vloga poslovne etike pri zagotavljanju druŽbeno
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO- POSLOVNA FAKULTETA
Delo diplomskega projekta
VLOGA POSLOVNE ETIKE PRI ZAGOTAVLJANJU DRUŽBENO
ODGOVORNEGA RAVNANJA PODJETJA
Avgust, 2018 Anja Cvetko
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR
Delo diplomskega projekta
VLOGA POSLOVNE ETIKE PRI ZAGOTAVLJANJU DRUŽBENO
ODGOVORNEGA RAVNANJA PODJETJA
The role of business ethics in socially responsible behavior in companies
Kandidatka: Anja Cvetko
Študijski program: Ekonomske in poslovne vede
Študijska usmeritev: Management in organizacija poslovanja
Mentor: dr. Vojko Potočan
Jezikovno pregledal/a: mag. Tadej Ian
Študijsko leto: 2017/2018
Maribor, 2018
ZAHVALA Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali v vseh uspešno opravljenih študijskih letih, še
posebej pa profesorju dr. Vojko Potočanu, ki mi je pomagal pri nastajanju tega
diplomskega dela.
POVZETEK Diplomska naloga obravnava povezavo poslovne etike in družbene odgovornosti, ki bosta
osrednji področji delovanja sodobnih podjetij. V okviru tega bomo podrobneje preučili
teoretična izhodišča za obravnavo etike, kako ta vpliva na družbeno odgovornost in na
poslovanje podjetja na splošno. Osrednji namen naloge je preučiti, kako lahko s poslovno
etiko vplivamo na izboljšanje družbene odgovornosti delovanja podjetij. Zato bomo v
praktičnem delu opravili analizo študije primerov izbranih podjetij za preučitev
zastavljenih ciljev. Nalogo bomo zaključili z oblikovanjem možnih predlogov za
izboljšanje družbene odgovornosti podjetij.
Sodobna družba pričakuje, da bodo podjetja sposobna z etičnimi odločitvami delovati ne
samo za ustvarjanje dobička, temveč da bodo z svojimi dejanji delovala v dobro družbe
in okolja. V nalogi smo ugotovili, da sta etičnost in družbena odgovornost ključni
konkurenčni prednosti uspešnih podjetij. Še več. Podjetja, ki tako delujejo, imajo večji
ugled v družbi ter so praviloma tudi finančno uspešnejša.
Ključne besede: etika, poslovna etika, družbena odgovornost, morala, okoljska
odgovornost, ekonomska odgovornost.
ABSTRACT The bachelor’s thesis deals with the connection of the business ethics and social
responsibility which will be the central fields of the operations of the modern companies.
Within the framework of this, we will study in more detail the theoretical starting points
for the discussion about the ethics and how the ethics influences the social responsibility
and the business conduct in general. The central purpose of the thesis is to study how we
can influence the improvement of the social responsibility of the operations of the
companies by the business ethics. Therefore, we will perform the analysis of the case
studies of the selected companies in the practical part in order to study the set objectives.
We will conclude the thesis by forming possible proposals for the improvement of the
social responsibility of the companies.
The modern society expects the companies to be competent to operate with ethical
decisions not only in the direction of creating profits but also to perform such actions
which are in the benefit of the society and the environment. In the thesis, we ascertained
that the ethics and the social responsibility are the essential competitive advantages of the
successful companies. Even more, the companies which operate in this manner are more
respected in the society and are usually more successful also financially.
Keywords: ethics, business ethics, social responsibility, moral, environmental
responsibility, economic responsibility.
i
KAZALO
1 UVOD ................................................................................................................ 1
1.1 Opis področja in opredelitev problema .........................................................................1
1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave ..................................................................................2
1.3 Predpostavke in omejitve ..............................................................................................3
1.4 Predvidene metode raziskovanja ...................................................................................3
2 POSLOVNA ETIKA .............................................................................................. 5
2.1 Opredelitev temeljnih pojmov obravnave etike ..................................................................5
2.2. Poslovna etika .....................................................................................................................8
2.3 Viri poslovne etike ............................................................................................................. 12
2.4 Vloga poslovne etike v poslovanju .................................................................................... 16
3 DRUŽBENA ODGOVORNOST ............................................................................ 22
3.1 Opredelitev družbene odgovornosti ................................................................................. 22
3.2 Ravni družbene odgovornosti ........................................................................................... 25
3.3 Povezava etike in družbene odgovornosti ........................................................................ 27
4. OBRAVNAVA PRIMEROV DRUŽBENO ODGOVORNEGA RAVNANJA .................... 29
4.1 Prestavitev izhodišč za obravnavo .................................................................................... 29
4.3 Obravnava primerov in predstavitev rezultatov ............................................................... 32
4.4 Predlogi za izboljšanje družbene odgovornosti ................................................................ 37
5 SKLEP .................................................................................................................. 40
5.1 Temeljne ugotovitve ......................................................................................................... 40
5.2 Odprti problemi ................................................................................................................. 41
6 SEZNAM UPORABLJENIH VIROV IN LITERATURE ................................................... 43
ii
KAZALO SLIK
SLIKA 1: ETIKA IN ZAKONI 15 SLIKA 2: DIMENZIJE DRUŽBENE ODGOVORNOSTI 25 SLIKA 3: LOGOTIP PODJETJA SKAZA 29 SLIKA 4: LOGOTIP PODJETJA KRKA D.D. 30 SLIKA 5: LOGOTIP PODJETJA APPLE 31 SLIKA 6: LOGOTIP PODJETJA PHILIPS 32 SLIKA 7: ZAPOSLENOST ŽENSK V APPLU 35 SLIKA 8: KROŽNICA LINEARNE EKONOMIJE 36
KAZALO TABEL TABELA 1: ANALIZA KRITERIJEV DRUŽBENO ODGOVORNEGA RAVNANJA
OBRAVNAVANIH PODJETIJ ........................................................................................................ 34
1
1 UVOD
1.1 Opis področja in opredelitev problema
Etika in družbena odgovornost podjetij predstavljata danes čedalje pomembnejšo
smernico poslovanja podjetij ter igrata pomembno vlogo v družbi. Lahko pa jih podjetje
uporabi tudi kot pomembno konkurenčno prednost pri svojem delovanju na sodobnem
trgu. Z etičnimi odločitvami in dilemami se danes srečujemo skoraj na vsakem koraku,
bodisi v vsakdanjem življenju na zasebnem ali poslovnem področju. Sprašujemo se, kaj
je prav in kaj je narobe ter kako delovati v dobro vseh. V poslovnem svetu etiko odražajo
vsakodnevne odločitve, dileme ter ravnanja managementa. Najsplošneje lahko sklepamo,
da etika usmerja vedenje in ravnanje ljudi. V poslovnem svetu to vedenje in ravnanje
obsega notranje udeležence in tudi vse zunanje udeležene ter njihove interese. Vsi ti
interesi imajo različna pričakovanja, želje ter potrebe, ki izhajajo iz posameznih vrednot
udeležencev.
Podjetja danes ne morejo biti uspešna brez upoštevanja svojega ožjega okolja – tako
notranjega kot zunanjega. Družba in udeleženci pričakujejo, da bodo podjetja delovala
etično in predvsem v dobro vseh deležnikov. Podjetja morajo torej znati odgovoriti na
vprašanje, kako s svojim delovanjem ravnati »pravilno« oziroma etično ter kako s svojim
delovanjem prispevati k kakovostnejšemu življenju širše družbe, torej biti družbeno
odgovorni. Gre torej predvsem za iskanje idej, kako lahko podjetja v povezavi z naravno
vpetostjo v okolje postanejo uspešnejša, izboljšajo kakovost življenja svojih zaposlenih,
širše lokalne skupnosti ter družbe ob hkratnem zadovoljevanju glavnih interesov
lastnikov.
V diplomskem delu bom skušala predstaviti zgoraj navedene smernice in povezave etike
in družbene odgovornosti. Preučila bom torej, kako etika in etično delovanje vplivata na
udejstvovanje družbeno odgovornih aktivnosti v podjetjih. Raziskovala bom povezavo
med etiko in družbeno odgovornostjo podjetja ter se ukvarjala tudi z vprašanjem, kako z
etičnimi odločitvami in ravnanjem, torej z etiko povečati družbeno odgovorno ravnanje
podjetij.
2
Diplomsko delo sestavljajo trije deli. V prvem delu bom teoretično opredelila pojem
etike. Najprej bom opisala pojma etike in morale in jih povezala s strokovnimi
opredelitvami. Prav tako bom opisala tudi vire etike. Sledi teoretična obravnava pojma
poslovne etike ter predstavitev njene vloge v poslovanju. V drugem delu diplomskega
dela bom teoretično predstavila pomen termina družbene odgovornosti ter predstavila
posamezna področja udejstvovanja družbene odgovornosti, katere podjetja vključujejo v
svoje delovanje. Prav tako bom preučila povezavo poslovne etike in družbene
odgovornega ravnanja podjetij. V tretjem raziskovalnem delu bom raziskovala vpliv etike
na družbeno odgovorno delovanje podjetij. Ta vpliv bom prikazala z obravnavo študije
primerov, kjer bom med seboj primerjala in analizirala štiri podjetja. Izbrana podjetja
bom analizirala na podlagi izbranih dejavnikov družbeno odgovornega ravnanja.
Diplomsko delo bom zaključila z interpretacijo in predstavitvijo ključnih ugotovitev o
vplivu etike in družbene odgovornosti ter kako z etičnostjo povečati družbeno odgovorno
ravnanje podjetij.
1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave
Namen diplomskega dela je ugotoviti, kako etika vpliva na družbeno odgovorno ravnanje
podjetij. V tem okviru bom najprej preučila povezavo med etiko in družbeno
odgovornostjo. Sledi obravnava, kako z etiko in etičnim ravnanjem ter etičnimi
odločitvami povečati družbeno odgovornost.
Cilji, ki jih bomo preučili v nalogi, so naslednji:
- teoretično opredeliti osrednje pojme obravnave etike in družbene odgovornosti,
- predstaviti vire poslovne etike,
- pojasniti, kako poslovna etika vpliva na poslovanje,
- predstaviti področja delovanja podjetja v okviru družbene odgovornosti,
- analizirati dva primera podjetij družbenega delovanja z domačega trga,
- analizirati dva primera družbenega delovanja tujih podjetij,
- podati predloge za povečanje družbene odgovornosti podjetij,
3
- preučiti, kako etika vpliva na družbeno odgovorno ravnanje podjetij,
- razložiti, kako lahko z etičnostjo povečamo družbeno odgovornost podjetij.
V diplomskem delu bomo preučili tudi niz raziskovalnih vprašanj, in sicer:
RV1: Ali sta etika in družbena odgovornost podjetij povezani?
RV2: Ali lahko etične odločitve in dileme vplivajo na družbeno odgovorno ravnanje
podjetij?
RV3: Ali družbena odgovornost vpliva na delovanje podjetij?
1.3 Predpostavke in omejitve
Predpostavljamo, da sta poslovna etika in družbena odgovornost podjetij glavni
konkurenčni prednosti podjetij. Prav tako predpostavljamo, da sta etika in družbena
odgovornost povezani, se pogojujeta. Predpostavljamo tudi, da so podjetja, ki ravnajo
etično ter so družbeno odgovorna, uspešnejša od tistih, ki tega ne počnejo.
Omejitve, ki omejujejo pisanje diplomskega dela, so predvsem to, da se pri študiji primera
opredelimo in izhajamo iz štirih primerov podjetja. Omeniti velja tudi, da se učinki etike
in družbeno odgovornih aktivnosti v poslovanju ne kažejo takoj, ampak šele po
določenem časovnem obdobju. Prav tako etika ni v vseh organizacijah in kulturah
prisotna v enaki meri.
1.4 Predvidene metode raziskovanja
Diplomska naloga bo torej sestavljena iz teoretičnega in raziskovalnega dela. V
teoretičnem delu bom preučevala teorije, pojme in ugotovljena dejstva. To pomeni, da
bom uporabila deskriptiven pristop, s katerim bom opisala stanje, ki ga bom preučevala.
V teoretičnem delu bomo uporabili tudi postopek kompilacije, s katerim bomo predstavili
pojme, temelječe na znanstvenih spoznanjih.
4
V raziskovalnem delu bom uporabila kvantitativen pristop, s katerim bom primerjala
delovanje različnih podjetij. Analizirali bomo že obstoječe podatke, jih med seboj
primerjali ter v zaključku prišli do končnih spoznanj, ki jih bomo povzeli v ključne
ugotovitve.
5
2 POSLOVNA ETIKA
2.1 Opredelitev temeljnih pojmov obravnave etike
Etiko lahko najsplošneje definiramo kot skupek ved, ki se ukvarja s preučevanjem
dobrega in zla (Jelovac, 1997). Vse pogosteje se srečujemo z vprašanji, kaj je dobro ali
slabo oziroma moralno. Da bi lažje razumeli etična vprašanja, moramo dodobra poznati
pojem etike ter z njo povezane pojme filozofije in morale.
Etika, morala in filozofija
Literatura (Kalacun, 2001) navaja, da moramo najprej preučiti filozofijo, če želimo
razumeti etiko, saj je slednja veda, ki je nastala iz filozofije. Beseda filozofija tako izhaja
iz stare grščine in predstavlja skovanko, sestavljeno iz glagola filein, ki pomeni imeti rad,
biti prijatelj, hrepeneti, in samostalnika sophia, ki pomeni modrost. Iz tega sledi, da
filozofija v etimološkem korenu pomeni neko ljubezen do modrosti, hrepenenje po
znanju, resnicoljubnost. Prvi mislec, ki je v zgodovini filozofije to besedo uporabil v
omejenem pomenu, je bil znani Pitagora (Jelovac, 1997, str. 9).
Skozi stoletja nam je pojem filozofija dal kar nekaj uporabnih definicij, ki so si lahko med
seboj zelo različne ali druge, ki so si zelo podobne. Med vsemi številnimi obstoječimi
definicijami pojma filozofija bi lahko omenili naslednjo: filozofija je celosten,
racionalno-diskurziven in kritično naravnan nazor o biti vsega bivajočega. V bistvu je
filozofija neka vizija sveta, vendar ni nikakršen čutni pogled, temveč duhovni oz. umni
pogled na svet. Predstavlja torej umno vizijo sveta kot celote (povzeto po Jelovac, 2000).
Filozofija je racionalno raziskovanje resnic in principov bivanja, vednosti in obnašanja –
je veda, ki odgovarja na ključna vprašanja človeka in sveta, družbe in posameznika.
Filozofija (gr. ljubezen do modrosti) je temeljno prizadevanje človeka za miselno razlago,
preverjanje samega sebe, za snovanje lastnega bistva in sveta (Tavčar, 2008, str. 39).
6
Za nadaljnje raziskovanje pojmov moramo natančno definirati pojma morale in etike, ki
ju posamezni avtorji tudi enačijo (Webster, 1994 povzeto po Sruk, 1999).
Morala (iz lat. mos- običaji in moralis- nraven) je skupek predpisov, norm, vrednot,
idealov ipd., ki so določeni s posebno notranjo, subjektivno sankcijo, katero subjekt,
oseba, posameznik uporablja sam na sebi zaradi morebitnega kršenja omenjenih
nravstvenih predpostavk. Morala je sama po sebi toliko učinkovita, kolikor bolj je
ponotranjena, kolikor bolj jo človek usvoji. Takšna morala je povsem avtonomna: slaba
vest dosti bolje nadzira in obvladuje kot kake sankcije zunanjih (pravnih, političnih)
dejavnikov. Ločimo dva osrednja tipa morale, kar zadeva splošno nravstveno naravnanost
in držo posameznika, sta avtonomija in heteronomija morale (Sruk, 1999).
Morala Beauchamp (1993 povzeto po Tavčar, 2008) je:
- družbena institucija, nabor predpisov, ki so značilni za člane posamezne kulture;
- nabor vodil po, katerih se naj ravna posameznik – kaj naj počne, da bo deloval skladno
z pričakovanimi normami obnašanja v posameznih družbi;
- morale se učimo od malih nog – »kaj naj« in »kaj naj ne«;
- morala označuje upoštevanje interesov drugih ljudi: interesi in moralnost se pogosto
skladajo, čeprav pogosto poslovna presoja navaja na drugačne poslovne odločitve kot
morala.
Webster (1994 povzeto po Tavčar, 2008) navaja:
- morala daje poudarek na splošno usvojenih navadah delovanja in vzornega življenja v
družbi ter na učinku za posameznika;
- etika poudarja poštenost in častivrednost poslovanja in pri tem uporabljenih metod,
predvsem v poklicih in poslovnem delovanju.
Dodatno Wicks (2003 povzeto po Glas, 2009) uvaja zanimivo razlikovanje med
omenjenima pojmoma. Morala, moralnost naj bi pomenila implicitne ali eksplicitne
norme, ki jih ljudje uporabljajo pri obnašanju v danem okviru. Pri tem jim ni treba
pozorno premišljati, saj je ravnanje, skladno z moralnimi normami, v splošnem sprejeto,
neprotislovno in pričakovano (npr. pomoč drugim, govorjenje resnice, disciplinirano
čakanje v vrsti).
7
S pojmom morala označujemo tisti specifično človeški fenomen, v katerem se izraža nek
način človeškega sobivanja, ki je sčasoma prešel v navado, običaj(nost), nrav(nost).
Morala predstavlja prostovoljno vdanost človeka običajem, ki se pojavljajo kot tradicija
v določeni skupnosti, kateri pripada in po katere načelih se privaja samoobvladovanju v
javnem in zasebnem življenju. Sama kategorizacija morale torej združuje v sebi več
raznovrstnih generičnih pojmov, poslovna morala pa je le eden od njih (Jelovac, 2000,
str. 88).
Za etiko rečemo, da je filozofska disciplina ali panoga, ki preučuje tematiko človeškega
hotenja in delovanja po principu dobrega in zlega, moralnega in nemoralnega. Etika je
teoretična veda o nravnosti, o pojavih in procesih, ki so moralno relevantni. Iz vidika dveh
temeljnih nalog, jo literatura razdeli na dve področji: na teoretično in na praktično
normativno etiko (Sruk, 1999).
Etiko Jelovac (2000, povzeto po Tavčar, 2008) opredeljuje kot:
- filozofsko vedo, ki preučuje, kako se človek obnaša v odnosu do drugih ljudi ter značaj,
ki ga ima do sebe iz vidika dobrega in zla;
- je veja filozofije, ki se prvovrstno ukvarja s teoretičnim preučevanjem in kritičnim
ocenjevanjem fenomena morale: preučuje človekovo moralo in predpise moralnega
vrednotenja in se ukvarja z razumevanjem smotrov, namenov, ciljev – smisla moralnega
obnašanja, delovanja in samozavedanja posameznikov, skupin in organizacij;
- je veda o morali, ne pa morala sama po sebi, saj preučuje teoretično pojasnjevanje in
kritično ocenjevanje (normiranje) izvora človeške moralnosti, preučevanjem osnovnih
kriterijev nravnega vrednotenja in razumevanja smotrov, ciljev in namenov, skratka
smisla človekovih moralnih pobud, ravnanja, obnašanja, značaja in delovanja.
Glas (2006, str. 158) izpostavlja, da je: »Etika ena od vej filozofije, ki se ukvarja z
vprašanjem blaginje ljudi. Želimo namreč svoje zmožnosti kot človeška bitja živeti dobro
v materialnem in duhovnem smislu, ravnati z drugimi spodobno.«
Kot ugotavljajo številni avtorji (Možina, in drugi, 2002), je etika interdisciplinarna veda,
ki se ukvarja s številnimi področji. Ločimo etiko managerjev kot posameznikov, pri kateri
presojamo, kakšne so njihove vrednote in kakšno je skladno z njimi njihovo ravnanje.
Sledi etika managementa, ki se nanaša na vse managerje v organizaciji. Presojamo,
8
katerih vrednot se držijo. Govorimo lahko tudi o etiki organizacije nasploh. To torej
pomeni, kako organizacija ravna ob vrednotah vseh ljudi, s katerimi je v stiku (sodelavci).
Poslovna etika preučuje donose organizacije v poslovanju s posamezniki in drugimi
organizacijami, kako le ta spoštuje prevladujoče vrednote v okolju. Govorimo lahko ne
nazadnje tudi o etiki družbe, s katero presojamo, kakšne vrednote so za njo pomembne
(Možina, in drugi, 2002, str. 208).
2.2. Poslovna etika
Literatura pravi, da sta ustrezna etika in morala v družbi, še posebej pa v poslovnem svetu
nujni, koristni in možni (Tavčar, 2008).
Pri pojavu poslovanja imamo v mislih predvsem tisto posebno obliko drže in načina
človeškega ravnanja oz. delovanja, pri katerem gre za smotrno organiziranje, racionalno
upravljanje in odgovorno doseganje ambicioznih gospodarskih ciljev, ki pa so realno
dosegljivi znotraj določenega in determiranega sistema (Jelovac 1997, str. 37).
Za managerje ter poslovne organizacije sta etika in morala zelo pomembni področji
poslovnega komuniciranja in vedenja. Velja, da sta pomembni sestavini politike
organizacije, zato lahko govorimo o tako imenovani etiki managementa oziroma poslovni
etiki. Slednja predstavlja eno od vej znotraj etike, ki se ukvarja s preučevanjem poslovne
morale.
Etika managementa preučuje moralo, načela moralnega delovanja in odločanja ter pravila
in standarde, ki jih manager potrebuje za etično odločanje. Morala managementa je nabor
normativnih vodil, ki vodi managerje pri odločanju. To so lahko kodeksi ter standardi, ki
povedo, kako naj manager ukrepa v določenih situacijah, npr. bodisi v primeru koristi,
pravice ali dolžnosti do samega sebe, zaposlenih in nazadnje do okolja in širše družbe.
Etika in morala managementa sta tako primarno vezani na organizacijo, zato lahko
govorimo o etiki in morali podjetja (Glas, 2006).
Etika obravnava tri področja delovanja in vedenja podjetja, in sicer: zunanje okolje
organizacije, organizacijo ter zaposlene (povzeto po Možina, Tavčar, Kneževic, 1995).
9
Kadar gre za zadeve, ki se nanašajo na zunanje okolje podjetja, mislimo predvsem na
povezave podjetja z deležniki podjetja in konkurenčnimi podjetji. V tem okviru lahko
govorimo tudi o tako imenovani družbeni odgovornosti managementa, ki zadeva odnose
z drugimi posamezniki, skupinami in organizacijami v okolju. Poslovna etika se nanaša
na zadeve, ki spadajo v področje notranjega okolja podjetja. Zadeva torej določitve in
delovanje vseh znotraj podjetja (sodelavcev). Poslovna etika obravnava tudi etiko
vodenja. Govorimo o razmerju managerjev z drugimi sodelavci. Managerji ciljev podjetja
ne morejo uspešno doseči brez angažiranega sodelovanja notranjih deležnikov iz vseh
ravni managementa. Kot smo omenili, etika v organizacijah si prizadeva tudi za
managerje same, saj si v podjetjih managerji ustvarjajo svojo identiteto, ki jo gradijo z
delom. Rečemo lahko, da etika zadeva moralnost zasebnega življenja managerjev.
Velikokrat je etika organizacije v nasprotju z zasebno etiko managerjev.
Pozitivna etika managementa zajema tudi odločanje, ki predstavlja koristi za vse
udeležence na poti k skupno zastavljenim ciljem, ne da bi bili pri tem oškodovani
katerekoli izmed le-teh. Pri tem se etika managementa sreča med drugim tudi z
gospodarsko etiko in moralo, slednji opredeljujeta širšo področje narodnega gospodarstva
kot skupek celote (Gostenčnik, 2004).
Poslovna etika se ukvarja s preučevanjem načinov in oblik poslovanja podjetja, predvsem
pri ločevanju, urejanju in določanju poslovanja na podlagi etičnih kriterijev, norm in
predpisov. Glede na razlike, možne pri metodološkem pristopu raziskovanja in
poudarjanja poslovne morale, sta se razvila dva različna modela poslovne etike:
deskriptivna in normativna poslovna etika.
Deskriptivna etika temelji na opisnem pojasnjevanju trenutnega stanja stvari in duha,
odnosov in predpisov v okviru poslovne morale ter na analizi aktualne jezikovne uporabe
besed in stavkov, ki delujejo v praksi etičnosti ocenjevanja vsakodnevnega ekonomskega
življenja. S takšno analizo navadnega nravnega jezika vsakdanje poslovne prakse se
ukvarja posebna podzvrst deskriptivne poslovne etika: poslovna meta-etika (Jelovac,
1997).
10
Drugi model poslovne etike, imenovan normativna poslovna etika, ima obsežnejše in
strožje predpise, saj si prizadeva z določenih kritično-vrednostnih pozicij in kriterijev
lastnega pogleda na svet podrediti obstoječo gospodarsko prakso moralnemu ocenjevanju
in racionalni presoji. Temelji na prevrednotenju glavnih moralnih vrednot (tako
pozitivnih pravil kot tudi projektivnih idealov), da bi izboljšali njihovo normiranje za
potrebe naslednjih poslovnih zgledov (Jelovac, 1997).
Koncepti poslovne etike
Pri razumevanju poslovne etike in določanju v ključnih trenutkih si lahko pomagamo z
uporabo modelov etike (Torres, 2000 povzeto po Glas, 2006), s standardnim modelom
poslovne etike, s političnim modelom in z modelom vrlin.
Standardni model poslovne etike v ospredje postavlja posameznika (managerja) in
moralne situacije, dileme in določitve, s katerimi se srečujemo bodisi v poslovnem ali
organizacijskem smislu. Zanima nas predvsem posameznik in njegovo določanje, kar pa
je najbolj standarden način v večini razprav. Poudarek daje samostojnemu odločanju,
vendar pa lahko ta vodi do prevelikega postavljanja v ospredje posameznika in njegovo
moralnost, zanemarja pa socio-ekonomski okvir, v katerem se določa posameznik, ter
institucionalne pritiske, ki jim je izpostavljen pri določanju. Pri takšnem odločanju so
lahko primarno merilo dejavniki, ki nas vodijo, ali morebitne posledice, ki jih
povzročimo.
V okviru standardnega modela poslovne etike ločimo teleološki in deontološki pristop.
A) Teleološki pristop
Iz vidika poslovanja so v ospredju prav posledice določenih dejanj. Tak pristop, pri
katerem moralno vrednost ravnanja določimo po posledicah in (merljivih) učinkih,
imenujemo teleološki pristop (telos-cilj). Moralno je tisto delovanje, ki prinaša
»najboljše«. Največje neto koristi za vse udeležence. O tem govori etika koristi, ki pravi,
da je pomembno, da na koristi ne gledamo samo iz vidika odločevala, kot lastne koristi.
Temu pravimo etični egoizem, ki pa ne more biti osredji temelj današnjega uspešnega
poslovanja, ki si prizadeva za sodelovanje in dolgoročne posle. Doseči hočemo namreč
največje koristi za največ oseb, torej za dobro vseh deležnikov. To imenujemo etični
univerzalizem oz. utilitarizem.
11
Utilitarizem podarja, da so dobre tiste določitve managementa, ki zajemajo interese,
vrednote in etike pomembnih udeležencev organizacije, saj prinašajo zaradi tega koristi
vsem in zlasti podjetju, kot samostojni organizaciji (Beauchamp, 1993 povzeto po Tavčar,
2008).
B) Deontološki pristop
Z etičnega vidika se pogosto pojavi dilema: kateri motivi usmerjajo naše delovanje,
narava naših dejanja ter katera načela posameznik zasleduje. Pri tem pristopu je moralno
delovanje naša dolžnost (deon – dolžnost). Pri slednjem pristopu ne merimo učinkov. Ta
pristop poudarja, da moramo izpolniti dolžnost tudi v primeru, če nam to ne prinaša večje
koristi, temu lahko rečemo test moralnosti. Deontološko načelo opredeljuje Kantov
kategorični imperativ: moralno je tisto delovanje, pri katerem bi lahko bila maksima naše
akcije splošni zgled za vse. Osrednje dejanje pristopa je izpolnitev dolžnosti, ki so
pričakovana. Cilj torej ni korist, zato rečemo etika dolžnosti. Predpisi, ki se nanašajo na
to, kaj so naše dolžnosti, izhajajo iz raznolikih predhodnih vplivnih verskih in filozofskih
tradicij. Izhodišče za razumevanje, kaj je naša dolžnost, so lahko religija ali zakonski
predpisi.
Politični model obravnava vprašanja poslovnega sistema kot celote, njegove splošne
moralnosti, institucionalnih pravil in organizacijskih struktur. V tem modelu preučujemo
predvsem socio-ekonomski kontekst in organizacijske strukture, ki pripeljejo do določene
odločitve. Omenjen model temelji na pravicah in odgovornostih, ki jih imajo podjetja iz
naslova družbenih ciljev in njihovega promoviranja. Gre predvsem za naslednja
vprašanja: afirmativna akcija, varovanje okolja, zdravje in skrb za zaposlene. Prav na
omenjenem modelu se je nastal koncept družbene odgovornosti podjetja, ki opredeljuje
obveznosti podjetij do deležnikov preko tistih, ki so značilne za delničarje.
Model vrlin
Model vrlin temelji na tezi, da pri etičnosti določanja ne gre zgolj za abstraktna norme in
moralna načela, temveč imajo osrednjo vlogo osebnostne lastnosti oziroma vrline
posameznika, ki se določa. Te vrline so lahko njegov značaj in kontekst, pri čemer je
najpomembnejša zavezanost, pripadnost, človeška odličnost ljudi, ki se določajo. Rečemo
lahko, da so vrline torej tiste osebne lastnosti in kvalitete, ki opisujejo posameznika kot
človeško bitje: navade, prioritete, značilnosti ali posebnosti. Model vrlin je pomemben,
12
saj ponazarja vlogo managerja kot tiste osebe, ki je drugim lahko zgled oziroma vzor
vedenja in vodenja, ki mora vse zaposlene voditi k etičnemu ravnanju in nagraditi vrline.
Model kaže tudi na to, da je vsak posameznik odgovoren za svoj razvoj, saj nihče ne more
namesto njega razviti njegovih vrlin in sposobnosti (Glas, 2006).
2.3 Viri poslovne etike
Odgovore na vprašanja, kaj je moralno prav ali kaj je narobe, lahko velikokrat črpamo iz
virov poslovne etike. Steiner (1994, povzeto po Dolenc, 2003) navaja pet temeljnih virov
poslovne etike, in sicer genetsko dediščino, religijo, filozofijo, kulturo in pravni sistem.
Opredelitev virov poslovne etike (Dolenc, 2003) je potrebno, saj slednji vplivajo na
oblikovanje moralnih vrednot posameznika in skupine. Ti viri na posameznika ali skupino
vplivajo zelo različno v različnih časovnih obdobjih. Skupno tem virom je, da poudarjajo
vzajemnost in medsebojno pomoč. Osrednjo bistvo je torej povezovanje posameznikov v
družbi v sodelujočo celoto. V nadaljevanju predstavljamo temeljne vire poslovne etike,
ki jih povzemajo številni avtorji Davies (2000) & Steiner, Steiner (1994).
Genetska dediščina (Carroll, 1991)
Vsak človek ima v svojem sistemu vrednot vtisnjen zbir genetske dediščine, ki se je
izoblikoval ob rojstvu. Skozi proces evolucije so se pri ljudeh izoblikovale in razvijale
določene osebnostne lastnosti, kot so: sodelovanje, požrtvovalnost, timsko delo, vdanost
itd. Prav te lastnosti so v človeški družbi oblikovale razvoj etičnih načel in vrednot.
Religija
Eden od najstarejših virov etike je zagotovo religija. Na svetu poznamo množico religij.
Vsaka od njih ima svoj nauk. Večinoma pa vse učijo, da je etika izraz božje volje, ki
razodeva verniku, kaj je prav in kaj ni, tako v poslovanju kot tudi drugih področjih.
Zibelka velikih svetovnih religij, kot so: krščanstvo, budizem, hinduizem, judaizem itd.,
se prepleta v osnovnih etičnih načelih. Tako lahko v vseh verstvih najdemo tako
imenovano »zlato pravilo«, ki pravi, naj drugemu ne storimo tega, česar ne bi želeli, da
bi drugi storili nam.
13
Etika in religija sta še zmeraj preveč zapleteni, da bi ju sodobna znanost lahko pojasnila
na globljih ravneh. Na drugi strani pa lahko rečemo, da sta veliko bolj produkt avtonomne
evolucije, kot je doslej priznala večina teologov. Znanost se ob etiki in religiji sooča s
svojima najzanimivejšima izzivom, ob katerem mora tudi nastopati skromno; religija
mora nekako najti pot, da bo zaobsegla tudi znanstvena odkritja in tako ohranila
verodostojnost. Religija bo imela tolikšno moč, kolikor bo kodificirala in prelila v trajno
in poetično obliko najvišje človeške vrednote, ki so v skladu z empiričnimi spoznanji.
Samo tako je mogoče ustvariti nepremagljivo moralno vodstvo. Slepa vera, pa če je
izpovedana še tako strastno, ne bo zadostovala. Znanost bo neprizanesljivo preverila
vsako predpostavko o človeških okoliščinah in sčasoma prišla do dna moralnim in
religioznim občutkom (Wilson, 2000).
Nekateri viri menijo, da je biblija osrednji vir, ki lahko poveča etično občutljivost in nas
uči pomembnih vlog, čeprav ima le malo etičnih zakonov ali če jih sploh ima, ki bi bili
pripomoček za podjetno življenje v sedanjosti. Tudi rezultati raziskav so dokazali, da se
86 % nadrejenih v Ameriki strinja, da krščanske navade, kot so molitev, verski obredi,
branje svetega pisma itd., bistrijo njihovo mnenje, moralno domišljijo in čutnost dolžnosti
do drugih ljudi (Dolenc, 2003).
Filozofija
Ideja o etičnem načinu razmišljanja se je rodila že pred več kot 2000 leti. Že stari Grki so
začeli razmišljati o lepem idealnem življenju ter o najvišjih življenjskih vrednotah, o
srečnem življenju in njegovem nasprotju ter kriterijih, po katerih se je treba ravnati pri
življenjskih odločitvah. Takšne zglede najdemo že v odmevnih starogrških epih, kot sta
Homerjeva Iliada in Odiseja. Vendar pa se je etika kot samostojna teoretska disciplina
izoblikovala šele kasneje z Aristotelom. Njegova predhodnika Sokrat in Platon sta prav
tako izoblikovala nekaj etičnih misli. Sokrat je menil, da je prava vrednost pogoj za dobro
delovanje. Platon pa je opredelil vest kot osrednje etično merilo, nravnost ter idejo
dobrega kot transcendentni absolutni pravzor in bit dobrega.
V času srednjega veka je etična filozofska refleksija ostajala v okvirih krščanske religije
in njene moralke. Osrednjo tematiko v tem času so predstavljali interpretacija izvirnega
greha, človekova versko-nravstvena priprava na posmrtno življenje in Bog kot oporišče
14
heteronomije morale. Takratna misel o filozofiji in kulturi sta ob Bogu uveljavili tudi
človeka, npr. interesi in nazori meščanstva so se začeli izražati skozi etiko.
Kasnejša spoznanja se vse bolj ukvarjajo z moralno-etično problematiko tudi empirične
znanosti, kot so: psihologija, sociologija, socialna antropologija. Posebej blizu etiki je
filozofska antropologija (Kokošinek, 2009).
Kultura
Za kulturo lahko rečemo, da je način življenja ljudi, da kultura opisuje in odraža tako
naravnanost in obnašanje. Kultura preučuje način življenja, vrednotenja in delovanja, ki
prehajajo iz roda v rod. Kultura obsega koncept moralnosti: za vsako skupino določa, kaj
je »prav« in »primerno«, za posameznika, kako je »treba« delovati. Kultura predstavlja
zgled za življenje v družbi in krajevnem okolju. Kultura se je skozi čas razvija in je zvezno
nadaljevanje preteklosti. Ljudje oblikujejo kulturo in ta nas sočasno oblikuje. Ker se
življenja v skladu s kulturo učimo že od rojstva, učinkuje na ljudi na podzavestni ravni.
Značilnosti svoje kulture zato spoznamo šele, ko jih najdemo v drugi kulturi (Ronen,
1986).
Kulture ne podedujemo, temveč se je naučimo. Rečemo, da izvira iz družbenega okolja,
ne iz genov. Z dednostjo so hoteli dokazati razlike med kulturami posameznih skupin
ljudi, vendar so bili pri tem neuspešni; premalo pozornosti so namenili vplivu učenja od
predhodnih generacij (Hofstede, 1982).
Sodobni managerji morajo dodobra poznati značilnosti kulture organizacij in okolij, v
katerih deluje. Kultura organizacije so značilne oblike obnašanja ljudi, ki delujejo v tej
organizaciji. Velikokrat se znajdejo v nasprotju med kulturo organizacije in smotri, ki jih
na podlagi vizije organizacije določajo lastniki in ustanovitelji. Tako so managerji
primorani prepoznavati značilne načine obnašanja in tudi vrednote, ki lahko tako
obnašanje povzročijo
Pravni sistem
Pravo predstavlja uzakonitev idej, navad, ver, etičnih standardov, ki jih družba želi
ohraniti in uveljaviti. Družbeni pogled na to, kaj je prav, in kaj ni, se spreminja in
razjasnjuje.
15
Etično delovanje pogosto ne sovpada preprosto z zakoni, ki so uzakonjeni v določeni
družbi; zakoni in etična merila so sicer povezani, vendar se med seboj tudi razlikujejo.
Seveda pa ne more biti etično ravnaje, s katerim kršimo zakone in norme v družbi.
Povezavo med etiko in zakoni prikazuje slika 1.
Slika 1: ETIKA IN ZAKONI
VIR: www.porocevalec.ibs.si
Področje poslovne etike se začne, kjer se konča področje pravnega reda. V praksi
delovanja organizacij so tako velikokrat srečamo s situacijami, kjer ni popolnoma jasno,
kakšno naj bi bilo želeno delovanje in vedenje organizacije in njenih udeležencev. Takrat
govorimo o tako imenovanih etičnih dilemah, ki spadajo v »sivo področje« etike in se
nanašajo na etična vprašanja, ki niso v domeni pravne ureditve, temveč le v domeni
poslovne etike.
(Glas, 2006) pravi, da se opiranje na zakonske rešitve sreča z nekaj težavami:
- dvoumnost, nejasnost: zakoni in druga regulativa so le prvi korak v določanju, kaj je in
kaj ni zakonito: zakoni so pogosto sorazmerno splošni, zato nam ponujajo različne
razlage, ki postanejo jasne šele s podzakonskimi akti ali konkretnimi razsodbami, ki
postanejo precedens za podobne primere; uresničevanje zakonov v posamičnem primeru
je odvisno tudi od sodnikov, porote, spretnosti odvetnikov;
16
- spremembe zakonodaje: zakoni niso stabilni; lahko se sčasoma spreminjajo, saj se
spreminja tudi okoliščine v družbi; dobra zakonodaja ne posega v preteklo ravnanje;
praviloma ni retroaktivna, vendar ni izključena (uvedba revizij lastninjenja podjetij);
- reaktivnost in nasprotja: kadar govorimo o zakonskih rešitvah v določenem primeru, gre
običajno za reakcijo na situacijo, ki se nam zdi problematična; to načelno ni najboljša
rešitev; bolje je razviti proaktivno strategijo, katera preprečiti spore z lastniki in vnaprej
ponuditi obojestransko zadovoljive rešitve.
Vrednote
Vrednota (Tavčar, 2006) je tisto, kar je vredno za nekoga – je tisto, kar si zasluži, da jo
nekdo želi; je predmet želje in predmet presoje; kar bi moralo biti predmet želje pri vseh
ljudeh. Vrednota je tisto dobro, ki zaradi svoje objektivne dobrote in subjektivne
vrednosti ustreza teženju človeka. Vrednota je človekov odnos do nečesa, kar ima zanj
večjo ceno, veljavnost v primeri z nečim drugim. Vrednota predstavlja tudi pomembno
smernico prepričanj članov skupine o tem, kaj je dobro in zaželeno in kaj slabo in
nezaželeno; poznamo torej pozitivne in pa negativne vrednote. Vrednote so usvojena
stališča, po katerih določevalec izbira merila in sodila. Odsevajo njegovo preteklost in
dozorelost in kulturo okolja, iz katerega izhaja. Vrednote seveda vplivajo na vedenje
določevalca.
2.4 Vloga poslovne etike v poslovanju
Ravnanje in delovanje svobodnega človeka usmerjajo njegov interesi – tako tisti, ki
temeljijo na minljivih in spremenljivih potrebah, kot drugi, ki temeljijo na trajnih
(nespremenljivih) vrednotah. Razumevanje in upoštevanje vrednot je zato temelj dobrih
razmerij med ljudmi nasploh, še posebej med udeleženci organizacije in managementom
in sodelavci in drugimi vplivnimi deležniki podjetja (Tavčar, 2008, str. 48).
Osebnost posameznika ter njegove osebne vrednote so še posebej pomembne v
poslovnem svetu ter ključnih odločitvah, s katerimi se srečujejo managerji v podjetjih pri
vsakodnevnem upravljanju.
17
Kultura organizacije ali njenega okolja zadeva obnašanje, ki izhaja iz vrednot, ki jih
ustvarijo ljudje v organizaciji ali okolju. Etika obravnava takšna dejanja, kadar dejavnost
managementa zadeva različna področja mimobežnih ali nasprotnih vrednot. Etika
organizacije kot celote različnih interesov in s tem vrednot ne predstavlja le norm o
primernem ravnanju in obnašanju, ki ne krši posebnih interesov okolja ali sodelavcev,
temveč je skupek prepoznavanja in razumevanja nasprotujočih si vrednot. Lahko rečemo,
da je iskanje usmeritev in delovanja, v katerem tega nasprotja ne bi bilo. V določenih
primerih je tudi presojanje, katera vrednota naj v določenih okoliščinah prevlada (Tavčar,
2008, str. 53-55).
Poslovna etika kot taka, torej usmerja vedenja in ravnanje ljudi. V podjetjih managerji
odločujoče vplivajo na uspešnost ali neuspešnost poslovanja, saj določajo osnovne smeri
razvoja, strateške cilje organizacije ter skrbijo za izvajanje načrtovanih nalog na vseh
ravneh poslovanja podjetja. Managerji so v podjetju tudi tisti ljudje, ki sprejemajo kopico
odločitev. Njihove odločitve in vedenje v določenih trenutkih izvirajo tudi iz osebnih
lastnosti in vrednot, ki jih slednji imajo. Pravimo, da je etika najprej stvar posameznika
oziroma njegovih vrednot, pravil in norm vedenja, saj posamezniki oblikujejo, tvorijo in
vodijo podjetje oziroma organizacijo (Svetič & Bertoncelj, 2005).
»Moralno delovanje je tisto, kjer akter predpostavlja, da so kognitivni, simbolno-
interpretativni in katetični problemi rešeni, zato je osredotočen na vrednote problema, ki
ga mora rešiti v skladu z moralnimi standardi. Glavni problem je v ugotavljanju, ali lahko
deluje v smeri, v kateri želi delovati glede na obstoječe norme. Temeljno načelo, ki
usmerja delovanja, je v tem primeru konformnost (Mesner-Andolšek, 1995).
Kriteriji izhajajo iz moralnih principov ter jih usmerjajo tako, da omogočajo orientacijski
okvir v moralnem obnašanju posameznikov in skupin. Če ne bi bilo resničnih kriterijev
in meril, potem bi bilo vsako moralno ocenjevanje čista improvizacija, naključje in samo
volja. Brez meril, brez vrednot pa ni morale (Jelovac, 1997).
Moralne norme so po definiciji uresničevanje tistega, česar se zavedamo kot vrednote.
Moralne norme torej »zapovedujejo, kaj je dobro, in prepovedujejo, kar je zlo« (Sruk,
1986).
18
Posebej pereč problem pa predstavlja različnost prevladujočih vrednot v raznih okoljih.
Vrednote, ki prevladujejo v posamezni deželi so temelj kulture v tej deželi in vplivajo na
normiranje delovanja ali vsaj na prevladujoč odnos do norm. Organizacija in etika lahko
moralno delujeta le, če imata lastno etiko in jo izvajata.
Iz naslova različne možne presoje moralnih norm/standardov, vrednot in predvsem
najvišjega dobrega so se v zgodovini izoblikovale različne moralne drže. Odvisno od tega
ali t. i. Arhimedovo točko norme za moralno življenje iščejo znotraj posameznika ali
njeno težišče najdejo v zunanjem družbenem oz. življenjskem okolju, ki jih lahko
razvrstimo v egocentrične in sociocentrične etike. (Jelovac, 1997)
(Jelovac, 2000) pravi, da so klasični primeri egocentričnih moralnih oporišč naslednji:
Hedonizem je po definiciji moralno oporišče, ki pravi, da je smisel dobrega življenja v
čutnem ugodju. Občutje zadovoljstva je torej najvišje dobro: cilj, namen ter nravstveno
merilo (kriterij) človeškega delovanja, ravnanja in življenja nasploh. Je tudi tehnika
oziroma veščina uporabe ugodij in užitkov.
Evdaimonizem je usmeritev znotraj etike, ki pojmuje srečo kot najvišje dobro in kot
vrednostno merilo nravnega delovanja. Sreča ne potrebuje ničesar drugega, saj je sama
sebi zadostna. Dejavnosti, ki jih želimo zaradi njih samih, so tiste, v katerih ne iščemo
nič drugega kot dejavnost samo.
Stoicizem je etična usmeritev, ki je učila mirno vedenje v vseh življenjskih okoliščinah.
Neodvisnost od zunanjega toka dogodkov je podlaga ravnodušnosti človeškega bitja kot
zaželenega stanja duha. Osvoboditev posameznika od zunanjega sveta oz. usode prinaša
notranje ravnovesje, duševni mir kot smisel modrega življenja.
Epikurizem (oz. epikurejstvo) je etični nauk, po katerem je srečnost smoter dobrega
življenja v zadovoljstvu, toda ne čutnem, marveč v duševnem miru (gr.ataraxia).
Utilitarizem je moralna drža, »po kateri so posledice naših dejanj edino merilo njihove
moralnosti.« (Mabbott, 1981).
19
Egoizem (lat.ego/jaz/) je moralno stališče, ki izhaja iz tega, da ljudje po svoji naravi vedno
delujejo iz sebičnosti. Samoljubnost je nasprotje altruizma. V skrajni konsekvenci
pripelje do stanja, da je človek človeku volk. Egoizem predpostavlja, da zaradi psihološke
nujnosti in eksistenčne stiske človek sledi izključno lastni koristi. Blaginja posameznika
je za egoistično moralno držo edina stvar, ki jo lahko priznava kot dobro.
Podvrste sociocentričnih moralnih drž so (Jelovac, 2000):
-izvirno-krščanski ethos;
-komunizem;
-univerzalizem;
-etika svobodnega komunikativnega delovanja;
-bioetika;
-ekoetika oz. etika sobivanja.
Etične dileme
Večkrat se srečujemo, da je etika managerja v sporu z etiko organizacije ter etiko
poslovanja določene organizacije. Managerji se velikokrat znajdejo v težavah oziroma
stiskah. V tako imenovanih etičnih dilemah iščejo, katera pot je prava. Skušajo se ravnati
po svoji vesti ter ugibajo, kako bodo drugi deležniki sprejeli njegovo določitev (Lasten
vir). Etično odločanje in moralno ravnanje je ena izmed pomembnejših sestavin
obvladovanja organizacije ter je osrednja naloga managerjev; etično določanje in moralno
ravnanje neposredno dokazuje etičnost, verodostojnost managerjev in opravičuje
zaupanje vplivnih deležnikov vanje (Tavčar, 2008).
Vsak manager si želi najti način, kako naj ravna in kako odloča, da bo uspešen in da bo
imel mirno vest. Zanj so najpomembnejše vsakodnevne določitve. Vse njegovo delovanje
–načrtovanje, organiziranje, usmerjanje in nadziranje – so sami nizi odločitev, ki jih snuje
in udejanja. Odločitve so lahko rutinske, po vnaprej določenih normah in standardih;
lahko so analize, izhajajo iz preteklih dogodkov, največ pa je intuitivnih: tiste »po
občutku« (Možina, in drugi, 2002),
Za etične dileme je značilno, da so opredeljene z vprašanjem, kaj je prav in kaj ne, in
predstavljajo sestavni del vsake poslovne odločitve (Jaklič, 2009).
20
Etične dileme predstavljajo moralno sporne situacije in določitve. Ob njih se sprašujemo,
kaj je etično pravilno in kako moramo ravnati. Etične dileme predstavljajo težaven izziv,
problem ali situacijo, ki je ni mogoče vedno zadovoljivo rešiti. Lahko rečemo, da so etične
dileme situacije, ko so si etične in moralne zahteve v konfliktu. V poslovnem prostoru
lahko etične dileme nastanejo bodisi v odnosu med zaposlenimi v podjetju, deležniki, ki
jih srečujemo v poslu in ob nesoglasjih med politiko podjetja in širšo družbo (SAOP,
2015).
V poslovnem svetu poznamo kar nekaj pripomočkov za obvladovanje etičnih dilem
(Jaklič (1997) in Solomon (1992)). Kot najenostavnejši pripomoček lahko omenimo
obvezujoča navodila za ravnanje, ki jasno povedo, kaj velja storiti v posameznih zadevah
in kako.
V podjetjih se velikokrat srečujejo s podobnimi ali enakimi odločitvami, ki se znova
ponavljajo v enakih ali podobnih primerih. Podrobno presojanje teh odločitev terja veliko
časa in napora, zato se za takšne primere uporablja rutinsko določanje. Za rutinsko
določanje se postopno oblikujejo pravila ter vzorci etičnih odločitev za posamezne zadeve
in okoliščine. Ta pravila so na začetku le ustno izročilo ali pravilo.
Moralna pravila lahko kasneje zapišejo v obliki raznih dokumentov. Na prvem mestu je
vizija organizacije. Moralna pravila se odražajo tudi v smotrih, najbolj temeljnih in
dolgoročnih, vendar že konkretnih ciljih organizacije. Smotri odražajo interese vplivnih
udeležencev.
Za uspešno obvladovanje etičnih dilem so se oblikovali tudi razni pravilniki in poslovniki.
To so dokumenti, ki se ukvarjajo z etiko ter navajajo pravila o moralnem delovanju
zaposlenih ali pripadnikov organizacije. Na področjih celovitega obvladovanja kakovosti
so to poslovniki, ki jih predpisujejo standardi ISO 9000.
Kot pripomoček, ki se ukvarja neposredno z etičnimi dilemami, lahko navedemo kodeks
etike.
Kodeks je izbrana (do določene mere sistematično zbrana in jasno formulirana) množica
ocen, meril, vodil ter predpisov, ki opredeljujejo pravila pravilnega obnašanja
21
posameznikov oz. delujejo kot zgledi moralno dobrega vedenja/ delovanja v določeni
skupnosti.
Kodeksi etike predstavljajo nujno sestavino pri uvajanja visokih etičnih načel v podjetja,
čeprav bolj prevladujejo v anglosaškem okolju. Viri navajajo, da ima v ZDA 90 %
največjih korporacij svoj etični kodeks. Izmed vseh podjetij naj bi bilo več kot polovica
takih. Največkrat so ti kodeksi preveč splošni. Uporabljajo jih predvsem zato, da se
izognejo zakonskim problemom. Murphy (1988 povzeto po Tavčar, 2008) navaja, da
morajo biti dobri kodeksi:
• Zelo konkretni, specifični: opredeliti morajo ravnanja, ki štejejo kot
nespremenljiva, prepovedana, katera so tista, ki jih omejujemo, ker so v »sivem«
področju etike in zakonitosti, katera so ravnanja pričakovana, etična in moralna
ter jih podjetje podpira.
• Javno objavljeni: kodeks mora biti poznan vsem odjemalcem, dobaviteljem,
lastnikom in drugim, ki jim zagotavlja, da podjetje deluje pošteno in etično.
• Kodeksi morajo biti strogi in realistični do kršitev: pomembno je, da zaposleni
vedo, da je zelo verjetno, da bodo v podjetju odkrili neetična ravnanja. Kodeks
mora zaposlenim navajati vodila, kako naj ravnajo v primeru, če odkrijejo taka
ravnanja.
• Sčasoma je potrebno kodekse pregledati in obnoviti, saj se vsakodnevne
okoliščine spreminjajo; rečemo,da so to so »živi« dokumenti, ki odražajo aktualne
etične dileme.
Lozano (2001) ugotavlja, da kodeksi etike sicer niso rešitev za vse etične probleme, ki se
lahko pojavijo v podjetju, a so lahko učinkovito orodje pri povečevanju etične
osveščenosti.
22
3 DRUŽBENA ODGOVORNOST
3.1 Opredelitev družbene odgovornosti
V današnjem svetu bi lahko rekli, da so širša družba, družina in posameznik institucije,
ki si želijo stabilnost (Gregorič, 2004). Nasproti jim stojijo sodobna podjetja in
organizacije, ki pa morajo biti organizirane na način, da se hitro odzivajo na spremembe
družbe (lasten vir). Managerji se tukaj srečujejo s temeljnim konfliktom med omenjenimi
interesnimi skupinami. Raziskave in viri navajajo, da družbena odgovornost podjetja
omogoča pomembno izboljšanje usklajenosti omenjenih nasprotujočih interesov in
posledično vpliva na izboljšanje ekonomske uspešnosti podjetij (Jaklič, 2009).
Prvi ideje o t. i. »morali odgovornosti« so se pojavile v 16. stoletju s Calvinom (Dolenc,
2003). Novejša spoznanja o družbeni odgovornosti pa segajo v ZDA v 50. leta prejšnjega
stoletja, ko sta bila velikost in moč korporacij v porastu (Dolinar Jernejčič, 2009). Ob
revščini, brezposelnosti, rasnem razlikovanju, urbanizaciji in onesnaževanju okolja so
postajale vse močnejše zahteve po spremembah v poslovnem svetu (Carroll, 1991).
Veljala je misel, da ima podjetje poleg ustvarjanja ekonomskih učinkov in zakonskih
prepisov tudi druge (družbene) obveznosti (Dolinar Jernejčič, 2009).
Evropska komisija je družbeno odgovornost opredelila kot koncept, v okviru katerega se
podjetja prostovoljno odločijo prispevati k boljši družbi in čistejšemu okolju (Evropska
komisija, 2001).
MIRSA (2004) opredeljuje, da družbena odgovornost organizacije (Corporate Social
Responsibility) vključuje: »Politiko in prakso merjenja in upravljanja okoljskega
delovanja organizacije in njenega vpliva na družbo, njenega ugleda na teh področjih ter
obojestranskega komuniciranja z družbo in udeleženimi stranmi.«
Jaklič (Jaklič, 2009) poudarja, da družbena odgovornost določenega podjetja (»Corporate
Social Responsibility« - CSR) izhaja iz njegove moči. Moč podjetja je:
• ekonomska
23
Podjetja proizvajajo izdelke in storitve, zaposlujejo ljudi, upravljajo medije, nadzorujejo
finance, proizvajajo energijo, nudijo izobraževanja in napredovanja, nastopajo v
mednarodni konkurenci in so temelj gospodarskega razvoja. Uresničujejo, ki so za vsako
družbo prvovrstnega pomena.
• politična
Podjetja imajo vpliv tudi na političnem področju, večja, kot so, večjo moč imajo.
Temeljno načelo pri tem je, da ne sme priti do prevlade nad drugimi interesnimi
skupinami, kar pa je v praksi težko zagotoviti.
• družbena
-zunanja (skrb za okolje, plačevanje davkov in prispevkov…),
-notranja (podjetje kot družbena skupnost).
Načelo družbene odgovornosti je prvovrstno povezano z obvezo podjetja, da svoje
delovanje izvaja v skladu s smernicami koncepta trajnostnega razvoja. Podjetje deluje
trajnostno, kadar s trajnostnim razvojem zagotavlja zadostno celovitost svojega delovanja
s hkratnim doseganjem ekonomskih, socialnih, okoljskih in etičnih kriterijev (Potočan,
2004).
Družbena odgovornost je stalna zavezanost podjetja trajnostnemu razvoju, delu z
zaposlenimi, njihovim družinam, lokalni skupnosti ter izboljšanju kakovosti življenja
celotne družbe (WBCSD, 2009). Trajnostni razvoj opredelimo kot razvoj, ki zadovoljuje
sedanje potrebe na način, da se ne ogroža potreb prihodnjih generacij.
Kadar govorimo o družbeno odgovornih aktivnostih, ni vedno najbolj jasno, kaj naj
pomenijo, kakšno je družbeno odgovorno ravnanje ter kako ekstenzivno naj bi bilo.
Literatura (Jaklič, 2009) navaja, da naj podjetje ne bo v sporu z okoljem, če pa za njega
naredi kaj dobrega, toliko bolje za podjetje. Ta opredelitev predstavlja koncept sodobnega
podjetja in izpodbija starodavno načelo, odgovornosti podjetja zgolj za ustvarjanje
dobiček, za družbene probleme pa je odgovorna država.
Na nek način lahko družbeno odgovornost opredelimo kot nekaj, kar presega ozke
ekonomske ali tehnološke interese podjetja. Mnogi menijo, da vsi (tudi podjetje in
lastniki) pridobijo, če je podjetje družbeno odgovorno (Jaklič, 2009).
24
Koncept družbene odgovornosti vključuje več vidikov delovanja podjetja, kot so skrb za
zaposlene, spodbujanje varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, varstvo okolja
ter dejavnosti preprečevanja korupcije. V preteklosti so podjetja družbeno odgovorne
zglede in prakse delovanja uporabljala predvsem za javno poročanje. Danes pa vpletenost
družbeno odgovornega ravnanja predstavlja višjo raven, saj sodobna družba pričakuje, da
podjetja v svoje delovanje vključujejo različne interese različnih skupin (dobavitelji,
odjemalci, zaposleni) ter z učinki pozitivno vplivajo tudi nanje. Družbeno odgovorne
aktivnosti in družbeno delovanje čedalje bolj postajajo osrednja tema tudi malih in srednje
velikih podjetij, ne le velikih. Vendar je pri tem pomembno spodbujanje aktivnosti v
družbi (Štebih in Tominšek, 2008).
Družbeno odgovorno delovanje prinaša za podjetja koristi, ki potem posredno prispevajo
k povečanju konkurenčnosti (Dolinar Jernejčič, 2009):
- Skrb za zaposlene ter večje zadovoljstvo zaposlenih se posledično odraža v njihovi
produktivnosti, učinkovitosti ter kakovosti.
-Večji ugled, pomaga podjetju, ki trdnejšim povezavam, zagotavlja zvestobo odjemalcev,
prav tako izboljša kakovostno dobavno verigo, ponuja nove poslovne priložnosti, npr.
možnosti povezovanja z velikimi korporacijami.
-Možnost zniževanja stroškov ter povečanje prihodkov (npr. zaradi zvestobe kupcev,
visoke kakovosti izdelkov in storitev, okolju prijaznejše tehnologije) izboljšujeta
poslovni izid podjetja (dobiček).
-H konkurenčnemu položaju pomembno prispevajo zlasti vključevanje družbeno
odgovornega ravnanja v strategijo podjetja, s katero podjetje lažje dosega strateški
položaj tudi z družbeno odgovornostjo. Pri tem so mu v pomoč pridobljeni standardi in
zgledi družbene odgovornosti, ki dokazujejo raven družbene osveščenosti podjetja
posledično večajo moč in prepoznavnost blagovne znamke. Podjetju prinašajo tudi koristi
v primeru, izbiranja poslovnih partnerjev, saj le ti izbirajo čedalje bolj na podlagi
družbenega udejstvovanja. H konkurenčnosti podjetja prispeva v veliki meri tudi
inovativnost, dobri poslovni odnosi ter reševanje skupnih problemov. (Dolinar Jernejčič,
2009).
25
3.2 Ravni družbene odgovornosti
Koncepta družbene odgovornosti podjetja in trajnostnega razvoja temeljita predvsem na
dimenzijah uspešnosti delovanja: gospodarska, okoljska in socialna dimenzija. V praksi
to predstavlja t. i. triple bottom line: če želi podjetje preživeti v trenutnem okolju, mora
biti (Kos, 2016):
• rentabilno,
• okoljsko trajnostno ter
• družbeno odgovorno.
Lahko rečemo, da je koncept družbene odgovornosti sestavljen iz treh področij oz.
dimenzij. Torej iz okoljske, gospodarske in socialne dimenzije. Dimenzije delovanja
družbene odgovornosti so predstavljene na Sliki 2.
Vir: DESUR
Gospodarska oziroma ekonomska dimenzij se kaže v finančni uspešnosti (Jaklič, 2009).
Kaže se tudi kot sposobnost prispevati k gospodarskemu razvoju na področju dejavnosti
podjetij na vseh področjih.
Slika 2: DIMENZIJE DRUŽBENE ODGOVORNOSTI
26
Socialna dimenzija se razume kot socialna posledica poslovnih dejavnosti podjetja na
vseh ravneh: zaposleni (plača, delovni pogoji), dobavitelji, kupci, lokalne skupnosti in
družba kot celota, osnovne človekove potrebe (Evropski projekt Desur).
Okoljska dimenzija se razume kot združljivost družbene dejavnosti podjetja in ohranjanje
biotske raznovrstnosti in ekosistemov (Evropski projekt Desur). Vključuje analizo
vplivov družbenega razvoja podjetij in njihovih proizvodov v smislu pretoka, porabe ali
obnove virov in tudi področje odpadkov in nastajanja emisij.
Družbeno odgovornost celovito opredeljuje tudi standard ISO 26000:2010. Ta standard
opredeljuje družbeno odgovornost na naslednji način (ekvilib, 2017):
Družbena odgovornost predstavlja odgovornost organizacije za vplive njenih odločitev
ter dejanja na družbo in okolje, ki skozi pregledno in etično ravnanje:
-prispeva k trajnostnemu razvoju ob vključevanju zdravja in blaginje družbe;
-upošteva pričakovanja njenih deležnikov;
-deluje v skladu z veljavno zakonodajo in mednarodnimi normami ravnanja ter
-skrbi, da je integrirana v celotno organizacijo in se izvaja v vseh njenih odnosih.
Jaklič (2009) družbeno odgovornost podjetja opisuje kot štiridimenzionalno.
Odgovornosti oziroma sodila so razdeljene na štiri dele glede na jasnost in pogostost
problema, s katerim se soočajo managerji.
1. Ekonomska odgovornost je osrednja odgovornost podjetja. Glavni namen podjetja
je proizvajanje izdelkov in storitev, za širšo družbo in odjemalce po katerih
povprašujejo in so zanje pripravljeni plačati določeno ceno. Na ta način si podjetje
dolgoročno ustvarja dobičke, ki služijo kot nagrada za lastnike podjetja ter s
pomočjo katerih je mogoče udejstvovati še druge dimenzije družbene
odgovornosti.
2. Zakonska odgovornost poudarja, da imajo vse sodobne družbe preko regulative
določene zakone, norme in prepise ravnanja za širšo družbo. Družbena
odgovornost podjetja obvezuje podjetja, da se teh pravil držijo.
3. Etična odgovornost predstavlja odgovornost, ki vključuje vedenje, ki ni
predpisano v zakonih, temveč je pričakovano s strani družbe. Sodobna podjetja
morajo namreč vnaprej predvideti pričakovanja družbe ter biti prilagodljiva za
spremembe, hkrati pa delovati v skladu z zakoni, tako bodo imela manj težav z
27
okoljem ter bodo imele večje možnosti za ustvarjanje optimalnega profita.
Moralno določanje tako vključuje poštenost, nepristranskost in enakopravnost ter
različnost obravnavanja posameznikov.
4. Filantropska odgovornost je čista prostovoljna odgovornost oziroma taka, ki ni
zahtevana s strani zakonov. Takšna odgovornost vključuje humanitarnost ter
dobrodelne akcije, za katere ne pričakuje nobene koristi. Filantropska
odgovornost je tako najvišji kriterij družbene odgovornosti in njegovih
udeležencev.
3.3 Povezava etike in družbene odgovornosti
Družbena odgovornost in etika sta sorodna pojma. Nekateri jih celo včasih enačijo,
vendar pa med omenjenima pojmoma obstajajo vsebinske razlike (Dolinar Jernejčič,
2009). Vsekakor lahko rečemo, da med konceptoma obstajajo podobnosti, vendar se
družbena odgovornost veže na združbo kot celoto ter na njeno vedenje v družbeni okolici
(Jaklič, 1997). Poslovna etika se poleg odgovornosti podjetja do širšega zunanjega ter
notranjega okolja veže tudi individualno na posameznika (določevalca). Poslovna etika
tako uresničuje družbeno odgovornost zaposlenih ali celotnega podjetja (Gregorič, 2004).
Za etiko lahko rečemo, da je eno izmed ključnih področij družbene odgovornosti (Jaklič,
1997). Evropska komisija je leta 2001 v tako imenovani Zeleni knjigi zapisala, da gre za
koncept delovanja podjetij, po katerem se ta prostovoljno in ne zgolj na podlagi predpisov
zavedajo svojih vplivov na okolje in skupnost. Vključuje štiri ključna področja delovanja
(Kos, 2016):
-odnos do zaposlenih (višina plač, plačilo prispevkov, družini prijazno podjetje),
-odnos do okolja (spoštovanje in preseganje okoljskih standardov),
-odnos do skupnosti (sponzorstva, donacije, korporativno prostovoljstvo) in
-odnos na trgu do kupcev in dobaviteljev (zagotavljanje kakovosti, plačevanje v razumnih
rokih).
Literatura navaja, da se področja družbene odgovornosti prekrivajo in da je človekoljubna
odgovornost med etično ali ekonomsko (Gregorič, 2004). Pravijo, da ekonomska
odgovornost namreč vključuje tudi dejanja, ki pripomorejo k splošni blaginji, ni pa nujno,
28
da so vedno poenotena z zakoni in etična. Zakonska odgovornost vključuje z zakoni
skladna dejanja, vendar pa ni nujno, da ta prinašajo ekonomsko korist in so lahko
neetična. Po drugi strani samo etična dejanja ne zagotavljajo ekonomske koristi ter niso
nujno skladna z zakonom (Gregorič, 2004).
John C. Maxwell (2007) pravi, da so podjetja, ki so zavezana k poštenemu delovanju in
so se pisno zavezala k družbeni odgovornosti in v skladu s tem tudi delujejo, uspešnejša
in ustvarjajo več dobička kot ostala. Koncept družbene odgovornosti je po eni strani
enostavno razumeti: pomeni razlikovati med tem, kaj je prav in kaj ni prav. To pomeni
biti dober član družbenega okolja. Dejansko pa se družbena in socialna odgovornost
podjetniške kulture kaže v odgovornosti vodstva, da sprejema take poslovne odločitve, ki
so tudi odgovorne do okolja in družbe, znotraj katere organizacija deluje na način, da
prinašajo splošno korist vsem (Ulaga, 2004)
29
4. OBRAVNAVA PRIMEROV DRUŽBENO ODGOVORNEGA
RAVNANJA
4.1 Prestavitev izhodišč za obravnavo
V tem poglavju bomo predstavili primere podjetij ter njihovega odgovornega ravnanja na
ravni podjetja ter področje njihovega delovanja. Podjetja, ki jih bomo obravnavali, smo
izbrali na podlagi njihovega uspešnega poslovanja ter primerov dobre podjetniške prakse
na področjih družbenega udejstvovanja. Za obravnavo smo izbrali štiri podjetja, in sicer
dve domači podjetji – tj. podjetje Skaza in podjetje Krka d. d. ter dve tuji podjetji – tj.
podjetje Apple Inc. in podjetje Philips.
Sledi predstavitev izbranih podjetij za obravnavo analize družbene odgovornosti.
Najprej bomo predstavili družbeno odgovornost podjetja Skaza. Podjetje plastika Skaza
je zelo uspešno slovensko podjetje, ki se ponaša s 40letno tradicijo poslovanja. Omenjeno
podjetje smo izbrali za obravnavo, saj predstavljajo dober primer podjetniške prakse s
področja družbene odgovornosti.
Plastika Skaza
Skaza je inovativno, hitrorastoče, tržno usmerjeno evropsko podjetje, ki se ukvarja s
področjem plastike. V podjetju pravijo, da z vso odgovornostjo izpolnjujejo svoje obljube
vsem sodelujočim. V podjetju navdušujejo z odličnim dizajnom ter izkušnjami. Spodaj
na Sliki 3 je predstavljen logotip omenjenega podjetja Skaza.
Vir: www.skaza.com
Slika 3: LOGOTIP PODJETJA SKAZA
30
Uvrščeni so med 1000 podjetij, ki najbolj navdihujejo Evropo na področju predelave
plastike in plastičnih mas (LSE). Sodelujejo z vodilnimi evropskimi in svetovnimi
proizvajalci in trgovci. Lahko se pohvalijo s 100 % zaupanjem poslovnih kupcev.
Prodajajo tudi izdelke lastnih blagovnih znamk s področja elektronike, avtomobilske
industrije in opreme za dom. Podjetje Skaza d. o. o deluje po načelih trajnostnega razvoja.
S trajnostnim in odgovornim ravnanjem soustvarjajo prehod v dobo krožnega
gospodarstva (Skaza, 2017).
Naslednjo domače podjetje, ki ga bomo obravnavali, smo prav tako izbrali zaradi
uspešnih poslovnih rezultatov ter zaradi primerov dobre poslovne prakse. To podjetje je
Krka d. d., katerega primerna dejavnost sega v področje farmacije.
Krka, d. d.
Podjetje Krka se uvršča v vrh generičnih farmacevtskih podjetij v svetu.
Njihova primarna dejavnost je proizvodnja in prodaja zdravil na recept, izdelkov brez
recepta in veterinarskih izdelkov. Usmerjeni so predvsem v razvoj lastnih generičnih
visokokakovostnih zdravil z dodano vrednostjo, ki jih tržijo pod lastnimi blagovnimi
znamkami. Logotip podjetja Krka je predstavljen na spodnji Sliki 4.
Vir: www.krka.biz
Že več kot 60 let uspešno uresničujejo svoje strateške usmeritve in sledijo svojemu
poslanstvu in viziji. Njihova vizija se glasi: »Utrjujemo položaj enega vodilnih
generičnih farmacevtskih podjetij v svetu. To dosegamo samostojno s krepitvijo
dolgoročnih poslovnih povezav in partnerskih odnosov na področju razvoja, oskrbe z
Slika 4: LOGOTIP PODJETJA KRKA D.D.
31
izdelki in trženja.« Njihovo delovanje vključuje tudi skrb za širše družbeno okolje in
ohranjanje zdravega življenjskega prostora (Krka d.d, 2000).
Po predstavitvi slovenskih primerov podjetij sledi še predstavitev dveh tujih primerov, ki
jih bomo obravnavali. Torej podjetje Apple Inc. ter podjetje Philips. Omenjeni podjetji
sta finančno zelo uspešni ter družbeno aktivni ter svetovno znani družbi. Vsem najbolj
znano je zagotovo naslednje predstavljeno podjetje tj. Apple Inc.
Apple Inc.
Apple je multinacionalna družba, ki izdeluje računalniško strojno opremo, programsko
opremo ter mobilne naprave, kot so glasbeni predvajalniki. Apple trži svoje vrhunsko
zasnovane izdelka po vsem svetu. V podjetju si prizadevajo ustvarjati izdelke, ki so
najboljši na svetu in najboljši za svet. Spodnja slika, torej Slika 5, predstavlja logotip
obravnavanega podjetja.
Vir: www. Apple. com
Ena misij podjetja Apple je, »da ustvarjajo boljši jutri in ga delajo lepšega kot včeraj«.
Za vsak izdelek, katerega, ustvarijo jim je cilj, da izdelek zapusti planet bolje, kot je bil
iznajden. V podjetju se zelo trudijo obdržati naravo neokrnjeno.
Apple je tako iznašel načine, s katerimi učinkoviteje in varneje izrabljajo materiale in
energijo, kar dokazuje preseganje standardov Energy Star (Apple Inc., 2018).
Slika 5: LOGOTIP PODJETJA APPLE
32
Zadnje podjetje, ki ga bomo analizirali za študijo primerov, sledi že prej omenjeno
podjetje Philips. To podjetje smo izbrali, saj bi lahko rekli, da so dober primer podjetja,
ki je visoko družbeno odgovorno ter hkrati finančno zelo uspešno.
Philips
Royal Philips je nizozemsko podjetje, ki se raznovrstno ukvarja z delovanjem na področju
medicine in dobrega počutja, ki si z ustreznimi inovacijami prizadeva izboljšati življenja
ljudi. Kot vodilno podjetje na področju medicine, življenjskega sloga in razsvetljave
Philips integrira tehnologijo in oblikovanje za uresničevanje osnovnih želja ljudi ter tako
upravičuje obljube svoje blagovne znamke »sense and simplicity«.
Pri Philipsu si z inovacijami prizadevajo za trajnostni razvoj in bolj zdrav svet, kar
uresničujejo skozi vizijo podjetja. Njihov cilj je namreč izboljšati življenje treh milijard
ljudi letno do leta 2025 (Philips, 2004). Slika 6 prikazuje logotip podjetja Philips.
Vir: www.philips.si
4.3 Obravnava primerov in predstavitev rezultatov
Za obravnavo podjetij smo izbrali niz izbranih dejavnikov družbene odgovornosti, ki so
v literaturi najpogosteje obravnavani (Jaklič, 2009 & Fras, 2007 & Jakomin, 2008).
Dejavniki, po katerih smo analizirali podjetja, so bili naslednji: delovanje podjetja po
načelih trajnostnega razvoja, prehod v dobo krožnega gospodarstva, uporaba t. i. »zelene
tehnologije«, nizkoogljična proizvodnja, »eko« usmerjenost, odgovornost do širše
Slika 6: LOGOTIP PODJETJA PHILIPS
33
skupnosti, ugodnosti za zaposlene, ekipno usmerjena organizacija, uporaba
biorazgradljivih virov, posebni dogodki za zaposlene, sponzorstva in donacije, racionalna
raba virov, jasno definirana okoljska politika, skrb za zaposlene, kodeks ravnanja, raba
100 % obnovljive energije, certifikat družini prijazno podjetje ter upravljanje raznolikosti.
Omenjene dejavnike smo pridobili z analiziranjem literature (Jakomin, 2008) ter
podrobno preučitvijo in analizo izbranih podjetij. Nato smo izbrali tiste dejavnike, ki so
se nam zdeli najpomembnejši za obravnavo družbene odgovornosti.
Izbor dejavnikov omogoča obravnavo treh temeljnih področij družbene odgovornosti –
tj. okolijskega, družbenega in ekonomskega področja (Jaklič, 2009).
Dejavniki, ki pokrivajo okoljsko dimenzijo so naslednji: delujejo po načelih trajnostnega
razvoja, uporabe »zelenih tehnologij«, eko usmerjenosti, uporabe recikliranih materialov,
jasno definirane okoljske politike ter 100 % obnovljive energije. V družbeno področje
spadajo naslednji dejavniki: odgovornost do skupnosti, ugodnosti za zaposlene, donacije
ter sponzorstva, posebna skrb za zaposlene, kodeks ravnanja, enakopravnost spolov ter
pridobitev certifikata družini prijazno podjetje. Kot področje ekonomske dimenzije bi
lahko uvrstili naslednje dejavnike: vpetost v krožno gospodarstvo, nizkoogljična
proizvodnja, racionalna raba virov ter uspešno upravljanje raznolikosti.
Analizo stanja dejavnikov družbene odgovornosti v preučevanih podjetij prikazuje tabela
1. Tabela predstavlja torej že omenjene dejavnike ter štiri izbrana podjetja. X v tabeli
pomenijo, da podjetje, ki ima pri določenem dejavniku X, uporablja ta dejavnik družbeno
odgovornega ravnanja pri svojem poslovanju. Do spodaj prikazanih rezultatov nas je
pripeljala podrobna analiza ter študija primerov teh podjetij, ki smo jih dobili neposredno
iz podjetij ali pa jih preučili na njihovih spletnih straneh.
34
Tabela 1: ANALIZA KRITERIJEV DRUŽBENO ODGOVORNEGA RAVNANJA
OBRAVNAVANIH PODJETIJ
Dejavniki družbene odgovornosti Podjetja
Plastika Skaza Krka, d. d. Apple Inc. Philips
Delujejo po načelih trajnostnega razvoja X X X X
Prehod v dobo krožnega gospodarstva X X X
"Zelene tehnologije" X X X X
Nizkoogljična proizvodnja X X
Eko usmerjenost X X X X
Odgovornost do skupnosti X X X X
Ugodnosti za zaposlene X X X X
Ekipno usmerjena organizacija X X X
Uporaba recikliranih (biorazgradljivih) virov X X
Posebni dogodki za zaposlene X X X X
Sponzorstva in donacije X X X
Racionalna raba virov X X X X
Jasno definirana okoljska politika X X
Skrb za zaposlene X X X X
Kodeks ravnanja X X X X
100 % obnovljive energije X
Družini prijazno podjetje X X X
Enakopravnost spolov X X
Upravljanje raznolikosti X X
Iz tabele 1 lahko na pogled ugotovimo, da so skorajda vsa obravnavana podjetja zelo
dejavna na področju družbene odgovornosti, kar pa smo glede na predhodno opravljeno
analizo ter njihovo poslovno uspešnost tudi pričakovali. Prav tako s svojim družbenim
delovanjem pokrivajo vse tri segmente družbene odgovornosti: socialno, ekonomsko in
pa okoljsko odgovornost. Iz tabele 1 lahko ugotovimo, da so najbolj dejavna na področju
odgovornosti do okolja, saj se največ X pojavi prav pri dejavnikih, ki spadajo v to
kategorijo. V našem primeru je najbolj družbeno odgovorno podjetje Apple Inc., ki je
pozitivno pri vseh dejavnikih, ki smo jih obravnavali. Podjetje Apple se pri okoljski
odgovornosti najbolj osredotoča na podnebne spremembe, vire in uporabo varnejših
35
materialov. Lahko se pohvalijo tudi z dejstvom, da vse njihove zmogljivosti po vsem
svetu napaja čista energija. Podjetje Apple prav tako odlično skrbi za zdravje, duh in
delovno učinkovitost svojih zaposlenih. V kodeksu ravnanja z zaposlenimi imajo jasno
zapisana pravila glede delovnih pogojev, možnosti napredovanja, varnosti pri delu in
raznih izobraževanj za zaposlene. Prav tako zelo dobro upravljajo raznolikost med žensko
in moško zasnovano kulturo, saj se odstotek žensk vsako leto povečuje, kar prikazuje
slika 7.
Vir: Apple Inc
Podjetje Apple je z raznimi sponzorstvi in donacijami tudi družbeno zelo dejavno. Lahko
omenimo, da je npr. sponzor nemškemu klubu FC Bayern München; prav tako tudi
najboljši igralci v NBA nosijo Applove naprave. Apple s svojimi izdelki ter aplikacijami
odraža tudi visoko stopnjo odgovornosti do skupnosti.
Nizozemsko podjetje Philips je prav tako zelo družbeno dejavno na vseh področjih. V
družbi pravijo: »Naša usmeritev v zdravje in dobro počutje vključuje naš prispevek k
ustvarjanju ozaveščene družbe« (www.philips.com). V podjetju velik pomen pripisujejo
vpetosti podjetja v krožno gospodarstvo, katerega cilj je porabiti naravne vire pametneje
in učinkoviteje. Prehod na krožno gospodarstvo predstavlja velike razlike v ekonomskem
smislu. Prav tako so zagovorniki t. i. linearne ekonomije. V krožnici linearne ekonomije
učinkovitejša raba materialov omogoča ustvarjanje večje dodane vrednosti iz naslova
Slika 7: ZAPOSLENOST ŽENSK V APPLU
36
prihranka stroškov in tudi z razvojem novih trgov ali rastočih obstoječih (Fran van
Hausten), kot to prikazuje slika 8.
Vir: www.philips.com
Biti družbeno odgovoren jim predstavlja priložnost in izziv na področju inovativne
proizvodnje in ustvarjanja novih izdelkov, kar lahko poenoti vizijo podjetja, ki pravi
»ustvariti svet bolj zdravo in bolj trajnostno s smiselnimi inovacijami.« Okoljsko so zelo
osveščeno podjetje. Prav tako jim odgovornost do svojih potrošnikov ni tuja, saj so jim
na voljo 24/7: preko svojih družbenih kanalov jim nudijo strokovno podporo in rešitve.
Prav tako jim tudi sponzorstva in donacije niso tuje. Na tem področju sodelujejo z
Rijksmuseum ter so njegov partner ter soustanovitelj. So tudi ustanovitelji športnega
kluba PSV, ki se ponaša z logotipom na njihovih dresih. S svojimi donacijami podpirajo
največje svetovne socialne izzive, kot so pomoč pri nesrečah, naložbe v družbo in socialne
zadeve.
Sledi še analiza slovenskih primerov zgoraj omenjenih podjetij. Iz preglednice lahko
vidimo, da so tudi slovenska podjetja veliki meri zelo družbeno ozaveščena, kar lahko
razberemo iz tabele 1. Vidimo lahko, da se X pojavi pri več kot polovici dejavnikov.
Slika 8: KROŽNICA LINEARNE EKONOMIJE
37
Vendar pa velja omeniti, da v nasprotju s tujimi ter finančno najuspešnejšimi podjetji na
svetu naša podjetja nimajo tako zelo razvite družbene odgovornosti. Razliko lahko
opazimo predvsem v inovativni uporabi sodobnejših tehnologij, ki so tudi posledično
prijaznejše do okolja in družbe.
V našem primeru sta podjetji Plastika Skaza ter Krka d. o. o. okolijsko visoko ozaveščeni
ter sledita trendu ohranjanju trajnostnega razvoja. V svojem delovanju težijo k uporabi
čistejših (zelenih) tehnologij. Podjetje Skaza celo deluje po načelih nizkoogljične
proizvodnje z najmanjšimi emisijami plinov v ozračje. Prav tako pri svojem delovanju
racionalno uporabljajo vire. Obe slovenski podjetji sta s področja odgovornosti do svojih
zaposlenih zelo dejavni ter imata tudi certifikat družini prijazno podjetje. Skrb za
zaposlene odražajo tudi z raznimi druženji, izobraževanji ter posebno skrbjo za zdravje
ter vitalnost svojih zaposlenih. V Krki pravijo, da vlagajo v kakovost in zdravo življenje
zaposlenih. Podjetji izkazujeta s svojimi izdelki tudi odgovornost do kupcev, saj so
izdelki iz prijaznih materialov tako do okolja kot do porabnika. Krka je zelo dejavna z
naslova sponzorstev in donacij, npr. podpirajo številne projekte na zdravstvenem in
humanitarnem področju, vlagajo v šport, izobraževanje in kulturo ter s tem odlično
pokrivajo socialno in družbeno dimenzijo odgovornosti.
4.4 Predlogi za izboljšanje družbene odgovornosti
V nadaljevanju podajamo predloge za še višjo stopnjo družbenega ozaveščanja ter
delovanja podjetij. Možni predlogi za izboljšanje družbene odgovornosti so lahko
naslednji: izobraževanja o družbeni odgovornosti, pridobitev certifikata družbene
odgovornosti, programi etike za zaposlene, motiviranje svojih zaposlenih ter
nagrajevanje, uporaba okolju prijaznejših materialov in varčevanje z energijo, uvajanje
programov za ohranjanje in zaščito okolja, oblikovanje etičnih kodeksov, denarna
podpora (sponzorstva in donacije), obravnavanje dobaviteljev kot partnerjev, aktivnosti
za izboljšanje odnosov z kupci in dobavitelji, zagotovitev finančnih spodbud za
vključevanje družbene odgovornosti v podjetniško prakso, pridobitev certifikata družini
prijazno podjetje, oblikovanje projektnih skupin za vpeljavo družbene odgovornosti v
podjetja, trajnostno upravljanje oskrbovalne verige, družbeno odgovorno investiranje ter
38
komunikacija z deležniki. V nadaljevanju predstavljamo izbrane možne rešitve za
izboljšanje družbene odgovornosti.
Izobraževanja o družbeni odgovornosti (Lastni vir)
Za uspešno izvajanje načel družbene odgovornosti je potrebno najprej razumevanje, kaj
sploh družbeno odgovorno ravnanje pomeni. Pomembno je, da omenjeni koncept
razumejo zaposleni na vseh področjih poslovanja. Zato lahko podjetja organizirajo
posebna izobraževanja za svoje zaposlene o družbeni odgovornosti in tako povečajo
pripadnost svojih zaposlenih, da bodo tudi oni delovali po teh načelih. S tem bo
motivacija zaposlenih večja. Če so zaposleni ustrezno usposobljeni, bo delo opravljeno
hitreje. Izboljšala se bo kakovost, zmanjšala poraba materialov ter energije ipd.
Pomembno je, da podjetje oblikuje strategijo družbene odgovornosti, ki je vpeta v vse
funkcije delovanja in poslovanja podjetja: od oblikovanja vrednot in organizacijske
kulture do postavljanja realnih ciljev in zastavljanja strategij.
Pridobitev certifikata družbene odgovornosti
Pri družbeni odgovornosti gre za dolgoročne procese, o katerih se je potrebno zavestno
odločiti in jih sistematično voditi na način, da bodo imeli največji učinek. Z vključitvijo
v sistem certifikata Družbeno odgovorno podjetje pridobite neodvisnega partnerja pri
analizi in zaznavi vrzeli v posameznih segmentih poslovanja. Certifikat Družbeno
odgovorno podjetje je analitično-svetovalni postopek, temelječ na družbeno odgovornem
ravnanju upravljanja podjetja. Postopek temelji na principu analize ključnih vrzeli
elementov družbeno odgovornega poslovanja po standardu ISO 26000- smernice za
družbeno odgovornost ter indikatorjev GRI (Global Reporting Initiative). Omenjeni
certifikat podjetjem pomaga pri razumevanju in vpeljavi družbene odgovornosti v
vsakodnevno poslovanje. Certifikat se podeljuje za posamezna področja, kot so zaposleni,
okolje ter za družbo (ekvilib, 2017).
Omenjeni certifikat je namenjen vsem podjetjem ter organizacijam, ki že delujejo po
načelih družbene odgovornosti ter si želijo svoje poslovanje nadgraditi. Prav tako je
primeren tudi za tista podjetja, ki načela družbene odgovornosti šele vpeljujejo. Primeren
je za podjetja ne glede na velikost, pravno obliko ter dejavnost podjetja (ekvilib, 2017).
39
Aktivnosti za izboljšanje odnosov s kupci ter dobavitelji
Verjetno se vsi zavedamo, kako velikega pomena je dober odnos s kupci. Pomembno je,
da kupci dobijo jasne informacije o iskanih izdelkih in storitvah ter da so ti ustrezno
označeni. Prav tako je nujno spoštovanje predpisov o varovanju potrošnikov. Ključnega
pomena je promoviranje izdelkov na odgovoren način, npr. promoviranje varne uporabe.
Kupci so lahko odličen vir za izboljšave ter razvoj novih izdelkov in storitev. Pomembno
je upoštevati njihova sporočila, pohvale ter pripombe (Jakomin, 2008).
Prav tako lahko z jasno in redno komunikacijo pomagamo dobaviteljem, da bodo
razumeli naša pričakovanja. Pomembno je tudi, da poznamo njihovo politiko na področju
ravnanja z zaposlenimi, kakovosti ter pri okoljskih vprašanjih. Pri vzpostavljanju
zaupanja z dobavitelji se je potrebno čim bolj prilagoditi njihovim potrebam (npr. pri
pravočasnih dobavah, plačilih).
40
5 SKLEP
5.1 Temeljne ugotovitve
V diplomskem projektu smo prišli do spoznanja, da sta etika in družbena odgovornost
pomembni z vidika podjetja in tudi z vidika širše družbe in okolja. Potrdimo lahko, da
etično poslovanje ter družbeno odgovorno delovanje dosegata v današnjem svetu vse
večji pomen ter lahko predstavljata ključno konkurenčno prednost. Še več. Podjetja, ki so
družbeno odgovorna, dosegajo večji ugled v družbi ter so privlačnejša na trgu. Iz
obravnave izbranih podjetij lahko tudi sklepamo, da so podjetja, ki skrbijo za svoje
notranje ter širše zunanje okolje, tudi bolj finančno uspešna.
V nalogi smo prikazali, da sta etika ter družbena odgovornost prepletena pojma. S
pomočjo literature smo predstavili temeljne pojme obravnave ter širše predstavili
področje poslovne etike in družbene odgovornosti. Pojasnili smo, da lahko z etičnimi
odločitvami uresničujemo politiko družbene odgovornosti. Spoznali smo, da družbena
odgovornost sega v tri dimenzije delovanja podjetja. Te so: družbena, okoljska in
ekonomska dimenzija. Za harmonično delovanje obeh konceptov v organizacijah je
najprej potrebno uskladiti etiko posameznika z etiko organizacije, v kateri deluje z
konceptom družbeno odgovornega delovanja. Širša družba namreč danes pričakuje, da
bodo podjetja poleg etičnega poslovanja sposobna upoštevati socialno, ekonomsko in
družbeno komponento ne samo zaradi zakonov ter predpisov, temveč bo družbena
odgovornost sistemsko vključena na vseh področjih poslovanja. Govorimo o t. i.
filantropski družbeni odgovornosti, ki je povsem prostovoljna s strani podjetja ter presega
pričakovanja o odgovornem delovanju.
V uvodnem delu smo si zastavili cilje, ki smo jim v diplomskem delu tudi sledili ter jih
uspešno dosegli. Prav tako smo v uvodnem delu opredelili tri raziskovalna vprašanja, ki
smo jih preučevali v teoretičnem delu s pomočjo literature ter v praktičnem delu s
pomočjo analize podjetij. Vsa raziskovalna vprašanja smo v raziskavi tudi potrdili.
RV1: Ali sta etika in družbena odgovornost podjetij povezani?
RV2: Ali lahko etične odločitve in dileme vplivajo na družbeno odgovorno ravnanje
podjetij?
41
RV3: Ali družbena odgovornost vpliva na delovanje podjetij?
Pri prvem raziskovalnem vprašanju smo ugotovili, da sta etika in družbena odgovornost
povezani. Z etiko in dejanji lahko namreč uresničujemo družbeno odgovorno poslovanje
v ekonomskem, družbenem in okoljskem smislu. Rečemo lahko, da je etika prva
stopnička k uresničevanju družbene odgovornosti. Ugotovitve naloge, da lahko z
reševanjem etičnih dilem in etičnimi odločitvami povečujemo družbeno odgovornost in
z neetičnimi odločitvami negativno vplivamo na delovanje podjetja, potrjujejo drugo
raziskovalno vprašanje. Če torej podjetje sprejema etične odločitve pri poslovanju, lahko
posledično ugodno vpliva na vse omenjene dimenzije uresničevanja družbene
odgovornosti. Zadnje raziskovalno vprašanje, ki smo ga raziskovali, se je navezovalo na
družbeno odgovornost ter učinek na delovanje podjetij. Potrdimo lahko, da družbeno
odgovorna dejanja prinašajo za podjetja pozitivne učinke in s tem direktno ali pa
indirektno vplivajo na uspešnost delovanja podjetij. Podjetja, ki veliko pozornosti
namenijo družbeni odgovornosti, imajo denimo večji ugled in lojalnost med potrošniki,
so lahko bolj zaželena pri iskalcih zaposlitve, in imajo nižje stroške, ki jih zmanjšujejo z
uvajanjem novejših tehnologij. Prav tako so takšna podjetja privlačnejša za vlagatelje
kapitala. Vsi ti dejavniki lahko posledično vodijo v večje finančne prilive.
Strnemo lahko, da sta etičnost in družbena odgovornost nujni za uspešno poslovanje
podjetij ter prinašata med drugim same dobre učinke v smislu znotraj podjetja in tudi za
zunanje okolje ter širšo družbo.
5.2 Odprti problemi
V diplomski nalogi smo dosegli vse zastavljene cilj ter uspešno opravili analizo primerov
podjetij. A še vedno ostaja niz odprtih vprašanj, ki bi jih bilo smiselno dodatno preučiti
ter analizirati.
V diplomskem seminarju smo pri obravnavi primerov podjetij, podrobno preučili samo
štiri podjetja. Na podlagi obravnave teh podjetij smo ugotovili, da so si glede družbenega
udejstvovanja kar podobna; nismo opazili večjih razlik. Menimo pa, da na podlagi analize
42
tako majhnega števila podjetij ne moremo dobiti nekih natančnih rezultatov. Za še
natančnejšo obravnavo bi morali primerjati večje število podjetij iz različnih držav ter z
različnih področij delovanja. Morda bi jih bili smiselno celo analizirati glede na
posamezno panogo oziroma področje delovanja po državah. Tako bi lahko pridobili večji
spekter dejavnikov družbeno odgovornega delovanja. Rezultati analize bi bili natančnejši
in realnejši. Z naslova te analize bi lahko preverili stanje družbeno odgovornega
udejstvovanja.
Lahko bi preučili tudi učinke, ki jih družbena odgovornost in etičnost prinašata za podjetja
iz vidika finančne uspešnosti. Primerjali bi torej lahko najuspešnejša podjetja na svetu ter
njihovo stopnjo etičnosti in družbenega udejstvovanja.
Prav tako bi bilo smiselno preučiti tudi stopnjo udejstvovanja etičnosti v posameznih
organizacijah. Lahko bi preučili in analizirali stopnjo etičnosti v slovenskih podjetjih v
primerjavi s tujimi podjetji glede uporabe etičnih zgledov, načinov ter etičnih kodeksov.
S tega naslova velja omeniti tudi, da je kultura eden glavnih virov etike, iz česar sledi, da
je lahko nekaj v neki kulturi popolnoma etično, v drugi pa je lahko povsem v nasprotju
njihovo etiko. Za natančnejšo obravnavo bi morali podrobno preučiti kulture posameznih
skupin, narodov in ljudi v poslovnem svetu.
43
6 SEZNAM UPORABLJENIH VIROV IN LITERATURE
1. Apple Inc. (2018). Apple . Pridobljeno iz https://www.apple.com/
2. Carroll, A. B. (1991). The pyramid of corporate social responsibility: toward the
moral. Business Horizons.
3. Dolenc, T. (2003). Pomen etike v poslovanju multinacionalnih podjetij.
Diplomsko delo, Ljubljana. Pridobljeno iz http://www.cek.ef.uni-
lj.si/u_diplome/dolenc1081.pdf
4. Dolinar Jernejčič, B. (2009). Družbena odgovornost podjetij, Zbornik 6.
študentske konference Fakultete za management Koper. Pridobljeno iz
http://www.fm-kp.si/zalozba/ISBN/978-961-266-033-
8/prispevki/Jernejcic%20Dolinar%20Barbara.pdf
5. Družbena odgovornost podjetij: dobre prakse in priporočila. Pridobljeno iz
Desur: file:///C:/Users/Anja/Downloads/Guia-DESUR-V4-SLO%20(3).pdf
6. ekvilib. (2017). ekvilib.org. Pridobljeno iz http://www.ekvilib.org/sl/druzbena-
odgovornost-podjetij/
7. Fras, N., Gavez, S., Hazl, V., & Hrast, A. (2007). Uvajanje družbene odgovornosti
v poslovno prakso malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji: priročnik s primeri
dobre prakse. Maribor: Gospodarska zbornica Slovenije.
8. George, S. A., & John, S. F. (1994). Business, Government and Socitey: A
Managerial Perspective- Text and Cases. New York: McGraw- Hill.
9. Glas, M. (2006). Priročnik za člane nadzornih svetov. Ljubljana: Združenje
članov nadzornih svetov.
10. Gostenčnik, A. (2004). Etika v managementu. Maribor: MBA.
11. Gregorič, A. (2004). Družbena odgovornost podjetij. Pridobljeno iz
http://www.zdruzenje-ns.si/db/doc/upl/gregoric_-_druzbena_odgovornost.pdf
12. Jaklič, M. (1997). Družbeno odgovorno poslovodenje in poslovna etika.
Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
13. Jaklič, M. (2009). Poslovno okolje in gospodarski razvoj. Ljubljana: Ekonomska
fakulteta.
14. Jakomin, A. (2008). Slovenski primeri prakse družbene odgovornosti. Ljubljana:
GV Založba.
15. Jelovac, D. (1997). Poslovna etika. Ljubljana: Zbirka Scripta.
44
16. Jelovac, D. (2000). Podjetniška kultura in etika. Portorož: Visoka strokovna šola
za podjetništvo.
17. Kalacun, S. (2001). Poslovna etika. Ljubljana: Združenje manager.
18. Kokošinek, A. (2009). Etika in morala s poudarkom na komunikaciji,
Diplomsko delo, Kranj. Pridobljeno iz:
https://www.bb.si/sites/default/files/uploads/files/diplome/kokosinek_andrejka_
0.pdf
19. Kos, D. (2016). Zakaj naj bo podjetje družbeno odgovorno? Pridobljeno iz
https://siol.net/posel-danes/novice/zakaj-naj-bo-podjetje-druzbeno-odgovorno-
415574
20. Krka d.d. (2000). Krka, tovarna zdravil. Pridobljeno iz https://www.krka.biz/sl/
21. MIRSA. (2004). Model odličnosti EFQM. Ljubljana.
22. Možina, S., Rozman, R., Glas, M., Tavčar, M., Pučko, D., Kralj, J.,Kovač, B.
(2002). Management- nova znanja za uspeh. Radovljica: Didakta.
23. Možina, Stane; Tavčar, Mitja; Kneževič, Ana;. (1995). Poslovno komuniciranje.
Maribor: Obzorja.
24. Philips. (2004). Philips Slovenija. Pridobljeno iz https://www.philips.si/
25. Potočan, V. (2006). Družbena odgovornost in etika v organizacijah. Znanstveno
posvetovanje o organizacijah. Brdo pri Kranju: Univerza v Mariboru.
26. SAOP. (2015). Etične dileme v poslovnem okolju. Pridobljeno iz
http://www.saop.si/poslovne-informacije/kariera-755/karierni-razvoj/eticne-
dileme-v-poslovnem-okolju/
27. Skaza. (2017). Plastika Skaza. Pridobljeno iz https://www.skaza.com/
28. Solomon C., R. (1992). Above The Bottom Line – An Introduction to Business
Ethics. Fort Worth: Harcourt Brace College Publishers.
29. Steiner A. George, Steiner F. John. (1994). Business, Government and Society:
A Managerial Perspective- Text and Chases. New York: McGraw Hill
30. Sruk, V. (1999). Leksikon morale in etike. Maribor: Ekonomsko-Poslovna
fakulteta.
31. Sruk, V. (1986). Morala in etika. Ljubljana: Cankarjeva založba
32. Svetič, T., Bertoncelj, F. (2005). Etično vodenje, Strategija in trendi. Pridobljeno
iz
http://www.planetgv.si/application/files/4814/7637/4205/EticnoVodenje_Berton
celj_Franka_1_.pdf
45
33. Tavčar Mitja . (2002). Etika managementa. Management-nova znanja za uspeh.
Radovljica : Didakta.
34. Tavčar, M. (2008). Kulture, etika in olika managementa. Ljubljana: Moderna
organizacija .
35. Ulaga, P. (2004). Poslovna etika in družbena odgovornost. Pridobljeno iz
http://porocevalec.ibs.si/sl/component/content/article/56-letnik-4-t-4/198-petra-
ulaga-poslovna-etika-in-drubena-odgovornost
36. Wicks C.Andrew. (2003). A Note on Ethical Decision Making. Charlottesville:
University of Virginia.
37. Wilson, O. E. (2000). Znanost in mistika, etika in religija, 2000. Pridobljeno iz
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-2Q3M0NG2/7ea5c7c7-57c5-
4816-873b-b53dc3a62c5b/PDF