vpliv medijev na oblikovanje identitete druge … · na drugi strani pa je globalizacija spremenila...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO,
RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO
Marijana Vukeljić
VPLIV MEDIJEV NA OBLIKOVANJE
IDENTITETE DRUGE GENERACIJE SRBOV V
SLOVENIJI
Diplomsko delo
Maribor, marec 2008
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO, RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO 2000 Maribor, Smetanova ul. 17
Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa
VPLIV MEDIJEV NA OBLIKOVANJE IDENTITETE DRUGE
GENERACIJE SRBOV V SLOVENIJI
Študent: Marijana VUKELJIĆ
Študijski program: univerzitetni, Medijske komunikacije
Smer: RTV produkcija
Mentor: izr. prof. dr. Zala VOLČIČ
Somentor: red. prof. dr. Tatjana WELZER DRUŽOVEC
II
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO, RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO 2000 Maribor, Smetanova ul. 17
Številka: MK-6
Datum: 15.02.2008
SKLEP O DIPLOMSKEM DELU
1. Marijana Vukeljić, študentka univerzitetnega študijskega programa Medijske komunikacije, smer
RTV produkcija, izpolnjuje pogoje, zato se ji dovoljuje izdelati diplomsko delo. 2. Tema diplomskega dela je s področja Inštituta za medijske komunikacije pri predmetu
MEDKULTURNO KOMUNICIRANJE**.
MENTORICA: izr. prof. dr. Zala Volčič
SOMENTORICA: red. prof. dr. Tatjana Welzer Družovec
3. Naslov diplomskega dela:
VPLIV MEDIJEV NA OBLIKOVANJE IDENTITETE DRUGE GENERACIJE SRBOV V
SLOVENIJI
4. Vsebina diplomskega dela: V diplomskem delu predstavite oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji, s poudarkom
medijskega vidika vpliva na samo oblikovanje identitete. Predstavite teoretično ozadje oblikovanja
identitete priseljencev na osnovi različnih teorij i migracijah, kulturi in identiteti. Potrdite, da mediji
predstavljajo orodje za ohranjanje vezi z izvorno kulturo, vendar hkrati predstavljajo migrantom tudi
mesto, na katerem lahko kolektivno in individualno konstruirajo sebe, novo okolje in nove identitete.
Opredelite se do Slovenije kot ciljne destinacije priseljevanja ter integracije njenih »novih« narodnih
manjšin in oblikovanja dejavnikov, ki vplivajo predvsem na oblikovanje identitete v drugi generaciji
priseljencev iz Srbije. V podporo in dokaz navedenemu izvedite kvalitativno raziskavo na osnovi
teoretičnih izhodišč, ki poudarjajo identiteto kot kulturni proces. Na podlagi intervjujev argumentirajte,
kako respondenti sami definirajo svojo pripadnost in vlogo medijev. Predvsem se osredotočite na
koncept »ugnezdnjenega teksta« in analizirajte, kako televizija ustvarja dualno subjektivnost in
sinkretično identiteto. Dokažite, kako množični mediji tvorijo mrežo simbolov in pomenov, skozi katere
se člani izseljene skupnosti diferencirajo od novega okolja ter poistovetijo z ostalimi člani, kar
posledično oblikuje »zamišljeno« diasporično skupnost.
5. Diplomsko delo je potrebno izdelati skladno z »Navodili za izdelavo diplomskega dela« in ga oddati v
treh izvodih do 15.02.2009 v referatu za študentske zadeve.
PREDSTOJNIK INŠTITUTA DEKAN
III
ZAHVALA
Na tem mestu bi se rada iskreno zahvalila vsem, ki so
mi stali ob strani pri nastajanju tega diplomskega
dela.
Najprej hvala mentorici dr. Zali Volčič, ki me je
sprejela pod svoje okrilje in me s svojimi strokovnimi
nasveti, z bogatimi izkušnjami ter optimizmom
usmerjala pri pisanju tega dela. Hvala tudi
somentorici dr. Tatjani Welzer Družovec za ves trud
in pomoč, ki mi ju je nudila v procesu pisanja
diplomskega dela.
Posebna zahvala gre mojim najbližjim, še posebej
mami in očetu, ki sta mi v vseh letih izobraževanja
stala ob strani, me finančno in moralno podpirala ter
me spodbujala na poti k zastavljenim ciljem.
Prisrčna hvala vsem prijateljem in drugim, ki so na
kakršen koli način pomagali pri nastajanju tega
diplomskega dela.
Iskreno pa se zahvaljujem tudi vsem sogovornikom, ki
so se odločili sodelovati v moji raziskavi in mi tako
nesebično odprli vrata svojega doma.
IV
VPLIV MEDIJEV NA OBLIKOVANJE IDENTITETE DRUGE GENERACIJE SRBOV V
SLOVENIJI Ključne besede: migracije, transnacionalni mediji, identiteta, diaspora, koncept
»vmesnosti«
UDK: 654.1:316.774/.776-054.72(043.2) Povzetek Diplomsko delo opisuje nastavke teorije za realizacijo raziskave vpliva medijev na drugo
generacijo priseljencev v slovenskem prostoru. Osredotoča se na teorijo migracij,
reprezentacije kulture in vzpostavljanja identitete ter na študije medijskega vpliva na
izseljence v diaspori. Na podlagi teoretičnega okvira je nadalje zasnovana raziskava, katere
glavna raziskovalna metoda je etnografski intervju. Z analizo odgovorov smo skušali izkušnjo
druge generacije priseljencev aplicirati na koncept »vmesnosti«, ki označuje identiteto,
vzpostavljeno na stičišču treh prostorov pripadanja: realnega prostora, prostora diaspore in
virtualnega prostora.
V
MEDIA INFLUENCE ON SECOND GENERATION OF SERBS IN SLOVENIA
Key words: migrations, transnational media, identity, diaspora, »in-betweeness«
UDK: 654.1:316.774/.776-054.72(043.2)
Abstract This diploma work describes theoretical grounds for carrying out research on media
influence on second generation migrants in Slovenian space. It focuses on migration theory,
cultural representation and construction of identity, and studies of media influence on
diaspora populations. Thus, the research is based on the grounds of theoretical framework,
with ethnographic interviews as its main methodological instrument. While analyzing answers
we tried to find relationship between experience of second generation migrants and a concept
of »in-betweeness«. The notion of »in-betweeness« characterizes identity that is shaped on the
meeting point of three spaces of belonging: real space, diaspora space, and virtual space.
VI
VSEBINA
1 UVOD .................................................................................................................................................. 1
1.1 Opredelitev problema.................................................................................................................... 1
1.2 Struktura diplomskega dela........................................................................................................... 4
2 MIGRACIJE......................................................................................................................................... 6
2.1 Zgodovinski oris migracij ............................................................................................................. 6
2.2 Teorija migracij........................................................................................................................... 11
2.2.1 Oblikovalci teorij ................................................................................................................. 12
2.2.2 Teorije prilagajanja.............................................................................................................. 13
2.2.3 Teorije o dejavnikih odbijanja in privlačevanja: 'Push – pull' ............................................. 20
2.3 Migracije in globalizacija: transnacionalizem in diaspore.......................................................... 23
3 KULTURA IN IDENTITETA ........................................................................................................... 32
3.1 Kulturna reprezentacija ............................................................................................................... 34
3.2 Oblikovanje identitete ................................................................................................................. 39
3.2.1 Osebna in skupinska identiteta ............................................................................................ 41
3.2.2 Globalizacija in identiteta: obuditev etnične in nacionalne identitete ................................. 43
4 MEDIJSKA KONSTRUKCIJA IDENTITET ................................................................................... 48
4.1 Transnacionalizacija medijev...................................................................................................... 49
4.2 Medijske identitete priseljencev.................................................................................................. 52
4.3 Hamid Naficy: »ugnezdnjen tekst« izseljenske televizije kot oblikovalec izseljenske identitete56
4.3.1 Pomen rituala: TV-program kot ritual ................................................................................. 56
4.3.2 Televizijski tekst: »ugnezdnjenost«..................................................................................... 58
4.4 Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) ............................................................. 62
5 RAZISKAVA: »Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji« ........ 64
5.1 Nameni, cilji in predpostavke raziskave ..................................................................................... 64
5.2 Metodologija in raziskovalni načrt.............................................................................................. 67
5.2.1 Raziskovalna metodologija: analiza sekundarnih virov in poglobljen etnografski intervju 67
5.2.2 Raziskovalni načrt ............................................................................................................... 69
5.3. Izvedba raziskave ....................................................................................................................... 71
5.3.1 Cilj: Slovenija ...................................................................................................................... 71
5.3.2 Analiza intervjujev s prvo generacijo Srbov v Sloveniji ..................................................... 73
5.3.3 Analiza intervjujev z drugo generacijo Srbov v Sloveniji ................................................... 79
5.3.4 Sklep .................................................................................................................................... 89
6 ZAKLJUČEK..................................................................................................................................... 90
7 LITERATURA................................................................................................................................... 93
8 PRILOGE ........................................................................................................................................... 96
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 1
1 UVOD
1.1 Opredelitev problema
Ozemlje danes samostojne Republike Slovenije je z zgodovinskega stališča etnično
heterogeno. Na število etničnih skupnosti, njihov obseg, na njihovo gospodarsko in
politično moč so v različnih zgodovinskih obdobjih vplivale spremembe političnih meja in
suverenosti nad tem ozemljem1. Zadnje večje spremembe, ki jih je povzročil razpad
Jugoslavije, so na ozemlju nove samostojne države Slovenije poleg zgodovinskih narodnih
manjšin (kamor štejemo italijansko, madžarsko in romsko narodno skupnost) povzročile
oblikovanje »novih«2 narodnih skupnosti. »Nove« narodne skupnosti vključujejo
pripadnike narodov nekdanje Jugoslavije, ki so se v Slovenijo intenzivneje začeli
priseljevati v 60. letih 20. stoletja, poglavitni vzroki za selitev pa so bili ekonomske narave.
Ravno zaradi zgodovinsko-etnično heterogenega področja skrb za ohranjanje slovenske
kulture in etnične identitete ni nova. Zaznamo jo že stoletja nazaj, predvsem iz literarnih in
posledično medijskih (časopisnih) vrst. Omenjeno skrb je najprej okrepil val priseljencev
iz takrat skupne države Jugoslavije, ki je vrhunec dosegel v 70. in 80. letih prejšnjega
stoletja. Desetletje pozneje pa sta osamosvojitev Slovenije in val beguncev, ki ga je terjal
razpad Jugoslavije, dodatno poudarila ohranjanje slovenske kulture in zahtevo po
integraciji priseljencev k slovenski kulturi in jeziku.
A ne le slovenski narod, danes se za svoj narodni in etnični obstoj ter za razlikovanje
od drugih 'borijo'3 vse skupnosti. V modernem in postmodernem svetu pomembno mesto
zasedajo razlike – »mi« smo tisto, kar »vi« niste in ne morete biti (Appadurai 1996,
Woodward 1997, Hall 1997). Na tej ravni tudi asimilacija, ki je dolgo veljala za edini
sprejemljiv končni izhod preselitve v novo okolje, izgubi smisel, saj ne glede na trud
1»Percepcije slovenske integracijske politike« (ur. Komac in Medvešek 2005). 2Komac (2005: iii). 3V diplomskem delu uporablja avtorica enojne narekovaje, kadar: želi poudariti prenesen pomen besed; uporablja tujo besedo, za katero ne obstaja dovolj ustrezen slovenski prevod; uporablja sleng/žargon; citira v citatu. Besedila v poševnem tisku in označena z dvojnimi narekovaji so citirana oz. povzeta po drugih avtorjih, kar je v besedilu tudi označeno.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 2
priseljencev jih domačini ne bodo nikoli v celoti sprejeli. Na drugi strani tudi priseljenci
čutijo potrebo po ohranjanju svoje lastne kulturne in etnične identitete, ki sta se oblikovali
v njihovi domovini. Tisti, ki so se znašli v precepu, pa so druga generacija priseljencev, tj.
tisti, ki so se rodili v državi, v katero so se njihovi starši priselili. Omenjeni precep pa
nekako spreminja svojo naravo. Če bi ga v preteklosti definirali kot točko, na kateri
posamezniki druge generacije ne vedo, kam usmeriti svoj pogled in kako se identificirati –
ali sprejeti slovensko kulturo ali tradicijo in kulturo svojih staršev –, je ta isti precep zdaj
zavzel nekoliko drugačno stališče. Zdi se, da se vse več pripadnikov druge generacije
obrača nazaj h koreninam, in sicer v prvi vrsti prek vere in medijev. Če vera predstavlja
kohezijski element določene skupnosti, so mediji, predvsem skupnostni in tisti iz
domovine, glavni nosilci in usmerjevalci pomenov. A ni nujno, da te pomene priseljenci v
celoti sprejmejo.
V študijskem letu 2005/2006 sem v okviru priprav na pisanje reportaže pri enem izmed
predmetov na večer pred pravoslavnim božičem obiskala ljubljansko pravoslavno cerkev.
Zanimanje za pravoslavni božič so vzpodbudili mediji, ki so ga v tistem času prikazovali
kot vse bolj obiskan in 'glasen' dogodek, pa tudi navdušena pripovedovanja znancev, ki so
v čedalje večjem številu in vse pogosteje dogodku prisostvovali. Še posebej je bilo
zanimivo, da se je z vsakim letom na predvečer pravoslavnega božiča pred cerkvijo zbiralo
vse več mladih oz. predstavnikov druge generacije Srbov.
Glavni namen reportaže je bil ugotoviti razloge in njihovo ozadje za tako velik obisk
mladih4. Večina odgovorov je vsebovala prevladujoč argument, in sicer v smislu »gre za
pomemben pravoslavni družinski praznik, ki ga praznujejo vsi pravi Srbi«. Ali vera res
tako zelo določa identiteto druge generacije srbskih priseljencev v Sloveniji? Kateri so tisti
dejavniki, ki oblikujejo identitete druge generacije priseljencev? Kolikšni delež pri tem
predstavlja vpliv medijev? Ali in kako lahko dejavniki, ki oblikujejo identiteto, vplivajo na
posameznike s podobnimi koreninami, da različno zaznavajo kulturo svojih prednikov na
eni strani in slovensko kulturo, v kateri so odrasli, na drugi strani? Zapisana vprašanja so
posledica obiska pravoslavne cerkve na predbožični večer in so vprašanja, na katera bomo
skušali odgovoriti skozi to diplomsko delo.
Veliko avtorjev (npr. Lukšič Hacin 1995) ugotavlja, da se pripadniki druge generacije,
kljub rojstvu in socializaciji v okolju, kamor so imigrirali njihovi starši in kjer na njih
4Zanimivo je bilo namreč dejstvo, da je kar nekaj intervjuvancev (za reportažo) povedalo, da njihovi starši niso prišli oz. da obisk pravoslavne polnočnice ni tradicija njihove družine.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 3
vplivajo izobraževalne in druge pomembne socializacijske institucije, delno obračajo h
kulturi svojih prednikov. Ali na takšno 'obnašanje' vpliva globalizacija? Ta na eni strani
preti s sinhronizacijo kultur, za katero so med drugim značilne nedoločene, neutrjene,
'izgubljene' identitete. Na drugi strani pa je globalizacija spremenila zaznavo prostora in
časa ter ponudila (nove) informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki so posledično
omogočile stik s kulturo prednikov in s tem tradicionalno definiranje identitete. Ali pa so
družina in njene tradicije takó zelo močne pri oblikovanju identitete druge generacije
priseljencev? Ob postavljenih vprašanjih nikakor ne smemo pozabiti na vpliv medijev. Ti
predstavljajo močen instrument globalizacije pa tudi oblikujejo kulturne pomene, ki
ustvarjajo identitete posameznikov. Mediji so v povezavi z globalizacijo preoblikovali
veliko družbenih praks, med drugim tudi spremenili pomen migracij. Tehnološke
izboljšave so omogočile hitrejše prehajanje meja, hitrejšo komunikacijo in obstoj dialoga,
ki ga tvorita udeleženca/-i z različnih delov sveta. Razvoj tehnologije in nacionalna
liberalizacija medijev sta omogočila vzpostavitev transnacionalne komunikacije, ki je na
novo opredelila pomen meja in oddaljenost domovine. Medtem ko se imigrantske družbe
bojijo, da se bodo priseljenci z gledanjem 'domačega' televizijskega programa težko
asimilirali v novo družbo, vse več teoretikov (Aksoy 2007, Volčič 2006, Morley 2000,
Appadurai 1996) ugotavlja, da izseljenci ob spremljanju etničnih medijev oblikujejo
prostor za kritično analizo sprejetih informacij.
Tudi slovenski kulturno-antropološki-medijski raziskovalni prostor zaznava bogate
prispevke na temo priseljencev. Nekateri so se lotili raziskovanja slovenskega prostora, in
sicer predvsem z vidikov: vključenosti priseljencev in stopnje njihove integracije (gl.
Dekleva in Razpotnik 2002); reprezentacije tujcev/priseljencev slovenskih medijev (gl.
Kuzmanič 1999); ali povratne migracije Slovencev (gl. Lukšič Hacin 2006). Ravno tako
obstajajo slovenski raziskovalci (Volčič 2006, 2007; Mikola 2005, Skrbiš 1999), ki so se
lotili čedalje pomembnejšega vprašanja in ki se ga s tem diplomskim delom lotevamo tudi
mi, tj. vpliva globalizacije in medijev na rekonstrukcijo identitet priseljencev. Vendar se
slednji niso ozrli na slovenski prostor in diaspore, živeče v njem, ampak na slovenske
diaspore ali na druge etnične skupine, ki živijo zunaj meja svoje države, nekje v svetu.
Tako vprašanje vpliva in vloge transnacionalnih medijev na etnične skupnosti v
slovenskem prostoru še ni bilo resneje postavljeno ali obravnavamo. Glede na to, da gre za
pomembno temo, ki je deležna vse večje pozornosti svetovne akademsko-raziskovalne
javnosti, menimo, da bi tudi v slovenskem prostoru obravnava omenjenega vprašanja
pomembno prispevala k slovenski kulturno-antropološki-medijski raziskovalni sferi.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 4
1.2 Struktura diplomskega dela
Glavni cilj diplomskega dela je izvedba etnografske raziskave, s katero bomo skušali
odgovoriti na zgoraj zastavljena vprašanja o oblikovanju identitete druge generacije
priseljencev v povezavi z mediji. S tem namenom bomo v drugem poglavju najprej
predstavili teoretično ozadje migracij, ki ga začenjamo s kratkim orisom zgodovine
migracije. V tem delu se bomo osredotočili predvsem na evropsko preseljevanje in razvoj
pojma, značilnega tudi za slovenske priseljence, 'gostujoči delavec', »ki pa je ostal«
(Castles 2000: 27). Zgodovinskemu orisu bo sledila predstavitev različnih področij, ravni
in vidikov migracij, ki so jih družboslovne discipline intenzivneje začele predstavljati v
drugi polovici prejšnjega stoletja. Ob tem se bomo osredotočili najprej na nekatere
tradicionalne vidike (npr. asimilacijska teorija), sledili pa ji bodo nekatere novodobne
teorije in modeli, ki so se razvili predvsem v luči globalizacije.
Globalizacija ni povzročila le ponovnega razmisleka o migracijah in drugačnega
razumevanja migracij, ampak je vplivala na same migracije in spremenila njihov potek ter
pri tem omogočila oblikovanje transnacionalnih razmerij. Če so nekoč teoretiki migracij
verjeli, da sta končna dosežka selitev prilagoditev in popolna integracija priseljencev
novemu okolju, danes vemo, da to gotovo ni tako. Že prej so priseljenci skušali ohraniti
svoje kulturne vzorce, ki so jih privzeli v svoji domovini. Z globalizacijo in njenimi vzvodi
jim je bila povezanost z domovino in s kulturo omogočena in olajšana. Zato se bomo v
tretjem poglavju posvetili zapletenemu konceptu kulture in skušali prikazati, kaj le-ta
predstavlja skupnosti in kako kultura skozi produkcijo pomenov oblikuje identitete ljudi.
V četrtem poglavju se bomo nadalje dotaknili medijev in njihovega vpliva na
konstrukcijo identitete posameznikov. V našem kontekstu so mediji pomembni z dveh
vidikov: kot orodje globalizacije in kot orodje kulture. Mediji so eni izmed glavnih
nosilcev kulturnih pomenov in s tem močno vplivajo na razumevanje in konstrukcijo
identitet posameznikov. Dostopnost do medijev in pojav novih informacijsko-
komunikacijskih tehnologij sta moč vpliva še okrepila, ob tem pa spremenila prvotno
zaznavanje prostora in časa.5 Medtem ko nas vse večje število medijev bombardira z
informacijami, ki prihajajo iz različnih kulturnih ozadij in z različnimi nameni (več v
Morley in Robins 1995, Vidmar Horvat 2006), so hkrati nacionalni mediji pridobili novo
možnost prodora do svojih 'izgubljenih množic' v diaspori. Z globalizacijo se je pojavilo
5Mediji oz. njihov način prikazovanja je prav tako lahko vzrok (»pull« faktor) selitve.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 5
novo polje, v katerem izseljenci (tudi) s pomočjo medijev reidentificirajo svojo prvotno
kulturo in zavezanost k njej.
V petem poglavju bomo predstavili raziskavo, ki je ključni del diplomskega dela. Z njo
bomo skušali raziskati, kaj in na kakšen način vpliva na drugo generacijo priseljencev in
oblikovanje njihove identitete v Sloveniji. Naša pozornost bo predvsem usmerjena v
medijski vpliv, saj ta aktivno sodeluje pri oblikovanju identitete. Skušali bomo raziskati,
kolikšen in kakšen je vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov. Ob
tem pa želimo identificirati tudi druge pomembne dejavnike, ki (lahko) danes vplivajo na
oblikovanje identitete druge generacije priseljencev, in njihov način vpliva. Tako namen
raziskave ni dokazovanje ali potrjevanje hipotez. Želimo le predstaviti množico
dejavnikov, ki z medsebojnim delovanjem tvorijo elemente identitete.
Kot že omenjeno, so se na ozemlju Slovenije konec prejšnjega stoletja oblikovale
»nove« narodne skupnosti, ki jih sestavljajo narodi nekdanje Jugoslavije (predvsem
Hrvatje, Muslimani/Bošnjaki, Srbi). Če bi v diplomsko delo želeli vključiti predstavnike
druge generacije priseljencev vseh »novih« narodnih manjšin, bi to predstavljalo veliko
obsežnejše diplomsko delo in tudi daljše raziskovalno obdobje z najmanj 50 poglobljenimi
intervjuji in okoli 80 udeleženci6. Zato smo se odločili, da se osredotočiti le na eno »novo«
narodno skupnost. Glede na izkušnjo, ki se je zgodila pred pravoslavno cerkvijo, o kateri
smo pisali na začetku uvoda, smo si kot predmet raziskave izbrali Srbe oz. predstavnike
druge generacije Srbov v Sloveniji.
6Odvisno od števila družinskih članov.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 6
2 MIGRACIJE
2.1 Zgodovinski oris migracij
»Homo migrans obstaja, odkar obstaja Homo sapiens; kajti selitve spadajo med
condito Humana prav kakor rojstvo, razmnoževanje, bolezen in smrt,« trdi K. Bade
(2005:8). Človeške migracije segajo v čas milijon let nazaj, saj so selitve del družbe, odkar
je le-ta nastala, in so odziv na kompleksne kulturno-eksistenčne razmere; v moderni dobi
pa tudi odziv na politične, ekonomske, ekološke in na družbene razmere. Ta očitno zelo
pomemben družbeni proces s svojo vpletenostjo v različna področja danes doživlja
globalne razsežnosti. Da bi razumeli, kako so prvotno ekonomske migracije postale del
globalne ekonomije, porabništva in medijskih podob imaginarnega (Appadurai 1996), je
treba poznati tudi zgodovino migracij. Glede na pričujoče delo se bomo osredotočili
predvsem na evropsko zgodovino preseljevanja. Le-ta je bila zelo bogata, toda
zaznamovali je niso le premiki ljudi, ampak tudi premiki političnih, ekonomskih in
kulturnih meja.
Pri predstavitvi evropske zgodovine preseljevanja sledimo Lukšič Hacinovi (1995), ki
je selitve ljudstev v in po Evropi razdelila na tri obdobja. Prvo obdobje, ki ga je
zaznamovalo preseljevanje narodov in ljudstev ter njihov prodor v Evropo, se je začelo
med letoma 300 in 900 n. št., ko so se Huni priselili na severno obalo Črnega morja. S tem
so povzročili premik germanskih in drugih ljudstev. Ti so se namenili proti ozemlju
Rimskega cesarstva, kar je posledično povzročilo njegov razpad in nastanek novih držav.
Drugi večji migracijski val v predmodernih migracijah zasledimo med letoma 500 in 900
našega štetja, ko so se Slovani, Turki in druga plemena premaknili proti vzhodni Evropi,
medtem ko so se Germani še vedno selili po Evropi, predvsem na območju današnje Italije
in Velike Britanije. Za prvo obdobje so bili tako značilni »trajni stiki in mešanja med
različnimi kulturami (fuzija) ter po drugi strani postopno razhajanje skupin s skupnim
etničnim poreklom (fizija) (Lukšič Hacin 1995: 16), ki so izoblikovali etnično podobo
današnje Evrope.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 7
Čeprav so se v prvem obdobju pojavljale tudi selitve iz Evrope, in sicer med 11. in 13.
stoletjem v obdobju križarskih pohodov za vrnitev 'svetih dežel', so zanj bolj značilne
selitve po Evropi. Sem sodijo tudi tiste, ki so jih povzročili pregoni celotnih skupin zaradi
verskega ali političnega prepričanja7. Prvo obdobje se konča s turškimi vpadi v 17. stoletju
in z evropsko ekspanzijo v svet, ki pa se je začela že s kolonizacijo v 16. stoletju. Preden se
posvetimo omenjenim selitvam iz Evrope, ki so po mnenju Lukšič Hacinove (1995)
zaznamovale drugo obdobje naše razdelitve evropske zgodovine migracij, se nekoliko
ustavimo pri dveh najbolj razširjenih oblikah evropskih notranjih selitev. Le-te so prav
tako potekale na začetku drugega obdobja, preden je porast evropskega prebivalstva našel
nove smeri izseljevanja (novi svet, kolonije, ipd.) in so glede na motive, ki so pripeljali do
migracij, povezane s temo diplomskega dela.
V času prehoda iz agrarne v industrijsko družbo sta evropske migracije zaznamovali
dve najbolj razširjeni obliki selitev: »selitve za delom« in »potujoča trgovina«, ki so ju
motivirale nesorazmerna rast prebivalstva in poklicne ponudbe. Najrazličnejši migrantje,
med katere lahko naštejemo umetnike, trgovce, obrtnike, tehnične strokovnjake, sezonske
delavce, najemnike, mornarje in kolonialne delavce, so po kopnem ali po vodi odhajali v
bližnjo okolico in tudi na 100 in več kilometrov dolga potovanja. Obe omenjeni obliki, ki
ju lahko uvrstimo med najstarejše poklicne migracije, sta se prenašali iz generacije v
generacijo, z njima pa naj bi družine dopolnile »[…]zanesljiv, a nezadosten dohodek v
domačem kraju« (Bade 2005: 22). Ne glede na obliko migracij pa je bil motiv za migracijo
vedno enak, in sicer ekonomsko-socialni.
Težaven prehod iz agrarne v industrijsko družbo, kar je še posebej prizadelo kmete in
malomeščane, je bil eden izmed prvih »push« faktorjev8 za selitve zunaj meja Evrope, kar
po Lukšič Hacinovi predstavlja drugo obdobje evropske migracijske selitve. Porast
prebivalstva zaradi nižje umrljivosti otrok med industrializacijo in privlačnost 'novega
sveta', ki je predstavljal poceni in svobodno zemljo, ekonomsko priložnost ter versko
toleranco, so motivi, ki so veliko Evropejcev 'porinili' iz Evrope.
Evropski kolonializem, ki je med svoje kolonije uvrstil mnoge regije sveta – predvsem
obe Ameriki, južno Azijo, podsaharsko Afriko in Avstralijo –, pa ni pustil pečata le v 2.
obdobju naše razdelitve, ampak tudi med veliko neevropskimi ljudstvi. Novodobni
7 Primer takšnega verskega preganjanja so bili puritanci, verska ločnica po 1560. letu v anglikanski cerkvi, v Franciji pa Hugenoti Protireformacija je konec 70. let 16 stoletja zajela tudi avstrijsko in slovensko etnično ozemlje. Protestantje s tega ozemlja so se selili proti severni Evropi pa tudi v ZDA. (Lukšič Hacin, 1995) 8 O »push« in »pull« faktorjih migracije spregovorimo v naslednjem poglavju, v Teoriji migracij.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 8
kolonializem, ki se je 'rodil' z odkritjem Amerik, je za veliko neevropskih ljudstev
predstavljal usodne posledice – genocid in etnocid –, med katerimi je bila, po mnenju
Lukšič Hacinove (1995), usoda Afrike najhujša.
Dolgo 19. stoletje so zaznamovale množične delavske migracije, ki so svojo podlago
našle v spremembah evropske družbe iz agrarne v industrijsko, razvoju zahodne ekonomije
in v vplivu novega sveta. Vodilne industrijske panoge, ki so postale magnet za migrante s
podeželja, so bile tekstilstvo, železarstvo in rudarstvo. Takratni migrantje so v starosti
načrtovali vrnitev v domovino (podeželje), da bi s sredstvi, privarčevanimi v mestu, uživali
v starosti, vendar jih je ta načrt le malo izmed njih uresničilo. Medtem pa je druga
generacija mestno-industrijsko okolje in družbo, v kateri se je rodila, že videla kot svojo
domovino.
V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju se je v Evropi nakazala »nova transnacionalna
migracijska topografija« (Bade 2005). Poleg povečevanja števila migrantov proletariata so
se večale tudi razdalje. Glavne izhodiščne točke so postale jug, vzhod in jugovzhod
Evrope, glavni kraji priseljevanja pa srednjeevropska in zahodnoevropska mesta.
Množičnost migracij je na neki način povzročila soodvisnost industrializacije in migracije:
delovni migrantje so gonili razvoj, razvoj je zahteval več delavcev, ki so zaradi razvite
prometne infrastrukture zdaj porabili znatno manj časa in denarja za preseljevanje (Castles
2000). Proces industrializacije je povzročil prepletanje številnih selitev po Evropi, ob tem
pa so postajale aktualne tudi čezatlantske selitve.
Če je 19. stoletje veljalo za vodilno stoletje svobodnih migracij v Evropi, v 20. stoletju
zaznavamo največje prisilne in begunske selitve v zgodovini evropskega prostora, ki jih je
v največji meri povzročila 2. svetovna vojna, k temu rekordu pa je prispeval tudi razpad
evropskih kolonialnih imperijev. Kljub temu predstavlja ta »evropski maksimum« le
približno pet odstotkov migracij v drugi polovici 20. stoletja (Bade 2005), ki so ga
zaznamovale največje migracije v zgodovini sveta. Le-te so namreč večinoma potekale po
zunajevropskih poteh, predvsem v 'tretjem svetu'.
Povojno obdobje v Evropi, ki predstavlja tudi tretje obdobje evropske zgodovine
selitev po Lukšič Hacinovi (1995), nadaljuje njeno migracijsko tradicijo meddržavnih
selitev znotraj Evrope – sprejemnice so bile predvsem države zahodne Evrope – in selitev
iz Evrope. Zahodne razvite države vodijo v tistem času neoliberalistično migracijsko
politiko in si skušajo zagotoviti dodatno delovno silo iz manj razvitih držav evropske
periferije (Lukšič Hacin 1995, Castles 2000). Največje izhodiščno območje je bila vse do
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 9
leta 1960 Italija, nato pa še Španija, Portugalska, nekdanja Jugoslavija in Grčija, ki so za
svoj cilj izbrale Francijo, Zahodno Nemčijo in Veliko Britanijo. V poznih 60. letih, ki
veljajo za obdobje organiziranih selitev, sta še bolj izstopali Jugoslavija in Turčija. Tako
kot v pretekli zgodovini pa naj bi šlo tudi tokrat za ekonomsko migracijo ali, kot so jo
takrat poimenovali, 'začasno delo v tujini'9. Potreba po delavcih iz tujine niti ni toliko
izvirala iz pomanjkanja delovne sile kot zaradi nadomeščanja domačih delavcev na trgu.
Gre za nadomeščanje na tistih področjih, kjer dohodki in delavske razmere niso bili
privlačni za domače delavce, medtem ko so bili migrantje pripravljeni prevzeti najtežja in
najnevarnejša dela.
Vse do 70. let prejšnjega stoletja se je interes za delovne migracije kazal na obeh
straneh. Model začasnega dela v tujini je predstavljal napredek v državi sprejemnici in tudi
v domovini začasnih delavcev, saj naj bi »ljudje ob veri v svojo vrnitev presežek vrednosti
vlagali v domač napredek« (Lukšič Hacin 1995: 37). Potem pa se je pojavila prva
gospodarska kriza. Šok, ki ga je povzročila naftna kriza leta 1973, predstavlja zadnji vzrok
za prekinitev najemanja tujih delavcev. Vedno slabši položaj delavcev na začasnem delu v
tujini pa ni slabšalo le zavedanje zahodnih ekonomij, da gospodarska rast ni večna in
zagotovljena, ampak tudi čedalje opaznejši negativen odnos do nekaterih skupin
priseljencev, ki so ga še spodbujali do tujcev sovražni kulturni diskurzi (Bade 2005, Lukšič
Hacin 1995). Položaj postane še hujši, ko države sprejemnice ukinejo najemanje tujih
delavcev in izrečejo prošnjo, naj se začasni migrantje vrnejo domov. Večina delavcev na
začasnem delu jo presliši in se odloči ostati (Castles 2000). Tako prvotno začasne selitve
postanejo trajne.
Kljub zaprtju mej po letih 1973–1974 z različnimi zakoni, ki so jih izdale države
sprejemnice (prav tam), je število tujcev v glavnih priselitvenih državah še vedno raslo.
Glavni vzroki za rast so bili prihodi družinskih članov (do sedaj) začasnih migrantov,
naravna rast prebivalstva in nezakonita migracija. Povečevanje števila tujcev zaradi
omenjenih razlogov je v državah sprejemnicah povzročilo konflikte glede priseljevanja in
vključevanja priseljencev v novo okolje. Trenja in konflikte so povzročile različne
zakonodaje, ki so obravnavale pridobitev državljanstva, in kolektivne predstave o
nacionalni in kulturni identiteti. »Migracijska in integracijska politika držav Evropske
skupnosti je bila od konca osemdesetih let 20. stoletja pod čedalje večjim pritiskom od
zunaj, od zgoraj, od spodaj in od znotraj« (Bade 2005: 399). Od zunaj so nanjo pritiskale
globalizacijske sile, od spodaj proces regionalizacije in 'lokalizma', od zgoraj prenašanje
9Tudi danes je znan izraz 'gastarbajterji' ali 'gostujoči delavci', za katere so predvidevali, da se bodo po določenem času vrnili nazaj v domovino (več v Castles 2000).
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 10
državnih funkcij na naddržavno evropsko raven in od znotraj nastajanje transnacionalnih in
transkulturnih identitet (prav tam).
Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja prinesejo še en preobrat v tradiciji evropskih
migracij – Evropa postane priselitveno območje10. Desetletje pozneje pa so delovne selitve
razdelile Evropo na severno regijo priselitev in južno regijo odselitev, medtem ko so
države južne regije postale cilj afriških migrantov. Če ne upoštevamo begunskih in
prisilnih migracij med 2. svetovno vojno in po njej, so se med letoma 1989 in 1992 v
Evropi zgodile največje množične migracije v vzhodni Evropi in iz nje. Vzroki za številne
migracije so konec hladne vojne in s tem odprtje mej ter kriza in razpad Sovjetske zveze in
Jugoslavije.
»Konec hladne vojne je bil za migracijo in migracijsko politiko v Evropi pomembna
prelomnica. Odločilna za to niso bila le sama migracijska gibanja, temveč bolj to, kar so
jim ljudje pripisovali v javnih in političnih diskurzih, in s tem družbenimi konstrukcijami
povezane predstave o Evropi, ki jo ogroža čedalje večji 'migracijski pritisk', ne več samo z
juga, temveč tudi z vzhoda« (Bade 2005: 419). V 80. letih prejšnjega stoletja se po vsej
Evropi, predvsem pa na zahodu in severu, začnejo krepiti omejevalne sile, ki jim sledi
prevladujoče ksenofobno stališče11.
Čeprav so bili tudi 'evropski priseljenci' nezaželeni, pa so medcelinski priseljenci iz
migracijske smeri jug – sever predstavljali Evropi prvovrstnega migracijskega nasprotnika,
o katerem je govoril marsikateri varnostno-politični obrambni koncept na državni in
evropski ravni. Ob tem Bade (2005) navaja dejstvo, da je le tretjina priseljencev v zahodni
Evropi izvirala z juga, medtem ko sta preostali dve tretjini migrantov prihajali iz vzhodne
Evrope, in da se je v 90. letih prejšnjega stoletja medcelinska migracija iz juga v Evropo
povečala za 2–3 odstotke, migracija vzhod – zahod pa je zaznavala 21-odstotno rast. Strah
Evrope je torej glede na statistiko neupravičen. Leta 1999 je svetovna migracija štela
približno 120 milijonov ljudi; daleč največji del le-te je še naprej krožil znotraj tretjega
sveta, od tega dobra tretjina samo v Afriki. »Pri – zgolj koledarskem – koncu 'stoletja
beguncev' je torej bila velikanska razlika med globalno dramo beguncev in dramaturgijo
Evrope, ki je režirala svojo 'prizadetost' spričo 'migracijskega pritiska' – ta je naraščal po
vsem svetu« (491).
10Meddržavne selitve znotraj Evrope so kljub temu močno presegale migracije v Evropo. 11»Ksenofobija se ne pojavlja le zaradi ekonomske krize in nezaposlenosti, ampak izhaja tudi iz strahu pred 'tujim' ter je različno vsajena v kolektivne (klanske) zavesti. Strukturalna diskriminacija – proizvaja jo sama oblast – desnoradikalne ideje in na njih zasnovana gibanja pa ustvarjajo družbeno klimo, v kateri so tujci 'krivi za vse', so neke vrste dežurni krivci« (Mesić 1988: 375; v Lukšič Hacin 1995: 39).
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 11
2.2 Teorija migracij
Kratki zgodovinski pregled dokazuje, da so migracije del družbe od samega začetka.
Glede na njihovo 'starost' pa so jih začeli proučevati sorazmerno pozno. Ena prvih in
najbolj znanih teorij je asimilacijska teorija, katere temelje so med letoma 1920 in 1930
postavili sociologi čikaške šole. Asimilacijska teorija je ostala dominantna sociološka
paradigma vse do 60. let prejšnjega stoletja. V drugi polovici 20. stoletja, ki je po besedah
Castlesa in Millerja (Castles 2000) postala doba migracij, pa so se z migracijami začeli
ukvarjati raziskovalci vseh družboslovnih disciplin. Danes se z raziskavami migracij
ukvarjajo sociologi, antropologi, zgodovinarji, demografi, ekonomisti, politologi, medijski
strokovnjaki in pravniki, vendar vsak s svojimi lastnimi osrednjimi koncepti, vprašanji in
teoretičnimi perspektivami. V okviru tega podpoglavja bomo na straneh, ki sledijo,
predstavili najpomembnejše klasične in sodobne teorije migracij.
Glede na množico področij, znotraj katerih teoretiki proučujejo migracije, lahko
sklepamo, da obstaja veliko različnih opredelitev migracije. Za namen diplomskega dela
smo izbrali definicijo slovenskega avtorja P. Klinarja, ki trdi, da »so migracije fizično
gibanje posameznikov ali skupin v geografskem prostoru, ki pripelje do relativno trajne
spremembe kraja bivanja. Pojem migracije vsebuje tako emigracijo kot imigracijo in
zajema hkrati spreminjanje prostorskega in socialnega okolja« (Klinar 1976; v Lukšič
Hacin 1995: 49). Priseljenci se znajdejo v novem družbenem okolju, ki od njih zahteva
spremembe, med drugim tudi na področju kulture in identitete.
Preden nadaljujemo, pa omenimo še ugotovitev Lukšič Hacinove, ki je pomembna tudi
za to delo, in sicer da pri nas teorije o migracijah ohranjajo mnogo tujk. Medtem ko
nekaterih res ne moremo pravilno prevesti, pa pojem migracija ne sodi med te. Tujki
migracija (imigracija, emigracija) popolnoma ustreza istopomenska beseda selitev
(priselitev, izselitev). Težava se pojavi pri pojmu migrant, ki prav tako zajema imigranta in
emigranta. Lahko bi uporabili besedo »preseljenec (medtem ko iz korena selitev ne
poznamo izpeljave), ki obsega tako izseljenca kot priseljenca« (1995: 50). V nadaljevanju
diplomskega dela bomo uporabljali tako tujke kot tudi ustrezne slovenske izraze.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 12
2.2.1 Oblikovalci teorij
K proučevanju migracij pristopajo družboslovci z dveh perspektiv: z vrha navzdol (top-
down) ali makro pristopa, ki se osredotoča na priseljensko zakonodajo oziroma sile trga, in
od spodaj navzgor (bottom-up) ali mikro pristop, ki v ospredje postavlja spoznavanje
izkušenj posameznega imigranta ali celotne imigrantske družine. Predvsem sociologi in
antropologi pa uporabljajo tudi »mezo« pristop, ki ga je ob koncu prejšnjega stoletja
predložil Thomas Faist in ki predstavlja neko vmesno raven, na kateri so raziskovalci
osredotočeni na družbene vezi. Ali kot sta jo definirala Brettell in Hollifield, gre za raven,
»na kateri sociologi in antropologi občasno delujejo z namenom teoretiziranja o
vzdrževanju ali konstrukciji sorodstvenih, etničnih ali skupnostnih vezi med imigranti …«
(2000: 9). Na podobni ravni delujejo tudi medijski strokovnjaki, ki pri proučevanju
migracij ter v povezavi z njimi tudi kulture in oblikovanja identitete izhajajo iz sociologije
in kulturne antropologije.
Težava, na katero nekateri teoretiki (Massey et al. 1994, Pedraza 1990, J. in L.
Lucassen 1997, Castles 1993) nakazujejo že od konca 20. stoletja, je v tem, da različne
discipline na področju migracijskih študij delujejo vsaka zase, kar pa je pripeljalo do
množice različnih teorij, orodij in konceptov. Preglednica 1 strnjeno prikazuje glavna
raziskovalna vprašanja, metodologije, teorije in hipoteze, ki jih različne družboslovne
discipline uporabljajo pri raziskovanju migracij. »Družboslovci k študiju imigracij ne
pristopajo s skupne paradigme, temveč s skupine različnih, med seboj tekmujočih se
teoretičnih vidikov, ki so razdeljeni med discipline, regije in ideologije. Rezultat tega so
velikokrat neuspešne in ozko usmerjene raziskave, za katere so še značilna podvajanja,
nerazumljivost enaki zaključki ter prepiri o osnovah«, so nazorno predstavili problem D.
Massey in sodelavci (1994: 700–701; v Brettell in Hollifield 2000: 2). S klicem po
multidisciplinarnosti želijo teoretiki v študijah migracij uveljaviti splošne teorije, koncepte,
orodja in standarde raziskovanja, ki bi tako olajšali kopičenje in tudi obogatelo znanje na
tem področju.
Teorije, ki so se v zadnjem stoletju nakopičile na področju proučevanja migracij, bi
lahko v grobem razdelili na tri skupine: teorije prilagajanja, teorije privlačevanja in
odbijanja ter najmlajše, tj. teorije o vzrokih in posledicah. Znotraj diplomskega dela se
bomo v naslednjem odseku dotaknili vsake skupine, saj prvi dve predstavljata tradicionalni
pogled na migracije, ki je močno vplival tako na razvoj samega področja kot tudi na
migrante, medtem ko je zadnja skupina za nas pomembna z vidika globalizacije.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 13
Preglednica 1: Teorije migracij z vidika različnih disciplin (»Migration theories across disciplines«,
Brettell in Hollifield 2000: 3)
Disciplina/veda Raziskovalno
vprašanje
Raven - področja (koga
zadeva) analize
Prevladujoče
teorije
Primer
hipotez
antropologija
Kako migracije
učinkujejo na spremembe
kulture in vplivajo na
etnično identiteto?
Bolj mikro pristop -
posamezniki,
družine, skupine.
Relacijska ali
strukturalistična in
transnacionalna.
Družbene mreže
pripomorejo k
vzdrževanju
kulturnih razlik.
demografija
Kako migracije vplivajo
na spremembe
prebivalstva
(demograf. spremembe)?
Bolj makro pristop -
prebivalstvo.
Racionalna
(zelo si izposoja
od ekonomije).
Imigracije povečujejo
število rojstev.
ekonomija
Kaj predstavlja nagnjenje
k migracijam in njegove
posledice/učinki?
Bolj mikro pristop -
posamezniki.
Racionalna:
stroški in
»push – pull«.
Vključitev je odvisna
od človeškega
kapitala imigrantov.
zgodovina Kako razumemo
imigrantsko izkušnjo?
Bolj mikro pristop -
posamezniki
in skupine.
Izogiba se teoriji
in testiranju hipotez. (neuporabno)
pravo Kako vpliva pravo na
migracijo?
Makro in mikro pristop -
politični in pravni sistem.
Institucionalna in
racionalna
(izposoja si od vseh
družbenih ved).
Pravice ustvarjajo
spodbudne strukture
za migrante.
politologija
Zakaj imajo države
težave pri nadzorovanju
migracije?
Bolj makro pristop -
politični in
internacionalni sistemi.
Institucionalna in
racionalna.
Države so velikokrat
'ujete' v
promigracijske
interese.
sociologija Kako razložiti vključitev
imigrantov?
Bolj makro pristop -
etnične
skupine in družbeni
razredi.
Strukturalistična
in/ali
funkcionalistična.
Vključitev imigrantov
je odvisna od
družbenega kapitala.
2.2.2 Teorije prilagajanja
Teorije prilagajanja ali asimilacije so ene izmed najstarejših teorij na področju
migracijskih študij. Avtorji so asimilacijo definirali kot končni rezultat »vseh slučajnih
trčenj, konfliktov in fuzij ljudi in kultur« (Schmitter Heisler 2000: 77, po Park 1928).
Koncept 'prilagajanja' čikaške šole je temeljil na predpostavki, da se bodo novi priseljenci
postopoma povzpeli po poklicni hierarhiji, sčasoma izgubili svojo kulturno različnost in se
zlili v dominantno kulturo. Da je omenjena trditev čikaške šole preveč optimistična, so
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 14
nekateri raziskovalci (Reeves Kennedy 1994, 1952; Herberg 1959; Glazer in Moynihan
1963) začeli opozarjati še prej, preden so sociologi v poznih 70. in zgodnjih 80. letih
prejšnjega stoletja začeli resneje preizkušati prevladujoči asimilacijski model (Brettell in
Hollifield 2000).
Med prvimi asimilacijskimi modeli je bila teorija »angleškega konformizma«12, ki ima
korenine v Severni Ameriki, in sicer v obdobju njene kolonizacije. Oblikovalci in
zagovorniki omenjenih teorij so postavili angleške institucije, angleški jezik in angleško
kulturo v dominanten položaj in jih videli kot standard v ameriškem načinu življenja, kar je
pripeljalo do velikega razmaha rasizma, etnične segregacije in protisemitizma. Zagovorniki
so zahtevali restriktivno naturalizacijo in imigrantsko zakonodajo, ki bo imigrantom
odvzela pravico sodelovanja v političnem življenju pa tudi pravico do odločanja.
Tudi delo Madisona Granta13, amaterskega zoologa, ki je uradno izšlo leta 1916,
vendar je bilo v obtoku že nekaj let prej, zagovarja doktrino o superiorni rasi. Ta temelji na
etnocentrizmu in takratnih dognanjih genetike in evolucijske teorije. Po omenjenem delu
naj bi »Angleži, Nemci in ostali 'stari priseljenci' konstruirali superiorno raso visokih,
svetlolasih, plavookih Nordijcev ali Arijcev, medtem ko ljudje iz V in J Evrope pripadajo
temnejši alpski ali mediteranski rasi – obe sta inferiorni rasi, katerih prisotnost predstavlja
v Ameriki […] grožnjo tradicionalnemu ameriškemu poreklu in kulturi« (Gordon 1964:
97). Kadar izključitev ni bila mogoča, je bilo potrebno narediti vse, da se omenjenim
tujcem postopno vcepi angleško-saksonska krepost.
Zagovorniki angleško-konformističnih teorij so si prizadevali imigrantom odvzeti
njihovo prejšnjo kulturo in jih preoblikovati po angleško-saksonskem vzorcu rasnih in
razrednih normativ. Ta pritisk na imigrante po prevzemu dominantne kulture ni popustil
niti v 20. stoletju, ko so kot rezultat pritiska uvedli sistem kvot in na koncu tudi zaprtje vrat
ZDA. Šele dobrih 50 let nazaj so bili opravljeni minimalni popravki tega sistema, s čimer
so uvedli minimalno kvoto tudi za Azijce, ki jih do takrat sploh niso sprejeli kor imigrante.
Sistem kvot je bil ukinjen v 60. letih prejšnjega stoletja.
Čeprav je bila omenjena teorija po 2. svetovni vojni še vedno precej priljubljena, pa so
se glasni zagovorniki rasizma in pritiskov nad priseljenci postopoma umikali. K temu naj
bi jih vodil vse močnejši odpor afroameriške 'manjšine' kot tudi dejstvo »da so minili časi
imigrantskih kolonij belih Evropejcev, ko so 'inferiorni priseljenci', danes predstavniki
druge, tretje generacije 'foreign born', dejansko 'native-born Americans'« (Lukšič Hacin 12Po M. Gordonu (1964: 88–114) in Lukšič Hacin (1995: 57–59) 13»The Passing of the Race« 1916 (v M. Gordon 1964: 97)
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 15
1995: 59). Zanimivo je, da je bil pritisk v ZDA rojene generacije na prvo generacijo
(starše) veliko močnejši dejavnik prilagoditve oz. akulturacije kot že omenjeni pritisk
'starih' Američanov, ki so bili versko, rasno in etnično netolerantni do prišlekov. Ob tem
Gordon (1964) izpostavi tudi težave, kot so statusna inkogruenca, razcepljena osebnost in
'tujec za vse življenje', ki so lahko prizadeli pripadnike druge generacije.
Medtem ko je bila angleškokonformistična teorija v vseh svojih različicah ena izmed
najbolj razširjenih ideologij asimilacije v ameriški zgodovini, je teorija 'melting pota' ali
'talilnega lonca' predstavljala drug, nekoliko prijaznejši in predvsem idealističen pogled na
kulturo prišlekov. Njene začetke najdemo že v 18. stoletju, ko J. Hector St. John
Crevecoeur pisal o nastajanju nove ameriške kulture in družbe zaradi mešanja in zlivanja
številnih različnih kultur, ki so jih s seboj prinesli izseljenci iz Evrope. Zanj so bili
Američani nova rasa, ki je nastala iz mešanice Angležev, Škotov, Ircev, Francozov in
podobnih. Tudi R. W. Emerson se je odzval na prevladujoče rasistične in nacionalistične
težnje velike večine Američanov, ko je leta 1845 objavil, da se bo, ne glede na
prizadevanja, zgodilo stapljanje in mešanje Ircev, Nemcev, Švedov, Poljakov, Kozakov in
ostalih evropskih plemen pa tudi Afričanov in Polinezijcev. Le-ti bodo tvorili novo raso,
novo religijo, novo državo in vse drugo, kar bo izhajalo iz tega.
Slabih 50 let pozneje, leta 1893, je J. F. Turner, velik zagovornik talilnega lonca,
menil, da se bo prek amalgamacije pojavila nova nacionalna skupina, za katero bo značilno
biološko in kulturno mešanje, kar pa tudi pomeni več možnosti za bogatejšo civilizacijo.
Turner je bil zelo naklonjen mešanju in zlivanju evropskih kultur na ameriških tleh, vendar
samo v primeru imigrantov iz srednje in zahodne Evrope. Do priseljencev »iz južne in
vzhodne Evrope [je] ostal hladen in jih ni vključil v svojo vizijo ameriškega 'melting'
procesa« (Lukšič Hacin 1995: 60).
Medtem ko je omenjena ideja prišla tudi v literarne kroge14, pa je M. Gordon ob
konceptu stapljanja in mešanja kultur izpostavil nekoliko zanemarjen vidik, in sicer: ali
lahko vse priseljene kulture v enaki meri prispevajo svoj delež v talilni lonec ali pa so
deleži razdeljeni skladno z velikostjo, močjo in s strateško lokacijo različnih etničnih
skupin? Če slednje drži, se Gordon nadalje sprašuje, kateri dejavniki določajo količino
vpliva. Ob tem tudi opozori, da koncept ne upošteva pomena stereotipov in diskriminacije.
Z omenjenimi pomanjkljivostmi pa se talilni lonec močno približa teoriji angleškega
konformizma, saj v realnosti ne prihaja do zlivanja kultur prek kulminacije in
14Israel Zangwill: »The Melting Pot« (1908) – drama o zlivanju Nemcev, Francozov, Ircev, Angležev, Židov, Slovanov, Grkov in preostalih ras v ameriški narod.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 16
amalgamacije, ampak prek utopitve šibkih in manjših. Tako oblikuje sklep, da ameriško
družbo sestavlja več 'loncev' in lahko govorimo o »multiple melting pot« oz.
'multidimenzionalnem talilnem loncu' (1964). Kritiki njegovega modela ugotavljajo, da
Gordon med glavne ovire pri asimilacijskem procesu ni upošteval nekaterih pomembnih
večjih institucij, kot so izobraževalni in politični sistem ter trg delavcev, prav tako pa je za
samoumevno vzel dejstvo, da se priseljenci asimilirajo v srednji razred ameriške družbe, ki
pa je ob povečanju svojih 'članov' ostal neprizadet.
Lukšič Hacinova (1995) omenja tudi zanimive ugotovitve G. Stewarta (1954), ki talilni
lonec zamenja s 'transmuting potom', torej loncem, ki se spreminja. Prišleki, ki vstopajo v
'lonec', se ne zlivajo in tudi nimajo bistvenega vpliva na sprejemno kulturo, temveč so
spremenjeni. V relaciji s Stewartovim stališčem Lukšič Hacinova ugotavlja, da so brez
posebnega vpliva na kulturo, v katero so prišli, predvsem 'novi' prišleki, stari (oziroma
prvi) so imeli namreč precejšnji vpliv na avtohtono kulturo, ki so jo tudi uničili. Takšen
primer najdemo tudi v Južnoafriški republiki, kjer so priseljenci, čeprav v manjšini,
vplivali na družbeno-kulturno življenje večine. Zato Lukšič Hacinova dodaja, da je vpliv
imigrantov na kulturo oz. družbo države sprejemnice odvisen od njihove zgodovinske in
situacijsko relevantne družbene moči. Zagovorniki talilnega lonca so pozabili na politično
moč, ki predstavlja pomemben dejavnik pri oblikovanju kulturno-družbenih odnosov.
Vpliv politike namreč ni enosmeren, kot dokaz za to pa lahko pomislimo na spodletele
socialistične revolucije, kjer je bilo prisotno prepričanje, da politika in ekonomija
determinirata kulturo. Verjeli so, da bodo spremembe v politiki in ekonomiji posledično
povzročile spremembe v kulturi družbe. »Prav pri sistemu vrednot oz. tradicijah kot
najstabilnejših kulturnih sestavinah pa se je razmerje obrnilo. Slednje so namreč
preprečile izpeljavo idealnotipskih gospodarsko-političnih modelov, ki niso upoštevali
obstoječe kulturne/družbene stvarnosti in njene kontinuitete« (1995: 62).
Zadnje izmed teorij prilagajanja so teorije kulturnega pluralizma. V primerjavi s
prejšnjima dvema teorijama, ki načrtujeta zaton imigrantske kulture na takšen ali drugačen
način, išče kulturni pluralizem možnost za obstoj kultur vseh etničnih skupin znotraj istega
političnega sistema. Gordon trdi, da so ZDA v 18. in začetku 19. stoletja nastajale po
principu kulturnega pluralizma, čeprav teorija kot taka takrat še ni bila rojena. Ideologija
enakovrednega obstoja različnih kultur znotraj ene države pa je postajala čedalje manj
zaželena, ko so v ZDA začeli prihajati priseljenci z območja V in J Evrope. Nadomestila
sta jo nacionalizem in rasizem (Gordon 1964). Omenjeno stališče Gordona ostaja realno le,
dokler ga gledamo mimo dejstva novodobnega kolonializma, trdi Lukšič Hacinova.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 17
»Hierarhizacija ras in rasizem sta bila v Severni Ameriki prisotna pri kolonialnih
osvajanjih od vsega začetka, kjer v odnosu do Indijancev in črnskih sužnjev ne zasledimo
nobenih idej in principov kulturnega pluralizma« (1995: 63).
Ob tem omenimo še Horacea Kallena, ki je leta 1915 v dveh člankih, objavljenih v
pomembni reviji »The Nation«, izoblikoval klasičen koncept kulturnega pluralizma in z
njim zavrnil vse teorije o prilagajanju imigrantov.15 Kallen je menil, da mora vsaka etnična
skupina ohraniti svoj jezik, religijo, institucije in podedovano kulturo, ob tem pa naj se
učijo tudi angleškega jezika za uporabo v splošni komunikaciji z drugimi skupinami. Poleg
Kallena so teorijo kulturnega pluralizma zagovarjali še številni teoretiki, ki so prihajali
predvsem iz liberalnih krogov in vrst inteligence. Menili so, da imajo 'novi' priseljenci
starodavne in častne kulture, ki nastajajoči ameriški kulturi oz. družbi lahko veliko
ponudijo. Tako je leta 1916 J. Dewey v svojem prispevku zapisal, da je Američan kot tak
hkrati Poljak, Nemec, Anglež, Žid idr., zato bi bilo treba uvesti vsaj javni šolski sistem, v
katerem bi se učili vzajemnega spoštovanja drugih različnih kultur in zgodovinskega
pomena migracij za nastanek ZDA. Tudi N. Hapgood (1916) je spodbujal raznolikost, ki
naj bi naredila demokracijo produktivnejšo. Medtem ko je R. Bourne predlagal novi tip
nacije, v kateri bi različne nacionalne skupine ohranile lastno identiteto in podedovano
kulturo, različne kulture pa bi se združevale v nekakšne ameriške federacije (po: Gordon
1964: 138–142; Lukšič Hacin 1995: 63–65).
Koncept kulturnega pluralizma je po 2. svetovni vojni postajal vse bolj priljubljen tudi
v Kanadi, Avstraliji in v Evropi, predvsem v povezavi z evropsko integracijo. »V vseh
omenjenih državah, v Evropi pa zlasti na Švedskem, so države postopno uvajale finančno
podporo različnim področjem delovanja manjšinskih etničnih skupnosti« (Lukšič Hacin
1995: 65). Kulturni pluralizem se še danes uporablja v številnih študijah, ob njem pa so se
razvili še drugi pojmi, kot sta pojma multikulturalnost in interkulturalnost. Različni avtorji
uporabljajo različne definicije omenjenih pojmov, mi pa povzemamo Lukšič Hacinovo, ki
je predstavila preiskovanja interkulturalizma pri V. Katunariću. Le-ta zelo jasno opredeli
omenjeni pojem:
»Obstoj več jezikov v neki skupnosti, pri čemer je jezikovna interakcija med jezikovnimi
skupnostmi slaba ali nikakršna, se označuje kot 'polimonizem'. […] Jezikovno-kulturni kapital
15H. Kallen je od leta 1915 naprej v različnih publikacijah objavil več esejev na temo ameriškega skupnostnega življenja. Vsi eseji so bili zbrani in objavljeni v Culture and Democracy in the United States iz leta 1924. V uvodu omenjenega zbornika pa avtor prvič uporabi termin ''kulturni pluralizem'' (Gordon 1964: 143–144).
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 18
v smislu različnosti sicer obstaja, a se ne uporablja, je 'mrtev'. 'Pluralizem' pa označuje tisto
stanje, ko se različni jeziki uporabljajo kot 'drugi', 'tretji' itd. in so tako ogrodje za
komuniciranje […] V tem primeru je jezikovno kulturni kapital aktiven in se lahko uporablja
kot vir, ki odpira perspektivo sporazumevanja med pripadniki raznih kultur […] Glede na
takšno razlago je 'multikulturalizem' kot izraz semantično bližji 'polimonizmu' kot 'pluralizmu'.
[…] multikulturalizem pove samo, da obstaja več kultur, da te živijo v nekem sorodstvu, več od
tega pa ne more izraziti/označiti. 'Interkulturalizem' pa ima več pomenov. Sugerira možnost kot
tudi nujnost navzkrižnih medsebojnih zvez med kulturami oziroma njihovimi pripadniki
(Katunarić 1993: 14–15; v Lukšič Hacin, 1995: 65–66).
Z zavrnitvijo asimilacijskega modela kot ideološko ukoreninjenega v 'angleškem
konformizmu' in v naivnih podobah talilnega lonca, ki ni skladna z (sodobno) realnostjo,
so sociologi oblikovali nekaj novih modelov imigracijskega vključevanja (Schmitter
Heisler 2000). Le-ti predstavljajo odgovor na očitni neuspeh asimilacijskega modela, da bi
razložila preporod etničnosti oziroma narodnosti na eni strani ter vztrajnost rasne
neenakosti in konfliktov na drugi, ki so v poznih 60. in zgodnjih 70. letih prejšnjega
stoletja postajali vse očitnejši16.
Novi modeli so nastali na podlagi spremenjenega predmeta zanimanja in osredotočanja
v raziskavah, saj so bolj strukturirani in manj usmerjeni na samega imigranta ter se bolj
zanimajo za procese interakcije med institucijami in strukturami sprejemne družbe ter
karakteristikami priseljencev. Poleg tega nove teorije in modeli predstavljajo pomembno
točko za diplomsko delo, saj predstavljajo odziv na spoznanje, da množične migracije vse
bolj vodijo globalne sile, kot so mediji, in posledično postajajo sistematične in samo-
ohranjujoče (Appadurai 1996, Schmitter Heisler 2000). Ob tem pridobi pomembno vlogo
etnična skupnost kot poseben način imigrantskega vključevanja. Prav tako pride v novih
modelih in teorijah v ospredje bistvena sociološka predpostavka o vtisnjenosti ljudi v
družbene odnose in skupine, kar predstavlja osnovo za družbeni kapital (Bourdieu 1980),
katerega pomemben vir je tudi etničnost.
V primerjavi s starimi modeli, kot je talilni lonec, ki definirajo vključevanje skozi
religijo oz. kulturo, je sodobna konceptualizacija procesov vključevanja opredeljena v
okvirih ekonomske aktivnosti, industrije, trga dela in družbenoekonomskih pozicij. Novi
modeli, ki sodijo med novodobne teorije asimilacije, temeljijo na različnih teoretičnih
16Del krivde za neuspeh asimilacijskega modela lahko pripišemo predpostavki, ki je bila vgrajena v model in ki jo je Herbert Gans poimenoval 'asimilacija v ravni črti'. Gans prvotni model zamenja z 'bumpy-line assimilation', s katerim je predlagal, da je pot k asimilaciji zaznamovana z obdobji stagnacije (Gans 1973, 1992; v Schmitter Heisler 2000: 91).
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 19
perspektivah, vendar imajo isto osnovo – koncept etničnosti, saj naj bi etnična skupnost
predstavlja poseben način imigrantskega vključevanja (Schmitter Heisler 2000).
Pionirska modela na tem novem teoretičnem konceptu sta bila »model manjšinskega
posrednika«17 avtorice Bonacich in »model etnične ekonomije/podjetništva«18 avtorja
Lighta. Oba modela želita razložiti nastanek in razširjenost manjših obrti, trgovin in
podjetij, ki so jih oblikovale zlasti določene etnične skupnosti (npr. japonska, kitajska in
židovska). Teorija omenjenih modelov temelji na predpostavki, da so določene etnične
skupine izključene iz vodilnih in pomembnejših delovnih mest, zato se ustalijo nekje med
porabniki in vodilnimi proizvajalci in pri tem ustvarijo posebno razredno pozicijo. Njihova
uspešnost pri podjetništvu pa izhaja iz družbene solidarnosti med člani etničnih skupin.
Nekoliko novejša sta modela »etničnih enklav«19 in »etničnih niš«20, ki sta se od
manjšega podjetništva ozrla k ostalim področjem ekonomije, v katerih etnične skupnosti
najdejo svojo pozicijo. Prvi dokazuje, da lahko imigrantska etnična skupnost zaradi
diskriminatorne ponudbe del na trgu dela države gostiteljice oblikuje mrežo med seboj
povezanih poslov ali tako imenovanih enklav, za katere sta značilni prostorska
koncentracija in raznolikost, saj vključujejo različne posle, trgovino in industrijsko
produkcijo. Uspešnost takšnih mrež je odvisna od velikosti etnične skupine, podjetniških
sposobnosti njenih članov, virov kapitala in podobno. Avtorji drugega modela pa trdijo, da
lahko koncentracijo zaposlitve imigrantov iste etnične skupnosti zasledimo tudi v javnem
sektorju. Etnične niše nastanejo, kadar etnična skupina 'kolonializira' določen sektor dela,
in sicer v takšnem smislu, da imajo pozneje privilegiran dostop do novih služb v tem istem
sektorju.
Osredotočenje na imigrantske mreže, niše in enklave, kot to delajo omenjeni modeli,
priča o temeljni sociološki predpostavki, da je ekonomsko vedenje oblikovano skozi
družbene odnose in strukture, ki so že prešli svoje meje in v katerih so ljudje vtisnjeni, trdi
Schmitter Heisler (2000: 82–83). Pojem »vtisnjenosti«, ki ga je uvedel Granovetter (1985),
želi zajeti dejstvo, da so se družbena pričakovanja spremenila in celo spodkopala prvotni
namen ekonomske transakcije. Pojem je avtor razdelil na »relacijsko vtisnjenost«, ki se
nanaša na osebne odnose med akterji, in »strukturno vtisnjenost«, ki označuje mreže
družbenih odnosov, v katerih že omenjeni akterji sodelujejo (1990; v Schmitter Heisler
17»Middleman minority model« (Bonachic 1973, Bonachic in Modell 1980) 18»Ethnic economy/entrepreneur model« (Light 1979, 1984) 19»Ethnic enclave economy model« (A. Portes in sodelavci 1985, 1986, 1990, 1980) 20»Ethnic niche model« (R. Waldinger in sodelavci 1996)
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 20
2000). Omenjena vtisnjenost pa je osnova za obstoj, ustvarjanje in krepitev družbenega
kapitala, ki sta ga v sociologiji prvič predstavila Pierre Bourdieu (1980) in James Coleman
(1988). »Družbeni kapital se nanaša na zmožnost posameznikov, da obvladujejo redke vire
s pomočjo njihovega članstva v družbenih mrežah ali obsežnejših družbenih strukturah«
(Portes 1995; v Schmitter Haisler 2000: 83).
Omenjeni modeli, ki predstavljajo novo generacijo asimilacijskih teorij, ilustrirajo
pomembnost skupinskih značilnosti in uporabo etničnosti kot potencialni vir družbenih
mrež in družbenega kapitala. Ob tem pa vsak izmed omenjenih modelov prikaže nekoliko
specifičen način vključevanja prek etničnih skupnosti.
2.2.3 Teorije o dejavnikih odbijanja in privlačevanja: 'Push – pull'
Na odločitev posameznikov za izselitev vpliva splet različnih dejavnikov, med katerimi
lahko kakšen prevladuje, vendar se med seboj vsi vzajemno dopolnjujejo. Glede na to, da
se posamezniki med seboj razlikujejo, se moramo zavedati, da je odločitev za migracijo
odvisna predvsem od posameznikovega doživljanja vplivov v družbenem in etničnem
okolju, ki delujejo v njem, v povezavi z njegovimi potrebami in željami. Iz tega sledi, da se
med posamezniki pojavljajo precejšnje razlike v dojemanju in doživljanju potreb.
Teorije »push and pull« (Kearney 1986, Stark 1991, Gonzales 1961), ki imajo
sorazmerno velik vpliv v migracijskih študijah, so razvili sociologi, antropologi in
ekonomisti, ki so skušali skozi dejavnike odbijanja in privlačevanja razložiti vzroke,
selektivnost, smer toka in obseg migracij. Teorije temeljijo na predpostavki, da imajo
posamezni sloji različne interese, ki pa jih pogojujejo učinek dejavnikov privlačevanja in
odbijanja. Ob tem še zagovarjajo tezo, da so negativne in pozitivne strani emigracijske
družbe emigrantom dobro znane, medtem ko o imigrantski družbi ne vedo ničesar. »O njej
je ustvarjena slika zgolj na osnovi posredovanih informacij (mnogokrat pomanjkljivih), ne
pa na osnovi neposrednega izkustva in je navsezadnje neznanka« (Lukšič Hacin 1995: 53).
P. Klinar je v delu Mednarodne migracije (1976) kot glavne dejavnike odbijanja
navedel: ekonomsko stagnacijo, padec standarda, zmanjševanje nacionalnih virov, nizek
osebni dohodek, brezposelnost, politične in druge diskriminacije, politično preganjanje,
alienacija, naravne katastrofe itd; med dejavnike privlačevanja pa: ekonomsko
prosperiteto, dvig standarda, višji osebni dohodek, poklicno promocijo, ustrezno
zaposlitev, izobraževanje itd. (24). Omenjeni dejavniki izvajajo selekcijo migrantov le pri
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 21
selitvah, do katerih prihaja zaradi potreb in interesov. Kadar so prisotni potisni faktorji, kot
sta vojna ali naravna katastrofa, pa je selekcija veliko manjša (Lukšič Hacin 1995: 54).
Teoretiki pristopa 'push – pull' so svoje teorije najprej začeli oblikovati v povezavi z
modernizacijsko teorijo. Gre za pristop, ki na dve nasprotujoči si točki postavi družbo
pošiljateljico in njene 'push' faktorje, ter družbo sprejemnico s 'pull' faktorji. Z
osredotočanjem na motivacijske faktorje posameznih migrantov so teoretiki, ki so delovali
znotraj modernizacijskega teoretičnega okvira, poudarili racionalne in progresivne
ekonomske odločitve migrantov. Posamezniki vidijo v plači večjo priložnost kot v
kmetovanju, trdi Mitchell (1969), medtem ko je DuToit (1990) prepričan, da plače niso
tako privlačne, kot je vzburljivost mestnega življenja, še posebej za mlade fante –
omenjeni argument imenuje »teorija svetlih luči« (v Brettell 2000).
Modernizacijsko teorijo je spremljalo prepričanje, da bo gibanje ljudi iz pokrajin z
veliko delovne sile, toda s primanjkljajem kapitala, v območja, bogata s kapitalom, vendar
primanjkljajem delavstva, nemudoma prispevalo k ekonomskemu razvoju tako družbe
pošiljateljice kot družbe sprejemnice. Ta vidik so poimenovali »model izenačenega
razvoja«. Rezultat le-tega naj bi bil pravičnejše ravnovesje med viri in populacijskim
pritiskom ter dokončna odprava razlik med ruralno-agrarnim in urbano-industrijskim
območjem. S pomočjo prihrankov in vlaganj bi migrantje postali agenti sprememb v svojih
domačih skupnostih. Toda veliko raziskav (Donnan in Werbner 1991, Gardner 1995,
Gmelch 1980) je dokazalo, da so migrantje privarčevana sredstva večkrat porabili na
očitne porabniške zadeve kot na ekonomska vlaganja, medtem ko znanja, pridobljena v
tujini, niso mogla biti preprosto uporabljena v domačem ruralnem kontekstu (Brettell 2000:
102–103).
Gonzales (1961) je na podlagi lokalnih, regionalnih, nacionalnih in internacionalnih
ekonomij, na katerih nastajajo teorije o motivacijskih vzrokih za migracijo, dokaj zgodaj
ponudila formulacijo petih vrst migracij, pri čemer pa je hkrati ugotavljala vpliv teh
migracij na organizacijo družine. Vrste, ki jih je identificirala na podlagi raziskovanja
Karibske regije, so naslednje: »sezonska«, »začasna nesezonska«, »ponavljajoča se«,
»dolgotrajna« in »trajna«. Kritiki njene tipologije21 trdijo, da Gonzalesova ni upoštevala
dejstva, da populacijski premiki, sploh tisti prek mednarodnih meja, ne morejo biti
definirani ekskluzivno kot ena sama in dokončna vrsta. Pozneje je Gonzalesova temu
seznamu dodala še »konfliktno migracijo« (1989, 1992), ki opisuje populacijsko gibanje, ki
21Kot tudi na splošno za teorije o faktorjih privlačevanja in odbijanja.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 22
ga je povzročil nasilen konflikt v domovini. Omenjena vrsta je sprožila vprašanje, ali in
kako razlikovati med migranti in begunci.
Navkljub kritikam pa lahko omenjeno tipologijo danes identificiramo z različnimi
imigrantskimi zakonodajami v družbah sprejemnicah in z njihovim razmerjem do
priseljenske izkušnje, ki se zrcali v pojmih, kot so: 'gastarbeiter' (ali zdomec v slovenskem
prostoru), »nedokumentiran priseljenski delavec«, »illegal alien«, po 2. svetovni vojni v
Evropi pa tudi »ilegalen ali skrivni imigrant« (Brettel in Hollifield 2000).
Marsikatera negativna izkušnja, ki jo priseljenci doživijo v imigrantski družbi, lahko
oblikuje vzroke za ponovno emigracijo. Tako so po letu 1970 nekateri teoretiki (Kenney
1976, Gmelch 1983, Lockwood 1990, Guarnizo 1997) v različnih delih sveta začeli
raziskovati »povratne migracije«. Med faktorje povratne migracije lahko štejemo:
domotožje po domu, ekonomski neuspeh v državi gostiteljici pa tudi primer zahodne
Evrope po letu 1973, ko je migrante vzpodbujala država gostiteljica k vrnitvi v domovino,
za kar jim je ponudila tudi določeno finančno 'odpravnino'. Konec koncev pa je vrnitev
lahko tudi rezultat rasizma in diskriminacije v državi gostiteljici (Taylor 1976; v Brettel
2000).
V relaciji s povratno migracijo se je uveljavil tudi koncept »začasnega gosta« in
predstavlja določeno vrsto imigranta. Po Margolisovi (1995) so takšnih migranti
»zaslužkarji s ciljem«, ki jih motivira »želja po varčevanju denarja, da bi izpolnili določen
cilj v domovini – nakup hiše ali stanovanja, avta ali telefona, ustanovitev podjetja, ali pa
mogoče vrnitev v šolo« (30; v Brettell 2000: 100). Ideologija »začasnega gosta« je
povezana s konceptom nostalgije, ki je vtisnjen v kulturo. Nostalgija je »kulturni konstrukt,
ki definira […] identiteto v kontekstu večnivojskega prostora in (preteklega) časa«, je
prišel do sklepa Feldman Bianco (1992: 145; v Brettell 2000: 101) pri proučevanju
Portugalcev, kar pa velja tudi za ostale narode. Omenjena ideologija vrnitve pa je
konceptualno podobna konceptu »kultura migracij«, ki ga je predlagal Massey et al. (1993,
1994) na podlagi več antropoloških raziskav. V 'kulturi migracij' predstavlja migracija del
obnašanj in pomenov – nekaj takšnega, kot so obredi, krst ali poroka.
Raziskave o povratni migraciji so nadalje prikazale, da tisti, ki se vrnejo, pogosto
ponovno emigrirajo – remigrirajo –, kar je Margolisova poimenovala »yo-yo migracija«
(1995) in 'yo-yo' migrante primerjala s »kulturnimi vozači« oz. »prečkajočimi migranti, ki
redno migrirajo sem ter tja, med domovino in državo gostiteljico, brez posebnega namena
ostati na enem mestu za vedno« (32; v Brettell 2000: 101).
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 23
Na tem mestu omenimo še posebej zanimivo raziskovanje, ki se je pojavilo ob
proučevanju povratne migracije. Raziskovalci povratnih migracij so se osredotočili na
vpliv migracije na tiste, ki so ostali v domovini, pa tudi na reintegracijo tistih, ki so se
vrnili po mnogih letih na tujem. Ruth Mandel (1990) je tako raziskovala turške
mladostnike, ki so se iz Nemčije vrnili v Turčijo, in opisala njihovo bolečino in
dezorientacijske značilnosti mladih povratnikov. Ob tem omeni nastanek nove etnične
kategorije za Turke, ki so se vrnili – »Alamanyali« ali »Germanlike«, ki pa ni spoštovana,
kot so mladi pričakovali, ampak so mladi turški povratniki postali tarča posmeha (Brettell
2000).
Največja slabost omenjenih teorij je njihova tipologizacija vsega, menijo kritiki.
Tipologije so po navadi statične in homogene, medtem ko je proces migracij v določenem
življenjskem ciklusu posameznika še kako fleksibilen in spremenljiv skozi čas. Zato
migracij ne moremo razložiti le z dejavniki privlačevanja in odbijanja. Ena izmed takih
izjem, ki ne sodijo v ta okvir, so nerazvite družbe oz. območja, kjer glede na teorijo 'pull –
push' prevladuje množica dejavnikov odbijanja, pa vendar ne beležijo veliko migracij, trdi
Klinar (1976). Vzroke naj bi našli v tradicionalni navezanosti na okolje. »Končno sodimo,
da le s teorijo o dejavnikih odbijanja in privlačevanja ni mogoče preprosto obrazložiti
vzrokov in motivov migracij, ker gre za zapleten in kompleksen socialni fenomen« (25). Ob
tem Klinar poudari, da je potrebno, poleg 'pull – push' faktorjev, podrobno analizirati tudi
socialno okolje, zgodovinske karakteristike obeh družb, vpliv tradicije v emigrantski
družbi in subjektivne dejavnike, kot so zavest o prikrajšanju in možnostih, vrednotenje
dejavnikov odbijanja in privlačevanja, subjektivno interpretiranje dveh socialno-
ekonomskih sistemov in podobno.
2.3 Migracije in globalizacija: transnacionalizem in diaspore
Množične migracije, ki smo jim bili priča konec 20. stoletja, povečan poudarek na
mednarodni migraciji in kritike modelov, ki so temeljili na modernizacijski teoriji, so
spodbudili nove načine razmišljanja in množico različnih teorij. Nove teorije, ki jih bomo
nekaj predstavili v tem poglavju, so zasnovane na zgodovinsko-strukturnem pristopu. Le-ta
premakne pozornost od motivacijskih faktorjev in prilagoditve posameznika na procese, ki
se odvijajo na makro ravni in ki oblikujejo in vzdržujejo populacijska gibanja.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 24
Zgodovinsko-strukturni pristop črpa svojo osnovo iz marksistične misli oz. iz del
teoretikov, kot je André Gunder Frank (1967), in iz del sistemskih teoretikov, kot je
Immanuel Wallerstein (1974) (Brettell 2000). Omenjeni pristop postavi migracijo v
kontekst globalne ekonomije, kjer še vedno obstajajo relacije središče – periferija, in v
kontekst razvoja nerazvitih. V okviru teh perspektiv so se rodili koncepti, kot je
mednarodna delitev dela ali internacionalizacija proletariata, da bi opisali nepravičnost
med državami, ki imajo nizke plače in ki delavce izvažajo, ter državami z visokimi plačami
in uvozom delavcev. Tako razvoj ne maši, ampak spodbuja migracijo, saj ustvari
neenakosti in povzdigne zavedanje o večjih družbah ter s tem stopnjuje občutek
(relativnega) prikrajšanja (Gonzales in McCommon 1989; v Brettell 2000: 103).
Omenjene raziskave ne raziskujejo več posameznega migranta, temveč globalni trg in
načine, skozi katere sta ekonomija in politika proizvedli določene migracijske tokove
(Brettel 2000: 103–104). Nove teorije predstavljajo odzive in odmeve na spoznanja, da
množične migracije same sebe ohranjajo, se transformirajo, so sistematične in jih vedno
bolj vodijo globalne sile (Schmitter Heisler 2000).
Na podlagi novih spoznanj in naglega pojava mednarodnih migracij, ki so postale
osnovna strukturna značilnost skoraj vseh industrializiranih držav, je najprej nastala
množica teoretičnih modelov22, ki poskušajo razložiti, zakaj pride do mednarodnih
migracij. Čeprav različni teoretiki želijo razložiti isto stvar, so pri oblikovanju svojih
modelov uporabili precej različne koncepte, predpostavke in okvire raziskovanja, trdi
Massey et al. (1997). Teorija »neoklasične ekonomije«23 se je osredotočila na razlike v
plačah in zaposlitvenih pogojih med državami ter na stroške migracije. Po tej teoriji je
selitev individualna odločitev, s katero želi posameznik maksimalno povečati svoje
prihodke. Teorija, ki je imela močen vpliv na oblikovanje javnega mnenja in imigracijske
zakonodaje, še predpostavlja, da bi se z zmanjšanjem razlik v zaslužku zmanjšali ali celo
končali premiki delavcev, saj naj bi bili delavski trgi glavni povzročitelji mednarodnih
tokov delavskega razreda, medtem ko ostali trgi nimajo takšnega vpliva.
Kot odgovor na ta makroekonomski model je nastal model »nove ekonomije migracij«,
ki predpostavlja, da na mednarodne migracije vplivajo razmere na različnih trgih in ne le
na delavskem. Ključna predpostavka tega novega pristopa pa je, da niso posamezniki tisti,
ki izolirano prihajajo do odločitev o migraciji, ampak takšne odločitve sprejemajo večje
22Povzemamo jih po D. S. Massey in sodelavcih (v Guibernau in Rex 1997). 23Teorija obstaja v dveh različicah, in sicer z makro- ali mikro-ravni, vendar se med seboj le rahlo razlikujeta. Več v Massey et al. (1997), Sjaastad (1962), Todaro (1969) …
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 25
enote, kot je družina ali gospodinjstvo. V takšnih skupinah člani delujejo kolektivno, z
namenom, da bi njihove odločitve vodile k maksimalnemu prihodku in zmanjšanemu
tveganju, ob neuspehu pa sprostile pritisk.
Oba omenjena modela temeljita na racionalni odločitvi, od česar pa se je povsem
odmaknila teorija »dvojnega delavskega trga«, ki trdi, da mednarodne migracije izhajajo iz
notranjih delavskih zahtev, ki jih postavljajo moderne industrijske družbe. Te zahteve
predstavljajo strukturne potrebe ekonomije in se nanašajo na okrepitev števila zaposlenih v
razvitih družbah. Iz tega sledi, da niso razlike v zaslužku tiste, ki spodbudijo mednarodno
migracijo, kar lahko potrdimo tudi z dejstvom, da kljub povpraševanju ostanejo plače za
imigrante še vedno na nizki ravni. Da je temu tako, poskrbijo družbeni in institucionalni
mehanizmi, ki se ne odzivajo na spremembe v 'zalogi' in 'povpraševanju' zaposlenih.
Teorija »dvojnega delavskega trga« se torej ne ozira na posameznika, temveč svoje
ugotovitve oblikuje na višji ravni. Podobno je oblikovana tudi teorija »svetovnih sistemov«,
po kateri je imigracija naravna posledica ekonomske globalizacije. Ozirajoč se na delo
Wallersteina (1974), so teoretiki (Portes in Walton 1981, Petras 1981, Castells 1989,
Sassen 1988) v tem modelu mednarodno migracijo povezali s strukturo svetovnega trga in
trdijo, da »penetracija kapitalističnih ekonomskih relacij v periferne, nekapitalistične
družbe oblikuje mobilno populacijo, ki je nagnjena k migriranju prek državnih meja«
(Massey et al. 1997: 262).
Omenjene teorije skušajo podati vzroke za migracijo oziroma kaj jo spodbudi. Razlike
v zaslužku, potreba po okrepitvi delavskega razreda in prodor globalnih trgov v nerazvita
okolja lahko vedno znova spodbudijo premike ljudi, toda za ohranjanje mednarodnih
migracij skozi čas in prostor so se izoblikovali popolnoma drugi dejavniki. Med te
prištevamo: migracijske mreže24, institucije in organizacije, ki skrbijo za pravice zakonitih
in nezakonitih migrantov, ter spremenjen družbeni pomen dela v družbah sprejemnicah.
Omenjeni dejavniki poganjajo migracije, ki so že v teku, in spodbujajo nove, saj nudijo
določeno mero varnosti.
Razočaranje z modeli, ki so prikazali migrante kot pasivne opazovalce, s katerimi
manipulira svetovni kapitalistični sistem, je povzročilo nastanek nove oblike razprave o
zvezi med emigrantskimi in imigrantskimi družbami – le-ta je ukoreninjena v konceptu
»transnacionalizma«. Transnacionalizem predstavlja delovanje migrantov v družbenih
24Migracijske mreže so skupek medosebnih vezi, ki povezujejo migrante, nekdanje migrante in tiste, ki so ostali v domovini. Mreže nastanejo na podlagi sorodstvenih, prijateljskih in skupnostnih vezi v domovini ter predstavljajo močen dodaten dejavnik mednarodnega premika, prav tako pa znižujejo začetne stroške in tveganje migracije.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 26
poljih, ki prestopajo zemljepisne, državno-politične in kulturne meje (Glick Schiller, Basch
in Szanton Blanc 1992, 1994; v Brettell 2000). Njegove korenine najdemo že v zgodnjih
antropoloških raziskavah o povratnikih, s svojo vrnitvijo pa so povratniki poudarili vez
med svojo domovino in notacijo, da emigracija v očeh migrantov ne pomeni nujno
dokončnega slovesa (Brettell in Hollifield 2000: 15–16).
Transnacionalizem je pravzaprav manifest globalizacije (Appadurai 1996, Schmitter
Haisler 2000), zato je treba ob njegovem pojavu ponovno razmisliti o pojmih, kot so:
'razdalja', 'izolacija', 'prostor' in 'čas', trdi Skrbiš (1999). Procesi, ki vplivajo in povzročajo
spremembe v povezavi do omenjenih pojmov, delujejo že zelo dolgo. V 19. stoletju smo
predvsem v domeni transporta in informacij doživeli tehnološko eksplozijo. Z izboljšanimi
načini transporta kot tudi s podobami, ki se prenašajo s sredstvi modernih telekomunikacij,
so se skrajšale družbene razdalje med imigrantskimi in emigrantskimi družbami (Brettell
2000), s tem pa smo vstopili v popolnoma nove okoliščine sosedskih meja, celo s tistimi
najbolj oddaljenimi od nas (Appadurai 1996: 29). Transnacionalizem predstavlja proces, s
katerim priseljenci hkrati utrjujejo pot v novo družbo in ohranjajo družbene vezi, ki
povezujejo njihovo izvorno družbo in družbo, v katero so se naselili (Basch et al. 1994, v
Schmitter Heisler 2000: 84). Ob tem poudarimo, da množične migracije potekajo po vsem
svetu že dolgo časa. Kar sodobni svet postavlja v drugačno perspektivo, pa sta lahkotnost
in pogostost prečkanja političnih in fizičnih omejitev. Lažji in hitrejši način prečkanja
nacionalnih meja in večji pretok komunikacije je omogočila tehnološka revolucija, ki
hkrati spodbuja širjenje novih vezi in vzdrževanje starih in ki se nahajajo v
transnacionalnih družbenih mrežah (Schmitter Heisler 2000).
Ravno zato, ker sta razdalja in čas prenehala predstavljati oviro, migrantje danes
'občutijo' razmere v svoji domovini. Množični mediji kot glavni nosilci podob prinašajo
odseljenim skupnostim predstavo domovine, ki so jo zapustili. S pomočjo transnacionalnih
medijev, ki jih je omogočil že zgoraj omenjeni tehnološki razvoj, izseljenci ostanejo 'blizu'
in v stiku 'z dogajanjem doma'. Občutenje in aktivno povezanost z domovino združujemo
znotraj pojma »diaspora«, ki predstavlja pomemben vidik koncepta »transnacionalizma«.
Diaspore izhajajo iz teorije o migracijskih mrežah, ki jih oblikujejo pripadniki določene
etnične skupnosti v novem okolju države gostiteljice. Obstaja kar nekaj opredelitev termina
diaspora, vendar te po Shefferju (1986) definirajo diasporo kot tranzitni fenomen, »ki bo
izginil skozi akulturacijo in asimilacijo« (v Skrbiš 1999: 4) imigrantov, kar pa ne odraža
realne situacije; diaspore naj bi namreč tudi po akulturaciji skupnosti še naprej obstajale.
Sodobnejši teoretik Safran (1991) diaspore označuje kot izseljene manjšinske
skupnosti, (1) ki so razpršene iz izvornega središča na najmanj dve periferni področji; (2)
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 27
ki ohranjajo spomin, vizijo ali mit o njihovi izvirni domovini; (3) ki verjamejo, da niso – in
mogoče ne morejo – biti popolnoma sprejete v državi gostiteljici; (4) ki vidijo domovino
svojih prednikov kot mesto, kamor se bodo, ko bo pravi čas za to, nekega dne preselili; (5)
ki so predani ohranjanju ali obnovi svoje domovine; in (6) katerih zavest in solidarnost
skupnosti sta pomembno opredeljeni skozi nenehno povezanost z domovino (v Clifford
1997: 284). Po teh načelih so idealni predstavniki diaspore Židje. A iskanje idealnega tipa
ni najboljši cilj definiranja, saj se okoliščine skozi zgodovino spreminjajo in tudi Židje niso
vedno izpolnjevali vseh šest Safranovih pogojev, trdi Clifford (1997). K tej definiciji
dodajmo še pripombi Skrbiša: (1) diaspora določene etnične skupnosti lahko nastane z
izginotjem njene domovine s svetovnega političnega zemljevida; (2) diasporična skupnost
lahko ohrani oz. pridobi status diaspore, tudi ko domovina (že/še) obstaja (1999).
Posledica široko zastavljene definicije diaspore je okrepljena povezava med
globalizacijskimi procesi in hitrim oblikovanjem diaspore. S sprejetjem široke definicije pa
pripomoremo k opuščanju tradicionalnega vidika, ki je razumel diaspore kot imigrantsko
posledico nujnega travmatičnega in množičnega izkoreninjenja iz domovine. Formacija
modernih diaspor ni nujno povezana s takšnimi razmerami, ampak jih lahko razumemo kot
produkt zveze ekonomskih, kulturnih in/ali političnih faktorjev (Skrbiš 1999).
Čeprav Safranova opredelitev diaspore omenja tudi vrnitev, do nje redko pride.
Diaspore niso začasne, temveč vključujejo prebivanje trajajoče skupnosti, katerih člani
imajo »kolektivni dom« stran od doma. Pri tem »zamišljanju« kolektivnega doma igrajo
aktivno vlogo mediji, ki skušajo s svojim diskurzom vplivati na imigrantsko skupnost pri
konstrukciji samih sebe in novega okolja (Naficy 1999). Množični mediji ob tem tvorijo
mrežo simbolov in pomenov, skozi katere se člani izseljene skupnosti diferencirajo od
novega okolja ter poistovetijo s preostalimi člani, kar posledično oblikuje »zamišljeno«
diasporično »skupnost« (Anderson 1983/1998). Člani diaspore vidijo domovino kot
»prostorske reprezentacije, ki so navdihnjene s političnimi in kulturnimi faktorji, namesto s
preprostim dejstvom geografije« (Skrbiš 1999: 38). Izseljenci se domovine spominjajo z
nostalgijo, ki v migracijskem procesu predstavlja nekritičen način pogleda na domovino.
Skozi nostalgijo se oblikuje romantično obravnavanje domovine, kjer negativne stvari
nikoli niso obstajale. Oba diskurza, nostalgija in romanticizem, skupaj oblikujeta in
vzdržujeta »mit o vrnitvi« (Naficy 1991, Margolis 1995, Skrbiš 1999), ki ima moč
usmerjati zdajšnje odločitve in nudi oporo v prihodnosti. Ob tem diskurz diaspore združuje
tako korenine kot smer, in sicer z namenom vzpostavitve »izmenične javne sfere« (Gilroy
1987; v Clifford 1997). Gre za oblike skupnostnega zavedanja in solidarnosti, ki ohranjajo
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 28
identifikacijo članov skupnosti zunaj nacionalnih meja časa in prostora, zato da bi živeli
znotraj (novega okolja), toda drugače (Clifford 1997: 286–287).
Po vsem sodeč, transnacionalizem in njegove 'izdelke' razumemo kot družbeno akcijo v
multidimenzionalnem globalnem prostoru z neomejenimi podprostori, ki predirajo drug
drugega, posamezni procesi pa so ob tem tudi velikokrat prekinjeni (Kearney 1995; tudi
Appadurai 1991; v Brettell 2000). O fluidnih, spreminjajočih se prostorih oz. »krajinah« je
nekoliko podrobneje spregovoril Appaduarai (1996) v svojem prispevku o novi globalni
kulturni ekonomiji, ki naj bi predstavljala ogrodje za nov model sodobnih migracijskih
gibanj, ki so v močni relaciji z globalizacijo – silo, ki ni le spremenila zaznave prostora in
časa, ampak tudi zaznavo podob in prepoznavnih kulturnih simbolov25. Novo globalno
kulturno ekonomijo moramo razumeti kot kompleksno, prekrivajočo se in nezdružljivo
ureditev, ki je ne smemo več povezovati z obstoječimi modeli center – periferija, kot tudi
ne s preprostimi modeli 'push – pull' (v okviru migracijske teorije), modeli pribitkov in
primanjkljajev (v okviru tradicionalnih modelov ravnotežja trga) ali z modeli porabnikov
in proizvajalcev (kot v mnogih neomarksističnih teorijah razvoja), trdi Appadurai.
»Kompleksnost sodobne globalne ekonomije ima opravka z določenimi temeljnimi
ločitvami med ekonomijo, kulturo in politiko …« (33) ter mediji, in sicer s tradicionalnimi,
še bolj pa z novimi.
Appadurai predlaga, da osnovni okvir za raziskovanje omenjenih ločitev upošteva
zveze oz. odnose med petimi dimenzijami globalnih kulturnih tokov, ki jih lahko
poimenujemo (a) etnične krajine (ethnoscapes); (b) medijske krajine (mediascapes); (c)
tehnološke krajine (technoscapes); (d) finančne krajine (financescapes) in (e) ideološke
krajine (ideoscapes). S 'pripono' krajine (-scapes) želi avtor nakazati na fluidno in
nepravilno obliko omenjenih elementov. Termini z omenjeno 'pripono' še nakazujejo, da ne
gre za objektivno dane relacije, ki bi bile videti enako s katerega koli zornega kota. Gre za
globokoperspektivne konstrukcije, ki jih upogibajo zgodovinske, lingvistične in politične
situacije različnih akterjev: nacionalne države, multinacionalke, diasporične skupnosti pa
tudi podnacionalne skupine in gibanja (verska, politična, ekonomska) in celo intimne 'face-
to-face' skupine, kot so vasi, sosedstva in družine. Omenjene pokrajine predstavljajo
gradnike nečesa, kar je Appadurai (nanašajoč se na Andersona) poimenoval zamišljeni
25V nadaljevanju povzemamo besedilo »Disjuncture and Difference in the Global Cultural Economy« (Appadurai, 1996: 27–47), kjer avtor podrobno predstavi ogrodje nove globalne kulturne ekonomije.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 29
svetovi26, tj. več svetov, ki so konstituirani iz zgodovinsko umeščenih predstav (imaginacij)
posameznikov in skupin, živečih po vsem svetu.
Z etničnimi krajinami si je Appadurai predstavljal pokrajino ljudi, ki določajo
spremenljiv svet, v katerem živijo. Etnične pokrajine sestavljajo turisti, imigranti, begunci,
izgnanci, gostujoči delavci in ostale premikajoče se skupine ter posamezniki. Ti
predstavljajo bistveno značilnost sveta in vplivajo tako na politiko nacij kot na politiko
med nacijami, in sicer v takšni meri, ki je do zdaj še nismo doživeli. S tem ne želimo trditi,
da sorazmerno stabilne skupnosti sorodnikov, prijateljev, dela in udobja ne obstajajo več.
Le da je stabilnost omenjenih skupnosti nekoliko omajana s strani človeškega gibanja, saj
je vse več ljudi soočenih z realno zahtevo po preselitvi ali z željo oz. fantazijo po selitvi.
Še več, realne zahteve in želje dandanes delujejo v velikem obsegu, saj se ljudje ne selijo z
vasi v mesto znotraj iste države, ampak tudi na drugo celino. Premikajoče se skupine svoji
domišljiji nikoli ne morejo privoščiti počitka, saj mednarodni kapital nenehno spreminja
svoje potrebe, produkcija in tehnologija nenehno proizvajata nove potrebe, nacionalne
države pa nenehno spreminjajo svojo politiko do begunskega prebivalstva.
Tehnološke krajine predstavljajo globalno obliko tehnologije in dejstvo, da se tako
visoka kot nizka tehnologija, tako mehanska kot informacijska, danes premikajo z velikimi
hitrostmi skozi različne vrste prej neprehodnih meja. Posebnost tehnoloških pokrajin je
odvečna distribucija tehnologij, ki je ne poganja ekonomija obsega, politična kontrola ali
racionalnost trga, temveč čedalje kompleksnejše zveze med denarnimi tokovi, političnimi
pričakovanji in razpoložljivostjo visoko- in nizko-kvalificirane delovne sile, trdi
Appadurai.
Razporeditev globalnega kapitala je danes bolj skrivnostna, hitra in težko sledljiva kot
kdaj koli prej. Glede na ta dejstva je potrebno in koristno govoriti tudi o finančnih
krajinah. Toda ob tem se pojavi kritična točka – etnične, tehnološke in finančne krajine so
na globalni ravni globoko nezdružljive in skrajno nepredvidljive. Vsaka izmed omenjenih
pokrajin je subjekt svojih lastnih omejitev in izzivov (nekaj političnih, nekaj informacijskih
in nekaj tehnološko-okoljskih), hkrati pa vsaka deluje kot omejitev in parameter gibanja v
preostalih pokrajinah. Iz tega sledi, da bi tudi čisto osnoven model globalne politične
ekonomije moral upoštevati globoke nezdružljive zveze med človeškim gibanjem,
tehnološkim tokom in finančnimi transferji.
26 »Zamišljene skupnosti« ali »Imagined community« (Anderson, 1983)
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 30
Nadaljnje ločitve med ekonomijo, politiko in kulturo nas vodijo k medijskim in
ideološkim krajinam, ki sta tesno povezani pokrajini podob. Po Appaduraiju se medijske
krajine nanašajo na distribucijo elektronskih sposobnosti proizvesti in razširjati informacije
(časopisi, revije, televizijske postaje, filmsko-produkcijski studii), ki so dandanes
razpoložljive naraščajočemu številu zasebnih in javnih interesov po vsem svetu, pa tudi na
svetovne podobe, ki jih omenjeni mediji proizvajajo. Te podobe vključujejo zapletena
prilagajanja glede na njihovo vrsto (dokumentarna, zabavna), njihovo opremo (elektronska
in pred-elektronska), njihovo občinstvo (lokalno, državno ali transnacionalno) in interese
lastnikov ter tistih, ki jih nadzorujejo. Medijske krajine svojim gledalcem po vsem svetu
predstavijo (še predvsem v svojih televizijskih, filmskih oblikah) velike in kompleksne
repertoarje podob, zgodb in etničnih pokrajin, v katerih so svetovi dobrin, novic ter politike
globoko prepleteni. Ob tem avtor dodaja, da velik delež občinstva po vsem svetu doživlja
medije kot zapleten in povezan repertoar tiska, celuloida, elektronskih zaslonov in
oglaševalskih plakatov. Linija med realističnimi in fiktivnimi pokrajinami, ki jih
sprejemajo, je zamegljena in bolj kot je občinstvo oddaljeno od resnične izkušnje življenja
v prestolnici, večja je možnost, da bodo oblikovali zamišljene svetove, ki so/bodo slepilni,
estetični in celo fantastični objekti, še posebej, če bodo določeni na podlagi neke druge
perspektive, nekega drugega zamišljenega sveta.
Tudi ideološke krajine so med seboj povezane podobe, vendar so velikokrat jasno
politične in imajo včasih opravka z ideologijami držav in s protiideološkimi gibanji, ki so
nedvoumno naravnani k zavzetju državne moči ali vsaj del te. Ideološke pokrajine so
sestavljene iz elementov »Razsvetljenstva« svetovnega pogleda. »Razsvetljenstvo«
sestavlja veriga idej, terminov in podob, vključujoč svobodo, blaginjo, pravice, suverenost,
reprezentacijo in, glavno med njimi, demokracijo. Glavna zgodba »Razsvetljenstva« (in
njegovih mnogih variacij v Britaniji, Franciji in v ZDA) je bila oblikovana z določeno
interno logiko in je predstavljala določeno zvezo med branjem, reprezentacijo in javno
sfero. Toda z diasporo omenjenih terminov in podob po vsem svetu, še posebej v 19.
stoletju, se je notranja koherenca, ki je v evro-ameriški glavni zgodbi držala termine
skupaj, zrahljala in namesto tega omogočila ohlapno strukturiran sinopsis politik, znotraj
katerih so različni narodi kot del njihove evolucije organizirali svojo politično kulturo
okrog različnih ključnih besed.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 31
Opisanih pet »krajin« predstavlja osnovo za oblikovanje pogojev, pod katerimi se
sodobni globalni tokovi pojavljajo: pojavljajo se v in skozi vse večje razlike in ločitve med
etničnimi, tehničnimi, finančnimi, medijskimi in ideološkimi krajinami. Ob tem Appadurai
poudarja, da danes ljudje, tehnološka oprema, denar, podobe in ideje sledijo vse bolj
neenakim sledem v celotni človeški zgodovini. Tudi prej so se pojavljala določena
razhajanja v tokovih omenjenih pojmov, vendar strmo naraščajoča hitrost, obseg in jakost
vsakega izmed predstavljenih tokov so danes tako veliki, da so ločitve postale središče
politik globalne kulture. Appaduraijev model smo predstavili z namenom predstavitve tega
danes kompleksnega področja migracij, ki je postal vpet v različne sfere družbeno-
političnega življenja. Za to diplomsko delo so najzanimivejše medijske in ideološke
krajine, ki s svojim vzajemnim delovanjem tvorijo nov prostor 'zamišljanja' – tj.
zamišljanja v diaspori.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 32
3 KULTURA IN IDENTITETA
Koncept »kultura« je eden izmed najbolj zapletenih konceptov družboslovnih disciplin,
trdi S. Hall (1997) in dodaja, da obstaja več različnih načinov njene opredelitve. Da gre za
problematičen pojem, se strinja tudi Williams (1997). Če je ta kompleksen pojem na
začetku pomenil »samostalnik procesa – kultura (gojenje) posevkov ali (reja in
razmnoževanje) živali, z razširitvijo pa kultura (dejavno gojenje) človeškega duhá –, je v
poznem osemnajstem stoletju predvsem v nemščini in angleščini postal samostalnik
konfiguracije ali generalizacije 'duhá', ki je označeval 'celosten način življenja'
posamičnega ljudstva« (44). Herder je prvi, ki je uporabil »pomenljivo« množino »kulture«
ter jo s tem ločil od vsakega edninskega in enosmernega pomena »civilizacije« (J. G.
Herder 1963: 1784–1791; po Williams 1997).
S tradicionalnega vidika delimo kulturo na visoko in navadno oziroma popularno.
Visoka predstavlja skupek velikih idej na področjih, kot so literatura, umetnost in
filozofija. Navadna ali množična kultura, kot so jo tudi poimenovali, pa upodablja
življenjski slog večine 'navadnih' ljudi, kamor sodijo distribucija popularne glasbe,
umetnosti, dizajna in literature pa tudi aktivnosti prostega časa in zabave. Dolga leta so
tako visoko kulturo enačili z dobrim in s kakovostnim, popularno pa z množičnim, s
standardiziranim in slabim (Williams 1998, Hall 1997).
V širši akademski in javni sferi je danes veliko bolj v uporabi opredelitev, ki prihaja iz
antropološke smeri in ki trdi, da je kultura vse tisto, kar kaže na drugačen način življenja
posameznika, ljudi, skupnosti, naroda ali družbene skupine (Hall 1997: 2). S kulturo si
predstavljamo določene pomene in simbole, ki jih deli določena skupnost ali družba.
»Vsaka človeška družba ima svojo obliko, svoje smotre, svoje pomene. Vsaka človeška
družba izraža vse to v ustanovah ter v umetnostih in znanju« (Williams 1997: 6). Kultura
zaokroža vse tiste skupne pomene in usmeritve, ki jih neka družba pri svojem razvoju išče
in najde. Z njeno rastjo raste tudi njena kultura, kateri dodajajo nove izkušnje, stike in
odkritja. Ta Williamsova ugotovitev potrjuje tako imenovan »kulturni obrat« (Hall), skozi
katerega je zajeto spoznanje družboslovcev, da kultura ni skupek stvari, ampak skupek
praks.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 33
Omenjene prakse pa se skozi življenje kulture spreminjajo. Kultura je sestavljena iz
znanih (starih) pomenov in novih usmeritev, ki se jih privrženci kulture naučijo. Gre za
nova opažanja in nove pomene, ki prihajajo do članov in ki jih ti preizkušajo, pravi
Williams. »To so navadni procesi v človeških družbah in človeških glavah, in v njih se kaže
narava kulture: to, da je vedno tradicionalna in ustvarjalna; to, da jo vedno tvorijo
najnavadnejši splošni pomeni in tudi najbolj prefinjeni individualni pomeni« (Williams
1997: 7; podčrtala avtorica).
Tudi marksisti so trdili, da se kultura skozi zgodovinski razvoj družbe spreminja skupaj
s spreminjanjem odnosov med ljudmi in razredi. Ob tem pa so še vztrajali, da »kulture ni
mogoče ločiti od narave našega splošnega življenja, da ima kultura v razredno razcepljeni
družbi nujno razredno vsebino in razredne posledice …« (Williams 1997: 27). Po
marksizmu je torej kultura razredna, zato jo je treba interpretirati v razmerju s sistemom
produkcije, na katerem temelji, in se ob tem zavedati, da je nižji razred zavestno prikrajšan
za skupno dediščino, zato množice (p)ostajajo nevedne. Toda Williams se s tem
marksističnim stališčem, ki vidi množice kot nevedne in ki polarizira ekonomsko življenje
na eni strani ter kulturo na drugi, ne strinja. Zatorej avtor oblikuje sklep, da so kultura tako
skupni pomeni in proizvodi vseh ljudi določene družbe, kot tudi določeni individualni
pomeni, ki jih ustvarijo osebne in družbene izkušnje, zato je nepravilna domneva
marksistov, da je mogoče katerega koli izmed pomenov na kakršen koli način predpisati.
Uporaba zveze »skupni pomeni« lahko včasih zveni preveč enotno, s čimer pa ne bi
radi opredelili kulture. Namreč, v vsaki kulturi, ne glede na temo, obstaja mešanica
različnih mnenj in pomenov, ki določene stvari interpretirajo in predstavljajo, in ne le en
točno določen pomen in razlaga. Kultura je skupek »tako čustev, vezi in občutenj, kot idej
in konceptov«, trdi Hall (1997: 3) in ob tem dodaja, da kultura ni samo v glavi, ampak je
tista družbena praksa, ki oblikuje in uravnava naše družbeno delovanje.
Ravno poudarek na kulturi kot družbeni praksi pa je zelo pomemben. Kultura je
namreč skupek praks, skozi katere njeni člani določajo, oblikujejo in dajejo pomene
ljudem, objektom in dogodkom. Neka stvar ima sama po sebi le redko samo en, točno
določen in nespremenljiv pomen. Celo nekaj tako očitnega, kot je oblačilo, ima lahko več
pomenov – sredstvo zaščite kože, način izražanja sloga (moda) …– odvisnih od konteksta
uporabe. Glede na to, kako uporabljamo stvari, kako jih občutimo, dojemamo in
predstavljamo drugim, določamo tem stvarem pomen in skozi njih tvorimo reprezentacijo
naše kulture. »V tem smislu kultura pronica skozi celotno družbo. Je tisto, kar loči
'človeški' element v družbenem življenju od nečesa, kar je vodeno preprosto biološko«
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 34
(Hall 1997: 3). S kulturnimi pomeni pa določamo našo lastno identiteto, ji dajemo smisel,
o tem, kdo smo in komu pripadamo.
3.1 Kulturna reprezentacija
Reprezentacija je ena osrednjih praks in ključnih trenutkov v procesu proizvodnje
kulture, ki sta ga du Gay in Hall poimenovala »kulturni krog« (1997). Koncept
reprezentacije27, ki ga predstavljamo v tem podpoglavju, je zelo pomemben pri
proučevanju kultur, saj predstavlja tisto 'točko', kjer se pomen in jezik povežeta s kulturo.
Poleg reprezentacije »kulturni krog« vključuje tudi pojem identitete, ki skupaj z
reprezentacijo predstavljata ključna pojma za raziskavo tega dela.
Reprezentacijo bi lahko razložili kot prakso, v kateri uporabimo jezik, da povemo
nekaj, kar nosi pomemben pomen, ostalim ljudem. Povedano drugače, reprezentacija je
produkcija pomenov in konceptov skozi uporabo jezika, v naših mislih. Hall uporabi
zanimiv primer z namenom lažjega razumevanja tega procesa, ki je tako močno povezan z
jezikom. Kadar odložimo kozarec in odidemo iz sobe, lahko še vedno razmišljamo o
kozarcu, čeprav ni več fizično z nami. Pravzaprav ne razmišljamo o kozarcu, ampak o
konceptu kozarca, saj je »KOZAREC« le lingvistični znak, s katerim v slovenščini
označujemo predmet za pitje tekočine (Hall 1997). Prikazano povezavo koncepta z
jezikom (tj. lingvističnim znakom) imenujemo reprezentacija. Le-ta nam omogoči
nanašanje k bodisi resničnemu svetu bodisi k imaginarnem svetu objektov, ljudi in
dogodkov.
Obstajata dva procesa oziroma sistema reprezentacije. Prvi, ravnokar opisani, vsebuje
različne vrste predmetov, ljudi in dogodkov in ti so povezani z množico konceptov oz.
»miselnih reprezentacij«, ki jih imamo v naših mislih. Brez njih ne bi mogli smiselno
interpretirati sveta okrog nas. Ob tem je zelo pomembno tukaj poudariti, da gre dejansko za
sistem. Da lahko nekaj poimenujemo »sistem«, mora biti izpolnjen princip organiziranosti
oz. klasifikacije. Znotraj našega prvega sistema reprezentacije so koncepti organizirani,
urejeni in klasificirani na podlagi podobnosti ali razlik, ki koncepte med seboj povežejo ali
ločijo drug od drugega in s tem tvorijo kompleksne povezave med njimi. Takšno
razporejenost in organiziranost konceptov imenujemo tudi »konceptualni zemljevidi« (Hall
1997). Da bi posamezniki, ki vstopajo v skupen komunikacijski odnos, lahko vzdrževali 27Celotno podpoglavje o kulturni reprezentaciji tudi v nadaljevanju povzemamo po Hallu, ki je reprezentacijo opredelil kot kulturni proces in jo zelo natančno opisal v »The work of representation« (1997: 13–74). Kjer citiramo druge avtorje, je to označeno.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 35
dialog, morajo posedovati podobne konceptualne zemljevide. Konceptualni zemljevidi
predstavljajo zelo pomembno točko reprezentacije in kot takšne jih bomo uporabili tudi v
relaciji z našim raziskovalnim problemom, saj bomo skušali prikazati, kakšni so
konceptualni zemljevidi določene skupine ljudi (Srbov) v Sloveniji, tj. na podlagi česa so
njihovi dialogi mogoči, kar posledično tvori pripadnost skupnosti.
Toda skupni konceptualni zemljevidi niso dovolj. Za reprezentacijo in izmenjavo
kulturnih konceptov je potrebno deliti še jezik in ta predstavlja drugi sistem reprezentacije.
Splošen izraz za besede, zvoke in podobe je »znak« in skupina organiziranih (med seboj
povezanih) znakov sestavlja skupen jezik. »[…] ravno obstoj skupnih jezikov nam
omogoča prevod naših misli (konceptov) v besede, zvoke in podobe, ki jih nato
uporabljamo, v obliki jezika, za izražanje pomenov in sporočanje naših idej ostalim
ljudem« (18). Ob tem je pomembno poudariti, da je koncept »jezika« v kontekstu
reprezentacije uporabljen v zelo širokem smislu. Ni nujno, da predstavljajo »jezike« samo
lingvistični pojmi; za reprezentacijo je prav tako pomembnih veliko drugih »jezikov«:
»jezik« obrazne in telesne mimike, »jezik« semaforjev ali glasbe. »Relacija med 'stvarmi',
koncepti in znaki leži v središču produkcije pomena v jeziku. Proces, ki povezuje omenjene
tri elemente, pa imenujemo 'reprezentacija'« (19; podčrtala avtorica).
Vprašanje, ki se ob zapisanem izpostavi, je, kako člani iste kulture, ki delijo isti
konceptualni zemljevid in jezik, povežejo določen koncept z jezikovnim znakom. Kot smo
že zapisali, se pomen konstruira skozi reprezentacijo, in sicer s pomočjo kodov, ki
vzpostavijo korelacijo med opisanima sistemoma reprezentacije, tj. našimi konceptualnimi
zemljevidi in jezikovnimi sistemi. Hall trdi, da pomen ni postavljen v sam predmet ali
osebo, še manj pa v besede, temveč smo ljudje tisti, ki določamo pomene in ki jih utrdimo
tako močno, da s časoma postanejo 'naravni'. Kodi torej utrdijo zvezo med koncepti in
znaki ter hkrati utrdijo pomene znotraj različnih jezikov in kultur. Kodi, koncepti in znaki
lahko tako močno utrdijo pomen, ker so v bistvu nevidni oziroma delujejo povsem
naravno, saj se jih učimo in jih sprejemamo že kot otroci. Kot otroci se učimo sistemov
reprezentacije ter kodov našega jezika in kulture, ki nas opremijo s kulturnim 'know-how'
in nam omogočajo delovati kot »kulturno kompetentni subjekti«. Potem pripadati isti
kulturi pomeni deliti približno enak konceptualni in lingvistični univerzum. Pri tem je
pomembno dodati, da imajo zelo veliko vlogo tvorjenja pomenov in dajanja vtisa, da so ti
pomeni del neke kulture že od nekdaj, ravno mediji.
Čeprav pomene skozi čas utrdimo tako močno, da jih sprejemamo kot naravne in ne z
naše strani oblikovane, pa pomeni niso nikoli dokončno utrjeni, določeni oz.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 36
nespremenljivi. Namreč nekatere besede (ali ostali lingvistični znaki) lahko nosijo različne
pomene. Beseda 'zakon' v mladostniškem žargonu pomeni nekaj povsem drugega, kot je
zapisano v slovarju slovenskega knjižnega jezika. Seveda to ne pomeni, da so znaki
popolnoma spremenljivi in da se lahko vsak dan odločimo za drug pomen, toda kljub temu
pomeni ne bodo nikoli absolutno določeni. »Družbene in jezikovne konvencije se skozi čas
spreminjajo« (24), z njihovo spremembo pa se spreminjajo tudi pomeni, kar ponovno
dokazuje, da ti niso 'v' stvareh, ampak so proizvedeni in oblikovani v procesu signifikacije
– prakse, ki proizvede pomene oz. dodeli stvarem pomen.
Obstajajo tri temeljne teorije reprezentacije, ki skušajo razložiti, kje se nahaja pomen.
Po reflektivni teoriji je pomen postavljen v sam objekt (stvar, osebo, podobo), pri čemer
jezik deluje kot ogledalo, saj naj bi jezik zrcalil resnični pomen, ki že obstaja v svetu.
Vendar teorija ne zdrži že dejstva, da obstaja zelo velika množica besed, zvokov in podob,
ki jih zelo dobro razumemo, vendar so te izmišljene in fantazijske ter se nanašajo na
imaginarni svet28.
Intencionalni pristop zastopa ravno nasprotno stališče od refleksivnega, in sicer naj bi
»govorec« 'vtisnil' oz. tvoril pomen skozi jezik, ki vpliva na svet. Toda če bi bil vsak izmed
nas edini in unikatni izvor pomena, bi to pomenilo, da se lahko izražamo v povsem
zasebnem jeziku, ki pa ga nihče ne bi razumel. Smisel jezika pa je ravno komunikacija in
ta temelji na skupnih lingvističnih konvencijah in kodih, od njih pa je tudi odvisna.
Zadnja teorija, konstruktivna teorija, zagovarja družbeni vidik jezika. Ljudje smo tisti,
ki konstruiramo pomen, in sicer z uporabo reprezentacijskih sistemov, tj. z uporabo
konceptov in znakov – kodov. To, kar posamezen zvok ali beseda predstavlja, simbolizira
oz. reprezentira, omogoča določenemu konceptu, da deluje kot znak in odkriva pomen v
določenem jeziku (26).
K temu konstruktivisti še dodajajo, da so pomeni »relacijski«. Z njihovega vidika so
znaki arbitrarni, saj med znakom in njegovim pomenom oziroma konceptom ne obstaja
naravna zveza, ampak je ta ustvarjena. Sam znak ne more določati pomena, temveč je
pomen odvisen od zveze med znakom in konceptom, to relacijo pa določa kod oziroma
ljudje.
Znotraj konstruktivne teorije lahko k reprezentaciji pristopamo na dva načina:
semiotični in diskurzivni pristop. Semiotični pristop je oblikoval švicarski jezikoslovec F.
Saussure, ki je trdil, da je produkcija pomena odvisna od jezika, predstavljenega s 28Hall ob tem navaja kot primer Iliado.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 37
sistemom znakov. Na drugi strani je M. Foucault razvil diskurzivni pristop, v katerem ima
osrednjo vlogo tvorjenja pomena diskurz in ne jezik.
Če najprej na kratko predstavimo Saussurjevo »zapuščino« (Hall 1997), potem velja
omeniti njegovo analizo znaka skozi dva elementa: formo (dejanska beseda, podoba) in
idejo oz. koncept, ki je v naših mislih povezan s formo. Prvi element je Saussure
poimenoval »označevalec« (signifier), drugega pa »označenec« (signified). Torej, kadar
koli bi slišali označevalca, le-tega povežemo z označencem. Označevalec in označenec sta
pomembna pri oblikovanju pomena, povezava med njima pa je utrjena s kulturnimi in z
jezikovnimi kodi določene kulture. Utrjena relacija med označencem in označevalcem pa
ni naravna, ampak ustvarjena – arbitrarna. Ob tem Saussure trdi, da so znaki člani sistema
in da so definirani skozi povezavo z drugimi člani sistema, te povezave pa se vzpostavljajo
na podlagi razlik med njimi. Ravno označevanje razlik je fundamentalno pri produkciji
pomena, trdi Saussure (v Hall 1997: 31), in kot najpreprostejši način razlikovanja vidi v
uporabi dvojnih (binarnih) nasprotij29. Torej, da bi označevalci lahko proizvajali pomen,
morajo biti organizirani v »sistem razlik«, iz česar pa sledi, da so razlike tiste, ki
»označujejo« (signify), dajejo pomen. Poleg tega, da so vezi med znaki arbitrarne in
ustvarjene na podlagi razlik, tudi vezi med znaki, označevalci in označenci, niso nikoli
dokončno utrjene. Vsi pomeni so ustvarjeni znotraj določene kulture v določenem
zgodovinskem obdobju, trdi Saussure.
S proučevanjem znakov – kod – in kulture je Saussure oblikoval novo področje, ki ga
danes imenujemo »semiotika«. R. Barthes je nadaljeval Saussurjevo delo in semiotiko
apliciral na razumevanje popularne kulture. Pri tem je Barthes predstavil dve stopnji
reprezentacijskega procesa: prvo je poimenoval »stopnja denotacije«, drugo pa »stopnja
konotacije«. Medtem ko je prva stopnja preprosta opisna raven, na kateri obstaja konsenz o
pomenu, predstavlja druga stopnja za Barthesa skupno, globalno in razpršeno stopnjo.
Splošno sprejet pomen na prvi stopnji deluje na drugi ravni reprezentacijskega procesa kot
signifikacija. Na drugi stopnji ga namreč povežemo s širšo globalno temo in s tem
proizvedemo drug, bolj izpopolnjen in ideološko obdan pomen oziroma sporočilo. Barthes
je drugo stopnjo signifikacije poimenoval »raven mita« (Barthes 1972; v Hall 1997). Gre
za raven, na kateri »določen koncept velikokrat rekonstruira verigo vzrokov in posledic,
motivov in namenov …« (40) in povzroči oblikovanje 'nove' zgodovine, ki se vcepi v mit.
29Na primer: izseljenec in priseljenec
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 38
Na drugi strani je Foucaultu sistem reprezentacije predstavil kot diskurz, v katerem se
proizvaja znanje, ki je po Foucaultu odgovorno za tvorjenje pomena. Z našega
raziskovalnega vidika potem medijski diskurz tvori prostor, v katerem izseljenci
razpravljajo o pomenih, kot so domovina, religija, nacija ipd., in s tem oblikujejo »znanje«,
skozi katerega se tvorijo in vzdržujejo pomeni. Foucault je »želel analizirati, 'kako
človeška bitja razumejo sama sebe v naši kulturi' in kako se naše znanje o 'družbenih,
utelešenih individualnih in skupnih pomenih' proizvede v različnih obdobjih« (v Hall 1997:
43). Foucault je tako oblikoval diskurzivni pristop konstruktivne teorije reprezentacije, pri
čemer so pomembne tri glavne ideje: koncept diskurza, vprašanje oblasti in znanja ter
vprašanje subjekta.
Foucaultovo zanimanje je bilo usmerjeno v pravila in prakse, ki so proizvedli
pomenske izjave in uravnavali diskurz v določenih zgodovinskih obdobjih. Po Foucaultu
predstavlja diskurz skupino izjav, ki so zagotavljale jezik za pogovor o določeni temi v
določenem zgodovinskem kontekstu30 in vse, kar zunaj diskurza nima nobenega pravega
pomena. Diskurz je tisti, ki oblikuje snov in definira ter proizvaja naše znanje; je tisti, ki
nadzoruje način, skozi katerega se o določeni snovi oz. temi pomensko razpravlja in
utemeljuje; in je tudi tisti, ki vpliva na način, s katerim so ideje postavljene v prakse in
uporabljene za vodenje drugih. Toda diskurz ni nikoli sestavljen iz ene izjave, enega teksta,
ene akcije ali vira, trdi Foucault. Določen diskurz se pojavlja skozi množico tekstov, kot
oblika vodenja pa pri različnih institucionalnih položajih znotraj družbe.
Kar konstruktivisti trdijo, je, da fizične stvari in dejanja sicer obstajajo, toda le znotraj
diskurza pridobijo omenjene zadeve pomen in postanejo objekt znanja. V povezavi s tem
Foucault razlaga: ker lahko ljudje posedujemo zanje le o stvareh, ki imajo pomen, je znanje
tisto, ki proizvaja diskurz in ne stvari same po sebi. Teme, kot so migracije, diaspora,
domovina ali vrnitev, imajo pomen samo znotraj diskurza o njih, brez svojega diskurza pa
ne bi predstavljale nič oz. ne bi nosile pomena31.
Predstavitev reprezentacije, njenih teorij in dveh najvidnejših pristopov znotraj
konstruktivne teorije je pomembna za to diplomsko delo, saj vključuje temeljne vidike, ki
so vpleteni v oblikovanje kulturnih pomenov in s tem tudi identitete. Identiteta pa je
središče tega raziskovalnega dela, skozi katerega želimo dognati, kaj je tisto, kar oblikuje 30Navadno je bil diskurz opredeljen kot lingvistični koncept in je predstavljal nize povezanega govora ali zapisov. Foucault pa mu je dodelil drugačen, manj lingvističen pomen. 31V poznejših razmišljanjih se je Foucault še bolj posvetil vprašanju, kako se znanje vzpostavlja skozi diskurzivne prakse v specifičnih institucijah, zato da bi uravnavale vedenje članov družbe. Vendar pa nadaljnji razvoj diskurzivnega pristopa k reprezentaciji za razumevanje tega diplomskega dela ni potreben. Več v Foucault (1980), tudi Hall (1997).
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 39
identiteto druge generacije priseljencev v Sloveniji oz. kako močno so mediji vpeti v ta
proces.
Koncepta, kot sta Barthesov »mit« in Foucaultov »diskurz«, delujeta zelo močno v
procesu gradnje identitete. Ob tem pa je potrebno dodatno poudariti Saussurejevo
ugotovitev, da je pri tvorjenju pomenov bistvenega pomena označevanje razlik. V
nadaljevanju diplomskega dela bo skozi teorijo in pozneje skozi raziskavo prikazano, kako
pripadniki določene kulture identificirajo svoj »jaz«, oblikujejo svojo identiteto ravno
skozi razliko med njimi in pripadniki druge kulture. Iskanje in predvsem poudarjanje razlik
je predstavljeno tudi v konceptu »Drugi«32, ki ga opisujemo v poglavju o identiteti, ki
sledi.
3.2 Oblikovanje identitete
Zakaj je identiteta tako pomembna? S pojavom globalizacije in liberalizacije medijev
se je svetovno občinstvo znašlo v medijski družbi, saj so mediji prevzeli vlogo oblikovanja
občutka pripadnosti skupnosti, tradicije in identitete. Pod ta vpliv ne padejo le lokalne
skupnosti, ampak z novim načinom delovanja mediji naslavljajo tudi oddaljene ter po vsem
svetu raztresene skupnosti in imajo veliko vlogo pri oblikovanju novo-stare identitete
(Morley in Robins 1995). Zgoraj zapisano vprašanje si tako v sodobnem času postavljamo
na različnih ravneh: globalni, nacionalni, lokalni in osebni. Odgovore lahko najdemo na
vsaki izmed njih. Na globalni ravni se pojavljajo boji med različnimi skupnostmi, ki želijo
kolektivno identiteto svojih članov postaviti nad preostalimi skupnostmi. Na nacionalni in
lokalni ravni še vedno prihaja do trenj med različnimi skupnostmi, ob tem pa se pojavijo
trenja med člani določene skupnosti, ko posamezni člani odstopajo od 'predpisanih'
pomenov. V sodobnem svetu so identitete namreč rezultat raznovrstnih procesov, ki
prihajajo iz različnih virov: nacionalnosti, etničnosti, družbenega razreda, skupnosti, spola,
seksualnosti in tudi medijskih diskurzov. Kot trdita Morley in Robins (prav tam), je vloga
medijev od konca 80. let prejšnjega stoletja naprej pri konstruiranju in ohranjanju družbe
skozi čas in prostor postajala vse bolj opažena. Omenjeni viri pa so lahko v procesu
gradnje identitete med seboj konfliktni in lahko povzročijo »razdrobljeno identiteto«
(Woodward 1997).
»Identiteta je […] odraz odnosa, ki ga človek vzpostavi do samega sebe in do skupine,
v kateri živi« (Lukšič Hacin 1995: 92). Z identiteto skušamo razumeti svoj »jaz«, kdo smo
32»The Other«
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 40
v povezavi z drugimi in s svetom, v katerem prebivamo. Pravzaprav identiteta označuje
načine, v katerih smo isti kot ostali (znotraj skupnosti, kateri pripadamo), in načine, skozi
katere se razlikujemo od »Drugega«. Tako je identiteta velikokrat definirana skozi razliko
oz. skozi tisto, »kar ni«. Koncept »različnosti«, ki vključuje polarizacijo, vključenost –
izključenost (mi – oni) in nasprotja (moški – ženska), je kot pojem oblikovanja identitete
zelo pomemben za to diplomsko delo, zato se mu bomo nekoliko pozneje še posvetili.
Ravno izseljenci so namreč tisti, ki v veliki meri oblikujejo svoje identitete na podlagi
diferenciacije od nove družbe. Diferenciacijo gradijo na podlagi tradicionalnih simbolov in
pomenov, ki jih izseljenci sprejemajo prek novih oblik komunikacije, tj. transnacionalnih
medijev.
Identiteta določenega posameznika se oblikuje skozi proces socializacije oz.
inkulturacije. »Gre za interakcijo med posameznikom na eni strani in družbo in kulturo na
drugi, za usklajevanje posameznika z družbenim okoljem, ki vtisne bistvene sestavine
posameznikove identitete« (Južnič 1993: 120). Identiteta je rezultat identifikacije33, ki v
primarni socializaciji poteka v obliki posnemanja »vzornih drugih« (Lukšič Hacin 1995),
nato pa prerašča v identifikacijo posameznika s samim seboj. Poleg imitacije je
najpomembnejši dejavnik primarne socializacije tudi jezik, prek katerega že kot otroci
ponotranjimo kulturne pomene in simbole, ki so temeljni za komunikacijo. »V teh procesih
se vzpostavijo temelji nezavednega, ki človeka spremljajo celo življenje« (Lukšič Hacin
1995: 99).
Primarna socializacija se nato nadaljuje v sekundarno, kjer na oblikovanje identitet
delujejo institucije, ki nas 'učijo' kulturno določenih družbenih vlog. Berger in Luckmann
menita, da sta interiorizacija institucionalnih 'podsvetov' in pridobivanje znanja o posebnih
družbenih vlogah bistveni točki sekundarne socializacije (1988: 129). Socializacija je
uspešna, kadar sekundarna socializacija nadaljuje primarno na osnovi podobnih struktur.
Kadar sta omenjeni stopnji neskladni, pa lahko to vodi do neuspešne socializacije. Ob tem
Lukšič Hacinova (1995) opozarja na možnosti omenjenega neskladja ravno pri
posameznikih, ki so udeleženi v migracijah. Medtem ko sprememba kulturnega okolja pri
odraslih vodi v resocializacijo34, je selitev za otroke, ki so šele v primarni socializaciji,
kompleksnejši problem. Selitev namreč povzroči povsem spremenjene razmere, ki
povzročijo »lomljenje« primarne socializacije pri najmlajših. »Velike možnosti za
33Koncept identifikacije prihaja s področja psihoanalize, kjer je imel osrednji pomen pri Freudovem razumevanju otroške pozicije do samega sebe na ravni Ojdipovega kompleksa. 34Ponovna socializacija odraslih zaradi novih razmer, ki zahtevajo prilagoditve.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 41
razhajanja med primarno in sekundarno socializacijo najdemo tudi pri drugi generaciji
izseljencev, če primarna socializacija poteka v relativno močni 'izolaciji' znotraj
izseljenske skupnosti« (Lukšič Hacin 1995: 101–102).
Vendar pa socializacija ni nikoli dokončna. Nepopolna socializacija velja predvsem za
moderne, diferencirane družbe, trdi Južnič (1989; v Lukšič Hacin 1995); s tem potrdimo že
zapisano, da identiteta nikoli ni dokončna, utrjena oz. nespremenljiva. V tradicionalni
družbi je veljalo, da vsakdo ve, kdo je in kakšen status ter vloge mu pripadajo pa tudi,
kakšen je njegov odnos do drugih. Identiteta je bila tako rekoč vnaprej določena oz. z
rojstvom dodeljena (Južnič 1993). Takšno pozicijo zagovarjajo tudi esencialisti, ki trdijo,
da je identiteta določene skupnosti nedvomna in avtentična ter se ne spreminja skozi čas
(Woodward 1997). Razvoj postindustrijske družbe je še dodatno podkrepil dejstvo, da se
posameznik ne rodi z identiteto, ampak mu jo določi in dà družba. Toda s spreminjanjem
družbe in kulture se spreminja in preoblikuje tudi identiteta, ki lahko v moderni in še bolj v
postmoderni družbi povzroči nemalo iskanja za pravim kdo sem.
Identiteta ima številne pojavne oblike, v tem diplomskem delu pa se bomo posvetili
predvsem tistim vidikom, ki so pomembni za diplomsko delo, s katerim želimo raziskati
gradnike in vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji.
3.2.1 Osebna in skupinska identiteta
Osebna in skupinska identiteta izhajata iz identifikacije s telesom oz. telesne identitete,
brez katere pravzaprav kakšne druge identitete sploh ne bi moglo biti. Primarno se s
telesnostjo in skozi njo identificirata spol in spolna identiteta posameznika. Sekundarno pa
iz nje izhaja veliko identitet, med drugimi tudi skupinska, »ki jo določajo predvsem
razpoznavne telesne značilnosti« (Južnič 1993: 60). Gre za posebno identificiranje s
telesom, ki loči človeške skupnosti, oz. za rasno razlikovanje. Le-to nastane na podlagi bolj
ali manj izrazitih in očitnih telesnih značilnosti, kamor štejemo barvo kože, poteze obraza
ipd. Ob tem dodajmo še pomembno opažanje, da se v vse več kulturah vidne telesne
značilnosti vse bolj preslikavajo v družbena in kulturna dejstva, »iz telesnega v
psihološko«, kar pa se zrcali tudi v rasizmu (Južnič 1993, Lukšič Hacin 1995).
Osebna identiteta posameznika je sestavljena iz dveh vidikov: avtoidentifikacije, tj.
identiteta, ki si jo posameznik pripiše sam sebi, in identifikacije, ki mu jo pripiše oz. določi
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 42
družba. S tem spet potrjujemo že zapisano, da je identiteta družbeno dodeljena in vsekakor
priznana, velikokrat pa tudi vsiljena skozi »položaj, ugled, pravice in dolžnosti, ki so
družbeno opredeljene« (Južnič 1993: 12). Obe stopnji osebne identitete se vse več izvajata
tudi skozi družbeno oblikovane norme in pomene, ki jih posredujejo mediji, ter skozi
sprejemanje medijskih podob. Tako se osebna identiteta človeka razvija skozi že omenjeno
socializacijo ali inkulturacijo, skozi katero posameznik vpliva na družbo in kulturo ter
obratno.
Družbeno bistvo posameznika je v skupinski zavezanosti, brez katere bi težko reševal
svoja eksistenčna vprašanja (Južnič 1993). »Skupinska identiteta ali občutek pripadnosti
neki skupini je izraz interakcije med subjektivnim občutkom identitete, privrženostjo
skupini in pripravljenostjo te skupine, da individualno identiteto prepozna in sprejme«, trdi
Lukšič Hacinova (1995: 94). Pripadnost posameznika skupini se odraža skozi različne
stvari, kot so življenjski slog, šege in navade, lojalnost, toda najpomembnejša izmed teh sta
jezik in kolektivni spomin, »ki veže generacije in utrjuje prepričanje o trajanju skupine
oziroma o njeni zgodovinski kontinuiteti …« (Južnič 1993: 140). Kolektivni spomin tako
vključuje simbole, mite in legende.
V tradicionalnih družbah je veljalo, da je status, ki ga tvori pripadnost točno določeni
skupini, v celoti kulturno in družbeno podedovan in z rojstvom določen. Z družbeno in
kulturno diferenciacijo pa človek v svojem življenju pripada različnim skupinam oz. nosi
več različnih skupinskih identifikacij, ki mu določajo status in vloge ter pravice in
dolžnosti, ki izhajajo iz prvih dveh. Tako posamezniki določene skupinske identifikacije
podedujejo, kot na primer narod, etnijo in raso, ostale identifikacije pa so alternativne. V
visoko razvitih modernih družbah se alternativne skupinske identitete zrcalijo v pripadanju
številnim »kolektivitetam«35 (Južnič 1993), ki pa zahtevajo nenehno usklajevanje
identitete. Posameznik se tako znajde v vlogi nosilca več skupinskih pripadnosti, ki jih
mora glede na situacijo uravnovešati. Pojavi se »premakljiva identiteta«. »Tako imenujemo
tisto identiteto, ki je nestalna, prilagodljiva in v tem smislu nekonkluzivna. Mnoge
negotovosti in nezasidranosti so lahko razlog identitete, ki bi ji lahko rekli tudi
fluktuirajoča, torej nestanovitna in kolebajoča« (Južnič 1993: 132). Ob tem se nekateri
avtorji36 sprašujejo, ali smo v obdobju »krize identitete«, ki se posledično zrcali v iskanju
drugačnosti in utrjevanju kulturne identitete z namenom utrditve lastne identitete.
35Med moderne kolektivitete lahko štejemo izobraževalno, poklicno, zaposlitveno, politično, športno, rekreacijsko, disociativno … (Južnič, 1993: 142–146). 36Woodward (1997), Robins (1997) …
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 43
3.2.2 Globalizacija in identiteta: obuditev etnične in nacionalne
identitete
Omenili smo že, da identiteto oblikujejo in vzdržujejo družbene oz. kulturne in
individualne dimenzije, z razvojem pa je tudi identiteta postala vse kompleksnejši pojav
(Lukšič Hacin 1995). Da identiteta predstavlja problem skozi celotno moderno obdobje, je
zapisal že D. Kellner (1992), pritrjuje pa mu tudi Z. Bauman. »Če je moderna 'težava
identitete' bila, kako zgraditi trdno in stabilno identiteto, je postmoderna 'težava identitete'
predvsem, kako se izogniti utrditvi [identitete] in pustiti odprte možnosti« (Bauman 1996:
18). V okviru globalizacije to sicer drži, toda nekoliko pozneje Bauman še dodaja, da
posameznik pomisli na identiteto, ko ni prepričan, kam sodi (prav tam). Potem sklepamo,
da posameznik potrebuje in si želi stabilno in fiksno identiteto, in sicer zato, da bi vedel,
kdo je in kam pripada. Podobno stališče zastopa tudi Južnič. »Človek močno razčlenjene
(moderne) družbe se nam kaže kot nekakšen potrebújež identifikacijske zagotovljenosti, zdi
se, da kar hlepi po njeni precizaciji, in to prav zato ker so mnoge identitete postale
negotove, zamegljene in celo sporne« (1993: 221).
V povezavi s temi negotovimi identitetami nekateri teoretiki omenjajo »krizo
identitete«, ki naj bi po njihovih besedah postala osnovna karakteristika modernega
obdobja, in sicer takrat, ko je identiteta postala del konteksta globalnih transformacij
(Woodward 1997). V omenjeni kontekst globalizacije so identiteto postavile predvsem
množične migracije. Čeprav ne gre za nov pojav, so globalizacija in mediji, kot njen
pomemben vzvod, močno pospešili (ekonomsko) migracijo in s tem je »mednarodna
migracija postala del transnacionalne revolucije, ki oblikuje družbe in politike okrog
sveta« (Castles in Miller 1993: 5; v Woodward 1997: 16). V dobi globalizacije imajo
migracije vpliv na razvoj identitet tako v državi pošiljateljici kot državi sprejemnici.
Poleg globalizacije je pomembno omeniti tudi drug vidik, ki je pripomogel h krizi
identitete in ki je v veliki meri povezan tudi s temo diplomskega dela. Iskanje identitete
lahko povzročijo tudi zlomi političnih sistemov (Woodward 1997) in vojne. Kot primer
lahko navedemo zlom komunizma leta 1989 ali tragičen razpad nekdanje Jugoslavije.
Takšni dogodki oblikujejo značilen odziv na področju političnih bojev, saj razpadli sistem
ne more več predstavljati pomembne reference za identiteto.
Razpadi političnih sistemov, še bolj pa globalizacija sta povzročili nov val iskanja in
utrjevanja identitete. Predvsem je to pomembno v kontekstu migracij. Vrnimo se v tem
trenutku nekoliko nazaj in se spomnimo že omenjenega: koncept identitete je relacijski.
Identiteta se sklicuje na nekaj, kar je zunaj nje. Sklicuje se na drugo identiteto oz. na nekaj,
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 44
kar ni; s tem proizvaja okoliščine za svoj obstoj. Torej, identiteta se gradi na konceptu
»razlike«, je relacijska.
Globalizacija, novi mediji in množične migracije so konceptu »razlik« dodali še večjo
težo. V okviru globalizacije so osrednja težava današnjih globalnih interakcij trenja med
kulturno homogenizacijo in kulturno heterogenizacijo, trdi Appadurai (1996: 32). Današnje
globalne sile velikih prestolnic prihajajo v manjše skupnosti z bliskovito hitrostjo. »To
velja tako za glasbo in stanovanjski stil kot za znanost, terorizem, spektakle in konstitucije«
(prav tam). Ob tem mnogi navajajo bodisi argumente o amerikanizaciji bodisi o
komodizaciji, pri tem pa pozabljajo, da je na primer za »Korejce 'japonizacija' veliko bolj
preteča od amerikanizacije, kot je za Šrilančane 'indoneziacija' […] ali za Armence in
baltske republike 'rusianizacija'« (prav tam). Ti procesi so povzročili utrjevanje sistema
razlik »ogroženih« skupnosti, da bi s tem še bolj določili, ločili in ohranili svojo kulturo, ki
posledično oblikuje in utrjuje njihovo identiteto.
Na drugi strani so migracije povzročile veliko kulturno mešanje. V državah
sprejemnicah so zato tako gostitelji kot priseljenci obnovili iskanje etnične določenosti
(Woodward 1997). Znotraj moderne družbe, ki od posameznika zahteva nenehno
usklajevanje identitete, se zdi, da so etnične korenine najbolj utrjene in nespreminjajoče se.
»Bodisi skozi religijska gibanja bodisi skozi kulturno ekskluzivnost« (Woodward 1997: 17)
so se doslej marginalizirane etnične skupine uprle svoji odrinjenosti znotraj družbe
sprejemnice in ponovno začele uveljavljati identiteto svojega izvora. Ne le to, tudi
dominantne družbe znotraj držav gostiteljic so začele obujati stare etnične in nacionalne
določenosti.
Na tem mestu se sprašujemo, zakaj ravno ponovno vračanje k etničnosti. Etnična
identiteta »je ena najpomembnejših skupinskih identitet, ki je bila v tradicionalnih
družbah/kulturah zelo določujoča, hkrati pa je zagotavljala stabilnost osebnosti« (Lukšič
Hacin 1995: 96). Z etnično identiteto je povezana tudi nacionalna, vendar pa ni nujno, da
se ti dve vedno ujemata. Težave se pojavijo pri definiranju etnične identitete v povezavi z
narodno in nacionalno. Predvsem je težavna opredelitev pri prehodih od ene k drugi, trdi
Južnič. »Ključni kriterij razlikovanja med etnijo, narodom in nacijo je stopnja politizacije,
oz. v kolikšni meri je določena etnična skupina kot skupnost lahko politični subjekt v
mednarodni politiki in mednarodnih odnosih oziroma znotraj posameznih držav, pri čemer
sta narod in nacija specifični pojavni obliki etnije« (Lukšič Hacin 1995: 149). Ob tem je
pomembno omeniti, da kar »danes označujemo kot etnijo, je kar pogosto za mnoge nacija.
Pojem se je razbistril šele, ko je bila politična skupnost, ki je država, poistena z nacijo.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 45
Zaplet ostane, kajti skorajda ga ni primera, ko bi država, ki naj bi bila nacija,
korespondirala z etničnostjo celotnega prebivalstva« (Južnič 1993: 265).
Za razumevanje diplomskega dela bomo etnično identiteto opredelili kot z rojstvom
dodeljeno identiteto, pridobljeno v ustaljeni skupnosti, ki se zaveda svojega obstoja in
trajanja. Na drugi strani je opredelitev nacionalne identitete veliko bolj zapletena, trdi
Južnič (1993). Nacionalna identiteta ni tako avtomatizirana kot etnična, saj je v njej več
osebnega opredeljevanja, oblikuje pa jo nacionalna zavest, ki se izoblikuje skozi daljše
zgodovinsko obdobje. Posebno mesto pri nastajanju nacije pa ima država. »Prepričanje, da
je nacijo možno utemeljevati le s pomočjo države in skozi državo in da država uveljavlja
nacijo, kjer je še ni, je dokaj splošno«, trdi Južnič (1993: 322) in dodaja »da gre državo v
njenem identifikacijskem pomenu pojmovati tudi kot politično in seveda institucionalno
uokvirjene latentne nacionalnosti na eni strani, pa tudi pred nacionalnim oblikovanjem
zgrajeno tvorbo, ki skuša uskladiti nacionalne z državnimi mejami na drugi.«
Vračanje k etnični identiteti prebuja stare korenine, tradicije, mite pa tudi meje.
Začrtovanje etničnih meja vodi v spor med nacionalnimi identitetami, ki si močno
prizadevajo oblikovanje enotne in homogene kulture. Ta naj bi predstavljala referenčno
mesto nacionalnih identitet, njene meje pa proizvedle teritorij in »domovino« določene
etnične skupnosti. Tudi, če v preteklosti ni obstajala točno določena in enotna nacionalna
identiteta, ki bi jo lahko v sodobnem času ponovno oživeli, se pripadniki določene
skupnosti obnašajo, kot bi obstajala, in izražajo željo po obnovitvi enotnosti svoje
zamišljene skupnosti (Woodward 1997). Anderson namreč trdi, da je narod »zamišljena
politična skupnost […], saj niti pripadniki najmanjšega naroda nikdar ne spoznajo vseh
svojih sočlanov […] in vendar vsak izmed njih v mislih nosi predstavo o povezanosti v
skupnost« (1983/1998: 14). Omenjeni koncept prikazuje, da sta obstoj in razumevanje
nacionalne identitete odvisna od posameznikove ideje o njenem obstoju. Nemogoče je
poznati vse, ki delijo skupno nacionalno identiteto, zato moramo posedovati idejo o tem,
kaj jo gradi. »Nacija je zamišljena kot skupnost, ki se razteza skozi čas, s svojo lastno
preteklostjo in bodočo usodo; zamišljena je skozi prostor, s tem ko premika ljudi
določenega teritorija« (Volčič, 2007: 68). Zamišljanje skupnosti pa omogočajo ravno
mediji, ki posredujejo podobo o ostalih članih in ob tem tvorijo kohezivne elemente, na
podlagi katerih se izoblikujeta skupinska povezanost in skupinska identiteta.
Preden nadaljujemo razpravo o zamišljenih skupnostih, ostanimo še nekoliko pri
pravkar omenjenem konceptu teritorija. Gre za zelo pomemben vidik skupinske identitete
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 46
in s tem tudi etnične in nacionalne. »Vsaka etnija, zlasti na poti k nacionalnemu formiranju
in še posebej v definiranju svoje države kot političnega okvira etničnosti, teži h kar se da
širokim in obsežnim teritorialnim zahtevam« (Južnič 1993: 271). Prostor ima izjemno
identifikacijsko vlogo, saj se vsak človek identificira v prostoru in s prostorom. Južnič
meni, da je teritorialna identiteta najstabilnejša, saj je človek čustveno navezan nanj –
domovina spominja na domačnost in varnost. Celo »ko kaka skupnost živi v diaspori in je
torej ozemeljsko razpršena ter brez teritorialne usmeritve, si identiteto ohranja tudi z
ozemeljsko obeležbo« (Južnič 1993: 149).
Teritorialna identiteta označuje etnične meje, ki pa jih iz roda v rod prenaša »kolektivni
spomin« (Halbwachs 1992). Gre za koncept, skozi katerega se vzdržuje zgodovinsko
ozadje zamišljene skupnosti. Kolektivni spomin pristransko oblikuje realnost, ki določeni
skupnosti omogoči 'zamišljanje' sveta, v katerem živijo (Volčič 2007). Ob tem je treba kot
del kolektivnega omeniti še Margalitin »skupni spomin«37. Skupni spomin omogoča
ohranjanje historičnih dejstev določene skupnosti in hkrati dovoljuje pozabljanje in
spominjanje določenih dejstev.
S tem smo prišli do drugega pomembnega dejstva koncepta »zamišljenih skupnosti«.
Preteklost predstavlja kohezijski element, ki združuje člane. Ne le da mora narod imeti
zamišljene predstave o svoji skupnosti, ampak mora oblikovati tudi svojo zgodovino oz.
interpretacijo samih sebe, trdi Volčičeva (2007) in ob tem navaja ugotovitev Saida, da so
skupnosti, poleg zamišljenih, tudi »interpretativne«. Da bi določena skupnost postala
koherentna zamišljena skupnost, morajo njeni člani združiti tako dopolnilne kot
nasprotujoče si koncepte prostora – geografski, zakonodajni in pripovedni prostor (Volčič
2007: 68). Omenjeni koncepti, ki jih apliciramo na raziskovalna vprašanja, tvorijo temelje
naše raziskave, saj skušamo ugotoviti glavne značilnosti srbske skupnosti v Sloveniji (tj. v
določnem zemljepisnem prostoru) in moč teh značilnosti pri zamišljanju ter povezovanju
članov v koherentno diasporično skupnost. Značilnosti in njihova moč se tvorijo skozi
diskurz, ki ga poleg religije posredujejo tudi mediji.
Da bi posamezne skupnosti utrdile svojo identiteto, želijo ponovno »zapisati« svojo
zgodovino, s čimer pa se odpirajo poti novim etničnim in nacionalnim konfliktom
(Woodward 1997). Skupnosti namreč z obujanjem zgodovine, ki vključuje simbole, mite,
legende, rituale in ceremonije (Južnič 1993), želijo vzpostaviti in ohranjati trdne, fiksne in
skozi prostor ter čas trajajoče identitete. Nenehna navzočnost simbolike in potrjevanje
37Margalit (2002) je »kolektivni spomin« razdelil na »skupni« in »navadni« spomin. Navadni spomin predstavlja specifične in običajne spomine posameznika (v Volčič 2007).
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 47
identitete s pomočjo ritualov pa v postmodernem času, katerega glavna značilnost je
preprostost prehajanja skozi čas in prostor, ni dovolj. Različni politični sistemi, institucije
in v največji meri mediji zato nenehno proizvajajo in vzdržujejo sistem »razlik«.
Kategorija »razlika« je izoblikovala koncept »Drugi«. Gre za identiteto, ki je
kontrastna identifikaciji določene etnične in nacionalne skupnosti. Kontrast proizvaja
poudarjeno in izpostavljeno identiteto, ki se bistveno razlikuje od »nas« oz. je naše
nasprotje. »Možne so kar ekstremne polarizacije identitete […]: moški/ženska, mladi/stari,
belci/črnci […] Kontrast je seveda takoj razviden, lahko pa je samo kulturno določen in
religiozno izpostavljen« (Južnič 1993: 166; podčrtala avtorica). Sistem razlik se tako
vzpostavlja skozi diadično ali binarno razporejanje posameznika, ob tem pa nastajajo
»psevdovrste« (prav tam). Gre za vrsto, ki kontrastno definira svojo identiteto in jo podpre
s predsodki o drugačnosti ter z zaničevanjem tistih, ki so drugačni – poimenuje jih
»Drugi«. Ob tem je pomembno dodati, da je binarni sistem sestavljen iz dveh
nasprotujočih si elementov, ki pa nista enakovredna. Eden izmed elementov je vedno
močnejši, saj binarno razlikovanje temelji na neizogibnem neravnovesju moči med dvema
elementoma, trdi Derrida (v Woodward 1997: 36). Tako ima razlikovanje negativen
predznak in velikokrat vodi v izločitev oz. marginalizacijo »Drugih«.
Ravno v sodobnih migracijskih gibanjih pa je kategorija »razlika« postavljena v samo
središče pojmovanja identitete (Južnič 1993). Sicer ne gre za oko razpoznavne razlike, ki
so, na primer, izoblikovale rasizem, ampak so poudarjene kulturne razlike, ki pa so zelo
močne in obstojne skozi prostor in čas.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 48
4 MEDIJSKA KONSTRUKCIJA IDENTITET
Prejšnje poglavje smo končali z ugotovitvijo, da identitete nastajajo oz. se oblikujejo na
podlagi razlik. Razlike so vtisnjene v pomenih, ki dajo smisel naši lastni identiteti, trdi Hall
(1997) in dodaja, da se pomeni proizvajajo in izmenjujejo konstantno v vsaki osebni ali/in
družbeni interakciji, v kateri sodelujemo. Pomeni tako nastajajo znotraj različnih kulturnih
diskurzov, med katere prištevamo tudi medijskega. Mediji so eden izmed glavnih nosilcev
in oblikovalcev pomenov in razlik, na osnovi katerih se posamezniki identificirajo in
diferencirajo od »Drugega«. V tem poglavju bomo spregovorili o vplivu (transnacionalnih)
medijev na oblikovanje identitet. Zelo dolgo je veljala domneva, da transnacionalni mediji
omogočajo vez med imigranti in domovino in da s tem vzdržujejo navezanost imigrantov
na dom. Današnje raziskave pa kažejo, da etnični mediji hkrati nudijo tudi kritično analizo.
V tekstu »Tehnologija in družba: zgled televizije« je Williams zapisal, da radiodifuzija
predstavlja novo vplivno obliko družbene integracije in nadzorovanja (1997).
»Zgodovinsko so imeli javni RTV-servisi dvojno vlogo: predstavljali so javno sfero politike
znotraj nacionalne države in žarišče nacionalne kulturne identifikacije« (Morley in Robins
1995: 10). S kulturnimi pomeni, ki so jih posredovali mediji, se posameznik prvič sreča
znotraj družine, v kateri mediji in komunikacijske tehnologije oblikujejo kulturne krajine
in medosebne odnose ter s tem vzpostavljajo hierarhijo in moralne vrednote družine
(Georgiouva 2007).
Poleg najmanjših enot družbenega življenja so mediji v relaciji z globalizacijo
preoblikovali in vplivali še na veliko drugih družbenih praks; med njimi so transformirali
tudi migracije. Nove medijsko-tehnološke razsežnosti vsakodnevno prinašajo
posameznikom podobe krajev, ki so daleč stran; omogočile so hitrejšo komunikacijo in
izmenjavo informacij s tistimi, ki so že odšli. Appadurai (1996) trdi, da so novi mediji
odločno spremenili medijsko posredovanje in posameznikom ponudili nove načine
konstruiranja zamišljenih sebe in zamišljenih svetov.
Ugotovimo lahko, da mediji niso le vir novih »pull« razlogov v prid migraciji, ampak
so spremenili tudi njen kontekst. Tukaj se strinjamo z Appaduraijem (1996), ko trdi, da so
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 49
hitrosti podob, tekstov, modelov in pripovedi, ki jih konstruirajo in posredujejo mediji,
spremenili tradicionalen vidik migracij. »Tisti, ki se želijo seliti, ki so se preselili, ki se
želijo vrniti in tisti, ki so se odločili [še] ostati, redko oblikujejo svoje načrte zunaj
področja radia in televizije, kaset ali videov, časopisnega tiska ali telefona. Za migrante
sta politika prilagajanja novemu okolju in spodbuda za vrnitev globoko odvisni od
množično posredovanih imaginacij, ki vsakodnevno prehajajo v nacionalni prostor« (6).
Omenjene imaginacije ali zamišljanja moramo razumeti v kontekstu pojma »zamišljene
skupnosti«, ki svojega obstoja ne morejo zaznavati skozi interakcijo z vsakim članom
posebej, temveč se lahko zamišljajo na podlagi skupnih izkušenj, tj. tradicije, zgodovine,
mitov, jezika; torej vsega tistega, kar konstruira določeno skupnost oz narod. Sredstva, ki
so primarno omogočila delitev skupnih narodnih izkušenj in ki jih je Anderson skupno
poimenoval »kapitalizem tiska« (1991), so bili tiskani mediji. Tudi danes je za obstoj
skupnosti pomembno, da njeni člani delijo skupne izkušnje, ki pa jih v »modernem
nacionalizmu« omogočajo novi mediji ali kar so nekateri, ozirajoč se na Andersona,
poimenovali »elektronski kapitalizem« (Warner 1992; Lee 1993; v Appadurai 1996: 161).
Prek medijev državljani zamišljajo same sebe kot pripadajoče (nacionalni) družbi. Tako so
mediji spremenili tudi pomen države in njenega naroda, saj moderna država ne izhaja več
toliko iz jezika, rase in teritorija kot iz bistvenega kulturnega izdelka kolektivnega
zamišljanja (prav tam). Podobno stališče zavzema tudi Volčičeva, ko zapiše, da globalne
komunikacije, s tem ko omogočijo medsebojno komunikacijo prebivalstvu po vsem svetu,
še dodatno transformirajo nacije kot zamišljene skupnosti (2006). Komunikacijske
tehnologije, kot je internet, tako nudijo oblikovanje razprav, dialogov in zvez med
različnimi teritorialno ločenimi posamezniki, ki na njihovi podlagi oblikujejo zamišljene
skupnosti, ki so prilagojene njihovim diasporičnim pozicijam in interesom (Appadurai
1996: 195).
4.1 Transnacionalizacija medijev
V okviru diplomskega dela nas zanima predvsem vpliv medijev na imigrante oz.
njihova vloga pri konstrukciji identitete. Vpliv medijev dominantne družbe na priseljence
ima pozitiven predznak, saj ima v tem kontekstu medij vlogo integracije in asimilacije.
Gledanje televizije, poslušanje radia in branje tiskanih medijev, ki jih oblikuje dominantna
družba, naj bi pripomoglo k integraciji tujcev. Z njihovo 'pomočjo' se priseljenci seznanijo
z jezikom in novimi kulturnimi pomeni, ki oblikujejo družbo države gostiteljice.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 50
Toda danes niso le mediji države gostiteljice tisti, ki lahko vplivajo na priseljence,
ampak do svojih izseljenih članov prodirajo tudi mediji iz domovine. Da je temu tako, je
pripomogla transnacionalizacija medijev, ki se je začela konec 80. let prejšnjega stoletja.
Posledice sprememb na področju deregulacije javnega RTV-servisa, ekonomije, ki
predstavi pojem trga, in tehnologije so povzročile padec nacionalnih (medijskih) meja
(Morley in Robins 1995, Aksoy 2007). »Znotraj tega spremenjenega konteksta gledalci
niso več naslovljeni v okviru političnih terminov, torej kot državljani nacionalne skupnosti,
temveč v okviru ekonomskih entitet kot del porabniškega trga« (Robins in Webster 1990; v
Morley in Robins 1995).
Prvi, ki je začel globalno operacijo, je bil CNN, ko je leta 1991 poročal o Zalivski
vojni. Mednarodne televizijske postaje, kot sta CNN in MTV, so svoje občinstvo razdelile
glede na njihov okus in s tem tvorile skupine z istimi pričakovanji ter jih popeljale prek
nacionalnih meja (Aksoy 2007). Kmalu zatem so začeli nastajati televizijski programi,
katerih ciljno občinstvo so predstavljale diasporične skupnosti. Njihov interes je bil
oblikovati skupnosti s podobnimi etničnimi, jezikovnimi, nacionalnimi ali regionalnimi
značilnostmi. Transnacionalni mediji so svoje poslanstvo videli v krepitvi vezi omenjenih
značilnosti in občutkov pripadnosti. V procesu utrjevanja vezi in občutka pripadnosti
transnacionalni mediji uporabljajo pripovedno tehniko, prek katere posredujejo simbole in
pomene za identifikacijo in diferenciacijo izseljencev od družbe gostiteljice. Naficy je tako
oblikovane skupnosti poimenoval »elektronske skupnosti« (1999).
Ob pojavu transnacionalnih medijev sta se v nacionalnih državah pojavili dve vrsti
'strahu'. Prva se nanaša na razširjenost in priljubljenost ameriških komercialnih
televizijskih postaj, ki naj bi s svojim pojavom porušile pomen nacionalnih kultur, ki jih
mediji skušajo prikazati kot zgodovinske in prvobitne. V Evropi je ameriška popularna
kultura že dolgo časa zaznamovana kot sila, ki bo razjedla in razdrla evropsko kulturo in
tradicijo (Morley in Robins 1995: 17–19). Ne le Evropa, tudi preostali svet na podoben
način zaznava proces ameriške kulture, ki ga imenujemo »amerikanizacija«. Vendar se
Appaduari (1996) sprašuje o utemeljenosti takšnega strahu. Kot smo že zapisali v poglavju
o migracijah, japonizacija, na primer, predstavlja Korejcem veliko večjega sovražnika kot
amerikanizacija. »Seznam alternativnih bojazni amerikanizaciji je lahko še daljši […] za
države manjšega obsega obstaja vedno strah pred kulturno absorpcijo držav večjega
obsega, še posebej tistih v bližini« (32).
Druga oblika strahu se pojavlja v povezavi z našim raziskovalnim pojmom, tj.
migracijo. Medtem ko nekateri menijo, da medijski programi iz domovine pomagajo
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 51
izseljencem graditi zaupanje o tem, kar so (Becker 1997; v Aksoy 2007), jih veliko več
razmišlja v negativni smeri. Najbolj razširjen odziv na pojav transnacionalnih etničnih
programov je oblikovan na strahu pred getoizacijo imigrantske skupnosti. Globalizirani
mediji so ponovno oblikovali strahove o (ne)integraciji in (ne)asimilaciji priseljencev v
novo okolje. Najekstremnejša oblika omenjenega argumenta pa se je razvila v prepričanje,
da bo getoizacija etničnih skupnosti posledično vodila v fundamentalizem in nove
kulturno-etničnimi konflikte (Aksoy 2007).
Zgoraj zapisani argument tako zagovarja tezo, da imigranti s pomočjo transnacionalnih
medijev oblikujejo in utrjujejo svojo nacionalno/etnično identiteto. Z gledanjem
»domačega« televizijskega programa naj bi diasporične skupnosti ostajale lojalne
domovini in povezane z njo. »Nekateri teoretiki znotraj EU opažajo, da obstaja vse večja
zaskrbljenost glede kulturnega umika imigrantskih skupin k svoji kulturi in zmanjšana
pripravljenost integracije v družbo države sprejemnice« (Volčič 2006: 65). Za domnevno
izolacijo manjšin, še dodaja Volčičeva, naj bi bil čedalje odgovornejši tehnološki medijski
razvoj, medtem ko je odgovornost širših družbenih in ekonomskih razlogov spregledana. S
tem, nekoliko evropskim razumevanjem medijskega obnašanja imigrantov se strinja vse
manj teoretikov (Aksoy 2007, Volčič 2006, Morley 2000, Appadurai 1996), ki ugotavljajo,
da etnični mediji izseljencem nudijo tudi prostor kritične analize informacij.
Preden se osredotočimo na raziskovalne projekte, ki so vzeli pod drobnogled vpliv
globalnih etničnih medijev na migrante, je pomembno predstaviti tudi koncept
»deteritorializacije« (Appadurai 1996), saj nam ta omogoča dodaten prikaz in razumevanje
vpliva medijev v času globalizacije.
Deteritorializacija predstavlja eno osrednjih sil kulturne dinamike modernega sveta,
trdi Appadurai. Pojem se »ne nanaša le na očitne primere, kot so transnacionalne
korporacije in denarni trgi, ampak tudi na etnične skupine, verska gibanja in politične
formacije, ki v svojem delovanju vse bolj prehajajo specifične teritorialne meje in
identitete« (1996: 49). Za nas je zanimivo dejstvo, da deteritorializacija vpliva in ustvarja
okrepljen občutek kritike ali zvestobe s politikami domovine. Medtem ko lahko
deteritorializacija predstavlja središče različnih globalnih fundamentalizmov, ta hkrati
proizvaja tudi nove trge za filmsko produkcijo, umetniške impresarije in turistične
agencije, ki gradijo svoj uspeh na nečem, kar ob istem času sami konstruirajo, tj. na potrebi
deteritorializiranih skupnosti po stiku z domovino. »Te izmišljene domovine, ki jih
konstruirajo medijske krajine deteritorializiranih skupin, velikokrat postanejo dovolj
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 52
fantastične in enostranske, da oblikujejo snov za nove ideološke krajine, v katerih lahko
izbruhnejo etnični konflikti« (38).38
Jasno je, da so ideje in podobe, ki jih množični mediji proizvajajo za deteritorializirane
skupnosti, velikokrat le delne realnosti. Zato prihaja pri izmenjevanju podob in idej med
posamezniki diasporočnega prebivalstva do »tragedije nadomestitve«. Gre za pojem, ki ga
je Appadurai razvil v širšem kontekstu sociologije nadomestitve in ki predstavlja medijsko
izkrivljanje dejanske realnosti v domovini in s tem razvoj neuresničljivih želja in potreb
(23–49).
V zadnjih dveh desetletjih je globalizacija v relaciji z mediji ustvarila proces
deteritorializacije, ki je ljudem, podobam in idejam ponudil novo moč zamišljanja. Če je
bila imaginacija prej privilegij posebnih domen, daleč stran od družbenega življenja, je nov
globalni red, ki ga oblikujejo medijske tehnologije, spremenil zaznavanje imaginacije.
»Vse več ljudi po vsem svetu vidi svoje življenje skozi prizmo možnih mogočih življenj, ki
jih ponujajo množični mediji v vseh svojih oblikah«. S tem je fantazija postala družbena
praksa, pri čemer pa se moramo zavedati, da svet s tem ni postal ne srečnejši prostor ne
prostor izbire za vse ljudi, dodaja Appadurai. Postal je prostor, v katerem si lahko vse več
posameznikov zamišlja svoje življenje na drugačne načine (53–54).
4.2 Medijske identitete priseljencev
Tehnološki razvoj je spremenil delovanje tradicionalnih medijev in ponudil
interaktivne medije, ki so povečali možnost in hitrost prenosa informacij prek nacionalnih
meja. Transformirali so vsakodnevni diskurz in s tem omogočili nove načine za
zamišljanje sebe in svetov, v katerih se posamezniki nahajajo (Appadurai 1996). Kot dober
primer (če za trenutek postavimo na stran zahodne komercialne medijske konglomerate)
vpliva medijske globalizacije navaja Volčičeva Srednji zahod, kjer je bil, ob nedavnem
prihodu satelitske televizije in interneta, izzvan pojem države. »V zadnjih letih je tako v
globalnem prostoru nastalo večje število transnacionalnih televizijskih programov, ki so
izkoristili priložnost satelitske tehnologije in liberalizacije nacionalnega oddajnega
sistema« (2006: 65). Novonastali programi so kot svoje ciljno občinstvo definirali
diasporične skupnosti, ki so oblikovane glede na etnične, nacionalne, jezikovne, verske ali
teritorialne elemente.
38Ideološke in medijske krajine predstavljajo dve izmed petih krajin, ki oblikujejo novi model globalne kulture po Appaduraiju in ki smo ga omenili v poglavju o migracijah.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 53
V svetu obstaja vsesplošno prepričanje, da imigranti »uporabljajo medije zato, da bi
zrušili časovne in prostorske razdalje med njimi in domovino, ki so jo pustili za seboj«
(Volčič 2006: 67). Poleg tega, da nacionalni mediji predstavljajo orodje za ohranjanje vezi
z izvorno kulturo, predstavljajo migrantom tudi mesto, na katerem lahko kolektivno in
individualno konstruirajo sebe, novo okolje in nove identitete (Naficy 1999). Nedaven
pojav novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij je ob tem še omogočil vzpostavitev
interaktivnega prostora, v katerem posamezniki ne izmenjujejo le podobe domovine
»ampak si s sorodniki in prijatelji izmenjujejo kritične informacije, in sicer v tekstu in sliki,
o domovini ali novi domovini« (Volčič 2006: 67).
Danes mnogi raziskovalci in teoretik skušajo dokazati, da etnični mediji ne
predstavljajo le orodja za konstrukcijo in vzdrževanje nostalgične navezanosti ter spomina
na izvorno okolje. Obstaja namreč vse večji dokaz, trdi Appadurai (1996), da uporaba
množičnih medijev po vsem svetu izziva aktivno delovanje (in ne pasivnega sprejemanja)
ciljnega občinstva, in sicer v smislu kritičnosti, selektivnosti, ironije in odpora.
Naficy je v svojem bogatem etnografskem delu »The making of Exile Cultures«
(1993)39 raziskoval zaznavanje televizijskega programa, ki ga oblikuje in gleda iranska
skupnost v Los Angelesu. Avtor ugotavlja, da iranski izseljenci v LA uporabljajo etnično
televizijo za oblikovanje izseljenske skupnosti in hkrati transformacijo svoje skupnosti ter
s tem svojo identiteto v smislu približevanja družbi gostiteljici. Z »izseljensko televizijo«
lahko posamezniki ohranjajo svojo dvojno subjektivnost in sinkretično identiteto. S
»sinkretično identiteto« Naficy želi predstaviti zmožnost imigrantov, da s pomočjo
televizije refleksirajo svoj obstoj znotraj nove kulture, se prilagajajo njenim zunanjim
oblikam, medtem ko še vedno ohranjajo nostalgično hrepenenje za »rekonstruirano«
preteklostjo in domovino – torej na neki način ustvarjajo odpor in spoštovanje do kulture, v
katero so se preselili. S tem je ideja o kulturi imigrantov kot nekakšnem podaljšku kulture
iz njihove domovine (pri čemer skupaj tvorita homogeno celoto) zmotna. Kot pravi Naficy,
Iran Irancev v Los Angelesu ni isti Iran kot dejanski Iran. Za razumevanje načina
interakcije med imigranti in etnično televizijo je Naficy razvil model izseljenskega
medijskega teksta, ki deluje kot »ugnezdnjen« tekst in ki je zelo zanimiv ter uporaben tudi
za temo diplomskega dela, zato se mu bomo nekoliko pozneje podrobneje posvetili.
Podobne raziskave kot Naficy se je lotila tudi Georgiou (2000/2007), ki je analizirala
uporabo etničnih medijev v javnem prostoru grških Ciprčanov v severnem Londonu. Za
39Raziskava je bila objavljena leta 1993, mi pa jo povzemamo po poglavju z istim naslovom, ki je bilo kot esej objavljeno v delu »The Cultural Studies Reader« (ur. During, 1999; str: 537–563).
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 54
proučevanje skupinskih identitet, kakršni sta nacionalna in etnična, je pomembna ne le
zasebna, ampak tudi javna uporaba medijev, trdi Georgiouva in dodaja, da je okolje tisto,
ki potrdi etnično identiteto, primarno oblikovano znotraj družine. S tem ne želimo trditi, da
je identiteta fiksna, gre namreč še vedno za nenehen projekt, toda reafirmacija etničnih
identitet v javnosti je povezana s konstrukcijo skupinskih identitet in občutka pripadnosti,
ki se oblikuje v procesu razločevanja »sebe« in »nas« od »Drugega« in »Drugih«. Ob tem
avtorica trdi, da je javna uporaba etničnih medijev odločilna za konstrukcijo etničnih
identitet.
Na drugi strani je Gillespie (1995) za svojo enoto raziskovanja izbrala 2. generacijo
migrantov in skušala razumeti, kaj predstavlja televizija 2. generaciji Punjabi, tj. skupnosti
rojene v Londonu. Ugotovitve kažejo, da so mlajši gledalci postavljeni na križišče razlik:
družbeno-kulturni kontekst njihove javne sfere se pogostokrat razlikuje od njihovega
zasebnega kulturnega okolja znotraj doma (Volčič 2006). Ob tem lahko omenimo koncept
»vmesnosti« (Georgiou 2000/2007), ki označuje podobno stanje kot omenjeni »križiščni«
položaj imigrantov. Identitete migrantov namreč oblikujejo trije prostori pripadnosti, trdi
Georgiouva: (1) fizično oddaljena, a predvsem prek medijev vidna domovina; (2) zdajšnji
življenjski prostor v imigrantski družbi in (3) globalni prostor izseljene etnične diaspore
(12). Posameznik, glede na to, v katerem prostoru se nahaja, prilagaja svojo identiteto.
Občutek »vmesnosti« in nepripadanja ne družbi domovine ne družbi gostiteljice je
ravno tako pri drugi generaciji priseljencev ugotovil Robins (1996). Pri proučevanju
Turkov v Nemčiji je namreč ugotovil, da se večji del druge generacije Turkov ne
opredeljuje ne za Nemce ne za Turke. Pripadniki druge generacije se rajši odločijo ubrati
tretjo pot, na kateri oblikujejo »Sebe« glede na kulturo tako imigrantske kot emigrantske
družbe. Hkrati gradijo tudi svoje medijske identitete, in sicer na osnovi diskretnih
elementov družbe gostiteljice in izvorne družbe ter postnacionalnih možnosti, ki so jim
omogočene (Volčič 2006: 68–69).
Tudi Morley (2000) v svoji raziskavi ponuja pomembne ugotovitve interakcije med
mediji in imigranti. Ugotavlja, da je potreben ponoven razmislek o povezavi med
sodobnimi medijskimi tokovi in populacijami ter se ob tem ne nanašati na nacionalne
okvire. Rezultat stika med medijskimi dogodki in migracijskimi populacijami je
oblikovanje nove, diasporične izkušnje medijev, ki prehajajo meje držav in artikulirajo
širok spekter kulturni, verskih in jezikovnih praks (Volčič 2006: 68).
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 55
Pomemben prispevek k razumevanju vpliva medijev na migrante je ponudila tudi
Aksoy z raziskavo »Zmožnosti turške transnacionalne televizije« (2007). V njej je skušala
definirati lastnosti, ki označujejo uporabo etnične televizije turške skupnosti v Nemčiji. Pri
tem ni izhajala iz stereotipnih opredelitev diasporičnih medijev kot mesta reference za
identifikacijo in kolektivno pripadanje imigrantov. Aksoy meni, da so razlogi za takšna
stališča skriti v razumevanju medijev in imigrantov le v povezavi z nacionalnim. »Kljub
internacionalizaciji in globalizaciji medijskih industrij še vedno velja trdno ustaljeno
razumevanje medijskih funkcij kot orodij nacionalne javne sfere« (3). Tako še vedno
obstaja tendenca, ki koncept imigranta povezuje s pripadanjem določeni skupnosti,
transnacionalni mediji pa po tem scenariju omogočajo formacijo in utrditev zamišljenih
skupnosti, ki jih sestavljajo imigrantske populacije. Ne le da so s takšnim razumevanjem
imigranti in transnacionalni mediji razumljeni le na ravni logike skupinske povezanosti
(Aksoy), ampak to kaže na resno pomanjkanje razumevanja, da izseljenci uporabljajo
medije tudi za »razpravo« o bistvenih vprašanjih o identiteti in razlikah (Volčič 2006).
V svoji raziskavi Aksoy oblikuje sklepe, da so turški posamezniki do medijskih vsebin
prej kritični, kot pa da bi se z njihovo pomočjo trajno povezali s svojo domovino. Turški
izseljenci ne gledajo turške televizije na način, kot bi jo v domovini. Ravno njihova
kulturna distanca jim omogoča zavedati se skonstruirane narave turških realnosti in jih tako
postavlja v vlogo kritikov medijske kulture, ki jo sprejemajo. Podobne ugotovitve je
oblikovala tudi Volčič (2006) v svoji etnografski raziskavi o uporabi in zaznavanju arabske
televizije »Al Džazira« arabske skupnosti v Milanu. Čeprav omenjena televizija predstavlja
neodvisen medijski projekt, ni nujno, da jo bodo arabski izseljenci sprejeli nekritično in kot
mesto reference za svojo identiteto. Izsledki raziskave so pokazali, da arabski izseljenci,
podobno kot turški v Aksoyevi raziskavi, vidijo transnacionalno televizijo kot pomemben
vir informacij, ki skupaj z ostalimi viri ponuja različne in včasih nasprotujoče si medijske
realnosti. Takšne izkušnje omogočajo imigrantom razumevanje in preiskovanje svoje
kulture z različnih ravni, tudi kritične. Omenjeni izsledki tako mečejo pomembne dvome
na prevladujoča mišljenja o imigrantih kot nostalgičnih za domovino, trdi Volčičeva (prav
tam).
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 56
4.3 Hamid Naficy: »ugnezdnjen tekst« izseljenske televizije kot
oblikovalec izseljenske identitete40
Naficy je eden izmed avtorjev, ki transnacionalnih medijev ne vidi le v vlogi utrjevanja
vezi med izseljenci in domovino, ampak meni, da je njihova vloga dvojne narave. V
svojem obširnem etnografskem delu »Oblikovanje izseljenskih kultur: iranska televizija v
Los Angelesu« (1993) Naficy raziskuje vlogo izseljenskih medijev na iranske izseljence v
Združenih državah Amerike in pri tem pokaže, da iranska televizija svojim gledalcem v
izseljenstvu pomaga ustvarjati previdno razmerje med starim in novim – omogoča jim
nostalgično vez z domovino in hkrati refleksijo svojega obstoja v novi kulturi (During
1999: 537).
Vzrok za nekoliko podrobnejšo predstavitev Naficyjeve raziskave je v modelu, ki ga
avtor razvije pri raziskavi vpliva izseljenske televizije na iranske imigrante in ki je z nekaj
prilagoditvami uporaben tudi za to diplomsko delo ter raziskovalna vprašanja. Sklepamo
namreč, da lahko najdemo tudi v našem prostoru podobno situacijo. Z nekoliko
spremembami lahko ameriški sistem multietničnih televizijskih postaj prilagodimo
slovenskemu kabelskemu sistemu in tako Naficyjev model apliciramo na našo realnost. V
besedilu, ki sledi, bomo tako najprej predstavili koncept »ugnezdnjenega teksta«, ki je po
Naficyju značilnost transnacionalnih televizij, nato pa predstavili podobnosti z našim
prostorom. Skozi raziskavo pa bomo skušali ugotoviti, ali priseljenci v slovenskem okolju
zaznavajo etnično televizijo iz domovine na podoben način kot Iranci v Los Angelesu in ali
tudi za našo raziskovalno populacijo izseljenska televizija ustvarja dualno subjektivnost in
sinkretično identiteto.
4.3.1 Pomen rituala: TV-program kot ritual
Pri analizi televizije oz. njenega vpliva na priseljence razume Naficy izseljensko
televizijo kot poseben žanr z lastnim tokom, s tekstualnimi strategijami in pomenskimi
praksami, kar avtor poimenuje pristop »splošnega rituala«. Z omenjenim pristopom ne
želimo razumeti le samega žanra, ampak tudi medsebojni vpliv med žanrom in razvijajočo
se izseljensko skupnostjo, ki ustvarja in uporablja omenjeni žanr. Za izseljensko skupnost
predstavlja izseljenska televizija orodje, s katerim skupnost in njeni posamezniki
40
Celotno podpoglavje povzemamo po delu »The Cultural Studies Reader« (ur. During, 1999: 537–563), ki vsebuje poglavje »The making of Exile Cultures« iz istoimenske knjige H. Naficya (1993).
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 57
kolektivno ter individualno oblikujejo sami sebe in novo okolje. Tako televizija oblikuje in
transformira ter hkrati odraža izseljensko skupnost.
Po Naficyju izseljenska televizija kot ritualni žanr pomaga izseljencem pri prehajanju
med dvema stanjema imigracije: družbenim ali kar je Naficy poimenoval »societas« in
skupnostnim ali »communitas«. »Societas« predstavlja strukturo, oblikovano iz vezi pravil
in običajev. Najdemo jo tako v izvorni družbi izseljencev kot v družbi novega okolja, v
katerem so se znašli izseljenci in v katerega se želijo prilagoditi. Na drugi strani pa
»communitas« predstavlja stanje brez oblike, v katerem so pravila in strukture obeh družb
prekinjeni. V skupnosti lahko najdemo religijo oz. rituale, njihov glavni pomen pa se
izkaže ob ogroženosti družbenih struktur. Takrat skupnosti pomagajo izseljencem ohraniti
medsebojno podobnost z razvojem razlik, ki temeljijo na etničnosti in lokalnosti.
Omenjeni koncept »communitas« negira težnjo strukturalistov, ki so želeli zanikati
moč skupnosti v prid univerzalnim strukturam. Namreč skozi zgodovino so skupnosti
»označene s pojemanjem ali z izginjanjem ob pojavu tradicionalnih univerzalističnih
ideologij, kot so kolonializem, neokolonializem in komunizem. Ob tem smo priča pred- in
post-industrijskim narodom, ki se po vsem svetu agresivno trudijo braniti oz. zahtevati
svojo lokalnost in etničnost skozi označevanje njihovih meja« (539). Meje, ki so za
»outsiderje« včasih nevidne, so v veliki meri oblikovane simbolično, saj jih člani skupnosti
nenehno oblikujejo in vzdržujejo s pomočjo manipulacije skupnostnih simbolov. Ko
dejanske družbene meje slabijo in postajajo nevidne, pridobijo rituali še večjo moč.
Skupnostne ceremonije, kot so poroke, obletnice, verska slavja, zavzemajo posebno mesto
v kulturnem repertoarju imigrantov. Komercialno vodena izseljenska televizija kot ritual
zato deluje vzporedno z omenjenimi slavji oz. rituali, zato da bi ohranili individualne,
skupnostne in nacionalne meje. Kot pravi Naficy, televizija kot ritual predstavlja občutek
reda in kontrole v življenju gledalcev, in sicer s produkcijo in z reprodukcijo različnih
sistematičnih vzorcev, s katerimi izpolnjujejo pričakovanja. To ji uspeva s pripovednimi in
z ritualnimi vzorci (programski format, stalni liki, redni gostitelji in voditelji), vzorci
uporabe (predvajanje in ponovitve oddaj, prekinitve z oglasi, aktivnost gledalca) in vzorci
signifikacije (subjektivnost, načini naslavljanja in ikonografija). Omenjeni vzorci
(pripovedni, uporabni in siginifikacijski) skupaj ustvarjajo elektronske »communitas« ali
skupnosti, ki za izseljenske gledalce ustvarjajo iz nestabilnosti občutek stabilnosti in iz
odtujitve občutek skupnosti.
Del vloge izseljenske popularne kulture, tudi televizije, je ustvariti skladišče simbolov
in mrežo pomenov, s katerimi lahko izseljenci mislijo in skozi katere se lahko diferencirajo
od družbe gostiteljice. Zaradi te vloge razumemo izseljenstvo kot zelo intenziven
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 58
simboličen in semiotičen prostor, izseljensko televizijo pa kot pomemben integralen del
tega prostora, trdi Naficy. Izseljenska televizija, definirana kot ritual, ne pomaga samo pri
konstruiranju izseljenskih skupnosti, ampak je hkrati vir moči transformacije imigrantske
skupnosti v smislu približevanja dominantni družbi. »Kot takšna etnična televizija pomaga
imigrantom pri ohranjanju dualne subjektivnosti in sinkretične identitete« (539). S
sinkreticizmom želi Naficy označiti identiteto imigrantov kot zmožnost hkratnega
približevanja novi kulturi in vzdrževanja vezi s staro izvorno kulturo.
Glede na zapisano je po Naficyju za izseljensko televizijo značilen »izseljenski žanr«,
ki ga lahko od drugih televizijskih žanrov ločimo po mnogih karakteristikah. Na ravni
teksta in medteksta so za izseljenski žanr z vidika strukture značilni »ugnezdnjen« tekst,
tok in razpored ter magazinski format; z vidika naracije in ideologije so zanj značilni
pripovedni formati, v katerih vladajo nedokazljivi pomeni, simboli ter rituali in hkrati tudi
ambivalenca; tematsko ima značilnost nostalgičnega hrepenenja po rekonstrukciji
preteklosti in domovine ter metaforičnega uprizarjanja vrnitve k izvoru; s političnega
vidika pa je za tekst značilna konstrukcija določenega zamišljenega daljnega naroda v
izseljenstvu (539–540).
4.3.2 Televizijski tekst: »ugnezdnjenost«
Televizijski tekst je večnamenski, mnogovalenten in amorfen (Naficy 1999: 540).
Williams ga je opredelil kot hermetičen in brezšiven načrtovan tok, na katerega gledalec
nima vpliva, medtem ko je Newcomb v gledalcu videl nekoga, ki aktivno spremlja in
oblikuje tekst, ki ga sprejema (1988, v Naficy 1999). Kot odmik od tekstualnih analiz je N.
Brown v okviru politične ekonomije produkcije in porabništva oblikoval termina
»megatekst« in »supertekst«. Slednji vključuje program in ves vmesen material, ki obkroža
program, kot so naslovi, zaključne špice, oglasi, podatki o televizijski postaji, promocije
programa, javna obvestila idr. Poleg tega »supertekst« sestavljata tudi položaj programa na
sporedu in povezava sporeda z družbeno sprejetim ritmom posameznega delovnega dne oz.
tedna. Na drugi strani pa je »megatekst« sestavljen iz vsega, kar se pojavi na programu
televizijske postaje, torej vključno z različnimi »superteksti«. Čeprav omenjeni model
prispeva k razumevanju televizijskega teksta v relaciji s politično ekonomijo in
porabništvom, je njegova slaba stran ta, da zapostavi gledalčevo aktivnost, ki je pri
izseljenski televiziji veliko kompleksnejša kot pri »mainstream«, kar z Naficyjevo razlago
dokazujemo v nadaljevanju.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 59
Pomembna karakteristika televizijskega toka je neposreden prenos ali označeno v
televizijskem žargonu 'v živo'. »Tudi ko so dogodki predposneti, njihov simultani prenos in
sprejem potrdita njihovo živo ontologijo in ideologijo, vtisnjeno v dogodek, kar je Jane
Feuer definirala kot 'ideologija neposrednega, takojšnjega, direktnega, spontanega,
resničnega' (1983: 14)« ( Naficy 1999: 540). Omenjena lastnost je še posebej značilna za
formata, kot sta magazinska in pogovorna oddaja, ne glede na zvrst televizije. Toda
neposrednost izseljenske televizije ima že v temelju drugačno značilnost, saj se razkrije v
nezaveden prostor, s katerim sproži spomine od 'nekje drugje', sprejet pa je v izseljenskem
gospodinjstvu.
Koncept ameriških multi-etničnih televizijskih postaj temelji na predvajanju
izseljenskih programov različnih televizijskih postaj iz tujine. V tem smislu izseljenski
programi po navadi niso predvajani kot samostojen program, ampak dobi vsaka izseljenska
televizija svoj 'časovni prostor' (slot) v sporedu določene multi-etnične televizijske postaje.
Po navadi je predvajan program iz domovine in vsi izseljenski programi sestavljajo skupen
izseljenski tok. Če si pri tem izposodimo Brownova koncepta »supertekst« in »megatekst«,
potem po Naficyju sledi, da vsak izseljenski televizijski tekst predstavlja »supertekst«, ki je
»ugnezdnjen« znotraj posameznega izseljenskega toka; ta je nadalje vtisnjen v etnični tok,
ki vsebuje skupine programov iz različnih nacionalnih, etničnih in jezikovnih skupin,
medtem ko je etnični tok »ugnezdnjen« v »megatekst« televizije države gostiteljice.
Izseljenski supertekst je pravzaprav dvojni tekst, saj je prepojen z zvoki, s podobami in
z diskurzi, ki jih primarno vodijo vrednote, kultura in jezik domovine, medtem ko so
vmesni materiali, predvsem oglasi, oblikovani glede na potrošniško ideologijo, vrednote in
kulturo 'mainstream' družbe. Razumevanje izseljenskega teksta kot dvojnega teksta
povezuje Naficy s konceptom »Derridajevega dvojnega branja in pisanja« (541), saj
nobeden izmed tekstov ne prevladuje. Supertekst in megatekst delujeta drug na drugega
bodisi resonančno bodisi dekonstruktivno.
Opisana ugnezdnjenost povzroča ločene subjekte, ki posledično oblikujejo ločene
tekste, kar tvori prav posebno značilnost izseljenskega teksta. Ta namreč hkrati »vpisuje«
in »briše« kulturne, rasne, etnične, zgodovinske in jezikovne razlike ter napetosti. Zaradi
tega koherentnost skupnosti, ki jo ustvarja televizijski tekst, nenehno ogrožajo vrednote
dominantne družbe, in sicer tako v obliki prekinitev s strani oglasov kot v obliki
prilagoditvenih praks, ki jih izvaja izseljenska televizija.
Pomembna značilnost »ugnezdnjenega etničnega televizijskega toka« je tudi njegova
neizoliranost. Skozi aktivnost gledalca in izbiro programov je omenjeni tok ugnezdnjen v
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 60
večji megatekst televizije, ki vključuje tudi vse druge predvajane programe. Izseljenci in
etnični gledalci lahko potujejo prek ugnezdnjenih tokov (izseljenskega, etničnega in
'mainstream'), ker po navadi poznajo več kot en jezik, medtem ko je ostalim gledalcem
izseljenski in etnični tok nejasen.
Posebnost etničnega toka multi-etničnih televizijskih postaj ni toliko brezšivnost kot
razčlenjenost. Poleg tega je omenjeni tok »izredno hermenevtičen, ko različne politike,
nacionalnosti, etničnosti, religije, kulture, jeziki, razredi, novičarske vrednote, pripovedne
strategije, načini naslavljanja, fizične lokacije, okusi, geste, obrazi, pogledi in zvoki trčijo
drug z drugim« (541). Omenjena razčlenjenost sega celo nižje od ravni nacionalnosti, saj
veliko imigrantskih skupin ni notranje homogenih. Kot primer lahko vzamemo proučevano
iransko skupnost. Njihova raznolikost v smislu notranje etničnosti, vere in jezika jim
omogoča dostop do različno govorečih programov. Ravnokar opisani tekstualni dostop pa
kaže na prenasičenost etničnega toka s preobilnimi in z izmeničnimi pomeni, ki gredo prek
namenov ali hegemonije.
Nasprotno uporabo omenjene prenasičenosti omogočajo razlike in nasprotovanja med
izseljenskimi, etničnimi in dominantnimi teksti. Semiotika prenasičenosti preoblikuje
gledalčevo aktivnost v nekoliko kompleksno in medtekstualno aktivnost, in sicer tako
vzdolž izseljenskih in etničnih tokov, kar je Naficy označil kot »sintagmatska
intertekstualnost«, kot tudi prek ugnezdnjenih tekstov ali »paradigmatske
intertekstualnosti«. Namreč, ker je izseljenski supertekst ugnezdnjen znotraj etničnega
toka, se njegovi gledalci nenehno zavedajo manjšinskega statusa izseljenskega teksta in s
tem tudi svojega lastnega manjšinskega statusa kot gledalci v izseljenstvu. Ravno
sintagmatičen pogled na izseljenski tekst lahko služi utrjevanju občutka koherence in
hermetičnosti okrog izseljenstva ter etničnosti. Na drugi strani pa paradigmatski pristop k
izseljenskemu tekstu, ko je supertekst umeščen znotraj komercialnega prostora, skupnega
etničnega toka in teksta 'mainstream' teksta, oblikuje mnogovrstna razhajanja prek
celotnega teksta. Tako »paradigmatska intertekstualnost« pripomore k stalnemu
problematiziranju o koherenci izseljenskih, etničnih in nacionalnih razumevanj.
S tem Naficy potrjuje dvojno naravo izseljenskega teksta, ki, kot smo že povedali na
začetku, hkrati deluje k približevanju in oddaljevanju od nove kulture ter s tem oblikuje
sinkretično identiteto imigrantov, s katero imigranti sprejemajo in odklanjajo pomene ter
vrednote 'mainstream' družbe.
Slovenski medijski prostor sicer ne oblikujejo podobne multi-etnične televizijske
postaje kot v ZDA, toda kljub temu lahko potegnemo določene vzporednice z našimi
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 61
kabelskimi sistemi. Večina kabelskih sistemov v svoj repertoar vključuje večje število
programov iz nekdanjih držav Jugoslavije. Med drugim lahko zasledimo programe iz
Hrvaške, Srbije, Črne gore, Bosne in Hercegovine, Makedonije. Glede na odgovore, ki
smo jih pridobili v že opravljenih intervjujih med priseljenci v Sloveniji, v katerih smo jih
vprašali o njihovih medijskih navadah, lahko tudi v našem prostoru sklepamo o neki vrsti
ugnezdenjenosti.
Navade intervjuvancev se pri izbiri televizijskih programov ne razlikujejo veliko. Tako
jih večina redno spremlja slovenske programe in tiste iz svoje domovine, ob tem pa
pogostokrat tudi nekatere druge programe nekdanjih držav Jugoslavije. Mlajše generacije
poleg omenjenih med programe, ki jih spremljajo, uvrščajo tudi nekatere tuje komercialne
programe.
Glede na opisane navade smo lahko oblikovali različico Naficyjevega modela
»ugnezdnjenega izseljenskega televizijskega teksta«. Sklepamo namreč, da programi
'televizij iz domovin', ki jih slovenski priseljenci z območja nekdanje Jugoslavije
spremljajo, predstavljajo posamezne supertekste, ki so hkrati ugnezdnjeni v izseljenski tok
in megatekst same transnacionalne televizije. Nadalje so izseljenski tokovi vtisnjeni v
etnični tok televizijskih programov iz nekdanje Jugoslavije, ki jih v svoj sistem vključujejo
kabelski operaterji, etnični tok pa je ugnezdnjen v megatekst celotnega kabelskega sistema,
še posebej pa v megatekst slovenskih televizijskih programov. Opisane navade kažejo na
to, da izseljenci ne spremljajo programa iz domovine nenehno, ampak ga prekinjajo glede
na program »mainstream« televizije, tj. slovenske. Torej vloge prekinitev ne izvajajo
dominantni mediji ali kabelski operaterji (razen zaradi sistemskih napak), temveč gledalci
sami. Hkrati opisana navada 'preklapljanja' kaže še na drugo lastnost »ugnezdnjenega
teksta«, in sicer na njegovo neizoliranost, saj izseljenci s svojo izbiro programov tvorijo
pot prek različnih ugnezdnjenih tokov. V Naficyjevem primeru so to izseljenski,
'mainstream' in etnični, ki je iranskim izseljencem omogočen zaradi znanja več kot enega
jezika. Različni izseljenski in etnični tokovi so omogočeni tudi v naši realnosti, saj
priseljenske skupnosti z območja nekdanje Jugoslavije veže nekdanja skupna država in
tudi nekdanji skupen jezik, kar jim omogoča spremljanje preostalih programov. Zato je
etnični tok slovenskega kabelskega sistema zaznamovan s podobno razčlenjenostjo kot
opisani etnični tok, v katerega je ugnezdnjena iranska izseljenska televizija. Omenjeno
razčlenjenost zaznamujejo »trki« različnih politik, religij, etničnosti, jezikov, pripovednih
strategij, programskih formatov ipd., ki v našem primeru segajo na raven etničnosti,
nacionalnosti in vere. Takšen tekstualni dostop vodi do prenasičenosti, izraženi v
preobilnih in izmeničnih pomenih, ki v okvirih sintagmatske intertekstualnosti utrjujejo
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 62
koherenco posamezne imigrantske skupnosti, na drugi strani, znotraj paradigmatske
intertekstualnosti, pa povzročajo kritično razpravo o diskurzih medijev iz domovine.
Na opisane značilnosti lahko vežemo še eno izmed vzporednic, in sicer izseljenski tekst
kot dvojni tekst. Supertekst izseljenskega toka sestavljajo podobe, simboli in diskurzi, ki
jih primarno oblikuje sistem vrednot izvorne kulture in jezika, medtem ko so vmesni
materiali, tj. oglasi, v našem primeru že v samem izseljenskem programu oblikovani glede
na potrošniško ideologijo. Ob tem je zanimivo opažanje, da potrošniške ideologije
transnacionalnih televizij svojim oglasom dodajajo elemente ritualov in simbolov kulture,
iz katere izhajajo. Poleg tega so naši intervjuvanci s spremljanjem (predvsem
informativnega) 'mainstream' programa še dodatno deležni megateksta. Predvidevamo, da
kljub temu nobeden izmed tekstov ne prevladuje, ampak da sta v nenehnem soočenju, saj
se izseljenci še vedno nahajajo nekje med kulturama.
Opisano stanje tudi v našem primeru tvori ločene tekste, ki hkrati tvorijo in brišejo
kulturne, rasne, etnične ter zgodovinske razlike. S tega vidika koherenco imigrantske
skupnosti, ki jo izseljenski tekst obenem ustvarja in odseva, nenehno ogroža prevladujoča
družba.
Predstavljene značilnosti in sam model »ugnezdnjenega izseljenskega teksta« bomo
skušali skozi našo raziskavo potrditi in s tem pokazati, da je 2. generacija priseljencev v
Sloveniji še dovzetnejša za megatekst »mainstream« televizije, a hkrati skozi tradicionalne
medijske navade družine vezana in navezana na supertekst diasporičnih programov iz
domovine. S tem bomo skušali preveriti, ali tudi v našem kontekstu transnacionalni mediji
na eni strani utrjujejo vez s starim, na drugi strani pa gradijo vez z novim.
4.4 Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT)
V raziskavi, ki smo jo izvedli v okviru diplomskega dela, smo se osredotočili predvsem
na 2. generacijo priseljencev. Čeprav televizija v naših prostorih predstavlja pomemben
medijski element, pa postajajo, predvsem za mlajše generacije, nove informacijsko-
komunikacijske tehnologije, sploh internet, pomembno orodje komuniciranja in s tem tudi
oblikovanja identitete. Kot trdi Mikola (2005), moramo pri raziskovanju (med)etnične
komunikacije upoštevati odmikanje od tradicionalnih medijev, za katere sta značilni
enosmernost in linearnost, k nekoliko fleksibilnejšim medijem, kamor prištevamo
interaktivne medije, ki ustrezajo individualnim potrebam. »Študije govorijo o tem, da
internet zaradi svoje takojšnjosti, interaktivnosti in neomejenosti v dosegu diasporičnih
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 63
skupin omogoča, da te doživijo skupnost na nov način, preidejo nacionalne meje, na novo
izrazijo in obdelajo svoje kolektivne spomine ter da obnovijo skupnosti po izbranih […]
sorodnostih in ne (le) po teritorialnih sorodnosti« (Mikola 2005: 70–71; po Pool 2002).
Glede na empirične raziskave imigranti v svetu uporabljajo mnoge aktivnosti
kiberprostora. Na eni strani so tradicionalni mediji, ki so splet dojeli kot nov družbeni
prostor in v njem oblikovali svoje mesto, na drugi strani pa se pojavljajo popolnoma nove
oblike elektronskega komuniciranja. Elektronska pošta, forumi, spletni dnevniki (blogi)
ponujajo povsem drugačen način dialoga – demokratičen in neomejen. Imigranti se s
pomočjo spleta udeležujejo pogovorov z družinami, s sorodniki, prijatelji pa tudi z
'internetnimi znanci', ki imajo lahko podobno etnično ozadje kot oni sami.
Ali interaktivni mediji in spletna mesta na 2. generacijo priseljencev delujejo na
podobni ravni kot »ugenzdnjen tekst«? Ali predstavljajo mesto kritične razprave o obeh
družbah? Bi lahko IKT doumeli kot orodje hkratnega vzpostavljanja vezi s kulturo, v kateri
so predstavniki 2. generacije rojeni, in kulturo svojih staršev? Ali pa IKT predstavljajo
raven, na kateri se lahko oblikuje »nacionalizem na daljavo« v Appaduraijevem smislu?
Appadurai namreč vidi medijsko posredovanje, ki ga obvladujejo globalizirani elektronski
mediji, umeščeno v nov »postnacionalni red«, kjer so oblikovalci in občinstvo močno
povezani in oblikujejo novo komunikacijo med tistimi, ki odhajajo, in tistimi, ki ostajajo
(1996: 22). Občinstvo predstavljajo javne sfere, ki se nahajajo znotraj diaspor. Oblikujejo
jih zgodovina pa tudi ideologija, zaradi česarzato lahko diasporične javne sfere zapadejo v
prostor »nacionalizma na daljavo«. Vendar se nacionalizem na daljavo razlikuje od
transnacionalizma, saj temelji na nacionalističnih težnjah in občutjih, pojmu nacije in
nacionalizma, trdi Mikola (2005: 26).
Z modernostjo postaja vpliv oddaljenih dogodkov na oblikovanje samo-identitete, ki
predstavlja čedalje bolj neizogiben proces, vse bolj vsakdanji, trdi Giddens (1991). Očitno
mesto pri tem zavzemajo tiskani in elektronski mediji, mi pa dodajamo še nove IKT. Če
medijsko posredovane izkušnje vplivajo na samo-identiteto in družbene vezi že od prve
izkušnje pisanja (Giddens 1991: 4), je to za obdobje spremenjenega zaznavanja prostora in
časa ter v povezavi z njima samo-razvoja toliko bolj značilno. Kateri so tisti mediji, ki
najbolj vplivajo, in kakšni so njihovi načini vpliva na samo-razvoj in samo-identiteto druge
generacije priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije, smo skušali odkriti skozi
raziskavo, ki jo predstavljamo v naslednjem poglavju.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 64
5 RAZISKAVA: »Vpliv medijev na oblikovanje identitete
druge generacije Srbov v Sloveniji«
V prejšnjih poglavjih smo predstavili teoretične vidike, ki so pomembni temelji
raziskave o oblikovanju identitete druge generacije Srbov v Sloveniji, o kateri bomo
spregovorili in jo predstavili v tem poglavju. Z raziskavo bomo skušali spoznati in
definirati elemente, ki vplivajo na oblikovanje identitete druge generacije Srbov na tem
prostoru. Ena izmed osrednjih tem raziskave je bilo vprašanje vpliva medijev na gradnjo in
vzpostavljanje identitete mladih Srbov, ki so bili rojeni v Sloveniji, kamor so se njihovi
starši priselili v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja.
V tem poglavju bomo najprej spregovorili o ciljih, namenih in o predpostavkah
raziskave. Nato bomo predstavili in opisali izbrane raziskovalne metode (poglobljeni
etnografski intervju in analiza sekundarnih virov), na osnovi katerih smo izvedli raziskavo
in oblikovali določene ugotovitve ter raziskovalni načrt. Sledilo bo podpoglavje o izsledkih
raziskave. Tako bomo najprej predstavili kratko zgodovino priseljevanja Srbov na
slovenski prostor, nato pa še analizi poglobljenih intervjujev ter sklepe raziskave.
5.1 Nameni, cilji in predpostavke raziskave
Naša raziskava temelji na migracijah, kulturi in vzpostavljanju identitete ter na vidikih
medijskega vpliva na obe predhodni temi. Kot smo že omenili skozi diplomsko delo, so
migracije v zadnjih nekaj desetletjih dobile popolnoma nov obraz. Ljudje po svetu se v
največji meri še vedno selijo predvsem zaradi ekonomskih vzrokov, z željo po boljšem
življenju. In če so jih včasih v ta podvig 'prisilile' slabe ekonomske in nestabilne politične
razmere doma, je danes vse več tistih, ki jih za 'boljše življenje zunaj' navdušijo tudi
globalizirani mediji (več v Appadurai 1996). A ne le to, tudi tehnološki razvoj, ki ga je
globalizacija potisnila v skoraj vsak delček sveta, je omogočil lažje in predvsem hitrejše
premike posameznikov prek mej.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 65
Toda migrantje ne prehajajo le fizičnih oz. nacionalnih meja, ampak tudi kulturne oz
simbolne. S prihodom v novo okolje so priseljenci soočeni z drugačnim oz. z Drugim.
Medtem ko imigrantska družba pričakuje asimilacijo in prilagoditev, skuša na drugi strani
emigrantska družba z različnimi vzvodi zadržati navezanost in pripadnost svoje diaspore
domovini in njeni kulturi. Glavna vzvoda za ohranjanje pripadnosti 'izvorni' kulturi sta dva.
Prvi je skupinska identiteta, ki jo tvorita tradicija in religija. Običaji, rituali, miti in
zgodovina oblikujejo in ohranjajo vezi ter dokaze o večtisočletnem obstoju naroda oz.
etnije. Drugi, vse močnejši vzvod pa so mediji. Transnacionalni mediji so tisti, ki ustvarijo
simboličen prostor, v katerem elementi skupinske identitete oživijo (Naficy 1999). Tako
naj bi transnacionalni mediji vzdrževali vez med diasporičnimi skupnostmi in domovino,
kar je v državah gostiteljicah povzročilo strah pred zaprtostjo in neasimilacijo imigrantov.
Strah naj bi bil po besedah nekaterih raziskovalcev (Naficy 1999, Volčič 2006, Aksoy
2007) odveč. Raziskave zadnjih let namreč kažejo41, da imajo 'domači mediji' v izseljenih
skupnostih dualno vlogo. Hkrati vzdržujejo vez s starim in tvorijo vez z novim.
Kakšna in kolikšna pa je vloga etničnih medijev na 'diaspore' v slovenskem prostoru?
Za izbor teme diplomskega dela in predmeta raziskave nas je prepričalo ravno dejstvo, da v
slovenskem prostoru ni dela, ki bi razpravljalo ali raziskovalo o postavljenem vprašanju. V
slovenski raziskovalni sferi so sicer že izvedli raziskave: o integraciji in vključenosti
(druge generacije) priseljencev (gl. Dekleva in Razpotnik 2002); o percepciji in
predstavitvi tujcev s strani slovenskih medijev (gl. Kuzmanić 1999); o možnosti
integracije, ki jo ponuja slovenski politični sistem, ali statistične predstavitve etnične
raznolikosti na Slovenskem (gl. Komac in Medvešek 2005). Toda vprašanje, ki mu je
namenjena vse večja pozornost svetovnih teoretikov in raziskovalcev, tj. vpliv
globalizacije in medijev na migrante v slovenskem prostoru kot objektu raziskave, še ni
bilo resneje postavljeno oz. obravnavano.42
Zato smo skušali z diplomskim delom in predvsem z raziskavo predstaviti orise ali
vzrok za podrobnejše raziskovanje oblikovanja (medijske) identitete druge generacije
priseljencev v Sloveniji, ki bi moralo postati pomembno raziskovalno vprašanje tudi (ali
rajši, še sploh) na našem prostoru. Globalizacija slovenskega prostora namreč ni
preskočila, ob tem pa je Slovenija del čisto specifičnega zgodovinskega prostora, tj.
41Podrobneje predstavljeno v četrtem poglavju. 42Ne trdimo, da ne obstajajo slovenski avtorji, ki se ne bi podrobneje ukvarjali z omenjeno temo. Obstajajo, in sicer z zelo zanimivimi in s kakovostnimi prispevki (npr. Lukšič Hacin 1995, Mikola 2005, Volčič 2006), toda vsi se ukvarjajo s slovensko etnično skupnostjo, ki živi v svetu, ali z drugimi etničnimi skupnostmi, prav tako živečimi zunaj meja Slovenije.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 66
Jugoslavije. Njen razpad je povzročil posebno situacijo na tem prostoru, saj so se znotraj
istih (slovenskih) meja zopet znašle etnične skupnosti, ki so bile v BiH oz. celotni
Jugoslaviji del (krvavega) konflikta 90. let prejšnjega stoletja.
Nove etnične skupnosti se niso soočale le z zaprtjem nacionalnih meja, temveč so bile
meje bolj ali manj zaprte tudi za medije. Da bi ostali v stiku z domovino in prejemali
informacije o stanju v domovini, so mnogi našli rešitev v satelitski tehnologiji. Z vse
večjim razvojem slovenskega kabelskega sistema, ki je v drugi polovici 90. let preteklega
stoletja začel v svojo ponudbo vključevati tudi programe s področja držav nekdanje
Jugoslavije, pa so se odprle nove možnosti za vzpostavljanje vezi. Novo medijsko stanje je
prvim generacijam priseljencev omogočilo ponovno vzpostavitev vezi s starim. Na drugi
strani pa so mediji pripadnikom druge generacije, rojene v 80. in zgodnjih 90. letih
prejšnjega stoletja v Sloveniji, predstavljali vir in podlago za utrditev simbolične vezi, ki
so jo vzpostavili zgodovinsko ozadje družine, religija in jezik. Kako močni so ti elementi?
In kar je za našo raziskavo še pomembnejše, kakšna je vloga medijev? Ali mediji iz Srbije
in Bosne in Hercegovine oddaljujejo srbsko drugo generacijo od slovenske družbe ali pa ji
ponujajo prostor kritične analize in oblikovanja sinkretične identitete (Naficy 1999)?
Menimo, da gre za pomembna vprašanja, katerih odgovori bi lahko veliko prispevali k
slovenskim medkulturnim, antropološkim, kulturnim in medijskim študijam.
Predpostavljamo, da je vpliv medijev, ki prihajajo z območij nekdanje Jugoslavije,
pomemben in močen dejavnik v življenju in oblikovanju identitete druge generacije Srbov.
Na podlagi teoretičnih vidikov in priprav na raziskavo namreč sklepamo, da so se
predstavniki druge generacije znašli v 'medprostoru' oz vmesnem prostoru. Na eni strani
skuša druga generacija s pomočjo transnacionalnih medijev okrepiti svojo identiteto in
razlikovanje od Drugega. Domnevamo, da je poudarjeno težnjo po drugačnosti oblikoval
prej omenjeni poseben slovenski prostor, v katerem so se znašle etnične skupine s skupnim
zgodovinskim ozadjem. Toda na drugi strani ti isti mediji kot tudi slovenski mediji in stiki
z domovino (s sorodniki) nudijo drugi generaciji možnost kritičnega razmisleka o svoji
identiteti.
Ob tem je pomembno zopet poudariti, da namen diplomskega dela in raziskave ni
potrditev ali ovržba domnev oz. hipotez. Kar želimo, je zarisati model, ki bi vključeval
glavne vplive in teoretične koncepte oblikovanja identitete druge generacije v Sloveniji ter
ponudil izhodišče za temeljito in obširnejše raziskovanje, katerega rezultate in sklepe bi
lahko bodisi posplošili in jih verodostojno aplicirali na celoten slovenski prostor bodisi
uporabili za oblikovanje pomembnega znanja slovenske priseljenske situacije.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 67
5.2 Metodologija in raziskovalni načrt
Medtem ko teoretični okvir diplomskega dela ponuja splošno ogrodje o migracijah,
identiteti in o vplivu medijev na migrante, smo se v okviru raziskave želeli osredotočiti na
točno določeno skupino ljudi. Populacijo, ki smo jo želeli proučevati, je druga generacija
priseljencev. V podpoglavjih predstavljamo metode, s katerimi smo se lotili proučevanja,
in načrt raziskave.
5.2.1 Raziskovalna metodologija: analiza sekundarnih virov in
poglobljen etnografski intervju
Izbira metodologije določene raziskave je odvisna od tega, koga ali kaj želimo
proučevati. Ko sta Dekleva in Razpotnik (2002) želela raziskovati mlade priseljence druge
generacije v Ljubljani, njihov položaj in povezavo z nasiljem, sta uporabila devet glavnih
raziskovalnih pristopov. Med njimi so bili osrednjega pomena reprezentativno anketiranje,
analiza policijskih podatkov in intervjuji z otroki kot pomoč za interpretacijo drugih
izsledkov. Na drugi strani se je Roter (2005) v raziskavi percepcije vloge in pomena jezika
za različne etnične skupnosti znotraj Slovenije odločila za kvantitativno metodo, tj.
uporabo vprašalnikov. Z njimi je želela avtorica raziskati pomen jezika pri
(samo)opredeljevanju glede etnične/narodne pripadnosti ter rabo jezika v zasebni in javni
sferi.
Obe raziskavi sta se tako osredotočili na kvantitativno zbiranje podatkov. Interpretacija
odgovorov oz. rezultatov je odvisna ravno od izbire metodologije, zato brez namena, da bi
dvomili o kakovosti omenjenih raziskav, menimo, da bi bila za naš raziskovalni problem in
predvsem za naš cilj izbira kvantitativnih metod raziskovanja pomanjkljiva. Tako kot pri
vseh ostalih raziskavah je bila tudi tukaj temeljnega pomena izbira metodologije, saj naš
cilj ni bila reprezentativnost, temveč razumeti razmišljanja, zaznave in opažanja mladih
posameznikov druge generacije. Z uporabo vprašalnikov bi omenjeni cilj težko dosegli, saj
bi lahko z vprašanji preveč determinirali odgovore. Pri izbiri metode smo se zato
zgledovali po medijsko-kulturno-antropoloških raziskovalcih, ki so že opravili podobne
raziskave (Aksoy 2000, Georgiou 2007; Volčič 2006, 2007), in pri tem uporabili
etnografski koncept.
Etnografija predstavlja določeno metodo oz. skupek metod, katerih ključne
karakteristike so udeležba raziskovalca v vsakdanu udeležencev raziskave v določenem
obdobju, pri čemer raziskovalec opazuje, sprašuje in posluša (Hammersly in Atkison
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 68
1995). Pristop terja od raziskovalca aktivno vlogo opazovanja in sodelovanja, pri tem pa
tvori avdio zapise in lastne zapise, sklepe ter zaznave. Odgovori intervjuvanca nam pri tem
lahko veliko povedo o njem samem, njegovem pogledu na družbo in tudi o vplivu družbe
nanj. Zatorej smo se odločili uporabiti etnografski poglobljeni intervju, ki omogoča
»vpogled v skrite transkripcije ljudi« (Goldstein 2002; v Volčič 2008), s katerimi
raziskovalec izvede pogovore.
Z našo raziskavo smo želeli raziskati samozaznavanje in samodefiniranje posameznika,
predstavnika druge generacije Srbov. Kako sami razumejo svojo identiteto in okolico, v
kateri živijo? Kaj jim predstavlja etnična/narodna pripadnost? Kakšne so njihove medijske
navade, zaznava in razumevanje medijskega diskurza? Ob tem smo upoštevali določena
kontekst in prostor, v katerem so se znašli intervjuvanci, tj. predstavniki druge generacije
Srbov. S poglobljenimi intervjuji smo lahko pogledali globlje in pri tem iskali razloge za
odgovore, ki smo jih dobili; skušali teme osvetliti z različnih vidikov in tako najti
mišljenje, ki se lahko velikokrat ob prvem stiku z raziskovalcem skriva za splošnimi
floskulami.
Največja težava izbrane metodologije »se nahaja v dejstvu, da je vse te različne zgodbe
težko brati skupaj in iz njih izvleči smisel in pomen« (Volčič 2008: 46). Zaradi tega je
pomembno, da imajo pogovori rdečo nit, ki temelji na dobro izdelanem teoretičnem
okviru. Ravno temeljni koncepti različnih teoretičnih vidikov, za katere raziskovalec
predvideva, da se lahko pojavijo ob izvajanju intervjujev, pomagajo pri lažjem
prepoznavanju pomembnih pomenov, znakov, simbolov ipd.
Konec koncev je potrebno poudariti tudi vlogo raziskovalca pri poglobljenih
intervjujih, ki lahko prav tako predstavlja vir težav. Raziskovalec »govori iz posamezne
razredne, rasne, kulturne in etnične perspektive«, trdi Volčičeva (2008: 49). Omenjene
perspektive lahko vodijo v pristranskost, in sicer v obliki omejevanja odgovorov ali v
obliki naklonjenosti. Obe obliki posledično vodita k neverodostojnim in izkrivljenim
rezultatom ter neuspešni raziskavi. Da bi se temu izognil, mora raziskovalec vzdrževati
dualno vlogo, tj. biti hkrati 'notranji igralec' in 'zunanji opazovalec'. »Cilj je iskanje
ravnotežja med spraševanjem različno videnih plati zgodbe, s poudarkom na intenzivnem
in empativnem spraševanju« (prav tam). Raziskovalec je sicer del intervjuja, toda
pomembno je, da sogovornike spodbudi in jim dovoli govoriti, obenem pa jih aktivno
posluša. Ob tem Hammersly in Atkison poudarjata (1995), da moramo zgodbe udeležencev
proučevati kot družbene fenomene, ki se pojavljajo in oblikujejo znotraj določenih
kontekstov. Z upoštevanjem tega in s čim bolj objektivno pozicijo lahko preprečimo
neveljavnost naših dognanj.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 69
Poleg poglobljenega intervjuja smo v naši raziskavi uporabili tudi analizo sekundarnih
virov. Pri tem smo se osredotočili predvsem na že obstoječe raziskave, ki so proučevale
priseljence s področja nekdanje Jugoslavije v slovenskem prostoru. Sekundarni viri so bili
v našem primeru v večji meri statistične analize, katerih vzorec je vključeval večje število
ljudi43 in s tem omogočal reprezentativnost. Z njihovo pomočjo smo tako lahko definirali
nekatere ključne pojme, ki smo jih vključili v vprašalnik, pregledali lastnosti določenih
etničnih skupin glede na statistiko in ne nazadnje uvideli zgodovinske karakteristike
preseljevanja Srbov na območje Slovenije.
5.2.2 Raziskovalni načrt
V okviru raziskave »Vpliv medijev na oblikovanje druge generacije Srbov v Sloveniji«
smo nameravali izbrati 10 srbskih družin, katerih prva generacija je prišla v Slovenijo, s
področja držav nekdanje Jugoslavije, in sicer v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, naslednja
generacija pa je bila rojena v Sloveniji. Predvsem smo se želeli osredotočiti na zasavski in
mariborski prostor. Naš prvotni namen je bil opraviti intervjuje z družinami, kjer sta oba
starša Srba. Že na začetku raziskave smo povsem naključno opravili intervju z etnično
mešano družino, ki pa se je izkazal za zelo zanimivega in uporabnega za primerjavo, zato
smo prvotni načrt nekoliko spremenili in se odločili v raziskavo vključiti tudi etnično
mešane družine. Tako so bili kriteriji za potencialne udeležence raziskave naslednji:
1. prva generacija se je priselila v Slovenijo med letoma 1970 in 1990;
2. druga generacija rojena v Sloveniji;
3. starost predstavnikov druge generacije od 15 do 30 let;
4. družine danes živijo v Zasavju ali Mariboru;
5. vsaj eden izmed predstavnikov prve generacije (staršev) je Srb.
Načrtovali smo opravljanje intervjujev v dveh delih. V prvem delu smo intervjuvali vse
družine kot celote, torej predstavnike prve in druge generacije hkrati. V drugem delu, ki
predstavlja osrednji del raziskave in ki smo ga izvedli po intervjujih z vsemi družinami, pa
smo se pogovarjali le s predstavniki druge generacije, pri čemer so v redkih primerih
intervjuju prisostvovali tudi starši, toda nikoli v celoti.
43V nekaterih primerih tudi celotno prebivalstvo Slovenije, npr. Popis prebivalstva, ki smo ga povzemali po Komac in Medvešek (2005).
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 70
Družine smo zbirali po tako imenovani »snowball« metodi, kar pomeni, da smo vzorec
sestavili s pomočjo znancev, sorodnikov in prijateljev že intervjuvanih družin ter glede na
kriterije iskali naslednje možne intervjuvance.44
V sedmih mesecih smo opravili 17 etnografskih intervjujev, najprej osem s celotnimi
družinami, nato v drugem delu še devet s predstavniki druge generacije. Od osmih družin
sta bili dve etnično mešani; v obeh primerih je bila mama Slovenka, oče pa Srb.45 Vse
družine prihajajo z območja Zasavja (Trbovlje, Hrastnik, Zagorje), razen ene, ki živi v
Mariboru. Skupno je v 17 intervjujih sodelovalo 31 udeležencev. V drugem krogu jih je
sodelovalo dvanajst (nekaj predstavnikov druge generacije je bilo premladih), med njimi
pa jih sedem obiskuje srednjo šolo, trije fakulteto, dva sta zaposlena.
Intervjuji, ki smo jih izvedli, so bili delno strukturirani – zapisane smo imeli široko
zastavljene oporne točke (vprašanja); na podlagi odgovorov smo razvili diskusijo. Ob
diskusiji oz. glede na odgovore smo nato postavljali tudi nekatera bolj specifična
vprašanja, ki so se ob zanimivih odgovorih ali zanimivem obratu lahko ponovili tudi na
katerem izmed naslednjih intervjujev. Vrstni red ni bil v ospredju, saj smo vprašanja
postavljali glede na diskusijo in tako skušali oblikovati povezano celoto oz. zgodbo.
V prvem delu so bile ključne točke intervjuja: prihod, nova kultura, jezik, vera,
državljanstvo (izbrisani), mediji, nostalgija, vrnitev, idr. Na podlagi odgovorov iz prvih
intervjujev smo skušali ugotoviti določene podobnosti ter ključne koncepte vključiti v
podrobnejšo analizo in v pogovore, izvedene v drugem delu. Od tod tudi odločitev za
izvedbo intervjujev v dveh delih. Šele ko smo opravili vse intervjuje s celotnimi družinami,
smo lahko definirali podobnosti in razlike oz. odstopanja ter del intervjujev v drugem delu
oblikovali tudi glede na ugotovitve analize prvega dela intervjujev. V drugem delu
intervjujev so bile nato ključne točke pogovorov naslednje: prva zaznava razlik, konflikti,
šola, zaznava Drugega, prijatelji, mediji, vera, narodna opredelitev, spomini, glasba.
Vsi intervjuji so bili posneti, ponovno poslušani in prepisani – večinoma dobesedno, ob
tem pa smo nekatere dele tudi prevajali v slovenščino. Sledila je analiza pogovorov glede
na ključne točke.
44Pri tem smo bili 80-odstotno uspešni, saj je v raziskavi sodelovalo osem družin. Poleg tega je v raziskavi sodeloval tudi predstavnik druge generacije, čigar starša nista želela sodelovati. 45Kot že omenjeno, eden izmed pogovorov s predstavnikom druge generacije je bil izveden brez predhodnega intervjuja z njegovimi starši, ki pa so prav tako prihajali iz dveh različnih etničnih skupnosti – slovenske in srbske.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 71
5.3. Izvedba raziskave
V tem delu predstavljamo raziskavo, ki smo jo izvedli na podlagi zgoraj zapisanih
ciljev, namenov in raziskovalnega načrta. Najprej bomo predstavili priseljevanje Srbov na
slovensko območje, nato pa še analizo intervjujev, ki smo jih izvedli s prvo in z drugo
generacijo Srbov v Zasavju in Mariboru.
5.3.1 Cilj: Slovenija
Slovenijo kot cilj priselitve si je mnogo priseljencev izbralo zaradi ekonomskih
razlogov oz. iskanja zaposlitve, s čimer so si priseljenci želeli ustvariti razmere za boljše
življenje. Drugi najpogostejši vzrok je bil izobraževanje, sledila pa mu je poroka
(Medvešek in Hafner Fink 2005). Vsi trije omenjeni vzroki so se pojavili tudi med
intervjuji te raziskave. Moški so večinoma prihajali zaradi službe, medtem ko so ženske v
Slovenijo prišle šele po poroki.
Zgodovini preseljevanja Srbov na področje Slovenije smo sledili po popisih
prebivalstva, ki so ga v nekdanji Jugoslaviji po 2. svetovni vojni izvedli leta 1948. Prvi
slovenski samostojni popis je bil izveden leta 2002. Pregled vseh popisov v drugi polovici
prejšnjega stoletja z namenom proučitve priseljevanja v Slovenijo z območja nekdanje
Jugoslavije po 2. svetovni vojni je izvedel Dolenc (2005), ki ga v tem delu diplomskega
dela tudi povzemamo.46
Glede na položaj Slovenije kot skrajno zahodne države v Jugoslaviji in kot meje z
zahodnimi kapitalističnimi državami so bili prvi priseljenci na to območje pripadniki
vojske. Iz prvega popisa po 2. svetovni vojni, leta 1948, je moč zaznati, da je bilo takrat v
Sloveniji 97 odstotkov Slovencev47. Preostale tri odstotke so predstavljali ljudje, rojeni v
Jugoslaviji; od tega jih samo pet odstotkov ni bilo slovenske, hrvaške ali srbske narodnosti.
Pet let pozneje, ob naslednjem popisu, je bilo v Sloveniji 20 odstotkov več ljudi, rojenih v
eni izmed nekdanjih republik Jugoslavije48; od tega jih je bilo 22 odstotkov Srbov.
Pozna 50. leta prejšnjega stoletja predstavljajo »začetek skoraj tridesetletnega
ekonomskega priseljevanja v Slovenijo« (Dolenc 2005: 59), število priseljencev pa se je do
leta 1961, ko je bil tretjič izveden popis prebivalstva, povečalo za 45 odstotkov, na
46Avtor je v svoje izračune vključil popise prebivalstva, različne tematske ankete, redna statistična raziskovanja o selitvah in register prebivalstva. 47»Brez upoštevanja tistega zdajšnjega ozemlja Slovenije, ki ni bilo vključeno v popis in kjer je živelo veliko avtohtonega italijanskega prebivalstva« (Dolenc 2005: 54). 48Pri omenjenih 20 odstotkih je treba upoštevati tudi Slovence, ki so se med vojno izselili in se pozneje z otroki vrnili nazaj (Dolenc 2005).
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 72
približno 66 tisoč ljudi. V desetih letih od drugega popisa se je število pripadnikov srbske
etnične skupnosti zmanjšalo za dva odstotka.
Leta 1963 so na področju Slovenije prvič začeli uporabljati termin 'delavec na
začasnem delu v tujini'49 ali zdomec. Zdomec, ki je ostal dlje časa (ter na koncu celo ostal
za vedno in s tem postal priseljenec), je bil jedro jugoslovanske migracijske politike vse do
njenega razpada.
Po Dolencu (2005) so se v 70. letih prejšnjega stoletja prihajalo do hitrih sprememb
narodnostne sestave v Sloveniji. Razlogi za to so bili: v razvoju gospodarstva po prvi
gospodarski reformi v Jugoslaviji; v prvi gospodarski krizi v Evropi, zaradi katere je svoja
vrata 'gastarbeiterjem' zaprla večina evropskih držav; in v rodnosti, ki je bila v tistem
obdobju v Sloveniji največja. Tako so tudi k povečanju neslovenskega prebivalstva
pripomogla rojstva druge generacije priseljencev. Število prebivalcev se je povečalo za 160
tisoč ljudi in srbska narodna skupnost je še vedno predstavljala 20 odstotkov prebivalstva.
V obdobju med letoma 1971 in 1981 se je v Slovenijo priselilo 47 odstotkov Srbov iz
BiH, medtem ko jih je iz Srbije prišlo 44 odstotkov. Vsega skupaj se jih je v tem obdobju
povečalo za 21 tisoč, pri čemer tretjino predstavljajo rojstva druge generacije. Ob tem je
potrebno opozoriti, da se je v tistem času, po smrti Josipa Broza - Tita (1980), petnajst
odstotkov priseljencev opredelilo za Jugoslovane. Dolenc (prav tam) opozarja, da so se kot
takšni največkrat opredeljevali pripadniki druge generacije iz etnično mešanih zakonov pa
tudi Muslimani, ki s svojim narodnostnim imenom hkrati odražajo versko pripadnost v
ateističnem okolju Jugoslavije in se niso mogli identificirati kot Muslimani (69–73).
V zadnjem desetletju pred osamosvojitvijo Slovenije se je priseljevanje z območja
nekdanje Jugoslavije nekoliko umirilo, število moških priseljencev se je zmanjšalo,
medtem ko se je v tem obdobju v Slovenijo priselilo 53 odstotkov žensk. Omenjeno
gibanje nakazuje na proces preoblikovanja zdomcev v priseljence, ki so se jim pridružile
družine. V tistem obdobju se je v Slovenijo priselilo 22 odstotkov Srbov prvič, od tega jih
je 60 odstotkov prihajalo iz BiH, polovica manj pa iz ZRJ. Konec 80. let prejšnjega stoletja
»so se selitveni tokovi treh največjih neslovenskih narodnosti (hrvaške, bošnjaške in
srbske) že obračali v nasprotno smer in leta 1990 je bil selitveni prirast ene narodnosti (v
tem primeru srbske) [….] negativen« (Dolenc 2005: 77). K temu so pripomogli zmanjšana
priseljevanja, povečano odseljevanje, umrljivost 1. generacije in zmanjšano število rojenih
predstavnikov druge generacije. Leta 1991 je bilo v Sloveniji 21 odstotkov pripadnikov
srbske narodne skupnosti.
49Termin so uvedli z navodilom o načinu zaposlovanja v tujini, ki ga je izdalo Zvezno ministrstvo za delo (v Dolenc 2005: 64).
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 73
Glede na popis prebivalstva Slovenije iz leta 2002 se je na slovenski prostor med
letoma 1991 in 2001 priselilo dobrih 23 tisoč ljudi, od tega približno 1.700 Srbov, in sicer
jih je spet največ prišlo iz BiH. Ob tem moramo še opozoriti, da ne vemo, koliko izmed
dveh odstotkov, ki so se v popisu leta 2002 opredelili kot 'Bosanci', je pripadnikov
pravoslavne veroizpovedi oz. so srbski Bosanci. Po zadnjem popisu, izvedenem v
Sloveniji, (2002), živi na tem prostoru dvanajst odstotkov Srbov oz. slabih 39 tisoč. Od
tega šteje druga generacija 13.245 ljudi.
5.3.2 Analiza intervjujev s prvo generacijo Srbov v Sloveniji
Preden smo se osredotočili izključno na drugo generacijo Srbov v Sloveniji, smo želeli
odkriti, kakšno je družinsko ozadje pri oblikovanju identitete. Georgiouva meni, da se
etničnost oblikuje najprej v (etničnem) domu, kjer posamezniki prvič oblikujejo etnične
vezi in se naučijo prvih besed v etničnem jeziku, kar vodi v proces formalizacije etnične
identitete (2007). Zatorej smo skozi pogovore z družinami skušali izluščiti tiste podobnosti
ali očitne razlike, ki zaznamujejo identitete srbskih družin in ki predstavljajo podlago
mladim predstavnikom druge generacije za nadaljnje 'modeliranje' svoje identitete.
Ravni etnične pripadnosti
Vsi moški predstavniki prve generacije so v Slovenijo prišli zaradi šolanja ali službe.
Štirje izmed intervjuvancev so svoje soproge spoznali v Sloveniji, od tega sta dve
Slovenki, dve pa sta prišli v Slovenijo k sorodnikom, še preden sta dopolnili 18 let, tudi
zaradi službe. Eden izmed parov takole opisuje svoje začetke v Sloveniji:
»Midva sva različno prišla. Ona 87. leta, jaz pa sem 83. prišel najprej v šolo. Nato sem šolo zapustil, šel v vojsko [v
Ljubljano] in pričel tu delati. Ko sem prišel, sem bil star 15 let … Midva sva se že od dol poznala, bila sva soseda
… Nato sem tudi jaz prišla delati v Slovenijo. To je bil pogoj s strani staršev; če dobim službo, lahko ostanem. In 89.
leta sva se vzela. Jaz sem bila 18, on pa 21.« (družina 450)
Večina svoj prvi stik s Slovenijo ne opisuje negativno, le »drugačno je bilo vse«. Jezik
je bil tuj, a to ni predstavljajo težav, saj so se, kot pravi eden izmed udeležencev:
»oni nam prilagajali. Če nisi znal slovensko, so se oni tebi prilagodili. Kamor koli si prišel, so se trudili, zato ni bil
tolikšen šok.« (družina 4)
Medtem ko je drugi rekel: »V teh letih sploh ne dojemaš in ne razmišljaš o kulturi. Takrat je bilo čisto
drugače kot zdaj – to je bila ena država, ni bilo mej.« (družina 5)
50Opisi družin so navedeni v Prilogi 1.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 74
Na drugi strani jih veliko opisuje lepo okolje, ki so ga za seboj pustili, in popolnoma
drugačno naravo, ki jih je pričakala tukaj. Bolj ali manj pa so se sčasoma vsi navadili.
»Jaz bi takrat šla takoj nazaj. Mi smo imeli izredno lepo hišo, na lepem mestu, pregledno. Ko sem prišla sem – dve
majhni sobici in nikogar nisem poznala. Prvič jezik nisem poznala, mesto je bilo grdo … prišla sem novembra,
konec oktobra … oblačno, vedno je deževalo. Če bi me kdo takrat vprašal, ali greš nazaj, bi takoj šla. Potem pa se
naučiš. Zdaj mi je tu najlepše. Kamorkoli grem, rada pridem nazaj. Res.« (družina 5)
Med osamosvajanjem so se vsi intervjuvanci, predstavniki prve generacije, odločili za
slovensko državljanstvo. Eni so zanj takoj zaprosili, drugi so imeli pomisleke. Ali bo hiša v
domovini še vedno njihova ali se bodo morali ob resni vojni na slovenskih tleh pridružiti
slovenski vojski in napadati 'naše'? Bolj ali manj so se vsi ukvarjali s podobnimi dilemami.
Intervjuvanci omenjajo preveč nejasnosti okrog pridobivanja državljanstva, slabe in
nestabilne ekonomske in politične razmere doma pa so omenjene dvoumnosti še poglobile.
'Notranji konflikti' priseljencev kažejo na boj za obstoj etnične identitete. Državljanstvo je
predstavljalo simbol pripadnosti določeni skupnosti. A tako kot se spreminjajo identitete,
se spreminjajo tudi kulturni pomeni.
»Mi smo rojeni v Bosni, živimo v Sloveniji, vsi naši so Srbi … Sploh ne vem več, komu pripadam. V glavnem, v sebi
vem, kaj smo … državljanstvo imam tu, rojeni smo dol … Vsepovsod smo se raztegnili …. ker če ne bi bilo vojne, mi
ne bi tu živeli, verjetno bi dol ostali. Dol imaš vse na eni kopici … starše, sestre, hiše, čist zrak.« (družina 5)
»Nihče ni vzel državljanstva in rekel, jaz ne bom nikoli to, kar sem bil. Mi smo ostali isti, tu se je šlo za druge stvari.
Če bi lahko ostal v službi brez državljanstva, ga ne bi vzel … saj ne bi bilo potrebe, če bi imel iste pravice.« (družina
6)
Identiteta kot proces
Intervjuvancem danes ni žal ne tega, da so vzeli državljanstvo, ne da so prišli v
Slovenijo. Kljub temu nekateri menijo, da svoje domovine ne bi nikoli zapustili, če bi bila
ekonomska situacija v času odhoda boljša. Podobni odgovori kažejo motiv priselitve, ki
smo ga že omenili. Prvotno so intervjuvanci prišli zaradi ekonomskih razlogov in večina je
načrtovala vrnitev v nekaj letih. Vojna situacija, ki je zaznamovala začetek 90. let
preteklega stoletja, je prvotne načrte spremenila, padec standarda in povojno stanje v
domovini pa so začasne priseljence 'preoblikovali' v državljane Slovenije. Danes se mnogi
tistih časov spominjajo z nostalgijo.
»Če ne bi bilo vojne, bi takoj šli nazaj. Takrat si imel pogoje, bili smo mladi … kako krasno je bilo. Celo noč smo
presedeli v vagonu za 'šankom', peli, nikomur nismo bili v napoto. Zdaj, zdaj je rekel ime postaje. Danes imaš avto,
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 75
greš kadar hočeš … prečkaš pet mej. Potem rabiš dva dni, da prideš k sebi. Tudi finančno je danes težje. Prej je
bilo pomembno samo, da vstopiš na vlak.« (družina 4).
»Ni bilo elektrike, ceste, živelo se je težko, toda vsak dan je bilo boljše. V 70., 80., 90. je vas cvetela … zdi se mi, da
ji tudi Amerika ni bila ravna.« (družina 6)
Posamezniki, ki so sodelovali v pogovorih, svoje življenje v Sloveniji opisujejo kot
dobro, saj so se 'slovenskemu načinu življenja' oz. kulturi prilagodili. Veliko jih svojo
delno asimilacijo vidi skozi uporabo slovenskega jezika, s čimer se tudi sami pozicionirajo
nekje 'vmes'. V poglavju o medijskem oblikovanju identitete smo omenjeni koncept
»vmesnosti«, ki smo ga povzeli po avtorici Georgiouvi, opisali kot značilnost identitet, ki
so vzpostavljene na stičišču treh prostorov pripadanja: oddaljena (a predvsem skozi medije
vidna) domovina, realni prostor, v katerem živijo, in globalni prostor srbske diaspore.
»Zdaj je težje. Svoj jezik si pozabil, ta tukaj pa nisi naučil. Prideš v Bosno in mešaš. Toda delaš z 'južnjaki' in se ne
naučiš.« (družina 8)
»Jaz grem z njimi [svojimi otroki, ki hodijo k folklori] po nastopih … par žensk nas je, ki gremo … potem pa kar po
slovensko navijamo … juhuhuhu …« (družina 7)
»Jaz sem v Slovenijo prišel s 15 leti … šele takrat začneš vse sprejemati ... tu sem se izšolal in tu sem pridobil to
[slovensko] razmišljanje … jaz sem tu doma … jaz sem zdaj že več let v Sloveniji, kot sem jih preživel v Bosni …«
(družina 1)
»Ko sva bila mlajša, smo vsi [govorili] bolj po srbsko … samo zdaj pa vsi nezavedno mešamo, tudi v Bosni … še
onadva [starša], pa sta rojena dol …« (predstavnik 2. generacije 5)
Omenjeni koncept vmesnosti pride pri oblikovanju identitete druge generacije Srbov v
Sloveniji še bolj v ospredje. Ne le da vmesnost označi njihovo identiteto, ampak jo na
podlagi le-te posamezniki na posreden način tudi sami zaznavajo. Vmesnost tako
predstavlja pomembno značilnost današnje srbske identitete mladih, rojenih v Sloveniji, na
kateri temelji tudi njihova »sinkretična« (Naficy 1999) identiteta, ki jih veže tako na
prostor rojstva in hkrati ohranja vez z domovino staršev. Sinkretična oz. dualna identiteta
pa se oblikuje v relaciji s transnacionalnimi mediji. O obeh konceptih bomo v povezavi z
identiteto druge generacije še spregovorili.
Če se vrnemo na prvo generacijo priseljencev, ki predstavljajo močen dejavnik v
procesu oblikovanja identitete svojih otrok, velja omeniti še eno dimenzijo identitete, ki jo
je nakazal eden izmed sogovornikov na temo življenja v Sloveniji.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 76
»Včasih mi je res žal [da sem prišel], včasih pa ne. Najbolj zaradi otrok. Če bi bili dol, bi bil stoodstoten, da bosta
vzela Srba. To je težava vseh v Sloveniji. Lahko se sprenevedamo, samo oni ['Drugi'] isto mislijo. To ti lahko uniči
celo življenje. Živiš v strahu, bo ali ne bo. Ko se zgodi, je prepozno … lahko se samo sprijazniš.« (družina 8)
Zapisani citat kaže na pomembno značilnost srbske identitete v očeh staršev. Prva
generacija skuša ohranjati pripadanje domovini skozi etnično identiteto. Večina
intervjuvancev zatrjuje, kako lahko popolnoma mirno sobiva z drugimi narodi v Sloveniji,
a ko nanese pogovor na poroko otrok, si za svojega otroka vsi želijo človeka z enakim
etničnim oz. verskim pripadanjem. Iz tega sklepamo, da je vera zelo pomemben gradnik
srbske identitete v diaspori.
»To gre pregloboko … ko se Musliman poroči s Srbkinjo, je prva stvar, da bo ona morala služiti njihovi veri. Otroku
bodo dali muslimansko ime … mi pa nismo tako vzgojeni. Pri nas [Srbih v Sloveniji] dajejo imena, ki sploh niso
srbska ...« (družina 5)
»Nimam nič proti, toda vedno govorim, naj se potrudijo … najboljše vsak svojemu. Sicer nikoli ne bi rekel 'ne smeš',
a če hoče mir v hiši, je boljše svojo vero …« (družina 7)
»Jaz pravim, človek je človek …[a] bilo bi zaželeno, da gre vse po nekakšni svoji normalni poti …« (družina 4,
podčrtala avtorica)
»Drugo je, da jaz spoštujem njihovo kulturo … ampak poroka … to je že mešanje krvi. 'Tudi če najde nekoga
nevernega?' [vprašanje postavila avtorica] To se lahko vse hitro spremeni. Poglej tu, kako se je v petnajstih letih vse
spremenilo. Prej nisi vedel, kdo je kdo …ne samo oni, tudi naši so se spremenili … toda ne toliko kot oni.« (družina
3)
Zanimivo je, da večina sogovornikov razume izvor 'neizbežnih konfliktov' etnično
mešanega zakona ravno v različnih verah, in sicer menijo tako tudi tisti, ki so se prej
označili kot skoraj neverne. Hkrati pa vsi na vprašanje o odnosih z drugimi narodi z
območja nekdanje Jugoslavije odgovarjajo, da ne zaznavajo težav. Se družijo, nekateri tudi
obiskujejo, večinoma pa se z Drugim srečujejo v vsakodnevnih situacijah v službi, ki po
navadi predstavlja multietničen prostor. Z opisanim intervjuvanci razkrivajo svojo
»hibridno« (Georgioiu 2007) identiteto oz. dve nasprotujoči si poziciji srbske identitete –
najprej druge popolnoma sprejemajo (določeni menijo, da je lahko Drugi celo boljši od
Našega), a pozneje identiteta 'srbskih staršev' postane prevladujoča. Ta prevlada je del
hibridne identitete staršev, ki predstavlja nekakšno križanje javnega in zasebnega polja. Še
več, v nadaljevanju pogovora se pri nekaterih razkrije, da ni le vera vzrok za nasprotovanje
zbližanju z Drugim, ampak tudi drug pomemben gradnik etnične identitete, tj. preteklost.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 77
»Imamo to nesrečno preteklost in nihče ne more pozabiti … jaz vem, kaj so oni [Muslimani] delali mojemu staremu
očetu in ko je Turčija vladala … ti danes niso nič boljši.« (družina 7)
»Vi, mladi, ne morete razumeti nekaterih stvari. Še mi smo premladi [da bi razumeli], kaj so naši starši doživeli …
Začeti moraš pri zgodovini, da bi lahko razumel. To je ostalo v generacijah. Še prej pa moraš razumeti, da je srbski
narod miroljuben narod … nikoli ni napadal, ampak se je vedno branil … 500 let je bil pod Turki in to mu je ostalo v
koreninah, da je vedno tiho in pusti, da ga drugi po glavi tolčejo …« (družina 5)
Hibridnost identitete 'srbskih staršev', s katerimi smo izvedli intervju, pa ni opazna le
na prejšnjem primeru, ampak tudi na primeru vrnitve. Kot smo že omenili, redki
posamezniki prve generacije niso imeli želje po vrnitvi v domovino, iz katere so odšli
zaradi slabih ekonomskih razmer, pozneje pa so nestabilne politične razmere vrnitev še
dodatno onemogočile. Pri drugih je vrnitev ena izmed želja, pri nekaterih zelo močna želja,
pri drugih takšna, za katero vedo, da se ne bo uresničila:
»Človek ima svoje želje, ki se na starost izkristalizirajo … mnogi se vračajo … a tu so otroci in vnuki in se ne bo nič
zgodilo …« (družina 2)
»Mi smo še vedno ne tu ne tam. Tu se še vedno prilagajamo, toda ko bomo v pokoju, gremo sto odstotno dol … no,
mogoče bomo čez zimo tu … zaradi otrok.« (družina 7)
Iz odgovorov lahko sklepamo, da je veliko tistih, ki bi se vrnili, a jih družina zadržuje.
Gre za »konflikt želje in realnosti« (Georgiou 2007) oz. dualno pripadanje, ki ga redko kdo
sprva prizna. Medtem ko se, zanimivo, podoben konflikt pojavi tudi pri drugi generaciji, o
čemer bomo še spregovorili, prva generacija svojo nevrnitev opravičuje z dejstvom, da to
ni pravzaprav njihova odločitev. Ni izbira, temveč morajo ostati zaradi otrok in vnukov.
Otroci predstavljajo most njihove dvojne pripadnosti – na eni strani domovini, na drugi
priseljeniški družbi, tako rekoč domovini svojih otrok.
Konstrukcija medijske identitete
Pred koncem orisa družinskega ozadja, s katerim skušamo razumeti tudi identiteto
druge generacije Srbov v Sloveniji, omenimo še najpomembnejšo povezavo, ki jo skušamo
odkriti in proučevati v diplomskem delu, tj. vez med vzpostavljanjem identitete in
transnacionalnimi mediji. V domačem okolju imajo mediji in komunikacijska tehnologija
velik pomen, saj oblikujejo kulturni prostor in s tem tudi medosebne vezi, kot so hierarhija
v družini, vrednote in načela. Uporabo medijev danes razumemo kot kulturno obnašanje, ki
je v prvi vrsti povezano s sodelovanjem ciljnega občinstva v produkciji pomenov, kar je
povečalo vlogo medijskega diskurza v vsakdanu (Silverston 1984, Ang 1996; v Georgiou
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 78
2007), in s tem tudi pri oblikovanju identitete. Medtem ko migracijske populacije
sprejemajo medijski diskurz etnične televizije, se oblikuje nova diasporična izkušnja
medijev. Z njo priseljenci prehajajo meje držav in artikulirajo širok spekter verskih,
kulturnih in jezikovnih praks (Volčič 2006). Ne le da priseljenci prehajajo meje, ampak
tudi mediji nenehno prinašajo podobe domovine v domove »deteritorializiranih« skupnosti
(Appadurai 1996).
»… poslušamo te pesmi [»narodnjake« prek etničnih medijev], kako ljudje živijo po svetu … zdi se, da ni države v
svetu, kjer ne bi bilo našega človeka … in starejši kot si, bolj te vleče nazaj …« (družina 6)
»Z očetom velikokrat obiščeva spletno stran Radia Feniks … ta se nahaja v mestu, od koder je moj oče … in potem
so gor obvestila o tem kraju … in velikokrat slikajo 'center' ter okolico … oče potem to gleda, če dolgo ni bil tam.
(predstavnica 2. generacije 8)
Televizijski sprejemnik je postal tako rekoč središčna točka doma tudi pri priseljencih,
saj je le-ta nenehno prižgan. Intervjuvanci spremljajo različne televizijske programe, med
temi pa najpogosteje naštejejo komercialno slovensko televizijo in etnične televizije z
območja nekdanje Jugoslavije (Srbije, BiH in Hrvaške), kar nakazuje na našo
predpostavko »ugnezdnjenega« (Naficy 1999) etničnega teksta. Medtem ko redno
spremljajo program svoje etnične televizije, hkrati gledajo tudi ostale, zato da bi pridobili
čim več informacij.
»Vse spremljamo. Poročila začnemo na Hayatu [televizija iz BiH], sledijo 'Slovenci' pa 'Srbi'.« (družina 4)
»Gledam informativne programe. Ampak jaz 50-krat preklopim v eni minuti, jaz bi vse naenkrat gledal … ampak vsi
po malem lažejo …« (družina 5)
Zadnji citat kaže, da medijski (etnični) diskurz ni v celoti pasivno sprejet, kot tudi
priseljenci niso osredotočeni izključno na program svojih etničnih televizij. Uporaba
medijev zrcali med drugim tudi etnično identiteto, saj se z izbiro programov izseljenci
skušajo čim bolj približati domovini oz. čim več izvedeti o njej. Toda hkrati skušajo
izvedeti tudi čim več o realnem prostoru, v katerem se nahajajo, zato to na neki način
odraža njihovo hibridno etnično identiteto in potem nekakšno pripadanje Sloveniji. Gre za
zmožnost migrantov, trdi Naficy (1999), da s pomočjo medijev refleksirajo svoj obstoj
znotraj nove kulture, medtem ko na podlagi medijskega diskurza, podprtega z nostalgijo,
še vedno ohranjajo vez z domovino.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 79
5.3.3 Analiza intervjujev z drugo generacijo Srbov v Sloveniji
Po opravljenih intervjujih v družinah, kjer so v večini primerov sodelovali predstavniki
prve in druge generacije, smo že dobili nekakšen vpogled v identiteto druge generacije. Na
podlagi odgovorov smo sklepali, da se identiteta mladih Srbov nahaja v treh prostorih
pripadanja – slovenskem prostoru, virtualnem prostoru in globalnemu prostoru diaspore.
»Včasih se ne počutim ne eno ne drugo … včasih si kot en izrodek. Mama ve, kje je rojena in se vrača v svoj rojstni
kraj, oče se vrača v svojega … kaj jaz sem pa kar iz treh rojstnih krajev? Nič, na koncu ne spadaš nikamor.«
(predstavnica 2. generacije 8)
»Ko pridem dol, se imam za tujca … mislim, imam se za isto, ampak je vseeno drugače, ker tudi oni mene gledajo
drugače, kot gledam jaz njih drugače … tudi karakter in obnašanje je drugačno [kot, če bi bil rojen dol].«
(predstavnik 2. generacije 10)
Stičišče omenjenih treh prostorov je točka, na kateri stojijo pripadniki druge generacije,
kar po Georgiouvi imenujemo »vmesnost«. Po analizi intervjujev smo namreč prišli do
sklepa, da pripadniki druge generacije Srbov v Sloveniji gradijo svojo identiteto ravno na
križišču treh prostorov pripadanja. Omenjeni koncept, katerega obstoj podpirajo tudi
mediji, globoko zaznamuje njihovo identiteto in dejstvo je, da se pripadniki druge
generacije tega tudi sami zavedajo. Sicer se jih večina sprva opredeli za Srbe, a po
globljem razmisleku razkrijejo svoja notranja vprašanja.
»Včasih … kaj pa sploh sem … čuden občutek. Prideš dol [BiH, Srbija] pa te imajo za tujca, a v bistvu si njihov.
Prideš sem, si pa tako ali drugače tujec in potem slišiš 'zginite dol v Bosno'.« (predstavnica 2. generacije 7 )
»… govoriš slovensko, torej … mislim, saj se jaz tudi ne počutim Slovenke, ampak ni isto, kot če bi živela v Srbiji …
malo je razlika.« (predstavnica 2. generacije 11)
»Ja, malo se že [počutim Slovenko], drugače se ne bi zdaj pogovarjali po slovensko.« (predstavnica 2. generacije 2)
Pri etnično mešanih zakonih je vmesni prostor še bolj izrazit, čeprav je eden izmed
staršev slovenskega rodu.
»Če me je kdo vprašal, kaj si bolj, Slovenka ali Črnogorka, mi je bilo težko reči Črnogorka … Jaz se ne opredeljujem
po nacionalnosti. Rajši rečem z drugimi besedami – sem bolj južna … ta temperament je bolj v meni.«
(predstavnica 2. generacije 3)
»Jaz sem se tu rodila in se imam za Slovenko, ampak ne zanikam očeta, sem ponosna na to, kar je … ne bi si
želela, da smo 'čisti' Slovenci, je čisto v redu tako, kot je … pravzaprav je odvisno od družbe … če je bila 'bosanska'
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 80
družba, sem vedno poudarila to, da je oče Srb, da bi jim bila bližje. Če pa je bila slovenska, sem bolj poudarjala, da
se imam za Slovenko …« (predstavnica 2. generacije 4).
Zadnji citat kaže še eno značilnost 'sodobnih' identitet, sploh druge generacije
priseljencev. Namreč to, da so v postmodernem času identitete fluidne in fleksibilne.
Prilagajajo se času in prostoru oz. kontekstu, v katerem se nahajajo. Fluidnost in
fleksibilnost sta posledica »informalizacije« (Georgiou 2007), ki predstavlja eno izmed
treh procesov potrjevanja identitete v javnem prostoru. Zapisali smo že, da je (etnična)
identiteta formalizirana znotraj zasebnega oz. družinskega prostora. Takšna identiteta mora
biti v javnem prostoru ponovno potrjena, zato da bi lahko utrdila svoj obstoj, trdi
Georgiouva. V poglavju o kulturi in identiteti smo identiteto opredelili kot nenehen proces,
saj jo posameznik oblikuje skozi vse življenje (Južnič 1993). Tudi etnične identitete se
nenehno oblikujejo v vsakodnevnih situacijah glede na kontekst, in sicer v povezavi s
prostorom (lokalni, globalni, simbolični, zgodovinski), časom (realni, virtualni,
zgodovinski), z omejitvami in Drugim. Potrditev etnične identitete v javnosti je tako
povezana s konstrukcijo skupinske identitete oz. občutka pripadanja določeni skupini, kar
nakazuje tudi zgoraj zapisani citat. Na podlagi družbe je posameznica prilagodila svojo
identiteto, zato da bi ji pripadala.
Georgiouva trdi, da brez procesa potrditve javnega prostora etnična identiteta ne bi
preživela. Njeno preživetje pa omogočajo trije parametri, o katerih smo že pisali v četrtem
poglavju: participacija, ritualizacija in informalizacija. V tej analizi je največjega pomena
ravno zadnji parameter, ki predstavlja fleksibilnost identitete, zato da bi ta lahko preživela
in se prilagodila različnim kalupom posameznikov z več pripadanji. Informalizacija je tako
pomembna lastnost identitet druge generacije, saj njihova pozicija in pripadanje trem
različnim prostorom dejansko nenehno zahtevata prilagoditev kontekstu. Le-ta je najbolje
vidna v relaciji z Drugim:
»Ko srečam 'naše', si sežemo v roko. S Slovencem pa je drugače, oni imajo drugačen stil … delamo tako kot oni.
Ali pa, v naši družbi se ob srečanju z dekleti z njimi poljubimo … nekaterim bi bilo to čudno … na primer, Slovenci bi
[začudeno] gledali.« (predstavnik 2. generacije 5, 6).
»Imam se za Srba, čeprav govorim slovensko … ne bi želel govoriti 'bosansko', ko sem med Slovenci. Takrat se
držim slovenskega jezika. Ko sem med svojo skupino, pa vžgemo našo debato … po navadi mešamo.«
(predstavnik 2. generacije 9)
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 81
Jezikovna dimenzija etnične identitete
Jezik je eden izmed elementov, ki tvorijo oz. vzdržujejo etnično identiteto. Nekateri
izmed sogovornikov so poudarili dejstvo, da se ne bi pogovarjali po slovensko, če bi bili
pravi Srbi. Določenega trenda v povezavi z jezikom ni mogoče zaznati. Nekateri se doma
pogovarjajo po srbsko, drugi po slovensko, tretji mešajo. Še največ je zadnjih, kar na
posreden način spet poveže identiteto mladih priseljencev s konceptom vmesnosti.
Dvojezičnost je namreč izrazita značilnost identitet druge generacije in sklepamo, da tudi
vmesnosti. Posameznik mora prehajati iz enega jezikovnega konteksta v drugega, kar
posledično zahteva prilagodljivo, fleksibilno identiteto.
Jezik ali jeziki, ki jih druga generacija priseljencev uporablja in med katerimi
prehajajo, lahko povzročajo težave v Sloveniji, še bolj pa v domovini njihovih staršev (ki
jo mnogi imenujejo kot svojo domovino, o čemer bomo še razpravljali). Veliko jih je med
intervjujem tako povedalo, kako se v prvih dneh, ko pridejo v 'domovino', ne spomnijo ali
ne poznajo določenih besed, mešajo s slovenščino, uporabljajo slovenske fraze,
preoblikovane v srbski jezik.
»Ko mi je babi rekla, naj grem po »pavlaku« [smetana] in »viršle« [hrenovke], sem jo samo gledala … stekla sem k
mami in jo prosila, naj mi pomaga … mi je bilo nerodno reči babici, ker se mi je zdelo logično, da bi morala poznati
besede … ne vem …« (predstavnica 2. generacije 8)
»Enkrat sem v Srbiji šla v trgovino po rdečilo in sem vprašala, če imajo »crvenilo« … sploh niso vedeli, kaj je to. Na
koncu sem izvedela, da se reče »rumenilo« … sestrična se mi je tako smejala …« (predstavnica 2. generacije 7)
Kljub pogosti uporabi etničnih medijev, uporabi srbskega jezika in definiranja Sebe kot
Srbov je participacija druge generacije v slovenskem jeziku očitno dovolj velika, da tudi s
te dimenzije nakaže njihovo vmesnost. Vsi namreč trdijo, da se jim nikakor ne zdi pravilno
uporabljati srbski jezik v javnih institucijah, kot je izobraževalna. S tem kažejo na
spoštovanje do dežele, v kateri so se rodili in v kateri tudi živijo, trdijo vsi in se
distancirajo od tistih, ki etnični jezik uporabljajo v javnih prostorih. Pravzaprav so se
skoraj vsi sogovorniki distancirali od tistih pripadnikov, ki preveč zavzeto poudarjajo svoj
poreklo oz. se »preveč izpostavljajo«.
»… to je grozno … greš mimo in vse je v istem stilu … če je zlat pasek, bodo zlati čeveljci; če je srebrn, bodo
srebrni … fantje bodo sigurno v 'puma' čevljih … točno vidiš … in vsi bodo imeli mobitel v roki z 'narodno' … tiste
ženske sploh ne govorijo slovensko … pa ne samo pred tisto srednjo šolo, pred večino sem opazila isto stvar … To
mi je res neumno, jaz bi se čudno počutila … Srbi so tudi vmes, saj vidiš 'brojanice' na rokah … vsi so. Potem
razumeš Slovence, ko rečejo 'ti čefurji' . V tem primeru še jaz rečem … a se morajo tako obnašati? Res izpadejo
'čefurji', čeprav smo mi isto …« (predstavnica 2. generacije 8)
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 82
Zapisano kaže na več dimenzij etnične identitete druge generacije – jezik, verski
simboli, slog oblačenja, povzet po medijih, »narodnjaki« ipd. –, o katerih bomo še
spregovorili v nadaljevanju. Če ostanemo še nekoliko pri jeziku, posredno naši
sogovorniki, s tem ko skušajo uporabljati slovenščino v javnem institucionalnem prostoru,
kažejo tudi na to, da so se srbskega jezika primarno naučili znotraj zasebnega prostora in
da te substance njihove 'domače' etnične identitete javni prostor ne bi v celoti potrdil.
Znotraj globalnega prostora srbske diaspore je potrjen, zato ga med prijatelji oz bližnjimi,
ki jih označijo z Naši, tudi uporabljajo. A verjetno bi ob opazovanju takšne skupine potrdili
našo domnevo, da druga generacija tudi v tem kontekstu uporablja nekakšno zmes obeh
jezikov. Poleg tega omenjeno prav tako kaže, da etnični mediji (kot nosilci etničnega
jezika) le nimajo enostranskega vpliva na proučevane posameznike in da se zavedajo
drugačnega prostora, v katerem živijo, in skladno s tem prilagajajo svojo identiteto.
Religija in etnična identiteta
Jezik je poleg skupne preteklosti in religije tisti element, ki omogoča utrditev in
koherenco skupinske identitete, kamor prištevamo tudi etnične, narodne in nacionalne
identitete. Da bi bili omenjeni elementi še močnejši, se diferencirajo od podobnih
elementov, ki označujejo Drugega. V 90. letih prejšnjega stoletja se je v slovenskem
prostoru vzpostavila tendenca 'čim očitnejšega razlikovanja'. Prej je bil Drugi oblikovan,
nanašajoč se le na raznoliko zgodovino, saj jezik in vera v skupni socialistični državi
Jugoslaviji nista nudila podlage za diferenciacijo. V novem kontekstu povojne razpadle
Jugoslavije pa sta diferenciacijo poleg zgodovine dodatno podkrepili še vera in
diferenciacija prej skupnega 'srbohrvaškega' jezika.
»Danes se v Zasavju vidi, da so se mnogi versko opredelili … zdaj točno veš, kdo je kakšne nacije … včasih pa
tega nisi vedel.« (družina 3)
Očitno je, da je vera pomemben element tudi identitete naših intervjuvancev, saj je po
mnenju večine (ne pa vseh) 'pravi Srb' veren, »tisti, ki spoštuje božič in večje praznike«.
Sklepamo, da je temu tako zaradi razloga, ki smo ga omenili že na začetku te analize.
Namreč etnična identiteta naših intervjuvancev je bila primarno grajena znotraj zasebnega
prostora in na religiji. Država, v kateri so se rodili, ni mogla predstavljati reference, prav
tako ne nekdanji skupni srbsko-hrvaški jezik. Vera je bila tista, ki je identiteto potrdila na
podlagi rituala, verskih običajev in simbolov. Zato so tudi glavni znaki za razpoznavo Nas
verski simboli – »brojanice«, križi in podobni. Več kot očitno je, kako pomembna je vera
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 83
za identiteto naših sogovornikov. V »konceptualnih zemljevidih« (Hall) intervjuvane druge
generacije sta koncept 'srbstva' in vere v močni relaciji, tako rekoč sovpadata.
»To je odvisno od vsake družine posebej, ne glede na to, kaj si … zdaj, da bi moral biti toliko veren … dobro, božič
moraš spoštovati … da si popolnoma neveren Srb, to ne gre … Božič mora upoštevati sigurno vsak Srb.«
(predstavnica 2. generacije 8)
»[Ob omembi besede Srb] takoj povežem s pravoslavcem … Pravi Srb je tisti, ki se drži vere.« (predstavnik 2.
generacije 10)
»Pravi Srb obvlada jezik, vero, običaje … da vsaj pozna božič …« (predstavnik 2. generacije 9)
»[Pravi Srb] veliko pozornosti posveča veri, veruje v boga … ni ga sram tega, kar je …« (predstavnik 2. generacije
5)
Medtem ko si večina ne predstavlja Srba kot ateista, saj so obredi, kot sta božič in
'slava', nujne komponente 'srbske identitete', na drugi strani predstavnica etnično mešane
družine svojo identiteto pojmuje drugače:
»Ko sem bila za novo leto v Beogradu pri sorodnikih, mi je nek umetnik dejal: »… krsti se, da boš prava naša …«
Kako 'prava naša'? Moja duša se počuti tako domače tukaj [Beograd], da sem to … pravoslavna vera ali katera koli
vera nas po mojem mnenju ne definira kot prave. Zanimivo, da mi ni znal argumentirati, zakaj mu je to tako
pomembno, kaj mene naredi to tako drugačno.« (predstavnica 2. generacije 3, podčrtala avtorica)
Še zanimivejša se zdi ugotovitev, da se naši sogovorniki, ne glede na to, kako
pomembna se jim zdi vera kot del njihove identitete, ne pojmujejo kot 'zelo verni'.
Spoštujejo svojo vero in radi imajo pravoslavne praznike, a:
»Zame je pravi Srb en moj prijatelj … ta je čisto v tem … ko ga nekaj vprašaš, ti govori stvari, ki jih nikoli v življenju
nisi slišal. Hodi od 1- do 2-krat na mesec v cerkev, zna na pamet neke molitve, ki jih sam nisem nikoli slišal … jaz
ga občudujem … to je prav Srb.« (predstavnik 2. generacije 10)
Ta in podobni odgovori glede vere nas zopet usmerijo h konceptu vmesnosti. Čeprav
sta nacija oz. narod in religija močno povezana v diskurzu etnične identitete druge
generacije, se sogovorniki tudi sami zavedajo svoje pozicije v realnem prostoru, v katerem
živijo. Z določenimi rituali – odhod k polnočnici na noč pred božičem, prižiganje sveč v
cerkvi, s »slavami« – sodelujejo v globalnem prostoru srbske diaspore, a se hkrati zavedajo
svoje prisotnosti v realnem prostoru.
Ob tem druga generacija priseljencev loči Nas od signifikantnega Drugega (tukaj se
predvsem osredotočamo na drugo generacijo Muslimanov in Hrvatov) prav tako na podlagi
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 84
verskih simbolov in običajev oz. ritualov. »Srbski križ je drugačen«, »Srbi nosijo
'brojanice'«, »Božič imamo drugače kot oni …«, so eni izmed glavnih simbolov
diferenciacije. Ločijo se/jih tudi glede na videz:
»Vsako vero ločiš … Srba opaziš, ko ga pogledaš v obraz … to samo mi, 'južnjaki', znamo … za Slovence so vsi
'Bosanci'.« (predstavnica 2. generacije 11)
»Jaz zelo ne ločim Srbov, Hrvatov in Muslimanov … ločim pa Slovence od 'južnjakov'. Po stilu oblačenja, frizuri,
obnašanju, kako hodi … nogomet … večinoma ga igrajo 'južnjaki'. Jih je pa veliko, ki niso tako opazni.«
(predstavnica 2. generacije 4)
»Drugi« kot medijska dimenzija etnične identitete
Kontekst slovenskega priseljenskega prostora zaznamuje dejstvo, da lahko korenine
signifikantnega Drugega prav tako izhajajo iz 'Naše domovine', torej iz Bosne in
Hercegovine, od koder prihaja večina prve generacije. Po besedah sogovornikov jim vera
ali nacionalnost ne predstavlja kriterija za prijateljstvo oz. druženje. Večina ima etnično
mešano družbo, čeprav obstaja tudi nekaj takšnih, ki se rajši družijo z Našim, a pri nikomur
niso Drugi popolnoma izključeni. Sklepamo, da se sogovorniki zavedajo, da njihovemu
realnemu prostoru pripada tudi Drugi, ki nadalje pripada še drugim prostorom. A pozneje
se nakaže še ena dimenzija identitete druge generacije, in sicer v relaciji z identiteto
'srbskih staršev'. Ne glede na to, kako dobro se razumejo z drugimi narodi in kako so
vsakogar pripravljeni sprejeti, pri veliko ljudeh Drugi ni sprejemljiv za skupno življenje.
»Zdaj, ko so samo punce, ne gledam nič … lahko je kar koli … potem za poroko pa Svojo … Zaradi družine, otrok,
'slave' …« (predstavnik 2. generacije 5).
»Vseeno mi je … bi imel tudi Muslimanko … samo po moje starši to ne bi ravno želeli …« (predstavnik 2. generacije
9)
»Jaz na to včasih nisem gledal, ampak zdaj gledam. To je tako, kot če najdeš dekle z otrokom in če ga boš udaril, ti
bodo najprej naprej vrgli, da ga tepeš, ker ni tvoj. Isto je z Muslimankami … že veš – vera, to bo problem … če bi
vsi gledali samo na človeka, ne bi bilo nobenih težav. Tako pa gledaš mnoge dejavnike.« (predstavnik 2. generacije
10)
» … ne bi mogla živeti z Muslimanom, ker je njihovo življenje strogo. Mislim, saj se lahko prilagodiš, toda vse ima
svojo mero … so zelo konzervativnega mišljenja … drugo je, če spoznam nekoga v okolju, ki mi je všeč in mi pove,
da je Musliman …. Vidiš, da zna razmišljati s svojo glavo, zna vstaviti svojo kulturo v moderni svet …« (predstavnica
2. generacije 3)
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 85
»Prijatelja sva lahko, več pa ne [z Muslimanom] … mogoče je to bolj zaradi staršev … čeprav, mogoče bi me bilo
strah, ko vidim na televiziji, kaj se dogaja … bi me bilo strah spustiti se v to. Zveza ja, toda poroka ... ne bi vedela,
kaj naj pričakujem.« (predstavnica 2. generacije 4)
»… če reče Huso ali Blaž ali Janez, mene to kar odbije. … Pa, da mi kasneje piše 'sms', sonček pa 'lubica' … meni
to sploh ni zanimivo … mora biti »dušo«, »srečo«,…« (predstavnica 2. generacije 8)
Zapisani citati kažejo, kako močen je vpliv staršev, vere ter v zadnjem primeru tudi
jezika in kako se je tudi pri drugi generaciji vzpostavila hibridna identiteta, ko na eni strani
sprejemajo vse, a jim hkrati zaprejo vrata v svoj intimni prostor. Zadnji citat kaže, kako
jezik deluje na simbolni ravni oblikovanja identitete in kako zelo pomemben del kulture
predstavlja. Skozi jezik nastajajo kulturni pomeni, ki Nas diferencirajo od Drugega; tukaj
lahko omenjeni citat apliciramo na Hallov (1997, več v tretjem poglavju) argument, da
določeni pojmi nosijo pomen v določeni kulturi in kontekstu. Sogovornici tako pojma
'sonček' in 'lubica' ne pomenita tistega, kar simbolno predstavljata »dušo« in »srečo«.
Poleg tega je iz predzadnjega citata razvidno, da njihovo hibridno identiteto
vzpostavljajo tudi mediji z oblikovanjem podobe Drugega. Diskurzi etničnih in
'mainstream' medijev torej proizvajajo znanje o Drugem pa tudi o Sebi in Nas. Po
Foucaultu (Hall 1997; podrobneje v tretjem poglavju) se znanje proizvaja skozi diskurz, saj
koncepti, kot sta Mi in Vi, zunaj diskurza ne morejo obstajati. Za drugo generacijo je
medijski diskurz tisti, ki omogoča oblikovanje znanja o Drugem. Mediji vsakodnevno
ponujajo kulturne podobe, s katerimi posamezniki nenehno opredeljujejo sebe in preostale.
Omenjeni proces opredeljevanja Sebe in Drugega lahko zasledimo tudi v naslednjih
citatih:
»Vedno sem si prigovarjala, da nimam nič proti … niti proti Hrvatom … ker sem veliko slišala o tem, kako veliki
nacionalisti so Hrvati … recimo Srbi sprejemajo [hrvaške] estradnike, pevce normalno … Srbov pa ne vidiš v nobeni
njihovi oddaji … skozi medije se mi je vseeno izoblikovala neka slika.« (predstavnica 2. generacije 3)
»Eden moj kolega je rekel: 'Ne pijem jaz Coca-Cole … Američani so nas bombardirali, jaz pa naj to pijem.'«
(predstavnik 2. generacije 10)
»Razumem se z vsemi … [s prijateljem Muslimanom] se malo šaliva [na račun vere] … samo tudi, če se kdaj
skregava, sva naslednji dan že v redu … bolj se skregava zaradi mlajšega brata, ko mu kakšna zleti ven … prijatelj
ga razjezi, potem pa mu zleti ven, v smislu 'kaj pa vi, kaj pa vi' … [mlajši brat] je veliko gledal posnetke o vojni …
ima svoje vire.« (predstavnik 2. generacije 9)
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 86
» … tudi filmi, kako so posneti … Jaz sem si zelo zapomnila tisti film, ko je bila žena Američanka in jo odpelje [mož
v svojo domovino]51 … to mi je tako ostalo v spominu … imam odpor.« (predstavnica 2. generacije 4)
»Govorijo vsi, da nimajo proti Bosancem nič … samo, kaj pa vem … zanjo skrivati … Saj si gledala film »Kajmak in
marmelada«, ko slovensko družino pokaže, ko rečejo 'oni so drugačni, kaj boš z njimi'. To je živ primer , kaj si
Slovenci mislijo o 'južnjakih'.« (predstavnik 2. generacije 10)
»Slovenski mediji [prikazujejo Srbe] odvisno od situacije. Pred novim letom, ko je iz Beograda prihajala neka
bolezen, je prikazano, kot da je ne vem kaj. … Za božič pa lepo predstavijo … pokažejo naše običaje.« (predstavnik
2. generacije 6)
Transnacionalni mediji (v zadnjih dveh citatih pa tudi 'mainstream' mediji)
predstavljajo pomembno točko v procesu konstrukcije identitete. Vzpostavijo poti, po
katerih podobe o domovini, ki so dnevno obnovljene, prihajajo do diaspore in tej
omogočijo participacijo v konstrukciji globalnega etničnega diskurza. To je bistvo
Appaduraievega koncepta »deteritorializacije« (1996; več v četrtem poglavju), ki nakazuje
'moč' medijev, da skupnosti poveže z oddaljeno domovino. Koncept deteritorializacije
nakazuje na dejstvo, da s pomočjo etničnih medijev migranti zamišljajo sami sebe v okviru
diasporične skupnosti.
Če etnični mediji prvi generaciji predstavljajo most, na katerem oblikujejo svojo
dualno identiteto, ko ostajajo zvesti svoji kulturi in hkrati skozi medije zrcalijo svoj obstoj
v novi družbi, je medijska uporaba druge generacije nekoliko drugačna. Transnacionalni
mediji namreč predstavljajo komponento virtualnega prostora vmesnosti, v katerem druga
generacija oblikuje vez z 'drugo domovino'. Zanimivo je dejstvo, da večina intervjuvancev
dejansko poimenuje domovino svojih staršev kot svojo domovino. Vez tvorijo ravno prek
etničnih medijev, toda le redki so, ki so vpeti v informativni diskurz omenjenih medijev:
»Najprej [z očetom] gledava hrvaško RTL, potem Slovenijo in POP TV, nato še HRT 1 … nimamo dostopa do
srbskih televizij, zato hrvaške gledava … da bi dobila čim več informacij o nas in njih … Zanimive so tudi
zgodovinske oddaje … eni pravijo tako, drugi drugače in potem velikokrat primerjam … nisem zdaj, da bi vsem
verjel ... ne verjamem velikim ljudem … čeprav v resnici je najtežje s svojim narodom …« (predstavnik 2. generacije
12)
Nekateri predstavniki druge generacije torej uporabljajo etnične medije tudi za
oblikovanje, po Naficyu (1999), sinkretične identitete, s čimer svojo identiteto ohranjajo na
nekakšni 'mat' poziciji med dvema prostoroma pripadanja. Ostali sogovorniki svojo vez z
'drugo domovino' tvorijo predvsem skozi popularno kulturo. Različne pogovorne oddaje
51V slovenskem prevodu se naslov filma glasi »Ne dam svojega otroka«.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 87
»kjer prikažejo veliko običajev« (pripadnica druge generacije 7), humoristične nanizanke,
kjer prevladuje »ta inteligentni humor, ko se igralci šalijo na račun narodne mentalitete«
(pripadnica druge generacije 3), in tako imenovani »narodnjaki« so tisti elementi, ki drugo
generacijo popeljejo naproti k domovini ter zrcalijo njihovo identiteto in obstoj v prostoru
srbske diaspore. Najmočnejši element so ravno »narodnjaki« ali to, kar v Sloveniji
imenujejo »turbo folk«.
»Ko sem bila mlajša, sem sovražila 'narodno' … govorila sem, da tega ne bom nikoli poslušala. Zdaj pa mene oče
podi stran od Pinka.« (predstavnica 2. generacije 7)
»['Narodnjaki'] mi predstavljajo Bosno oz. tisti predel od koder sem jaz … poslušam raznorazne narodnjake in rad jih
prepevam … sicer pa poslušam vse, kar mi paše v uho.« (predstavnik 2. generacije 9, podčrtala avtorica)
»Ne vem, kar kri mi zavre … ko poje o tem, kaj se je zgodilo, in veš, da je to res … in ti stopijo solze v oči … pesem,
ki opisuje moje mesto …« (predstavnik 2. generacije 12; podčrtala avtorica)
»Jaz osebno sem čisto v narodni. To so pesmi … ki te kar dvignejo … tako, da bi kozarce razbijal … potem začne o
Bosni in Srbiji in se počutiš, kot da si doma … v narekovajih, ker jaz normalno nisem dol doma … sem rojena tu.
Ampak to ti nekako starši dajo … da ti potem tista Bosna toliko pomeni ... pa tiste njive … in hiša … po moje smo mi
iz tujine bolj naravnani na narodno kot oni tam [v Srbiji].« (predstavnica 2. generacije 8)
Zapisani citati nakazujejo, da je druga generacija v 'narodnjakih' našla objekt (več v
Aksoy 2007), na katerega projicira in s tem ohranja idealno podobo Bosne in Hercegovine,
ki jo v večini primerov vidi kot domovino. Ta simboličen objekt še bolj utrdijo z
neposrednim občutkom domovine, ki jim ga omogočajo obiski in stiki s sorodniki.
Neposreden občutek je omogočen ravno skozi spremenjeno zaznavo prostora in časa, ki sta
ju omogočila razvoj transporta in komunikacijskih in medijskih tehnologij, tj.
globalizacija. Toda ob tem neposrednem občutku se zopet izpostavi hibridna identiteta
proučevane druge generacije. Čeprav vsi, s katerimi smo izvedli pogovor, radi hodijo v
'svojo domovino', bi le eden izmed njih zapustil Slovenijo in se preselil v domovino
staršev. S to željo, ki jo verjetno ne bodo nikoli uresničili, na površje pride že omenjeni
koncept »želje in realnosti« – vsem so 'druga domovina' in ljudje, ki tam živijo, zelo všeč
in jih radi obiskujejo, toda ekonomska nerazvitost in predvsem dejstva, da so se rodili v
Sloveniji, da tu živijo in da so se tega življenja navadili, želje nikoli ne bodo razvili v
realnost.
» … dol je vse tako sproščeno, vse počasi … veliko dajo na ljubezen do otrok, družine, sorodnikov … toda način
življenja mi je tu [v Sloveniji] bolj všeč, bolj je organizirano … dol pa se jim nikamor ne mudi …« (predstavnica 2.
generacije 7)
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 88
»Ko razmišljam, da bi šla živeti v Bosno ali Srbijo … saj ti paše tistih štirinajst dni ali pa mogoče mesec … samo je
vseeno tisti občutek, ko prideš v Slovenijo in vidiš tablo Hrastnik … jaz sem vedno rekla, 'doma smo'.«
(predstavnica 2. generacije 8)
Mediji, identiteta in druga generacija priseljencev
Hkrati ne smemo zanemariti dejstva, da druga generacija spremlja tudi slovenske
medije in na tej točki pride do zanimivega obrata. Če v etničnih medijih skozi glasbo,
pogovorne oddaje in humoristične nanizanke iščejo potrditev svoje etnične identitete, so
'mainstream' mediji izbrani, kadar iščejo informacije o realnem prostoru. Na podlagi tega
sklepamo, da druga generacija ni vključena le v prostor srbske diaspore, ampak je aktivna
tudi v realnem prostoru, saj z vpetostjo v slovenski medijski diskurz razpravlja o temah, ki
predstavljajo pomembne elemente njihove identitete slovenskega državljana.
»Prej bom pogledala 24ur, kot pa [dnevnik] na Pinku …« (predstavnica 2. generacije 8)
»Vse programe spremljam … filme, dokumentarce … rada gledam Trenja, Preverjeno, Piramido … drugače pa
Pink, glasbo …« (j predstavnica 2. generacije 11)
Nove komunikacijsko-informacijske tehnologije – internet
Ob koncu je potrebno poudariti, da je druga generacija v veliki meri vpeta tudi v
diskurz interneta, kar je povsem pričakovano. Veliko ljudi ga uporablja za pridobivanje
informacij, ki bi jih sicer dobili ob gledanju informativnih oddaj. Največkrat pa v povezavi
z internetom sogovorniki omenjajo etnične internetne radie. Omenjena uporaba še dodatno
podkrepi našo trditev, da druga generacija svojo etnično identiteto gradi s pomočjo
»narodnjakov«, ki utrdijo vez med identiteto in izvorno pokrajino. V 90. letih prejšnjega
stoletja so bile medijske povezave med Slovenijo in preostalim Balkanom prekinjene.
Padec 'medijskih meja', še bolj pa razvoj interneta sta tako odprla in podprla nove možnosti
transnacionalnih medijev, ki so jih diaspore sprejele in jih danes v večini uporabljajo.
Poleg pridobivanja različnih informacij druga generacija uporablja internet tudi za
iskanje pesmi, tj. »narodnjakov«, informacij o izvajalcih, videospotov ali za branje
rumenih revij, kot sta »Svet« in »Scandal«, torej vsega, kar je po naših sklepih najmočnejši
element oz. objekt povezave 'srbske diasporične identitete' in domovine. Nekateri se
vključujejo v forume, tudi etnično obarvane, a pri tem ni zaznati nekakšnega vzorca. Na
tem mestu velja omeniti še en vidik uporabe interneta, ki so ga določeni sogovorniki
omenili in se ob tem kritično distancirali. Svetovni splet kot nenadzorovan in neomejen
prostor nudi tudi možnost objave in najdbe vojnih posnetkov, s katerimi nekateri
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 89
podkrepijo pomemben element svoje identitete, tj. skupne in včasih travmatične
preteklosti.
»Obstajajo posnetki, ki kažejo pokole … razni [glasbeni] izvajalci, ki imajo svoje spletne strani, predvajajo te
posnetke, medtem ko pojejo … najde se tudi na »Youtube« … pa tudi sošolci govorijo, da so gledali … [posnetki] se
mi zdijo neumni, brezvezni, vsaka vojna ima nekaj za seboj …« (predstavnik 2. generacije 9)
»Nekateri radi iščejo spletne strani o Srbiji … in posnetke [ustvarjene] med vojno … iščejo voditelje, ker so jim všeč,
v narekovajih, seveda, to, kar so počeli.« (predstavnica 2. generacije 7)
Zapisana zadnja citata sta bila le omenjena in ni bilo zaznati kakšnega vzorca iskanja
ali gledanja omenjenih posnetkov s strani naših sogovornikov, zato je težko definirati
njihov vpliv. Verjamemo pa, da bi analiza takšnega početja s strani druge generacije
priseljencev pokazala dodatne povezave med konstrukcijo etnične/nacionalne identitete in
medijskimi diskurzi.
5.3.4 Sklep
Iz analize intervjujev sklepamo, da so predstavniki druge generacije svojo identiteto
primarno gradili v domačem okolju na podlagi vere in jezika. Z odraščanjem in vključitvijo
v javni prostor so se soočili z Drugim in pristali na stičišču treh prostorov: realnega
prostora, prostora diaspore in virtualnega prostora. Menimo, da je vsak izmed prostorov
imel določeno mero vpliva pri konstrukciji njihove identitete, a vpliv medijev postaja
čedalje večji. Očitno je, da sta poročanje medijev in njihova uporaba hkrati sprejeta kot
aktivnost in kontekst (Georgiou 2007). Druga generacija tako medije uporablja na dva
načina: kot obliko prostega časa in kot komunikacijski diskurz, ki prežema vsakdan. Toda
dejstvo je, da je vsakdan druge generacije prežet z več medijskimi diskurzi, tako etničnimi
kot 'mainstream'. Trdimo, da mladi pripadniki druge generacije priseljencev svoje
ravnovesje v vmesnosti 'regulirajo' ravno z vpetostjo v različne medijske diskurze.
Transnacionalni mediji predstavljajo simbolični prostor približevanja domovini, na drugi
strani pa 'mainstream' medijski diskurzi ohranjajo njihovo pozicijo v realnem prostoru.
Pripadanje različnim prostorom zaznamuje identiteto druge generacije s hibridnostjo,
fleksibilnostjo in s fluidnostjo, ob tem pa vmesnost terja aktivno vlogo posameznikov, da se
prilagajajo glede na kontekst. Vse opisane značilnosti nudijo pripadnikom druge generacije
možnost kritične distance, saj lahko v več prostorih hkrati delujejo kot opazovalci in
'igralci'.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 90
6 ZAKLJUČEK
Skozi poglavja diplomskega dela smo predstavili kompleksno in v drugi polovici
prejšnjega stoletja strmo naraščajoče področje migracij. Gre za pojem, ki je v povezavi z
globalizacijo postal eden izmed vodilnih pojmov v svetu (Appadurai 1996). Znotraj
diplomskega dela smo naš pogled usmerili predvsem z vidika medijskih študij, saj je bil
naš glavni namen raziskati vpliv medijev na oblikovanje identitete.
Ljudje so v novem okolju soočeni z novim načinom življenja, novimi normami in
vrednotami. Medtem ko je čikaška šola na začetku 20. stoletja usodo migrantov videla v
asimilaciji v novo kulturo in pozabi stare, so se v 60. letih prejšnjega stoletja, z rojstvom
koncepta 'globalizacija', na novo opredelile tudi migracije. Spremenjena zaznava prostora
in časa v povezavi z mediji je množicam po svetu ponudila veliko novih poti, tistim, ki so
že odšli, pa novo dimenzijo zamišljanja samih sebe.
Komunikacijske tehnologije omogočajo ljudem 'prostor identifikacije' (Morley in
Robins 1995). Zato moramo nacije razumet, ne kot abstrakcijo, ampak kot izkušnjo, ki jo
različne skupnosti živijo in ki jo omogočajo ravno mediji. Moč medijev lahko zmehča
»toge kulturne stereotipizacije« in kulturne »samoumevnosti privilegiranih skupin« kot
tudi lahko še naprej »fetišizira kulturno razliko«, tako da poglablja vrzeli med različnimi
kulturnimi in etničnimi skupnostmi (Vidmar Horvat 2006: 84–85).
V diplomskem delu smo v drugem poglavju najprej pregledali obširno področje
migracijskih študij ter predstavili tradicionalne in nekatere novejše modele ter teorije
migracij. Glede na to, da identiteta predstavlja središčni pojem diplomskega dela, je v
tretjem poglavju sledila predstavitev pojma kulture, njene reprezentacije ter njene
pomembne vloge pri vzpostavljanju in ohranjanju identitete skozi čas in prostor. Nadalje
smo opisali proces oblikovanja identitete, ki predstavlja nenehen in vseživljenjski 'projekt'
družbe ter posameznika. Z družbenim in s tehnološkim razvojem pa je tudi identiteta
postala vse kompleksnejši pojav, kar smo prikazali ob koncu tretjega poglavja, kjer smo
predstavili pomembno relacijo med globalizacijo in novimi dimenzijami identitete. V
četrtem poglavju smo nato pregledali bogato raziskovalno področje medijskega vpliva na
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 91
konstrukcijo identitete priseljencev, kajti ravno na to področje smo želeli usmeriti pogled
tudi sami, in sicer skozi raziskavo, predstavljeno v petem poglavju. Tako smo predstavili
modele in teorije nekaterih svetovnih kulturo-antropološko-medijskih teoretikov in pri tem
največji poudarek namenili tistim raziskavam, ki želijo ovreči razširjeno prepričanje, da
etnični mediji ne delujejo v prid asimilaciji in integraciji priseljencev v novo kulturo.
Na podlagi teoretičnih konceptov (reprezentacija kulturnih pomenov, identiteta,
diaspora, »deteritorializacija« (Appadurai 1996), »vmesnost« (Georgiou 2007),
»ugnezdnjen tekst« (Naficy 1999), ki smo jih predstavili skozi teoretični okvir diplomskega
dela, smo nadalje gradili raziskavo o medijskem vplivu na konstrukcijo identitet. Pri tem se
nismo želeli ravnati po precej razširjenemu stališču, da transnacionalni mediji diaspore
oddaljujejo od novega kulturnega okolja in jih pri tem skušajo hermetično zapirati. Rajši
smo sledili vse večjemu številu raziskovalcev, ki trdijo, da je medijski diskurz uporabljen
tudi za konstrukcijo Sebe in Drugega v novem okolju (Naficy 1999). Zapisano smo želeli
preveriti tudi v slovenskem prostoru in kontekstu ter se pri tem osredotočili predvsem na
drugo generacijo priseljencev.
V raziskavi z naslovom »Vpliv medijev na drugo generacijo Srbov v Sloveniji« smo se
lotili proučevanja mladih Srbov, ki so se rodili v Sloveniji, medtem ko njihovi starši
prihajajo z območja držav nekdanje Jugoslavije. Zanimalo nas je, kako druga generacija
Srbov oblikuje svojo identiteto v povezavi s tremi pojmi: 'mainstream' kulturo, etnična
pripadnost in mediji. Domnevali smo, da vsak izmed njih prispeva pomemben delež h
konstrukciji identitete, zatorej smo našo razpravo gradili predvsem na konceptu
»vmesnosti«. Ta koncept predstavlja skupno točko, kjer se srečajo trije prostori pripadanja:
realni prostor, prostor diaspore in virtualni prostor. Tako smo skozi analizo odgovorov
sodelujočih, ki smo jih pridobili s poglobljenimi etnografskimi intervjuji, skušali prikazati
njihovo dejansko pozicijo na stičišču treh prostorov pripadanja. Gre za pozicijo, ki jo v
največji meri skupno ohranjajo mediji 'nove' družbe in transnacionalni mediji. Medtem ko
medijski diskurz prvih vedno znova 'dokazuje' njihovo 'drugačnost', na drugi strani tudi
transnacionalni mediji omogočajo kritičen pogled in distanco od lastne etnične kulture.
Hkrati pa oba diskurza zrcalita obstoj posameznika in skupnosti v družbi, v kateri živijo.
Analiza pogovorov s prvo generacijo priseljencev je potrdila dejstvo, da so bile slabe
ekonomske razmere v domovini glavni dejavnik priselitve v Slovenijo, nestabilno politično
stanje v domovini pa je pozneje pripomoglo k ustalitvi v Sloveniji. Medtem ko prva
generacija, prav tako zaznamovana z vmesnim prostorom, z nostalgijo in s
transnacionalnimi mediji ohranja vezi z domovino, je njihova dokončna vrnitev vprašljiva.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 92
Gre za dilemo »želja in realnosti«, saj druga generacija predstavlja vzrok za ohranjanje
statusa quo, ki po besedah prve generacije ni njihova izbira in nanj nimajo vpliva.
Pri osredotočenju na drugo generacijo smo z analizo pogovorov skozi različne
dimenzije njihove etnične identitete prikazali njihovo pozicijo v vmesnosti. Pripadniki
druge generacije se zavedajo svojega pripadanja različnim prostorom; glede na to, v
katerem izmed teh se nahajajo, prilagajajo svojo identiteto. »Informalizacija« ali
prilagajanje identitete je značilna za priseljence, njeni lastnosti pa sta fluidnost in
fleksibilnost. Identiteta posameznikov se v javnem prostoru prilagaja kontekstu, in sicer
zato, da bi bila potrjena, saj je bila prvotno oblikovana znotraj zasebne sfere na podlagi
jezika in vere. Analiza pogovorov z drugo generacijo je potrdila jezikovno in versko
substanco njihove etnične identitete, vendar, ker 'mainstream' kultura temelji na drugačni
verski in jezikovni opredelitvi, se morajo naši sogovorniki v javnem prostoru prilagoditi, s
čimer so postavljeni v vmesni prostor. Hkrati je del njihovega vmesnega prostora tudi
'neslovenski' Drugi, katerega v določenih kontekstih sprejemajo (prijateljstvo), v določenih
pa se od njega distancirajo (zasebna sfera). Njihovo distanciranje in diferenciacija izhajata
tudi iz medijskih diskurzov in podob o Drugem, ki ji ti konstruirajo.
Ugotovili smo, da je v vsakdan druge generacije vključeno več medijskih diskurzov, ki
prihajajo tako iz etničnih kot 'mainstream' medijev in ravno ta prežetost z različnimi
medijskimi diskurzi jim omogoča ravnovesje v treh prostorih pripadanja. Medtem ko se
skozi transnacionalne medije simbolno približujejo svoji 'drugi domovini', jim slovenski
mediji ponujajo vez in pozicijo v realnem prostoru.
Cilj predstavljene raziskave ni bil ne dokazovanje hipotez ne posploševanje, ampak
definiranje glavnih konceptov, ki jih medijski in kulturni diskurzi posredujejo drugi
generaciji Srbov pri oblikovanju identitete v slovenskem prostoru. Če bi želeli raziskavo
poglobiti in z njo prikazati realno izkušnjo etničnih skupnosti v Sloveniji, bi vsekakor,
poleg poglobljenih intervjujev, v raziskavo vključili tudi večkratno opazovanje tako
družinskega kot javnega prostora proučevanega prebivalstva. Tako bi lahko pridobili
vzorce obnašanja in medijske uporabe, kar bi posledično vodilo bodisi v potrjevanje naše
domneve o vmesnosti bodisi k novim značilnostim oblikovanja identitete druge generacije
priseljencev.
Takšno raziskavo bi opredelili kot longitudinalno, hkrati pa bi bilo zanimivo, z vidika
medkulturnih in medijskih študij, vanjo vključiti tudi primerjalno analizo, s katero bi
ugotavljali razlike ali podobnosti različnih etničnih skupin v slovenskem prostoru pri
konstrukciji identitete ter vpliva medijev in etnične pripadnosti na ta proces.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 93
7 LITERATURA
[1] Aksoy, A.: The Possibilities of Transnational Turkish Television. pridobljeno na:
http://www.photoinsight.org.uk, december 2007. [2] Anderson, B.: Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionalizma. ISH: Ljubljana,
1998. [3] Appadurai, A.: Modernity at Large: Cultural Dimensions of Globalization. University
of Minnesota Press: Minneapolis, 1996. [4] Bade, J. K.: Evropa v gibanju: Migracije od poznega 18. stoletja do danes. Založba
/cf*: Ljubljana, 2005. [5] Bauman, Z.: From Pilgrim to Tourist – or a Short History of Identity. V: Hall, S., du
Gay, P. (ur.): Questions of Cultural Identity. Sage: London, 1996. str.: 18–36. [6] Berger, P. L, Luckmann, T.: Družbena konstrukcija realnosti: Razprava iz sociologije
znanja. Cankarjeva založba: Ljubljana, 1988. [7] Brettell C., Hollifield J. F. (ur.): Migration Theory: Talking across the Disciplines.
Routledge: New York, 2000. [8] Brettell, C. B.: Theorizing Migration in Anthropology: The Social Construction of
Networks, Identities, Communities, and Globalscapes. V: Brettell C., Hollifield J. F. (ur.):
Migration Theory: Talking across the Disciplines. Routledge: New York, 2000. str.: 97–
135. [9] Castles, S.: Ethnicity and Globalisation: From Migrant Worker to Transnational
Citizen. Sage: London, 2000. [10] Clifford, J.: Diasporas. V: Guibenau, M., Rex, J. (ur.): The Ethnicity Reader:
Nationalism, Multiculturalism and Migration. Polity Press: Cambridge, 1997. str.: 283–
290. [11] Dekleva, B., Razpotnik, Š.: Čefurji so bili rojeni tu: Življenje mladih priseljencev
druge generacije v Ljubljani. Pedagoška fakulteta Ljubljana in Inštitut za kriminologijo pri
Pravni fakulteti Ljubljana: Ljubljana, 2002.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 94
[12] Dolenc, D.: Priseljevanje v Slovenijo z območja nekdanje Jugoslavije po II. svetovni
vojni. V: Komac, M., Medvešek, M. (ur).: Percepcije slovenske integracijske politike:
Zaključno poročilo. Inštitut za narodnostna vprašanja: Ljubljana, 2005. str.: 35–166. [13] During, S. (ed.): The cultural studies reader. Routledge: New York, 1999. [14] Georgiou, M.: Beyond the Domestic: Constructing Ethnic Identities and Media
Consumption in the Public Ethnic Space – The Case of the Cypriot Community Centre in
North London. pridobljeno na: http://www.photoinsight.org.uk, december 2007. [15] Giddens, A.: Modernity and Self-Identity: Self and Society in Late Modern Age.
Polity Press: Cambridge, 1991. [16] Gordon, M.: Assimilation in American Life. Oxford University Press: New York:
1964. [17] Guibenau, M., Rex, J. (ur.): The Ethnicity Reader: Nationalism, Multiculturalism and
Migration. Polity Press: Cambridge, 1997. [18] Hall, S., du Gay, P. (ur.): Questions of Cultural Identity. Sage: London, 1996. [19] Hall, S. (ur.): Representation: Cultural Representations and Signifying Practices.
Sage: London, 1997. [20] Hall, S.: The work of representation. v: Hall, S. (ur.): Representation: Cultural
Representations and Signifying Practices. Sage: London, 1997. str.: 1–74. [21] Hammersly, M., Atkison, P.: Ethnography: principles and practises. Routledge:
London, 1995. [22] Južnič, S.: Identiteta. FDV: Ljubljana, 1993. [23] Klinar, P.: Mednarodne migracije: Sociološki vidiki mednarodnih migracij v luči
odnosov med imigrantsko družbo in imigrantskimi skupnostmi. Obzorja: Maribor, 1976. [24] Komac, M., Medvešek, M. (ur).: Percepcije slovenske integracijske politike:
Zaključno poročilo. Inštitut za narodnostna vprašanja: Ljubljana, 2005. [25] Lukšič Hacin, M.: Ko tujina postane dom: resocializacija in narodna identitete pri
slovenskih izseljencih. Znanstveno in publicistično središče: Ljubljana, 1995. [26] Massey, D. S. et al.: Causes of migration. v: Guibenau, M., Rex, J. (ur.): The Ethnicity
Reader: Nationalism, Multiculturalism and Migration. Polity Press: Cambridge, 1997. str.:
257–269.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 95
[27] Mikola, M.: Živeti med kulturami: Od avstralskih Slovencev do slovenskih
Avstralcev. ZRC SAZU: Ljubljana, 2005. [28] Morley, D., Robins, K.: Spaces of Identity: Global Media, Electronic Landscapes and
Cultural Boundaries. Routledge: London, 1995. [29] Naficy, H.: The making of exile cultures: Iranian television in Los Angeles. V:
During, S. (ur.): The cultural studies reader. Routledge: New York, 1999. str.: 537–563. [30] Rex, J.: The nature of ethnicity in the project of migration. V: Guibenau, M., Rex, J.
(ur.): The Ethnicity Reader: Nationalism, Multiculturalism and Migration. Polity Press:
Cambridge, 1997. str.: 269–283. [31] Roter, P.: Vloga jezika v integracijskem procesu. V: Komac, M., Medvešek, M. (ur).:
Percepcije slovenske integracijske politike: Zaključno poročilo. Inštitut za narodnostna
vprašanja: Ljubljana, 2005. str.: 239–270. [32] Schmitter Heisler, B.: The Sociology of Immigration: From Assimilation to
Segmented Integration, from the America Experience to the Global Arena. V: Brettell C.,
Hollifield J. F. (ur.).: Migration Theory: Talking across the Disciplines. Routledge: New
York, 2000. str.: 77–96. [33] Skrbiš, Z.: Long-distance Nationalism: Diasporas, homelands and identities. Ashgate
Publishing Ltd: Aldershot, 1999. [34] Vidmar, Horvat K.: Globalna kultura. Študentska založba: Ljubljana, 2006. [35] Volčič, Z.: Media, Identities, and Immigrants: Arab satellite Television in Italy. V:
Medijska istraživanja, 12 (2006), 2: 63–77. [36] Volčič, Z.: Scenes from last Yugoslav generations: The Long March from Yugo-
Utopia to Nationalisms. v Cultural Dynamics 19 (2007), 1: 67–89. [37]Volčič, Z.: Mediji in identiteta: (Medijski) Prostori Identitete in pripadnosti. FERI:
Maribor, 2008 [38] Williams, R.: Navadna kultura: Izbrani spisi. ISH: Ljubljana, 1998 [39] Woodward, K. (ur.): Identity and Difference. Sage: London, 1997 [40] Woodward, K.: Concepts of identity and difference. V: Woodward, K. (ur.): Identity
and Difference. Sage: London, 1997. str.: 7–61.
Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 96
8 PRILOGE Priloga 1
Intervjuji, 1. del:
Družina Opis Pogovor posnet
Družina 1 oče Srb iz Bosne; mama Srbkinja iz Bosne; 12. junija 2007
Družina 2 oče Črnogorec iz Črne gore; mama Slovenka 18. junija 2007
Družina 3 oče Srb iz Bosne; mama Slovenka; 6. septembra 2007
Družina 4 oče Srb iz Bosne; mama Srbkinja iz Bosne; 18. novembra 2007
Družina 5 oče Srb iz Bosne; mama Srbkinja iz Bosne; 11. decembra 2007
Družina 6 oče Srb iz Bosne; mama Srbkinja iz Srbije; 15. decembra 2007
Družina 7 oče Srb iz Bosne; mama Srbkinja iz Bosne; 19. decembra 2007
Družina 8 oče Srb iz Bosne; mama Srbkinja iz Bosne; 19. decembra 2007
Intervjuji, 2. del:
Druga generacija Družina Pogovor posnet
Predstavnik 2. generacije 1 družina 1 22. januarja 2008
Predstavnica 2. generacije 2 družina 1 22. januarja 2008
Predstavnica 2. generacije 3 družina 2 25. januarja 2008
Predstavnica 2. generacije 4 družina 3 21. januarja 2008
Predstavnik 2. generacije 5 družina 4 21. januarja 2008
Predstavnik 2. generacije 6 družina 4 21. januarja 2008
Predstavnica 2. generacije 7 družina 5 27. januarja 2008
Predstavnica 2. generacije 8 družina 6 26. januarja 2008
Predstavnik 2. generacije 9 družina 7 22. januarja 2008
Predstavnik 2. generacije 10 družina 8 23. januarja 2008
Predstavnica 2. generacije 11 družina 8 23. januarja 2008
Predstavnik 2. generacije 12 / 22. januarja 2008