zbornik 2009

124
Celovito ravnanje z odpadki - okoljsko ogledalo Slovenije ZBORNIK Mestna občina Celje Celje, 2009 v sodelovanju

Upload: fit-media-doo

Post on 22-Mar-2016

254 views

Category:

Documents


9 download

DESCRIPTION

ZBORNIK Mestna občina Celje Celje, 2009 v sodelovanju

TRANSCRIPT

Page 1: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki - okoljsko ogledalo

SlovenijeZ B O R N I K

Mestna občina Celje

Celje, 2009

v sodelovanju

Page 2: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije2

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

628.4(497.4)(082)

CELOVITO ravnanje z odpadki - okoljsko ogledalo Slovenije : zbornik / [avtorji Katja Buda ... [et al.] ; urednik Lucija Lorger in Jože Volfand ; fotografije Sherpa]. - Celje : Fit Media, 2009

ISBN 978-961-6283-35-91. Buda, Katja 2. Lorger, Lucija, 1983247142912

Zbornik

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

Izdajatelj in založnik: Fit media d.o.o.

Zanjo: mag. Vanesa Čanji

Urednika: Lucija Lorger in Jože Volfand

Pri pripravi zbornika sta sodelovala: Irena Pilih, Peter Mesarec

Pokrovitelj: Mestna občina Celje

Avtorji: mag. Katja Buda, mag. Bernarda Podlipnik, Irena Koželj, Andrej Sotelšek, Srečo Bukovec, Marko Omahen, dr. Gregor Radonjič, Janja Leban, Brigita Šarc, Valter Nemec, Milka Leskošek, dr. Niko Samec, Janez Peterman, dr. Filip Kokalj, Petra Kajič, Gerald Schmidt

Fotografije: Sherpa

Lektura: Damjana Bračič

Grafična priprava: Mladen Kalinić

Tisk: Dikplast

Naklada: 300 izvodov

Celje, september 2009

Page 3: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 3

Vsebina

Uvodni nagovori

Bojan Šrot, župan Mestne občine CeljeSLOVENIJA NAJ ZADIHA ZELENO ............................. 4

dr. Marko Notar, predsednik programskega sveta ODPADKI IN KAKO PREMIKATI GORE ........................ 5

STROKOVNI PRISPEVKIUčinkovitost sistemov vračanja, zbiranja in predelave odpadkov ter odpadne embalaže v Sloveniji

mag. Katja Buda, Ministrstvo za okolje in prostorSLOVENIJA IN OPERACIONALIZACIJA NOVE OKVIRNE DIREKTIVE O RAVNANJU Z ODPADKI ........................ 7

mag. Bernarda Podlipnik, Ministrstvo za okolje in prostorREGIJSKI KONCEPT RAVNANJA Z ODPADKI IN NALOŽBE V OKOLJSKO INFRASTRUKTURO...............9

Irena Koželj, Ministrstvo za okolje in prostorOPERATIVNI PROGRAM ODSTRANJEVANJA ODPADKOV V SLOVENIJI...........................................................17

Andrej Sotelšek, Slopak d.o.o.TRG ODPADNE EMBALAŽE, POLOŽAJ SHEM IN KAKO DO SPREMEMB ................................................... 21

Srečo Bukovec, Mercator d.o.o.VELIKE GOSPODARSKE DRUŽBE KOT ZAVEZANCI IN NJIHOVO MESTO V SHEMAH ................................ 23

Marko Omahen, Omaplast d.o.o.TRG IN PREDELAVA ODPADKOV – PRIMER PREDELAVE ODPADNE PLASTIČNE EMBALAŽE ...........................41

dr. Gregor Radonjič, Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze v MariboruPREVENTIVNI PRISTOPI ZMANJŠEVANJA ODPADNE EMBALAŽE........................................................... 45

Janja Leban, GZSGOSPODARSKE DRUŽBE – MED CILJI IN REZULTATI PRI RAVNANJU Z ODPADNO EMBALAŽO ................ 50

STROKOVNI PRISPEVKILočeno zbiranje odpadkov v Sloveniji – daleč od želenih ciljev?

mag. Bernarda Podlipnik, Ministrstvo za okolje in prostorAKTUALNA VPRAŠANJA IN IZZIVI PRI IZVAJANJU POLITIKE LOČENEGA ZBIRANJA ODPADKOV V SLOVENIJI; VPLIV NOVE METODOLOGIJE ZA OBLIKOVANJE CEN OBČINSKIH GOSPODARSKIH JAVNIH SLUŽB VARSTVA OKOLJA NA UREDITEV RAZMERIJ MED OBČINAMI IN IZVAJALCI JAVNIH SLUŽB ................................................................. 56

Brigita Šarc, Ministrstvo za okolje in prostorPRIPRAVA NA NOVE SHEME PRI RAVNANJU Z ODPADNO EMBALAŽO IN DRUGIMI VRSTAMI ODPADKOV .......................................................... 63

Valter Nemec, Snaga d.o.o.LOČUJ IN ZMAGUJ V LJUBLJANI, PRIMER DOBRE PRAKSE .............................................................. 67

Milka Leskošek, Simbio d.o.o.RCERO CELJE – IZKUŠNJE PRI IZVAJANJU REGIJSKEGA KONCEPTA RAVNANJA Z ODPADKI ..... 72

dr. Niko Samec, Fakulteta za strojništvo Univerze v MariboruSODOBNI KONCEPTI RAVNANJA S KOMUNALNIMI ODPADKI ............................................................ 77

Janez Peterman, Energetika Celje, dr. Filip Kokalj, KIV Vransko d.d.TOPLARNA CELJE - PRVE IZKUŠNJE IN STROKOVNI IZZIVI .................................................................. 94

Petra Kajič, Lafarge Cement d.d.UPORABA ALTERNATIVNIH GORIV IN MATERIALOV V LAFARGE CEMENTU ...........................................102

mag. Gerald Schmidt, Saubermacher Dienstleistungs AGTEŽKA POT OD DEPONIRANJA DO TERMIČNEGA IZKORIŠČANJA ODPADKOV V DRUGIH DRŽAVAH (A, D, CZ, H).................................................................106

Okrogla miza:BLATO IZ KOMUNALNIH ČISTILNIH NAPRAV – ODPADEK, GORIVO, GNOJILO ALI KAJ? ................. 114

Page 4: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije4

Tradicionalni strokovni okoljski simpozij, ki ga Mestna občina Celje organizira in podpira skupaj z vsemi javnimi komunalnimi podjetji, prehaja v novo petletko. Ni bilo naključje, da se je pred šestimi leti Celje od-ločilo za redna letna nacionalna strokovna okoljska srečanja. Šlo je za zavedanje, kako je treba pristopiti k sanaciji okoljskih bremen preteklosti in kaj je treba storiti za drugačno kakovost življenja. Vse je šlo z roko v roki z načrtovanimi naložbami v okolje. Vedeli smo za priložnosti, ki jih ponuja EU za sofinanciranje okoljskih projektov – začeli smo s čistilno napravo, odprli toplarno, danes popoldne pa odpiramo Regionalni center za ravnanje z odpadki. Takšna srečanja, kot je okoljski simpozij, so dragoceni dodatki tistemu, kar zahtevata odgovorna okoljska politika v državi in trajnostni razvoj Slovenije. Letos je nekaj vročih okoljskih tem, o ka-terih morajo povedati svoje država, stroka, delavci v komunalnih podjetjih. Ne gre le za vprašanje, ali zapreti komunalna odlagališča, ki ne izpolnjujejo evropskih standardov. Ali pa, koliko objektov za termično obdelavo odpadkov bo imela Slovenija. Gre tudi za to, da premislimo nekatere odločitve okoljske politike, na primer tudi to, ali Slovenija ne gradi preveč regijskih centrov za odpadke. Poseben razmislek pa zahteva vprašanje, kaj mora Slovenija storiti za učinkovitejše in uspešnejše ločeno zbiranje odpadkov. To je med drugim ena iz-med osrednjih tem letošnjega simpozija, ki je zbral vse najodgovornejše akterje s tega področja v Sloveniji.

Simpozij naj kritično ovrednoti izvajanje okoljske politike v državi, a tudi v občinah, in s primeri dobre prakse prispeva, da bo Slovenija zadihala in razmišljala bolj zeleno.

Bojan Šrot,župan Mestne občine Celje

SLOVENIJA NAJ ZADIHA ZELENO

UVODNI NAGOVORI

Page 5: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 5

Ravnanje z različnimi vrstami odpadkov že dolgo ni več zgolj monotono odstranjevanje in prelaganje okolj-skega bremena na kasnejše generacije. Čeprav so širši družbeni cilji pravilno usmerjeni v preprečevanje nastajanja odpadkov, se ravnanje z odpadki v svetovnem merilu skokovito razvija in je preraslo v eno izmed močnih in relativno stabilnih gospodarskih panog.

Navkljub dejstvu, da je gospodarska kriza z nespodbudnimi tržnimi razmerami prizadela tudi področje ravna-nja z odpadki, predvsem sektor sekundarnih surovin, EU smiselno vztraja pri doseganju ciljev nove, krovne direktive o odpadkih. Pot za dosego omenjenih ciljev je v okviru že dorečenih in sprejetih okoljskih norm prepuščena nam, ciljna obdobja, ko bo tudi Slovenija na tem področju morala 'premikati gore', pa se neu-smiljeno približujejo.

Treba bo vložiti napore v pripravo odpadkov za ponovno uporabo. Smiselno in racionalno bi veljalo načrtovati in nadaljevati izgradnjo potrebne infrastrukture, ki bo posredno omogočila postopen prehod v družbo z vi-soko kakovostjo in učinkovitostjo recikliranja odpadkov. V obdobju, ko se izkazuje, da je EU izredno ranljiva tudi na energetskem področju, bo treba napore vložiti v smeri diverzifikacije energentov. V tem pogledu je priporočljivo, da svoje mesto v slovenskem prostoru najde tudi energetska predelava oziroma termična izra-ba alternativnega goriva iz odpadkov. Ob vsem naštetem bodo imeli pravilni ekonomski instrumenti ključno vlogo pri doseganju začrtanih ciljev.

Celovito ravnanje z odpadki je hkrati indikator oziroma, kot smo poimenovali v naslovu simpozija, tudi okolj-sko ogledalo države. Celovito ravnanje z odpadki je tudi pojem in orodje, ki ga predvsem nekatere srednje in velike gospodarske družbe že dalj časa uspešno uporabljajo za obvladovanje in ravnanje z odpadki nasploh. Morda bi veljalo v prihodnje del uspešnih znanj na tem področju črpati prav od tod.

6. okoljski simpozij 'Celovito ravnanje z odpadki' v Celju je dogodek, je priložnost in je ogledalo...

Dr. Marko Notar, predsednik Programskega sveta simpozija

ODPADKI IN KAKO PREMIKATI GORE

Page 6: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije6

STROKOVNI PRISPEVKI

Učinkovitost sistemov vračanja, zbiranja in predelave odpadkov ter odpadne embalaže v Sloveniji

Page 7: ZBORNIK 2009

SLOVENIJA IN OPERACIONALIZACIJA NOVE OKVIRNE DIREKTIVE O RAVNANJU Z ODPADKI

mag. Katja Buda, Ministrstvo za okolje in prostor

Cilj zakonodaje o ravnanju z odpadki je prepreče-vati nastajanje odpadkov, zmanjšati vpliv ravnanja z odpadki na okolje in hkrati zmanjševati pritisk na naravne vire. Nova okvirna direktiva o ravnanju z odpadki je pripravljena kot sodobna direktiva, ki je integrirana v sodobno evropsko okoljsko politiko in ohranja strukturo veljavne okvirne direktive (Direk-tiva 75/442/EGS) o odpadkih in njene temeljne določbe.

Glavne spremembe okvirne direktive o odpadkih so:1. uvedba okoljskega cilja;2. pojasnitev pojmov predelava in odstranjevanje;3. pojasnitev pogojev za mešanje nevarnih odpad-

kov;4. uvedba postopka za pojasnitev, kdaj odpadki pre-

nehajo biti odpadki za izbrane tokove odpadkov;5. uvedba minimalnih standardov ali postopka za

določitev minimalnih standardov za številne po-stopke ravnanja z odpadki;

6. uvedba zahteve za pripravo nacionalnih progra-mov za preprečevanje nastajanja odpadkov.

Okvirna direktiva o odpadkih postavlja temelje za evropsko sodelovanje pri ravnanju z odpadki. Do-loča minimalne standarde za notranji trg z odpadki za recikliranje in je bistvena za uporabo vseh drugih direktiv in uredb o odpadkih. Gre za okvirno direkti-vo, ki določa splošne norme za ravnanje z odpadki na ravni Evropske unije in hkrati dovoljuje državam članicam, da podrobneje določijo nacionalne ukre-pe in postopke za doseganje ciljev.

V nadaljevanju je povzetek najpomembnejših dolo-čil nove okvirne direktive. Eden od pomembnejših ciljev direktive je zmanjšati vplive na okolje zaradi nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi, pri čemer

temelji ravnanje z odpadki na življenjskem ciklu iz-delka. V direktivi opredelitev odpadkov ni spreme-njena, vendar je dodana definicija stranskega proi-zvoda. Merila, kdaj je snov ali predmet odpadek in kdaj stranski proizvod, bodo še izdelana. Pomemb-na so tudi določila, ki opredeljujejo, kdaj lahko šte-jemo, da snov ali predmet ni več odpadek. Tudi ta člen napoveduje pripravo kriterijev, in sicer vsaj za agregate, papir, steklo kovine, gume in tekstil.

1 RaZjaSNItve NeKateRIh pOjmOv

Ponovna uporaba je opredeljena enako kot v Direk-tivi o embalaži in odpadni embalaži. Dodana je opre-delitev o recikliranju, da se razjasni obseg uporabe tega pojma. Opredelitev zbiranja je spremenjena zaradi pojasnitve, da ta postopek zajema zbiranje in pobiranje odpadkov zato, da bi se taki odpadki lahko prepeljali na ustrezno območje za ravnanje z odpadki, pri tem pa niso zajeti postopki ravnanja z odpadki, povezani z mešanjem in sortiranjem odpadkov. Opredelitve „povzročitelj“, „imetnik“ in „ravnanje“ niso bistveno spremenjene. Direktiva vzpostavlja hierarhijo ravnanja z odpadki kot priori-tetno načelo.

Pomembna novost je opredelitev načela razširjene odgovornosti proizvajalca. To načelo poznamo že iz direktiv, ki urejajo embalažo in odpadno embalažo, odpadno električno in elektronsko opremo, izrablje-ne avtomobile, baterije in akumulatorje ter odpadne baterije in akumulatorje, pri katerih se uveljavlja od-govornost proizvajalca v celotnem življenjskem ciklu izdelka.

Države članice morajo kar najbolj spodbujati ločeno zbiranje odpadkov, predvsem pa njihovo predela-vo. Kot druge sodobne direktive tudi nova okvirna

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 7

Page 8: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije8

direktiva določa okoljske cilje, ki jih morajo doseči države članice. Do leta 2015 morajo države članice vzpostaviti ločen sistem zbiranja vsaj za papir, kovi-ne, plastiko in steklo. Države članice morajo, zato da bi naredile korak naprej k evropski družbi reci-kliranja, sprejeti potrebne ukrepe in do leta 2020 zagotoviti pripravo za ponovno uporabo in recikli-ranje najmanj 50 odstotkov skupne teže odpadnih materialov, kot so papir, kovine, plastika in steklo iz gospodinjstev in podobni odpadki. Prav tako morajo države članice do leta 2020 doseči 70 odstotkov priprave za ponovno uporabo, recikliranje ali druge oblike predelave gradbenih odpadkov.

2 Kaj pOmeNI OBdelava OdpadKOv?

Direktiva tudi določa obveznost pridobiti dovoljenja za obdelavo odpadkov. Obdelava odpadkov pome-ni predelavo ali odstranjevanje vključno s pripravo pred predelavo ali odstranjevanjem. Postopki pre-delave in odstranjevanja so v prilogi okvirne direkti-ve. Bistvena sprememba je pri kodi R1 – uporaba odpadkov kot gorivo ali za pridobivanje energije. Sežig komunalnih odpadkov po postopku R1 je mogoč, kadar je energetska učinkovitost nove na-prave za sežig večja kot 0,65 oziroma obstoječih 0,6, sicer gre za postopek odstranjevanja. Direktiva dopušča izjeme pri izdaji dovoljenj. Za zbiralce, po-srednike in trgovce pa direktiva določa, da morajo biti registrirani pri pristojnem organu. Direktiva tudi uvaja minimalne standarde za tiste obdelave odpad-kov, ki niso navedene v Direktivi 96/61/EC (IPPC direktiva). Ti standardi bodo šele nastali skladno s postopkom, ki ga predvideva direktiva.

Skladno z določili direktive morajo države članice za doseganje okoljskih ciljev pripraviti in sprejeti načrt ravnanja z odpadki, ki mora vsebovati tudi progra-me za zmanjševanje nastajanja odpadkov. Načrt in programe morajo države članice redno novelirati. Pri pripravi načrta in programov mora sodelovati jav-nost, države članice pa se morajo povezovati z dru-gimi državami članicami. Načrt in programe morajo države članice posredovati Evropski komisiji.

Določila direktive bo morala Slovenija harmonizirati v dveh letih, potem ko direktiva stopi v veljavo, kar pomeni, da se bo morala spremeniti vsaj obstoječa Uredba o ravnanju z odpadki. Na ravni Evropske ko-misije se načrtuje tudi sprememba klasifikacijskega seznama odpadkov. Kratkoročno bo prišlo samo do sprememb na obstoječem seznamu, dolgoročno

pa se načrtuje povsem nov seznam odpadkov. Novi seznam odpadkov bo sledil posodobitvi okvirne di-rektive, za nevarne odpadke pa se bo bolj povezal z obstoječimi določili zakonodaje na področju kemi-kalij. Za doseganje okoljskih ciljev iz nove direktive bo morala Slovenija pripraviti najpozneje v petih le-tih načrt in programe za ravnanje z odpadki. Vseka-kor pa bodo morali vsi, ki se ukvarjajo z odpadki, sprejeti nove usmeritve za ravnanje z odpadki, ki nakazujejo nadaljnji razvoj zakonodaje na tem po-dročju. Predvsem pa bo nujno odgovorno pristopiti k uveljavljanju predpisanih določil, da bomo lahko dosegli cilje, ki jih uveljavlja nova direktiva o ravna-nju z odpadki.

Page 9: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 9

REGIJSKI KONCEPT RAVNANJA Z ODPADKI IN NALOŽBE V OKOLJSKO INFRASTRUKTURO

mag. Bernarda Podlipnik, Ministrstvo za okolje in prostor

Page 10: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije10

Page 11: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 11

Page 12: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije12

Page 13: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 13

Page 14: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije14

Page 15: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 15

Page 16: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije16

Pričetek simpozija

Page 17: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 17

1 UvOd

Dolgoročni cilji, usmeritve in naloge Republike Slo-venije (RS) glede varstva okolja so opredeljeni v Re-soluciji o nacionalnem programu varstva okolja. Za njeno izvedbo in izvrševanje obveznosti iz ratificiranih mednarodnih pogodb, strategij in predpisov Evrop-ske unije ministrstvo pripravi operativne programe varstva okolja, ki jih sprejme vlada. Za izvedbo vseh ciljev in obveznosti v zvezi z odstranjevanjem od-padkov in zmanjšanjem količin biološko razgradljivih odpadkov v odloženih komunalnih odpadkih, ki jih moramo postopno doseči v RS, skladno z zahteva-mi 5. člena Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih, je bil v letu 2004 sprejet Operativni program odstra-njevanja odpadkov, zato da bi se zmanjšale količine odloženih biorazgradljivih odpadkov (OP BIOO). Ta program je bil marca 2008 že noveliran in pripra-vljen za obdobje 2009–2013.

V obdobju približevanja Evropski uniji smo v Slo-veniji pospešeno sledili zahtevam Direktive Sveta 1999/31/EC o odlaganju odpadkov na odlagali-ščih, ki je bila objavljena julija 1999. Še isto leto je bil izveden popis obstoječih odlagališč, v katerem je bilo evidentirano 60 komunalnih in 27 industrijskih odlagališč, februarja leta 2000 pa je bil že sprejet Pravilnik o odlaganju odpadkov, ki je določal obve-zna ravnanja in pogoje za odlaganje odpadkov, na-črtovanje, gradnjo, obratovanje, zapiranje in ukrepe za zaprtje odlagališč. Že z veljavnostjo pravilnika je moral upravljavec odlagališča zagotoviti, da so bili na odlagališču odloženi samo obdelani odpad-ki, katerih onesnaženost ne sme presegati mejnih vrednosti parametrov onesnaženosti in mejnih vre-dnosti parametrov izlužka za nenevarne odpadke. Pravilnik o odlaganju odpadkov je v letu 2006 na-

domestila Uredba o odlaganju odpadkov na odla-gališčih, ki je v slovenski pravni red prenesla vsa določila evropske direktive. Namen uredbe je, da se v celotnem obdobju trajanja odlagališča zmanj-šajo učinki škodljivih vplivov na okolje, zlasti zaradi vplivov onesnaževanja z izpusti snovi v površinske in podzemne vode, tla in zrak in v zvezi z globalnim onesnaženjem okolja zmanjšajo izpusti toplogrednih plinov in preprečijo tveganja zdravja ljudi.

2 StaNje Glede RavNaNja Z OdpadKI v RS

Po podatkih Statističnega urada RS je v letu 2007 v RS nastalo 885.595 ton komunalnih odpadkov, od tega 2.907 ton nevarnih. Glede na leto 2006 se je količina komunalnih odpadkov povečala za 2,3 odstotka, količina nevarnih komunalnih odpadkov pa za 99 odstotkov.

Z javnim odvozom je bilo v letu 2007 zbranih za 1,8 odstotka več komunalnih in njim podobnih odpad-kov kakor leto prej. Zbranih je bilo največ t. i. drugih komunalnih odpadkov, kar 84,7 odstotka, 7,5 od-stotka je bilo ločeno zbranih frakcij, 3,6 odstotka odpadkov z vrtov in parkov ter 4,2 odstotka odpa-dne embalaže, vključno z ločeno zbrano embalažo.

V letu 2007 je bilo v Republiki Sloveniji odloženih 341 kilogramov komunalnih odpadkov na prebivalca oziroma 402 kilograma vseh odpadkov na prebival-ca. Glavni del odloženih odpadkov je bil odložen na odlagališčih za nenevarne odpadke (78,1 odstotka), 21,2 odstotka odpadkov je bilo odloženih na indu-strijskih odlagališčih in le 0,7 odstotka odpadkov je bilo odloženih na odlagališču za nevarne odpadke. Količina vseh odloženih odpadkov na odlagališčih za nenevarne odpadke se je glede na leto 2006 zmanjšala za 3,4 odstotka. Skladno s tem zmanjša-

OPERATIVNI PROGRAM ODSTRANJEVANJA ODPADKOV S POUDARKOM NA RAVNANJU S KOMUNALNIMI ODPADKI

Irena Koželj,Ministrstvo za okolje in prostor

Page 18: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije18

njem se je znižala tudi količina odloženih komunal-nih odpadkov, in sicer za 5 odstotkov.

Po podatkih Statističnega urada RS je stanje pri rav-nanju z odpadki v RS že nekaj let nespremenjeno in ne kaže trenda doseganja postavljenih ciljev. Ugo-tovitev zahteva takojšnje ukrepanje in uvedbo doda-tnih vzvodov, ki bi večinski tok odpadkov preusmerili v postopke predelave.

Nastajanje odpadkov je zaradi načina življenja in potrošništva v naši družbi dejstvo in ne odstopa od trendov v drugih evropskih državah. Zaostajanje za razvitejšimi članicami Evropske unije pa se nedvo-mno kaže v razmerju med nastalimi in odloženimi količinami odpadkov, ki za RS ni pohvalno. Na tem področju nas v prihodnjih letih čaka še obilo dela.

3 ReGIjSKI KONCept RavNaNja Z OdpadKI

Ravnanje s komunalnimi odpadki je v RS v pristoj-nosti lokalnih skupnosti. Pretežni del načrtovanja pri zajemu komunalnih odpadkov, pripravi ločeno zbra-nih frakcij, določeni stopnji obdelave mešanih ko-munalnih odpadkov pred odlaganjem ter zagotavlja-nju odlagalnih površin se odvija na medobčinskem nivoju, v bližnji prihodnosti pa se bo odvijalo na ni-voju pokrajin. Usmeritve za ravnanje s komunalnimi odpadki narekujejo aktivnosti na treh nivojih:

lokalni (občinski) nivo: – zbiranje komunalnih odpadkov,– zagotavljanje ločevanja odpadkov na izvoru,– sortiranje mešanih komunalnih odpadkov, pre-

prostejši postopki obdelave komunalnih odpad-kov ter

– oddajanje ločenih frakcij v nadaljnjo predelavo v skladu s predpisi;

Regijski (medobčinski) nivo: centri prvega reda (le izjemoma drugega reda):– sortiranje mešanih komunalnih odpadkov, – obdelava komunalnih odpadkov (kompostarne,

MBO ...),– oddajanje ločenih frakcij v nadaljnjo predelavo v

skladu s predpisi,– recikliranje in ponovna uporaba ločeno zbranih

frakcij, – priprava komunalnih odpadkov za termično ob-

delavo in – odlaganje preostankov obdelanih komunalnih

odpadkov.

Nadregijski (državni) nivo:– termična obdelava obdelanih komunalnih odpad-

kov z izrabo energije in – odlaganje preostankov teh odpadkov po termični

obdelavi.

V RS je treba problematiko komunalnih odpadkov reševati le v okviru zmogljivih regijskih centrov za ravnanje z odpadki. Glede na prostorske, naravne, poselitvene in druge danosti slovenskega prostora in tudi zaradi tehnično-tehnoloških možnosti, eko-nomičnosti in logistike, družbene sprejemljivosti in usmeritve v načrtno ravnanje z odpadki je upravičen in izvedljiv le regijski ali medobčinski pristop. Glavna usmeritev ravnanja z odpadki v RS mora biti ločeno zbiranje odpadkov na izvoru in učinkovita obdelava (mehanska, biološka, termična) preostanka odpad-kov po ločenem zbiranju ter, v primeru posameznih tokov odpadkov, odgovornost proizvajalca izdelkov, iz katerih nastanejo ti odpadki. Kot vodilno načelo zakonodaje in politike preprečevanja nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi se mora uporabljati petstopenjska hierarhija ravnanja z odpadki, po ka-teri je odlaganje odpadkov na odlagališčih najslabša možnost, ki se uporablja samo, kadar odpadkov ni mogoče predelati ali odstraniti drugače.

Posebno pozornost je skladno z zahtevami 5. čle-na Direktive Sveta 1999/31/ES treba posvetiti postopnemu zmanjšanju količin odloženih biološko razgradljivih odpadkov v komunalnih odpadkih. Zah-teve glede tega so v Uredbi o odlaganju odpadkov na odlagališčih jasne: količino biološko razgradljivih odpadkov v komunalnih odpadkih, ki se odlagajo na odlagališčih, je treba zmanjšati s 63 odstotkov v izhodiščnem letu 1995 na končnih 22 odstotkov v letu 2015. Direktiva omogoča državam članicam, ki so leta 1995 ali zadnje leto pred letom 1995, za ka-tero so na voljo standardizirani podatki Eurostat, na odlagališča odložile več kakor 80 odstotkov svojih zbranih komunalnih odpadkov, da lahko prestavijo uresničitev ciljev za največ štiri leta, zato tudi RS (predvsem zaradi zamika pri gradnji regijske infra-strukture za obdelavo komunalnih odpadkov) razmi-šlja o podaljšanju roka za izpolnitev zadnjega cilja.

Glede na to, da se bo morala količina odpadkov, ki jih bomo lahko odlagali, ob upoštevanju hierar-hije precej zmanjšati, naj bi se tudi potrebe po od-lagalnem prostoru precej zmanjšale. Novelirani OP BIOO zato predvideva največ 15 regijskih centrov z odlagalnim prostorom, kamor naj bi se odlagali le

Page 19: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 19

preostanki odpadkov po obdelavi. Osnovno omrež-je centrov za ravnanje z odpadki tvorijo centri prvega reda ali regijski centri za ravnanje z odpadki, ki so najvišja oblika medobčinskega združevanja in vklju-čujejo najmanj 90.000 prebivalcev. Omrežje regij-skih centrov izjemoma dopolnjujejo centri drugega reda, ki pokrivajo območja, kjer je med 55.000 in 90.000 prebivalcev.

Predvideni regijski centri za ravnanje s komunalnimi odpadki:

1 BARJE, LJUBLJANA

2 BUKOVŽLAK, CELJE

3 DOBRAVA, ORMOŽ

4 LESKOVEC, NOVO MESTO

5 PRAGERSKO, SLOVENSKA BISTRICA

6 PUCONCI, MURSKA SOBOTA

7 KOPER

8 STARA GORA, NOVA GORICA

9 MALA MEŽAKLA, JESENICE

10 KOVOR, TRŽIČ

11 GLOBOKO, TREBNJE

12 GAJKE, PTUJ

13 ZMES, PREVALJE

14 UNIČNO, HRASTNIK

15 ŠPAJA DOLINA, GROSUPLJE

4 NOvOStI v letU 2009

Za vse članice Evropske unije je zavezujoč dokon-čen datum, ki izhaja iz Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ki določa, da morajo države članice zagotoviti, da od 16. julija 2009 naprej ne obratuje nobeno odlagališče, ki ni povsem usklajeno z zah-tevami direktive. Oba datuma izhajata tudi iz Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, s katero smo v RS v pravni red prenesli to direktivo. Zavezujoč je tudi datum iz Direktive Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (IPPC Direktiva), po kateri bi si morali vsi upravljavci odlagališč nevarnih in nenevarnih odpadkov (razen inertnih), pridobiti okoljsko dovoljenje v skladu s predpisom, ki ureja

vrste dejavnosti in naprave, ki lahko povzročajo one-snaževanje okolja večjega obsega (dovoljenja IPPC) do 30. oktobra 2007. Oba datuma izhajata tudi iz Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih.

V RS problem ni tako pereč v zvezi z odlagalnim prostorom, zaskrbljujoče stanje je glede ločenega zbiranja odpadkov, deleža predelave, prednostne-ga recikliranja, predvsem pa glede infrastrukture za obdelavo komunalnih odpadkov, ki ni bila pravoča-sno zgrajena. Eden od največjih razlogov, da se cilji po OP BIOO je ne dosegajo, je dejstvo, da kljub zahtevam iz Odredbe o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s ko-munalnimi odpadki, ki je bila sprejeta v letu 2001 in določa najmanjši obseg in vsebino ravnanja z lo-čeno zbranimi frakcijami, ki morata biti zagotovljena v okviru opravljanja lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (prehodni roki so potekli v letih 2001, 2003), še vedno veliko občin nima zgrajenih ustreznih zbirnih centrov, zbiralnic in sortirnic, ki so nujni za uspešno izvajanje operativnega programa.

Ministrstvo mora zaradi obrazloženega mnenja EK glede prenosa Direktive o odlaganju odpadkov na odlagališčih in zaradi zamika pri gradnji regijske infrastrukture v predvideno novelacijo Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih vnesti nekaj novosti:- nova bo uvedba finančnih jamstev za upra-

vljavce odlagališč nevarnih in nenevarnih odpadkov; v skladu z zahtevami Direktive o odlaganju odpadkov na odlagališčih morajo vsi upravljavci predložiti finančno jamstvo, s katerim zagotavljajo ustrezno zaprtje odlagališča in izvaja-nje potrebnih ukrepov po zaprtju odlagališča (za komunalne odpadke najmanj trideset let). Mini-strstvo unovči finančno jamstvo, če na podlagi le-tnega poročila upravljavca odlagališča o izvajanju zapiranja odlagališča oziroma o izvajanju ukrepov po zaprtju odlagališča ali ob stečaju upravljavca ugotovi, da se ukrepi niso izvajali v skladu z zah-tevami okoljskega dovoljenja;

- novo bo predvidoma štiriletno podaljšanje zadnjega cilja glede odloženih količin bioraz-gradljivih odpadkov; zaradi zamika pri gradnji infrastrukture za obdelavo komunalnih odpad-kov bo RS izkoristila možnost odloga uresničitve zadnjega cilja, ki ga omogoča 5. člen Direktive Sveta o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Ta določa, da države članice, ki so leta 1995 ali za-dnje leto pred letom 1995, za katero so na voljo

Page 20: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije20

standardizirani podatki Eurostat, na odlagališča odložile več kakor 80 odstotkov svojih zbranih komunalnih odpadkov, lahko odložijo uresničitev ciljev za največ štiri leta. Slovenija bo uveljavljala možnost podaljšanja pri izpolnitvi zadnjega cilja, tj. zmanjšanja količin biološko razgradljivih sesta-vin v odloženih komunalnih odpadkih na 35 od-stotkov glede na izhodiščno leto 1995;

- nova naj bi bila možnost obratovanja odla-gališč po 16. juliju 2009 tudi za tista, ki niso opredeljena kot regijska in dokončna ume-stitev vseh občin v regijski koncept ravnanja s komunalnimi odpadki; novelirana uredba bo predvidoma dala pod določenimi pogoji možnost pridobitve okoljskih dovoljenj tudi upravljavcem odlagališč, ki niso v uredbi opredeljena kot re-gijska, in sicer do operativnosti regijskih centrov. Pogoji za pridobitev dovoljenja:

- upravljavec ima izdano okoljsko dovoljenje z ve-ljavnostjo do 15. julija 2009;

- upravljavec obstoječega odlagališča ima za ce-lotno obdobje nameravanega odlaganja še raz-položljivo zmogljivost za odlaganje obdelanih odpadkov,

- zagotovljena je taka obdelava mešanih komunal-nih odpadkov, da količina biološko razgradljivih sestavin v komunalnih odpadkih ne presega predpisane vrednosti,

- za obstoječe odlagališča se izvaja monitoring onesnaževanja podzemne vode, za odlagališča na kraškem terenu pa tudi monitoring površinske vode, v katero se izliva podzemna voda iz vplivne-ga območja obstoječega odlagališča,

- na posameznem območju še ne obratuje regijski center za ravnanje s komunalnimi odpadki,

- priloženo finančno jamstvo, - če upravljavec odlagališča za občine, za katere

izvaja obvezno javno službo odlaganja ostankov po predelavi ali odstranjevanju, predloži podpisa-ne pogodbe o uvrstitvi v enega od regijskih cen-trov.

5 pRedvIdeNI UKRepI mINIStRStva

Zaradi ugotovljenih dejstev, da okoljski cilji niso do-seženi in da se v RS komunalni odpadki še vedno prednostno odlagajo, je treba najprej storiti vse, da se tako ravnanje ustavi in odpadki preusmerijo z odlagališč v druge postopke, prednostno v reci-kliranje. Na ministrstvu v letošnjem letu tudi v skla-du z ugotovitvami revizije Računskega sodišča RS glede ravnanja z ločeno zbranimi frakcijami pripra-

vljamo Operativni program ravnanja z ločeno zbra-nimi frakcijami komunalnih odpadkov in novelacijo nekaterih drugih predpisov, na primer Odredbe o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki in za-radi opozorila Evropske komisije v zvezi s prenosom zahtev glede uvedb finančnih jamstev za upravljav-ce odlagališč tudi Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Na ministrstvu načrtujemo, da si bomo dodatno prizadevali za reševanje regijskega ravnanja s komunalnimi odpadki na področjih, kjer do konsenza občin še ni prišlo, in da bomo izkoristili možnost sofinanciranja pri gradnji javne infrastruktu-re iz vira kohezijskih sredstev.

6 SKlep

V slovenskem prostoru na žalost vse preveč govo-rimo o odlagališčih in odlaganju odpadkov, ne pa o pravih ciljih regijskega ravnanja s komunalnimi od-padki. Treba je storiti vse, da se tako ravnanje ustavi in odpadki preusmerijo z odlagališč v druge postop-ke, prednostno v recikliranje. Osnovna usmeritev mora biti, da se čim več odpadkov ponovno uporabi in predela ter da se ločeno zbirajo na izvoru, seve-da ob upoštevanju realnih omejitev in zagotavljanju učinkovite predelave ločeno zbranih frakcij.

Page 21: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 21

tem družbe Slopak vključenih več kot 1500 podjetij, ki so obravnavani enakovredno in imajo neposredno kontrolo nad delovanjem sistema.

Vendar pa se zavedamo, da je reciklaža več kot samo proces predelave odpadne embalaže. Je tudi ohranjanje čistega okolja in naložba za prihodnost okolja, kjer živimo. Na to mislimo, ko poskušamo ozaveščati širšo javnost o pomembnosti zbiranja in ločevanja odpadkov.

V Sloveniji količine odpadne embalaže iz leta v leto naraščajo, zato si v družbi Slopak prizadevamo za pravilno ravnanje z odpadno embalažo. Vloga druž-be Slopak je namreč organizirati in voditi zbiranje in prevzemanje odpadne embalaže, ki nastaja pri opravljanju proizvodne, trgovinske in storitvene de-javnosti in ni komunalni odpadek, in tiste, ki nasta-ja v gospodinjstvu in je komunalni odpadek. Poleg tega zagotavlja predelavo in recikliranje prevzete odpadne embalaže in odstranjevanje ostankov, s čimer pomaga razbremeniti vpliv na okolje. Zelo pomembno vlogo pri vsem tem pa igra tudi ozave-ščanje vseh vpletenih, saj le tako lahko pridemo do pozitivnih rezultatov. Podatek, ki priča o pozitivnih rezultatih družbe Slo-pak, je, da že vse od leta 2004 dosegamo in celo presegamo zahtevane deleže predelave, ki jih je za Slovenijo postavila Evropska unija. Tako je družba Slopak med letoma 2004 in 2009 zagotovila prede-lavo in recikliranje za več kot 380.000 ton odpadne embalaže in pripomogla k zmanjšanju odlaganja od-padne embalaže na odlagališčih odpadkov, kar je sicer dodatna obremenitev za okolje.

Zahvaljujoč vloženemu trudu v pravilno ravnanje z odpadno embalažo smo lahko ponosni, da je v sis-

SLOPAK – UČINKOVIT SISTEM RAVNANJA Z ODPADNO EMBALAŽO

Andrej Sotelšek, Slopak d.o.o.

Graf 1: Primerjava med zahtevanim deležem predelave in dosežki družbe Slopak za obdobje 2004–2008

Graf 2: Količina zbrane odpadne embalaže v sistemu Slopak v letu 2008

Slika 1: Nečistoče dražijo sistem ravnanja z odpadno embalažo. Ozaveščanje potrošnikov o pravilnem razvrščanju odpadkov je nujno.

Primerjava med zahtevanim deležem predelave in dosežki družbe Slopak za obdobje 2004 - 2008

0

10

20

30

40

50

60

2004 2005 2006 2007 2008

Leto

Del

ež z

bran

e in

pr

edel

ane

emba

laže

(%)

Min. zahteve EU zaSlovenijo [%]

Dosegel SLOPAK [%]

Page 22: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije22

Močno poudarjamo ozaveščanje najmlajših genera-cij, ki bodo v prihodnosti igrale pomembno vlogo pri odgovornem ravnanju z odpadki. Med drugim je bil organiziran likovni natečaj Embalaža je vsepovsod okrog nas, za katerega že lahko trdimo, da je tradi-cionalen, saj je letos potekal že petič zapored. Tako je v akcijah ozaveščanja družbe Slopak sodelova-lo že več kot 125.000 otrok. S takimi akcijami si prizadevamo utrditi zavest javnosti o pomembnosti zbiranja in ločevanja odpadkov ter prepričati tiste, ki tega še ne počnejo.

Dejstvo je, da se navade spreminjajo, kar se kaže v količini ločeno zbrane odpadne embalaže iz gospo-dinjstev, ki se je v lanskem letu povečala kar za 30 odstotkov v primerjavi z letom 2007.

Graf 3: Naraščanje zbrane količine odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, v sistemu Slopak za obdobje 2004–2008

Razvoj sistema je nujen na državni in občinski ravni, da bo stroškovna obremenitev zaradi odpadne em-balaže, ki je komunalni odpadek, pravično razdelje-na med vse akterje.

Pri vsem tem pa je zelo pomembno dejstvo, da se je treba problematike ravnanja z odpadki lotiti dolgo-ročno, saj kratkoročne rešitve ne prinašajo želenih rezultatov za ohranitev okolja. Le z dolgoročnimi vizi-jami bomo uspešni v boju z naraščajočimi količinami odpadkov in s stroški, povezanimi z njimi.

Udeleženci simpozija

05.000

10.00015.00020.00025.00030.00035.00040.000

1 2 3 4

Leto

Koli ina zbrane komunalne odpadne embalaže ( v tonah)

Koli ina ( v tonah)

Page 23: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 23

VELIKE GOSPODARSKE DRUŽBE KOT ZAVEZANCI IN NJIHOVO MESTO V SHEMAH

Srečo Bukovec, Mercator d.o.o.

Page 24: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije24

Page 25: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 25

Page 26: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije26

Page 27: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 27

Page 28: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije28

Page 29: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 29

Page 30: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije30

Page 31: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 31

Page 32: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije32

Page 33: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 33

Page 34: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije34

Page 35: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 35

Page 36: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije36

Page 37: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 37

Page 38: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije38

Page 39: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 39

Page 40: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije40

Page 41: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 41

TRG IN PREDELAVA ODPADKOV – PRIMER PREDELAVE ODPADNE PLASTIČNE EMBALAŽE

Marko Omahen, Omaplast d.o.o.

Trg odpadne plastične embalaže se je oblikoval kar dve desetletji. Razvoj je segal od trga, ki je potrebo-val dodatne finančne spodbude, da je sploh lahko zaživel, pa vse do trga, kot ga poznamo danes, ko je odpadna plastična embalaža tržno blago, ki dosega tudi zelo visoke cene.

V začetku devetdesetih let so se v evropskih drža-vah začele ustanavljati tako imenovane družbe za ravnanje z embalažo. Namen družb je bilo učinko-vito ravnanje z odpadno embalažo (vso odpadno embalažo).Sistemi so bili financirani z embalažninami, zbrana sredstva pa so razporejali zbiralcem in predeloval-cem odpadne embalaže. Trg surovin je bil takrat v povsem drugačni situaciji, saj prodaja zbranih frak-cij ni bila mogoča. Družbe za ravnanje z embalažo so bile prisiljene prispevati doplačila za reciklažo odpadne embalaže, saj je bila prodajna cena reci-kliranih surovin nižja in tudi stroški predelave so bili manjši. Slovenija v tistem času še ni razmišljala o učinkovitem sistemu za ravnanje z odpadki. Razme-re na trgu odpadne plastične embalaže so bile pre-puščene iznajdljivosti in zmožnosti kreiranja lastne-ga sistema zbiranja odpadnih surovin, predvsem iz industrije. Pri komunalni embalaži dejansko ni bilo nobenih aktivnosti.Z razvojem globalizacije so se začele spreminjati razmere na tržišču. Povpraševanje po odpadnih su-rovinah je iz leta v leto naraščalo. Vsako leto so na-raščale tudi cene primarnih surovin, ogromen vpliv pa je vsekakor imelo tudi splošno povpraševanje po nafti in njenih derivatih.Iz teh razlogov začnemo nekje leta 2000 zaznavati resen trg z odpadnimi surovinami.

Podjetja, ki so izvajala storitve zbiranja in reciklaže odpadne plastične embalaže, so morala prilagoditi

svoje poslovanje cenam doplačil za opravljanje sto-ritev, ki so se začele zmanjševati. Reciklažna pod-jetja so v zelo kratkem času celo izgubila doplačilo družb za ravnanje z odpadno embalažo, in sicer za vsako tono predelane plastike. Takih sprememb kar nekaj evropskih podjetij ni preneslo, saj je bilo treba spremeniti način poslovanja v podjetjih, ki so opra-vljala storitev predelave. Začele so nastajati prave tržne razmere. V Sloveniji se stanje glede zbiranja odpadne plastič-ne embalaže v devetdesetih letih ni bistveno spre-menilo.Slovenska reciklažna podjetja so še vedno zara-di svojih interesov predelovala in zbirala odpadne surovine. Z vstopom v Evropsko unijo je Slovenija morala začeti izvajati smernice glede ravnanja z od-padno embalažo. Ustanovilo se je prvo združenje, ki se je pozneje preoblikovalo v Družbo za ravnanje z odpadno embalažo.

Družbe za ravnanje z odpadno embalažo so zače-le delovati v zelo ugodnem gospodarskem okolju. Ogromno zbranih in sortiranih frakcij odpadne pla-stične embalaže je mogoče ob minimalnem napo-ru zelo uspešno tržiti, saj povpraševanje nenehno presega ponudbo. Uspešno se začnejo možnosti reciklaže tudi tistih frakcij, ki so bile do pred krat-kim nemogoče. V veliko primerih je družbam uspelo iztržiti pokritje stroškov ali celo minimalen profit. Za te iste frakcije so družbe v preteklosti plačevale stro-ške odlaganja na deponijo ali sežiga v cementarnah in sežigalnicah.Cene odpadne plastične embalaže nenehno raste-jo. Cene ne postavlja prodajalec, ampak kupec.Praktično ceno oblikujejo kupci po principu, kdo plača več. Večinoma so vedno najmočnejša azijska podjetja, ki lahko zaradi ugodnih delovnih razmer plačajo več.

Page 42: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije42

1 vRSte emBalaže, ZaNImIve Za tRG

Odpadna embalaža za trg še vedno ni zanimiva, če ni ustrezno sortirana in pripravljena za transport. Zbiranje in sortiranje je nujno opravilo, da lahko od-padno embalažo ponudimo trgu.Kakovost sortirane frakcije je odvisna od tehnologi-je, načina in učinkovitosti posameznega obrata za ločevanje odpadne embalaže.Za najboljše frakcije materiala veljata industrijska odpadna embalaža in embalaža iz logistike in tran-sporta. V glavnem gre za enoten material (ena vr-sta plastike), ki ga je že na izvoru, kjer nastaja, zelo preprosto ločevati in primerno zbirati. Taki materiali ne vsebujejo drugih odpadkov oziroma je delež ne-čistoč minimalen. Strošek zbiranja in priprave take embalaže je najnižji, medtem ko cena zbrane frakci-je dosega najvišje vrednosti.Drugi del embalaže je komunalna embalaža. Že za-radi načina zbiranja je po navadi veliko bolj kontami-nirana z različnimi primesmi. Največji delež ločeno zbranih frakcij predstavljajo plastenke in folije, ki se razvrstijo tudi po vrstah plastike.Pri komunalni embalaži je vedno prisoten določen delež nečistoč, ki jih pri samem sortiranju ni mogo-če odstraniti. Te nečistoče se odstranijo šele pri re-ciklaži, kar pozneje pomeni dodaten strošek, ko je treba poskrbeti za ustrezen sežig ali deponiranje.Po izkušnjah predelovalcev je delež nečistoč v lo-čeno zbranih komunalnih frakcijah odpadne plastič-ne embalaže od 8- do 14-odstoten. Od količine in prisotnosti veliko različnih primesi je tudi odvisna kakovost recikliranega materiala. Kadar kakovost recikliranega materiala ne ustreza normam, postane tudi tržno nezanimivo blago. Velik delež primesi po-sledično vpliva na končno ceno odpadne surovine.

2 RaZvOj emBalaže

Pri samem razvoju nove embalaže ima največjo težo njen namen. Embalaža mora biti uporabna, pri pre-hrambnih izdelkih mora zagotavljati neoporečnost in obstojnost izdelka, z marketinškega vidika mora biti funkcionalna in opazna, da jo kupec prej zagleda na prodajni polici.Tisti okoljski vidik je sicer zelo priljubljen, vendar je vedno nekje na koncu preferenc, ki jih imajo snoval-ci nove embalaže.Pri razvoju in proizvodnji plastične embalaže je tehnologija izredno napredovala. Za potrebe pre-hrambne industrije so razvili plastenke, sestavljene iz treh slojev materiala različne vrste, pri folijah za

pakiranje hrane pa lahko dosežejo tudi od 8–10 slo-jev materiala različne vrste.Za zaščito potrošnika je to sicer izjemen dosežek, vendar z vidika reciklaže popolnoma nesprejemlji-vo početje. Večslojnih ali sestavljenih materialov ni mogoče reciklirati. Edini način ravnanja s tako em-balažo je priprava v alternativna goriva in na koncu sežig.Da bi se izognili taki embalaži v prihodnosti oziroma da bi lahko financirali odstranjevanje, so se nekate-re družbe v Evropski uniji odločile, da zaračunavajo večjo embalažnino podjetjem, ki dajejo sestavljeno embalažo na tržišče. Ponekod je cena take emba-lažnine tudi trikrat višja kot za nesestavljeno emba-lažo.

3 ReCIKlažNa pOdjetja v SlOveNIjI

V Sloveniji imajo reciklažna podjetja zgodovino, ki je primerljiva z drugimi državami Evropske unije. Sku-pne kapacitete so sicer skromnejše, kar je glede na obseg trga razumljivo.Dve podjetji, ki izstopata pri predelavi odpadne plastične embalaže, Omaplast d.o.o. in AD d.o.o., skupaj letno predelata skoraj 30.000 ton odpadne embalaže. Njuna izključna dejavnost je reciklaža plastike in odpadne plastične embalaže.Podjetje Omaplast d.o.o. predeluje embalažo LD PE, LLD PE, HD PE, in PP, medtem ko je AD d.o.o. specializirano izključno za plastenke PET. Druga podjetja, ki imajo okoljska dovoljenja in manj-še obrate za predelavo, večinoma dopolnjujejo svojo proizvodnjo plastičnih izdelkov ali reciklirajo odpadke, nastale pri proizvodnji iz njihove primarne dejavnosti. Zanimivo je, da domača reciklažna podjetja od skupne predelane količine 30.000 ton pridobijo le približno 3 odstotke odpadne plastične embalaže iz obstoječih slovenskih družb za ravnanje z odpadno embalažo. Preostale količine zberejo podjetja sama po slovenskem tržišču ali pa embalažo pod ugo-dnejšimi pogoji uvozijo prek tujih družb za ravnanje z odpadno embalažo.

4 ReCIKlIRaNje OdpadNe plaStIčNe emBalaže

Treba je ločevati med reciklažo, zbiranjem in sor-tiranjem odpadne embalaže. Pred samo reciklažo mora biti embalaža ustrezno pripravljena.Pomembno je ločiti materiale po vrsti odpadka in po vrsti plastike in jih ustrezno pripraviti za transport.

Page 43: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 43

Tovrstno ločevanje se opravi v fazi sortiranja.Tako pripravljena embalaža se transportira v stroje za reciklažo, kjer potekajo naslednje faze:

Sortiranje (kontrola):Predsortiranje oziroma kontrola vhodnega materiala je potrebna zaradi prisotnih primesi v sortirani frak-ciji materiala, ki ga recikliramo. Ročno je treba izlo-čiti največ, kar je mogoče. Predsortiranje se lahko izvaja tudi zaradi barve končnega granulata. mletje:Vsa embalaža se v prvi fazi zmelje. Bistvo mletja je zmanjševanje volumna in omogočanje nadaljnjega doziranja materiala v pralne sisteme.pranje:Pri pranju se izločajo delci kovin, papirja drugih plastičnih materialov, pesek, zemlja, lepila in druge primesi. Pranje poteka mehansko, pretežno brez dodatkov pralnih sredstev ali drugih kemikalij. Izje-ma je pranje plastenk PET, pri katerem se upora-bljajo pralna sredstva zaradi odstranjevanja lepila od nalepk.Sušenje:Sušenje opranih materialov, saj drugače nadaljnja uporaba ni mogoča.ekstruzija:Ekstrudiranje je faza, pri kateri se material plastifici-ra, homogenizira in dodatno filtrira. Stopljena masa se potiska prek filtra, kjer ostajajo ostanki nečistoč, ki jih pri pranju nismo mogli odstraniti.Ob koncu postopka pridobimo granulat, ki je pri-pravljen za proizvodnjo novih izdelkov iz plastičnih mas.

5 pROBlematIKa pRI ReCIKlažI OdpadNe plaStIčNe emBalaže

Težave predstavljajo slabo sortirane frakcije od-padne embalaže. Slabo sortiranje pomeni slabšo kakovost končnega proizvoda. Pri tem imajo velik vpliv tudi večslojne in sestavljene embalaže. Izredno težko jih je namreč prepoznati in določiti vrsto, v ka-tero spadajo. Ob tem moramo upoštevati dejstvo, da je tovrstno prepoznavanje izredno zamudno in neučinkovito. Problematičen je tudi strošek sežiga, priprave na sežig ali deponiranje rejektov iz reciklaže, saj stro-šek v celoti nosijo reciklažna podjetja, kot da je to njihov odpadek iz proizvodnje. Dejansko gre za od-padek, ki je bil komunalna frakcija in je končal pri predelovalcu zaradi neučinkovitega sortiranja teh odpadkov.

Velike obrabe in stroški vzdrževanja so stalni spre-mljevalci predelovalcev odpadne embalaže. Odpa-dne surovine vsebujejo močno abrazivne snovi, ki jih pred reciklažo ni mogoče odstraniti.Vsaka vrsta odpadka zahteva nekoliko drugačen postopek predelave ali tehnologijo predelave. Pri tem je treba upoštevati, da je za vzpostavitev dolo-čene tehnologije potrebna določena letna količina odpadkov. Zadostna letna količina zbrane frakcije omogoča rentabilnost predelave ali reciklaže. V Sloveniji je zagotavljanje zadostnih količin velikokrat težavno. Problem ni v tem, da količin ne zberemo dovolj, težava je v tem, da nekontrolirano izginejo.

6 pROBlematIKa tRGa OdpadNe plaStIčNe emBalaže Preseženo povpraševanje po sortirani plastični em-balaži v primerjavi s ponudbo je pripeljalo do visoke rasti cen. Predvsem Kitajski predelovalci so zgradili svojo mrežo nabave odpadnih surovin v Evropi. Za-radi ugodnih razmer za predelavo v Aziji in velikega povpraševanje se morajo evropska reciklažna pod-jetja podrejati visokim cenam vseh odpadnih suro-vin. Zelo agresivna so postala tudi podjetja iz Indije, Pakistana, Filipinov in Vietnama.Evropska unija ne omejuje izvoza odpadne pla-stične embalaže niti ne opredeljuje deležev količin odpadne embalaže, ki bi morala ostati domačim predelovalcem.Kakovost sortiranih frakcij se zmanjšuje. Ko namreč odpadna embalaža zapusti skladišča v Evropski uni-ji, reklamacije v glavnem niso več mogoče. Evrop-ska reciklažna podjetja imajo možnost reklamacij, vendar pa so zaradi pritiska na dobavitelje začela izgubljati pogodbe za nove količine. Razlog je pre-prost, saj je mogoče prodati zbrano odpadno em-balažo na azijski trg tudi z večjimi deleži primesi. Reciklažna podjetja morajo zaradi takih razmer pla-čevati višjo „tržno“ ceno za material in po predelavi še odlaganje ali sežig visokega deleža primesi.Ker je Evropska unija izvoznik odpadne plastične embalaže, je zato tudi zelo občutljiva za padec pov-praševanja. Decembra leta 2008 je padlo povpraše-vanje in zato tudi cene. Kazalo je že, da se trg dolgo ne bo stabiliziral, kar je prestrašilo številne v tem po-slu. V tistem trenutku so imeli evropski predelovalci presežke surovin v skladišču. Trg odpadnih surovin se je začel že ob koncu januarja stabilizirati, kar je srečen konec za družbe, ki skrbijo za ustrezno rav-nanje z embalažo, vendar pa moramo pomisliti na posledice, če bi taka kriza trajala dlje.

Page 44: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije44

Trg je postal zelo nestabilen zaradi stalno spreminja-jočih se cen nove plastike in vzporedno s tem tudi cen reciklirane plastike. Dejansko stanje je še do-datno obremenjujoče, saj je cena nafte na svetov-nih trgih nizka, zato je nizka cena primarne plastike (novi granulati). Kadar je cena novih materialov niz-ka, je splošno povpraševanje po recikliranih materi-alih nižje in jih je mogoče prodati samo po zelo nizki ceni. Po začetku vsesplošne gospodarske krize so prodajne cene recikliranih materialov padle na nivo dejanskih stroškov predelave. Dodatno obreme-njevanje cen omogoča tudi presežno proizvajanje novih granulatov, saj so bile samo v letu 2008 kon-čane investicije v dodatne kapacitete, pri granulatih LD PE na primer kar 3.000.000 ton.Na drugi strani smo priča splošno nižjemu povpra-ševanju po plastiki. Povpraševanje po primarni pla-stiki se je zmanjšalo za 40 odstotkov. Po vseh pred-videvanjih in statistikah se situacija ne bo bistveno spremenila v naslednjih dveh letih.Cena energije je pomemben element pri reciklaži odpadne embalaže. Glede na statistiko je poraba energije približno 1,0–,1,1 kW/kg. Stalna rast cen v Evropi je zelo obremenila predelovalce odpadne embalaže, ki pa se spet ne morejo primerjati s kal-kulacijo azijskih držav, kjer je energija cenejša.

7 pROBlematIKa tRGa OdpadNe plaStIčNe emBalaže v SlOveNIjI

Družbe za ravnanje z odpadno embalažo v Evropski uniji večinoma operirajo samo s komunalnimi frak-cijami.V Sloveniji je še vedno delež zbrane embalaže iz in-dustrije, logistike in transporta večji kot delež zbra-ne embalaže iz komunalnih frakcij. Večina zbrane odpadne plastične embalaže konča na azijskih tr-gih. Gre predvsem za embalažo, ki jo je zelo prepro-sto zbrati in pripraviti za prodajo. Količine zbrane in sortirane komunalne embalaže so skromne. Vseka-kor ne dosegamo želenih ciljev zbiranja in reciklaže komunalne embalaže, kar je zelo slabo. Družbe za ravnanje z odpadno embalažo namreč trdijo, da že zdaj ne morejo pokrivati stroškov zbiranja sortiranja in odstranjevanja. Zanimivo bo spremljati nadaljnje dogodke, ko se bodo začele zapirati deponije in bo treba vse komunalne odpadke pripraviti za reciklažo ali sežig. Kako bo takrat družbam uspelo obvlado-vati stroške?Verjetno je težava tudi v tem, da zakonodaja dopu-šča nenadzorovano odpiranje družb za ravnanje z odpadno embalažo. Pojavljajo se nove družbe, ka-

terih cilj je uveljavljanje lastnih interesov, nikakor pa doseganje okoljskih ciljev. Rešitev problema bi vse-kakor bila ustanovitev enega neprofitnega sistema ravnanja z odpadno embalažo, kjer bi se dejansko pokazalo, kakšno je stanje na trgu odpadkov in kaj bi ta sistem mogel narediti za izboljšanje stanja. Tak sistem bi moral delovati pod nadzorom MOPE. Se-danji koncept žal omogoča samo izkoriščanje slabe zakonodaje za ustvarjanje novih profitov.

8 ZaKaj je ReCIKlaža pOmemBNa?

Mnogi se sprašujejo, zakaj sploh reciklirati odpadno embalažo. Trdijo namreč, da je precej lažje vso od-padno embalažo uporabiti kot energent. Je zadeva res tako preprosta ? Svetovna proizvodnja plastike vsako leto narašča. Po nekaterih statistikah se količina proizvedene pla-stike v Evropi približuje količini 300 milijonov ton na leto. Prepričani smo, da lahko velik del te plastike vrnemo v ponovno uporabo.

• Skupaj lahko ohranimo dragocene naravne vire Reciklirani plastični granulati se proizvajajo

brez uporabe surove nafte s procesi mehan-ske reciklaže.

• Skupaj lahko ohranimo velike količine energije Za mehansko reciklažo se porabi 90 odstot-

kov manj energije na tono reciklirane plasti-ke kot za proizvodnjo primarne surovine iz surove nafte.

• Skupaj lahko preprečimo onesnaževanje ozračja Z vsako tono reciklirane plastike preprečimo

tudi do 2 toni toplogrednih plinov, ki bi nasta-li pri običajni proizvodnji plastike v rafineri-jah.

• Skupaj lahko preprečimo onesnaževanje okolja Odpadno plastiko predelujemo z uporabo

najnovejše tehnologije brez kemikalij in oko-lju nevarnih postopkov. Ob tem reciklaža ne predstavlja tveganj okolja in ljudi.

Page 45: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 45

PREVENTIVNI PRISTOPI ZMANJŠEVANJA ODPADNE EMBALAŽE

dr. Gregor Radonjič, Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze Maribor

1 UvOd

Preprečevanje nastajanja odpadkov (ne le embala-žnih) naj bi v prihodnje predstavljalo enega večjih izzivov pri celovitem ravnanju z odpadki v Evropski uniji. Več tematskih okoljskih strategij Evropske uni-je, kot so Tematska strategija o preprečevanju in re-cikliranju odpadkov, Tematska strategija o trajnostni rabi naravnih virov in Integrirana politika proizvodov, eksplicitno vključuje in poudarja preventivne pristo-pe za zmanjševanje nastajanja odpadkov (in drugih vplivov na okolje). S preventivnimi ukrepi pa ne zmanjšujemo le nastajajočih količin trdnih odpad-kov, ampak posredno zmanjšujemo številne druge vplive na okolje, ki nastajajo zaradi pridobivanja in predelave primarnih surovinskih virov, rabe energi-je in deponiranja. Ob širšem družbenem pomenu imajo preventivni pristopi izjemno pomembno vlogo – okoljsko in ekonomsko – tudi v podjetniški praksi, saj pomenijo možnost za racionalizacijo stroškov in inoviranje.

Embalaža spada v materialno intenzivno področje, zato se pojavlja pri obremenjevanju okolja kot pre-cej velik dejavnik. Pojavlja se med industrijskimi in komunalnimi odpadki. Embalažna industrija in upo-rabniki embalaže porabljajo velike količine naravnih virov, zato da zadovoljujejo skoraj nenasitne zahteve svetovnih marketinških in distribucijskih sistemov. Zato je problematika odpadne embalaže visoko na seznamu okoljskih zakonodajnih prioritet.

Kljub napredku pri zbiranju in predelavi odpadne embalaže v zadnjih letih njene količine naraščajo. Razlogov za ta pojav je več [1]:• sodobni vzorci potrošnje in razmah potrošniške

družbe,• sodoben način življenja,

• pospešena globalizacija trga (vse daljše transpor-tne in distribucijske poti),

• spremenjeni socialni in demografski trendi (nara-ščanje števila gospodinjstev z enim ali

dvema članoma, vse intenzivnejša urbanizacija),• neustrezno pakiranje številnih izdelkov, • neupoštevanje ekodizajna pri razvoju embalaže,• marsikje še ne dovolj razvita infrastruktura za pre-

delavo odpadne embalaže,• ne dovolj razvit trg sekundarnih surovin.

Čeprav predstavlja ravnanje z že nastalo odpadno embalažo izjemno pomemben del gospodarjenja z odpadki, se bo v prihodnje pozornost vendarle morala bolj preusmerjati v preventivne ukrepe. Na-men prispevka je prikazati značilnosti preventivnih pristopov nastajanja odpadne embalaže in obenem opozoriti na specifično preventivno vlogo embalaže v distribucijskih sistemih in v širši družbi, po čemer se razlikuje od drugih skupin proizvodov.

2 SplOŠNe SmeRNICe pRepRečevaNja NaStajaNja OdpadNe emBalaže

Okvir za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo predstavlja Direktiva EU 94/62/ES [2]. Ko je bila leta 1994 ta direktiva sprejeta, je bil eden od njenih osnovnih ciljev – poleg razbremenjevanja deponij in postavitve okvira za delovanje notranjega trga – prav zmanjševanje oziroma preprečevanje na-stajanja odpadne embalaže oziroma zmanjševanje njenih vplivov na okolje. V skladu s to direktivo mo-rajo države članice Evropske unije v programe po-leg ukrepov glede reciklaže in predelave odpadne embalaže vključiti tudi ukrepe glede preprečevanje nastajanja odpadne embalaže. Cilj okoljsko ozave-ščene družbe je dvigovanje po hierarhični lestvici, prikazani na sliki 1: čim manj deponiranja in čedalje

Page 46: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije46

več reciklaže in preventivnih ukrepov, in sicer tako, da odpadek bodisi sploh ne nastane bodisi nastane v manjših količinah.

V skladu z definicijo, podano v Direktivi EU o emba-laži in odpadni embalaži, pomenijo preventivni pri-stopi zmanjševanje količine in škodljivosti za okolje osnovnih in pomožnih embalažnih materialov med proizvodnjo, distribucijo, uporabo in uničenjem z razvojem novih okolju primernejših embalažnih pro-izvodov in tehnologij [2]. Privzeti evropski standard EN 13428:2004, ki podaja posebne zahteve za proizvodnjo in sestavo embalaže, opredeljuje pre-ventivo kot proces doseganja minimalne potrebne mase ali prostornine embalaže pri identičnih zahte-vah glede njenih končnih lastnosti [3]. Iz obeh de-finicij je razvidno, da preventivni pristopi pomenijo predvsem iskanje ukrepov pri razvoju in uporabi em-balaže. Skratka, preventivni ukrepi niso prvenstveno povezani z razbremenjevanjem deponij z že nastalo odpadno embalažo, temveč gre za ukrepe, ki naj bi se izvedli še pred združitvijo embalaže z izdelkom. Zato gre pri tem za take razvojne in konstrukcijske koncepte, ki so povezani prvenstveno s proizvajalci in uporabniki embalaže, ki vplivajo na izbor osnov-nih ter pomožnih materialov in na konstrukcijo.

Trenutno veljavna Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo eksplicitno nalaga, da mora-jo biti pri izdelavi doma ali pri uvozu embalaže ali embaliranega blaga uporabljene najboljše v praksi uspešno preizkušene in na trgu dostopne tehnolo-ške rešitve, ki vodijo k zmanjševanju količine odpa-

Slika 1. Hierarhija ukrepov celovitega ravnanja z odpa-dno embalažo v Evropski uniji

dne embalaže, preprečevanju in zmanjševanju ško-dljivih vplivov na okolje zaradi materialov in snovi, ki jih vsebuje embalaža oziroma odpadna embalaža, ter preprečevanju in zmanjševanju škodljivih vplivov na okolje pri proizvodnji, prometu, razdeljevanju in uporabi, predelavi ali odstranjevanju odpadne em-balaže [4]. Ta uredba tudi zahteva, da proizvajalec ali uvoznik lahko da embalažo v promet, če izpol-njuje zahteve glede izdelave in sestave embalaže in njene primernosti za ponovno uporabo in predela-vo, vključno z recikliranjem.

3 pReveNtIvNa vlOGa emBalaže

Preventivnih ukrepov glede embalaže in pakiranja ni mogoče celovito optimirati, če ni pravilno razu-mljena celovita vloga embalaže v dobavnih verigah blaga. Embalaža namreč opravlja več funkcij, izmed katerih je najpomembnajša prav preventivna. Zato ima embalaža v celovitem sistemu ravnanja z odpad-ki še dodatno vlogo v primerjavi z drugimi skupinami izdelkov. Tako je pojem preventive glede embalaže in pakiranja kompleksnejši, saj je najpomembnejša funkcija embalaže prav varovanje pakiranega blaga in s tem zmanjševanje količin odpadkov v dobavnih verigah. Preventivni pristopi nastajanja odpadne embalaže ne bodo učinkoviti, če se bo embalaža obravnavala izolirano od širšega konteksta prepre-čevanja nastajanja drugih odpadkov in racionalne (trajnostne) rabe primarnih virov.

Pri uporabi nezadostne embalaže se povečuje rizik pokvarljivosti oziroma loma pakiranega blaga. Zna-no dejstvo je namreč, da se za pakirano blago po-rabi praviloma bistveno več snovnih in energijskih virov kot za embalažo, ker so pri poškodbah blaga nepovratno izgubljeni [1,5,6] Zato pretirano zniževa-nje mase (debeline) embalaže lahko privede do na-sprotnega okoljskega učinka, kot ga želimo doseči

Slika 2. Potencialni vplivi embalaže na okolje glede na izbrano maso oziroma debelino

Page 47: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 47

z zmanjševanjem njene mase oziroma debeline, kar prikazije slika 2 [1,7]. Ne glede na to so šte-vilni izdelki danes še vedno nepotrebno pakirani v preveč embalaže.

Celostno ovrednotenje vplivov embalaže na oko-lje je pomembno tudi z vidika ravnanja z odpadno embalažo. Poleg preventivnih ukrepov naj bi bil tudi v prihodnje eden od ciljev čim večja upora-ba mehansko reciklirane embalaže. Vendar se v tem primeru lahko pojavijo nasprotujoči si učin-ki. Zaradi slabših mehanskih lastnosti nekaterih recikliranih materialov je treba na primer uporabiti več materialov v primerjavi s svežim materialom, kar povišuje maso embalaže. Prav tako se z uporabo reciklirane plastike povečuje rizik vnosa težkih ko-vin, kar je ponovno v nasprotju s tendencami po preventivi.

4 pRImeRI pReveNtIvNIh StRateGIj Za emBalažO

Edini resnični način zmanjševanja ogromnih koli-čin odpadne embalaže in trošenja virov za njihovo proizvodnjo bi bil le korenita sprememba delovanja sodobne potrošniške družbe. Ker pa je to iluzija, je treba poiskati drugačne metode in načine za minimiranje in preprečevanje vplivov embalaže na okolje v skladu z načeli trajnostnega razvoja. Tukaj se mora z vzpostavitvijo sistemskih mehanizmov in vzvodov vključiti država, velik delež pa morajo z obli-kovanjem sodobne, okolju primernejše embalaže prevzeti proizvajalci embalaže in embalerji sami [8].

Dematerializacija – zniževanje mase na enoto pa-kiranega blaga – predstavlja enega izmed preven-tivnih pristopov k zniževanju količin odpadne emba-laže. Na splošno v zadnjih desetletjih ugotavljamo neprestano zmanjševanje mase embalažnih izdel-kov iz različnih embalažnih materialov. Za to obstaja ne le okoljski, temveč tudi pomemben ekonomski interes. Primeri dematerializacije embalaže so šte-vilni, nekateri so predstavljeni v tabeli 1.

Eden od preventivnih ukrepov je nedvomno tudi uporaba vračljive embalaže. Vendar se morajo okoljski preventivni učinki uporabe tovrstne embala-že obravnavati v širšem kontekstu porabe virov. Kot zelo vplivna dejavnika pri uporabi vračljive embalaže nastopata število ciklov uporabe (stopnja vračanja) in dolžina transportnih poti [1].

vrsta embalaže leto prostorninaembalaže

1960 1970 1980 1990

aluminijska pločevina za pivo

- 21 - 15 0,33 l

pločevinka za pivo - 38 34 29 0,33 l

pločevinka za hrano 90 69 64 57 400 g

Nosilna vrečka iz pe 47 37 - 25 -

plastenka iz pet 66(l.1983)

57(l.1985)

45(l.1987)

42 1 liter

Steklenica za vino - 450 - 350 0,75 l

Steklenica za pivo - 210 - 130 0,25 l

čaša za jogurt iz pS - 6,5 - 3,5 -

Folija za paletno ovijanje iz pe

- 1400 - 350 1 paletna enota

Tabela 1. Zmanjševanje mase različnih embalažnih pro-izvodov [1,9].

Oblikovanje okolju primernejše embalaže (ekodi-zajn) se uveljavlja kot eden najpomembnejših pre-ventivnih pristopov k embalaži. Z ekodizajnom že-limo z uporabo ustreznih materialov, tehnologije in konstrukcije zmanjševati rabo energije in materialov ter odpravljati uporabo škodljivih kemikalij, naš cilj je racionalna raba primarnih virov in omogočiti čim učinkovitejšo reciklažo. Ekodizajn naj bi temeljil na preventivnem pristopu v celotnem življenjskem ciklu embalaže. Usmeritev k obravnavi življenjskega cikla in vključitev tega razvojnega koncepta v zakonodajo Evropske unije se v ustreznih okoljskih tematskih strategijah in drugih sorodnih okoljskih dokumen-tih Evropske unije pogosto omenja kot eno od po-membnejših orodij pri oblikovanju okoljske politike in s tem preventive nastajanja odpadkov v prihodnje [10–12].

Dejstvo je, embalaža ponuja podjetjem številne možnosti za preventivne pristope za proizvajalce in embalerje. Embalaža mora postati integralni del ak-tivne okoljske politike podjetja. Kot primer prikazuje-mo nekatere smernice oziroma preventivne ukrepe dveh znanih svetovnih podjetij [13,14]:

NIKe• leta 2007 uveden seznam prepovedanih snovi

ter zahtev za oblikovanje embalaže za dobavite-lje ter oblikovalce

• vsi dobavitelji morajo dokazati, da se njihova embalaža lahko bodisi reciklira, kompostira ali sežiga v skladu s standardi Evropske unije (npr.: vsi pokrovčki, etikete, adhezivi ipd. morajo biti kompatibilni z reciklažnim sistemom škatel)

• vsa plastična embalaža mora biti izdelana iz vsaj 25 odstotkov recikliranega materiala

• vsa papirna in kartonska embalaža mora vsebo-vati vsaj 50 odstotkov recikliranega materiala

Page 48: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije48

• proizvajalci papirne in kartonske embalaže lah-ko uporabljajo le les iz gozdov s certificiranim trajnostnim gospodarjenjem

• nekatere vrste embalaže so lahko le enoslojne oziroma največ dvoslojne

• posebne zahteve glede maksimalnega prazne-ga prostora v embalaži

Wal-maRt• 2006: uvedba „Packaging Scorecard“ za do-

bavitelje embalaže z namenom ovrednotenja embalaže po načelu 7R: „Remove-Reduce-Re-use-Recycle-Renew-Revenue-Read“

• 2008: začetek uporabe „Packaging Score-card“ za ovrednotenje sposobnosti dobaviteljev pri zmanjševanju porabe embalažnih materialov kot del okoljske analize dobavnih verig

• z zunanjimi sodelavci razvito softversko orodje „Package Modeling“ kot podpora razvoju oko-lju primernejše embalaže ter prikaza vplivov na okolje

• postavljeni cilj: zmanjšanje porabe embalaže za 5 odstotkov → letni prihranek okoli 255.000 kubičnih metrov goriva za prevoz s kamioni

• 2007: odločitev o prehodu tekočih detergentov na koncentrirane kompaktne detergente → ve-liko zmanjšanje kartonske in plastične embala-že

• 2006: zmanjšanje količine embalaže za 50 odstotkov na oddelkih elektronskih digitalnih naprav → povezava z Apple pri razvoju lažje embalaže za i-pod iz 100-odstotno obnovljive ter reciklabilne embalaže

• 2005: sodelovanje pri razvoju embalaže z mi-nimalno uporabljeno količino materiala za 300 različnih igrač

5 SKlep

Preventivni pristopi nastajanja odpadne embalaže bodo v prihodnje zagotovo predstavljali enega ključ-nih izzivov proizvajalcev in embalerjev. Tudi o t. i. celovitem reševanju problematike odpadkov ni mo-goče govoriti brez aktivnega in prioritetnega vključe-vanja preventivnih ukrepov. Na področju odpadne embalaže so možnosti za preprečevanje njenega nastajanja v Sloveniji še gotovo velike. Mehanizmi za učinkovitejše preprečevanje nastajanja odpadne embalaže na državnem in podjetniškem nivoju še vedno niso vzpostavljeni v večjem obsegu.

Izhajajoč iz funkcij embalaže, ki jih ta mora optimal-no realizirati, iz značilnosti sodobne potrošniške družbe in iz koncepta trajnostnega razvoja je inte-rakcija embalaže s svojim okoljem bistveno komple-ksnejša, kot je osredotočanje okoljske problematike le na nivo odpadkov, čeprav je ta seveda aktualen in pereč. Vedno ostrejša zakonodaja Evropske unije bo silila proizvajalce in uporabnike embalaže k iska-nju inovativnih rešitev pri njenem razvoju. Sodobna metodološka orodja, kot sta na primer metoda LCA ali ekodizajn, ki se v razvitejših državah že intenziv-no uporabljata, lahko pripomorejo k zmanjševanju porabe materiala na enoto embalažnega proizvoda, zmanjševanju emisij v različnih fazah življenjskega cikla ter k učinkovitejšim postopkom reciklaže. Pri tem pa je treba nujno upoštevati medsebojno so-odvisnost v sistemu izdelek–embalaža–distribuci-ja–potrošnik.

lIteRatURa IN vIRI

[1] Radonjič, G. Embalaža in varstvo okolja – Zah-teve, smernice in podjetniške priložnosti. Založba Pivec, Maribor, 2008.

[2] Direktiva o embalaži in odpadni embalaži 94/62/ES. Uradni list ES, L 365/10, Zv. 13, str. 349 – 362, 31.12.1994.

[3] SIST EN 13428:2004. Embalaža – Posebne zahteve za proizvodnjo in sestavo – Preventiva z zmanjšanjem pri izvoru.

[4] Uredba o embalaži in odpadni embalaži. Uradni list RS. 2006, 84:9178.

[5] Kooijman, J. M. The Environmental Impact of Packaging Performance in the Food Supply Sy-stem. Journal of Waste management and Resource Recovery. 1996, Vol. 3, 73–96.

[6] Environmental Impact of Packaging in the UK Food Supply System. Industry Council for Packa-ging and the Environment. 1996. Reading.

[7] Erlov, L., Lofgren, C., Soras, A. Packaging – a tool for the prevention of environmental impact. 2000. Packforsk, Kista.

[8] Radonjič, G. Ocenjevanje vplivov embalaže na okolje. V: Zbornik predavanj 14. mednarodnega sejma embalaže, tehnike pakiranja, grafike, logi-

Page 49: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 49

stike in transporta INPAK 2004. Gornja Radgona, 2004, str. 59–64.

[9] Bürkle, D. H. Optimising Packaging: Fitness for Purpose, Together with Ecological and Economics Aspects. V: Product Innovation and Eco-efficiency, Chapter 27, J. E. M. Klostermann in A. Tukker (ur.). Dordrecht: Kluwer Academic Publishers.

[10] EU Waste Policy – The Story Behind the Strate-gy. Dostopno: http://ec.europa.eu/environment/waste/pdf/story_book.pdf

[11] Thematic Strategy on the Sustainable Use of Natural Resources. Dostopno: http://ec.europa.eu/environment/natres/index.htm

[12] Integrated Product Policy. Dostopno: http://ec.europa.eu/environment/ipp/

[13] NIKE. Packaging Restricted Substances List and Design Requirements. September 2007.

[14] Wal-Mart. Sustainable Packaging Fact She-et. Dostopno: www.walmartstores.com/downlo-ad/2339.pdf

Med predavanji

Page 50: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije50

GOSPODARSKE DRUŽBE – MED CILJI IN REZULTATI PRI RAVNANJU Z ODPADNO EMBALAŽO

Janja Leban,Gospodarska zbornica Slovenije

Ravnanje z embalažo in odpadno embalažo zavze-ma glede odpadkov posebno mesto, ne toliko zaradi količine tovrstnih odpadkov ali zaradi njihovega ne-varnostnega potenciala, ampak zaradi razmeroma velikega volumna, precejšnjega deleža organskih snovi in izredne razširjenosti nastajanja odpadne embalaže v vsakdanjem življenju vseh ljudi.

Odpadna embalaža nastaja v industriji, trgovini, obrti in drugih dejavnostih (odpadna embalaža ni komunalni odpadek) in v gospodinjstvih (odpadna embalaža je komunalni odpadek). Približno polovica odpadne embalaže izhaja iz komunalnih odpadkov; odpadna embalaža predstavlja približno 17 odstot-kov komunalnih odpadkov glede na težo in od 20 do 30 odstotkov odpadkov glede na volumen (1).

Področje ravnanja z embalažo ureja več predpisov; iz njih izhajajo številne obveznosti za zavezance za ravnanje z odpadno embalažo in tudi zahteve za samo embalažo, ki so usmerjene v preprečevanje nastajanja odpadne embalaže in doseganje določe-nih deležev predelave in reciklaže odpadne emba-laže kot celote in po posameznih materialih. To sta tudi ključna cilja pri ravnanju z embalažo in odpadno embalažo.

1 alI pRepRečUjemO NaStajaNje OdpadNe emBalaže?

Preprečevanje nastajanja embalaže vpliva na ce-loten življenjski cikel embalaže od pridobivanja do odstranjevanja surovin in na življenjski cikel emba-

liranega proizvoda. Bistvene spremembe obsega embalaže, dane v promet, se lahko dosežejo le s spremembo proizvodnih, potrošniških in distribucij-skih vzorcev. To se izraža v omejenem uspehu do zdaj sprejetih preventivnih ukrepov. Čeprav je vidno zmanjšanje odvisnosti nastajanja odpadne embala-že od rasti BDP, se skoraj v vseh članicah Evropske unije povečuje absolutna količina odpadne emba-laže (1)1.

Količine odpadne embalaže na prebivalca v Evrop-ski uniji v povprečju naraščajo, se pa po letih in od države do države močno razlikujejo. V letu 2006 je v EU-27 nastalo povprečno 165 kilogramov odpa-dne embalaže na prebivalca, največ na Irskem, 241 kilogramov na prebivalca, in najmanj, 56 kilogramov na prebivalca na Slovaškem in v Bolgariji. Slovenija se s 102 kilogramoma na prebivalca (2006) uvršča pod povprečje EU-27 (slika 1) (2, 3). Naraščanje količin odpadne embalaže ni v skladu s cilji direktive

1 Medtem ko poročilo COM(2006) 767 konč. navaja, da je vidno zmanjšanje odvisnosti nastajanja odpadne embalaže od rasti BDP, drugi viri (2) podajajo, da je bilo v obdobju 1998 – 2006 v EU- 15 zaznati rast količin odpadne embalaže in rast BDP, pri čemer je bila rast količin odpadne embalaže 15,5 odstotka v primerjavi z 20-odstotno rastjo BDP; nižja stopnja rasti odpadne embalaže v tem obdobju je zlasti na račun nižje stopnje rasti do leta 2001, po letu 2001 pa je bila rast količin odpadne embalaže celo hitrejša od rasti BDP. Podatkov za EU-27 za celotno to obdobje ni, saj se spremljanje količin odpadne embalaže v novih članicah in poročanje o njih zahteva šele v poznejših letih, od vključitve v Evropsko unijo naprej.

Slika 1: Nastajanje odpadne embalaže v izbranih drža-vah v kilogramih na prebivalca (2,3)

Page 51: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 51

EU – z zahtevami za zmanjšanje nastajanja odpadne embalaže.

2 BIStveNe Zahteve: UKRepI, KI pRIpOmORejO K pRepRečevaNjU NaStajaNja OdpadNe emBalaže

Za preprečevanje nastajanja odpadne embalaže veljajo različni ukrepi; mednje spadajo tudi bistvene zahteve za embalažo. Opredeljene so v direktivi EU in v nacionalnih zakonodajah. Embalaža, ki se daje v promet, mora izpolnjevati zahteve glede izdelave in sestave embalaže in njene primernosti za ponov-no uporabo in predelavo, vključno z recikliranjem.

Z vidika preprečevanja nastajanja odpadne emba-laže so pomembne zahteve, ki se nanašajo na pro-stornino in maso, ki naj bi bila čim manjša, hkrati pa mora embalaža zagotavljati nujno raven varnosti in zdravstvene neoporečnosti za embalirano blago in končnega uporabnika. Z vidika predelave in od-stranjevanja so ključne zahteve glede vsebnosti ne-varnih snovi, kurilne vrednosti, razpoložljivosti teh-nologij reciklaže itd. Podane so tudi omejitve glede vsebnosti svinca, kadmija, živega srebra in šestva-lentnega kroma; njihova koncentracija v embalaži ali embalažnem materialu ne sme presegati 0,01 od-stotka (m/m). Posebno pozornost je treba posvetiti postopkom in materialom, pri katerih bi lahko prišlo do vnosa nevarnih snovi (postopki reciklaže, tiskar-ske barve itd.).

V podporo pri izvajanju teh zahtev so bili sprejeti harmonizirani standardi, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti z bistvenimi zahtevami direk-tive.

Sprejeti so bili naslednji harmonizirani standardi:

• SIST EN 13427:2004: Embalaža – Zahteve za uporabo evropskih standardov na področju em-balaže in odpadne embalaže;

• SIST EN 13428:2004: Embalaža – Posebne zahteve za proizvodnjo in sestavo – Preventiva z zmanjševanjem pri izvoru;

• SIST EN 13429:2004: Embalaža – Večkratna uporaba;

• SIST EN 13430:2004: Embalaža – Zahteve za embalažo, primerno za predelavo s snovnim reci-kliranjem;

• SIST EN 13431:2004: Embalaža – Zahteve za embalažo, primerno za energetsko predelavo,

vključno z določitvijo najmanjše kurilne vredno-sti;

• SIST EN 13432:2001: Embalaža – Zahteve za embalažo, primerno za kompostiranje in bio-razgradnjo – Preskusna shema in ovrednotenje meril za sprejemljivost embalaže (popravek: SIST EN 13432:2001/AC:2005).

Standarde dopolnjujeta še poročili:• SIST CR 13695-1:2001: Embalaža – Zahteve za

merjenje in overjanje štirih težkih kovin in drugih nevarnih snovi v embalaži ter njihov izpust v oko-lje – 1. del: Zahteve za merjenje in overjanje štirih težkih kovin in drugih nevarnih snovi v embalaži;

• SIST-TP CEN/TR 13695-2:2005: Embalaža – Zahteve za merjenje in overjanje štirih težkih ko-vin in drugih nevarnih snovi v embalaži ter njihov izpust v okolje – 2. del: Zahteve za merjenje in overjanje nevarnih snovi v embalaži ter njihov iz-pust v okolje.

3 Kaj vSe vplIva Na KOlIčINO mateRIala, KI Se UpORaBI Za emBalIRaNje BlaGa?

Z vidika teže in prostornine embalaže, ki se uporabi za embaliranje blaga, je pomemben celoten emba-lažni sistem, ki ga sestavlja več različnih funkcional-nih enot. Ko se izbere neki sistem in specificirajo materiali, je treba zagotoviti, da je izbrani sistem minimalne teže in prostornine, pri tem pa je treba upoštevati tudi medsebojne vplive funkcionalnih enot. Sama izbira sistema in materialov se v postop-ku preverjanja skladnosti z bistvenimi zahtevami ne presoja.

Merila – zahteve, ki vplivajo na količino materiala:

• Zaščita proizvoda: zaščita proti vibracijam, sti-skanju, vlagi, svetlobi, mikrobiološki kontamina-ciji …

• proizvodni proces embalaže: oblika embalaže, toleranca v debelini, velikost embalaže, orodja, zahteve glede minimizacije količin odpadkov pri proizvodnji embalaže …

• proces polnjenja/embaliranja: mehanska trdnost, hitrost polnilne linije, stabilnost, odpor-nost proti vročini, način zapiranja, prostornina polnjenja, higienske zahteve …

• logistika (vključno s transportom, shranjeva-njem in ravnanjem): zahteve glede ravnanja, iz-raba prostora, sistem paletiranja, odpornost proti poškodbam …

Page 52: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije52

46

48

50

52

54

56

58

60

62

kg e

mba

laže

/t iz

delk

a

2003 2004 2005 2006 2007 2008

• predstavitev proizvoda in marketing: vrsta/opis proizvoda, razpoznavnost blagovne znamke, označevanje, deklaracije, zaščita proti kraji …

• Sprejemljivost za uporabnika/potrošnika: ve-likost posamezne enote, ergonomska oblika, za-ščita proti odpiranju, način priprave, privlačnost predstavitve …

• Informacije: informacije o proizvodu, navodila, črtne kode, rok trajanja …

• varnost: zahteve glede varnega ravnanja, opozo-rila na nevarnost, varnost za otroke …

• Zakonodaja: zahteve iz nacionalne ali mednaro-dne zakonodaje ali standardizacije.

• drugo, ki ni navedeno zgoraj, a je pomembno z vidika teže in prostornine embalaže.

4 pRImeRI dOBRe pRaKSe pRepRečevaNja NaStajaNja OdpadNe emBalaže

Mnoga podjetja so uvedla sisteme ravnanja z oko-ljem, svoje vplive na okolje objavljajo v svojih okolj-skih poročilih, prek svetovnega spleta ali drugače. Poročajo o ravnanju z odpadki, o ciljih, ki jih do-segajo glede odpadkov, zmanjševanju nastajanja odpadkov, ločenem zbiranju odpadkov, med njimi tudi odpadne embalaže. Izpostavljajo zlasti ravnanje z odpadno embalažo z vidika končnih uporabnikov, ne pa tudi, kako uspešna so kot embalerji pri zmanj-ševanju količin embalaže za embaliranje blaga ozi-roma preprečevanju nastajanja odpadne embalaže. Redki so, vsaj širši javnosti dostopni, primeri dobre prakse, ki nakazujejo, da podjetja obravnavajo em-balažo kot sestavni del razvoja nekega izdelka in kot embalerji uresničujejo cilje glede preprečevanja na-stajanja odpadne embalaže.

Čeprav je zakonska zaveza, da mora embalaža ustrezati bistvenim zahtevam, se postavlja vpraša-nje, koliko podjetja uporabljajo navedene standarde v praksi, pri uvajanju nove embalaže ali presojanju ustreznosti obstoječe embalaže za embaliranje blaga. Uporaba standardov za embalažo in presoja skladnosti s temi standardi bi lahko postala sestavni del sistemov ravnanja z okoljem ali sistemov kakovo-sti; uresničevanju bistvenih zahtev za embalažo bo treba v prihodnje posvetiti več pozornosti.

primer 1: Gorenje d.d.

Do leta 2000 se je teža embalaže na aparat vse-skozi zmanjševala in dosegla optimum pri vrednosti okoli 2 kilograma na aparat.

Pri kuhalnih aparatih se je pozneje izkazalo, da navedena teža ne zagotavlja varnega transporta in varnih logističnih manipulacij. Zaradi zmanjšanja stroškov logistike, predvsem stroškov poškodb, so se spremenili embalažni materiali. Več je lesa, kar se odraža pri skupni teži embalaže. Ta je pri kuhal-nih aparatih narasla z 2,2 kilograma na 4 kilograme na aparat (4).

primer 2: paloma d.d.

5 KaKO UčINKOvItI SmO pRI dOSeGaNjU deležev pRedelave IN ReCIKlaže

Direktiva EU (94/62/EC) določa minimalne cilje glede predelave in reciklaže, ki jih mora doseči vsa-ka država članica. Roki, do kdaj je bilo/bo treba te cilje doseči, so različni, odvisni od tega, ali gre za države EU-15 ali nove članice. Tako je npr. Sloveni-

Slika 2: Specifična poraba embalaže po letih, po izdel-kih, Gorenje d.d. (4)

Slika 3: Specifična poraba embalaže (plastika in karton skupaj) po letih za družbo Paloma d.d. (5)

Page 53: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 53

ja morala cilje, ki so veljali za države EU-15 za leto 2001, doseči v letu 2007; cilje, določene za EU-15 za leto 2008, pa mora doseči do konca leta 2012.

Do 31. decembra 2007 so za Slovenijo veljali na-slednji cilji:• predelava: najmanj 50 odstotkov in največ 65 od-

stotkov celotne mase odpadne embalaže;• reciklaža: najmanj 25 odstotkov in največ 45 od-

stotkov celotne mase odpadne embalaže in od tega najmanj 15 odstotkov mase posamezne vr-ste embalažnega materiala;

do 31. decembra 2012 pa je treba zagotoviti:• predelava: najmanj 60 odstotkov celotne mase

odpadne embalaže;• reciklaža: med najmanj 55 odstotki in največ 80

odstotki celotne mase odpadne embalaže in po posameznih embalažnih materialih najmanj:- 60 odstotkov za steklo, - 60 odstotkov za papir in karton,- 50 odstotkov za kovine,- 22,5 odstotka za plastiko in- 15 odstotkov za les.

Doseganje ciljev predelave po posameznih državah članicah EU-27 prikazuje slika 4.

Čeprav v mnogih sredinah velja prepričanje, da smo v Sloveniji uspešni, če dosegamo cilje, je treba po-udariti, da so to predpisani cilji; to je zaveza, ki jo je treba uresničiti. Nedoseganje ciljev pomeni neiz-

0%

20%

40%

60%

80%

100%

Belgi

ja

Dansk

a

Luks

embu

rg

Avstr

ija

Nizo

zemsk

a

Šved

ska

Finsk

aEU

27

Italija

Fran

cija

Zdr.k

ralje

stvo

Špan

ijaIrs

ka

Portu

galsk

a

Madža

rska

Esto

nija

Poljs

ka

Latv

ija

Slov

enija

Slov

aška

Litva

Rom

unija

Bolga

rija

Cipe

rMalt

a

Minimalni cilj2001 - 50% (RS: 2012)

Minimalni cilj 2008 - 60% (RS: 2012)

vajanje zahtev direktive. Kako učinkoviti smo, kaže primerjava med posameznimi državami.

Minimalni cilj 50 odstotkov predelave za leto 2001 je doseglo 17 držav, 13 držav pa je že leta 2006 doseglo cilje, ki so določeni za leto 2008; neka-tere članice te cilje močno presegajo (Belgija s 95 odstotki predelave, Danska s 94 odstotki, Avstrija, Nemčija in Nizozemska z 88 odstotki ...). Slovenija se s 46 odstotki predelave za leto 2006 uvršča pod povprečje EU-27 (69 odstotkov) na 20. mesto; cilj 50 odstotkov naj bi dosegla v letu 2007; ali je to tudi realizirala, bo razvidno šele na podlagi novejših podatkov in analiz.

Podobni rezultati so tudi pri reciklaži: 13 članic EU-27 je že leta 2006 doseglo cilje, določene za leto 2008. Delež reciklaže se od države do države raz-likuje, od 11 odstotkov na Malti, 25 odstotkov na Cipru in do 79 odstotkov v Belgiji. Slovenija se s 40 odstotki reciklaže uvršča pod povprečje EU-27 (57 odstotkov) na 20. mesto (2,3,6).

Svoje obveznosti ravnanja z odpadno embalažo in doseganja deležev predelave in reciklaže zavezanci (embalerji, končni uporabniki brez predhodnega do-bavitelja …) izpolnjujejo prek družb za ravnanje z od-padno embalažo (skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo), s katerimi so sklenili ustrezne pogodbe in jim plačujejo stroške ravnanja z odpadno emba-lažo (embalažnino). Možnost zagotavljanja ravnanja

Slika 4: Predelava odpadne embalaže po državah 2006 (6)

Page 54: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije54

z odpadno embalažo v okviru individualnih sistemov so podjetja izkoristila v zelo omejenem obsegu.

Doseganje ciljev predelave in reciklaže je rezultat delovanja sistemov ravnanja z odpadno embalažo, ločenega zbiranja odpadne embalaže in zagotavlja-nja predelave in reciklaže. Podjetja kot končni upo-rabniki v okviru sistemov ravnanja z okoljem (ISO 14001, EMAS …) izboljšujejo sisteme ločenega zbi-ranja odpadkov, omogočajo predelavo in reciklažo ter prispevajo k doseganju predpisanih ciljev.

Glede na to, da se okoli 80 odstotkov komunalnih odpadkov (leta 2007) še vedno odloži in da je sis-tem ločenega zbiranja komunalnih odpadkov po občinah sicer zelo različen, vendar v povprečju slabo razvit, ocenjujemo, da gre doseganje deležev predelave in reciklaže odpadne embalaže zlasti na račun odpadne embalaže, ki nastaja v industriji, tr-govini in drugih dejavnostih.

V zakonodaji je opredeljena odgovornost proizvajal-ca za ravnanje z odsluženim izdelkom (pri embalaži embalerja). Ne glede na to so možnosti vplivanja na družbe za ravnanje z odpadno embalažo, stroške ravnanja, sisteme ločenega zbiranja pri končnih uporabnikih, še zlasti v gospodinjstvih, in doseganje deležev predelave in reciklaže omejene.

V letošnjem letu se je zaradi padca cen surovin po-kazala tudi pomanjkljivost sedanjega sistema oziro-ma zakonodaje na tem področju. Medtem ko so v preteklih letih stroške ravnanja z odpadno embalažo krili embalerji s plačevanjem embalažnine družbam, so slednje v letošnjem letu začele zaračunavati do-ločene stroške še končnim uporabnikom. Podjetja se z dvigom cen embalažnine in zaračunavanjem embalerjem ter končnim uporabnikom ne strinjajo; izpostavljajo vprašanje morebitnih večkratnih plačil za eno in isto storitev. Zahtevajo jasno zakonoda-jo, transparentnost delovanja sistemov, možnost vplivanja na storitve, ki jih plačujejo. Uvedba plačil stroškov ravnanja z odpadno embalažo, ki naj jih poravnavajo embalerji in končni uporabniki, pomeni odmik od odgovornosti proizvajalca za proizvod in uvedbo deljene odgovornosti. Podjetja pričakujejo čim nižje stroške ravnanja, transparentnost delova-nja, možnost izbire sistemov ter racionalne, fleksi-bilne in administrativno čim manj obremenjujoče sisteme. Z jasno definiranimi obveznostmi oziroma zakonodajo, upoštevajoč navedena pričakovanja, in z okrepitvijo aktivnosti glede ločenega zbiranja od-

padne embalaže, zlasti iz gospodinjstev in manjših virov iz dejavnosti, bo v prihodnje mogoče dosegati predpisane deleže predelave in reciklaže odpadne embalaže.

6 vIRI:

1. COM(2006) 767 konč.

2. CSI 017 - Generation and recycling of packaging waste - Assessment DRAFT created Feb 2009; http://ims.eionet.europa.eu

3. http://www.eea.europa.eu, EEA, Copenhagen, 2008.

4. Informacije Gorenje d.d.

5. Informacije Paloma d.d.

6. http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/waste/documents/PACKAGING_CP%2020081218%20VALUES_DG%20ENV.XLS

Page 55: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 55

STROKOVNI PRISPEVKI

Ločeno zbiranje odpadkov v Sloveniji – daleč od želenih ciljev?

Page 56: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije56

AKTUALNA VPRAŠANJA IN IZZIVI PRI IZVAJANJU POLITIKE LOČENEGA ZBIRANJA ODPADKOV V SLOVENIJI

mag. Bernarda Podlipnik, Ministrstvo za okolje in prostor

Page 57: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 57

Page 58: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije58

Page 59: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 59

Page 60: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije60

Page 61: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 61

Page 62: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije62

Page 63: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 63

Način ravnanja z odpadno embalažo je v letih od 2002–2006, kot ga je določal predpis, ki je urejal ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, pome-nil povsem nov način razmišljanja vseh oseb, ki so bile vpletene v življenjski krog embalaže. Povsem nedojemljivo je bilo dejstvo, da je embaler, proi-zvajalec t. i. servisne embalaže, uvoznik/pridobitelj embaliranega blaga, zato da bi dal embalažo na trg v Sloveniji, in uvoznik/pridobitelj t. i. servisne emba-laže, odgovoren za to, da na svoje stroške zagotovi ravnanje z embalažo, ko bo ta postala odpadek kjer koli v Sloveniji.

Postopoma je tak pristop prebil led in vedno več zavezancev za ravnanje z odpadno embalažo je začelo urejati svoje obveznosti tako, da so bodisi vse svoje obveznosti s pogodbo prenesli na družbo za ravnanje z odpadno embalažo bodisi da so za odpadno embalažo, ki ni nastala kot komunalni od-padek, zagotavljali ravnanje sami, za kar so si mo-rali pridobiti potrdilo o vpisu v evidenco individualnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo.

V letu 2006 je predpis doživel svojo preobrazbo v Uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embala-žo (Uradni list RS, št. 84/06, 106/06 in 110/07), pri čemer pa se predpisano ravnanje z odpadno embalažo ni bistveno spremenilo. Še vedno velja, da morajo zavezanci na svoje stroške zagotoviti zbi-ranje svoje odpadne embalaže, ki jo dajo na trg v Republiki Sloveniji kot:- embalerji za embalažo, v katero je embalirano

blago, ki ga sami uporabijo kot končni uporabniki embaliranega blaga ali ga dajejo v promet,

- pridobitelji blaga za embalažo, v katero je em-balirano blago, ki ga sami uporabijo kot končni uporabniki ali ga dajejo v promet,

PRIPRAVA NA NOVE SHEME PRI RAVNANJU Z ODPADNO EMBALAŽO IN DRUGIMI VRSTAMI ODPADKOV

Brigita Šarc, ARSO

- proizvajalci embalaže za embalažo, ki ni name-njena embalerjem iz prve alineje tega odstavka in jo dajejo v promet ali jo sami uporabljajo, in

- pridobitelji embalaže za embalažo, ki ni namenje-na embalerjem iz prve alineje in jo dajejo v pro-met ali jo sami uporabljajo.

To lahko zagotovijo tako, da: 1. sklenejo pogodbo z družbo za ravnanje z od-

padno embalažo, ki kot gospodarska družba v skladu s predpisi zagotavlja ravnanje z odpadno embalažo, ali

2. samostojno, če si pridobijo potrdilo o vpisu v evi-denco individualnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo, vendar le za odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, ki jo pri končnih uporabnikih zbirajo sami in sami zagotavljajo njeno ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje, tako da so izpolnjeni predpisani okoljski cilji.

1 OdpUStKI Za ZaveZaNCe

Glede zagotavljana obveznosti je citirana uredba pri-nesla nekaj „odpustkov“ za zavezance, ki dajo sku-pno na trg manj kot 15.000 kilogramov embalaže. Tem zavezancem ni treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, za katero morajo za-gotavljati ravnanje skladno z navedeno uredbo, tako da bi svoje obveznosti prenesli na družbo za ravna-nje z odpadno embalažo ali pa na podlagi potrdila o vpisu v evidenco individualnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo.

Namen predpisa je, da bi se postopno do leta 2012 zagotovili predpisani okoljski cilji, ki izhajajo iz Di-rektive Evropskega Parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži (UL L št. 365 z dne 31.12.1994, str. 10, z

Page 64: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije64

vsemi spremembami) in so v našem predpisu zapi-sani v 22. členu:1. zagotoviti je treba predelavo odpadne embalaže,

vključno z energetsko predelavo za najmanj 60 odstotkov celotne mase odpadne embalaže;

2. reciklirati je treba med najmanj 55 odstotkov in največ 80 odstotkov celotne mase odpadne em-balaže;

3. za posamezno vrsto embalažnega materiala, vse-bovanega v celotni masi odpadne embalaže, je treba zagotoviti najmanj naslednje deleže recikli-ranja:a) 60 odstotkov mase za steklo;b) 60 odstotkov mase za papir in karton;c) 50 odstotkov mase za kovine; d) 22,5 odstotka mase za plastiko, pri čemer se

upošteva le material, ki se ponovno reciklira v plastiko;

e) 15 odstotkov mase za les.

Treba je poudariti, da so k doseganju predpisanih ciljev praktično zavezane le družbe za ravnanje z odpadno embalažo in tisti zavezanci, ki so vpisani v evidenco individualnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo, čeprav predpis določa pravila ravnanja za končne uporabnike, trgovce, distributerje in iz-vajalce javnih služb zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov in izvajalce javnih služb odlaganja preo-stanka komunalnih odpadkov.

2 pOd lUpO tUdI OeeO IN FItOFaRmaCevtSKa SRedStva

V letu 2006 se je v Sloveniji uvedel podoben sistem ravnanja, kot je bil uveden za ravnanje z odpadno embalažo še za dve področji:- ravnanje z odpadno električno in elektronsko

opremo z Uredbo o ravnanju z odpadno elek-trično in elektronsko opremo (Uradni list RS, št. 107/06, v nadaljevanju Uredba OEEO) in

- ravnanje z odpadnimi fitofarmacevtskimi sredstvi, ki vsebujejo nevarne snovi, z Uredba o ravnanju z odpadnimi fitofarmacevtskimi sredstvi, ki vsebu-jejo nevarne snovi (Uradni list RS, št. 119/06, v nadaljevanju Uredba FFS).

Navedeni uredbi sta nadaljevali pristop „povzročitelj plača“, pri čemer se je določilo, da je „povzroči-telj“:- proizvajalec, uvoznik ali pridobitelj električne in

elektronske opreme, ki prvič da na trg v Sloveniji katero koli električno ali elektronsko opremo, ki

jo je uredba razdelila v deset razredov električne in elektronske opreme,

- proizvajalec, uvoznik ali pridobitelj fitofarmacevt-skih sredstev, ki vsebujejo nevarne snovi, ki prvič da na trg v Sloveniji fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo nevarne snovi.

Oba predpisa nimata „odpustkov“. Praktično mora-jo vsi zavezanci na svoje stroške zagotavljati predpi-sano ravnanje, ne glede na to, koliko električne in elektronske opreme ali fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo nevarne snovi, dajo v posameznem letu na trg v Sloveniji.

Predpisa določata pravila ravnanja za vse osebe, ki so vključene v življenjski cikel navedenih proizvodov: za končne uporabnike (za fizične osebe in pravne osebe oziroma samostojne podjetnike), distributer-je, trgovce, zbiralce, predelovalce in proizvajalce. Uredbi namreč določata, da morajo vsi proizvajalci povzročitelji na svoje stroške zagotoviti:1. na področju ravnanja z električno in elektronsko

opremo:- da se OEEO od distributerjev in izvajalcev občin-

ske javne službe prevzema redno in tako pogo-sto, da se pri njih ne kopiči;

- prevoz odpadne opreme, prevzete od končnih uporabnikov brez predhodnega dobavitelja, dis-tributerjev in izvajalcev občinske javne službe, v centre za obdelavo in zagotoviti nadaljnjo prede-lavo ali odstranjevanje obdelane OEEO;

- zbiranje in prevoz OEEO, ki sta izvedena tako, da je v kar največjem obsegu mogoča ponovna upo-raba celih naprav in recikliranje tistih sestavnih delov ali celih naprav, ki jih je mogoče ponovno uporabiti ali reciklirati;

2. pri ravnanju s fitofarmacevtskimi sredstvi, ki vse-bujejo nevarne snovi:

- zbiranje odpadnih fitofarmacevtskih sredstev od končnih uporabnikov, distributerjev in izvajalcev javne službe in za zbrana odpadna fitofarmacevt-ska sredstva na svoje stroške zagotoviti ponovno uporabo ali odstranjevanje.

Kako naj to zagotovijo? Tu pa je sprememba gle-de na uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Uredbi namreč določata, da mora vsak povzročitelj izdelati svoj načrt ravnanja, ki mora biti vpisan v evidenco načrtov ravnanja po posameznem predpisu, oziroma lahko več povzročiteljev skupaj zagotavlja predpisano ravnanje s skupnim načrtom ravnanja, ki ga izdela in organizira nosilec skupnega

Page 65: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 65

načrta ravnanja. Tudi skupni načrt ravnanja mora biti vpisan v evidenco načrtov ravnanja po posame-znem predpisu. Po obeh navedenih predpisih je tudi predvideno, da se mora vsak povzročitelj sam na podlagi svoje vlo-ge vpisati v evidenco proizvajalcev.Nosilec skupnega načrta ima samo nalogo organi-zirati izvajanje skupnega načrta in voditi evidence o izvajanju skupnega načrta ter na podlagi vodenja evidenc tudi poročati ministrstvu v skladu z določili posamezne uredbe. Odpornost proti doseganju predpisanih okoljskih ciljev ostaja na posameznem proizvajalcu. Če ne bodo doseženi predpisani okolj-ski cilji, bodo odgovornost za posamezen načrt no-sili prestopniki tega načrta.

3 Še eN paKet pRedpISOv

V letu 2008 je bil sprejet spet nov paket predpisov, ki so uvedli t. i. „podaljšano proizvajalčevo odgovor-nost“, in sicer:- Uredba o ravnanju z baterijami in akumulatorji ter

odpadnimi baterijami in akumulatorji (Uradni list RS, št. 78/08,) – rok 26. september 2009;

- Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi sve-čami (Uradni list RS, št. 78/08) – rok 31. junij 2009;

- Uredba o ravnanju z odpadnimi zdravili (Uradni list RS št. 105/08) – rok 31. december 2009 in 31. december 2011.

Kdo so povzročitelji, ki morajo zagotavljati predpi-sano ravnanje?1. Po uredbi o ravnanju z baterijami in akumulatorji

ter odpadnimi baterijami in akumulatorji so pov-zročitelji proizvajalci:

– prenosnih baterij in akumulatorjev,– avtomobilskih baterij in akumulatorjev in– industrijskih baterij in akumulatorjev, pri čemer se za proizvajalca šteje pravna oseba

ali samostojni podjetnik posameznik, ki ne glede na uporabljeno metodo prodaje, vključno s pro-dajo prek svetovnega spleta oziroma interneta kot storitev informacijske družbe v skladu z za-konom, ki ureja varstvo potrošnikov, na ozemlju Republike Slovenije zaradi izvajanja svoje dejav-nosti daje prvič v promet baterije ali akumulator-je, vključno s tistimi, ki so vgrajeni v opremo ali vozila. Za proizvajalca velja tudi pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki na ozemlju Republike Slovenije daje prvič v promet baterije ali akumulatorje, pridobljene v drugih državah

članicah Evropske unije, uvožene iz tretjih držav ali proizvedene na ozemlju Republike Slovenije, vključno s tistimi baterijami in akumulatorji, ki so vgrajeni v opremo ali vozila.

2. Po uredbi o ravnanju z nagrobnimi svečami so povzročitelji zavezanci, ki morajo na svoje stro-ške zagotoviti predpisano ravnanje, proizvajalci, pridobitelji ali uvozniki nagrobnih sveč, pri čemer je proizvajalec oseba, ki za dajanje v promet proizvaja, embalira ali pakira nagrobne sveče v skladu s predpisi pod svojo blagovno znamko ali jih samo pakira v embalažo, na kateri je oznaka blagovne znamke te osebe. Če embalira ali pa-kira nagrobne sveče z blagovno znamko druge osebe, za proizvajalca velja imetnik blagovne znamke.

3. Po Uredbi o ravnanju z odpadnimi zdravili pa bo moral predpisano ravnanje na svoje stroške za-gotavljati veletrgovec z zdravili.

Ti predpisi so praktično v svojem sistemu enaki kot Uredba o ravnanju z odpadno električno in elektron-sko opremo. Nekaj sprememb pa vendarle je, zlasti glede upravnih postopkov oziroma vpisov v eviden-co povzročiteljev. Povzročiteljem po teh uredbah se ni treba vpisati v evidenco proizvajalcev/pridobite-ljev/uvoznikov na podlagi posameznih vlog, pač pa se vpišejo v to evidenco po uradni dolžnosti potem, ko se z odločbo vpiše načrt ravnanja v evidenco načrtov ravnanja oziroma skupni načrt ravnanja v evidenco skupnih načrtov ravnanja.Za doseganje predpisanih ciljev ostaja odgovoren povzročitelj.

Še nekaj velja poudariti: v Uredbi o ravnanju z od-padno električno in elektronsko opremo, Uredbi o ravnanju z odpadnimi fitofarmacevtskimi sredstvi, ki vsebujejo nevarne snovi, Uredbi o ravnanju z bateri-jami in akumulatorji ter odpadnimi baterijami in aku-mulatorji, Uredbi o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami in Uredbi o ravnanju z odpadnimi zdravili so postavljeni tudi dodatni pogoji, ki jih mora izpolnje-vati zbiralec in obdelovalec, česar v Uredbi o ravna-nju z embalažo in odpadno embalažo ni.

4 KmalU NOvI pRedpISI

Napovedujejo se tudi novi predpisi, ki bodo na bolj ali manj podoben način „podaljšanje proizvajalčeve odgovornosti“ urejali ravnanje s posamezno vrsto odpadkov. Pričakovati je, da se bodo tudi ti predpisi nekoliko razlikovali od preteklih, saj se poskušajo na

Page 66: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije66

podlagi pridobljenih izkušenj pri izvajanju izboljšati in nadgraditi novi sistemi. Skoraj vedno se naleti na odpor vpletenih oseb, zlati tistih, ki postanejo „pov-zročitelji“, čeprav odpadek ne nastane na njihovem dvorišču. Toda z ustreznim dialogom, ki mora biti vzpostavljen med pripravljavcem predpisa in vsemi vpletenimi, je mogoče poiskati rešitve.

Ali so uvedene izboljšave in nadgradnje učinkovi-te, bodo pokazale analize rezultatov posredovanih poročil o izvajanju posameznih potrjenih načrtov. V prihodnosti se bo več pozornosti posvetilo anali-zam posredovanih poročil, ki bodo morala pokazati učinkovitost oziroma neučinkovitost postavljenih sis-temov. Vse posredovane analize bodo morale z do-kazili izkazovati posredovane numerične in opisne podatke v poročilih.

SKlep

Z izvajanjem predpisov, ki uvajajo t. i. „podaljšano proizvajalčevo odgovornost“, se skušajo doseči okoljski cilji, ki jih za posamezno vrsto odpadkov določajo predpisi. Na področju ravnanja z odpadno

embalažo se ugotavlja, da je skupni okoljski cilj za posamezno leto sicer dosežen, vendar pa je pri rav-nanju z odpadno embalažo, ki je komunalni odpa-dek, ta cilj še daleč. Zdi se, da je z vidika ravnanja z ločeno zbranimi frakcijami do leta 2012 skoraj nedosegljiv.

Da bodo cilji dosegljivi na vseh področjih, samo določitev pravil ravnanja brez ozaveščanja, nagraje-vanja in žal tudi kaznovanja ne bo pripeljala do žele-nih rezultatov: zagotoviti čim več ponovne uporabe, reciklaže, energetske izrabe in čim manj sežiga ter najmanj odlaganja odpadkov.Postopno bo treba dvigniti okoljsko zavest vseh oseb, ki so (smo) vključene v življenjski krog vsake-ga izdelka, pa naj je zanj napisan poseben predpis ali ne. Preprosto se bo treba naučiti in zavestno rav-nati z vsakim izdelkom, ki za nas ni več uporaben, tako da bo zanj mogoče zagotoviti vsaj njegovo re-ciklažo ali energetsko izrabo, če ponovna uporaba ne bo več mogoča.

Rudi Horvat, Saubermacher Slovenija, in Branko Rožič, Količevo karton, med odmorom.

Page 67: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 67

LOČUJ IN ZMAGUJ

Valter Nemec,Snaga d.o.o., Ljubljana

Zadnja direktiva Evropske unije (2008) o ravnanju z odpadki še utrjuje dosedanje usmeritve, ki so velja-le za njene članice, in jim postavlja jasen cilj: do leta 2020 morajo članice zagotoviti vsaj 50-odstotno snovno izrabo (recikliranje) odpadkov. Direktiva se dotika preprečevanja nastajanja odpadkov, njihove-ga recikliranja in snovne izrabe. Če to ni mogoča, je treba zagotoviti vsaj predelavo odpadkov, pred od-stranjevanjem z odlaganjem pa poskusiti odpadke izkoristiti za pridobivanje energije.

Da bi dosegli primerno stopnjo ločevanja odpadkov (v gospodinjstvih in različnih organizacijah), mora-jo pri njenem udejanjanju sodelovati akterji vseh družbenih sfer (politična, gospodarska …). Za ure-sničitev cilja evropske direktive moramo ločevanje odpadkov pri njihovem izvoru krepko povečati, in sicer na 75–80 odstotkov celotnega potenciala po-sameznih vrst odpadkov.

Snaga Javno podjetje d.o.o., Ljubljana, tudi zato posebno pozornost posveča promociji ločenega zbiranja odpadkov in ukrepom za zagotovitev letnih ciljev ločevanja odpadkov. Kot izvajalec javne go-spodarske službe ravnanja z odpadki nima pristoj-nosti zakonodajalca, zato se mora spoprijemati s tovrstnimi omejitvami in jih presegati z oblikovanjem inovativnih rešitev. Ena takih je tudi nagradna igra Ločuj in zmaguj, o kateri boste več izvedeli v na-daljevanju.

1 UvOdNa pOjaSNIla

Snaga javno podjetje d.o.o., Ljubljana, izvaja javno gospodarsko službo ravnanja z odpadki za Mestno občino Ljubljana in devet primestnih občin. Na tem območju živi nekaj več kot 320.000 prebivalcev. Storitve ravnanja z odpadki obsegajo:

1. Zbiranje ločenih frakcij v zbiralnicah Sistem obsega 1900 zbiralnic, ki jih sestavljajo vsaj trije 1100-litrski zabojniki (za papir in karton, steklo in drugo embalažo). Zbrano embalažo in papir v Ljubljani odvažamo dvakrat tedensko, v primestnih občinah običajno enkrat tedensko, steklo pa se odvaža vsake tri tedne. Zbrane odpadke predamo v nadaljnjo predelavo družbi za odpadno embala-žo SLOPAK. Sistem zbiralnic je začel delovati leta 2003, od tedaj pa ga nadgrajujemo.2. Zbiranje nevarnih gospodinjskih odpadkov s pre-mično zbiralnico Premična zbiralnica dvakrat letno obišče posame-zno lokacijo za dva dni. V njej zbiramo nevarne od-padke iz gospodinjstev.3. Zbiranje odpadkov v zbirnem centruV Zbirnem centru Barje lahko občani oddajo tride-set različnih vrst odpadkov in nevarne odpadke.4. Zbiranje organskih kuhinjskih odpadkov in bio-razgradljivih odpadkov z vrtovVečina gospodinjstev zbira in predaja biorazgra-dljive odpadke v okviru sistema, ki obsega 16.500 posod. Tako zbrani odpadki se odvažajo večinoma enkrat tedensko, v predelavo pa jih predamo družbi KOTO. Zbiranje te vrste odpadkov smo uvedli leta 2006.5. Zbiranje preostanka mešanih komunalnih odpad-kovTa sistem je najbolj razširjen in obsega 42.000 po-sod na 35.250 prevzemnih mestih. V Ljubljani veči-noma praznimo posode dvakrat tedensko, v centru trikrat tedensko, v primestnih naseljih in drugih ob-činah pa enkrat tedensko. Zbrane odpadke odlaga-mo na odlagališču Barje.6. Zbiranje kosovnih odpadkovKosovni odpadki se sistemsko odvažajo dvakrat le-tno po vnaprej določenem urniku. Zbrane odpadke (po izločitvi lesa in OEEO) odložimo na odlagališču Barje.

Page 68: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije68

7. Zbiralne akcije zelenega odreza in listjaV pomladnih mesecih (od 15. marca do 15. maja) odvažamo zeleni odrez in preostale odpadke z vr-tov, jeseni pa odpadlo listje. Akcija odvažanja listja nima določenega datuma, saj je odvisna od vremen-skih razmer. Te odpadke kompostiramo.8. Poleg navedenega Snaga zagotavlja tudi posode za zbiranje odpadkov, njihovo vzdrževanje, zame-njavo dotrajanih posod, zamenjavo velikosti posode na željo stranke in pranje posod (dvakrat letno za MKO in štirikrat letno za BIO).

Snaga uporablja posode različnih prostornin. V zbi-ralnicah ločenih frakcij so 1100-litrske posode, za organske kuhinjske odpadke so posode prostor-nine 80, 120 in 240 litrov, za zbiranje preostanka mešanih odpadkov pa posode prostornine 80, 120, 240, 550 in 770 litrov. Obstaja tudi še nekaj starej-ših posod drugih prostornin. Obračun storitev rav-nanja z odpadki od leta 2001 temelji na velikosti po-sode za preostanek mešanih komunalnih odpadkov in števila mesečnih odvozov. Uporabniki lahko tako z doslednim ločevanjem odpadkov in s spremembo velikosti posode za MKO optimizirajo svoje stroške ravnanja z odpadki.

Individualno posodo ima samo nekaj manj kot 23.000 uporabnikov, vsi drugi imajo skupne poso-de. Delitev stroškov pri skupni posodi se izvaja na osnovi dogovora uporabnikov, števila oseb v gospo-dinjstvih oziroma velikosti stanovanjskih prostorov. Prevladuje zadnje merilo, ostanek obračunavanja ravnanja z odpadki v preteklosti, ki je bilo oblikovano glede na velikost stanovanjske površine. Cena rav-nanja z odpadki je v primerjavi z drugimi občinami v Sloveniji zelo nizka, predvsem zaradi nizke cene odlaganja. Povprečen mesečni račun na uporabni-ka (gospodinjstvo) znaša 6,5 evra. Dejansko je ta strošek še precej nižji, saj so v večstanovanjskih stavbah obračuni smetarine, ki jih plačujejo upravni-ki, razdeljeni na gospodinjstvo, precej nižji.

2 lOčeNO ZBIRaNje OdpadKOv

Snaga je ločeno zbiranje papirja, stekla in druge embalaže na območju, ki ga pokriva, začela uvajati leta 2002, v celoti pa je bil sistem postavljen dve leti pozneje. Treba je poudariti, da se s tem dosežkom nismo zaustavili in smo med letoma 2004 in 2008 povečali število zbiralnic ločenih frakcij za skoraj polovico. Nadaljnje povečevanje števila zbiralnic ocenjujemo za nesmotrno, saj je trenutno ena zbi-

ralnica že na 160 prebivalcev; junija 2008 pa smo podvojili število odvozov papirja in preostale emba-laže, saj so količine ločeno zbranih odpadkov stalno naraščale po relativno visokih letnih stopnjah rasti.

Po sprejemu Pravilnika o zbiranju kuhinjskih odpad-kov je Snaga organizirala in postavila tudi sistem ločenega zbiranja biorazgradljivih odpadkov. Rezul-tati in trendi so prikazani v Grafikonu 1, kjer so tudi izračunane povprečne letne stopnje rasti. (Iz izraču-na smo izvzeli količine v letih grajenja sistema. Tako je za te odpadke izračunan indeks 2008/2007, za preostale frakcije smo kot osnovo uporabili leto 2004.)

Sejalne analize, ki jih opravlja Snaga, pa prikažejo popolnoma drugačno resnico. Rezultati analize, iz-vedene leta 2007, prikazuje tabela 1. Iz nje lahko razberemo, da kar 77 odstotkov preostanka meša-nih komunalnih odpadkov predstavljajo ločene frak-

Na osnovi podatkov o ločenem zbiranju od-padkov lahko sklenemo, da ozaveščenost občanov in posledično ločevanje odpadkov na področju, ki ga pokriva Snaga, narašča z zadovoljivimi letnimi stopnjami rasti več kot 17 odstotkov.

Grafikon 1

Tabela 1: Sejalna analiza 2007

Page 69: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 69

cije, za katere obstaja sistem zbiranja. To pomeni, da ločeno zberemo le 20 odstotkov vsega poten-ciala.

Če ocenimo, da rezultati ločenega zbiranja odpad-kov niso ustrezni, se takoj pojavi vprašanje, kakšni rezultati so ustrezni. Vzor je lahko Danska, kjer zbe-rejo 195 kg ločenih odpadkov na prebivalca. Morda bi si lahko Ljubljana in njene okoliške občine, ki jih pokriva Snaga, postavile za cilj doseganje vsaj 70–75 odstotkov rezultata, ki ga dosega Danska. To bi pomenilo, da bi morali zbrati 140 kilogramov ločenih frakcij odpadkov na prebivalca, danes jih zberemo 70 kilogramov. V koliko letih lahko dosežemo ta cilj? V treh, če bodo letne stopnje rasti 26 odstotkov; v štirih, če bodo letne stopnje rasti 19 odstotkov, in v petih letih, če bodo letne stopnje rasti 15-odstotne.

Realne stopnje rasti v družbi so nekaj odstotkov le-tno, izjemne so že med 5 in 10 odstotki na letni rav-ni. Če smo se v zadnjem času bolj posvečali okolju, podnebnim spremembam in odgovornemu ravnanju z odpadki, lahko ob vrsti dodatnih (podpornih) ukre-pov računamo na stopnje rasti ločevanja odpadkov med 10 in 15 odstotki.

Obenem je nujen tudi razmislek o ukrepih, s kate-rimi lahko dosežemo postavljene cilje. Navadno iz-biramo med različnimi ukrepi in računamo tudi na njihovo sinergijo.

1. Najprej moramo občane ozavestiti in usposobiti za ločevanje odpadkov. Snaga že od leta 2002 namenja precejšnja sredstva izobraževanju in usposabljanju občanov. Tudi ankete, ki jih ob-časno izvajamo med občani, kažejo sorazmerno dobro usposobljenost anketirancev za ločevanje odpadkov. Večina anketirancev ločuje časopisni papir in steklenice, plastenke in pločevinke, ta delež pa upada, ko jih sprašujemo o kartonski embalaži zobnih krem ali embalaži zobnih krem, embalaži testenin in drugih živil. Vse pogosteje se srečujemo z zahtevnejšo embalažo in sprašu-jemo se, ali se zbira ločeno ali ne. Še posebno pogosto imajo občani težave, ko imajo opraviti s sestavljeno embalažo (plastika in karton, plastika in kovina ali celo karton, plastika in kovina). V an-ketah več kot 80 odstotkov občanov izjavlja, da ločujejo, nadzorna vprašanja, ki jih postavljamo v anketah, pa kažejo, da dejansko ločuje le okrog 25 odstotkov populacije, kar se sklada tudi s po-datki sejalnih analiz.

2. Vsak sistem mora temeljiti tudi na motivaciji ude-ležencev. Državni nadzor cen komunalnih storitev in postavljanje cenovne politike na mejo lastne cene izvajalcev javne službe je zgrešena politika, ki ne samo da ne motivira občanov k družbeno zaželenemu obnašanju, pač pa tudi ne kaznuje družbeno neželenega obnašanja. Izjemno nizka cena oddajanja odpadkov naših gospodinjstev ne spodbuja k ločevanju. Ločevanje odpadkov je zamudno opravilo oziroma opravilo, ki zahteva specifično organizacijo gospodinjstva, prihranki pri stroških pa so v primerjavi z gospodinjstvi, ki ne ločujejo, zanemarljivi.

3. Mogoči so tudi ukrepi, ki omejujejo svobodo ob-čanov in jih silijo v določeno ravnanje. Znani so primeri omejevanja velikosti posode za mešane odpadke ali dostopa do dodatnih vreč za čezmer-no količino odpadkov. Ločevanju odpadkov lahko prilagodimo urnike odvozov in pogosteje odvaža-mo ločene frakcije, medtem ko mešane odpadke odvažamo v daljših časovnih intervalih. Taki ukre-pi so manj priljubljeni, zato jih je v praksi težko izvesti, povezani pa so tudi z velikimi logističnimi spremembami sistema.

4. Noben sistem ne deluje brez nadzora in korekcij. Žal tudi nimamo uveljavljenega sistema nadzora upoštevanja predpisov, povezanih z ločevanjem odpadkov, kazni nadzornih institucij za nepravil-no ločevanje odpadkov ne obstajajo. Ločevanje odpadkov je prepuščeno ozaveščenosti občanov in njihovi dobri volji.

Analiza mogočih ukrepov je pokazala, da Snaga nima pristojnosti nadzora in sankcioniranja, kar po-meni, da lahko le spodbuja inšpekcijske službe k povečanju njihovih naporov in ukrepanja proti kršite-ljem. Prav tako med ukrepe, ki niso mogoči, spada sprememba cen. Omejitve velikosti posod in spre-memb urnikov so mogoče, vendar zahtevajo veliko časa za uvedbo (sprememba predpisov, menjava sistema odvažanja). Tako smo dejansko omejeni na promocijo ločenega zbiranja odpadkov, ozave-ščanje in usposabljanje uporabnikov naših storitev ter večanje njihove motivacije za ločevanje. Na teh osnovnih izhodiščih smo razvili idejo o nagradni igri „Ločuj in zmaguj“.

3 NaGRadNa IGRa lOčUj IN ZmaGUj

Osnovna ideja je zelo preprosta: izžrebamo poso-do za PMKO, analiziramo vsebino in – če je rezultat ustrezen – podelimo nagrado. Vendar je bilo pred

Page 70: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije70

začetkom igre treba rešiti vrsto vprašanj, pravnih, finančnih, tehnično-operativnih in komunikacijskih. Pripraviti smo morali ustrezne predračune in zago-toviti finančno konstrukcijo nagradne igre, zato smo pripravili tudi več simulacij mogočega poteka nagra-dne igre in njenih sprememb, ki bi lahko vplivale na podjetje Snaga.

Poleg osnovne ideje smo želeli prek rednega poja-vljanja v medijih pozornost občanov usmeriti tudi na problematiko odpadkov in ravnanja z njimi, saj se o tem po navadi ne razmišlja dosti oziroma se s tem posamezniki ne želijo ukvarjati. Pojavljanje v medi-jih, povezano z nagradno igro, tako obenem izkori-stimo tudi za usposabljanje občanov – za konkretne nasvete, kako ravnati z odpadki, kako jih pravilno in čim preprosteje ločevati, kakšne možnosti imajo občani na razpolago.

Postavili smo tudi posebno spletno stran (www.snaga.si/locujzmaguj), kjer uporabnike svojih sto-ritev obveščamo o žrebanju in višini nagrade v po-sameznem kolu, predstavljamo jim rezultate analiz, obveščamo jih o zbranih količinah posameznih vrst odpadkov, pravilih igre in posameznih prispevkih občanov.

V nagradni igri sodelujejo vse pravne in fizične ose-be, ki imajo in uporabljajo posodo Snage za meša-ne komunalne odpadke. Uporabniki so razdeljeni v tri skupine (A, B in C). Skupino A sestavljajo pravne in fizične osebe, ki uporabljajo eno ali več posod do skupne prostornine 240 litrov, v skupino B so razvrščeni uporabniki, ki imajo prostornino posod od 241 do 1500 litrov, v skupini C pa so uporab-niki, ki uporabljajo posode skupne prostornine nad 1501 litrom. Dodaten pogoj za sodelovanje je, da uporabniki podajo pisno soglasje za sodelovanje v nagradni igri. Obrazec s pisnim soglasjem uporab-nikom predamo v podpis, ko Snaga njihovo posodo odpelje na pregled.

Igra bo potekala eno leto. Žrebanje je vsakih 14 dni, kar pomeni 26 krogov v celotni nagradni igri. V vsakem krogu izžrebamo tri odjemna mesta, in sicer izmenjaje najprej tri odjemna mesta iz skupine A, v naslednjem krogu pa dve mesti iz skupine B in eno mesto iz skupine C.

1 Rezultate vsakega žrebanja predstavimo v tiskanem mediju (celostranska opazna objava v mediju z velikim dosegom) in na spletni strani podjetja.

2 Vsi prikazani podatki veljajo za september 2008. Podatki se mesečno spreminjajo, zato sezname za žrebanje spreminjamo in vsak mesec posodabljamo.

V vsakem krogu so predvidene tri nagrade. Zače-tna oziroma minimalna nagrada za skupino A je 200 evrov. Za skupino B sta predvideni dve nagradi po 450 evrov, za skupino C pa ena nagrada 1000 evrov. Višina nagrade se v vsakem krogu pove-ča za nepodeljeni znesek nagrad iz predhodnega kroga, pri čemer se upošteva(-jo) nepodeljena(-e) nagrad(-e) za vsako skupino posebej. Velikost po-sameznih skupin je razvidna iz tabele 2.

Izžrebane zabojnike na dan rednega odvoza od-peljemo na Snago, kjer vsebino pregleda strokov-na komisija. Ta odpadke razvrsti, stehta in pripravi ustrezen zapisnik. Nagrado podelimo, če v posodi manj kot polovico mase odpadkov predstavljajo od-padki, ki sicer spadajo v posode za ločeno zbiranje. Ne zahtevamo torej popolnega ločevanja, temveč nagrajujemo vzorno ločevanje.Obstaja tudi možnost, da nagrade kljub uspešnemu ločevanju ne podelimo. Za tak primer so v pravilih nagradne igre navedeni naslednji razlogi:

– neurejenost odjemnega mesta (posode so tako polne, da ni mogoče zapreti njihovih pokrovov),

– odpadki poleg posod so odloženi v neprimernih vrečah (dovoljene so samo vreče Snage),

– hud prekršek je tudi odlaganje nevarnih odpad-kov v posodo za mešane komunalne odpadke,

– če se uporabnik ne strinja s sodelovanjem v na-gradni igri.

Namen nagradne igre je predvsem povečati obseg ločevanja odpadkov. Občane sicer seznanjamo z glavnimi skupinami ločevanja odpadkov z našimi rednimi brošurami, letaki in zgibankami. Prav tako so odpadki, ki jih je dovoljeno in prepovedano od-lagati v posamezne posode, navedeni na nalepkah zabojnikov za ločeno zbiranje odpadkov, na naši spletni strani pa v publikaciji o odpadkih ABC lahko uporabniki najdejo navodila za odlaganje natančno opisanih posameznih vrst odpadkov. Kljub temu je znanje občanov verjetno prešibko, da bi lahko pri-čakovali popolno ločevanje. Včasih pa imajo občani

Tabela 2.2

Page 71: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 71

objektivne težave pri določanju načina ravnanja s posameznim odpadkom.

Pri nagradni igri poleg podjetja Snaga kot partnerja sodelujeta še Slopak in Žurnal. Sprotne rezultate nagradne igre, nasvete za učinkovitejše ločevanje odpadkov in zanimivosti ter pregled uspešnosti Lju-bljančanov in Ljubljančank pri ločevanju objavljamo vsak drugi petek v časniku Žurnal 24.Od novembra 2008 do junija 2009 smo izvedli 14 krogov nagra-dne igre. Rezultati analiz najboljših devetih posod so razvidni iz tabele 3.

Od izžrebanih 42 posod oziroma odjemnih mest štiri niso ustrezala pravilom igre (pokrovi posod so bili odprti, lokacija neurejena). Od 38 analiziranih posod smo v dveh našli nevarne odpadke, pode-lili pa smo tudi tri nagrade. Pričakovano najboljše rezultate dosegajo uporabniki, ki imajo samostojno posodo (najboljših šest rezultatov). Sedmi, osmi in deveti rezultat pa je bil dosežen pri večstanovanj-skih objektih, kar kaže na to, da je mogoče tudi v takih skupnostih doseči visoko stopnjo ločevanja odpadkov.

Razporeditev preostalih rezultatov analize posod (glede sestavin, primernih za snovno izrabo):• med 60 in 70 % 9 posod• med 70 in 80 % 5 posod• med 80 in 90 % 4 posode• več kot 90 % 9 posod

Čeprav je distribucija rezultatov analiz posod pri-čakovana, razveseljuje podatek, da so bili najboljši rezultati doseženi v zadnjih kolih, kar kaže, da se nagradna igra uveljavlja in da občani vse bolj in bolj ločujejo.

Tabela 3

V tabeli 4 prikazujemo še podatke o količinah zbra-nih vrst odpadkov od novembra naprej, ko smo za-čeli nagradno igro, in jih primerjamo z enakim ob-dobjem prejšnjega leta. Količine ločenih frakcij so se povečale v povprečju za 30 odstotkov. Najbolj se je povečala količina zbrane embalaže – kar za 57 odstotkov. Zelo razveseljuje podatek, da se je količina MKO zmanjšala za 7 odstotkov, kar je tudi resničen dokaz povečanje ločenega zbiranja od-padkov pri izvoru.

Po šestih mesecih izvajanja nagradne igre smo pri-dobili nove izkušnje, dobre in slabe. Nekatere prvi-ne nagradne igre bi na podlagi izkušenj spremenili, vendar pa so doseženi rezultati zelo spodbudni in nedvomno upravičujejo vlaganja v nagradno igro.

Tabela 4

Page 72: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije72

1 UvOd

Med slovenskimi mesti ima Celje verjetno najboga-tejšo tradicijo pri prepoznavanju in reševanju okolj-skih problemov.Celje je bilo staro industrijsko mesto in po drugi svetovni vojni se je industrija izjemno hitro razvija-la. K temu so pripomogli ugodna geografska lega, prometna povezanost, predvsem pa bogata tradici-ja in veliko visokokvalificiranih kadrov in visoko iz-obraženih strokovnjakov. To je bilo obdobje, ko je bilo treba graditi domovino in prispevati k razvoju. Povzročena škoda v okolju pa zaradi velike želje po višjem standardu ni bila tako očitna in opažena. Kmalu po letu 1970 so nekateri strokovnjaki raz-ličnih strok že začeli opozarjati tudi na negativne posledice razvoja za okolje. Tako so bile v Celju že kmalu po letu 1970 izdelane številne meritve in analize zraka in voda. Okrog leta 1980 pa se je že začela intenzivna sanacija obstoječih in mogočih onesnaževalcev. Pripravljeni in sprejeti so bili tudi številni programi in ukrepi, ki naj bi preprečevali onesnaženje in sanirali že storjeno škodo v okolju.Raziskani in pretežno tudi sanirani so bili skoraj vsi takrat prepoznani ogroženi segmenti oko-lja:Zrak: ugotavljanje stanja in izvedene številne sana-cije pri onesnaževalcih.površinske vode: ugotovljeno stanje in bistveno sanirane razmere pri onesnaževalcih.pitna voda: ugotovljeno stanje in izvedene številne sanacije obstoječih in potencialnih onesnaževal-cev.Onesnaženje zemlje: prvo območje v Sloveniji, za katero so bile izdelane natančne analize stanja, predvideni ukrepi in začeta sanacija, ki bo trajala daljše obdobje.

IZKUŠNJE PRI IZVAJANJU REGIJSKEGA KONCEPTA RAVNANJA Z ODPADKI

Milka Leskošek,Simbio d.o.o.

Ravnanje z odpadki: je bilo zadnje med segmenti okolja, ki so se intenzivno obdelovali.Zaradi dobre tradicije in izkušenosti strokovnjakov in vseh odgovornih, predvsem tudi političnih struktur in splošne okoljske naravnanosti prebivalstva, so bili tudi na tem področju narejeni veliki premiki.Ne glede na veliko težav in ovir, ki so specifične pri izvajanju projektov na področju ravnanja z odpadki, nam je uspelo zgraditi infrastrukturo, s katero bo mogoče celovito izvajati gospodar-jenje z odpadki.to je bila zasluga pozitivno naravnane celotne sfere v občini, regiji in državi, strokovnjakov, nadzornih in upravnih institucij, političnih struk-tur in prebivalcev celotnega območja.

2 RavNaNje Z OdpadKI v CeljU

Tudi v Celju so nekdaj odpadke odlagali v jame na svojih parcelah ali v malo bolj oddaljenih kotanjah v okolici mesta. Odpadkov je bilo tudi zelo malo.V letu 1972 je občina odkupila večje površine ze-mljišč v Bukovžlaku za odlaganje komunalnih in delno industrijskih odpadkov. Naravni pogoji terena so bili ugodni za varnejše odlaganje, saj je bil teren precej nepropusten. Prvi načrti ureditve odlagališča in načinov odlaga-nja so bili izdani v letu 1977. V letu 1978 je občina sprejela Odlok o ravnanju z odpadki, ki je predpi-soval najosnovnejše pogoje odlaganja in določal obveznosti vključevanja v organiziran odvoz. Zaradi povečanih količin odpadkov so začeli od leta 1980 naprej na odlagališču graditi najnujnejše tehnične objekte: perišče delovnih vozil, delavnice, sanitari-je, vodovod in hidrant za protipožarno varnost.

pristop k intenzivnemu reševanju problema rav-nanja z odpadki – leto 1990

Page 73: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 73

Zaradi neurejenih razmer na območju odlagališča in čedalje večje okoljske zavesti so krajani iz naselij v bližini odlagališča zahtevali, da se odpadki na depo-niji prenehajo odlagati. Protest je dobil široke, tudi politične razsežnosti.

Strategija ravnanja z odpadki – leto 1992Občinski svet je sprejel Strategijo ravnanja z od-padki, ki je natančno opredelila načine ravnanja z odpadki. Na osnovi sprejete strategije je bil uveden prispevek za investicijska vlaganja in tako so bile zagotovljene tudi finančne možnosti za pristop k reševanju problemov ravnanja z odpadki. Začeli so izdelovati analize stanja, načrte sanacije in sanacijo najnujnejših razmer.

Sanacija obstoječe deponije in razširitev odla-gališča – leto 1994V tem letu se je začela intenzivna sanacija in nato še razširitev obstoječega odlagališča. Izvedene so bile predvsem naslednje ureditve:• Odplinjevanje deponije z gradnjo vertikalnih ja-

škov in povezovalne plinske mreže. Deponijski plin se izkorišča na mali plinski elektrarni za proi-zvodnjo elektrike.

• Urejeno je bilo zajemanje izcednih vod, usedanje in gradnja kanalizacije za odvodnjavanje voda do centralne čistilne naprave.

• Na delih odlagališča, kjer se je prenehalo odlaga-ti, je bilo izdelano prekritje z glinenim materialom, humusiranje. Površine so bile rekultivirane in za-sajene z avtohtonimi vrstami rastlin.

• Ob vstopu na odlagališče sta bili postavljeni ele-ktronska mostna tehtnica in vhodna kontrola od-padkov.

• Zgrajena je bila nova cestna povezava prek indu-strijske cone do odlagališča.

• Zgrajena je bila razširitev odlagališča skladno s sodobno tehnologijo in evropskimi standardi z ustrezno tesnitvijo dna deponije ter zajemom izcednih vod z drenažami in odvodnjavanjem meteornih vod in s tem zagotovljena možnost urejenega odlaganja do gradnje infrastrukture za obdelavo odpadkov.

3 NačRtOvaNje ReGIONalNeGa CeNtRa Za RavNaNje Z OdpadKI – letO 1995

Zaradi dobrega poznavanja prostora in vseh okolj-skih parametrov je bila v Celju sprejeta odločitev, da ni primerno iskati in analizirati mogočih lokacij po celotni regiji, temveč je treba vse razpoložljive vire

in znanje posvetiti razvoju in razširitvi obstoječe lo-kacije odlagališča, da bo na tem mestu mogoča tudi gradnja centra za celovito ravnanje z odpadki, ki ne bo obremenjeval okolja.Pripravljalna dela za projekt Regijski center za rav-nanje z odpadki so stekla v letu 1995, ko je bil iz-veden javni razpis za izbiro izdelovalca Programskih zasnov Centra za ravnanje z odpadki in idejnih pro-jektov tehnoloških objektov centra. V letu 1996 je bila izdelana študija Programske zasnove za gradnjo Centra za ravnanje z odpadki, v kateri so detajlno obdelane vse prostorske sestavine, vplivi na okolje, postopki ravnanja z odpadki in izbrana makro- in mikrolokacija Centra za ravnanje z odpadki. Študijo je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo Celje, ki je sestavil tim strokovnjakov različnih strok in so bile v izdelavo študije vključene vse institucije, ki so tudi sicer pristojne za izdelavo strokovnih osnov in so-glasij za posege v prostor. Isto leto je bila izdelana tudi idejna zasnova objektov centra. Ti dokumenti so bili osnova za opredelitev lokacije v dolgoročnem družbenem planu občine Celje.

dolgoročni družbeni plan – potrjena lokacija območja RCeRO – leto 2001Med izdelavo projektov in postopkom sprejemanja plana so bile izvedene številne javne obravnave in predstavitve projekta. V celotnem obdobju so se izvajali tudi odkupi potrebnih zemljišč na širšem območju. Začela se je tudi izdelava projektne do-kumentacije za gradnjo tehnoloških in spremljajočih objektov oziroma za pridobitev gradbenega dovo-ljenja. Istočasno se je izdelovala tudi urbanistična dokumentacija za umestitev objektov v prostor in izdelavo lokacijskega načrta.

Z vključitvijo Centra za ravnanje z odpadki Celje kot regijskega centra za ravnanje z odpadki v nacionalni program varstva okolja je Mestna občina Celje do-bila možnost, da kandidira za nepovratna sredstva, ki jih Evropska unija namenja članicam za ureditev okoljskih problemov. Za pridobitev sredstev kohezij-skega sklada Evropske unije je bila izdelana ustre-zna tehnična in ekonomska dokumentacija.

4 vKljUčItev OBčIN SavINjSKe ReGIje v SKUpNI pROjeKt – letO 2003

Med celotno pripravo projekta so potekali dogovori z občinami Savinjske regije o skupnem sodelovanju pri izvedbi projekta.

Page 74: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije74

Znano je bilo, da so projekti te vrste ekonomsko upravičeni, saj obsegajo območje nad dvesto tisoč prebivalci.V letu 2003, torej pred prijavo za pridobitev sred-stev kohezijskega sklada Evropske unije, je Dogo-vor o skupni gradnji RCERO podpisalo 24 občin Savinjske regije, kar pomeni dvesto šestnajst tisoč prebivalcev. Preostale občine v regiji so izrazile namero, da bi se k projektu priključile v prihodnjih desetih letih.

5 vlOGa Za pRIdOBItev SRedStev KOheZIjSeGa SKlada evROpSKe UNIje – letO 2004

Vloga za pridobitev sredstev za gradnjo prve faze RCERO je bila podana v letu 2004. Po manjših do-polnitvah vloge je bila ob koncu leta tudi odobrena.V prvi fazi so bili načrtovani osnovni objekti za rav-nanje z odpadki. V vlogi pa je bilo napovedano, da je v pripravi tudi druga faza projekta, ki obsega me-hansko biološko obdelavo odpadkov in termično obdelavo gorljive frakcije.Vloga za pridobitev sredstev za gradnjo druge faze RCERO je bila podana v letu 2005.V istem letu je bila izdana tudi odločba o odobritvi sredstev.

RCeRO je dimenzioniran za prispevno območje dvesto petdeset tisoč prebivalcevGradnja centra je bila zasnovana v dveh fazah:

prva faza obsega gradnjo osnovnih objektov za ravnanje z odpadki

1. kompostarna za obdelavo ločeno zbranih bioraz-gradljivih odpadkov (letna kapaciteta znaša naj-manj 5.000 ton);

2. sortirnica ločeno zbranih odpadkov – plastike, kovin, papirja, embalaže (kapaciteta najmanj 5.000 t/leto);

3. demontaža kosovnih odpadkov; 4. gradnja novega odlagališča Bukovžlak za preo-

stanek odpadkov (končna kapaciteta 1.900.000 kubičnih metrov);

5. vsa potrebna infrastruktura (upravna zgradba, utrjene manipulacijske površine, zunanja ureditev območja odlagališča, avtopralnica, plato za zača-sno shranjevanje gradbenih odpadkov, čistilna naprava za izcedne vode).

vrednost investicije in rok gradnje:Stroški gradnje, izvedbe projekta komuniciranja z javnostmi in nadzora znašajo 18.000.000 evrov

Odobrena sredstva kohezije 8.877.480 evrov

Slika 1: RCERO Celje – pogled iz zraka (foto: Matevž Lenarčič)

Page 75: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 75

Preostala sredstva so nepovratna sredstva RS, sredstva okoljske dajatve in lastna sredstva vključe-nih občin.Gradnja objektov se je začela leta 2006, investicija je bila končana leta 2009.

druga faza obsega:

1. Napravo za mehansko biološko obdelavo preo-stanka odpadkov za obdelavo 60.000 ton preo-stanka odpadkov. Odpadki se biološko obdelajo in ločijo na lahko in težko frakcijo. Težka frakci-ja se po biološki obdelavi odloži na odlagališču preostanka odpadkov, lahka frakcija pa se upo-rabi kot gorivo v načrtovani toplarni Celje. Objekt MBO je predviden za obdelavo 60.000 ton preo-stanka odpadkov.

2. Toplarna Celje, katere namen je zagotoviti to-plotni vir za potrebe daljinskega ogrevanja Celja z možnostjo termične obdelave lahke frakcije iz preostanka odpadkov in blata iz čistilne naprave.

Objekt je dimenzioniran za termično obdelavo 25.000 ton obdelanih odpadkov letno.

Slika 2: Objekt sortirnice

Slika 3: Sortirnica sekundarnih surovin – 5000 ton letno

Slika 4: Demontaža kosovnih odpadkov

Slika 5: Kompostarna – 5000 ton letno

Slika 6: Notranjost kompostarne

Slika 7: Odlagališče preostanka odpadkov – volumen 1.800.000 m3

Page 76: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije76

vrednost investicije in rok gradnje:Stroški gradnje, izvedbe projekta komuniciranja z javnostmi in nadzora znašajo 31.000.000 evrov

Odobrena sredstva kohezije 20.331.730 evrovGradnja objektov se je začela leta 2007, končana pa bo predvidoma leta 2009.

lokacija objektov:

Lokacija naprave MBO je v območju RCERO Celje, ki je opredeljeno v ureditvenem načrtu za Center za ravnanje z odpadki Celje – RCERO; Ur. list RS, št. 65/03, julij 2003.Lokacija toplarne je v industrijskem predelu Celja in je opredeljena v lokacijskem načrtu Toplarne Celje; Ur. list RS, št. 24/04, februar 2005.

6 SpRemljajOčI pROGRamI

Postavljeni cilji ne bodo doseženi samo z gradnjo in obratovanjem infrastrukture za obdelavo odpadkov. Odpadki morajo biti že pri izvoru pripravljeni tako, da jih bo z novimi tehnološkimi postopki mogoče optimalno obdelati.Zato je nujna tudi izvedba spremljajočih programov, ki se v celjski regiji intenzivno izvajajo že najmanj pet-najst let, še posebno intenzivno pa po letu 2000.

Navedeni so le nekateri najpomembnejši pro-grami: Ozaveščenje – vzgoja in izobraževanjeProjekt ekološke vzgoje v osnovnih šolah poteka od leta 1997. V akciji sodeluje večina osnovnih šol v regiji. V okviru projektov gradnje RCERO potekata tudi dva kakovostna projekta Komuniciranje z javnostmi, ki sta postavljena zelo široko in bo treba o njiju spre-govoriti obširneje v posebnem članku.vključevanje vseh prebivalcev v organiziran odvozDa bi zmanjšali in preprečili nastajanje novih divjih odlagališč, se izvajajo aktivnosti za vključitev vseh povzročiteljev v organiziran odvoz odpadkov. Zdaj je vključenih približno 97 odstotkov povzročiteljev, do konca leta 2010 pa naj bi bila vključenost sto-odstotna. ločeno zbiranje odpadkovStrateške usmeritve države in sprejeta strategija rav-nanja z odpadki v Celju zahtevajo izločanje sekun-darnih surovin iz odpadkov in njihovo ponovno upo-rabo. Ločeno se zbirajo papir, steklo, pločevinke, plastika in kosovni odpadki. Za ločeno oddajanje

teh odpadkov je namenjena posebna infrastruktu-ra, in sicer zbiralnice na vsakih petsto prebivalcev in zbirni centri v občinah, ki imajo več kot tri tisoč prebivalcev. ločeno zbiranje biorazgradljivih odpadkovPo gradnji kompostarne smo v letu 2007 začeli in-tenzivno izvajati ta zahtevni projekt. Biorazgradljivi odpadki se ločeno zbirajo na območjih gostejše za-zidave, na redko poseljenih območjih pa se spod-buja individualno kompostiranje.Zbiranje nevarnih odpadkovProgram zbiranja nevarnih odpadkov je bil uveden leta 2001. Izvaja se z mobilno zbiralnico, ki je v vsaki krajevni skupnosti enkrat do dvakrat letno. Občani pa lahko oddajo nevarne odpadke iz gospodinjstev tudi na vseh zbirnih centrih vse leto v času, ko centri obratujejo.monitoringSkladno z veljavno zakonodajo je bil izdelan program obratovalnega monitoringa za celotno območje od-lagališča. Izvajajo se redne meritve, ki zajemajo spremljanje kakovosti izcednih vod, površinskih vod in podzemnih vod, emisij v zrak, in meritve hrupa. Rezultati analiz kažejo, da parametri ne presegajo dovoljenih koncentracij.

7 CIljI pROjeKta

Projekt se nanaša na okoljske cilje, opredeljene v 174. členu Pogodbe Evropske skupnosti, in na cilje petega Okoljskega programa, ki jih v celoti izpolnju-je in so naslednji:– ohranjati, varovati in izboljševati kakovost okolja,– zaščititi zdravje ljudi in kakovost okolja v naseljih,– povečati delež na mednarodni ravni, ki se ukvarja

z regionalnimi in globalnimi okoljskimi problemi,– gospodariti z naravnimi viri.

8 SKlep

Glede na potek aktivnosti verjamemo, da se bo ure-sničila namera, da v Celjski regiji ustrezno uredimo problem ravnanja z odpadki na okolju prijazen in ekonomsko učinkovit način do leta 2010. Seveda nam je to uspelo le z izjemnim sodelova-njem vseh pristojnih služb na nivoju občin, države ter krajanov. Vsekakor projekta ne bi mogli izvesti z lastnimi viri sredstev, zato je bilo ključnega pomena, da smo pri-dobili sredstva kohezijskega sklada Evropske unije in sofinanciranje proračuna Republike Slovenije.

Page 77: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 77

SODOBNI KONCEPTI RAVNANJA S KOMUNALNIMI ODPADKI

dr. Niko Samec, Fakulteta za strojništvo Univerze v Mariboru

Page 78: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije78

Page 79: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 79

Page 80: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije80

Page 81: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 81

Page 82: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije82

Page 83: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 83

Page 84: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije84

Page 85: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 85

Page 86: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije86

Page 87: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 87

Page 88: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije88

Page 89: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 89

Page 90: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije90

Page 91: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 91

Page 92: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije92

Page 93: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 93

Razprava

Page 94: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije94

TOPLARNA CELJE - PRVE IZKUŠNJE IN STROKOVNI IZZIVI

dr. Filip Kokalj, KIV Vransko,Janez Peterman, Energetika Celje

dr. Filip Kokalj

Page 95: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 95

Page 96: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije96

Page 97: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 97

Page 98: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije98

Page 99: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 99

Page 100: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije100

Page 101: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 101

Delovno predsedstvo

Page 102: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije102

1 UpORaBa alteRNatIvNIh GORIv IN mateRIalOv v laFaRGe CemeNt d.d. tRBOvlje

Cementna industrija spada med dejavnosti, ki lahko bistveno pripomorejo pri postopkih ravnanja z od-padki, ker sta zaradi specifike procesa proizvodnje klinkerja in cementa mogoči snovna predelava in energetska izraba, gledano z vidika postopkov rav-nanja z odpadki. In prav snovna predelava in ener-getska izraba bosta pridobili pomen v primerjavi z odlaganjem odpadkov, saj bo v juliju 2009 začela veljati zakonodaja o odlaganju odpadkov, ki bo pre-povedovala odlaganje biorazgradljivih odpadkov in odpadkov s kurilno vrednostjo.

UPORABA ALTERNATIVNIH GORIV IN MATERIALOV V LAFARGE CEMENTU

Petra Kajič, Lafarge Cement d.d.

2 pROIZvOdNja CemeNta

Cementarna v Trbovljah obratuje že več kot sto tri-deset let. V vsej dolgoletni tradiciji se je tehnološko spreminjala in posodabljala, kar ji je omogočilo ob-stoj vse do danes. V zadnjem desetletju je bil glavni poudarek na okoljskih izboljšavah in ekoloških po-sodobitvah tovarne ter avtomatizaciji proizvodnje, tako da dosega vse standarde sodobnih cementarn in se razvija v skladu s t. i. priporočili BAT (najboljše razpoložljive tehnike).

Leta 2002 je cementarna v Trbovljah postala del skupine Lafarge, ki je vodilni proizvajalec cementa in agregatov ter pomemben proizvajalec betonov in mavčnih plošč. Lafarge deluje v šestinsedemdese-

Slika 1: Cementarna nekoč in danes

Page 103: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 103

Slika 2: Tehnološka shema tovarne

tih državah sveta in zaposluje več kot devetdeset tisoč ljudi.Cementarna v Trbovljah glede na obseg dejavnosti spada med manjše cementne obrate s proizvodno zmogljivostjo okrog 1350 ton klinkerja dnevno oziro-ma okrog 0,5 milijona ton cementna letno. Lafarge Cement Trbovlje zaposluje okrog dvesto ljudi in je s tem pomemben lokalen delodajalec ter pomemben lokalen gospodarski subjekt, ki direktno in indirek-ten prispeva okrog 5 odstotkov BDP (bruto domači proizvod) na regionalnem nivoju [1].

Proizvodnja cementa spada med energetsko inten-zivne panoge. Na splošno se proizvodnja deli na naslednje stopnje:– pridobivanje surovine,– priprava surovine,– pridobivanje klinkerja s procesom žganja surovi-

ne,– mletje klinkerja s cementnimi dodatki (oziroma

cementa),– odprema cementa.

Najzahtevnejši proces je žganje klinkerja, pri kate-rem so potrebne izredno visoke temperature v rota-

cijski peči (temperatura materiala dosega 1450° C, temperatura plamena okrog 2000° C). Zaradi po-treb po visokih temperaturah je poraba goriv velika. Da bi se stroški žganja znižali, hkrati pa bi se izko-ristili energetsko bogati odpadki, so že v zgodnjih osemdesetih letih v ZDA začeli energetsko izrabljati nekatere predelane odpadke za nadomeščanje fo-silnih goriv.

3 UpORaBa alteRNatIvNIh GORIv

Zaradi visokih temperatur in stogih okoljskih zakon-skih zahtev morajo t. i. alternativna goriva ustrezati vhodnim zahtevam. Zato morajo biti omenjena go-riva predhodno sortirana in običajno tudi predela-na (dodatno sušena, rezana do ustrezne velikosti, odstranjeni morajo biti kovinski in drugi tujki …), da zadostijo zahtevam in se lahko uporabijo za žganje klinkerja. Najpogostejši primeri uporabe alternativ-nih goriv v cementni industriji so odpadne gume, odpadna olja, frakcije gorljivih industrijskih ali dru-gih komercialni odpadkov, mulji iz čistilnih naprav in topila.Praksa uporabe alternativnih goriv v cementi indu-striji je dolga in Slovenija močno zaostaja za razviti-

Page 104: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije104

ne nastanejo odpadki, saj se pepel iz goriv vključi v klinker.Emisije snovi v zrak so pri sosežigu alternativnih goriv določene z Uredbo o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov in sosežigalnic, ki so bistveno strožje kot sicer, saj so emisije snovi v zrak dolo-čene po Uredbi o emisiji snovi v zrak iz naprav za proizvodnjo cementa.Primerjava zakonsko predpisanih mejnih vrednosti je podana v tabeli 1.

Ob tem velja poudariti, da so študije pokazale, da sosežig ne vpliva bistveno na emisije snovi v zrak. Tako za emisije prahu, SO2, NOx, TOC in dioksi-nov/furanov ni bila dokazana direktna povezava med uporabo alternativnih goriv in emisijami v zrak. Za kloride, fluoride in težke kovine pa je ta vpliv od-visen od vrste uporabljenih goriv [4].Alternativna goriva uporabljamo tudi v Lafarge Ce-ment Trbovlje, in sicer od maja 2009 naprej, potem ko smo v aprilu tega leta prejeli okoljska dovoljenja. V skladu z dovoljenjem lahko uporabljamo za pro-ces žganja klinkerja naslednje energente: odpadna olja, gorljive odpadke (klas. št. 19 12 10) in odpa-dne gume.Tako smo v maju začeli najprej testno dozirati gorljive odpadke in odpadna olja. Po testnem obdobju smo začeli kontinuirano dozirati. Odpadne gume v tem trenutku še ne moremo uporabljati, ker še nimamo postrojenja za doziranje odpadnih gum. Ko bomo tehnično uredili sistem za doziranje, načrtujemo, da bomo odpadne gume v primerjavi z odpadnimi olji in gorljivimi odpadki dozirali ob vstopu v peč, medtem ko bomo druga goriva dozirali prek gorilnika. Pou-dariti velja, da so po začetku uporabe alternativnih

mi državami. Podatki namreč kažejo, da energetska izraba iz leta v leto narašča in da zahodnoevropske države nadomeščajo že prek 50 odstotkov fosilnih goriv z alternativnimi [3], kar je bistveno več kot pri nas.

Uporaba alternativnih goriv pomembno vpliva na razvoj cemente industrije in z vidika predelave od-padkov, kar je trenutno ena izmed perečih tem v Sloveniji.Tako se z nadomeščanjem fosilnih goriv z alterna-tivnimi zmanjšuje poraba fosilnih goriv, ohranja se krajina in s tem skrbimo za trajnostni razvoj. Na drugi strani pa uporaba energetsko bogatih odpad-kov pomeni tudi sledenje nacionalnim programom o ravnanju z odpadki, s katerimi države poskušajo bolj ali manj uspešno znižati količine odpadkov, ki so se bodisi v preteklosti bodisi se zdaj odlagajo na odlagališčih. Nadomeščanje z alternativnimi gorivi zmanjšuje izpuste toplogrednih plinov (emisij CO2). Za primerjavo naj povemo, da premog pri zgore-vanju emitira 101 kg CO2/GJ, petrol koks 108 kg CO2/GJ, medtem ko je za odpadne gume in odpa-dna olja ta faktor 70 kg CO2/GJ, za gorljive odpad-ke pa okrog 83 kg CO2/GJ [2].Seveda ne moremo mimo ekonomskih učinkov. Z nadomeščanjem fosilnih goriv se znižajo stroški proizvodnje klinkerja na eni strani zaradi nižjih cen energentov, na drugi strani pa zaradi manjših izpu-stov toplogrednih plinov in nižjih pristojbin zaradi manjšega emitiranja ogljikovega dioksida. Vse to posledično vpliva na konkurenčnost na trgu in s tem omogoča dolgoročen obstoj in razvoj cementarne.Pomembno je tudi dejstvo, da so temperature pri žganju izredno visoke (okrog 2000 °C), kar pome-ni, da so izkoristki energije maksimalni, da organske snovi pri teh temperaturah razpadejo na osnovne komponente in da pri zgorevanju alternativnih goriv

Vir: VdZ Deutsche Zementindustrie

Graf 1: Zamenjava fosilnih goriv z alternativnimi gorivi v Avstriji, Nemčiji, Švici in Franciji

Tabela 1: Primerjava zakonskih vrednosti pri uporabi al-ternativnih goriv in brez nje

Parameter Zakonska meja za sosežigmg/Nm3

Zakonska meja pri uporabi fosilnih goriv mg/Nm3

Prah 30 50

SO2 50 400

NOx 800 1300

TOC 200 /

HCl 10 30

HF 1 5

Živo srebro 0,05 0,2

Benzen 5 5

Dioksini/furani 0,1 ngTE/Nm3 /

Page 105: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 105

goriv emisije snovi globoko pod zakonskimi zahteva-mi, ki jih predpisuje uredba o sežigalnicah in soseži-galnicah. Pri žganju klinkerja so se pojavile nekatere spremembe, ki smo jih pričakovali.

4 UpORaBa SeKUNdaRNIh mateRIalOv

Poleg uporabe alternativnih goriv, ki spadajo med t. i. energetsko bogate odpadke, je cementna in-dustrija pomembna predelovalka sekundarnih ma-terialov, ki nastanejo kot stranski proizvod v termo-energetskih blokih, železarski industriji in drugje. Sekundarni materiali se lahko uporabljajo bodisi kot dodatek surovini pri stopnji priprave surovine ali kot dodatek h klinkerju pri stopnji mletja cementa. Sekundarni materiali, ki se dodajajo pri mletju ce-menta, morajo ustrezati zahtevam standarda SIST EN 197-1. Omenjeni standard med drugim obrav-nava tudi naslednje sekundarne materiale, ki se lah-ko uporabljajo kot cementni dodatek: granulirana plavžna žlindra, elektrofiltrski cement in mikrosilika. Za regulacijo vezanja cementa se dodaja sadra, ki nastaja pri razžveplanju dimnih plinov in se prav tako lahko uporablja v cementni industriji. Delež dodane-ga materiala je odvisen od vrste cementa.Sekundarni materiali se lahko uporabljajo tudi za nadomeščanje naravnih materialov, ki so potrebni za proizvodnjo klinkerja. V tem primeru standardnih zahtev ni, sta pa vrsta in količina dodanega materiala odvisni od kemijske sestave. Klinker je namreč pro-izveden s sintranjem natančno predpisane mešani-ce surovin, pri čemer nastanejo kalcijevi silikati, ki so ključni, da ima klinker (oziroma cement) hidravlič-ne lastnosti. Najpogosteje se kot dodatek k surovini uporabljajo kotlovska žlindra, elektrofiltrski pepel, sadra, škaja, odpadna opeka in drugi materiali.V Lafarge Cement Trbovlje smo lani nadomestili približno petino klinkerja s sekundarnimi, t. i. ce-mentnimi dodatki, medtem ko je bil ta odstotek pri pripravi surovine bistveno nižji, skoraj zanemarljiv. Vendar trend nadomeščanja naravnih surovin in klinkerja pri proizvodnji cementa narašča po svetu in pri nas predvsem zaradi ohranjanja naravnih suro-vin in zaradi poplave tovrstnih materialov na tržišču. Ekonomika uporabe je odvisna od vrste materiala in strateške uporabe določenega materiala. Večinoma so stroški nižji.

5 SKlep

Po 15. juliju 2009 bo prepovedano odlagati bioraz-gradljive odpadke in odpadke s kurilno vrednostjo

na odlagališča. Nekateri odpadki se lahko bodisi snovno bodisi energetsko predelajo v cementar-nah. S tem na eni strani cementna industrija skrbi za vsesplošen sodoben problem človeštva, to je ravna-nje z odpadki, na drugi strani pa si zaradi pozitivnih finančnih kazalnikov poskušajo posamezne družbe zvečati konkurenčnost z nižjimi stroški proizvodnje klinkerja in cementa.Tako kot drugje po svetu smo tudi v Lafarge Cement Trbovlje začeli maja 2009 delno nadomeščati fosil-na goriva s t. i. alternativnimi gorivi. Vendar krepko zaostajamo glede na delež uporabe alternativnih goriv za drugimi razvitimi zahodnoevropskimi dr-žavami, kjer se nadomešča več kot 50 odstotkov fosilnih goriv.Rezultati uporabe v Lafarge Cement Trbovlje so tre-nutno pozitivni – emisije snovi v zrak so se zaradi spremenjenih zakonskih zahtev znižale, vključno z emisijami toplogrednih plinov, proces žganja klin-kerja pa skrbno kontroliramo in analiziramo tudi vsakršne težave.Ugotavljamo, da je ozaveščenost glede tematike o ravnanju z odpadki zelo slaba in s tem tudi naklonje-nost prebivalcev do tovrstnih vprašanj bodisi z vidika predelave odpadkov bodisi z vidika odlaganja od-padkov. Odpadki namreč niso problem sežigalnic ali sosežigalnic, med katere spada tudi cementna industrija, temveč je sodoben problem človeštva. In zato je treba iskati skupne in sodobne rešitve.

lIteRatURa:

[1] Economic impact of the Lafarge Cement, d.d. Trbvolje on the Zasavje region, dr. M. Jaklič, dr. H. Zagoršek, Ekonomska fakulteta Univerza v Ljublja-ni, 2005.[2] Značilne neto kalorične vrednosti in emisijski faktorji za leto 2008, vir: spletna stran ARSO.[3] Environmental data of Cement industry, vdz De-utsche Zementindustrie, 2005, 2007.[4] Sustainable cement production, Cembureau, 2009.

Page 106: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije106

1 OSNOve

Razvoj gospodarjenja z odpadki v določeni deželi lahko ponazorimo s fazami, kjer začetni fazi sledi naslednja faza z višjim tehničnim nivojem. Za premik iz nižje faze v višjo fazo sta potrebna tehnološki pre-skok in sprememba ekološkega zavedanja prebival-cev, kar skupaj opredeljuje meje med posameznimi fazami.1

Trenutno razlikujemo šest faz:

Prehod od deponiranja k termični obdelavi odpad-kov je logičen razvoj in v skladu s predstavljenim faznim modelom, na primer prehod iz faze 4 „Re-šitve izkoriščanja odpadkov“ v fazo 5 „Izkoriščanje odpadkov v industriji“. Slovenija gre po poti, ki so jo pred njo prehodile že Nemčija, Avstrija in Švica,

TEŽKA POT OD DEPONIRANJA DO TERMIČNE OBDELAVE ODPADKOV V DRUGIH DRŽAVAH (A, D, CZ, H S KRATKIM POROČILOM I IN CRO)

Mag. Gerald Schmidt, dr. Roland Pomberger, Saubermacher

Shema št. 1: Faze gospodarjenja z odpadki2

in se glede sodobnega ravnanja z odpadki uvršča k pionirjem v Evropi.Ta pot ustreza tudi dolgoročnim ciljem Evropske unije (Uredba o deponiranju, Uredba o količinah odpadkov), da bi se čim bolj oddaljili od deponiranja kot najpomembnejše rešitve in da bi se energijska vrednost odpadkov čim bolj izkoristila.

V tem gradivu bo predstavljena pot prehoda med fazami od deponiranja do energijskega izkoriščanja v Nemčiji, Avstriji, Češki, Madžarski, Italiji in Hrva-ški. Te države smo izbrali, ker imajo podobne cilje (zmanjšanje/preprečitev neposrednega deponira-nja), a se način in postopki za doseganje teh ciljev zelo razlikujejo.

2 avStRIja

2.1 Zakonska predpostavkaLeta 1996 je bila v Avstriji sprejeta Uredba o depo-niranju. Bistvene vsebinske točke te Uredbe so:

• prepoved deponiranja za materiale z > 5 % TOC,

• možnost izjeme za uporabo mehansko-biološke obdelave (MBA) materialov, če je kalorična vre-dnost Ho < 6.000 kJ/kg.

Bistvene točke iz Uredbe o deponiranju so začele veljati 1. januarja 2004. Vsaka od devetih deželnih vlad v Avstriji je lahko podaljšala rok do 31. decem-bra 2008, kar so izkoristile štiri zvezne dežele.

Mejna vrednost 5 odstotkov TOC v praksi pomeni, da se lahko, razen inertnih snovi, dejansko deponi-rajo le odpadki po sežigu (pepel). Izjemoma je mehansko-biološka obdelava odpad-kov s postopkom gnitja mogoča samo, če snovni tok odpadkov vsebuje zelo visok delež bioloških

1 Klampfl, Gelbmann (2006), S. 1–2.2 Klampfl, Gelbmann (2006), S. 27, dopolnitev faze 6.

Page 107: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 107

odpadkov (mešani komunalni odpadki iz gospodinj-stev). Klasični odpadki iz obrti in industrije vsebujejo majhen delež bioloških odpadkov, zato ti odpadki niso primerni za biološko obdelavo. Vzporedno z Uredbo o deponiranju je bil uveden tudi Zakon o sanaciji starih bremen (ALSAG) – uva-ja davek na deponiranje odpadkov, ki predvideva financiranje sanacije starih bremen s plačili doda-tnega davka – ekološke takse (ALSAG) ob deponi-ranju. Višina tega davka se je z leti postopno poviše-vala (glej shemo).

2.2 Učinki v praksi Zaradi postopnega dviga ekološke takse (ALSAG) se je po eni strani povečalo snovno izkoriščanje, po drugi strani pa je bilo tako izkoriščanje omogočeno, zato da je prehod od cenenega deponiranja do dra-ge termične obdelave potekal počasi in ni prišlo do nenadnega skoka cen.Ob objavi Uredbe o deponiranju je bilo predvide-no, da bodo v vsej Avstriji klasične sežigalnice od-padkov (MVA) zgrajene pretežno z javnimi sredstvi. Zasebna podjetja za odstranjevanje odpadkov v Av-striji so bila večinoma premajhna, da bi lahko sama zgradila lastno sežigalnico. Kmalu se je izkazalo, da bo gradnja večine načrtovanih sežigalnic zaradi odpora prebivalcev propadla ali pa se je njihova gra-dnja močno zavlekla; sežigalnica odpadkov v mestu Zistersdorf3, načrtovana leta 1997, bo na primer začela obratovati šele v sredini leta 20094. V zvezni deželi Tirolski se še danes – trinajst let po objavi Uredbe o deponiranju – razpravlja, katera naprava naj bi se sploh zgradila za tirolske gospodinjske odpadke.

Shema št. 2: Gibanje davka na deponiranje (ALSAG – davek na deponiranje odpadkov) v Avstriji od leta 1996 do 2006

Klasične sežigalnice odpadkov danes obratujejo samo v štirih od devetih avstrijskih zveznih dežel. Te so zmožne dokončno obdelati samo del celotnih odpadkov iz gospodinjstev. Za odpadke iz obrti ozi-roma industrije v avstrijskih sežigalnicah pravzaprav ni razpoložljivih zmogljivosti. Da bi preprečili propad Uredbe o deponiranju oziroma preprečili stisko pri ravnanju z odpadki, so bile nujno potrebne alterna-tivne rešitve, ki so jih pretežno razvila zasebna pod-jetja za ravnanje z odpadki.Zato so družbe za ravnanje z odpadki razvile in izpe-ljale rešitve mehanskega ločevanja odpadkov (Split-ting) in proizvodnjo alternativnega goriva.

Pri mešanih komunalnih odpadkih iz gospodinjstev se je delitev masnih tokov izvedla z mehansko-biolo-ško napravo (MBA), pri odpadkih iz obrti in industri-je pa z napravami za ločevanje/sortiranje odpadkov „Splitting“. Frakcija s srednjo kalorično vrednostjo s približno 12–15 MJ/kg (približno 25 odstotkov odpadkov iz gospodinjstev; okoli 60 odstotkov od-padkov iz obrti in industrije) se posreduje v posebej za to zgrajene naprave s ciklonskim vpihovanjem z visokim izkoristkom toplote (npr. RVL Lenzing), frak-cija z visoko kalorično vrednostjo približno 18–24 MJ/kg (približno 10 odstotkov odpadkov iz gospo-dinjstev; približno 30 odstotkov odpadkov iz obrti in industrije) se posreduje v nadaljnje postopke obde-lave in priprave (proizvodnja alternativnega goriva – EBS) za industrijo cementa.

3 Salzburger Nachrichten 24.06.97, Bürger stimmen für Müllofen, Kritik am Standort Zwentendorf (članek iz časopisa: Občani glasovali za sežigalnico odpadkov, kritika lokacije Zwentendorf).4 www.asa.at

Shema št. 3: Poenostavljena razporeditev odpadkov glede na kalorično vrednost po posameznih postopkih obdelave (Senken)

Gibanje takse za deponiranje (ALSAG) v EUR/t deponiranih odpadkov

6,50 10,90 14,50

29,1021,80 26,00

87,00

43,60

65,00

0

20

40

60

80

100

od 1996 od 1997 od 1998 od 1999 od 2001 od 2004 od 2006

Odpadki, ki izpolnjujejo kakovostne zahteve za deponiranje v skladu z Uredbo o deponiranju

Page 108: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije108

Vseh devet cementarn v Avstriji povečano uporablja alternativno gorivo in s tem v povprečju pokriva sko-raj 49 odstotkov potreb fosilnega goriva z alternativ-nim gorivom.

Malo pred uveljavitvijo prepovedi deponiranja se je izkazalo, da bo v štirih od devetih avstrijskih zveznih dežel kljub podaljšanju roka za pet let premalo raz-položljivih kapacitet. Zato se je pričakovalo močno povišanje cen in stiska pri obdelavi odpadkov.

2.3 avstrija po uvedbi Uredbe o deponiranju (uveljavitev 2004)Napovedana stiska pri obdelavi odpadkov in močno povišanje cen nista bila tako dramatična, kot se je sprva predvidevalo. Za to je bilo več vzrokov:

• Deponiranje z visokim „kazenskim“ davkom je bilo v nekaterih regijah še vedno mogoče (= „ven-til“).

• Nastala so vmesna skladišča (žal tudi nezakoni-ta).

• Delno tudi nezakonito odstranjevanje doma in v tujini.

• „Navidezno“ izkoriščanje, večinoma v deponije v vzhodni Nemčiji.

Shema št. 5: Uporaba alternativnega goriva in delež sub-stitucije v avstrijskih cementarnah

Kontrola uradnih ustanov zaradi premajhne kadro-vske zasedbe ni bila zadostna.

V nadaljnjih letih so bile zgrajene dodatne kapaci-tete v Avstriji in bližnji okolici. Trenutno v Avstriji že zaznavajo presežek kapacitet za sežig, zato se je tržna cena znižala. Dodatne naprave s skupno ka-paciteto 580.000 t/a bodo začele obratovati v letu 2009, tako da se bo v kombinaciji s padajočimi ko-ličinami odpadkov zaradi gospodarske krize znižala tudi cena oziroma se bo zaostril boj za surovine – odpadke.

Shema št. 6: Razmerje količin odpadkov za obdelovalne kapacitete v Avstriji v letih 2004–2011 (netočnost zaradi nejasnih statistik odpadkov in prihodnjih potencialnih projektov)

2.4 povzetek in interpretacija

Shema št. 4: Proizvodni obrat za pripravo EBS za cemen-tno industrijo podjetja Termo Team v Retznei-ju.

Opomba

Časovno obdobje za prehod

12 let Predolgo, ker v prvih nekaj letih ni aktivnosti

Cenovna prilago-ditev

Kratkoročno, od ene skrajnosti do druge

Izjemno težko za trg in stranke

Zakonite poti Samo omejene zaradi vmesnega skladiščenja

Delno je to vodilo do težav in pregre-tja trga

Nezakonite poti Delno izkoriščene Politične težave s CZ, H in pravno siva cona „od-stranjevalcev“ v glinokopih

-2.000.000

-1.500.000

-1.000.000

-500.000

0

500.000

1.000.000

1.500.000

2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011t/a

max min

Presežek odpadkov

Pomanjkanje odpadkov

Page 109: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 109

3 NemčIja

3.1 Zakonske predpostavke Leta 1993 so bila v Nemčiji sprejeta tehnična navo-dila za odpadke iz gospodinjstev (TASI), ki so bila leta 2001 konkretizirana z Uredbo o odlaganju od-padkov.

Bistvene točke so:• Prepoved deponiranja materiala vsebnosti > 3 %

TOC.• Možnost izjeme za uporabo mehansko-biološke

obdelave (MBA) materialov, če je kalorična vre-dnost Ho < 6.000 kJ/kg.

Ta uredba velja za vso Nemčijo od 1. junija 2005. V primerjavi z drugimi državami pa ni bila uvedena ekološka taksa oziroma davek na deponiranje od-padkov.

3.2 Učinki v praksi Predvsem v pokrajini Nordrhein-Westfalen (NRW) že dolgo uporabljajo sežigalnice odpadkov. V dru-gih delih, na vzhodu, je bil največji poudarek na deponiranju.

V prvih letih po razglasitvi Uredbe o deponiranju je bila tržna cena stabilna. Bolj ko se je bližal datum 1. junij 2005, tem bolj so deponije zniževale ceno de-poniranja. Zlasti na vzhodu so bile ogromne depo-nije s prostimi kapacitetami. Na koncu tega obdo-bja so uporabljali velike časopisne članke oziroma oglase s ceno deponiranja od 10–15 evrov/t. To je povzročilo, da so bili zaradi stroškov odpadki iz vse Nemčije prepeljani na te deponije in so tako delno obstoječe naprave na zahodu zaradi pomanjkanja odpadkov morale začasno ustaviti svoje obratova-nje.

Pri načrtovanju in gradnji novih naprav je bil ob iz-kušnjah iz NRW največji poudarek na klasičnih se-žigalnicah odpadkov MVA s sežigom nad rešetom. Rešitve, ki so ustrezne na velikih urbanih območjih, so drugod le pogojno uporabne. To so pokazale težave v praksi (zagotovitev količin inputa, optimal-na velikost naprave, pomanjkljiva energijska izraba, sprejemljivost za prebivalce itd.).

Številne regije so zato gradile mehansko-biološke naprave (MBA). Uveljavitev uvedbe TASI je pokaza-la, da v Nemčiji obstaja premalo naprav s potrebnimi

kapacitetami, pri čemer se je pričakovala regionalna „stiska odpadkov“ in močno povišanje cen.

3.3 Nemčija po uvedbi prepovedi deponiranjaNenadoma so cene zrasle za 10- do 15-krat. Se-žigalnice so za prevzem odpadkov lahko zahtevale kakršno koli ceno. To je vodilo celo tako daleč, da so bile delno veljavne dobavne pogodbe enostran-sko prekinjene oziroma so se cene kljub drugače sklenjenim pogodbam prilagajale. Situacijo so čez čas omilili:• z velikimi vmesnimi skladišči, • s povečanjem izvoza odpadkov (zakonito in neza-

konito),• s povečanjem (pol)legalnih poti odstranjevanja v

glinokopih (po določilih rudarstva).

Naslednja težava je nastala, ker je bilo zgrajenih veliko naprav MBA, vendar je močno primanjkovalo primernih naprav za termično izkoriščanje srednje kalorične frakcije. Zgrajene naprave so bile skoraj izključno klasične sežigalnice MVA s sežigom na rešetih, ki so idealne za kalorično vrednost približno 10 MJ/kg. Cementarne v Nemčiji uporabljajo pred-vsem materiale z >18 MJ/kg. Presejani materiali iz MBA, ki niso bili primerni za biološko obdelavo, so imeli kalorično vrednost med obema vrednostma. Za sežig zelo primerne naprave z vrtljivo pečjo pa so bile v Nemčiji le redke.

Medtem se je stanje umirilo in tudi v Nemčiji je za-znati čezmerno kapaciteto sežigalnic s primerno upadlimi cenami.

Shema št. 7: Količine odpadkov in razvoj cen v Nemčiji v letih 2004-2012 (Vir: 11-12/2008 www.entsorga-magazin.de)

Page 110: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije110

4 čeŠKa

4.1 Zakonske predpostavkeV primerjavi z Avstrijo in Nemčijo trenutno ne obsta-ja noben zakon, ki bi prepovedoval deponiranje v podobnih razsežnostih. Vendar obstajajo oblikovani cilji.

Ciljne predloge na Češkem so: • 2010 nič neobdelanih odpadkov z biološko

razgradljivim deležem, • 2015 prepoved deponiranja papirja, stekla,

plastike, kovin, opeke,• 2020 prepoved deponiranja ponovno uporab-

nih odpadkov,• 2025 prepoved deponiranja vseh preostalih

odpadkov.

Obvezujoča je samo zahteva Evropske unije prek Uredbe o deponiranju EU.

To pomeni : • do leta 2006 zmanjšanje deponiranja biološko

razgradljivih odpadkov iz gospodinjstev na 75 (težnostnih) odstotkov skupne količine biološko razgradljivih odpadkov iz gospodinjstev,

• do leta 2009 zmanjšanje na 50 (težnostnih) od-stotkov in zapiranje deponij, ki ne ustrezajo stan-dardom,

• do leta 2016 zmanjšanje na 35 (težnostnih) od-stotkov.

Podobno kot v Avstriji obstaja tudi na Češkem davek na deponiranje odpadkov, ki naj bi se z leti postopo-ma povečal. Trenutno se plačuje 600 čeških kron

Leto tona odpadkov

2009–2010 600 CZK oziroma 23 EUR

2011–2012 700 CZK oziroma 27 EUR

2013–2014 900 CZK oziroma 35 EUR

2015– 1300 CZK oziroma 50 EUR

(tečaj 1 evro = 26 CZK), tj. 23 evrov/t deponijske takse.Da bi se zmanjšala količina odpadkov za deponira-nje, se češka vlada pravkar pogaja o osnutku, kako oblikovati pristojbino za deponiranje v prihodnjih letih. Se pa v češki vladi razpravlja tudi o kontrapro-duktivnem obdavčenju sežiga odpadkov in obdela-ve. Razvoj češke Uredbe o deponiranju v letih 2009–2015 (od leta 2010 osnutek)

Razvoj češke pristojbine za sežig in obdelavo od-

padkov v letih 2011–2013Kapacitete deponiranja so na Češkem trenutno še zelo velike. Skupaj imajo 290 deponij (stanje iz leta 2002), v naslednjih letih pa je pričakovati, da se bodo razpoložljive deponijske površine zmanjšale. Po letu 2009 bo za deponiranje odpadkov na raz-polago samo še 60 deponij. Zakoni Evropske unije bodo še naprej vodili k temu, da se bodo odpad-ki, primerni za deponiranje, na Češkem zmanjšali najpozneje do leta 2012, kar pomeni pospeševanje sortiranja odpadkov.

4.2 Učinki v praksiNa Češkem obstajajo tri sežigalnice odpadkov MVA (Praga, Brno, Liberec), ki imajo zaradi ugodnih stroškov deponiranja velike težave pri zagotavljanju zadostnih količin odpadkov na prostem trgu. Ob-stoječih pet čeških cementarn že nekaj let upora-blja nadomestna goriva in širi uporabo alternativnih goriv. Na osnovi cenenega deponiranja imajo ce-mentarne velike težave pri pridobivanju primernega materiala s Češke, zato veliko uvažajo iz Nemčije in Avstrije. Tudi nekaj sežigalnic z vrtljivo pečjo je že začelo termično sosežigati manjše količine. Zaradi slabih možnosti za gospodarno uporabo EBS če-ški trg za termično izkoriščanje odpadkov trenutno stagnira.

Leto tona odpadkov

2011–2012 350 CZK oziroma 13,50 EUR

2013 500 CZK oziroma 19,20 EUR

Opomba

Časovno obdobje za prehod

12 let Predolgo, ker v prvih nekaj letih ni aktivnosti

Cenovna prilago-ditev

Kratkoročno, od ene skrajnosti do druge

Izjemno težko za trg in stranke

Zakonite poti Samo omejene zaradi vmesnega skladiščenja

Delno je to vodilo do težav in pregre-tja trga

Nezakonite poti Delno izkoriščene Politične težave s CZ, H in prav-no siva cona „odstranjevalcev“ v glinokopih

3.4 povzetek in interpretacija

Page 111: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 111

Opomba

Časovno obdobje za prehod

Še ni jasno Težko za investi-torje na področju termičnega izkori-ščanja

Cenovna prilagoditev

Počasi, prek dav-kov

Trenutno termično izkoriščanje pogo-sto še prepoceni

4.3 povzetek in interpretacija

5 madžaRSKa

5.1 Zakonske predpostavkeMadžarsko gospodarjenje z odpadki je zaznamova-no s cenenim deponiranjem. Zakonodaja se omeju-je z realizacijo Uredbe o deponiranju EU z naslednji-mi stičnimi točkami:• do leta 2006 zmanjšanje deponiranja biološko

razgradljivih odpadkov iz gospodinjstev na 75 (težnostnih) odstotkov skupne količine biološko razgradljivih odpadkov iz gospodinjstev,

• do 15. julija 2009 zmanjšanje na 50 (težnostnih) odstotkov in zapiranje deponij, ki ne ustrezajo standardom,

• do leta 2016 zmanjšanje na 35 (težnostnih) od-stotkov.

Za doseganje prvih dveh imenovanih ciljev dejansko zadostuje uvedba površinsko krite uvedbe ločenega zbiranja bioloških odpadkov.

Enako kot v Nemčiji do danes na Madžarskem ni-majo davka na deponiranje.

5.2 Učinki v praksi Z zadostno kapaciteto deponiranja in umanjkanjem davka na deponiranje je termična obdelava odpad-kov na Madžarskem, razen nekaterih izjem, komaj prisotna. Na Madžarskem imajo samo eno sežigal-nico odpadkov MVA v Budimpešti. Obstoječe štiri cementarne sicer uporabljajo EBS, vendar samo v skromnem obsegu in v glavnem posebne frakcije, kot so stare gume in kostna moka. Na Madžarskem so zanimive kalorične elektrarne. Tako ima na pri-mer elektrarna lignita na vzhodu Madžarske dovolje-no kapaciteto 300.000 t/a nadomestnega goriva. Dejanski input pa so v glavnem z oljem onesnažene

zemljine iz rafinerij ali alternativno gorivo iz Avstrije in Nemčije. Nadomestna goriva iz Madžarske zaradi lokalne cenovne situacije ne igrajo omembe vredne vloge.Zaradi zakonskih okvirnih pogojev je pričakovati le počasno povečanje termičnega izkoriščanja odpad-kov.

5.3 povzetek in interpretacija

6 KRatKO pOROčIlO O dRUGIh ZaNImIvIh dRžavah

6.1 Italija Okvirni zakonodajni pogoji pri ravnanju z odpadki so v Italiji zavezani stalnim spremembam. V primerjavi z drugimi državami Evropske unije z dobro razvitim gospodarjenjem z odpadki se v Italiji smernice obča-sno nepopolno in z zakasnitvijo pretvorijo v zakono-dajo in uredbe; občasno se tudi ustavijo. Izhajamo lahko iz dejstva, da bo razvoj v Italiji potekal podobno – samo z večjim časovnim zamikom – kot na primer v Nemčiji in Avstriji.5Težišče odstranjevanja odpadkov v Italiji še vedno predstavlja deponiranje. Tako se je leta 2007 de-poniralo 46 odstotkov (evropsko povprečje: 42 od-stotkov) mešanih komunalnih odpadkov in samo 11 odstotkov (evropsko povprečje: 20 odstotkov) se je termično obdelalo.6 Razmere so lokalno zelo razno-like. Na eni strani so tipične razlike italijanski sever-jug, na drugi strani razlike glede na lokalne razmere razpoložljivosti deponije in cene deponiranja. Na-čelno so kapacitete deponiranja že zelo omejene, gradnja termičnih naprav za obdelavo odpadkov pa je pravno in politično zelo težko izvedljiva. Leta 2005 je obratovalo 52 sežigalnic – delno brez primerne tehnologije. Že nekaj let se električna ener-gija, pridobljena s sežigom odpadkov, sofinancira s prispevki, zato so bile zgrajene številne sežigalnice

5 Vgl. Thome-Kozmiensky, Thiel: „Restabfallentsorgung in Europa“; 2007; S. 122.6 Vgl. Eurstat Pressemitteilung „Eine halbe Tonne kommunaler Abfälle pro Person in der EU27 im Jahr 2007“; 9.3.2009.7 Vgl. Thome-Kozmiensky, Thiel: „Restabfallentsorgung in Europa“; 2007; S. 122–125.8 Law 549/95: entnommen aus www.waste.eionet.europa.eu/factsheets/Italy am 19.02.2008.

Opomba

Časovno obdobje za prehod

Še ni jasno Mednarodno konkurenč-na šibkost za potencialne uporabnike termičnega izkoriščanja (npr. cemen-tarne) zaradi pomanjkanja EBS

Cenovna prilagoditev

Praktično nobena

Deponiranje je trenutno v primerjavi s termičnim izko-riščanje prepoceni

Page 112: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije112

na alternativna goriva (italijansko: Combustibile de-rivato da rifiuti – CDR), cilj pa je bil proizvajati elek-trično energijo, za pridobljeno toploto pa pogosto ni bilo odjemalcev.7Italija pozna davek na deponiranje odpadkov, ki je odvisen od vrste odpadka (na primer 10,33 evra/t–25,82 evra/t za trdne gospodinjske odpad-ke; 5,16 evra/t–10,33 evra/t za odpadke iz indu-strije).8

6.2 hrvaška Na Hrvaškem je največji poudarek na gradnji povr-šinsko celovitega ravnanja z odpadki. Številne male, lokalne deponije je treba zapreti in istočasno zgradi-ti nove po standardih Evropske unije.9

Tudi Hrvaška ima davek na deponiranje odpadkov, ki pa je po regijah različno visok. Dejansko ni mo-goče odpadkov iz ene regije deponirati na deponiji druge regije, zato so tudi različne cene deponira-nja (približno 15 evrov/t na jugu do približno 120 evrov/t na severovzhodu).

Strategija ravnanja z odpadki iz leta 2005 predvi-deva, da bo do leta 2010 razširjeno recikliranje in pridobivanje sekundarnih surovin in energije iz od-padkov. Obstoječe deponije naj bi se sanirale in večinoma zaprle. Skupno naj bi do leta 2012 obra-tovalo največ dvajset regionalnih centrov za ravna-nje z odpadki, izvajala naj bi se mehansko-biološka obdelava in bistvene sestavine odpadkov naj bi se snovno in energijsko izkoristile.10 Na novozgrajenih deponijah se v primerjavi z obstoječimi ne smejo od-lagati neobdelani odpadki. V praksi bo te ambiciozne cilje le težko realizirali. Projekti za gradnjo naprav za mehansko-biološko

9 ÖGUT: „Kurzzusammenfassung Umweltmärkte in Mittel- und Osteuropa sowie Südosteuropa“, Bericht 2004.10 V. Mladineo: „Gründung und Ausbau der Zentren für die Abfallbewirtschaftung in der Republik Kroatien“, Graz 2008.

obdelavo odpadkov niso veliko napredovali. Pri ter-mičnem izkoriščanju imata trenutno samo dve (od skupno štiri) cementarn dovoljenje za sosežig alter-nativnih goriv, pri čemer ima samo ena dovoljenje za sežig posebnih frakcij (izrabljene avtomobilske gume, odpadno olje, kostna moka). Novi realistič-ni projekti, razen manjših izjem, niso znani, zato je pričakovati, da bo za načrtovano energijsko izkori-ščanje odpadnih frakcij ob današnji situaciji na Hr-vaškem premalo razpoložljivih kapacitet za termično izrabo.

7 pOvZeteK IN SKlepI

Vsaka od štirih opazovanih držav ima v osnovi enak cilj – jasno zmanjšati oziroma odpraviti deponiranje odpadkov. Preseneča pa dejstvo, da želijo ta cilj do-seči na zelo različne načine.

• V dveh od štirih držav (Avstrija in Češka) obstaja davek na deponiranje. To se je izkazalo kot pozi-tiven učinek uravnavanja za zmanjšanje deponira-nja in za blag prehod k energetskemu izkorišča-nju.

• Avstrija in Nemčija sta to fazno spremembo izve-dli že v zadnjih letih. Sprememba je bila izvedena v Avstriji v štirih letih, medtem ko v Nemčiji na en sam prelomni datum. V obeh državah zdaj ob-staja že preveč termičnih naprav za obdelavo in cene so se po začetnem povišanju v zadnjih letih zaradi čezmerne kapacitete naprav znižale.

• Na Češkem trenutno še ne obstaja predpis, ki bi prepovedoval neposredno deponiranje. Imajo pa dolgoročne cilje. S stalnim povečevanjem davka na deponiranje je tudi na Češkem opaziti poča-sen prehod k termičnemu izkoriščanju.

• Na Madžarskem, kjer ni takih predpisov in davka na deponiranje, še ni opaziti sprememb.

• Časovno obdobje za spremembo (Avstrija 8–12 let; Nemčija 12 let) je pogosto daljše, kot je de-jansko potrebno, saj se prvih nekaj let „prespi“. Pogosto se sprejmejo odločitve šele takrat, ko vsi udeleženci spoznajo, da se bo datum pravnega učinkovanja spremembe tudi dejansko upošte-val.

Shema št.8: Poti odstranjevanja odpadkov iz gospodinj-stev v Italiji

Page 113: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 113

• V prehodni fazi ponudba in povpraševanje sis-temsko pogojeno nekaj časa nista uravnotežena. Obstoj legalnih „ventilov“ (npr. vmesno skladišče, izvoz itd.) se je pokazal za smiselnega. Vendar ti morajo biti dražji od novih rešitev izkoriščanja, da za pravočasno izvedene investicije ne pride do konkurenčnega zaostanka.

• Ob prehodu od deponiranja k termični obdelavi odpadkov je treba do vzpostavitve novega tržne-ga razmerja med ponudbo in povpraševanjem pričakovati povišane cene.

• Razmere v Italiji in na Hrvaškem so regionalno zelo različne. V obeh državah prevladuje deponi-ranje odpadkov z nizkim davkom na deponiranje. Razvoj povečanega termičnega izkoriščanja je vi-den, vendar ni jasnih zakonskih pravil in časovnih načrtov.

lIteRatURa

[1] Eurstat Pressemitteilung „ Eine halbe Tonne kommunaler Abfälle pro Person in der EU27 im Jahr 2007“; 9.3.2009.

[2] G. Bayer, A. Kisliakova, B. Szelag, ÖGUT: „Kurz-zusammenfasssung Umwelttechnikmärkte in Mittel- und Osteuropa sowie Südosteuropa“; Auftraggeber Wirtschaftskammer Österreich; 2004.

[3] Klampfl-Pernold Hannes, Gelbmann Ulrike, Quantensprünge in der Abfallwirtschaft, Graz 2006.

[4] Law 549/95: entnommen aus www.waste.eio-net.europa.eu/factsheets/Italy am Law 549/95: entnommen aus www.waste.eionet.europa.eu/factsheets/Italy am 19.02.2008

[5] Ministerium für Umwelt und Gewässer (KVVM) zitiert in www.gtai.de/fdb-SE,MKT20060905111353,Google.html.

[6] Salzburger Nachrichten 24.06.97, Bürger stim-men für Müllofen, Kritik am Standort Zwentendorf.

[7] Thome-Kozmiensky, Thiel: „Restabfallentsor-gung in Europa“ in „Abfall- und Energiewirtschaft“, Band 3, Herausgeber A. Versteyl, K.J. Thome-Koz-miensky; 2007.

[8] V. Mladineo: „Gründung und Ausbau der Zen-tren für die Abfallbewirtschaftung in der Republik Kroatien“, Graz 2008.

[9] Vereinigung der österreichischen Zementindu-strie, Wien, 2008, Information per Mail

[10] 11/12/2008 www.entsorga-magazin.de

[11] www.asa.at

[12] www.bmu.de/abfallwirtschaft/doc/1853.phb

Page 114: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije114

OKROGLA MIZA:BLATO JE PODJETNIŠKA PRILOŽNOST

Sogovorniki: Brigita Šarc, ARSO, Roman Kramer, Mestna občina Celje, dr. Niko Samec, Fakulteta za strojništvo Univerze v Mariboru, dr. Darko Drev, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Inštitut za vode RS, Rok Mihelič, Biotehniška fakulteta, Rudi Horvat, Saubermacher Slovenija, Karel Lipič, Zveza ekoloških gibanj SlovenijeModerator: Jože Volfand

Na šestem okoljskem simpoziju Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije so na okro-gli mizi govorili o temi Blato iz komunalnih čistilnih naprav – odpadek, gorivo, gnojilo ali kaj? Ta tema je bila izbrana zelo načrtno, med drugim tudi zato, ker je povezana s Toplarno Celje. Pri pogovoru za okroglo mizo so sodelovali: Brigita Šarc, Agencija RS za okolje, Roman Kramer, Mestna občina Celje, dr. Niko Samec, Fakulteta za strojništvo Univerze v Mariboru, dr. Darko Drev, Fakulteta za gradbeni-

štvo in geodezijo, Inštitut za vode RS, Rok Mihelič, Biotehniška fakulteta, Rudi Horvat, Saubermacher Slovenija, Karel Lipič, Zveza ekoloških gibanj Slove-nije. Moderator okrogle mize je bil Jože Volfand.

jože volfand: Izhodišče so glavna vprašanja oziro-ma dejstva: da je blato odpadek, s katerim imamo težave, ker ne vemo, kam bi ga dali, pri tem mislim na čistilne naprave in tudi na državo; da blato ne-kateri obravnavajo kot zlo, drugi pa v njem vidijo koristen odpadek, gorivo, gnojilo ali še kaj; in zelo bistveno, da imamo odpadek, s katerim država ne ve, kaj bi – tudi MOP ne poda ustreznega odgovo-ra, čeprav je bila dana obljuba, da se bo problem uredil. Zdaj smo v pravem labirintu. Gospod Roman Kramer, prosim, povejte, v čem je problem in kaj mora storiti Slovenija.Roman Kramer: Dejansko je blato iz čistilnih na-prav problem, s katerim se osebno srečujem že de-setletje in več. Tudi ko smo v Celju leta 1999 začeli vse aktivnosti za gradnjo centralne čistilne naprave, smo se globoko zavedali tega problema in vseskozi opozarjali državo na formalnih in neformalnih ravneh o tem, da imamo v Sloveniji odpadek, ki še ni pereč, ker ga še ni veliko. Ampak da se bomo, glede na

Okrogla miza

Page 115: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 115

to, da smo sprejeli pogoje Evropske skupnosti, ki določajo, do kdaj moramo zgraditi tovrstne čistilne naprave, srečali z velikim problemom in z veliko koli-čino odpadka in da ne bomo vedeli, kam bi ga dali. jože volfand: Za kakšne dimenzije gre? Roman Kramer: Če na hitro izračunamo dimenzije, lahko rečemo, da je v Sloveniji milijon prebivalcev priključenih na kanalizacijo (pa verjetno jih je že več) in ugotovimo, da nastane sto tisoč ton blata na leto, ki ima med 28 in 30 odstotki suhe snovi. Prihajamo do znamenitega julija 2009, ko bo prepovedano odlaganje blata iz komunalnih čistilnih naprav na deponije. Zdaj se pojavi vprašanje, kam z blatom, vprašanje, ki smo ga postavljali državi oziroma MOP že več let. In zakaj pravim državi? V Sloveniji smo prevzeli princip, da mora tisti, ki onesnažuje, poskrbeti za svoje odpadke. Če upoštevam, da so onesnaževalci državljani (govorim o komunalnih za-devah), je logično, da je država tista, ki mora podati koncept, kako ravnati z blatom iz komunalnih čistil-nih naprav, zato se koncepti oziroma ideje pri MOP zelo spremenijo. V nekem trenutku smo se v Celju zavedali, da je edina možnost, da rešimo problem blata, sosežig oziroma poraba blata kot goriva v to-plarni ali sežigalnici, ki je že zgrajena. Ko smo iskali okoljsko dovoljenje za to sežigalnico, so nam na mi-nistrstvu rekli, da blata ne moremo sežigati, ker ga je treba odlagati na kmetijske površine. Potem so nam razložili pogoje. Blato je sicer teoretično mo-goče odlagati na kmetijske površine, praktično pa si težko predstavljam, kako bi blato, ki nastaja dan za dnem, 365 dni v letu, odlagali enkrat ali dvakrat na leto na kmetijske površine in pod ustreznimi po-goji, s soglasji treh ministrstev. Gotovo bo eno od teh ministrstev zatajilo in tega soglasja ne bo izdalo. Mestna občina Celje pa nima dovolj kmetijskih po-vršin za odlaganje blata. Srečo smo imeli, da nam je država le prisluhnila in nam v bistvu dala prav, da je tisto, kar so že prej zapisali v finančni perspektivi, da bomo namreč zgradili v Sloveniji dve veliki sež-igalnici, še vedno utopija na državni ravni. Dovolili so ustanovitev gospodarske državne javne službe za sežiganje odpadkov in blata za Savinjsko regijo v Celju. Toda v Savinjski regiji je toplarna oziroma sežigalnica dimenzionirana samo za sosežig blata iz čistilne naprave Celje, tega pa je 5.500 ton na leto v Celju. To se pravi, da problem v Sloveniji nikakor ni rešen. In res me zanima, kako se ureja ravnanje z blatom, saj tega vprašaja ne obravnava nobena uredba. Pojavlja se seveda pogoj, kam se ne sme odlagati blata, kako in pod katerimi pogoji, ne ob-staja pa operativni program za ravnanje z blatom, za

katerega je ministrstvo jasno in glasno reklo, da ga bo pripravilo že pred leti. Zato moram pozvati mini-strstvo, da nam pove, kaj misli, ker tega odgovora do danes še nismo dobili.jože volfand: Predlagam, da še drugi kolegi po-vedo, kakšna je situacija, nato bi gospa Šarčeva odgovorila na vsa vprašanja. Roman Kramer je opo-zoril na problem kmetijstva. Kolega Rok Mihelič, ko smo se pogovarjali o pripravi okrogle mize, ste opozorili, da je lahko blato neprimerno za kmetijska zemljišča.Rok mihelič: Problem je seveda zapleten, saj ga ne znamo rešiti že več let. Ampak obstajata dve naspro-tujoči si stališči. Eno stališče je – če predstavim še drugo plat, da ne bomo govorili samo o problemih – da moramo razmišljati o recikliranju snovi, če želimo imeti neko trajnostno zasnovano družbo. Iz kmetij-ske zemlje gredo v obliki hrane hranila v mesto, v te-lesih ostane največ do 20 odstotkov hranil – fosforja 18 odstotkov, dušika 15 odstotkov, kalija 5 odstot-kov, sekundarnih hranil in mikrohranil pa še manj. In kam gredo ta hranila? Večinoma seveda končajo v blatu iz čistilnih naprav in pretežno se ne vračajo na kmetijsko zemljo. Kako nadomestiti ta hranila, ki gredo iz kmetijske zemlje? Z mineralnimi gnojili. Mineralna gnojila kopljemo na raznih koncih sveta, kalijevih soli je še v izobilju, fosfornih – mehkih su-rovih fosfatov – pa je po ocenah pri zdajšnji porabi še za dvesto let. Vendar se bo poraba povečeva-la, ker bodo ljudje želeli imeti več hrane in uživati več mesa, pridelati bo torej treba več hrane. Po teh projekcijah so zaloge v svetu omejene za naslednjih petdeset let. Fosfor bo verjetno ena prvih surovin, ki bo postala strateško pomembna, ker ni nadome-stljiv. To, kar se izpere v reke in morja, je preveč razredčeno, da bi se splačalo koncentrirati. Zato bi družbe morale začeti razmišljati tudi o recikliranju blata iz čistilnih naprav. Seveda so problem onesna-žila. Težke kovine so dostikrat precej koncentrirane v blatih, ampak če bi imeli koncept recikliranja res zasidran, bi se s kontrolami pri izvoru dalo ugotoviti, kaj spuščamo v čistilne naprave. Drugo stališče, ki ustvarja slovenski problem, je previdnostni koncept, ki mnogokrat zanemarja ocene tveganja: za kompo-ste iz ločeno zbranih odpadkov in za fermentirane ostanke imamo najstrožje normative na svetu. Za težke kovine imamo tako stroge normative, kot so mejne vrednosti za tla, zato pridemo pri gnojilih do absurda. Gnojilo je dejansko koncentrirana snov, ki jo damo zemlji v majhni količini, da pomaga rastli-nam in zemlji povečati rodovitnost. Vendar pri kon-ceptu, da je mejna vrednost enaka vrednosti, ki je v

Page 116: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije116

tleh, ta snov ni več gnojilo. Navidezno okoljsko rav-nanje oblasti postavlja res izjemno stroge kriterije, da ne bi onesnaževali, in blokira sistem recikliranja. Na koncu pa imamo večje okoljske težave in manj ustrezno ravnamo. Odpadki se kopičijo, ravnanje z njimi pa ni ustrezno. Če bi imeli manj stroge kriterije na podlagi pravilnih strokovnih ocen, bi lahko brez škode precej več reciklirali in koristili okolju. Bolj kot so mejne vrednosti koncentracijsko obravnava-ne, pomembneje je vedeti, koliko snovi količinsko damo na neko površino, npr. v kilogramih na hektar. In mislim, da bi moral zakonodajalec upoštevati to razmišljanje in ne izjemno strogih koncentracijskih mej. Potem namreč iščemo razne snovi, da bi na primer blato iz čistilne naprave razredčili. Prevaža-mo prazno lubje od daleč in porabljamo energijo, da pripravimo mešanico z dovolj nizko koncentracijo, pri tem pa imamo spet velike stroške, da hranilno prazno snov razvozimo na velike površine.jože volfand: Kako v Saubermacherju gledate na ta problem?Rudi horvat: Želim povedati nekaj iz prakse. Sto tisoč ton blata na leto je napačna ocena, ker tre-nutno oskrbujemo letno okrog štirideset tisoč ton. Ljubljana ima okrog osemdeset tisoč ton, kjer se osuši na sušino okrog sedem tisoč ton; ta količina je že večja, saj se računa en kilogram blata na ose-bo. Druga zadeva je uporaba v kmetijstvu. Verjemi-te, da smo poskušali, zapravili smo precej denarja, napravili analize, dobili dovoljenje države, ko pa bi moralo priti (tudi po recepturi o vnosu v tla, o kateri je govoril kolega) do realizacije, je občina blokirala tudi tistega, ki ima kmetijske površine. Vprašljiva je postala celo njegova blagovna znamka, zdrava hra-na in podobno. Ko sem bil na podobni razpravi v tujini, so obravnavali še en argument, zakaj blato ni primerno za kmetijska zemljišča: gre za prisotnost zdravil. Govori se o nekaterih zdravilih, estrogenih, ki se pojavljajo v blatu, kjer razpadejo in se vrača-jo. Usmeritve v tujini, kakor jih poznam, ne gredo v kmetijstvo, ampak v termično izkoriščanje. In ko smo iskali v Sloveniji različne rešitve, smo ugotovili, da razpolagamo s kapaciteto za predelavo zemljin do okrog deset tisoč ton. Ko smo želeli dobiti tehno-logijo, smo prišli do tega, da je ekonomski vidik zelo pomemben,in znaša okrog sto tisoč ton. Rešitve smo iskali v tujini, in sicer v sosežigu v termoelek-trarnah, kjer smo razvili svoje sisteme. Tak sistem smo ponudili tudi Sloveniji, vendar žal do njegove realizacije trenutno še ne more priti. Zato problem ostaja, z njim pa tudi mogoče zanimivost, da se bla-

to trenutno prevzema po nižji ceni kot mešani komu-nalni odpadki, ki se samo odlagajo in obdelajo. Jože Volfand: Samo še to, kolega Mihelič, ali ste so-delovali pri tem projektu Saubermacherja, da bi se blato vendarle uporabljalo tudi kot kmetijsko gnojilo oziroma kot kmetijski pospeševalec?Rok mihelič: Ne, nismo sodelovali.jože volfand: Kako gledate potem na to vpraša-nje?Rok mihelič: Dejansko se je ustvarila neka psihoza. Tudi Ministrstvo za kmetijstvo ni naklonjeno uporabi blata, ker so prisotni ostanki zdravil, ampak treba je preučiti naslednje: če pijemo vodo, kjer so hormon-ski distruktorji, je to dejansko bistveno nevarneje, kot če damo neko snov v zemljo in potem uživamo rastline, ki potegnejo iz korenin zelo malo organskih snovi. Ampak to so, kot rečeno, stvari za oceno tveganja in resno strokovno oceno. Problem je, ker se na splošno ustvarja nenaklonjena klima. V eko-loškem kmetijstvu je blato iz čistilnih naprav a priori prepovedano, prav tako v integrirani pridelavi, torej v vseh sistemih, ki jih na primer blagovne znamke, ki želijo tržiti zdravo hrano, zahtevajo v deklaraciji. Gre za izrazit negativen odnos. jože volfand: No, zdaj sprašujem vse prisotne, kaj menite o tem problemu. Rudi horvat: Samo še to. Dve tretjini blata, ki ga mi prevzemamo, je okuženo s salmonelo. To je značil-nost slovenskega blata! jože volfand: Prav to sem želel vprašati. Ali sploh obstajajo analize?Rok mihelič: Seveda je stališče, da mora blato biti kontrolirano obdelano, zagotoviti je treba, da v blatu ni patogenih organizmov, da je vsebnost onesnažil v okviru dovoljenih meja, da ni plevelnih semen itd. Ampak tehnologije za to so znane. dr. Niko Samec: Kot je že bilo rečeno, so osnovno izhodišče analize oziroma sestava tal, ki pa žal zelo niha, zato bi bilo tvegano iskati rešitve, vezane samo na sestavo tal ali na vsebnost posameznih onesna-ževal, ker se bodo ti rezultati spreminjali. Gotovo je treba iskati rešitve na sistemskem nivoju, se pravi, da lahko rešijo problem ne glede na to, kako močno je to nihanje pri sestavi tal. Je pa res, da smo v Slo-veniji zelo specifični, saj vedno iščemo rešitve tam, kjer jih običajno težko najdemo. Kar se blata tiče, je zadeva zelo preprosta. Vemo, da imamo težave z or-ganskimi snovmi, vemo, da imamo težave s težkimi kovinami, tudi s prisotnostjo nekaterih antibiotikov itd., skratka, to zadevo je treba termično obdelati, druge rešitve ni, da zagotovimo najmanjše tveganje za okolje. Tehnoloških možnosti je veliko. Gre za

Page 117: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 117

kombinacijo različnih postopkov, se pravi sušenja, sosežiga, sežiga in tako naprej. S tem se moramo sprijazniti. Če želimo imeti čiste vode, moramo to tudi vzeti v zakup, in seveda rešiti problem. Zato ne bi zdaj zahajali v podrobnosti o tehnikah metodah. Ne bi pa rekel, da je blato gorivo. Blato ni gorivo, je slabo gorivo, surovo blato, kot je dejal kolega Kra-mer, ima kvečjemu največ 30 odstotkov suhe snovi. To pomeni, da je kurilna vrednost 3,5 do 4 MJ/kg ali pa še manj, kar pomeni, da ga je treba sušiti in tako naprej. Skratka, blato je treba odstraniti. Če pa pri tem še kaj dobimo in če ga lahko osušimo z izkoriščanjem kakšne odpadne toplote, je pa lahko dober energent. Obstajajo postopki, ki omogočajo sušenje blata do 92 ali 93 odstotkov suhe snovi. Tako blato ima kurilno vrednost 13 ali 14 MJ po ki-logramu, kar je že blizu rjavemu premogu. Možnosti za to je torej dovolj.jože volfand: Dr. Drev, ali razmišljate podobno?dr. darko drev: O nekaterih teh stvareh imam malo drugačno mišljenje. Na situacijo gledam bistve-no bolj globalno. Če recimo material zažgemo, se preseka krog materiala v naravi. In dejstvo je, da bi se nekateri materiali morali vračati v naravo, ker se sicer izčrpavajo viri. Na drugi strani so fosilna gori-va in tudi razni materiali, ki jih vračamo, iz nekaterih tudi pridobivamo umetna gnojila. Pri naslednji stvari pa imamo neko omejitev glede toplogrednih plinov, kajti pri sežiganju povzročamo nastanek dodatne količine toplogrednih plinov. Če pogledamo blato iz čistilnih naprav, blato, ki nastane iz usedalnika, ima nekaj procentov suhe snovi. Če ga želimo obdela-ti kemijsko, mehansko itd., dobimo nekje med 20 in 30 odstotki suhe snovi. To pomeni, da ima 70 odstotkov vode. Preverjal sem rezultate in ugotovil, da se pri sežigu blata približno 20 odstotkov izniči. To pomeni, da če ima blato za 20 odstotkov suhe snovi, dejansko ne dobimo nič toplotne koristi. V bi-stvu blato uničujemo. Če pa gledamo globalno, se vprašamo, ali je smiselno, da ga uničujemo. Če ni druge izbire, ga je treba uničiti, da se rešimo tega problema. Drugače pa morajo biti tehnike take, da je blato sekundarna surovina, ki se vrača. Direktiva o čiščenju komunalne vode 91/271/EGS, 4. člen, opredeljuje, da se blato, ki ostaja pri čiščenju od-padne vode, če je mogoče, ponovno uporabi. To pomeni, da direktive svetujejo, naj se blato porabi, če je le mogoče. Toda kako? Najprej je pomembna tehnologija. Prav zdaj se pogovarjamo o projektu, da bi blato kompostirali. Mogoče bomo projekt do-bili. Blato bi stabilizirali z dodatkom drugih organskih gnojil in spremenili v ustrezen kompost, ustrezne

zemljine. Pri specialnih blatih bomo dodali special-ne dodatke, da bodo primerna tudi za kontanimira-na zemljišča s težkimi kovinami. Tudi take rešitve so mogoče. Druga rešitev je, da se iz odpadkov lahko dela koristen proizvod, potrebna pa je tehnologija – morda bo prišla celo v Slovenijo. Dogovarjajo se, da bi iz odpadkov delali bioalkohol, alternativno tudi biodizel, torej surovino, ki je omejena. Tudi iz koruze in pšenice, torej iz hrane, bi proizvajali gorivo. Iz od-padka bi delali koristen proizvod. Seveda gre spet za tehniko, ta pa je problematična. Baje je bil včeraj govor o batih (Best Available Technology), ki bi se pripravljali pri nas. Sem član upravnega odbora In-ženirske zbornice in vem, da zbornica ni vključena v ta projekt, celo z univerze ni nikogar. Mislim, da mora biti vključena predvsem stroka, projektanti. Prosil bi, da mi nekdo pove, koliko recenzij in pro-jektov je opravil tisti, ki bo proizvajal bate, ker je to pomembno. V Nemčiji bate pripravlja njihova Inže-nirska zbornica, ki izpolnjuje inženirske normative. Bojim se, da bodo prevladali lobiji glede tehnologi-je, če ne bodo sodelovali inženirji in stroka. Obstaja bojazen, da ne bo uporabljena optimalna tehnologi-ja. Če gledam čisto okoljsko, tudi v svetovnem meri-lu, spoznavam, da so problematične vse tiste snovi, ki ne krožijo. Tudi pri ljudeh: onesnaženost zaradi toplogrednih plinov je nastala samo zato, ker smo ta ciklus presekali. Emisije so večje od resursov, ki so na razpolago, da bi ogljikov dioksid porabljali iz zraka. Saj CO2 lahko pridobimo iz zraka brez pro-blemov, vzamemo CO2 in H2O, nastaneta sladkor in celuloza, torej gorivi. To pomeni, da moramo pod-pirati tehnologije, da bodo vračale naravni ciklus. Če pa nekaj presekamo, pač ne moremo vračati. Sežig nastopi pravzaprav takrat, ko žal ne moremo reciklirati.jože volfand: Kolega Lipič, kimali ste, ko je dr. Niko Samec rekel, da je termična obdelava edini mogoč koncept. Dr. Drev govori precej bolj vizio-narsko, tako se mi zdi. Ne vemo, kako je z novimi tehnologijami v tem trenutku. To je v Sloveniji pro-blem. Kaj zdaj?Karel lipič: Prihajam iz nevladne okoljske orga-nizacije in bo moje razmišljanje mogoče nekoliko drugačno, kot so bila razmišljanja do zdaj. Najprej seveda razmišljanje o blatu. Rekel bi, da gre za gnojnico, ki jo predvsem velike kmetije množično uporabljajo kot nanos na rodovitna zemljišča. Te kmetije dejansko onesnažujejo okolje, onemogoča-jo predelavo zdrave prehrane, onesnažujejo podtal-nico, vodne vire, njihovo početje je dolgoročno. Na to ekologi zelo resno opozarjamo in ugotavljamo, da

Page 118: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije118

je blato mogoče samo termično obdelati. To je prvo izhodišče. Drugo, kar sem želel povedati, je na-slednje: včeraj je bil napovedan minister, gospoda Erjavec. Nekaj smo slišali na otvoritvi centra MBO, opozoril bi na termični sežig odpadkov. Mislim, da sedanji minister mogoče ne bo naredil iste napake kot njegov predhodnik. Morda se boste spomnili, da je minister Podobnik na Gospodarskem razstavi-šču, kjer nas je bilo dvakrat več, v desetih minutah, kolikor časa je imel, povedal, da bomo postavili prvi obrat za termični sežig do leta 2009, drugega pa do 2011, potem je pogledal na uro in odšel. Danes ni nobenega od teh obratov niti v Celju niti v Mariboru in niti v Ljubljani. Ministri so politične opcije in po-litične opcije so tiste, ki soodločajo o teh stvareh. Zato je zelo pomembno, kaj so napisali v svojih pro-gramih (stranke so v koaliciji) in kako bodo te pro-grame izvajali. Menim, da je izjemno pomembno, da smo ministra Erjavca podprli tudi v nevladni okoljski organizaciji, da bo dosledno začel izvajati okoljsko zakonodajo in dejansko prenašal teorijo v prakso. Toda naj se vrnem k temi, o kateri danes govorimo, o problemu ravnanja z blatom in obratih za termični sežig, konkretno tudi o celjski toplarni. Znano je, da podpore ta toplarna v celoti nima, nima je pa ver-jetno zato, ker jo odklanjajo nekateri posamezniki, ki so organizirani kot civilne iniciative v Celju. Teh je zdaj 607, eden od teh akterjev tudi zelo resno opozarja na toplarno oziroma na novi obrat, ki naj bi pri sežigu blata povzročal emisije dioksidov, do-datne bolezni itd. To je delno res, kot okoljevarstve-nik moram to priznati, vendar ne morem prisluhniti oziroma prikimati takim razlagam ob tem objektu. Sem namreč edini predstavnik nevladne okoljske organizacije in bi bilo seveda zelo dobro, da bi na področju okoljskega ozaveščanja, izobraževanja in novih tehnologij tudi na takih posvetih, kot je dana-šnji, bili prisotni predstavniki civilnih družb nevladnih organizacij, ki bi spremljali novosti na področju varovanja okolja in novih tehnologij. Papir prenese vse, še lažje pa tisk, marsikaj piše, kar ni v skladu z realnostjo oziroma ne koristi reševanju okoljskih problemov. Zavedamo se problema mulja in blata, ker vsebuje težke kovine in druge snovi, ki smo jih že navajali, vendar so ta vprašanja rešljiva. Bolj kot vprašanja, kako in s kakšnimi tehnologijami, je za nas pomembno, da ima Slovenija razmeroma dolgo tradicijo javnega ozaveščanja o donosu do naravne-ga okolja. Predvsem mislim, da bo treba v prihodnje reševati probleme, ki se pojavljajo pri umeščanju teh objektov v prostor, zato bo treba dosledno izva-jati domačo in tujo okoljsko zakonodajo in zelo po-

membno Aarhuško konvencijo. Ta konvencija govori o tem, da je treba že v najbolj zgodnjo fazo pritegniti krajane, predstavnike nevladne, civilne družbe, in da se načela, kot so načelo sodelovanja, odgovor-nosti, dostopnosti do okoljskih informacij in načelo soodvisnosti, v vseh teh procesih upoštevajo. Če bomo znali na vseh nivojih (državnih, lokalnih, ne-vladnih in seveda drugih, predvsem pa strokovnih) uveljavljati stališča, mislim, da bo civilnih iniciativ, ki jih je zdaj že 120, precej manj in da bomo znali stva-ri hitreje reševati. Seveda se dajo problemi reševati različno, predvsem s strokovnega vidika, ozavešča-nja in izobraževanja mlade generacije v ekošolah, prek javnih komunalnih podjetij, občin itd., in da se tej problematiki nameni več finančnih sredstev, ki omogočajo izvajanje projektov. Ena izmed oblik je tudi okoljsko samozavedna mediacija. Imel sem pri-ložnost, da sem bil na okoljski mediaciji za odlagali-šče v Tenetišah. To so dolgoročni procesi, razgovori trajajo tudi v noč, in mogoče je priti do rezultata. Zato bo treba postoriti še marsikaj. Smo na prelo-mnici, poleti se bo obravnavala sprememba Zakona o varstvu okolja, ki je krovni zakon in nakazuje po-membna področja delovanja. Zapisano je, kako bo na tem področju delovala civilna družba, nevladne organizacije, kako bomo okoljsko ozaveščali druž-bo, kaj je delo javnih komunalnih služb in podjetij. Mislim, da se bo treba zelo potruditi, da bodo spre-membe tega zakona boljše in da jih bomo seveda tudi izvajali v okviru javnega in državnega nadzora.Z državnim nadzorom mislim na delo inšpekcijskih služb – republiških in lokalnih – kar pa brez njihove reorganizacije ne bo šlo. Seveda bo treba uvelja-viti tudi javni nadzor, kar pomeni v večjem obsegu vključiti civilno družbo, nevladni sektor. Omenim naj samo še en zelo pomemben segment, ko govori-mo o blatu. Vsi govorimo o tem, kaj bo po 16. juliju 2009, kam z odpadki, kam z blatom itd. Zakonske osnove poznamo, zato ne bi želel, da bi se stanje na področju črnih odlagališč, poznamo jih med 15 in 20 tisoč, slabšalo. Lahko se nam zgodi, da bodo ta odlagališča še bolj polna, še več nečistoč bo v naravi. Drug problem, ki sem ga v Sloveniji opazil, je prek deset tisoč kamnolomov oziroma gramoznic. Marsikje so že tone odpadkov, tudi ljubljanski župan marsikaj zakoplje. Stvari, ki bi morale končati na de-ponijah (ki jih seveda še nimamo povsod), končajo ilegalno in se preprosto prekrijejo z zemljo, dolgo-ročno povzročajo podtalnici izredne probleme. Zato je pomembno, da se k temu problemu celovito pri-stopi in tu vidim vlogo nevladnih organizacij in civilne

Page 119: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 119

družbe. Seveda pa pričakujem, da bo imela država za to več posluha.jože volfand: To je bila popularizacija civilne inicia-tive, kar je prav. Dr. Niko Samec, prosim.dr. Niko Samec: Rad bi podal samo nekaj poja-snil, da ne bo pomote. Zelo podpiram nove tehno-logije, ki ugodneje vplivajo na okolje in povzročajo manjše stroške kot obstoječe. Ampak zavedati se moramo, da je problem blat iz čistilnih naprav pri-soten tu in zdaj. Takoj ga moramo začeti reševati. In pri tem moramo uporabiti tiste trenutno najboljše razpoložljive tehnike, ki obstajajo. Seveda pa je čas absolutno naklonjen razvoju novih tehnik, ki bodo zamenjale obstoječe, ki bodo bolje vplivale in učin-kovale na okolje. In to se mora vzporedno razvijati. Vedno ločim znanstveni pristop reševanja proble-mov, ki je oddaljen v prihodnost, in tisti trenutni pri-stop, ki ga moramo uveljavljati z obstoječim stanjem tehnike na nekem področju. Samo v tem je razlika. Smo omejeni, kajti če bi človeštvo čakalo na ideal-no bivalno zgradbo, sem prepričan, da bi še danes živeli v votlinah. Idealne bivalne zgradbe še ni, se pa stvari spreminjajo in evolucija je vseskozi prisotna, na vseh področjih. Toda odločiti se je treba za način reševanja nekega problema, ker je tako stanje, kot je zdaj, zelo škodljivo za okolje. Kar koli bomo na-redili, bomo naredili bolje, kot je zdaj. To je seveda treba upoštevati. jože volfand: Kaj bomo naredili, gospa Brigita Šarc?Brigita Šarc: Ko poslušam to razpravo, ugotavljam, da se že strokovnjaki med sabo ne strinjajo pov-sem, pa so pravzaprav vsi na isti liniji. Dejstvo je, da 16. julija 2009 z uredbo o odlaganju odpadkov na odlagališčih za odlaganje blata iz čistilnih naprav ne bo mogoče, če ne bodo obdelana, če ne bodo izpolnjevala predpisanih pogojev, torej predpisanih mejnih emisijskih vrednosti za odlaganje odpadkov. Razpravljati zdaj o tem, kaj bo, ko bo, če bo, ni smi-selno, gre za stvari, ki so prenesene v leta 2012, 2015, nobene termične obdelave ne bomo vzpo-stavili v dveh mesecih, razen celjske, ki jo že ima-mo, in po vsej verjetnosti bo stanje 16. julija tako, da bomo na Agenciji pravzaprav založeni z vlogami za izvoz oziroma za pošiljke odpadkov prek meja, torej izdajanje soglasij. Drugih rešitev pravzaprav ni, tudi zakonodaja jih ne ponuja. Imamo sicer uredbo o uporabi blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetij-ske namene, vendar je bistveno premalo kmetijskih površin, kamor bi blato sploh bilo mogoče odlagati. Če izdamo dovoljenje, se upre lokalna skupnost. V zakonodaji je predvideno, da se obdelana blata iz

komunalnih čistilnih naprav ali kompost z neome-jeno uporabo na nerodovitnih površinah ne sme uporabljati. To določilo je v zakonodaji zelo skrito. Preseneča me, da vsi dobro poznate zakonodajo. Na agenciji smo zato, da izpolnjujemo zakonodajo; če je trapasto napisana, bog pomagaj, taka je. Ni-mamo pravice, da bi prikrojili zakonodajo vsakemu, ki pride z vlogo k nam in smo nekako tiste „deklice s Tromostovja“. Predpise je treba upoštevati. Opera-tivni program (se opravičujem, ne vem, ali nastaja ali ne, ker nimam podatka z ministrstva. Gospo Podli-pnikovo sem prosila za nekaj podatkov.) tudi z vidika ravnanja 16. julija ne bo rešil ničesar. Premalo časa je bilo zanj, premalo raziskav je bilo narejenih, pre-malo je bilo ugotovitev stanja. Kaj bi pravzaprav radi dosegli v tej državi in kako? Ukrepe iz operativnih programov je treba prenesti še v zakonodajo. Če operativnega programa ne objavimo v uradnem li-stu, če je to prehudo in predrago, pade regijski kon-cept s sodbo upravnega sodišča na odlagališčih. Te zadeve res niso preproste. Tudi za blata iz komunal-nih čistilnih naprav velja enak princip ravnanja z od-padki kot za vse druge odpadke: ponovna uporaba, snovna reciklaža, energetska izraba, na koncu sež-ig ali zadnja opcija, če ni nobene druge, odlaganje. To je hierarhija ravnanja z odpadki, ne glede na to, ali gre za blato iz komunalnih čistilnih naprav, meša-ni komunalni odpadek ali žlindro iz Livarja. Kaj več bi težko povedala. Vsa razmišljanja g. Miheliča, g. Dreva in g. Samca bom prenesla na ministrstvo, ker je problematika zanimiva. Zagovarjala bom mnenje, da se je treba teh zadev lotiti bolj projektno, privabiti več strokovnjakov k pisanju predlogov zakonodaje, več tehnologov, ki poznajo tehnike, in tistih, ki se ukvarjajo z razvojem na teh področjih. jože volfand: Gopod Kramer, potem pa vpraša-nja.Roman Kramer: Imam samo en pomislek. Mislim na tisto piramido, ki smo jo včeraj videli v prvem predavanju, hierarhijo ravnanja z odpadki – čisto na vrhu je bilo priporočilo, da je treba zmanjševati nastanek odpadka. To je pri blatu težko.Rudi horvat: Z ustreznimi tehnologijami se lah-ko količina blata oziroma nastanek blata zmanjša. Centralna čistilna naprava Novo mesto na primer bo imela kombinacijo tehnologij, blato je veliko starejše in nastane ga bistveno manj. Pričakuje se približno 50 odstotkov manj blata, saj imate tudi v tej soseski tako obdelavo blata, da nastane bioplin.Roman Kramer: Mislil sem na to, da blato nastane pri človeku, pri izvoru.

Page 120: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije120

Urša drugovič, čN Celje (iz občinstva): V praksi si sploh ne predstavljam, kako naj bi bilo videti od-laganje blat in snovi iz komunalnih čistilnih naprav na kmetijske površine. Ne predstavljam si, kakšna administracija bi bila potrebna za vse načrte, moni-toringe in dovoljenja ministrstva in kaj bi to pomeni-lo tudi cenovno. Mi smo javno podjetje in moramo gledati ekonomsko, sprašujem se, kaj bi pomeni-la dodatna obdelava blata – kaj bi to pomenilo za ceno, ki jo plača končni uporabnik, se pravi vsak prebivalec mesta Celje. Pri tako dragi obdelavi in pri zabetoniranih cenah komunalnih storitev res ne vem, kako bi bilo to v praksi izvedljivo. jorg hodalič (iz občinstva): Vsekakor so nove tehnologije zelo dobrodošle in kolikor vem, že ob-staja tehnologija, ki blato spreminja v uporabne ozi-roma gradbene materiale in tukaj je gotovo rezerva. Poznam tudi tehnologijo čistilnih naprav in mislim, da bi se dalo dejansko ločeno reciklirati fosfor v ne-katerih čistilnih napravah. Naša zakonodaja na tem področju je v resnici, kakor je bilo že prej opozorje-no, zelo nesmiselna.Brigita Šarc: Res je, da je v predpisu kar nekaj na-pak in upam, da bodo čim prej odpravljene. Zdaj, ko se pripravlja operativni program, je treba zade-vo pogledati z vseh kotov. Nekje z letom 2004 in 2006, ko so se začela pojavljati integralna okoljska dovoljenja, se je začelo razmišljati (tudi na državnem nivoju), da je treba neko zadevo pogledati integral-no, z vseh vidikov. In prav blata iz čistilnih naprav, odpadna voda in greznični mulj so tisto mejno po-dročje, ki ga na ministrstvu skoraj strogo ločujemo, dejansko pa pri Sektorju odpadkov in Sektorju od-padnih voda prihaja do nekega prepletanja. Pri izvajanju je treba najprej pogledati, kaj ponuja zakonodaja, kakšno je stanje na terenu, potem je treba postaviti cilje in določiti ukrepe, te pa potem prenesti v zakonodajo. Upam, da bo z novim vod-stvom na ministrstvu do tega počasi prišlo, da se bodo posamezni segmenti okolja začeli med sabo pogovarjati in povezovati tudi pri pripravi operativnih programov in zakonodaje.dr. darko drev: Slovenija je država v Evropski uniji in evropskim trendom se bomo morali prilagodi-ti, ker gre za osrednje direktive oziroma določene prioritete. Druga stvar pa je problem toplogrednih plinov na svetovnem nivoju (poznamo na primer ku-pone za zmanjšanje toplogrednih plinov itd.). Kar se tiče vod, je tehnika prišla do te stopnje, da se izvaja reciklaža. Danes zmore tehnika vračati naravi, kar ji jemlje človek, problem je samo cena. Glede onesnaževanja s toplogrednimi plini pa tehnika še Utrinek iz razprave

Vprašanje iz občinstva

Naro~ila in informacije: t 02 250 08 28, f 02 250 08 29, www.zalozba-pivec.com, [email protected]

Prva knjigav sloven{~ini, kiprina{a celosten invsestranski pregledpodro~ja embala`es poudarkom navarstvu okolja.

Format 16 x 24 cm, 320 strani,dvobarvni tisk, bro{irana vezavaz zavihom; knjiga je natisnjenana papirju z evropskimcertifikatom European Flower,ki upo{teva okoljske kriterije.

Cena 32 �

� zgodovinski pregled in vloga embala`e v dru`bi� osnovni pojmi in funkcije embala`e� vplivi embala`e v dobavnih verigah blaga� zna~ilnosti embala`nih materialov ter njihove prednosti in pomanjkljivosti� smernice okoljske zakonodaje za embala`o� stro{ki pakiranja� vpliv demografskih sprememb in `ivljenjskih navad� problematika nanoembala`e, biorazgradljive embala`e� ravnanje z odpadno embala`o� metoda ocenjevanja okoljskega `ivljenjskega cikla embala`e� okoljsko oblikovanje embala`e� embala`a v lu~i sodobne porabni{ke dru`be� {tevilni primeri iz prakse

ni prišla do te stopnje. Za zdaj je to še prepuščeno gozdovom in travam, kajti nimamo obrata, ki bi čistil ozračje. Druga stvar pa je, kaj lahko država pri tem naredi. Če ima na primer dovolj naravnega gnojila, se ne sme uporabljati umetno gnojilo. To pomeni, da gre za razne mehanizme – finančne spodbude – in za to, da se na te stvari gleda globalno. Vendar je v slovenskem prostoru včasih problem, da ljudje ne verjamejo nekaterih tehničnih zadev. Pogledal sem monitoringe za ARSO in ugotovil, da prikazuje nerealne podatke. Vsak tehnolog bi ugotovil, da je to nemogoče. Zato obstaja pri nas dostikrat čisto realna osnova, da ljudje ne zaupajo raznim analizam in monitoringom. Roman Kramer: Mislim, da sem iz današnje raz-prave, kar se tiče blata, razumel, da rešitve nimamo. Moja ideja je, da je blato v tej krizi velika podjetniška priložnost in da se v javnem sektorju ne ukvarjajo z idejo, kako iz tega blata narediti posel. Mislim, da je to tako, kot je bilo včasih s kemičnimi stranišči: bila so poslovni izziv, danes pa so nekaj povsem običajnega.

Page 121: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 121

Naro~ila in informacije: t 02 250 08 28, f 02 250 08 29, www.zalozba-pivec.com, [email protected]

Prva knjigav sloven{~ini, kiprina{a celosten invsestranski pregledpodro~ja embala`es poudarkom navarstvu okolja.

Format 16 x 24 cm, 320 strani,dvobarvni tisk, bro{irana vezavaz zavihom; knjiga je natisnjenana papirju z evropskimcertifikatom European Flower,ki upo{teva okoljske kriterije.

Cena 32 �

� zgodovinski pregled in vloga embala`e v dru`bi� osnovni pojmi in funkcije embala`e� vplivi embala`e v dobavnih verigah blaga� zna~ilnosti embala`nih materialov ter njihove prednosti in pomanjkljivosti� smernice okoljske zakonodaje za embala`o� stro{ki pakiranja� vpliv demografskih sprememb in `ivljenjskih navad� problematika nanoembala`e, biorazgradljive embala`e� ravnanje z odpadno embala`o� metoda ocenjevanja okoljskega `ivljenjskega cikla embala`e� okoljsko oblikovanje embala`e� embala`a v lu~i sodobne porabni{ke dru`be� {tevilni primeri iz prakse

prom

ocija

Page 122: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije122

CRO Vrhnika d.o.o.Pot na Tojnice 40, 1360 Vrhnika

ECOLOGEC®

Program ECOLOGEC

NOTRANJI PROGRAMpisarniški košikoši za dom

veliki košizidni koši

vozički

ZUNANJI PROGRAMveliki košizidni koši

SERVIS

SVETOVANJE

PRODAJA VREČK

Zastopa in prodaja:

Plamas z.b.o.Tomačevo 1, SI-1000 LjubljanaDavčna številka: SI54327172

TRR pri NLB d.d.: 02085-0014391091Tel.: 01 537 20 11 ali 01 537 14 82

Fax.: 01 537 44 98E-mail: [email protected]

[email protected]

www.plamas.si

Koši za ločeno zbiranje odpadkovECOLOGEC®

www.ecologec.eu

prom

ocija

Page 123: ZBORNIK 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije 123

CRO Vrhnika d.o.o.Pot na Tojnice 40, 1360 Vrhnika

ECOLOGEC®

Program ECOLOGEC

NOTRANJI PROGRAMpisarniški košikoši za dom

veliki košizidni koši

vozički

ZUNANJI PROGRAMveliki košizidni koši

SERVIS

SVETOVANJE

PRODAJA VREČK

Zastopa in prodaja:

Plamas z.b.o.Tomačevo 1, SI-1000 LjubljanaDavčna številka: SI54327172

TRR pri NLB d.d.: 02085-0014391091Tel.: 01 537 20 11 ali 01 537 14 82

Fax.: 01 537 44 98E-mail: [email protected]

[email protected]

www.plamas.si

Koši za ločeno zbiranje odpadkovECOLOGEC®

www.ecologec.eu

prom

ocija

Page 124: ZBORNIK 2009

TEHNOLOGIJE ZA OKOLJE

• Celostni koncepti ravnanja z odpadki• Projektna in investicijska dokumentacija s področja gospodarjenja z odpadki• Načrtovanje novih površinskih in podzemnih odlagališč• Sanacija, rekonstrukcija in zapiranje obstoječih odlagališč • Načrtovanje ločenega zbiranja, zbirnih centrov in sortirnic odpadkov• Projektiranje objektov in naprav za biološko in mehansko obdelavo odpadkov

GEOTEHNOLOGIJA, GEOLOGIJA, GRADBENIŠTVO

RUDARSTVO

ECONO d.o.o., Dimičeva ulica 16, 1000 LJUBLJANATel: 01 280 27 60, Fax: 01 280 27 62, E-pošta: [email protected], www.e-cono.si

fit media d.o.o.Kidričeva ulica 25, 3000 Celjetel.: +386 (0)3 42 66 700, fax: +386 (0)3 42 66 702e-mail: [email protected] , http://www.fitmedia.si

Če je kje potrebno povezovanje in

komuniciranje, je to pri okoljskih projektih.

Lokalnim in regionalnim skupnostim svetujemo

pri strateškem načrtovanju in izvajanju celovitih

komunikacij na področju odgovornega ravnanja z okoljem.

Razvijamo strategije in programe razvoja podeželja, ki se

sofinancirajo z evropskimi sredstvi.

S podjetji sodelujemo pri kreiranju komunikacijskih

strategij in orodij za doseganje ciljev, povezanih z okoljem.

Odgovarjamo na izzive okolja!

prom

ocija