UDK 811.163.6'373:929 Škrabec S.

Ljudmila Bokal

ZRC SAZU, Ljubljana

ŠKRABČEVA BESEDOTVORNA NAČELA

V Škrabčevem besedotvornem izrazju in teoriji med besedotvornimi vrstami izstopata izpeljava in sestava, katere del je tudi zlaganje. Škrabčeve besedotvorne značilnosti so obravnavane glede na sistematiko Toporišičevega besedotvornega algoritma. Skupaj s tistimi, ki so ugotovljive zunaj njega, oblikujejo podlago, iz katerih je mogoče povzeti Škrabčeva jezikovno pravilna besedotvorna načela.

Škrabecʼs Word Formative Principles

In Škrabecʼs word–formation terminology and theory the most prominent word–formative types are suffixation and prefixation, part of which is composition. In this paper Škrabecʼs word–formation characteristics are treated with respect to the system of Toporišičʼs word–formative algorithm. Along with the characteristics that can be determined outside this algorithm they form the basis, from which Škrabecʼs, linguistically correct word-formative principles can be summarized.

1 V zadnjih desetletjih 19. stoletja, ko je Stanislav Škrabec začel objavljati svoje jezikoslovne razprave, je bilo naše besedotvorje še dokaj neraziskano. Zavest o različnih morfemskih delih besed se je kazala zlasti v razčlenjevanju razvojnih stopenj priponskih obrazil od praslovanščine dalje, manj pa so bile kot besedotvorne prvine opažene predpone in medpone. To se odraža v takratnih slovnicah tudi v čisto praktičnih podatkih; medtem ko Šumanova slovnica po Miklošičevi primerjalni1 razpravlja o izpeljevanju na 85 straneh (167–252), je drugim besedotvornim vrstam namenjenih le 7 strani (253–260). Nerazčlenjeno je bilo tudi razmerje v pojmovanju posameznih besedotvornih vrst. Šuman obravnava le izpeljevanje2 in sestavljanje, ki je nadpomenka za današnje sestavljanje, zlaganje in sklapljanje.

Slovnice Antona Janežiča imajo prav tako o besedotvorju (v slovnici iz leta 18763 se to poglavje imenuje Skladje, iz leta 18944 pa Besedoskladje) dva razdelka: izpeljevanje in zlaganje (»izpeljava« in »sestava«), v okviru katerega je posebej obdelana »sestava s predlogi«.

Škrabec je o besedotvorju pisal sorazmerno malo. Svoje besedotvorne pripombe je vpletal v razpravljanje o pisnih, naglasnih in pravorečnih vprašanjih slovenskega jezika. To ni naključno, saj se v besedotvorju strnejo glasoslovne, pravopisne, pravorečne in naglasoslovne sestavine besede. Besedotvorni problematiki je posvetil

1 J. Šuman, Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni. Ljubljana 1881, 382 str.

2 Šuman izraza izpeljevanje ne uporablja. Govori o »prvotni tvoritvi prostih imen« (iz korenov) in o drugotni ali stranski tvoritvi.

3 Anton Janežič, Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo, Celovec 1876, 250 str.

4 Dr. Jakob Sket, A. Janežičeva slovenska slovnica, Celovec 1894, 274 str.

le eno razpravo, to je Gluhonemica ali gluhonemnica5. Če njegove poglede na besedotvorje povzamemo iz mnogih drobcev, se v marsičem izoblikujejo sodobna načela.

Da je Škrabec utrdil slovensko jezikoslovno izrazje, je bilo v slovenskem jezikoslovju že opaženo6, razčlemba izrazov iz njegove besedotvorne teorije pa naj bo konkretizacija te trditve.

2 Škrabec tako kot Šuman in Janežič razločuje dve besedotvorni vrsti: sam ju imenuje izpeljava in sestava. Medtem ko je izpeljevanje obravnavano enako, kot je v današnjem pojmovanju, primeri, ki jih navaja za sestavo, kažejo, da v to besedotvorno vrsto vključuje današnje zlaganje in sestavljanje. Sklapljanja nima.

2.1 Izraz izpeljava je v Škrabčevi besedotvorni teoriji dvopomenski: pomeni mu tako postopek tvorjenja besede s priponskimi obrazili kakor tudi tvorjenko, ki pri tem nastane.7 Tvorjenke po izpeljavi imenuje tudi »izvedenke«, so »izpeljane« ali »izvedene«. Izraz izpeljanka nastopa v besedotvornem kontekstu, vendar ne v današnjem pomenu.8 Priponska obrazila imenuje sufiksi in dokaj pogosto tudi končnice, pri čemer rabi ta izraz tudi v današnjem pomenu sklonilo. Kot »končnice« navaja –ec (strelec), –lec (pogorelec), –vec (delavec), –ven (delaven), »sufiksi« pa so mu –in (Slovenin), –telj (učitelj, prijatelj). Čeprav izraz končnica večkrat rabi za sodobna priponska obrazila, sufiks pa za različne razvojne stopnje le–teh, je med njima, kakor kažejo zgornje navedbe, sopomensko razmerje. Največkrat pa besedotvorno opredeljevanje opravi kar z navedbo besednovrstne oznake besede in priponskega obrazila (imena na –avec, –avka, –ovavec, glagoli na –tati, adjektivi na –av, –iv; besede na –avec). Priponsko obrazilo določa tudi pomensko: govori o domačem deminutivnem –c v izrazih cegljc, firkljc, gartljc, kerljc, kifljc itd.9

Ob izpeljevanju se mu oblikujejo pomenske besedotvorne skupine. Najobsežnejše obravnave je pri njem deležna pomenska skupina vršilcev dejanja, Škrabec jo imenuje »imena delavnih oseb«, »nomina agentis« ali redkeje samo »agentis«. Priponska obrazila, ki jih obdeluje v zvezi z njimi so –avec, –ivec, –alec, –telj (zadnje s pridržki, ker

5 Cvetje z vertov sv. Frančiška 14 (1895), 1. zv., 2. zv. V: Jezikoslovna dela 2 (ur. J. Toporišič), Nova Gorica 1994, str. 200–202, 204–206. Od tu dalje: Cvetje, JD.

6 Prim. Martina Orožen. Stanislav Škrabec v razvoju slovenistike. V: XXX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana 1994, str. 77.

7 Ta izraz Škrabec rabi tudi v nebesedotvomem pomenu, v pomenu etimologija besede. Prim. Slovar slovenskega knjižnega jezika A–H, Ljubljana 1971, iztočnica izpeljava: 3. knjiž., redko razlaga izvora besede; etimologija: za to besedo imamo še drugo izpeljavo.

8 Z izrazom izpeljanka poimenuje glagole z različnimi koreni in enakim priponskim obrazilom: Sestave sè »stati (stàt), stanem« pomenijo enkratno trenotno dejanje. To dejanje se more ponavljati in za to ponavljanje se rabijo pri nas izpeljanke onih sestav na –ajati –ajam (npr. vstajati, zastajati, obstajati: op. L. B.). Cvetje 29 (1912), 6. zv. V: JD 3,1995, str. 464.

9 Cvetje 9 (1889), JD 1,1944, str. 473, op.

jih ima za hrvaške). Izločil je tudi manjšalnice, po njegovo »pomanjšavke« ali »deminutivi«. Na nekaterih mestih razpravlja tudi o ženskih oblikah za moškega vršilca dejanja ali nosilca lastnosti, (»feminativih«).

2.2 Z izrazom sestava Škrabec, kakor rečeno, poimenuje današnje zlaganje in sestavljanje, zopet tako postopek kakor tvorjenko, ki pri tem nastane. V pomenu tvorjenke mu torej sestave pomenijo današnje zloženke in sestavljenke. Iz kategorične trditve: »Trudapoln« ni sestavljenka, temuč sestava«10 in primeri slamorezec, steklobrusec, torpedorušec, ki jih tako imenuje,11 bi lahko sklepali, da s sestavo označuje le zloženke, vendar več drugih mest v njegovih spisih to zanikuje: »Moderno ʻizpodtaknitiʼ je učena etimologična pisava /.../; predloga te sestave nista iz in pod, temuč s in po /.../«12 V sestavah s predlogi ostaja naglas nespremenjen: obral, obralo.13 Med zloženkami (po njegovo sestavami) izloča tiste, ki so »sestavljene brez veznega samoglasnika: plzêmàljnik, ptstltnica /.../.14 Besedotvorno prvino nekaterih sestav imenuje prefiks; v tej vlogi omenja predloge.

Izraz sestavljenka, ki tudi nastopa, rabi Škrabec v pomenu zloženka in v današnjem pomenu (podnogalnik, primer je vzel iz Pleteršnika). Tako imenuje pridevnike in samostalnike s števnikom v prvem delu (dvtdesetlten, devtfȗnten, devttdenski, devtdnvnica).15 Izraza sestavljenka in sestava sta v Škrabčevi besedotvorni teoriji sopomenki. To dokazujejo primeri, ko kot sestavljenke navaja ljubosúmnost, milosȓȇčnost, strelovȍd.16

Vse Škrabčevo besedotvorje je mogoče opreti na dve temeljni izhodišči; na diahrono, analitično, ki sodobnim jezikovnim oblikam išče njihove razvojne oblike in sega do praslovanščine, in na sinhrono, ki sodobne oblike primerjalno vzporeja ali pa razčlenjuje besedotvorno problematiko ene besede. Obe možnosti nista ostro ločeni in druga rabi za utemeljevanje prve.

Ta dvojnost je opazna tudi v njegovem besedotvornem izrazju. S področja diahronega besedotvorja (ta izraz je vpeljan pogojno, ker se lahko delno pokriva s pojmom etimologija, odpira pa tudi vprašanje pojmovanja takratnega besedotvorja kot slovničnega področja), sta izraza skrčenka, skrčena oblika.17 Le–ta se naj–

10 Cvetje 23 (1906), 1. zv. V: JD 3, 1995, str. 152.

11 Cvetje 22 (1905), 8. zv. V: JD 3, 1995, str. 132.

12 Cvetje 30 (1913), 4. zv. V: JD 3, 1995, str. 504.

13 Cvetje 13 (1894), 12. zv. V: JD 2, 1994, str. 197.

14 Cvetje 13 (1894), 5. zv. V: JD 2, 1994, str. 169.

15 Cvetje 12 (1893), 3. zv. V: JD 2, 1994, str. 114.

16 Cvetje 13 (1894), 5. zv. V: JD 2, 1994, str. 169.

17 Z zvezo skrčena oblika nekajkrat označi tudi nekatere oblike v narečjih: na primer pojva (pojdiva). Cvetje 1 (1880), 4. zv. V: JD 1, 1994, str. 20.

večkrat rabita v zvezi s sklanjatvijo svojilnih zaimkov v stari cerkveni slovanščini.18 Kot sopomenko za ta dva izraza rabi izraz kontrakcija. Tako poimenuje tudi sam postopek, ki sicer nastopa kot skrčenje. Diahrono je označen tudi izraz sprijetje, ki je omenjen kot posebna razvojna stopnja pri sestavljeni sklanjatvi pridevnikov19 in v zvezi s sklanjatvijo samostalnikov v stari cerkveni slovanščini.20 Obrobnega pomena je njegov priložnostni besedotvorni izraz stisnjenka, ki jo omenja v zvezi z italijanščino.21 Konverzijo je Škrabec posredno označil ob razčlenjevanju izraza vojna22 in v zvezi z Vodnikovimi izrazi za sklone.23

Kljub časovnemu razponu, v katerem je nastalo tu obravnavano Škrabčevo besedotvorno izrazje, le-to ne kaže teženj k natančnejši pojmovni določitvi in enopomenski rabi. Izhajajoč iz te širše besedotvorne teorije se izrazitost Škrabčevih besedotvornih značilnosti najbolje pokaže v njegovem edinem, v celoti besedotvorju posvečenem spisu, Gluhonemica ali gluhonemnica.

2.3 Okoliščine, ki so pripomogle k temu sestavku, so bile zunanje. Izraz gluhonemnica je iz nemško–slovenskega slovarja Mateja Cigaleta iz leta 1860. V določilu o avtorju priročnika za gluhoneme,24 ki ga je Škrabec priporočal v svojem Cvetju, pa je bil izraz zapisan z gluhonemica. To je izzvalo kritiko v Slovenskem narodu;25 o upravičenosti te oblike je Škrabec odgovarjal v dveh spisih. V njegovem razpravljanju o dveh pisnih oblikah (gluhonemica in gluhonemnica) za isti denotat (Toporišič: nanosnik) v pomenu ʻzavod za gluhonemeʼ se spet opaža dvojnost Škrabčevega besedotvornega razčlenjevanja.

2.3.1 Diahrono utemeljevanje. Škrabec najprej s pridevniškimi primeri strahovit : strahoviten, znamenit : znameniten, pri katerih –en ne spreminja pomena, dokazuje pomensko enakost tudi pri gluhonemici in gluhonemnici (razlika je samo v poznejšem nastanku oblik na -en). Slabost izraza gluhonemnica je v tem, da se ne more naslanjati

18 Cvetje 2 (1881), 9. zv. V: JD 1, 1994, str. 86.

19 Cvetje 7 (1887), 5. zv. V: JD 1, 1994, str. 311.

20 Cvetje 29 (1902), 11. zv. V: JD 2, 1994, str. 481.

21 Cvetje 22 (1905), 8. zv. V: JD 3, 1995, str. 132. V oklepaju: »Zusammenrückungen, Satznamen«.

22 Cvetje 32 (1914), 1. zv. V: JD 3, 1995, str. 588: Da je vojna ravno tako posubstantivljen pridevnik od samostavnika voj, kaker vojska, to se ne da tajiti /.../

23 Cvetje 29 (1902), 10. zv. V: JD 2, 1994, str. 476: Za imena padežev bi bil imel seveda pač le določno obliko rabiti: imenovavni, rodivni itd., ali pa naravnost substantivirati pridevnike, kaker so storili poznejši: imenovavnik, rodivnik itd.

24 Gluhonemi. Zgodovina in sedanja metoda njih vzgojevanja. Spisal Anton Rudež, učitelj v goriški gluhonemici.

25 Prim. Slovenski narod, 3. 12. 1894, naslovna stran: Nepodpisani kritik ugotavlja, da »ni niti jedne slovenske besede, ki bi značila kak kraj, ali prostor ali shrambo in bi se okončevala na –ica, ampak vse dotične izvedenke nam kažejo obrazilo –nica«. Opira se na Sketovo slovnico, ki navaja, da »obrazilo –ica, ki pomenja razne shrambe in delavnice, prirašča pridevnikom na –en». Kritik želi Sketa dopolniti: »–ica prirašča samo pridevnikom na –en«.

na pridevnik gluhonemen, ker ne obstaja. V razpravo priteguje pridevnike, ki so imeli v stari cerkveni slovanščini priponsko obrazilo –ĭskŭ, iz katerih se je prek pripone –ica razvila današnja pripona –ščica. Ta bi bila tudi edino pravilna za pomen prostor in se po jezikovnih pravilih (Škrabec: jezikovni čut) dodaja pridevniškim podstavam. Kadar v jeziku le–ta izostane, si jezik pomaga z morfemom n, ki je »znamenje« pridevnika. (Škrabec tu razčlenjuje obliko mrtvašnica in pogojno vpeljuje obliko mərtvaščan, iz katere bi bila »organsko« izpeljana oblika mrtvaščnica > mrtvašnica.) Pri izrazu gluhonemnica pa je morfem n odveč (Škrabec »neorganski«), ker je podstava gluhonem že sama po sebi pridevniška, zato je gluhonemica boljše kot gluhonemnica. Še primernejše bi bilo sicer gluhonemščnica (analogno po bolnišnica), ker je pomensko pravilnejša, vendar ta izraz ne obstaja.

2.3.2 Sinhrono utemeljevanje. Škrabec ugotavlja, da je tip bolnišnica pomensko pravilnejši zato, ker se pridevniška podstava bolan, ki je rezervirana za človeško (bolan je človek), pri bolnišnici oddalji in na njeno mesto stopi pridevnik bolniški, ki omogoča primerno govorno podstavo: prostor, namenjen bolnikom. Tvorjenka tretje stopnje iz pridevnika bolan (bolan > bolnik > bolniški > bolnišnica) pomensko bolj ustreza denotatu kot tvorjenka prve stopnje. Ob izostanku izraza gluhonemšnica se je pač treba nasloniti na najbližjo pojmovno skupino, na izpridevniške samostalnike s pomenom prostor (bolnica, blaznica) in dati glede na dosledno besedotvorno izpeljavo prednost gluhonemici.

Škrabca v gluhonemnici moti tudi glasovje. Slušna stran besede s ponovitvijo enakih soglasnikov po njegovem ni v skladu z estetskimi zakoni slovenskega in tudi drugih jezikov.

Škrabec se je zavedal pomanjkljivosti obeh oblik, zato razpravo sklepa z ugotovitvijo, da je v tem primeru najboljše opisno poimenovanje: zavod za gluhoneme. Tu se spoprijema z zunajjezikovnimi, sociolingvističnimi dejavniki za nastanek besede. Opaža, da se v slovenščini pod vplivom nemščine širi moda enobesednega poimenovanja. Sam se je na željo avtorja priročnika temu uklonil. Izraza gluhonemica oziroma gluhonemnica Škrabec obravnava torej kot novo besedo. Do njih pa je bil, kot kaže več mest, zadržan. Že na začetku spisa o gluhonemnici pravi: /.../ jaz nisem posebno vnet za nove besede, kjer si moremo pomagati se starimi, ali vsaj blizu sploh sprejetimi, če prav le opisovaje.26 Škrabec je torej poznal temeljno pravilo za tvorbo novih besed. Nov izraz naj se sprejme takrat, kadar v jeziku novega pojma ne moremo izraziti z že obstoječimi jezikovnimi sredstvi, pa čeprav so, kot on trdi, približna, prevzeta ali

26 Cvetje 14 (1895), 1. zv. V: JD 2. 1994, str. 201.

večbesedna. Spis sklepa s sklicevanjem na moderno in danes uveljavljeno načelo rabe, ki bo preizkusilo njegovo odločitev.

Raba Škrabcu ni pritrdila. Izraz gluhonemica v pomenu prostor ni bil upoštevan v nobenem slovenskem slovarju. Pač pa najdemo izraz gluhonemnica že v Pleteršnikovem slovensko–nemškem slovarju iz leta 1894/95 (z oznako novoknjižno in viroma Cigale in Caf). Glonar je v svojem slovarju iz leta 1936 zaradi pomenske jasnosti zraven izraza dopisal – šola. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1971) ima gluhonemnico razloženo kot: zavod za gluhoneme.

Vzrok, da se po rednih jezikovnih pravilih narejena oblika ni uveljavila, je iskati v vplivu pridevnikov na –n; ta je bil tako močan, da je omogočal tvorbo hipotetičnih pridevnikov na –n (tu gluhonemen) in prek njih ustreznih samostalnikov. K prevladi oblike –nica je pripomogla tudi množica samostalnikov s tem priponskim obrazilom, kar je opazil že kritik v Slovenskem narodu.

Škrabčevo zavračanje izraza gluhonemnica in priznavanje izraza gluhonemica ni absolutno, kar se kaže tudi v končnem ločilu (vprašaj) v naslovu. Ne glede na manj primerno rešitev je razprava metodološki zgled obravnave določenega jezikovnega problema. S podpiranjem pripon –ščnica (–šnica) v pomenu prostor pa je vplival na še danes vsaj v jezikovnih krogih uzaveščeno mnenje, da je v paru bolnica : bolnišnica zadnje boljše. Znamenje sodobnega obravnavanja tega jezikovnega vprašanja se kaže tudi v bolj poudarjenem sinhronem kot diahronem iskanju povezav med jezikovnimi pojavi, k čemur je mogoče pripomogla aktualnost problematike.

2.4 Značilnosti Škrabčevega besedotvorja glede na korake besedotvornega algoritma. Že ob obravnavanju zgoraj omenjenih pisnih oblik se dajo razbrati Škrabčeve besedotvorne značilnosti, v katerih se vsaj v zametkih kaže veliko danes v besedotvorju uveljavljenih meril, zlasti to velja za teorijo besedotvornega algoritma.

Ta teorija se je v slovenskem jezikoslovju uveljavila v 70. letih, ko je Jože Toporišič v Slavistični reviji objavil članek z naslovom Besedotvorna teorija,27 kateremu je sledila natančnejša analiza korakov besedotvornega algoritma v razpravi Teorija besedotvornega algoritma iz leta 1980.28 Praktično uresničitev te teorije pomeni monografska obdelava zloženk Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primeru zloženk Ade Vidovič–Muha.29

Ta razdelek naše razprave ob navezavi korakov besedotvornega algoritma na Škrabčevo besedotvorje skuša dokazati, da je najti vsaj zasnove nekaterih korakov te teorije že pri Škrabcu. Poudariti je

27 Jože Toporišič, Besedotvorna teorija, Slavistična revija 24 (dalje SR), (1976), št. 2–3, str. 163–177.

28 Jože Toporišič, Teorija besedotvornega algoritma, SR 28 (1980), št. 2, str. 141–151.

29 Ada Vidovič–Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk, Ljubljana 1988, 223 str.

treba, da Škrabec nikjer določno ne govori o stopenjskem pretvarjanju govorne podstave (Ada Vidovič – Muha: skladenjske podstave) v tvorjenko, jasna je le zavest, da je tvorjenko mogoče razgraditi na posamezne morfemske dele, ki jim Škrabec prek pomenskega razčlenjevanja išče tudi skladenjsko podlago. Iz navedenega sledi, da je pri Škrabcu najočitnejši prvi korak besedotvornega algoritma.

2.4.1 Prvi korak besedotvornega algoritma je določitev govorne podstave. Škrabec seveda pri tem ne uporablja tega izraza; govorno podstavo konkretizira s posameznimi zgledi. Zavest, da je »govorna podstava /.../ obenem pomenska podstava bodoče tvorjenke«,30 izraža v natančnem pomenskem razčlenjevanju le–te. Primeri so s področja izpridevniških izpeljank: »/.../ ako se imenuje hiša za bolne ljudi: bolnica, hiša za blazne ljudi: blaznica, moramo imenovati hišo za gluhoneme: gluhonemico.31 Na drugem mestu: /.../ otróčnica, /ki/ naj ostane, kar je: ženska, ki ima otroka.32

Primer ugotavljanja pomena in sodobne skladenjske utemeljitve, ki seže do najglobljih pomenskih tančin (ti njegovi napotki so v praksi tako rekoč neizvedljivi), je najti pri izglagolskih izpeljankah s pomenom vršilca dejanja: »Drugači bi se razločevalo mej ʻvolilcemʼ in ʻvolivcemʼ, ʻmorilcemʼ in ʻmorivcemʼ. Nekoga ʻvolilecʼ' je, kedor ga je v resnici volil, če tudi ni imel volitvene pravice; kedor pa ima pravico voliti, ta je ʻvolivecʼ, če tudi ni še nikoger volil in morda tudi nikoger ne bo. Tisti, ki je cesarico moril ali vmoril, je cesaričin ʻmorilecʼ, ʻmorivecʼ je pa, čiger posel je moritev, ali kedor je najet za to, ne glede na to, ali je že koga vmoril, ali nikoger.«33 Zraven Škrabec previdno dostavlja: »To razločevanje se bo zdelo morda komu dlakocepsko /.../«

Primer razčlenjevanja pomena pri izsamostalniških izpeljankah s pomenom manjšalnic – Škrabec se zavzema za pisavo kovčeg: »Če je kofer velik, ga je smešno imenovati ʻkovčekʼ, in če je koferček majhin, ga zato tudi ni treba kerstiti ʻkofčekʼ ali celo ʻkovčekʼ, ker je to ʻkolčekʼ, kar bi pomenilo to kar majhin ʻkolʼ ali ʻkolekʼ.«34

Pri pomenskem določanju si je pomagal tudi z obstoječo literaturo. Ob razpravljanju o besedah pouk in poduk pravi: »Obe sestavi sta pravi in dobri, vsaka v svojem pomenu. Pravi pomen te in one pa nam bo jasen šele, ko bomo vedeli, kaj sploh pomeni v sestavah besedica ʻpoʼ, kaj besedica ʻpodʼ. Miklošič (Sintax 226 id.) pripisuje pervi sedem raznih pomenov.«35 Sledi natančno razpravljanje o teh pomenih.

30 Prim. opombo 28, str. 142.

31 Cvetje 14 (1895), 1. zv. V: JD 2, 1994, str. 201.

32 Cvetje 14 (1895), 1. zv. V: JD 2, 1994, str. 202.

33 Cvetje 18 (1900), 9. zv. V: JD 2, 1994, str. 426.

34 Cvetje 24 (1907), 2. zv. V: JD 3, 1995, str. 204.

35 Cvetje 8 (1889), 10. zv. V: JD 1, 1994, str. 378.

Primer ugotavljanja pomena govorne podstave in njegove skladenjske izrazitve pri zloženkah: »Nomina agentis z genitivom tudi ne vgajajo našemu jezičnemu čutu. Ali kako naj bi rekli namestu »brusač diamanta, izdelovatelj ladij, obdelovatelj rastline indigo«? Morda: »demantobrusec, ladjestavec, indigovec«. Ali pa naj bi se opisovalo: »človek, ki demante brusi, ki ladje stavi, ki indigo prideluje«.«36 Zgoraj navedeni primeri pričajo na izhajanje besedotvornega postopka iz govorne podstave in natančne razčlenitve njenega pomena, kar je vsaj v grobem pogojevala zavest, da je tvorjenka pretvorbena modifikacija ustrezne skladenjske podstave.

2.4.2 Naslednji korak v besedotvornem algoritmu je izbira obrazila; pri Škrabcu v glavnem desnega. S tem se na pomenski ravni opravi včlenitev posameznega leksema v višjo pojmovno skupino.37 Desno obrazilo vzpostavi nadpomensko razmerje h konkretnemu denotatu (Toporišič: nanosniku). Škrabec ob priponskih obrazilih pogosto omenja tudi pojmovno skupino, kamor določeno priponsko obrazilo besedo uvrsti. Tak primer je poimenovanje novih jezikoslovnih izrazov pri Valentinu Vodniku: »In te končnice /–aven, –iven/ so bile Vodniku tako domače, da jih je porabil za veliko množico novih besed v svoji slovniški terminologiji: imenovaven (nominativus), rodiven (genitivus), dajaven (dativus), toživen (accusativus), klicaven (vocativus), skazaven (locativus), sturiven (instrumentalis) /.../38 Ti primeri zaradi ozke rabe in novosti v takratnem času niso najbolj vzorčni, vendar njihovo navedbo odtehta prikaz o izvoru izrazov za sklone v slovenščini.

Škrabec v spisu o gluhonemnici govori v bistvu o pomenski skupini samostalnikov s pomenom prostor. V obravnavo priteguje tri priponska obrazila: –ica, –nica in –šnica, od katerih sta zadnji dve v določenih parih konkurentni. Na to je tudi sam opozoril: »Lažje ko –nica bi mogla veljati za celotno na pomen shrambe, prostora ali naprave omejeno končnico –ščnica ali, kaker se menda govori, –šnica: bolniščnica, noriščnica /.../.39 Konkurentna priponska obrazila je zaznal tudi v pojmovni skupini orodja: »Namestu ʻmetalec svitlobeʼ, bi se reklo, ker je to orodje, ne oseba, menda najbolje ʻobsevaloʼ.«40

Njegove največje jezikovne pozornosti je bila deležna pojmovna skupina vršilca dejanja, za katero ugotavlja, da ima obrazilo –vec in ne –lec: »Dokazal pa sem, da imena delavnih oseb (nomina agentium) ko taka nimajo končnice –lec, temuč –vec, kar se očitno vjema

36 Cvetje 24 (1907), 2. zv. V: JD 3, 1995, str. 205. Ta navedek, kjer se sicer kaže odstopanje od uveljavljenih besedotvornih pravil, služi le za metodološko osvetlitev Škrabčevih izvajanj.

37 Ada Vidovič–Muha govori o pomenski abstraktnosti obrazil. Prim. opombo 29, str. 9.

38 Cvetje 29 (1902), 10. zv. V: JD 2, 1994, str. 476.

39 Cvetje 14 (1895), 2. zv. V: JD 2, 1994, str. 204.

40 Cvetje 22 (1905), 8. zv. V: JD 3, 1995, str. 133, op.

s končnico verbaljnega adj. na –vi, ki ima nekako pomen participija sedanjega časa.«41

2.4.3 Tretjega koraka, ki v govorni podstavi išče sestavine za bodočo tvorjenko, in četrtega, ki izbrani sestavini iz podstave odvzema slovnične lastnosti, pri Škrabcu ni zaslediti. Določnejši pa je peti korak, ki morfemske sestavine razporedi v novo besedo. Zapisi morfemskih razgraditev besed, pri katerih znak plus povezuje priponsko obrazilo in podstavo, delujejo sodobno: »Po vsem tem smemo skleniti, da »izpeljava« bralŭ+ĭcĭ, v pomenu »bravec« ni mogoča; »bralac« je nova, po analogiji »tkalac« iz »bravac« prenarejena ali po tej analogiji napak skovana beseda.«42 Vzporejanje morfemskih delov besede z znakom plus je najti tudi v spisu o gluhonemnici: »Neučeni ljudje bi vtegnili deliti zlasti perve tri v: bolnȋ+šnca, norȋ+šnca, smetȋ+šnca, ker so to hiše, kjer so bolnȋ ali norȋ ljudje, in posoda, kamer se pometajo smetȋ.«43

Zavest o sopostavljanju morfemskih delov besed ni opazna samo na izrazni ravni, ampak tudi v tipografski dvojnosti zapisa besede. Priponska obrazila Škrabec piše z drugim tipom črk.

2.4.4 Šesti korak besedotvornega algoritma odpravlja morfemske šive in tvorjenko glasovno in naglasno prilagaja glasovnim zakonitostim slovenskega jezika. To področje oblikoglasja, kamor sodijo premene, je Škrabec obravnaval bolj diahrono, razvojno kot sinhrono in bi zahtevalo samostojno obdelavo. Najbolj natančno razčlenjuje premeno po asimilaciji. Primer: V vseh treh primerih (Ulrih > Urih, solnce > sonce, holm > homec, opomba L. B.) se je l prilikoval naslednjemu soglasniku r, n, m in se tako zgubil. Navedeno pod opombo: »V besedi punca, dem. punčka se je to zgodilo pozneje. V 16. stoletju se piše polnica, kar je pa pomenilo tedaj le tašča. Vender je v pomenu dekle beseda ista in bi bilo v knjižni slovenščini prav pisati le polnica, dem. polnička, polničica /.../ Beseda je brez dvojbe iz korena poln.44 Loči progresivno in regresivno asimilacijo. O tem največ govori v zvezi s sestavljeno sklanjatvijo svojilnih zaimkov: »Po progresivni asimilaciji dobimo iz –oje: –ô–, po regresivni: –ê–.«45 Asimilacija lahko izhaja iz ene oblike v različne smeri: »Da iz ene pervotne oblike po različni asimilaciji prav lahko nastaneta dve, to nam priča n. pr. beseda stsl. istŭba, ki jo imamo v oblikah izba (iz izdba) in ispa (iz istpa).«46 V zvezi z asimilacijo omenja tudi vokalno

41 Cvetje 21 (1904), 7. zv. V: JD 3, 1995, str. 80.

42 Cvetje 17 (1899), 10. zv. V: JD 2, 1994, str. 382. (Škrabec utemeljuje pisavo –vec za pomensko skupino vršilca dejanja. Pogostost oblik z –lec si razlaga z analogičnim vplivom oblik, ki so prvotno imele –lec (tkalec, pogorelec, vrelec, motovilec) in vplivom iz hrvaščine.)

43 Cvetje 14 (1895), 2. zv. V: JD 2, 1994, str. 204.

44 Jezikoslovni spisi I/4, 1919, str. 442, navedeno pod opombo 116. V: JD 1, 1994, str. 475.

45 Cvetje 24 (1907), 1. zv. V: JD 3, 1995, str. 202.

46 Cvetje 7 (1888), 11. zv. V: JD 1, 1994, str. 336.

harmonijo: »Imamo pa tudi primere asimilacije samoglasnikov v dveh različnih zlogih, kar jezikoslovci imenujejo vokaljno harmonijo. Tako moramo razlagati /.../ danášnji iz denes /…/.«47

2.5.1 Značilnosti Škrabčevega besedotvorja, ki se kažejo zunaj besedotvornega algoritma. Škrabčevo natančno poznavanje glasov slovenskega in drugih jezikov in njegov izraziti posluh za pravorečno stran besede je mogoče zaslediti v opozarjanju na slušni vtis besede.48 Pri razčlenjevanju besed z dvema enakima soglasnikoma v besedi, je obravnaval primere z dvema r, dvema n in dvema š. Pri tem bolj kot danes hitro izpeljuje sklep o kakofoniji besed. Pri besedah z dvema r govori o tem leta 1882 z omejevanjem: »Res je sicer nekak glasoslovni zakon, da se dva r ne terpita v eni besedi; ali ta zakon je v naši slovenščini še mlad ter si do zdaj nikaker ni pridobil splošne veljave niti v ptujih besedah, prim. Grgor, krámar, régrad /.../ na domače pa se pri tem še mislilo ni, primeri: brátranec, brámor, mrámor, práprot /.../.«49 Leta 1889 je pri tem že manj popustljiv: »Zdaj se navadno v takih besedah en r ali ispahne ali v ɫ, l´ ali n spremeni, prim.: Jédrut in Gendra za Gertrud, matra in mantra za martra, gatroža in gartroža za gartroža /.../ – Tudi latinščina, kaker je znano, ne terpi rada v sredi besede v dveh sosednih zlogih enakih soglasnikov, zato: meridies iz medidies, singularis iz singulalis, veneficus iz venenificus. Pri nas je podobno poslednjemu primeru izpadel n v besedi gnusoba.«50 Iz istih vzrokov je zavračal tudi izraz gluhonemnico.51 O blagoglasju govori tudi v zvezi s šumevci v spregatvi v stari cerkveni slovanščini: »Oblike kaker ʻpišešemʼ ali po staro ʻpíšešąʼ, ʻpíšešešiʼ, ʻpíšešetŭʼ itd. so bile zaradi dveh ali v 2. os. celo treh zaporednih š očitno neprijetnega glasu; jezik se jih je hotel rešiti.«52

Vendar blagoglasje Škrabcu ni bilo absolutno merilo za izreko besed. Ob očitkih, da so vršilci dejanja na –vec, ki jih je zagovarjal, kakofonične oblike (navede domislico o oponašanju gorenjskih kmetov), je takole zapisal: »Blagoglasje je v jeziku lepa reč, vender, kaker smo vže prej videli, ni poglavitna reč. Slovenska izreka mora biti najprej slovenska, potem šele blagoglasna /.../, blagoglasna bodi najprej večini našega naroda /.../.«53

47 Cvetje 9 (1890), 7. zv. V: JD 1, 1994, str. 420.

48 Opozarjanje na blagoglasje besed presega meje besedotvorja v ožjem smislu, vendar naj bo kot neke vrste »ogrodje« Škrabčevega besedotvorja tu vseeno omenjeno.

49 Cvetje 3 (1882), 1. zv. V: JD 1, 1994, str. 103.

50 Cvetje 9 (1889), 2. zv. V: JD 1, 1994, str. 394.

51 Cvetje 14 (1895), 1. zv. V: JD 2, 1994, str. 202: /.../ tudi gluhonemnica ni tako blagoglasna, da bi ji zato prednost dajali pred gluhonemico. Več ali menj se v vseh jezikih, zlasti v daljših besedah, blagoglasje nekako vpira enakemu soglasniku v začetku dveh sosednih zlogov.

52 Cvetje 16 (1897), 5. zv. V: JD 2, 1994, str. 313.

53 Cvetje 17 (1899), 11. zv. V: JD 2, 1994, str. 385.

2.5.2 Iz takih izhodišč Škrabcu ni bilo težko izpeljati merila o zadostni glasovni samostojnosti besed. Njegovo previdno stališče o enakozvočnicah (homonimih), ki so sicer do neke mere dopustne, ne smejo se pa preveč namnožiti,54 se navezuje na besede s podobnim glasovjem. Škrabec razpravlja o besedni družini Sloven, Slovan, Slaven, Slovenec in se v nasprotju z Breznikom, ki si je prizadeval uveljaviti oblike Slovan, slovanski, poteguje za oblike Sloven oziroma Kranjec (v pomenu ʻSlovenecʼ). Ob izpeljanih pridevnikih slovenski, slavenski pravi: »Ali kaj hočem? Priznati moram zdaj venderle, da bi bilo razločevanje mej »slavenski« in »slovenski« preneznatno, prepoljubno in brez prave podlage; imenovalnik »Slaven« /.../ bi bil tudi preslaboglasen, – skoraj smešen!«55 Velika zavzetost ob teh vprašanjih je mogoče vzrok, da se izza strogo znanstvenega mišljenja razkrije celo osebno: »Pri tej priliki moram tudi sam sebe nekoliko pokregati, ker sem menda res pisal semtertja za Slave Sloven in Slovenec za Slovene. G. B. /Breznik/ čisto prav pravi, da je pridevnik v obeh primerih enak: slovénski, in torej, morem priznati, tudi Sloven ne more imeti drugega pomena kaker S1ovenec, in eno ko drugo je Slave.«56

O moteči glasovni podobnosti besed govori še na drugem mestu: »Torej kolka, kolkovati ali pa štemplja, štempljati! In ker je poslednje, dasi ptuje korenine, pri nas popolnoma vdomačeno in nima v sebi ničesar, kar bi se ne vjemalo z našimi sedanjimi glasoslovnimi zakoni, kolka, kolkovati pa nam je, dasi slavenskega korena, vender ptuje in nenavadno, zato mislim, da bi bilo najbolje, da ostanemo pri štemplju in štempljanju in to tem bolj, ker bi pervič kolka ako bi to po glasoslovnih zakonih prav izgovarjali, ne ločili od kolka nom. kolk, drugič pa je beseda kolek, ako je deminutivum od kolo, sama na sebi napačna, prav bi se reklo kolesce ali kolce /.../.«57

2.5.3 Značilnosti Škrabčevega besedotvorja, ki izhajajo iz njegovega sistemskega pojmovanja besedišča, so bile delno že obravnavane. Kažejo se v več smereh. Vodoravna uvrstitev besedo umešča v njeno najbližje besedotvorno okolje, v besedno družino. Ta vzpostavi različne besednovrstne možnosti, ki na skladenjski jezikovni ravnini omogočajo skladenjsko razčlenjenost. Tu pride do izraza tudi stopenjska tvorba izpeljank. Čeprav so tvorjenke različnih stopenj izraz iz novejše besedotvorne teorije, so bile uzaveščene že pri Škrabcu.

54 Škrabec takole pravi: »/.../ vem, da je po nekoliko takih besed, ki se enako izgovarjajo, pa imajo različne pomene blizu v vsakem jeziku. Tudi pri nas jih bo nekaj na vsak način ostalo: /.../ ali po sili, iz prevzetnosti ali nemarnosti množiti homonime, to ne more biti kaker le na kvar našemu jeziku«. Cvetje (1904), 4. zv. V: JD 3, 1995, str. 69.

55 Cvetje 26 (1909), 11. zv. V: JD 3, 1995, str. 337.

56 Cvetje 26 (1909), 11. zv. V: JD 3, 1995, str. 336.

57 Cvetje 10 (1891), 3. zv. V: JD 2, 1994, str. 17.

Navpična uvrstitev z včlenitvijo besede v pojmovno, nadpomensko skupino sistemsko gledanje jasneje pokaže. Ti dve značilnosti se navezujeta na tretjo. Škrabec jo omenja kot naliko, ki pa je v jezikoslovju širok pojem. Z besedotvornega stališča bi jo lahko poimenovali po vzorcu besedna družina besedno okolje. V besedotvorno obdelavo na podlagi kake skupne značilnosti pritegne podobne primere. Primeri, v katerih se kaže pritegnitev besede v besedno družino, stopenjsko izpeljevanje in besedno okolje – Škrabec obdeluje besedi grajanski in državljanski: »/.../ da bi se po analogiji besed djati, djanje, djanski in ženitv/ov/ati, ženitv/ov/anje, ženitv/ov/anski moglo reči tudi od grajati, grajanje: grajanski.«58 Podobno tudi na več drugih mestih; primer stopenjskega izpeljevanja z omembo besednega okolja: »Glede opravičenosti pisave z v sodimo torej: kaker je prav v besedah delaven, delavnik, delavnica, tako mora biti prav tudi v drugih besedah s temi končnicami, ako so izvedene tako, kaker te.«59 Še primer stopenjskega izpeljevanja (tu sicer iz višje stopnje na nižjo) iz spisa o gluhonemnici: »Bolnišnica je od pridevnika bolniški, ta od samostavnika bolnik in ta od pridevnika bolan; ravno tako martvašnica od pridevnika martvaški, ta od samostavnika màrtvàc in ta od pridevnika màrtàv.«60

Škrabčeve značilnosti besedotvornih razpravljanj se lahko potemtakem glede na obravnavano strnejo okrog štirih glavnih načel:

I. Razvojno, diahrono utemeljevanje sodobnih oblik z natančno obdelanimi glasovnimi premenami.

II. Zametki besedotvornega algoritma z zlasti poudarjenim prvim korakom, ki natančno ugotavlja pomen govorne podstave.

III. Opozarjanje na glasoslovnim zakonom ustrezno glasovno podobo besede (blagoglasnost /Škrabčev izraz/ in glasovna samostojnost).

III. Celostno, sistemsko pojmovanje besede z vključitvijo v besedno družino, pojmovno skupino in besedno okolje.

3 Škrabec je tako kot večina slovničarjev takratnega časa poznal dve besedotvorni vrsti – izpeljavo in sestavo. S stališča utrjevanja slovenskega izrazja je pomembno, da se je v rabi besedotvornih izrazov, ki jih sicer ne rabi enopomensko, nagibal k domačim. Pri besedotvornem razpravljanju je s poseganjem v razvojne pojave utemeljeval sodobne oblike. Njegova besedotvorna načela kažejo zavest o sistemskih razsežnostih besedoslovne jezikovne ravnine. S tem se je tudi v besedotvorju približal sodobnemu jezikovnemu vedenju.

58 Cvetje 7 (1887), 4. zv. V: JD 1, 1994, str. 306.

59 Cvetje 19 (1902), 10. zv. V: JD 2, 1994, str. 476.

60 Cvetje 14 (1895), 2. zv. V: JD 2, 1994, str. 206.

Summary

Stanislav Škrabec included shorter word–formation treatises in his discussion of Slovene orthography, orthoepy, and accentology. He devoted only one short article exclusively to word-formation. If his views of word–formation are summarized from numerous fragments, in many ways modern principles emerge.

At the time of Škrabecʼs life and work, word–formation was a relatively poorly explored area, i.e., not so much with respect to the awareness of various morphemes (particularly suffixes) as to the clearly semantically definable relationship between them. This is evident from Škrabecʼs word–formative terminology. Similarly to Šumanʼs grammar, Škrabec differentiates only two word–formation types; he calls them suffixation and prefixation. The term ʻsuffixationʼ (izpeljava) denotes the word–formative process as well as the words resulting from this process. These words are also called ʻizvedenkeʼ. In connection with derivatives there is also a mentioning of the terms ʻrootʼ (koren), ʻstemʼ (deblo), ʻendingʼ (končnica) and ʻsuffixʼ (sufiks). In suffixation he recognizes the following semantic categories: nomen agentis, deminutives, and feminatives. The term ʻprefixationʼ (sestava) is also polysemic from the standpoint of modern word–formation. It denotes modern prefixation, composition as well as the words formed according to these patterns. These words are also called ʻsestavljenkeʼ. In a certain group of prefixed words Škrabec noted the role of prepositions as prefixes.

Compounding is mentioned only in passing. He used some other occasional word–formation terms (ʻskrčenkaʼ, ʻstisnjenkaʼ) as well.

Due to its practical nature word–formation is the area of linguistics where extra– and inner linguistic factors converge. Well aware of this fact, Škrabec tackled word–formation questions particularly when dealing with (at the time) new words. One of the words that prompted his only work entirely devoted to word–formation was the word gluhonemica or gluhonemnica (ʻinstitution for hearing impaired peopleʼ). His defense of the term gluhonemica is diachronically and synchronically supported; it also includes the outline of word–formative algorithm based on semantic base, placement of a word in a word family and semantic group, derivation in stages. In the broadest word–formative context, he also pointed out the acoustic impression of a word and its phonic independence, which are the word–formative principles evident from the rest of Škrabecʼs discussion of word–formation and which are characteristic of modern linguistics as well.

156 Škrabčeva misel II

Ljudmila Bokal, Škrabčeva besedotvorna načela 157

158 Škrabčeva misel II

Ljudmila Bokal, Škrabčeva besedotvorna načela 159

160 Škrabčeva misel II

Ljudmila Bokal, Škrabčeva besedotvorna načela 161

162 Škrabčeva misel II

Ljudmila Bokal, Škrabčeva besedotvorna načela 163

164 Škrabčeva misel II

Ljudmila Bokal, Škrabčeva besedotvorna načela 165

166 Škrabčeva misel II

Ljudmila Bokal, Škrabčeva besedotvorna načela 167