Glasilo Doma sv. Jožef,Velika noč, 2014

ZvonZvon

Življenje je s preprostostjo spet zmagalo. Kot je narava zaživela in vzcvetela, tudi vi v moči Kristusovega vstajenja, zacvetite svoje bivanje.

Veselo Alelujo!

32

KazaloPreprosto na pot

Uvodnik

Velikonočni »Zvon s hriba« vedno nastaja v postnem času. In pisati o Aleluji

sredi posta, ni tako doživeto in enostavno. Razmišljati in videti zarjo velikonočnega jutra v teminah in sivinah našega življenja, namreč ni samoumevno. Sivine so na trenutke enostavno pretemne in križ pretežak. Pa vendar bi bilo brez te zarje življenje še bolj kruto. Bilo bi brezsmiselno. Ob razmišljanju Jezusove poti na Kalvarijo

najprej pomislim na svoje življenje. Čeprav je med tistim sramotnim sprevodom po ulicah in poljanah okoli Jeruzalema in trenutkom, ki ga živim danes, dva tisoč let časovne razlike, je kljub vsemu aktualen. Vsi, brez izjeme smo vsakodnevno na tej poti. Na tej poti se pokaže, kdo smo. Ko trpimo, igramo. Vsaka nadeta maska nas moti. Na poti na Kalvarijo je bil Jezus preprosto to, kar je, brez dodatkov, predstav in pričakovanj. Križev pot je tako svojevrstna pot učenja življenjske preprostosti in pristnosti.Truditi se, biti preprost, je torej napor. Ni

dovolj reči: »Bodi to, kar si!« Zdi se, da danes ne vemo več, kaj pomeni, biti preprost. Še več, ob vsem, kar je človek sposoben slabega narediti sočloveku, se sprašujem, ali vemo, kaj sploh pomeni, biti človek. Pomenljivo, kako se danes ukvarjamo z

medosebnimi odnosi, vzgojo … Polni smo nasvetov, rešitev in idej. Kakšne ideje in rešitve pa je imel Jezus na

svojem križevem potu? »Eden izmed vas me bo izdal!« (prim. Mt 26,21). »Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil!« (prim. Mt 26,33). »Tako, eno uro niste mogli čuti z menoj«! (prim. Mt 26,44). »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti!« (prim. Mt 27,42). Nič kaj idealne, vendar predvsem realne možnosti. Ali nismo tudi mi neprestano soočeni z lažjo, izdajstvom, krizo? Da pritrdimo, je dovolj le, da prelistamo dnevni časopis… To je žal naša realnost in postni čas je lepa priložnost, da se prenehamo sprenevedati tako na osebni, kot tudi na družbeni ravni. Preprost človek, ki se ne spreneveda, to

realnost seveda sprejme, saj ve, da jo je sposoben preseči. Pa ne le to, ob tem spozna, da do cilja vodi le ta pot ter da v življenju ni bližnjic. Preprosto, moramo na pot. Veličina človeka je v tem, da, kot je zapisal Viktor Frankl »zmore biti močnejši od zunanje usode in vsak dan stoji pred odločitvijo, ali bo iz svojega trpljenja napravil notranji uspeh.” Brez velikonočne jutranje zarje bi resnično

tavali. Hvala Bogu, da je tudi velikonočno jutro tako resnično in realno.

Jure Levart

UVODNIKPreprosto na pot 3

PREPROSTOSTSamo v preprostem je dom 4Preprostost 5Preprosta sreča 6Preprosta pesem 7Nekaj misli o življenju in smrti 8Življenje je preprosto 9Veličina preprostosti 11

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTIDružina v nastajanju 12

GOSTUJOČE PERONi nemogočih poti 16

SADOVI USTVARJALNOSTIDogodki v domu sv. Jožef 18-21Postni čas in velika noč v spominunaših stanovalcev 22

Alzheimerjeva bolezen 24PODLISTEK

Pogled v zgodovino Jožefovega hriba 27PREPROSTOST V FOTOGRAFIJI 29V SPOMIN

Bogdan Žorž 30

Fotografija na naslovnici in zadnji strani: Lea Veternik

Dom sv. JožefJože Planinšek CM, direktorJure LevartMiha LokovšekNada SimonitiDavid VrečkoAtelje 64, d.o.o.800 izvodovapril 2014

Izdal:Odgovarja:

Urednik:Urednik fotografije

Lektoriranje:Grafično oblikovanje:

Tisk:Naklada:

Celje,

54

Govoriti o preprostosti v času, ko mnogi niti žlice hrane ne morejo zaužiti, ne

da bi iz tega naredili celo znanost, kaj šele iti na razstavo, ki ni več razstava temveč instalacija, performans in podobno, kjer pa ničesar ne razumeš, če ne prebereš prej navodil za uporabo, ni lahko. Tudi v medsebojnih odnosih ni nič drugače, zdi se, kakor da smo ljudje postali kaktusi, ki kjerkoli se ga dotakneš, je že nekaj narobe in te piči. Vse je postalo zakomplicirano, in mora tako biti, sicer izgubi smisel čuda ustanov in še Cerkev nam bodo kmalu naredili za psihoterapevtsko posvetovalnico, če že ne kar psihiatrični kliniko. Zveni malo čudno, a kaj pa je še sodobno, kar ni čudno in bi lahko kar razumel? Povsod sama navodila za uporabo, recepti in odmerki, razlage, pojasnila, pred vsem pa analize in sklepanja.Ne vem, še vedno pa si želim, da bi me

razumeli brez pripovedovanja in pojasnil in da bi tudi jaz razumel druge. Še vedno bi rad v vsakem trenutku in pred vsakim človekom ali stvarjo vedel, »koliko je ura« in pri čem sem. Čudno, trendi gredo »naprej«, želje pa ostajajo iste. Vincencij Pavelski je pred štiristo leti

zastavil svoj program s peterimi krepostmi, kjer je na prvo mesto dal preprostost, nato ponižnost, krotkost, zatajevanje in gorečnost. Zanimiv program, ki si ga seveda ni on izmislil, saj ga je začrtal in še bolj, kar je poglavitno, udejanjil Jezus. Če pomislimo prav na preprostost, ki je prva

Samo v preprostem je »dom«

PREPROSTOSTPREPROSTOST

med temi petimi, vidimo, da ne najdemo bolj preprostega nagovora, kot je otrok, ki razneži, zruši grobost in te prisili, tudi če si še tak robavs, da se skloniš in pobožaš, primeš, se raznežiš. Veličina treh Modrih z vzhoda pri jaslicah ni v njihovem znanju, temveč v spoznanju največje možne umetnine, ki ne rabi študija in navodil, temveč sili k poklonu in na kolena. Tudi za umetnino je še vedno merilo, da

na najbolj preprost način pove tisto, kar v trenutku sleherni razume in niti ne hvali niti ne graja, temveč obmolkne, ker preprosto tako mora biti in sprejme. Je kot je in taka mora biti, ni ji kaj dodati in kaj odvzeti.

Kakšno bogastvo za sožitje, ko se tako znajdemo drug ob drugem. Seveda moramo imeti srečo. Vse govori, čeprav ni potrebnih nobenih besed in vse je kot mora biti. Kaj vse je že govorila teologija, kaj vse sociologija ali psihologija in še zdaleč ni nobena izmed teh povedala toliko in tako, kot Dete v jaslicah. Čudno bi bilo razmišljati, da lahko spregovorimo bolje in verjetno bi to isto Dete zadevo že pred nami spremenilo, pa je ni. Na isti način govori vse življenje in tudi na križu in s križem. Spet v glavnem brez besed in tudi brez navodil za uporabo. Kako preprosto! Morda je pa bistvo »nove evangelizacije«

prav v tem. Preprosto, z malo ali brez besed in nazorno. Kjer smo to, kar smo, brez strahu, da te bodo napak razumeli, z zavestjo, da so te vzeli v zakup in si varen. Ne gre za izmikanje ali beg, temveč za gotovost, da si sprejet, da si doma. Ko človek tako doživlja samega sebe, je varen, suveren v svojem bivanju in z veliko manj možnosti, da bo napadal. Človeku v takem okolju ni treba biti »partizan«, da bi delal zdraho in nemir

tu ali tam in tako netil razprtije ter ustvarjal vzdušje, kjer se je moč skrivati z lastnimi interesi in dajati vtis, da mora tako biti.

“Še Cerkev nam bodo kmalu naredili za psihoterapevtsko posvetovalnico.”

“Ne gre za izmikanje ali beg, temveč za gotovost, da si sprejet, da si doma.”

Radi smo doma, kjer smo lahko to kar smo in samo to je dom, ki je vreden tega imena, pa naj gre za družino ali kakšno drugo skupnost oziroma druščino. Tudi v Domu sv. Jožef želimo biti doma, preprosto in z gotovostjo, takšni, kakršni smo. Peterim krepostim ustanovitelja, lazaristov, bomo posvetili naslednjih pet številk Zvona s hriba. Prva je pričujoča s preprostostjo, ki naj nas oblikuje, da bomo nagovarjali drug drugega v hiši in vse, ki sem prihajajo. Morda nepomemben korak v zakompliciranem svetu, vendar odločilen, če je resničen.

Jože Planinšek

foto: Vinko Skale

foto

: Vin

ko S

kale

76

PREPROSTOST

Preprosta sreča

Ob vsem vrvežu in nemogočih izumih, ki nam jih vsak dan ponuja tržišče

v uporabo, da si z njimi krajšamo čas, si pogosto zamišljam, kako so živeli včasih. Takrat so ljudje živeli bolj preprosto, to sigurno ve vsak. Vsaka malenkost je bila lep dogodek v njihovem življenju, naporno delo pa sta pogostokrat spremljali pesem in dobra volja. Kako bo naše življenje teklo čez 30 let, si

težko predstavljam, lahko pa se zgodi, da bo bolj prazno, saj nam že danes primanjkuje komunikacije, smeha in tiste preproste sreče. Živimo v svetu, v katerem dnevi vse prepogosto drvijo mimo nas. Le redko kdo živi v tem trenutku in zna uživati v “tukaj in zdaj”. Vse prepogosto se izgubljamo v sanjarjenju, kaj bi bilo, če bi bilo, kaj se je zgodilo včeraj, kako bi lahko nekaj spremenili iz preteklosti ali pa, kaj še moramo narediti, da bo čez tri dni ravno prav. In to se ponavlja v nedogled.Prevečkrat bežimo od sebe, bežimo od

svojih strahov, bežimo od življenja. Od vsega kar se nam lepega dogaja in tudi tistega, malo manj lepega.Vsak trenutek gre mimo nas ogromno

čudovitih stvari: vonji, okusi, zvoki, razgledi in pogledi, … morda je to samo smeh otroka v daljavi, sončni žarek skozi listje, rdeča roža sredi travnika, … vsak trenutek je edinstven, poseben, čudovit. Vsak trenutek je vreden izkustva. Vsak trenutek, ko nismo tukaj, ko ga ne občutimo, ne živimo.

Kako bo človek oziroma posameznik živel v današnjem svetu, ki zna biti dokaj zakompliciran, preveč materialen, je odvisno od njega samega: kako in kaj mu več pomeni, materialne dobrine ali pa tista preprosta sreča, ki jo lahko najdemo na vsakem ovinku le če smo jo pripravljeni sprejeti z odprtim srcem. Morali bi se samo malce ustaviti in uživati v tem kar imamo. Pa čeprav je skromno, pa čeprav imajo sosedi boljše, pa čeprav to ni čisto to, kar si želimo. Ustavimo se in izkusimo trenutek v popolnosti. Ker to je v tem trenutku vse, kar imamo. Ker nikoli ne vemo, kaj nam prinaša naslednji trenutek ter kaj nas čaka za vogalom.

Kristina Podlesnik

PREPROSTOST

»Treba je mnogo preprostih besedkakor: kruh, ljubezen, dobrota,da ne bi slepi v temi na križpotjihzašli s pravega pota.«

(Tone Pavček)

Preprosta pesem

Kako pogrešam Toneta Pavčka!Njegove preproste besede in zglede

v vsakdanjih stvareh.Njegove rime, ki se vsake duše

prime…Veliko lažje je njegovim rimam

zdihovati,kimati in se včasih krohotati.

Težje, mnogo težje je jabolko prijeti,In se vase zazreti.

To ne gre mi najbolje,Čeprav kar naprej se odpravljam na

polje,Kjer boje bijem neštete –

Sama s seboj.

A to je potrebno, če hočem naprej,Iz sebe k drugim pešačit ne znam.Vse bi na hitro in kar s polno žlico,

Rešila ves svet.A Bog me poziva,

Ljubezen do drugih začne v lastni se strugi.

Iz struge, v strugo,Na goro in čez,

Korak za korakom vse tja do nebes.Da Sartre v svoji misli bi prav ne

imel»Tudi brez ražnja gre.

Pekel so ljudje okoli tebe.«

Zato na tej poti učim se ljubiti,Sebe in druge,

Z roko v roki in z Božjo močjoOd ihte k preprostemu srcu.

Iz pekla do nebes.

Groba morda je ta pesem,Neizpiljena, dodelana

Iz grobega a preprostega srca.Za preproste ljudi.

Sara Črepinšek

foto: Vinko Skale

98

PREPROSTOSTPREPROSTOST

Nekaj misli o življenju in smrti

Kakšen smisel ima moje življenje, glede na to, da sem že toliko stara? Kaj jaz še sploh lahko pričakujem od življenja? Kaj mislite, kako bo po smrti? S takšnimi in podobnimi vprašanji o življenju in smrti me včasih presenetijo naši stanovalci, uprejo vame svoje vedoželjne oči in pričakujejo odgovora.

Človek občasno razmišlja o lastni umrljivosti. Smrti ga je strah. Glavni

razlog za strah je predvsem ta, da ne poznamo Njega, s katerim se na koncu življenja srečamo iz oči v oči. To je naša največja bolečina. Žal se z njo redko ukvarjamo. Vedno bolj jo prelagamo na zaključni čas našega bivanja na Zemlji. Da bi človek mogel živeti svoje življenje v polnosti, mora spoznavati, kdo pravzaprav je in kaj se mu bo s smrtjo zgodilo. Teolog Karl Rahner vidi modrost v prepoznavanju smrti v vsemu kar delamo. Potrebno je reči DA umiranju, ker je smrt tudi dovršitev naše ljubezni. Brez obzira v katerem starostnem obdobju se nahajamo, si moramo ozavestiti, da smo na poti proti koncu zemeljskega življenja. Zato je pomembno, da se stalno opominjamo na poglavitno stvar: zakaj sploh živimo? Tomislav Ivančić se na začetku svoje knjige Smrt ni konec sprašuje, kaj je to človeška sreča: »Sreča je izpolnitev vseh naših hrepenenj. Sreča je popolno delovanje vseh zakonov v nas in okoli nas. Sreča bi bila v tem, da prenehajo vse bolečine, vsa ogroženost in nemir. Zato je potrebno postaviti vprašanje: Ali se na svetu sploh lahko doživi in udejanji sreča? Ali lahko kratkotrajni človek drugemu človeku da večno zadovoljstvo? Sreča je

transcedentalna, ona presega brezno smrti, ona je izven tega življenja ali nad njim.« Da bi se ta sreča uresničila, se je potrebno vprašati: Kam tečejo moji dnevi? Potrebno se je vprašati o SMISLU. On je cilj proti kateremu bi moral jaz iti in usmeriti svoje delovanje. Ali se kdaj vprašamo za čim težijo naše notranje spodbude. Kaj bi želeli, da se uresniči v našem življenju? Čas nam ponuja, da življenje izpolnimo z nečim dobrim. Kliče nas, da postanemo ČLOVEK.Tudi z majhnimi koraki lahko veliko

naredimo. Lahko spremenimo slabe navade v dobre,negativne misli v pozitivne. Lahko prenehamo godrnjati in se smiliti samemu sebi ter čas izkoristiti za opazovanje lepot okoli sebe. Lahko prenašamo svojo počasnost ali eksplozivnost in druge z njihovimi napakami in slabostmi. Vedno se lahko nasmejemo na svoj račun in smo kot zdravilo svojim bližnjim. Dajmo prednost tistemu, KDO SI – človek in ne tistemu KAJ SI – upokojenec, profesor, zdravnik, direktor… Bodimo hvaležni za tisto, kar se nam vsakodnevno daruje: da lahko zjutraj vstanemo, gledamo, se pogovarjamo, poslušamo, vonjamo, okušamo, da se lahko dotaknemo ljudi, cvetja, stvari, uživamo v tišini, na sprehodu…Naše življenje ne pripada nikomur, ne

Ali pa tudi ne. Odvisno pač od človeka, ki ga živi. Če gremo med ljudi in jih

povprašamo, kako doživljajo svoje življenje, preprosto ali ne, bomo dobili zelo različne odgovore. Nekaterim se zdi življenje zelo zapleteno, vse prej kot preprosto. Navadno zato tudi težko živijo. Človeka zaznamuje veliko stvari in od tega, kako gleda na svoje življenje, je odvisno, ali živi zadovoljno in izpolnjeno in mu je preprostost vrednota. Tu želim povedati, kaj meni pomeni živeti preprosto. Zase lahko rečem, da se popolnoma

strinjam z naslovom, ŽIVLJENJE JE PREPROSTO, in da mi prav to, da doživljam življenje preprosto, pomaga živeti. Najprej gre zasluga za to mojim staršem. Živeli smo zelo preprosto in še kar zadovoljno, kljub vsemu, s čemer smo se srečevali, in to sem tudi pozneje v življenju sprejemala kot

Življenje je preprosto

veliko vrednoto. Naučili so me življenjskega realizma, za kar sem jim zelo hvaležna. To sem pozneje v življenju lahko samo še poglabljala. Seveda veliko laže, ker sem se s tem srečala že ob startu. Odkar sem se začela zavedati, je moje

življenje bistveno oblikoval moj odnos do Boga. To je bila in je zame tudi velika šola preprostosti, čeprav o tem nismo nikoli in nikjer posebej govorili. Če se zaveš bistvenega sporočila evangelija, začneš počasi odlagati vse tisto, kar ni pomembno. Včasih ti to uspeva bolj, drugič spet manj. Ob smrti bo ostalo samo tisto, kar je bistveno in morda se bo to dalo povedati z enim samim stavkom, morda celo z eno samo besedo. Ko sem bila mlajša, sem z veseljem prebirala knjige, tudi knjige o Bogu, včasih prav komplicirane. To se mi je v tistem času zdelo morda prav imenitno. Zdaj je tega vedno

staršem, ne otrokom, ne sozakoncu, ne vnukom temveč samo našemu Stvarniku. In večno ostanemo mladi samo s Stvarnikom, ki je večen. Da bi se razvijali v duhu in postajali vedno novi, moramo neprestano nekaj puščati za seboj in gledati naprej v tisto, kar šele lahko postanemo. Postanemo pa lahko boljši, potrpežljivejši, skrbnejši,pozornejši in naslonjeni na tisto kar je večno – Stvarnika, kajti življenje od Njega prihaja in k Njemu se spet vrača.

Vladka Lukač

foto

: Bo

jan

Mar

ušič

1110

PREPROSTOST

manj in vedno bolj prebiram knjigo življenja, svojega in življenja ljudi okrog sebe. Tu je vedno prisoten Bog, vedno na svoj enkraten način, samo odkriti ga je treba. Navadno v čisto preprostih vsakdanjih stvareh. Ko tako prebiram knjigo svojega življenja in življenja ljudi okrog sebe, se ogromno naučim in vedno bolj cenim preprostost. Tudi za vse moje pisanje lahko rečem,

da je zelo preprosto. Za nekatere morda celo preveč in se jim zdi premalo strokovno in seveda prav nič znanstveno. Ampak to, kar napišem, je razumljivo vsem, ne glede na njihovo izobrazbo. Pa tudi vsebina velja za vse. Včasih dobim kakšno debelo knjigo, v kateri kdo na široko in zelo znanstveno razpravlja o nečem, kar je v moji knjigi zelo preprosto povedano v enem stavku. Seveda pa ta moj preprosti način nikoli ne bo mogel biti priznan v strokovni literaturi. Ampak saj to sploh ni pomembno. Večkrat sem že rekla, da se da vse bistveno povedati na eni sami strani papirja. Kdor ne zna povedati na kratko, bo težko to razložil z obilico besed. Včasih odložiš kakšno debelo knjigo, pa potem težko v enem stavku poveš, kaj je bistvena vsebina. Kot zdravnica sem srečala veliko ljudi

in se tudi od njih veliko naučila. Seveda je za opravljanje tega poklica potrebno solidno strokovno znanje, ampak to mi ni veliko pomagalo, ko sem se z ljudmi, ki so bili v

veliki stiski, in z njihovimi svojci pogovarjala o bolezni in o tem, kako čim bolje preživeti ta čas. Z njimi sem morala spregovoriti preprosto, jasno in iskreno. Ampak najprej sem morala preprostost, jasnost in iskrenost v sebi priznati za veliko vrednoto in skušati to tudi živeti. Prav posebno pa mi moje razumevanje

življenja pomaga pri soočanju z mojo boleznijo. Naučila sem se stvari jemati tako, kot so, zelo preprosto, ne komplicirati, in v dani situaciji poiskati najboljšo rešitev. Prav to doživljam kot dar, za katerega nimam sama zaslug in za katerega sem zelo hvaležna. Vem, da idealnih rešitev ni, so samo najboljše v tem trenutku. To mi omogoča, da živim veselo in zadovoljno. Takšna najboljša rešitev je zame tudi preselitev k sv. Jožefu v Celje. Posebno še, ker je zraven tudi moja kolegica in prijateljica Julka, ki ima zelo podoben pogled na življenje. O tem se tudi veliko pogovarjava. Obema pomeni preprostost vrednoto, za katero si je vredno prizadevati.

Metka Klevišar

Življenje je preprosto

“Če se zaveš bistvenega sporočila evangelija, začneš počasi odlagati vse tisto, kar ni pomembno. Včasih ti to uspeva bolj, drugič spet manj.”

PREPROSTOST

Veličina preprostostiJe preprosto v hvaležnosti - v iskreni hvaležnosti. Ali znamo biti iskreno - zares in vsakomur hvaležni, da sobiva z nami? Ne vemo kaj je dobrega, koristnega prinesla v naše življenje njegova prisotnost, kljub trenutno drugačni sliki.

“Treba je le preprosto biti človek v odnosu,

kar je preizkusni kamen pravega življenja.”

Bodimo tudi takrat hvaležni, čeprav še ne vemo zakaj- pustimo se presenetiti. Je

pa ta vnaprejšnja hvaležnost, kot nekakšno pričakovanje dobrega, kljub realnemu spreje-manju tudi slabih vidikov, da ne bi kdo mislil, da je to naivnost. Preprostega človeka imamo največkrat kar za naivnega. Tu pa se lahko presneto motimo. Mogoče je precej pred nami in našo lastno laž prepusti, da se sami zapletemo vanjo. Vnaprejšnja hvaležnost je kot molitev, saj je rečeno, da naj molimo, ka-kor da smo že prejeli. Hvaležno. Kako nekaj trajnega, če ne preprosto večnega, je lahko hvaležnost, nam pove pregovor: »Kdor hvaležnost zamenjuje s plačilom, si zasluži samo slednje!« Biti vreden dobrih misli, več je kot lahko želiš, saj življenje ne odpušča, kar sejal si, to dobiš. Ja, vse se prične v mis-lih, nadaljuje pa v besedah in dejanjih. Po-enotenje tega trojega pa je celovit, umirjen človek (um miriti, pomeni pustiti tudi srcu spregovoriti; le-to pa je navadno preprosto). Treba je le preprosto biti človek v odnosu, kar je preizkusni kamen pravega življenja.Neštetokrat sem komu izkazal samo pri-

jaznost, a sem bil z veliko naklonjenostjo sprejet ob naključnem srečanju z njim. Zato, biti preprost, pomeni tudi razdajati se za dru-ge. Ravno to nam daje tisti najlepši občutek hvaležnosti, da smemo biti v pomoč, smo ko-ristni sočloveku. S tem kar dobimo se namreč preživimo, kar pa damo pa naredi naše življenje živo- ga osmišlja, plemeniti in mu s tem daje tisto pravo, presežno vrednost.Preprost človek je navadno tudi skromen

in ponižen. Te tri lastnosti nas postavijo na realna tla: »Nisi najpomembnejši – vsaj Nek-do je nad tabo!« V soju teh treh luči, je naš

pogled očiščen odvečnega, da lahko uvidi resnico, ki nas osvobodi ega. Taki znamo potem tudi sobivati – smo doprinos skup-nosti. Rešimo se pretiranih nerealnih želja, ki so lahko neskončne in nas ubijajo, če jim ne znamo pristriči peruti.Kar ni preprosto je pač zapleteno, kom-

plicirano, radi tudi rečemo »kunštno«- umetno,narejeno, nenaravno. A se sploh zavedamo kakšni umetniki sprenevedanja, prenarejanja in prikrojevanja resnice smo in koliko energije in stresa nas to stane? Vs-akemu povemo malo drugače, se prilaga-jamo situaciji in osebi, kar pa ne more biti trajno. Če nas ne pokliče vest, nas pa izda morda spomin. »Kaj sem že rekel temu, pa temu…?« In se ujamemo v lastne zanke. Bolj preprosto (čeprav včasih težje), je govoriti

resnico, ki je vedno le ena. Se pa z njo pre-prosto dobro počutimo, saj rečemo, da nas osvobodi. Neiskrenost nas zaplete tudi v čudne odnose, in nas ovira pri ustvarjalnosti. Med iskrenimi ljudmi, so preproste vse reči, kot jasen dan…, pravi znana pesem, katere sporočilo je še kako povedno. Vsi jo pozna-mo…iskrenost. brez nje je tudi sočutnost dvoličnost. Ali se je bojimo?

Vid Preložnik

11foto: Vinko Skale

1312

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Pogovor z zaročencema Mihom in LeoPogovor z zaročencema Mihom in Leo

Sodelavcem, ki so se v našem glasilu že pred-stavili s svojimi družinami, se z današnjim intervjujem pridružuje Miha Lokovšek. Njegovo pripravljenost sprejemamo s hvaležnostjo, saj imamo priložnost spoznati za današnji čas nenavadno odločitev – zaroko.

Čeprav se sliši neverjetno, je tvoje delovanje v župniji po mandatu med najdaljšimi. Kdaj si prevzel službo ministranta in kako je ta odločitev vplivala na tvoje nadaljnje življenje, še zlasti pri izbiri poklicne poti?

Miha: Ker prihajam iz tradicionalne katoliške družine, sta me starša že kaj kmalu začela voditi v cerkev, tudi med dopusti smo vedno obiskovali maše v lokalnih skupnostih. Vztrajala sta, da sem že v prvem razredu postal ministrant. Ob nedeljah navadno ni bilo »pardona« in večkrat je bilo treba k sv. maši že ob osmih zjutraj. Seveda to otroku v 2., 3., 4. razredu ni lahko, kaj šele v kasnejših razredih. Ob bujenju mojih staršev zjutraj je bil prvi odgovor po navadi: »Pa zakaj spet k maši?!« Tega dolgo nisem razumel, vendar sem danes Bogu hvaležen za zdravo trmo mame in očeta, ki sta me ne samo pošiljala k maši, kot je danes navada, ampak sta se maše skupaj z menoj udeleževala. V 8. razredu sem nekako razmišljal o vpisu na

Škofijsko gimnazijo, a sem, še sam ne vem, zakaj, to misel opustil in se vpisal na srednjo ekonomsko šolo. Kasneje sem bil odločen, da se vpišem na Teološko fakulteto v Mariboru, kjer sem študij tudi uspešno končal. Ne bom pozabil, kako so v naši župniji nekaj časa prihajale čestitke ob »odločitvi za župnika«, in potem moje dolge razlage, zakaj sem se vpisal na laično teologijo in ne v bogoslovje. Hvaležen sem g. Jožetu, ki je za nas mlade na tem hribu, za naše duhovno in versko življenje ogromno postoril. Posebej pa sem hvaležen za dodano vrednost, ki jo je prinesel naši mladi skupnosti, ki brez tega ne bi živela in pričevala tako, kot pričuje z različnimi dejavnostmi, igrami in ne nazadnje z močno ministrantsko skupino.

Tvojo zaročenko poznamo tudi v Domu sv. Jožefa, saj je kot študentka sodelovala pri negi in oskrbi stanovalcev. Je bila tvoja pot do poklica, Lea, podobno zaznamovana že v otroštvu, ali se je pojavila kasneje?

Lea: Že od nekdaj rada delam z ljudmi in jim pomagam. To se je pokazalo že v otroških letih, ko sem bila v osnovni šoli nekako varuhinja dveh sošolk z epileptičnimi napadi, večkrat sem jima stala ob strani. Tako so me že kot otroka nagovarjali, da bi morala postati medicinska sestra, in to mi je odzvanjalo skozi otroštvo. Tudi zato sem se pri vpisu na srednjo šolo odločila za srednjo zdravstveno šolo. To delo me zelo veseli, življenjski cilji se mi počasi uresničujejo, ko postajam diplomirana medicinska sestra. Sem tik pred zagovorom diplomske naloge z naslovom »Vloga patronažne medicinske sestre pri socialno ogroženem pacientu« in prav delo v patronaži je tisto, v čemer vidim uresničitev svoje delovne kariere.

Kaj vaju je združilo, pritegnilo, da sta postala dekle in fant?

Miha: Kljub temu, da sva še mlada, je že kar nekaj časa od najinega prvega zmenka.Poznava se še iz srednje šole, kjer Lea večkrat rada poudari, da sem ji »šel na živce«, ker naj bi bil »težek frajer«. Sam tega seveda nisem tako doživljal, saj sem srednješolska leta preživljal precej umirjeno in preprosto – po različnih koncertih z enim ali drugim zborom, večkrat pa tudi z rock skupino, katere član sem. Seveda je bila na prvem mestu šola oziroma študij. Začela sva hoditi na različne koncerte,

na ogled kakšnega filma v kino, pa tudi popoldanske kavice po vsakodnevnem napornem učenju niso izostale. Tako se je iz prijateljstva rodila zaljubljenost in kasneje ljubezen. Večkrat sem Lei rekel, da sem vesel, ker je moja punca hkrati tudi moja prijateljica. To pa ne pomeni, da ji zaupam čisto vse »moške zadeve«, teh nekaj malo je rezerviranih samo za moški del prijateljev.

Lea: Trajalo je kar nekaj časa, preden sem v »težkem frajerju«, ki ga nikakor nisem mogla sprejeti, spoznala, da pa le ni tako napačen, kot sem sprva mislila. Skozi čas sva spoznavala, da imava enake interese ter podobne osebnostne značilnosti in začelo se je obiskovanje različnih koncertov, skupno čakanje na železniški postaji in dolge debate na sedežu vlaka v smeri Celja. In prav omenjeni trenutki so naju zbližali, prižgali iskrico in počasi se je iz mojega prijateljstva rojevala zaljubljenost v prijaznega in čutečega fanta.

Kako sta prišla do zamisli, da bi se zaročila?

Lea: Večkrat sva se pogovarjala o najini veri, o odnosu do skupnega življenja in po nekaj letih je beseda nanesla tudi na poroko. Vendar pa sva oba čutila, da bova z zaroko dodala vrednost najinemu skupnemu življenju. Sprva sem misel o zaroki jemala le kot hec, saj tega nihče več ne počne. Ko

Družinav nastajanju

1514

pa je prišlo tisto veliko vprašanje, mi je dalo vedeti, da to več ni šala in da gre zares. Moj odgovor je seveda brez pomisleka bil DA.

Miha: Z najino zaroko je bilo nekako takole. Lansko leto sva v dar dobila krajši oddih v Moravskih Toplicah in ker sem zaroko imel že kar nekaj časa v planu, pa tudi spodobi se, da fant prevzame pobudo (malo pa sem tudi že bil v strahu, da me Lea lahko prehiti), sva se odpravila z avtom proti Prekmurju, kjer je le eden od naju vedel za prstan v notranjem žepu jakne. Dopust se nama sicer ni odvijal po planu, ker sem imel močan zobobol, in tako je bil moj oddih v znamenju obiska enega in drugega zobozdravnika ter lekarn. Vendar, načrt sem izdelal, treba ga je bilo le še izpeljati. Tako sem romantičnega večera v apartmaju v rokah držal škatlico s prstanom, podkrepljen s protibolečinsko tableto, vendar povsem priseben, in se opogumil z vprašanjem. Seveda je bil odgovor, kot je že Lea omenila – DA, nato pa sva oba planila v jok: Lea zaradi nepopisne sreče, jaz zaradi modrostnega zoba. Malo za šalo, malo zares, odločitvi sva seveda nazdravila in rodil se je večer z zaobljubo, ki je nikoli ne bova pozabila.

Kaj vama zaroka pomeni?

Lea: Zaroka je zame pomembna odločitev o skupnem življenju z osebo, ki jo imaš rad, in veš, da je to oseba, s katero želiš deliti v življenju tako vzpone kot padce. Po zaroki se nekako še bolj osredotočam na najin odnos, komunikacijo, moj pogled je bolj usmerjen v prihodnost najinega skupnega življenja. Z zaroko sprejmeš večjo odgovornost, hkrati pa je tudi izziv in priložnost za poglobljeno pripravo na zakrament svetega zakona.

Miha: Zaročni prstan je prvi simbol zavezanosti do partnerja, a meni pomeni še veliko več. Menim, da je zaroka vidno znamenje tistega, kar kot par dva že živita

in uresničujeta. S poroko kasneje pa to le še potrdita oziroma se pred Bogom zaobljubita, da bosta to svetinjo skrbno varovala in ohranjala. Nekako tako doživljam tudi najino zaroko.

Kaj bi sporočila mlajšim, ki razmišljajo o podobnem koraku?

Lea: Pomembno je, da se partnerja dobro spoznata, da poznata tudi slabe lastnosti drug drugega, ki jih sprva ni videti in ne pričakovati, ter da jih sprejmeta in se znata z njimi spopasti. Zelo pomemben je tudi pogovor, pogovarjati se o vsem. Pa še nekaj je pomembno, če se nekdo želi zaročiti in kasneje poročiti: partnerja imej rad, sprejmi ga takšnega, kot je, in ga spoštuj. Pri Mihu in meni je vse to prisotno in zato odločitev zaročiti se in razmišljati o skupnem življenju v svetem zakonu ni bila težka.

Miha: Ko imaš ob sebi osebo, ki se ji lahko predaš, ki te razveseljuje in vnaša v tvoje življenje sonce tudi takrat, ko so dnevi oblačni, ne vidim razloga, da ji tega ne bi vračal - oziroma še več: je tvoja dolžnost, da ji to vračaš in podkrepiš še z obljubo, da ji ostaneš zvest.

Bosta bralcem zaupala, kdaj se bosta prvi dve črki »za« zamenjali s »po«? ;)

Lea: Glede datuma sva se že dolgo pogovarjala in vedno je prišlo nekaj vmes, zato sva se zdaj odločila zelo na hitro in v tednu odločitve vse uredila (matični urad, tečaj za zaročence, prostor za poroko, cerkev). Tako imava že skoraj vse pripravljeno za 14. junija.

Miha: Res je. K sreči sva tečaj priprave na poroko opravila skoraj doma in moram reči, da nama je ogromno dal. Večkrat sem se spraševal, kaj se na teh naših tečajih za zaročence dogaja, o čem se predava in debatira. In res lahko z veseljem povabim mlade fante, ki so pred podobno odločitvijo, naj se le opogumijo in zaročijo svoja dekleta. Poleg vsega lepega, kar zaroka prinaša, boste na tečaju pri sv. Jožefu izvedeli tudi nekaj praktičnih nasvetov, kako sobivati, kako strpno prenašati drug drugega in kako sta dva vendar le eno.

Ko nastaja intervju, je še sveti postni čas. Tako kot pri zaroki, je tudi v postnem času v središču duhovna priprava. Kako ga doživljata in kako se pripravljata na veliko noč?

Miha: Prazniki pri nas so navadno tradicionalno slovenski. Nekako od svojih staršev prevzemava navade, ki sva jih bila deležna skozi otroštvo. Poleg obiska bogoslužja so tu še običaji velikega tedna, v katerih vsako leto sodelujeva. Velika sobota pa navadno poteka po ustaljenem redu, sam

grem z očetom k jutranjemu blagoslovu ognja z gobo, s katero potem obiščeva marsikaterega sorodnika in družinskega prijatelja, ki naju že kar pričakujejo s kakšnim prigrizkom ali »ta kratkim«. Jutro poteka brezskrbno, saj veva, da dekleta, pa naj bo to pri Lei ali pri nas doma, skrbno pripravljajo kosilo. Zvečer se navadno udeležimo velikonočne vigilije, z nekaterimi fanti iz vrst ministrantov pa nato v duhu zmagoslavja velikonočne noči obiščemo kakšno hišo v naši župniji, pripravimo podoknico ali dve in se polni zdravega krščanskega duha vračamo po domovih in zgodaj zjutraj k vstajenjski maši.

Lea: Ker sem po naravi umetniška duša, se že zelo zgodaj lotim barvanja pirhov, vsako leto s kakšno novo tehniko. Z mislijo na Miho pa pripravljam dobrote tako za sobotno kosilo kot za popoldanski žegen, katerega nesem skupaj s starši k blagoslovu.

Miha: Ob koncu še hvala za skrbno pripravljena vprašanja! Vsem pa želiva še nekaj vztrajnosti v postnih zaobljubah in obilo časa, ki ga ob praznikih namenite svojim najdražjim. Pa blagoslova in zmagoslavne ljubezni, kot jo za nas razdaja Vstali!

Pogovarjala se je: Irena Švab Kavčič

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTIV SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Pogovor z zaročencema Mihom in Leo

1716

GOSTUJOČE PEROGOSTUJOČE PERO

Ni nemogočih poti

Darko Đurič je 24-letni svetovni prvak v plavanju.Zaradi redke genske napake se je rodil brez leve roke in obeh nog, a s trdno odločnostjo, da mu to ne bo preprečilo sanj.

Kakšen občutek dobiš, ko ljudje gledajo vas, invalide, vidijo v vas zgolj »nezmožnosti« in vas pomilujejo, ali vidijo tudi »možnosti«?

Kot invalidu mi je vedno neprijetno, ko kdo pristopi in mi izraža sočutje ali pomilovanje. Le zunanjost imam nekoliko drugačno, razmišljam pa podobno kot večina ljudi, zato se mi zdi pomilovanje nesmiselno in ponavadi to tudi jasno pokažem.

Zapisal si, »da šport invalidov ni zgolj neka ljubiteljska dejavnost, temveč trdo garanje za rezultate«. Si bil kdaj na točki, ko si mislil, da je »konec sveta«? Kdaj je bila pri tebi tista točka, ko si se odločil, da zate »ni nemogočih poti«? Kateri dogodki oz. mejniki so te najbolj zaznamovali na tvoji življenjski in športni poti?

Seveda sem tudi že prišel do točke oz. ovire, ki se mi je zdela nepremostljiva, vendar sem se ob takih trenutkih nekoliko ustavil in preprosto prepustil toku, da me je, malce

za salo, malce zares, odnesel mimo ovire. Šport invalidov ni več zgolj premagovanje lastnih zmogljivosti, je tudi krut boj med sotekmovalci, kjer je vedno samo en zmagovalec. Vendar do zmag prideš vedno samo preko ovir in porazov, tako, da ti utrdijo kozo in v najpomembnejših trenutkih dajo moč, da si sposoben zmagati.

Si se kdaj primerjal s svojimi zdravimi vrstniki in se počutil manj vrednega, manj ljubljenega in manj sprejetega?

Z zdravimi sovrstniki sem se vedno rad primerjal, predvsem zato, da sem sam napredoval. če hoče človek napredovati, se mora primerjati z boljšimi od sebe, le tako lahko spoznava svoje napake in jih odpravlja. Prav tako mi je kdaj slo v nos, da se je zdravim treba za marsikaj manj potruditi kot meni, vendar te krize niso bile dolgotrajne.

Kaj misliš, se človek že rodi »borec« ali pa se biti vztrajen, odločen in pogumen, nauči, oziroma se za tak način življenja odloči?

Človek se deloma rodi borec, deloma to postane. Če ti je v življenju vse z rožicami postlano, dvomim, da imaš kaj bojevitosti v sebi. Če pa si se primoran od malega dokazovati, zagotovo to preide v podzavest in tudi v težkih trenutkih vidiš rešitev.

Katera lovorika oziroma uspeh ti največ pomeni?

V življenju mi največ pomeni to, da sem se naučil samostojno hoditi, kot lovorika pa svetovni rekord v delfinu in pa seveda vse zadnje medalje.

Kaj bi rekel vsem tistim, ki obupujejo, ki v svojem življenju vidijo le »nemogoče poti«?

Kdor samo obupuje nad življenjem, naj na svoje probleme pogleda iz ptičje perspektive in ugotovil bo, da so prav majhni.

Darko, imaš sam zase občutek, da si resnično močan in resnično vreden? Kdo so »dobri ljudje« na tvoji poti, ki ti pomagajo verjeti, da ni nemogočih poti, ki te spodbujajo, podpirajo, vodijo?

Mislim, da se kar v redu odzivam na izzive, na nekatere bolje, na druge manj. Mi pa to zagotovo ne bi uspevalo brez dobrih ljudi, ki me obdajajo, to pa je gotovo družina, prijatelji, dekle.. Toliko jih je, da ne bi mogel naštevati.

Kmalu se bodo začele zimske paraolimpijske igre (op. intervju je bil opravljen pred začetkom iger). Koliko pozornosti jim bodo mediji namenili?

Osebno menim, da se bo letos nadaljeval trend, ki se je pričel v Londonu in da bodo

mediji korektno in ažurno poročali tudi o zimski paraolimpijadi. Žal ima Slovenija v Sočiju samo enega predstavnika, to je Gal Jakič, verjamem pa, da bo s svojimi nastopi se povečal pozornost medijev.

Kako napreduje zbiranje sredstev za tvoje nove nožne proteze in kako ti lahko pri tem pomagamo?

Akcija za nove proteze poteka uspešno, trenutno je nabranih okoli 15.000€, če pa je možno, bi bil vesel vključitve kakšnega podjetja iz vase okolice, ki bi bilo pripravljeno prispevati.

Pogovarjal se je David Vrečkofoto: Peter Šrklep

Pogovor z Darkom ĐuričemPogovor z Darkom Đuričem

1918

SADOVI USTVARJALNOSTI SADOVI USTVARJALNOSTI

“Vaše delo, je odkriti svoje delo in se potem predati z vsem srcem” (Buda)

Smo dijaki Srednje zdravstvene šole v Celju, zaključni letnik programa bolničar / negovalec. Že tretje leto se praktično usposabljamo v domu Sveti Jožef. V teh treh letih smo si nabrali mnogo izkušenj ter znanj. Spoznali pa smo tudi, da smo lahko še bolj čutni in humani in da prav v tem poklicu malenkosti, kot so dotik in nasmeh pomenijo vse. Radi bi se zahvalili vodstvu ter vsem zaposlenim za omogočeno opravljanje prakse in da smo ob vas spoznali, kako malo je potrebno za zadovoljstvo ljudi. Ne moremo pa mimo dejstva, da smo bili prva generacija, ki je začela z opravljanjem prakse v vaši ustanovi in moramo vam povedati, da je vedno več dijakov, ki si želi praktični pouk opravljati pri vas. Zakaj? Ker ste preprosto razumevajoči, dobri, prijazni in predvsem, pri vas se čutimo sprejete. Hvala vam!

3. HB z razredničarko Anamarijo Vrhovec

Obisk otrok iz vrtca Danijelov levček, kostanjev piknik, jesen 2013;

Delavnica izdelovanja rož iz krep papirja, Marica Lesjak, pust 2014;

2120

Sprejem relikvij bl. Slomška in bl. Grozdeta

Nedelja, 19. Januarja, predstavlja za našo cerkev in župnijo velik mejnik. V nov re-likviarij smo sprejeli in blagoslovili relikvije Slomška ter Grozdeta. Relikviarij je postav-ljen v oltar svetih bratov Cirila in Metoda, ki ga je Slomšek leta 1857 določil za sedež bratovščine Apostolstvo sv. Cirila in Meto-da. Izdelal ga je Klemen Demšar po načrtu arhitekta Matije Marinka.

Dragoceni relikviji nam je zapustil nekdan-ji stanovalec Doma sv. Jožef, zdaj pokojni duhovnik Janez Zdešar. Jože Planinšek, di-rektor Doma, pa je prišel na idejo, da bi re-likvije združili z rožnim vencem, zapuščino g. Zdešarja, kateri ga je spremljal ob begu iz teharskega taborišča in dalje skozi življenje pri vsakdanji molitvi. Slovesnost v cerkvi je vodil celjski škof, dr. Stanislav Lipovšek, pris-ostvovali pa so škof evangeličanske cerkve, Geza Filo, duhovnik Srbske pravoslavne cerkve, jerej Isa Kides, številni duhovniki in verniki. Za konec pa smo v polni Kardinalovi dvorani prisluhnili akademiji v počastitev svetih bratov, ki so jo pripravili člani Tehar-skega ljubiteljskega gledališča z recitalom »Iskoni be slovo i slovo be u Boga i Bog be slovo«.

Micki je treba moža

Čas od božičnih praznikov vse do danes je bil za naš Dom spet zelo pester. Tako so nas obiskali otroci številčnega zbora Osnovne šole Petrovče, ki so za naše stanovalce kar sredi jedilnice pripravili krajši koncert. Tudi pust je bil v znamenju otrok in mladih, ki so nam popestrili popoldne z novo igro Miciki je treba moža’’ in napolnili Kardinalovo dvorano do zadnjega sedeža.

Navijamo za naše

V Domu sv. Jožef ni manjkalo športnega duha med letošnjimi zimskimi olimpijskimi igrami, ko smo na televizorju v recepciji vneto spremljali vse nastope naših športnikov.

Ob materinskem dnevu

Tudi letos smo se zbrali iz Doma in župnije, ter počastili naše matere na prav poseben način. S kulturnim programom, ki ga je pripravil g. Planinšek, so se predstavili Zbor stanovalcev in Zbor zaposlenih Doma sv. Jožef ter župnijski zbor, nato pa so se razvrstili nastopi otrok, ki so na odrecitirali nekaj verzov o materah. Nastopila je tudi dekliška skupina Jožefinke in Fantje z Jožefovega hriba. Vse matere so otroci nato obdarili s cvetjem, druženje pa se je prijetno nadaljevalo še ob kozarcu.

DOMIŠLJIJA USTVARJALNOSTI

SADOVI USTVARJALNOSTI SADOVI USTVARJALNOSTI

Večji dogodki v Domu sv. Jožef Večji dogodki v Domu sv. Jožef

2322

nabirali dišečo travo za pušeljce, pa bršljan, pušpan, žingerl*, petelinčke, ki so zelo lepo dišali, dren in leševno.Gobo so kot fantiči vsi radi raznašali, saj

so za to dobili kakšno pisanko, jabolko, pomarančo in kakšen dinar. In kako so porabili ta svoj zaklad? Za sladoled v mestu, karbid, šolske potrebščine in podobno.Ker so bili vsi moji sogovorniki že kot fantiči

bolj navihane sorte, je kar logično, da so bili pri streljanju z možnarji vedno nekje blizu.Ponekod se je delalo le do velikega četrtka,

drugod pa tudi še na veliko soboto zjutraj. Mame so pripravljale različne dobrote ali kakor je to lepo opisal gospod Marjan z besedami, da si je kot otrok želel, da bi bila velika noč vsak dan. Da je žegen počakal na

*leševina, lešovna – leska; krancelj – okras iz barvnega papirja; iva – vrba; žingerl - zimzelen

veliko noč po maši, so potrdili vsi. Gospod Gusti pa je dodal, da so tisto, kar pa niso nesli k žegnu, po malem pokušali že v soboto! In kaj so matere pripravile za žegen? V košari so bile potica, kruh, prekajeno (šunka, krača, pleče), hren – po domače tudi Kristusov cvek, jabolka, kolače, jajca – ponekod pisanke. Pri gospodu Jožetu so kruh po žegnu razdelili živalim v hlevu.Da je danes postni čas in velika noč navzven

povsem drugačna, kot nekoč, lahko opazimo na vsakem koraku. A vendarle je od nas samih odvisno, kako se bomo pripravljali skozi postni čas in praznovali zveličavno veliko noč. Vsekakor vam skupaj z našimi sogovorniki želim predvsem mirnega srca.

Sara Črepinšek

SADOVI USTVARJALNOSTI SADOVI USTVARJALNOSTI

POSTNI ČAS IN VELIKA NOČ V SPOMINU NAŠIH STANOVALCEV

Da je postni čas včasih mineval povsem drugače, so potrdili s svojim besedami.

Življenje se je vrtelo okrog repe, zelja, krompirja, fižola, močnatih jedi in kaše s suhim sadjem. Le pri bolj premožnih družinah je bilo ob nedeljah meso na mizi, sicer pa ne. Hrano pa so zabelili s smetano ali maslom, če so ga seveda imeli. Ponekod so postni čas podprli z molitvijo žalostnega dela rožnega venca, ki so ga po navadi vodili očetje ter sodelovali pri križevem potu. Ko so moji sogovorniki bili še otroci, so se temu včasih poskušali tudi izogniti. Kako jim je uspevalo mi niso zaupali.

Ko se je približevala cvetna nedelja, je bilo potrebno nabrati mnogo zelenja, lesa in pripraviti okrasje. V Vojniku, od koder prihaja gospod Marjan, so njegovi domači v butaro dali lesko*, dren, pušpan in barvne trakove. Gospod Slavko je kot otrok živel v Rifen Gozdu pri Laškem, kjer so njegovi domači butari rekli pušeljc in za njega porabili pušpan, božje drevce, leševino, bršljan in dodali krancelj*. Na Črešnjicah pri gospodu Gustiju so z domačimi butaram rekli kar žegen, v njega pa so vpletali dren, pušpan, ivo*, lesko, jabolka in barvne trakce. Pri Hrovatovih doma pa so že na tiho nedeljo

Tokrat sem se odpravila na obisk k štirim našim stanovalcem, ki so s spominjanjem na stare čas, na papir pomagali priklicati svoje spomine, vsem nam v veselje. Obiskala sem gospoda Marjana Javornika, gospoda Slavka Borlaka, gospoda Guštija Kralja in gospoda Jožeta Hrovata.

Slavko Borlak Jože Hrovat

Marjan Javornik Gušti Kralj

foto

: To

ne P

lani

nšek

foto

: Lea

Vet

erni

k

2524

SADOVI USTVARJALNOSTI SADOVI USTVARJALNOSTI

Alzheimerjeva bolezen

Tako kot vse telo se tudi možgani starajo, zgubljajo svojo sposobnost v razsojanju,

v občutljivosti, v prilagajanju, v sprejemanju novosti in še čem. Vzrokov, da postane starejši človek tudi dementen (pozabljiv) je več. Lahko se pojavi po možganski kapi, zaradi skleroze možganskih žil in še nekaterih vzrokov. Največ, nad 60 % pa jo povzroča alzheimerjeva bolezen (AB), ki jo je leta 1907 opisa A. Alzheimer. Pri tej bolezni gre za degenerativno propadanje možganov. Zanjo zboli 5-10 odstotkov ljudi, starih do 65 let in ta odstotek se z leti povečuje, tako da med 80 in 90 leti starosti zboli že do 45 % ljudi. Dednost bolezni je majhna, znaša od 1-5 %, le pri tistih, ki zbolijo pred 50. Letom, je nekoliko višja in pri njih tudi bolezen hitreje napreduje. Ta bolezen naj bi se začela že kakih 10 let prej, kot jo opazimo in nezadržno napreduje. Traja od 3 do 20 let, v povprečju pa 8-9 let in ni ozdravljiva. Prvi znaki bolezni so neprepričljivi in jih lahko spregledamo. Bolniki se svojih težav sprva še zavedajo, lahko jih imajo za svoje slabosti in jih zato spretno prikrivajo, ali najdejo zanje kar razumljive izgovore. Sčasoma pa se težave povečujejo, zlasti na sprotnem spominu, pa tudi na govornem izražanju, razumevanju, mišljenju, presoji, orientaciji itd. Bolezenski znaki so zelo pestri in niso pri vseh bolnikih enaki. Bolniki so lahko evforični, depresivni, nasilni, žaljivi, prestrašeni, razdražljivi, imajo privide in blodnje, muči jih lahko preganjavica ali nespečnost itd. Vse te težave niso vedno vsak dan enako intenzivne. Zanimivo je,

da ima 80 % teh bolnikov tudi srčno žilne bolezni, da ženske zbolevajo pogosteje kot moški in da so debelejši bolj nagnjeni k tej bolezni.Pozabljivost je pri teh bolnikih v ospredju

od vsega začetka, zlasti pozabljajo bližnje dogodke, saj bolni možgani težko sprejemajo nove vtise, medtem, ko spomini na mladost ali oddaljene dogodke ostanejo dolgo neokrnjeni. Pogosto neštetokrat povedo ali vprašajo isto stvar, saj so pozabili da so o tem pravkar govorili. Pozabijo, kam so dali kako stvar in potem porabijo veliko časa z iskanjem in če tega ne najdejo, sumijo, da jim je to nekdo ukradel. Obdolžijo domače in tuje, da jim kradejo denar, nakit, obleko itd. Obdolžijo lahko tudi najbližje svojce, se nad njimi razburjajo in jih oštejejo. Tega jim ne smemo zameriti, saj zaradi bolezni niso več sposobni realno presoditi , kaj je prav in kaj ni. Zgodi se lahko tudi, da na policijo prijavijo krajo avtomobila, ker so ga parkirali nekje drugje, kot običajno, a so to pozabili. Bolnik lahko kam odtava, a se ne vrne, ker se ne spomni več poti nazaj. Če nam pripovedujejo kake neverjetne stvari, ali, da jim je nekdo ukradel nevredno stvar, ki jo nihče ne bi vzel, na primer zobno ščetko, zobno protezo, ponošeno perilo, potem že lahko sklepamo, da je bolezen resna.Ker bolezen nezadržno napreduje, se tudi

bolnikove sposobnosti nenehno slabšajo. Tako kot se človek razvija od dojenčka, mladostnika do zrelega človeka, tako gre pri tej bolezni ravno v obratno smer, bolnik postane sčasoma nebogljen kot

Tretje življenjsko obdobje po 65. letu prinaša poleg številnih telesnih tegob tudi mnoge duševne težave in motnje.

novorojenček, povsem odvisen od domačih ali skrbnikov. Ne spozna več svojcev, mora imeti plenice, ker ne prepoznava več telesnih potreb, moramo ga hraniti z žlico ali po sondi, voditi za roko, če še hodi, ne moremo se več z njim pogovarjati, ker je nekje v svojem svetu in ni več prisoten. Od nekdanjega človeka, s katerim smo morda dolgo živeli skupaj, ga cenili in imeli radi, ostaja samo še neka senca. Ker bolnik zgublja tudi odpornost, je dovzeten za okužbe, prehlade, gripo, zlasti pa pljučnico. Prav razne okužbe so najpogosteje vzrok, da bolnik podleže bolezni. Pravega vzroka, zakaj se pri nekaterih starostnikih pojavi AB, še ni znan, zato je tudi preventiva pred to boleznijo le bolj splošna. Priporočajo zdrav življenjski slog, prehrano kot pri srčno žilnih boleznih, ukvarjanje s športom, aktivno zaposlovanje možganov z umskim delom (reševanje križank, ugank, igranje šaha, kart), druženje z ljudmi, urejanje normalnega krvnega tlaka, sladkorja in holesterola.Postaviti diagnozo za to bolezen tudi

za zdravnika ni enostavno, saj ni vsaka demenca že AB. Ne laboratorijske preiskave, ne DNK-a, ne slikanje možganov spočetka ne dajo jasnega odgovora da gre za to bolezen. Možganske celice počasi odmirajo, možgani se zmanjšajo tudi do 300 gramov, ampak to se s slikanjem da ugotoviti šele v napredovanem stanju bolezni. Zdravstveno osebje si kar uspešno pomaga ugotoviti to bolezen z raznimi testi, ko mora preiskovanec odgovoriti na sklop vprašanj, narisati ali prerisati določene like, ali kaj izračunati.Zdravila za Alzheimerjevo bolezen

še niso iznašli, obstajajo le zdravila, ki upočasnjujejo napredovanje bolezni za pol do enega leta. Znanstveniki si po celem svetu prizadevajo, da bi iznašli kak uspešnejši način za zdravljenje, preprečevanje ali vsaj uspešno zaviranje te bolezni, saj postaja ta bolezen vedno večji zdravstveni, pa tudi finančni problen vsake države.

Alzheimerjeva bolezen povzroča hude težave ne samo za bolnika, ampak pogosto še bolj za svojce, saj zahteva pri napredovani bolezni 24-urno varovanje in nego bolnika. Socialne službe so še nepripravljene in slabo organizirane, v domovih za starejše primanjkuje postelj za te bolnike in čakalne dobe so predolge. Po ocenah je v Sloveniji teh bolnikov že 30.000, računajo, da jih bo čez 10 let že 42.000. Po podatkih EU ima Slovenija že dovolj

domov za starejše, manjka pa postelj na varovanih oddelkih za take bolnike, zato je nujno osveščati pristojne, da zagotovijo zadostno število mest za te bolnike.

Mirko Rutar

Razmišljanja naših stanovalcev Razmišljanja naših stanovalcev

2726

PODLISTEK

ŠIRITEV DEJAVNOSTI

Organiziranje ljudskih misijonov je bila osrednja dejavnost lazaristov, za katero se je zelo zavzemal škof Slomšek. Misijone so najprej organizirali na področju južne Štajerske in na Koroškem, kasneje pa tudi drugod; v celovški, graški, ljubljanski in tržaško-koprski škofiji ter na Hrvaškem. Povprečno so imeli v domači cerkvi okoli 15 do 20 tečajev duhovnih vaj, 10 ljudskih misijonov ter konec 19. stoletja že okoli 35 misijonov v župnijah. Potrebno je omeniti tudi delo za »zunanje misijone«, se pravi za misijone v tujini, med ljudstvi, ki še niso slišala za krščansko oznanilo. Leta 1854 je bil na obisku v cerkvi sv. Jožefa tudi slovenski misijonar v Severni Ameriki, Friderik Irenej Baraga. Od leta 1854 so bile redni sestavni del

duhovne ponudbe tridnevne duhovne vaje, ki so potekale od ponedeljka popoldne do petka zjutraj. Sestavljene so bile iz duhovnih govorov o spovedi in krščanskih krepostih, različnih pobožnostih, ter prebiranja duhovnih besedil. Zelo priljubljena je bila pobožnost križevega pota ob postajah na Kalvarijo. Organizirali so duhovne vaje za posamezne stanove: može, žene, dekleta, fante. Včasih se je zbralo tudi po 300 udeležencev duhovnih vaj in je nastal problem kje najti možnost prenočevanja za toliko ljudi. Najprej so bila zasilna prenočišča v stari mežnariji in napol razpadajočem gospodarskem poslopju. Konec 60. let 19. stoletja pa je bil zgrajen romarski dom oz. dom duhovnih vaj. Potem pa so se vrstile tudi duhovne vaje za gospodinje v župniščih, učiteljice, uradnice, organiste, različne skupine Marijinih družb. V času prve svetovne vojne je dom zasedla vojska, med drugo svetovno vojno pa nemška oblast. Misijonarji so vodili nekajdnevne pobožnosti,

tridnevnice, celodnevna češčenja, kratke duhovne obnove. Organizirali so versko življenje v kaznilnicah in popravnih domovih,

ki so jih vodile hčere krščanske ljubezni. Le –te so v drugi polovici 19. stoletja prevzele vodenje kar nekaj zdravstvenih, socialnih in karitativnih ustanov na Slovenskem. Leta 1876 so prevzele delo v celjski javni bolnišnici usmiljenke iz graške skupnosti, ki so se tukaj naselile. Posebej je potrebno izpostaviti

slovesnosti, ki so se vrstile v cerkvi sv. Jožefa in sicer praznik zaroke Device Marije in sv. Jožefa 23. januarja, poznan le v manjšem številu cerkva, god sv. Jožefa 19. marca ter praznik sv. Jožefa Delavca 1. maja. V nedeljo po prazniku sv. Rešnjega telesa je bila pri Sv. Jožefu »lepa nedelja«. V cerkvenem življenju pri sv. Jožefu so bili aktualni shodi združenj kristjanov. Verniki so se združevali v cerkvene družbe in bratovščine. Gojili so posebne oblike pobožnosti, častili določenega svetnika in si prizadevali za poglobljeno versko življenje. V Celju je bila zelo poznana Bratovščina Žalostne Matere Božje. Pri sv. Jožefu je bilo konec 19. stoletja dejavnih sedem bratovščin (npr. Bratovščina rdečega škapulirja Kristusovega trpljenja, Bratovščina modrega škapulirja Marijinega brezmadeženega spočetja, Bratovščina Jezusovega srca, Bratovščina sv. Rožnega venca, Bratovščina sv. Jožefa.) Vsaka je imela okoli 3000 članov. Posebej pomembna pa je bila ustanovitev Bratovščine sv. Cirila in Metoda, katere utemeljitelj je bil škof Slomšek. Njeno poslanstvo je bilo molitev

PODLISTEK

2. del

Pogled v zgodovino Jožefovega

hriba

Tokrat bi želela izpostaviti predvsem začetno obdobje prihoda lazaristov in njihove dejavnosti na Jožefovem hribu, saj so s svojim poslanstvom pomembno vplivali na podobo slovenskega kristjana in tudi širše.

V kroniki za leto 1852 je Ignacij Orožen zapisal: »7. septembra ob pol 2 popoldne so se pervi misjonari ali lazaristi s tukajšnim opatom, ki so jim do Maribora nasproti šli, iz Parisa v Cele pripeljali, ino so se ob pol 4. v svoj novi stan h sv. Jožefu podali.« Kronist je zapisal imena prvih lazaristov, ki so se tukaj naselili in sicer: Konrad Hirl, Janez Klajžer, Jakob Horvat in Anton Žoher. Pridružil se je še en duhovnik Joseph Reš in brat laik Joseph Mueller. Zgodovinski pomen prihoda lazaristov v Celje je toliko večji, ker je bila to prva ustanova Misijonske družbe v habsburškem cesarstvu in od tukaj so se njihove dejavnosti širile v številne kraje. Škof Anton Martin Slomšek je 26.

septembra 1852 pripeljal lazariste v slovesni procesiji od opatijske cerkve na Jožefov hrib. Pospremili pa so ga mnogi Celjani in okoli 30 duhovnikov. Pred velikim oltarjem je predstavil razloge, zakaj so se misijonarji naselili pri Sv. Jožefu. Izpostavil je boj proti trem velikim zlom časa: proti neveri, proti socializmu in proti revoluciji. Lazariste pa

je nagovoril takole: »Dobri Bog, ki vam je za ustanovitev te misijonske hiše poslal kot velikodušne dobrotnike prevzvišeni cesarski par Ferdinanda Dobrotljivega in Marijo Ano, dobro in pobožno cesarjevo ženo, kot tudi nekatere ugledne družine, svojih zvestih sodelavcev tudi v prihodnje ne bo pozabil, posebno tukaj, v hiši svetega očeta Jožefa, katerega Bogu posvečena hiša naj bo zatočišče za žalostne, hiša upanja in milosti za širšo okolico. Zaupam vas ljubezni in človekoljubnosti vseh plemenitih prebivalcev tega starodavnega mesta in prijateljskemu razumevanju moje ljubljene škofijske duhovščine. Če boste vi ljudem bogato delili nebeške dobrine, potem vam ne bo primanjkovalo tudi nič časnega. Če imamo hrano in obleko, potem smo zadovoljni. Bodite nam prav v vašem evangeljskem uboštvu prisrčno dobrodošli. Mir zato tej hiši in vsem, ki bodo v njej prebivali.«

PRIHOD LAZARISTOV

2928

PODLISTEK

za edinost kristjanov. Bratovščina pa se je po zaslugi Slomška razširila tudi po nemških škofijah in je štela do 155 000 članov. Njen predstojnik je bil vsakokratni predstojnik misijonske skupnosti pri Sv. Jožefu. Prav tako so dom pri Sv. Jožefu v letu 1872

želeli nameniti za vzgojo duhovnih poklicev. Sprejemali so gimnazijske dijake, ki so imeli posebnega vzgojitelja, ki je spremljal njihovo delo in imel stike s šolo. Vendar se to ni obneslo in po petih letih niso več

sprejemali dijakov. Po prvi svetovni vojni pa so mladi kandidati, ki so se izobraževali v Gradcu, pridružili skupnosti v Celju in krajši čas v letu 1919 je bila hiša pri Sv. Jožefu osrednja izobraževalna ustanova Misijonske družbe na Slovenskem.

Vladka Lukač

Povzeto po:Kolar, B., Sv. Jožef nad Celjem in lazaristi. Celje:

Mohorjeva družba, 2002.

foto: Vinko Skale

foto: Janez Medvešek

foto: Vinko Skale

Preprostost v fotografiji...

30

Kot priznan strokovnjak in avtor številnih knjig s področja vzgoje je bil gospod

Žorž izredno iskan predavatelj. A kadarkoli smo ga povabili v Celje, v naš Dom, je vedno rekel: »Vse termine imam zasedene, a vam ne morem reči ne!« In res, s svojo kleno in jasno besedo je leto za letom polnil Jožefovo dvorano, predvsem pa svetoval in pomagal pomoči potrebnim. Koliko osebnih zgodb in težav ter dram družinskega življenja se je v teh letih odvijalo po dvoranah in tudi hodnikih našega doma. Kljub utrujenosti in pozni uri, ni nikoli nikogar zavrnil, ampak mu vedno namenil toplo besedo. V spominu mi ostajajo tudi trenutki, ko

smo ponavadi skupaj z njim, njegovo ženo in Jožetom Planinškom, po predavanjih klepetali ob skupni mizi. Takrat je gospod Žorž rad pripovedoval zgodbe, ki jih je doživel v planinah. Kako rad je imel slovenske gore! Kako rad je imel slovensko domovino in slovensko Cerkev!Ko smo zadnja leta v Domu razmišljali in se

tudi pričeli intenzivneje ukvarjati s pastoralo starejših in starih staršev, nam je bil gospod Žorž pri naših idejah v veliko, strokovno in moralno podporo. Bil je tako rekoč prvi, ki je v Sloveniji pričel govoriti o nujnosti organiziranosti ter angažiranju starih staršev, tako v civilnem, kot cerkvenem okolju. Ob njegovih besedah in idejah o vlogi starih staršev pri vzgoji vnukov je gotovo izžarevala njegova velika ljubezen do njegovih vnukov.

Spoštovani g. Žorž! Naj Vam bo Bog bogat plačnik za vse, kar ste nam dali, za vso vašo iskrenost in ljubezen. Imejte nas v mislih, ko se boste sprehajali po gorah Nebeškega Jeruzalema!

Jure Levart

BOGDAN ŽORŽ, 1948 - 2014

V mesecu marcu nas je tudi v Celju, v Domu sv. Jožef, prizadela novica o smrti našega prijatelja in večletnega predavatelja, psihoterapevta, Bogdana Žorža. Več kot desetletje je pri nas predaval za starše, vzgojitelje in učitelje.

V SPOMIN

Pitagorov izrek: 24 besed10 božjih zapovedi: 56 besedArhimedov zakon: 67 besedGettysburški govor A. Lincolna: 286 besedAmeriška Deklaracija neodvisnosti: 1.300 besedAmeriška Ustava z vsemi 27 amandmaji: 7.818 besed

Predpis EU o prodaji zelja: 26.911 besed

Preprostost v številkah...

Premalo časa…Reda ni…

Ekologija…

Poštenje…

Resnica?

Osiromašili smo si življenja. Spustili smo zastore, da ne vidimo.Teptamo, kar so stari, modri spoštovali. O, kaj mi je storiti?Ste srečali svetnika, ki bi v zemeljskem bogastvu bival?To je spoznanje moje, do kakšnega si prišel ti? Irena Švab Kavčič

vir: internet

foto

: Vin

ko S

kale

foto: Janez Medvešek

DAN ODPRTIH VRAT DOMA SV. JOŽEF

VABLJENI!ponedeljek, 20. maja 2014 od 16h dalje

od Tinskega do Pilštanja,

petek, 20. junija2014

Odhod z avtomobiliizpred Doma sv. Jožefob 7.00. uri, ali izpred cerkva na Tinskem ob

7.30. uri

od Pilštanja doBizeljskega

sobota, 21. junija2014

Odhod z avtomobiliizpred Doma sv. Jožefob 7.00. uri, ali izpred cerkve na Pilštanju ob

7.30. uri

Pohoda po Slomškovi romarski potiVABLJENI!

“Duša, le pojdi z mano!”