alvasorci

beremo skupaj

BRALNI PROJEKT Valvasorjeve knjižnice v letu 2010 23. april 2010 – 20. november 2010

KAJ?

V Valvasorjevi knjižnici vstopamo v svoje 45. leto delovanja z željo, da dobra knjiga še pogosteje potuje. Ker so mnoge skrite v množici ostalih, smo za svoje bralce pripravili seznam priporočenih leposlovnih del, na katerem je predstavljenih enaindvajset bralnih namigov. V izboru smo se trudili zajeti kakovostna berljiva dela, od katerih vsako izstopa na sebi lasten način, ob tem pa zajeti tudi čim pestrejšo narodnostno zasedbo avtorjev kot tudi založb. KDAJ?

Bralni projekt poteka med 23. aprilom in 20. novembrom 2010. Na zaključni prireditvi bomo zvestim bralcem podelili nagrade. KDO?

Nagovarjamo vse, ki radi berejo, pa tudi tiste, ki berejo manj in ob njih vse tiste, ki so izbirčni kot tudi tiste, ki niso. Berimo vsi! KAKO?

Vsak bralec naj bi prebral pet predlaganih leposlovnih del in jih ovrednotil kot bolj ali manj zanimivo branje. Mnenja se vpišejo v bralnem kartonu, ki ga bralec podpiše s svojim imenom in številko članske izkaznice, po zaključenem branju pa ga odda pri izposojevalnem pultu. Prav tako pa od bralcev želimo prejeti naslove tistih del, ki bi jih sami želeli predlagati drugim v branje. Le tako bomo namreč podprli kroženje dobrih zgodb med ljudmi. ZAKAJ?

Preprosto: da si bogatimo in lepšamo življenje.

2

Izbor leposlovnih del: 1/ KNJIGA O BAMBUSU, Vladislav Bajac 3 2/ ELEGANCA JEŽA, Muriel Barbery 4 3/ ZA VEDNO ŽIVA, Christian Bobin 5 4/ SANJE V VZHODNI SOBI, Andrej Detela 6 5/ TIŠINA V OKTOBRU, Jens Christian Grondahl 7 6/ VOLČJI TOTEM, Rong Jiang 8 7/ POTOVANJA S HERODOTOM, Ryszard Kapuscinski 9 8/ HRAPEŠKO, Ermis Lafazanovski 10 9/ IQBALL HOTEL, Boris Kolar 11 10/ NEDOTAKLJIVI, Feri Lainšček 12 11/ VLADIMIR RUBAJEV, Serge Lentz 13 12/ UMIŠLJENO ŽIVLJENJE, David Malouf 14 13/ NOČNI VLAK V LIZBONO, Pascal Mercier 15 14/ KAFKA NA OBALI, Haruki Murakami 16 15/ MARGUERITE, Monika van Paemel 17 16/ ČRNA KNJIGA, Orhan Pamuk 18 17/ MOŽ, KI JE JAHAL TIGRA, Sebastijan Pregelj 19 18/ ZGODBA O B-JU, Daniel Quinn 20 19/ ABESINEC, Jean Christophe Rufin 21 20/ KLOVN ŠALIMAR, Salman Rushdie 22 21/ SOLDATKO, Ken Saro-Wiwa 23

3

KNJIGA O BAMBUSU Vladislav Bajac, srbski avtor VALE NOVAK 2008 Postavitev knjige: 82-311.2 BAJAC

njiga o bambusu je edino prevedeno delo Vladislava Bajca v slovenščino, ki pa jo označujemo kot prozo

visokih estetskih kvalitet, polno intuitivnih življenjskih modrosti, spretno prepletenih z zgodbo in samim jezikom. Je ena tistih knjig, ki jih je potrebno brati počasi, da lahko vpijemo vso svetlobo, ki jo ponuja. Zgodba, postavljena v čas japonskih samurajev, šogunov in zenovskih modrecev, bralcu odkriva tiste temeljne dileme posameznika, ki ostajajo nespremenjene v vseh časih, tudi današnjem, in nas vodi skozi ljubezen in sovraštvo, hrepenenje in notranji nemir, oblast in ponižnost. Je tiha v svoji globoki lepoti, a glasna s sporočili. Je pripoved o učenju življenja in najdevanju modrosti, tiste modrosti, ki se zaveda, da moramo vse odgovore na lastna vprašanja najti v sebi in da je edini čas, ki ga živimo, tukaj in zdaj ter da je vse prav tako, kot je.

VLADISLAV BAJAC (1954) je eden najpomembnejših in najimenitnejših sodobnih srbskih književnikov. Svoja dela objavlja relativno redko, zato pa vsaka njegova knjiga predstavlja toliko večji bralni užitek. Za svoje romane je prejel številne literarne nagrade in priznanja.

Znana mi je usoda starega šoguna in njegovih morilcev. Zločince je treba kaznovati, ne pa tudi ma-

dake. Bambus ima dušo, toda ti tega ne veš. Bambus ne bi nikoli šel skozi človekovo telo. Dotaknil bi

se ga in poiskal drugo pot, šel bi okrog. Posadi kakšnega v svojem domu tako, da bo imel nad sabo

kakršnokoli oviro. Videl boš, da se ne bo niti poskušal prebiti skoznjo, temveč bo kakor trta iskal

prostor, ne pa predmetov za svoje življenje. Ljudje rastejo in živijo skozi druge ljudi, položaje, predmete,

namesto skozi prostor, ki je njihovo duhovno bivališče. V njem ni ovir, ker se človek tu bori sam s sabo,

s svojo voljo, svojo močjo. Tu ni materije.

K

4

ELEGANCA JEŽA Muriel Barbery, maroška avtorica MLADINSKA KNJIGA 2010 Postavitev knjige: 82-32 BARBERY

leganca ježa je svetovna uspešnica, izdana že v več milijon izvodih in prevedena v kar 31

jezikov. V romanu, ki je predvsem zgodba o moči ljubezni in naključnosti usode, avtorica tematizira na videz protislovne pojme: lepoto, subtilnost in eleganco na eni strani ter surovost, grobost in banalnost vsakdana na drugi. Dogaja se v stanovanjskem bloku, kjer se povežejo nenavadne usode vratarice, ki jo stanovalci dojemajo kot neotesano, a je zelo kultivirana in izobražena, dvanajstletne deklice, ki velja za zaprto, omejeno deklico in je odločena končati svoje življenje ter priseljenega Japonca. Zgodba, ki bralca obdari s katarzičnim koncem.

MURIEL BARBERY (1969) je maroška pisateljica, po izobrazbi profesorica filozofije, ki je svoj poklic opravljala po različnih univerzah v Franciji, po uspehu svetovne slave z romanom Eleganca ježa pa se je umaknila na Japonsko.

In tukaj je moja današnja globoka misel: prvič sem spoznala nekoga, ki zna poiskati in najti ljudi, in

videti onstran. Lahko se zdi plehko, a meni se vseeno zdi globoko. Nikoli ne vidimo onstran svojih

prepričanj in kar je še huje, odpovedali smo se spoznavanju z ljudmi, ne počnemo drugega, kot da

srečujemo kar naprej le sami sebe v večno istih ogledalih, v katerih se ne prepoznamo. Če bi se zavedali

dejstva, da v drugem vedno vidimo samo sami sebe, da smo sami v puščavi, bi se nam zmešalo. Kar se

mene tiče, rotim usodo, naj mi nakloni srečo, da bi videla čez sebe in da bi zares nekoga spoznala.

E

5

ZA VEDNO ŽIVA

Christian Bobin, francoski avtor LITERA 2009 Postavitev knjige: 82-32 BOBIN

brane zgodbe povezuje smrt avtorjeve prijateljice Ghislaine in Bobinova pretresljiva navezanost

nanjo, ki je kljub boleči izgubi odprta visoko v brezpogojno spoštljivost. Ljubezen, ki se je dotikamo ob veličastnih opisih, v literaturi že dolgo ni bila odeta s tolikšno nežnostjo, v kateri avtor svojo preminulo prijateljico nagovarja neposredno. To knjigo beremo počasi in beremo jo večkrat, da ne bi pozabili … Ranljivo, tiho, nežno branje.

CHRISTIAN BOBIN (1951) je francoski pisatelj, ki živi daleč od hrupa literarnih in založniških krogov in bralce morda ravno zaradi te spokojnosti, ki veje iz njegovih del, toliko bolj navdušuje. Po izobrazbi je filozof in morda že zato smisel bivanja najraje išče v tistih drobnih, neznatnih in nepredvidljivih stvareh: Od trenutka, ko se prebudim, iščem tisto, kar dan potrebuje, da je dan: kanček radosti. Od vsepovsod lahko pride. Pojavi se v hipu za ves dan. Radost, to, kar tako imenujem,

je drobcena in nepredvidljiva. Kladivce svetlobe, ki zadane ob bron resničnosti. Zvok, ki nastane, se razlije po zraku, od ene bližnje stvari do druge, v daljave.

Ljubim te – to so najbolj skrivnostne besede od vseh, kar jih je, edine vredne, da se o njih razpravlja

stoletja. Že samo, če jih izgovoriš, vzbudijo vso nežnost, če jih izgovoriš, kot je treba, v tišini, v

skrivnostnosti tvoje sveže smrti: e zadnjega zloga je komaj slišen, zamahne s krili in odleti, ljubim te,

Ghislaine, ni govora, da bi dal te besede v pretekli čas, cvetje na grobu v Saint-Ondras, v Iseri, je ovenelo

teden dni po pogrebu, ljubim te, te besede ostajajo žive in čas, ki je potreben, da jih izgovorim, objame

ves čas tvojega življenja, nič več, nič manj.

Z

6

SANJE V VZHODNI SOBI

Andrej Detela, slovenski avtor CANKARJEVA ZALOŽBA 2007 Postavitev knjige: 82-992 DETELA

leherno potovanje po svetu bi moralo vsebovati tudi razmislek o njem, potrjuje avtor, ki nas v tem potopisu

popelje skozi kulturo Japonske, Indije in Avstralije in ob tem nesramežljivo priznava vse svoje dvome in ranljivosti ter je do bralca iskren tudi, kadar ga premetenci vržejo na ceneno finto. Skozi zapiske je čutiti avtorjevo budistično nedogmatičnost in čuječnost ter močno okoljsko občutljivost. S premišljanjem o razlikah med vzhodnim in zahodnim dojemanjem sveta (in življenja nasploh) pa nam ponuja iskreno, navdihnjeno in etično podprto bralno izkušnjo.

ANDREJ DETELA (1949) je pisatelj, pesnik, filozof, ekolog, fizik in mednarodno uveljavljeni izumitelj z Inštituta Jožef Štefan. S holističnim pristopom dojemanja sveta povezuje spoznanja znanosti z osebno izkustveno duhovnostjo, ki nam jo približa v predstavljenem leposlovnem prvencu.

No, in potem sem v sosednji koči končno doživel tisti tako opevani čajni obred. Koča je posvečena samo

temu namenu. Znotraj je na sredi tal preprosto v tla pogreznjeno ognjišče. Tiho brbotanje starega

železnega kotlička nad domačim ognjem, prefinjeno izbrani predmeti in zvoki, ki jim ni dodano nič

nepotrebnega. Samo kotliček nad žerjavico globoko v zemlji se oglaša s prijaznim tihim mrmranjem, ki

spominja na gorske potoke. Obredni čaj mača, lepe keramične posode v obliki polkrogle (zenovska

oblika), lesena zajemalka, pozorno mešanje z bambusovim stepalnikom (ča-sen), hvaležno sprejemanje

posode z obema rokama in z obveznim poklonom, mirno govorjenje prepleteno z nitjo molčanja, ne

preglasno in ne pretiho …

S

7

TIŠINA V OKTOBRU

Jens Christian Grondahl, danski avtor MLADINSKA KNJIGA 2006 Postavitev knjige: 82-311.2 GRONDAHL

a roman je Grøndahla prvi ponesel med priznane evropske romanopisce. Pripoved, ki bralca ne pušča

ravnodušnega, spregovori o zamotanih razmerjih med spoloma, o srečevanjih in odhajanjih, ki so nam vsem dobro poznana. Osrednji lik je moški srednje starosti, ki ga po osemnajstih letih zapusti žena. Da bi zmogel sprejeti njeno nepreklicno odločitev, obnavlja svojo in njuno skupno preteklost v žalostni, a preprosto lepi zgodbi, ki ji bralci pritrjujejo: to je to, res je, kar je napisano.

JENS CHRISTIAN GRØNDAHL (1959) se uvršča med največkrat prevajane sodobne danske prozaiste. V svojih romanih se posveča predvsem ljubezni med spoloma, a ne tisti srečni in uresničeni, temveč odtujeni in begajoči, ujeti med zapuščanjem partnerja in morebitnim vračanjem po isti, a vendar drugačni poti.

To neznano žensko z ozkimi očmi in krivim nasmeškom sem vzel v taksi in nato še pod streho, samo

zato, ker nobeden od naju ni vedel, kam drugam naj bi jo peljal. Nemara je postala še bolj neznana, ko

se je obrnila proti meni in sem jaz dvignil roko in jo pobožal po licu, v nekakšno začetno znamenje, da

bi jo rad spoznal. Morda sem tako postal v napoto lastnemu pogledu, morda so moje besede odplavile

tisto tiho dihanje, tisto živo tišino, ki je bolj kot katerakoli beseda zvok drugega človeka. Morda ga je

odplavila sama, ko mi je v dneh in letih, ki so sledili, povedala podrobnosti svoje zgodbe v malomarnih,

zgoščenih in nepopolnih drobcih, kakor pač govoriš o sebi, medtem ko teče življenje naprej s tabo, tako

da je njegova celota že neka druga zgodba. Zakaj njene besede so mi bile namenjene, še preden so bile

izgovorjene …

T

8

VOLČJI TOTEM

Rong Jiang, kitajski avtor MLADINSKA KNJIGA 2009 Postavitev knjige: 82-311.2 JIANG

notranji Mongoliji se je avtor obogatil z nič koliko legendami in neposrednimi doživetji mongolske

stepe. Predvsem so ga očarali volkovi, ki jih je začel podrobneje proučevati in lahko to knjigo razumemo tudi kot spomenik tem ponosnim in neustrašnim divjim bitjem. Prav tako je ta roman strastna epska pripoved s poudarkom na pomembnosti in nujnosti ravnotežja med človekom, živaljo in ostalo naravo. Je pa delo tudi politično kontroverzno, saj prikazuje nomadsko filozofijo življenja kot veliko močnejšo in sprejemljivejšo v nasprotju z družbenim konfucijanstvom Kitajcev. Volčji totem bo kmalu prenesen tudi na filmska platna.

RONG JIANG je psevdonim kitajskega pisatelja LÜ JIAMINA (1964), ki se je v času Maove kulturne revolucije javil za prostovoljno delo v Mongoliji, kjer je ostal 11 let in si s preučevanjem tamkajšnjih navad pridobival snov za roman Volčji totem, s katerim je požel svetovno slavo in za katerega je prejel nagrado za najboljši azijski roman.

Zdaj sta se oba para, lovca in volkova, vešče skrivala. Volkova nista videla lovcev, lovca pa ju nista

mogla ustreliti, čeprav sta ju za hip že uzrla. Batu je bil negotov, Zhang pa vse bolj zaskrbljen. Sta ju

živali morda videli, še preden sta se potuhnili v krožno travo? Mongolski bojevniki so se ravno od

volkov že davno naučili, da je v stepi mogoče prav vse. Batu je pretehtal položaj, v katerem sta se znašla,

in se odločil, da ne smeta ukrepati. Zazrl se je v hrib pred njima in Zhangu zašepetal, naj si ga dobro

zapomni. Nato sta se tiho umaknila k privezanima konjema, ju odvezala in povedla navzdol po

pobočju, kjer sta peš zavila proti jugozahodu. Šele ko sta lovca hodila z vetrom in sta bila dovolj

oddaljena od volkov, sta se zavihtela v sedlo in se začela v krogu približevati svojemu plenu. Konjskih

kopit na vlažnih tleh ni bilo slišati. Pomagalo jima je žvižganje vetra.

V

9

POTOVANJA S HERODOTOM

Ryszard Kapuscinski, poljski avtor MODRIJAN 2009 Postavitev knjige: 82-992 KAPUŚCIŃSKI

vtor v pričujočem potopisu s prijemi značilno lepega pripovedovanja presoja svojo življenjsko pot in

poslanstvo skozi Herodotovo perspektivo. Sledimo lahko predvsem ponotranjenem razmišljanju o njegovem načinu dela, dojemanju resničnosti in smislu poročevalstva. Herodot je namreč imel kar nekaj bistvenih lastnosti dobrega novinarja. Poleg predanosti svojemu poslanstvu so bile najpomembnejše njegove značajske lastnosti: odprtost, vedrost, komunikativnost ter neusahljiva radovednost in vedoželjnost. Glavna Herodotova lastnost, s katero je prerasel svoj čas in sega v našega, pa je občutek za Drugega, spoštovanje in sprejemanje drugačnosti pripadnikov tuje kulture, predstavnikov drugega sveta. In kot takšen se nam izrisuje tudi lik avtorja.

RYSZARD KAPUSCINSKI (1932-2007) je poljski pisatelj, novinar, zgodovinar in pesnik. Rodne meje je presegel predvsem kot reporter, ki je bralcem poleg informacij o neznanih državah ponujal tudi njihove bogate portretne opise, s posebno občutljivostjo pa je pisal o tretjem svetu. Ta večkrat nagrajeni avtor je bil med ostalim nominiran tudi za Nobelovo nagrado za književnost.

V puščavi je vzhod sonca zmeraj svetlobni spektakel, mistični trenutek, v katerem se svet, ki je zvečer

odplaval od nas in izginil v noč, nenadoma vrne. Vrne se nebo, vrne se zemlja, vrnejo se ljudje. Vse je

spet tu, vse to spet vidimo. Če bo kje v bližini oaza – jo bomo zagledali, če je kje vodnjak – ga bomo

tudi zagledali. V tem ganljivem trenutku muslimani padajo na kolena in zmolijo svojo prvo molitev –

salat as-subh. Njihovega zanosa pa so deležni tudi neverniki, nemara je to edina resnično iskrena gesta

ekumenskega pobratenja.

A

10

HRAPEŠKO

Ermis Lafazanovski, makedonski avtor CANKARJEVA ZALOŽBA 2009 Postavitev knjige: 82-311.2 LAFAZANOVSKI

rapeško je berljiva in duhovita sodobna pravljica o podeželskem naivnežu, ki se je iztrgan iz

romantičnega juga primoran srečati z racionalnostjo industrijske dobe na Zahodu. Junak se iz vaškega vrtnarja namreč prelevi v steklopihalca in s svojo umetnostjo zaslovi v širnem svetu, vseskozi pa ostaja nedolžno razpet med hrepenenjem in resničnostjo, med obrtjo in umetnostjo, med dvema ženama, domom in izgnanstvom, Balkanom in Evropo, Vzhodom in Zahodom. Roman, ki ga sodobni makedonski pisatelj značilno opremi z elementi folklore in arhetipske zavesti, je pravzaprav eksistencialistična pripoved, ob kateri se lahko smejemo in žalostimo, odpira pa tudi vprašanja o umetnosti in njeni moči povezovanja tako posameznika in družbe kot tudi tradicije in sodobnih tokov.

ERMIS LAFAZANOVSKI (1961) je sodobni makedonski pisatelj srednje generacije, antropolog, esejist, literarni teoretik in zgodovinar. Doktoriral je iz makedonske narodne književnosti in je znanstveni sodelavec etnografskega instituta »Marko Čepenko« v Skopju. Za svoja dela je prejel kar nekaj literarnih nagrad in bil preveden v številnih antologijah.

Za hribe z jelkovimi gozdovi se je počasi spuščalo sonce. Trte so temnele. Med njimi je tu in tam poletela

kašna ptica in pokljuvala grozdne jagode, ki so še ostale. Vasi in cerkve so se pripravljale k nočnemu

počitku, dninarji so si brisali smrdljive noge in brskali pesek, ki se jim je nabral med prsti. V sodih z

vinom je vrelo. Nad jezerom so letale vinske mušice. Nedaleč stran se je slišalo petje pijancev. Niti ena

ulica in ena vas tisto noč nista bili pravi. Jezero se je iz belega vina spremenilo v črno. Vse se je

pomirilo, ko se je Hrapeško s počasnim korakom približal svojemu malemu prostoru z leseno posteljico.

Moral se je pripraviti za jutrišnji prehod od enega gospodarja k drugemu. Kaj bi se pripravljal, ko ni

imel česa pakirati. Škarje, nož, skratka vse orodje je imel pri sebi, to pa je bilo tudi najpomembnejše.

Odločil se je, da bo spakiral samo svoje spomine in misli. Morda tudi fantazije. To vsekakor.

H

11

IQBALL HOTEL

Boris Kolar, slovenski avtor ZALOŽBA OBZORJA 2008 Postavitev knjige: 82-311.2 KOLAR

ranje tega romana nas obdari s preprosto očarljivo prozo, estetsko, visoko poetično in polno mehkega

humorja, prepleteno z afriško ustno tradicijo ter ostalo lokalno folkloro, v katerem kot glavne osebe nastopajo ljudje, iztaknjeni iz časa in menjave. Prikaže nam, kako nedolžno in mehko je lahko življenje, če se prepustimo z zaupanjem v sanje in v sprejemanje dopolnjujoče drugačnosti. Tako sproščenega, nebeško lahkotnega in pozitivnega pisanja izpod peresa slovenskega pisatelja že dolgo ni bilo moč prebrati. Bralec knjigo vzljubi že ob prvih stavkih na samem začetku.

BORIS KOLAR (1960), biolog, doma iz Maribora, pobudnik gibanja proti onesnaževanju prostega in aktivnega delovnega časa, načrtovalec okoljskih tehnologij za slovensko vojsko in NATO, režiser in pisatelj črtic ter zabavnih satir, se je širši slovenski javnosti približal z romanesknim prvencem, spisanim iz čistega užitka in počasi, zlagoma, kot se za tak roman in način pisanja spodobi, za katerega je bil nominiran za literarno nagrado Kresnik.

Prvi človek na Zemlji je zastal, se dvignil in se očaran ozrl okrog sebe. Savana je vzvalovila v

enakomernih sunkih vetra. V zraku je nihal prah in se zlato bleščal. Muhe so živahno brenčale okrog

njegove skuštrane glave in pegatke, te nenavadne savanske kure, so se kopale v pesku. Prašni oblaki so

komaj vidno tonili proti tlom in se kazali kot tisoče trepetajočih iskric v rumenem soncu. Človeka je

navdušila lepota, ki se je je tistega dne prvič zavedel. Zazrl se je v nebo in spreletel ga je čuden občutek

gospodarja dežele, njegove dežele. Tega občutka se njegovi potomci niso nikoli več znebili. Nebo so

podpirali stebri zvrtinčenega vetra, spodaj čisto ozki so se širili in se pod težo nebes že malo krivili.

B

12

NEDOTAKLJIVI

Feri Lainšček, slovenski avtor MLADINSKA KNJIGA 2007 Postavitev knjige: 82-311.2 LAINŠČEK

a samem začetku se srečamo z legendo o tem, kako so Cigani skovali žeblje za križanje Jezusa

Kristusa in kako zadnjega od razbeljenih žebljev nikakor ni bilo moč pogasiti, zato je bil Jezus križan le s tremi žeblji, »četrti žebelj pa še zmeraj potuje z enega konca zemlje na drugega«. V nadaljevanju sledimo štirim generacijam balkanskih Romov, iskrivo prikazanih skozi osrednje moške like. Ob poskusu bivanjskega razumevanja Romov in njihovega "izvirnega greha" nam avtor razkriva banalno in kruto resničnost evropskega romskega življenja, njihovo duhovno in stvarno resničnost. Zaveda pa se tudi tega, kdaj mora obmolkniti in prepustiti skrivnost "ciganske duše" Romom samim.

FERI LAINŠČEK (1959) se uvršča med najbolj prepoznavne slovenske pisatelje, ki poleg romanov besedi tudi pesmi, drame in filmske scenarije. Za svoje delo, ki ga močno zaznamujeta prekmurska duša in pokrajina, je prejel številne literarne nagrade.

Ustavil se bom in se spomladi zaposlil na komunali, je sklenil pozimi, ko jih je stiskal tak mraz, da so

otroci včasih čez noč otrpnili in jih je moral zjutraj odtajati na soncu. A ob prvi odjugi je potem dejal

ženi: Če se prijavim, me bodo zagotovo hoteli imeti edino za grobarja, to pa je zame lahko smrtno

nevarno. Mehko srce imam. Ni ga človeka na tem svetu, ki mi ga ne bi bilo žal. Če bom jokal trikrat,

štirikrat na dan, moje srce ne bo vzdržalo niti do jeseni. Rajka je odvrnila: Nočem, da mojemu

moškemu opeša srce zaradi take žalosti. Naj se to srce raje vsak dan trikrat, štirikrat utrudi od veselja,

ki nama ga nihče ne more vzeti, saj ga nosim s sabo pod krilom. In napravila sta raje tisto leto še enega

otroka.

N

13

VLADIMIR RUBAJEV

Serge Lentz, ukrajinski avtor MOHORJEVA DRUŽBA 2009 Postavitev knjige: 82-311.2 LENTZ

dlično napisana saga, polna nežnega humorja in dovzetnosti za čudeže z izjemnim občutkom za

kontraste, ki polno izrisujejo prostrano rusko dušo, razpeto med trpečim razočaranjem nad svetom, in živim, občudovanja polnim odnosom do magičnosti, prepletenim z arhaično nostalgijo in prastarim spominom, ki obljublja večnost nepokvarjenega in milega zlatega otroštva, četudi tu in tam rusalke trmasto zaplešejo svoj boleč udarec časa. V tej občutljivi, goli in nežni duši, ki zahteva, naj se ptice vrnejo k nebu, od koder izvirajo, se zrcali žitorodna ukrajinska pokrajina, sredi katere so živeli in še živijo neverjetni človeški liki, nemočni ob ugibanju, ali ni morda res, da so vse naše poti že zdavnaj začrtane – tudi te, ki narekujejo naš boj.

SERGE LENTZ (1936) je francoski književnik in novinar ukrajinskega rodu, ki je dolgih 17 let poročal z vojnih območij v Izraelu, Biafri, Vietnamu, Laosu, Alžiriji, Kongu in južni Ameriki. Za pričujoči roman je prejel mednarodno literarno nagrado.

Ker ga pri vzgoji niso prav nič utesnjevali in je bil brez prijateljev, ker je živel sam zase ob očetu, ki se

ni brigal zanj, in med služinčadjo, ki je bila zaradi reda v domači hiši nevidna, je bila njegova edina

skrb ta, da je skozi vedno nova vrata, ki mu jih je vsak dan odpirala Bajla, stopal v svet, v katerem je

bilo vse dovoljeno. Zanj, ki se je prepuščal rasti z enako naravnostjo kot kakšno drevo, ki je moral

odgovarjati za svoja dejanja in misli samo neki nedoločni vesti, je bila svoboda samo beseda, abstrakcija,

katere stvarnosti ni dojel. Ker pač ni mogel napraviti nič boljšega, je skrčil ta pojem v njegov

izključevalni smisel, in medtem, ko je odskakoval na sedežu zaradi jarkov na cesti, si je ponavljal ista

vprašanja: Svoboden – se strinjam! Ampak pred kom … ali pred čim?

O

14

UMIŠLJENO ŽIVLJENJE

David Malouf, avstralski avtor CANKARJEVA ZALOŽBA 2009 Postavitev knjige: 82-311.2 MALOUF

mišljeno življenje je izmišljena avtobiografija rimskega pesnika Ovidija po tem, ko se znajde v izgnanstvu na

koncu znanega sveta. V izgnanstvu se junak ne sreča le z jezikovno izoliranostjo, temveč tudi z bavarskimi geti in z volčjim dečkom, ki ga želi počlovečiti tako, da ga uči govoriti, kajti prav govor nas po njegovem loči od živali. Hkrati pa se tudi sam uči od dečka, ki živi odprto in je eno z vsem, brez simbolnih mrež, v konkretnosti, ki je ena sama divja misel. Umišljeno življenje je roman o spreminjanju, o metamorfozah in kot celota odpira vprašanje, kaj vse je človek. Je tudi hvalnica naši notranji domišljiji, moči, s katero se prebijamo skozi omejitve. Napisan je v preprostem, a močno subtilnem in poetičnem jeziku in bo še najbolj ganil literarne sladokusce, ki v branju iščejo prestiž.

DAVID MALOUF (1934) je uveljavljen avstralski pisatelj in pesnik, dobitnik številnih literarnih nagrad. V njegovem pisanju, ki je zaznamovano s prefinjeno filozofsko tematiko, sledimo predvsem vprašanjem identitete, smrti in celosti.

Moje znanje, da nebo obstaja, da imajo zvezde ime in zgodovino, mi preprečuje biti nebo. Dežuje, in jaz

rečem, dežuje. Grmi, in jaz rečem, grmi. Otrok je drugačen. Poskušam razmišljati na njegov način:

dežujem, grmim, in v hipu me obide panika, kot da bi se z izgubo nadzora nad dušo, ki jo imam kot

posameznik, z odmetom še njenega poslednjega delčka s konice mezinca lahko izgubil med mnogoterostjo

stvari v stvarstvu in se nikdar ne bi mogel vrniti. Toda zdaj vem, da je to prava pot. Iz sebe moram

spraviti svojo staro bit in vase spustiti stvarstvo. In potem se bodo nazaj pritihotapila druga bitja – ne

kot preobraženi bogovi, temveč takšna, kot so. Naselila se bodo v nas in znova vstopila v svoje staro

življenje v naši zavesti. V nas se bo znova preselil duh stvari. Postali bomo celi.

U

15

NOČNI VLAK V LIZBONO

Pascal Mercier, švicarski avtor DIDAKTA 2010 Postavitev knjige: 82-311.2 MERCIER

redi pouka učitelj latinščine vstane in gre. Prestraši se občutka odtekajočega časa, zato sede na vlak za

Lizbono, svoje prejšnje življenje pa pusti za seboj, toliko odločneje, ker ga prevzame knjiga, v kateri med drugim prebere: Če je tako, da lahko izživimo le majhen del tega, kar je v nas – kaj se zgodi s preostalim? Vendar - je sploh mogoče pobegniti iz življenja, ki smo ga vajeni? Pričujoči roman je mnogoglasna epopeja o potovanju ne le po Evropi, temveč tudi po našem razmišljanju in čutenju. Je knjiga, katere čutna intenzivnost prevzema enako kot njena miselna globina.

PETER BIERI, ki piše pod psevdonimom PASCAL MERCIER (1944) je filozof in pisatelj švicarskega rodu, ki danes živi in ustvarja v Berlinu. Kljub akademski karieri profesorja filozofije se v svoji literaturi uspešno ogiba prisiljeni drži znanstvenih filozofskih nazorov tako, da jih vešče preliva v jezikovne mojstrovine.

Kako naj bi z jezo ravnali pravilno? Saj vendar nočemo biti brezdušna bitja, ki ostanejo povsem

nevznemirjena ob tem, kar nas doleti, bitja, katerih vrednotenja so omejena na hladne, brezkrvne sodbe,

ne da bi jih kaj zmoglo razburkati, ker jim v resnici nič ni mar. In zato si ne moremo resno želeti, da

izkušnje jeze sploh ne bi poznali in da bi namesto tega vztrajali v neki ravnodušnosti, ki je ne bi mogli

ločevati od brezčutnosti. Jeza nas vendar tudi nekaj pouči o tem, kdo smo. Zato bi rad vedel tole: kaj bi

lahko pomenilo, da bi nas v jezi vzgojili in oblikovali tako, da bi njeno spoznanje izkoristili, ne da bi

zapadli njenemu strupu?

S

16

KAFKA NA OBALI Haruki Murakami, japonski avtor MLADINSKA KNJIGA 2009 Postavitev knjige: 82-311.2 MURAKAMI

urakami obdeluje teme v svojem specifičnem svetu, kjer je meja med realnim in imaginarnim redko

ostro potegnjena in kjer elementi magičnega ali imaginarnega pogosto prehajajo v "naš" realni svet ali obratno: Na robu sveta obstaja kraj, kjer se stvarnost in ničnost prekrijeta v popolno celoto. Kjer ustvarita zanko, v kateri ni meje med preteklostjo in prihodnostjo. Tam tavajo simboli, ki jih nikoli ni nihče prebral, akordi, ki jih nikoli ni nihče slišal. V njegovih delih se pogosto pojavlja tudi motiv osamljenosti in osamelosti, odtujenosti od sveta. Tako tudi v romanu Kafka na obali, kjer govori o petnajstletnem fantu, ki na svoj petnajsti rojstni dan pobegne od doma in se znajde v vrtincu nepričakovanih in vse bolj nedoumljivih pripetljajev. Avtor zgodbo vešče zapleta in obenem preizkuša bralčevo dojemljivost za nadčutni svet. Roman je objet v tipično mukrakamijevsko čudnost, ki bralcem po vsem svetu leze pod kožo z magičnim realizmom japonskega stila.

HARUKI MURAKAMI (1949) je eden najpomebnejših sodobnih japonskih pisateljev in v Sloveniji trenutno največ prevajani še živeči japonski pisatelj.

Zvezde so kot gozd okoli mene, dihajo, si mislim. Gledajo me. Vedo vse, kar sem naredili do zdaj, in

vedo, kaj bom še naredil. Vse vidijo, vse vedo. Pod tem svetlim, z zvezdami prepredenim nebom me spet

pograbi grozen strah. Težko diham, in srce mi glasno bije. Vse te zvezde me opazujejo in vedo vse o

meni, jaz pa sem to opazil šele zdajle. Niti enkrat še nisem resno razmišljal o njih. Koliko je še

podobnih stvari, ki jih nisem opazil in ne vem zanje? Ta misel me navda z občutkom obupne nemoči.

Tej nemoči ne bom mogel nikoli ubežati, ne glede na to, kako daleč bom bežal.

M

17

MARGUERITE

Monika van Paemel, belgijska avtorica ŠTUDENTSKA ZALOŽBA 2009 Postavitev knjige: 82-311.2 PAEMEL

aj bo poletje ali jesen, pisanje ali ljubljenje, spominjanje in pozabljenje, človek ne sme potrošiti svojih sanj, kot bi bile

drobiž, je ena od mnogih refleksij poleg tistih o ljubezni, hrepenenju, umetnosti ali pisanju, ki jih flamska pisateljica vpleta v globoko čustveno pripoved o svoji originalni in duhoviti, tako strogi kot humorni, hkrati dobri in zli, predvsem pa socialno darežljivi babici, ki je bila, da bi lahko živela svojo resnico, marsikomu boleč trn v peti. Knjiga je zagotovo ena med tistimi, ki se jih razveselijo literarni sladokusci, saj gre za čisto poezijo branja, umetelne slapove besed, spominov in spoznanja, tako gosto tkane, da od njih izraznosti zaboli, če občasno ob branju ne zapreš oči. Za kar se imamo zahvaliti tudi Borisu A. Novaku, ki je zaslužen, da se ob prevodu nič od lepega ni izgubilo, kvečjemu obogatilo.

MONIKA VAN PAEMEL (1945) je belgijska pisateljica, ena najboljših predstavnic sodobne književnosti v nizozemščini, katere dela so prevedena v več jezikov. Slovenska javnost jo najbolj pozna po prizadevanjih za zaščito lipicancev, ljubitelji književnosti pa po romanu Razlika.

Tako daleč sem morala iti, da bi jo ponovno srečala. Živo in razžaljeno. Zakrinkano v rojenico.

Despotinjo. Neuničljivo žensko. Potreba po joku zamrzne pod urokom njenega pogleda. Ne zgledujem

se po njej, ali pač, tudi temu se ni mogoče izogniti. Mučenje njenih neusmiljenih vprašanj. Kaj počnem?

Kdo sem? Kaj pomeni jaz? Zase? Za druge? Obvladam preteklost? Imam prihodnost? Sem

prestrašena? Pogumna? Neumna? Ali le zmešana? Jo bom bolje odnesla kakor ona? Živijo moji otroci?

Zmorem živeti in biti svobodna, ranljiva dovolj, da bi nekomu pripadala? Zmorem ljubiti, kot bi brala

cvetje, praznično? Toda ona me sprašuje: Zmoreš nositi žalost?

N

18

ČRNA KNJIGA

Orhan Pamuk, turški avtor SANJE 2009 Postavitev knjige: 82-311.2 PAMUK

a sodoben, slikovit, vseskozi vznemirljiv in tako rekoč detektivski roman, prepreden z bogato turško

kulturo ter bližnjo turško zgodovino, ki se prepleta s sedanjostjo in ga kritiki označujejo tudi kot ljubezensko pesem Istanbulu, je bil eden izmed glavnih dejavnikov za podeljeno Nobelovo nagrado za literaturo v letu 2006. V njem je Orhan Pamuk dokončno izoblikoval svoj izvirni, nezgrešljivi slog. Zgodba govori o iskanju izginule ljubezni, polnem skrivnostnih znamenj, ki nas vodijo do nenavadnih svetov. Črna knjiga je vznemirljiva, privlačna in izjemno bogata absurdna pripoved, pa tudi labirint ganljivih, šaljivih zgodb.

ORHAN PAMUK (1952) je eden najbolj poznanih in priljubljenih turških pisateljev, dobitnik Nobelove nagrade za književnost, katerega knjige so prevedene v več kot 40 jezikov.

Ljubil sem te, ko si z nasmeškom preučevala vrano, ki je med pogrebnim obredom sedla na krsto sredi

dvorišča mošeje; ljubil sem te, ko si z glasom iz radijske igre oponašala prepire svojih staršev; ljubil sem

te, ko sem previdno vzel tvojo glavo med svoje dlani in v tvojih očeh prestrašen zagledal, kam naju vodi

življenje; ljubil sem te tistega dne, ko si – pa čeprav nisem vedel zakaj – pustila svoj prstan poleg vaze,

pa tudi mnogo dni kasneje, ko sem ga zopet zagledal na istem mestu; ljubil sem te, ko si se proti koncu

najinega dolgega ljubljenja, ki je bilo kot počasen, lenoben vzlet mitoloških ptic, nazadnje s svojimi

šalami in ustvarjalnostjo tudi ti pridružila temu slovesnemu obredu; ljubil sem te, ko si prerezala

jabolko počez namesto podolgem ter mi pokazala popolno zvezdo na prerezu; ljubil sem te, ko sem

nekega popoldneva na svoji pisalni mizi zagledal tvoj las, pa čeprav nisem nikoli zvedel, kako se je

znašel na njej.

T

19

MOŽ, KI JE JAHAL TIGRA

Sebastijan Pregelj, slovenski avtor ŠTUDENTSKA ZALOŽBA 2010 Postavitev knjige: 82-311.2 PREGELJ

romanu, s katerim je avtor ponovno dokazal osupljivo moč svoje domišljije, sledimo prvoosebni

pripovedi ruskega kozmonavta, usodno zaznamovanega z nenavadno družinsko preteklostjo, v kateri je odločilno vlogo odigral njegov ded, striček Kiril, izjemno karizmatičen lik, ki v gozdu nekoč naleti na umirajočega duhovnika, ki mu zapusti magično Knjigo, iz katere se napajajo vsa bitja in vsi svetovi. Kiril na vesoljski postaji skrivnostno obišče svojega vnuka, odetega v samoto in sanjarjenje. Pripoved, ki je izjemno tekoča in nadvse gladka, bralcu stežka dopušča, da bi knjigo brezbrižno odložil.

SEBASTIJAN PREGELJ (1970) je po izobrazbi diplomirani zgodovinar, a svojo energijo najraje preusmerja v literarno ustvarjanje. V svojih romanih najbolj pritegne s široko zgodovinsko podstatjo, prepleteno z legendami in žanrskimi preigravanji, s katerimi spretno povezuje magične elemente z duhovnimi in mističnimi, napete kriminalke pa z nežnimi ljubezenskimi pripovedmi.

Vsa ta leta sem se bal, da se mi kaj zgodi in da Knjiga pride v roke ljudem, katerim ne bi smela,

čeprav nisem vedel, komu sme in komu ne. Noben glas mi ni prišepnil, kdo so ljudje, ki smejo Knjigo

videti in kdo do ljudje, ki je ne smejo. Noben glas mi ni rekel, da bi bili eni samo dobri in eni samo

slabi. Vsak, ki je dober, je tudi slab in obratno. (…) Odkar sem nosil Knjigo, sem skušal biti sam.

Dolgo pot sem moral prehoditi, preden sem spoznal, da človek ni ustvarjen za samoto. Pokrajine duš so

pisane in gosto naseljene! Človek je ustvarjen za življenje v dvoje in troje, človek živi s tisočimi in

stotisočimi. Zato ni čudno, da bolj ko sem se ljudem izogibal, več sem jih srečal. Poti se ves čas križajo.

In ljudje smo ves čas na poti.

V

20

ZGODBA O B-JU

Daniel Quinn, ameriški avtor PRIMUS Postavitev knjige: 82-32 QUINN

godba o B-ju je berljiv pustolovski roman, ki nas vodi skozi duhovno potovanje iskanja odgovora na eno

najzapletenejših vprašanj, ki si ga vse pogosteje zastavljamo: kako rešiti svet pred nami samimi? Avtor nas usmerja z neobičajnim pregledom zgodovine naše civilizacije ter podaja drugačnejše razlage od splošno sprejetih resnic. Ob tem nam ne ponuja odgovorov, temveč le spodbuja, da začnemo drugače razmišljati o svojem mestu na tem planetu, o naši preteklosti in prihodnosti.

DANIEL QUINN (1935) je ameriški filozof in pisatelj, znan predvsem po tem, da spodbija naša najbolj sveta prepričanja, vezana na vprašanja ekološke etike ter človekove vzvišenosti in samoumevnosti, in nas sili k ponovnemu razmisleku o njih.

Kar se očitno obnese, je kulturna raznolikost. To ne bi smelo presenečati. Če razumemo kulturo kot

biološki pojav, bi morali pričakovati, da raznolikost prevladuje nad enoličnostjo. Tisoč vzorcev – po

eden za vsako prizorišče in situacijo – vedno deluje bolje kot en vzorec za vsa prizorišča in situacije.

Ptice bodo z več verjetnosti preživele v deset tisoč gnezdilnih vzorcih kot v enem. Sesalci bodo z več

verjetnosti preživeli v deset tisoč družbenih vzorcih kot v enem. In ljudje bodo z več verjetnosti preživeli v

deset tisoč kulturah kot v eni – kar pravkar dokazujemo. Smo v procesu oblikovanja sveta, na katerem

ne bomo mogli živeti – prav zato, ker prisiljujemo vse okrog sebe, da bi živeli kot mi. Nobene težave ne

bi bilo, ko bi le en človek od deset tisočih živel kot mi. Težava se pojavi šele na točki, ko je le enemu

dovoljeno živeti drugače, kot živimo mi. V svetu deset tisoč kultur je ena od njih lahko docela nora in

rušilna, pa ne bo velike škode. V svetu ene kulture – ki je popolnoma nora in rušilna – je katastrofa

neizogibna.

Z

21

ABESINEC

Jean-Christophe Rufin, francoski avtor MLADINSKA KNJIGA 2005 Postavitev knjige: 82-311.6 RUFIN

besinec je zgodovinsko-pustolovski roman, ki se dogaja ob koncu 17. in na začetku 18. stol. Glavni junak,

zdravilec-zeliščar Jean Baptiste Poncet, po spletu naključij postane skrivni francoski odposlanec v Etiopiji. Cilj njegove misije je utiranje poti francoski diplomaciji v skrivnostni svet etiopskega neguša. Toda Poncet ni diplomat in tudi ne z mesijansko vnemo prežet vernik, zato se zadeve obrnejo krepko po svoje. Pa tudi, na tvegano misijo do Etiopije in naprej v Versailles ga vodi bolj gonilna sila nežne ljubezni do veleposlanikove hčere kot pa vdanost do kralja ali papeža. Abesinec je sproščeno, tekoče in nadvse zabavno branje, polno hudomušnih prigod.

JEAN-CHRISTOPHE RUFIN (1952) je po poklicu zdravnik in je dolga leta sodeloval v organizaciji Zdravniki brez meja. Služboval je v kriznih žariščih od Nikaragve in Filipinov do Ruane in Bosne, dalj časa pa je bival tudi v Somaliji in Etiopiji. Leta 1997 je izdal prvi roman Abesinec in zanj dobil Goncourtovo nagrado za roman prvenec. Rufin je tudi avtor več strokovnih knjig, ki obravnavajo probleme tretjega sveta, in alpinist.

Diplomacija je veščina, ki zahteva tako zanesljivo dostojanstvo in tolikšno vzvišenost v vedenju, toliko

miru, da se slabo ujema z naglico, naporom, skratka z delom. Gospod de Maillet kot preudaren

diplomat ni svoje naloge nikoli izpolnjeval tako dobro kot v tistih trenutkih, ko ni imel nič konkretnega

početi in se ji je torej lahko posvetil z vsem svojim bitjem. Ta nič mu je tedaj uspelo povzdigniti do

dostojanstva državne milosti, ki jo je, kot je treba, obdajal žar posvečenosti, odišavljal pa prezir do vseh,

ki bi si drznili od njega zahtevati poročilo o tem, kako izrablja svoj čas.

A

22

KLOVN ŠALIMAR

Salman Rushdie, indijski avtor MODRIJAN Postavitev knjige: 82-311.2 RUSHDIE

tem delu nas avtor bogati s precizno izrisano zgodovinsko kuliso bajk in povesti iz Kašmirja, hkrati pa nam približa

samo kašmirsko vprašanje v času spora med Indijo in Pakistanom. Roman je po vsebini in temah, ki jih odpira, zelo kompleksen. Je poklon lepoti kulturno mešanega Kašmirja, kjer pozneje zadivja vojna. Obenem je ljudska pripoved, ki prehaja v politični triler. Začne se kot kriminalka, ki zaniha v epsko pripoved o morilcu, vmes pa srečujemo tudi burkače, dogovorjene poroke, uporne ženske, uporne bojevnike, sovraštvo in bratstvo med različnimi religijami, idiliko vaškega življenja kot tudi srž maščevanja zaradi uničene ljubezni.

SALMAN RUSHDIE (1947), indijski pisatelj, je predvsem izvrsten pripovedovalec izjemne svetovljanske širine in literarne suverenosti, dobitnik številnih literarnih nagrad in hkrati znan kontroverznež, ki si je z drzno upodobitvijo islama v Satanskih stihih izzval celo smrtno obsodbo takratnega iranskega vodje Ajatola Khomeinija. Še vedno je živ in še vedno vztrajno hodi po robu.

Lune ni bilo. Beli vigenj ozvezdja je žgal čez nebo. Ptice so spale. Klovn Šalimar se je vzpenjal po

gozdnatem hribu proti Khelmargu in poslušal šumot reke. Želel si je, da bi svet ostal zamrznjen, ravno

takšen, kakršen je bil, ko je bil še poln upanja in hrepenenja, ko je bil mlad in zaljubljen in ga še ni

nihče razočaral in še nihče, ki ga je imel rad, ni umrl. Kar se smrti tiče, je njegova mati verovala v kačje

posmrtno življenje, medtem ko je bila očetova nesmrtnost krilata. Ko je bil Noman majhen šestletni

deček, je njegov sitni ded Faruk sklenil svoje dolgo godrnjavo življenje neobičajno dobre volje: Mi vsaj ne

bo več treba skrbeti za vse te zoprnije, ki jih počnete okrog mene.

V

23

SOLDATKO

Ken Saro-Wiwa, nigerijski avtor ŠTUDENTSKA ZALOŽBA 2008 Postavitev knjige: 82-311.2 SARO-Wiwa

oldatko je ganljiva pripoved mladega in revnega fanta Meneja, ki se sooči z absurdnostjo vojne. Kljub

zgodovinskemu ozadju dogodkov, ki so vodili v razglasitev neodvisne republike Biafre in v nigerijsko državljansko vojno, pa je roman predvsem alegorično delo. Zanimiv je tudi zaradi specifičnega jezika, ki bralca, ko se nanj privadi, nemalokrat nasmeji. Gre za svojevrstno rabo »gnile angleščine«, ki jo je prevajalec Andrej E. Skubic odlično prenesel v slovenščino.

KEN SARO-WIWA (1941-1995) je nigerijski pisatelj, televizijski producent, okoljski aktivist in borec za pravice etničnih manjšin ter ustanovitelj Gibanja za preživetje ljudstva Ogoni, manjšine, iz katere je sam izhajal in živi na ekološko in ekonomsko najbolj ogroženi regiji v Nigeriji. Saro-Wiwa je oblast in naftno industrijo obtožil genocida, zaradi česar je bil zaprt, obsojen in usmrčen.

Čim smo preoblekli uniforma, sem na nebo zaslišal zvok na avion. Povem vam, odkar sem prišel na ta

vojna fronta, nisem še nikoli videl na avion, ne ponoči ne podnevi. Pa veste, kako smo vsakokrat gledali

v zrak, ko gre mimo avion, ker je zelo čudovita stvar, da vidiš ta kanu, kako jadra po zrak prek nebo.

Vsakokrat, ko smo videli avion, smo govorili: Chei, oyibo se trudi, kar je zelo presenetljiva stvar, kako

lahko to delajo. Tako da smo, ko smo videli ta avion, vsi pritekli in ga gledali. Ta avion je šel večkrat

čez naš tabor, kar šel je okrog in okrog, mi pa še zmeraj nismo vedeli, kaj se dogaja. Mislim, da bi nam

stotnik od soldati, če bi bil še živ, povedal, kaj naj naredimo. Ampak stotnik od soldati je mrtev kot

koza, in zdaj na tabor poveljuje samo novi nadsežant.

S

24

Predstavljeni avtorji po narodnostih: ameriški avtor Daniel Quinn, ZGODBA O B-JU avstralski avtor David Malouf, UMIŠLJENO ŽIVLJENJE belgijska avtorica Monika van Paemel, MARGUERITE

danski avtor Jens Christian, Grondahl, TIŠINA V OKTOBRU francoska avtorja

Christian Bobin, ZA VEDNO ŽIVA Jean-Christophe Rufin, ABESINEC

indijski avtor Salman Rushdie, KLOVN ŠALIMAR japonski avtor Haruki Murakami, KAFKA NA OBALI kitajski avtor Rong Jiang, VOLČJI TOTEM makedonski avtor Ermis Lafazanovski, HRAPEŠKO maroška avtorica Muriel Barbery, ELEGANCA JEŽA poljski avtor Ryszard Kapuscinski, POTOVANJA S HERODOTOM

slovenski avtorji

Andrej Detela, SANJE V VZHODNI SOBI Boris Kolar, IQBALL HOTEL Feri Lainšček, NEDOTAKLJIVI Sebastijan Pregelj, MOŽ, KI JE JAHAL TIGRA

srbski avtor

Vladislav Bajac, KNJIGA O BAMBUSU

švicarski avtor Pascal Mercier, NOČNI VLAK V LIZBONO

ukrajinski avtor Serge Lentz, VLADIMIR RUBAJEV

25

Predstavljene založbe: CANKARJEVA ZALOŽBA SANJE V VZHODNI SOBI, Andrej Detela

HRAPEŠKO, Ermis Lafazanovski UMIŠLJENO ŽIVLJENJE, David Malouf

DIDAKTA NOČNI VLAK V LIZBONO, Pascal Mercier LITERA ZA VEDNO ŽIVA, Christian Bobin MLADINSKA KNJIGA ELEGANCA JEŽA, Muriel Barbery TIŠINA V OKTOBRU, Jens Christian Grondahl

VOLČJI TOTEM, Rong Jiang NEDOTAKLJIVI, Feri Lainšček KAFKA NA OBALI, Haruki Murakami ABESINEC, Jean Christophe Rufin

MODRIJAN POTOVANJA S HERODOTOM, Ryszard Kapuscinski

KLOVN ŠALIMAR, Salman Rushdie MOHORJEVA DRUŽBA VLADIMIR RUBAJEV, Serge Lentz PRIMUS ZGODBA O B-JU, Daniel Quinn SANJE ČRNA KNJIGA, Orhan Pamuk ŠTUDENTSKA ZALOŽBA MARGUERITE, Monika van Paemel

MOŽ, KI JE JAHAL TIGRA, Sebastijan Pregelj VALE NOVAK KNJIGA O BAMBUSU, Vladislav Bajac ZALOŽBA OBZORJA IQBALL HOTEL, Boris Kolar

Nosilec projekta: Valvasorjeva knjižnica Krško

Projekt pripravila: Renata Vidic

Oblikovala: Alenka Žugič Jakovina

Krško, 23.04.2010