CENA 2 din - Leto XL Kranj, sreda, 2. decembra 1987

G L A GLASILO

ZZZZ SOCIALISTIČNE , " ~ r ZVEZE — DELOVNEGA — — " LJUDSTVA ZA

L E T GORENJSKO

V

V TEH NAŠIH ŠTIRIDESET LET

Ko boste, dragi bralci, prebirali to jubilejno š t ev i lko Gorenjskega glasa, vas bo nemara kaj hitro zbodla v oči n a š a zadrega o tem, kaj pravzaprav v letu 1987 praznujemo. Na tej prvi strani objavljamo dva posnetka prvih strani Gorenjskega glasa, ki nosita tudi napis: Leto I. - Štev . 1, vendar razl ični letnici: 1944 in 1948. Najstarejš im in najzves te j š im bralcem tudi ni neznano, da je časop i s s podobnim imenom izhajal že med vojnama, v pripravah na to š tev i lko pa smo bili opozorjeni tudi na izid č a s o p i s a z n a š i m imenom v letu 1942 (dokaza o tem še ni). Zapletene korenine torej, mi pa po k o v a š k o bosi z vedenjem o sebi!

Kaj torej praznujemo? Kot v vseh letih, katerih letnica se je zakl juč i la na 2 in 7, praznujemo

obletnico zače tka rednega izhajanja gorenjskega časop i sa , ki je prvo leto (1947) nosil ime N a š e delo, že naslednje leto pa postal n a š G O R E N J S K I G L A S !

Kot se jubileju spodobi, smo se ozrli v leta, ki so za nami in vam p o s k u š a l i prikazati d e l č e k tega. K peresu smo povabili n a š e nekdanje delavce in sodelavce, predstavnike tistih, ki so naš i današnj i ustanovitelji ter vse to prepletli z mnenji nekaterih izmed vas. Delo pri pripravi te š tev i lke pa nas je presenetilo: ugotovili smo, da se iz lastne preteklosti lahko m a r s i č e s a n a u č i m o !

Mnogim se ob prebiranju te š tev i lke prikrade v kot iček ustnic nasmeh, morda kak č l a n e k z brado vzbudi tudi krohot — vse to smo doživljal i . Nemalokrat so bila i z r e č e n a vprašanja: Kako s(m)o mogli tako pisati? Al i sem res to napisal?... N e i z r e č e n a , kot senca globoko v sebi pa: Se bodo tudi meni n e k o č tako smejali? Bodo tudi moji prispevki čez č a s zveneli tako enostransko?

K A K O N E U S M I L J E N A J E S O D B A ČASA IN K A K O H U D U J E T N I K ČASA J E Č A S O - P I S !

Kot reka odvisna od dna in bregov, lahkotno - a nepovratno hiti po gorski dolini, V soteski gloda si pot, ustvarja tolmun in b u č n e slapove. Ko prilije v ravnino postane, zavije in v morju k o n č a svojo pot. In tako dan za dnem, leto za letom.

Pravimo, da so reke le na izvirih č is te , č i s tost rek pa ogledalo ž ivl jenja ob njih. Mnogi z reko živijo, jo už ivajo , drugim teče neopazno mimo. Nekateri smo naš l i ž iv l jenje na njej, tretjim je le odvodni kanal. Razumnim poganja kolesa (turbine) napredka, brezbr i žn im s povodnijo z m o č i kolena. Vihrava mladost jo ob mostu preskoč i , zrelost i šče na gladini življenja lepote odsev.

Vse reke se rode kot reč ice na svojem izviru in le z zlitjem neš te t ih pritokov postanejo reke. Le ena m o č n a nevihta v povodju, le en kalni pritok, lahko skalita cel tok.

Ž e l i m o si, da ne bi delili usode gorenjskih rek. Če pa jo delimo, da bi bili d e l e ž n i vseh naporov za njih zbistritev. Ž e l i m o , da postanemo reka, ki bo sama izbrala svojo najnaravnej šo strugo, na katere zelenih bregovih bo veliko veselih ljudi. Ljudi, ki bodo brezskrbno zajeli iz nje č a š o novic, našl i v njej osvež i tev , predvsem pa na gladini ne prezrli odseva Gorenjske. Morda pa se kateri zazre v tolmun, premisli modro globino, ki jo komaj zazna.

V a š a zvestoba tej reki nam je največja nagrada! Glavni urednik

Šte fan Žargi

j^A V S A K E M K O R A K U V S T A R E M D E L U M E S T A J E P R A V A T R G O V I N A

V A Š I H N A K U P O V

2. STRAN. 40 LET GORENJSKEGA GLASA 1948 - 1957 SREDA, 2. DECEMBRA 1987

C/orenjski Poštnina plačana v gotovini

G L A S I L O O K R A J N E G A O D B O R A O F K R A N J

Leto I. — Štev. 1 Kranj, 1. oktobra 1948 Cena din 2*-

Uvodna beseda Ker je Naše delo leta 1947 začelo in nehalo izhajati, je

okrajni plenum OF za okraj Kranj na svojem zadnjem za­sedanju v mesecu avgustu sklenil, naj se v najkrajšem ča­su organizira izdajanje novega lokalnega časopisa.

Novi časopis bo prikazoval napore delovnega človeka v naših tovarnah, delo naš ih kmetov za dvig kmetijstva, delovni polet naših ljudi po ustanovah ir vseh ostalih de­lovnih toriščih. «

Prva naloga časopisa bo, da bo kot kolektivni mobili-zator in organizator razčiščeval politične nejasnoti, osvet­ljeval prikrite špekulantske politične namere in da bo še stopnjeval politično zavest in jo utrjeval.

Druga naloga bo razvijati kritiko in samokritiko. List bo prikazoval napore delovnih kolektivov. Luščil bo iz nji­hovega prizadevanja svetle primere. Poleg svetlih prime­rov bo list priobčeval tudi kritiko — kritiko dela, da se bo­do slabosti in napake odpravljale in da bodo uspehi večji.

Tretja naloga Gorenjskega glasa pa izhaja iz kultur­nega poslanstva lista. Do danes skorajda v našem okraju nismo imeli kritičnega pretresa o svoji kulturni dejavno­sti. Naše kulturno delo mora zajeti pravilno miselnost in izrazito načelnost. <

Zato pozivamo vso delovno ljudstvo našega okraja naj se oklene novega glasila kot sredstva, ki nas vodi v lepšo bodočnost, in kot orožja proti vsemu, kar skuša sla­biti naš boj za socializem.

Marjan Telatko urednik Gorenjskega glasa od 1. ok­tobra 1948 do 20. decembra 1951

Preskrba Potrošniki si lahko naba­

vijo po 1 srajco ali 1 dolge spodnje hlače , ali dvoje krat­kih spodnjih hlač na odrezke dodatne preskrbe za septem­ber.

J o ž e J a n :

Naslednik Mladine in Sobote

Kot član okrajnega odbora v Kranju sem (mislim, da septembra 1947) sprožil predlog za obnovo glasila OF za Gorenjsko. Predlog je bil s splošnim odobravanjem sprejet in novi časopis je začel iz­hajati kot naslednik naprednega predvojnega tiska.

Sicer sodelovanje pri izdajanju naprednega tiska zame ni bila no­vost. V letih 1936-37-38 sem de­lal: najprej pri izdajanju časopisa Mladina. Začetni denar za tiskanje Mladine je dal Beno Andervald (Čolnarjev) kot del svoje dote, ki jo je zahteval od mame. Izdali smo kakih osem številk. Bil sem ilegal­ni urednik Mladine^ odgovorni urednik pa je bil Franc Tratnik iz Struževega. Nato sem sodeloval pri urejanju Sobote, ki jo je izdajal Lojze Čolnar. Urejal sem skupno z Mirkom Koširjem in to notranjo in zunanjo politiko in sicer do konca leta 1938. Sobota seje štela kot ljudsko frontno glasilo. Imeti pa je morala dosti lokalnih novic, da leva politika ni preveč izstopa­la. Vse to delo je bilo seveda brez­plačno. Če za naslednjo številko Mladine ni bilo dovolj denarja, smo sodelavci kaj dodali.

Pred tem, leta 1935, sem dopis­nik Ljudske pravice, ki jo je urejal Miško Kranjec.

S p o m e n i k v K r a n j u

F r a n c e t u Prešernu 8. februarja bo poteklo 100 let, kar je v n a š e m me­

stu umrl n a š največj i pesnik France Prešeren .

France P r e š e r e n je živel , delal in umrl v tem našem mestu. Vendar mu je bilo tu živeti zelo težko. Sredi te­m a č n e g a vzdušja ozkosrčnih m a l o m e š č a n o v je dosti tr­pel in celo obupal.

Utrujen od življenja in grenkob je pred 100 leti na­še l v tem mestu svoj tihi dom.

Danes je Prešernovo ime spoš tovano . Danes nase ljudstvo noče biti licemersko m a l o m e š č a n s k o . Danes pravilno ocenjujemo Prešernovo polnokrvno umetnost-Morala je priti velika domovinska vojna, da zdaj vidi­mo, da je bil P r e š e r e n že pred 100 leti borec za nase ideale; bil se je za svobodo in za čas t svojega ljudstva, bil je oster nasprotnik vsega tistega h lapčevs tva in fa-rizejstva, ki je kazilo naš narodni značaj . Bil je pesnik prijateljstva in tovarištva.

Zaobljubij amo, da bo ob 100 letnici njegove smrti

— Kranj postavil pesniku dostojen spomenik na svo­jem glavnem trgu, kjer se bodo ljubitelji in časti lci na­š e g a pesnika poklonili njegovemu spomeniku v imenu vse svobodne domovine in vseh naprednih narodov.

Ali v a m je znano Ali vam je znano da ni res, da ni Lavrič Jože iz Dornic v letu 1948 plačal davkov, in da je nasprotno res, da jih je plačal in da je tudi res, da nam je napako v poročanju povzročil njegov še vedno slab odnos do odkupov da v Kovorju s u š e uč i te l j ske druž ine po razre­dih perilo, ki je razobešeno popoldan in čez noč, tako da so vse stene v lažne . Kaže , da to uči te l js tvo zelo do­bro razume zašči to otrok in njihovega zdravljada je Se­men Lovrenc, bivši gost i lničar v Kranju, vselil v gostil­niški salon svojega konja, samo da ne bi oddal prosto­ra čevljarski zadrugi za popravljalnico čevljev, in da se je, ko se je to zgodilo proti njegovi volji, celo pritožil. Njegova žena pa izrazila, da ima v salonu rajši konje kot Š u š t a r j e . . . . . da ima upravnik državnih poslopij v Škof j i Lola Hafner Ivan žepno blagajno, v kateri shranjuje denar od najemnine. Kot znan idealist ima Hafner najbrž na­men socializirati privatni sektor in ga združiti z držav­nim.

Gorenjski Glas 11949

Kako sem ž i v e l z Gorenjskim glasom To je res, vseh štirideset let

Gorenjskega glasa sem živel z njim, lahko bi rekel, celo v neka­kem srečnem zakonu — saj sva si bila vsa ta dolga leta drug dru­gemu zvesta. Trajalo pa je to skladno sožitje kar polovico mo­jega življenja, kajti nabral sem si tudi sam že dvakrat toliko let, 80.

Kruh sem si sicer služil drug­je — sprva kot šolnik, pozneje kot muzealec — vendar mi je bi­lo pisanje prav gotovo najljubši konjiček. Teh sem gojil kar za celo konjušnico — bilo je tu pla­ninstvo, taborništvo, lovstvo pa še ukvarjanje z grafiko, slikar­stvom in kiparstvom. Celo z lju­biteljskim gledališkim delom sem se v določeni dobi spoprije­mal, a le kot režiser in pisec ne­katerih priredb.

Slejkoprej pa me je prevze­malo nagnjenje do pisanja, mor­da bi smel reči, celo do časnikar­stva. To sem si sicer tešil že v prav zgodnji mladosti. Najprej v mladinskih listih, kasneje pa tu­di v resnejših revijah. Okusil sem celo blišč in bedo uredniko-vanja.

A vse moje poprejšnje pisanje je bilo, kot vse kaže, le priprava za kasnejše delo, redno pisanje ni objavljanje v Gorenjskem glasu. Celih štirideset let dela, celih štirideset let sreče... ,

No, takega me je našel čas po osvoboditvi v Kranju. Seveda so tovariši na okraju jiajbrž začuti­li potrebo po tiskanem glasilu — saj je bilo tudi njim gotovo zna­no, da je v letih pred vojno izha­jal v Kranju, tednik Gorenjec — in tako je izšlo nekaj številk Na­šega dela, predhodnika poznej­šega Glasa Gorenjske. K pripra­vam za izdajanje okrajnega gla­sila sva bila povabljena Dušan

Bavdek in jaz. Seveda, o vsebini nisva odločala, le prirejala in je­zikovno popravljala sva dopise, k i so pa bili večinoma bolj akti-vistični, mobilizacijski za razne delovne akcije in podobno. Seve­da je bilo tudi najino sodelova­nje čisto udarniško, kot smo ta­krat rekli nenagrajevanemu de­lu. Tačas je bilo lepo in prav, de­lati udarniško...

Kmalu pa se je pojavil Marjan Telatko-Martel, k i mu je bilo zaupano urejevanje časnika. B i l je torej prvi kranjski povojni po­klicni časnikar. Mož je bil po na­ravi silak, sicer pa preprost in dobričina. Znal si je pridobiti manjši krog sotrudnikov, med njimi tudi mene. Seveda se je udarniško pisanje nadaljevalo, le kdaj pa kdaj je, če je bil Mar-tel pri dobri volji, potegnil iz že­pa bankovec — kot nekak sim­boličen honorar. Seveda pa Glas Gorenjskem sam ni imel kdove kakih dohodkov, oglasov ni bilo, le neplačane uradne objave in navodila. Tudi čtivo je bilo bolj aktivistično, novic ali vaških čenč časnik ni objavljal. Tudi poročil o nesrečah ni bilo, celo osmrtnic ne. B i l je pač tak čas, resnobno delaven, čas obnove, gradnje svetlejše bodočnosti.

Prav v to obdobje Martelove-ga urednikovanja pa uvrščam tudi svojo prvo prešernovsko ob­javo »Pesnik France Prešeren » doktor pravice slovenskega na­roda.« Plaz mojega pisanja o ve­likemu Vrbnanu se je sprožil in odtlej je postal naš Gorenjski glas ves prešernovski. Tudi v svojih prilogah, Panorami in Snovanjih.

Seveda so k tej usmerjenosti bistveno pripomogli uvidevni uredniki Andrej Triler, Tatjana Voplova. Bojan Pisk, predvsem

pa resnobni Albin Učakar-Zo-ran. Le-ta mi je nekoč navrgel, da bi mu prinašal svoje prešer-novske rokopise, četudi mi ne bi zanje izplačevali honorarja. Za­del je žebljico na glavo — pisal bi ne glede na honorar. Kajti srečen sem bil vsakokrat, kadar sem videl, da je moj zapis obja­vljen.

Na sodelovanje z Gorenjskim glasom me vežejo tudi lepi spo­mini s potovanj z naročniki in bralci Gorenjskega glasa. Prepo­tovali smo vso Slovenijo, bili na Koroškem pa tudi v hrvaški Istri. Tako se mi je takrat zazdel naš list kot dobra mati, ki razka­

zuje svojim otrokom lepote d movine. Na vsaki poti sem zac til , kako se naročniki P ° č u ^ v

kot ena sama složna družina okrilju našega lista, spoznava smo se in spoprijateljevali- •*£ znanil sem se na teh poteh tu s stoterimi in stoterimi zvesti1? bralci zapisov Po Prešernovi stopinjah, kar mi je vedno z n ° . a . in znova vlivalo poguma in daj lo veselje za nadaljnje pisanji-

In tako je še danes: še vedfl čutim, da sem — čeprav l * 1 * ^ delaven — član sedaj je že ta*, številne družine, ki se j i P r a

Gorenjski glas. Črtomir Zoreč

V S E M K R A J E V N I M O F O D B O R O M O K R A J A K R A N J

Z novim letom 1949 bo glasilo Okrajnega od­bora OF začelo izhajati tedensko. Glede na to imajo vsi odbori OF s ledeče dolžnosti:

1. Da se vsi odbori OF naročijo na »Gorenjski glas".

2. Da pridobe č imveč novih naročnikov. 3. Da pošljejo naslove naročnikov na upravo

»Gorenjskega glasa" v Kranju. 4. Istočasno naj zbirajo tudi letno naročnino, ki

znaša 96 din in jo naj dostavijo po poštni položnici na naslov; »Gorenjski glas" — Kranj, O L O — poverjeniš tvo za prosveto št. 611-90200-7.

5. Da oganizirajo dopisovanje v list o vseh aktu­alnih problemih in dogodkih v domačem kraju.

6. Odborom ali posameznim člandm OF, ki bodo pridobili in vplačal i naročnino za več kot 50 na­ročnikov izplača uprava lista 20 rr od vplačanega zneska. _ . •. .„

Iz sekretarijata OF okraja Kranj-

4 0 u r

A L P E T O U R

VDI.ITVK V ORCANK FRONTE IN VOLITVE »Kl.H.ATOV ZA lil KOJJ-<.KKS I I J JI <;OSl.\VUK N\J BODO <lllK\/ RASTOfK Mofl IRONTK IN NJENE l'KII'KAVI.JKNOSTI / \ IZVA­

JANJE NOVIH N \I.«Hi'

/ \ ill.ll VAMI V FRONTNE OKOANI-/ U l.li: BOMO I>IIN«I\ M> IIOKA/AI.I. II \ NAS Nh III) NOBENA Ml.A OD-

VRNII A s POTI V SOIT.HJZEM!

<i I- A S I I. O «» K U A J (I I) It O >< A O K K R A > J

II. _ Kranj. S. marra IV l*# Caaa din 2-

V*rko Gasar Ur*dnik Gorenjskega glasa od l.ja-**arja do 19. aprila 1952

Belo ljudske knjižnice Martinj vrh

V ljudski knj ižnic i imajo 2 ° 9 knjig. Po osvoboditvi S m o jih kupili in za nagrado Prejeli 100 knjig. Knjige se Pridno izposojajo. V letu ^48 smo prebrali 128 knjig.

C i r i l R o z m a n :

T r i j e p r i s p e v k i n a t e d e n

Gorenjski glas, časopis z današnjim imenom, je bil od ustanovi­tve do 1. januarja 1953. leta, nakar je dobil novo ime Glas Gorenjske. Dobro se še spominjam takratnega urednika in direktorja Slavka Beznika, kateremu sem mu osem let po rojstvu časopisa s pogodbo objubil, da pripravim tedensko po tri prispevke. Takrat je bilo pokli­cnih novinarjev še malo, zato smo dopisniki pridno polnili časopisne stolpce. Zgodilo se je celo, da so se naši članki bahali tudi na naslo­vni strani, če je bilo sporočilo pomembno in odmevno. Od davnega leta 1956, ko sem začel z dopisovanjem, so se spreminjali uredniki, novinarji, spreminjala se je vsebina in »obleka« časopisa. Misl im, da je večina zvestih bralcev spremembe sprejela, čeprav so nekateri go­drnjali in tožili po »starih časih«. Ko včasih prelistam po starih član­kih, se kateremu nasmehnem, kajti svet se je v tridesetih in več letih pač spremenil, da ga danes že tažko dojamemo. Pravijo, kar ni zapisano v časopisju, se ni zgodilo. To me je vodilo, da vztrajam z do­pisovanjem, da ujamem dogodke in j ih sporočam bralcem našega glasila.

K o l o r a d s k i h r o š č u n i č u j e

k r o m p i r i š č a Kranjski okraj je koloradski hrošč že m o č n o okužil , saj

se je lani pojavil v 44 krajevnih ljudskih odborih. Pri pregle­dih so naš l i 1.200 hroščev in š e večje kol ič ine l ič ink in jajčec.

Letos je š e huje. Na področju občine Gorenja vas v Po­ljanski dolini je okužen ih 43 parcel krompirja. Skupno so do­slej uničil i 433 hroščev in 50 ličink ter 400 skupin jajčec. Če je š tev i lo l ičink točno, so bili pregledi dobri.

junij, 1952

POŠTNINA PIACANA V GOTOVINI

G o r e n j s k i g i a (. I \ S 1 I O O S V O B O D I L N E F R O N T E Z k G O R E N J S K O

HM IV MARCA

OBREKOVLANA GNILOBA

Budimpeštanski radio je P° v edal , da smo me žene iz fndustrije pletenin, rokavic l n konfekcije v Kranju bile Primorane iti na vo l i šče na ?.a dnjih volitvah v krajevne jludske odbore, da nam je bi-

0 zagroženo, če ne gremo, n e Prejmemo kart za prehra­no.

Ne bomo razglabljale te ° D r e k o v a l n e gnilobe, ampak Ogovarjamo samo toliko, da srno ta dan š le 100 % na vo-U s č e . Potem pa smo se 100 % b e l e ž i l e tekmovanja...

Pos trežemo pa lahko š e s v rn, da ravno me razumemo S a s graditve soc ia l i s t ične dr-2 a v e in da bomo izvrševale ^ e direktive, ki jih pred nas P°stavlja n a š e vodstvo s to-^ r i š e m Titom na čelu. Po­sebno bomo pomagale pri J^u za socializacijo vasi. To n.a3 bo naš odgovor tistim, ki J l r n je laž postala že obrt.

Gorenjski glas, 1950

J e s e n i š k e ž e n e o b 8.

* * i a r c u t ^e mislite, da j e s e n i š k e

r»e praznujejo svoj praznik *ho zaradi proslavljanja,

j:, a 2nujejo ga z uspehi, ki so Pri svojem delu dosegle.

UA?E> ki jih je preoblikovala gr osvobodilna borba in J a(^itev socializma, se zave-

svoje enakovrednosti in J; l uJejo na vseh toriščih jav-n - g a in ustvarjalnega življe-dlt' Žena-delavka, katere ^ 0 je bilo pred vojno plača­li Polovico manj od dela mo-i . „ e g a ' Je v novi družbeni ^reditvi v n a .

P r o v o k a c i j a , k i n i u s p e l a V slepem sovraštvu do družbene ureditve, reakcija ne

pozna meja. Pripravljena je pljuniti tudi v lastno skledo, če misli, da bo s tem škodovala ugledu n a š e ljudske oblasti. Ta­ko se je pešč ica združenih klerikalcev in informbirojevcev spravila prejšnji teden nad kapelico pri Ocepkovi gostilni na Hrušic i in jo pognala v zrak. Načrtni sovražniki socializma so več kot naivni. S porušitvijo kapelice so hoteli oblatiti na­še aktiviste in prevaliti krivdo nanje. Pa jim je spet enkrat spodletelo. Naš i ljudje predobro vedo, da se aktivisti s takim pobalinstvom nikdar niso ukvarjali in se tudi ne bodo. Nočni izzivači in povzročitelj i škode , ki je nastala v razbitih š ipah sosednjih hiš , bodo prejeli zas luženo kazen.

Gorenjski glas, 1952

Nekaj pojasnil i n pripomb k

proračunu Kranja z a leto 1952

Po predračunu bo mesto letos razpolagalo s 104.759.000 din, ki jih bo dobilo delno od akumulacije držav­nih podjetij (občini ostane 1,74 odstotka), deloma od davkov, ( z dohodnino razpolaga izključno občina, le od k m e č k i h dav­kov obdrži samo 71 procentov, drugo gre v v i š je proračune.) V decembru sestavljeni predračuni so bili precej višji , kakor so odobreni zneski. Tu je vzrok, da ima Kranj odobrenih le 21 milijonov za investicije, čeprav bo samo graditev straži-š k e g a vodovoda stala 15 milijonov dinarjev. Lahko torej ra­č u n a m o , da se bo kdo, ki f inančnih razmer občine ne pozna spet obregnil in očital, da Kranj slabo skrbi za ustanove, ki naj bi dokazovale pieteto in ljubezen do nekdanjega mešča­na, velikega Prešerna . Sredstev ni, zato na primer vsa grad­nja v P r e š e r n o v e n muzeju od jeseni stoji. In vendar je pot, da tudi ta problem reš imo. Ne Kranjčani sami, t e m v e č vsi dr­žavljani , kajti P r e š e r e n ni samo naš , niti ni samo slovenski, ampak je nas vseh Jugoslovanov.

februar, 1952

povsem enakopra-

decembery 1952

O R G A N I Z A C I J A Z B V Š K O F J I L O K I

pripravlja veliko tombolo, katere dobiček bo namenjen za gradnjo doma ZB. Vsi ko­lektivi kakor tudi člani so se zelo potrudili in so že do se­daj zbrali veliko lepih in prakt ičnih dobitkov.

maj, 1952

Na Gorenjski glas sem na­ročen odkar je začel izhajati. Najprej pogledam osmrtnice, nesreče in male oglase in še kaj zanimivega. Najbolj ga pogrešam, ko ga ne dobimo v redu. le tako naprej in bomo ostali še naprej vaši bralci.

Koželj Jakob Cesta na Klanec, Kranj

vi I , KRANJ. 12 SEPTEMBRA 1«U

GLAS GORENJSKE

Poštnina plačana v gotovini

G L A S I L O O S V O B O D I L N E F R O N T E O K R A J A K R A N J

Leto 111. Št. 10 Kramj, 9. marca 1950 C*ma «ka 2«

Dušan Bavdek urednik Gorenjskega glasa od 13. septembra do 20. decembra 1952

G o s p o d a r s t v o

V Žireh so se kmetje odlo­čili, da ustanovijo Kmetijsko obdelovalno zadrugo KOZ. Vanjo so združili 366 ha zem­lje. Trdno verujejo, da bodo združeni v obdelovalno za­drugo želi l epše in dali več skupnosti, to je n a š e m u de­lo vemu človeku pri stroju, v rudniku in kamnolomu. S tem so tudi žirovski kmetje krenili na pot soc ia l i s t ičnega gospodarstva na vasi in dali odgovor vsem, ki klevetajo našo social ist ično domovino, n a š o slavno Komuni s t i čno partijo in prvega n a š e g a bor­ca Tita.

V a l e n t i n P i v k

G o r e n j s k i g l a s i n P l a m e n i c a

Vaše vabilo sodelavcem me je v začetku malo presenetilo, mi­sleč, da nisem pravi naslovnik. Brskanje po spominu pa je odkrilo, da se z Glasom kar tikava že dobrih petintrideset let. Bilo je v letih 1952/53, ko smo na kranjski gimnaziji izdajali »prvo« Plamnico in ko je prišla v uredništvo Gorenjskega glasa trojica mladih diplomira­nih novinarjev: Jelka, Slavko in Štefan. S to mlado ekipo glasovcev smo se celo dogovarjali, da nam bi Gorenjski glas tiskal Plamenico kot prilogo časopisa, gimnazijski plameničarji pa naj bi pri glasu so­delovali z določenimi prispevki. Ideje nismo v celoti uresničili: nekaj pisnih prispevkov smo pripravili, priloga pa ni nikoli izšla; verjet­no zato ne, ker smo se pobudniki ideje na eni kot na drugi strani kmalu razšli, ven iz Kranja.

Drugo, še tesnejše in daljše sodelovanje z Gorenjskim glasom se mi je ponudilo v začetku šestdesetih let, ko mi je takratni urednik Makuc ponudil, naj bi bil neprofesionalni dopisnik Glasa za Škofjo Loko in okolico. Nima pregleda, kaj vse sem v tistih letih napisal, vem pa, da je bilo prispevkov kar lepo število.

Kot naročnik doživljam poznanstvo z Gorenjskim glasom tret­jič. Ob njegovi štiridesetletnici izhajanja lahko ugotovim, da zlasti v zadnjem času raste njegova kvaliteta, da poskuša postati kritično oko razmer na Gorenjskem in da je prav zato za Gorenjsko res po­trebno informacijsko sredstvo. Zato ob 40-letnici izhajanja čestitam vsem, k i oblikujete Glas in dvigate njegovo kvaliteto in vam želim še lepih uspehov v naslednjih štiridesetih letih.

Gorenjski glas, 1949 KRANJ DNE 7 FEBRUAJUA 1963

alp les

industrija p o h i š t v a

Ž e l e z n i k i t e l . ( 0 6 4 ) 6 7 - 1 2 1

s i s t e m

D O M C

in o s ta l e n a š e p r o i z v o d e - s i s t e m T R I G L A V , garni turo D A N - N O Č ,

k l u b s k e In jedi lne mize , serv irne miz ice , c v e t l i č n a kori ta In k a m l s a

lahko kupi te v v s e h trgov inah s p o h i š t v o m in v n a s o m s a l o n u v Založnikih.

: g l a s 4 . stran 40 LET GORENJSKEGA GLASA 1958— 1967 SREDA, 2. DECEMBRAjJfi

G L A S I L O S O C I A L I S T I Č N E Z V E Z E D E L O V N I H L J U D I Z A G O R E N J S K O

LETO XIII., ST. 3 — CENA 10 DIN SREDA, 6. JANUARJA 1960

Miro Zakrajšek urednik Glasa Gorenjske od 12. ok­tobra 1956 do 28. julija 1958

Ob odhodu Dosedanji predsednik OLS

Kranj, tovariš Vinko Hafner odhaja na odgovorno delo v Beograd. Ob odhodu je dejal:

»Odhod mi je zelo težaven, ker zapuščam okolje in ljudi, s katerimi sem delal dobrih osem let. Kot vaš odbornik in poslanec, zato že l im ohraniti č imveč stikov z vami in življe­njem in napredkom Gorenj­ske. Tu sem se vedno dobro počutil . V takem krogu ljudi verjetno ne bom imel več pri­ložnosti sodelovati.

Glas, februar, 1961

J o ž e A m b r o ž i č :

P e t i n d v a j s e t l e t z G l a s o m

. S p r a š u j e t e me o zadovoljstvu vsebine Gorenjske­ga glasa in o mojem delu doslej zanj?

Takoj po vojni, ko je ta č a s o p i s zače l izhajati, se je nanj naroč i l moj, ž e pokojni, oče , po njegovi smrti pa sem naročn ik postal jaz, kar sem š e danes. Vsebinsko rni v glavnem še kar ugaja, morda bi ne bilo napak, se­veda, ako razpolagate s prostorom, da bi sedaj, vsaj preko zime, začel i objavljati podlistek z m o g o č e bolj ži­vljenjsko tematiko s podeže l ja , saj imajo ljudje v e č tra­sa pozimi za branje. Verjetno se preveč ne motim, da n a r o č n i k e preveč motijo razne reklame, kar pa se ta­koj najde tudi odgovor, zakaj toliko reklam?! Če ne bi bilo teh reklam, bi verjetno n a r o č n i n a za Gorenjski glas takoj poskoč i la , seveda navzgor, kajti k a k r š n e k o l i pocenitve pri nas ž e dolgo vrsto let ne poznamo več!

Naj Vam povem š e to, da sem V a š dopisnik že v e č kot petindvajset (25) let in sem verjetno takoj za tova­r i š e m Rozmanom, ki je tudi iz Pol jš ice , po s tažu dopi­sovanja, mislim. Svoj č a s ste imeli v č a s n i k u tudi ru­briko »Naš i kraji in ljudje«, kamor sem dosti dopisoval; to je bilo š e v č a s u , ko je to rubriko urejeval pokojni novinar Trilar, bila pa je dobra in zanimiva.

Lep pozdrav in morda nasvidenje?!

V S E L C I H B O D O D O B I L I N O V O Š O L O

Selca nad Škofjo Loko, 23. februarja, 1961 - Danes je komisija pregledala teren in do loč i la lokacijo za novo šo­lo, ki jo bodo zače l i graditi že v l e t o š n j e m letu. (Šo lo so odprli 25 let kasneje — op.p.)

Gorenjski glas /96/

Sonja Šolar:

Jaz sem tisti iz KŽK »Glas« je bil zame prvo srečanje z novinarstvom, zato sem, pre­

den sem se zanj odločila, približno tri mesece prostovoljno hodila v uredništvo in »preverjala« svoje znanje. Prirejala sem pisma zuna­njih sodelavcev in spoznala novinarsko delo. Odločila sem se.

Nekaj časa so me še gledali kot »pripravnico«, potem so mi naro­čili temo iz kmetijstva. Na KŽK Kranj sem dobila vse potrebne po­datke, napisala približno stran in pol dolg članek o tem, koliko pše­nice, rži, krompirja in podobnega smo pridelali na Gorenjskem, in ga s precejšnjo negotovostjo oddala odgovornemu uredniku, zdaj že pokojnemu Andreju Trilerju.

Bolj ko se je bližal izid časopisa, manj sem bila prepr ičana o svojem pisanju. Kolegom v uredniš tvu sem potožila, da me skrbi, ker se na kmetijstvo pač slabo spoznam, in morda sem v članku kaj zamešala. Tolažili so me in mi govorili, da bo zagotovo vse v redu. No, in na dan izida mojega prvega samostojnega prispevka je pozvo­nilo:

—Tukaj KŽK Kranj . Ste v i napisali č lanek ...? —Ja. Prosim? —Vse lepo in prav, vsakdo mora enkrat začeti, toda takšnih ne­

umnosti, kot ste j ih zagrešili v tem članku v i , zlepa nismo doživeli. Povejte vašemu odgovornemu uredniku, naj drugič pošlje novinarja, ki se vsaj malo spozna na kmetijstvo.

—Oprostite, oglasila se bom pri vas in zadevo popravila. Pobita, osramočena in prep lašena sem stopila k odgovornemu

uredniku in mu iskreno povedala, kaj vse so mi natrosili po telefonu. • B i l je razumevajoč; tolažil me je, da se to včasih zgodi celo novinar­skim »mačkom«. Vseeno pa naj drugič le malo bolj pazim.

Čez približno dobro uro — medtem sem "*~n '** ^ M ' " " obupavala nad svojim novinarstvom — je vstopi' odg. u A. <:

— Dober dan; Jaz sem tisti iz KŽK, k i l? 4, . .^niral ..

O d p u š č a n j e d e l a v c e v —

n u j n a p o s l e d i c a a v t o m a t i z a c i j e ?

Standard ni samo delo

Standard delavcev ni sa­mo delo in zas lužek ter udobnost v podjetju ob nje­govi osemurni zaposlitvi. Njegove potrebe niso zadoš­č e n e niti z golim stanova­njem, če mu okolica ne nudi najnujnejš i ' zdravstvenih, kulturnih in drugih potreb. Tako je na posvetu direktor­jev to lmači l predsednik obči­ne Kranj Franc Puhar.

Julij, 1959

V Almiri v Radovljici so fe­bruarja letos odpovedali 30 delavcem, predvidevajo pa, da bodo odpustili š e nadalj nih 26. Odpovedi utemeljuje­jo s tem, da je zaradi rekon-strukcre treba z m a n j š a t i

š t ev i l o delavcev. T a ukrep razlagajo s tem, da je ob av­tomatizaciji in mehanizaciji nujno z m a n j š e v a n j e š t ev i la delavcev.

Glas. marec, /96/

Vojko Novak urednik Glasa Gorenjske od 17. aprila 1959 do I. februarja 1960

Nove trgovine zahtevajo poštenost

Pred dvema letoma se je tudi v n a š e m trgovskem pod­jetju začel aktivneje uvelja­vljati nov — moderen nač in pos trežbe . To so samopostre­ž n e trgovine. Samoizbira pa zahteva od kupcev eno mero č l o v e š k e lastnosti v e č — to je poš tenos t . Ravno način proste izbire daje ljudem, ki ne spoš tuje jo tuje lastnine, pri ložnost , da izkoristijo si­stem s a m o p o s t r e ž b e za tatvi­no. Zato bo potrebno s« po­sebnimi uredbami, določiti primerne kazni.!

Gorenjski glas /96/

Želim televizijski sprejemnik

V sredo, 1. marca so se pred Cankarjevim domom že kmalu opoldne začel i zbirati naš i naročniki , kjer je bilo tradicionalno žrebanje . Ob 15.30 je bila v dvorani taka t i š ina , da bi lahko s l i ša l ne-' me želje . Komisija je zače la z delom. Majhna pionirka je stokrat potegnila listič z ime­nom n a š e g a naročn ika iz bobna. Ko je napovedovalec povedal, da si bo lahko izbral prvo nagrado — televizijski sprejemnik ali moped — Jo­že Žlebir iz Dvorij 15, pri Cerkljah je bilo v dvorani sli­šat i samo — aaah...

Srečn i dobitnik se je na­slednji dan oglasil v n a š e m uredn i š tvu in povedal: »Že­lim televizijski sprejem­nik...«

Gorenjski glas 1961

NAROČITE SE N A G L A S 10.000 din nagrade in 20 glasov pri žrebanju dobi, kdor do

žrebanja pridobi 100 novih naročnikov Glasa.

ZA KAJ VARČUJEM? Varču jem za Glas. Trikrat na teden mi bo prinašal ^'J'^nje J

branje, zavarovan bom pri DOZ - u in še veliko nagradno žreb*" lepimi nagradami me čaka.

Gregor Kocijan urednik Glasa od 25. septembra 1960 do 28. decembra 1963

Slavko Beznik:

i se mora tudi GLAS Gorenjsk* Na leta mojega dela v G L A S U

sem še vedno — ali pa celo čeda­lje bolj — čustveno vezan. Zato teh nekaj vrstic ob jubileju ne vzemite kot prispevek k zgodo­vini gorenjskega časopisa. Prej bi dejal, da so to razmišljanja prizadetega o nekaterih po­membnih mejnikih v razvoju go­renjskega tiska.

Gorenjski časopis, naj se je imenoval G O R E N J S K I G L A S , K O V I N A R , G L A S G O R E N J ­S K E , ali kakorkoli že, je vseh štirideset let izhajanja pomem­ben informacijski dejavnik v re­giji. Njegov vzpon začenja ob združitvi G O R E N J S K E G A G L A S A in K O V I N A R J A , še zla­sti pa po ustanovitvi Gorenjske­ga tiska konec leta 1955.

Pobudo za združitev tedanje Gorenjske tiskarne in Gorenj­skega glasa so sprožili delavci ti­skarne. Njihova delegacija nas je obiskala v redakciji, k i je bila tedaj še na Savskem bregu, v Ogrizkovi hiši, in predlagala združitev gorenjskih tiskarjev in novinarjev v eno hišo. Tako je nastal G O R E N J S K I T ISK. Ob Slovenskem poročevalcu in Ljudski pravici je bilo to prvo združeno časopisno-tiskarsko podjetje v Sloveniji, ki so mu pozneje sledili še Primorski tisk, Pomurski tisk in Celjski tisk.

Tedanji obračunski sistem je bil časopisnim podjetjem naklo­njen. Oproščeni smo bili davka na dohodek in ta denar smo v celoti namenili razvoju časopi­sne dejavnosti, predvsem njene materialne osnove.

Zategadelj lahko štejemo leto 1956 kot prelomno leto v razvoju ne le časopisne, marveč tudi gra­fične dejavnosti na Gorenjskem. Ne glede na poznejše spremem­be v organiziranosti časopisne in tiskarske dejavnosti je ob ju­bileju »Glasa« potrebno posebej podčrtati pomembno vlogo, ki jo

malo zalili v gostili Pri najnovejšo številko Glasa z ^ e

širnim poročilom s te O * v o r ' j n i To so leta, ko je Glas iz ^

ka prerasel v poltednik in.j£»t neje začel izhajati c e j ? j . <jrtfv j

Slavko Beznik urednik Glasa Gorenjske od 1. janu­arja 1953 do 8. oktobra /956, od 1. avgusta do 29. septembra 1958, od 17. novembra 1958 do 13. aprila 1959 in od 25. septembra 1965 do l. julija 1967

je gorenjski novinarski kolektiv igral tudi v razvoju Gorenjskega tiska, k i je v pičlem desetletju prerasel iz skromne tiskarnice z okoli 30 zaposlenimi, v eno naj­pomembnejš ih grafičnih hiš pri nas.

V tistih letih nemirnega sno­vanja tudi v časopisni dejavno­sti nismo mirovali. Še sedaj mi je živo v spominu, s kakšnim navdušenjem in zadoščenjem smo proslavili našo prvo večjo uredniško akcijo, ko smo na sta­rem tiskarskem stroju Planeta, z ročnim vlaganjem in ob podob­no zastareli tehniki v ročni in strojni stavnici, uspeli v pičli dve uri po otvoritvi Prešernove­ga spomenika v Kranju, ponudi­ti udeležencem te slovesnosti, ki so po stari navadi ta dogodek ,e

tedensko. Naš cilj je nik. Od tega cilja nas ni °^"J[CiJej niti skromna zasedba red niti še skromnejša tehnik danov France je edini od p-nje redakcije, ki lahko P° v 'pf0 liko nedelj smo bili t a k r a ^ sti. Verjeli smo, da bo P° pj-ej razvoja Gorenjska slej *° jjjl3 imela dnevnik. Morda s°^ ez8 naša hotenja za tisti čas m ^ mnogo let naprej — ne f e

Toda, brez cilja ni motiv*' ?v<r!

zagnanosti pa nobenega ja- w ^

Čeprav so trenutne ma je­ne težave ta cilj še bolj 0 jtev

nile, vendarle upam, da v ^ na tednik pomeni samo z a

umik. .icijc Praviloma časopis s

glave in naslova ne spre"1 ^ M i smo v petdesetih letih ^ a j vim in drugim delali kot sv<' ^ mehom. Dejal bi, da časoP^j dejavnost na Gorenjskem .g S še ni imela prevelike trad»cJpfi-temi spremembami srn0« znam, nekoliko pretir Kljub temu pa bi si upal ^ da sprememba naslova l Z

renjskega glasa v Glas ™ ^ ske in pozneje Glas, ni D LjA* ključna. Časopisno dejavno . Gorenjskem srno s temi O

v *,« ar^

membami hotoli postaviti okvir slovenskega novina'|7 ^ ne da bi želeli zmanjšati celo zanikati gorenjski

e v ke ta žiri ^ d r j a etiket

storitve p.o. 6 9 2 6 0 , 6 9 2 7 0 . 6 9 2 8 5

1 4 6 1 r K E T

ETIPRES TERMOLEPNE ETIKETE, ETIKETE NA TRAKU .TEKSTILU IN PAPIRJU, KARTONSKE ETIKETE V ROLAH, SAMOLEPILNE ETIKETE IN EMBLEMI

časopisa. Slovenija je majn* pji Slovencev nas je vsega s ^ za manjše velemesto. Ne |. pj na to smo bili vedno p r i s t 3 . ^ licentričnega razvoja in n'cg|0' nismo spregledali, da se.0if atna podoba Slovenije lah* |fl bhkuje in utrdi le z razvoje s pobudo vseh njenih r e ^ i j $ * 1 '

pravi, da se ob tem mora s

tudi G L A S Gorenjske. ^ Upam, da nisem preveč z

prazničnega vzdušja K 0 ' ^ ^ " 1

Glasu iskreno čestitam le j u sem, letih snovanj skromni delež

ob J^o in zadovoljen ter p°°°u i[]

da je v teh prehojen / snovanja vgrajen tud

N K V E M O Z A K A J

morajo # ° s t ' n j | kupovati P l

( ) tr "d*

podjetja belega prav toliko l

k j i i i ' ga vina dasi p o t r o š n l

p o v p r a š u j e j o po n j c r T 1 '

Zdravko Tomažej

Šestdeseta leta V šestdesetih letih naši smu-

**rji še niso bili tako uspešni kot toneš, ko uživajo svetovni slo-v e $. Vendar pa je bilo zanimanje 2* »bele« športe na Gorenjskem ž e . takrat veliko. Na mednarod­en tekmovanjih je že sodelovalo nekaj gorenjskih športnikov.

Naše uredništvo je sklenilo, J a na zimske olimpijske igre v 'nnsbruck pošlje športnega-tednika, ki naj bi za Glas redno Poročal o uspehih naših fantov ") deklet. Menda smo takrat pr-V'* imeli svojega stalnega poro­čevalca na tako veliki športni Prireditvi. S kolegom — poroče-V alcem smo se dogovorili, d? nam bo poročal po telefonu ob določeni večerni uri, mi pa smo m u rezervirali prostor na športni strani.

Na dogovorjeni dan smo ob t otoio določeni uri organizirali d e žurstvo pri telefonu, pripravili Magnetofon in povabili steno-Srafinjo. V uredništvu smo bili 0 0 tem »ognjenem krstu« ne-s t r Pni in razburjeni. Napetost je 1 2 ure v uro naraščala, ker tele-'°n ni zazvonil. Tudi v tiskarni *° bili živčni, ker so se bali, da C a s «p i s ne bo pravočasno natis­njen. Časovna stiska je bila ved-n o večja, telefon pa je neusmilje-n ° molčal. Pozno ponoči smo °ddali običajne športne novice v t , skarno, kjer so še pravočasno natisnili časopis, seveda brez S V e žih novic z olimpijade.

KRANJ, sreda, *. 9. 19*7 Cena M par «11 M starih dinar)«« Ust uhaja od oktobra 19*7 kot tednik. Od 1. iaouarja 1951 kot poltednik. Od t. taooarja 1*0 trikrat tedensko. Od 1. J»nuar'» 19M kot poltednik, •a sicei ob s t c a • b »u s o b o t a h

P e t e r Č o l n a r :

SREČANJE Z (BIVŠIMI) GLASOVCI

Ljuba Kristan:

B i l i s m o v e s e l a ,

d e l o v n a d r u ž i n a

Zdravko Tomažej urednik Glasa od 4. januarja do 16. aprila 1964

Naš športni urednik se je čez nekaj dni vrnil v uredništvo in povedal, da kljub velikim napo­rom ni mogel dobiti telefonske zveze. Izdala je tehnika. Zba-danj in dovtipov pa med nami še dolgo ni zmanjkalo. Tako je bilo takrat! In kako je danes?

S časopisom sem zelo za­dovoljen. Vsak torek in petek zvečer med osmo in deveto uro zvečer vsega pogledam. Najprej so seveda oglasi in to živali. Skozi vas časopis sem že dosti en teden starih telet kupil in jih dal pod krave. Zanima me vse.

Kdo b o n o s i l o d g o v o r n o s t j Zelo je odbornike iznenadilo s ta l i šče ž irovske občine , ki D .°dklpnila predlog združitve s Škof j o Loko in se izrekla za £ j * *j učite v k občini Logatec. O tem je na zače tku seje poro-. 1 sam predsednik O L O , tovariš Vinko Hafner. V razpravi ^J^delovalo 7 odbornikov in na koncu je bilo sl išati , da v Ži-

\ n i k a k o r ni pričakovat i spremembe s ta l i šča volilcev, ker , Zirovci znani po svoji trmi. Vsi pa so bili miš l jenja , da se , sedanje sta l i šče m a š č e v a l o in v daljši perspektivi prizade-

Pfebivalstvo tega kraja. Glas, februar,

1961

• H Gorenjskemu glasu je prišel na prakso mladi nadobudni no­vinar. Takratni glavni urednik Slavko Beznik mu je dal neko vabilo in naročil, naj napiše vest v desetih vrsticah. Fant je zbijal in zbijal po pisalnem stro­ju tja do poldneva. Pravzaprav smo ga opazili šele takrat, ko smo ga še komaj videli iz kupa odvrženega papirja. »Ne morem in ne morem napisati točno de­set vrstic, vedno je kakšna bese­da ali preveč ali premalo,« se je začel pridušati že takrat natan­čni sedanje osto pero dela Igor Guzelj.

• Nekdo bi mi pa skoraj uto­nil. Na Bled sem' peljal dva praktikanta. Povabil sem ju, da zaplavamo do otoka. Fant mi je resno svetoval, naj vzamem s se­boj blazino, da ne bova imela te­žav z dekletom. Ker je praksa navadno drugačna od teorije, ni bilo s sedanjo voditeljico Pio­nirske knjižnice v Kranju Viko Konc pri plavanju nobenih pro­blemov, sedaj znana novinarja Janeza Čadeža pa sva naložila na blazino ter ga peljala do oto-

M A L I C E Z A S T O N J

N a š delovski svet je skle­nil, da mora v IBI dobiti vsak zastonj mleko ali čaj in kos kruha. Denar za to ima­mo. Samo kuharice, ž e n s k e š e nimamo, ki bi to pripra­vljala, š e nimamo.

marec 1959

ka in nazaj. Seveda prav zares ni bil kriv, če njegova domača Gorenja vas nima morja. 9 Nečesa pa ne pozabim nikoli povedati. Glavni urednik Slav­ko Beznik je pod nujno potrebo­val fotografije za prvo stran. Franc Perdan nas je vedno znal reševati iz zagat. Stopil je v svo­jo temnico in prinesel sliko nar-cisnih poljan s Planine pod Go­lico. Glas ni samo objavil slike, ampak je Slavko Beznik v nede­ljo popeljal svojo družino tudi na prijeten izlet med narcise. V ponedeljek je močno pisano gle­dal. Narcis namreč sploh še ni bilo, Franc Perdan se je v dobri volji pač »znašel« in ponudil le­to dni staro sliko. • Nekateri pravijo, da je vladal včasih bolj odnos politikov do novinarjev. Ne vem, že to po­vsem drži. Ni mi znano, da bi kak predsednik predlagal odgo­vorni urednici, naj odstopi, pač pa vem, da je prišel nekoč v uredništvo takratni predsednik OS Radovljica Stanko Kajdiž in dejal: »Pišite karkoli, lahko tudi, da sem baraba, samo da bo čim več iz radovljjiške občine.« # Seveda smo ljudje različni in niso (bili) vsi kot Stanko Kajdiž. V uredništvo je prišel kranjski partijski sekretar in zagotavljal, da smo novinarji Gorenjskega glasa tako slabi, da lahko dobi on čez noč boljše. In »božja vo­lja« se je zgodila. Med tremi, ki smo takrat odšli in začeli zdru­ževati svoje »delo in sredstva« (žal je sredstev malo — izraz sem vzel iz ust Viktorija Žaklja) pri Dnevniku sem bil tudi pod-P i s a n i Peter Čolnar

Zahvaljujem se vam, da ste mi dali možnost, da se tudi jaz pridru­žim čestitkam ob 406( — )letnem ju­bileju našega Gorenjskega glasa. Ob tej priložnosti bi rada pred­vsem pozdravila moje sodelavke in sodelavce, ki smo tedaj pred več kot tridesetimi leti skrbeli, da je Glas izhajal in prihajal med bral­ce.

Pri Glasu sem se zaposlila maja 1955. Takratni glavni urednik Slavko Beznik mi je zaupal in me povabil k sodelovanju. Strah in tremo pred zahtevnim novinar­skim delom so mi pomagali pre­magovati s prijateljskim spreje­mom in pomočjo razen njega še ostali prijatelji — novinarji Jožica Teppev, Iztok Avsec, Dolfe Če-bulj, Bogdan Fajon, Saša Škufca, pa Perdanov Francelj. Kasneje so se nam pridružili še drugi — Mir­ko Zakrajšek, Miloš Mikeln in drugi. Žal je smrt preprečila, da se z nekaterimi ne bomo mogli več srečati.

Ni nas bilo veliko. Bili pa smo velika, delovna in tudi vesela dru­žina, kjer pa ni šlo brez naše prisr­čne tajnice Francke Jenko, skrbnih — Ivenke, Hermine, Jožeta in ne­pogrešljivih grafičarjev — Toneta, Matička, Božota in še in še drugih. Zadovoljna sem, da sem živela v takem kolektivu. Če nas ne bi dru­žilo tako prijateljstvo, v tako

skromnih razmerah ne bi mogli ustvarjati takega časopisa. Kljub vsemu pa smo tedaj začeli izdajati Glas celo trikrat tedensko in pono­sna sem, da sem bila pri pravih po­nedeljkovih izdajah celo dežurna urednica.

Ob jubileju našega gorenjskega časnika želim vam, urednikom, no­vinarjem in ostalim sodelavcem, da zavzeto in pogumno nadaljuje­te zastavljeno delo, da nas obveš­čate in informirate za naš boljši danes in jutri.

Andrej Triler urednik Glasa od 8. julija do 27. sep­tembra 1967

Skoraj ne morem verjeti, da je preteklo 40 let, kar smo na­ročili Gorenjski glas. Ob prebiranju vaših zapisov hitro mine ura. Dobro vem, da sem bila najprej naročena na časopis, ki se je drugače imenoval, vendar se ne spomnim kako. Mogoče sem kaj zamešala, vendar naj mi bo oproščeno, saj sem stara 73 let. Mislim, da tole pismo velja, čeprav ga je napisal vnuk.

Angela Kuhar Srednja vas, Šenčur

^>rvnn7<.'vxXN>innri7wvvrw»<>.~^'*~v»~ A S I I O S O C I A L I S T I Č N E Z V E Z E D E L O V N I H L J U D I Z A G O R E N J S K O

SREDA, 6. JANUARJA 1960 X'H., ST. 3 — CENA 10 DIN

^ r e l M a k u c

POT DO BRALCEV . N e ! Ne samo politični ko-/J^ritarji in resni č lanki , tudi £°ljudne oblike moramo iskati V*k a še pisanje. Tudi v duho-kal ftumornih, vablj ivih obli-

* h se lahko in se mora najti _ — ianko in se mora naju 3>redna, vzgojna oblika pisa-

p rta »liniji« kot je dolžnost * ? s»la S Z D L . Tako smo ugota-. l3ali

n osebno sem se ogrel za take ^ e m e . Kaj kmalu se je tako jer! a V i l i n s e u v e l J a v i l u o k v i r " ni v r a t e k napis na prvi stra-? j - l s t a pod naslovom — Obra­

na u r e d n i š k e m odboru

j. Pojavi. *° Je povedal

zW°t- 0 s n o v o J e bilo potrebno IJUd n e k P ° J a v m e d n a r m -> > < < J * ^ v n a š i h odnosih, v od-

^anizacijske spre-^mbe t ^ a seji o b č i n s k e g a komi­sij ^ S v K r a n J u s 0 g ° v 0 " *n.e

0 o rgan izac i j sk ih spre-r»] ^ a h . k i bodo rac ional iz i -

delo. M e d d rug im so JjrJavi l i , da je sedem komi -io.it . S o doslej delale pr i ko-Sftrn U ' P r e v e c - Odloči l i so se

za š e s t komisij in sicer 5ko ^S^izac i j sko - kadrov­ske' • 2 a m i a d i n s k e delovne i (J e

1 J e ' z a i z o b r a ž e v a n j e , za š t v } n ° V z g o j n o delo, za dru-JQ u 1 1 0 i n ku l turno ž ivl jenje d- »^misijo za delavsko i n

z b e n o upravljanje.

Gorenjski glas, 1964

nosu do d ružbe , samoupravlja­nja itd. V bistvu je bila to obli­ka ž igosanja egoizma, brezde­lja, izkor iščanja i n komolčar-stva, b rezčutnos t i , grobosti i n vrste nelepih, nemoralnih člo­vešk ih pojavov. In to vse pisa­no v obl ik i anonimnega ko­mentarja zviška »pametnjako­viča«, n a m r e č kot kratek opis dogodka z izmiš l jenim ime­nom, čimbolj prepričlj ivo, pre­prosto, »doživeto«, neposred­no.

Nemalokrat je bilo pr i tožb še in še. K o je b i l opisan pri­mer simulanta, lenuha, neke­ga grobijana do otrok, nepo-š t en j aka in drugih, se je javilo in pritožilo kar več imenova­nih Janezov, Francetov in dru­gih, t rdeč, da so se v napisu prepoznali in da.... da.... V bi­stvu večina ni oporekala, zani­kala, ampak le zahtevala od­govor, kdo je povedal. Prav za­nimivo je bilo ob tem.

Prijateljstvo in pretep Z ist im ciljem — odkrivati

ih žigosati nepoš ten je med ljudmi, je nastala tudi obl ika skrite kamere ali najdenih predmetov. N a cesti, avtobusu, na pultu v trgovini in drugod, smo nastavili »izgubljene« in »najdene« predmete. Seveda je bilo potrebno najprej najti izgubitelja, se z njim dogovori­t i itd. N i šlo za velike vredno­sti (nismo imeli veliko denar­ja) ampak bolj za s imbol ične stvari. Včasih celo za stvari, k i najditelju niso nič pomenile

Karel Makuc urednik Glasa od 18. aprila 1964 do 22. septembra 1965

(stara očala, zdravniški recept, dokumenti itd.) za izgubitelja pa so velikega pomena.

Vedno smo poš t enega »naj­ditelja pohvalil i in dajali za zgled.

Enkra t pa! S Perdanom (on je b i l ne le s kamero zraven, kjer se je dalo, ampak tudi z idejo!) sva na kranjski železni­ški postaji »pozabila« ška t lo s »čevlji« (poleno) P lan ika . Na­mesto na najdene predmete je najditelj (nek sezonski dela­vec) zavil na WC. Pa je zamu­di l vlak. Celo popoldne je po­tem popival, preklinjal in ro-bantil tam okrog in se nasled­nje jutro skregal in stepel z n ' ~m, k i da mu je to nasta­vu p srpra, da ni 7vedel kdo.

Nazdravimo 40-letnici Časopisnega podjetja GLAS Kranj z našimi vrhunskimi vini

Zlata rebula Tokaj

Beli Pinot Cabernet Merfot

Briški rose

G L A S 6 STRAN 40 LET GOTEMJSKE6A 61ASA 1968 — 1977 SREDA, 2. DECEMBRA 1 1987

LETO XX. — Številk* M

Ustanovitelji: oMtntka k oni« SZDL Jeaeato* Kranj. Radovljica, »k. Loka io Trne. - Izdaja CP Gorenjski tisk Krmo J. — Za redakcijo odgovorna Albin U CA KAR in Andrej TRTLER

G L A S I L O S O C I A

KRANJ, sreda, «. 9. 197« Cena «• par sil 4t starib dinarjev List uhaja od oktobra 1947 kot tednik. Od 1. januarja I9SB kot poltednik. Od I. januarja 1960 trikrat tedensko. Od 1. )anuar<* 1964 kot poltednik. in sicei ob i t c d i b m a o b o l a h

L I S T I C N E Z V E Z E D E L O V N E G A L J U D S T V A Z A G O R E N J S K O

M E T K A S O S I Č :

Vi ste pa od Glasa, ali ne

Igor Jankar glavni urednik Glasa od 1. januarja 1969 do 31. oktobra 1970

O b l j u b s m o z e s i t i

Jeseniška železarna je leto 1968 zaključila s 1,3 milijard S din izgube. Jeseniški železarji že nekaj časa dokazujejo slo­venski javnosti, da za nastalo iz­gubo niso krivi sami, temveč da* je treba vzroke iskati v napakah našega gospodarskega sistema. Trditve podkrepljujejo z dejstvi, da so lani povečali skupno pro­izvodnjo za 20 odstotkov, blago­vno pa za 19 odstotkov. Izvoz so povečali od 31.500 na 40.000 ton. Pomeni, da smo dobro delali, pravijo jeseniški železarji. »Siti smo obljub, da se bo gospodar­ski sistem spremenil tako, da bodo dobri delavci imeli več, zlasti še, če bodo izvažali.

februar, 1969

Danes sploh ni vse drugače kot pred četrt stoletja. Gum za fičkote, denimo, je tudi tedaj pri­manjkovalo. Moja vprašanja o tem pa je direktor Save, takrat še stare tovarne v mestu, sprejel takole: »Zakaj pa ti kar narav­nost ne poveš, da rabiš nove gu­me?«

Jaz (zmedeno): »Saj j ih ne po­trebujem.«

Direktor (po ovinku): »Imaš fičkota?«

Jaz (z občutkom krivde): »Imam, ampak je še nov in so gume dobre.«

Direktoi: »Nič ti ne verjamem. Novinarji niste kaj prida, samo senzacije iščete okoli in zdrahe delate.«

Jaz (se opogurrlim): »Tudi ne­kateri direktorji so slabi, a jaz ne trdim, da ste vi prav taki.«

Direktor: »Kar daj. Nič boljši nisem od drugih, samo bolj pa­zim na to, da nisem za vse sam kriv.«

Konec je bil dober. Ni mi bilo treba kupiti gum in za Glas sem lahko napisala prvi članek o in­dustriji. Sedaj vem, da je sreča­nje z zanimivimi ljudmi, neneh­no menjavanje sogovornikov, okolij in nalog tisto, zaradi česar vztrajam v novinarstvu. Petlet­no delo pri Glasu, h kateremu sem prišla pred 27 leti, pa mi je bilo zanj prva in najboljša šola.

Fotoreporter Franc Perdan me je pripravil na to, da mora

biti novinar tudi pri vsaki »pasji procesiji«. Spoznal me je z ljud­mi, k i vedo največ povedati o svojih krajih ali organizacijah, navadil me je pozdravljati ce­starje in miličnike ter prepozna­vati trenutke z najlepšo svetlobo nad gorenjsko krajino. Urednik Slavko Beznik si je medtem pri­zadeval, da bi se odvadila pisa­nja člankov po vzoru šolskih na­log in da bi se mi razkrivale za­konitosti družbenega dogajanja.

Ker je časopis takrat izhajal še trikrat na teden, smo bili kaj malo prosti, a bolj kot tega se spominjam naših veselih trenu­tkov. Pogosto smo se nasmejali temu, kako je urednik uvedel knjigo odsotnosti, nakar je Bog­dan Fajon napisal vanjo, da je na Zadružni vezi, Saša Skufca, je dodal, da je v Gorenjskem muzeju, Andrej Trilar pa je pri­pisal: »Tudi jaz sem šel na ka­vo.« Vsi trije so bili nato skupaj zasačeni v mirnem kotičku me­stne kavarne. Piscu vesti o ne­sreči mopedistke smo napisali pismo, če se zaveda posledic tr­ditve, da je dobila udarce po gla­vi in je torej po njegovem udar­jena v glavo. Za žalitev zahteva ustrezno zadoščenje. Revež je vse dopoldne iskal pri nas zago­tovilo, da ni zagrešil nič slabega.

A naj končam z vprašanjem. Kaj naj si mislim ob tem, da že 22 let delam drugod, mnogi pa me še vedno ogovarjajo: »Saj vi ste pa od Glasa, ali ne?«

A N T O N M I K L A V Č I Č

Dve pomembni pridobitvi Za glavnega urednika Glasa

sem prišel leta 1970 po nenadni in tragični smrti mojega predhodnika Igorja Janharja. Izkušenj s tovrst­nim delom nisem imel veliko, volje in pripravljenosti zanj pa mi ni manjkalo. V šestletnem obdobju, ki sem ga »odslužil« pri Glasu, je njegov kolektiv doživel dve po­membni razvojni fazi. Iz takorekoč stranske dejavnosti Gorenjskega tiska s statusom delovne enote se je najprej oblikoval kot temeljna organizacija tega podjetja, nekaj kasneje pa kot samostojna delovna roganizacija ČP Glas. Prehod ni bil lahek, saj je bilo sprva kar dosti močnih nasprotnikov te zamisli v podjetju. No, kasneje seje pokaza­lo, da so na ta način razčiščeni ra­čuni, ki so prej pogosto motili so­žitje in delo tiskarske in časopisne dejavnosti, koristili obema.

S k u p š č i n e —

t o v a r n e

p r e d p i s o v ?

Da je naša zakonodaja zelo obsežna, hitro menjajoča 'se in celo protislovna, nam zgovorno govore podatki. Založniško pod­jetje Prosveta iz Beograda izda­ja v zbirki predpise in zakone. Koliko velikih, debelih knjig je to. S področja družbenopolitične ureditve, pravosodja in uprave šest knjig, iz gospodarstva šest velikih knjig finančnih predpi­sov, prav toliko predpisov o de­lovnih odnosih, tri knjige pred­pisov o zdravstvu in prav toliko knjig o kulturi in izobraževanju. Torej kar 30 debelih knjig, stal­ni register predpisov pa obsega dve debeli knjigi.

Glas, 1969

Anton Miklavčič glavni urednik Glasa od 1. januarja 1971 do 31. avgusta 1975

Druga pomembna pridobitev v 'tem času je bila preselitev uredni­štva in uprave Glasa iz utesnjenih in nefunkcionalnih prostorov na občini v tretje nadstropje nove zgradbe Gorenjskega tiska v ulici

G o r e n j c i s m o ,

n e p a N o t r a n j c i

Zgodilo se je pred osmimi leti." Žiri nekdaj samostojna občina, so postale del občine Logatec. »Ogoljufani smo bili,« pravijo danes, če j ih vprašate za mne­nje. »Nasedli smo pravljicam o nizkih davkih in taksah, o ugod­nostih, ki se pod okriljem Logat­ca baje obetajt) kmetom. Zdav­naj bi že morali ukrepati, osem let ž ivotarenja in gospodarske stagnacije je preveč. Gorenjci smo, ne pa Notranjci, poudarja­jo, in da morajo narediti vse, da se bodo končno le priključili k škofjeloški občini.

Glas, 1970

K a r a v a n š k i p r e d o r

Bodoča Turska cesta naj bi bila zgrajena do leta 1975. Če do ta­krat ne bomo poskrbeli za nemoten dostop iz Beljaka v našo državo (sedanji prehod Koren je več kot neustrezen), potem ne bi smeli biti presenečeni, če se bodo sosedje odločili za drugo pot, ki bo šla mimo nas. Do leta 1970 mora biti zato t lrejen projekt za Karavanški pre­dor, gradnja našega dela, zgrajen mora biti 1977 leta, pa bo veljala od 14 do 15 starih milijard dinarjev.

GLAS, 1979

Moše Pijadeja. Sprememba je zelo ugodno vplivala na naše delo pri urejanju in oblikovanju časopisa, pa tudi sodelovanje z Gorenjskim tiskom je bilo po preselitvi bolj sproščeno in boljše. Seveda pro­stori za tovrstno dejavnost niso bi­li idealni, a izboljšanje je bilo v primerjavi z dotedanjimi razmera­mi več kot očitno.

Za časopis je pomembno, kako tesen je njegov stik z bralci. Glas je temu vprašanju vedno posvečal veliko pozornost. V tem pogledu se iz tega časa najraje spominjam zelo odmevnih občasnih obiskov cele redakcije na terenu. Obiskali smo Sovodenj, Šenturško goro. Gorje in druge kraje. Vedno smo ob koncu akcije priredili tudi novi­narski večer. Ob teh obiskih smo našli veliko zanimivega gradiva za takojšnjo obdelavo in za poznejšo objavo, s krajani pa smo se pogo­vorili tudi o mnogih težavah, ki so jih tiščale. Ljudje so nas povsod le­po sprejeli in čutiti je bilo, da je Glas res njihov. To pa je za novi­narje in urednike bilo veliko za­doščenje in hkrati spodbuda za na­daljnje delo.

J e z e r o v

P o d l j u b e l j u

U r b a n i s t i č n i program, k i ga je sprejela t r ž i š k a skup­š č i n a predvideva izgradnjo š e s t i h t u r i s t i č n i h centrov. P r v i zajema p o d r o č j e Podl ju-belja p r i A n k e l e t u , kjer bodo zgrad i l i jezero s 17.000 kva­d r a t n i m i metr i p o v r š i n e , adapt i ra l i sedanje g o s t i š č e i n t rgovino v t u r i s t i č n e ob­jekte, zgrad i l i novo restavra­cijo, v i k e n d naselje, čo lna r ­no, hotel B kategorije — dve poslopji po 50 ležišč , adapti­r a l i sedanje s tanovanjsko poslopje v hotelsko depan­danso, zgrad i l i bungalove ob severovzhodnem poboč ju je­zera, preuredi l i naravne gozdne poti v s a n k a š k e pro­ge i n jahalne steze, ter ure­d i l i av tokamp.

/969

V i l i G u č e k :

Delo pri Glasu — prava novinarska šola

Čeprav nekateri moji novi­narsk i kolegi prisegajo, da je pravo novinarsko delo »le« v redakcijah dnevnih časopi­sov, radia a l i televizije, j i m vedno oporekam. Zakaj? Predvsem zato, ker sem da­nes po dvajsetih letih, ko sem začel delati pr i Glasu, še bolj p rep r i čan , da je tudi de­lo pr i pokrajinskem glasilu ravno tako novinarsko, mor­da še bolj kot pr i dnevnih sredstvih javnega obvešča­nja. P r ep r i čan sem n a m r e č , da mora novinar pokrajin­skega glasila še bolj objekti­vno pisati o dogajanju v oko­lju, k i ga spremlja, predvsem zato, ker ga ljudje dosti bolj poznajo kot pa pri dnevnem »pogonu«.

Zase, predvsem pa za svo­je dveletno delo pri Glasu, lahko s ponosom trdim, da je bilo prava novinarska šola, šola, k i mi je, pa čep rav no­č e m v n i čemer zmanjševa t i pomena in vloge novinarske fakultete v Ljubljani , dala več kot fakulteta. Le-ta mi je sicer dala neke formalne os­nove, vendar sem danes še toliko bolj p repr ičan , da pra­

vega novinarja ka l i življenje, njegovo delo, njegova obvez­nost, da objektivno piše o okolju, za katerega je zadol­žen, da ga »pokriva«. Dej­stvo, da sem pr i Glasu dve le­ti skrbel za pisanje iz občin Tržič, K a m n i k i n Jesenice, me je sicer sil i lo v to, da pro­stega časa nisem prak t i čno poznal, in da sem bi l skoraj vedno na terenu. Dostikrat ugotavljam, da smo takrat novinarji pr i Glasu, najbrž pa danes ni nič d rugače , de­lal i , vsaj kol ič insko, dosti več kot naš i kolegi pr i dnevnih časopis ih in redakcijah, pa čep rav so prav ti kolegi pri­segali, da je le njihovo novi­narsko delo pravo. M i s l i m , da je d raž novinarskega dela pri pokraj inskem časopisu, s tem pa seveda tudi večja od­govornost, prav v tem, da te v okolju, o katerem pišeš , bo­lje poznajo, in da če si v za­če tku »izboriš« pravi krog in­formacij, potem je tudi tvoje delo, pa čep rav ga nikol i ne manjka, dosti lažje. Kl jub dvajsetletni odmaknjenosti imam še vedno v spominu prispevke o prvih pohodih

100 žensk na Storžič, p a ° gamsih v lovskem gojišču Kozorog v K a m n i k u , o začet­k i h pobratenja Trž iča s fran­coskih Ste Mar ie aux mineš, o zače tk ih k m e č k e g a tun z " ma nad Škofjo Loko... Sicer pa, če vam zaupam, da sem za vsako številko Glasa tudi že takrat sta b i l i dve na teden napisani povprečno do 20 t ipkanih strani raznih no­vinarskih prispevkov, potem mi lahko verjamete, da mi bilo na eno tipkano stran, k 1

mi jo je namenila sedanja urednica, kar težko strnit 1

vsa takratna dogajanja.

N a koncu, ne le zato, ker se ob t ak šn ih jubilejih,kot ] e

40-letnica izhajanja, to spo­dobi, želim vsem novinar­sk im kolegom pr i Glasu se veliko zanimivega pisanja-bralcem pa, da bi b i l Glas se bolj njihov, kot takrat — c e

sem nekoliko neskromen pred dvajsetimi leti.

— vig

P. S. Po dolgih letih sem v

Glasu spet uporabil »svojo« kratico.

t m ) m e t a l k a

K A J KUPIT I Z A D A R I L O ? -h * # ~k & Č e v a m m a n j k a f a n t a z i j e , p r i d i t e v l j u b l j a n s k o

a B L A G O V N I C O M E T A L K A !

* \ Č a k a v a s b o g a t a i z b i r a

p r i p r a v l j e n i h , ž e A R A N Ž I R A N I H D A R I L .

. D a r i l o j e l a h k o t u d i M e t a l k i n D A R I L N I B O N .

* K u p i t e g a n a k r e d i t n e m o d d e l k u i n s l a v l j e n e c

s i z n j i m k a s n e j e k a r s a m i z b e r e d a r i l o v M e t a l k i .

Jf. * D E C E M B R A B O M E T A L K A Š E P O S E B N O

* D O B R O Z A L O Ž E N A ! 4

Metalka, blagovnica Ljubljana, Dalmatinova 2,tel.:061/311-155 *

"M

N E B O V A M Z A L !

Industrijska prodajalna ELKROJ v trgovs,<em centru DETELJICA (Tržič) vam nudi pestro izbiro zimskih hlač za vso družino, po zelo ugodnih cenah. P R I J A Z N E P R O D A J A L K E E L K R O J A V A S V A B I J O , D A J I H OBIŠČETE

V S A K D A N O d 8. d o 1 9 . u r e .

Velika izbira modnih jeans srajc, kril, jaken in hlač. V prodaji tudi že zimski kombinezoni in smučarske hlače.

D O D A T N A P O N U D B A : M O D N I P U L O V E R J I !

Leto XXXII. Številka 89

UatanovitHji: obtinake konferenca S Z D L Jeaenicc. Kranj , Radovljica. Skofja Loka *P Tr t ic - Irdaja Caaopiano podjetje Claa Kranj - G l a v n i urednik Igor Slave« — Odgovorni urednik Andrej Žalar

Kranj, torek, 13. 11. 1977 Cena: 5 din

Liat izhaja od oktobra l t47 kot tednik, od januarja IffM kot poltednik. od janu­arja l t M t r ikra t tedeuako. od januarja 1M4 kot poltednik ob sredah in sobotah, od jul i ja 1974 pa ob to rk ih in n r tk ih .

G L A S I L O S O C I A L I S T I Č N E Z V E Z E D E L O V N E G A L J U D S T V A Z A G O R E N J S K O

NT!?,****** G U u a 0 4 1 ijtHj* 9 9 3 1 decembra 1977

J o r i š t a n j e na "'»n skupnosti

'Pot??- p o d J e t J e J e i m e l ° ž e

lek ^ i n s e v e d a t u d i P ° p r e j m mora lnem kodeksu ^ «nost za nabavo surov in p r ^ g e g a podjet ja . T a k e $o, n o s t i d ruga podjetja n i -C m e l a - P o n u d i l a se je p r i ­lik a ° s t z a s l u ž k a . Zah teva l i d 4 v r e 3emali so surovine, to-$q Jih s ami niso porabi l i , c'Mr!-v?° d o k a 3 v i š j ih komer-\ [ c e n a h prodal i naprej .

V a g o n a niso razloži l i , s l o v ^ S a m o p repisa l i na-

Glas, april, 1969

J o ž e J a v o r n i k :

Najraje sem pisal o Planici Vsak narod ima nekaj, kar

ga odlikuje, kar mu omogo­ča, da se z dejanji vkl jučuje v svetovno skupnost, nekaj, kar spada k veličini člove­škega duha, k i ga je od ča­sov, v katere sega spomin, gnalo, da je prodiral v skriv­nosti narave, osvajal zemljo, neznane pokrajine, morje, visoke gore, poletel k zvez­dam, se spustil v globine la­stne duše z željo i n voljo po preseganju, se z vsem tem potrjeval in v tekmovanju pre izkuša l meje svoje zrno-' gljivosti, moč volje, strasti in hrepenenj, k i leže med sa­njami in dejanji.

Vrs ta mladih Gorenjcev se je zapisalo špor tu in o njih je tudi n a š Glas v 40-letni zgo­dovini veliko poročal i n sem lahko samo vesel, da sem to dogajanje spremljal nepreki­njeno več kot 30 let ne samo kot amaterski špor tn i dela­vec, ampak tudi kot špor tn i sodelavec-dopisnik. S pono­som sem pisal o kvali tetnih špor tn ih dosežkih gorenj­skih špor tnikov, hkrat i pa tu­di o pomembnih pridobitvah za razvoj telesne kulture v posameznih gorenjskih obči­nah. Š p o r t n a rubr ika je v teh letih doživljala raz l ične bolj

ali manj pos rečene oblike obveščanja . Tudi sam sem skupal nekaj prispevati. K o ­liko sem uspel, ne morem sam oceniti. V 70-letih, ko sem b i l nekaj let tudi hono­rarni urednik špo r tne rubri­ke, sem. se trudil , da bi dobilo mesto na špor tn i strani Gla ­sa č im več dogodkov, tudi t i ­stih iz krajevnih skupnosti in občinskih l ig .

Pr iznat i pa morem, da sem bi l najbolj vesel, ko sem lah­ko pisal o naš i P lanic i i n nje­nih junakih . Toplo je človeku pri srcu, ponos i n upanje v lastne moči pa preveva, ko je z nizom novih svetovnih re­kordov tako zablestela zvez­da Planice, ne samo ob nje­nem rojstvu pred dobrimi 50-timi leti, p a č pa tudi v po­vojnih letih, ko so dogodki o Planic i dobili veliko prostora tudi v n a š e m časopisu, sajmi je uspelo ob razumevanju vodstva redakcije ob otvori­tvi nove Gor i škove velikan­ke v Planici (1.1969)izdati po­sebno prilogo Glasa, leta 1982, ko je bilo v Planici i . svetovno prvenstvo vj ;olet ih pa je izšla posebna števi lka Glasa. Hvaležen sem tudi mojemu nepogreš l j ivemu so­delavcu fotoreporter j u Fran-ciju Perdanu, k i sva več let

skupaj sooblikovala po­membne dogodke iz Planice. Vesel sem, da je zdaj Planica zopet najbol jša tudi najbolj varna letalnica na svetu i n sem ponosen, ko p o s l u š a m na raznih sestankih a l i semi­narjih v tujini kot mednarod­ni sodnik za skoke samo po­hvalne besede o P l a n i c i . . .Če govorimo o hrabr ih junakih Planice, ne morem mimo strahu, k i je skrivnostni izvir moči . Nihče n i r avnodušen , n ihče brez treme. Obvlado­vat i strah i n ga spremeniti v pogum to je hrabrost.

Hrabrost naj preveva Go­renjski glas tudi v nasled­njih desetletjih, saj je ubral v zadnjih dveh letih dokaj sprejemljivo u r e d n i š k o poli­t iko za vse prijatelje Glasa . Tudi oblikovalcem špo r tne rubrike želim, da b i o telesni kul tur i tudi v teh gospodar­sko in d ružbeno k r izn ih ča­sih č im več pisal i o pozitiv­n ih stvareh špor t a i n tudi vpl ival i , da ne b i gorenjska telesna kultura z vse močne j ­š imi posegi d ržave z inter­ventno zakonodajo in novim o b r a č u n s k i m zakonom zau­stavila nekatere kl jučne vse­binske procese, k i so bi l i do­kaj jasno zapisani v srednje­ročnih programih.

M i l i č n i k i d o b r o d e l a l i

Tržiška postaja milice je lani dobro delala, čeprav se bori z ne­katerimi težkimi vprašanji. Neurejena nagrajevanja delavcev milice v preteklih letih je pustilo posledice, saj se na mnoge razpise ni nih­če javil za to težko službo. Kljub temu pa so lani dobro čuvali javni red in mir, saj so ukrepali kar v 333- primerih, medtem ko so v letu prej v 289. Za prizadevnost jim je občinska skupščina izrekla prizna­nje.

Glas, 1970

I g o r G u z e l j :

Biseri so prišli iz mode Glas ima 40 iet? Glej ga vraga! Moja generacija je to, rojena v pr­

vih mesecih in letih po osvoboditvi, rojena menda z namenom, da bo beležila in soustvarjala zmage, uspehe, preobrazbo družbe, . .

Ko sem se jazvključilv časnikarsko norijo (pri Giasu, kajpak) sva bila oba stara nekaj čez dvajset. Skoraj odrasla, bi dejal, vendar še zmeraj malce nepredvidljiva in nestanovitna. Na strani »Gorenjca« so med utrujajoče delovne zmage začeli vdirati tudi že kakšni proble­mi, napake, odkloni zastoji in afere. Čeprav čisto o vseh nismo pisa­li, nas je oblast izmenično hvalila in oštevala. Prav! Z malo športne­ga duha se temu reče normalno strojenje kože, ki jo je veljalo utrditi, saj nikoli ni veš, kaj te čaka jutri. Če zdaj gledam nazaj, mi je bilo v onih dneh najbolj všeč, da smo improvizirali. Morali smo improvizi­rati, kajti manjkalo je novinarjev in manjkalo je člankov. Glas smo polnili bolj sproti. Izhajal je še na malem formatu, v njem si našel ve­liko zanič braja, a prav tako pravcate novinarske bisere. Ti se namreč najraje spočenjajo v improvizacijah. Če sta zraven še dobra tema in navdih, je mešanica nared.

In kaj je zame biser? Biser je, kadar me ob nekem sestavku zgrabi zelena zavist, ker je tekst prišel izpod kolegovega, ne izpod mojega peresa. Za primer, da sem avtor sam, pa je biser, če me ni nič sram, ko natisnjeno pozneje preberem, in če ne bi nič spremenil, popravil.

No, glas je postal z leti zrel, urejen, spoštovanja vreden gospod. Ne improvizirajo več v njem in ne primanjkuje člankov, ampak mu zmanjkuje prostora, kamor bi jih plasirali. Tudi zanič prispevkov praktično ni več. So le v redu in solidni teksti. Podobno je z ostalim slovenskim časopisjem: sama načrtnost, red in jasna uredniška poli­tika; roki in dolžinske omejitve pijejo ljudem kri; tisk je industrija, ki zahteva disciplino. In biseri se žal ne splačajo več. Niso v progra­mu.

Je že prav tako. Torej nikar ne poslušajte romantičnega osla. Tru­badurja iz davne preteklosti bi danes pri priči zaprli, če bi ponoči rjovel serenade pod okni blokov. Zdaj se sme rjoveti le še po diskih.

KOŠNJEK:

poredne o v č k e in strogi pastirji t 6 t lJ$k-°krim. mesecem so Go-

g l a s okarali , k e r smo ! 0 učiteljih. Pretekli

^, S o nas kregali, ker smo

2 t t UŠe r f U g a č e ' k o t b i p o l o 8 i k i

^gc

cesti razmišl jal i luški

" $ ^ e n e g a poli t ika morali H e n e g a a P l a v z a 1 x 1 ( 1 1 n i b i " \ r s mo si dovolili komenti-^ n ? ° P e r t o z d o v s k e težnje v ' !S - 0 D č i n i . T i , ti lumpki , '"'OcU Z a z u g a 3 ° strogi pastir-tob Kater ih nekateri še ved-N o u - V P r e P r i č a n j u , da mo-^ biti tudi novinarji i n v&čs

k i pohlevne in nič pre-0 v č k e

S V o 3 o g!avo razmišl jajoče

^ i v ° b r e ' razgaljajoče poteze 0 ( 1 br m ° Pohvale, predvsem fe Prostih ljudi, za nekate-',S°V * S m ° še vedno notranji ^ 0 k i 3 i n j e t r e b a p o l i " % Vp° m r tv i t i , če že ne iztrebi-^ * a n d a r s e m i z d i - d a 3 e t r e "

s ; C e n ° resnice, o njej ima-i^He v v s i v e l i k o povedati, v*tra; 1 t u d i t a k š n e očitke in >a lati. S l ga n arave-poklica, k i smo V*Hi ? m i i z b r a l i in nas nihče

n i sil i l , moramo, rečeno v

precej grobi prispodobi, tudi v d ružbeno močvirje, ne vedoč, ali se bomo heroično vrn i l i s trofejo in zato dobili prizna­nje, ali pa bomo končal i v kro­kodiljem gobcu. To je bistvena znači lnost novinarstva, k i je v Jugoslaviji prisiljeno delati v razmerah krize, ko d r u ž b a iš­če pota, da bi se izvlekla. M i ­s l im pa, da je zaradi h i t re jše­ga procesa demokratizacije nasilja posameznikov al i sku­pin, predvsem polit ičnih, nad novinarji in njihovo svobodo odgovornega presojanja manj kot drugje v državi . Kaj reči o Gorenjskemul gasu, k i sem mu zvest že skoraj dve desetletji. Novinar (ovčka) sem bi l in tudi nekaj let pastir, sedaj pa sem spet novinar, k i želi sam, s svojo glavo, realno in vsestransko ocenjevati oko­lje. Vel iko se mi je v teh letih zgodilo, zanimivo bi bilo napi­sati in marsikdo bi to z vese­ljem prebral. Vendar bi bi l z opisovanjem enega dogodka do drugih krivičen. Zato na­meravam reči le tole: če ne bi delal pr i Gorenjskem glasu,

Jože Košnjek odgovorni urednik Glasa in Gorenj­skega glasa od 1. maja 1980 do 31. decembra 1985

nikdar ne bi spoznal toliko lju­di, prijateljskih, iskrenih in zelo malo pokvarjenih. Nihče me ne more prepr ičat i , da časopis , pr i katerem delam, na Gorenjskem ni bran, prilju­bljen, iskan. To je zame ob ju­bileju na jpomembne j še .

Jezik i i n č a s o p i s h- °le K k n J e v ( ' l a s o v i praz-

je za pazljivega £ ne ^ a Jbrž dokaj zanimivo,

2 a r i

Z t > poučno. Predvsem, ski a

v

e v a izražanje, novinar-sNok aj^n pisanja, jezik na-Pi$hj e trdim, da je s časo­ma n a L l r a n i spuhtela že prav f'^ira • l o s t i z r a z a n J a - k o m " p'tri n ' n zamotan jezik, s ka-

^Vffrf 1 0 s e b i i n drugim hote­l o n e k a J > k a r n i t i sami tiri H

m ° g n i n znali razumeti. S n a 0 t l e t j a s o b i l a z a to

i r*zu . ^ o r d a zadnje čase h^iriev ^ i v ° izražanje hitreje in ^sif ' S a ; " g a Poganja ostri-{ ajje ~v katerem smo prav J»j a - Joda , bo kdo rekel -^o bi? š t f r , m i desetletji ni-

1 v podobnem položaju!

Mogoče. Toda to, kar hočem povedati ni obnavljanje zgodo­vine; pač pa iz vsega veje raz­voj slovenskega jezika, tudi razvoj novinarskega jezika. Tako kot"hitrejša voda v strugi odnaša preperelost, odmrlost in čisti breg in strugo, tako se družbena dogajanja odtisnje­na na časopisnih straneh s prepihom časa, tem neusmilje­nim selektorjem, odražajo tudi v drugačnem jeziku.

Morda bo kdo tudi danes prepričan, da sedanji čas kul­turi jezika ni naklonjen. Še po­sebno ne jeziku, ki ga prinaša­jo časopisi. Nekatere časopi­sne strani to prav gotovo tudi potrjujejo. Pa vendar, že dolgo za svoj jezik, za lepo izražanje

slovonščine, za odganjenje mrcvarjenja materinščine, spakovanja vseh vrst in barv, nismo tako skrbeli, kot ravno zdaj. Pa če pri tem opažamo kaj napredka ali pa nad vide­nim le obupujemo. Vse to pa štrli tudi iz tehle časopisnih strani. Od vsakega posamezni­ka pa je seveda odvisno, ali ho­če to opaziti ali pa tudi ne.

Naj mi bo dovoljeno, da ob teh štirih desetletjih, po kate­rih ob našem jubileju listamo skupaj, prav glede jezika do­dam le še tole: menda vendar ne bodo prihodnja desetletja prinesla v jezik take spremem­be, da bi stare časopisne strani naši vnuki lahko brali le sku­paj s slovarji.

Lea Mencinger

moje sanje lepo stanovanje

o d 8 . d o 1 4 . d e c e m b r a

h a l a A G R l j u b l j a n a

p o l e g r e d n e g a p r o g r a m a

v a m m e b l o p r e d s t a v l j a

t u d i n o v e i z d e l k e i z l e t o š n j e g a

m e d n a r o d n e g a sejma p o h i š t v a

v b e o g r a d u

1KQ)IM1M<JJ©IEIIGLAS Boris Bavdek, predsednik časopisnega sveta Gorenjskega glasa:

Več poglobljenega komentiranja Spoštljiv jubilej Gorenjskega gla­

sa — to je prvi povojni ustanovljen regionalni časopis v Sloveniji, je pri­ložnost, da novinarjem in vsem. ki sodelujejo v njegovem nastajanju, iskreno čestitamo. Čestitke gredo tudi vsem, ki so v njegovih štiride­setih letih prispevali k njegovemu oblikovanju in tako pustili v njem svojo sled. Nastajal je v "skromnih materialnih razmerah, kakršne so pač po vojni bile, predvsem z veli­ko delovno zavzetostjo urednikov, novinarjev. Delil je burno usodo povojnega razvoja družbe, ki se je kazala tudi v obsegu, pogostnosti izhajanja, uveljavljanju novih tehnik kot celo vprašljjve usode svojega obstoja. Kot glasnik in pričevalec časa je puščal in pušča neizbrisno sled na Gorenjskem.

Današnje razmere so v mnogo-čem drugačne. Za čase, ki jih živi­mo, pravimo, da so krizni. Posledi­ce krize boleče dojemamo, doži­vljamo pa jih, materialno in druga­če, različno. Živimo v času, v kate­rem mnoge stvari, ki so se zdele dokončne oz. jasne, ponovno pre­mišljujemo, mnoge vrednote pono­vno preudarjamo in razmišljamo, da se k mnogim vrednotam pono­vno vrnemo. Gorenjski glas kot in­

formativno politični poltednik tem družbenim procesom sledi, jih soo­blikuje in pomembno vpliva na oblikovanje javnega mnenja.

Glas je odmeven. Na to kaže ra­stoča naklada, kljub poslabšanju materialnega položaja dobršnega dela bralstva. Ne širi se le med tra­dicionalno sestavo — delavsko in kmečko populacijo, ampak vse bolj po njem posega mladina in intelek­tualci. To tudi zaradi tega, ker je zlasti v zadnjem obdobju še bolj odprl svoje strani bralstvu.

Analize kažejo, da so bralci zado­voljni z obsegom, ki ga Glas name­nja obdelavi domačih — gorenjskih tem, kot tudi obsegu, ki ga name­nja dogodkom v drugih republikah in pokrajinah ter obsegu »jugoslo­vanskih! tem. V zadnjem obdobju več prostora namenja tudi razve­drilu in družabnim dogodkom.

Uredniška politika, ki jo Glas uve­ljavlja, izdajateljski svet pa podpira, bo v prihodnje še bolj usmerjena k poglobljenemu komentiranju, tako aktualnih družbenih tem, še zlasti gospodarskih tem. Prav v tem ob­dobju na Gorenjskem potekajo in­tenzivni procesi modernizacije (marsikje pa so v pripravi) in pre­

strukturiranja gospodarstva, z vse­mi spremljajočimi posledicami. Do­bršen del teh neizogibnih proce­sov, kot je n. pr. pojav tehnoloških viškov delavcev, bo boleč; mnoge »pridobljene pravice« oz. ustaljeni pogledi se bodo zamajali. Naprej bo potrebno odgovorno odgovarja­ti na številna odprta ekološka vpra­šanja ipd. Vsa ta in številne druge teme, še zlasti bližajoča ustavna razprava, spremembe zakona o združenem delu, devizne zakono­daje, oblikovanje pogojev gospo­darjenja sploh (protiinflacijski pro­gram) so izzivalna za celotno jav­nost in zavezujoča za novinarsko spremljavo in obdelavo.

Prepričan sem, da Glas od teh tem ne bo bežal. Nasprotno, da bo odpiral različne teme, in da bo uredništvo in novinarji sploh v nji­hovo obdelavo vložilo vse svoje profesionalne sposobnosti in etični nivo, ki ga zahteva novinarski ko­deks. Če bosta ta dva pogoja izpol­njena, tudi ob obdelavi delikatnih tem, ne verjamem, da bi prišlo do nesporazumov v javnosti. Tudi to pa bo pomembna spodbuda demo­kratičnemu dialogu ter prispevek k razvoju socfalističnega samoupra­vljanja.

Janez Zavrl, predsednik OK SZDL Škofja Loka:

Prisluhniti ljudem, jim pomagati v stiskah

Izraziti v jubilejni številki misli o tem, kaj pomeni GORENJSKI GLAS danes, kaj je pomenil v preteklosti, kaj pomeni Gorenjski in posamez­niku, je odgovorna in težka naloga. Posebej zato, ker lahko najlaže pi­šeš takrat, ko čutiš potrebo po pi­sanju in ne le zato, da si vljuden in ob izdaji take številke pošlješ če­stitko, se zahvališ za opravljeno de­lo in zaželiš čim več uspeha tudi v prihodnje. Ne moreš govoriti tudi v imenu organizacije, ki je ena od ustanoviteljic časopisa, ker bi bilo to neodgovorno in preenostavno.

V vseh teh desetljetjih je bilo na straneh GLASA napisano nešteto člankov, ki so skušali na tak ali dru­gačen način informirati, opozoriti, ki so kritizirali, poželi odobravanje ali doživeli kritiko. Včasih je bilo mnogokrat zaradi ene same bese­

de ali stavka veliko »vročih« tele­fonskih razgovorov, izraženih tež­kih besed na uradnih sestankih ali pa kar tako v pogovoru ob kavi. Ljudje smo pač občutljivi, pisana beseda ostaja, izgovorjene misli se pozabijo, občutljivi smo zaradi svo­jega prepričanja ali dela, funkcije, ki jo opravljamo. Vsi pa želimo biti informirani, vedeti o družbi in dru­gih več kot o sebi, zvedeti resnico. Zato je prav, da ob štiridesetletnici za trenutek zastane pero novinarja, da se lahko tisti, ki so in bodo ustvarjali GLAS, ozrejo nazaj in v prihodnost. V prihodnost, ki jo ne­kateri vidijo sivo in negotovo, kot so včasih nekateri članici v GLASU, napisani prizadeto in z občutkom z enim samim ciljem, povedati res­nico.

Veliko dela je bilo opravljeno v teh letih, veliko različnih želja je bi­

lo potrebno upoštevati, da je GO­RENJSKI GLAS res postal ogledalo Gorenjske. Ničkoliko truda je po­trebno, da so strani ene izdaje pol­ne, čar pa je v tem, da se nobena številka ne ponavlja, vsaka skuša bi­ti nekaj posebnega.

Prisluhniti ljudem, jim pomagati v njihovih stiskah, opozoriti člove­ka na sočloveka je vodilo, ki ga mo­ra upoštevati tudi časopis, saj je GLAS glasilo Socialistične zveze Go­renjske. Pomembno pa je, da smo do časopisa odprti in ne skrivamo informacij, le tako bo postal GLAS naš časopis, ne pa časopis uredni­ške ali kake druge politike.

In še nekaj želim in upam, da bo GORENJSKI GLAS ostal in postal glas nas samih, predvsem preprič­ljiv, resničen, ker takega tudi potre­bujemo.

Janez Grašič, predsednik MS SZDL za Gorenjsko:

Ob jubileju Gorenjskega glasa Tudi z obnovljenim izvirnim ime­

nom časopisa GORENJSKI GLAS. ki so ga pred dvema letoma predla­gale ustanoviteljice, hočemo pou­dariti pomembnost in nepogrešlji-vost našega regijskega glasila.

V svojem bogatem 40-letnem iz­hajanju se je GORENJSKI GLAS vpel v neposredno življenje gorenjskih vasi, mest in njihovih prebivalcev. Ob nenehni širitvi vsebine in iska­nju novih oblikovnih prijemov v mnogih gorenjskih družinah po­vsem nadomešča tudi osrednje slo­venske dnevnike. Prav zato je še posebej pomembna vsaka informa­cija, ki jo regijski časopis prinaša iz danes tako razgibanega gospodar­stva, družbenega, kulturnega, po­sebej pa političnega življenja po­krajine, vedno več pa tudi novic na­še širše skupnosti in svetovnih do­gajanj.

Kljub pogosto pojavljajočim ma­terialnim težavam glasila so vod­stvo časopisa in njegovi ustvarjalci vztrajali na začrtani uredniški poli­tiki kritičnega, a objektivnega po­ročanja dogodkov in osveščanj lju­di. Se več, vedno več informacij bo­gati tudi osebni odnos novinarjev do obravnavane problematike. Ta­ko GORENJSKI GLAS prinaša vse bolj odgovorne in poglobljene prispev­ke, ki spodbujajo bralce v konkret­ne aktivnosti za spreminjanje raz­mer. Tako angažirano pisanje kvali­tetno opravljajo lahko novinarji, ki sami niso le opazovalci, temveč so tudi aktivni akterji sprememb naše­ga razvoja v množici oblik delova­nja Socialistične zveze. Zato je po­membna pogosto poudarjena usmeritev uredništva, da spremlja življenje in probleme ljudi, ne pa stališča in sklepe forumov organi­zacij in skupnosti. Približevanje lju­dem in razreševanje njihovih pro­blemov z resnično demokratičnim delovanjem pa je naloga in cilj dela frontne organizacije Socialistične zveze. Zato so zbori občanov, kra­jevne konference Socialistične zve­

ze, razprave in pobude problem­skih konferenc, sekcij, svetov, po­sveti društvenih organizacij, ljubi­teljskih društev tiste oblike delova­nja Socialistične zveze, v katerih tu­di novinarji dobivajo moč in argu­mente za mobilizacijo ljudi in skup­no premagovanje nakopičenih te­žav.

Tako kot v preteklosti se na po­bude ljudi vseh starosti GORENJSKI GLAS odziva tudi danes, saj prav v tem času odpira telefon o aktualni problematiki izgradnje in razvoja kabelske televizije v krajevnih skup­nostih in občinah.

Za ustanovitelje so vsekakor po­membne vse pobude in novosti, ki jih uvaja uredništvo, zato ni prezre­ti »Odprtih strani«, ki privabljajo nove bralce, pa tudi aktivne sode­lavce. Kljub kritičnim odzivom in ocenam posameznih prispevkov v nekaterih organih časopisnega podjetja, prav Odprte strani prina­šajo svežino in različnost. Kreativ­nost njihovih vsebin upamo, da bo­do v bodoče še obogatili novi mla­di sodelavci s svojimi pogledi razre­ševanja problemov posameznih po­dročij, predvsem pa problemov mladih. Hkrati želimo, da bi s svoji­mi sposobnostmi postali tudi ustvarjalni aktivisti frontne organi­zacije Socialistične zveze.

Dokazana zrelost in odgovornost delavcev Časopisne organizacije Glas pa zagotavlja nadaljevanje ob­jektivnega in pravočasnega infor­miranja delovnih ljudi in občanov Gorenjske, brez tendencioznega seznacionalizma, ki bi morda nado­meščal vedno manjši materialni de­lež ustanoviteljic v realizaciji nalog našega regijskega glasila. Tako po­slanstvo je Gorenjski glas doslej vedno izpolnjeval.

S kvaliteto in doslednostjo začr­tane politike posega celo v širši slo­venski prostor. Mnogi sodelavci, ki so se usposabljali v Gorenjskem glasu pa so danes pomembni nosil­ci novinarstva osrednjih slovenskih

dnevnikov in drugih informativnih medijev.

Letošnje jubilejno leto časopisa je bogatejše tudi za najvišje sloven­sko priznanje novinarskemu delu, ki ga je za zasluženo ustvarjanje prejel eden od veteranov delavcev Gorenjskega glasa.

K uspešnemu poslanstvu in jubi­leju so prispevali tudi številni delav­ci, ki jih bralci ne zasledimo na straneh časopisa, zato celotnemu kolektivu — tudi njim — k jubileju čestitam v želji nadaljnjega sodelo­vanja z ustanovitelji Občinskimi konferencami Socialistične zveze delovnih ljudi Gorenjske in Medob­činskim svetom Socialistične zveze delovnih ljudi za Gorenjsko.

Alojz Kalan, predsednik OK SZDL Jesenice

Misli ob 40-letnem jubileju glasila »Gorenjski glas«

Obletnice kakršnekoli že, vedno pomenijo neko prelomnico, nek ži­vljenjski mejnik na poti iz preteklo­sti, ki se ob jubileju prevesi v pri­hodnost. Tako tudi glasilo »Gorenj­ski glas« praznuje svoj 40-letni jubi­lej, štiridesetletnico svojega obsto­ja in izhajanja. Ob tem slavijo vsi njegovi nekdanji in sedanji sodelav­ci in sooblikovalci, ki so ga oprem­ljali z novicami, obvestili, reklama­mi, zapisi in reportažami na njego­vi poti po gorenjskih domačin, po ulicah in kioskih, mestih in vaseh si­rom po Gorenjski in v oddaljenejše kraje. Gorenjski glas je resnično go­renjski časopis, saj prinaša novosti, ki se dogajajo v tem delu naše do­movine, na Gorenjskem, tem- po­sebnem, po lepoti narave in kle­nem značaju ljudi, bogatem koščku naše zemlje. Ta najzahodnejši del­ček naše domovine je spričo pri­rodnih danosti, obiljem lepote in skromnostjo dobrin vtisnil tudi nje­nim prebivalcem nekoliko svoj­stven značaj, pridnost, prizadev-; nost in skromnost obdelovalcem gorskih kmetij, posejanih po son­čnih pobočjih, marljivost in vztraj­nost delavcev in obrtnikov, podjet­nost in iznajdljivost prodajalcev in

branjarjev, predvsem pa vsem sku­paj poštenost, trden a vedno vesel značaj in kar nepotešljivo ljubezen do svoje zemlje, svojih slikovitih dolin, vrhov in vršacev, s katerimi obiluje Gorenjska. Še jezik teh ljudi ima svoj, gorenjski prizvok, ne manjka jim ne pesmi ne smeha pa tudi trde besede, če je že treba. Prava prispodoba Cankarjevih »Ne­bes pod Triglavom«.

Ljudje, Gorenjci, živeči po ravni­nah in dolinah, nižinah in višinah razgibane Gofenjske zato nujno potrebujejo svoj »Glas«. Preveč je drobnih posebnosti, dogodkov in le za Gorenjce pomembnih novic in obvestil, da bi jih tako kot Gorenj­ski glas lahko posredoval drug ča­sopis. Mnogo je tega, kar je zanimi­vo in pomembno samo za Gorenj­ce in brez »Glasa« bi vsi Gorenjci tega ne zvedeli, pa najsibo Gorenj­ska še tako, v primerjavi z drugimi pokrajinami, relativno majhna. Re­lativno samo zato, ker je to res re­lativno. Le kdo si upa trditi, da po­zna v podrobnostih Gorenjsko. Najbrž nihče, lahko je prehodil ali prevozil Gorenjsko po dolgem in počez, razen svojega ožjega doma­

čega kraja, ne pozna vseh njeni . mnogoterih zanimivosti in znam nitosti. vseh njenih zaselkov in va$: Gorenjski glas v vsaki svoji jZj"' prinaša te zanimivosti, da se lan* z njimi seznanijo vsi, ki jih Gore"! ska bolj zanima. Tako Gorenjskemu glasu ne more in ne bo n'*0. zmanjkalo snovi, tako kot Gorejnj cem nikoli njihove prirojene rafl vednosti. Preveč je lepot, P r e V . zanimivosti, pa tudi vsakodnevn preveč novega, da bi bilo m °9? I a

vse to opisati. To bi bilo P ^ ^ L mnogo zajetnejši časopis, kot si 9 Gorenjci lahko privoščimo. Obse« našega »Glasa« pa je ravno P" všen, da nam posreduje za vse z nimive in važne novice, natrese 9 renjske posebnosti in zadosti 9 renjski zvedavosti.

Kar tako naprej, bi vzkliknil^ 40-letnem jubileju Gorenjske? glasa, dovolj bo še novic, preop je še gorenjskih znamenitosti dovolj radoznalih gorenjskih o& cev, ki cenimo svoj »Glas« in bo n1

skrbeli za njegov obstoj in a"fy. nje ter praznovanje novih, nasie nih še častitljivejših jubilejev.

Jesenice, 17. november 1987

Marica Praprotnik, predsednica OK SZDL Tržič

K sodelovanju pritegniti tudi mlade

Sprejemati čestitke za visok jubi­lej ob rojstnem dnevu je za ljudi neprijetno, ker nam to potrjuje na­šo starost, to pa zagotovo ne velja za jubilej, ki ga letos praznuje naš osrednji časopis »GORENJSKI GLAS«, ki je tudi že »star« 40 let, kar ni malo. Ko praznujemo jubile­je, zadnje čase bolj delovno kot svečano, se hote ali nehote ozre­mo na prehojeno življenjsko pot posameznika, v tem primeru pa na vsebino našega lista in želimo do­biti odgovore na pomembna vpra­šanja; kaj nam njegova vsebina po­meni, ali bogati naše znanje, nas seznanja z aktualnostmi, ki se do­gajajo predvsem na Gorenjskem, ali je dovolj polemičen, ali proble­me prikazuje v resnični luči, ali do­volj pozornosti nameni ljudem, ki so gonilna sila za spreminjanje raz­mer za boljšo vsebino samouprav­nega in delegatskega sistema, de­lovanja krajevne samouprave,

aktivnosti mladih v naših KS in de­lovnih organizacijah, prenašanju tradicij NOB, življenju naših zamej­skih Slovencev, kulturi, športu, se­veda pa tudi razvedrilu.

Verjetno je težko v teh kratkih vrsticah podrobno odgovoriti na tako široko zastavljeno vprašanje. Da Gorenjski glas prinaša zanimivo vsebino nam vsekakor potrjuje nje­gova naklada. Mislim, da delim mnenje mnogih bralcev, da Gorenj­ski Glas vsak torek in petek težko čakamo, če pa nekaj težko čakaš, imaš tudi rad. Vsebina časopisa nam kaže, da se uredništvo, časopi­sni svet in novinarji skupaj z dopis­niki trudijo, da bi vsebina zajela po­dročja, ki sem jih naštela prej. Če povem še mnenje Tržičanov, smo bili še do pred kratkim nezadovoj-ni, ker smo bili v časopisu premalo prisotni, kar se v nekaj zadnjih šte­vilkah z novinarjem, ki je zadolžen za Tržič, izboljšuje. Menimo, da se

novinar ne more menjavati vsa'i'Jj nekaj mesecev, saj mora spoz|). kraj in ljudi, da lahko poroča oW ktivno.

Ob tem. ko predlagamo m **L mo kakšna naj bi bila vsebina "* prevzemamo tudi sami soodgov^ nost za njegovo vsebino s t e r n ' n

bomo tudi v Socialistični zvezi, n r nih frontnih delih in občinski skUY ščini novinarje sproti obveščali dogajanjih v našem kraju. Vsi s* ^ paj si moramo prizadevati. 03 oblikovanju vsebine lista priteg11^ mo tudi mlade ljudi, da bo list ta" privlačen tudi zanje.

Delovnemu kolektivu Gorenj^ ga Glasa čestitamo k jubileju ob S hajanju časopisa z željo, da bo nr gova vsebina pomagala pri reŠe* nju naštetih problemov v gOfgfi skem prostoru in seveda poved3

tudi kaj je dobrega.

Anton Toman:

V torek in petek najprej pogledamo Gorenjski glas

Občinske konference Socialisti­čne zveze Gorenjske so ustanovite­ljice našega regijskega glasila, ki je bilo ustanovljeno zato, da bi poro­čalo o dogajanjih z vseh področjih družbenega dela in življenja. Želja vseh je, da bi bilo obvestilo o do­godku takoj v najširši javnosti. Res­nici na ljubo lahko ugotovimo, da je naš Gorenjski glas to svojo vlogo dobro opravljal. Zaradi izpolnjeva­nja svojega poslanstva je kolektiv našega časopisnega podjetja ob 35-letnici izhajanja prejel red za­slug za narod z srebrno zvezdo. Dobro se spominjam slovestnosti, na Bledu je bila, na kateri smo lah-

1947-1987

brest n.sol.o. CERKNICA,

VUGOSLAVIA,

tel. 061/791-200, telex31167

Nudimo vam vse, za opremo

stanovanja.

ko slišali,kakšno pot je prehodil ko­lektiv Glasa in s kakšnimi težavami se je ubadal, kakšni so bili njegovi uspehi pri premagovanju začetnih težav in kakšni so načrti za prihaja­joča leta. Časi se spreminjajo in mi z njimi. Bili so, ko je bil novinar glasnik ustanov družbenopolitične­ga sistema. Takrat je težko zapisal nekaj kar ni bilo po volji tovarišem omenjenih institutcij. Obračanje proti vetru je bila neprimerna aktivnost, če je zraven deževalo, je bil pisec še moker povrhu. Z vse večjo demokratizacijo v našem za­mišljenem samoupravnem sistemu se je naš novinar prilagodil duhu časa. Saj je vendar Človek sistema!

Začel je pisati vse kar mu je ta ši-rikoa demokracija ponudila. Ni več hudega vetra, ki bi -opozarjal do kam lahko, da ne bi povzročil ne­potrebne škode.

Ko sem razmišljal o vlogi našega novinarja, se mi je na podlagi pisa­ne besede nehote vsilila ugotovi­tev, da je v današnjem pristopu pri obveščanju naših ljudi vse preveč senzacionalnosti. Res imamo radi senzacije, prepričan pa sem. da prepotentno opisovanje dogajanj v naši domovini ne koristi našim na-prorom za razreševanje težav v ka­terih se nahajamo. Ne - lahko je ravno obratno, lahko koristi vsem tistim, ki niso prijatelji našega družbenopolitičnega sistema. Zato ustvarjanje nerazpoloženja s senza-cionalističnim pristopom in nači­nom pisanja ni primerno za glasilo katerega ustanovitelj je Socialisti­čna zveza. V tem razmišljanju ne gre za omejevanje svobode pisa­nja, a kadar med vrsticami opazi­mo poleg senzacije še dobro mero cinizma, potem nehote prisluhneš glasu in množice, ki na poseben način okarakterizira naše, glasilo, naš »Gorenjski glas«.

V ilustracijo omenjam naprimer tisto pisanje o spomenikih revoluci­

je v Kranju. Ne želim komentH-3

načina pisanja, prepričan pa in to prepričanje je mnenje vel' večine, da takšno gledanje na p° nike naše polpretekle zgodovin kaže na dokaj neprimerno ravnani najodgovornejših. .

Ocenjevanje določenih uspe"1

kot smešno in kritike vredno I drug model osebnega ocenjevajv ki si ga lahko privošči novinar. >e

ko si zamišljam, da lahko P ' s e ^ M -

formacije razvrednoti napore oj*^ nov — krajanov, ki z veliko m^ požrtvovalnosti in odrekanja i? L izboljšati svoje življenjske in bj. ne pogoje. Takšni primeri ptrib") jejo Glasu iz množice.

Jubilej je priložnost, da se & hodimo po poteh spominov, nap1

vimo obračun minulega dela in *3 podlagi izkušenj stopimo na po*;* kateri opravičujemo svoj obstoj'^ mo o mrtvih govorimo le dopir Naš Glas pa je kot glasilo Socia^, čne zveze delovnih ljudi z vS* $

svojim razvojem dokazal, da svojim kolektivom še kako živ prisoten. Zato - poleg pohvale . di nekaj vzpodbudnih besed za P , hodnje delo. .

Torek in petek sta dneva, ko *L traj najprej pogledamo, kaj °af^Jfi prinesel Glas. Množica naročm* v radovljiški občini govori o P*112 bljenosti našega glasila. Menim da bo moralo naše glasilo po^^cr ti pri oblikovanju takšnega razp0 -3

ženja, v katerem ne bo razmišlja o brezizhodnosti in apatičnost'- ^

Samo eno domovino imam°-^ težavah je. Dolžnost nas vseh je,-£.' ji pomagamo, da bomo izšli & ^ žav. Naš Glas pa naj bo glasnik Q

bre volje,s katero bomo zrli v <e" prihodnost. ipčy'

To pa je želja in najbogatejše.^ rilo, ki si ga lahko želimo ob iu

k£)|e-ju in ko čestitamo zanj vsemi * ^ ktivu Gorenjskega glasa, glasili cialistične zveze Gorenjske reg»

M i l a n B a j ž e l j :

Najbolj najbolj

Kratek čas v di jaških letih sem celo mislil, da bom novi­nar. Pa me je potem nekaj časa »držala« matematika in se kor*

druge stvari, da bi me čno osvojila ekonomija.

Skoraj nepr ičakovano sem s e znašel v Glasu. Potem, ko nisem več imel upanja, da bi s e sile v organizaciji, kjer sem prej bil, bolj poenotile, "n mislil sem, celo od ločen S e m bil, da bi to, v Glasu, Precej dlje trajalo. Pa je pri­šel nov. močan izziv...

Delo pri časopisu , tako kot ^di v drugih sredstvih jav­nega obveščanja je, prepri-C a n sem, eno najbolj zahtev­an, pa tudi eno najbolj hva-le

vznih. Vsak izdelek je na ^eh vse javnosti. Prav nič ^ ne da skriti. Navadno so JJ enja o enem in istem iz­delku silno različna. Po dru-

strani pa je ogromno mož-n °s t i za ustvarjalen vpliv na sPreminjanje razmer v druž-

Milan Bajželj glavni urednik Gorenjskega glasa od 1. januarja 1985 do 30. aprila 1986

bi. Nemalokrat prav novi­narji sprožijo ali pa vsaj bi­stveno pripomorejo k celim procesom sprememb.

Tako je tudi z delavci Ča­sopisnega podjetja Glas.

Med najbolj poznanimi ljud­mi so na Gorenjskem, med tistimi, ki so najbolj kregani in najbolj hvaljeni. Jaz sem se v tem kotlu dobro počutil, na delo imam prijetne spo­mine, tudi na sodelavce in na skupne rezultate. Časopis je med tistimi, ki imajo naj­bolj »pokrit« svoj teren. To pa je n a j p o m e m b n e j š e meri­lo njegovega poslanstva.

Dobro leto mojega drugo­vanja z Glasom v primerjavi z njegovimi š t ir ideset imi se­veda ni veliko, tako da sko­raj ne vem, če imam pravico zavzeti v tej števi lki dode­ljen prostor, morda se bom odkupil, če bom š e kdaj kaj napisal, saj ima Glas zdaj tu­di Odprte strani, že večkrat me je držalo, saj je č a s tako živ. Pa kaj, ko iz št ir i indvaj­setih ur ne znam narediti vsaj dve več.

Čes t i tam kolektivu in vsem Gorenjcem za 40 skup­nih let.

M A R I J A V O L Č J A K :

Moj novinarski krst Kaj naf napišem po skoraj de-

^ h letih novinarskega dela pri j*° renjskem glasu? Nabralo se lii j ? u l t 0 zanimivih dogodkov#in

l s

j a d i , če kdo, novinarji Gorenj-° resnično dobro poznamo.

deW S p o m i n u m i 3 e o s t a l dogo-^ * iz zelenih dni, nekakšen no­t a r s k i krst, toliko bolj zani-c e

l V ' k e r danes novinarji le mal-dr, .drugače držimo ogledalo je 2 b i k o t P r e d desetimi leti, ko • za vsako malenkost zvonil te-

0 ^ perdanom sva bila v Žireh, Sovorji n a j u j e domačin: našo

p v ° policijsko postajo slikaj erdan! Tako sva izvedela, da so

ka n ' z i darj i pozabili na dimnik, J * n a l i z a c j j 0 j n £ e n e k a j »drob-£ . r i K Naslednji dan sem poro­ka a S seje škofjeloške vlade,

J e r so na kratko sklenili, da bo

postaja v Žireh zaradi napak projektanta dražja. To me je se­veda še bolj spodbudilo, da sem brez zavor napisala vest, ki je uredniku nepopravljena spolze­la v časnik.

Vroče je postalo šele, ko je Go­renjski glas izšel, navsezgodaj, ko tajnica še ni skuhala kave, je zazvonil telefon: Janez Zemlja-rič pri telefonu, ia, kaj pa ste pi­sali o postaji v Žireh . . . Glas je postajal vse višji, besede vse bolj goste, dokler ni prekipelo tudi meni. Misleč, da se razbur­ja domačin, sem ga zavrnila, naj vendar pogleda skozi okno. Na oni strani žice je jeza popustila, a, tam ste bila, hvala lepa in nas-videnje, se . je lepo zahvalil. Uredniku sem seveda hitela pri­povedovati, kako me je nahrulil neki Žirove, neki Zemljarič. Pre­

vidno me je vprašal, če je bil to morda Janez, prebledel, ko sem prikimala, in grozeče dejal, kaj ne veš, da je to šef slovenske po­licije.

Telefoni so seveda še zvonili, ne več iz Ljubljane, temveč iz Kranja, na obisk sta prišla pro­jektant in uniformirani sprem­ljevalec. Oba urednika sta bila nujno zadržana, sama sem bila, ko sta me obiskovalca prepriče­vala (krtačila), da nimam prav. Zavleklo se je v debelo uro, potr­pljenje je popuščalo, predlagala sem zadnjo rešilno bilko: pojdi­mo vsi skupaj k Albrehtu! V mi­slih sem imela seveda direktorja škofjeloškega Tehnika, ki je po­stajo gradil. Ne vem, kako sta me razumela obiskovalca, pogo­vora je hitro konec, dogodek je bil vsaj zame kmalu pozabljen.

Ostala mi je seveda izkušnja, da moram vselej preveriti, kar napišem. Pa tudi izkušnja z uredniki, ki danes vendarle dru­gače branijo novinarje kot ne­kdaj, vsaj pri Gorenjskem glasu je'temu tako.

S T O J A N S A J E :

Sukati lepo! Ori

a nekdaj sem bil kot novinar U J e n sp raševa t i druge. To-1 a t so nam naložili čudno na-jJ>o ( uredniki so res polni ^ e J , samo da bi razveselili Jalce!); vsak naj vp raša sam

b e kaj o svojem delu in od-S h ° r e S t r n e v n a J v e č 3 0 v r s t i "

S e m z e slišal med ljudmi o n r novinarjev? Nekoč mi je n ^ R do dejal:'Tebi je lepo; stal-2 se voziš naokrog, s rečuješ n e

l r nive ljudi, pri pisanju se d e i U t r u d i š in nikdar ne začneš doh ° b š e s t i h " N o - s e d a J J e

ali u a P r o ž n o s t za vprašan je , Katera teh trditev drži!

kr°o i n k a k o s e v o z i m n a 0 " S? Preveč in prehitro. Prvo

pero, to je

se pozna na mojem starem av­tu, drugo pa na mojih zrahlja-nih živcih. Nasploh bi mi bilo l jubše, če bi tudi pr i nas imeli mercedes in šoferja, saj smo kar ugledna firma. Potlej bi morda večkra t odpeljal druži­no na izlet. S kom se srečujem? Z množico ljudi, zlasti na raznih sestan­kih , proslavah in drugih ljud­skih zborih. Tam so res mnogi zanimivi ljudje, a žal venomer ponavljajo, ene in iste fraze. Morda smo zato novinarji če­dalje manj d ružabn i in naši s indikalni organizaciji že dol­go ne uspe k a k š n o množično s rečanje , pa čeprav gre za za­bavo.

A l i se pri pisanju utrudim? F i ­zično nit i ne, umsko pa. Če člo­vek sliši veliko neumnega, mo­ra n a m r e č kar poš teno nape­njati možgane , da nap i še malo pametnega. K e r so enostran­ske obremenitve škodljive, sem se odločil za napenjanje mišic pri zidavi h iše (to terja tudi ekonomski izračun, saj je moja "umska" ura manj vred­na od "fizične" ure za najpre­pros te jše delo). A l i kdaj začnem delati ob še­stih? Redkokdaj, a tudi ne k o n č a m nikol i ob št i r inajs t ih! N a razpolago sem, kadar si kdo želi, pa čeprav je sobota, nedelja ali praznik. Vmes pri­dejo kdaj pa kdaj na vrsto-tudi žena injotroci, včas ih pa se ce­lo spomnim, da že dolgo nisem prebral knjige, odšel na obisk k prijateljem ali stopil na pla­ninsko pot.

Za konec pa postavim vpraša­nje še vam! A l i vam je všeč tu­di ta plat novinarskega dela?

*°ga dopisnika pri oblikovanju časopisa

ljudje pričakujejo tudi zapis o sebi Š{w. sniku kot sem sam, in še f>0

l nemu povrhu, je takole t^^o i lo uredniš tva , da naj t t / l s e kaj o svojih pogledih 8o K - . b n o novinarstvo in vlo j>iv 'ska prav gotovo velik iz-^zk e n d a r pa obenem tudi je n

a . naloga, saj je sam nava-p 0 P l s a t i le kratke novičke in ^ j ^ z razl ičnih prireditev *ditv m ° v a n J - T u d i meni se s W i f 1 S a t ' ° sodobnem novinar­je s . l n v l ° g i t iska sila težko, pi s

a r n o zato, ker sem le do­je . l K pač pa tudi zato, ker mi Ntf- Prijeten hobi in nisem s tv! , l C a n ' da bi sodil o novinar-V ^ 1 l n t isku. H j ^ 8 a dopisnika pri oblikova

a s o P i s a J e P° mojem ^ernk 1 1 Z e ' ° v e n k a i n P°" H J °na . Novinar - profesio-t W f t ° D d e l a običajno večje in

embnejše dogodke, obde­

la j i h z več zornih kotov, na tak ali d rugačen način. Dopis­nik pa za razliko od profesio­nalca obdeluje "drobnarije". Vendar pa so te "drobnarije" za določen krog ljudi, na kate­re se n a n a n š a j o in njihovo okolico prav tako zelo po­membne. Dopisnik mora biti po mojem mnenju človek, k i svoje delo opravlja z veliko mero entuziazma in zavzeto­sti, saj mora biti prisoten na številnih koncih in krajih ali pa si mora v določenem okolju organizirati zelo dobro lastno mrežo informacij. Menim, da pametna uredni­š tva stremijo za tem, da je v njihovem časopisu nekaj pro­stora namenjenega prav tem dogodkom, "drobnarijam", in dana možnos t dopisnikom, da objavijo svoje tovrstne pri-

C V E T O Z A P L O T N I K :

Pet let, štiri mesece in enaindvajset dni

Toliko časa sem pri Gorenj­skem glasu in v novinarstvu. Ze­lenec torej!

Že po prvih novinarskih po­skusih sem si preskrbel mapo (na kateri je simbolično narisan sejalec) in na naslovno stran za­pisal: »kunštni umotvori, sumlji­va razmišljanja, prenagle sodbe, graje in hvale...«. V mapo sem vsa leta skrbno shranjeval tak­šne ali drugačne odmeve na članke — kritizerske in ustvar­jalno kritične, zajedljive in iščo­če, prijetne in neprijetne, podpi­sane in nepodpisane..., in si na list kratko in jedrnato zapisoval vsebino »vročih« (jutranjih) tele­fonskih pogovorov.

Ko ob petletnici dela v novi­narstvu in ob štiridesetletnici Gorenjskega glasa brskam po mapi in (ponovno) prebiram od­meve, sem po svoje vendarle za­dovoljen: vsaj nekaj člankov so ljudje prebrali, se ob njih zjezili, ihto prenesli na papir ali zavrte­li telefonsko številčnico... Na vsak odmev sem pripisal eno od novinarskih resnic ali izkušenj, k i je najbolj ustrezala vsebini članka in odmevu: v novinarstvu si laže pridobiš sovražnika (z ve­liko ali malo začetnico) kot pri­jatelja, novinarji smo ljudje in tako kot vsi drugi tudi zmotljivi, resnica ni v papirjih, temveč pri ljudeh, lažje je kritizirati zvezno

kmetijsko politiko in zveznega ministra kot gorenjsko zadrugo in njenega direktorja, ne direk­tor in ne urednik — bralec je najboljši sodnik, politika je vča­sih močnejša od resnice, v druž­bi najbolje uspevajo gromovniki in lizuni...

V petih letih je »treskalo« z raznih koncev in v različnih oblikah. Direktor ene od Alpe-tourovih delovnih oziroma te­meljnih organizacij mi je po tele­fonu svetoval, naj takoj neham piti kavo, češ da pod njenim vplivom pišem »same traparije«. Bralka iz Ljubnega ali okolice je pet minut s povzdignjenim gla­som govorila v slušalko, nato pa jo jezno odložila ne da bi poča­kala na zagovor »obtoženega«. Kmetje z Visokega, kjer so raz­delili in ponovno zložili kmetij­sko zemljo, so celo grozili. Bra­lec Gorenjskega glasa (vsaj tako se je podpisal) se je med drugim spotaknil ob statistične podatke o hektarskih pridelkih. A l i ve­ste, vi »kunštneži«, kaj je rekel Mitja Ribičič? Na svetu so tri la­ži: mala, velika in statistika... Ne verjemi vsega kmetijskim stro­kovnjakom! Takšnim tičem ni za drugega, kot da dobro živijo. Poslušaj tudi nas, kmete!

Kri t ik in graj je bilo več kot pohval. No, pohvala je bila prav­zaprav samo ena in še ta je bila

H E L E N A J E L O V Č A N :

Imunost čednost K o brskam po spominih, da b i v njih ugledala k a k š n e g a prav posebnega, ob katerem bi se mi novinarsko srce bodisi sto-žilo al i pa radostno poskoči lo , , se ne morem domisliti . Vel iko lepih trenutkov je bilo, veliko novih obrazov, zanimivih so­govornikov, zadovoljnih bral­cev, večk ra t so me tudi kr i t iz i ­ral i , a vsi t i drobci so pač novi­narstvo. Ob pogledu nazaj se mi bolj ži­vo kažejo slike notranje preo­brazbe uredniš tva , k i je v neki meri na jbrž tudi odraz spre­memb v družbi . Še pred dese­t imi in manj leti, na primer, skoraj ni bilo popoldneva v tednu, ko ne bi bilo treba na k a k š n o "nujno" sejo, skoraj ni bilo sobote ali nedelje, ko se ne bi nekaj dogajalo. Gorje, če Glasovega novinarja ni bilo zraven. In gorje mu, če je kaj "po svoje" komentiral. Res da sedanji trenutek ni več pretirano naklonjen "sejanju", mis l im pa, da smo predvsem novinarji sami bolj dozoreli, postali izbirčnejši , da znamo bolje presoditi, o č e m Glas mo-

— nasa

ra pisati in kaj brez posebne škode lahko spusti, kaj berejo upokojenci, kaj gospodinje, kaj gospodarstveniki, mladi­na. Postali smo bolj pogumno kri t ični do dogajanj v družbi , bolj kri t ični do dela drugih i n tudi do svojega. Postajamo vse bolj imuni za grmenje politi­kov, nič več se ne "hvalimo", da smo družbenopol i t ični de­lavci.

F 7 da imam novinarstvo. Če­prav ima senčne plati — kate­r i poklic j ih pač nima! — vidim v njem več lepega. Zadovoljna sem, če nap i šem dober č lanek. Če se kdo z njim ne strinja, se tolažim z osnovno človekovo in še posebej novinarsko vr l i ­no, k i jo, misl im, še imam, s poštenost jo . Delam pošteno, po svoji vesti. Ponosna sem nanjo, čeprav se mi kdajpa-kdaj otepa.

Skupaj z Gorenjskim glasom nas je tudi več ina novinarjev sredi najbolj ustvarjalnega ob­dobja. Želim, da bi vsi skupaj še zoreli do č im popolnejše ž lahtnost i .

nekaj posebnega. »Lepo se vam zahvaljuje, ker ste pomagali pri telitvi naše Rože!« je na list zapi­sala kmečka roka. Ko sem delal anketo, se je kmet znašel v sti­ski, potreboval je ljudi, da bi povlekli...

Službovala sem na osno­vni šoli v Retečah pri Škofji Loki in sem iz tega časopisa črpala marsikatere podatke, ki sem jih uspešno upora­bljala pri pouku, predvsem pri predmetu spoznavanja narave in družbe vse do upo­kojitve leta 1973. Tudi po upokojitvi sem ostala naro­čnica.

Zanima me v prvi vrsti vse, kar je v zvezi s Škofjo Loko, ki je moj rojstni kraj. Sicer pa pregledam ves list.

Pavla Biček Reteče, Škof ja Loka

D A N I C A Z A V R L -

Ž L E B I R :

Ko se spotikaš Po šes t ih letih v novinarstvu se mi zdi, kot da sem pravkar začela. N i še tako daleč čas, ko so nas, novopečene novinarje, oborožene z diplomami in za­nosom, poslali "v ogenj" in ka­ko je kmalu nato nastopil tre­nutek streznitve. Če ne drug, so me v šolo spoznanja nekaj­krat peljali lokalni veljaki. Le utrinek Sedim na medobčinski sindi­kalni seji in debele tri ure pri­s lušku jem "stal iščem in usme­ritvam" o na jak tua lne j š ih go­renjskih zadevah. K o sta mera in beležnica polni, vstanem in odidem. Drugo jutro v uredni­štvu zapoje telefon in name se vsuje plaz očitkov kot na šo-la rška , k i je "šprical" zadnjo šolsko uro. Drugič sem ošteta , ker moje poročilo ni takšno , kot so si ga zamisl i l i v delov­nem predsedstvu omenjene seje. Rodi se prvi dvom, komu je namenjena novinarjeva be­seda, bralcu ali polit iku. Še huje sem se zamerila kon­kretnemu polit iku, k i ga je zbodel kr i t ičen zapis. Na koga vse mora misl i t i novinar, ko piše bralcu! Ducat botrov sva­reče bdi nad tem, da so ljudje pravilno obveščeni in da časo­pisni stolpci - bognedaj - ne vznemirijo javnosti. Spet je na delu novinarjeva vest: se za­merit i bralcu ali politiku?

Slednja zamera utegne bit i na kratek rok zelo boleča. A za­mera bralcu? Raje ne, kajti po­l i t ik i se menjajo, novinar pa ostane. Dobrega imena, če je poš teno zapisal svojo misel, al i pa z m a d e ž e m na njem, če se je uklonil .

Človeška vest in poklicno po­štenje mi nalaga, da imam pri pisanju v mis l ih najprej bral­ca. Kaj t i š tevi lne tegobe novi­narskega poklica zasenči za­doščenje, da ljudje berejo tvo­je prispevke in te zaradi njih cenijo.

spevke. Nekateri časopisi , k i j i h poznam, in s katerimi sode­lujem, ravnajo tako, vsi ne! Časopis Gorenjski glas ima ta­ko naravnano u r e d n i š k o poli­tiko in menim, da je tudi zara­di tega poslal v zadnjem ob­dobju še bolj zanimiv in raz­šir jen med Gorenjci. Gorenjski glas, k i danes praz­nuje 40—letnico izhajanja in prihajanja v n a š e domove naj bi tudi v prihodnje še vnaprej imel tak pozitiven odnos do svojih dopisnikov, saj bodo na ta način bralci v "Gorenjcu" našl i vse - od zapisov novi­narjev—profesionalcev do "drobnarij", k i j ih zapisujejo dopisniki . Sicer pa naj za konec k čestit­k i ob jubileju zapišem: Brez "Gorenjca" bi mi nakej manj­kalo! J . K i k e l

M e r c a t o r

M e r c a t o r — R o ž n i k

T O Z D P R E S K R B A

T R Ž I Č

V A S V A B I V blagovnico, salon pohištva, vinoteko v SP Bistrica (Deteljica) in ostale specializirane trgovine v Tržiču ter prodajni center na Planini in prodajalno v nebotičniku Kranju.

UGODNI PRODAJNI POGOJI - UGODNI PREDNOVOLETNI NAKUPI - POSEBNO PRESENEČENJE ZA KUPCE V PAVILJONU MERCATORJA NA NOVOLETNEM SEJMU V KRANJU

G o r e n j s k e m u g l a s u č e s t i t a m o o b jubileju!

Mm- «*» E U»

Siliš

D V E ST HA NI P R V A P R I L O G A

G o r e n j s k e g a g l a s a ZA GOSPODARSKA. P O L I T I C N A. I « K U L T U R N A V P. R A S A N J A Kranj, 8. marca !:•."»-

VIKTOR ZAKELJ

Pogled z roba Naj začnem hvalisavo: Če je Slovenija pušeljc, potem je Gorenjska gotovo nagelj v njem. Geografsko razgibana, bogata, tu in tam bahava očetnjava vase zaverovanih Gorenjcev.

Dolgo, predolgo smo se tudi Go­renjci ponašali z dosežki indu-strializma in proletarizacijo, da­nes, žal, premalo zagreto iščemo svojo prihodnost v razvojno in­tenzivnih dejavnostih, ki j ih mo­re razvijati le poklicno usposo­bljeno, predvsem avtohtono pre­bivalstvo. Držati ogledalo temu živahnemu »prevrednotenju vrednot«, kar naj bi bila naloga tudi Glasa, priznam, ni lahko. Občinski delodajalci, vsaj neka­teri, terjajo, da j ih Glas dela zal-še, kot so sicer. Naročniki z osamljenih kmetij si želijo do­mačnosti, vse številnejše vanj pišoče razumništvo skuša biti v miselnem sozvočju z okolico. Ta slovenska okolica pa postaja iz dneva v dan bolj podobna deroči gorski reki, ki se nepredvidljivo vali prek vse bolj oglatega delav­čevega vsakdanjika, dela mirne tolmune oddiha za redke izbran­ce, pohotno sega v neutrjene sa­moupravi jalske bregove, da bi že trenutek kasneje mirno klo­kotala po koritu, ki ga utirajo pogosto anonimne in zato neod­govorne oblastne sile. Dovčerajšnji monoliti se neiz­prosno razkrajajo. Vse okoli nas, pa tudi mi sami nismo izje­ma, postaja — vsaj videti je tako - kaotično. Kaže, da je ni sile, tiste prepotrebne povezujoče ideje, ki bi to nepovezano množi­co samozadostnih elementov na nov način in za nove cilje pove­zala v novo celoto: Človek se za-prepaščen sprašuje: Mar res ta svet na »brdovitem Balkanu« lahko poveže in povezano ohra­nja le otipljiv zunanji sovraž­nik? Sem tudi jaz eden tistih -bo kdo vprašal - ki želijo za vsako ceno ohraniti monoliti-zem, ki žaluje za izgubljeno enotnostjo... Ne! Prepričan sem, da se mora naša družba v du­hovnem in organizacijskem smi­slu razgraditi. Mora zavreči maksimo, da je posameznik nič

in družba vse, mora najti novo skladje med individualnim in družbenim, sprijazniti se mora s tem, da ni napredka brez upo­števanja konkurenčnosti kot univerzalnega družbenega prin­cipa, da bi tako končno postal sleherni Jugoslovan odgovoren za svoj in skupen razvoj. To ne bo ne lahko ne naglo dosegljivo. Zakaj pod kožo nam je zlezla ne­naravna egalitarnost, slepa vera v moč države, družbo jemljemo kot upnika, k i mu ni potrebno vračati izposojeno, smo maliki količin in praktični hedonisti. Zato smo v krizi . Kriza pa je, med drugim, križpotje, na kate­rem je vsakemu prepuščena iz­bira nadaljnje poti - torej tudi nam. A l i bo naša samoupravna socialistična realnost jutrišnje­ga dne pluralna in dialoška -skratka demokrat ična družba, temelječa na mešanem gospo­darstvu, ali nasprotje tega. To je sedaj vprašanje, bi rekel Ham­let! In časopisna beseda mora odslikavati to protislovno real­nost, še več, v pogosto nerazvid-nem razumerju sil mora pronic­ljivo odkriti tista posamična in družbena stremljenja, ki morajo zagotoviti nadaljnji gospodarski in družbeni napredek in j ih pod­preti. Le tako novinarstvo je lah ko svobodno, inovativno, na­predno in zato produktivno. Zapisal sem novnarstvo, a mislil sem na tistega konkretnega ne­mirnega, iščočega, nikoli po­vsem s seboj in družbo zadovolj­nega, razgledanega novinarja,

\zrelo osebnost, k i je sposobna imeti lastno mnenje in ga javno braniti. Mis l i l sem na povsod, kjer se kaj pomembnega dogaja, prisotne oči in ušesa, na pošte­nega, moralnega, pokončnega razumnika, ki iz dneva v dan iz­risuje življenjski utrip našega burnega časa. Idealiziram! Mor­da? Pod pezo poklicne izkušnje pišem. Ta pa ni rožnata. Iz dne­

va v dan spoznavam, kako neiz-perljiva je laž, s katero tako po­gosto del našega tiska poliva po­sameznike, kolektive, pa celo narode in narodnosti.

Opljuvani in onečaščeni zapre-pašČen spoznava, da se pravza­prav ne more več oprati, da ga,

če nič drugega, poslej spremlja neprijeten vonj polivke. Tisk, širše sredstva obveščanja, pove­do, kaj obstaja oziroma kaj ne obstaja, ubijajo in oživljajo mr­tve — zato je sedma sila. Se tega Glas vedno zaveda? In dalje: Tisk mora biti zavezan napredku. Toda, kaj sploh je na­predek oziroma napredno? Tež­ko bi se zedinili. Ostanimo zato­rej na ozkem področju ekonomi­je. Gorenjska, sodim, je že dosegla stopnjo gospodarske in širše družbene razvitosti, ko mora nujno odločneje stopiti na pot gospodarske terciarizacije. Po­goj temu pa je spremenjena za­vest odločujočih, učinkovit, a de­

mokratičen način odločanja o gospodarskih in družbenih vpra­šanjih ter prevladujoči tržni na­čin povezovanja gospodarskih subjektov. Ker tudi najnovejši ukrepi ZIS niso kaj prida narav­nani v to smer — to pomeni, da jugoslovanska družba še naprej ostaja znotraj realsocialistične paradigme — se relativno razvi­ti Gorenjski ne piše dobro. Ele­menti krize se bodo množili. Za obstoječo produkcijo bo vse manj domačega in tujega plačil­no sposobnega povpraševanja, priče bomo hkratnemu višku in manjku delovne sile, za nove programe ne bo akumulacije. Le počasi se bo opuščalo delovno intenzivne, tehnološko zaostale, ekološko vse manj sprejemljive in energetsko potratne progra­me, konvertibilni izvoz ne bo že­leno naraščal, tehnološko inten­zivne nove enote t.k. drobnega gospodarstva se ne bo ustana­vljalo. To vse bo šlo z roko v roki z družbeno inertnostjo, duhovna lenoba vodilnih pa bo počasi prešla v samozadovoljno kon­zervativnost. Črna prerokba! Da, a le zato, da bi se zavedli usod­nosti trenutka. To je poziv zoper fatalizem, ki se nas, po vsem, kar se dogaja v Jugoslaviji, po­časi loteva. Ne bom pozval k spreminjanju sveta (to smo pre­pogosto počeli), ampak k temu, da se končno začnemo prilagaja­ti svetu, ki nas obdaja in katere­ga marginalni del smo. In Glas bodi eden izmed glasnikov zoper balkanizacijo, zoper fikretizaci-jo naše države. V gospodarstvu in družbi mora iskati elemente naprednega, se zavzemati za prevlado kvalitet, za afirmacijo znanja, profesionalnosti, poslov­nosti, za dejavno socialistično pluralnost itd.

In ne nazadnje: Tudi Glas mora biti zavezan aktivnemu sloven­stvu. To pa seveda ne pomeni slepo zazrtost v preteklost naše­ga naroda, ne sovražnost do tu­jerodnega, to ni izključujoča sa­mozadostnost, ne brambovstvo, ki potrebuje sovražnike, ampak je to tista človeška drža, ki sle­hernega od nas dela ponosnega, pokončnega in samozavestnega člana rodu, ki se je uspel obdrža­ti na tem križpotju Evrope prav zato, ker je vso svojo zgodovino dajal okolju, kar je najboljšega

imel, in od njega sprejemaj. j je moral, zmogel in potreb0

Gre pa tudi za to, da Glas p o j ^ jih močeh seže prek republ 1 ^ , meja, v zamejstvo in zdom . • in tako prispeva k vseslove*1

povezanosti. j e

V tem prelomnem trenutk?^ nujno vsestransko pretehta 0

sedanji ekstenzivni gospoda^ razvoj. Hlastali smo (v ° a

a p a človeka je to) po napredku, w ^

"lit danes že lahko rečemo bil vedno skladen z n a r a V l | .a j8 in drugimi danostmi tega pod Triglavom. Mnogi i n a - u

a C j n i ski giganti, dovčerajšnji PaT^ konji, naši simboli n^P^fje zgubljajo tla pod nogami, k» s

še včeraj pomenilo razvoj, o 0\ pomeni ne-razvoj. Ugotavlja j 6

model dosedanjega razvoja s nepreklicno izčrpal! Toda n ^ ni mogoče začeti z oblastnim kretom. Rasti mora iz samo«jjj. znanj županov,

direktorjev, tičnih delavcev - skratka tistih, ki imajo po nujni °e^0y dela dolžnost pripravljati r a

t j v

ne odločitve. Te pa morajo D ^ skladu s svetovnimi trend1

r-naravno, civilizacijsko in k u fy no dediščino našega n a r 0

tega ne bo, bomo začeli izf?u ^ ti stik s svetom, obenem P a

9, začela slabeti narodova P 0 ^ . ^ tista njegova specifična ne v1' ^ moč, ki je dejanski v z v o d ^ predka. Gorenjska, kot re \ -je na robu tega. Prepolna J E

F0-spodarskih pogonov (bolje Y^ gramov), ki nimajo prihodn. rastejo stanovanjska geta P jj) žno nekvalificiranih priseU JO delavcev, narava počasi izg -pc svojo alpsko specifiko - jfl je, da se njeno gospod ar stj\,jr>' družba postopoma prestruK ^ . rata na temelju evropske j g nje in lastnega civi l izaci j . izročila, na avtohtoni delovfl> t-ter v skladu z naravnimi da t r

mi. To nas bo notranje urav" JJP žilo, naredilo odprte v S' o V . 0rt>° in Jugoslavijo, le tako p a ^ v mogli ostati iskani kamen mozaiku Evrope. Nič slovesnega ni v teh dah'. Skozi optiko svoje po* s\-deformiranosti sem - z r

k a l v

cer - za trenutek P ° k U J a D" osrčje Gorenjske. Upam. :V. za koga ta pogled celo zan ^ Pa res, da ne pozabim: ČeS k vašim zrelim letom!

EDO T0RKAR

Preveč besed Pred vstopom skozi vrata novinarske prihodnosti

V tistem trenutku, ko pristanemo na trditev, da je v slovenskem novinarstvu zabeležen ogromen korak v smeri večje svobode in demokracije, naredimo tudi medvedjo uslugo zgodovini slovenstva. Ta primerjava je namreč ume­stna samo v toliko, kolikor pristajamo na indoktrinirano pojmovanje slovelv ske zgodovine, ki naj bi se začela šele leta 1945, vse prej (razen seveda ne:

katerih junaških dejanj v štirih letih vojne) pa naj bi ne bilo omembe vredno.

Molk je zlato, govorimo.

Lahko je molčati ribi v vodi in orlu na nebu.

Toda vsi tisti, k i smo vsaj ma­lo pogledali za črno zaveso preteklosti pred š t i r idese t im letom tega stoletja, smo lahko ugotovili, da slovenski tisk v zdajšnjih, torej osemdesetih letih dobiva bitke (če se izrazi­j o v v o j a š k e m izrazoslovju, k i nam je v zadnjem času tako pri srcu) na tistem ozemlju, k i je bi l nekoč že osvojen. Zaradi vsega do sedaj omenjenega ni zato prav nič presenetljivega, če smo morali slovenski novi­narji še pred leti proslavljati š t i r ideset let slovenskega no­

vinarstva", kot da bi pred tem n .aš narod živel brez časnikov In njihovih ustvarjalcev. K o Pa p r i m a j amo na primer na­še časn ike iz tridesetih, dvaj­setih, ali še pre jšnj ih let tega stoletja s t is t imi, k i so izhajali po drugi svetovni vojni, potem zlahka ugotovimo, da štirilet­na vojna ni poruš i la samo do­movine, t emveč tudi zgodovi­no. Dva osrednja slovenska časopisa iz predvojnega ob­dobja - k ler ika ln i "Slovenec" in liberalno "Jutro" sta na­mreč veliko točneje zadela bi­stvo boljševiške revolucije, kot novoustanovljeno" povojno

novinarstvo. V "Slovencu" in "Jutru", pa še marsikaterem drugem časopisu, lahko prebi­ramo verodostojne zapise o kolektivizaciji v Sovjetski zve­zi, č i s tkah v vodstvu partije in med množicami , trpljenju uje­tnikov na Solovjetskih otokih, Ko l imi in v Sib i r i j i itd. Zakaj torej praznik "Gorenj-skegaglasa" zaznamovati tudi s takim opozarjanjem na našo preteklost? Zato, da se bomo vsi sedanji in bodoči novinarji, publicisti, sodelavci... zavedali tega, da je sedanja demokraci ja sicer lep napredek, vendar samo v luči t istih let, kolikor j ih poznamo na podlagi pri­učenega poznavanja zgodovi­ne. Novinarstvo v predvojni Jugoslaviji je n a m r e č že imelo urejene nekatere temeljne ci­vilizacijske norme, katere s k u š a m o sedaj ponovno doseči s prizadevanjem za vzpostavi­tev civilne d ružbe . Niso še ta­ko daleč leta, ko je na primer znani slovenski pravnik, pu­blicist in predvsem zagreti bo­rec za spoš tovanje zakonitosti, Matevž Kr iv i c , širil prostor de­mokracije v osrednjem sloven­skem dnevniku, a bil hkrati s strani tedanjega u redn i š tva deležen popolne diskvalifika­

cije, k i se je navsezadnje ka­zala celo v tem, da tedanje vodstvo v zakonitem roku ni objavilo č lanka , k i mu ga je naložil sklep sodišča. K o je kasneje, z veliko zamudo, to vendarle storilo, pa si je dovo­lilo ciničen pripis. Predvojne norme pa so bile jasne. K o je nekdo dobil tožbo proti časopi­su, je u redn i š tvo brez naj­man j šega pomiš l jan ja sodbo objavilo na prvi strani časopi­sa, levo zgoraj, brez k a k r š n e ­gakoli komentarja ali pripisa. Teh norm se bo v prihodnjih letih demokracije še treba na­učiti . Prav tako kot se bo tudi poli t ika morala sprijazniti z dejstvom, da si časopisje in novinarstvo, vsak dan bolj, utrjujeta svojo neodvisnost in vedno manj prostora ostaja za njene pritiske. To spoznanje je seveda za marsikoga, k i je bil navajen suverenega daja­

nja in odvzemanja podatkov, boleče. Zato se ravno v tem ob­dobju nahajmo v prepletanju teženj starih odločevalcev, da ohranijo svoje pozicije in moč, s prizadevanji novinarjev po osamosvojitvi. Dogodki v širši jugoslovanski javnosti so na površ je potisnili obe skrajno­sti. V Bosni in Hercegovini smo bil i priče padcu vsemogo­čnega klana Pozdercev (še pred kra tk im bi bilo kaj take­ga popolnoma nemogoče) , v Srbij i pa opazujemo neusmi­ljen pohod totalitarne politike, k i v svojem zagonu pred seboj gazi novinarje in njihove časo­pise ter reviie.

V Sloveniji gre razvoj, zaen­krat, dokaj mirno naprej. Ne­kdaj radikalni Mlad in i so se pridružil i vsi mladinski medi­j i , pa tudi mnoga glasila S Z D L od republ i ške do občinskih

navzdol. P r i slednjih se ena bolj, druga manj uspešno po­stavljajo na samostojno pot. Velja pa predvsem to, da bo časopis imel tol ikšen mane-verski prostor, kolikor si ga bo izboril sam. V tistem trenutku, ko mu ga ponudi politika, na­m r e č ne moremo govoriti o sa­mostojnosti, čeprav se razme­re spremenijo na bolje.

V tem oziru se je torej treba vp ra ša t i tudi, k a k š n a je vloga "Gorenjskega glasa". Njegova pozicija je opredeljena z dveh strani. Na eni strani obvešča­nje in zadovoljevanje potreb dokaj nekr i t i čnega množične­ga bralstva ( k njemu je bi l ča­sopis usmerjen vsa ta leta), na drugi strani pa želja, da se ujame korak v pohodu novega slovenskega novinarstva, k i spet daje novo bralstvo, a hkrat i v svojem izzivu pred uredniš tvo postavlja vsak dan nove dileme. Hoja po tej poti je izredno zanimiva in privla­čna, vendar ni t i s lučajno ne p r i n a š a mirnega spanja. M i ­sl im, da je Gorenjski glas v zadnjem času v nekaterih ta­k ih dilemah utrdil svojo hrbte­nico in ravno zaradi tega lah­ko še strumne je zakorači v prihodnja desetletja.

Lahko je molčati kmetu. (Saj seje in žanje.)

Lahko je molčati jeklarju pri elektropeči. (Saj je trušč prevelik, da bi ga sploh kdo slišal.)

Lahko je molčati občinskemu delegatu. (Dovolj je, če dvigne roko pri glasovanju.)

Lahko je molčati nogometašu. (Če ugovarja sodniku, je izključen iz igre.)

Lahko je molčati kiparju. (Michelangelu in Rodinu ni bilo treba govoriti o njunih kipih, da bi j ih ljudje razumeli.)

Lahko je molčati glasbeniku. (Glasba pove več kot beseda.)

A kako naj molčimo mi, ki živi­mo od besed in za besede: politi­ki , pridigarji, časnikarji, gluma-či, rimači? M i , k i naj nam bi bila beseda orodje in orožje, postelja in streha, kruh in sol — pa nam je prepogosto le zlomljen meč, prekratka odeja, neslana juha in prevret čaj. Z bakrenimi nov­ci nas podkupujejo, da ne bi molčali, in mi trumoma deremo

. v to štacuno: en zlat cekin molka za en bakren novec besed, do­kler nam ne ostanejo samo še

besede, prazne in plehke bese­de ki brez zlate podlage molka nimajo več ne cene ne teže.

Pisati je treba tako, da je bese­dam tesno in mislim prostorno, je učil Puškin. Le kdo od nas se tega drži? Drevesa padajo, goz­dovi se redčijo, papirnice delajo dan in noč — papirja pa še zme­raj zmanjkuje. Kako ga ne bi, ko pa pisatelje plačujemo od po­le, pesnike od verza, novinarje od vrstice! In tako pisatelji v lju­ti borbi za ljubi kruhek pišejo slabe romane namesto dobrih novel, pesniki zlagajo svoje ver­ze čedalje bolj navpično, (pa j im to ne pomaga, da bi segli visoko do neba in globoko do srca), no­vinarji pa polnijo časopisne stolpce, še preden so si napolnili praznino v glavah.

V začetku je bila beseda. Z vsa­kim otrokom, ki prvič reče ma­ma, avto ali kak, se* svet znova rodi.

In na koncu bo besda. Ko bo naš planet že dolgo prazen in pust, bodo na njem pristala bitja z drugih svetov, našla bodo cinko­ve plošče z našimi besedami, ne­sla j ih bodo s seboj, razvozlala jih bodo, plošče bodo oživele in morda bodo tudi njim pomagale živeti. Zato ni vseeno, kaj nanje stavimo. Samo besede iz mesa dosežejo meso. Samo besede iz krvi vznemirijo kr i . Samo bese­de iz luči razsvetljujejo temo. Vse drugo je toliko kot nič.

FRANC ZAGORIČNIK

Kako sem postal lažni novinar Qb štirideseti obletnici Gorenj­skega glasa se spominjam svoje­ga prvega novinarskega posku­sa. Danes je to anekdota. Če bi o *em pisal takrat in bi bilo kje ob­javljeno (pa najbrž ne bi bilo), bi "H to pamflet, s posledicami, k i s o vsebovane že v sami anekdo­ti.

Ze od mladih nog sem si želel Postati novinar. To je bilo naj-V e Č v zvezi z delovanjem nekda­njega poklicnega Prešernovega gledališča, ki je bilo gotovo naj­bolj svetlo kulturno središče v v.sej povojni kranjski kulturi. Po "stem, kar se je o njegovih Predstavah pisalo v Glasu, se mi ^ zdelo, da bi znal tako tudi jaz. Vendar se nisem upal vmešati v

e ' ° takratnih recenzentov Predstav. Priložnost se mi je po­nudila pozneje, v času Kocbeko­m a Strahu in poguma, 1951 ali

J°52, ob koncu ali na začetku zi­me. y Glasu je bil polkrepko na-lsnjen članek o nekem javnem ^ a n k u . Skorajda pomembna tvar, vendar zame dovolj ne-

j^Pr i č l j iva . In jaz kot komaj Pečeni komunist, prepričan, da

moram biti ves čas buden in se boriti za Resnico in Pravičnost, sem se takoj podal na »teren«. Mož, ki so ga v članku napadli, je bil dovolj razsoden, da me je napotil še na druga mesta, da bi se tako dokopal do različnih res­nic in ne do ene same. Njegov napotek me je malo zmedel, ker sem si zadevo z Resnico zamiš­ljal bolj preprosto. Kakor da bi bilo vse v redu, če bi bila Resni­ca vsaj prepričljiva, brez lepo­tnih napak, kot bi danes rekli. Nisem niti pomislil, da je lahko tudi Laž prepričljiva, ali pa da pri Resnici ne gre za nekakšno kozmetiko.

Čeprav razorožen, sem moža po­slušal. Še posebno zato, ker se mi je zdel pošten, ker me je na­potil tudi k svojim »nasprotni­kom«. To je bil danes že pokojni Franc Šumi, ki je bil pred vojno z družino pregnan iz Trsta, ker so se šteli za zavedne Slovence. Med vojno pa so bili pregnani v Dachavsko taborišče ali nekaj takega.

Tako sejn se potem šel novinar­

ja. Obiskoval sem različne ljudi, vstopal v pisarne in pri tem tudi užival. Opazil sem, da me vsi jemljejo zares in da se me vča­sih tudi bojijo. Tudi takšni so me dobronamerno sprejemali, vendar z rahlo grožnjo, da bodo protestirali, če bom kaj narobe napisal. Užil sem prepovedani sad. Še tega nisem vedel, da bi moral imeti kakšno potrdilo ali izkaznico, ali bi moral nastopiti s kakšno beležko v roki ali z ma­gnetofonom. A v tej svoji ilegali sem se počutil tudi varnega. Jaz šele bom pisatelj, jaz šele bom novinar, ali pa bom že od tistega trenutka naprej. Odgovor na čla­nek v Glasu sem tudi napisal in ga tudi oddal. Uredništvo je bilo v neki visoki hiši na Roženven-skem klancu: Če se ne motim, je bil takrat urednik Martel, mar-jan Telatko; prebral sem si nje­gova dva mučna in neverjetna dramoleta V borbi za kruh in Mrtva sreča. '

V intervjuju s sinom Egistom sem to zadevo samo omenil: »Tu­di jaz sem se v tvojih letih šel novinarja, pa sem jih že nasled­

nji dan dobil po glavi: Ne da bi bil moj članek sploh objavljen, mi je bil namenjen zapor...« (Slovenska ruleta, Naprej, 1987, št. 4). Mogoče ni bilo ravno takoj naslednjega dne, lahko da je bi­lo kak dan ali dva pozneje. K l i ­can sem bil na mestni komite. Ta je bil na Majstrovem trgu, nad današnjo Delikateso. Pred­sednik partije je bil tovariš An­drej Brovč, ta me je tudi »vzel v roke«. Če je bilo tako, da sem bil namesto objave članka vabljen na zaslišanje na partijski komi­te, sem si kar mislil, da se mo­ram toplo obleci, da me ne bi ze­blo, kdo ve, v katerem arestu. Tovariš Brovč je to mojo ugoto­vitev tudi potrdil. Namreč, da že vem, kje bi se lahko znašel, če bi bil jaz starejši. Mis l i l je, da gre za mojega očeta, bivšega parti­zana, s katerim se je očitno na­menil opraviti drugače. Jaz sem bil v resnici skromen mladenič, slabokrven in boječ. Glavni očitek je bil namenjen moji samovoljni raziskavi. Pol­krepko natisnjeni članek dejan­sko pomeni, da je to »njihov« članek, tako rekoč »uradno sta­

lišče«. — V to ne bi smel dvomiti. Franc Šumi naj bi bil celo kapo v nemškem taborišču, se pravi, kot je bilo rečeno, izdajalec na­ših ljudi. Temu je sledilo zelo odločilno vprašanje tovariša Brovča: »Ali ti ne veruješ v parti­jo?« Odločilno zaradi tega, ker sem namah spoznal, da ne mo­rem biti nič več vernik komuniz­ma, da zame komunizem ni več vera, ampak samo nenehen boj. Moja Resnica je kar naprej trpe­la, a mi je bilo jasno tudi to, da jo slabo poznam. Rabil bi prija­zno pomoč, pa sem bil kar na­prej sam. Sekretar komiteja, Pe­ter Tulipan, se je večkrat spre­hodil po sobi, pa ni rekel nič. B i l sem v drugih rokah, a bi vseeno lahko kaj rekel. Takrat je bil »na tapeti« Edvard Kocbek s svojim Strahom in po­gumom. Povsod so razpravljali o tej literaturi in jo po dolžnosti obsojali. Tako da je bila Kocbe­kova knjiga tudi neke vrste legi­timacija, nekakšen referendum, na katerem se je izkazalo, na kateri strani je kdo. Tovariš Brovč je tudi mene povprašal, če sem knjigo prebral. Knjigo sem

zelo dobro sprejel. Spričo pozna­vanja svetovne književnosti in mojega celotnega obzorja se mi je Kocbekovo obravnavanje ne­katerih vojnih dogodkov zelo prileglo. Name je delovalo osvo­bodilno. Pričakoval sem, da se bo takšna literatura nujno nada ljevala. Kocbek je prinesel spro­stitev, pa naj so se odnosi do te­ga v politiki in javnosti še tako zakomplicirali. Ker sem bil že pripravljen na zapor, bi šel po tej poti, čeprav ne samo zaradi neobjavljenega članka. Tovariš Brovč je takoj odnehal, kar me je presenetilo. Jasno mi je bilo, da knjige pravzaprav ne pozna, tako kot v današnjem času mno­gi »kritiki« Nove revije 57 sploh niso brali in mogoče niti videli. Brovč je nahitro zaključil z re­pliko o svoji strožji nameri in o moji oprostilni mladosti. Ostal je praznik rok, jaz pa sem odšel z zavestjo o svoji uspešni, če­prav nebogljeni premišljenosti. Novinar sem postal pozneje, bolj natančno publicist. Na tem po­dročju sem bolj ali manj še zme-

' raj samozvanec. Še zmeraj na začetku, bi kdo dejal hudobno.

(mimmmmGiAs 12. S T R A N 40 LET GORENJSKEGA GLASA 1987 SREDA, 2. DECEMBRA 1987

RADO JAN

Ogledalo ali zgolj odsvit tistega, kar je moralo biti zapisano Mala ljubka deželica med Alpa mi in Dinarskim svetom s svo­j im glasilom Glas, ali, če hočete. Gorenjski glas slavi štiridesetle­tni«) svojega regionalnega gla­sila — ogledala zadnjih štiride­setih let! A l i zares pravega ogle­dala ali zgolj odsvita tistega, kar je moralo biti zapisano? Ogleda­lo je lahko prispodoba tudi za zgolj pasivno odslikavanje tega, kar je in kakor je. časopis pa mora biti tudi gospodarska, poli­tična in kulturna, skratka, mo­ralna vest družbe. Seve, če doda­mo še ta kriterij, se zahteve zelo povečajo. In prav tak mora biti pravi časopis. Ne sme zgolj zapi­sovati tega, kar se dogaja in ka­kor se, spraševati se mora veno­mer tudi po tem, ali je v tem, ti­stem, kar se v družbenem tkivu dogaja tudi kal jutrišnjega in prihodnjega, kar nas vodi na­prej ali se nemara v današnjem dnevu dogajajo (na vseh področ­jih) tudi stvari, k i nas bodo jutri vlekle nazaj. Dokler smo na­mreč bili kot družba zazrti v kvantitativni razvoj in smo naš napredek merili s številom zapo­slenih delavcev (teh je bilo vsa­ko leto več — in s tem tudi pro­blemov) in dokler smo merili na­predek v tonah in kubičnih me­trih, se je zdelo, da se vse dogaja skladno z našimi željami, hote­nji in načrti. Čim več dimnikov je zasmrajalo okolje, tem bolj smo bili ponosni na našo indu­strijo. In bili so časi, ko se je pred četrt stoletja govorilo in pi­salo o tem, da je Gorenjska (ob­sežena v kranjskem okraju) naj­bolj razvito področje v Jugosla­viji .

Danes — četrt stoletja pozneje — se je ta naša Gorenjska zna­šla na kakem dvajsetem mestu, kar pomeni, da že dolgo nazadu­je, čeprav navidezno, zlasti koli­činsko še vedno napreduje vse v osemdeseta leta. Toda le po ka­zalcih kvantitativnega razvoja, medtem ko so kakovostni vidiki močno zanemarjeni. T i kakovo­stni vidiki so najbolj očitno za­postavljeni na kadrovskem po­dročju, saj ima Gorenjska manj kadrov z visokošolsko izobrazbo kot Slovenija v poprečju in tudi prihodnost v tem smislu ni nič kaj rožnato začrtana. Starši (in miselnost, da je važno le to, da o*Tok čimprej pride k kruhu) ze­lo kratkovidno določajo usodo svojih otrok s tem, ko jih ne rao-t vi rajo za večje študijske napo­r i pri doseganju višjih stopenj zahtevnosti znanja, k i bi v osno­vi zagotovilo in omogočilo preo­brazbo gorenjskega gospodar­stva v kakovostno smer v odpra-vljenje tiste industrije, k i potre­buje veliko mišic, malo znanja, zaostalo tehnologijo in s tem tu­di nizke stopnje dohodka. Glas je o vsem tem pisal in še več bi moral pisati. Toda vse se tako zdi, da regionalno glasilo ne more imeti tako analitične vloge kot osrednja glasila in tudi vprašanje je, v kolikšni meri bi

bile strukture, ki list financira­jo, zadovoljne, če bi preveč kriti­čno obravnavali dosežke (tudi nesporne) na gospodarskem, zlasti industrijskem polju. List je, glede na to, da ima svojo po­sebno strukturo bralcev, dokaj močno obrnjen h kmetu in k zemlji, kar je prav in zdi se mi, da je bilo poročanje o kmetijski problematiki učinkovitejše kot na industrijskem področju. Zelo pestro Glas predstavlja gorenj­ske kraje, mesta, vasi in zaselke in prav te strani mu dajejo naj­večjo privlačnost. Te strani ods-vitajo zavzetost krajanov pri re­ševanju vseh vprašanj , k i j ih žu-lijo: preskrba z vodo, zagotovi­tev električne energije, urejanja cest in poti, kanalizacijske mre­že, gradnja gasilskih, kulturnih in zdravstvenih domov, šol vseh vrst in domov za ostarele. Če bi ljudje lahko razvijali tolikšno pobudo in zavzetost tudi v go­spodarskih vprašanjih, kot se to kaže pri urejanju komunalnih vprašanj , bi naša industrija da­nes ne bila tako zaostala, kot je. Veliko premalo se piše o drob­nem gospodarstvu in njegovem pomenu za socializacijo (stro­škov) industrije.

Seve pa so svetli primeri. I BI, na primer, k i ste ga začeli zelo ka­sno popularizirati. Tudi na Go­renjskem neradi priznamo, da je kdo boljši. In vendar je Oma­nov IBI zares svetal vzgled, kaj lahko dosežeš, če se ves posvetiš enemu samemu cilju: ustvariti moderno sodobno tekstilno to­varno, v vsakem pogledu. In tu so še Elan iz Begunj, Alpina Žiri pa številne manjše pa tudi večje delovne organizacije, o katerih pozitivnih dosežkih bi kazalo še več povedati na način, da bi se tudi drugi lahko učili in zgledo­vali pri dobrih gospodarjih, do­brih samoupravljalcih. Poglavje zase je kultura. Kultur­na rubrika je zadnje desetletje precej bogatejša kot nekoč, kar priča po eni strani o razvejano­sti kulturnega življenja v naši deželici, o porastu kulturnih ustanov in umetniških organiz­mov vseh vrst, od ljubiteljskih do poklicnih oziroma polpokli-cnih. Ne da bi komu solil pamet, marveč iz globokega poznanja naj zapišem, da je prav kulturna stopnja (udružbljenosti in učlo-večenosti človeka) tisti limit, ki določa vse drugo naše nehanje in dejanje. Zavrite kulturno rast, zavrite zorenje ljudi kot ljudi, zaman bodo vsa prizadeva­nja na drugih področjih, zato posvečajte kulturnemu življenju tako kot kri t iki in kot spodbuje­valci ter popularizatorji kar naj­večjo pozornost. Toda če se ko­mu danes slabo piše, se kulturi zagotovo. Zato moramo storiti vse tudi s samopomočjo, da ne bomo kulturno nazadovali. Se­danja naša proizvodno delovna kultura na svoj način govori o nas in doseženi kulturni stopnji razvoja.

LEOPOLDINA BOGATAJ

Korak k sožitju različnosti

Odločilni pomen vidim v po­speševanju, spodbujanju in pri­znavanju inovatorske, racionali-zatorske, izumiteljske in spioh stvariteljske dejavnosti. Osvo­bajati ustvarjalnost ljudi na vsa­kem koraku in omogočati pro­dor naprednejših in boljših reši­tev vsepovsod. Tem vprašanjem bi zlasti kazalo odpreti prostor na Odprtih straneh vašega lista, če morda ne bi bila najboljša re­šitev, da bi bile vse strani zme­raj odprte tudi bralcem, da lah­ko izrazijo, povedo in predlagajo svoja mnenja, predloge, stališča in kritične pripombe ali zapise o vsem, kar nas v tem našem osebnem, skupnem, gospodar­sko političnem in kulturnem ži­vljenju vznemirja, togoti ali raz­veseljuje in navdaja z upanjem in (ne)zaupanjemv prihodnost.

Na Odprtih straneh naj bi se po eni strani pojavljale povratne informacije in pogledi bralcev iz vseh struktur družbenega tkiva in življenja, zlasti pa tistih, k i bi lahko (najrazličnejši strokovnja­ki , družbeni delavci) dali listu ob določenih pomembnih družbe­nih vprašanjih posebno osebno noto. Strani naj bi se tematsko odpirale za tista vprašanja, k i so najbolj aktualna in potrebujejo globljih razjasnitev. Predsta­vljale bi obogatitev lista na eni ter osvežitev, hkrati pa razbre­menitev sodelavcev, ki morajo pisati o vsem, kar se dogaja, če­prav ne morejo določenih vpra­šanj obravnavati (kar je razum­ljivo) dovolj kvalificirano in po­globljeno oziroma suvereno. Zapisal bi lahko še to in ono, kar me včasih razjezi, zlasti če nava­jate male investicijske zneske v starih milijardah, ne da bi to po­vedali. Seve pa sem s tem tako dolgo odlašal, da so se nove mili­jarde medtem skoroda spreme­nile v stare. Hočem reči, upora­bljajte zmeraj isto merilo. Tudi mi ni všeč, ko se včasih spakuje­te v narečnem govoru z vokalno redukcijo (s pojedenimi samo­glasniki) in s tem še pospešujete govor, ki nam je bolj v škodo kot korist, če nam je res toliko do slovenščine, kot trdimo. Jeziko­vno je Glas sicer dokaj napredo­val, kar pa nas ne sme zavajati v samozadovoljstvo, da ne bi pisa­li še bolj v neposredni pristni slovenski govorici, kot pišemo, saj s tem venomer znova kultivi­ramo tudi jezikovno raven bral­cev.

Ob koncu naj vam ob šlirideset-letnici čestitam in zaželim še obilo desetletij plodn c;a c ^ za dobro vsega našega liud Iva in_ te naše ljubke deželic , Ki bi bila lahko najlepša med vsemi, pa smo jo v svojem industrijskem napuhu, ubožico, dokaj pohabili. Veliko dela in truda bo potreb­nega, da jo v nadali jih preo­brazbah ozdravimo.

Največji napredek, ki smo ga naredili v zadnjem času je prav gotovo večje odpiranje časopisa različnim mnenjem, pobudam in razmišljanjem. Zavedamo se, da zaposleni pri Gorenjskem glasu nismo požrli vse pameti in, da nismo le poklicni novinarji tisti, k i lahko ljudem povemo nekaj novega in zanimivega. Zato smo veseli vseh, ki so in še želijo obo­gatiti vsebino časopisa s svojimi mislimi in pogledi na dogajanja, našim bralcem povedati kaj no­vega, problem osvetliti z druge strani, povedati svojo kritiko. Nikakor ne mislimo, da smo do­segli vse, kar se doseči da. Nas­protno. Naredili smo komaj prve korake in včasih smo še negoto­vi in nas zanese vstran. Odpr­tost časopisa namreč zahteva predvsem posluh za kulturen dialog, demokracija ni le pravi­ca temveč in predvsem velika odgovornost. Kaj hočem poveda­ti? Korak od agitpropovskega novi­narstva, ko je bila novinarjem točno določena vloga, ko se je natančno vedelo kaj se sme in kaj ne, ko smo bili novinarji naj­bolj odgovorni forumom oziro­ma je bilo veliko bolj pomembno kaj misli sekretar občinske kon­ference Z K S kot pa naši naro­čniki in bralci, k demokratične­mu, pluralističnemu časnikar­stvu, je bil namreč zelo hiter. Desetletja je bilo znano, kaj je za časopis primerno in kaj ne, kaj smejo ljudje zvedeti in kaj bi j ih lahko vznemirilo. Naj se

sliši še tako neverjetno, takšno novinarstvo je bilo udobno in predvsem varno. Sedaj si moramo časnikarji te meje postavljati sami. (Včasih naši delodajalci — beri, ugledni možje s funkcijami — še želijo učiti kaj ni dobro za ljudi. Toda kje so meje? V času zaplotarstva smo pozabili nanje, ni bilo pro­blemov z novinarsko etiko, služi­li smo monolitni resnici in zato nismo ustvarili meril za razli­čnost mnenj, za spoštovanje po­sameznika, za kulturni dialog in demokratično izmenjavo mnenj. V želji za večjo odprtost časopi­sa, za različnost mnenj in boga­titev dialoga med ljudmi, se je v začetku leta 1987 rodila naša mala priloga Odprte strani. M i ­tja Ribičič je v njej govoril o av-nojskih izročilih, E m i l Milan Pintar o perspektivah sodobne Jugoslavije. Igor Torkar je pisal o hinavščini, Matjaž Kmecl naš je pokaral, kaj se mali, lokalni Gorenjski glas loteva vprašanja slovenščine v jugoslovanskem parlamentu. (Pol leta kasneje Martin Mlinar v Beogradu govo­ri slovensko. Nič nimamo pri tem, o problemu pa smo pisali). Zelo smo bili kregani, ko smo Odprte strani odprli mladim in njihovi kri t iki razmer in pohva­ljeni, ko smo pisali o čebinskem izročilu. Očitali so nam pisma o slovenskem jeziku prof. Janeza Svoljška in marsikdo se ni stri­njal s Francijem Zagoričnikom. Z ostro besedo proti mačehovski politiki do kulture se je večkrat

oglasil Vladimir Kavčič, z boga­stvom misli in lepe besede sta jo bogatila Viktor Zakelj in Milan Meden. Sveto Kobal je povedal marsikatero grenko na račun ju­goslovanskih financ, preudarni Rado Jan je prispeval svojo pre­mišljeno besedo. Prilogo smo odprli alternativni kulturi in z Odprtimi stranmi so prelepili stene republiške konference Z S M S . Veliko avtorjev sem izpustila, naj mi oproste, ni bilo nameno­ma, veliko se j ih je nabralo. Tu­di mojih dragih kolegov in kole­gic iz domače hiše, teh večno jeznih mladenk in mladeničev, včasih veselih, drugič nejevolj­nih in težkih za celo tono vsak, brez katerih pa ne bi bilo nič. Ne tega časopisa in ne priloge, če­prav so včasih »problem številka ena« (ko komu stopijo na prste) in drugič spet opevanja vredni (propagandisti) novinarji. Pred­vsem pa so mladi, bistri ljudje, s svojimi stališči in prepričanji in katerim ni vseeno pod kakšen izdelek se bodo podpisali. Kaj torej želim povedati? Komu mar ta zmeda misli in imen? Misl im, da smo se skupaj za dro­ben korak približali tistemu, če­mur pravimo sožitje različnosti. Za vsakim teh imen (in vseh ti­stih, k i j ih nisem mogla zapisati v skopo odmerjeni prostor) je velikanski prostor različnih be­sed in misli, ki iščejo sporazu­mevanje dobromislečih, razli­čnih in svobodnih.

KAJ MANJKA GLASU, DA BI BIL PRAVI ČASOPIS?

Z vzpostavljanjem politične­ga dialoga se zadnje čase v Sloveniji širi tudi polje demo­kratizacije. Premik, k i so ga začeli mladinski mediji, počasi osvajajo tudi »režimski« časo­pisi, kar v končni fazi vodi k objektivnejšemu novinarstvu. Teh sprememb se mora zave­dati tudi tak lokalni časopis, kot je Gorenjski glas, saj le na ta način lahko konkurira osta­lim.

Večkrat se poudarja, da je Glas namenjen' preprostemu kmečkemu ali delavskemu člo­veku in skladno s tem se kroji uredniška politika. Ob tem pa

se pozablja, da javni mediji Ustvarjajo javnost in krojijo interese ljudi, da potemtakem morajo tudi »vzgajati« svoje bralce in j im ponuditi kaj več od zgolj novice. Predvsem je treba preseči zgolj politične pamflete, kjer je vedno edina pomembna izjava političnih fo­rumov.

Graditi je potrebno komen­tarje, kjer naj končno pride na dan mnenje določenega novi­narja, naj si ta novinar na ta način tudi ustvarja svoje ime v javnosti.

Lahko bi rekla, da manjka večje angažiranosti in udarno­

sti, k i jo lahko zasledimo le ob­časno v prilogi Odprte strani. Dandanes so ljudje naveličani praznih obljub, ki j ih pr inaša vsakodnevna politika, Časopisi pa j ih nekritično povzemajo.

Sicer pa je težko ocenjevati delo starejših in izkušenj pol­nih kolegov, še prav posebej ob dejstvu, da slavijo tako ča­stitljiv praznik, kot je 40-letni-ca. Mladinska zagnanost naj vam bo v spodbudo!

G O R E N J S K I G L A S BODI ČIM B O I J G L A S E N V T E J DRUŽBI!

Petra Škofic

JANEZ SVOLJŠAK:

Novinarji ali časnikarji Nadvse spoštovana, draga tova-rišica urednica. Po Savi in po triglavski Bis t r i ­ci je steklo že kar precej vode, kur sem dobil Vaše povabilo, ne j s svojim prispevkom »obo­gatim« jubilejno številko Go-r< njskega glasa ob njegovi šti-*\iesetletnici. Mamlj ivo vabi­le. Ob njem se je moj, zmerom bolj boleče delujoči, perpetum n.obile skorajda razneži l . * F o pravici V a m povem, kot je rt kel Levstikov Mar t in K r p a n dunajskemu cesarju, da sem v&eh jubilejev in obletnic ne le de grJa, ampak čez glavo sit. N i dolgo tega, kar sem v Delu prebral pametno misel nekega bolj majhnega, nič kaj prida 'A anega partijskega funkcio­narja: »Bomo v n e s k o n č n e ča­si ' postavljali spominske ploš­če povsod, kjer se je od strahu podelal, pa potem pri t isni l na petelina?« Cisto zares: Imenujte mi deželo, v kateri bi dan za dnevom s takim rom-oon pomom in r azkoš j em

praznovali in obhajali kraje­vne, obč inske , pokrajinske, re­publ i ške in d r žavne praznike? V kateri deželi na svetu sklicu­jejo vsak dan toliko sej, se­stankov, posvetovanj, simpozi­jev, kongresov kot pr i nas?

Povejte mi : Kje na svetu imajo še toliko predsedstev kot v naš i ljubi inflacijski domovini? Pa kaj bi s samimi predsed­stvi! Kje pa so potem sveti re­publik in pokrajin, vsemogo­čni, ves denar vase sesajoči si­si, skupšč ine — ljubi Jezus, kdo bi naš t eva l vse, k i nas iz dneva v dan odirajo iz kože! Ob takemle premiš l jevanju človeku k r i lahko tudi malo zavre. Veste, kdaj sem zadnjič zaploskal? In komu? Janezu Stanoniku, ko je na (več ali manj bedasti) ljubljanski tele­vizi jski okrogli mizi s svojim sopranom nadrl zveznega se­kretarja za finance Rikanovi-ća v Beogradu: »S k a k š n o pravico pa mi, star­

ci , k i smo tole našo ljubo do­movino do amena in čez v rh zadolžili, smemo zdaj te < oje dolgove prelagati na naše vnu­ke?«

P rep r i čan sem, da tedaj nisem bil edini Slovenec, k i je v t iš ini svojega doma zaploskal Jane­zu Stanoniku. Koga sem poo­blastil, da me je zadolžil za ta­ke nore milijarde ne le v mo­jem imenu in imenu moje že­ne, t emveč tudi v imenu mojih otrok in mojih vnučkov? Kdo, prekleto, si sme v mojem ime­nu pr i laščat i pravico za orga­nizacijo olimpiad, univerziad, padalskih in jadralskih sve­tovnih prvenstev? Bomo mora­l i zdaj v hiši stiskati vsak inf­lacijski dinar samo zaradi F i -kreta Abdića? A l i zaradi vseh tistih sto tisoč in nekaj Pož-dercev (to sem prevzel od M a ­teja Bora), k i nemo stiskajo svoje trebuhe? Moj i pokojnin­ski prosvetarski dinarji pa od­tekajo po Savi v sklad za ne­razvite.

Malo sem "zašel s poti, kar ste mi jo pokazali v Vašem pismu. Malo sem zašel s poti, kakor ste mi jo pokazali v V a š e m pi­smu. Sp rašu j e t e , — kaj mis l im o sodobnem novinarstvu, — kaj menim o vlogi t iska in — kako ljudje danes berejo Gorenjski glas.

Naj se lot im najprej novinar­stva.

Davi , v če t r tek , 19. novembra leta Gospodovega 1987, že od pol šes t ih polnijo moja u š e s a poročila o s rečan ju n o v i ­n a r j e v v Novi Goric i , o po­membnosti n o v i n a r s t v a . A l i mi dovolite, da Vas smem spomniti na dr. Antona Brez­nika? Pred davnimi desetletji se je ne le učeno , ampak tudi duhovito razpisal o jeziku na­ših č a s n i k a r j e v — n e n o v i n a r j e v . Samo še de­set let nam manjka, pa bomo Slovenci praznovali dvestole­tnico od izida prvega sloven­

skega ča sn ika (Vodnikovih Lublanskih Noviz). Dvesto let že na Slovenskem beremo č a s n i k e i n č a s o p i s e . Zdaj bi pa radi vedeli, kaj mi­sl im o sodobnem slovenskem novinarstvu? Težko je reči, kakšn i časi se mu pišejo, temu slovenskemu novinarstvu. M L A D I N O je poplavil David Tasić . V D E L U so se razboho­t i l i Drag iša Bošković, Jelena Gaćeša , Mi lenko Šakotič , Voj­ko Radulovič, Vojko Šoštar ič . Manjka le še Kosovska devoj-ka. N i kaj reči:

Stolpce v slovenskih časn ik ih polnijo zmerom bolj novinarji in novinarke. Dobrih sloven­skih časn ika r j ev zmanjkuje. Kol iko pa j i h je med njimi, k i bi bil i kos Bogdanu Pogačni­ku?

K o listam po časnik ih , zmeraj najprej pogledam, kdo je napi­sal č lanek . Saj je danes težko kaj pametnega povedati. Še teže kaj bistrega napisati.

Ljudstvo kaže osle vsem, k i vsak dan govore in pišejo. Sit i smo večnega flancanja. Mlač-ve prazne slame, k i nam jo že desetletja tlačijo v usta.

Vseeno pa dobre (beri: poš tene in pogumne) časn ika r j e (pred­vsem pa urednice in urednike) ne visoko cenim, ampak tudi v resnici spoš tu jem. Zapisal 1 »m here t ično misel: Gorje narodu brez dobrega, poš tenega , pogumnega, boje­vitega tiska! T a k š n e g a , k i se ne us t r a š i n ičesar in nikogar. Vse kaže , da se t a k š n e m u ti­sku in t a k š n i m časn ika r j em previdno bl ižamo. Tudi vsi , k i delate pri Gorenjskem glasu. Da bi svoje nadvse pomembno poslanstvo še bolj pogumno nadaljevalj, V a m , spoš tovana tovar iš ica urednica iz vsega srca želi

Janez Svoljšak

Mojstrana, če t r tek , dne 19. no­vembra 1987

Leto XXXII. Številka 89

Ustanovitel j i : obč inske konference S Z D L Jesenice, Kran j . Radovlj ica, Škof}* L o k a in T r t i « - Izdaja Časop i sno podjetje Glas Kran j - G l a v n i urednik Igor Slavec - Odgovorni urednik Andrej Zs l s r

Kranj, torek, 13. 11. 1979

Cena: 5 din List izhaja od oktobra 1»47 kot tednik, od januarja 1SM kot poltednik, od janu­arja 1 M * t r ikra t tedensko, od j a n u a r ) « 1M4 kot poltednik ob sredah i n sobotah, od jul i ja 1»74 pa ob tork ih i n petkih.

G L A S I L O S O C I A L I S T I Č N E Z V E Z E D E L O V N E G A L J U D S T V A Z A G O R E N J S K O

* g o r S l a v e c :

40 let delovne dobe — pa vedno bolj mladosten!

Igor Slavec

urednik Glasa od L septembru l975 do 31. decembra 1994

To resnico prav lahko zapi-S enio, da se je Gorenjski glas Prav v zadnjem č a s u prijetno •Pomladil«. Uniformo iz pre jš-nJih let je zamenjala sp lošna Pestrost oblike i n vsebine ča­sopisa i n prispevkov. Večina s t ran i je skrbno urejena. Naj-V e č j i vsebinski i n »ideološki« n a P r e d e k pa je Gorenjski glas n a p r a v i l prav v tem letu, ko je u yedel po lemične Odprte stra-n i - Z Odort imi s tranmi se tudi n a Gorenjskem začenja javno sporočanje lasnih mnenj bral-C e v » javna polemika med zav­e t i m i i n Razmišljaj očimi ljud­mi dobre volje, med l judmi ra­menih p r ep r i čan j , naziranj in 2 l yl jensk ih opredelitev. Zače­nja se polemika o razl ičnih gledanjih na probleme in na pjihovo reševan je . Vel iko teh­tnih mis l i smo že prebrali v ~ h »straneh« in tudi izzival-n i n . s kater imi smo se lahko strinjali, a l i pa tudi ne. Toda, Priznati moram, da so me ob­javljene misl i vedno močno 2 a Pos l i l e , in ne samo mene; to P a je b i l resnični namen in ves smisel Odprtih strani: zbuditi 2 animanje bralcev za odkriva­l e in predvsem reševan je Problemov in problematike ži­vljenja in dela n a š i h (gorenj­skih) l judi. Nekaj tega smo l a h k o že brali , marsikaj pa bo kora lo še slediti, saj je proble­matike na pretek.

V času mojega urednikova-n J a ( od 1. 1975 do 1. 1985), pri­č a m , take ideje nismo imeli l n čeprav bi se pojavila, b i bi la

t ežko uresnič l j iva . Ukvar ja l i smo se s popolnoma drugo problematiko: kako svoj polo­žaj gorenjskega časop i sa med Gorenjci urediti , i n kako po­staviti temelje za hitro napre­dovanje v prihodnosti. V letu 1975 je kolektiv š te l 18 delav­cev in od tega le 6 pišočih novi­narjev i n fotoreporter. Tudi denarja je močno primanjko­valo, komaj dovolj za prežive­tje, kaj šele, da bi se lahko ka­korkol i kadrovsko ojačali . Z zavistjo smo gledali druge po­krajinske časop i sne kolektive, k i so v tistem času dobivali p rece jšn je dotaci je-pomoči svojih ustanoviteljev, saj so j i m pokr i l i tudi do 40 %stro-škov, med tem, ko je Glas do­b i l v na jbol j šem pr imeru ko­maj 11 %.Tak odnos'ustanovi­teljic (petih gorenjskih občin­sk ih konferenc S Z D L ) nas je pr i s i l i l , da smo opustil i nereal­ne iluzije i n stopili na trda tla realnosti vsak dan bolj zahtev­nega življenja: oprl i smo se na lastne sile (dejansko in ne for­malno!), na lastno pamet i n la­stne sposobnosti. Takrat pa smo začeli počasi , a nezad ržno napredovati. Zaživela je samo­uprava, nagrajevanje po opra­vljenem delu smo uvedli v de­lu novinarjev i n komerciali ; povečali smo število naročni ­kov, kadrovsko smo se močno okrepil i , postali smo poslovno in f inančno t r d n e j š a delovna organizacija. K a r najbolj smo se skuša l i t r žno organizirati i n zdravo gospodariti z zaupani­m i nam sredstvi. Razšir i l i smo se tudi prostorsko, saj smo na cesti J L A kupi l i poslovne pro­store, kamor smo preselili vse razen novinarjev in tehnike. Razpisal i smo š t ipendi je za študij novinarjev in fotografi­je; t i kadr i so sedaj tu in že uspešno delajo. V kratkem ča­su smo se organiziral i in uspo­sobili toliko, da n ihče od nas ni b i l več nezamenljiv. Nobena odgovornost ali odhod še tako pomembnega delavca n i kole­kt iva v nobenem primeru mo­gel spraviti v k a k r š n e koli ka­drovske in tudi s iceršn je teža­ve!

V času mojega urednikova-nja smo prenehali z izdaja­njem kulturne priloge Glasa s Snovanji. Snovanja v vsem

dolgoletnem obdobju, ko so iz­hajala 6 krat v nakladi 22000 izvodov, nikol i niso bi la dele­ž n a kake posebne skrbi občin­sk ih kul turnih skupnosti, po­sebno pa ne izdatne f inančne pomoči , čeprav so v vsem času opravila veliko kulturno po­slanstvo na Gorenjskem. K o ­lektiv Gorenjskega Glasa sam ni mogel nositi vseh s t roškov izdajanja, pomoči pa ni bilo, zato so Snovanja prenehala iz­hajati. Od takrat gorenjski ku l tu rn ik i nimajo nadomestne publikacije. P r e p r i č a n sem i n trdim, da so se kadrovske in materialne »revščine«rešili iz­kl jučno zaradi zavestnega ho­tenja in velike pripravljenosti celotnega kolektiva Glasa, da po najbol jš ih močeh napravi vse, da se postavi na lastne no­ge, i n da ustvari novo podobo Gorenjskega glasa. Za uspe­š n o u re sn ičevan je zastavlje­nih nalog, je n a š kolektiv od 35-letnici obstoja (1982) prejel visoko d ržavno odlikovanje: Red zaslug za narod s srebrno zvezdo.

Mnogo tega, kar ^ r i o načr­tovali pred leti je kolekt ivu uspelo doseči po mojem odho­du. M e d drugim se je Glas pre­imenoval spet v Gorenjski glas, kar je bi la pravzaprav n a š a dolgoletna pobuda, ven­dar ne ostvarjena v mojem mandatu. Kadrovsko o jačana redakcija danes ustvarja zdra­vo konkurenco med novinarji in s tem kva l i t e tne j še prispev­ke. Z mladostjo je v kolektiv pr iš la tudi smelost (ne samo vihravost), pr iš la je neobreme­njenost od preteklosti in seda­njosti, i n ne nazadnje tudi ši­roka razgledanost ter s tem povezana kr i t ičnost . To pa je Glasov največji kap i ta l za prihodnost, garancija za uspe­šno nadaljnje delo, da bo Go­renjski glas še bolj razgiban, pester, zanimiv, bran in še bolj upoš tevan .

V to smer je naravnana tudi moja čes t i tka ob 40-letnici Go­renjskega glasa, z zahvalo vsem, k i so mi omogočili , da sem nekaj let bi l član tega ko­lektiva, s katerim sem delal, za katerega sem delal in od katerega sem se mnogo česa tudi nauči l .

D A R I N K A S E D E J :

G R A D I T E H I T R O ,

G R A D I T E S O D O B N O

G R A D I T E P O C E N I -

G R A D I T E Z N A M I

""** najsodobnejšo strešno kritino iz pravih kanadskih bitumenskih skodei TEGOLA CANADESE Izolacijske materiale — lendapor, novoterm, perlit, stiropor, tervol keramične ploščice najboljših jugoslovanskih proizvajalcev

~- sanitarno keramiko -~ opaž in furnirane stenske in stropne obloge *** ladijski pod <a* parketi In talne obloge ~~ stavbno pohištvo ""- gradbeni material ~~~ reprodukcijski material za lesno obrt

'formacije po telefonu: 26 076 ali 23-949

Trgovina z gradbenim materialom — Kranj

V S E ZA G R A D N J O OD TEMELJEV DO STREHE boste vedno dobili v LESNINI, trgovini z gradbenim materialom na Primskovem v Kra­nju, in sicer: vsak dan od 7. do 19. ure, ob sobotah pa od 7. do 13. ure

Bodimo za hec in zabavo Le kdo bi si mis l i l , da bodo pri­šli časi, ko tudi nam, lokalnim novinarjem, ne bo treba več trobiti v v sak r šn i , trenutno de­žurn i , pol i t ično—aktivis t ični rog in ubogljivo k imat i občin­sk im in medobč in sk im struk­turam vseh vrst. Zdaj se resni­ca vsaj s ramežl j ivo sluti, če n i že prodorna in udarna, četudi še vedno tvegamo, da j i h iz teh majhnih in zamerl j ivih go­renjskih občin i n njihovih po­lit ičnih strukturic, dobimo po glavi. A saj se ve: man j š i si , bolj se bojiš in bogaboječe ozi­r a š navzgor.

Novinarj i se zavedamo, da ne­nadno svobodnejša novinar­ska kr i t i čna beseda in odmevi nanjo, ponujajo pasti. Saj n i take škode , če se p reko rač i meja pr i sp lošn ih stvareh, ve­liko bolj boleče je, da se neka­teri izzvani na kr i t iko someš­čanov, delavcev i n sokrajanov odzivajo nadvse p ros t a ško , ne poznajo kulture dialoga i n mi ­mogrede jemljejo sogovorniku dobro ime. Kaj vse morajo brati naš i uredniki v — ra­zumljivo neobjavljenih — ža­l j iv ih odmevih na odkrite in p o š t e n e č lanke!

Družben i trenutek smo pač za­grabil i z obema rokama: naš i samoupravljavci, k i sicer odlo­čajo vedno manj, če sploh še kaj, imajo na pretek branja o žgočih temah. M i s l i m pa, da so včas ih že do grla siti spoliti-

zirane stvarnosti i n s i želijo tudi zan imiv ih dogodkov, kra­jevnih in l judskih posebnosti, zapisov o osebnih i n življenj­sk ih st iskah i n tragedijah so­ljudi ter — razvedrilnega bra­nja. V veliko veselje m i je, da se pr i Glasu v zadnjem letu ukvarjam z razvedr i ln imi stranmi, k i pa ne bodo n iko l i tako dobre, da ne bi mogle bi t i še bol jše. Se sodelavce, k i se mrko i n turobno sklanjajo nad svojimi komentarji i n so stra­š a n s k o resni, posije sonček , ko sooblikujemo k a k š n e g a na­vihanega J e ž k a , k i pa žal ugle­da bel i dan bolj pon ižen , saj

prizn mo, da kljub vsemu či­sto do konca še vedno ne gre­mo. K o bomo šli z J e ž k o m i n drugimi humornimi zvrstmi do kraja, v a m bodo te strani v večje zadovoljstvo. P r i Glasu sem šes tna j s t let — dovolj dolgo, da vem. da jubi­lant ubira pravo pot! Samo­hvala? Kje pa! Glas je najbolj­ši tedaj, ko se v njem pojavi na jveč p išočih l judi, mnenj bralcev, ko zvonijo telefoni. Žel im si, da bi v i , bralci , vedno bolj sooblikovali tudi razve­dri lne strani i n da b i v teh m r a č n j a š k i h i n pogubnih ča­sih vsi skupaj imeli vsaj malo heca in zabave...

Zaključni račun mora razumeti vsak delavec

Vsa leta ugotavljamo, da je sprejem letnega obračuna v mnogih podjetjih samo gola formalnost, č e š da se delavci ne zanimajo zanj. S p r a š u j e m o se po vzrokih t a k š n e nezaintere­siranosti delavcev in se hkrati čud imo. Dejstvo je, da delav­cev nikdar ne bomo zainteresirali za poln seznam kontov in števi lk, ker t a k š n e g a ne razumejo.'Gre torej za preprosto ra­zlago, so dejali, na okrajnem sindikalnem svetu.

GLAS. 1979

U g o d e n n a k u p f u r n i r a n i h v r a t , k r i l i n p o d b o j e v r

TRADICIJA & KAKOVOST

Deicvna aganizaqa

S L O V E N I J A L E S T R G O V I N A L J U B L J A N A

g®IMiSScJj©IEHGLAS 14. S T R A N .

Leto XXXII. Številka 89

Ustanovitelji : obč inske konference SZDL Jesenice. Kranj , Radovljica, Skofj« Loka in Tr t ic - izdaja Časop isno podjetje Glas Kranj — Glavn i urednik Igor Slavec — Odgovorni urednik Andrej 2alar

Kranj, torek, 13. 11. 1979 Cena: 5 din

List izhaja od oktobra l»47 kot tednik, od januarja 1966 kot poltednik. od janu­arja 1666 tr ikrat tedensko, od januarja 1664 kot poltednik ob sredah in sobotah, od julija 1974 pa ob torkih in petkih.

G L A S I L O S O C I A L I S T I Č N E Z V E Z E D E L O V N E G A L J U D S T V A Z A G O R E N J S K O

V N D R E J Ž A L A R :

Preobrazba tazmišljam o novinarskem oklicu pa mi vedno anova pri­haja iz spomina dogodek iz­gred kakšnih trideset let, ko e nisem prav vedel, kakšen

"Sklic si bom izbral. V moški iružbi je tekel pogovor o ne-rakšnem filmu, ki si ga velja )gledati, ker je bil zelo dober. )ober pa je bil tudi in pred-sem zato, ker v njem ni igra-a nobena ženska, lil sem pred tem, da se odlo-im za pravniški poklic, tudi dravnik mi ni bil tuj, ali pa i.ekaj, čemur bi danes lahko ekli tudi računalništvo. Po-em pa je naključje naredilo, a sem moral napisati neko oročilo, oceno. Prišlo pa je malu tudi povabilo, kaj, če bi rišel k nam v uredništvo. Ži-ljenjska odločitev je bila po-em hitra. Prišel sem in postal lan predvsem in sploh takrat noske redakcije. Imel sem ob-utek, da smo imeli edino žen­ko v novinarski zasedbi zato, a ne bi dobivali očitkov, da

.ismo za enakopravnost. Ji bilo časa za počasno spo-navanje lepih, manj lepih trani, prednosti in slabosti ovinarskega dela in poklica. Jilo nas je malo v novinarskih rstah in na trenutke smo igotavljali, da sodimo med ti-te poklice, ki bi jim družba lorala priznati benificirano elovno dobo. Kratka življenj-

Andrej Zalar odgovorni urednik Glasa od l. janu­arja 1978 do 30. aprila 1980

ska doba, poklicne bolezni, stresi... so neusmiljeno redčili novinarske vrste pri štiridese­tih letih.

Ko je začel izhajati Go­renjski glas smo članice AFŽ delale propagando zanj in nabirale naročnike. Tudi se­daj mi ugaja in to zaradi do­mačih Gorenjskih novic. Pa tudi kuharski recepti so zelo zanimivi.

Anica Križaj Godešič 42

Škof ja Loka

Nekaj časa je bilo tako. Potem pa so začele trkati na vrata no­ve moči. Prva, druga, tretja... same "kikle". Okrepljena re­dakcija je postajala vedno bolj žlobudrajoča in glasna. In v tem brbljajočem visokoton-skem orkestru so vse bolj za­mirali nizki glasovi; tudi tisti o benificirani delovni dobi. Zdaj vem, zakaj. Povprečna ži­vljenjska doba se je začela po­pravljati, ker "kikle" živijo povprečno deset let dlje kot moški. Že nekaj časa verja­mem besedam priznanega zdravnika, da "kikle" živijo de­set let dlje zato, ker nimajo žen.

Danes je naša redakcija števil­čna; dvakrat, trikrat bolj kot pred dobrimi dvajsetimi leti. Slika pa je ravno obratna. Ženski orkester je to, ki (vsaj mislim tako) se zaveda nevar­ne usodnosti razvoja, če bi me­šani zbor nenadoma postal ženski. Če ne zaradi drugega že zaradi enakopravnosti. Vendar pa sem se proti tej na-daljni preobrazbi vseeno zava­roval. Za vsak primer imam v predalu tisti zavitek, ki sodi v (redno) mesečno garderobo ki-kelj.

Andrej Žalar

^ soboto o b 14.13 se je s t res la z e m l j a p o d S t o r ž i č e m

lazpoke grozijo 'otres 6. stopnje je p o v z r o č i l veliko ne-arnih p o š k o d b predvsem na h i š a h med 'reddvorom in Gor icami — V razpoka-iih in razmajanih stavbah bo m o g o č e agotoviti potresno varnost le z izredno isokimi sredstvi.

V soboto ob 14.13 smo začutili razmeroma mo-an, vendar k sreči kratek potres. Strokovnjaki Geofizikalnega observatorija na Golovcu so pozne-i ugotovili, da je bilo njegovo središče pri Pred-voru, kjer je dosegel 6. stopnjo po Mercallijevi le­tvici. V Ljubljani je imel moč med 4. in 5. stopnjo, utili pa so ga tudi na Goriškem, v južni Avstriji in rugih sosednjih območjih. Prvemu najmočnejše-IU sunku so do nedelje opoldne sledili še štirje ibkejši

Najbolj je bilo prizadeto področje krajevnih kupnosti Tenetiše, Trstenik, Gorice in Bela, saj na večje in manjše poškodbe najmanj polovica

vseh poslopij. Na območju K S Bela j ih ima, za pri­mer, od 150 hiš poškodbe kar 100. Predvsem so prizadeti starejši stanovanjski in gospodarski ob­jekti, številni obokani stropi so gosto prepredeni z razpokami, največ ometa je popadalo z lesenih stropov in sten, podrlo se je veliko dimnikov, le redki stiki stropov in sten so ostali brez velikih razpok.

Čeprav panike med ljudmi ni bilo, se je več kot 20 družin odločilo da spijo na senikih, v trdnejših hišah sosedov in celo v avtomobilih.

V nedeljo dopoldne si je najbolj prizadete ob­jekte ogledala komisija občinskega štaba civilne zaščite občine Kranj, v kateri so bili poveljnik šta­ba Janez Sušnik, strokovnjak za gradnje ing. Av­gust Bajželj in strokovni delavec oddelka za ljud­sko obrambo Stanko Kolar. Ugotovila je, da so v 4 hišah stanovalci močno ogroženi. To so Gregorče-vi v Tenetišah, Teranovi na Trsteniku, Valjavčevi v Zabijah ter Košnjekovi in Rozmanovi na Sp. Be­l i .

Glas, 1977

/ovk Alojzij:

Zvesto do groba — in še čez!

D A N I C A D O L E N C :

Nosečnice posebne sorte

Spominjam se, da smo v go-mjskih družinah navdušeno prejemali prve številke »Kovi-arja«, ki je začel izhajati med elezarji na Jesenicah, prinašali a so jih delavci, ki so bili zapo-eni predvsem v Železarni, na »lezniški postaji, v gradbenih odjetjih in drugod.

Čeprav je takratni »Kovinar« isal v glavnem le o Železarni, »r o problemih jeseniške obči-v«;, pa je občasno bila objavlje-a tudi kakšna vestička o go-•njskih krajih in ljudeh, kar je lo dovolj, da smo »tednik« >rejeli za svojega. Do leta M7 je bilo povpraševanje po em že toliko razširjeno, da so senjske občine (tudi nekdanje

občine Bled in Bohinj) sklenile ustanoviti svoje časopisno pod­jetje v Kranju; potom poverje­nikov v podjetjih pa pridobivati nove naročnike med delavci in kmeti na terenu. Naročnik pa je postal sleherni, ki ga je poverje­nik obiskal na domu, ali pa iz družbeno-političnih organizacij v podjetjih in s terena. Poverje­niki smo zato imeli lahko delo, pa tudi naročnina je bila zno­sna.

Ko je kasneje preimenovani »Gorenjski glas« začel obveščati tudi o razmerah v podjetjih in o športnih prireditvah, ter o turiz­mu, je bilo to dovolj, da smo ga sprejeli povsem za svojega. Ko pa je poltednik začel prihajati po pošti in smo tudi naročnino

>oki gorenjski k ra j i in ljudje nadaljevanka s Šolskih

• i n sk i J^MtfHpHMRj^^1 i n i J ^ J « nadaljevanka

Mm p ^ B k A 5 0 V A k

...-a ^ ^ ^ ^ H R ^ r e 4 a ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ R | ^ e W ^ r j A t a teden

iske z S a ^ ^ H ^ H | ^ ^ H H P B H t > l e a še marsikaj dru«

•ski Škrat gorenjske tanis ivoat i reportaža problem in

zaceli plačevati pismonošam, je bilo naročnikov vse več. Takrat so le redke družine imele radio, televizije pa še ni bilo, zvestoba naročnikov pa je bila vse trdnej­ša. Ponosni smo bili že zato, ker je »Gorenjski glas pisal o nas...«

Kot aktivni mladinski, druž-beno-politični delavec sem za­čel pošiljati »dopise« v uredni­štvo in zadovoljen sem bil, tako tudi terenske organizacije, če so lahko o svojem kraju kaj resni­čnega prebrali. Zaradi resnično­sti vesti je bilo skoraj vse obja­vljeno, ni bilo pa nikoli proble­mov zaradi neresnične vsebine, kar je bralcu in dopisniku daja­lo vse več moralne volje.

Znano mi je, da je marsikate­ri bralec zbiral zanimive zapise Črtomira Zorca, kar pri Gorenj­skem glasu vsi še najbolj pogre­šamo...

Vem, da ie marsikateri prija telj — bra' že med pokoj­nimi, naros. a pa je šla kar iz roda v rod: mnogi pa so ostali /vesti tradiciji, zato ga domači že zaradi spoštovanja do mate­re, očeta, moža, žene, brata... še dandanes prejema na isti hišni naslov, to pa je 40 let zvestobe, kar je tudi za C Z P »Glas« izre­den jubilej! Upam, da bo tako ostalo tudi v bodočih rodovih?

Vovk Alojzij, Bled

Kdo ve,kaj me je zaneslo v no­vinarske vrste. Morda potepa­nje? Od otroka ven sem se naj­raje potepala. Največja pote-pinka sem bila na Orehku. Kjer so bih otroci, kjer se je kaj dogajalo, sem bila zraven. In domov nisem šla, dokler zadnja mama ni zadnjega otroka odvlekla domov. Moja mama me je seveda tudi klica­la na drugem koncu vasi, da je bila že čisto brez glasu, a brez uspeha. In ko sem potem le prišla, je seveda padalo. Ni po­magala ne palica, ne velika kuhalnica, ne rdeča ušesa . Otroška družba na ovinku, na Savi, za gmajno je bila mo­čnejša od vsega. Ostala sem nepoboljšljiva potepinka. In ker sem bila vedno sredi živih dogajanj, sem tudi svoje do­mače in šolske naloge dožive­to pisala. No, vidite, drugo z drugim, še malo šol, malo no­vinarske žilice, pa postaneš novinar. No, tako enostavno res ni, toda recimo, da je bilo pri meni tako. Spominjam se, ko sem včasih, ko sem še kot tajnica na ob­činski socialistični zvezi pisala kot čreva dolge zapisnike s konferenc v dvoranah občin­ske skupščine, občudovala ti­stih nekaj sivih glav tam zgo­raj na balkonu. Ko bi bila jaz lahko Kdaj tamle gori z njimi... Pa se je zgodilo in zdaj tudi jaz z vrha opazujem bolj ali manj plešaste glave delegatov, poslušam dolgovezno frazarje-nje in se kar našpičim, kadar se dvigne delegat, ki zna pove­dati kratko in jedrnato, udariti po miz i . Tako je treba, tovari­ši, samo mlačnosti, vodenosti ne. Ko bi v i vedeli, kako kra-dete čas sebi, bogu in nam! Včasih sem sanjarila, da bo prišel nov predsednik, k i bo vrgel te gladke klopi ven in po­stavil pulte za naslonit. Če bi delegati stali, bi bilo sej zago­

tovo prej konec. A je bilo še . huje: novi predsednik je res vrgel klopi ven, toda zamenjal jih je z oblazinjenimi sedeži...

In frazarjenje je bilo vse huj­še. Jaz sploh nisem znala več pisati. Neka predsednica sin­dikata je prepovedala, da bi sploh še kdaj pisala o sindika­tu. Ljudje božji, kaj pa naj pi­šem, če vsaj trideset let, od pr­vih ozimnic pa vse do štrajkov ni bilo v sindikatu nič otiplji­vega! Imam pa kot novinarka tudi lepe trenutke. Zaradi njih sem še vedno novinarka. Lepo mi je na primer, ko se kakšnega lepega sončnega dne peljem proti Gorenjski. Spomladi so travniki rumeni od regratovih cvetov, jeseni gozdovi rdeče žare, zadaj pa se belijo vrhovi. Teh užitkov mi še bolj zoprn urednik ne more vzeti. In lepo mi je, ko slišim ubrano pesem kakšnega vaškega pevskega zbora, nastop mladih glasbeni­kov, ko srečam prijetne sogo­vornike, ljudi, ki jim nikoli ni bilo z rožicami postlano, pa se znajo poveseliti, znajo vreči skrbi čez ramo, kajti zdavnaj so že spoznali življenjsko res­nico, da je bogat in srečen le tisti, ki ima majhne želje, ma­terialno bogastvo pa je breme, ki ga je težko nosti skozi ži­vljenje.

Tudi bojim se v mojem pokli­cu. Bojim se na primer ledene in zasnežene ceste. Takrat bi bila najraje arhivar v kakšni luknji, ki nima ne okna ne vrat. Toda ne dolgo, le do prve­ga lepega sončnega dne... Tudi slabo vest imam. Če s člankom koga nehote prizade-nem, če pridem v kakšno sta­novanje, skrbno pospravljeno, čisto kot laboratorij. Meni za pospravljanje vedno zmanjka časa. Tolažim se s tem, da ima tisti, ki samo "puca'\ presneto malo od življenja... Ko tole pišem, mi hči od daleč zavpije, naj napišem, da naj se ljudje ne odločajo za novi­narje, ker pri tem najbolj trpe otroci. Pa še prav ima. Ni sre­de, ni nedelje, ko moram trdo sedeti za pisalnim strojem, da ne bi "težila", kot-pravi ona. Sicer me pa že pozna. Takrat, ko najbolj grizem, gre v svoj kot in me pusti pri miru, kajti ve, da bom, čim bo napisan zadnji članek, čisto druga, spet prava, vesela, dobra, ra­zumevajoča mami, ki se je znebila tone težkega breme­na... "Kot porodnica si", mi pravi teta Mara. "Nosiš v sebi, roje­vaš, in ko je "otrok" tu, si lah­ka, zadovoljna, ves svet je lep­ši..." Pa še res je, posebno, če mi članek uspe.

Skoraj ne morem verjeti, da je preteklo že 40 let, kar smo naročili Gorenjski glas. Ob prebiranju vaših zapisov hitro mine ura. Dobro vem, da sem bila najprej naročena na časo­pis, ki se je drugače imenoval, vendar se ne spomnim kako. Mogoče sem kaj zamešala, vendar naj mi bo oproščeno , saj sem stara 73 let. Mislim, da tole pismo velja, čeprav ga je na­pisal moj vnuk.

Angela Kuhar Srednja vas, Šenčur

V s v e t u s o p o n o s n i , č e s e l a h k o p o h v a l i j o s s e j m o m

Sejem (ni) sam sebi namen »Predvsem in odločno moram poudariti, da ima kranjsko umetno drsa­lišče števec z a merjenje stroškov in ne posluje tako kot morda prenekate-ra druga tovrstna drsališča pri nas. Ko smo v skladu s samoupravnim sporazumom projektirali in gradili večnamensko halo, n i nihče mislil na tisočkratne indekse pri povečevanju stroškov, še manj pa, da bomo zgra­dili prostor, ki bo vsem na voljo brezplačno,K pravi direktor Poslovno prireditvenega centra Gorenjski sejem Franci Ekar.

Upajmo, da se bodo stvari razpletle in bo koza ostala ce­la, volk pa sit. Trenutno pa je obratovanje kranjskega drsa­lišča š e vedno pod nekakš­nim vprašanjem. Čeprav je večnamenska dvorana v Sav­skem logu na prireditvenem prostoru Gorenjskega sejma v začetku meseca dobila led, je mesec dni časa, da se en­krat za vselej in konkretno opredeli obratovanje (vzdr­ževanje) drsališča, namenje­nega rekreaciji, drsanju in najbrž tudi hokeju (čeprav za slednjega in zgolj zanj dvora­na ni bila nikdar grajena).

» V s a k o leto, ko se z a č e ­nja sezona in se pogovar­jamo o pokrivanju stro­š k o v za obratovanje drsa­l i š č a , nas po malem zba-dajo, da je to dvorano zgradilo kranjsko zdru­ž e n o delo. Ne poznam v Kranju delovne organiza­cije, ki ne bi od d r u ž b e prevzela (dobila) v upra­vljanje d o l o č e n a osnovna sredstva (pa naj bo go­spodarstvo ali kdorkoli),

C , vendar se dogaja, da l e ž i j o izgubo in j im

mora d r u ž b a pomagati

š e naprej. Delovna orga­nizacija P P C Gorenjski sejem do zdaj nikdar n i bila med z g u b a š i . Res p a je, da si je kolektiv tudi n a r a č u n gospodarjenja, po­sodabljanja, razvoja, ka­kovosti, i z o b r a ž e v a n j a pritrgal prenekateri di­nar z a oddih in rekreacijo n a morju, z a standard, v k a k r š n e g a so nekateri kar precej vlagali.u

Takšne ugotovitve in pou darki direktorja Poslovno pri­reditvenega centra Gorenjski sejem niso novi in zato tudi ne p reseneča jo . P r e s e n e č a pa, zakaj jih je pravzaprav treba ponavljati.

V razvitem svetu so danes vedno bolj ponosni, č e se ob predstavljanju navzven lahko pohvalijo tudi s sejemskim prostorom, organizacijo in to­vrstnim poslovnim in gospo­darskim uspehom. V Kranju, mestu z bogato in tudi dolgo­letno sejemsko tradicijo, pa se velikokrat zazdi, da je s i ­cer n e k a k š e n sejem, k i pa je predvsem samemu sebi na­men in je, kadar gre za kak­š n o pomembno ši rše dogaja­nje sicer zelo dobrodoše l , ko pa ta prostor ni v e č zastonj,

postane hitro trn v peti ali pa nepotrebno zlo.

Pa vendar ta prostor tudi je velikorat zastonj, če tako re-čemu minimalnemu prispev­ku ali pa brezplačni udeležbi ali zagotovitvi prostora za takšno ali drugačno priredi­tev. »Ker pa imamo na dr­s a l i š č u vse naprave pri­k l j u č e n e na e l e k t r i č n i š t e ­vec, cena za to pa je ob 30-odstotni obremenitvi 2 do 3 stare milijarde n a mesec (zgolj elektrika), potem 1 5 - č l a n s k i kolektiv delovne organizacije n a j b r ž ni tisti, k i bo v pre­t e ž n e m delu pokrival te s t r o š k e , « razlaga Franci Ekar.

Skratka, Kranj se bo moral odločiti, ali bo imel drsanje in drsališče za rekreacijo in šport, ali ne. Pet let je veljal samoupravni sporazum zdru­ženega dela in poseben od­bor je dal kolektivu Gorenj­skega sejma ob prenehanju veljavnosti sporazuma vse priznanje. Takšno priznanje pa je prej kazen kot slaba to­lažba, č e bi zdaj v pretežni meri ta kolektiv moral skrbeti za zimsko rekreacijo v Kra­nju.

. ( K S ) I M I K I Q U © I M G L A S Pišem^o življenju, iščemo P E R D A N :

Nobenega slikanja, jaz sem karakter

Če bi moral še enkrat tako za­četi kot sem, potem ne bi bil ni­kdar fotoreporter Glede na da­našnje razmere pa bi se mogoče §e enkrat odločil. Če bi / a č e l na svoje, bi imel mirnejše življenje, vendar pa bi bil prikrajšan za ^arsikaj. Temu poklicu se imam zahvaliti, da sem bil veli­ko med ljudmi, sredi življenja, sredi dogajanj. Prva leta smo se navduševali, če smo odprli še ta­ko majhen obrat, poročali smo z vseh občnih zborov, kasneje pa smo odpirali velike stvari, ki pa l 'h hitro pozabimo. Največjo vrednost mojega poklica vidim v spoznavanju ljudi. Oni poznajo teoe, ti njih, in lažje je delati. Po naravi sem vesel in zaradi tega J e bilo mnogokrat lažje. Vedno sem pozoren, da je slika dobra, Posebno če gre za obraze. Ko se novinar s človekom pogovarja, 8a jaz opazujem, študiram nje­gov obraz, izraz, tuhtam, kako S a najbolje, najbolj naravno za­deti. Iz r ok mora dober izdelek, Pa naj bo posnetek moj ali od novinarja. Vse mogoče sem sli­kal, vse kar se je zadnjih 30 let na Gorenjskem pomembnega zgodilo. Čast mi je bilo slikati *ita, po drugi strani pa tudi strah in nervoza. Ni bilo teleob-Jektivov in blizu' je bilo treba P r i t i . Na Novo leto sem nekoč P r i šel na Brdo, edini fotorepor­ter sem bil, in Tito mi je voščil Novo leto. Spomnim se Bijediča m njegov vzpon na planiško ve-"kanko, kjer je dejal: baš su

hrabri ovi momki. Uživam na velikih prireditvah, še posebej športnih. Le redki ljudje so mi doslej odklonili slikanje. Če se le da, skušam vsakogar omehča­ti. Še živ pa mi je primer z Ble­da, ko je neka ženska odklonila fotografiranje z besedami: jaz sem karakter, mene že ne boste slikali! Ko se danes vrnem v ta ali oni gorenjski kraj, kjer sem pred 20 ali 30 leti slikal dogodek, otvoritev, ali kaj podobnega, se nehote vprašam: ali je od tedaj

res minilo že toliko let. Če bi moral iz svojega 30-let-

nega fotoreporterskega dela iz­dvojiti najbolj vesele in žalostne trenutke, pa bi med vesele, pri­jetne, uvrstil prireditve in novi­narske večere po krajevnih skupnostih, med žalostne pa tež­ke prometne nesreče, k i sem jo sam preživel, letalsko nesrečo na Brniku in tragedije na ce­stah, kjer smo bili novinarji več­krat med prvimi zraven in tudi pomagali.

resnico Takoj, ko sem natipkala na­

slov, mi je prišlo na misel, da bi lahko začela tudi drugače — na primer Moje prve novinarske iz­kušnje ali Dve leti z Gorenjskim glasom. Morda pa je le bolje, da ostane pri gornjem naslovu, kaj­ti leta pravzaprav niso najpo­membnejša, čeprav mnogokrat ne morem mimo dejstva, da sem najmlajša Glasova novinarka, da se moram še marsičemu pri­vaditi, marsikoga spoznati in ne nazadnje zato še marsičesa na­učiti.

Spominjam se, kako sem letos maja po porodniškem dopustu prišla spet v službo. Dogovorili smo se, da bom v začetku pisala

o turizmu in kot najmlajša v re­dakciji tudi o delu mladinske or­ganizacije In mladincev. Kmalu po tistem sem morala v tovarno Planika, kamor so prišli na obisk planinci, k i so prvi ponesli letošnjo štafeto mladosti. Po ogledu tovarne smo se usedli za mizo, planinci so spregovorili o svojih izkušnjah pri nošenju ra­zličnih vrst planinske obutve, sama pa sem pridno zapisovala, kaj je kdo rekel. Nato je začel govoriti brkat in zanemarjeno obrit mladinec*, v ponošeni jak­ni, s pomečkanimi hlačami. Že med potjo po tovarni sem ga opazovala in premišljevala, da za nami hodi eden izmed Plani-

G O R A Z D Š I N I K :

Biti fotoreporter »Napiši vsaj 15 vrstic pa, da si

najmlajši v 'uredništvu,... no«, me je spodbudila urednica. »Ali pa, kako si delal reportažo v dis-cu Primadona na Trebiji.»Dele­žen sem bil še specifičnega po­smeha šefice, tako jaz kličem urednico Bogatajevo, in vedel sem, da sem ravnokar prejel de­lovno nalogo.

In res, kaj naj sedaj napišem? Da me delo novinarskega foto­

grafa, fotoreporterja zelo privla­či. Verjetno, če ne si ne bi poi­skal take službe.

Že v osnovni šoli sem bil že zgodaj član šolskega fotokrožka. Potem pa mi je padlo v glavo, da bi bil televizijski snemalec, ka-

merman. »Raje ne, terensko de­lo, mraz, veter, dež, sonce...« so me pregovarjali doma. In postal sem fotograf. Prva generacija iz Šole za oblikovanje in fotografi­jo, se pravi v usmerjenem izo­braževanju. Najprej kot štipen­dist in praktikant, zunanji sode­lavec sem bil povezan z Glasom. Sedaj pa imam službo na tere­nu, mrazu, vetru, dežju,... Po le­pi Gorenjski za Gorenjski glas. S fotoaparatom v roki. Nepre­stano za volanom, s službeno stoenko, po lepih gorenjskih ce­stah in stezah. Joj, kaj bo pozi­mi? Če se samo spomnim letoš­njega marca, Bohinja, ob odho­du zvezne štafete. Kar neprijet-

D U Š A N H U M E R :

Od metalurga, železarja, lesarja do novinarja

. Rojen Jeseničan se težko upre ! d e J i , da bi zatajil tradicijo svo­jega rodu in postal kaj drugega kot železar. In taka je bila tudi m ° j a pot. Začel sem delati kot železar, se nato prelevil v meta-' U r ga , ker sem hodil na srednjo tehnično šolo, smer metalurgija. ^°pet je sledilo delo v Železarni. Ne za dolgo, kajti kmalu sem se zaposlil kot lesar v ZLIT Tržič.

• A tudi ta moje lesarska pot ni bi­la dolga. Ni mi prijala. Bilo je le­to 1965 in takrat sem po nasvetu Nenada Antoniča in pokojnega Andreja Trilerja začel pisati sPortne prispevke v takratni Go-r e n j sk i Glas. Sicer sem bil kot Mladenič zagnan športnik v smučarskih skokih, pozneje na Jesenicah pa sem zajadral med atlete v teku na kratke proge. **rav zato sem zvest športu še

čeprav nisem sam akti-" e n športni rekreativec...

Če bi mi v mladostniških letih kdo dejal, da bom novinar, mu

ne bi verjel. A taka so pota ži­vljenja. Moj prvi objavljeni in­tervju je bil z motokrosistom iz Tržiča Janezom Ratarjem. Leta 1965. Nato sem s pisanjem v Go­renjski Glas , Glas in spet v Go­renjski Glas nadaljeval. Zame so nepozabni dnevi leta 1969. V tej zimski smučarski sezoni je Tržičan Bojan Križaj kot dva­najstletni pionir na mednarod­nem tekmovanju na Semmerin-gu dosegel svoj prvi velik smu­čarski uspeh. Sam sem moral po tem uspehu z njim narediti po­govor. In uspelo mi je. Nato so se moja novinarska pota nada­ljevala. Vse več in več je bilo ve­likih in odmevnih uspehov Boja­na Križaja in tudi drugih naših športnikov. Prišel sem v Kranj in začel pod taktirko Andreja Trilerja in Petra Čolnarja vse bolj in bolj pisati o vaterpolu, plavanju, atletiki in še vedno smučanju. Nepozabne bodo noči in dnevi, ko nisem znal in vedel,

kako čimbolje napisati članek, pogovor in samo vestičko o špor­tu ali športniku. Nepozabni bodo tudi dnevi, ko sta Borut in Dar-jan Petrič na evropskem prven­stvu v Splitu s prvim in tretjim mestom na 400 m kravi uspela osvojiti prve članske plavalne medalje. Nepozabni bodo dnevi smučanja Bojana Križaja, kole­sarja Bojana Ropreta, plavalcev Boruta in Darjana Petriča in va-terpolistov in še in še bi j ih lah­ko našteval. A pota so pač taka, da raje molčiš in se ne hvališ. In še ena stvar mi je pri srcu. Ne­pozabna. Napisal sem članek in ga dal v roke Andreju Trilerju.

Ta ga je prebral in vrnil, češ da imam eno napako v stavku. Kar petintridesetkrat mi ga je vrnil.

Ves besen sem mu zabrusil v obraz: »Jaz je ne najdem.« Sam pa je dejal: »Postavi vejico pred ki.«

B L I Ž A S E P R I P R A V I T E S E N A N J O

i\rr\o vam SNt*. . .^ zahodnonemške firme ADLu^ » raz\ičn\h

\z\/edban: • »snežna dama« — širine ~° ~m s>kolesci • alu snežna \opa\a \ermop\as\ična snežna \opa\a

>M vsestranska \opa\a so na ^o\\o z rota\i ali brez.

JTETA - PRmOtHA UP

iebno ugodno \ahko \opa\e kupite v '"»m centru Deteljica, na

' 9 ° p o ^ ^

no mi postane, ko doživljam vož­njo po zasneženi cesti. Pa kako je bilo vse pripravljeno v Bohi­nju. Najbolje bi bilo, da bi avto nesel s seboj v hotel, ker ga ni bilo nikamor za parkirat. Za fo-toreporterje pa je bilo poskrblje­no skoraj tako, kot povsod pri nas na malo večjih prireditvah. Minimalno. A slikali in prerivali smo se. In v tem je bil čar. Zani­mivih stvari, kolikor si hotel. Spektakel je bil. Občutek, k i ga dobiš z velikostjo prireditve, do­godka, pa raste ali pada. Zvezna štafeta je bila v letošnjem letu zelo aktualna in komentirana. Vsega tega sem se zavedal, s tem pa tudi, da mogoče sprem­ljam zadnjo štafeto v Sloveniji. Ves ta ali podoben občutek mi vedno daje zagon. Zagon za de­lo, moč. Za kasneje, ko recimo fotografiram manj zanimive stvari. Najlepše ti ostane v spo­minu, mnogo tega pa na slikah. Zatem pa čakam, da se pripeti

kaj, kar mi bo dalo novega izzi­

va. Za dobro sliko. Za dober ob­čutek ob zanimivi stvari. Nove­ga, nenavadnega terena. Na koncu pa komentarja v redakciji ob oceni zadnje številke. Na uspelost ali neuspelost. Kr i t ik i . Kaj mi bo rekla šefica? In pa ti­sti, k i me poznajo. Moje delo se vidi. Vsak lahko ve, kje sem bil in kaj sem počel. Vsak me tudi lahko oceni. In kritike so pona­vadi ostre, kot se spodobi za no­vinarje ali fotoreporterje. Kon­kurenca pa tudi ni zanemarljiva.

Spet sem pripravljen, da se kaj zgodi. Najprej pa bo Šefica povedala, ali bo sprejela tole pi­sanje. Nisem opisoval, kaj vse se mi je že pripetilo, tarnal ali hvalil. Veliko je tega. Ne bi ve­del, kje začeti. Jutri je nov dan. Ne vem še, kaj bom slikal, kod se bom vozil. Mogoče pa bo že jutri kaj velikega. Trudil se bom narediti dobro sliko, to je moj poklic.

Gorazd Šinik

kinih predstavnikov mladinske organizacije, k i je pravkar prišel od stroja. Predstavnico Planike, ki je sedela ob meni, sem vpra­šala, ali ga pozna. Ni vedela, kdo je. Kaj bi ovinkarila, sem pomi­slila, kar njega vprašam, infor­macija iz prve roke je najbolj gotova. »Anderlič«, mi je odgovo­ril in me pogledal, češ kakšno čudo sem, da ne poznam pred­sednika slovenske mladine. Kaj sem hotela, še nikoli ga nisem videla od blizu, po televiziji pa se mi je zdel drugačen.. Malo mi je bilo nerodno, sprašujem pa še vedno, vendar navadno raje no­vinarske sodelavce iz drugih re­dakcij, s katerimi smo skupaj na sestankih, ali pa koga, ki ga na prireditvi poznam.

Ker živim v prepričanju, da so pobude mladih vredne vsaj toli-kot kot izkušnje starejših, na svoje delo gledam z optimiz­mom. Čeprav mnogi še danes tr­dijo, da časopisi (in z njimi novi­narji) lažejo, sama dobro vem, da smo novinarji predvsem po­ročevalci o življenju, o sončnih in senčnih plateh življenja. Predvsem pa iščemo resnico. Kadar jo najdemo, je naše delo dobro opravljeno.

Moj pokojni oče je bil na­ročnik v družini. Na Gorenj­ski glas se je naročil leta 1947. Naročen je bil vse do konca svojega življenja l. 1976. Še nekaj let je potem časopis prihajal na njegovo ime, potem pa sem ga naro­čil na svoje.

Vsi v družini ga ves čas prebiramo. Novinarji so do­bri, le včasih se mi zdi, da so premalo objektivni. Radi pa ga beremo, ker prinaša novi­ce iz domačih krajev. Cveto Zaplotnik zelo dobro sprem­lja kmetijstvo in nam veliko zanimivega pove. Alojz Tomaž Visoko 47 Šenčur

SOZD MERKATOR - KIT, n.sub.o. Kmetijsko živilski kombinat Gorenjske TOZD AgrOmehamka Kranj, Hrastje 52 a

C e n t r a l a (064) 3 6 - 4 6 1 , 3 6 - 7 5 1 , 3 6 - 7 6 4

3 4 - 0 3 3 , 34 -834 , 3 4 - 0 3 2

P S C Hrast je (064) 34 -035

KREDIT ALI POPUST

TRAKTOR TOMO VINK0VIĆ 732 tudi za traktorje IMT sprejemamo vplačila z ugodnim dobavnim rokom

za oba programa smo vedno dobro preskrbljeni s priključki, rezervnimi deli in imamo organizirano servisno službo. TRAKTOR IMT 539 PRI DELU

za vse tipe traktorjev Tomo Vinkovič ponujamo naslednje nakupne pogoje: A. popust v višini 1 0 % B. kredit, 50 % udeležba, ostalo brezobrestni kredit do 4 mesece Omenjeni nakupni pogoji veljajo le pri generalnem zastopniku za področje SRS.

Za vse proizvode lastne proizvodnje nudimo naslednje pogoje: popust do 25 % ali kredit do 50 % s trimesečnim rokom odplačila brezobrestno

PRODAJA: PSC HRASTJE 52/a pri Kranju Kranj, Koroška 25 ( v središču mesta), tel.: (064) 24-786 PSC Maribor, 4 * Primorska 9, tel.: (62) 38-980, 38-861)

(g(Q)3MlB5ciJ©IESGLAS 16. STRAN 40 LET GORENJSKEGA GLASA SREDA, 2. DECEMBRA 1987

H tiskarna Ljudske pravice 61000 Ljubljana, Kopitarjeva 2 Telefon: (061)323-841 Telex: ljudne 31177

fotoštavek časopisni tisk ofset tisk knjigoveznica plastificiranje

Naročila opravljamo solidno in po konkurenčnih cenah

če želite spremeniti 500-kilogramsko kravo v poipete ali 200-kilogramskega prašiča v klobase in ćevapčiće, boste zelo dokjo mleli. Z motorno mesoreznico MME 10 iz Titana gre pa mnogo hitreje Namenjena je za mletje mesa in za polnjenje klobas V eni uri boste lahko zmleli 100 kg mesa. Motoma mesoreznica MME 10 je lahka in prenosna, funkcionalna in sodobno oblikovana ter zelo pnpravna za upravljanje in vzdrževanje. Prav zato je izredno primerna za kmečka gospodinjstva, gostinske obrate, mesarje na terenu če vas še kaj zanima, nas pokličite na številke

1 061 831-811 ali pošljite kupon

TITAN karnnik

Pošljite mi informacije in prospekt o motorni mesoreznici Titan MME 10 na naslov

IME IN PRIIMEK

ULICA IN HIŠNA ŠTEVILKA

POŠTNA ŠTEVILKA. KRAJ >

Kupon pošljite na naslov TITAN Kovinarska 28 61240 Kamnik

oP

• bela tehnika in akustika • mali gospodinjski aparati • svetila • gospodinjska galanterija, PVC galanterija ter vse

vrste posod, porcelan, steklo, keramika • elektro potrošni material

talne obloge tapisoni. topli podi preprogo, kože stenske obloge tapete vseh vrst pluta - stenska m talna dekorativni tekstil in zavese karnise čistilna m pralna sredstva PVC kanalizacija m žlebov: izolacija : termo, hidro

UGODEN n a obročno odplačevanje na 6 (šest) obrokov s takojšnjim plačilom prvega NAKUP obroka in zneskom obresti v višini 29,7% na vrednost nakupa zmanjšanega

za prvi obrok. Kupujete lahko vse blago iz ponudbe Blagovnice Kranj. Opozarjamo vas na limit:

.maksimalni znesek nakupa - do višine prostega dela 1/3 povprečnega OD zadnjih treh mesecev, minimalni znesek nakupa je 120.000- din.

Brezplačen prevoz do 15 km!

•UstrjII Blagovnica Kranj Prešernova 10 tel.: (064) 22-080, 22-081

Zavarovalna skupnost Triglav Gorenjska območna skupnost Kranj svetuje

Z A Č E N J A J O S E » G L A D K A «

P R E S E N E Č A N J A Še trenutek pred tem je bilo vse v redu.

Koncentracija na cesto, ker je bilo cestišče malce vlažno, pozornost na prihajajoče vozilo, pravočasno zasenčenje luč i . . . Avtomatskemu popuščanju plina se je pridružil rahel pritisk na zavore zaradi pričakovanega srečanja in takoj nato tudi ovinka. . .

Potem pa: avto je nenadoma postal mehak, kot bi bil pijan. . Krmilo peresno lahko, kolesa, kot da so na zračni blazini, zavore, kot da jih ni­kdar ni bilo. . . Namesto normalnega srečanja je vozilo spremenilo smer, kot bi hotelo obračunati z bližajočim se nasprotnikom. . . Do čelnega obračuna na srečo ni prišlo. Nekaj podobnega se je namreč dogajalo tudi nasproti vozečemu vozilu. Vozili sta se za las zgrešili, pristali vsak na svoji, vendar drugi strani ceste. . . Zamolklo je počilo; enkrat, dvakrat... Zvita pločevina, raz­bite luči, izruvan cestni mejnik in polomljen koli­ček, ki pozimi označuje rob ceste pri promet­nem znaku. . .

Lahko pa bi bilo tudi drugače, težje; ob malce večji previdnosti, upoštevanju, da je na tem kraju rada nenadna poledica in morda ob malce drugačnem trenutnem ravnanju, pa bi se vse skupaj izšlo brez zastoja in ugotovitve obeh voznikov: »Ta presneta poledica«!

Vozniki, cestarji, zaposleni v Zavarovalni skupnosti Triglav — Gorenjski območni skupno­sti Kranj dobro poznajo nekatere odseke na Go­renjskem, kjer je pozimi pogosto nenadoma po­ledica. Takšni so na primer Delavski most v Kra­nju, viadukt Peračica, križišče pri Petrolu v škof-ji Loki, soteska v Selški dolini, Trata pod Plevno, viadukt v Žirovnici, da ne rečemo kar vsi mostovi in viadukti ob nenadnih vremenskih spremem­bah pozimi. • Nasvet: Naj se vam še tako mudi, vzemite si čas. Zaradi previdne vožnje na spolzki cesti boste morda pet minut zamudi l i . . . To pa je vedno manj, kot če bi nepremišljeno hiteli in (nenadoma) zaradi razbite pločevine sploh ne bi prišli na cilj. V takšnem primeru pa je samo razbita pločevina lahko tudi velika sreča. . .

MERKUR Kranj, Tozd Prodaja na drobno

Poznate prodajalno Partner v Kranju? Konec julija letos oziroma 1. avgusta, ko je praznik občine Kranj, so v Gregorčičevi ulici 8 v Kranju, kjer so v isti stavbi tudi poslovni prostori Herkurjevega tozda Prodaja na drobno, je Merkur odprl novo prodajalno, ki nosi ime Partner. Morda je ne poznate najbolje, najbrž pa ste že slišali zanjo. Ko smo se pred dnevi, dobre štiri mesece po otvoritvi, oglasili v njej, smo izve­d l i , da kupci vanjo kar radi zahajajo.

M MERKUR k r a n j Naj takoj na začetku pove­

mo, da je Merkurjeva prodajal­na Partner v Kranju med števil­nimi Merkurjevimi prodajalnami na Gorenjskem in v Sloveniji, v s e pa spadajo v tozd Prodaja na drobno, malce drugačna od ostalih. Predvsem je to specia­lizirana prodajalna, kakršnih i r na Merkur sicer več. Vendar Pa je v njej blago oziroma izdel­ke moč kupiti za devize in pla­čilom predpisanega zneska v dinarjih.

Posebnost te prodajalne je torej konsignacijska prodaja. Pravzprava je bil osnovni na­men ureditve in otvoritve te

prodajalne ta, da bi izdelke iz uvoza, ki jih je moč pri nas do­biti za devize, pokazali. Z raz­stavami pa je tako, da so sicer zanimive za ogled, še bolj priv­lačno pa je vse skupaj,če po­tem nekaj, kar potrebuješ, iš­češ ali si želiš, tudi lahko kupiš.

Merkur Kranj je danes velika, poznana in priznana delovna organizacija. Svojevrstno pri­znanje, bi lahko rekli, za njeno poslovno uspešnost pa je zau­panje Merkurju, da le-ta danes na jugoslovanskem trgu tudi zastopa nekatere poznane tuje firme oziroma proizvajalce. In prav izdelke tujih proizvajalcev,

za katere je Merkur Kranj gene­ralni zastopnik za Jugoslavijo, lahko dobite v prodajalni Part­ner v Kranju.

Naj vam jih predstavimo: • Principal Sandvik iz Šved­ske je znan proizvajalec opre­me za gozdarstvo. Še posebno priznane so Sandvikove škarje za obrezovanje sadnega drev­ja, trte in za vrtnarjenje. Mizarji, rezbarji pa poznajo njihova dle­ta.

• Aipina iz Italije je poznana po motornih in električnih ža­gah. • Alko iz Avstrije dela elektri­čne, motorne in ročne kosilni­ce, ročne električne škarje in kombinirane hobi stroje za ob­delavo lesa. • Alko-Polar iz Zahodne Nemčije je proizvajalec toplo­tnih črpalk. • Klockner je tudi zahodno-nemška firma in dela plinske in oljne gorilnike za centralno kur­javo. • VVirkus iz Zahodne Nemčije je znan po tračnih žagah. • Rems je na zahodnonem-škem trgu poznan proizvajalec rezilk za vrezovalnje navojev in električnih rezilk za rezanje ce­vi. • Neupro iz Zahodne Nemči­je dela brusilne in kontaktne plošče • Belzer v Zahodni Nemčiji pa dela orodje za električar je, za mehanike, ki nimajo opravka s hladilno tehniko in še razna druga drobna orodja.

»Pravzaprav so kupci našo prodajalno kmalu spoznali. Zadnje čase pa je obisk sploh velik. V okviru tako imenovane podkonsignacije namreč zdaj razstavljamo in prodajamo tu­di akustične aparate, televi­zorje, videorekorderje in po­dobno elektroniko firm Blau-punkt, Fischer, ITT, Tensai, Audioline, Benvtone. Po deviz­nem in dinarskem plačilu kup­ci aparate po nekaj dneh lah­ko dobijo v naši trgovini in jim ni treba ponje v konsigancij-ska skladišča. Navodila za uporabo so v slovenščini, ser­visi so zagotovljeni, garancij­

ski roki pa so 1 leto,« je pov dala poslovodkinja Marina B lehar.

Za zdaj je prodajalna Partn v Kranju odprta vsak dan od do 16. ure, ob sobotah pa od do 12. ure. Če smo vas spoi nili na kakšen nakup, vam sv tujemo, da se oglasite v Pa? nerju, v Gregorčičevi ulici 8, Kranju. Pri izbiri vam bodo p magali z nasveti. Informacije f. dobite tudi po telefor (064)24-654 int. 360. Pa še tu Prodajalna Partner se bo z z bavno elektroniko predstav tudi na decembrskem novole nem sejmu v Kranju.

kovi kovinote

kovinotehna >vinotehna rtehna

is K O M P A S JUGOSLAVIJA

V 3 Š

p o s l o v n i p a r t n e r

d o m a i n

m mm m

v tujini

SMUČANJE ZIMA -87/88 • JUGOSLAVIJA • ANDO­RA • AVSTRIJA • BOLGA­RIJA • ČSSR • FRANCIJA • ITALIJA • ŠPANIJA • ŠVICA • 63 smučarskih cen­trov • 6000 ležišč • hoteli • apartmaji • zasebne sobe • prevozi z letali za Jugosla­vijo, Andoro, Španijo in Bolga­rijo • S POSEBNIM LETALOM V FRANCIJO NA SMUČANJE V JANUARJU IN MARCU! • V ČASU POČITNIC dodat­ne zmogljivosti v ITALIJI (AN-DALO) in AVSTRIJI (ZEL AM SEE in FLACHAU) • DODATNO V FEBRUARJU IN MARCU: ITALIJA (Olang, Falcade, Obereggen)

NA SMUČANJE S KOMPAS KLUBOM • TRIJE KLUBI • TRI MOŽ­NOSTI ZA ZIMSKE POČITNI­CE DRUGAČE • BOGATI PROGRAMI • ZABAVA • ŠOLA • IGRE NA SNEGU • PROGRAM ZA OTROKE • • ORGANIZIRANI PREVOZI

• BOVEC • IGMAN/BJELAŠNICA • MALLNITZ/Avstrija

OBIŠČITE KOMPASOM POSLOVALNI­CE. Letališče BRNIK (064)22-347 25-761 JESENICE. Ulica Maršala Tita 18. tel 10641 81-768. KRANJ Koroška cesta 2 tel 1064128-473 BLED. Lju­bljanska cesta 7 1054177-245 m (064188-162 m 88-J37

Ob 40-letnici Časopisnega podjetja GLAS Kranj,

j iskreno čestitamo!

'5EHSSoJJ©IEnGLAS 18. STRAN 40 LET GORENJSKEGA GLASA SREDA, 2. DECEMBRA 1987

M U R K A V S V O J I H P O S L O V A L N I C A H NA BLEDU. LESCAH. JESENICAH IN RADOVLJICI

N U D I B O G A T O I Z B I R O

ženske, moške in otroške konfekcije, športne konfekcije in rekvizitov, pohištva priznanih proizvajalcev, bele tehnike po ugodnih pogojih obročnega odplačevanja brez obresti in pologa.

P r i č a k u j e v a s M u r k a !

ljubljanska banka , Temeljna banka Gorenjske

AGR0C00P - AIK NOVI SAD

z enotami :

TOZD NEOPLANTA TOZD FARMACOOP TOZD AROMA - FUTOG TOZD KULPIN - N. SAD

v skladišču v Kranju, Cesta Staneta Žagarja 51, (tel.-.064/25-268 in 064/25-267) nudimo:

sveže meso, mesne izdelke, mesne konzerve, sveža jajca in perutnino,

čips in vse vrste začimb, konzervirano sadje in zelenjavo.

Ponudba pohištva, ki jo ima

l e s n i n a K r a n j — P r i m s k o v o ,

spominja na stare dobre čase!

Z a 4 0 % c e n e j e vam Lesnina nudi dva opuščena pohištvena programa «MAJA« in »VESNA«—proizvajalca BREST iz Cerknice.

Iz teh programov dobite: — otroško sobo že za 288.465. - din — šestdelno spalnico za 775.535. - din — regal za dnevno sobo za 532.899. - din Samo pri nakupu spalnice prihranite več kot 500.000 - novih din.

Ker so količine omejene, vam v Lesnini priporočajo, da jih čimprej obiščete:

P o l e g u g o d n i h c e n v a m :

1. Pri izbiri in načrtovanju stanovanjske opreme sve­tuje diplomirani arhitekt — svetovalec

2. Imajo tudi plačilo na obroke 3-6-12 mesecev 3. Kupljeno pohištvo vam Lesnina Kranj pripelje do

30 km brezplačno.

K A R T O N A Ž N A

T O V A R N A L J U B L J A N A

T O Z D L E P E N K A T R Ž I Č

č e s t i t a

G o r e n j s k e m u g l a s u

o b j u b i l e j u

K R A N J

ELEKTROTEHNIŠKO PODJETJE KRANJ, Koroška 53

P R O J E K T I R A P R O I Z V A J A I N S T A L I R A P R O D A J A S E R V I S I R A

SERVISIRA: V garancijski dobi servisiramo vse akustične aparate, ka­setofone, v ideo rekorderje, TV in TVC aparature nasled­njih proizvajalcev. ISKRA, E l , RUDI ČAJEVEC, G R U N -DING in skupinske antenske naprave IMP Ljubljana. Razen tega servisiramo elektromotorje tovarne SEVER iz Subot ice, ročna električna orodja ISKRA - Kranj in va­rilne transformatorje R A D E KONČAR Skopje

ZUNAJ GARANCIJE SERVISIRAMO: —vse vrs^e radijskih sprejemnikov —kasetofone —el . gramofone — H I - F I naprave — avtoradijske sprejemnike in kasetofone—TV črno —

be­le aparate

—TV barvne aparate —video rekorderje — posebej opozarjamo, da poceni regeneriramo in me­

njamo oslabele č r n o - b e l e in barvne ekrane — izvajamo meritve in popravl jamo skupinske antenske

naprave —vse vrste elektromotorjev do 100 kw, črpalke, ventilator­

je, varilne transformatorje in električna ročna orodja Za servisiranje imamo na razplago najmodernejše pripo­močke in meri lne instrumente.

JELOVICO iz Škofje Loke dobro poznamo kot dolgoletnega proizvajalca stavbnega pohištva in montažnih objektov, fn kaj vse izdelujejo delavci Jelovice v svojih proizvodnih obratih? To so kvalitetna okna in balkonska vrata, ki jih kombiniramo s polkni, žaluzijami ali roletami, priljubljena notranja, vhodna in garažna vrata ter montažne stanovanjske in počitniške hiše, ki po kvaliteti popolnoma konkurirajo klasično zidanim hišam, na pogled pa so š e prikupnejse. Jelovica je ves čas imela razloge za tako prodoren nastop na trgu prek lastne trgovske mreže trenutno na 25 mestih. Videla jih je predvsem v od povprečja odstopajoči kvaliteti. V mislih imamo predvsem skupino kontrolorjev (25), ki neprestano bdijo nad kvaliteto izdelkov, lastne sodobne testirnice proizvodov in laboratorija.ki skrbi za ustrezne impregnacije in kvalitetne površinske premaze. Pojma kvalitete Jelovica ne predstavlja le na domačem trgu, saj izvaža okna, vrata in montažne hiše na zahtevna Z-evropska tržišča. Z okrepljeno razvojno službo in izdelavo vzorčnih modelov pa skuša slediti svetovnemu razvoju teh izdelkov.

JELOVICA o b u t e v

i z f r z i s k « t o v a r n «

40 LET GORENJSKEGA GLASA 19. STRAN ® ® I M i S g o j J g I M G L A S

ODKAR OBSTAJA TRGOVANJE,

OBSTAJA TUDI TRG!

Videm Seveda to tudi za papirno industrijo.

Tovarna celuloze in papirja D juro Sa/aj iz Krškega že leta slovi kot vodilni jugoslovanski proizvajalec celuloze in rotacijskega — časopisnega papirja. Za proizvode te vrste je vedno veljalo, da je pri njihovem plasmanu na trgu kljub nekaterim prvinam trženja odločala predvsem tehnika distribucije.

V mozaik našega poslovanja pa vgrajujemo čedalje več elementov sodobnega trženja. Zato so tudi naši novi proizvodni programi po komercialni plati vse bolj zanimivi s priključitvijo tovarne paprija iz T. Drvarja v naš poslovni sistem pa se tudi obseg naše ponudbe širi in postaja bolj raznolik. Partnerjem lahko ponudimo vedno več!

V trgovanju dostikrat velja, da kupec poišče prodajalca, čeprav velja tudi obratno - da prodajalec poišče kupca sam in ga seznani s svojo ponudbo. Zato smo organizirali serijo promocij na področnih trgih: da bi se vam predstavili, da bi se med sabo čim bolj podrobno spoznali, se dogovorili o nadaljnjem sodelovanju.

Promocije bodo pote kale.po naslednjem programu: 3. december (za področje osrednje Srbije in Vojvodine) 7. december (osrednja Hrvatska) 9. december (Slovenija) 14. december (Bosna in Hercegovina) 16. december (Dalmacija) 18. december (Črna Gora) 21. december (Makedonija, južna Srbija in Kosovo)

V kolikor vas sodelovanje z nami zanima, vas prosimo, da nas pokličete na številko (068) 71-010, Komerciala in (068) 71-157, Marketing.

Tovarna celu loze in papirja Djuro Salaj Krško

G o r e n j s k i g l a s s k o z i o k o k a m e r e

V uredništvu Tehnični urednik Marjan Ajdovec

Z Gorenjskim glasom na Veliki Polani-

NAROČILNICA Izpolnite naroči ln ico in jo pošl j i te na nas lov: ČP G las , Moše Pi jadeja 1

Ime in priimek :

Naslov.

Naročnino bom plačal po prejemu položnice

Datum : L Podpls-

Naša Klavdija pri stavljenju teksta

Reprofotograf Tone Guzelj

4 ^ TOZD INEX POTOVALNA AGENCIJA TRAVEL AGENCY POSLOVAi^ilCA Bi . oIOOC UUPwA»4A. ' ' , i'.

Top lista poslovnih partnerjev ČP GLAS

1. Merkur Kranj 12.294.200 din 2. Ljubljanska banka 10.131.360 din 3. Kokra Kranj 8.969.502 din 4. Gorenjski sejem 7.163.424 din 5. Aljpetour 6.506.200 din 6. KZK Kranj 5.244.590 din 7. Alples Železniki 4.596.428 din 8. Peko Tržič 4.325.255 din 9. Jelovica 3.199.875 din

10. Nama Ljubljana 2.855.510 din 11. Zavarovalnica Triglav 2.844.300 din 12. Murka Lesce 2.776.560 din 13. AlpinaŽiri 2.753.100 din 14. Lesnina 2.538.250 din 15. Kompas Jugoslavija 2.502.420 din 16. ZLIT Tržič 2.487.900 din 17. Kovinotehna 2.113.200 Skupen promet: vse vrste objav in poslov - do 31.10.1987

TURISTIČNA POTOVANJA: —PRAGA, avtobus, 3 dni — BRATISLAVA, nočni skpk — DUNAJ - BRATISLAVA, avtobus, 2 dni — BUDIMPEŠTA, avtobus, 2 in 2 in poldnevni izlet — PADOVA - VERONA - BENETKE, avtobus, 1 dan — SAN MARINO - BOLOGNA - RIMINI, avtobus, 1

dan — TUNIZIJA - HAMMAMET, 8 dni, odhod vsak petek — OTOK DJERBA - TUNIZIJA, odhod 27. november,

letalo, 8 dni — LIECHTENSTEIN, avtobus, 3 dni — MEDJIMURJE - GURMANSKA NOČ, avtobus, 2 dni

— ENKRATNO IN PRVIČ - 9 DNEVNO POTOVANJE V SIRIJO (DAMASK, BOSRA, P A L M Y R A , ALEPPO) , letalo, odhod 24.12. in 31.12.1987

— CUBA - letalo, 13 dni, odhod: 6.1.1988

STROKOVNA POTOVANJA: — INTERBUILD BIRMINGHAM, MEDNARODNI

GRADBENI S E J E M , letalo, 4 dni, 24. november 87 — HEIM t HANDWERK MUENCHEN, avtobus 2 dni,

odhod 30. november 87 — BATIMAT - INTERCLIMA PARIZ, mednarodna

strokovna razstava gradbenih materialov, gradbenih delov in notranje opreme/mednarodna strokovna razstava klima tehnike, letalo, 3 dni, odhod 13. december 87

— BAU 88 MUENCHEN, mednarodni strokovni sejem gradbenih materialov, gradbenih sistemov in novogradenj, avtobus, 3 dni, odhod 20. januarja 88 in 21. januarja 88

— SIMAVIP 87 PARIZ, mednarodna strokovna razstava intenzivne vzreje živali, letalo 5 dni, odhod 30.11.87

Za kolektive, Šolske skupine in skupine s strokovnim programom pripravljamo po naročilu želene aranžmaje! Prodajamo domače in mednarodne letalske vozovnice!

SOZO MERCATOR WT

MERCATOR - KMETIJSKO ŽIVILSKI KOMBINAT GORENJSKE

n. sol. o., KRANJ, JLA 2

Na izletu z najstarejšimi naročniki

TOZD KOMERCIALNI SERVIS, KRANJ SKLADIŠČE GRADBENEGA MATERIALA HRASTJE, tel.: 36-462

GRADITELJI ! PO UGODNIH CENAH VAM NUDIMO: — strešno opeko IMG STREŠNIK Dobruška vas — vse vrste ostale strešne kritine — modularno opeko OGRAD Ormož — betonsko železo in armaturne mreže — demit in perlit fasade

NA ZALOGI IMAMO TUDI: — apno, maltit in mleti kalcit — mivko — dimnike SCHIEDEL, betonske bloke, stavbno pohištvo — ves ostali gradbeni material

POLEG OSTALEGA NUDIMO: — prodajo cementa po ugodnih pogojih, po železnici - vagonske pošiljke

direktno za posameznega kupca — sprejemamo naročila kupcev za izdelavo oblog iz marmorja po želenih me­

rah proizvajalca MARMORJA iz Hotavelj — sprejemamo naročila za material za centralno kuravo — organiziramo dobavo betona po individualnih naročilih kupcev

Če ste graditelj in ste v zadregi, kaj in koliko gradbenega materiala kupiti, pridite k nam z gradbenim načrtom in svetovali vam bomo, vi pa se boste odločili.

OBIŠČITE NAS IN SE PREPRIČAJTE!