univerza v mariboru - core.ac.uk · senzorna plat bolečine – »aparat za zaznavo« kako pride do...
Post on 24-Sep-2019
0 Views
Preview:
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE
BOLEČINA PRI OTROCIH
(Diplomsko delo)
Maribor, 2012 Drago Ačko
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE
Mentorica: predav. Barbara Kegl
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
I
POVZETEK
V diplomskem delu smo predstavili bolečino pri otrocih in kot pomemben element
zagotavljanja kakovostne zdravstvene nege tudi lestvice za merjenje bolečine pri otrocih. Od
pravočasnega prepoznavanja in merjenja bolečine pri otrocih je odvisen rezultat zdravljenja in
zadovoljstvo otrok. V diplomskem delu smo opisali fiziologijo bolečine ter predstavili
farmakološke in nefarmakološke metode lajšanja bolečine pri otrocih. Predstavili smo
zdravstveno nego otroka z bolečino v vseh štirih faza procesa zdravstvene nege. Predstavili
smo moţne negovalne diagnoze pri otroku z bolečino in načrt zdravstvene nege.
Metodologija raziskovanja. Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Podatke
smo pridobili s pomočjo delno strukturiranega anketnega vprašalnika. Z raziskavo smo ţeleli
ugotoviti, ali imajo člani negovalnega tima znanje in izkušnje za prepoznavanje in
ocenjevanje jakosti bolečine pri otrocih, ter katero lestvico člani negovalnega tima za oceno
jakosti bolečine pri otrocih najpogosteje uporabljajo. Anketo smo izvedli med člani
negovalnega tima, ki so zaposlenih na otroškem oddelku.
Rezultati. Ugotovili smo, da imajo člani negovalnega tima zadovoljivo znanje in izkušnje za
prepoznavanje in ocenjevanje bolečine pri otrocih in da za ocenjevanje jakosti bolečine
najpogosteje uporabljajo enodimenzionalno lestvico VAS.
Sklep. Otroci zelo pogosto trpijo za akutno ali kronično bolečino ter bolečino med samim
izvajanjem diagnostično terapevtskega programa. Dobro sodelovanje med zdravstvenimi
delavci, otroki in starši je ključnega pomena za čim boljše obvladovanje bolečine pri otrocih.
Člani negovalnega tima morajo imeti za obravnavanje bolečine pri otrocih znanje in izkušnje.
To znanje in izkušnje pa bi morali le ti kontinuirano nadgrajevati s strokovnimi izobraţevanji.
Ključne besede: bolečina, otrok, vrednotenje in lajšanje bolečine, zdravstvena nega, merjenje
bolečine.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
II
ABSTRACT
The thesis presents pain with children and the scales for measuring pain with children as an
important element in ensuring the quality of nursing care. Treatment effects and satisfaction
of children, being health care quality indicators, depend upon timely identification and
measurement of pain with children. In the thesis we also describe the physiology of pain, and
pharmacological and non-pharmacological methods of pain relief with children in pain are
presented. Further more all four phases of nursing care process as well as possible nursing
diagnosis with child in pain are included. We present a potential nursing diagnoses in a child
with pain and health care plan. The methodology of the survey. The survey was based on a
quantitative methodology. The data were obtained using partially structured questionnaire.
The survey was to determine whether the nursing team members have knowledge and
experience to identify and assess the severity of pain in children, and what scale of the nursing
team members to assess the severity of pain in children most commonly used. The survey was
conducted among nursing team members who are employed at the children's section.
The results. We found that the nursing team members have sufficient knowledge and
experience to identify and assess pain in children and for assessing the severity of pain most
commonly used one-dimensional scale VAS. Conclusion. Children often suffer from acute or
chronic pain and pain during diagnostic therapeutic exercise program. Good cooperation
between health professionals, children and parents is essential to optimize the management of
pain in children. Members of the nursing team should have to deal with pain in children the
knowledge and experience. This knowledge and experience you should only upgrade to
continuous professional education.
Key words: pain, child, evaluation and treatment, health care, measurement of pain
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
III
KAZALO
1 UVOD ................................................................................................................................ 1
1.1 Namen diplomskega dela ........................................................................................... 2
1.2 Cilji diplomskega dela: ............................................................................................... 2
2 BOLEČINA PRI OTROCIH .......................................................................................... 3
2.1 Fiziologija bolečine pri otroku ................................................................................... 3
2.2 Vrste bolečine pri otroku ............................................................................................ 7
3 LAJŠANJE BOLEČINE PRI OTROCIH ..................................................................... 9
3.1 Farmakološke in nefarmakološke metode .................................................................. 9
4 ZDRAVSTVENA NEGA OTROKA Z BOLEČINO .................................................. 14
4.1 Ocenjevanje bolečine pri otrocih .............................................................................. 16
4.1.1 Lestvice za ocenjevanje bolečine ..................................................................... 17
4.2 Proces zdravstvene nege ........................................................................................... 23
4.2.1 Prva faza procesa zdravstvene nege ................................................................. 25
4.2.2 Druga faza procesa zdravstvene nege .............................................................. 27
4.2.3 Tretja faza procesa zdravstvene nege ............................................................... 30
4.2.4 Četrta faza procesa zdravstvene nege ............................................................... 31
4.2.5 Primer načrta zdravstvene nege pri otroku z bolečino ..................................... 32
5 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA ....................................................................... 33
5.1 Raziskovalni vprašanji ............................................................................................. 33
5.2 Metodologija raziskovanja in metoda dela ............................................................... 33
5.3 Raziskovalni vzorec ................................................................................................. 33
5.4 Raziskovalno okolje ................................................................................................. 34
5.5 Etični vidik ............................................................................................................... 34
6 REZULTATI .................................................................................................................. 35
7 RAZPRAVA ................................................................................................................... 44
8 SKLEP ............................................................................................................................. 47
ZAHVALA .............................................................................................................................. 49
LITERATURA IN VIRI ........................................................................................................ 50
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
IV
PRILOGE
PRILOGA 1 – Anketni vprašalnik ............................................................................................. 1
PRILOGA 2 – Soglasje za izvedbo raziskovalnega dela ........................................................... 5
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Izobrazba. ..................................................................................................................... 35
Graf 2: Delovna doba. .............................................................................................................. 35
Graf 3: Poznavanje lestvic. ....................................................................................................... 36
Graf 4: Najpogostejša starostna obdobja ocenjevanja bolečine pri otroku. ............................. 37
Graf 5: Pogostost ocenjevanja jakosti bolečine pri otroku v eni delovni izmeni. .................... 37
Graf 6: Pogostost uporabe lestvic za ocenjevanje jakosti bolečine pri otroku. ........................ 38
Graf 7: Najpogosteje uporabljena lestvica za oceno jakosti bolečine pri otroku. .................... 39
Graf 8: Prisotnost lestvic za oceno jakosti bolečine pri otroku v sprejemni pisarni ali na
oddelku. .................................................................................................................................... 40
Graf 9: Ocena znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih............................................. 40
Graf 10: Ocena izkušenj za svetovanje staršem, kako se omili bolečina pri otrocih. .............. 41
Graf 11: Udeleţba negovalnega tima na predavanjih o ocenjevanju jakosti bolečine pri
otrocih. ...................................................................................................................................... 42
Graf 12: Najpogosteje po pomoč in nasvete. ........................................................................... 42
Graf 13: Ţelja po pridobitvi dodatnih znanj o ocenjevanju bolečine pri otroku. ..................... 43
KAZALO TABEL
Tabela 1: 4, 5, 6 besedne lestvice ............................................................................................. 20
Tabela 2: Vrednotenje lestvice NIPS ...................................................................................... 22
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
1
1 UVOD
Bolečina je subjektivna izkušnja, ki jo posebej pri otrocih teţko ocenimo. Otroci po navadi
nimajo verbalne ali kognitivne sposobnosti za izraţanje občutkov bolečine, zato imajo pri
ocenjevanju in premagovanju bolečine medicinske sestre teţave. V procesu zdravstvene nege
je posebno pri novorojenčkih in majhnih otrocih pomembno vrednotenje bolečine, ki zahteva
od medicinske sestre multidisciplinaren in integriran pristop. Pri ocenjevanju bolečine otrok
imajo pomembno vlogo starši in v proces vrednotenja in lajšanja bolečine vključen otrok
(Pajnkihar, 2005, str. 179).
V zadnjih dvajsetih letih se bolečina pri otrocih intenzivno raziskuje. Zaradi tega se je izredno
izboljšalo razumevanje bolečine pri otrocih, predvsem so to spoznanja o funkciji ţivčnega
sistema za zaznavanje bolečine in škodljivosti bolečine pri novorojencu in nedonošencu.
Izboljšano je znanje o farmakodinamiki in farmakokinetiki večine učinkovin, ki jih
uporabljamo za lajšanje bolečine pri otrocih. O farmakologiji nekaterih zdravil za lajšanje
kronične bolečine še vedno ne vemo zadosti, predvsem ne o njihovi presnovi v različnih
otroških starostnih skupinah (Krčevski Škvarč, 2005, str. 69).
Medicinska sestra deluje v skupini (timu) za obravnavo bolečine in je v soodvisni vlogi.
Znanje o bolečini, ki ga ima medicinska sestra, pomen bolečine za pacienta ter celostna
obravnava bolečine, so elementi, od katerih je odvisna kakovost obravnave pacienta, ki trpi
bolečino. Čeprav medicinska sestra nudi zelo veliko, pa vseeno, ko pacient zaradi bolečine
zelo trpi, se to kombinira s farmakološkimi ali nefarmakološkimi sredstvi, ki jih predpiše
zdravnik. Tudi odnos med pacientom in medicinsko sestro je oblika pomoči, ki ga medicinska
sestra razvija prek komuniciranja. Odnos je po svoji naravi partnerski in terapevtski ter ga je
treba razvijati od začetka. V medsebojnem odnosu se tako razvija zaupanje v sposobnosti
medicinske sestre (Ščavničar, 2004, str. 105).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
2
1.1 Namen diplomskega dela
Namen diplomskega dela je predstaviti zdravstveno nego otroka z bolečino, predstaviti
lestvice za ocenjevanje bolečine ter ugotoviti znanje in izkušnje, ter uporabo le-teh v
negovalnem timu.
1.2 Cilji diplomskega dela:
– Opisati fiziologijo bolečine pri otrocih.
– Opisati vrste bolečin in njihovo zdravljenje.
– Predstaviti farmakološke in nefarmakološke metode lajšanja bolečine pri otrocih.
– Predstaviti zdravstveno nego otroka z bolečino v vseh štirih faza procesa zdravstvene
nege.
– Ugotoviti, koliko člani negovalnega tima v praksi dejansko uporabljajo in poznajo lestvice
za oceno jakosti bolečine pri otrocih.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
3
2 BOLEČINA PRI OTROCIH
Otroci obolevajo pogosteje kot odrasli. Novice, da otrok potrebuje več kot le domačo nego in
da je potrebno zdravljenje v bolnišnici, se nedvomno boji prav vsak izmed staršev. Otroci
potrebujejo svoje starše in starši potrebujejo svoje otroke. Bojazni so pri otroku v času bolezni
odvisne od preteklih izkušenj, ki jih je pridobil v odnosu z ljudmi. Otroci, ki so izkusili veliko
razočaranj in hitro občutijo svojo ogroţenost, se bolezni bojijo veliko bolj kot tisti, ki zaupajo
svojim staršem in širšemu okolju. Strah in bojazen sta tudi v različnih starostnih obdobjih
različno intenzivna in pogosta (Harih et al., 2011, str. 35).
Kateri so najpogostejši vzroki za bolečine pri otrocih?
Huda je bolečina pri zobobolu, pri vnetju srednjega ušesa, bolijo zlomi, zvini, izpahi,
najrazličnejše rane, udarnine, opekline, ozebline. V vseh teh primerih lahko in sme seči po
zdravilu proti lajšanju bolečine eden od staršev. Običajno naj se posluţi paracetamola (Calpol,
Lekadol, Daleron …), acetilsalicilne kisline (Aspirin) le po 15. letu starosti, saj v niţjem
starostnem obdobju to zdravilo lahko sproţi resno bolezensko stanje pri otroku (t. i. Reyev
sindrom). Tudi s fizikalnimi sredstvi pogosto dosegamo dobre učinke. Preprosta toplota pri
bolečini v ušesu lahko zelo pomaga (Kos, 2007).
2.1 Fiziologija bolečine pri otroku
Bolečina je kompleksno dogajanje, prepletajo se zaznavanje, doţivljanje bolečine in
reagiranje nanje. Je zelo osebno doţivetje in le posameznik lahko oceni svojo bolečino.
Vsakdo jo oceni drugače in je ni mogoče primerjati. Isti bolečinski draţljaj lahko nekdo
občuti kot blago, drugi kot hudo bolečino. Bolečina je preprosto to, kar nam bolnik pove o
sebi in mu verjamemo (Pirc, 2005, str. 174).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
4
Senzorna plat bolečine – »aparat za zaznavo«
Kako pride do bolečine? Kot pri vseh drugih oblikah zaznave gre tudi tukaj za receptorje, ki
se vzburijo v odziv na bolečinske draţljaje, in poti, po katerih se vzburjenje prenaša v
osrednje ţivčevje. Tam se oblikujejo končno doţivetje bolečine ter vrsta različnih odzivov
nanjo (Bresjanac in Repovš, 2005, str. 66).
Receptorji
Zaznavo bolečine večinoma sproţijo draţljaji, ki vzburijo t. i. »proste ţivčne končiče«,
periferne receptorje tankih vlaken Ad in C. Skupno ime za periferne receptorje, ki pretvarjajo
energijo bolečinskih draţljajev v električno vzburjenje, je »nociceptorji«. Ime izhaja iz grške
besede »noxa«, kar pomeni poškodbo, okvaro. Nociceptorji se glede na specifične draţljaje,
ki jih lahko vzburijo, delijo na mehanoreceptorje, termoreceptorje in t. i. polimodalne
nociceptorje, ki se odzivajo na mehanske, toplotne in tudi kemijske draţljaje. Ne glede na
vrsto draţljajev, na katere se odzivajo, imajo nociceptorji nekaj skupnih značilnosti:
– Visok prag vzdraţnosti: to pomeni, da jih vzdraţijo le močni draţljaji, z veliko energije, ki
so zmoţni okvarjati tkiva.
– Slaba adaptacija: ob trajajočem draţljaju se nanj ne »privadijo«, temveč vztrajno proţijo
akcijske potenciale. Slikovito ponazorimo ta pojav takole: mehkega copata na mirujoči
nogi se kmalu ne zavedamo več, če pa imamo obuvalo, ki nas ţulji, se zavedanju tega
teţko izognemo.
– Senzitizacija: dalj trajajoči draţljaji, ki vzburijo nociceptorje, zniţajo njihov prag
vzdraţenosti, ki povzroči proţenje akcijskih potencialov v nociceptorjih ţe ob šibkejših
draţljajih kot normalno. Primer: vroča voda, praska ali celo ţe neškodljiv dotik, lahko na
opečeni koţi povzročijo hude bolečine, kar je izkusil vsakdo, ki je ob prihodu na morje
prve dni pretiraval s sončenjem (prav tam, str. 66).
Pot informacije o bolečinskih draţljajih od receptorjev do moţganov
Nociceptorji imajo, tako kot vsi drugi receptorji, pripadajoče receptivno polje, tj. področje
organizma, v katerem ustrezen draţljaj povzroči odziv istega nevrona. Velikost receptivnega
polja posameznega koţnega nociceptorja je več kvadratnih milimetrov. Posamezna polja se
med seboj večinoma delno prekrivajo. Zaradi stekanja aferentnega priliva iz velikega števila
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
5
perifernih nociceptorjev k manj številnim nevronom v osrednjem ţivčevju (načelo
konvergence) je receptivno polje sekundarnega nevrona dosti večji kot pri primarnem. Isto
načelo velja na nadaljnjih, višjih sinapsah na aferentni poti. Ta podatek razloţi, zakaj pri
nenormalnem delovanju osrednjih nociceptivnih nevronov bolnik lahko zaznava bolečino v
obseţnem področju telesa, tem večjem, čim višja je okvara v osrednjem ţivčevju (prav tam,
str. 66-67) .
Kdor si je ţe uščipnil prst med zapirajoča se vrata, ve, da okvaro spremlja najprej hitra, dobro
umeščena, ostra, a kratka (tudi t. i. prva ali epikritična) bolečina, ki ji sledi daljša, bolj
difuzna, ţgoča in po navadi še bolj neprijetna (druga ali protopatična) bolečina. Za ta pojav je
več razlogov. Pomembno je:
– Katera vrsta ţivčnih prenašalcev se izloča v sinapsah primarnih nociceptivnih nevronov z
naslednjimi nevroni na »bolečinskih« poteh.
– Kakšne so značilnosti osrednjih povezav (če so na poti številne sinapse, lahko le-te
zakasnijo prenos informacij).
– Pomembni pa sta tudi debelina in izolacija ţivčnih vlaken, po katerih se prenašajo
informacije o bolečini. Aksoni primarnih nociceptorjev so po premeru debeline mielinske
ovojnice dveh tipov: A in C. Vlakna A so tanka, a imajo tanko mielinsko ovojnico,
medtem ko so vlakna C še desetkrat tanjša, a nemielinizirana. Pomembna posledica razlik
v mieliniziranosti in debelini je razlika v hitrosti prevajanja po teh aksonih, ki je pri
tanjših vlaknih desetkrat manjša (prav tam, str. 67).
Bolečinska vlakna po različnih poteh vodijo do osrednjega ţivčevja, kjer tvorijo pomembne
povezave:
– Povezave z retikularno formacijo bolečinskim draţljajem omogočajo neposreden vpliv na
stanje budnosti in usmerjanje pozornosti, zaradi česar so najučinkovitejši pri vzdramljanju
in usmerjanju pozornosti k izvoru draţljaja.
– Povezave z limbičnim sistemom preko periakveduktalne sivine so osrednjega pomena v
oblikovanju čustvenega odziva na bolečino.
– Povezave s somatskimi motoričnimi nevroni omogočajo hiter motorični odziv na
bolečino. Tipični primer je polisinaptični refleks umika, pri katerem bolečinski draţljaj
povzroči sočasno kontrakcijo mišic upogibalk in inhibicijo krčenja iztegovalk, zato
prizadeti ud umaknemo od vira bolečinskega draţljaja.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
6
– Povezava med nociceptivnimi potmi in eferentnimi potmi vegetativnega ţivčevja je
odgovorna za vegetativne pojave, ki spremljajo bolečino: pospešen srčni utrip, spremembe
krvnega tlaka, slabost itd. Površinsko somatsko bolečino ponavadi spremlja aktiviranje
simpatikusa, globoka, viscelarna bolečina pa največkrat nastopa skupaj z vagalnimi znaki,
s slabostjo, z bradikardijo, včasih celo z vazovagalno sinkopo.
– Povezave z različnimi predeli moţganske skorje pa so predvsem pomembne za umestitev
bolečine, diskriminacijo draţljajev, evalvacijo draţljaja v kontekstu trenutnega dogajanja
ter za bolnikov čustveni odnos do bolečine. Ker v moţganski skorji nimamo »centra za
bolečino«, kot ga imamo denimo za vid ali sluh, nobena od omenjenih povezav ni
nepogrešljiva za samo doţivetje bolečine. Tudi obseţne odstranitve skorje ne odpravijo
zaznave bolečine. Precej raziskav s funkcijskimi slikovnimi metodami pri ljudeh poskuša
opredeliti vloge posameznih predelov skorje v občutenju in doţivljanju bolečine.
Udeleţeni so predvsem primarna in sekundarna somatosenzorna skorja, sosednji parietalni
operkulum, inzula, sprednji del cingularne vijuge, ter predfrontalna moţganska skorja. Ta
področja so verjetno deli nevronskega »matriksa«, ki vzporedno procesira različne plati
bolečinskega aferentnega priliva (prav tam, str. 67–68).
Descendentni sistem za modulacijo bolečine – sestavni del oblikovanja doţivetja bolečine
»Bolečinski sistem« ne obsega zgolj vlaken, ki informacije iz periferije prenašajo v osrednji
ţivčni sistem, temveč tudi vlakna in mehanizme, ki omogočajo povratni vpliv na signal iz
periferije. Z njegovim »dušenjem« zmanjšujejo občutek bolečine. Pomembno vlogo v tem
mehanizmu imajo inhibicijski internevroni v hrbtenjači, ki z povezavami s sekundarnimi
nociceptivnimi nevroni zmanjšujejo njihovo vzdraţnost ter na ta način slabijo prenos signala s
primarnih nociceptivnih nevronov. Inhibicijske internevrone aktivirajo tako primarni
nociceptivni nevroni kot tudi druga aferentna vlakna (npr. vlakna iz receptorjev za dotik),
terdescendentne povezave iz osrednjega ţivčevja (prav tam, str. 68).
Ţivčnih prenašalcev, ki delujejo v omenjenih povezavah, je več, zdruţujemo pa jih v dve
glavni skupini: opioidne peptide (endorfin, enkefalini, dinorfin) in biogene amine (serotonin
in noradrenalin). Poti, preko katerih lahko pride do endogene analgazije, je torej več, kar nam
hkrati omogoča tudi razvoj različnih vrst zdravil in postopkov za lajšanje bolečine, recimo
akupunktura. Obstoj endogenih mehanizmov analgezije je predpostavila ţe teorija vrat, ki je
spodbudila tudi način, kako bi s transkutano električno stimulacijo (angl. Transcutaneous
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
7
nerve stimulation – TENS), lahko lajšali bolečino. Metoda je danes v široki uporabi v
medicini (prav tam, str. 68).
2.2 Vrste bolečine pri otroku
Otroci lahko trpijo zaradi akutne ali kronične, trajne in ponavljajoče se bolečine.
Nedonošenčki, ki potrebujejo intenzivno zdravljenje, so lahko izpostavljeni akutni bolečini. V
prvih tednih ţivljenja lahko utrpijo do 300 bolečih posegov. Še danes se pri nedonošenčkih
takšni posegi pogosto izvajajo brez primernega lajšanja bolečine (vstavljanje venskih in
arterijskih kanil, ţelodčne sonde, torakalnih drenaţ in lumbalne punkcije). Vsak dan otroci
doţivljajo bolečino povprečno vsake tri ure med igro, doma in v šoli ter pri športu (Krčevski
Škvarč, 2005, str. 69).
Akutna bolečina je fiziološka bolečina, je znak bolezni ali poškodbe, opozarja, da je v telesu
nekaj narobe in da je treba ukrepati. Ima nenaden začetek in omejen čas trajanja, mine, ko je
vzrok zanjo odstranjen. Zdravljenje je enostavno, predpisujemo standardne odmerke
analgetikov po potrebi (Pirc, 2005, str. 173).
Kronična bolečina je patološka bolečina, ki traja dlje časa, kot traja pričakovano zdravljenje
bolezni ali poškodbe. Bolečina ostaja še potem, ko je osnovni vzrok odstranjen ali kadar
vzroka ni mogoče odstraniti. Ne pomeni samo enostavnega trajanja ali ponavljanja akutne
bolečine, temveč sama postaja bolezen s svojimi značilnostmi. Časovno o kronični bolečini
govorimo po 3–6 mesecih stalne bolečine. Ločimo dve veliki skupini kroničnih bolečin –
bolečine pri malignih boleznih in kronične nemaligne bolečine (prav tam, str. 173).
Huda akutna in vsaka kronična bolečina je medicinski problem, saj se ne glede na primarni
vzrok pri dolgotrajnih bolečinah spremenita odzivnost in delovanje nociceptivnih povezav.
Tako kronična bolečina pogosto postane neodvisna od perifernih draţljajev. Povzroča in
vzdrţuje jo nenormalna aktivacija povezav v samem osrednjem ţivčevju. Tedaj govorimo o
»nevropatski« bolečini. Da bi preprečili nevropatske bolečine, je zato nujno, da smo pozorni
na teţave bolnikov in da hude akutne in kronične bolečine ustrezno lajšamo. Razvoj
raziskovalnih spoznanj o temeljnih mehanizmih nastanka bolečine in njenih zakonitostih v
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
8
zdravju in bolezni bodo podlaga za razvoj učinkovitejših postopkov za odpravljanje bolečin
(Bresjanac in Repovš, 2005, str. 68).
Ena od moţnih delitev bolečine temelji na mesto nastanka bolečine. Tukaj ločimo somatično
bolečino, ki je lahko površinska ali globoka, in viscelarno bolečino.
Somatična bolečina
Pri površinski poškodbi draţenje nociceptorjev v koţi sproţi bolečino, ki pa ima dve
komponenti, hitro in počasno. Hitro (ostro) bolečino zaznamo takoj po poškodbi in jo lahko
hkrati dobro umestimo. Po nekaj sekundah se pojavi počasna (topa) bolečina, ki je prostorsko
ne moremo več dobro umestiti. Globoka bolečina ima predvsem počasno komponentno in
izvira iz zelo različnih delov telesa, predvsem nociceptorjev v globini gibalnega aparata
(mišice, sklepi, kosti, vezivno tkivo). Sem uvrščamo tudi zobobol in glavobol (Rupnik, 2008,
str. 19).
Viscelarna bolečina
Vzroki viscelarne bolečine so vnetja, močne kontrakcije gladke muskulature, razteg votlih
organov in ishemija. Velik del viscelarnih organov, npr. jetra in ledvice, je v fizioloških
razmerah popolnoma neobčutljiv na vse oblike draţenja. Votli viscelarni organi, npr. sečni
mehur, debelo črevo, so močno občutljivi na raztezanje svetline ali vnetja mukoze, skoraj v
celoti pa neobčutljivi na mehanske poškodbe (vreznina) in vročino. Pri seroznih ovojnicah je
parietalni peritonej značilno bolj občutljiv kot viscelarni peritonej. Zato se pri vnetju jeter
bolečine pojavijo šele, ko obseg vnetja prične neposredno draţiti parietalni peritonej (prav
tam, str. 19).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
9
3 LAJŠANJE BOLEČINE PRI OTROCIH
Ocenjevanje bolečine, ugotavljanje kakovosti bolečine in njene jakosti pri otrocih, je zelo
pomembno za primerno lajšanje bolečine. Otroci nam sami teţko razloţijo, kako jih boli, tisti,
ki še ne govorijo, pa tega sploh niso zmoţni. Najbolj ogroţene skupine otrok, pri katerih je
visoko tveganje za nezadostno in nepravilno lajšanje bolečine, so novorojenčki, majhni otroci,
otroci s kognitivnimi okvarami, problematični adolescenti in umirajoči otroci (Krčevski
Škvarč, 2005, str. 69).
3.1 Farmakološke in nefarmakološke metode
Obravnava in lajšanje bolečine je osnovna človekova pravica. Bolečino lahko lajšamo s
farmakološkimi metodami, pri čemer mora medicinska sestra pri dajanju zdravil imeti znanje
in spretnosti. Pri otrocih so prav tako pomembne nefarmakološke metode, kot so: interaktivne
igre in igrače, masaţa, aromaterapija, dotik, relaksacija itd. (Pajnkihar, 2005, str. 181).
Učinkovito lajšanje bolečine zdruţuje metode nefarmakološkega in farmakološkega lajšanja
bolečine, ker se tako zdravljenje dopolnjuje ali izboljša. Farmakološki pristopi so glavna
metoda za lajšanje srednje močne do hude bolečine. Diagnostični in terapevtski postopki so
pogosto povezani z zmerno bolečino, zato pri njih najpogosteje uporabljajo nefarmakološke
metode lajšanja bolečine. Uporabljamo lahko kognitivno vedenjske ukrepe in okoljsko
prilagajanje. Vsekakor moramo pri diagnostičnih in terapevtskih postopkih bolečino oceniti in
glede na jakost bolečine uporabiti tudi farmakološke metode zdravljenja. Pri farmakološkem
lajšanju bolečine beleţimo velik napredek zaradi raziskav o varnosti, učinkovitosti,
farmakokinetiki in faramkodinamiki številnih analgetikov, ki jih uporabljamo pri otrocih.
Izdelane so smernice za odmerjanje analgetikov pri otrocih, ki se morajo prilagajati stanju
vsakega posameznega otroka in se spreminjajo na osnovi novih raziskovalnih dognanj.
Najbolj uporabljen analgetik v otroški dobi je paracetamol. Novejše raziskave so pokazale, da
so varni in učinkoviti tudi večji odmerki od tistih, ki jih še vedno pogosto uporabljamo. Med
nesteroidnim protivnetnimi analgetiki se prednost daje ibubrufenu. Pri otrocih, pri katerih
obstaja tveganje za uporabo nesteroidnih antirevmatikov (NSAR), se ţe uporabljajo koksibi,
čeprav ni študij, ki bi zagotovile pravilno odmerjanje, učinkovitost in varnost teh zdravil pri
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
10
otrocih. Opioidi so pri otrocih najbolj raziskani pri lajšanju pooperativne bolečine, v
intenzivnih enotah in pri bolečini zaradi raka. Zdravilo se odmerja količinsko in glede na
starost in dozorelost otroškega organizma. Opioidi povzročajo pogoste neţelene učinke, ki jih
moramo preprečevati in zdraviti. Moramo vedeti, da se pri otrocih antiemetiki ne uporabljajo
po istem vzorcu kot pri odraslih. Pri otrocih je zelo razširjena površinska uporaba lokalnih
anestetikov. V sklopu multimodalne analgezije se uveljavljajo druge tehnike z lokalnimi
anestetiki, kot so dovajanje teh učinkovin v področje perifernega ţivca ali pleteţa v spinalne
prostore ali v kirurško rano. Za uporabo se priporočajo novejši, ki imajo varnejši profil, kot
sta ropivakain in levobupivakain. Kot aditivi za izboljšanje analgetičnega učinka se
uporabljajo klonidin in opiodi. Antikonvulzivi, predvsem gabapentin, se uporabljajo za
lajšanje nevropatske bolečine tudi pri otrocih. Ni še dosti raziskav o primernem in pravilnem
odmerjanju topiramata, pregabalina in lamotrigina, tako da se ta zdravila uporabljajo po
navodilih za uporabo pri odraslih in pri zdravljenju epilepsije. Uporaba valproata in
karbamazepima temelji na načelih zdravljenja epilepsije in motenj razpoloţenja pri otrocih.
Antidepresivi se uporabljajo za lajšanje nevropatske bolečine in za preprečevanje migrenskih
glavobolov pri otrocih (Krčevski Škvarč, 2005, str. 70).
Razkorak med raziskovanjem bolečine pri otrocih in klinično prakso je širok in se v zadnjih
letih ni bistveno zmanjšal. Na voljo imamo standarde, strokovne smernice in priporočila, ki
pomagajo pri preprečevanju in lajšanju bolečine pri otrocih. Še danes terapevtske odločitve
številnih zdravnikov in njihovih sodelavcev, ki sodelujejo pri lajšanju bolečine pri otrocih,
ovira nezadostno znanje iz bolečinske medicine. Največ zmotnih prepričanj gre za najbolj
občutljivo populacijo, za nedonošenčke in majhne otroke. Pomemben je tudi odnos staršev do
bolečine pri otroku. Starši podcenjujejo bolečino pri otrocih in se bojijo učinka zdravil za
bolečine. Tudi na tem področju še ni zadovoljive poučenosti (prav tam, str. 71).
Pri manjših bolečih posegih so se nefarmakološki ukrepi izkazali kot učinkovita in varnejša
alternativa farmakološkim, saj nimajo stranskih učinkov oziroma so ti zanemarljivi. Številne
študije so pokazale, da oralno dane raztopine naravnih sladkorjev, kot sta saharoza in glukoza,
zmanjšujejo odziv na bolečino pri manjših invazivnih posegih. Sistematični pregled in meta-
analiza raziskav o učinkovitosti saharoze pri zmanjševanju bolečine pri novorojenčkih sta
pokazala, da oralno dana raztopina saharoze zmanjšuje odziv na bolečino (predvsem trajanje
joka, zabeleţeni pa so tudi učinki na spremembe obrazne mimike, motorično aktivnost ter
srčno frekvenco) pri manjših posegih (kapilarni odvzem, odvzem venske krvi) tako pri
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
11
donošenih kot pri nedonošenih novorojenčkih. Največji učinek je bil doseţen z odmerkom 0,5
g saharoze, vendar so imeli primerljiv učinek ţe manjši odmerki (0,24 g). Primerjava učinkov
različnih koncentracij saharoze ob različnih časovnih intervalih pa je pokazala, da doseţemo
največji analgetični učinek, kadar damo saharozo pribliţno dve minuti pred bolečim posegom.
Druge študije so pokazale, da imata primerljiv analgetični učinek tudi raztopina 30 % glukoze
in umetnih sladil iz hidrogenizirane glukoze. Glukoza ima v primerjavi s saharozo celo
določene prednosti – raztopina glukoze se uporablja tudi v druge namene in je zato na
neonatalnih in pediatričnih oddelkih vedno na voljo. Mehanizem delovanja raztopin
sladkorjev in drugih raztopin sladkega okusa še ni popolnoma pojasnjen, vendar številne
študije kaţejo, da je protibolečinski učinek posledica sproščanja endogenih endorfinov prek
orotaktilne in orogustatorne stimulacije okuševalnih končičev. Raziskava mehanizma, preko
katerega saharoza zmanjšuje bolečinski odziv pri nedonošenčkih, je pokazala, da ima
raztopina saharoze protibolečinski učinek le, kadar pride v stik z ustno sluznico, ne pa, kadar
jo apliciramo z nazogastrično sondo, kar kaţe na to, da je za protibolečinski učinek bistveno
zaznavanje okusa, ne pa postabsorptivni mehanizmi, s čimer je pojasnjen tudi učinek
nenutritivnih umetnih sladil. Poskusi na deset dni starih podganah so dokazali protibolečinski
učinek saharoze, ki pa je bil povsem izničen, kadar so podganam aplicirali naltrekson,
endorfinski antagonist. Dvominutni interval, potreben za dosego največjega protibolečinskega
učinka, naj bi sovpadal s časom, potrebnim za sprostitev endogenih opiodov (Javh in Rutar,
2003, str. 121–122).
Osnovne značilnosti in bolečinski odziv pri otrocih po starostnih obdobjih opisani v
Bolečina pri otroku (2011) so:
Dojenčki:
– Odvisni od drugih pri vseh osnovnih ţivljenjskih aktivnostih.
– Razvije se zaupanje do staršev in medicinske sestre, če so zadovoljene osnovne
potrebe dojenčka.
– Razvije se nezaupanje, če osnovne potrebe dojenčka niso zadovoljene.
– Strah do neznanih oseb se kaţe okrog 8. meseca starosti dojenčka.
– Stimulacija in zadovoljitev preko ust.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
12
Bolečinski odziv pri dojenčkih se lahko kaţe z:
– Motoričnim nemirom.
– Spremembami pri dihanju.
– Izgubo apetita, odklanjanju hrane in tekočine.
– Spremembami ritma spanja in budnosti.
– Razdraţljivostjo.
– Obraznimi grimasami.
– Togostjo, usločenostjo telesa.
– Jokom (močan, boleč, ječeč, stokajoč, slaboten, cvileč).
– Cmeravostjo.
Mali otrok:
– Delno (ne)odvisen v osnovnih ţivljenjskih aktivnostih.
– Egocentričen, samoljuben.
– Močno navezan na starše.
– Ima strah pred ločitvijo od staršev.
– Je nepredvidljiv.
– Raziskuje sebe in okolico.
Bolečinski odziv pri malih otrocih se lahko kaţe z:
– Jokom (cmeravost-kričanje).
– Odklanjanjem hrane.
– Mlatenjem z rokami in nogami.
– Togo drţa.
– Dotikanjem bolečega dela.
– Strahom.
– Zakrivanjem obraza.
– Pasivnostjo.
– Umikom.
– Regresijo v obnašanju.
– Opisovanjem bolečine: »Boli, boli!«, »Av, av!«
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
13
Predšolski otrok:
– Je ţe bolj samostojen.
– Obvlada igro in gibanje.
– Kontrolira uriniranje in defekacijo.
– Potrpeţljiv pri daljših ločitvah.
– Potrebuje druţbo vrstnikov.
– Loči domišljijo od realnosti.
– Uči se delati.
Bolečinski odziv se lahko kaţe:
– Je sposoben opisati in lokalizirati bolečino.
– Na bolečino se odzove podobno kot mali otrok.
– Pojavi strah pred negovalnimi ukrepi »Kaj delaš?«, »Zakaj delaš?«
Šolski otrok
– Razvije delavnost.
– Preko obvladovanja novih spretnosti se razvije samospoštovanje ali manjvrednost, če
ni pohval s strani drugih.
– Postane tekmovalen.
– Sposoben je logičnega mišljenja.
Bolečinski odziv se lahko kaţe z:
– Hiperaktivnost, pasivnost.
– Nestabilnim razpoloţenjem.
– Zahtevnostjo.
– Agresijo, jezo.
– Na obrazu je izraţen strah.
– Umikom, mirnostjo (leţijo z zaprtimi očmi).
– Stokanjem, kričanjem.
– Ob prisotnosti vrstnikov bolečino zanikajo.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
14
– Zadrţevanjem solz.
– Zahtevo razlago postopkov zdravstvene nege in zdravljenja.
– Opredelitvijo oz. znajo opisati bolečino.
– Prošnjo za zdravila (ne injekcije).
– Prisoten je strah pred pohabljenjem, smrtjo.
Adolescent:
– Niha med odvisnostjo in neodvisnostjo.
– Logično mišljenje in deduktivno sklepanje.
– Pomembno je mnenje in sprejemanje s strani vrstnikov.
– Zna se samokontrolirati.
– Velike telesne spremembe.
– Spolne vloge, seksualnost.
Bolečinski odziv se lahko kaţe:
– Sposoben opisati bolečino (lokalizacijo, intenzivnost, trajanje).
– Sam izrazi ţeljo po zdravilih proti bolečini.
– Prisoten je strah pred telesnimi spremembami.
– Strah pred izgubo neodvisnosti.
– Zaskrbljen zaradi prihodnosti.
– Včasih odkloni postopke pri zdravljenju in zdravstveni negi.
4 ZDRAVSTVENA NEGA OTROKA Z BOLEČINO
Pediatrična zdravstvena nega se razlikuje od zdravstvene nege odraslega v dveh pomembnih
pogledih:
V spretnostih (in znanju), zahtevanih za negovanje otroka, tako v tehnikah opazovanja
in psihične pomoči.
Vključevanje staršev v nego zahteva specialna znanja v učenju in pomoči (Pajnkihar in
Harih, 2011, str. 9).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
15
Značilnosti pediatrične zdravstvene nege so:
Dovoljevanje svobode otroku, da prosto izraţa svoje poglede.
Spodbujanje staršev ali druţine, da ostajajo z otrokom.
Zagotavljanje otroku prijazne atmosfere in okolja, ki poudarja in promovira
spoštovanje in neodvisnost.
Pomoč in spodbujanje otroka in druţine za sodelovanje v celotnem procesu
zdravstvene nege.
Zagotavljanje kontinuirane zdravstvene nege.
Učinkovita zdravstvena nega na domu (prav tam, str. 10).
Negovalni načrt zdravstvene nege za otroka mora vključevati 24-urno kompleksno obravnavo.
Po temeljiti oceni stanja bolečine medicinska sestra postavi negovalno diagnozo. Pojav
bolečine je lahko vključen v diagnostično stanje kot simptom, vzrok ali kot problem. Bolečina
je lahko vzrok spremembam, ki so povezane z zadovoljevanjem potreb pri posameznih
ţivljenjskih aktivnostih (Ščavničar, 2004, str. 11).
Pri zdravstveni negi moramo upoštevati okolje, v katerem ţivita otrok in njegova druţina,
zato nikoli ne obravnavamo samo otroka, temveč tudi njegove svojce. Otroka obravnavamo
celostno (holistično), ne le njegovih posameznih organskih sistemov, saj je otrok zaradi svojih
bioloških lastnosti skoraj popolnoma odvisen od oseb, ki zanj skrbijo in ga negujejo (Zorec,
2005, str. 89).
Od različnih okoliščin je odvisno, kdaj začno starši ali skrbniki iskati strokovno pomoč za
trpečega otroka. Praviloma jih najbolj skrbi, da bi bila vzrok bolečine huda telesna bolezen,
kot na primer rak. Tudi zdravnikova naloga je, da čim prej skuša ugotoviti, če je telesni vzrok
kriv za bolnikove teţave. Zgodnje etiopatogenetsko zdravljenje telesnih bolezenskih dogajanj
pogosto odpravi ali vsaj omili bolečino. Čeprav telesnega dogajanja ne prepoznamo (ne
ugotovimo pa resne bolezni), otrok še vedno potrebuje pomoč. Praviloma je pomoč dovolj
uspešna le, če je kompleksna in upošteva vse dejavnike, iz katerih bolečina izvira ali nanjo
vplivajo (Anţič in Avčin, 2000, str. 249).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
16
Medicinske sestre in ostali zdravstveni delavci, pogosto napačno izraţajo bolečino, kot na
primer: bolečina ni boleča izkušnja, otroci ne morejo opisati in/ali umestiti bolečine,
novorojenec ne more čutiti bolečine zaradi nezrelega nevrološkega sistema, otroci ne morejo
čutiti bolečine kot odrasli. Določiti raven bolečine, ko otrok trpi, je za medicinsko sestro
zahtevna, celovita in teţka naloga. Od nje zahteva dobro znanje, izkušnje in je odvisna tudi od
osebnega vedenja in vrednot (Pajnkihar, 2005, str. 179).
Cilj zdravstvene nege otroka je skrb za njegov zdrav razvoj kot fizičnega, intelektualnega in
čustveno socialnega ter duhovnega bitja znotraj druţine in skupnosti. Ta skrb je namenjena
posamezniku in celotni otroški populaciji od spočetja do adolescence, v obdobju zdravja in
bolezni. Skrb za zdravje v najobčutljivejši ţivljenjski dobi, dobi otroštva, je močan dejavnik,
od katerega je odvisno zdravje bodoče generacije (Bizjak, 2011).
Otrok ni pomanjšana odrasla oseba, temveč bitje s svojimi fizičnimi, psihološkimi, socialnimi
in duhovnimi potrebami, ki jih moramo zadovoljiti, če ţelimo, da bo odrasel in se razvil v
svobodno ustvarjalno bitje (prav tam, 2011).
4.1 Ocenjevanje bolečine pri otrocih
Otroci so zmoţni lastnega poročila o bolečini, kakor hitro začnejo uporabljati besede. Izbira
lestvice za otrokovo lastno oceno bolečine je odvisna od namena ocenjevanja, vrste bolečine
in razvojne faze otroka. Otroci med osemnajstimi meseci in dvema letoma starosti lahko
uporabijo enostavne besede, ki so specifične za njihov lastni besedni zaklad. Kognitivne
sposobnosti za oceno in opis bolečine se razvijajo med tretjim in četrtim letom starosti.
Enostavno razlikovanje bolečine je moţno med drugim in tretjim letom. Otrok, star tri do štiri
leta, lahko razlikuje med tremi ali štirimi izrazi obraza v bolečinski lestvici. Majhni otroci ne
znajo uporabljati vizualne analogne lestvice in kategoričnih lestvic ter se nagibajo k izbiri
končnih ocen. Šolski otroci in adolescenti, ki razumejo koncept niza in lahko opredelijo svoje
prejšnje bolečinske izkušnje, zmorejo uporabo kategoričnih lestvic. Za ocenjevanje akutne
bolečine se uporabljajo enostavne lestvice. Za ocenjevanje kronične bolečine pri otrocih
imamo manj primernih pripomočkov. V glavnem se uporabljata otroški bolečinski vprašalnik
in modifikacija McGillovega vprašalnika za adolescente. Za ocenjevanje bolečine na osnovi
vedenja so potrebni izkušeni opazovalci. Prednosti takšnega ocenjevanja so v tem, da na
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
17
ocenjevanje ne vplivajo komunikacijske in razvojne sposobnosti otroka. Ocenjevanje temelji
na specifičnem, diskretnem vedenju prej kot na opazovalčevi splošni oceni bolečine. Načinov
vedenjskega izraţanja je veliko in noben ni posebej povezan s posamezno bolečinsko
izkušnjo. Ob tem številni vedenjski odgovori niso značilni samo za bolečinsko izkušnjo in so
prisotni tudi pri drugih vrstah razburjenja. Vsekakor je opazovanje vedenja ob bolečini
pomembno, ko lastna ocena bolečine ni moţna ter lahko dopolni lastno poročilo o bolečini in
fiziološke meritve (Krčevski Škvarč, 2005, str. 70).
Ovrednotena bolečina je pogoj za pravilno obravnavo in obvladovanje bolečine. S primernimi
metodami za kvantitativno vrednotenje bolečine so omogočeni pravilna izbira in načrtovanje
ukrepov ter njihova učinkovitost. Z ukrepi na osnovi ovrednotene bolečine se bolečina lahko
nadzoruje in obvladuje. V ocenjevanju bolečine pri otroku je pomembno, da se določijo
otrokove pretekle dobre in slabe izkušnje. Otroci uporabljajo za opis bolečine različne besede,
ki morajo biti prepoznane. Razen razvoja verbalnih spretnosti in kognitivnih sposobnosti se
morajo pri otrocih upoštevati tudi socialno-kulturni dejavniki in dejavniki okolja. Opis
otrokovega vedenja, ki kaţe na prisotnost bolečine, se pridobi od staršev, ki imajo pomembno
vlogo pri prepoznavanju primerne lestvice za vrednotenje bolečine (Pajnkihar, 2005, str. 179).
4.1.1 Lestvice za ocenjevanje bolečine
Za merjenje in ocenjevanje bolečine je v uporabi veliko različnih lestvic in vprašalnikov.
Enodimenzionalne lestvice prikazujejo intenziteto bolečine, določanje je enostavno, hitro in
jasno. Najpogosteje uporabljamo vizualne analogne skale (VAS), besedne opisne in številčne
točkovne lestvice (Pirc, 2005, str. 174).
Taylor (1998) opisuje kot orodje za vrednotenje bolečine metodo QUESTT:
Q – Vprašaj otroka: razišči dotedanje izkušnje z bolečino; in/ali otrok uporablja specifične
besede za opis bolečine; ugotovi otrokovo dojemanje bolečine; znanje staršev o bolečini in
način vključevanja otroka v obvladovanje bolečine.
U – Uporabljaj bolečinsko lestvico: vsaka bolnišnica mora imeti dve ali tri lestvice za
vrednotenje bolečine; otrok si izbere primerno lestvico, ki mu jo razloţimo.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
18
E – Ovrednoti vedenje in fiziološke spremembe: pomembno je opazovati otrokove neverbalne
znake, ker otroci ne povedo vedno resnice o bolečini; fiziološke spremembe v utripu in
krvnem tlaku pri akutni bolečini so kazalci otrokove bolečine.
S – Zagotavljaj vključevanje staršev: ugotoviti je treba, koliko starši ţelijo biti vključeni v
vrednotenje otrokove bolečine; medicinske sestre pogosto zmotno mislijo, da starši najboljše
vrednotijo bolečine, toda ti so v stresu, ko vidijo otroka v bolečini in pričakujejo od
medicinske sestre, da bo ona vrednotila otrokovo bolečino.
T – Upoštevaj vzrok bolečine: akutna bolečina mora biti ovrednotena hitro; za vrednotenje
kronične bolečine si medicinska sestra za komunikacijo lahko vzame več časa.
T – Ukrepaj in ovrednoti rezultate: dajanje analgetika in ovrednotenje učinka analgetika z
uporabo lestvice za vrednotenje bolečine.
Vizualna lestvica VAS
Je najbolj pogosto uporabljena lestvica za merjenje bolečine in za merjenje lajšanja bolečine.
Predstavlja jo ravna črta, ki je po navadi dolga 10 cm, na enem je oznaka »ni bolečine», na
drugem »neznosna bolečina». Bolnik na črti sam označi stopnjo bolečine. Lahko je tudi
barvno prikazana od zelo svetle barve, ki pomeni stanje brez bolečine do zelo temne barve, ki
pomeni neznosno bolečino (Brloţnik, 2002, str. 29).
Prednosti VAS:
– Lahka za uporabo.
– Dobro merjenje jakosti bolečine.
– Izenačena razporeditev ocenjevanja.
– Merjenje se lahko izvaja periodično.
– Primerna je za ocenjevanje uspešnosti zdravljenja bolečin.
– Primerna za otroke nad 5 let starosti (prav tam, str. 30).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
19
Slabosti VAS:
– Bolnik lahko postavlja znake naključno.
– Označbo je treba prevesti v oceno bolečine.
– Starejši bolniki jo teţko uporabljajo zaradi slabših ročnih spretnosti (prav tam, str. 30).
Tako lestvico lahko razume ţe petletni otrok. Moţna mesta na premici:
– ni bolečine.
– 1–3 blaga bolečina.
– 4–7 srednje močna bolečina.
– 8–10 močna bolečina (Pirc, 2005, str. 174).
Besedna opisna lestvica (VRS - Verbal rating scales)
Je sestavljena iz besed, ki opisujejo intenziteto bolečine, kot je na primer 4 ali 5 stopenjska
lestvica. Bolnik označi besedo, ki najbolj ustrezna opisu njegove bolečine. Poznamo tudi 4, 5,
6, besedne lestvice. Primer 5-stopenjske lestvice:
0 ni bolečine.
1 blaga bolečina.
2 zmerna bolečina.
3 huda bolečina.
4 nevzdrţna bolečina (Pirc, 2005, str. 175).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
20
Tabela 1: Primer 4, 5, 6, besedne lestvice
4 besedna lestvica 5 besedna lestvica 6 besedna lestvica
1-ni bolečine 1-ni bolečine 1-ni bolečine
2-blaga bolečina 2-blaga bolečina 2-blaga bolečina
3-zmerna bolečina 3-zmerna bolečina 3-zmerna bolečina
4-huda bolečina 4-huda bolečina 4-huda bolečina
5-zelo huda bolečina 5-zelo huda bolečina
6-nevzdrţna bolečina
Vir: Brloţnik (2002).
Prednosti VRS:
– Lahke za uporabo.
– Enostavne so za ocenjevanje.
– So kolikor toliko zanesljive (Brloţnik, 2002, str. 29).
Slabosti VRS:
– Niso primerne za periodično ocenjevanje bolečine.
– Besede so razvrščene po jakosti bolečine in bolniki, ki trpijo zaradi akutne bolečine ali pa
so brez predhodne izkušnje, teţko izberejo pravo besedo – lestvica ni natančna (prav tam,
str. 29).
Številčna točkovna skala (NRS - Number rating scales)
Ima razpon številk od 0 do 10. Te so najpogostejše in najbolj enostavne, lahko pa se uporabijo
tudi druge. So razumljive bolnikom in so kot takšne zelo uporabne. Imajo večji razpon kot
VRS. Jakost bolečine se lahko meri v ustni ali pisni obliki. 0 je brez bolečine in 10 je
neznosna bolečina (prav tam, str.29).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
21
Razpon števil je lahko tudi od 0–100. Bolnik napiše številko, ki najbolj ustreza njegovi
bolečini.
Naštete lestvice so primerne za merjenje akutne in pooperativne bolečine ter povsod tam, kjer
je pomembno, da bolnik hitro oceni intenziteto bolečine in stopnjo olajšanja po analgetiku
(Pirc, 2005, str. 174–175).
Pri nekaterih skupinah (npr. otroci in odrasli, ki niso popolnoma razsodni) zgoraj omenjene
metode merjenja bolečine ne pridejo v poštev. V takih primerih si lahko pomagamo z
opazovanjem vedenja in obraznih sprememb ob bolečini. Vedenje opazujemo daljši čas in ga
točkujemo glede na frekvenco pojavljanja, hkrati to merjenje bolečine ni primerno za
neposredno pooperativno obdobje. Opazovanje vedenja ob bolečini uvrščamo med objektivne
metode merjenja bolečine, ki velikokrat ne dajo dobrih rezultatov, zato jih uporabljamo le v
primeru, da uporaba subjektivnih metod ni mogoča (Obran, 2000, str. 217).
McGillov vprašalnik
V njem so napisane različne besede, ki opisujejo bolečino. Razporejene so v 20 stolpcev,
bolnik izbere tiste, ki ustrezajo njegovemu občutenju, na shemi telesa nariše boleče področje
in oceni jakost bolečine po petstopenjski besedni opisni lestvici (Pirc, 2005, str. 175).
V literaturi je zastopano in izkustveno potrjeno stališče: če je nekaj boleče za odrasle, potem
je to boleče tudi za otroka. Treba je upoštevati vse, kar je povedal otrok. Z jasno oceno
otrokove izkušnje z bolečino medicinska sestra lahko prepozna in zanesljivo oceni otrokovo
bolečino (Pajnkihar, 2005, str. 180).
Vrednotenje mora biti kontinuiran proces in metode za vrednotenje bolečine morajo
zagotavljati zanesljive rezultate o učinkovitosti ukrepov zdravstvene nege (prav tam, str. 180).
Za področje pediatrične zdravstvene nege obstaja več mednarodnih lestvic za vrednotenje
bolečine pri otrocih različnih starosti, na primer:
– Neonatal-Infant Pain Scale (NIPS) - primerna za dojenčke in do treh let starosti otroka;
– Faces Rating Scales – primerna za otroke od treh let naprej;
– Poker Chips – primerna za starost otrok od 4–8 let;
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
22
– Eland Color Scale – primerna za starost otrok od 4–10 let;
– Numerical Rating Scales – primerna za starost otrok od 9–10 let;
– Verbal graphic rating Scale – primerna za starost otrok 9–15 let (Pajnkihar, 2005, str.
180).
Tabela 2: Vrednotenje lestvice NIPS
MIMIKA
OBRAZA
sproščena – miren obraz, nevtralen obraz
pačenje –napete obrazne mišice, namrščene obrvi, brada, čeljust
0
1
JOK
odsotnost joka – tih
stokanje – tiho stokanje, prekinjen jok
glasen jok – glasen, naraščajoč, kričeč, neprekinjen
0
1
2
DIHANJE sproščeno – normalno
spremenjeno – plitvo, nepravilno, hitrejše kot običajno, zadrţevanje sape
0
1
ROKE sproščeno – brez mišične otrdelosti, občasni spontani gibi
skrčene/iztegnjene – napete, iztegnjene, togo in/ali iztezanje, krčenje
0
1
NOGE sproščene – brez mišične otrdelosti, občasni spontani gibi
skrčene/iztegnjene – napete, iztegnjene, togo in/ali iztezanje, krčenje
0
1
STANJE
BUDNOSTI
speč/zbujen – tih, miren, speč ali zbujen in umirjen
nemiren – buden
0
1
Vir: Lawrence et al. (1993).
Pri izbiri primerne lestvice za merjenje bolečine pri otroku mora medicinska sestra upoštevati:
– Uporabo ustrezne lestvice.
– Čas, ki je na razpolago za učenje otroka in kako uporabljati lestvico.
– Otrokovo sposobnost razumevanje funkcije lestvice.
– Ţeljo otroka pri izbiri lestvice.
Pomembno je, da medicinska sestra dobro pozna uporabo lestvice za merjenje bolečine in
upošteva tudi dejavnike, ki so pomembni pri otrocih različnih starostnih skupin (Pajnkihar,
2005, str. 180).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
23
4.2 Proces zdravstvene nege
Gre za sodoben metodološki pristop v zdravstveni negi, ki ga odlikuje visoka stopnja
organiziranosti, in za najboljši način, da doseţemo zaţelene cilje, omogoča pa nam
sistematično delo. Proces zdravstvene nege temelji na metodi ugotavljanja telesnih, duševnih
in socialnih potreb posameznika, druţine ali druţbene skupnosti. Vključuje uporabo
znanstvenih metod za ugotavljanje potreb varovancev, načrtovanje dela in načrtovanje dela in
zadovoljevanje potreb, izvajanje nege in vrednotenje doseţkov, določa prednosti glede na
njihovo pomembnost za ţivljenje, ozdravitev ali kvaliteto ţivljenja in obliko nege ter skrbi za
materialne pogoje (Pajnkihar, 1999, str. 165).
Proces zdravstvene nege je sodobni metodološki pristop v zdravstveni negi, ki temelji na
sistematični, logični in racionalni metodi dela za ugotavljanje in reševanje teţav in problemov
posameznikov in skupin, za katere je pristojna in odgovorna medicinska sestra. Pod problemi
in teţavami so razumljene enkratne reakcije posameznika ali skupine na aktualne (obstoječe)
in potencialne (grozeče) probleme, povezane z zdravjem. Ta metodološki pristop narekuje in
obvezuje način delovanja ter omogoča individualno in celovito obravnavo posameznika in
skupine (Hajdinjak in Meglič, 2006, str. 61).
Zajema vrsto logičnih, sistematičnih in premišljenih, med seboj odvisnih aktivnosti.
Predstavljen je lahko tudi kot dinamičen krogotok ravnanj, ki se odvijajo preko posameznih
faz procesa zdravstvene nege. Delovanje po procesni metodi dela je moţno le ob sočasnem
vključevanju modela ali teorije zdravstvene nege. Šele ta vključitev omogoči, da postane
proces zdravstvene nege inštrument, pripomoček delovanja. Pristop v smislu reševanja
problemov ni lasten samo zdravstveni negi, uporabljajo ga tudi na drugih področjih, n.p.r.:
zdravstveni politiki, pri načrtovanju druţbenih sprememb, prav tako je uveljavljen v medicini
(prav tam, str. 61).
Proces zdravstvene nege in teorija morata odsevati spoštovanje in prepoznavanje celostnih
potreb otroka. Je v osnovi kognitivni ali intelektualni proces, ki zahteva kritično razmišljanje
in spretnosti ter psihomotorne sposobnosti v kliničnih odločitvah. Pomembne so vrednote
medicinske sestre, ki vplivajo na proces zdravstvene nege in se kaţejo v interakciji s
pacientom, v zbiranju podatkov in v izvajanju odločitev (Pajnkihar in Harih, 2011, str. 14).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
24
Prednosti procesa zdravstvene nege:
– Promocija kolaborativnega in interdisciplinarnega sodelovanja.
– Dinamična, fleksibilna in ciklična metoda dela.
– Strokovno znanje in kontinuirano izobraţevanje.
– Uporaba teorij zdravstvene nege.
– Profesionalni medsebojni odnosi (prav tam, str. 14).
Prednosti procesa zdravstvene nege za otroka:
– Skrb za otroka.
– Promocija zdravja in samooskrbe.
– Individualni in holistični pristop.
– Priznavanje specifičnosti in spoštovanje osebnosti otroka.
– Aktivna in avtonomna vloga otroka in staršev.
– Zadovoljstvo otroka in staršev (prav tam, str. 14).
Prednosti procesa zdravstvene nege za medicinsko sestro:
– Samostojno delovanje medicinske sestre.
– Dobra organiziranost negovalnega tima.
– Promocija zdravstvene nege pri otroku in starših.
– Zadovoljstvo pri delu.
– Iskanje in aplikacija najboljših raziskovalnih dokazov v obravnavo otroka in druţine.
– Kritično in kreativno razmišljanje ter delovanje (prav tam, str. 15).
Sistematično postopno delo vsebuje štiri glavne faze:
1. Faza procesa zdravstvene nege je ugotavljanje potreb po zdravstveni negi in dejanske
moţnosti za izvajanje zdravstvene nege.
2. Faza procesa zdravstvene nege je načrtovanje dela.
3. Faza procesa zdravstvene nege je izvajanje načrta zdravstvene nege.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
25
4. Faza procesa zdravstvene nege je vrednotenje doseţkov in povratne informacije
(Pajnkihar, 1999, str. 166).
4.2.1 Prva faza procesa zdravstvene nege – ugotavljanje potreb po
zdravstveni negi in dejanske moţnosti za izvajanje zdravstvene nege
Ocenjevanje bolečine pri otroku je oteţeno, saj nam dojenček in majhen otrok ne povesta, kje
in kako ju boli. Pri vrednotenju bolečine se opiramo na njuno obnašanje in fiziološke
pokazatelje. Otrok joka tudi zaradi strahu pred neznanim okoljem, zaradi lakote, ţeje. Povišan
srčni utrip spremlja bolečino, pa tudi hipovolemijo, hipoksemijo, povišano telesno
temperaturo. Pri ocenjevanju bolečine pri otroku se posluţujemo tudi različnih skal izraza
obraza (Krčevski Škvarč, 2000, str. 230).
Vsebina prve faze procesa zdravstvene nege:
– Zbiranje in strukturiranje podatkov glede na model, teorijo, klasifikacijski sistem.
– Prepoznavanje splošnih problemov na posameznih področjih, zbiranje dodatnih informacij
(znaki, simptomi, moţni vzroki), analiza, preverjanje, interpretacija, potrditev, identifikacija
specifičnih problemov.
– Oblikovanje diagnostičnih hipotez (opis specifičnih problemov, poznanih vzrokov, znakov,
simptomov).
– Preizkus diagnostičnih hipotez (ponovna analiza zbranih podatkov in če je treba, zbiranje
novih podatkov) (Hajdinjak in Meglič, 2006, str. 95).
Diagnostični proces se začne z ocenjevanjem stanja pacienta, to pa zajema zbiranje,
strukturiranje in grupiranje podatkov, identificiranje splošnih in specifičnih problemov ter
oblikovanje in preizkus diagnostičnih hipotez in se zaključi z oblikovanjem točnih negovalnih
diagnoz. Ocenjevanje je dinamičen trajen proces. Ki se začne ob prvem stiku s pacientom in
se nadaljuje skozi vse faze. Ocenjevanje je bistvenega pomena za učinkovito delo v vseh
preostalih fazah. Sistematičen in urejen pristop omogoča medicinski sestri zbrati vse potrebne
informacije (količino in vrsto). Začne se s sistematičnim in urejenim zbiranjem in
strukturiranjem podatkov, s ciljem ugotoviti probleme in teţave posameznika, druţine ali
skupine, povezane z zdravjem ali ţivljenjskimi procesi. Zajema zbiranje informacij iz
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
26
različnih virov in z različnimi tehnikami. Pomembno je razlikovati med subjektivnimi in
objektivnimi podatki, ki se pridobijo v fazi ocenjevanja, in upoštevati različne notranje in
zunanje dejavnike, ki vplivajo na uspešnost ocenjevanja. Tem vplivom sta izpostavljena tako
medicinska sestra kot pacient (prav tam, str. 95–96).
Zbiranje in strukturiranje podatkov
Podatke, ki jih medicinska sestra zbere iz različnih virov in z različnimi tehnikami, strukturira
in grupira glede na model ali teorijo oziroma klasifikacijski sitem, ki ga uporabi. Pri tem so ji
v veliko pomoč ţe izdelane sheme in obrazci, to pa ji olajša delo in preprečuje, da bi kak
pomemben podatek izpustila. Ti obrazci so del dokumentacije zdravstvene nege (prav tam,
str. 96).
Kaj zajema negovalna anamneza?
Osnovni podatki o pacientu so: ime in priimek, starost, rojstni podatki, spol, naslov,
stanovanjske razmere, stan, sestava druţine, svojci, poklic, zaposlitev, hobiji, ekonomske
razmere, ţivljenjske navade, kulturne in verske navade, priznavanje jezika, izobraţevanje in
intelektualne sposobnosti, bolnikovo prizadevanje diagnostično-terapevtskega programa,
pretekle izkušnje z boleznimi, hospitalizacija, sedanja pričakovanja, način kako se pacient
spoprime s stresom, ostalo (Pajnkihar, 1999, str. 167).
Podatki o funkicionalnem stanju zajemajo pacientovo: dihanje, cirkulacijo, centralno
regulacijo temperature, prebavo, prehrano, izločanje, odvajanje, koţo, lase, nohte, sekrecijo,
drenaţo, čutila, vid, sluh, vonj, otip, okus, spanje, počitek, biološki ritem, gibanje telesa in
ustrezna nega, spolnost, reprodukcijo, komuniciranje, mentalno funkcijo, duševno stanje,
emotivnost, čustva, vero (verovanje), prepričanja, kulturo, prilagajanje, ustvarjalnost,
čustveno izrazitost, pretiranost,… (prav tam, str. 168).
Prepoznavanje (identificiranje) splošnih problemov
Na osnovi zbranih in strukturiranih podatkov medicinska sestra prepozna splošne probleme na
posameznih področjih (fiziološke, psihološke, socialne, kulturne). Ti podatki opozarjajo na
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
27
problem, ki ga medicinska sestra lahko opazi oziroma predvideva ali pa ga izpove pacient sam
(Hajdinjak in Meglič, 2006, str. 96).
Analiza podatkov
Z analizo zbranih informacij in podatkov medicinska sestra ugotavlja, ali zbrani podatki
nakazujejo na tiste teţave in probleme pacienta, za katere je pristojna in odgovorna, da jih
rešuje. Z analizo tudi ugotavlja, če so podatki zanesljivi, usklajeni in če se ne izključujejo.
(Hajdinjak in Meglič, 2006, str. 96).
4.2.2 Druga faza procesa zdravstvene nege – načrtovanje dela
Analiza podatkov omogoča identifikacijo specifičnih problemov. Gre za premik od
identifikacije splošnega problema, s katerim je le nakazano področje, kjer se problem
pojavlja, k specifičnemu problemu, za katerega so ţe poznani moţni vzroki, znaki in
simptomi. Na osnovi teh ugotovitev medicinska sestra oblikuje diagnostične hipoteze, ki
vsebujejo naslov, vzroke, ter pri aktualnih problemih tudi znake in simptome. Medicinska
sestra oblikuje moţne diagnostične razlage za svoje ugotovitve. To so prehodne negovalne
diagnoze ali diagnostične hipoteze. V posameznih primerih so lahko znaki, simptomi in
vzroki problemov tako jasni, da ni treba postaviti diagnostičnih hipotez, ampak lahko na
njihovi podlagi oblikuje točno negovalno diagnozo. Če pa niso jasni, mora diagnostične
hipoteze preizkusiti. To je proces, s katerim vsako diagnostično hipotezo oceni in nejasne
izloči (Hajdinjak in Meglič, 2006, str. 98).
Pri tem so ji v pomoč klasifikacijski sistemi zdravstvene nege, v katerih so ţe opisane
standardizirane negovalne diagnoze z definicijo, naslovi, moţnimi vzroki, znaki, simptomi.
Podatke, ki jih je individualno zbrala pri pacientu o problemu, poznanih vzrokih, znakih in
simptomih, primerja z ţe oblikovano standardizirano negovalno diagnozo. Lahko se posvetuje
tudi s člani tima ali pa uporabi strokovno literaturo (prav tam, str. 98–99).
Če se izkaţe, da diagnostična hipoteza ni primerna, ni točna, je potrebna ponovna analiza
zbranih podatkov, da bi ugotovili napake. Lahko da je treba zbrati nove podatke in ponovno
preizkusiti diagnostično hipotezo. Če proces preizkusa diagnostične hipoteze pokaţe, da ni
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
28
nasprotujočih si in neusklajenih podatkov, je diagnostična hipoteza potrjena in je negovalna
diagnoza točna (prav tam, str. 99).
S pomočjo zbranih podatkov in njihove analize ugotovimo otrokove potrebe oziroma
formuliramo negovalno diagnozo, ki vsebuje tri komponente:
– Negovalni problem.
– Vzrok problema.
– Znake in simptome problema (Bizjak, 2011).
Negovalna diagnoza je identifikacija obstoječega ali potencialnega negovalnega problema.
Pomembno je, da negovalna diagnoza ustreza ugotovljenemu stanju otroka. Negovalne
diagnoze pri otroku z bolečino smo povzeli po priročniku Marjory Gordon (2006).
Moţne negovalne diagnoze pri otroku z bolečino so:
– Bolečina.
– Samo nega, zmanjšana zmoţnost za samostojno osebno higieno.
– Spanje, motnje spanja.
– Strah.
– Povezava med starši in dojenčkom/otrokom, nevarnost za slabo povezavo.
– Posttravmatski sindrom (prav tam, 151, 186, 195, 214, 263, 299).
Načrt zdravstvene nege zagotavlja neprekinjeno zdravstveno nego, zato mora biti vsem
razumljiv. Podrobni načrt zdravstvene nege je osnova za neprekinjeno vrednotenje dela in
doseţkov zdravstvene nege. Za vrednotenje potrebujemo negovalno dokumentacijo in načrt
zdravstvene nege, ki mora biti razumljiva negovalnemu timu in tudi pacientu. Dobro
pripravljen negovalni načrt omogoča laţje usklajevanje dela v celotnem zdravstvenem timu
(Pajnihar, 1999, str. 174).
Postavljanje ciljev zdravstvene nege
Cilj zdravstvene nege je skrb, ki je najboljša za otroka in je v njegovem interesu. Prav tako je
pomembno, da vzdrţujemo integriteto druţine, promoviramo sodelovanje druţine pri negi in
ji omogočamo neodvisnost in kontroliranje njihovega ţivljenja. Osnovna komponenta tega je,
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
29
da v času bolezni vzdrţujemo otrokove običajne rutine, kolikor je mogoče, če je otrok v
zdravstveni negi v bolnišnici ali doma (Pajnkihar in Harih, 2011, str. 9-10).
K vsakemu negovalnemu problemu sodi tudi negovalni cilj. Ta opisuje stanje, ki ga
poskušamo doseči z zdravstveno nego. Postavi ga medicinska sestra skupaj z otrokom in
druţino. Cilje delimo na kratkoročne in dolgoročne. Kratkoročni opisujejo posamezne stopnje
oziroma korake zdravstvene nege. Ti morajo biti usmerjeni k dolgoročnim ciljem. Prednost
formuliranja kratkoročnih ciljev za posamezni negovalni problem je v tem, da lahko ţe v
krajšem časovnem obdobju vidimo uspeh, kar motivira otroka, druţino in negovalni tim
(Bizjak, 2011).
Pri reševanju negovalnih problemov v zdravstveni negi moramo upoštevati negovalne cilje, ki
usmerjajo načrtovanje naše pomoči in ponujajo moţnosti za spremembo negativnih razmer.
Negovalni cilji so merilo za ugotavljanje uspešnosti zdravstvene nege (Pajnkihar, 1999, str.
175).
Načrtovanje zdravstvene nege
Negovalne ukrepe načrtujemo glede na individualne potrebe in cilje, ki smo jih zastavili
skupaj s starši in otrokom. Pri individualiziranem načrtovanju zdravstvene nege morajo biti
dane moţnosti, da upoštevamo ţelje otroka in njegove druţine. Pri načrtovanju zdravstvene
nege upoštevamo vse zbrane podatke o otroku in druţini, standardni načrt nege zdravega
otroka in standard nege otroka z motenimi ţivljenjskimi aktivnostmi. V načrtu naj bo
opredeljeno kaj bo narejeno, kdaj, kje, kako in kdo bo to napravil. Pri načrtovanju zdravstvene
nege otroka moramo upoštevati, da morajo biti najprej zadovoljene fiziološke potrebe:
potreba po kisiku, vodi, hrani, izločanju, spanju, gibanju in temperaturi. Prav tako morajo biti
zadovoljene potrebe po varnosti, ljubezni, pripadnosti, priznanju in osebni rasti. Ugotovimo
lahko, da za naštete potrebe najlaţje poskrbijo starši. Ravno tako lahko starši sodelujejo še pri
hranjenju otroka, skrbi za osebno higieno, pestovanju in igranju z njim, lajšanju bolečin,
spremljanju otrok na razne diagnostične preiskave, ... V primeru sodelovanja staršev moramo
načrtovati tudi nadzor nad njimi in zdravstvenovzgojno delo z njimi (Bizjak, 2011).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
30
4.2.3 Tretja faza procesa zdravstvene nege – izvajanje načrta zdravstvene
nege
Izvajanje zdravstvene nege pomeni torej uresničitev prvih dveh faz procesa zdravstvene nege
za doseganje individualno zastavljenih ciljev pri varovancu, zato je zelo pomembno, da sta
ugotavljanje potreb po zdravstveni negi načrtovanje natančna in kakovostna (Pajnkihar, 1999,
str. 181).
Pred dejansko izvedbo načrta zdravstvene nege ga moramo predelati z otrokom in starši. Če
tega ne storimo, lahko to privede do zaključka, da njihovo sodelovanje ni potrebno, da v dani
situaciji nimajo nikakršne kontrole, ne moţnosti sodelovanja in ne pravic. Taka diskusija nudi
medicinski sestri zagotovilo, da so zastavljeni cilji in načrt zdravstvene nege skladni z
otrokovim in druţinskim pričakovanjem. Če se o ciljih in načrtih nismo pogovorili z otrokom
ali druţino, je zelo malo moţnosti, da bomo z načrtovano strategijo uspeli. Idealno bi bilo, da
bi načrt zdravstvene nege predstaviti druţini ţe v prvih urah otrokovega sprejema, pri čemer
ni nujno, da je ta načrt ţe dokončen, saj dodatno zbiranje informacij vodi do ustreznih
sprememb načrta. Predstavitev načrta nam navadno vzame samo nekaj minut, vodi pa do
boljšega sodelovanja med medicinsko sestro in druţino. Izvedba dobro zamišljenega načrta
zdravstvene nege predstavlja za medicinsko sestro osebno zadovoljstvo. V tej fazi delovnega
procesa lahko medicinska sestra doseţe največjo nagrado za svoje delo: otrokov objem,
otrokov nasmeh po prenehanju bolečine, olajšanje na obrazih staršev, zadovoljstvo ob
uspešno doseţenem cilju. Vsaka medicinska sestra mora vedeti, da izvajanje zdravstvene nege
brez ustreznega načrtovanja vodi kvečjemu k povprečnim rezultatom, če ne kar k drugo
razrednosti (Bizjak, 2011).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
31
4.2.4 Četrta faza procesa zdravstvene nege – vrednotenje doseţkov in
povratne informacije
Prav je, da je vrednotenje vedno pridruţeno izvajanju. Vrednotenje ne predstavlja linearnega
poteka v procesu zdravstvene nege, ampak se izvaja v obliki povratnih zank, v katerih
stopimo korak nazaj, da boljše ocenimo in analiziramo dano situacijo, morda spremenimo
oziroma prilagodimo načrt, uvedemo dodatne modifikacije in nove strategije za dosego cilja.
Vrednotenje bo najbolj uspešno takrat, kadar bo otrokovo mnenje in mnenje druţine osnova
za spremembe izvajanja načrta. Pri vrednotenju se moramo zavedati, da otroci nimajo enakih
vzorcev obnašanja in reagiranja kakor odrasli. Ravno to nam narekuje, da moramo merila
vrednotenja oblikovati skupaj z otroki in njihovo druţino. Recimo, medicinska sestra, ki je
dala otroku zdravilo zoper bolečino pred 30 minutami in najde otroka mirnega (pri gledanju
televizije), lahko sklepa, da je bilo zdravilo učinkovito. Po pogovoru z otrokom pa lahko izve,
da je bolečina še prisotna, toda otroku koristi, da mirno leţi in nanjo ne misli. Seveda se
nadaljnje akcije medicinske sestre v takem primeru razlikujejo od tistih, ki bi jih sicer izvedla
na osnovi prvotnega sklepanja. Pri vrednotenju zdravstvene nege otroka, ki sam ne more
oziroma ne zna vrednotiti rezultatov zdravstvene nege, hkrati pa njegovi starši niso stalno
prisotni, je etičnost medicinske sestre izrednega pomena (Bizjak, 2011).
Pri vrednotenju bolečine pri otroku je pomembno:
– Da se določijo otrokove pretekle dobre in slabe izkušnje.
– Da se upošteva razvoj otrokovih verbalnih spretnosti in kognitivnih sposobnosti.
– Da se upoštevajo socialno-kulturni dejavniki in dejavniki okolja.
– Vključevanje staršev, ki imajo pomembno vlogo pri prepoznavanju primerne lestvice za
vrednotenje bolečine (Pajnkihar in Harih, 2011, str. 25).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
32
4.2.5 Primer načrta zdravstvene nege pri otroku z bolečino
Negovalni načrt zdravstvene nege za otroka mora vključevati 24-urno kompleksno obravnavo.
Negovalna diagnoza: bolečina kot posledica bolezni, operativnega posega ali poškodbe.
Cilji: bolečina bo zmanjšana, to bo otrok pokazal z nebesednimi znaki in govorom.
Načrtovanje ukrepov zdravstvene nege: ocenjevati in beleţiti subjektivne in objektivne
znake bolečine, uporabiti nefarmakološke metode za obvladovanje bolečine, dajati zdravila
pred bolečimi ukrepi, beleţiti vitalne znake najmanj na 4 ure.
Izvajanje zdravstvene nege: po načrtu zdravstvene nege.
Vrednotenje zdravstvene nege: upoštevanje dokumentacije za konstantno in konsistentno
vrednotenje (Pajnkihar, 2005, str. 181).
Negovalna diagnoza: tesnobnost kot posledica bolečine.
Cilji: tesnobnosti bo zmanjšana, to otrok izraţa z besednim poročanjem, zmanjšanim jokom,
sodelovanjem z osebjem in sodelovanjem pri zdravstveni negi.
Načrtovanje ukrepov zdravstvene nege: določiti stalne medicinske sestre, vključiti starše v
nego otroka in razlagati ukrepe otroku; če je mogoče izvajati enake rutine, kot jo ima otrok
doma; lajšati bolečino in pomiriti otroka.
Vrednotenje zdravstvene nege: vrednotenje stopnje zmanjšane tesnobnosti, ugotavljanje, kaj
pomaga otroku zmanjšati anksioznost, vrednotenje obvladovanja tesnobnosti in ocena
moţnosti, da se otrok sooči z boleznijo (prav tam, str. 181).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
33
5 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA
5.1 Raziskovalni vprašanji
V diplomskem delu smo si zastavili naslednji raziskovalni vprašanji:
– Ali imajo člani negovalnega tima znanje in izkušnje za prepoznavanje in ocenjevanje
bolečine pri otroku?
– Katero lestvico člani negovalnega tima za oceno jakosti bolečine najpogosteje uporabljajo
pri otrocih?
5.2 Metodologija raziskovanja in metoda dela
Analiza domače in tuje literature nam je omogočila opredelitev teoretičnih izhodišč.
Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Podatke smo pridobili s pomočjo delno
strukturiranega anketnega vprašalnika, ki je vseboval 16 vprašanj. Vprašalnik je bil sestavljen
iz vprašanj zaprtega in odprtega tipa, ki so razumljivo sestavljena. Anketo smo izvedli med
člani negovalnega tima.
Dobljene kvantitativne podatke smo analizirali, jih statistično obdelali s pomočjo
računalniškega programa Microsoft Excel ter rezultate ponazorili v obliki grafov.
Ker na Kliničnem oddelku za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo Univerzitetnega
kliničnega centra Ljubljana nisem dobil pozitivnega odgovora za izvedbo raziskave, sem le-to
opravil na Otroškem oddelku Splošne bolnišnice Murska Sobota.
5.3 Raziskovalni vzorec
Raziskovalni vzorec je zajemal 30 članov negovalnega tima zaposlenih na Otroškem oddelku.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
34
5.4 Raziskovalno okolje
Raziskava je bila izvedena na Otroškem oddelku v Splošni bolnišnici Murska Sobota. Za
izvedbo raziskave smo pridobili soglasje omenjene zdravstvene ustanove.
5.5 Etični vidik
Člani negovalnega tima, ki so sodelovali v raziskavi, so bili informirani o moţnostih zavrnitve
sodelovanja v raziskavi, o namenu in vsebini raziskave, zagotovljena pa jim je bila tudi
popolna anonimnost.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
35
6 REZULTATI
V raziskavi je bilo razdeljenih 30 anket, ki so bile vse vrnjene in pravilno izpolnjene.
Graf 1: Izobrazba
V raziskavi je sodelovalo 20 tehnikov oziroma tehnic zdravstvene nege in 10 diplomiranih
medicinskih sester oziroma diplomiranih zdravstvenikov.
Graf 2: Delovna doba
Izobrazba
66,67%
33,33% Tehnik/ca zdravstvene nege
Diplomirana medicinska sestra/diplomirani zdravstvenik
Delovna doba
20,0%
43,4%
20,0%
10,0% 6,6%
0 do 5 let 6 do 15 let 16 do 25 let 26 do 30 let 31 ali več let
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
36
Od 30 anketiranih jih je 6 (20 %) zaposlenih do 5 let. 13 (43,4 %) jih je zaposlenih 6–15 let. 6
(20 %) jih je zaposlenih 16–25 let. 3 (10 %) so zaposleni med 26–30 let in 2 (6,6 %) sta
zaposlena nad 31 let.
Graf 3: Poznavanje lestvic
Eno lestvico za oceno jakosti bolečine pri otrocih pozna 8 (26,6 %) anketiranih. 9 (30 %)
anketiranih pozna dve lestvici za oceno jakosti bolečine pri otrocih in 1 (3,4 %) anketiran
pozna tri lestvice za oceno bolečine pri otrocih. 8 (26,6 %) anketiranih pozna več kot tri
lestvice za oceno jakosti bolečine pri otrocih. 4 (13,4 %) anketirani pa ne poznajo nobene
lestvice za oceno jakosti bolečine pri otrocih.
Poznavanje lestvic
26,6%
30,0% 3,4%
26,6%
13,4%
1 2 3 Več kot 3 Ne poznam nobene
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
37
Graf 4: Najpogostejša starostna obdobja ocenjevanja bolečine pri otroku
Člani negovalnega tima so imeli na voljo več moţnih odgovorov. Najpogosteje člani
negovalnega tima ocenjujejo jakost bolečine pri majhnih in predšolskih otrocih, in sicer v 20
(40 %) primerih, pri šolskih otrocih ocenjujejo bolečino v 17 (34 %) primerih, pri dojenčkih le
v 8 (16 %) primerih in najredkeje ocenjujejo bolečino pri novorojenčkih, in sicer v 5 (10 %)
primerih.
Graf 5: Pogostost ocenjevanja jakosti bolečine pri otroku v eni delovni izmeni
Pogostost ocenjevanja jakosti bolečine pri otroku v eni delovni izmeni
3,3% 13,3%
26,7% 56,7%
1-2 krat 3-5 krat Več kot 8 krat Ne ocenjujem jakosti bolečine
Najpogostejša starostna obdobja ocenjevanja bolečine pri otroku
10%
16%
40%
34% Novorojenček Dojenček Mali in predšolski otrok Šolski otrok
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
38
17 (56,7 %) članov negovalnega tima ocenjuje jakost bolečine pri otrocih 1- do 2-krat v eni
delovni izmeni. 8 (26,7 %) anketiranih ocenjuje jakost bolečine pri otrocih 3- do 5-krat v
delovni izmeni. 1 (3,3 %) anketiran ocenjuje jakost bolečine pri otrocih več kot 8-krat v
delovni izmeni in 4 (13,3 %) anketirani sploh ne ocenjujejo jakosti bolečine pri otrocih.
Graf 6: Pogostost uporabe lestvic za ocenjevanje jakosti bolečine pri otroku
2 (6,67 %) člana negovalnega tima si vedno pomagata z lestvico za oceno jakosti bolečine pri
otrocih. 9 (30 %) članov negovalnega tima si v 25 % pomaga z lestvico za oceno jakosti
bolečine pri otrocih. 10 (33,34 %) članov negovalnega tima si pomaga z lestvico za oceno
jakosti bolečine pri otrocih v 50 %. 5 (16,66 %) članov negovalnega tima si ne pomaga z
lestvicami za oceno jakosti bolečine, ker menijo, da znajo oceniti jakost bolečine brez uporabe
le-teh. 4 (13,34 %) pa so takšni, ki sploh ne ocenjujejo jakosti bolečine pri otrocih.
Pogostost uporabe lestvic za ocenjevanje jakosti bolečine pri otroku
6,67%
30,00%
33,34%
16,66%
13,33% Da, vedno
Da, v 25 %
Da, v 50 %
Si ne pomagam, ker znam
Si ne pomagam, ker ne ocenjujem bolečine
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
39
Graf 7: Najpogosteje uporabljena lestvica za oceno jakosti bolečine pri otroku
Pri vprašanju 9 so člani negovalnega tima morali sami napisati ime lestvice, ki jo v praksi
najpogosteje uporabljajo. Največkrat v praksi uporabljena enodimenzionalna lestvica za
oceno jakosti bolečine pri otrocih je skala VAS - v 17 (56,67 %) primerih. Največkrat v
praksi uporabljena večdimenzionalna lestvica je po njihovem mnenju skala GKS v 7 (23,33
%) primerih. Vendar GKS skala ne spada med večdimenzionalne lestvice za oceno jakosti
bolečine. Ostalih 20 % članov negovalnega tima lestvic za oceno jakosti bolečine sploh ne
uporablja.
Najpogosteje uporabljena lestvica za oceno jakosti bolečine pri otroku
56,67% 23,33%
20,00%
Enodimenzionalna lestvica VAS Večdimenzionalna lestvica GKS Jih ne uporabljajo
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
40
Graf 8: Prisotnost lestvic za oceno jakosti bolečine pri otroku v sprejemni pisarni ali na
oddelku
22 (73,43 %) članov negovalnega tima ima na svojem oddelku ali sprejemni ambulanti
lestvice za oceno jakosti bolečine pri otrocih vedno pri roki, 8 (26,57 %) članov negovalnega
tima pa le tega nima.
Graf 9: Ocena znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih
Ocena znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih
60%
40%
Dovolj Ne dovolj
Prisotnost lestvic za oceno jakosti bolečine pri otroku v sprejemni pisarni ali na oddelku
73,43%
26,57% Da
Ne
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
41
18 (60 %) anketiranih meni, da imajo dovolj znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih.
12 (40 %) pa jih meni, da le tega nimajo dovolj.
Graf 10: Ocena izkušenj za svetovanje staršem, kako se omili bolečina pri otrocih
24 (80 %) članov negovalnega tima meni, da imajo toliko izkušenj z bolečino pri otrocih, da
lahko svetujejo staršem, kako se jo omili. 6 (20 %) pa jih meni, da teh izkušenj nimajo dovolj.
Ocena izkušenj za svetovanje staršem, kako se omili bolečina pri otrocih
80%
20%
Dovolj izkušenj Ne dovolj izkušenj
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
42
Graf 11: Udeleţba negovalnega tima na predavanjih o ocenjevanju jakosti bolečine pri
otrocih
Samo 4 (13,33 %) anketirani so se ţe udeleţili katerega od predavanj o ocenjevanju jakosti
bolečine pri otrocih. 26 (86,67 %) anketiranih pa se predavanj o ocenjevanju jakosti bolečine
pri otrocih še ni udeleţilo.
Graf 12: Najpogosteje po pomoč in nasvete
Udeležba negovalnega tima na predavanjih o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih
13,33%
86,67%
Da Ne
Najpogosteje po pomoč in nasvete
43,33%
40,00%
13,33% 3,34%
K zdravniku K medicinski sestri Na internet K alternativni medicini
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
43
13 (43,33 %) anketiranih jih je mnenja, da se starši po pomoč in nasvete, kako bi otroku
omilili bolečino, največkrat obrnejo k zdravniku. 12 (40 %) jih meni, da se po pomoč in
nasvete starši največkrat obrnejo k medicinski sestri. 4 (13,3 %) anketirani menijo, da pomoč
in nasvete starši poiščejo na internetu. 1 (3,34 %) anketiran pa, da starši pomoč in nasvete
poiščejo v alternativni medicini.
Graf 13: Ţelja po pridobitvi dodatnih znanj o ocenjevanju bolečine pri otroku
23 (76,67 %) anketiranih si ţeli pridobiti dodatna znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri
otrocih. 7 (23,33 %) pa je takšnih, ki si ne ţelijo pridobiti dodatnih znanj na to temo.
Na vprašanje zakaj si ţelite dodatnega izobraţevanja, so anketirani najpogosteje
odgovorili:
– Zaradi tega, ker je bolečina zelo pogost pojav pri otrocih.
– Zaradi pomanjkanja znanja.
– Da bi znali še bolje pomagati.
– Zaradi boljšega znanja uporabljanja lestvic.
Želja po pridobitvi dodatnih znanj o ocenjevanju bolečine pri otroku
76,67%
23,33%
Da Ne
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
44
7 RAZPRAVA
Bolečina je med najpogostejšimi vzroki, da otroki in njihovi starši obiščejo zdravnika.
Medicinska sestra je tista, ki sodeluje v procesu zdravljenja od začetka do konca, zato
potrebuje veliko znanja in izkušenj tudi na področju bolečine.
Z anketnim vprašalnikom in izbrano literaturo smo dobili odgovore na zastavljena
raziskovalna vprašanja. Ugotovili smo, da imajo člani negovalnega tima zadovoljivo znanje in
izkušnje pri ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih in da za ocenjevaje le teh najpogosteje
uporabljajo enodimenzionalno lestvico VAS. Pribliţno 60% članov negovalnega tima pozna
več kot le eno lestvico za oceno jakost bolečine pri otrocih, je pa 13,4 % takih, ki ne poznajo
nobene lestvice. Menim, da je to glede na standarde, strokovne smernice in priporočila,
osnova dobre klinične prakse in vsak član negovalnega tima mora poznati vsaj eno lestvico za
oceno jakosti bolečine pri otrocih. Člani negovalnega tima se vsakodnevno srečujejo z
ocenjevanjem jakosti bolečine pri otrocih in si pogosto tudi pomagajo z različnimi lestvicami
za oceni jakosti bolečine pri otrocih. Poleg lestvice VAS, zelo radi uporabljajo
večdimenzionalno lestvico GKS. GKS nam pove za kako hudo okvaro moţganske funkcije
gre pri otroku in ne spada med lestvice za oceno jakosti bolečine pri otrocih. Iz tega lahko
sklepamo, da člani negovalnega tima ne poznajo večdimenzionalnih lestvic za oceno jakosti
bolečine. VAS in GKS lestvici sta stalnica na otroškem oddelku ali njihovih sprejemnih
ambulantah. Večina anketiranih ima več kot pet let delovnih izkušenj in le 60 % jih meni, da
imajo dovolj znanja in izkušenj o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih. Glede na to, da jih
je le 20 % zaposlenih manj kot pet let, menim da bi moral biti odstotek pri ocenjevanju znanja
o oceni jakosti bolečine pri otrocih večji. Člani negovalnega tima imajo veliko izkušenj z
bolečino pri otrocih, zato ni presenetljivo, da jih večina meni, da imajo dovolj znanja in
izkušenj, da lahko svetujejo staršem kako se lahko omili bolečina pri otrocih (predvsem v
smislu nefarmakoloških metod). Medicinska sestra je tudi oseba, ki izvaja zdravstveno
vzgojno delo staršev in otrok ter jih poučuje in podaja ustrezne informacije. Zato člani
negovalnega tima upravičeno menijo, da se starši po pomoč in nasvete, kako otroku omiliti
bolečino, obrnejo na njih skoraj tako pogosto kot k zdravniku. Zanimivo je dejstvo, da si člani
negovalnega tima ţelijo pridobiti dodatna znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih, da
pa so se do sedaj le štirje anketirani udeleţili katerega od strokovnih izobraţevanj na
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
45
omenjeno temo. Dodatnih izobraţevanj si ţelijo predvsem zaradi pomanjkanja znanja na to
temo ter izkušenj, kako še bolje pomagati otrokom z bolečino in njihovim staršem.
Raziskovalno vprašanje 1: Ali imajo člani negovalnega tima znanje in izkušnje za
prepoznavanje in ocenjevanje bolečine pri otrocih?
86,6% anketiranih članov negovalnega tima pozna vsaj eno lestvico za oceno jakosti bolečine
pri otrocih. 80% je zaposlenih več kot šest let in se v njihovi delovni izmeni dnevno srečujejo
z oceno jakosti bolečine pri otrocih. Prav tako 80 % anketiranih meni, da so si s svojimi
dolgoletnimi delovnimi izkušnjami, pridobili dovolj znanja o bolečini pri otrocih, da lahko
svetujejo staršem kako se jo omili. Iz tega lahko sklepamo, da imajo člani negovalnega tima
zadosti znanja in izkušenj za kakovostno oceno jakosti bolečine pri otrocih. Le 6,67 %
anketiranih si vedno pomaga z lestvicami za oceno jakosti bolečine. Pajnkihar (2005, str. 181-
182) navaja, da je za obravnavo otroka z bolečino pomembno, da medicinska sestra
obravnava otroka individualno s telesnega, duševnega, duhovnega in socialnega vidika. Pri
prepoznavanju in vrednotenju bolečine pri otroku se mora upoštevati holistični pristop.
Individualni pristop omogoča medicinski sestri razvijanje medsebojnega odnosa na osnovi
vzpostavljanja zaupanja in ohranjanja dostojanstva, spoštovanja otroka ter njegovih staršev.
Poznavanje lestvic za ocenjevanje jakosti bolečine sodi v celostno obravnavo otroka na
primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvena varstva. Kos (2007, str. 32) navaja, da se
dogaja, da otrok, ki je pogosto izpostavljen bolečinskim posegom, neha protestirati, niti joka
ne več. Potrebno je vedeti, da ne gre za prenehanje doţivljanja bolečine, ampak za obup in v
tem primeru je otrok resno zdravstveno, lahko celo ţivljenjsko ogroţen. Otroka v
predverbalnem obdobju ţivljenja poskušamo čim bolj obvarovati pred bolečinami, saj pogosti
bolečinski draţljaji iz okolja otroka navdajajo s strahom in nezaupanjem, ki se globoko
vtisnejo v njegovo osebnost.
Raziskovalno vprašanje 2: Katero lestvico člani negovalnega tima za oceno jakosti bolečine
najpogosteje uporabljajo pri otrocih?
Najpogosteje člani negovalnega tima uporabljajo enodimenzionalne lestvice za oceno jakosti
bolečine pri otrocih, ne poznajo pa večdimenzionalne lestvice za oceno jakosti bolečine pri
otrocih. Najpogosteje uporabljajo lestvici VAS in GKS. Enodimenzionalna lestvica VAS, je
najpogosteje uporabljena lestvica za oceno jakosti bolečine pri otrocih in sicer v 56,67 %.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
46
73,43 % članov negovalnega tima, ima te lestvice na oddelku ali v sprejemni ambulanti vedno
pri roki. V anketnem vprašalniku, je bilo potrebno napisati ime večdimenzionalne lestvice za
oceno jakosti bolečine pri otrocih, kjer je 23,33 % anketiranih napisali GKS skalo. GKS skala
se uporablja za oceno okvare moţganske funkcije in ne spada med večdimenzionalne lestvice
za oceno jakosti bolečine pri otrocih . Zanimivo je, da si kar 76,67% članov negovalnega tima
ţeli dodatnih strokovnih izobraţevanj na področju uporabe omenjenih lestvic ter samega
ocenjevanja jakosti bolečine pri otrocih. Škvarč (2005, str. 70) navaja, da je zaradi zapletene
narave bolečine boljše uporabljati več različnih načinov za ocenjevanje bolečine pri
novorojenčkih in malih otrocih. Običajno se skupaj uporabljajo ocenjevanje vedenja, izraza
obraza in poloţaja telesa, ob tem pa še fiziološki znaki, ki kaţejo na doţivljanje bolečine
(srčni utrip, krvni tlak, frekvenca dihanja, mišični tonus, potenje, vagalni tonus, intrakranialni
tlak, pulzna oksimetrija, kapnometrija). Pajnkihar in Harih (2011, str. 25) navaja, da sta ocena
in lajšanje bolečine kazalca kakovostne obravnave otrok in predstavljata integralni del
zdravstvene nege ter učinkovitost njenega izvajanja. Določitev ravni bolečine, ko otrok trpi,
je za medicinsko sestro zahtevna, celovita in teţka naloga. Od nje zahteva dobro znanje,
izkušnje in je odvisna tudi od osebnega vedenja in vrednot.
Ocenjevanje s pomočjo lestvice VAS nam omogoča, da s pomočjo vizualne analogne skale
ocenimo jakost bolečine pri otrocih starih nad 5 let. Pri otrocih si prav tako velikokrat
pomagamo z grafičnim prikazom, kjer lahko imamo narisane obraze od ţalostnega do
veselega obraza.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
47
8 SKLEP
Kljub temu, da je bolečina neprijetno doţivetje in bi bili najraje brez nje, je ena ključnih
prilagoditvenih in preţivetvenih funkcij našega telesa. Fiziološka naloga bolečine je, da nas
opozarja na vse tiste draţljaje, ki lahko vodijo do poškodbe organizma. Pod izrazom otrok si
ne smemo predstavljati univerzalnega otroka, saj je razlika med nedonošenčkom in kakim
desetletnikom zelo velika. Bolečina je ena od najpogostejših vzrokov za obisk zdravnika, zato
se člani negovalnega tima z njo srečujejo zelo pogosto. Osnova za uspešno prepoznavanje,
ocenjevanje in lajšanje bolečine, je znanje o bolečini vseh, ki so vključeni v proces
zdravljenja, zdravstveno obravnavo otrok in njihovih staršev.
Za ocenjevanje bolečine pri otrocih imamo na voljo številne lestvice in vprašalnike za
ocenjevanje jakosti bolečine, ki so prilagojeni stopnji razvoja otroka. Te lestvice nam lahko
ob pravilni in redni uporabi, bistveno olajšajo, katero metodo za lajšanje bolečine pri otroku
bomo izbrali. V diplomskem delu smo ţeleli pokazati, koliko se v klinični praksi člani
negovalnega tima dejansko posluţujejo raznih lestvic za oceno jakosti bolečine pri otrocih in
ali jih sploh poznajo ter v klinični praksi dejansko uporabljajo. Dobljeni rezultati so pokazali,
da člani negovalnega tima poznajo le enodimenzionalne lestvice in da jih tudi zadovoljivo
uporabljajo. Zanimivo je tudi dejstvo, da si člani negovalnega tima ţelijo še dodatnih
strokovnih izobraţevanj na tem področju. Menim, da bo v prihodnje, na področju bolečine pri
otrocih, potreben večji poudarek na izobraţevanju članov negovalnega tima, kakor tudi
staršev, da bo tudi otrokom z bolečino zagotovljena holistična obravnava.
Pri otrocih, ki trpijo za kakršnokoli bolečino, je medicinska sestra tista, kateri pripisujemo v
procesu zdravljenja največjo vlogo. Medicinska sestra je največkrat prva, ki stopi v stik z
obolelim otrokom in njegovimi starši in tudi zadnja. Medicinska sestra mora imeti širok
spekter znanj o njihovih teţavah, poznati mora najnovejše standarde in smernice zdravstvene
nege, delovati mora prijazno, biti jim mora na voljo za pogovor, pri otrocih ne sme vzbujati
strahu in neprijetnega občutka, znati mora svetovati staršem kako se lahko bolečina omili in
še bi lahko naštevali.
Torej je medicinska sestra tista, ki mora vzpostaviti zaupen in profesionalen odnos z otrokom
in njegovimi starši. Medicinska sestra spremlja otrokov razvoj in rast, skrbi za promocijo
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
48
zdravja, preprečuje bolezni in skrbi za zdravstveno nego bolnega otroka kamor spada tudi
zdravstvena nega otroka z bolečino. Pri svojem delu mora upoštevati etična, moralna in
osnovna načela otrokovih in človekovih pravic. S preverjenim teoretičnim in praktičnim
znanjem je medicinska sestra strokovnjakinja na svojem področju. S svojo samopodobo,
predstavo, ki jo ima o sebi, z vseţivljenjskim učenjem, podkrepljenim z znanstvenimi in
pedagoškimi osnovami, predstavlja svojo poklicno skupino.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
49
ZAHVALA
Kot verjetno za vse, ki so uspešno zaključili študij, je tudi zame to nekaj posebnega. Ljudi, ki
so mi tako ali drugače pomagali do uspešnega zaključka, je veliko.
Posebna zahvala gre moji mentorici, predavateljici Barbari Kegl, ki mi je bila vedno na
razpolago s konkretnimi mnenji in predlogi.
Zahvalil bi se tudi svojim domačim, še posebej mami, ki je s finančno in še s kakšno drugo
pomočjo veliko pripomogla k uspešnemu zaključku mojega študija.
Prav tako bi se rad zahvalil lektorici Alenki Valh Lopert.
Hvala!
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
50
LITERATURA IN VIRI
Anţič, J, Avčin, T. Kronična bolečina pri otroku. V: Zbornik predavanj. 4. Seminar o
bolečini. Krčevski Škvarč, N. (ur). Maribor: Splošna bolnišnica, 2000, str. 241–251.
Bizjak, M. Posebnosti zdravstvene nege otroka. 2011. Dosegljivo na:
www.shrani.si/f/j/Da/1l0ajSLb/1/posebnostizdravstvene-ne.doc (8. 11. 2011).
Brattberg, G. Do pain problems in young school children persist into early adulthood? A 13-
year follow-up. EJP 2004; 8: 187–99.
Bresjanac, M, Repovš, G. Bolečina: kaj in zakaj boli? V: Gregorič, A. (ur). XV. srečanje
pediatrov v Mariboru z mednarodno udeleţbo in II. Srečanje medicinskih sester z
mednarodno udeleţbo. Maribor: Splošna bolnišnica, 2005. 65–68.
Brloţnik, M. Zdravstvena nega bolnika s kronična bolečino. 9. November 2002. Dosegljivo
na:http://www.drustvo-
msztnovagorica.si/index.php?vie=cnt&gr1=djd&gr2=zlz&gr3=&id=2005011709272641&lng
=slo (8. 12. 2011).
Chen, CN, A. New perspektives in EEG/MEG brain mapping and PET/fmri neuroimaging of
human pain. International Journal of Psychophysiology 2001; 42: 147–159.
Cohen, LL, Lemanek, K, Blount, LR, Dahlquist, ML, Lim, SC, Palermo, MT, McKenna DK,
Weiss, EK. Evidence-based Assessment of Pediatric Pain. Journal of Pediatric Psychology
2008; 33: 939–955.
Gordon, M. Negovalne diagnoze: priročnik. Maribor: Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca,
Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego, 2006.
Hajdinjak, A, Meglič, R. Sodobna zdravstvena nega. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo,
2006.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
51
Harih, M, Kegl, B, Pajnkihar, M. Prilagajanje predšolskih otrok na zdravljenje v bolnišnici,
njihove pravice in pomen bolnišničnega vrtca. V: Pevec, M. (ur). VIII. Srečanje medicinskih
sester v pediatriji. Maribor: Univerzitetni klinični center, 2011, str. 35–41.
Javh, T, Rutar, V. Prepoznava, obravnava in preprečevanje bolečine pri novorojenčkih in
dojenčkih. 2003: 119–131. Dosegljivo na: www.medrazgl.si/e107_files/public/
datoteke/mr03_2_01.pdf (8. 12. 2011).
Kos, M. Tudi otroka lahko boli. Julij-avgust 2007. Dosegljivo na:
http://www.abczdravja.si/pdf/07julij32.pdf (8. 12. 2011).
Krčevski Škvarč, N. Farmakološko zdravljenje bolečine pri otrocih in mladostnikih.
Slovenska Pediatrija: revija Zdruţenja pediatrov Slovenije in Zdruţenja specialistov šolske in
visokošolske medicine Slovenije. Ljubljana: Pediatrična klinika, 2002; 9: 12–19.
Krčevski Škvarč, N. Lajšanje in zdravljenje bolečine pri otrocih. V: Gregorič, A. (ur). XV.
srečanje pediatrov v Mariboru z mednarodno udeleţbo in II. Srečanje medicinskih sester z
mednarodno udeleţbo. Maribor: Splošna bolnišnica, 2005, str. 69–71.
Lawrence, J, Alcock, D, et al. The development of a tool to assess neonatal pain. Neonatal
Network. 1993; 12: 59-66.
Neubauer, D, Rutar, V, Javh Dobernik, T. Prepoznavanje, obravnavanje in preprečevanje
bolečine pri novorojenčkih in dojenčkih. Rehabilitacija. Ljubljana: Inštitut Republike
Slovenije za rehabilitacijo, 2006: 135–140.
Nilofer, S, Sinha, S. Pain in neonates. The Lancet 2000; 355: 932–933.
Obran, S. Ocenjevanje in merjenje akutne pooperativne bolečine. Obzor Zdrav Neg 2000;
34: 173-256.
O' Rourke, D. The Measurement of Pain in Infants,Children, and Adolescents: From Policy to
Practice. Physical Therapy. 6. June 2004. Dostopno na:
http://ptjournal.apta.org/content/84/6/560.full (27. 10. 2011).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
52
Pajnkihar, M, Harih, M. Zdravstvena nega otroka in mladostnika: (zbrano interno učno
gradivo). Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede, 2011.
Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 1999.
Pajnkihar, M. Bolečina pri otroku. V: Gregorič, A. (ur). XV. srečanje pediatrov v Mariboru z
mednarodno udeleţbo in II. Srečanje medicinskih sester z mednarodno udeleţbo. Maribor:
Splošna bolnišnica, 2005, str. 179–182.
Pirc, J. Prepoznavanje, ocenjevanje in merjenje bolečine. V: Krčevski Škvarč, N. (ur). 9.
Seminar o bolečini. Maribor: Splošna bolnišnica 2005, str. 173–177.
Rupnik, M. Fiziologija bolečine. V: Gregorič, A. (ur). XVIII. srečanje pediatrov v Mariboru
in V. srečanje medicinskih sester. Maribor: Univerzitetni klinični center, 2008, str. 17–21.
Schiavenato, M, Byers, J, Scovanner, P, Windyga, P, Shah, M. Is there a Primal Face of Pain?
A methodology answer. August, 2007. Dosegljivo na:
http://www.cs.ucf.edu/vision/public_html/papers/EMBSPaperPFP.pdf (27. 10. 2011).
Schulte, EB, Price, DL, Gwin JF. Thompson's Pediatric Nursing an Introductory Text. 8 th
Edition. Pennsylvania: W. B. Saunders Company, 2001.
Ščavničar, E. Celostna obravnava pojava bolečine v zdravstveni negi. Obzor Zdrav Neg 2004;
38: 101–111.
Taylor, A. Pain assessment in children. In: Twycross A, Moriarty A, Betts T, eds. Pediatric
Pain Management. A multi-disciplinary approach. Abingdon, Oxon: Radcliffe Medical Press,
1998.
Zorec, J. Zdravstvena nega zdravega in bolnega otroka: učbenik za srednje zdravstvene šole
za program tehnik zdravstvene nege pri predmetu zdravstvena nega in prva pomoč –
zdravstvena nega otroka v 2. in 3. letniku. Maribor: Obzorja, 2005.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
53
VIRI:
Bolečina pri otroku. 2011. Dosegljivo na: www.shrani.si/f/33/xB/3OO5ieDS/bolecina-pri-
otroku.doc (8. 12. 2011).
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
1
PRILOGE
PRILOGA 1 – Anketni vprašalnik
Spoštovani,
sem Drago Ačko, absolvent Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru. Pripravljam
diplomsko nalogo z naslovom »Bolečina pri otrocih«.
Namen diplomskega dela je predstaviti bolečino pri otrocih in predstaviti lestvice, ki jih
uporabljajo medicinske sestre v praksi za ocenjevanje jakosti bolečine pri otrocih.
Vprašalnik je anonimen in rezultati mi bodo v pomoč pri izdelavi raziskovalnega dela
diplomskega dela. Rezultati bodo uporabljeni le v študijske namene in predstavljeni v
diplomskem delu. Na vprašanja odgovarjajte tako, da obkroţite črko pred pravilnim
odgovorom ali podatek vpišete na črto.
Za Vaše sodelovanje se Vam vnaprej iskreno zahvaljujem!
Drago Ačko
1. SPOL: M Ţ
2. STAROST: _________let.
3. VAŠA IZOBRAZBA:
a) Tehnik/tehnica zdravstvene nege.
b) Diplomirana medicinska sestra/diplomirani zdravstvenik.
4. Koliko let ste ţe zaposleni?
a) 0 do 5 let.
b) 5 do 15 let.
c) 15 do 25 let.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
2
d) 25 do 30 let.
e) 30 ali več let.
5. Koliko lestvic za oceno bolečine pri otroku poznate?
a) 1.
b) 2.
c) 3.
č) Več kot 3.
d) Ne poznam nobene.
6. V katerem starostnem obdobju najpogosteje ocenjujete bolečino pri otroku? (Moţnih več
odgovorov.)
a) Novorojenček.
b) Dojenček.
c) Majhen in predšolski otrok.
d) Šolski otrok.
7. Kolikokrat ocenjujete jakost bolečine pri otroku v svoji delovni izmeni?
a) 1- do 2-krat.
b) 3- do 5-krat.
c) 6- do 8-krat.
d) Več kot 8-krat.
e) Ne ocenjujem jakosti bolečine.
8. Ali si pomagate s katero koli lestvico za oceno bolečine, ko le-to ocenjujete pri otroku?
a) Da, vedno.
b) Da, v 25 %.
c) Da, v 50 %.
č) Si ne pomagam, ker znam.
d) Si ne pomagam, ker ne ocenjujem bolečine.
9. Napišite ime lestvice, ki jo v praksi najpogosteje uporabljate:
a) Enodimenzionalna lestvica _________________.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
3
b) Večdimenzionalna lestvica _________________.
c) Jih ne uporabljamo.
10. Ali imate na oddelku ali v sprejemni ambulanti lestvice za oceno bolečine vedno pri
roki?
a) Da.
b) Ne.
11. Ali menite, da imate dovolj znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih?
a) Da.
b) Ne.
12. Ali imate dovolj izkušenj z bolečino pri otrocih, da lahko svetujete staršem, kako se jo
lahko omili?
a) Da.
b) Ne.
13. Ali ste se ţe udeleţili katerega predavanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih?
a) Da, kje in kdaj:_____________________________________.
b) Ne.
14. Kam se po Vašem mnenju starši najpogosteje obrnejo po pomoč in nasvete, da bi otroku
omilili bolečino?
a) K zdravniku.
b) K medicinski sestri.
c) Na internet.
č) K alternativni medicini.
d) Drugo: _________________.
15. Ali si ţelite pridobiti dodatna znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih?
a) Da.
b) Ne.
c) Ne vem.
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
4
16. Če ste pri prejšnjem vprašanju odgovorili z »DA«, napišite. zakaj si ţelite dodatnega
izobraţevanja?
___________________________________________________________________________
______________________________________________________________________.
Hvala!
Drago Ačko: Bolečina pri otrocih
5
PRILOGA 2 – Soglasje za izvedbo raziskovalnega dela
top related