Izvsega vašega dela je čutiti veliko spo-štovanje do vašega učitelja in terapev-ta dr. Ruglja. Kaj ste pri njem najboljspoštovali?Dr. Rugelj je bil pokon čen človek,brezkom promi sen borec z neizmernoživljenj sko energijo, zato je lahko po-

magal stotinam ljudi v stiski. Bil je vodja ponaravi, kariz matičen človek, hkrati pa zelorazgledan in izobra žen. Ljubil je literaturoin vse življe nje neumorno raziskoval. Izo -braževanje je bila stalnica v njegovem ži-vlje nju. Nje govo veli čino smo občutilipredvsem tisti, ki smo ob njemu zrasli. Vpetind vajsetih letih, ki sem jih preživel znjim v razli čnih vlogah, kot pacient, po-zneje kot terapevt in nazadnje sodelavec,sem se vseh teh lastnosti od njega prepro-sto nalezel. Na splošno je bil nerazumljen,vendar gato ni obremenjevalo. Nasprotno,nerazumevanje je pogostoizzval namerno,predvsem s provokativ ni mi izjavami v jav-nosti. Zavedal se je, da se dru žba zbudi in jepri pravlje na prisluhniti problemu šele, koje izzvana. V nasprotnem gre vse v pozabo,mimo ušes, oči in tudi src ljudi.

Ali dosledno uporabljate njegovo me-todo ali ste jo v čem posodobili, prilagodilidrugačnim zahtevam? V čem ji sledite, kajste spremenili, nadgradili?

Sprva sem njegovemu delu sledil zelodosledno, pozneje pa sem začel dodajatielemente, ki jim pripisujem pomemben

DELO, 13. februarja 2010 23

»

delež pri vsestranski osebnostni rasti ljudi,predvsem umetnost in kulturo. Nekateraterapevtska sredstva, ki se niso izkazal kotpomembna, pa sem z leti izpustil. A v jedruostaja socialna-andrago ška metoda dr. Ru -glja pri mojem delu z ljudmi v stiski ne-spremenjena.

Dr. Rugelj je slovel po strogosti in dosle-dnosti. Jemogoče pri ljudeh v stiski kaj do-seči brez strogosti, avtoritete? Kak šne sovaše izku šnje?

Ob dolgoletnem spremljanju dela dr.Ru glja sem tudi sam spoznal, da je edinoleavtori tativ no vodenje pravi in uspešen na-čin reševanja ljudi iz hude stiske, iz kateresi sami ne morejo pomagati in za katere jeimel dr. Rugelj navado reči, da so padli naizpitu iz umetnosti življenja. Gre za pre-prosto spoznanje: večina ljudi se znajde vstiski, ker so nekaj v svojem življenju poče-li narobe. V začetnem obdobju urejanjavzro ki njihovih težav niti niso najbolj po-membni. Treba je spremeniti nekaj v nači-nu njihovega življenja, funkcioniranja, dase problem reši posledi čno, sam od sebe.Seveda to ni lahka in hitra pot. Na tej potipotrebujejo vodjo, ki jih usmerja, včasihtudi avtoritativno zahteva spremembe. Čeje človek pameten, bo zahtevam sledil. Po-časi bo ponotranjil »nov način življenja« inboj bo dobljen. Bistvo je torej v doslednemizpolnjevanju programa terapevtskihsredstev socialno-andrago ške metode. Sa-mo želja po spremembi ni dovolj. Bistvenoje, da smo pripravljeni nekaj storiti, da bi seizvlekli iz stiske. V skupinskem delu seljud je s pomočjo terapevtskih sredstev,predvsem biblioterapije in avtoanali tične-gapisanja, sčasoma spopadejo tudi z vzrokisvojih težav. Lahko bi rekli s »psi hoterapi-jo v ožjem pomenu besede«. Socialno-an-dragoška metoda je namre č veliko več kotsamo psihoterapija in kot taka tudi zahtevaod terapevta, da kot avtoriteta tudi sam ži-vi po načelih, ki jih od svojih ljudi »zah te-va«. Strogost je neizogibna, drugače vse ra-zvodeni.

Kako bi opisali gonilno silo, ki vas žene,da vsak dan preberete na desetine dnevni-kov, tednikov, utrinkov na obvezno beri-lo, kulturne prireditve, pohode …, voditepet skupin ljudi na teden in se posve čatevsa kemu članu posebej, povrhu pa samiizpolnjujete program, ki ga predpisujetedrugim? Zakaj ste se posvetili temu pokli -cu, delu z ljudmi v stiski, ne samo z alkoho-liki?

V začetku sem delal samo z alkoholiki.Ve dno bolj so iskali pomoč tudi ljudje zdru gačni mi stiskami in težavami. V svojihsku pinah imam danes ljudi s spektrom ra-zli čnih težav, na primer v partnerskihodnosih, s prehranjevanjem, fobijami, an-ksi ozni mi stanji, nekaj je narkomanov, al-koholi kov, neuspešnih študentov …Našasku pnost povezuje pet skupin in to zahte-va seveda mojo popolno predanost, če ho-čem, da je delo kakovostno in pomoč učin -kovi ta. Skrbim za dobro �zi čno kondicijo,da bi lahko bil kos vsem zahtevam dela.

Andrej Perko, psiholog

Pomoč padlim na izpituiz umetnosti življenja

Pred dvema letoma (15. februarja 2008) jev 79. letustarosti umrl vsem Slovencem znani psihiater

Janez Rugelj, nerazumljen, onemogočan, izzivalen,neomajno vztrajen pri svojem zdravni škem,

človekoljubnem in znanstvenem delu in nazadnjele priznan (zlati red za zasluge). Izoblikoval je

socialno-andrago ško metodocelovitegazdravljenja alkoholikov in drugih ljudi v stiski in

vizionarsko predvidel pomencelostnegaaktiviranja ljudi na duhovnem in telesnem

področju. Tisočerim je dal pedagoško-andrago škoorodje za dvig z dna brez psihiatri čnih zdravil, brezantidepresivov, zgolj z intenzivnim vsestranskim

delovanjem. Garanjem. V Sloveniji nadaljujenjegovodelo doktor psihologije Andrej Perko

v Kamniku.

Alenka ZgonikFo

togra�

jiIgor

Mod

ic

DELO, 13. februarja 201024

»Čutim se odgovornega do vseh ljudi, ki jihsprejmem v svoje skupine, in ne predsta-vljam si, da ne bi delal tako, kot delam, an-gažirano in z vsem srcem. To je moj načinživlje nja, ki sem ga zavestno sprejel od dr.Janeza Ruglja.

Pred nekaj leti ste ustanovili tako ime-novano kadetnico. Je vaš domislek? Kakoje organizirana? Kak šen je njen namen?Vaše dosedanje izku šnje z njo?

Po intervjuju v Oni pred dvema letoma,v katerem sem govoril o pomenu očeta inmatere pri vzgoji in vlogi enega in drugegastarša za osebnostni razvoj otrok, se je na-me obrnilo kar nekaj staršev z odraslimiotroki, ki niso doštudirali ali se jim je zata-kni lo v srednji šoli. Ugotovil sem, da je ve-čina živela v tako zastrupljenih odnosih,da je bilo njihovo skupno bivanje ena samabolečina. Tako se mi je porodila ideja, daustanovim stanovanjsko skupnost za temla de, falirane študente, jih umaknem izdru žin, da bi v drugačnem okolju in poddru gačnim »re žimom« kon čali študij in seokre pili za življenjske naloge, da bi lahkosprejeli odgovornost za svoje življenje vpolni meri. Star ši morajo sodelovati v sku -pin ski terapiji skupaj s svojim otrokom, davzajemno predelajo patologijo odnosov.Po nekem srečnem naklju čju sem takratspoznal Vojka Gantarja, upokojenega voja-škega pilota nekdanje JNA, ki je bil pri pra-vljen prevzeti stanovanjsko skupnost inzaživeti 24 ur na dan z njimi v najeti hi ši.Določili smo pogoje skupnega bivanja: ne-uspešni študentje morajo brezpogojno naj-ti zaposlitev in ob delu študirati, sami mo-rajo zaslu žiti in poravnati vse stroške naje-ma hi še in druge izdatke za nemoteno deloskupnosti. Kadetnica – ime je dal upokoje-ni vojaški pilot – je stanovanjska skupnostpo vzoru discipliniranega šolanja in vzga-janja mladih vojaških o�cirjev. Po zače-tnih težavah je začela delovati pribli žno ta-ko, kot sem si v začetku zami šljal. Zdaj jovodi drug upokojeni vojaški pilot, EnesMašić skupaj z ženo Slavico. Tako je posta-la kadetnica nadomestna dru žina z »oče-tom«, ki je avtoriteta, izjemno pomembnopokri vajočo vlogo »matere« je neopaznoprevzela žena. Za zdaj so v njej samo fantjein kaže, da bodo večinoma kon čali študij. Stem namenom je bila kadetnica tudi usta-novlje na. Hkrati pa mladeni či razčiščujejosvoje odnose s primarno dru žino in se»usposabljajo« za tvorno in odgovorno ži-vlje nje.

V zahodno medicino prodira holisti čnipogled na zdravje, ki ga povzema že staraantična maksima zdrav duh v zdravem te-lesu. Dualisti čni pogled, ki ločuje telo indušo, izgublja veljavo, ker zdravljenje tele-snih simptomov brez upoštevanja psiho-loških dejavnikov in duhovnih potreb po-meni le lajšanje in podalj ševanje bolezni,ne pripelje pa do razumevanja vzroka inozdravljenja. Vi izrecno vztrajate pri odkri -vanju vzroka za težave in delu na sebi. Kajpomeni: delo na sebi?

Delo na sebi je ponesrečen izraz, ki ni čne pove, se pa imenitno sli ši. A če vztrajavapri njem, pomeni predvsem odgovornoopravlja nje in sprejemanje vseh nalog, kinam jih življenje nalaga. Da jih lahko opra-vi mo, je potrebna velika disciplina. Opa-žam, da bi ljudje radi hitro rešili stiske, vkaterih so se znašli, še najbolje bi bilo, dajim jih reši nekdo drug, na primer terapevt.Redki razumejo, da je treba za rešitev la-stnih stisk vlo žiti zelo veliko energije, tru -da, to pa je mogoče le z discipliniranim de-lom na razli čnih življenjskih področjih. Di -

scipli na je prvi pogoj za ustvarjalno in svo-bodno življenje.

Trdite tudi, da psihiatrija ni potrebna,da preženemo fobije?!

Moja izku šnja je že takšna. Kar nekajlju di je pri šlo k meni z razli čnimi fobijami.Te so izginile v nekaj mesecih, čeprav sonekateri prej leta obiskovali psihiatre. Se-veda so morali disciplinirano izpolnjevatiprogram dela v skupini.

Do uvida (o vzroku za svoje težave), sepravi pogleda resnici v oči, je dolga pot, od

tam pa do vizije in samouresni čitve pa šedaljša. Kako to gre? Zakaj se tako branimoresnice o sebi?

Resnica o sebi je dostikrat boleča, člo-vek se po naravni poti brani pred bolečinoz vrsto obrambnih mehanizmov. Tiobrambni mehanizmi so nam v življenjunajvečkrat koristni, ker nam omogočajopreživetje. Drugače je takrat, ko uporablja-mo obrambo pred neprijetno resnico, da jez našim življenjem nekaj narobe, ne ozirajese na to, ali smo za to krivi sami ali je kdodrug. Ta resnica je vedno boleča in od člo-veka zahteva, da se z njo sooči. Pot do soo-čenja je navadno dolga, ko se stiska člove-

ka stopnjuje do te stopnje, da preprosto neda več dihati. Takrat je človek zrel za spre-membe in nekateri so pripravljen napravi -ti vse, da se stiske rešijo. Ti navadno pri de-jo po pomoč. Mnogi pa iščejo samo tolažboin niso pripravljeni ali sposobni radikalnospremi njati svojega življenja.

Do samega uvida ni nujno, da vodi dol-ga pot. Lahko je kratka in hitra. Vendar sa-mo uvid tudi ni dovolj. Menim celo, da nazačetku urejanja niti ni tako nujen. Po-membnejše je, da se človek aktivira, da z

razli čnimi dejavnostmi začne spreminjatisvoj napačen življenjski slog, ki ga je pri pe-ljal v stisko. Temu rečemo rešitve druge vr -ste. Ne ukvarjamo se s problemom direk -tno, ampak posredno, ko posku šamo živetikorektno, odgovorno na vseh življenjskihpodročjih in popraviti krivice, ki smo jihpri zadejali drugim. Tako se človek okrepi,doživi dostikrat prve uspehe, raste mu sa-mozavest, popravlja se mu samopodoba.Ob zgodbah drugih članov v skupini insku pnosti, njihovih izku šnjah in rešitvahtežav, ob številnih prebranih knjigah, sto-tinah izpisanih avtoanaliti čnih razmi -šljanj, pretečenih kilometrih in osvojenih

vr hovih se uvidi lahko vrstijo drug za dru -gim. Ob tako aktivnem življenju se spremi -njamo tudi sami kot ljudje in stiske izzve-ni jo same po sebi. Seveda to ni lahka pot. Jenaporna, vendar za tiste, ki so pripravljenivlo žiti toliko truda za dvig iz stiske, tudiuspešna in samouresni čujoča.

Priporo čate disciplinirano rutinsko de-lo. Zakaj vsak dan, brez prekinitev? Mladiizenačujejo rutino in dolgčas. Kak šna jezveza med rutino in ustvarjalnostjo?

Zgolj dosledno in poglobljeno delo lah -ko pripelje do rezultatov. Z drugimi bese-dami gre za osebno disciplino, ki jo ScottPeck v knjigi Ljubezen in duhovna rastoznačuje za osnovno orodje za preseganjestiske in označenosti. Življenje obsega vr -sto težav in z malo discipline lahko rešimole malo težav, z veliko discipline pa skorajvse. Mladi seveda enačijo disciplino z dolg-časom, ker delujejo po principu ugodja,ime ti se �no in se zabavati. To jim predsta-vlja »svobodo« – da delajo tisto, kar si želi -jo, in ne tudi tistega, kar morajo. Če takšenslog življenja nebrzdano nadaljujejo in jimpostane smisel življenja, prej ali slej pri de-jo do roba in se izgubijo v morju težav.

Vsakdo izmed nas mora v svojem življe -nju najti smisel. Zelo pomembno je, da naj-demo področje dela, kjer lahko uresni čimosvoj ustvarjalni potencial, ki nam ga nemore nih če vzeti. Dr. Rugelj je govoril omagnetnem centru človeka, ki se udejanjav njegovem ustvarjalnem delu. Tak šno ži-vlje nje pa zahteva dosledno disciplino,skoraj že rutino, trdo delo, ki človeka nakon cu osmisli.

Katera motnja je najbolj raz širjena medvašimi zdravljenci? Nevroze? Kdo izmednjih ima najve č možnosti za dvig na višjoraven kakovosti življenja?

Vsi smo po malem nevrotiki. Problemje, če nam nevroza tako zablokira življenje,da nas posrka vase, da smo nesposobnitvor no delovati v vsakdanjiku in se ne mo-remo sproščeno veseliti odnosov z najbliž-jimi, ker naše je notranje trpljenje premoč-no.

Tudi pri alkoholikih, drugih zasvojen-cih, pri težavah v partnerskih odnosih itd.je ponavadi v ozadju nevroza. Vedno več sepojavlja tudi motenj osebnosti. Za nevro ti-ka je značilno, da se zmore zazreti vase, daje sposoben predelati svoje stiske in lahkopri de do uvida. Pri človeku z osebnostnomotnjo je to teže. Vzroke svojih težav išče-jo v drugih in so brez »sposobnosti uvida«.Njihovo zdravljenje je dolgotrajno in žal,največkrat neuspešno.

Dana šnja dru žba, njene vrednote – de-jansko lahko govorimo bolj o eroziji vre -dnot – je prav idealna za porajanje borderli-ne osebnosti. Levji delež pri tem pa imadru žina, predvsem matere, ki niso sposob-ne slediti potrebam svojih otrok. Skoraj vsiljudje, ki pri meni iščejo pomoč, so globokoranjeni v odnosu s svojimi starši in v proce-su urejanja morajo te boleče odnose rešiti.

Alkoholikov je desetina Slovencev(200.000), nevrotikov in psihotikov verje-tno veliko več. Si zasvojenci sploh lahkopomagajo sami, brez strokovne pomoči?

Človek, ki je zasvojen ali pa v tako hudistiski, da si sam ne more več pomagati, po-trebuje strokovno pomoč. Poznamo tudiizjeme, ko nekdo preneha na primer pitisam. Vpra šanje pa je, ali je s tem rešil svojosnov ni problem, odnose z najbli žjimi itd.Abstinenca je prvi pogoj zdravljenja zasvo-jencev. Pravo zdravljenje poseže na vsa po-dročja življenja takšnega človeka – v bistvugre za zapoznelo dozorevanje. Osnovni te-rapevtski program urejanja traja tri leta.

DELO, 13. februarja 2010 25

Vklju čuje reden tek, hojo v hribe, branjeoziroma biblioterapijo kot najpomemb-nejše terapevtsko sredstvo in avtoanali tič-no pisanje ter še številna druga vzgojnote-rapevtska sredstva. Kot kažejo že dragoce-ne izku šnje dr. Ruglja, je toliko časa po-trebno, da človek ponotranji spremembe.Sledi vsaj sedemletni nadaljevalni pro-gram in šele potem je sposoben vra čatidru gim, kar je s spremembami pridobil.

Kako okolje sprejema dvig človeka izsti ske? Vajeno ga je kot izgubljenca, iz ka-

terega ne bo nič. Ko je bil nekdanji cvekarDaniel Pennac že slaven francoski pisatelj,si je njegova mati ogledala dokumentareco njegovih uspehih in se nazadnje obrnilak svojemu drugemu sinu: »Misli š, da se bokdaj izvlekel?« Ali družba spremeni svojpogled na »izgubljenca« enako težko, ka-kor se on sam preobrazi v odgovornegačloveka?

Dru žba težko sprejme ne samo dvig člo-veka iz stiske, ampak tudi vsakr šno dru -gačnost. Ljudje rabimo grešne kozle, črneovce in neuspešne posameznike, da se lah -ko sami bolje počutimo oziroma doživlja -mo kot zdrave. Tudi v dru žini je tako. Otro -kom je dana neka vloga, nekaterim tudizgubarja, šibkega člena dru žine. Kadar po-sameznik to vlogo preseže, ga preostali čla-ni dru žine posku šajo podzavestno (ali pakar zavestno) na vsak način potisniti nazajv prejšnje stanje. Potrebujejo šibkega, ne-sposobnega, slabega, kajti vloge so razde-ljene. Redkim se posreči preseči zaznamo-vanost, tako da dru žba in dru žina to sprej -meta, vendar morajo resni čno napraviti»ko perni kan ski« življenjski preobrat.

Star šem dosledno svetujete, naj poskr -bijo zase, tako bodo najbolj koristili otro -kom. Večina nas je bila vzgojenih v prepri-čanju, da je to sebično.

Dana šnji čas je resni čno malo nor. Star -ši so bombardirani s stotinami knjig in pri -ročni kov o vzgoji, ki jim svetujejo, kako najravnajo, da se bo njihov otrok normalnorazvi jal. Ker seveda nismo idealni, posta-

nemo ob svojih »napakah« pani čni in po-sku šamo slediti priporo čilom vzgojnih pri -ročni kov. Tako se današnji starši ukvarjajopredvsem s svojimi občuti krivde, kje vseso ga polomili v odnosu do otrok, in begajood ene knjige do druge. Ne doumejo, daproblem ni v tem, kaj bodo oni napravili zotrokom ali za otroka, ampak kaj bodo sto-ri li za dober partnerski odnos in za svojoosebnostno rast. Ljube č odnos med staršije najbolj še vzgojno sredstvo. Prva starše-vska naloga je vzgoja samega sebe. To ni se-

bično, ampak nujno, če hočemo, da bootrok razvil zdravo osebnost ter zapustildom in starše.

Eden od problemov današnje družbe je,da ni očetov. Ne samo slovenski. Moškeganaredi za očeta ženska s tem, ko ga priznaza očeta. So torej krive ženske, da ni oče-tov? Kako iz neočetov narediti očete? Alinismo danes pomešali vlog? Da od moškihzahtevamo, da prevzemajo ženske nalo-ge, ženske pa segajo na moška podro čja(pri tem pa od njih pričakujejo isto kot vpradavnini, varnost, zaščito itd)? Ali pač jeza neočete kriva že v otro štvu zlomljenavolja?

Problem odsotnih očetov ni preprost,večplasten je. Pa ne gre samo za odsotne-gaočeta. Vpra šanje je tudi, kaj je z matera-mi in kak šna je njihova vloga. Res je, datudi k meni prihaja vedno več moških, kiso v nekem smislu zlomljeni. Ob obla-stnih, posesivnih materah niso razvilisvoje »moškosti«. Očetje so se umakniliali zaradi svoje prvotne zlomljenosti, ki iz-haja iz odnosa s primarno dru žino, pred-vsem materjo ali pa ne prena šajo domi -nan tnih žena. Ti svoje vloge očeta ne odi-grajo, prav tako tudi ne vloge moža. Zatoso tudi žene globoko razočarane. Kot na-domestek moža se »polastijo« otrok, zlastisinov, in jih »naredijo« za nadomestnepartner je. Prav zato je odmik od matere,ki je prvi pogoj odraslosti, prežet z občutkikrivde. Predstavljajte si, kaj to pomeni, kosi takšen sin ustvarja novo dru žino. V re-

sni ci so zatajili oboji, matere in očetje.Očetje zlasti zato, ker niso opravili svojeosnov ne naloge in čustveno »odtrgali«otrok od mater ter jim tako omogočilinor malen prehod v svet, kjer naj bi spreje-li odgovornost za življenje. Le tako imajopotem ti sinovi možnost ustvariti skupaj zženo novo zdravo dru žino in kakovostenodnos.

Na drugi strani pa se pojavlja vedno večsamozadostnih mladih deklet, ki se po vzo-ru matere, ki je morala skrbeti za vse, obna-

šajo kot možače in tako že v osnovi odbija-jo urejene in zrele mladeni če od sebe.

Problem je tudi apati čna mladina. Tudik vam prihajajo mladi, ki ne vedo, kaj bi sseboj. Ni to splošen pojav v zahodni druž-bi. Jih je mogoče odtajati?

Problem mladih je odli čno opisal �lozofUmberto Galimberti v svoji knjigi Grozljivi

gost: nihlizem in mladi . Ko govori o zatonuzahodne kulture, razvrednotenju vseh vre -dnot, ugotavlja, da prihodnost za mlade niveč obljuba, ampak grožnja. Kako naj v tejbrezperspektiv nosti še najdejo smisel? Ktemu šir šemu dru žbenemu kontekstu do-dajmo še nespodbudno ali celo patološkostanje v primarnih dru žinah in dobimomla de, ki ne vidijo nobene svetle točke zasvojo prihodnost. S takšnimi mladimi sesrečujem vsak dan. Pomoč je mogoča, če jevsa dru žina pripravljena na spremembo.So pa tudi redki posamezniki, ki zmorejomoč, da se rešijo patologije primarne dru -žine s pomočjo skupine sami.

Zakaj tako težko sprejemamo samoza-vestne in ponosne posameznike brezkom pleksov? Dr. Rugelj je že bil tak. V našikulturi je zelo raz širjeno dajanje v nič, ki je,kakor piše Alenka Rebula v Globinah, ki sonas rodile, »klju čna vzgojna vrednotaevrop ske kulture in osnovni vzorec sociali-zacije«. Otrok, ki se navdu šuje nad seboj, vnašem okolju ni sprejet, odrasel pa šemanj. Važičev in napihnjencev ne jemlje-mo resno, še slabše pa se godi ponosnimposameznikom brez kompleksov. Okoljejih doživlja kot nevarne in mote če elemen-te in jih posku ša razvrednotiti. Ali so po-nos, čast, dostojanstvo pozabljene vrline?

Vsakdo, ki izstopa iz povprečja, je za na-šo dru žbo moteč, tudi tisti, ki izstopajo posvojih sposobnostih, pridnosti in uspehih.Takšne ljudi je treba onemogočiti, kar spa-da v kontekst bleferstva in sprenevedanjadanašnje dru žbe – zlasti slovenske. Gre zazlaganost moderne dru žbe, njeno brezcilj -nost in izgubo vsakega smisla ter odgovor -nosti.

Dr. Rugelj je trdil, da si mora odrasel po-sameznik, zlasti intelektualec, ustvaritisvoje lastno mnenje o bistvenih življenj -skih vpra šanjih. Se strinjate?

Seveda se strinjam. Vendar je glavnaovi ra v tem, da danes v dru žinah in šolahvzgajamo konformiste in tragika teh ljudije, da sploh nimajo mnenja. Tako ga tudispremi njati ne morejo. Pokon čen, zrel člo-vek mora imeti mnenje o bistvenih ži-vljenj skih vpra šanjih, ga znati zagovarjatiin gabiti po premisleku tudi sposoben spre-meni ti. In pokojni dr. Janez Rugelj je bilrav no zaradi svoje pokon čne drže in svojihjasnih stali šč, ki so bila pogosto nasprotnakon for mi stičnemu mnenju večine, kamenspotike povprečni slovenski javnosti. •

Foto

Mavric

Pivk

Ej, nekdo verjame vame!Ne morem verjeti, da mi je nekdo rekel, kar mi je danes med sestankom rekelEnes, govoreč o rezultatih skupinske terapije, ki so menda le desetodstotni. Za-mahnil je z roko, zaklel in izstrelil: »Briga mene za tih deset posto, ko jih j***!!! Javerujem u vas šestoricu. Ja ne bi bio ovdje, da ne bi verovao u vas.« To je neopislji-vo. Tiste velike, mirne, rjave oči, odločen izraz na licu, prijazen glas, ki je, velikoratbučen in nemalokrat oster, a tudi miren in zna biti celo poln nekakšne trmaste mi-roljubnosti, izrekel zame najlepše besede na tem svetu. Ja, Enes jih je zinil in tehnekaj besedic meni pomeni več kot kakr šni koli uspehi ...

Nekdo verjame vame! V Mene. Ej, halooo! Vame verajmejo, v moje sposobnosti, vmojo pamet, v mojo zblojeno, na pol noro pribežališče traparij, podivjanih misli,zatočišče prismuknjenosti, v ... kar koli že, saj ni važno. V mene! ...

Enes je zame poglavica, je človek, ki mu verjamem ...

Dol mi visi za rezultate, objavljene v zdravniških, psihiatri čnih biltenih, strokovnihzbornikih, znanstvenih revijah, člankih, ki obavnavajo mentalne bolezni in rehabi-litacijske dosežke skupinskih terapij. Ne zanima me, ne gane me! Neverniki vsehdežel, združite se! Dol z njimi, ker nekdo verjame vame, verjame, da mi bo uspelo,da se bom zmazal, da se bom prebil, vstopil prerojen v resnični svet, krut, nepra-vičen, a obenembrezmejno lep, prečudovito nepredvidljiv svet, katerega danes leod daleč opazujem in si želim, da bi postal del prekrasnih življenjskih barv, živopi-sne mavrice življenja. Jaz bi rad živel!!!

Iz dnevnika enega od kadetov, 4. 10. 2009