bobrov in bobrovk (bb)

Najmlajši člani ZSKSS, stari med 6 in 8 let, se imenujejo bobri in bobrovke (BB),

njihova skupina se imenuje kolonija, voditelji pa so veliki bobri Keo, Glo, Ita, Pip in

čuk/sova Malakaj, ki je običajno duhovnik ali sestra.

Temeljni stebri kateheze bobrov so:

a) izkušnja

b) skupnost in dober zgled odrasli

c) prijatelji gozda

d) Sveto pismo

e) igra.

Otrokom se duhovnost najlažje približa preko sproščene igre, kjer se v odnosu do vsega

stvarstva učijo vključevanja v vse skupnosti, v katere so vpeti (družina, šola, prijatelji,

ZSKSS in Cerkev), zato je zanje pomembno, da so med prijatelji, da se skupaj čudijo in

igrajo.

Zgodba Prijatelji gozda, na kateri temelji metoda veje BB, poudarja pomen ključnih

vrednot, ki so pomembne za zdrav razvoj otrok (npr.: kaj so družina, prijateljstvo,

pomoč in služenje drugim, kako držati besedo, biti dober in kako skrbeti za okolje). V

zgodbi se pletejo odnosi med ljudmi in živalmi. Zgodba ima za otroke velik pomen, saj

so zelo dovzetni za magičnost in prepoznavanje dobrega in zlega.

Osebna rast BB predstavlja nekaj pomembnega, velikega, častnega, težkega, hkrati pa

zanimivega in zabavnega, zato so voditelji BB skupaj s starši povabljeni, da otrokom

pomagajo osebno rasti in napredovati na različnih področjih. Tudi na področju

28

Skavtska metoda temelji na obljubi in zakonih, ki so naše vodilo, na delu v majhnih skupinah, ker se

tako lahko izkaže vsak posameznik, na učenju z delom (izkušenjsko učenje), ker tako učenje nikoli ni

dolgočasno, na simbolni govorici, ker je učinkovit način komuniciranja, na dejavnem odnosu med

mladimi in odraslimi, ker se drug od drugega lahko veliko naučimo. Prav tako pa vključuje dejavnosti na

prostem, ker je narava naša mati, samovzgojo, kjer si vsak zada svoje izzive, in služenje v družbi

(prostovoljno delo), ker le tako lahko pustimo svet boljši.

51

duhovnosti, saj so otroci še vedno v obdobju, ko srkajo iz domačega okolja, tudi vero

doživljajo v odnosu oz. glede na odnos z odraslimi (Delovno gradivo za metodo BB, 2010),

to so predvsem starši, učitelji in voditelji.

Za BB je pomembno, da se udeležujejo verskih obredov, ki so pripravljeni zanje in na

katerih lahko sodelujejo, saj se tam čutijo sprejete in se zato lažje srečajo z Bogom.

Otroci v tej starosti so gibalno, čustveno in duševno že zelo razviti, zato potrebujejo

veliko dinamičnosti in gibanja, hkrati pa zgodb in iger. Ker otroci življenje dojemajo

celostno, je prav, da so zanje pripravljene pestre in ustvarjalne dejavnosti, da bodo tako

lahko vero in Boga še bolj sprejemali za svoja. Duhovnost je namreč močno prepletena

z vsem, kar so, kane da bi se lahko vprašali, kako bo nekaj vplivalo na otrokov ne samo

telesni, ampak tudi duhovni razvoj. Ne samo starši in kateheti, temveč tudi voditelji so

odgovorni, da otrokom pomagajo doživljati radost, medtem ko jim pomagajo pri tem,

kar jih privlači.

a) Molitev BB

Otrokova duhovnost je zelo intenzivna in močna, njegov odnos z Bogom je prežet z

veseljem, ki prihaja iz globine njegove biti. Boga razumejo na antropomorfen način (po

podobah, ki izhajajo iz okolja v katerem živijo – kot se kažejo ljudje okrog njih) kot

Stvarnika vseh stvari, živali in vsega lepega.

Otroci imajo izredno sposobnost za molitev, ne glede na to ali je uporabljena pri

verouku ali skavtski katehezi. To je potrebno upoštevati. Izražajo se zelo spontano in

dostojanstveno. Otroci molitev doživljajo s posebno radostjo, pomirja jih, jim pomaga k

zbranosti in tišini. Adago–Mitjans celo pravi, da »kadar otrok sodeluje v religioznih

dejanjih, celotno njegovo bitje vibrira, se umiri in raduje« (prim. Cavaletti 2008, 34).

Kljub molitvi, ki jo BB imajo in jo skupaj molijo, je pomembno, da se jih spodbuja tudi

k spontanosti, kjer se izrazi njihova kratka in preprosta slavilna ali zahvalna molitev, z

njo izrazijo bližino Boga in njegovo vsepresežnost. Otroci se z Bogom »dobro

razumejo«, zato se k njemu obračajo, ne ker iščejo nadomestilo, temveč zaradi globoke,

naravne potrebe po univerzalni ljubezni, kakršne jim človek ne more dati.

Otroci molijo z veliko lahkoto; vedno so razpoloženi za molitev, saj je to zanje najbrž

čas, ko doživljajo posebno očaranost (Cavaletti 2008, 109).

52

Ker se BB trudijo biti dobri do prijateljev, družine in vseh ljudi, jih njihova molitev tudi

spodbuja k temu:

»Gospod, jaz sem tvoj bober.

Hočem biti vedno dober, do prijateljev, družine, do narave, domovine.

Daj, da Ti bom zvest, moj Bog.

Varuj me vseh nadlog.

AMEN«

b) Kateheza BB

Čeprav gre pri skavtski katehezi za nekoliko drugačen pristop od prave kateheze, se je

nanjo vseeno potrebno pripraviti, saj je duhovnost področje, ki je za otroke zelo

pomembno. Religiozno doživetje jih namreč tako globoko prevzame, da jim daje

popolno zadovoljstvo, razumejo ga kot izraz ljubezni in želijo doživetje še podaljšati.

Tako otrok sploh ni treba posebej privabljati h katehezi, saj je kateheza zanje nagrada že

sama po sebi (Cavaletti 2008, 35).

Ker so BB še v obdobju, ko verjamejo zgodbam in njihovi magičnosti, se kateheze

veliko opirajo na Sveto pismo in zgodbo Prijatelji Gozda. Pomembno je, da so zgodbe

pozitivno naravnane, da je Bog predstavljen kot ljubeči Oče, saj lahko strašne zgodbe in

grožnje razumejo kot prevelika moralna pričakovanja, kar pa otrokom lahko povzroči

precej škode. Čeprav imajo otroci bujno in bogato domišljijo, nanje velik vtis še vedno

napravijo zgodbe, ki so uprizorjene in narisane. Za kvalitetno katehezo je potrebno

poznati otrokove potrebe in iz njih izhajati. Samo tako je lahko obogatena z izkušnjo, ki

jih zares nagovarja.

53

c) Zavetnik veje BB

Za zavetnika bobrov in bobrovk je bil določen sveti Jožef29

, poznan kot Marijin mož in

Jezusov krušni oče in skrbnik, ki goduje 19. marca. Sveti Jožef je znan po svoji

skrbnosti, preprostosti in bogaboječnosti.

Njegova osebnost ima veliko skupnega z vejo bobrov in bobrovk. Najprej, bil je tesar,

kar pomeni, da je imel opraviti z lesom, da je bil v posebnem stiku z naravo, kot so na

svojstven način tudi bobri, ki sicer ne oblikujejo pohištva, zato pa gradijo jezove30

. Imel

je pomembno vlogo 'očeta', ki skrbi za družino. Tudi v veji BB je družina zelo

pomembna;tako voditelji kot starši se trudijo, da bi se BB doma in v koloniji počutili

dobro, da bi vladali družinski odnosi.

Poleg vseh pomembnih lastnosti, ki jih je imel, je tudi zelo zaupal Bogu in Njegovi

besedi, s čimer je bil prav zaradi svoje ponižnosti in zaupanja podoben otrokom, ki jim

odnos z Bogom ni tuj. Njegov zgled dobrote in sočutnosti naj vodi tudi BB, da se bodo

vedno in povsod trudili biti dobri31

.

Duhovnost v veji volčičev in volkuljic (vv)

Temeljni kamni, na katerih sestoji kateheza VV, so:

a) izkušnja

b) Knjiga o džungli

c) Sveto pismo

29

Sveti Jožef je bil mizar iz Davidovega rodu. Iz Svetega pisma ga poznamo kot Marijinega moža in

Jezusovega skrbnika oz. krušnega očeta. Z družino je stanoval v Nazaretu, v Galileji. Podatki o njegovem

rojstvu in smrti niso znani, imamo pa nekaj podatkov o njegovem življenju. Sveto pismo mu pripisuje

Davidov rod, kar dobi za Izraelce kraljevski prizvok »Davidov sin«, ki so ga uporabljali tudi za Jezusa.

Jožef se je poročil z Devico Marijo, po tem ko se mu je prikazal angel: Gospodov angel in rekel: »Jožef,

Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. (Mt

1,20)

Jožefa poznamo kot sočutnega, zvestega in skrbnega moža in očeta. Takoj ko je dobil angelov poziv, naj

prevzame skrb za Jezusa in Marijo, je to storil ter jima bil zvest do svoje smrti. Jezusa je ljubil celo kot

svojega sina, z globoko in požrtvovalno ljubeznijo. Jožef je varoval Marijino devištvo in Jezusa v njegovi

detinski dobi ter varoval skrivnost njegovega mesijanstva. Bil je dober mož in oče. Poznamo ga tudi kot

moža, ki je bil pravičen in dobrega srca, kot človeka, ki je neomajno zaupal v Boga. V javnosti se ni

veliko kazal, saj sta se morali bolj izraziti Jezusova in Marijina vloga, mnogi celo trdijo, da je umrl pred

Jezusovim javnim delovanjem.. Kot varuha vesoljne cerkve ga je uvedel papež Leon IX. leta 1847 na

tretjo nedeljo po veliki noči. Leta 1956 pa so praznik združili z 19. marcem. Sv. Jožef je zavetnik družine,

očetov, univerzalne cerkve, mizarjev, delavcev. 30

»Trden jez!« je pozdrav BB. 31

»Bober je dober!« je zakon BB.

54

d) skupna dejavnost.

Gre za malo starejše otroke, ki so stari med 8 in 11 let. Imenujejo se volčiči in

volkuljice, njihova skupina se imenuje krdelo, voditelji pa so stari volkovi in liki iz

zgodbe Knjiga o džungli32

. Med volčiče in volkuljice kot že omenjeno spadajo otroci, ki

so na prelomnici poznega otroštva in začetka pubertete. V tem obdobju je zanje

značilno, da začenjajo konkretizirati in logično povezovati. Njihovo mišljenje je izrazito

izkustveno, vezano na konkretne predmete in izkušnjo, ki je prisotna tukaj in zdaj

(Jeretina 2006, 54). Ker je v vseh dejavnostih še vedno zelo močna domišljija, ki je

vezana na svet igre, je pomembno, da je na tak način vključena tudi v vse dejavnosti.

Skavte v tem obdobju pritegnejo predvsem simbolna govorica in uokoljene33

zgodbe, ki

predstavljajo človeške poteze v tem obdobju. Uokoljenje je eden najpomembnejših

metodoloških pripomočkov, ki VV pomaga, da preko domišljije konkretno izkusijo

določeno situacijo, ki ustreza njihovemu dojemanju sveta.

Kot v veji BB so tudi VV na začetku podobno vpeti v vse aktivnosti celostno, kar

pomeni, da je duhovnost eden njihovih sestavnih delov življenja. Zato tudi življenje v

krdelu težko ločimo.

Vendar pa je pri načrtovanju duhovnosti v veji VV potrebno poudariti, da se otroci hitro

gibalno razvijajo in da so posledično zelo spretni, poleg tega pa imajo tudi odličen

spomin in živo domišljijo, so praktično naravnani, tekmovalni, empatični in dovzetni za

druge. Zaradi sposobnosti linearno-pripovednega dojemanja sveta še vedno verujejo

mitično dobesedno, zato je v ospredju še vedno oznanilo Nebeškega Očeta, ki ga

dojemajo kot objekt z neposredno oblastjo. Tako ima volčja kateheza nalogo, da

ozavešča odnos VV do Boga (Zorec 2002, 10).

VV je v trenutku prehoda že dovolj odgovoren in zna razlikovati med dobrim in zlom.

Vera mu ni več nekaj zunanjega, ampak jo že začne dojemati kot nekaj njemu lastnega

in nepogrešljivega.

32

Akela – vodja krdela, Balu – medved modrih in globokih pogledov (DA), Bagira – preudarni črni

panter, kača Kaja – zvita in pretkana kača, Čil – ptič prinašalec sporočil idr. 33

Uokoljenje je umestitev neke dejavnosti v pripoved, domišljijski svet, kar posamezniku omogoča, da se

lažje vživi in poistoveti z določenimi junaki in njihovo zgodbo prenese v svoje življenje.

55

a) Molitev VV

Sprva VV Boga dojemajo kot zemeljskega očeta s stopnjevanjem: prijaznejši, bolj

ljubeč, močnejši, silnejši ... Kasneje pa pride do dekonkretizacije Boga, ki ga ne

dojemajo več kot človeka, kar jim odpira novo razumevanje abstraktnih stvari.

Hvaležnost, ki jo izražajo, kaže na njihovo ljubezen do Boga. Z njo se izoblikuje

učinkovit motiv za duhovno življenje, osnova za graditev zaupanja v Boga in upanje.

(Korherr 2003, 221). Ker VV verjamejo, da je Bog pravičen sodnik, ki slabo kaznuje in

dobro nagrajuje, se na religiozne spodbude hitro in intenzivno odzivajo. Ker so v tem

obdobju tudi zelo praktično usmerjeni, so zelo zemeljske in prilagojene trenutni situaciji

tudi njihove prošnje in molitve:

»Gospod, naj Te srečam v vsakem jutru in večeru,

vetru in soncu, sredi trat in studencev, gozdov in planin.

Naj te ljubim v vsakem človeku

in Ti ostanem zvest/a v svojih dolžnostih.

AMEN.«

Ker jih v tem obdobju nagovarja tudi glasba, je dobro, če se jo v njihovi duhovnosti

uporablja kot dodatno metodo, ki jih umiri in tako še bolj poveže z Bogom.

b) Kateheza VV

Ker je že Bi-Pi želel, da duhovnost v skavtstvu ne bi bila pridiganje oz. moraliziranje, je

za v vzgojo v krdelu izbral devet zgodb34

iz zgodbe Rudyarda Kiplinga Knjiga o

džungli. To so zgodbe, ki VV vodijo v svet džungle, ki je določen in resničen (Indija,

džungla), kjer se srečujejo z življenjem domišljijskih junakov, ki so resnične osebe,

pozitivne in negativne. Preko teh oseb otroci spoznavajo življenje v džungli, odnose

med njimi, vrednote, življenjsko držo in moralne norme ter jih preko domišljijske

zgodbe vnašajo v svoj resnični svet. VV se identificirajo predvsem z likom človeškega

mladiča Mavglija, ki je bil kot majhen otrok sprejet v volčje krdelo, znotraj katerega je

nato spoznaval džungelsko postavo in se učil vsakdanjih spretnosti, potrebnih za

34

Mavglijevi bratje, Kajin lov, Kako je prišel strah v džunglo, Rdeča roža, Tiger tiger, Kako so spustili

džunglo v vas, Kraljevi ankus, Rdeči psi in Pomladni tek.

56

preživetje v osrčju džungle (Jeretina 2006, 57). Ker so otroci zelo dovzetni za pravila in

norme, jim džungla predstavlja svet jasnih pravil in zakonov, v katerem se prebivalci

medsebojno spoštujejo in si pomagajo.

Zgodbe iz Svetega pisma naj ne bodo več predstavljene kot pripovedke, saj se otroci

postopoma osvobajajo fantastike. Vendar pa je pri tem potrebno vedeti, da se njihov

svet ne bo čez noč revolucionarno spremenil, saj jih abstraktni pojmi še vedno

bremenijo, naj pa drugačno, jasno in razločno podajanje zgodb zato postane zrelejše

razumevanje vsebin Božje besede.

Cilj kateheze VV naj bo vidna duhovna rast, osebno srečanje otrok z Bogom, povečanje

dobrih del, razvoj srečne družine, rast vere kult, dogma, morala skratka, drugačno,

boljše življenje VV.

c) Zavetnik veje VV

Zavetnik volčičev in volkuljic je sveti Frančišek Asiški35

in goduje 4. oktobra. Ker je

zelo ljubil Stvarnika in Njegovo stvarstvo, je vzor vsakemu volčiču / volkuljici, ki mora

misliti na drugega kakor na samega sebe in živeti v krdelu v veselju in poštenosti36

.

Njegovo življenje mora navduševati vsakega starega volka37

.

Zavetnik VV je sv. Frančišek Asiški zato, ker ima poseben odnos do celega stvarstva,

podobno kot svet dojemajo otroci. Ker metoda VV izhaja iz življenja v džungli, je

pomemben prav ta odnos do stvarstva, ki ga je na zelo edinstven, preprost in pozitiven

način imel tudi sv. Frančišek Asiški.

Povsod je predstavljen kot svetnik popolnega veselja, ki je znal ceniti najbolj vsakdanje

in samoumevne stvari. Prav tako je s svojim življenjem navdihoval in še danes

35

Sveti Frančišek Asiški se je leta 1182 rodil v Assisiju premožnemu trgovcu Petru in Piki Bernardone.

Po lahkoživi mladosti in neuspešnem viteštvu se je ob božjem klicu spreobrnil in začel prenavljati – sebe,

pa tudi asiški cerkvici sv. Damjana in Porciunkulo. Ker je v prijateljstvu z Bogom odkril notranji mir, je

njegov način življenja pritegnil tudi druge, ki so se mu pridružili. Tako se je počasi osnovala skupnost

bratov, ki jo je papež Inocenc III. tudi priznal. S tem so bili položeni temelji Reda manjših bratov. Tega je

skupaj z Vodilom, v katerem je Frančišek predpisal način življenja bratov, leta 1223 papež Honorij III.

tudi uradno potrdil.

Frančiškovo globoko povezanost z Jezusom razodeva posebno obhajanje božiča, ko je v votlini v Grecciu

postavil jasli, da bi lahko čim bolj pristno doživel Odrešenikovo rojstvo. Še bolj pa se je zbližal z

Jezusom, ko je na gori La Verna po milosti prejel Kristusove rane – stigme. Iz tega se je rodila tudi pesem

Hvalnica stvarstva. 36

Volčja zakona 37

Stari volkovi so vsi voditelji in volčiči, ki so že izrekli volčjo obljubo.

57

navdihuje mnoge posameznike in skupnosti. Skupnost pa je zelo pomemben element

tudi volčjega krdela in skavtov nasploh.

Duhovnost v veji izvidnikov in vodnic (iv)

Temeljne oporne točke duhovnosti IV:

a) obljuba in zakoni

b) zgled ustanovitelja

c) Sveto pismo – predvsem evangeliji

d) narava

e) izkušnja.

Ko otroci iz krdela pridejo v četo, kakor se imenuje skupina izvidnikov in vodnic, starih

med 11 in 16 let, so še vedno zelo vodljivi. Začnejo se zavedati svojega razvoja. Pridejo

v obdobje, ko iz prepričanja, da je vse res, začno naenkrat vse preverjati in iskati idole,

zglede v odraslih, zaupanja vrednih prijateljih.

V tej starosti lahko mladostniki doživljajo vero/duhovnost kot nekaj nepotrebnega,

nepomembnega, celo odvečnega in neresničnega. Takšno prepričanje jih pogosto lahko

vodi do razdvojenosti med izkušnjo, ki jo ponuja svet, in tem, kar uči evangelij, Cerkev.

Tako je priložnost, da prav Cerkev postane tista, ki pri mladostnikih zasluži zaupanje in

pokorščino, kot to zasluži nekdo, pri katerem se počutijo sprejete in varne. Voditelj ima

zelo odgovorno nalogo, saj mora za dosego tega cilja k njim pristopati z velikim

spoštovanjem in z mislijo, da je vsak človek »sveta zemlja«.

Ker je v tej veji zelo pomembna skupnost, se IV med »brati in sestrami« preverjajo in so

pozorni, da se nič od nikogar ne izgubi. To, da lahko pripadajo skupnosti, jim vedno

znova pomaga odkrivati dimenzijo krsta in Cerkve. Duhovnost v veji IV najbolj doseže

tak učinek, kadar je močno povezana z naravo, ko gre za duhovnost, ki ji ne manjka

okusa po gozdovih, saj je zanje Narava največji katehet.

Za IV je značilno tudi to, da začno spoznavati in moralno vrednotiti svoja dejanja, pri

čemer so po sistemu jaz zate – ti zame lahko zelo nagnjeni k dobrim delom in služenju.

Zato so voditelji še posebej povabljeni, da jih spodbujajo k pomoči, sobivanju in

spoštovanju drugih, pri čemer IV zavezuje tudi skavtska obljuba.

58

a) Molitev IV

Mladostniki veje IV spoznavajo, da je Bog oseba, s katero lahko vstopijo v osebni

odnos. Tako namesto Boga Očeta, ki je tisti, ki pomaga, stopi bolj v ospredje Jezus, ki

ga razumejo kot osebnega prijatelja, rešitelja, učitelja in brata. V tej starosti dekleta

drugače dojemajo Boga kot fantje. Dekleta ga razumejo predvsem v ljubezenskem

odnosu, kot idealnega zaupnega prijatelja, ki vse razume, in se mu čisto predajo; fantje

pa v njem vidijo idealni vzor, najpopolnejšo in čisto bit, ki jim je velik zgled.

IV se na Boga obračajo kot na nekoga, ki mu lahko zaupaš, ki posluša in ga lahko

poslušaš. Bog kot nekdo, na katerega se v svojih stiskah lahko obračajo. Na to kaže tudi

molitev:

»Gospod Jezus, daj, da bo moja vest prema kot visoka smreka, ki se dviga proti nebu;

da bo moja velikodušnost kot studenec, ki vedno daje in se nikdar ne izčrpa;

da bo moja duša kristalno čista kot potoki, ki jih rode brezmadežni snegovi;

da bo moja volja kot granit, ki se nikdar ne okrši,

da bo imela moja mladost po vseh gorskih stezah tebe za prijatelja svoje neprestane

poti navzgor,

da bo križ ob poti kakor srečanje s prijateljem.

In tako bodi vedno. Amen.«

b) Kateheza IV

Ker so izvidniki in vodnice med vsemi najbolj povezani z naravo ter življenjem in

delom v njej, so temu prilagojene tudi kateheze. V njih je veliko simbolike38

, ki je

povezana z aktivnostmi IV, ki večino svojih srečanj preživljajo v naravi. Kateheza jih

tako spodbuja k čudenju in občudovanju stvarstva ter spoznavanju Stvarnika v njem.

Kateheza IV je sestavljena iz srečanja s prijateljem Jezusom, doživete ali pripovedovane

38

Npr.: ogenj, ki je simbol topline in druženja. Ob njem se pregleda dan in z molitvijo oz. katehezo

sklene.

59

izkušnje simbola, sporočila, svetopisemskega besedila, molitve oz. liturgije, vrednotenja

in spremembe stališča (Interno gradivo za metodo IV).

Metoda v veji IV ne temelji na nobeni posebni zgodbi, zato pa svoj navdih in spoznanja

črpajo iz narave, tiste velike stare knjige, in se trudijo živeti po skavtski obljubi in

zakonih. Na tem temelji tudi njihova kateheza, ki jih spodbuja, da bi obljubo in zakone

živeli tudi v vsakdanjem življenju. Mladostnike vzgaja k osebnemu odnosu z Bogom, ki

ga srečajo v naravi in sočloveku. Kateheza jih spodbuja k prehodu od življenja iz

navade k čedalje zavestnejšemu in doslednemu delovanju, spoznavanju evangelija in

Kristusovega življenja in kako vse to povezovati in živeti v povezavi s skavtskimi

zakoni, obljubo in geslom.

Pomembno je, da so skavtske kateheze v tem obdobju nadgradnja znanja, ki ga

pridobijo pri verouku, in tako odkrivajo pomen zakramentov, bogoslužja, osebne in

skupne molitve ter razumevanje vere kot del skavtskega življenja. Kar že vedo, je

smiselno, da se v skavtski katehezi nadgradi, da dobijo na svoja vprašanja enake, vendar

na novo predstavljene odgovore, ki so za njihovo razumevanje koreniti in dobro

utemeljeni. Mladi resnice nočejo več sprejemati brez dokazov. Vendar je potrebno, da

jim voditelj odgovarja odkrito in pošteno, kot prijatelj, kot zgeld, s svojo notranjo

zrelostjo, človeško toplino in odprtim odnosom. Mladi hrepenijo predvsem po

sprejetosti, razumevanju in ljubezni.

Izkopana kateheza pride na tem mestu najbolj do izraza. Ker so izvidniki in vodnice

veliko v naravi, je pomembno, da voditelji pozorno spremljajo vse, kar se jim dogaja, in

na podlagi tega katehehetizirajo. V veliko pomoč pri tem je dobro poznavanje Svetega

pisma, ki pripomore na življenje IV gledati z očmi vere. V tej starosti se zaradi različnih

vprašanj, ki jih mladi postavljajo, že lahko zapletejo v manjše diskusije, še bolj pa jih

včasih nagovorijo pogovori na štiri oči. Te naj si voditelj občasno dovoli, saj jih mladi

potrebujejo, hkrati pa bodo voditelju lahko v pomoč pri odkrivanju osebne rasti

njegovih IV.

60

c) Zavetnik veje IV

Zavetnik veje IV je sveti Jurij39

, ki ga je kot zavetnika skavtov izbral že Baden Powell,

ker je bil zavetnik vitezov cele Evrope, hkrati pa zato, ker je bil pogumen, odločen, ker

se je bil pripravljen odpovedati, ker je bil zdrav in fizično močan, spreten in ker ga

zaznamuje služenje bližnjim. Vse te lastnosti naj bi imeli tudi skavti.

Sveti Jurij goduje 23. aprila, takrat naj bi po Bi-Pijevem naročilu skavti skavti svečano

obnovili skavtsko obljubo ter se ponovno poglobili v skavtske zakone. Po zgledu sv.

Jurija naj bi se skavti trudili gojiti junaške vrednote, ki naj bi jim bile navdih pri njihovi

osebni rasti (Kvas in Koren 2008, 110), premagovati zlo, ki je polno skušnjav in težav,

ki jih človek srečuje vsak dan. To je boj, ki ga mora vsak človek bojevati, če želi zvesto

slediti Jezusu Kristusu.

Ker je BiPi najprej postavil izvidnike in vodnice, je primerno, da sveti Jurij primarno

ostane zavetnik predvsem veje IV. Skavtska obljuba, v kateri najdemo tudi vrline

svetega viteza in se jo trudijo živeti predvsem IV, skavte spodbuja, da bi živeli v

služenju Bogu in bližnjemu, da bi delali dobra dela in pomagali ljudem v težavah in

stiskah. Omenjeni svetnik je dokaz, da so za velika dejanja bolj kot orožje pomembni

pogum, odločnost in vera v Boga.

Lik sv. Jurija je simbolična figura, v kateri vsak skavt lahko vidi, da tudi sam zmore

živeti veliko dogodivščino božjih otrok, zvestih in pripravljenih na razne preizkušnje.

Vsak skavt bi moral poznati zgodbo svojega zavetnika (Kvas in Koren 2008, 111).

39

O življenju sv. Jurija ni veliko znanega. Zagotovo se ve, da je bil kristjan, ki je bil mučen pod

Konstantinom, izvira pa verjetno iz mesta Lydda (Diospolis v Palestini). Po antičnih virih se je rodil v 3.

stoletju (275/285) v Kapadokiji, današnji Turčiji. Izhajal je iz imenitne družine, njegov oče je bil

Geroncij, doma iz Perzije, mati pa Polikronija, domačinka. Oba sta bila dobra kristjana. Preselil naj bi se

v Palestino, kjer je pri 17 letih vstopil v Dioklecijanovo vojsko, v kateri je kmalu napredoval v tribuna in

postal znan zaradi svojega poguma. Njegova hrabrost ga je povzdignila, da je postal osebni stražar cesarja

Dioklecijana. Jurij se je sam naznanil na dvoru v Nikomediji, da je kristjan. Zato mu je bilo prerokovano

obdobje sedmih let velikih muk in preizkušenj. Med preganjanjem pod cesarjem Dioklecijanom je bil

večkrat zaprt in mučen. Prestati je moral dolgotrajno in vsestransko mučenje: privezali so ga na kol, vrgli

v vrelo apno, a je vse prestal brez poškodb. Na koncu so ga, skupaj s kraljico, ki se je ob njegovih čudežih

spreobrnila, obglavili pred mestnimi vrati. Obglavljen je bil leta 303/305 v mestu Lydda-Diospolis v

Palestini. Njegov grob v Lyddi je že v 4. stol. postal romarsko svetišče, čaščenje sv. Jurija pa se je širilo

po vsem svetu.

61

Duhovnost v veji popotnikov in popotnic (pp)

V vejo noviciata40

oz. popotnikov in popotnic, ki se imenuje klan, vstopijo mladostniki,

ki že obiskujejo srednje šole. To je čas prehodnega obdobja, ko se mladostniki začno

spreminjati v mlade odrasle, postajajo kritični, zahtevni do sebe in do drugih. Začno

spreminjati pogled na svet, na življenje. To obdobje je zanje zelo občutljivo in

pomembno. Čeprav so zelo samostojni in odgovorni, morajo biti za voditelja klana, kot

se njihova skupina pri skavtih imenuje, velik izziv, na katerega lahko odgovori le s

svojo zrelo in odgovorno držo, ki je mladim zgled. Duhovnost vodi mlade k odkritju

lastne podarjenosti in k spoznanju, da je vsak posameznik sposoben hoditi v svoji lastni

poklicanosti. Na tej poti mladostnik dopušča, da ga spremljamo, mu zaupamo, da bo

postal pričevalec upanja znotraj našega nemirnega časa (Kobal, interno gradivo).

Temeljni gradniki, na katerih temelji metoda PP in so hkrati pomemben pripomoček pri

duhovnosti v veji PP, so:

a) pot

b) skupnost

c) služenje

Pot pomeni pogum zapustiti varno cono udobja (doma) in sprejeti negotovosti, nove

izzive in odločitve, osebno napredovati, obvladati in premagovati sebe in nameniti

pozornost tudi drugim. Pot je prispodoba za človekovo življenje, v katerem se trudimo

nenehno odgovarjati na Jezusov klic: »Hodi za menoj!« in se tako osredotočati na

bistveno in spoznavati, da je vse, kar nas obdaja, Božji dar. Hkrati pa to za PP pomeni

tudi bogato izkušnjo in pustolovščino, ki pomeni neprestano dogajanje, srečevanje

drugih, odkrivanje tako sebe, lastnih talentov in nemoči, svojih sposobnosti in

omejenosti, kot tudi iskanje Boga in osebne ter življenjske poklicanosti.

Da vse to odkrijejo, jim pomagajo tako voditelji kot skupnost, ki jih uči medsebojne

ljubezni, deljenja, sodelovanja. Skupnost ni samoumevna, temveč je dar Svetega Duha,

je prostor, kjer prebiva Bog. Za PP je zelo pomembna, saj mladim nudi varen prostor,

kjer so sprejeti, kjer se lahko oblikujejo in osebno napredujejo. V skupnosti lahko PP

spoznavajo sebe in druge. Hkrati pa je skupnost priložnost za gradnjo Cerkve, saj se

preko kateheze ali liturgije oznanja evangelij in skupnost postane malo občestvo,

40

Noviciat je veja prehodnega obdobja med četo in klanom. Tam eno leto spoznavajo popotništvo in se

pripravljajo na vstop v klan.

62

Cerkev v malem. Vsi PP so poklicani k sodelovanju, k skupnim izkustvom, k

sprejemanju in poslušanju drugih ljudi v skupnosti. Skupnost, ki jo ustvarijo PP skupaj z

voditeljem, ki jih k temu spodbuja, je odprta navzven in oznanja sporočilo ljubezni.

Služenje je lahko dober pokazatelj tega, kje so PP v svoji osebni rasti, koliko so se

sposobni prilagajati in iti preko sebe. Z njim se učijo odgovornosti do sebe in drugih.

Čeprav je služenje odgovor na potrebe drugih, je v prvi vrsti namenjeno PP in njihovi

osebni rasti. Izhaja iz prepričanja, da se človek popolno uresniči v dobrih delih, v

posnemanju Jezusa, ki ni prišel na svet, da bi mu stregli, temveč da bi on stregel.

Služenje mlade uči dajati se na razpolago in biti ob tem hvaležen za svoje darove in

talente, kateri so mu dani. Mladi se učijo dajati, ne da bi šteli, in tako deliti z drugimi

svoj čas, darove. Služenje v družbi in pomoči potrebnim jih odpira za drugačnost,

sprejemanje, pomaga jim, da postajajozrelejši, odgovornejši, vedno pripravljeni,

občutljivejši, bolj empatični, hkrati pa jih pomaga odkrivati njihov poklic in življenjsko

držo, ki jo bodo zavzeli.

PP so mladostniki, ki se že sami odločajo, kako bodo živeli, kaj jim je pomembno,

katere so njihove vrednote, zato jih lahko k razmišljanju o svojem življenju spodbudi

tudi puščava, ki je v veji PP pomemben metodološki pripomoček za poglabljanje

njihove osebne vere.

Puščava je osebno izkustvo molitve in askeze v samoti. Služi odkrivanju in sprejemanju

duhovne razsežnosti vsakega človeka (Cevc in Remškar 2001, 113). Z njo se PP srečajo

z Bogom, razmišljajo o svoji rasti, preverjajo preteklost in se pripravljajo na pomembne

odločitve. Dobro je, če poteka v naravi, da se lahko zavedajo tudi navzočnosti Božjega

stvarstva. Smiselna je, če je dobro osmišljena in kadar je zanjo dovolj času – predvsem

na večdnevnih skavtskih dogodkih (poletni tabor, zimovanje ...). Običajno PP spodbuja

tudi k opravljanju nalog, kjer sestavljajo svoje molitve, sprejemajo velike odločitve,

iščejo predmete – simbole puščave, ali pa je preprosto priprava na dogodke, ki sledijo.

Najpogosteje se uporablja, ko se PP pripravljajo na svoj odhod iz klana.

Duhovnost v veji PP preko gradnikov in drugih metod temelji predvsem na osebni rasti,

ki jih vzgaja v odgovorne državljane in dobre kristjane. Velikega pomena so tudi

63

obredi41

, ki se izvajajo običajno med mašo, v katerih pomembna mesta, vloge in

odločitve zavzemajo prav PP sami. Pomagajo jim, da se še trdneje zavedajo svojih

odločitev, svojega iskanja in tega, kar želijo kot posamezniki oz. skupnost doseči,

spremeniti, kako v tem zrasti.

Zgled voditelja je v tej veji bistvenega pomena, saj mora biti čuječ in pozoren na

njihovo rast in preko duhovnosti neposredno odgovarjati na potrebe mladostnikov. To

pa zmore le oseba, ki je čustveno stabilna, ki pozna Sveto pismo in iz njega živi in je

trdna v veri.

a) Molitev PP

Sprva PP dojemajo odnos z Bogom vse bolj abstraktno, pa vendar zelo osebno.

Mladostniki se soočajo z nujnostjo, da opustijo slike in podobe Boga iz otroštva, prav

tako tudi emocionalno, miselno abstrakcijo, da lahko preidejo do pravega izkustva Boga

brez ponazoritev oz. predstav. Kasneje pa se izoblikuje bolj konkretno razumevanje,

Bog zanje postaja učlovečeni Bog, ponotranjijo podobo ljubečega Boga Očeta, ki je v

njih samih. Tako Bog postane hoja za Jezusom, izpolnjevanje Očetove volje; zavzeti se

za šibkejše. Čeprav razumejo in imajo stvari v veliki meri postavljene na svoje mesto,

še vedno aktivno iščejo.

Gospod, uči me velikodušnosti, da ti bom služil/a, kakor služiš,

da bom dajal/a, ne da bi štel/a,

da se bom bojeval/a, ne da bi mislil/a na rane,

da se bom žrtvoval/a, ne da bi pričakoval druge (za)hvale,

kakor zavest, da vršim Tvojo sveto voljo.«

Amen.

41

Obredi, kot npr.: podpis listine klana, kjer PP skupaj postavijo cilje, kako želijo skupaj rasti, kaj doseči

..., odhod iz klana, kjer se PP odloči, da bo prenehal s svojo potjo popotnika, bo šel med voditelje ali pa se

bo poslovil od skavtstva, ker čuti, da mu je skavtstvo dalo dovolj za njegovo rast.

64

b) Kateheza PP

Kateheza PP se še vedno naslanja na obljubo, ki so jo izrekli, in na skavtske zakone, ki

jih že aktivno živijo in jih skušajo izpolnjevati tudi v vsakdanjem življenju.Vendar pa je

bistvo katehez, da jih vznemirjijo in »prisilijo«, da začnejo razmišljati o svojem

življenju, o poklicanosti in temeljnih odločitvah, ki jih bodo naredili. Ker sami še vedno

niso sposobni velikih odločitev, je pomembno, da jim voditelji preko katehez dajejo

smernice in izhodišča, ki prihajajo iz njihovih življenjskih situacij in aktualnih vprašanj,

ki se jih dotikajo.

Kateheza PP mora biti dobro vključena v program, kar pomeni, da izhaja iz dogodkov

in iz življenja, potreb in stanja PP, da jih tako bolj nagovori in jo bolj doživijo. S

pomočjo kateheze naj PP spoznajo, kakšno je sporočilo, naj bo to zanje spodbuda za

molitev in bogoslužje, hkrati pa usmeritev za prave moralne odločitve.

Ker metoda PP temelji predvsem na treh pomembnih gradnikih; pot, skupnost in

služenje, naj bo tudi kateheza naravnana nanje. Pomaga naj jim, da bodo dobili

odgovore na svoja vprašanja, pomaga naj pri osebni in duhovni rasti.

Kljub temu da PP že gradijo osebni odnos z Bogom, je možno, da mnoge pesmi,

svetopisemska besedila, psalmi, morda liturgični obrazci zanje še vedno zvenijo tuje.

Zato je včasih smiselno, da se jim ponudi nekaj, kar je napisano v drugačnem prevodu

in jim je jezikovno bližje. Dobra praksa so še vedno igre vlog, prizori in poezija in

druga literarna besedila. K boljši, bolj nagovarjajoči katehezi lahko pripomorejo tudi

druge metode, kot so ples, igra, bdenje42

, duhovno spremljanje, močna liturgija,

izpraševanje vesti itd.

Klan je občestvo, kjer se PP počutijo dobro, sprejete in spoštovane, zato se med njimi

ustvari varen prostor, kjer se lahko izrazijo. Ker so ravno v obdobju, ko postajajo zelo

kritični in začenjajo ustvarjati svoje lastno mnenje o različnih stvareh, je dobra praksa

kateheze tudi diskusija, kjer lahko v pogovornem jeziku izrazijo svoje mnenje, svoja

občutja in pogled na svet. Pomembno je, da dobijo svoj prostor in da je ta ne glede na

to, kaj povedo, spoštovan in sprejet. Preko različnih mnenj se učijo kritičnosti in

sprejemanje drugačnih pogledov, hkrati pa si šele v raznolikosti mnenj ustvarijo svoje

42

Bdenje je metodološki pripomoček v veji PP, kjer PP v nostalgičnem vzdušju in v zavetju varnega

prostora skupine razmišljajo o svojem življenju, poti, o magičnih trenutkih, ki so jim spremenili življenje.

65

(tisto pravo) mnenje. Zato je voditelj odgovoren, da ima oblikovano svoje mnenje, ki ga

zna dobro utemeljiti in jim z njim biti v oporo in zgled.

c) Zavetnik veje PP

Kot zavetnik popotnikov in popotnic je bil postavljen sveti Pavel43

iz Tarza, ki skupaj s

svetim Petrom goduje 29. junija.

Ker veja PP temelji na vrednotah (pot, skupnost, služenje), ki so bile Pavlu blizu, je

ravno on kot osebnost primeren zavetnik.

Pot: Sveti Pavel je veliko potoval in oznanjal evangelij, kar je naloga tudi PP, da so

priče v svetu. Njegova pot je zgled vsakemu izmed nas, da mora tudi naša pot imeti cilj,

ki je v Bogu, cilj, ki ga je oznanjal tudi sv. Pavel: »Prizadevajte si, da boste imeli

ljubezen!« (Steg Mozirje. Interno gradivo)

Skupnost: Pavel je potoval in z vso gorečnostjo oznanjal Kristusa, hkrati pa si je

prizadeval, da bi s svojimi govori in pismi pomagal vzpostavljati nove Cerkve – bratske

skupnosti, ki so povezane v Jezusovi ljubezni. Enako pomembna je tudi naloga

predvsem voditeljev PP in tudi PP samih: da se združujejo v povezane skupnosti, da si

drug drugemu pomagajo in si delijo življenje.

Služenje: zZaradi svoje gorečnosti in ljubezni do Jezusa si je Pavel kar najbolj

prizadeval služiti tako Bogu kot bližnjemu. Pavlov smisel življenja je celo bil:

»žrtvovati se za oznanjevanje evangelija iz ljubezni do Kristusa, da bi vi ljudje spoznali

presegajočo Kristusovo ljubezen« (Miklavčič in Dolenc 1970, 686). Zaradi višjega cilja

43

Sveti Pavel, Jezusov sodobnik, je poznan kot Savel, goreč preganjalec kristjanov, ki se je po Jezusovem

'klicu' spreobrnil in postal Pavel, apostol narodov. Savel se je rodil v Tarzu, v današnji Turčiji. Bil je

izdelovalec šotorov, visoko izobražen in zelo ortodoksen Jud, ki je bil prepričan, da so kristjani

bogokletniki. Zato jih je tudi preganjal. Ko se je po smrti apostola Štefana vračal v Damask, se je

spreobrnil in prišel kot kristjan, častilec edinega živega Boga. Preden je začel s svojo misijonarsko

dejavnostjo, se je nanjo pripravljal s pričevanjem po sinagogah. Kasneje je prepotoval v treh misijonskih

potovanjih celotno Malo Azijo in velik del Evrope, kjer je pričeval, služil ljudem in Kristusu. Postal je

zelo goreč in globok kristjan. Pred svojo smrtjo je preživel dve ali tri leta v zaporu. Ko je bil izpuščen, je

potoval in oznanjal vse do Španije, potem pa se je vrnil v Rim, kjer ga je cesar Neron leta 67 dal

obglaviti na isti dan, kot so umorili apostola Petra.

Zapustil je štirinajst kanonskih pisem, v katerih je razlagal božjo besedo, poučeval, bodril in tolažil

verujoče. Dajal pa jim je tudi čisto praktične nasvete za lepo in urejeno družinsko življenje in življenje v

krščanskih skupnostih. Na svojih potovanjih je ustanovil tudi veliko novih Cerkva in tako za seboj pustil

pomemben pečat v zgodovini Cerkve.

66

je moral na svojih potovanjih veliko žrtvovati, ne da bi kaj pričakoval. Takšni naj bi se

trudili biti tudi PP, k temu jih vodi že sama molitev in metoda dela v veji PP.

Sveti Pavel nas uči te zastonjskosti in služenja v vseh svojih pismih, povzetek njegovih

pričevanj pa je pismo Korinčanom, v katerem piše o ljubezni:

»Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron

ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel

vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel,

nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje

telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša,

se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne

veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo

prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to,

kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok,

sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj

gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma,

takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.

Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« (1.

Kor 13).

Ta odlomek naj bo popotnikom, popotnicam in njihovim voditeljem vodilo, da se bodo

kot skavti in kristjani nagibali k takšni ljubezni, služenju drugim.

67

Duhovnost voditeljev in voditeljic (skvo)

Mladi imajo v veliki meri že izoblikovano svojo osebnost in držo. Še vedno pa so

iskalci, ki se morajo za odnos z Bogom dnevno truditi in ga poglabljati, da so lahko

skavtom, za katere so odgovorni, zgled in da tudi sami duhovno in osebno rastejo.

Čeprav so že postavljeni, mnogi psihologi trdijo, da človek doseže pravo, osebno vero

in spozna njen transcendentni cilj šele proti 30. letu svojega življenja (Korherr 2003,

316).

Voditelji so večinoma mladi odrasli med 20. in 30. letom, to pa je razvojna faza

dozorevanja, ki se zaključi z zrelostjo, kar pomeni, da mladi odrasli postanejo

odgovorni za lastno življenje.

Voditelji so odgovorni, ne samo da so zgled, temveč tudi da skrbijo za svojo duhovno

dimenzijo, da spoštujejo in živijo zapovedi, da redno prejemajo zakramente, da se

poglabljajo v duhovne vsebine in ob njih rastejo. Samo tako so zares lahko zgled, prav

tako pa so z osebnim prepričanjem pripravljeni na vprašanja mladih. Tako so lahko

njihovi starejši bratje in hkrati tudi smerokaz.

a) Molitev SKVO

Tudi molitev voditeljev in voditeljic opominja na zgled in odgovornost, ki jo voditelji

nosijo, ko prevzamejo vlogo skavtskega »vzgojitelja«.

»Gospod, kot skavtski voditelj/skavtska voditeljica nosim odgovornost za svojo skupino.

Prosim te, pomagaj mi, da skavte in skavtinje spoznam in čutim potrebo, da jim

pomagam. Zavedam se, da je moja drža in moj zgled važnejši, kakor so moje

sposobnosti. Pomagaj mi, da bom dober/dobra, prijazen/prijazna in

velikodušen/velikodušna do vseh. Daj, da bo v moji skupini vladal pravi duh.

Blagoslavljaj naše načrte in nas podpiraj, da bomo vedno bolj napredovali. Tako bo

naša vzgoja dosegala vedno večje uspehe zdaj in v prihodnosti. V tvoje roke, Gospod, se

vsega/vso izročam.

Amen.«

68

4. DUHOVNI ASISTENTI

4.1 Vloga duhovnikov v ZSKSS

Ker so duhovniki posvečeni za Cerkev, je njihova prva karizma mašništvo in skrb za

sveto Božje ljudstvo, med katero sodijo tudi skavti. Skavtstvo je tako za Cerkev kot za

duhovnike dobra priložnost za sodelovanje z laiki, ki pa danes niso več le pomočniki,

temveč zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev vse bolj postajajo nosilci pastorale.

Skavti so Cerkev – so Božje ljudstvo in se v svojih programih, vrednotah in katehezi

navezujejo na Cerkvene načrte, jih preverjajo in z izkušnjo poglabljajo (Kobal, interno

gradivo). Poleg tega zavestno sprejemajo identiteto misijonarjev, kar na poseben način

izvršujejo tudi skavti, zato naj bi bili duhovniki odprti za vse vrste evangelizacije,

vendar pri tem natančni v izbiri voditeljev in vrednot.

Da pa se skavti lahko čutijo pomemben del cerkvenega občestva, je vloga duhovnikov

in redovnikov, da jih k temu vzgajajo, da k njim ne prihajajo z oblastjo, temveč so ravno

v tem odnosu do skavtstva priče edinosti in znamenje, da Jezus živi. Med skavti in

Cerkvijo, med stegom in duhovnikom je možno sodelovanje le, kadar si med seboj

pridobijo zaupanje. Zaupanje pa si duhovnik pridobi z navzočnostjo, ki je nevsiljiva in

se počasi približuje in vstopa (Kobal, interno gradivo).

Dolgoletni skavtski duhovni asistent, duhovnik Janez Kobal pravi, da je skavtstvo zelo

preprosto in od duhovnikov ne zahteva veliko. Duhovni asistent je običajno tudi

najstarejši član stega. Pričakovati je, da bi bil tudi človeško najbolj zrel. Od njega se ne

zahtevajo skavtska znanja, pač pa človeška zrelost in odprtost (Kobal, interno gradivo).

69

4.1.1 Biti skavtski duhovnik oz. duhovni asistent

Da bi duhovniki lažje vstopili v skavtski svet, ga 'posvojili', se z njim lažje poistovetili

in ga vsaj malo ponotranjili, jim lahko koristi nekaj idej in nasvetov:

Biti odprt in sprejemljiv

Skavtstvo je zelo preprosto in se ga ni potrebno bati. Prav zato je nekaj nadzemeljskega

(Kobal, interno gradivo). Duhovnik , ki želi priti med mlade, jim mora najprej sprejeti

takšne, kot so, in jim dati prostor, kjer se bodo počutili zaželene.

Mlade naj skuša razumeti kot prispevek Cerkvi, saj so polni talentov in darov, ki lahko

veliko pripomorejo k Cerkvenemu občestvu.

Biti navzoč, razpoložljiv

Duhovnikova naloga je naloga asistenta, ne aktivnega voditelja. Duhovnik je v prvi vrsti

še vedno duhovnik. Zato je prav, da tudi med skavti pokaže Samuelovo razpoložljivost

in navzočnost. Duhovnik naj bo tisti, ki je tam, ki opazi stisko, ki je na voljo za

prijateljski klepet, pogovor. Pomaga naj prepoznavati slabo in med mlade naj prihaja

srečen in optimističen, naj se veseli svojega zakramenta služenja ljudstvu in vodenja

svoje črede.

Biti ponižen in učljiv

To je ena težjih nalog za odraslega človeka, še posebej pa za duhovnike. Dovoliti si biti

poučen in se vedno znova od mladih česa naučiti (tako skavtskih veščin kot sodobnega

jezika mladih), vprašati o nepoznanem. To ni enostavno, vendar ko bodo duhovniki

pokazali, da so tudi sami šibki in da ne vedo vsega, se bodo veliko lažje približali

mladim, saj jim bodo tako pokazali spoštovanje do njihovega znanja, veščin in talentov.

Tako se bodo maksimalno potrudili, da bodo duhovniku, kaplanu čim bolje razložili, da

se bo lahko tudi sam vključil mednje. Janez Kobal v gradivu za duhovne asistente pravi:

»Vsi smo učenci Jezusa Kristusa in učitelji. Cerkev je učenka in učiteljica. Vsaka

učiteljica mora biti najprej učenka in ni dobro, če preneha biti učenka. Za duhovnika ni

dobro, da preneha biti učenec, ko postane učitelj.«

Biti preprost

Ker skavti živijo čim bolj povezani z naravo, se zato trudijo živeti tudi čim bolj

preprosto. Kar pomeni, da ne uporabljajo veliko luksuza, ki so ga navajeni v vsakdanu.

70

Ko bo duhovnik, ki je navajen svojega miru in luksuza, pokazal, da zmore kakšen dan

brez tuša in ob mizernih makaronih, da se zmore veseliti ob preprostih igrah in

skavtskem življenju, se bo med skavti hitro lahko počutil zaželenjega in bo s tem

pridobil še več spoštovanja. Za duhovnika je najbolj pomembno, da je med mladimi in

da se trudi razumeti njihov način življenja in se jim včasih pri delu, obedih, ob ognju

tudi sam pridruži.

Tako naj ne bo preprostost samo ena izmed vrednot skavtov, temveč naj občasno

postane tudi navada duhovnikov. Tako bodo še bolj izpolnjevali Jezusovo povabilo, ko

pravi: »Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli« (Lk

12,22).

Odpuščati

Mladi so kot vsi ljudje grešniki. Včasih ne naredijo, kar so obljubili, v svoji kritičnosti

in iskrenosti so sposobni biti tudi predrzni in nesramni. Duhovnik naj pokaže, da ima

mlade kljub njihovi mladostniški razposajenosti rad, naj jim odpusti, kot pravi Jezus:

»Varujte se! Če tvoj brat greši, ga pograjaj, in če se skesa, mu odpusti. Če greši

sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat na dan obrne k tebi ter reče: 'Kesam se,'

mu odpusti« (Lk 17,3-4). S takšnim odnosom bo duhovnik pokazal dober zgled in ostal

v očeh mladih spoštovan in priljubljen. Mladi potrebujejo samo zavedanje, da so

ljubljeni takšni, kot so, grešni in krhki. Na koncu nam je vsem skupno to, da bi vsi radi

delali dobro in dosegli svetost, svetost pa je povezana z odpuščanjem (Kobal, interno

gradivo).

Biti vzgojitelj – vzgajati

Duhovnik naj bi v stegu veljal za najbolj zrelo osebo. Zato je prav, da skuša otroke in

mlade tudi vzgajati in usmerjati na pravo pot. Janez Kobal pravi: »Skavtstvo ni igra za

otroke, ni turistčna agencija ali karkoli – je vzgoja. Vzgoja ni v tem, da prinašamo že

zagotovljene odgovore. Vzgoja izhaja iz prepričanja, da še nismo na cilju – nihče še ni

»vzgojen« niti voditelji niti duhovnik – vsi imamo pred seboj še pot. Vzgoja je pomoč,

da pride iz človeka najboljše, kar je sposoben.« Naloga vzgajati je pomembna tako za

skavtske kot tudi za duhovne voditelje. Dobro vzgajati pa je mogoče le v ljubezni in

zaradi nje. Vzgoja, ki je sama sebi namen, ne doseže pravega rezultata.

71

Biti brat – prijatelj

Skavt je prijatelj vsakomur in vsem skavtom brat, pravi četrti skavtski zakon. Tudi

duhovniki, ki so sprejeli nalogo duhovnih asistentov, so poklicani, da se trudijo živeti to

bratstvo, da se trudijo biti starejši bratje, ki spodbujajo k rasti.

Tisti duhovniki, ki dobijo skupaj z župnijo tudi skavte, so že del bratstva. Postavljeni so

pred izziv, da jih sprejmejo kot brate, ki so jim dani. Kobal pravi, da je duhovnikova

naloga, da skavte sprejme kot eno od skupin in naj jih pomaga povezovati se tudi z

drugimi skupinami. Delo s skavti je zanje poslanstvo, ne prostovoljna počitniška

dejavnost (Kobal, interno gradivo).

Zaupati

Pogosto je problem odraslih oz. izkušenih voditeljev, da mladim ne zaupajo, da se

bojijo, da ne bodo naredili, kot so si zamislili, ali da sploh ne bodo naredili. Tako se

mladi ne morejo naučiti odgovornosti. Prvič bodo naredili narobe, naslednjič pa bodo že

vedeli. Prav je, da tako voditelji kot duhovni asistentje tako otroke kot mlade spodbujajo

k odgovornosti, naj jim zaupajo vedno zahtevnejše naloge. Le tako bodo postali dovolj

samozavestni, da jih bodo opravili.

Drugi vidik zaupanja pa je še posebej pomemben za duhovnike. Mlade naj ne silijo k

duhovnemu spremljanju, sami naj presodijo, komu bodo zaupali. Da si med mladimi

duhovnik pridobi zaupanje, lahko traja več let, vendar je vredno vztrajati. Janez Kobal

po svojih izkušnjah pravi: »Zgodilo se bo takrat, ko boš na poti v gore razdelil zadnjo

kapljico vode. Ko boste skupaj jedli kornfleks z vodo, ker ste se zaračunali in je

zmanjkalo vse druge hrane. Duhovno vodstvo pomeni hoditi skupaj.«

Biti duhovnik

V prvi vrsti pa pomeni, da je duhovni asistent DUHOVNIK, kar je njegova prvinska

poklicanost. Kot skavtski duhovni asistentje so tudi duhovniki povabljeni, da skušajo

živeti krščanstvo na izviren način. Seveda je prva dolžnost voditi liturgijo, ki je med

skavti pogosto v naravi. Liturgija povezuje okolje in ljudi z Bogom, je vključena v dan

in ni nekaj ločenega, to pa se občuti, ko je nekoliko uokoljena in pripravljena, tudi v

nepredvidenih okoliščinah.

Duhovniki se pogosto prestrašijo, da bodo morali delati skavtske kateheze, četudi jim to

ne leži. Kateheze niso vedno skrb duhovnikov. To je naloga voditeljev, zato naj se je ne

72

bojijo. Bolj pomembno je, da duhovnik priložnostno vrže kakšno duhovno iskrico in

zaneti ogenj, da blagoslavlja in da preprosto »JE« z mladimi.

73

4.2 Vključenost skavtov v slovensko Cerkev (praktični del)

Zdi se, da duhovnost med skavti postaja vse bolj tuja, da izgublja svoj pomen in mesto v

skavtski metodi. Četudi gre za zelo življenjsko, praktično in izkušenjsko duhovnost, se

je mnogi izogibajo, ker menijo, da je ne poznajo dovolj ali pa se jim zdi, da zanjo niso

dovolj usposobljeni. Spet drugi navajajo še svoje razloge, nekaterim pa preprosto ni

blizu ali pa imajo s skavti slabe izkušnje in zato morda nimajo volje sodelovati z njimi.

Zaradi takšnih in drugačnih razlogov tako med skavti samimi kot med tistimi, ki so z

njimi kakorkoli sodelovali, hote ali nehote prihaja do razkoraka. Posledično se

delovanje skavtov umakne iz življenja župnije ali pa se celo oddaljijo od svojega bistva.

Delovanje skavtske organizacije je po celotni Sloveniji kljub enaki metodi različno.

Mnogi delujejo povsem samostojno, brez pomoči duhovnega asistenta. Pri takšnih je

morda zmanjšana kvaliteta vnašanja duhovnosti zelo opazna ali pa so morda voditelji

sami toliko bolj angažirani, da svojo vero prinašajo tudi med mlade, za katere so

odgovorni. Spet drugje pa so skavti tudi na področju duhovnosti zelo močni, ker so

dobro podprti. Stanje je zelo težko oceniti, zato sem se odločila, da o tem preko ankete

izvedem raziskavo.

Raziskavo sem izvedla med ljudmi, ki živijo posvečeno življenje (redovniki, redovnice,

duhovniki, škofje), ali pa se nanj intenzivno pripravljajo (bogoslovci, novici, novinke).

Na anketo se je odzvalo 245 ljudi, od tega 154 moških oz. 62,9 % in 91 žensk oz. 37,1

%. Udeleženci ankete so bili stari med 19 in nad 60 let, največ jih je starih med 41 in 60

let (44,1 %). Sodelovali so iz vseh šestih škofij (Ljubljana, Maribor, Celje, Koper,

Murska Sobota in Novo mesto), največje število pa jih prihaja iz ljubljanske nadškofije

(53,9 %). Največ udeležencev sodi med redovnike oz. redovnice (46,1 %), razmeroma

veliko je tudi duhovnikov – župnikov (30,6 %). Ostalih je sodelovalo podobno število,

bogoslovci oz novinci (8,2 %), duhovniki – kaplani (7,4 %), duhovniki – v javnih

ustanovah (6,5 %) in nekaj škofov (1,2 %).

Raziskava je zajemala trinajst vprašanj, pri čemer so na štiri vprašanja odgovarjali samo

tisti, ki so označili, da sodelujejo v župniji, v katero so vpeti mladi, predvsem skavti

(26,9 %).

74

Vprašanja, ki so bila postavljena za tovrstne udeležence, so bila v celoti postavljena

tako, da so zahtevala samostojne odgovore, ki so jih udeleženci zapisali sami.

Na vprašanje »Če imate skavte, kakšno je njihovo mesto v župniji?« so odgovarjali v

pretežno štirih sklopih. Odgovore bi lahko opredelila kot:

- Skavti so močno vpeti v župnijo in aktivno spreminjajo njeno podobo. (55 %)

- Skavti so vpeti v drugo župnijo. (17,6 %)

- Skavti niso vključeni, se držijo bolj zase. (17,6 %)

- Skavti občasno vskočijo – procesije, redarstva, razna pomoč, delavnice itd. (9,8

%)

Sledilo je vprašanje »Se vam je že zgodilo, da je v sodelovanju s skavti prišlo do

konflikta? Kako ste se ga lotili reševati?« Znova se je glede na odgovorjeno izkazalo,

da lahko odgovore razdelim v štiri sklope:

- Do konflikta še ni prišlo. (65,4 %)

- Konflikte rešujemo s pogovorom. (21,2 %)

- Vnaprej se pravočasno dogovarjamo. (9,6 %)

- Prišlo je do konflikta. (3,8 %)

Izpostavim naj dva izmed vseh odgovorov, ki pravita:

»Do konflikta, mislim, da ni prišlo, me pa boli oddaljenost od župnijskega življenje in

čuta pripadnosti cerkvi: npr. da ni primerna ura za skavtsko dejavnost nedelja ob uri

nedeljske maše ali pa da pomeni biti dober krščanski skavt ne samo biti gozdovnik,

ampak tudi živeti v živem odnosu z Jezusom, zanj pričevati in zanj vzgajati = živeti

svojo krščansko vero znotraj cerkvenega občestva in tako vzgajati za mašo, za spoved,

za poroko ipd., ne le za druženje, naravo in veščine v naravi ...«

»Konflikta mislim da ni bilo, bi bili pa nekateri župljani veseli, če bi se skavti bolj

udeleževali svete maše, tako pa imajo svoje srečanje ravno med sveto mašo.«

Zadnje vprašanje v tem sklopu, navezujoče de na sodelovanje skavtov v župniji, pa se je

glasilo: »Če ste DA – duhovni asistent, potem veste, da delo v timu zahteva čas in

prilagajanje. Ste o aktivnostih stega redno obveščeni? Kako usklajujete urnike

sestankov in srečanj?« Odgovore je ponovno mogoče opredeliti v štiri različne sklope:

- Sem zelo dobro obveščen/a, osebno sodelujem. (34,4 %)

75

- Nisem obveščen/a. (21,9 %)

- Imajo neprimerne termine. (9,3 %)

- Nisem DA. (34,4 %)

Sklop naslednjih štirih vprašanj se nanaša na mesto skavtov v slovenski pastorali, na

pomen njihove metode in kako ga vidijo udeleženci ankete. Odgovori so bili že dani, bil

je možen samo en odgovor, poleg naštetih pa je bila tudi možnost drugo.

Prvo vprašanje iz tega sklopa je bilo obvezno in se je glasilo: »Kako pomemben se

vam zdi prispevek skavtov v mladinski pastorali/pri delu z otroki in mladino?«

Možni so bili naslednji odgovori: Skavti imajo velik prispevek k slovenski pastorali.

- Veliko mladih je preko skavtov vključenih v življenje cerkve.

- Skavtov ne poznam dovolj, da bi lahko ocenil/a.

- Skavti v slovenski pastorali ne igrajo velike vloge.

- Skavti delajo preveč po svoje.

- Drugo.

Udeleženci so odgovorili:

Graf 1: Prikaz odstotkov odgovorov na vprašanje: Kako pomemben se vam zdi prispevek skavtov v

mladinski pastorali/pri delu z otroki in mladino?

Največji odstotek udeležencev je odgovorilo, da so mladi preko skavtov vključeni v

življenje cerkve, kar 46,7 %. Najmanj pa jih je izbralo možnost drugo (1 %), pri čemer

naj izpostavim dva odgovora: »Naj bodo res katoliški skavti,« drugi pa »Velik

prispevek, vendar premajhna vključenost v Cerkev.«

1. skavti imajo velik prispevek k slovenski pastorali (19%)

2. veliko mladih je preko skavtov vključenih v življenje cerkve (46,7%)

3. skavtov ne poznam dovolj, da bi lahko ocenil/a (20%)

4. skavti v slovenski pastorali ne igrajo velike vloge (3,3%)

5. skavti delajo preveč po svoje (10%)

6. drugo (1%)

76

Naslednje vprašanje, na katerega so odgovarjali vsi, je bilo navezano na sam način dela,

metode pri skavtih: »Kakšen se vam zdi način dela oz. skavtska metoda dela?« z

možnostjo enega od teh odgovorov:

- Vzgajajo za prave vrednote, z metodo, ki je mladim blizu.

- Vzgajajo h kulturi dialoga in k služenjski drži.

- Vzgajajo za preživetje v naravi.

- Ne poznam skavtske metode oz. način njihove vzgoje.

- Drugo.

Udeleženci so odgovajali:

Graf 2: Prikaz odstotkov na vprašanje: Kakšen se vam zdi način dela, oz. skavtska metoda dela?

Največ udeležencev meni, da skavti vzgajajo za prave vrednote, z metodo, ki je mladim

blizu (59 %). Med odgovori pod možnost drugo, za katero pa se jih je odločilo najmanj

(2 %), se je pojavil tudi odgovor: »Včasih imam občutek, da bi se vsaj v vrhu radi

distancirali od nekaterih za krščanstvo bistvenih vrednotah. Hvala Bogu, da so pri nas

te stvari vsaj večinoma pravilno sprejeli. Imam pa občutek, da je včasih premajhen

poudarek na vrednotah.« Izpostavim naj tudi odgovor, ki pravi: »Zamišljeno je odlično,

v praksi je pogosto izvodenelo.«

Naslednje vprašanje se je nanašalo na to, kaj so 'bodoči' DA-ji pripravljeni skavtom

ponuditi, če bi se jih nekaj pojavilo s prošnjo za pomoč: »Če bi se pojavilo nekaj

mladih oz. skavtskih voditeljev, ki bi potrebovali vašo pomoč, kako/s čim bi jim

lahko pomagali?«

1. vzgajajo za prave vrednote, z metodo, ki je mladim blizu (59%)

2. vzgajajo h kulturi dialoga in k služenjski drži (16,6%)

3. vzgajajo za preživetje v naravi (8,3%)

4. ne poznam skavtske metode oz. način njihove vzgoje (14,1%)

5. drugo (2%)

77

Na voljo je bilo šest odgovorov, pri čemer so imeli pri zadnjem odgovoru spet možnost

dopisati sami:

- Zavrnil/a bi jih.

- Ponudil/a bi jim nekaj denarja.

- Ponudil/a bi jim duhovno in moralno podporo, vendar ne bi sodeloval.

- Z veseljem bi jim prisluhnil/a.

- Rad/a sodelujem z mladimi, zato bi bil/a novih pobud vesel/a in bi jim obljubil/a

sodelovanje po svojih najboljših močeh.

- Drugo.

Odgovarjali pa so takole:

Graf 3: rezultat odgovorov na vprašanje: Če bi se pojavilo nekaj mladih oz. skavtskih voditeljev, ki bi

potrebovali vašo pomoč, kako/s čim bi jim lahko pomagali?

Največ udeležencev pravi, da radi sodelujejo z mladimi in da bi bili njihovih pobud

veseli, ter bi obljubili sodelovanje (51,7 %). Nihče izmed udeležencev mladih, ki bi

prosili za pomoč, ne bi zavrnil ali jim ponudil nekaj denarja (0 %).

Med odgovori pod možnost drugo pa je bilo razbrati nekatere za raziskavo

pomembne odgovore, zato naj jih navedem:

»Delujem v tujini, med Slovenci po svetu, zato nimam toliko stika s skavti, mladih pa je

v naših občestvih vse manj, zato je težko usklajevati delo in utrip. Sem pa vesel dela in

poslanstva, ki ga imajo skavti, in jih podpiram pri delu in vzgoji za vrednote, molitvi in

poslanstvu.«

1. Zavrnil/a bi jih (0%)

2. Ponudil/a bi jim nekaj denarja (0%)

3. Ponudil/a bi jim duhovno in moralno podporo, vendar ne bi sodeloval/a (10,6%)

4. Z veseljem bi jim prisluhnil/a (29,1%)

5. Rad/a sodelujem z mladimi, zato bi bil/a novih pobud vesel/a in bi jim obljubil/a sodelovanje po svojih najboljših močeh (51,7%)

6. drugo (8,5%)

78

»Dala bi jim podporo in spodbudo in poiskala koga, na katerega bi se lahko obrnili.

Sama zaradi preobremenjenosti ne bi mogla aktivno daljnoročno pomagati. Morda le

za enkraten dogodek.«

»Žal bi jih morala zavrniti, ker ima naša karizma druge programe, zato preprosto ne

morem biti povsod.«

»Pripravljen sem jih v zakramentu sv. sprave približevati se Bogu.«

V zadnjem vprašanju tega sklopa pa je bilo postavljeno vprašanje, ki sprašuje po tem,

kako so pripravljeni skavte sprejeti, če bi se nenadoma na dvorišču pojavila skupina

skavtov: »Če bi se na vratih vašega župnišča, samostana... pojavila skupina

skavtov, ki potrebuje prenočišče, kaj bi naredili?« Pri tem vprašanju je bilo

ponujenih šest odgovorov, sedmi pa je zahteval njihov samostojen odgovor:

- Ponudil/a bi jim sobo in jo zaračunal.

- Ponudil/a bi prostor, primeren za prespati, in nekaj hrane.

- Pustil/a bi jih pred vrati.

- Povabil/a bi jih na večerjo in zaradi prostorske stiske poklical kakšnega farana,

če jih lahko sprejme pod svojo streho.

- Sprejel/a bi jih odprtih rok.

- Saj so skavti, naj si kje postavijo šotor.

- Drugo.

Udeleženci so odgovarjali:

Graf 4: odstotek odgovorov na vprašanje: Če bi se na vratih vašega župnišča, samostana... pojavila

skupina skavtov, ki potrebuje prenočišče, kaj bi naredili?

1. Ponudil/a bi jim sobo in jo zaračunal (1%)

2. Ponudil/a bi prostor, primeren za prespati in nekaj hrane (53,3%)

3. Pustil/a bi jih pred vrati (0%)

4. Povabil/a bi jih na večerjo in zaradi prostorske stiske poklical kakšnega farana, če jih lahko sprejme pod svojo streho (9,1%)

5. Sprejel/a bi jih odprtih rok (29,1%)

6. Saj so skavti, naj si kje postavijo šotor (0%)

7. Drugo (7,5%)

79

Če bi se na župnijskih vratih pojavili skavti, bi jih največ udeležencev sprejelo, jim

ponudilo prostor, primeren za nočitev, in nekaj hrane (53,3 %), nihče pa jih ne bi pustil

pred vrati ali pa jim rekel, da si naj kar postavijo šotor (0 %).

Med odgovori drugo, ki jih je bilo 7,5 % pa je bilo zaslediti tudi nekaj

odgovorov, ki pravijo: »Nimam kompetence o tem odločati« ali pa »Vprašal bi

gvardijana, ki o tem odloča.« Nekateri odgovori pa so se navezovali na gostoljubje oz.

prostorsko stisko: »Prosil bi sestre, naj poskrbijo za skavte,« ali pa »V župniji že imamo

prostor, ki ga redno oddajamo za priložnostna srečanja ali duhovne vaje, tudi skavtov.

Seveda naj bi tudi oni prispevali določen znesek za uporabo prostorov, za elektriko,

ogrevanje in druge stroške, saj za delovanje tudi dobijo podporo s strani občin ali

drugih institucij,« spet drugi pa pravi: »Primernega prostora sicer nimam, ampak saj bi

bila tudi učilnica rešitev iz stiske. Hrano in prijazno besedo pa bi vsekakor dobili.«

Zadnji sklop zajema še dvoje vprašanj, ki se navezujejo predvsem na dojemanje

skavtske metode in na način pripravljenosti sodelovanja s skavti. Sklop je posebej, ker

je bilo potrebno odgovarjati s svojimi besedami. Prvo vprašanje se je glasilo: »Kako se

po vašem mnenju skavtska duhovnost razlikuje od veroučne?« Odgovori so bili zelo

različni in težko opredeljivi v različne sklope, vendar nekatere lahko povzamem v en

sam odgovor, z dodatno razlago, ki je bila zapisana ob nekaterih odgovorih.

- Skavtska duhovnost je bolj izkušenjska in celostna (nekateri so jo še bolj

konkretno opredelili: »malo bolj je divja; preko različnih dejavnosti poskuša

voditi k duhovnemu življenju; neposreden stik z naravo, pomen skupinske

dinamike, jasno izdelan duhovni načrt, ki je primeren posamezni starostni

skupini; povezana s stvarstvom; poteka predvsem v "učilnici Božje narave";

prepleta celotno življenje). Tako je odgovorilo 15 % anketirancev.

- Skavtska duhovnost je praktična, konkretna in življenjska (nekateri so k temu

pripisali še: »gradi na izkušnji, ki jo ponuja konkretni dogodek; praktično

življenje verskih vrednot; več je akcije; bolj dejavna; uresničevanje duhovnosti

in vrednot v praksi; ne gre preko učne mize, ampak poskuša iti preko življenja,

akcije; praktična, živeta v občestvu - to je lahko podlaga za verouk ali utrditev

tega, kar se naučijo pri verouku; bolj dinamična, naravna, življenjska,

nepredvidljiva; je bolj konkretna in kreativna ter bolj poglobljena; se s poletjem

80

ne neha, prekine, ampak se nadaljuje v novo šolsko leto«). Tako razmišlja 24 %

anketirancev.

- Ne poznam je odgovorilo 20,3 %

- Duhovnost pri skavtih se od veroučne duhovnosti ne razlikuje veliko (pri čemer

so nekateri dodali še razliko: »sta obe (oziroma morata biti) del župnijske

duhovnosti; razlikuje se le po načinu dela; po eni strani nič, če obe vodita k

Bogu, po drugi strani pa je pri skavtih veliko poudarka na trenutnem navdihu,

pri verouku pa na znanju). Na ta odgovor kaže 5,3 % odgovorov.

- Skavtska duhovnost se razlikuje po metodi (z dopisi in razlago: »več spontanosti

in sodelovanja; več narave, več iger, odprti za odgovornost; v pravljičnosti - pri

volčičih; doživetje skupnosti je bolj izrazito, več časa preživijo skupaj in je več

možnosti za oblikovanje pri vsakdanjih obveznostih; bližja mladim; skavtska

duhovnost temelji na prijateljski oz. bratski osnovi. veroučna pa je vpeta v neko

formalnost; vse je bolj povezano z igro; mladim več daje in od njih več

pričakuje; imajo specifično duhovnost, ki jih vzgaja za bivanje v naravi, za

plemenite odnose in pristen odnos z Bogom; imajo svoj program, je specifična v

tem, da skavti še posebej na taborih preživijo cele dneve skupaj in tako lahko

molitev in odnos z Bogom živijo skupaj skozi cel dan. Mislim, da je v skavtski

duhovnosti večji poudarek na zahvaljevanju za naravo in celotno Božje

stvarstvo; veliko bolj praktično naravnana, izhaja iz praktičnega življenja z

naravo in skupnostjo, duhovnost je v drugem planu, vendar je pomembna, ker

mladim končno ponudi jasne okvire in smernice ter daje globlji smisel življenju,

skavtska duhovnost uči mlade brati Božjo knjigo narave, kot je učil Baden

Powell, narava pa s svojimi zakonitostmi in zahtevami, izzivi itd. postopoma

vodi mlade v odnos s Stvarnikom, ki je te zakone postavil ...«) Na takšen način je

odgovorilo18,8 % udeležencev.

- Skavtska duhovnost je odvisna od voditeljev (kar pomeni: »prejemajo jo preko

svojih skavtskih voditeljev; pomembno je biti blizu voditeljem in jih formirati za

posredovanje prave duhovnosti«). Takšnega mnenja je 6,8 % anketirancev.

- Skavtska duhovnost se izgublja, oddaljuje od svojega bistva (primeri odgovorov

pa so: »sicer dobra, vendar se večkrat drži sama zase in ne sodeluje z župnijo,

kar ni dobro; duhovnost se ne bi smela razlikovati, razlikuje pa se stil

uresničevanja te duhovnosti. Zame je nerazumljivo, da pri poslanici ob

81

prinašanju betlehemske luči Kristus sploh ni omenjen in ta poslanica ne presega

nivoja, ki je sprejemljiv za vsakega pogana; ni izrazito verska, vera je nekje bolj

v ozadju; je bolj univerzalna in ne tako poglobljena v resno duhovno katolištvo;

preveč liberalna; včasih duhovnosti tudi ni; eno je teorija, drugo življenje,

prednost skavtstva je, da so otroci več časa skupaj in imajo možnost takoj živeti

v praksi, kar se učijo; slabše pa je, ker si domišljajo, da to živijo in raste napuh;

manj je evangelizacije; vprašanje je, koliko mi dopušča rasti v veri, meni ni«. V

tej kategoriji se je pojavila tudi spodbuda, ki pravi: »Če smo skavti katoliški,

potem je prav, da nam je dano, da rastemo v veri tudi pri skavtih, ne pa da je

izpolnjen minimum.«) Podobnega mnenja pa je 9,8 % udeležencev.

Naslednje vprašanje, ki je bilo obvezno za vse, se je glasilo: »Če bi imeli možnost

sodelovanja s skavti, kako in kam bi jih vključili, kako si predstavljate

sodelovanje s skavti?«

Odgovori so bili znova zelo različni, vendar pa lažje opredeljivi v nekaj kategorij:

- Skavte bi želel/a vključiti v življenje župnije (kar bi pomenilo: »pri župnijski

maši, kjer bi lahko tudi pričevali o svojih izkustvih in veri; pri vseh pomembnih

župnijskih dejavnostih, predstavnika v žps, priznanje, podpora in redno

srečevanje z njimi; povprašal bi jih, kje se \"vidijo\" v župniji, in jim potem

zaupal dela, ki so jim blizu; vključitev v župnijsko dejavnost - z otroki in

mladimi; povabil bi jih k odgovornemu sooblikovanju življenja v župniji; strežba

peciva na slovesnostih; v prvi vrsti bi zahteval navzočnost pri nedeljskem

bogoslužju; zelo sem jih vesel v župniji, vesel njihove prisotnosti in sodelovanja,

pustil bi jim svobodo in neodvisnost; da so redni nedeljniki, ki so del občestva,

in ne tisti, ki se prislinijo samo, ko jim voditelj ukaže; itd.«). Takšnega

sodelovanja si želi največ, in sicer kar 33,2 % anketirancev.

- Skavte bi vključil/a v razne prostovoljne dejavnosti in služenje drugim (v očeh

udeležencev to pomeni: »delo z mladimi, pri verouku in v delo z ostarelimi, ki

potrebujejo pomoč; v kake počitniške in prostovoljne dejavnosti z otroki in

mladimi; služenje ljudem, da se konkretno soočijo z življenjem in učijo živeti kot

kristjani; v skupino besede življenja; razni projekti, ekologija, birmanci,

preventiva pred zasvojenostmi; itd«). Tako bi skavte vključilo 18,2 %

anketirancev.

82

- S skavti bi sodeloval/a kot DA (nekaj odgovorov z razlago pravi: »želim si

narediti taborno šolo združenja in narediti kak projekt na področju duhovnosti;

nudil bi jim prostor in duhovno pomoč oz. vodenje, da bi čim lažje živeli svojo

metodo; sodelovanje v skvo, delo z voditelji«);tako jih je odgovorilo 18,8 %.

- Skavte bi umestil/a v del mladinske pastorale (pri čemer so nekateri še dopisali,

kaj to zanje pomeni: »biti navzoči tudi pri postavljanju smernic mladinske

pastorale; v konkretno življenje cerkve, v služenje določenim marginalnim

skupinam, v sooblikovanje bogoslužja; skavtstvo vidim kot eno od alternativ

mladinske pastorale, ki je precej samostojna«). Tako je odgovorilo 6,5 %

anketirancev.

- Ne vem, kam bi umestil/a skavte (kar ima predvsem pozitivno konotacijo: »bi

presodil v konkretnem primeru; vključila bi jih povsod, kjer bi se dalo glede na

kvalitete konkretnega stega; prisluhnil bi jim in bi sami povedali, kaj želijo oz.

so pripravljeni delati; itd.«). Takšnega mnenja je 12,3 % anketirancev.

- S skavti ne bi sodeloval/a (pri čemer so zapisali nekaj pomenljivih odgovorov:

»ne bi sodelovala, ker niso del naše karizme, sem jih pa zelo vesela in vidim, da

naredijo veliko dobrega za mlade in otroke«;

»Ko so najeli naš dom za bivanje, sem dala na razpolago brezplačno, prosila

sem pa, da obesijo tri vrvi za gugalnice v prostem času. Pa je bilo preveč, češ da

imajo svoj program. Prosila sem, naj pokosijo travo, kjer bodo postavili šotore,

pa je bilo tudi to preveč in sem morala sama pokositi. Prosila sem, da pazijo na

vodo, ker ni vodovoda, in naj ne splakujejo pod tekočo vodo, pa so odgovorili,

da je taka njihova navada. Ko so odšli, sem morala poklicati gasilce in plačati

cisterno vode, ker so izpraznili vodnjak. Na tak način ne morem in ne želim

sodelovati.«). Nesodelovanja si želi 8,4 % anketirancev.

- Sodeloval/a bi drugače (»z duhovno podporo; s kakšno spodbudo in predvsem z

molitvijo; morda sodelovanje na taboru ali konkreten projekt ali enkraten ali

večkraten obisk ali bi lahko prišli oni, lahko bi imeli skavtsko pripravo na

praznike pri nas za vikend, lahko obisk samostana«): Za takšno sodelovanje je

pripravljenih 2,6 % anketirancev.

Na tem mestu naj omenim še en komentar, ki pravi:

83

»Mesto skavtov je v vzgoji znotraj cerkve. Če si kristjan, potem lahko hodiš tudi

v gozd in slaviš Boga. Vendar hodiš tudi v cerkev, praznuješ praznike, greš k

sveti spovedi, se cerkveno poročiš, nagovarjaš za krščanske vrednote. Če tega

ni, si tabornik. Če pa si skavt, si tabornik z vrednoto in ozadjem krščanskega. In

to je bistveno, po čemer se razlikujejo skavti od tabornikov. Lahko pa med njimi

ni razlike takrat, ko krščanska vera (ne vera na sploh!) zanje ni odločilna.«

4.2.1 Razprava

Namen diplomskega dela je izpostaviti smiselnost in uporabnost duhovnosti v

skavtstvu, kar pomeni teoretično pojasniti njen izvor, pomen in strukturo ter ovrednotiti

njeno mesto v slovenski pastorali. Ker se zdi, da postaja skavtska duhovnost izrojena, jo

je potrebno ponovno osmisliti in ovrednotiti. Struktura skavtske duhovnosti je v celoti

dobro zastavljena, vendar pa se zdi, da postaja le nekaj, kar je postavljeno v ozadje.

Iz ankete lahko razberemo, da je med vsemi udeleženci relativno malo tistih, ki imajo

župnijo, v kateri sodelujejo skavti (26,9 %). Glede na pridobljene rezultate pa se je

izkazalo, da so skavti v župnijah, kjer delujejo, velik prispevek za življenje župnije.

Menim, da so vzroki za to tudi podpora, dobro dogovarjanje in sodelovanje z duhovnim

asistentom, ki je običajno duhovnik v župniji ali pa je z župnijo tesno povezan.

Izkazalo se je tudi, da imajo mnoge župnije mlade, ki so pridruženi skavtom, vendar v

drugi župniji, kar je lahko vzrok za to, da si duhovniki želijo s strani skavtov večji in

bolj reden obisk pri nedeljskih mašah v domači župniji. Iz podatkov pa je opazen tudi

odstotek, ki pravi, da se skavti držijo bolj zase. V takšnih primerih menim, da pogosteje

prihaja do konfliktov, ker duhovni asistent o dogodkih ni obveščen, ker se pojavljajo

neprimerni časovni termini srečanj oz. drugih skavtskih dogodkov ali pa se ga na

splošno premalo upošteva in ne vključuje v programe.

Glede na to, da je precejšen odstotek udeležencev zapisal, da do konflikta še ni prišlo

(65,4 %) oz. če so prišli, da jih rešujejo sproti (21,2 %), menim, da so tako skavti kot

duhovniki oz. duhovni asistenti pripravljeni na sodelovanje in dialog.

Sklop vprašanj, ki se je nanašal na vse udeležence, s pridobljenimi podatki kaže na

pestrost mnenj o skavtih v Sloveniji. Odgovori na prvo vprašanje (»Kako pomemben se

84

vam zdi prispevek skavtov v mladinski pastorali/pri delu z otroki in mladino?«) tega

sklopa, ki dosegajo relativno velik odstotek (20 %), potrdijo hipotezo, da je poznavanje

izvajanja skavtske duhovnosti znotraj skavtske metode šibko. Menim, da morda zato

med duhovnimi asistenti in skavtskimi voditelji pogosteje prihaja do nesoglasja in

konfliktov, ker bi vsak želel delati na svoj način. Poleg tega je razbrati tudi to, da si

mnogi med udeleženci želijo, da bi bili skavti kot katoliška organizacija bolj

prepoznavni po dejanjih vere, za katere se zavzema tudi sama skavtska metoda (več

prakticiranja osebne vere). Večina udeležencev, ki skavte pozna, pa je mnenja, da imajo

velik prispevek v mladinski pastorali in da je preko njih veliko mladih vključenih v

življenje Cerkve.

Skavtsko metodo so udeleženci večinoma opredelili kot tisto, ki vzgaja za prave

vrednote in je mladim blizu. Prav tako je del udeležencev potrdil zgoraj navedeno

hipotezo o nepoznavanju skavtske metode. Lahko bi rekla, da je iz odgovorov zaznati

potrebo in željo po tem, da skavtska duhovnost ne bi bila toliko govorjena, temveč bolj

aplicirana v praksi.

Z vprašanjema je povezano tudi predzadnje vprašanje o razliki med veroučno in

skavtsko duhovnostjo. Iz podatkov je razvidno, da imajo udeleženci ankete o sami

skavtski duhovnosti in posledično skavtski metodi dobro mnenje. Vendar pa se zdi,

čeprav je metoda dobro zastavljena ( »poskuša iti preko življenja, akcije«, je konkretna

in izkušenjska), vse pogosteje otrok in mladine ne pripelje do želenega cilja. Ne pomaga

jim duhovno rasti, za kar so odgovorni tudi voditelji znotraj posameznih vej. Da je

potrebna duhovna »formacija« tudi voditeljev, lahko razberemo tudi iz nekaterih

odgovorov udeležencev.

Iz naslednjih vprašanj je razvidno, da so mnogi pripravljeni na dialog in sodelovanje s

skavti, da bi jih sprejeli odprtih rok in bi jim ponudili pomoč oz. prenočišče. Mnogi si

sodelovanja celo želijo, pa nimajo možnosti, ker so skavti morda v drugi župniji ali pa

se držijo preveč zase. Raziskava jasno pokaže, da je želja po sodelovanju velika in da si

mnogi predstavljajo vključenost skavtov na različne načine tudi v svoji župniji oz. v

drugih pomoči potrebnih ustanovah.

Mnogo udeležencev je pripravljeno na kakršno koli pomoč in podporo, predvsem pa na

dialog in sprotno dogovarjanje ter vzajemno upoštevanje časa in karizme.

85

Podatek, ki ni zanemarljiv, pokaže tudi na slabe izkušnje udeležencev s skavti ali pa

premajhno željo sodelovanja s strani skavtov samih. Zato si mnogi sodelovanja z njimi

ne predstavljajo oz. ne želijo, kar je razumljivo, kljub vsemu pa so še vedno pripravljeni

ponuditi duhovno in molitveno podporo.

Anketa torej potrdi obe hipotezi: da je duhovnost v skavtstvu v svojem temelju zelo

dobro zastavljena, da skuša biti blizu mladim in jih pripeljati bližje Kristusu, vendar jo

skavtski voditelji in DA-ji zaradi slabega poznavanja premalo uporabljajo pri delu s

skavti in da so vzroki za pomanjkljivo sodelovanje tako na strani skavtskih voditeljev

kot na strani duhovnih asistentov.

Iz ankete je torej jasno razvidno, da sta vzrok in posledica tako na strani skavtov kot

njihovih duhovnih asistentov. Menim, da sta močna dejavnika, ki lahko pomagata pri

izboljšanju situacije ravno prilagajanje in sprejemanje. Kot je naloga voditeljev, da se

po najboljših močeh pripravijo na pogram srečanj (naj vsebujejo vse dele, ki so v

skavtski metodi44

) in s tem dajo skavtom kar največ, so tudi duhovni asistentje

poklicani, da voditeljem pomagajo usmerjati otroke in mladostnike v pravo smer in tako

duhovno rasti v odgovorne in zrele osebe. Ker smo ljudje različni, naj skavtski voditelji

ne pričakujejo, da bodo duhovni asistentje, ki so jim dodeljeni poskrbeli za vso

duhovnost, ki jo skavtstvo zahteva. Naj se zavedajo, da so duhovni asistentje, da jim

pomagajo, jih usmerjajo, da so tam kot navzočneži in opora. Vendar pa naj se po svojih

močeh trudijo skrbeti za svojo duhovno rast, saj bodo le zaradi svoje verske izkušnje

tako mogli v skavtska srečanja prinašati Boga. Kajti tudi najnujnejše in »obvezno«, ki je

lahko še tako dobo pripravljeno, ni učinkovito, če ni iskreno in iz srca.

Duhovni asistentje pa naj se duhovnosti med skavti ne bojijo, saj od njih ne zahteva

veliko. Za začetek je dovolj navzočnost in opora voditeljem. Ni smiselno, da duhovni

asistentje vstopajo kot tisti, ki bodo pripravljali kateheze in vodili vse, kar je povezano z

duhovnostjo. Ker je to laiška organizacija, je to naloga voditeljev. Duhovni asistenti pa

imajo povsod enako nalogo – služiti Cerkvi in tako vsem občestvom in skupnostim, ki

so jim dane ter podeljevati zakramente. Naj sprejemajo ideje mladih, naj jih sprejmejo

in jim pokažejo, da so potrebni ter jim tako dajo mesto in prostor v Cerkvi.

44

Skavtska metoda vključuje: obljubo in zakone, delo v majhnih skupinah, učenje z delom, simbolno

govorico, dejavni odnos med mladimi in odraslimi, dejavnosti na prostem, samovzgojo in služenje v

družbi.

86

Ko se bodo tako voditelji kot duhovni asistentje pripravljeni prilagoditi, na različne

poglede in načine življenja, ko bodo drug drugega v polnosti sprejeli in si dovolili

vzajemne pomoči, ko bodo tudi skavtski voditelji začeli vlagati v svojo osebno in

duhovno rast in ko jim bodo duhovniki oz. duhovni asistenti dali prostor, jih potrjevali v

njihovem delu in jim postali trdna opora, šele takrat bo skavtstvo spet lahko v polnosti

zaživelo svojo duhovnost.

Dokler pa bodo drug drugega obsojali in si očitali pretekle izkušnje, pa bo skavtska

duhovnost vse bolj oddaljena od izvora in vse manj duhovnikov, redovnikov in redovnic

bo želelo sodelovati s skavtsko organizacijo.

87

ZAKLJUČEK

»Ni resničenga konca. Je le prostor, kjer končaš zgodbo.«

(Frank Herbert)

Tema, ki sem si jo izbrala za diplomsko nalogo, mi je predstavljala velik izziv, saj se

zavedam, da se je ravno to področje v skavtstvu v zadnjih letih nekoliko oslabilo.

Veliko se govori o tem, kako bi stanje izboljšali, vendar pa so za to potrebne velike

spremembe, ki se ne pokažejo čez noč. Zavedam se, da tudi moja diplomska naloga ne

bo prinesla hitrih sprememb in velikih rezultatov, upam pa, da bo marsikomu odprla oči

in srce, da se te teme ne bo več izogibal.

Prav tako sem se sama kot skavtska voditeljica veliko spraševala, kaj naj naredim, da bi

lahko vnesla več duhovnosti med mlade, ki so mi zaupane. Med pisanjem diplome sem

se začela zavedati, da ni vse odvisno od mene. Vendar pa sem odgovorna, da vanjo

vložim kar največ in tako pripraviti prostor Gospodu, ki je edini, ki zares vstopa med

nas in nagovarja.

Diplomska naloga je odgovorila na mnoga moja vprašanja o tem, kaj naj bi bila

skavtska duhovnost, kako točno si jo je zamislil ustanovitelj, kako naj bi jo izvajali itd.,

hkrati pa je potrdila veliko mojih domnev, npr. da je pomembno, kako k njej pristopajo

voditelji in kako duhovni asistenti, kakšen odnos je potreben med voditelji in duhovnimi

asistenti itd. Zavedanje, ki pa mi ostaja, pa je, da so prav vsi voditelji tisti, ki so

odgovorni, da so zgled ne samo kot odgovorni državljani, temveč tudi kot dobri

kristjani, ki skrbijo za svoje duhovno ravnotežje. Tako voditelji kot duhovni asistenti so

tisti, zaradi katerih bodo skavti prakticirali duhovno dimenzijo skavtstva ali pa ne. Kdor

sam ne živi intenzivnega osebnega odnosa z Bogom, ga težko posreduje otrokom in

mladim, za katere je odgovoren. Prakticiranje duhovnosti v skavtstvu ni težko, vendar

pa je vanjo vseeno potrebno nekaj vložiti.

Kot sem si zamislila, mi je v diplomskem delu uspelo združiti vse, kar je povezano z

duhovnostjo pri skavtih, kako se aplicira v življenje in kako se nanjo pripraviti. Prav

tako pa mi je z anketo uspelo priti do želenih rezultatov.

Upam in si želim, da bo moja diplomska naloga koristila vsem prihodnjim generacijam

tako skavtskih voditeljev kot tudi bodočim duhovnim asistentom.

88

POVZETEK

Diplomska naloga zajema teoretični del, ki razlaga psihološko rast otrok in

mladostnikov v veri. Vsebuje opredelitev in pomen kateheze, znotraj otroške in

mladinske pastorale in tudi znotraj laiških organizacij. Najbolj obsežno poglavje pa

vsebuje razlago izvora, smotra in način izvedbe duhovnosti med skavti, ki je zasnovana

tako, da je prilagojena potrebam otrok in mladostnikov v starostnih skupinah znotraj

skavtske metode.

Namen teoretičnega dela je približati smisel skavtske duhovnosti vsem, ki je ne

poznajo. Opredeliti njeno funkcionalnost, uporabnost in zgradbo na način, kot je v

prvotnih smernicah zastavljena in se pogosto še vedno prakticira.

Prav tako pa delo izpostavlja tudi problematiko, saj se v Sloveniji skavtsko duhovnost

jemlje vse manj resno. Delo razpravlja, zakaj prihaja do takšnih deviacij. Ta del zajema

predvsem praktični del, torej anketo, ki je bila izvedena med slovenskimi škofi,

duhovniki, redovniki in redovnicami, novinci in bogoslovci. Tako se preko odgovorov

kaže realno stanje izvajanja skavtske duhovnosti v praksi.

Ključne besede: skavti, skavtska duhovnost, duhovni asistenti, kateheza, Baden Powell,

mladina, otroci

89

ABSTRACT

Theoretical part of this work in clude explanation of psychological growing children

and youth in faith, meaning of catechesis inside child and youth pastoral and also in lay

catholic organizations.

The most comprehended chapter contain purpose and source spirituality inside scout

method, which is accomodated for children and youth needs in their age groups.

Intention of theoretical part is to approach meaning of scout spirituality to all who aren't

familiar with and to define it's functionalism, practicability and structure of original

idea.

The work exposure also problematical fact that scout spirituality in Slovenia doesn't

have same meaning as it had before. It also explains why is becoming to this kind of

deviation. About this is written practical part of work, the questionnaire which was

achieved between Slovenian bishops, priests, monks and beginers of consecrated life.

The answers show the reality of spiritual execution of scouts in Slovenia.

Keywords: scouts, scoutspirituality, spiritualassistant, catechesis, Baden Powell, youth,

children

90

REFERENCE

BADEN POWELL. Lord Robert Styphenson, Skavt, Navodilo za vzgojo dobrih

državljanov.1932. Ljubljana: Zveza tabornikov Slovenije

BADEN POWELL, Lord Robert Styphenson. Priročnik za skavtske vzgojitelje. 1998.

Ljubljana: ZSKSS.

BADEN POWELL. Lord Robert Styphenson. Skavtstvo za fante, Priročnik za

odgovorno državljanstvo. 2011. Ljubljana: ZSKSS

CAVALETTI, Sofia. Otrokove verske zmožnosti. 2008. Ljubljana: Uršulinski zavod za

vzgojo, izobraževanje in kulturo.

CEVC, Marjeta. REMŠKAR, Ana. Dvigni peruti. 2004. Ljubljana: ZSKSS.

Delovno gradivo metode BB. 2014. Ljubljana: ZSKSS (Interno gradivo)

Gradivo taborne šole metode PP. 2009. Ljubljana: ZSKSS (Interno gradivo)

Gradivo taborne šole metoda IV. 2014. Ljubljana: ZSKSS (Interno gradivo)

LOŠKA DOLINA 1. Sv. Frančišek Asiški, Dokument o korenini. (interno gradivo)

JERETINA, Simona. Kateheza v kardelu. 2006. Ljubljana: Teološka fakulteta

KIPLING, Rudyard. Mavglijeve zgodbe. 2003. Ljubljana: ZSKSS.

Koncilski odloki. 2004. Ljubljana: Družina, d.o.o.

KONGREGACIJA ZA DUHOVŠČINO. Splošni pravilnik za katehezo, CD 75. 1998

Ljubljana: Družina, d.o.o.

KOBAL, Janez. Abc skavtstvo za duhovnike. (Interno gradivo)

KOBAL, Janez. zasebni zapiski

KOBAL, Janez. Skavtstvo in simbolika. (Interno gradivo)

KORHERR, Edgar, Joseph. Pedagoška psihologija za teologe. 2008. Ljubljana: Salve.

KVAS, Milan. KOREN, Sandi. Skavtski molitvenik. 2008. Ljubljana: ZSKSS.

91

KRISTAN, Kristina. Simboli in znamenja. 2011.

https://zbokss.wikispaces.com/file/view/ZNAMENJA+IN+SIMBOLI.pdf (pridobljeno

18.4.2015)

MARKOVIČ, Mitja. SUŠIN, Tjaša. Duhovnost v četi. 2014. Ljubljana: ZSKSS (Interno

gradivo)

MIKLAVČIČ, Maks. DOLENC, Jože. Leto svetnikov I, 1970. Ljubljana: Zadruga

katoliških duhovnikov.

MIKLAVČIČ, Maks. DOLENC, Jože. Leto svetnikov II, 1970. Ljubljana: Zadruga

katoliških duhovnikov.

PRIJATELJ, Erika. Psihološka dinamika rasti v veri. 2008. Maribor: Slomškova

založba.

REYNOLDS, Ernest, Edwin. Bi-Pi: zgodba njegovega življenja. 2008. Ljubljana:

ZSKSS.

Slovar slovenskega knjižnjega jezika. 2007. Ljubljana: DZS.

SLOVENSKA ŠKOFOVSKA KONFERENCA. Pridite in poglejte, Slovenski

pastoralni načrt. 2012. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba.

SNOJ, Alojzij Slavko. Katehetika. 2003. Ljubljana: Salve.

STEG MOZIRJE1. Korenina sveti Pavel. (interno gradivo)

Sveto pismo, Slovenski standardni prevod. 2006. Ljubljana: Svetopisemska družba

Slovenije.

Veliki slovar tujk, 2002. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Zakonik cerkvenega praca. 2006. Ljubljana: Družina, d.o.o.

ZOREC, Franci. Duhovnost v skavtstvu. 2002. Ljubljana: ZSKSS. (Interno gradivo)

WIKIPEDIA, Domača stran, 29. maja 2015.

http://en.wikipedia.org/wiki/James_W._Fowler (pridobljeno 27.11.2001)

WIKIPEDIA, Domča stran, 4. januarja.

2015http://sl.wikipedia.org/wiki/Lawrence_Kohlberg (pridobljeno 27.11.2001)

2

PRILOGE

PRILOGA 1: LISTINA KATOLIŠKEGA SKAVTSTVA45

1. Skavtstvo – zvesto namenu svojega ustanovitelja Baden Powella– vodi mlade, da bi

postali ustvarjalci lastnega razvoja, skavtska metoda pa spodbuja k zrelosti osebe in

skupnosti. Prav zato katoličani prepoznavajo evangeljske vrednote znotraj temeljne

osvobajajoče vzgoje46

, ki jo ponuja skavtska metoda. Ta osvobajajoča vzgoja more

vsakega posameznika uvajati k sprejetju njegove polne odgovornosti in k njegovemu

celovitemu razvoju.

2. Izkušnja, ki jo posameznik doživi v skavtski skupini, pomeni njegovo prebuditev v

odnosu do samega sebe, do sveta in do lastnih duhovnih razsežnosti. Skavtstvo lahko

tako postane okolje pristnega razodetja Jezusa Kristusa. Tovrstna evangelizacija se

dogaja v sami srčiki skavtstva po programih, dejavnostih, vključitvi skupnosti, dejavni

pedagogiki, po osebni pripadnosti in življenjskem pričevanju, ki ga hkrati vzpodbuja.

Katoliški voditelji živijo svoje krščansko iskanje in prizadevanje skupaj s svojimi

skavti. S podelitvijo svoje življenjske zgodbe ponujajo skavtom okoliščine, potrebne za

rojstvo skupnosti, v kateri se Božja beseda spoznava, sprejema, živi in obhaja.

To prizadevanje je za voditelje ne nazadnje konkreten način življenja in rasti v njihovi

veri ter sodelovanja pri poslanstvu, ki ga je Jezus zaupa svoji Cerkvi. To prizadevanje

voditeljev se uresničuje tudi v sodelovanju z duhovniki, ki so pripravljeni deliti

skavtsko pot in na sebi lasten način služiti v Cerkvi. Voditelji se tako vključijo v laiški

apostolat.

3. Edinost svetovnega skavtstva predstavlja veliko bogastvo ravno v svoji različnosti.

Biti del svetovnega skavtskega gibanja je izjemna priložnost za srečevanje z ljudmi

različnega izvora ter vseh ras, narodov, religij in duhovnosti. V obzorju dejanske

45

To je skavtska različica skupne listine ICCS in ICCG, ki je bila sprejeta julija 1977 na svetovnem svetu

ICCS v Montrealu in na svetovnem svetu ICCG v Rimu. ZSKSS je pričujočo Listino sprejelo na

izrednem zasedanju generalnega sveta dne 20. februarja 1993. 46

S tem izrazom označujemo vzgojo, zamišljeno v duhu izjave »Gravissimumeducationis« o krščanski

vzgoji drugega Vatikanskega koncila iz leta 1965, okrožnice »Populorumprogressio« papeža Pavla VI. iz

leta 1967 (točke 15, 16–18), dokumentov iz Medellina iz leta 1969 (4. poglavje) in okrožnice

»Evangeliinuntiandi« papeža Pavla VI. iz leta 1975.

3

izgradnje edinosti katoličani prispevajo svetovnemu gibanju tiste vrednote, ki so lastne

njihovemu življenju skupnosti krščenih. Za to potrebujejo posebno okolje in čas, v

katerem odkrivajo poti razodevanja Jezusa Kristusa v njihovem življenju, kjer soočajo

iskanja in vprašanja njihove vere ter v zakramentih obhajajo skrivnost Jezusove smrti in

vstajenja. Cerkev, ki se jo doživlja v taki skupnosti, je na ta način v občestvu z vesoljno

Cerkvijo.

4. V vsaki državi so okoliščine, značilnosti narodne organizacije in pastoralne smernice

krajevne Cerkve različne. Dolžnost katoličanov, ki živijo skavtstvo in se zavedajo

skupnostnih razsežnosti svoje vere, je ustvariti – v dialogu s škofi na eni in njihovim

združenjem na drugi strani – kar najbolj ugodne okoliščine za njihovo vzgojo, kot je

opredeljena v točkah 1 in 2 te listine.

5. ICCS/ICCG predstavlja poziv s strani Cerkve k občestvenemu življenju, poglobitvi

vere in podelitvi krščanske izkušnje.

Zato ICCS/ICCG:

- omogoča zavest pripadnosti Cerkvi znotraj skavtstva, kot ga živijo katoličani;

- je kot Mednarodna katoliška organizacija del življenja vesoljne Cerkve ter vanjo

prinaša svojo izkušnjo in sprejema izkušnjo drugih;

- predstavlja mlade in zagotavlja njihovo navzočnost v Cerkvi;

- sodeluje pri razvoju in poglabljanju duhovnih vrednot skavtstva preko dialoga

med katoličani in nekatoličani, verujočimi in neverujočimi.

DODATEK K LISTINI KATOLIŠKEGA SKAVTSTVA

»Za dialog med skavtstvom in katoliško Cerkvijo«

Pri uresničevanju le-tega je treba namenjati posebno pozornost konkretnemu in

izrecnemu izvajanju sledečega:

a) Vsako katoliško združenje, katoliški svet ali katoliški odbor v večverskem združenju

– v kolikor je to prostovoljna vzgojna pobuda, ki jo vodijo laiki in jo je priznala

pristojna oblast je – del občestva Cerkve.

Jasna znamenja te pripadnosti se kažejo v stalnem dialogu laikov s pastirji Cerkve in v

njihovem dejavnem sodelovanju v življenju krajevne Cerkve.

4

b) Vsaka škofovska konferenca naj ceni poseben stil dejavnosti in vključenosti

katoličanov v skavtstvo. Povabljena je tudi, da izkazuje skrb in zanimanje do

katoliškega skavtskega združenja, sveta ali odbora ter poskrbi za pomoč in sredstva

potrebna za vzgojo in razvoj v veri.

Še posebej pa naj škofovska konferenca poskrbi za duhovne asistente, ki naj kot

duhovniki – vključeni v skavtstvo znotraj katoliških združenj, svetovali odborov –

opravljajo svoje poslanstvo, ki jim ga zaupa njihov škof.

5

PRILOGA 2: LISTINA SLOVENSKEGA KATOLIŠKEGA

SKAVTSTVA

Člani Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) se zavezujemo, da

bomo živeli kot dejavni udje Cerkve – Kristusovega skrivnostnega telesa. Listina

katoliškega skavtstva nas zavezuje k odgovorni soudeležbi pri poslanstvu Cerkve, ki

prinaša Jezusov evangelij kot vir upanja za človeka in za družbeno prenovo (prim. C in

LA).

Znotraj katoliške Cerkve smo laiško združenje z lastno metodo vzgoje in kateheze, ki

nas spremljata na skavtski poti duhovnosti in služenja.

Skavti in skavtinje v Sloveniji smo del mladinske pastorale.

Znotraj ZSKSS priznavamo različnost duhovnih darov, ki jih uporabljamo v službi

krajevne Cerkve na vseh ravneh njenega življenja.

Člani ZSKSS se zavezujemo in smo dolžni po svojih močeh sodelovati na

medškofijskih, škofijskih in medžupnijskih ravneh osnovna raven vključevanja v

Cerkev pa je župnija.

V Združenju bomo s posebno pozornostjo skrbeli za poznavanje specifične vloge

laiškega združenja, kot ga opredeljujejo: Listina katoliškega skavtstva (ICCS, ICCG),

koncilski dokumenti, Zakonik cerkvenega prava (ZCP), papeški dokumenti in

dokumenti škofijskih sinod.

Skavtinje in skavti smo misijonarji v svojem okolju, kjer je naša oblika dela namenjena

prvenstveno tistim mladim, ki se na druge načine ne vključujejo v Cerkev.

Z zvestobo obljubi in skavtskim zakonom se bomo oblikovali v treh temeljnih

razsežnostih Cerkve:

- v misijonsko-oznanjevalni razsežnosti,

- v molitveno- liturgični razsežnosti in

- v moralno- karitativni razsežnosti.

Za izvajanje Listine slovenskega katoliškega skavtstva so prvi odgovorni duhovni

asistenti ZSKSS, ki so člani vsake skupnosti voditeljev.

6

PRILOGA 3: ROBERT BADEN POWELL – DOLŽNOST DO

BOGA

»Pred tristo leti je rekel star britski poglavar: »Naše življenje se mi je vedno zdelo

podobno poletu vrabca preko dvora, ko sedimo pri jedi, ko gori klada na ognju, medtem

ko je zunaj temno in viharno. Pride noter, nihče ne ve od kod, leta nekaj časa po toplem

in okrog luči, nato pa zopet poleti v temo. Tako je s človeškim življenjem: človek pride,

nihče ne ve od kod, kratek čas preživi na zemlji, dokler zopet ne odleti in nihče ne ve

kam. Zdaj pa se zdi, da ne poletimo spet nazaj v temo, ko je naše življenje pri koncu,

seveda, če izpolnimo svojo dolžnost, kajti Kristus nam je odprl vrata v svetlejši kraj, v

nebesa, kamor odidemo, da bi tam živeli v večnem veselju!« Stari poglavar je govoril v

imenu vseh poglavarjev Severne Anglije, ko jim je kralj Edvin prinesel krščansko vero;

in sprejeli so jo vsepovsod, ker jim je prinašala več tolažbe kot češčenje njihovih starih

poganskih bogov. Vera se zdi zelo preprosta stvar: 1. Zaupaj v Boga! 2. Stori dobro

svojemu sočloveku! Stari vitezi, starodavni skavti, so bili zelo pobožni. Vedno so

obiskovali cerkve ali kapelice, zlasti pred bojem ali če so morali narediti kaj težkega.

Mislili so, da je pametno, če si na smrt vedno pripravljen. V veliki cerkvi na Malti se še

danes lahko vidi, kako so vitezi molili. Ko se je molila veroizpoved, so vstali in potegnili

meč v znamenje, da so pripravljeni braniti evangelij tudi z žrtvovanjem svojega lastnega

življenja, če je potrebno. Boga niso častili samo v cerkvi, ampak so občudovali njegovo

delo v njegovem stvarstvu – v živalih, rastlinah, pokrajini. Tako je tudi med današnjimi

skavti: povsod, kamorkoli gredo, se veselijo gozda, gora in travnikov. Radi opazujejo

živali, cvetlice in rastline. Bog da človekovemu življenju vrednost in potrebno se je

ravnati po njegovih zapovedih. Zato naj ima vsak skavt vero. Je mnogo ver, kot

krščanstvo, judovstvo, islam, budizem, hinduizem … Pomembno je, da pripadniki vseh

teh veroizpovedi častijo Boga, čeprav na različne načine. So kot vojska, ki služi istemu

kralju, čeprav v različnih rodovih vojske in z različnim orožjem: mornarica, pehota,

konjenica … Če torej srečate človeka druge veroizpovedi, ga morate sprejeti kot

sobrata, ki služi in veruje v istega Gospoda, samo na nekoliko drugačen način. Ko vršiš

dolžnost do svojega Boga, mu bodi hvaležen. Vedno, ko se veseliš kakšne zabave, dobre

igre ali ko ti uspe kaj dobrega in velikega, se mu zahvali za to, čeprav samo z nekaj

besedami, tako kot tudi po jedi zmoliš zahvalno molitev. Ne pozabi tudi blagoslavljati.

7

Blagoslavljati druge ljudi je dobra stvar. Če na primer vidiš mimo vozeči vlak, prosi za

božji blagoslov za vse ljudi, ki sedijo v njem. Ko vršiš svojo dolžnost do ljudi, bodi

vedno pripravljen pomagati in delati dobro. Bodi vedno hvaležen za vsako prijaznost,

ki ti jo kdo izkaže, in potrudi se, da svojo hvaležnost tudi pokažeš. Pomisli na to, da

darilo, ki ga dobiš, ni tvoje, dokler se ne zahvališ zanj. Dokler si vrabec, ki leta po

dvoru, to se pravi, dokler živiš, se trudi storiti kaj dobrega, kar bo ostalo, ko tebe več ne

bo. Neki pisatelj pravi: »Predstavljam si, da je razpeta med zemljo in nebeško lučjo

ponoči, ko sonce zaide, velika odeja. V tej odeji pa so luknje, ki so jih napravili tisti, ki

so živeli pred nami in dobro delali, in to so zvezde. Zvezde niso vse enako velike:

nekatere so velike, druge manjše, bolj ali manj sijoče, odvisno od dobrih del, ki so jih

naši predniki naredili. Pomembno pa je, da so naredili svojo »luknjo v odejo«, preden

so zapustili ta svet.« Potrudite se, da napravite s svojim dobrim delom luknjo v odeji,

medtem ko bivate na tej zemlji. Dobro je namreč biti dober, mnogo bolje pa je dobro

tudi delati.«

8

PRILOGA 4: POSLOVILNI PISMI SIRA ROBERTA

STEPHENSONA SMYTHA BADEN POWELLA SKAVTOM IN

SKAVTINJAM

Pismi v katerih Bi-Pi piše zadnje besede skavtinjam in skavtom, najdeno po njegovi

smrti 8. januarja 1941.

»Dragi skavti!

Če ste že gledali igro Peter Pan, se najbrž spomnite, kako je gusarski poglavar stalno

pripravljal svoj poslovilni govor, kajti bal se je, da zanj ne bo imel časa, ko bo na vrsti

za slovo od življenja. Z menoj je ravno tako, in čeprav v tem trenutku še ne umiram, vas

bom zapustil kmalu v teh dneh, zato bi vam rad poslal nekaj misli v slovo. Zapomnite si,

da je to zadnje, kar boste slišali od mene, zatorej vse temeljito premislite.

Živel sem nadvse srečno življenje in vsakemu izmed vas želim enako. Verjamem, da nas

je Bog postavil v ta imenitni svet zato, da bi bili srečni in bi se veselili življenja. Sreča

ne pride od bogastva, tudi ne zgolj od uspešne kariere, niti od pretiranega prizanašanja

samemu sebi. Korak k sreči je pridobiti si zdravje in moč zdaj, ko ste še fantje, da boste

koristni in se tako kot možje veselili življenja.

Preučevanje narave vam bo pokazalo, koliko čudovitih stvari je Bog ustvaril na svetu,

da bi se jih vi veselili. Bodite zadovoljni s tem, kar vam je dano, in napravite iz tega kar

največ. Ne glejte temnih, temveč svetle plati stvari.

Resnično prava pot do sreče je, če srečo delite z drugimi. Poskusite svet zapustiti za

spoznanje boljši, kot ste ga prejeli. In ko boste vi na vrsti, da vzamete slovo od življenja,

boste lahko to storili srečni v prepričanj, da nikdar niste zapravljali svojega časa in da

ste dali vse od sebe. 'Bodite pripravljeni!' – srečno živeti in srečno umreti. Ostanite

zvseti skavtki obljubi, tudi ko ne boste več otroci. Naj vam Bog pomaga pri tem.

Vaš prijatelj, Baden Powell of Gilwell«

9

»Moje drage skavtinje!

To je samo poslovilno pismo vam, zadnje, ki ga boste prejele od mene. Spomnilo vas bo

na trenutek, ko sem vam povedal, da je vaše delo v življenju biti srečne in osrečevati

druge. Zveni lepo in lahko, kajne? Druge ljudi začnite osrečevati s tem, da zanje

opravljate dobra dela. Ni vam treba skrbeti za lastno srečo, saj boste kmalu spoznale,

da to pride samo od sebe. Ko osrečuješ druge ljudi, si tudi sam srečen.

Kasneje, ko boste imele svoj dom in skrbele, da bo vesel in živahen, boste tako iz

svojega moža naredile srečnega človeka. Če bi bili vsi domovi veseli in živahni, bi bilo

manj javnih hiš in možje ne bi zahajali vanje, temveč bi ostajali doma. Morda to pomeni

trdo delo za vas, vendar s seboj prinese nagrado.

Če boste svoje otroke ohranjale zdrave, čiste in zaposlene, bodo srečni. Srečni otroci

ljubijo svoje starše. Nič vam ne bo prineslo večjega veselja kot ljubeč otrok.

Prepričan sem, da bog želi, da bi bili srečni v tem življenju. Dal nam je svet, poln lepot

in čudes, da bi v njem živeli. Ni nam dal samo oči, da jih vidimo, temveč tudi razum, da

jih razumemo, če le imamo čut za to. Lahko se veselimo svetlega sonca in veličastnega

pogleda. Lahko vidimo lepoto v cvetlicah. Lahko z občudovanjem gledmo , kako seme

ustvarja majhno rastlino, ki zraste v cvetlico, ki bo, ko bo na vrsti, zamenjala druge

cvetlice, ko te umrejo. In čeprav cvetlice, kakor ljudje, umrejo, njihov rod ne izumre,

ampak se rodijo nove in zrastejo, da bi nadaljevale Stvarnikov načrt.

Tako, vidite, ste dekleta izbrane služabnice Boga na dva načina: prvič, da bi

nadaljevale rod, na svet prinašale otroke, ki bodo zamenjali može in žene, ki umrejo;

drugič, da bi prinašale srečo na svet, tako da bi ustvarjale srečne domove in bile same

dobre, radostne spremljevalke možem in otrokom. Tu ste ve kot skavtinje lahko še

posebej uspešne. Ko boste »spremljevalke«, kar pomeni, da se boste zanimale za

moževo delo in prizadevanje, boste lahko možem pomagale s svojo naklonjenostjo in

predlogi ter mu tako bile vodnice. Svojim otrokom boste dale najboljše navade in jih

naučile veselja do življenja, če jih boste vzgajale tako, da bodo krepili in razvijali svoj

razum, značaj telesa in zdravje. Z dejanjem ljubezni in sreče si boste torej osvojile

ljubezen svojih mož in otrok – ni lepšega na tem svetu. Spoznale boste, da nebesa niso

sreča potem, ko umre, ampak prav tukaj in zdaj, na tem svetu, v vašem domu. Zato

vodite druge k sreči in boste zase dobile srečo. Če boste delale tako, boste delale, kar

Bog želi od vas. Naj bo Bog z vami. Baden Powell«