Terry Deary

7

Avgust

1

Sheffi eld, Anglija6. avgust 1940

»Upihni luč!« je vpil čuvaj.»Upihni luč,« sva vpila za njim.Na ulici je bilo temno in skrila sva se v zavetje vrat, ki so

vodila na dvorišča. Ni naju mogel videti.Moja sestra Sally se je hihitala. Bila je majhna in neumna

in je precej smrdela. Recimo, da tudi sam nisem dišal sveže kot marjetica, toda vedno sem mislil, da bolj kot jaz smrdi Sally.

Ulične luči so ugasnile. Na vsako okno so obesili težke črne zavese. Toda od časa do časa je skozi kakšno špranjo pobegnil žarek svetlobe in čuvaj je zavpil: »Upihni luč!«

Vsakič ko je zavpil, sva zavpila še midva. Neumna igra, vem. Toda bile so poletne počitnice in dolgočasila sva se. Nisva imela šole. Nisva imela prijateljev. Moje so poslali proč, na varno, na podeželje. Mene in Sally pa ne. Ostala sva v Sheffi eldu in čakala, kdaj bodo začele padati bombe. Dolgčas.

Mož se je obrnil na vogalu in začel hoditi po zadnji strani ulice mimo dvorišč. Večina hiš je tam imela stranišča in smrdelo je bolj kot Sally na najslabši dan.

8

»Upihni luč!« je kričal, in še preden sva zavpila za njim, so se na stežaj odprla dvoriščna vrata in stara ženska je ven pomolila glavo:

»Kdo je? Kdo vpije? Izgubi se, berač nesramni! Izgini ali pokličem policijo!«

Mož se je ustavil. V zvezdni svetlobi sva lahko videla, da je stopil proti njej. Nosil je dolg plašč in jekleno čelado, ki se je zdela kot narobe obrnjen jušni krožnik. Pokazal je na bele črke na čeladi – VZN.

»Varnost med zračnim napadom, gospa Grimley,« je rekel. »Jaz sem, čuvaj Crane. V vašem oknu vidim luč.«

»Seveda vidite luč. Časopis berem. V temi ne morem brati. Kaj pa mislite, da sem? Mačka?«

»Ne, gospa Grimley. Toda zavese morate tesno zagrniti. Zatemnitev je. Sicer boste plačali pet šilingov globe, gospa Grimley. Tega ne želite, kajne?«

»Kdo to pravi?« je osorno rekla. Njeni beli lasje so se svetili kot svetniški sij in njena okrogla očala so sijala.

»Zakon, gospa Grimley. Sedaj mi dovolite, da vstopim in popravim zavese, pa ne boste imeli težav.«

»Nikoli v življenju nisem bila v težavah,« je rekla in se napotila nazaj na dvorišče.

S Sally sva prilezla bliže. V oči me je zapekel vonj stranišč. »Saj nočete, da bi nemški bombniki ugledali vašo luč in

vrgli bombo na vašo glavo, kajne da ne?« je rekel čuvaj in se pomikal proti kuhinjskim vratom gospe Grimley.

»Bombniki? Bombniki? Nobenih bombnikov ni,« se je pričkala.

9

»Ne, toda lahko so vsak čas tukaj.«»Zakaj bi hoteli vreči bombe name? Nikoli nisem niče-

sar storila tem Nemcem.«»Res je, toda bombe pošiljajo, da bi zravnali jeklarno v

Tinsleyju,« je razložil čuvaj.»V Tinsleyju? Mi smo dve milji od Tinsleyja!«»Lahko zgrešijo in kje boste potem?«»V zaklonišču na koncu Stanhopske ceste,« je zlovolj-

no rekla in zaprla vrata za sabo.»Mu je povedala svoje!« je rekla Sally med smehom.»Raje pazi, da te čuvaj ne ujame,« sem rekel sestrici.

»Sicer te bo zaprl.«»Tebe bo mama ubila, če me bo ujel,« je rekla. »Rekla

je, da moraš paziti name.«»Vem,« sem zamrmral. »Oh, vem.«In to noč naju je res ujel. Čuvaj Crane je zapustil hišo in šel na konec ulice.

»Upihni luč,« je vpil in vpila sva še midva. Mislila sva, da naju ne sliši.

Zavil je na glavno cesto in dirkala sva za njim. Ko pa sva se zasukala okrog vogala, sva mu padla naravnost v objem. »No, vidva, do sedaj sta se dobro zabavala. Zdaj pa le tecita domov. Ura je deset.«

»Ali naju boste poslali v zapor?« je zacvilila Sally.»Misliš, da bi vaju moral?« je vprašal čuvaj. Bil je velik

in širok. Ocenil sem, da je star nekaj čez šestdeset let. Izpod čelade so se mu vihali sivi, malo predolgi lasje.

»Smešno govorite,« sem mu rekel. »Mislim, drugi

10

čuvaji pravijo ˝Ugasni tisto luč˝, vi pa vpijete ˝Upihni luč˝.«

»Shakespeare,« je z globokim glasom spregovoril čuvaj. »Bil je pisatelj. Pisal je veličastne drame, toda sedaj je mr-tev.«

»Je umrl v vojni? Je bomba padla nanj?« je vprašala se-stra.

»Ne, umrl je pred več kot tristo leti. Toda igralci, kot sem jaz, še vedno igramo njegove igre. Ena najboljših je Othello. Mož se splazi v ženino sobo …« Čuvajev globoki glas je postal pridušen in nizek in srhljiv. »Utrne svečo in potem zaduši ženo. Reče: ˝Upihni luč in potem to luč upihni˝.«

»Torej je ugasnil dve luči?« sem se namršil.»Ne, upihnil je svečo zraven postelje in potem je utrnil

luč njenega življenja – umoril jo je.«Sally se je razgovorila. »Ne morete biti igralec, vi ste

čuvaj.«»V vojni delamo, kar moramo delati,« je razložil čuvaj

Crane. »V mnogih mestih celo otroci pomagajo službi VZN.«

»Vpijejo ˝Upihni luč˝?« je Sally vprašala.»Ne, delajo kot kurirji. Recimo, če zagledam ogenj,

težko hitro tečem do telefona. Malo prestar sem. Toda otroci so dobri tekači. Gasilci tako lahko pridejo, še preden nastane resnična škoda.«

»Sva lahko midva vaša tekača?« je vprašala Sally.»Sheffi eld nima tekačev,« je rekel. »Toda ko se bodo

11

začeli bombni napadi, mi bosta mogoče lahko pomagala.«»Mislite, da se bo bombardiranje res začelo?« sem

vprašal.»Prepričan sem, da se bo, mladenič – kako ti je ime?«»Billy. Billy Th omas, in to je moja sestra Sally.«»Ja, Billy. Jeklarna v Sheffi eldu izdeluje letala in tanke.

To delo bo skušal sovražnik ustaviti. O ja, nekega dne bodo tukaj, ampak mi bomo pripravljeni.«

Imel je prav.

40

7

Dachau, Nemčija26. avgust 1940

Hansl je stal na ulici in opazoval ruševine, kjer so nekoč stale hiše. »Se spomniš, kaj si rekel včeraj?« je vprašal.

Manfred je pokimal. »Moj brat Ernst je rekel, da se Britanci ne bodo mudili z majhnimi kraji, kakršen je Da-chau.«

»Motil se je,« je rekel Hansl.Manfred je počasi odkimal. »Samo eno letalo je bilo.

Samo ena bomba. Ernst pravi, da ni bila načrtovana – ver-jetno se je kakšno britansko letalo samo znebilo odvečne teže. Zračni napad je bil sinoči nad Berlinom.«

»Mi smo daleč od Berlina,« se je posmehnil Hansl.»Mogoče se je izgubilo.«»Koliko je mrtvih v Dachauu?«»Do sedaj deset. Trije pogrešani. Pet v bolnišnici.«»In tvoj dedek?«»Odklonil je, da bi šel v zaklonišče, ko se je sprožila si-

rena. Je rekel, da se je pred dvajsetimi leti soočil z Britanci v strelskih rovih in če ga takrat niso dobili, ga tudi sedaj ne bodo.«

»Motil se je,« je rekel Hansl.»Ni mrtev. V bolnišnici je. Herr Gruber pravi, da si

lahko vzamem eno prosto dopoldne in ga obiščem.«»Vau!« je kriknil Hansl. »Nekateri ljudje imajo res

41

srečo. Prav želim si, da bi mojega dedka zadela bomba in bi bil eno dopoldne oproščen šole. Še boljše bi bilo, če bi bri-tansko letalo spustilo bombo na šolo, da bi zravnala Herr Gruberja.«

»Gospodu Churchillu bom poslal pismo z zemljevi-dom in mu naročil, naj pošlje dve bombi – eno za šolo in drugo za hišo tvojega dedka.«

»Boš res?« je zasopel Hansl.»Ne.«Moški in ženske so pobirali kose opek in jih natovarjali

na vozove, v katere so bili vpreženi konji. »V enem tednu bo ta cesta zravnana,« je rekel policist. »V enem mesecu bodo zgrajene popolnoma nove hiše. Britanci nam s svoji-mi bombami ne bodo zlomili duha. Mi pa ga njim bomo. Zbombardirali jih bomo v prah. To si zaslužijo.«

Stolpna ura je odbila devet. »Zamudil bom!« je zavpil Hansl in zdirjal po cesti.

»Tudi ti boš zamudil,« je policist rekel Manfredu.»Dobil sem prosto dopoldne. Iz ruševin so potegnili

mojega dedka, zato ga grem obiskat v bolnišnico.«»Dober človek, Weiss.«»Ga poznate?«»Seveda. Skupaj sva se borila v jarkih. Bil je žilav kot

usnje. Petdeset bomb ga ne bi moglo raniti.«»Tako vedno pravi.« Manfred je pokimal. »Kako to

ve?«Policist se je zahihital. »Vprašaj ga. In povej mu, da se je

inšpektor Finkel zanimal zanj.«

42

»Bom,« je obljubil Manfred in odšel s porušene ulice. Nad njim je veter razpihoval oblake cementnega prahu, vonj po sežgani volni pa mu je polnil nosnice.

Bolnišnica je bila vrsta nizkih, lesenih stavb, v katerih so bili različni oddelki. Sestra je Manfredu pokazala proti stavbi za nujno pomoč. Njegov dedek je imel obvezano glavo in oko, roko je imel v prevezi. Njegovo zdravo modro oko je silovito sijalo. »Vidiš, Manfred!« je zaklical, ko je fant stopil v sobo. »Ne morejo me dobiti. Niso me mogli dobiti v zadnji vojni in ne bodo me dobili sedaj.«

»Pa so te, dedek,« je rekel Manfred.Stari mož se je namršil. »Niso me ubili,« je ugovarjal.

»Krogle ali bombe z mojim imenom še niso naredili. Ko sem bil fant, je Ciganka pogledala mojo dlan in rekla, da imam najdaljšo življenjsko črto, kar jih je kdaj videla. Živel bom do stotega leta – nobena krogla, nobena bomba tega ne moreta spremeniti.«

Manfred je zadrgetal. »Herr Hitler pravi, da so Cigani podljudje. Taki so kot Poljaki ali Židje. Morali bi jih zapre-ti v taborišče, da se nam ne bi bilo treba mešati z njimi.«

»Mogoče,« je zavzdihnil stari mož. »Toda jaz sem ver-jel, da mi je Ciganka napovedala srečo. To mi daje veliko samozavesti. Šel sem v bitko in vedel sem, da sem varen. Zato sem dobil železni križec za pogum.« Nenadoma je iztegnil močno roko in prijel Manfreda za zapestje. »Ko bodo kopali po ruševinah hiše, poglej, če lahko najdejo medaljo, saj si tako dober fant.«

»Ja, dedek,« je obljubil Manfred.

43

Toda ko se je vračal v šolo, je pozabil na obljubo. Bil je preveč navdušen nad novim načrtom in komaj je čakal, da ga razloži Hanslu.

Hansl je v šolski menzi pomakal kos trdega kruha v skledico redke juhe. Manfred je pograbil pladenj in se use-del zraven prijatelja.

»Kaj je narobe?« je vprašal Hansl.»Narobe?« je rekel Manfred.»Videti si vznemirjen.«»Imam načrt, ki nam bo pomagal zmagati v tej vojni.

Ubila bova Angleža!«Hansl je spustil namočen kos kruha v juho, da je plju-

sknila po leseni mizi. »Kaj? Vzameva pištolo? Ukradeva pištolo, pešačiva do Francije, najdeva čoln in odveslava do Anglije? Ustreliva prvega Angleža, ki ga vidiva? Ti je bom-ba padla na glavo? Se ti je zmešalo?«

»Ne, poslušaj, ljudje pravijo, da te lahko ubije samo bomba ali krogla s tvojim imenom.«

Hansl se je nakremžil. »Torej?«»Torej najdeva bombo in nanjo napiševa ime kakega

Angleža. Preprosto!«»Katerega Angleža?« je vprašal Hansl.Manfred je razširil roke. »Moj dedek pravi, da se je v

zadnji vojni boril s Tommyji. Našla bova bombo, nanjo bova napisala Tommy in gotovo bo ubila Tommyja. Pre-prosto.«

Hansl je pokimal. »Ja, ja, Manfred. Preprosto. Ti si bu-telj. Mogoče bi moral k zdravniku.«

44

»Kaj pa je narobe z mojim načrtom?«Hansl je štel probleme na prste. »Kako boš pisal po

bombi?«»S kredo. Košček je bova ukradla v razredu Herr Gru-

berja.«»Kje bova našla bombo?«»Blizu taborišča je tovarna municije. Tam imajo na

stotine bomb,« je rekel Manfred.»Kako bova prišla v tovarno? Stražarji naju bodo usta-

vili pri vratih.«»Niso pravi stražarji. Hočem reči, niso resnični vojaki,

ti so na fronti in se borijo za Herr Hitlerja. Stražarji pa so stari možje, kot je moj dedek.«

»Toda kljub temu imajo puške in kljub temu naju ne bodo pustili noter,« je ugovarjal Hansl.

»O tem se razmislil. Imela bova pismo, v katerem bo pisalo, da lahko vstopiva v tovarno – da je to del urjenja Hitlerjeve mladine.«

Hansl je odkimal. »Ali naj utrgam list papirja iz svojega zvezka? Napišem obvestilo? Mislim, da ne bodo padli na to.«

»Ne – moj brat bo napisal obvestilo. Natipkal ga bo prav na papir svoje baze, potem ga bo podpisal. Stražar si naju ne bo upal ustaviti.«

Hansl je trenil z očmi. »Mogoče bo delovalo, ampak čakaj … Kako bova vedela, kje naj najdeva bombe, name-njene za Anglijo? Tisoče bomb je v tovarni in tovarna je ogromna.«

45

Manfred se je skrivnostno nasmehnil. »Tudi to sem premislil.«

Ko sta hodila proti razredu, je Manfred razložil načrt. Hansl je pokimal. »Ja, Manfred, mogoče bo res delova-

lo. Počakajva in bova videla.«

46

8

Dežurni je pozvonil z zvoncem. Fantje so planili v svoje klopi in čakali na dovoljenje, da lahko gredo. Herr Gruber je stopil do starega pianina v kotu.

»Še himna, preden greste, fantje,« je rekel.Razred je vstal in dvignil roke v nacistični pozdrav, tanki

glasovi pa so zapeli koračnico:»Nemčija, Nemčija nad vsem,nad vsem na svetu!«Učitelj je stopil k vratom in opazoval fante, ki so tiho

odhajali. Ko je Hansl prišel do vrat, je vprašal: »Gospod, je na hodniku angleški vohun?«

»Kaj?« je zasopel učitelj in se obrnil na hodnik. Ko je stopil iz učilnice, je Hansl stekel k tabli, pograbil kos krede in ga skril v žep, potem pa pohitel za Manfredom.

Prijatelja sta v smehu stekla čez šolsko dvorišče, njuni škornji so ropotali v ritmu pesmi, ki sta jo prepevala:

»Manfr ed in Hansl nad vsem, nad vsem na svetu!«Ko sta pritekla na vogal, se je Manfred ustavil in se na-

slonil na trgovino s špecerijo. Nekaj deklet iz sosednje šole je šlo mimo, klepetala so in šepetala. Ko so ujele pogled fantov, so se zahihitala.

Veliko svetlolaso dekle z rdečim obrazom je šlo mimo in se posmehnilo: »Izdajalec.«

»A si ti res blond ali si le barvaš lase?« je vprašal Man-fred.

47

Dekle je zardelo in se pretvarjalo, da ga ne sliši.Ko so dekleta odšla, je majhna deklica v sivi obleki, pre-

strašena kot zajec, stopila na cesto. Vlekla se je proti trgovi-ni s špecerijo. Manfred ji je prekrižal pot. »Ustavi se,« je rekel, saj ni vedel, kako bi jo ogovoril.

Deklica je negibno obstala, sklonila je glavo in upognila hrbet, kot bi se pripravila na udarce.

»Irena Karski?«»Ja, gospod.«»Jaz nisem gospod,« je rekel Manfred. »Jaz sem samo

Manfred in to je Hansl. Se spomniš? Pred dvema tednoma? Pomagala sva ti, ko so te tiste punce napadle.«

»Hvala, gospod.«»Manfred.«»Hvala, Manfred, gospod.«»Mislil sem, da bi nama v zahvalo lahko pomagala.«»Moram se vrniti v tovarno,« je rekla in pokazala na

rdeči znak. »Če me predolgo ne bo, me bodo tepli.«Manfred je pokimal. »Lahko zapustiš tovarno kdaj

drugič?«Skomignila je s svojimi koščenimi rameni. »Nocoj.

Straža se bo zamenjala. Na vrsti je prijazen stražar. Nekoč mi je dovolil, da sem šla v taborišče obiskat očeta.«

»Nocoj?« je vprašal Manfred. »Greš lahko nocoj ven?«

Deklica je dvignila glavo in ga prvič pogledala. »Ja. Ampak vi ne morete. Policijska ura je. Ko se stemni, ne morete biti na cesti.«

48

Manfred se ji je nasmehnil bolj pogumno, kot se je po-čutil.

»To me ne moti. Samo povej, kateri vhod in ob katerem času.«

»Vhod C, ob osmih, gospod.«»Tam bova,« je rekel Manfred in deklica je zdrsnila v

trgovino.Hansl je pogledal svojega prijatelja. »Ne, ne bova,« je

rekel. »Ne bodo me ustrelili zaradi tega. Pisanje po bombi je super ideja, ampak nočem, da me zato ustrelijo.«

»A si strahopetec?« se je posmehnil Manfred.»Ja,« je pokimal Hansl.

49

9

Manfred je s sunkom odprl okno in splezal v toplo noč. Mesto je ležalo v temi, toda v polmesecu se je lesketal oblak prahu nad bombardirano ulico, kjer so delavci še vedno kopali po ruševinah. Manfred je splezal po odtočni cevi in se spustil v mehko travo. Izstopil je pri vrtnih vratih v tiho ozko ulico. Imel je svetilko z modro žarnico, ampak je še ni potreboval – zadoščali so šibki zeleni žarki uličnih svetilk.

Ni dolgo hodil, ko je zaslišal korake. Štirje vojaki so ko-rakali po cesti. Manfred se je hitro umaknil z ulice in upal, da ga ne bodo opazili. Čakal je, dokler niso zavili okrog vogala, potem je stopil na plano.

»Kam pa greš, mladi mož?« ga je vprašal nek glas.Manfred se je skoraj zaletel v starega policista.Zadržal je krik in se prisilil v nasmešek. »Moj de-

dek …«»Kaj je z njim?«»Prosil me je, če pogledam po njegovi zbombardirani

hiši – pogledam, če je kje njegova medalja iz zadnje vojne.«»Ponoči?«»Samo sedaj imam čas,« je rekel Manfred z glasom, za

katerega je upal, da bo omehčal policistovo srce.Stražnik je približal svoj pergamentni obraz k fantu:

»Tvoj dedek je dober človek – vprašaj Oberleutnanta Sie-gla, če so iskalci kaj našli. Povej mu, da te pošilja stražnik Horst.«

Manfred je ukrotil nasmeh. »Hvala, stražnik Horst.