Zgodba o Rami, reka božanske miline, je že stoletja trajni vir to-lažbe milijonom moških, žensk in otrok v stiski. Vlivala jim je moč, ko so omahovali, jih razsvetljevala v trenutkih zbeganosti, navdihovala ob potrtosti ter vodila v času težav. Je napeta človeška drama, v kateri celo Bog nastopi v vlogi človeka. Z nauki in la-stnim zgledom nam želi prenesti dobrodejnost najgloblje modro-sti, zato na širnem odru sveta zbere okoli sebe osebe – zgledne in manj zgledne, človeške in nečloveške, zveri in demone. Ta zgodba z nežnimi prsti igra na strune srca in v njem prebuja močno ga-njenost, sočutje, radost, oboževanje, zanos in predanost ter nam prikazuje preobrazbo živalskega in človeškega v božansko, ki je naša bit.V zgodovini človeštva ni nobena druga zgodba tako močno vpli-vala na človeško srce. Presega zgodovinske in zemljepisne meje. Oblikovala in oplemenitila je navade ter stališča v mnogih obdo-bjih. Na širnih prostranstvih zemeljske oble je postala Ramajana, zgodba o Rami, zdravilno telesce v krvi človeštva in se globoko ukoreninila v zavest ljudi. Spodbuja in navdihuje jih na poti resni-ce, poštenja, miru in ljubezni.

19,0

0 €

SATHYA SAI BABA

Zg

od

ba o

Ra

mi 1.del

Sathya Sai Baba

Zgodba o Rami1. del

naslovnica 1del.indd 1 14.3.2011 10:06:01

Sathya Sai Baba

Z godba o Rami Rekabožanskemiline Prvidel

O

i

Oknjigi

Zgodba o Rami, reka božanske miline, je že stoletja trajni vir tolažbe milijonom moških, žensk in otrok v stiski. Vlivala jim je moč, ko so omahovali, jih razsvetljevala v trenutkih zbeganosti, navdihovala ob potrtosti ter vodila v času težav. Je napeta člove-ška drama, v kateri celo Bog nastopi v vlogi človeka. Z nauki in lastnim zgledom nam želi prenesti dobrodejnost najgloblje mo-drosti, zato na širnem odru sveta zbere okoli sebe osebe – zgle-dne in manj zgledne, človeške in nečloveške, zveri in demone. Ta zgodba z nežnimi prsti igra na strune srca in v njem prebuja moč-no ganjenost, sočutje, radost, oboževanje, zanos in predanost ter nam prikazuje preobrazbo živalskega in človeškega v božansko, ki je naša bit.

V zgodovini človeštva ni nobena druga zgodba tako močno vpli-vala na človeško srce. Presega zgodovinske in zemljepisne meje. Obli-kovala in oplemenitila je navade ter stališča v mnogih obdobjih. Na širnih prostranstvih zemeljske oble je postala Ramajana, zgodba o Rami, zdravilno telesce v krvi človeštva in se globoko ukoreninila v zavest ljudi. Spodbuja in navdihuje jih na poti resnice, poštenja, miru in ljubezni.

V mitih in legendah, uspavankah in zgodbah, plesih in dramah, v kiparstvu, glasbi in slikarstvu, v obredih, pesni-štvu in simboliki je Rama postal sam dih neštetih duhovnih iskalcev (sadhak), njihova blaženost in zaklad . Liki iz Zgod-be o Rami jih vabijo, naj se zgledujejo po njih in se tako še sami povzdignejo. Ti liki predstavljajo sijajne zglede uspeha in dogodivščin. Omahljivce opozarjajo, naj se izogibajo razvra-tnosti, nasilju, ponosu in dlakocepstvu ter jih bodrijo s svojo vero in pogumom. Vsakemu jeziku in narečju, ki si ga je človek

ii

zamislil za izražanje visokih idealov, je zgodba o Rami dodala edinstveno, trajno milino.

Sai (Iša), Bog, čigar misel je vesolje in čigar volja je zgodovina tega vesolja, je avtor, režiser, igralec, gledalec in kritik drame, ki se neprestano odvija v času in prostoru. Sedaj je blagovolil pove-dati zgodbo epskega dogajanja te drame, v kateri je sam igral vlo-go Rame. Sai je kot Rama poučeval, navdihoval in krepil, popra-vljal, tolažil in lajšal sodobnike v dobi treta (treta jugi).1 Kot Sai Rama se zdaj posveča isti nalogi. Večina tega, kar so bralci revije Sanathana Sarathi v preteklih letih pazljivo, z vnemo in zadovolj-stvom mesec za mesecem prebirali v nadaljevanjih kot Zgodbo o Rami (Ramakatha Rasa Vahini), se je zdaj pojavilo pred njimi kot sedanje dogajanje z izkušnjami in tudi z neposrednimi nasveti za današnje težave. Med branjem te knjige bodo bralci pogosto pri-jetno presenečeni nad istovetnostjo Rame iz zgodbe in Sai Rame, katerega sodobniki smo.

‘Znanost’ je ta svet zaprla v šablono, ki je kot utesnjena kabi-na vesoljskega plovila, v katerem mora človeštvo preživeti svojo usodo. ‘Sai znanost’2, kot vemo, to vesoljsko plovilo naglo preo-blikuje v srečen dom ljubezni. Saijeva volja je, da ta knjiga posta-ne vrhunsko zdravilo, ki bo pregnalo vse vrste bolezni, ki ovirajo univerzalno ljubezen, kot so številne zahteve čutil, vedno večja nespoštljivost do staršev, učiteljev, starejših, duhovnih učiteljev in voditeljev, pogubna lahkomiselnost in predrznost v družbe-nih, zakonskih in družinskih odnosih. To zdravilo bo odpravilo obsedeno nagnjenje k nasilju kot poti do nemoralnih ciljev, te-

1 Po hindujskem verovanju obstajajo v zgodovini sveta štiri obdobja (juge): krita, treta, dvapara (pred približno 5000 leti) in kali juga (železna doba), v kateri živimo zdaj in za katero je značilen popoln upad pravičnosti.

2 Besedna igra: angleška beseda science (znanost) se izgovarja saiens. Ens v latinščini pomeni bit, tisto kar je, obstoj.

Vse opombe v knjigi, so opombe prevajalca.

iii

rorju in mučenju za dosego osebnih ali skupinskih koristi ter še mnogo drugih oblik zla.

Sai Rama je v pričujoči knjigi na preprost, edinstven in spodbu-den način na kratko obnovil zgodbo svojega božanskega življenja v vlogi Rame.

Kako veliko srečo imamo, da si lahko to božansko zgodbo vti-snemo v svoj um in srce! Naj se z branjem te knjige razvijemo v kori-stne in radostne inštrumente, ki bodo pripomogli k njegovemu po-slanstvu preobrazbe človeštva v enotno družino, in vsakemu od nas, da bomo dosegli Sai Ramo kot resničnost, edino resničnost ki JE.

Sai je objavil, da je on isti Rama, ki se je vrnil, da poišče nekda-nje družabnike in delavce kot jim je rekel v teluškem jeziku, ter jim dodeli vloge v sedanjem poslanstvu obujanja pravičnosti in vodenja človeštva v pristan miru. Medtem ko razmišljamo o prvi polovici zgodbe, ga prosimo, naj tudi nam dodeli vloge in nam kot nagrado zagotovi videnje tega pristana.

N. Kasturiurednik revije Sanathana Sarathi

S

iv

Simbolnipomen

Rama je navzoč v vsakem telesu. Je nad-duša (atma-rama), Rama (izvor blaženosti) v vsakem posamezniku. Njegovi bla-goslovi, ki kipijo iz tega notranjega vrelca, prinašajo mir in blaženost. Je utelešenje pravilnega delovanja (dharme) in vseh zakonov etike, ki povezujejo človeštvo v ljubezni in enotnosti. Ramajana, zgodba o Rami, nas uči dva nauka: o vrednosti ne-navezanosti in nuje, da se zavemo Božanskega, ki je navzoče v vsakem bitju. Vera v Boga in nenavezanost na pojavni svet sta ključa človekove osvoboditve. Opustite težnje po čutnih predmetih in našli boste Ramo. Sita se je odrekla razkošju v Ajodhji in zato je lahko bila z Ramo v času njegovega iz-gnanstva, a ko je poželjivo pogledala zlatega jelena in zahre-penela po njem, je izgubila Ramovo bližino. Odrekanje vodi k radosti, navezanost pa prinaša potrtost. Bodite v svetu, toda ne v njegovi oblasti. Ramovi bratje, prijatelji, družabniki in sodelavci so zgledi ljudi, prežetih z dharmo3. Dašarata je pred-stavnik telesnosti z desetimi čutili. Kraljice predstavljajo tri lastnosti narave (gune) – satvo, radžas in tamas.4 Štirje sinovi predstavljajo štiri življenjske cilje (purušarte)5. Lakšmana je razum, Sugriva predstavlja sposobnost razlikovanja (viveka), Vali obup, Hanuman pa je utelešenje poguma. Most je zgra-jen prek oceana iluzije. Trije glavni demoni so poosebljenje treh lastnosti: radžasične (Ravana), tamasične (Kumbakarna) in satvične (Vibhišana). Sita je zavest o vesoljnem Absolutu 3 Pravilno delovanje v skladu z večnostjo. 4 Satva – dobrota, čistost in umirjenost; radžas – nemir, delovanje in strast; tamas –

lenost, neznanje in topost.5 Dharma (moralnost, pravičnost), artha (blaginja, uspeh, bogastvo), kama (izpolnitev

posvetnih želja) in mokša (osvoboditev, stanje brez iluzij).

v

(brahmagnjani), ki jo mora posameznik znova doseči skozi življenjske preizkušnje. Naj se vaše srce med razmišljanjem o Ramovi veličini očisti in okrepi! Utrdite se v veri, da je Rama resničnost vašega obstoja.

Sathya Sai Baba

VVsebinaO knjigi ...................................................................................................iSimbolni pomen ..................................................................................ivRama – princ in princip .................................................................... 1Kraljeva dinastija ................................................................................. 8Brez naslednika .................................................................................. 18Sinovi ................................................................................................... 25Učitelj in učenci ................................................................................. 38Vabilo in prva zmaga ........................................................................ 52Osvojitev site ...................................................................................... 78Nov izziv ...........................................................................................126Priprave na kronanje .......................................................................136Dve želji .............................................................................................146Tudi Lakšmana ................................................................................ 172Sita vztraja in uspe ........................................................................... 195Odhod v izgnanstvo .......................................................................206V gozdu .............................................................................................213Med puščavniki ...............................................................................233Žalost v Ajodhji ...............................................................................245Srečanje bratov .................................................................................268Ustoličeni sandali ............................................................................300

prve knjige

R

1

Rama–princinprincip

Ramovo ime je bistvo Ved. Zgodba o Rami je čista in močna, kakor ocean mleka.6 Gotovo lahko rečemo, da do današnjega dne ni iz nobenega drugega jezika ali dežele vzklila pesnitev tolikšne veličine in lepote. Pravzaprav je celo navdihovala pesniško do-miselnost drugih jezikov in dežel. Je največji podedovani zaklad vsakega Indijca.

Rama je božanski zaščitnik hindujcev. Slava njegovega svete-ga imena se je iz roda v rod prenašala od ust do ust, od hiše do hiše. Mirno lahko rečemo, da ni Indijca, ki ni pil nektarja zgodbe o Rami.

Ep Ramajana, ki opisuje zgodbo o utelešenju Rame, je sveti spis, ki so ga s spoštovanjem recitirali različni ljudje, tako učenjaki kot nevedneži, tako bogataši kot reveži. Ime, ki ga opeva Ramajana, oči-ščuje vse zlo, spreobrača hudodelce in razodeva obliko, ki jo predsta-vlja – očarljivo kot samo ime.

Kakor je morje izvor vseh voda na Zemlji, tako so vsa bitja izšla iz Rame. Kot ne obstaja morje brez vode, tako ne obstaja bitje brez Rame. Sinje morje in vsemogočni Gospod imata mnogo skupnega.

Kot trdijo miti in legende, je morje prebivališče Vsemogočnega. Pravijo, da leži na oceanu mleka, zato je Valmiki (Pračetov sin), veli-ki poet, ki je spesnil ta ep, naslovu vsakega poglavja dodal še besedo kanda, ki pomeni voda, vodno prostranstvo.

Pomeni pa tudi ‘sladkorni trs’. Naj bo ta še tako ukrivljen, je povsod enako sladek. Čeprav reka Zgodbe o Rami vijuga skozi mnoge zavoje, se milina njene nežnosti, usmiljenja in sočutja ne zmanjša v nobenem trenutku. Tok se obrača in valovi skozi žalost, presenečenje, posmehovanje, spoštovanje, grozo, ljubezen, obup 6 Ocean posvetnosti iz hindujske mitologije, ki so ga pinili polbogovi ob stvarjenju.

2

in zgovornost, vendar glavni podtalni tok napaja ljubezen pravil-nega delovanja in sočutja.

Nektar v Zgodbi o Rami je kot reka Saraju, ki se tiho vije skozi Ajodhjo, v kateri se je rodil in vladal Rama. Saraju iz-vira v himalajskem jezeru Manasasarovar7, v okolici katerega je ta zgodba tudi nastala. Ramov tok nosi milino sočutja, La-kšmanov8 tok pa milino ljubeče predanosti (bhakti). Kot se reka Saraju izliva v reko Ganges in se vodi pomešata, tako se v Ramajani zlivata struji nežnega sočutja in ljubeče predanosti (zgodbi o Rami in Lakšmani). Sočutje in božanska ljubezen (prema) sestavljata sliko Ramove slave. Ta slika je izpolnitev največje srčne želje vsakega Indijca. Doseči jo, je cilj vsakega duhovnega prizadevanja.

Napor posameznika je polovica naloge, druga polovica pa je božja milost. Človek se izpopolnjuje tako z lastnim naporom, kot tudi z božjimi blagoslovi. Izpopolnitev ga vodi prek oceana dvojnosti v vseobsegajoče transcenden-tno Eno.

Ramajane ne berite kot opis človeškega življenja, temveč kot zgodbo o prihodu in delovanju utelešenega Boga (avatarja). Člo-vek se mora odločno potruditi, da bi skozi lastne izkušnje doživel ideale, razodete v zgodbi. Bog je vseveden, vseprisoten in vsemo-gočen. Besede, ki jih izgovori, medtem ko je utelešen v človeškem telesu in dejanja, ki jih izvrši med svojim kratkim bivanjem na Zemlji, so nedoumljiva in izredno pomembna. Njegova sporo-čila so dragoceni viri, ki človeštvu lajšajo pot do osvoboditve. Ne glejte na Ramo kot na potomca sončne dinastije ali vladarja Ajodhje ali sina kralja Dašarate. Ti odnosi so postranski in ne-bistveni. Takšna zmota je postala običajna pri sodobnih bralcih. Zanimajo jih le osebni odnosi in sorodstvene vezi med liki, o 7 Jezero uma.8 Ramov brat in predani družabnik.

3

katerih berejo v zgodbi, namesto da bi raziskovali vrednote, ki jih ti zastopajo in prikazujejo.

Tu je primer takšnega nerazumevanja: “Ramov oče je imel tri žene. Prva je bila taka in taka, druga je imela takšno nara-vo, tretja je imela take in take značilnosti. Njene služabnice so imele neprijeten značaj. Vojne, ki jih je vodil Dašarata, Ramov oče, so bile svojevrstne. Vse te posebnosti ...” Zmota vodi člo-veka po napačni poti v vsakdanjost in iluzijo in ga s tem zave-de, da prezre dragoceno bistvo. Ljudje se ne zavedajo, da mora preučevanje zgodovine prej obogatiti njihova življenja in jih narediti pomembna in vredna truda, kot pa zadovoljiti apetit po malenkostnih dejstvih in nepomembnih idejah. Veljavnost in vrednost zgodovine se skriva v dejstvih in jih oplojuje kot podtalna voda. Nadenite si očala ljubečega oboževanja in ne-omajne vdanosti in zagledali boste čisto modrost, ki vas bo osvobodila in vam zagotovila večno blaženost.

Kot ljudje stiskajo sok iz sladkornega trsa in pijejo le sladko tekočino, kot čebela sesa med iz cveta, ne glede na njegovo obliko in barvo, kot vešča leti proti svetlobi ognja in se ne meni za vro-čino in neizbežno pogubo, tako bi moral duhovni iskalec hrepe-neti, da bi vsrkal nežnost, sočutje in usmiljenje, s katerimi je pre-pojena Ramajana, namesto da posveča pozornost drugim temam. Ko pojemo sadež, odvržemo lupino, semena in trda vlakna. To so naravne sestavine sadja. Nihče jih ne bo pojedel zgolj zato, ker jih je plačal. Nihče ne bo pogoltnil neprebavljivih semen, niti žvečil olupkov. V sadežu, imenovanem Ramajana, so lupina zgodbe o demonih, velikanih, ljudožercih in podobnih bitjih. Hudodel-stva, ki so jih ti zagrešili, so neprebavljiva semena, opisi čutnosti in posvetnosti pa neokusni vlaknasti deli sadeža. Za vsem tem pa se skriva sočno meso sadeža.

Kdor v tem svetem sadežu išče nežnost, sočutje in usmiljenje, mora biti pozoren na osrednjo zgodbo, ne na podrobnosti, ki jo olep-

4

šujejo ali obremenjujejo. Poslušajte Ramajano na ta način. To je naj-boljši način duhovnega poslušanja.

Nekoč se je kralj Parikšit poklonil stopalom9 modreca Šuke in ga prosil za razrešitev dvoma, ki ga je mučil že dlje časa. Dejal je: “Go-spod moj! Nekaj me že dolgo vznemirja in vem, da lahko le ti razrešiš to skrivnost. Slišal sem pripovedi o življenju mojih prednikov, vse od najstarejšega velikega Manuja tja do deda in očeta. Vse pripovedi sem pozorno preučil. Opazil sem, da se v zgodovini vsakega od njih omenjajo nekateri modreci (rišiji) in učeni svetniki, ki so se odrekli vsem navezanostim in željam ter spoznali, da je pojavni svet le senca in past, edina resničnost pa je Enost, in kot člani dvora v povezavi z vladarjem sodelujejo pri delovanju vlade. Kakšen je pravi pomen te presenetljive povezave učenjakov s kralji in vladarji, pri čemer so učenjaki vedno delovali podrejeno in svetovali le, ko so jih prosili za pomoč?, Vem, da se ti spoštovani starešine ne bi vpletali v nobeno de-javnost brez ustreznih razlogov. Njihovo ravnanje je vedno neoporeč-no in neomadeževano in to v meni poraja nerešljive dvome. Prosim, pojasni mi to.”

Šuka se je nasmejal in odvrnil: “Nedvomno si postavil izvrstno vprašanje. Poslušaj! Veliki modreci in sveti učenjaki bodo vedno želj-ni s svojimi sopotniki deliti resnico, ki so jo prejeli, svete izkušnje, ki so jih pridobili, vzvišena dela, ki so jih imeli čast izvršiti ter božjo mi-lost, za katero so bili izbrani, da jo prejmejo. Modreci iščejo bližino tistih, ki upravljajo in so vešči vladanja, z namenom, da jim pomagajo pri vzpostavljanju in zagotavljanju miru in blaginje na svetu. V nji-hovo zavest vsajajo visoke ideale in pobožne načine za izpolnitev teh idealov ter spodbujajo k pravilnemu in pravičnemu delovanju. Tudi vladarji iščejo učenjake, vabijo in prisrčno sprejemajo modrece ter jih prosijo, naj ostanejo na dvoru. Od njih se učijo umetnosti vladanja

9 Izraz globokega spoštovanja do duhovno napredne osebe. Če se človek uleže pred stopala modreca, izraža še globlje spoštovanje; v besedilu to prostracijo ponazarja izraz ‘padel pred njegova stopala’.

5

in delujejo skladno z njihovimi nasveti. Kralj je bil nekdaj voditelj in zaščitnik ljudi, zato so ti preživljali z njim svoje dni iz spoštova-nja vrednega razloga – in sicer, da bi z njegovo pomočjo uresničili hrepenenje svojega srca: “Naj bodo bitja vseh svetov srečna (samasta lokha sukhino bhavantu).” Modreci so si iskreno želeli, da bi se sreča in mir razširila po vsem svetu. Kraljem so skušali vsaditi vse vrline, jih seznaniti z vsemi moralnimi zakoniki in jih opremiti z vsemi ve-jami znanja, da bi lahko učinkovito in modro vladali kraljestvu, kar dobrodejno vpliva tako nanje kot na podanike.

Toda bili so še drugi razlogi. Poslušaj! Modreci so vedeli, da se bo v kraljevi rodbini rodil prebivalec nebes večne blaženosti, tisti, ki deli radost in varuje moralne vrednote. Vedeli so, da bo to sam vod-ja Sončeve dinastije. Modreci, ki so imeli sposobnost predvidevanja prihodnosti, so si s tem omogočili dostop do vladarskih dvorov, da bi lahko izkusili blaženost stika z Božjim utelešenjem, ko se bo to poja-vilo. Bali so se, da kasneje ne bi imeli takšnega dostopa in bi zgrešili blaženost, po kateri so hrepeneli. Izkoristili so sposobnost napovedo-vanja prihodnosti, se nastanili v prestolnici in hrepeneli po prihodu.

Tej spoštovanja vredni skupini so pripadali Vašišta, Višvamitra, Garga, Agastja in drugi modreci, ki niso imeli nobenih potreb. Bili so mojstri odrekanja. Od nikogar niso ničesar zahtevali, vedno so bili zadovoljni. Palač tedanjih vladarjev niso obiskovali zaradi želje po razpravljanju ali da bi pokazali vrhunsko učenost. Tja niso zaha-jali zaradi dragocenih daril, ki bi jih prejeli kot gostje ali dobri govor-niki niti, da bi se krasili z obremenjujočimi nazivi, ki so jih delili po-krovitelji tistim, ki so jih imeli radi. Bolj so hrepeneli po blaženosti videnja (daršanu) Gospoda in priložnosti, da podprejo pravičnost v človeških zadevah. Nobenega drugega cilja niso imeli.

Tudi kralji tedanjih časov so se poglabljali v pobožne misli. Pu-ščavnike in modrece so obiskovali v njihovih zavetiščih z namenom, da jim ti odkrijejo načine, kako osrečiti in zadovoljiti podanike. Po-gosto so jih vabili v palače in se z njimi posvetovali o smernicah in

6

načinih dobrega vladanja. V tistih časih modreci in učenjaki niso bili sebični in niso stremeli po moči. Takšni ljudje so svetovali kraljem, zato so imeli vsi prebivalci kraljestva dovolj hrane in obleke; vsi so bili zdravi in vsakdo je imel streho nad glavo. Vsak dan je bil slavno-sten in vsaka vrata so bila okrašena z zelenimi venci. Vladar je čutil, da je njegova najsvetejša dolžnost skrbeti za blaginjo ljudi. Tudi po-daniki so čutili, da je vladar osrčje političnega telesa. Verjeli so, da je dragocen kot njihovo lastno srce, zato so ga spoštovali, cenili in mu izkazovali hvaležnost.”

S temi besedami je Šuka pred velikim številom ljudi, ki so se zbrali okoli njega, nazorno in preprosto pojasnil vlogo modrecev na kraljevskih dvorih.

Ali ste opazili? Karkoli naredijo veliki ljudje in kakršnokoli družbo si izberejo, bodo vedno na božji poti poštenja, njihova dela pa bodo pripomogla k blaginji vsega sveta. Kadar nekdo bere ali pri-poveduje Ramajano ali druge svete spise, mora biti pozoren na bož-jo veličastnost, skrivnost, resnico in odkritosrčnost, ki jih ti zapisi vsebujejo. Truditi se mora prenašati te odlike v svoj vsakdan, ne pa pripisovati pomena nebistvenim stvarem. Najpomembnejši nauk, ki ga mora človek osvojiti v življenju je, kako in s kakšnim namenom naj opravlja dolžnosti.

Ko se Bog pojavi v človeški obliki, da bi podprl pravilno delo-vanje, mora delovati kot človek in ljudem pokazati zgled idealnega življenja ter jim podeliti izkušnjo radosti in miru. Njegovo gibanje in delovanje sta morda videti običajna in vsakdanja, vendar sta izraz lepote, resnice, dobrote, radosti in vzvišenosti, ki bodo s svojo pri-vlačnostjo osvojile svet in prečistile srca vseh, ki premišljujejo o njih. Premagal bo vznemirjenost uma, raztrgal tančico iluzije (maje) in izpolnil zavest z milino. V življenju božjega utelešenja (avatarja) ni ‘običajnosti’ in ‘vsakdanjosti’. Vse, kar je videti običajno, je v resnici nadčloveško in nadnaravno ter si zasluži skrajno spoštovanje.

Zgodba o Rami ni zgodba o posamezniku, temveč zgodba o Univerzalnem. Rama je poosebljenje temeljnega Univerzalnega, ki

7

je v vsakem bitju in je ves čas navzoče povsod. Zgodba ne govori o preteklosti, temveč o brezkončni sedanjosti in prihodnosti. Govori o večnosti brez začetka.

Niti ena mravlja ne more ugrizniti brez Ramove volje. Niti en list ne more odpasti z veje brez njegove pobude. Pet elementov, ki sestavljajo vesolje – eter, zrak, ogenj, voda in zemlja – iz spoštovanja do njega delujejo skladno z njegovo voljo. Rama je načelo, ki privlači, zaradi česar je prikupen. Zaradi te lastnosti medsebojno privlači tudi povsem nezdružljive elemente v naravi. Vesolje obstaja in deluje zara-di privlačnosti med njegovimi elementi.

To je načelo Rame, brez katerega bi se vesolje spremenilo v kaos. Zato velja temeljna resnica: Brez Rame ne bi bilo panorame (vesolja).

Sathya Sai Baba

Z godba o Rami Rekabožanskemiline Drugidel

Vsebina

O knjigi ...................................................................................................iSimbolni pomen ..................................................................................ivGozd dandaka ...................................................................................... 1Pančavati ............................................................................................. 13Ugrabitev Site ..................................................................................... 29Zaveznik .............................................................................................. 53Uspešno iskanje ................................................................................. 74Lanka v plamenih ............................................................................. 95Most ................................................................................................... 113Obleganje ..........................................................................................134Podzemlje .......................................................................................... 154Glave so padle .................................................................................. 163Srečna Ajodhja ................................................................................. 178Kronanje ...........................................................................................184Izgnanstvo Site ................................................................................201Predstava se končuje ....................................................................... 218

druge knjige

1

GGozddandakaMedtem ko je Bharata preživljal svoje dni v Nandigrami in ne-

nehno razmišljal o Rami, so Sita, Rama in Lakšmana globoko v goz-du, na vrhu griča Čitrakute, slavili njegovo vdanost in posvečenost. Bili so srečni v mirnem in tihem gozdnem domu. Nekega dne je neki bedak po imenu Džajanta hotel preizkusiti Ramov pogum, kar je tako neumna in pogubna pustolovščina, kot bi mravlja poskušala odkriti globino oceana.

Iz čiste nagajivosti se je spremenil v vrano. Približal se je Siti, ki je sedela ob Rami in opazovala pokrajino, ki se je razprostirala pred njima. Z ostrim kljunom je kljunil njen nežni podplat in iz rane se je pocedila kri. Ko je Rama videl kri, je utrgal bilko suhe trave in jo vrgel proti vrani.

Rama ne bi nikogar ranil brez razloga. Vendar, če je treba, bo celo Rahu6 pogoltnil mesec, kajne? Tako je tudi z Ramo. Nikoli ne bo prizadel nedolžnih. Toda ta travna bilka se je spremenila v velik pla-men, ki je poletel proti Džajanti in mu neizprosno sledil, kamorkoli je bežal. Nebogljeni in prestrašeni Džajanta je privzel svojo prvotno obliko, padel pred Ramova stopala in ga prosil za pomoč. Indra je izvedel, da je bil krivec njegov sin in tudi on je obžaloval njegovo predrznost in nespoštljivost.

Džajanta je obležal pred Ramo in ga prosil milosti: “Res sem bedak. Nisem se zavedal nizkotnosti svojega dejanja. Prizanesi mi s svojo jezo in zaščiti me pred ognjem!”

Rama se je usmilil ubogega mladeniča, ki se je tako ponižal, zato ga je le oslepil na eno oko in ga pustil pri življenju. Ustavil je ognjeni

6 Demon Rahu je popil nekaj božanskega nektarja. Preden ga je pogoltnil, mu je Mo-hini odsekala glavo, ki je postala nesmrtna. Tako je nastala legenda, da glava občasno pogoltne Sonce ali Mesec in povzroči mrk.

2

izstrelek in travna bilka je spet dobila prvotno obliko. Džajanta je bil hvaležen, da je za zlobno dejanje dobil le majhno kazen. Zatem je še dolgo živel na vrhu Čitrakute, kjer so prebivali tudi Sita, Rama in Lakšmana. Desetega dne svetle polovice meseca margašire je Rama ukazal Džajanti oditi na jug.

Tudi Sita, Rama in Lakšmana so zapustili Čitrakuto in prispeli v bližino puščavniškega bivališča velikega modreca Atrija. Modrec je od svojih učencev izvedel, da nameravajo Rama, Sita in Lakšmana obiskati njegovo bivališče, zato jim je po gozdni stezi krenil naproti, da bi jim izrekel dobrodošlico. Ob najavi tolikšne milosti je Atrija povsem preplavilo zadovoljstvo in od navdušenja je zajokal. Dejal je, da je pokora končno obrodila sadove in da je s tem obiskom nje-govo življenje doseglo najvišji cilj. Tistega večera je zbral učence in pripravil privzdignjeno sedišče za Ramo. Njegova soproga Anasuja je medtem skrbela za Sito in tudi njo privedla tja. Atri je nato vsem prisotnim pojasnil svetost tega dogodka, sposobnosti Rame, Site in Lakšmane ter božanske sile, ki so se utelesile v njih. Tudi Anasuja je hvalila Sitine vrline in delila pobožne nasvete o dolžnostih žena ter vzorih, ki naj jih vedno cenijo. Sita je spregovorila o dejstvu, da ima vsak posameznik, vsako bitje in vsak stvor prirojeno žensko načelo. Čeprav obstajajo moške in ženske vloge, ki jih igramo na odru sveta, so glede na moč, čustva in obnašanje v osnovi vsa bitja ženske. Pove-dala je, da je njen Gospod Rama učlovečenje Enega in Edinega mo-škega načela v vesolju. Rekla je, da v njem ni niti sledu dvojnosti, kot tudi ne občutka za ‘moje’ ali ‘tvoje’, žalosti ali veselja. Je poosebljena moč in utelešenje poguma. Puruša, večno moško načelo, je poročen z naravo ali prakriti, večnim ženskim načelom. Čeprav je narava videti raznovrstna in pestra, je v resnici enotna, brez razlik. Tako je Sita Atrijevi soprogi Anasuji razkrila Ramovo načelo.

Rama, Sita in Lakšmana so v ašramu modreca Atrija preživeli nekaj zelo srečnih trenutkov. Prebivalcem in učencem so odgovarjali na različna vprašanja o pravilnem delovanju. Nato so se poslovili od

3

modreca in nadaljevali pot skozi pragozd. Prebivalci so ob slovesu jokali. Kljub odločnim poskusom, da bi spremljali Ramo na nasle-dnjih etapah njegovega gozdnega življenja, so se morali ustaviti in se sprijazniti z dotedanjim načinom življenja. Nemočno so opazovali odhod božanskega gospodarja svojih src.

V pragozdu je odmevalo rjovenje divjih zveri, ki so se potikale naokoli in iskale plen. Raznovrstne ptice so milozvočno prepevale na drevesih. Vsaka je imela svojo posebno lepoto in melodijo. Njihovo žvrgolenje in oglašanje je bilo zelo prijetno za uho. Zdelo se je, kot bi vstopili v nov, vznemirljiv svet. Medtem ko so potovali skozi veliča-stno pokrajino, ki je v njih vzbujala občutek spoštovanja, so nenado-ma zagledali ljubko puščavniško domovanje s slikovitim templjem. Lakšmana je hodil spredaj in utiral pot. Odmikal je grmovje, ki je ra-slo počez in lomil trnove ovijalke, ki so visele nad potjo ter pretile ra-niti popotnike. Rama in Sita sta varno hodila po očiščeni poti. Ko so prispeli v bližino puščavniškega bivališča, se je pred njimi razprostrl očarljiv vrt. Iz tal so se dvigala skrbno gojena in z ljubeznijo negovana sadna in cvetoča drevesa čudovitih, bogatih krošenj, katerih veje so se sklanjale pod težo zrelih in sočnih plodov. Sita je bila navdušena in takoj je pozabila na utrujenost. Prevzela sta jo nebeška radost in mir. Hodila je za Ramo in vpijala lepoto narave, ki jo je obkrožala. Nekaj prebivalcev je opazilo, da se približujejo Sita, Rama in Lakšmana. Po-hiteli so k svojemu učitelju, ki so se mu od veselja zasolzile oči. Naglo je odšel h glavnemu vhodu. Prisrčno jih je sprejel in jih pogostil s hla-dnimi osvežujočimi napitki ter okusnim sadjem in gomolji. Rama, Sita in Lakšmana so z velikim zadovoljstvom sprejeli njihovo pozor-nost in skrb ter uživali v preprosti pojedini. Zvečer so se okopali in opravili predpisane obrede. Rama je spregovoril prebivalcem o vzor-nem delovanju in obnašanju. Dopustil jim je postavljati vprašanja o dvomih, ki so jih begali in o nejasnostih pri razlagah svetih zapisov. Prebivalci so z največjim veseljem sprejeli to priložnost, Rama pa jim je s preprostimi besedami prepričljivo in nazorno razjasnil dvome.

4

Nedvomno so prebivalci ašrama izkusili nebesa na Zemlji. Z velikim zadovoljstvom so govorili, da Ramova navzočnost prinaša tako vzvi-šeno doživetje, kot stik s samim nebeškim Bogom.

Ko je napočila zora, so se Rama, Sita in Lakšmana okopali in opravili jutranje obrede Kljub žalostnim prošnjam prebivalcev ašra-ma so krenili na pot in se opravičevali, da ljudje ne bi smeli ovirati njihovih zaobljub in odločitev. Povedali so jim o svoji odločitvi, da niti v enem puščavniškem bivališču ne bodo ostali več kot eno noč.

Med nadaljevanjem njihovega potovanja skozi gozd se je kot strela z jasnega pojavil ogromen stvor, strašni ljudožerec Viradha in se pre-teče zapodil proti njim. Sita se je seveda prestrašila prikazni, vendar je kmalu zbrala pogum, saj je vedela, da se ji ni treba bati ovce v volkovi koži, če jo varuje sam lev Rama. ‘Naj rjove, kolikor hoče’, se je tolažila. Stala je za Ramo in opazovala dogajanje. Medtem je Lakšmana iz-strelil ostro puščico v pošast. Prvi puščici jih je sledilo še več. Ranjeni in od besa razjarjeni Viradha, ki je bil videti kot utelešenje smrti in pogube, je planil proti Lakšmani. Rama je opazil, da je brat že utrujen od boja. Na svoj lok, ki je vzbujal strahospoštovanje, je napel puščico s srpasto konico in jo izstrelil v ljudožerca. Puščica je najprej razkosala trizob, s katerim se je bahal, nato pa pošasti odrezala glavo. Iz padajo-čega trupla se je v trenutku izvilo bleščeče božansko bitje.

Viradha se je rodil na Zemlji kot ljudožerec zaradi prekletstva svojega božanskega učitelja Kubere7. Bil je eden od nebesnih angelov (gandharv), ki so služili Kuberi. Pozneje se ga je ta usmilil in dejal, da se bo njegovo demonsko življenje končalo v trenutku, ko ga bo usmrtila puščica z Ramovega loka. Rekel je, da se bo takrat lahko kot angel spet vrnil v njegovo bližino. Nebesno bitje je padlo pred stopala svojega rešitelja ter ga hvalilo in poveličevalo, preden je odšlo v svoje trajno bivališče.

Rama je pokopal demonovo velikansko truplo, ki je ležalo na tleh. Prav tako je opravil vse predpisane pogrebne obrede. Takrat je 7 Bog obilja. Njegov mlajši polbrat je bil Ravana.

5

prav tam začel padati dež, kot bi bogovi jokali od veselja zaradi Ra-movega usmiljenja.

Potem so Rama, Sita in Lakšmana prispeli do bivališča slavnega modreca Šarabanghe. Ko so se približevali ašramu, so se puščavniki in menihi pogovarjali o opustošenju, ki ga je povzročil demonski kralj Ravana. Sredi pogovora so se tam pojavili Rama, Sita in Lakšmana. Pu-ščavniki so takoj spoznali, da ima ta obisk globlji pomen, ki napoveduje skorajšnji konec njihovih strahov. Modrec Šarabhanga je komaj verjel svojim očem, ko je ugledal Ramovo očarljivo božansko podobo. Spraše-val se je, ali morda sanja, ima privide, ali doživlja nenavadno izkustvo, ki ga je sprožila zanosna meditacija. Vendar je kmalu dojel pristnost svoje sreče. Ob uresničitvi dolgo iskanega cilja ga je preplavil zanos. Vedel je, da je njegovo odrekanje končno obrodilo sadove, po katerih je hrepenel. Rami, Siti in Lakšmani je izkazal najprisrčnejše gostoljubje.

Iz srca je poveličeval Ramo: “Rama, ti si nebeški labod, ki veliča-stno plava v vodah, ki polnijo misli modrecev. Danes sem dosegel cilj svojega življenja,” je rekel. “Rama! Ne vem niti za eno duhovno disci-plino, vredno omembe. Jaz sem te dosegel po eni poti, poti ljubezni. Moje oči so te zdaj videle in ni jim treba videti ničesar več. Nekoč si obljubil, da boš izpolnil želje modrecev. No, zdaj moraš držati be-sedo. Moja želja je, da v tej najočarljivejši podobi stojiš pred menoj, dokler moj dih ne zapusti telesa. Želim zapustiti to telo s pogledom nate,” je prosil.

Grmada je bila kmalu postavljena. Modrec Šarabhanga se je pov-zpel nanjo in brezbrižno sédel. Ves v zanosu se je z žarečimi očmi nepremično zagledal v Ramo. Prižgali so grmado. Šarabhangovo telo se je s podobami Rame, Site in Lakšmane v srcu spremenilo v kupček pepela. Modrina mirnega jezera njegovega srca je odražala modrino Ramove podobe, ki jo je oboževal do poslednjega trenutka. Njegova duša se je spojila z Absolutom, ki je stal pred njim.

Čeprav so prebivalci ašrama najprej žalovali zaradi smrti svojega vzgojitelja in učitelja, so kmalu spoznali, da je imel edinstveno srečo

6

in redek blagoslov. Sam Bog je prišel v človeški obliki in ga blagoslo-vil s spojitvijo s svojim veličastjem in slavo. Zavedali so se, da so bili tudi sami deležni te milosti. Slavili so Ramo in ga na razne načine poveličevali ter vzklikali: “Živel! Vsa slava! Vsa slava!” Polni spošto-vanja in hvaležnosti so si z učiteljevim pepelom mazali čela.

Novice o Šarabhangovemu žrtvovanju so kmalu privabile tudi prebivalce drugih ašramov. Poklonili so se pred Ramovimi stopali in hvalili tako njega, kot njegovo usmiljeno poslanstvo. “O, Gospod, kako je bil Šarabhanga srečen!” so dejali. “Mnogi modreci so postali žrtve požrešnih in krutih demonskih plemen tega področja, Šara-bhango pa je blagoslovil sam Gospod. Telo in življenje je ponudil samemu Bogu. O reši nas teh okrutnih sovražnikov. Dovoli nam napredovati v duhovnih vajah in disciplinah brez napadov demonov. Na koncu pa te prosimo za blagoslov, po katerem vsi hrepenimo, po-dari nam tvojo vidno navzočnost.

Medtem je v ospredje stopil modrec Sutikšna in se poklonil Rami. Bil je učenec slavnega Agastje in izjemen božji častilec. Nje-gov um je bil prežet z ljubeznijo do Rame. Trdno je bil prepričan, da Boga lahko osvoji le ljubezen. Ni si mogel predstavljati nobene druge božje podobe razen Rame. Da ne bi zapravil niti trenutka, je nepre-mično strmel vanj. Ob pogledu nanj se mu je topilo srce.

Rekel je: “Gospod! Si prišel v tako oddaljen kraj le zato, da bi me blagoslovil? Ali me ne moreš spojiti z Bogom, s katerim si eno? Ko si že prišel na Zemljo v vidni podobi, ali še vedno želiš, da te obožujem kot neosebni absolut? Ne, ljubim tvojo obliko in ime! Ne poznam obredov, vem pa, da je mogoče osvojiti utelešenje ljubezni le z ljubeznijo. Hrepenenje po tebi je edino, kar sem dosegel. To je edina pokora, kateri sem se podvrgel. Povej mi, ali ni to dovolj? O, rešitelj iz stisk rojevanja in umiranja, nobena oblika oboževanja ni tako učinkovita kot služenje Bogu z ljubeznijo, ali ne? Prepevanje o tvoji slavi in razmišljanje o njej prinašata nepopisno blaženost. Ali lahko karkoli drugega prinese večjo radost?” je vprašal. Sutikšna je

7

plesal naokoli in se ni zavedal, kje je in kaj počne. Solze radosti so mu v potokih tekle iz oči. Tistim, ki niso mogli razumeti sreče, ki jo je doživljal v sebi, se je zdel nor. Toda Rama je vedel, kaj ga žene. Potegnil ga je k sebi, ga z največjo ljubeznijo objel in mu nežno ter ljubeče prigovarjal, da bi mu povrnil zavest o sebi in okolici. Medtem ko ga je držal za roke, je veliki modrec vstopil v stanje najvišjega sa-madhija8. Postal je kakor lutka, neomajen in nepremičen. Rama ga je privedel k zavesti. Takoj ko se je zavedel, je padel na zemljo pred Ramova stopala.

Roke je dvignil nad glavo, sklenil dlani v oboževanju in izrazil svojo radost: “Gospod, ti si požar, ki požge gozd iluzije, v katerem se je človek izgubil. Si sončno nebesno telo, ki omogoča, da se srca dobrih ljudi razcvetijo in zadišijo kot lotosi. Si kralj živali, ki je prišel uničit zarod demonskih slonov. Si orel, ki je prišel ujet in pokončat ptico, ki v ponavljajočem se krogu sreče in nesreče leta iz rojstva v smrt. Gospod, tvoje oči so čarobne kakor lotosovi cvetovi, moje oči se ne morejo napiti lepote tvoje prelestne podobe. Si mesec, ki širi svežino, da bi očaral dve ptici čakora, namreč Sitine oči. V mirnih jezerih, ki se lesketajo v srcih modrecev, plavaš zadovoljno kakor ne-beški labod. Si ptica Garuda9, ki pleni in uničuje kače, ki gnezdijo v mislih dvomljivcev in nevernežev. Celo tvoj bežen pogled izniči vso njihovo okrutnost, zmedo in nesrečo.” Tako in še na mnogo drugih načinov je Sutikšna poveličeval Ramo. Bil je zelo radosten, ker je do-bil takšno priložnost. Izkoristil jo je in neprestano zrl v Gospoda ter si vtisnil njegovo podobo globoko v srce. Ni se zavedal minevanja časa ali telesnih potreb in niti pomežiknil ni, medtem ko je gledal božansko Ramovo lepoto in jo vpijal vase.

Rama ga je nekaj časa opazoval, potem ga je dvignil in ga objel čez ramo. Rekel je: “Sutikšna, obdarjen si z vsemi vrlinami. Prosi me,

8 Stanje najvišje zavesti, ki mu sledi zlitje z Bogom. Dobesedno: popolna zatopljenost, popolna mirnost.

9 Nebeški orel, na katerem jezdi Višnu.

8

karkoli želiš, blagoslovil bom vsako tvojo željo. Modrec je odgovoril: “O, prijatelj in sorodnik nesrečnih, moja želja je, da s Sito in Lakšma-no vedno prebivaš v globinah mojega srca.” Rama je dejal: “Naj bo tako,” in ga kot prijatelja povedel s seboj proti ašramu modreca Aga-stje. Sita in Lakšmana sta jima sledila.

Čez čas so zaslišali žuborenje reke, ki je tekla v bližini. Sledili so zvoku in ugledali vrh gore, pod katero je tekla reka. Sredi pokrajine so se razprostirale čudovite preproge cvetja. Kakor lotos blesti sredi ribnika, tako je sredi dišečega cvetja blestelo ljubko puščavniško bi-vališče modreca Agastje.

Lepote tega prizora ni mogoče opisati z besedami. Sita, Rama in Lakšmana so ob takšni privlačni krasoti nekaj trenutkov obstali kot okamneli. Ozračje je bilo osupljivo navdihujoče. Živali, ki so si bile sicer naravni sovražniki, vodne, kopenske, zveri in ptice raznih vrst, so se igrale in živele skupaj, brez strahu ali sovraštva. Videli so mnogo menihov in asketov, ki so zatopljeni v meditacijo sedeli na obali reke.

Ko so se približevali ašramu, je Sutikšna pohitel naprej, da bi ob-vestil učitelja o prihodu obiskovalcev. Poklonil se je pred njegovimi stopali in izjavil: “O, veliki učitelj! O, utelešenje milosti! Princ Ajod-hje, sam nosilec vesolja, je s Sito in Lakšmano ravnokar prispel v naš ašram. Prav On, ki si ga želel videti in spoznati, in si zato vrsto let, podnevi in ponoči izvajal duhovno vadbo, je zdaj prišel k tebi, tukaj je. O, kako velik in blagoslovljen je današnji dan! Kakšna sreča nas je doletela!” Sutikšna je poln neizmerne radosti pozabil nase.

Agastja je naglo vstal in odhitel ven, kjer je zagledal trojico, ki se mu je približevala. Po licih so mu začele teči solze. Stekel jim je naproti in vzklikal: “Gospod! Gospod!” Čvrsto je objel Ramo in niti pomislil ni, da bi ga izpustil. Tam je stal in ovijal rokè okoli Rame, kakor ovijalka okoli drevesnega debla.

Agastja ni mogel obvladati radosti, ki je vrela v njem, medtem ko je vodil Ramo, Sito in Lakšmano v svoje bivališče. Prosil jih je, naj si odpočijejo na dvignjenih sediščih. Za večerjo jim je ponudil sad-

9

je in sladke gomolje ter jih povprašal o potovanju. Z zaprtimi očmi je zadovoljno poslušal Ramovo pripoved, po licih pa so mu polzele solze radosti. Na obrazu mu je lebdel zadovoljen nasmeh. Končno je spregovoril: “Prepričan sem, da ni nihče srečnejši od mene. Sam Narajana je osebno prišel k meni in prebiva v mojem bivališču. Je to resnično ali sanjam? Ne, to je nedvomno resnična izkušnja.” Svojo radost je izrazil s hvaležnimi in predanimi besedami.

Rama je rekel: “O, vladar menihov, pred teboj nimam kaj skriva-ti. Dobro poznaš razlog mojega prihoda v gozd. Svetuj mi, kako naj uničim leglo demonskih bitij rakšas, ki motijo pokoro modrecev in menihov? Kako naj predane božje služabnike zaščitim pred nevarno-stjo? Poslušal te bom, čakam tvoj nasvet. V zimskem obdobju lotoso-vi cvetovi venijo in propadejo. Prišlo je obdobje propada demonov.”

Agastja se je nasmehnil in odgovoril: “Gospod, ti si vseveden. Ne vem, zakaj bi ti jaz govoril, kaj storiti. Ne morem dognati, ali me bla-goslavljaš ali preizkušaš. Vendar lahko zaradi učinka milosti videnja (daršana), dotika (sparšana) in pogovora s tvojo božansko podobo (sambhašana), s katerimi si me pravkar blagoslovil, razberem pomen tvojega vprašanja. Tudi to je tvoja milost. Iluzija (maja) je tvoja stva-ritev, lutka, je suženj, ki leži ob tvojih stopalih ter budno čaka na najmanjši pomig z obrvjo, da izpolni tvoje ukaze. S pomočjo veščine, s katero si jo obdaril, iluzija ustvarja vsa bitja na zemlji in nebu.

Tvoja iluzija je nepremagljiva. Nenehno trpinči bitja, ki postane-jo žrtve njenih spletk, to je vsem dobro znano dejstvo. Je kot figovec, ki se razrašča vsenaokrog, nebesna telesa v vesolju pa so kot njegovi sadeži. Bitja in stvari, ki obstajajo v vesolju, so kot črvi in njihove ličinke, ki lazijo znotraj teh sadežev. Sadje je lahko videti izredno lepo, ko pa ga prerežemo, včasih v njem najdemo na stotine zvijajo-čih se črvov.

Tisti, ki so privrženi zunanjemu svetu in njegovemu minljivemu bogastvu, se te bojijo, ker jim v vlogi časa neizprosno uničuješ na-črte. Vesolje je le zunanji videz tvoje resničnosti. Rama, častijo te v

10

vseh svetovih, ti pa me kakor običajen človek prosiš za napotke in me hvališ kot ostali ljudje. To me spravlja v smeh. Zdaj me nič več ne zanima. Želim le, da ostaneš tu, skupaj s Sito in Lakšmano. To je moja edina prošnja. Vedno dajem prednost čaščenju božje podobe z lastnostmi pred čaščenjem neosebnega vidika Boga brez lastnosti. To je tisto, v kar verjamem in kar poučujem. To je moj ideal, moj najljub-ši cilj in moje prizadevanje.

Prosim te, usliši mojo prošnjo. Zabava te, da povzdiguješ svoje služabnike, sam pa se umikaš v ozadje, kot da si nedolžen in ne veš ničesar. A mene nikar ne povzdiguj! Ne sprašuj me za nasvete. Moja dolžnost je, da soglašam s tvojimi željami, jih sprejmem in sledim tvojim korakom. Oče, ne zapeljuj me s svojo iluzijo, ne zavajaj me v sebičnost, naj ne bom tarča tvojih zabav.”

Rama je odgovoril: “O, spoštovani modrec, zelo dobro poznaš to območje, zato ne vidim nič slabega v tem, da mi poveš, kateri prostor naj izberem za bivališče. To bi vsakdo pričakoval od tebe, ali ne?” Agastja je odvrnil: “O, gospodar, ker si mi ukazal, te bom brezpogoj-no ubogal in ti povedal. Tod blizu že stoletja teče sveta reka Goda-vari z močnim tokom. Tik ob njej leži Dandakaranja. Če to mesto posvetiš s svojim bivanjem, bodo zadovoljni in srečni vsi modreci in menihi, kajti to gozdno območje in njegov vladarski varuh sta pre-kleta in s tem prizadeta.”

Tedaj je Rama prekinil modreca: “Gospodar, Sita bi rada slišala zgodbo o tem prekletstvu. Povej jo z vsemi podrobnostmi.” Agastja je spregledal namen Ramove prošnje in odgovoril: “O, režiser večne predstave, nekoč je v pokrajini Pančavati zavladala lakota. Vsi tam živeči menihi in asketi so se zatekli v prebivališče modreca Gautame. Zahvaljujoč močem, ki jih je pridobil s pokoro, jim je priskrbel vse potrebno. Po končanem obdobju lakote so se odločili vrniti v svoja stara bivališča.

A med njimi je bilo nekaj lažnih menihov. Zarotili so se proti Gautami in ga želeli osramotiti. Privedli so umirajočo kravo in jo

11

spustili na privlačno zeleno zaplato puščavnikovega vrta. Gautama je opazil, da namerava krava zagristi v čudovito cvetje. To je hotel preprečiti, vendar se je krava že pri njegovem prvem dotiku zgrudila mrtva. Zarotniški menihi so ga takoj obtožili smrtnega greha, ubo-ja krave. Okrivili so ga odpadništva in poganstva. Gautama je želel odkriti, ali je krava umrla, ker jo je malce odrinil, ali zgolj zato, ker je prišel njen trenutek. Da bi našel odgovor na to pomembno vprašanje, je sedel v globoko meditacijo in kmalu odkril, da je bila to ukana so-vražno nastrojenih menihov. Zgrožen nad njihovo podlostjo je rekel: “Prepovedujem vstop dobroti in pobožnosti v ta gozd, ki ga naselju-jejo tako nizkotne osebe. Naj postane shajališče demonskih bitij!”

K uspehu prekletstva je prispeval še en dogodek. Danda, vladar pokrajine, je nasilno vzel devištvo hčeri lastnega učitelja, Bhriguja. Ta je prisluhnil hčerini pretresljivi zgodbi in nato v skrajnem obupu ter jezi zasul vso pokrajino s ploho prahu. Zato je blato prekrilo to območje. ki se je sčasoma spremenilo v temačen pragozd, ime Dan-dakaranja pa je dobilo po nizkotnem vladarju. O, Rama, največji dragulj Raghujeve rodbine, prepričan sem, da se bo število demonov v gozdu zmanjšalo, prekletstvo pa izničilo, če se ti nastaniš v njem. Menihi in duhovni iskalci (sadhake) bodo lahko znova zaživeli tam in napredovali v izvajanju pokore. Vsi prebivalci bodo imelo korist od takega čiščenja in razpleta. Lahko ti povem, da boš s tem osrečil tudi modreca, ki je izrekel prekletstvo, saj je zelo nesrečen zaradi posledic svoje jeze.”

Ko je Agastja sklenil pripoved o Dandakaranji, je Rama dejal: “Dobro, naj bo tako. Naselili se bomo tam.” Poslovil se je od mo-dreca Agastje in se s Sito in Lakšmano napotil proti gozdu Danda-karanja. Preden so zapustili Agastjevo puščavniško bivališče, je ta prinesel posebna božanska orožja, ki si jih je pridobil s pokoro, in jih izročil Rami, rekoč, da jih sam ne želi uporabljati. Zdaj so v rokah osebe, ki jih lahko uporabi v svete namene. “Rama,” je dejal, “ti si moj ščit, moja energija in moja moč. Ta orožja me ne morejo rešiti, rešiš

12

me lahko le ti. Tvoja milost je moje najmočnejše orožje. Ti si moje zavetje, moja trdnjava in neprebojni oklep, ki varuje moje prsi.”

V trenutku, ko so Sita, Rama in Lakšmana stopili na opustoše-no območje Dandake, so izsušena drevesa zadrhtela in na njihovih vejah je vzbrstelo nežno, zeleno listje. Slabotne, izčrpane ovijalke in vitice so se nenadoma prebudile, oživele in se razcvetele v šopke di-šečih cvetlic. Celotno gozdno območje se je hitelo odeti v očarljivo zelenje, okrašeno z raznobarvnim cvetnim okrasjem. Sita, Rama in Lakšmana so iskali kraj, kjer bi se lahko nastanili in kmalu so prišli do področja Pančavati, o katerem je govoril Agastja.

Tam so zagledali kralja orlov, starega Džatajuja. Bil je dober Da-šaratov prijatelj in njegov spremljevalec na vesoljnih odpravah, med katerimi so pomagali nebeškim prebivalcem. Rama mu je povedal žalostno novico o Dašaratovi smrti in ga nato še potolažil ob izgubi. Govoril mu je o sebi, Siti, Lakšmani in ostalih bratih. Na obali reke Godavari so si želeli postaviti preprosto slamnato kolibico. Džata-ju je postal njihov dober prijatelj in z njegovo pomočjo so natančno spoznali vso območje. Prvo noč so zaspali pod drevesom in kmalu utonili v zdrav, globok spanec.

Zgodba o Rami, reka božanske miline, je že stoletja trajni vir to-lažbe milijonom moških, žensk in otrok v stiski. Vlivala jim je moč, ko so omahovali, jih razsvetljevala v trenutkih zbeganosti, navdihovala ob potrtosti ter vodila v času težav. Je napeta človeška drama, v kateri celo Bog nastopi v vlogi človeka. Z nauki in la-stnim zgledom nam želi prenesti dobrodejnost najgloblje modro-sti, zato na širnem odru sveta zbere okoli sebe osebe – zgledne in manj zgledne, človeške in nečloveške, zveri in demone. Ta zgodba z nežnimi prsti igra na strune srca in v njem prebuja močno ga-njenost, sočutje, radost, oboževanje, zanos in predanost ter nam prikazuje preobrazbo živalskega in človeškega v božansko, ki je naša bit.V zgodovini človeštva ni nobena druga zgodba tako močno vpli-vala na človeško srce. Presega zgodovinske in zemljepisne meje. Oblikovala in oplemenitila je navade ter stališča v mnogih obdo-bjih. Na širnih prostranstvih zemeljske oble je postala Ramajana, zgodba o Rami, zdravilno telesce v krvi človeštva in se globoko ukoreninila v zavest ljudi. Spodbuja in navdihuje jih na poti resni-ce, poštenja, miru in ljubezni.

19,0

0 €

SATHYA SAI BABA

Zg

od

ba o

Ra

mi 1.del

Sathya Sai Baba

Zgodba o Rami1. del

naslovnica 1del.indd 1 14.3.2011 10:06:01