UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Študijski program: Predšolska vzgoja

UVAJANJE OTROKA V VRTEC

DIPLOMSKA NALOGA

Mentorica: dr. Tatjana Devjak, izr. prof.

Somentorica: Sanja Berčnik, as.

Kandidatka: Sanja Trupi

Ljubljana, junij 2012

ZAHVALA

Da napišeš diplomsko nalogo, je treba vložiti veliko truda, volje, veliko

spodbud, še posebno takrat, ko izgubiš motivacijo za pisanje. Imela sem občutek, da

nikoli ne bom končala, vendar mi je uspelo s pomočjo ljudi, katerim bi se rada

zahvalila.

Najprej bi se rada zahvalila svojemu partnerju Petru in sinu Niku, ki sta mi

skozi pisanje stala ob strani, me spodbujala in mi vlivala upanje, da zmorem.

Zahvalila bi se rada tudi svoji družini, sodelavkam in prijateljicam, ki so me

spodbujale, mi pomagale in v kritičnih trenutkih priskočile na pomoč, ko sem jo

potrebovala. In ne nazadnje bi se rada zahvalila svoji mentorici Tatjani Devjak in

somentorici Sanji Berčnik, ki sta me vodili skozi proces pisanja, me usmerjali in mi

bili v veliko pomoč. Hvala Vam za vse nasvete in komentarje ter ponujeno pomoč.

Dejali ste mi, da je pisanje diplomske naloge proces, da sta potrebna čas, premislek,

da nekaj narediš tako, kot je treba, in da nekaj oddaš s ponosom. Še kako se strinjam

s to trditvijo in zdaj naznanjam, da oddajam svojo diplomsko nalogo s ponosom, saj

sem vanjo vložila veliko truda. Še enkrat hvala vsem skupaj.

POVZETEK

Uvajanje otroka v vrtec je dejavnost, ki v otroku in starših prebudi mešane

občutke. Poglavitne informacije starši pridobijo v vrtcu, pri vzgojiteljici in

pomočnici vzgojiteljice, ki bosta skrbeli za otroka. Za uvajanje si morajo starši vzeti

čas, koliko časa, pa je odvisno od otroka. Zelo pomembno je, da starši zaupajo

ustanovi in osebam v njej ter da to zaupanje prenesejo tudi na otroka. Ta dejstva

potrjujejo strokovnjaki in starši, ki so neposredno soočeni s to situacijo.

V teoretičnem delu sem se dotaknila družine kot vrednote, ki ima svojevrsten

pomen, otroku pa predstavlja svet. Posvetila sem se tudi poglavjem, ki govorijo o

navezanosti, komunikaciji ter o medosebnih odnosih med vzgojitelji in starši, saj so

bistvenega pomena pri uvajanju otroka v vrtec. Predstavila sem tudi družino in vrtec

v okviru sodelovanja ter organizacijo dela in programe v vrtcu. Zadnja stvar, o kateri

sem pisala, pa je postopno uvajanje otroka v vrtec, kar je tudi glavna nit moje

diplomske naloge.

V empiričnem delu sem raziskovala in ugotavljala, kaj starši menijo o

uvajanju, kako pomembno se jim zdi uvajanje otroka v vrtec, kakšne so njihove

izkušnje, kako je potekalo uvajanje otroka v vrtec, s kakšnimi problemi so se

spopadali in kako so jih reševali, kakšna je bila njihova komunikacija z vzgojiteljem,

kakšna je bila njihova vloga ob uvajanju, kje so dobili informacije o uvajanju in

koliko časa je trajalo uvajanje otroka v vrtec.

KLJUČNE BESEDE: uvajanje otroka v vrtec, družina, vzgojni stili, vrtec,

varna navezanost, komunikacija med vzgojitelji in starši, medosebni odnosi

SUMMARY

Introducing a child to kindergarten is an activity that awakes mixed feelings

in child and parents. Parents receive key information in kindergarten from the

preschool teacher and preschool teacher assistant who will take care of the child.

Parents have to take time for introduction, the amount of time depending on the child

itself. It is highly important that parents trust the institution, people in it, and that

they transmit this trust to the child. These facts are supported by professionals and

parents who are directly confronted with the situation.

In the theoretical part of the final thesis, I touched upon a subject of family as

a value which has its unique importance and represents the world to the child. I

focused on chapters which deal with attachment, communication and relationships

between teachers and parents as they are essential in introducing a child to

kindergarten. I also presented the family and kindergarten in the context of

cooperation, organization of work, and programs in kindergarten. The last subject I

wrote about is the gradual introduction of a child to kindergarten, which is the main

thread of my final thesis.

In empirical part, I researched and determined what parents think about

introducing, how important they consider the introduction of a child to kindergarten,

what are their experiences, how did the introduction of a child to kindergarten

proceed, what problems they were facing with and how they were dealing with them,

what was their communication with preschool teacher like, what was their role in the

introduction process, where did they get information about introduction and how

long did it take to introduce a child to kindergarten.

KEYWORDS: introducing a child to kindergarten, family, parenting

styles, kindergarten, secure attachment, communication between educators and

parents, interpersonal relations

KAZALO

I TEORETIČNI DEL ..........................................................................................3

1 DRUŽINA ....................................................................................................3

1.1 Definicije družin .....................................................................................3 1.2 Vrste in tipi družin ..................................................................................5

1.2.1 Vrste družin .....................................................................................5 1.2.2 Tipi družin .......................................................................................8

1.3 Odnos staršev do otroka ........................................................................ 11

2 NAVEZANOST MED OTROKOM IN STARŠI ......................................... 13

2.1 Čustvena vez med otroki in starši .......................................................... 13 2.2 Faze razvoja navezanosti in tipi navezanosti .......................................... 14

2.3 Navezanost in uvajanje otroka v vrtec – pot do samostojnosti ................ 15

3 KOMUNIKACIJA IN MEDSEBOJNI ODNOSI MED VZGOJITELJI IN

STARŠI .............................................................................................................. 17

4 VRTEC IN DRUŽINA ................................................................................ 18

4.1 Cilji in naloge vrtca ............................................................................... 18 4.2 Družina in vrtec ..................................................................................... 20

5 POSTOPNO UVAJANJE OTROKA V VRTEC ......................................... 22

5.1 Uvajalno obdobje .................................................................................. 22

5.2 Posebnosti uvajalnega načina ................................................................ 23 5.3 Priprava otroka na vstop v vrtec ............................................................ 24

5.4 Prvi dnevi v vrtcu .................................................................................. 26 5.4.1 Stiske otrok in staršev .................................................................... 27

II EMPIRIČNI DEL ........................................................................................... 30

1 OPREDELITEV PROBLEMA IN NAMEN ................................................ 30

2 CILJI IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ............................................... 30

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ................................................................... 31

4 RAZISKOVALNA METODA .................................................................... 31

5 RAZISKOVALNI VZOREC ....................................................................... 31

6 OPIS INSTRUMENTA ............................................................................... 32

7 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ............................................. 32

8 OPIS OBDELAVE PODATKOV................................................................ 32

9 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ......................................................... 33

9.1 Pogledi staršev na pomen uvajanja otroka v vrtec .................................. 33 9.2 Težave pri uvajanju otrok ...................................................................... 38

9.3 Vloga staršev pri vključevanju otrok v vrtec .......................................... 41 9.4 Komunikacija med starši in vzgojitelji ................................................... 42

ZAKLJUČEK ..................................................................................................... 44

LITERATURA ................................................................................................... 45

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Izid t-preizkusa proučevanja razlik v pogledih na pomen uvajanja

otroka v vrtec glede na starostno skupino ................................................................ 37

Preglednica 2: Izid t-preizkusa proučevanja razlik v težavah pri uvajanju otrok glede

na starostno obdobje ............................................................................................... 40

Preglednica 3: Izid Pearsonovega koeficienta korelacije med dobro komunikacijo z

vzgojiteljem in s starši otrok ter uvajanjem otroka v vrtec ....................................... 43

KAZALO GRAFOV

Grafični prikaz 1: Mnenja staršev o pomembnosti starosti otroka ob uvajanju v vrtec

............................................................................................................................... 33 Grafični prikaz 2: Predhodne priprave otroka na vrtec ............................................. 34

Grafični prikaz 3: Viri pridobljenih informacij o uvajanju otroka v vrtec ................. 35 Grafični prikaz 4: Mnenja staršev o pomembnosti priprav doma za lažje uvajanje ... 36

Grafični prikaz 5: Mnenja staršev o lažji vključitvi otroka v vrtec zaradi uvajanja ... 36 Grafični prikaz 6: Čas trajanja uvajanja otroka v vrtec ............................................ 39

Grafični prikaz 7: Mnenja staršev o ustrezno dolgem uvajanju otroka v vrtec .......... 40

1

UVOD

Vstop v vrtec je pomemben dogodek v življenju otroka in staršev. To je

trenutek, ko se starši velikokrat prvič v resnici zavejo, da se med njimi in otrokom

tesna povezava počasi trga. Pomeni nov začetek za otroka, starše in za zaposlene v

vrtcu. Otrok se prvič sreča z novim okoljem, drugim načinom življenja, kot ga je

vajen doma. Za nekatere otroke vstop v vrtec pomeni pravo zadovoljstvo, za druge

pa neprijetno izkušnjo. Kako otrok sprejme vrtec, je odvisno od številnih dejavnikov,

pomembno vlogo pa imajo starši, ki lahko otroka na vstop v vrtec dobro pripravijo.

Tako kot pri drugih stvareh v življenju je tudi tu pomembno, da smo na nove

okoliščine pripravljeni.

Tudi sama sem se to leto kot mama prvič srečala s postopkom uvajanja

svojega otroka v vrtec in moram reči, da sem uvajanje videla v popolnoma drugačni

luči kot prej, samo v vlogi vzgojiteljice. Ta izkušnja mi je dala popolnoma nov

pogled na uvajanje otroka v vrtec, saj sem se lahko postavila v obe vlogi. Ta

spoznanja, do katerih sem prišla, so me pripeljala do tega, kaj se mi zdi pomembno,

da navedem v svoji diplomski nalogi. Vprašala sem se, kaj je pomembno, da starši in

vzgojitelji vedo o uvajanju.

V teoretičnem uvodu bom predstavila družino, vrste družin in različne odnose

staršev do otroka, nato bom predstavila navezanost, ki je med starši in otroki močno

prisotna in je tisti dejavnik, ki otrokom in staršem otežuje uvajanje v vrtec.

Predstavila bom pomembnost komunikacije in medsebojnih odnosov med vzgojitelji

in starši, saj so ti zelo pomembni za uspešno uvajanje. Tako kot družina ima tudi

vrtec pomembno vlogo v razvoju otroka, pomembno pa je, da ti skupini med seboj

sodelujeta. Predstavila bom tudi to, kakšna naj bi bila priprava otroka na vstop v

vrtec, kako potekajo prvi dnevi v vrtcu ter s kakšnimi stiskami se srečujejo starši in

otroci.

V sklopu empiričnega dela diplomske naloge bom skušala na kratko

predstaviti rezultate o tem, kakšen pomen ima uvajanje otroka v vrtec za starše otrok

prvega in drugega starostnega obdobja, kako so starši pripravljali otroke na vstop v

vrtec, kako je potekalo samouvajanje, kakšen je bil ob tem odziv otrok ter kakšen

odnos in komunikacijo so starši vzpostavili z vzgojiteljem, ali so imeli starši dovolj

2

časa za uvajanje in kaj bi pri uvajanju spremenili, kakšno vlogo so imeli pri uvajanju

in kakšni so bili njihovi občutki ob uvajanju.

3

I TEORETIČNI DEL

1 DRUŽINA

1.1 Definicije družin

Kot piše Musek (1995), je družina svet, življenje, človeštvo in družba v

malem. Je edinstvena enota, v kateri se spletajo temeljne vloge človeškega bitja,

spolne in generacijske – vloge moškega in ženske, vloga staršev in otrok.

Posameznikova osebnost se najbolj oblikuje v družini, tj. v biološkem, duhovnem in

v socialnem smislu. J. Lepičnik - Vodopivec (1996: 7) poudari, da gre za »najbolj

preprosto in naravno človeško skupnost«. Otrok v njej živi in dela ob stalni pomoči

članov družine in tesnih čustvenih vezeh, ki vladajo med njimi. Družina je za otroka

prva šola za življenje, zanj je družina svet v malem. V družini otrok pridobiva prve

izkušnje o vrednotah življenja, prve predstave o ljudeh in njihovih medsebojnih

odnosih, življenjskih problemih in o načinih njihovega reševanja. Spoznava pravice

in dolžnosti posameznika in skupine, v družini najde svojo veljavo, svoje mesto,

svojo vrednost.« V Družinskem zakoniku (2011) je zapisano, da je družina

življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če

ta skrbi za otroka ter ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice.

Predlog novega družinskega zakonika (2012), ki je bil v javni razpravi in v katerem

je glede zakonske zveze predlagana življenjska skupnost dveh oseb istega ali

različnega spola, ni bil sprejet. G. Čačinovič Vogrinčič (1998) zapiše, da družino

tvorita dva ali več posameznikov, ki so v interakciji, imajo skupne motive in cilje;

povezujejo jih skupna pravila, norme in vrednote; odnose v njej odraža in odloča

sorazmerno skrajna struktura statusov in vlog; v družini se oblikujeta zanjo značilna

struktura moči in način vodenja; izoblikuje se sorazmerno trajna mreža komunikacij

ter statusov in vlog posameznih družinskih članov; diferencirajo se vloge glede

delitve dela; razločijo se čustveni odnosi med člani.

Skozi zgodovino so se vsebine in oblike nalog, ki jih opravlja družina, precej

spreminjale, prav tako pa tudi notranji družinski odnosi med člani. V primitivnih

človekovih združbah je vladalo neomejeno spolno občevanje med člani združbe. Kot

4

posledica so vladali v skupnosti taki odnosi, kjer je celotna pomenska skupnost

predstavljala družino v današnjem smislu. Identificirala se je lahko samo mati; po

njej se je določalo tudi sorodstvo. Razvil se je matriarhat. Revolucija v pojmovanju

družine se je zgodila z razvojem poljedelstva in živinoreje. Tehtnica se je nagnila na

stran moškega, ki si je lastil proizvajalna sredstva. Sorodstvo se je določalo po

moškem; tako se je razvila patriarhalna družina. Prvič se je uveljavila tudi

monogamna družina, v kateri je bila odločilna oblast moža nad ženo in otroki.

Industrijska proizvodnja pa je povzročila močne premike v strukturi patriarhalnih

družin. Delovno območje se je ločilo od družinskega. Družina je izgubila svojo

prvotno proizvodno funkcijo. Urbanizacija je potegnila družine v mesta in

industrijska središča, kjer so živele v tesnejših, najetih stanovanjih. Obseg družine se

je krčil, število otrok se je zmanjšalo. Iz take rodbine je postopoma postala majhna

nuklearna družina, v kateri so živeli skupaj le starši z otroki. Po organizacijski strani

se je proces odmiranja patriarhalne družine končal z zaposlitvijo matere zunaj

družine, kar je ustvarilo velike vrzeli na področju vzgoje. Z razpadom patriarhalne

družine so otroci in mati pridobili večje pravice, zavedajo se otrokove

individualnosti. Na obzorju so se pojavili znaki nove partnerske, enakopravne

družine. Za družine v naši družbi je značilno, da ne morejo več delovati po starih

vzorcih in da morajo tudi same iskati in oblikovati ter ustvarjati nove načine svojega

obstoja. Majhna družina v sodobnosti ne more obstajati kot samozadostna in zaprta,

nujna sta vključevanje in povezovanje v širšo družbo. Prvi znaki demokratizacije in

spreminjanja odnosov v družini se kažejo v spreminjanju položaja otrok in žena, saj

so bili do odnosov do očeta in moža v podrejeni vlogi. Čim bolj so se odnosi v

družini demokratizirali, tem bolj se je vzgoja otrok posluževala spodbude, pohvale,

razlage in medsebojnega razgovora. Pod vplivom različnih humanističnih različic in

psihoanalitičnih teorij se začne uveljavljati model napredne vzgoje z nazivom

permisivna ali neavtoritarna vzgoja. Pedagogi so svetovali, da naj starši vzgajajo

svoje otroke glede na njihove potrebe, pri čemer pa je pomembna ljubezen staršev do

otrok. Starši naj se predvsem odzivajo na otrokova čustva s svojimi čustvi, pri čemer

so dovoljena vsa čustva (Bergant 1981).

5

1.2 Vrste in tipi družin

B. Coloroso (1996) piše, da je družinska vzgoja pomembna. Otrok se v njenih

okvirih socializira, pridobiva prve pomembne izkušnje o življenju, ljudeh in o

njihovih medosebnih odnosih, skratka, pomembna je za zdrav, nemoten razvoj otrok.

Da bi vzgojitelj v vrtcu lažje razumel otroka in njegovo obnašanje v vzgojno-

izobraževalni organizaciji, mora poznati njegovo družinsko okolje oz. na katerih

načelih temelji njihova družinska vzgoja. Čim bolje bo vzgojitelj to okolje poznal,

tem uspešnejše bo sodeloval s starši, usmerjal njihov splošni vpliv na otroka in

prispeval k uresničevanju temeljnih družbenih obveznosti pri vzgoji otrok.

1.2.1 Vrste družin

B. Coloroso (prav tam) opisuje tri vrste družin, ki se med seboj razlikujejo po

različnih vzgojnih stilih – na kakšen način vzgajamo otroke. Deli jih na trdo, mehko

in prožno družino.

Trda družina je tip družine, ki je podvržen pravilom, je obseden z redom,

nadzorom, z ubogljivostjo in ima strogo hierarhijo moči. Starši otroke nadzirajo,

poučujejo, ukazujejo, grozijo, opominjajo in so nenehno zaskrbljeni. Otroci so v

podrejenem položaju, starši jih venomer nadzirajo in manipulirajo z njimi. Otroci ne

smejo izražati svojih mnenj, čustev in občutkov. Trda družina se na zunaj zdi tesno

povezana celota, a to je samo zunanja podoba. Potlačena čustva lahko v kritičnih

trenutkih silovito izbruhnejo. Za ta tip družine je značilen represiven vzgojni stil, za

katerega M. Bergant (1994) poudarja negativna vzgojna sredstva (prepovedi,

omejitve, nadzorovanje, utesnjevanje), da bi odpravil otrokove napake; onemogoča

stik med učiteljem in učencem; vzgoja je zasičena s predsodki, z odpori, negativnimi

čustvi; verjame v moč kazni in prepričevanja; posameznik je potisnjen v vlogo, ki

sprejema, vzgojitelj pa vlada, daje; rezultat je poslušen vdan posameznik. Kroflič

(1997) pa ta vzgojni stil, ki vlada v trdi družini, poimenuje kulturno-transmisijski

model, za katerega je značilen direktivni stil vzgajanja in poučevanja. Otrokova

vloga se omeji na poslušno sledenje vzgojiteljevim napotkom, kritično presojanje pa

je ovrednoteno kot neracionalna poraba časa. Ta vzgojni stil zajema represivne

oblike kaznovanja in nadzorovanja. Učenje poteka na pamet brez globljega

razumevanja snovi. Nekritično se prenašajo vedenjski vzorci, navade

6

(konformistična morala, ki temelji na težnji po izogibanju težavam in zagotavljanjem

ugodja). Nekatere značilnosti trdega tipa družine so poniževanje – starši poskušajo z

otroki manipulirati s sarkazmom in z norčevanjem ali pa jih spravljajo v zadrego;

učenje poteka v ustrahovalnem vzdušju, napake so nekaj slabega in niso dovoljene,

cilj je popolnost; prekomerna uporaba groženj in podkupovanja – starši izmenično

uporabljajo korenček in palico, tako da otrok ne ve, kaj naj pričakuje; ločena in

strogo uveljavljena pravila – fantje se naučijo potlačevati svoja občutja, slabosti in ne

upajo si pokazati svoje ranljivosti. Deklice se naučijo zatirati svoja občutja jeze in

izražati naučeno nemoč; točnost, čistoča in red – starši uveljavljajo časovne roke in

pretirane sanitarne omejitve; hierarhija oblasti, v kateri imajo starši absolutno

avtoriteto, vsiljujejo red in vedno zmagajo (Coloroso 1996).

Tip mehke družine je popolno nasprotje trdi družini. Otroci pri taki vzgoji

nimajo občutka notranje varnosti, verjamejo, da je svet nepredvidljiv in imajo po

navadi zelo nizko samopodobo. Za ta tip družine je značilen permisiven vzgojni stil,

za katerega M. Bergant (1994) piše, da v njem prevladujejo pozitivni vzgojni vplivi

(ljubezen, skrb za razvoj, upoštevanje otrokovih potreb). Rezultat permisivnega

vzgojnega stila je srečen, samostojen, ustvarjalen posameznik. Kroflič (1997) pa ta

vzgojni stil poimenuje permisiven model, ki temelji na pojmovanju vzgojnega okolja

kot »tople grede«, izvira iz zavedanja o potrebi po spoštovanju posameznikovih

pravic (katoliška vzgoja – otrokovo grešno naravo je treba zatreti z vzgojo, fizično

kaznovanje). Ta vzgojni stil izvira iz zavedanja, da je uporaba nasilnih metod

neučinkovita. Otrok naj se vede spontano, svobodno in naj občuti učenje kot igro, naj

sam ugotovi, kaj je primerno za njega in kaj pričakuje okolica od njega. Permisiven

vzgojni stil ni usmerjen v razvoj otrokovih osebnostnih potencialov, ampak v iskanje

ustreznih vzgojnih metod in pozitivno podkrepitev zaželenih vedenjskih vzorcev. B.

Coloroso (1996) mehko družino razdeli na dve vrsti, učinek pa je na otroke pri obeh

enak. V prvi vrsti mehke družine so starši otroka naučili kaj, kdaj in kako naj

govorijo, delujejo in se odzivajo, niso pa ga naučili, kako naj razmišlja. Otrok dobi

vse, kar si zaželi, čeprav na račun potreb svojih staršev. V drugi vrsti mehke družine

pa imajo starši svoje osebne probleme, zaradi katerih so osredinjeni samo nase in ne

na otroka. Starši so nesposobni poskrbeti za otroka, saj jim manjka samospoštovanja.

V tej vrsti družine ni nikogar, ki bi poskrbel za vzgojno, skrbno, spodbudno okolje za

otroka. V odrasli dobi bodo osamljeni in nesposobni ljubiti. Nepoštenost in

manipulacija bosta postali njihov življenjski stil. Nekatere značilnosti mehkega tipa

7

družine so: nepredvidljive kazni in nagrade; otroku so dane možnosti na

nepredvidljiv način; starši se ne menijo za družinske probleme in ne prepoznavajo

potrebe po pomoči, velikokrat se zgodi, da otroci dobijo pomoč, ki jo potrebujejo,

šele takrat, ko nekdo zunaj družine dojame resnost problema; otroci hitro zapadejo

pod vpliv vrstnikov; vsakdanje grožnje in podkupnine. Mehke družine obeh vrst

nimajo nikakršne zunanje ne notranje zgradbe. Vse je razpuščeno, ker od svojih

staršev ne dobijo nikakršnih potrdil. Svoja čustva in sproščenost držijo v vajetih ali

pa gredo v drugo skrajnost, postanejo lahkomiselni, brezskrbni in brezglavo letajo

sem ter tja (prav tam).

Prožne družine so tiste družine, katerih glavna značilnost teh staršev ni, kaj

počno, ampak to, kako v vsem, kar počno, uravnovešajo čut zase s čutom za

skupnost. Priznavajo in negujejo svojo odvisnost. Prožna družina zagotavlja

medsebojno povezanost, trdnost in poštenost pa tudi mirno in preudarno strukturo, ki

jo otroci potrebujejo, da zgradijo svoj pravi jaz. V njih starši ne zahtevajo

poslušnosti, ampak jo sami demonstrirajo in učijo. M. Bergant (1994) poimenuje

vzgojni stil tega tipa družine »laissez-faire«, kjer se učitelj lahko odreče

odgovornosti, učenci pa delajo, kar hočejo. Pri obeh zgornjih tipih vzgoje je problem,

da permisivna vzgoja ne izpolni svojih pričakovanj, represivna pa je agresivna do

učencev. Zato se je ta vzgojni stil spremenil v vzgojni stil »laissez-faire«. Kroflič

(1997) pa poudari, da gre tu za procesno-razvojni model, ki je prepleten s

humanistično tradicijo pogledov na otrokovo naravo in njen razvoj; postmoderno

iskanje temeljnih moralnih vrednot in etičnih načel; kurikularna teorija, ki ne

raziskuje le neposrednih oblik vzgajanja, ampak kot dejavno vzgojno okolje pojmuje

celoto realnega življenja v vzgojno-izobraževalni ustanovi; pravni vidik zaščite

otrokovih pravic (človečanskih in psiholoških). Otrok je v vzgojnem procesu aktiven

v načelu obojestranske komunikacije med njim in vzgojiteljem, ki se začne

uveljavljati šele takrat, ko začno psihologi in pedagogi poudarjati pomen otrokovega

neoviranega presojanja, domišljijskega snovanja in moralnega odločanja za

optimalen razvoj osebnostnih potencialov. Tu je model avtoritete, ki otroku omogoča

doživetje sprejetosti in varnosti, hkrati pa postopno spodbuja osamosvajanje in

rahljanje navezanosti na vzgojitelja. Vzgoja ni usmerjena na oblikovanje vnaprej

določenih vedenjskih vzorcev, ampak si za cilj postavi podpiranje otrokovih

potencialov (razvoj moralnega razsojanja). Osnovne značilnosti prožne družine B.

Coloroso (1996) navede zelo pregledno in zapiše, da se otroci demokracije učijo prek

8

izkušenj, dojamejo, da starši njihove ideje in občutke spoštujejo in sprejemajo ter da

ni vedno preprosto uskladiti potreb in hotenj vseh družinskih članov. Vzpostavi se

okolje, ki spodbuja ustvarjalno, konstruktivno in odgovorno udejstvovanje, napake se

obravnavajo kot priložnost za učenje in razvoj. Pravila so jasna in preprosto

definirana; pri njihovem postavljanju izhajajo iz lastnih modrosti, občutka

odgovornosti in svoje zaznave otrokovih potreb, pri tem pa neprestano povečujejo

priložnosti za otrokovo odločanje in notranje razvijanje. Posledice neodgovornega

dejanja so naravne ali logične, obenem so tudi preproste; imajo vrednost in so

smiselne. Starši uveljavljajo disciplino z avtoriteto, ki daje otrokovemu učenju

življenjsko moč; pokažejo mu, kaj je storil narobe in mu prepustijo, da probleme

rešuje sam, in mu predlagajo načine, kako naj jih razreši. Starši otroke motivirajo,

tako da bi – kolikor se le da – realizirali svoje zmožnosti, otroke sprejemajo takšne,

kot so, hkrati pa jih spodbujajo, da bi postali več kot sami mislijo, da so lahko. Otroci

se naučijo sprejemati lastna čustva in ravnati odgovorno, tj. z močnim čutom za

samozavedanje: starši se vživljajo v otroke in uporabljajo ustrezne načine za to, da

jim kažejo močno množico svojih čustev. Starši otrokom podarjajo veliko objemov,

smeha in humorja, otroci se naučijo, da je dotik usodnega pomena pri vzpostavljanju

človeških odnosov, s tem ko opazujejo dotike, ki si jih poklanjajo starši med seboj in

s katerimi obdarujejo tudi njih – svoje otroke. Ljubezen je brezpogojna: preprosto

zato, ker so otroci, in zaradi nikakršnega drugega razloga imajo svoje dostojanstvo in

so dragoceni. Starši z vzgledom spodbujajo sodelovanje in sposobnost opravljanja

nalog: otrokom z vzgledom pokažejo, kako opraviti različne naloge. Starši otroke

učijo, kako naj razmišljajo – otrokom ne dopovedujejo, ampak se z njimi

pogovarjajo. Ne ignorirajo jih, ampak jim prisluhnejo. Družina je pripravljena

sprejeti pomoč: ne zanika problemov niti jih ne skriva. Starši prepoznajo trenutek, ko

je treba poiskati pomoč pri modrejših ali bolj izurjenih strokovnjakih, nasvete pa

sprejemajo z odprtim srcem in razumom (prav tam).

1.2.2 Tipi družin

Švajner (1998) piše, da je otrok pogoj, da se oblikuje družina, vendar pa

poznamo kar nekaj tipov družin in ne le enega. Če je kakšna družina malo drugačna,

jo že teorija označuje za nenormalno. Popolna idealnost je torej dvostarševska

družina. Ko družina opravlja svoje naloge, kadar odrasli otrokom omogočijo ustrezen

9

življenjski prostor, jim pomagajo v komunikaciji z zunanjim svetom, so jim za

vzgled in otrokom s tem krepijo spoštovanje in samopodobo, se družina pojmuje kot

normalna. Satir (1995) pravi, da poznamo več tipov družin, in sicer: nuklearno,

enoroditeljsko, reorganizirano, razširjeno in rejniško družino.

Nuklearna družina predstavlja popolno družino, ki jo sestavljajo starši z vsaj

enim otrokom. Je dvogeneracijska, sorodniki se v izolirano družinsko okolje

nuklearnih družin ne vključujejo in ne pomagajo družini na noben način. Vendar to

ne pomeni, da nimajo stikov, saj nuklearne družine dopuščajo nudenje pomoči

sorodnikov na različne načine, na primer pri varstvu otrok, gospodinjskih opravilih

itn.

Enoroditeljska družina je obstajala že v preteklosti in ni produkt današnjega

časa. Delimo jo lahko na enoroditeljsko izvorno materinsko (nastane ob rojstvu

otroka in za otroka skrbi mati) in enoroditeljsko izvorno očetovsko (nastane ob

rojstvu otroka in za otroka skrbi oče). Lahko pa enoroditeljska nastane zaradi

določenih posledic (smrt, razveza) in se deli na posledično materinsko družino in

posledično očetovsko družino. Poznamo tudi pogojno enoroditeljske družine, ki

nastanejo, če eden od članov družine ni prisoten v družinskem življenju zaradi

bolezni, alkoholne odvisnosti ali zaradi katere druge odvisnosti.

Reorganizirana družina je tak tip družine, za katero se uveljavlja kot

posledica velikega števila ločitev in ponovnih sklenitev zakonskih zvez (Lawson

Jones in Moores 2004). Praper (1995) pa piše, da je reorganizirana družina

sestavljena iz starša in otroka z novim partnerjem in njegovimi otroki oziroma s

skupnim otrokom. Skupno vsem reorganiziranim družinam je, da se zaradi različnih

vzrokov ponovno združijo prej razdružene družine. Praper (1995) navaja tri načine:

mati z otroki, ki se poroči z moškim brez otrok; oče z otroki, ki se poroči z žensko

brez otrok, ter mati in oče z otroki iz prejšnjega zakona. Ta tip družine tvorijo

ponovno poročeni pari z otroki. Otroci so lahko od enega partnerja, od obeh

partnerjev iz prejšnjih zvez ali pa skupni otroci partnerjev. Vsi člani reorganizirane

družine (partnerja, otroci, nekdanji partnerji) vplivajo drug na drugega. Vsak mora

imeti svoj prostor in vsak član je pomemben za takšno reorganizirano družino.

Razširjeno družino pa sestavljajo od tri do štiri generacije, ki živijo v

skupnem gospodinjstvu. Praper (1995) piše, da so vse generacije med seboj povezane

in vplivajo druga na drugo. Razširjena družina nastane takrat, ko mladi par ostane pri

starših enega od njiju. Ko se jima rodi otrok, so tako skupaj tri generacije – otrok,

10

starši in stari starši. Vendar se s tem, ko živijo skupaj tri generacije, pojavlja večja

možnost konfliktov glede vzgajanja otroka. Največkrat prihaja do konfliktov med

materjo otroka in babico. Babica si seveda želi, da bi jo vnuk ohranil v lepem

spominu, zato mu pri vzgajanju popušča in ga razvaja. Otrok, ki ga vzgajajo hkrati

starši in stari starši, postaja zmeden in ne ve, kaj je prav in kaj ne. Razširjena družina

funkcionira le, če se vzpostavi partnerske odnose in notranje meje med seboj. Edino

tako se omogoči staršem otroka, da lahko vzgajajo otroka brez tekmovanja glede

tega, koga bo imel otrok raje. Različni avtorji navajajo, da vse razširjene družine niso

enake. Poznamo vertikalno razširjeno družino, ki je sestavljena iz treh generacij, ki

so v skupnem gospodinjstvu (stari starši, starši in otroci). S podaljševanjem

življenjske dobe takšna družina postaja vse bolj običajna. Naslednja razširjena

družina je horizontalno razširjena družina, ko v enem gospodinjstvu skupaj živijo

družine bratov in sester (Lawson, Jones in Moores 2004). Klasično razširjeno

družino sestavlja več družin, ki so med seboj sorodstveno povezane in živijo skupaj v

isti hiši, isti ulici ali na istem območju. Značilna sta strnjena lokacija prebivanja in

pogostost obiskov. Zadnja pa je modificirana razširjena družina, v kateri pa živijo

ločeno od svojega sorodstva, vendar imajo z njimi redne stike. Takšne družine si med

seboj tudi pomagajo in se podpirajo (Barle - Lakota, Počkar in drugi 2004).

Naslednja je rejniška družina, ki ima vse zakonitosti države, vendar je v bistvu za

otroka drugačna, druga.

Rejniška družina je celotna družina, ki jo sestavljajo rejnik in vsi družinski

člani. V njej veljajo družinska pravila, vloge so razdeljene med družinske člane, v

družini se delijo delo in obveznosti. Pomembno je, da se pri odločanju za rejništvo

vsi družinski člani pogovorijo o tem, ali so pripravljeni na sprejem tujega otroka, na

spremembe v družini, ali so pripravljeni na sodelovanje s Centrom za socialno delo

in na sodelovanje z otrokovo matično družino ter skupaj sprejmejo odločitev za

rejništvo (Satir 1995).

S posvojitvijo otrok nastane podobno razmerje, kot je sicer med starši in

otroki. Pri posvojitvi gre za varstvo otrok, ki nimajo staršev oziroma le-ti za njih ne

skrbijo. Pri posvojitvi gre za pravni postopek, ki omogoča pravno razmerje med

posvojiteljem in posvojencem. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih

posebej določa, da mora družbena skupnost dajati posebno varstvo mladoletnim

otrokom, ko je ogrožen njihov razvoj (Geč, Korošec 1999).

11

1.3 Odnos staršev do otroka

J. Lepičnik - Vodopivec (1996) pravi, da so starši po svoji naravni in družbeni

funkciji tudi vzgojitelji svojih otrok. Občutek materinstva in očetovstva jim nalaga,

da vzgajajo otroke v odgovorne odrasle in da skrbijo za njih. Pri tem so starši

običajno nesebični, želijo, da bi njihovi otroci dosegli želene cilje in se pri tem

naravno razvijali. Prodanovič (1981) piše, da bi vzgojitelj razumel obnašanje staršev

do otrok in da bi uspešno sodeloval s starši, mora poznati nekatere značilnosti

staršev. Tako ločimo: preveč skrbne starše, stroge starše, ambiciozne starše,

prezaposlene starše in demokratične starše.

Preveč skrbni starši so tisti starši, ki živijo v nenehnem strahu, da se bo

otroku kaj zgodilo v času, ko niso ob njem. Prevladujejo predvsem matere. Po navadi

ne morejo presoditi otrokovih sposobnosti pri njegovem samoosvajanju, ampak po

nepotrebnem pomagajo otrokom pri zadovoljevanju njegovih potreb in njegovih

obveznostih. Tako ravnajo od zgodnjega otroštva pa vse do otrokove zrelosti. Ves

čas mu dopovedujejo, da tega on ne zmore, jaz bom hitreje; da se ne boš ti mučil, se

bom jaz namesto tebe ... Otroci takih staršev postanejo nesamostojni in negotovi.

Otrokov razvoj in njegova odvisnost od staršev se podaljšujeta, če so starši v

nenehnem strahu, ki ga občutijo, takoj ko niso skupaj z otrokom. Ti starši menijo, da

je njihova prevelika skrb za otroka vrlina in da so boljši od staršev, ki se ne »brigajo«

toliko za svoje otroke. S takim tipom staršev je težko sodelovati in preiti na isto

točko razmišljanja. Taki starši z dvomom gledajo na vse, kar se dogaja v vzgojno-

varstveni organizaciji. Ob najmanjši otrokovi pritožbi že mislijo, da zanj ne skrbijo

dovolj in da ga zapostavljajo. Takšnim staršem je težko dopovedati, da naj se ne

bojijo za svojega otroka. Boljše jih je poslušati, da se razbremenijo. Vliti jim je treba

zaupanje in jih prepričati, da jih vzgojitelj razume, potem pa počasi razvijati

medsebojno zaupanje. Če je otrok doživel v skupini neprijetnosti, je nujno, da te

stvari staršem pove vzgojitelj sam in ne otrok (prav tam).

Strogi starši so do svojih otrok strogi, ukazovalni in ne dovoljujejo

nasprotovanj. Otroci takih staršev so tihi, ne obnašajo se naravno, ampak živijo v

strahu pred kaznovanostjo, o doživljajih iz vrtca ali igre ne pripovedujejo, saj se

bojijo, da bi jih starši narobe razumeli. Otrok strogih staršev vedno počne samo tisto,

kar mu narekujejo drugi, nikoli ne pove, kaj misli sam, ne doma in ne zunaj. Takšni

otroci tudi v vrtcu izpolnjujejo vse ukaze vzgojitelja, vrstnikov in drugih ljudi. Ko ti

12

otroci odrastejo, nimajo svojega odnosa do ničesar. Nekateri se zaprejo vase in ne

spustijo blizu nikogar. To, da otrok nasprotuje staršem, še ne pomeni, da jih ne

spoštuje, vendar uveljavlja svojo osebnost, svoj jaz. Vzgojitelj se mora znati zadržati,

da njegove izjave staršem o otrokovem obnašanju ne bodo vzrok za otrokov strah

pred pričakovano kaznovanostjo. Z različnimi oblikami sodelovanja s starši je treba

starše opozoriti, da bi bilo bolje otroka spodbujati in motivirati (prav tam).

Ambiciozni starši želijo svoje neizpolnjene ali neuresničene želje za vsako

ceno uresničiti pri svojem otroku ne glede na to, ali si otrok to želi ali ne. Če se te

želje ujemajo z otrokovimi željami, je uspeh zagotovljen, če ne, pa so starši z

otrokom nezadovoljni. Iz tega dobimo nesrečne starše in nesrečnega otroka. Staršem

se je podrl načrt, otrok pa je nesrečen zato, ker ga starši ne razumejo. Če starši

vztrajajo, naj se otrok razvija skladno z njihovimi željami, se lahko zgodi, da otrok

ne bo imel pravega otroštva. Otrok lahko zaradi tega postane brezvoljen, nervozen,

nezainteresiran, največkrat brez želja, da bi napredoval. Pomemben vpliv ima

vzgojitelj, ko se izkaže, da so starši nezadovoljni zaradi otrokovega nezanimanja, kot

so ga pričakovali (prav tam).

Prezaposleni starši so tisti starši, ki se jim kar naprej mudi, vsak trenutek

imajo že vnaprej določen in imajo do vsega zelo odgovoren pristop. Njihovo

odsotnost želijo nadomestiti s kupom igrač, z izpolnjevanjem nepotrebnih želja ter s

kupovanjem nepotrebnih stvari. Vse to se jim zdi pogoj za pravilen otrokov razvoj.

Obveznost staršev je, da otrokom zagotovijo temeljne pogoje za življenje in jim

namenijo posebno pozornost, da se bo otrok vsestransko razvijal ob različnih

dejavnostih. Takšno prizadevanje zahteva njihov čas in razporeditev dela med

družinske člane. Kadar staršem zmanjka časa za otroka, je otrok bolj ali manj

prepuščen samemu sebi in naključnim vplivom različnih dejavnikov. V svoji okolici

se bo zanimal za vse, kar je vznemirljivo in ne preveč naporno. Zanemarjenost

otrokove vzgoje je težava, ki so jo predvsem zakrivili starši. Ko se ti srečujejo z

razvojnimi problemi, sta v prvi vrsti kriva okolje in družba, vendar pa bi starši morali

najprej najti vzrok v zanemarjanju lastnih obveznostih do otroka. V vseh oblikah

sodelovanja s starši moramo poudarjati posledice prezaposlenosti staršev, ki

zanemarjajo otroka prav takrat, ko ga otrok najbolj potrebuje. Starše je treba

opozarjati, kako pomembno je, da popoldne preživijo skupaj z otrokom, pa čeprav bo

potem življenjska raven malo nižja (prav tam).

13

Demokratični starši gradijo svojo avtoriteto na medsebojnem poznavanju,

razumevanju in spoštovanju. Osebni vzgled je temelj vzgoje. Ti starši se do otroka

vedejo spoštljivo, sproščeno, pogovarjajo se mirno, če je treba, pa tudi povzdignejo

glas. Priznajo, če so se kaj zmotili ali če česa ne znajo. Oče in mama skrbita za

otroka enakopravno, vplivata na njegov razvoj, skupaj prevzemata odgovornost,

kadar nastanejo težave. Demokratični starši poznajo dobre in slabe otrokove lastnosti

in se zavedajo, da so tudi sami odgovorni za dobre in slabe lastnosti. Otrokov razvoj

spremljajo z doslednostjo, ne samo v družini, ampak tudi v vzgojno-varstveni

organizaciji. Pregled imajo nad obnašanjem in uspehom svojega otroka ter lahko

lasten vpliv prilagodijo otrokovim zmožnostim, vendar z odločitvami, o katerih so se

dogovorili z vzgojitelji iz vzgojno-varstvene organizacije. Otrok takšnih staršev je

sproščen, odprt za pogovore, je vesel, srečen in nasmejan, saj ima pri svojih starših

ljubezen in varnost (prav tam).

2 NAVEZANOST MED OTROKOM IN STARŠI

2.1 Čustvena vez med otroki in starši

Trajna čustvena vez med dojenčkom in starši je navezanost, ki je

obojestranska. K njeni kakovosti prispevajo vsi, dojenček in starši. Navezanost

dojenčkom pomaga pri prilagajanju, saj jim zagotavlja, da bodo starši zadovoljiti

njihove potrebe (Papalia, Olds in Feldman 2003). Varjačič - Rajko (2007) pravi, da o

navezanosti otroka na starše dejansko ne sprašujemo, saj je samo po sebi umevno, da

je otrok na starše navezan, Praper (1995) pa dodaja, da o navezanosti lahko govorimo

šele takrat, ko otrok začne prepoznavati osebo, ki mu nudi vso nego in podporo.

Marjanovič Umek in Zupančič (2004) pravita, da je navezanost trajna čustvena vez

med otrokom in njegovim skrbnikom. Kaže se kot vzorec vedenja, ki otroku

zagotavlja bližino odraslega, enega od staršev, vedno ga pripelje v bližino in stik z

njim. Vzorec navezanosti vsebuje cel sklop misli, čutenj, prepričanj in načrtov. Ima

organski, biološki funkciji zavarovati otroka pred vrsto nevarnosti in razviti

sposobnosti za samoobrambo. Varjačič - Rajko (2007) piše, da če je otrok na nekoga

navezan, to bogati njegovo družabno sfero in govori o otrokovi pripravljenosti

14

prenesti del nežnega čustva z ožje družine na širši družbeni krog. Navezanost nam

pomeni odprtost, radovednost in zaupanje v druge ljudi.

2.2 Faze razvoja navezanosti in tipi navezanosti

Mati in otrok prispevata k varnosti navezanosti. To počneta z odzivanjem

drug na drugega. Skoraj vse dojenčkove dejavnosti, ki izzovejo odziv odraslega in

prispevajo k navezanosti drug na drugega, so: sesanje, jok, smeh, oprijemanje in

gledanje starše v oči. Dojenčki že pri osmih tednih nekatera vedenja bolj usmerjajo k

materam kot k drugim ljudem. Zbliževanje staršev z dojenčkom je uspešno le, če se

starši odzovejo na dojenčkove odzive z izražanjem navdušenosti ali pa le s toplim

odzivom. Z dojenčkom naj imajo starši pogoste telesne stike in mu omogočajo

svobodno raziskovanje okolja (Ainsworth 1969, v Papalia, Olds in Feldman 2003).

Razvoj navezanosti po Marjanovič Umek in Zupančič (2004) poteka v štirih fazah:

faza pred navezanostjo, faza oblikovanja navezanosti, faza jasne navezanosti in faza

oblikovanja recipročnega odnosa. Faza pred navezanostjo traja do približno šestega

tedna otrokove starosti. Dojenčki v tem obdobju še niso navezani na določeno osebo,

zato se tudi ne vznemirijo, ali le-te ni v njihovi bližini. Faza oblikovanja navezanosti

traja do približno osmega meseca otrokove starosti. Dojenčki se odzivajo na eno ali

več oseb, ki skrbijo zanje, kljub temu pa ne protestirajo, če teh dotičnih oseb ni v

bližini. Naslednja faza je faza jasne navezanosti in traja do približno leta in pol oz. do

dveh let. Dojenčki izražajo nejevoljo, če dotične osebe ni v njihovi bližini. Tudi v

njeni prisotnosti ji s pogledom in z gibalno aktivnostjo ves čas sledijo. Predstavlja

jim varno zavetje, kamor se med raziskovanjem okolja lahko vedno zatečejo po

tolažbo in čustveno oporo. Zadnja pa je faza oblikovanja recipročnega odnosa in traja

od približno leta in pol oz. od dveh let naprej. Malčki že razumejo razloge za

odsotnost dotične osebe in tudi predvidevajo, da se bo vrnila. Otroci si skozi faze,

naštete zgoraj, izoblikujejo trajen čustveni odnos z eno ali več dotičnimi osebami. Te

osebe jim dajo občutek varnosti tudi takrat, ko niso prisotne v otrokovi bližini, saj

čustveni odnos z njimi ponotranjijo. Razvije se notranji delovni model navezanosti.

M. Ainsworth (po Papalia, Olds in Feldman 2003) je na domu opazovala

dojenčke, stare leto dni. Uporabila je tehniko »tuje situacije«, ki jo sestavlja niz

osmih dogodkov, ki skupaj trajajo manj kot pol ure. V tej tehniki mati v tem času

15

dvakrat zapusti prostor, dojenčka pa pusti v njem. Prvič ga pusti z neznancem, drugič

pa samega, vendar se neznanec vrne v prostor pred materjo. Mati dojenčka znova

spodbuja pri igri in raziskovanju ter ga po potrebi tolaži. Avtorica je s sodelavci

zaznala tri osnovne vzorce navezanosti: dojenčki z varno navezanostjo, dojenčki z

izogibajočo se navezanostjo in dojenčki z ambivalentno navezanostjo. Dojenčki z

varno navezanostjo ob ločitvi od matere jokajo in protestirajo, ko se vrne, pa jo

veselo pozdravijo. Mater uporabljajo kot varno zatočišče, kamor se lahko po

raziskovanju okolice vrnejo po potrditev. Dojenčki z izogibajočo se navezanostjo ob

ločitvi od matere le redko jokajo, ko se vrne, pa se je izogibajo. Velikokrat so jezni in

se ne zatečejo k materi; upirajo se, če jih pestujemo, še bolj pa, ko jih odložimo.

Dojenčki z ambivalentno navezanostjo občutijo strah še pred materinim odhodom, ko

mati zares odide, pa so zelo razburjeni. Ko se mati vrne, dojenčki svojo

ambivalentnost kažejo tako, da želijo stika z njo, hkrati pa se ji upirajo, tako da jo

brcajo in se skušajo rešiti iz njenega objema. Ta tip otrok ne raziskuje veliko in jih je

težko potolažiti.

2.3 Navezanost in uvajanje otroka v vrtec – pot do samostojnosti

Pri vstopu otroka v vrtec lahko vidimo, da se otrok zaradi navezanosti na

mater težko loči od nje. Tukaj je predvsem pomemben vzgojiteljev pristop. Varno

navezan otrok se hitro vključi v dejavnosti in z zaupanjem sprejme vzgojiteljico, a še

vedno računa na starševsko pomoč. Ni rečeno, da pri ločitvi od staršev ne protestira.

Izogibajoči se otroci vztrajajo pri svoji neodvisnosti ter ne iščejo pomoči staršev in

vzgojiteljev. Čas je tisti, ki bo pokazal, ali se bo otrok v nekem trenutku zlomil ali pa

bo vztrajal pri svoji neodvisnosti. Ti otroci se navežejo na druge ljudi, z njimi

sodelujejo in so zelo samostojni. Ambivalentno navezani otroci se težko ločijo od

staršev in se jih oklepajo. To so otroci, ki potrebujejo čas, da spoznajo nove ljudi,

okolje, pozneje pa lahko vzpostavijo dobro navezanost z vrstniki in vzgojiteljem.

Obdobje uvajanja se lahko izkaže za zelo burno obdobje, ki zahteva veliko

potrpežljivosti staršev (Varjačič - Rajko 2007).

»Ko otroci telesno, spoznavno in čustveno dozorevajo, se začnejo

osamosvajati prav od tistih odraslih, na katere so najbolj navezani« (Papalia, Olds in

Feldman 2003: 195) Narava spodbudi v otroku potrebo po osamosvojitvi in

16

uveljavljanju v svetu, v katerem živi. S pravo spodbudo, z njegovim razvojem in s

priznanjem za uspeh dobi otrok priložnost za samostojno dejavnost. Ob teh

dejavnostih sodelujejo najprej starši, druge osebe v stiku z otrokom in tudi

vzgojitelji. Pomembno ob tem je opazovanje razvoja otroka, kaj ga zanima in kako

lahko uresniči svoje težnje po tem. Pri vsakem novem dejanju naleti na ovire in

težave. Otroku je treba omogočiti, da bo čim pogosteje dosegal uspehe z lastnim

trudom, in mu pomagati pri njegovih korakih v svet (Košiček 1992). Varjačič - Rajko

(2007) deli otrokovo odvisnost do samostojnosti po starostnih obdobjih. Najprej je

odnos z materjo do otroka najtesnejši odnos, čeprav se ga otrok še ne zaveda. To so

prvi tedni, ko otrok doživlja mater kot del sebe oziroma okolja. V tem obdobju je

otrok popolnoma odvisen od matere, saj je nebogljeno bitje. Po prvih tednih pa se že

lahko opazi otrokova aktivnost. Otrokova budnost se podaljša, otrok je bolj aktiven

oziroma radoveden, raziskuje materin obraz, telo itn. Otrok se zaveda, da je mati

edinstvena in da je okrog njega veliko različnih ljudi, ki se nanj različno odzivajo. S

prvim letom pa se začne aktivno raziskovanje okolja. Pred njim je velik spekter

novih stvari, ki ga privlačijo. V tem obdobju ne sprejema samo matere, ampak je

odprt tudi za druge ljudi. To je obdobje, ko ima otrok težnjo po ločitvi od materinega

okolja. Približno do enega leta pa se pri otroku pojavi »separacijska tesnoba«, ki

spominja na preboleli »strah pred tujci«. Starše zavede otrokova prejšnja

samostojnost in si zastavljajo vprašanje, zakaj je njihov otrok ponovno bojazljiv in si

želi njihove bližine. V tem obdobju upade otrokova navdušenost, saj se zave svoje

ranljivosti in odvisnosti od matere ali katere koli druge bližnje osebe. Otrok se

matere še bolj oklene kot v zadnjem poskusu. Pojavita se otrokova trma ter nihanje

med odvisnostjo in samostojnostjo. Otrok se zaveda, da potrebuje pomoč, vendar

zanika, da pomoč prihaja od drugje. Tretje leto pa je lažje, saj je to obdobje, ko otrok

ne potrebuje več staršev v iskanju tolažbe in varnosti. Zdaj se počuti varnega in se je

sposoben v kritičnih trenutkih potolažiti sam. Otrok razume potrebe drugih ljudi, zato

ne zahteva več toliko pozornosti zase. To obdobje je sorazmerno ugodno obdobje za

uvajanje otroka v vrtec. Otrok se govorno že dobro izraža in to je olajšano dejstvo, da

je bolj usmerjen k vrstnikom.

17

3 KOMUNIKACIJA IN MEDSEBOJNI ODNOSI MED

VZGOJITELJI IN STARŠI

Človek je predvsem družbeno bitje in brez komunikacije z drugimi ne bi

mogel preživeti. Komunikacija ne pomeni samo govorjenja, ampak je vsak odnos in

vsaka interakcija med dvema osebama. »Ko govorimo o komunikaciji med starši in

vzgojitelji, govorimo o interpersonalni, medosebni komunikaciji« (Lepičnik -

Vodopivec 1996: 52). Brajša (1993: 20) piše, da gre tukaj za hoteno ali nehoteno,

zavestno ali nezavestno, načrtovano ali nenačrtovano pošiljanje, sprejemanje in

delovanje sporočil v medsebojnih neposrednih odnosih ljudi. Medosebno

komunikacijo med starši in vzgojitelji, ki se odvija v vrtcu, lahko razumemo kot

proces, v katerega vstopajo starši in vzgojitelji z zanje značilnim zaznavanjem, s

svojimi stališči, z vrednotami, znanjem, s pričakovanji, z jezikovnimi spretnostmi in

izkušnjami. Vse to eni in drugi izražajo besedno in nebesedno. Medosebna

komunikacija je navzoča povsod tam, kjer sta navzoča vsaj dva udeleženca. Med

temeljne pogoje komunikacije med vzgojitelji in starši prištevamo komunikacijske

spretnosti, kot so: sporočanje, poslušanje in pošiljanje povratnih informacij.

Komunikacija je učinkovita, ko prejemnik v sporočilu prepoznava vsebino, ki jo je

sporočilu namenil pošiljatelj. Da bi bila komunikacija med starši in vzgojitelji

uspešna, so pomembni medsebojno razumevanje, zaupanje, spoštovanje. Vsak izmed

teh dveh udeležencev v komunikaciji prihaja s svojimi željami, potrebami in cilji

(Lepičnik - Vodopivec 1996).

Medsebojni odnosi med vzgojitelji in starši v vrtcu so pomembni. V

predšolskem obdobju je otrok veliko bolj kot kadar koli pozneje povezan in

soodvisen od svojih staršev. Takrat je zaradi tesne povezanosti med otrokom in

staršem največ možnosti za vzgojiteljico, da posredno vpliva tudi na stališča staršev

in tako spreminja tudi njih. Vzgojni stili obeh udeležencev (staršev in vzgojitelj)

morajo biti medsebojno usklajeni, da ne povzročamo dodatnih konfliktov v

otrokovem razvoju. Starši morajo poznati delo vzgojitelja, saj lahko vzgojitelji le pod

tem pogojem od njih pričakujejo participacijo. Zadovoljujoči odnosi med vzgojitelji

in starši so pogoj za harmonično in emocionalno stabilnost otrokove osebnosti. Starši

naj bi vrtec sprejeli kot ustanovo, v kateri se nadaljuje otrokova socializacija, saj se

starši v vrtec ne vključujejo zaradi osebnih potreb po druženju z odraslimi – starši,

ampak zaradi potreb svojih otrok (prav tam).

18

J. Lepičnik - Vodopivec (prav tam: 51) navaja, kaj starši pričakujejo od

medsebojnih odnosov in komunikacije z vzgojitelji v vrtcu. Pričakujejo, da čutijo, da

je njihov otrok v vrtcu sprejet, da ga imajo radi, da se jih posluša, vzame čas zanje,

da so razumljeni v svojih bojaznih, stiskah in željah v zvezi z otroki, da se jim prizna,

da so dobri starši in da se za težave otroka ne dolži staršev. Vzgojitelji pa od staršev

in otrok pričakujejo, da jih sprejemajo, da jih starši cenijo in da jim to tudi pokažejo,

da je druženje in partnerstvo s starši potrebno zaradi kakovosti življenja otrok v vrtcu

in doma in da se na osnovi povratnih informacij, ki jih dobijo od staršev in otrok,

krepi njihova samozavest. Potrebe, ki usmerjajo medsebojne odnose med starši in

vzgojitelji, so različne. Različnost potreb, njihovo medsebojno nepoznavanje ter

njihovo nezadovoljevanje povzroča pri starših in vzgojiteljih nelagodje in

nezadovoljstvo. Ko v medsebojnih odnosih med starši in vzgojitelji potrebe niso

zadovoljene, ni pogojev za doseganje kakovostnih medsebojnih odnosov in

zadovoljujoče medsebojne komunikacije. Nelagodje v odnosu do staršev so občutili

tudi vzgojitelji pri svojem delu, navaja avtorica (prav tam). Za vzgojitelje je to

neprijetno doživetje, mislijo pa, da je neprijetno tudi za starše. Zato se vedno trudijo

vzpostaviti pozitivno komunikacijo s starši in poskušajo razjasniti mogoče težave in

nesoglasja na način, da jih poskušajo razumeti in zadovoljiti njihove potrebe. Prav

tako se bo razvilo tudi zaupanje med roditeljem in vzgojiteljem, če bo vzgojitelj

sprejemal misli, čustva in reakcije roditelja ter mu nudil podporo in sodelovanje. Če

bo roditelj začutil, da ga vzgojitelj ne sprejema, se bo umaknil vase, lahko pa bo

kako drugače obrambno ravnal. To pa pomeni, da tako kot drugi tudi vzgojitelji

sprejemajo starše pod pogojem, da sprejemajo sami sebe (prav tam).

4 VRTEC IN DRUŽINA

4.1 Cilji in naloge vrtca

Predšolska vzgoja v vrtcih poteka v dveh starostnih obdobjih, in sicer so v

oddelke prvega starostnega obdobja vključeni otroci, stari od enega leta do treh let, v

oddelke drugega starostnega obdobja pa otroci, stari od treh do šest let. Poznamo tri

različne oddelke, in sicer starostne homogene, heterogene in kombinirane oddelke. V

homogene oddelke so vključeni otroci v starostnem razponu enega leta, v heterogene

19

oddelke otroci prvega ali drugega starostnega obdobja in kombinirane oddelke, v

katere so vključeni otroci prvega in drugega starostnega obdobja (Bela knjiga 2011).

Vrtci nudijo različne programe glede na trajanje in organizacijo dela v vrtcu. Vrtec

nudi dnevni program, ki traja od šest do devet ur in lahko poteka dopoldne,

popoldne, ves dan ali izmenično. Potem nudi poldnevni program, ki traja od štiri do

šest ur in lahko poteka dopoldne, popoldne ali izmenično. In zadnji program je krajši

program, ki traja od 240 do 720 ur letno strnjeno ali razporejeno v šolskem letu.

Dnevni in poldnevni ter krajši program so namenjeni otrokom od enega leta starosti

do vstopa v šolo (Bela knjiga 2011). Vrtec glede na potrebe staršev v vrtec

vključenih otrok vsako leto z letnim delovnim načrtom določi poslovni čas vrtca, ki

je lahko daljši od trajanja programa. Vrtec začne poslovni čas ob uri, ko glede na

potrebe staršev lahko oblikuje za en oddelek otrok, pri tem pa upošteva normative za

oblikovanje oddelkov vrtca, ki jih določa Pravilnik o normativih in kadrovskih

pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje (Bela knjiga 2011). Pravilnik o

normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje

(Uradni list RS, št. 75/2005, 34. člen) prav tako določa, da lahko občina, ki je

ustanoviteljica vrtca, določi najmanjše število otrok, ko je vrtec dolžen začeti

oziroma končati poslovni čas. Vrtci so odprti vsak delovni dan v tednu.

Delitev odgovornosti in različnost pristojnosti je pri odnosu med vrtcem in

starši zelo pomembna. Ustanova naj družini nudi storitve, ne pa posega v njeno sfero

zasebnosti oziroma v pravice staršev. Starši pa ne smejo posegati v strokovnost

vzgojno-varstvene ustanove in morajo upoštevati meje svojega soodločanja (Bela

knjiga 1995). V Beli knjigi (2011) pa je zapisano, da je treba pri sodelovanju

strokovnih delavcev in staršev zagotoviti varovanje zasebnosti obojih in jasno

začrtati meje strokovnih odločitev, na katere starši nimajo pravice vplivati. Vrtec

mora spoštovati jezik, kulturo, identiteto, vrednote, stališča, navade, prepričanja in

običaje otrokovih staršev, kot je zapisano v Beli knjigi (1995).

Pravice staršev otrok, ki jih najdemo zapisane v Kurikulumu za vrtce (2007),

so: pravica do izbire programa, v katerega bodo vključili svoje otroke, in obvestil o

različnih ponudbah programov v vrtcih, ki morajo biti javno dostopna, pravica do

postopnega uvajanja otroka v vrtec, pravica pri sodelovanju, načrtovanju življenja in

dela v vrtcu, v oddelku ter po dogovoru z vzgojiteljem aktivno sodelovati pri

vzgojnem delu, pravica do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, pravica do

sprotnega informiranja in seznanjanja z njihovimi pravicami in odgovornostmi.

20

4.2 Družina in vrtec

Otrok je aktivni udeleženec v vzgojnem procesu, saj zbira informacije iz

svoje okolice skladno s svojo razvojno stopnjo. Otrok spoznava zakonitosti narave in

družbe, ki ga obdaja, razvijajoč svoje sposobnosti in njegovo radovednost v svet in

okolje. S svojim početjem spreminja okolje, ki ga odkriva in v katerem živi. Z

izražanjem svojih potreb zahteva od staršev in vzgojiteljev njihovo nenehno

aktivnost, povezano z zadovoljevanjem, in pomoč pri zadovoljevanju njegovih

potreb. S pomočjo vedenja, emocionalnih odnosov med udeleženci prek stališč in

osebnostnih potez posameznikov se velik del vplivov družine in vrtca prenaša na

otroka spontano. Otrok se pravzaprav spontano uči določenih postopkov in načinov

odzivanja v posameznih situacijah, oblikuje stališča in odnose do življenja, usvaja

posamezne osebnostne lastnosti. Na otrokov razvoj vpliva življenje v družini in

vrtcu. Če so starši in vzgojitelji entuziasti, se bo otrok naučil uživati v malenkostih,

ki jih daje vsakdanje življenje. Če so starši in vzgojitelji iskreni, se bodo otroci

naučili odgovornosti in samodiscipline. Starši in vzgojitelji so za otroka model, po

katerem se učijo. Učenje po modelu je povsem avtomatično, brez nadzora zavesti. To

pomeni, da se bo otrok na enak način učil pozitivnih in negativnih oblik vedenja. Kaj

in koliko se bo otrok naučil, je odvisno od stopnje in naravne emocionalne

povezanosti s staršem in z vzgojiteljem, osebnostnih lastnosti odraslih in otroka ter

od vsebine vedenja. Od otroka je odvisno, ali bo le posnemal obnašanje ali pa se bo z

njim poistovetil. Velikokrat se vzgojni postopki staršev in otrok razlikujejo. Na

otroka vplivajo eni in drugi nepovezano in neusklajeno. Dogaja se, da o postopkih in

načinih, za katere so v družini prepričani, da so dobri, vzgojitelji v vrtcu ne mislijo

tako, in nasprotno. Dokler je povezovanje družine in vrtca le na ravni informacij o

zadovoljevanju otrokovih bioloških potreb, ostajajo konflikti v stališčih in vedenju

med starši in vzgojitelji prikriti. Če pride do tesnejšega stika med vzgojitelji in starši,

pa stopijo v ospredje razlike v stališčih, pogledu na razvoj. Izkušnje kažejo na to, da

z ustrezno komunikacijo med vzgojitelji in starši ugodno vplivamo na konstruktivno

reševanje konfliktov, ki nastajajo med njimi, in s tem obe strani prevzemata svoj del

odgovornosti za otrokov razvoj. Tako se vzgoja v družini in vrtcu medsebojno

povezujeta, prepletata in dopolnjujeta ter vplivata na razvoj otrok (Lepičnik -

Vodopivec 1996).

21

Sodelovanje med starši in vzgojitelji je zapleten proces, ki temelji na

obojestranski pripravljenosti za sodelovanje. Številne raziskave (v Lepičnik -

Vodopivec 1996), ki so bile opravljene v zadnjih desetletjih pri nas in po svetu,

govorijo o nujnosti povezovanja med družino in vrtcem. Povzetki teh raziskav kažejo

na to, da je vzgojno-izobraževalni vpliv družine na otroka tako velik, da ga je zelo

težko, skoraj nemogoče zamenjati z delovanjem vrtca, kljub različnim, dobrim ali

manj dobrim programom, ki jih ponuja vrtec (Lepičnik - Vodopivec 1996).

Sodelovanje s starši v javnem vrtcu poteka na ravni formalnih in neformalnih oblik

sodelovanja. Med formalne oblike sodelovanja štejemo: govorilne ure, roditeljske

sestanke, svet staršev, svet javnega vrtca, pisna sporočila, telefonske pogovore in

elektronska sporočila. Med neformalne oblike sodelovanja pa štejemo publikacijo, s

katero se vrtec predstavi staršem, komunikacijo s starši ob prihodih in odhodih otrok

v oziroma iz vrtca, nenačrtovane razgovore, oglasne deske v vrtcih, kjer starši

pridobivajo pomembne informacije, različni nabiralniki, namenjeni predlogom

staršev, odprti dnevi vrtca, tematski dnevi, šole in delavnice za starše, projekti,

pikniki, sodelovanje pri razstavah, izletih, športnih aktivnostih, praznovanjih,

interesnih dejavnosti itn. (Strojin 1992).

Glede na odnose med vzgojno-izobraževalno ustanovo in starši avtorici T.

Devjak in S. Berčnik (2009) govorita o partnerskem, klientskem in o

paternalističnem odnosu. Pri klientskem odnosu je v ospredju predvsem pravica

staršev do izbire vrtca za svojega otroka, pri paternalističnem odnosu pa strokovnjaki

»poučujejo« starše. Tak odnos staršev ne postavlja v enakopraven položaj in starši se

ne morejo enakovredno vključevati v razpravljanje in odločanje v situacijah, v

katerih je treba uporabiti strokovno znanje. Pri partnerskem odnosu pa menita, da gre

največkrat za odnos, ki vključuje deljenje odgovornosti, moči (seveda pri vrtcu in

šoli ta moč ne more biti enakovredno porazdeljena), izkazovanje naklonjenosti,

postavljanje skupnih ciljev ter skupno delovanje. Avtorici ugotavljata, da partnerstvo

implicira enakovreden prispevek nečesa vrednega na poti do skupnega cilja. V

partnerstvo vključita možnost formalnega odločanja, dolžnosti in interakcijo.

Doseženi cilji so po njunem mnenju rezultat skupnih artikuliranih prispevkov

partnerjev, ki pa niso nujno enakovredni. Katero koli definicijo partnerstva ali

partnerskega odnosa pogledamo, lahko sklenemo, da vključujejo določeno stopnjo

aktivne udeleženosti pri postavljanju in doseganju ciljev, bistveno pa je tudi

ugotavljanje pravega razmerja moči med obema akterjema.

22

Delo in sodelovanje s starši izhaja iz teze, da lahko pričakujemo boljše

rezultate na področju socializacije otrok, če hkrati strokovno delujemo na otroke in

tudi starše. Z vzporednim delovanjem ustvarjamo ugodnejše pogoje za razvoj

otrokove osebnosti, uresničujemo načelo medsebojnega sodelovanja in ustvarjamo

pogoje za kontinuirano vzgojno delovanje. Sodelovanje je nujno zato, ker otrok z

vstopom v vrtec prvič prehaja iz znanega socialnega okolja v neznano socialno

okolje. To je pomemben trenutek v otrokovem življenju, saj se otrok prvič sreča z

dvema socialnima okoljema. Otrok je pod vplivom različnih dejavnikov v teh

okoljih, zato si moramo prizadevati, da se ti dejavniki čim bolj med seboj približajo.

Dogaja se, da v okolju, v katerem živijo in delajo starši, nimajo pogojev za

zadovoljitev potreb, kot so potrebe po pripadanju, ljubezni in po spoštovanju.

Pedagoški delavci vrtca, zlasti vzgojitelji, imajo pri tem pomembno vlogo, ki jo

lahko uresničujejo z resničnim, vsebinsko bogatim sodelovanjem s starši. Takšno

sodelovanje po eni strani krepi in usposablja starše za uspešnejše delovanje na

otrokov razvoj, po drugi strani pa vpliva tudi na boljše delovanje njih samih.

Vzgojitelji so postavljeni še pred večjo odgovornost. Od njih se zahteva, da

spodbujajo povezovanje s starši, da jih vzdržujejo in bogatijo. Zagotavljanje

sodelujočih medsebojnih odnosov med starši in vzgojitelji pa je povezano s

korenitimi spremembami njihovih vlog in pojmovanja medsebojnih odnosov

(Lepičnik - Vodopivec 1996).

5 POSTOPNO UVAJANJE OTROKA V VRTEC

5.1 Uvajalno obdobje

Otroka je treba uvajati v vrtec postopno. Tudi če je otrokov prvi odziv na

vrtec dober, naj ga starši ne bi dlje časa puščali samega. Majhen otrok mora

postopoma premagati strah (Demšar 2001). V Kurikulumu za vrtce (2007) piše, da je

postopno uvajanje v različne programe vrtca pravica staršev. Še posebej je

pomembno, da imajo starši pravico do postopnega uvajanja v vrtec in možnost, da se

s strokovnim delavcem dogovorijo za najbolj sprejemljiv način vključevanja svojega

otroka v vrtec. Sodelovanje med vrtcem in starši je pomemben vidik kakovosti

predšolske vzgoje, saj prav to sodelovanje prispeva k ustreznemu dopolnjevanju

23

družinske in institucionalne vzgoje. V članku (Snoj 2001: 5–7), ki sem ga zasledila,

je zapisano, da se v številnih vrtcih srečujejo z ignoriranjem staršev, ki se jim zapira

vrata, medtem ko malčki v stiski jokajo dan za dnem, dokler se ne vdajo v novo

rutino, ali pa jih obupani starši izpišejo iz vrtca. Na takšen pristop že dolgo opozarja

N. Turnšek (Snoj 2001). Poudari, da lahko starši veliko pomagajo v prvih dneh in

tednih uvajanja otroka v vrtec. Kakšno bo uvajanje, je prepuščeno vzgojiteljici, ali bo

to en dan z vsemi starši in otroki na kupu ali tri tedne ali pa bo naredila načrt za

vsakega otroka posebej glede na njegov položaj. So vrtci in vzgojiteljice, ki

premišljeno in s posluhom za otroka načrtujejo uvajanje. Sproti spoznavajo starše in

otroke, se dogovarjajo in prilagajajo. Vsak otrok se uvaja drugače in to je

pomembno. Eni otroci se bodo hitreje uvedli v vrtec, drugi počasneje. N. Turnšek

poudarja, da mora biti skupno vsem povabilo k sodelovanju, skupni poti do cilja. A.

Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2011) pravita, da otroku s postopnim uvajalnim

obdobjem omogočimo lažji prehod v vrtec in da je uvajanje otroka v življenje v vrtcu

proces, ki zahteva svoj čas, pri tem pa je seveda pomembnih več dejavnikov – med

prvimi je ta, da se starši in otrok dobro pripravijo na vrtec. Z. Zalokar Divjak (2000)

pravi, da je prva prava ločitev otroka od staršev ob vstopu otroka v vrtec. Glede na

izkušnje je priprava staršev na ločitev od otroka pomembnejša, saj otroci po navadi

hitro prebrodijo prvo krizo, starši pa zavestno ali podzavestno podaljšujejo obdobje

uvajanja. Ko mama odide iz skupine, se večinoma otrok hitro potolaži in preneha

jokati. Za to poskrbijo vzgojiteljice in za njih je vsak otrok izziv za njeno uspešno

delo.

5.2 Posebnosti uvajalnega načina

Pri uvajanju v prvi starostni skupini moramo biti posebej pozorni na otrokovo

spanje in hranjenje. Če se otrok še doji, je dobro, da mati začne prilagajati obdobje

dojenja na čas doma, da ne bo otrok odvrnjen od prijetnih ritualov, ki jih ima z

mamo. Pri spanju pa se otroci v prvem starostnem obdobju zelo razlikujejo. Nekatere

bo ob njihovem času preprosto »zmanjkalo«, ne glede na to, kaj se dogaja okrog njih

in kdo je z njimi, drugi bodo zaspali le ob prisotnosti mame ali po dojenju. V takih

primerih je potrebna strpnost. Za otroke vseh starosti velja, da so jim rituali, ki jih

imajo pred spanjem, dragoceni. Tudi okolje, v katerem zaspijo, je zanje pomembno.

24

V vrtcu se srečajo z ležalniki, različnimi zvoki, vonjem itn. Zato je pomembno, da se

jim na začetku pričara vsaj nekaj običajnih procedur pred spanjem ali pri samem

uspavanju. Otrok v prvem starostnem obdobju še ne zna besedno sporočati, kaj

doživlja in čuti. Že njegova utrujenost ga zmede, zato se slabše odziva na starše in

vzgojitelje (Varjačič - Rajko 2007).

Tudi uvajanje otrok druge starostne skupine je pomembno, vendar je o tem

zelo malo zapisanega oziroma poudarjenega. Veliko avtorjev se opredeljuje le na

prvo starostno obdobje. Glede na izkušnje, ki sem jih pridobila pri uvajanju otrok

druge starostne skupine, lahko zapišem, da imajo v večini starejši otroci probleme pri

navezovanju stikov s preostalimi otroki. Doma so bili vajeni večinoma družbe

odraslih, zato ne vedo, kako navezati stik s preostalimi otroki. Tu imajo vzgojitelji in

starši pri uvajanju zelo pomembno vlogo. Večina otrok v drugem starostnem obdobju

vstopi v vrtec s ponosom, da gre v vrtec. Vse je lepo in prav, dokler ne ostanejo sami

v vrtcu. Pomembno je, da se starši z otrokom pogovarjajo o vrtcu, jim povedo, kaj se

v vrtcu počne, koga bodo v vrtcu spoznali in na koga se lahko obrnejo, če bodo imeli

kakšne težave. Starši naj otrokom povedo, kje bodo oni tisti čas, ko bodo oni v vrtcu,

saj bodo tako lažje razumeli starševsko odsotnost in nujnost po vključitvi v vrtec. Pri

tem starostnem obdobju je pomemben pogovor, saj ti otroci razumejo in dejansko

lahko svojo stisko ubesedijo, kar je pozitivna značilnost, saj v prvi starostni skupini

tega ni. Otroci bodo svoj prehod z doma na vrtec lažje preklopili, če bodo imeli s

seboj kakšno svojo igračo od doma. Otroci so radovedni in jim ta način pomaga pri

navezovanju stikov z vrstniki. Lahko rečem, da se starejši otroci lažje in hitreje

prilagodijo kot pa mlajši otroci. Te trditve sem v sklopu empiričnega dela diplomske

naloge tudi preverila.

5.3 Priprava otroka na vstop v vrtec

Na prihod v vrtec se pripravljajo otroci in starši, saj bo to za njih nova

izkušnja v življenju. Tako kot pri drugih stvareh v življenju je tudi tu pomembno, da

smo na nove izkušnje pripravljeni. S pomočjo priprave imajo otrok in starši možnost

miselno in čustveno predelati izzive novih okoliščin (Varjačič - Rajko 2007). Za

starše otrok, ki začnejo obiskovati vrtec z novim šolskim letom, so organizirani

sestanki, na katerih jih seznanijo z delom in življenjem v vrtcu (Demšar 2001).

25

Varjačič - Rajko (2007) meni, da naj bo priprava na prvi vstop v vrtec sproščena in

da sploh ni nujno, da je sistematična. Zanjo si vzemimo veliko časa, zato je dobro, da

jo začnemo mesec ali dva pred vpisom v vrtec in jo nadaljujemo do dejanskega

sprejema.

Starši naj se z otroki o vrtcu pogovorijo. Z otroki druge starostne skupine

govorimo o tem, kakšno je življenje v vrtcu, zakaj otroci hodijo v vrtec, kaj se v

vrtcu počne itn. Dobro se je pogovoriti o tem, na koga se lahko otrok obrne, če

smrka, če je žejen, če mora na stranišče, če ima probleme s sovrstniki, kakšna je v

vrtcu hrana itn. Če je otrok pripravljen sodelovati v pogovoru, odgovorimo na

njegova vprašanja. Vrtca nikakor ne smemo povezovati z grožnjo, npr.: »V vrtcu boš

pa že videl.« Otroku lahko povemo, da se bo v vrtcu igral z otroki in sklepal nova

prijateljstva. Če bo otrok pred vpisom obiskal vrtec, ga bo vse skupaj še bolj

zanimalo. Starši naj se pogovorijo tudi z osebjem vrtca. Večina vrtcev po vpisu

otroka v vrtec pripravi sestanke za starše, na katerih predstavijo program vrtca in

odgovarjajo na vprašanja. Vsekakor se je treba pred prihodom v vrtec pogovoriti z

vzgojitelji, saj bodo oni tisti, ki bodo v neposrednem stiku z otrokom. Sodelovanje z

vzgojitelji je pomembno za uspešno uvajanje in dobro počutje otroka v skupini.

Pomembno je, da starši in vzgojitelj uskladijo poglede na uvajanje, kot so: okvirni

čas uvajanja, prisotnost staršev v skupini, kdaj in kako se boste poslavljali od otroka,

kaj boste počeli v skupini, ko boste uvajali otroka. V pogovoru z vzgojiteljico se je

pomembno pogovoriti tudi o odzivih na občasne ločitve od staršev, otrokovih

izkušnjah z otroki in odraslimi, o otrokovih potrebah, najljubših igračah, navadah

spanja in hranjenja ter o boleznih. Starši se lahko z vzgojiteljico dogovorijo o obisku

vrtca. Tako bodo lahko starši in otrok spoznali prostore v vrtcu (garderobo, igralnico,

stranišče, igrišče …) in opazovali potek dela v vrtcu. Starši si lahko z malo domišljije

doma pričarajo situacijo iz vrtca in se z otrokom igrajo vrtec. Tako si bo otrok lažje

predstavljal, kaj bo počel v vrtcu, kaj bodo počeli vzgojiteljica, kuharica, hišnik itn.

Med uvajanjem otroka na vrtec morajo starši pomisliti na različne razvojne premike,

kot so: ukinitev dojenja, hiter prehod na drugačno vrsto hrane, odvajanje od dude ali

stekleničke, selitev otroka v drugo spalnico, zahteve po tem, da bi bil otrok suh, če še

ni, spremembe ritualov zbujanja in ritualov pred spanjem. Vse te razvojne premike

naj starši uredijo pred otrokovim vstopom v vrtec (vsaj nekaj mesecev pred vstopom

v vrtec). Med uvajanjem ni zaželeno, da bi pri otroku poskušali doseči hitre razvojne

premike. Če se v družini dogajajo kakšne spremembe, kot so: selitev, izguba bližnje

26

osebe, hujša finančna stiska, konflikti med partnerjema, izguba službe, rojstvo otroka

itn., naj starši raje odložijo otrokovo uvajanje na vrtec za kakšen mesec dni ali pa ga

vpišejo v vrtec naslednje šolsko leto. Pri vstopu otroka v vrtec se morajo starši

navaditi na spremenjen družinski ritem. O uvajanju otroka na vrtec morajo starši

obvestiti delavce v službi, saj bo prihajalo do določenih izhodov ali daljših

odsotnosti. Starši si morajo za uvajanje otroka v vrtec vzeti kakšen teden več

dopusta, kot so nameravali, saj lahko pride do določenih zapletov (prav tam).

Sorko (2004) meni, da naj se priprava na vrtec začne že v družini. Otroku je

treba pojasniti, zakaj mora v vrtec, mu predstaviti vrtec v pozitivni luči. Starši naj

otroku pripovedujejo o življenju v vrtcu in si skupaj z njim vrtec tudi ogledajo.

Otrokom morajo povedati, da se bodo vedno vrnili ponje. Previdni pa morajo biti pri

svojih obljubah, da se jih držijo. Otrok bo hitro izgubil zaupanje v starše, ki bodo

prišli ponj pozneje, kot so obljubili. Izmislijo naj si pomirjajoč obred za slovo, ki bo

otroku pomagal, da se bo lažje navadil na slovo. Starši morajo biti tisti, ki vzgojitelju

predajo otroka v naročje, in ne nasprotno, da ga mora vzgojitelj trgati iz njegovega

naročja.

5.4 Prvi dnevi v vrtcu

Pa je tukaj tisti dan, ko se prvič z otrokom odpravite v vrtec. Prvi dan je

mogoče najtežji. Pozneje pa se boste počutili v vrtcu kot doma, bolje boste poznali

ritem skupine in vzgojitelje v njem. Otrok po nekaj dnevih spoznava, da gre zdaj

zares, zato se začnejo upirati. Veliko otrokovih odzivov je zapoznelih in prvi dan ne

pokaže realnega odnosa do celotnega položaja (Varjačič - Rajko 2007).

Prilagoditvene težave pri malčkih v jaslih so bile: jokavost, upad zanimanja, težave s

prehranjevanjem in težave s spanjem. Prisotna sta bila tudi jok in želja po telesnem

stiku z vzgojiteljico. Tudi doma so bili otroci neješči in izbirčni. Po vključitvi v jasli

so se otroci doma ponoči več zbujali, imeli nemiren spanec kot pred vključitvijo v

jasli. Otroci so imeli težave tudi zjutraj – pred odhodom v vrtec. Otroci so se doma

oklepali staršev z jokom, prav tako so jokali pred zgradbo vrtca in se oklepali, se

upirali slačenju in sezuvanju. Ob odhodu staršev iz vrtca so jokali in se jih oklepali.

Otroci so se staršev v prvih dveh mesecih manj razveselili ob prihodu kot po tem,

pozneje. V prvem mesecu je obolelost malčkov pogostejša. V prvem mesecu

27

obiskovanja jasli je tudi večina malčkov zbolela (Marjanovič Umek in Zupančič

2004).

5.4.1 Stiske otrok in staršev

Otroci se različno odzivajo na uvajanje v vrtec. Varjačič - Rajko (2007)

navaja različne prilagoditvene odzive otrok. Otrok noče v vrtec; ko ga začne

obiskovati, bi bil raje doma. Vrtca se bo začel veseliti šele čez čas, ko si bo našel

prijatelje, vzljubil vzgojiteljico in se navadil na ritem življenja v vrtcu. Zato lahko na

začetku pričakujemo, da bo otrok skušal doseči, da ne bi šel v vrtec. Če ne gre za

skrajne odzive, je dobro, da starši vztrajajo pri odhodu. Pojavi se tudi ljubosumnost.

Otrok se hitro odzove z ljubosumjem, ko opazi, da starši posvečajo pozornost drugim

otrokom in vzgojiteljici. Zato skuša pritegniti pozornost nase, tako da se usede

staršem v naročje in jih strogo čuva. Otroku, ki je ljubosumen, posvečamo več

pozornosti. Skupaj z otrokom se pridružimo preostalim otrokom; tako otroka

pospremimo v svet drugih otrok, on pa ne bo imel občutka, da vas izgublja. Treba pa

je pustiti, da otrok izrazi ljubosumnost. Otrok se skuša z ljubosumnostjo le prepričati

o naklonjenosti staršev. Otrokov odziv je tudi bojazen, ki jo opazimo še posebej pri

najmlajših, da se nečesa prestrašijo ali jih je ves čas strah. Bojazen povzročajo novi

zvoki, neznani ljudje, množica otrok … Odrasli lahko pomagamo tako, da otroka

počasi navajamo na novo okolje in nove ljudi. Tudi agresija se pojavlja pri otrocih.

Otroci, ki ne znajo deliti igrač, ne razumejo, da jih v vrtcu morajo, da jih ne smejo

kar vzeti drugemu. Tak otrok se bo mogoče odzival z agresijo. Te agresije ne smemo

spregledati; če je koga udaril ali ga poskuša udariti, mu morate odločno povedati, da

se tega ne sme početi. Ko se agresija poleže, otroku povemo, da se ga razume, vendar

se da te stvari urediti tudi drugače, če želi dobiti kakšno stvar. Nekateri razumejo

otrokove agresije kot znak, da bo odrasel v človeka, ki si bo znal izboriti svoje. To ni

res, saj je agresija vedno znak stiske in nezmožnosti znajti se. Otrokov odziv je tudi

odklanjanje hrane, kar lahko kaže na njegovo tesnobo, ki jo čuti, upor ali jezo do

staršev. Ko se bodo čustva unesla, bo otrok hrano spet z veseljem sprejel. Z

odklanjanjem hrane pa lahko otrok tudi kaže na to, da vrtca še ni pripravljen sprejeti.

Naslednji otrokov odziv je, da v vrtcu noče spati. Otrok je doma navajen rituala,

nežnega uspavanja v svoji postelji ob zvokih, ki jih pozna, zato v vrtcu ne bo mogel

28

spati. V vrtcu ga namesto posteljice čaka ležalnik, namesto znanih zvokov pa zvok

jokajočih se otrok. Na splošno so prvi dnevi naporni za vse. Ko bo skupina bolj

utečena, se bo postavil neki ritual pred spanjem in nemira bo manj. Da otrok joka, ko

ga pridete iskat, je naslednji otrokov odziv. Otrok se je imel v vrtcu zelo dobro,

vendar ga ob ponovnem snidenju s starši zajame val čustev. V bližini staršev se je

sprostil in izrazil svoje hrepenenje po starših, ki ga je med dejavnostmi potisnil na

stran. Tudi hlipanje oziroma ihtenje je eden izmed odzivov otrok. Obstajajo različni

tipi joka, od katerih je hlipanje gotovo izraz največje stiske. Hlipanje lahko ločimo

od joka, ki izraža žalost, protest, bes ali pa je odziv na bolečino. Z žalostnim ali

jeznim jokom skuša otrok priklicati pomoč, saj nanjo računa. Jok v tem pomenu

pomeni komuniciranje s svetom. Ihtenje pa izraža obup in kaže na to, da se je otrok

zaprl vase in da ne komunicira več s svetom. Otrok, ki si ne želi ločitve od staršev, a

ga ta vseeno pusti pri vzgojiteljici, bo sprva protestiral z jokom in s kričanjem,

hlipanje pa se bo pojavilo pozneje in je pogosto neutolažljivo, se ne bo prenehalo,

dokler ne bo otrok čisto izčrpan ali ko bo zaspal. Zadnji odziv je odložena reakcija na

vrtec. Nekateri otroci so prve dni v vrtcu pogumni, živahni, sprejemajoči, čez kakšen

teden ali več pa pokažejo prav nasprotno sliko.

Marjanovič Umek in Zupančič (2004) pišeta o tem, da vsakodnevna in

kratkotrajna ločitev od referenčne osebe ali osebe v drugem letu življenja sicer

predstavlja obliko stresa za otroka in vodi do kratkotrajnih neugodnih učinkov na

njegovo vedenje.

Stopnja starševske stiske je odvisna od vrste odnosa, ki ga imajo starši z

otrokom, in od števila stresnih dejavnikov, ki so med tem prisotni v okolju. Ni

zanemarljivo dejstvo, ali so starši takrat v službi ali so študentje ali pa so le starši

brez posebnih obveznostih. Starši otrok, ki imajo redno zaposlitev, so že navajeni

dnevnih ločitev. Če pa so starši prej vse dneve preživeli z otrokom, bo ločitev od njih

zelo boleča. Najpogosteje pri jasličnih otrocih ločitev prizadene vse, otroka in starše,

še posebej mater. Vsi so v simbiozi, ki je vzajemen odnos, v katerem imajo vsi

»koristi« – otrok in starši. Nekatere matere psihološko niso pripravljene spustiti

otroka iz svojega okrilja, čeprav je težnja otroka, da zapusti okrilje ter se naveže na

drugo osebo. Matere se počutijo ogrožene, saj jih otrok nekako zapušča. Tako se

starši želijo obvarovati pred lastnimi čustvi, ki si jih težko priznajo. Ključen dejavnik

uvajanja je zaupanje staršev v vzgojitelja. Porajajo se jim različna vprašanja. Bodo

znali poskrbeti za otroka? Kako jim uspe obvladovati toliko otrok? Ali so dobra

29

zamenjava za vaš odnos z otrokom? Če starši ne zaupajo vrtcu, bo tudi otrok manj

pripravljen na lastno osamosvojitev. Nezaupanje izvira iz dveh dejavnikov, kot sta

nepoznavanje vrtca in osebja v njem ter starševska tesna zveza z otrokom, ki je niso

pripravljeni zrahljati, zato imajo občutek, da nič ni dovolj dobro za njihovega otroka.

Negotovost staršev pa otroci zelo dobro začutijo, zato so potem negotovi tudi oni

sami. Vsi starši doživljajo stiske, ne glede na to, koliko so se na uvajanje pripravili.

Ni preprosto gledati, kako otrok joče, kako se z otrokom prereka za igračo itn.

Mogoče je takrat najbolje poiskati osebo, ki ji lahko zaupate svoje skrbi in stiske.

Starši v vrtcu opazijo veliko »stvari«. Včasih jim ni všeč vzgojiteljevo razpoloženje,

saj je – roko na srce – tudi to realnost. Upoštevati je treba, da je v jasličnih skupinah

do štirinajst otrok in le dve strokovni delavki. Tudi oni se utrudijo in niso vedno

zmožni dati od sebe tistega najboljšega. Starši ne pozabijo omeniti prijaznosti

vzgojiteljev. Ta lastnost staršem veliko pomeni. Postane njihovo merilo za oceno

vzgojiteljeve predanosti delu. So starši, ki želijo z vzgojiteljem navezati prijateljski

odnos, s katerim si hočejo zagotoviti njihovo naklonjenost ter na takšen način

vplivati na kakovost vzgoje svojega otroka. Vzgojitelji pa so zavezani strokovnemu

odnosu s staršem in naj ne bi dajali prednosti staršem pred drugim. Tak strokovni

odnos prinese več dobrega vzgojiteljem in staršem (prav tam).

30

II EMPIRIČNI DEL

1 OPREDELITEV PROBLEMA IN NAMEN

Ko otrok prestopi prag vrtca, se zanj obrne nov list v njegovem življenju in

življenju njegovih staršev. Ob njem niso več samo mama in preostali bližnji

sorodniki, ampak se v njegovem življenju pojavijo nove osebe (vzgojiteljice, otroci v

skupini). Vsekakor je pomembno, da se otrok tam počuti varnega in sprejetega ter da

se z veseljem vrača nazaj. Njegov prvi vstop v vrtec je zanj in za starše velika

prelomnica v življenju.

V empiričnem delu sem na osnovi podatkov, ki sem jih dobila s pomočjo

anketnega vprašalnika, preverila otrokove odzive ob uvajanju. Kako otrok sprejme

vrtec, je odvisno od številnih dejavnikov, pomembno vlogo pa imajo starši, ki lahko

otroka na vstop v vrtec dobro pripravijo. Zato sem z anketnim vprašalnikom

preverila, ali starši menijo, da je uvajanje za otroka, ki prvič vstopa v vrtec,

pomembno, kako so otroka pripravljali za vstop v vrtec in koliko časa so ga uvajali.

Poudarila pa bi tudi odnos in komunikacijo med vzgojitelji in starši. Včasih sta ravno

odnos in komunikacija med vzgojitelji in starši problem, da se otroci težje vključijo v

skupino, zato sem z anketnim vprašalnikom preverila odnose in komunikacijo med

vzgojitelji in starši. Menim, da sta odnos in komunikacija temelj za uspešno

sodelovanje med vzgojitelji in starši. Gradi se zaupanje, hkrati pa pripomore k lažji

vključitvi otroka v vrtec, saj tudi otrok lažje zaupa vzgojitelju.

2 CILJI IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

V empiričnem delu sem preverila izkušnje staršev otrok prve in druge

starostne skupine Vrtca Zagorje ob Savi o tem, kako je potekalo uvajanje otroka v

vrtec, kako so pripravljali otroka na vstop v vrtec, ali so se ob tem srečali s kakšnimi

problemi in kakšni so bili odzivi otrok ob uvajanju. Postavila sem si naslednja

raziskovalna vprašanja:

Kakšne so razlike v pogledih staršev 1. in 2. starostne skupine na pomen

uvajanja?

31

Kakšnega mnenja so starši otrok 1. starostne skupine glede težavnosti

uvajanja?

Kakšnega mnenja so starši otrok 2. starostne skupine glede težavnosti

uvajanja?

Kakšen je pogled staršev otrok 1. in 2. starostne skupine na njihovo vlogo pri

vključevanju otroka v vrtec?

Ali starši otrok 1. in 2. starostne skupine menijo, da je dobra komunikacija z

vzgojiteljem pomembna za vključitev otroka v vrtec?

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Zastavila sem si naslednje raziskovalne hipoteze:

H 1: Starši otrok 1. in 2. starostne skupine se med seboj razlikujejo v pogledih na

pomen uvajanja otroka v vrtec.

H 2: Starši otrok 1. starostne skupine menijo, da imajo njihovi otroci več težav

pri uvajanju kot otroci 2. starostne skupine.

H 3: Starši otrok 2. starostne skupine menijo, da imajo njihovi otroci manj težav

pri uvajanju kot otroci 1. starostne skupine.

H 4: Ni razlik v pogledih staršev otrok 1. in 2. starostne skupine na njihovo vlogo

pri vključevanju otrok v vrtec.

H 5: Starši otrok 1. in 2. starostne skupine menijo, da je dobra komunikacija z

vzgojiteljem pomembna za lažjo vključitev otroka v vrtec.

4 RAZISKOVALNA METODA

Pri raziskovalnem delu sem uporabila deskriptivno in kavzalno-

neeksperimentalno metodo empiričnega pedagoškega raziskovanja.

5 RAZISKOVALNI VZOREC

Raziskavo sem izvedla na namenskem, neslučajnostnem vzorcu staršev otrok

prve in druge starostne skupine, kar pomeni v starosti otrok 1.–6. leta. Sodelovalo je

32

70 staršev; med njimi je bilo 15 staršev, ki so otroka uvajali pri prvem letu starosti,

15 staršev je otroka uvajalo pri dveh letih, pet staršev je otroka uvajalo pri treh letih,

25 staršev je otroka uvajalo pri otrokovemu četrtemu letu starosti in 10 staršev se je

odločilo za uvajanje otroka, ko je dopolnil pet let.

6 OPIS INSTRUMENTA

Za zbiranje podatkov sem uporabila anketni vprašalnik, ki so ga izpolnili

starši Vrtca Zagorje ob Savi. V anketnem vprašalniku sem staršem prek ankete

zastavila 17 vprašanj. Na začetku so vprašanja o objektivnih dejstvih, kot sta spol in

starost, sledijo vprašanja, ki se nanašajo na začetno uvajanje otroka v vrtec.

Vprašalnik je sestavljen iz 4 zaprtih vprašanj, 6 kombiniranih vprašanj in 7 vprašanj

odprtega tipa, ker je bil namen izvedeti njihove poglede, izkušnje in mnenja o

določenem vsebinskem sklopu na področju uvajanja otroka v vrtec.

7 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV

Zbiranje podatkov je potekalo v Vrtcu Zagorje ob Savi, in sicer v mesecu

juniju 2010. Za raziskavo sem uporabila vprašalnik. Vsebuje vprašanja o starosti

otrok in o njihovem spolu. Sledijo si vprašanja, ki se nanašajo na poglede staršev, ki

otroka prvič uvajajo v vrtec, o uvajanju otroka, in sicer o pomenu starosti otroka ob

vstopu v vrtec, pomenu predhodnih informacij, ki bi vplivale na lažjo vključitev

otroka v vrtec, dolžini uvajanja otroka, pomenu komunikacije in sodelovanja med

vzgojiteljem in starši ter o mogočih predlogih sprememb ustaljene prakse uvajanja v

vrtcu.

8 OPIS OBDELAVE PODATKOV

Podatke sem računalniško obdelala s pomočjo statističnega programa SPSS

(Statistical Packageforthe Social Studies) in programa Microsoft Office Excel.

Obdelava podatkov je potekala na ravni deskriptivne statistike, pri kateri sem

uporabila prikaz atributivnih spremenljivk s frekvencami in z odstotki ter osnovno

33

deskriptivno statistiko numeričnih spremenljivk. Izračunane so absolutne (f) in

odstotne (f %) frekvence. Za preizkušanje neodvisnih zvez med spremenljivkami

sem uporabila t-test in Pearsonov koeficient korelacije. Rezultati so prikazani

tabelarično, grafično in opisno.

9 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

9.1 Pogledi staršev na pomen uvajanja otroka v vrtec

Starše sem povprašala o pomembnosti starosti otroka ob uvajanju in dobila

naslednje rezultate.

Grafični prikaz 1: Mnenja staršev o pomembnosti starosti otroka ob uvajanju v vrtec

Iz grafičnega prikaza 1 lahko razberemo, da so starši v večini (68,6 %)

odgovorili, da se jim zdi otrokova starost ob uvajanju pomembna. Starše sem

povprašala tudi po mnenju, zakaj se jim zdi starost ob uvajanju otroka pomembna,

pri čemer so starši otrok 1. starostne skupine izpostavili predvsem, da mlajši otroci

potrebujejo več pozornosti, težje se ločijo od staršev, težje dojamejo odsotnost

staršev, mlajši kot je otrok, dlje časa potrebuje uvajanje, da se počuti varnega,

različno stari otroci se drugače odzivajo na socializacijo in zato so pristopi vsekakor

različni, mlajši kot je otrok, prej se privadi oziroma sprejme skupino otrok ter

vzgojiteljice. Starši otrok 2. starostne skupine pa so poudarili, da starejši otroci lažje

razumejo ločenost od staršev, so samostojnejši in prilagodljivejši ter imajo boljše

komunikativne spretnosti, starejši otrok že potrebuje socialne stike in zato ne

68,6 %

31,4 %

0

10

20

30

40

50

60

DA NE

34

potrebuje daljšega uvajanja, starejši kot je otrok, bolj se zaveda, lažje mu lahko

razložiš, zakaj mora v vrtec, je veliko bolj sproščen, zna se vklopiti med vrstnike,

starejši kot je otrok, bolj je navezan na starše in težje se privaja, otrok pri treh letih že

zaznava okolico in je tudi dovolj dovzeten za igro, starejši kot je otrok, bolje zna

izražati svoje želje in potrebe. Nekaj staršev pa se je odločilo, da se jim starost otroka

ob uvajanju ne zdi pomembna. Svoje stališče so argumentirali s tem, da je to bolj

odvisno od otrokovega značaja in njegove osebnosti. Pomembno je tudi, na kakšen

način starši uvajajo otroka, saj je gotovo lažje, če otroka postopoma uvajajo v novo

okolje. Tudi odrasli se počutijo v okolju, ki so ga kdaj že videli, veliko bolj

sproščeno. Iz rezultata lahko razberemo, da se večini staršem zdi starost ob uvajanju

pomembna. Tudi sama menim, da se starejši otroci lažje vključujejo v vrtec kot

mlajši, in se strinjam z Varjačičem - Rajkom (2007), da je otrok najbolj dozorel za

vstop v vrtec pri treh letih, to pa je že prehod v drugo starostno obdobje, saj ne

potrebuje več staršev v iskanju tolažbe in varnosti. Otrok se počuti varnega in se je v

kritičnih trenutkih sposoben potolažiti sam, razume potrebe drugih ljudi, zato tudi ne

zahteva več toliko pozornosti zase.

Pri prebiranju strokovne literature na to temo večina avtorjev (Zalokar Divjak

2000, Retuznik Bozovičar in Krajnc 2011, Kurikulum za vrtce 2007, Varjačič -

Rajko 2007) poudarja pomembnost uvajanja otroka v vrtec. Starše sem povprašala po

mnenju o pomembnosti uvajanja otrok v vrtec. Vsi starši (100,0 %) so odgovorili, da

se jim uvajanje zdi pomembno za otroka, ki prvič vstopa v vrtec, kar podkrepi teorijo

avtorjev. Rezultat je dober pokazatelj, da je uvajanje otroka pomembno, in tudi sama

sem enakega menja.

Predhodno pripravljanje otroka na vrtec ima zelo pozitiven učinek na

uvajanje otroka, ki prvič vstopa v vrtec, pravi Varjačič - Rajko (2007). Zanimalo me

je, kaj si o tem mislijo starši. Rezultate sem predstavila v naslednjem grafu.

Grafični prikaz 2: Predhodne priprave otroka na vrtec

55,7 % 44,3 %

0

10

20

30

40

50

DA NE

35

Iz grafičnega prikaza 2 je razvidno, da je 55,7 % staršev pripravljalo otroka za

vključitev v vrtec že prej, 44,3 % staršev pa otroka ni pripravljalo na vključitev v

vrtec. Nad rezultatom sem bila presenečena, saj sem enakega mnenja kot Varjačič -

Rajko (2007), ki pravi, da je za otroka, ki prvič vstopa v vrtec, zelo pomembna

predhodna priprava na vrtec, saj jim olajša samo uvajanje ter ima pozitiven učinek na

otroke in starše.

Preden otrok vstopi v vrtec, je po mnenju Varjačiča - Rajka (2007)

pomembno, da se starši seznanijo z informacijami o uvajanju. Pogovor z

vzgojiteljico je ključnega pomena, saj bo ona tista, ki bo v neposrednem stiku z

otrokom. V anketnem vprašalniku me je zanimalo, kje so starši dobili informacije o

uvajanju. Rezultate sem predstavila v naslednjem grafu.

Grafični prikaz 3: Viri pridobljenih informacij o uvajanju otroka v vrtec

Iz grafičnega prikaza 3 je razvidno, da je največ staršev (78,6 %) dobilo

informacije o uvajanju otroka v vrtec prav v vrtcu, kar podkrepi teorijo avtorja.

Nekaj staršev (21,4 %) pa je informacije pridobilo kar od prijateljev in znancev.

Sama menim, da je najboljši vir informacij na kraju samem (v tem primeru v vrtcu,

in sicer od vzgojiteljica), na katerem bo uvajanje potekalo, saj ima vsaka

vzgojiteljica svoje metode in načine za uvajanje.

Zanimalo me je, kakšen poudarek na pomembnost priprav dajejo starši doma

pred vstopov v vrtec. Rezultate sem predstavila naslednjem grafu.

78,6 %

0,0 %

21,4 %

0,0 % 0,0 % 0

10

20

30

40

50

60

Vrtec Internet Prijatelji,znanci

Knjige Drugje

36

Grafični prikaz 4: Mnenja staršev o pomembnosti priprav doma za lažje uvajanje

Iz grafičnega prikaza 4 je razvidno da večina staršev (78,6 %) daje velik

pomen na pomembnost priprav doma pred uvajanjem otroka v vrtec. Priprave doma

na uvajanje otroka v vrtec so zame zelo pomemben proces, ki ga lahko starši

izpeljejo. Iz izkušenj vem, da se otroci lažje vključijo v vrtec, če so jih starši

predhodno na to pripravili. Manj je stresnih situacij, saj otroci iz priprav že vedo,

kakšno bo življenje v vrtcu. Starše, ki so odgovorili z da, sem povprašala, kako so

otroka na vključitev v vrtec pripravljali že prej, in odgovori so bili naslednji:

predhodni obiski vrtca in seznanitev z vzgojiteljico, sprememba urnika počitka in

hranjenja, prilagojena vrtčevskemu, pogovor o vrtcu in spoznavanju prijateljev,

pogovor o igrah v vrtcu, spoznavanje okolice vrtca. Priprave doma pripomorejo k

lažjemu uvajanju. S tem se strinja tudi Varjačič - Rajko (2007). Starši lahko otroke

pripravijo na različne načine, kot so: pogovor o vrtcu, domišljijske igre o vrtcu, ogled

novega okolja, predstavitev vzgojitelja, pogovor o spoznavanju novih prijateljev,

pogovor o dejavnostih, ki se jih izvaja v vrtcu, itn.

Nato sem starše povprašala, ali je bila vključitev otroka v vrtec lažja zaradi

uvajanja. Rezultate sem predstavila s pomočjo grafa.

Grafični prikaz 5: Mnenja staršev o lažji vključitvi otroka v vrtec zaradi uvajanja

97,1 %

2,9 % 0

20

40

60

80

DA NE

78,6 %

21,4 %

0

10

20

30

40

50

60

DA NE

37

Iz grafičnega prikaza 5 lahko razberemo, da so starši (97,1 %) odgovorili, da

je bila otrokova vključitev v vrtec zaradi uvajanja lažja za otroka. Dva (2,9 %) izmed

njih pa sta menila, da otrokova vključitev v vrtec ni bila lažja za uvajanje. Eden je

pojasnil, da je imel otrok kljub uvajanju odpor do vrtca, ni si želel stikov z novimi

osebami. Drugi pa je odgovoril, da se mu je zdelo uvajanje nesmiselno, saj je otrok

ves čas ob njegovi prisotnosti jokal in želel domov. Preostali starši, ki so odgovorili z

da, pa menijo, da se je otrok z uvajanjem lažje prilagodil novem okolju, saj se tudi

odrasli počutimo v okolju, ki smo ga že videli, veliko bolj sproščeni. Prav tako se

strinjajo, da otroci z uvajanjem pridobijo občutek pripadnosti, varnosti in

zadovoljstva. Lažja vključitev otroka v vrtec zaradi uvajanja je po mojem mnenju in

mojih izkušnjah resnična. Otrok se postopoma vključuje v skupino, jo spoznava,

hkrati pa ima zraven nekoga, ki mu zaupa in se lahko obrne nanj, dokler ne naveže

stika s preostalimi v skupini. Počuti se varnega in ne »vrženega« v skupino. Tako

ima otrok dovolj časa, da spozna osebe in okolico okrog sebe.

V diplomski nalogi sem si zastavila prvo hipotezo, s katero sem želela

ugotoviti razlike glede otrok 1. in 2. starostne skupine v pogledih na pomen uvajanja

otroka v vrtec. To sem ugotovila s pomočjo t-preizkusa.

Preglednica 1: Izid t-preizkusa proučevanja razlik v pogledih na pomen uvajanja

otroka v vrtec glede na starostno skupino

Pomen

uvajanja

Aritmetična

sredina

Standardni

odklon

Preizkus

homogenosti

varianc

Preizkus

razlike

aritmetičnih

sredin

Starostna

obdobja N M SD F p t p

1. 35 1,11 0,323 49,667 0,000 –3,937 0,000

2. 35 1,51 0,507

Iz preglednice 1 lahko razberemo, da je aritmetična sredina nekoliko višja v

2. starostnem obdobju (1,51) kot v 1. starostnem obdobju (1,11). Ker je vrednost p ≤

0,05 pri preizkusu homogenosti varianc, to pomeni, da so razlike med variancama

obeh skupin statistično pomembne.

38

Hipotezo H 1, ki pravi, da se starši otrok 1. in 2. starostne skupine med seboj

razlikujejo v pogledih na pomen uvajanja otroka v vrtec, obdržimo.

Starši 1. starostne skupine menijo, da mlajši otroci potrebujejo daljše

uvajanje, saj se težje ločijo od staršev. So manj samostojni pri oblačenju, obuvanju,

pri hranjenju. Starši 2. starostne skupine pa so dejali, da starejši otroci lažje razumejo

odsotnost staršev, so samostojnejši, zato naj bi bilo uvajanje krajše. Nad rezultatom

nisem bila presenečena, saj sem predvidevala, da bo tako. V prvi starostni skupini

otroci potrebujejo več pozornosti, enakih ritualov kot doma in pomoči, saj še niso

samostojni. V drugi starostni skupini pa so že otroci samostojni, razumejo odsotnost

staršev, z njimi se lahko pogovorimo itn. Pri prebiranju literature sem zasledila, da

avtorji dajejo poudarek le na uvajanje otrok prvega starostnega obdobja, kar se mi ne

zdi pravično. Razumem dejstvo, da je uvajanje v prvem starostnem obdobju zelo

pomembno, saj so to otroci, ki prvič vstopajo v stik s tujimi ljudmi, ampak tudi

uvajanje v drugem starostnem obdobju ima pomembno funkcijo pri vključevanju

otroka v vrtec.

9.2 Težave pri uvajanju otrok

Menim, da je pred otrokom, ki prvič vstopa v vrtec, vsekakor velik izziv.

Kako ga bo sprejel, je odvisno od različnih dejavnikov, kot so: stopnja otrokovega

razvoja, njegov značaj ter izkušnje in ravnanje nas, odraslih. Ob vstopu v vrtec se

otroci odzovejo na različne načine. Nekateri se hitro prilagodijo novim okoliščinam

in ob tem ne kažejo veliko težav, drugi pa ravno nasprotno. Težko se ločijo od

staršev in težko vzpostavijo stik z drugimi ljudmi.

V anketnem vprašalniku sem starše vprašala, kakšni so bili otrokovi odzivi ob

uvajanju. Njihove odgovore sem kategorizirala v štiri skupine. V obeh starostnih

obdobjih so nekateri starši odgovorili, da se otrok zanje ni zanimal, le občasno so jih

poiskali s pogledom, tako da so dobili občutek, da niso sami. Ob odhodu staršev iz

igralnice pa je sledil jok, saj so ugotovili, da jih ni več. Redki starši otrok druge

starostne skupine so odgovorili, da se je njihov otrok popolnoma vklopil v skupino.

V večini so otroci druge starostne skupine težje navezovali stike s tujimi ljudmi, pri

tem pa so izkazovali močna čustva, kot je strah. Pri starših prve starostne skupine pa

39

so bili odgovori različni. Otroci so bili sprva zelo pozorni do okolja, v katerem so se

znašli. Vse so opazovali iz naročja staršev. Ko ga je v naročje vzela vzgojiteljica, pa

je začel navdušeno srkati vase nove informacije in opazoval druge otroke med igro.

Spet drugi niso opazili nobenih posebnih odzivov, saj so se njihovi otroci brez težav

vključili v skupino ter pri tem izkazali zaupanje in veselo vznemirjenje. Odgovori

staršev so bili presenetljivi, saj sem glede na lastne izkušnje predvidevala, da bodo

otroci druge starostne skupine ob uvajanju hitro navezali stike z drugimi otroci, z

njihove strani ni bilo potrebe po starševskih objemih in prepričevanj, otroci prve

starostne skupine pa so imeli veliko težav, saj jih otroci niso spustili starševskih rok,

otroci so si želeli popolno pozornost staršev, bali so se drugih otrok in vzgojitelja itn.

Starše sem povprašala, koliko časa je trajalo uvajanje, in odgovori so bili

naslednji:

Grafični prikaz 6: Čas trajanja uvajanja otroka v vrtec

Iz grafičnega prikaza 6 je razvidno, da je največ staršev (38,6 %) uvajalo

otroka v vrtec manj kot en teden, 37,1 % staršev je uvajalo svojega otroka teden dni,

18,6 % staršev je uvajalo svojega otroka več kot teden dni, najmanjši delež staršev

(5,7 %) pa je otroka uvajal več kot dva tedna. Uvajanja, pri katerih sem

prisostvovala, so trajala en teden ali manj. Iz rezultata je razvidno, da je večina

staršev tudi odgovorila tako. V praksi so redki primeri, ko starši uvajajo otroka dlje.

Odvisno je od posameznega otroka, kako dolgo bo trajalo uvajanje. Varjačič - Rajko

(2007) deli uvajanje na kratko, srednje dolgo in na dolgotrajno uvajanje. Kratko

uvajanje traja od enega dneva do nekaj dni, srednje dolgo uvajanje traja od enega

tedna do dveh tednov, dolgotrajno uvajanje pa traja od treh tednov do enega meseca.

38,6 % 37,1 %

18,6 %

5,7 %

0

5

10

15

20

25

30

Manj kot en teden Teden dni Več kot teden dni Več kot dva tedna

40

Po tem merilu je rezultat pokazal, da je bilo uvajanje otrok v Vrtcu Zagorje ob Savi

večinoma kratko.

Nato sem starše povprašala, ali so imeli dovolj časa za uvajanje, in rezultate

predstavila v grafu.

Grafični prikaz 7: Mnenja staršev o ustrezno dolgem uvajanju otroka v vrtec

Iz grafičnega prikaza 7 je razvidno, da se večina (98,6 %) staršev strinja, da

so imeli dovolj časa za uvajanje. Le eden od staršev (1,4 %) je menil, da zanj

uvajanje ni bilo ustrezno dolgo. Pojasnil je, da se mu je zdelo uvajanje predolgo, saj

je bil njegov otrok po njegovem mnenju že pripravljen na samostojen vstop v vrtec.

Rezultat je pokazatelj, da so imeli otroci ustrezno dovolj dolgo uvajanje, kot so ga

potrebovali. Menim, da je čas uvajanja odvisen od otroka samega, kako hitro se

privadi na novo okolje in nove ljudi okrog sebe.

S t-preizkusom proučevanja razlik sem preverila razlike v težavah pri

uvajanju otrok glede na starostno obdobje in rezultate predstavila v preglednici.

Preglednica 2: Izid t-preizkusa proučevanja razlik v težavah pri uvajanju otrok glede

na starostno obdobje

Otrokov

prvi odziv

ob prihodu

na

uvajanje

Aritmetična

sredina

Standardni

odklon

Preizkus

homogenosti

varianc

Preizkus

razlike

aritmetičnih

sredin

Starostna

obdobja N M SD F p t p

1. 35 1,14 0,355 10,604 0,002 –1,590 0,117

2. 35 1,31 0,530

98,6 %

1,4 % 0

20

40

60

80

DA NE

41

Izid analize kaže, da obstaja statistično značilna razlika v težavah pri uvajanju

otrok glede na starostno obdobje, in sicer imajo otroci staršev 1. starostne skupine

več težav pri uvajanju kot otroci staršev 2. starostne skupine.

Hipotezo H 2, ki pravi, da imajo starši otrok 1. starostne skupine več težav pri

uvajanju kot otroci 2. starostne skupine, obdržimo.

Hipotezo H 3, ki pravi, da starši otrok 2. starostne skupine menijo, da imajo

njihovi otroci manj težav pri uvajanju kot otroci 1. starostne skupine, prav tako

obdržimo.

Iz anket sem izvedela, da so otroci v 2. starostnem obdobju dovzetnejši za

druge otroke in nimajo težav z vzpostavitvijo stika z njimi in prav tako tudi z

vzgojiteljicami, ker so starejši. So samostojnejši, bolj vedoželjni in dojemljivi za

novo okolje. Starši mlajših otrok pa so zapisali, da so njihovi otroci bolj navezani na

njih in so tako ob njihovem odhodu veliko bolj čustveno reagirali in odklonili pomoč

vzgojiteljice pri hranjenju, vzpostavitvi stika z njo in s preostalimi otroki. Tudi sama

se strinjam z odgovori, ki so jih podali starši. Otroci prve starostne skupine imajo več

težav pri uvajanju kot otroci druge starostne skupine. Tudi avtorji dajejo velik

poudarek le na pomembnost uvajanja prvega starostnega obdobja, drugo starostno

obdobje pa zanemarjajo. Z njihove strani je pomembno, vendar ne toliko kot v prvem

starostnem obdobju.

9.3 Vloga staršev pri vključevanju otrok v vrtec

Pri uvajanju imajo starši pomembno vlogo, saj lahko prispevajo k temu, da bo

otrokova vključitev v vrtec lažja, na več načinov, npr.: predhodni obiski vrtca,

pogovor o vrtcu, postopno uvajanje, vključitev v igro med uvajanjem itn.

V anketnem vprašalniku sem starše vprašala, kakšna je bila njihova vloga ob

uvajanju otroka v vrtec. Kar nekaj staršev je napisalo enake odgovore, zato sem

izbrala najpogostejše. Starši otrok 1. starostne skupine so zapisali, da so postali del

skupine in počeli tisto, kar so delali otroci, skupaj so se igrali, proti koncu uvajanja

pa so le še opazovali, skupaj z otrokom so spoznavali življenje v vrtcu skozi igro. V

42

večini pa so se starši strinjali, da so bili prvi dnevi zelo čustveni, naporni za otroke

ter tudi starše in vzgojitelje. Starši otrok 2. starostne skupine so zapisali, da so

opazovali otroka in sodelovali z njim pri igri, vključili so se v igro otrok ter

opazovali reakcije svojih otrok na različne izzive; otrok se je takoj vključil v skupino

zato smo samo opazovali. Starši druge starostne skupine pa so si edini, da so njihovi

otroci v večini potrebovali le kakšen dan ali dva in nekaj spodbud pri igri z vrstniki.

Njihovo uvajanje je bilo kratko in ne tako čustveno. Vloga staršev je po mojem

mnenju zelo pomembna. Otrok se z novim okoljem spoznava, zato je pomembno, da

ima ob sebi starše, ki se bodo z njim vključevali v igro in s tem »prebili led« med

njim in tujimi ljudmi – s sovrstniki ali z vzgojiteljico.

Hipotezo H 4, ki pravi, da ni razlik v pogledih staršev otrok 1. In 2. starostne

skupine na njihovo vlogo pri vključevanju otrok v vrtec, obdržimo.

9.4 Komunikacija med starši in vzgojitelji

Komunikacija med starši in vzgojitelji je pomembna za dobro sodelovanje

med njimi. Robinson (1989, v Brajša 1993) pravi, da je življenjsko pomembna

spretnost in se jo je treba naučiti, saj ni dedna.

Starše sem povprašala, ali se jim zdi dobra komunikacija z vzgojiteljem

pomembna. Vsi starši (100,0 %) so odgovorili, da je dobra komunikacija z

vzgojiteljem pomembna. V anketnem vprašalniku me je zanimalo, zakaj se zdi

staršem pomembno vzpostaviti dobro komunikacijo z vzgojiteljem. Odgovorili so, da

lahko le tako omogočiš boljše spoznavanje otroka in tudi ustrezne spodbude. Tudi

starši morajo pridobiti zaupanje in varnost; z dobro komunikacijo lažje rešujejo

zadrege in mogoče konflikte ter si tako pridobijo odgovore na vprašanja, ki jih

zanimajo. Prav tako pravijo, da dober, pristen odnos vpliva na počutje otroka v vrtcu.

Komunikacija med vzgojitelji in starši je nujna za dobro sodelovanje in

reševanje konfliktov oziroma nerazjasnjenih situacij. O pomembnosti dobre

komunikacije se strinjajo številni avtorji, kot so: Lepičnik - Vodopivec (1996),

Brajša (1993), Robinson (1989), Levinger in Snoek (1972).

Povezanost sem ugotovila s pomočjo Pearsonovega koeficienta korelacije.

Označimo ga z malo črko r. Na osnovi vrednosti r, ki se giblje od –1 do +1, lahko

43

ocenimo, kolikšna je moč te povezave. Statistična pomembnost Pearsonovega

korelacijskega koeficienta nam pove, ali sta dve spremenljivki medsebojno povezani:

če je p ≤ 0,05, sta spremenljivki med seboj povezani;

če je p ≥ 0,05, nismo uspeli dokazati, da bi bili spremenljivki med seboj

povezani (Field 2005).

Preglednica 3: Izid Pearsonovega koeficienta korelacije med dobro komunikacijo z

vzgojiteljem in s starši otrok ter uvajanjem otroka v vrtec

Uvajanje

otroka v

vrtec

Komunikacija

Uvajanje otroka v

vrtec

Pearsonov koeficient

korelacije

(r) 1 0,448

p 0,000

N 70 70

Iz preglednice 3 je razvidno, da obstaja pomembna povezava med

komunikacijo vzgojitelja in staršev ter uvajanjem otroka v vrtec. Vrednost

Pearsonovega korelacijskega koeficienta r = 0,448 in predstavlja srednjo povezanost

omenjenih spremenljivk.

Dobra komunikacija staršev z vzgojiteljem je pomembna za otrokovo lažjo

vključitev v vrtec. Odnos je tudi nasproten – otroci se lažje vključujejo v vrtec, če

imajo starši dobro komunikacijo z vzgojiteljem.

Ker je p ≤ 0,05, sta spremenljivki odvisni in hipotezo H 5, ki pravi, da starši

otrok 1. in 2. starostne skupine menijo, da je dobra komunikacija z vzgojiteljem

pomembna za lažjo vključitev otroka v vrtec, obdržimo.

44

ZAKLJUČEK

Ko mora otrok, ki je varno navezan na svoje starše, spoznati novo okolje, se

začnejo: obdobje prilagajanja, nov ritem, nove navade, predvsem pa nova občutja.

Prvi korak pred vstopom v vrtec je pridobitev informacij o uvajanju otroka v

vrtec. Najlažje bodo starši pridobili informacije od vzgojitelja v vrtcu in le-ta mu bo

lahko konkretno razložil celoten proces uvajanja. Uvajanje otroka v vrtec je proces,

ki otroku omogoča, da postopoma – ob pomoči staršev – spoznava novo okolje in

nove ljudi ter si tako pridobiva občutek varnosti in zaupanja. Preden otrok vstopi v

novo okolje, je dobro, da ga starši na to pripravijo. Vrtec naj večkrat obiščejo ter se o

delu in življenju v njem pogovorijo. Otroci se ob vstopu v vrtec srečajo z veliko

novimi in neznanimi stvarmi. Navaditi se morajo na nov ritem življenja. To je zanje

velika sprememba, ki se lahko kaže na različne načine. Otrok lahko protestira z

jokom, je občutljivejši, odklanja hrano, nemirno spi, lahko celo zboli. Večina težav

izgine, ko otrok sprejme novo okolje in nove ljudi, ki ga obkrožajo. Otroci v prvem

starostnem obdobju imajo veliko več prilagoditvenih težav kot otroci v drugem

starostnem obdobju. Otroci v prvem starostnem obdobju so manj samostojni, veliko

več jočejo, saj tako izražajo svojo stisko, govorno so manj razviti. Otroci v drugi

starostni skupini pa so samostojnejši, v stiski se govorno izrazijo, zato ne jočejo

toliko kot mlajši in lažje razumejo odsotnost staršev. Sodelovanje in komunikacija

med vzgojitelji in starši sta pomembna, kajti s skupnimi močmi otrokom pomagajo

pri prvih korakih v svet, učenju samostojnosti in pri spoznavanju vrstnikov.

V diplomski nalogi sem raziskala, pridobila informacije in izkušnje staršev o

uvajalnem obdobju; to mi bodo pri prihodnjem delu v pomoč in razmislek. Lažje jim

bom prisluhnila in razumela njihovo stisko ter skrb in jim nudila strokovno pomoč.

45

LITERATURA

1. Barle - Lakota, A., Počkar, M. in drugi (2004). Sociologija. Ljubljana: DZS.

2. Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (1995). Ljubljana:

Ministrstvo za šolstvo in šport.

3. Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (2011). Ljubljana:

Ministrstvo za šolstvo in šport.

4. Bergant, M. (1981). Družina – zakon – ljubezen na razpotjih. Ljubljana:

Zavod za šolstvo.

5. Bergant, M. (1994). Nove teme pedagoške sociologije in sociologije reforme

šolanja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

6. Cencic, M. (2009). Kako poteka pedagoško raziskovanje: primer

kvantitativne neeksperimentalne raziskave. Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za šolstvo.

7. Coloroso, B. (1996). Otroci so tega vredni. Slovenija: Založba Tangram.

8. Čačinovič Vogrinčič, G. (1998). Socialno delo z družino: prispevek

konstruktivizma. Socialno delo 3, 225–228.

9. Demšar, M. (2001). Danes grem prvič v vrtec. Otrok in družina 9, 12–13.

10. Devjak, T., Berčnik, S. (2009). Parents' views on preshoolcareandeducation

in localcommunity. US-Chinaeducationreview 6 (7), 68–78.

11. Geč - Korošec, M., Kraljić, S. (1999). Družinsko pravo. Maribor: Pravna

fakulteta.

12. Košiček, M. (1992). Otrok, moja skrb!. Maribor: Obzorja.

13. Kroflič, R. (1997). Med poslušnostjo in odgovornostjo: procesno-razvojni

model moralne vzgoje. Ljubljana: Vija.

14. Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih (2007). Ljubljana: Ministrstvo

za šolstvo in šport: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

15. Lamovec, T. (1994). Psihodiagnostika osebnosti. Ljubljana: Filozofska

fakulteta.

16. Lawson, T., Jones, M., Moores, R. (2004). Sociologija. Ljubljana: Tehnična

založba Slovenije.

17. Lepičnik - Vodopivec, J. (1996). Med starši in vzgojitelji ni mogoče ne

komunicirati. Ljubljana: Misch, Oblak in Schwarz.

46

18. Marjanovič Umek, L., Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana:

Založba Rokus.

19. Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy.

20. Papalia, E. D., Olds, W. S. in Feldman, D. R. (2003). Otrokov svet. Ljubljana:

Educy.

21. Praper, P. (1995). Tako majhen, pa že nervozen!? predsodki in resnice o

nervozi pri otroku. Nova Gorica: Educa.

22. Prodanovič, L. (1981). Vzgojitelj in starši. Ljubljana: Univerzum.

23. Resman, M. (1991). Organizacijska in vsebinska podoba pedagoške službe.

Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo.

24. Retuznik Bozovičar, A., Krajnc, M. (2011). V krogu življenja: pedagogika in

pedagoški pristopi v predšolskem obdobju: učbenik za modul Pedagogika in

pedagoški pristopi v predšolskem obdobju v programu Predšolska vzgoja.

Velenje: Modart.

25. Satir, V. (1995). Družina za naš čas. Ljubljana: Cankarjeva založba.

26. Snoj, T. N. (2001). Nepotrebna jok in stiska. Jana XXXIX 38, 5–7.

27. Sorko, N. (2004). Prvič v vrtec. Otrok in družina 8, 22–23.

28. Strojin, M. (1992). Beseda ni konj. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

29. Švajner, M. (1998). Družina na razpotju. Ljubljana: Založba Družina, d. d.

30. Varjačič - Rajko, B. (2007). Prvič v vrtec. Ljubljana: Založba otroci.

31. Zalokar Divjak, Z. (2000). Vzgajati z ljubeznijo. Krško: Gora.

32. http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200575&stevilka=3356.

33. http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/druzina/zakonska_zveza_in_dr

uzinska_razmerja/druzinski_zakonik/.

34. http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/slike/drugo/200

9/september/Foto/DZak_kratek_povzetek.pdf.

PRILOGA

ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani starši!

Sem Sanja Trupi, absolventka Pedagoške fakultete v Ljubljani, smer predšolska

vzgoja. Da lahko uspešno končam študij, moram napisati diplomsko nalogo, zato se

obračam na vas, starše. Pripravila sem anketni vprašalnik, ki mi bo v veliko pomoč

pri izdelavi diplomske naloge, katere naslov je Uvajanje otroka v vrtec. Anketni

vprašalnik je anonimen, podatki pa bodo obravnavani le za študijske namene.

Za sodelovanje se vam lepo zahvaljujem.

Sanja Trupi

Na zastavljena vprašanja odgovorite tako, da pri vsakem vprašanju obkrožite

odgovor, ki se vam zdi najprimernejši.

1. Spol otroka, ki ste ga nazadnje uvajali v vrtec

a) dekle

b) fant

2. Starost otroka, ki ste ga nazadnje uvajali v vrtec

________________

3. Ali se vam zdi starost otroka ob uvajanju pomembna?

a) da

b) ne

Zakaj?

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

4. Ali menite, da je uvajanje za otroka, ki prvič vstopa v vrtec,

pomembno?

a) da

b) ne

Zakaj?

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

5. Kje ste dobili informacije o uvajanju otroka v vrtec?

a) v vrtcu

b) na internetu

c) od prijateljev, znancev

d) v knjigah

e) drugje: ______________

6. Ali ste otroka na vključitev v vrtec pripravljali že prej?

a) da

b) ne

Če ste odgovorili z DA, prosim, opišite, kako ste ga pripravljali.

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

Če ste na 6 vprašanje odgovorili z DA, odgovorite na naslednje vprašanje,

drugače vprašanje preskočite.

7. Ali se vam zdi, da so priprave doma pripomogle k lažjemu uvajanju?

a) da

b) ne

8. Kakšen je bil otrokov prvi odziv ob prihodu na uvajanje?

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

9. Koliko časa ste uvajali svojega otroka?

a) manj kot en teden

b) en teden

c) več kot en teden

d) več kot dva tedna

e) drugo: ________

10. Ali ste po vašem mnenju imeli dovolj časa za uvajanje?

a) da

b) ne

Če ste odgovorili z NE, prosim, napišite, zakaj.

______________________________________________________________

______________________________________________________________

11. Kakšna je bila vaša vloga ob uvajanju? (Ste se igrali, opazovali ...?)

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

12. Kako bi lahko opisali svoj odnos z vzgojiteljem?

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

13. Ali se vam zdi pomembno vzpostaviti dobro komunikacijo z

vzgojiteljem?

a) da

b) ne

Zakaj?

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

14. Ali menite, da je bila otrokova vključitev v vrtec zaradi uvajanja

lažja za otroka?

a) da

b) ne

Zakaj?

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

15. Katere odzive ste opazili pri svojem otroku ob uvajanju?

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

16. Kakšni so bili vaši občutki ob uvajanju otroka v vrtec?

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

17. Ali bi kaj spremenili pri uvajanju?

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

Hvala za sodelovanje in vaš trud.