usposabljanje strokovnih delavcev za uspešno … od dear abby kot tudi od billya grahama. veš,...
TRANSCRIPT
Projekt:
Usposabljanje strokovnih delavcev za uspešno
vključevanje otrok in mladostnikov s posebnimi
potrebami v vzgojo in izobraževanje 2008-2011
Predavateljica:
mag. Klavdija Kustec
3. Faza
Na kaj pomislite ob besedi doživljajska pedagogika (DP)?
Vaše dosedanje izkušnje z DP.
Izkušnje iz prakse
letni delovni načrt (2008/09) VVZ Antona Medveda Kamnik – organiziranje
»doţivljajskega tabora«v sodelovanju z doc. dr. Zdenko Zalokar Divjak; potekal v Porentovem domu – depandansi Tina v Kranjski Gori
http://www.naturo.si/wp-content/themes/tech/images/doc/Inidjski_tabor.pdf
Ni sebična rdeča vrtnica zato, ker lepo, po svoji meri cveti sredi vrta,
sebična je, če zahteva, da cveto rdeče tudi vse druge vrtnice in še bolj, če zahteva, da so vrtnice
tudi vse druge cvetlice!
(Falatov, 1993)
Definicije DP:
celosten (holističen) pedagoški pristop vzbudi vse receptorje ; “z glavo, srcem in rokami”; gre za socialno,
čustveno, fizično in psihomotorično učenje (Krajnčan, 2007)
k delovanju usmerjena metoda – aktivnosti pri katerih skozi skupnost in doţivetje v naravi ali v pedagoških zaprtih prostorih dobivamo nove prostorske in časovne perspektive ter osebne kompetence (Ziegenspeck , 1999; Michl, 2000)
ne doţivetje - namesto pogovorov – doživetje in pogovor skupaj
(Fürst, 1992) različna poimenovanja (avanturistična, akcijska, izkušenjsko uč. …)
Začet(ni)ki DP:
Kurt Hahn (1886 – 1974); prispeval veliko k izkušenjskemu učenju (učenje v naravi “terapija doţivljanja” – telesni trening, ekspedicija, projekt, humanitarna reševalna dejavnost)
Alfred Adler, Maria Montessori, Edward Josep Flanagan, Karl Friedrich May, Rudolf Steiner, Anton Semjonovič Makarenko, Viktor Emil Frankl …
Kurt Hahn
ideje in metode si je sposodil od: Platona, Arnolda, Etona, Hermanna Leitza, Fitchta, Wilheima Meistra;
razvoj pravičnega, poštenega človeka, ki je pazljiv in aktiven drţavljan, ki ima čut dolţnosti do svojih najbliţjih;
verjel, da se vsak otrok rodi s prirojeno “duhovno močjo” in sposobnostjo, da se pravilno odloča o moralnih vprašanjih; to sposobnost izgubi zaradi “nezdrave druţbe” in sil adolescence;
kritizira prakso šol (npr. izpite)
DP cilji:
na osebnem področju,
na socialnem področju,
na motoričnem oz. spretnostnem področju,
na kognitivnem področju.
DP metode so ciljno usmerjene:
k dvigovanju občutka lastne vrednosti,
k krepitvi doţivetja (sebe; okolice),
k predelavi samoumevnosti,
k razvijanju občutka pripadnosti,
k razvijanju socialnih kompetenc,
k vadbi v samoodgovornosti ,
k odnosu med posameznikom in naravnimi viri.
DP mediji (zemlja, ogenj, zrak, voda):
v neokrnjeni naravi,
v krajih, oddaljenih od urbanih središč,
v krajih, ki omogočajo razne naravno-športne aktivnosti,
v mestih,
v zraku,
na vodi,
za naslednjim vogalom.
Načela DP:
Celostnost (telo, duša, duh; teorija – praksa)
Naravnanost k delovanju (samoaktivno – pasivno)
Naravnanost k skupini (skupinski procesi - sodelovanje, komunikacija, odgovornost, zaupanje)
Naloge (skupinsko lotevanje dela) in odnosi (skupinsko sodelovanje)
Stil vodenja (vsedopuščajoč t.i. laissez-faire, ukazovalni, avtokratski, demokratični, popuščajoč)
Načela DP:
Soodločanje in sooblikovanje (“njihova stvar”; priprave)
Nove možnosti odnosov (sprememba vzorcev;
osebni odnos - partnerstvo) Naravnanost na potrebe otrok in mladostnikov
(vprašanje identitete) Naravnanost k naravi Ven iz vsakdana (v ţivljenje brez medijev)
Stili oz. oblike vodenja (Poštrak, 2010)
Oblika vodenja
Razgovor Odgovornost Vloge Ukrepi
demokratična
dogovorna (avtoriteta oprta na znanje,
sposobnosti, kompetence t.i. moč
argumentov)
dogovorni obojestranska razvidne dogovorjeni
avtoritarna
ukazovalno
nedogovorna (avtoriteta oprta na poloţaj, t.i.
avtoriteto moči)
nedogovorni enostranska razvidne predpisani
laisez-faire
neukazovalno
nedogovorna (avtoriteta odsotna)
mimobeţni odsotna nejasne niso predvideni
Kritični pogled na DP
problem prenosa naučenega v situacijo “ponovno doma”,
pomanjkljivo spremljanje po dejavnosti (samo uvid premalo, potrebna je vaja za integracijo izkušenj v vsakdanje ţivljenje ob podpori, spodbujanju in usmerjanju),
kratkotrajnost dejavnosti (ne morejo povzročiti občutnih sprememb),
napačne predstave oz. pričakovanja (počitnice, prosti čas)
pomanjkljiva refleksija, neustrezni mediji.
Priprava, izpeljava, ponavljanje.
http://www.widgit.com
Primer slučajnega odkritja nadarjenega otroka in nadaljnje spodbujanje skozi projektno delo
DEČEK DEJAN, 4.5 LET, VKLJUČEN V VRTEC PRED LETOM IN POL Z IZREDNO VELIKIMI TEŢAVAMI, JE SOVRSTNIKE VZTRAJNO ZAVRAČAL, TUDI Z VZGOJNIM OSEBJEM JE BIL NEZAUPLJIV, GOVORIL LE, KAR JE BILO NUJNO. RAZŢIVEL SE JE LE NA IGRIŠČU, KJER SE JE DRUŢIL Z VRSTNIKI IZ MALE ŠOLE. V USMERJENIH DEJAVNOSTIH SE JE DOLGOČASIL, OBČASNO JE BIL V STAREJŠI SKUPINI, KJER JE KAZAL BOLJŠE POČUTJE. PRIŠEL PA JE DAN, KO SE JE ZA DEJANA IN VSE V SKUPINI ŢIVLJENJE SPREMENILO. ZARADI PREHLADA JE VZGOJITELJICA OSTALA BREZ GLASU IN NI MOGLA PREBRATI PRAVLJICE PRED POČITKOM. NA NJENO PRESENEČENJE SE PONUDI DEJAN, DA PREBERE PRAVLJICO. DEJAN JE BRAL POPOLNOMA TEKOČE IN VSI SO GA Z ZANIMANJEM POSLUŠALI IN OBČUDOVALI. NASLEDNJE JUTRO SO GA OTROCI PRIČAKALI IN POVABILI K IGRI. BOJEČE SE JE NASMEHNIL IN POVABILO SPREJEL. VES DAN JE BIL V SREDIŠČU POZORNOSTI. VSI SO GA OBČUDOVALI, DA ZNA BRATI IN SI ŢELELI, DA BI TUDI ONI ZNALI. TAKO JE PRIŠLO DO IDEJE PROJEKTA »TUDI MI BI RADI BRALI IN PISALI«. V ČASU PROJEKTA JE BIL DEJAN ZELO MOTIVIRAN IN NEUTRUDLJIV. PRESENEČAL JE Z DOBRIMI IDEJAMI. SOVRSTNIKI SO GA SPREJELI, DO NJIH JE POSTAL ZAUPLJIV, PRIJATELJSKI, NUDIL JIM JE POMOČ PRI SPOZNAVANJU ČRK, BRANJU IN PISANJU. POSTAJAL JE KOMUNIKATIVNEJŠI, PRI DELU ZELO USTVARJALEN. VSEBINO ZGODB JE DOŢIVLJAL ČUSTVENO IN JO PREMLEVAL DOLGO ČASA. JE DOBER ORGANIZATOR V SPONTANI IGRI, PREVZEMA VODILNO VLOGO, KAR OTROK NE MOTI, KER NI VSILJIV IN JE POLN ZANIMIVIH IDEJ. REDKO PRIDE V KONFLIKT, KI GA PONAVADI REŠI SAM. UMAKNE SE V KNJIŢNI KOTIČEK, KJER PREBIRA KNJIGE ALI SE PREPUSTI POSLUŠANJU GLASBE. IZREDNO SE ZANIMA ZA DELO VZGOJITELJICE IN POMOČNICE TER JIMA POMAGA.
Odkrivanje potencialno nadarjenih otrok s težavami v
vedenju skozi zadovoljevanje njihovih glasbeno plesnih potreb
VILI, 5 LET, V STAREJŠI SKUPINI OTROK V VRTCU, IZHAJA IZ KMEČKE DRUŢINE S PETIMI OTROKI. JE UKAZOVALEN, PRESENEČA Z IZVIRNIMI IDEJAMI, REŠITVAMI IN PREDLOGI. OTROCI GA UPOŠTEVAJO. JE ZELO RADOVEDEN, ČE JE LE MOŢNOST, SE IZOGNE PRAVILOM IN DELA PO SVOJE. PREIZKUŠA VZGOJITELJICO NA VSE NAČINE. ČE GA NA PRIMEREN NAČIN NE USPE PREUSMERITI, LAHKO PODRE CELOTNO DEJAVNOST. NAJRAJE IMA PRAVLJICE, ŠE POSEBEJ TAKE, KJER SE LAHKO VŢIVI V LIK KAKŠNEGA MOČNEGA JUNAKA. POVSOD HOČE BITI PRVI, PRESLIŠI NAVODILA, RAD STRESA ŠALE, NEURESNIČENE ŢELJE VEČKRAT IZRAŢA Z BUJNO DOMIŠLJIJO. OB GLASBENI DEJAVNOSTI SE POSMEHUJE, KRIČI, VENDAR V PLESU V DVOJICAH ZELO LEPO SODELUJE V PARU Z DEKLICO. SPODBUDA ZA GLASBENO PLESNO IGRO V MEŠANI SKUPINI SO DELI NARODNIH NOŠ. VILI SE EDINI OJUNAČI Z ŢELJO, DA ZRAVEN ŠE ENO ZAPLEŠE. OTROCI SE MU SMEJEJO, VILI UŢIVA. POIŠČEJO SI SOPLESALCE, SAMI PLESNO USTVARJAJO, NEKATERI SE PREVEČ RAZŢIVIJO. TUDI VILI OD SAMEGA VESELJA DIVJA IN KRIČAJE POJE. VZGOJITELJICA GA VZAME K SEBI, POKAŢE PLESNI MOTIV, VILI PREDLAGA DRUG NAČIN VRTENJA. HITRO SE PRILAGAJA RITMIČNIM SPREMEMBAM, VENDAR OB SEBI POTREBUJE NEKOGA, KI GA USMERJA. V IGRI KARAOKE, SE VILI DOMISLI, DA BI PELI V DUETU. V IGRI OB GLASBI VLTAVA OTROCI NAJPREJ RIŠEJO, VILI ZELO NATANČNO PO RITMU GLASBE, NATO PLEŠEJO. VILI PRI PLESU DOBI MOŢNOST USTVARJALNO OBLIKOVATI SKUPINO V VEČ REK, KI JIH ZDRUŢI V MORJE IN GA POIMENUJE ATLANTSKI OCEAN.
ODNOS, V KATEREM SE UČENJE SOUSTVARI
»Kako lahko vzgojitelji, učitelji, praktiki … ustvarijo take odnose in pogovore s svojimi otroki in mladostniki, da omogočijo vsem
udeleţencem dostop do lastne ustvarjalnosti in razvijajo moţnosti tam, kjer se je prej zdelo, da
jih ni ?« Harlen Anderson (2007: 35)
KONCEPT DELOVNEGA ODNOSA
a)
dogovor o sodelovanju
instrumentalna definicija problema (P. Lüssi, 1991) in soustvarjanje rešitve
osebno vodenje (Bouwkamp, S. de Vries, 1995)
b)
perspektiva moči (D. Saleebey, 1997)
etika udeleţenosti (L. Hoffman, 1994)
znanje za ravnanje (I. Rosenfeld, 1993)
ravnanje s sedanjostjo ali koncept so-navzočnosti
(T. Andersen, 1994)
PERSPEKTIVA MOČI
“Praksa, ki temelji na perspektivi moči, pomeni, da bo vse, kar delaš kot vzgojitelj,
učitelj, utemeljeno s tem, da pomagaš odkriti, olepšati, raziskati in izkoristiti
otrokovo moč in vire, ko mu pomagaš, da doseže svoje cilje, uresniči svoje sanje in
razbije okove oviranosti in nesreč.” (D. Saleebey, 1997)
ETIKA UDELEŽENOSTI
objektivnega opazovalca nadomesti sodelovanje
… kot nova osrednja vrednota socialne misli in akcije se pojavlja etika udeleţenosti in ne več iskanje “vzroka” ali “resnice” (Hoffman,1994 :23)
strokovnjak odstopi od moči, ki mu ne
pripada - občutljivo skupno iskanje in raziskovanje z otrokom
TEMELJNA »OPREMA« OTROKA
občutek lastne vrednosti
pravica do resničnosti
dobre izkušnje z zadovoljevanjem potrebe po:
edinstvenosti, avtonomiji, neodvisnosti – skrbi zase
povezanosti v ljubezni, prijateljstvu, bliţini - skrbi za druge
sposobnost za ljubezen
sposobnost za konflikt
sposobnost za pogajanje
ZAKLJUČEK
Ko te prosim, da mi prisluhneš,
ti pa mi začneš dajati nasvete,
nisi storil tega, kar sem te prosil.
Ko te prosim, da mi prisluhneš,
ti pa mi rečeš, da ne bi smel tako čutiti,
mi poteptaš moja čustva.
Ko te prosim, da mi prisluhneš,
ti pa skušaš namesto mene rešiti moje probleme,
se mi izneveriš.
Prisluhni! Prosil sem te samo, da mi prisluhneš,
ne da govoriš, ne da kaj storiš –
le prisluhni mi.
Nasveti so poceni;
za ceno časopisa, dobim nasvet
tako od Dear Abby kot tudi od Billya Grahama.
Veš, ukrepam lahko sam; nisem nebogljen –
morda malce omahujem in mi manjka poguma,
toda nikakor nisem nebogljen.
Zatorej poslušaj in mi le prisluhni.
In če ţeliš kaj povedati ti,
počakaj minuto, da prideš na vrsto –
in potem bom jaz prisluhnil tebi.
NEZNANI AVTOR
Hvala za pozornost in sodelovanje!
Hvala za pozornost in sodelovanje!
Hvala za pozornost in sodelovanje!
Viri:
Betchley David, Falconer Wendy (2002): Giving Colin a voice: The challenge of narrative therapy with a client who has an intellectual disability and communication difficulties. Australian Social Work, 55: 1, 3 – 12.
Cvetko, T. (1999). Ustvarjalni gib kot sredstvo sprostitve hiperaktivnih otrok v podaljšanem bivanju. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Čačinovič Vogrinčič Gabi et. al. (2009): Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega stika. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.
Dragoš Srečo et. al. (2008): Krepitev moči. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.
Dragoš Srečo, Leskošek Vesna (2003): Druţbena neenakost in socialni kapital. Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne druţbene in politične študije, Ljubljana.
Faber Adel, Mazlish Elanie (1998): Kako se pogovarjamo z otroki in kako jih poslušamo. Mladinska knjiga, Ljubljana.
Faber, Adele (1980). How To Talk So Kids Will Listen & listen So Kids Will Talk ( Kako se pogovarjamo z otroki in kako jih poslušamo; prevod iz izvirnika Olmer Šoster). Ljubljana (1996): Mladinska knjiga.
Fojkar, T. (1998). Glasbeno-plesne potrebe nadarjenih otrok. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Viri:
Gammer Carole (2009): The child’s voice in family therapy: a systemic perspective. W. W. Norton & Compaby, New York, London.
Gardner Howard (2006): Multiple intelligences, New Horizons. Basic Books, New York.
Gorgon Thomas (1983): Trening večje učinkovitosti za učitelje. Svetovalni center, Ljubljana.
Krajnčan Mitja (2007): Osnove doţivljajske pedagogike. Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Kustec Klavdija (2007): »Kako plesati življenje in kako živeti ples življenja?«; Umetnostna izrazna sredstva v socialnem delu. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za druţbene vede.
Newton Yennifer M., Plummer Virginia (2009): Using creativity to encourage reflection in undergraduate edducation. Reflective Practice, 10: 1, 67 – 76.
Poštrak Milko (2007): Uporaba ustvarjalnih pristopov pri delu z otroki in mladostniki. Šolsko svetovalno delo, letnik XII, št 1/2, str. 11-17.